Simona Rebolj

Under the Skin, Fish Tank, Kis Uykusu

11.11.2018

Under the Skin (Jonathan Glazer, 2013)

Znanstvenofantastična drama Under the Skin je ultimativna čutna izkušnja. Učna ura, kako uporabit film kot predvsem vizualni medij, ki skozi podobo in delno tudi zvok sproža občutke ter hkrati pripoveduje. Naj kar na začetku opozorim, da gre za film, do katerega boste razvili odpor ali pa boste ob njem vzhičeni. Vmesna možnost je malo verjetna. Če ste bolj nervozne narave in si radi kdaj pa kdaj privoščite džoint, vam bo ob ogledu tega filma brez dvoma bolj teknil od čipsa. Morali se boste prepustit in pozorno opazovat, kaj se pravzaprav dogaja, sicer boste zamudili priložnost za izkušnjo. V tem primeru se splača poskusit še enkrat, v ustreznejši pripravljenosti na podvig.

Seksi in rahlo zamaknjena ženska podoba, ki povsem spominja na privlačno Scarlett Johansson, pohajkuje po mestu. Kmalu dojamemo, da praktično ne počne nič drugega, kot da opazuje ljudi in si krajša čas z osvajanjem moških. Lažje so tarče, več jih ulovi. Več jih ulovi, več jih konča v neki čudni tekoči snovi, v kateri se povsem hipnotizirani utopijo in razkrojijo. Z bitjem iz vesolja, ki je očitno vstopilo v kožo zemljanke, se podamo na pot spoznavanja, kakšno bitje je človek, kaj sploh počne in čemu na ljubo. Opazovanje raznih situacij in poskus identificiranja s človekom, kakor se odziva in čuti, je skozi pogled vesoljca precej podoben perspektivi človeškega psihopata, ki lahko marsikaj dojame, kako naj bi zadeve pri drugih funkcionirale, bore malo pa dojame skozi občutenje na empatični ravni. Popolnoma odtujeno plenilsko bitje, ki proučuje drugačno vrsto plenilcev od sebe, lahko v osamljenosti najde stik le z enako odtujeno osebo, ki za zemljane prav tako predstavlja odbijajočo drugačnost. Ne premore sočuti ali vzpostavitve pristnega stika s sotrpinom, ampak le milost zavoljo razumevanja sebe v podobni koži.

Potovanje gledalca z vesoljcem vsebuje zelo zanimiv moment. Navidezna fatalka namreč ne deluje sama. V raziskovalni akciji ji očitno pomagajo sodelavci, ki se furajo gor in dol na motorjih. Zavzeto opazujemo, kaj se grejo, kaj počnejo, kakšna je njihova funkcija. In to je moment, v katerem se zalotimo, da smo v enaki koži kot vesoljec, ki opazuje in proučuje nas. Kdo je kdo? Kdo je zdaj tu vsiljivi vesoljec?
Gurmanska filmska stvaritev v režiji Jonathana Glazerja je srhljivo čutno doživetje, ki vznemiri na povsem prvinski ravni tuzemske eksistence. Ne zastavi nemogočega vprašanja, kdo si ti v svoji koži, ampak še bolj nemogoče vprašanje, kaj si pravzaprav ti. Vrhunsko in izvenkategorično.

Fish Tank (Andrea Arnold, 2009)

Običajno se socialne drame o neukrotljivih mladostnikih, ki živijo kot utelešena posledica odraščanja v disfunkcionalnih razmerah, potrudijo občinstvu čim bolj družbeno angažirano prikazat bedo. Če so filmi podkrepljeni s preveč aktivističnim interesom, se hitro zgodi, da nas sicer vedno znova globoko pretrese vse grdo, o čemer že vse vemo, a nekje na poti se izgubi občutek pristnega stika s protagonisti. Unikatnost posameznika se umakne moralistični lekciji, s čimer se žal umakne tudi prepričljivo živ dialog med občinstvom in liki.

Andrea Arnold se z izjemnim filmom Fish Tank in kasneje s filmom American Honey loteva vpogleda v problematiko malo drugače in za moje pojme zelo učinkovito. Zanima jo predvsem, kako si ljudje v takšni stresni situaciji kradejo košček svojega nedotakljivega prostora in raja. Kako si lajšajo breme. Kako dojemajo možne rešitve iz pasti. Ker dokler človeku ne podelimo moralne pravice do hrepenenja po občutku sreče, se ne moremo pretvarjat, da smo razumevajoči in celo sočutni.

Petnajstletna Mia živi v revnem naselju z dvema sestrama. Pod kaotično skupno streho se redno prička s starejšo sestro, ki s fukabilnim imidžem spominja na zgodnjo Pamelo Anderson. Večer za večerom prireja bučne pijanske žure v lovu za tistim končno pravim, spet novim tipom. Mia je zastrupljena z jezo in odporom. V formi se ohranja tako, da praktično ne spregovori stavka, ne da bi kričala in preklinjala. Čez šolo je že naredila križ, ne pa tudi čez svoje sanje. Z močno ambicijo se pripravlja na bližajočo se avdicijo, kjer se bo lahko izkazala kot nadarjena plesalka in uspela pobegnit iz geta. Ker tam vsi fantje, ki še gojijo upanje in dajo kaj nase, brcajo ali tapkajo žogo, dekleta pa plešejo. Da očeta ni nikjer, ni presenečenje, še posebej od trenutka dalje ne, ko se nam razjasni, da žurerska sestra sploh ni sestra, ampak mama. In ko se pojavi nov mamin partner, simpatičen, prijazen moški, ki prinaša polne vrečke dobrot v hišo, morda sploh ni mamin partner. Morda je fant, ki se bolje ujame z Mio in spodbuja njen izjemen talent. Morda je situiran moški srednjih let z družino, ki mu izpraznjenemu in zdolgočasenemu manjka ravno mladosten zalet in dober fuk. Mogoče pa tisti mlad delinkvent, ki strada konja v soseski, sploh ni sadističen delinkvent, ampak nekaj povsem drugega. Kaj pa če avdicija sploh ni avdicija in talent ni talent, ampak …

To je bistvo odraščanja v zakletem akvariju, kjer nič ni nujno tako, kot izgleda in naj bi bilo. V “akvariju” je manipulacija norma, nič ni resnično in vse je možno. V “akvariju” je lahko sporazumen fuk najhujše nasilje, nadarjenost največja laž in sreča pot v pekel. Akvarij je tukaj, preostal svet pa tam zunaj.

Kis Uykusu (Nuri Bilge Ceylan, 2014)

Zimsko spanje je vrhunska turška drama, ki temelji na izjemnih dialogih in igralskih kreacijah. Čeprav tudi Ceylanova režija in estetika tokrat nista nič manj vrhunski, gre vendarle za film, ki se prebija nad povprečje z besedami, kar lahko za film hitro pomeni slabo novico, ne pa tudi za izjemne dosežke.

Aydin je nekdanji igralec, ki mu v zimi svojega življenja nič ne manjka, če odmislimo, da mu manjka življenje. Kot lastnik penziona Othello in nekaj hiš v Kapadokiji, ki jih oddaja tudi precej siromašnim družinam, živi v udobnem domovanju sredi male vasice z ločeno sestro in mlado ženo Nihal. Prosti čas, kar predstavlja praktično ves čas, investira v razmišljanje o bolj ali manj pomembnih življenjskih pojavih. Nekoč je moral kot igralec predvsem poslušat in uprizarjat, kar so drugi ustvarili in domislili. Aydin zdaj živi v sanjskih okoliščinah intelektualca, ki se ambiciozno pripravlja, da bo napisal Veliki roman, vendar pa se je zabarikadiral v sumljivo malo okolje, kjer svoja modra spoznanja in opazke deli le z bližnjimi in vaščani, za katere je itak prepričan, da mu po pameti, izkušnjah in sposobnostih ne segajo niti do gležnjev. Ko se odnosi med domačimi zidovi in eno izmed družin, ki kot najemniki bivajo v njegovi nepremičnini, počasi razkrivajo pred nami, kot bi gledali resnično zanimiv resničnostni šov, se razkriva tudi njegova prava narava. Aydin je še vedno igralec in bolj kot za filozofijo, resnico in ustvarjanje se peha, da bi v življenju vseh, ki ga obkrožajo, igral glavno vlogo. Bolj od vsebine in resničnosti ga privlačita dominanca, občudovanje in aplavz. Modrovanje je le eno izmed možnih sredstev do cilja, pri čemer postane dom njegov oder, bližnji in ostali pomembni drugi pa njegovo občinstvo v interaktivni drami, ki jo sam režira. Stvari se zakomplicirajo, ko se začne podcenjevano “občinstvo” upirat, izžvižgavat Aydinove nastope in bežat iz njegove drame. Pred nami se odpre razstava frustracij, bitk za dostojanstvo in zlorab dobronamernosti.

Zimsko spanje je duhovita in lucidna študija karakterjev, ki obravnava toliko tematik, anekdot in konfliktnih situacij v medsebojnih odnosih, s kakršnimi smo dnevno obdani, da imamo po ogledu občutek, da smo videli vsaj pet filmov v enem. Dokler ni na sceno prodrl švedski film The Square, ki je prav tako sestavljen v homogeno celoto iz fragmentov z nabitimi sporočilnimi poudarki, je bil filmski biser Zimsko spanje tudi s tega vidika izstopajoč prejemnik zlate palme v Cannesu.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Film | Ni komentarjev

A perdre la raison, Wind River, Searching for Sugar Man

11.11.2018

Á perdre la raison (Joachim Lafosse, 2012)

Leta 2007 je Belgijo pretresel “neobičajno” srhljiv zločin. Genevieve Lhermitte, 42-letna nekdanja učiteljica ter kasneje gospodinja, žena in mati, je policiji prijavila priznanje za umor svojih petih otrok. Po tragediji v družinski hiši je izpovedala, da naj bi planirala tudi samomor, vendar ji je strah preprečil dejanje.

V kasnejšem odmevnem sodnem procesu so skušali med drugim čim bolj razjasnit tudi vzroke za pokol, kar je tudi osrednji fokus scenarija za film A perdre la raison. Po resničnem motivu je Joachimu Lafossu uspelo ustvarit odlično psihološko dramo, ne da bi zaradi škandaloznosti primera zapadel v trivialno moraliziranje ali zlorabo situacije za prenapeto grotesko občinstvu v perverzno zabavo.

Zaljubljen par Murielle in Mounir, priseljenec iz Maroka, se poročita in ustvarita tradicionalno družinsko gnezdo pod streho Mounirjevega očima, takoimenovanega botra. Murielle ostane doma in vrsti se nosečnost za nosečnostjo, medtem ko se Mounir zaposli kot tajnik v zdravniški ordinaciji botra Andréja. Sprva se zdi, da po uspešnem birokratskem ovinku, ki omogoči Andréju odpravo zapletov z vizo, nepreskrbljen parček ravno zaradi podjetnega starešine uživa eksistenčni privilegij, vendar se kmalu izkaže, da André počasi in sistematično prevzema popoln patriarhalen nadzor nad vsakdanom mladih zakoncev. Mounir se popolnoma prilagodi diktatu, Murielle pa med štirimi zidovi in majhnimi otroki, izolirana od socialnega življenja, tone v globoko depresijo. Posebej zanimivo je prikazana njena razdvojenost med bivanjem v lastni domovini in ideji o odhodu v Maroko – drugo kulturno okolje. V enem izmed prizorov je nakazan način življenja muslimank, po katerem matere z večjim številom otrok spontano vzpostavijo na vasi svojo sosedsko skupnost, si med seboj pomagajo in krajšajo čas. Način, ki v urbanem delu Zahoda ne obstaja, zaradi česar so ženske s kopico otrok v klasični patriarhalni družini zlahka obsojene na osamljenost, preobremenjenost in občutek izključenosti.

Lafosse poleg empatične posvečenosti situaciji osrednje protagonistke učinkovito izpostavi več aktualnih družbenih vprašanj: spolno vlogo med sodobnim in tradicionalnim svetom, trk kulturnih vzorcev in vpliv ekonomske dominance. Film je upravičeno požel odlične kritike in izjemna Émilie Dequenne v glavni vlogi posebno nagrado v Cannesu. Dobršen del plitkega občinstva je razkurilo samo dejstvo, da se je nekdo sploh lotil ustvarit film, ki ne prikazuje morilke otrok izključno obsojajoče, češ, kaj nas brigajo razlogi. Menim, da film učinkovito prikaže predvsem tisto, kar bi nas moralo najbolj zanimat, da bi bolje razumeli, četudi ne sprejemali.

Wind River (Taylor Sheridan, 2017)

Že s prvo filmsko mojstrovino mračnega klimaksa Sicario se je status scenarista trilerjev Taylorja Sheridana utrdil. Logično. Skandinavci so ravno v tem žanru prodrli s trilogijo Millennium in televizijskimi nadaljevankami, ob kakršnih so hollywoodski precenjeni produkti izpadli kot smeti ubogih na duhu. Ob neskončni praznini dosežka je zlahka navdušil kritike prvi novinec v Hollywoodu, ki je uspel ustvarit vsaj nekaj primerljivega s pristopom, če že ne vsebinsko izvirnega. Ko se je Taylor Sheridan odločil izkazat poleg scenarista še v režiji lastnega filma, smo bili lovci na presežke v tem žanru na trnih, pripravljeni na pregovorno razočaranje, ko se ambicije prehitro razpištolijo. In tako se je zgodil film Wind River, s katerim je Taylor Sheridan presegel samega sebe.

Zgodba se odvija v zasneženem Wyomingu sredi redko poseljenega indijanskega rezervata. Že po prvih prizorih se razkrije hladno vzdušje opustošenja sredi ničesar ob robu nepreglednega oskubljenega gozda. Optimalno uresničenje prostora, ki mu rečemo “Bogu za hrbtom”. Samo narava v svoji prvinski neizprosnosti, brez ideje o božanskem. Kraj, kjer se zazdi definicija kavboja in Indijanca tako nesmiselna, da od kavboja ostane le klobuk, od Indijanca pa ritualne barve na obrazu, za katere se niti Indijanec ne spomni več, kaj neki naj bi predstavljale.

Vse se začne z zmrznjenim truplom mlade Indijanke v snegu. Bose in skoraj gole je ne bi morda nikoli našli, če ne bi nekaj sapic z malo nižjimi temperaturami ohranilo zaledenele skulpture na površju, ne da bi jo pod seboj pokopalo neumorno sneženje. Velik problem za lokalnega šerifa, ki že vnaprej ve, da zadevi ni kos in da nikomur ne bo mar. Ko na kraj zločina prisopiha mlada agentka FBI, je vsem jasno, zakaj je tam ravno ona. Neizkušeno bejbiko so poslali, da bi čim prej zaključila z zadevo in pobegnila iz sveta, kjer imajo prosto po Darwinu največ šans za mizerno preživetje le zveri. Inšpektorica Jane Banner, ki jo očitno vsiljena funkcija okraska sredi divjine dovolj žre, da bi naredila vse, da se izkaže, se loti primera z bojevito zavzetostjo. Korist njene frustracije izrabi najbolj izurjen lovec na vasi Cory Lambert, ki ga lastna tragedija iz preteklosti prav tako globoko motivira, da bi prišel umoru do dna.

Počasi se nam razkriva ozadje, kjer se v okoliščinah, v kakršnih se zdi, da ne more nihče ničesar več izgubit, vendarle bije hinavska vojna zaradi prve in zadnje vrednote, ki osmišlja človeka. Vrhunski brutalen triler s poudarkom na motivu in srceparajočim razkritjem. Spregovori vsak prizor in vsaka kretnja posebej. Prislužena posebna nagrada za režijo Sheridanu v Cannesu in na drugih festivalih. Jeremy Renner se je v vlogi Coryja Lamberta brez dvoma znašel v svoji najboljši igralski formi.

Searching for Sugar Man (Malik Bendjelloul, 2012)

Tako kot na Zahodu je bilo obdobje v začetku 70-ih let prejšnjega stoletja tudi v Južnoafriški republiki zaznamovano z vzneseno klimo gibanj za človekove pravice in rokenrolom. V politično zaprtem sistemu, kjer je še vedno vladal apartheid s strani manjšine belcev, so bile predvsem mase mlajše generacije študentov nosilci zahtev po revolucionarnih spremembah. Javno so se združevali in zahtevali demokracijo, enakopravnost, odprt trg in pretok informacij ter se navduševali nad ameriškim rockom, ki je potrjeval duha bodočnosti, o kakršni so sanjali. Kultne plošče so potovale od rok do rok v kopijah, spretno so vijugale tudi mimo občasne cenzure oblasti. Brez plošč Boba Dylana, Led Zeppelinov, Jimmyja Hendrixa ali Sixta Rodrigueza skoraj ni bilo sobe predstavnika generacije prihodnosti. Še posebej Rodriguezov album Cold Fact je obveljal za kultnega in bolje prodajanega od albumov Elvisa Presleya v ZDA. Vendar je za množico divjih fenov prekmalu prišel črn dan, ko so mediji objavili tragično novico o smrti svetovnega superzvezdnika. Sprva ni bilo povsem jasno, ali se je Sixto Rodriguez sredi masovnega koncerta v Ameriki ustrelil ali polil z bencinom in zažgal. Kasneje je obveljala bolj škandalozna različica, da se je zažgal. Kult je postal še bolj kulten, glasbe večje svetovne zvezde od Boba Dylana pa ni bilo več.

In na tej točki odličnega dokumentarnega filma, ko se gledalci sprašujemo, kdo neki, zaboga, je Sixto Rodriguez, se drama po povsem resničnem dogodku šele dobro začne. Mine mnogo let, meje Južnoafriške republike se odprejo, politično stanje se resnično spremeni in fenom folk rock ikone postane jasno, da v Ameriki nihče pojma nima, kdo je njihov idol. Šele po daljšem brskanju zagrizenega novinarja spoznajo, da je Rodriguez sicer res obstajal in izdal dve plošči, ampak prodal manj izvodov, kot bi jih lahko na prste obeh rok prešteli. Začne se raziskovanje, od kod se je vzel ta človek in kaj se je zgodilo z njim.

Neverjetno ganljiv in poučen dokumentarni film se spremlja kot največja fikcija med fikcijami. Ne gre le za demonstracijo primera, ki služi za nauk, kako relativna in od okoliščin odvisna so pota javnega uspeha posameznika. Niti ni toliko presenetljiv princip zvezdništva, po katerem je trženje produkta zlahka podrejeno možnosti trženja osebe, ki stoji za produktom. Še bolj od naštetega je zanimivo spremljat stopnjo možnega vpliva medijev v določenem prostoru na državljane, ne glede na stopnjo intelekta in pozornosti posameznika. Kar je preveč, se zdi preprosto preveč, čeprav morda ni še niti dovolj. Po ogledu dokumentarca Searching for Sugar Man je občutek zavedanja možnosti globine prepada med opazovalci realnosti in tistimi, ki realnost oblikujejo, milo rečeno zaskrbljujoč in hkrati absurdno komičen.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Film | Ni komentarjev

Aterträffen, Safe, Mon Roi

10.11.2018

Aterträffen (Anna Odell, 2013)

Eksperimentalni filmski prvenec švedske avtorice Anne Odell me je presenetil in prepričal z iskrenim, izvirnim in bistroumnim pristopom k problematiki. Obstaja kar nekaj odličnih filmov o medvrstniškem nasilju. V kinematografih se ravnokar predvajajo Posledice – slovenski film na eno izmed verzij obstoja “bullynga”. Ampak vsi filmi, ki sem si jih o omenjeni problematiki ogledala do zdaj, igrajo predvsem na karto čim bolj prepričljivega prikazovanja dogajanja, ki bi nas ganil, fasciniral ali pretresel do gat. Najbolj ambiciozni želijo bit seveda tudi edukativni in poskušajo predstavit mehanizme ali družbene vzroke za pojav. In na tem mestu se zgodba konča. Vsem tovrstnim filmom je skupno, da poleg obveščanja o tem, da obstaja brutalna vojna med otroki ali najstniki, obveščajo tudi o tem, da se animalna okrutnost dogaja ob nekih popolnoma apatičnih in nesposobnih odraslih – od pedagogov do staršev, ki nimajo nikakršnega empatičnega in razumnega stika z realnim svetom otrok in mladine, čeprav so tudi sami nekoč gazili po njem. Dogaja se pač, ampak kaj se dogaja? Anna Odell zastavi pogled na problematiko povsem drugače. Z druge strani. Vpraša se, kdaj bullyji in žrtve odrastejo in kaj neki naj bi to pomenilo? Kdo so odrasli v primerjavi z otroki in mladino?

Uspešna filmska režiserka se udeleži srečanja z bivšimi sošolci devetletke. Dvajset let je minilo, odkar so se nazadnje videli. Za razliko od ostalih bivših sošolcev, ki pridejo na enkratno zabavo, da bi se po svojih močeh prikazali drugim v najboljši luči in nostalgično obujali spomine na domnevno krasna šolska leta, se protagonistka filma udeleži zabave z namenom, da jo razsuje. Po zgledu kultnega filma Festen v režiji Thomasa Vinterberga si v prvem delu Anna za nališpanim in razhihitanim omizjem prisvoji govor, s katerim sošolce opomni na njihova barbarska dejanja, ki so ji uničila otroštvo in pospremila v boj z depresijo tudi v odrasli dobi. Zanima jo, kakšen odnos imajo do nje in svojih dejanj v otroštvu zdaj, ko naj bi bili odrasli, mnogi izmed njih seveda tudi sami že starši. Kaj se zgodi na srečanju med žrtvami in bullyji čez dvajset let? Kdo so ti ljudje, kako razmišljajo in se obnašajo zdaj, ko naj bi bili odrasli? V drugem delu filma spoznamo, da smo pravzaprav gledali film v filmu. Spremljamo režiserko, ki se je odločila posnet film o srečanju z bivšimi sošolci in se kasneje z nekaterimi od njih soočit. Režiserka Anna Odell je bila namreč v svojem resničnem življenju tarča izživljanja vrstnikov v šoli. In v resnici se je zgodilo organizirano srečanje bivših sošolcev čez dvajset let, za katerega je Anna sicer izvedela, vendar bivši sošolci ravno nje na zabavo sploh niso povabili. Zabava se v resnici nikoli ni zgodila, se je pa zgodil film, v kateri se zabava in soočenje z maltretatorji zgodita.

Anni Odell je uspelo ustvarit izjemno malo filmsko analizo karakterjev in pokazat bistvo problema! Postarat se, vstopat v ambiciozne vloge in pohlepne igre samooklicanih odraslih, ne pomeni odraslosti. In s postaranimi otroki je nemogoče razpravljat o otroštvu, kaj šele vzgajat otroke, ki jih značajsko evolucija ne pusti na cedilu.

Safe (Todd Haynes, 1995)

Napeta, natančna in psihološko dovršena drama o izgubi notranjega občutka varnosti in “nevidnih” vzrokih za pobeg v mikroskupnost – sekto.

Julianne Moore briljira v vlogi petične dame, skrbnice luksuznega družinskega domovanja, matere in zdolgočasene žene, ki ob ujetosti v sterilno pozo navidezne idiličnosti razvije psihofizični odpor do okolja in življenja nasploh. Ugledna podoba ukročene žene se znajde v povsem intimnem trilerju, kjer jo preganja “nevidni” svet.

V nobenem filmu do zdaj, ki se je lotil prikazovanja vzrokov za vključevanje v razne duhovne skupnosti in sekte, nisem zasledila tako natančne psihološke predstavitve idealnega kandidata za prestop v tovrstne mikrosvetove in hkrati tako prepričljive demonstracije delovanja posamezne sekte. Todd Haynes se je predvsem izognil klasičnemu kritično nastrojenemu karikiranju sektaštva in njenih udeležencev, tudi zato mu je uspelo izpovedat mnogo več o problemu odtujenosti posameznika sredi množice, ki rutinirano sledi vsakdanjim civilizacijskim normam.

Film o spopadu med zavestjo in podzavestjo, med zunanjo podobo in notranjo resničnostjo, med uprizarjanimi in resničnimi čustvi, med civiliziranim in plemenskim. Film o življenju v človeku in izven njega.

Mon Roi (Maïwenn, 2015)

Preden sem se lotila ogleda francoskega filma Mon Roi, me je milo rečeno presenetilo, da bi Vincent Cassel, ki sicer velja za mojstra negativnih, sprevrženih in agresivnih likov, sprejel vlogo v romantični drami. Bilo bi zanimivo, ampak vseeno se mi je zdelo, da gotovo nekaj ne štima. In tudi ni štimalo, kar je dobršen del občinstva, ki je pričakoval, da se bo okopal v romantičnem vzdušju ali se naužil še česa neizpričano ganljivega o ljubezni, tudi precej razkurilo. Mon Roi je prekleto duhovito predstavljena adrenalinska filmska izkušnja, ki prikaže tisto vrzel med moškim in žensko, o kateri v imenu ljubezni in miru neradi spregovorimo.

Maïwenn je mojstrsko ustvarila zgodbo o paru, ki dobro začne in slabega ne more končat. Med vojno in ljubeznijo se počasi in sistematično briše meja, s tem pa tudi razlika. Tisti, ki malo bolje poznate značilnosti zveze med osebo z narcisistično osebnostno motnjo in komplementarno soodvisnim partnerjem, boste lahko opazili, da se v filmu vrstijo anekdote, ki povsem sovpadajo s tipičnimi vedenjskimi značilnostmi obeh vrst karakterja. Za razliko od drugih zgodb na podobno temo, ki se osredotočijo predvsem na teror kot vrhunec takšnega ali drugačnega razkroja zveze, je poanta filma Mon Roi ravno v tem, da spremljamo sam proces od posameznega dogodka do naslednjega dogodka, ki skupaj tvorijo razpoznaven ustroj odnosa. Vendar je odnos hkrati tudi povsem klasično patriarhalen, kar se tiče vzpostavitve psihološkega razmerja moči. Zato vse skupaj izpade, kot bi gledali patološko verzijo klasične sheme moške in ženske vloge v tradicionalni verziji partnerstva. To je tudi razlog, da je film razdelil občinstvo na absolutne fene na eni strani in besne nasprotnike na drugi. Besni nasprotniki so film doživeli kot nezaslišano smešenje moške dominance in ženske čustvene vodljivosti.

Pripoved se ne odvija linearno, ampak po spominu glavne protagonistke, ko se izčrpana znajde v rehabilitacijskem centru po poškodbi kolena in ob soočanju s fizično poškodbo obračunava tudi z razbitinami svoje čustvene kondicije. Emmanuelle Bercot je za vlogo Tony prejela nagrado v Cannesu, čeprav je s še bolj vrhunsko uprizoritvijo postregel Vincent Cassel.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Film | Ni komentarjev

Pravičniška hinavščina

10.10.2018

Umori žensk, ki se ne podrejajo pričakovanjem patriarhalne okupacije (ja, patriarhat je okupacija žensk) ali pa so tudi javno izpričane borke za enakopravnost spolov na Bližnjem vzhodu, so zgolj vnebovpijoč razlog, zaradi katerega tudi na Zahodu ne bi smeli nikoli spuščat že vzpostavljenih standardov na področju človekovih pravic, ki jih mukoma skušamo zadržat, kolikor smo jih pač uspeli napraskat skozi zgodovino. Ko pride do navideznega trka zavzemanja za pravice, se je dobro zavedat, da je trk le navidezen, medtem ko so nivoji standardov na tem področju jasni, v kolikor nam ni v interesu sprenevedanje.

Da postanemo na primer država, ki v imenu spoštovanja religioznih prepričanj dopuščamo nošenje burk, čeprav imamo po drugi strani zavoljo identifikacijskih in varnostnih standardov itak prepovedano zakrivanje obraza, je primer nedopustne simbolne zmede v odnosu do lastne in tuje identitete. Burk torej niti ne bi bilo treba prepovedat, ker v kali niso zakonsko dopustne, v kolikor jih ne toleriramo izključno na podlagi verske tolerance. Seveda pa ne velja enako za hidžab in kakršne koli kopalke kjer koli že. Pokrivala kot verski simbol so lahko problematizirana izključno v določenih institucijah (npr. vzgojnoizobraževalnih), kjer obstaja z razlogom tudi prepoved izpostavljanja katerih koli verskih simbolov. Da zmedi podleže predvsem levičarska ideologija, je žalostno toliko bolj. Levo orientirana politika se zoperstavlja prepovedi burk zato, ker se zanjo zavzema nestrpna desna politika. Desna politika bi torej burke prepovedala iz neustreznih in povsem pavšalnih razlogov in ne zaradi zavzemanja proti šovinistični ideologiji niti na lastnem pragu, leva politika pa postane sredi domnevno sekularizirane družbe zaradi pavšalnega nasprotovanja desni politiki kar naenkrat neverjetno tankočutna zastopnica ekstremističnih verskih čustev in podpornica šovinističnih ideoloških ukrepov tujih kultur. Če bi bila zaprisežena desničarka, bi se solzila od smeha nad nestabilnostjo, labilnostjo in vodljivostjo levičarske mentalitete. Treba se je namreč zavedat, da je tudi v muslimanskem svetu že zdavnaj razčiščeno, da celo Koran popolnega zakrivanja ženske ne zapoveduje. Ponekod je zapovedan hidžab, ponekod so ženske že relativno svobodne pri izbiri svojega imidža precej v skladu tudi z drugimi pridobljenimi pravicami, kar se tiče enakopravnega vključevanja na trg dela in osebne svobode v posamezni muslimanski družbi. Vendar povsod enako, kot tudi na Zahodu, le najbolj krepostne, inteligentne in pogumne ženske in moški (ja, tudi moški, saj patriarhalna ideologija hierarhično zasužnjuje tudi moške) razumejo smoter feminističnega zavzemanja za enakopravnost spolov in demokratično bodočnost. Od družbe, v kateri živim, in se vsaj na levem polu ideološkega brega baha s podporo zavzemanju za enakopravnost in pravico do svobodne izbire življenjskega sloga za vsakogar ne glede na raso, nacionalnost ali spol, pričakujem, da enaka stališča zastopa v primeru vseh kultur in podpira tisti segment predstavnikov katere koli družbe, ki mu je moralno in posledično ideološko soroden, ne pa ravno obratno.

Nekoč mi je goreč nasprotnik desnim ekstremizmom utemeljil svoje nasprotovanje prepovedi burk s predvidljivim argumentom, ki je bil takrat tudi v sozvočju z labilno agendo leve politične stranke. Niti ni razumel, da je že izraz “prepoved” zavajajoč, saj gre za vprašanje izjeme – “dovoljenje” v imenu religioznega prepričanja. SDS je odprla tematiko v parlamentu iz čiste hudobne provokacije, da bi utrjevala nestrpnost do beguncev, je bilo vse, kar se mu je zdelo vredno upoštevat. Ja, in? Njihov problem. Desnica je levici v parlamentu nastavila zanko in oni so sami zakorakali vanjo in si jo zategnili pod brado. Prava burka! Ko sem sogovorniku na njegovo razočaranje pojasnila svoje stališče in izrazila nezadovoljstvo s stranko, ki bi morala zastopat svoboščine žensk ne glede na raso ali nacionalno pripadnost, je postregel še s tistim edinim za lase privlečenim argumentom, ki je krožil v javnosti. Koliko primerov burk pa sploh vidimo pri nas?! Za tako malo primerov se ne splača sekirat. Logika, zaradi katere na splošno ni čudno, da imamo na vseh področjih toliko nakopičenih problemov, ki so skoraj nepremostljivi ravno zaradi poznega ukrepanja, ko postanejo anomalije v praksi že razširjene in normalizirane. V tem primeru gre logika takole: Dokler je predstavnic nošenja burk malo, nam dol visi za njih in v imenu spoštovanja manjšin izrekamo dobrodošlico šovinistični verski praksi. Postanemo družba, v kateri prišleki zaznavajo strinjanje s svojo ideologijo. In pridejo. Ampak pozor! Mi smo v resnici samo hinavci. V primeru, da bi se v daljni prihodnosti preveč razpasla dobrodošlica in bi predstavniki nekdanje manjšine postali precej številčen delež sodržavljanov, bi pač sprejeli zakon, ki burke prepoveduje. Ker … hohoho … mi pa že nismo družba, ki bi podpirala ekstremistične šovinistične ideologije. Si predstavljate to?! Pridete v neko državo, za katero ne veste, da nima razčiščenih osnovnih pojmov v zvezi z lastno identiteto in kaj hoče in česa noče, se veselite, ker si boste ustvarili življenje pod pogoji, ki so za vas relevantni, vendar vam čez nekaj let, ko so po možnosti že vaši otroci odrasli v tej družbi, povedo, da s svojim določenim načinom življenja niste zaželeni – od zdaj naprej ste prepovedani, ker se vas je preveč namnožilo. Pardon, ampak to je izbruh diskriminacije kot posledica predhodne pregovorne hipokrizije. Hinavščina se nikoli ne obrestuje nikomur.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Politika, Slovenija, Svet | Ni komentarjev

Duševno življenje

21.08.2018

Ob branju ganljivega pisma, ki ga je po smrti Srečka Kosovela napisal Srečkov brat Stano Kosovel družinski prijateljici, je vzbudila mojo posebno pozornost raba besedne zveze ‘duševno življenje’.
Pred skoraj stotimi leti se je bilo očitno vsaj v določenem krogu ljudi možno sporazumevat na takšen način. Avtor pisma je očitno predvideval, da bo prejemnica pisma razumela, kaj neki ima v mislih s pojmom, ki ga danes, skoraj sto let kasneje, nisem ustrezno dojela. S pojmom, ki ga nisem zasledila v literaturi, čeprav berem dnevno. S pojmom, ki ga nisem zasledila v medijih, čeprav jim sledim dnevno. S pojmom, ki se ni pojavil v ustrezni obliki med rezultati ob vpisu v spletni brskalnik. Praktično ne obstaja v diskurzu, še posebej v splošnem diskurzu ne. Ob prvi omembi duševnega življenja v pismu sem zato mislila, da je govora o Srečkovi nihajoči psihični trdnosti.

Stano Kosovel je zapisal: “Srečko je bil na koncu študija, razvil se je posebno v zadnjem letu in je res obetal, da se postavi na svoje mesto v duševnem življenju.”

Živimo v družbi, v kateri poznamo samo duševno zdravje ali bolnost. Nič ni vmes. Nobenega življenja. Kje, kako in zakaj se postavlja meja med duševno zdravim, nezdravim ali bolnim človekom, je pravzaprav težko razpravljat, če pa sploh nimamo duševnega življenja. Če torej sporazumevalno ne priznavamo obstoj notranje eksistence, je postavljanje meje med zdravim in bolnim le stvar klinične diagnoze, čemur naj se posveča temu primerna medicinska stroka in temu primerno tudi stvari streže. Mi duševnega življenja baje ne živimo in zato tudi izraz duševno življenje ni uporabljan kot najbolj običajna sestavina premišljanja ali dialoga o pomembni plati eksistence slehernega posameznika, ki ni zgolj zdrav ali bolan, ampak duševno pač živi takšno ali drugačno življenje. Lahko se seveda pogovarjamo ali beremo o duševnem življenju tega ali onega, na tak ali drugačen način, a pojmovanje kot pomemben faktor avtomatskega ozaveščanja in priznavanja, o čem sploh teče beseda ali misel, je izločeno.

Posebej problematično izpade, če smo označeni za duševno zdrave, kar pomeni, da nismo v kakršnem koli procesu psihiatrične obravnave in da baje operativno učinkovito opravljamo vsakdanje obveznosti, kakor nam jih nalagata kultura in sistem družbe. Duševnega življenja po takšnem principu umevanja stvari lahko sploh nimamo, a dokler funkcioniramo na družbeno sprejemljiv in neproblematičen način, se dojemamo, da smo zdravi, kar naj bi pomenilo, da nam duševno nič pozornosti vrednega ne manjka. S tega vidika se duševno zdrav posameznik v primerjavi z diagnosticirano duševno bolnim pogreza v veliko bolj globoko pizdarijo. Lahko se namreč ob vsakodnevnih utrujajočih aktivnostih ne bo uspel niti vprašat, ali mogoče kaj ne štima z osmišljanjem obstoja, tudi če bo njegova duševna praznina osmradila vsak prostor huje od tihega prdca v nabito polnem avtobusu.

V nadaljevanju Stano Kosovel o vrednosti bratove umetniške (duševne) zapuščine pravi: “V dveh, treh letih bi bil med vodilnimi osebnostmi našega prerajajočega se duševnega življenja.”

No, na tem mestu sem dojela, da je govora o nas, družbi, o človekovi eksistenci. Mi vsi imamo duševno življenje! Kdo bi si mislil?!! Notranje življenje, ki se ne hrani s pečenko, ampak z umetnostjo, razmišljanjem, doživljanjem in čustvovanjem, je lahko prerajajoče ali pa … ali pa verjetno takšno, kot je na splošno danes. Mrtvo. Zamolčano. Nepriznano. Odrinjeno zgolj v sfero opredeljevanja zdravstvenega stanja.
Nihče ne bo nikogar ob srečanju na ulici vprašal, kako kaj tvoje duševno življenje. Ne le to. Tudi ob vprašanju, kako si kaj, bo izpadlo čudaško, če bi nekdo začel razlagat, kaj bere, kakšno glasbo posluša, o čem bolščeč v strop razmišlja in kako se počuti. Skratka, o svojem duševnem življenju. Pričakovano je, da se potrudimo sprijaznjeno in prilagojeno neznosno dolgočasit ob razlagah, kaj je kdo počel. Da se je odpeljal na izlet, da je kupil ribiško palico, da je skuhal kosilo po novem receptu, da večkrat obišče fitnes, da je v službi fasal novo obremenitev, da se je otrok prehladil, da je s kolesom, jadrnico, avtom ali peš prišel od točke A do točke B prejšnjo nedeljo. Nelagodnost je enako neizbežna ob odgovarjanju na splošno vprašanje, kako si in kaj počneš. Dolgočasimo se že vnaprej, še preden odpremo usta, ker dejanja sama po sebi ne pomenijo, ama, nič. Nula. Ništrc. Brez duševnega življenja smo roboti z anestezirano dušo. Če smo uspeli ohranit in negovat živo dušo, občutimo nelagodnost, ko se spravimo nakladat zgolj o operativnih podvigih preživljanja našega časa, brez kakršne koli duševne dodane vrednosti. Ni šans, da se ne bi počutili kot popolni idioti, ko se trudimo družbeno zaželeno opisovat naše izjemne funkcionalne podvige, ki v sodobnem precej psihopatskem vzdušju bojda edino štejejo kar sami po sebi, brez razmisleka, zakaj in komu ali čemu na ljubo. V kolikor se ne počutimo kot idioti in dejansko celo z užitkom morimo človeštvo s svojo družbeno funkcionalno praznostjo v živo ali preko družbenih omrežij, bi se morali globoko zamislit nad odsotnostjo lastne, unikatne osebnosti in smislom brkljanja v prazno. Naj ne postane običajno in povsem sprejemljivo splošno stanje, v kakršnem človek v povprečju sploh ne zna več niti zaznavat, kaj šele izražat svojih občutij, tudi kadar bi jih izrazit želel. Do družbe duševnih siromakov in sestradancev nismo daleč. Optimistično rečeno.

Ob koncu svoje pridige zato pozivam k rabi besedne zveze Duševno življenje, kadar je le mogoče. Ne pozabimo, da obstaja, čeprav se še niti spomnili nismo.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Literatura, Slovenija | 1 komentar

Starejši zapisi »