Simona Rebolj

Misliti ali verjeti Vesni Vuk Godina?

25.11.2017

Vesna Vuk Godina, ki trdi, da raje misli kot verjame, še vedno verjame, da z njenim prispevkom o poanti ravnanja žensk, ki so obelodanile seksualno nadlegovanje v primeru Harveya Weinsteina, ni nič narobe. Da je samo nekateri bralci in bralke niso razumeli, ker raje verjamejo kot mislijo. Osebno verjamem, da v večini pritožb, ki jih je Godina prejela, razen logičnega zgražanja nad mentaliteto, ki jo prodaja, ni ustrezno pojasnjeno, kaj konkretno je narobe z njenim prispevkom. Zakaj je prekršila osnovni pričakovan profesionalni standard, ki bi ga moral vsak resen medij zagotavljat, v kolikor ne objavlja blodenj vernikov namesto vsaj mislečih avtorjev, če že ne globoko in široko mislečih.

1. Vesna Vuk Godina je svojo teorijo gradila na neresnični predpostavki, da naj bi pritožnice medijem obelodanile svojo zgodbo po dolgih letih, pri čemer naj bi do takrat molčale, da so pridobile korist (karierni dosežek ali uspeh). Po dolgih letih naj bi javno spregovorile in imele v vlogi žrtve spet korist. To je izmišljotina, ki se je v prispevku znašla, ker avtorica ni ustrezno natančno preverila informacij, preden se je lotila pridige, ali pa je neresnico objavila namenoma, da bi lahko vsilila bralcem mišljenje, ki je del njene patriarhalno motivirane ideologije, kakršno propagira že vrsto let in želi očitno na vse kriplje verjet vanjo. Javno so se namreč oglasile predvsem ženske, ki so Weinsteina zavrnile, seksualno nadlegovanje prijavile višjim instancam in/ali policiji (prva Rose McGovan). Ženske, ki bi hipotetično imele koristi od seksualnih doživetij z omenjenim odvratnim tipom v vseh ozirih, se niso ravno z veseljem oglašale. Veliko zlorabljenih oseb ostane tiho tudi zato, ker se počutijo ponižane in nemočne. Bojijo se izpostavljanja in nenaklonjenosti pri vzvodih moči, znotraj potuhnjene družbe in sistemske obravnave. Na žalost je strah utemeljen. Javno je v primeru Weinstein sporno odzvenela le zgodba Asie Argento, ki ga je Weinsteinu pofafala, ker jo je izsiljeval, pa ga očitno ni nikoli prijavila nikomur. Italijanski berlusconizirani konservativni mediji so jo označili za prostitutko, namesto da bi obsojali napeljevalca v prostitucijo, kakršni z izkoriščanjem šibkosti, izsiljevanjem in grožnjami prostitucijo že celo zgodovino sploh vzpostavljajo.

Weinstein je imel več izvensodnih poravnav zaradi seksualnega nadlegovanja. Zakaj izvensodne poravnave? Ker je dokazovanje seksualnega nadlegovanja zelo težko dokazljivo. Še težje v primeru boja s t. i. odličnimi in dragimi odvetniki. Po navadi gre za besedo proti besedi. Prič ni. Celo v primeru konkretnega posilstva, ki se zgodi s kondomom, so stvarni dokazi samega odnosa lahko neobstoječi, kaj šele dokazovanje, ali je šlo za sporazumen seks ali ne. Žrtev napada lahko hitro odkoraka s sodišča še dodatno poražena, kaj šele brez odškodnine. Ko so se pojavile v javnosti serijske pritožbe žensk, ki delujejo v evropskem parlamentu, da jih nadleguje armada ostarelih politikantskih fukfehtarjev, je sam predsednik parlamenta napovedal, da bodo zadevo obravnavali in sankcionirali znotraj institucije. Nobenega zgroženega članka nikjer, kako je mogoče, da policija že ne koraka na mesto zločina. Ali nam bodo EU še vedno vodili takšni ostareli človeški izrodki? Molk. Namesto da bi se torej pogovarjali o seksualni zlorabi, ki je vkomponirana v sistem delovanja in pomembno določa pri ženskah in homoseksualcih celo eksistenčni obstoj (ali dobiš delo ali ga ne dobiš ali izgubiš), se zdi Vesni Vuk Godina omembe vredno čvekat o domnevnih kurbah, ki imajo veliko koristi od kurbanja in se predstavljajo kot žrtve. Odvratno! Ni pa nelogično. Dogajanje namreč korenini ravno v patriarhalni mentaliteti, ki se ji je Godina očitno zaprisegla in fantazira o babicah, ki naj bi bolje živele od sodobne ženske. Konservativni, zakompleksani, seksualno frustrirani in posledično seksistični moški se ji klanjajo in zahvaljujejo. Tako se dela, če želiš kot ženska v mentalitetno patriarhalni družbi, kar Slovenija je, ponižno služit. V primerjavi s servilnostjo ženske v svetu, kjer vlada moški zdesetkan ego, nasilje, korupcija in erotična skrahiranost, je ponujanje fuka precej slabo profitabilno početje. Ponujat je treba rojevanje potomcev, potico, neupravičeno zvestobo, uslužnost na delovnem mestu in pomoč pri družbenem ustoličevanju najnižjega skupnega imenovalca moškega primitivizma.

2. Godina je v prispevku objavila še eno neresnico. Trdila je, da so igralke Kate Winslet, Meryl Streep in Judy Dench spisale pismo podpore Harveyu Weinsteinu. Nobeno tovrstno pismo se ni pojavilo. Vse omenjene igralke so javno izrazile zgroženost in podporo seksualno nadlegovanim pritožnicam. Kate Winslet še posebej žolčno, saj je imela tudi sama tako neprijetno izkušnjo z Weinsteinom, ki je bil tudi sicer znan “bully”, da se mu ob prejemu oskarja kot producentu filma ni zahvalila za zasluge. Kako se je torej Godina, ki trdi, da predvsem misli kot verjame, lahko tako zmotila, da je spustila v javno objavo takšno izmišljotino? Saj vendar zna vsaj guglat? Odgovora ne poznam, mi je pa jasno, da njena zmota povsem sovpada z neznosno nizkotno preprostostjo miselnih procesov povprečnega patriarhalnega vernika. Vse tri omenjene gospe se zdijo prestare, da bi se fukotožneži obregnili vanje, ali pa premalo eksponirane v izražanju (ali celo prodajanju) seksapilnosti. Spodobne gospe brez globokega dekolteja ali izžarevanja poželenja. Gospe za poročit (gledano z vidika patriarhalne mentalitete). Če ste ženske erotično živa bitja, pa same sebi pripišite, če boste pahnjene v bordel. Po kmetavzlarski patriarhalni logiki muze pristanejo v bordelu, surogati mame pa v zakonu. Naj vsak sam presodi, katera priležnica je večja kurba.

Niti ni toliko pomembno, kaj se dogaja z Vesno Vuk Godina, da si rada verjame, medtem ko prodaja tako zastarele in prežvečene ideološke floskule in konstrukte. Mnogo večji problem je, da živimo v družbi, v kateri se medijsko eksponirano udarno prezentirajo raznorazni verniki sumljivo neverodostojnih in nekakovostnih miselnih procesov. Reviji OnaPlus dirigira uredništvo, ki je odgovorno vsaj za verodostojne vsebine, če že kakovostnih, prepričljivih, bistroumnih, zanimivih in relevantnih ne zmore ponujat. O profesionalni objektivni distanci in ideološki nepristranskosti medijev dandanes sploh nima smisla več razpravljat. Ne obstaja kot vsaj hipotetična norma. Tako globoko smo padli.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji, Slovenija | Ni komentarjev

Zlo v Las Vegasu

4.10.2017

Ubogi Donald Trump. Zdaj bo moral pa Američanom še pomagat, da bodo bolje skrbeli za svojo varnost. Zgolj srednje liberalni zakoni v Nevadi med ameriškimi zveznimi državami, kar se tiče posedovanja orožja, očitno ne omogočajo, da bi se hipotetične žrtve lahko ustrezno ubranile pred nasiljem. V ZDA je sicer dovoljena celo prodaja polavtomatskega orožja vsakomur, ki si ga poželi, a kaj ko zvezni zakon sleherniku prepoveduje posedovanje bolj učinkovitega avtomatskega orožja. Le dobro poučeni vedo, da si lahko povsem legalno nabavijo posebno kopito (nastavek), s pomočjo katerega tudi polavtomatska puška omogoča enako učinkovito sproženje rafala kot avtomatska. Učinkovit pripomoček, ki ga je uporabil tudi aktualni množični morilec v Las Vegasu.

Kaj je šlo narobe, da je kavbojska akcija povzročila toliko smrtnih žrtev in ranjencev? Očitno prenizka ozaveščenost državljanov, ki se naokoli sprehajajo kvečjemu z malimi pištolcami za pasom ali v torbici. S takšnimi igračkami pač ne moreš sebe in bližnjih zavarovat pred napadom z resnim strelivom, kaj šele pred napadom z velike oddaljenosti ali višine. Če bi bilo tudi med obiskovalci country festivala v Las Vegasu dovolj tako ozaveščenih Američanov, da bi pohajkovali naokrog z nahrbtniki, v katere bi zlahka stlačili vsaj sfrizirano polavtomatsko orožje, bi obstajala že večja verjetnost, da bi s protirafali zavarovali življenja sebe in drugih. Tako so bili pa zgolj lahka tarča enega samega samcatega napadalca. Osebna varnost bi bila seveda lahko zagotovljena še bolj učinkovito. Lepo vas prosim? Ob toliko vojnih veteranov in herojev, ki jih premore ta velesila, na prireditvi ni bilo nobenega ostrostrelskega maherja, ki bi odreagiral pravočasno, ne pa da so morali policisti opravit dolgo pot do hotela in vdirat v hotelsko sobo, da je po logiki stvari strelec prej pokončal sebe, kot pa da bi ga kdor koli uspel razorožit.

Donald Trump zaenkrat noče odgovarjat na vprašanja v zvezi z zakonodajo o posedovanju orožja. Logično. Ravno takšne situacije običajno spodbudijo neumneže s celega sveta, da Američanom pridgajo, kako bi morali v imenu varnosti državljanom pravico do posedovanja orožja omejit ali ga celo prepovedat. Tulijo, da je število smrtnih žrtev ravno zaradi številnosti raztrosenega orožja po domovih drastično višje v ZDA v primerjavi z državami, ki rokovanja z orožjem ne dovoljujejo vsakemu civilnemu prebivalcu.

Ubogi Donald Trump. Zdaj si gotovo beli glavo, kako bi skupaj z orožarskimi lobiji dopovedal svetu, da je sleherni Američan očitno oborožen kvečjemu premalo. Gol in bos hodi naokrog in maha s pokalico, ki ubija le z relativne bližine, namesto da bi se oborožil večjim izzivom sodobnega časa primerno. Ljudje so oblečeni varnosti popolnoma neprimerno. Ne nosijo čelad in neprebojnih jopičev, v kolikor si ne morejo privoščit varnostnikov. Trump večino svojega življenja po logiki stvari ni šel brez varnostnika niti na stranišče. Ljudje se tudi vozijo naokrog še vedno v navadnih avtomobilih, čeprav bi v toku z današnjim tehnološkim napredkom že zdavnaj lahko sestavili osebno vozilo po zgledu oklepnika ali celo topa. Verjamem, da Donald Trump globoko razmišlja, kako bi svet popeljal iz srednjega veka, da ne bomo ogroženi zaradi navadnih norcev, blaznežev in psihopatov ali kot se je sam zelo pametno izrazil: Od čistega zla!

Zlo je krivo. Kaj drugega pač ne more bit. Če bi se zgolj okvirno vprašali, kakšen profil človeka je zagrešil množični pokol v Las Vegasu, bi namreč zlahka ugotovili, da gre za poosebljeno uresničenje ameriškega sna. Prenekateri mediji, tudi slovenski, zelo površno poročajo o identiteti tega človeka. Ni šlo zgolj za nekega umirjenega računovodjo brez finančnih težav, ki je rad kockal. Že zgolj po faktografskih dejstvih je jasno, da je šlo za človeka, ki je živel klasične sanje ameriškega kapitalizma. Celo življenje je posvetil zgolj pehanju za denarjem. Že kot mladenič je uspešno zaslužil svoja prva dva milijona na nepremičninskem trgu. Ko je zavidljivo hitro zbral dovolj bogastva, pa je polnih 30 let predvsem »gemblal«, potoval naokrog, frčal po zraku s svojim zasebnim letalom, kopičil lastne nepremičnine. Ni imel nikakršnega posebnega ideološkega prepričanja, niti kakšnega drugega posebnega opozorila vrednega prepričanja. Nikoli ni bil jezen na nič, je povedal njegov šokiran brat. Tak prijazen, rahlo zadržan in predvsem zelo bogat človek, ki je rad igral poker in podobne igrice, kot se vsi otroci pač radi igrajo. “Life is a party!”

Ni razloga, da bi se od tako bogatega življenja, kot ga omogoča kopičenje premoženja, človek ustrelil v glavo od obupa, kaj šele da bi ga prijelo pobit vse ljudi na svetu. Tudi če bi kapital zagonil, bankrotiral ali se celo zapufal, to še ni razlog za katastrofo. Donald Trump je konec koncev večkratni bankrotiranec, pa poglejte, kakšen zgled uspeha je! Človek lahko vedno znova postane bogat, spet in spet, če je seveda le dovolj sposoben. In če ne ve, kaj bi počel sam s seboj, lahko postane predsednik države in ne da bi enkrat samkrat pritisnil na petelina, pobije toliko ljudi, da izpade en tak amaterski množični morilec, ki polni medije, zgolj neslan vic dneva.

Zaokrožila je sicer informacija, da je bil oče aktualnega množičnega morilca večkratni bančni ropar, ki je bil celo tako zagrizen borec za svojo svobodo, da mu je uspelo pobegnit iz zapora. Vendar sinovi niso odraščali ob očetu. Dolgo časa so mislili celo, da je mrtev. Trenutno najbolj slaven sin je bil vseeno zgleden potomec svojega očeta. Tudi oče je počel, kar je počel, z namenom da pridobi kapital in uresniči ameriške sanje, v skladu s katerimi po relativno napolnjenem trezorju potem počneš, kar hočeš. O, da le veš, kaj bi počel in kaj hočeš! Oče je bil očitno bolj kavbojska verzija na tej poti, medtem ko se je sin posluževal bolj sodobnih legalnih poti ali pa vsaj poskrbel, da ga v nelegalnih ovinkih niso zasačili. Napredoval je pač. Moderniziral se je.
Ker gre očitno za zgled pravih in klenih bolj ali manj sodobnih kavbojev, ki zgledno sledijo ameriškim sanjam, je popolnoma normalno, da Donaldu Trumpu ni jasno, kaj gre v takšnih primerih lahko narobe. Nič. Vse je popolnoma okej. Samo zlo se včasih naseli v kakšno sicer uspeha in bogastva polno dušo, da postane pač norec, blaznež, psihopat! Zlo je res zoprna stvar. Samo bog ve, od kod se hudič vzame. Zato pa Donald Trump kot pameten, sposoben in uspešen človek moli za žrtve. Kaj pa naj drugega počne, mar ne? Saj ni bog!

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Politika, Svet | 5 komentarjev

BMZ sindrom družbe

7.08.2017

V prispevku Erjavec bi Zupančiču zaradi izjave, da je borka za pravice žensk morilka, odrekel podporo so zapisali:

“Vlada bo očitno umaknila podporo kandidaturi Boštjana M. Zupančiča in bo v odbor OZN za človekove pravice predlagala Vasilko Sancin. Vladni predstavniki so namreč ocenili, da bi oseba, ki je ikono francoske družbe Simone Veil označila kot največjo morilko vseh časov, težko delovala v omenjenem odboru.”

Boštjan M. Zupančič je postal še ena medijsko priljubljena ikona za zganjanje burk v imenu prekleto resnih zadev. Novinarji z njim raje kot kdaj koli prej, ko je v glavnem javno komentiral aktualna pravna vprašanja, tipkarijo klepete in propagandne pamflete na kolikor je mogoče nekritičen in intelektualno neizzivalen način, kar ljudstvu plasirajo kot intervju ali članek. V tiskovinah, od Dela preko Večera pa do priloge Ona, se vrstijo modrovanja in izjave leta, ob kakršnih bi bilo nerodno prenekateremu medijskemu klovnu tipičnega slovenskega razvedrilnega programa, a nerodno lahko ni predvsem nekomu, ki se je uspešno prebil do formalno uglednih referenc in funkcionarskih naskokov. Tudi TV Slovenija se ni odpovedala snemanju dokumentarca, ob kakršnem je smeh zagotovljen, v kolikor sicer razumen človek premore dovolj cinizma ob soočanju z idiotizmi. BMZ sam (in njemu podobni profili) je pravzaprav orožje, s pomočjo katerega se norčuje iz družbe, sistema, medijev in institucij, ki so mu omogočile izjemno kariero ravno na področjih, kjer z razkazovanjem svojega miselnega in mentalnega dometa prevečkrat deluje kot aktivirana bomba sredi mukotrpne in počasne gradnje templja razuma, univerzalne morale, pravičnosti in miru. Po eni strani povsem upravičeno. Imamo, kar vzgajamo, gojimo in potrjujemo.

Novinarji Boštjana M. Zupančiča navdušeno sprašujejo za mnenje o tem in onem, še posebej pa o ženskah, o količini semenčec pri povprečnem moškem skozi zgodovino in izjemnih metafizičnih razodetjih starodavnih gurujskih razsežnosti, ki namesto na kar koli, kar bi spominjalo na razsvetljenje, sumljivo spominjajo na katero koli vrsto klasične vojaške strategije ubijanja “boga” v človeku. Le razosebljen človek je vodljiv in nekritično učljiv. In le takšen človek je idealen vojščak za vsakega velikega psihopatskega vodjo. Danes so razprave o zaskrbljujočem odstotku psihopatov na vodilnih in drugih odgovornih položajih posebej popularne. Kapitalizem je bojda idealen sistem za uveljavljanje tovrstnega psihološkega profila. Osebno pa menim, da so vsi režimi, vere in ideologije vsepovsod do zdaj, vključno s sodobnim kapitalizmom, ustvarjali idealne pogoje za učinkovito škodovanje sebi in drugim s strani psihopatov. Eno je mentalitetno stanje povprečja, drugo pa vzpostavljanje sistemov, ki temeljijo na desetih površnih opornih točkah z dobrimi nameni. Dokler se zdijo razni »BMZ« primerki javnosti najbolj pozornosti vredni pojavi in si s pridnostjo in ambicioznostjo z lahkoto pridobijo visok položaj in ugled na področjih, ki jih s svojo osebnostjo minirajo, ga ni sistema, ličnega gvanta in novega tehnološkega dosežka, ki bi premagali povprečni nivo stanja duha in posledično splošno voljo.

Kaj nam hoče povedat gospod BMZ s posebej angažirano medijsko aktivnostjo v zimi svojega življenja, ko na poti osebnega uveljavljanja in utrjevanja eksistence nima več česa izgubit? S pridnostjo, ambicioznostjo in lobiranjem se marsikaj doseže, tudi če se nič novega in relevantnega o ničemer v življenju ne naučiš. Ni je čez primarno vzgojo oziroma socializacijo. Pri mami in fotru se vsa pamet zatakne. In ni ga čez prvinsko življenje, v katerem »ta prav dec«, ki mu s sulico in mečem sodijo le močnejši “ta pravi deci” z župnikom na čelu, z naplavinami spermijev oplaja zasužnjeno in poneumljeno ženo, ki skrbi za poln želodec in higieno nenadjebljivo “ta pravga deca” in rojeva do onemoglosti. Čez primarni zakon narave ga ni. Slovenci imamo od hlapčevske preteklosti trdega kmečkega življenja s trdo katoliško vzgojo globoke korenine v tovrstni sveto preprosti mentaliteti. Da postane celibat privilegij posvečenih, je v takšnih okoliščinah in vzdušju povsem logična in odrešilna ideja. Jebeš izobraževanje, svobodo ustvarjalnega uma, stanje duha, človekove pravice, enakopravnost, kakovost življenja in podobne idealizme. Vse se lahko pridno napiflamo, a se nas nič ne dotakne. Opica v nas je nepremagljiva. Vojna za preživetje, surova tekma za privilegije in razplod je pravilen odgovor na vse. Razen za posvečene. Le po takšni shemi se “ta prav dec” izogne spopadu s seksualno in čustveno frustracijo v odnosu do ženske in lahko brez kritike uveljavlja še takšne stremuške neumnosti, podvige sumljive koristi in ideje sumljivih moralnih načel znotraj družinske ječe in na divjem terenu med somučeniki, ki so drug drugemu največji pekel na Zemlji. Fukanje ali celibat, to je zdaj edino vprašanje.

Tudi okoljevarstvena problematika sama po sebi seveda sploh ne bi bila interesantna, če ne bi obstajal zgolj sum, da pesticidi pomembno vplivajo na desetkanje spermijev na tem abnormalno prenaseljenem in izropanem planetu. Ne gre za vprašanje zdravja in kakovosti življenja. Ne. Za kurčevo spermo gre. Od zaskrbljenosti, da bodo moški lahko zaplodili manj potomcev od preveč, zamrznjene v nekem drugem času in kraju zona obliva. Sumim pa, da tudi neznosna skrb zaradi razploda ni bistvo. Ne pozabimo! Opica v nas nikoli ne počiva. Verjetno gre bolj za nenadjebljiv moški ponos, ki sega zgolj do kurca, naprej pa ni več tako pomembno. In logično, da ženske nimajo šans, da bi lahko o čemer koli odločale, saj so v povprečju fizično šibkejše predstavnice opice v primerjavi z opičjakom. Še tega kurčevega ponosa ne razumemo. Bolj kot patriarhalno lobotomizirani »wannabe« psihoanalitiki besno recitirajo freudizme, kako na primer ženske baje moškim zavidamo penis, bolj ženske začudeno in na meji prestrašenosti buljimo, ali se je moškim sfecljalo do konca in čez. Nič hudega, verjetno so samo malo zamešali pojme faktorja zavidanja pod patriarhalno diktaturo. A kaj bi udrihali čez diktaturo moškega. To je prava milina podjarmljanja vsega in vseh, kar je možno. Vedno se najde kaj. Spol, rasa, nacionalnost, seksualna usmerjenost … Ni, da ni. Samo poglejte, kaj se zgodi, ko ženska lahko o čem odloča. Postane največja morilka vseh časov. Povzroči množične poboje ubogih nerojenih otrok. Kateri moški vojni zločinec se lahko kosa s tem? Koliko ljudi je pobil Hitler v primejavi s Simone Veil, ki pobija še danes, ko že sama ni med živimi. Otroci v fazi zarodka gotovo moledujejo, da bi se rodili v pogoje, ki jih celo starši ocenijo za dovolj katastrofalne, da takšnega življenja svojim hipotetičnim potomcem ne privoščijo. Zelo preprost in skromen človek je BMZ in zato z besedičenjem gotovo najbolj razveseljuje najbolj sveto preprosto publiko, ki jih evolucija pušča precej na cedilu, preostalim pa predvsem zvišuje raven adrenalina ob zgražanju. Zelo razveseljuje (tudi novinarje enakega profila seveda) tudi zato, ker bi od osebe s takšnim formalnim življenjepisom pričakovali manj sveto preprosto logiko, zavajanj in ne-umnih interpretacij dejstev, pri čemer ob maršu hlepenja po pozornosti ne izbira sredstev in ne pozna meje dobrega okusa. Vsak zastopnik svete preproščine z uglednimi referencami pride prav, če hočemo družbo porinit nazaj proti srednjemu veku.

Poanto odgovorov BMZ ideološkega koncepta že poznamo od neštetih predhodnih oglaševalcev konservativne patriarhalne nelogične logike, s kakršno naj bi opravili najkasneje v prejšnjem stoletju. BMZ je le eden izmed, ki nikoli ne preseneti in zato ne razočara. Lahko bi se veselili takšnih pojavov in jih obravnavali kot alarmantno opozorilo, kako smo zavozili. Mediji bi služili kritično zrelemu preizpraševanju banalnega stanja stvari, ki se vedno bolj zajeda tudi globoko v milje raznoraznih izobražencev, kulturnikov, novinarjev in strokovnih eminenc. Politiki, v katere se tako radi spuščamo s kritiko, so še najmanj relevantni, ker so zgolj posledica oziroma simptom že predhodno obstoječega stanja stvari. Mediji bi lahko aktivirali bistroumne ljudi s pametnimi argumenti in predlogi za pozitivne spremembe. Lahko bi iz zanimivih namesto kretenoidnih ljudi ustvarjali medijske zvezde. Mar medijski guruji niso dovolj sposobni za kaj takšnega? Zgolj retorično vprašanje. Seveda se nič temu podobnega ne dogaja. Tudi BMZ pač ni nič posebnega. Je samo eden izmed iskanih javnih profilov in mediji so ga zgolj izbrali, ko ima ravno nekaj več časa na razpolago, da odbrenka zaželeno vlogo. Ko se ga bo javnost naveličala, bo na vrsti naslednji zabavljač enakega profila.

BMZ trdi, da se je z velikim zanimanjem ukvarjal s pojavom psihopatije na področju kriminologije. Logično. Psihopat je vendar idealen predstavnik plesnive patriarhalne dogme. Verjamem, da ravno BMZ in podobni profili sodobnih karieristov veliko vedo o tem zelo pogostem in neozdravljivem pojavu osebnostne motnje. In če se vprašamo, kako je sploh mogoče, da je BMZ postal kandidat za odbor OZN, je spraševanje nesmiselno, saj bi se morali prej vprašat, kako je lahko postal sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice in kaj neki počne v kabinetu Ministrstva za pravosodje in kaj neki se poučuje na pravnih in drugih fakultetah in … Vendar so vprašanja odveč. Izjava Karla Erjavca, da bi BMZ zaradi svojih stališč težko deloval v takšnem odboru, ne drži. Na žalost je zelo ustrezen kandidat! Za predsednika odbora neodvisnih strokovnjakov v odboru ZN za človekove pravice je bil namreč pred kratkim imenovan Faisal bin Hassan Trad, predstavnik Savdske Arabije, države, ki je na področju človekovih pravic mentalitetno in politično v kameni dobi.

Da ne bo nesporazuma. Boštjanu M. Zupančiču in raznim drugim frustriranim kvantačem niti ne zamerim najbolj izjav tipa, da ženske mislijo z ritjo. Tudi v moji glavi ob raznoraznih kretenizmih s strani moških javno ali zasebno velikokrat zakriči, da moški še z ritjo ne mislijo, niti s kurcem, kaj šele z možgani. Da ob vseh možnostih odločanja, ki so jih za razliko od žensk pod patriarhatom uživali in jih še danes izkoriščajo kot prednost, preprosto ne mislijo, ampak samo nagonsko in podzavestno robantijo. In v teh trenutkih še s posebnim sočutom pomislim na opice, ki so ujetnice okrutne divjine ali celo zaprte v živalskih vrtovih in cirkusih. Ampak v teh trenutkih se tudi ne jemljem preveč resno in najprej opravim z napadom pri sebi. Potrudim se pomislit na moške, ki tam nekje mislijo in empatično čutijo, ko v valu besnila pač pozabim, da obstajajo, in postane moč razsodne misli v dobrem in zlu usahla. Oglasim se, ko zmorem iskreno, argumentirano in jasno povedat, kaj in zakaj mislim. Seveda je treba za takšne podvige najprej precej dobro poznat sebe, potem pa še svet okrog sebe. Kar zamerim »BMZ« psihološkim primerkom, je, da me spravljajo v zadrego, ko na preočitno osebnem nivoju širšo javnost obmetavajo s svojimi mizerno artikuliranimi izbruhi. Zamerim, da si zlahka predstavljam, kakšno mamo in očeta je tak človek imel, pa prve ljubezenske odnose, ki se niso razvijali, kot je verjetno mlad fant s svojimi neravno visokimi zgledi v primarni družini pričakoval, vendar me ta oseba skuša na vse kriplje prepričat, da so poskusi, da bi s svojim gnevom in frustracijami okužil čim več ljudi, pravzaprav reševanje sveta pred propadom. Zamerim ljudem, ki posiljujejo druge z osebnimi travmami, kot da niso njihove travme, ampak osrednji družbeni in politični problem, ker škodljivim posledicam teh travm niso podeljena priznanja za povsem sprejemljive in obče koristne vedenjske prakse. Skratka, Eminem ali Michel Houellebecq z vsemi zapleti, besom, ogroženostjo in duševnimi bolečinami v zvezi z materjo in drugimi ženskami v paketu DA. BMZ ali Roman Vodeb s skrajno infantilnim sprenevedanjem, zavajanjem in prozornimi manipulacijami objestnega smrkavca pač NE! Prestara sta za to nedostojanstveno sranje in preveč možnosti imata na voljo, da se nehata delat norca iz sebe preko norčevanja iz drugih. Enako velja za Vesno Vuk Godina in podobne ženske, ki se ne morejo otrest zastarelega vzorca servilnosti do moškega mentalnega, verbalnega ali fizičnega nasilja. Mar še ni jasno, da se vsaj daljnoročno zagotovo ne splača?

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Mediji, Politika, Slovenija, miks | 8 komentarjev

EDINI KANDIDAT

27.03.2014

POTOČNIKOV EFEKT

Vihar se je za silo polegel, občasni nalivi pa se ne bodo tako zlahka, kar pomeni, da se vse spet kuhlja po starem predvidljivem vzorcu. V parlamentu se po starem še malo pričkajo, na kakšen način bi bilo bolje ohranit korupcijo in klientelizem po starem, čim dlje od oči in ušes javnosti. Z ukinitvijo KPK ali z njenim navideznim obstojem od začetka novega mandata konec marca? Le Borut Pahor je po javnomnenjskih raziskavah štrbunknil s prvega mesta lestvice priljubljenosti med politiki, ki ga v Sloveniji bolj zaradi folklore praviloma vedno krasi predsednik države, a zdaj je kritična masa zaslišanih slovenskih državljanov predala prestol ministru za kmetijstvo. Nobenemu ministru za kulturo v naši deželi verjetno ne bi moglo uspet, tudi če bi se izkazal kot najboljši minister na svetu. Dejan Židan je prehitel še Janeza Potočnika, ki sicer redno visi na drugem mestu, ker več kot očitno večina državljanov sploh pojma nima, kdo neki je ta gospod z očali, kaj šele da bi si lahko oblikovali relevantno mnenje, kako neki opravlja svojo funkcijo evropskega komisarja za okolje. Če bi sodili po rezultatih okrog okoljevarstvenih vprašanj, bore slabo in vedno slabše. Kritična masa povprečnih državljanov je s svojimi simpatizerskimi, glasovalnimi in volilnimi preferencami vedno vsaj dvakrat bolj plehka od svojih izvoljenih političnih vodij. Morda so na uspeh “Potočnikovega efekta” računali pri poskusu uveljavitve novega izbranega predsednika KPK in prekleto pretiravali.

FORMALNA ALI NEFORMALNA UKINITEV KPK

Javnost se dolgonoso sprijaznjuje z dokončanim postopkom ukinitve Komisije za preprečevanje korupcije, ki se je zadnjih nekaj let krotovičila na trnovi poti, da bi nekoč morda postala tudi formalno resna in neodvisna inštitucija v precej zajebantski državi. Neformalni proces ukinitve je glede na zavidljivo visoko stopnjo zaupanja državljanov v KPK pod skrajšanim mandatom Gorana Klemenčiča brez dvoma bolj učinkovit od formalnega, a destrukcija v pripravljeni burki za javnost je bila osupljivo neizvirno izpeljana z nabijanjem starega vica o politični pripadnosti, ki pri povprečnih Slovencih vedno zažge na prvo žogo in na nivoju prvožogaštva tudi obstane. Kot padec na bananinem olupku ali prdec sredi gužve na avtobusu. Sledijo neskončne javne razprave na površinskem nivoju o pravici do ideološke ali veroizpovedne opredeljenosti, pri poskusih umevanja in opredelitve vpliva prepričanj na kakovost opravljanja določenih funkcij pa se volja do razprav takoj konča.

OPREDELJENI, PREPRIČANI IN PRIPADNI NE DVOMIJO

Logično, da vsako prepričanje ali pripadnost omejuje posameznika, da bi se intelektualno in duhovno razvijal, večno dvomil, iskal resnico in se približeval nikoli optimalno dosegljivi optimalni poštenosti. Vse, po čemer lenobno prepričan in pripaden ne more posegat in posledično funkcij, na katerih je presojanje ključni element delovanja, ne more kakovostno opravljat. Pika! Vprašanja o prepričanjih in stališčih so še kako pomembna. Pomembna so vprašanja, zakaj in na kakšen način je nekdo član ali simpatizer nečesa in kaj želi doseči, enako velja za versko opredeljenost in prepričanja nasploh. Zgolj formalni podatek ne pove dovolj o tem, kaj se kdo gre in zakaj, čeprav pri sveto preprosti prepričani večini res največkrat pove vse bistveno. Ganljiv je bil disput med Borisom Štefanecem in dr. Erikom Kerševanom v oddaji Tarča. Kerševan je oponiral pobalinskemu prepričanju novega predsednika KPK, da celo bodočim sodnikom v imenu demokracije ni treba polagat računov v zvezi s političnim prepričanjem, in mu pojasnil, da sodniki po predpisu ne smejo opravljat nobene funkcije v nobeni stranki, o čemer se morajo zjasnit ob kandidaturi. Štefanec je precej razoroženo obračal oči, ker je Kerševanov poduk brez dvoma držal, vendar pa je na drugi strani vsakomur s kavnim zrnom zdrave pameti jasno, da je slovenskim državljanom tudi KPK postala tako pomembna neformalna inštitucija predvsem zaradi visoke stopnje nezaupanja v organe pregona in sodstvo. Tudi in predvsem zaradi zlizanosti s politikantstvom. Če globoko verujoči ni duhovnik ali vsaj reden obiskovalec nedeljske maše, še ne pomeni, da ne bo ravnal v skladu s pričakovanim ravnanjem slehernega vaškega farja. V Sloveniji se ne more zgodit izbor generalnega tožilca, vrhovnega državnega sodnika ali prvega direktorja NPU brez nezaupanja vanje ravno zaradi preočitnih ideoloških prepričanj in utemeljenih sumov celo o povsem praktični zlizanosti s političnimi klikami. Ko so nam začeli pa celo mafijski botri klasičnega organiziranega kriminala v povezavi s preprodajo drog na veliko dokazom navkljub uhajat na ulico prostih rok, je zadnja klapa vere v kakovostne, pametne, strokovne kadre s temu primerno visoko stopnjo integritete padla v kanalizacijo pred sodno palačo. A infantilnega sprenevedanja očitno ne bo še kmalu dovolj.

KPK se zdaj lahko dokončno iz bolj konkretno profilirane rubrike Šport preseli v prostrano rubriko Zabava. Če se je javnost pod vodstvom Gorana Klemenčiča bolj ali manj lahko sproščala v navijaštvu in prepiranju, predvsem med preštevanjem avtogolov kapetanov desnice in levice, ker je bilo jasno, da pooblastil in ustrezne zakonodaje za konstruktivne dosežke KPK nima, zdaj lahko samo še čakamo na doze zabavnih tračev, ki bodo temu primerno tudi pokomentirani od vsakogar z minuto pavze za malico. Vedno se bomo spraševali, katere teme bi bile bolj pomembne od teh, ki in kakor so nam servirane pod nos. Novi predsednik KPK bi moral namreč vzbujat v javnosti precej več zaupanja, kot je to uspelo Goranu Klemenčiču s pomočjo Roka Praprotnika in Liljane Selinšek.

BOLJ VERODOSTOJEN OD GORANA KLEMENČIČA

Danes nas nekateri radi spomnijo, da tudi Goran Klemenčič ni naskočil funkcije prvega moža KPK brez predhodnih bremen konfliktov interesa, saj je pred tem deloval kot državni sekretar ob boku takratne ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal. Da ne omenjamo Roka Praprotnika, ki se je predhodno v novinarskem poklicu profiliral predvsem kot zagret preganjalec Janeza Janše, ravno in še posebej v zvezi z afero Patria. Goranu Klemenčiču je malo pomagalo, ker naj bi zapustil položaj ob Katarini Kresal zaradi nestrinjanja okrog spornega načina vzpostavljanja NPU. Vseeno pa je dejstvo, da mu s Praprotnikom ob boku nikoli ne bi uspelo pridobit tolikšne podpore javnosti, če ne bi postavil na razpelo prvaka levice Zorana Jankovića in prvaka desnice Janeza Janšo hkrati. Uravnoteženo. Postavitev Supervizorja in nekaj opozoril na korupcijo v zdravstvu ne bi bilo dovolj za učinkovit piarovski efekt, ki se edini dotakne dovolj širokega kroga povprečja državljanov. Vsak pripadnik pouličnega genga ve, da vodja genga postane lahko le tisti, ki se izkaže z drznim obglavljenjem vodje kakšne druge omembe vredne tolpe. Klemenčič je pokazal mišice figuram na šahovnici, ki jih njegov predhodnik Drago Kos preprosto nikoli ni. Poteza, ki je dokaj uspešno oprala tudi z domnevno ideološko pristranskostjo zapackano ime Roka Praprotnika, da se ima zdaj možnost veselit skoraj zagotovo precej bolje plačanega dela na NLB. Takšna funkcija v danih okoliščinah bi lahko predstavljala za NLB dobro kuliso pri nadaljevanju stare prakse, češ, poglejte, angažirali smo kar KPK osebno za opravljanje nadzora nad podeljevanjem visokih kreditov, pri čemer bi z veseljem zamolčali, kako so, kot poročajo mediji, ob mesečnih novih zaposlitvah na vrhu hierarhične lestvice do zdaj odpustili že več kot 300 ljudi, ki s slabim in sumljivo koruptivnim poslovanjem ravno pri vrhu kakopak niso imeli nič. Če bi bil Praprotnik osebnost in bi hotel temu primerno ohranit čast in dostojanstvo, bi moral na mestu, kamor se je pritaknil, pravzaprav povzročit, da bi NLB maherji globoko obžalovali, da so ga kadar koli spustili zraven … Možnost, da bi bili taki butlji … pardon, da bi bili osebe s tako poštenimi nameni, da bi spustili h koritu nekoga z resnično poštenimi nameni, ki pristaja na transparentnost poslovanja bank, je gotovo mikroskopsko majhna.

Kaj počne Goran Klemenčič? Brez dvoma je bil odstop komisije milo rečeno slabo utemeljen in temu primerno sumljiv. Sklicevanje na nepripravljenost sodelovanja politikov je bilo naravnost smešno. Kot bi se policaj skliceval za slabe delovne razmere na kriminalce, ki nočejo in nočejo sodelovat pri pregonih, kaj šele da bi se prostovoljno predali. Zakonodajna dopolnila KPK ekipa očitno ni posebej zahtevala, se na primer obrnila na predsednika države, dirkala po pomoč medijem v naročje. Edino, kar se je dogajalo vedno bolj intenzivno, so bile vedno slabše novice v zvezi z delovanjem njegove žene, odvetnice Nine Zidar Klemenčič, in s tem možni povezani konflikti interesov. Naslednja možnost, ki se je ponujala, je bolj preprosta. Da so se utrudili in se jim je plača resnično zdela preskromna (in tudi je ponižujoča, v kolikor pričakujemo kakovosten kader) za zahtevnost pričakovanj in hkrati še toliko bolj prenizka ob predpostavljeni možnosti, da bodo tisti, ki jim skačejo po glavi, slej ko prej s pomočjo kooperativnih novinarjev vsakogar izmed njih že nekako linčali. Ga ni človeka, ki se mu ne bi dalo pripravit škandala, tudi če gre za droben “greh” ali morda celo kaj, kar se nekomu sploh ne zdi sporno. Takoimenovano balonovanje v novinarstvu, ki ne upošteva ustreznih razmerij, kaj si zasluži novico na prvi strani, kaj več novic v tednu in za kaj je dovolj le ena, kaj si zasluži gromeč plaz pridevnikov zgroženosti in kaj manj vzneseno nabijanje ipd., je zelo pogosta praksa, ki bi morala bit podvržena izumiranju, a se žal le krepi. Tudi zaradi nesposobnosti vzpostavitve objektivne distance novinarjev vsled svojih prepričanj, verovanj in ideoloških blaznosti ter nemalokrat povsem konkretne zlizanosti z akterji v javnem življenju, od politike, gospodarstva pa do kulture. Povprečna večina konzumatorjev novic je žal lahka roba za zavajanja in hujskanja takšne vrste, hkrati pa bi le dostojno kultivirana kritična masa s svojo natančno in modro presojo, ki večinoma ne obstaja, lahko povzročila izumiranje balonovanja na eni strani in minimaliziranja pomena še kako relevantnih tem na drugi strani. Torej smo v pasti.

VAŽNO JE IMET PRAVICO

Prve zametke nivoja, na katerem si razbijamo od nebuloz zamašena ušesa, so z združenimi močmi že pokazali predsednik Borut Pahor, izbirna komisija, v imenu katere je hudo beden vic javno izpovedala Simona Habič, in nek javnosti nepoznan odvetnik brez kakršne koli reference, ki bi predstavljala razumen razlog, da bi lahko postal ugleden predsednik KPK. Še huje. Po poročanju medijev sta bila najbolj odmevna dosežka Borisa Štefaneca obramba skupine ponarejevalcev vstopnic za čofotanje v v bazenu (duhovito) in verjetno tragična zgodba požigalke lastne hiše z namenom okoriščenja z odškodnino (dobrodošli v Ameriki). Torej se niti na svojem poklicnem področju gospod ni mogel pohvalit s kakršnim koli posebnim interesom zaščite žrtev pred skorumpiranci. Vsak, kdor koli že, ima pravico do enakopravne obrambe, kot ima vsak pravico do katere koli veroizpovedi in političnega prepričanja, skratka, moja pravica, moja pravica, moja pravica, ja, ja, ja … blablabla … In brezosebno formalistično blablajanje je žal predstavljalo osrednjo retoriko predstavitvenih in obrambnih nastopov Borisa Štefaneca, ko je stopil na vrh KPK. Ovekovečen s skrajno birokratsko držo nam je serviral še posebno pojasnilo, da je bil nekoč član Partije, kar priznava in česar se ne sramuje, in kasneje član stranke PS (prej morda še kakšne druge stranke?), česar pa ni tako rad priznaval, dokler ni bil prepričan, da so mu vrata do ugledne funkcije odprta. Neverjetno! Gospod je očitno skušal delovat v skladu s pravili igre kovanja poti do uspeha na slovenski paraklientelistični način, a mu vseeno ni nihče napletel in nasufliral uspešne kariere, pa tako se je, kot kaže, trudil, da se ne bi z ničimer posebej izkazal ali izstopal. V vsakem primeru je Štefanec izpadel kot človek, ki bi bil tudi danes brez dvoma zelo ponosen, če bi mu uspelo bit spet ponosen član kakšne izmed partij, ki jih danes “ljubkovalno” imenujemo lobiji, omrežja, klientele ipd. z desne, leve, od spredaj, zadaj in bočno po potrebi. Zelo kooperativno. Ni čudno, da sta se oba namestnika po hitrem postopku spokala. Dokler si še relativno mlad, obstajajo še možnosti za vsaj relativno dostojanstveno bodočnost. Zakaj bi se utopila v blatnem dolu javno preziranih že za dober dan. Borisu Štefanecu v jeseni svoje kariere očitno za dostojnost in dostojanstvo dol visi, prihodnost se zdi siva brez “prave” družbe in temu primernih daril. A od kod in zakaj za vraga darilo?

ZAKAJ NEKI NAS NEKDO V NEKAJ PREPRIČA? … KER NAS PREPRIČA VENDAR!

Okej! V Sloveniji smo! Morda je Boris Štefanec v resnici zelo sposobna, poštena, razgledana in pametna osebnost, ki se ravno zaradi omenjenih vrlin v naši družbi ni mogla izrazit v optimalnem smislu. Ne bi bil prvi in ne zadnji neupravičen obupanec v blatnem dolu ljubiteljev povprečja in ogroženih od vsega nadpovprečnega, nepredvidljivega, ustvarjalnega ali neobičajnega. Zdaj sicer novinarji na podlagi dokazov ugotavljajo, da je bila prijava Štefaneca, kar se tiče vizije in referenc na podlagi ukvarjanja s korupcijo nična, a formalno potrjeni podatki niso nič novega. Možnost za pomisleke o skritih adutih posebnih vrlin je sicer Štefanec zbil na minimum s svojim obnašanjem tretjerazrednega uradnika in izjavami za medije, pa vendar … Morda se gospod le zmede pred kamerami in mikrofoni, ki jih še ne more bit vajen. Glede na vse priloženo sem zato najbolj nestrpno pričakovala javno utemeljitev predsednika države in članov izbirne komisije, ki so predlagali le enega presvetlega izbranca. Formalnim zahtevam je ustrezalo deset kandidatov. Od tega sta se po pričanju novinarja Vasje Jagra, ki se je na razpis prijavil tudi sam, vsaj dve kandidatki konkretno spopadali s primeri korupcije na pravnem področju, a glej ga zlomka, izbirna komisija je predsedniku v presojo ponudila le enega in edinega kandidata. Brez enega in edinega nam živeti ni! Borut Pahor nas je kot prvošolčke podučil, da v kolikor ne bi potrdil “enega in edinega” le zaradi tega, ker je bil član stranke PS, bi se zrušil kompas za osnovne pojme demokracije in človekovih pravic. Uf, kako kronično prikladni so v naši državi pojmi demokracija, človekove pravice in enakopravnost, kadar služijo sivo povprečnim nekonstruktivnim namenom. Predsednik Pahor nam je s to krilatico sporočil, da je Boris Štefanec očitno po njegovem mnenju sicer dober kandidat. Čakam torej na izbruh navdušenja nad izbranim kandidatom, a dobim predsednikovo potolčeno pezo pod nos in izjavo nezadovoljstva s potekom izbora. Pa razumi, če moreš! Kasneje v intervjuju še poudari, da ni kritiziral izbora novega predsednika KPK, ampak je izrazil nezadovoljstvo s samim postopkom izbora. Aha! Zanimiv detajl. Ni zadovoljen s postopkom, ki je bil uveljavljen v času, ko je bil sam predsednik vlade. Pa razumi spet, če moreš! In spet smo na začetku. Predsednik je zadovoljen z izbranim kandidatom in prepričan, da bi bilo nezaslišano, v kolikor ga ne bi potrdil le zato, ker je bil član stranke PS in javnosti mu ni bilo treba pojasnit, s čim neki je tako zadovoljen. Ni panike. Bodo pojasnili člani izbirne komisije.

Ker nas precej nekarizmatičen Boris Štefanec niti z referencami niti z besedami ni niti najmanj navdušil, morda vendarle obstaja nekaj relevantnega v njegovi osebnosti, kar so imeli edino člani izbirne komisije za razliko od nas in predsednika države (v kolikor kandidata res ne bi poznal) možnost zaznat. Komaj čakam! In kaj dobim? Čast, da razsvetlita ljudstvo s pomočjo medijev, sta imeli predvsem Polonca Kovač in Simona Habič, sicer predsednica Društva Integriteta, ki je v preteklosti rada tudi kritično javno pokomentirala blatni dol naše spolitizirane krajine. Na vprašanje, zakaj so izbrali ravno Borisa Štefaneca v primerjavi z drugimi kandidati, je uprizorila akt bolščanja, kot bi se ji prikazal bog, ki v očeh bogaboječega vernika ne potrebuje stvarnih dokazov, da je res bog. “Zakaj, zakaj?”, je dahnila, kot da se ne more načudit dejstvu, da ji je kdo sploh zastavil tako prekleto nespodobno vprašanje. Nato je le pribila, da jih je kandidat pač prepričal. Poloni Kovač pa je ugajal njegov nastop, kar koli že naj bi to pomenilo. Reakcije so me premaknile v čase najzgodnejše pubertete, ko smo tako komentirali hipotetične kandidate za pecanje. Zakaj? O, zakaj? … Hmmmm … “Ker mi je pač potegnil/a … zdi se mi kul … neki ‘ma, pa ne vem, kaj” … Očitno si ne moremo niti predstavljat, kako enostavno je v naši deželi opravljat raznorazne funkcije in položaje, v kolikor se prismukaš do njih. To so nam sporočili. Če ste oseba, ki bi svoje delo radi opravljali vestno in vsaj z minimumom zavedanja, zakaj delaš, kar delaš in da moraš svoja dejanja temu primerno znat ustrezno in odgovorno pojasnit, ne boste prišli daleč. Tudi to so nam sporočili s svojimi pobalinskimi nastopaštvi. Da je v komisiji sedela še pozitivka po slovensko Melita Župevc, ni vredno posebnega komentarja. Vsi člani izbirne komisije preočitno ne premorejo niti “i” od integritete in da se je morala tako jalovo verbalno izkazat celo predsednica Društva Integriteta, je samo še en beden lokalni vic več v našem vsakdanu. Da bi bilo treba pojasnjevat še manj, so uničili zvočne zapise razgovorov. Verjamem, da so temu zadnjemu dejanju posvetili precej več energije in ožemanja možganov kot razumnemu razmisleku o ustreznem izboru enega in edinega izbranca za predsednika KPK.

SINDROM ENEGA IN EDINEGA

V naši družbi postaja pojav “enega in edinega” za najbolj odločilne funkcije v državi, ki se ukvarjajo s preiskovanjem, presojami in pregonom osumljenih nelegalnega delovanja, popularna folklora. Spomnimo se imenovanja Harija Furlana na čelo NPU. Edini kandidat, ki se mu je šele po tem, ko se je beden štos pojavljal že v medijih, pridružil za okras le nek upokojen policist, za katerega je bilo vnaprej jasno, da nima šans. Za Harija Furlana se je vedelo, da je izbranec takratne predsednice LDS in notranje ministrice Katarine Kresal. Kako in kdaj se je končala njegova ambicija in kje kuje kariero zdaj se lahko vsak od bralcev pregoogla do odgovorov sam. V začetku leta 2010 se je odvijala prava burka okrog izbora predsednika vrhovnega sodišča. Najprej se je prijavil, uganite, edini kandidat Miodrag Djordjević, ki ni dobil podpore sodnega sveta, niti vrhovnih sodnikov. Po ponovljeni vaji se je prijavil Marko Šorli, ki ga vrhovni sodniki spet niso podprli. Na koncu se je skozi formalno sito uspelo prebit aktualnemu predsedniku vrhovnega sodišča Branku Masleši, skozi sito ustreznega konsenza javnosti nikoli. Kot je pri nas v navadi, ga je bremenila ideološko opredeljena preteklost in sumi o temu primerno osebnostno neetičnih in pristransko motiviranih dejanjih. In to še ni konec. Na zadnji razpis za generalnega državnega tožilca se je kakopak prijavil … uganite! … eden in edini kandidat. Ker je eden in edini vrhovni sodnik Zvonko Fišer potreboval le takratno večino v parlamentu, je generalni državni tožilec tudi postal. In tudi on ni prestal sita konsenza javnosti. “Guess what!” … Bremenila ga je ideološka pripadnost v preteklosti in s tem povezana domnevna nenačelna dejanja. Tudi predhodnica Barbara Brezigar je bila vedno z lahkoto povezovana bolj s političnim ozadjem kot pa s profesionalnimi in osebnostnimi vrlinami. Ne ljubi se mi brskat po preteklosti, ali je bila ena in edina kandidatka takratne politične opcije s prednostjo v parlamentu, ker je tako ali drugače sicer tudi nekdanja kandidatka za predsednico države s podporo SDS skoraj gotovo “ena in edina” bila. Vsi ti izjemni eni in edini kandidati na današnji stopnji pričakovane “evolucije mentalitete” ne morejo predstavljat avtoritete širšemu spektru ljudi, ker preprosto nikoli ni bilo jasno, zakaj naj bi bili ravno oni najbolj kakovosten izbor za tako odgovoren položaj, na katerem se pričakuje izjemno visoka stopnja sposobnosti objektivne distance in značajskih vrlin, medtem ko je profesionalna raven zgolj samo po sebi umevna podlaga. Vedelo se je pa tisto, kar ne bi smelo obstajat. Da so si predvsem s pomočjo politične podpore tlakovali preobilen kos uspeha v karieri. Pojav enih in edinih kandidatov je simptom popolne demotivacije in diskreditacije kadrov, ki niso del mafijsko združevalnih klik, da bi se sploh spuščali v burkaštvo vnaprej določenih enih in edinih. Simptom omenjenega procesa demotivacije, negativne selekcije in enih in edinih kandidatov je seveda povsem običajno pomanjkanje bontona diktatur. V kolikor diktatura ni opazna na prvi vtis, gre za okupacijo države s strani mafije, ki se preprosto legalizira, si temu primerno prikroji zakone in pravila igre ter se predstavlja kot povsem legitimna elita, dokler jim državljani dopuščajo zganjat afengunc na račun njihovega dostojanstva in debeline denarnic.

Ampak zadnji izbor za novega predsednika KPK je svetla izjema! Ljudje se včasih za silo predramijo, če jim dovolj trda prede in kandidati lahko v takšnih okoliščinah malo bolj računajo na podporo medijev pri opozorjanju na profesionalne standarde, ki presegajo oskopljen in intepretacijsko elastičen formalizem. In zgodilo se je! Formalnim zahtevam je ustrezalo deset kandidatov, a glej ga zlomka, izbirna komisija je predsedniku v presojo ponudila le enega in edinega kandidata. Plomba na možganih deluje. Vsaj to nam je lahko jasno.

Zakaj je predsednik Borut Pahor potrdil edino izbiro, ki jo je fasal, namesto da bi zavrnil porazno opravljeno delo izbirne komisije, nam je prav tako razložil dovolj jasno. Zadovoljna sem s pojasnilom, ker me je popolnoma prepričal, da se mu je Boris Štefanec zdel povsem sprejemljiv kandidat, kar samo po sebi veliko pove o marsičem, čeprav spet nič novega o zgodbi slovenske vizije o uspehu.

NOVA SLOVENSKA HIMNA

Mislim, da je skrajni čas, da se slovenski politiki nehajo pričkat okrog prepevanja kitic aktualne slovenske himne, ker bi nas itak precej bolje predstavljala povsem druga. Je že ustvarjena v celoti. Važno, da je vsak lahko eden in edini. Če že zaradi ničesar drugega, pa zato … ker sploh ne obstaja brez tvojega sveta … kdor koli že je Ti, Vi, Oni s svojimi svetovi.

YouTube slika preogleda

P. S.:

Skoraj ves mesec je minil, preden bi lahko javnost od medijev pričakovala kakšno relevantno informacijo o delovanju in osebnosti Borisa Štefaneca v preteklosti. V nobenem prispevku, ki so se začeli vrstit, ko so mediji pokukali v njegov CV, nisem zasledila naknadnih informacij, ki jih je šele v zadnji Sobotni prilogi (29. 3.) objavil Ali Žerdin, da je Štefanec med letoma 1986 in 1990 služboval na občinskem partijskem komiteju v Murski Soboti kot izvršni sekretar in kasneje le še kot sekretar. Podatek, ki ga seveda v CV – ju za predsednika KPK ni predložil in štiri leta so predstavljala praznino v dokumentaciji. No, življenjepisi so sicer že itak sami po sebi formalizirana projekcija izbranih oblačil človeka in ne bistva človeka, nemalokrat ne vsebujejo niti resnice o človeku, pa vendar … Osebnostni aspekt profila, ki je že prej, kot sem omenjala, smrdel po tipičnem togo birokratskem liku, ki deluje in skuša dosegat cilje predvsem z udinjanjem in konformizmom, je torej še bolj zasoljen. Mu pa celo konkretno partijsko funkcionarstvo in ne zgolj članstvo očitno ni prav dosti pomagalo pri kovanju uspešne kariere. Neverjetno. Podatek, da je leta 2013 postal predsednik lovske družine Kompas Peskovci, pa je zgolj dodaten kamenček v mozaiku posameznikovih prioritet. Sramotno.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Politika, Slovenija | 18 komentarjev

VZGOJNO IZOBRAŽEVALNI IZBRUHI SOCIOPATIJE

7.03.2014

Z ALARMI NAD OTROKE ZA CVENK

Zadnji škandal piskajočih alarmnih naprav zaradi neporavnanega mesečnega računa za prehrano pred delitvijo kosil otrokom v IV. osnovni šoli Celje je tipičen primer značajsko, osebnostno in intelektualno neprimernih kadrov, ki se v naši državi lahko zelo na športen način – verjetno s pridnostjo, poslušnostjo, ritolizništvom in silno voljo po zmagah (kariernem vzpenjanju po hierarhični lestvici) prigrebejo do vodilnih ali odločujočih položajev na vzgojno izobraževalnem področju. Nekatere napake in nerodnosti so seveda lahko prepoznane kot prioritetno nepomembne, povsem človeške in premostljive. Obstajajo pa zgrešena dejanja, ki preprosto ne morejo ostat tolerirana, ker se za njimi razprostira nepregledno nebo nerazumevanja prioritet in nerazčiščenih osnovnih človeških pojmov v odnosu do delovanja na določenem področju. Poanta aktualne zgodbe je sila preprosta. Ker nekateri starši kljub opozorilom ne poravnajo mesečnega računa za prehrano svojih otrok, po določenih osnovnih šolah (baje o plačevanju položnic komunicirajo z otroki tudi na nekaterih drugih šolah, čeprav javnega linča z alarmiranjem ne uprizarjajo) čepijo ravnatelji in ravnateljice, ki jim zakonska luknja očitno dopušča, da si omislijo terorizirat, poniževat in diskreditirat otroke pred vrstniki s piskanjem alarma na elektronskem ključku za evidentiranje ob vstopu v kuhinjo, da bi na tak način izsilili denar od njihovih staršev. Pravi nizkotni nasilni izterjevalci, zakrinkani v vzgojno izobraževalne eminence. Vodje nekaterih šol uprizarjajo psihično zlorabo otrok in jih hkrati s tem tudi praktično poučujejo, kaj naj bi bilo na tem našem podrhaljenem svetu najbolj pomembno. Kaj je najbolj pomembno, je izpovedala ravnateljica obravnavane šole. Denar je na prvem mestu, sicer začne piskat alarm za marginalizacijo izmečkov. Na drugem mestu se izkaže njihov silen smisel za moralo, etiko in razumevanje otrokove psihe. Pomembno je, da so otroka nahranili, pravi ravnateljica Nevenka Matelič Nunčič. Hitela je pojasnjevat, kako sila dobrohotni so, saj kljub piskanju alarma do zdaj še nikoli niso pustili otroka lačnega. Važno, da je mali sit! Pa kakšen izgubljen pes morda tudi dobi kaj za pod zob. Ti ljudje, kot vidite, še zmorejo vsaj nafutrat živa bitja, ki si hrane ne morejo kupit sami, in so silno ponosni na svoj domet dobrotljivosti. In na tej evolucijski točki gozdne morale se vsa inteligenca, empatija, usposobljenost na področju psihologije in duhovna širina končajo.

O pojmih pomembnosti zaščite dostojanstva otroka za njegov ustrezen osebnostni razvoj in razumevanju otrokovih psihičnih stisk ob sekanju drv na njihovih plečih zaradi “grehov” ali nemoči njihovih staršev se tem kreaturam, ki so preočitno totalno zgrešili poklic in uprizarjajo skrajno škodljive mehanizme sporočil o vrednotah za mentaliteto družbe na sploh, niti sanja ne. Toliko o razcepu med pridobitvijo formalne izobrazbe in realnimi zmožnostmi uporabe razuma posameznika. V normalno razviti civilizirani (tudi socialni, saj civiliziranost brez razvitega socialnega čuta ni civiliziranost) državi 21. stoletja tak problem ne bi smel bit noben problem. Staršem, ki ne zmorejo plačevat prehrane otrokom, moramo mi pokrit stroške, formalno rečeno civilizirana država, ups, socialna država. Za starše, ki imajo dovolj denarja, a zgolj nočejo poravnat stroškov za otrokovo prehrano, morajo delovat ustrezni pravni in drugi mehanizmi, da se jim po primerno izvedeni preverbi, zakaj pravzaprav računov ne poravnavajo, denar “izpuli”. Nikoli pa se ne bi smelo denarja izterjevat na plečih otrok ali kadar koli v prihodnosti terjat izplačil od otrok, ko postanejo odrasli, in na kakršen koli način sploh komunicirat z otroki o plačevanju položnic njihovih staršev. Je treba posebej pojasnjevat, zakaj ne? Upam, da večini bralcev še ne.

ZNAČAJSKO ODKLONSKI IN REALNO NEUSPOSOBLJENI PROFILI VZGAJAJO OTROKE IN KUJEJO BODOČNOST NAŠE DRUŽBE

Primer pravzaprav demonstrira sociopatski odnos do stvari. To ni le flop posameznikov na vodstvenih položajih, ki žonglirajo celo z usodo najbolj dojemljive in ranljive populacije, ki jo vzgajamo za kovanje bodočnosti. To je flop celotne družbe. To je flop politike. To je flop celotnega sistema, ki dopušča možnost, da se značajsko popolnoma neprimerni ali celo škodljivi ljudje dokopljejo do tako odgovornih položajev, ki bi jih morale zasedat še posebej kakovostne in razgledane osebnosti. A kaj imamo in sprejemamo? Očitno otopele in zapiflane birokrate, ki zmorejo blebetat in jamrat samo še o tegobah puljenja plačil za to in ono. Skratka, ne le, da so naši otroci žrtve nesposobnega in osebnostno škodljivega vzgojno izobraževalnega kadra, gre tudi za nesposobnost organizacijskega in ekonomskega vodenja na tem področju, zato ne dobimo niti odgovora na sila preposto uganko, ali ne znajo ali se ni mogoče na noben drugačen način dokopat do prekletega cvenka za prehrano otrok! Odgovor je povratno vprašanje in hinavsko cviljenje, kako bo šola vendar propadla. Naj propade, takoj!!! Šola, celo osnovna šola, s tako sociopatskimi praktično poučnimi vzori bi morala propast že zdavnaj! Bolje, da otroci sploh ne hodijo v šolo na športno piflarski dribling, kot pa da se hranijo s praktičnimi zgledi za vzgojo v navadne psihopate in sociopate. V normalni civilizirani državi na mentalitetnem, intelektualnem in duhovnem nivoju, ki bi bil primeren stopnji človekove evolucije 21. stoletja, ravnateljica celjske IV. osnovne šole ne bi smela bit več ravnateljica niti minute in nikoli več v življenju. Takoj bi morala bit pozvana k odstopu in zatem razrešena. Ampak ne v naši deželi! V naši deželi se še razpravlja in melje na podlagi ustreznega negativnega mnenja Varuhinje človekovih pravic in Informacijske pooblaščenke, ki kakopak ni zavezujoče in prikladno služi zgolj za moralni okras. Zgolj za to, da vemo, kako tam nekje v sistemu še obstaja možnost za nekaj malega posluha za moralo in etiko, a le na tistih segmentih sistema, ki je nezavezujoče.

Kako alarmantno grozljivo je stanje stvari, je še dodatno podkrepil slovenski predsednik Združenja ravnateljev osnovnih šol Milan Rejc kot gost v oddaji 24 ur. Z dikcijo popolne karikature robotiziranega birokrata je suhoparno skušal javnosti vsilit psihopatski vidik moraliziranja, češ, kam neki bomo pa prišli, če starši ne bodo poravnavali računov za hrano in bodo ubogi kuharji ostali brez plač. V nadaljevanju pa je brez sramu še popridigal o različnih možnostih, kako se lotit izterjave denarja od staršev in pod pritiski novinarke priznal, da je možnosti pač več, tudi takšne, ki se odvijajo med odraslimi, a je na koncu vseeno zagovarjal avtonomnost šol pri odločitvah, kakšne ukrepe za izterjavo plačil bodo uporabljali. Ah, ta sveta avtonomnost, ki zmeraj pride prav v zlu, v dobrem pa ne funkcionira! Avtonomnost šol bi bila upravičena le v primeru, ko otroci ne bi bili prisiljevani obiskovat moralno zločinskih šol, ki s svojim delovanjem in vzgojnimi pristopi kvarno vplivajo na otroke. Na tem mestu odigrajo odločilno vlogo tudi starši, ki bi se morali množično v takšnih primerih odločat za prešolanje otrok, pa naj se gredo potem šole avtonomnost s svojimi nesposobnimi in značajsko zgrešenimi kadri. Odločilno vlogo odigramo tudi vsi mi kot družba s svojimi zahtevami, v kakšni družbi želimo živet. Kakšen sistem želimo gradit.

Ali želimo, da si na primer zaradi nesposobnih in osebnostno neprimernih kadrov le najbolj ozaveščeni starši zakomplicirajo življenje s prepisovanjem otroka na bolj odročno pozicionirano šolo, ali želimo, da takšni ekscesi sistemsko sploh niso možni, kaj šele, da so tolerirani. V civilizirani družbi 21. stoletja je v posmeh vsem osnovnim vrlinam humanega, izobraženega in ozaveščenega človeka, da oseba, kakršna je Milan Rejc, kot se je izkazal v pogovoru, mirno zaseda tako ugleden in odgovoren položaj predsednika Združenja ravnateljev osnovnih šol. Oseba, ki izjavi tako slaboumno neprimerno in amoralno primerjavo z alarmi otrokom, katerih starši niso poravnali računov za prehrano, kot jo je robotsko zdrdral Milan Rejc, ne bi smela takšnega položaja zasedat niti sekunde več! Izrazil je namreč začudenje, kako neki se nihče ne razburja, kadar nekomu zapiska alarm ob praznem računu na kartici za vožnjo z avtobusom, medtem ko ob alarmu otroku zaradi neplačane prehrane v šoli pač prav tako piska. Gospod ne loči med odgovornostjo odrasle osebe in otrokom, ki ne more vplivat na situacijo in dejanja svojih staršev. Gospod ne loči tudi med možnostjo preverbe stanja na računu, v kolikor bi se želel izognit piskanju alarma na avtobusu in situacijo otroka med svojimi vrstniki v šoli, ki ne more vedet, da bo pač zapiskalo, niti ne more vplivat, da piskalo ne bi. Je treba res vodilnim kadrom na vzgojno izobraževalnem področju pojasnjevat take vsakemu osnovnošolcu jasne razlike?! Pa kdo so ti ljudje in kaj počnejo tam! Kje so se izobraževali?! Zaprite antiizobraževalne inštitucije, od koder prihajajo takšni analfabeti. Nekoristne so. Zadnje javno izpostavljene prizore tragikomedije vzgojno izobraževalnih namišljenih veličin je bilo še mnogo bolj mučno spremljat od krika na pomoč direktorja Iskre Dušana Šešoka, ko nam je v oddaji Preverjeno kar sam pojasnjeval, kako moteno percepcijo odnosa do človeka in posledičnih pravic do preživetja človeka ima. Do trenutka, ko se je kar sam izpovedal, da so ga prenekateri novinarji in kolumnisti lahko upravičeno zgroženo med vrsticami oklicali za sociopata, je bil popolnoma ignoriran in je lahko počel, kar mu paše. In še naprej lahko počne, kar mu paše. Verjetno je prav žalosten, ker nas je opozarjal nase in na sebi podobne, mi pa nič. Hudičevo življenje je res hudičevo. Ampak v šoli se začne. A vidite? V družbi, kjer ne vlada nična stopnja tolerance do tako ekscesno škodljivih značajev na uglednih in odgovornih položajih, ki se jih na področju javnega šolstva v našem imenu in z našim denarjem lahko še posebej hitro in učinkovito uredi, lahko pričakujemo le postopen, a učinkovit propad, ki se nam tudi dogaja. V taki družbi kakovostni kadri in kakovostne osebnosti v vseh sferah družbe ne morejo prit do izvajanja svojih sposobnosti in vrlin, pa tudi do kruha ne! Ne morejo! Psihopati, sociopati in diletanti, ki se veselo bašejo s kosili, ki jim jih mi omogočamo, jih zagotovo ne spuščajo v svoje vrste, kar pomeni, da smo ne le družba negativne selekcije, ampak družba vzgoje in tolerance do sociopatske in destruktivne mentalitete. Pika. Alarm, preden gredo te armade deviantnih osebkov po temeljito in marljivo opravljenem delu na kosilo, je mrtev! Naj začne že tulit.

NASILNI ODRASLI NA UGLEDNIH POLOŽAJIH in NASILNI OTROCI VLADAJO RAZREDU

Vzgojno izobraževalna sfera trpi zaradi več kroničnih bolesti. Hude težave ima pri vzgoji in obvladovanju otrok nasploh. Samo zaradi pokvarjenosti, nesposobnosti in hinavščine odraslih seveda. V primerih hude vedenjske motnje otrok, ki izvajajo nasilje nad sošolci in sošolkami, so učitelji in vodstven kader večinoma dobesedno zmrznjeni, kot smo lahko pričevanjem že večkrat sledili po medijih, ne pa tudi obveščanjem o rešitvah. Za rešitve ni interesa. Razvedrilno medijski interes traja samo do kolektivno zabavljaških nerganj po toči. Neprimerni vodstveni kadri in učitelji take primere radi pometajo pod preprogo, dokler le gre. Zato so vzgojno izobraževalne inštitucije za naš sociopatski prostor pravzaprav zelo primerne. Je treba otroke navadit na bodoče življenje v Zloveniji.

Najbolje je odslikal stanje stvari naše družbe nedavni primer kronično nasilnega drugošolca na OŠ Prežihov Voranc, ki jo sicer formalno propagirajo kot ugledno. Iz članka o omenjenem primeru smo lahko izvedeli, da so starši otrok, ki želijo, da se njihovi otroci ne bi razvili v osebnostno zaostale in požvinjene sociopatske fajterje na aktivnem ali pasivnem nivoju, predolgo čakali, da so strnili vrste in zagnali halo preko medija, ker šola v letu in pol ni uspela sanirat otrokom razvojno neustrezne situacije. Ravnatelj šole Marjan Gorjup je potrdil navedbe staršev, da se že dolgo ubadajo s tem huuuudim problemom enega malega drugošolčka. Drugošolček preočitno brez lika resnične avtoritete pred seboj jih obvlada. Mali podivjan nasilnik, ki očitno ni deležen primernih vzgojnih pristopov glede na svojo značajsko predispozicijo za življenje v civiliziranem okolju, je namreč sin Vrhovnega državnega sodnika!!! Sin formalne avtoritete na slovenski način. Sin Vrhovnega državnega sodnika, tega simbola občutka za pravičnost znotraj pravnega sistema na državni ravni, serijsko izvaja nasilje do sošolcev v razredu in preklinja, oče pa se je po pričevanjih prizadetih sodeče loteval težav svojega sina tudi s pomočjo groženj in šikaniranja staršev sinovih sošolcev!!! Vrhovni državni sodnik v vlogi očeta očitno ni sposoben poskrbet za ustrezno vzgojo in razvoj svojega otroka ali pa se niti ne trudi v to smer, kar bi pomenilo, da otroka ni sposoben prepoznavat kot nasilnika ali pa da mu to dejstvo celo ugaja, kar bi spet pomenilo, da imamo opravka z zelo verjetno sociopatsko osebnostjo na visokem položaju, ki celo predstavlja čut za pravico in pravno državo. Neverjetno! Ime in priimek ugledneža, ki to v resnici očitno ni, morata ostat javno anonimna zaradi zaščite pravic otroka, kar je sicer prav, prav nič pa ni anonimno med starši sošolcev in inštitucijami, ki so se dolžne ukvarjat s primerom in seveda takšna oseba v normalni civilizirani državi 21. stoletja ne bi smela več niti minute zasedat položaja sodnika, kaj šele vrhovnega državnega sodnika. Kriminalci skušajo uveljavljat svoje neupravičene interese z grožnjami in izsiljevanji, sodniki naj bi presojali o mejah med dopustnim in nedopustnim ter sodili kriminalcem. Vsakemu osnovnošolčku bi morala bit omenjena pravila igre jasna. Ali pač ne?!! Kje natančno živim?

Predstavniki šol se pod silo groženj s strani divjakov ne bi smeki upognit in so dolžni pogumno tvegat tudi svoj položaj, da bi zaščitili otroke pred nasilniki in kriminalci. Le na tak način so upravičeni do položaja. Skrb za ugled šole in posledično pometanje svinjarij pod preprogo ustvarja neugledne in predvsem nefunkcionalne šole. Toleranca in odsotnost interesa v preverjanje značajske primernosti za opravljanje določenih odgovornih poklicev, ki pomembno predstavljajo vrednotni kompas družbe, vodi v anarhijo, moralni propad družbe in posledični propad produktivnosti. Vse že videno in slišano, večkrat, a ne?! Torej?

Osnovno pravilo igre se nanaša tudi na benigen trud učiteljev in ravnateljev, da bi si povrnili več pravic za uspešno izvajanje discipline v razredu. Le nesposobnim in nekarizmatičnim učiteljem, ki ne morejo vzbujat učencem občutka varnosti in spoštovanja, kaj šele predstavljat avtoritete, po kakršni dandanašnji otroci brezmejno hrepenijo in na manjko opozarjajo starše ter pomembne druge z notoričnim nagajanjem in t. i. sodobno hiperaktivnostjo, obstoječa situacija gotovo ustreza, ker se za podrhaljeno vzdušje po šolah vedno lahko sklicujejo na zakone, ki jim onemogočajo kakršno koli izvajanje vzgojnih ukrepov. Pravice, ki so jih nekoč imeli, so izgubili. Ja, tudi to se zgodi in ne brez razloga. Starši so moralno dolžni reagirat in izsiljevat do nezavesti, da dosežejo ustrezne humane pogoje za vzgojo in izobraževanje svojih otrok. In vsi mi, z mediji na čelu, smo moralno dolžni pokazat močan interes in pripravljenost na podporo. Zaradi nas in naših otrok, torej zaradi bodočnosti naše družbe. A prehitro vse potihne. Škandal je tu, medijev dogajanje v smer rešitve ne zanima več, javnosti pa tudi ne. Je že na sporedu nova športna igra brez kruha, brez malice, brez kosila. Porazno!

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji, Slovenija | 62 komentarjev

Starejši zapisi »