Simona Rebolj

Režija in scenarij: Metod Pevec
Fotografija: Mišo Čadež
Montaža: Janez Bricelj
Glasba: Aldo Kumar
Raziskovalka in pomočnica režiserja: Barbara B. Stegeman
Produkcija: Vertigo/Emotionfilm (producent Danijel Hočevar)
Koproducenti: Jaka Hemler, Igor Prinčič, Mahdy Elkamaty
Koprodukcija: RTV Slovenija (urednica dok. programa Živa Emeršič), ERTU Egipt, Transmedia Italija

Nastopajo: Matilda Vidmar, Doroteja Arčon, Lidija Susič, Marija Pirnat, Sabina Šušmelj, Danilo Skomina, Marija Saksida, Magda Ibrahim, Vana Silič, Butros Butros-Gali, Michel Perez, Michael Haag, dr. Ellis Douek, Claudia Roden, Roger A. Barcilon, Izidor Birsa, Gilberto Civardi, Sonja Gabrijelčič, Vera Sulič, Silvester Furlani, Zlatko Romih, Peter Zorn, dr. Alojz Zorn, Franc Lukežič, Savica Bonutti, Irene Cossutta, Franc Faganel, Nadia Farag Badawi, Margarita Žorž, Pepca Taylor, Zdravka Peters, Charles Peters, Martina Arhar

SOOČENJE S SVETOM

Velike, včasih tragične zgodbe, v katerih se usodno soočita ženska in svet, ko še nihče ni slišal za feminizem, se glasi eden izmed stavkov v okvirni predstavitvi dokumentarnega filma Aleksandrinke.

Dokumentarec pa ni osredotočen le na problem položaja ženske v obravnavanem času in prostoru, ampak s povsem enako pozornostjo izpostavi položaj moškega, otrok ter splošne družbene, ekonomske in politične klime tako na Slovenskem kot v tujini, kjer se je pletla povezava s koščkom usode v mozaiku splošne usode Slovencev.
Režiser in scenarist Metod Pevec je z ustrezno čustveno distanco in posebno pazljivostjo, da se ne bi preveč zaljubil v kakršno koli osebno stališče na poti raziskovanja zgodb izbranih protagonistov, uspešno preprečil, da bi projekt ob pretiranem potapljanju v katero koli posamezno situacijo nasedel in se s končnim sporočilom ves ganjen predvidljivo utopil.

AKTUALNO O “NEAKTUALNEM”

O možnostih izbire znotraj usode, kjer praktične izbire ni, o pasteh posameznikovega in kolektivnega značaja ter o moči ali nemoči pri vzpostavljanju ugodnejših okoliščin za lepšo bodočnost so osrednje teme dokumentarnega filma o Aleksandrinkah. S hitrejšim tempom pri serviranju obsežne serije zgodb, z zgoščenimi pripovedmi, odlično dramaturgijo, ki se točno zaveda pomena vrstnega reda pri predstavljanju posameznih vidikov življenjskih dram, s spretno montažo in prijetno nevsiljivo, a ob pravih trenutkih učinkovito, glasbeno podlago, dokumentarni film Aleksandrinke uspe občinstvu približat temo iz prejšnjega in predprejšnjega stoletja, ki v končnem izplenu deluje živo in v prevodu predvsem kar srhljivo še vedno aktualno.

Sam koncept je na videz preprost po vzorcu t. i. “talking heads”, kar pomeni, da večinski zalogaj dokumentarca prevzamejo na pleča pričevalci in drugi s tematiko povezani govorci. A na videz najbolj preproste koncepte je prav tako umetnost izpeljat na način, da res ne obtičijo na nivoju svete preproščine. Po enakem vzorcu je bil v Sloveniji konceptuiran tudi precej odmeven dokumentarni film Otroci s Petrička v režiji Mirana Zupaniča, ki pa je pri vzbujanju pozornosti že kotiral z veliko prednostjo pri sami izbiri za Slovence še vedno zelo aktualnega vira razprav in predvsem prepirov o žrtvah povojnih trpinčenj in pobojev. V dokumentarnem filmu Metoda Pevca nas prav tako potegnejo v platno predvsem izredno živa pričevanja potomcev nekaterih Aleksandrink, vendar področje obravnave razširi še na pričevanja nekdanjih Aleksandrink, celo na ljudi, ki so bili v Egiptu varovanci slovenskih varušk oziroma vzgojiteljic in na komentarje raziskovalcev s tega področja, ki posredujejo še razne informacije in vtise o določenih bolj nenavadnih primerih že pokojnih Aleksandrink ter o odnosu družbe do njih.

Na prvi vtis se namreč lahko marsikomu zdi izbor tematike že v kali nezanimiv in predvsem neaktualen. Za-kaj neki zapravit uro in pol časa, še posebej če zagotovo ne gre za sproščujoče razvedrilne štorije?! Bi lahko držalo, če bi bil dokumentarec zgolj povprečno zadovoljivo spackan. Vendar gre za odlično vodeno in izpeljano delo. Resničnostne zgodbe, ki nam jih zelo iskreno, odprto in doživeto izpovedujejo pričevalci, so spretno dozirane in umeščene v scenarij. Vsaka predstavljena zgodba posebej funkcionira kot intrigantna drama zase, zgodb pa je veliko in so zelo raznolike. Občutek po odjavni špici je zato podoben, kot bi spremljali vsaj pet napetih zelo zgovornih celovečercev in še nekaj enako omembe vrednih krajših anekdot. V kinodvorani so nekatere izrečene izjave sprožale bučen odobravajoč smeh z aplavzi. In povsem enako bučno so odzvanjali trenutki stiskanja za vrat ob grenkih pričevanjih. Film z razvitim občutkom za občutljivo “materijo” servira ustrezno odmerjene duhovite momente na eni strani in žalostne epizode, kjer ni prostora za duhovičenja, na drugi strani. Možne primerjave in navezave na aktualno situacijo naroda v konkretnem in predvsem v psihološkem smislu so v medvrstičju prav tako več kot dovolj intrigantne. Vsaj toliko, da občutek, kako relativen je pojem časa za stanje duha, zleze pod kožo.

KO ŠE NIHČE NI SLIŠAL ZA FEMINIZEM

Takrat res še nihče ni slišal za feminizem, so pa, verjetno kar od nekdaj in za vedno, v še tako patriarhalnem (ne)kulturnem okolju obstajale “feministke” po duši, ki so bile še kako pripravljene na polnovredno krojenje lastne usode in sooblikovanje usode družbe. V dokumentarnem filmu so najbolj feministično razpoložene izpadle tiste Aleksandrinke, ki se v domovino vrnile niso in so si hkrati uspele ustvarit udobnejše življenje v tujini, kjer se je za približevanje predstavam o lepši in varnejši eksistenci izrisovalo več priložnosti. Res se je še največ priložnosti ponujalo pri lovu na eksistenčno ugodno pozicioniranega moža, ampak tudi druge možnosti v primerjavi z zelo omejeno situacijo na rodni grudi niso nujno že obetale kronične depresije. V vsakem primeru pa so spoznavale bolj raznolike, zanimive in privlačne načine bivanja, kultur, razmišljale o pomembnosti enakopravnosti religij v družbi, o svobodnejšem in samostojnejšem odločanju vsakega posameznika in o podobnih demokratičnih sloganih “civilizirane prihodnosti” … no … pa tudi o užitkih ob nadstandardnem materialnem profitu, lepotičenju in udobju nasploh – prav tako sloganih “civilizirane prihodnosti”. Tragično pri vsem skupaj izpadejo občutki ob spremljanju tega dokumentarca o temi iz daljne preteklosti, ki okvirno niso kaj dosti drugačni od občutkov, ki jih gojimo tudi danes ob neskončnih razpravah o redkih izjemnih uresničenih možnostih slovenskih posameznikov, da v tujini le pišejo zgodbo o uspehu, za kakršno v Sloveniji preprosto niso imeli možnosti, niti niso bile prepoznane ali upoštevane njihove sposobnosti. Po drugi strani je enako jasno, da poskusi tujca, ki gre v svet s prazno malho na rami in brez dobre popotnice od doma, večinoma po logiki stvari sproducirajo trpke zgodbe propada in povratek v staro greznico, od koder se je beg zdel zadnja radikalna ultimativna rešitev. Brez ščepca posega metafizike v usodo, alias sreče, preprosto ne gre. Ne glede na to, da se življenje zdi eksistencialno po teh in onih ekonomskih parametrih merjenja z optimističnega zornega kota vendarle vedno boljše, vedno odigrajo glavno vlogo občutki in s tem povezana primerjanja. Ključni simptomi in sindromi slovenske mentalitete očitno vegetirajo na istem nivoju, s tem pa tudi odnos do sveta in konkretne posledice milo rečeno štorastega delovanja. In tega problema učinkovitejši pralni prašek, udobnejši avto in skodelica kave na mizi ne zdravijo.

Življenje Aleksandrink so sestavljale številne zelo različne osebne zgodbe, večinoma trpke, in so bile posledica skoraj izključno ženske emigracije. Revščina in fašistični asimilacijski pritiski so povzročili množično zapuščanje Vipavske doline od druge polovice 19. stoletja do 2. svetovne vojne. Predvsem mlada dekleta, žene in matere so najraje odpotovale v Egipt, natančneje v Aleksandrijo, ki je bila v tistem času pojem obilja, premožnosti in kozmopolitskosti. Ženske so v Aleksandriji ostajale tudi po več desetletij. Nekatere se v domovino niso vrnile nikoli več. Službovale so predvsem kot varuške oziroma guvernante, gospodinje ali osebne pomočnice premožnim gospem. V specifičnem primeru se seznanimo celo s spremljevalko egiptovske kraljice Faride. Najbolj pogosto pa so se vračale domov in spet odhajale v Aleksandrijo dojilje, v kolikor niso kasneje postale guvernante otrokom premožnih egipčanskih staršev. Moški so pred ubožnim življenjem na domači grudi ponavadi bežali v Argentino, od koder se niso vrnili več. Očetje so ostajali doma in skušali družinsko imetje spravit iz bede s pomočjo prihodkov žene, ki je bolje služila v tujini.

Revščina ni pomenila le slabih tržnih razmer ali preomejene produktivnosti, ampak tudi visoka in z nemilostnimi obrestmi prehitro rastoča zadolženost kmetij na bankah. Hmmm … Na žalost se ne moremo pohvalit, da bi nam bil ta problem dandanes že vsaj skoraj tuj. Pod strogo katoliško in patriarhalno mentaliteto vzgajana dekleta so bila odposlana v Aleksandrijo, ker so tam lahko veliko zaslužila in pošiljala denar svojim družinam, da bi se izkopali iz eksistenčnega umiranja na obroke. Ženske so bile manj koristne kot delovna sila na kmetiji, dovolj dobro plačanih in ženskam primernejših del pa v domovini ni bilo na razpolago. Največje čustveno breme so nosile mlade soproge in matere, ki so zapuščale otroke. Ti so nadalje večinoma odraščali brez matere, ranjeni zaradi občutka zavrženosti. Ne le to. Veliko jih je odraščalo tudi z zavedanjem, da mati kot varuška skrbi za otroke drugih staršev. Verjetno tako, kot bi sami želeli le v najbolj pravljičnih sanjah. Po logiki stvari se je dejansko veliko žensk na tuje otroke res navezalo, kot je pričakovano, da se mati sicer naveže na svoje potomce. Moraste sanje otrok v strahu, da bi postali lastni mami tujci in bi pravljico ob njihovi materi uživali drugi otroci, se je nemalokrat uresničevala. Na drugi strani so se otroci tujih staršev navezovali na svoje varuške bolj, kot so občutili moč vezi z biološkimi starši.

MOJE, TVOJE, NJIHOVO …. ČIGAVI SO NAŠI OTROCI?

Metod Pevec je v enem izmed svojih intervjujev ob premieri filma izpostavil za najbolj trpko spoznanje ravno pojav zmožnosti odtujitve matere od svojega otroka in hkrati zmožnost velike čustvene predanosti tujim otrokom. Ideja o t. i. naravni biološki predisponiranosti ženske, da bo v vsakem primeru, avtomatično, pravzaprav kar nagonsko čustveno najbolj zavezana lastnemu otroku, ob pričanju nekaterih potomcev Aleksandrink zvodeni v svoji za večino blagodejni pristranski definiciji. Da je človek predvsem socialno bitje, bitje uma, kar se navezuje na odnos do vsega na svetu, pri čemer otroci niso nikakršna izjema, je sicer povsem logično dejstvo. Sporočilo bi bilo lahko na prvi vtis v tem primeru pravzaprav optimistično. Optimistično za nešteto zapuščenih in zapostavljenih otrok na tem našem planetu, kjer začuda v besedah vsi prekipevajo od ljubezni do otrok, praksa pa kaže precej drugačno sliko. Je možno, da starš vzljubi otroka, ki ni nadaljevalec vsaj koščka njegovega genskega zapisa, enako, kot bi vzljubil potomca svoje krvi? Seveda je možno. Konec koncev v resnici veliko staršev tudi svojih potomcev v resnici ne mara in fantazira, da bi bili njihovi tudi takšni kot sosedovi, ne pa … smrkavec. Pa od kod neki se je vzel, mi nikoli, nikoli nismo bili takšni … in podobne blesarije sebičnega uma. Tudi to je možno. Enako blesava posledica sebičnega in še naivnega uma v spremljavi je pavšalni dvom v enostavnost vzpostavitve globoke čustvene vezi z otrokom, ki bi bil tuj, na primer tudi posvojen. Včasih je težje, včasih lažje, odvisno od okoliščin in značaja. A predvsem od okoliščin … značaj je večinoma zgolj sebičen, še najbolj sebičen, medtem ko zlorablja pojme dobrih namenov za pojasnjevanje svojih stališč in dejanj. In domače okoliščine v primeru Aleksandrink niso bile rožnate, na domovih, kamor so Aleksandrinke prihajale, v vsakem primeru bolj. Ena izmed zapuščenih hčera Aleksandrinke je izjavila, da se ji zdi logično, da je imela njena mama tako rada otroke tujih staršev, saj so ji vendar plačali za to. Močna izjava, ki jo lahko suvereno izreče predvsem nekdo, ki je imel tako malo opravka s civilizacijskimi zlaganimi propagandnimi romantičnimi floskulami o globoki nadzemni absolutni ljubezni, da ne pozna definicije sarkazma, verjetno še cinizma ne. Je pa spoznal povsem realen cinizem (človekove) narave in neskončen sarkazem namišljenega boga (v človeku). Seveda ne gre le za pojmovanje plačila za ljubezen v valuti. Gre pa brez dvoma vedno za take in drugačne ugodne okoliščine v primerjavi z manj ugodnimi po meri prioritet psihologije posameznika. In pri tem tudi otroci ne štejejo nič več od valute. Hudo predrzen je tisti, ki upa trdit, da ima rad otroke. Res? Katere pa in zakaj?

Silo koktajla okoliščin v povezavi z značajem in čustvenim prekopicevanjem so občutile tudi Aleksandrinke same. Nemalo jih je moralo v domovini prenašat predvidljive očitke, da se hodijo v tujino prostituirat, na drugi strani v Egiptu takšnega pavšalnega zmerjanja niso pogosto doživljale. Družba jih je večinoma cenila kot pridne in spodobne gospe. Ob klepetu po ogledu filma je prevladalo mnenje, da gre spet za tipičen dokaz o slovenski zavisti in nestrpnosti. Po eni strani že, pa vendar. Okoliščine! Na rodni grudi, kjer sta vladala revščina in strah, seveda tudi pred izgubo in prevaro žena, ki so bivale daleč stran v tujini, pač ni bilo težko razvit pesimizma, ljubosumja, grenkih in sovražnih čustev. V Egiptu takrat kakšnih posebnih predispozicij, da bi kuhali mulo nad slovenskimi ženskami, ki so lepo skrbele za njih ali njihove otroke v zibelki obilja in udobja, ni bilo razvitih. Takrat! Značaj je pomemben, vsekakor, in ima na razpolago več poti, ampak brez upoštevanja vpliva okoliščin nima omembe vredne razlage, kaj šele priložnosti za omembe vreden razvoj, kakršen koli karakter že vibrira v danem trenutku vpogleda. Posamezen ali kolektiven.

Zaradi ponarodele topline slovenskih mater so malo nastradali tudi varovanci Aleksandrink. Slovenske varuške so namreč slovele kot izredno tople, razumevajoče in pozorne. Še posebej v primerjavi z angleškimi, ki se jih je prijela stigma trde vzgojne roke, zahtevnosti in nepopustljivosti. Angleške varuške so najemali starši, ki so želeli, da se njihovi otroci pripravijo na najbolj zahtevne in ambiciozne cilje v življenju. Slovenke so obetale otrokom predvsem ugodno počutje in občutek varnosti. Svoje poslanstvo so nemalokrat opravile tako odlično, da so njihovi varovanci po tem, ko so jih morale varuške zapustit, še celo življenje v odrasli dobi psihično trpeli. Tako zelo so jih pogrešali. In nikoli več se niso počutili tako varne. Aleksandrinke so v vlogi varušk in vzgojiteljic torej med drugim še med otroke v tujini ponesle tipičen”sindrom” slovenske matere, zaradi katerega še danes boleha preveč slovenskih potomcev. Na drugi strani so bili enako aktivni v potrjevanju slovenskih stereotipov prenekateri možje, ki svoje zemlje kljub dodatnim prihodkom žene, ki je služila v tujini, niso uspeli potegnit iz bede in so žalost ob izgubi “bitke” zapili v najbližji vaški oštariji. Otroci so v najboljšem primeru pristali pri sorodnikih, v slabšem primeru pa v internatu oziroma, brez leporečenja, v sirotišnici, kjer nikoli niso mogli razvit občutka pripadnosti in samozavesti.

KOLIKOR ALEKSANDRINK, TOLIKO RAZLIČNIH USOD

V detajlih je bilo usod Aleksandrink toliko, kolikor jih je odšlo na pot. Tudi prepad med najbolj srečno in najbolj tragično zgodbo, v kolikor bi srečo ali nesrečo znali merit, bi bil brez dvoma globok. V nobenem primeru pa se kaj dosti možne sreče ni navezovalo na življenje v domovini.

Aleksandrinke je pomemben dokumentarec, ki pusti močan vtis po ogledu in spodbudi k pogovoru, pri čemer je možno pričakovat precej drugačne poglede na videno med različnimi sogovorniki. Film ne pere možganov, ne sodi in ne vsiljuje mnenja, ampak raje opazuje in opaženo ponudi v razmislek. In je tudi film, ob katerem sem se večkrat spomnila na Miho Mazzinija oziroma na izseke iz njegovih kolumen o večnih bolečih sindromih našega naroda in se nasmehnila ob pomisleku, kako bi ga morda privzdigovalo na stolu ob dokumentiranih in izpričanih potrditvah prenekaterih njegovih diagnoz še z enega vidika.

ALEKSANDRINKE KMALU V KINU

Premierno je bil dokumentarec na domačem velikem platnu prikazan že junija v Kinodvoru, redno bo, prav tako v Kinodvoru, predvajan od 5. oktobra dalje – po otvoritvi nove sezone Filmskih srečanj ob kavi, na kateri bo voditeljica Mirjana Borčič gostila tudi režiserja Metoda Pevca. Na malem ekranu bodo Aleksandrinke prvič na programu TV Slovenije 21. decembra! Do televizijske premiere se bo prikazoval še po različnih slovenskih mestih (Izola, Radovljica, Maribor …). In na bližajočem se 14. festivalu slovenskega filma v Avditoriju Portorož bo seveda predvajan v tekmovalnem programu.

V primeru “Koroška deklica” je smernica časopisa Dnevnik, Delo, Slovenske novice (edicija Dela), Jane (Delo revije) več kot jasna, če slediš posameznim člankom skozi čas. Žurnal24, Siol, POP TV na primer le poročajo ob izbruhu vsake nove informacije. Držijo se sicer večinoma svojega koncepta bolj okrčene forme zgolj podajanja osnovnih informacij, ampak vsaj večinoma korektno le poročajo pač. V medijih Dnevnik in Delo d. d. z Delo revije pa imajo primer v rokah isti posamični novinarji s ponavljajočo se neznosno simplificirano “agendo” v bran državnim institucijam in z veliko besedovanja v smer poskusov vplivanja na javno mnenje s čustveno tendencioznimi tipkarijami. Vsi omenjeni so objavljali pisarije, ki so preočitno pristransko in navijaško vsiljevale bralcu le interese matere v postopku, proti interesom očeta pa hujskali. Črno beli svet. O pristopih z objektivne distance, uravnoteženosti in prioriteto v preverjanju in raziskovanju vseh pomembnih dejstev ne duha ne sluha.

MEDIJI IN PREDSTAVNIKI SVETOVALNICE AKCIJA!

Razlika med delovanjem omenjenih medijev in Svetovalnice Akcija! je predvsem v tem, da predstavniki Svetovalnice Akcija! opletajo s konkretnimi podatki in dokumenti, na podlagi katerih opozarjajo na nepravilnosti v postopkih. Sklicali so tudi tri tiskovne konference, kjer so predložili preveč dokumentacije za novinarje, ki hitro spišejo prispevek za večerna poročila istega dne. Na drugi strani določeni novinarji medijev (Delo, Jana, Dnevnik …), ki jih tiskovne konference niso brigale, objavljajo pomanjkljive navedbe, iztrgane iz kontekstov ali celo napačne in z nikakršno konkretno informacijo ne demantirajo podatkov, ki jih posreduje Svetovalnica Akcija!. Na prvi vtis se odvija “vojna” med predstavniki svetovalnice, ki naj bi zagovarjali interese očeta, in določenimi predstavniki medijev (Delo, Delo revije, Dnevnik), ki preočitno zagovarjajo interese matere in zgolj apelirajo na slepo zaupanje v delovanje vpletenih institucij. Mediji bi morali v imenu etičnega kodeksa seveda postopat še posebej objektivno, uravnoteženo in objavljat le resnične in vse relevantne podatke. Če tega očitno ne počnejo, je vse skupaj milo rečeno sumljivo.

Javnost ne ve in ne more vedet, kakšni osebi sta oče ali mater, kaj šele, kdo je primernejši skrbnik za otroka, če sploh kdo izmed njiju. To sploh ne predstavlja interesa javnosti. Pomembno pa je, da odgovorni posamezniki in institucije postopajo pravilno in ustrezno, da bi prišli do rezultata, ki resnično najbolj koristi otroku. A omenjeni medijci se na to področje, ki pa še kako sodi v interes javnosti, sploh ne spuščajo in celo hujskajo proti predstavnikom Svetovalnice Akcije!, ker počnejo nekaj, kar bi pričakovali od novinarjev. Dnevnik in Sobotna priloga tudi nista objavila popravka s strani Svetovalnice Akcija!, kar meče le še dodatno slabo luč na predstave o korektnih in profesionalnih novinarskih motivih. Milo rečeno neokusno, perverzno in zaskrbljujoče v vsakem primeru. Takšno delovanje novinarjev je neodvisno od konkretnega primera in možnih sodb, komu naj bi pripadlo skrbništvo nad deklico, nesprejemljivo za osnovni novinarski standard v civilizirani in demokratični državi.

Ravno v zadnjem času je na žalost prišlo spet do izbruha člankov s popolnoma enako poanto v vsebini in v izvedbi istih avtorjev.

NERAZČIŠČENO, NEPOJASNJENO, ZAVAJAJOČE

1.

Omenjeni novinarji niso izpostavili pomembnega vprašanja, zakaj je sodišče ignoriralo vsebino Konvencije o otrokovih pravicah, ki postavlja pravico otroka pred pravico starša, in ugodilo interesu starša (v tem primeru matere) z izvršbo, kljub dejstvu, da preiskava o sumu zlorabe na tožilstvu ni bila še zaključena in je imela mati celo status preiskovanke. Zakaj odgovorne institucije niso poskrbele, da bi se uveljavil interes otroka in najprej ter čim prej ustrezno strokovno zaključili postopek preiskave, ki se še zdaj ni uresničila?

2.

Oče je prijave o zlorabi podajal že od leta 2008 (sumi izvajanja fizičnega in psihičnega nasilja) in v tem času je policija kazensko ovadila mater, česar prav tako novinarji ne omenjajo.

Sodba o dodelitvi deklice materi je postala pravnomočna na seji Višjega sodišča 18.6.2010. Sklep Višjega sodišča je Okrožno sodišče v SG prejelo 30.6.2010. Kazenska ovadba s strani očeta konkretno za spolno zlorabo je bila na GPU poslana 23. 4. 2010. Zakaj še danes berem prispevke v Dnevniku in Večeru ter Slovenskih novicah, ki citirajo kar navedbe Dnevnika (ali nimajo svojih novinarjev?), da je oče ovadbo zoper mater in dedka podal šele lani jeseni? Od novinarjev bi pričakovala, da podajo datum, ki je očitno drugačen od navedb Svetovalnice Akcija! Novinarji, ki se sprašujejo, kdo se boji Matica Munca, nikoli niso demantirali podatkov, s katerimi razpolaga Svetovalnica Akcija! in predstavili svojih morebitnih drugačnih ugotovitev na podlagi raziskovalnega dela, kar bi pomenilo, da bi morali s konkretnimi podatki postavit predstavnike Svetovalnice Akcija! na laž. Ni se zgodilo. Diskreditacije, ki se jih poslužujejo, so dobesedno na pobalinskem nivoju tipa “kva si pa misl, da je, da bo usak z ulice uzel oblast u svoje roke, al kva, kam pa pridemo” in podobni neokusni pubertetniški izpadi.

3.

V prispevkih so po zaključeni preiskavi na tožilstvu taisti novinarji zelo radi propagirali trditev, da je preiskava zaključena in so sumi o spolni zlorabi zavrženi. Z največjim veseljem pa so citirali le delček zapisanega izvedenskega mnenja, v katerem sta izvedenki s področja psihiatrične in klinično – psihološke stroke zapisali, da je oče skupaj s svojimi sorodniki in svetovalci nesmiselno nezaupljiv do strokovnih služb, kar že meji na preganjalna občutja. Novinarji niso bralcev posebej opozorili, da je podano mnenje le delno, preko posrednih dokazov in ni nastalo na podlagi strokovnega pregleda. Deklica strokovno še vedno ni pregledana, ker jo oče zaradi izvršbe pač skriva, niti starša ne. Še posebej pa niso strokovno pregledani omenjeni sorodniki in svetovalci, čez katere sta izvedenki za zraven pohujskali, kar menim, da je zelo zaskrbljujoče z vidika presoje o profesionalnem odnosu. Čudim se, da nista vpletli v mnenje kar večine Slovencev, pri katerih stopnja nezaupanja do oblasti, politike in delovanja državnih institucij meji že na preganjalna občutja, zaradi kakršnih med drugim bolehamo za poplavo vnaprej padlih referendumov. Tisto, kar je edino relevantno, so vedno dejstva, ki pričajo o kvaliteti delovanja posameznih državnih institucij ali države nasploh. Ali so torej možna preganjalna občutja utemeljena ali plod namišljenih in neresničnih fantazem na mistični podlagi. Takšne sodbe bi morali strokovnjaki z zelo konkretnimi navedbami primerov ustrezno utemeljit, medtem ko gostilniškim kvantačem ni treba. In le ta razlika v načinu in pristopu loči odgovorne, izobražene in sposobne osebnosti od gostilniških kvantačev s strokovnim nazivom ali brez, sicer se začne družba sesuvat vase. Postanemo bralno slabo pismen narod, ki zaseda zadnje mesto po produktivnosti državnih podjetij na mednarodni lestvici in ki slovi po klientelističnem kadrovanju, negativni selekciji, nekonkurenčnosti, koruptivnosti in nesmiselni zavirajoči zbirokratiziranosti. Ups, sem morda prestopila mejo preganjalnih občutij ali pesimistične navedbe preprosto dokazljivo držijo?!

Zanimivo, da taisti medijci niso povsem enako zaupljivi in površni, ko jim ni všeč način funkcioniranja, ki gre v prid očetu …

4.

Tožilstvo je namreč zavrglo ovadbi zoper očeta zaradi odvzema mladoletne osebe, ki sta ju vložili dekličina mati in policija, zato policija nima zadovoljivih pooblastil, da bi šla na lov za deklico. V tem primeru taiste medijske jurišarje zapusti talent za zaupanje in v svojih prispevkih dvigajo pravi halo, kako je kaj takega mogoče, z vsemi zgražanji o prekletem luknjastem sistemu v paketu. Navidezen paradoks, da po vsem predloženem tožilstvo zavrže možnost, da bi policija z ustreznimi pooblastili šla v napad nad kazensko ovadenega očeta zaradi odvzema mladoletne osebe, je brez dvoma signal, da nekaj prav bizarno hudo ne štima v samem procesu. Vendar se očitno dekličinemu očetu preprosto ne da naprtit identitete ugrabitelja z utemeljenimi sumi zlih namer zoper svojo hčer. Spodobni in nepodkupljivi novinarji, ki bi bili vredni pridevnika “raziskovalni”, bi seveda urno stopili na pot iskanja konkretnih odgovorov na konkretna vprašanja o preteklem delovanju CSD – ja, policije in sodnih mlinov, ki zadevajo ta zapredek kontradiktornosti. Čakamo.

ODZIV VARUHINJE ČLOVEKOVIH PRAVIC

Varuhinja človekovih pravic se je odzvala. In izbuljila sem oči ob uvodnem stavku na uradni spletni strani. Naša varuhinja se je odzvala na podlagi zadnjega članka v Jani zaradi poziva k urgiranju navišjih predstavnikov države. Dolgo sem brskala za novicami in skrajno nenavadno se mi je zdelo, da Varuhinja človekovih pravic ni glasno reagirala že zdavnaj, ampak je posredovala le skrajno birokratski odstavek, ki obvešča o osnovnih pravilih igre. Predvsem bi me kot državljanko Slovenije zanimal njen odnos do Konvencije otrokovih pravic in njeno mnenje o delovanju pravosodnih organov v primeru “Koroška deklica”, ki so uveljavljali interes matere kljub nedokončani preiskavi o sumih zlorabe, ki bi bila vsekakor v korist otroku in za kar je zdaj po vsem tem času verjetno že prepozno. Vsakemu laiku s provošolskim smislom za psihologijo je jasno, kako pomembno je še posebej pri otroku, da se možno zlorabo preišče čim prej, kar je v tem primeru že zdavnaj mimo. Gre namreč za področje Varuhinje človekovih pravic v najožjem vsebinskem smislu. In nisem izvedela nič. Ni se oglasila. Oglasila se je zaradi prispevka v Jani!!! Kar izpade v že itak zaskrbljujoči čepinovalno emeršičevalni klimi še posebej moreče. Zdaj se moram posvetit še članku v Jani, reviji, ki je sicer ne prebiram, ker ne dosega mojih osebnih osnovnih standardov pričakovanj niti na področju kozmetike.

KO SE REVIJA JANA UKVARJA Z RESNIMI PROBLEMI

V Jani je o tem primeru napisala že več člankov novinarka Tina Horvat. Novinarko uredništvo predstavi takole:

“Tina Horvat s svojim večnim nasmehom in lastnostjo, da je nikoli ne more nič razjeziti, blagodejno vpliva na celotno redakcijo. Čeprav je urednica svetovalnih rubrik (torej v Jani odgovorna tudi za področje kulinarike, prostega časa in kozmetike), bi v vsaki Jani znova pogrešali njene odlične članke.”

Novinarka, ki se ukvarja s področjem kulinarike, prostega časa in kozmetike piše o primeru “Koroška deklica”, za katerega ne vem, kam po mnenju uredništva spada. Po prebranem sklepam, da verjetno med kulinariko.

Zadnji prispevek Ugrabljena in ne zlorabljena je že v naslovu primer zavajanja, ki po stereotipu pritiče kvečjemu tabloidnemu pobalinskemu obnašanju. Nihče namreč ni še raziskal, ali je bila deklica zlorabljena, tudi urednica rubrik za kozmetiko, prosti čas in kulinariko ne.

Avtorica se pričakovano ne opira na preverjena dejstva v popolnosti, ampak predvsem poziva na spoštovanje odločitev določenih inštitucij, ki ustrezajo navijaškemu pisarjenju v prid matere, in skuša diskreditirat tiste, ki opozarjajo na nepravilnosti, ampak brez kakršne koli podlage na konkretnih dejstvih. Ničemur konkretnemu, kar je Matic Munc kdaj posredoval javnosti in gradil mnenje na dokumentih, ki so jih novinarji lahko dobili v vpogled na tiskovnih konferencah, ne oporeka. Novinarka je ignorirala tiskovne konference Svetovalnice Akcija! in pri predstavnikih ni preverila, kar jo žuli, zanima in moti. Tina Horvat v zapisu zapiše izraz strokovnjaka v narekovajih:

“Skrivalnice, ki se jih gredo dekličin oče ter »strokovnjaka« Matic Munc in Natalija Markač (v okviru svetovalnice Akcija! Matic Munc, s. p.), očetov pravni zastopnik pa je odvetniška hiša Čeferin, potekajo popolnoma zakonito.”

Reference psihologa Matica Munca, ki je leta deloval kot socialni delavec na področju najhujših zlorab in nasilja nad otroki, ženskami in moškimi so dostopne. Javnosti ni nepoznana osebnost s svojimi mnenji, stališči in pristopi. Žaljivo in zlonamerno diskreditacijo na nični osnovi si drzne zganjat novinarka Jane, ki je zadolžena za področje kulinarike, prostega časa in kozmetike, zaradi česar bi zlahka v tem primeru zapisali nad njeno glavo “novinarka”. Bravo! Takšne uredniške politike in odnosa do bralcev si želimo v državici s poraznim mednarodnim rezultatom o povprečni bralni pismenosti. Natalija Markač v sodelovanju s strokovnjakom sodeluje zaradi nezanemarljivih izkušenj s področja podobnih “skrivalnic”. In kakšne “skrivalnice” neki ima v mislih sodelavka Jane, ki bojda blagodejno vpliva na celotno redakcijo s svojim večnim nasmehom, iz prispevka ni razvidno. Se je kdo od omenjenih skrival pred njo, ko se je brezmejno potrudila pridobit kakšne podatke in odgovore? Skrajno nespoštljivo in žaljivo do bralcev je opletanje z nasmeški in nakladanji o simpatičnežih, ki jih bojda nič ne razjezi (kaj se gospodična potemtakem razburja). Državljani si zaslužimo inteligentne, nepristranske in profesionalne osebnosti tudi na novinarskih položajih.

Ker je avtorica zelo zaskrbljena za strokovnost na odgovornih položajih, je še posebej zanimivo, kakšne strokovnjake gospodična podrazumeva za verodostojne sogovornike:

“Strokovnjak ene od vpletenih institucij, ki ni hotel biti imenovan, je nad potekom zadeve zgrožen, saj je povsem očitno, da dekličin oče kupuje čas do trenutka, ko deklica sploh ne bo več hotela k mami, saj bo dobila napad panike, ko bo samo slišala zanjo. Medtem ko je punčka v izolaciji, je v stiku samo s svojim očetom in morda njegovimi sorodniki, ki si verjetno ne prizadevajo, da bi mamico prikazali v lepi luči. Kaj kmalu bodo tudi sodni izvedenci ugotovili, da se otrok matere boji in da je primernejše, da živi pri očetu.”

Avtorici se zdi verodostojna predstavitev mnenja nekega strokovnjaka ene od vpletenih institucij. Vpleten strokovnjak, ki hoče plasirat svoje izjave v javnost, a noče bit imenovan?! Juhu! Kakšen strokovnjak, ki ni pripravljen stat za svojimi besedami s podpisom, pa je to? Kakšen strokovnjak se skriva pred morebitnimi podvprašanji z drugih strani ali pred morebitnimi pripombami, če bi bilo znano, kdo gospod sploh je in kako deluje? Hvala lepa v tej naši deželi za takšne sumljive skrivaške strokovnjake in takšne novinarje, ki podpirajo skrivače in hujskajo proti komur koli, ki se z imenom in priimkom izpostavi s svojimi mnenji, dejanji, argumenti in dokazi. Toliko o skrivalnicah, ki se jih nekateri grejo. Po defoltu nezaslišano in nekorektno.

Zelo me žali in še bolj skrbi, da postane prispevek na takšnem nivoju glavna in celo pozitivna motivacija Varuhinji človekovih pravic, da se javno oglasi.

PROFESIONALNI, ETIČNI IN MORALNI

Zanimivo je tudi to, da je pred kratkim v javnost pricurljala izjava velenjske tožilke Aleksandre Štiblar, ki je na facebooku zapisala, da ji je zaradi odločitve nekdanjih slovenjgraških kolegov v primeru koroške deklice slabo, čeprav je bilo pričakovati tako odločitev. Gre za eno izmed kar treh tožilcev, ki so vodili primer, kar se novinarjem tudi ne zdi nič nenevadnega. Takoj je završalo o neprofesionalnem obnašanju in možnih sankcijah. Tožilka bi se morala zgledovat po praksi v Jani in se predstavit javnosti kot pravna strokovnjakinja ene izmed vpletenih institucij, pa bi lahko govorila kar koli misli ali ji pade na pamet brez vreščanja kolegov o etiki. No, mogoče bi šli v tem primeru na lov za identiteto, če ne bi govorila tako kot paše kliki. Pojem “etika” pri nas itak očitno seže samo do stare prakse klanovskih politikantskih zavezništev. Zakaj, kako in kaj kdo počne, pa nikogar sploh ne briga kaj dosti, kaj šele gane.

KO SE SOBOTNA PRILOGA NE UKVARJA Z RESNIMI PROBLEMI

Da so se mi sprožili še dodatni možganski alarmi ob primeru “Koroška deklica”, gredo zasluge Sobotni Prilogi, v kateri sem prebrala prvi sapojemajoč prispevek Sonje Merljak. Novinarka se v prispevku Včasih v zgodbi ni zgodbe (v tiskani izdaji) preko uvodnega jamranja, ker dandanes novinarjem ni omogočeno, da bi si vzeli dovolj časa za raziskovanje posameznih primerov, razpreda na temo površnega in pristranskega aferaškega novinarstva. Če stereotipno besedovanje ne bi bilo le uvod v še slabšo novinarsko prakso, kot se je avtorica bojda sama kritično opredelila zoper, bi vse skupaj lahko sprejela še s prizanesljivostjo do dobrih namenov. Avtorica brez ustreznih argumentov ali dokazov, ki bi se lahko navezovali na uvodno negodovanje, vplete svoje mnenje o primeru koroške deklice. Začne s svarili pred razpihovanjem obtožb o spolni zlorabi in z opozarjanjem na tegobe, ki jih lahko prenašajo krivo obtoženi ali žrtve zlorab na svoji vasi, kjer jih zlobni vaščani identificirajo.

Novinarka v prispevku ni počela nič drugega kot pozivala k molku ne glede na spoštovanje zasebnosti in identitete obravnavanih. Vse skupaj izzveni kot nasvet kakor koli zlorabljenim, naj se raje zavijejo v molk v strahu pred vaškimi čvekaškimi hobiji, namesto da bi raje degradirala pomembnost klevet in klevetačev vseh vrst. O samem primeru “Koroška deklica” nobene informacije, nobenega raziskovalnega, niti mentalnega dosežka, nič. Le zloraba aktualnega primera za poziv k molku in ignoranci, da bi inštitucije v miru delovale, kakor pač delujejo! Na kakšni podlagi dejstev je zaključila, da v tej zgodbi ni zgodbe in presodila, da institucije delujejo ustrezno, ni pojasnila, ni argumenta.

Nad prispevkom sem bila zgrožena, a še ne tako zelo kot naslednjič, ko je gospa očitno za nagrado, ker odlično in profesionalno opravlja svoje delo, na enako temo lahko objavila prispevek na piarovsko najbolj frekventni zadnji strani Sobotne Priloge. Tokrat je v prispevku Salonski mrhovinarji še nadgradila svoj profesionalizem, ki je bil očitno po mnenju urednika Alija Žerdina, ki se, odkar je tiho presedlal z Dnevnika na Delo, skoraj ne pojavlja več po vizualnih medijih s svojimi analizami politične in družbene realnosti, dovolj hvalevreden, da si je prislužil objavo na posvečenem mestu. Kar je zaskrbljujoče še premnogo bolj.

Najprej je pojamrala, ker je bila s strani psihologa Matica Munca označena za salonskega mrhovinarja in besedičila o pomenu izraza salonski. Skratka, po nemarnem je trošila dragocen prostor v prazno. Potem nam je predstavila plonkarske in morda piflarske (torej memoriranje preplonkanega) sposobnosti na področju zgodovine “literarnega” novinarstva in predvidljivo pomoralizirala:

“Prvo vodilo pri preiskovanju tovrstnih primerov je iskanje resnice in do nje se lahko dokopljemo, samo če dvomimo in nismo verni sledilci enega prepričanja.”

Ne bi se mogla bolj strinjat z zapisano floskulo, vendar me je avtorica na žalost uspešno prepričala, da njena morala seže le do plonkanja in ni ustrezno podprta s ponotranjenjem, zato nisem zaznala, da je vzor tega, o čemer le besediči. V nadaljevanju se gospa namreč sprašuje takole:

“Koliko dejstev bi morala poznati, da bi Munc in njegovi somišljeniki moje pisanje sprejeli za verodostojno? In katera? S koliko ljudmi bi se morala pogovarjati? V čigavo življenje bi se morala zakopati in ga razgrniti javnosti, ki tako rada teši svojo radovednost?”

Bralci, ne glede na to, kaj si mislijo o čemer koli in čigavi somišljeniki neki so ali niso, bi pričakovali od novinarja, da navaja pomembna dejstva na temo, o kateri piše. Če pojma nima, katera dejstva neki naj bi navedel in s kom neki naj bi se pogovarjal o njih, naj raje počne kaj drugega koristnega, novinarstvo pa prepusti sposobnim. Ker se gospa Merljak očitno sama zaveda nivoja svojega prostega spisa, se bralcem takole opraviči za skrajno nenavadno uredniško politiko Sobotne Priloge:

“In če se na tem mestu sprašujete, zakaj nisem bolj konkretna, zakaj jasno ne napišem, o čem sploh govorim, naj povem, da zato ne, ker nočem dodatno prilivati olja na ogenj, za katerega si želim, da bi čim prej ugasnil.”

Ne, nekateri se sprašujemo, če novinarka sploh ve, o čem govori. Razbrat je možno le, da si je očitno tako želela, da bi prispevki na temo koroške deklice ugasnili, da je seveda nadaljevala s pisakanjem in čez mesec objavila še en prispevek na enako temo in žal na enakem nivoju. V prispevku Novice s ploščate Koroške je spet veliko plonk teorij, poskusov blatenja in spraševanja o tem in onem, na kar se odzove svetovalnica Akcija! s popravkom, ki ga urednik SP ni objavil! Obvestilo, da popravka niso objavili in njegovo vsebino je Matic Munc posredoval javnosti na svojem facebooku. Takle mamo. Za vsako figo se greš lahko prerekat in hecat s svojim zdravjem na sodišče.

V zadnji izdaji SP spet! Kje si deklica?, se sprašuje Sonja Merljak v naslovu. In spet poučevanja o meji med zasebnim in javnim skozi čas in plonk teorije s primeri, ki se ne vežejo niti v osnovi na primer koroške deklice, kar izpade le kot nespreten poskus preusmerjanja pozornosti. Zapiše pa tudi:

“Tudi zdaj se na raznih forumih oglaša množica ljudi, ki si jemlje pravico, da presoja, ali se lahko koroška deklica vrne k materi ali ne. Razpravljavci pisarijo na podlagi pomanjkljivih informacij, ki so jih dobili v medijih in za katere ne morejo vedeti, ali so verodostojne, kaj šele resnične.”

Ja, ljudje imajo pravico klepetat in posebna obravnava klepetov po forumih je milo rečeno neresna s strani novinarja, ker je nepomembna. Pomembno pa je, da so razpravljalci, torej javnost nasploh, obsojeni na pomanjkljive informacije, ki so jih pobrali po medijih. Novinarka kar sama opozori, da informacije v medijih niso vredne nič, saj niso nujno niti verodostojne, niti resnične. Sonja Merljak se tega očitno dobro zaveda. Tudi ona je ignorirala tiskovne konference Svetovalnice Akcija!, niti ni kontaktirala z njimi, da bi sploh pridobila informacije o tem, kar institucijam očitajo in lahko presojala, ali so očitki omembe vredni in verodostojni. Njeno izražanje mnenja je zgolj pavšalno in lahko temelji le na zaupanju eni strani, ne po preverbi obeh strani ali še kakšni več! Sprašujem se, kaj je narobe s takim človekom, da se tako obnaša. Ne z novinarjem, ker to sploh ni več vprašanje profesionalnosti, ampak že na nivoju osebnega značaja slehernika.

In potem zavaja s pomanjkljivo informacijo, da bi ubogi forumski razpravljalci še naprej blodili v temi:

“Minil je že skoraj mesec dni, odkar je slovenjegraško tožilstvo zavrglo vse ovadbe proti dedku in materi, ki naj bi, kot je trdil dekličin oče, zlorabljala svojo vnukinjo oziroma hčerko.”

Tožilstvo je zavrglo ovadbe le na podlagi delnega izvedeniškega mnenja, ki so temeljili na posrednih dokazih in zato predlagalo, da bi bil potreben pregled deklice in obeh staršev. Niti bistvo – pregled deklice za ugotavljanje možne zlorabe se še ni zgodil (za kar je žal tudi verjetno že prepozno). Nadalje zapiše:

“Kot kaže, si je v primeru koroške deklice skupina ljudi vzela pravico, da ignorira vse državne ustanove, ki so pristojne, da ščitijo otroka, preprosto zato, ker odločitve teh ustanov ne ustrezajo njihovim pričakovanjem.”

A novinarki pa ustrezajo kakršne koli odločitve teh ustanov, ne glede na razloge zaradi katerih je do odločitev prišlo? Je novinarka propagandistka diktatorske mentalitete, ki po defoltu zavrača kakršen koli dvom v ustrezno in pravilno delovanje države in državnih institucij? Je torej ne skrbi pravica, korist in blagor žrtev, v tem primeru otroka?

“Katarina Kresal, Aleš Zalar, Ivan Svetlik, Borut Pahor, Zdenka Čebašek Travnik – kdo od vas si ji bo upal pogledati v oči, ko se bo nekoč v prihodnosti, nemara kot najstnica in po nekaj letih psihoterapije, spraševala, kako ste dopustili, da je ostala brez matere?”

Mati deklice je celo sama za Siol izjavila, da sta se že po kalvariji z izvršbo z bivšim možem sestala in da je tudi njej pojasnil, da želi samo umik izvršbe, dokler se preiskava o zlorabi deklice ne izvede in zaključi. Na tem mestu se je zaključil opis dialoga, kot da je bog podal predlog za izvršilni postopek in ne ona z odvetnikom. Zakaj se mati ni zavzemala za čim hitrejši in gladek proces preiskave, da bi bila po dejansko izvedenem in uradnem postopku oprana sumov in bi dobila skrbništvo nad deklico, za katero je sicer leta skrbel oče? In sploh ne razumem, zakaj novinarka meni, da bo punčka ostala brez matere. Deklica bi brez matere ostala, če bi bilo dokazano, da mati povzroča otroku nepopravljivo veliko škodo in v tem primeru dvomim, da bi kot najstnica napadala današnje vladne predstavnike, zakaj so jo oropali tega blagorja. Imamo pa v Sloveniji preobilo primerov, ko so otroci primorani živet v družini z obupnimi starši, ker je stopnja tolerance do slabih staršev v naši družbi enormna. Preveč stroškov pač, pač, pač … premalo motivacije za ukvarjanje s tujimi otroki pač, pač, pač … V javnost so pricurljala tudi resna opozorila, da odločitve odgovornih institucij prevečkrat izkazujejo še posebno toleranco do slabih mater v primerjavi z očeti pri dodeljevanju skrbništva, zaradi česar smo med drugim ravno pred kratkim spremljali primer dveh najstnic, ki sta uspešno tožili državo zaradi dodelitve skrbništva materi kljub jasno izraženi želji hčera, da bi živeli pri očetu. Ko novinarko že tako skrbijo pohodi najstnikov nad državo zaradi postopanja institucij v primerih dodeljevanja skrbništva. Spet. O čem pravzaprav govori novinarka? Mar ni bistvo državljanske odgovornosti predvsem v tem, da spodbujamo in zastopamo pravilno, ustrezno in predvsem najšibkejšim koristno delovanje institucij in njihovih kadrov?

PREDSTAVNIKI ODGOVORNIH DRŽAVNIH FUNKCIJ IN NOVINARJI S SKUPNIMI MOČMI SKRBIJO ZA BLAGOR DRŽAVLJANOV

Na facebooku sem prebrala celo tole izjavo pravosodnega ministra Aleša Zalarja, ki jo je podal konkretno Maticu Muncu:

“Podatek o izginuli deklici je uraden, časopise pa tudi berem. Na primer zadnjo stran Sobotne Priloge Dela.”

Zakaj bi kateri koli pravnik, ne celo pravosodni minister, polagal kakršno koli posebno pozornost prispevkom, ki očitno ne operirajo s popolnimi konkretnimi podatki, niti konkretno ne demantirajo nobenih očitkov, proti kakršnim se izjavljajo zgolj pavšalno z osebnim mnenjem? Od pravnikov se pričakuje še posebna skoncentriranost na fakte. A našega pravosodnega ministra vodijo povprečni mnenjski prosti spisi, Varuhinjo človekovih pravic pa prispevki v Jani, ki jih pišejo “strokovnjakinje” za kulinariko in kozmetiko. Sprašujem se v interesu koga sploh pišejo novinarji naših najbolj uglednih časopisov na slovenskem trgu, ki ne pozna pojma konkurenčnost?

Sonja Merljak si je namreč ravno pred kratkim prislužila košček tabloidnega prostora na Požareportu. Imela je predavanje na temo novinarske etike ob posvetu na temo nasilja nad otroki, ki je bilo namenjeno ožji strokovni javnosti, sodnikom, tožilcem in kriminalistom. Saj ni res, pa je!:

“Minuli četrtek se je na Brdu pri Kranju zgodil posvet na temo nasilja nad otroki. Pripravila sta ga Društvo državnih tožilcev in Generalna policijska uprava, med posebnimi gosti pa so bili ministrica za notranje zadeve in predsednica LDS Katarina Kresal, minister za pravosodje Aleš Zalar in varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik. Sestavni del strokovnega posveta je bilo tudi predavanje novinarke in urednice spletnega portala Delo.si Sonje Merljak Zdovc, namenjeno ožji strokovni javnosti, sodnikom, tožilcem in kriminalistom. Za novinarke in novinarje Dela je dejala, da so poklicno najbolj etični novinarji v državi, zato je bizarno pozvala sodnike, tožilce in kriminaliste, naj “zgodbe dajejo” novinarjem Dela, ker naj bi jih edino ti novinarji znali etično pripraviti in objaviti. Kar zadeva splet, pa naj klikajo portal Delo.si, je propagirala Sonja Merljak Zdovc.”,

so zapisali na portalu Požareport. Urednik tabloida si je med drugim prislužil tudi utemeljeno opravičilo s strani predstavnice resnega časopisa Delo zaradi konkretnega natolcevanja in blatenja, ki se ga je prav tako posluževala. Narobe svet! Pardon, svet ni nič kriv zaradi slovenskih posebnosti. Sicer pa obilo veselja ob simpatičnih družabnih srečanjih ožjih “sodelavcev” želimo!

DNEVNIK NERESNO O RESNIH PROBLEMIH

Tudi Dnevnik je objavil prispevek z naslovom Samovoljni oče že mesece skriva hčerkico, ki je zlorabil pojem uravnoteženosti mnenj za objavo prozorno navijaškega prispevka izključno materi koroške deklice v prid in vključuje le komunikacijo z odvetnikom matere v odnosu do konkretnega primera. Novinarja Petra Mlakar in Sven Berdon svoj očiten pristranski marš zagovarjata kot akt uravnotežanja, ker naj bi bila v začetku izbruha drame predstavljana le očetova plat medalje po medijih. Ker menim, da bi morali bit novinarji zavezani predvsem razkrivanju resnice in pojem uravnoteženosti uporabljat kot preverbo vseh aspektov in dvomov s ciljem izluščenja vseh relevantnih informacij na poti do razkrivanja resnice, lahko kot bralka takovrstne prispevke označim le za neprofesionalno manipulacijo s kolapsom na osnovah novinarske etike. Na prispevek se je svetovalnica Akcija! spet odzvala s popravkom zaradi zavajanja in določenih konkretnih napačnih navedb dejstev v navezavi na dogodke znotraj procesa primera. Urednik Dnevnika Zlatko Šetinc popravka ni objavil in spet je dostopen le na facebooku Matica Munca. Sven Berdon je objavil še nekaj člankov, ki izražajo predvsem zgroženost, ker oče po odrejeni izvršbi krši zakon in ne preda deklice materi, kot je odredilo sodišče, še preden se je zaključila preiskava na tožilstvu. Tračarsko sugeriranje in novinarski nivo veje že iz naslovov: Deklica s Koroške ni bila zlorabljena, Samovoljnega očeta obravnavajo zaradi ugrabitve, Puščice v napačni tarči itd.

REALITY SHOW SLOVENSKIH NOVIČK

Vrhunec perverznosti je verjetno dosegel Lovro Kastelic s prostim spisom pod naslovom Je koroška punčka sploh še živa?. Opozarjam, da celotnega prispevka iz tiskane izdaje žal ali na srečo ne poznam, le uvod, ki je dostopen preko interneta in se kot tak sramotno prvožogaško trudi spodbujat čustven efekt na telenovelastem nivoju, ki s prozorno manipulativnim namenom žali tudi podpovprečno inteligenco bralca.

Posredovanja rekla – kazala sovražnih nakladanj s strani sprtih oseb so v takih primerih pač višek svinjarije, ki nikoli ne služijo ničemur koristnemu in relevantnemu za javnost, še posebej če so prispevki objavljeni z namenom pristranskega navijaštva.

Na Siolu so na primer objavili košček izpovedi vsaj obeh staršev hkrati v imenu uravnoteženosti, kar je vsaj korektno znotraj nekorektnega, ker bralec v vsakem oziru pač ne more jasnovidno pogruntat, kdo je lažnivec, norec ali hudoba na dveh nogah in kdo ne, še posebej brez navzkrižnih podvprašanj in preverb navedb s strani novinarja, torej ostane bolj ali manj pri zabavi javnosti na tuji nesreči.

ZLORABA TRAGIČNEGA PRIMERA Z ZALOŠKE CESTE ZA POLITIKANTSKI AFENGUNC

V enako sumljivi maniri avtomatističnega zagovorništva državnih inštitucij z enakega področja je na primer naletel na podobno čer tragičen primer preminule deklice, ki jo je oče na Zaloški cesti vrgel skozi okno. Pojavili so se povsem normalni in utemeljeni sumi, da delo policije ni potekalo po ustreznih standardih. V primerih, ko gre za ugrabitev talca, naj bi namreč policija pozvala na pomoč specialce, kar pa se v tem primeru ni zgodilo. Enota specialcev je tudi sama javno izrazila nezadovoljstvo, ker niso bili poklicani na kraj dogodka, saj je šlo za tipičen primer visoke nevarnosti s smrtnim izidom pri zajetju talca. Neverjetni so izpadli poskusi družinske terapije v smer pobotanja zakoncev, pri čemer je mož prestal že zaporno kazen zaradi zadanih hudih telesnih poškodb prejšnji ženi, pretepal je tudi aktualno ženo in bil za nameček še sumljivo hitro izpuščen na pogojno prostost, pri čemer naj bi kršil pogoje že v zaporu in ženi grozil preko mobitela, a bojda nihče ni imel pristojnosti za nadzor, zato je bil obsojenec šokantno hitro izpuščen tudi na podlagi zglednega obnašanja. Po vsem tem se spravi novinarka Dela Barbara Hočevar, ki očitno nadomešča nivo profesionalne brilijance Sonje Merljak, spisat zgrožen prosti spis z naslovom Kje je meja. Po uvodnih emocionalnih besedičenjih se avtorica razburi, ker je stranka SDS sklicala nujno sejo parlamentarnega odbora za notranjo politiko na temo, kako je potekala policijska akcija na Zaloški in zakaj niso bili poklicani specialci. Novinarka potezo interpretira kot grobo politizacijo tragičnega primera, ki služi le blatenju določenih državnih organov, zaradi česar ne pustijo družine žalovat v miru. Žalovat v miru??? Še en poziv torej, naj vse žrtve in sorodniki žrtev žalujejo v anonimi in tišini, nepravilnosti pa naj se pometejo pod preprogo v imenu etike, da bo karavana po enakih principih marširala dalje. Fuj! Hvala lepa za tako pozornost in sočut do vseh žrtev sveta. Novinarka nikakor bralcu ne pojasni, kako neki je stranka SDS dejansko le zlorabila primer za politizacijo, kar bi bilo popolnoma možno in nepresenetljivo, ampak pomembnejše so koristi državljanov, avtorica pa ne razloži, kaj naj bi naredili narobe. Novinarka le zapiše, da se takšne stvari lahko urejujejo po drugi poti. A res? Po kakšni pa in kako? Poslanci imajo na voljo takšne vzvode pač. Večinoma sproži razkritje nesnage nek izstopajoč primer in le na podlagi primerov, da se očitno dogaja nekaj nezaželenaga ali škodljivega, potrjujemo sume in gremo lahko na pot vzpostavljanja pozitivnih sprememb in nadgrajevanja. Vse skupaj zato žal spet bolj odsmrdi po zlorabi tega tragičnega dogodka s strani novinarke za politizacijo, v tem primeru pač za predvidljivo blatenje stranke SDS. Perverzno in skrajno nedostojno do bralcev, kaj šele do žrtev vseh podobnih tragičnih dogodkov!

ČUDI IN ČUDESA NA CENTRIH ZA SOCIALNO DELO

V primeru preminule deklice na Zaloški cesti je bil primer očeta tudi pod očesom CSD Moste Polje in direktor Marjan Vončina je za javnost izrazil začudenje, saj se je po njegovem vse obračalo na bolje. Jaz pa nisem zmogla bit niti najmanj začudena, da je bil direktor začuden. Istega gospoda sem morala spremljat na televizijskem ekranu, ko je podajal izjavo zaradi suma trgovanja z belim blagom v primeru mladoletnega romskega dekleta, ki je obiskovalo še osnovno šolo. Deklico je družina oddala v poroko s starejšim odraslim moškim. Nikakršne kulturne razlike in običaji ne služijo za izgovor, saj je naša država dolžna enakopravno obravnavat vse državljane, torej poskrbet, da tudi romski otroci obiskujejo obvezno šolanje in da jim niso kršene osnovne otrokove pravice. Kasneje se lahko sami odločijo, kakšno kulturno ali nekulturno življenje bodo živeli, a jim mora država nudit osnovne enakopravne predpogoje za razvoj in delovanje v družbi. Direktor CSD Moste Polje je na vprašanje novinarke v oddaji Preverjeno, ali se zaveda, da romska poroka avtomatsko predvideva tudi spolno občevanje, celo na poročno noč (kar pomeni možnost zanositve in prevzem odgovornosti kot mati in žena), odgovoril, da tako globoko se pa niso spuščali v primer. Tako globoko se gospod ne spušča? Jaz naivka sem pa mislila, da se je CSD dolžan spuščat vsaj tako globoko in še globlje, sicer lahko sodeluje pri izvrševanjih amoralnih, pokvarjenih in celo kaznivih dejanjih. Jaz naivka se pa sprašujem, kako globoko smo zabredli, da je po tistem prispevku vse obmolknilo, gospoda še vedno lahko spremljam, kako podaja izjave kroničnega začudenja kot direktor centra za socialno delo, novinarji pa vsiljujejo zaupanje v državne institucije in njihove odlične, strokovne in usposobljene kadre na najbolj odgovornih položajih, namesto da bi zaupanje na upravičenih in realnih osnovah pomagali gradit.

Smo res tako globoko, da si redko kdo tako globoko sploh upa nos pomolit?!

Naj uvodoma zapišem, da primer “Koroška deklica” spremljam od začetka. Posebej so me zintrigirala določena medijska poročanja oziroma podajanja osebnih mnenj, ki so že na prvi vtis delovala neverjetno pristransko in očitno brez operiranja s konkretnimi dejstvi ali argumentiranimi ugotovitvami z vseh pomembnih aspektov.

KOROŠKA DEKLICA

“Koroška deklica” je na podlagi sporazumnega dogovora med staršema kmalu po rojstvu ostala v oskrbi očeta in imela le občasne stike z materjo. Na podlagi nenavadnega vedenja deklice in drugih okoliščin, ki so javnosti zaradi varovanja identitete vpletenih neznane, je oče po hospitalizaciji deklice vložil prijavo o sumu spolne zlorabe s strani dedka – očeta po materini strani. Pregled je pokazal prisotnost sumljivih bakterij, ki bi bile lahko posledica spolne zlorabe, ne pa nujno. Nenavadno vedenje deklice naj bi oče opažal po obiskih na domu matere in njenega očeta. Deklica naj bi kazala tudi nedvoumne znake strahu pred dedkom in konkretnega upiranja, ko jo je na primer prišel iskat k očetu, da bi z njim odšla v kontekstu dogovorjenega srečevanja z materjo. Po prijavi suma spolne zlorabe in razpečevanja pornografskih materialov se je mati preselila v varno hišo, ker eksistenčno očitno ni bilo mogoče poiskat drugačne rešitve, s hkratnim interesom, da pridobi skrbništvo nad hčero, ki jo je sicer kmalu po rojstvu prepustila v oskrbi zdaj že bivšega moža.

Policija je opravila preiskavo suma spolne zlorabe na skrajno nerazumen in bizaren način. Policist je deklico zaslišal na domu v prisotnosti matere. Glede na to, da redno spremljamo angažiranje Vlaste Nussdorfer za nujno potrebno pridobitev posebej prijazno opremljenih sob s kamerami za zaslišanje otrok pri raznih sodnih postopkih preiskovanja zlorab, pri čemer naj bi pogovor z otrokom po logiki stvari opravila visoko kvalificirana strokovna oseba, se sliši takšno zaslišanje s strani policaja ob materini prisotnosti kot postopek mučenja izpred treh stoletij. Policija po logiki stvari suma ni mogla potrdit, ovrgla ga prav tako ni, ampak predala predlog za preiskavo s strani izvedencev na tožilstvo.

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu suma spolne zlorabe preiskovalo sploh ni, ampak le zavrnilo dokazni material, ki ga je predložil oče in dodelilo skrbništvo nad deklico materi. Na tej točki je završalo, saj javnost težko razume, na kakšni podlagi je bila deklica dodeljena materi, glede na to, da je deklica že leta živela pri očetu z urejeno eksistenčno varnostjo, medtem ko je bila mati nameščena začasno v varno hišo in živela pri svojem očetu, ki je bil osumljen še neraziskane spolne zlorabe vnukinje.

Oče se je seveda pritožil na Višje sodišče v Mariboru in pritožba je bila zavrnjena, med drugim z obrazložitvijo, da policijska preiskava ni potrdila suma spolne zlorabe, a ta še poteka. Oče svoje triletne hčere ni hotel predat v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, dokler preiskava suma spolne zlorabe ni zaključena. Skrajno nenavadno je izzvenelo, zakaj je sodišče predodelilo deklico materi, še preden je preiskava končana, še posebej ker se je celo izkazalo, da je preiskovanka suma spolne zlorabe tudi mati in ne le njen oče. No, bilo bi skrajno nenavadno, če se ne bi nenavadne sodbe, ki mečejo izredno slabo luč na določene sodnike, že dogajale.

KRIVA SEM!

Tipičen srhljiv primer je bil objavljen v kolumni Tanje Lesničar Pučko v enakem obdobju z naslovom Kriva sem!. Zanimivo, da odziva na to kolumno praktično ni bilo. Avtorica je bila posredna priča na sodišču zaradi obtožbe spolne zlorabe. Tanja Lesničar Pučko je med drugim zapisala:

Zobozdravnik, ki jo je med tem, ko je imela v ustih vrsto pripomočkov, otipaval, je bil oproščen. Šlo je za sprostitveno masažo, je trdil, in sodišče mu je verjelo. Obtoženčeva priča je bil tudi ugledni zdravnik. Verjetno je povedal, da njega kolega zobozdravnik ni nikoli otipaval. Sodba je hotela biti salomonska: sodnica je žrtvi priznala avtentičnost izjav in prizadetosti, toda pri obtoženemu ni mogla ugotoviti naklepa spolne zlorabe.
Po mojem globokem prepričanju je s tem storila strašljivo logično napako: dejanje je presojala skozi oči storilca, ne žrtve. Za prizadeto žrtev namreč motivi in naklepi niso pomembni: jo je otipaval iz spolnega užitka ali zaradi eksperimentalne masažne doktrine, ne more biti odločujoče, dejstvo je, da je brez dovoljenja posegal v njeno intimnost, da je zlorabil položaj in jo s tem ponižal in ranil. Dejstvo je otipavanje, ki ga storilec sploh ni zanikal, in dejstvo je njena psihološka poškodovanost. Dejstvo je, da je ni ženske v tej državi, ki bi otipavanje po prsih na zobozdravniškem stolu sprejemala kot del terapije. Razen ene: sodnice.

To je resnična zgodba, ob kakršni bi se pričakovalo, da bo odziv javnosti buren. V kolikor namreč ni burnega odziva v smer prerešetanja ustreznosti delovanja sodnikov in sistema, ki omogoča ali onemogoča, da razne odgovorne položaje zasedajo značajsko in profesionalno ustrezni kadri, lahko pademo najmanj v globoko depresijo in prevlada utemeljen občutek nemoči ob vsesplošni prevladi krivic zavoljo popolne apatije do takšnih in drugačnih neetičnih dejanj, ki so posledica raznih zakulisnih apetitov, tendenc ali profitov. Morda gre v nemalo primerih tudi za preproste pojave psihopatskih in sociopatskih lastnosti. Mislim skrajno resno. Še posebej po odmevnem razkritju sadistov – “serijskih mučiteljev mačk”, ko smo imeli možnost po forumih prebirat zaskrbljena in zgrožena vprašanja, ali obstajajo kakšne varovalke na področju pridobivanja univerzitetnih referenc, ker naj bi eden izmed omenjenih sadistov postal uspešen študent prava, vemo pa, da niti ti protagonisti niso bili deležni nikakršnega obveznega mentalnega zdravljenja. Kaj šele, v kolikor se razne psihopatije izkažejo manj očitno ali se pojavijo šele kasneje v določenem obdobju življenja. Horor.

Tanja Lesničar Pučko še zapiše:

Danes moram v nasprotju z vsem, kar sem doslej verjela in mislila, ženskam svetovati, naj se ne izpostavljajo. Naj molčijo, kot nekoč. Še posebej pa naj starši ne prijavljajo zlorabe otrok. Kajti če sem po svoji izkušnji verjela, da je bila izjemna, mi je ta teden postalo jasno: ne, to je naša običajna sodniška praksa.
Mariborsko višje sodišče je namreč oprostilo duhovnika, ki je otipaval otroke, s popolnoma enako obrazložitvijo: “Otipavanje deklet ni bilo spolno nadlegovanje.” Ni bilo spolno nadlegovanje??! Kaj je torej bilo? Spet masaža, terapija, preizkušanje kakovosti tekstila, v katerega so bile oblečene, jemanje mere za nove hlače, nov pristop k spoznavanju boga?

Naj opozorim na drobno zanimivost, da gre tudi v tem primeru za odločitev Višjega sodišča v Mariboru. V primeru “koroške deklice” je prav tako odločilo Višje sodišče v Mariboru. Ne pomeni seveda nujno, da se dogajajo tako vulgarne in sprevržene rabote le na Koroškem in Štajerskem, je pa zanimivo in pozornosti vredno pri morebitnem iskanju skupnih imenovalcev v samih procesih in protagonistih delovanja. Če bi kdo v naši državi sploh kaj omembe vrednega raziskoval seveda.

Ali je torej v Sloveniji odslej tako, da bo morala žrtev pri vsaki brci, ki jo bo dobila, dokazovati, da je bil namen storilca prizadejati bolečino, ne pa igrati nogomet?, se je še spraševala novinarka in enako se sprašujem tudi sama. No, malo lažem. Ne sprašujem se več, ker menim, da točno tako stvari že potekajo na več frontah naše družbene sfere.

KOROŠKA DEKLICA NI VEČ NA KOROŠKEM?

Osebna drama deklice s Koroške se je še razplamtela, ko je materin odvetnik Miran Kos spodbudil kolesja pregona z začetkom izvršilnih postopkov. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je izdalo sklep o izvršbi in oče je z deklico pobegnil. Sama izvršba pod asistenco velikega števila policistov je potekala precej brutalno, z vlamljanjem v več stanovanj v hiši, odrivanjem, razmetavanjem po stanovanju, izginilo naj bi 2500€ itd. Oče se je znašel v sila konfliktni situaciji.

Konvencija o otrokovih pravicah namreč narekuje zaščito otroka, ki je nad pravicami staršev. Pravnomočna sodba o dodelitvi hčere materi pa postavlja pravico starša pred pravico otroka. Dokler preiskava suma zlorabe na tožilstvu še poteka, je nemogoče zagovarjat stališče, da sistem deluje prvenstveno v korist otroka z izvršbo, ki dodeljuje otroka osebi, v tem primeru materi, ki ima status preiskovanke v procesu preiskave suma spolne zlorabe.

Novinarka oddaje Tednik je izpostavila to pomembno vprašanje možnega pravnega konflikta in vprašanje, zakaj je sodišče tako hitelo z izvršbo, še preden bi bila preiskava dokončana. Prispevek izpostavlja bistvo tega primera, čeprav je sicer zelo kompleksen in poln detajlov v svoji dolgi peklenski zgodovini.

KO SE POČASNI SODNI MLINI ZAVRTIJO HITREJE

Oče hčerko že od izvršbe dalje skriva. Medtem so nekateri mediji že z užitkom objavili, da naj bi bil tudi oče osumljen spolne zlorabe. Nihče od teh novinarjev, ki o primeru redno preočitno pristransko pisarijo, ni natančno poročal, ali gre za povsem enako težo in obravnavo suma. Če na primer odvetnik nasprotne stranke poda prijavo, kakršno lahko kdor koli o komer koli in kadar koli z določenimi interesi, še ne pomeni, da ima oseba status preiskovanca z razlogom. In v tem je razlika med statusom dedka in matere od statusa očeta, ki je na koncu koncev pač fasal še sam prijavo, a nima statusa preiskovanca z razlogom.

Na tožilstvu so prav tako pohiteli in mediji so nas pred kratkim obvestili, da so tudi na tožilstvu zavrgli sum spolne zlorabe. Nekateri tendenciozni mediji, med katerimi vodi po številčno vloženem trudu Dnevnik v izvedbi novinarja Svena Berdona, ki zelo navijaško obravnavajo predvsem interese matere, so veselo poročali o tem novem dogodku kot dokončnem dejstvu, da gre le za spopad med staršema za skrbništvo, pri čemer je oče izvajalec kaznivega dejanja, ker ignorira izvršbo in skriva deklico pred pravico zakona. Vendar izvedenska stroka še vedno ni imela priložnosti, da bi preverili in ustrezno strokovno raziskali stanje deklice, ker jo oče zdaj skriva zaradi izvršbe. Torej se še vedno ni zgodilo tisto, kar je ključen element celotne zgodbe. Zato je tožilstvo pridobilo le delno izvedeniško mnenje. Zloraba na podlagi posrednih dokazov spet ni potrjena, niti ovržena. Izvedenki sta predlagali izdelavo izvedenskih mnenj psihiatrične in klinično-psihološke stroke za punčko, pa tudi za oba starša, kar bi bilo edino pravilno!

Preveč komično za tako resen primer je, da pravni mlini zavoljo razčiščenja vseh okoliščin v prid otroka ne umaknejo izvršbe, da bi lahko preverili stanje deklice, očeta in matere ter končno šli na pot rešitve primera. Po logiki stvari namreč oče ne želi izročit deklice, dokler jo ščiti pred izvršbo. V primeru, da bi namreč deklico predal, bi najprej romala v oskrbo matere.

V drugem delu, da bralni zalogaj zaenkrat ne bo preobilen, bom predstavila nekatere novinarske podvige ob tem in še ob nekaterih dogodkih. Pomembno ni le zaradi dotičnega primera, ampak zaradi situacije nasploh. Razkorak med poročanji točno določenih medijev in nekaterih drugih je ravno na tem primeru preočitno zaznaven. Tako očitno, da se človek vpraša, čigav je določen medij in s kakšnimi interesi pravzaprav deluje, ker profesionalne novinarske drže zaznat ni, intelektualna in značajska pa je sumljiva še bolj.

Spodaj objavljam sporočilo za javnost Svetovalnice Akcija!, ki se odziva s pojasnili na zadnje objave.

SPOROČILO ZA JAVNOST SVETOVALNICE AKCIJA!

Kaj se dogaja v primeru “koroške punčke”?

Pred kratkim smo prejeli nove podatke v primeru “koroške punčke” in sicer je po odločitvi okrožnega tožilca v javnosti zakrožila informacija, da spolne zlorabe ni bilo in da punčka torej ni bila zlorabljena, kar iz odločitve tožilstva in delnega izvedeniškega mnenja ne sledi.

Zaradi lažjega razumevanja situacije naj spomnimo, da so se špekulacije v smeri, da punčka ni bila zlorabljena in da je sum spolne zlorabe izključen, začele pojavljati tudi v začetku tega leta, ko je policija januarja 2011 zaključila »preiskavo« in so se v medijih pojavljali naslovi v stilu »dedek ni zlorabljal« ter se je s tem v javnosti ustvarjal vtis, da je zadeva končana, da na zadevi ni nič in podobno.

Pa je bilo to res? Nikakor. Nekateri so to zgodbico “kupili” brez zadržkov, verjetno tudi zaradi nepoznavanja predpisov s tega področja. S tega razloga, v razjasnitev dejanskega stanja, smo v Svetovalnici Akcija! sklicali tiskovno konferenco, kjer smo javno opozorili na nepravilno in nerazumno delovanje pristojnih institucij in ostro obsodili tudi brutalno izvršbo nad deklico. Izvršba je bila samo ena izmed posledic nerazumnega delovanja vpletenih institucij, storjena pred zaključkom preiskave in v nasprotju z navodili MDDSZ, med drugim se je tudi zgodila ob spremstvu vsaj 23 oboroženih in uniformiranih policistov. S tem je bila ogrožena otrokova največja pravica – pravica do zaščite.

Institucije, ki so takrat sodelovale, so želele čez preiskavo potegniti črto in zaključiti zadevo brez končnega odgovora na ključno vprašanje, ki je v tej zadevi odprto: Kaj se je/ali ni zgodilo v tej zadevi in kolikšna je verjetnost, da je do zlorabe dejansko prišlo?
Takratno ravnanje vpletenih institucij je bilo prejudiciranje zadeve v škodo punčke, še posebej iz razloga, ker so vsi vpleteni bili seznanjeni z dejstvom, da tožilstvo preiskavo nadaljuje in je v zadevo pritegnilo izvedenca, na kar smo na tiskovni konferenci tudi opozorili.

Tožilstvo je v ta namen pridobilo delno izvedeniško mnenje in na to mnenje tudi oprlo svojo odločitev, kar je glede na pomankljivosti tega mnenja skrajno nenavadno. Izvedenki sta v svojem mnenju namreč izrecno zapisali, da je njuno mnenje le okvirna ocena na osnovi razpoložljivih podatkov iz spisa in ogledov in da psihiatrični in klinično-psihološki pregled ter razgovori še niso bili opravljeni, ter svoje mnenje oprli tudi na »ugotovitve« drugih služb (CSD, bolnišnica SG, …). Izvedenki zlorabe na podlagi posrednih dokazov nista potrdili, vendar zlorabe tudi nista izključili, in tako tudi nista mogli verodostojno in brez kančka dvoma odgovoriti na vprašanja, ki so jima bila zastavljena, na kar sta sami tudi opozorili. Predlagali sta izdelavo izvedenskih mnenj psihiatrične in klinično-psihološke stroke tako za punčko kakor tudi njuna starša.
Da bi s potrebno verjetnostjo zavrgli sum zlorabe oziroma ga utemeljili, je torej potrebno pridobiti dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri, ki sta jo predlagali izvedenki. Morajo se omogočiti ustrezni pogoji za izdelavo zanesljivega in verodostojnega izvedenskega mnenja, ki ne bo vnašal nobenih dvomov, saj bo šele na podlagi tako dopolnjenega izvedenskega mnenja mogoče s potrebno gotovostjo zaključiti ali gre za spolno zlorabo deklice ali ne.
Kljub temu, da odgovora na to vprašanje zaradi preuranjene odločitve tožilca ne poznamo, je odvetnik matere za javnost zatrdil, da je sum spolne zlorabe izključen in se skliceval na odločitev tožilca.
Navedeno seveda ne drži.

Ga. Katja Bašič iz Združenja proti spolnemu zlorabljanju je za Zurnal24 jasno povedala:« To, da je tožilec opustil pregon, ne pomeni, da otrok ni trpel zlorabe. »

In še:
»Vprašanje je, s čim je razpolagal tožilec, da je kljub vsemu pregon raje opustil, kot da bi ga nadaljeval. Ustvarja se občutek, da gre stvar v škodo otroka, če ni bilo narejeno vse, da se stvar razišče.«(vir: Zurnal 24)

Odločitev tožilca je zaenkrat takšna kot je, odgovori pa se bodo iskali še naprej. Oče je skladno z določbami Zakona o kazenskem postopku (60.člen) prevzel pregon in ga nadaljuje kot subsidiarni tožilec. Pristojno sodišče še vedno zavrača izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi »koroška punčka« lahko bila pripeljana na varen način k izvedenkam in ustrezno pregledana in testirana, izkušnja z brutalno izvršbo je prehuda. Mnenje bi bilo v takšnem primeru dopolnjeno in bi se kazenski pregon lahko nadaljeval po uradni dolžnosti, zato mora sedaj oče nadaljevati kot subsidiarni tožilec vsaj še do faze, ko bo zbral nadaljnje dokaze in pridobil dopolnitev izvedenskega mnenja, da bo lahko državno tožilstvo po uradni dolžnosti ponovno prevzelo pregon, kar pomeni, da je zaščita otroka do pridobitve ključnih odgovorov še vedno potrebna.

Medtem ko oče varuje svojo hčerko in se na vso moč trudi pridobiti potrebne odgovore, odvetnik matere še naprej zamegljuje zadevo in plasira v javnost neresnične, netočne in zavajajoče podatke. Eden takšnih je tudi navajanje nekakšne »izolacije punčke« in škodi, ki naj bi jo punčka sedaj zaradi tega trpela. Kakšna izolacija? Trdijo, da nihče ne ve, kje punčka je, istočasno pa omenja nekakšno izolacijo. Manipulacija, pri kateri pomaga tudi nekaj posameznih vplivnih ljudi in tudi nekaj posameznih novinarjev, ki brez poznavanja zadeve in brez osebnih, moralnih zadržkov pišejo zgodbice po nareku in odpirajo nova vprašanja v smeri : “kje je deklica?” “ali je koroška punčka še živa?” in podobno s tem punčki ne pomagajo, ampak pomagajo materinemu odvetniku in materi, punčki pa s takšnim ravnanjem še dodatno otežujejo situacijo.

Odpiranje novih vprašanj služi kot manipulacija in odmikanje pozornosti od ključnega vprašanja je zgolj taktika izmikanja ustreznim odgovorom. Odvetnik matere kot pripomoček v želeni smeri uporablja metodo sklicevanja na “pravnomočno sodbo o dodelitvi “ in očeta naenkrat označuje že kot ugrabitelja, čeprav že od dekličinega rojstva oče za njo skrbi in jo vzgaja.

Dejstvo je, da pravnomočna sodba nima nič skupnega s preiskavo, ki poteka, saj sta to dve ločeni zadevi. Sodba o dodelitvi tudi ne pomeni “trajnega mandata”, saj se sodba o dodelitvi lahko spremeni “vsak naslednji trenutek” v kolikor obstajajo okoliščine, ki takšno spremembo narekujejo. Dejstvo je, da so te okoliščine v tem primeru podane in zato je sklicevanje na pravnomočno sodbo le manever s katerim se poskuša minimalizirati pomen sumov in preiskave in se mater otroka, kljub temu, da je prav tako kot dedek osumljena zlorabe, prikazuje kot osebo, ki bi ji z naslova “pravnomočne sodbe” morali izročiti punčko.

V ta namen se je začela slikati zgodbica o “dobri mamici”, ki bi naj lepo in skrbno skrbela za svojo hčerko in je zdaj celo “žrtev” svojega bivšega partnerja. Na žalost je zgodba drugačna. Spreminjanje dejanskega stanja “za nazaj” pravno in materialno namreč ne vzdrži. V kolikor se bo takšno ravnanje nadaljevalo in se bo v javnosti še naprej podajalo neresnične navedbe, ki punčki lahko škodijo, bomo v Svetovalnici Akcija! na tiskovni konferenci razkrili celotno ozadje zadeve in vpletene vplivne osebe z vpogledom v tisto dokumentacijo, ki jo vpleteni tako vztrajno skrivajo in potiskajo pod mizo.

Izročitev punčke v roke materi pred pridobitvijo vseh ustreznih odgovorov bi bila neposredno v nasprotju z otrokovo koristjo in bi otroku lahko povzročila nepopravljivo škodo. Varovanje otrokovih pravic in koristi bi moralo biti glavno vodilo vsem v tej zadevi, vendar so v preteklosti vpletene službe naredile takšne korake, zaradi katerih sedaj ne morejo ali nočejo več stopiti nazaj.
Zaradi vseh materialnih, procesnih in strokovnih napak, ki so bile storjene v tej zadevi, bodo združili moči in na vsak način želeli vse prisotne prepričati, da na zadevi ni bilo nič in s tem za vedno prikriti svoje napake. Za dosego tega cilja so pripravljeni žrtvovati štiri leta staro deklico.

Ker odgovorov na odprta vprašanja v tej zadevi še do danes ni in ker oče nadaljuje pregon, bomo očetu in punčki še naprej nudili pomoč tudi vsi tisti, ki menimo, da je zadevo potrebno raziskati do konca in nas še do danes nihče ni prepričal, da zaščita otroka v tem konkretnem primeru ni potrebna. Poznavalci materialnih predpisov in procesnega prava s tega področja namreč natančno vedo, da je zaščita otroka potrebna vse dokler se nevarnost, tveganje in kakršno koli ravnanje v škodo otroka ne izključi in vse to se v tej konkretni zadevi še do danes ni izključilo. Po 14 mesecih primera takšna dejstva narekujejo zaščito mladoletnega otroka. To bi lahko počasi spoznale tudi pristojne institucije Republike Slovenije.

Svetovalnica Akcija!
Natalija Markač
Matic Munc

Eurosong je po eni strani mednarodni tekmovalni in povezovalni šov z dolgo tradicijo, ki garantira številčno pozornost občinstva, s tem garantirano pozornost medijev in nezanemarljivo priložnost za propagando s strani posameznih držav, zaradi česar je v vsakem primeru s fenomenološkega vidika v razvoju zanimiv medijski pojav. V kolikor se obetajo ali celo uresničujejo dobri rezultati, si nobena država ne more kaj, da se ne bi ponosno veselila dosežka svojega predstavnika, ki si v dveh večerih prisvoji tri minute, da kraljuje na resnično velikem odru z resnično ogromnim številom navijaške publike. V tem primeru se radi nastavijo fotografom celo predsedniki držav. Ker gre za razvedrilni festival popularne glasbe, takšni prizori izpadejo še posebej simpatični. Ne glede na vsakoletne očitke razočaranih o možnih kuhinjah pri glasovanju in amaterske razprave o diasporah, gre za festival, za katerega trdim, da je skozi čas dokazal največ pomanjkanja smisla za kuhinjo od vseh možnih tekmovanj na sicer bolj resno konotiranih umetniških terenih. Kar je res žalostno. Po prerešetanju dejstev o raznih uvrstitvah so se na vrh uvrščale že male države, države brez garantiranih glasov radodarnih sosedov, velike države in plačniki so neštetokrat odjokali domov s porazno uvrstitvijo, države s številnimi in dobrimi sosedi so jo kdaj odnesle bolje, kdaj porazno. Resnično ni mogoče dokazat pravila igre, ki bi zadostila apetitom po serviranju teorij zarot. Možno je zganjat le argumentirana nestrinjanja ali strinjanja s trendi in okusi javnosti ali žirij, povsem enako kot na terenu ameriškega monopolnega krojenja in trženja mainstreamovskega popa, pri čemer eurošov ponuja še dovolj raznolikosti v trikih, na katere stavijo posamezni predstavniki, da bi se prebili v ospredje in tudi dovolj signifikantnih nastopov, ki prezentirajo povprečno stanje duha posameznih narodov. Lani smo na primer ravno Slovenci še posebej zablesteli, kar se tega vidika tiče.

POLIGON ZA FILOZOFSKE KIKSE V IMENU INTELEKTUALNE DRŽE

Zato imam o Eurosongu na splošno dobro mnenje in podpiram njegov obstoj, še posebej z vidika Slovenije. Za Slovenijo je Eurosong edinstvena priložnost za refleksijo o nivoju popa na domačem tržišču, ki ne prenese izgovorov. Za dobro uvrstitev na Eurosongu je povsem dovolj doseganje povprečnega nivoja v svetovnem merilu, nikakor ni potrebe po nadpovprečju, čeprav se tudi pojavlja in je dobrodošlo, a Sloveniji gredo na terenu mainstreamovskega popa že osnove porazno slabo, zato se lahko na ponudbi Eurosonga pravzaprav uči o temeljih z vseh aspektov. Za začetek je dobro. In nobeno razvedrilno področje ni zanemarljiv pojem, ker avtomatsko ponuja tudi veliko možnosti za učinkovit in po dosegljivosti enostavno učinkovit poligon za vpliv na splošno mentaliteto javnosti. Vsak razvedrilni program je še bolj politično tendenciozen od političnega šova znotraj informativnega programa. In kar je najlepše … predvsem takoimenovani intelektualci se od razvedrilne ponudbe radi distancirajo, ker se bojda tako spodobi, in jih obravnavajo površno, z levo roko, kot ekskluziven trenutek za klišejske izbruhe zgražanja, kar naj bi potrjevalo njihov visok nivo dojemljivosti. Prispevki na teme Eurosonga, izborov talentov, resničnostnih šovov itd. po takoimenovanih resnih časopisih so vsebinsko porazno skopi in trapasti, povsem enaki v poanti raznim polpismenim izbruhom po komercialnih tabloidnih revijah, le zapakirani so v bolj dovršen jezikovni slog. Realen rezultat ad hoc poskusa potrjevanja intelektualne drže je tako paradoksalno naivno ravno obraten. Tudi plehkobneži, ki celo proizvajajo instantne cenene produkte namreč zlorabljajo takovrstne zabavne dogodke za izbruhe neargumentiranega populistično cenenega zgražanja, da bi s takšnim obnašanjem vsiljevali vtist, kako morda vendarle niso le butlji. Razvedrilni teren, Eurosong pa vsako leto še posebej, je točka, na kateri se prodajalci butlomanije in intelektualci radi združijo in skupaj pobutljujejo s povsem enakim nekoristnim in tragikomičnim ciljem. Patetično.

POJAV SLOVENSKIH LOKALNIH VERSKIH POSEBNEŽEV

V Sloveniji pa pri poplavi javnomnenjskih bonbončkov pride do izraza še lokalni eksluzivni fenomen s skupino nergačev, ki sem jo osebno poimenovala kar Lado Leskovar & Co. Gre za skupino verskih fanatikov, ki žalujejo za časi iz dobre sredine prejšnjega stoletja, ko je bil še zelo živ njihov najljubši bog klasične slovenske popevke. Ta skupina posebnežev, ki jim ni uspelo razširit duha, niti niso želeli, kot se od zvestega vernika pričakuje, je prepričana, da se njihov bog dokončno poslavlja preprosto zato, ker svet propada. Zato vsako leto v javnost posredujejo nekaj fascinantnih opazk in modrih misli. Prepričani so, da so nekdaj na Eurosongu nastopale velike zvezde z neverjetno kakovostno glasbo, danes pa bojda države pošiljajo na oder le tretjerazredne anonimne amaterje, čeprav dejstva pričajo drugače, Eurosong pa sinonim za kakovostno popularno glasbo nikoli bil ni z orkestrskim aranžmajem ali brez, še najmanj skupina Abba, ki je iztržila največ. Johnny Logan ni bil nikakršna omembe vredna svetovna zvezda, ampak kralj Eurosonga pač. Pesmice tipa J’ame la vie v izvedbi pocukrane punčke, ki na ginjenost staršev celega sveta vrešči, kako zelo ljubi življenje, so bile tako podkategorično štancarske, da jih danes še najbolj sladkorno kičasta ameriška produkcija ne bi spustila niti v vogalni bistro med pedofilske pijance.

Slovenska popevka, podobno kot italijanska, je stvar tradicije in bohnedaj, da bi predstavljala model za en in edinstven sprejemljiv primer žanra, ki je v začetkih Eurosonga pač prevzel monopol, saj bi človeštvo izumrlo od dolgčasja. Ostali bi Brez besed in ko bi slišali, da kdor koli sproducira mamljivo ponudbo Pridi, dala ti bom spet, pardon, cvet, bi le še umrli od smeha. Skupina verujočih v boga klasične popevke je vseeno vsaj zabavna s svojimi prepričanji. Današnje pevke in pevci si po njihovem ne znajo izbrat niti primernega oblačila (muslimani in večina katolikov trdijo enako za zahodnjaško nezaslišano opravo), ne znajo pet in ne znajo … mah, ne znajo pravzaprav nič. To je velik kompliment za današnje mlade predstavnike na manjših in večjem trgu popularne glasbe. Pomeni najmanj priznanje, da se niso zataknili v prejšnjem stoletju kot slovenska mentaliteta in posledično lokalna politika.

Kako vrhunski izvajalci so nekdaj prihajali na površje, je pa ravno letos lepo dokazala izraelska kandidatka Dana International. Nekdanja zmagovalka, ki se je očitno prav tako zataknila v prejšnjem stoletju, je upravičeno izpadla. Kar je nekoč veljalo za dovolj dobro celo za zmago, danes ni vredno niti uvrstitve v finale.

EUROSONG 2011 – NI FAVORITA

Nabor kandidatov na letošnjem Eurosongu ni sproduciral očitnega favorita, ampak le nekaj posameznih. S strani pozornosti občinstva predstavnica Madžarske, duet iz Azerbejdžana in bojda poskus izstopanja z opernim kičem iz Francije. Piarovsko gledano je tokratna poteza Francozov na videz dobra. Lahko računajo na nekaj glasov žirij, ker se tako bojda strokovnjakom spodobi, na glasove prenekaterih mam in babic ter nezanemarljive skupine ljudi po svetu, ki so pripravljeni plačat nekaj centov, da se pred seboj potolažijo kot podporniki kakovostnih produktov. Opera pa naj bi bila “kakovostna” po defoltu, še posebej če se vsaj okvirno drži tradicionalnega okvira izvedbe. Vendar glede na trende in konkurenco Italijana s podobno piarovsko tendenco “v imenu kakovosti” projekt lahko propade.

Zato madžarska predstavnica Kati Wolf s štanco in nekaj disko ritmi v refrenu What About My Dreams? pri žiriji verjetno ne bo ravno veliko pridobivala. Popevka sicer poseduje vse bistvene elemente za dober učinek na prvo poslušanje, njen adut pa se skriva kvečjemu v kvalitetni vokalni izvedbi. Ni pa najbolj dober material za vizualni efekt, kar na ESC veliko šteje. Previsoka dolgonoga pevka se v tem žanru bolj stoično znajde na odru in vzbuja strah, da bo padla, čeprav kljub disko ritmom ne izziva usode z zahtevnejšimi koreografskimi ambicijami.

Azerbajdžan je pričakovano spet poslal na tekmovanje zelo učinkovit hit. Marsikomu nepoznana državica, ki se je pridružila Eurosongu šele pred nekaj leti, je že začela z udarno propagando, jasnim sporočilom, da obvladajo predvsem produciranje hitastih popevk po osnovnem principu iz osemdesetih, vendar jih ustrezno zapakirajo v sodobnejše aranžmaje in vizualno opremo. Vedno kotirajo na zmago in se uvrstijo visoko. Sedmo mesto za njihov prvi nastop na ESC je predstavljalo nepopisno razočaranje. Skratka, ta državica nikoli ne debatira o velikem dosežku uvrstitve v finale, ker finale pomeni samo po sebi umevno dejstvo. Tokrat se predstavlja duet Ell/Nikki s pesmijo Running Scared. Njun adut se skriva v izstopajoči barvi glasu na moški strani dueta in predvsem v samem konceptu po zgledu skupine Ficton Factory z mega popularnim hitom iz osemdesetih – Feels like Heaven. Popevka Running Scared se le zgleduje po refrenu omenjene uspešnice in jo izvaja v enakem slogu skozi celotno kompozicijo. Z občinstvom težav ne bosta imela, žirija pa lahko komplicira, ker se tako spodobi za štanc produkcijo, vendar je zmaga Azerbajdžana vseeno najbolj verjetna.

Kadar očitnega favorita na Eurosongu ni, je vpeljava 50% glasov žirije lahko precej nehvaležna pridobitev, ker na koncu z večjo verjetnostjo zmaga nekdo, ki ni niti posebej priljubljen pri občinstvu, niti pri žiriji, zaradi česar so nekoč žirijo tudi ukinili.

ZGLEDI IN BREZSRAMNE KOPIJE – Moldavija in Danska

Manj truda v izziv od Azerbajdžancev je vložila srbska predstavnica Nina s preprosto pesmico Čaroban. Eden izmed njenih najljubših bendov je verjetno skupina Jinx. Slog, ki so ga Jinxi vnesli na balkansko sceno, Nina ponuja okrancljanega z aranžmajem in predvsem imidžem iz sedemdesetih. Boli jo kurac. Po svetu itak ne vedo, kod so Jinxi. Izvedba je sicer korektna, ona pa predvsem sladka kot bonbonček na dveh nogah.

Evelina Sašenko s komadom C’est ma vie predstavlja Litvo. Celoten nastop je dosledna in uspešna kopija sloga, ki ga komercialno najbolj uspešno servira britanski maestro mjuziklov Andrew Lloyd Weber, ki je bil za Anglijo leta 2009 avtor sklabe It’s my Time v izvedbi Jade. Razlika je le v imidžu. Če je Jade nastopala v kraljevski pozi, Evelina deluje kot kmečka dekla, ki se je prvič oblekla za na lepš. V obeh primerih gre pa za sterilno, kompozicijsko dovršeno baladno dolgočasje v zahtevni vokalni izvedbi, ki ga žirije ponavadi podpirajo, ker, jah, ker se spodobi.

Drugo mesto na lestvici najbolj nesramnih kopipejsterjev zaseda tokrat Moldavija s pop rock komadom So Lucky v izvedbi Zdob si Zdub. Lepo, da znajo fantje cenit odlične Beastie Boyse, predvsem njihov hit No Sleep Till Brooklyn, le škoda, ker je kopiranje omenjenega hita edino dobro, kar ponudijo. Cirkus, ki ga zganjajo z debilnimi kapami na odru in kolesarskimi spretnostmi, je neznosno moteč in nedostojanstven. Še posebej v žanru, ki ga izvajajo. Pesem in izvedba je celo ena izmed najboljših. Zato lahko pričakujejo podporo celo od žirije, še posebej če bodo države izbirale žirante z nekimi referencami in malo posluha s še manj razgledanosti na področju popularne glasbe skozi zgodovino, vsaj tja do presežkov na mainstreamu tipa Beastie Boys. Fuj za Moldavijo!

Kot zmagovalci v presilni nesramnosti z navadnim ušivim plagiatom blestijo letos Danci. Skupina A Friend in London s pop rock izvedbo pesmi New Tomorrow, nas lahko zabava s proizvajanjem zgražanja zaradi plagiatorstva, le z ničimer novim, še manj s čimer koli, kar bi obetalo nov jutri, ne. Še frizure so zastarele in trapaste. Pevec ponuja spodobno kopiranje sloga petja prosto po frontmanu britanske slavne skupine Coldplay. Izvajajo pa komad, ki je res absolutno pretirana kopija pesmi Sing for me švedskega pevca Andreasa Johnsona. Pesem je dovolj dobra, da bi pričakovali podporo žirije, tudi dovolj všečna, da bi jo lahko podprl omembe vreden del občinstva. Morali bi bit pa kaznovani z nizkim točkovanjem, ker so navadni lopovi, četudi so slučajno glede na zaporedje tonov uspeli zmanipulirat možnost formalne oznake za plagiat.

CIRKUSANTI ali PERFORMERJI – Estonija, Moldavija in Irska

Estonija s pevko Getter Jaani, ki izvaja simpatično pesmico z naslovom Rockefeller Street, uprizarja predstavico, s katero premore dovolj okusa, predvsem pa izpade osmišljena glede na besedilo in poanto pesmice, ki končno premore bolj izvirno poanto besedila od stereotipnih popevkarskih ljubezenskih tegob. Mešanica žanrov se dobro preliva in obnese. Nastop, ki izpade lahkoten in preprost, v resnici pa gre za preprostost, ki je ni enostavno učinkovito izpeljat. Ljubko in “izvirno”, a nima šans.

Slabo in posesivno verzijo cirkusarjenja za prazen drek in brez smisla zganjajo že omenjeni kopirajoči Moldavijci.

Irci so na veliki oder poslali utrgana zafnana dvojčka Jedward s satiričnim komadom Lipstick. Fanta sta komedijanta, performerja in pevca. Proizvod X Faktor šova, ki para živce Simonu Cowellu. Bolj komedijanta in performerja kot glasbenika. Problem je v tem, da ni nič kaj preveč duhovitega pri njunem izvajanju, v kolikor nisi več osnovnošolec, pa veliko skrajno zoprnega, tako da vse skupaj izpade preveč poceni parodija na parodijo sebe. Komad sam po sebi sploh ni slab, ampak zelo dober tudi ne. Nekaj posebnega v primerjavi z drugimi? Ja, recimo. A kaj ko izstopanje še ne pomeni prebavljivosti. Kotirata visoko, ker sta dovolj prepričljivo prfuknjena, da vzbujata simpatije. Njun cirkus in prezentacija prfuknjenosti namreč ni specialen prozoren plan za Eurosong, ampak del njune siceršnje kariere.

FUK ŠOV – Rusija, Švedska in Francija

Letos fukiš uprizoritev za moško občinstvo ni. Nastopajo sicer tudi lepe ženske, vednar so, razen mimobežnega koketiranja s kamero, njihovi nastopi v mejah bontona, primernega tudi za poglede otrok. Edino nemška predstavnica Lena ima erotično zelo dodelan nastop, ampak tako sofisticirano temačen in na prvo žogo neulovljiv, da se povprečnih nedonošenih fukfehtarjev, torej večine, dotaknil ne bo oziroma jih takšno kompliciranje prej prestraši. Punca vodi komunikacijo za zahtevnejše gurmane z več domišljije za perverzije, ki jim ne prihaja že ob pogledu na invalidno prevelike joške ali riti.

Povsem druga zgodba se bo odvijala za žensko občinstvo. Rusi in Švedi so namenili posebno pozornost ženski in gejevski pohoti. Tisti neposredno animalni, pri kakršni si je bolje zagrenit akcijo za mimogrede z natikanjem kondoma. Rus Alexej Vorobjov, sicer poleg pevca tudi kaskader, z dance štanco Get You že v naslovu grozi s svojimi domnevnimi apetiti, kar na odru s porno koketarskim plesnim šovom samo še potrdi. Novega na ESC seveda nič, pred njim je z dobrimi uvrstitvami enake orgije že uspešno zganjal grški fuk idol Sakis Rouvas, vendar ga letošnji ruski predstavnik tehnično v vseh ozirih potolče. Plesno se bolj dodelano razmetava, s kamero koketira še petkrat bolj nedvoumno in, kar je pohvalno, vokalno je nadpovprečen in pritegljiv. Ne bi bilo treba za ta pristop, je pa dobrodošlo. Alexej Vorobjov funkcionira na hard core, precej agresivno. Tudi po nastopu se rad še dere proti publiki z nekimi nam večinoma nerazumljivimi pobudami v ruščini, ki zvenijo … hmmm … bolj v sado mazo smeri, tudi če v resnici besede pomenijo le “lep večer vam želim”.

Švedski lepi divak Erick Saade nastopa s komadom Popular v enaki plesno koketarski maniri, le da z izgledom in imidžem pokriva bolj soft porno vižo za device, najstnice in občutljivejše geje. Skratka, deluje, kot da bi šel pred bistvom mogoče celo v kino ali na kozarček močnega, da se malo sprostiš, če hočeš. Bolj pomembno se mu zdi, da je popularen, medtem ko je ruski fanatik na obsesivnem lovu, še preden bi uboga žrtev uspela sapo zajet. Oba predstavnika pa baje nista na voljo gejem v uporabo. Ha! Šved bo kotiral višje, ker bo pokril večji glasovalni stroj in izmaknil glasove tudi Rusu.

V vsakem primeru moram priznat, da se ob takšnih nastopih zabavam s skrajno blagodejnim idiotskim nasmeškom na obrazu. Prijetno je buljit v fante in moške, ko se takole matrajo, napenjajo in švicajo, da bi se dokopali do orgazmov. Vse skupaj izpade precej ceneno in poniževalno, ampak silom prilike še obstoječih okoliščin se trudim gledat na pojav s pozitivne plati. Te telovadce dojemam kot propagando na dveh nogah, da se neprivlačni in dolgocajtni moški malo zamislijo nad sabo in se nehajo slepit z idiotizmi, kako moškemu ni treba skrbet za imidž, saj je bojda pomembna karizma. Takšne oslovske floskule so naplavile en kup lenih, zanemarjenih erotičnih mrličev, pri katerih ni ne duha ne sluha o kakšni karizmi, kaj šele očarljivosti in pameti, tako da je bolj zanimivo buljit v stuširane in očedene migajoče lutke, če je že resnična kvaliteta zgodovinsko v popolni recesiji. Zoprno je samo to, da se takoj začnejo drenjat zraven še primerki, ki tulijo, da so geji in da spet hočejo zabavo samo zase. Tipičen dokaz, kako grebatorska in po naravi neprivoščljiva je moška vrsta človeškega izvora.

Francoski lepotec v zadržani maniri Amauri Vasilli, zelo priljubljen in tržno uspešen v Franciji, s precej klasično sterilnim čustvenim tenorsko neoporečnim napevom Sognu in klišejsko predvidljivimi vrhunci bo na polno izkoristil spogledovanje s kamero in vlažil mednožja bolj polikanega ženskega občinstva, predvsem tistega v jeseni ali celo zimi svojega življenja. Lepo, da je poskrbljeno za masturbatorske vzgibe vseh generacij.

MAJI KEUC IN STILISTU DAVIDU MATEJU GOLJATU JE USPELO ZA FINALE

Letošnja možnost za preboj v finale se je uresničila, predvsem po zaslugi Maje Keuc, ki je izvedla dober nastop in največ iztržila iz sicer zelo povprečne popevkarske starokopitne skladbe. Zasluge gredo tudi stilistu Davidu Mateju Goljatu, ki je poskrbel, da je slovenska predstavnica med izvajalkami baladnih songov izpadla bolj seksapilno in vpadljivo od povprečne uglajenosti, pri čemer niso niti udarno visoki podplatasti škornji, niti hard core rokavička v kombinaciji z mini oblekico izpadli ceneno vulgarno. Preprosto šik s ščepcem čilija. Za slovensko folkloro je okusen in učinkovit stajling na odrih izjemen dogodek. Pripombo imam le na frizuro, saj menim, da Majinemu obrazu pristojijo bolj ravni lasje (z volumnom in ne polikano zalizani) v primerjavi s pudlastimi kodri. In definitivno bolj prečka ob strani, namesto pijane na sredino neporavnane sredinske verzije.

Od predstavitve generalke se je popravila tudi koreografija oziroma osredotočenost kamere na Majo, namesto da gledamo blodeče sprehajalke po odru – spremljevalne vokalistke. Koreografija je srednje dobra oziroma niti ne bi bila potrebna. Najmanj potreben je prizorček, ko Maji uide roka v bok in se zaziblje. Neverjetno. Kot pri Alenki Gotarjevi. Ta klišejski slovenski narodnozabavni gib je neprebavljiv in se očitno še med hiphoparje zažre. Srhljivo.

Pohvale Maji Keuc tudi za dobro izpeljano angleško izgovorjavo. Odločitev za izvedbo komada v angleščini je bila za možnost preboja nujna, čeprav je besedilo naravnost patetično slabo. Presilno nedostojanstveno klišejsko cviljenje in klečeplazenje, kako Ga nihče ne bo tako ljubil in tako oh in sploh pedenal kot ona. Ježešmarička. Še takrat, ko pošljemo v svet čedno punco, ki celo nekaj zmore pokazat, jo spravimo na kolena magari s cenenim tekstom ponosno užaljenega hlapca. Je pa sploh nedopustno, da se na domači pridreditvi EMA niso predstavili kandidati s takšnim besedilom in v tistem jeziku, kot so nameravali nastopit na Eurosongu. Goljufivo!!!

PREDOBRI ZA EUROSONG – Nemčija in Italija

Nemci so se določili, da ne bodo komplicirali in bili očitno tako navdušeni nad lanskoletnim uspehom Lene, da so jo angažirali še enkrat, kar takoj, dokler so žemljice še vroče. Problem je v tem, da je čarobna jockersko lepa Lena lani nastopila s poskočnico v indie maniri, ki je v zanimivi izvedbi vendarle pritegnila občinstvo tudi na prvo poslušanje. Letos pa se punca predstavlja s komadom par exelons za evrovizijske razmere. Taken by a Stranger je zelo poseben hipnotičen in sofisticiran komad s polno drobnih detajlov v Lenini izvedbi glasovnih poudarkov in dovtipov, subtilen, erotičen, a brez vrhuncev na prvo žogo. Z vsakim poslušanjem bolj leze pod kožo. Definitivno zanimiva in estetsko dovršena pesem, pa tudi nastop in videospot, ki predstavlja presežek. Redko se zgodi, da se na Eurosongu pojavijo pesmi, ki nimajo veliko možnosti za dobro uvrstitev, ker so predobre in ne preprosto preslabe. Lena sicer več možnosti ima kot že znana predstavnica, morda s pomočjo nekaterih žirij, ki bi bile res profesionalne in iz aktualnega stoletja, ampak možen je tudi pogreb. Kar dolgo sem potrebovala, da sem izvlekla iz spomina, na koga me v slogu petja spominja. Na zelo pogrešano Edie Brickell in … ja, je kot Edie Brickell na hipnotični podlagi Suzanne Vega. Skratka, osebno moja favoritka v vseh ozirih.

Predober za Eurosong pa je tudi italijanski predstavnik Raphael Gualazzi s pesmijo Madness of Love. Dobro izvedena in zelo “poštena” pesem za klavirjem z jazzi in kabarejskimi prijemi. Na Eurosongu prednačijo zgledi sodobnih trendov v popularni mainstreamovski glasbi in takšni primeri izstopajo kot izvenligaši, pri katerih se ne pričakuje visoka podpora občinstva. Precej več s strani žirije. Tudi izvedba v angleščini, kar je za divje patriotske Italijane presenetljivo, ne bo zelo pomagala. Pravzaprav je izvedba v angleščini za takšen slog pesmi prej napaka. Že res, da so Bolgari izpadli z zelo dobro pop rock skladbo v še boljši izvedbi najverjetneje ravno zato, ker so moderno vižo izvajali v nepopularnem materinem jeziku, vendar drugi slogi lahko bolje prenesejo ravno domač jezik. Odvisno od melodike. In ravno jazzi kabarejska kancona je kot ustvarjena za romansko melodiko. V vsakem primeru bo Italijana podprlo tudi občinstvo, ki bo želelo izrazit težnjo po kakovostnejših performanskih in ta težnja ob predvideno močni podpori žirije ni zanemarljiva! Italijani so se sicer vrnili na tekmovanje po dolgih letih užaljenosti, ker se nikomur ni več ljubilo poslušat njihovega San Rema povsod in vedno, tudi na Eurosongu.

OB FINALNEM VEČERU SE USPEHOV IN NEUSPEHOV IZ POLFINALA NE SPOMNIMO VEČ

Ko se je Alenka Gotar uvrstila v finale, se spomnim, da sem tekom finalnega večera pomislila, da bi bilo bolje, če bi izpadla. Takrat se namreč nihče več ni ubadal, kaj šele da bi omenjal, izpadle finaliste, so se pa svetila na ekranu imena držav, ki so predstavljale uboge luzerje na zadnjih mestih. Upam, da se bo Maji Keuc z No One uspelo uvrstit vsaj v prvo polovico ali vsaj višje od dna, sicer jo v piarovskem smislu bolje odnesejo tisti, ki preprosto imena svoje države že po polfinalnem nastopu niso slišali in videli napisanega več. Borba preprosto ni šibka za to, kar ponujamo mi in za finale pravzaprav ni treba veliko, le Slovenija je vedno producirala pretirano, včasih že prav sramotno podpovprečen afengunc brez občutka za osnove. Ziher špila se pa Slovenija predvidljivo še ne zna igrat.

Poleg omenjanih je še nekaj prijetnih komadov za različne skupine ljudi. Avstrijska balada The Secret is Love v odlični vokalni izvedbi Nadine Beiler, ki bo ugajala morda žirijam in starejši generaciji občinstva, Dino Merlin za BiH z romantično preprosto pesmico Love in Rewind, ki bo prav tako ciljala na točke starejšega občinstva in ljubiteljev klasične popevke. Ni presežek v nobenem oziru, a saj tudi nikoli ni bil. Nadpovprečno za Balkan, povprečno všečno za svet. Je pa do polfinala zelo uspešno popravil koreografijo in pametno skenslal bedasto pretirano hopsanje po odru, kot bi se mu na zrela leta utrgalo. Romunija s pesmijo Change v izvedbi skupine Hotel FM je nepretresljiva celo za voljo do zgražanja. Zna pa ugajat kakšnim žirijam z referencami in padlim kurcem. Tako sterilno prijetna je. Anna Rossinelli prepeva za Švico In Love for a While. Ko jo namreč poslušaš, pritegne posebno pozornost, a pozabiš na prijetno doživetje že naslednjo minuto. Nastop, ki dobesedno demonstrira naslov In love for a While. Španija je vsako leto ista, vsako leto z isto zguncano lajno po španskem sterotipu in si ne zasluži niti posebne omembe izvajalke, kaj šele naslova pesmi. Prelepa Ukrajinka Mika Newton, kot so ponavadi Ukrajinke na vrhu lepotic, se predstavlja s povprečno šolsko dosledno balado Angel, a jo izvaja s strastjo na ustreznih mestih in na pritegljiv način. Grk Loucas Yiorkas je sicer zelo zanimiv in močan v prezenci, ampak v kombinaciji s Stereom Mikeom, ki zganja nekaj, kar je totalno poniževalno za pojem kvalitetnega repa, izgubi na patini. Gruzija s skupino Eldrine prav tako nekaj malega odrepa bolj prebavljivo, a spet precej neumestno, sicer pa ena najboljših pesmi, dober hard core pop rock komad One More Day z izjemno močno vokalistko in obupno slabim stajlingom. Velika Britanija s pop štanco v predvidljivi boyband maniri, a s precej udarnim in nalezljivim beatom, po nekaterih stavnicah velja celo za favorita. V Angliji kar popularna skupina Blue pravi I Can. Really? I can’t believe. Finska in Islandija očitno računata na podporo žirij s poštenim instrumentalom. Oboji so dolgočasni in pretirano neizvirni, vendar predvsem finski deček za kitaro Paradise Oskar lahko prileze visoko, ker takšni dečki ponavadi visoko prilezejo. Mame bi namreč za njih naredile vse.

DO ZMAGE JE PRIVIJUGAL … (ŽIRIJE PA NE OBSTAJAJO)

Azerbajdžanski duet po predvidenem planu enega izmed omenjanih favoritov občinstva. Žirije očitno večinoma niso žirije v profesionalnem pravem pomenu besede, ampak razni osebki, nekako povezani z glasbo, ki reagirajo na prvo žogo kot kdor koli s ceste in tako tudi glasujejo, pomagali so pa Italijanu, ker bi bilo verjetno preočitno, da niso ravno stroka z ekskluzivnejšim posluhom. Morda ga celo niso podprli zaradi dobre pesmi, ampak simpatičnega izstopanja. Popolnoma nemogoče je, da bi kdor koli nadpovprečno podkovan na glasbenem področju podprl azerbejdžanski nastop, ki predstavlja le všečno štanco s sicer dobrim modernejšim aranžmajem in spodobno produkcijo. Še bolj neverjetno pa je, da se je tako visoko uvrstil Šved z dance štanco Popular, ki je bila predvsem precej jalova podlaga za fuk šov na odru. In tudi danskemu plagiatu in pevskemu kopiranju navkljub ni šlo slabo, torej so bile žirije večinoma gluhe in neobveščene. Velecenjene žirije prav nič ne pripomorejo niti k temu, da si sosedske države ne bi podeljevale najvišjih števil točk (kar sicer nikakor ne pomaga pri omembe vrednem napredovanju po lestvici navzgor ali navzdol med glasovi več kot 40 držav), kar je tipičen dokaz, da funkcionirajo enako kot običajno nestrokovno občinstvo.

NAUK

Skratka, žirije v bistvu ne obstajajo, zato je najbolj pomemben smisel za dovršeno všečnost na odru, ki pritegne pozornost čim več generacij hkrati. Medtem ko je za posamezne žanre in pristope koketiranja z občinstvom pomembno, da si v posamezni kategoriji najbolj dovršen in pritisneš na čim več predvidenih strun vpliva na emocije, ker le najbolj dovršen nastop v kategoriji (štance, dance, balade, pop rock, računica na mlade, starejše, privlačnost izvajalcev itd.) pobere največ glasov, ostali pa jo odnesejo slabo. S tega vidika je bolje bit predober kot malo slabši od najboljšega v posamezni skupini. Povsem enako funkcionira vse skupaj kot v času, ko so žirijo ukinili. To je najbolj pomembno sporočilo za priprave na akcijo v bodočnosti. Pa tako smo se nekateri veselili ponovne uvedbe “stroke”, ki itak na vseh področjih izumira v svoji ključni poanti.

FILM, DA TE KAP

Prve skope novičke, da je tokom operacije NATA v napadu na teroristično utrdbo v Pakistanu ubit Osama bin Laden, so me spravile v dobro voljo. Podobno kot me vsaj za trenutek spravi v dobro voljo vsaj približno duhovit košček spodobno zrisanega stripa. Izigravanje preroka, da bodo Američani klišejsko zgodbico koristno uporabili za neumorno veseljačenje po ulicah z ustreznim čustvenim nabojem po osnovnem hollywoodskem receptu, ki so ga s skupnimi močmi uspešno prodali najbolj priljubljeni tajkuni Steven Spielberg in James Cameron analno, Oprah Winfrey pa oralno, ter zavladali svetu, je precej enostavno. Malo manj enostavni tako na hitro so se mi zdeli odgovori na vprašanja, kako bo ameriška administracija v predvidljiv scenarij predrago prodane B produkcije vtaknila vendarle nujne informacije o verodostojnosti obstoječega trupla. Nakladanja o prepričljivi DNK analizi na podlagi materialov, ki naj bi jih pridobili s strani nekoč hudo bolne bin Ladnove sestre (ganljivo), so dovolj za film, v katerem lahko verjamemo vsaj enemu protagonistu, ki nastopa zato, da predstavlja “good guya”. Tega v filmu o ameriški in arabski diplomaciji ali malo mešano pač ni. Kvečjemu “good fellas”, medtem ko jim “bad fellas” asistirajo v ozadju ali celo ne obstajajo sploh, a vseeno učinkovito asistirajo. Good fellas so good predvsem zato, ker dovolj dobro sestavljajo scenarije zarote in jih režirajo, da se številčno nabere dovolj zadovoljnih potrošnikov. Tudi tokrat brez presenečenja. “Ovacije in množično konzumacijo” požema tretjerazredni krimič, v katerem se ameriški specialci znebijo trupla zlobnega terorista v roku 24ih ur. Zakaj? Ker so prosto po cmerastem avatarju Cameronu dovolj tolerantni in dobri po srcu, da spoštujejo muslimanske običaje. Ameriški filmi kar naprej šokirajo. To je res. Če ne drugega s predrznostjo notoričnega poniževanja gledalcev. Tudi tokrat ne končajo. Trupla so se znebili tam nekje v prostranih vodah. Aha. Zakaj? Da se okrog pokopanega mističnega vodje Al Kaide ne bi zbirali teroristi in slavili svojo zlobno ideologijo. Pametno. Čemu bi Američani privoščili neumnim teroristom takšno veselje, ki bi jih lahko stalo glav. Bolje je, da skrbijo za njihovo varnost skrivanja po rovih in trdnjavah ter jih ne vpeljujejo v skušnjave razkritja. Hmmm …

OBAMA MED ŽIVLJENJEM IN SMRTJO

Amerika in z njo svet je spet na pragu trdega predvolivnega boja, pri čemer je Barack Obama precej neupravičeno pred republikanci izgubil kar nekaj prednosti, kar je bilo tudi formalno očitno jasno najkasneje novembra 2010, ko so republikanci zasedli večino v predstavniškem domu. V Ameriki se vzdihovalski orgazmi ob ganljivostih prvega temnopoltega predsednika hitro poležejo in na sporedu so že novi hiti. Da so Američani z Barackom Obamo dobili verjetno bolj belega predsednika 21. stoletja, kot bi si sploh lahko predstavljali, je postranskega pomena. Usral ga je samo enkrat, ko je Afroameričane, ki stagnirajo po getih, pozval, naj bolje vzgajajo svoje otroke. Ampak ni bilo večje panike. Itak je moral za začetno privajanje na življenje v Beli hiši sprejet dobrodušno “pomoč” žene nekdanjega zapufanega “kralja” Billa Clintona, ki je moral na dopust, ker njegovo srce ni več dobro prenašalo napornih orgij. Gospa Clinton je uresničila svoje sanje, gospod pa si je privoščil še številne sproščujoče izlete po svetu, kjer je zavidljivo dobičkonosno prodajal populistična nakladanja ubogim na duhu, ki se jim ga je ljubilo poslušat. Tudi Slovence je obiskal. Smo znani kot dobra publika, če se nas že ravno kdo spomni.

OSAMA SPET MRTEV

Osamo bin Ladna je po različnih scenarijih vzela smrt že večkrat. Najslabše je bila sprejeta različica, v kateri naj bi ga pogubila huda bolezen. Nič posebne akcije, romantike, en sam živ dolgcajt. Najbolj prepričljiv je izpadel film s herojsko glavno protagonistko Benazir Bhutto. Benazir Bhutto je poosebljala vsaj skoraj vse, kar lahko v filmu s političnim predznakom arabsko-ameriških odnosov pritegne čustveno naklonjeno pozornost predvsem ameriškega, pa tudi evropskega občinstva. Prva in edina predsednica vlade Pakistana, hkrati predsednikova žena, ki tekoče obvlada tudi angleški jezik in je seveda nadgrajevala visoko izobrazbo v Ameriki, kasneje še v Veliki Britaniji, in načeloma zastopala izhodišča demokracije, ki so nekako slalomirala med zahodno in arabsko kulturo. Težave na pakistanskem prestolu vključno s poskusi umora so bile samo po sebi umevne, tragičen konec pa na žalost precej predvidljiv. Benazir Bhutto je že leta 2007 v intervjuju Davida Frosta precej za mimogrede fascinirala javnost z novico, da je bil Osama bin Laden ubit. Umor naj bi izvršil nekdanji vojak Omar Sheikh, ki je igral dokaj pomembno vlogo v še nekateri zarotniških operacijah, med drugim najbolj znan po obsodbi zaradi ugrabitve in umora ameriškega novinarja Daniela Pearla. Kasneje se je pojavil videoposnetek z analizo intervjuja v povezavi z izjavami po drugih medijih, kar naj bi dokazovalo, da se je Benazir Bhutto zmotila pri navajanju imena. Kakor koli že, dva meseca kasneje atentata ni preživela.

OBAMA S PRAVLJICO NAD TERORISTE KOT MENDAX Z RESNICO NAD LAŽNIVCE

Tokrat je informacijo o uspešni eliminaciji Osame bin Ladna posredoval Barack Obama osebno. Zelo pompozno. Kot se šika za nastop na pragu predvolivne kampanje. Če insinuacije in razne teorije zarot, da Osame bin Ladna ni več med živimi in celo, prosto po CIA žanru, da nikoli sploh obstajal ni, Georgu Bushu niso koristile, vsaj dokler je ameriška politika nameravala nadaljevat z vojno v Iraku in Afganistanu, pa je Barack Obama v zdajšnjih okoliščinah z novimi operativnimi strategijami ohranjanja velesile na prestolu brez dvoma potreboval dobro zgodbo, ki bi napolnila srca ameriškega ljudstva z upanjem in podporo obstoječi ameriški oblasti. Uboj Osame bin Ladna pomeni povsem dovolj učinkovito propagando, čeprav orožja za množično uničenje verjetno ne bodo “našli” nikoli in ga Obama, za razliko od nerodne marionete po Bushu z neposrečeno neumnim izrazom na ksihtu, niti ne išče več. Povsem jasno je, da takšna provokacija ne vpliva pozitivno na upanje Američanov, da bi se teroristični napadi s strani Al Kaide prenehali, ampak prej obratno. Človek bi pomislil, da je Obamova poteza javnega obvestila o atentatu na bin Ladna zelo neprevidna, neumna in Američanom, pa tudi Evropejcem, nevarna, še predvsem če bi šlo za zgodbo po resničnem motivu! Za eno noč ljudske žurke po ulicah se zdi tako neposredno provociranje teroristov malček prevelika žrtev, vloga Baracka Obame pa vendarle ne sovpada s cirkusantsko vlogo za evropske ovce nekega hekerja tipa Julian Assange oziroma Mendax, če uporabim njegovo hekersko ime, ki v prevodu iz latinščine pomeni Lažnivec.

Če se sploh še spomnimo belolasega Avstralca brez preteklosti, no, s tipično aretacijo zaradi hekerstva v rani mladosti in temu primerno klasično nedostopnostjo do spisov sodnega procesa, kot v primerih, ko oblasti sprejmejo taktično učinkovito ponudbo hekerjev in jih rekrutirajo v namene zglednega služenja državi s svojim brezmejnim talentom … mimogrede, vojak Bradley Manning je še vedno v zaporu, konec januarja napovedano sojenje se še ni zgodilo, Julian Assange pa predvidljivoni več javne pozornosti željna figura, najtesnejši sodelavci na pro-bono lažnivih idealih so ga zapustili in mu neuspešno grozili z razkritjem nekih sočnih informacij iz preteklosti, od napovedane finančne podpore Manningu s strani Wikileaksa je predvidljivo ostal le drobiž za vzorec in grobni molk, čez noč totalno zadrogiran heker Adrian Lamo (prav tako nekoč že najprej aretiran in kot računalniški genij rekrutiran) pa ne more predstavljat verodostojne priče niti za obnovitev pravljice o Sneguljčici in sedmih palčkih. Film, ki naj bi ga posneli o Julianu Assangeu, bo lahko v najboljšem primeru le zabaven, ker bo tako poniževalno debilen in seveda vreden kvečjemu B ali TV produkcije, le mnogo bolj prozoren od fikcije Danielu Ellsbergu v poklon. V vsakem primeru pa so ameriški filmi boljši od slovenskih medijev in ameriški mediji, predvsem internetna produkcija, boljši od slovenskih filmov.

GADAFI PREŽIVEL, OBAMA HOČE ŽIVET, OSAMA MORA UMRET

Zanimivo je, še posebej za vsakega omembe vrednega piarovca, da je novica o eksekuciji bin Ladna odjeknila takoj za novico, da naj bi bili med obstreljevanjem Tripolija s strani NATA ubiti Gadafijev sin in trije vnuki. Po logiki stvari prenekateri Libijci dvomijo v resničnost Gadafijevih navedb vsaj toliko, kot bi lahko kolikor toliko priseben Američan vsaj dvomil v resničnost navedb Obame niti dan kasneje, da so operativci NATA ubili Osamo bin Ladna, ki naj se res ne bi skrival v Afganistanu, kjer ZDA še vedno vodijo vojno, ampak, lej ga zlomka, v Pakinstanu, kot je rad opozarjal afganistanski predsednik. V vsakem primeru bi bil izbris obstoja Gadafijevega sina Seifa al Araba precej težaven, v kolikor ne bi bil resnično umorjen. Vprašanje je lahko predvsem, kdo ga je umoril in zakaj. V vsakem primeru se ne obetajo optimistične posledice, ampak lahko zgodba služi le spodbudi Gadafija, da bi mu uspelo bolj uspešno rekrutirat radikalce proti Ameriki in Evropi ter ohranitvi oblasti. Osama bin Laden z Al Kaido torej ni nujno več osrednja figura strahu pred terorističnimi akcijami in napovedmi čim bolj krvave vojne zahodu niti v teoretičnem zgodbarskem smislu, v praktičnem pa itak že dolgo ne več. Upori dela ljudstev zoper diktaturo v arabskem svetu so premešali karte, nikakor pa niso spremenili kasting igralcev pokra za mizo.

V vsakem primeru je s perspektive politične agende za ameriško ljudstvo zadnji dogodek v Libiji skrajno neprijeten, saj Američani po dolgoletni in dragi vojni v Iraku in Afganistanu niso podpirali vmešavanja Amerike v nova vrelišča na muslimanskem teritoriju, ampak želeli, da breme in stroške prevzame na svoja pleča predvsem Evropa. Pa vendar po logiki stvari NATO tudi v Libiji odigrava pomembno vlogo pri rušenju Gadafijeve vladavine s prelivanjem nafte v paketu. Američani bodo brez dvoma pripravljeni z veliko toleranco prenašat kakršno koli poostritev varnostnih razmer v državi zaradi eksekucije Osame bin Ladna. V imenu “Die Hard” sage gorečih emocij. Le v takšnem primeru ostaja tudi Obama, prosto po Bruceu Willisu, heroj št. 1. Tisto, kar so pričakovali od Busha, ki ga sicer v drugo marsikdo ne bi volil. Apetit po heroju v tem oziru je bil s strani Američanov vsaj toliko velik, kot je pri produciranju herojskih likov podprt in slavljen Hollywood. Če bi se kateremu koli Američanu skrivil kakšen las v bodočnosti zaradi Gadafija, bi Obama postal kvečjemu antiheroj in stopil v vrsto za odlikovanje izgorelega luciferja prosto po Bushu. Za Gadafijevo obsedenost z diktatorskim prestolom in žrtve se Američanom vsaj zaenkrat pač fučka. Fučkalo se jim je tudi za žrtve v Srebrenici, ja, kar slovenski medijsi tako radi ponavljajo, a žal predvsem kot izgovor za nasprotovanje posredovanju v Libiji. Če Američanom zgodbe niso kakor koli blizu očesa, jim niso blizu srca, ostalo je stvar biznisa, zato so Bosni podelili oskarja za tujejezični film – Nikogaršnji zemlji, film je prišel bliže njihovemu očesu od države, in to je to. Ampak vest in politična moralna zaveza do pomoči upornikom ali okupiranim po svetu tudi drugih narodov ne gane nič kaj bolj. Še najmanj Slovencev, ki so bili čisto paf od občutka oškodovanosti že ob drobni ponujeni roki Janeza Drnovška Tomu Križnarju v Darfurju in le slovenski predsednik vlade Borut Pahor lahko dandanes halucinira, da je na pravem mestu ob pravem času, ko z Gadafijem sklepa prijateljstvo in se veseli kameljih poslov prosto po Thaler – Zidar – Dimic brošurci o poti k uspehu.

Obama je vendarle taktično preveč bistroumen, da bi si brez potrebe zlahka pokvaril reputacijo, in njegove ambicije presegajo le en srednje slavno izpeljan mandat. Osama bin Laden ni prvič pomagal Američanom premostit kakšno oviro na poti svojih strateških namenov in ciljev. Zakaj bi bilo tokrat drugače, če preverjeno vsaj dovolj uspe! Osamo je Obama pokopal, ampak Al Kaida seveda še živi, zato bo tudi Osamov duh še živel. Bližajo se časi, ko bo Obami brez dvoma lahko pomagal vsaj pri ohranjanju vere vase, če bodo imperij pretresali razni nepotresni sunki. Kako pomembna za čim bolj nemoteno vladanje je vera v vodjo ljudstva, se zaveda vsak kralj, predsednik ali zvezdnik druge kategorije, ki obvlada svojo vlogo. Obami zaenkrat kar gre.