Simona Rebolj

LEDENA DOBA DEMOKRACIJE

Ko je Katarina Kresal nekatere novinarje očarala z izjavo o ledeni dobi demokracije, sem se na prvi vzgib celo strinjala, da je besedna zveza ocene današnjega stanja zelo posrečena. Sem se pa čudila razsvetljenju ministrice, ki bi lahko pomenilo kritiko nedemokratičnega kupovanja pravice do uveljavljanja pravice. A kaj, ko sama izvira iz megadobičkonosne odvetniške pisarne, ki je za dobro plačilo tako prekleto profesionalno pripravljena naredit vse, kar gre v dobrobit klientu s še tako škodljivimi ambicijami. Pomislila sem, da misli na ledeno dobo demokracije, v kakršni ljudje prihajajo kar z “vedrega neba” na eminentne položaje in si lastijo eminentne privilegije. Ampak … hmm … Ne, to se Katarini Kresal verjetno že ne bi zdela ledena doba demokracije, saj nismo niti slišali za njen politični obstoj, dokler se ni pojavila na položaju predsednice stranke. Morda je imela v mislih luknjaste zakone znotraj pravnega sistema, ki si jih lahko obkoritniki prilagajajo po koristi, ostali psi, bolj ali manj izbrisani, pa ne, kaj šele, da bi si lahko izborili pravico do kakšne morebitne upravičene odškodnine? Ne, motila sem se, imela je v mislih zaskrbljujoče protestne shode podhranjenih psov v državi. Katarino Kresal je tako zaskrbelo, da je takoj oplemenitila ministrstvo za notranje zadeve z nabavo pol milijona evrov vrednega vodnega topa v strahu pred popadljivimi zatravmiranimi zvermi in je morala za prihranek, ubožica, ubogljivim in marljivim psom celo znižat najnižje plače. Demokracija vrele dobe očitno. Čestitam za naziv Slovenke leta s strani neke babje revije, kjer svojim bralcem očitno ne ponujajo nič relevantnega v razmislek. Je pa res, da volivna gmota žensk in gejev ni zanemarljiva.

PSI BRUTALNO OZNANILI, DA SMO LJUDJE NA PSU

Odmevna zgodba o sodbi zlorabljanih napadalnih bulmastifov svojemu lastniku je predvsem zgodba o alarmantnem padcu osnovne etike, vesti, o škodljivem koruptivnem vedenju kot popolnoma sprejemljivem delovanju in s pravno pomočjo zaščiteni aroganci do življenj. V slogu nekega posrečenega anonimnega komentarja, da si z denarjem in vezami (dodajam: preko katerih se trguje tudi z uslugami in protiuslugami, da lahko ostane objestnost in pohlep odeta v cesarjeva oblačila pametnih in uspešnih), lahko privoščiš resnično vse, tudi to, da te raztrgajo lastni psi.

Sprenevedanja ministra za okolje, arogantno, pardon, profesionalno obnašanje odvetnika Mira Senice in preštevanje komisij do tretje, ki je edina od treh v imenu strokovnega mnenja delovala naklonjeno Baričevičevi želji tudi upoštevajoč njegovo pobudo, je srhljivo razgaljenje stanja tudi v nadaljevanju zgodbe. Za nikakršen izjemen primer ne gre pri motoviljenjih okrog komisij, oh, te naše komisije, jebeš blefersko stroko, jebeš neodvisneže, gre za kar ustoličeno sprejemljivo mentaliteto, da lahko mirno pančkamo in smo ponosni, ker izvajamo svinjarije formalno pravilno v rajski banana državi. Velja za značajsko minorne osebke na višjih položajih in enako za zadnje po navodilih harajoče inšpektorje ali birokrate v vrsti. V kakšnem drugem času ali današnji drugače zakonsko urejeni državi bi enakovrstni profesionalneži pač tako ali drugače izvajali sekanje rok ali metali kamne v glavo. Bogsigavedi, kaj vse bi ubogljivo zganjali na vojni fronti upoštevajoč razna možna pravila igre z izrabo vseh luknjastih zaželenih možnosti drhaljenja po “potrebi”. Brrrrr. Minister za kmetijstvo je okej. Bere predpise. In zdaj, ko se mu ravno maje stolček, se je spomnil, da bi nas lahko očaral z dopolnjevanjem zakonske podlage. Čestitamo!

Kot smo slišali, bodo omejili dovoljeno lastništvo psov s pet v krdelu na tri (big dil, že dva sta krdelo) in uvedli obvezno šolanje za nevarne pse. Definicijo nevarnega psa, prosim? Kako lahko sploh kdo poseduje nevarnega psa? Sem mislila, da imajo nevarnega psa lahko samo nekateri poklicno usposobljeni predstavniki družbe, policaji ali vojaki, in morda še kakšen lastnik psa čuvaja, ki biva za ograjo s temu primerno dodatno nameščenimi opozorilnimi znaki. Obvezna pridobitev licence bi morala veljat za vse lastnike psov, vsaj za večje težje obvladljive pasme, katerih morebitni napadi povzročijo zlahka hujši masaker. Tako bi lahko predvsem vsaj približno preverjali primernost lastnika in usmerjali obveščanje o primerni vzgoji različnih pasem z različnimi fizičnimi in značajskimi lastnostmi.

Kako mučno je na pasjih sprehodih srečevat žvižgače. To je tista množica pasjih lastnikov, ki v tej državi z lahkoto kršijo predpis o obvezni uporabi povodca na javnih površinah in žvižgajo v prazno do onemoglosti, medtem ko njihov pes nadleguje druge ustrezno vodene pse in razne mimoidoče sprehajalce. Včasih brez prepričljive avtoritete tudi vreščijo na svoje pse, a efekt je podoben kot pri prizorih vreščanja Angelce Likovič nad Arturjem Šternom. Patetičen in tragikomičen. Avtoriteta pač izvira iz človekovega duha, kar edino vzbuja prepričljiv občutek, da oseba resno misli, kar izraža in da ima izraženo nek utemeljen smisel. Neprepričljiva vreščala se iz sramu nad svojo šibkostjo zatekajo k floskulam o permisivnosti v krasnem lepem svetu, ki služijo za izgovor podrhaljenega obnašanja njihovih najdražjih, otrok ali hišnih ljubljenčkov. Enako prazne surovine na drugi strani se zatekajo k uveljavljanju avtoritete preko raznih verzij izvajanja nasilja. In najslabši možni vzgojni rezultati pri živečih bitjih so tu.

Strah ljudi pred psi se seveda iz dneva v dan še povečuje, ker se povečuje neodgovorno nabavljanje in vodenje psov. Vsak se ima pravico bat kogar koli ali česar koli že in nihče z ničimer nima pravice drugega nadlegovat brez njegovega privoljenja. Vemo, da tudi ljudem preprosto ni dovoljeno naskakovat, šlatat in ščipat mimoidočih. Ja, tudi ljubitelj kač nima pravice prisiljevat kogar koli, da se pobliže poljubčka in ovoha z njegovim srčkanim neškodljivim gadom.

A nadzor nad lastniki psov ne obstaja. Prosto tekajočih psov je toliko naokrog, dnevno, da bi se lahko država s kaznimi iz tega naslova fletno obogatela. Pa nič. Raje ropamo minorne prometne prekrškarje in delimo pildke za nepravilno parkiranje v državi brez parkirišč in verjetno z najbolj abotno slabim delovanjem javnega prevoza v Evropi. Policaji se nimajo časa ukvarjat s pasjimi tegobami. V naši soseščini se najde celo nezanemarljivo število kretenoidov, ki dovolijo, da vodijo pse na sprehod njihovi osnovnošolski otroci. Ko se zgodi, da od otroške “razigranosti” znerviran pes podivja, otroci seveda posredujejo in vreščijo do onemoglosti, da se psu le zagotovo utrga. Se tak odraz skrajne neodgovornosti do otrok, do psa pa itak, lahko prijavi kakšni odgovorni inštituciji? Prepoved sprehajanja psov s strani otrok je nujna.

Predpisane kazni lastnikom psov, ki so napadalno izbruhnili in morda pobili celo čredo ovac, zbijajo ves apetit. Tako mile sankcije, da ne dosežejo niti efekta poškodovanja tuje zasebne lastnine. Odurno! Čemu upoštevat koristne predpise? Pes kot orožje je očitno odlična priložnost za maščevanje. Čemu bi si mazal roke in se nad kom ali čem spravil s sekiro, če lahko vsak primitivec naščuva popadljive pse nad sosedovega pudlja samo za male pare.

Stvar je še bolj perverzna. Nekaterim pametnjakovičem, ki se s pametjo ne ukvarjajo sicer niti sekunde dnevno, pa pade na pamet ideja, da naj bi vsi psi nosili nagobčnike. Kaj bi to pomenilo v naši državi? Da bi na primer svojemu miroljubnemu malemu psu pri trinajstih letih, ko mu je izpadel že skoraj ves zobji pesek, marljivo natikala nagobčnik, da ga bodo drugi spuščeni psi brez nagobčnika lahko še bolj samozavestno nadlegovali. Vsi tisti psi, ki sicer nikoli nič ne naredijo in so popolnoma dobrodušni, ups, samo enkrat, prvič, joj, kako smo šokirani, se mu je nekaj zalomilo. Vrisk! Še nikoli ni bil takšen! Morda bi bilo dobro uvest desetletno zaporno kazen za vsakogar, ki bi po klanju cvilil, kako kaj podobnega pufi še nikoli ni storil. Desetletna zaporna kazen za pretirano razsajanje z neumnostjo je dobrohotno dejanje, v tem času pa bi moral napisat literarno delo v obsegu romana Vojna in mir z naslovom Vse je enkrat prvič. Natikanje nagobčnikov ima še dodatno sprijeno medvrstično logiko. Da nas v bistvu ne briga, kako lastniki s psom ravnajo, važno, da ne morejo ugriznit. Ne briga nas, če je lastnik psihopat, ki svoje pse zlorablja kot podaljšek lastne patološke osebnosti. Da bi le psi nosili nagobčnik. Srhljiva simbolika bolne mentalitete v splošnem smislu in ni nerazpoznavna tudi pri odnosu do drugih problemov. Ne briga nas, kakšen je človek, da le nosi ugleden gvant. Ne briga nas trpljenje drugih, niti otrok, da so le čim dlje od nas, tiho za zaprtimi vrati.

Kar se tiče skorumpiranih potez, ki so botrovale nezaslišanemu dejanju, da se zlorabljani in napadalni psi vrnejo lastniku Saši Baričeviču, se prav tako ponuja samo po sebi umevna ugotovitev. Tudi odvzem psov lastniku ali uspavanje le teh bi bila brca v prazno, v kolikor si lastnik lahko nabavi pač nove pse. Pravico do pridobitve živali v oskrbo bi moral izgubit vsak, ki je kadar koli povzročil, da je njegov hišni ljubljenec napadel drugo živo bitje, čeprav ni bil neposredno izzvan. In Saša Baričevič in prejšnja lastnica Zora Roter sta v tem smislu izgubila moralno pravico do lastninjenja živali že davno pred zadnjim tragičnim dogodkom. Že pred napadom na Stanislava Megliča, ki se še danes ni prebil niti do odškodnine. Že takrat, ko so bulmastifi napadali druge pse in njihove lastnike. Moralno pravico sta že zdavnaj izgubila, a začuda ne tudi pravne. Pravico je obema odvzela šele smrt.

ČIGAVO DOSTOJANSTVO JE OGROŽENO?

Sorodniki Saša Baričeviča so preko medijev pozvali k nepolitiziranju primera in izrazili mnenje, da gre za poskuse blatenja dostojanstva pokojnika. Razumemo zadrego. Vendar sta si Sašo Baričevič in Zora Roter že zdavnaj oblatila in pokopala dostojanstvo sama. S še kako spolitiziranim delovanjem in z lastnim značajem. Z značajem, ki ni premogel niti tega, da bi osebi, ki so jo prizadeli, dostojanstveno namenili opravičilo, pozornost in ja, ponudbo za odškodnino, kot smo še v potrdilo lahko slišali v odgovoru na javno zastavljeno vprašanje Svetlane Makarovič. Značajev, ki jim je mar samo za svoj blagor, za svoj ugled in znajo sočustvovat samo s seboj, se na žalost ne manjka. Jasno in ironično je, da v kolikor ne bi prišlo do obračuna psov z lastnikom, bi spolitizirano in značajsko razgaljenje ostalo za nagobčnikom in še bolj jasno je, da še marsikaj za nagobčnikom ostaja, a psi vedarle slej ko prej zarenčijo. Nobenim sorodnikom kogar koli že nedostojanstvenega ni treba občutit nikakršnega kolapsa lastnega dostojanstva, še pridobijo ga lahko, v kolikor sami ne procesujejo enako.

NEODGOVORNI MEDIJI NAM SERJEJO PO ZELENICAH

Nekateri odzivi na dogodek po medijih, priznam, so me prav fascinirali v še dodatnem razkritju koščka mizerije.

POP TV miri duhove

Na POP TV smo si lahko ogledali prizor parodije na moraliziranje par ekselons. Na podlagi prispevka o napadu bulmastifov so mediji hoteli uravnoteženo ublažit naperjenost proti psom, eksplicitno proti bulmastifom, s prispevkom, ki naj bi dokazoval, kako mirna in potrpežljiva je ta pasma sicer. Upravičeno in pošteno … Ampak … Pred očmi se nam pojavi neka mama, ki vehementno brez sramu razlaga v kamero, kako njenega bulmastifa otroci maltretirajo, natančneje, ga vlečejo za ušesa, jahajo, mu tlačijo roke v gobec, pes pa vse to potrpežljivo preneša. Nobenega vprašanja o primernosti takšne maltretacije živali ali izraza zaskrbljenosti, če se zdi materi in lastnici psa takšen odnos do živali pravilen in, heh, varen za otroka. Očitno so to mater premalo v življenju vlekli za ušesa, jo jahali in ji tlačili roke v gobec, da bi znala primerneje vzgajat otroke, ki bodo, od drugih otrok, ki jih bodo vlekli za ušesa, jahali in jim tlačili roke v usta, morda dobili povratno nazaj na gobec, da bi jim sploh postala jasna osnovna pričakovanja človeškega obnašanja. No, pes je kakopak žival, ki se jo do neke mere lahko zdresira, da postane potrpežljiva boksarska vreča človeškim podrhaljencem. V istem dnevu smo od dopisnika Braneta Kastelica iz Londona lahko slišali tudi nepresenetljivo poročilo, da se povečuje število pasjih ugrizov, število načrtnega ščuvanja popadljivo vzgojenih psov v ubijalske namene in predvsem napadi na otroke s strani hišnih ljubljenčkov. A se čudimo?

Da ne bo pomote. Mojega pokornega terierja so v spremstvu sprehajali in crkljali tudi otroci. Ampak otroci, ki so se tudi, in ne samo, preko tega veselja navajali izražanja subtilnosti in humanega dialoga z živim bitjem. Nikoli nisem dovolila, da bi psa cufali, cukali in vlekli za kar koli že. To ni nikakršna otroška razposajenost, ampak histerija in nasilje otrok staršev, ki požvinjeno obnašanje tolerirajo ali celo zagovarjajo v zameno za odpustek lastni vzgojni nesposobnosti. Poleg vsega tudi ni mogoče zagotovit za nobenega psa, da ne bo imel maltretiranja nekega bednega pasjega dne poln kufer in vsaj šavsnil. Tega garantirat preprosto ni možno niti za nobenega človeka, kaj šele za žival. Takovrstnemu riziku izpostavljajo otroke skrajno neozaveščeni in neodgovorni odrasli.

K bolni mentalitetni klimi seveda pripomorejo tudi razni pasjeljubci, ki preko medijev reklamirajo pse kot vzgojno orodje za otroke in odrasle, celo za zdravljenje deviantnega vedenja in bolesti, predvsem psihičnih, nasploh. Propagirajo uvajanje prisotnosti psov v hrupnih vrtcih in šolah, skratka, pametni so za kozlat. S takšnimi idiotizmi seveda sprožajo nadpovprečne apetite po psih, pri čemer navkljub neprimernosti življenjskega sloga družinskih članov za posedovanje psa prevlada navidezno mnenje, da kužki prinašajo en sam blagor v familijo (še posebej če poka po šivih). Steklenička za izsiljevanje s strani otrok in za nepreudarne odločitve odraslih se odpre.

Marko Crnkovič spet spušča fekalije v Dnevnikov Objektiv

Marko Crnkovič je spet hitreje nakracal, kot mislil, tipičen primitiven odziv. Z nagonskim srdom se je kot krvoločna zver zagnal v javno hujskanje proti psom. Enako tudi sicer ožema možgansko celico preko kolumen v odnosu do presoje ljudi in dogajanja, le da tokrat brez kvazisofisticiranega mutenja, psi mu že ne morejo sekat po integriteti. Prav tragikomično.

Najprej v kolumni predrago prodaja teorijo za telebane o domnevno pretirano humanem odnosu do krvoločnih psov, čeprav zgodba s Zoro Roter in Sašom Baričevičem priča o klinetelizmu, kar se nanaša na ravnanje ljudi, saj so vsi kinološki in veterinarski strokovnjaki v prvih dveh komisijah predpisali usmrtitev psov, a je ministrstvo za kmetijstvo strokovno mnenje povozilo s tretjo imenovano komisijo, v katero se je lahko vtikal s predlogi Baričevič. Poleg tega so pod roko Mira Senice “izginili” posnetki testiranja vedenja živali, ki dokazljivo pričajo, da so se psi na dražljaje odzivali nevarno. V vsakem primeru so pometli z mnenji članov komisij in izvedencev, ki so nasprotovali vrnitev psov lastniku. Pes lastnika brez tako vplivnih povezav bi bil že zdavnaj uspavan! Crnkovič se nam je potrudil predstavit kot popoln bebo, ki resno misli, da neki ljubitelji psov zagovarjajo postopanje morilskih zverin po njegovem dvorišču. Poleg vsega je šlo v tem primeru še za hudo (spolno) zlorabljane pse, kot je pokazala obdukcija in preiskava kraja nesreče, kar priča o posebnem primeru, pri čemer so bili psi žrtve in posledični rablji. Tudi besedičenje o neenakovredni obravnavi živali za zakol je pase, saj nihče pri zdravi pameti ne podpira niti nepotrebnega mučenja živali po klavnicah, kaj šele nepotrebnih sadističnih živalskih farm. Nadalje se seveda kolumnist zverinsko razigrano razživi v upanju, da je le dobil priložnost, ob kakršni bo deležen množičnega razumevanja drhali za svoj snobovsko degutanten odnos do živali in nasuje bruhanc sadističnega hujskaštva:

” … naj ga usmrtijo brez pardona. Saj je samo prekleti podivjani pes. In zaradi mene se tudi ni treba posebej truditi s humanostjo.”

“Naj mu dajo hitro učinkujoč strup v izdatno porcijo pedigree pala. Naj ima cucek svojo zadnjo večerjo.”

Ali je družba tako pomehkužena, da velja za nečloveško fentati prekletega podivjanega psa, ki je skoraj ubil človeka?

Lepo, da se nam predstavlja kot kretenoid, ki hujska k zastrupljanju psov in nečloveškemu odnosu do živih bitij. Ravnanje takovrstnih lastnikov psov in koruptivnost ga očitno ne briga, saj se verjetno tudi njemu ta plat medalje ne zdi nič neprimernega, ampak tudi njegov način slalomiranja skozi lajf. Blefintelektualec se z veseljem poslužuje vzvodov vzbujanja pozornosti z izbruhi kvaziprovokativne surovosti na prvo žogo, s čimer smeši zaželen renome Dnevnikovega Objektiva in ga spravlja na nivo murkovanja, na blogu pa itak spremeni celo naslov v Fentat od navdušenja nad svojo slaboumnostjo! Sprašuje se o pomehkuženosti družbe, ki bojda ne zmore fentat prekletega podivjanega psa, ki je skoraj ubil človeka. Mah, fentajo, zavržejo in pohabijo polno psov dnevno na tem svetu, nič bat, ti pomehkužen strahopetec, ki bi ukinil slovensko vojsko in ki se trepetajoč tako prekleto pogumno bojuješ ves večer z eno kobilico v počitniškem apartmaju. Družba se pomehkuženo ne more znebit narcisoidnih, objestnih, slaboumnih, nasilnih in pohlepnih človečnjakov, ki jim je z uslugo za uslugo dovoljeno zlorabljat, poniževat in na razne načine ogrožat življenja drugih z raznimi vzvodi in orožji. Magari s podivjanimi psi, ja. Po želji. In družba se verjetno iz istih razlogov ne more znebit ozkoglednih primitivnih pisunov, ki hitreje in raje pišejo, kot mislijo, pa se nonšalantno še hvalijo s tem. Kar se mene tiče, bi morali takšne odslovit in se ne bi bilo treba nič kaj posebej trudit s humanostjo! Fakof je za vsakega nečlovečnega snobističnega ozkogledneža milost.

Sobotna priloga

Juhu. Prispevek Janeza Markeša z naslovom Med bulmastifi in Evropo. Markeša cenim in je eden redkih novinarskih primerkov, ki se mi ga zdi vredno brat in poslušat. Tega mnenja bom ostala, čeprav je tokrat na bulmastifski stopnici po mojem mnenju pogrnil po dolgem in počez. Markeš je bil okrog aferovanja, ko so ga kenslali z Delovega prestola, po stereotipni praksi od gorečih političnih nasprotnikov obtoževan tudi razprodanosti in klientelistične podkupljivosti. No, njegov prispevek, ki se dotakne zgodbe popadljivih bulmastifov, bi lahko izrabili kot dokaz, da je kvečjemu deviško naiven, kar se tiče prepoznavanja klientelističnih procesov delovanja, ali pa, da je totalno skorumpiran in skuša s takovrstnimi sporočili odvračat pozornost od bistva.

Rdeča nit njegovega prispevka je poudarek na nepomembnosti same afere in napadanja določenih person v vladi v primerjavi z velikimi temami, na primer gospodarskimi znotraj položaja v EU. Jap! No, osebno menim, da je takovrstna afera tipičen simbol, zakaj je med drugim tako zarjavelo neučinkovito kakršno koli ukvarjanje s propadajočim gospodarstvom in vzpostavljanjem produktivne socialne države.

“Markeš med drugim zapiše: “Dve opozicijski stranki, SLS in NSi, sta iz kontroverzno žalostne zgodbe izvlekli groteskno poanto, ki govori o nizki samopodobi parlamentarnih nadzornikov oblasti: ena je zaradi tega zahtevala zamenjavo (ali odstop) kmetijskega ministra, druga je predsedniku države postavila javno vprašanje, ali je bil on tisti, ki je posredoval za vrnitev podivjanih psov lastniku. Kdo lahko verjame, da bi se predsednik države želel ukvarjati z zgodbami o psih in njegovih lastnikih, še posebej kadar imajo ti povrh “kriminalno” kartoteko?”

Kdo lahko verjame? Jaz na primer zlahka verjamem. Kar pa seveda ne pomeni, da v tem primeru zaradi slabe vremenske napovedi verjamem v resničnost vpletenosti aktualnega predsednika države.

Noben veljak se v tej zgodbi ni ukvarjal z nekimi xy podivjanimi psi nekega xy lastnika, ampak so se neodgovorno do predvidljivih grotesknih posledic ukvarjali z dr. Sašom Baričevičem, njegovim odvetnikom Mirom Senico in drugimi Baričevičevimi prijatelji pri pomembnih koritih, ki so pomagali h grotesknemu epilogu. Že prevečkrat zaznana praksa! Fikšn, kako bi se lahko kakršnemu koli nekdanjemu ali aktualnemu “predsedniku” zdelo vredno ukvarjat z njegovimi psi, sramno kocino ali z zlomljenim zobotrebcem med zobmi, res ni težaven. Zdravnik lahko pod okriljem močnih lobijev nudi ekskluzivne storitve. Morda možnost predčasnega penzioniranja raznih prijateljev, žena in drugih sorodnikov. Kdor se posluži kakršne koli ekskluzivne obravnave, postane večni dolžnik, ujetnik principa roka roko umije. Poleg vsega gre za zdravnika, ki je bil tudi sicer člen megamenedžerskih zdraviliščnih poslov itd. Gre za direktorja ordinacije, ki med drugim oglašuje, da se ukvarja s preventivnimi programi oz. skrbi za celotno duševno in telesno zdravje posameznika, a je gospod predvsem sam potreboval učinkovito skrb za duševno in telesno zdravje, ki si je pa očitno nekako ni znal omogočit vrhunski ponudbi drugim navkljub. Kaj vse lahko pomeni komu pravzaprav pričakovana vrhunska storitev, je pa že drugo vprašanje. O, ja, seveda, s takovrstnimi psi bi se brez dvoma ukvarjal lahko marsikdo. Zagotovo se pa ne bi ukvarjali z mojimi hipotetično podivjanimi hrčki niti minute in bi bili po hitrem postopku evtanazirani. Minister za kmetijstvo kot odgovorna oseba ni nikakor ukrepal. Če si minister domišlja, da ga odrešuje odgovornosti pravno-formalna plat nevtikanja v pravno delovanje lastnega resorja, bi moral odstopit zaradi ponavljanja za ministra pretrapaste izjave, da je za pse odgovoren izključno lastnik sam. In kako naj kdor koli, ki škoduje s svojim obnašanjem družbi, prevzame odgovornost, če mu odgovorni za delovanje države ne dovolijo? Naj gre k spovedi? Trapasta izjava, ki jo ponavlja, tudi pojasnjuje, zakaj ni minister po opaženem fiasku, ki se je zgodil, vsaj sprožil postopek za kvalitetnejšo pravno podlago, ki bi preprečevala takšne epiloge. Očitno meni, da mu česa takega na ministrstvu ni treba počet. Torej je nesposoben, kvalitetna osebnost, niti osebnost, pa itak očitno ni, kot ga je izzvala v TV Klubu Svetlana Makarovič. Zadeva je še hujša. Samoumeven občutek, da se ga problem nič ne tiče, ponovno priča o že znanem, da gre za odnos do delovanja, ki je postal povsem sprejemljiv. Klasično klientelistično rovarjenje pač. Ministra ni posebej vznemirilo in ne razume, česa je kriv. Kot bi rekel, oh, saj ne počnem nič takšnega, kar ni običajno. Potrudili smo se, da nismo kršili obstoječih zakonov. Jah, ubogi pomanjkljivo informirani in od uglednih odvetnikov usmerjani sleherniki brez mega zaveznikov jo odnesejo pač slabše. Prenekatere ožigosajo za amoralne kriminalce.

Naslednji hecno osredotočen prispevek na isto temo je spisal novinar Boris Jež z naslovom Ne glejte psa v oči in že kar začne s podtikovalsko insinuacijo:

“Najbolj hecno je, da so se pasjeljubci v Sloveniji “nekam poskrili”. Baričevičevi bulmastifi so jih tako rekoč izdali in nas vse skupaj soočili z dejstvom, da so psi v zadnjih desetletjih postali neke vrste družbena skupina, s katero je treba računati; če že niso v parlamentu, so pa na ulici.”

Zakaj bi se pasjeljubci skrivali? So kakšni pasjeljubci kdaj trdili, da lahko tri pse zlorabljaš in se s krvoločneži nemoteno sprehajaš naokrog??? So kdaj kakšni pasjeljubci zagovarjali, da naj se popadljive pse vrača lastniku, ob kakršnem je pes popadljiv tudi postal? O čem bluzi Boris Jež in začuda spet nič o relevantnem ozadju štorije. Ne, pravi pasjeljubci so kvečjemu obmolknili od groze, kaj se je dogajalo s temi psi v blagor neprištevnemu lastniku z elitnimi vezami, da je lahko mirno posedoval smrtonosno orožje naprej. Popolnoma razumem nadaljnji gnev Borisa Ježa, ko opisuje neprijetno stanje razpuščenosti pasjih lastnikov, zaradi česar ne more več uživat v svojih pohodniških izletih, opažam enako, kot pasjeljubka in lastnica psa, ki ustreza mojim zmožnostim obvladovanja in hkrati spoštujem predpise o vodenju na povodcu, čeprav se državi fučka za to.

Nadalje Boris Jež razpreda o neverjetnosti svaril pasjeljubcev, češ, ne glej psu v oči … če napade, se skrči v položaj zarodka itd. Bojda nam nezaslišano sporočajo, kako nas imajo psi pravico obvladovat in ustrahovat. Ne bi rekla. Nasveti, ki jih je Jež navedel, namreč držijo in bi se lahko pasjeljubcem zahvalil za opozorila. Dejstvo je, da je pes žival, ki reagira tako in drugače gonsko, enkrat vedno prvič in samo na žalost ne zadnjič. Tisto, nad čemer bi se moral Jež razburjat, če že, je, da država nikakor ne kontrolira vzreje, posedovanja in ravnanja s psi. Nad medijskimi prispevki, ki propagirajo pse kot simpatično modno igračo. Razburit bi se moral nad začudenimi konotacijami v prispevku, ki na primer sporoča, da sta dva rotvajlerja raztrgala devetinsedemdesetletno babico, ki jih je samo trenutno čuvala. Ne gre namreč za nič tako zelo čudnega, saj je v nevarnosti vsak slabo pokreten človek brez ustrezne avtoritete, ko zlahka prevzame gospodarjenje pes, heh, celo dva velika psa, ki sta že krdelo. Še zgodba o Rdeči kapici za otroke sporoča, da volk babico pač požre. Malo punčko z rdečo kapico na buči z manj pravljičarske sreče pa tudi. No, če bi se Jež lotil prispevka v smislu odgovornosti države, bi se kakopak moral dotaknit tudi strupeno koruptivne bede vrnitve popadljivih zlorabljanih psov elitnemu zdravniku Baričeviču, česar pa očitno tudi on ni želel, ali pa so bili v času pisanja prispevkov po “resnih” tiskovinah totalno neinformirani.

ŽIVELO RUMENO

Žal lahko rečem, da takšni prispevki po resnem tisku dvigujejo renome rumenemu, nad kakršnimi najbolj večinoma upravičeno pljuvajo ravno prvi. Zloraba tabloidne funkcije v imenu demokratične nedotakljivosti privilegiranih je več kot resnična - blatenja in natolcevanja, ki niso v interesu javnega interesa itd. Vendar v trenutku, ko resni mediji izkazujejo sume podkupljivo pristranske ali raziskovalno oslabljene hibe delovanja, ki rezultirajo v pristranskem molku ali hujskaštvu pristranske sorte, postanejo državljani veseli, da imamo tudi tako vtikaške, nedostojne in vohljaške rumene medije. Kdaj pa kdaj med irelevantnimi tipkarijami zapišejo kaj omembe vrednega, čemur se relevantnosti zapriseženi resni časopisi slalomsko fascinantno izognejo. Žal.

BORBA STRANK ZA TITULO ODREŠENIKOV

Hvala za zabavo. Zabava me redno pojavljanje predsednika SLS Radovana Žerjava, ki je pograbil priložnost, da opozarja, kako herojsko prav je imel, ko je navijal za evtanazijo bulmastifov (kdo pa ni?), kljub vsemu pa tudi njegova stranka ni naredila nič prebojnega za izboljšanje krhajoče situacije, ki blagor hišnih ljubljenčkov spreminjajo v vojno. Vsekakor pa je provociranje ministra za kmetijstvo k odstopu utemeljeno. Še bolj me zabava stranka LDS, ki zdaj maha s spremembami zakonov, ki jih kategorično reklamira Bogdan Sajovic. Hmm … pri takšnih podvigih ponavadi najraje šminkirajo pred kamerami predsedniki strank. Ampak razumem. Tokrat ima ministrica za notranje zadeve verjetno preveč dela in pripravlja polno pametnih predlogov, ki bodo ščitili državljane pred škodljivci in preprečevali odvetnikom v rangu Mira Senice, da bi tako zlahka profesionalno učinkovito za dober honorar profesionalno zgledno škodljivce podpirali. Pohvalno.

Nikoli nisem uporabila bloga za debatkanja o kakšnem medijskem prispevku, kjer sem se pojavila, ker se mi zdi neumestno komentirat nekaj v povezavi s seboj, kar ni moj projekt, poleg vsega pa tudi nisem najbolj navdušena nad samopropagando, ampak včasih je nujno, predvsem takrat, kadar se nekaj, kar ni nekogaršnje maslo, predstavi, kot da naj bi bilo. Na tak način se odločijo obdelovat gradivo novinarji, ko želijo doseči določen efekt, a na korekten način nekako ne gre, kar zagotovo pomeni, da nekaj ne štima v poanti ali v načinu serviranja. A, jebi ga! Ker takovrstna praksa po medijih sploh ni nič posebnega, bohnedaj, da bi jo sprejemali popolnoma z levo roko. V zadnji številki priloge Ona je izšel prispevek na precej aktualno temo samskih žensk. Sicer povsem simpatičen prispevčič o razlikah in enakostih okvirnih mišljenj žensk v splošnem smislu na to tematiko.

FINI PROBLEMI SAMSKIH ŽENSK, SEKS V MESTU ali MASTURBIRANJE PO VUKOJEBINI?

Osebno sem nepovezano z drugimi intervjuvanci posredovala odgovore na naslednja vprašanja:

1. Trenutno imate stalnega partnerja? Pa če ga imate ali nimate, me zanima, kakšen je vaš odnos do statusa, naziva ’samska ženska’ in zakaj je slednje gledano na splošno v družbi deležno večjega pomilovanja, kot pa če gre za samskega moškega - pa četudi gre denimo za pijanca, zadrogiranca ali maminega sinčka na eni strani, na drugi strani pa izobraženo, čustveno zrelo lepotico, ki živi in se preživlja sama?

2. Številne samske kolegice v tridesetih se pritožujejo, da ‘v Sloveniji ni več dobrih tipov’ - ali so bolj ali manj srečno oddani ali pa ‘zmešani’, zato se začenjajo obračat v tujino, čeprav so ljubezni na daljavo prav tako težavne in vprašljive. Zakaj menite, da je tako - kaj torej sploh preostane uspešnim, privlačnim in ljubezni željnim tridesetletnicam, ki si želijo ustvariti izpolnjujočo partnersko zvezo ali celo družino z otroki?

Moji odgovori, od koder je novinarka lahko po svoji želji konceptualno uporabila določene izjave:

1. Nimam stalnega partnerja.
Pomilovanje ali celo obsojanje samskih žensk sta samo eni izmed prozornih kvazipsiholoških taktik s strani častilcev tradicionalne šovinistične mentalitete, po kakršni se žensko z različnimi vzvodi sili v partnerstvo za vsako ceno ali pa izrinja v kurbišča. Tovrstna drhal je pripravljena v imenu vrednot izvajat pritiske tudi preko otrok. Nezakonske otroke je nekoč ožigosala za pankrte, izživljanja nad otroki homoseksualnih parov bomo verjetno še spremljali, trenutno pa je aktualno šikaniranje domnevnih maminih sinčkov. Naša družba je bojda neznosno zaskrbljena, da ženske bolj zanima kariera od družinske idile in da moški raje domujejo pri mami, namesto da bi državi na čast zaplodili čimveč potomcev, ki bodo lahko garali za mizerno plačilo. Mreža duhovno plitkih materialističnih egocentrikov, ki jih nekateri imenujejo elita, je v primerjavi s funkcijo družine precej manj zaskrbljena za eksistenčno prihodnost vseh posameznikov, čeprav bi se brez njihove delovne ročice propadli zadušili v lastnih smeteh, še manj je v resnici zaskrbljena za počutje otrok, ki od prikrajšanosti celo umirajo, z manj sreče se dolgo mučijo. Elitnežem pomagajo razni zavedni ali nezavedni verski obsedenci, ki propagirajo ali vsiljujejo držo skromnosti, ponižnosti in spoštovanja hinavskih vrednot. Izredno škodljivi so tudi politikantski izlivi sočutja, ki se pojavljajo po medijih, da se moški ne čutijo več potrebni ženskam, odkar so eksistenčno neodvisne. Moški, ki temelj partnerskega odnosa dojemajo na tako primitivnem nivoju, so ženskam in sebi res nepotrebni. Ženske ostajajo samske tudi zato, ker emancipiranje prinaša večji občutek odgovornosti za lastno nesrečo in za onesrečevanje drugih. Želijo se razvijat v princese in si ob boku predstavljajo predvsem princa po svoji meri, sicer raje svojemu svetu vladajo same, plehkobučni zasužnjevalec po patriarhalni mentaliteti pa se lahko repenči samo ob naivnobučni od gospodarja na kakršen koli način že odvisni sužnji.

2. Pod kapitalistično diktaturo smo izčrpani in nervozni. Poplava oskopljenih komercialnih vsebin prispeva k nekvalitetnemu izkoristku prostega časa, ki skoraj ne obstaja več, kar ljudi mentalno in duhovno hromi. Hrepenijo po izpolnjujočih odnosih, a so površni in imajo težave s kompleksnim razumevanjem, kaj se jim sploh dogaja. Pri zvezi na daljavo oseba pridobi na času, ki ga posveti pripravam na časovno in prostorsko omejena obredja srečanj. Kopičenje poželenja zaradi vmesnih abstinenc presežno omamlja. Internet omogoča pogovore na daljavo, ki so izolirani od zunanjih učinkov, torej lažje razmisliš, preden blekneš oziroma klikneš na pošlji, zato takšni pogovori velikokrat izpadejo bolj kvalitetni, kot se izkazujejo v kaotični realnosti. Je pa tudi res, da ima vsak narod svoje antipatične stereotipe, a manjši narod premore tudi manj zaželenih izjem. Mislim, da Slovence tepe predvsem pomanjkanje smisla za erotiko, ki je mnogo bolj barvita umetnost od črnobelih pornografskih prizorov, kamor prevečkrat zdrsne tudi rutinirana aerobika v zakonski postelji. Slovenke bolj hrepenijo po erotiki od Slovencev, zato imajo osvajalci iz tujine že pregovorno lažje »delo«.
Za tridesetletnice, ki si želijo ustvarit izpolnjujočo partnersko zvezo ali družino z otroki, bi bilo mnogo bolje, če bi si predvsem želele postajat izpolnjujoče humane osebnosti, ki se dobro poznajo in radovedno brskajo po življenju, sicer jim zagotovo ne bo preostalo nič užitnega v paru, solo z ali solo brez. Formalna izobrazba in kariera ne prispevata dovolj k osmišljanju, zunanja čednost še ne pomeni privlačnost, čustvena zrelost je verjetna kot sprehod po oblačnem soncu. Čustva so gonilo za adrenalinske akcije. Hrepenimo po njih, čeprav skoraj vedno pogledamo levo in desno, preden prečkamo cesto.

KAKO SEM IZVEDELA, DA SE JERCA LEGAN CVIKL NE STRINJA Z MANO

Pa pojma nisem imela, kdo so sploh še drugi intervjuvanci. V vsakem primeru vedno pričakujem avtorizacijo prispevka, v katerem sodelujem. Ravno v izogib morebitnim nehotenim ali hotenim zlorabam kakšne izjave. A kaj se zgodi, če tekst za avtorizacijo ni povsem enak končnemu izdelku? Jah, pač izveš kaj novega o svojem mišljenju, izjavah ali o sebi.

Moj citat:

“Zelo škodljivi so politikantski izlivi sočutja, ki se pojavljajo po medijih, da se moški ne čutijo več potrebni ženskam, odkar so eksistenčno neodvisne. Moški, ki temelj partnerskega odnosa dojemajo na tako primitivni ravni, so ženskam in sebi res nepotrebni. Ženske ostajajo samske tudi zato, ker emancipiranje prinaša večji občutek odgovornosti za lastno nesrečo in za onesrečevanje drugih.”

Kako novinarka interpretira moj citat:

“S tem, da naj bi bil največji plus samskosti v tem, da si tako odgovornejši, se dr. Legan Cvikl ne strinja …”

Kje, zaboga, naj bi moja malenkost podala oceno, da je največji plus samskosti v tem, da si tako odgovornejši?!!! Ali se zdi nekomu omenjena posledica emancipacije največji plus samskosti, največji minus ali kaj tretjega, je povsem drugo vprašanje. Če nekdo izjavi, da poleti opazno številčno zaživijo žuželke, še ne pomeni, da je s tem sporočil, da se mu zdi največji plus poletja gomazenje žuželk naokoli, lahko pa tudi ja, ali kaj tretjega.

SAMSKI PRIDEMO NA SVET, SAMSKI GA ZAPUSTIMO

Pod patriarhatom je bil ženski občutek odgovornosti za eksistencialni polom in tudi za polom odnosov v družini brez dvoma manjši. Odgovarjala je predvsem možu, s strani družbe je bila obravnavana neenakovredno. Tudi če je bila obsojana ali od moža celo psihično in fizično maltretirana, ker naj bi bili otroci umazani, enolončnica prismojena, fafanje slabo, zapravljanje fičingov za gospodinjstvo prepotratno, so bili neugodni občutki ženske bolj povezani z navezavo na nemilo usodo in ujetost v dano situacijo. Veliko manj možnosti je imela, da prevzame odgovornost za svojo nesrečo in nesrečo svojih otrok ter spoka kufre, postane raje samska, kaj šele, da bi možu solila pamet s povratnimi kritikami ali skušala vplivat na dano situacijo v pričakovanju po enakovrednem spoštovanju. Enakovredno spoštovanje je bila za žensko sreča, neprimerljivo bolj v domeni odločitve moškega za takovrsten bolj demokratičen odnos v familiji. V cerkvi, metaforično in konkretno, je ženska v primeru kritične družinske situacije ponavadi odigrala pač vlogo žrtve, ki prekleto malo lahko vpliva na tok usode. Prosila je boga za milost in se z molitvijo odkupovala za domnevne “grehe”.

Danes ženska lahko petkrat premisli, preden se odloči za partnerstvo, kaj šele za družino, v kolikor mentalitetno ni zaciklana v zgodovinsko vcepljen strah pred samoto ali v kolikor nepremišljenim odločitvam ne botrujejo kakšni drugovrstni vzroki psihološke in značajske narave. V vsakem primeru pa se samskost po logiki stvari povečuje sorazmerno z osvobajanjem in prevzemanjem odgovornosti za lastno nesrečo in nesrečo drugih (predvsem otrok). Ženska danes bolj tehta, preden se odloči za partnerstvo, ki naj bi obetalo družinsko življenje, mnogo lažje pa se odloči za ločitev, v kolikor projekt družinske idile ne uspeva po lastni predstavi. K tehtanju pripomore marsikaj, od eksistenčnih okoliščin do preverjanja drugovrstnih pričakovanj, ki jih posameznica goji. Odločitev za ločitev od partnerja je približno toliko enostavnejša, kolikor je zavedanje uporabnosti pojma emancipacije globoko in kolikor ženska uspeva v eksistenčnem smislu uveljavljat prednosti enakovredne obravnave obeh spolov, ki seveda še zdaleč niso blizu popolnosti.

Na moj citat, ki ga je novinarka nenavadno interpretirala, je servirana izjava Jerce Legan Cvikl:

“Ne glede na to, ali smo vezani ali samski, naj bi vsak sam nosil odgovornost za srečo kot za nesrečo. Predvsem lastno. Koliko s tem vplivamo na življenje drugih, pa je tudi njihova osebna odgovornost. Moja je omejena s tvojo in narobe.”

Kdo se ne bi strinjal.

SAMSKI IN VEZANI SE BLAZNO CUFAMO ZA ČASTNO TITULO BLAZNO ODGOVORNIH

Jerca Legan Cvikl nadaljuje:

“Zakaj bi bili samski odgovornejši od vezanih? Kvečjemu nasprotno, saj so prav vezani, ko se odločijo, da bodo z nekom sobivali, odgovorni za svoj izbor in kasneje za delovanje njune skupnosti. Medtem samski ne potrebujejo refleksije odgovornosti, saj ni nikogar, ki bi kazal na njihovo pravilno ali napačno ravnanje.”

No, če bi bil na primer v prispevku izhodiščno lansiran omenjen citat Leganove in bi mi novinarka postavila vprašanje, v kakršnem bi bila vkomponirana takšna teza, bi izrazila globoko nestrinjanje.

Tudi osebno pojma nimam, zakaj bi bi bili samski po defoltu odgovornejši od vezanih. Še manj pa se mi svita, zakaj bi bilo kvečjemu obratno. Kako lahko samski izpade najbolj očitno odgovornejši od vezanega? Na primer: Oseba A se zaljubi v kretenoida (naj bo pijanec, nasilnež ali primitivec kakršne koli bolj sifosticirane sorte), z njim celo zanosi, otroka v imenu mega ljubezni donosi in se preseli v skupno stanovanje s primitivnim ljubimcem. Nadalje se leta odvija neodgovorna drama, pri čemer se oseba A polna ljubezni malo preseljuje nazaj k staršem, pa nazaj k ljubimcu, ki petstotič obljubi, da bo nekoč vse drugače, medtem otrok že raca, ona vsa nevrotična gasi požar, ki jo obvladuje ravno toliko, kolikor sama ljubi in upa, da bo nekoč bolje. Medtem se oseba B prav tako zaljubi v kretenoida, a pričakuje vsaj določene predhodne razvojne poteze s strani ljubimca, ki bi dokazovale, da je pripravljen na drugačno verzijo funkcioniranja in ji niti na kraj pameti ne pade, da bi se brez optimističnih rezultatov odločila celo za otroka. Ker so premiki neobetavni ali celo neobstoječi ponujeni roki navkljub, postane oseba B raje spet samska in si vzame čas, da razmisli o Sebi, ker ima v takšnem primeru prekleto veliko za razmišljat, preden bi se spustila v naslednjo morebitno zgolj na prvi pogled drugačno zvezo ali pa še to ne!!! V takšnem in v podobnih primerih so samske osebe pač mnogo bolj odgovorne do sebe in drugih v primerjavi z vezanimi. Osebno menim, da je tudi vsaka samska ženska, ki je zapustila lažnivega zahrbtnega kurbirja, mnogo bolj odgovorna do sebe in do drugih od vezane, ki iz strahu pred samskostjo podpira nekvalitetno osebnost ob boku, futra depresijo in s svojo radioaktivno zakompleksano energijo zastruplja še otroke.

SAMSKI IN VEZANI TEKMUJEMO, KOMU SE BOLJ BLISKA PRED OČMI OD REFLEKSIJ

Drugi namreč ne pomeni nujno samo zrcalo, ampak lahko predstavlja predvsem mamilo, zaradi česar oseba v zasvinjanem zrcalu vidi predvsem skrivenčen halucinacijski zmazek namesto kakšnega koščka svoje podobe, ki bi sporočala, kaj je prav in kaj ni.

Zato je trditev, da samski ne potrebuje refleksije odgovornosti, ker ni nikogar, ki bi kazal na njihovo pravilno ali napačno ravnanje, milo rečeno vprašljiva. Asociira me na klerikalno predstavo samske osebe, ki predvideva, da v kolikor nisi vpet v družinsko božično idilo, zaprt v neki zaporni celici, ki jo imenuješ svoje stanovanje, butaš z glavo v steno in ni nikogar v tvojem življenju, ki bi ti pokazal pravo pot do izhoda. Na to lahko odgovorim s podobnim vprašanjem kot na domnevno večjo odgovornost samskih. Zakaj bi bili samski bolj butasti od vezanih? Pardon, oseba, ki bolšči samo v svojega aktualnega partnerja, da bi spoznala, kaj je prav in narobe, bo brez dvoma ostala zarukana, še bolj verjetno pa nekoč v bodočnosti zelo šokirana, ko jo bo doletelo spoznanje o kakšnem drugačnem prav ali narobe, ki tudi obstaja. Nekateri ljudje skačejo iz veze v vezo, a so vsi njihovi partnerji v bistvu lekcije isti!!! Ker se ne znajo ničesar naučit, padajo vedno znova na istem izpitu in prav nič se ne razvijajo. Nekateri vztrajajo z enim partnerjem, ko je rok za lekcijo že zdavnaj potekel in se prav tako nikamor ne razvijajo. Samske osebe so lahko zelo radovedne, razgledane in družabne (saj ne morem verjet, da čutim potrebo po pisanju takšnih obvestil). Samskost ne pomeni nujno, da si se samski rodil in obtičal v deviški izolaciji. Vezane osebe se lahko počutijo mnogo bolj osamljene od samskih in tudi konkretno so lahko več same. Samskost lahko pomeni tudi solo z, kar pomeni, da ima sicer samska oseba ljubimce ali ljubice. Samska oseba ima lahko prijatelje, ki tudi ponujajo refleksijo, deluje na veliko področjih z različnimi ljudmi, veliko bere, je dober in radoveden opazovalec, tako da sploh ne opazi, da je samski, kaj šele, da bi bil osamljen.

MOJE, MOJE, MOJE IN SAMO MOJE

Kdaj je že Francis Bacon v svoji zbirki esejev Eseji namenil posebno pozornost tudi samskim s koristoljubnega vidika za družbo. Opazil je, da obstaja pri samskih ljudeh mnogo večja možnost, da razvijejo večji občutek odgovornosti do družbe nasploh in lahko pomembno vplivajo k presežkom na različnih področjih družbenih sfer, saj imajo več časa zase in za druge, njihova pozornost ni usmerjena predvsem v dobrobit sebe in koristi svojih družinskih članov. Skratka, znotraj družine se lahko oblikuje potencirana sebičnost, izolirana od odnosa do sveta. Seveda je takšen pogled zgolj enoznačen. Tudi samska oseba je lahko zagledana predvsem vase, depresivna ali destruktivna. Je pa izrednega pomena možen uporabno konstruktiven pogled na samskost in opozorilo na možno temno plat medalje družnskosti, ki je še kako resnična, kar nam zgodovina tja do prejšnje ure današnjega dneva tudi dokazuje, saj si ljudje večinoma še vedno predstavljajo temelj pojma odgovornosti v okviru formiranja družine, vzgajanja lastnih bioloških potomcev, medtem ko se občutek odgovornosti do drugih prikrajšanih in zapostavljenih po svetu postavlja v plan drugotnega pomena nekih dobrodelniških krožkov. Zato niti ni čudno, da ostaja koristen pogled na možno funkcijo samskih zanemarjan, kot na primer ostajajo zanemarjani ugodnejši, hitrejši in naprednejši pristopi za posvojitve otrok ali druge oblike sodelovanja v primerjavi z zagnanostjo pri razvijanju dostopnosti in uspešnosti za umetno oploditev. Tako v sistemskem kot mentalitetnem smislu. Ljudje smo še vedno mahnjeni na mentaliteto lastnine. V blagodejnem domišljanju, da je kar koli, kar si lahko prisvojimo, dejansko naše! Moj otrok, moja hiša, moje ozemlje, moj partner, moj denar, moje tri službe in pet dodatnih funkcij z mojim zaslužkom, moj odvetnik, ki sem ga za kupovanje pravice do pravice plačal z mojim denarjem. V resnici prav nič ni naše, ampak je vse odvisno od mentalitete, kdo, kaj in koliko si lahko prisvaja v primerjavi z drugimi. Po enakem modelu prikrojujemo tudi pojem odgovornosti. Zaenkrat se ni za hvalit z mentalitetnimi presežki v koletivno pravično in enakopravno družbeno dobro, pa če blejamo o samskih ali vezanih.

Verzij ogledal in smernic, kaj vse domnevno delaš prav ali narobe, je lahko ogromno, če širiš svoj prostor radovednosti in se uriš z odprtostjo absorbirat sporočila iz okolja. Nad tem športom nismo tako navdušeni kot nad vrhunskimi fizičnimi dosežki. Brati še ne pomeni prebrati. Poznati še ne pomeni spoznati. Tudi vezani ljudje lahko tičijo ob svoji eni in isti z večerjo obloženi mizi, se futrajo z refleksijami enega in edinega človeka na drugi strani mize, in z nasmeškom na obrazu stagnirajo mentalno in duhovno. Pa še fukajo slabo. Kje je kdo, ki bi jim pokazal, kaj je prav in narobe??? Imajo se fajn. Jebe se jim lahko za cel svet, za nikogar v življenju niso storili nič omembe vrednega, razen za člane svoje familije, pa še to paradoksalno ponesrečenemu trudu navkljub ni nujno, in briga jih nič, razen osnovna varnost njihove riti na stolu pred obloženo mizo. In potem se čudijo, da so tako prekleto prazni in nesrečni, čeprav so posadili drevo, zgradili hišo in zaplodili sina. Na drugi strani je na žalost tudi veliko samskih prepričanih, da so prazni in nesrečni, ker niso posadili drevesa, zgradili hiše in zaplodili sina. Kako idiotsko omejena neodgovorna prepričanja.

NOV TREND SPROŠČANJA: Z LASTNIM DREKOM NAD MAMINE SINČKE! CILJAJ V GLAVO! KORISTI OSEBNEMU IN DRUŽBENEMU ZDRAVJU! PRIPOROČAMO!

Večina medijev je marljivo, ubogljivo in zgledno povzela novo obliko fobije oziroma (faš)-izma, ki jo zadnje čase udarno reklamirajo. Po homofobiji, nacionalizmu, šovinizmu, seksizmu in rasizmu smo v Sloveniji omenjene krvoželjne hobije očitno tako izčrpali, da smo si po prikladnosti izmislili novo obliko zabave. Pljuvanje po domnevnih maminih sinčkih. Prosim jezikoslovce, da izumijo temu prilegajoč se nov izraz za moderni slovenski -izem oziroma fobijo.

No, Dr. Jerci Legan Cvikl, antropologinji, se zdi resnična osamosvojitev (kakšna je neresnična osamosvojitev, bi me zelo zanimalo, verjetno piše v bibliji, pa sem pozabila) moških ključen korak za bolj zdrav razvoj družbe, kot je zapisala novinarka. Dr. Janez Rugelj bi se od ploskanja zvrnil na rit. Brez dvoma z njim v paketu še vsa slovenska šovinistična in vsesplošno konzervativna raja. Ah, ti velepomembni nekoč že tako resnično osamosvojeni moški, na katerih že od pamtiveka svet stoji in so kakopak ključni za zdrav razvoj družbe. Polistajmo malo zgodovino, da bi preverili, kako zdravi smo. Ali pa raje nikar! Lahko škoduje zdravju. Zaradi neosamosvojenih žensk, ki so se svaljkale izpod maminega krila ali fotrovih gat pod gate osamosvojenega moškega družba kakopak ni bila bolna, ampak dovolj zdrava z rahlim prehladom, saj je vendar osamosvojitev moških ključen korak za bolj zdrav razvoj družbe. Sprašujem se, če ni večji problem v tem, da nam že od pamtiveka o zdravju pridigajo precej bolni ljudje, ki so veliko zdravih ožigosali za bolne, da bi lahko pridigali in kradli zasluge za zdravje sami s kroničnim razsajanjem z raznimi bolezenskimi filozofijami in idejami.

Nadalje sledi citat Jerce Legan Cvikl, ki je pravzaprav kopija že milijonkrat slišanih medijskih trobljenj, ampak moram pretipkat zaradi izhodišča za popizdevanje:

“Tisti, ki se niso osvobodili izpod maminega krila, tudi na odgovorno starševstvo niso pripravljeni, zato bi njihovi potomci širše gledano lahko družbi in samim sebi povzročili več težav kot ne. Odgovornost je temeljno izhodišče za zdrav osebnostni razvoj bolj ali manj neodvisnega posameznika in s tem bi se morali soočiti. Mnogi se tega že zavedajo, zato tudi trend samskih v tridesetih letih dobiva nov družbeni pomen.”

Osvobojeni izpod maminega krila pa ne povzročajo družbi več težav kot ne? Kaj pa če niso osvobojeni od fotrovega velikega kurca in majhnih možganov? Kaj pa če niso osvobojeni od bratove sramne dlake na desni strani jajca? In kaj če niso osvobojeni od velikih tetinih jošk, ki so hodile vsako nedeljo na obisk? Kaj če niso osvobojeni od vonja po pički svoje nekdaj štirinajstletne sestre? Kaj če niso osvobojeni od fotrovega vonja po cenenem žganju? “Ima svašta!”

Obstaja tudi pozitivna plat medalje neosvobojenih izpod maminih kril. Precej moških, ki so vezani na mamino krilo, tudi sicer zelo spoštujejo ženske, so vljudni in pozorni do žensk že kar preveč, za razliko od mnogih od mame osvobojenih neupravičeno nadutih prostakov, ki so predvsem vezani na zveličavna lovska kampiranja z mačističnim fotrom. Tudi to obstaja in ni nezanemarljivo. Če približno citiram izjavo neke ločenke in dolgoletne samke, ki je dolgoletno vezana z očitnim oboževalcem svoje mame: “Je včasih naporno prenašat kronično bližino mame ob možu, vendar se splača, ker kot nadpovprečno spoštuje in goji pozornost do svoje mame, jo enako tudi do mene, česar pa ne najdeš in ne doživiš med moškimi zlahka, a je neprecenljive vrednosti.”

Naše vrle Slovenke bi med Italijani očitno kap, čeprav, zanimivo, kar rade fukajo z njimi, ko so bojda tako prekleto zaskrbljene za obstoj maminih sinčkov, saj stereotip o Italijanih - norih na mame - kar drži baje, če se odselijo od roditeljic ali če se ne. Čemu zafrkavat druge ženske s patološkim primerjanjem s svojo eno in edino ljubeznijo, ki jih je rodila? Ampak okej. Če ljudem paše, naj se imajo fajn. Ali bi morali mislit, da stereotip o Italijanih dokazljivo hkrati sporoča, da njihovi potomci stereotipno povzročajo družbi in sebi več težav kot ne? So Italijani najbolj neodgovoren in težaven narod na svetu? Mogoče bi si, ko je že ravno prikladno, poleg drhaljenja nad maminimi sinčki omislili še novo posledično aktualno smernico nacionalizma. Zakaj bi sovražili samo čefurje, dajmo še makaronarje, tudi oni so očitno nosilci Slovencem neprebavljivih značajskih lastnosti, navad in razvad. Bo bolj pestro v naši tako prekleto zgledni dolini.

Osebno mislim, da povzročajo sebi in družbi težave predvsem razni bolni materialistični kapitalisti in še mnogo bolj razni politikantski pohlepneži, ki si skozi celotno zgodovino objestno in brezvestno v imenu zakonov, zakonskih lukenj in družbeno skonstruiranih redov kar prisvajajo bogastva in zasluge, razpihujejo sramotno revščino in duhovno bedo, in jih ni prav nič sram! Veliko težav družbi in sebi povzročajo tudi razni politiki, ki s svojimi podporniškimi priležnicami zlorabljajo politiko za svoje osebne ambiciozne apetite in polnjenje denarnic z raznimi zasedanji dobičkonosnih položajev, od premnoge večine njih pa ni za pol kurca gnile vode obče družbene koristi!

Zanimivo, da se je v Sloveniji manična gonja proti domnevnim maminim sinčkom pojavila ravno v precejšnji krizi, saj imamo sramotno neevropske plače z evropskimi cenami, mladi ne morejo do stanovanj in težko pridejo do mizerno plačane zaposlitve. Ko poročila objavijo kvazizaskrbljujočo informacijo, da smo na vrhu lestvice med evropskimi državami pri merjenju do kolikšne starosti ostajajo potomci v gnezdu primarne družine, bi bilo korektno hkrati tudi obelodanit primerljivost ugodnosti stanovanjske in zaposlovalne politike v primerjavi z drugimi državami. Za začetek! Seveda veliko fantov ostaja raje doma. Ja, mogoče kakšni fantje celo premorejo službo, denar, si privoščijo potovanja, a živijo doma. Imajo raje denar v roki in gredo na dobro večerjo, kot da bi preplačevali neko garsonjero, da bodo v njej glodali suho žemljo in se stiskali s tečno babo, ki kokodajsa o bojda perečem družbenem problemu z maminimi sinčki. Mah, ko te jebe, glupa pička, bi rekla jaz na mestu takšnega moškega, najdi si sponzorja po svoji meri in spokaj. Vse ženske kreature, ki se jim zdi pomembno pristransko znašat nad maminimi sinčki, pa opozarjam, da se tudi s samimi seboj nezadovoljni moški pristransko znašajo nad ženskami. Slišim, da so prenekatere dobile diskriminatoren naziv moškinje. Kikirikajo polno sovražnih pristranskih pamfletov. Pravi psihoanalitski šikanatorski diskurzi so to.

Treba se je zavedat, da takšen način vtikanja v življenja drugih demonstrira navaden primitivizem bildanja lastnega pohojenega ega na plečih drugega. Drhaljenje čez domnevne mamine sinčke zveni enako kot drhaljenje čez pedre, čefurje, cigane, pičke, črnce, moškinje itd. Takšne stigmatizacije in hujskanja se vedno opravičujejo s pojasnjevanjem o določenih neustreznih lastnostih in obnašanju tarčne skupine ljudi, ki bojda škodi družbi. Koristno je lahko debatiranje o neugodnih vedenjskih pojavih in možnih posledicah z ustrezno objektivno distanco. Kako neki škodijo sinovi, ki živijo dolgo doma, družbi, v kateri predstavlja pridobitev in vzdrževanje stanovanja glavni življenjski cilj? Bomo Slovenci izumrli, ker ne bo dovolj potomcev, pardon, nižje delovne sile? Ni treba. Izpopolnjujmo in razširjajmo sistem posvojitev (ja, tudi in predvsem tujih otrok), določimo mejo bogatenja in uvedimo UTD ter začnimo gradit socialno državo, kadrujmo po sposobnostih, šole naj postanejo prostor za vsem dostopno pridobivanje uporabnega znanja in ustvarjalnega dela, ustvarjajmo demokratično pravno državo in za začetek odvetnike potegnimo s trga, olala, in že bomo za ščepec bolj odgovorna družba. Da se pristranska blatenja in hujskanja tretirajo kot sprejemljiv diskurz celo v imenu strokovno podloženega kvantanja, je nezaslišano! Najmanj, česar nikoli ne smemo pozabit, je razmislek, kako družba škodi skupinam ljudi, ki jih okinčamo s titulo škodljivcev za družbo. Ali v kakšnih kontekstih lahko izpadejo tudi nekatere domnevno neželene lastnosti družbi koristne. Najbolj neodgovorno je sklicevanje na absolutno pomembnost vzgoje staršev. Zaenkrat namreč živimo v družbah, kjer lahko postane starš vsak kretenoid. Ima pravico. Medtem se vzgojnoizobraževalne, socialne, medijske in politične sfere kinčajo s strokovnostjo, profesionalizmom in odgovornostjo do družbe. Ježešna!

PASJE ŽIVLJENJE

Današnja kapitalistična diktatorska realnost očitno ravno dovolj žali človekovo dostojanstvo, da se širijo debate o malo in velikoobsežnih zarotah, ki za razliko od bolj neposrednih zgodovinskih diktatur prevzemajo funkcijo palice, da bi zagotovile želeno pokornost večine znotraj latentnega že zdavnaj vzpostavljenega razrednega prepada. V obstoj zarot verjamem na enak način kot verjamem v prepričanje o življenjski ogroženosti pod mizo tresočega psa med praznično novoletno petardno histerijo. Pasji strah je povsem upravičen in umik pred eksplozijami dovolj pametna rešitev, pa vendar sočut vzbuja predvsem omejen pasji položaj, ta “ganljiva” nezmožnost umevanja stvari. Ne smemo pozabit še na naravo neumnih, pardon, pogumnih psov, kakršen je na primer moj neustrašni terier. Enako doumeva petardiranje za nerazumljivo zaroto, je pa precej bolj odporen na strah, zato se ob vsaki priložnosti maksimalno radovedno oddirja seznanit z zadevo in jo skuša z vtikanjem nosu v premalo preverjene zarotniške pojave po svojih najboljših zmožnostih tudi obvladat. Tukaj nastopim jaz, dobra gospodarica, velika rešiteljica situacije, ki ščiti pogumnega bimbota pred neljubimi posledicami herojskih podvigov. Še dobro, da me ni zmožen vprašat, zakaj ljudje sploh nastavljamo takšne zarotniške pasti, če smo bojda tako prekleto pametni in tako prekleto celo bojda po zveličavni božji podobi ustvarjeni. S tem problemom bi se morala ubadat pred vprašujočim obrazom otroka in zasnovat predavanje o osnovni poanti kapitalizma skozi zgodovino človekovega drhaljenja po planetu, o trgovanju s “petardami”, torej v glavnem o poteh in stranpoteh barve dialoga med gospodarji in psi. Če bi predavanje izpeljala dovolj konsistentno in celo pritegljivo, bi se kaj hitro lahko zgodilo, da bi se mali človek razvijal v preradovedno odraščajoče humano bitje in lepega dne bi me kot svojo najbolj intimno božjo stvarnico v najboljšem primeru nalomil s Cioranovo buklo O nevšečnosti biti rojen po pasji buči. V zagovor bi skonstruirala filozofsko zaroto komunikacijsko spretnega gospodarja, ki skuša prepričat nejevernika v božjo besedo, hmmm, na primer, kako pomemben heroj mojega tako prekleto premišljenega koncepta stvarstva je. Kakor koli že, psa pripneš na povodec in ga sprehajaš, kjer te pač piči. V najslabšem primeru mu na večer, ko zunaj divja “petardna” vojna in se revež itak ne more uscat in usrat v miru sredi travnate flike, pokažeš, kje se lahko napije vode, scat ga pelješ pa na pesek v plastično škatlo. Tiho, mali, in bodi srečen, da si sploh posvojen, v najslabšem primeru bi obtičal v objemu matere narave, od koder bežimo od trenutka, ko se rodimo. Kako neznosno enostavno je obvladovat terierja, četudi kdaj bevska.

KAKO ME JE KAPITALIST JAMES CAMERON PELJAL ŽEJNO ČEZ VODO IN SCAT NA PESEK

V zadnjem času so še vedno serijsko žalili moje pasje dostojanstvo s takimi in drugačnimi radostnimi obvestili, kar ni nič novega. Med drugim sem prevečkrat slišala, da se po kinematografih rola najdražji film vseh časov nasploh - Avatar. Ampak, pazi, pazi, pufi, tudi protiameriški najdražji film vseh časov. Joj, kako se veselimo. ‘Protiameriški’ postaja neverjetno popularen pridevnik. Sinonim za pametno, humano, socialno, protikapitalistično, duhovno, nematerialistično. Če te jebe zarotniški minus na bančnem računu tako prekleto spoštovanemu trdemu delu navkljub, si lahko v kronično ogrožene sive celice downloadaš prgišče dostojanstva in se oglašuješ za častnega protiameriškega antiglobalističnega humanoida. For free!

Najprej sem se naivno vprašala, kako je lahko najdražji film vseh časov protiameriški, še posebej če ga režira najbolj dobičkonosen ameriški režiser, eden izmed megakapitalistov znotraj svetovne monopolne filmske industrije, ki ne dosega niti slabovestnega nivoja humanosti kapitalistke Angeline Jolie. Kaj bi Cameron brez kapitalistične roparske Amerike. Revež. Mogoče bi se v Sloveniji prepiral s filmskim skladom in resignirano zabriljiral z neodvisnim protislovenskim filmom, ustvarjenim z mesečnimi sredstvi za jutranjo kavo na šestdesetih kvadratih svojega stanovanja v prikupni stolpnici z olupljeno fasado. Z nekaj poguma in talenta bi mu morda uspelo prepirčljivo prikazat srž togote povprečno skurbane slovenske narave in vsi najpametnejši slovenski kritiki bi ga raztrgali, zgrožena slovenska javnost pa označila za izdajalskega obrekovalca lastnega poštenega pridnega naroda in mu predlagala pakiranje kovčkov … hmmm … mogoče v Ameriko. Ampak dvomim. Cameron bi v Sloveniji zagotovo raje postregel s kakšnim prijaznim petelinjim zajtrkom, kjer se kurbe sprehajajo samo po temi, da z neznosno lahkotnostjo zavajajo zaljubljene pijane provincialce velikega srca, kakor koli si veliko srce Slovenci že predstavljamo, zihr je zihr. V Ameriki kakopak štepa avatarje. Stvar prepoznanja mej verjetnosti, ambicij in kapitala.

Za uspešen nateg psa je treba včasih malo več spretnosti. Če faše drisko, je pameten preveč, da bi brez upora pogoltnil oglje. Prebrisano mu ga moraš nekako podtaknit med koščke klobase. Enak postopek užge, če bi se ga rad znebil s podganjim strupom na primer. V vsakem primeru se je ob sumu na podtikovanje strupa dobro preventivno skozlat, v upanju, da te ne zarola v ciklus anoreksije. Že zaradi oglaševalske paradoksalne perverzije o najdražjem protiameriškem filmu vseh časov in odpora do nekaterih preteklih precenjenih puhlih izdelkov omenjenega filmskega “industrialca”, me ni prav nič mikalo, da bi si na že itak povešeno surlo nataknila še neokusno blesava cenena očala, ki mi bodo pričarala 3D impotenten pornič. Ampak obstaja možnost obrambe cameronom v prid na trgu fejkasto iluzornega demokratičnega kupovanja pravic do pravice. Če že obstaja tako nemarno drag film, ki si obeta nemarno visok dobiček in se temu primerno kiti s spet in spet novo tehnološko prelomnico, bi bilo pošteno preverit, če je kapitalist svojo pozicijo vendarle vsaj približno dostojno izrabil in skušal prikazat nekaj vsaj komercialno pametnega, izvirnega, zanimivega … hmmm …. celo prepričljivo protiameriškega. Morda se je zaklal in postal tako protiameriški, da bo moral prebegnit snemat filme v Slovenijo. Tega pa ne bi rada zamudila!

Bolj ameriški film od tega enodimenzionalnega skropucala si je težko zamislit. Obama mu bo morda postavil spomenik v zahvalo za dosledno zarotniško dejavnost. Temna plat medalje ameriške kapitalistične mentalitete je pač v premosorazmernem tehnološkem napredku s futranjem pokorne mentalno zaostale revščine. Takšen je tudi Avatar. Ravno toliko, kolikor je tehnološko trodimenzionalno efektiven, je vsebinsko enodimenzionalno slaboumen z vsemi sladkobnimi pritiklinami emocionalnih plitvin, ki naj bi obarvale črno-beli sporočilni EPP. Kopipejstanja že stokrat prežvečene idejne zasnove niti ni treba posebej poudarjat, tako samo po sebi umevno sprejemljivo se zdi Cameronu očitno. Popolna kapitalistična zarota, kraja filmoljubskega denarja in slavospev podebiljenju vseh še preživelih kretenoidnih plemen na Zemlji.

Cameron je tako prekleto pameten, da je ljudem spet res izvirno sporočil, da ljubezen premaga vse. Do koga ali česa in kako že?! Nek človeški terminator se zatreska v pripadnico okupiranega plemena in z otrdelim prestopi na drugo stran brega in potem sledi mesarsko klanje, še danes najbolj priljubljeno katarzična zabava. Oh, James, fantek, koliko si pa ti star? Zaljubljenosti v ožjem in v širšem zgodovinskem smislu sprožajo tudi hude bolečine in zločine, samouničevanja in uničevanja po potrebi “nedolžnih” drugih na poti. Prekleto jalova motivacijska filozofija v imenu boja dobrega proti zlu je pijana zatreskanost, četudi s krvjo nabilda kurca. Cameron od premiere Titanica ni odrasel niti za povprečno vrednost enega tedna. Že takrat je s kopipejstom resničnega motiva uspel podtaknit samo dva zaljubljenca, problem razrednega masakra pa reševal s filozofijo dobrega fuka med bogatimi in revnimi. Rešitve si ni upal prejudicirat, ampak je reveža pač utopil, bogatunko pa pustil živet na kopnem, da je upravičil svet, ki se bo po starih zarjavelih kolesjih vrtel naprej. Kaj neki se je Cameronu zdelo tako ganljivega, da je vpletel še prikaz post festum ostarele babnice, ki ni znala s svojim materialnim bogastvom očitno počet nič koristnejšega od tega, da se je kljub tako prekleto neverjetno veliki ljubezni poročila z drugim in planet oplemenitila s spočetjem novih bebcev, je jasno samo njemu in na milijone zadetim zastrupljencem, ki mu ploskajo. Cameron je slabši od našega Prešerna. Tudi on je moral jebat v glavo vsaj eno Ano Jelovšek, da je zmogel halucinirat o ljubezni do Julije, a je bil vsaj res dober pesnik, Cameron je filmski Michael Jackson s še slabšimi altruističnimi teksti.

Za Avatar Cameron ni skopiral filma po resničnem dogodku kot pri megahitu Titanic, ampak je ukradel že stokrat pokradeno idejo o ameriškem teritorialnem izkoriščanju ubogega ničhudegaslutečega ljudstva, kopipejst poante še najbolj spominja na preverjeno uspešnico Kevina Costnerja Dances with Wolves, ki se je vsaj spogledala kar konkretno z Indijanci. Kapitalistu Cameronu pa je bolj pomembno, da sproducira mega potratno in predvidljivo mega dobičkonosno tehnološko napredno dovršeno 3D “risanko” s prikladnim “belim” plemenom Na’viji na barvitem planetu Pandora in s “črnimi” okupatorji s planeta Zemlja. Takšne simplificirane relacije bo razumel vsak bimbo in ga zagotovo ne bodo motile pri orgazmičnem 3D tripu z možgani na off, da za videospot ne bi tudi večkrat kupil vstopnice. In na tem - možgani na off - površinskem vtisu ravno funkcionira “zarota” Avatarja, češ da gre za približanje protiameriške morale najširšemu krogu mej dojemljivosti, kar v resnici spet ni nič novega, ampak serijsko ofucan komercialni izgovor, ki služi zgolj dobičkonosnosti ene izmed najbolj kešolovskih industrij. Začuda ugotavljamo, da bimboidnost postaja bimboidna iz dneva v dan bolj. Avatarji, zanimivo, so vedno v primerjavi s piarovsko najavljano pretencioznostjo moralnega pridonosa, kaj šele vloženega kapitala, neverjetno vsebinsko slabi komercialni izdelki in ravno ti zavoljo vrtoglavega vložka dosežejo najširši krog občinstva. Zarota zarote?!

Poteza je odlična, z njo se Cameron definitivno ne bo zameril Obami, niti zafržmagal Američanom. Izmišljena bitja komunicirajo preko laskov v abstraktni vzvišeni harmoniji z naravo, zato narava kar naenkrat ni prav nič mesarsko kruta, ampak tako rajsko angelska, kot jo doživlja zakajen hipi na obali piranskega zaliva ob sončnem zahodu. A nebeško ljudstvo čepi na donosnih rudninah, ki jih ne bi delilo z nikomer, hja, kot povprečen kapitalist ne deli rad imperialnega plena, ki mu ga je celo v imenu demokracije dovoljeno dojemat za svojo lastnino, da se le kopiči pod njegovo ritjo. Nekateri pač radi cele dneve plešejo s pestjo riža okrog ognja sredi gozda in lajajo v luno, drugi radi blefirajo zadovoljstvo ob zobanju kaviarja na jahti sredi oceana in si popevajo narodnozabavne. Težko se je odločit, kateri so bolj trapasti. Še težje se je odločit, kateri so bolj škodljivi. Brez dvoma oboji zelo trapasti in škodljivi. V vsakem primeru se s tem tako prekleto miroljubnim, ritualnim, primitivnim, kvazimasajskim ljudstvom, če citiram definicijo Marcela Štefančiča, ne more identificirat nobeno ljudstvo na Zemlji. Že na prvem pridevniku ‘miroljubni’ gre ves poskus prepričljivosti v maloro. Ritualni in primitivni človečnjaki vsekakor obstajajo, v večini, zaradi česar pa se na Zemlji nikomur prisebnemu več ne orosijo solze ganjenosti, tudi če je Američan. Še Indijanci so znali porezat kakšen skalp in žival iz kože potegnit, da bi bil pa Obama v skrbeh, kako bodo Američani občutili (kar je mnogo pomembneje od razumske definicije prepoznanja v imenu predpisane morale) Afganistance in Iračane predvsem za miroljubno, pozitivno gledano ritualno, primitivno ljudstvo, haha, ki mu seveda ni mar za materialistične apetite, kaj šele za prevlado na svetu po svoji sveti “ritualni” percepciji, zelo dvomim. Za Vietnam bi se lahko pokesali že zdavnaj, najprej ob The Deer Hunter in najkasneje ob bolj prijazno komercialnem sporočilno nedvoumnem Born on the Fourth of July, a spet prekleto dvomim, da zaradi prepoznanja miroljubnih, nebeško nedolžnih sprehajalcev po vietnamskem teritoriju.

Težko se strinjam z logiko mnogih, ki jo je dobro ubesedil Marcel Štefančič tudi s svojo aktivistično naklonjeno recenzijo (mimogrede … “naključno” nameščena podoba avatarja generala Tomaža Ertla ravno ob recenziji Avatarja je neprecenljive konceptualne vrednosti):

“Ob Avatarju, sci-fi alegoriji, v kateri divji zahod, Vietnam in Irak mutirajo v Srednji svet, ki ga skupaj drži vizionarska cinefilija, bodo Američani v grozi ugotovili: Mi smo tiste jebene zunajzemeljske pošasti, s katerimi nas strašijo h’woodski filmi! In navijali bodo za Na’vije.”

Ja, navijali bodo za vesoljce, ker še nobenega niso osebno srečali, razen v črnih ali belih verzijah delirija, nikakor pa za ljudstvo. E.T. je bil še bolj kjut od Na’vijev! Kako sem jokala, ko so ga hoteli primitivni človeški znanstveniki zlorabit. Takrat mi starši še niso upali kvarit sončnih dni s poučnimi informacijami o usodi laboratorijskih mišk. Za rešitev etejčka bi odkatapultirala v laboratorij vesoljske univerze Drew Barrymore. Kakšna korist pa je bila od te punčare, razen da se je drogirala in si prisvajala megalomanske honorarje za slabe vloge po slabih filmih. Večina gledalcev prepoznava za zlobnega v tej enodimenzionalni črno beli pravljici Avatar pač človeka. Kar se tiče kritike ameriške imperialistične politike mu v svojem bistvu stvari ne bo nasedel noben še tako ameriški otrok, četudi bo smetil s praznimi kvazimiroljubnimi protiameriškimi floskulami po McDonaldsih. Povabilu na miroljuben ekskluziven trip po Afganistanu ali predolgem bivakiranju na miroljubni Kubi, hehe, se bo z lahkoto odpovedal in predlagal boljšo idejo - počitnice v Dubaju - če se že mora srečevat s tujerasnimi plemeni takih in drugačnih ritualov. Obama bi Cameronu lahko postavil spomenik za najbolj ameriškega Američana med Američani, medtem ko bo kupčkal nove milijarde za potujoče orožje via Afganistan. V imenu “ameriške” zaščite in miru, seveda, s ponižno hvaležnostjo Nobelovemu znanstvenemu presežku enodimenzionalnega umnega presežka.

S tega aspekta se mi zdi zelo zgovorno komično piarovanje o domnevni pomembnosti Avatarja, ki nam zastruplja obzorje, kako bojda film motivira ljudi k zapadanju v depresijo. Na Vesti so tako objavili primer nekega anonimnega komentarja v takšnem slogu:

“Po ogledu filma ni nič več isto. Stalno razmišljam o sami vsebini filma in o občutkih, ki sem jih takrat doživljal. Sedaj vem, da se bom reinkarniral na Pandori, zato mi ne preostane drugega, kot da storim samomor”, je na enem od forumov zapisal uporabnik “Mike”.

Komično ljubek sarkazem, ki bi ga lahko pripisali prozorno zarotniškemu norčevanju kakšnega papeža. Samo papežem bi se ljubilo ukvarjat s Cameronovim EPP diletantizmom v presilni skrbi za ogrožujočo konkurenčnost na trgu preprodajanja božanstvene megle za pasjo rajo. Nič od ljubezni do Zemlje ali sočuti do kakšnih zemeljskih prebivalcev. In tako tipično za današnjo plehko kapitalistično realnost, v kateri vlada pakt med ljudstvom in kapitalističnimi politikanti. Ljudstvo je srečno, da lahko ostaja fuksaško leno zarukano in sesuva vsa modra spoznanja sveta na enodimenzionalnem EPP nivoju simplificiranih sloganov, kot ga lansirajo plohe komercialno zarotniških avatarjev. V zameno za pristajanje na slaboumnost dobijo razne igrače, na primer 3D šove, ki hudo veliko stanejo in za kar, ugotovijo, se splača ropat plemena po svetu. Očitno je to sporočilo Cameronovega zadnjega projekta, ki je potratno tehnološko nadgradnjo vsebinsko tako slabo upravičil, kot naša tehnološko podivjana roparska civilizacija slabo upravičuje slabotnost uma in duha svojih ljudstev. Tam nekje globoko globoko v sebi smo vendarle vsi dobri, a ne, in smo kakopak skoraj toliko odgovorni za zmote, površnosti in zlo, ki ga zganjamo v imenu dobrega, kot bi bil lahko odgovoren povprečen pes. Oh, ta neznosna plehkost bivanja.

AVATAR JOHNNYJA DEPPA JE TAKO NEZNOSNO PREPROST

Kot zakleto se je v obdobju Avatar manije Johnny Depp odločil biznisirat in miroljubno sprehajat po balkanski vukojebini. Tako miroljuben je, da se je objemal z dobrim prijateljem; miroljubnim, primitivnim, ritualnim Miloševičevim pribočnikom Emirjem Kusturico na miroljubnem, primitivnem, ritualnem praznovanju novega leta. Koristnih prijateljev se ne sme pozabit. Ganljivo je spremljat odzive ritualnega primitivnega ljudstva, ki za nekaj minut 3D zabave bolščanja v razne sprehajajoče zvezdniške avatarje hvaležno sesuvajo idiotistična spoznanja in z veseljem pozabijo na vse krvave nacionalistične masakre primitivnih ritualnih ljudstev nad primitivnimi ritualnimi ljudstvi v imenu teritorialnih kapitalističnih apetitov. Kot že ničkolikokrat do sedaj, slišim, da je Johnny Depp tako preprost. Nemalokrat v podobnih primerih pade še analna zloraba pridevnika ’skromen’. Tako daljnovidno razsodna so naša primitivna ritualna ljudstva vsak dan, iz minute v minuto. Pogled jim seže do avatarja s skuštrano pričesko pod klobukom grabežljivih mejkerjev vseh vrst in različic ekonomsko propagandnih programov, pa naj gre za estradno politikantske Slovenke leta, temnopolte in belopolte “herojske” predsednike, pokorne velečastne sluge domovini, kakor pač zapoveduje pravila igre herojevanja, zastopnike sumljive etike, z milijoni dolarjev na uro obtežene podjetnike ali druge vrste fucking avatar movie stars. Fucking cameron nation. Zarota ali samo 3D neznosna plehkost bivanja!

Želela bi živet v družbi, kjer ne bi čutila tolikšne nuje, da se dolgočasim s prispevkom na temo nošenja krznenih oblačil. Pa vendar idiotovanje in sprenevedanje žal ne pozna dna od dna osnovnega bontona, kaj šele osnovnega okusa, da smo prisiljeni poslušat tako mizerne nebuloze in prenašat tako vrhunsko sprijene poteze v borbi za obstanek dobičkonosnega primitivizma in bi se počutila brez ksihta, če ne bi bloga izkoristila tudi za nekaj besed na to temo.

Včeraj se je POP TV na primer spet proslavil s tendenciozno neumnim in celo nemarno hujskaškim prispevkom. Na teren je poslal seveda temu primernega novinarja, da je sproduciral sklop stereotipnih floskul v podporo predstavitvi bojda modnih krznenih oblačil z nujnim poslovnim alibijem v spremljajočem dobrodelnem namenu, ki jo je organiziralo krznarstvo Eber. Po hvalospevni reklami se je, kot ponavadi, začelo nakladanje o sprejemljivosti ali nesprejemljivosti nošenja krzna, pri čemer je tudi reporterček sam obvestil javnost, da ima rad krzno, živali pa tudi in temu primerno sogovornikom prepuščal, da so v smeri propagande krzna stresali svoje wannabe filozofije. Zraven je kot povprečen slabo vzgojen pobalin še malo pohujskaril čez Jadranko Juras in nas obvestil, da je ni bilo in da še dobro, da ni pokvarila vzdušja. Nič ne more bolj pokvarit kakršnega koli vzdušja od slaboumnih ljudi, ki se seveda med seboj zelo dobro počutijo in uživajo v sebi primernem vzdušju. Bohnedaj, da jim ga kdo pokvari.

POMEMBNA JE DOBRODELNOST

Za vrhunec slabega okusa je poskrbela voditeljica prireditve Ivana Šundov, ki je reporterčku za uvod pribila, da bi morali ljudje v prvi vrsti pozornost usmerit na dobrodelni namen prireditve. S tem je gospa Šundov pač pojasnila občinstvu bistvo problema prireditve same in logično posledično hipokrizijo v namenu tega sila prepostega koncepta. Takšne propagande krznu pač danes ne moreš več v miru speljat, ne da bi si zraven omislil nek alibi za prgišče popravka bedne reputacije in vsak idiot bi si pač na prvo žogo izmislil dobrodelno akcijo. Ob dobrodelnem namenu bi namreč morali vsi obmolknit v strahu, da bi kakšne izjavljene kritike na njihov račun še tisti minoren izkupiček dobrodelnih akcij, ki jih zlorabljajo prevzetni in pohlepni za svoje poslovne namene, izpuhtel, ker se prevzetnim in pohlepnim pač ne bi splačale. Psihološko nasilje par ekselons, na kakršnega pa nikakor ne bi smeli pristajat. Morda je ravno zaradi strahu in zadovoljstva z malim še vedno svet tako v kurcu s tako kurčevimi ljudmi pri največjih koritih. Krznarstvo je invalidom podarilo krznena ogrinjala. S pomočjo smisla za cinizem se režim in hkrati se ne morem načudit tolikšnemu smislu za perverzijo najslabše vrste. Uporaba invalidov za slabovestno mizeren poskus zvišanja ugleda, ki temelji na marsičem povezanim s pohlepom, amoralo in aroganco, in prekleto malo na pojmih empatije do kakor koli eksistenčno prikrajšanih in zapostavljenih. Invalidi so res veseli, da jih ne bo zeblo v tej naši sibirski Sloveniji, kjer sicer brez krzna šklepatajo od mraza in ječijo ob posledicah ozeblin. Ja, krzno jim je manjkalo!

DOBRODELNO PREDAVANJE ZA UBOGE, KI NE RAZUMEJO

Vendar vseeno obstaja razlog za prizanesljivost in sočut. Ivana Šundov se je kot javna oseba pogumno izpostavila in javnosti prenesla bridkost vseh njej številnih podobnih nevednih ljudi, ki pač ne razumejo. Očka ni povedal, mamica ne ve, v šolah se niso učili, skratka, ne razume, v čem je razlika med uporabo živali za hrano in uporabo za krznene izdelke? Zakaj se dogajajo napadi na krznoljubce, saj v klavnicah živali tudi trpijo? Uh, ljudje nosijo tudi usnjene čevlje, a besno napadajo samo uboge ljubitelje krzna, ki želijo, da bi jim bilo toplo pod njihovo hladno kožo. In nivo njenega pametnega spoznanja: Če živali itak koljemo in se marsikaj nepotrebno hudega godi po klavnicah, zakaj zaboga si ne bi smela privoščit še krznenega plaščka? Zakaj ljudje to obsojajo? Sočustvujem. Gospa pač ne razume in ji ni uspelo doumet. Saj ne obsojamo! Samo nevzgojeni in neozaveščeni ljudje so v družbi pač neprijetni. Kot tisti, ki smrdi, si vrta po nosu, prdi ali se praska po riti na dobrodelni prireditvi. Tako izpade oseba odeta v živalsko kožo neokusna in primitivna, ker se ne zna obnašat času in pričakovani kulturi primerno. A to gospa lahko razume?

Ni ji uspelo doumet, da nihče od nasprotnikov mučenja živali za kakršen koli namen že zagotovo ne zagovarja neustreznih razmer po klavnicah, pa prav tako ne zagovarja tudi mučenja živali za krznarske namene. Zakaj potem sploh primerjanje? Ni ji uspelo doumet tudi osnovnega človeškega pravila igre, ki se tiče upravičenosti do srži humane naravnanosti, pri čemer zlo ne opravičuje drugega zla! V kolikor namreč skomignemo z rameni ob vsaki zaznambi nesprejemljivega, ker obstaja še veliko humano nesprejemljivga na svetu, tako širjenje zla podpiramo in ga opravičujemo. Gre za osnovno logiko, ki ima precej opravka z obvladovanjem matematičnih pristopov na osnovnošolskem nivoju, da plus poveča rezultat, minus zmanjša. Ni ji uspelo doumet tudi razlik med bolj potrebnim in manj potrebnim ali težje odpravljivim in lažje odpravljivim. Vprašanja okrog ravnanja z živalmi v prehranske namene se dotikajo tematike o osnovni eksistenci, prehrani, torej o osnovnem pogoju za preživetje, medtem ko so krznena oblačila v vseh možnih predstavljivih aspektih NEPOTREBNA in funkcionirajo izključno kot samo po sebi umeven simbol bogastva. Nikogar danes in tukaj ne zebe tako zelo, da bi potreboval krzno in vsem so dostopna oblačila, ki so dovolj topla za preživetje zime. Dostopna so slabše zelo revnim ljudem, kot vse ostale dobrine, in ti bi seveda tudi do krzna težje prišli kot kateri koli Eskim!

Preseravanja s prestižem je na trgih današnjega kvazi civiliziranega sveta več kot dovolj v vseobsegajočih možnostih. Posebna navezanost na krzno v smislu bojda neverjetno dobrega počutja že dolgo ne pije vode tudi pri največjih retardoidih. Reporterček se tudi tej pasti razkazovanja hinavščine ni izognil in je postavil vprašanje, ali se lahko primerja nošnja umetnega krzna s pravim in seveda konceptu pričakovano dobil odgovor, da ne, zakaj neki ne, pa nismo slišali, ker tega vprašanja tendenciozni podpornik neozaveščenosti in slaboumja z mikrofonom v roki po logiki stvari ni postavil. Škoda. Radi opazujemo krotovičenja ljudi z jalovimi argumenti. POP TV-jevci včasih takšne prizore radi producirajo, a včasih se očitno radi vzdržijo!

Osebno sem tipični predstavnik ženske, ki tripa na mufkostajl raznih sort. Na mufkaste jakne, plašče, mufkaste obrobe ovratnikov in rokavov različnih oblačil itd. Skratka … veliko mufa, tudi konkretno živalskih motivov, se najde v moji omari. Dejstvo je, da ima asociacija na mehko, toplo in kosmato efekt primarnega občutka ugodja, vezanega na varnost. V podzavest pošilja tudi občutke erotičnosti ali živalske fukabilnosti. Zato mufkasto zlahka dojemamo kot estetsko in privlačno. Vendar asociacija, ki sproža zaželen filing, ni vezana na zavedanje, da si odet v ostanek ubite živali. Oblačila, ki niso izdelana iz pravega krzna, so danes že naravnost navdušujoča v krojih, barvah in obdelavah za dosego omenjenih ciljev občutenja. Trdim, da so celo mnogo boljša od krzna. Pravo krzno je namreč težko, v večini primerov je dlaka že nujno zaradi vzrževanosti sama po sebi trda, precej bolj groba. Občutek v krznenem plašču je pravzaprav slab in dejansko se zlahka počutiš kot pračlovek, ki bo vsak hip zverinsko zarjul in se potrkal po prsih. Prav nič glamurozno in še manj lahkotno. V krznenem plašču se danes lahko počutiš dobro izključno zaradi zavedanja, da na sebi nosiš odrto žival, kar ne more izkazovat nič privlačnega o naravi človeka, ali zaradi zavedanja, da stvar pač veliko stane. Torej je občutek zadovoljstva vezan predvsem na prav nič spoštovanja vrednih nizkotnih vzgibih repenčenja, ker bojda poseduješ dovolj denarja, da se s tako banalnim dosežkom v življenju, ki pa očitno brezdušnemu pomeni morda celo edino, kar premore, lahko bahaš pred vsemi, ki ne premorejo nabildanega bančnega računa. Klinc, etiketa kakšnega prestižnega kreatorja se ne opazi tako zelo, a ne.

ODIRALEC KOŽ SI REŠUJE KOŽO

Da se vrnem še malo na telebanovanja okrog izgovorov in priročna preusmerjanja pozornosti na domnevne druge nedoslednosti, ki se godijo v svetu. Žal imajo krzneni izdelki še eno že zdavnaj razkrinkano neprednost pri morebitni podpori, ker ne gre samo za živalski izvor stranskega produkta, ki se sicer uporabi tudi v prehranske namene (in tudi prehranski nameni gojenja in barbarskega ravnanja z živalmi v prenekaterih primerih niso v ponos človeku), ampak smo že dolgo zelo jasno obveščani, da se za pridobivanje krzna uporabljajo tudi živalim zelo mučni nehumani postopki, pri čemer se zloraba živali izvaja izključno za krznarske produkte, ki so človeku nepotrebni. Ne moremo več blefirat, da nič ne vemo, razen če hočemo ostat nevedni. Dejstvo je, da se možnosti in možen način življenja razvija in s tem v sozvočju se od človeka pričakuje, da svoj način bivanja prilagaja napredujoči stopnji humanosti in obči dobrobiti proti nepotrebnim zlorabam. Človek, ki žaluje za primitivnejšimi oblikami obnašanja in delovanja, je temu primerno primerek primitivnega in neozaveščenega človeka. Zaostal v razvoju, nezmožen bivanja na višjem nivoju, ki s svojim odnosom do sveta edini ključen smisel razvoja zavira in spodkopava. Drugačen pogled na zadevo ni sprejemljiv, razen za primitivce, in je nečasten.

Kako si primitivizem pod krinko dušebrižništva skuša utirat pot, lepo ponazorijo komentarji tipa (povzeto z bloga):

“Pri vsej stvari me VEDNO zmoti to, da večina borcev proti-krznu bije hujši boj za eno činčilo, kot za sestradanega otroka, ki ne čepi le nekje v Arfiki, temveč povsem blizu domačega praga.

Koliko je ljudi, ki bi jih bilo potrebno/vredno prej rešit, kot žival?”

Človek, ki premore osnovno stopnjo empatije, jo premore do vseh živih bitij, ker je preprosto empatična osebnost, po čemer se tudi v možni danosti razlikuje od živali, ki za razvoj empatije ne premore dovolj razuma in je toliko bolj podvržena ravnanju močnejših od sebe. Kot otroci na primer. Objestno sebično in primitivno bitje pa kvečjemu uspeva zavedajoč se neželenih načinov delovanja zagovarjat primitivizem s floskulami, ki naj bi služile kot izgovor za zaviranje humanega stanja duha! Takšne ljudi lahko z natančejšim opazovanjem zlahka zalotiš v njihovi bolj ali manj zavedni sprijenosti. To se je zelo opazno izkazalo ob potezi nekdanjega predsednika Drnovška, ko se je lotil akcije za Darfur. Dušebrižniška drhal takrat seveda ni mogla vreščat ob razpravah o odiranju činčil, kaj pa lačni v Afriki, ampak je v silni skrbi izključno za lastno rit pač vreščala in blatila predsednikovo dejanje, češ, kaj pa lačni in slabo preskrbljeni v Sloveniji! Na tovrstno značajsko črno luknjo nakazuje tudi zgornji komentar, saj za mimogrede označi lačne v Afriki za neke ljudi, ki čepijo Tam Nekje v Afriki v primerjavi z grozodejstvi na svetem domačem pragu. Wannabe dušebrižniki so tudi takrat skušali predstavit predsednikovo potezo kot arogantno dejanje do lastnega naroda. Ogabnost dušebrižniškega sprenevedanja skratka nima konca. In samo trend zlorabe določenih floskul usmerja floskularjenje tistih, ki bojda ne razumejo. Težje boš na primer slišal zagovor klanja po Iraku, češ, čemu neki ne bi Iračanov v imenu strahu pred terorizmom še malo pobijali, saj po Afriki pomre dnevno že leta in leta toliko nedolžnih otrok. Bodimo, no, iskreni in pošteni! Ampak ne. Takih nebuloz, ki so povsem identične drugim enakovrstnim primerjavam, ne bomo pogosto slišali izključno zaradi trenda in s tem povezane tolerance do razsajanje z amoralnimi idiotizmi. Bistvo je pa jasno. Dušebrižnik nikoli ne bo opravičeval nobenega zla z drugim zlom, ampak bo podpiral voljo do humanosti v vseh primerih. Kajti dušebrižniku ne bo vseeno za Pufija v primerjavi s Francetom in za Franceta v primerjavi z Jožetom. Podpiral bo vsak korak, spoštoval ljudi, ki kar koli naredijo v smeri humanosti na katerem koli področju in kvečjemu pozival, izražal spodbudo na frontah, ki morda njemu posebej ležijo na duši. V nobenem primeru ne more bit opravičljiva podpora zlu zgolj zaradi obstoja drugega zla, še posebej če je več kot očitno nepotrebno. In vedno bo smešen prenapitanec z zamašenimi holesterolastimi žilami, ki bo ob prenažiranju z mesom vreščal za pravice do mesojedstva in skušal minimalizirat problem neznosnih razmer zaradi podrhaljenega pretiranega gojenja živali v klavske namene in s tem povezanih človeku sramotnih razmer! Še bolj bo razgalil svoje mentalno mizerno skladišče duha, če bo ob tem vreščal, kako lačni v Afriki tudi trpijo in umirajo. Ja, ubogi borec za pravice, trpijo, ker se ti prenažiraš in za vsako svojo pogoltnost, animalno požrešnost in brezmejno praznino duha, ki je ne more nasitit noben kos oblačila, tone piščancev in trije avtomobili v garaži, kličeš na pomoč obstoj drugih grdobij v izgovor svoji ubogi mizeriji, zaradi katere si tako nenasiten, neveden in grd.

SLAVA DOBRODELNOSTI!

Vsekakor smo ganjeni, da so krznarstvo Eber in podobni ugledni podjetniki ter razna kvazielitna združenja dobičkarjev tako navdahnjeni z dobrodelnimi tendencami. Samo želimo si, da jih dobrodelnost ne bi minila in bi v bodočnosti darovali veliko denarja ljudem, ki ga potrebujejo, da bi si lahko kupili, kar potrebujejo, medtem ko že ravno garajo podplačani, da se prestižna peščica lahko valja v denarju, s katerim kronično slabo upravlja v dobrobit tega sveta, niti sami ponavadi ne vedo, kaj bi z vsem skupaj in radi odcvilijo ta kvazi pametno floskulo nad floskulami, oh, denar ne osrečuje, da bi se nam prikupili. Ja, hvala, vemo, kakšen tupoid neki bi si mislil, da bi bili zgolj pogoltni ljudje lahko srečni. Radi vas imamo prazne in pogoltne, da ste le nesrečni.

Seveda bodo razni “krznarji” še vedno samo ljudje, ki kujejo dobiček na nehumanem, svetu nepotrebnem pridonosu. Tehtanje nujnosti zla pride v poštev izključno v navezavi na dobro v vzroku in namenu z malo kreditnih točk za toleranco, ki je lahko samo v začasni funkciji. Škoda, ker se vsi ti prestižni dobrodelniki spomnijo na morebitne humane dejavnosti predvsem takrat, ko propagirajo svoj biznis in jim dodatek pretepanja s slabo vestjo zaradi prav nič humane reputacije samo osebno koristi. Veseli smo lahko tudi, da naivnost tako naivno računa na naivnost naivnih in se s svojim blebetanjem vedno znova razkrinka v bedi, precej manj v blišču pravega pomena besede, po kakršnem tako hrepeni. Veseli smo, da nevednost razprostira svoje lovke itak na vse strani in se tako zlahka transparentno razgali v svoji hinavščini in hujskaštvu s preprosto prepoznavnimi vzgibi po načelu “napad je najboljša obramba”. Ko se krznoljubni repenčavci pasejo naokrog, kažejo s prstom na usnjene čevlje in vreščijo, poglejte hinavce, človeku z vsaj iq stopnjo želve postane slabo. Zakaj neki bi človek, ki nosi usnjene čevlje (in tudi ta potreba izumira v pomenu, saj so drugi materiali za čevlje danes že odlični), moral gojit posebno toleranco do sadističnega odiranja živali za krzno, je jasno samo njim. Tega razloga ne zaznam še pri človeku, ki uživa pri futranju z mesom, čeprav se zaveda, da nekatere živali po klavnicah zelo trpijo. V kolikor ne nudi podpore nehumanim pristopom, je pač boljši od tistega, ki nehumanost podpira in išče izgovore zanjo, pa slabši od vegeterijanca oziroma od vseh, ki prispevajo k učlovečevanju tudi konkretno. Zelo preprosto. Največji hinavci na svetu so brez dvoma tisti, ki na vse kriplje kažejo s prstom na domnevne hinavce z namenom, da bi se sami ob iskanju izgovorov za lastno slabo vest proslavili kot iskreni in pošteni ljudje. Težko si predstavljam kaj bolj hinavskega in odurno sprevrženega. V življenju mnogo bolj od početja samega določa naravo človekove osebnosti odgovor na vprašanje zakaj in kako nekaj počne!

Slogan Ni festivala brez škandala, ki sem si ga nekoč omislila posebej za festival slovenskega filma, se je tudi to leto sicer boril za razkošje svoje eksistence, a je tokrat hitro odvasoval in obstal v Ljubljani. Moram priznat, da me je s promocijskega vidika ta pozitivna plat medalje kar malo zaskrbela. Kakšna dodana akcija nič ne škodi.

Kaj pa vem. Glede na to, da se je festivala udeležil tudi Goran Vojnović, ki je hkrati, sklepam, statistično dokazljivo precej bran kolumnist, nič ne bi škodilo, če bi mu vsaj zdrsnilo na stopnici. Morda bi voditelja tiskovnih konferenc lahko našuntala, da ga na primer nič ne vpraša … Naj ga spravi ob živce in popolnoma zignorira skoraj dvem metrom v višino navkljub. Naj Vojnović sedi tam pred novinarji, bolšči v strop, menca in ne ve, kaj bi. Naj končno, zaboga, občuti, kako je, ko ne veš, kaj bi sam s sabo, čeprav si nekaj naredil. Naj se človek zave, da ni bog, ampak samo … hmmm … kdo si že pravzaprav ti, miško? Poleg pregovorne slovenske vzgojne funkcije o dobrobiti skromnosti tipa cukrarniškega mita (avtor poimenovanja Mitja Čander v eni izmed pregovorno za umret dolgočasnih televizijskih omizij na temo kulture), česar je Vojnović, ki vsak njegov korak in celo, pomislite, zapisano črko, spremljajo armade policijskih enot z ministrstvom za notranje zadeve na čelu, premalo deležen, si lahko obetamo še zavidljivo dodatno promocijo. Ni vrag, da ne bo izlil svojega ogorčenja v kolumni in prispeval k večji prepoznavnosti. Vojnović pač ni predstavnik tipičnega Slovenca, ki bi skromno trpel svoje neugodne občutke tam nekje v “cukrarniški” vlažni sobici, medtem ko bi javno na veliko parlamentirali o tegobah posvečeni, ki morda z vsem skupaj pravzaprav nimajo nič, pa se toliko lažje … hmm … Odprejo! In pojamrajo!

V kolumni Dnevi jamrarije in vina je Goran Vojnović pojamral do konca in čez in še dodatno pokazal, kako daleč od klenega Slovenca je, še dlje pa od cukrarniškega sinonima za slovenskega umetnika, od koder se zgodovinsko napaja njegova veličina. Izražal je celo neke pomisleke, da naj bi filmske ustvarjalce tako kot drugod po svetu nosili po rokah, jih obravnavali spoštljivo in, pazite na višek prevzetnosti!, jim pod noge položili še rdečo preprogo. Da je nezaslišanost toliko večja, pa Goran Vojnović v svoji pomembnosti očitno sploh ni opazil rdečega tepiha pred Avditorijem. Okej, že res, da se zdi mogoče zanemarljiv predpražnik v primerjavi s kilometrino vijočega se blaga po tujih festivalih, a ravno v tem je spet čar slovenske veličine. V skromnosti in varčnosti, ki je Vojnović očitno ne zmore ponotranjit! Na vse to je s sarkazmom oblatil še vino, simbolni ponos slovenstva in žlahtno zdravilo za vse tegobe, skratka, ne razume, v čem je štos. Zato ima pa mladenič verjetno toliko problemov, da lahko vsak teden napacka kolumno. Kaj čmo.

GOODFELLAS

Kolumna Gorana Vojnovića po logiki stvari vsebuje nekaj trpke resnice, kar pa na žalost ni nič novega in ni samo stvar nekih festivalskih organizacij tam daleč stran, ampak je tudi širši mentalitetni problem in s tem povezanih prioritet v delovanju. Kar je opisal kot osebno doživet neljubi dogodek, kliče izključno po opravičilu in ne premore izgovora, zato se lahko ob tej priliki le opravičim kot soudeležen člen v festivalski verigi. Osebno bi se že na mestu zločina spokorila, če bi mi v tem primeru Vojnovića tudi uspelo osebno znervirat. Mogoče nadoknadim zamujeno s tem prispevkom.

Z marsičim se seveda strinjam in vsak, ki se je za pet minut približal tej sferi, je zlahka trobil enako, čemu je festival namenjen in kako bi moral kot tak posledično funkcionirat in ne, ne obstaja tehten razlog, niti nevemkakšne višjesilne razmere, da se ne bi moglo slednjega tudi uresničevat, obstajajo pa netehtne nižjesilne razmere. Vendar pa se ne strinjam z Vojnovičevim epilogom in menim celo, da se tudi zaradi takovrstnih odzivov festival v pozitivnih plateh medalje razvija počasneje, kot bi se lahko. Po mnenju avtorja bi festival lahko kar ukinili. S takšnim mnenjem prav nič ne spodbuja, še manj kaznuje tiste, ki naj bi bili nosilci neposredne odgovornosti v avtorjevih mislih in so tam daleč v mislih previdno tudi raje ostali. Pač! Če festivala ne bo, celo na željo filmskih ustvarjalcev, bodo imeli zločinci iz misli krucefiksarja celo z “dobrohotno” odvezo tistih, ki jim je namenjen, manj dela, juhuhu, pa še denar bo ostal bolj zagnanim in pregnanim v rokah! Kaznuje pa takšna misel predvsem filmske ustvarjalce. To me asociira na sceno iz Scorsesejevega Goodfellas, ko med latino mafijozote na novo rekrutirana žena ne more verjet, da druge žene pljuvajo po lastni dnevni sobi, ko pridejo skorumpirani dečki v modrem razmetavat po hiši.

Vsekakor sočustvujem in mi ni dobro v želodcu, ker je Vojnović v določeni situaciji občutil, da skuša nekdo iz njega skreirat zgolj kreaturne pozornosti željnega Damjana Murka. Celo povsem razumem, da je na ta filing še posebej občutljiv. Vsaj jaz bi bila na njegovem mestu. Iz njega se je že produciralo murka s pomočjo infantilne spletke bojda murkasto butastih policajev. A še vrli bojda antimurkasti takoimenovani intelektualci so se s politikantskim murkovanjem nasladkali do grla in čez, da je le murko iskra preskočila na bojda kulturnejši planet. Spremljali smo lahko blesave kvaziresne razprave ogorčenja v kakšni državi nepismenih butaloidov živimo in površne prvošolske kvazipoučne floskule o razlikovanju med fikcijo in realnostjo, od česar nismo imeli nič, razen da smo v petnajstih delih spremljali predstavitev Gorana Vojnovića kot zglednega, prijaznega, marljivega mladeniča, ki ima rad košarko in dobro obvlada slovnico, za razliko od čefurjev, o kakršnih je na šus spisal hitast literarni prvenec. Murkoti iz dežele Murkorija smo lahko spoznavali meje verjetnosti, zakaj glavni čefurski lik na tem prelepem svetu ni in ne more bit podoben značaju avtorja, je pa lahko seveda odlična roba za hit poletja, škandal zime, dober vic, politikantsko propagandno papico, če je ravno na mestu za pridobivanje politikantskih točk s podjebavanjem kakšnih izbrisanih v glavo, ki imajo še vedno od vsega cirkusovanja približno toliko koristi kot denarja za pogoltno precenjenega odvetnika itd. Ravno na Vojnovićevi glavi se je s pomočjo murkovanja pač celo razgalila vsa bedna plat medalje posvečenega intelektualnega elitovanja. Vojnović je napisal spodoben komercialni roman, s prvinami, ki jih dober komercialni roman mora upoštevat, od naslova, preko izbrane tematike, jezika, mej psihološkega (ne)poglabljanja, omejitve (ne)obsežnosti samega dela, pa do ravno pravšnje doze podtaknjenih modrosti za bralne zmogljivosti in stopnjo dojemljivosti povprečnega slovenskega slehernika. Namen je uspel, za tragikomične slovenske razmere se je delo dobro prodajalo, na čar projekta pa so se skozlali pohlepni pametnjakoviči in murkovanje uprizarjali tja do ključnih literarnih nagrad nacionalnega pomena, da se je lahko s slabostjo v želodcu parlamentiralo, ali je to delo tako prepričalo vse mogoče žirije, kjer se svaljkajo itak kar naprej eni in isti mandeljci monopolne literarne srenje, ker je res tako vrhunsko in konkurenčno med konkurenčnimi umetniškimi deli ali se veliki met godi zaradi brezmejne zgodovinske frustracije odtujenosti kulture od lastnega naroda. Kot akademska tolažba sonarodnjaškim antifenom, da lahko z užitkom prebavijo tudi literarno delo, ki ga posveti akademska roka. S čimer so narod seveda nategnili, zavedli in prav nič prispevali k preboju slovenske literature kot take, pred premnogimi so se osmešili kot obupanci, ki so v poslednjih krčih pogubljenja nazdravili možnim dobrobitim murkovanja, sebi pa čestitali za dober biznis po več kot stoletju, ki se žal ni odkotrlikal niti preko pravih vzvodov, niti s pravimi vzvodi. Morda je bil Damjan Murko osebni svetovalec koga, ki je zakuhal murkomineštro. Morda bi znal Murko odgovorit, ali je projekt afere propadel in Goran Vojnović fakofovsko pobasal promocijski izplen ali je projekt v namenu pravzaprav uspel. Če pri vsem skupaj noben že na prvi pogled prepoznaven murko tokrat ni imel nič zraven, pa lahko rečem samo, da so takšni prizori v vsej svoji invalidni scenaristični, režijski in igralski abotnosti vsaj z vidika lynchovskega twinpeaksovanja bolj poučni od afere Čefurji Raus, ki je prav tako humorno zazvenela, a v izzvanjanju še trpkega nasmeška ni bila več vredna. Meje murkovanja se torej merijo samo še v izplenu.

Zato me lahko samo veseli, da je ravno Goran Vojnović kvečjemu bolj kot manj občutljiv na duh ali sluh o murko praksah. Čeprav me ni prepričal v kolumni, da je resnično bolj od povprečnega slehernika občutljiv na razne škandale in prepire med ustvarjalci in selektorji, kaj šele z omembami raznih na gobec incidentov na osebnem nivoju, ki lahko eskalirajo na kateri koli pijanki že. So what?! Očitno je predstava Šturbej versus Vinči tako promocijsko obeležila festival slovenskega filma, da ga še avtor, ki domnevno prezira tovrstne promocijske nezgode, ne more pozabit omenit. Festival se mu zahvaljuje za osvežitev spomina, kako pestro zna bit ob družabnih srečanjih na filmskem terenu. Dobrodošli! Osebno pa v imenu resnične iskrenosti ne vidim, ama, nikakršne posebej omembe vredne tragedije, razen dejstva, da je za to nenačrtovano silno festivalsko promocijsko eksplozijo po pravdarskem cirkusovanju na sodišču plačal večletni EPP na koncu kar Vinči sam, iz svojega žepa. Upam, da se mu je direktor takratnega festivalskega leta zahvalil, ga povabil vsaj na kosilo. Godijo se afere, ki komu prinesejo škodo v življenje, komu pa blagor in/ali koristi. Goran Vojnović še predobro ve.

Kar se tiče prepirov s selektorji, žirijami itd. vidim prav tako toliko problematičnega, kot se zdi problematično širom po svetu in se dogaja. Kdaj pa kdaj kdo celo izrazi, kar misli, če premore dovolj jajc. Relevantnost, koristnost ali škodljivost izpovedanega itak vsak ocenjuje po svojih zmožnostih in včasih se iz kakšnega špetira izcimi kaj progresivnega v bodočem delovanju, včasih nič, včasih škodljivega. Odvisno od zainteresiranosti za progres tapametnih in tistih, ki lahko kaj naredijo v smer smotra, so za to poverjeni in plačani, sicer bi morali spokat kufre (pa jih ne). Torej je edino v mejah operativno konstruktivnega smiselno parlamentirat, res pa ne nudi toliko osebnega užitka kot kramljanje tipa bojda čustveno zgroženih in pretresenih nad pojavi kot takimi.

Osebno sem precej zgrožena in pretresena (hehe …) nad Vojnovićem pristranskim zaključkom kolumne z izrabo priložnosti za hvalo lanskoletnemu direktorju Samu Ruglju, ker je vodil festival spodobno (definicija spodobnega po Vojnovićevo v tem primeru bi me zelo zanimala?), in je po Vojnovićevem mnenju Pošteno priznal, da se festivala na višji nivo spravit ne da (bi nam Vojnović predstavil kakšne dokaze, da se festivala na višji nivo spravit res ne da, v kolikor hoče sporočit, da so drugi vodili ta festival nepošteni do skrajnosti, ker niso Priznali, da festivalu ni pomoči?) in seveda končni pribitek o obstoju festivala: Vojnović se nagiba k mnenju “tudi če ne!“.

Vojnovićev vidik je seveda vidik osebe, ki ga je podprla močna založba z lovkami po večini literarnih žirij in komisij za odločanje o tem in onem, še malo pa bo prisostvovala z odločanjem še o izbiri scenarijev za financiranje nadaljnjih projektov na Filmskem skladu … ups, pardon, to se je že zgodilo. Vojnović bo kmalu začel snemat film pod produkcijsko hišo Arsmedia, ki bo brez dvoma odlično poskrbela za njegovo počutje in usodo filma, kolikor se bo le dalo, in Vojnović piše tedensko kolumno v časopisu z ugledno naklado in … Super, fajn. Samo malo več objektivnosti zavezanega “risrča” ne bi škodilo, ko gre za možnosti in podporo drugih. Premnogim filmarjem festival vendarle pomeni nezanemarljivo promocijsko priložnost (zato se pa tudi pojavljajo razni prepiri s selektorji, žirijami itd.) in prenekaterim podlago za predstavitev in motivacijo za začetek morebitne plodovite filmske poti. No, pa tudi v Vojnovićevem primeru menim, da gre s “tudi če ne” za pretiravanje z aroganco. V kolikor se mu namreč za festival fučka, kaj šele za nagrade, ni treba izpolnit prijavnice za festival in rešen problem. A dvomim, da se bo njegov producent strinjal z avtorjevim morebitnim predlogom. Skratka, zavedanje pomena podpore, brez katere še tako nadarjen ali plodovit posameznik ne more veliko, je izjemnega pomena, še posebej v primeru, ko se ti odpre dostop do krojenja javnega mnenja in uživaš sloves Dobrega fanta. Hitro lahko izpadeš nadut serator s prepolno ritjo, Goodfellas project, četudi zgolj pomotoma, z dobrimi nameni v ozadju in je površna ocena krivična. Močna podpora lahko še murkote drži pri luksuznem bohotenju, slaba pa zatre še takšnega “genialca”, vsaj dokler se ne znajde pod grudo in nikogar nič ne stane in nikogar ne ovira s svojo konkurenčno učinkovitostjo. Kritike v smer izboljšave so vedno upravičene. Magari pljuvaške, da bolj zažge. Moram se strinjat. Odkar pišem, nimam več moralne pravice, da osebno tega pristopa ne bi razumela. Ampak …

JAMRARIJE

Samo Rugelj je enako, kot vsi do sedaj, začel z delom za festival pozno, kar je tudi javno pošteno povedal. Rak rana tega festivala. Pri ogledovanju ekip pod kategorijo Kdo je kdo na spletni strani sem ugotovila, da nas je zelo malo, a očitno dovolj, saj prejšnje leto pod Samom Rugljem ni bilo nikogar in verjetno zato kategorija Kdo je kdo ne obstaja. Sem bila presenečena, da je zadevo z nikomer uspel tako dobro zorganizirat. No, obstajala sta dva kontakta direktorjev Založbe Umco z objavljenima mejloma umco.si. Edino pomembno očitno. Vsi mediji, poslovni partnerji itd. so torej komunicirali z založbo Umco, ki izdaja tudi brezplačno filmsko revijo Premiera. Založba Umco se torej predstavlja preko festivala. Založba Umco je žena, prvenstvena funkcija biznisa Sama Ruglja, festival po logiki stvari ljubimec, ki lahko obstaja samo, če je žena zadovoljna in nikakor če festival krade preveč časa, energije in pozornosti, plus brez denarja za prispevek k dobremu žuru pri čičanju na dveh stolih. Čemu bi onesrečil dva, če lahko samo enega. Čas in vložena pozornost pomeni tudi denar, ja. Četudi so apetiti do festivala veliki in slovo prekleto težko, se je torej treba odločit za manjše “zlo” glede na okoliščine. In tako sem osebno razumela Rugljevo “poštenost” ali “nepoštenost”, po želji interpretacije, ko sem si ogledala veliko posnetkov z njegovimi intervjuji v zvezi s festivalom in kjer je na svojo prvenstveno zavezanost založbi Umco tudi pošteno opozoril. Da bi lahko z veliko več v naročje položenega denarja in z odcepitvijo od Filmskega sklada fural tudi festival za zraven pa res ni čudesna pogruntavščina, saj bi se v tem primeru za vodenje festivala kot dodaten ali edini smoter kariernega delovanja verjetno cufalo kar precej ambicioznežev iz kulturne sfere, kar pa ne pomeni, da bi festivalu nujno to kakor koli pomagalo. V manj ugodnih trenutnih okoliščinah pa sprejetje določene funkcije pri tem festivalu predstavlja izziv dovolj naduti, samozavestni in v svoje zmožnosti dovolj prepričani osebi ali naivni, malo trapasti in prfuknjeni osebi, ki se kar znajde na kraju zločina, ker je pri roki, ali pa zelo obupani osebi, ki sprejme to delo, ker trenutno nima kaj drugega bolj ugodnega za počet in se je ponudila priložnost. Lahko je mešanica dejavnikov, verjetno mi pa ni treba posebej poudarjat, katera verzija je za rast festivala najboljša in katera verzija se pod “tudi če ne” klimo hkrati najmanj vklaplja v “sistem”.

Po ogledu predhodnega stanja je bila vzpostavitev prioritetne naloge z mojega položaja naravnost enostavna, dojameš lahko s parimi kliki po spletni strani. Festival potrebuje okrepitev na terenu medijskega pokritja z različnimi smernicami in različnimi ciljnimi tereni. S “tudi če ne” v kotičku možganov, ker popotresno prizadeta pot ni ravno uhojena, sigurno težko sploh začneš, niti ti ni treba, ker je že samo pričakovanje, da bi kdo kaj ambicioznega v zvezi s festivalom začel zganjat, očitno v izumiranju. Na mestu Sama Ruglja bi imela kot urednica Premiere problem predvsem v kontaktiranju z drugimi mediji, ki bi lahko prevzemali vlogo boga, medijskega pokrovitelja, poročevalca in objavljalca oglasov na svojem ciljnem terenu, kar je treba z uspehom festivala in z zadovoljivim povratnim oglaševanjem bogov tudi upravičit, sicer te kakršni koli sponzorji po logiki stvari upravičeno pošljejo v tri p. m., mediji pa še oblatijo tvoj propadel projekt za posladek, torej se jim je morda bolje izogibat! Kam naj v tem šmornu vtaknem Premiero, ki je moja, moja, edina in edinstvena? In dober direktor svoj medij mora dojemat kot nerazumno edinstven, pa tudi če bi šlo za listič s ciljno publiko treh barskih pijancev v spodnji Kungoti. Neljubemu konfliktnemu interesu se še najbolje izogneš, da se mu preprosto izogneš. Samo Rugelj je konflikt interesov z mojega vidika dobro nadomeščal s samopromocijo, saj se je sam precej pojavljal po medijih, katero funkcijo v njem vidi prvenstveno javnost, se v tem primeru javnosti prepusti.

No, moje minorno skromno osebno mnenje pa je, da festival potrebuje gradnjo na močni identiteti, pri čemer mora v javnosti kraljevat festival in filmski ustvarjalci, kar edino lahko promovira slovenski film. Festival mora predstavljat tudi razlog za združevanje, pestro dogajanje, skratka, privlačno klimo kot “spešl ivent”, da se zdi občinstvu vredno bit eden izmed prvih, ki si ogleda določene filme, ker se zraven tudi fajn ‘ma in da se vidnejšim osebnostim iz javne sfere zdi pomembno pokazat in s svojo prisotnostjo podpret festival, kar je pomembno tudi za vse hipotetične sponzorje z različnimi poslovnimi apetiti. Sicer si lahko vsak ogleda filme v redni dristribuciji tudi kasneje, tistih, ki si jih ne more, pa ljudje v današnjem natrpanem vsakdanu ne pogrešajo tako zelo, še posebej če sploh ne vedo, kaj bi pogrešali, ker o tem predhodno niso obveščani in ker itak želijo še nek dodaten motivacijski sprostitveni bonbonček dandanes skoraj za vsak korak prostega časa.

Festival slovenskega filma se mora s podelitvijo nagrad vrnit tudi na televizijske ekrane, namesto da lahko filmski ustvarjalci spremljajo Borštnikovo srečanje in se sprašujejo, zakaj oder na slovenskih ekranih pohvalno častno obstaja, ekran pa ne. Temu primerno se morajo vzpostavit ustrezne organizacijske okoliščine, da bodo prejemniki nagrad nagrade lahko javno prevzemali in da se vnese več recipročnega izkaza spoštovanja do same simbolike festivala, s tem pa zdravega glamurja. Festival mora razčistit jasno strategijo v zvezi z lokacijo in terminom dogajanja, ker se januarja sredi Triglava na primer festivala še moja malenkost, ki je nadpovprečno potrpežljivo ljubiteljska v navezavi na slovenski film, ne bi udeležila. Skrčit mora selekcijo, na kar je spet opozorila letošnja žirija, in dejansko ponudit samo presežke, ker ideologija ponujanja na ogled čim več produkcije nima nobenega smisla, razen da so termini predvajanja brez potrebe prenatrpani, dvorane pa prazne. Tudi nagrade za vsak povratek ali obstoj resnično ni treba podeljevat. Nagrade bi morale promovirat presežke, o definicijah le tega pa naj se filmska srenja bolj smotrno in učinkovito krega, razčiščuje in pretepa skozi leto. Na kraju zločina je pač prepozno.

VINO

Letos je festivalu vendarle nekaj uspelo. Uspel mu je dokazljiv korak naprej, kar se tiče medijskega pokritja. Medije festival zanima, če dobijo dovolj občutka, da v resnici dovolj zanima tiste, ki znotraj njega delujejo. Zelo preprosto na zunaj in zahtevno od znotraj. Končni odzivi na festivalsko dogajanje so bili, hvalabogu, pozitivni in spodbudni. Povečal je tudi obisk v primerjavi s prejšnjimi leti, na otvoritveni in zaključni slovesnosti smo pa sploh nekatere obiskovalce morali prav nemarno prepustit kakšni stopnici zaradi gneče. Kako čudovit prizor. Opremljenost prostora je bila prvič, odkar obiskujem ta festival, opremljena za udobje in boljše počutje obiskovalcev, kar se je tudi obrestovalo. Toplina prostora ni zanemarljiv pojem. To je podlaga za naprej. Koraki niso veliki, vem, vem, ampak so in z lahkoto se vse skupaj pokvari, malo težje ohrani, najtežje pa razvija. Od česa je odvisna bodočnost? Predvsem od pričakovanj tistih, ki se jih festival najbolj tiče in od ljudi, ki bodo nadalje s festivalom rokovali. Maksimalen fiasko tega festivala je, da nima kontinuitete. Vsako leto nov direktor in nova ekipa, ki bi se morala učit na napakah, a svoje ugotovitve odnese domov, potem pridejo novi, ki ponovijo zagotovo vsaj nekatere že preživete kikse. Delovanje na tem terenu ni niti podobno upravljanju z žeblji, ampak je živ komnikativen sistem, nadpovprečno odvisen od ljudi, ki vlečejo niti.

Zaenkrat je scena takšna, da je v zadnjih letih po eni sezoni mrknil s terena vsak direktor, vsak s svojimi bolj ali manj utemeljenimi razlogi. Ne moremo opazovat razvoja, lahko samo hvalimo dobre segmente in drekamo po propadlih. Ne vemo, ali in kako bi se razvijalo dobro in saniralo slabo. Zato se je bolje orientirat na jasno razdelana pričakovanja, v kolikor gre resnično za zainteresiranost. Sicer se po pravilu igre, kot vedno in povsod, odvijajo zoprni epilogi. Tisti, ki jim je najbolj mar, upravičeno zavriskajo “tudi če ne” in spokajo, tisti, ki se jim v bistvu stvari fučka, pa po svoje v blaženem miru rovarijo naprej.

FILMI

V redni dristribuciji sta že Slovenka v režiji Damjana Kozoleta in Osebna Prtljaga Janeza Lapajneta, ki se predvaja enkrat tedensko samo v Kinoteki. 9:06 v kinematografe še prihaja, Distrorzija bo predvajana na programu TV Slovenije, Igra s pari je predvajana že bila. Danes, 14.10. ob 20:00 se bo na I. programu TV Slovenije lahko predvajal dokumentarno igrani film Alma. M. Karlin: samotno potovanje.

Naslednja objava bo namenjena Slovenki.