Simona Rebolj

Za najnovejši filmski projekt Inception režiserja Christopherja Nolana je bila že pred predvajanjem v redni distribuciji sproducirana mega propaganda, verjetno največja po Avatarju. Piar je že predhodno serviral idejo, ki je sugerirala, kako naj bi gledalci sprejemali prihajajoči hit poletja. Dogajalo se bo nekaj misterioznega in inteligentnega, kar od režiserja Mementa tudi pričakujemo, vendar v batmanskih visokoproračunskih in vizualno glamuroznejših širinah. Kaj lepšega in bolj obetavnega! Če je šlo pri Avatarju za vnaprejšnja opozorila na moralko okrog neznosne turbokapitalistične kradljive ameriške politike do ubogih, skromnih, čisto mislečih in predvsem “drugačnih” bitij, naj živijo na Zemlji ali na na planetu X, se je Inception uspel spropagirat kot visokoproračunski znanstvenofantastični triler, ki pa, olala, ne bo samo poln vratolomnih vizualnih efektov, ampak cilja predvsem na inteligentno občinstvo, ki bo znalo cenit aktivacijo sivih celic ob ogledu. Hmmm … Kdo si ne bi želel zavriskat na ves glas, da je orgazmično užival ob filmskem preizkusu inteligenčnega kvocienta in se odrezal odlično. Ne samo to. Še po odjavni špici je več dni razmišljal, razmišljal in razmišljal. Dandanašnji slehernik to tako rad počne ob prostem času, še posebej med zobanjem kokic.

Seveda takovrstna propaganda ne more dovolj učinkovito vplivat na nadpovprečen blagajniški izkupiček, v kolikor bi se znašlo pred velikim platnom premalo dovolj inteligentnih ljudi, ki bi celo hrepeneli po razmišljanju. Takovrstna bitja so med kokičarsko večinsko populacijo, ki prinašajo hollywoodskim hitom največji profit, prej izjema kot pravilo. Težko sem si predstavljala kokičarje, ki bi bili navdušeni nad obljubo, da bodo prisiljeni k aktiviranju možganov in celo k razmišljanju še po ogledu filma. Še težje sem si predstavljala, kako neki bi kokičarji z veseljem priporočali ogled in morda ponovno tudi sami navdušeno romali v kino na še eno ponovljeno dozo, v kolikor bi se jim kaj tako mučno obremenjujočega zares v dvorani dogajalo. Pri Avatarju je bilo jasno, da se film fura na tehnološko dovršen užitek z možgani na off, scenarij pa je bil temu primerno popkornovsko prazen, plehek, poln nekoristnih floskul v imenu morale in debilen. Ne samo to. Propaganda v imenu moralizma je bila še perverzno degenerirana s kvazi politično korektnim zavajanjem, kot je degeneriran in lopovski siceršnji turbokapitalistični piar, ki se odvija razkrito in ravno s pomočjo precejšnjega umanjkanja volje do uporabe sivih celic, kaj šele do razmišljanja, s strani tistih, ki navdušeno ploskajo slabim roparskim foram. V primeru Avatarja je milijone z nagnusno zlorabo moraliziranja o grdem kapitalizmu pobasal turbokapitalistični Američan James Cameron, tretji najbogatejši zvezdnik na Forbesovi lestvici pač. Še dobro, da je posnel film o obleganih ubogih “vesoljčkih”, sicer bi morda kdo pričakoval, da se bo preselil v Afganistan in pomagal ubogim Zemljanom, tako pa futra prevelik vamp in se ukvarja s 3D verzijo plesnivega Titanica. Zakaj ne bi prodal izsrane stare slame še bolje, kot jo je že, naivnim ubogim Zemljanom, tako bojda željnim samo ljubezni in sprostitve.

James Cameron nikoli ni ponudil več od plehkosti in samo enkrat dobro izpeljano idejo s Terminatorjem, pa si tudi od Avatarja nisem nič posebnega obetala, razen morda malo manj nagnusne zlorabe morale, Christopher Nolan pa je ponudil že precej: od dobre ideje, scenarija, obrtne dovršenosti in nekaj omembe vrednega razmisleka.

MEMENTO, THE MASHINIST, INSOMNIA, THE PRESTIGE in BATMAN

Memento je bila po zelo spodobnem intrigantnem filmu Following, kjer se že pojavi lopovski protagonist z menom Cobb, ki ga v modernizirani reinkarnaciji uprizarja v Inception Leonardo DiCaprio, prva odmevnejša stvaritev pod Nolanovo režijsko taktirko, a takrat še skromnoproračunski projekt, ki višjega niti ni potreboval, da bi uspešno dosegel, kar si je zadal v okviru. Scenarij je napisal po kratki zgodbi brata Josepha. Zgodbo o protagonistu, ki boleha za kratkoročno izgubo spomina, zaradi česar si mora zapisovat ključnejše informacije iz svojega življenja oziroma, še bolje, si jih kar vtetovirat. Jebi ga. Tudi pildki se izgubljajo, če ne veš, da obstajajo ali ti jih celo kdo ukrade. Agonija lova za identiteto se odvija enako intenzivno vzvratno v preteklost kot borba za prihodnost, v kateri bi končno vedel, kdo je sam, kaj hoče in kdo so drugi in kaj hočejo. Memento je bil brez dvoma film, ki je Nolana odkatapultiral med opaznejše režiserje. Z matematično dodelanim scenarijem, ki je gledalca silil, da tekmuje z avtorjem pri razpletanju enačbe, polne preobratov na poti do razkritja presenetljive skrivnosti, je pokazal, da se zna umestit med filmske ustvarjalce s prepoznavnim specifičnim slogom.

Vendar je štiri leta kasneje relativno neznan režiser Brad Anderson lansiral film The Machinist, ki je izpadel tako, kot bi Nolan uspešno opravil popravni izpit iz Mementa in naslednjega precej povprečnega trilerja Insomnia hkrati. Anderson je pred tem že posnel misteriozno srhljivko Session 9, ki je povsem sovpadala z vzdušjem filma The Machinist in s tem povezano “filozofijo”, da je bolj grozljivo tisto, kar se dogaja vsak dan, za vsakim vogalom in človeka polni s strahom, ki mu krade spanec bolj od katere koli izpod postelje skakajoče namišljene spake.

Trevor Reznik, glavni lik v filmu The Machinist, je delavec v tovarni, ki trpi za kronično nespečnostjo več kot leto dni. Nad blaznega od izčrpanosti in shiranosti se zgrinjajo nenavadne situacije, ki ga pehajo na rob paranoje in kmalu ne zmore več ločevat halucinacij od realnosti. Odvija se napeta in skrivnostna bitka, polna flešev in preobratov pri iskanju vzrokov za nastalo situacijo in seveda stabiliziranju vedno bolj razmajanega stika z lastno identiteto. Pristopa “matematično” zapletene uganke na misteriozni poti do presenetljivega razkritja med filmoma Memento in The Machinist sta enaka, vendar je Andersonu uspelo še nekaj več, kar Nolanu ni. Z likom Trevorja Reznika, ki ga je odigral praktično nepozabno Christian Bale, gledalec diha, trpi in mu resnično privošči, da bi se končno vsaj malo naspal in, zaboga, celo kaj pojedel. Anderson se poglablja v značaj, zaradi česar so liki živi in čutni, Nolanovi hladni, precej brezosebni, kar bolj sovpada z vzdušjem koncepta filma Matrica, zato morda ni naključno, da si delita igralko Carrie Anne Moss v glavni ženski vlogi s sicer karakternim ksihtom in z močno, a hladno prezenco. Andersenov razplet misterija rezultira v problemu, ki se lahko zgodi “vsakomur”, no, če ni dovolj “priden” in preveč prevzeten. Skratka, gre za film, ki bi ga že zaradi samega žuganja s kazalcem zlahka uvrstili v srednješolski program, pa še dijaki bi si ga z veseljem ogledali. Nolanova zgodba je vsaj po moji osebni izkušnji bolj prhka, saj se je sploh ne spomnim, čeprav sem si oba filma ogledala v razmaku enega meseca pred petimi leti. Raziskovanje skrivnostnega umora bližnjega je pač hollywoodski kliše, ki je v meji verjetnosti predaleč za močnejšo identifikacijo slehernika s tegobo (ali tudi blagorjem morda). Brad Anderson po filmu The Machinist zaenkrat ni posnel nič odmevnejšega in morda je tudi bolje tako, hvala, ker nas ne ropa, če ni dovolj dobre ideje v glavi na razpolago, je pa Cristian Bale stopil pod Nolanovo taktirko v Batmanovi “sagi” in nadaljeval še z glavno vlogo v odličnem spet misterioznem trilerju The Prestige, ki so ga naši distributerji servirali v nezaslišano neprofesionalno izpljunjenem prevodu Skrivnostna sled, čeprav po ogledu nihče z osnovnim smislom za razumevanje poante ne bi mogel filma naslovit drugače kot samo Prestiž. Angažiranje Christiana Balea verjetno skoraj ne more bit slaba ideja, od koder koli jo že “suneš”.

Je pa izpadla precej slabše naslednja Nolanova ideja, da posname rimejk Insomnia. Zgodbo o detektivu, ki oboleva zaradi nespečnosti, za nameček pa razkriva umor na Aljaski, kjer sonce skoraj ne zaide. Povprečen trilerček s predvidljivim epilogom, ki ga drži od prve do zadnje minute pri življenju Al Pacino v glavni vlogi, ki je vedno pač Al Pacino, vendar njegova utrujenost ne dosega efekta Christiana Balea v vlogi Trevorja Reznika niti približno. Chris Nolan je s tem podvigom pokazal, da hoče prodajat svoje stvaritve, tudi če ni v formi, oziroma tudi če njegov brat ni v formi in ne napiše scenarija.

Batman Begins je spodobna fantazijska stvaritev, Chris Nolan pa si je že z Insomnio oddahnil od brskanja za izvirnejšimi koncepti in se očitno odločil potrenirat obrtni vidik visokoproračunskih in profitabilnejših komercialnih produkcij. Jonathan Nolan je še vedno počival in tudi pri tem projektu ni sodeloval niti kot koscenarist.

Pri naslednjem projektu The Prestige se je spet prebudil brat Jonathan in skupaj s Chrisom sta napisala odličen scenarij za do zdaj najboljši Nolanov film. V primerjavi z Mementom vsekakor že na prvi vtis prestižnejši izdelek v vseh ozirih, izstopa še posebej scenografija. Pristop deluje v prepoznavnem slogu reševanja skrivnostne enačbe s polno dodanih spremenljivk do razrešitve, a z ravno pravo mero pretencioznosti, z dovolj prostora za zgodbo in vpogled v karakter likov. V glavnih vlogah spet odličen Christian Bale in dovolj dober Hugh Jackman. Dva prijatelja, čarovnika, postaneta tekmeca in prikomolčata čez rob sovraštva z dokazovanjem, kdo bo ustvaril boljši čarovniški trik, bolj prepričljivo in nerazkrinkano iluzijo. Srž uspeha se skriva v prestižu. Veliko dima z malo ognja. Najbolj prestižna iluzija temelji na najbolj preprosti finti. Najbolj na videz zapletena zarota je le učinkovito dejstvo. Film s prepričljivo “filozofijo”, dramaturgijo in končnim sporočilnim efektom. Celo značaji, ki niso ravno Nolanova močna točka, so dovolj orisani in približani gledalcu, da vsaj dihajo, čeprav spet blesti predvsem Christian Bale, pritegne tudi Michael Caine, ker in ki je pač vedno Michael Caine.

Brata Nolan nadaljujeta v formi s scenarijem za batmanovanje The Dark Knight, ki je očitno kompleksnejši in bolj igrivo zarotniški od drugih batmanovskih herojevanj v borbi med črno belim svetom – med dobrim in zlom. Bolj nolanovski. K večji popularnosti je pripomogel tudi hrup okrog vloge jokerja Heatha Ledgerja, še posebej po njegovi smrti in posledični podelitvi posthumnega oskarja, ki ga je prevzela njegova mala hči, hmmm, Matilda, čeprav bi moral oskarja dobit, če že, še v času življenja za vlogo narkomana v pretresljivem, žalostnem in drznem filmu, brez blefa o življenju od raja, preko zemlje do pekla Candy, kjer je Heath Ledger funkcioniral tako prepričljivo, kot da je pač “tam” doma in na toplem.

Christopher Nolan je očitno zavohal kri, pardon, peklenski “blagor” profitabilne visokoproračunske iluzije, sicer bi se morda raje odpovedal bolni ideji, da proda že tako na duhu obubožanemu svetu še en predrago prodan cenen blef pod naslovom Inception, ob katerem si, kot opažam, vsak kokičarski bedak domišlja, da razmišlja in, fucking amazing, kar naenkrat celo uživa pri tem! Čudež stoletja. Scenarij za film je spackal Chris Nolan sam, brez sodelovanja brata Jonathana, in morda je tudi v tem srž bleferskega kičastega in prežvečenega debakla.

IZVOR

Filmov na temo sanjske sfere in podzavesti smo videli že na kolutne tone. Izvorna ideja je torej precej ubožna v izvirnosti in kopirana od kopirane že kopirane. Podobnosti ob ogledu zaznamo kar precej, še najbolj z okvirnim konceptom štorije filma Dreamscape. Na črnem trgu se je trgovalo s sanjami po želji v Strange Days, trapast Freddy je na živo moril otroke, če so zaspali, vA Nightmare on Elm Street, no, težko pa je očitno filmskim ustvarjalcem brkljat po podzavesti v budnem ali spečem stanju vsaj približno tako prepričljivo in večplastno, kot to že leta počne David Lynch. Težko dosegljiv standard je postavil predvsem z masterpisoma Mulholland Drive in Lost Highway.

Kaj je ustvaril Christopher Nolan? Idejo za novo povprečno računalniško igro na tržišču in nič več od tega. Če je bil “cyberdream” film The Matrix vsaj v tistem času sveža, izvirna in večplastno odlična stvaritev v svojem namenskem okviru, široki ciljni publiki in žanru, ki ga je hollywoodski pohlep vseeno uspel zjebat v “filozofijo” z nategovanjem v tri pizde m…, pardon, v tri dele, po ogledu filma Inception, ki je seveda idejno koketiral tudi z Matrico, lahko že vnaprej preklinjam, v kolikor bi si kaj takšnega privoščili tudi v tem primeru, ker mizerno predvidljiv epilog v “pristopu” na žalost dopušča možnost.

Film je po logiki stvari z vidika vizualne in akcijske učinkovitosti pričakovano dober, skratka, denarja pač ni manjkalo. Dogajanje je tako zgoščeno, da drži pozornost gledalca več kot dve uri, kolikor traja. Zgodba in predvsem liki so namreč tako prazni, mrtvi, klišejski in plitvi, da bi lahko sicer v dvorani kdo od dolgočasja raje odkinkal lastne sanje namesto trpel dve uri in pol. Film naj bi v slogu najboljših primerkov Chrisa Nolana, ko je z bratom ustvaril scenarij za Memento in The Prestige, ponudil zapleteno uganko. No, vse skupaj se odvija precej premočrtno in sledenje enostavnemu dogajanju brez posebnega misterioznega adrenalina bi bilo duhamorno za crknit, če se vse skupaj ne bi dogajalo pač hitro in bučno. Uživamo lahko celo ob pretepanju gravitacijsko zjebanih, kar seveda spominja na urnejše pretepanje gravitacijsko obvladanih lepotcev v The Matrix.

Zgodba in druge “ideje”

Cobb, za katerega je Nolan očitno dobil idejo v lastnem filmu Following z istoimenskim lopovskim junakom, je moderna tehnoverzija vohuna in lopova, ki žrtvam zarote vdira v sanje, da bi se dokopal do uporabnih informacij ali jim kradel ideje, ki se na prostem trgu grabežljive konkurence dobro prodajajo. Cobb sicer želi prenehat z nevarnim dobičkonosnim poslom in se kot ata samohranilec vrnit domov k malima otročičema, a je v izgnanstvu zaradi suma, da je ravno zaradi igračkanja s sanjami odgovoren za smrt svoje žene. Ker zveze in poznanstva producirajo čudeže “skrivnosti” uspeha, v turbokapitalističnem svetu pa lovke čarovnij vlečejo milijarderski mogotci, se mu ponudi ekskluzivna priložnost za še zadnji dil v “karieri”. Težkokategorni kešar ponudi Cobbu politikantsko pomoč pri vrnitvi domov, če zanj opravi zahrbtno nalogo, ki mu bo omogočila še večji prevzem tržišča. Izpeljal naj bi, kar ni uspelo še nikomur. Poleg tega, da naj bi se zažrl v sanje dediča naftnega imperija in se prikradel do uporabnih informacij o njem, naj bi te informacije v sanjah tudi zlorabil za vsaditev ideje o načinu nadaljnjega poslovanja, ki bi se kot rak rana razrasla v čusteno podkrepljeno prepričanje, da gre zagotovo za idejo par ekselons, kar bi ga vodilo naravnost v pajkovo mrežo konkurenčne korporacijske nenasitnosti. Pajek proti pajku torej. Pajek v vlogi ujete žrtve pajka. Ni preveč ganljiva situacija igre rabelj – žrtev, če sta oba profila pogoltneža iste kategorije. Morda se je zato posvetila Nolanu ideja (oh, od kod le mu je zdrknila v um?), da je napadalni turbokapitalist srepečega pogleda srakar japonskega porekla, žrtev pa tipičen ameriški polikan dedič, ampak z “ganljivimi” osebnimi problemi z očetom in posledičnimi frustracijami, ki jim vladajo ganljive stereotipne ameriške družinske vrednote, zaradi česar ubožec še toliko lažje postane tarča grabežljivih tujcev, ki hočejo okupirat ameriški trg. Heh! Klišejska ameriška ideja torej, ki se je že zdavnaj razrasla v rakasto prepričanje in nekoč dežela sanj je postala žrtev terorizma s strani vseh mogočih čudnih bitij različnih barv kože. Gledamo torej med drugim tudi moderno ameriško kavbojko, pri čemer bi lahko rekli, da je kavboj Cobb sicer tudi v vlogi izdajalca naroda, vendar tudi on ni samo sraka srepečega pogleda. Tudi on je ujetnik ganljive romantične osebne zgodbe, ki rezultira v problemih z ženo, z ljubeznijo svojega življenja in s tem povezanimi frustracijami. Je klišejski ameriški borec, khm, z močnimi družinskimi vrednotami kakopak. Saj razumemo, a ne. Brez ameriških idej in prepričanj pač hollywoodska tovarna sanj ne bi obstajala in s svojimi idejami vdirala v podzavest filmoljubnih žrtev širom po svetu.

Problem ideje, prepričanja ali zgolj obstoj brezosebnih kreatur brez ideje?

Idejni koncept filma, ki naj bi se ukvarjal z umom kot prizoriščem vzrokov za posledice v stvarnih okoliščinah, vključno s pregovorno opazko, da je pot v pekel tlakovana tudi z dobrimi nameni (kolikor pač um funkcionira neumno), je seveda privlačen in zanimiv. Vendar tudi zelo zahteven. Zastavljena “filozofija” je več kot dovolj zapletena, da si obetamo presežek Nolanovega sloga, ampak samo pod pogojem, če ga uspe prepričljivo definirat, zakomplicirat in tudi razvozljat. Umni zalogaj je obilen, temu primerno pa se na žalost že v konceptu pojavijo težave pri definicijah in nastane “filozofski” kaos vprašanj, o čem bi rad avtor sploh “razmišljal”, pri čemer nas kar naprej skozi film opozarja, da je vsega kriva ideja. Ideja po tem scenariju pomeni, da oseba A pojasni osebi B neko realno ali domnevno stanje stvari, ki je v nasprotju s prepričanjem osebe B, zaradi česar bojda obstajajo neljube težave. Oseba B je po Nolanu je vedno abnormalno labilna, naj se pojavi kot stvarna lutka ali sanjska projekcija stvarne lutke, in osebi A vse verjame na horuk ali brez oprijemljivega razloga trmasto Pač ne verjame. Oseba A je zadovoljna, ker je uspela brez prepričevanja prepričat osebo B v stanje stvari ali brezmejno togotna, ker ji ni uspelo za nobeno ceno vsilit trditev, ki jo ponavlja kot pokvarjen robot v nedogled. Zato v določenem primeru popolnoma brez-umna in brezosebna kreatura B goji neko isto prepričanje, ki ji je bilo le z obvestilom servirano od kreature A, tudi v okoliščinah, ki se spremenijo in niso po godu osebi A, in spet imamo razlog za težave. Zelo simpl pridobljen razlog.

Problem po Nolanu pravzaprav ni ideja, brez česar življenja po človeku ni, ampak kvečjemu značajska nagnjenost k slepi veri, čepenju na prepričanju in ničnem vložku v proces delovanja na podlagi “ideje”. Žrtve ideje v tem filmu ničesar z nobeno idejo ne počnejo, ampak samo nekomu vedno nekaj verjamejo ali ne verjamejo isto minuto, brez razmisleka, kaj šele ugovora in so v nadaljevanju tako zlahka v slednje kar prepričani, da izpade milo rečeno neprepričljivo. Ob tako plitko in enoznačno zastavljenih psiholoških profilih je škodljivo že to, da so se sploh rodili, in jih niti v sanjah ni veselje srečat, kar predstavlja filmu nov problem, s kakršnim se pa ne ukvarja. Delujejo kot roboti s komično naivnim programom v čipu, zato bi lahko napletli problem že pri ideji, da bi se morda kdaj silom prilike usrali v grmovje. Nolanovi liki so tako nebarvite in predvidljive sorte, da bodo nadalje celo življenje srali samo po grmovjih, zaradi česar se bo nad njih zgrnilo kup težav in Nolan se bo ponosen potrkal po prsih in zarenčal, no, a vidite, kakšno misteriozno in srhljivo škodo in preglavice povzročajo ljudem ideje v tem brezmejnem čudovitem umu. Hmmm … Res ni zanimivo, plitek um pa je zabaven samo zapakiran v žanr komedije.

Liki v tem filmu imajo torej predvsem problem, ker so brezosebni in brezumni. Vprašanje peklenskih prepričanj in slepe vere nikakor ni slaba ideja, ravno nasprotno, vendar se film s to platjo medalje ne ukvarja, nikakor pa ne pojasni, zakaj so karakterji v filmu tako enobarvni in zabiti. Predstavlja nam problem, kot bi šlo za problem ideje, ki se porodi na tak ali drugačen način, medtem ko naj bi bili liki povsem normalni s svojim obnašanjem, vendar niso. Mnogo bolj abnormalni so kot kateri koli Lynchevi prfuknjenci, vendar se Lynch s prfuknjenci ukvarja in oriše njihov značaj, prfuknjeno pojasni, od kod so se vzeli in kam mislijo, da potujejo. Nolanovi liki so brez karakterjev in imajo samo trenuten problem, ki se kvečjemu navezuje na en in edinstven prizor iz preteklosti, pa še ta je omejen na dolgocajten kliše. Na primer brezosebna ženska, ki bolšči v prazno kot nepopisan list papirja in se najde le v zaljubljenosti, zaradi česar celo življenje fantazira o večni ljubezni, popolnoma pripada moškemu in to je vse. Brezosebni moški, ki bolšči v prazno kot nepopisan list papirja, se s ojdipovsko frustro dokazuje pred očetom, popolnoma pripada očetu in to je vse. Film naglasi nekatere psihoanalitske prvožogaške freudovske debilizme, kjer v slogu prvožogaške površnosti kakopak manjka nešteto informacij, teze pa so povlečene iz riti brez utemeljenega razloga. Razloge gremo iskat morda globoko v sanje, kjer nikoli ne veš, kaj je stvarnost in kaj projekcija izmuzljive (ne)stvarnosti, da nam ne bo preveč dolgčas v prekleto plitkem in dolgočasnem življenju in po kinodvoranah. Razlogi za prepričanja in dejanja so plod neke samo po sebi umevne ideološke ideje brez utemeljene logike in za katero ne vemo, od kod se je znašla na sceni oziroma smo srečni, dokler ne izvemo, ker se potem lahko samo še kislo posmehujemo.

Film, ki zgolj prikazuje sprehajanje brezosebnih naivnih ljudi po svetu, s samo enim prežvečenim klišejskim problemom, ki jih trucajo po medijih tretjerazredne revije za dolgočasne in nad seboj obupane “gospodinje” brez ideje, kaj bi počele s seboj v življenju, je smrtno nevarno dolgočasen, če ne pobegneš iz kinodvorane. Ker je po tej plati Inception psihološko na smrt dolgočasen, si je Nolan izmislil zelo doooooooolgo troplastno in komplicirano pot za izpeljavo enega precej ušivega natega, s čimer bi nadomestil in navidezno upravičil pričakovano aktivacijo možganov občinstva, da ga ne bi kdo tožil za množičen umor publike, ki bi morda ob njegovem dolgocajtnem filmu zdrknila v tako globoko četrto dimenzijo spanca, da se ne bi nikoli več prebudili niti na drugem planetu.

Problem sanj, podzavesti in sile spomina ali zgolj poziranje neprepričljivih kreatur?

Cobb potrebuje za konstrukt sanj, kamor se bo s svojimi pomočniki vključil, da bi podjetniški konkurenci vsilil zaželeno idejo, arhitekta, ki bo pripravil teren za dogajanje. Arhitekt si mora izmislit predvsem prostor dogajanja in s tem povezane možnosti raznih “vizualnih efektov”, ob kakršnih bomo gledalci malo boljše volje, da se bo vsaj nekaj dogajalo na velikem platnu. Da se bodo na primer priklanjale stolpnice in podobno. Pridobi študentko, ki naj bi bila po nasvetu očeta (ah, spet te ojdipalne precuzane fore) dovolj inteligentna, da bo hitro zaštekala, za kaj gre in kako se mora v fazi sanj obnašat in dovolj kreativna, da bo “izrisala” ugoden teren za izvedbo zamišljene zarote. No, arhitektka je samo še en lik v tem filmu, ki blodi naokrog brez zgodovine in brez karakterja. Je samo predstavljena kot pametna, kar pomeni, da v eni fazi scenarija pogrunta problem, ki je več kot očiten vsakemu kokičarju že pred desetimi minutami. Izvemo tudi, da še nikoli ni nikogar tako ljubila kot Cobbova žena ljubi Cobba. Logično, saj naj bi bila pametna.

Cobb, ki naj bi bil prav tako pameten, zaradi česar z arhitektko delujeta kot usklajen ljubavni par, si omisli zamotan način, s kakršnim bodo gotovo uspeli preslepit žrtev sanjske zarote, ki mu takšne zarote sicer niso neznane. Ustvaril bo koncept sanjanja na treh nivojih: sanje, sanje v sanjah in sanje v zadnjih sanjah. Problem igranja vloge v sanjah drugega je v tem, da lahko iz podzavesti “nastopajočega” pricurljajo projekcije ljudi ali situacij, ki seveda povzročajo zmedo in lahko celo pokvarijo ves skrbno insceniran plan. Cobb in arhitektka zato ne moreta postat par, ker Cobb ni dovolj pameten, saj si tudi on preveč smeti po podzavesti, ker ljubi, zaradi česar je ogrožen ves pameten konstrukt. Projekcija njegove žene Mel kar naprej razgraja naokrog, kjer se pojavi Cobb s svojo obremenjeno podzavestjo. Skratka, zelo problematična in neprepričljiva Nolanova ideja zastavitve problema, saj je nekaj neverjetnega, da je Cobb edini akter s problematično podzavestjo, edini, ki ga preganjanjo demoni, edini, ki mu okostnjak pada iz omare. Ostali so čisti v podzavest in brez čustvenih odklonov. Cobb je nekaj posebnega, ker ga preganja pokojna žena, ostali pa … sploh ljudje niso očitno. Nolan se sicer skuša rešit iz zagate in na začetku pridiga o pomembnosti puščanja spominov iz realnosti izven sanj, vendar prezlahka postanejo stručkoti obvladovanja podzavesti, predvsem debitantska zarotnica arhitektka, medtem ko Cobb za takega izkušenega profija, kakor je predstavljen, milo rečeno pretiran diletant.

Pravila igre ali izhod v sili labilnega scenarija?

Največja zanimivost misterioznega zapletanja in razpletanja zastavljene ideje se skriva v samem konceptu izvajanja akcije v treh sanjskih dimenzijah, pri čemer gledalec morda upa, da se bodo razkrivali presenetljivi tolmuni sanjskega in podzavestnega sveta in da se bo avtor pred našimi očmi fascinantno spopadal s psihološkimi zaznavami in sporočili. Kaj, zaboga, naj bi nas gledalce drugega intrigiralo in celo zabavalo? In česa se Chris Nolan domisli? Zastavi pravila igre med pohajkovanjem po sanjskem svetu. Pravila igre, ki so povlečena od nikoder oziroma iz režiserjeve riti, ki se zdi po zadnjem filmskem izdelku last frustrirane sence pisca scenarijev svojega sposobnejšega brata Jonathana. Pravila igre držijo scenarij v obstoju, ker bi sicer v pretenciozno zadani materiji raziskovanja tolmunov uma in podzavesti razpadel na prafaktorje v prvih petih minutah. Pravila igre so podobno na prvo žogo izmišljena kot površni in klišejski problemi Nolanonovih karakterjev. Iz sanj se zbudimo, če nas kdo ubije. Logično. Iz sanj se prebudimo tudi po raznih padcih, utapljanjih in podobnem. Zbudi nas vsak takoimenovan “kick”, vnaprej dogovorjeni blažji “kicki” nas umeščajo v pravi čas in diktirajo naslednje podvige v sanjah. V sanjah se, logično, čas odvija hitreje kot v stvarnosti. Leta preživimo v sanjah, ki v realnosti pomenijo pičel zmnožek minut. Okej. Ampak v Nolanovem scenariju obstaja tudi pravilo igre, ki nas pošlje v večni “spanec”, če nas kdo v sanjah ubije, v kolikor smo padli pregloboko na tretji nivo sanjanja. V tem primeru se umorjeni ne prebudi niti na prvi nivo sanj, kaj šele v realnost, ampak obtiči v večnih loviščih. Jah, še dobro, da se imajo liki v filmu česa bat. Že itak ni jasno, zakaj Cobba med drugim tako skrbi življenje v sanjah, vsaj najkasneje do trenutka, ko se lahko že prekleto postaraš v njih. Gremo od začetka, a ne, in zakaj ne? Ker je realnost vrednota? Zakaj neki? Bi bilo zanimivo razpredanje v filmu, a žal Inception ni zanimiv film.

Obstaja tudi šepajoče pravilo igre s talismanom. Osebe, ki se preganjajo po sanjah, se lahko zmedejo in ne vedo, ali sanjajo ali živijo realnost. Da bi osebe po Nolanovo znale ločit realnost od sanj, je dobro, da nosijo pri sebi kakšen talisman, ki jih opozarja na obstoj stvarnosti. Sicer ni dobro, zapoveduje Nolan, da v sanje vpeljuješ prizore iz stvarnega življenja, ampak talismanček je pa kul. Zagatno. Talisman, hmmm, če je prave oblike, se na primer v sanjah vrti v neskončnost, v stvarnosti pa se ustavi. Naivno in polno lukenj, ki producirajo dodatna neodgovorjena vprašanja celo o funkcionalnih zmožnostih različnih talismanov, kar je res smešno. In tako naprej.

Izvor filma le dobra ideja za računalniško igro?

Ne gledamo zanimiv ali vsaj posebej privlačen misteriozen psihološki triler, ki je za več glamurozne zabave z vizualnimi efekti še toliko bolj zabaven in vreden ogleda pred velikim platnom, tudi o znanstveni fantastiki bi se dalo razpravljat, ampak glamuroznejšo precej običajno akcijsko računalniško igrico, ki poda jasna navodila o obnašanju likov in mejah verjetnosti, mi pa v kinodvorani gledamo, kako se za(je)bavajo. Moja osebna tragikomična situacija v tem položaju me je spomnila na razočaranje, ko sem preizkusila reklamirano računalniško igro Osvajalec. Okej. Razočaranj je bilo več, ampak najbolj sem se zarežala ob momentih, ko drugi bojevniki osvajajo ozemlja, tebi pa računalnik sporoči, da si trenutno samo Opazovalec. Dolgočasni intervali, ko kinkaš pred ekranom, medtem ko drugi vsaj malo uživajo, hitro vzame voljo, da bi postal odvisnik od Osvajalca. Podobno je s filmom Inception. Na pamet mi ne pade, da bi si ogledala morebitni v prihodnosti obstoječi drugi del, raje doma spim, spektakularnejšemu vizualnemu doživetju navkljub.

Preko spoilerjev brez spoilerjev do epiloga brez epiloga?

Obstaja več vrst dobrih filmov, ki v konceptu temeljijo na misterioznem ugankarskem zapletu in z razpletom dosežejo svoj namen. Enačba mora bit zastavljena dovolj zapleteno, predvidevat mora povprečne odzive in pomisleke gledalca in se z njim uspešno igrat, da ga privede do končnega velikega presenečenja. Če takovrsten film ponudi še dobro zgodbo in psihološko odlično predstavljene like, je izplen toliko večje hvale vreden. Slab film ponudi neprepričljiv zaplet, polno lukenj v zastavljeni enačbi ali pa veliko opornih pomagal, da bi se lahko rešil iz zagate, ki si jo je sam prenaduto nastavil. Na primer posebna pravila igre, kar gledalca krepko oddalji od možne intenzivnejše identifikacije z dogajanjem. Dober film omenjenega tipa včasih najde najboljši izhod v več rešitvah ali odprti rešitvi razpleta, pri čemer gledalec sam doda manjkajoče elemente v nastavljen puzzle. Scenarij, ki se posluži takšne rešitve, redko zadovolji ljubitelje puzzlov v življenju in enako v fikšnu, ker ponavadi odločitvi avtorja preočitno botruje neljubo dejstvo, da se je v zastavljenem problemu preprosto zaplezal ali sam sebi zastavil prekompliciran zalogaj, da bi se znal izvit iz njega. Dober scenarij, ki se posluži epiloga v zraku, dvoumnega ali nedokončanega v vseh možnih vprašanjih, se takšnega prijema posluži, kadar je nujen in služi samo kot opora vsebinsko nadpovprečni zgodbi v prioriteti z nadpovprečno psihologijo značajev. Inception se torej takšne možnosti ne bi smel poslužit niti v sanjah.

Inception je sestavljen iz takoimenovanih spoilerjev, zgodba, karakterji in psihologija filma je bleda in popolnoma podrejena obrtni shemi. Po drugi strani pa gre za film, kjer spoilerjev, ki bi gledalca drastično oropali možnega užitka ob ogledu, v kolikor bi vnaprej izvedel za vsebino ključnih preobratov, sploh ni, ker se preprosto nič presenetljivega ne zgodi in noben od likov ne preseneti z ničimer. Christopher Nolan drastično umanjkanje močnega in zapletenega koncepta preprosto nadomesti z različicami zapletov, ki naj bi vplivali na končni “razplet”. Ponudi samo več nastavkov za več možnih dobrih filmov. Naniza jih več, da le ne bi bilo dolgčas, vse skupaj in vsak posamičen film v filmu pa ne pripelje nikamor. Po ogledu filma se lahko začne razprava, katera različica je bolj prava in vodi k pravemu umevanju zaključka, da bi kokičarji zadovoljno zabijali čas v prazno, prepričani, da razmišljajo in smiselno uporabljajo možgane. To lažnivo idejo, da naj bi film omembe vreden razmislek ponudil, je zasnoval Nolan in posledični piar za ta prazen B film. V resnici ni ničesar, kar bi gledalec lahko pogruntal kot eksluzivno sporočilo ali skrivnost tokom filma, kaj šele v razpravah po filmu. Vse se odvija premočrtno in logično, le razmetano. Ostalo je samo pri nedopolnjenih zapletih. Pri obilni nedodelani ponudbi namesto vsaj ene kakovostne izdelane. Pri velikem in zelo intrigantno nastavljenem klobčiču, iz katerega je Chris Nolan raje izskočil, namesto da bi ga pridno razvozljal.

V filmu A Beautiful Mind se tragedija in misterij shizofrenega Nesha razkrije, ko ubogi genialni Nesh pogrunta, da se skozi leta in leta njegovi preganjalci, za katere je bil vseskozi prepričan, da so realne osebe, ki se dobro skrivajo pred drugimi, niso postarali niti za minuto. V njegovem domišljijskem svetu se akterji niso starali, v Nolanovem domišljijskem svetu starajo se ali pa tudi ne in včasih se celo preoblečejo ali sprehodijo, morda pa tudi ne, zato še njegov epilog ni skrivnosten, ampak samo še ena povsem zaključena ponudba in hkrati predlog za, bohseusmili, Izvor 2. Z aspekta prestižne ustvarjene iluzije pred občinstvom, da gre za dobro konceptuirano in zamišljeno iluzijo, čeprav ni ustvaril nič, je očitno zmagal, saj ga občinstvo večinoma pridno hvali in ploska, z vidika ocene dosežka in vrednosti iluzije pa je seveda popoln poraženec. Prestiž za razmetane koščke dreka. Idejo za plasiranje takega skropucala, ki lahko dobro polni blagajno, je zagotovo dobil v transparentni informaciji, da gredo računalniške igrice dobro v promet in marsikoga zasužnjijo zlahka (tudi tistega, ki se tej drogi morda vdaja ali jo celo zasmehuje, ampak zgolj iz prepričanja, da ga ne zanima, ker prizor morda ne pritiče želeni predstavi o sebi), kako ne bi šel pri polovični zasnovi zataknjen beden scenarij, v kolikor vloži v projekt dovolj finančnih sredstev za vizualno obetavnejši spektakel. V skropucalo od Inceptiona je bilo vloženo 200 milijonov dolarjev. Ob vsem skupaj pa zastruplja ljudi z lažnivo idejo, da razmišljanje ob tem filmu pomeni omembe vredno aktiviranje možganov, kar je še en svojevrsten prestižni zločin nad človeštvom.

Vloge ali samo projekcije vlog?

Glavno vlogo Cobba je odigral Leonardo DiCaprio in odigral jo je tako kot večino njegovih zadnjih. Leonardo DiCaprio že več let igra večinoma eno in isto vlogo v sicer relativno dobrih trilerjih. Nekoč obetaven in izjemen igralec je blestel predvsem v filmih What’s Eating Gilbert Grape, The Basketball Diaries, Total Eclipse v izjemni vlogi Arthurja Rimbauda, a najbolj zaslovel z bledo enolično vlogo v Cameronovem Titanicu, ki mu je uničila imidž kakovostnega igralca in mu nadela pečat luštkanega pozerčka za bejbike. Kmalu se je po medijih začel pojavljat porejen in zabuhel, kar je zelo razveselilo večino njegovih fenov izpred časa Titanica, češ, bravo, Leo, spet si postal karakterna persona. Zrejen in zabuhel je sicer res postal, karakterne vloge je sicer dobival, vendar kaj posebej blizu osupljivi ali nepozabni igri nikoli ni prišel, ampak je postal Leonardo DiCaprio pač, ki spet po filmu beži, lovi in se veliko razburja. Nolan sicer poskrbi za igralce z močno prezenco ali z neko specifično karakternostjo, ki pusti pečat na prvi vtis in ki še posebej nudijo oporo v stranskih vlogah. Na primer lepi Cillian Murphy z vodenomodrimi vesoljskimi očmi in z žametnim glasom, Lukas Haas s psihopatskim ksihtom in s štrlečimi ušesi, Tom Berenger z nepozabno faco užaljenega buldoga ter podobne fore, sicer pa igralcem ne omogoči veliko prostora, da bi ustvarili kompleksnejšo vlogo od efektivnega pojava, ki pozira pred kamerami – na primer Marion Cotillard v seksi pozi s pištolo v roki, pri čemer se zanimivost vloge tudi konča in veselje do posebne pozornosti tudi. V nadaljevanju raje poslušamo odmev pesmi Je ne regrette rien in se spominjamo Marion Cotillard v vlogi Edith Piaf. Ja, ta Nolanova ideja je izpadla dobro. Vsaj nekaj.

V FILMU INCEPTION UKRADENA GLASBA SLOVENSKEGA BENDA?

Posebne čestitke originalnemu in kvalitetnemu slovenskemu bendu Diona Dimm, ker jih, kot kaže, v Ameriki znajo cenit, za razliko od Slovenije, in se jim zdi njihova glasba vredna kraje. Zelo verjetno je njihova melodija očarala prepoznavnega nemškega skladatelja Hansa Zimmerja, ki mu ne manjka angažmaja pri hollywoodskih projektih. Podpisan je tudi pod film Inception. Z idejami, kot trdi Chris Nolan, zna bit hudič. Ja, s krajami pa še večji. Na blogu člana skupine Diona Dimm je obrazložen verjeten sum, da gospod Zimmer tudi lopne glasbo nadarjenim ustvarjalcem in jim ne privošči prislužen honorar z avtorskimi pravicami v paketu. Morda se take bolne ideje rade porodijo v glavah ljudi, ki imajo že preveč denarja in predobre odvetnike ob boku.

Z idejami je seveda križ. Glasbeniku se bojda zlahka prikrade kakšna melodija v možgane, za katero ne ve, da ni plod njegovega uma, ampak jo je že nekoč nekje slišal in je ideja očitno kar smuknila pod lobanjo. Jah, revčki. Napadani od idej in stvaritev drugih si včasih ne morejo kaj, da ne bi služili z njimi.

Poslušala sem obe skladbi, Father (instrumental) od Dione Dimm in One Simply Idea (kako zgovorno) iz filma Inception, in osebno menim, da neverjetna podobnost oziroma enakost glasbene podlage bije v ušesa.

Vso srečo Diona Dimm timu pri uveljavljanju avtorskih pravic! Khm.

NPU

Nacionalni preiskovalni urad, nad katerega se je še pred začetkom delovanja sesul plaz dvomov in nezaupanja zaradi neugledne reputacije okrog delovanja ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal, je dočakal predvidljivo ustoličenje direktorja. Ministrica za notranje zadeve, ki je nekdaj službovala v odvetniški pisarni Mira Senice, kjer se je ukvarjala z gospodarskim pravom in stečajnimi postopki, je hkrati z odvetnikom Mirom Senico v zasebni partnerski zvezi, skupaj pa sta bila tudi vidna podpornika, člana in organizatorja srečanj združenja Yes, kjer pletejo mrežo predvsem gospodarstveniki s svojimi apetiti na trgu. Takšno ozadje seveda ne vzbuja ravno zadovoljive stopnje zaupanja, da bi NPU, ki je namenjen preiskovanju gospodarskega kriminala, deloval optimalno kredibilno, ampak prej vzbuja pomisleke, kako so lahko nekateri poslovneži, ki so tesneje povezani s Katarino Kresal in Mirom Senico, veseli, da imajo svojo “zastopnico” kar na vrhu ministrstva za notranje zadeve, ki ji nudi možnost vplivanja na tokove preiskav. Predvsem možnost vplivanja na odločitve, koga se ne bo preiskovalo in koga se bo, vključno s povišano stopnjo možnosti prostočasnih klepetov preko življenjskega spremljevalca o raznih primerih in osebah, ki jih dober odvetnik, kakršen je pripravljen za svoje stranke naredit res vse, kot smo se lahko posledic tovrstne mentalitete tudi konkretno naposlušali ob primeru Baričevič, dobro pozna.

BREME POSVEČENIH MINISTROV in MINISTRIC

Seveda je javnost utrujena od neprepričljivega in do osnovne inteligence državljanov poniževalnega ponavljanja manter o neodvisnosti delovanja te in one (pod)sfere, medtem ko se je balonček mreženja, ki kaže vse prej kot neodvisno delovanje posameznih oraganiziranih skupin znotraj komepleksnega med seboj povezanega sistema, od prenasičenosti izrabe mej verjetnosti vplivov že razpočil in odmeve poka z različnimi protagonisti zgodb, od ministrov, preko poslancev in županov, do zadnjega uradnika na vasi, še vedno spremljamo in čakamo na spremembe, za kakršne, logično, s strani posvečenih upravljavcev z usodo državljanov ni nobene omembe vredne volje, saj bi morali za kanček upanja v boljšo bodočnost najprej izbrisat s scene sami sebe.

Do neke vsaj osnovne mere prebavljivega okusa bi lahko pripomogli vsaj s sistemsko spremembo, ki predsednikov strank ne bi pehala v skušnjavo po rovarjenju v smer osebnih apetitov pri zastopanju koristi ideoloških kolegov. Menim, da bi morali, še posebej v majhni državici, kakršna je Slovenija, ukinit možnost, da predsedniki strank koalicije sploh zasedajo ministrske položaje, pri čemer, smešno, lahko kot zastopniki svojih strank izpadejo iz vrst poslancev, kar se je naprimer zgodilo Karlu Erjavcu. Predsednik stranke ne ustreza nujno merilom, ki bi bila pričakovana za zasedanje vrha katerega koli ministrstva, stopnja možne politizacije določene sfere družbe pa se obeta še toliko večja. Kupčkanja z ministrskimi stolčki, ki jih spremljamo po volitvah ravno zaradi stripovskih burk pri vprašanjih, kam neki bi posadili predsednike strank, še posebej če iz teh in onih razlogov niso za nikamor, so naravnost prebanalna glede na resnost možnih posledic na interese družbe. Izbira strokovno in osebnostno najboljšega kadra za vodenje določenega ministrstva pristane v planu drugotnega pomena in prioritetno se lahko, če premoremo dovolj cinizma, brezmejno zabavamo ob ogledu komolčanja predsednikov strank za položaje nad resorjem, ki bi jim obetal po logiki stvari največ slave brezplačne reklame za stranko, in, še huje, ki bi jim omogočal učinkovitejše uresničevanja zakulisnih političnih in osebnih apetitov. Državljani kislo spremljamo orgije, katera področja družbene sfere bodo šla pod vodstvom predsednikov strank po najvišji možni meji verjetnosti z mešanjem politikantske megle v franže za nadaljnja štiri leta. Močno ovirano osredotočeno delovanje v smer obče družbene koristi je pod aktualno vlado ministrstvo pod vodstvom Katarine Kresal ter ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo pod vodstvom Gregorja Golobiča. Primer Karla Erjavca, ki je zaradi osebnih preferenc po volitvah oviral konstituiranje vlade z izsiljevanjem po ohranitvi vrhovnega položaja na občutljivem ministrstvu za obrambo, je pokazal težave predsednika stranke, ki pristane na ministrstvu, na katerem pristat resnično noče in ne kaže nikakršne posebne motivacije, da bi se ukvarjal s področjem, ki mu je dodeljeno, niti se ne more hvalisat z obetavnimi referencami. Nekdanji minister za finance in predsednik stranke NSi Andrej Bajuk se še danes vrača v parlament na zaslišanja nasprotnega ideološkega tabora, kaj je v času svojega ministrovanja vedel, pa ni hotel vedet, in česa ni vedel, pa bi moral vedet. Upam, da v parlamentu kuhajo dobro kavo. Zasedanje ministrskih funkcij s strani predsednikov strank se v vsakem primeru izkazuje v poanti z dežja pod kap. V kolikor predsednik stranke pokaže interes za sprejetje glavne funkcije na določenem ministrstvu, smo lahko že vnaprej sumničavo kisli in predvidevamo eno samo politikantsko “rovarjenje” in s tem povezane boje med pozicijo in opozicijo. V kolikor predsednik stranke ne pokaže interesa za prevzem vrhovne funkcije na določenem ministrstvu, pa lahko že vnaprej sklepamo, da bo novi minister ves mandat porabil za futranje depresije in točenje krokodiljih solza, ker mu ni bilo omogočeno enakovredno drugim krokodilskim kolegom kupčkat s smetmi po teritoriju, po katerem je tako hrepenel in na katerem ne bo ravno navdušujoče zainteresirano premikal gora, ampak bolj iz dneva v dan odšihtal pač nebodijetreba delovno normo, dokler ga ne bodo morda odnesli na počitnice takšni ali drugačni politični, strokovni in po sposobnosti neločeni odpadki, ki se bodo kopičili in osmrajali planet na minstrskem predpražniku.

Seveda politična narava ozadja ministrovanja že sama po sebi ne predvideva nujno profesionalnega, kakovostnega in nepristranskega delovanja, tudi zakonitega ne, vendar bi morala obstajat vsaj zadovoljiva težnja in pričakovanje javnosti, da tako odgovorne položaje zasedajo čim bolj kredibilne in profesionalne osebnosti, ne glede na politično ozadje. Dokler imamo v sistem infiltrirno celo možnost, da ministrujejo predsedniki strank, ki lahko funkcijo vodenja stranke glede na profil in pričakovanja stranke opravljajo odlično, čeprav hkrati niso niti na prvi pogled optimalno primerni za zasedanje ministrskih stolčkov, težko pretirano moraliziramo in picajzlamo v drugih primerih, saj je ministrski položaj že po defoltu zdesetkan na nivo politikantske “nujnosti”. Tudi časa in volje zmanjkuje za pozornejši nadzor s strani “četrte veje oblasti” nad ministri, saj že predsedniki strank požrejo večino medijske pozornosti v hrepenenju po obetavnih scenarijih za dolga, vroča in hrupna cirkusovanja, ponavadi so burke “zmontirane” in pripravljene za predvajanje že kar za dober dan, ko se še ne poleže niti vročica volitev.

GNJAVIJO TUDI ŽUPANI

Zelo podoben nonsens predstavljajo župani v poslanskih vrstah. Pravi supermani s potencialom genijev, ki razpolagajo s štirindvajsetimi urami dnevno kot vsi smrtniki, a trdijo, da brez problemov opravljajo hkrati dve tako odgovorni fuknkciji. Žal ne opazimo niti supermanskih veščin, še manj genialnih potez, precej bolj pa povsem nedemokratično delovanje sistema, ki nekaterim županom omogoča dodaten oseben profit s prozorno neprepričljivim izgovorom, da tako lažje uveljavljajo interese občin. Ja, no, saj, še toliko huje! Demokracija pa taka! Za učinkovitejše uveljavljanje interesov občin naj se skušajo s prepričljivim delovanjem povzpet v poslanske vrste posamezniki, ki bodo s svojimi preferencami delovali stoodstotno, saj je tudi stoodstotno premalo, še posebej v primeru komolčanja morebitnih veleambicioznih osebkov, ki na supermane in genialce spominjajo približno tolIko kot premnogo bolj slavni Mr. Bean v šoli.

DIREKTOR NPU BREZ KONKURENCE

Po kalvarijah okrog nakupa stavbe za NPU v sodelovanju Katarine Kresal z nepremičninskim žonglerjem Jurijem Pogačarjem, ki ga javnost ne bo zlahka pozabila še od afere SIB Banka s prikladno zapadlim in razpadlim epilogom, se je na Nacionalni preiskovalni urad za pregon gospodarskega kriminala presenetljivo neodmevno ustoličilo novega direktorja, ki je že po zdavnaj napovedanem scenariju postal Harij Furlan. Direktorja NPU je imenoval generalni direktor policije Janko Goršek, zaradi katerega je minstrica za zunanje zadeve vložila predlog za spremembo zakona, da ga je lahko brez razpisa imenovala na vrhovno funkcijo policije, s čimer mu je z aspekta zaupanja javnosti naredila medvedjo uslugo.

Že januarja letos je bil Harij Furlan napovedan kot edini favorit za direktorsko mesto NPU. Vse skupaj je izpadlo tako, kot da se drugim morebitnim kandidatom, ki bi se na razpis prijavili, nima smisla trudit in naivno blamirat, saj je direktor že izbran. Spraševali smo se predvsem o tem, po kakšni logiki in kriterijih se odvija protekcija. Kasneje se je kot možen kandidat, ki bi se prijavil na razpis, v javnosti pojavil samo še Drago Kos, ki se mu mandat na vrhu protikorupcijske komisije izteka. Možnosti ni potrdil, niti zanikal, je pa v intervjuju Lada Ambrožiča izrekel kar nekaj naklonjenih besed v smer ministrice za notranje zadeve, a po medijskih odzivih vseeno ni predstavljal favorita v očeh Katarine Kresal v primerjavi s Harijem Furlanom. No, niti Drago Kos na koncu koncev očitno ni kandidiral. Na razpis za tako pomembno funkcijo v Sloveniji se je poleg Harija Furlana prijavil samo še upokojen kriminalist Marjan Erhatič. Težko si predstavljam, zakaj neki bi se upokojen kriminalist sploh prijavil, razen v primeru uslišane prošnje, da bi za malo lepši izgled razpisne puščobe obstajal vsaj še nekdo poleg edinega predvidenega favorita, da ne bi izpadlo, kot da je Harij Furlan z aspekta okoliščin razpisa imenovan, ker je bil pač edini prijavljen kandidat.

ODMEVNE REFERENCE HARIJA FURLANA

Odmevne reference Harija Furlana bi lahko razdelili na tri poglavja:

Vodil je akcijo Čista lopata, po kateri so bili aretirani gradbeniški “baroni” Ivan Zidar, Hilda Tovšak in Dušan Černigoj, ampak delo Harija Furlana se je zaključilo z odstopom od primera in s funkcije in obremenilni dokazi očitno niso bili tako kakovostni, da ne bi afera Čista lopata danes predstavljala še enega izmed razvlečenih nerešenih primerov. Ivan Zidar je lani napovedal celo milijone vredno tožbo proti državi zaradi pravno neutemeljene aretacije. Epilog, ki zagotovo ni v interesu davkoplačevalcev.

Po odstopu iz tožilskih vrst pod generalno tožilko Barbaro Brezigar se je začelo drugo odmevno poglavje. Harij Furlan je odpotoval v BiH, kjer je kot tožilec posebnega oddelka preiskoval sporne privatizacijske posle in morebitno mafijsko klanovanje predsednika vlade Republike Srbske Milorada Dodika. Rezultat akcije naj bi bila vložena obtožnica, kar se seveda nikoli ni zgodilo. Po poročanju slovenskih medijev je prišlo v nepojasnjenih okoliščinah do razformiranja Furlanove skupine preiskovalcev v BiH. Nepojasnjene okoliščine so seveda v svoji nepojasnjenosti vedno najbolj intrigantne, zato me je zanimalo, kako nepojasnjene okoliščine pojasnjujejo bosanski ali srbski mediji in zlahka preko brskanja po internetu ugotovila, da akcija ne samo, da ni kaj dosti pojasnjevana, ampak se je težko dokopat že do informacij, da bi kaj omenjenim aktivnostim podobnega sploh obstajalo. Največ o možnem pojasnilu, zakaj je skupina preiskovalcev lahko brez rezultatov odpeketala domov, sem našla prispevku, ki predstavlja srbsko plat medalje. V članku so problematizirani pristopi, s kakršnimi je preiskovalna komisija prihajala do domnevnih podatkov, ki naj bi predstavljali relevantne obremenilne dokaze. Ti naj bi bili skonstruirani in v nekaterih primerih celo lažni. Seveda je treba vzet v obzir vpliv možnih pristranskih čustev s srbske strani pri pogledu na delovanje preiskovalne komisije, je pa možno, glede na razplet, sklepat, da z načinom pridobivanja in predelovanja informacij ni bilo vse v najlepšem redu, zaradi česar je verjetno skupina preiskovalcev v najboljšem primeru razpleta opustila akcijo, vzroki, ki so botrovali neučinkovitemu delovanju, pa ostajajo bolj ali manj skrivnost. V Sobotni prilogi, hecno, je bilo omenjeno kot nenavadno, da je Harij Furlan pridobil položaj, ki formalno predstavlja mednarodnega tožilca znotraj preiskovalne skupine v BiH, čeprav je znano, da ne obvlada angleškega jezika, a je verjetno bolj omembe vreden pomislek, da v danih okoliščinah znanja angleškega jezika resnično ni potreboval. Jezik, ki ga je potreboval, je očitno obvladal dovolj, kot ga dovolj obvladujemo vsi, ki smo daljše obdobje življenja preživeli še v Jugoslaviji.

Tretje poglavje, ki pravzaprav ni referenca v profesionalnem pomenu besede, čeprav je morda pomenila najpomembnejši vidik delovanja Harija Furlana za prednost pri zasedanju direktorskega položaja NPU, se razgalja v njegovem nekompatibilnem odnosu z generalno državno tožilko Barbaro Brezigar, ki sta se jo ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal in pravosodni minister Aleš Zalar, prav tako član LDS, letos zelo trudila pospremit k odstavitvi. Harij Furlan naj bi namreč odstopil kot vodja tožilske skupine v akciji Čista lopata ravno zaradi sporov z generalno državno tožilko, česar sicer uradno potrdil ni, tako da javnost nikoli ni izvedela, ali je raje odstopil, ker njegovo vodenje pri posredovanju obremenilnih dokazov preprosto ni bilo zadovoljivo ali resnično (samo) zaradi tega, ker naj bi nasprotoval pretirani medijski pozornosti in posledični politizaciji primera ob aretacijah gradbenih velikašev, zaradi česar naj bi bilo oteženo in ogroženo delo preiskovalcev. No, seveda tudi nikoli ni bilo jasno, kako, če sploh, naj bi bilo zaradi posnetkov prevažanja aretiranih poslovnežev res ogroženo delo na primeru. Precej bolj zanimivi se zdijo drugi podatki, ki se dotikajo povezanosti Harija Furlana z nekdanjim tožilcem Boštjanom Penkom, ki pa je nedvoumno javno izraženo z Barbaro Brezigar zapadel v spor.

OD ORIONA DO ČIŠČENJA LOPAT

Generalna državna tožilka je Boštjanu Penku stopila na prste ob aferi Orion. Zoper sumljivo finančno družbo Orion, ki je z oderuškimi obrestmi in nenavadnimi pogodbami veliko število posojilojemalcev spravilo na rob obupa, je tožilec iz skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala od pregona odstopil. Po njegovem mnenju sumi iz predkazenskega postopka in obremenilni dokazi niso bili dovolj prepričljivi za vložitev obtožnice, s čimer Barbara Brezigar ni soglašala. Državnotožilski svet je pod vodstvom generalne državne tožilke razrešil Boštjana Penka iz skupine za pregon organiziranega kriminala zaradi ocene, da primera Orion ni vodil pravilno. Z opustitvijo pregona naj bi soglašal tudi Harij Furlan in nasprotoval razrešitvi kolega Boštjana Penka. Po Penkovi razrešitvi in kasneje tudi aretaciji je odstopil s položaja tudi Harij Furlan s pojasnilom za javnost, da je vzrok za odhod strokovni izziv v tujini. Za strokovni izziv v tujini se je zkazalo sodelovanje v skupini preiskovalcev v BiH, ki se je končalo v takoimenovanih nepojasnjenih okoliščinah z razpustitvijo posebnega oddelka za organizirani kriminal in korupcijo ter z opustitvijo akcije. Harij Furlan se je iz velikega strokovnega izziva v tujini vrnil v domačo Slovenijo in pristal kot okrajni državni tožilec na novogoriškem tožilstvu, kjer se je do zdaj ukvarjal z bolj drobnimi primeri in kjer je s tožilsko kariero tudi začel.

V prispevkih predstavitve Harija Furlana v Sobotni prilogi in Dnevnikovem Objektivu je bil zaznaven trud, da bi izpostavili hvalevredne plati medalje novega direktorja na čelu NPU. Sobotna priloga je tako izpostavila celo njegov domneven prijazen in dobrovoljen karakter v odnosu s kolegi, prijatelji in domačimi, čeprav je sicer pri delu bolj poznan po mrkem izrazu na obrazu. Škoda, ker se državljanom za prijazne in dobrovoljne grimase na obrazih lahko milo rečeno fučka, saj našo bodočnost ne krojijo dobrovoljne ali mrke grimase na ksihtih posvečenih. V obeh prispevkih so bile poudarjene zavidljive izkušnje sveže ustoličenega direktorja, kar me je zanimalo najbolj. In kaj sem dobila v informacijo? Da je bil novopečeni direktor NPU na misiji v BiH podvržen posebnim prijemom tajnih obveščevalskih služb in grožnjam. Neverjetno. Grožnje naj bi predstavljale preiskovalcem neverjetno posebne pozornosti vredno izkušnjo. Ne samo to. Prebrala sem lahko tudi “vic”. Hariju Furlanu naj bi z namenom osebne diskreditacije kot tožilca nastavljali prostitutke. Smeha vredna posebej izpostavljena preizkušnja. Kaj takega prestajat mora predstavljat res nadnaravne sposobnosti samokontrole po mnenju nekaterih očitno. Če odštejem svinjarijo pehanja žensk v prostitucijo, ostane precej prostora za smeh. V smislu neugodne plati medalje je bilo omenjeno, da Furlan ne slovi ravno po izrazitih vodstvenih in timsko povezovalnih sposobnostih. Omenjene veščine naj ga niti ne bi preveč privlačile in vprašljive naj bi bile tudi njegove kompetence za preiskovanje gospodarskega kriminala, ker naj bi bil bolj domač pri ukvarjanju s preprodajo drog, orožja in podobnega. V prispevkih o zgodovini Harija Furlana kljub omembam prepletenosti s preiskavo mahinacij Oriona in z nekdanjim tožilcem Boštjanom Penkom je namenoma ali nenamenoma poniknil spomin na nadaljevanje zgodbe Boštjana Penka. Ta je takoj, ko je zapustil tožilske vrste po razrešitvi iz skupine tožilcev za pregon organiziranega kriminala, Harij Furlan pa odstopil s položaja, ko je med drugim tudi preiskava primera Čista lopata že potihnila in je Ivan Zidar napovedal tožbo proti državi zaradi domnevno pravno neutemeljene aretacije, postal sam kar Zidarjev odvetnik.

Da je bilo dejanje Boštjana Penka, ki je imel kot nekdanji višji državni tožilec iz skupine za pregon organiziranega kriminala brez dvoma vpogled tudi v dokumentacijo primera Čista lopata, milo rečeno neetično, bi skoraj težko napraskali dvom. A neetično še ne pomeni nujno protizakonito znotraj (luknjastega) pravno formalnega okvira. Boštjan Penko se je v času dopustovanja že pred nastopom v odvetniški funkciji srečeval z Ivanom Zidarjem in dogovarjal za sodelovanje v prihodnosti. Dlje časa je bil s strani policije opazovan in na koncu bombastično aretiran. Aretacija je spet izpadla kot kakšen ponesrečen skeč ali pa laično opazovanje preprosto ne more doumet učinkovitih skrivnostnih tolmunov določenega načina delovanja organov pregona. Srečnega bodočega odvetnika, ki je že kar vnaprej dobil težkokategornega klienta z debelo denarnico, še preden je sploh nastopil z odvetniško prakso, je policija aretirala, ko se je vračal s sestanka z Ivanom Zidarjem, da bi bojda pri njem našli dokumente, ki bi dokazovali zlorabo položaja, Ivan Zidar pa za napeljevanje k štrbunku v skušnjavo. Seveda so pri Penku našli fotokopije dokumentacije iz spisov, ki mu jih je izročil Zidar in so se nanašale na kazenski postopek zoper njega v zvezi z nakupom nepremičnine v Fiesi, čemur naj bi botrovala kakopak zloraba položaja. Torej nič v povezavi s predkazenskim postopkom v primeru Čista lopata. Samo sprašujem se, kako neki bi lahko našli pri Penku kakršne koli dokumente, ki bi jih izročil Zidarju. Globoko sploh dvomim v tolikšno brezmejno neumnost katerega koli homo sapiensa v čevljih Boštjana Penka, da bi s takovrstnimi dokumenti sploh rokoval na tak način, Zidar pa bi se lahko že zelo zadovoljil s kakršnim koli ustnim izročilom. Razlog za sestajanje je izpadel formalno odlično opravičen. Z nekim drugim primerom pač. Kako bi drugače. Takrat je Barbara Brezigar v izjavah za medije izrazila razočaranje, ker je bil podan predlog za izdajo odredbe hišne preiskave, vendar je preiskovalni sodnik ni izdal. Po logiki stvari bi edino hišna preiskava lahko kar koli prispevala k morebitnim dokazom za rokovanje s sporno dokumentacijo. In kaj se je takrat najbolj izpostavljalo preko medijev v javnosti? Telenovelast vik in krik, ker so Boštjana Penka res nedoumljivo ob aretaciji okrasili z zateznimi lisicami, kakršne sicer organi pregona uporabljajo le ob posebnih priložnostih povečane ogroženosti. Povečana stopnja ogroženosti naj bi v primeru Penka pomenilo dejstvo, da gre za izvežbanega karateista. K bombastičnemu vzdušju šova je prispeval še krajši intervju, v katerem je slavni protagonist zgodbe potočil nekaj solza. Takšnim ganljivim prizorom domnevnega čustvenega zloma javnih osebnosti smo redko priča in mediji so brezmejno veseli, kadar se zgodijo. Naslednjič smo lahko reprize podobnega prizora spremljali, ko je solze pred kamerami potočila predsednica zdravniške zbornice Gordana Živčec Kalan, očitno nesprijaznjena s pozivi k odstopu in še posebej obremenjena s prepričljivimi kritikami zaradi ravnanja ob obravnavi pediatrinje Zlatke Kanič v nesrečnem primeru pokojnega dečka Bora Nekrepa. Boštjan Penko je bil tokrat javno izpostavljen v vlogi odvetnika zdravnice Zlatke Kanič, tako da bi človek pomislil, da je morda predstavljal Živčec Kalanovi vir inspiracije za učinkovit všečni javni nastop, ki pa v njenem primeru ni všečno “zažgal”.

ZAKAJ HARIJ FURLAN?

Kaj lahko javnost relevantnega izlušči ob vprašanju, kdo in zakaj je pristal na vrhu odgovornega položaja za pregon gospodarskega kriminala? Največji adut se izkazuje predvsem v dejstvu, da je Harij Furlan v nesoglasju z generalno državno tožilko, kar zagotovo pomeni soglasje z minstrico za notranje zadeve. O uspešnem delu novega direktorja žal nismo izvedeli pravzaprav nič. Po predstavitvah za javnost veljata za vrhunec njegovega uspeha dva večja primera, eden v Sloveniji, drugi v BiH, ki sta se milo rečeno neuspešno razvijala z vsemi zoprnimi takoimenovanimi nepojasnjenimi okoliščinami v paketu. Določene pojasnjene okoliščine v povezavi z delovanjem Harija Furlana, ki se dotika tudi aktivnosti še enega z Barbaro Brezigar sprtega nekdanjega višjega državnega tožilca Boštjana Penka, pa ne odražajo ravno zagrizene borbe v smer pregona domnevnega kriminala do zadnjega diha, ampak prej obratno. “Filmček” smrdi celo po neetični, morda celo koruptivni mentaliteti. Če dodamo še očitno favoriziranje kandidata, ki je odmevalo preko medijev že na začetku leta, kar se je na koncu koncev izkazalo tudi za relevantno informacijo, saj se je poleg Furlana na razpis prijavil samo še en upokojen kriminalist, vse skupaj izpade milo rečeno nespodbudno. Kot nekakšno dodatno potrdilo, da je vse, kar se tiče NPU in načina delovanja ministrice za notranje zadeve predvsem šišmiš za realizacijo določenih političnih in zasebnih apetitov. Škoda.

SIMON NA KVADRAT

Že sam preprost in preprosto odličen licenčni koncept je oddaji Slovenija ima talent preverjeno na primerih drugih držav obetal velik interes občinstva, kar pa še ne pomeni, da je vsaka oddaja visoki gledanosti navkljub kvalitetno izpeljana. Prav gotovo lahko širši javnosti vedno dobro prodaš sladico, še posebej če cukra strada. Obstaja pa velika razlika med okusnim in neprebavljivim pecivom. Dunajska saharca je kalorij vredna tortica, z zmajčkobutično kopijo pa se bodo giftali tam, kjer ni boljšega.

Simon Fuller je z idejo izbiranja najboljših popevkarjev med anonimusi preko televotinga in žirije v oddaji Pop Idol prebijal rekorde gledanosti, sledili sta ji oddaji The X Factor, in Britain’s got talent, v Ameriko se je lansiral še American Idol in vrsta držav po svetu je veselo odkupovala pravice za formate. Oče osnovnega koncepta je torej producent Simon Fuller. V zelje mu je skočil član žirije Pop Idola Simon Cowell z lansiranjem The X Factorja in fasal tožbo Simona Fullerja zaradi kraje ideje. Lasanje Simonov se je končalo še pred razsodbo na sodišču s poravnavo. The X Factor je postal zamenjava za Pop Idol, Simon Cowell pa je svojo producentsko pot razširil še na verziji izbiranja idola in talenta, pri čemer je Britain’ s got talent izstopala po razširitvi iskanja pevskih zvezd na še druge možne veščine znotraj šovbiznisa, takšne pač, kakršne je možno predstavit v času od polovičke do treh minutk. Večinoma torej pojejo, plešejo in cirkusarijo. Družbi bolj koristni talenti pa veliko sreče na trgu dela.

TALENT ŠOV

Simon Cowell je kar sam srž bistva, na katerega naj bi vse omenjene oddaje ciljale pri iskanju nove zvezde. Delinkventen mulc je pri šestnajstih obesil šolo na klin oziroma je bil izključen zaradi popivanja in zakajanja. Sin balerine in menedžerja v založbi EMI Music Publishing se je začel preživljat z drobnimi deli. Njegova sreča je počivala pri očetu, ki mu je naposled v založbi zrihtal službo. Sortiral je pošto. Blizu foha, ki ga je privlačil, je lažje opozarjal na svoj talent – smisel za prepoznavanje tržno obetavnih pop izvajalcev. Biznis mu ni šel ravno od rok in prvi poskus, da bi uspešno fural svojo založniško hišo, je propadel. Zdajšnji lastnik založniške hiše in televizijske produkcije Syco obrača megalomanske honorarje s funkcijo žiranta. Preboj slave je dosegel na večjem in monopolnem ameriškem terenu. Simon Cowell, ki je pri šestnajstih končal kariero šolarja, bi torej brez podpore svoji nadarjenosti s strani težkokategornikov na popsceni morda še danes prelagal pošto. In v tem je poanta šovov, katerih oče in težkokategorni iskalec talentov je postal Cowell. Da se pojavi anonimus “from nowhere” in prepriča, da je poosebljenje nečesa posebnega – X faktorja, je Talentiran in lahko postane Idol.

Zaradi identificiranja gledalcev z nastopajočimi ne zmaga vedno najbolj obetaven nastopač, ki bi si ga želeli pokonzumirat še kdaj v življenju. Zmaga tisti, ki mu največ gledalcev privošči predvsem finančno podporo. Občinstvo je osrečeno, ker jim je omogočeno, da glasujejo in se gredo celo amaterske psihoanalitike ter pravičnike z dejanskim vplivom na razplet dogajanja, kreatorji šova pa so delirično srečni, saj cekini od množičnega mučenja tipkovnice na mobitelih kar dežujejo, nastopajočim pa za njihov trud ni treba odštet niti centa. Vendar za daljnoročni uspeh oddaje vse omenjeno ni dovolj. Ključna pika na i je žirija. Predvsem žirija je tista, zaradi katere je avdicije med neštetimi prijavljenimi diletanti, ki z neskončnim pomanjkanjem smisla za samokritiko niso niti komični mogoče z veseljem spremljat dlje od prve, otvoritvene sezone.

ŽIRIJA

Žirija ni samo žirija, ampak so tudi komentatorji. Če žirija pri svojem poslanstvu izpade netalentirana, nesposobna in enako pristranska, kot je lahko kateri koli grickalec kokic pred televizijskimi ekrani, se na ekranih odvija paradoksalen debakl – nekarizmatični, dolgočasni, neduhoviti antitalenti presojajo o karizmi, sposobnosti in talentu, pri čemer se po možnosti neznosno trudijo ustreči volji občinstva. Ni zabavno!

Pričakuje se poznavanje terena, sposobnost opazovanja dogajanja na “igrišču”, emocije in sočne komentarje. Nekaj smisla za duhovičenje ne škodi. Ker so v oddaji izbire talentov komentatorji tudi vidni, je poleg vsega pomembno še obnašanje, vključno z obrazno mimiko, pri čemer sodeluje kamerman, če obvlada sceno. Obvladat sceno pa ne pomeni pozabit na nastopajočega na odru, da bi gledalci radostno zrli v ksihte treh mrtvih rib za pultom polno minuto, ampak pomeni, da obraz žiranta ali sorodnika med občinstvom v dvorani ujameš v fokus za hip in točno takrat, ko nekaj omembe vrednega, glede na dogajanje na odru, piše na njem. Vse to je del dobrega šova.

SIMON COWELL

Simon Cowell, ki sicer celo življenje teka za komercialno obetavnimi pop pojavi in se mu seveda jebe za virtuoze, ki niso profitabilni, vseeno prepoznava vse in nikakor ne gre za kr enga ciničnega nesramneža, kot smo lahko zasledili opletanje s tabloidnimi pridevniki brez vsebinske vrednosti v kakšnem prispevku takoimenovanega resnega časopisa, iz kakršnega je bilo razvidno, da avtor nima pojma o terenu, ki ga obravnava in samo v višje pismen stil pakira nakradene puhlice iz tabloidov in preveč prostora za nično vsebino zapolni še s skopimi izjavami fdvjevcev in drugih prijateljev, čeprav bi bil fenomenološki vpogled v najbolj donosen koncept razvedrilne oddaje sicer še kako dobrodošel v Sloveniji.

Cowell je preprosto dober šovmejker, ki deluje introvertirano in najbolj efektivno zabava izključno z relevantnimi komentiranji in izrazom na obrazu. Najbolj duhovit izpade, ko misli najbolj resno in še bolj, ko je resno zgrožen nad afenguncem pred svojim obličjem. Predvsem je uspel prepričat v svojo profesinalnost, sicer bi se tudi kot šovmejker lahko pod nosom obrisal za več posebne pozornosti od kratkoročne. Zmagovalni kandidat po volji ljudstva pobaše keš in večkrat skoraj ne slišimo več zanj, nekateri že prej izpadli talenti pa lahko ustvarijo zavidljivo in dobičkonosno kariero. Žirija na britanskem talentu ali ameriškem idolu se med seboj kdaj tudi prička, po konceptu good cop and bad cop, vmes pa žirantka, ki z ekstrovertiranimi izlivi skrbi za razpihovanje emocij. Štejejo detajli in ne osnovnošolske razlike v mnenjih. Ali naj gre Chris Daughtry naprej, čeprav Simon Cowell trdi, da posiljuje pesem v tempu, je brez emocij in karizme. Dober vokal ni dovolj na premajhni sceni s preveč dobrih vokalov. Na avdicijah izjava “see you next year” ni katastrofa, ker žirija kandidatom posreduje napotke, kaj jim še manjka!!! Torej konstruktivno kritiko, na kakršni pase firbec tudi občinstvo. Tako gre Chris Daughtry, danes zelo uspešen poproker, naprej in se razvija, Cowell ga hvali, ko je hvale vreden v celotnem kontekstu, George Sampson pa ne gre naprej, ker za razliko od Cowella, ki ga absolutno podpre, ostala žiranta menita, da še ni dovolj dober! Sampson se vrne “next year” in zmaga! Uspešni se vračajo z nastopi na naslednje izbore, če uspešno prodajajo izdano ploščo ali še prejemajo glasbene nagrade. Plesalci in akrobati so bolj omejeni v smislu eksplozivnega zvezdništva, ostali itak nimajo kaj dosti šans.

SLOVENSKA ŽIRIJA

Slovenska žirija je bila v oddaji Slovenija ima talent res nekaj posebnega. Pred nami se naslika žirantka in komentatorka Lucienne Lončina, ki, pomislite, ne zna slovensko. Vsak stavek komaj spacka, še tiste, ki jih redno trenira pred občinstvom, da ji stojijo kocine pokonci na primer, ne gredo tekoče od ust. Prava muka. Ker medijev takšen pojav očitno nič ne moti, lahko v bodočnosti pričakujemo še ob nogometnem svetovnem prvenstvu komentatorja, ki bo govoril polomljeno kitajščino z nekaj mukoma vpletenih “slovenskih” izrazov. Na primer: “Gooooul!” V intervjuju z gospo Lončina preberem vprašanje, kaj si misli o očitkih, ker ne obvlada tekoče slovenščine. Ma nemoj! Seveda nikogar nič ne briga, če kdor koli že ne zna slovensko in lahko vseeno svoje delo opravlja dobro. Zagotovo pa brez znanja uradnega jezika ne moreš dobro opravljat funkcije komentatorja, česar očitno tudi nekateri naši novinarji ne razumejo (več). Morda angažirajo gospo Lončina še v svojem poklicu. To bo špas. No, njena hči s prijateljico že uprizarja brezmejen glasben talent po Balkanu in, heh, seveda na podelitvi Viktorjev POP TV-ja. Takle ‘mamo, ja.

Drugi član žirije in komentator, Brane Kastelic slovenščino relativno obvlada, a nič ne pomaga. Njegovi komentarji so bili še bolj prazni, dolgočasni in brezvezni od skopih replik Lucienne Lončina s tehničnimi težavami. “Eno veliko jajanje” Braneta Kastelica ni bilo samo en velik jajc, ampak je uprizarjal celo izbruhe nestrpnosti. Zelo podobno kot v njegovi kolumnistiki, kjer med klišeji in stereotipi rad popase tipične prozorne šovinistične modrosti, ki bi jim pokojni Janez Rugelj verjetno zaploskal. Vsebinsko površnost, vulgarnost, ozkoglednost in nestrpnost se v naši družbi zelo pogosto pakira v imidž prijaznosti, skromnosti in sladkobnosti z zalimanim smeškom na kičasti fasadi. Dopisnik na POP TV-ju, Čakarmišev kolega, pač poseda še med komentatorji za Big Brother, pri Slovenija ima talent … Slovenski brotherhoodi v vseh porah družbe pač.

Branko Čakarmiš , edini, pri katerem je bilo jasno, po kakšnem kolikor toliko objektivnem ključu neki sedi v žiriji. Ker je programski direktor Pro Plusa, torej bi moral imet nekaj pojma o vidikih komercialnega uspeha. Ključ problema se je skrival v propagandi njegovega imena, ki je v imenu osredotočenosti na poanto izbire talentov temeljila na hvalospevu, ker je gospod kreator tržno najuspešnejše pop skupine v Sloveniji – Bepop. Če bi se Branko Čakarmiš s tem brezmejnim dosežkom pobahal pred producentom Simonom Cowellom, bi bil zelo verjetno deležen duhovite, nesramne in cinične konstruktivne kritike. Mladi občinstvo bi bilo veselo česa boljšega, kot je izkazalo navdušenje nad določenimi res nadarjenimi mladimi popizvajalci med kandidati Slovenija ima talent, za katere pa se je Čakarmiš spraševal, kje neki so se skrivali (Maja Keuc se ni skrivala, ampak svoj talent že kazala v oddaji Hri-bar in na manjših odrih, a nikogar ni brigalo), potem pa modro ugotavljal, da je slovenski prostor za določen nivo talenta morda pretesen, kar bi morali v prevodu razumet kot preveč zaseden s podebiljevalci, ki s talenti na višjem nivoju ne znajo nič počet, pa se zaradi tega res ne nameravajo odpovedat svojemu položaju, a ne. Kdo od monopolnih kreatorjev bi znal ustvarjat komade, s kakršnimi ne bi kvečjemu zatrli talent in privlačnost Maje Keuc? Eva Černe, Nuška Drašček in drugi obetavni proizvodi naših bitk talentov ostajajo večinoma samo pri imenu, brez omembe vredne pesmi in brez omembe vrednih nastopov, no, s kakšnim ponesrečenim na EMI. Pro Plus že ve, zakaj je pokupil Kanal A in TV Piko. Zakaj bi imeli konkurenco, če je lahko preprosto nimajo in finančno uspešno počnejo, kar in kolikor zmorejo.

PRISTRANSKI IN NESTRPNI IZBRUHI ŽIRIJE

Komentatorji, ki jih lahko spremljamo pri britanski verziji izbire talentov ali pri ameriškem kreiranju idola, artikulirano izražajo pričakovanja do obetavnih kandidatov. Izbira na avdicijah je picajzlasto stroga. Kdor se pojavi na odru in spusti v tekmo, hitro potone, če zganja samo karaoke ali afne gunca. Žirija se ne spušča v osebne zgodbe kandidatov, ampak ta del šova prepušča občinstvu in tabloidom. Možne napovedi in vplive le komentirajo po intervjujih. Naš Branko Čakarmiš pa mirno stopi pred kamere in reče, da navija za Lino Kuduzović. Še doda, da on nič ne skriva. On je iskren. Ojej!

Na polfinalni oder je žirija spustila očitno razglašenega Enesa Kurtovića, ker je po njenem mnenju kot pojav deloval zanimivo odfukan. Vsakemu teslu pred ekrani je bilo jasno, da je uvrstitev v polfinale čisti populističen debakl, vendar je šlo tudi za brezmejno cinično nesramnost. Najprej so nas ušesa bolela, ker smo morali poslušat neokusno primerjanje z Bobom Dylanom s strani profesionalne gospe Lu. Nato smo lahko ugotovili, da je žirija Enesa Kurtovića žrtvovala, da lahko uprizarja abnormalno nesramen in ciničen šov žaljenja in bojkotiranja kandidata, ki ni bil nič slabši, kot je bil slab že pri avdicijskem izboru, ko ga je taista žirija poslala v naslednji krog. Enes Kurtović je prav simpatičen poulični “klovn”, žirantski trojček pa je izpadel kot šolski primer podlosti, ki svojo neprofesionalnost skriva za primitivnim izživljanjem in spakovanjem.

Burke nesramnosti in cinizma so se kar vrstile. Na oder pride Žiga Lakner in odpoje pesem Cvet z juga Alenke Gotar. Mlad sopranist z vokalom skoraj raznese dvorano. Očitno je dober, zato se žirantka Lu ne more blamirat in pohvali nastop. Prijazni Brane Kastelic mirno izjavi, da ima probleme s fanti, ki pojejo z ženskim glasom. Zelo profesionalno, res. Na koncu koncev ga pošlje v naslednji krog, ker, no, ja, talent pa vendarle je, pravi. Branko Čakarmiš pritegne kolegu in se ne zjasni, saj sta že padla dva glasova, a soglaša s kolegom, heh, da je tole res problem?! Tega pevca v polfinalu videli nismo, kakršnega koli argumenta v zvezi z morebitnimi nezadovoljivimi detajli nastopa tudi nismo slišali. Sta pa uprizorila osnovno vprašanje civiliziranosti. Naša žirija še nikoli v življenju očitno ni slišala niti za slavnega Phillipa Jarousskyja, Brane Kastelic “from London” pa očitno ni slišal niti za Andrew Johnstona, kandidata na Britain’s got talent, ob katerem ni nobenemu od žirije, še najmanj bojda nesramenu im ciničnemu Simonu Cowellu, na pamet padlo, da bi stresal svinjarije o problemu s fanti, ki pojejo z ženskim glasom. Johnston je užival podporo žirije na temelju argumentov, ki so se dotikali kvalitete njegovih nastopov in na koncu je z glasovanjem publike zasedel tretje mesto!

Na avdiciji se je pojavil tudi 11-letni Gašper Kunšek, državni in evropski plesni prvak, ki izvaja disco dance, disco freestyle in street dance show. Omenjenega dečka profesionalna prijazna žirija ni spustila v naslednji krog! Slišali smo izjemno izjavo dvoma prijaznega profesionalca Braneta Kastelica, ali samostojni plesalci sploh lahko dosežejo kakšno posebno naklonjenost občinstva?!!! Argument in pol. Seveda enako ni veljalo za mlado Nino Dremelj, ki se je odlično izkazovala v broadwayskem potencialu. Vendar po predloženem obtsja sum, da ni bila izbrana med nastopajoče v polfinalu, ker je obetavna mlada samostojna plesalka, ampak morda, ker so bili njeni “učki” všeč Branetu Kastelicu, kot se je sam profesionalno izrazil. Na Britain’s got talent leta 2008 je takrat 14-letni street dancer George Sampson zmagal!!! Medtem je Brane Kastelic from London morda vadil tenis in razmišljal o svojem športnem talentu.

Pojavilo se je še nekaj talentov, na primer Nika Zorjan za klavirjem in Sandra Harb, ki bi ju bilo definitivno večji užitek spremljat v razvoju na odrih od nekaterih “cirkusantov”. Vendar je žirija itak dosegla vrh svoje slave z debaklom v prvi polfinalni oddaji, kjer je morala odločat med Boštjanom Bračičem in Faniko Križaj. Boštjan Bračič se je dobro izkazal v vseh ozirih. Predvsem je šlo za pevca, ki se je znal očitno že poigravat z interpretacijo pesmi sebi v prid. Izvajal je dva, meni sicer degutantno zoprna komada. Bed of roses iz raskavega grla Jona Bon Jovija je priredil svojemu melanholičnemu, baladnemu in sofisticiranemu šarmu z žametnim globokim glasom, medtem ko je Angel antipatičnega Robbieja Wiliamsa bolj ali manj pustil v svoji prvotni formi, ker je očitno znal presodit, da mu brez popravkov ustreza, in v obeh izvedbah sem uspela celo uživat v primerjavi z dolgočasenjem ob sicer popularnih originalih. Ob njem se je za mesto v finalu borila baladnica Fanika Križaj, za katero je morda obstajal utemeljen prostor v polfinalu, v finalu pač ne. Tudi Fanika Križaj je balade prirejala svojim vokalnim zmožnostim, vendar na način, s kakršnim je vse elemente, ki zahtevajo večje vokalne sposobnosti, preprosto spravila na nezahteven nivo. Vsaka pesem, ki jo je izvajala, je izpadla enaka prejšnji, odpeta v “eni” intonaciji. Občinstvo je izglasovalo Boštjana Bračiča, poseg žirije, pri čemer, se spet, samo Lucienne Lončina ni upala osmešit na profesionalni bazi, ampak je, upam, odigrala težko odločitev, je diskriminiral obetavnega pevca, s čimer sta profesionalna, prijazna in pametna Braneta naredila kandidatki medvedjo uslogo, saj je javnost preko interneta podivjala, da je odločitvi v prid Križajevi botrovalo njeno zdravstveno stanje. Branko Čakarmiš si je nasploh privoščil neprebavljivo nesramnost in je svoje mnenje podprl z “argumentom”, da se odloča za tistega, ki je pel bolj od srca. Ker je takšna izjava brez drugih podkrepitev v presoji nična, je vse skupaj izpadlo tudi kot groba žalitev Boštjana Bračiča, ki bojda potemtakem naj ne bi pel tako od srca, česar res ni bilo opazit, ampak prej obratno. Z izborom Fanike Križaj so se očitno zakalkulirali pri pihanju na dušo javnosti, ki je že velikokrat glasovala po klasični slovenski mentalitetni plombi v prid nekemu predstavniku, ki naj bi padel v eno izmed diskriminiranih skupin na Slovenskem. Na primer glasovanje za podpovprečen komad skupine Langa na EMI, s čimer naj bi prašili slabo vest za nezavidljivo situacijo Romov. Takšni degutantni vzgibi najslabše možne verzije “pozitivne” diskriminacije se dogajajo samo v državi, ki v prid diskriminiranim resnično nič konstruktivnega ne izvaja, zato ob neustreznih priložnostih slabovestno delijo posameznikom nekonstruktivno miloščino, s čimer jih tudi brezmejno neupravičeno žalijo, pa naj gre za ženske, Rome, južne bivše brate ali invalidne osebe. POP TV si je v tem primeru privoščila še nezaslišano potezo in cirkus spravila v propagandni prispevek oddaje Preverjeno, kjer je novinarka natrosila polno preočitnih pristranskih aspektov “problema” v zagovor debaklu, ki sta ga zakuhala profesionalna in prijazna žiranta Braneta. Cel prispevek je bil usmerjen na zgražanje, kako smo bojda Slovenci nestrpni, ker žalimo talentirano pevko, ki boleha za cerebralno paralizo. Pokazali so celo en bojda nestrpen komentar z interneta. Z interneta, ki vsebuje na tisoče komentarjev, osebno pa sem po preletu opazila predvsem pritožbe na račun neprofesionalnosti žirije in prekleto malo izbruhov primitivizma na račun Fanike Križaj. Za pozitivno plat medalje je poskrbela Križajeva, ker je dostojanstveno odklonila sodelovanje! Pohvalno. Sergio Blažič, izjemen frontmen skupine Atomsko Sklonište, je imel več kot dovolj naklonjenega občinstva tudi v Sloveniji bolezni navkljub oziroma kvečjemu še bolj, slepi Ray Charles tudi, Beethovnovo pozno glasbeno kariero tudi nihče ni žalil, ker je skoraj popolnoma oglušel. Ko bomo Slovenci namesto poniževalnih izbruhov kvazi dobrote raje spodbujali sistemsko reševanje v prid prikrajšanim na poti do pravičnih in upravičenih boljših pogojev za enakovrednejšo kakovost bivanja, bo vse skupaj precej bolj pravično štimalo do vseh.

Žirija je v polfinale spustila nemalo nastopajočih, ki tam po logiki stvari niso imeli kaj počet v primerjavi z nekaterimi izločenimi. Edino, kar naj bi domnevno obetali, je bila burka. Zato je profesionalni Branko Čakarmiš z lahkoto pri izbiri trebušne plesalke, ki pač ni predstavila nič posebej omembe vrednega, kar sam izpostavil pomen futra za tabloide, da ženska sicer vozi tovornjak! Odločitev za Benjamina Dolića, ki se je oblekel v Michaela Jacksona, so bojda prepustili občinstvu in ga zato pospremili v polfinale. Profesionalna žirantka Lu je zajokala in izjavila, kako jo gane spomin na kruto usodo Michaela Jacksona, ki se ji je izrisala pred očmi ob malem oponaševalcu! ???? To so bili trenutki, ko je žirija pred občinstvom priznala, da nima s profesionalizmom nič skupnega in kliče laično javnost na pomoč, s čimer si je potopila trohico možnega spoštovanja! Da je hkrati s finalnim izborom potekal referendum o arbitražnem sporazumu, ni naključje. Nedelja vsesplošnega stanja stvari na Slovenskem pač.

Nasplošno je bila žirija precej apatična. Brane Kastelic je deloval kronično utrujen, Lu Lončina se je večinoma držala pred kamerami, kot da bi pojedla pokvarjeno kosilo, Brane Čakarmiš se je trudil iztisnit nekaj karizme in prezence, a je na koncu vse skupaj ostalo pri šaljivem vriskanju Petra Polesa, ki mu je ta vrsta šova za vodenje pisana na kožo in se je odrezal odlično, da je edini član strokovne komisije, ki si lahko privošči pikčasto kravato. V polfinale so na primer strpali celo dva zaljubljenca s slabim avdicijskim nastopom. Ker sta zaljubljena, naj bi se zabavali, ko je žirija ob povprečnem nastopu, ki je deloval vse prej kot zaljubljeno, provocirala nastopajoča, naj se vendar poljubita, no. Drhal pred ekrani bojda pogreša poljubčke! Zelo obžalujem, da sta kandidata to neokusno izživljanje prenašala. V polfinalu je nastopil tudi nek razglašen Oktet 9, ki so jih pospremili na polfinalni oder, čeprav so tudi sami premogli toliko osnovnega posluha in okusa, da so fantje fasali pripombo, če so se pred nastopom nalili z encijanom. Ker so svoj nastop izboljšali na stopnjo povprečnega duhovičenja po slovensko, se je Branko Čakarmiš začel trkat po prsih, kako ponosen je, da je dal fantom priložnost. Neverjetno. Branko Čakarmiš je med drugim rad razglašal, da je stari roker. Ja, vemo, izzveni frajersko. No, kot ljubiteljica predvsem rokenrola nisem nič temu podobnega opazila. Opazila sem predvsem brezmejno Čakarmiševo ganjenost, ko se je pojavil pred kamero nek terasa našemljenec brez osnovnega smisla za petje, z imidžem izpred petdesetih let za sintičem, pištek! Pištek se je uvrstil v naslednji krog!!! Toliko o rokenrolu, ki se razlega od pišteka, preko Bepop, pa do navdušenja nad oponaševalci AC/DC.

MEDIJEM JE ŠOV PRETEŽAK NOVINARSKI ZALOGAJ

Ne morem si predstavljat, kako bi žirijo z omenjenimi izbruhi krvi željni mediji trgali po Ameriki in Britaniji. Ne morem si predstavljat, da bi izbruh nestrpnosti, ki sta ga uprizorila Brane in Branko ob mladem sopranistu ostal kjer koli v civilizirani državi medijsko prezrt in sprejet očitno s popolno toleranco. Predvsem v takoimenovanih resnih medijih so bile problematizirane same tabloidne nebuloze, prirejene v pismeno solidnejšo formo. Dnevnikov T. Zgaga je celo opljuval fušajoče talente, Braneta Čakarmiša pa označil za zavidljivega manipulatorja. Nisem opazila. Pljuvanje po kandidatih kar počez je škodljivo, saj so bili nekateri zavidljivo dobri. Še posebej v primerjavi z našimi estradnimi misicami in mistri. Vihanje prekratkega nosu nad fušajočimi finalisti je hinavsko. Nekateri fušači so se znašli na odru zaradi izbora žirije. Obetavne kandidate je treba spodbujat, kritizirat pa kvečjemu tiste, ki jih onemogočajo. Kolikor bi sploh lahko označili Pro Plus ali Branka Čakarmiša osebno za profitabilnega manipulatorja na Slovenskem, mu očitno uspeva manipulirat predvsem z drugimi mediji, ki delujejo, kot da pojma o pojmu nimajo o terenu, v kakršnega dregajo. Vsi nastopajoči so hvalevredni pogumneži, nekateri pa še večje hvale vredni za izjemen talent, ki so ga izkazali kronični barieri negativne selekcije med takoimenovanimi profiji na Slovenskem navkljub. Mislim pa, da se marsikakšen talent ob morebitni naslednji sezoni ne bo prijavil, ker mu bo izpod časti, da bi ga valjali po ustih in ocenjevali netalentirani in nestrpni prjatli. Eh, nič novega pri nas, a ne.

SINGLE WHITE FEMALE in MANIJA OPONAŠEVALCEV

Če primerjam britanske in ameriške izbore, kolikor preletavam internetno, je bil v slovenski različici posebej opazen fenomen oponaševalcev. V moji rani mladosti se je po kiematografih rolal hitič Single White Female. Triler o sveže samski ženski, ki si omisli sostanovalko, da bi lažje prerinila s stroški skozi mesec. Najemodajalka je seksi mladenka z izbranim okusom za imidž in pred vrati se ji nariše zakompleksana kmetavzlarka, ki jo prepriča vase, heh, kakopak, z brezmejno prijaznostjo, simpatičnostjo in toplino. Stereotipen model morilke iz kadra v kader bolj prevzema identiteto svojo idolke – najemodajalke. Od načina oblačenja do frizure, ljubimca in obnašanja, vse si prilašča, in trenutek, ko mora svojo idolko ubit, da bi sama lahko obstala, seveda ni daleč

V polfinalno oddajo Slovenija ima talent so se uvrstili oponaševalci AC/DC benda, oponaševalec Joea Cockerja, oponaševalec Tošeja Proeskega in seveda oponaševalec Michaela Jacksona, pri kateremu je za neugoden občutek ob samem prizoru razosebljenja poskrbela še rosna mladost kandidata. Pri ameriških in britanskih verzijah je za možnost preboja skozi žirijo zelo pomemben oseb(ost)ni pridonos k intepretaciji pesmi in kreiranju nastopa v celoti. Sem naprimer antifen Michaela Jacksona in Madonne. Takoj preklopim radijsko frekvenco, ko zaslišim kruljenje, ki je pomembno prispevalo k profanizaciji popglasbene ameriške monopolne scene. Zadnja sezona Ameriškega Idola je padla v obdobje žalovanja ob Jacksonovi smrti in seveda so si omislili teden izvajanja njegovih komadov. Veliko težje bi si predstavljala, da je sploh mogoče kaj naredit iz projektov popularnega cirkusanta ali cirkusantke, če me ne bi zalimala na stol izjemen vokal in nastop v celoti nekdaj predvsem glam performerja Adama Lamberta zoprne štance Black or White. Izvajalec izgleda, poje in se goblje kot on. Trudi se prepričat sam s seboj! Nadpovprečen uspeh seveda pomeni prepričat z izvedbo in nastopom bolj od prepričljivosti originala. Le na takšen način kandidati izkazujejo, da so sposobni lastne omembe vredne izvirne kariere v popindustriji. Na povezavi s posnetkom si lahko ogledamo tudi šov, ki ga zganja žirija. Kako razpihuje emocije Paula Abdul, kako kontrastno zadržan v emocijah komentira nastop Simon Cowell in še dopolnjujejo mnenja ostali.

Kako pomembna je motivacija, da se kandidati izkazujejo v čim bolj lastnih interpretacijah je dokazal Alen Vogrinec Vesel, ki je v finalu udaril avtorski komad. Oponašanje Tošeja Proeskeja mu je šlo odlično od rok. Ja, tudi vizualno se je trudil spominjat nanj, vokalno neoporečno izvedeno v posnemanju, lastne interpretacije od nikoder seveda. In potem fant zapoje svojo slovensko pesem, ki je po pričakovanju v medvrstičju od prej slaba. Ne samo to. Razgali se učinek vpliva slovenske plesnive scene iz predprejšnjega stoletja. Tisto, zaradi česar na televizijskih ekranih poleg narodno zabavnih oddaj premoremo samo eno komercialni glasbi namenjeno razvedrilno oddajo na nacionalki v soboto zvečer, kjer, pomislite, preigravajo stare popevke v izvedbi nekaterih slovenskih pevcev s pregovorno siromašno solo kariero. Ki so predvsem popularni, ker obstajajo. Res fino. Še zimzelena Saša Einsiedler dobi angažma in zimzeleni Patrik Greblo dirigira. Nekako je treba preživet, a ne. Alen Vogrinec Vesel je optimalno uporaben talent za našo sceno. Z njimi bi zmogli delat vsi najbliže koritu, ki še danes poslušajo predvsem Ota Pestnerja in jokajo za zlatimi časi Mojmirja Sepeta. Čestitke. Žal moramo Slovenci to javno uprizarjano nostalgično privatno zabavo na terenu popularne glasbene scene prenašat z zavedanjem, da nekateri od tega zaviranja razvoja preudobno živijo, ostali pa precej slabše.

OTROCI POD ŽAROMETI

Omembe nevreden problem, ki ni problem. Problem sodelovanja otrok v svetu šovbiznisa lahko izpade problem samo pri ljudeh, ki so zastrupljeni z efektom predpotopne ujetosti v kalup, kako neki izgleda in deluje srečen otrok. Seveda ima strup svojo kontrolno funkcijo. Pridige o srečnih in normalnih otrocih, ki ne izstopajo v ničemer, jih nič posebej ne zanima, ampak se najraje igrajo v peskovniku, tekajo v tri krasne po parku in se cufajo za avtomobilček ali barbiko, prihajajo predvsem s strani tistih odraslih, ki se počutijo nesposobni ravnanja z ne – povprečnimi otroki in ki jih seveda tudi med odraslimi ne moti nič bolj kot izstopanje ali odstopanje od povprečnosti. V resnici so otroci, ki premorejo posebno nadarjenost ali posebno zanimanje za kar koli, že v naših šolah izjemno zatirani. Ni hujšega za otroka, ki ga veseli ukvarjanje z nečim, o čemer seveda njegovi učitelji in po možnosti še straši pojma nimajo in ga vsi ti pedagoški diletanti ali osebki brez trohice sposobnosti empatije silijo, da se obmetava z žogo, preklada kanglice in razglašeno vrešči ringaraja. Pravi sadizem nad otroci zganjajo naši povprečni odrasli. Zatiranje volje otroka, da se izkaže v svojem zanimanju ali posebnem veselju, je identično prisiljevanju otrok, da bi jih nekaj posebej zanimalo ali da bi želeli izstopat, če tako ne čutijo. Nadarjeni ekstrovertirani deklici pri devetih letih je sadistično prepovedat, da bi se izkazovala. Otroci lahko v svoji prostodušnosti še bolj hrepenijo po razkazovanju kot odrasli s kopico problemov in frustracij na grbi. Težko si zamislim bolj patetičnih prizorov iz osnovne šole od bednih dramskih in pevskih krožkov, z bednimi povprečnimi projekti, na katere je prišlo navdušeno ploskat svojim lastnim otrokom deset staršev. Za crknit. No, v srednji šoli pa še takovrstne možnosti niso obstajale.

V eno izmed prejšnjih izvodov priloge Ona je v pisma bralcev pisala srednješolka Sara Novak. Pismo, ki ima večjo vrednost od vsega blebetanja v tri krasne s strani raznih povprečnih strokovnjakov. Naslov pisma se je glasil Generacija zlomljenih src?, v katerem se pritožuje čez depresivno stanje srednješolske mladine, del katere je tudi sama. Med drugim zapiše:

“Pravzaprav smo generacija zlomljenih src. Nihče nas zares ne razume in prav bi nam prišel kakšen grob premik v realen svet. Omogočite nam uveljavljanje naših talentov, izražanje naših misli in poudarjanje naših osebnosti.”

Šestnajstletna gospodična izraža še nekaj upanja, da imajo odrasli vendarle dobre in konstruktivne namene do podmladka. No, štiriintridesetletni gospodični za računalnikom, ki tole piše, je pa jasno, da nikakršnih podobnih namenov sploh ni in ve, da so naše šole brezosebne, piflarske, robotske in zatiralske do razvijanja potencialov mladine, ki se večinoma hitro in najkasneje po odplesani robotizirani četvorki sredi ulice ob vstopu na fakulteto sprijazni, da je najbolj varno ostat povprečen šljakar, ki izpolni dane obveznosti. Tako obdržijo zaposlitev trume podpovprečnih učiteljev in tako se bolje počutijo trume podpovprečnih staršev. S povprečnim otrokom je pač najlažje ravnat. Dober starš je samo tisti, ki ima svojega otroka rad in ga predvsem dobro pozna! Le tako bo znal z njim optimalno v smer njegove izpolnitve in sreče tudi ravnat. Ja, lahko da pred očmi staršev stoji mala pevska zvezda. Lahko pa ne, čeprav bi starši morda radi videli, da bi. Oblik uspešnega kvarjenja zadovoljnega in plodnega otroštva s strani odraslih je pa nešteto! Čemu neki toliko razburjenja in domnevne skrbi predvsem v primeru, kadar je otrok medijsko izpostavljen? Kaj ko bi nas raje skrbelo za medijsko neizpostavljene maltretirane otroke, ki se jim ne obeta slava in razkazovanje s kakšnim posebnim talentom. Premnogo več jih je!

Pri neekološkem tratenju časopisnega prostora sem prebirala celo izlive zaskrbljenosti za mlade zvezde, ki se, oooooh, v določenih primerih kasneje pod bremenom slave in izgube stika z realnostjo zatabletajo, zadrogirajo ali zapijejo ali kar oboje. Včasih do smrti. Da ne počim od smeha. Ob nezavidljivih procentih mladih in starih, ki se zadrogirajo, zapijejo ali celo storijo samomor, so baje naši drušebrižneži blazno zaskrbljeni za psihično in fizično zdravje slavnih in premožnejših uspešnežev v šovbiznisu! Za tiste, ki jih je objestnost ob brezmejnem udobju in egocentrizmu pahnila čez rob skušnjave??? Jah, odprimo slovensko kliniko Betty Ford, no, če nas tako skrbi. Tam zvezdnike in druge petičneže za razliko od povprečnih psihiatrij, kjer bi vsak prej zbolel, kot prišel k sebi, z luksuznimi tretmani pokrpajo v nekaj tednih, da se lahko za(je)bavajo v lajfu naprej. Kaj ko bi bili raje zaskrbljeni za depresivne mladostnike, premnogo več je tudi teh, katerih starši in armada strokovnjakov so stavili samo na željo, da bi bili le povprečni ali celo zarukani kot so oni sami, pa ko pridejo za silo ozdravljeni iz komune, če sploh prispejo do tja, nimajo nič in pojma nimajo, kaj bi omembe vrednega počeli na tem svetu in v kaj bi sploh še verjeli.

Lina Kuduzović je zmagala. Definitivno gre za nadarjeno deklico, za katero ne vemo, kako se bosta njen potencial in pot nadaljevala. Po preletu nastopajočih otrok na ameriškem in britanskem terenu moram priznat, da je Lina Kuduzović presežek. Pozna se ji, da je podvržena skrbnemu vodenju in s tem povezanimi popravki pri obnašanju na odru in podajanju izjav za odrom, ki smo jim lahko sledili iz nastopa v nastop. Finalna drama je bil mali “pedofilski” spektakel pod naslovom Power of love. Punčka je odlično odkaraokala in odoponašala odrasle “glumice” s “cause I’m your lady and you are my man”! Hmmm. Slovenija se je stopila od prizora nedolžnosti. Naivna mala punčka tako lepo poje in predstavlja tisto čisto čustvo, nepokvarjeno idejo ljubezni, ki tam nekje po puberteti začne razpadat na prafaktorje. Nastopi vulgarna realnost, ki jo je za prgišče zvezdega prahu že občutila tudi Lina, ko je po šihtu na odru ob enajstih ponoči pred kamero stala vidno skuštrana, premečkana in utrujena. Tako približno izgleda zaljubljena deklica po brutalnem koncu pravljične ljubavne pustolovščine. Ampak ni še konec sveta. Zgodba se pač nadaljuje.

NAJBOLJŠI TALENTI NA BEGU ČEZ MEJO

Štirinajstletni Peter Vode. Morda je tako deloval Kurt Cobain pri njegovih letih. Ugibam. Fant igra kitaro, sam piše pesmi in poje. Najbolj kompleksen talent na šovu z močnim avtorskim interpretativnim pečatom in izjemnim občutkom za kreiranje poprockovskega hitiča. Mladenič bi imel še največ možnosti, da komercialno uspe, že zato, ker vse ustvarja sam, torej ni odvisen od posegov kakšnih amaterskih strokovnjakov in poslovnežev v njegovo pot, razen da predstavlja neljubo konkurenco med našimi protežiranimi abervezniki, zaradi česar lahko faše komolce v nos. Po logiki stvari torej mladenič že v štartu cilja na tujino. Kdo bi mu zameril. Pameten fant. Morda bi bilo bolje, da se čim prej preseli, si preskrbi ameriško državljanstvo, pridno vadi in se prijavi na oddajo American Idol. Žal ni prejel 50 000 evrov žepnine za na pot do preboja.

Devetnajstletna Maja Keuc je odlična izvajalka in nastopačica, ki tudi po padcu odfura predstavo nemoteno do konca. Premore zavidljivo prezenco in karizmo na odru, za odrom malo manj. Ni treba preveč poudarjat, da so nadebudni pevki štrajkale glasilke kar pol leta, ker se začnemo brez potrebe spraševat, če niso na preizkušnji preveč tudi sicer. Drobne velike samopromocijske napake. Maja Keuc je najbolj prikrajšana, ker je odvisna od dobre ekipe, s katero bi rada sodelovala, kot se je izrazila. No, s to željo je vsaj v Sloveniji že na hladnem. Ampak tudi ona seveda beži in planira študij v tujini. Pametna punca. Morda bi bilo bolje, da se čim prej preseli v Ameriko, si preskrbi ameriško državljanstvo, pridno vadi in se prijavi na oddajo American Idol. Žal ni prejela 50 000 evrov žepnine za na pot do preboja.

Plesna skupina Maestro ni neznanka v slovenskem prostoru, a samo za tiste, ki listajo po prispevkih znotraj plesu namenjenih rubrik. Okej. Koreograf Anže Škrube se je nekaj malega celo svaljkal po tabloidih. No, skupini Maestro je možnost za zmago najbolj zdesetkal ravno renome že uveljavljene plesne skupine, ki sodeluje na EMI, na Viktorjih in so celo svetovni prvaki v izvajani zvrsti s še kopico drugih priznanj. Veliko Slovencev je jamralo, da so prišli nadebudne talente, ki vadijo v kopalnici, medtem ko se borijo z napornim vsakdanom in po možnosti še s kopico lačnih otrok v kuhinji, zajebavat v glavo. Obsojanja so seveda krivična, ker oddaja ne predvideva nikakršnih omejitev za prijavljene kandidate. Že sam koncept glasovanja po volji ljudstva pa itak omogoča nešteto pristranskih vzgibov glede na osebno ozadje predstavnikov.

Maestro so bili sicer zmagovalna skupina, ki je pokazala najvišjo možno stopnjo dovršenosti svetovnega formata. Četica plesno virtuoznih, čednih in seksapilnih mladih fantov. Jah, vse šteje. Pri nas so se začele pojavljat primerjave z britanskimi Diversity, kar je nonsens, saj Maestro ne igrajo na karto zgodbice tipa osnovnošolskih predstav z mešanjem žanrov in bazirajo predvsem na dovršenosti in ekipni usklajenosti giba. V slogu bi bilo bolj primerljivi s Flawless, če že, in mirno bi lahko zaključili, da Maestro v preciznosti in zahtevnosti zmagajo. Polfinalni nastop jim je sicer pokvarila režija oziroma kamera. Spet profesionalci. Bolščali smo v podplate, ramena, ksihte, v marsikaj, samo v nastop kot celoto ne, kar je pri Maestru najbolj pomembno. Finalni nastop je bil vrhunsko nadgrajen, z elementom čarovnije in vidno maksimalno naporen. S takšnim nastopom bi na britanskem ali ameriškem izboru zagotovo fascinirali in presegli navdušenje nad podobnimi nastopajočimi plesnimi skupinami, ki so se že zvrstile v zgodovini šova. Tudi oni, seveda, ciljajo na tujino in se že sprehajajo po Ameriki.
Pametni fantje. Morda bi bilo bolje, da se čim prej preselijo v Ameriko, si preskrbijo ameriško državljanstvo, pridno vadijo in se prijavijo na oddajo America’s got talent. Žal niso prejeli 50 000 evrov žepnine za na pot do preboja.

Akrobatska skupina Dunking Devils je prav tako dokazala vrhunskost svetovnih razsežnosti. So pa precej omejeni pri možnostih za ustvarjanje raznolikih šovov v nadaljevanjih in bolj obsojeni na športni teren. Polfinalni nastop je bil glamurozna brezhibna poslastica v vseh ozirih. Finalni nastop malo skromnejši na pogled. Tudi oni se že uspešno potikajo po tujini.
Pametni fantje in dekleta. Morda bi bilo bolje, da se čim prej preselijo v Ameriko, si preskrbijo ameriško državljanstvo, pridno vadijo in se prijavijo na oddajo America’s got talent. Žal niso prejeli 50 000 evrov žepnine za na pot do preboja.

DRAMATIČNI UMETNIKI V POSVEČENEM HRAMU

Blamirali so se nekateri igralci ljubljanske SNG Drame, ki so se zmrdovali nad pametno poslovno odločitvijo oddaje prostora v najem za avdicije Slovenija ima talent šova, in se zgražali nad nezaslišanim vdorom komerciale v posvečen hram umetnosti?!!! Igralci imajo hram. Saj ne morem verjet. Javnost pa vedno več igralcev, tudi iz taistega hrama lahko spremlja, kako se razprodajajo za cenene “pornografske” afengunce po raznih trejeligaških špasnih teatrih, slovenskih humorističnih serijah, ob kakršnih bi se še opice počutile neupravičeno ponižane ob ogledu, pa tudi prodajanje obraza za reklamiranje perutnine in svinjine ni vsakomur izpod časti. Česa podobno komercialno vulgarnega, cenenega in plehkega nisem zasledila med nastopajočimi v komercialnem šovu Slovenija ima talent. Umetnost ni igra, ampak način življenja, stanje duha in narava osebnosti. Razosebljen umetnik bo v skladu z razosebljenjem tudi učinkoval skozi umetnost. V vrhunski umetniški predstavi bo komičen, v trivialnem afenguncu za uboge na duhu pa tragičen. In v noben hram, v nobeno cerkev in pod nobeno opeko se ne more skrit. Povsod on je ali pa ni. Nekateri so, nekateri pa niso. In vemo. Poimensko.

SPOROČILO

Razvedrilni program je pomemben kanal, preko katerega se širi mentalitetni in nemalokrat celo politični vpliv. Pomemben zaradi nadpovprečno številnega spremljanja javnosti in vzdušja neznosne lahkosti bivanja, preko kakršnega je želen učinek najlažje doseči. Rekordno gledana oddaja Slovenija ima talent je pokazala, da Slovenija sicer premore zelo talentirane posameznike, vendar se repenčijo nad njimi prjatli sumljivih sposobnosti, ki žonglirajo s talenti po še bolj sumljivih vzgibih. Sprašujemo se, kaj bo s talenti pri nas. Lepo je bit prjatu, manj lepo pa talentiran, je sporočilo slovenskega talent šova. Ljudstvo včasih lahko pomaga, pa še plača za to. Od šova, preko referendumov in do oživljanja propadlih podjetij, ki jih nadzorujejo prjatli nadzorniki, so majhni koraki. Medijci opazujejo in pišejo, a ne morejo napisat, česar ne opazijo ali nočejo opazit. Slovenija talent ima, a vprašanje, če ima talent Slovenijo.

Pridejo trenutki, ko človeka mine ves apetit. Človeka, ki mu je uspelo ohranit še toliko občutljiv želodec, da iz čiste togote in dolgočasja ne požre vsega, s čimer je nabutan hladilnik, do ribjih konzerv s potečenim rokom, najhitreje podvržeš spontani dieti, če mu predvajaš prizore nažirajočih se ljudi, ki povsem neselektivno zbašejo vase, kar jim pride pod roke in se nato še maksimalno neolikano skozlajo pred javnostjo. In temu primerne prizore lahko spremljamo v zadnjem obdobju s puhlovanjem okrog arbitražnega sporazuma. Ubogo ljudstvo mora spremljat “neapetitlih” tekmo v nažiranju in odločit o bolj zdravem meniju, ki se je v bruhancu ovekovečilo na malih ekranih.

Na podobno predvidljiv scenarij gledam s toleranco samo pri obsesijah okrog nogometa. Ne zato, ker bi v sami substanci imela dobro mnenje o naravi emocij, ki se sproža ob presilnem navijaškem onaniranju, ampak iz čistega kompromisa. Veseli me, da imajo ljudje pri težavah s testosteronskimi udari v glavo svojo igrico, ob kateri lahko v prosti eter izbrizgajo toliko neuporabnih spermalnih izbruhov, da imamo morda vendarle manj vojn na svetu, kot bi jih sicer imeli. Malo sem nesrečna ob izlivih raznih tipičnih spremljevalcev nacionalističnega, homofobnega in drugega anarhobutlovanja, ki klišejsko imitira vzdušje vročih mednacionalnih bojev z brezmejno slo po katarzičnem občutku “zmage” ali “poraza”. Na več avtorefleksije in odgovornosti pri odzivih medijsko izpostavljenih “fenovskih bratov” tistega segmenta navijaških fuzbaloljubcev, ki se zavedajo svojega drajva in bi z lahkoto pogrešali obnašanje padlih in ubogih na duhu, pa toliko bolj živalsko naravnih, ki kar tako iz orgazmičnega gušta malo razbijajo, zažigajo in nabutajo kakšnega homoseksualca za bajdvej, še čakam. Ko se navijači stepejo med seboj, ne vidim problema in jim privoščim obilo užitka v upanju, da jim končno vsaj pride, če se že od togote ne pobijejo. Kje je še dejansko napredek, ko bi znalo človeštvo v povprečju vsaj približno tako kakovostno in ustvarjalno fukat z drugimi ali sami s seboj, da se nam za take igrice ne bi zdelo vredno podpirat tako nesramno obsežnega obračanja kapitala. Daleč, daleč je še pomlad in ne samo na področju brcanja žoge.

Še malo, pa bo mesec dni po svetu vršalo od testosteronskega vreščanja, katarzičnega orgazmiranja nad navideznimi zmagami in porazi, nalivanja s pirom in nažiranja s klobasami. Prava fešta vsega vajenih in razvlečenih želodcev. No, v Sloveniji enake prizore že spremljamo v tekmi Slovenija : Hrvaška na prekleto bolj resnem terenu, saj me silijo v soudeležbo anarhoveselice, ker sem pač slovenska državljanka. Bitke za teritorij v imenu bitke za kruh od nekdaj niso prinašale nič dobrega za slehernika in nikoli ne najebejo deklarirani navijači, kaj šele organizatorji tekem, ki jih zbrca iz varnih zaklonišč kvečjemu uspešen atentat. Najebe pač tisti del civilne družbe, ki noče vojne in se noče vojskovat. Zato si je verjetno težko zamislit kaj bolj perverznega od razpisa referenduma na vprašanje o arbitražnem sporazumu.

REFERENDUMI ZA BUTALCE

Višek perverzije pri razpisovanju referendumskih vprašanj smo že doživeli pri meglici prepiranja okrog odpiralnega časa trgovin ob nedeljah. Večina je dobrohotno podprla domnevno stremljenje, da ubogi trgovci ne bi trpeli in morali garat še na gospodu posvečen dela prost dan. Svojo vlogo so spet izjemno slabo odigrali mediji, ki se niso niti približno zadovoljivo ukvarjali, kaj šele izpostavljali, ključne poante, zato je referendum v svoji gnilosti substance ostal nerazkrinkan. Najkrajšo, ker so zmagali, so odnesli dobrohotni floskulatorji v borbi za pravice in vsi tisti, ki v dobrohotnosti niso zmogli spregledat prozorne prevare kot sicer pri seriji politikantskih zarot, ki zarotniško funkcinirajo zgolj zaradi površnega vpogleda v problem in lenobne neumnosti civilne javnosti. V tistem obdobju se ni razpravljalo o kriminalni srži problema, da so razžaljeni pobudniki upora nedeljskemu delu samo preslabo plačan, celo nemarno okraden in izkoriščan segment delavcev, ki je očitno že tako otopel v volji do vpliva na sistemske spremembe delovanja, da se jim je preprosto zdelo enostavneje izborit pravico do ušive proste nedelje, namesto da bi sprožili sistematiziran upor neplačanim in preslabo plačanim (nad)uram za svoje delo. Zdravniki pač nimajo nič proti opravljanju dežurstev, ker se jim ravno preko dežuranja stekajo mastni denarci v žep. Se pa zelo razburijo, ko se jim obeta rahla omejitev dobička v razmerjih do dela druge narave in drugih poslanstev. Kaj smo takrat profitirali? Nič. Referendumske odločitve se ne spoštuje, ker je gospodartvu po logiki stvari preveč škodljiva, delavci pa so izkoriščani in okradeni še naprej, iz dneva v dan bolj, in vsi neupravičeno naduti neproduktivni delodajalci s svojimi neupravičeno pohlepnimi, a z naklonjenimi ekipami ob boku do nadzornih svetov nad glavo, si še vedno bašejo žepe in Slovenijo vodijo stagnaciji naproti. Za kaj neki in komu na ljubo bi bil kraval okrog referenduma torej sploh koristen? Za spuščanje megle, ki gre v prid tistim, ki od megle udobno živijo, sicer bi bila slika diametralno nasprotna. Pri tem znajo tudi takoimnovani aktivisti v imenu borbe za demokracijo odigrat pomembno in zelo zaželeno vlogo. Večinoma izpadejo tako tragikomično uspešno zavedeni, da je že težko verjet, da niso preprosto podkupljeni. Stroške orgij bomo itak poravnali davkoplačevalci. V de facto smislu in v smislu posledic ponovne zmage obkoritniških prozornih manipulatorjev.

Ni čudno, da hodi predsednik vlade glancat kopačke fuzbalerjem, ki sicer skrbijo, da se narod sprosti in pozabi na vsakodnevne težave, kot smo večkrat slišali pri napovedih svetovnega prvenstva. Kako se morajo sicer politiki mučit, da med rajo spustijo podoben opijatski efekt. Patriotska zborovanja preverjeno skozi zgodovino ponavadi učinkovito užgejo. Tudi zato je lahko nogomet s stranskimi emocionalnimi učinki najbolj donosen in množično priljubljen šport. V Ameriki baseball pač. Ljudje pozabijo, kje imajo glavo in tega se v življenju povprečno najbolj veselijo skupaj s tistimi, ki jih skozi zgodovino zaradi tega kronično lažje ropajo in v glavo tudi uspešno jebejo.

PANK NI MRTEV

Tokrat se v Sloveniji ljudstvo na patriotske buče odziva pohvalno precej pasivno. Zborovalni žuri z nizko udeležbo dobesedno propadajo in kvazipodporniški popevkarji, ki se jim tako obeta nekaj dodatnega cvenka za počitnice, bolj ali manj prepevajo sami sebi. Šlik šlak korenček! Patetične ohceti. Trenutna klima je tako porazno slaba, da si ljudje preprosto ne morejo več zatiskat oči pred krutim spoznanjem, kako pojebani so, četudi so v imenu procesov osamosvajanja pijano radostno vriskali v podporo velikim revolucionarjem od JBTZ ekipce naprej. Vsi so dobili, kar so hoteli. Janša uresničenje svoje politične ambicije, Bavčar kar podjetje v naročje, Zavrl se gre mega nedotakljivega menedžerja, Tasiča začuda ne skrbi, da bi mu založba propadla, Ivan Borštner, brez katerega bi se lahko vsi pod nosom obrisali za izrabo priložnosti in je tvegal najvišjo kazen za največjega izdajalca naroda, pa se je umaknil v pokoj in nikjer in nikoli ne slišimo zanj. Še zadnjega tradicionalnega srečanja velikih štirih se ni udeležil. Jah, zakaj bi res se. To je tipična slika dogajanja v Sloveniji skozi zgodovino. Od vseh danes glasnih pametnjakovičev, ki so bili bojda v sami srčiki velike vizije novi evropski prihodnosti naproti, se ni nihče zoperstavil roparskemu procesu denacionalizacije in privatizacije. Nikomur se ni zdelo nenavadno, da razni bavčarji, jankoviči in šroti dobijo za darilo državno premoženje v rokovanje. Očitno so bili preveč zadovoljni s svojim življenjem. Pankerjem in hipijem, tem velerevolucionarnim računalniško nepismenim današnjim starostam, ki so imeli za razliko od današnje mladine bojda vizijo, se ni zdelo nič nenavadnega, da so razni gantarji vrgli kitaro v smeti in zaploskali blagodejni kapitalistični anarhiji, drugi gantarji pa so si ostrigli grivo in sedli na politični prestol. Še huje. Nič jih ne moti, da so vsi kotaleči se kamni, ki so vreščali o ljubezni, svobodi, enakosti in lagali, da they “dancing in the street”, že takrat bili navadni pohlepni kapitalisti in so to še danes. Današnji mladini je pač jasno, da so U2 predvsem monopolni turbomogotci, ki se za košček bolj polikane slave ukvarjajo še z nekoristno dobrodelnostjo postrani. Današnjim mladim je jasno, da so Rolling Stonesi še slabši kurci. Prodajajo staro reciklirano slamo in se prevažajo po koncertih z najdražjo tehnologijo. Kdor ni od požrešnosti in zadetosti že zdavnaj škripnil, si ga je šel v vilo ob bazenu na roke metat ali pa turbarit po trgu naprej in še bolj. Takšne slike, dragi starši, pa ni naslikala mladina, ki se je v samostojni Sloveniji šele rodila ali zgolj doživela puberteto, ampak ste jo naslikali vi!!! In ti današnji otroci so potomci generacije, ki nas še vedno straši od vsepovsod, na političnem, medijskem in vzgojnoizobraževalnem parketu. Rezultat, ki ga živimo danes, je rezultat veleustvarjalnosti in vizije generacije, ki hinavsko jamra o neznosni mladini. Kaj smo spoznali? Da pank resnično ni mrtev, ker se sploh še nikoli rodil ni!

FRIZURCE in CVENK

Ne bi me mogel bolj kislo nasmejat predsednik državnega zbora, Pavel Gantar, ki nas je v oddaji Hri – bar obveščal, kašno frizuro in obleko je nosil v svoji rani mladosti. Jah, veste, on je bil hipi, ali nekaj temu podobnega. Kmalu zatem smo lahko spremljali resničnostni šov okravatanega gospoda s pristriženo frizurco, ki v mikrofon razdira floskule o nezaslišani škodi, ki jo je zagrešila razvajena, podivjana mladež na demonstracijah in izkazoval neverjetno čustveno ginjenost, ker je bila poškodovana spomeniško varovana stavba. Starši današnje mladine, od mene navzdol, ki nisem več mlada po nobeni uradni kategoriji, radi cvilijo, kako bojda dandanes mladi razmišljajo samo o oblekah, frizurcah in denarju. Da ne počim od smeha. Samo o tem so od nekdaj razmišljali ravno njihovi starši. Samo o tem, kdo bo imel bolj raztrgane kavbojke, dolge ali mastne lase, morda irokezo, osnovne dobrine so pa itak uživali. Če nisi bil alternativec, si bil kmet, se je reklo. Za stanovanje in zadovoljivo plačano delo jih skrbelo ni, zato so sanjali samo o še boljših časih, ko bodo kupovali tiste kavbojke tudi v Sloveniji, po kakršne so hodili sicer na šoping v Italijo. In kakršno vizijo so imeli, takšno so nam ustvarili. Kurčevo turbokapitalistično džunglo z mega ponudbo za zadovoljevanje potreb z glavo na mestu, kjer naj bi sicer počivala rit. In ti nad današnjo mladino zgroženi bleferji danes ne spustijo blizu ustvarjalnih in prodornih posameznikov, o čemer najbolje pričajo podmladki političnih strank, ki so očitno z bednimi rozinami poplačani za to, da stresajo floskule o plesnivih teritorialnih in ideoloških temah, ob kakršnih se iz čiste razvajenosti naši starši radi prepirajo še danes po gostilnah, medijih in v parlamentu.

T’R'ŠICE

Vzgojnoizobraževalni sistem še vedno ambiciozno furajo tovariši in tršice po modelu angelc likovič, ki enako niso prišli do svojih položajev zaradi kreativnosti in vizije, ampak zato, ker so predvsem zelo lačni in ambiciozni vedno v pravi družbi pač uprizarjali bobnenje praznega soda. Od partije dalje pa do krščanskih navideznih polikancev po potrebi. In tako razumejo pojem prebijanja do kariernega uspeha še danes. In vsi so drug pred drugim zadolženi do grla, zato se veleslavne mreže negativne selekcije in slabe produktivnosti ne razbijejo, pa če bi jih s sekiro mlatili do leta 3000. Ni čudno, da predsednik vlade razmišlja, ali bi stavbo NPU odkupil, čeprav je ne potrebujemo. Nekaj je treba naredit za prijatelja. Vedno. Sicer bo … Heh! Zato moramo prenašat na ključnih položajih ene in iste face, ki pobirajo velike plače in nagrade za neproduktivnost. Kako se lahko neka Hilda Tovšak s svojim cinizmom še vedno sprehaja med top poslovnimi direktorji? Zelo ji verjamem, ko pred kamerami zarobanti, kaj neki se mediji sploh grejo, da jo maltretirajo z vprašanji, saj se ona vendar ukavarja s temi problemi že od nekdaj. Jah, neverjetno, to pa res ni nič novega. Zelo verjamem. Zadnji primer makedonskega delavca zagotovo ni prvi in edini, ki je na tak ali drugačen način umrl ali umiral zaradi sužnjelastniškega izkoriščevalnega delovanja. Samo trenutno je klima takšna, da ljudstvo kolektivno nabira nekaj več poguma, da javno pizdi! Ker vidi, da nobene reforme ne nastajajo v obče dobro. Da nobena plača ne bo nič višja in delovni pogoji nič boljši. Potrebujemo torej fuzbal in potrebujemo patriotske meglice okrog arbitražnega sporazuma. Se še spomnimo izjave veselja ob visoki gospodarski rasti? Gradbeništvo je bilo predstavljeno kot pomemben vir profita v Sloveniji. Evo vam vir profita?! Seveda nobena gospodarska rast ne jamči, da bo kdor koli v Sloveniji zaradi tega živel bolje, razen tistih, ki hočejo ohranit svoje ambiciozne pozicije in kapital. Zato tudi naša mladina nič ne zna. Ne glede na to, ali se pifla in prigura do zlatih maturantov ali razgraja in popiva. V vsakem primeru so z uvedbo malega dela najebali, ker bodo lahko samo še kelnarili in nosili omare po stopnicah. Če namreč na trgu ne konkurirajo, ker so za delodajalce poceni in lahko odpravljivi, ni več razloga, da bi jih uporabljali, saj imajo težave z zaposlitvijo še po diplomi. Nič ne znajo, če se ne učijo sami, pri zaposlovanju pa so zaželene celo izkušnje! Seveda jih izkoriščajo tudi študentski servisi, vendar je zakon o malem delu glede na kontekst pot v poslabšanje razmer za študente. V takšnih razmerah se pa vsaka skupina družbe raje pajdaši magari z mafijo, če jih ta vsaj ubožno podmaže, država jim še tega ne nudi.

UBOGI PIFLARJI in SVETLA VIZIJA PRIHODNOSTI

Mladi se samo piflajo in selektivno pozabljajo napiflane informacije. Od piflanja so tako obremenjeni, da ni čudno, če se ga za sprostitev samo še zapijajo. Od piflanja so tako obremenjeni, da jim zmanjka časa za učenje in za podcenjeno kreativno delo v našem vzgojnoizobraževalnem procesu, zato seminarske naloge za tistih borih nekaj obveznih toč kupujejo preko interneta. Razmišljanja, razumevanja vsebin in uporabljanja le teh, jih nihče ne uči. In takšna lobotomična politika je politika teh, ki se pritožujejo nad današnjo mladino. Učijo jih tako, kot sami znajo. Nič ne znajo!!! Razlika med včeraj in danes je le v tem, da so nekoč brez znanja in razumevanja česar koli preko politikantskih lobijev gurali do kapitala in uglednih pozicij, danes pa so mladi vrženi na trg, ignorirani in poplačani zgolj za zvestobo ostarelim prdcem brez znanja in sposobnosti. Pustili so jih brez stanovanj in osnovne varnosti. Domnevno užaloščeni jih obveščajo, da se ne obeta prav dober pokojninski standard v bodočnosti, medtem ko so se njihove generacije upokojevale pri petdesetih. Država, ki futra nesposobnjakoviče na ključnih pozicijah, ne more bit produktivna in ne more obdržat največji potencial mladih v državi, ker bežijo v tujino iskat priložnost, da ne bi doma ohromeli ali celo propadli. Zastarel pokojninski sistem ne bo več dolgo funkcioniral, ne znajo in niti ne upajo pa vzpostavit zagon boljšega. Seveda ne. Saj bi se morali v prvem koraku najprej spokat s scene sami, z vsemi svojimi podjetniškimi in županskimi kompanjoni.

POLITIKI GROZIJO V SUŽENJSTVO ZAKLETIM

To, kar so si politiki s Pavlom Gantarjem na čelu privoščili po študentskih demonstracijah, je nepredstavljivo srhljivo za vsako demokratično družbo. Dobesedno zagrozili so vsem potencialnim organizatorjem demonstracij, da jih bodo kaznovali s finančno odgovornostjo v primeru kakršne koli eskalacije izgredov! Takšna retorika pomeni zagon tudi morebitnim podmazanim saboterjem demonstracij, ki bi povzročili nalašč mnogo hujšo gmotno škodo od minorno obdrgnjene fasade, ki je ponudila dober posel Steklarstvu Kresal in še komu. Škoda je bizarno majhna v primerjavi z eno neupravičeno izplačano menedžersko nagrado v državi. Kdo, zaboga, bi si sploh še upal organizirat demonstracije v imenu katere koli skupine ljudi, če živi v državi, kjer je zagroženo s poravnavo gmotne škode ob morebitnih izgredih, medtem ko je policija pohvaljena, ker je nastajajočo povzročanje škode mirno opazovala, heh, v imenu zaviranja medsebojnih obračunov!!! Kako neki je uspelo organom pregona zaustavit napad na parlament s strani prekleto večje množice demonstranstov v Grčiji??? In kje, zaboga, po svetu ste videli, da bi pri eskaliranju razbijanja, država grozila organizatorjem demonstracij s finančnim pritoskom?! Danes se fašistoidno nasilje pač ne odvija več z grožnjami po zapornih kaznih in golih otokih, ampak se nad ljudmi izvaja pritisk z vzvodi, ki ljudi eksistenčno hromi, tiša in ubija. Točno to taktiko je izvedla naša politika v primeru študentskih demonstracij! Nezaslišano! Še huje. Medijem, za katere upam, da so podkupljeni, ker sicer pomeni, da so brezmejno neumni, je fliknila v eter še politikantsko jamranje, koliko hrane je šlo v smeti od serviranja toplih obrokov po šoli. Sramota! Naj gredo preštet še izkupiček zavržene hrane povsod drugod. Barabsko hinavsko! Po demonstracijah nismo videli prispevkov o demonstrantih, ki so vedeli, zakaj so tam in kaj hočejo. Nismo videli osredotočenja na večino študentov, ki niso prav nič razvajeni. Od koga neki pa??? V državi, kjer imajo njihovi starši sramotno neevropsko nizke plače, najnižje pa blestijo na pragu revščine. Razvajeni so otroci teh, ki vreščijo o razvajanju. Niso mladi krivi, če jankovičevim otrokom nič ne manjka. Niso mladi krivi, če je oče Zoki nekoč pod mizo pomagal sinu, ko je zašuštral zaključni izpit. Niso mladi krivi, da je Jankovič po razkritju šišmiša takrat v kamero odkrito izjavil, da bi starš za svojega otroka pač naredil vse. Kako lepo! To je bila verjetno najboljša Jankovičeva poteza v njegovem življenju, ker ni povedal nič takega, kar ni plod mentalitete njemu podobnih simbolov uspeha. Takrat Zoran Jankovič še ni bil župan. Ker takšni ljudje predstavljajo staršem današnjega podmladka vrhunec ugledne osebnosti, je župan z lahkoto postal. In taisti starši rezgetajo o neki razvajeni, bojda dela nevajeni mladini brez vizije, pri čemer si ne upajo obregat ob potomce patronov, ki dejansko razvajeni so in so jim starši prinesli k riti pač vse, ker bi za njih pač storili vse in nikakor po zaslužnosti. O, ne!!! Ti otroci niso problematični. Dediči so okej, kot v starih fevdalnih dobrih časih. To so naši mladi obetavni nadebudni podjetniki, otroci dobrih staršev, a ne. In kaj pričakujete, da se mladina od takih zgledov nauči? Kaj se nauči od staršev, ki so računalniško lenuharsko nepismeni bojda prepričani, da je vse zlo nad mlade prinesel internet??? Ne bi rekla. Moja generacija je prenašala očitke, da je za vse zlo nad našo generacijo prinesla televizija. Starši naših staršev pa so mi pripovedovali, da je vse zlo nad njihovimi otroci prineslo poslušanje rokenrola, ob čemer niso počeli nič drugega kot popivali, fukali in se klatili po ulicah. Kakšni površni abervezni idiotizmi skozi zgodovino!

MLADI ČETVORKARJI POLAGAJO ZRELOSTNI IZPIT

Med mladimi obstajajo takšni in drugačni profili ljudi. Večino imaš tako prekleto težko rad, kot imaš prekleto težko rad večino odraslih. Najtežje imaš rad tiste, ki gredo ponižno veseli plesat skupinsko četvorko po ulicah in tekmovat v nabijanju čimvečjega števila spotikajočih. O brezmejnem čredniškem simbolu kvantitete nad pojmom kvalitete jih učijo njihovi bojda odrasli učitelji. Prioritete pa take. Spodbujanja kreativnega druženja seveda od nikoder! Reveži se morajo zajebavat z maturo, namesto da bi se tokom srednje šole pripravljali in preizkušali za sprejemne izpite na fakultete in tako spoznavali, kaj sploh hočejo počet v prihodnosti in v čem se lahko najbolje znajdejo! Maturo, ki jo iz neznanega razloga nekateri imenujejo zrelostni izpit, so jim pametni odrasli z vizijo palca pred lastnim nosom podtaknili, da jih lahko preko nične ponudbe programov na univerzah ropajo preko izrednega študija, na katerega se dijaki vpisujejo, če niso nabrali dovolj skupnega števila brezveznih piflarskih maturitetnih točk. Najbolj nesposobnim in neustvarjalnim dijakom takšen sistem seveda najbolj leži. Enako kot jim najbolj leži piflanje skozi celotno življenje, saj bi se morali sicer privadit razmišljanja, uporabe znanja in ustvarjalnosti.

Med mladimi je enako kot med odraslimi le manjšina sploh učlovečena. Bistveno za debato je, ali omogočamo manjšini učlovečenih, da se izkazujejo v svojem potencialu ali ravno te zatiramo? Ali polagamo pozornost na tiste, večino, ki potrebujejo roko ali zamegljujemo bistvo problema s pizdakanjem nad domnevnimi razvajenci, pri čemer puščice nikoli niso usmerjene nad tiste, ki so nezaslužno razvajeni resnično so, ker gre ponavadi za froce velečastnih ostarelih grebatorjev.

STARI ČETVORKARJI SE GREJO REFORME

Ozračje se pregreva in po vseh nujno potrebnih reformah, ki se izvajajo, bo kmalu evidentno, da od reform spet ne bo imela družba v občo korist nič, ampak se jih bo kvečjemu ropalo še bolj, da bi novodobni fevdalisti lahko še naprej nezaslužno rovarili po državi in jo spravljali na rob obubožanosti. Klima je pač tako vznemirjena, da so se javno končno razburili celo danes že odrasli otroci, ki jih nesposobne mreže med centri za socialno delo in temu primerno vzpostavljena zakonodaja že desetletja trkolikajo po družinah, ki se z rejništvom samo okoriščajo, z otroki pa ravnajo še slabše kot z živino. V današnjem Polnočnem klubu bodo nastopili pravi heroji družbe. Prave ugledne osebnosti. Dva mlada človeka, ki sta se znašla v primežu starih četvorkarjev, ki pišejo zakonodaje in radi opravljajo delo, na katerem razsajajo s samo škodo. Neira Mikič je napisala knjigo o grozljivkah, ki se godijo v sferi podajanja otrok med rejniki. To je primer ugledne in uspešne posameznice, ki se upira novodobnemu psihološkemu nasilju z vzbujanjem sramu in občutka manjvrednosti, da se ne bi izpostavljali proti bolni in degenerirani mentaliteti na oblasti v vseh porah družbe! Seveda pa ne bodo dosegli veliko, če se ne bodo lotili posameznikov, ker kljub potrebni spremembi zakonodaje nobena zakonodaja ne more kakovostno delovat, če vlečejo niti nesposobneži ali barabe. Podobno bedno otroštvo imajo na žalost tudi nešteti otroci, ki starše imajo in pri starših ostajajo, ker se jim v rejniških družinah itak lahko ne bi godilo nič bolje.

O morali in barvi uspeha nam že predolgo pridigajo politikantski razvajenci vseh sort, ki jim je bilo vse prinešeno k riti in ki so svojim otrokom vse, kar so si nagrebli, vrgli v naročje brez realne zaslužnosti!

ARBITRAŽNA MEGLA

Ne moremo vedet, kakšen bo rezultat. Bo gol, ne bo gola, koliko golov za koga. Odločamo se samo med taktiko pri vodenju nogometnega moštva ene ali druge strani. Leva opcija ponuja arbitražo, desna opcija izsiljevanje Hrvaške pri vstopu v EU in temu primerno zavlačevanje z rešitvijo. Nekateri spori okrog mejnega vprašanja na morju med državami, preden sta se sosedi odločili za arbitražo, so trajali tudi več kot stoletje. Ko je do arbitraže prišlo, so arbitri odločitev, formalno po mednarodnem pravu in glede na argumente obeh strani, podali v roku dveh do treh let. Večinoma sta se državi z odločitvijo strinjali, v redkem primeru je bil rezultat pogajanj zavrnjen. Dejstvo je, da arbitraža zagotovo prejudicira kompromis, ki bi zadovoljil temeljno zahtevo obeh strani in nikakor nerazumnih želja teritorialnih vznesencev, ki so očitno dovolj razvajeni in penzionistično zdolgočaseni, da se jim ljubi fantazirat magari o borbi s puško na rami za vse ozemlje, ki naj bi jim pripadalo in še tisto, ki je že izgubljeno. Pajade. Dejstvo je tudi, da arbitraža dopušča prostor za politiko in je zato pripomba navijača Daniela Starmana, da je veliko odvisno od zastopnikov interesov držav in politike ostalih treh dodeljenih arbitrov, zagotovo umestna. Pravo je pač fleksibilen interpretativen skupek zapovedi, podobno kot Biblija. Veliko nam je povedal ribič, ki mu trenutno stanje neodločenosti ustreza in je izjavil, da ga ne bi nič motilo, če se meja ne razreši in lovi ribe pač tam, kjer le lahko, vsaj dokler ne gre on v penzijo. Heh. Za prihodnost potomcev se mu fučka. Ja, tako deluje politika in menedžment ponavadi. Marsikaj se lahko dogaja v času, ko se z razrešitvijo situacije zavlačuje. Ja, morda se tudi stolčemo, morda se ne dogaja nič. Zelo moteč je pogled na agresivne obraze akcije željnih intelektualcev v zimi svojega življenja in na tiste, ki svoj politikantski uspeh gradijo na veselju do navijaškega razgrajanja. Na razgretih obrazih piše, da bi z veseljem doživeli še kaj domovinsko razburljivega, saj jih bo sicer od tišine, miru in depresije razneslo, pa tudi od občutka manjvrednosti in nekoristnosti. No, mi mlajši in mladi nikakor ne delimo takih občutkov, še posebej če nismo poplačani za njih. Hvala lepa za doto, ki je nihče pri zdravi pameti noče!

Vendar tudi jurišanje z arbitražnim sporazumom brez dvoma ni samo akt dobrohotnih namenov. Največ o slednjem so nam povedali poslovneži, velecenjeni menedžerji, ki viharno podpirajo sporazum. Od bridkega smeha me je skoraj prekucnilo s fotelja. Kaj smo slišali? Brezmejno jih skrbi za biznis, saj Hrvaška predstavlja pomemben vir dobička Sloveniji, kakor so ji ga sposobni omogočit naši vrli poslovneži. Gospod Janez Škrabec je pametno poudaril zavedanje, da vsak menedžer v državi začne s poslovanjem v sosednji državi. Če smo si malo ogledali nabor zbranih podpornikov arbitraže, ki se jim tresejo hlače, da bodo poslovno jebali ježa, je šlo za stare javnosti poznane face, ki s politiko v paktu poslujejo v ubogi Sloveniji še iz časov Jugoslavije. In v slogu Škrabčevega opozorila se jim očitno v vseh teh premnogih letih še ni uspelo učinkovito prebit dlje od začetka poslovanja v sosedski državi. Menedžersko elito, prosto pošteno po Škrabcu, v Sloveniji še iz časov Jugoslavije vodijo večni začetniki, zato pa smo, kjer smo, in se lahko potimo od strahu, če bodo Hrvati bojkotirali brezmejno kvalitetne plodove ustvarjalnosti naših večnih debitantov, saj jih nikjer drugod po svetu ne šlivijo pet posto. Svoje začetništvo niso uspeli omembe vredno razširit niti drugim sosedom. No, gospod Škrabec se je prebil do Srbije, ne, pardon, do Rusije. Ti gospodje živijo še vedno v Jugoslaviji. No, s tega vidika bi bil padec arbitražnega sporazuma omembe vreden fakof tem generacijam, ki so imeli bojda v primerjavi z današnjo mladino brezmejen kreativen potencial in vizijo!!! Da ne počim od smeha. Leta in leta so morda lahko take nakladali svojim otrokom, današnji mladeži, če so jih v zameno za nažiranje s prozornimi kvakami temu ustrezno razvajali. Seveda pa jih nikakor niso mogli vzgajat v kreativnem in produktivnem duhu. Ostali so lahko le gledali, kako ravno takšni pristopi v cvetočem kapitalističnem debaklu po slovensko uspevajo, potencial, kreativnost in produktivnost pa ne!

Zato ni nelogično, da si vlada močno želi uspeha arbitražnega sporazuma, saj naslednja leta življenja v Sloveniji ne obetajo nič dobrega, razen sklepanja o možnem upiranju situaciji, ki skrbi samo za futranje peščice večnih začetnikov. V naslednjih letih bomo žrli rezultate klestenja pravic in življenjskega standarda, medtem ko bomo še vedno zijali v ene in iste face na pomembnih podložajih, od krščanske demokratke Hilde Tovšak, raznih vodij v tekstilni industriji brez omembe vredne kreative, pa do politikantov z enimi in istimi prijatelji, ki jim je treba, če so v krizi magari pomagat z nakupovanjem njihovih nepremičnin. Ključno vprašanje v Sloveniji torej je, kako razbit v vse pore družbe zažrto klientelo, ki spodbuja negativno selekcijo in se futra s totalno obglodano državo na plečih hlapčevskega ljudstva.

Problem arbitražnega sporazuma osebno vidim predvsem v tem, da funkcionira podobno kot gospodarska rast po slovensko. Popolnoma vseeno je, kakšen bo rezultat, ker državljani očitno v nobenem primeru ne bodo imeli nič od nalovljenih rib. Mladi Anže Logar, ki se pripelje na kolesu mimo zborovanja za sporazum, “vse ve”. Pribije, da je prišel pogledat, kaj se dogaja tam, kjer rolajo balkansko muziko. Problem seveda ni v balkanski muziki. Dejstvo je, da si Jankovič vodenje Ljubljane predstavlja kot urejanje svojega vrtička, po svojih željah. K temu spada tudi to, da poslušamo na prireditvah po Ljubljani muziko, ki je njemu Pač všeč. In gradimo Stadion, ker je on nor na fuzbal. In rušimo kolibe vrtičkarjev, ker ima on raje vse enako pobarvane v ravni vrsti. V omenjeni percepciji širine duha in vizije pa ni nikakršen osamljen primerek. Raznim mladim anžetom logarjem je jasno, da pod raznimi vodji druge politične opcije poslušamo drugo muziko, takšno, ki je pač všeč Peterletu in podobnim. Od vsepovsod svirkajo narodnjaki in poslušamo svetovne idiotizme, da gre za simbol domoljubnega ponosa, s čimer bi se lahko strinjali samo nemškogovoreči narodi, nikakor pa Slovenec, ki je kdaj slišal pristno slovensko ljudsko pesem. In tako se pričkajo, ali bomo hlapčevali Balkancem ali Nemcem, če vse skupaj zalijem s parodijo večno ambicioznih in pohlepnih začetnikov brez omembe vredne vizije.

Pod nobeno razpoložljivo vlado Slovenci ne bomo imeli več kruha, več postavljenih hišic na zemlji in ne bomo pojedli več rib. Pod nobeno od omenjenih vlad ne bo mlad kreativen potencial ostajal z veseljem v Sloveniji in se uresničeval vsaj v začetnem zagonskem idealu. Ne, mladi talenti bodo raje čim prej bežali v tujino po košček priložnosti. Slovenija ima talent, ampak se prijavi na tekmovalni šov z vizijo, da zmaga in pobere finančno injekcijo, da bi se lažje znašli čez mejo. Ne z upanjem, da jih čaka kaj dobrega tudi v Sloveniji.

Zato ima smisel podpret arbitražni sporazum samo v primeru strahu pred izgredi, sabotažami in igračkanju s pištolcami zdolgočasenih večnih začetnikov, ki jim je preveč udobno, glede na to, da pasivna tiha vojna vre itak že na notranjem državnem nivoju, odkar se je Juga poklala. Za možne drobcene teritorialne izgube, ki v nobenem primeru ne predvidevajo izgube stika z odprtim morjem, se mi sicer milo rečeno fučka v vsakem primeru taktiziranja. Kronično začetniški simboli uspeha še s teritorijem, ki ga neizpodbitno imamo, ne zna nič omembe vrednega počet. Mi smo, glede na to, kar imamo, turistični debakl, ki še ene Lipice in Postonjske jame ne zna produktivno izkoristit in negovat. Za čem, zaboga, se nam tako toži? Za več prostora, kjer se bodo večni debitantski simboli zgodbe o uspehu s svojimi sitimi hlapci praskali po jajcih na zasebnem vrtičku z eno ponosa vredno suho slivo, večina bo pa lačna gledala ali bežala čez mejo? Pa naj še kdo reče, da Slovenci nimamo smisla za humor. Še preveč ga je.

Vsakoletno jamranje nad neuspehom slovenskega nastopa na Eurosongu ni nič novega, bolj žalostno je, da vsakoletni popkurz absolutno nič ne pomaga neučljivim Slovencem, sicer pridnim in zapiflanim, a dobesedno sovražnim do produktivnosti in inovativnosti, pa naj gre za vprašanje popglasbene scene, umetnosti ali podjetništva.

PREMAKNJENI V GLAVI

No, letos, so vendarle Ansambel Žlindre in Kalamari dosegli nekaj presebnega. Prebili so dno slabega okusa z bojda domoljubno vižo, da bi le razumeli korenino problema. Za piko na i, če po pomoti še ne bi razumeli, so v refrenu še pozivali, da se nam premakne kolesce v glavi. Zelo pošteno, ker “Naj booooooo premik v glavi” poslušamo v medvrstičju dan za dnem. Mediji, vzgojnoizobraževalna in državna politika nam s svojo “premaknjenostjo v glavi” nabija omenjen refren že leta in leta. Temu primerni so rezultati na vseh področjih. V kleščah negativne selekcije je najbolje ostat ali postat premaknjen v glavo, da bi v premaknjeni klimi bolje preživel, ostala peščica, tista Slovenija, ki ima talent, pa fantazira, če le še lahko, da pobegne v širni svet priložnosti. Tudi najbolj talentirani predstavniki šova Slovenija ima talent brez izjeme ponavljajo, da hočejo ven. In sodi, pregovorno, kot se pri nas godi, netalentirana komisija! Med komentatorji en primerek niti slovensko ne zna, kar v Sloveniji ni ovira za honorar in zasedanje funkcije komentatorja, drug primerek, še huje, ne zna izdavit enega omembe vrednega stavka, čeprav slovensko zna, razen en velik ja, in nam je spet lahko jasno, da tam sedi, ker je pač sodelavec, prijazen prijatelj prijatelja, tretji primerek pa bojda predstavlja uspešnega biznismena na Slovenskem, ki se lahko pohvali kot kreator najuspešnejše popskupine, skupine Bepop, ki nikjer po svetu ne bi mogla svoj ringaraja prodat niti enemu prvošolčku. Za diletante je slovenski prostor vsebinsko in moralno koruptivne doline čista meka! Ekskluzivna priložnost, da ne vegetiraš na zavodu za zaposlovanje, ampak ravno obratno. Zato pri nas uspešen producent lahko le pojasni nadarjeni pevki, kar je očitno. Da je slovenski prostor “pretesen” zanjo. “Pretesen” je treba brat v prevodu ‘preveč podebiljen’. Jah, res, če ji bodo pisali komade in krojili imidž naši protežirani muskonterji in producenti, se lahko od preboja v kakršnem koli smislu nadarjena pevka kar poslovi. Pravila igre v omreženi Sloveniji po slovensko so jasna. Manj ni samo več v omembe vrednem kontekstu, ampak je vse in samo to. Nadarjen posameznik se v naši šoli in “šoli” na terenu ne bo ničesar uporabnega naučil, ne bo mogel negovat in razvijat potenciala, torej naj spoka čim prej iz države, še preden se mu premakne v glavi. Zaradi talentiranih posameznikov, ki se ujamejo po pomoti ali nujnem zlu v mreže neupravičeno nadutega diletantizma, se diletanti ne bodo odpovedali tako prekleto udobnemu življenju v naši državici. They feel Slovenia toooooo much!

NAŠE NAJBOLJŠE ŽIRIJE, KOMISIJE IN NADZORNI SVETI

Mislim, da je treba naše komisije, žirije in nadzorne svete bolj zavzeto in redno hvalit za njihove dosežke. Premalo priložnosti imajo, da bi bila njihova imena izpostavljena in bi bili temu primerno lahko ponosni nase. Zakaj se moram še pri guglanju posebej mučit, da se prebijem do podatka, kdo neki je žlindre in še kalamare zavajal in jim serviral popolnoma zgrešeno sporočilo, da bi bili lahko dovolj kvalitetni za predstavitev na evropskem odru pred stomilijonskim občinstvom po svetu? Kdo so ti podajalci škodljivih in zmotnih informacij ničhudegaslutečim učencem? Tokrat ga. Mojca Menart, ga. Urška Čop, g. Andrea Flego, g. Miha Vardjan in g. Drago Mislej Mef. Slovenska javnost bo imela, kot ponavadi, pri tej komisiji težave pri prvem vprašanju “Who the fuck are they?” Oh, verjetno spet neki uredniki in programski vodje po slovenski medijski dolini, bohnedaj, celo producenti, za katere malokrat slišimo v prijatelj prijatelju kos kruha deželi, ker ni nobene potrebe, da bi poslušali o njihovih dosežkih, ki ne obstajajo. Naslednje komplicirano vprašanje bi bilo, kaj počne v komisiji še en urednik Vanja Vardjan, in, ups, pardon, ne, ni on, Miha Vardjan, eh, ti priimki, ki se kar naprej povsod eni in isti pojavljajo. Kdo je Miha Vardjan? Zakaj neki bi imel kaj omembe vrednega pojma o pop sceni Andrea Flego, ne vem. Je kdaj kakšno omembe vredno besedo stresel na to tematiko???? Nisem zaznala. In na koncu Drago Mislej Mef, simpatičen gospod, izvajalec glasbe iz predprejšnjega stoletja, ki zagotovo ni velik poznavalec sodobnih MTV-jevskih trendov. Kot je razvidno, so po vsakoletnem debaklu zasedali komisijo za izbor glasbe zamrznjeni v času s podporo nekaj obkoritnih šljakarjev. Niti ene persone, za katero bi upala trdit, da je v kakršnem koli kontekstu oseba 21. stoletja z glavo na pravem mestu ob pravem času. In tako je vsako leto. Nemogoče je, da med 95 prijavljenih kandidatov ni bilo boljših projektov od Ansambla Žlindre in Kalamari in še nekaterih. Tudi med povabljenimi izvajalci. Nemogoče si je predstavljat, zakaj neki bi kdo posebej vabil Stereotipe, razen če gre za osebka, ki si domišlja, da gre za omembe vreden poprock bend v mednarodnem smislu, ker od leta 1960 ni poslušal drugega kot tisto, kar so mu rolali sosedi na vrtu ob domačem pikniku s picekom na roštilju. Težko si je predstavljat nivojsko ustreznost osebe, ki posebej povabi predstavnico klasične slovenske popevke izpred petdesetih let, česar nihče drug na svetu ne posluša več, razen Slovencev. In še težje, kam sega nivo osebe, ki pred leti celo posebej povabi, namesto izključi, bend Langa, ki izvaja slovenske viže iz srede prejšnjega stoletja, kot najljubši wernerski, lendero in špik kolegi, s ciganskim aranžmajskim nadihom zgolj za všečno kamuflažo. Mnogo dobrih izvajalcev ciganske glasbe je po slovenskem tipičnem vzorcu itak verjetno prezrtih.

NARODNOZABAVNI PONOS IN DOMOLJUBLJE

Pesem, ki so jo izvajali naši letošnji predstavniki, gre lahko skozi kakršno koli komisijsko sito zgolj v imenu podtalnega nasilnega zavajanja ljudstva v imenu domoljubnosti in zaradi kameradovskega dejstva, da se je na tako nizek nivo pripravljen spustit tudi avtor skladbe Marino Legovič, ki mu gredo sicer vsaj spodobno od rok balade, še posebej če jih piše za Ylenio Zobec. Naš prjatu pač. Ja, ja, manj ni samo več, ampak vse in zgolj to. Adijo!

Zakaj je bilo od začetka logično pričakovat, da ima nastop Ansambla Žlindre in Kalamarov velike šanse za zmago na EMI? Preprosto. Ker je bilo jasno, da bi cela slovenska vas glasovala za katerega koli predstavnika nardnozabavne glasbe, četudi bi na oder v narodnih nošah prišli samo zakolcat. Še posebej v zadnjih letih se je akumuliral udarni piar v smer želje po premikih v glavi, ker je premaknjenim v glavi pač najbolj enostavno vladat in jih nadzorovat na kakršen koli način. Premik v glavi pod sloganom, da gre za pozitiven šok (verjetno pozitiven v kontekstu dobesednega razumevanja reka “Blagor ubogim na duhu” …), se kotrlika v smer utrjevanja ideologije, da narodnozabavna glasba, ki sicer z zaslužkarstvom nikoli ni imela problemov v naših krajih, z uglednim renomejem pač velike, pomeni poseben akt domoljubja in spoštovanja slovenske kulture. Vse skupaj je najbolj nabildalo z egom del ljudstva, ki ima o omembe vredni slovenski kulturi manj pojma od petletnega otroka o fiziki. Če bi opravili statistični pregled, koliko fenov narodnozabavnega ohcetovanja kar koli ve o produktih slovenske kulture, kaj šele eksplicitno o umetnosti, bi bil zelo verjetno rezultat enako ubožen kot uvrstitev žlindre in kalamarov na Eurosongu. Ni lepšega od razsajanja z imidžem kulturno zavedne osebnosti na prvo žogo. Pohajanje po vaških veselicah in skokih na polka ritme je dovolj. Toliko o premikih v glavi. Slovenci so glasovali za predstavnike na Eurosongu predvsem v imenu domovinskega in kulturnega ponosa! Da bi se izkazali pred svojimi hinavskimi učitelji, ki zlorabljajo medijski prostor za zavajajoča in škodljiva predavanja. Slovenci so pač priden narod. Če bodo hoteli spet pridno izpast dobri po srcu, četudi niso in še posebej v primeru, če niso, bodo pa plačali nekaj centov za oddan glas v imenu prašenja slabe vesti, v kolikor bodo dobili v ponudbo predstavnika kakšne diskriminirane skupine. Tako preprosti smo, ja. Hvala medijem, komisijam in žirijam, da omogočajo tako simplificiran akt psihološke delavnice za telebane.

Vzgojnoizobraževalni debakl domoljubja in brezmejne patriotske vznesenosti je presegel spodnjo mejo sprejemljivega okusa. Začuda, podobne mantre ne segajo na področje izumirajoče ljudske pesmi, ki jo oživljajo na efektiven način samo še kakšni bendi tipa Fake Orchestra ali Katalena. Ne. Akt patriotizma bi moral za nas pomenit avstrijski narodnozabavni špas, veličina domoljubne melodije pa Slavko Avsenik, ki je pač igral in mastno služil po vseh nemškošpraharskih in gastarbajtarskih krajinah po svetu, kjer je ta glasbena zvrst res doma!!! Kje smo torej mi doma?! Še od nikogar, ki se počuti, kot da se je boril za našo domovino na kakršen koli način že, nisem slišala, da je sanjal o plesu na ritme nemškogovorečega prebivalstva in o prihodnosti, ki se bo v gospodarstvu šlepala na gospodarske uspehe ali padce Nemčije. Ironija usode ne počiva in v vsej ironiji ni niti kapljice nalitega čistega vina, se pa vse lepo ujema eno z drugim.

Najbolj od vsega me lahko kislo zabava še dejstvo, da se Avseniku očitno fučka za populistične politikantske mantre, ki nimajo zveze z njegovim preprostim veseljem do trženja taktov, kjer jih pač lahko prodaja. V več intervjujih je na vprašanje, ali podpira pojav turbofolkarskih Atomik Harmonik izvajalcev, odgovoril z nedvomno pritrdilnim odgovorom, kar je popoln tuš za tiste fantazerje, ki omenjajo njegovo ime kot posebej relevantno v imenu kakovosti. Avsenik je v intervjujih celo izjavljal, kako se mu zdi, da so Atomik Harmonik kakovostni, kar niti ni tako pomembno, ker je najpomembnejše samo to, da se narod zabava. Osebno sem v slogu kruha in iger tudi od nekdaj razumela edini prioritetni Avsenikov namen in namen vseh sorodnih vižarjev. Vse okej. Ampak neokusne in škodljive politikantske mantre o aktu domoljubnosti, brezmejnega ponosa in kakovosti niso samo odveč, temveč tudi nesramnost. Premaknjenim v glavi je pa na koncu koncev popolnoma vseeno, tudi če so revni v vseh ozirih. Reven in obubožan v vseh ozirih je zadovoljen že s ščepcem kruha in malo igre. Kdo bi se take klime bolj veselil od dežele, ki se repenči na negativni selekciji in omreženem diletantizmu, kronično začudeni, ker je nihče ne razume.

PONOS IN PODPORA SLOVENSKIM USPEŠNEŽEM

Še ena verzija grobega posega z namenom podebiljevanja ubogega ljudstva se serijsko vrši na naši grudi. Vsiljevanje ponosa in podpore na neutemeljeni podlagi. Ker je po logiki stvari prihajalo v primeru izbora predstavnika za Eurosong do izbruhov zgroženosti in jamranja, sem že vnaprej pričakovala lažnivo mantranje raznih slabovestnih amaterjev na svojem področju, ki bodo skušali spet vsiljevat občutek, da je vedno vse narobe samo zato, ker Slovenci ne znajo bit ponosni na svoje ljudi. In tako že preberem, kako je nek urednik spletne strani v evrovizijske namene izjavil, da bo šlo srbskemu predstavniku s turbo vižo na Eurosongu zato veliko bolje kot našim, ker ga Srbi podpirajo, mi (grdi, grdi, prasci) pa naših ne, in še pribil, da je to ves problem! Ne vem, kaj je bolj strašljivo; pomislek, da je oseba, ki take trosi, sprevrženo hinavska ali da je res tako neumna in verjame svojim bedastočam. Za vse na svetu obstajajo v okviru žanrov in namenov presoje o kvaliteti. Samo človek brez okusa vrešči, da je vse stvar okusa. Človek z okusom pa ve, kaj vse je okusil, preveril, primerjal in opazoval, da se mu je s časom okus oblikoval in popredalčkal. Na tem področju vlada v Sloveniji popoln kaos. Tudi na področju kulture in umetnosti izven kategorij popa, da ne bo pomote. Vzroki imajo skupno korenino. Vedno isto. Omreženi diletanti v gonu pohlepa zavajajo in podebiljajo folk. Izsiljevanje ponosa nad navadnim blefom in diletantizmom pomeni izvajanje nasilja nad narodom in povzročanje škode! In takšno obnašanje podpira ignoriranco in zatiranje sposobnih in ustvarjalnih ljudi. Zato obetavnežem na kakšni bitki talentov lahko rečemo samo, joj, tebi je ta prostor pretesen, pojdi raje v šolo kam drugam. Ker postaja naša dežela talentiranim očitno že v kali nevarna, da jih ubije, še preden bi razprli krila. Že v šoli!

Srbski predstavnik Milan Stanković, ki mu je komad sestavil Goran Bregovič, je šel enako v tekmo s folk ritmi. Goran Bregovič sicer že leta prodaja prazno slamo zlizane trubaške fešte, ki v takšni fazi ustreza samo še Severini, ki prav tako že leta prodaja v razvoju zaostal štos in že dolgo ni več niti za na Eurosong, je pa s pomočjo amaterskih porničev in uprizarjanj porok lahko ponovno vstala od mrtvih na Hrvaškem in se prodaja Slovencem, z Danijelami vred, ko je že ravno na njihovi pop sceni zavladalo večletno mrtvilo. S tem stanjem stvari tudi povsem sovpada že večletni padec nekoč velikih uspehov Hrvaške na Eurosongu. No, ampak vse skupaj v primerjavi s slovensko sceno ni tako hudo, ker Goran Bregovič premore očitno vsaj za prgišče avtorefleksije. Srbija ni poslala na evropski popfestival neke tretjerazredne turboviže s TV Pinka, ampak je projekt okrancljala na preverjen všečen način. Vključno z detajlnim vložkom “common …”, če se malo pohecam. Za vsak slučaj so še plešoča dekleta v narodnih nošah za evropski oder preoblekli v modnejše seksi toalete.

Slovenci nismo poslali enako obdelanega nastopa z več vidikov kot Srbi, ampak pod vsako prebavljivo mero všečnosti in z narodnjaško vižo, ki je ne posluša nihče na svetu, razen tistih, ki Eurosonga sploh ne spremljajo, ker jim predstavlja dandanes pretežak in premoderen glasbeni zalogaj, zato raje preklopijo na kanal tipa radio veseljak. Modernizirani trubaški ritmi zažigajo po vseh koncih sveta, podobno kot latino ritmi, ki jih na primer Grki na Eurosongu z ziher je ziher foro uspešno servirajo skoraj vsako leto in letos z mačistično verzijo z mnogo več hrupa pobirajo simpatije tistega dela občinstva, ki bi sicer morda glasovalo za Srba. Nikoli, na nobenem mednarodnem odru popa ne more uspet nič, kar ne vzbuja prepoznavnih občutkov strasti ali preverjenih ljubezenskih razpoloženj. In vse, od koreografije, stajlinga do izvedbe mora funkcionirat iskreno doživeto in prepričljivo. Nikakor ne morejo uspevat izvajalci, ki blefirajo, da so rockerji (beri: Kalamari) ali blefirajo, da so latino loverji po duši (beri: Anžej Dežan) ali blefirajo, da so simpatične poskakujoče deklice, ki znajo pet (beri: Rebeka Dremelj) ali si domišljajo, da lahko uspejo s slabim komadom, ki je še slabše izvajan, le zato, ker bo evropska populacija za njih glasovala, podobno kot v Sloveniji, ker predstavljajo na primer diskriminirane homoseksualce (beri: Sestre). Po svetu so ljudje vajeni že vsega, ker gledajo naokrog in ne samo ponosno v svoj oskubljen vrtiček.

EUROSONG TREND in NACIONALNI PONOS

Na Eurosongu so že leta izključevani infantilni cirkusi. Drugovrstni so itak v trendu s svetovno sceno, saj scenske orgije zganjajo tudi sicer na raznih podelitvah nagrad izvajalcem popularne glasbe. Kar naenkrat zagledaš Pink, kako se lomi na trapezu, Lady Gaga, ki na omenjenem tipu prireditve za konec cirkusantske predstave uprizori še samomor z obešenjem, bi bila pa za evrovizijski festival verjetno že absolutno presumljivo orgijaška, da bi se lahko prebila v finale. Lady Gaga ima svojo funkcijo in moč skozi celoten proces medijskega pojavljanja s cinizmom podkrepljenega norčevanja iz takoimenovanega “fame monster” pojava.

Eurosong resnično je za države zelo simpatičen način, da opozorijo na svoj obstoj. Tipičen primerek je Azerbajdžan. Državica, za katero marsikdo po Evropi ni še nikoli slišal in si jo je večina gledalcev Eurosonga definitivno zapomnila ravno zaradi vključitve k festivalu pred tremi leti. Takoj so začeli z udarnim piarom in s predstavniki sodobnih ritmov. Prva udeležba je bila veliko razočaranje za njih, hmmm, ker so pristali šele na šestem mestu. Naslednjič na drugem ali tretjem, letošnja favoritka je že zdaj, ne glede na končno uvrstitev, servirala hitič, ki uživa popularnost, saj gre za dober primer štance, kakršne tudi sicer iz Amerike prodirajo globoko v radijske frekvence. Vsi izvajalci, ki se prebijejo v finale, se bahajo z odličnim vokalom, nekateri pa z izjemnim. Izjemno vokalno sposobnost in precej atipična, že kar prezahtevna pesem za povprečen okus in s tem za posebej visoko uvrstitev, ki ne potrebuje veliko vizualne pomoči na odru, izkazuje letos Ukrajinka. Z bolj trendovskim komadom pa Gruzijka. Vsi nastopi so vsestransko dovršeni in komercialno okusni.

Drug problem je ponavadi jezik. Eurosong sledi trendom, ne glede na to, ali gre za neposredne moderne popglasbene viže ali za posredno moderniziran etno melos. Iz leta v leto bolj prevladujejo besedila v angleščini. Nemogoče si je predstavljat, da bi visoko kotiral “dance”, poprock ali celo r’n'b komad v češčini. Ne gre v uho. Na tak način se je letos zafrknil Bolgar z nedvomno všečnimi “dance” ritmi za visoko uvrstitev, a je vse pokvaril z neodločnostjo in pel malo v bolgarščini, malo v angleščini. Adijo! Konec. Ušesa za takovrstne melodije so vajena angleščine in ljudje ne bodo prenašali poprockerskih, popmetalskih ali r’n'b’ melodij v hindujščini, niti v kitajščini, pa tudi v slovaščini ali slovenščini ne. Vsak jezik nosi svojo melodijo! Zato lahko uspejo pesmi v drugih jezikih le, v kolikor so ritmi in melodika izvajanja harmonični z melodiko jezika. In zato je v našem jeziku poleg ostalega največ uspeha prinesla Alenka Gotar, ker operni aranžma pač prenese vsaj skoraj vse. Letošnji srbski predstavnik celo mora izvajat svojo pesem v srbščini, ker ti ritmi bolje prenesejo srbski šlift od angleškega. Medtem ko bosanski predstavnik spodobno pop rock pesem izvaja v angleščini, sicer ga ne bi videli v finalu zagotovo! Enako turški bend, ki velja tudi za enega izmed favoritov, ne tvega turščine za porockerski napad na občinstvo. Ofkors not!

UBOGI SLOVENCI NIMAJO DIASPORE, NIMAJO PODPORE, NIMAJO … NIMAJO SEBE!

Zelo škodljivi, neumni in zavajajoči so tudi izgovori v zaščito mreži diletantov, da Slovencem ne uspe, ker so preveč osamljeni in v primeru Eurosonga brez diaspore, torej brez podpore glasovalnega stroja, ki podeljuje točke svojim sosedam. Kot prvo ima tudi Slovenija balkanske sosede, ki pač nikoli ne glasujejo za nas, ker imajo vedno boljše komade od nas. Zelo preprosto. Mi, Slovenci, pa večinoma podeljujemo glasove nekdanjim bratskim republikam, ker so nam od nekdaj všeč bile. Ni res, da ima diaspora velik pomen. Zgolj pomaga, ampak če država nima kvalitenega nastopa, ji diaspora že stokrat dokazano ne pomaga nič. Velikokrat slišimo na primer, kako Srbijo vedno vleče naprej diaspora in nešteto po svetu poseljenih bratov in sester. Ni res. Srbija je zmagala s predstavnico Marijo Šerifovič, ker je šlo za dobro balado z všečnim etno pridihom v stilu takrat pregovorno in preverjeno oboževanega hitmejkerja Željka Joksimoviča. Danes je joksimovićevski trend že rahlo pase. Naslednje leto, zanimivo, so izbrali neznosne cirkusante, s skrajno blesavim afenguncem in niso prišli niti v finale. Naj slovenski podebiljevalci razložijo, zakaj enkrat diaspora torej deluje, drugič ne? Naj jih kakšen pameten novinar to vpraša, namesto preobilja kozlarij. Kje ima Malta s serijo visokih uvrstitev, letos ne, kakšno diasporo??? Škodljive so slaboumne pripombe, na primer voditelja Hoferja, ki ob objavi, da gre letošnja predstavnica Ukrajine v finale, pripomni, O, diaspora že deluje!. Ukrajina ima skoraj predobro in preposebno pesem za povprečen okus, v vrhunski vokalni izvedbi. Ne potrebuje diaspore. Če bi se takšna pevka znašla na odru Slovenija ima talent, bi lahko samo razmišljali, kaj neki bo počela pri nas, med takimi producentskimi frajerji ob koritu. Ko bi končno izbrali vsaj za komentiranje takovrstnih festivalov nekoga, ki ne bi stresal le slovenskih lokalnih floskul, ki nimajo nobene zveze s pojmi posluha, okusa in poznavanja stvari, o kateri blebeče. Saj ni težaven oreh, no. Tudi velike države, ki pikirajo direkt v finale, ker si ga kupijo, ne kotirajo visoko, ker pošiljajo preslabe izvajalce. Vendar jim zaradi tega ni hudega, saj za razliko od nas, ne pošiljajo svojih najbolj forsiranih zvezd. Posebej zanimiva je Nemčija, ki obožuje Eurosong in vsako leta zganja mega cirkus po ulicah. Podobno, kot v Sloveniji, je njihov mainstrimovski okus za glasbo na podnu (morda zato tako veselo delimo navdušenje do narodnjakov) in so lahko veseli, da v njihovem jeziku prepevajo naši Laibach, pa so si omislili še svoje Rammstein. Nemci vsako leto vložijo bojda veliko truda, da bi končno zažgali, pa nič. No, letos je drugače in morda jim upravičeno uspe. Končno so poslali zanimivo pevko, s še bolj zanimivim komadom. V Sloveniji tako simpatične poskočnice, ki paše v 21. stoletje, slišala nisem še nikoli. Žal. Toliko o diasporah.

NIČ JE SAMO NIČ

Brez kakovosti in poznavanja definicij različnih žanrov, nians zahtevnosti v scenografskem, koreografskem in stilskem kontekstu ter s tem povezanih pričakovanj ne bo nikoli nič. Nihče ne more bit ponosen na nekvaliteto. Če je ponosen na diletantizem, izpade premaknjen v glavi. Čas, ko bi vsaj mediji znali regulirat in pristopat k izboljšanju “mafijske” situacije v Sloveniji, tudi na področju popscene in predvsem razvedrilnega programa, očitno še ni nastopil. V mislih nimam tabloidov, da ne bo pomote, temveč takoimenovane resne časopise in revije, ki prav tako ne sesujejo nič omembe vrednega nikoli na to tematiko, zato je toliko bolj boleče prebirat zdrajsane tabloidne floskule za ali proti, zgolj opremljene z boljšim besednim zakladom. Bolje bi bilo, da se teh tako prekleto lahkotnih tematik ne bi lotevali sploh. Je očitno pretežko. Še bolj mučno je opazovat svet jamrajočih literatov, ki ne počnejo nič. Tiho, povsem enako drugim, kulturniki prenašajo zastarele pristope iz predprejšnjega stoletja pri obravnavi in predstavitvah umetniških stvaritev po medijih in kdaj pa kdaj ustrelijo v imenu posebej nagrajene vrhunske umetnosti takšnega kozla, da glava peče, s čimer izkažejo, da imajo tudi oni že težave z razlikovanjem pojmov komercialnega (razvedrilnega) izdelka, na primer romana, od vsebinsko in slogovno relevantne stvaritve v imenu vrhunske umetnosti. Enako se težave z razsodnostjo povečajo pri populistično spolitiziranih tematikah diskriminaciji podvrženih družbenih skupin ali domoljubnega bobnenja. Žal. Temu primerno dobivamo na pladnju za poobedek še vsebinsko prazne kolumne s kronično dobrimi nameni, ki tlakujejo pot v pekel. Kje so šele argumentirane presoje o kvaliteti in namenih enega ali drugega, ki bi presegale lokalni kompleks šarovčeve slive.