Simona Rebolj

Duševno življenje

21.08.2018

Ob branju ganljivega pisma, ki ga je po smrti Srečka Kosovela napisal Srečkov brat Stano Kosovel družinski prijateljici, je vzbudila mojo posebno pozornost raba besedne zveze ‘duševno življenje’.
Pred skoraj stotimi leti se je bilo očitno vsaj v določenem krogu ljudi možno sporazumevat na takšen način. Avtor pisma je očitno predvideval, da bo prejemnica pisma razumela, kaj neki ima v mislih s pojmom, ki ga danes, skoraj sto let kasneje, nisem ustrezno dojela. S pojmom, ki ga nisem zasledila v literaturi, čeprav berem dnevno. S pojmom, ki ga nisem zasledila v medijih, čeprav jim sledim dnevno. S pojmom, ki se ni pojavil v ustrezni obliki med rezultati ob vpisu v spletni brskalnik. Praktično ne obstaja v diskurzu, še posebej v splošnem diskurzu ne. Ob prvi omembi duševnega življenja v pismu sem zato mislila, da je govora o Srečkovi nihajoči psihični trdnosti.

Stano Kosovel je zapisal: “Srečko je bil na koncu študija, razvil se je posebno v zadnjem letu in je res obetal, da se postavi na svoje mesto v duševnem življenju.”

Živimo v družbi, v kateri poznamo samo duševno zdravje ali bolnost. Nič ni vmes. Nobenega življenja. Kje, kako in zakaj se postavlja meja med duševno zdravim, nezdravim ali bolnim človekom, je pravzaprav težko razpravljat, če pa sploh nimamo duševnega življenja. Če torej sporazumevalno ne priznavamo obstoj notranje eksistence, je postavljanje meje med zdravim in bolnim le stvar klinične diagnoze, čemur naj se posveča temu primerna medicinska stroka in temu primerno tudi stvari streže. Mi duševnega življenja baje ne živimo in zato tudi izraz duševno življenje ni uporabljan kot najbolj običajna sestavina premišljanja ali dialoga o pomembni plati eksistence slehernega posameznika, ki ni zgolj zdrav ali bolan, ampak duševno pač živi takšno ali drugačno življenje. Lahko se seveda pogovarjamo ali beremo o duševnem življenju tega ali onega, na tak ali drugačen način, a pojmovanje kot pomemben faktor avtomatskega ozaveščanja in priznavanja, o čem sploh teče beseda ali misel, je izločeno.

Posebej problematično izpade, če smo označeni za duševno zdrave, kar pomeni, da nismo v kakršnem koli procesu psihiatrične obravnave in da baje operativno učinkovito opravljamo vsakdanje obveznosti, kakor nam jih nalagata kultura in sistem družbe. Duševnega življenja po takšnem principu umevanja stvari lahko sploh nimamo, a dokler funkcioniramo na družbeno sprejemljiv in neproblematičen način, se dojemamo, da smo zdravi, kar naj bi pomenilo, da nam duševno nič pozornosti vrednega ne manjka. S tega vidika se duševno zdrav posameznik v primerjavi z diagnosticirano duševno bolnim pogreza v veliko bolj globoko pizdarijo. Lahko se namreč ob vsakodnevnih utrujajočih aktivnostih ne bo uspel niti vprašat, ali mogoče kaj ne štima z osmišljanjem obstoja, tudi če bo njegova duševna praznina osmradila vsak prostor huje od tihega prdca v nabito polnem avtobusu.

V nadaljevanju Stano Kosovel o vrednosti bratove umetniške (duševne) zapuščine pravi: “V dveh, treh letih bi bil med vodilnimi osebnostmi našega prerajajočega se duševnega življenja.”

No, na tem mestu sem dojela, da je govora o nas, družbi, o človekovi eksistenci. Mi vsi imamo duševno življenje! Kdo bi si mislil?!! Notranje življenje, ki se ne hrani s pečenko, ampak z umetnostjo, razmišljanjem, doživljanjem in čustvovanjem, je lahko prerajajoče ali pa … ali pa verjetno takšno, kot je na splošno danes. Mrtvo. Zamolčano. Nepriznano. Odrinjeno zgolj v sfero opredeljevanja zdravstvenega stanja.
Nihče ne bo nikogar ob srečanju na ulici vprašal, kako kaj tvoje duševno življenje. Ne le to. Tudi ob vprašanju, kako si kaj, bo izpadlo čudaško, če bi nekdo začel razlagat, kaj bere, kakšno glasbo posluša, o čem bolščeč v strop razmišlja in kako se počuti. Skratka, o svojem duševnem življenju. Pričakovano je, da se potrudimo sprijaznjeno in prilagojeno neznosno dolgočasit ob razlagah, kaj je kdo počel. Da se je odpeljal na izlet, da je kupil ribiško palico, da je skuhal kosilo po novem receptu, da večkrat obišče fitnes, da je v službi fasal novo obremenitev, da se je otrok prehladil, da je s kolesom, jadrnico, avtom ali peš prišel od točke A do točke B prejšnjo nedeljo. Nelagodnost je enako neizbežna ob odgovarjanju na splošno vprašanje, kako si in kaj počneš. Dolgočasimo se že vnaprej, še preden odpremo usta, ker dejanja sama po sebi ne pomenijo, ama, nič. Nula. Ništrc. Brez duševnega življenja smo roboti z anestezirano dušo. Če smo uspeli ohranit in negovat živo dušo, občutimo nelagodnost, ko se spravimo nakladat zgolj o operativnih podvigih preživljanja našega časa, brez kakršne koli duševne dodane vrednosti. Ni šans, da se ne bi počutili kot popolni idioti, ko se trudimo družbeno zaželeno opisovat naše izjemne funkcionalne podvige, ki v sodobnem precej psihopatskem vzdušju bojda edino štejejo kar sami po sebi, brez razmisleka, zakaj in komu ali čemu na ljubo. V kolikor se ne počutimo kot idioti in dejansko celo z užitkom morimo človeštvo s svojo družbeno funkcionalno praznostjo v živo ali preko družbenih omrežij, bi se morali globoko zamislit nad odsotnostjo lastne, unikatne osebnosti in smislom brkljanja v prazno. Naj ne postane običajno in povsem sprejemljivo splošno stanje, v kakršnem človek v povprečju sploh ne zna več niti zaznavat, kaj šele izražat svojih občutij, tudi kadar bi jih izrazit želel. Do družbe duševnih siromakov in sestradancev nismo daleč. Optimistično rečeno.

Ob koncu svoje pridige zato pozivam k rabi besedne zveze Duševno življenje, kadar je le mogoče. Ne pozabimo, da obstaja, čeprav se še niti spomnili nismo.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Literatura, Slovenija | 1 komentar

Gol! Ali pa tudi ne

8.07.2018

Nisem ljubiteljica nogometa, ker gre po mojem mnenju za nesramno turboprofitersko promocijo najbolj nizkotnih vzgibov (tekmovalnost zaradi tekmovalnosti, infantilnost, animalnost, ne-umnost, nacionalistični patos, vojno, mačoidno naprezanje v prazno ipd). Kar pa še ne pomeni, da ne štekam, v čem je draž. Pravila igre res niso zahtevna in vsa silna metaforika življenjskih izzivov je telenovelasto preprosta, a temu primerno hkrati tudi nič manj kot shakespearejanska. Zlahka se vživim v performans prozornih strasti, če me ravno prime in je možnost pred nosom. Zlahka si kakšno urico sicer precej nezanimive igre popestrim z opazovanjem izbranega tekmovalca, ki po mojem okusu premore dovolj harmonije med gibanjem vseh delov telesa in “možgansko” strategijo. Do zdaj bolj dovršene prezentacije od Zinedina Zidana nisem zaznala, ampak nisem zadovoljiva referenca za prepiranje o posameznih žogobrcarjih, ker pač premalokrat zavržem čas za gretje fotelja ob tej popularni orgiji.

Pa vendar … Kadar že zabijem urico ali dve ob nogometu, vseeno vem, kakšne emocije bi morale priplavat po etru. Če se že gremo! Zato toliko težje sprejmem popolno odsotnost kakršnega koli komentatorskega libida ob domačem prenosu tekme s svetovnega prvenstva. Namesto da bi me vzneseno privzdigovalo, se zaradi čvekave motnje lahko kvečjemu krohotam. Zaspanec za mikrofonom, ki vmes z nekim hrkanjem dejansko daje občutek, da se težko upira smrčanju, ne opazi niti očitno ubranjene žoge ob izvajanju enajstmetrovke. In totalno apatično prijavi: “Gol.” In potem mine skoraj minuta, preden dojame, da gola ni. Jebi ga, pač gol je ali ni. Who cares! In v podobnem impotentnem vzdušju od začetka do konca. Bolj se bliža finalni vrhunec, slabše je, namesto da bi bilo obratno. Padec v komo daleč pred orgazmom. Potem se preselimo v studio, kjer se voditelj Saša Jerković sicer trudi bit vsaj pogojno simpatično razigran, a kaj ko poskakuje med dvema katetonikoma v gosteh in nič bolje ne kaže, ko se javi naš poročevalec iz Rusije. Tako dolgočasen in trd, da ga med skupinico ruskih žurerjev komaj slišimo. Pa ga Jerković vpraša, če je malo hripav, ker se je tako razkričal na tekmi. Ah, ne, kje pa! Pojasni, da on prav gotovo ni nič kričal, ampak se je verjetno samo malo prehladil pod kakšno klimo. Kako beden vic o spodobnosti sredi drhalovanja.

Nisem si mogla pomagat, da ne bi pomislila … Če ta narod tudi seks doživlja tako, kot se na nacionalki predvaja doživljanje fuzbala, nam ni pomoči. Na nobenem področju in v vseh ozirih. Amen.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji, Slovenija, Svet | Ni komentarjev

Predvolilno soočenje z razvedrilnim medijem

22.05.2018

Morda je Petra Kerčmar v monopolni medijski hiši zadovoljiv kader za branje novičk. Za vodenje političnega soočenja pa žal ne premore niti osnovne sposobnosti objektivne distance, vključno z novinarsko ekipo v ozadju. V vsebinsko podkovanost se raje ne bi spuščala. To je katastrofa.

Na vsebinskih delih povsem neustrezno brbljavo prekinjanje predsednikov strank pri besedi in hkrati dopuščanje povsem brezplodnega pričkanja (npr.:Erjavec – Janša) ne bi smela postat obče sprejemljiva praksa še tako pop medija, na kakršno naj bi se navadili. Ne! To je samo skrajno neprofesionalna poraba časa in področju obravnave povsem neprimerno novinarsko vodenje. Zaradi tega se je med drugim Janša zlahka otresel kakršnega koli izziva s klasičnim preusmerjanjem debate na grehe drugih. Zaradi tega nismo slišali odgovora s strani Janše, zakaj neki se politično povezuje z Orbanom in celo prejema finančno podporo stranki, v kolikor ne namerava sledit njegovi politiki, saj se mu bojda niti ne sanja, kakšni so v povprečju prihodki na Madžarskem? Mirno je lahko izigraval butlja po potrebi. Njegovih volivcev ne bo motilo.

Nikoli se ne bi smeli navadit na očitno pristransko in neobjektivno držo novinarjev. Pripomba Kerčmarjeve na konkretne predloge v okviru zdravstvene reforme s strani predsednika Levice, češ, da gre pač za zastopanje javnega zdravstva, kar že imamo, presega meje sprejemljive površnosti in posledične neumnosti. Jah, očitno takšnega javnega zdravstva brez dodatnega zavarovanja, s centraliziranim nadzorom nad nabavo medicinskih pripomočkov in ureditvijo meje med privatnim in javnim zdravstvom pač nimamo, mar ne?! Bi bili lahko deležni kvečjemu kakšne inteligente pripombe in razširitve problema v zvezi s koncesijami, pritiski zdravnikov, ki zaradi pehanja za čim večjim zaslužkom z neštetimi nadurami preutrujeni ogrožajo paciente, namesto da bi zaposlovali in ustrezno izobraževali več kadra?
Ne more vodit pogovorne oddaje novinar, ki ne premore zadostne poglobljenosti v posamezne tematike, ampak nastopa kot povprečen slabo razgledan anonimen forumaš, ki je vedno samo za ali proti na okvirnih ideoloških predpostavkah, ki same po sebi ne pomenijo nič relevantnega. Ni problem, da novinar komentira in podaja pripombe, vendar pa mora dopustit tudi odgovore, sicer deluje kot fašist in bully, ki zlorablja svoj položaj, namesto da bi bil v funkciji razkrivanja realnega stanja stvari. Vendar je najhujše šele sledilo, ideološko stališče voditeljice pa je bilo s časom preočitno. Najbolj jo je skrbelo stanje podjetnikov v državi in z njimi povezano obdavčevanje. Neštetokrat je ponovila kot papagaj, da so vendar oni tisti, ki prispevajo v davčno blagajno. Aha, a samo oni?! Z najbolj širokim nasmeškom na svetu je ob koncu napovedala naslednje soočenje, v katerem bodo nastopili naši najuspešnejši podjetniki v konfrontaciji s predsedniki strank. Že med napovedanimi podjetniki so seveda delujoči v tujini (tisti najuspešnejši, ki služijo samo na monopolu s prehrano, kramo ali pa so kapital že javno znano odnesli v davčne oaze, niso napovedani) in verjetno bomo spet poslušali neskončne razprave o grozni državi, ki ne omogoča po možnosti visoko tehnološkega podjetniškega razcveta. Kot da bi bilo v mali, revni in po evropsko zasužnjeni državi brez lastnega omembe vredno prostranega trga kaj takšnega mogoče. Z osredotočenjem na položaj gospodarstvenikov seveda samo po sebi ne bi bilo nič narobe, saj gre za prednostno tematiko vsake, še posebej kapitalistične družbe, če bi bila obravnavana na ustreznem nivoju in če ne bi Petra Kerčmar na drugi strani vodila zelo pristransko sveto vojno proti brezposelnim in finančno totalno k tlom pritisnjenim državljanom, ki med drugim prejemajo s strani ubogih podjetnikov porazne plače.

Predlog Mateja Tonina, da bi že itak stigmatizirane brezposelne skupaj z nekaterimi kaznjenci vpregli v prisilno delo, ki ga je ljubkovalno poimenoval družbeno koristno delo, je bil višek politikantske perverzije. Sodobna demokratična država, ki v resnici ni mafijska in zasužnjevalska, bi morala družbeno koristno delo nazivu primerno cenit, ljudi ustrezno zaposlovat na tovrstnih položajih in tudi izplačevat ustrezne plače. S tem v paketu bi morali tudi ukinit opravljanje družbeno koristnih del kot vzgojno kazensko sankcijo določenih obsojencev, saj opravljanje družbi koristnih del v mentalno zdravi skupnosti ne bi smelo predstavljat kazni, ampak kvečjemu čast.

In za posladek se je na ekranu pojavil še izjemen novinarski podvig. Zaradi banalno majhnega povišanja ubožne socialne pomoči se je razgrnila pred nami otročja slikca štiričlanske družine, v kakršni se staršema bojda zaradi premajhne razlike med najnižjo plačo in socialnimi prispevki ne splača delat. Novinarka sama od sebe ni pojasnila, da gre za peščico tovrstnih prejemnikov, ki ob socialni pomoči pridobijo še kar radodarne vrednosti starševskih dodatkov. V uvodni pridigi ni bilo niti omenjeno, da s tremi stotaki in zaradi nekaj deset evrov viška samske osebe (predvsem mladi in starejši težko zaposljivi), ki so večinski prejemniki socialne pomoči le začasno premostitveno ali dolgotrajno (zaradi bolezni ali skopega trga dela po slovensko), zagotovo ne morejo preživet. Pomagat jim morajo svojci ali pa se morajo lotit še kakšnega dela na črno. Prisiljeni so! Luka Mesec je moral zgubljat besede z opozorili na minoren odstotek takšnih družin, ki je bila predstavljena v prispevku zavajajoče kot nekakšen omembe vreden primer. Ja, država namenja dovolj podpore staršem na plečih otrok, sicer pa življenje posameznika (vključno z bodočnostjo teh otrok) v Sloveniji s političnega vidika ni vredno nič, niti preživetja. Težko je razumet, da v javnem soočenju namesto kvečjemu pogovora o nujnosti zvišanja minimalne plače in posledičnih strategijah poslušamo takšne fašistoidne kretenizme, s kakršnimi se skuša demonizirat drobiž za najbolj ranljive državljane. Svinjarija je predvsem to, da se je zgodilo tik pred koncem mandata. Da celo Levica ni glasno in učinkovito ukrepala na tem zgolj nujnem področju socialne politike že zdavnaj prej, pa zato tudi naprednejših ukrepov v smer krepitve socialne države pač ni.

Predvolilna oddaja, kakršni smo bili priča, je neprofesionalna, manipulativna, informativno pristranska in posledično družbeno škodljiva zloraba medijskega monopola.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji, Politika, Slovenija | 2 komentarjev

Politično jamranje

15.03.2018

Mandat je predčasno zaključil predsednik vlade, ki je dialog z državljani obvladoval in nadzoroval tako, da dialoga preprosto ni vzpostavil. Mediji so se kmalu navadili, da ni njihov sogovornik. S ponarodelo krilatico “Ne jamram, ampak iščem rešitve!” se je proslavil in skušal disciplinirat bolj ali manj obubožano in demoralizirano ljudstvo ter hkrati pojasnit svojo precej zbirokratizirano držo in izmuzljivost. Logično, da ga skoraj ne vidimo in ne slišimo. Človek vendar raje dela kot jamra. On išče rešitve.

Osupljivo ironično in še toliko bolj nesprejemljivo se mi zdi, da sem se lahko včeraj naposlušala približno petnajst minut neznosnega jamranja predsednika vlade, ki se mu očitno ne ljubi in ne splača več ubadat z rešitvami. Med drugim je pojamral, da ne išče več rešitev, ker mu vsi – od opozicije do koalicije – mečejo polena pod noge. Da je obkrožen z ljudmi, predvsem v koaliciji, ki mislijo le na lastne interese in pravice in jim je malo mar za blagor skupnosti (državljanov). Da stare sile zavirajo vsakršen napredek. Poslušamo staro pesmico, ki je bila vključno z lobiji in strici iz ozadja hit že davno pred vlado dr. Mira Cerarja. Mar ni bil to konec koncev ključ zmage t. i. novega obraza na političnem parketu, ki bi nas vsaj poskušal popeljat na bolj snažno pot? Ampak tudi njemu je očitno tako zelo mar za skupnost, da je tik pred volitvami prenehal iskat rešitve za nas in se je raje naslonil na edino možno rešitev, da se simbolno odstrani s položaja in stranka SMC morda še kdaj v prihodnosti vidi parlament.

Dr. Miro Cerar se je dokončno izkazal kot klasičen politik s klasično predvidljivim taktiziranjem, ki ima bore malo skupnega z razumevanjem javnega dobrega, kaj šele s pripravljenostjo na drzne reformne poteze delovanja družbe. Nič revolucionarnega. Nič presežnega. Nič nepredvidljivega. Nič novega. Nič. V prostoru in času, ko smo konstantno podvrženi doziranju kriznega vzdušja, da postaja tesnoba običajno stanje posameznika, se vzdrževanje “status quo” pozicije zlahka plasira za poseben dosežek in ga vzdrževalci “status quo” pozicije tudi zlahka resnično doživljajo kot poseben dosežek.

Predsednika vlade, ki je posebej ponosen na že pregovorno ohranjanje pozitivne gospodarske rasti, od katere ljudstvo pregovorno nima nič, ne bomo pogrešali.

Predsednika vlade, ki se pohvali s projektom Magna in podobnimi izjemnimi “prodajalci” delovnih mest, ne bomo pogrešali.

Predsednika vlade, ki se pohvali z nižjo brezposelnostjo, pri čemer celo ministrica za delo, družino in socialne zadeve izkazuje popolno nerazumevanje za problem prekarnega dela, ki se med drugim skriva tudi za t. i. definicijo samozaposlenih, za katere v imenu reševanja problema planira še dodatne obremenitve s prispevki za t. i. večjo varnost samozasužnjenih, ne bomo pogrešali.

Še enega predsednika vlade, ki izrazi nezaupanje v delovanje pravosodnega sistema, ko sodna odločitev porazi njegov politični interes, medtem ko njegova vlada ni storila nič omembe vrednega za povrnitev zaupanja državljanov v sodstvo, ne bomo pogrešali.

Predsednika vlade, ki skuša tik pred iztekom mandata odpravit pogajanja s sindikati z darovanjem drobiža nekaterim skupinam zaposlenih in si na tak način nabildat politične točke, še vedno ne bomo pogrešali.

Predsednika vlade, ob katerem ni praktično nič posebnega za povedat, kar se tiče zapomnljivih dosežkov, ne bomo pogrešali.

Razumem rahlo privoščljivo zadoščenje na obrazu predsednika vlade, ko je ob koncu svojega poslovilnega govora slavnostno najavil, da predaja oblast nazaj v naročje državljanov. Razumem, da se enako zaveda, kot se zavedamo državljani, da nam bo lahko v prihodnosti pod drugo vlado še mnogo trša predla. Zavedamo se, da ustrezne volilne izbire in s tem oblasti državljani sploh nimamo v svojih rokah. Nekateri se tudi zavedamo, da volivci nimajo vedno prav. Še huje. Volivci skoraj nikoli nimajo prav. Kot marsikdaj sploh niso izpolnjeni informativno zadostni pogoji, da bi se lahko veselili referendumskih izidov, pa naj gre za večino državljanov prezahtevna vprašanja infrastrukturne bodočnosti ali umevanja poante človekovih pravic, tako se vedno težje veselimo izidov katerih koli volitev. Kljub morebitni dobri izbiri na bližajočih se državnozborskih volitvah, ki bi se nenapovedano pojavila, neustrezno informirani, nerazgledani in ideološko precepljeni državljani zelo verjetno v zadostnem številu ne bodo uspeli prepoznat pozitivne izbire, še posebej če pozitivna izbira ne bo nastopala s starimi obrazi pod sloganom novih obrazov. Navada je pač grda razvada.

Ampak vseeno ni utemeljenega razloga, da bi pogrešali pogrešljive. Čeprav bomo zgolj pogrešljive verjetno ponovno izvolili le v najboljšem primeru, v najslabšem pa zelo nevarne človeške primerke neupravičene ambicioznosti.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Politika, Slovenija | 11 komentarjev

Hollywoodska mlačna voda brez oblike

5.03.2018

Zaščitni znak podelitve oskarjev vključno s slavljenci za domnevno najbolj vrhunske dosežke leta sestavljajo: dolgčas, neizvirnost, mlačnost, površinskost, stereotipnost, predvidljivost in klišejsko neprebavljiva politična korektnost, s čimer se pomete pod preprogo vse zanimive in odstopajoče, a pretirano vznemirljive in nepredvidljive razmisleke ali pojave v sodobnem času. Povsem v skladu z aktualnim duhom zahodne družbe.

Po dveh urah omlednega gobezdanja voditelja sem obupala nad buljenjem v do absurda razvlečeno prireditev. Lahko noč! Če predstavlja Jimmy Kimmel sprejemljiv izbor za ohranjanje interesa občinstva, predvidevam, da bo Ricky Gervais (in podobni provokativci) kmalu brezposeln, če brezposeln še ni. Nasploh je zanimiv trend neverjetno razvlečenih zabavnih oddaj in prireditev (od resničnostnih šovov, preko razvedrilnih oddaj do ekskluzivnih prireditev), pri katerih so ljudje pripravljeni bolščat v prazno čvekanje, neduhovito spakovanje in razne idiotske igrice oglaševalcev do nezavesti. Naj traja in traja, da je le dolgočasno, plitko in neizzivalno. Ko je duhamorni Jimmy napovedal idiotsko oglaševalsko igrico, da prejme vodni skuter tisti nagrajenec, ki nas bo počastil z najkrajšim govorom, nisem uspela bit niti za silo presenečena nad prizorom neokusnega duhovičenja. Bohnedaj, da bi kdo še kaj povedal ob posebni priložnosti. Saj nima nihče več nič za povedat. Kdo si sploh upa še kaj povedat? Kdo si želi, da bi kdo premogel še kaj omembe vrednega povedat? Ni panike. Če kar koli vznemiri možgane in čute, se takoj prebudi zdresirana in otopela večinska javnost, ki gromko zahteva kratka in jedrnata sporočila, enako literaturo, enake pesmice, enake predstave, enake novinarske prispevke … Vse naj bo kratko in jedrnato enako enakemu. “Kratko in jedrnato” je metafora za željo po puhlih, predvidljivih in površinskih učinkih, impotentno in razvlečeno nabijanje v prazno pa posebej zaželeno obredje, ki naj traaaja dooooolgo ure in ure in ure. Nobene minute vržene v tri krasne nam ni žal. Baje sprošča! Hipnotizirani od ekonomsko propagandnih sporočil v vseh oblikah in razsežnostih. Podelitev oskarjev zgolj ni izjema, ampak vključno s propagiranimi filmi kvečjemu vzgojno izobraževalni program te ničeve mentalitete, ki ljudi potiska za stoletja po evolucijski premici navzdol.

Nominirani filmi, ki sem si jih uspela ogledat (polovica), so me osupnili kvečjemu s pomanjkanjem vsebinskega dometa, z moralistično prozornim flirtanjem na prvo žogo, z nizanjem stereotipov in infantilnim poenostavljanjem (Lady Bird poka po šivih od že stokrat uporabljenih klišejev o odraščanju nerodne in frustrirane najstnice, ki bi bila pač rada bogata in “kul”, film Trije plakati pred mestom z odličnim pripovednim in tematskim izhodiščem poka po šivih od relativiziranja narave konfliktov in poenostavljanja psiholoških katarz). Zmagovalni film Oblika vode, ki naj bi predstavljal letošnji vrhunec te tehnološko dovršene, a vsebinsko neizvirne, predvidljive in otročje moralistično plitke industrije sedme umetnosti je res vreden posebne nagrade. Obrtno dovršen izdelek kot stol, avto ali jahta, sicer pa pravljični motiv, ki je tako zlizan in že tolikokrat obdelan v različicah zgodb, da predstavlja neverjetno drznost zgolj dejstvo, da se je hollywoodski ljubljenec Guillermo del Toro podstopil drago prodat ukradeno različico zgodbe! Čestitke, da se nekaterim za oskarja ni treba niti toliko potrudit, da bi plagiat plagiata, ki je plagiat plagiata … poskusil zapakirat v celoto vsaj z izvirnimi liki in prizori dogajanja. Niti mu ni treba ukradenega plagiata vsaj rahlo poglobit v dialogih, sporočilnosti ali likom pridodat nekaj več kompleksnosti od enodimenzionalnih zlih in dobrih kreatur (okej, uboga in zlorabljana morska pošast vam lahko pohrusta hišnega ljubljenčka, ampak se zelo kesa in vas takoj nagradi za razumevanje s pričaranjem nove frizure na pleši).

Saj je meni tudi všeč ideja, da med različnimi skupinami ljudi in drugimi bitji, ki imajo bore malo skupnega, ljubezen zmaga in združi na videz nezdružljivo, ampak še bolj bi mi bile všeč ideje, ki bi odražale rahlo višji in bolj kompleksen nivo odraslosti in s tem razumevanja, za kaj in zakaj sploh gre. To so poenostavljeni in moralistično zlagani filmi za otroke, ki nikakor ne prispevajo k čemur koli, kar bi spodbujalo razmislek k ustreznim odgovorom ali rešitvam aktualnih in prihodnjih izzivov za živeče na tem planetu. Še dobro, da hollywoodska industrija ne predstavlja celotne še opazne filmske produkcije. Zaskrbljujoče pa je, da predstavlja najbolj opazno in konzumirano!

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Film, Mediji, miks | 1 komentar

Starejši zapisi »