Simona Rebolj

Ko predsednica stranke NSi, Ljudmila Novak, ki zastopa naravni zakon, kot se je izrazila na POP TV, skuša naprtit Mitji Blažiču občutek krivde, ker fura aktivizem za enakopravnost homoseksualcev, medtem ko toliko družin životari v siromaštvu in pod bremenom disfunkcionalnosti raznih vrst, pride do izraza na videz paradoksalen srž problema nestrpnosti. Zakaj neki bi se morali homoseksualci po mnenju raznih ljudmil pokesat, ker se družine utapljajo v hudih problemih? Je Mitja Blažič kdaj javno nasprotoval zavzemanju za druge pravice? Ne, izrazil je strinjanje in kot aktivist se prav verjetno tudi čudi, zakaj ljudje tako pokorno prenašamo vrsto zlorab osnovnega dostojanstva našega krasnega demokratičnega kapitalističnega vsakdana. O čem torej bluzi Ljudmila Novak in na tisoče podobnih z enako zalogo labilnih “argumentov”?! Težko je razumet poanto med vrsticami, ki je tako neugledno preprosta, da se med vrstice raje priduša.

TRPEČA DRUŽINA

Povprečna družina nenosno trpi in se žrtvuje. Tako zelo, da včasih celo zamahne sekira, zapoka puška. Težko se prenašajo, ampak vztrajajo! Velikokrat si muko popestrijo s seksualnimi avanturicami, vendar z občutkom krivde, ker hinavijo, blefirajo in izkoriščajo razpoložljivo naivnost partnerja. Prevečkrat so primorani vztrajat v družinskem jarmu zaradi preskromnega kapitala, da bi si sploh lahko kaj razdelili, v kolikor bi se razšli! Utapljajo se v alkoholu, futrajo s pomirjevali (happy prosac nation), se prenažirajo, skratka, pod bremenom skrbi in stresa kolapsirajo na sto in en način. V najboljšem primeru povprečna družina shaja relativno sozvočno, ker se zelo malo sploh srečajo. Po mnenju deloholikov in maničnih ambicioznežev, ki bi doživeli smrtonosni napad panike, če bi jih usoda ruknila za deset minut na samotni otok, kjer bi srečali samo samega sebe, dandanes živimo v raju. Delovni dan je namreč dooolg in manično aktiven. Ponavadi za tako jalovo plačo, da si kakšnih posebnih oblik kvalitetnega druženja niti ne da privoščit. Celo leto se špara za švicanje v promenadi prometnih zamaškov proti morju, od koder se familije vrnejo morda še bolj skregane, kot so se odtujeni skregali že med pripravo prtljage. Otroci predstavljajo poleg obveznosti velik strošek in parola, da so naše največje bogastvo, nekako izumira na spisku najbolj priljubljenih. Da je temu tako, dokazuje Boscarolova na srečo propadla nestrpnosti polna ideja, da bi bilo treba državljane brez otrok kaznovat z višjimi davki, ker se izogibajo prekletstvu neljubega stroška. Tako razmišljajo naši uspešni poslovneži, ki niti pomislijo ne, da bi prikrajšanim otrokom morda pomagali s sistemsko urejenim dotokom financ iz njihovih nesramno nabildanih žepov. Otroci simbolizirajo razlog, da se zdi poroka sploh nekako smiselna. Ko gredo otroci spat, samo televizija pomaga, da zakonca ob večeru buljita v neko drugo skupno točko. Če bi se zares spogledala, se morda celo ne bi prepoznala. Zaradi obveznosti se itak malo vidita. Živimo pač v svetu hitrega tempa - tako se z bolj sofisticiranim naborčkom besed opiše dobo kapitalistične antisocialne blaznosti.

HOMOSEKSUALCI HOČEJO TRPET

Pravzaprav je težko razumet, zakaj neki se homoseksualci sploh želijo poročat. Pri mlajših heteroseksualnih generacijah čudovitega civiliziranega sveta volja do porok drastično upada, volja do ločitev narašča. Malikovalci obredja v imenu ljubezni, Cerkev še posebej, bi morali homoseksualcem to pravico ne samo privoščit, ampak jim postavit spomenik zahvale. Ob pogledu na bučno Parado ponosa bi se morali zjokat od ganjenosti, da je komu na svetu še res tako močno do tako nepopularnega pojava sodobne družbe. Nestrpneži bi jim morali privoščit. Naj še oni trpijo. Neverjetno! Kot bi na vse kriplje zahtevali pravico do rane na želodcu, odpoved dobremu, kaj šele rednemu seksu in do živčnega zloma zaradi minusa na bančnem računu. Ne, pokojnin verjetno ne bo, pravica do dedovanja pa vedno večkrat udari črn humor z zahtevkom za poplačilo astmatičnega napada vrednih dolgov. Pa vendar. Ravno črna plat medalje družinske idile nezmožnim, da bi si izborili kakovostnejše pogoje, v sozvočju z zgolj relativno zadovoljnimi, ki jim družina sicer pomeni smisel obstoja, a je prekleto očrnjena kot pojem hrepenenja, vzbuja še toliko večje vzgibe za repenčenje. Za posvečanje repenčenju pa potrebujemo hrepenečo prikrajšano publiko brez enakih pogojev ali pravic. Ki še premore voljo do hrepenenja. Ni lepšega od repenčenja pred nekom, ki hrepeni po tistem, nad čemer je repenčavec razočaran. In v glavi zapoje gnev infantilnega: “A zdaj se bodo pa še ti, ki med seboj ne morejo plodit potomcev, enačili z našim velestatusom?! Kaj pa ostane nam od ponosa? Jebanje ježa in stroški?” Jap. Tako tegobno si okupirajo misli nesrečniki, ki ne zmorejo organizirat parade ponosa po svoji meri. Zadovoljne družine z zadovoljnimi otroci namreč nimajo dovolj problemov in se jim gotovo ne ljubi ukvarjat z mešanjem štren drugim, da bi se sami počutili manj šibki. Dovolj prijetnih opravkov imajo drug z drugim, da bi se jim ljubilo težit borcem za pravice, ki po njihovih nikakor ne klestijo.

TAM GOR JIM JE KUL

Perverzni užitek je opazovat, kako se razne skupine prikrajšanih onesposabljajo, zavirajo in kamenjajo kar med seboj. Tam “gor” imajo blažen mir! Politikom in kapitalistom, ki nam ustvarjajo čudovite pogoje za življenje, ni treba s prstom mignit, da bi disciplinirali ali pobijali neprilagodljive izkoriščevalski in zatiralski klimi. Obupani tam spodaj se disciplinirajo in pobijajo kar med seboj. Liberalni pomembneži radi pridejo na kakšen fotosešn v imenu pravic, da si pri ciljnem občinstvu dvignejo rejting (možnost volivnih glasov pa tudi) in že stotič odfloskularijo, da so Za, tudi če jim pade rejting na nulo. Intelektualni liberalci skujejo kakšen večji dobiček na mega spropagiranih populističnih projektih z določeno provokativno tematiko diskriminiranih. Odlično. Vse skupaj izpade kot nova verzija zganjanja orgij grebatorskih politikantskih mafijskih tolp, tokrat v imenu diskriminacije. Spodaj pa še vedno divja “mala” vojna.

NARAVNI ZAKON IN POKORA POROKA V IMENU LJUBEZNI

Besni bolj ali manj heteroseksualni razočaranci se zdaj opravičujejo z nebulozo, da homoseksualnost ne more bit obravnavana izenačeno s klasično družino, ker ne funkcionira po naravnem zakonu, zato ne more tvorit družine s skupnimi potomci. Noben zakon ne določa, da bo paru odvzet status zakonske zveze, v kolikor v določenem času ne bo duha ne sluha o potomcih! Ker jih par ne želi imet ali ima težave s plodnostjo. Zato je takšen argument proti pravici do zakonske zveze homoseksualnim parom v osnovi labilen in prozorno zloben. Še bolj bedno v imenu zdravega razuma se izkazuje, da veliko kremenčkovih podpornikov domnevnega naravnega zakona, hkrati podpira Umetno oploditev heteroseksualnih parov! Ker se Umetni oploditvi reče tudi zdravljenje neplodnosti. Oseba, ki se baha z življenjem po pračloveških naravnih zakonih, ne more pristajat na nobeno medicinsko zdravljenje, ampak se lahko zadovolji samo s ponudbo v džungli. Dobrodošli v 21. stoletje. Imam namreč na sumu, da bi taisti pridigarji pozdravili idejo o zdravljenju homoseksualnosti. To bi se jim zdelo verjetno enkratno. Bistvo je v ustvarjanju sotrpinov. Prizor homofoba, ki zavezniško ganjen treplja homoseksualca, ki se muči z nekakšnim zdravljenjem in naposled poroči s sosedovo Minko, je prizor balzama za dušo klenega sprevrženega mazohista, ki si seveda želi čimvečjo sebi enako trpečo družbo. Vsaka podobnost bizarnega sadizma iz naše zgodovine in ponekod še živečega sindroma, ko se v imenu “pravega” sklepanja zakonske zveze, kot so djali strogi oča, muči srečne zaljubljence, da postanejo s “pravim” drugim nesrečno poročeni, ni zgolj naključna.

Najbolj trapasto za lase privlečene so razne sproducirane primerjave človeka z ravnanjem kakšne živali, večinoma na tapeti, ko fahidiotskim posesivcem zmanjka razumnih argumentov na dane okoliščine in čas. V teh primerih se samo še zafrkavam. Če se začne stavek na primer s poglej, kako levinja blablabla …, začnem neustavljivo opisovat še pingvine, štorklje, delfine in paleto živali s čim bolj različnimi vedenjskimi simptomi, da trdobučneža zmedem in potacam voljo do nadaljnjega budalaštanja. Včasih uprizorim užaljenost in zavpijem, da jaz pa že nisem žival. Mimogrede … moj pes naskakuje tudi pse, pa takšne seksualne prakse še nikoli ni videl, heteroseksualno pač večkrat. Ne vem, kaj mu je? Bi moral obiskat veterinarja?

ČLOVEK OTROKOLJUBEC

Ena izmed najbolj izrabljanih floskul reprodukciji v ponos: Joj, kako radi imamo otroke! Mi imamo radi otroke in trdimo, da so naše največje bogastvo. Svetovna laž! Ljudem se večinoma fučka za otroke. Lep dokaz za to je nešteto nepreskrbljenih, zavrženih ali na razne načine brutalno zlorabljanih otrok. Vsak dan umirajo kot po tekočem traku ali pa vsaj nepredstavljivo trpijo in človeštvu očitno to dejstvo ni nikakršna prioriteta v skrbi. Zato ni nenavadno, da poteka sistem posvojitev začuda zelo okostenelo, nepretočno in nasploh slabo. Celo cenovno zelo draga “akcija” je. Ampak to dejstvo večino neznosnih ljubiteljev otrok ne moti niti pol toliko, kot jih mori reproduktivna nezmožnost.

Strašenje s padanjem rodnosti je arogantna nesramnost. Rodnost na svetu ne pada. Celo šokantno skokovito je v zadnjem daljšem obdobju narasla. Planet se sesuva pod težo prenaseljenosti. Dobrine se na eni strani kopičijo in propadajo, na drugi strani pa ljudem niso dostopne za preživetje. Rodnost pada samo prevznesenim patriotom v glavi, nacionalistom je pa krivulja padca že prebila dno. Narava pa na svet morda ne gleda organizacijsko tako nerazumno in v maniri naravne selekcije skuša pomagat k uravnoteženosti tudi s homoseksualnostjo. Vsaj ti se ne bodo tako vzneseno reproducirali, ampak prej kakšnega revčka posvojili. Se morda kako drugače ukvarjali z družbi pomembnimi problemi socialne narave, za kakršne obremenjenim staršem zmanjkuje časa in energije. Zakaj, zaboga, bi dojemali homoseksualnost kot nenaravno? Naravno je vse, kar lahko obstaja. Ne prinaša pa vse zadovoljstva. Zakaj homoseksualcem odvzemat pravico do zadovoljstva, ki nikogar ne prikrajšuje za enako? Najbolj nenaravno od vsega je, da človek uporablja moč uma in duha tako jalovo, kot ne uspeva nobeni živali jalovo izkoriščat svojih posebnih danosti. Človek ustvarja svet pomanjkanja, trpljenja in vojne. Se obnaša slabše od živali. Precej nenaravno za bitje razuma. Ali mravljica dojema mravljišče kot umetno civilizacijo, fliko prehojene travice pa kot še neobdelan kos narave?

KAKO GA ČUTI, KO SE SREČA S SEBOJ

Popizdi! Ne mara prekletih pedrov, ker ga je enkrat en tm u lokalu pecou. “Sej je use uredu, nej bojo, dokler mi ne začne en namigvt. Ceu kurčeu večer. Tut, k že rečeš, da ne. Pol rata pa še slabe vole.” Takšna ganljiva jadikovanja moramo poslušat ženske, heteroseksualke, ki s strani moških doživimo toliko neprijetnega nadlegovanja, da bi zadevo zlahka ocenila kot precej povprečno moško prakso. Posesivno mačistično vsiljevanje, ki se zaključi s kislo faco težaka, je še relativno ugleden zaključek akcije. Neugledno se izteče še s kakšnim psovanjem in lažnivim hujskanjem, zločinsko pa s posilstvom. Da take pričice o neznosnem nadlegovanju s strani pedrov skoraj praviloma prihajajo iz ust najbolj egotripaških “mačotov”, ki se težko sprijaznijo, da jih kakšna ženska preprosto noče golo bingljajočih niti zagledat, verjetno ni treba posebej poudarjat.

Še bolj pestre so “mačo” zgodbice o pedofilskih pedrih, ki nadlegujejo ali posiljujejo fantke. Ja, zagotovo tudi to nemarno zlo obstaja. Ni mi samo jasno, od kod volja do posebne zgrožene obravnave. Prenekateri heteroseksualci očitno pojma nimajo, da so pedofilski apetiti njihove “branže” srhljivo številčni. Ne samo to. Nemalo heteroseksualcem se zdi povsem normalno, da ostareli prdci preganjajo najstnice. Da le vsaj izgleda in blebeta, kot da jih ima dvanajst. Ko naivni deklici nakladajo, jo zavajajo in se slinijo, se počutijo celo frajerji. Kolegi mu čestitajo, če mu uspe kresnit deklico brez osnovnih izkušenj, ki tudi slabo prepoznava čare politikantskih retardoidnih primitivcev s kurčevo glavico na vratu. Morda obstajajo celo frajerji, ki se jim seksualno izrabljanje deklic sploh ne zdi sporno, pa zato s tako večjim užitkom bevskajo o homoseksualni pedofiliji. Ni za pomislit.

HOMOSEKSUALCI SE DISKRIMINIRAJO, STRPNEŽI PROFITIRAJO

Predolgo časa smo ženske zapravile, da smo se delno znebile določenih slabšalnih stigmatizacij, ki so nas pehale v nekakšne krožke trapastih pod oznako “žensko”. Tako se je (iz)rodila ženska literatura na primer. Ženska literatura. Sinonim za dolgcajt, patetiko, profanost in še enkrat dolgcajt. Moški so pisavo o ženski obvladali bolje. Dovolili so si več. Po dolgem času se je stigma vendarle zadovoljivo izplavila, operativne težave pri enakovredni obravnavi avtorjev in avtoric žal ne. Za ženske revije lahko v spolni profiliranosti še razumemo razlog obstoja zaradi določenih ženski bolj bližnjih tematik. Enako po moško velja za moške revije. Vendar je na žalost še vedno minimalno 90% ženskih revij sinonim za nivo v razvoju zaostale opice, ki se trudi z banano vrtat po nosu.

Homoseksualci so sproducirali pojem gejevske in lezbične literature in celo gejevskega in lezbičnega filma. Umetniška področja so kvalificirali na pornografski diskurz. Saj veste, bistvo povprečnega homoseksualca je fuk. O čemer koli že piše gej ali lezbijka, ne smemo pozabit, da fukajo z enakim spolom. Da ne bi kdo pomotoma dobil v roke … Kaj? Nazaželeno masturbacijsko sredstvo? Na drugi strani se na področju literature in filma ustvarjajo produkti, ki obravnavajo problematike gejev in lezbijk. Pobirajo oskarje ali pa vsaj noro služijo. Brokeback mountain, Boys don’t cry, Milk so z oskarji okronani vsem poznani primeri. Ne samo to. Zaradi domnevne tabuiziranosti se možnost uspeha celo drastično poveča po defoltu, kar spet spodbuja voljo do nestrpnosti. Zato ne izpade nič posebnega izjava kakšnega založnika ali producenta avtorju, da je tekst sicer dober, vendar ima malo možnosti za preboj, saj v njem ne nastopa noben peder. Če se pri nas ne pojavi niti čefur, cigan ali vsaj kurba, toliko večja napaka. Homoseksualne “sekte” se odzivajo diskriminatorno hvaležno. Z veseljem vključijo razvpite projekte v svoj zaprt krožek. Na primer na festival gejevskega in lezbičnega filma. Homoseksualni lobiji kar sami sporočajo, da gre za nekakšen “freak show”, kamor lahko vključi “homoseksualni produkt” vsak, ki ima pet minut časa, in je posledično populistične obravnave tudi vreden. Zato se od njihovih seans oddaljujejo tudi prenekateri homoseksualci. V imenu dostojanstva.

Da ne bo nesporazuma. Povsem logično je, da homoseksualci ustanavljajo razne klube in srečanja, ki jih med seboj povezujejo. Enako počnejo raznovrstne skupine in podskupine, ki se v imenu skupnega cilja zavedajo izkoristka načela “V slogi je moč”. Tisto, čemur se je koristno izogibat, so ekstremizmi. Ženske so morale sčasoma začet celo nasprotovat spolnemu etiketiranju, ki je popolnoma izgubilo na prvotni poanti enakovrednega uveljavljanja v družbi. Nasprotovanje pa se je izrodilo v tako nasproten ekstremizem, da od povezanosti ni ostalo več nič in zdaj se izgubljamo v breznu individualne nesolidarnosti in celo medsebojnemu komolčanju, kar nas spet izza hrbta ropa enakovrednega vključevanja v družbene sfere v primerjavi z zgodovinsko kronično bolj po skupinah povezanih moških. Homoseksualci bi se lahko česa naučili prej kot slej in se združevali na uravnotežen način, ki spodbuja vključevanje in predvsem povezovanje v širšo skupnost, ne pa izolacijo z živahnimi razpravami ob okroglih mizah prepričanih s prepričanimi. Sicer sindrom tudi naših kulturnikov, zato morda celo nihče ne škodi homoseksualcem za dosego njihovih ciljev bolj kot intelektualci iz lastnih vrst z globoko zažrto ideologijo veličastnega monologa.

Homoseksualci bi se sebi na ljubo lahko tudi izogibali posiljenemu ekshibicionizmu. Ja, ljubimca se držita za roke, poljubljata itd. Ni razloga za sramovanje. Kar pa nima veze z ekstremističnim zganjanjem seksualnih cirkusantskih orgij v javnosti. Tudi heteroseksualci zganjajo takšne cirkuse, medijsko celo izkoriščajo pojme erotičnih atributov na vsakem koraku in zamegljujejo vsebinsko bistvo, se radi branijo homoseksualci. Ja, res je. Ampak enake posesivne zlorabe erotike v parku ali po medijih kasirajo očitke javnosti. Vedno bolj. Razumljivo, da občutki nasilnega prepovedovanja spodbujajo histerično odzivanje. Osnovno vzgojno pravilo za otroke. Vendar homoseksualci ne izpadejo razumni, ko takšen primitivizem nesamokritično propagirajo kot tehten argument za izenačevanje s heteroseksualnimi primitivci. Izpadejo kot še ena sfera družbe, ki si neznosno želi prispevat k soonesneževanju že itak zastrupljene mentalitete.

Seveda manjko samokritike nikakor ni homoseksualcem specifičen hobi. S tem problemom urinirajo proti vetru vse možne skupine in podskupine z različnimi interesi, ki se bojijo, da bi kritika kakor koli onemogočala njihov obstoj ali razvoj. Bolj ko se neka skupina počuti ogrožena, bolj se lahko poglablja odsotnost samokritike, kar rezultira ravno v tistem, česar se najbolj bojijo. Hendikepi in hibe se nenadzorovano poglabljajo in sprožajo še večjo silo upora, občutki ogroženosti pa se lahko stopnjujejo do bizarnih anekdot, ko vsaka najmanjša pripomba pomeni diskriminatoren napad, kar se včasih tudi zlorablja za obrambo še tako blesavih ciljev. Ne, nisem se kisala nad večerjo, ker si gej, ampak ker si jo preprosto prismodil. Tudi najboljšim se lahko zgodi.

ZARES ULTRA GOLOBIČ

Afera Ultra 2 (ali 3, 4 … kdo bi si zapomnil) se je s pomočjo našega tabloidno zapečenega kvaziresnega novinarstva, ki skuša nadomestit deficit raziskovalnega novinarstva, pametnega pa tudi, razrasla v ultra medijski puč. Tokrat sta si konkurenčni RTV Slovenija in POP TV kameradsko podajali pogačo. Najprej je RTV Slovenija poskrbela, da so na zaslone priromali lažnivi dokumenti, Kanal A jih je sila profesionalno razpihal naprej, potem pa POP TV prevzel vajeti divjega drhaljenja ob spoznanju, da je Gregor Golobič zavajal javnost v predvolivnem obdobju. Je 10,8% solastnik podjetja Ultra Sum. Prvotna afera lažnivih anonimk v zvezi z delovanjem Ultre je po logiki stvari in predvsem televizijam na ljubo poniknila na stranski tir. Gregor Golobič in direktor strateškega načrtovanja Ultre Miloš Urbanija sta jim z dokazovanjem o neresničnosti dokumentov dobesedno pod nos nanesla podatek, da je Golobič lagal o kapaciteti svojega premoženja. Joj, kako so se razveselili moralni novinarji. Niti zahvalili se jima niso za dobro opravljeno raziskovalno delo v svrho linča dobrega imena predsednika stranke Zares.

MEDIJSKI VZGOJNOIZOBRAŽEVALNI KOTIČEK

Medtem je vzgojnoizobraževalni medijski kotiček 24 urna trenja občinstvu predal fascinantno učno lekcijo. Zakaj sploh spremljamo tako vratolomno vreščečo tabloidno akcijo zaradi laži, ki ob vsej lažnivosti in manipulacijah na političnem parketu skozi leta in leta, izpade minornega značaja za občutek konkretne oškodovanosti državljanov? Premoženje je bilo prijavljeno Kosovi protikorupcijski komisiji … Torej? Primerov laganja se je kasneje s strani raznih komentatorjev v opomin zvrstila lepa doza. Od prepisovanja Janeza Janše, za katerega je prejel celo Večerovo nagrado Bob leta in se na pozive k opravičilu in vrnitvi nagrade odzival milo rečeno arogantno, laganja o obstoju razpisa za helikopterske prevoze, pa do Grimsovega znamenitega laganja, da za medijskim zakonom stoji skrivnostna četa strokovnjakov, pri čemer je kasneje, že daleč po referendumskem izidu obelodanil, da ga je spisal kar sam. Potem imamo verigo nedokazanih sumov na laži, ki bodo ob raziskovalnih profijih slovenskih sort nedokazane verjetno tudi ostale. Od slovite afere Depala vas, kupčkanja z Mercatorjem, afere Patria, izhajanje predvolivnih brezplačnikov sumljivega izvora, o katerem naj “vrhovni komandanti” desne opcije ne bi vedeli nič, pa do znamenitega “naj bi” reporterskega pisanja o Janezu Janši v času po izgubljenih parlamentarnih volitvah, ko Naj Bi bil vabljen na položaj generalnega sekretarja v zvezi Nato, kar je precej vplivalo na dvig ugleda in ohranitev položaja po izgubljenih volitvah.

Pametni medijci so učencem pred ekrani predstavili genialno filozofijo. Gregor Golobič je s stranko Zares predstavljal novo politiko, ki pristaja na verodostojnost in transparentnost, sam predsednik pa je še posebej ustoličeval lik politika, ki z močnimi argumenti, politično kuturo in držo moralnoetične presoje odlično parira kolegom. Izvedel je celo protitajkunski salto mortale, ki je rezultiral v spremembi zakonodaje in že udarila po nosu Infond Holding z apetiti po reprogramiranju kreditov. Drugi se večinoma s takšnimi ideali pač niso ubadali. Nauk pametnih medijcev:

Nauk:

Vrednost greha narašča premosorazmerno z zaslugami. Grehi so upravičeni do tolerance, če jih zganja toliko bolj serijski grešnik. 24 urnim vzgojnoizobraževalnim medijem bi bilo koristno zastavit vprašanje, ali se zavedajo, da s takšno mentaliteto propagirajo tezo, da se preprosto ne splača težit k popolnosti, saj bo tvoja glava padla za vsak madež, medtem ko bodo serijski svinjači z neprimerljivo večjo stopnjo tolerance do svojega svinjanja pač veliko lažje, hitreje in bolj množično rolali svet naprej. No, saj tako se tudi godi in očitno si zaslužimo socialno okolje, kakršnega zastopamo. Srhljivo!

PREMOŽENJE JE PA LE PREMOŽENJE

Ljudstvo je še vedno, logično, v še vedno fevdalističnem svetu, občutljivo na vprašanja v zvezi s premoženjem. Dan ima 24 ur, človekove zmogljivosti niso neomejene. Ljudje opravljajo poklice izrednega pomena. Poklice, ki jih vsi nujno potrebujemo, a v zameno ne dobijo človeku dostojanstvenega plačila. Baje si ga ne zaslužijo za razliko od neštetih takih in drugačnih trgovalskih komolčarjev, ki so si ob pravem času na pravem mestu in s podporo pravih ljudi nagrebli bogastvo. Nekateri si brez ljudstvu posebej koristnih zaslug, sposobnosti in vrlin kupujejo preskoke stopnišč tudi na politični poti in se še počijo direkt na največje prestole. Ti izpadejo v očeh zdresirano naivnega ljudstva celo bolj sprejemljivi od nekoga, ki stopnišče vsaj pozna in je vendarle že marsikaj pokazal na njem. Trumpi lahko bankrotirajo večkrat in se objestno še hvalisajo s ponovnimi vstajenji zahvaljujoč zavezniškim mrežam, da bi si le do grla in čez zapufani naivni siromaki očitali, da so si pač zgolj sami krivi, krivi tja do sudana, namesto se zavzemali za svoje pravice. Jah, logično, da so ljudje občutljivi na premoženje, čeprav večinoma še najmanj na mestih, kjer bi imelo smisel bit občutljiv.

MIKRO ALI MAKRO AFERA?

Kakršne koli afere v mikro ali makro smislu so ponavadi mnogo bolj zgovorne in pomembne v dogajanju okrog in po izbruhu. V primeru afere Ultra 2 gre Gregorju Golobiču še posebej na roko, da ga, kot se godi ponavadi, najbolj razbremenjujejo “krivde” za razkrito laž, slabovestni kamenjači. Največ kamnov je tako prozorno očitno fasal od ljudi, ki jim je zlahka očitat enake, hujše ali pa vsaj kakšne druge svinjarije, ki jih niso stale kazni, še najmanj tako radikalne, kakor jo zahtevajo za Golobiča. Osebno me razkrita laž najmanj fascinira kot samo po sebi umeven model zaupanja. Simplifikacije tipa “laž je laž” prevečkrat, kot marsikaj drugega, zlorabljajo brutalni primitivci sebi v prid. Pomembni so konteksti v namenih, ciljih in posledicah. In seveda ocene, ali gre za izjemen dogodek ali brezsramno pravilo nekogaršnje igre.

Zmagovalci kamenjalske akcije so pričakovano SDS, a si delijo zlato odlikovanje z Lojzetom Petreletom. Ko se lik tipa Pavel Rupar označi za primerek politične kulture in morale v kakršnem koli smislu, se vsako upanje na umevanje morale in etike konča in vsaka razlaga takšnega spoznanja, bi morala bit človeku izpod časti (tudi če bi Rupar premoženje prijavil Kosu!)! Na drugi strani pa se Lojze Peterle ponesrečeno zaplete v moraliziranje na podlagi izkušenj na evropskem parlamentarnem terenu. Spredava nam poučno zgodbico z epilogom, da v drugih civiliziranih državah ugledni poslanci odstopajo s položaja že ob samem izbruhu afere, celo v primerih, ko se kasneje izkaže, da se je zgodila po krivici. Seveda se je Peterletovo moraliziranje zaklalo samo, saj tudi njegovo seže le do klientelovanja s SDS. Janeza Janšo bi moral po svoji radikalni zvrsti morale že večkrat pozvat k odstopu, najkasneje pa ob aferi Patria. Čemu bi čakali na dokaze? Lojze Peterle je očitno precej, vsaj zaradi nedoslednosti, nemoralen človek.

STAND UP KOMEDIJE

V kakšen kontekst bi lahko umestili Golobičevo laž? Fleksibilnost pojmov je najbolje uprizoril njegov strankarski kolega Ivo Vajgl. Simpatična predstava. V razvedrilni tabloidni oddaji Trenja je izjavil, ko se je ravno pričkalo okrog Golobičeve situacije, da osebno nima nobene delnice, pa tako tudi skušnjav ne. Novinarje je sam spodbudil, kot jih je treba, da preverijo globino njegovega žepa. Že naslednji dan poročanje, da Zaresov nosilec liste za evropskega poslanca poseduje delnice v vrednosti 10.000 evrov. Kaj bo pa zdaj? Se bo odvila še ena burkaška gonja proti novemu lažnivcu? Verjetno ne. Kdo bo vzel nase breme klovna, ki zganja kraval nad avtorjem parodije? Čeprav gre z vidika formalizma, ki se mu trdobučneži in špekulanti tako radi zaprisegajo, za popolnoma enako dejanje. Laž je pač laž. Zamolčano premoženje je pač zamolčano premoženje, pa če gre za en evro ali milijon. Eh, pa vendarle fleksibilnost pojmov pleše svoj tango mimo zaznavanja militantnim koračnicam predanih razsodnikov. Prav tako ne bo uspelo naštevanje poslancev, ki so svoje premoženje v predvolivnem obdobju zamolčali. Ker so se “samo” izognili razkritju. Zakon o nujnosti obveščanja javnosti o svojem premoženju ne obstaja, vsaj zaenkrat še ne. Zakaj Gregor Golobič ni svojega premoženja preprosto zamolčal? Brez dvoma tudi zato, ker niti ne bi imelo smisla. V kolikor ne bi odgovoril, bi se novinarji verjetno pobili med sabo, kdo se bo prvi dokopal do podatka. Golobič je že vstopil nazaj v politični prostor z bremenom silnega zanimanja za njegove finančne prevrate, še posebej v povezavi z Ultro. V kolikor je želel zgradit trdnjavo pred ponovnim blatenjem, kot je izjavil, se je zlagat dobesedno moral.

Golobič je v predvolivnem obdobju ščitil podjetje, sebe in stranko. Vsekakor je šel skozi predvolivno obdobje kot osebnost, ki od delovanja v Ultri ni pokasiral nobene omembe vredne nagrade. Zdaj vemo, da je za vložek 2.500 evrov prejel nagrado v višini 10,8% lastniškega deleža Ultre Sum na Nizozemskem. Torej mu je še kako tudi v osebnem interesu, da gre Ultri poslovanje dobro od rok. Lahko je sprejeta Golobičeva razlaga, da realnega profita nima glede na tip poslovanja Ultre in da gre vsak cekin v novo naložbo. Kapo dol! A lastniški delež je na trgu vnovčljiv lastniški delež in kapaciteta se lahko povečuje ali pada. Golobič ima torej kljub vrnitvi k ženi Politiki še vedno razmerje z ljubico Ultro.

LOVKE MINISTRA GREGORJA

Ko je Gregor Golobič zasedel ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, je nenaklonjeno javnost že itak privzdigovalo s stolov, da Golobič namerava spet ali še vedno lobirat za Ultro. Njegova Ultra kariera se mi osebno ni zdela utemeljen razlog, da bi se Golobiču preprečevalo povzpet na omenjeno ministrsko mesto. Človeka pač zanima razvoj tehnologij in želi nadaljevat po poti, kjer se je že izkazoval, visoko šolstvo bo pa tudi lahko precej demarginaliziral. Super. A takrat še nismo vedeli, da je lastnik deleža v Ultri. Še bolj zoprno je, da se je dimna zavesa zgostila. Spet so zavihrali vriski ob informaciji, da se področje telekomunikacij in pošta selijo na Golobičevo ministrstvo. Ultrino področje poslovanja. Golobič je odgovoril, da ne gre za področje telekomunikacij, ampak elektronskih komunikacij, kar spada pod Direktorat za informacijsko družbo, ki je od leta 2004 na istem ministrstvu. Ministrstvo za gospodarstvo pa ostaja pristojno za Telekom in Pošto Slovenije kot gospodarski družbi. Prav. Samo po sebi lahko ni sporno. Ministrstvo za gospodarstvo itak vodi Zaresov Matej Lahovnik. Hec. Pa vendar. Lahko obrnemo ploščo. Kako bo, zdaj, ko je jasna slika o Golobičevi povezanosti z Ultro, minister šofiral naprej? Kako bo zdaj ščitil sebe, Ultro in stranko Zares pred šikaniranjem in blatenjem? Za posel, ki bi ga Ultra v okviru telekominukacij hipotetično lahko dobila, bo nastal spet vik in krik, da je lobiral in vplival na priredbo razpisa Ultri v prid. Bo vedno znova zapravljal energijo in čas z dokazovanjem v nasprotno? Pri tem vprašanje, ali so Golobičevi nameni čisti ali špekulativni, postane irelevantno. Možno, da bi se Golobič celo res želel dokazat, koliko distance do osebnih interesov premore. Kot je sam za javnost omenil, menda ne bi bil tako ultra predrzen in si tako preočitno obetal šušmarit. Vendar je tudi sam nekoč zrecitiral poučen “vic”: “Ta človek je videti kot raca, hodi kot raca, oglaša se kot raca, ampak ne nasedimo mu - on je res raca!” Mislim, da je skrajni čas za odločitev. Žena Politika ali ljubica Ultra.

ZAMENLJIV ali POGREŠLJIV

Gregor Golobič je v politični prostor zares vpeljal svež nezanemarljiv nivo komunikacije in smernic. Takšno vrsto politika Slovenija še kako potrebuje. Dejstvo je, da je v gnezdo tajkunovanja podrezal dovolj, da so se ose očitno hudo vznemirile, čeprav bi morala poteza predstavljat šele začetek. Dejstvo pa je tudi, da si je zabil avtogol, pri čemer je komedija okrog vprašanja laži najmanj interesantna. Ob tej aferi so novinarji padli na izpitu preverjanja podatkov, še bolj krvavo so pogrnili na izpitih vsebinske relevantnosti same razprave. Pridiganje o laži s 1. c. Pristranski komentatorji so uprizarjali balkansko veseloigro “Kad lud vodi zbunjenog!” Brez dvoma je res, kar je občutil Golobič, da se je drhaljenje sprevrglo čez mejo absurda. Izvoru absurdovanja se bo ravno Gregor Golobič lahko posebej posvetil, v kolikor ne bo odstopil. Pri absurdu, ki se začne pri Lukšiču in nadaljuje na Golobičevem področju. Pod Lukšičevo roko se še vedno kreirajo generacije enoumnih piflarjev, brez ustrezne sposobnosti prepoznavanja kontekstov, z nizko stopnjo bralne potrpežljivosti, ki znajo na pamet povedat, da je laž laž, razumejo pa premalo omembe vrednega. Če že ne zaradi drugega, bi moral Golobič vsaj zaradi simbolne vrednosti, poleg menedžerskih spretnosti, pri čemer je za znanost že priskrbel več sredstev, podrezat na vsebinsko področje. Ptiči čivkajo, nazadnje se je glasneje čivkalo v Polnočnem klubu o premalo koristnem šolskem sistemu pri nas. Da je v prvi vrsti sistem z maturo brez sprejemnih izpitov za razmah diletantstva okusen kot med za mravlje. Predvsem je bil pa okusen za rop stoletja. Sistem, ki je tlakoval teren za ropanje žepov študentov preko pričakovanega posledičnega razmaha izrednega študija. Kakovost razporejanja najbolj motiviranih in/ali nadarjenih za določen študij se je razprodalo za pohlep po dobičku. V našem prostoru vsiljevanje jalove ponudbe brez konkurence na žalost ni izjema, ampak prej pravilo in zgolj posledica neupravičene klientelistične mentalitete, zaradi kakršne je tokrat zagnal sezono lova lik Golobiča!

KOZLOVSKE SODBE

Marjan Kramar kot simbol urnebesnega nagrajevanja, kot uvodno opozorilo, da je ljudstvo proti. Ni pa edini in zelo verjetno ne najbolj pohlepen primer. Zato se mu verjetno ne zdi vredno niti zagovarjat pred javnostjo. Verjetno se počuti prej užaljenega, da je nastradal ravno on, ko je precirkuliralo na enak način toliko podobnih njemu in še hujših. Rupel je predstavljal simbol upora nezvestim in arogantnim. Upor bresramnemu monarhističnemu občutku nezamenljivosti, ne glede na težo obremenilnih argumentov na delovanje. In zdaj Golobič, kot lik nekoga, ki je lahko uresničeval potenciale, se izkazal za pametnega, sposobnega in iznajdljivega. A ljudstvo zanima, če bi mu šlo uresničevanje potencialov tudi tako gladko iznajdljivo, v kolikor ne bi imel močnih podpornikov, ki ne samo, da so mu odpirali vrata, ampak ga verjetno spremljali čez prag. Ljudi tako veseli, da se Golobič končno izkaže za neprevidnega. Velik del podpornikov se celo čudi, kako je lahko pogrnil na tako prvošolski fori. Jah, morda sploh ni vajen večje previdnosti, ker jo je redko potreboval. Morala v zvezi s klientelovalno mentaliteto je pri nas itak v vrtincu kaosa. Po eni strani se čutijo upravičeni do zavisti in metanja polen pod noge boljšim od sebe popolni diletanti na podarjenih položajih, po drugi strani se v s klientelovanjem zasičenem malem prostoru preveč upravičenih počuti ignoriranih ali celo posekanih. V takšnem kaosu najbolj padajo glave kakovostnim kadrom s privilegiji pod nogami. Ti imajo namreč največ zavistnežev nad svojo glavo. Zavistne diletante in zagrenjene ignorirane upravičence. Mobing viroza se v malem prostoru hitreje razraste in postane silom prilike sprejeta kot zdravo stanje, a simptomi se na ljudeh in slabih rezultatih poznajo kakor koli obrneš. Politika je samo obraz narave, z vsemi konfliktnimi situacijami v paketu, naše socialne sfere. Politika dela povsod. Tudi za štedilnikom. Med politiko za štedilnikom in politiko z velikim P poteka recipročen odnos simptomov.

Mr. GREGOR and Mr. ZOKI

Gregor Golobič je sicer obljubljal ukinitev šolnin. To obljubo bo v zdajšnjih časih ultra težko izpolnil. Lahko pa naredi vsaj kaj na področju visokega šolstva. Od Golobiča se ne pričakuje, da bo deloval samo v vlogi menedžerja, kakor se ne bi čudili delovanju Zorana Jankovića, ampak da bo uresničeval tudi tiste “ideale”, ki jih predstavlja kot lik modrosti zavezanega politika, ki stavi na dvigovanje mentalitenega, socialnega, in kulturnega nivoja. Naj filozofija ne obmolkne.

Izogibat bi se po mojem mnenju moral tudi pretirano jezni retoriki do opozicije in eksplicitno do Janeza Janše. V kolikor bo odgovor na vsak problem Janša, se bo njegova podoba osebnosti v očeh javnosti hitro zbanalizirala. Konkretne sodbe, od kod je ta konstrukt pricurljal medijem v roke, pa že itak niso nujno tako enostavne. Konec koncev je Gregor Golobič trn v peti tudi koalicijskim partnerjem, ki jim padanje priljubljenosti Zares prav tako koristi. Tam, kjer se častno stavi na pravo in pravno državo, na liberalno in demokratično usmerjen imidž z raznimi populističnimi akcijami, vse skupaj pa kronično čudežno dela v prid prenapitani kliki, medtem ko kronično prikrajšani ostanejo praznih rok, tudi če postane kakšna diskriminirana skupina zelo popularna. Je pa res, da so na najbolj komplicirana vprašanja, ponavadi odgovori najbolj preprosti.

“ŠE JE ČAS, DA IZVE, KAJ JE BOLJE: NAJ OSTANE ALI GRE …”

V kolikor bo Gregor Golobič odstopil, bo to brez dvoma v veselje opoziciji in velikemu delu politikantov na političnem in gospodarskem teritoriju, a slaba vest za stabilnost koalicije. Za koalicijska partnerja LDS in SD se je razlog za veselico že uresničil. Da se Golobiču in stranki Zares razmaje ugled in popularnost pri levo orientiranih volivcih. Radostna vest bi bila tudi za krajino hipokrizije, ki s floskulami o pozitivnih zgledih na ozkoglednih pamfletih o laži, kraji in drugih zapovedih sprožajo lažen vtis, da postaja družba bolj poštena, pri čemer se spet najbolj hahljajo sebični pohlepneži, ki pod lažnim vtisom pozitivnejše klime s še večjo lahkoto prefurajo svinjarije.

V kolikor odstopil ne bo, lahko šok afere uporabi sebi in stranki Zares v prid. Vendar samo s še močneje naglašenimi cilji Nove politike, v imenu modrosti, ki ne samo, da je morali in etiki podrejena, ampak jo odlikuje tudi modro prepoznavanje ustreznih oblik. Modrost se v imenu pameti ne hvalisa z živali normalnimi vzvodi preživetja od iznajdljivosti, agresije in predrznosti. Hmmm … Pravzaprav bi moral zares stopit v popolnoma Novo politiko, podobno, kot je na drug način izrazil drugo plat imidža Janez Drnovšek. Začetniške spotike se tudi kažejo podobno, kot so se v drugačnem slogu kazale na poti “slave pravičnega” pri Drnovšku. Golobič bi lahko nadalje začrtane namene izpeljeval bolj preudarno od Drnovška. Poziv je dobil. Z bolečo preizkušnjo, pa toliko bolj nedvoumnim sporočilom. Osebno sem za. Polaganje računov v vsakem primeru ne uide. Ob naslednjih volitvah ali pa še kako drugače. Kako se že reče? … Človek obrača, “gravitacija” obrne.

Blogosu in njegovemu uredniku bi se lahko minimalno vsak teden posebej zahvalila, da imam med hišnimi honoriranci poleg transparentnega kadrovalnega mozaika šovinizma, oglaševalskega snobizma, trivialnega blefa in cenenega politikantstva (razen dveh glav izjem) priložnost razbrat, v kolikor me premami mazohizem seveda, učinkovito dozo ničemur in nikomur koristnega nakladanja.

Tokrat je plemenit in kronično simpatičen (lahko preverite na fotki, da bolj prijaznega nasmejčkanega “medvedka” ne boste srečali kar tako sredi ulice) Marko Jenšterle spet zlorabil priliko, da resno, a tako prekleto sproščeno (lahko preverite v naslovu bloga, da ne boste ob mešanju štren kakšnega neiztrebljivega parklja spregledali znak Sproščena Slovenija! in se izgubili v enosmerni ulici) strelja kozle s prebrisano računico na razumevanje armad naivnih konzumatorjev. Marko Jenšterle je s prispevkom Avtorsko nasilje vendarle tokrat prekosil samega sebe in ni zgolj dolgočasen, ampak celo “provokativen”.

Marko Jenšterle se pritožuje nad klofuto Svetlane Makarovič, ki jo je prilimala Delovemu novinarju Marijanu Zlobcu in med drugim pohvali svoj kronično simpatičen značaj, kakršen meni osebno kategorično signalizira raje korak nazaj kot obratno, takole:

KAKO KULTURNIKI SKRBIJO ZA REKREACIJO?

“Naj že takoj na začetku zapišem, da obsojam vsako nasilje, še posebej pa takšno, ki se skriva za nekimi umetniškimi cilji. Ko je Vinci Vogue Anžlovar pred leti oklofutal ministra za kulturo Sergija Pelhana, je pri meni za vedno izgubil vse simpatije, čeprav ga je velik del kulturne javnosti slavil za junaka. Precej bližji mi je bil recimo spopad med Draganom Živadinovim in ministrom dr. Andrejem Capudrom, saj je Dragan iz vsega skupaj naredil prvovrsten happening. V tistem spopadu sem bil kot uslužbenec ministrstva seveda na strani dr. Capudra in ga v nekem trenutku spomnil, da je doktoriral iz nadrealizma, se pravi, da bo tudi Draganu lahko kos.”

Res blagor tako ponosnim nosilcem vrlin. Ne bodimo malenkostni, pa vendar … bolj ponosno bi vse skupaj odzvenelo, če bi avtor v imenu “politične uravnoteženosti” dodal še mnenje o (… hmmm … da izberem talca, ki bi še najbolj užgal … ni jih malo na razpolago …) na primer Niku Grafenauerju. Je bil zagotovo v tistih časih, ko so se razni Anžlovarji in Živadinovi pobalinsko pretepali po miroljubni kulturni Sloveniji, ki sicer poka po šivih od prikrite agresije in nedorečenosti, a pustimo “malenkosti”, prav tako na strani gospoda dr. Capudra. Pa me zanima, ali je v očeh Marka Jenšterleta enako tudi gospod Grafenauer za vedno izgubil vse njegove simpatije? Oh, prav gotovo, samo omenit je verjetno pozabil. Morda potrebuje osvežitev spomina, da je bil Niko Grafenauer kar nekajkrat popularen protagonist prepirljive tabloidne enodejanke, pa tudi s tožbo se je boril zaradi slavnega meta steklenice v tarčo iz mesa in krvi, magari v njem kreator avtorskega nasilja videl samo od uši naglodan hlod. Težko razume določene avantgardne načine športanja umetnikov, kdor se ni nikoli pobliže soočil s takovrstnimi popestritvami banalno rutiniranega vsakdana.

V bistvu se je razgretih anekdot med kulturniki v zgodovini popisovanja življenjepisov zvrstilo kar nekaj. Tudi na Slovenskem (pa če zveni še tako nelogično in povsem izven nacionalne prakse). Najbolj so popestrili neupravičeno duhamorna predavanja otopelih profesorjev književnosti ravno redke omembe raznih obračunov znotraj ceha. Včasih psovke in pretepi zaradi presilnih emocij ob “velikih” polemikah, s kakršnimi naj bi se bolj čustveno angažirano ubadali misleci vredni tega naziva, včasih zaradi odtegovanja pogače, včasih zaradi obrekovanja, včasih zaradi žensk, še večkrat, čeprav manj izpostavljano, zaradi moških … V vsakem primeru pa takšnih štorij nikoli nismo dojemali zaprepadeno v smislu aktivističnega poziva pod sloganom “Ustavimo nasilje!”. Tako blesav in konceptualno zaznavno nesposoben, kot mi seže spomin v najzgodnejše osnovnošolsko obdobje, ni izpadel noben prvošolček. Ločil je obravnavo finih intelektualnih ali ideoloških problemov od zaskrbljujočih patologij, kakršnim je bil morda podvržen tudi sam, naj ga je nalomil fotr ali starejšemu bratu počil lobanjo še zadet silak pred nočnim klubom, pa so se razni jenšterleti mnogo manj angažirali v tegobe tako prekleto nesofisticirane sorte. Seveda govorim o prvošolčku. Za kasnejše zmožnosti, ko otrok predolgo konzumira razne vzgojne (anti)prakse podebiljanja v imenu “prave” pameti, ne bi dala roke v ogenj, da sploh še umeva razliko med glavo in žogo na najbolj osnovni faktografski podlagi.

Zato me še toliko bolj razjezi simptom, ki ga osebno vpisujem pod slogan “Za dosego podmuklega cilja, sem pripravljen uprizorit modrovanje idiota”.

ŠKANDALOZNO RAZKRITJE! UMETNIKI SO IZVENZEMELJSKI OKUPATORJI NAŠEGA PLANETA, KI SE IZDAJAJO ZA NAVADNE LJUDI!

“Če največji umetniki s svojimi kritiki ne znajo obračunati drugače kot z udarci, le kaj potem lahko pričakujemo od navadnih ljudi.”

Osebno bi se ob serviranju tako izrabljene floskule pogreznila od nelagodja. Nekaterim, dandanes se takšni primerki množijo kot gljive po dežju, se očitno pač fučka. Marko Jenšterle se rad hvalisa s serijo srečevanj z raznoraznimi umetniki po svetu, gostovanji, druženji z gledališčniki in celo, heh, veste, jaz nisem kar tako, sem nekoč delal na ministrstvu za kulturo, pohajkoval z Marquezom itd. itd. ! Je celo svetovljan! Najbolj ga privlačijo področja divjega neobrzdanega “latino” temperamenta. Hahaha … Loči pa navadne ljudi od največjih umetnikov, je časten občan in razume pojem uglednih manir! In zdaj bi bilo treba “drvarju” razlagat, kar marsikateremu drvarju morda ne bi bilo razlagat treba, ker morda sploh ne bi bil tako prekleto antipatično navaden človek, kot bi kakšen ogvantan nadut navadnež morda z veseljem pričakoval, da niso vsi umetniki nikoli v zgodovini bili, niso in upam, da ne bodo samo na videz ugledni, okravatani birokrati z zgledno idilično družinico in nedeljskim obiskom jutranje maše na programu. V kolikor bi se umetnost navezovala samo na izraz enega “zglednega” profila človeka, bi lahko počasi s književnostjo v imenu tradicije začeli kurit že pozabljene kamine ali si ob recesijski krizi brisat usrane riti, da malo prišparamo na nepotrebnih izdatkih. Umetnik ni policaj, je pa lahko tudi policaj, ampak lahko je tudi kriminalec. Čar umetnosti je ravno v tem, da nam odpira možnost prepoznavanja in dočutevanja različnih zgodb, različnih filozofij, slogov in karakterjev s strani avtorjev, ki so nadarjeni in znajo svojo nadarjenost transformirat skozi sebi ustrezen slog. In umevanje povezanosti ustvarjalca z njegovim delom nikakor ni samo po sebi umevno enostavno, v poenostavljanju večinoma popolnoma zgrešena misija, je pa človeku edinstven vreden izziv pri vzpostavljanju lastnega odnosa do sveta. Zato je enako zanimivo prebirat tudi biografije, v kolikor so mojstrsko zapisane ali poustvarjene (za Stefana Zweiga smo v šoli komaj slišali, če sploh).

Seveda pa zaradi butalskoidnega purističnega odnosa do umetnosti in umetnikov še danes ni niti najmanj zanimivo poslušat o njihovem življenju in vplivu na njihova dela po naših šolah. K temu dejstvu še pripomorejo razni pamfletarji, ki se kitijo z referencami poznavalcev scene, in podpihujejo zategnjen, moralizerski odnos, ki radikalno bremza možnost razprave na podlagi doumevanja in presojanja sporočilne vrednosti stvaritev. Postavljajo se bariere v imenu sodb! Še danes se ukvarjamo z blesavimi pavšalnimi vprašanji, zakaj učencem prikrivajo ali jih z zadržanostjo informirajo o kakšnih moralno sumljivih osebnih lastnostih umetnikov. Še danes se nekateri učenci počutijo pravi tajni agenti ob neverjetnem razkritju, ko šušljajo, da je bil Prešeren Samo pijanec. Ta glavni frajer pa med odmorom obvesti naivne sošolce, da je bil tudi kurbir. Olala! Pa so ga zalotili, da ni tako prekleto božji, kot ga častijo! Najbolj napreden se spravi listat Henryja Millerja, ker je slišal, da se v njegovih romanih veliko fuka in, spet olalala, celo preklinja. Revolucija! Listanje ga hitro mine, ker pogrunta, da je o fuku lahko prekleto komplicirano brat. Brane Kastelic v Anteni popisuje opičnjakom bolj razumljive prigode. Pri tem spoznanju večinoma tudi ostane. Tja do osemdesetega leta, z zgodovino sila revolucionarnih duhovnih prevratov. Razpad zakona, serijo slabih fukov in par čezplotnih propadlih tantra poskusov, klinično diagnosticirano impotenco, nekaj partij golfa in spoznanje, da so odrasli ljudje resnično takšni in še večji z utvarami in lažmi obsedeni kretenoidi, kot so se mu zdeli, ko je bil še po varnosti hrepeneč otroče.

CVET NAŠE BODOČNOSTI OHRANJA KONTINUITETO Z UPOROM VESOLJCEM IN ZAVRAČANJEM NJIHOVIH STVARITEV

Na eni strani se servira floskula, da dela umetnikov ne bi smeli enačit z njihovim življenjem. Tako naj bi se obvarovalo stvaritve pred avtomatično negativno nastrojenostjo javnosti, v kolikor umetnikov življenjepis vsebuje kakšne pikantne kontradiktornosti (pa ravno te bi morali z največjim užitkom raziskovat in jih spoznavat v svoji večplastnosti). Po drugi strani pa floskula nikoli ni in ne bo uspela v svojem namenu, ker je še takšnemu Kekcu in še tako slepi Mojci jasno, da nekaj ne štima. Novi in novi učenci se vedno znova počutijo prej ogoljufane. Stalno morajo sami nekaj raziskovat, čeprav ne znajo (in to pač počnejo na svoj način z večinoma neuigranimi pristopi in vzvodi). V arogantne, otopele in materialistične klinično sprejemljive psihopate jih vzgajajo bolni potrošniški plehkosti zapriseženi mediji, ki pa se za svoj možganskopralni cilj mnogo bolj potrudijo. Učenci so ponosni, ker znajo povedat, katero je glavno mesto ZDA. Znajo povedat še marsikaj več. Vse o življenju, padcih in vzponih Britney Spears in najnovejših modnih smernicah za prehodno zadovoljivo kurbanje čez težko pričakovan vikend. Večina je misic in mistrov. Tiste misice, nad katerimi se vsako leto znova zgražajo ta pametni, niso nič posebnega. Njihovi zagovorniki, ki jih tržijo, imajo prav. Vse so pridne in izobražene. Uspešno opravile šolo in se vpisale na fakulteto. Mhm. Točno tako. Takšne so kot večina ostalih. In kaj lahko pričakujemo od njih? Brez dvoma nič. Pa kaj! Saj je Marko Jenšterle tudi mister in Eva Irgl mis, čeprav se nista prijavila na lepotno tekmovanje.

Cvet naše bodočnosti misic in mistrov bodo, kot smo že vajeni, težko razumeli marsikaj. Težko, ja, bodo tudi razumeli, da se umetnik velikokrat “odloči” postat umetnik, ker je bolj subtilna oseba glede na povprečje, pa ravno zato toliko bolj prevodna. Velikokrat na videz usekano in neznosna prevodna. Ni panike. Med srfanjem po internetu in branjem plehko stipkanih izpovedi brez omembe vredne slogovne in vsebinske refleksije, med njimi tudi znanih medijskih osebnosti, bodo morda naleteli tudi na Marka Jenšterleta. Ta ima reference in jim bo predložil, kaj je vredno obsodbe in kaj ni. Mi smo doba poročanja, pamfletov, trenutkov resnice in reklamnih oglasov. To je vrhunska umetnost. Ogvantani naparfumani smrdljivci, ki dovolj spretno promovirajo svojo plehkost, agresijo in piarovsko artikuliran pohlep na razne taktizerske bolj po mobing moderne načine, pa so naši vrhunski umetniki. Pojem zgleda.

VESOLJCI OPREDELILI FIZIČNO NASILJE ZA AVTORSKO DELO. OBETA SE PARLAMENTARNA DISKUSIJA O MOREBITNEM PREDLOGU ZA SPREJETJE NOVEGA ZAKONA! IDEJO PODPIRAJO NEKATERI POLITIKI IN CELO ŠPORTNIKI.

Marko Jenšterle pametno že na začetku zapiše:

“Ko se fizično nasilje opredeli za avtorsko delo, potem je res hudo. Le koliko slovenskih žena trpi zaradi avtorstva njihovih mož? Po poročanju dnevnika Delo je Svetlana Makarovič v ponedeljek na cesti popljuvala in oklofutala njihovega novinarja Marijana Zlobca in potem izjavila, da je opravila “dobro narejeno avtorsko delo”.

Bolj je hudo, ko bojda pismen novinar očitno v določenih stavčnih zvezah ne prepoznava sarkazma ali ironije, kaj šele, da bi premogel kanček smisla za humor z zrnom nujno vsebujoče resnice v paketu. Zaplankan trdonja brez dvoma lahko razume stavek Svetlane Makarovič, da je opravila “dobro narejeno avtorsko delo”, z zgražanjem. Ni pa seveda naloga Svetlane Makarovič v tem primeru, da mora prilagajat nivo in način svojih sporočil vsakemu zaplankanemu trdonji. To sploh ni nedolžen problemček, kar potrjuje kretenčkovanje ob sodnem procesu zoper pisateljico Bredo Smolnikar. Nihče ne more očitat sodnici, da ni izobražena, šment, kaj pa zdaj. V družbi, kjer mentalitetni in duhovni nivo drastično peša, se ne bomo vprašali o pasteh in pomanjklivostih naše vzgojnoizobraževalne sfere v širšem smislu, ampak bomo raje udarili gonjo proti raznovrstnim intelektualcem, umetnikom in drugim “čudakom”, da bodo svoje delovanje in ustvarjalne produkte podvrgli samocenzuri do mere “pravilnega” razumevanja vsakemu neuravnovešenemu bimbotu na ljubo.

V zgoraj citiranem stavku Marka Jenšterleta se sveti še ena bizarnost svetovnega formata. Ob stavku Svetlane Makarovič, ki ga je razumel še manj ustrezno kot Janez Janša veleslavno izjavo Woodyja Allena o seksu kot odgovoru na vse, se plemenitež dobrega srca sprašuje, koliko slovenskih žena trpi zaradi avtorstva njihovih mož. Pa to je za sesut se s stola! Pa res? Kakšna je razlika med umetniki in raznimi možmi raznih žena, ki prenašajo podplutbe njihovih avtorskih del? Mater, to je zdaj delikatno vprašanje. Predvsem zato delikatno, ker v tej zgodbi nimamo lika moža, ki buta svojo šibkejšo ženo, pa naj bi bil umetnik ali smetar. Imamo pa lik prepoznavne umetnice, ki je pobožala plečatega novinarja v zahvalo, ker je nekdaj do nje očitno izražal približno tako ganljive emocije kot Marko Jenšterle, Marko Crnkovič in podobni kalibri (opažam, da je Marko delikatno ime). To pa res že zaradi kozmičnega prekletstva obstoja določenih pojavov ni enostavno stoično prenašat, četudi se leta nekako trudiš ignorirat neizbežno! Mislim, da gospodu Zlobcu ne bo hudega. Zaradi prenekaterih za svojo rit zaskrbljenih komolčavih zlobcev ljudje na primer izgubljajo delo in še marsikaj. Bi zamenjali za eno klofuto na primer.

Po drugi strani pa bi lahko kakšen “buto” akt resnično ocenili kot omembe vredno avtorsko delo, še posebej če gre za improvizacijo na mestu, ki težko parira vrhunskemu režijskemu pristopu Davida Cronenberga. Glavca Zinedina Zidana me je vsekakor impresionirala do mere, da sem si posnetek vrhunca predstave ogledala v počasnem posnetku. Način, kako so podplati italijanskega nogometaša zapustili stik z zemljo v skoraj geometrijsko pravilnem loku, je vendarle poseben dosežek. Odlična dramaturgija in akcija protagonista, ki izrabi ustrezno priliko, da se izogne konkretni odgovornosti za poraz, ki se radikalno bliža in bi ga bolj bolel od izključitve iz igre. Raje samomor kot izguba časti. Zelo shakespearjansko. Le jedro servirane fabule je precej pokvarilo pozitiven vtis. Izguba živcev, ker kralju sovražno pleme jebe mater, sestrico in še hčer za postrani, je cenen, prežvečen in do izčrpanosti skomercializiran kleč. Malo slabše v konceptu je izpadel napad vročekrvnega Jelka Kacina s papirnato sabljo nad vročekrvnega Iva Hvalico. Pa vendar je prizor premogel zavidljiv element komike, ki je na Slovenskem podhranjen pojem, zato si zasluži vsaj dobro oceno, če že ne odlično.

Ker pa Marko Jenšterle te zvrsti umetnosti ne priznava, bi nam morda na tem mestu lahko predočil, kako se borit proti komercialnemu avtorskemu nasilju raznih klanovsko zaščitenih diletantskih tičev, ki svoje nasilje izvajajo s podtalnim šikaniranjem, aroganco, taktizerskimi diskvalifikacijami, neupravičenim poveličevanjem lastnih mikropodvigov na račun drugih … kar imajo pač na razpolago. Me zanima, kako se Jenšterle častno in zgledno bori na svoji poti, da se bomo vsi, ne samo umetniki, znali borit s svojimi “kritiki” (a tako se temu reče?). Trenutno imam tri ljudi na spisku, ki bi jih z veseljem na gobec, ampak ideja odpade. Budalo bi moja mišja pest kvečjemu prijetno požgečkala, potem bi si pa preko tožbe z mojim denarjem, ki ga nimam, privoščil še udobne počitnice. Svet zna bit pod težo fahidiotsko enoumnih fraz tako prekleto krivičen. Pomagajte vendar razpihat problem etike gravitacijskih razsežnosti, Marko Jenšterle! Če vam bo uspelo, se boste zagotovo zapisali v zgodovino kot vrhunski umetnik med umetniki, ki je znal še bolj vrhunsko obračunat s svojimi kritiki. Zenkrat je pa tale prispevek o avtorskem nasilju samo potuhnjeno nespretno servirano sprenevedanje za nič kaj moralno zveličavno utemeljen cilj.

Skriva se v naslednjem delu kratkega, a za vse uporabljene znake predolgega Jenšterletovega umotvora:

PREDSEDNIK DRŽAVE OKUPATORSKIM NEZEMLJANOM ZA AVTORSKO NASILJE ŽE PODELJUJE ODLIKOVANJA!

“Mogoče pa bi v smislu nadaljevanja avtorskega dela predlagali, da ji predsednik države dr. Danilo Türk odvzame Zlati red za zasluge, s katerim jo je pred kratkim odlikoval. S tem bi simbolično pokazal, da Slovenija ne podpira nasilja, še posebej ne takega, ki se izvaja v imenu umetniške svobode.”

Avtor se v slogu “cilj posvečuje sredstva” spet postavi v imenu svojega namena, računajoč na podporo naivne drhali, v vlogo popolnega kretenoida. Raje izpadem kreten, kot da bi se odpovedal cilju. Prepričuje nas, da pojma nima, zakaj je predsednik dr. Danilo Türk komu podelil Zlati red za zasluge. Avtor pojma nima, da tovrstne podelitve odličja ne igrajo vloge prvožogaške negativne sankcije za obnašanje v osnovni šoli. Avtor celo nakazuje mentaliteto, da bi moral morda učenec, ki se je stepel med odmorom s sošolcem, zavoljo simboličnega nasprotovanja nasilju, fasat pri pouku slovenščine cvek, četudi bi si v vseh ozirih zaslužil odlično. Tako naj bi se reševalo konflikte. Saj ne, da se precej podobnega ne bi ravno dogajalo, je pa katastrofalno, kakšno mentaliteto si drzne propagirat nekdo, ki se verjetno dojema za kulturnega posameznika in se je nekdaj celo sprehajal po ministrstvu za kulturo.

Avtor seveda tudi naklada, da se je zgodilo nasilje v imenu umetniške svobode. V imenu česa in zakaj se je to nasilje zgodilo, je pojasnila Svetlana Makarovič sama. Kar je pojasnjeval prejemnik klofute, je tudi pojasnil sam. Višek katastrofe pa je, kar si avtor tega prispevka privošči v imenu novinarske svobode. Viharni odpor do obravnavane avtorice in očitna nesposobnost za polnokrvno iskreno izražanje svojih blodenj in emocij. Večinoma ravno v tem grmu preži podlasica. V kolikor bi si Marko Jenšterle dovolil dat duška in uspel izpovedat, kar mu resnično leži na duši, bi mu morda uspelo sproducirat celo kaj slogovno žmohtnega in vsebinsko krvavega in poanta kritike na zgolj prvinskem nivoju strinjanja ali nestrinjanja bi izpadla pač irelevantna! To uspeva kakovostnim umetnikom.

SLOVENSKI KULTURNIKI - ASIMILACIJA ALI INTEGRACIJA!

“S posebnim užitkom bom zato v naslednjih dneh opazoval, kako se bo na dejanje Svetlane Makarovič odzvala slovenska kulturna javnost.”

… še zganja perverzijo od togote prežet pisar. Ja, razumem vas, Marko Jenšterle. Računate na zelo verjetno dejstvo, da morda vendarle ne obstaja nobena omembe vredna kulturna javnost, ampak se je namnožilo dovolj fašistoidnih uniformiranoumnih plehnatobučnih pridigarjev, ki se izdajajo za kulturne osebnosti. Celo za intelektualce. Zastopnike modrosti. Imate prav. Res so se prebudili in namnožili. Tudi jaz imam tak občutek. Morda me vara, morda tudi ne. Njihov odziv bi vam brez dvoma sprožil obilo užitkov, kar preveč, mnogo preveč pove o vas. (Vikanje ni bilo uporabljeno iz spoštovanja, ampak zaradi nujne notranje potrebe po vzpostavitvi distance.)

Problem pa spet sploh ni nedolžen. S strani kulturnikov namreč zadnja leta vlada mrtvilo. Odkar so se Svetlana Makarovič in redki podobni dušebrižneži zaslužno utrudili razgrajat z bolj rednimi intervencijami nad družbenimi anomalijami, ostali čakajo, da jih bo morda kdo kaj vprašal. Ne čutijo nikakršne nuje po odzivnosti na družbo, ki ne želi in nikoli ni želela njihov intervencij, še manj prosila za gnjavažo. Očitno se ne počutijo več pomemben člen vpliva na javno mnenje. Ko nastopi redek trenutek stika z javno komunikacijo, od pogrebščine dolgočasnih razprav o prežvečenem skoraj zaspimo. Če ostanemo budni, preklinjamo. Omizja na temo kulture so najbolj brezkrvni dogodki na programu. Naše kulturne oddaje so plesnive, zastarele in suhoparne. Vrhunec zanimanja predstavlja plejada lepotic v sterilnih oddajah, ki pa žal sterilno tudi poroča o dogodkih. Ne vem, kaj hočejo dokazat. Da so tudi lepa dekleta lahko pamentna? Škoda, ker tega ne dokazujejo. Brezosebno prebrat dolgočasen sestavek zna pač vsaka tepka. Misice, ki odgovarjajo na bojda prezajebana vprašanja za njihov potencial, izpadejo z mučnim mencanjem vsaj žive in avtentične. S časom sem se po kulturnem molku začela perverzno otroško veselit neznosnih testoteronskih prispevkov Mića Mrkaića. Vsaj nekomu je bilo mar. Kakor koli že. Pa se je še on naveličal prepirat z nikomer. Zelo redko se ljubi Mihatu Mazziniju še kaj natrosit. Čemu? Nazadnje, ko je nadrobno in s plazom argumentov razburil kliko podeljevalcev literarnih nagrad, sem komaj čakala odziv. Živahno razpravo, morda omembe vredne protiargumente, za kakršne bi se moral izzivalec vsaj z eno kocino na bradi potrudit pri spodbijanju. Dobil je odziv. Nobenih protiargumentov, ampak neko jamranje o zavezništvu med pisatelji. Neke pubertetniške floskule, kako grdo je, da kolegu ne privoščiš uspeha in torej nisi raje tiho, če imaš kaj za pripominit. In še kako so žirije pač relativen pojem in ima vsak svoje mnenje. Horor! Naši kulturniki besedičijo in relativizirajo pojem okusa na demagoškem nivoju Saške Lendero, ko zagovarja pred kritiki s PAČ drugačnim okusom svojo poezijo!

Morda je pa Marko Jenšterle vendarle uspel s svojim prispevkom na nekaj pomembnega opozorit. Da smo resnično prispeli do točke, ko kulturniki v očeh javnosti igrajo samo še vlogo tipa družbeno marginaliziranih romskih otročičev, za katere nočemo niti slišat, da obstajajo, oni so se pa tudi sprijaznili, da je bolje, da se o njih sliši čim manj. Tako se bodo lažje zavezniško potiho stolkli za skorjo ali pa si prijateljsko nekako razdelili nekaj razpoložljivih cekinov. Kajti zvonovi zahrumijo samo, kadar prekršijo osnovne disciplinske norme. Tako so se “disciplinirali”, da jih še fehtat ne vidim več pred Prešernovim spomenikom. Morda je Marko Jenšterle sprožil nadpovprično zanimivo inspiracijo za debato, ki bi lahko nosila naslov omizja “Slovenski kulturniki - asimilacija ali integracija?”

Hvala hrvaški televiziji, ker je normalna in mi je omogočila tudi ogled koščka sicer prestižnega šova, ki so ga na veliko presenečenje v Moskvi predstavili ob tej priložnosti. Slovenska televizija je namesto spektakla privoščila svojim gledalcem osem minut reklam. Pfej!!!

Norveška slavila po pričakovanjih. Dečko je prepričal očitno dovolj široko javnost in žirije, da je zmagal na polno in čez, celo podrl rekord. Odličen performans pač. Dovolj dober, žmohten in ustrezen komad, pod katerega se je od a do ž tudi sam podpisal, in predvsem izvedba v celoti. Rahlo razmajana angleščina je popolnoma sovpadla s poanto “pravljice”. Iznajdljivo. Fajn, res fajn. Dodajam povezavo do nekaj malo drugačnega v izvedbi seksi “srnjačka” Alexandra Rybaka za pookus in še simpatičen intervju (angleški podnapisi) o njegovi poti od malega do danes.

Žirija je letos očitno poskrbela, da so se bolj upravičeni vseeno uvrstili malo bolje, kot bi se sicer v primerjavi z nastopi, ki jih ponavadi raje nagrajuje raja. Tako je odšel verjetno precej razočaran na post festum žur Grk, čeprav je še vedno kotiral visoko v prvi polovici. Norvežan je izpadel bolj zanimivo seksi. Definitivno pa so areno z najbolj povešeno surlo zapustili Finci, kar se je sicer pričakovalo, vendar ne v tako drastičnem smislu. Razočaran je bil verjetno tudi Danec s komadom Ronana Keatinga, ki je vseeno eden boljših od siceršnjih Keatingovih milijonsko nakladnih “jamranj” na svetovni sceni in sama izvedba je izpadla zelo dostojna. Ljudstvo in žirije so se tudi očitno naveličali klasičnohimničnega napeva nekdaj uspešne veteranke Eurosonga Chiare z Malte in so ji presenetljivo sporočili, da jo imajo čez glavo dovolj. Spodbudno.

Zaslužna podpora Islandiji. Dvomim, da bi brez uvedbe žirije pristala kar na drugem mestu. Precej više, kot bi bilo pričakovat, je prilezla tudi karizma in v vsakem primeru moralna zmagovalka večera Patricia Kaas za Francijo. Enako so malo višje priromale, kot bi verjetno sicer, Estonke. Na Albanko z neverjetno neokusnim scenskim nastopom bi ljudstvo verjetno v finalu pozabilo, tako se je pa vendarle izvlekla malo bolje od najslabšega. Presenetljivo se je na enajsto mesto uvrstila tudi Rusija z “zanimivim”, a za širšo javnost prej neprivlačnim pristopom Ukrajinke Anastasye Prikhodko.

Vendar pa žirije, ofkors, niso popolne in so najbrž po državah zasedali stolčke takšni in drugačni patroni, zato je včasih kakšna dvanajstica še vseeno preveč presenetila (1 x Romuniji?). Pri nas so bili pametni tudi Anžej Dežan in razni vlašiči, ki sicer skrbijo, da se naša gnila scena popularne glasbe ne premakne iz greznice. No, ampak k skrajnostim malo kasneje. Žirije so na primer vseeno spustile na tretje mesto Azerbajdžanca, kar je milo rečeno smešno pretirano za tak štanc, čeprav ga obvladata, ampak še vedno je samo štanc, zelo pri dnu pa so pustili Litovca, ki za ESC publiko ni ponujal atraktivnega komada, vendar je predstavil spodobno pesmico in jo še bolje izvajal, povsem primerljivo in še več s svetovno sceno, v tem žanru seveda. Zelo so povzdignili tudi Anglijo, ki se je bahala z mjuziklmaster zvenečim imenom avtorja skladbe (Andrew Lloyd Webber). Bohnedaj, da bi si žirije drznile morda užalit tako veliko ime. Bi jih blatil še deset let po celem svetu. Seveda. Zanimal bi me rezultat, če bi bil podpisan “Zlatko Mutivodič”. Pesem je sterilna za bruhnit na porcelanast krožniček, pevka prav tako zelo harmonično sterilno doterana in brez karakterja. Šlepanje na piflarsko perfekcionističen kliše in glamur brez duše v vseh ozirih. Zelo profesionalno in zgolj to in “I hate it!”

Letošnje finale Eurosonga Sloveniji ne sporoča nič dobrega, ker očitno ne postaja iz leta v leto slabši, vedno bolj zgolj kičast, morda amaterski, ampak obratno. Vokali so bili itak večinoma nadpovprečni. Spremljat in zaznat je bilo možno marsikaj, kar bi si na naši protežirani pop sceni lahko samo v sanjah želeli doživet. Nekaj več okusnega kiča. Seveda gre večinoma za produkte na prvo uho in oko. Logično … blablabla … S takšnimi izjemnimi spoznanji se res ni pametno posebej pametne delat. Pametneje je izkazovat pamet ob z resnostjo obeleženih priložnostih. Takrat, ko morda kaj kičastega ali politikantsko “ljubkega” smukne skozi sito Prešernovega sklada in moramo poslušat idotske za lase privlečene obrazlage bojda pametnih ljudi. Na primer. Na področju kiča, ki ga ljudje za več radosti do življenja tudi potrebujemo, smo pa veseli, da do ušes in oči kaj okusno kičastega priroma. Ne verjamem seveda, da Slovenija ne premore odličnih in ustvarjalnih izvajalcev na področju popularnih viž … hmm … celo s karizmo. Prekleto zlahka pa verjamem, da jih … hmm … kakšne vaške mafijske amaterske mreže ne spustijo h koritu, ker sami niti sodelovat ne bi znali z njimi. Pravzaprav bi izgubili posel čez noč, ker jih nihče na svetu, razen naših “misic in mistrov”, ne bi želel, kaj šele potreboval. Obstaja kakšna preiskovalna komisija tudi za razhajkanje tega področja na Slovenskem mogoče?

P. S. 1: Peter Poles, letošnja fora je bila skoraj tako dobra kot naši nastopi na Eurosongu. To vrsto nadležnosti težko kdo na svetu “pošteka”, kaj šele, da bi izpadlo duhovito. No, saj, zelo avtentično.

P. S. 2: Quartissimo so v polfinalu pristali na šestnajstem mestu. Prejeli so 14 točk, za uvrstitev v finale bi jih potrebovali 60.

OOOOH … SPET TO SRANJE OD KIČA … OOOOOH, KJE SO STARI ZLATI ČASI POPEVKE

O Eurosongu tako z veseljem kaj napišem. Res. Predvsem zato, ker živim v državi, ki protežira pop sceno, ki ne dosega niti najslabšega možnega ekscesa na Eurosongu. Še raje pa zato, ker v taisti državi verjetno bolj kot kjer koli po svetu tako aktivno nad Eurosong šovom vihajo nos prenekateri t.i. intelektualci. Pač skrbijo, da ne bi kdo podvomil v njihov izbran okus. Pri tem pa bolj blesavo ne bi mogli izpast. Iste pamflete trosijo tudi bimboti, da bi izpadli na prvo žogo bistroumnejši, kot so in tako pristanejo vsi v isti brezvsebinski kahlici. Na Eurosongu je namreč povprečje skladno s trendi povprečja svetovne pop scene in prav tako se med podnom znajdejo tudi nadpovprečne izjeme. Skratka … Madonna je milijonkrat preplačano sranje od sranja. Trženo ime, samo kretenoidom sprejemljivo, zakaj in v imenu česa. Na Eurosongu se pa pač pojavljajo tudi razne mlade “madonne” iz državic, ki promocijsko ne morejo kotirat tako široko na trgu. Najde se pa celo kaj boljšega. Predvsem je pa zgražanje nad Eurosongom od Slovenca kvečjemu patetično dejanje, ker se vedno lahko mnogo bolj zgraža na protežirano pop sceno na domačih tleh, kar bi bilo narodu tudi mnogo bolj koristno! Zgražajo se lahko nad vsem omenjenim samo redki slovenski kakovostni bendi, ki bi jim bil nastop na Eurosongu izpod časti, čeprav je tudi takšna poza v bistvu hecna glede na okoliščine. Privoščijo si jo zlahka Britanci, včasih (letos) si je še Francozi ne … Skratka … ne razumem. Če si dober, si dober. Na travniku, Eurosongu, v garaži ali pa v Hali Tivoli. Če prodajaš sranje, je sranje tudi v Cankarjevem domu. To bi moralo bit predvsem intelektualcem jasno, razen če to v bistvu stvari niso in se tudi sami prezlahka mečejo na fore ničvrednih embalaž.

Še bolj me vsako leto zabavajo pametnjakoviči, ki vzdihujejo za starimi časi. Češ, kako je Eurosong nekdaj nekaj pomenil, oh, danes pa takšna plehkoba. Potem sledi še vrhunska izjava v stilu: “Kje so tisti časi, ko si na Eurosongu slišal Abbo.” Hvala za smeh. Večjih smetovalcev od Abbe si je težko zamislit. In to v časih, ko je sicer res precirkuliralo veliko zavidljivo užitne popularne glasbe. Koliko nedolžnim otrokom so pokvarili osnovni smisel za posluh z enim za kurz aerobike spremljevalnim komadom, ki so ga skopirali v sto različic, da se jih “nedolžne” duše le niso prehitro znebile. Predvsem najslabše, kar se na Eurosongu lahko zgodi, ima šanse za preboj na svetovno sceno popularne glasbe. Abba … in kakšna lajnarka sicer ene kvalitetne balade, a spet v tisočerih kopijah, Celine Dion. Ko se poroči z dedkom veleproducentom seveda.

Stare čase nasplošno Slovenci težko prebolevajo. Važno, da so stari. Važno, da se nič ne spremeni, nikamor ne premakne, da splesni in se razgradi v lastnem soku. V to kategorijo cviljenja pade tudi tožakanje za čudovito dobo slovenske popevke, dobo, ko je tradicionalna popevka furala monopol tudi na Eurosongu. No, saj tudi takrat nismo nič pretiranega dosegli v primerjavi z drugimi in tudi takrat, enako, se je slišalo veliko brezveznega in pač nekaj biserov. Ampak trendi so šli naprej. Hvala bogu. Najbolj zaprti in narcisoidni narodi so se s tem dejstvom najtežje sprijaznili. Na primer Italijani, ki še vedno preklinjajo, ker nikogar, razen njih, ne zanima več San Remo. Zato so infantilno užaljeno izstopili z Eurosong festivala. Nekaterim Slovencem predstavljajo zgled. Mi bi tudi morali tako storit. A res? Zakaj neki. Če bi bili povprečno predobri za tisto sceno, bi se strinjala, ker smo preslabi, se ne morem. Saj ni nič narobe, če neguješ svojo “folkloro”, kot mi na primer slovensko popevko, ampak to je pač lokalni pozdrav tradiciji. In nobenega razloga ne vidim, da bi se pisala dobra besedila samo slovenski popevki. Niti ne vidim razloga, da bi bilo treba prenašat tako abotno slabe komade in izvajalce v frontalni liniji popularne scene, kot jih. Ta monopol amaterjev dopuščamo, cviljenje za starimi časi izpade pa beden izgovor za malo storjenega danes. Avstrijci so tudi izstopili z Eurosonga. Vedno so bili približno tako zanič, kot smo Slovenci. Zato niso pozitiven zgled. Obstaja pa celo zoprna povezava, ker smo si zelo podobni po duhu. Slovenci namreč nikoli nismo delili balkanskega duha, kaj šele temperamenta, ampak prej Avstrijcem sorodnega. Z našimi nekdanjimi brati smo imeli manj skupnega kot z Grki. V naš prostor so vnesli nekaj strasti. Bilo je dovolj za sklepanje zakonov, pri čemer je bila skoraj praviloma žena fuka izstradana Slovenka, mož pa strasten južni sosed. Če je šlo vse po sreči, je bil pri bajti dober seks, če je šlo po nesreči, pa puno tučnjave. Sicer pa je slovenski duh osterajharski, nemuzikaličen, planšarskopolkast, neupravičeno samozadosten, neerotičen, zaprt, nestrpen, formalističen, discipliniran, ljubitelj prilagodljivega povprečja in malokurčnih lovskih pohodov, zapit in dolgocajten. Kdo bi nas razumel, če še sebe ne. Kar se opazi na Eurosongu, se enako na vseh drugih, tudi na političnem, področjih. Če opazuješ in celo opaziš.

EUROSONG 2009 … mi pa tako majhni, brez podpore sosedov in … in …. uveeeeee ….

Gruzija je izključena, ker so se potrudili užalit velečastnega Vladimirja Putina. EBU je odločila, da skladba ne ustreza pravilom Eurosonga. Morali bi spremenit naslov in refren pesmi We Don’t Wanna Put In, ker po pravilih med tekmovanjem bojda niso dovoljena besedila, govori in kretnje politične narave (hehehe … pajade). Kakor koli že, v Moskvi verjetno najbolj nezaželena predstavnica se je raje orgiji odpovedala, kot da bi pokvarila edino foro, ki so jo sploh imeli na zalogi za vzbujanje simpatij.

Prvih deset finalistov ni presenečenje. Med deseterico se je uvrstila tudi mala Malta brez sosedov. To je tista državica, ki po logiki sprenevedanja najbolj meša štrene neupravičeno užaljenim Slovencem, ko, kot so vajeni tudi sicer pri mnogo resnejših in pomembnejših družbenih vprašanjih, cvilijo, da imamo premalo naklonjenih sosedov, premajhno diasporo, smo nasploh premajhni, miceni in najmanjši. Sicer bi s svojim podnom od podna med podnom, ki ga najbolj navdušeno podpiramo in z njim zastrupljamo narod, uspevali zunaj meja bolje. Še dobro, da ne uspevamo!

V finale se je uvrstila tudi Islandija, ki med hladnimi državicami definitivno ne nabere veliko naklonjenosti od skandinavskega trojčka, ki se med seboj pač podpirajo toliko, kot so si najbolj poznani po izvajalcih in trendih. Podobno kot sovpadajo okusi in poznavanje izvajalcev eks Jugoslovanov pač. Uvrstila se je tudi Bosna in Hercegovina, brez podpore Slovencev, Srbov in Hrvatov, ki glasovat sploh niso mogli. Ta podpora se bo torej v finalu zgolj še ojačala. Sicer so pa za finale preprosto prepričali dovolj široko občinstvo. Nič pa ni pomagalo Makedoncem (če bi Slovenci poslali Lango, bi lahko primerjali, katera dvojčka sta lepša) in Črni gori. Ker so bili preprosto preslabi, da bi jim bratska naklonjenost kaj prida pomagala. Poprock v makedonščini … No go! Enako že nekaj let ne pomaga Hrvaški, ki rije nekje pri dnu, za razliko od vrsto nekdanjih let, ko so kotirali vedno pri vrhu. Padec popiš prepričljivosti na Eurosongu, zanimivo, popolnoma sovpada z že večletno krizo hitmejkerstva tudi na Hrvaškem, kjer se zadnja leta šlepajo samo še na preživetih balkanskih forah odcvetelih starlet tipa Severina in stokajo po intervjujih, kaj neki je narobe zadnje cajte. Jebi ga. Kakor v nebesih, tako na zemlji. Letos pošiljajo vokalno megamočnega izvajalca, vendar etnobalado precej preživetega trenda. Srbi se bodo potrudili osmešit z nekim lokalnim afenguncem, ki jo bodo morda na vse kriplje poskušali razumet samo ciniki.

Letos je spet uvedena žirija in bo prispevala polovico glasov pri odločanju razvrstitve na lestvici. Juj, bo joka in stoka. Iz igre so izpadli tudi Čehi. Žalit so se spravili občinstvo s propadlim cirkusom, ki spominja na cigansko fešto, kakor si jo predstavlja kvečjemu kakšen “čeh”. Seveda so bili mnogo prepričljivejši v svojem namenu, kot bi izpadli prepričljivi naši Langa, v abotno poden slovensko sceno asimilirana začimba v obliki performansa Mance Špik, ki je lahko sprejet kot omembe vreden samo pri slovenski čudi, vključno z nekaterimi intelektualci, ki se na žalost kljub podcenjevanju tega evropskega šova oglašajo, ko je to najmanj potrebno in na način, ki izpade ravno zaradi intelektualnega predznaka in tožakanja po uglednem časopisju mnogo bolj tragikomično trčen, kot si je mogoče sploh zamislit povprečno trčenega butalca brez okusa. Ta se z okusom vsaj ne baha, ko strelja v meglo, ampak ga svojemu neokusu v bran pač relativizira. Naj liberalni intelektualci, če želijo samopromovirat svojo strpnost, raje propagirajo dobre romske bende. Ali pa naj kupijo vstopnico za koncert Lange, če jim je res tako všeč. V imenu doslednosti naj kupijo še vstopnico za drugouvrščene Čuke, ki jih je žirija na Emi prav tako odpikala za razliko od našega glasujočega ljudstva. Prvi po Emi zelo reklamiran kocert Lange je bil skoraj prazen. Od preko 22 000 glasov, zanimivo, se ni zdelo vredno udeležit koncerta v neki diskoteki niti bornemu odstotku glasovalcev. Oh, kako nenavadno, če ne bi poznali slovenske pregovorne hinavščine v imenu plemenitih načel. Langa so s koncertom kljub tako udarnemu blabla … privrženstvu slabo zaslužili, zaradi silne dobrote bi se pa po mnenju pametnjakovičev lahko še na Eurosongu brez potrebe osmešili. Nič novega in presenetljivega v naši krajini, ampak vseeno … Je treba bit res tako dosledno “lud i zbunjen” še ob vsaki pasji procesiji?

Prva deseterica:

1. Turčija:
Klasična turškofolk štanca s seksi na seks pozivajočimi izvajalkami, ki je ravno dovolj amerikanizirana, da pritegne. Čemu bi eksperimentirali, če gredo lahko vsako leto na ziher. In nič slabši niso od podobnih svetovno razvpitih izvajalcev. Isto sranje, samo da imajo Turki slabša izhodišča na trgu pač.

2. Švedska:
Operna “diva”. Po odlomkih sem najprej mislila, da imamo operno Dano International na odru, no, vendar ne, ni transeksualec, ampak na Švedskem in v svetu prepoznavna operna pevka. Po defoltu že same modernizirane izvedbe verjetno dovolj všečno.

3. Izrael:
Arabka in Izraelka prepevata, da bi šlo lahko tudi drugače. Se strinjam. Pretenciozen, a dolgočasen komad. V hebrejščini, arabščini in angleščini. To ni političen song. Ni pesem za ples. Nič v besedilu in kretnjah ne spominja na politično konotacijo, zato ustreza pravilom EBU. Eurosong je fantastičen šov. Lepo pojasni še takšnemu debiloidu, kaj se sme in česa se ne sme v našem tako političnem življenju, na katerem koli terenu že. Pazit je treba na svete krave in zadeve izvajat taktično dovolj leporečno, da ne vzbuja strahu, da bi lahko dejansko vzbudilo kakšne posledice, in hkrati dovolj prozorno, da se lahko formalno reče, kako vendarle nismo popolnoma ignorantski, pa je vse v redu. Volk sit, koza pa zaklana, a še malo živa. Pesmica za pozabit, ampak je zaradi politične konotacije požela očitno dovolj simpatij. Zeh.

4. Portugalska:
Nekaj cvili in ne razumem, kaj hoče. Pisan harmonika dolgcajt. Sama pesem in izvedba ima nekaj v sebi, ampak povsem osebno v tem primeru to preprosto ne pride do mene.

5. Malta:
Chiara je na ESC tretjič. Ziher je spet ziher. Enkrat je zasedla tretje, drugič drugo mesto. Pevka vzbuja ogromno simpatij, ker je zelo debela in se zaradi tega očitno ne sekira prav dosti. Na oder prihaja popolnoma sama, brez cirkusa, odpoje in pač gre. Odličen vokal. Viže, ob katerih tudi boljšim pevcem sicer skoraj poči žila na vratu, ona odpoje brez naprezanja. Izvaja pa vedno neprebavljivo dolgočasno kvazihimnično balado, ob kakršnih ne morem niti zaspat, niti ostat budna, postanem pa nervozna. Gre za tisto melodijo, ki najbolj tipično odlikuje nekdanjo Eurosong zmagovalko in današnjo ikono Celine Dion. Kakor koli, ob tem dolgcajtu zmore uživat veliko število ljudi, predvsem žensk v zrelih letih. Jebeš Titanic.

6. Finska
Letos veljajo za favorite. Tokrat so poslali štanco, ki je zapakirana in izvajana tako, da si jo ogromno glasovalcev želi večkrat slišat po radiu, ko se predolgo vozijo na šiht, še najbolj pa v diskotekah. Res pesem za ples. In ravno prav političen song. To dejstvo se razgalja predvsem v njihovem recesije se zavedajočem videospotu, ki je verjetno najboljši med vsemi. In feni Eurosonga, ki tudi glasujejo, si najbolj všečne videospote zarolajo velikokrat in se navlečejo na komad (z videospotom so se Finci že zelo potrudili za popmetalce, ki so kasneje tudi zmagali). Slaba plat medalje je edino v tem, da gre za štanc, ki se ga bo do finala že marsikateri eurosongfen naveličal. Naklonjena pa posebej verjetno ne bo tudi žirija, v kolikor bo res strokovna. Gre namreč za hitič tipa nekdnjega zastrupljevalca svetovne pop scene DJ Boba s svojimi bejbami in wannabe repanjem. Komadu in predvsem nastopu dvigne ugled predvsem to, da na odru pač ne smeti s svojo tragikomično aerobiko Dj Bebo, pardon … Bobo.

7. Bosna in Hercegovina:
Skupina Regina izvaja z Bistro vodo tisto, zaradi česar je marsikomu žal, da je Jugoslavija razpadla. Kje so ti žilerezajoči komadi, ki te sredi noči pijanega ruknejo v ekstazo, da kruliš kot ranjen volk za šankom. Odlična izvedba, pevec premore močno prezenco, apelira na vtis, da bi bilo fukat z njim morda lahko nekaj izjemno katarzičnega, scenski performans je elegantno ležerno dodelan. Vse pa je tudi precejšnja kopija že odlično uvrščenega Hari Mata Harija. Komad se začne povsem Lejlasto, kasneje se prelevi v nekaj bolj armijsko himničnega kot ljubavnega. Scenski nastop je skoraj kopija Harijevega. Od sprehajanja po odru do belih oblek. Kar se izvirnosti tiče, se torej niso posebej potrudili, so se pa potrudili, da bo že preverjena formula vsaj še enkrat približno užgala. In to ni političen song. Naj vas ne zmede mahanje z rdečimi krpami po odru, še manj galone rdečih zastav v videospotu. Nima veze z nostalgičnim izbruhom po socializmu, ampak … hmmm … gre za pesem, ki govori o revoluciji ljubezni. EBU se strinja. Putin tudi. Vsi pozornosti “vredni” zadovoljni.

8. Romunija:
Trendiritmičnen song za ples. Res zelo povprečno, samo pevka je lušna.

9. Armenija:
Razgrajajo, tako da si jih zapomniš, tudi če si tega najmanj na svetu želiš.

10. Islandija:
Klasična popiš romantična balada, ki se že prvič lepo usede v uho. Lepa princeska ne more verjet, ali je res, da je konec. V tem nastopu je vse lepo in žalostno hkrati. Kot na grajskem stolpu iz sladkorčka, kamor je ujeta nesrečna princeska, ko jo je nevrednež naziva princ nemarno pustil na cedilu. Suvereno in tankočutno izveden nastop blondinke, ki na prvi vtis daje občutek, kot da sigurno ne spravi od sebe nič omembe vrednega. Na koncu koncev vse skupaj izpade čisto, preprosto učinkovito in profesionalno. Lepotička pa zadevo izpelje brez posebnega naprezanja. Šik!

Druga deseterica (zaenkrat 5 predvidenih za finale po mojem mnenju):

1. Grčija:
Grčija ponavadi streže disko in/ali latino ritme, ki ima nasploh ogromno publike. Tokrat Sakis Rouvas. Vse, kar mora znotraj takšnega koncepta in cilja štimat, štima. Nič slabše od ameriških plejbojevskih afenguncarij z enako opore potrebnim vokalom. Mega zvezda v Grčiji. Seveda tudi maneken, kar je takoj jasno. Metroseksualna viža, ki ima precej bejbik in homoseksualcev pod sabo. Ves komad je en sam seks na eks, poziv na burno noč. Na Eurosongu je že nastopil in pristal na tretjem mestu. Velja za favorita. Brez žirije. V enakem žanru je nekaj podobnega hotel doseči na Eurosongu naš Anžej Dežan. Samo za primerjavo, kako nikoli ni tako odbijajoče bit plehek, kot je odbijajoče poskušat bit nekaj, kar nisi.

2. Norveška:
Favorit. Tudi moj osebni. (Poleg Francije, ki gre direktno v finale. Francozi so poslali kar Patricio Kaas. Zaradi takšnih “precedensov” je med drugim tudi fajn gledat Eurosong. Ima svašta. Tako brez posebnih moderniziranih frizerij bo šanson Eurosong občinstvo težko sprejelo, vendar zna imet močnejšo podporo žirije.)

Sladki dečko iz renomirane glasbene familije, ki se mu pozna, da zavidljivo nažiga violino (in klavir), odkar je shodil. Tudi skladatelj in pisec besedil. V Belorusiji rojen baje čudežni deček Norveške. Odličen aranžma, simpa besedilo in sploh doseženo vse, kar je zadano v okviru. Nekaj posebnega v primerjavi z drugimi brez dvoma. Folk fešta. Mulc se očitno z violino na tem odru samo heca, ampak efektivno heca. Šopajo sto na uro. To bo na primer nastop, ki bi resno prizadel in potolkel našo Lango, v kolikor bi jo poslali. Gre namreč za podoben namen, razlika v doseženem učinku pa nivojsko nespregledljiva.

3. Azerbajdžan
Štanca z orientalskimi kolački. Težko, da ne bi prišli v finale. To se posluša na polno, le da ponavadi prihaja iz Amerike. Azerbajdžanski duet tipa Justin Timberlake in Kylie Minogue. Pevka se je dejansko tudi šolala v ZDA in pobirala celo nekakšne nagrade.

4. Ukrajina
Čist divja Svetlana Loboda. Vsaj od Ruslane dalje Ukrajina stavi na svoje Ukrajinke, zasedajo visoka mesta in vedno si jih zapomniš še bolj po imenu kot po songu. Kar koli že zganjajo, gre za demonstracijo tistega, zaradi česar med drugim Ukrajinke že po stereotipu zapirajo in odvažajo v kurbišča. Eksplozivna seksualne energije. Bučno in burno. Dušan Jovanovič je nekoč v enem svojih prispevkov zapisal (približno tako), da bi Slovenci najraje muze nagnali kar pred Prešernov spomenik, naj se gredo prodajat za drobiž. S tem je hotel opozorit na nesposobnost umevanja poante erotične igre. Nasploh vrhunski muza potencial moški že od pamtiveka na tak in drugačen način nasilno trpajo v kurbišča ali pa vsaj skušajo ponižat, da se ne bi tako zelo poznalo, če ne znajo in ne zmorejo. Še vedno. Na žalost. Zakompleksanim materam je prav. Seveda. Bi rekla, ko jih jebe, če ne bi imele skoraj tako močan monopol nad moškim svetom kot bimboizem nad množicami sicer. Ukrajinke je super gledat na odru, tudi če ni ravno nevemkaj za poslušat. Definitivno raje gledam in poslušam Ukrajinko na Eurosongu kot nesposobno na aparatih pri življenju vzdrževano Madonno.

5. Litva
Cenjen litovski pop izvajalec iz priznane litovske glasbene familije, ki je svoj prvi album izdal že pri dvanajstih letih. Mulc, ki res odlično izvaja tisto, česar se je tokrat lotil. Bolje od plejade Afroameričanov, ki nas sicer radi zelo uspešno in pridobitno dolgočasijo s podobnim žanrom v ouverdozah, če ne repajo seveda.

in še …

6. Hrvaška:
Odlično izpeljan nastop. Za nas ex Jugoslovane zelo prežvečena stara fora v konceptu, je pa vokalno in izvedbeno osupljivo močno. Hrvati so končno spet malo bolj v formi vsaj s kakšnim novejšim obrazom. Pohvalno.

7. Estonija:
Žlahtna in magična izvedba. Scensko prefinjeno. Zelo lepo. Verjetno bodo punce tudi ljubljenke žirije. Potolkle so med drugim tudi koncept in namen naših Quartissimo z Martino Majerle.

8. Moldavija:
Verjetno so dobili kar nekaj glasov tudi z Balkana. Za ljubitelje “trubaških” variant. Komad in koncept nasploh ne ravno izvirni material, vendar so folkloro odkravalizirali dobro. Pozabiš jih definitivno ne. In definitivno še en nastop, ki bi ponižal našo hipotetično Lango.

9. Danska:
Prijeten komad. Prijeten glas. Prijetna romantična izvedba. V bistvu je vse prijetno. Najbolj prijeten pa pevec za gospodične in gospe. Posebna nagrada za koketiranje s kamero. Nevsiljivo, ampak prebrisano učinkovito. Komad mu je napisal celo irski zvezdnik svetovnega formata - Ronan Keating - (linkan posnetek nastopa megalepotca Ronana Keatinga z verjetno zelo vanj zaljubljenim Eltonom Johnom … Džusi!).

10. Albanija:
Največje in edino presenečenje zame. Prej bi pričakovala v finalu Slovaško ali Poljsko. Zelo zelo mlada Albanka ima fenomenalno barvo in kapaciteto glasu. Pesmica ni slaba, prav dobra pa tudi ne. Ampak scenski nastop je bil pa nekaj najbolj ceneno nagnusnega, kar je bilo mogoče uzret. Poleg Nizozemcev, ki so bili abnormalno nagnusni že samo s komadom. Tolikšnega pomanjkanja okusa pa še Slovenci nismo uspeli nikoli sproducirat. Obupna baletkasta oblekica in nek stvor v modrozelenem “štumfu” čez glavo se je svaljkal po odru in se revice celo dotikal. Porazno. No, ampak očitno evropsko občinstvo odpusti tudi takšne neslanosti, če nastopajoči prepriča s petjem. Lepo.

IN ZDAJ JE SPET ČAS ZA CVILJENJE, KAKO SE SLOVENIJA NE GRE VEČ:

Vsi uvrščeni v finale so, žal, prišli v finale upravičeno in po logiki stvari. In drugi del je imel več močnih nastopov kot prvi. Polovico napovedanih sem očitno predvidela stoodstotno prav, zaradi logike stvari. Logika stvari v okusih in mejah verjetnosti pač obstaja (in nikakor po namišljenih diasporah, kot se radi zavajajo užaljeni Slovenci … tudi tokrat Srbom nobena diaspora ni pomagala in še marsikomu). Boljši od Slovenije, ki se nista uvrstili naprej, sta bili še Poljska in Slovaška.

Manjkalo je tisto, kar smo itak vedeli. Sam nastop so sicer malo izboljšali z nekim “Hej!” dodatkom, da je vse skupaj izzvenelo malo bolj udarno v predolgi “uverturi”. Če me spomin ne vara, tega prej ni bilo. Vendar pa je pevka na odru tako šibka, po prezenci, odsotnosti seksapila in vokalu, kot bi šlo za povprečno slovensko izvajalko. In ja, seveda je bila oblečena v še bolj bledo obleko, kot jo je imela na Emi. Pametno. Naj se bledo zlije z bledim. Prav. Jebi ga. Na Eurosongu ima večina izbranih izvajalcev zavidljivo močno prezenco in vokale in marsikateri imajo boljše komade, kot se rolajo sicer na svetovnem trgu najbolj popularne muzike za drhal. Ostali odpadejo. Ni bilo pa sramotno. Nikakor. Spodobno. Več bi po mojem mnenju lahko dosegel Samuel Lucas, vendar samo z verzijo v angleščini. Pa še dikcijo ima verjetno dobro, ko se je že klatil po Ameriki toliko let. Kakšne Klinčijeve na tem mestu ravno kontraproduktivne patriotske fore?