Simona Rebolj

Nima smisla izgubljat posebnih minutk za prispevek o letošnjem politikantskem srečanju hollywoodske kapitalistične mašinerije, razen če je namenjena posebna pozornost določeni vrsti popcorn propagandnega peskanja v oči. Pride leto, ko serijsko nagrajujejo Afroameričane, da pometejo s prgiščem slabe vesti, pride leto, ko nagradijo za trideset let naprej in nazaj ubožne Indijce. Pride leto, ko nagradijo filme z aktualno tematiko, če se le da o vojni in revščini, tam daleč od hollywoodskega dotika z glamurjem, recimo na Balkanu. Pride leto, ko nagradijo podpovprečnega komedijanta, ker je končno odigral eno vsaj prebavljivo resno vlogo. Pride leto, ko nagradijo lepo igralko, ker je končno nastopila v filmu grda kot porejena izmučena svinja tik pred zakolom. Pride leto, ko nagradijo podpovprečnega igralca ali igralko za eno ušivo bolj opazno vlogo od dolgocajtnega statiranja v prvem planu. Pride leto, ko poravnavajo krivice z dodeljevanjem nagrad za slabše produkte od nekoč serijsko poignoriranih odličnejših, včasih se otresejo ikon kar z aplavzom za življenjsko delo. Če so veličine še žive, se celo priklonijo, sicer se lahko tolažimo s posthumnimi epilogi slave in časti v ožjem ali širšem smislu. Kakšen balzam za psiho slehernika. Ni še konec, tudi ko od človekovega morda že hudo zdelanega želodca ostane samo še prgišče pepela. Mah, marsikaj politikantsko tragikomičnega podoživiš tudi ob ogledu podelitve oskarjev, ampak, olalala, pride tudi leto, ko prvič v zgodovini podelitve sname oskarja za režijo in film v celoti Ženska. Ne samo to, sname ga samo dan pred dnevom žena. Sname ga pred nosom bivšemu možu, ki je za svoj cenen mega dobičkonosen projekt zapravil na stotine milijonov, največ v zgodovini filmske industrije. In že se rolajo prispevki o ženskah, ki bojda osvajajo svet, ki dokazujejo, da zmorejo, ki … blablabla …

KATHRYN BIGELOW JE DEC, DA MU NI PARA

Kot fenica letos nagrajene kriminalnemu žanru zavezane režiserke Kathryn Bigelow lahko rečem, da sem privoščljivo vesela, ker je spet stopila na sceno v formi in premagala slab mega dobičkonosen popkorn produkt Avatar. Če bi Avatar slavil kot film leta, bi se Akademija pravzaprav pretirano osmešila, čeprav si je blamaž privoščila že preveč. Od napihnjenega poveličevanja Gospodarja Prstanov do zaljubljenih Shakespearjev in povzdigovanja resnično povprečnih filmov, kakršen je bil na primer Crash. Po ogledu Avatarja preprosto noben še tako divji malikovalec tehnoloških napredkov po komisijah ni mogel izsilit poklona za scenarij, tako prekleto za en kurc je. No, niti za pol kurca ga ni. Cameron je imel s kurcem v bistvu od nekdaj težave. Segel mu je do snemanja akcijskih tragikomedij s slaboumnim prenapihnjenim guvernerjem z osterajharskim akcentom, ki prekleto slabo igra v filmih, kar je očitno dovolj za furanje pomembne vloge v politiki, sicer pa je najbolj zaslovel s projektom, ki je bil tako plitko pičkast, da bi se mu kljub Cameronovskemu prislovičnemu razmetavanju z denarjem v pičkin dim, Akademija verjetno izognila v loku, če bi ga resnično posnel človek s pičko med nogami. Toliko klišejske emocionalno škodljive cenenosti, kot jo je popkornovska raja z veseljem pokonzumirala med točenjem solza ob ogledu Titanica, se je nemogoče nažret do kozlanja in čez rob, pa če poslušaš eno leto brez prestanka samo žvrgolenje Celine Dion. Bogsigavedi, kako bi se odvijal scenarij aplavzov in nagrad tistega leta, ko je naivni raji Cameron kradel denar s Titanicom, če bi ga režirala njegova zdaj že bivša žena. Posnetek bi se verjetno zaključil z orgazmičnim slavjem na podelitvi malin. Samo moški si verjetno lahko privošči bit tako z vrhunskim ugledom slavljena plitka pička. In za to mu ni treba bit niti lep. Da je zgolj zapravljiv in pohlepen, kot se spodobi za kurbo, je očitno povsem dovolj.

Ni čudno, bi se lahko ponorčevala, da se je James Cameron poročil z lepo Kathrin Bigelow z velikim kurcem, ki je znala posnet kakovosten testosteronski film, poln pretepanja, fukanja, klanja, ropanja itd. Pravi “menshealth” videospoti so to bili z mačoti večinoma v glavnih vlogah. Šlo je za filme, ob kakršnih je izadlo razkrito spoznanje, da ga je režirala ženska, neverjetno presenečenje. Samo “drobcen” detajl je opominjal, da bi bi bili sklopi mačističnih prizorov lahko proizvod ženskega principa. V njenih filmih so kadre kategorično zapolnjevali lepotci ali fukabilni igralci za različne okuse dam, na primer Patrick Swayze, Keanu Reeves, Ralph Fiennes, Sean Penn, Josh Lucas, Tom Sizemore …, in ženske, ponavadi v stranskih vlogah, so bile prave mačistke, kategorično ovijale frajerje vsaj okrog prsta, če jim že niso ravno demonstrirale, kako srfat, kako pofukat ali kako prefukat. Brez pomoči ženske težke roke so bili fantje v svetu Kathryn Bigelow precej bosi in bohnedaj, da bi jim prekrižali začrtano pot, potem niso bili samo bosi, ampak zlahka postali tudi bivši, če že ne kar pokojni.

S prvim opaznejšim projektom Blue Steel je Kathryn Bigelow z Jamie Lee Curtis v glavni vlogi policajke po zgledu oboroženega moškega na preži, brez trohice feminilne erotike, kaj šele materinske subtilne slepote, krvavo obračunala z nasilnim zalezovalcem. Vendar film ni požel odobravanja kritikov, čeprav je med občinstvom dosegel prepoznavnost. Naj se baba pretepa in igra s pištolcami, če že sili, ampak, porkaduš, naj mačotu pusti vsaj glavno vlogo v “lajfu”! Snemalni dnevi se vendar plačajo!

Od takrat naprej je režiserka propagiranje taf bejb, ki obračunavajo s “posiljevalci”, pustila očitno raje ob strani. Ni pot do priznanj, kaj šele do oskarja. Nadaljevala je s pogumnimi uporniki, ki se borijo proti pogumnim kriminalcem z žensko pomočjo ali za žensko. In že je bila mnogo bliže odobravanju. Okej. A še vedno nikakor dovolj blizu oskarju.

S KURCEM DO PRIZNANJA

Karierno prekopicevanje Kathryn Bigelow je bilo ravno z aspekta vojne med spoloma zelo zanimivo, zato je ironija, da je postala prva ženska z oskarjem za režijo, toliko večja. Lahko bi rekli, da je ta ambiciozna lepotica za uspeh v karieri naredila vse. Celo s Cameronom se je poročila. Mogoče ji je ravno on po kiksu z Blue Steel pomagal z nasvetom, da s scenariji, v katerih možačasta ženska s pištolo za pasom obračunava z moškimi primitivci, ne bo daleč prišla, še najmanj v akademske priklanjajoče se kroge. Pa je poskusila s Point Breakom in Strange Days. Evo vam glavne vloge, evo vam heroje in antiheroje, kamera sveti za vas moške. In že je šlo na bolje. A zgolj še na bolje. Nekaj pridobljene samozavesti, nekaj zavidljivega zaslužka. Zakon s Cameronom ni trajal prav dolgo in kmalu se je imela ženska spet več časa posvečat vprašanju, kaj bi v resnici sploh rada. In vzela si je čas. Kar nekaj let.

Izpadlo je, kot da se je spravila končno posnet film po srcu, brez zatiranja feminilnega principa in predvsem tistega, kar ji je očitno ležalo na duši že od Blue Steel dalje. Posnela je The Weight of Water. V smislu izpovednosti verjetno njen najbolj iskren film, v kompleksnosti sporočilnega izraza pa tudi najboljši v karieri. Ki je totalno propadel. Z vseh aspektov. Misteriozna drama se odvija na jadrnici. Dva parčka se gresta crkljat in rajcat na odprto morje s povodom glavne protagonistke, fotografinje in novinarke, da gre na zapuščen otok raziskovat vzroke neke intimne pozabljene tragedije iz devetnajstega stoletja, ko sta bili brutalno umorjeni dve ženski. Film z enako močno feministično noto kot buta iz militantno feminističnega Blue Steel, le da gre za misteriozno dramo z mnogo bolj kompleksno pripovedjo, ki mnogo bolj neposredno in transparentno razkrije žensko bolečino, povezano z zgodovinsko tragedijo zamere do moškega. Zgodba iz daljne preteklosti se prepleta s sedanjostjo dveh japijevskih parčkov, ki pasejo dogcajt na jadrnici. Razkrivanje že davno pokopanega mračnega dogajanja seveda vpliva na odnose dveh parov, še posebej na odnos fotografinje s svojim partnerjem, ki sta prav tako skušala že zakopat mračen detajl iz skupne zgodovine. Film sploh ni slab, prej obratno. Vendar prikazovanje zgodbe izpred dveh stoletij učinkuje močno, medtem ko je dogajanje iz sedanjosti prepuščeno neobdelanemu realizmu. Precej dogočasenja na jadrnici, molka, drobnih namigov, skratka, nič vulgarnega se ne zgodi, a vseeno vemo, da se odnosi lomijo na prafaktorje. No, in ravno tega pristopa občinstvo ni odobravalo. Pričakovalo je … hja … neposredno testosteronsko akcijo do konca in naprej. Če je bilo Kathryn Bigelow povsem jasno, kaj in zakaj se lomi med ljubimci na jadrnici, je lahko z grenkobo ugotovila, da gledalcem jasno ni bilo. Podobno, kot povprečnemu moškemu ponavadi ni jasno, zakaj ženska komplicira in tečnari, tudi če se ne zgodi nič očitno vulgarno potresnega. In potem tudi ženski ni jasno, zakaj komplicira in tečnari, ker preprosto ne zna povedat. Tega jezika ne razume monopolno pleme, ki je določilo uradni jezik za moške in za ženske. Kathryn Bigelow je doživela klofuto, ukor. Ni ubogala. Ni govorila v moškem uradnem jeziku, kot to obvlada na primer Quentin Tarantino, niti v ženskem uradnem jeziku, kot to obvlada James Cameron, ampak je preprosto posnela film o ženskem problemu in posnela ga je s pičko. Kaj hujšega. Kaj takšnega bi si lahko dovolil kvečjemu režiser in prejel priznanje za posebne dosežke. Logično, da niti slavne Ane Karenine, niti slavne gospe Bovary ni ustvarila ženska.

Kathryn Bigelow je košček iskrenosti v njeni karieri drago koštal. Za deset let je praktično ponknila s scene. Kazen je bila očitno vzgojna. Očitno je pogruntala, kateri korak manjka od Strange Days naprej proti oskarjevskim fanfaram. Naj bodo moški in samo moški o moškem, oboroženi do grla, tam, kjer se igrajo najraje, na testrosteronskem plejgraundu, kjer pokajo metki, bombe in mine. O moškem v svoji najbolj izčiščeni verziji, ki mu brez vojne ni za živet. Samo, da poka in malo misli. Samo, da poka in še manj čuti. Brez smrti za vogalom ni smisla življenja. To je moški nad moškimi, ki z grudo, ki rojeva, ustvarja, neguje in oživlja nima nič skupnega. On je nasprotje, uničevalec, rušilec, on je smrt. In naj se nam od sočutja in tolerance nadrogiranim blesavim pičkam neznosno smili. Ploskajmo in bodimo ganjeni, dokler ne bomo končno vsi pocrkali in bo mir na Zemlji.

SLAVNE BARABE

Kathryn Bigelow je posnela prav dober film (ne odličen), The Hurt Locker, najbolj moški oziroma kurčevski film med vsemi nominiranci, kjer se je kurčevskih vojnih filmov kar nekaj nadrenjalo. Odličnejšega, Inglourious Basterds, je pač posnel po logiki stvari mojster pravljic za ostarele fantke – testosteronski nevrotik Quentin Tarantino. Verjetno letos najbolj neupravičeno zignoriran projekt. Quentin Tarantino ustvarja obrtno mojstrske projekte, ki odlepljeni od sile težnosti zaživijo svoje življenje. Njegove pravljice živijo same po sebi, akcije zaradi akcije, filozofija zaradi filozofije, fora zaradi fore. Kliše moškega principa. Sporočilna vrednost njegovih filmov je tako ubožna v svežini ali zanimivosti, kaj šele v pretresljivosti, da se gremo po konzumaciji njegovega produkta zlahka mirno in povsem skoncentrirano posvetit manikuri. Njegov svet je hrupen, poln akcije, ampak totalno brez smisla, poln težko prekosljivih spoznavnih idiotizmov, ki jih lahko tako natančno zazna in poustvari samo vsaj relativno pameten človek.

Quentin Tarantino je zaradi prozornosti v ponavljajočem se pristopu, s kakršnim nam že celo kariero pripoveduje en in isti vic, že zdavnaj izgubil mojo posebno pozornost, kaj šele naklonjenost. Čemu snemat en in isti film petdesetkrat? No, ampak tudi on ni pozabil na ženske, da bi dojele masturbacijsko vrednost njegove potratnosti s koluti. Posnel je na primer Death Proof. Zgodbo o frustriranem kaskaderju, ki opremi in sfrizira svoj avto tako, da je v njem zavarovan pred silo ubijalskih udarcev. In kaj tip počne? Pičke, ki mu gredo na jetra, ker hočejo ali nočejo z njim fukat, privablja v ali pred njegov smrtonosni avto. Pobija jih po tarantinovsko, počasi, a silovito, dokler ne naleti na sebi enake. Na ženske, ki so se že preobrazile v terminatorke, od jeze nad moškimi, ki so jim prizadejali premnogo hudega, ker so hoteli ali niso hoteli z njimi fukat. Ko se odločijo, da bodo zjebale kaskaderja, se začne pravi orgazmični užitek. Reklama za orjaški vibrator s petimi prestavami za militantne feministke. Če so moški skozi zgodovino že neštetim svojim tekmecem obdrobili glavo in izpulili jetra, smo ženske precej bolj zadržane. Razen če nam pomaga Tarantino. Da se malo sprostimo. Skratka, bejbe mučijo in ubijajo kaskaderskega zabavljača počasi in silovito, pri čemer uživajo kot male deklice v Gardalandu.

To je definitivno najboljši Tarantinov film. Ne zato, ker je privoščil tudi ženski pravico do ubijalsko maščevalnega orgazmiranja (Kill Bill itak prodaja vibrator iste znamke), ampak predvsem zato, ker je hkrati predstavil tudi sadistinega uživača, ki prevzame vlogo žrtve podivjanih punčar kot dosežek orgazmičnega vrhunca. Tarantinov cinizem se je s tem scenarijem razgalil v svoji ključni poanti. Kot bi rekel, hej, bejbe, ne samo, da ne štekate bistva takoimenovanih moških filmov, ampak ne štekate, kaj hočejo. Že celo zgodovino se kisate, ker ste zatirane, tepene, posiljene in še vedno niste doumele infantilno preprostega sporočila, da vam moški samo sporočajo svoje želje. Kako naj moški razume, da je posilstvo nekaj najbolj groznega, kar se ženski lahko zgodi, če si sam ne želi nič bolj od tega, da bi bil posiljen. Od kod, zaboga, neki pa izvira fantazma o famme fatale, če ne ravno iz želje, da bi za košček sadizma nad ustrežljivo gospodinjo doživel košček priložnosti za mazohizem? Skratka, v Tarantinovem filmu sadistično maščevalni kaskader sicer uživa, ko pobija koketarske punčare, ampak ko punčare ubijajo njega, šele doživi optimalen orgazem. S tem filmom je zelo preprosto, kratko in jedrnato povedal Tarantino vse, o čemer je prej samo previdno kolcal in jecljal, kompliciral zaradi komplikacije. In kaj se je zgodilo? Film je za njegov renome propadel. Dejstvo je, da film izgleda, kot bi bil posnet za pet centov in tega sploh ne skriva, ampak je izbris posebnih efektov tudi namen. Nobenega pulp fiction glamurja nikjer. Vendar so dialogi povsem Tarantinovski, dogajanje in sporočilo pa v nobenem aspektu nikakor pod nivojem Tarantina, ampak kvečjemu obratno. Verjetno je prvič povedal povsem direktno tisto, kar mu sicer ne uspe oziroma niti ne namerava. Vprašanje je lahko samo v tem, kako Tarantinovo sporočilo brez jecljanja in kolcanja, kolcanje in jecljanje je pač tako simpatično in hecno, še bolj od štajerskega dialekta na slovenskem televizijskem programu, leže na kurac ali na pičko povprečnega gledalca ali gledalke. V tem filmu namreč na koncu ne ostane nič hecnega, razen zadnji prebitek z bulerjem skozi lobanjo. Utrujenost po doživetju orgazma, pomešana s slabo voljo, ker je fuka konec. Z drugimi besedami. Edino, kar je s tem Tarantinovim filmom po tarantinovsko narobe, je, da me je po odjavni špici minila volja do manikure. Nezaslišano! Več od sila preprostih misli za popkorn telebane pa od Tarantinovih izdelkov nikoli nismo dobili. Skratka, Tarantino je za vrhunskega ustvarjalcaDavida Cronenberga, ki ga prav tako rajca sex and violence, prvošolček, čeprav z odličnim uspehom. Cronenberg je pri simplificiranih mačo srhljivkah, kjer se je Tarantino ustavil in že leta očitno tako hudo pojma nima, kam bi naprej, da je celo Hitlerja poklical na pomoč, kariero šele začel in zavidljivo napredoval v resnično kompleksne mojstrovine, pa če ekranizira navaden strip, vtakne nos med noge sosedovih, v politiko ali politiko, pardon, v mafijo, vedno boljši in boljši je. Brez spola oziroma obojespolen.

Tudi Kathryn Bigelow ni niti blizu Davidu Cronenbergu. Niti verjetno ne bi premagala Quentina Tarantina, če ne bi bil primeren trenutek, da jo Akademija pohvali kot talentirano žensko, ki je končno ponudila moškim, kar hočejo, na nekem spolno definiranem povprečnem razumljivem nivoju. Torej uboga. Nič lažjega kot poscat bivšega moža, še posebej če gre za plitko pičkasto Cameronko.

Glede na to, da je na taisti podelitvi oskarja snela celo večna amaterka Sandra Bullock, pa so fanfare Kathryn Bigelow skoraj nujna uravnoteženost neumnosti. Nič ni bolj patetičnega od prizora, ko prejema priznanje oseba, ki dobiva znotraj neke industrije nešteto priložnosti, da nam razkazuje podpovprečje, in ravno s tem, ko prvič sploh uprizori nekaj, kar spominja na igro, neznansko fascinira. Še bolj patetično od patetičnega pa je, da s svojim ritolizniškim govorom igralskim profesionalcem leze v rit s hvalnicami, s čimer celo gane milijone trapastih gledalcev, ki ji potem bolj privoščijo nagrado, ker se bojda tako primerno obnaša tri minute na odru. Na ta isti oder prilomasti celo Sigourney Weaver, samo ena od najbolj neupravičeno prezrtih vrhunskih igralk. Ki bo verjetno prejela, enako kot letos Lauren Bacall, nekoč priznanje za življenjsko delo, medtem ko razne Sandre Bullock zagotovo ne, prej še kakšno malino, in nekako bo volk sit in koze bodo še vedno ostale pač koze.

Koze, ki se sprehajajo po rdečem tepihu in v življenju za denar, ki jim ga mečejo v naročje, niso naredile za svet, ama, nič koristnega ob svojih kozlih. Iz nerazumnih razlogov reklamirajo precenjene krpe na svojih telescih, ki so večinoma celo kreacijsko porazno neokusne, nekatere pa se celo navesijo z grdimi verižicami, ob kakršnih nam posredujejo podnapis, da gre za diamant v vrednosti treh milijonov dolarjev, če nismo dojeli, zakaj bi morali obnemet pred televizijskimi ekrani. Koza letošnje podelitve oskarjev je torej Kate Winslet. Vsa ta kozlovska drhal se kdaj pa kdaj sprehodi z diamanti na kakšno dobrodelno prireditev, se znebi zgolj drobiža in fehta obubožano, a premnogo bolj z vestjo opremljeno ljudstvo za pomoč. Kvazi žurnalistični kritiki, ki drhal podpirajo v drhaljenju, se seveda spravljajo s slaboumnimi pripombami na tiste hollywoodske ikone, ki predstavljajo zoprn zgled. Na primer darujejo milijone ali celo gradijo hiške tistim, ki jim je strehe odpihnilo. Če boh da, kakšno retardirano pripombo odfaflja še groteskno odvraten reality monster show mejker Donald Trump in kupica dokazov, da trohnimo v peklu, je zadovoljena. In Sean Penn ima spet dober razlog, da preklinja. Ni težko.

Toliko o feminizaciji in neverjetnih uspehih bojda enakopravne ženske, zmagovanju feminilnega, tako prekleto socialnega in humanega principa v sodobni družbi.

MODERNE GODPODINJE NISO RAZOČARANE

Ne bi zlorabljala tipkovnice za opozarjanje na neenakopravnost žensk v prostoru in času, ki se lažnivo kiti s pojmom demokracije, pri čemer vprašanje spolne neenakovrednosti v obravnavi niti ni najhujše, kar zasmehuje ljudi, ki si drznejo sploh uporabljat izraz demokracija kot nekaj že obstoječega.

Bolj zanimivo in navezujoče na letošnji oskarjevski piar, se mi zdijo druga vprašanja.

Kolikšna je verjetnost, da znotraj morja nekvalitetnih moških z izjemami, priplavajo na površje kvalitetne ženske? V Sloveniji je poanta diskriminacije ženske najbolj očitno zasijala na primeru političnih funkcij. Zaradi nezadovoljstva z dvema ljubljanskima županjama se je mirno našel butalec, ki je slabo oceno dvema kadroma na pomembnem političnem položaju zlorabil kot dokazilo, da ženske za vodstvene funkcije niso sposobne. Celo nekatere trapaste ženske, ki imajo večji dostop do izražanja javnega mnenja bolj javno, so ponavljale idiotsko spoznanje, da bojda nima več smisla ženske postavljat na župansko funkcijo. Koliko slabih predsednikov, ministrov, županov in politikov smo morali že prenašat, pa še nikoli nisem slišala izjave, da nikoli več ne bomo na noben pomemben položaj postavili moškega?! Škoda! Zakaj naj ženske ne bi imele pravice, da se izkažejo v kakršnem koli smislu že … hmmm … slabo?

Udeležba ženske v raznih sferah družbe je veliko bolj podvržena kritični presoji, ali kaj optimističnega, bolj kvalitetnega pridonaša, če že “krade” nekoč samo po sebi umevne moške pozicije. In moram priznat, da sem nad sliko s tega spekta vprašanja tudi sama bolj razočarana kot ne. Ampak. Spet sem lahko razočarana predvsem nad moškimi. Kajti moški še vedno zasedajo večino prostora, kadrujejo in slab ženski kader je ponavadi posledica spodbude in izbora s strani moških! Ženske imajo premalo vpliva, da bi rekrutirale več kolegic na pomembne položaje in tudi če vpliv pridobijo, niso naklonjene konkurentkam, ravno zato, ker se še vedno tako cufajo, tekmujejo in bojijo za lastno rit, da bi bile čim bolj edinstvene ob boku raznih opičnjakov, ki jim dovoljujejo, da sedejo na kakšen stol dlje od štedilnika.

Kaj opazimo v negativnem smislu? Opazimo, da se na razne vplivnejše položaje prisvaljkajo razne žene ali ljubice, ki so še včeraj pekle palačinke in masirale hrbet nekemu vplivnemu brezvezniku, jutri pa so za nagrado dobile premestitev v pisarno z uglednim nazivom. Tudi na področju tako prekleto kulturne kulture zasledimo veliko žensk, ki plešejo, postavljajo scenografije, pojejo, skačejo, pišejo članke pri projektih svojih partnerjev ali njihovih zelo zelo tesnih prijateljev, vsaj dušnih ljubimcev, sicer bi morda upravičeno prodajale žemljice. In na žalost veliko ustvarjalnih žensk, ki jih moški preprosto ne opazijo, ker ravno ne vlečejo njihovega kurca oziroma se jih prej bojijo, ker jih preveč opazijo, prekleto težko pride do priložnosti, da se uspešno izrazi. Preprosto niso vabljene na pir, kjer se o takšnih zadevah pomenjkuje.

Najbolj očitno takšno stanje situacije zasije vsem na očeh na političnem parketu. Neke julije timošenko, ki niso preživele enega dneva na političnem parketu ali sproducirale kar koli omembe vrednega za družbo, se prilepijo na kešarja in ta ji štedilnik prestavi z lobiranjem čez noč po potrebi kar v parlament. Pri takšnih ženskah je očitno, da kot prazne vreče marljivo absorbirajo vsebino, ki jo vanjo penetrira gospodar s svojo vojsko. Gre za moderno patriarhalno verzijo razumevanja funkcije gospodinj. Namesto, da kuhajo mineštre doma, jih pošiljajo na pomembne položaje kuhat in še raje Pospravljat navlako konkurenčno neljubih pohlepnežev. Družba bojda raje vidi ženske lutke na prizorišču. Je pač moderno. Če so očem všečne, lepe, toliko bolje. Jih bodo podpirale tabloidne babje revije s kičastimi fotkami. Kulisa za mačistično mafijo, ki bi sama z že preveč očitno lakomnimi ksihti težje očarala ljudstvo, je tako zlahka pripravljena na izzive s pomočjo naših novodobnih uspešnih žensk.

No, te brezmejno uspešne ženske, kot se za novodobni zlagani piar spodobi, rade vriskajo, da je prihodnost ženskega spola in sploh prihodnost ženske naravnost cvetoča. Kakopak ne bi bila, saj so zdaj one na sceni. Šment, pa ravno okrog njih vidimo najmanj žensk. Pravzaprav nobene. Vidimo pa armado mačotov, ki se privlečejo celo vstajajoči iz grobov, če je treba, kadar morajo branit svojo poškodovano marioneto pred kritikami. Spet jo počešejo, zašijejo rokavčke, obujejo ji salonarčke, predložijo tekst, ki se ga mora “revica” na pamet naučit z vsemi didaskalijami v paketu in jo pošljejo na oder šarmirat idiotsko ljudstvo. Malo žensk se znajde v bližini žensk, ki so v resnici predvsem navadne gospodinje in maserke svojih novih “fotrov”.

Moški so očitno ugotovili, da je, če že morajo sodelovat z ženskami, neprimerljivo bolje kadrovat z ubogljivimi avšami, ki so čim bolj naivne in bosonoge, ker toliko bolj hvaležno in zagnano predstavljajo le podaljšano roko njihovih še tako zgodovinsko preverjenih slaboumnih pristopov.

Samo še ena antipatična vrsta žensk obstaja, ki se prerada sveti s pomembnih pozicij. Nekateri so jih poimenovali možače ali kaj podobnega in slovijo po tem, da v pokvarjenosti, pohlepu, grebatorstvu in sebični brezvestnosti zavidljivo parirajo moškim. Večinoma tudi izgledajo bolj podobne moškim ko ženskam. Medtem ko proslavljamo, kako smo napredovali v uravnoteženosti, ker premoremo vedno več žensk na pomembnih direktorskih položajih, nas ravno te ženske prerade strašijo s svojo brutalno nasilno brezvestno podobo. Kar naenkrat nam brundajo v kamero, kako imajo čisto vest, medtem ko njihovi delavci ležijo v jarku brez vode in kruha, podjetje pa zapufano vegetira v pričakovanju na nove mafijske podporniške podvige. Horor pač ni zgolj fikcija in izmišljija nekih psihično motenih pisateljev, scenaristov in režiserjev, ampač povsem zaznavna realnost. A ne pozabimo pomislit, od kod neki so se te protagonistke vzele. Podprli in porinili so jih na stole moški, politikantski botri, ki so kakopak samo v takšnem kalibru ženske sploh znali občutit sorodno zombijevsko družico. Jebi ga!

Zato je uvedba kvot v politiki nujna. Nikakor ne gre za potezo, ki bi nas rešila pred srednjeveško mačistično mentaliteto, kakršna nam že skozi celo zgodovino neti nove in nove vojne na istih nastavljenih minah. Predvsem gre za nujno simbolično dejanje in pomembno motivacijo na poti k pozitivnim zgledom. Samo več žensk v politiki lahko vsaj približno razjasni osnovno razlikovanje med kvalitetnimi in nekvalitetnimi kadri ter hkrati predstavlja spodobno uravnoteženje moškemu principu v skrajnostni negativni obliki. In ne morem si predstavljat nič bolj škodljivega od rezgetanja moških (kaj šele blesavih žensk), ki uvedbe kvot ne podpirajo. Če bi želeli družbi dobro, bi morali kvote v parlamentu podpret in hkrati zahtevat uvedbo moških kvot na področju šolstva in socialnega dela. Tam se namreč bohoti ženski ekstremističen škodljiv princip. Otroke, torej bodoče rodove, nam kvarijo armade nekvalitetnih žensk (ki kvalitetnim redkim izjemam grenijo življenje in jih onesposobljajo), ki so se odločile za delovanje v teh sferah, ker so si nekoč domišljale, da imajo pač rade otroke, saj se jim o ničemer na svetu kaj dosti sanjalo ni, razen da bodo nekoč z veseljem postale mamice. Kako pa češ drugače preganjat dolgčas, a ne. In potem nam odrasli fantki iz takšnega vzdušja blazno neupravičeno naduti in nevzgojeni zasedejo parlament ter vodijo državo. Nezaslišano!

Bolj se afero bulmastif, ki je zaradi nepredvidene nesreče v garaži eksplodirala v neštetih aspektih vprašanj etike, verodostojnosti stroke, zaupanja medijem, kapitalističnega sužnjelastniškega brezna, dvomov demokratičnim načelom zavezani pravni državi in politikantskih manipulacij pri borbi za prestole moči, skuša minimalizirat, relativizirat in zavlačevat, da se bo civilna družba le utrudila od nategovanja jare kače v prid nedotakljivosti jare gospode, bolj se razkriva srž degenerirane mentalitete družbe, ki se ne zmore in noče izkopat iz brezna klientelizma, neproduktivnosti in slavi posledični negativni selekciji.

RESNO NERESNI IN NERESNO RESNI MEDIJI

Takoimenovani resni mediji so ob aferi utrpeli precejšnjo škodo s kritikami na njihovo pristransko obravnavo primera. Štafeto čestitk in pozdravov je prevzel urednik internetnega rumenega časopisa Požareport, oddaja Svet na kanalu A se izkazuje kot pomemben medijski prispevek k hrupu, ki uravnoteža neresno resen ušesa parajoč medijski molk. Bi se lahko sploh zgodilo resnim medijem kaj hujšega? Ja, samo še ena »malenkost«. Pozornost na razpravo v imenu javnega interesa se je preusmerila v internetno sfero kot v pribežališče pred mafijskimi nateguni, ki se skrivajo za nezaslužnimi pridevniki profesionalnega, kakovostnega in objektivnega delovanja v številnih družbenih sferah. Klinc, pa take Polemike.

Po izbruhu afere, ki je doživela močna naprezanja nekaterih politikov in medijskih podpornikov, da bi izgubila naziv afera, so nezaupnice deževale kinologom, veterinarjem, zdravnikom, odvetnikom, sodnikom, novinarjem, intelektualcem, policistom, politikom, ministrom, uradnikom … če bi pokukali v garažo še bolj globoko, bi zelo verjetno lahko vrgli gnil paradižnik še v kakšno čistilko, ki je po logiki stvari ne bi bilo treba niti po telefonu poklicat, da bi znala prostor očistit tako, da ji ne bi kdo vsaj smetišnice polomil ali da je ne bi smetišnica odnesla z omreženega terena »konkurenčnih« v koš produktov z zastaranim rokom.

Pridni omreženci s telefonom v roki ali brez si jemljejo veliko časa za razmislek med deževanjem (ne)informacij in odzivov za čim bolj ustrezno zasnovan plan v okviru mej verjetnosti, kako zrežirat svoj nastop kobacanja iz dreka, v kolikor bo sploh potrebno. Precej časa. Podobno, kot si je vzela čas Katarina Kresal, preden bi uprizorila rezultate treninga za uprizarjanje samozavesti pred kamerami. Niti ni težko, če ti novinarji ne zastavljajo pomembnih vprašanj. Precej predvidljivo. No, včasih se kaj pozabimo napiflat in sesuvamo izlive navdušenja nad nemško redoljubnostjo v Namibiji. Kdo bi bil lahko pripravljen na vse, magari v prozorno Emasti Sloveniji?!

NERESEN UPOR RESNIH MEDIJEV

In kako so resni mediji na vse skupaj odreagirali? Določili so dve akciji: poskus degradacije s serijskim poudarjanjem izključno škodljivih aspektov pomena internetne sfere z vsemi takoimovanimi »neresnimi« mediji v paketu in upor domnevnemu moraliziranju ljudstva, kakršnega so zasledili po raznih forumih, z moraliziranjem po svojem izbranem (ne)okusu. Ker se je seveda preko interneta nasul plaz moraliziranja, ki je tudi sovražno udrihal po Saši Baričeviču in vseh vpletenih v primer, so začeli vladi bolj naklonjeni mediji uprizarjat vihar srhljivo neokusnega moraliziranja v zaščito. Bore malo plodov raziskovalnega novinarstva, nula. Bore malo prispevkov, ki bi se lahko pohvalili z argumentiranimi vprašanji in razmisleki, pa ogromno moraliziranja na sporočilno identičnem nivoju, kakor se odvija preko forumaškega anonimnega klepetkanja na najnižjem sporočilnem nivoju, ki se razvije, ja, v kronična obračunavanja med levimi in desnimi. Tudi izvirnost je pešala. Na resnično perverzno nekorekten poskus zlorabe prilike s strani SDS v smer degradacije novo sprejetega družinskega zakonika, pri čemer so Baričeviča izrabili kot primer homoseksualne sprevrženosti, bi se po stokrat slišani fori povratne žogice s pedofilskimi duhovniki, ko se jo je brihtno domislil prvi resen medijski »forumaš«, lahko kdo vsaj potrudil k izvirnosti. Glede na vso delujočo in značajsko bedo, ki jo je naplavila zgolj v okvirni vpogled afera bulmastif, predlagam kar izbris celotne moške populacije, ki itak dnevno po svetu še vedno posiljuje, zlorablja, krade, zavaja in ubija zgolj za potešitev sebičnih apetitov. Čemu bi bili malenkostni in se kar naprej pogumno spravljali na uboge manjšine po raznih bregovih. Gremo kar popucat s testosteronom nasploh, da bo že enkrat mir na tem svetu. Ampak, eh, ne bi šlo. Po vseh bregovih se drenja toliko priljubljenih testosteronskih nerazkrinkanih legalnih in ilegalnih zločincev s svojimi priležnicami in zvestimi gospodinjami na terenu, da bi težko kdo stavil na svojo vest in postregel s tako generalno povratno moralizersko izjavo tedna.

Minili so tedni kalvarije interpelacij in podajanja sumov, da so novinarji le uspeli lansirat en ušiv nov »raziskovalni« podatek. Levičarski mediji so se kakopak potrudili izbrskat utemeljen sum, da se neetično delovanje, zloraba predpisov in celo napačna uporaba zakona iz vrst sodišča (sodba Boštjana Zalarja) vendarle ne dogaja samo preko levičarskih mrež, kar nam je v splošnem smislu itak jasno, ampak je sumljiva tudi presoja nekdanjega ministra za kmetijstvo iz kvote SDS Iztoka Jarca. Pohvalno. Čudno, da minister Pogačnik ni opazil problema in ga vrgel v javnost, medtem ko si je sam pisal poročilo za predsednika vlade. Sume, da so mediji sploh opazili problem pri ravnanju Jarca, so verjetno pobrali kar s tako prekleto omembe nevrednih, a neznosno škodljivih, forumov, kjer so vprašanja curljala že vsaj teden prej, preden smo natančnejšo analizo ugledali po uradnih medijih. Mislim, da je bila prvič nazorneje predstavljena v Mladini, kjer so sicer okrog primera Baričevič prav tako predvsem moralizirali v imenu borbe proti moraliziranju v zaščito ubogi žrtvi in ubogim protagonistom, ki so se znašli na razpelu javnih sodb brez, hahahaha, uradno potrjenih dokazov. No, kar na delo z raziskovanjem. Za začetek na primer, ali je resnično takšno naključje, da je presoja, ki je bila servirana v fascinantno brzinskem roku, padla v roke Boštjana Zalarja.

NOVINARJI JAMRAJO – PREKLETSKTVO ŠUNDA IN INTERNETA

Nasploh sem bila po prispevku v Odmevih, kamor je priteklo v goste jamrat nekaj novinarjev, zelo presenečena, kako profesionalci intenzivno sledijo dogajanju po forumih. Neverjetno. Kot avtorica bloga, ki kar nekaj časa previsi priklopljena na virtualo, sem že zdavnaj potegnila strogo selekcijo, kaj in zakaj jemljem v obzir in česa ne. Naši novinarji pa očitno mazohistično zgroženi buljijo v razne forume. Ranka Ivelja je v Odmevih uprizorila problem, ki priča, da se naši novinarji šele danes počasi prebujajo iz globokega sna. Sprašujejo se, od kod neki vdirajo vesoljci, ki drhalijo po internetu. Spoštovani novinarji! To so predvsem državljani Slovenije, ki jih zdaj lahko slišite, medtem ko se vam je prej za njihova mnenja fučkalo, ker jih slišali niste. Med njimi so takšni in drugačni profili ljudi in naravnost hipokritsko je izpostavljat samo najslabše primere kot reprezentativne v sferi, kamor se lahko vključi vsak. To, nad čemer ste očitno tako bojda zgroženi, je namreč posledica skupnega dolgoletnega prispevka h krojenju vsesplošne mentalitete in zadovoljstva ljudi. In ne. Resni mediji niso izgubili zaupanja samo zato, ker so vdrli v prostor ceneni medijski kitajci, pardon, rumenci, ki futrajo drhal s kičem, natolcevanjem in škandali. Zaupanje je izgubljeno tudi zaradi čaščenja nekih tako pogrešanih novinarjev stare šole. Vzhičeni smo ob kolcanjih po starih dobrih časih, ko se glasu javnosti ni slišalo, če ne zaradi drugega, ker so se bali poimensko izpostavit, pa so tudi mediji v miru kupčkali s svojimi potmi in stranpotmi morale ter povsem nedotakljivega odločanja, kaj in kako naj se čemur koli v prid že objavi ali česa raje ne. Ne obstaja stara ali nova šola novinarstva. Obstaja samo kvalitetno ali nekvalitetno novinarstvo, pa naj bo modro ali rumeno.

In ko smo že pri rumenih in raznih šund tiskovinah. Kako je mogoče, da so novinarji po resnih medijih objavljali velike prispevke o rezultatu izbora Slovenke leta in redno opremljali Katarino Kresal z omenjenim nazivom, celo kar brez dodatnega pojasnila, da gre za izbor, ki se je zgodil s pomočjo bralske populacije babje revije (kar na žalost še danes označuje cvetober šund prispevkov z veliko kičastih sličic opremljenih z vsebinsko ubožnimi prevodi) Jane (Obrazi so pred izborom političnega obraza leta opravili enako dobro propagandno delo s strani istega izdajatelja)? V takšnih revijah pridobivajo na popularnosti osebe na večinoma omembe nevredni podlagi všečnosti, pa naj gre za Katarino Kresal, Saško Lendero ali Damjana Murka. Jasno je, kakšen nivo pri sleherniku podpirajo tako prekleto zahtevna čtiva. Ali pač ni jasno? Očitno resni mediji dojemajo resno podvige manj resnih medijev, kakor in kadar menijo, da jim pride prav. Niso na primer resno dojeli določene zanimive informacije Bojana Požarja. Gre zgolj za eno izmed mnogih natolcevanj, ki neokusno posega v zasebnost uboge žrtve? Ne bi rekla. Gre za preverjanje verodostojnosti izjav in posledičnega delovanja. In ne gre za edinstven takovrsten cukrček.

Kako rumeni znajo bit resni mediji znotraj embalaže kakovostnejšega sloga in pravopisne neoporečnosti izkazuje tudi citiranje skrajno neresne izjave politika Slavka Ziherla. Med splošnim pobalinskim izbruhom neargumentiranih protiudarcev na nivoju najnižjega forumskega drhaljenja zaradi izjav Nika Kavčiča, je dr. Slavko Ziherl brez pregleda, brez argumenta pa sploh, postavil gospodu diagnozo! Diagnozo, kakršno bi mu zlahka vrnil vsak anonimno forumaški zdravniški laik brez omembe vrednega argumenta: »Dr. Slavko Ziherl je zaradi strahu pred izgubljanjem moči stranke LDS s svojim izbruhom pokazal, da se je znašel v duševni stiski.« A sem dojela strokovno verbalno zajebancijo? Citat omenjene zlorabe domnevno strokovne retorike (ki se s strani Ziherla ni zgodila prvič) se je znašel tudi v resnih medijih s poudarkom, da gre za strokovno mnenje. Bi si sploh lahko zamislili bolj rumen pristop brez kančka modrega?

Kar se tiče popularnosti politikov, pa je tudi Jelko Kacin v Odmevih podal eno zanimivo opazko v forumaškem slogu. V njegovi pregovorni jezljivi zavzetosti pri branjenju dostojanstva predsednice LDS, zaradi česar je bil poleg drugih iz naftalina potegnjenih pripadnikov strankarske vojske verjetno tokrat po dolgem času povabljen v frontalne vrste pred kamerami, je med drugim izjavil, da opaža, kako v naši državi nekateri politiki kotirajo toliko višje na lestvicah popularnosti, kolikor bolj trapaste izjave sesuvajo po medijih. Se strinjam. Ampak koga neki je imel v mislih? Glede na to, da je nekaj minut prej izpostavil kot ključno kvaliteto v predstavitvi predsednice LDS, da je stranki popravila rezultat pri volivcih in da uživa visoko popularnost, je imel zelo verjetno v mislih ravno Katarino Kresal. Raje ne bi pomislila, da je tako tagikomično štrbunknil v lastno jamo, ki jo je lopatal komu drugemu.

MEDIJSKA PIETETA

Nekateri predstavniki resnih medijev so se tudi zgražali, ker naj bi se objavila identiteta Saša Baričeviča. Pred kratkim, na primer, se je zgodil tudi tragični družinski obračun v Sloveniji. Šestnajstletna hči je prijavila nasilnega očeta, odšla v varno hišo, in oče je mater in ženo ubil, ker organi pregona niso odreagirali. Kljub prijavi nasilja izpred šestih let, za kar bojda niso zbrali dovolj dokazov za obtožnico. Diletantizem ali profesionalizem?! Priimek in nastanitev družine sta bila javno objavljena, tudi takojšnje izjave sorodnice. A s tem ni pač nič narobe??? Pojavila se je še ena zanimivost. V enakem obdobju je Hrvaška preživljala afero od očeta zlorabljane deklice, ob čemer je sodišče zaključilo primer s sodbo, da se deklica vrne očetu zaradi domnevno pomanjkljivih dokazov (neprepričljivega pričanja komaj šestletnega otroka). Javnost je podivjala tudi na podlagi dekličine pisne izpovedi. Naši mediji so afero z veseljem objavili, češ, a vidite, tudi pri balkanskih sosedih imajo probleme. Niso pa veselo objavili že naslednji dan novice, da bodo deklico pustili pri rejnikih in poiskali druge poti, ki bodo očetu preprečile stike. Takrat smo mi v Sloveniji ravno požirali plaz podukov o pomembnosti zakonov in predpisov, ki naj bi pomenili prioriteto nad vsem in celo označevali, da dela dobro in pravilno vsak diletant, dokler mu ni dokazana kršitev zakonov. Primer Hrvaške bi torej Slovenci zaključili z vračilom hčerke očetu in pika. Bohnedaj, da bi se zasadila v javnost pravica do dvoma v ustreznost delovanja kadrov na pomembnih funkcijah in pravne države. Srhljivo. Ne samo to!

Pri nas so si nekateri novinarji celo drznili podajat mnenje, da spolna zloraba psov sploh ni javni interes. Takšno izjavo je sesul tudi Miro Senica v intervjuju Dnevnikovega Objektiva. Srhljivo naprezanje v smer nedotakljivosti posvečenih. V kolikor javnost ne bi bila obveščena, da so napadu psov na lastnika botrovale hude zlorabe, bi v javnosti obveljalo prepričanje, da je šlo za nerazumljiv napad pobesnelih zveri nad skrajno ljubečim lastnikom, ki je kužke zgolj bolj slabo obvladoval. Panika in sovražna nastrojenost do drugih psov in njihovih lastnikov bi se spotencirala, kot se je začelo drhalit na začetku samega dogajanja. Zdaj so ti psi postali “personificiran” simbol slovenskih piratov, kakor piratsko problematiko opisuje Tomo Križnar, kar je pravično, četudi morda živimo v opičji republiki, ki pravno dopušča ali celo podpihuje, da tudi s pomočjo prava pravičnost izumira.

Trenutno, po izbrisanih, država z uvedbo nove zakonske odredbe meče na cesto otroke najemnikov denacionaliziranih stanovanj na primer, poleg tega, da je bila najemnikom odvzeta pravica do nakupa stanovanja po Jazbinškovem zakonu. Država krade in povzroča krivice nedolžnim državljanom zaradi vračanja nekoč odvzetega premoženja premožnejšim sorodnikom do kar četrtega kolena! Medijem se to očitno ne zdi vroča tema, saj je prispevkov o tem bore malo, udarnih sploh ni, čeprav se je Svet EU že zjasnil, da gre za kršenje človekovih pravic. Ne bodimo preveč ponosni, ker nam ne vlada šeriatsko pravo in bojda uvajamo demokratične nazore skozi zakon. Jih res?

MEDIJSKA AKCIJA SPOLNE VZGOJE in AMORALNO MORALIZIRANJE

Mučenje živali je amoralno in kaznivo dejanje, kar na žalost nekaterim noče bit jasno. Prenekateri novinarji in publicisti so namreč modrovali, da umevajo zgolj objavo zlorabe kot del javnega interesa, ne pa tudi kakršno koli opisovanje detajlov. Kakšen je bil resničen namen takšnih moralizerskih podtikanj, se je namreč kmalu izkazalo. Po medijih so se začeli pojavljat prispevki, ki so relativizirali pojem nasilja in zlorabe z raznimi pametovanji o zoofiliji, s čimer so skušali prikrivat problem nasilja! Stanislav Meglič je v medijskem soočenju na POP TV izjavil, da bi primer Baričevič bolj kot vpletanje mnenj kinologov, potreboval mnenja psihiatrov. Žal se je tudi motil. Stroka namreč ni stroka, v kolikor goji druge prioritetne apetite. Meglič je v tistem trenutku pozabil na razgaljanje sindroma »gliha vkup štriha«, ki je zasijal v soju žarometov ob primeru Nekrep. Na POP TV se je v okviru obdobja medijskega izobraževalnega kotička o seksu z živalmi pojavil v gosteh tudi nek psihiater, ki na nobeno pobudo sicer zadržane novinarke ni odgovoril drugače kot s smehljajčkanjem (kaj neki naj bi bilo tako prikupno hecnega?) in blebetal o presilni ljubezni do živali, ki, heh, lahko preseže mejo distanciranega odnosa. Počutila sem se, kot da poslušam opravičilni spis pedofila v vsej svoji presilni ljubezni do otročičev, ne pa psihiatra. Izvedeli smo še druge sila zanimive reči. Psihiater je na vsak način hotel prikazat protagonista krvave zgodbe v pozitivni luči na tako bizaren način, da bi se še vsega hudega vajena posiljena ovca čudila. Povedal je, da imajo nenavadne spolne apetite ponavadi bolj izobraženi ljudje (ahhh, seveda, problem je v presilno pohvalni izobraženosti), medtem ko bolj preprosti ljudje na vasi, hohoho, baje seksajo bolj preprosto. Da te kap. Bi prosila za kakšne statistične podatke, da se zoofilija pojavlja bolj med izobraženci kot med neizobraženimi »pastirci«! Res. Kajti seksi pastirsko zbliževanje z ovčicami, osli, psi in ostalimi privlačnimi kosmatinci naj bi bilo veliko večkrat zaznano ravno med manj izobraženimi ljudmi po kmetih. V primitivnejših okoliščinah prevladuje nasploh večja odpornost do nečlovečnih, z razumom slabo obvladovanih vzgibov, kot so »pač« zaznavne v kruti naravi. To seveda nikakor ne pomeni, da bi lahko posploševali ugotovitev na vse manj izobražene kmete in nikakor ne pomeni, da tudi med formalnimi izobraženci ne obstajajo primitivni, duhovno siromašni, nerazgledani in nasilni ljudje. Vsekakor je pa psihiatrov poskus, da bi vprašanja okrog občevanja z živalmi speljal in zakamufliral v nekakšno intelektualno ekskluzivo izobražencev, dosegel le še en učinek stroki v posmeh.

Še več o stroki smo izvedeli s strani kinologa Vidica, ki nikoli ni pozabil poudarjat, kako ljubeč je bil Baričevič do svojih kužkov, pretirano, kot do otročičev, in kako pozorno jih je hodil obiskovat vsak dan, kar je gospoda Vidica oddaljevalo kilometre od pomisleka, da bi lastnik tem kužkom povzročal kakšno zlo. Vidica je ob pomisleku na spolno zlorabo kar smeh popadel. No, nekateri smo se pa Vidicu režali. Kot kinolog ima verjetno vso pravico, da nima pojma o pojmu o osnovah možnega obnašanja pedofila, ki namreč postopa velikokrat do svojih otročičev popolnoma identično. Nadpovprečno ljubeče, predvsem v javnosti, in skrbno. Tudi zato, da z obnašanjem prikriva svoj zločinski odnos do otrok in preprečuje možno razkrinkanje. Izkazovanje pretirane ljubezni seveda ne pomeni nujno zlorabe v zakulisju, definitivno pa lahko pomeni ravno to. Skratka, kaj je počela veterina v obdobju, ko so imeli pse v zavetišču pod državno oskrbo. So jih sploh pregledali? Zaznali možne zlorabe? Ah, ja, niso mogli opravit veleslavne obdukcije z analizami izsledkov vred, saj so bili psi vendar živi. Drage ženske, zdaj vemo. Po posilstvu nam pri dokazovanju nasilja živim ni pomoči. Zdaj vidimo, koliko časa lahko trajajo analize samo treh trupel, pa še te se ne opravijo, če bi se policija lahko odločila, da jih vprašanje ne zanima!

Odzivi po medijih, ki so na vse kriplje skušali manipulativno relativizirat negativen aspekt seksualnega izživljanja nad živaljo, so s svojim obnašanjem podpihovali potrebo po objavi natančnejših podatkov o poškodbah na psih. Ne zaradi naslade drhali, ki bi se nad tem izživljala, ampak zaradi tistih hinavsko resnih medijskih prispevkov, ki so skušali prikazat seksualno zlorabo živali kot nekaj, kar ne priča nujno o nasilju, iz česar bi lahko sklepali, da so Baričevičevi bulmastifi konec koncev lahko orgazmično uživali ob orgijah z gospodarjem. Perverzno! Takšno hinavsko kvantanje ne dela nobene usluge pokojnemu Baričeviču in prikimava vsem razkrinkanim spolnim nasilnežem, ki imajo po logiki stvari za svoje ravnanje vedno na pladnju nešteto ganljivih razlogov, kako vse so bili izzvani, pahnjeni ali celo nagovorjeni k dejanju. Namreč dejstvo je, da psi prostodušno, če jim je dopuščeno, z veseljem naskočijo kakšno nogo. Ampak nikoli nobenemu psu ni v užitek nobena vrsta bolečine. Na bolečino se gonsko odzovejo agresivno, razen če niso s premočjo obvladovani. Izjava sestre Saša Baričeviča, da se psi naskakujejo tudi med seboj, je gotovo resnična. Se tudi kdaj naskakujejo, tako na povrh. Ampak v trenutku, ko pride do slutnje bolečine, kar se pri analnem poskusu tudi zgodi (razen če bi bil lulček ekstremno majhen), je konec veselice in vname se fajt. Zato je totalno nezanimivo obvestilo Francija Keka in drugih podobnih, da jih raznorazne spolne prakse nič ne motijo. Zakaj se nekateri ljudje čutijo tako dolžni reklamirat svojo domnevno liberalno fukaško sproščenost, da izgubijo občutek za izbiro sredstev?

Sicer se strinjam z razpredanjem v Mladini o domnevni drhali, ki se identificira in lahko tudi uživa ob spremljanju informacij o detajlih poškodb rektuma, enako, kot verjamem, da obstaja drhal, ki občuti naslado ob prikazovanju vojnih žrtev in žrtev drugih bolj ali manj naravnih nesreč. Vendar osebno ne uživam ob prebiranju podatkov o poškodbah pasjega ali opičjega rektuma, ampak me kvečjemu žalosti, da moram podpret takšne informacije kot del javnega značaja, ker so nekateri mediji skušali udarno manipulativno relativizirat pojem nasilja, da bi na tak način minimalizirali možno sprevrženo dejanje določene osebe, ga prikazovali predvsem kot ubogo žrtev, s tem pa hkrati diskvalificirali pomen resničnih žrtev v takšnih in v vseh podobnih zgodbah. Bolj amoralno moraliziranje si težko zamislim!

KRIMINALKA NI ENA, KRIMINALKI STA DVE …

Dea Baričevič je v medijski kaos in med ploho sumljivo zavajajočih trditev tudi na račun Megliča lansirala še eno interesantno mnenje. Da naj bi bil njen brat umorjen. Izjava o umoru se mi je zazdela resnično zanimiva, ker bi me v primeru ustrezne raziskovalne pozicije vsekakor intrigirala smrt Zore Roter. Smrt, ki se je zgodila po enoletnem zavlačevanju roka za zaslišanje na podlagi psihiatričnega mnenja, ja, dr. Slavka Ziherla. V javnosti so krožili namigi. Da naj bi padla po stopnicah (???) in da naj bi storila samomor. Vzrok dogodka v obeh primerih je glede na okoliščine vsaj vreden vprašanja. Kaj neki bi Zoro Roter pahnilo v samomor (baje že po enem neuspešnem poskusu s konzumiranjem kisline, kar bi kazalo na akt poskusa čim bolj bolečega samokaznovanja), medtem ko se je odvijal pravni proces, povezan s situacijo njenih otročičev, kot je tudi poimenovala svoje pse? Zanimiva ideja o relativnosti vzroka smrti pri ljudeh. Vsekakor. Kako neki bi pa organi pregona pogruntali, ali ni bil morda Baričevič najprej žrtev poskusa umora (kvečjemu ponesrečenega, saj je bil na kraju dogodka še živ) in potem vržen lastnim psom tako, da so ga ogrizli, mi zaradi komplicirano zastavljenega suma ni jasno, saj našim preiskovalcem še nastavljena kamera nič ne pomaga pri preiskavi, ker preprosto »izginejo« posnetki. Skorumpiranost ali nesposobnost, oboje malo mešano … verjetno ne bomo izvedeli.

REZULTATI OBDUKCIJE PSOV, POLITIKANTOV IN MEDIJEV

Rezultati obdukcije so še vedno v potrditvi zlorabe neuradni. Na predmetu, ki so ga našli na kraju nesreče, so najdene sledi krvi, od česa naj bi bili psi omamljeni, pa se vodi zmeda po medijih. Koga bi sploh še brigali rezultati s strani profesionalnih mutivodičev?!

Direktorica Vursa Vida Čadonič Špelič je uprizarjala pravo krotovičenje. Po izbruhu škandala se je Katarina Kresal s policijo na čelu zavila v molk in opazovala, kako in kaj bi lahko naprej. Bojan Požar je objavil preveč, da bi se dalo kaj prikrit, na laž bi ga bilo težko postavit, ker je po internetu zaokrožila celo fotografija s kraja nesreče, ki je preveč slikovito potrjevala Požarjeve navedbe. A še vseeno si je direktorica Vursa očitno drznila predstavljat, da se bo zadeve nekako pometlo pod preprogo in v prispevku mirno prejudicirala, da so govorice o zlorabi psov in o najdenem spornem predmetu samo nerealna namigovanja, vendar odgovornost, ker niso raziskovali zlorab, zvrnila na policijo, tja, kjer je očitno presodila, da se med molkom dogaja osrednja akcija tuhtanja, kako naprej. Že naslednji dan je spoznala, da tako prozorno pač policija ne bo padla na limanice, ki bi njih in ministrico lahko ob razodevanju kakšnih prikrivanj sesulo s prestolov, ampak bodo prej žrtvovali direktorico Vursa s svojim ustrežljivim delovanjem (saj bi obvestilo, da ne nameravajo preiskovat zlorabe lahko podala za medije že prvi dan, ne pa po enem tednu pričakovanja javnosti). Društvo proti mučenju živali je po objavi Špeličeve, da jih dokazi o zlorabah pač ne zanimajo, vložilo tožbo proti neznanemu storilcu, da bi preprečilo kremiranje psov in uničenje dokazov. Hvala. In potem je sledilo neznosno zavlačevanje. Za mimogrede še priročna tehnika, da se javnost utrudi v pozornosti in se jim za rezultate začne fučkat. Podobno funkcionirajo tudi naša sodišča, če nisi predstavnik s kešem nabildanega in vplivnega državljana.

Mediji, ki imajo polna usta moraliziranja v zaščito Baričeviču in določenemu delu kapitalistične politične elite, bi morali razumet, da z relativiziranjem in minimaliziranjem neetičnega delovanja, med drugim tudi podpihujejo naklonjenosti osebi, ki je objavila fotografijo Baričevičevega trupla. Zato zgražanje medijev, da se tako nezaslišan vdor v zasebnost lahko pojavi na internetu (kot da bi bilo prvič), izpade v tem primeru kot navadno pristransko zlohotno sprenevedanje. Trupel namreč vidimo precej iz dneva v dan. Tudi obraze mladih fantov, nekoč živečih v Srebrenici, medtem ko jih postrelijo ubogljivi vojaki, ki zgolj izpolnjujejo želje nadrejenih, anede. Kje je kdo, ki bi se razburil, saj ti fantje resnično niso nikomur nič žalega storili, a tako tragično končali. Ubogi svojci, če morajo podoživljat gorje ob rolanju takšnih posnetkov. Raztrganih in razmrcvarjenih trupel po smrti ali komaj še živečih vidimo kar precej, ne samo veleslavnega obešenja muslimanskega diktatorja. Ja, pieteta škripa. Vprašajmo se, zakaj? Glede na obnašanje takoimenovanih resnih medijev, ki znajo s svojimi prispevki in odločitvami, o čem bi pisali in o čem ne, kaj bi »raziskovali« in česa ne, o čem bi moralizirali in o čem pač ne, precej neslano norce brit iz ljudi, in glede na odzive določenih akterjev znotraj afere, je izpadlo, kot da obstaja velika verjetnost, da bi brez fotografije vse skupaj resnično ostalo pometeno pod preprogo, kar seveda meče črno senco na serijo zastaranih in pod preprogo pometenih afer, morda tudi tistih, ki se nikoli niso zgodile, pa bi se lahko. In to je problem, ki bi moral resne medije in resno politiko najprej skrbet, preden začnejo izigravat naivno zgroženost in presenečenje, češ, od kod so se pa ti podrhaljeni primitivni vesoljci prikradli na naš planet.

Lepo, da je Dnevnik, kot je obelodanil Ali Žerdin, že julija objavil prispevek o vračanju bulmastifov lastniku, a se nihče drug ni odzval. Vendar me moti, da novinar ni vprašal Žerdina, kaj je v tem prispevku sploh pisalo, saj sama objava dejstva in logično sklepanje, da se lahko zgodi masaker, ni dovolj. Saj zaupamo stroki, a ne? Osebno se prispevka sploh ne spomnim, pa sem dokaj reden bralec tudi Dnevnika. Očitno ni šlo za nevemkakšno ekskluzivo. So bili raziskani in objavljeni kakšni raziskani dvomi v strokovnost stroke in pravno neoporečnost delovanja? Verjetno ne, saj je konec koncev Ali Žerdin sam objavil po izbruhu afere komentar, kjer je pojem nevarnosti delovanja pohlepnih omrežij predvsem relativiziral z neverjetno ugotovitvijo, eh, da smo itak vsi del nekih mrež (ja, pa ne vsi del škodljivih, ki funkcionirajo profitabilno z vzvodi negativne selekcije) in na koncu ugotovil, da se vse škodljivo lahko regulira najbolje z ustreznimi predpisi. Kako neki doseči ustrezne zakone in predpise, če jih določajo neustrezni ljudje znotraj škodljivih omrežij in po potrebi tudi škodljivo interpretirajo, ni pojasnil. Ko se je poanta brezplodnega filozofiranja okrog omrežij že skristalizirala, ker so nekateri jasno povedali očitno, da gre pač za delovanje pohlepnih in škodljivih omrežij, je tudi Ali Žerdin v Odmevih prikimal, ja, pritiske izvajajo neka neformalna omrežja in postregel z zgodbico, kako ga je po telefonu sekiral nek nedifiniran lobist in skušal preprečit pisanje o primeru Baričevič. No, javnost ti nedefinirani lobisti, ki se jim uredniki tako pogumno upirajo en drek brigajo, izi kejs, ampak prekleto bolj definirani »lobisti«, ki se jim razni uredniki, novinarji in drugi kadri na Slovenskem sploh ne upirajo, ampak kvečjemu pridno sodelujejo. In zagotovo niso problem le neformalna omrežja, ampak tudi formalizirane sfere, ki delujejo približno tako kakovostno in izbrano kot protežirana slovenska popscena. Prodorne rezultate brezmejno profesionalnih in ustreznih strokovnih kadrov v ozadju in v ospredju, ki si delijo dobiček, lahko spremljamo vsako leto na Emi in razumemo zadevo kot sporočilno simboliko, s kakršno se Slovenija predstavlja Evropi in svetu.

Neetično, neodgovorno in nekakovostno delovanje, naj bo plod podkupljivosti, neumnosti, nesposobnosti ali zgolj skrbi za lastno rit s strani tistih, ki nosijo odgovornost za svoje delo in so zanj plačani, spodbuja voljo do raznovrstnih internetnih ali celo pouličnih »piratskih« podvigov.

In tukaj se zaskrbljujoča poanta slovenskega brotherhooda z mreženji, stranpotmi etike, prihodnosti, ki je baje ženskega spola, s pravnimi stezami kot edino pravimi in z mrtvimi, o katerih naj bi bojda kar naenkrat v Sloveniji blebetali samo dobro, šele začne.

Čestitke Petri Majdič za osvojeno bronasto medaljo, z željo, da bi uspešno okrevala, in čestitke Tini Maze za osvojeno srebrno medaljo!

SIMBOL POŽRTVOVALNOSTI, ODREKANJA IN VZTRAJNOSTI

Ekstatično salutiranje ob osvojitvi olimpijskega brona Petre Majdič zlomljenim rebrom in hudi poškodbi pljuč navkljub je serviralo še določena domnevno navdušujoča spoznanja, ki smo jih lahko zasledili med raznimi prispevki. Da je Slovenija končno složna in ponosna na svojega predstavnika v svetu. Končno enotni, da gre za vrhunski podvig par ekselons, simbol požrtvovalnosti, odrekanja in vztrajnosti. Bron, ki naj bi zasenčil druge tekmovalce in osvojitve medalj. Samo ena usoda športnika poleg naše herojske Petre Majdič še bučno odmeva po medijih. Tragična smrt gruzijskega sankača Nodarja Kumaritašvilija, ki je utrpel usodne poškodbe od trku v železni nosilec zaščitne ograje! Kakšna tragična ironija. Medtem ko nam zmanjkuje sape od zgroženosti, ker je naša smučarka zgrmela v luknjo, ker zaščitne ograje ni bilo, je na drugi strani športnik umrl zaradi silovitega trka ob železni nosilec zaščitne ograje. Hočemo, da diletanti, ki niso ustrezno poskrbeli za varnost, odgovarjajo! Hmmm …

Pomislimo, kako bi reagirala javnost, če bi Petra Majdič, ki je tekmovala poškodbam navkljub, ravno zaradi tega umrla. Mislim, da si lahko drznem sklepat, da bi bila Slovenija s celim svetom v paketu še bolj zgrožena. Zahtevali bi, da nekdo sprejme odgovornost, vsaj za nenaklepni uboj. Kaj so počeli zdravniki, trenerji in drugi odgovorni, medtem ko je športnici adrenalinski udar v želji po zmagi ohromil zdrav razum, da ji niso prepovedali nadaljevanje tekmovanja? Verjetno bi brali o grozljivem zločinskem izvajanju pritiskov na športnike, ki ne tekmujejo več športno, ampak jih pošiljamo v areno gladiatorskih iger na življenje in smrt drhali v ekstremistično krvoločno zabavo. No, zdaj, ker je preživela in celo osvojila medaljo, vreščimo o herojstvu in požrtvovalnosti, kar je samo prva, svetla, plat medalje.

DRUGA PLAT MEDALJE

Temna plat medalje kaže na fanatizem in patološko ambicioznost. Petra Majdič je očitno vojakinja od nog in predvsem do glave. V njenem primeru bi lahko rekli, da je uprizorila nekaj, kar pričakujemo od požrtvovalnih vojakov na fronti. Le da tokrat ni šlo za obrambo ozemlja in ljudi, ampak je šlo za šport. Tekmo. Bitko za medalje. Bitko za profit, slavo in odmevnost. Šport naj bi predstavljal zgled. Naj bi predstavljal tudi del kulture s svojimi možnimi simboličnimi vrednostmi. In vrhunski šport na žalost vedno bolj dobiva oblike simbolov zagrizenosti, pohlepa in fanatizma. Redke so izjeme, ob katerih se ne sprašujemo, ali športniku ob vrhunskih dosežkih pač zgolj uspeva učinkovito prikrivat od dopinga nabildan fizis. Še huje. Sprašujemo se, ali je ženska, ki uspešno divja, sploh ženska, ali je moški, ki goljufa med fizično šibkejšo ženski konkurenco. Goljufija, vreščijo medji. Noro. In seveda se ob vrhunskih športnikih vedno manj sprašujemo o zdravem duhu v zdravem telesu in o športnem obnašanju, ampak vedno bolj, kakšne dolgotrajne posledice psihične ali fizične invalidnosti vse lahko prenašajo po upokojitvi. Redko kdo premore toliko razuma, da bi odstopil na vrhuncu. Da bi začutil svoj trenutek zdrave meje. Verjetno je to uspelo Primožu Kozmusu, ki je dejansko izrazil celo skrb za eksistenčno situacijo drugih športnikov in s tem skrb za stanje športa nasploh. Precej herojsko po mojem okusu, če že resnično hrepenimo po herojih. Največ obstoja duha v športnem telesu sem pa osebno zaznala pri Mitji Petkovšku. Okej, to je že druga zgodba, ki je malokomu sploh mar pri vprašanjih poante športa in “športa”. Čemu ga sploh gojit in čemu na ljubo, v imenu česa, slavit.

NAPREDNI GLOBALIZIRANI STANDARDI

Petra Majdič je resnično poskrbela za poseben dosežek. Postavila je nov standard. V ljudeh je očitno uspešno vzbudila apetite po športanju na življenje in predvsem na smrt. Športnik, ki se bo v bodoče huje poškodoval, se bo počutil mevža, v kolikor ne bo pripravljen tvegat življenja za medaljo. Država, za katero bo tekmoval, ima zdaj javno moralno oporo, da pričakuje kri! Zdaj se je šport jasno in glasno preselil v cono vojne fronte. Pridobil je nov simbolični “smisel”. Zdaj bodo krvoločni novinarji lahko športnike maltretirali z vprašanji, zakaj se niso borili magari polomljeni, starši in drugi bližnji podporniki športnikov pa bodo doma trepetali za življenja svojih ljubljenih.

Slika mentalitete, ki se nam kaže na teritoriju športa, sovpada s siceršnjim mentalitetnim breznom ob dirkaški progi skozi življenje. Dogajanje me je spomnilo na danes že pokojnega in zelo popularnega psihiatra dr. Andreja Marušiča, ki je po hudi bolezni umrl v 43. letu starosti. Za časa svojega medijskega eksponiranja me je učinkovito jezil. Precej je propagiral svojo neverjetno vzdržljivost. Oseba, ki je spala le po nekaj ur na noč, preostanek časa pa delala, delala in delala ter ob tem noro uživala in bila nase ponosna. Moj tolerančni prag je prebil z reklamiranjem ponovne uvedbe elektrošokov v Sloveniji, pri čemer je pojasnjeval, da današnji elektrošoki pač niso sadistični stroji iz filma Let nad kukavičjim gnezdom in da vendarle nekaterim zelo hudim pacientom lahko zelo koristi. Sprejmem. Ampak ni se končalo. Psihiater je javnosti pojasnil, da se prenekateri biznismeni v Ameriki, ki se sesujejo od stresa in izčrpanosti, po privatni poti okoriščajo z elektrošoki, ker jih najhitreje stabilizira, da gredo lahko spet na teren. Psihiater, ki je tudi sam divje “biznisiral”, je to anekdoto serviral kot pozitiven faktor. Moja malenkost je bila zgrožena. Kam smo prišli? Divji, fanatični, abnormalno pohlepni biznismeni se gonijo na življenje in smrt za osebni profit – kariera, bogastvo, nevermind. To je simbol naborčka raznih person, ki se nam hvalijo preko medijev, ker so se zagrebli za tri funkcije, delajo po osemnajst ur na dan, v javnem sektorju in privatnem blabla … In hkrati na drugi strani opazujemo aroganco do napak, ki se dogajajo med delom s strani izčrpanih in obnorelih fanatikov, aroganco do sistemskih pomanjkljivosti, brezmejni pohlep in pogreb osnovne etike, športnega in kulturnega obnašanja do drugih. No, vsaj, kar naj bi športno in kulturno predstavljalo nekdaj. Seveda ne moremo od ljudi s tako obsesivno mentaliteto in značajem pričakovat kaj drugega. Če je posameznik vsak dan osredotočen samo na dril, ambicijo in gonjo za kariernim profitom, mu zmanjka časa in energije za razmišljanje ter samoizpraševanje o drugih komponentah smisla življenja. Pravzaprav otopi! Kar je super. Kvazielita ima pod sabo spet izčrpano drhal, ki nima časa, volje in posledično niti ni zmožna konstruktivnega kritičnega opazovanja in spoznavanja, v kakšni družbi živi in kakšen smisel ima sploh posameznikovo življenje znotraj vzpostavljanih okoliščin. In spet smo pri vodljivih nadrogiranih ovčicah, ki se jim bo lepega dne po zgodovinsko znanem scenarističnem stereotipu strgalo. Uprle se bodo samoumevnim praksam zlorabljanja in završalo bo mesarsko klanje.

PREDSEDNIK VLADE JE ZGRMEL V LUKNJO NA SLABO ZAVAROVANEM OBMOČJU

Predsednik vlade Borut Pahor je izrazil čestitke Petri Majdič in pospremil dogodek z izjavo, da mu njen nastop predstavlja pomembno inspiracijo in zgled na njegovi politični poti. Ugotavlja, da je to pot, po kateri mora marširat Slovenija. Kakšna ironija. In ravno zdaj, ko prekleto pasja afera razkriva popolno razsulo moralnega kapitala na levici, kar je bistvo delovanja družbe. Na podlagi barve, narave, kapacitete in modrosti kolektivno ustoličenih vrednot temeljijo tudi vsi sprejeti ali nesprejeti zakoni ali predpisi določene države konec koncev. Glede na reakcije Boruta Pahorja oziroma kako se je odzval na grožnjo Katarine Kresal, sem lahko, še posebej kot volivka leve opcije, samo zaskrbljena. Ja, zbadanje Boruta Pahorja s strani predsednice LDS, ker je ni javno zaščitil pred kritikami, in opozarjanje, kako neki bi lahko bilo, če bi se pripetilo kaj podobnega njemu in njegovi ženi, je medvrstična grožnja. Gospa si je neupravičeno naduto celo privoščila recitirat predsedniku vlade tekst, s kakršnim naj bi ji stopil v bran. Da država ne razpada in da niso (izrečeno v prvi osebi množine) vsi v vladi skorumpirani, naj “odlaja” ubogljiv “pes”. Vse Slovence je tudi obvestila, da ni afere! Ona bo dobrohotno namesto anemičnih novinarjev in odsotnega ljudstva odločala, kdaj se odvija afera in kdaj ne! Borut Pahor je sprejel apel Katarine Kresal, kot je s pomenljivim nasmeškom na obrazu povedal, za dobronamerno opozorilo (v prevodu: “Razumem sporočilo grožnje, gospa general!”), takoj razglasil podporo koaliciji in popagajeval za ministrico, ki zna predvsem servirat dovolj preproste stavčne sheme za pop star avdiovizalnih učinkov brezmejne samozavesti lačno rajo. Afere Ni, je brez omembe vredne argumentirane vsebine pribila javnosti Ona, afere ni, je disciplinirano ponovil On! Bojim se, da predsednik vlade neustrezno dojema zgled Petre Majdič. Vladi so se rebra polomila, sapo lovi samo še s polovico pljuč! Ampak on bo vztrajal!

Mislim, da bi morali predsedniku vlade zdravniki, trenerji in drugi skrbniki za njegovo duhovno in psihofizično zdravje svetovat, da pogumno in herojsko sprejme nepredvideno nesrečo. Vlada je na premalo zavarovanem območju zgrmela v luknjo. Ne se sekirat. Lahko bi se tudi zaletela v zaščitno ograjo s smrtno posledico. Koristno bi bilo, da bi vlada pogumno sprejela dejstvo hudih poškodb, zaradi kakršnih potrebuje učinkovito zdravljenje, rehabilitacijo, da bi lahko odšla novim dosežkom naproti, namesto v najboljšem primeru obležala v postelji.

Na progi politične olimpijade je polno težav. Progo smrti zastavljajo politikantski kapitalistični “organizatorji” sumljivih apetitov po dobičkonosnih ekstremističnih spektaklih, ki ji vlada aroganca in nesposobnost za vzpostavitev kakovostnega in varnega sistema. Dogaja se v imenu sebičnosti, slavoželjnosti in pohlepa, ki sprožajo hude nesreče na progi. Ob progi prežijo “zdravniki” s sumljivo nezdravim odnosom do njihovega poslanstva in sumljivo neetičnim načinom delovanja. Če predsedniku vlade ne bo uspelo izločit škodljivih “organizatorjev” in “dohtarjev” iz športnega dogajanja in če mu ne bo uspelo podpret kvalitetnih tekmovalcev, ki bodo povrnili levici zdravega duha, bo prvi in skupaj z ekipo obležal. Bron mu pri pehanju za zlato medaljo v tem primeru ne bo nič koristil.

Za predsednika vlade bi bilo verjetno bolj pametno, da bi se zgledoval pri drugih herojih. Morda po heroju Primožu Kozmusu, ki je svoj položaj uporabil tudi v korist sposobnim in podhranjenim športnikom in ki je znal zagrizenosti postavit mejo ob pravem času. Še bolje bi bilo, da bi se zgledoval po dr. Eriku Breclju, ki je v naši državi postal edini omembe vreden Slovenec leta in celo heroj, preprosto zato, ker je normalen človek z vestjo, ki še ni pozabil, da je njegovo poslanstvo zavezano dobrobiti pacientom in da se je vredno zoperstavit hinavskim in pohlepnim kolegom, izvajalcem mobinga nad plemenitostjo in sposobnostjo, ki so že zdavnaj pozabili na svoj smisel in razprodali dušo po najnižji ceni, brez vrednosti. Smo opazili!

Ljudstvo je vsekakor lahko vodljivo z raznimi pop star floskulami in prodajanjem megle v prid sebičnim apetitom omrežene in za povratne usluge do grla zapufane, oh, Yes, pogoltne kvazielitne peščice. Ampak vsake igre je enkrat konec. Protagonisti nekrofilne žaloigre zelo verjetno lastnega smradu ne vonjajo, ker so že popolnoma vajeni kolovratenja v območju s strupi nasičenega ozračja. Na zalogi imajo vsaj toliko izgovorov in majavih moralk, kolikor jih premore povprečen džanki, ko se otepa bolečine kriznega očiščenja, še bolj se otepa spregledat, v kakšnem zosu prevar samega sebe in drugih se je znašel, in še bolj vzpostavljanja redefinicije osebnega smisla. Slej ko prej se pokaže prava narava stanja stvari. In slej ko prej tudi ljudstvo spregleda. Večinoma slej, a vseeno. Mislim, da bi se Borutu Pahorju obrestovalo enkrat za spremembo vsaj preizkusit v izvedbi herojskega prizora. Nič hudega, če se boji, da mu bodo škodljivi organizatorji in dohtarji tlakovali padec v luknjo pod odrom in se bo morda celo poškodoval. Bi vsaj vedeli, za kaj se je boril in mu zaploskali. Zaenkrat je že zgrmel v luknjo, se polomil, komaj še diha, a groteskno vztraja, da bo z ekipo nemoteno uprizarjal neprepričljive burke naprej. Žal si predsednik vlade za razliko od Petre Majdič ne bi smel privoščit brezbrižnosti do tako usodnih poškodb, ki bodo zlahka botrovale grenkemu epilogu. Kariere bo konec. Drvenje z medaljo v očeh ni vse!

EPILOG IMA ZADNJO BESEDO

“Športniki” v vseh sferah delovanja ne bodo dopustili, da bi bile njihove medalje brez krvi in zlomov razvrednotene v imenu herojstva. Slej ko prej se uprejo morebitnim pritiskom in izkoriščanju za gladiatorske igre vseh vrst. Ja, medtem padajo glave. Nedolžne, upravičeno zaslužne ali herojske, če že hočemo. Skozi vso zgodovino. Ampak epilogi vedno odločilno razlagajo poanto bistva vsebine, četudi je bilo bistvo morda (pre)dolgo očem nevidno (ko smo že ravno v zadnjem obdobju žrtve serijskih manipulacij s floskulami).

LEDENA DOBA DEMOKRACIJE

Ko je Katarina Kresal nekatere novinarje očarala z izjavo o ledeni dobi demokracije, sem se na prvi vzgib celo strinjala, da je besedna zveza ocene današnjega stanja zelo posrečena. Sem se pa čudila razsvetljenju ministrice, ki bi lahko pomenilo kritiko nedemokratičnega kupovanja pravice do uveljavljanja pravice. A kaj, ko sama izvira iz megadobičkonosne odvetniške pisarne, ki je za dobro plačilo tako prekleto profesionalno pripravljena naredit vse, kar gre v dobrobit klientu s še tako škodljivimi ambicijami. Pomislila sem, da misli na ledeno dobo demokracije, v kakršni ljudje prihajajo kar z “vedrega neba” na eminentne položaje in si lastijo eminentne privilegije. Ampak … hmm … Ne, to se Katarini Kresal verjetno že ne bi zdela ledena doba demokracije, saj nismo niti slišali za njen politični obstoj, dokler se ni pojavila na položaju predsednice stranke. Morda je imela v mislih luknjaste zakone znotraj pravnega sistema, ki si jih lahko obkoritniki prilagajajo po koristi, ostali psi, bolj ali manj izbrisani, pa ne, kaj šele, da bi si lahko izborili pravico do kakšne morebitne upravičene odškodnine? Ne, motila sem se, imela je v mislih zaskrbljujoče protestne shode podhranjenih psov v državi. Katarino Kresal je tako zaskrbelo, da je takoj oplemenitila ministrstvo za notranje zadeve z nabavo pol milijona evrov vrednega vodnega topa v strahu pred popadljivimi zatravmiranimi zvermi in je morala za prihranek, ubožica, ubogljivim in marljivim psom celo znižat najnižje plače. Demokracija vrele dobe očitno. Čestitam za naziv Slovenke leta s strani neke babje revije, kjer svojim bralcem očitno ne ponujajo nič relevantnega v razmislek. Je pa res, da volivna gmota žensk in gejev ni zanemarljiva.

PSI BRUTALNO OZNANILI, DA SMO LJUDJE NA PSU

Odmevna zgodba o sodbi zlorabljanih napadalnih bulmastifov svojemu lastniku je predvsem zgodba o alarmantnem padcu osnovne etike, vesti, o škodljivem koruptivnem vedenju kot popolnoma sprejemljivem delovanju in s pravno pomočjo zaščiteni aroganci do življenj. V slogu nekega posrečenega anonimnega komentarja, da si z denarjem in vezami (dodajam: preko katerih se trguje tudi z uslugami in protiuslugami, da lahko ostane objestnost in pohlep odeta v cesarjeva oblačila pametnih in uspešnih), lahko privoščiš resnično vse, tudi to, da te raztrgajo lastni psi.

Sprenevedanja ministra za okolje, arogantno, pardon, profesionalno obnašanje odvetnika Mira Senice in preštevanje komisij do tretje, ki je edina od treh v imenu strokovnega mnenja delovala naklonjeno Baričevičevi želji tudi upoštevajoč njegovo pobudo, je srhljivo razgaljenje stanja tudi v nadaljevanju zgodbe. Za nikakršen izjemen primer ne gre pri motoviljenjih okrog komisij, oh, te naše komisije, jebeš blefersko stroko, jebeš neodvisneže, gre za kar ustoličeno sprejemljivo mentaliteto, da lahko mirno pančkamo in smo ponosni, ker izvajamo svinjarije formalno pravilno v rajski banana državi. Velja za značajsko minorne osebke na višjih položajih in enako za zadnje po navodilih harajoče inšpektorje ali birokrate v vrsti. V kakšnem drugem času ali današnji drugače zakonsko urejeni državi bi enakovrstni profesionalneži pač tako ali drugače izvajali sekanje rok ali metali kamne v glavo. Bogsigavedi, kaj vse bi ubogljivo zganjali na vojni fronti upoštevajoč razna možna pravila igre z izrabo vseh luknjastih zaželenih možnosti drhaljenja po “potrebi”. Brrrrr. Minister za kmetijstvo je okej. Bere predpise. In zdaj, ko se mu ravno maje stolček, se je spomnil, da bi nas lahko očaral z dopolnjevanjem zakonske podlage. Čestitamo!

Kot smo slišali, bodo omejili dovoljeno lastništvo psov s pet v krdelu na tri (big dil, že dva sta krdelo) in uvedli obvezno šolanje za nevarne pse. Definicijo nevarnega psa, prosim? Kako lahko sploh kdo poseduje nevarnega psa? Sem mislila, da imajo nevarnega psa lahko samo nekateri poklicno usposobljeni predstavniki družbe, policaji ali vojaki, in morda še kakšen lastnik psa čuvaja, ki biva za ograjo s temu primerno dodatno nameščenimi opozorilnimi znaki. Obvezna pridobitev licence bi morala veljat za vse lastnike psov, vsaj za večje težje obvladljive pasme, katerih morebitni napadi povzročijo zlahka hujši masaker. Tako bi lahko predvsem vsaj približno preverjali primernost lastnika in usmerjali obveščanje o primerni vzgoji različnih pasem z različnimi fizičnimi in značajskimi lastnostmi.

Kako mučno je na pasjih sprehodih srečevat žvižgače. To je tista množica pasjih lastnikov, ki v tej državi z lahkoto kršijo predpis o obvezni uporabi povodca na javnih površinah in žvižgajo v prazno do onemoglosti, medtem ko njihov pes nadleguje druge ustrezno vodene pse in razne mimoidoče sprehajalce. Včasih brez prepričljive avtoritete tudi vreščijo na svoje pse, a efekt je podoben kot pri prizorih vreščanja Angelce Likovič nad Arturjem Šternom. Patetičen in tragikomičen. Avtoriteta pač izvira iz človekovega duha, kar edino vzbuja prepričljiv občutek, da oseba resno misli, kar izraža in da ima izraženo nek utemeljen smisel. Neprepričljiva vreščala se iz sramu nad svojo šibkostjo zatekajo k floskulam o permisivnosti v krasnem lepem svetu, ki služijo za izgovor podrhaljenega obnašanja njihovih najdražjih, otrok ali hišnih ljubljenčkov. Enako prazne surovine na drugi strani se zatekajo k uveljavljanju avtoritete preko raznih verzij izvajanja nasilja. In najslabši možni vzgojni rezultati pri živečih bitjih so tu.

Strah ljudi pred psi se seveda iz dneva v dan še povečuje, ker se povečuje neodgovorno nabavljanje in vodenje psov. Vsak se ima pravico bat kogar koli ali česar koli že in nihče z ničimer nima pravice drugega nadlegovat brez njegovega privoljenja. Vemo, da tudi ljudem preprosto ni dovoljeno naskakovat, šlatat in ščipat mimoidočih. Ja, tudi ljubitelj kač nima pravice prisiljevat kogar koli, da se pobliže poljubčka in ovoha z njegovim srčkanim neškodljivim gadom.

A nadzor nad lastniki psov ne obstaja. Prosto tekajočih psov je toliko naokrog, dnevno, da bi se lahko država s kaznimi iz tega naslova fletno obogatela. Pa nič. Raje ropamo minorne prometne prekrškarje in delimo pildke za nepravilno parkiranje v državi brez parkirišč in verjetno z najbolj abotno slabim delovanjem javnega prevoza v Evropi. Policaji se nimajo časa ukvarjat s pasjimi tegobami. V naši soseščini se najde celo nezanemarljivo število kretenoidov, ki dovolijo, da vodijo pse na sprehod njihovi osnovnošolski otroci. Ko se zgodi, da od otroške “razigranosti” znerviran pes podivja, otroci seveda posredujejo in vreščijo do onemoglosti, da se psu le zagotovo utrga. Se tak odraz skrajne neodgovornosti do otrok, do psa pa itak, lahko prijavi kakšni odgovorni inštituciji? Prepoved sprehajanja psov s strani otrok je nujna.

Predpisane kazni lastnikom psov, ki so napadalno izbruhnili in morda pobili celo čredo ovac, zbijajo ves apetit. Tako mile sankcije, da ne dosežejo niti efekta poškodovanja tuje zasebne lastnine. Odurno! Čemu upoštevat koristne predpise? Pes kot orožje je očitno odlična priložnost za maščevanje. Čemu bi si mazal roke in se nad kom ali čem spravil s sekiro, če lahko vsak primitivec naščuva popadljive pse nad sosedovega pudlja samo za male pare.

Stvar je še bolj perverzna. Nekaterim pametnjakovičem, ki se s pametjo ne ukvarjajo sicer niti sekunde dnevno, pa pade na pamet ideja, da naj bi vsi psi nosili nagobčnike. Kaj bi to pomenilo v naši državi? Da bi na primer svojemu miroljubnemu malemu psu pri trinajstih letih, ko mu je izpadel že skoraj ves zobji pesek, marljivo natikala nagobčnik, da ga bodo drugi spuščeni psi brez nagobčnika lahko še bolj samozavestno nadlegovali. Vsi tisti psi, ki sicer nikoli nič ne naredijo in so popolnoma dobrodušni, ups, samo enkrat, prvič, joj, kako smo šokirani, se mu je nekaj zalomilo. Vrisk! Še nikoli ni bil takšen! Morda bi bilo dobro uvest desetletno zaporno kazen za vsakogar, ki bi po klanju cvilil, kako kaj podobnega pufi še nikoli ni storil. Desetletna zaporna kazen za pretirano razsajanje z neumnostjo je dobrohotno dejanje, v tem času pa bi moral napisat literarno delo v obsegu romana Vojna in mir z naslovom Vse je enkrat prvič. Natikanje nagobčnikov ima še dodatno sprijeno medvrstično logiko. Da nas v bistvu ne briga, kako lastniki s psom ravnajo, važno, da ne morejo ugriznit. Ne briga nas, če je lastnik psihopat, ki svoje pse zlorablja kot podaljšek lastne patološke osebnosti. Da bi le psi nosili nagobčnik. Srhljiva simbolika bolne mentalitete v splošnem smislu in ni nerazpoznavna tudi pri odnosu do drugih problemov. Ne briga nas, kakšen je človek, da le nosi ugleden gvant. Ne briga nas trpljenje drugih, niti otrok, da so le čim dlje od nas, tiho za zaprtimi vrati.

Kar se tiče skorumpiranih potez, ki so botrovale nezaslišanemu dejanju, da se zlorabljani in napadalni psi vrnejo lastniku Saši Baričeviču, se prav tako ponuja samo po sebi umevna ugotovitev. Tudi odvzem psov lastniku ali uspavanje le teh bi bila brca v prazno, v kolikor si lastnik lahko nabavi pač nove pse. Pravico do pridobitve živali v oskrbo bi moral izgubit vsak, ki je kadar koli povzročil, da je njegov hišni ljubljenec napadel drugo živo bitje, čeprav ni bil neposredno izzvan. In Saša Baričevič in prejšnja lastnica Zora Roter sta v tem smislu izgubila moralno pravico do lastninjenja živali že davno pred zadnjim tragičnim dogodkom. Že pred napadom na Stanislava Megliča, ki se še danes ni prebil niti do odškodnine. Že takrat, ko so bulmastifi napadali druge pse in njihove lastnike. Moralno pravico sta že zdavnaj izgubila, a začuda ne tudi pravne. Pravico je obema odvzela šele smrt.

ČIGAVO DOSTOJANSTVO JE OGROŽENO?

Sorodniki Saša Baričeviča so preko medijev pozvali k nepolitiziranju primera in izrazili mnenje, da gre za poskuse blatenja dostojanstva pokojnika. Razumemo zadrego. Vendar sta si Sašo Baričevič in Zora Roter že zdavnaj oblatila in pokopala dostojanstvo sama. S še kako spolitiziranim delovanjem in z lastnim značajem. Z značajem, ki ni premogel niti tega, da bi osebi, ki so jo prizadeli, dostojanstveno namenili opravičilo, pozornost in ja, ponudbo za odškodnino, kot smo še v potrdilo lahko slišali v odgovoru na javno zastavljeno vprašanje Svetlane Makarovič. Značajev, ki jim je mar samo za svoj blagor, za svoj ugled in znajo sočustvovat samo s seboj, se na žalost ne manjka. Jasno in ironično je, da v kolikor ne bi prišlo do obračuna psov z lastnikom, bi spolitizirano in značajsko razgaljenje ostalo za nagobčnikom in še bolj jasno je, da še marsikaj za nagobčnikom ostaja, a psi vedarle slej ko prej zarenčijo. Nobenim sorodnikom kogar koli že nedostojanstvenega ni treba občutit nikakršnega kolapsa lastnega dostojanstva, še pridobijo ga lahko, v kolikor sami ne procesujejo enako.

NEODGOVORNI MEDIJI NAM SERJEJO PO ZELENICAH

Nekateri odzivi na dogodek po medijih, priznam, so me prav fascinirali v še dodatnem razkritju koščka mizerije.

POP TV miri duhove

Na POP TV smo si lahko ogledali prizor parodije na moraliziranje par ekselons. Na podlagi prispevka o napadu bulmastifov so mediji hoteli uravnoteženo ublažit naperjenost proti psom, eksplicitno proti bulmastifom, s prispevkom, ki naj bi dokazoval, kako mirna in potrpežljiva je ta pasma sicer. Upravičeno in pošteno … Ampak … Pred očmi se nam pojavi neka mama, ki vehementno brez sramu razlaga v kamero, kako njenega bulmastifa otroci maltretirajo, natančneje, ga vlečejo za ušesa, jahajo, mu tlačijo roke v gobec, pes pa vse to potrpežljivo preneša. Nobenega vprašanja o primernosti takšne maltretacije živali ali izraza zaskrbljenosti, če se zdi materi in lastnici psa takšen odnos do živali pravilen in, heh, varen za otroka. Očitno so to mater premalo v življenju vlekli za ušesa, jo jahali in ji tlačili roke v gobec, da bi znala primerneje vzgajat otroke, ki bodo, od drugih otrok, ki jih bodo vlekli za ušesa, jahali in jim tlačili roke v usta, morda dobili povratno nazaj na gobec, da bi jim sploh postala jasna osnovna pričakovanja človeškega obnašanja. No, pes je kakopak žival, ki se jo do neke mere lahko zdresira, da postane potrpežljiva boksarska vreča človeškim podrhaljencem. V istem dnevu smo od dopisnika Braneta Kastelica iz Londona lahko slišali tudi nepresenetljivo poročilo, da se povečuje število pasjih ugrizov, število načrtnega ščuvanja popadljivo vzgojenih psov v ubijalske namene in predvsem napadi na otroke s strani hišnih ljubljenčkov. A se čudimo?

Da ne bo pomote. Mojega pokornega terierja so v spremstvu sprehajali in crkljali tudi otroci. Ampak otroci, ki so se tudi, in ne samo, preko tega veselja navajali izražanja subtilnosti in humanega dialoga z živim bitjem. Nikoli nisem dovolila, da bi psa cufali, cukali in vlekli za kar koli že. To ni nikakršna otroška razposajenost, ampak histerija in nasilje otrok staršev, ki požvinjeno obnašanje tolerirajo ali celo zagovarjajo v zameno za odpustek lastni vzgojni nesposobnosti. Poleg vsega tudi ni mogoče zagotovit za nobenega psa, da ne bo imel maltretiranja nekega bednega pasjega dne poln kufer in vsaj šavsnil. Tega garantirat preprosto ni možno niti za nobenega človeka, kaj šele za žival. Takovrstnemu riziku izpostavljajo otroke skrajno neozaveščeni in neodgovorni odrasli.

K bolni mentalitetni klimi seveda pripomorejo tudi razni pasjeljubci, ki preko medijev reklamirajo pse kot vzgojno orodje za otroke in odrasle, celo za zdravljenje deviantnega vedenja in bolesti, predvsem psihičnih, nasploh. Propagirajo uvajanje prisotnosti psov v hrupnih vrtcih in šolah, skratka, pametni so za kozlat. S takšnimi idiotizmi seveda sprožajo nadpovprečne apetite po psih, pri čemer navkljub neprimernosti življenjskega sloga družinskih članov za posedovanje psa prevlada navidezno mnenje, da kužki prinašajo en sam blagor v familijo (še posebej če poka po šivih). Steklenička za izsiljevanje s strani otrok in za nepreudarne odločitve odraslih se odpre.

Marko Crnkovič spet spušča fekalije v Dnevnikov Objektiv

Marko Crnkovič je spet hitreje nakracal, kot mislil, tipičen primitiven odziv. Z nagonskim srdom se je kot krvoločna zver zagnal v javno hujskanje proti psom. Enako tudi sicer ožema možgansko celico preko kolumen v odnosu do presoje ljudi in dogajanja, le da tokrat brez kvazisofisticiranega mutenja, psi mu že ne morejo sekat po integriteti. Prav tragikomično.

Najprej v kolumni predrago prodaja teorijo za telebane o domnevno pretirano humanem odnosu do krvoločnih psov, čeprav zgodba s Zoro Roter in Sašom Baričevičem priča o klinetelizmu, kar se nanaša na ravnanje ljudi, saj so vsi kinološki in veterinarski strokovnjaki v prvih dveh komisijah predpisali usmrtitev psov, a je ministrstvo za kmetijstvo strokovno mnenje povozilo s tretjo imenovano komisijo, v katero se je lahko vtikal s predlogi Baričevič. Poleg tega so pod roko Mira Senice “izginili” posnetki testiranja vedenja živali, ki pričajo, da so se psi na dražljaje odzivali nevarno. V vsakem primeru so pometli z mnenji članov komisij in izvedencev, ki so nasprotovali vrnitev psov lastniku. Pes lastnika brez tako vplivnih povezav bi bil že zdavnaj uspavan! Crnkovič se nam je potrudil predstavit kot popoln bebo, ki resno misli, da neki ljubitelji psov zagovarjajo postopanje morilskih zverin po njegovem dvorišču. Poleg vsega je šlo v tem primeru še za (spolno) zlorabljane pse, kot kažejo objave o veterinarski in terenski preiskavi, kar priča o posebnem primeru, pri čemer so bili psi žrtve in posledični rablji. Tudi besedičenje o neenakovredni obravnavi živali za zakol je pase, saj nihče pri zdravi pameti ne podpira niti nepotrebnega mučenja živali po klavnicah, kaj šele nepotrebnih sadističnih živalskih farm. Nadalje se seveda kolumnist zverinsko razigrano razživi v upanju, da je le dobil priložnost, ob kakršni bo deležen množičnega razumevanja drhali za svoj snobovsko degutanten odnos do živali in nasuje bruhanc sadističnega hujskaštva:

” … naj ga usmrtijo brez pardona. Saj je samo prekleti podivjani pes. In zaradi mene se tudi ni treba posebej truditi s humanostjo.”

“Naj mu dajo hitro učinkujoč strup v izdatno porcijo pedigree pala. Naj ima cucek svojo zadnjo večerjo.”

Ali je družba tako pomehkužena, da velja za nečloveško fentati prekletega podivjanega psa, ki je skoraj ubil človeka?

Lepo, da se nam predstavlja kot kretenoid, ki hujska k zastrupljanju psov in nečloveškemu odnosu do živih bitij. Ravnanje takovrstnih lastnikov psov in koruptivnost ga očitno ne briga, saj se verjetno tudi njemu ta plat medalje ne zdi nič neprimernega, ampak tudi njegov način slalomiranja skozi lajf. Blefintelektualec se z veseljem poslužuje vzvodov vzbujanja pozornosti z izbruhi kvaziprovokativne surovosti na prvo žogo, s čimer smeši zaželen renome Dnevnikovega Objektiva in ga spravlja na nivo murkovanja, na blogu pa itak spremeni celo naslov v Fentat od navdušenja nad svojo slaboumnostjo! Sprašuje se o pomehkuženosti družbe, ki bojda ne zmore fentat prekletega podivjanega psa, ki je skoraj ubil človeka. Mah, fentajo, zavržejo in pohabijo polno psov dnevno na tem svetu, nič bat, ti pomehkužen strahopetec, ki bi ukinil slovensko vojsko in ki se trepetajoč tako prekleto pogumno bojuješ ves večer z eno kobilico v počitniškem apartmaju. Družba se pomehkuženo ne more znebit narcisoidnih, objestnih, slaboumnih, nasilnih in pohlepnih človečnjakov, ki jim je z uslugo za uslugo dovoljeno zlorabljat, poniževat in na razne načine ogrožat življenja drugih z raznimi vzvodi in orožji. Magari s podivjanimi psi, ja. Po želji. In družba se verjetno iz istih razlogov ne more znebit ozkoglednih primitivnih pisunov, ki hitreje in raje pišejo, kot mislijo, pa se nonšalantno še hvalijo s tem. Kar se mene tiče, bi morali takšne odslovit in se ne bi bilo treba nič kaj posebej trudit s humanostjo! Fakof je za vsakega nečlovečnega snobističnega ozkogledneža milost.

Sobotna priloga

Juhu. Prispevek Janeza Markeša z naslovom Med bulmastifi in Evropo. Markeša cenim in je eden redkih novinarskih primerkov, ki se mi ga zdi vredno brat in poslušat. Tega mnenja bom ostala, čeprav je tokrat na bulmastifski stopnici po mojem mnenju pogrnil po dolgem in počez. Markeš je bil okrog aferovanja, ko so ga kenslali z Delovega prestola, po stereotipni praksi od gorečih političnih nasprotnikov obtoževan tudi razprodanosti in klientelistične podkupljivosti. No, njegov prispevek, ki se dotakne zgodbe popadljivih bulmastifov, bi lahko izrabili kot dokaz, da je kvečjemu deviško naiven, kar se tiče prepoznavanja klientelističnih procesov delovanja, ali pa, da je totalno skorumpiran in skuša s takovrstnimi sporočili odvračat pozornost od bistva.

Rdeča nit njegovega prispevka je poudarek na nepomembnosti same afere in napadanja določenih person v vladi v primerjavi z velikimi temami, na primer gospodarskimi znotraj položaja v EU. Jap! No, osebno menim, da je takovrstna afera tipičen simbol, zakaj je med drugim tako zarjavelo neučinkovito kakršno koli ukvarjanje s propadajočim gospodarstvom in vzpostavljanjem produktivne socialne države.

“Markeš med drugim zapiše: “Dve opozicijski stranki, SLS in NSi, sta iz kontroverzno žalostne zgodbe izvlekli groteskno poanto, ki govori o nizki samopodobi parlamentarnih nadzornikov oblasti: ena je zaradi tega zahtevala zamenjavo (ali odstop) kmetijskega ministra, druga je predsedniku države postavila javno vprašanje, ali je bil on tisti, ki je posredoval za vrnitev podivjanih psov lastniku. Kdo lahko verjame, da bi se predsednik države želel ukvarjati z zgodbami o psih in njegovih lastnikih, še posebej kadar imajo ti povrh “kriminalno” kartoteko?”

Kdo lahko verjame? Jaz na primer zlahka verjamem. Kar pa seveda ne pomeni, da v tem primeru zaradi slabe vremenske napovedi verjamem v resničnost vpletenosti aktualnega predsednika države.

Noben veljak se v tej zgodbi ni ukvarjal z nekimi xy podivjanimi psi nekega xy lastnika, ampak so se neodgovorno do predvidljivih grotesknih posledic ukvarjali z dr. Sašom Baričevičem, njegovim odvetnikom Mirom Senico in drugimi Baričevičevimi prijatelji pri pomembnih koritih, ki so pomagali h grotesknemu epilogu. Že prevečkrat zaznana praksa! Fikšn, kako bi se lahko kakršnemu koli nekdanjemu ali aktualnemu “predsedniku” zdelo vredno ukvarjat z njegovimi psi, sramno kocino ali z zlomljenim zobotrebcem med zobmi, res ni težaven. Zdravnik lahko pod okriljem močnih lobijev nudi ekskluzivne storitve. Morda možnost predčasnega penzioniranja raznih prijateljev, žena in drugih sorodnikov. Kdor se posluži kakršne koli ekskluzivne obravnave, postane večni dolžnik, ujetnik principa roka roko umije. Poleg vsega gre za zdravnika, ki je bil tudi sicer člen megamenedžerskih zdraviliščnih poslov itd. Gre za direktorja ordinacije, ki med drugim oglašuje, da se ukvarja s preventivnimi programi oz. skrbi za celotno duševno in telesno zdravje posameznika, a je gospod predvsem sam potreboval učinkovito skrb za duševno in telesno zdravje, ki si je pa očitno nekako ni znal omogočit vrhunski ponudbi drugim navkljub. Kaj vse lahko pomeni komu pravzaprav pričakovana vrhunska storitev, je pa že drugo vprašanje. O, ja, seveda, s takovrstnimi psi bi se brez dvoma ukvarjal lahko marsikdo. Zagotovo se pa ne bi ukvarjali z mojimi hipotetično podivjanimi hrčki niti minute in bi bili po hitrem postopku evtanazirani. Minister za kmetijstvo kot odgovorna oseba ni nikakor ukrepal. Če si minister domišlja, da ga odrešuje odgovornosti pravno-formalna plat nevtikanja v pravno delovanje lastnega resorja, bi moral odstopit zaradi ponavljanja za ministra pretrapaste izjave, da je za pse odgovoren izključno lastnik sam. In kako naj kdor koli, ki škoduje s svojim obnašanjem družbi, prevzame odgovornost, če mu odgovorni za delovanje države ne dovolijo? Naj gre k spovedi? Trapasta izjava, ki jo ponavlja, tudi pojasnjuje, zakaj ni minister po opaženem fiasku, ki se je zgodil, vsaj sprožil postopek za kvalitetnejšo pravno podlago, ki bi preprečevala takšne epiloge, kaj šele sprožil kadrovski prepih. Očitno meni, da mu česa takega na ministrstvu ni treba počet. Torej je nesposoben, kvalitetna osebnost, niti osebnost, pa itak očitno ni, kot ga je izzvala v TV Klubu Svetlana Makarovič. Zadeva je še hujša. Samoumeven občutek, da se ga problem nič ne tiče, ponovno priča o že znanem, da gre za odnos do delovanja, ki je postal povsem sprejemljiv. Klasično klientelistično rovarjenje pač. Ministra ni posebej vznemirilo in ne razume, česa je kriv. Kot bi rekel, oh, saj ne počnem nič takšnega, kar ni običajno. Potrudili smo se, da nismo kršili obstoječih zakonov. Jah, ubogi pomanjkljivo informirani in od uglednih odvetnikov usmerjani sleherniki brez mega zaveznikov jo odnesejo pač slabše. Prenekatere ožigosajo za amoralne kriminalce.

Naslednji hecno osredotočen prispevek na isto temo je spisal novinar Boris Jež z naslovom Ne glejte psa v oči in že kar začne s podtikovalsko insinuacijo:

“Najbolj hecno je, da so se pasjeljubci v Sloveniji “nekam poskrili”. Baričevičevi bulmastifi so jih tako rekoč izdali in nas vse skupaj soočili z dejstvom, da so psi v zadnjih desetletjih postali neke vrste družbena skupina, s katero je treba računati; če že niso v parlamentu, so pa na ulici.”

Zakaj bi se pasjeljubci skrivali? So kakšni pasjeljubci kdaj trdili, da lahko tri pse zlorabljaš in se s krvoločneži nemoteno sprehajaš naokrog??? So kdaj kakšni pasjeljubci zagovarjali, da naj se popadljive pse vrača lastniku, ob kakršnem je pes popadljiv tudi postal? O čem bluzi Boris Jež in začuda spet nič o relevantnem ozadju štorije. Ne, pravi pasjeljubci so kvečjemu obmolknili od groze, kaj se je dogajalo s temi psi v blagor neprištevnemu lastniku z elitnimi vezami, da je lahko mirno posedoval smrtonosno orožje naprej. Popolnoma razumem nadaljnji gnev Borisa Ježa, ko opisuje neprijetno stanje razpuščenosti pasjih lastnikov, zaradi česar ne more več uživat v svojih pohodniških izletih, opažam enako, kot pasjeljubka in lastnica psa, ki ustreza mojim zmožnostim obvladovanja in hkrati spoštujem predpise o vodenju na povodcu, čeprav se državi fučka za to.

Nadalje Boris Jež razpreda o neverjetnosti svaril pasjeljubcev, češ, ne glej psu v oči … če napade, se skrči v položaj zarodka itd. Bojda nam nezaslišano sporočajo, kako nas imajo psi pravico obvladovat in ustrahovat. Ne bi rekla. Nasveti, ki jih je Jež navedel, namreč držijo in bi se lahko pasjeljubcem zahvalil za opozorila. Dejstvo je, da je pes žival, ki reagira tako in drugače gonsko, enkrat vedno prvič in samo na žalost ne zadnjič. Tisto, nad čemer bi se moral Jež razburjat, če že, je, da država nikakor ne kontrolira vzreje, posedovanja in ravnanja s psi. Nad medijskimi prispevki, ki propagirajo pse kot simpatično modno igračo. Razburit bi se moral nad začudenimi konotacijami v prispevku, ki na primer sporoča, da sta dva rotvajlerja raztrgala devetinsedemdesetletno babico, ki jih je samo trenutno čuvala. Ne gre namreč za nič tako zelo čudnega, saj je v nevarnosti vsak slabo pokreten človek brez ustrezne avtoritete, ko zlahka prevzame gospodarjenje pes, heh, celo dva velika psa, ki sta že krdelo. Še zgodba o Rdeči kapici za otroke sporoča, da volk babico pač požre. Malo punčko z rdečo kapico na buči z manj pravljičarske sreče pa tudi. No, če bi se Jež lotil prispevka v smislu odgovornosti države, bi se kakopak moral dotaknit tudi strupeno koruptivne bede vrnitve popadljivih zlorabljanih psov elitnemu zdravniku Baričeviču, česar pa očitno tudi on ni želel, ali pa so bili v času pisanja prispevkov po “resnih” tiskovinah totalno neinformirani.

ŽIVELO RUMENO

Žal lahko rečem, da takšni prispevki po resnem tisku dvigujejo renome rumenemu, nad kakršnimi najbolj večinoma upravičeno pljuvajo ravno prvi. Zloraba tabloidne funkcije v imenu demokratične nedotakljivosti privilegiranih je več kot resnična – blatenja in natolcevanja, ki niso v interesu javnega interesa itd. Vendar v trenutku, ko resni mediji izkazujejo sume podkupljivo pristranske ali raziskovalno oslabljene hibe delovanja, ki rezultirajo v pristranskem molku ali hujskaštvu pristranske sorte, postanejo državljani veseli, da imamo tudi tako vtikaške, nedostojne in vohljaške rumene medije. Kdaj pa kdaj med irelevantnimi tipkarijami zapišejo kaj omembe vrednega, čemur se relevantnosti zapriseženi resni časopisi slalomsko fascinantno izognejo. Žal.

BORBA STRANK ZA TITULO ODREŠENIKOV

Hvala za zabavo. Zabava me redno pojavljanje predsednika SLS Radovana Žerjava, ki je pograbil priložnost, da opozarja, kako herojsko prav je imel, ko je navijal za evtanazijo bulmastifov (kdo pa ni?), kljub vsemu pa tudi njegova stranka ni naredila nič prebojnega za izboljšanje krhajoče situacije, ki blagor hišnih ljubljenčkov spreminjajo v vojno. Vsekakor pa je provociranje ministra za kmetijstvo k odstopu utemeljeno. Še bolj me zabava stranka LDS, ki zdaj maha s spremembami zakonov, ki jih kategorično reklamira Borut Sajovic. Hmm … pri takšnih podvigih ponavadi najraje šminkirajo pred kamerami predsedniki strank. Ampak razumem. Tokrat ima ministrica za notranje zadeve verjetno preveč dela in pripravlja polno pametnih predlogov, ki bodo ščitili državljane pred škodljivci in preprečevali odvetnikom v rangu Mira Senice, da bi tako zlahka profesionalno učinkovito za dober honorar profesionalno zgledno škodljivce podpirali. Pohvalno.

Nikoli nisem uporabila bloga za debatkanja o kakšnem medijskem prispevku, kjer sem se pojavila, ker se mi zdi neumestno komentirat nekaj v povezavi s seboj, kar ni moj projekt, poleg vsega pa tudi nisem najbolj navdušena nad samopropagando, ampak včasih je nujno, predvsem takrat, kadar se nekaj, kar ni nekogaršnje maslo, predstavi, kot da naj bi bilo. Na tak način se odločijo obdelovat gradivo novinarji, ko želijo doseči določen efekt, a na korekten način nekako ne gre, kar zagotovo pomeni, da nekaj ne štima v poanti ali v načinu serviranja. A, jebi ga! Ker takovrstna praksa po medijih sploh ni nič posebnega, bohnedaj, da bi jo sprejemali popolnoma z levo roko. V zadnji številki priloge Ona je izšel prispevek na precej aktualno temo samskih žensk. Sicer povsem simpatičen prispevčič o razlikah in enakostih okvirnih mišljenj žensk v splošnem smislu na to tematiko.

FINI PROBLEMI SAMSKIH ŽENSK, SEKS V MESTU ali MASTURBIRANJE PO VUKOJEBINI?

Osebno sem nepovezano z drugimi intervjuvanci posredovala odgovore na naslednja vprašanja:

1. Trenutno imate stalnega partnerja? Pa če ga imate ali nimate, me zanima, kakšen je vaš odnos do statusa, naziva ’samska ženska’ in zakaj je slednje gledano na splošno v družbi deležno večjega pomilovanja, kot pa če gre za samskega moškega – pa četudi gre denimo za pijanca, zadrogiranca ali maminega sinčka na eni strani, na drugi strani pa izobraženo, čustveno zrelo lepotico, ki živi in se preživlja sama?

2. Številne samske kolegice v tridesetih se pritožujejo, da ‘v Sloveniji ni več dobrih tipov’ – ali so bolj ali manj srečno oddani ali pa ‘zmešani’, zato se začenjajo obračat v tujino, čeprav so ljubezni na daljavo prav tako težavne in vprašljive. Zakaj menite, da je tako – kaj torej sploh preostane uspešnim, privlačnim in ljubezni željnim tridesetletnicam, ki si želijo ustvariti izpolnjujočo partnersko zvezo ali celo družino z otroki?

Moji odgovori, od koder je novinarka lahko po svoji želji konceptualno uporabila določene izjave:

1. Nimam stalnega partnerja.
Pomilovanje ali celo obsojanje samskih žensk sta samo eni izmed prozornih kvazipsiholoških taktik s strani častilcev tradicionalne šovinistične mentalitete, po kakršni se žensko z različnimi vzvodi sili v partnerstvo za vsako ceno ali pa izrinja v kurbišča. Tovrstna drhal je pripravljena v imenu vrednot izvajat pritiske tudi preko otrok. Nezakonske otroke je nekoč ožigosala za pankrte, izživljanja nad otroki homoseksualnih parov bomo verjetno še spremljali, trenutno pa je aktualno šikaniranje domnevnih maminih sinčkov. Naša družba je bojda neznosno zaskrbljena, da ženske bolj zanima kariera od družinske idile in da moški raje domujejo pri mami, namesto da bi državi na čast zaplodili čimveč potomcev, ki bodo lahko garali za mizerno plačilo. Mreža duhovno plitkih materialističnih egocentrikov, ki jih nekateri imenujejo elita, je v primerjavi s funkcijo družine precej manj zaskrbljena za eksistenčno prihodnost vseh posameznikov, čeprav bi se brez njihove delovne ročice propadli zadušili v lastnih smeteh, še manj je v resnici zaskrbljena za počutje otrok, ki od prikrajšanosti celo umirajo, z manj sreče se dolgo mučijo. Elitnežem pomagajo razni zavedni ali nezavedni verski obsedenci, ki propagirajo ali vsiljujejo držo skromnosti, ponižnosti in spoštovanja hinavskih vrednot. Izredno škodljivi so tudi politikantski izlivi sočutja, ki se pojavljajo po medijih, da se moški ne čutijo več potrebni ženskam, odkar so eksistenčno neodvisne. Moški, ki temelj partnerskega odnosa dojemajo na tako primitivnem nivoju, so ženskam in sebi res nepotrebni. Ženske ostajajo samske tudi zato, ker emancipiranje prinaša večji občutek odgovornosti za lastno nesrečo in za onesrečevanje drugih. Želijo se razvijat v princese in si ob boku predstavljajo predvsem princa po svoji meri, sicer raje svojemu svetu vladajo same, plehkobučni zasužnjevalec po patriarhalni mentaliteti pa se lahko repenči samo ob naivnobučni od gospodarja na kakršen koli način že odvisni sužnji.

2. Pod kapitalistično diktaturo smo izčrpani in nervozni. Poplava oskopljenih komercialnih vsebin prispeva k nekvalitetnemu izkoristku prostega časa, ki skoraj ne obstaja več, kar ljudi mentalno in duhovno hromi. Hrepenijo po izpolnjujočih odnosih, a so površni in imajo težave s kompleksnim razumevanjem, kaj se jim sploh dogaja. Pri zvezi na daljavo oseba pridobi na času, ki ga posveti pripravam na časovno in prostorsko omejena obredja srečanj. Kopičenje poželenja zaradi vmesnih abstinenc presežno omamlja. Internet omogoča pogovore na daljavo, ki so izolirani od zunanjih učinkov, torej lažje razmisliš, preden blekneš oziroma klikneš na pošlji, zato takšni pogovori velikokrat izpadejo bolj kvalitetni, kot se izkazujejo v kaotični realnosti. Je pa tudi res, da ima vsak narod svoje antipatične stereotipe, a manjši narod premore tudi manj zaželenih izjem. Mislim, da Slovence tepe predvsem pomanjkanje smisla za erotiko, ki je mnogo bolj barvita umetnost od črnobelih pornografskih prizorov, kamor prevečkrat zdrsne tudi rutinirana aerobika v zakonski postelji. Slovenke bolj hrepenijo po erotiki od Slovencev, zato imajo osvajalci iz tujine že pregovorno lažje »delo«.
Za tridesetletnice, ki si želijo ustvarit izpolnjujočo partnersko zvezo ali družino z otroki, bi bilo mnogo bolje, če bi si predvsem želele postajat izpolnjujoče humane osebnosti, ki se dobro poznajo in radovedno brskajo po življenju, sicer jim zagotovo ne bo preostalo nič užitnega v paru, solo z ali solo brez. Formalna izobrazba in kariera ne prispevata dovolj k osmišljanju, zunanja čednost še ne pomeni privlačnost, čustvena zrelost je verjetna kot sprehod po oblačnem soncu. Čustva so gonilo za adrenalinske akcije. Hrepenimo po njih, čeprav skoraj vedno pogledamo levo in desno, preden prečkamo cesto.

KAKO SEM IZVEDELA, DA SE JERCA LEGAN CVIKL NE STRINJA Z MANO

Pa pojma nisem imela, kdo so sploh še drugi intervjuvanci. V vsakem primeru vedno pričakujem avtorizacijo prispevka, v katerem sodelujem. Ravno v izogib morebitnim nehotenim ali hotenim zlorabam kakšne izjave. A kaj se zgodi, če tekst za avtorizacijo ni povsem enak končnemu izdelku? Jah, pač izveš kaj novega o svojem mišljenju, izjavah ali o sebi.

Moj citat:

“Zelo škodljivi so politikantski izlivi sočutja, ki se pojavljajo po medijih, da se moški ne čutijo več potrebni ženskam, odkar so eksistenčno neodvisne. Moški, ki temelj partnerskega odnosa dojemajo na tako primitivni ravni, so ženskam in sebi res nepotrebni. Ženske ostajajo samske tudi zato, ker emancipiranje prinaša večji občutek odgovornosti za lastno nesrečo in za onesrečevanje drugih.”

Kako novinarka interpretira moj citat:

“S tem, da naj bi bil največji plus samskosti v tem, da si tako odgovornejši, se dr. Legan Cvikl ne strinja …”

Kje, zaboga, naj bi moja malenkost podala oceno, da je največji plus samskosti v tem, da si tako odgovornejši?!!! Ali se zdi nekomu omenjena posledica emancipacije največji plus samskosti, največji minus ali kaj tretjega, je povsem drugo vprašanje. Če nekdo izjavi, da poleti opazno številčno zaživijo žuželke, še ne pomeni, da je s tem sporočil, da se mu zdi največji plus poletja gomazenje žuželk naokoli, lahko pa tudi ja, ali kaj tretjega.

SAMSKI PRIDEMO NA SVET, SAMSKI GA ZAPUSTIMO

Pod patriarhatom je bil ženski občutek odgovornosti za eksistencialni polom in tudi za polom odnosov v družini brez dvoma manjši. Odgovarjala je predvsem možu, s strani družbe je bila obravnavana neenakovredno. Tudi če je bila obsojana ali od moža celo psihično in fizično maltretirana, ker naj bi bili otroci umazani, enolončnica prismojena, fafanje slabo, zapravljanje fičingov za gospodinjstvo prepotratno, so bili neugodni občutki ženske bolj povezani z navezavo na nemilo usodo in ujetost v dano situacijo. Veliko manj možnosti je imela, da prevzame odgovornost za svojo nesrečo in nesrečo svojih otrok ter spoka kufre, postane raje samska, kaj šele, da bi možu solila pamet s povratnimi kritikami ali skušala vplivat na dano situacijo v pričakovanju po enakovrednem spoštovanju. Enakovredno spoštovanje je bila za žensko sreča, neprimerljivo bolj v domeni odločitve moškega za takovrsten bolj demokratičen odnos v familiji. V cerkvi, metaforično in konkretno, je ženska v primeru kritične družinske situacije ponavadi odigrala pač vlogo žrtve, ki prekleto malo lahko vpliva na tok usode. Prosila je boga za milost in se z molitvijo odkupovala za domnevne “grehe”.

Danes ženska lahko petkrat premisli, preden se odloči za partnerstvo, kaj šele za družino, v kolikor mentalitetno ni zaciklana v zgodovinsko vcepljen strah pred samoto ali v kolikor nepremišljenim odločitvam ne botrujejo kakšni drugovrstni vzroki psihološke in značajske narave. V vsakem primeru pa se samskost po logiki stvari povečuje sorazmerno z osvobajanjem in prevzemanjem odgovornosti za lastno nesrečo in nesrečo drugih (predvsem otrok). Ženska danes bolj tehta, preden se odloči za partnerstvo, ki naj bi obetalo družinsko življenje, mnogo lažje pa se odloči za ločitev, v kolikor projekt družinske idile ne uspeva po lastni predstavi. K tehtanju pripomore marsikaj, od eksistenčnih okoliščin do preverjanja drugovrstnih pričakovanj, ki jih posameznica goji. Odločitev za ločitev od partnerja je približno toliko enostavnejša, kolikor je zavedanje uporabnosti pojma emancipacije globoko in kolikor ženska uspeva v eksistenčnem smislu uveljavljat prednosti enakovredne obravnave obeh spolov, ki seveda še zdaleč niso blizu popolnosti.

Na moj citat, ki ga je novinarka nenavadno interpretirala, je servirana izjava Jerce Legan Cvikl:

“Ne glede na to, ali smo vezani ali samski, naj bi vsak sam nosil odgovornost za srečo kot za nesrečo. Predvsem lastno. Koliko s tem vplivamo na življenje drugih, pa je tudi njihova osebna odgovornost. Moja je omejena s tvojo in narobe.”

Kdo se ne bi strinjal.

SAMSKI IN VEZANI SE BLAZNO CUFAMO ZA ČASTNO TITULO BLAZNO ODGOVORNIH

Jerca Legan Cvikl nadaljuje:

“Zakaj bi bili samski odgovornejši od vezanih? Kvečjemu nasprotno, saj so prav vezani, ko se odločijo, da bodo z nekom sobivali, odgovorni za svoj izbor in kasneje za delovanje njune skupnosti. Medtem samski ne potrebujejo refleksije odgovornosti, saj ni nikogar, ki bi kazal na njihovo pravilno ali napačno ravnanje.”

No, če bi bil na primer v prispevku izhodiščno lansiran omenjen citat Leganove in bi mi novinarka postavila vprašanje, v kakršnem bi bila vkomponirana takšna teza, bi izrazila globoko nestrinjanje.

Tudi osebno pojma nimam, zakaj bi bi bili samski po defoltu odgovornejši od vezanih. Še manj pa se mi svita, zakaj bi bilo kvečjemu obratno. Kako lahko samski izpade najbolj očitno odgovornejši od vezanega? Na primer: Oseba A se zaljubi v kretenoida (naj bo pijanec, nasilnež ali primitivec kakršne koli bolj sifosticirane sorte), z njim celo zanosi, otroka v imenu mega ljubezni donosi in se preseli v skupno stanovanje s primitivnim ljubimcem. Nadalje se leta odvija neodgovorna drama, pri čemer se oseba A polna ljubezni malo preseljuje nazaj k staršem, pa nazaj k ljubimcu, ki petstotič obljubi, da bo nekoč vse drugače, medtem otrok že raca, ona vsa nevrotična gasi požar, ki jo obvladuje ravno toliko, kolikor sama ljubi in upa, da bo nekoč bolje. Medtem se oseba B prav tako zaljubi v kretenoida, a pričakuje vsaj določene predhodne razvojne poteze s strani ljubimca, ki bi dokazovale, da je pripravljen na drugačno verzijo funkcioniranja in ji niti na kraj pameti ne pade, da bi se brez optimističnih rezultatov odločila celo za otroka. Ker so premiki neobetavni ali celo neobstoječi ponujeni roki navkljub, postane oseba B raje spet samska in si vzame čas, da razmisli o Sebi, ker ima v takšnem primeru prekleto veliko za razmišljat, preden bi se spustila v naslednjo morebitno zgolj na prvi pogled drugačno zvezo ali pa še to ne!!! V takšnem in v podobnih primerih so samske osebe pač mnogo bolj odgovorne do sebe in drugih v primerjavi z vezanimi. Osebno menim, da je tudi vsaka samska ženska, ki je zapustila lažnivega zahrbtnega kurbirja, mnogo bolj odgovorna do sebe in do drugih od vezane, ki iz strahu pred samskostjo podpira nekvalitetno osebnost ob boku, futra depresijo in s svojo radioaktivno zakompleksano energijo zastruplja še otroke.

SAMSKI IN VEZANI TEKMUJEMO, KOMU SE BOLJ BLISKA PRED OČMI OD REFLEKSIJ

Drugi namreč ne pomeni nujno samo zrcalo, ampak lahko predstavlja predvsem mamilo, zaradi česar oseba v zasvinjanem zrcalu vidi predvsem skrivenčen halucinacijski zmazek namesto kakšnega koščka svoje podobe, ki bi sporočala, kaj je prav in kaj ni.

Zato je trditev, da samski ne potrebuje refleksije odgovornosti, ker ni nikogar, ki bi kazal na njihovo pravilno ali napačno ravnanje, milo rečeno vprašljiva. Asociira me na klerikalno predstavo samske osebe, ki predvideva, da v kolikor nisi vpet v družinsko božično idilo, zaprt v neki zaporni celici, ki jo imenuješ svoje stanovanje, butaš z glavo v steno in ni nikogar v tvojem življenju, ki bi ti pokazal pravo pot do izhoda. Na to lahko odgovorim s podobnim vprašanjem kot na domnevno večjo odgovornost samskih. Zakaj bi bili samski bolj butasti od vezanih? Pardon, oseba, ki bolšči samo v svojega aktualnega partnerja, da bi spoznala, kaj je prav in narobe, bo brez dvoma ostala zarukana, še bolj verjetno pa nekoč v bodočnosti zelo šokirana, ko jo bo doletelo spoznanje o kakšnem drugačnem prav ali narobe, ki tudi obstaja. Nekateri ljudje skačejo iz veze v vezo, a so vsi njihovi partnerji v bistvu lekcije isti!!! Ker se ne znajo ničesar naučit, padajo vedno znova na istem izpitu in prav nič se ne razvijajo. Nekateri vztrajajo z enim partnerjem, ko je rok za lekcijo že zdavnaj potekel in se prav tako nikamor ne razvijajo. Samske osebe so lahko zelo radovedne, razgledane in družabne (saj ne morem verjet, da čutim potrebo po pisanju takšnih obvestil). Samskost ne pomeni nujno, da si se samski rodil in obtičal v deviški izolaciji. Vezane osebe se lahko počutijo mnogo bolj osamljene od samskih in tudi konkretno so lahko več same. Samskost lahko pomeni tudi solo z, kar pomeni, da ima sicer samska oseba ljubimce ali ljubice. Samska oseba ima lahko prijatelje, ki tudi ponujajo refleksijo, deluje na veliko področjih z različnimi ljudmi, veliko bere, je dober in radoveden opazovalec, tako da sploh ne opazi, da je samski, kaj šele, da bi bil osamljen.

MOJE, MOJE, MOJE IN SAMO MOJE

Kdaj je že Francis Bacon v svoji zbirki esejev Eseji namenil posebno pozornost tudi samskim s koristoljubnega vidika za družbo. Opazil je, da obstaja pri samskih ljudeh mnogo večja možnost, da razvijejo večji občutek odgovornosti do družbe nasploh in lahko pomembno vplivajo k presežkom na različnih področjih družbenih sfer, saj imajo več časa zase in za druge, njihova pozornost ni usmerjena predvsem v dobrobit sebe in koristi svojih družinskih članov. Skratka, znotraj družine se lahko oblikuje potencirana sebičnost, izolirana od odnosa do sveta. Seveda je takšen pogled zgolj enoznačen. Tudi samska oseba je lahko zagledana predvsem vase, depresivna ali destruktivna. Je pa izrednega pomena možen uporabno konstruktiven pogled na samskost in opozorilo na možno temno plat medalje družnskosti, ki je še kako resnična, kar nam zgodovina tja do prejšnje ure današnjega dneva tudi dokazuje, saj si ljudje večinoma še vedno predstavljajo temelj pojma odgovornosti v okviru formiranja družine, vzgajanja lastnih bioloških potomcev, medtem ko se občutek odgovornosti do drugih prikrajšanih in zapostavljenih po svetu postavlja v plan drugotnega pomena nekih dobrodelniških krožkov. Zato niti ni čudno, da ostaja koristen pogled na možno funkcijo samskih zanemarjan, kot na primer ostajajo zanemarjani ugodnejši, hitrejši in naprednejši pristopi za posvojitve otrok ali druge oblike sodelovanja v primerjavi z zagnanostjo pri razvijanju dostopnosti in uspešnosti za umetno oploditev. Tako v sistemskem kot mentalitetnem smislu. Ljudje smo še vedno mahnjeni na mentaliteto lastnine. V blagodejnem domišljanju, da je kar koli, kar si lahko prisvojimo, dejansko naše! Moj otrok, moja hiša, moje ozemlje, moj partner, moj denar, moje tri službe in pet dodatnih funkcij z mojim zaslužkom, moj odvetnik, ki sem ga za kupovanje pravice do pravice plačal z mojim denarjem. V resnici prav nič ni naše, ampak je vse odvisno od mentalitete, kdo, kaj in koliko si lahko prisvaja v primerjavi z drugimi. Po enakem modelu prikrojujemo tudi pojem odgovornosti. Zaenkrat se ni za hvalit z mentalitetnimi presežki v koletivno pravično in enakopravno družbeno dobro, pa če blejamo o samskih ali vezanih.

Verzij ogledal in smernic, kaj vse domnevno delaš prav ali narobe, je lahko ogromno, če širiš svoj prostor radovednosti in se uriš z odprtostjo absorbirat sporočila iz okolja. Nad tem športom nismo tako navdušeni kot nad vrhunskimi fizičnimi dosežki. Brati še ne pomeni prebrati. Poznati še ne pomeni spoznati. Tudi vezani ljudje lahko tičijo ob svoji eni in isti z večerjo obloženi mizi, se futrajo z refleksijami enega in edinega človeka na drugi strani mize, in z nasmeškom na obrazu stagnirajo mentalno in duhovno. Pa še fukajo slabo. Kje je kdo, ki bi jim pokazal, kaj je prav in narobe??? Imajo se fajn. Jebe se jim lahko za cel svet, za nikogar v življenju niso storili nič omembe vrednega, razen za člane svoje familije, pa še to paradoksalno ponesrečenemu trudu navkljub ni nujno, in briga jih nič, razen osnovna varnost njihove riti na stolu pred obloženo mizo. In potem se čudijo, da so tako prekleto prazni in nesrečni, čeprav so posadili drevo, zgradili hišo in zaplodili sina. Na drugi strani je na žalost tudi veliko samskih prepričanih, da so prazni in nesrečni, ker niso posadili drevesa, zgradili hiše in zaplodili sina. Kako idiotsko omejena neodgovorna prepričanja.

NOV TREND SPROŠČANJA: Z LASTNIM DREKOM NAD MAMINE SINČKE! CILJAJ V GLAVO! KORISTI OSEBNEMU IN DRUŽBENEMU ZDRAVJU! PRIPOROČAMO!

Večina medijev je marljivo, ubogljivo in zgledno povzela novo obliko fobije oziroma (faš)-izma, ki jo zadnje čase udarno reklamirajo. Po homofobiji, nacionalizmu, šovinizmu, seksizmu in rasizmu smo v Sloveniji omenjene krvoželjne hobije očitno tako izčrpali, da smo si po prikladnosti izmislili novo obliko zabave. Pljuvanje po domnevnih maminih sinčkih. Prosim jezikoslovce, da izumijo temu prilegajoč se nov izraz za moderni slovenski -izem oziroma fobijo.

No, Dr. Jerci Legan Cvikl, antropologinji, se zdi resnična osamosvojitev (kakšna je neresnična osamosvojitev, bi me zelo zanimalo, verjetno piše v bibliji, pa sem pozabila) moških ključen korak za bolj zdrav razvoj družbe, kot je zapisala novinarka. Dr. Janez Rugelj bi se od ploskanja zvrnil na rit. Brez dvoma z njim v paketu še vsa slovenska šovinistična in vsesplošno konzervativna raja. Ah, ti velepomembni nekoč že tako resnično osamosvojeni moški, na katerih že od pamtiveka svet stoji in so kakopak ključni za zdrav razvoj družbe. Polistajmo malo zgodovino, da bi preverili, kako zdravi smo. Ali pa raje nikar! Lahko škoduje zdravju. Zaradi neosamosvojenih žensk, ki so se svaljkale izpod maminega krila ali fotrovih gat pod gate osamosvojenega moškega družba kakopak ni bila bolna, ampak dovolj zdrava z rahlim prehladom, saj je vendar osamosvojitev moških ključen korak za bolj zdrav razvoj družbe. Sprašujem se, če ni večji problem v tem, da nam že od pamtiveka o zdravju pridigajo precej bolni ljudje, ki so veliko zdravih ožigosali za bolne, da bi lahko pridigali in kradli zasluge za zdravje sami s kroničnim razsajanjem z raznimi bolezenskimi filozofijami in idejami.

Nadalje sledi citat Jerce Legan Cvikl, ki je pravzaprav kopija že milijonkrat slišanih medijskih trobljenj, ampak moram pretipkat zaradi izhodišča za popizdevanje:

“Tisti, ki se niso osvobodili izpod maminega krila, tudi na odgovorno starševstvo niso pripravljeni, zato bi njihovi potomci širše gledano lahko družbi in samim sebi povzročili več težav kot ne. Odgovornost je temeljno izhodišče za zdrav osebnostni razvoj bolj ali manj neodvisnega posameznika in s tem bi se morali soočiti. Mnogi se tega že zavedajo, zato tudi trend samskih v tridesetih letih dobiva nov družbeni pomen.”

Osvobojeni izpod maminega krila pa ne povzročajo družbi več težav kot ne? Kaj pa če niso osvobojeni od fotrovega velikega kurca in majhnih možganov? Kaj pa če niso osvobojeni od bratove sramne dlake na desni strani jajca? In kaj če niso osvobojeni od velikih tetinih jošk, ki so hodile vsako nedeljo na obisk? Kaj če niso osvobojeni od vonja po pički svoje nekdaj štirinajstletne sestre? Kaj če niso osvobojeni od fotrovega vonja po cenenem žganju? “Ima svašta!”

Obstaja tudi pozitivna plat medalje neosvobojenih izpod maminih kril. Precej moških, ki so vezani na mamino krilo, tudi sicer zelo spoštujejo ženske, so vljudni in pozorni do žensk že kar preveč, za razliko od mnogih od mame osvobojenih neupravičeno nadutih prostakov, ki so predvsem vezani na zveličavna lovska kampiranja z mačističnim fotrom. Tudi to obstaja in ni nezanemarljivo. Če približno citiram izjavo neke ločenke in dolgoletne samke, ki je dolgoletno vezana z očitnim oboževalcem svoje mame: “Je včasih naporno prenašat kronično bližino mame ob možu, vendar se splača, ker kot nadpovprečno spoštuje in goji pozornost do svoje mame, jo enako tudi do mene, česar pa ne najdeš in ne doživiš med moškimi zlahka, a je neprecenljive vrednosti.”

Naše vrle Slovenke bi med Italijani očitno kap, čeprav, zanimivo, kar rade fukajo z njimi, ko so bojda tako prekleto zaskrbljene za obstoj maminih sinčkov, saj stereotip o Italijanih – norih na mame – kar drži baje, če se odselijo od roditeljic ali če se ne. Čemu zafrkavat druge ženske s patološkim primerjanjem s svojo eno in edino ljubeznijo, ki jih je rodila? Ampak okej. Če ljudem paše, naj se imajo fajn. Ali bi morali mislit, da stereotip o Italijanih dokazljivo hkrati sporoča, da njihovi potomci stereotipno povzročajo družbi in sebi več težav kot ne? So Italijani najbolj neodgovoren in težaven narod na svetu? Mogoče bi si, ko je že ravno prikladno, poleg drhaljenja nad maminimi sinčki omislili še novo posledično aktualno smernico nacionalizma. Zakaj bi sovražili samo čefurje, dajmo še makaronarje, tudi oni so očitno nosilci Slovencem neprebavljivih značajskih lastnosti, navad in razvad. Bo bolj pestro v naši tako prekleto zgledni dolini.

Osebno mislim, da povzročajo sebi in družbi težave predvsem razni bolni materialistični kapitalisti in še mnogo bolj razni politikantski pohlepneži, ki si skozi celotno zgodovino objestno in brezvestno v imenu zakonov, zakonskih lukenj in družbeno skonstruiranih redov kar prisvajajo bogastva in zasluge, razpihujejo sramotno revščino in duhovno bedo, in jih ni prav nič sram! Veliko težav družbi in sebi povzročajo tudi razni politiki, ki s svojimi podporniškimi priležnicami zlorabljajo politiko za svoje osebne ambiciozne apetite in polnjenje denarnic z raznimi zasedanji dobičkonosnih položajev, od premnoge večine njih pa ni za pol kurca gnile vode obče družbene koristi!

Zanimivo, da se je v Sloveniji manična gonja proti domnevnim maminim sinčkom pojavila ravno v precejšnji krizi, saj imamo sramotno neevropske plače z evropskimi cenami, mladi ne morejo do stanovanj in težko pridejo do mizerno plačane zaposlitve. Ko poročila objavijo kvazizaskrbljujočo informacijo, da smo na vrhu lestvice med evropskimi državami pri merjenju do kolikšne starosti ostajajo potomci v gnezdu primarne družine, bi bilo korektno hkrati tudi obelodanit primerljivost ugodnosti stanovanjske in zaposlovalne politike v primerjavi z drugimi državami. Za začetek! Seveda veliko fantov ostaja raje doma. Ja, mogoče kakšni fantje celo premorejo službo, denar, si privoščijo potovanja, a živijo doma. Imajo raje denar v roki in gredo na dobro večerjo, kot da bi preplačevali neko garsonjero, da bodo v njej glodali suho žemljo in se stiskali s tečno babo, ki kokodajsa o bojda perečem družbenem problemu z maminimi sinčki. Mah, ko te jebe, glupa pička, bi rekla jaz na mestu takšnega moškega, najdi si sponzorja po svoji meri in spokaj. Vse ženske kreature, ki se jim zdi pomembno pristransko znašat nad maminimi sinčki, pa opozarjam, da se tudi s samimi seboj nezadovoljni moški pristransko znašajo nad ženskami. Slišim, da so prenekatere dobile diskriminatoren naziv moškinje. Kikirikajo polno sovražnih pristranskih pamfletov. Pravi psihoanalitski šikanatorski diskurzi so to.

Treba se je zavedat, da takšen način vtikanja v življenja drugih demonstrira navaden primitivizem bildanja lastnega pohojenega ega na plečih drugega. Drhaljenje čez domnevne mamine sinčke zveni enako kot drhaljenje čez pedre, čefurje, cigane, pičke, črnce, moškinje itd. Takšne stigmatizacije in hujskanja se vedno opravičujejo s pojasnjevanjem o določenih neustreznih lastnostih in obnašanju tarčne skupine ljudi, ki bojda škodi družbi. Koristno je lahko debatiranje o neugodnih vedenjskih pojavih in možnih posledicah z ustrezno objektivno distanco. Kako neki škodijo sinovi, ki živijo dolgo doma, družbi, v kateri predstavlja pridobitev in vzdrževanje stanovanja glavni življenjski cilj? Bomo Slovenci izumrli, ker ne bo dovolj potomcev, pardon, nižje delovne sile? Ni treba. Izpopolnjujmo in razširjajmo sistem posvojitev (ja, tudi in predvsem tujih otrok), določimo mejo bogatenja in uvedimo UTD ter začnimo gradit socialno državo, kadrujmo po sposobnostih, šole naj postanejo prostor za vsem dostopno pridobivanje uporabnega znanja in ustvarjalnega dela, ustvarjajmo demokratično pravno državo in za začetek odvetnike potegnimo s trga, olala, in že bomo za ščepec bolj odgovorna družba. Da se pristranska blatenja in hujskanja tretirajo kot sprejemljiv diskurz celo v imenu strokovno podloženega kvantanja, je nezaslišano! Najmanj, česar nikoli ne smemo pozabit, je razmislek, kako družba škodi skupinam ljudi, ki jih okinčamo s titulo škodljivcev za družbo. Ali v kakšnih kontekstih lahko izpadejo tudi nekatere domnevno neželene lastnosti družbi koristne. Najbolj neodgovorno je sklicevanje na absolutno pomembnost vzgoje staršev. Zaenkrat namreč živimo v družbah, kjer lahko postane starš vsak kretenoid. Ima pravico. Medtem se vzgojnoizobraževalne, socialne, medijske in politične sfere kinčajo s strokovnostjo, profesionalizmom in odgovornostjo do družbe. Ježešna!