Simona Rebolj

EDINI KANDIDAT

27.03.2014

POTOČNIKOV EFEKT

Vihar se je za silo polegel, občasni nalivi pa se ne bodo tako zlahka, kar pomeni, da se vse spet kuhlja po starem predvidljivem vzorcu. V parlamentu se po starem še malo pričkajo, na kakšen način bi bilo bolje ohranit korupcijo in klientelizem po starem, čim dlje od oči in ušes javnosti. Z ukinitvijo KPK ali z njenim navideznim obstojem od začetka novega mandata konec marca? Le Borut Pahor je po javnomnenjskih raziskavah štrbunknil s prvega mesta lestvice priljubljenosti med politiki, ki ga v Sloveniji bolj zaradi folklore praviloma vedno krasi predsednik države, a zdaj je kritična masa zaslišanih slovenskih državljanov predala prestol ministru za kmetijstvo. Nobenemu ministru za kulturo v naši deželi verjetno ne bi moglo uspet, tudi če bi se izkazal kot najboljši minister na svetu. Dejan Židan je prehitel še Janeza Potočnika, ki sicer redno visi na drugem mestu, ker več kot očitno večina državljanov sploh pojma nima, kdo neki je ta gospod z očali, kaj šele da bi si lahko oblikovali relevantno mnenje, kako neki opravlja svojo funkcijo evropskega komisarja za okolje. Če bi sodili po rezultatih okrog okoljevarstvenih vprašanj, bore slabo in vedno slabše. Kritična masa povprečnih državljanov je s svojimi simpatizerskimi, glasovalnimi in volilnimi preferencami vedno vsaj dvakrat bolj plehka od svojih izvoljenih političnih vodij. Morda so na uspeh “Potočnikovega efekta” računali pri poskusu uveljavitve novega izbranega predsednika KPK in prekleto pretiravali.

FORMALNA ALI NEFORMALNA UKINITEV KPK

Javnost se dolgonoso sprijaznjuje z dokončanim postopkom ukinitve Komisije za preprečevanje korupcije, ki se je zadnjih nekaj let krotovičila na trnovi poti, da bi nekoč morda postala tudi formalno resna in neodvisna inštitucija v precej zajebantski državi. Neformalni proces ukinitve je glede na zavidljivo visoko stopnjo zaupanja državljanov v KPK pod skrajšanim mandatom Gorana Klemenčiča brez dvoma bolj učinkovit od formalnega, a destrukcija v pripravljeni burki za javnost je bila osupljivo neizvirno izpeljana z nabijanjem starega vica o politični pripadnosti, ki pri povprečnih Slovencih vedno zažge na prvo žogo in na nivoju prvožogaštva tudi obstane. Kot padec na bananinem olupku ali prdec sredi gužve na avtobusu. Sledijo neskončne javne razprave na površinskem nivoju o pravici do ideološke ali veroizpovedne opredeljenosti, pri poskusih umevanja in opredelitve vpliva prepričanj na kakovost opravljanja določenih funkcij pa se volja do razprav takoj konča.

OPREDELJENI, PREPRIČANI IN PRIPADNI NE DVOMIJO

Logično, da vsako prepričanje ali pripadnost omejuje posameznika, da bi se intelektualno in duhovno razvijal, večno dvomil, iskal resnico in se približeval nikoli optimalno dosegljivi optimalni poštenosti. Vse, po čemer lenobno prepričan in pripaden ne more posegat in posledično funkcij, na katerih je presojanje ključni element delovanja, ne more kakovostno opravljat. Pika! Vprašanja o prepričanjih in stališčih so še kako pomembna. Pomembna so vprašanja, zakaj in na kakšen način je nekdo član ali simpatizer nečesa in kaj želi doseči, enako velja za versko opredeljenost in prepričanja nasploh. Zgolj formalni podatek ne pove dovolj o tem, kaj se kdo gre in zakaj, čeprav pri sveto preprosti prepričani večini res največkrat pove vse bistveno. Ganljiv je bil disput med Borisom Štefanecem in dr. Erikom Kerševanom v oddaji Tarča. Kerševan je oponiral pobalinskemu prepričanju novega predsednika KPK, da celo bodočim sodnikom v imenu demokracije ni treba polagat računov v zvezi s političnim prepričanjem, in mu pojasnil, da sodniki po predpisu ne smejo opravljat nobene funkcije v nobeni stranki, o čemer se morajo zjasnit ob kandidaturi. Štefanec je precej razoroženo obračal oči, ker je Kerševanov poduk brez dvoma držal, vendar pa je na drugi strani vsakomur s kavnim zrnom zdrave pameti jasno, da je slovenskim državljanom tudi KPK postala tako pomembna neformalna inštitucija predvsem zaradi visoke stopnje nezaupanja v organe pregona in sodstvo. Tudi in predvsem zaradi zlizanosti s politikantstvom. Če globoko verujoči ni duhovnik ali vsaj reden obiskovalec nedeljske maše, še ne pomeni, da ne bo ravnal v skladu s pričakovanim ravnanjem slehernega vaškega farja. V Sloveniji se ne more zgodit izbor generalnega tožilca, vrhovnega državnega sodnika ali prvega direktorja NPU brez nezaupanja vanje ravno zaradi preočitnih ideoloških prepričanj in utemeljenih sumov celo o povsem praktični zlizanosti s političnimi klikami. Ko so nam začeli pa celo mafijski botri klasičnega organiziranega kriminala v povezavi s preprodajo drog na veliko dokazom navkljub uhajat na ulico prostih rok, je zadnja klapa vere v kakovostne, pametne, strokovne kadre s temu primerno visoko stopnjo integritete padla v kanalizacijo pred sodno palačo. A infantilnega sprenevedanja očitno ne bo še kmalu dovolj.

KPK se zdaj lahko dokončno iz bolj konkretno profilirane rubrike Šport preseli v prostrano rubriko Zabava. Če se je javnost pod vodstvom Gorana Klemenčiča bolj ali manj lahko sproščala v navijaštvu in prepiranju, predvsem med preštevanjem avtogolov kapetanov desnice in levice, ker je bilo jasno, da pooblastil in ustrezne zakonodaje za konstruktivne dosežke KPK nima, zdaj lahko samo še čakamo na doze zabavnih tračev, ki bodo temu primerno tudi pokomentirani od vsakogar z minuto pavze za malico. Vedno se bomo spraševali, katere teme bi bile bolj pomembne od teh, ki in kakor so nam servirane pod nos. Novi predsednik KPK bi moral namreč vzbujat v javnosti precej več zaupanja, kot je to uspelo Goranu Klemenčiču s pomočjo Roka Praprotnika in Liljane Selinšek.

BOLJ VERODOSTOJEN OD GORANA KLEMENČIČA

Danes nas nekateri radi spomnijo, da tudi Goran Klemenčič ni naskočil funkcije prvega moža KPK brez predhodnih bremen konfliktov interesa, saj je pred tem deloval kot državni sekretar ob boku takratne ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal. Da ne omenjamo Roka Praprotnika, ki se je predhodno v novinarskem poklicu profiliral predvsem kot zagret preganjalec Janeza Janše, ravno in še posebej v zvezi z afero Patria. Goranu Klemenčiču je malo pomagalo, ker naj bi zapustil položaj ob Katarini Kresal zaradi nestrinjanja okrog spornega načina vzpostavljanja NPU. Vseeno pa je dejstvo, da mu s Praprotnikom ob boku nikoli ne bi uspelo pridobit tolikšne podpore javnosti, če ne bi postavil na razpelo prvaka levice Zorana Jankovića in prvaka desnice Janeza Janšo hkrati. Uravnoteženo. Postavitev Supervizorja in nekaj opozoril na korupcijo v zdravstvu ne bi bilo dovolj za učinkovit piarovski efekt, ki se edini dotakne dovolj širokega kroga povprečja državljanov. Vsak pripadnik pouličnega genga ve, da vodja genga postane lahko le tisti, ki se izkaže z drznim obglavljenjem vodje kakšne druge omembe vredne tolpe. Klemenčič je pokazal mišice figuram na šahovnici, ki jih njegov predhodnik Drago Kos preprosto nikoli ni. Poteza, ki je dokaj uspešno oprala tudi z domnevno ideološko pristranskostjo zapackano ime Roka Praprotnika, da se ima zdaj možnost veselit skoraj zagotovo precej bolje plačanega dela na NLB. Takšna funkcija v danih okoliščinah bi lahko predstavljala za NLB dobro kuliso pri nadaljevanju stare prakse, češ, poglejte, angažirali smo kar KPK osebno za opravljanje nadzora nad podeljevanjem visokih kreditov, pri čemer bi z veseljem zamolčali, kako so, kot poročajo mediji, ob mesečnih novih zaposlitvah na vrhu hierarhične lestvice do zdaj odpustili že več kot 300 ljudi, ki s slabim in sumljivo koruptivnim poslovanjem ravno pri vrhu kakopak niso imeli nič. Če bi bil Praprotnik osebnost in bi hotel temu primerno ohranit čast in dostojanstvo, bi moral na mestu, kamor se je pritaknil, pravzaprav povzročit, da bi NLB maherji globoko obžalovali, da so ga kadar koli spustili zraven … Možnost, da bi bili taki butlji … pardon, da bi bili osebe s tako poštenimi nameni, da bi spustili h koritu nekoga z resnično poštenimi nameni, ki pristaja na transparentnost poslovanja bank, je gotovo mikroskopsko majhna.

Kaj počne Goran Klemenčič? Brez dvoma je bil odstop komisije milo rečeno slabo utemeljen in temu primerno sumljiv. Sklicevanje na nepripravljenost sodelovanja politikov je bilo naravnost smešno. Kot bi se policaj skliceval za slabe delovne razmere na kriminalce, ki nočejo in nočejo sodelovat pri pregonih, kaj šele da bi se prostovoljno predali. Zakonodajna dopolnila KPK ekipa očitno ni posebej zahtevala, se na primer obrnila na predsednika države, dirkala po pomoč medijem v naročje. Edino, kar se je dogajalo vedno bolj intenzivno, so bile vedno slabše novice v zvezi z delovanjem njegove žene, odvetnice Nine Zidar Klemenčič, in s tem možni povezani konflikti interesov. Naslednja možnost, ki se je ponujala, je bolj preprosta. Da so se utrudili in se jim je plača resnično zdela preskromna (in tudi je ponižujoča, v kolikor pričakujemo kakovosten kader) za zahtevnost pričakovanj in hkrati še toliko bolj prenizka ob predpostavljeni možnosti, da bodo tisti, ki jim skačejo po glavi, slej ko prej s pomočjo kooperativnih novinarjev vsakogar izmed njih že nekako linčali. Ga ni človeka, ki se mu ne bi dalo pripravit škandala, tudi če gre za droben “greh” ali morda celo kaj, kar se nekomu sploh ne zdi sporno. Takoimenovano balonovanje v novinarstvu, ki ne upošteva ustreznih razmerij, kaj si zasluži novico na prvi strani, kaj več novic v tednu in za kaj je dovolj le ena, kaj si zasluži gromeč plaz pridevnikov zgroženosti in kaj manj vzneseno nabijanje ipd., je zelo pogosta praksa, ki bi morala bit podvržena izumiranju, a se žal le krepi. Tudi zaradi nesposobnosti vzpostavitve objektivne distance novinarjev vsled svojih prepričanj, verovanj in ideoloških blaznosti ter nemalokrat povsem konkretne zlizanosti z akterji v javnem življenju, od politike, gospodarstva pa do kulture. Povprečna večina konzumatorjev novic je žal lahka roba za zavajanja in hujskanja takšne vrste, hkrati pa bi le dostojno kultivirana kritična masa s svojo natančno in modro presojo, ki večinoma ne obstaja, lahko povzročila izumiranje balonovanja na eni strani in minimaliziranja pomena še kako relevantnih tem na drugi strani. Torej smo v pasti.

VAŽNO JE IMET PRAVICO

Prve zametke nivoja, na katerem si razbijamo od nebuloz zamašena ušesa, so z združenimi močmi že pokazali predsednik Borut Pahor, izbirna komisija, v imenu katere je hudo beden vic javno izpovedala Simona Habič, in nek javnosti nepoznan odvetnik brez kakršne koli reference, ki bi predstavljala razumen razlog, da bi lahko postal ugleden predsednik KPK. Še huje. Po poročanju medijev sta bila najbolj odmevna dosežka Borisa Štefaneca obramba skupine ponarejevalcev vstopnic za čofotanje v v bazenu (duhovito) in verjetno tragična zgodba požigalke lastne hiše z namenom okoriščenja z odškodnino (dobrodošli v Ameriki). Torej se niti na svojem poklicnem področju gospod ni mogel pohvalit s kakršnim koli posebnim interesom zaščite žrtev pred skorumpiranci. Vsak, kdor koli že, ima pravico do enakopravne obrambe, kot ima vsak pravico do katere koli veroizpovedi in političnega prepričanja, skratka, moja pravica, moja pravica, moja pravica, ja, ja, ja … blablabla … In brezosebno formalistično blablajanje je žal predstavljalo osrednjo retoriko predstavitvenih in obrambnih nastopov Borisa Štefaneca, ko je stopil na vrh KPK. Ovekovečen s skrajno birokratsko držo nam je serviral še posebno pojasnilo, da je bil nekoč član Partije, kar priznava in česar se ne sramuje, in kasneje član stranke PS (prej morda še kakšne druge stranke?), česar pa ni tako rad priznaval, dokler ni bil prepričan, da so mu vrata do ugledne funkcije odprta. Neverjetno! Gospod je očitno skušal delovat v skladu s pravili igre kovanja poti do uspeha na slovenski paraklientelistični način, a mu vseeno ni nihče napletel in nasufliral uspešne kariere, pa tako se je, kot kaže, trudil, da se ne bi z ničimer posebej izkazal ali izstopal. V vsakem primeru je Štefanec izpadel kot človek, ki bi bil tudi danes brez dvoma zelo ponosen, če bi mu uspelo bit spet ponosen član kakšne izmed partij, ki jih danes “ljubkovalno” imenujemo lobiji, omrežja, klientele ipd. z desne, leve, od spredaj, zadaj in bočno po potrebi. Zelo kooperativno. Ni čudno, da sta se oba namestnika po hitrem postopku spokala. Dokler si še relativno mlad, obstajajo še možnosti za vsaj relativno dostojanstveno bodočnost. Zakaj bi se utopila v blatnem dolu javno preziranih že za dober dan. Borisu Štefanecu v jeseni svoje kariere očitno za dostojnost in dostojanstvo dol visi, prihodnost se zdi siva brez “prave” družbe in temu primernih daril. A od kod in zakaj za vraga darilo?

ZAKAJ NEKI NAS NEKDO V NEKAJ PREPRIČA? … KER NAS PREPRIČA VENDAR!

Okej! V Sloveniji smo! Morda je Boris Štefanec v resnici zelo sposobna, poštena, razgledana in pametna osebnost, ki se ravno zaradi omenjenih vrlin v naši družbi ni mogla izrazit v optimalnem smislu. Ne bi bil prvi in ne zadnji neupravičen obupanec v blatnem dolu ljubiteljev povprečja in ogroženih od vsega nadpovprečnega, nepredvidljivega, ustvarjalnega ali neobičajnega. Zdaj sicer novinarji na podlagi dokazov ugotavljajo, da je bila prijava Štefaneca, kar se tiče vizije in referenc na podlagi ukvarjanja s korupcijo nična, a formalno potrjeni podatki niso nič novega. Možnost za pomisleke o skritih adutih posebnih vrlin je sicer Štefanec zbil na minimum s svojim obnašanjem tretjerazrednega uradnika in izjavami za medije, pa vendar … Morda se gospod le zmede pred kamerami in mikrofoni, ki jih še ne more bit vajen. Glede na vse priloženo sem zato najbolj nestrpno pričakovala javno utemeljitev predsednika države in članov izbirne komisije, ki so predlagali le enega presvetlega izbranca. Formalnim zahtevam je ustrezalo deset kandidatov. Od tega sta se po pričanju novinarja Vasje Jagra, ki se je na razpis prijavil tudi sam, vsaj dve kandidatki konkretno spopadali s primeri korupcije na pravnem področju, a glej ga zlomka, izbirna komisija je predsedniku v presojo ponudila le enega in edinega kandidata. Brez enega in edinega nam živeti ni! Borut Pahor nas je kot prvošolčke podučil, da v kolikor ne bi potrdil “enega in edinega” le zaradi tega, ker je bil član stranke PS, bi se zrušil kompas za osnovne pojme demokracije in človekovih pravic. Uf, kako kronično prikladni so v naši državi pojmi demokracija, človekove pravice in enakopravnost, kadar služijo sivo povprečnim nekonstruktivnim namenom. Predsednik Pahor nam je s to krilatico sporočil, da je Boris Štefanec očitno po njegovem mnenju sicer dober kandidat. Čakam torej na izbruh navdušenja nad izbranim kandidatom, a dobim predsednikovo potolčeno pezo pod nos in izjavo nezadovoljstva s potekom izbora. Pa razumi, če moreš! Kasneje v intervjuju še poudari, da ni kritiziral izbora novega predsednika KPK, ampak je izrazil nezadovoljstvo s samim postopkom izbora. Aha! Zanimiv detajl. Ni zadovoljen s postopkom, ki je bil uveljavljen v času, ko je bil sam predsednik vlade. Pa razumi spet, če moreš! In spet smo na začetku. Predsednik je zadovoljen z izbranim kandidatom in prepričan, da bi bilo nezaslišano, v kolikor ga ne bi potrdil le zato, ker je bil član stranke PS in javnosti mu ni bilo treba pojasnit, s čim neki je tako zadovoljen. Ni panike. Bodo pojasnili člani izbirne komisije.

Ker nas precej nekarizmatičen Boris Štefanec niti z referencami niti z besedami ni niti najmanj navdušil, morda vendarle obstaja nekaj relevantnega v njegovi osebnosti, kar so imeli edino člani izbirne komisije za razliko od nas in predsednika države (v kolikor kandidata res ne bi poznal) možnost zaznat. Komaj čakam! In kaj dobim? Čast, da razsvetlita ljudstvo s pomočjo medijev, sta imeli predvsem Polonca Kovač in Simona Habič, sicer predsednica Društva Integriteta, ki je v preteklosti rada tudi kritično javno pokomentirala blatni dol naše spolitizirane krajine. Na vprašanje, zakaj so izbrali ravno Borisa Štefaneca v primerjavi z drugimi kandidati, je uprizorila akt bolščanja, kot bi se ji prikazal bog, ki v očeh bogaboječega vernika ne potrebuje stvarnih dokazov, da je res bog. “Zakaj, zakaj?”, je dahnila, kot da se ne more načudit dejstvu, da ji je kdo sploh zastavil tako prekleto nespodobno vprašanje. Nato je le pribila, da jih je kandidat pač prepričal. Poloni Kovač pa je ugajal njegov nastop, kar koli že naj bi to pomenilo. Reakcije so me premaknile v čase najzgodnejše pubertete, ko smo tako komentirali hipotetične kandidate za pecanje. Zakaj? O, zakaj? … Hmmmm … “Ker mi je pač potegnil/a … zdi se mi kul … neki ‘ma, pa ne vem, kaj” … Očitno si ne moremo niti predstavljat, kako enostavno je v naši deželi opravljat raznorazne funkcije in položaje, v kolikor se prismukaš do njih. To so nam sporočili. Če ste oseba, ki bi svoje delo radi opravljali vestno in vsaj z minimumom zavedanja, zakaj delaš, kar delaš in da moraš svoja dejanja temu primerno znat ustrezno in odgovorno pojasnit, ne boste prišli daleč. Tudi to so nam sporočili s svojimi pobalinskimi nastopaštvi. Da je v komisiji sedela še pozitivka po slovensko Melita Župevc, ni vredno posebnega komentarja. Vsi člani izbirne komisije preočitno ne premorejo niti “i” od integritete in da se je morala tako jalovo verbalno izkazat celo predsednica Društva Integriteta, je samo še en beden lokalni vic več v našem vsakdanu. Da bi bilo treba pojasnjevat še manj, so uničili zvočne zapise razgovorov. Verjamem, da so temu zadnjemu dejanju posvetili precej več energije in ožemanja možganov kot razumnemu razmisleku o ustreznem izboru enega in edinega izbranca za predsednika KPK.

SINDROM ENEGA IN EDINEGA

V naši družbi postaja pojav “enega in edinega” za najbolj odločilne funkcije v državi, ki se ukvarjajo s preiskovanjem, presojami in pregonom osumljenih nelegalnega delovanja, popularna folklora. Spomnimo se imenovanja Harija Furlana na čelo NPU. Edini kandidat, ki se mu je šele po tem, ko se je beden štos pojavljal že v medijih, pridružil za okras le nek upokojen policist, za katerega je bilo vnaprej jasno, da nima šans. Za Harija Furlana se je vedelo, da je izbranec takratne predsednice LDS in notranje ministrice Katarine Kresal. Kako in kdaj se je končala njegova ambicija in kje kuje kariero zdaj se lahko vsak od bralcev pregoogla do odgovorov sam. V začetku leta 2010 se je odvijala prava burka okrog izbora predsednika vrhovnega sodišča. Najprej se je prijavil, uganite, edini kandidat Miodrag Djordjević, ki ni dobil podpore sodnega sveta, niti vrhovnih sodnikov. Po ponovljeni vaji se je prijavil Marko Šorli, ki ga vrhovni sodniki spet niso podprli. Na koncu se je skozi formalno sito uspelo prebit aktualnemu predsedniku vrhovnega sodišča Branku Masleši, skozi sito ustreznega konsenza javnosti nikoli. Kot je pri nas v navadi, ga je bremenila ideološko opredeljena preteklost in sumi o temu primerno osebnostno neetičnih in pristransko motiviranih dejanjih. In to še ni konec. Na zadnji razpis za generalnega državnega tožilca se je kakopak prijavil … uganite! … eden in edini kandidat. Ker je eden in edini vrhovni sodnik Zvonko Fišer potreboval le takratno večino v parlamentu, je generalni državni tožilec tudi postal. In tudi on ni prestal sita konsenza javnosti. “Guess what!” … Bremenila ga je ideološka pripadnost v preteklosti in s tem povezana domnevna nenačelna dejanja. Tudi predhodnica Barbara Brezigar je bila vedno z lahkoto povezovana bolj s političnim ozadjem kot pa s profesionalnimi in osebnostnimi vrlinami. Ne ljubi se mi brskat po preteklosti, ali je bila ena in edina kandidatka takratne politične opcije s prednostjo v parlamentu, ker je tako ali drugače sicer tudi nekdanja kandidatka za predsednico države s podporo SDS skoraj gotovo “ena in edina” bila. Vsi ti izjemni eni in edini kandidati na današnji stopnji pričakovane “evolucije mentalitete” ne morejo predstavljat avtoritete širšemu spektru ljudi, ker preprosto nikoli ni bilo jasno, zakaj naj bi bili ravno oni najbolj kakovosten izbor za tako odgovoren položaj, na katerem se pričakuje izjemno visoka stopnja sposobnosti objektivne distance in značajskih vrlin, medtem ko je profesionalna raven zgolj samo po sebi umevna podlaga. Vedelo se je pa tisto, kar ne bi smelo obstajat. Da so si predvsem s pomočjo politične podpore tlakovali preobilen kos uspeha v karieri. Pojav enih in edinih kandidatov je simptom popolne demotivacije in diskreditacije kadrov, ki niso del mafijsko združevalnih klik, da bi se sploh spuščali v burkaštvo vnaprej določenih enih in edinih. Simptom omenjenega procesa demotivacije, negativne selekcije in enih in edinih kandidatov je seveda povsem običajno pomanjkanje bontona diktatur. V kolikor diktatura ni opazna na prvi vtis, gre za okupacijo države s strani mafije, ki se preprosto legalizira, si temu primerno prikroji zakone in pravila igre ter se predstavlja kot povsem legitimna elita, dokler jim državljani dopuščajo zganjat afengunc na račun njihovega dostojanstva in debeline denarnic.

Ampak zadnji izbor za novega predsednika KPK je svetla izjema! Ljudje se včasih za silo predramijo, če jim dovolj trda prede in kandidati lahko v takšnih okoliščinah malo bolj računajo na podporo medijev pri opozorjanju na profesionalne standarde, ki presegajo oskopljen in intepretacijsko elastičen formalizem. In zgodilo se je! Formalnim zahtevam je ustrezalo deset kandidatov, a glej ga zlomka, izbirna komisija je predsedniku v presojo ponudila le enega in edinega kandidata. Plomba na možganih deluje. Vsaj to nam je lahko jasno.

Zakaj je predsednik Borut Pahor potrdil edino izbiro, ki jo je fasal, namesto da bi zavrnil porazno opravljeno delo izbirne komisije, nam je prav tako razložil dovolj jasno. Zadovoljna sem s pojasnilom, ker me je popolnoma prepričal, da se mu je Boris Štefanec zdel povsem sprejemljiv kandidat, kar samo po sebi veliko pove o marsičem, čeprav spet nič novega o zgodbi slovenske vizije o uspehu.

NOVA SLOVENSKA HIMNA

Mislim, da je skrajni čas, da se slovenski politiki nehajo pričkat okrog prepevanja kitic aktualne slovenske himne, ker bi nas itak precej bolje predstavljala povsem druga. Je že ustvarjena v celoti. Važno, da je vsak lahko eden in edini. Če že zaradi ničesar drugega, pa zato … ker sploh ne obstaja brez tvojega sveta … kdor koli že je Ti, Vi, Oni s svojimi svetovi.

YouTube slika preogleda

P. S.:

Skoraj ves mesec je minil, preden bi lahko javnost od medijev pričakovala kakšno relevantno informacijo o delovanju in osebnosti Borisa Štefaneca v preteklosti. V nobenem prispevku, ki so se začeli vrstit, ko so mediji pokukali v njegov CV, nisem zasledila naknadnih informacij, ki jih je šele v zadnji Sobotni prilogi (29. 3.) objavil Ali Žerdin, da je Štefanec med letoma 1986 in 1990 služboval na občinskem partijskem komiteju v Murski Soboti kot izvršni sekretar in kasneje le še kot sekretar. Podatek, ki ga seveda v CV – ju za predsednika KPK ni predložil in štiri leta so predstavljala praznino v dokumentaciji. No, življenjepisi so sicer že itak sami po sebi formalizirana projekcija izbranih oblačil človeka in ne bistva človeka, nemalokrat ne vsebujejo niti resnice o človeku, pa vendar … Osebnostni aspekt profila, ki je že prej, kot sem omenjala, smrdel po tipičnem togo birokratskem liku, ki deluje in skuša dosegat cilje predvsem z udinjanjem in konformizmom, je torej še bolj zasoljen. Mu pa celo konkretno partijsko funkcionarstvo in ne zgolj članstvo očitno ni prav dosti pomagalo pri kovanju uspešne kariere. Neverjetno. Podatek, da je leta 2013 postal predsednik lovske družine Kompas Peskovci, pa je zgolj dodaten kamenček v mozaiku posameznikovih prioritet. Sramotno.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Politika, Slovenija | 18 komentarjev

VZGOJNO IZOBRAŽEVALNI IZBRUHI SOCIOPATIJE

7.03.2014

Z ALARMI NAD OTROKE ZA CVENK

Zadnji škandal piskajočih alarmnih naprav zaradi neporavnanega mesečnega računa za prehrano pred delitvijo kosil otrokom v IV. osnovni šoli Celje je tipičen primer značajsko, osebnostno in intelektualno neprimernih kadrov, ki se v naši državi lahko zelo na športen način – verjetno s pridnostjo, poslušnostjo, ritolizništvom in silno voljo po zmagah (kariernem vzpenjanju po hierarhični lestvici) prigrebejo do vodilnih ali odločujočih položajev na vzgojno izobraževalnem področju. Nekatere napake in nerodnosti so seveda lahko prepoznane kot prioritetno nepomembne, povsem človeške in premostljive. Obstajajo pa zgrešena dejanja, ki preprosto ne morejo ostat tolerirana, ker se za njimi razprostira nepregledno nebo nerazumevanja prioritet in nerazčiščenih osnovnih človeških pojmov v odnosu do delovanja na določenem področju. Poanta aktualne zgodbe je sila preprosta. Ker nekateri starši kljub opozorilom ne poravnajo mesečnega računa za prehrano svojih otrok, po določenih osnovnih šolah (baje o plačevanju položnic komunicirajo z otroki tudi na nekaterih drugih šolah, čeprav javnega linča z alarmiranjem ne uprizarjajo) čepijo ravnatelji in ravnateljice, ki jim zakonska luknja očitno dopušča, da si omislijo terorizirat, poniževat in diskreditirat otroke pred vrstniki s piskanjem alarma na elektronskem ključku za evidentiranje ob vstopu v kuhinjo, da bi na tak način izsilili denar od njihovih staršev. Pravi nizkotni nasilni izterjevalci, zakrinkani v vzgojno izobraževalne eminence. Vodje nekaterih šol uprizarjajo psihično zlorabo otrok in jih hkrati s tem tudi praktično poučujejo, kaj naj bi bilo na tem našem podrhaljenem svetu najbolj pomembno. Kaj je najbolj pomembno, je izpovedala ravnateljica obravnavane šole. Denar je na prvem mestu, sicer začne piskat alarm za marginalizacijo izmečkov. Na drugem mestu se izkaže njihov silen smisel za moralo, etiko in razumevanje otrokove psihe. Pomembno je, da so otroka nahranili, pravi ravnateljica Nevenka Matelič Nunčič. Hitela je pojasnjevat, kako sila dobrohotni so, saj kljub piskanju alarma do zdaj še nikoli niso pustili otroka lačnega. Važno, da je mali sit! Pa kakšen izgubljen pes morda tudi dobi kaj za pod zob. Ti ljudje, kot vidite, še zmorejo vsaj nafutrat živa bitja, ki si hrane ne morejo kupit sami, in so silno ponosni na svoj domet dobrotljivosti. In na tej evolucijski točki gozdne morale se vsa inteligenca, empatija, usposobljenost na področju psihologije in duhovna širina končajo.

O pojmih pomembnosti zaščite dostojanstva otroka za njegov ustrezen osebnostni razvoj in razumevanju otrokovih psihičnih stisk ob sekanju drv na njihovih plečih zaradi “grehov” ali nemoči njihovih staršev se tem kreaturam, ki so preočitno totalno zgrešili poklic in uprizarjajo skrajno škodljive mehanizme sporočil o vrednotah za mentaliteto družbe na sploh, niti sanja ne. Toliko o razcepu med pridobitvijo formalne izobrazbe in realnimi zmožnostmi uporabe razuma posameznika. V normalno razviti civilizirani (tudi socialni, saj civiliziranost brez razvitega socialnega čuta ni civiliziranost) državi 21. stoletja tak problem ne bi smel bit noben problem. Staršem, ki ne zmorejo plačevat prehrane otrokom, moramo mi pokrit stroške, formalno rečeno civilizirana država, ups, socialna država. Za starše, ki imajo dovolj denarja, a zgolj nočejo poravnat stroškov za otrokovo prehrano, morajo delovat ustrezni pravni in drugi mehanizmi, da se jim po primerno izvedeni preverbi, zakaj pravzaprav računov ne poravnavajo, denar “izpuli”. Nikoli pa se ne bi smelo denarja izterjevat na plečih otrok ali kadar koli v prihodnosti terjat izplačil od otrok, ko postanejo odrasli, in na kakršen koli način sploh komunicirat z otroki o plačevanju položnic njihovih staršev. Je treba posebej pojasnjevat, zakaj ne? Upam, da večini bralcev še ne.

ZNAČAJSKO ODKLONSKI IN REALNO NEUSPOSOBLJENI PROFILI VZGAJAJO OTROKE IN KUJEJO BODOČNOST NAŠE DRUŽBE

Primer pravzaprav demonstrira sociopatski odnos do stvari. To ni le flop posameznikov na vodstvenih položajih, ki žonglirajo celo z usodo najbolj dojemljive in ranljive populacije, ki jo vzgajamo za kovanje bodočnosti. To je flop celotne družbe. To je flop politike. To je flop celotnega sistema, ki dopušča možnost, da se značajsko popolnoma neprimerni ali celo škodljivi ljudje dokopljejo do tako odgovornih položajev, ki bi jih morale zasedat še posebej kakovostne in razgledane osebnosti. A kaj imamo in sprejemamo? Očitno otopele in zapiflane birokrate, ki zmorejo blebetat in jamrat samo še o tegobah puljenja plačil za to in ono. Skratka, ne le, da so naši otroci žrtve nesposobnega in osebnostno škodljivega vzgojno izobraževalnega kadra, gre tudi za nesposobnost organizacijskega in ekonomskega vodenja na tem področju, zato ne dobimo niti odgovora na sila preposto uganko, ali ne znajo ali se ni mogoče na noben drugačen način dokopat do prekletega cvenka za prehrano otrok! Odgovor je povratno vprašanje in hinavsko cviljenje, kako bo šola vendar propadla. Naj propade, takoj!!! Šola, celo osnovna šola, s tako sociopatskimi praktično poučnimi vzori bi morala propast že zdavnaj! Bolje, da otroci sploh ne hodijo v šolo na športno piflarski dribling, kot pa da se hranijo s praktičnimi zgledi za vzgojo v navadne psihopate in sociopate. V normalni civilizirani državi na mentalitetnem, intelektualnem in duhovnem nivoju, ki bi bil primeren stopnji človekove evolucije 21. stoletja, ravnateljica celjske IV. osnovne šole ne bi smela bit več ravnateljica niti minute in nikoli več v življenju. Takoj bi morala bit pozvana k odstopu in zatem razrešena. Ampak ne v naši deželi! V naši deželi se še razpravlja in melje na podlagi ustreznega negativnega mnenja Varuhinje človekovih pravic in Informacijske pooblaščenke, ki kakopak ni zavezujoče in prikladno služi zgolj za moralni okras. Zgolj za to, da vemo, kako tam nekje v sistemu še obstaja možnost za nekaj malega posluha za moralo in etiko, a le na tistih segmentih sistema, ki je nezavezujoče.

Kako alarmantno grozljivo je stanje stvari, je še dodatno podkrepil slovenski predsednik Združenja ravnateljev osnovnih šol Milan Rejc kot gost v oddaji 24 ur. Z dikcijo popolne karikature robotiziranega birokrata je suhoparno skušal javnosti vsilit psihopatski vidik moraliziranja, češ, kam neki bomo pa prišli, če starši ne bodo poravnavali računov za hrano in bodo ubogi kuharji ostali brez plač. V nadaljevanju pa je brez sramu še popridigal o različnih možnostih, kako se lotit izterjave denarja od staršev in pod pritiski novinarke priznal, da je možnosti pač več, tudi takšne, ki se odvijajo med odraslimi, a je na koncu vseeno zagovarjal avtonomnost šol pri odločitvah, kakšne ukrepe za izterjavo plačil bodo uporabljali. Ah, ta sveta avtonomnost, ki zmeraj pride prav v zlu, v dobrem pa ne funkcionira! Avtonomnost šol bi bila upravičena le v primeru, ko otroci ne bi bili prisiljevani obiskovat moralno zločinskih šol, ki s svojim delovanjem in vzgojnimi pristopi kvarno vplivajo na otroke. Na tem mestu odigrajo odločilno vlogo tudi starši, ki bi se morali množično v takšnih primerih odločat za prešolanje otrok, pa naj se gredo potem šole avtonomnost s svojimi nesposobnimi in značajsko zgrešenimi kadri. Odločilno vlogo odigramo tudi vsi mi kot družba s svojimi zahtevami, v kakšni družbi želimo živet. Kakšen sistem želimo gradit.

Ali želimo, da si na primer zaradi nesposobnih in osebnostno neprimernih kadrov le najbolj ozaveščeni starši zakomplicirajo življenje s prepisovanjem otroka na bolj odročno pozicionirano šolo, ali želimo, da takšni ekscesi sistemsko sploh niso možni, kaj šele, da so tolerirani. V civilizirani družbi 21. stoletja je v posmeh vsem osnovnim vrlinam humanega, izobraženega in ozaveščenega človeka, da oseba, kakršna je Milan Rejc, kot se je izkazal v pogovoru, mirno zaseda tako ugleden in odgovoren položaj predsednika Združenja ravnateljev osnovnih šol. Oseba, ki izjavi tako slaboumno neprimerno in amoralno primerjavo z alarmi otrokom, katerih starši niso poravnali računov za prehrano, kot jo je robotsko zdrdral Milan Rejc, ne bi smela takšnega položaja zasedat niti sekunde več! Izrazil je namreč začudenje, kako neki se nihče ne razburja, kadar nekomu zapiska alarm ob praznem računu na kartici za vožnjo z avtobusom, medtem ko ob alarmu otroku zaradi neplačane prehrane v šoli pač prav tako piska. Gospod ne loči med odgovornostjo odrasle osebe in otrokom, ki ne more vplivat na situacijo in dejanja svojih staršev. Gospod ne loči tudi med možnostjo preverbe stanja na računu, v kolikor bi se želel izognit piskanju alarma na avtobusu in situacijo otroka med svojimi vrstniki v šoli, ki ne more vedet, da bo pač zapiskalo, niti ne more vplivat, da piskalo ne bi. Je treba res vodilnim kadrom na vzgojno izobraževalnem področju pojasnjevat take vsakemu osnovnošolcu jasne razlike?! Pa kdo so ti ljudje in kaj počnejo tam! Kje so se izobraževali?! Zaprite antiizobraževalne inštitucije, od koder prihajajo takšni analfabeti. Nekoristne so. Zadnje javno izpostavljene prizore tragikomedije vzgojno izobraževalnih namišljenih veličin je bilo še mnogo bolj mučno spremljat od krika na pomoč direktorja Iskre Dušana Šešoka, ko nam je v oddaji Preverjeno kar sam pojasnjeval, kako moteno percepcijo odnosa do človeka in posledičnih pravic do preživetja človeka ima. Do trenutka, ko se je kar sam izpovedal, da so ga prenekateri novinarji in kolumnisti lahko upravičeno zgroženo med vrsticami oklicali za sociopata, je bil popolnoma ignoriran in je lahko počel, kar mu paše. In še naprej lahko počne, kar mu paše. Verjetno je prav žalosten, ker nas je opozarjal nase in na sebi podobne, mi pa nič. Hudičevo življenje je res hudičevo. Ampak v šoli se začne. A vidite? V družbi, kjer ne vlada nična stopnja tolerance do tako ekscesno škodljivih značajev na uglednih in odgovornih položajih, ki se jih na področju javnega šolstva v našem imenu in z našim denarjem lahko še posebej hitro in učinkovito uredi, lahko pričakujemo le postopen, a učinkovit propad, ki se nam tudi dogaja. V taki družbi kakovostni kadri in kakovostne osebnosti v vseh sferah družbe ne morejo prit do izvajanja svojih sposobnosti in vrlin, pa tudi do kruha ne! Ne morejo! Psihopati, sociopati in diletanti, ki se veselo bašejo s kosili, ki jim jih mi omogočamo, jih zagotovo ne spuščajo v svoje vrste, kar pomeni, da smo ne le družba negativne selekcije, ampak družba vzgoje in tolerance do sociopatske in destruktivne mentalitete. Pika. Alarm, preden gredo te armade deviantnih osebkov po temeljito in marljivo opravljenem delu na kosilo, je mrtev! Naj začne že tulit.

NASILNI ODRASLI NA UGLEDNIH POLOŽAJIH in NASILNI OTROCI VLADAJO RAZREDU

Vzgojno izobraževalna sfera trpi zaradi več kroničnih bolesti. Hude težave ima pri vzgoji in obvladovanju otrok nasploh. Samo zaradi pokvarjenosti, nesposobnosti in hinavščine odraslih seveda. V primerih hude vedenjske motnje otrok, ki izvajajo nasilje nad sošolci in sošolkami, so učitelji in vodstven kader večinoma dobesedno zmrznjeni, kot smo lahko pričevanjem že večkrat sledili po medijih, ne pa tudi obveščanjem o rešitvah. Za rešitve ni interesa. Razvedrilno medijski interes traja samo do kolektivno zabavljaških nerganj po toči. Neprimerni vodstveni kadri in učitelji take primere radi pometajo pod preprogo, dokler le gre. Zato so vzgojno izobraževalne inštitucije za naš sociopatski prostor pravzaprav zelo primerne. Je treba otroke navadit na bodoče življenje v Zloveniji.

Najbolje je odslikal stanje stvari naše družbe nedavni primer kronično nasilnega drugošolca na OŠ Prežihov Voranc, ki jo sicer formalno propagirajo kot ugledno. Iz članka o omenjenem primeru smo lahko izvedeli, da so starši otrok, ki želijo, da se njihovi otroci ne bi razvili v osebnostno zaostale in požvinjene sociopatske fajterje na aktivnem ali pasivnem nivoju, predolgo čakali, da so strnili vrste in zagnali halo preko medija, ker šola v letu in pol ni uspela sanirat otrokom razvojno neustrezne situacije. Ravnatelj šole Marjan Gorjup je potrdil navedbe staršev, da se že dolgo ubadajo s tem huuuudim problemom enega malega drugošolčka. Drugošolček preočitno brez lika resnične avtoritete pred seboj jih obvlada. Mali podivjan nasilnik, ki očitno ni deležen primernih vzgojnih pristopov glede na svojo značajsko predispozicijo za življenje v civiliziranem okolju, je namreč sin Vrhovnega državnega sodnika!!! Sin formalne avtoritete na slovenski način. Sin Vrhovnega državnega sodnika, tega simbola občutka za pravičnost znotraj pravnega sistema na državni ravni, serijsko izvaja nasilje do sošolcev v razredu in preklinja, oče pa se je po pričevanjih prizadetih sodeče loteval težav svojega sina tudi s pomočjo groženj in šikaniranja staršev sinovih sošolcev!!! Vrhovni državni sodnik v vlogi očeta očitno ni sposoben poskrbet za ustrezno vzgojo in razvoj svojega otroka ali pa se niti ne trudi v to smer, kar bi pomenilo, da otroka ni sposoben prepoznavat kot nasilnika ali pa da mu to dejstvo celo ugaja, kar bi spet pomenilo, da imamo opravka z zelo verjetno sociopatsko osebnostjo na visokem položaju, ki celo predstavlja čut za pravico in pravno državo. Neverjetno! Ime in priimek ugledneža, ki to v resnici očitno ni, morata ostat javno anonimna zaradi zaščite pravic otroka, kar je sicer prav, prav nič pa ni anonimno med starši sošolcev in inštitucijami, ki so se dolžne ukvarjat s primerom in seveda takšna oseba v normalni civilizirani državi 21. stoletja ne bi smela več niti minute zasedat položaja sodnika, kaj šele vrhovnega državnega sodnika. Kriminalci skušajo uveljavljat svoje neupravičene interese z grožnjami in izsiljevanji, sodniki naj bi presojali o mejah med dopustnim in nedopustnim ter sodili kriminalcem. Vsakemu osnovnošolčku bi morala bit omenjena pravila igre jasna. Ali pač ne?!! Kje natančno živim?

Predstavniki šol se pod silo groženj s strani divjakov ne bi smeki upognit in so dolžni pogumno tvegat tudi svoj položaj, da bi zaščitili otroke pred nasilniki in kriminalci. Le na tak način so upravičeni do položaja. Skrb za ugled šole in posledično pometanje svinjarij pod preprogo ustvarja neugledne in predvsem nefunkcionalne šole. Toleranca in odsotnost interesa v preverjanje značajske primernosti za opravljanje določenih odgovornih poklicev, ki pomembno predstavljajo vrednotni kompas družbe, vodi v anarhijo, moralni propad družbe in posledični propad produktivnosti. Vse že videno in slišano, večkrat, a ne?! Torej?

Osnovno pravilo igre se nanaša tudi na benigen trud učiteljev in ravnateljev, da bi si povrnili več pravic za uspešno izvajanje discipline v razredu. Le nesposobnim in nekarizmatičnim učiteljem, ki ne morejo vzbujat učencem občutka varnosti in spoštovanja, kaj šele predstavljat avtoritete, po kakršni dandanašnji otroci brezmejno hrepenijo in na manjko opozarjajo starše ter pomembne druge z notoričnim nagajanjem in t. i. sodobno hiperaktivnostjo, obstoječa situacija gotovo ustreza, ker se za podrhaljeno vzdušje po šolah vedno lahko sklicujejo na zakone, ki jim onemogočajo kakršno koli izvajanje vzgojnih ukrepov. Pravice, ki so jih nekoč imeli, so izgubili. Ja, tudi to se zgodi in ne brez razloga. Starši so moralno dolžni reagirat in izsiljevat do nezavesti, da dosežejo ustrezne humane pogoje za vzgojo in izobraževanje svojih otrok. In vsi mi, z mediji na čelu, smo moralno dolžni pokazat močan interes in pripravljenost na podporo. Zaradi nas in naših otrok, torej zaradi bodočnosti naše družbe. A prehitro vse potihne. Škandal je tu, medijev dogajanje v smer rešitve ne zanima več, javnosti pa tudi ne. Je že na sporedu nova športna igra brez kruha, brez malice, brez kosila. Porazno!

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji, Slovenija | 62 komentarjev

VOLK Z WALL STREETA, VOLKODLAK IZ HOLLYWOODA IN OVCE S SLOVENSKIMI KORENINAMI

21.01.2014

Volkodlaki iz Hollywooda so spet lačni

Martin Scorsese se je po nekaj odličnih filmih z omembe vredno poanto ali pristopom (Taxi Driver, Raging Bull, Goodfellas) že zdavnaj prodal in režira le še visokobudžetne obrtno mega dovršene precej črno bele pravljice za bolj ali manj odrasle otroke z očitno prioriteto v polnjenju blagajne in s predvidljivo populističnimi moralizmi v epilogu boja med dobrim in zlim. Blagajno na prostem trgu, kjer vlada tiranija povprečja v spregi s sociopatskimi lopovi pri koritu, polni lahkotna eno do dvodimenzionalna zabava, površinskost, kič, krama, igrače in hamburgerji. Vsebina, poanta, sporočilo in realen napredek temu primerno trpijo. Scorseseju se z domnevno zadnjim filmom v svoji karieri ni zdelo vredno posebej potrudit, če odštejemo, da ob njegovi kilometrini in urnebesnem budžetu pač upravičeno pričakujemo nič manj od stilsko dovršenega izdelka. V kopipejst eri je skopiral kar koncept samega sebe iz časov zlate dobe in prodal že preverjeno Goodfellas formulo, češ, saj gre za isto sranje z istimi liki, le na drugem teritoriju. Po eni strani res, po drugi pa niti najmanj. Ravno zato ne, ker so se te karikature znašle na Wall Streetu in bile tudi izbrcane z njega. Problematika Wall Streeta, kjer se goodfellas liki po logiki stvari pač niso znali ustrezno obnašat, je s pravimi plejerji precej bolj globoka, disciplinirana, zapletena in tudi v genom bolj socialno destruktivna od razgrajanja posameznih falotov, ki se znajdejo na nepravem mestu ob pravem času v zaletavem prepričanju, da so se znašli na pravem mestu ob pravem času. Vprašanje je le, kaj je najbolj benignemu filmu Casino v Scorsesejevi karieri, s katerim je prav tako skušal naštepat profit na Godfellas formulo, manjkalo, kar projektu The Wolf od Wall Street ne bo. Volkodlak iz Hollywooda si na to vprašanje odgovori preprosto. Danes aktualna tema s še več drogiranja, s še več fuka in s še večkrat izgovorjeno besedo fuk. Tako preprosto je to. Let’ s have fun!

Scorsese je s pomočjo scenarista, ki je uspešno že naštancal komercialno uspešno naštancano gangstersko pravljico Sopranovi, brez zadovoljive kritične distance celotno zgodbo po šund avtobiografski predlogi protagonista, ki je s trivialnim popisom svoje burne preteklosti zagotovo želel izpast vsaj bolj provokativen, kot je v resnici bil, film gradil predvsem na enodimenzionalnih karikaturah in seriji napuhanih štorij prosto po vzoru pijanskega nakladanja za šankom, kjer je treba vse domnevne “resničnostne” hahahaha zgodbice jemat za rezervo, ker bistvo zagotovo ni v izpovedanem, tudi če bi bilo zares vse res. Da vse skupaj ne bi bilo premalo zabavno, dobimo še prezajetno minutažo mrzlih neorgazmičnih fukiš prozorov brez količinske upravičenosti v poanti, kot da je Scorsese dolgo obdobje pornografskega razcveta prespal in se še vedno kot otrok v začetku ere seksualne revolucije tako veseli vsake pičke in kurca na velikem platnu, da se mu ne zdi nič hudega, če je zato film vsaj eno uro predolg. V sveto preprostem črno belem svetu, ki ga je postavil v sfero borznih špekulantov, nima, ama, nič relevantnega za povedat in pokazat, česar ne bi bilo mogoče pokonzumirat že s klikom na Wikipedio! V ksiht ne fašemo tudi nič osebnega, pa zato na žalost tudi nič posebnega ne! Kvaliteto prosto po neoliberalno strupeni mentaliteti glavnega lika mukoma skuša nadomeščat kvantiteta – turbo vic na vic nakladanje, bezljanje iz prizora v prizor in prenažiranje z mesom za drkanje na suho.

Nominacije za oskarje za Scorsese piarovsko mašinerijo niso noben problem. Lahko postanejo problem za kakšnega Roberta Redforda, ko skuša v zimi svoje kariere pustit še pečat pripovedovalca nečesa vrednega in pomenljivega. Če se podstopiš posnet film za odrasle, namesto romantične komedije za vso družino, ga je treba toliko bolj spropagirat, ker grozi precej manj publike. Najbolj enostavno je stavit na soft pornič, da bi se namesto otrok nagnetlo toliko več nepofukljivih in dolgočasnih izstradanih odraslih. Bazen te publike v našem depresivnem vsakdanu je prostran vsaj toliko kot morje. Dobro je, če se medijsko lansira še kakšne izbruhe konzervativno zaostalega zgražanja nekih babic in dedkov, da bi bilo le jasno, da bo za vsiljeno ceno vstopnice res špasno. Ena žrtvovana ura! In dobro je, če se gremo še vrtec in tekmujemo, komu dlje nese pljunek ali skušamo podret rekord v največkrat izrečeni besedi “fuck”. WTF! In kaj prosto po Wall Street Gordon Grekko reku “Greed is good” dobimo? Dobimo pač eno uro predolgo neanimirano risanko The Wolf of Wall Street. Precej dolgočasno, če nisi otrok, če nisi od leta 1950 zaprt v kakšnem bunkerju ali če nisi lobotomiranec brez dometa, ki je zmožen ure in ure spremljat le duhamorne resničnostne šove, pa izpade Scorsesejev štos neverjetno lahkotno adrenalinsko doživetje. Film ima žal mnogo manj za povedat od notoričnega blebetača, slaboumneža, obsesivnega kompulzivneža in lopovčka Jordana Belforta o sebi in o čemer koli na svetu.

Iz tropa izgnan volkec z Wall Streeta

Če si boste privoščili kakšnega izmed intervjujev z Jordanom Belfortom, boste iz tega pojava na ekranu v medvrstičju lahko razbrali precej več, kot je možno napraskat iz Scorsesejevega labodjega speva. A ne bo lahko. Težko je namreč brez nevzdržnega glavobola zdržat ob poslušanju tega abnormalno antipatičnega, hiperaktivnosti neozdravljenega akviziterskega gobezdala več od desetih minut. Oglejte si spodnji intervju, ki ga z njim opravlja nek revček, ki se ganljivo in mučno trudi razmišljat o smislu življenja. Optimalna žrtev, ki jo temu primerno Belfort itak ne pusti do besede, ampak počaka kvečjemu nekaj sekund na iztočnico za nov plaz propagande svojega novega hobija, s katerim prodaja skopirane lažnive puhlice o poti do uspeha iz že dokaj zastarelih paraduhovnih buklic tipa The Secret. Saj veste, samo vizijo morate imet, globoko vero, popolno neustrašno fokusiranost na cilj in strategijo. In kar je najlepše, vse omenjeno zmore vsak, še tak nesposoben cepec, torej, “guess what!”, tudi vi, če se počutite nevredni, da bi vas pes poscal! Ponavljajte vajo do zadnjega diha! Take tipe, kot je Belfort, je gotovo večina izmed vas že srečala. Največ jih najdete med akviziterji, trgovci, oglaševalci, promotorji piramidnih iger, dandanes med rufarji za preboj raznih spletnih strani, pa tudi povsem preprosto med pouličnimi džankiji, ko vas z izjemno gostobednostjo prosijo za drobiž. Slednji so zagotovo najmanj škodljivi in lažnivi. Stvar okoliščin, ki vodijo premnogo večji procent posameznikove usode, kot si želimo domišljat. Z lahkoto si predstavljam Jordana Belforta, kako je že tiste “zrezke” relativno uspešno prodajal predvsem zato, ker je ogromno ljudi pač kupilo, da so se le znebili nasilnega notoričnega blebetala. Zanimivost je torej v tem, da se je to gobezdalo znašlo na Wall Streetu, a se je v volčji preobleki s sebi primernimi kameradi obnašalo in delovalo na enak način, kot je pač osebnostno zmoglo in bilo vajeno, kar je bil tudi razlog, da so ovci kmalu slekli volčjo kožo in jo sterali nazaj na pašo.

YouTube slika preogleda

Ob takem tipu zdržat več kot tri minute, ne da bi imel v žilah vsaj dva šusa heroina zvečer in pet snifov koke čez dan, je zagotovo nedosegljiva ambicija. In brez dvoma takšen revež potrebuje milijone, da bi si sploh pridobil družbo, brez katere ne more dihat, ker sam s seboj itak za znoret nima kaj počet, kaj šele da bi lahko sploh fukal s kakšno žensko, ki vsaj ni za skozlat grda na prvi pogled, če je že ravno enako dolgočasna in odvratna puhloglava kokodajsa, kot je on sam. Belforti že zelo zgodaj pravilno presodijo, da bodo brez prepolnih žepov ostali vsaj osamljeni, če že ne brez dela. In histerična gonja za preživetje se začne. V tej bitki za preživetje je nategovanje, laganje in cirkusantsko vzbujanje pozornosti seveda nujno, saj drugih vzvodov za fantaziranje o srečnem koncu ni na razpolago. Ta bitja so poleg slaboumnosti, tudi nerodni in zaletavi. Odlikuje pa jih manična zagrizenost, pridnost, objestnost, brezsramnost in vztrajnost. Večina ne doseže svojih idealov ali kar pocepa, zelo redkim, ki se znajdejo v ugodnejših okoliščinah od povprečnih mej verjetnosti, pa se obrestuje vsaj toliko, kolikor se je obrestovalo Jordanu Belfortu. Ali, kot je sam povedal, da je življenje kot surfanje, ujameš val ali pa ga ne. Izpustil je resnico o valu, ki te zalije, in resnico o valu, ki nikoli ne pride. Pri naskakovanju vala, ki ga je Belfort dobro izkoristil, je bil še vseeno tak štor, da so ga aretirali znotraj sfere, kjer si pred organi pregona verjetno varen bolj kot kjer koli drugod. Izvlekel se je le z dveletno zaporno kaznijo, a kot izdajalec kolegov. Ja, takšni profili ljudi so drugim nevarni bolj kot sebi. Ko belforti rešujejo svojo kožo, dirkajo čez glave kolegov. Logično. Ko belforti okradejo ali izdajo tudi svoje prijatelje, je malo verjetno, da bi občutili slabo vest, ker se zavedajo, da vsi tisti, ki kar koli počnejo z njim ob boku, to počnejo zgolj iz koristoljubja in ne zato, ker bi se on komur koli lahko zdel tako fajn partner, sodelavec ali celo prijatelj, kaj šele zato, ker bi dejansko želeli kaj vrednega ustvarit. In zato bi bilo resnično težko posnet tudi omembe vreden film o taki vrsti človeka, ki bi bil privlačen za širšo kokičarsko publiko, ki edina zadovolji apetite pogoltnih volkodlakov hollywoodske produkcije. Kaj takšnega je možno le, če angažiraš očarljivega Leonarda DiCapria, ki bo skušal dobro, kolikor se sploh da, odigrat karikaturo Raya Liotte v izjemni in nepozabni vlogi Henryja Hilla iz Goodfellas. Kar se je tudi zgodilo.

Če pozorno spremljate nastop realnega Jordana Belforta, je takoj jasno, da v prezentaciji DiCapria ni ne duha ne sluha o ključni srži Belfortovega obnašanja, blebetanja in vibracije. Preprosto bi bil tip preveč zoprn in banalen, da bi z njim lahko zadovoljil apetite zabavne industrije, in ustvarjalci bi morali malo bolj globoko od Belfortovih sposobnosti percepcije razmislit, kje je keč njegovega delovanja, okolja in še posebej izvora, da bi vse skupaj lahko izpadlo vsaj zanimivo, če že ne na prvo žogo privlačno. DiCaprio je ustvaril dobro vlogo, a ne tako, kot je na primer vrhunsko snel Philip Seymour Hoffman Trumana Capoteja. DiCaprio je Belforta olepšal, omilil njegovo sluzavost, manično brbljavost in masturbatorsko histerijo v želji, da bi postal pofukljiv. DiCaprio je z vsako besedo, pogledom in gibom še vedno pofukljiv in skuša predvsem s tem pojasnit skrivnost Belfortovega smisla za prodajanje megle. V resnici je to smisel za prodajanje megle Leonarda DiCapria in podobnih, nikakor pa tipa politika ali biznismena alias Jordan Belfort ali Gašpar Gašpar Mišić.

The Wolf of Wall Street je namreč politično korekten film. Namesto da bi se osredotočil na resnično poanto značaja, ki ga v iztirjenosti rojeva sodobna verzija kapitalističnega sistema in mentalitete, je vse skupaj zakamufliral v bombastično dekadenco nekega primitivnega, hiperaktivnega, s kurcem mahajočega narkomančka. Tega je Wall Street itak izpljunil, DiCaprio in Scorsese pa sta mu omogočila dobro reklamo za prodajo njegove šund bukle v sili situacije in žepnino za avtorske pravice ter mu s tem pomagala na poti njegovih nadaljnjih lopovščin. Jordan Belfort je moral namreč oškodovancem tudi vračat nagoljufan izkupiček. Še pred kratkim, oktobra lani pa je fasal novo tožbo zaradi svojih zaslužkov, kakršni dandanes pač so, od katerih ni v vračilo namenil niti desetino profita. Naivno je spremljat ta film skozi pogled, kot se sam ponuja, da gre za zgodbo, ki naj bi razkrivala bistvo blišča in bede Wall Streeta in celo dandanašnje ekonomske krize kot posledice. Na to temo je v New York Timesu objavljen članek o tem, zakaj je bolj enostavno in profitabilno posnet film o nekem Jordanu Belfortu, ki je konkretno na Wall Streetu razgrajal le nekaj mesecev, kot na primer o Goldman Sachs Group parazitiranju, če se že gremo pametovanja na sila aktualno temo. DiCaprio in Scorsese (za film in rolo se je pulil predvsem DiCaprio) na koncu nista posnela niti zanimivega filma o perverziji Wall Streeta (je prekomplicirano), niti o značaju v današnjem svetu, kakršnega pooseblja Jordan Belfort. V resnici so jordani belforti dan na dan med nami v različnih pozicijah, a vsem je skupno, da se jim tako ali drugače ne uresničijo ambicije in ne vodijo sveta, lahko pa vodijo Slovenijo, to drži. Slovenija je bolj ugodna okoliščina za tako kmetavzlarsko verzijo lopovčka, kot bi bil lahko Wall Street ali pa katera koli delikatesa na Poljskem. Gre za eno izmed vrst ovc. Nič jih ne zanima, nič ne znajo, nič ne vedo o ničemer in upravičeno jih je tako strah življenja, kakršnega so videli pri svojih starših in v okolju, kjer so živeli, da se jim preprosto zmeša, druge rešitve iz sranja, kot da bi nekako hitro obogateli, pa zase ne vidijo. Vendar je problem še globlji, ker denar v sistemu, ki ga živimo, dejansko kupi posamezniku svobodo in mir, ne pa tudi ustvarjalnosti, duha in sreče. Pomanjkanje denarja ustvarjalnost, duha in srečo predvsem uspešno zatira, da se ti zmeša. Ta vrsta ovce pa je v svojem bistvu tudi z milijoni na računu še vedno revna in slaboumna, zato s profitom ne zna nič izpolnjujočega in koristnega ustvarit, kaj šele uživat. Brez droge, ki ima omejen rok trajanja, že ne. To so ti naši hiperaktivni otroci, ki že zelo zgodaj absorbirajo histerično vzdušje, v kakršnem živimo. To je vzdušje, v katerem je denar brez vrednosti, sam sebi v namen. Če moraš kar naprej mislit na pridobivanje denarja, ne moreš mislit na nič drugega in če ne moreš mislit na nič drugega, boš nehal mislit in ko boš nehal mislit, boš ostal prazen in kopičil razne predmete, kupoval družbo, fuk, se prenažiral, drogiral. V bistvu se ne spremeni nič od takrat, ko si bil še brez prebite pare. In le ta plat medalje je v filmu The Wolf of Wall Street deloma dobro prikazana, a je žal obravnavana na zavajajoč način. To namreč niso volkovi, ampak le ena izmed vrst ovac, ki se lahko obleče tudi v volka, ne more pa dolgo tulit z njimi vštric. Niso zaželeni, ker se ne znajo obnašat tako, da ne bi bili preopazni s svojim primitivizmom. Volkovi z Wall Streeta so drugje in delujejo na drugačen način, volkodlak iz Hollywooda je med drugim ustvaril ta film. V paraklientelistični butaloidni Sloveniji pa lahko vsak še tako nažgan belfort postane direktor največjega državnega podjetja, medijski mogotec, župan, turbodenacionalizacijski nepremičninar ali pa predsednik vlade. Kar mu srce poželi.

Ovce s slovenskimi koreninami ponosne na izjemne promocijske dosežke Slovenije

Kako brez refleksije smo v Sloveniji, se je lepo pokazalo tudi po premieri Volka z Wall Streeta, ko so mediji zagnali turbo promocijo brez kančka objektivne distance in kritične presoje. In vse samo zato, ker se v filmu pojavi Slovenka, Katarina Čas. Ni pomembno, kaj se je ustvarilo, zakaj in kakšen je realen izplen podviga, ampak samo to, da se je gospodični uspelo prebit do nastopa v visokobudžetni hollywoodski produkciji in se sprehodit po rdeči preprogi. Kot bi slovenskim medijem z vsemi svojimi “kritiki” na čelu opral možgane sam samcat Jordan Belfort. Ni pomembno, kaj si ustvaril, kako, zakaj in kaj imamo od tega, važno je bit na Wall Streetu. Ni pomembno, kaj si ustvaril, kako, zakaj in kaj imamo od tega, važno, da si prišel v Hollywood. Srhljivo. In brat sem morala celo naslove člankov, da nastop Katarine Čas predstavlja najboljšo promocijo Slovenije. Ne samo to. Prebavljat sem morala celo nebulotične pripombe, kako še nobenemu slovenskemu igralcu ni uspelo kaj takega in zajedljive ošvrke, kako to, da je Katarina Čas dovolj dobra za Hollywood, ne pa za slovenski film. Prosim? Kaj neki so pesniki hoteli s tem povedat? Da bi Katarina Čas želela kakšno minutko stat ali pa se naga sprehodit po slovenskem filmu? Je dobila že večje priložnosti, a žal ni izkazala posebnega talenta. Jebi ga!

Tako klobasanje je strup za že itak zdesetkano podalpsko mentaliteto, kjer je negativna selekcija iz dneva v dan bolj negativna, je žaljivo do vseh ustvarjalcev, ki so že kaj omembe vrednega ustvarili in še ustvarjajo in ki jih Slovenija ne zna niti uporabit, kaj šele promovirat. Tistih, ki delujejo in se uspevajo nekako sami promovirat čez mejo, niti ne bi posebej izpostavljala, ker si Slovenija kot družba in država že predolgo ne zasluži prilaščat nobenih kolektivnih zaslug za uspeh kogar koli znotraj ali izven meja!

Seveda sem bila radovedna, na kakšno promocijo bom nabasala. In kaj vidim? Katarino Čas, ki odigra epizodno vlogico ene izmed kurb, ki je hkrati tudi nekogaršnja žena, torej bolje preskrbljena kurba, in občinstvo med drugim opozarja, da je slovenskega rodu, ne slovaškega, da se ne bi slučajno zmotili. In potem vidim še slovensko zastavo, ki je samo rjuha za zakrivanje bordelskega močefita. Saj ne, da bi bila mnenja, da si točno takšne promocije ne zaslužimo. Si jo! Nobene zamere ne občutim do Časove, da nam je sebi v prid zakuhala ta masten štos. Zabavno! Fascinira me predvsem to, da še nisem slišala, da bi bili Ukrajinci veseli svojega slovesa dežele prostitucije. Nisem še slišala, da bi bili Srbi veseli svojega slovesa dežele najbolj umazanega podzemlja, sem pa slišala na primer Mikija Manojlovića, ki je v enem izmed zadnjih intervjujev povedal, da je odklanjal ponudbe za tipične stranske vloge po ameriških in evropskih filmih, rezerviranih za Balkance, raznih primitivnih morilcev in preprodajalcev drog, ker se mu ob taki zlorabi stereotipa pač bruha in ga kot patriot ne želi podpirat. Osebno tako radikalna ne bi bila, odvisno od konteksta in poante filmskega dela, a poanta stališča je jasna, če se že gremo patriote.

Slovenci pa smo spet nekaj izjemnega, verjetno edini narod na svetu, ki se bolj veseli slabega glasu, kot sploh opazi dobrega, kaj šele da bi ga znali širit. Prfuknjenci, ki bi jih še Jordan Belfort izključil iz svojega motivacijskega tečaja zaradi pretirane sociopatske motnje.

Katarina Čas je s podporo novinarjev svoj trud, da bi v svojo vlogo vmešala Slovenijo, čeprav Slovenka pri vsem skupaj ni imela nič, ampak Švicarka, razglasila kot svoj akt patriotizma, ki jo obsede, kadar se giblje po tujini. Joj, hahahaha, prosim, nikar! Še huje. Časova je v Studiu City celo poudarila, da je glede na šlamastiko, ki je bila zakuhana v Boratu, zdaj popravljen grenak priokus. Borat se je namreč spravil na Slovenke, češ, da so grde. Klinc. Saj je verjetno zamešal s Slovaško. No, zdaj pa naj bi ves svet videl, kako lepe so Slovenke, a ne?!!! Hmmm …. Ja, Slovenke so grde, razen kurb raznih grdih ali ostarelih lopovov. Te so pa na pogled lepe. Saj res! Melanija Knavs je tudi slovenskih korenin. Vse se poklapa! To so videli, če se že gremo presunjene presoje o videnem. Ker če bi se šli idiotizme o vsaki reklami, ki naj bi bila dobra reklama, se je težko odločit, kakšne reklame Slovenije bi se raje odfukano veselili v ameriških filmih. O grdobah, o kurbah ali poraznem nivoju zdravstva, kot je Đuro preprosto prodal inserte iz Naše male klinike pop aktivistu Michaelu Mooru v zlorabo. Vse je isto žalostno sranje. Prodani in posrani za male pare volkodlakom, ki nas pofukajo za velike pare. Tako to gre. Da ne bo nesporazuma! Osebno ne zagovarjam nikakršnega čistunstva in zato bi zaradi mene lahko slovenski film Slovenka mirne duše tudi v tujini ohranil izvirni naslov brez preobrazbe v Call Girl. Če ustvarjalec o nečem spregovori tako, kot je, ali tako, kot nekaj zaznava in misli, tako pač je in pika! Umetnost ni dolžna skrbet za propagando popularnih moralizmov in kakršnih koli ideologij in po mojem mnenju mnogo prevečkrat to potuhnjeno belfortovsko vlogo igra, zgolj za lezenje v rit plebsu in njihovim izvoljenim politikantom v prikimavanje. V tem primeru pa je bilo omenjanje Slovenke in Slovenije povsem vsiljen akt, ki s scenarijem sploh ni imel zveze in bojda zgolj z namenom promocije, kar je tako smešno, da se verjetno Scorsese in DiCaprio še danes hihitata na račun te čudežne dežele, ki sta jo spoznala in se še malo pohecala iz nje, češ, super, dajmo še malo nasmetit v ta kaos, da bo jasno, kako bizarni liki vse se natepejo okrog takih belfortovskih izrodkov ameriških sanj. Slovenka je ganljiva v svoji brezmejni želji storit vse, da bi postala “naša”! Bodimo vsaj dobri ljudje, preden pocrkamo, ustrezimo ji. Morda je vse skupaj Katarini Čas bolj koristilo za pridobitev vloge od klepetanja o rokenrolu z Martyjem, ki ima rad rokenrol, da je autsajderska usnjena rokenrol jakna na premieri dobila smisel vsaj v okviru naslednje vloge bejbe ostarelega rokenrolarja. Morda je bilo dikcijo za tistih nekaj besed lažje spustit v film s pojasnilom o slovenskih koreninah, ki ima prekleto malo skupnega s Švico. Ni problema. Olajšajte si biznis, samo ne me jebat s patriotizmi in izjemnimi podvigi za promocijo Slovenije. Več bi naredila za Slovenijo, če bi se pisala Čas in ne Cas. Ampak ni treba. Res ne! Razumemo! Samo pustite to zmahano Slovenijo raje na miru in skrbite raje samo zase, kar je tudi zares vaša edina skrb.

Korektno bi bilo tudi, če ne bi jebali v glavo slovenskih igralk in igralcev. Še posebej kakovostnih ne. Ti itak nimajo časa, da bi skakali čez mejo po avdicijah za epizodne vlogice v Hollywoodu, ker so polno zasedeni predvsem v gledališču, nemalo njih pa je ustvarilo tudi kar dobre filmske glavne in stranske vloge, medtem ko Katarina Čas še niti ene do zdaj. Tisti svobodnjaki, ki morda polno zasedeni niso, se pehajo za angažma in vmes morda niti nimajo denarja za takšne izlete. Sploh niti ne gre za slovensko, ameriško ali turško produkcijo. Katarina Čas je čedna punca, ki na večino deluje simpatično, prijazno, umirjeno, kot bi vsako uro skadila en džoint, kooperativno, user friendly, girl next door itd. Ljudje jo radi gledajo, za slišat pa ni bohve kaj, zato jo večina tudi sliši rada. Jim zveni domače, prijetno, nenaporno in nezahtevno. Katarina Čas je topla povezovalka prireditve, oddaje, vendar sčasoma tudi za oddajo hitro dolgočasna, ker ne iztisne na plano nič karakternega in vsebinsko pritegljivega. Katarina Čas ima vse adute dobrega fotomodela, nadarjena igralka pa preprosto ni. Trpi karizma, prezenca in sposobnost vživljanja v vlogo. Ko je nastopila v filmu The Guard, se je lepo pokazala njena igralska razoroženost. Ker so ji odvzeli stajling z dobro maskaro vred, ni ostalo od nje kaj dosti. Le pozabljiva ženska pojava, ki je neprepričljivo trdo izgovarjala stavke osebe, ki naj bi bila v stiski. V vlogici Chantalle iz filma The Wolf of Wall Street je izpadla premnogo bolje, ker je bila kot okras bombastično oblepljena s kešem postavljena v kader in dovolj napleskana za vzbujanje pozornosti. Ko se pojavi naga, je pa pozornost vzbujajoča kot pač vsaka naga blondinka z dobro postavo. Vloga, ki bi jo lahko odigrala res vsaka bejba, ki bi z izgledom ustrezala zahtevam. Vse ostalo je vprašanje dogajanja za kamero, ki določi, komu in zakaj med vsemi na avdiciji privoščijo nastop. Zelo bi me zanimalo, kakšne honorarje delijo volkovi iz Hollywooda za take vloge nadebudnežem “from all over the world”. Nikakor zato, ker bi me brigala denarnica Katarine Čas, ampak ker bi se mi zdel informativno to eden izmed bolj zanimivih podatkov o sami mašineriji. Nika Kljun je to skrivnost po opaznem nastopu v videospotu Jennifer Lopez izpovedala in brada mi je skoraj padla na tla, ker si tako hudo brezsramnega stiskaštva požeruhov ob zvezdniškem koritu v imenu dobrih referenc za nadaljnjo kariero sužnjev mojemu pesimizmu navkljub res nisem predstavljala. Perverzno v slabem pomenu besede!

V vsakem primeru je za Katarino Čas, ki je očitno, kot je izpovedala v intervjuju Sobotne priloge, kar nekaj časa, hipne pripravljenosti na akcijo in energije vložila v željo, da bi se prebila med ameriško smetano slavnih in bogatih, uspel večji met od predstavljivega, za kar ji lahko čestitamo in se privoščljivo veselimo zanjo. Super, fajn. Seveda. A podebiljevalne in škodljive so pripombe medijcev, da ji je uspelo sodelovat s Scorsesejem, kar je bojda želja vseh igralcev v Hollywoodu. Ja, ja … Belfortovska blebetala, kaj bi radi povedali? Da bi Cate Blanchett sprejela takšno vlogo in pokala od sreče? Nehajte debilovat! To ne bi bil dosežek niti za katero koli slovensko igralko, ki je že ustvarila dobre filmske vloge. Si predstavljate Polono Juh, tudi lepo modrooko blondinko, v tej vlogi? Saj bi mislila, da se ji je utrgalo, če bi se ji zdelo svojo ustvarjalnost, pamet in karizmo vredno tako zdesetkat, da bi bila pripravljena v filmu minutko stat kot klada ali naga skakat naokrog samo zato, da bi se pojavila v hollywoodski A produkciji in da bi pet minut klepetala s stričkom Martyjem. Bi bili lahko še bolj otročje smešni, prosim? Še Rade Šerbedžija v primerjavi z delom v Jugoslaviji v Hollywoodu ni ustvaril niti ene omembe vredne vloge. Vse so spregledljive in pozabljive in Šerbedžija je na hollywoodski sceni prekleto anemičen, povprečen in vedno isti razčupan lik. Jebi ga. Zdaj se pa sprašujmo, ali je to zato, ker je pravzaprav povprečen že od nekdaj, ali je Hollywood utopil ves šarm, prezenco in igralski talent, ki naj bi bojda obstajali. Boljša zgodba v Hollywoodu je Goran Višnjič, ampak samo zato, ker je v njegovem primeru kariera v tujini dejansko zrasla, napredovala. Ni odpeketal po manj, ampak je dobil in pokazal več. Še vedno pa nič posebnega. Lahko rečemo, da smo veseli zanj, ker je lahko čez lužo več pokasiral za manj dela in to je vse.

Kaj bi si lahko Katarina Čas obetala od kariere? Hollywoodska industrija je širok pojem in prenese marsikaj, zato je 90% odvisno od okoliščin. Tudi za fotomodele je prostor. Pikiranje na ostarele gospode v zimi svoje kariere se Časovi očitno obrestuje. Martyju je kul in botru Alu Pacinu je kul. Torej kul. Če je v Hollywoodu med največjimi zvezdniškimi zaslužkaricami prostor za brezbarvne antiigralke tipa Jennifer Garner, Cameron Diaz ali Jennifer Aniston, ne vidim razloga, da ne bi mogla tudi Katarina Čas doseči kaj več od tega, kar je do zdaj. Nič slabša ni, le z manj prakse. Nič slabša ni tudi od kakšne brezbarvne Tjaše Železnik from Slovenia, tako da lahko komot nastopa v največjih vlogah še v slovenskem filmu. Veliko slovenskih filmov gre v odtok tudi zaradi totalnega nesmisla za kasting in deljenja angažmajev prijateljem in nekim simpatijam na osebni podlagi, namesto dobrim igralcem, ki bi bili predvsem primerni za določeno vlogo. Ampak na koncu koncev je pametnim vedno jasno, kaj je kdo ustvaril in kaj kdo ni, bebci pa štejejo le za to, da se jim napuli denar, kar afenguncarje tudi kronično frustrira. Več ovc pobrijejo, več meketajočih aplavzov dobijo, ne uživajo pa spoštovanja in trpi njihovo dostojanstvo. Kot je Matthew McConaughey dejal v enem izmed intervjujev, je postal brezmejno zadovoljen s sabo šele zdaj, ko je kariero drugorazrednega pozerčka v romantičnih komedijah lahko zasukal karakternim in zahtevnim vlogam naproti (Mud, Dallas Buyers Club …), čeprav so se ti filmi znašli v rdečih številkah. Seveda je slajše rezgetat po tem, ko si si s prodajanjem driske že nafilal žepe in si jih filaš še naprej, a tudi to se nikoli itak ne pozabi. Tako na konkretni kot na mistični podlagi, ki jo, ironično, lahko zaznavajo le na depresijo obsojeni turbo realisti.

Slovenci naj pa še naprej najbolj častijo uspehe po Belfort receptu. In da bo smešno vse skupaj še bolj, naj to počnejo kar hkrati med “kritičnim” zgražanjem nad neznosno plehkostjo bivanja, kakor je pokazana na plečih Belforta v filmu The Wolf from Wall Street. Resničnostna črna komedija par ekselons!

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Film, Mediji, Slovenija | 37 komentarjev

NOVOLETNO DARILO za PRIMITIVCE

23.12.2013

Vsak zadnji mesec v letu me predstavniki države, ki naj bi delovali v imenu interesa ljudstva, v spregi s petardarji, posebej opomnijo v kako srhljivo barbarski družbi živim. Tako primitivni, da pravzaprav vsi razmisleki o pomembnih detajlih pri preizpraševanju kakovosti življenja na ekonomskem, kulturnem in socialnem nivoju izgubijo smisel. Če bazo družbe obvladuje drhal, se je praktično nemogoče izognit spridenju kakršne koli duhovno naprednemu človeku dostojne ideje, produkta ali sožitja. Primitivizem se pač hrani izključno z degradacijo vsega omenjenega.

Včasih se prava narava stvari najbolj jasno izkazuje v sila preprostih dejanjih, celo navideznih obrobnostih, medtem ko sicer parlamentiramo in se ukvarjamo z domnevno zelo kompleksnimi nadpomembnimi problemi eksistence. Ko slišite prijateljico sikat ob kavi zaradi minorne hibe svojega partnerja, ki ji bojda nepremostljivo para živce, se je vedno dobro zavedat, da se za navidezno minornostjo skriva nabildana pošast nekega precej bolj kompleksnega problema, sicer tista umazana skodelica na mizi, ki bi tam tudi plesniva obstala, dokler je ona ne pomije ali dokler se ne iztuli na malomarneža, pač ne bi predstavljala nobene posebne tragedije. Ali se njej v zamenjavo za določene druge svoje hibe ne bi zdelo tako grozno pomit tiste jebene skodelice za njim, ker on morda za njo pospravlja čevlje, če jo pač za razliko od njega bolj moti nesnaga na mizi od razmetanih obuval, ali pa bi se on z omembe nevredno malo muje pobrigal, da te moteče malenkosti preprosto ne bi več uprizarjal in konec problema. Z osebno hibico bi se spopadel celo z veseljem, ker bi mu zadovoljstvo sočloveka, ki naj bi ga imel bojda rad, pomenilo precej več od udobja odlaganja skodelice. Kadar postanejo na videz obrobni konflikti osrednji, pravzaprav pomeni, da obstaja v ozadju velik strah pred soočenjem z bistvom, ki gotovo ni vezano na jebeno skodelico, le sliši se bolj optimistično, v kolikor izblebetavamo takšne površne “tvit” kozlarije. Prelaganje bistva na banalne spotike vliva lažno upanje, da bi morda lahko boleč problem postal tako banalen, da bi ga bilo mogoče enostavno rešit ali preprosto spregledat. Soočenje z realno dimenzijo na videz minornega konflikta se zdi prenaporno in strašljivo.

Soočenje z verjetnim dejstvom, da je on morda tako prekleto v genom jebivetrski, da se mu še skodelice ne ljubi pomit za sabo in ga prav nič ne moti, če nesnago za njim pospravlja kdo drug. Saj zato pa so na svetu drugi, a ne. Da on zelo verjetno sploh nima razvitega občutka za sočloveka, za poanto obzirnosti, kaj šele sposobnosti za iskreno in produktivno komunikacijo. Plesniva skodelica je samo simbolični akt njegovega kronično neozaveščenega odnosa do sebe in drugih v celostnem smislu. Lahko je zgodba obrnjena! Ona je pravzaprav primerek tirana, ki partnerja zavoljo poskusov prikrivanja osebnih frustracij duši s fanatičnim uveljavljanjem kontrole nad vsem, kar stoji, leze in gre v njeni bližini, in vedno najbolje ve, kaj je dobro za oba, ker je najbolje za oba le tisto, kar in kakor pač paše njej. Puščanje umazane skodelice na mizi pravzaprav predstavlja pod(zavestno) simbolično gesto njegovega upora, odziva na napad v že vihrajočem vojnem stanju pod površjem. Lahko gre seveda za miks obeh značajskih skrajnosti ali za nekaj tretjega, v detajlih še bolj psihološko izzivalnega. V vsakem primeru pa se nad drobnimi spotikami s presenetljivo močnim učinkom na psiho brez dvoma razprostira na nevihto vedno pripravljeno nebo. Gre za dva človeka, med katerima niso razčiščeni pojmi med seboj usklajenih vrednot, za človeka, ki nista sposobna vzpostavit dialoga in posledične brižnosti drug do drugega, za človeka, ki si brez dvoma ne upata ali pa nista sposobna sploh dojet, kaj v resnici ju veže, kaj razdvaja in zakaj. In zato ne bosta uspela ustvarit v razmerju kaj bolj produktivnega na osebnem in medsebojnem nivoju, kaj šele kaj bolj zanimivega od spotikanja okrog “skodelic”. Nič novega in nepogostega, kajne? Verjetno se bosta odločila za naraščaj, da bi se v bodoče spotikala ob otroka, kar bo družba še dandanes sprejemala z največjo možno toleranco in primitivno vzdušje bo okrancljano z avro pomembnosti. Zdaj naj bi šlo za nekaj v zvezi z otrokom, problem se bo personificiralo, čeprav se bo resnična poanta preusmerila le na žrtev, na novorojenega ugrabljenca, ki bo zlorabljan z namenom odmikanja od pripravljenosti na soočenje z “vremenskimi razmerami” stvarnika (starša). Zato ni nič nenavadnega, da se tudi v primeru odprave minornih konfliktov, takoj pojavi nov navidezno obroben vir spora. Nikoli jih ne zmanjka, če ni volje in poguma za soočenje s pravo naravo stvari, ki seveda nujno predvideva temu primerne zaključke in ukrepe. Kaj je tokrat na vrsti? Neizplakovanje pobritih dlak iz umivalnika, postane spodnje gate na tleh? Mah, ne me jebat!

Z obrobnimi problemi se po enakem postopku seveda zavaja družba kot kolektivna zavest in ne zastruplja le nekaj svojih otrok, ampak posameznikom pomaga smetit po celotnih generacijah! Tipično malenkostno izživljanje z močnim simboličnim nabojem, ki ga dopuščajo v izvajanju vsakokratni predstavniki oblasti, predstavljajo petarde. Pojavljajo se kot kronična oblika bolezni, ki se razbohoti v akutno fazo vsak december, predvsem v prazničnem obdobju, ki naj bi bilo radostno, sproščeno in veselo. S figo v žepu! Oblast v našem imenu celo pravi, da je izbruh petardarske bolesti v akutno fazo dobrodošel od 26. decembra do 2. januarja. Ekspliciten namen je torej pokvarit praznično vzdušje v obdobju ozaveščanja prestopa iz starega v novo leto. Oblast privošči še nekaj miru in sproščenosti tistim, ki v kontekstu božične izolacije v svoj sebično zaprt svet z ojačanimi potrošniško požrešnimi apetiti slavijo simbol družinske idile in darežljivosti do bližnjega, pri čemer si le nekateri skušajo slabo vest razpihat že malo prej s kakšnimi minornimi dobrodelnimi donacijami za tiste, ki jih darila in lovke družinskih celic ne dosežejo. Po slavljenju sebičnosti, pogoltnosti in hinavščine pa pride na vrsto teden, posvečen izživljanju drhali, ki so se za božič že nažrli, napili in nabruhali, pa bi se prazni kot prdci najraje razstrelili, če od tega akta ne bi pokrepali.

Drhal potrebuje vedno navodila, da bi sploh vedela, kako neki naj razsaja s primitivizmom. V tednu, ki jim je legalno na voljo, vedo, da lahko kupijo petarde in izvajajo nasilje nad sobivanju prijaznimi, učlovečenimi in kultiviranimi prebivalci, ki bi sicer z veseljem izkoristili praznično priložnost za sproščeno druženje, sprehode po kičasto okrašenem mestu, obiskovanje raznih prireditev, kaj šele za praznovanje novoletne noči na prostem, skupaj s širšo skupnostjo. Kolikor je skupnost razširjena, toliko večja je množica drhali, ki se hrani z nasiljem nad kultiviranimi podmnožicami, kar predstavniki države ravno s simbolično gesto legaliziranega obdobja izvajanja nasilja s pomočjo petard, podpira! Če se lahko do neke mere izognem raznim shodom v imenu patriotskih iger preko timskih športnih tekem, kjer je predvideno, da bodo skupine najbolj vzneseno zadetih navijačev sproščale svoja testosteronska hrepenenja po vojnem vzdušju in temu primerno razbijale, pokale, zažigale in vzklikale po vzgibu tudi razna naci gesla v imenu domoljubja, pa se prazničnemu obdobju, v katerem dobi drhal dovoljenje za monopol nad kultiviranostjo, lahko izognem delno le tako, da se zaprem za štiri stene in bombardiranje prenašam na relativno varni razdalji. To hkrati pomeni, da se le tako lahko optimalno izognem tudi možnosti kakršne koli telesne poškodbe, v kolikor bi se me petardarska objestnost podrhaljencev, ki se zdijo očitno naši družbi sprejemljiva in celo prednostno obravnavana podvrsta človeka, kakor koli neposredno dotaknila in me poškodovala fizično – ožgala ali okvarila sluh.

Simbolična vrednost petard je po defoltu destruktivna. To so bombe v malem in kdor jih z veseljem meče naokrog, se lahko pohvali s hrepenenjem po vojni, kar brez kakršnega koli dvoma lahko označimo za obliko psihopatije, dandanes ob tako dobro informirani družbi pa kar za sociopatijo. Bi zapisala predlog, kot so ga ponekod nekateri jezni komentatorji, da bi moral vsak navdušenec nad kurjenjem petard na rehabilitacijo na eno izmed vojnih žarišč po svetu. Ampak ravno zato, ker menim, da ne gre za neobveščenost ali neozaveščenost, temveč za sociopatijo, ki vedno tudi v vojno vihro s posebnim žarom vznesenosti požene precej večje število ljudi v napad, kot bi si upali sploh pomislit, da obstajajo med nami v stanju relativnega miru, tega predloga raje ne bi navedla. Bi sadisti morda preveč uživali na fronti. Menim celo, da obstaja velika verjetnost, da je večina ljudi tako duhovno prazna, slaboumna in zaostala v razvoju, da brez vojne ni zmožna sprevidet smisla svojega življenja, ker gre za najnižji povsem animalen elementarni nivo, ki lahko “osmišljeno” deluje le na principu osnovnega zakona narave – borbe za preživetje po zakonu plenilca in plena. Za učlovečevanje je pač potrebno delo na razvoju inteligence in duha.

Obstajajo še določene kvazipsihoanalitične teze o sproščanju notranje napetosti, agresije, testosteronskih udarov v betico ipd. ob poku, kar brez dvoma do neke mere drži, vendar tudi te teorije itak spadajo na enako področje izživljanja negativnih napetosti in povsem konkretne agresije po vzorcu najbolj primarno animalnih vzgibov. Učlovečeno in kultivirano bitje se bojuje z notranjimi demoni povsem drugače.

Zelo pomembna simbolična nevrednost, ki se izkazuje tudi povsem praktično v primeru petard, pa se skriva predvsem v tem, da po logiki stvari prižiganje petard od nekdaj velja za simptom nečesa otročjega v človeku. Petarde so nekoč predstavljale “veselje”, ki ga privoščimo otrokom! Kakšna zmeda! Po eni strani izpade nezaslišano, da bi odrasli ljudje, starši, tlačili v roke mini eksploziv otrokom, da bi se na tako perverzno škodljiv način navadili dojemat občutke radosti, po drugi strani pa je vsakomur, ki ni retardiran, težko razumet, zakaj neki bi odrasla oseba uživala ob igračkanju s petardami. Še huje. Otroci lahko dobijo v roke petarde le s posredovanjem odraslih in si jih le na tak način tudi med seboj podajajo. Veselje do petardiranja dedujejo po odraslih. Ne le to. Odrasli nemalokrat z izgovorom, da se bodo otroci v vsakem primeru dokopali do petard, celo učijo malčke o “pravilnem” rokovanju z mini eksplozivom v imenu zmanjšanja verjetnosti, da bi se poškodovali, pri čemer morebitno poškodovanje drugih ostane pri teoretičnem blebetanju, saj bi se morala vsaka odrasla oseba zavedat, da so občutki odgovornosti do drugih pri otrocih na najnižji stopnji zavedanja. Komu so torej petarde sploh namenjene? Kdo bi se lahko pohvalil s podvigom petardiranja, ne da bi izpadel popoln infantilen idiot, v kolikor gre za odraslo osebo, v primeru otroka pa nevaren revež, ki utrpeva značajsko škodo zaradi slabe vzgoje očitno infantilnih staršev, ki spodbujajo primitivne vzgibe, namesto da bi otroke učili spopadanja z njimi na kultiviran in produktiven način? Hinavščina se skriva v dejstvu, da so petarde v rokah mulcev odraz osebnostne nerazvitosti in posledičnega primitivizma odraslih. Petarde jim posredno in neposredno tlačijo v roke na podoben način kot plastične pištole in podobno kramo, s katero skušajo vplivat na njihovo zavest v najbolj ranljivem obdobju odraščanja. Nekateri otroci namreč nikoli ne odrastejo. Ostanejo infantilni in slaboumni, samo telesni proporci in kosmatost definira njihov emšo v sferi odraslih. Otroškost zveni kot nekaj nedolžnega, prostodušnega, radovednega in pristnega, medtem ko otročjost sporoča o nepremišljenih vzgibih, prostodušni objestnosti, podivjanosti, sebičnosti, hudobiji in primitivnosti. Nekateri infantilni odrasli včasih vse našteto ljubkovalno poimenujejo kot razigranost ali pumpanje odvečne energije. Pajade! S takimi nebulozami lahko pumpate le sebi primerne kretenoide. Ja, tudi otroci se značajsko zelo razlikujejo in predvsem intelektualno in duhovno zrastejo ali pa ostanejo majceni in nerazviti. Petarde lahko torej simbolizirajo peklensko prenašanje simbola zla iz roda v rod.

Način, kako se mediji in vsakokratna oblast lotevajo te tematike, je naravnost odvraten in poniževalen. Mediji v ospredje vedno postavijo v svarilo pred petardami strahovite poškodbe tistih, ki so ponesrečeno eksperimentirali z njimi, kar je podobno ganljivo kot prikazovanje enakih učinkov morilca, ki mu je bombo razneslo pred bučo, še preden jo je zalučal na ulico med nič hudega sluteče ljudi. Kurc jih gleda, a ne! Dobro, da strašijo psihopate pred samimi seboj, vendar to ni ključna poanta za reševanje problema. Letos je bilo posebej praznično, saj so precej propagirali eno izmed misic, Saro Savnik, ki je na začetku srednješolske poti izgubila sluh zaradi primitivca, ki ji je na vlaku pod noge zalučal petardo. In končno je nesmiselna titula mis le s pomočjo tragedije dobila vsaj eno smiselno funkcijo z vidika promocije koristnih vrednot, predvsem stereotipa za mir in brižno sožitje. Vendar pa tudi ta primer niso izkoristili ustrezno. Zanimalo bi me namreč predvsem, kako so bili vandali sankcionirani? Kako kultivirane odrasle in otroke pred podrhaljenci od treh do tristotih let formalne starosti ščiti država? Ljudi, ki uporabljajo orožje, ki se ga lahko odvrže in ubeži pred posledicami, se težko sploh izsledi! Da abotno neresnih kazni sploh ne omenjam in dejstva, da se nepolnoletnih nevzgojenih smrkavcev sankcionirat praktično ne da, zato država v našem imenu sporoča ljudstvu, da še posebej brizno ščiti drhal in spodbuja podrhaljenost, saj jim namenja teden dni prostega razgrajanja. Evo, debiloidni mulci, dajte si duška, vi ste cvet naše prihodnosti! Navidezno ganljivi prispevki s pobudami k odpovedi petardam zaradi živali in eksplicitno hišnih ljubljenčkov so pa sploh smešne. Petarde mečejo nevzgojeni froci retardoidnih staršev, ki ne občutijo odgovornosti do nikogar in ničesar, in odrasli psihopati in sociopati, pri katerih na posebej nežna čustva do šibkejših, celo do živali, ne moremo računat. Kaj ko bi raje pozivali k popolni prepovedi, poostrenemu nadzoru nad uporabo in preprodajo v prednovoletnem obdobju in učinkovitih sankcijah, ki bi nas pred nasiljem vsaj sporočilno varovale, namesto da se sociopate tragikomično poziva k usmiljenju!! Nehajte se norčevat iz sebe, ker sploh ni več smešno!!!

Nujno bi si morali privoščit množični hec v imenu resnosti in pač klicat policijo vsakih pet minut na različne koščke mesta. Do 26. 12. zato, ker pač kljub prepovedi že poka, v tednu legaliziranega ogrožanja varnosti in miru pa zato, ker poka nedvomno bolj od petard, ki so dovoljene in bojda ne tako nevarne. Če bi policija na vsako prijavo poka resnično tekala naokrog in skušala izvohat, od kod frčijo mini eksplozivi, bi nam državljanom morda pomagali izbojevat pravico do varnosti in sproščenega praznovanja v miru in sožitju, ker takšnega delovnega zalogaja preprosto ne bi zmogli. Tako predstavniki države pač skušajo brit norca iz nas z nefunkcionalnimi zakoni za kretenoide! Poniževalno!!! Formalna prepoved za uporabo in prodajo pirotehničnih sredstev, ki presegajo efekt pasjih bombic, je mnogo primitivnejša hinavščina od porinjene plastične pištole v roke otroka, češ, saj je samo igrača. Če je petardiranje legalizirano, je povsem logično, da legalizacija odigra predvsem vlogo zamegljevanja in oteževanja možnosti iztrebljanja uporabe pirotehničnih sredstev nasploh. Zdaj bomo pa doktorirali iz vprašanja, kdo je od kod vrgel pasjo bombico ali prepovedano uvoženo oziroma na črnem trgu kupljeno petardo? Kdo bo isklal zločinca, ki je med vsesplošnim pokanjem z odmetavanjem orožja nekoga poškodoval? In zakaj sploh bi bile dovoljene pasje bombice? Komu ali čemu na ljubo?

Noben medij ni še pozval oblasti oziroma odgovornega ministra za notranje zadeve, naj ljudstvu, ker pač deluje v našem imenu, pojasni, v čem naj bi bila kakršna koli pozitivna konkretna ali simbolična vrednost uporabe petard, da je ta še vedno dovoljena? Kaj naj bi odtehtalo škodo, ki jo lahko utrpijo kultivirani ljudje ali živali? In končno: Zakaj moramo miroljubni državljani in nedolžne živali s pomočjo oblasti prenašat teror podrhaljencev še na ekskluziven način za praznike? Oblast bi morala podat obrazložitev tega simboličnega sporočila državljanom! Zakaj vojnega vzdušja željni primitivci vsako leto za srečno novo leto s strani oblasti prejmejo še posebno darilo, da lahko terorizirajo civilizirano ljudstvo, ki naj bi bilo v civilizirani državi zaščiteno pred škodljivimi vzgibi drhali? Zakaj smo civilizirani in miroljubni državljani še na praznične dni degradirani? Kako bi kdo znal razložit ta simbolični slavospev neosveščene in neozaveščene prihodnosti? Pojasnila prosim!

In če se vrnem na začetek “pravljice”, je že tako, da bi osebno zlahka obvestila razposajeno družbo ob praznični kapljici, da najdražjega na novoletno veselico ne bo, pa tudi v mojem življenju ne bo nikoli več rogovilil, ker je sprožil pasjo bombico. Čeprav bi me večina ob taki izjavi verjetno debelo pobuljila, kot da sem se s tako dramatičnim ukrepom zaradi ušive pasje bombice deklarirala za prfuknjenko leta, menim, da odgovor na vprašanje, kdo je zdaj tu prfuknjen, še zdaleč ni tako poenostavljen.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji, Slovenija | 5 komentarjev

NOVA LJUDSKA STRANKA – SOLIDARNOST

30.11.2013

Tri aktivistične skupine, ki so se formirale ob vseslovenskih vstajah in se začele prekmalu utapljat v pozabi po potopu vlade Janeza Janše, so se končno združile v skupno stranko pod zelo umestnim nazivom Solidarnost. Simpatije s strani ljudstva so pridobivali predvsem zaradi socialno usmerjenih stališč, pokončne drže proti ilegalni in sistemsko “legalizirani” korupciji, klientelizmu in razpihovanju kroničnega ideološkega boja, ki služi predvsem poskusom odvračanja pozornosti od aktualnih problemov in družbi škodljivih političnih manevrov. Danes kot stranka vzbujajo vtis sodobne ljudske stranke, ob kakršni parlamentarna SLS izpade le kot zaprašen krožek iz prejšnjega stoletja, ki ljudstvo dojema izključno v podobi nepismenega kmeta z vihtečimi grabljami upora proti pogoltni izobraženi meščanski peščici, ki se ne podrazumeva kot del ljudstva. Sovražnost do meščanstva je stvar slovenskih pravljic v funkciji politikantskega propagandnega programa tipa Cvetje v jeseni, danes je pa že jasno tudi po tej plati, da svet nikoli ni bil črnobel in so tudi vaščani preočitno sproducirali pogoltne in brezvestne menedžerje, poslance in župane, kmetje pa premožne industrialne pridelovalce žit in ostalega. Večina njih najraje biznisira in se sprehaja po mestu. Z drugimi besedami bi se lahko po morebitnem vstopu stranke Solidarnost v parlament aktualna SLS preimenovala kvečjemu v Podeželsko ali Kmečko stranko, glede na to, da do zdaj ni uspela razširit svojih programskih horizontov v imenu ljudstva in morda dobimo za protiutež še Meščansko stranko, ki bi zastopala revnejši in propadajoč meščanski srednji sloj, ki kleca na skorumpiranem minitrgu ali obiskuje zavod za zaposlovanje.

FOTRI SPET TEŽIJO

Združili so se: Gibanje Vseslovenske Ljudske Vstaje (VLV), Mreža za Neposredno Demokracijo (MND) in Odbor za pravično in solidarno družbo. Za prvi dve skupini lahko trdimo, da sta se formirali kot posledica ljudskih vstaj z najbolj medijsko izpostavljenima predstavnikoma skupin Urošem Lubejem in Lenartom Zajcem, pripadnikoma mlajše generacije, ki lahko predstavljata državljana v najbolj aktivni življenski fazi in sta do sedaj s politikantskega vidika še nekontaminirani javni osebnosti. Odbor za pravično in solidarno družbo pa so po skoraj kopiranem programskem vzorcu že usahle stranke TRS in prosto po reku o priložnosti, ki dela tatu, na hitro skupaj zbobnali stari levičarski nastopači – Jože Pirjevec, Darko Štrajn in Niko Toš na primer. Pod novim naslovom s staro osrednjo poanto smo zato predvidljivo lahko že spremljali na malih ekranih Jožeta Pirjevca s titovko na glavi v nikoli zastaranih prizorih gozdnih bitk med partizani in domobranci, ki jih je spet zrežiral Janez Janša nazadnje ob bojkotu državne proslave in podtikanju novega praznika z lokalno ideološkim predznakom čaščenja domobranstva v imenu zavračanja totalitarnih režimov po evropskem vzoru. Janša ima pomotoma pač smisel za črn humor, pa vendar se levičarji in desničarji iz prejšnjega stoletja odlično ujemajo ravno v stilu. Oboji še vedno skušajo razreševat travme iz otroštva z uprizarjanjem igric ravbarjev in žandarjev v fazi nemira, v fazi zatišja pa s kanglicami in lopatkami. Fantje danes in tukaj aktivne generacije, ki so nas tokrat navdali z upanjem, so se torej spet uklonili pasivno agresivnim fotrom, ki so nam z združenimi močmi že uspešno tlakovali pot v pekel in poskrbeli, da sem tudi osebno neprostovoljno postala član velike skupine, ki je naposled le fasala naziv Izgubljena generacija. Nekateri fotri so nam neoziraje na kolateralno škodo (pojebani potomci, izgubljena prihodnost na ugodnih izhodiščnih temeljih) izpili kri načrtno in sistematično, drugi so sodelovali zaradi naivnosti, neumnosti in arogance. Danes bi v svoji dobronamernosti, v kolikor bi na pravi način res obstajala, lahko postali pomembna mentorska opora v drugi vrsti, v kolikor bi jih sinovi in hčere kaj vprašali, ker in ko bi jih na primer potrebovali. Ampak ne! Ti fotri gredo radi v penzijo predvsem zato, da bi se z več privarčevane energije še vedno pulili za predvajanja zastarelih filmov o zamrznjenih v času, v kakršnih bi se bilo s svojim “talentom” možno prikomolčat do glavnih vlog. Jože Pirjevec je vehementno že aprila kot predstavnik Odbora za pravično in solidarno družbo napovedal novo stranko, ki se bo imenovala Solidarnost. Več kot pol leta pa smo čakali, da so sinovi v akciji na koncu dahnili nekaj v takem slogu: “Jebi ga! Fotr je ukazu, kaj bo na letakih pisalo in da si itak ne smemo še sami zorganizirat žura za rojstni dan.” Vse skupaj seveda pod sprenevedavim naslovom “Vsak je dobrodošel in nikogar ne izključujemo”.

Nikogar ne bi bilo treba izključevat, v kolikor se pridruži stranki, želi sodelovat in soglaša z danimi stališči. Brez dvoma je pametno prisluhnit marsikomu izmed njih. Izkušnje in perspektiva Dušana Kebra na primer so lahko dobra podlaga za plodno sodelovanje. Dobrodošli s koristnimi nasveti za prihodnost in ne preteklost! Ni pa niti moralno, da se prislinijo kot soustanovitelji nove stranke z vstajniškim predznakom s svojim krožkom, pri čemer že takoj ukradejo kamero, ime in identiteto in se bodo na tak način brez dvoma z lahkoto napulili tudi za prvo vrsto stolčkov pri soodločanju. Škoda, fantje! Če organizacijski debakl ne bo nekako saniran ob kongresu, bo žur spet beden, fotr bo stražil pri vratih, da bi zapecal vaše bejbe in prijatelje, muzika iz prejšnjega stoletja bo zamorila do konca in končalo se bo z vreščanjem ob fuzbal tekmi na drugem programu, prijatelji po travmatični izkušnji ne bodo imeli več časa za zmenek z vami, najboljše “bejbe” pa bodo itak spet raje ostale doma in žalovale, ker se niso uspele izognit gospodinjski usodi svojih mater.

NOVA RUNDA NOVIH OBRAZOV IN IMEN

Okrog nas se bo ovila še ena runda brade, da bomo dočakali predolgo napovedovane obraze, ki se bodo poleg vodje stranke izpostavili kot ključna imena v prvi bojni vrsti. Tako razvlečenega in duhamornega filma pa še ne. Vesna Vuk Godina jih je vehementno v roku par tednov napovedovala že prejšnjo zimo, kar je že bolj ali manj zaključena mariborska zgodovina, in gospa se je medtem že pričkala z aktualnim županom Maribora, ki predstavlja prvega po vstajniškem viharju ustoličenega politika na pomembnem položaju. Kaj bi šele lahko bilo, v kolikor bi po drugačnem scenariju toka dogodkov že imeli novega vodjo nove stranke “z ulice” v parlamentu. Uroša Lubeja in Lenarta Zajca smo redni spremljevalci notranjepolitičnih prispevkov že osvojili. Lubej dovolj obvlada dogajanje na politični in družbeni sceni, je brihten in retorično sposoben, a ni ravno vešč pri puljenju za besedo, deluje preveč introvertirano in kronično utrujeno za uprizarjanje liderja z animalno močno prezenco. Zajc se je v informiranje o politično gospodarskih prevratih na zadovoljivem in predvsem konkretnem nivoju ob podpori vseslovenskim vstajam opazno šele uvajal in dolgo operiral predvsem s splošnimi mantrami o krasnem novem svetu, vendar pa zmore pred kamero izpeljat nastop z več energije in daje vtis prvinsko močnega človeka, ki bi lahko uprizarjal lik očetovske figure, kakršna zmore po potrebi komu podelit tudi dve ali tri okrog kepe. Osirotel slovenski proletariat pa po očetovski figuri, ki jo doživlja kot občutek varnosti, kronično hrepeni in ga predvsem ta tudi vedno najbolj vzburja ali privlači. Za novo stranko brez baze, kilometrine in posledično številnega zvestega članstva ima ta vrsta halo efekta močan piarovski pomen.

Tudi Janezu Janši ni uspelo, ker bi bil pameten, niti zgolj zaradi herojskega pečata iz prejšnjega stoletja ne. Slovenci se celo bojijo herojev, še posebej če so pametni. V kolikor so heroji celo velikega duha, pa jih sploh zakompleksano sovražijo in jim zaradi slabe vesti kvečjemu postavijo spomenik, ko je revež že razkrojen pod rušo. Janša je znal predvsem dobro igrat na karto pasjega fotra, ki mu pri doseganju ciljev skoraj nič ni sveto. Enak “talent” ima tudi Zoran Janković in podobni šerifi po slovensko. Zato bo izbor vodje stranke Solidarnost izjemnega pomena. Mimogrede … ko pišem o fotrih, s tem mislim enako tudi o ženskih hipotetičnih kandidatkah. Lik matere v slovenskih okoliščinah in mentaliteti zaenkrat še ne more prilest z ustrezno podporo nikamor. Uspejo povsem enako lahko le ženske, ki dovolj učinkovito opletajo s pozo močnega fotra. Vendar nas po kongresu stranke Solidarnost morda čaka antiklimaks, v kolikor pri izboru vodje ne bo prevladala objektivna distanca in predvsem piarovska narava pametne presoje. Vsa omenjena razvlečenost čez meje ohlajanja nekdaj vročega železa do zamrznitve v času in kraju je seveda povsem običajen način delovanja na Slovenskem, pa naj gre za kakršno koli delovanje v kateri koli sferi. S kulturnimi fenomeni naroda se je pač težko borit.

MI NESLIŠNI IN NEVIDNI AKTIVNO OBSTAJAMO

Tako polžje razvijanje dogodkov in odmevov ima seveda smisel zgolj v pridobivanju časa do hipotetičnih volitev. Dokler formalno ne obstajaš, je toliko manj opazno, da pravzaprav nič ne počneš. Ko se enkrat profilira stranka, od katere ljudje pričakujejo veliko, začne ljudstvo bolj budno spremljat, kdaj, zakaj in kako se stranka oglaša, kar seveda vpliva na odločitev, kolikšnemu odstotku ljudi se bo ljubilo na deževen ali sončen dan zaradi nove obetavne stranke odpravit na volišče. Do zdaj vstajniške skupine praktično niso delovale in niso bile kaj prida slišne ob še kako za družbo pomembnih problemih. Od poraznih sporočil o stanju sodstva, pomembnega stebra družbe, ki ni le prepočasno in nekakovostno delujoč, ampak ni niti zadovoljivo nedotakljiv z vidika korupcije, kar so najbolj očitno dokazali predstavniki nadzora, ki niso bili sposobni sankcionirat niti korupcije utemeljeno osumljenih sodnikov v navezi s strečajnimi upravitelji. Potem so bila na mizah že sprejemanja novih zakonov, na primer o skrajno neustrezno uravnoteženem davku na nepremičnine. Da poraznega sporočila o korupciji v zdravstvu in sistemskem sesuvanju, ki nas davkoplačevalce stane dostojanstva, zdravja in denarja, niti ne omenjam posebej. Predstavniki vstajniških gibanj pa se že od lanske zime pojavijo v medijih le, ko so pozvani, da odgovorijo na vprašanje, zakaj, zaboga, se, odkar je Janševa vlada padla, nič ne dogaja in kaj si na splošno mislijo o delovanju aktualne vlade. Zelo zoprno, dolgočasno in benigno!

Da ne bo nesporazuma. Osebno niti slučajno ne trzam na krilatice o levičarski zaroti, ki naj bi omenjene skupine rekrutirala zgolj z motivom rušenja desne oblasti, kar naj bi dokazoval današnji mrk vsesplošne poulične vstajniške navdahnjenosti. Kljub temu, da se nam še vedno pod aktualno oblastjo parajo žepi, klientelizmu in korupciji ni konca, edinstveno hrepenenje in strah povprečnega Slovenca pa je vezano na zaposlitev za absurdno ubožno plačo, ki ne omogoča življenja, ampak le verjetnost za preživetje, se slovensko ljudstvo v bolj množičnem smislu ne premakne več preprosto zato, ker neznosno hitro spet zapade v apatijo, poleg tega pa sploh ne gre za povprečje z izjemnim čutom za etiko in moralo. Tudi Janez Janša se je moral zelo potrudit z izbruhi verbalne vulgarnosti in predvsem s skrajno antisocialnimi podvigi, ki so že mejili na sovraštvo do revnejšega dela populacije, pri čemer je ravno ta populacija predstavljala pomemben delež volilcev stranke SDS, vezan predvsem na ruralno prebivalstvo. V očeh večjega dela ljudstva, kar se prakse delovanja Janševe vlade tiče, je padel mrak šele ob absurdno radikalni podražitvi zdravstvenega zavarovanja za nezaposlene, preložitvi bremena varstvenega dodatka na potomce in ukinitvi določenih ugodnosti za starše otrok v vrtcih in osnovnih šolah, ki jih je ravno ta stranka nekoč celo sama uvajala, ko so podporo socialno šibkejših potrebovali. Ko je vlada padla in nastopila nova, se je večina pač zavalila na kavč, češ, no, nekaj se je pa le zgodilo in hkrati je zavel obup, ker se na oblasti vstajam navkljub pač še vedno izmenjujejo le levi ali desni stari znanci, ljubkovalno imenovani lopovi. Postali smo ujetniki ravsanja med Janšo in Jankovićem, pri čemer je tokrat zmagal Janković, ker se je prebrisano umaknil vsaj v senco, medtem ko Janša niti tega zrna modrosti ni premogel. Aktualna predsednica vlade Alenka Bratušek pa glede na okoliščine nastopa zelo dobro. Predvsem zato, ker se nastopov skoraj popolnoma izogiba, tako da se ni namnožil še presežek izrečenih neumnosti, ki bi celo predramil povsem apatično povprečje. Radikalno je v temo prvič brcnila šele nedavno z žuganjem kmetom, da brnijo naokrog z dragimi traktorji in tako bojda izigravajo reveže, ki niti davka na nepremičnine ne bodo zmogli plačat. Si pa lahko še veliko privošči, ker se sicer drži retorike osebe z razvitim socialnim čutom, ki bojda precej trpi, ker mora zaradi globalne krize tako klestit po naših denarnicah. Ne nastopa kot malikovalec Evrope, tudi če nas ta tepta, kar je bila specifika Janše, ampak se predstavlja bolj kot ujetnik le te. Je čedna ženska, ki komunicira v spravljivem tonu, a je hkrati v njeni dovolj odločni, nedotakljivi in samozavestni drži mogoče občutit več deca kot pri večini aktualnih predsednikov strank. In ja, to je povsem dovolj, da povprečen Slovenec ostane doma in se raje reven skuša izogibat depresiji ob debilnih razvedrilnih oddajah in športnih prenosih. Nobenega utemeljenega suma za podtikanje levičarskih zarot za vzpon in mrk vstajniških zborov po ulicah ni, saj je bil revolt ljudi absolutno preveč pisan, množično homogen in konkretno utemeljen.

ZAUPANJA VREDNO LJUDSTVO PRIHAJA NA OBLAST … BEJŽMO!

Sicer pa ravno Zoran Janković predstavlja največji trn v peti prepričljivosti vstajniških pobudnikov, saj je ostal župan prestolnice v primerjavi s pučem nad mariborskim šerifom Francem Kanglerjem skoraj nedotaknjen. Podobno tudi redni obiskovalec sodišča, koprski župan Boris Popovič, in še nekateri drugi mestni poglavarji, obteženi z utemeljenimi sumi korupcije in konfliktov interesa. Javno nesoglašanje s tako sumljivo neuravnoteženim razgrajanjem pred oblastniškimi utrdbami so pripadniki vstajniških skupin večkrat podali, a v praksi je zatajilo naše ljubo, tako izkoriščano, pametno, moralno in dobrohotno ljudstvo. Ironično je Zorana Jankovića še koalicijsko zavezniška četa politikov v parlamentu bolj degradirala, kot je to uspelo vstajniškim skupinam s pomočjo ljudstva. Hinavski obraz so pokazali tisti, za katere naj bi se borili. Ljudstvo! Če bi Zoran Janković kandidiral na naslednjih županskih volitvah in zmagal po vsem, kar lahko vemo in opazimo, v kolikor nas kaj briga, bi bil to hud udarec tudi za novonastalo stranko Solidarnost. Izpadli bi precej dokazljivo naivni, brezzobi in bosi, kar ni dobra popotnica za vzbujanje prepričljivosti v parlamentu. Povprečno ljudstvo v svojih nasmetenih beticah namreč ni nič bolj moralno od politikov, ki so jih v preteklosti volili! Pokvarjenost, neumnost in sebičnost se seli od spodaj navzgor in ne obratno, kot se rado razglaša! Od zgoraj navzdol se le utrjuje in skuša v imenu profita še nižat standarde igre banalnosti in zla, a na dobri podlagi – na povprečnem ljudstvu.

Povprečen volilec Jankovića bo v gostilni demagoško na blabla izrazil sočut do obubožanih podizvajalcev, izkoriščanih delavcev, se malo zgražal nad kakšno korupcijsko mahinacijo, ki je itak ne razume dobro, vendar bo na koncu pod črto serviral mantro, da za mesto je pa človek veliko naredil. Pri tem bo imel v glavi predvsem na primer stadion, trdnjavo kruha in iger, kamor gre rad malo povreščat na kakšno tekmo. In vsa solidarnost, sočut in morala se bodo umaknili momentu sebičnosti, kar je v korenini problema identično sebičnosti in pohlepu vseh skorumpirancev in podkupljencev tega sveta, tudi voljenih politikov. Seveda je povprečen volilec v Sloveniji še precej neumen in z lahkoto nategnjen, saj mu ni jasno, da preko raznih novonastalih urnebesnih parkirnin, komunale in podobnega tisto, za kar je pripravljen prodat dušo, itak preplača, pa naj bo to nov pločnik, stadion ali novoletna veselica sredi glavnega trga. Plača tudi predrage posle raznih prijateljev naših večnih šerifov, ki zgradijo nov pločnik ali garažo. Premetenci v kravatah, ki ljudstvo vlečejo za nos, pa dejansko dobijo, za kar se brezobzirno na račun našega mizernega življenja pulijo. Ampak korenina sociopatije je enaka in ljudstvo je nemalokrat pripravljeno povsem zavedno podpirat tudi povsem očitnega kriminalca ali mafijo. Odpuščajo nemoralna dejanja in mafijske profite v zameno za osebni profit, ki je seveda vedno navidezen in daljnoročno samomorilski. Sledilci legaliziranim ali nelegaliziranim mafijcem imajo vedno na zalogi vsaj toliko izgovorov, kolikor jih ima za svoje početje vsak (moralni) zločinec. Da ne omenjam pomisleka, koliko procentov ljudi bi ob prvi priložnosti delovalo enako, kot delujejo tisti, proti katerim teoretično izblebetavajo floskule zgražanja, a jim ob vsaki priložnosti nudijo oporo z lezenjem v rit. Najbolj intenzivno lezejo v rit svojim nadrejenim nepoštenim delodajalcem, da le ne bi imeli preveč problemov v življenju, a ne. Vsi so konec koncev prilezli od spodaj! Pokvarjenci na privilegiranih položajih niso treščili na svoje stole z neba.

Poleg podložnikov primitivnim pokvarjencem se odvija še sistematično smetenje glav na podlagi “verskih” prepričanj. S tega vidika v sodobni različici kapitalizma alias neoliberalni tiraniji triumfira desnica. Vedno je na pladnju možnost, da v nekaj veruješ. V boga, vase, v modre misli medijske odposlanke Oprah, v tisoče skrivnosti pozitivne misli, v nevidno roko, ki bojda najbolj pravično v vesoljnem stvarstvu uravnava trg, v možnost, da postaneš vse, kar si želiš, in da obogatiš, kadar si želiš, a le če dovolj veruješ. Žal nikoli ne veruješ dovolj, pa si si sam kriv, da si ostal tak bednik. Dovolj veruje le 1% biznismenov in dedičev zahodne civilizacije, pa nekaj diktatorjev, verskih vodij in šejkov po svetu. Ampak nikoli ni prepozno! Zato je treba verovat na veke vekov, pa bo, vmeš se lahko bahaš naokrog kot skromen in priden mali človek. Neverjetno, ampak ta tipično desničarska mantra deluje in drži pokonci zasužnjevalno Ameriko. Povprečen volilec Janeza Janše “in Slovenia” pa nosi še večje breme, ker ima opravka s herojem iz prejšnjega stoletja in “svetim” očetom v isti podobi. Zato se orožarski posli okrog Patrie volilcu takšnega profila itak ne zdijo sporni, tudi če se zdijo sporni. Tudi če je kaj izposloval postrani, je bilo gotovo nujno v borbi proti sovražniku, za višje cilje. Razlika med naivnimi podkupljenci in verniki je predvsem v tem, da je prvim treba na vsake toliko časa na ulico fliknit malo kruha in iger, včasih zgradit kakšen nakupovalni center, posadit palmo na pločnik in jim dvojno zaračunat vse skupaj za hrbtom, medtem ko nagnjene k verskim obsesijam lahko mirno samo pritiskaš k tlom in jih lupiš kot čebulo, pa se bodo še zahvalili za izjemno katarzično izkušnjo trpljenja. V zameno bodo pričakovali le kakšno toplo besedo, kako veličastni ljudje so, ker so tako skromni, pošteni, preprosti, mali, miceni, najmanjši na svetu. In se bodo trudili sklonit k tlom še bolj. Ko ne bodo imeli niti za avtobusno vstopnico, je dobrodošel le kakšen brezplačen prevoz na več let, nekaj klobas, cvička in bedna muzika, če je nujno potrebno organizirat politikantski ali verski miting. Zelo poceni vse skupaj za dober osebni profit kakršnih koli bandoglavcev pravzaprav.

SE ŠE SPOMNIMO, OD KOD IN ZAKAJ TIRANIJA VEČINE?

Nova stranka Solidarnost nima enostavne naloge. Osrednja nit njihovega osnutka programa z vidika stališč je namreč več neposredne demokracije. Pridružena Mreža za neposredno demokracijo jo najbolj konkretno zastopa. Več neposredne demokracije, torej več soodločanja ljudstva, kar se tiče pomembnih političnih odločitev za našo prihodnost, naj bi tlakovalo pot k bolj gospodarsko uspešni, solidarnejši, bolj socialno in pravično naravnani družbi znotraj umeščenosti v globaliziran neoliberalni sistem, kjer pa, ironično, predvsem t. i. prosti trg lepo kaže potrošniški nivo večine, po katerem se največje smeti pač prodajajo za med, kakovost za visoko ceno pa je le stvar puhličarsko pralnomožganske propagande določenih znamk, ker so znamke. Več soodločanja ljudstva naj bi tudi učinkoviteje preprečevalo klientelizem in ropanje podjetij, kjer delavec trdo gara in na koncu odpeketa brezposeln in izžet iz izropanega propadlega podjetja na primer. Demokracija naj bi pomagala, da bo povprečno ljudstvo lahko pomembneje soodločalo o svoji bodočnosti. Pojma nimam, zakaj bi se ob tem predvidevalo, da bo bodočnost svetlejša, pravičnejša in bolj solidarna!

Na referendumih, ki predstavljajo v našem sistemu najbolj demokratičen vzvod političnega soodločanja, se je slovensko ljudstvo do zdaj odrezalo porazno! Izkazalo se je, da jim niso jasni niti temelji osnovnih človekovih pravic, kakršne naj bi razumel vsaj relativno razgledan civiliziran človek. No, pa tudi v Švici so volilce uspeli zastrašit s puhlicami o investicijski neprivlačnosti in so jih nafukali od zadaj, da so glasovali proti neomejenim odmeram višine plač menedžerjev. Na volitvah se naše ljudstvo skoraj kategorično izkaže za lahko vodljivo, kar je ključni razlog za politično stanje, kakršnega imamo in smo z njim bojda neznosno nezadovoljni. Ne pozabimo, kdo je bil podpornik milo rečeno sumljivo koruptivnega kadrovanja v zadnjem odmevnem primeru nastavitve Gašparja Mišiča na čelo Luke Koper! Zaposleni! Ne pozabimo, kdo je pomembno podpiral TEŠ 6! Delavci! Oglejmo si še tragikomičen videospot Okteta TEŠ in se vprašajmo, kdo neki so ti možje, ki jim ni nerodno takole nastopat in zakaj to počnejo. Priporočam še komentar Tanje Lesničar Pučko. To je to povprečno, skromno in dobrohotno ljudstvo, ki si predstavlja borbo za košček kruha povsem enako kot lopovi za milijone. Občutek pripadnosti določenemu klanu – ponavadi tistemu, ki jim reže kruh, je premosorazmerno ljubezni do pripadništva klientelam za višje številke. Slovensko ljudstvo bi potrebovalo prekleto bolj ustvarjalnosti naklonjen izobraževalni sistem in resno katarzo, kar se tiče dviga vsesplošnega mentalnega in kulturnega nivoja, preden bi si lahko upali prenehat želet, da bi še referendume raje ukinili, kot pa ojačali pridonos k ustvarjanju bodočnosti. Žal. Edini izhod v možno pozitivo vidim v intenzivnem delovanju na več področjih hkrati, če že ni ideje ob poskusih za preporod parlamenta, s čim podkupit to našo za pehar suhih hrušk podkupljivo ljudstvo, da bi volilo novo stranko, razen z zaobljubo, da bomo lahko demokratično soustvarjali prihodnost slovenskih državljanov. Brrrrr …!

SOCIALIZEM OTROK KOMUNISTOV JE DEMOKRATIČNI SOCIALIZEM

Izven plana in koncepta nove stranke Solidarnost je predvidljivo ostalo civilno gibanje Demokratični socializem. Edino gibanje, ki je relativno hitro javnosti postreglo s precej jasnim programskim okvirom, postavilo spletno stran, mahalo z logotipom in pravzaprav že štartalo s pomenljivim nazivom, ki jasno označuje bistvo stvari. Če smo pri trojici v stranko združenih vstajniških skupin begali od spletne in FB strani do spletne in FB strani, da smo nekako nabirali informacije, kam ciljajo, kje in kako delujejo, in smo zaradi razdrobljenosti podatkov sproti pozabljali, kako neki se že imenuje katero gibanje in kaj smo že kje prebrali, je v primeru Demokratičnega socializma organizacija skupine naravnost osupljivo profesionalno potekala za slovenski nivo nasploh. Delovali so povsem normalno, vendar so normalna pričakovanja pri organizaciji dela v Sloveniji na katerem koli področju šokanten dosežek. Mentaliteta je mentaliteta, uravnilovka pa uravnilovka in nadpovprečje je najmanj zaželeno. Pri gibanju za Demokratični socializem nista bila v uglednem času dobro znana le frontmana Luka Mesec in Rok Kogej, ampak so ob okroglih mizah izpostavljali tudi nekatere posameznike in posameznice, ki so se že posvečali posebnim področjem (ekologija, ekonomija, družba …). Tudi pri njih o področju kulture in umetnosti skoraj nič, a ne pričakujmo nečesa, kar je treba očitno ponovno vzpostavit v zavedanju obstoja in pomena, da bi se sploh lahko šli kdaj v naslednjem stoletju učinkovito demokracijo na sprejemljivem nivoju.

Pripadniki Demokratičnega Socializma morajo zaenkrat ostat izven ambicij, da bi postali parlamentarna stranka. Razlog je v tako radikalnem odklanjanju kapitalistične logike, ki vlada globalno, da so se primorani sprijaznit s cilji na dolge proge s pomočjo povezovanja s podobnimi “frakcijami” na mednarodnem terenu, ki so dandanes medijsko lahko podprte toliko kot alternativni rock. Če vzamemo v obzir, da globalno mentaliteto in trg vodi ZDA, kjer predstavlja že pomislek na kar koli, kar spominja na komunističen predznak, bogokletno dejanje, je meja verjetnosti, da bi sami sploh doživeli mentalitetni in sistemski preporod, o kakršnem fantazirajo, skoraj ničen, razen kot pogojna možnost z vidika doživetja in preživetja tretje svetovne vojne. Ni pa globalni vidik edini problem. Da so s takšno kampanjo v Sloveniji z zgodovino, kakršno imamo na grbi, leta 2012 prikorakali na plano fantje in dekleta, ki socializma v prejšnji državi niso niti vdahnili, saj so približno za desetletje mlajši od mene, pa sem osebno razpadajoči socializem preživela v osnovni šoli, prag gimnazije pa prestopila v novonastali samostojni državi, je verjetno največji piarovski kiks, kar jih bomo Slovenci pomnili na področju politike in družbe 21. stoletja. Teh mladeničev in mladenk, ki so si za logotip sposodili celo rdečo zvezdo in se nekateri, da muzanju le ne bi bilo konca, po facebooku uniformirano odbijajoče nagovarjajo s tovariši in tovarišice, si ne skušajo podrediti politikantski fotri, kot se to dogaja v primeru drugih vstajniških skupin. Ne, ni potrebe! Oni so že podrejeni v celico identitete, brez katere so ostali. Kar je res zanimivo. Njim so fotri očitno najbolj z lahkoto napolnili betice o pozitivnih plateh nekdanjega režima, ker se mladci takrat večinoma še rodili niso, a so slišali, kako so takrat skoraj vsi imeli zagotovljeno streho nad glavo, službe, … eeeemmmm … ne vem, kaj dobrega bi se še našlo za nakladat s strani tistih, ki so brez dvoma uživali sadove neskončnih možnosti partije. Ah, ja, ko smo že pri partiji … samo ena stvar je šla malo narobe. Demokracija ni ravno štimala. A, super! Pis of kejk! Ustvarimo torej demokratični socializem, zadruge bodo spet laufale, delavci naj odločajo o nadzornih svetnikih, direktorjih državnih podjetij s strateškim upravljanjem po potrebah na trgu. Skratka, tudi predstavniki DS bi lahko ob vprašanju, kako komentirajo prihodnost demokracije ob delavski podpori projekta TEŠ 6 ali podpori ob imenovanju Mišiča v Luki Koper, precej jecljali.

“Delavcem alias ljudstvu čast in oblast” je najbolj smešno naivna floskula, kar jo okrog obrača zgodovina. Delavno ljudstvo so vsi, dokler ne pridejo na oblast ali na pozicije odločanja. Dedovanja pa še tako polni ust pravičnosti, enakih izhodišč in solidarnosti ne bi ukinili. Kurc, a ne! Vsak deduje kakšno skodelico, ki bi jo rad obdržal. Tako to gre. Določene spremembe, ki jih zagovarjajo, bi bile brez dvoma nujne in edino človeške, predvsem kar se tiče okoljevarstvene, socialne politike, zagovarjanje progresivnega davka, nujnost možnosti odpoklica političnih funkcionarjev s strani ljudstva, soudeležba delavcev na dobičku podjetja in še kaj. Vendar nima smisla debatirat o vsem skupaj glede na popolno umanjkanje piarovske prebrisanosti, ki že vnaprej radira kakršno koli možnost za uspeh lokalno ali globalno. Pod starimi slogani, mantrami in simboli pač ne! Obstajajo aktivistične skupine, ki zagovarjajo enaka ali vsaj podobna stališča, a se niso ujele v zanko fotrov tako močno, da bi z vnaprej pokopanimi slogani, simboli in floskulami propadli, še preden bi se rodili. Jim fotri dihajo za ovratnik in je že to dovolj obremenjujoče dejstvo.

KOMISIJE ZA PREPREČEVANJE KORUPCIJE NI VEČ, KJE SO VSTAJNIKI?

Novica, da so člani KPK z Goranom Klemenčičem na čelu odstopili v imenu protesta, ker se navkljub opozarjanju v sistem zažrta korupcija nemoteno razrašča dalje, je nujen povod nove stranke, da dvigne glas in razgraja. To je stranka, ki si obeta pohod v parlament, kjer bi se morala na podlagi stališč, ki jih je predstavila, brez dvoma lotit najprej vprašanja korupcije! Poleg tega so nič kaj preveč indirektno izzvani, saj Goran Klemenčič sporoča, da brezzoba KPK potrebuje podporo civilne družbe, torej prvenstveno vsaj vstajniških skupin, kaj šele nove stranke. Ker učinkovite podpore ni, naj bi odstop dojeli kot zadnji alarm za razgrajanje. Vemo, da se aktualna politika pri reševanju te problematike ne zgane in da organi pregona zamrznejo po “potrebi”, na tožilstvu se prašijo papirji. Smo torej v pasti. Ampak nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi, je odstop svete trojice KPK, ki je delovala presenetljivo aktivno glede na pretekle izkušnje in uživala visoko podporo javnosti. Delovala je lahko predvsem in le medijsko, a kaj zdaj, ko še tega ne bomo imeli??? Zakaj torej komisija odstopa?! Kdo in zakaj bo deloval bolje? Bolje bo za koga, naj odgovori Klemenčič? Vnaprej hvala za buče! V kolikor Goran Klemenčič s svojimi izkušnjami in poznavanjem stvari ne planira ustanovitve nove stranke ali ne bo predstavljen kot vodja nove stranke Solidarnost, kar je malo verjetno, je njegov odstop neutemeljen, čeprav je razumljivo, da je bilo v tako slabih in kadrovsko podhranjenih pogojih izredno težko delovat.

Stranki Solidarnost, od katere se pričakuje delovanje, po kakršnem je pozivala tudi KPK, pa želim vse najbolje in upam, da bo morda po dolgem času mogoče odpeketat z veseljem na volitve, ker ne bi bilo treba volit le boljše možnosti od še slabše. Upam, da se konča vse skupaj tudi precej bolje, kot se je končalo v Islandiji, kjer je bilo razlogov za upanje v izhodišču precej več in aktivno brižni državljani še danes bojda “raziskujejo”, kaj neki se je zgodilo, da so na koncu tako nizko telebnili in so jih v parlamentu pustili na cedilu njihovi “odposlanci” iz vstajniških vrst. Bomo videli, kaj se bo zgodilo pri nas, v kolikor v neposredno demokracijo verujoče ne bo na pločniku pred vrati parlamenta pustilo (pre)cenjeno ljudstvo!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji, Politika, Slovenija | 66 komentarjev

Starejši zapisi »