Simona Rebolj

Zlo v Las Vegasu

4.10.2017

Ubogi Donald Trump. Zdaj bo moral pa Američanom še pomagat, da bodo bolje skrbeli za svojo varnost. Zgolj srednje liberalni zakoni v Nevadi med ameriškimi zveznimi državami, kar se tiče posedovanja orožja, očitno ne omogočajo, da bi se hipotetične žrtve lahko ustrezno ubranile pred nasiljem. V ZDA je sicer dovoljena celo prodaja polavtomatskega orožja vsakomur, ki si ga poželi, a kaj ko zvezni zakon sleherniku prepoveduje posedovanje bolj učinkovitega avtomatskega orožja. Le dobro poučeni vedo, da si lahko povsem legalno nabavijo posebno kopito (nastavek), s pomočjo katerega tudi polavtomatska puška omogoča enako učinkovito sproženje rafala kot avtomatska. Učinkovit pripomoček, ki ga je uporabil tudi aktualni množični morilec v Las Vegasu.

Kaj je šlo narobe, da je kavbojska akcija povzročila toliko smrtnih žrtev in ranjencev? Očitno prenizka ozaveščenost državljanov, ki se naokoli sprehajajo kvečjemu z malimi pištolcami za pasom ali v torbici. S takšnimi igračkami pač ne moreš sebe in bližnjih zavarovat pred napadom z resnim strelivom, kaj šele pred napadom z velike oddaljenosti ali višine. Če bi bilo tudi med obiskovalci country festivala v Las Vegasu dovolj tako ozaveščenih Američanov, da bi pohajkovali naokrog z nahrbtniki, v katere bi zlahka stlačili vsaj sfrizirano polavtomatsko orožje, bi obstajala že večja verjetnost, da bi s protirafali zavarovali življenja sebe in drugih. Tako so bili pa zgolj lahka tarča enega samega samcatega napadalca. Osebna varnost bi bila seveda lahko zagotovljena še bolj učinkovito. Lepo vas prosim? Ob toliko vojnih veteranov in herojev, ki jih premore ta velesila, na prireditvi ni bilo nobenega ostrostrelskega maherja, ki bi odreagiral pravočasno, ne pa da so morali policisti opravit dolgo pot do hotela in vdirat v hotelsko sobo, da je po logiki stvari strelec prej pokončal sebe, kot pa da bi ga kdor koli uspel razorožit.

Donald Trump zaenkrat noče odgovarjat na vprašanja v zvezi z zakonodajo o posedovanju orožja. Logično. Ravno takšne situacije običajno spodbudijo neumneže s celega sveta, da Američanom pridgajo, kako bi morali v imenu varnosti državljanom pravico do posedovanja orožja omejit ali ga celo prepovedat. Tulijo, da je število smrtnih žrtev ravno zaradi številnosti raztrosenega orožja po domovih drastično višje v ZDA v primerjavi z državami, ki rokovanja z orožjem ne dovoljujejo vsakemu civilnemu prebivalcu.

Ubogi Donald Trump. Zdaj si gotovo beli glavo, kako bi skupaj z orožarskimi lobiji dopovedal svetu, da je sleherni Američan očitno oborožen kvečjemu premalo. Gol in bos hodi naokrog in maha s pokalico, ki ubija le z relativne bližine, namesto da bi se oborožil večjim izzivom sodobnega časa primerno. Ljudje so oblečeni varnosti popolnoma neprimerno. Ne nosijo čelad in neprebojnih jopičev, v kolikor si ne morejo privoščit varnostnikov. Trump večino svojega življenja po logiki stvari ni šel brez varnostnika niti na stranišče. Ljudje se tudi vozijo naokrog še vedno v navadnih avtomobilih, čeprav bi v toku z današnjim tehnološkim napredkom že zdavnaj lahko sestavili osebno vozilo po zgledu oklepnika ali celo topa. Verjamem, da Donald Trump globoko razmišlja, kako bi svet popeljal iz srednjega veka, da ne bomo ogroženi zaradi navadnih norcev, blaznežev in psihopatov ali kot se je sam zelo pametno izrazil: Od čistega zla!

Zlo je krivo. Kaj drugega pač ne more bit. Če bi se zgolj okvirno vprašali, kakšen profil človeka je zagrešil množični pokol v Las Vegasu, bi namreč zlahka ugotovili, da gre za poosebljeno uresničenje ameriškega sna. Prenekateri mediji, tudi slovenski, zelo površno poročajo o identiteti tega človeka. Ni šlo zgolj za nekega umirjenega računovodjo brez finančnih težav, ki je rad kockal. Že zgolj po faktografskih dejstvih je jasno, da je šlo za človeka, ki je živel klasične sanje ameriškega kapitalizma. Celo življenje je posvetil zgolj pehanju za denarjem. Že kot mladenič je uspešno zaslužil svoja prva dva milijona na nepremičninskem trgu. Ko je zavidljivo hitro zbral dovolj bogastva, pa je polnih 30 let predvsem »gemblal«, potoval naokrog, frčal po zraku s svojim zasebnim letalom, kopičil lastne nepremičnine. Ni imel nikakršnega posebnega ideološkega prepričanja, niti kakšnega drugega posebnega opozorila vrednega prepričanja. Nikoli ni bil jezen na nič, je povedal njegov šokiran brat. Tak prijazen, rahlo zadržan in predvsem zelo bogat človek, ki je rad igral poker in podobne igrice, kot se vsi otroci pač radi igrajo. “Life is a party!”

Ni razloga, da bi se od tako bogatega življenja, kot ga omogoča kopičenje premoženja, človek ustrelil v glavo od obupa, kaj šele da bi ga prijelo pobit vse ljudi na svetu. Tudi če bi kapital zagonil, bankrotiral ali se celo zapufal, to še ni razlog za katastrofo. Donald Trump je konec koncev večkratni bankrotiranec, pa poglejte, kakšen zgled uspeha je! Človek lahko vedno znova postane bogat, spet in spet, če je seveda le dovolj sposoben. In če ne ve, kaj bi počel sam s seboj, lahko postane predsednik države in ne da bi enkrat samkrat pritisnil na petelina, pobije toliko ljudi, da izpade en tak amaterski množični morilec, ki polni medije, zgolj neslan vic dneva.

Zaokrožila je sicer informacija, da je bil oče aktualnega množičnega morilca večkratni bančni ropar, ki je bil celo tako zagrizen borec za svojo svobodo, da mu je uspelo pobegnit iz zapora. Vendar sinovi niso odraščali ob očetu. Dolgo časa so mislili celo, da je mrtev. Trenutno najbolj slaven sin je bil vseeno zgleden potomec svojega očeta. Tudi oče je počel, kar je počel, z namenom da pridobi kapital in uresniči ameriške sanje, v skladu s katerimi po relativno napolnjenem trezorju potem počneš, kar hočeš. O, da le veš, kaj bi počel in kaj hočeš! Oče je bil očitno bolj kavbojska verzija na tej poti, medtem ko se je sin posluževal bolj sodobnih legalnih poti ali pa vsaj poskrbel, da ga v nelegalnih ovinkih niso zasačili. Napredoval je pač. Moderniziral se je.
Ker gre očitno za zgled pravih in klenih bolj ali manj sodobnih kavbojev, ki zgledno sledijo ameriškim sanjam, je popolnoma normalno, da Donaldu Trumpu ni jasno, kaj gre v takšnih primerih lahko narobe. Nič. Vse je popolnoma okej. Samo zlo se včasih naseli v kakšno sicer uspeha in bogastva polno dušo, da postane pač norec, blaznež, psihopat! Zlo je res zoprna stvar. Samo bog ve, od kod se hudič vzame. Zato pa Donald Trump kot pameten, sposoben in uspešen človek moli za žrtve. Kaj pa naj drugega počne, mar ne? Saj ni bog!

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Politika, Svet | Ni komentarjev

BMZ sindrom družbe

7.08.2017

V prispevku Erjavec bi Zupančiču zaradi izjave, da je borka za pravice žensk morilka, odrekel podporo so zapisali:

“Vlada bo očitno umaknila podporo kandidaturi Boštjana M. Zupančiča in bo v odbor OZN za človekove pravice predlagala Vasilko Sancin. Vladni predstavniki so namreč ocenili, da bi oseba, ki je ikono francoske družbe Simone Veil označila kot največjo morilko vseh časov, težko delovala v omenjenem odboru.”

Boštjan M. Zupančič je postal še ena medijsko priljubljena ikona za zganjanje burk v imenu prekleto resnih zadev. Novinarji z njim raje kot kdaj koli prej, ko je v glavnem javno komentiral aktualna pravna vprašanja, tipkarijo klepete in propagandne pamflete na kolikor je mogoče nekritičen in intelektualno neizzivalen način, kar ljudstvu plasirajo kot intervju ali članek. V tiskovinah, od Dela preko Večera pa do priloge Ona, se vrstijo modrovanja in izjave leta, ob kakršnih bi bilo nerodno prenekateremu medijskemu klovnu tipičnega slovenskega razvedrilnega programa, a nerodno lahko ni predvsem nekomu, ki se je uspešno prebil do formalno uglednih referenc in funkcionarskih naskokov. Tudi TV Slovenija se ni odpovedala snemanju dokumentarca, ob kakršnem je smeh zagotovljen, v kolikor sicer razumen človek premore dovolj cinizma ob soočanju z idiotizmi. BMZ sam (in njemu podobni profili) je pravzaprav orožje, s pomočjo katerega se norčuje iz družbe, sistema, medijev in institucij, ki so mu omogočile izjemno kariero ravno na področjih, kjer z razkazovanjem svojega miselnega in mentalnega dometa prevečkrat deluje kot aktivirana bomba sredi mukotrpne in počasne gradnje templja razuma, univerzalne morale, pravičnosti in miru. Po eni strani povsem upravičeno. Imamo, kar vzgajamo, gojimo in potrjujemo.

Novinarji Boštjana M. Zupančiča navdušeno sprašujejo za mnenje o tem in onem, še posebej pa o ženskah, o količini semenčec pri povprečnem moškem skozi zgodovino in izjemnih metafizičnih razodetjih starodavnih gurujskih razsežnosti, ki namesto na kar koli, kar bi spominjalo na razsvetljenje, sumljivo spominjajo na katero koli vrsto klasične vojaške strategije ubijanja “boga” v človeku. Le razosebljen človek je vodljiv in nekritično učljiv. In le takšen človek je idealen vojščak za vsakega velikega psihopatskega vodjo. Danes so razprave o zaskrbljujočem odstotku psihopatov na vodilnih in drugih odgovornih položajih posebej popularne. Kapitalizem je bojda idealen sistem za uveljavljanje tovrstnega psihološkega profila. Osebno pa menim, da so vsi režimi, vere in ideologije vsepovsod do zdaj, vključno s sodobnim kapitalizmom, ustvarjali idealne pogoje za učinkovito škodovanje sebi in drugim s strani psihopatov. Eno je mentalitetno stanje povprečja, drugo pa vzpostavljanje sistemov, ki temeljijo na desetih površnih opornih točkah z dobrimi nameni. Dokler se zdijo razni »BMZ« primerki javnosti najbolj pozornosti vredni pojavi in si s pridnostjo in ambicioznostjo z lahkoto pridobijo visok položaj in ugled na področjih, ki jih s svojo osebnostjo minirajo, ga ni sistema, ličnega gvanta in novega tehnološkega dosežka, ki bi premagali povprečni nivo stanja duha in posledično splošno voljo.

Kaj nam hoče povedat gospod BMZ s posebej angažirano medijsko aktivnostjo v zimi svojega življenja, ko na poti osebnega uveljavljanja in utrjevanja eksistence nima več česa izgubit? S pridnostjo, ambicioznostjo in lobiranjem se marsikaj doseže, tudi če se nič novega in relevantnega o ničemer v življenju ne naučiš. Ni je čez primarno vzgojo oziroma socializacijo. Pri mami in fotru se vsa pamet zatakne. In ni ga čez prvinsko življenje, v katerem »ta prav dec«, ki mu s sulico in mečem sodijo le močnejši “ta pravi deci” z župnikom na čelu, z naplavinami spermijev oplaja zasužnjeno in poneumljeno ženo, ki skrbi za poln želodec in higieno nenadjebljivo “ta pravga deca” in rojeva do onemoglosti. Čez primarni zakon narave ga ni. Slovenci imamo od hlapčevske preteklosti trdega kmečkega življenja s trdo katoliško vzgojo globoke korenine v tovrstni sveto preprosti mentaliteti. Da postane celibat privilegij posvečenih, je v takšnih okoliščinah in vzdušju povsem logična in odrešilna ideja. Jebeš izobraževanje, svobodo ustvarjalnega uma, stanje duha, človekove pravice, enakopravnost, kakovost življenja in podobne idealizme. Vse se lahko pridno napiflamo, a se nas nič ne dotakne. Opica v nas je nepremagljiva. Vojna za preživetje, surova tekma za privilegije in razplod je pravilen odgovor na vse. Razen za posvečene. Le po takšni shemi se “ta prav dec” izogne spopadu s seksualno in čustveno frustracijo v odnosu do ženske in lahko brez kritike uveljavlja še takšne stremuške neumnosti, podvige sumljive koristi in ideje sumljivih moralnih načel znotraj družinske ječe in na divjem terenu med somučeniki, ki so drug drugemu največji pekel na Zemlji. Fukanje ali celibat, to je zdaj edino vprašanje.

Tudi okoljevarstvena problematika sama po sebi seveda sploh ne bi bila interesantna, če ne bi obstajal zgolj sum, da pesticidi pomembno vplivajo na desetkanje spermijev na tem abnormalno prenaseljenem in izropanem planetu. Ne gre za vprašanje zdravja in kakovosti življenja. Ne. Za kurčevo spermo gre. Od zaskrbljenosti, da bodo moški lahko zaplodili manj potomcev od preveč, zamrznjene v nekem drugem času in kraju zona obliva. Sumim pa, da tudi neznosna skrb zaradi razploda ni bistvo. Ne pozabimo! Opica v nas nikoli ne počiva. Verjetno gre bolj za nenadjebljiv moški ponos, ki sega zgolj do kurca, naprej pa ni več tako pomembno. In logično, da ženske nimajo šans, da bi lahko o čemer koli odločale, saj so v povprečju fizično šibkejše predstavnice opice v primerjavi z opičjakom. Še tega kurčevega ponosa ne razumemo. Bolj kot patriarhalno lobotomizirani »wannabe« psihoanalitiki besno recitirajo freudizme, kako na primer ženske baje moškim zavidamo penis, bolj ženske začudeno in na meji prestrašenosti buljimo, ali se je moškim sfecljalo do konca in čez. Nič hudega, verjetno so samo malo zamešali pojme faktorja zavidanja pod patriarhalno diktaturo. A kaj bi udrihali čez diktaturo moškega. To je prava milina podjarmljanja vsega in vseh, kar je možno. Vedno se najde kaj. Spol, rasa, nacionalnost, seksualna usmerjenost … Ni, da ni. Samo poglejte, kaj se zgodi, ko ženska lahko o čem odloča. Postane največja morilka vseh časov. Povzroči množične poboje ubogih nerojenih otrok. Kateri moški vojni zločinec se lahko kosa s tem? Koliko ljudi je pobil Hitler v primejavi s Simone Veil, ki pobija še danes, ko že sama ni med živimi. Otroci v fazi zarodka gotovo moledujejo, da bi se rodili v pogoje, ki jih celo starši ocenijo za dovolj katastrofalne, da takšnega življenja svojim hipotetičnim potomcem ne privoščijo. Zelo preprost in skromen človek je BMZ in zato z besedičenjem gotovo najbolj razveseljuje najbolj sveto preprosto publiko, ki jih evolucija pušča precej na cedilu, preostalim pa predvsem zvišuje raven adrenalina ob zgražanju. Zelo razveseljuje (tudi novinarje enakega profila seveda) tudi zato, ker bi od osebe s takšnim formalnim življenjepisom pričakovali manj sveto preprosto logiko, zavajanj in ne-umnih interpretacij dejstev, pri čemer ob maršu hlepenja po pozornosti ne izbira sredstev in ne pozna meje dobrega okusa. Vsak zastopnik svete preproščine z uglednimi referencami pride prav, če hočemo družbo porinit nazaj proti srednjemu veku.

Poanto odgovorov BMZ ideološkega koncepta že poznamo od neštetih predhodnih oglaševalcev konservativne patriarhalne nelogične logike, s kakršno naj bi opravili najkasneje v prejšnjem stoletju. BMZ je le eden izmed, ki nikoli ne preseneti in zato ne razočara. Lahko bi se veselili takšnih pojavov in jih obravnavali kot alarmantno opozorilo, kako smo zavozili. Mediji bi služili kritično zrelemu preizpraševanju banalnega stanja stvari, ki se vedno bolj zajeda tudi globoko v milje raznoraznih izobražencev, kulturnikov, novinarjev in strokovnih eminenc. Politiki, v katere se tako radi spuščamo s kritiko, so še najmanj relevantni, ker so zgolj posledica oziroma simptom že predhodno obstoječega stanja stvari. Mediji bi lahko aktivirali bistroumne ljudi s pametnimi argumenti in predlogi za pozitivne spremembe. Lahko bi iz zanimivih namesto kretenoidnih ljudi ustvarjali medijske zvezde. Mar medijski guruji niso dovolj sposobni za kaj takšnega? Zgolj retorično vprašanje. Seveda se nič temu podobnega ne dogaja. Tudi BMZ pač ni nič posebnega. Je samo eden izmed iskanih javnih profilov in mediji so ga zgolj izbrali, ko ima ravno nekaj več časa na razpolago, da odbrenka zaželeno vlogo. Ko se ga bo javnost naveličala, bo na vrsti naslednji zabavljač enakega profila.

BMZ trdi, da se je z velikim zanimanjem ukvarjal s pojavom psihopatije na področju kriminologije. Logično. Psihopat je vendar idealen predstavnik plesnive patriarhalne dogme. Verjamem, da ravno BMZ in podobni profili sodobnih karieristov veliko vedo o tem zelo pogostem in neozdravljivem pojavu osebnostne motnje. In če se vprašamo, kako je sploh mogoče, da je BMZ postal kandidat za odbor OZN, je spraševanje nesmiselno, saj bi se morali prej vprašat, kako je lahko postal sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice in kaj neki počne v kabinetu Ministrstva za pravosodje in kaj neki se poučuje na pravnih in drugih fakultetah in … Vendar so vprašanja odveč. Izjava Karla Erjavca, da bi BMZ zaradi svojih stališč težko deloval v takšnem odboru, ne drži. Na žalost je zelo ustrezen kandidat! Za predsednika odbora neodvisnih strokovnjakov v odboru ZN za človekove pravice je bil namreč pred kratkim imenovan Faisal bin Hassan Trad, predstavnik Savdske Arabije, države, ki je na področju človekovih pravic mentalitetno in politično v kameni dobi.

Da ne bo nesporazuma. Boštjanu M. Zupančiču in raznim drugim frustriranim kvantačem niti ne zamerim najbolj izjav tipa, da ženske mislijo z ritjo. Tudi v moji glavi ob raznoraznih kretenizmih s strani moških javno ali zasebno velikokrat zakriči, da moški še z ritjo ne mislijo, niti s kurcem, kaj šele z možgani. Da ob vseh možnostih odločanja, ki so jih za razliko od žensk pod patriarhatom uživali in jih še danes izkoriščajo kot prednost, preprosto ne mislijo, ampak samo nagonsko in podzavestno robantijo. In v teh trenutkih še s posebnim sočutom pomislim na opice, ki so ujetnice okrutne divjine ali celo zaprte v živalskih vrtovih in cirkusih. Ampak v teh trenutkih se tudi ne jemljem preveč resno in najprej opravim z napadom pri sebi. Potrudim se pomislit na moške, ki tam nekje mislijo in empatično čutijo, ko v valu besnila pač pozabim, da obstajajo, in postane moč razsodne misli v dobrem in zlu usahla. Oglasim se, ko zmorem iskreno, argumentirano in jasno povedat, kaj in zakaj mislim. Seveda je treba za takšne podvige najprej precej dobro poznat sebe, potem pa še svet okrog sebe. Kar zamerim »BMZ« psihološkim primerkom, je, da me spravljajo v zadrego, ko na preočitno osebnem nivoju širšo javnost obmetavajo s svojimi mizerno artikuliranimi izbruhi. Zamerim, da si zlahka predstavljam, kakšno mamo in očeta je tak človek imel, pa prve ljubezenske odnose, ki se niso razvijali, kot je verjetno mlad fant s svojimi neravno visokimi zgledi v primarni družini pričakoval, vendar me ta oseba skuša na vse kriplje prepričat, da so poskusi, da bi s svojim gnevom in frustracijami okužil čim več ljudi, pravzaprav reševanje sveta pred propadom. Zamerim ljudem, ki posiljujejo druge z osebnimi travmami, kot da niso njihove travme, ampak osrednji družbeni in politični problem, ker škodljivim posledicam teh travm niso podeljena priznanja za povsem sprejemljive in obče koristne vedenjske prakse. Skratka, Eminem ali Michel Houellebecq z vsemi zapleti, besom, ogroženostjo in duševnimi bolečinami v zvezi z materjo in drugimi ženskami v paketu DA. BMZ ali Roman Vodeb s skrajno infantilnim sprenevedanjem, zavajanjem in prozornimi manipulacijami objestnega smrkavca pač NE! Prestara sta za to nedostojanstveno sranje in preveč možnosti imata na voljo, da se nehata delat norca iz sebe preko norčevanja iz drugih. Enako velja za Vesno Vuk Godina in podobne ženske, ki se ne morejo otrest zastarelega vzorca servilnosti do moškega mentalnega, verbalnega ali fizičnega nasilja. Mar še ni jasno, da se vsaj daljnoročno zagotovo ne splača?

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Mediji, Politika, Slovenija, miks | 6 komentarjev

EDINI KANDIDAT

27.03.2014

POTOČNIKOV EFEKT

Vihar se je za silo polegel, občasni nalivi pa se ne bodo tako zlahka, kar pomeni, da se vse spet kuhlja po starem predvidljivem vzorcu. V parlamentu se po starem še malo pričkajo, na kakšen način bi bilo bolje ohranit korupcijo in klientelizem po starem, čim dlje od oči in ušes javnosti. Z ukinitvijo KPK ali z njenim navideznim obstojem od začetka novega mandata konec marca? Le Borut Pahor je po javnomnenjskih raziskavah štrbunknil s prvega mesta lestvice priljubljenosti med politiki, ki ga v Sloveniji bolj zaradi folklore praviloma vedno krasi predsednik države, a zdaj je kritična masa zaslišanih slovenskih državljanov predala prestol ministru za kmetijstvo. Nobenemu ministru za kulturo v naši deželi verjetno ne bi moglo uspet, tudi če bi se izkazal kot najboljši minister na svetu. Dejan Židan je prehitel še Janeza Potočnika, ki sicer redno visi na drugem mestu, ker več kot očitno večina državljanov sploh pojma nima, kdo neki je ta gospod z očali, kaj šele da bi si lahko oblikovali relevantno mnenje, kako neki opravlja svojo funkcijo evropskega komisarja za okolje. Če bi sodili po rezultatih okrog okoljevarstvenih vprašanj, bore slabo in vedno slabše. Kritična masa povprečnih državljanov je s svojimi simpatizerskimi, glasovalnimi in volilnimi preferencami vedno vsaj dvakrat bolj plehka od svojih izvoljenih političnih vodij. Morda so na uspeh “Potočnikovega efekta” računali pri poskusu uveljavitve novega izbranega predsednika KPK in prekleto pretiravali.

FORMALNA ALI NEFORMALNA UKINITEV KPK

Javnost se dolgonoso sprijaznjuje z dokončanim postopkom ukinitve Komisije za preprečevanje korupcije, ki se je zadnjih nekaj let krotovičila na trnovi poti, da bi nekoč morda postala tudi formalno resna in neodvisna inštitucija v precej zajebantski državi. Neformalni proces ukinitve je glede na zavidljivo visoko stopnjo zaupanja državljanov v KPK pod skrajšanim mandatom Gorana Klemenčiča brez dvoma bolj učinkovit od formalnega, a destrukcija v pripravljeni burki za javnost je bila osupljivo neizvirno izpeljana z nabijanjem starega vica o politični pripadnosti, ki pri povprečnih Slovencih vedno zažge na prvo žogo in na nivoju prvožogaštva tudi obstane. Kot padec na bananinem olupku ali prdec sredi gužve na avtobusu. Sledijo neskončne javne razprave na površinskem nivoju o pravici do ideološke ali veroizpovedne opredeljenosti, pri poskusih umevanja in opredelitve vpliva prepričanj na kakovost opravljanja določenih funkcij pa se volja do razprav takoj konča.

OPREDELJENI, PREPRIČANI IN PRIPADNI NE DVOMIJO

Logično, da vsako prepričanje ali pripadnost omejuje posameznika, da bi se intelektualno in duhovno razvijal, večno dvomil, iskal resnico in se približeval nikoli optimalno dosegljivi optimalni poštenosti. Vse, po čemer lenobno prepričan in pripaden ne more posegat in posledično funkcij, na katerih je presojanje ključni element delovanja, ne more kakovostno opravljat. Pika! Vprašanja o prepričanjih in stališčih so še kako pomembna. Pomembna so vprašanja, zakaj in na kakšen način je nekdo član ali simpatizer nečesa in kaj želi doseči, enako velja za versko opredeljenost in prepričanja nasploh. Zgolj formalni podatek ne pove dovolj o tem, kaj se kdo gre in zakaj, čeprav pri sveto preprosti prepričani večini res največkrat pove vse bistveno. Ganljiv je bil disput med Borisom Štefanecem in dr. Erikom Kerševanom v oddaji Tarča. Kerševan je oponiral pobalinskemu prepričanju novega predsednika KPK, da celo bodočim sodnikom v imenu demokracije ni treba polagat računov v zvezi s političnim prepričanjem, in mu pojasnil, da sodniki po predpisu ne smejo opravljat nobene funkcije v nobeni stranki, o čemer se morajo zjasnit ob kandidaturi. Štefanec je precej razoroženo obračal oči, ker je Kerševanov poduk brez dvoma držal, vendar pa je na drugi strani vsakomur s kavnim zrnom zdrave pameti jasno, da je slovenskim državljanom tudi KPK postala tako pomembna neformalna inštitucija predvsem zaradi visoke stopnje nezaupanja v organe pregona in sodstvo. Tudi in predvsem zaradi zlizanosti s politikantstvom. Če globoko verujoči ni duhovnik ali vsaj reden obiskovalec nedeljske maše, še ne pomeni, da ne bo ravnal v skladu s pričakovanim ravnanjem slehernega vaškega farja. V Sloveniji se ne more zgodit izbor generalnega tožilca, vrhovnega državnega sodnika ali prvega direktorja NPU brez nezaupanja vanje ravno zaradi preočitnih ideoloških prepričanj in utemeljenih sumov celo o povsem praktični zlizanosti s političnimi klikami. Ko so nam začeli pa celo mafijski botri klasičnega organiziranega kriminala v povezavi s preprodajo drog na veliko dokazom navkljub uhajat na ulico prostih rok, je zadnja klapa vere v kakovostne, pametne, strokovne kadre s temu primerno visoko stopnjo integritete padla v kanalizacijo pred sodno palačo. A infantilnega sprenevedanja očitno ne bo še kmalu dovolj.

KPK se zdaj lahko dokončno iz bolj konkretno profilirane rubrike Šport preseli v prostrano rubriko Zabava. Če se je javnost pod vodstvom Gorana Klemenčiča bolj ali manj lahko sproščala v navijaštvu in prepiranju, predvsem med preštevanjem avtogolov kapetanov desnice in levice, ker je bilo jasno, da pooblastil in ustrezne zakonodaje za konstruktivne dosežke KPK nima, zdaj lahko samo še čakamo na doze zabavnih tračev, ki bodo temu primerno tudi pokomentirani od vsakogar z minuto pavze za malico. Vedno se bomo spraševali, katere teme bi bile bolj pomembne od teh, ki in kakor so nam servirane pod nos. Novi predsednik KPK bi moral namreč vzbujat v javnosti precej več zaupanja, kot je to uspelo Goranu Klemenčiču s pomočjo Roka Praprotnika in Liljane Selinšek.

BOLJ VERODOSTOJEN OD GORANA KLEMENČIČA

Danes nas nekateri radi spomnijo, da tudi Goran Klemenčič ni naskočil funkcije prvega moža KPK brez predhodnih bremen konfliktov interesa, saj je pred tem deloval kot državni sekretar ob boku takratne ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal. Da ne omenjamo Roka Praprotnika, ki se je predhodno v novinarskem poklicu profiliral predvsem kot zagret preganjalec Janeza Janše, ravno in še posebej v zvezi z afero Patria. Goranu Klemenčiču je malo pomagalo, ker naj bi zapustil položaj ob Katarini Kresal zaradi nestrinjanja okrog spornega načina vzpostavljanja NPU. Vseeno pa je dejstvo, da mu s Praprotnikom ob boku nikoli ne bi uspelo pridobit tolikšne podpore javnosti, če ne bi postavil na razpelo prvaka levice Zorana Jankovića in prvaka desnice Janeza Janšo hkrati. Uravnoteženo. Postavitev Supervizorja in nekaj opozoril na korupcijo v zdravstvu ne bi bilo dovolj za učinkovit piarovski efekt, ki se edini dotakne dovolj širokega kroga povprečja državljanov. Vsak pripadnik pouličnega genga ve, da vodja genga postane lahko le tisti, ki se izkaže z drznim obglavljenjem vodje kakšne druge omembe vredne tolpe. Klemenčič je pokazal mišice figuram na šahovnici, ki jih njegov predhodnik Drago Kos preprosto nikoli ni. Poteza, ki je dokaj uspešno oprala tudi z domnevno ideološko pristranskostjo zapackano ime Roka Praprotnika, da se ima zdaj možnost veselit skoraj zagotovo precej bolje plačanega dela na NLB. Takšna funkcija v danih okoliščinah bi lahko predstavljala za NLB dobro kuliso pri nadaljevanju stare prakse, češ, poglejte, angažirali smo kar KPK osebno za opravljanje nadzora nad podeljevanjem visokih kreditov, pri čemer bi z veseljem zamolčali, kako so, kot poročajo mediji, ob mesečnih novih zaposlitvah na vrhu hierarhične lestvice do zdaj odpustili že več kot 300 ljudi, ki s slabim in sumljivo koruptivnim poslovanjem ravno pri vrhu kakopak niso imeli nič. Če bi bil Praprotnik osebnost in bi hotel temu primerno ohranit čast in dostojanstvo, bi moral na mestu, kamor se je pritaknil, pravzaprav povzročit, da bi NLB maherji globoko obžalovali, da so ga kadar koli spustili zraven … Možnost, da bi bili taki butlji … pardon, da bi bili osebe s tako poštenimi nameni, da bi spustili h koritu nekoga z resnično poštenimi nameni, ki pristaja na transparentnost poslovanja bank, je gotovo mikroskopsko majhna.

Kaj počne Goran Klemenčič? Brez dvoma je bil odstop komisije milo rečeno slabo utemeljen in temu primerno sumljiv. Sklicevanje na nepripravljenost sodelovanja politikov je bilo naravnost smešno. Kot bi se policaj skliceval za slabe delovne razmere na kriminalce, ki nočejo in nočejo sodelovat pri pregonih, kaj šele da bi se prostovoljno predali. Zakonodajna dopolnila KPK ekipa očitno ni posebej zahtevala, se na primer obrnila na predsednika države, dirkala po pomoč medijem v naročje. Edino, kar se je dogajalo vedno bolj intenzivno, so bile vedno slabše novice v zvezi z delovanjem njegove žene, odvetnice Nine Zidar Klemenčič, in s tem možni povezani konflikti interesov. Naslednja možnost, ki se je ponujala, je bolj preprosta. Da so se utrudili in se jim je plača resnično zdela preskromna (in tudi je ponižujoča, v kolikor pričakujemo kakovosten kader) za zahtevnost pričakovanj in hkrati še toliko bolj prenizka ob predpostavljeni možnosti, da bodo tisti, ki jim skačejo po glavi, slej ko prej s pomočjo kooperativnih novinarjev vsakogar izmed njih že nekako linčali. Ga ni človeka, ki se mu ne bi dalo pripravit škandala, tudi če gre za droben “greh” ali morda celo kaj, kar se nekomu sploh ne zdi sporno. Takoimenovano balonovanje v novinarstvu, ki ne upošteva ustreznih razmerij, kaj si zasluži novico na prvi strani, kaj več novic v tednu in za kaj je dovolj le ena, kaj si zasluži gromeč plaz pridevnikov zgroženosti in kaj manj vzneseno nabijanje ipd., je zelo pogosta praksa, ki bi morala bit podvržena izumiranju, a se žal le krepi. Tudi zaradi nesposobnosti vzpostavitve objektivne distance novinarjev vsled svojih prepričanj, verovanj in ideoloških blaznosti ter nemalokrat povsem konkretne zlizanosti z akterji v javnem življenju, od politike, gospodarstva pa do kulture. Povprečna večina konzumatorjev novic je žal lahka roba za zavajanja in hujskanja takšne vrste, hkrati pa bi le dostojno kultivirana kritična masa s svojo natančno in modro presojo, ki večinoma ne obstaja, lahko povzročila izumiranje balonovanja na eni strani in minimaliziranja pomena še kako relevantnih tem na drugi strani. Torej smo v pasti.

VAŽNO JE IMET PRAVICO

Prve zametke nivoja, na katerem si razbijamo od nebuloz zamašena ušesa, so z združenimi močmi že pokazali predsednik Borut Pahor, izbirna komisija, v imenu katere je hudo beden vic javno izpovedala Simona Habič, in nek javnosti nepoznan odvetnik brez kakršne koli reference, ki bi predstavljala razumen razlog, da bi lahko postal ugleden predsednik KPK. Še huje. Po poročanju medijev sta bila najbolj odmevna dosežka Borisa Štefaneca obramba skupine ponarejevalcev vstopnic za čofotanje v v bazenu (duhovito) in verjetno tragična zgodba požigalke lastne hiše z namenom okoriščenja z odškodnino (dobrodošli v Ameriki). Torej se niti na svojem poklicnem področju gospod ni mogel pohvalit s kakršnim koli posebnim interesom zaščite žrtev pred skorumpiranci. Vsak, kdor koli že, ima pravico do enakopravne obrambe, kot ima vsak pravico do katere koli veroizpovedi in političnega prepričanja, skratka, moja pravica, moja pravica, moja pravica, ja, ja, ja … blablabla … In brezosebno formalistično blablajanje je žal predstavljalo osrednjo retoriko predstavitvenih in obrambnih nastopov Borisa Štefaneca, ko je stopil na vrh KPK. Ovekovečen s skrajno birokratsko držo nam je serviral še posebno pojasnilo, da je bil nekoč član Partije, kar priznava in česar se ne sramuje, in kasneje član stranke PS (prej morda še kakšne druge stranke?), česar pa ni tako rad priznaval, dokler ni bil prepričan, da so mu vrata do ugledne funkcije odprta. Neverjetno! Gospod je očitno skušal delovat v skladu s pravili igre kovanja poti do uspeha na slovenski paraklientelistični način, a mu vseeno ni nihče napletel in nasufliral uspešne kariere, pa tako se je, kot kaže, trudil, da se ne bi z ničimer posebej izkazal ali izstopal. V vsakem primeru je Štefanec izpadel kot človek, ki bi bil tudi danes brez dvoma zelo ponosen, če bi mu uspelo bit spet ponosen član kakšne izmed partij, ki jih danes “ljubkovalno” imenujemo lobiji, omrežja, klientele ipd. z desne, leve, od spredaj, zadaj in bočno po potrebi. Zelo kooperativno. Ni čudno, da sta se oba namestnika po hitrem postopku spokala. Dokler si še relativno mlad, obstajajo še možnosti za vsaj relativno dostojanstveno bodočnost. Zakaj bi se utopila v blatnem dolu javno preziranih že za dober dan. Borisu Štefanecu v jeseni svoje kariere očitno za dostojnost in dostojanstvo dol visi, prihodnost se zdi siva brez “prave” družbe in temu primernih daril. A od kod in zakaj za vraga darilo?

ZAKAJ NEKI NAS NEKDO V NEKAJ PREPRIČA? … KER NAS PREPRIČA VENDAR!

Okej! V Sloveniji smo! Morda je Boris Štefanec v resnici zelo sposobna, poštena, razgledana in pametna osebnost, ki se ravno zaradi omenjenih vrlin v naši družbi ni mogla izrazit v optimalnem smislu. Ne bi bil prvi in ne zadnji neupravičen obupanec v blatnem dolu ljubiteljev povprečja in ogroženih od vsega nadpovprečnega, nepredvidljivega, ustvarjalnega ali neobičajnega. Zdaj sicer novinarji na podlagi dokazov ugotavljajo, da je bila prijava Štefaneca, kar se tiče vizije in referenc na podlagi ukvarjanja s korupcijo nična, a formalno potrjeni podatki niso nič novega. Možnost za pomisleke o skritih adutih posebnih vrlin je sicer Štefanec zbil na minimum s svojim obnašanjem tretjerazrednega uradnika in izjavami za medije, pa vendar … Morda se gospod le zmede pred kamerami in mikrofoni, ki jih še ne more bit vajen. Glede na vse priloženo sem zato najbolj nestrpno pričakovala javno utemeljitev predsednika države in članov izbirne komisije, ki so predlagali le enega presvetlega izbranca. Formalnim zahtevam je ustrezalo deset kandidatov. Od tega sta se po pričanju novinarja Vasje Jagra, ki se je na razpis prijavil tudi sam, vsaj dve kandidatki konkretno spopadali s primeri korupcije na pravnem področju, a glej ga zlomka, izbirna komisija je predsedniku v presojo ponudila le enega in edinega kandidata. Brez enega in edinega nam živeti ni! Borut Pahor nas je kot prvošolčke podučil, da v kolikor ne bi potrdil “enega in edinega” le zaradi tega, ker je bil član stranke PS, bi se zrušil kompas za osnovne pojme demokracije in človekovih pravic. Uf, kako kronično prikladni so v naši državi pojmi demokracija, človekove pravice in enakopravnost, kadar služijo sivo povprečnim nekonstruktivnim namenom. Predsednik Pahor nam je s to krilatico sporočil, da je Boris Štefanec očitno po njegovem mnenju sicer dober kandidat. Čakam torej na izbruh navdušenja nad izbranim kandidatom, a dobim predsednikovo potolčeno pezo pod nos in izjavo nezadovoljstva s potekom izbora. Pa razumi, če moreš! Kasneje v intervjuju še poudari, da ni kritiziral izbora novega predsednika KPK, ampak je izrazil nezadovoljstvo s samim postopkom izbora. Aha! Zanimiv detajl. Ni zadovoljen s postopkom, ki je bil uveljavljen v času, ko je bil sam predsednik vlade. Pa razumi spet, če moreš! In spet smo na začetku. Predsednik je zadovoljen z izbranim kandidatom in prepričan, da bi bilo nezaslišano, v kolikor ga ne bi potrdil le zato, ker je bil član stranke PS in javnosti mu ni bilo treba pojasnit, s čim neki je tako zadovoljen. Ni panike. Bodo pojasnili člani izbirne komisije.

Ker nas precej nekarizmatičen Boris Štefanec niti z referencami niti z besedami ni niti najmanj navdušil, morda vendarle obstaja nekaj relevantnega v njegovi osebnosti, kar so imeli edino člani izbirne komisije za razliko od nas in predsednika države (v kolikor kandidata res ne bi poznal) možnost zaznat. Komaj čakam! In kaj dobim? Čast, da razsvetlita ljudstvo s pomočjo medijev, sta imeli predvsem Polonca Kovač in Simona Habič, sicer predsednica Društva Integriteta, ki je v preteklosti rada tudi kritično javno pokomentirala blatni dol naše spolitizirane krajine. Na vprašanje, zakaj so izbrali ravno Borisa Štefaneca v primerjavi z drugimi kandidati, je uprizorila akt bolščanja, kot bi se ji prikazal bog, ki v očeh bogaboječega vernika ne potrebuje stvarnih dokazov, da je res bog. “Zakaj, zakaj?”, je dahnila, kot da se ne more načudit dejstvu, da ji je kdo sploh zastavil tako prekleto nespodobno vprašanje. Nato je le pribila, da jih je kandidat pač prepričal. Poloni Kovač pa je ugajal njegov nastop, kar koli že naj bi to pomenilo. Reakcije so me premaknile v čase najzgodnejše pubertete, ko smo tako komentirali hipotetične kandidate za pecanje. Zakaj? O, zakaj? … Hmmmm … “Ker mi je pač potegnil/a … zdi se mi kul … neki ‘ma, pa ne vem, kaj” … Očitno si ne moremo niti predstavljat, kako enostavno je v naši deželi opravljat raznorazne funkcije in položaje, v kolikor se prismukaš do njih. To so nam sporočili. Če ste oseba, ki bi svoje delo radi opravljali vestno in vsaj z minimumom zavedanja, zakaj delaš, kar delaš in da moraš svoja dejanja temu primerno znat ustrezno in odgovorno pojasnit, ne boste prišli daleč. Tudi to so nam sporočili s svojimi pobalinskimi nastopaštvi. Da je v komisiji sedela še pozitivka po slovensko Melita Župevc, ni vredno posebnega komentarja. Vsi člani izbirne komisije preočitno ne premorejo niti “i” od integritete in da se je morala tako jalovo verbalno izkazat celo predsednica Društva Integriteta, je samo še en beden lokalni vic več v našem vsakdanu. Da bi bilo treba pojasnjevat še manj, so uničili zvočne zapise razgovorov. Verjamem, da so temu zadnjemu dejanju posvetili precej več energije in ožemanja možganov kot razumnemu razmisleku o ustreznem izboru enega in edinega izbranca za predsednika KPK.

SINDROM ENEGA IN EDINEGA

V naši družbi postaja pojav “enega in edinega” za najbolj odločilne funkcije v državi, ki se ukvarjajo s preiskovanjem, presojami in pregonom osumljenih nelegalnega delovanja, popularna folklora. Spomnimo se imenovanja Harija Furlana na čelo NPU. Edini kandidat, ki se mu je šele po tem, ko se je beden štos pojavljal že v medijih, pridružil za okras le nek upokojen policist, za katerega je bilo vnaprej jasno, da nima šans. Za Harija Furlana se je vedelo, da je izbranec takratne predsednice LDS in notranje ministrice Katarine Kresal. Kako in kdaj se je končala njegova ambicija in kje kuje kariero zdaj se lahko vsak od bralcev pregoogla do odgovorov sam. V začetku leta 2010 se je odvijala prava burka okrog izbora predsednika vrhovnega sodišča. Najprej se je prijavil, uganite, edini kandidat Miodrag Djordjević, ki ni dobil podpore sodnega sveta, niti vrhovnih sodnikov. Po ponovljeni vaji se je prijavil Marko Šorli, ki ga vrhovni sodniki spet niso podprli. Na koncu se je skozi formalno sito uspelo prebit aktualnemu predsedniku vrhovnega sodišča Branku Masleši, skozi sito ustreznega konsenza javnosti nikoli. Kot je pri nas v navadi, ga je bremenila ideološko opredeljena preteklost in sumi o temu primerno osebnostno neetičnih in pristransko motiviranih dejanjih. In to še ni konec. Na zadnji razpis za generalnega državnega tožilca se je kakopak prijavil … uganite! … eden in edini kandidat. Ker je eden in edini vrhovni sodnik Zvonko Fišer potreboval le takratno večino v parlamentu, je generalni državni tožilec tudi postal. In tudi on ni prestal sita konsenza javnosti. “Guess what!” … Bremenila ga je ideološka pripadnost v preteklosti in s tem povezana domnevna nenačelna dejanja. Tudi predhodnica Barbara Brezigar je bila vedno z lahkoto povezovana bolj s političnim ozadjem kot pa s profesionalnimi in osebnostnimi vrlinami. Ne ljubi se mi brskat po preteklosti, ali je bila ena in edina kandidatka takratne politične opcije s prednostjo v parlamentu, ker je tako ali drugače sicer tudi nekdanja kandidatka za predsednico države s podporo SDS skoraj gotovo “ena in edina” bila. Vsi ti izjemni eni in edini kandidati na današnji stopnji pričakovane “evolucije mentalitete” ne morejo predstavljat avtoritete širšemu spektru ljudi, ker preprosto nikoli ni bilo jasno, zakaj naj bi bili ravno oni najbolj kakovosten izbor za tako odgovoren položaj, na katerem se pričakuje izjemno visoka stopnja sposobnosti objektivne distance in značajskih vrlin, medtem ko je profesionalna raven zgolj samo po sebi umevna podlaga. Vedelo se je pa tisto, kar ne bi smelo obstajat. Da so si predvsem s pomočjo politične podpore tlakovali preobilen kos uspeha v karieri. Pojav enih in edinih kandidatov je simptom popolne demotivacije in diskreditacije kadrov, ki niso del mafijsko združevalnih klik, da bi se sploh spuščali v burkaštvo vnaprej določenih enih in edinih. Simptom omenjenega procesa demotivacije, negativne selekcije in enih in edinih kandidatov je seveda povsem običajno pomanjkanje bontona diktatur. V kolikor diktatura ni opazna na prvi vtis, gre za okupacijo države s strani mafije, ki se preprosto legalizira, si temu primerno prikroji zakone in pravila igre ter se predstavlja kot povsem legitimna elita, dokler jim državljani dopuščajo zganjat afengunc na račun njihovega dostojanstva in debeline denarnic.

Ampak zadnji izbor za novega predsednika KPK je svetla izjema! Ljudje se včasih za silo predramijo, če jim dovolj trda prede in kandidati lahko v takšnih okoliščinah malo bolj računajo na podporo medijev pri opozorjanju na profesionalne standarde, ki presegajo oskopljen in intepretacijsko elastičen formalizem. In zgodilo se je! Formalnim zahtevam je ustrezalo deset kandidatov, a glej ga zlomka, izbirna komisija je predsedniku v presojo ponudila le enega in edinega kandidata. Plomba na možganih deluje. Vsaj to nam je lahko jasno.

Zakaj je predsednik Borut Pahor potrdil edino izbiro, ki jo je fasal, namesto da bi zavrnil porazno opravljeno delo izbirne komisije, nam je prav tako razložil dovolj jasno. Zadovoljna sem s pojasnilom, ker me je popolnoma prepričal, da se mu je Boris Štefanec zdel povsem sprejemljiv kandidat, kar samo po sebi veliko pove o marsičem, čeprav spet nič novega o zgodbi slovenske vizije o uspehu.

NOVA SLOVENSKA HIMNA

Mislim, da je skrajni čas, da se slovenski politiki nehajo pričkat okrog prepevanja kitic aktualne slovenske himne, ker bi nas itak precej bolje predstavljala povsem druga. Je že ustvarjena v celoti. Važno, da je vsak lahko eden in edini. Če že zaradi ničesar drugega, pa zato … ker sploh ne obstaja brez tvojega sveta … kdor koli že je Ti, Vi, Oni s svojimi svetovi.

YouTube slika preogleda

P. S.:

Skoraj ves mesec je minil, preden bi lahko javnost od medijev pričakovala kakšno relevantno informacijo o delovanju in osebnosti Borisa Štefaneca v preteklosti. V nobenem prispevku, ki so se začeli vrstit, ko so mediji pokukali v njegov CV, nisem zasledila naknadnih informacij, ki jih je šele v zadnji Sobotni prilogi (29. 3.) objavil Ali Žerdin, da je Štefanec med letoma 1986 in 1990 služboval na občinskem partijskem komiteju v Murski Soboti kot izvršni sekretar in kasneje le še kot sekretar. Podatek, ki ga seveda v CV – ju za predsednika KPK ni predložil in štiri leta so predstavljala praznino v dokumentaciji. No, življenjepisi so sicer že itak sami po sebi formalizirana projekcija izbranih oblačil človeka in ne bistva človeka, nemalokrat ne vsebujejo niti resnice o človeku, pa vendar … Osebnostni aspekt profila, ki je že prej, kot sem omenjala, smrdel po tipičnem togo birokratskem liku, ki deluje in skuša dosegat cilje predvsem z udinjanjem in konformizmom, je torej še bolj zasoljen. Mu pa celo konkretno partijsko funkcionarstvo in ne zgolj članstvo očitno ni prav dosti pomagalo pri kovanju uspešne kariere. Neverjetno. Podatek, da je leta 2013 postal predsednik lovske družine Kompas Peskovci, pa je zgolj dodaten kamenček v mozaiku posameznikovih prioritet. Sramotno.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Politika, Slovenija | 18 komentarjev

VZGOJNO IZOBRAŽEVALNI IZBRUHI SOCIOPATIJE

7.03.2014

Z ALARMI NAD OTROKE ZA CVENK

Zadnji škandal piskajočih alarmnih naprav zaradi neporavnanega mesečnega računa za prehrano pred delitvijo kosil otrokom v IV. osnovni šoli Celje je tipičen primer značajsko, osebnostno in intelektualno neprimernih kadrov, ki se v naši državi lahko zelo na športen način – verjetno s pridnostjo, poslušnostjo, ritolizništvom in silno voljo po zmagah (kariernem vzpenjanju po hierarhični lestvici) prigrebejo do vodilnih ali odločujočih položajev na vzgojno izobraževalnem področju. Nekatere napake in nerodnosti so seveda lahko prepoznane kot prioritetno nepomembne, povsem človeške in premostljive. Obstajajo pa zgrešena dejanja, ki preprosto ne morejo ostat tolerirana, ker se za njimi razprostira nepregledno nebo nerazumevanja prioritet in nerazčiščenih osnovnih človeških pojmov v odnosu do delovanja na določenem področju. Poanta aktualne zgodbe je sila preprosta. Ker nekateri starši kljub opozorilom ne poravnajo mesečnega računa za prehrano svojih otrok, po določenih osnovnih šolah (baje o plačevanju položnic komunicirajo z otroki tudi na nekaterih drugih šolah, čeprav javnega linča z alarmiranjem ne uprizarjajo) čepijo ravnatelji in ravnateljice, ki jim zakonska luknja očitno dopušča, da si omislijo terorizirat, poniževat in diskreditirat otroke pred vrstniki s piskanjem alarma na elektronskem ključku za evidentiranje ob vstopu v kuhinjo, da bi na tak način izsilili denar od njihovih staršev. Pravi nizkotni nasilni izterjevalci, zakrinkani v vzgojno izobraževalne eminence. Vodje nekaterih šol uprizarjajo psihično zlorabo otrok in jih hkrati s tem tudi praktično poučujejo, kaj naj bi bilo na tem našem podrhaljenem svetu najbolj pomembno. Kaj je najbolj pomembno, je izpovedala ravnateljica obravnavane šole. Denar je na prvem mestu, sicer začne piskat alarm za marginalizacijo izmečkov. Na drugem mestu se izkaže njihov silen smisel za moralo, etiko in razumevanje otrokove psihe. Pomembno je, da so otroka nahranili, pravi ravnateljica Nevenka Matelič Nunčič. Hitela je pojasnjevat, kako sila dobrohotni so, saj kljub piskanju alarma do zdaj še nikoli niso pustili otroka lačnega. Važno, da je mali sit! Pa kakšen izgubljen pes morda tudi dobi kaj za pod zob. Ti ljudje, kot vidite, še zmorejo vsaj nafutrat živa bitja, ki si hrane ne morejo kupit sami, in so silno ponosni na svoj domet dobrotljivosti. In na tej evolucijski točki gozdne morale se vsa inteligenca, empatija, usposobljenost na področju psihologije in duhovna širina končajo.

O pojmih pomembnosti zaščite dostojanstva otroka za njegov ustrezen osebnostni razvoj in razumevanju otrokovih psihičnih stisk ob sekanju drv na njihovih plečih zaradi “grehov” ali nemoči njihovih staršev se tem kreaturam, ki so preočitno totalno zgrešili poklic in uprizarjajo skrajno škodljive mehanizme sporočil o vrednotah za mentaliteto družbe na sploh, niti sanja ne. Toliko o razcepu med pridobitvijo formalne izobrazbe in realnimi zmožnostmi uporabe razuma posameznika. V normalno razviti civilizirani (tudi socialni, saj civiliziranost brez razvitega socialnega čuta ni civiliziranost) državi 21. stoletja tak problem ne bi smel bit noben problem. Staršem, ki ne zmorejo plačevat prehrane otrokom, moramo mi pokrit stroške, formalno rečeno civilizirana država, ups, socialna država. Za starše, ki imajo dovolj denarja, a zgolj nočejo poravnat stroškov za otrokovo prehrano, morajo delovat ustrezni pravni in drugi mehanizmi, da se jim po primerno izvedeni preverbi, zakaj pravzaprav računov ne poravnavajo, denar “izpuli”. Nikoli pa se ne bi smelo denarja izterjevat na plečih otrok ali kadar koli v prihodnosti terjat izplačil od otrok, ko postanejo odrasli, in na kakršen koli način sploh komunicirat z otroki o plačevanju položnic njihovih staršev. Je treba posebej pojasnjevat, zakaj ne? Upam, da večini bralcev še ne.

ZNAČAJSKO ODKLONSKI IN REALNO NEUSPOSOBLJENI PROFILI VZGAJAJO OTROKE IN KUJEJO BODOČNOST NAŠE DRUŽBE

Primer pravzaprav demonstrira sociopatski odnos do stvari. To ni le flop posameznikov na vodstvenih položajih, ki žonglirajo celo z usodo najbolj dojemljive in ranljive populacije, ki jo vzgajamo za kovanje bodočnosti. To je flop celotne družbe. To je flop politike. To je flop celotnega sistema, ki dopušča možnost, da se značajsko popolnoma neprimerni ali celo škodljivi ljudje dokopljejo do tako odgovornih položajev, ki bi jih morale zasedat še posebej kakovostne in razgledane osebnosti. A kaj imamo in sprejemamo? Očitno otopele in zapiflane birokrate, ki zmorejo blebetat in jamrat samo še o tegobah puljenja plačil za to in ono. Skratka, ne le, da so naši otroci žrtve nesposobnega in osebnostno škodljivega vzgojno izobraževalnega kadra, gre tudi za nesposobnost organizacijskega in ekonomskega vodenja na tem področju, zato ne dobimo niti odgovora na sila preposto uganko, ali ne znajo ali se ni mogoče na noben drugačen način dokopat do prekletega cvenka za prehrano otrok! Odgovor je povratno vprašanje in hinavsko cviljenje, kako bo šola vendar propadla. Naj propade, takoj!!! Šola, celo osnovna šola, s tako sociopatskimi praktično poučnimi vzori bi morala propast že zdavnaj! Bolje, da otroci sploh ne hodijo v šolo na športno piflarski dribling, kot pa da se hranijo s praktičnimi zgledi za vzgojo v navadne psihopate in sociopate. V normalni civilizirani državi na mentalitetnem, intelektualnem in duhovnem nivoju, ki bi bil primeren stopnji človekove evolucije 21. stoletja, ravnateljica celjske IV. osnovne šole ne bi smela bit več ravnateljica niti minute in nikoli več v življenju. Takoj bi morala bit pozvana k odstopu in zatem razrešena. Ampak ne v naši deželi! V naši deželi se še razpravlja in melje na podlagi ustreznega negativnega mnenja Varuhinje človekovih pravic in Informacijske pooblaščenke, ki kakopak ni zavezujoče in prikladno služi zgolj za moralni okras. Zgolj za to, da vemo, kako tam nekje v sistemu še obstaja možnost za nekaj malega posluha za moralo in etiko, a le na tistih segmentih sistema, ki je nezavezujoče.

Kako alarmantno grozljivo je stanje stvari, je še dodatno podkrepil slovenski predsednik Združenja ravnateljev osnovnih šol Milan Rejc kot gost v oddaji 24 ur. Z dikcijo popolne karikature robotiziranega birokrata je suhoparno skušal javnosti vsilit psihopatski vidik moraliziranja, češ, kam neki bomo pa prišli, če starši ne bodo poravnavali računov za hrano in bodo ubogi kuharji ostali brez plač. V nadaljevanju pa je brez sramu še popridigal o različnih možnostih, kako se lotit izterjave denarja od staršev in pod pritiski novinarke priznal, da je možnosti pač več, tudi takšne, ki se odvijajo med odraslimi, a je na koncu vseeno zagovarjal avtonomnost šol pri odločitvah, kakšne ukrepe za izterjavo plačil bodo uporabljali. Ah, ta sveta avtonomnost, ki zmeraj pride prav v zlu, v dobrem pa ne funkcionira! Avtonomnost šol bi bila upravičena le v primeru, ko otroci ne bi bili prisiljevani obiskovat moralno zločinskih šol, ki s svojim delovanjem in vzgojnimi pristopi kvarno vplivajo na otroke. Na tem mestu odigrajo odločilno vlogo tudi starši, ki bi se morali množično v takšnih primerih odločat za prešolanje otrok, pa naj se gredo potem šole avtonomnost s svojimi nesposobnimi in značajsko zgrešenimi kadri. Odločilno vlogo odigramo tudi vsi mi kot družba s svojimi zahtevami, v kakšni družbi želimo živet. Kakšen sistem želimo gradit.

Ali želimo, da si na primer zaradi nesposobnih in osebnostno neprimernih kadrov le najbolj ozaveščeni starši zakomplicirajo življenje s prepisovanjem otroka na bolj odročno pozicionirano šolo, ali želimo, da takšni ekscesi sistemsko sploh niso možni, kaj šele, da so tolerirani. V civilizirani družbi 21. stoletja je v posmeh vsem osnovnim vrlinam humanega, izobraženega in ozaveščenega človeka, da oseba, kakršna je Milan Rejc, kot se je izkazal v pogovoru, mirno zaseda tako ugleden in odgovoren položaj predsednika Združenja ravnateljev osnovnih šol. Oseba, ki izjavi tako slaboumno neprimerno in amoralno primerjavo z alarmi otrokom, katerih starši niso poravnali računov za prehrano, kot jo je robotsko zdrdral Milan Rejc, ne bi smela takšnega položaja zasedat niti sekunde več! Izrazil je namreč začudenje, kako neki se nihče ne razburja, kadar nekomu zapiska alarm ob praznem računu na kartici za vožnjo z avtobusom, medtem ko ob alarmu otroku zaradi neplačane prehrane v šoli pač prav tako piska. Gospod ne loči med odgovornostjo odrasle osebe in otrokom, ki ne more vplivat na situacijo in dejanja svojih staršev. Gospod ne loči tudi med možnostjo preverbe stanja na računu, v kolikor bi se želel izognit piskanju alarma na avtobusu in situacijo otroka med svojimi vrstniki v šoli, ki ne more vedet, da bo pač zapiskalo, niti ne more vplivat, da piskalo ne bi. Je treba res vodilnim kadrom na vzgojno izobraževalnem področju pojasnjevat take vsakemu osnovnošolcu jasne razlike?! Pa kdo so ti ljudje in kaj počnejo tam! Kje so se izobraževali?! Zaprite antiizobraževalne inštitucije, od koder prihajajo takšni analfabeti. Nekoristne so. Zadnje javno izpostavljene prizore tragikomedije vzgojno izobraževalnih namišljenih veličin je bilo še mnogo bolj mučno spremljat od krika na pomoč direktorja Iskre Dušana Šešoka, ko nam je v oddaji Preverjeno kar sam pojasnjeval, kako moteno percepcijo odnosa do človeka in posledičnih pravic do preživetja človeka ima. Do trenutka, ko se je kar sam izpovedal, da so ga prenekateri novinarji in kolumnisti lahko upravičeno zgroženo med vrsticami oklicali za sociopata, je bil popolnoma ignoriran in je lahko počel, kar mu paše. In še naprej lahko počne, kar mu paše. Verjetno je prav žalosten, ker nas je opozarjal nase in na sebi podobne, mi pa nič. Hudičevo življenje je res hudičevo. Ampak v šoli se začne. A vidite? V družbi, kjer ne vlada nična stopnja tolerance do tako ekscesno škodljivih značajev na uglednih in odgovornih položajih, ki se jih na področju javnega šolstva v našem imenu in z našim denarjem lahko še posebej hitro in učinkovito uredi, lahko pričakujemo le postopen, a učinkovit propad, ki se nam tudi dogaja. V taki družbi kakovostni kadri in kakovostne osebnosti v vseh sferah družbe ne morejo prit do izvajanja svojih sposobnosti in vrlin, pa tudi do kruha ne! Ne morejo! Psihopati, sociopati in diletanti, ki se veselo bašejo s kosili, ki jim jih mi omogočamo, jih zagotovo ne spuščajo v svoje vrste, kar pomeni, da smo ne le družba negativne selekcije, ampak družba vzgoje in tolerance do sociopatske in destruktivne mentalitete. Pika. Alarm, preden gredo te armade deviantnih osebkov po temeljito in marljivo opravljenem delu na kosilo, je mrtev! Naj začne že tulit.

NASILNI ODRASLI NA UGLEDNIH POLOŽAJIH in NASILNI OTROCI VLADAJO RAZREDU

Vzgojno izobraževalna sfera trpi zaradi več kroničnih bolesti. Hude težave ima pri vzgoji in obvladovanju otrok nasploh. Samo zaradi pokvarjenosti, nesposobnosti in hinavščine odraslih seveda. V primerih hude vedenjske motnje otrok, ki izvajajo nasilje nad sošolci in sošolkami, so učitelji in vodstven kader večinoma dobesedno zmrznjeni, kot smo lahko pričevanjem že večkrat sledili po medijih, ne pa tudi obveščanjem o rešitvah. Za rešitve ni interesa. Razvedrilno medijski interes traja samo do kolektivno zabavljaških nerganj po toči. Neprimerni vodstveni kadri in učitelji take primere radi pometajo pod preprogo, dokler le gre. Zato so vzgojno izobraževalne inštitucije za naš sociopatski prostor pravzaprav zelo primerne. Je treba otroke navadit na bodoče življenje v Zloveniji.

Najbolje je odslikal stanje stvari naše družbe nedavni primer kronično nasilnega drugošolca na OŠ Prežihov Voranc, ki jo sicer formalno propagirajo kot ugledno. Iz članka o omenjenem primeru smo lahko izvedeli, da so starši otrok, ki želijo, da se njihovi otroci ne bi razvili v osebnostno zaostale in požvinjene sociopatske fajterje na aktivnem ali pasivnem nivoju, predolgo čakali, da so strnili vrste in zagnali halo preko medija, ker šola v letu in pol ni uspela sanirat otrokom razvojno neustrezne situacije. Ravnatelj šole Marjan Gorjup je potrdil navedbe staršev, da se že dolgo ubadajo s tem huuuudim problemom enega malega drugošolčka. Drugošolček preočitno brez lika resnične avtoritete pred seboj jih obvlada. Mali podivjan nasilnik, ki očitno ni deležen primernih vzgojnih pristopov glede na svojo značajsko predispozicijo za življenje v civiliziranem okolju, je namreč sin Vrhovnega državnega sodnika!!! Sin formalne avtoritete na slovenski način. Sin Vrhovnega državnega sodnika, tega simbola občutka za pravičnost znotraj pravnega sistema na državni ravni, serijsko izvaja nasilje do sošolcev v razredu in preklinja, oče pa se je po pričevanjih prizadetih sodeče loteval težav svojega sina tudi s pomočjo groženj in šikaniranja staršev sinovih sošolcev!!! Vrhovni državni sodnik v vlogi očeta očitno ni sposoben poskrbet za ustrezno vzgojo in razvoj svojega otroka ali pa se niti ne trudi v to smer, kar bi pomenilo, da otroka ni sposoben prepoznavat kot nasilnika ali pa da mu to dejstvo celo ugaja, kar bi spet pomenilo, da imamo opravka z zelo verjetno sociopatsko osebnostjo na visokem položaju, ki celo predstavlja čut za pravico in pravno državo. Neverjetno! Ime in priimek ugledneža, ki to v resnici očitno ni, morata ostat javno anonimna zaradi zaščite pravic otroka, kar je sicer prav, prav nič pa ni anonimno med starši sošolcev in inštitucijami, ki so se dolžne ukvarjat s primerom in seveda takšna oseba v normalni civilizirani državi 21. stoletja ne bi smela več niti minute zasedat položaja sodnika, kaj šele vrhovnega državnega sodnika. Kriminalci skušajo uveljavljat svoje neupravičene interese z grožnjami in izsiljevanji, sodniki naj bi presojali o mejah med dopustnim in nedopustnim ter sodili kriminalcem. Vsakemu osnovnošolčku bi morala bit omenjena pravila igre jasna. Ali pač ne?!! Kje natančno živim?

Predstavniki šol se pod silo groženj s strani divjakov ne bi smeki upognit in so dolžni pogumno tvegat tudi svoj položaj, da bi zaščitili otroke pred nasilniki in kriminalci. Le na tak način so upravičeni do položaja. Skrb za ugled šole in posledično pometanje svinjarij pod preprogo ustvarja neugledne in predvsem nefunkcionalne šole. Toleranca in odsotnost interesa v preverjanje značajske primernosti za opravljanje določenih odgovornih poklicev, ki pomembno predstavljajo vrednotni kompas družbe, vodi v anarhijo, moralni propad družbe in posledični propad produktivnosti. Vse že videno in slišano, večkrat, a ne?! Torej?

Osnovno pravilo igre se nanaša tudi na benigen trud učiteljev in ravnateljev, da bi si povrnili več pravic za uspešno izvajanje discipline v razredu. Le nesposobnim in nekarizmatičnim učiteljem, ki ne morejo vzbujat učencem občutka varnosti in spoštovanja, kaj šele predstavljat avtoritete, po kakršni dandanašnji otroci brezmejno hrepenijo in na manjko opozarjajo starše ter pomembne druge z notoričnim nagajanjem in t. i. sodobno hiperaktivnostjo, obstoječa situacija gotovo ustreza, ker se za podrhaljeno vzdušje po šolah vedno lahko sklicujejo na zakone, ki jim onemogočajo kakršno koli izvajanje vzgojnih ukrepov. Pravice, ki so jih nekoč imeli, so izgubili. Ja, tudi to se zgodi in ne brez razloga. Starši so moralno dolžni reagirat in izsiljevat do nezavesti, da dosežejo ustrezne humane pogoje za vzgojo in izobraževanje svojih otrok. In vsi mi, z mediji na čelu, smo moralno dolžni pokazat močan interes in pripravljenost na podporo. Zaradi nas in naših otrok, torej zaradi bodočnosti naše družbe. A prehitro vse potihne. Škandal je tu, medijev dogajanje v smer rešitve ne zanima več, javnosti pa tudi ne. Je že na sporedu nova športna igra brez kruha, brez malice, brez kosila. Porazno!

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji, Slovenija | 62 komentarjev

VOLK Z WALL STREETA, VOLKODLAK IZ HOLLYWOODA IN OVCE S SLOVENSKIMI KORENINAMI

21.01.2014

Volkodlaki iz Hollywooda so spet lačni

Martin Scorsese se je po nekaj odličnih filmih z omembe vredno poanto ali pristopom (Taxi Driver, Raging Bull, Goodfellas) že zdavnaj prodal in režira le še visokobudžetne obrtno mega dovršene precej črno bele pravljice za bolj ali manj odrasle otroke z očitno prioriteto v polnjenju blagajne in s predvidljivo populističnimi moralizmi v epilogu boja med dobrim in zlim. Blagajno na prostem trgu, kjer vlada tiranija povprečja v spregi s sociopatskimi lopovi pri koritu, polni lahkotna eno do dvodimenzionalna zabava, površinskost, kič, krama, igrače in hamburgerji. Vsebina, poanta, sporočilo in realen napredek temu primerno trpijo. Scorseseju se z domnevno zadnjim filmom v svoji karieri ni zdelo vredno posebej potrudit, če odštejemo, da ob njegovi kilometrini in urnebesnem budžetu pač upravičeno pričakujemo nič manj od stilsko dovršenega izdelka. V kopipejst eri je skopiral kar koncept samega sebe iz časov zlate dobe in prodal že preverjeno Goodfellas formulo, češ, saj gre za isto sranje z istimi liki, le na drugem teritoriju. Po eni strani res, po drugi pa niti najmanj. Ravno zato ne, ker so se te karikature znašle na Wall Streetu in bile tudi izbrcane z njega. Problematika Wall Streeta, kjer se goodfellas liki po logiki stvari pač niso znali ustrezno obnašat, je s pravimi plejerji precej bolj globoka, disciplinirana, zapletena in tudi v genom bolj socialno destruktivna od razgrajanja posameznih falotov, ki se znajdejo na nepravem mestu ob pravem času v zaletavem prepričanju, da so se znašli na pravem mestu ob pravem času. Vprašanje je le, kaj je najbolj benignemu filmu Casino v Scorsesejevi karieri, s katerim je prav tako skušal naštepat profit na Godfellas formulo, manjkalo, kar projektu The Wolf od Wall Street ne bo. Volkodlak iz Hollywooda si na to vprašanje odgovori preprosto. Danes aktualna tema s še več drogiranja, s še več fuka in s še večkrat izgovorjeno besedo fuk. Tako preprosto je to. Let’ s have fun!

Scorsese je s pomočjo scenarista, ki je uspešno že naštancal komercialno uspešno naštancano gangstersko pravljico Sopranovi, brez zadovoljive kritične distance celotno zgodbo po šund avtobiografski predlogi protagonista, ki je s trivialnim popisom svoje burne preteklosti zagotovo želel izpast vsaj bolj provokativen, kot je v resnici bil, film gradil predvsem na enodimenzionalnih karikaturah in seriji napuhanih štorij prosto po vzoru pijanskega nakladanja za šankom, kjer je treba vse domnevne “resničnostne” hahahaha zgodbice jemat za rezervo, ker bistvo zagotovo ni v izpovedanem, tudi če bi bilo zares vse res. Da vse skupaj ne bi bilo premalo zabavno, dobimo še prezajetno minutažo mrzlih neorgazmičnih fukiš prozorov brez količinske upravičenosti v poanti, kot da je Scorsese dolgo obdobje pornografskega razcveta prespal in se še vedno kot otrok v začetku ere seksualne revolucije tako veseli vsake pičke in kurca na velikem platnu, da se mu ne zdi nič hudega, če je zato film vsaj eno uro predolg. V sveto preprostem črno belem svetu, ki ga je postavil v sfero borznih špekulantov, nima, ama, nič relevantnega za povedat in pokazat, česar ne bi bilo mogoče pokonzumirat že s klikom na Wikipedio! V ksiht ne fašemo tudi nič osebnega, pa zato na žalost tudi nič posebnega ne! Kvaliteto prosto po neoliberalno strupeni mentaliteti glavnega lika mukoma skuša nadomeščat kvantiteta – turbo vic na vic nakladanje, bezljanje iz prizora v prizor in prenažiranje z mesom za drkanje na suho.

Nominacije za oskarje za Scorsese piarovsko mašinerijo niso noben problem. Lahko postanejo problem za kakšnega Roberta Redforda, ko skuša v zimi svoje kariere pustit še pečat pripovedovalca nečesa vrednega in pomenljivega. Če se podstopiš posnet film za odrasle, namesto romantične komedije za vso družino, ga je treba toliko bolj spropagirat, ker grozi precej manj publike. Najbolj enostavno je stavit na soft pornič, da bi se namesto otrok nagnetlo toliko več nepofukljivih in dolgočasnih izstradanih odraslih. Bazen te publike v našem depresivnem vsakdanu je prostran vsaj toliko kot morje. Dobro je, če se medijsko lansira še kakšne izbruhe konzervativno zaostalega zgražanja nekih babic in dedkov, da bi bilo le jasno, da bo za vsiljeno ceno vstopnice res špasno. Ena žrtvovana ura! In dobro je, če se gremo še vrtec in tekmujemo, komu dlje nese pljunek ali skušamo podret rekord v največkrat izrečeni besedi “fuck”. WTF! In kaj prosto po Wall Street Gordon Grekko reku “Greed is good” dobimo? Dobimo pač eno uro predolgo neanimirano risanko The Wolf of Wall Street. Precej dolgočasno, če nisi otrok, če nisi od leta 1950 zaprt v kakšnem bunkerju ali če nisi lobotomiranec brez dometa, ki je zmožen ure in ure spremljat le duhamorne resničnostne šove, pa izpade Scorsesejev štos neverjetno lahkotno adrenalinsko doživetje. Film ima žal mnogo manj za povedat od notoričnega blebetača, slaboumneža, obsesivnega kompulzivneža in lopovčka Jordana Belforta o sebi in o čemer koli na svetu.

Iz tropa izgnan volkec z Wall Streeta

Če si boste privoščili kakšnega izmed intervjujev z Jordanom Belfortom, boste iz tega pojava na ekranu v medvrstičju lahko razbrali precej več, kot je možno napraskat iz Scorsesejevega labodjega speva. A ne bo lahko. Težko je namreč brez nevzdržnega glavobola zdržat ob poslušanju tega abnormalno antipatičnega, hiperaktivnosti neozdravljenega akviziterskega gobezdala več od desetih minut. Oglejte si spodnji intervju, ki ga z njim opravlja nek revček, ki se ganljivo in mučno trudi razmišljat o smislu življenja. Optimalna žrtev, ki jo temu primerno Belfort itak ne pusti do besede, ampak počaka kvečjemu nekaj sekund na iztočnico za nov plaz propagande svojega novega hobija, s katerim prodaja skopirane lažnive puhlice o poti do uspeha iz že dokaj zastarelih paraduhovnih buklic tipa The Secret. Saj veste, samo vizijo morate imet, globoko vero, popolno neustrašno fokusiranost na cilj in strategijo. In kar je najlepše, vse omenjeno zmore vsak, še tak nesposoben cepec, torej, “guess what!”, tudi vi, če se počutite nevredni, da bi vas pes poscal! Ponavljajte vajo do zadnjega diha! Take tipe, kot je Belfort, je gotovo večina izmed vas že srečala. Največ jih najdete med akviziterji, trgovci, oglaševalci, promotorji piramidnih iger, dandanes med rufarji za preboj raznih spletnih strani, pa tudi povsem preprosto med pouličnimi džankiji, ko vas z izjemno gostobednostjo prosijo za drobiž. Slednji so zagotovo najmanj škodljivi in lažnivi. Stvar okoliščin, ki vodijo premnogo večji procent posameznikove usode, kot si želimo domišljat. Z lahkoto si predstavljam Jordana Belforta, kako je že tiste “zrezke” relativno uspešno prodajal predvsem zato, ker je ogromno ljudi pač kupilo, da so se le znebili nasilnega notoričnega blebetala. Zanimivost je torej v tem, da se je to gobezdalo znašlo na Wall Streetu, a se je v volčji preobleki s sebi primernimi kameradi obnašalo in delovalo na enak način, kot je pač osebnostno zmoglo in bilo vajeno, kar je bil tudi razlog, da so ovci kmalu slekli volčjo kožo in jo sterali nazaj na pašo.

YouTube slika preogleda

Ob takem tipu zdržat več kot tri minute, ne da bi imel v žilah vsaj dva šusa heroina zvečer in pet snifov koke čez dan, je zagotovo nedosegljiva ambicija. In brez dvoma takšen revež potrebuje milijone, da bi si sploh pridobil družbo, brez katere ne more dihat, ker sam s seboj itak za znoret nima kaj počet, kaj šele da bi lahko sploh fukal s kakšno žensko, ki vsaj ni za skozlat grda na prvi pogled, če je že ravno enako dolgočasna in odvratna puhloglava kokodajsa, kot je on sam. Belforti že zelo zgodaj pravilno presodijo, da bodo brez prepolnih žepov ostali vsaj osamljeni, če že ne brez dela. In histerična gonja za preživetje se začne. V tej bitki za preživetje je nategovanje, laganje in cirkusantsko vzbujanje pozornosti seveda nujno, saj drugih vzvodov za fantaziranje o srečnem koncu ni na razpolago. Ta bitja so poleg slaboumnosti, tudi nerodni in zaletavi. Odlikuje pa jih manična zagrizenost, pridnost, objestnost, brezsramnost in vztrajnost. Večina ne doseže svojih idealov ali kar pocepa, zelo redkim, ki se znajdejo v ugodnejših okoliščinah od povprečnih mej verjetnosti, pa se obrestuje vsaj toliko, kolikor se je obrestovalo Jordanu Belfortu. Ali, kot je sam povedal, da je življenje kot surfanje, ujameš val ali pa ga ne. Izpustil je resnico o valu, ki te zalije, in resnico o valu, ki nikoli ne pride. Pri naskakovanju vala, ki ga je Belfort dobro izkoristil, je bil še vseeno tak štor, da so ga aretirali znotraj sfere, kjer si pred organi pregona verjetno varen bolj kot kjer koli drugod. Izvlekel se je le z dveletno zaporno kaznijo, a kot izdajalec kolegov. Ja, takšni profili ljudi so drugim nevarni bolj kot sebi. Ko belforti rešujejo svojo kožo, dirkajo čez glave kolegov. Logično. Ko belforti okradejo ali izdajo tudi svoje prijatelje, je malo verjetno, da bi občutili slabo vest, ker se zavedajo, da vsi tisti, ki kar koli počnejo z njim ob boku, to počnejo zgolj iz koristoljubja in ne zato, ker bi se on komur koli lahko zdel tako fajn partner, sodelavec ali celo prijatelj, kaj šele zato, ker bi dejansko želeli kaj vrednega ustvarit. In zato bi bilo resnično težko posnet tudi omembe vreden film o taki vrsti človeka, ki bi bil privlačen za širšo kokičarsko publiko, ki edina zadovolji apetite pogoltnih volkodlakov hollywoodske produkcije. Kaj takšnega je možno le, če angažiraš očarljivega Leonarda DiCapria, ki bo skušal dobro, kolikor se sploh da, odigrat karikaturo Raya Liotte v izjemni in nepozabni vlogi Henryja Hilla iz Goodfellas. Kar se je tudi zgodilo.

Če pozorno spremljate nastop realnega Jordana Belforta, je takoj jasno, da v prezentaciji DiCapria ni ne duha ne sluha o ključni srži Belfortovega obnašanja, blebetanja in vibracije. Preprosto bi bil tip preveč zoprn in banalen, da bi z njim lahko zadovoljil apetite zabavne industrije, in ustvarjalci bi morali malo bolj globoko od Belfortovih sposobnosti percepcije razmislit, kje je keč njegovega delovanja, okolja in še posebej izvora, da bi vse skupaj lahko izpadlo vsaj zanimivo, če že ne na prvo žogo privlačno. DiCaprio je ustvaril dobro vlogo, a ne tako, kot je na primer vrhunsko snel Philip Seymour Hoffman Trumana Capoteja. DiCaprio je Belforta olepšal, omilil njegovo sluzavost, manično brbljavost in masturbatorsko histerijo v želji, da bi postal pofukljiv. DiCaprio je z vsako besedo, pogledom in gibom še vedno pofukljiv in skuša predvsem s tem pojasnit skrivnost Belfortovega smisla za prodajanje megle. V resnici je to smisel za prodajanje megle Leonarda DiCapria in podobnih, nikakor pa tipa politika ali biznismena alias Jordan Belfort ali Gašpar Gašpar Mišić.

The Wolf of Wall Street je namreč politično korekten film. Namesto da bi se osredotočil na resnično poanto značaja, ki ga v iztirjenosti rojeva sodobna verzija kapitalističnega sistema in mentalitete, je vse skupaj zakamufliral v bombastično dekadenco nekega primitivnega, hiperaktivnega, s kurcem mahajočega narkomančka. Tega je Wall Street itak izpljunil, DiCaprio in Scorsese pa sta mu omogočila dobro reklamo za prodajo njegove šund bukle v sili situacije in žepnino za avtorske pravice ter mu s tem pomagala na poti njegovih nadaljnjih lopovščin. Jordan Belfort je moral namreč oškodovancem tudi vračat nagoljufan izkupiček. Še pred kratkim, oktobra lani pa je fasal novo tožbo zaradi svojih zaslužkov, kakršni dandanes pač so, od katerih ni v vračilo namenil niti desetino profita. Naivno je spremljat ta film skozi pogled, kot se sam ponuja, da gre za zgodbo, ki naj bi razkrivala bistvo blišča in bede Wall Streeta in celo dandanašnje ekonomske krize kot posledice. Na to temo je v New York Timesu objavljen članek o tem, zakaj je bolj enostavno in profitabilno posnet film o nekem Jordanu Belfortu, ki je konkretno na Wall Streetu razgrajal le nekaj mesecev, kot na primer o Goldman Sachs Group parazitiranju, če se že gremo pametovanja na sila aktualno temo. DiCaprio in Scorsese (za film in rolo se je pulil predvsem DiCaprio) na koncu nista posnela niti zanimivega filma o perverziji Wall Streeta (je prekomplicirano), niti o značaju v današnjem svetu, kakršnega pooseblja Jordan Belfort. V resnici so jordani belforti dan na dan med nami v različnih pozicijah, a vsem je skupno, da se jim tako ali drugače ne uresničijo ambicije in ne vodijo sveta, lahko pa vodijo Slovenijo, to drži. Slovenija je bolj ugodna okoliščina za tako kmetavzlarsko verzijo lopovčka, kot bi bil lahko Wall Street ali pa katera koli delikatesa na Poljskem. Gre za eno izmed vrst ovc. Nič jih ne zanima, nič ne znajo, nič ne vedo o ničemer in upravičeno jih je tako strah življenja, kakršnega so videli pri svojih starših in v okolju, kjer so živeli, da se jim preprosto zmeša, druge rešitve iz sranja, kot da bi nekako hitro obogateli, pa zase ne vidijo. Vendar je problem še globlji, ker denar v sistemu, ki ga živimo, dejansko kupi posamezniku svobodo in mir, ne pa tudi ustvarjalnosti, duha in sreče. Pomanjkanje denarja ustvarjalnost, duha in srečo predvsem uspešno zatira, da se ti zmeša. Ta vrsta ovce pa je v svojem bistvu tudi z milijoni na računu še vedno revna in slaboumna, zato s profitom ne zna nič izpolnjujočega in koristnega ustvarit, kaj šele uživat. Brez droge, ki ima omejen rok trajanja, že ne. To so ti naši hiperaktivni otroci, ki že zelo zgodaj absorbirajo histerično vzdušje, v kakršnem živimo. To je vzdušje, v katerem je denar brez vrednosti, sam sebi v namen. Če moraš kar naprej mislit na pridobivanje denarja, ne moreš mislit na nič drugega in če ne moreš mislit na nič drugega, boš nehal mislit in ko boš nehal mislit, boš ostal prazen in kopičil razne predmete, kupoval družbo, fuk, se prenažiral, drogiral. V bistvu se ne spremeni nič od takrat, ko si bil še brez prebite pare. In le ta plat medalje je v filmu The Wolf of Wall Street deloma dobro prikazana, a je žal obravnavana na zavajajoč način. To namreč niso volkovi, ampak le ena izmed vrst ovac, ki se lahko obleče tudi v volka, ne more pa dolgo tulit z njimi vštric. Niso zaželeni, ker se ne znajo obnašat tako, da ne bi bili preopazni s svojim primitivizmom. Volkovi z Wall Streeta so drugje in delujejo na drugačen način, volkodlak iz Hollywooda je med drugim ustvaril ta film. V paraklientelistični butaloidni Sloveniji pa lahko vsak še tako nažgan belfort postane direktor največjega državnega podjetja, medijski mogotec, župan, turbodenacionalizacijski nepremičninar ali pa predsednik vlade. Kar mu srce poželi.

Ovce s slovenskimi koreninami ponosne na izjemne promocijske dosežke Slovenije

Kako brez refleksije smo v Sloveniji, se je lepo pokazalo tudi po premieri Volka z Wall Streeta, ko so mediji zagnali turbo promocijo brez kančka objektivne distance in kritične presoje. In vse samo zato, ker se v filmu pojavi Slovenka, Katarina Čas. Ni pomembno, kaj se je ustvarilo, zakaj in kakšen je realen izplen podviga, ampak samo to, da se je gospodični uspelo prebit do nastopa v visokobudžetni hollywoodski produkciji in se sprehodit po rdeči preprogi. Kot bi slovenskim medijem z vsemi svojimi “kritiki” na čelu opral možgane sam samcat Jordan Belfort. Ni pomembno, kaj si ustvaril, kako, zakaj in kaj imamo od tega, važno je bit na Wall Streetu. Ni pomembno, kaj si ustvaril, kako, zakaj in kaj imamo od tega, važno, da si prišel v Hollywood. Srhljivo. In brat sem morala celo naslove člankov, da nastop Katarine Čas predstavlja najboljšo promocijo Slovenije. Ne samo to. Prebavljat sem morala celo nebulotične pripombe, kako še nobenemu slovenskemu igralcu ni uspelo kaj takega in zajedljive ošvrke, kako to, da je Katarina Čas dovolj dobra za Hollywood, ne pa za slovenski film. Prosim? Kaj neki so pesniki hoteli s tem povedat? Da bi Katarina Čas želela kakšno minutko stat ali pa se naga sprehodit po slovenskem filmu? Je dobila že večje priložnosti, a žal ni izkazala posebnega talenta. Jebi ga!

Tako klobasanje je strup za že itak zdesetkano podalpsko mentaliteto, kjer je negativna selekcija iz dneva v dan bolj negativna, je žaljivo do vseh ustvarjalcev, ki so že kaj omembe vrednega ustvarili in še ustvarjajo in ki jih Slovenija ne zna niti uporabit, kaj šele promovirat. Tistih, ki delujejo in se uspevajo nekako sami promovirat čez mejo, niti ne bi posebej izpostavljala, ker si Slovenija kot družba in država že predolgo ne zasluži prilaščat nobenih kolektivnih zaslug za uspeh kogar koli znotraj ali izven meja!

Seveda sem bila radovedna, na kakšno promocijo bom nabasala. In kaj vidim? Katarino Čas, ki odigra epizodno vlogico ene izmed kurb, ki je hkrati tudi nekogaršnja žena, torej bolje preskrbljena kurba, in občinstvo med drugim opozarja, da je slovenskega rodu, ne slovaškega, da se ne bi slučajno zmotili. In potem vidim še slovensko zastavo, ki je samo rjuha za zakrivanje bordelskega močefita. Saj ne, da bi bila mnenja, da si točno takšne promocije ne zaslužimo. Si jo! Nobene zamere ne občutim do Časove, da nam je sebi v prid zakuhala ta masten štos. Zabavno! Fascinira me predvsem to, da še nisem slišala, da bi bili Ukrajinci veseli svojega slovesa dežele prostitucije. Nisem še slišala, da bi bili Srbi veseli svojega slovesa dežele najbolj umazanega podzemlja, sem pa slišala na primer Mikija Manojlovića, ki je v enem izmed zadnjih intervjujev povedal, da je odklanjal ponudbe za tipične stranske vloge po ameriških in evropskih filmih, rezerviranih za Balkance, raznih primitivnih morilcev in preprodajalcev drog, ker se mu ob taki zlorabi stereotipa pač bruha in ga kot patriot ne želi podpirat. Osebno tako radikalna ne bi bila, odvisno od konteksta in poante filmskega dela, a poanta stališča je jasna, če se že gremo patriote.

Slovenci pa smo spet nekaj izjemnega, verjetno edini narod na svetu, ki se bolj veseli slabega glasu, kot sploh opazi dobrega, kaj šele da bi ga znali širit. Prfuknjenci, ki bi jih še Jordan Belfort izključil iz svojega motivacijskega tečaja zaradi pretirane sociopatske motnje.

Katarina Čas je s podporo novinarjev svoj trud, da bi v svojo vlogo vmešala Slovenijo, čeprav Slovenka pri vsem skupaj ni imela nič, ampak Švicarka, razglasila kot svoj akt patriotizma, ki jo obsede, kadar se giblje po tujini. Joj, hahahaha, prosim, nikar! Še huje. Časova je v Studiu City celo poudarila, da je glede na šlamastiko, ki je bila zakuhana v Boratu, zdaj popravljen grenak priokus. Borat se je namreč spravil na Slovenke, češ, da so grde. Klinc. Saj je verjetno zamešal s Slovaško. No, zdaj pa naj bi ves svet videl, kako lepe so Slovenke, a ne?!!! Hmmm …. Ja, Slovenke so grde, razen kurb raznih grdih ali ostarelih lopovov. Te so pa na pogled lepe. Saj res! Melanija Knavs je tudi slovenskih korenin. Vse se poklapa! To so videli, če se že gremo presunjene presoje o videnem. Ker če bi se šli idiotizme o vsaki reklami, ki naj bi bila dobra reklama, se je težko odločit, kakšne reklame Slovenije bi se raje odfukano veselili v ameriških filmih. O grdobah, o kurbah ali poraznem nivoju zdravstva, kot je Đuro preprosto prodal inserte iz Naše male klinike pop aktivistu Michaelu Mooru v zlorabo. Vse je isto žalostno sranje. Prodani in posrani za male pare volkodlakom, ki nas pofukajo za velike pare. Tako to gre. Da ne bo nesporazuma! Osebno ne zagovarjam nikakršnega čistunstva in zato bi zaradi mene lahko slovenski film Slovenka mirne duše tudi v tujini ohranil izvirni naslov brez preobrazbe v Call Girl. Če ustvarjalec o nečem spregovori tako, kot je, ali tako, kot nekaj zaznava in misli, tako pač je in pika! Umetnost ni dolžna skrbet za propagando popularnih moralizmov in kakršnih koli ideologij in po mojem mnenju mnogo prevečkrat to potuhnjeno belfortovsko vlogo igra, zgolj za lezenje v rit plebsu in njihovim izvoljenim politikantom v prikimavanje. V tem primeru pa je bilo omenjanje Slovenke in Slovenije povsem vsiljen akt, ki s scenarijem sploh ni imel zveze in bojda zgolj z namenom promocije, kar je tako smešno, da se verjetno Scorsese in DiCaprio še danes hihitata na račun te čudežne dežele, ki sta jo spoznala in se še malo pohecala iz nje, češ, super, dajmo še malo nasmetit v ta kaos, da bo jasno, kako bizarni liki vse se natepejo okrog takih belfortovskih izrodkov ameriških sanj. Slovenka je ganljiva v svoji brezmejni želji storit vse, da bi postala “naša”! Bodimo vsaj dobri ljudje, preden pocrkamo, ustrezimo ji. Morda je vse skupaj Katarini Čas bolj koristilo za pridobitev vloge od klepetanja o rokenrolu z Martyjem, ki ima rad rokenrol, da je autsajderska usnjena rokenrol jakna na premieri dobila smisel vsaj v okviru naslednje vloge bejbe ostarelega rokenrolarja. Morda je bilo dikcijo za tistih nekaj besed lažje spustit v film s pojasnilom o slovenskih koreninah, ki ima prekleto malo skupnega s Švico. Ni problema. Olajšajte si biznis, samo ne me jebat s patriotizmi in izjemnimi podvigi za promocijo Slovenije. Več bi naredila za Slovenijo, če bi se pisala Čas in ne Cas. Ampak ni treba. Res ne! Razumemo! Samo pustite to zmahano Slovenijo raje na miru in skrbite raje samo zase, kar je tudi zares vaša edina skrb.

Korektno bi bilo tudi, če ne bi jebali v glavo slovenskih igralk in igralcev. Še posebej kakovostnih ne. Ti itak nimajo časa, da bi skakali čez mejo po avdicijah za epizodne vlogice v Hollywoodu, ker so polno zasedeni predvsem v gledališču, nemalo njih pa je ustvarilo tudi kar dobre filmske glavne in stranske vloge, medtem ko Katarina Čas še niti ene do zdaj. Tisti svobodnjaki, ki morda polno zasedeni niso, se pehajo za angažma in vmes morda niti nimajo denarja za takšne izlete. Sploh niti ne gre za slovensko, ameriško ali turško produkcijo. Katarina Čas je čedna punca, ki na večino deluje simpatično, prijazno, umirjeno, kot bi vsako uro skadila en džoint, kooperativno, user friendly, girl next door itd. Ljudje jo radi gledajo, za slišat pa ni bohve kaj, zato jo večina tudi sliši rada. Jim zveni domače, prijetno, nenaporno in nezahtevno. Katarina Čas je topla povezovalka prireditve, oddaje, vendar sčasoma tudi za oddajo hitro dolgočasna, ker ne iztisne na plano nič karakternega in vsebinsko pritegljivega. Katarina Čas ima vse adute dobrega fotomodela, nadarjena igralka pa preprosto ni. Trpi karizma, prezenca in sposobnost vživljanja v vlogo. Ko je nastopila v filmu The Guard, se je lepo pokazala njena igralska razoroženost. Ker so ji odvzeli stajling z dobro maskaro vred, ni ostalo od nje kaj dosti. Le pozabljiva ženska pojava, ki je neprepričljivo trdo izgovarjala stavke osebe, ki naj bi bila v stiski. V vlogici Chantalle iz filma The Wolf of Wall Street je izpadla premnogo bolje, ker je bila kot okras bombastično oblepljena s kešem postavljena v kader in dovolj napleskana za vzbujanje pozornosti. Ko se pojavi naga, je pa pozornost vzbujajoča kot pač vsaka naga blondinka z dobro postavo. Vloga, ki bi jo lahko odigrala res vsaka bejba, ki bi z izgledom ustrezala zahtevam. Vse ostalo je vprašanje dogajanja za kamero, ki določi, komu in zakaj med vsemi na avdiciji privoščijo nastop. Zelo bi me zanimalo, kakšne honorarje delijo volkovi iz Hollywooda za take vloge nadebudnežem “from all over the world”. Nikakor zato, ker bi me brigala denarnica Katarine Čas, ampak ker bi se mi zdel informativno to eden izmed bolj zanimivih podatkov o sami mašineriji. Nika Kljun je to skrivnost po opaznem nastopu v videospotu Jennifer Lopez izpovedala in brada mi je skoraj padla na tla, ker si tako hudo brezsramnega stiskaštva požeruhov ob zvezdniškem koritu v imenu dobrih referenc za nadaljnjo kariero sužnjev mojemu pesimizmu navkljub res nisem predstavljala. Perverzno v slabem pomenu besede!

V vsakem primeru je za Katarino Čas, ki je očitno, kot je izpovedala v intervjuju Sobotne priloge, kar nekaj časa, hipne pripravljenosti na akcijo in energije vložila v željo, da bi se prebila med ameriško smetano slavnih in bogatih, uspel večji met od predstavljivega, za kar ji lahko čestitamo in se privoščljivo veselimo zanjo. Super, fajn. Seveda. A podebiljevalne in škodljive so pripombe medijcev, da ji je uspelo sodelovat s Scorsesejem, kar je bojda želja vseh igralcev v Hollywoodu. Ja, ja … Belfortovska blebetala, kaj bi radi povedali? Da bi Cate Blanchett sprejela takšno vlogo in pokala od sreče? Nehajte debilovat! To ne bi bil dosežek niti za katero koli slovensko igralko, ki je že ustvarila dobre filmske vloge. Si predstavljate Polono Juh, tudi lepo modrooko blondinko, v tej vlogi? Saj bi mislila, da se ji je utrgalo, če bi se ji zdelo svojo ustvarjalnost, pamet in karizmo vredno tako zdesetkat, da bi bila pripravljena v filmu minutko stat kot klada ali naga skakat naokrog samo zato, da bi se pojavila v hollywoodski A produkciji in da bi pet minut klepetala s stričkom Martyjem. Bi bili lahko še bolj otročje smešni, prosim? Še Rade Šerbedžija v primerjavi z delom v Jugoslaviji v Hollywoodu ni ustvaril niti ene omembe vredne vloge. Vse so spregledljive in pozabljive in Šerbedžija je na hollywoodski sceni prekleto anemičen, povprečen in vedno isti razčupan lik. Jebi ga. Zdaj se pa sprašujmo, ali je to zato, ker je pravzaprav povprečen že od nekdaj, ali je Hollywood utopil ves šarm, prezenco in igralski talent, ki naj bi bojda obstajali. Boljša zgodba v Hollywoodu je Goran Višnjič, ampak samo zato, ker je v njegovem primeru kariera v tujini dejansko zrasla, napredovala. Ni odpeketal po manj, ampak je dobil in pokazal več. Še vedno pa nič posebnega. Lahko rečemo, da smo veseli zanj, ker je lahko čez lužo več pokasiral za manj dela in to je vse.

Kaj bi si lahko Katarina Čas obetala od kariere? Hollywoodska industrija je širok pojem in prenese marsikaj, zato je 90% odvisno od okoliščin. Tudi za fotomodele je prostor. Pikiranje na ostarele gospode v zimi svoje kariere se Časovi očitno obrestuje. Martyju je kul in botru Alu Pacinu je kul. Torej kul. Če je v Hollywoodu med največjimi zvezdniškimi zaslužkaricami prostor za brezbarvne antiigralke tipa Jennifer Garner, Cameron Diaz ali Jennifer Aniston, ne vidim razloga, da ne bi mogla tudi Katarina Čas doseči kaj več od tega, kar je do zdaj. Nič slabša ni, le z manj prakse. Nič slabša ni tudi od kakšne brezbarvne Tjaše Železnik from Slovenia, tako da lahko komot nastopa v največjih vlogah še v slovenskem filmu. Veliko slovenskih filmov gre v odtok tudi zaradi totalnega nesmisla za kasting in deljenja angažmajev prijateljem in nekim simpatijam na osebni podlagi, namesto dobrim igralcem, ki bi bili predvsem primerni za določeno vlogo. Ampak na koncu koncev je pametnim vedno jasno, kaj je kdo ustvaril in kaj kdo ni, bebci pa štejejo le za to, da se jim napuli denar, kar afenguncarje tudi kronično frustrira. Več ovc pobrijejo, več meketajočih aplavzov dobijo, ne uživajo pa spoštovanja in trpi njihovo dostojanstvo. Kot je Matthew McConaughey dejal v enem izmed intervjujev, je postal brezmejno zadovoljen s sabo šele zdaj, ko je kariero drugorazrednega pozerčka v romantičnih komedijah lahko zasukal karakternim in zahtevnim vlogam naproti (Mud, Dallas Buyers Club …), čeprav so se ti filmi znašli v rdečih številkah. Seveda je slajše rezgetat po tem, ko si si s prodajanjem driske že nafilal žepe in si jih filaš še naprej, a tudi to se nikoli itak ne pozabi. Tako na konkretni kot na mistični podlagi, ki jo, ironično, lahko zaznavajo le na depresijo obsojeni turbo realisti.

Slovenci naj pa še naprej najbolj častijo uspehe po Belfort receptu. In da bo smešno vse skupaj še bolj, naj to počnejo kar hkrati med “kritičnim” zgražanjem nad neznosno plehkostjo bivanja, kakor je pokazana na plečih Belforta v filmu The Wolf from Wall Street. Resničnostna črna komedija par ekselons!

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Film, Mediji, Slovenija | 37 komentarjev

Starejši zapisi »