Simona Rebolj

Še ena pogruntavščina, še en simbol radosti po meri človeka. Kakšnega neki? Res je, da sem se, kot večina otrok, veselila počitnic. Počitnic ja, poletja nikoli. In za nagrado, ker si pritrucal do spričevala, še posebej z ugodnim rezultatom, si dobil odpravo na morje. Nagrada, ki je nagrada, tudi če je nočeš. Tudi če bi starši izkoristili priložnost dopustovanja na drugačen način, morda na kakšnem drugačnem predelu kopnega, je pohod na morje očitno obvezen podvig. Zaradi otrok. Kaj pa če otrok sploh ni navdušen nad vsem, kar obmorskemu pritiče? Super! Si privoščiš kaj drugega. Mogoče kar doma. Za vse tisto, za kar je tokom leta zmanjkovalo časa. Za občutenje užitka domovanja in ne zgolj nujnosti krvavo preplačane strehe nad glavo, kjer se vse skupaj vrti okrog obveznega spanja, pospravljanja in priprav na naporne delovne dni. Ampak ne! Otrok si bo pač še vseeno želel na morje. Mora si želet. Da odšihta pravico do ljubega miru, ko se bo vrnil v šolo. In vsi bodo spraševali, kje je bil na morju, koliko časa je bil na morju, potem bodo primerjali stopnjo kožne zoglenelosti in podajali mnenja, koliko časa je bil v resnici kdo na morju in kdo laže, saj je bel kot smetana. Med otroci, kakopak, odnosi funkcionirajo precej bolj transparentno in naivno. Razvajeni ne vidijo razloga, da bi se odpovedali bahaštvu, uživanju v privilegijih, kakor jih dojemajo, medtem ko se reveži izkazujejo za še večje reveže v primerjavi s privilegiranimi. Njihov občutek osramočenosti in potrtosti se prostodušno zrcali na nič posebej drugačne načine kot pri odraslih, samo na precej bolj simplifcirano izražane. Zato je rajsko poletje za premnoge otroke navaden znanilec pekla. Vsaj toliko vročega, kot je vroče povprečno poletje. Kdo neki jim je podtaknil to trendi travmo? Pa menda ne pametni odrasli?! Kaj takega vendar ne bi bilo mogoče.

Spomnim se dečka s srečo v nesreči. Poznala sem ga slabo, a predobro. Nesrečo je fasal z usodo, da si starši niso mogli privoščit letovanja, še dopusta ne. Srečo v povezavi z nesrečo pa je imel, da je bil že po naravi bolj temnopolte sorte. Nekaj popoldnevov na bazenu in porjavel je kot čokolada. Kozmetični tretman si je privoščil konec avgusta, da bo le čim dlje držalo, potem se je zaprl med štiri stene in le redko smuknil na prostost. Uradno je šel vsaj za dva tedna na počitnice k babici in dedku, ki sta živela na morju. Neuradno sta bila oba pokojna. In neuradno morja nikoli ni videl od blizu. In neuradno Simona pojma ni imela o vsem skupaj, a ga je nehote srečala na nekem dvorišču pozno zvečer, ko bi se moral po napovedih vendar odpravljat s celodnevnega kopanja proti sanjski hišici ob obali. “Če boš komu povedla, boš iskala zube!” O tem nisem podvomila niti najmanj. Marsikdo v bližini tega dečka je izgubil kakšen zob, šop las, igračo ali pa vsaj pokasiral buško. Mah, ne samo, da ne bi povedala nikomur, lahko še naložim, kako sva se skupaj spuščala po toboganu v morje. Samo povej kje in kdaj in mir mi daj. Pa sem vseeno pokasirala opozorilno klofuto. In pricmerala mami v naročje. Bohnedaj, da bi povedala, kaj se mi je zgodilo. Moji bi vse pokvarili. Sproducirali bi cel halo in bogsigavedi kaj bi me čakalo ob nekem pravem trenutku na pravem mestu. Stvari sem raje vzela v svoje roke in se na obroke od ponižanja cmerila še ves teden. Vse zaradi prekletega morja, prekletega poletja, prekletega počitnikovalnega sindroma.

Moj problem je bil obraten. Družinsko odpravo na morje sem vsako poletje doživela, kakšnega posebnega užitka ob vsem pakiranju, troganju in mrcvarjenju po razbeljenem pesku pa nisem občutila. Mojim staršem je bila skrb, da bi se preveč spražila na soncu, prihranjena, ker sem sonce sovražila. Deset minut na plaži se mi je od nekdaj zdela cela večnost. Čofotanje v vodi me je začelo dolgočasit po petih minutah, kurčevo lopatkanje po pesku in mivki v dveh minutah, štante s kramarijo sem obredla prvo popoldne, simpatično razigrani otroci so bili v resnici večinoma samo antipatični podivjani rogovoleži, ki so se samo spakovali za prazen drek. Zatreskala sem se v kakšnega malo starejšega fantka iz tuje dežele, ki sem se mu itak izogibala, ker mi je bilo preveč nerodno. Ko se je vse skupaj po hitrem postopku odvilo, sem zlahka spominjala na prtlikavega penzonista, ki čepi v senci in bulji v daljavo. Še najraje sem igrala mini golf in nažigala fliperje, za kartanje sem morala kar naprej gnjavit starše, ker otroci itak večinoma niso obvladali nobene igre in so samo goljufali. Komaj sem čakala, da gremo domov. Gnjavila me je samo ena stvar. Kurčeva neobstoječa zagorelost. Od česa neki bi se lahko scvrla? Od drevesne krošnje že ne dovolj. Kar je pomenilo, da me bodo zoprni froci v šoli vsaj ves september jebali v glavo, češ, da po tisti razredčen kakavov ten pa res nihče ne gre na morje. Vsak dan sem odlašala. “Jutri bom pa cel dan na plaži”. Pa mi ni zneslo niti pol ure v presledkih. In tako do zadnjega dne, ko sem odhajala slabe volje in pegasta domov. Ponavadi pa še nesrečno zaljubljena v kakšnega češkega, nemškega, hrvaškega ali italijanskega fantka. Vsako leto so mi solze kapljale z brade, ko smo odhajali. Požrla sem kile sladoleda na poti, s sočutom obtežena starša sta mi namesto fantka iz druge dežele kupila še kaj nepotrebnega, ampak kurc … na morju sta se imela vedno bolje od mene, pa če sta se še tako trudila, da bi uživala tudi jaz. Večino let sta imela od počitnic bore malo, saj je bilo vse prilagojeno mojemu zadovoljstvu, ki ni obstajalo. Težko sta si privoščila kakšno ponočevanje ali kaj podobnega, gnjavila sem ju pa kar naprej s kartanjem, mini golfom, fliperji in vsem, do česar otroci niso imeli toliko veselja kot jaz. Včasih smo letovali družno, več družin skupaj, in takrat so si ob večerih privoščili več žura, tamali pa naj bi uživali po svoje. Mah, kje. Otroci že na sploh ne marajo, da se imajo starši preveč fajn in kar naprej sitnarijo, opozarjajo nase in vohunijo. Potepali smo se po lunaparku in sigurno se je eden izmed nas spomnil, da smo lačni. Da smo nekaj pozabili. Da moramo nekaj vprašat. V resnici smo kar naprej vohunili in sitnarili, ker smo se počutili aut. Ker otrok pač hoče imet konstanten občutek varnosti. Kontrole nad vsem. Zato so morali starši kar naprej čepet tam, kjer bi mi čepeli, in v trenutku, ko bi se malo po svoje sprostili, smo se jim obesili na hrbet kot pijavke. “Tukaj sem!!! Ne pozabit!!!” Počitnice pa take. Vsi smo prihajali domov totalno izmučeni. Po tlaki je za starše konec dopustovanja, otroci pa še malo tečnarijo od dolgočasja, dokler se preklete utrudljive počitnice ne končajo. Ostanejo samo amaterske fotografije, da potem z njimi preizkušaš mejo potrpežljivosti pri prijateljih. “Poglej, to sem pa jaz ob skali, tole pa en France, ki smo ga spoznali, ko je …” Puh!

V puberteti je bilo s poletjem precej bolje. Mnogo, mnogo bolje. Trop podivjanih najstnikov si je postavil šotore. Kilometer stran je imela straža (starši ene izmed kolegic) svoje domovanje. Ni je bilo sile, ki bi mi preprečila, da si ne izborim pravice do kampiranja. Mama je jokala, ko sem se odpravljala, oče je zavijal z očmi (zaradi hlipajoče mame). Pravzaprav je jokala upravičeno, ker smo izzivali sto na uro in počeli vse že doma prepovedane stvari, plus dodatek, do koder je segala domišljija. Fantastično in nepozabno. Predvsem s fanti kaj dosti plažarjenja, hvala bogu, ni bilo v igri. Počeli smo vse drugo in živeli za noč. Od petnajstega leta dalje sem tako preživela vsako poletje. Noč v bližini morja je čista metafizika. Afrodiziak. Nepozaben vonj. Moj prijatelj trdi, da gre za vonj po pički, ampak o tem bi se dalo razpravljat. Če odštejem orgazmično atmosfero, bi bilo pravzaprav vseeno, tudi če bi ostali v Ljubljani, glede na način življenja, ki smo ga furali, ampak odtehtalo je skupno bivakiranje in odpoved kontrole, česar si doma nismo mogli privoščit. In samo enkrat smo pristali na urgenci, enkrat na policiji in enkrat kasneje smo bili predhodno vrženi iz apartmaja. Potem so s časom tudi tovrstna multidružabna letovanja izgubljala čar. Kar naenkrat smo postali po klubih in lunaparkih prestari za drenjanje, za posedanje po terasah pa premalo penzionistično mazohistični. Preselili smo se na antimondene otoke. In na koncu sem džointala na neki verandi sredi Suska. Kar je pomenilo nekoč poletno akcijo, je zamenjal nabolj antipatičen izraz pod soncem - “uizi”. In sem “uizi” popivala … In spet džointala … in popivala. V faking “uizi” kompaniji. In manjkalo mi je vse, kar imam doma. Zato sem spet džointala in spet popivala. In končno spokala domov, kjer mi nikoli ni treba bit “uizi”, če nočem, in tudi kadar sem na videz “uizi”, pravzaprav nisem.

Konec zajebancije. Zdaj ne vidim več enega tehtnega razloga, da bi se šla gnjavit z “uizi” morskimi forami. Obale imam poln kufer po treh dneh. Prvi dan sem navdušena nad vonjem, drugi dan se malo sprehodim in zmočim, tretji dan se začnem dolgočasit sto na uro in prehajam v fazo depresivnega zapornika. Za koji kurac se pajcam tam, če ne uživam niti presežnega luksuza. Apartma je manjši kot stanovanje, pol stvari itak pozabim doma, nikjer knjižnice, nobene prebavljive prireditve, televizijo lahko gledam tudi v Ljubljani, povsod ropotajoče klime mi parajo živce in nič takega se ne dogaja, kar se še bolje ne dogaja v Ljubljani. Kaj naj torej počnem?! Spoznavam Italijane in se cele dneve lomim z angleščino, ki je ne štekajo, čeprav gre za sila razvlečen preprost dialog: “Bi fukala? Ne bi fukala?” A kaj, ko je dolgčas na obali tako brezmejen, da se splača “small talk” celo razpotegnit na mučne polne ure. Za kakšno jadranje sploh nočem slišat. Imam fobijo pred izgubljenostjo sredi oceana, fobijo pred globoko vodo, fobijo pred vročino, fobijo pred faktorjem dvestopetdeset, fobijo pred ljudmi, ki jim ne moreš kadar koli pobegnit, da fobije nad “uizi” odsotno vibracijo in silnim neudobjem ne omenjam. Hvala lepa in nasvidenje. Jadranje! Plačaj mi milijon in bom premislila. Z vrečko pomirjeval mogoče tvegam samomor.

Žužkov, insektov in ostale golazne, ki se prebudi na “rajske” sončne dni, raje ne omenjam. Zaradi njih imam na vseh oknih zalimano mrežo, pa še vseeno kakšen mikrostvor zablodi na moj teritorij. Obožujem zimo, ko odcrkajo. Raznega smradu ob razbeljenem betonu tudi nič ne pogrešam. Poletje smrdi po trohnobi. Dreka na cesti ni treba opazit, ga pač zavohaš. Vse razpada v pospešenem tempu. In nevihte!!! Mater je fajn! Res. Za popizdit idilično. Nazadnje, ko je treskalo, sem si na begu skoraj gleženj zvila. In švic, švic, švic … Človeka po petih minutah kisika na minimumu še fukat mine. Kaj torej tako navdušuje?

Najlepša so razgaljena telesca brhkih deklic. V erotičnih pisanih krpicah ponosno petkajo “dogodivščinam” naproti. Izžarevajo hrepenenje, živost in strast. Ne vem, zakaj fantje precej manj. Večina poleti izgleda, kot da so pricopatali v spodnji majici in gatah direkt iz spalnice na pločnik. Večina “uizi”, brez žara, s pirom v šapi, ki jih vrže “uizi” na kvadrat. Precej bolj ponosno izpadejo pozimi. Od mraza očitno bolj predramljeni in nekateri celo v harmoniji s sabo odeti. Poleti je večina tipov brez koncepta. Bolj so ženske razgaljene, bolj so ženske. Bolj so moški razgaljeni, bolj smešno izgubljeno delujejo. Kot bi jih kdo okradel in ne vedo, kaj bi. Gol moški ne deluje izgubljeno samo, ko se tušira ali fuka, spet fuka in se tušira … Pa še to seveda ni pravilo.

Ljubljana pa najbolj zacveti ravno poleti. Ker se večina spoka na morje. Koliko let sem potrebovala, da sem pogruntala, kako čudovito je poletje, če že mora obstajat, v Ljubljani. Šele takrat zavibrira v polnem sijaju. Konkurira ji samo Piran. Izven vroče sezone. Ker ima še tisti orgazmični vonj. Relacija Ljubljana-Piran. Neplanirano in po potrebi. Ja, tako bi se celo dalo brez pizdenja preživet štiri pretople mesece luksuzno “by me”.

aha, torej, dokler je človek srečen, lahko pozabi na razum in se preprosto predaja čustvom. to se meni vedno bolj sliši kot, sicer so pravila, ampak vsako pravilo ima nekaj izjem. nekaj pač moraš postavit za izhodišče, oziroma za bistveno in se potem tega držat, ker če ne, se iz samega sebe delaš norca. če je bistveno to, da je človek srečen, potem ne more biti pomembno to, kako in zakaj je srečen. če je pa bistveno to, da zasleduješ nek racionalen osebni interes, ki obstaja kot nekaj objektivnega, potem pa je občutek sreče “sprejemljiv” zgolj skozi zasledovanje že omenjenega racionalnega osebnega interesa in ne kakorkoli …

(komentar: nimiy, Brez municije)

Na zgornji komentar sem se vzdržala replike pod omenjenim zapisom, ker sva se s sicer zelo zanimivim komentatorjem že precej izčrpala v verbalnem pinglpongu in začela virtualno spominjat na kliše antipatičnih zakoncev, ki nista sposobna izdavit dobro jutro optimalnemu trenutku za ločitev oziroma vsaj oddihu za nedoločen čas. No, in zdaj so se ravno zadnje besede omenjenega sogovornika izkazale za primerno podlago uvodu v okvirno tematiko o čustvih. Komentar po mojem mnenju priča o zelo pogostem nesporazumu okrog pojmov čustvovanja. Vsebuje celo pojasnilo, kako funkcionira človek, ki se baje dela norca iz samega sebe. Hmmm … Mirno lahko rečem, da se po tej definiciji trudim čim bolj učinkovito delat norca iz sebe. Bolj mi uspeva, bolj sem zadovoljna in zadovoljena. Premalo mi uspeva. Velik dosežek za življenje enega človeka se mi zdi kolikor toliko učinkovita sposobnost predajanja sreči po potrebi in uporabi racionalnega interesa po potrebi. V popolnosti eden izmed nedosegljivih idealov. Kdor ravna po potrebi, ve, kdaj je nekaj potrebno, srečo prepozna, pozna zakone recipročosti za občutek sreče, se ji upa predat in hkrati zna ujet trenutek za sestop z vlaka in uporabit razum, ko je, spet, to potrebno. Popolnoma drugačno pa je življenje osebe, ki v strahu pred nesrečo slalomira zgolj v izogib nesreči, s tem pa tudi na srečo ne stavi. Redki se znajo delat norca iz sebe. Mislim, da je vredno poskusit in ni enostavno, plačilo ob učinkovitih manevrih pa neprecenljive vrednosti.

Izraz “čustveno” ponavadi avtomatsko asociira na pozitiven predznak osebnosti, medtem ko izraz “razumno” na hladnega človeka, ki živi za nek premišljen objektivno določen cilj. Od kod takšna ideja? In v imenu česa se oblikuje objektivno premišljen cilj, če ne za zadovoljitev čustvenih potreb? Kakor sama opažam, so osebe, ki se čustvom predvsem predajajo, primitivci erste klase. Njihov primitivizem narašča premosorazmerno z vdajanjem čustvenim impulzom. Nekateri z neozaveščenimi strupi v duši razsajajo v patetičnem slogu, ki je tlakovan z dobrimi nameni, nekateri vodeni od ranjenega ega operirajo posesivno, sovražno in celo nasilno. Vedno nerazumljeni, vedno žrtve lastnih izkušenj, ki predstavljajo edinstveno izhodišče za oblikovanje misli in posledičnega čustva. Nerazumno, ne pa nelogično. Jebi ga! Kdor prezira mater, bo težko čustvoval kako drugače kot šovinistično, še posebej če gre za predvsem čustveno bitje, ki mu je funkcija razuma popolna tujka.

V vsakem primeru brez misli o čustvih ni mogoče razpravljat. Na podlagi misli se vzpostavi čustven odziv. Razum je opora za ureditev, ozaveščanje in recikliranje misli. Z razumom si torej lahko pomagamo, da nas čustva ne ubijajo, ampak raje nahranijo. Kar ostane v sferi podzavestnega in neučinkovito argumentiranega pri formiranju misli in s tem odnosa do sebe in drugih, nas čustveno nadvladuje. Vsak kolikor toliko prebavljiv krimič si v izhodišču zagonetke zastavi nalogo, da bo razvozljal, kako razmišlja zločinec. Povprečnega detektiva, arhivarja dokazov, so v neštetih serijah tega tipa nadomestili psihologi oziroma, da je še bolj zabavno, “profilerji”. Ko profajler razkrije pomembne elemente zločinčeve preteklosti in pogrunta, na kakšen način razmišlja, mu lahko nastavi past, ki bo pritisnila na prave čustvene vzvode, da se bo neobvladano razkrinkal v vsem sijaju. Na tak način potekajo odnosi v življenju na sploh. Vse odnose spremlja komponenta emocionalnega interesa, posredno ali neposredno, le da precej manj razburljivo, precej bolj amatersko na eni in drugi strani igre in precej bolj komplicirano v detajlnem konstruktu vpletenih umov kot v povprečnem krimiču.

Zato se problem, ki ne učinkuje zgolj terminološko, verjetno skriva v predstavi o empatični in subtilni osebnosti in ne zgolj čustveni. Kakršna koli subtilnost, kaj šele empatija, se brez vzporedne kakovostne komponente razuma nikakor sploh ne more vzpostavit. Neempatična nesubtilna oseba v očeh butalcev zlahka izpade po butalski nerazumni definiciji celo pametna in razumna. Takšna komedija se lahko izvede samo v svetu, v katerem primitivci zastavijo določene norme dosežkov, ki naj bi pričali o uspešnosti posameznika. Čustveno obtolčena osebnost in prav nič srečna lahko z objestnostjo, manipulacijo in grabežljivostjo na videz izpade v očeh butalcev uspešna, ker ji uspe doseči normo, katere pot je ponavadi tudi tlakovana tako, da vzdrži predvsem korak agresivnega, objestnega in nerazumno s ciljem obsedenega človeka. Psihopat v vlogi diktatorja v deželi psihopatov ni nenavaden zgodovinski pojav, še manj preteklost. Prav tako ni preteklost paleta raznovrstnih motencev, s katerimi se moteno povprečje zlahka identificira vsaj v nekaj klišejih. Naklonjeno pozdravijo novo zvezdo! “Lej me kretena, saj to sem jaz, kako ganljivo! Moj trenutek katarze!” In solze polzijo po licu med zverinskim vreščanjem v pozdrav. Je povprečen diktator nečustvena osebnost? Razumna? Srečna? Ne eno, ne drugo, ne tretje. Je pa primerna marioneta klimi določene družbe, ki se napaja s silo nadpovprečno čustveno nastrojene množice. Množice, ki ji nakopičena nerealizirana čustva bruhnejo na ukaz kot lava, kamor se pač nakaže smer. Niti ni pomembno, kam. Samo povejte? Geji, Romi, levi, desni, ženske, vesoljci, temni, rumeni, rdeči … Sugestibilni in nesrečni. Jasno. Samo brez dvomov, vprašanj in odgovorov, prosim. Čustveno bitje pač, nerazumno kot žival, pa precej lažje vodljivo kot kateri koli pes. Ne potrebuje veliko, da ljubi, še manj, da ubija. Bog je velik! No, prav, pa bog, če je že kralj umrl. Smola. Še dobro, da imamo danes demokracijo in polno raznih manjših ikonic, s katerimi se ljudje spet radi identificirajo. Radi gledajo, ko se svaljkajo po medijih z nerazumnimi ali pa vsaj primitivnimi motivi. In sočustvujejo. S seboj seveda. In vsakemu doslednemu primitivcu seže razum samo do čustvene ekstaze ob identifikaciji z drugim, razumevanje in mentalni ovinki ali napredek ga ne zanima. Rad se skriva po shodih, kjer mislijo vsi enako. Misel mora bit, kakopak, strnjena na en pamflet, eno parolo, najraje na vrisk Za ali Proti!, pa še te besede ne razume v bistvu stvari, a ni pomembno. Namen, kaj šele posledice, so postranskega pomena. Pomembno je, da se vsaj za trenutek počutiš živ, celo strasten. Premik v glavi in žlahtnosti čustvovanja primitivca se dogaja počasi, skoraj nezaznavno, ekstaza je temu primerno ekstatična kot prdec pod odejo. Ostane samo še jaz, jaz, jaz … bom povedal … saj ne zato, ker sem o čem razmislil, zanima me nič, samo tako … povedal bi … da se me sliši pač. Ali imam pravico do izražanja mnenja?! Seveda imam. Tudi jaz, brez argumenta. Važno, da se izrazim. Bom povedal! Sem Za. Sem Proti. Zakaj in čemu na ljubo, ni pomembno. Čustveno bitje pač. Ne ve, zakaj in od kod, samo tako pač je. In je pomembno, ker sem jaz. Kdo pa si ti? Khmmm, no … Ja, kdo?! Khmmm … No, kaj že piše na osebni izkaznici?

S ČUSTVI V AREST

Po naključju preberem tale zapis. Na prvi pogled z raznimi fanfarami izkaz strpnosti v navezavi na različne forme družin. Hej! O družinah govorimo! Tam, kjer se trkolikajo najbolj intimni čustveni prevrati. Seveda so vse fanfare tolerance zgolj uvod v zaključek, ki nam pojasni, da kljub vsemu pa drugačne oblike od klasične niso enake klasičnim in če vzamemo razne tipe dobrih družin za primerjavo, je klasična še vedno najboljša. Neverjetno! Kako neki meriš dobre med dobrimi? Kje so kakšni argumenti? Avtorica je mama znotraj klasične družine z majhnim otrokom. Kaj neki jo piči, da se ji ljubi spisat tak pamflet? Zakaj ne uživa svoje sreče v klasični družini in pusti drugačne na miru v svoji sreči? Jim je morala sporočit, da vendarle niso enaki? Jo skrbi, da bi bil kdo srečnejši od nje, čeprav živi drugače? Kva je to zaena nerazumna jeba? Od kod ta čustven vzgib, ki sproža tako nekoristna angažiranja?

Kaj si lahko predstavljam v primeru nezaželenih sprememb v življenju osebe s takšnim razmišljanjem? Na primer, da bo danes srečni mladi družinici v prihodnosti zaškripalo. Obstajata samo dve možnosti. Oseba s takšnim mišljenjem se bo prisiljevala v ohranjanje zakona, ker nobena družina ni enaka klasični in se bo pač brez potrebe zafrustrirala, prav tako otroke. Oseba s takšnim mišljenjem bo razdrla družino in postala neklasična družina samske matere z otroki, heh, morda celo samska mati brez otrok. In se bo zafrustrirala do fundamenta, ker spet ne bo klasična. Popolnosti ne bo mogla doseči nikoli več. Njeno čustvovanje bo temu primerno tegobno, ker cilja popolnosti ni več na obzorju. Ker se bo tako učinkovito onesrečila, se ji bo zdelo, kot gredo navadno te stvari, popolnoma naravno, da bi morali enako čutit tudi drugi. Zakaj bi se samo ona mučila? Si predstavljate srečno družino treh žensk in enega moškega ali ene ženske s tremi moškimi in kopico ljubkih otrok? Kakšne probleme vse bi imeli z okolico, ki o vsem ve vse, samo o tem, kako bi se brigali zase, ne dovolj, kaj šele, da bi se raje pobrigali za koga, ki nasvet ali pomoč želi. Ne, kje pa! Sosed je problem. Sosed, ki so ga zasačili, ko si ga je na balkonu drkal na pošvedran čevelj. Mogoče je pa srečen! Bolj kot prenekatera klasična družina, kjer fukamo samo še za praznike. Nezaslišano! Če bi bila njegova seksualna praksa tako popularna, kot so zaenkrat popularni na Slovenskem geji, Romi, levi in desni, bi imeli še en cirkus, juhuhu, preko katerega bi lahko vsi nešteti nesrečni razlivali svoje zatrte strasti in vreščali Za ali Proti. Blesavi, nerazumni, a tako prekleto čustveni. Tako prepričljivi, zgovorni in učinkoviti v vzpostavljanju občutkov, kot je pogled na povprečen zaliman internetni emotikon. Razumemo. A škoda. Bolje bi bilo, da bi si privoščili kakšen nezaslišan intimni eksces in se čustveno razfukali do konca in naprej. Pomaga. Včasih si je treba privoščit.

PAMETNI NASVETI ČUSTVENIM, ŠE PAMETNEJŠI ZALJUBLJENIM

Polno jih je. Po vseh revijah, časopisih, na internetu, kakšnega posebej intimno usmerjenega fašemo še od oblasti, kotički z nasveti, kako se šika mislit in kako usmerjat čustva so se namnožili premosorazmerno s klimo čustvene zmede in silne želje po čutiti prav. Ker živimo v dobi hitrega tempa, so tudi nasveti temu primerno hitri, kratki in jedrnati. Predrzni in fašistoidni kot v starih dobrih časih, ko je župnik vse povedal, kako in kaj, kar pa on povedal, ni … ne … si nismo povedali sami, ampak je povedala politika. Neverjetno je opazovat, kako slabo znamo ljudje uživat svobodo. Več imamo svobode, bolj ko se razvija tendenca v smer demokracije, več tožb in jadikovanja poslušam, kako je bilo včasih lažje. Izgubljen v vesolju povprečen posameznik pojma nima, kaj bi s svobodo, pa se kar sam vtakne v arest in pomagajo mu pametni soarestanti. Najbolj zanimiv pojav med vsemi pojavi pa se mi zdi sovraštvo do zaljubljenosti.

Verjetno eden izmed pojmov okrog katerega se pretrkolika največ floskul, a presenetljivo konstantno v eno in isto smer. Ena in ista razlaga o kemičnih procesih kot razlogu za zaljubljenost je bila verjetno skopipastana v vsaki reviji večkrat na leto. Potem posebno opozorilo na kratkoročnost blaženega stanja in pika. Opletanje s kemičnim procesom kot pojasnilom se mi zdi približno tako butasto kot bi s kemičnimi procesi pojasnjevali razlog za fukanje s sosedom, medtem ko mož drnjoha pred TVjem na kavču. Pa vendar ne pofuka vsaka žena ravno soseda, ker pač ravno ovulira in se ji pač fuka, partner pa orgazmira na fuzbal. Ne zaljubljamo se vsi enako pogosto, niti enako intenzivno, niti nas ne privlačijo enaki ljudje. Obstajajo klišeji, ki vedno užgejo pri pubertetnikih s še neizoblikovano osebnostjo in pri infantilnih odraslih, v duhu zamrznjeni na hodniku srednje šole. In v klišeje se zaljublja večina, prav tako hitro odljublja. Oh, kako so babe norele za njim, ko smo še hodili v Stopoteko, hmmm … pa poglej ga zdaj, nič posebnega. Podobne izjave so pogoste, ko pretečejo leta. V resnici ne gre samo za povprečno danes, nadpovprečno včeraj, ampak tudi za povsem drugo perspektivo. Kliše, ki pali na vse, je s časom premalo za draž. In ne samo to. Povej mi v kaj in kako se zaljubljaš, če se sploh, in povem ti, kdo si, bi bil mnogo bolj sprejemljiv rek od različice o druženju. V življenju pristanemo silom okoliščin v družbi marsikoga s prenekaterimi razlogi, ki niso nujno vezani na prečiščen osebni interes. Živ in radoveden človek pa bo na sploh deloval v smeri raznolikosti absorbiranja karakterjev in vibracij. A zaljubimo se vedno brez namenov in zelo prvinsko, zelo intimno. Kot pri vsem, pa tudi za zaljubljenost v določenega človeka obstaja vzrok in njen namen se skriva nad posameznikom. Vedno je problem. Vojna. Neporavnani računi. Spomin. Asociacija. Na kaj? Zakaj? Zakaj vedno isto, čeprav je tokrat na videz drugače? In vendar … nikoli ni več isto, ko razkrinkaš skrivnost. Svojo skrivnost. Vzrok. Potem pride druga zaljubljenost, drug človek in druga skrivnost. Kakršen je človek, takšna je narava njegove zaljubljenosti v danem obdobju. Ogledalo kompleksom, frustracijam, prikritim bolečinam, od klišejskih proti vedno komplesknejšim oblikam, kolikor je kompleksna in barvita osebnost posameznika. In v tem je keč. Zaljubljenost nima namenov, namen doda človek sam. V imenu ljubezni. In v kolikor je njegov namen v racionalno objektivnem cilju, preko katerega hoče ljubezen strpat v ječo dokončnega, bo zamudil informacijo o naravi svoje ljubezni. Osebnostno metamorfozo. Mogoče v paru na skupni poti, mogoče ne. Ljubezen se ne briga za zapovedi, še manj za ekonomijo, niti za tipe družin določene družbe. Je samo povod za spoznanja. Ljubezni lahko zgradiš spomenik, posadiš vrt okrog utrdbe, pa je vseeno ne bo več tam. Odšla bo, ko je predstavila svojo lekcijo. Če si spregledal, prav, če nisi, tvoj problem. Popravni izpit bo še bolj razburkan. Lahko ji pa preprosto slediš in uporabiš razum, da na poti ne oslepiš.

IZGUBA IN ŽALOST

Druga plat medalje ljubezni. Včasih dobesedno. Se kar ljubezen preobrazi v žalost. Če ljubezen mine, je znak za novo lekcijo, za novo vrsto ljubezni. Ob ljubezni, ki je izpuhtela ni vredno izgubljat časa, ker je, ojoj prejoj, izpuhtela. Pač! Mnogo bolj komplicirana je presekana ljubezen. Iztrgane strani, vključno z epilogom, iz ljubezenskega romana. Kot šok ob nenadni smrti. Ko se ljubezen preobrazi v izgubo, poda informacijo o naravi čustvovanja trpečega. O mejah med žalostjo in sovraštvom. Ljubezen pokaže svoje darove, če ji sledimo, žalost nagrajuje, če jo uspemo zapustit. V kolikor je zapustit nočemo, ker spominja na ljubezen, se zlahka zaljubimo v žalost, v izgubo, v nesrečo. Tako preobražen človek postane “morilec”. Ljubi nesrečne ljudi in vse sile naperi v izgubo. Nesrečen človek se nagonsko zaljubi v zaljubljenega v žalost in izgubo. Razum mu lahko pomaga, da si privošči trpko avanturo in obvlada neizbežno procesovanje izgube, ki mu jo bo priredil zaljubljeni v žalost. Zavedanje tega procesovanja z močnim afrodiziakom v zraku pomaga prebrodit zadnji udarec ali pa uspe, v kolikor izpade smiselno, žalost preobrazit v ljubezen. Popolnoma enako je s pojavom smrti. Soočenje z minljivostjo. Kliše, na katerega ni odporen nihče, obstajajo pa hujše ali blažje stopnje. Odvisno od sposobnosti “profilerja” v človeku. Žalost obdaruje, ko jo zapustiš, ljubezen pa samo, če ji ostaneš zvest. Če se žalostni zaljubi v žalost in trpljenje, bo sejal žalost in trpljenje. Žalostnim.

Jurij Hudolin:
Umrl je Taras Kermauner in ne vem, kdaj sem bil zadnjič tako žalosten. Zelo trpim, priznam to, ni me sram napisati, da sem neskončno žalosten, kakšen pa naj bom, če mi Taras spi.

Borut Mehle:
Praviš, da si žalosten. Take stvari so lahko tudi žur. Brez blefa. Bilo je nekaj situacij, ko so mi v bližini umrli dragi mi ljudje in vedno sem se nasmehnil samemu sebi, ker sem se zalotil v neki avtorefleksiji, da mi je to izjemno stanje na nek način v svojevrsten užitek. Odprejo se ti fore in načini razmišljanja, ki jih sicer nisi deležen. Podobno, kot je po svoje enkratno in vrhunsko po mestu hoditi kot zombi, ko te pusti ženska. Ali buljiti v prazno skozi zadnje okno avta, ki drvi na rave žur. Samo zasnežena polja minevajo zunaj. Nič drugega. Blues je okej stvar, jebeš tipa brez bluesa. Verjetno ga je ta Kermauner imel. Resda pazim, s kom o teh delikatnih stvareh debatiram na tako odprt način, je bilo pa zabavno, ko se je pred mesecem pri meni oglasil star mestni frik in mi na način, kot da sem kaka zgodnja dvajsetletnica na Trnfestu, pojamral, da mu je umrl oče. Ni bilo druge, kot da mu navržem svoje videnje stvari, da se je meni v tem primeru zgodil nek osupljiv highlanderski prenos libidinalne energije in da mi je bilo to ultra zabavno.

“Pizda, stari, a veš, da se men dogaja nekaj podobnega. Toliko kot masturbiram v teh dneh, nisem, odkar sem bil najstnik,” mi je dejal in potem sva se samo še režala. Toliko o mrtvih in žalosti. Žalosten človek se torej počuti tudi seksi in nisem povsem prepričan, lisjak ti stari, da ti to ni jasno, hehehe …

Zgornja citata sta izsek iz rubrike Epistole v zadnjem Dnevnikovem Objektivu, kjer sta zaključila z enim izmed redkih bolj zanimivih dopisovanj med dozdajšnjimi “epistolovalci” Jurij Hudolin in Borut Mehle. Jurij Hudolin je navrgel koščico, ki jo je Borut Mehle obglodal na način, ob kakršnem moja malenkost kar poleti od olajšanja. Mogoče pa obstaja upanje, da bomo tudi v Sloveniji še prebirali razmišljanja, ki kaknejo na mentalitetno samocenzuro in izstopajo iz tiskovinastih sprenevedanj, čeprav je grožnja, da boš “nediscipliniran” lahko pisal samo še v zvežčič z naslovom Moj Dnevnik, še kako živa in polna moči.

Ne poznam ozadja. Kakšno vrsto ponotranjene vezi je napletel Jurij Hudolin s Tarasom Kermaunerjem, da se ga je njegovo slovo od tuzemskega sveta tako močno čustveno dotaknilo, me je pa presenetila omemba, da ga ni sram priznat, ker je neskončno žalosten in trpi. Zakaj neki bi ga bilo sram, sem pomislila, saj gre vendar prej za obče odobravajoč vedenjski pristop kot obratno. V očeh drugih, bralcev ali opazovalcev, bi sramotno izpadel prej človek, ki bi na pogrebu na primer nestrpno pogledoval na uro, morda zazehal ali poepistoloval povsem drugače: “Taras Kermauner je umrl in jaz ne občutim nič tragičnega, prazno, nula, čeprav sem ga spoštoval in imel rad, ampak saj je ogromno doživel in ustvaril, mlad pa tudi ni več bil. Upam, da se je znašel na lepšem! Mu privoščim. Ni me sram priznat, da sem že uro po obvestilu, da je za vedno zaspal, mislil na mrzlo pivo in na ljubico, s katero se dobim zvečer in bi me tako sesulo, če bi me v tem trenutku zapustila, da bi predolgo fantaziral o tripu s tovornjakom, ki iz njenega poželjivega trupelca sproducira pašteto, jaz pa po masakru zadoščenja vsako noč ščijem po njenem grobu.” Na primer.

Kakor koli, omemba občutkov ob smrti Tarasa Kermaunarja ni bila osrednja poanta Hudolinovega prispevka in se zato lahko še malo poigram z asociacijami na podano opombo, ki sicer ne potrebuje nujno razlage, razen če se bralcu pač tako sprdne. Mogoče se poudarek možnega občutka sramu skriva ravno v tem, da Taras Kermauner ni bil ravno Hudolinov bližnji. Da Kermaunerjeva odsotnost korenito neposredno ne vpliva na kakovost avtorjevega življenja. Kot lahko vpliva prezgodnja izguba matere ali očeta, medtem ko je zapuščen potomec ves smrkav, nebogljen in čustveno prevoden. Kot lahko vpliva izguba srčnega partnerja, otroka ali drugega bližnjega v radikalno pravem pomenu besede, pri čemer izpade veliko bolj tragičen lik tisti, ki je na grudi obtičal. Kadar smrt tako zakomplicira življenje preživelemu, se žrtev usode lažje otrese spon tradicionalnega žalovanja, kjer je sočut pesimistično usmerjen na umrlega, sebična motivacija pa kljub obstoju potisnjena v ozadje prioritetnega priznanja, kaj se pravzaprav gremo. Češ, bogsigavedi, če ni na oni strani še bolj strašno kot tukaj. Ubogi revež. Se splača tu doli malo potrpet, tudi če je kdaj zajebano za metek v glavo, ampak kaj veš, morda na oni strani usodo režira klon Stephena Kinga. Resnično prizadet pa v takih trenutkih logično z lahkoto občuti drugo možno plat obredne medalje, kot pogrebno veselico odrešitve, opravljene naloge, odslužene zaporne kazni! Jaz pa sesut ostajam tu doli. Zapuščen in obupan. Baraba me je zapustila. Pobegnila iz čuze. Brez mene. Ostajam prepuščen na milost in nemilost kr enim … ki mi niso nič in jaz njim še manj. Kaj bom pa zdaj?! V takšnih situacijah je sporočilo o peklu navezanosti in soodvisnosti predano brutalno in z veliko začetnico.

Se strinjam z Mehletom, da je tudi blues okej stvar in da jebeš tipa brez bluesa. (No, samo navržek … A bejbo brez bluesa jebeš ali je ne jebeš?) Ampak blues je blues, dokler je intimno katarzičen in ne prestopi meje bluza. Celo množičnega zabluza. Cviljenja ob smrtih raznih javnih ikon in predsednikov pač ne morem zagledat drugače kot srhljiv prizor uspešno vcepljenega kolektivnega slaboumja, priložnost za izbruh kolektivne psihoze, ki ni nič drugačen od kolektivnega izbruha sovražnosti ob injiciaciji v vojno vihro ali česa podobnega. Nobena identifikacija, reciklaža simboličnega trpljenja skozi lastno drobovje in katarzičnost ne odtehtajo v izgovoru srhljivosti emocionalne podrhaljenosti. Dokaza, da človek lahko postane robot. Na klik!

Druga verzija bluesa, ki odbluzi v bluzenje do sprevrženosti v morbidovanje nastopi, ko pokojni postanejo v glavi bluzatorja kategorično zveličavnejši od živih. Zelo poznan znanec mi je nekoč s patetiko v glasu začel naštevat, koliko prijateljev, najboljših ljudi na svetu, mu je že pomrlo na razne prezgodnje načine. Nekaj časa sem potrpela brez pripombe, potem pa izbruhnila, da bom poklicala policijo, ker sumim, da je pretkan serijski morilec. Zaljubljen je v preminule. Tako enaostavno jih je imeti rad in prijatelji, ki hodijo po robu, so najboljši prijatelji, še posebej če dišijo po smrti. Živ se ob zaljubljenem v mrtve počuti pregrešen izrodek. Težko preživi, ne da bi se kaznoval, nekako ustvaril pogoje, da bi bil lahko ljubljen.

Obstaja pa smisel za preživele. Nauk. Sporočilo. Najbolj zanemarjan smisel na čast preminulih. Mitja Čander je v prispevku Tarasu Kermaunerju v slovo izrazil željo, da bi se od njega kaj naučili. Žal je bil ta stavek prihranjen za zaključek. Zakaj vedno končamo, ko se bistvo šele začne. Kaj naj bi se naučili? Pišimo o tem, kar naj bi se naučili, že enkrat, prosim! Me zelo zanima. Smo se kaj naučili ob Kermaunerjevi zgodbi pogumnih kulturnikov, ki jih je glas do politike zanimal, dokler ni prvi prijatelj pristal v zaporu. Potem so kulturni kameradi kar naenkrat postali nepolitični. Samo umetniki pač. Smo se kaj naučili? Kaj smo se naučili iz dejstva, da je Taras Kermauner po mnogih letih umika iz javnosti praktično čez noč postal zvezda, polnil medije z intervjuji na vse strani, očaral s svojo karizmo, živostjo in zgodbami, medtem ko novodobna generacija, ki kroji današnji čas in bodočnost, spi. Močno upam, da je Tarasov pojav sprožil apetite po javnem delovanju kulturnikov in bom v bodočnosti lahko govorila tudi o karizmi in besedah koga, ki ni izživel svojega vrhunca že pred mojim rojstvom!!! Močno upam, da Čander ni imel v mislih naukov o obdobju SFRJ! Ker jih imamo poln kufer in čez in ker globoko sumimo, da gre samo še za izogibanje mizerni sedanjosti in še bolj mizerni nedejavnosti vseh, ki bi morda lahko vplivali na pozitiven razvoj družbene zavesti, kar še kako potrebujemo. Močno upam, da smo se kaj naučili in da razgrabljena Navzkrižna Srečevanja ne bomo brali zgolj dobesedno, ampak tudi v prevodih na sedanjost. Močno upam, da smo se naučili, kako se učinkovito prezentira izid določene knjige! In da bomo takšno zavzetost zasledili večkrat. Da se mi mama ne bo režala v ksiht, ko bom vriskala ob karizmi Tarasa Kermauneja, češ, revca, a nimaš nad kom vzdihovat, ki bi vplival na tvoj Zdaj! Močno upam, da Tarasu Kermaunerju na čast in v zahvalo za budilko, ves pomp ne bo ostal zgolj pri reklami za stranko Zares, ki jo je Kermauner pač javno podprl in predvsem njen steber Gregorja Golobiča. Kermauner si je očitno premislil in je postal spet bolj političen. Kaj smo se naučili? No, kaj? Me zelo zanima. Posledice naukov še bolj.

Ob tej priložnosti bom omenila še en prispevek slovesu v poklon iz zadnjega časa. Res fino, da ima človek možnost izpovedat svoje občutke kar v časopisu. Na primer Miha Zadnikar dr. Andreju Marušiču na čast. Veseli nas, da je dr. Marušič tudi Mihi Zadnikarju uspel namešat koktajlček pilul, ki primejo in držijo. Bi bili pa še bolj zadovoljni, če bi rekli kakšno o kvaliteti življenja in novodobni najbolj razpaseni psihozi - deloholizmu. Dr. Andrej Marušič je namreč bil deloholik in v intervjujih javno zanikal možnost izgorelosti. Zagovarjal je svoj način življenja kot optimalen, pri čemer tudi tri ure spanja na noč ne pomeni nič nevarnega, v kolikor te delo tako efikasno napaja z energijo. Tudi narkoman je povsem srečen in zadovoljen, ko dobi šus horsa v žilo, kar pa ne pomeni, da ga ne bo ubil. Bom v bodočosti prebrala kaj poučnega na to temo, prosim, saj se vendar ponuja kar samo na dlani. Dr. Marušič je zagovarjal tudi uvedbo elektrošoka. Pri čemer me je najbolj fascinirala izjava, kako podjetniki v Ameriki hodijo na elektrošoke, ker gre za najbolj hitro in učinkovito varianto stabilizacije, da se lahko čim prej vrneš na delo. Lepo, da se podjetnik, ki cepne pod stresom in naporih dvajseturnega pehanja dnevno, lahk napoti kar po elektrošok, da je spet na terenu! Bi rekli kakšno še o kvaliteti življenja, prosim??? Mogoče kar o smislu življenja, čemu bi slepomišili??? Bi lahko še kakšen takovrsten poučen prispevek, prosim, že enkrat zasledila v javnih medijih v imenu naukov ob sporočilnih in mentalitetnih dotah, ki jih prejemamo od velikih!

Ali bomo samo bluzili?! V najboljšem primeru furali vsak svoj tihi blues, ne mrtvi, ne živi, nekaj vmes pač! Malo muzike za en pir. Spoštovana Vida Petrovčič! Dvomim, da je mladina v anketah izpostavila bolezen in smrt presenetljivo za največjo skrb, ker je tako odtujena od starostnikov, ki so odrinjeni na rob. Ne bodimo, no, tako mladostnomrzniški! Mladi se bojijo bolezni, ker je tempo današnjega življenja bolno bolan! Ker na vsakem koraku ne poslušamo drugega kot o boleznih! Ker farmacevtski biznis cveti, kot še nikoli. Če še nisi bolan, zboliš, ko se priklopiš na medije. Samo še bolezen gor, bolezen dol, hkrati pa zahteve po uničujočem tempu življenja za mali kos kruha in brez strehe nad glavo. Medtem pa oboleli konstruktivne pomoči, predvsem psihološke, nimajo nikjer. Zato se zatekajo k raznim šišmiš alternativcem. Zanimivo! Kljub kvakanju o boleznih na vsakem koraku! Bi rekli kakšno še o tem, v kolikor ni bolj lušno razsajat s frustrami o mladih razvajencih. Debakl!

Nekaterim bližnjim sem že povedala, za vsak slučaj, naj me skurijo, če umrem. Poe je bil zame povsem dovolj učinkovit umetnik, da me je prepričal v nelagodje prebujenja v krsti. Pokopališča nas bodo itak kmalu izgnala živet na luno, zato potrebujemo sodobnejše oblike obredovanja. Tega sem se najbolj zavedla ob smrti babice. Zavzeta katoličanka si je seveda želela bit pokopana v tradicionalnem slogu, v krsti in ob že več kot dvajset let pokojnem možu. Ampak štrene je zamešala živim pomembna podtalnica, zaradi česar smo prejeli obvestilo, da se groba ne sme poglobit. Kam bomo z babico torej? Na voljo sta bili dve možnosti. Pokopana bo drugje ali pa v žari, ki ne zavzame preveč prostora. In kaj naj v zadnjih dneh ugašajočega življenja rečemo babici. “Draga babica! Odloči se! Te pokopljemo drugje ali te lahko zakurimo, prosim!” Tak pristop bi užgal pri meni, pri babici bi po pričakovani reakciji izpadel zločinski. Zato je mama pač ukrepala po svoji presoji in računala na njeno razumevanje, v kolikor nas opazuje od zgoraj.

Osebno si ne želim komplikacij in pokopališča so z moje perspektive antipatična naselja za nikogar. Teritorij odslikave materialistične tekmovalnosti skozi pojem posmrtnega. Luksuzna bajta / skromna razpadajoča bajta, luksuzen grob / skromen razpadajoč grob. Dan mrtvih prav morbidno perverzen praznik pozabljenim v simbolično uteho. Nič nimam proti, če z mojim pepelom nekje pač nasmetijo. Bo že veter razpihal in dež izpral. Žalujočim na ljubo je treba markirat prostor baje. Da se znajdejo v megli. Da bodo svojo žalost ob izgubi moje veličine lahko nekam sprojecirali in bolj posvečeno razmišljali o moji prečudoviti osebnosti. Misel na obstoj person, ki me bodo post festum tako brezpogojno oboževale, me navdaja s himnično vznesenostjo. Kar predstavljam si jih, kako se klanjajo moji duši. Imam samo en majčken problemček. Nisem si še uspela izbrat posebej posvečenega kraja, ki bi se lahko kakor koli smiselno navezoval name. Ker ne občutim nikakršne navezanosti na noben prostor. Niti ne hrepenim po nobenem. Sem tudi človek, ki se zlahka preseli in nič kaj rad ne potuje, predvsem brez namena ne. Nič od mene. Cel problem. Mogoče pogledam na zadevo z druge perspektive. Če bog konstantno preizkuša ljubezen do lastne velebiti, do zla amena in naprej, se lahko tudi jaz malo poigram z najdražjimi. In si na primer omislim simbol svojega počivališča nekje bogu za hrbtom. Bogu za hrbtom je pravzaprav prostor, ki bi ga lahko simbolično povzela. Prepričana sem, da bi se marsikdo, ki me resnično pozna, z največjo radostjo vsaj enkrat na leto odpravil na pot do Reke Ankh na primer. Da prižge svečko mojemu nekdanjemu obstoju na čast. Aaaah, že samo misel na tak prizor me vznemirja. Moji najdražji se vsako leto vlečejo k Reki Ankh prižigat svečo. Blagor jim.

Lansko leto je šel Blogres mimo moje pozornosti. Kot prvo sem šele dobro začela z bloganjem in res nisem vedela, kaj neki naj bi me zanimalo, dokler mi še sami ni jasno, kaj bi sploh lahko imela od vsega skupaj. Kot drugo pa tudi nisem še pisala dovolj dolgo, da bi ustrezala zahtevi za brezplačno udeležbo. Kar pomeni, da bi morala lani plačat 50 evrov vstopnine, letos pa že par sto evrov. Toliko me ne bi stala niti vstopnica za koncert svetovno uveljavljenega benda. In nikjer nisem zasledila posebne ekskluzive v ponudbi. Na primer džakuzija, gejšo ali žigola v zabavo, specialne degustacije, prvoklasen snif koke ob vhodu ali maserja, da bi lažje prenesli tlako predavanj. Okej, sem si rekla, mogoče gre za takovrstne vrhunske predavatelje, ob katerih vsaj verižno orgazmiraš, četudi ti same informacije osebno absolutno nič ne koristijo. Vsaj za slovenski blogoteren ne. Ne bi pa imela nič proti telefonski številki kakšnega kupca vstopnice, v kolikor obstaja. Bogsigavedi, za kaj vse bi se ga dalo še nategnit.

No, letos sem se odločila, da zadevo povoham. Najprej sem preletela program. V petek me nič ne zanima. Me pa zanima, kako progresiven vpliv na blogosfero so imeli šnelkurz nasveti za podjetniško plat bloganja od lanskega leta do danes. Rezultat je sigurno fascinanten.

Za soboto, prekleto, sem si morala naštimat budilko. Alarm bo začel brnet čez štiri skromne urice. Če bom zjutraj ob pohodu na sekret uspela obstat na nogah, se bom nekako privlekla tudi do Cankarjevega doma, sicer pa … žal … V soboto sta me namreč pritegnila samo dva nastopa. In kolikor sem predhodno zasledila opombe, je, logično, enako občutilo veliko blogerjev. Zato je jutranja predstava Jonasa in Crnkoviča izpadla kot sabotaža. Oziroma prisila, da bodo ostali predavatelji obdržali kakšnega obiskovalca več, ki se bo sprehodil v dvorano, ko je že ravno moral pridrsat sredi noči (sobotno jutro je pač sredi noči). In po možnosti se je pripeljal celo iz Murske Sobote na primer. Valjda, da bo poskušal ostat do konca. Mogoče se pa kaj kolikor toliko nepozabnega zgodi. Človek je pač tragikomična žival upanja.

Marko Crnkovič je odfural šov. Ni se sicer publiki v veselje spotaknil in padel. Nihče ga tudi ni treščil na gobec, kakšen David Pelko še najmanj, da bi se pojavil. Je pa vmes pozabil, kaj bi rad povedal in zakaj že je sploh tam. … Tako … naravno unikatno je izpadlo po eni strani, po drugi pa v slogu s splošno klimo blogresnega dvoma, zakaj smo pravzaprav vsi skupaj že tam … Govor se je sukal okrog jalove plati medalje večinoma anonimne blogerske scene in okrog “bolečin”, ki jih sprožajo anonimni komentatorji pod neznosnimi vzdevki, a očitno še kako učinkovitimi v vzbujanju pozornosti in predvsem zabavnimi. Sem za nevarnokorenjeizvesolja. Ti so seveda še najmanjši problem in velikokrat daleč od bedakov v primerjavi s prenekaterimi zavzetimi blogerji, ki pač toliko bolj pogumno preko komentarjev izražajo vse možne najslabše plati svojega tekmovalno grebatorskega in posledično škodoželjnega karakterja, kakršnega jih je v reali rahlo bolj sram tako transparentno razkazovat. Razen med sebi enako čredo šakalov seveda. Crnkovičev nastop za dobro jutro je odzvenel zafrkantsko, po drugi strani pa preveč osebno orientirano, čeprav je ravno preko takega pristopa diskreditiral relevantnost pojma “osebno” pri anonimnih avtorjih, ki se v prednosti anonimnosti lahko bolj “pogumno” izživljajo nad javno izpostavljenim. Kakšno težo ima lahko povratno izživljanje javno izpostavljenega nad v reali nedefiniranim, ni nezanimivo vprašanje. Kaj sploh je identifikacija? V hipotetični bodočnosti pa pričakujem kakšno “predavanje” o možnem pomenu urednikovalnih vzvodov za vzpostavitev v kakovosti spodbudnejših blogosfernih tokov in o uredniški drži presežnosti na ljubo.

Jonas je pričakovano pripravil predavanje o tehnikalijah, ki meni osebno predstavljajo enakovreden pojem pojmu kitajščine. Zadeve, ki jih z veseljem prepuščam tistim, ki jih znajo učinkovito in uspešno uporabljat. Moja močna plat medalje ta sfera ni, zato se spustim vanjo zgolj, kadar je nujno. In takrat ponavadi potrebujem zasebnega svetovalca, ki mi zna zadevo razložit v slovenščini in še na tak način, da tudi Simona dojame, o čem je govora. Sicer se držim pravila, da je bolje streljat z orožjem, ki ga poznaš, obvladaš in že po naravi rad rokuješ z njim, orožje pa še raje rokuje s tabo. Problem valjanja po dormeo anonimnih joških sem razumela. Jonasa mi je vseeno fajn opazovat, tudi če premalo štekam, ker oddaja vibracijo, kot da je res živ. To še posebej v Sloveniji ni pogost pojav in še manj priljubljen. Zato me pravzaprav čudi, da je Jonas sploh priljubljen v tolikšni meri. Odstotek namrgodenih, ker naj bi bil neznosen pozer, je relativno nižji od običajnega pri takih primerkih, kar je sumljivo. Osebno pa razlikujem med pozerji, ki se mučijo s poziranjem kot pička, ki hoče na vsak način odparadirat do diskoteke v štiklah, čeprav se reva komaj privleče do cilja brez spiralnega zloma, in med pozerji, ki se v štiklasti poziciji evidentno počutijo fit, v nasprotnem primeru bi raje obuli superge in se počutili spet fit. In tudi če samo sedijo in pač buljijo, kamor nese pogled, vseeno sprožajo vibro, kot da nekaj zganjajo. Ker pač vedno nekaj zganjajo. Ponavadi tudi, ko spijo. In tudi, ko so na podnu. Pač spet nekaj zganjajo, da pridejo gor, zato pa treščiš dol, a ne … Možgani so definitivno uporaben organ, ampak če vzporedno funkcioniraš še s kurcem oziroma s pičko, vse skupaj kategorično oddaja bolj hranljivo energijo. Razumevanje predvsem tega pravila igre bi bilo dobrodošlo na slovenski medijski sceni na sploh.

Izpustila sem častno otvoritev s strani dr. Žige Turka. Ker poteze ne odobravam. Pojma nimam, kakšen častni predstavnik blogerstva neki, kot je bilo napovedano, je gospod minister?! Moje mnenje se ne navezuje kot sodba na njegov blog. V vsakem primeru pa noben politik za moje pojme nima nikakršne zveze z blogerstvom v kontekstu posebne časti. Samo zato, ker je politik, že ne. Pa kva pol? Blogerji poklekajo, ker predstavnik vladne koalicije blogira? Ker blogosceni na Slovenskem baje dviguje čast? Prosim??? Torej priznamo, da je blogosfera do skrajnosti zakompleksana zaradi predznaka marginale v primerjavi z drugimi mediji in tako brez ponosa, da še svojih do zdaj resnično zaslužnih akterjev, ki blogosferi na nek posebej omembe vreden način vzdržujejo ali celo dvigujejo pozitiven predznak, sploh niso sposobni spoštovat kot resnično omembe vredne posameznike. Kar avtomatično pomeni napoved za kolaps. Vsak politik je lahko kvečjemu vesel priložnosti, da je na voljo možno dodatno orožje, s katerim lahko krojači po lastni javni podobi. V kolikor se mu zdi, da bi si jo predvsem zasral, pač ne bo blogal. Ujela sem zadnji dve minuti Turkovega govora, ker mi hostesa ni znala povedat, ali je na odru že naslednji gost, in izjavil je, da politikov nima smisla posebej motivirat za bloganje, ker bi večina itak prepustila zadevo tajnicam. Se popolnoma strinjam. Pri nas imajo politiki še za protokolarne govore očitno ob boku takšne plagiatorske amaterje, da bi njihovi blogi propadli v smislu dobrega renomeja po enem mesecu. Na sploh marsikatera javna osebnost v Sloveniji ne blogira tudi zato, ker se boji slabega odziva. Ker bi si podobo prej zasrala, kot pa znala ta medij uporabit sebi v prid. Ker nimajo nič za pokazat, še manj za povedat in bi izpadli upravičeno bolj nezanimivi od prenekaterih anonimnih avtorjev. Vendar pa sicer med blogerji obstajajo osebnosti, ki so prav ta komunikacijski kanal znali na tak ali drugačen način, v tak ali drugačen namen, glede na stopnjo razvoja in pomanjkanje uporabne urednikovalne politike, zelo uspešno izkoristit. In tak primer brez dvoma ne more bit politik, ki sicer dobro uporablja medij bloga za lasten renome in renome svojega nazora, ni pa na primer v blogosfero pritegnil niti večjega kroga politikov, da bi mu lahko čestitali za blogosferne zasluge v okviru določenega področja. Kot častni gost je bojda celo presenetil obiskovalce, ker je bilo njegovo predavanje precej spolitizirano. A res? Jah, kaj neki ste pa pričakovali? Izpostavit predstavnika vlade v kontekstu pomembnega faktorja za imidž blogosfere je milo rečeno patetično in nespametno, uporaba ponujene priložnosti Žige Turka za politikovanje pa samo po sebi umevna poteza. V imenu nepristranskosti ne smem pozabit na omembo, da je Žiga Turk na svojem spletnem dnevniku izjavil, da se počuti nelagodno ob predznaku “častni gost”. Razumem. Vsaka oseba, ki ni psihopat, se počuti nelagodno, kadar se ob njem nekdo tako klavrno ponižuje.

Primerno bi se mi zdelo na primer, da kongres otvori Jonas ali Crnkovič, ker so Rozinarji dejansko privedli pojem bloga na slovensko sceno in ga še danes podpirajo (čeprav Crnkovič konstantno jadikuje nad blogosfero v skrbi za svoj že ustvarjen imidž, ampak to je druga zgodba iz Crnkovičevega kotička specifičnih zanimivosti). Še raje bi oba poslušala ob zaključku dneva na bolj sproščen način pred žurepilogom. Kongres bi lahko morda otvoril Domen Savič. Ne glede na tričtrač jebarije v glavo, da se je sam oklical za blogologa. Če je tip promoviral bloge, diplomiral na temo blogov, ustvaril pojem blogologa in pri tem nima konkurence, ki bi ga lahko argumentirano spotikala in ponudila kaj bolj oprijemljivega, je pač nekaj omembe vrednega pridodal. Lahko bi kakšno bleknili na to temo. Morda bi lahko otvoril dogodek Gregor Fras. Ne glede na to, kaj si kdo misli o Blogoroli … ali nivo pada ali se dviguje, čemu koristi ali ne … je pač z ekipo nekaj na tem področju zagnal in zaenkrat še zganja. Kakšna beseda o prihodnosti in smotrih v okviru okrogle mize bi bila blogerjem lahko zanimiva poteza. Košček posebne pozornosti bi si brez dvoma zaslužil. Mogoče tudi predstavniki spletnega časopisa Vest.si (Jani Sever, komaj čakam, še vedno, pred padanjem žveplenega oblaka si že zatisnem nos), v kolikor jemljemo v obzir, da je prvotno projekt kotiral kot blog. Honoriranim turistom v Ljubljani se pač fučka za probleme blogosfere na slovenski netržni vasi, ampak jih zanima predvsem samopromocija. In domačim predavateljem, ki furajo povsem svoje promocijske interese in je njihov blog, v kolikor sploh obstaja, celo prej neodmeven, se tudi fučka za nas bebce v dvorani, če vztrajamo na stolu, brez da bi nas kdo vsaj masiral po podplatih.

Dejstvo je, da če veš, kaj hočeš in zakaj, ne boš čakal na Blogres za informacije, ampak poiskal primerne svetovalce za uresničitev svojega cilja takrat, ko jih potrebuješ. Sicer pa se projekti realizirajo med frendi, blogerji ali neblogerji, morajo postat frendi, tudi če še niso. Ključno je še vedno povezovanje v živo ali pa soliranje na svoj način pač. Ostalo je lahko samo razlog za žur, v kolikor ne gre samo za razlog, da določeni izbranci kasirajo honorar. In zoprno, če žura ni od nikoder. Ampak prazne hale, drobtine piškotov in požirek zelenega čaja. Kje so vsaj okrogle mize, ki bi obstoječe zanimive blogerje tematsko povezovale med seboj? Tavanje od živjo do živjo in še to tavanje izpade manj povezano in živahno od klepetkanja preko spleta. Hvala hadu za prijetno srečanje kljub najinim občasnim spletnim kregarijam. Všeč so mi nepičketinaste nezamerljive osebe. Hvala moderatorju, da mi je popestril nekaj trenutkov, ko sem špricala učno uro. Škoda, ker sem bila tako zjebana, da nisem zdržala do odmora za kosilo. Hvala vsem kadilskim blogerjem, da smo lahko, poleg blabla, osmišljeno postavali pred vhodom v pasažo. Hvala Jonasu, da naju je z Morsko napotil do pravih vrat, ko sva zatavali po praznini CDja. Čeprav vrata niso bila prava. Vsaj za moj profil blogerke ne. No, Morska je v miru poslala vsaj deset sms-ov, mene so mravljinci odkatapultirali skozi prva vrata na prostost. Jebi ga. Že v gimnaziji sem podirala rekorde neopravičenih in opravičenih neopravičenih ur. Naslednjič, v kolikor se nameri podobna priložnost, bom izkazala brezmejno hvaležnost, če se me preusmeri raje desetim tekilam naproti. In hvala organizatorjem Blogresa za nahrbtnik in dve majčki moške Size L. Glede na moje proporce mi bosta prišli prav kot nadomestek za ekstra udobne spalne srajčke.

Nogomet … kako trapasto sestavljen izraz.

Pri zadnji nogometni tekmi, ki sem jo spremljala, sem imela res srečo, da sem doživela vse, kar je možno omembe “vrednega” doživet. Ob skoraj vsakih poročilih in po časopisju je vibrirala fama okrog Zinedin Zidana. Velikaševa poslovilna sezona, Francozi favoriti, blablabla. Vse skupaj je meni, laiku, izpadlo, kot da gre za fuzbalerja, ki žogo rukne v mrežo brez brca. Na primer samo s pogledom. Mogoče celo s kurcem. In na koncu koncev si rečem, okej, bom pogledala par minut, da vidim ta fenomen. Okej, recimo. Brez telekinezobrca, brez kurčebrca, pa vseeno svojevrsten fenomen na travici. Za nogometaša presenetljivo pofukljiva roba, ki je fukabilno izpadla celo v bedastih dokolenkah, ki jih sicer dobro prenašam samo na kolidž lolita deklicah v mini krilcih, ko mežikajo pohotnemu profesorju za dobro jutro.

Da tudi nogometne ikone ukradejo svoj košček slave posameznika, me fascinira manj od nič, še posebej ko se morajo, reveži, medijem na ljubo, ne samo razkazovat, ampak celo ponudit občinstvu v zabavo kakšno izjavo stoletja. Sočustvujem. Zizou pa je bil res nekaj posebnega in verjetno sem v zvezi z žogobrcarijo takrat doživela vse, kar se smiselnega doživet da, izven umetnokatarzičnega kolektivističnega bulšitovanja za rajo in seveda … prečudovite timske igre. Ja, ja, saj razumem. Ampak samo po televiziji. In vsaj na hrvaškem programu. Z boljšimi komentatorji, ki so jih Slovencem … spet ukinili, če prav slišim. Si je sploh možno zamislit bolj sramotno dejanje ob očitnem zavedanju, da si pač zanič? Izklopi konkurenco, pa boš glavni na vasi. Kekčevska brezsramna politika me fascinira na vsakem koraku.

Medtem ko je Beckham tipična fotka za zvesto nogometno občinstvo, je Zizou na prvi pogled za pičke. Ubogi Beckham, je nekoč izjavil moj kolega, kaj vse zganja, da si ga geji ne bi prisvojili. Njegov trud ni “ganljiv” samo v kontekstu spopularizirane familiarne kvazizasebnosti, tukaj imamo še (podkupljeno?) kurbirsko dodano vrednost raznih varušk, da le ne bi prihajalo do “zmotnih” pomislekov. Ob reklami za spodnje gate pa je njegov kurac narasel na sorazmerju primerljivo konfekcijo pornosilikonskih podiralk rekordov. Čestitam! In menim, da je njegova medijska slava upravičena. Gre za simbol poante in problema fuzbalerstva, bejzbola, nekdaj gladiatorskih iger in vsega nastavljenega in posledično mastno dobičkonosnega športovanja ljudstvu pod patriarhalno mentaliteto v enak namen. Opij za ljudstvo. Tenis je pač za aristokracijo. Plantaža temu primernega obnašanja. Peder gor al’ dol. Obnašaj se! Ko na tenisu pade pločevinka igralcu ali igralki v glavo, gre za škandal neponovljivih razsežnosti, o katerem se govori vsaj leto dni. Ni prostora za drhaljenje. Marš na fuzbal, tam se zbira raja. Si zgrešil šport, kreten?!

Beckhamskih medijskih komedij Zizouju zganjat ni bilo treba in mogoče sem gledala celo tekmo z najbolj inteligentnim fuzbalerjem v zgodovini. Odvisno, kaj je potuhtal med tistimi koraki, ko ga je Italijan (kako mu je že ime) pocukal za T - shirt. Če je resnično z rogovi ruknil Italianosa v pleksus zaradi silnih prizadetih emocij, je pač samo tipičen fuzbaler. Če pa si je dostojanstvu na ljubo privoščil bikovski šus, ker mu je bilo nekaj minut pred koncem tekme jasno, da se bo njegov karierni epilog zaokrožil pod sloganom “Luzer”, tip ni fuzbaler, ampak … hmmm … en vsaj približno zadovoljivo brihten tekač za žogo. Ker, hej, on naj bi zajebal finalno tekmo, ker mu je nekdo preklel mamico in sestrico … Uveee! Fuzbalska klima se suka še okrog fajtov za mamice in sestrice. Starejše sestrice, sklepam. Do žena, ljubic in hčera še ne seže. Samo kurbe dobijo stransko vlogo. “Grow up!” Ko bodo vsi platonično obsedeni ljubimci na areni povlekli križ čez njegovo glavo, ker ni zabil zmagovalnega gola, se bodo vzdignile mame in zavriskale: “On je naš!” In potem bodo tudi vsi sinovi pritrdili: “Če je vaš, no … kreh, kreh … mora bit pa tut naš!” Samo slabo natreniran sin mu takega “kiksa” v odziv na provokacijo ne bi odpustil. Zgodilo se je na tistem prvenstvu, kamor so privlekli bokse s kurbami, da bi si podrhaljeni navijači za mimogrede praznili jajca. Z liberalnim izgovorom seveda … Kurbe bodo zadovoljne. Zlahka bodo zaslužile. Vam rečem. Fuzbal je eno samo ženskoljubje. In predvsem ne vsebuje nič homoerotičnega. Tako se trudi prepričat, kako pomembne so mu ženske, da takšne homofobije, kot jo zganjajo fuzbalerski navijači, ne doživiš niti v Beogradu med gostovanjem Eurosonga s svojim vsakoletnim obkulisnim gejevskim zborovanjem. Pa se človek vpraša, od kod tolikšna ogroženost? Ko se dribla fuzbal, možje, baje, pozabijo na žene. Ni ga čez vreščanja v imenu “bratstva i jedinstva”! Ni ga čez sovražnika v napačni barvi majčk! Udri nad sovražnim taborom! … No, ko že ravno vojne ni pri roki. Škoooda! Jajca pa tako polna.

Užitki kolektivne katarze so nezamenljivi. Mi!!! Zmagamo!!! Mi!!! Za domovino! Naši igrajo za naše! Tako simpl. Domovinska pripadnost, pa take fore. S sloganom, s katerim se pošlje fante v vojno, da njihovo življenje dobi večji smisel od fukanja babnic in menjanja plenic potomcem. Da postanejo večji od smrti. Koliko ima sam domovinski smoter v resnici z vsem skupaj, se transparentno izkaže, ko so pri vsaki agresivni pizdariji zraven ravno navijači. Ko je hrumelo po Beogradu ob izgubi Kosova, sem že vnaprej zamomljala: “Ziher navijači.” In valda … Cvet domovinske ljubezni je ropal in razbijal lastno državo. Koga briga! Važno, da se “puca”. In seveda bi taisti cvet silne domovinske ljubezni marširal v vojno na klik. Za komer koli že in kamor koli že. Mogoče bi se kdo zmotil, na kateri strani kolje in fuka, ampak pač … še najboljšim se zgodi kdaj avtogol.

Evforijo okrog žogobrcarije, ki z nogometom veze nima, veliko več pa z denarjem in obstranskim pomenom vzdrževanja smisla drhalarije, bo mogoče še “koristno” akumulirat v pomembnejše svrhe. Hitler je vedel, Slobo je vedel, Tito je vedel … tudi Janši je že prav prišlo pred Roško. Statisti, ki se jih uporabi kdaj za prav, kdaj za narobe, kdaj se prav izjalovi v narobe, včasih je prav že splaniran za bodoči narobe. V vsakem primeru se statistov nič ne tiče, zakaj bodo vreščali, klali ali samo mahali z zastavami. Primerne uniforme bodo predložene ob pravem trenutku. V vmesnem času pa je treba ohranjat formo. Gremo na … fuzbal. Na primer. Za ali Proti! Se razumemo?! Obožujemo definicije, kratke in jedrnate. Ni pomembno, kaj sporočajo, da so le kratke in jedrnate in da le najdemo mesto sloge pod soncem. Da se le izgubimo v množici in se ob tem počutimo celo pomembni. Tako so nam povedali. Pomembni smo. Strici in vsi ostali, ki se ne morejo sprijaznit, da so že zajebali. Brrrr …

IZGOVOR 1:

Moški, ki ne mara nogometa, je peder.

Hmmm … Na kakšen način neki so drhalili nad moškimi, ki jim kurac ni stopil ob gladiatorskih igrah?! Bruh! Za Američane je peder vsak, ki ne mara bejzbola pač, za nogomet se jim pa milo rečeno fučka. Toliko o poanti vrhunskosti določenega športa samega po sebi. Vsak šport je vrhunski, v kolikor ga vrhunsko obvladajo vrhunski športniki. Razlog, da je nek šport na določenem teritoriju najbolj spopulariziran, je pa druga stvar. In v poanti stvari opija za ljudstvo je bejzbol sigurno ekvivalenten nogometu. In ja, oba sta simbola patriarhalnosti in mačizma v namenu.

IZGOVOR 2

Uveeee … kaj pa vreščanje ob raznih idolih … A to je pa kul?!

Ne, ni kul. Bolno je. Evforija ob Rebelde mulcih je srhljiva. Nima nobene veze z navdušenjem nad glasbo, kaj šele nad serijo. Bistvo je, da se ta mladunčad na najbolj simpl način identificira s podpovprečjem in skrije v kolektivno psihozo. Bodoči naizi vodljiv material. Kako obupano in prazno. Čeprav se svita malo več upanja, ker gre za najstnike. Infantilnost nekako izpade bolj upravičena do nadaljnjega. Upanje ostaja. Čeprav prazno. Ker ni jasno, od kod. Strici so tiho.

IZGOVOR 3:

Bolje, da imamo fuzbal … se primitivni testosteronski goni vsaj malo spucajo, da ne razsaja preveč agresije po cestah.

Glede na mizerne okoliščine vsesplošnega mentalitetnega potenciala se strinjam. Čeprav deluje tudi povratno.

IZGOVOR 4:

Je pa že boljši fuzbal kot bikoborbe ali pa gladiatorske igre.

Uf, ja … se strinjam. Napredek je zavidljiv. Favl pa simbol novodobnega humanizma.

IZGOVOR 5:

Roman Vodeb, psihoanalitik za šport, zagrizen freudovec, nas je v oddaji Hri - bar poučil, da je nogomet optimalen moški šport, ženski pa ples, še posebej striptiz.

Ja, nogomet je moški šport za moške. Striptiz pa ženski “šport” za moške. Tako slabo (o)cenjen v primerjavi z izkupičkom najslabšega fuzbalerja, da človek ne more mimo pomisleka, da so vsi moški po vrsti eni pedri. Samo s pomembno razliko od odkritosrčnih gejev, ki žensk s svojim “problemom” ne maltretirajo in se jim ne maščujejo s poniževanjem, ker jih pač ne morejo častno pofukat. (Pa kdo vas sili, runklji nedorasli?!) Sicer pa Romanu Vodebu in vsem moškim, ki bi muze najraje nagnali na rdečo ulico kot tretjerazredne cipe, v kolikor niso krotke kure v dolini perjadi s petelinom na strehi, toplo priporočam kakšno plesno predstavo Edwarda Cluga. Na primer. Da bi se spomnili, kaj sploh je fuk … v bistvu stvari erotike.

In malo manj brcali v prazno.

Jebeš fuzbal in striptiz.

In mimogrede … a letos brca vsaj kakšna fukabilna roba? Se splača gledat? Mislim … Si jo splača zdrkat?

Hvala.

Veliko pojavov v življenju me je že na prvi vtis odbijalo. Na primer alpinizem. Kakšna neumnost. Plezaš na goro sto let, tvegaš življenje, zato da na koncu počepneš na vrhu in buljiš v prepad. Nerazumevanje mi je pomenilo izziv, da bi razumela. In pri tem mi pač nikoli ni bilo pomembno kakršno koli mnenje kogar koli, ker na tak način podzavestno in zavestno iščeš samo somišljenike za potrditev svoji neumnosti, pri čemer radovednost in objektivnost nista prioriteti. Prioriteta je egocentrično slo po osebni potrditvi. Alpinisti so samodestruktivni bebci na primer. Ja, ja, ja … jst tut tko mislim. “So what?! Who the fuck are you?!” Zanimale so me izpovedi alpinističnih užitkarjev. In večinoma nisem izvedela nič zadovoljivega. Razlika med opazovalcem, ki ga nekaj privlači po sloganu “Pojma nimam, ampak zihr je kul!”, in udeležencem, je bila večinoma samo v tem, da mi je udeleženec z veliko odvečnih besed sporočil “Pojma nimam, ampak preverjeno Je kul!” Pač slaba artikulacija vsebine lastnih doživljanj. Zadovoljstvo, da se pač ne razumeš. Spet “mi majself end aj”! To razočaranje me je avtomatično še toliko bolj porinilo k literaturi. Še vedno me je zanimal predvsem udeleženec in šele potem zunanji zainteresiran opazovalec. Ampak kdor si je domišljal, da ima nekaj za povedat o nečem na toliko in toliko straneh, je obstajala največja možna verjetnost, da zna vsaj dobro, če ne odlično, artikulirat svoj položaj. In Vladimir Bartol mi je že kot najstnici povedal prve besede o poanti alpinizma. In ne samo on. Potem je sledilo preverjanje preko pametovanja opazovalcev, ki so menili, da poznajo naravo udeleženca, ki zaradi neposredne vpletenosti v orgijo ni dovolj razumno razsoden pri objektivni obravnavi svoje strasti. In ogromno časa je šlo za detektivske podvige razkrinkavanja vsemogočega. Vse je objekt opazovanja, tudi sebi je posameznik objekt opazovanja. To je užitek, pri katerem cilj ni prioriteta, ampak način življenja, ki posameznika nagrajuje z napredkom na poti, z obvladovanjem igre, in z novimi izzivi.

Če na stavek, da je na primer Ayn Rand zagovornica evolucije po Darwinovi shemi zmage močnejšega brez izbire sredstev, ne odgovorim pritrdilno, to pomeni samo, da sem se informirala in ugotovila, da pač ni res in nikakor ne moje osebno mnenje. Ne na temo samo, niti o tezi nekoga drugega. V tem primeru Ayn Rand. Gre za resnico kot prioriteto, ker laži zavirajo “detektivski” proces iskanja objektivnih pravih odgovorov. Zato čustveni vzgibi na podlagi enoznačnih efektov slabijo sposobnosti opazovalca, da, po domače povedano, ne bi ostajal enoumen bebček, ki mu pravzaprav ni jasno nikoli nič, ker ostaja vedno na začetku poti, tako hitro zadovoljen z učinkom potrditve, magari jo prinesel vrabec na streho. Ayn Rand je označila teorijo evolucije zgolj kot neljubo hipotezo, na katero, edino, nikoli ni servirala odgovora, ker ni verjela vanjo, zavoljo pomanjkanja objektivnih dokazov, pa je ni želela spodbijat. In to je zame zgolj podatek, ki ga moram jemat v obzir, v kolikor želelim, da mi postaja v zvezi z določeno tematiko nek problem resnično razjasnjen in ni moj namen zgolj zadovoljevanje mojih osebnih čustvenih vzgibov, ki so vedno zadovoljni že s površinskim načelom Za ali Proti. Bi fukala, ne bi fukala!

Kar se tiče Žižkove veleumne ugotovitve, da bi vsak tudi Hitlerja razumel, če bi poznal vzroke za njegovo delovanje, na kar me je opozoril eden izmed komentatorjev, sem šokirana nad informacijo. Je Žižek to dejstvo omenil tako za mimogrede v nekem kontekstu ali kot posebej omembe vredno spoznanje? V kolikor naj bi šlo za posebej omembe vredno spoznanje, sem zgrožena. Spoznanje za otroke. Seveda sem nekoč fasala tudi izjavo, da sem usekana, ker zagovarjam Hitlerja. V resnici sem bila samo na poti poskušanja razumevanja, moj sogovornik pa ni bil nikjer, a povsem zadovoljen z nerezultatom, za katerega obstoj sploh vedel ni. In ja, predmet obravnave moraš imeti rad, moraš spodbijat protiargumente za preverjanje trdnosti argumentov, kar pa ne pomeni, da bodo zaključki o objektu zanimanja odobravajoči. In nikoli ne morejo obstajat samo naklonjena ali nenaklonjena spoznanja. Pomebna je celovitost narave vsebine. Za prihodnost. Da ljudje na splošno ne razumejo na primer problematike Hitler pojava, je evidentno iz dneva v dan. In še vedno se dogaja in se bo dogajalo, ker je slogan, ki opredeljuje zločin, več kot premalo zadovoljujoč spoznavni nivo narave določenega zločinovanja v malem ali večjem obsegu. Šole ne pomagajo. Očitno. Torej so slabe. Trdiim, da so slabe in vodene z enoumnimi pristopi in vsebinami. Intelektualci in ustvarjalci vredni svojega imena pa itak ne poznajo narave tistega, čemur nasprotujejo … primitivizmu, populizmu, kiču … Ne poznajo je zato, ker jih preveč skrbi njihov osebni blagor kolektivnega ugodnega občutka potrditve. Temu primerni so njihovi vzvodi “borbe”. Brez municije. Primer:

SCH Teno’s attitude about Eurosong contest

Opozorilo na zgornji link sem pobrala od soblogerja Mr. Moja, ki mi ga je v repliko serviral pod zapisom o Eurosongu in sva na to temo, ki jo bom ponovila, že preko komentarjev izmenjala nekaj zelo omembe vrednih besed.

Gre za izjemnega ustvarjalca na hardkorovskem terenu. In logično, da se mu kozla ob pomisleku na obstoj Eurosonga. Njegova obstranska težnja je, da bi čim manj ljudi padalo na tako nizkotne viže glasbe, a ‘lej ga hudiča, ji podlega večina. Ne samo to. Iz leta v leto večja večina. In izjavi, da Eurosong glasba kvari otroke in poneumlja. Poda sporočilo staršem. Ti starši seveda bolščijo v Tena in si mislijo, bolje Eurosong kot pa litri alkohola, tone drog in razgrajanje cele noči. Pha! Ta hipuzl nam bo govoril, kaj kvari otroke. Bolje, da so malo bolj neumni, pa manj dekadentni. Kako Teno vidi boj proti poneumljanju. Ko se je Eurosong odvijal na Hrvaškem, so priredili za vogalom koncert kontra poflu, kjer so nastopile same rokerske marke od Discipline kičme naprej. Danes, potoži, pa nič. Niti upora ni več. Se strinjam. Grozljivo. Vendar tistih, ki so šli na Eurosong, ni prav nič brigalo, da za sosednjim vogalom razgrajajo Disciplina kičme, Atomsko sklonište ali SCH (Tenov bend). Šli so pač na Eurosong in kupili so si ploščo Abbe. Pomembno je namreč oglaševanje in pristopi. Tenov pristop, glede na njegov namen, je zanič. In v tem ni nič posebnega. Umetniki na katerem koli področju itak večinoma pojma o pojmu nimajo o stvareh, ki jih ne zanimajo po defoltu v imenu izpodčastnega, in si tako kronično pljuvajo v lastno skledo. Z izjavami, pristopi, tudi s tem, da pojma o pojmu nimajo o naravi in delovanju tistega, proti čemur naj bi se bojevali in streljajo podobne kozle, kot bi se vojak ob soočenju z nasprotno vojsko ustrelil v koleno. Predvsem je pa totalno zgrešeno, da se bojujejo, namesto delujejo na pravi način. Pravi način pa je lahko narcisoidni veličini tudi izpod časti, ker ne verjame, da se lahko česa nauči tudi tam, kjer na prvi pogled izgleda manj verjetno. Na primer. Naš glasbenik, ki ima pojem o pojmu na svojem področju, Rok Golob, se gre sodnika v tretjerazredni zabavni oddaji Zvezde pojejo. Ni mu izpod časti. Česar sem zelo vesela. Ker na pravem mestu ob pravem trenutku in na pravi način učinkovito sesuva pofl. To ni vse, kar je potrebno in ne bo dovolj, je pa nekaj. Sliši se glas in sega v medijsko deveto vas. Municija je prava, čeprav sam samcat med slovenskimi glasbenimi maherji ne more imet dovolj učinka.

Zakaj je Ayn Rand vredna pozornosti

To ni vprašanje, ampak fakt! Ker je svojevrsten fenomen z močnim vplivom na mentaliteto množic. Oseba, ki je s svojo filozofsko okrancljano shemo pogleda na življenje pritegnila milijone ljudi, predvsem v Ameriki, ki predstavlja gonilno monopolno družbo v svetu. Oseba, ki so jo kritiki trgali, a to niti najmanj ni vplivalo na njene namene prodora med ljudi s svojimi “vzgojnimi ukrepi”. Njena municija je bila enormnega obsega. Treba se je zavedat, da je šlo za kritike na oba romana, ki sta postala best-sellerja. In treba se je zavedat, da je šlo za čas konec petdesetih let, ko predvem zaradi nasprotovanja Vietnamski vojni, ki jo je označevala za sramotno nesmiselno žrtvovanje v imenu domovine in s tem poleg države užalila še nešteto populistično zavedenih vojakov in njihovih družin. Priljubljena prav tako ni bila zaradi obsojanja ZDA za naklonjen odnos do Stalinove diktature. Medtem ko so se konfrontacije z njo skoraj praviloma sesule v prah. Na vse je imela odgovor znotraj svoje filozofske sheme. Ta shema pa je dejansko bila v petih točkah skoraj popolna, da si upoštevajoč pravila igre lahko vkomponiral pravilen odgovor na vse. V vsaki filozofiji je dokazala luknje, ki jo njena zakrpa, kar je profesorje humanistike spravljalo ob živce, v njihovih dvoranah pa so sedeli totalno obsedeni učenci od veličine Rand. Maščevalni izbruhi so vsebinsko izpadli brezvezni in patetični za intelektualni nivo, ki bi moral prisegat na racionalno premišljeno argumentacijo in ne na napade, ki so ustrezali nivoju povprečnih neartikuliranih tepcev, kakršne navadno obsojajo. Padali so na izpitu kot kakšni prvošolčki. Ayn Rand je namreč uspela vzpostavit populistično psihozo okrog njenega imena. In to v imenu filozofije. Netipično za filozofe se je vrgla med občinstvo in dopustila, da so ji sodili kar vsi povprek. Ni ustvarila nikakršne posvečene opne, ki oddaljuje vsebino od ljudstva v širokem pomenu besede, kot je v navadi pri drugih filozofih. Parlamentirala je po raznih oddajah kot kakšna Britney Spears. Oblikovale so se pavšalne floskule v imenu nasprotovanja in naklonjenosti. In ona je klepetala s celo Ameriko. Akademikom na sploh se je takšno početje zdelo nizkotno in izpod časti, čeprav je trend zvezdniških filozofov prihajal na tržišče kot vse drugo. Žižkomanija je pač žižkomanija. Razlika je samo v tem, da so pri Ayn Rand vsi vedeli, za kaj gre v osnovi njene filozofije in lahko na njen račun klatili traparije, že pri Chomskem se ignoranca do vsebine veča v primerjavi z zvezdniško krono samega imena.

Ayn Rand je danes simbol spodbude za libertarno gibanje in zagovarjanje prostega trga. Divje kapitalizacije. In nimajo opozicije, ki bi jim znala protiargumentirat, da njihova predstava o filozofiji Ayn Rand ni niti približna, ampak deluje kot zloraba. Ayn Rand, po pričevanju njenih sledilcev, se ni približal noben kapitalist, ker se jim je zdela preradikalna (njeni zakonu o duhovni naravi idealnega človeka so povprečnega kapitalista odbijali). Njenemu “krožku” so se pridružili predvsem mladi izobraženi entuziasti, ki so hrepeneli po novem, lepšem svetu, v katerem bo duhovna vrednota visoko moralnega objektivizmu zapriseženega posameznika premagala enoumje, za kar je Ayn Rand vedno krivila vpliv oblasti, ki vedno kroji nekakšno “religijo” kot orožje nad maso. Denar naj bi na prostem trgu sčasoma funkcioniral kot plačilo za ustvarjalnost in osebnost najvišje moralnega kova. Kako neki si je to predstavljala na prostem trgu (kakršen ne velja še danes v Ameriki, da ne bi bilo zmotnih predstav), je dolga in razvejana zgodba. Predvsem bi se morali libertarci zavedat, da je bila Ayn Rand proti demokraciji, ki jo naši libertarci velikokrat postavljajo kot zgled idealnega družbenega sistema.

Filozofi na razpelu pavšalizacij

Množice, ki pojma o pojmu nimajo o Descartesu, izkoriščajo njegov rek “Mislim, torej sem” kot pomembno spoznanje. Čeprav ravno ta rek predstavlja spoznavni fiasko. Spoznavni fiasko, ki je razum vzporejal s “čustvi”, z zmožnostjo občutevanja bolečine, z obstojem. Dušo, kar označuje razum, je ločil od telesa, ki funkcionira kot stroj, hkrati pa človeku dosojal sedež duše v epifizi. Sposobnost misli pomeni zavedanje in tudi posledične zmožnosti občutenja bolečine. Za Descartesa so bile živali na nivoju stvari, delujoče kot stroj. Je zato padla vrednost celotne filozofije?! Seveda ne. Vsekakor pa trdim, da je velika sramota, da se ta rek danes uporablja kot populistično pofočkano modrost (naslovnica prenekaterih blogov, ki hočejo naredit vtis intelektualnosti), čeprav gre za populistično pofočkano nerazumevanje stvari. “Mislim, torej sem” je v svoji izvorni formi sporočila ena največjih zgodovinskih neumnosti. Koliko si jih upa degradirat Descartesovo ime zaradi tega? Zero! In zakaj bi? Saj izkoristek konzumacije filozofij ni v degradaciji ali nelogični absolutni pripadnosti. Izkoristek je v spoznavanju posameznih segmentov, procesa, kot sem ga omenila v prvem odstavku in celote, vključno s časovnim okvirom nastanka in drugih okoliščin … najmanj v sodbi za ali proti..

Jean Paul Sartre! “Pekel so drugi. Danes najbolj opevana floskula je premosorazmerno obratna. Vsak je svoje sreče kovač. Vsak je odgovoren za svoje življenje. Blablabla. Kdo si upa degradirat Sartrovo ime na podlagi popularnega reka, čigar vsebine povprečna večina ne pozna? Obe trditvi sta seveda pavšalni nebulozi. Razlika je le v tem, da je bil Sartre mislec, čigar koraki na spoznavni poti so enormne vrednosti za mislečnosti željnega človeka, floskulaški kopipast kvantači enega in drugega pa nevredni pozornosti. Oglas za pralni prašek.

Soren Kierkegaard. Famozno. Spoznavni učbenik pretepanja z bogom. Življenjsko utemeljevanje pomena žrtvovanja svoje velike ljubezni, katere veličina se veča premosorazmerno z muko odpovedovanja v imenu boga. Poučno in zveličavno. Popularna novela Dnevnik zapeljivca je bilo eno izmed mojih najljubših najstniških beril. Ja, najstniških. Nič posebej težaven literarni zalogaj. In na koncu prekletega življenja spozna, da če bi resnično veroval, ne bi zapustil prelestne Regine. Katastrofa. Polom. In zelo poučno, ja. Na koncu je Regini celo zapustil premoženje, ki ga je zavrnila, tako navdušena je bila nad rezultatom njegovih problemov. Razočarana? Filozofija propadla? Zakaj neki. Saj je poučno.

Platon. Tolikšno opevanje modrosti, pa nevoščljivo preganjanje pesnikov (sam se je preizkušal baje v poeziji, pa ni in ni šlo, podobno kot naš Mićo Mrkaić). Mu odpustimo. Razumemo. Mnogo bolj tragično je, da nekateri intelektualci trdijo, kako je njegova shema države bazičen model današnje “demokratične” civilizacije. Kje so pa modreci, filozofi brez zasebne lastnine, ki vodijo državo? Kolikor vem, filozofi žvečijo plesniv kruh na robu pločnika pred fakulteto. In tudi ti so v upravičenosti do filozofske titule v imenu modrosti močno vprašljivi. Namreč naš šolski sistem je famozen v izbiri nadarjenih. Da ne omenjam komedij po slovensko. Izdaja Platonovih zbranih del, ki stane preko sedemdeset tisoč nekdanjih tolarjev. Ob slovesni predstavitvi pa se je ponosno pred bliski fotoaparatov smehljal Zoran Jankovič. Je šlo za kakšno posebno modrostno simboliko? Ali za sporočilo, da si v naši državi Platona lahko privoščijo predvsem tisti, ki z njegovimi deli okrasijo polico dnevne sobe kot mizo s kristalno vazo? Toliko o intelektualizmih.

Emile Cioran. Skoraj meni najljubši dvomljivec. Končno nekdo, ki spregovori o nevšečnosti biti rojen brez mutivodenja. Vse kupim. Pa vendar … Slavna inspirativna anekdota, s katero se je zazibal v triumf razumništva, izzveni otročje. Nekega dne pride obupan domov. Mama seklja zelenjavo (se mi zdi in ja, ta je cankarjanska), sine Emile pa zabrunda, da ne more več … Tako je nesrečen, da se bo ubil. Mama ga pogleda in odvrne: “Če bi to vedela, te sploh rodila ne bi.” In Cioran, prizadet, doživi razsvetljenje. Njegovo rojstvo je tako naključno, da je pravzaprav povsem vseeno, če živi. Tako tanka meja je med biti rojen ali ne biti rojen, da življenje postane pravzaprav lahkotno, ko ga ne jemlješ več tako zelo resno. Razumem. Ampak samo dokler si ne zavrtim kakšen film Larry Clarka na primer. Kako princeskasta prizadetost. Mama ga ne objame in se ne zjoče od žalosti, ampak ga opomni, da bi bil lahko abortiran. Res strašno. Dokler se ne zaveš, koliko otrok bi si želelo bit abortiranih, pa se ne obesijo kvečjemu zato, ker niso več prepričani, da njihova nesreča ni tako velika, da bi bilo po smrti še huje. Težko je razumet, če si sinko s tako prekleto globalno finimi princeskastimi mama tegobami, za katere izve cel svet, kot da si posebej pomemben.

Da ne omenjam Thomasa Bernharda. Popoln spoznavni užitek o naravi cinizma, kljub določenim kontradiktornostim.

Na vse podobne štorije v zvezi s filozofi je povzel štos Woody Allen v filmu Crimes and Misdemeanors. Klasično allenovski frustriran karakter snema dokumentarec svojega življenja o spoštovanem profesorju filozofije. Oznanjevalcu “prolife” teorij, ki obupanca drži v upanju, veri v življenje. Preden uspe dokončat projekt, filozof naredi samomor s preprostim in kratkim sporočilom na poslovilnem pildku: “Stopil sem skozi okno.”

Koga briga Ayn Rand?

Pri vprašanju o Ayn Rand me najmanj briga, kdo jo mara in kdo ne. Konzervativci je ne marajo, demokrati tudi ne, literati še manj. So what? Ali je tretirana kot omembe vredna filozofinja ali kič pisateljica z idealiziranimi vizijami o ureditvi sveta, ni pomembno v kontekstu narave njenega vpliva. Dejstvo je, da obstaja kot svojevrsten fenomen in da je fenomen poučen. Pri libertarnih zagovornikih kapitalizma so pogovorčki z mano vedno potekali burno. Predvsem zaradi popolnega zanemarjanja pojma odnosa do sočloveka kot posebnosti in seveda kakovosti produktov na trgu. Kdor uspe prodat, je kakovosten, so vreščali. Na posameznih primerih sem z lahkoto opazila, da gre za idiotizem erste klase. Totalen padec kakovosti življenja. V svetu libertarcev je dober špekulant. Poneumljanje ljudstva preko medijev s kretenoidnim vodilom pridobitništva samega po sebi jim predstavlja pojem kvalitete, pa magari se kapitalistična ikona ob prostem času vozi samo s kolesom naokrog zdravju na čast in futra s Prozacom. Če uspem na trgu, sem hvalevredna persona. Kultura jim je španska vas. Pojma o pojmu nimajo o njenem namenu in pomenu, niti jih ne zanima. Za umetnost mislijo, da je pašteta iz kurjih tac, ki se na trgu slabo prodaja. Zagnano in glasno obrekujejo, kar imenujejo borba za pravice.

V kolikor bi libertarci povečini dejansko imeli kaj skupnega s filozofijo Ayn Rand, bi se nam obetali mnogo boljši časi, četudi slabi, od opisane utopije v prejšnjem zapisu, kjer sem objavila komentar na prispevek Renate Salecl o identičnih družbenih kiksih komunizma, kot jih zaznavamo preko kapitalističnega ustroja, ki bi se seveda samo še stopnjevali.

Obe najbolj popularni deli, The Fountainhead in Atlas Shrugged, s plemenitostjo okinčanih herojev, ki zbežijo v svobodni svet izpod enoumnega jarma oblasti s klasičnimi vzvodi kolektivizma in zasužnjevanja uma množic, sta deli z dramatično klimo tipa V vrtincu. Nič več in nič manj. To je bil vzvod Ayn Rand, da prodre med širšo publiko. Na splošno je bila Ayn Rand ljubiteljica romantike v umetnosti. Tudi kiča. Romantiko je oznanjala za najboljšo usmeritev slikarske šole, ni pa zanikala vrednosti ostalih smernic, ampak zastopala mnenje, da gre za najvišjo spoznavno vrednost narave umetnosti, medtem ko je bila nenaklonjena realizmu. Temu na čast je napisala tudi obsežen esej z naslovom Romantični manifest. Vendar pa je vsako njeno dejanje in javno umovanje imelo nek konkreten namen, ki je izrabljal populističen kanal za slišen glas. Vsaka javna izjava je pravzaprav skušala vplivat na množice in je bila taka, kakršna je bila, reakcija na njene opazke mentalitetnega stanja. Med povprečnim ljudstvom umetnost ni uživala renomeja zanimanja in bedaki so vedno oboževali kič. Kič se je vedno približeval posnemanju realnosti, da butec le razume, za kaj gre in jo kvečjemu po potrebi še olepša. Zato je Ayn Rand uporabila svoj sloves za korigiranje nenaklonjenega odnosa do umetnosti, ki je povprečnežu tuj v svoji abstrakciji. Poudarjala je pomen domišljijskega sveta in ustvarjanja avtentičnih predstav. Umetnost je ljudem razlagala kot kontrapunkt realnosti in zavračala golo neustvarjalno posnemanje. Na primer težnjo otroka, da bo naslikana hišica izgledala čim bolj podobno fotografiji hišice. Seveda je s to, sicer koristno retorično politiko na drugi strani sprožila tudi škodo. Butalci na drugi strani umetnost dejansko dojemajo kot izmišljijo in ravno zato nevredno pozornosti in časa. Ayn Rand se preprosto ni mogla sprijaznit, da je butalec butalec z leve ali desne.

Zanimivo se mi zdi tudi lansiranje teze o mentalno zaostalih otrocih. Da presežno vlaganje v njihov dobrobit nima smisla, ker niso perspektivni predstavniki človeštva, medtem ko se talentirane posameznike zanemarja. Na prostem trgu anarhokapitalizma naj bi bili odvisni od dobrodelništva, tako zaostali otroci kot t. i. nadarjeni otroci, ki jim njihovi starši ne bi zmogli privoščiti šolanja. Ker imaš, lahko daruješ kot investicijo v človeka (investicija je tudi spoznavnost na polju duha preko invalidnih in drugače prizadetih). Tudi v širšem smislu gre za nasprotovanje pozitivni diskriminaciji, ki ne omogoča pričakovanja od diskriminiranega, ampak zgolj vlaga kot v sod brez dna, z vizijo, da se bo diskriminirani infiltriral (kot da bi se sploh hotel). Ayn Rand je opazila, da celoten družbeni sistem deluje naklonjeno povprečju in da že po mentaliteti diskriminira posebej nadarjene in drugačne od povprečja. Po kolektivistično enoumni duševni shemi, ki se ji ne ognejo v delovanju tudi intelektualci. S čimer se globoko strinjam. Strinjam se tudi globoko, da ta diskriminacija ne poteka vidno, ampak zelo pretanjeno, preko vzvodov, kako naj bi na primer izgledal zdrav, razigran in srečen otrok in odrasel (kar izpade kot isto sranje, saj večina odraslih po duhu ostane na stopnji otroka). Zato ogromno zelo nadarjenih otrok propada. V Skandinaviji so seveda na to temo že narejene določene študije. Gre za ugotovitev, da je način preverjanja znanja in pedagoških pristopov večinoma namenjen povprečnim otrokom in mladim, medtem ko posebej za posebna področja nadarjene posameznike taki pristopi zatirajo in uničujejo, ne vzpostavijo pa se različne šole, različnim posameznikom v korist (to seveda ne pomeni idiotski nivojski pouk za enoumne idiotske poglede na svet). Trend o otrocih, kakršni naj bi bili, je grozljiv. Posledice današnje permisivne vzgoje, ki pomeni pravzaprav zanemarjanje, pa totalna katastrofa. Toliko praznih, neumnih, podivjanih, žleht in vsestransko prizadetih histeričnih otrok verjetno še ni obstajalo v zgodovini, bodo pa novo zgodovino krojili. Psihiatrija vlada, dejansko. In to seveda ni psihiatrija v svojem pravem pomenu besede, ampak samo še farmacija. Bolno.

No, Ayn Rand je gojila poseben sočut do subtilnih ustvarjalnih posameznikov, ki se slabo znajdejo med primitivnim, amoralnim, grebatorskim povprečjem. Celotna njena filozofija je pravzaprav duhovno vzgojni manifest in ne materialistični. Pri čemer je imel najvišje mesto inteligenten, razumen individualec, ki ni bil mentalno vodljiv s strani drhali in njihovih sloganov. Vendar je svoj sistem prostega trga, razdvojenega od oblasti, dojemala kot naboljšo možno obliko, da se oblikujejo različne verzije bolnišnic, šol in drugače usmerjenih zasebnih inštitucij, kamor ne bo posegala enoumna ideologija, kako naj bi izgledali najboljši programi, najboljše ponudbe. Potrošniki s svojimi pričakovanji bodo oblikovali svet. Pri tem seveda tudi pri sebi ljubih genialnih otrocih ni delala izjem. Na vprašanja svojih slednikov, kaj naj storijo z nadarjenimi otroci, ki pristanejo na cesti, je prav tako odgovarjala, da jih morajo prepustit toku dogodkov. Vendar pa apelirala, naj poučujejo njeno filozofijo o idealnem človeku. Pričakovala je, da lahko postane vsaka mentaliteta trend in prišla do zaključka, da samo prosti trg omogoča najboljšo možnost, da prevlada trend kvalitete. Da bodo posamezniki, odvojeni od vdajanja kolektivni mentaliteti, ki jo vodi oblast, vzpostavili nujno potreben način mišljenja po potrebah. In potrebe bodo vedno progresivne in plemenite, ker se bo izkazalo, da se tako vsem najbolj izplača vlagat v razvoj in ne - um se bo umikal, medtem ko bo um zgrabil priložnost, da se bori za razvoj. Na primer … Pri nas bi kronično latentnost kulturnikov v smislu aktivizma verjetno pojasnila, da zaradi podpor s strani države, postajajo njeni sužnji in tudi med seboj ne ustvarijo poenotenja v pričakovanjih, ampak se zadovoljijo z malim in celo zatirajo tiste, ki dobijo manj, za svoj več. Na prostem trgu bi se bili primorani prebudit v inovativnosti in boju za vzpostavitev trenda kvalitetnejšega stanja duha. V kolikor razumniki paktirajo za svoje preživetje s politiko in vsaj preživijo, dokler so pridni in se pretvarjajo, da ne vedo proti čemu bi se pravzaprav borili, ne prebudijo herojskega potenciala v sebi in jih prekosi volja drhali, ki je močnejša, ker je številčnejša. Ayn Rand je tudi težko razumela, zakaj neki bi delavci dovolili, da jih podjetnik izkorišča in jih ne plačuje ustrezno za delo. Štrajk, torej kolektivni upor v svrho namena, je bila zagonska sila njenega romanopisja. Podjetnik, ki ne živi po načelu “ne žrtvuj sebe, niti drugih za sebe” po filozofiji Ayn Rand ni bil človek, ki sovpada z njenim modelom objektivizma. Prav tako pa v njen model ni spadal človek brez poguma. Zatiranje herojskega posameznika s strani po ovčje vodljive drhali, ki predstavlja lahko nategljivo robo, je označevala za primitivno in zločinsko. Vendar je glavnega krivca za tako mentalitetno situacijo videla v vladi, ki vpliva na ljudi, da ostajajo v ovčjem položaju. Anarhokapitalizem bi po njenem ponujal možnost, da ljudje urejujejo odnose med seboj preko konkurence, pri čemer je bilo jasno, da je videla možnost totalnega propada človeka, glede na to, da se ji je zdelo nujno potrebno uvajat duhovni model objektivizmu predanih posameznikov.

Kot primitivno izkoriščevalsko obliko je dojemala vsako družbo, ki je bila podrejena oblasti in kolektivnim idealom, kako naj bi človek razmišljal in deloval. Predvsem družbe, kjer religija ni sekularizirana. Teze o različnih načinih življenja je niso prepričale, ker je vedno kontrirala z dejstvom, da pri družbi, kjer so ljudje oropani za izobrazbo in za enakopravne pravice ne moremo govoriti o različnih načinih življenja, ker si posameznik načina življenja sploh ne more izbrat, razen redkih herojev, ki uspejo pobegnit izpod terorja oblasti in se počasi razvijat v človeku dostojen način življenja. Suženjstvo je bilo seveda zadnje na listi sprejemljivega.

Psiholog Nathaniel Branden je po prepiru z Ayn Rand uvedel znotraj svoje psihoterapije nekaj modifikacij objektivizma. Predvsem ga je žrlo, ker si ob strahospoštovani gospe Rand ni upal ukvarjat s hipnozo. Mladeniča pa je vleklo v vse mogoče alternativne psihološke pristope. Ko sem odprla njegovo spletno stran, sem padla v smeh. Takole izgleda. Vse skupaj na prvi vtis izpade kot kakšna reklama za Dinastijo, vključno z njegovo fotografijo. Naslovnice njegovih množično prodajanih knjig kot ene izmed instant duhovnih buklic, kakršne ponuja na kile Svet Knjige in podobne založbe. Prva asociacija, ki se mi je prižgala v mislih, je bila: “O, to je pa ameriška Manca Košir.” Okej, pri nas je Manca Košir v jeseni svojega življenja pokazala tisto, kar je vedno bila in pač reklamira drugorazredna duhovna pametovanja o skrivnostih življenja, kar je veliko razočaranje glede na njen medijski renome spodbujevalke bralne kulture. Zoprna simbolika in zloraba. Hvala za hamburger na koncu koncev. Samomor. Nathaniel Branden pa mi je zadišal kot kreator taistega. Psihologija za Melrose Place razočarane gospodinje, ki bi se malo hipnotizirale, ko je že ravno dolgčas. Nočem bit krivična, ker sem v resnici prebrala samo vse, kar ponuja spletna stran (blog pa je, kot zakleto, ukinil ravno pred tremi dnevi, ko sem prebrala zadnjo vrstico), ampak mislim, da me občutek na predloženo ne vara.

Je pa izjavil zelo pomemben stavek o filozofiji Ayn Rand. Označil jo je, da deluje kot Biblija. Kakor koli obrneš, vedno obstaja logičen odgovor, ki se poda v koncept, čeprav ob natančni pozornosti obstajajo kontradiktornosti. Bi se kar strinjala. Ko sem prebirala sporna vprašanja na njene teze, sem že vnaprej pričakovala določen odgovor in praktično ne obstaja nelogika v njenih obsežnih odgovorih. In nasprotovanje kateri koli njeni tezi je zlahka obsojeno na propad v poskusu dokazovanja, da nekaj ne štima, in izpade kot površno umevanje in še bolj površno kreiranje zaključkov. Spodaj so linki do dveh intervjujev, ki so krajši in bolj splošni. Eden je bil posnet, ko je bila stara štiriinpetdeset let, drugi pa dve leti pred njeno smrtjo, ko je že precej lovila sapo ob prebolevanju raka, čeprav je umrla od infarkta.

Osebno pa bi ji na vizijo o prostem trgu z objektivistično ideologijo v paketu postavila predvsem vprašanje o dedovanju. Menim namreč, da se njen koncept, kar se vizije ideala tiče, zruši najprej zaradi dedovanja po starših, ki omogoča posebej privilegiran status znotraj popolne svobode. Menim, da v svoji poanti na takšen model delovanja lastnina strašev ne bi smeli bit niti otroci, da bi si idealistično lahko obetali možnost rezultata, ki sovpada z idejo popolne svobode in temu primerno “pravičnega” uveljavljanja sposobnosti posameznika. No, ampak tega vprašanja od kakšnega pametnjakoviča nisem zasledila. Če ga kdo najde in odgovor Ayn Rand, bi me zanimalo. Sicer pa si lahko sposodim citat komentatorja packona:

“… človeštvo ni rešljivo, zasrano je že na začetku, njegov problem je v tem, da čim večje je, bolj hoče biti poenoteno, z visoko moralo ali brez!”

Se strinjam. Poenoteno želi bit toliko, kolikor je življenje vrednota zgolj iz strahu pred neznanim - smrtjo. In temu primerno je hlepenje po enostavnih rešitvah, ki toliko bolj enostavno ubijajo življenje. Ayn Rand je bila idealistka. In neverjetno visoko ceno je pripisovala življenju (za razliko od mene) v vseh barvah, hkrati pa sovražila životarjenje pod prisilo bolj od smrti. Najbolj poučno in zanimivo se je meni osebno zdelo pri njeni življenjski zgodbi predvsem to, koliko municije je premogla za preboj svojih idej, ki v večini tez sploh niso pojem splošne všečnosti.

Ayn Rand interview (1959) I. del

II.del

III.del

Ayn Rand interview I.del

II.del

III.del

IV.del

V.del

Spodnje povezave so na nekaj zagovorov jeznim skupinam ljudi v zvezi z nekaterimi tezami po Ayn Rand. V drugem posnetku se pojavi fotografija, ki jo je nam v vednost prenesel Tomo Križnar, ozadja zgodbe te fotografije pa nisem poznala. Ja, je zanimivo.

Life and Soldiering

Context, Charity and Sacrifice

Art, Criteria and Objectivism

V Sobotni Prilogi, ki je izšla 31. maja, je bil v rubriki Pomisleki objavljen posebne pozornosti vreden članek z naslovom Otroci komunizma - podaniki kapitalizma. Avtorica Renata Salecl je uporabila orožje Milana Šimecka, slovaškega disidenta, ki je leta 1984 v Veliki Britaniji izdal knjigo Obnova reda, analizo vzvodov totalitarnega režima za ideološko “discipliniranje” ljudstva (baje se temu reče normalizacija) na Českoslovaškem pod režimom Gustava Haska. Šimecka je izgubil univerzitetni položaj, akademiki so ga izločili iz svojih vrst, preživel je zapor in se nadalje preživljal kot šofer tovornjaka in s podobnimi “neakademsko” okinčanimi deli.

Na drugi strani je svetu položila na grudo pravo mišljenjsko orožarno ruska imigrantka Ayn Rand. V Ameriki, kamor se je priselila pri enaindvajsetih letih, je vzpostavila osnovne filozofske temelje za razvoj ekonomskega sistema prostega trga. Njeno ime je postalo simbol kapitalizma, njena podoba danes zaseda prioritetno častno mesto vsakega “vernega” libertarca. Odmevno prihodnost je Ayn Rand, ki je sicer študirala zgodovino in filozofijo, po logiki stvari ideološkega in družbenosistemskega razvoja napovedovala. In uživala blagor nesoočenja z zlorabo njene filozofije po smrti. Ironija usode je toliko bolj tragikomična, ker se je posebej poklonila Nietzschejevi filozofiji in lahko hkrati opazovala to zgodovinsko odmevno ideološko zlorabo za marš nacizma. Kako dobri filozofski podlagi vstavit varovalko proti zlorabi, ki bi zavarovala celo idejnega vodjo pred samim seboj? Enostavno. Dvigneš desni kazalec v nebo, nagrbančiš čelo in s posvečenim zvenom v glasu napoveš:

“Objektivizem!”

Osnovni permisi filozofskega koncepta po Ayn Rand sta v “laissez-faire” kapitalizmu in individualizmu, ki temelji na racionalnem pristopu pri uresničevanju namenov posameznika. “Do you have common sense?!” je bil njen najbolj pogosto izrečen odgovor z vprašanjem. Verjela je v smoter svobodnega posameznika z zdravo pametjo. Na pomen zdrave pameti danes njeni feni zelo radi pozabljajo. Še rajši izpustijo pomen objektivnega pristopa, ki pravzaprav tvori okvir njene celotne filozofije. Žrtvovanje posameznika za drugega je pojmovala kot slabištvo, kaj šele žrtvovanje za kolektiv. Človek mora živeti za osebno srečo. Ampak spet njeni feni prevečkrat radi pozabijo, da je prav tako zavračala tendenco izkoriščanja drugih. “Idealen človek” je pokončna osebnost, ki ve, kaj hoče in ne potrebuje žrtev za uresničevanje svojih namenov, niti se ne žrtvuje za nikogar in vodi ga zdrava pamet - objektivna racionalna presoja.

Z objektivistično in individualistično tendenco logično posledično sovpada radikalno odvračanje od pojmov socializma, komunizma, religije in altruizma. Individualizem ne prenese nikakršnega udinjanja in absolutne pripadnosti. Objektivizem ne prenese kompromisov, ki posameznika zasužnjuje, omejuje oblikovanje avtonomne kritične misli in pričakuje absolutno zvestobo. Ayn Rand je prezirala neustvarjalnega posameznika, ki se dovoli zasužnjit v imenu kolektivnih namenov drugih in ki prepusti mišljenjski svet nastavljenim idolom v vodstvo.

Altruizem v slabem pomenu besede je najbolje razviden s pojavom pozitivne diskriminacije, ki v imenu altruističnega načela spodkopava objektiven pogled na problem diskriminiranega in hkrati zavira samokritičen objektiven pogled v lasten problem diskriminiranega. Ayn Rand je namreč zagovarjala visoko moralo, ki pa se ne more izogibat temnim ali svetlim platem konflikta, zgolj zato, da bi si posameznik v imenu morale ukradel občutek, da je na pravi strani. Sebičnost je pri tem vzvod za ambicijo, kar pa ne pomeni amoralnega delovanja, ampak razumevanje razlike med žrtvovanjem in racionalno zastavljeno investicijo. Visoko moralen posameznik ne potrebuje žrtev za uresničevanje visokomoralnih ciljev, ampak kvečjemu sodelavce, ki vanj investirajo sebi na ljubo (ne samo v materialnem smislu). Investicija prinaša razvoj, žrtvovanje pa nekonstruktivno zločinsko navezo diktatorja nad sužnjem.

Celovitost pogledov Ayn Rand je bila za prenekatere kritike prevelik zalogaj, zato so ji podtikali kontradiktornosti. Kvaziintelektualec ni razumel njenega odobravanja ameriške naveze s Sovjetsko Zvezo v obrambi proti nacizmu in hkrati ostremu nasprotovanju pozitivnega pogleda na Stalinovo diktaturo. Intelektualec, nevreden naziva, do katerega se je prikradel, je tako tezo poimenoval paradoks. V resnici je šlo za logično zastopanje objektivnega pogleda na situacijo, preko katerega edino lahko v umevanju sveta posameznik napreduje kot večni učenec. Paradoksi namreč ne obstajajo. Paradoks je paradoks toliko časa, dokler butec ne prepozna logične posledice ustreznega vzroka. In besedo paradoks lahko prepričljivo uporabi le mislec, ki z omembo izraza paradoks zgolj opozarja na osebno zavedanje, kako redko umevano je določeno spoznanje še pri večini. Ayn Rand je nasilje odobravala zgolj v primeru obrambe pred napadalcem. Pakt s Sovjetsko Zvezo je bil utemeljen zavoljo učinkovitejše obrambe pred nacističnim pohodom, kar pa nikakor ni opravičevalo nerazumnega idealiziranje situacije pod Stalinovim diktatorskim režimom.

Drugi odmeven “halo” paradoksa so kritiki zapopadli preko njenega odnosa do homoseksualnosti. Homoseksualnost je Ayn Rand zavračala in označevala celo za amoralen vzgib, vendar pa je absolutno nasprotovala kakršnemu koli preganjanju homoseksualcev. Vsak ima svobodno pravico do svobodnega seksualnega življenja. Želvaintelektualci so spet bluzili o paradoksih in zmešanosti Ayn Rand, ki v njihovem fahidiotskem svetu sploh ne ve, kaj bi rada. Podpirala ali zatirala. Bedak, ki mu nobena šola ne pomaga, da ne bi sveta razumel le skozi črna ali bela očala, no, morda še skozi rdeča, ni mogel doumet tiste že prej omenjene poante varovalke, imenovane objektivizem, ki varuje tudi razumno bitje pred samim seboj, pred njegovimi lastnimi čustveno motiviranimi vzgibi, kar vključuje tudi in predvsem nestrpnost do drugačnosti, ki nikakor ne ogroža svobode nestrpnega, ogroža pa politiko enoumja, kar je tudi poanta objektivistične ideološke smernice. Enoumje namreč omejuje in zastopa retardiranost duha, obkektivizem pa osvobaja in zagovarja razvoj uma in duha.

Seveda pa se ravno pri poanti objektivizma vse zakomplicira. Poanta dotične filozofske smernice se namreč ne more uveljavit zgolj z desetimi božjimi zapovedmi, ki jih razume vsak otrok, prav tako pa jih zna vsak otrok tudi interpretirat po osebnih manipulativnih vzgibih, niti se ga ne da uveljavit z nikakršnimi drugovrstnimi navodili za egoistične primitivne telebane. Objektivizmu se resnično lahko približuje samo zelo inteligentna, duhovno razvita in emocionalno uravnovešena osebnost. Torej gre za tri spektre človekove osebnosti, ki delujejo na najvišjem nivoju: IQ, EQ in SQ (pa so obstoj zadnjega uspeli prepoznat za relevantnega šele pred kratkim). Po poti objektivističnih načel lahko hodi le človek, ki razume, da je razlika med sporočilom reka, danes zlorabljane floskule, “Vem, da nič ne vem!” in dejanskim “Nič ne vem!” popolnoma nasprotna. Bedak, ki dejansko nič ne ve, niti ga ne zanima, nima moralne pravice do uporabe omenjenega izreka.

Zato se je Ayn Rand soočila s svojimi feni na prav nevšečen način. Libertarni “krožki”, ki so napovedovali, da se kapitalistična ideologija dejansko bo ustoličila in Ayn Rand postala njihov filozofski idol, so bili kapaciteti uma njihovega idola v sramoto. Zato Ayn Rand ni pofočkala naklonjenosti libertarcem, ampak jih je sunila v rit z izjavo, da je za vsako gibanje potrebna ustrezna filozofija. Z drugimi besedami je niso zanimali povprečni bebci, ki objestni in v močan kolektiv povezani upajo, da bodo izumili sistem, kjer bo bebavost nagrajena … vsaj v kešu! Njihova morala je bila, sklepam, z bebavostjo v sozvočju na psu, kolikor je lažniva in debilna povprečna reklama na televiziji, vaba za pobebavljene potrošnike … sodobni pojem o uspehu! Oglaševanje za povprečje, povprečju v prevlado (ideološko precej komunistično). Treba se je zavedat, da Ayn Rand ni bila neka nenačitana kokoš, ki se je zgolj priučila strategij objestnosti za nadvlado nad varnosti in pripadnosti željnimi odraslimi otročiči, ki hrepenijo po idolih, magari se pisal Hitler. Ayn Rand je poznala pasti zgodovine, poznala filozofijo, razumela pomen pričevanj skozi romanopisje in poezijo, razumela tudi razliko med prebranim in zgolj branim. Hkrati pa je delovala kot scenaristka, razumela glamur in manipulacijo z zvezdništvom. Za njo je bil Sinatra Frank in ne ikona. Razumela je, da bi Frank lahko postal predsednik, pa ne zato, ker je tako pameten, da bo svet popeljal pameti v čast do blagostanja. Še bolj ji je bilo jasno, da Frank lahko postane pomembnejši od predsednika. Zvezda! In konec koncev z lahkoto … Kapitalist!

Tako je začela postavljat gradnike bodočih razumnikov. Mladi študenti, ki so hrepeneli po svetli drugačni bodočnosti in v njeni filozofiji videli odrešitev, so se združevali. Povsem logično se je Ayn Rand močno ogrela za mladega študenta psihologije, Nathaniela Brandena. In sprejela njegov privesek, ženo Barbaro Branden. Izbrala si je naslednika v mnogo mlajšem Nathanielu Brandenu. Za razliko od večine objestnih politikantov z minornim obsegom duha in ravno pravo količino intelekta proti povprečni dojemljivosti večine, ki se zavedajo, da se lahko mlade možgane najbolj učinkovito nafila s puhlicami, je Ayn Rand želela sprožit tkanje mreže bodočih modrecev, ki bodo korenito vplivali na pravo filozofsko podlago za bodoči družbeni sistem. No, pravzaprav je obupala nad možnostjo uspeha individualizma v pravem pomenu besede.

Inštitut Nathaniel Branden

Ustvarila je Inštitut Nathaniel Branden (INB). Nehote je vzpostavljala idejo diktature modrecev po Platonu. Seveda se je demokratki po duhu gnusil že sam pojem diktature, zato je omenjeni inštitut deloval kot nekakšna dodatna izobraževalna možnost za mlade intelektualce, recimo temu vzgajanje “vlade v senci”. Vendar pa jih Ayn Rand ne bi prav nič potrebovala, če bi verjela, da se njen filozofski konstrukt v pojmu kakovosti eksistence in dejanskega preboja spodbudne konkurence ne more sesut. Mislim, da prav tako ni naključje, da je bil Nathaniel Branden študent psihologije. Psihologija namreč v bistvu stvari dejansko vrti svet. Psihologija, psihopatija in vsi njeni vzvodi, česar pomebnosti se je Ayn Rand zavedala. Znotraj INB namreč niso razpravljali samo o družbenih in političnih vprašanjih, ampak predvsem psihološko preverjali drug drugega. Vodilo je bilo v popolni iskrenosti in objektivni distanci do lastnih emocij. Kdor ni obvladal sebe, ni mogel zadovoljivo obvladovat svoje drže v svetu in izpolnjevat plemenitih ciljev, zato so njihova druženja spominjala tudi na srečanja znotraj skupin samopomoči … alkoholikov, depresivnežev, promiskuitetnežev …

Kritiki so Ayn Rand očitali diktatorsko držo. Žlehtnoben ego ji je podtikal primerjavo s Stalinom in vodenje kulta. Še tak papagaj, ki se ima za intelektualca, ker se je napiflal potrebno snov, se zavoljo pohojenega ega brani kot petleten otrok in ne izbira sredstev za dosego še tako nekoristnega cilja, da je le Njegov. Najprej njegov mali ego, ki ga napihne v višave tabloidne bebavosti, potem pa smisel. Obrekovalska veselica pa se s tovrstnim populizmom še niti ni dobro začela.

Ayn Rand, sicer poročena z neprodornim igralcem Frank O’ Connorjem, je sesula Nathanielov zakon z Barbaro in si povsem odkrito pred možem privoščila ljubezensko afero z mladeničem. Z njenega vidika je šlo za povsem normalno dogajanje, da se dva tako strastna človeka podobno žlahtnega uma tudi zaljubita. In roko na srce … po logiki stvari tudi je normalno. Po njenem si svoboden človek srečo mora vzeti, ker mu edino sreča pripada. Zato ni videla razloga, da bi se prikrajšala za radost zavoljo moža, ki se je ob njej dejansko spremenil v senco, copato in kasneje tudi v precej zapito copatasto senco. No, v vsakem primeru Ayn Rand ni sprejemala krivde na svoja pleča, da si je mož vzel sreče pač toliko, kot si jo je. Ne prav veliko. Na veselje sovražnikov Ayn Rand pa je po letih uspešnega delovanja inštituta Nathaniel Branden spoznal mlado igralko in se zatreskal v njeno ponižnost pred njegovo veličino “guruja”. Ne samo to. Fukaril se je na skrivaj. Ko je Ayn Rand razkrila zahrbtno natepavanje, ga ni samo na gobec v vseh ozirih, ampak odjebala celoten Inštitut Nathaniel Brandena. Hahaha, so vreščali njeni nasprotniki, kje je zdaj ta svobodomiselni duh in objektivnost?!!! Jah, kje neki?! Vodilo morale po Ayn Rand je bilo v samozavesti. Samozavesti brez iskrenosti ni. Če Nathaniel Branden ni imel jajc jasno in glasno izrazit svoje fukotenzije, kaj šele čustvene tenzije, ampak se je vlačil po kotih kot brazjajčna podgana, po mnenju Ayn Rand sigurno ni ponotranjil bistva njene filozofije dovolj, da bi lahko ostal njen simboličen nosilec. Pravzaprav jo je razočaral globoko. Izpadel je bleferček, ki je padel na najbolj klasično preprostem izpitu. Takšnem, ki služijo za motiv B kategoričnim hollywoodskim filmom. Ceneno.

Renata Salecl o “zavezništvu” kapitalizma s komunizmom

Šimecka o nadzorovanju v totalitarni družbi:

“V podjetjih, recimo, ni bilo treba neposredno zastraševati ljudi, da ne bi kritizirali oblasti; dovolj je bilo, da je npr. eden od delavcev čez noč izgubil službo ali pa ni mogel napredovati. Drugi so potem ugibali, kaj naj bi ta, ki je bil kaznovan, narobe naredil, s čim se je izpostavil, čigav sorodnik je morda bil itd.”

Tako je. Kako pa danes v demokratični družbi? Točno tako, kot si na primer razlaga demokracijo in vse lepote privatizacije slavni gospod Vladimir Vodušek. Demokracijo razume kot pojem lobizma in mobbinga brez kakršne koli objektivistične podlage za vrednoto kakovosti in temu primernega zastopanja profesionalizma. Tako si sladkosti demokracije in prostega trga namreč predstavlja prenekateri libertarec brez dobre filozofske podlage po Ayn Rand, čeprav zlorablja njeno ime za simbol svoje ideologije.
Komentar.

“Dolgoročen uspeh normalizacije, o kateri govori Šimecka, je bilo zradiranje neodvisnega in kritičnega mišljenja. Ali se danes, v času kapitalizma, ne dogajajo podobne stvari? Tudi danes poteka proces normalizacije, le rahlo drugače. Kapitalizem ne potrebuje toliko zunanje prisile kot notranje poistovetenje z napisanimi normami. Podobno kot komunizem pa kapitalizem predvsem potrebuje samocenzuro. Slednja poteka na vrsto prefinjenih načinov. Recimo, da delamo v velikem podjetju in vemo, da se je menedžerski odkup tega podjetja zgodil na zelo vprašljiv način. Ne glede na svoje pomisleke bomo tiho, ker nas je strah, da bi kakršna koli kritika vodstva ogrozila naše delovno mesto … Tudi v kapitalizmu je pomembno, da ljudje čez noč izgubljajo funkcije, da so njihova dela nenehno pod vprašajem in da se jim politično udejstvovanje lahko nekoč maščuje. Morda v kapitalizmu obstaja manj želje po tem, da bi naši otroci dobili dobro izobrazbo zato, da bi razumeli absurdnost te pokorščine. Izobrazba je prej dojeta kot vstopnica v sfero ekonomske blaginje … ne pa kot mehanizem, ki bi nam omogočal, da bi sistem lahko kritično premislili in poskušali razmisliti o alternativah organizacije družbe, v kateri živimo.”

Tako je. Samocenzura, manipulacija, sprenevedanje in udinjanje je del kapitalističnega vsakdana. Nikakršne visoke morale in objektivizma, ki je bil po Ayn Rand pravzaprav varovalka pred nasiljem, objestnostjo in drugimi stranskimi učinki primitivnega ega, ki morda celo poseduje zadovoljiv IQ, nekoliko manj zadovoljiv EQ in nezadovoljiv SQ. “Normalizacija” danes poteka predvsem preko vzvoda podebiljanja ljudstva, ki kreira normalo. Učinkovito se izvaja preko medijev, z lansiranjem debiloidnega tv programa, ki razveseljuje ljudstvo in povzroča odmiranje sivih celic. K podebiljanju pripomorejo tudi intelektualci in kapitalistični idoli. Na primer s konstantnimi prizori intelekta nevredne pristranskosti, ki jo postavljajo za povsem sprejemljiv način odnosa do sveta. Ko v informativni pogovorni oddaji vidimo na eni strani izobražene malikovalce idola Tita in na drugi strani izobražene sovražnike taistega idola, fotka za praznodušno drhal, in zastavljeno vprašanje, ali je bil Tito zločinec ali heroj, nam je jasno, da živimo v deželi Kremenčkovih. V teh prepirih okrog megle se razvije nivo gostilniškega kvantanja v vsem sijaju in pokaže tisto najbolj prozornosti navkljub učinkovito zavoro za razvoj kritičnega mišljenja - Izgovor!

Še bolj fenomenalni so kapitalistični vzorniki. Preprodajalci živil in uvozniki igralnih avtomatov, ki postanejo z dobrim PRom za drhal celo od ljudstva izvoljeni najbolj simpatični Slovenci po nekih komercialnih televizijah. Zbiralci certifikatov in drugi špekulanti so tudi blazno kul. Pravi kapitalistični heroji brez inovacije v svoji zgodovini. Ljudstvo jih obožuje. Inovacija je pa itak sinonim za “advertising”. Ko sem nekoč napisala prispevek na temo neinovativnih dobičkarskih herojev, me je nek komentator nahrulil na zanimiv način. Razložil mi je, kakšen luzer je bil eden izmed kapitalističnih vzornikov v osnovni šoli. Nepismenež, ki mu je zadostna ocena predstavljala znanstveno fantastiko. Bilo je tako hudo, da so ga celo prešolali zavoljo boljše klime, kjer še ne bi bil stigmatiziran kot teslo erste klase (družinska situacija vsaj navidez zgledna). Komentator je zaključil svojo repliko s podukom moji naduti malenkosti, češ, a vidiš, kako šole zatirajo nadarjene otroke, v katerih se pravzaprav skriva visok intelekt, kar je po njegovem pomenilo podjetnika! Mislim, da sem se mu cinično zahvalila, ker je ne samo sošolca, ampak kar poanto podjetništva počez, uspel tako oblatit, kot meni ne bi uspelo nikoli. Logika modernega “komonsensa” je fascinantno komična.

Intelektualci se zapirajo v ograjene sredine in preklinjajo čas indoktrinirane plehkosti. Hkrati pa, na žalost, zlahka dobijo idejo za roman tudi o svojih kolegih, ki več kot prikladno nosi naslov Objestnost. Da so akterji iz resničnega življenja opisovani pod ključem, pa pač pojasni objektivistično stopnjo dojemljivosti famoznega pravnega sistema. Izobrazba gor ali dol. Če si kekec, si kekec in simbolično blatiš svojo neupravičeno ukradeno titulo. Da me pa znotraj zastopstva pravnega sistema v imenu demokratičnih interesov mnogo bolj zanima, kdo od v konflikt vpletenih si je lahko privoščil boljšega odvetnika, kot sam rezultat sodbe, je pač še ena dodatna tragedija, po kakršnih se pišejo romani, ki jih večina itak ne bere, ker jim nihče v šoli ne pojasni, zakaj neki bi jih bilo vredno brat. Pedagoški diletanti, ki pravijo, da so krivi mediji in starši, mediji, da so krivi starši in šole, starši pa, da so krivi mediji in šole. Vsi krivi, da se maslo zliva po pločnikih in dobro sodelujejo med seboj. Vsi z SQjem na stopnji želve, razen redkih izjem, ki so kategorično tarča izločevanja in diskreditacij, ker odstopajo od normaliziranih butalcev in seveda predstavljajo konkurenčno grožnjo. Večina prevlada vedno! Zato so sanjarije o omembe vredni konkurenčnosti komične. Povprečje vlada večno!

“Paradoksno je komunističen način normalizacije v kapitalizmu uspel. Ljudje so polni samocenzure, prestrašeni za svojo eksistenco, tako zelo preokupirani s potrošništvom, da malo razmišljaji o globalnih problemih družbe. Predvsem pa so vedno bolj zadolženi, kar sploh pripomore k temu, da nimajo moči za kritično refleksijo.”

S tem odstavkom Renata Salecl zaključi svoj prispevek. Moja naduta skromna malenkost pa bi samo še nekaj dodala. Niso preokupirani samo s potrošništvom, saj večina niti nima denarja, da bi se kakšno urnebesno potrošništvo šlo. Preokupirani so tudi s šihtanjem, skrbmi (ja, seveda, večinoma finančne narave), družino, ki pride na vrsto po pozni odšihtani uri, študenti so preokupirani s piflanjem, od katerega ne odnesejo nič pametnega za razvoj kritičnega mišljenja o družbi, saj tudi celoten izobraževalni sistem v študentih spodbuja predvsem tekmovalnost, manipulativne vzvode, slo po elitizmu magari za prazen drek in očitno zelo malo pridoda, da bi se uspeli razvijat v razmišljujoče osebnosti, ki bi se počutili kreatorje sedanjega in bodočega sistema in ne zgolj ovčico, ki pametno pogrunta v kakšnem sistemu živi in skuša še potuhtat, kako se bo sprostituirala. Po pifling kurzanju (nič narobe, če se prebere “kurcanju) se radi samo še zapijajo, drogirajo, fukajo oziroma bluzijo, z vsem logičnim sovraštvom do delovanja možganov. O tem sem pisala prav tako na podlagi prispevka Renate Salecl v zapisu Takle mamo.

Da ne razmišljajo o globalnih problemih, se mi niti ne zdi najhuje. Namreč v resnici je opazit precej razmišljanja o globalnih problemih, še posebej zdaj, ko to postaja moderno. Vprašanje pa je, na kakšen način in s kakšnim motivom. Osebno bi bila mnogo srečnejša, če bi opazila veliko zanimivih razmislekov o zadnjem paru kupljenih čevljev, kot pa veliko zguncanih floskul v imenu razmišljanja o globalnih problemih. Gre za “quickthinking” dobo, dobo povzetkov in sloganov, ki se jih nihče ne trudi razumet, vsak pa si želi bit “in”, zato jih kopipasta v nešteto oblikah.

Ko na primer neka čudaška blogerka Simona spiše nedoumljivo dolg zapis na temo komercialne nadaljevanke Sopranovi ali Eurosonga, ljubitelji populizma postanejo naenkrat pametni kot sto hudičev. “Ej, Eurosong pa res ni omembe vredna tema za pozornost!” Taka izjava seveda ne prihaja s strani bralca, ki dejansko prebere, ampak izključno od konzumatorjev populističnih proizvodov, ki pa so si prisvojili floskulo, s katero si skušajo na “quick” način zvišat samopodobo v javnosti. Tako na vsakem koraku. Kot reklama za zobno ščetko. Takim zlorabam še posebej uslužno strežejo kar intelektualci sami. Tudi oni se večinoma ograjujejo od tematik, ki sicer prežemajo betice večine, a zaradi imidža v bistvu stvari komercialnih proizvodov res ne razumejo in njihove sodbe prevečkrat dosegajo zgolj primerljivo nizek nivo, ki je enak umotvoru nerazmišljuj