Simona Rebolj

« | | »

PIŠI VSE, SAMO RESNICE NE

19.09.2007

Prvič sem pisala blog pod psevdonimom. Pa ne zato, ker bi se bala razkritja svoje identitete, ampak ker so preprosto pisali anonimno vsi, ki niso spadali pod VIP kategorijo. Zdelo se mi je smiselno, saj so imeli vipovci kar nekaj prednosti v primerjavi z ostalimi. Stavilo se je na znane face, ki so se svetili v frontalni liniji, četudi so pisali le enkrat na mesec in četudi so se izkazali za polpismene, torej je bil blog samopromocijski izkoristek in avtomatsko se je vzbujal vtis boljše zaščite s strani uredništva in nasploh. Figo briga kogar koli za nekega Mirka Kotličnika, če ima zaradi razkritja svoje identitete probleme, medtem ko bo kakšna Pika Božič takoj zganjala zdrahe in vsi časopisi bodo budno spremljali, kaj neki se dogaja. Zato menim, da ima vsak pravi bloger pravico do odločitve, kako bo ravnal s svojo prepoznavnostjo. Menim tudi, da so razne obče znane osebnosti marsikaj, kar so prej morda le slutili v zvezi s seboj, prebrale ravno od anonimnežev in nemalo njih sebi neugodne komentarje celo pridno brišejo in objavljajo le pohvale. Nekateri so kmalu pogruntali priložnost in se začeli pritoževat nad anonimneži, češ da nimajo enakovredne pravice do dialoga! V takem primeru sem vsakomur po privatni liniji poslala svoje pravo ime, na njihovo začudenje sem se tudi odzvala kakšnemu povabilu na kavico, ampak moji komentarji so ostali še vedno enaki.

Na Siolu sem opustila zgolj simbolično anonimnost in uživam ljubi mir, kar se tiče pripomb okrog hinavščine, pomanjkanja poguma in podobnega. Po drugi strani pa v resnici večina pojma nima, če je moje ime res pravo. Ampak v resnični resnici niti ni pomembno. Ker problem kaže roge povsem drugje.

Nastajali so romani pod psevdonimi. Iz takih in drugačnih razlogov. V kolikor je pisatelju dejansko uspelo ohranit anonimnost več kot kakšen mesec, so se okrog pravega avtorstva vedno napletale štorije in odmevni “detektivski” podvigi. Ja, ljudje so firbčni, ljudje radi vlečejo vzporednice z zasebnostjo avtorja, kolikor jim je le lahko dostopna, in v Keho z njim, če zgolj mimobežno kar koli zapisano zadiši po resnici. Kaj neki bi tak ali drugačen pisec sploh lahko pisal, če ne ravno resnice, mi ni bilo jasno nikoli. Je pa več kot očitna tendenca po zavijanju resnice in samo resnice v celofan. In še v celofanu, ga ni hudiča, se bo kakšen bunkeljc prepoznal. On je tudi enkrat to počel, on je tudi enkrat tam sedel, on je tudi enkrat tako fukal in ekola! Možnost za zaslužek. Tožimo barabo, anonimno ali ne, vohamo resnico! Nič bolj škandaloznega. Vohamo žalitev! Kaj neki pomeni žalitev, je itak prevečkrat stvar dobro ali slabo plačanih odvetnikov in moralizma sodnikov. Zato literati vedno dosledneje pisarijo na uvodno stran svojih izdelkov laži. V tej izsiljeni laži piše, da je vsaka podobnost z resničnimi dogodki ali osebami zgolj naključna. Poanti sledijo še razne duhovite ali poetične različice. In to pojasnilo je zagotovo največja laž od vseh, kar jih lahko najdemo v katerem koli romanu, kateri koli pravljici, ampak žal edini džoker, ki pravno ponuja najboljšo možnost, da se izogneš sodbam o dovoljenem načinu izpovedanih resnic. Kajti pišeš lahko vse, samo resnice ne!

Pojavil se je internet in s tem povezana množična anonimnost avtorjev objav. Zdaj se piše o resničnih dogodkih, o resničnih občutenjih, beremo lahko celo dnevnike, take dnevnike, kakršne si pisatelji ponavadi ne upajo pisat, tudi če bi jih mikalo, niti pod psevdonimom. Pa večinoma ne zato, ker bi se česa sramovali, ampak prej zato, ker pač ni njihov najboljši prijatelj kakšen gospod Čeferin. Tudi zato, ker je dandanes ob pomanjkanju resnic in povečanju stopnje občutljivosti na žalitve še več pomirjeval na farmacevtskem tržišču, ki pa jih koristijo predvsem izpovedovalci resnic, užaljeni pa kričijo, da so na pomirjevalih od dušnih bolečin in uživajo sočutno podporo tistih, ki si rečejo, uf, kaj če bi o meni kdo kakšno pestro zinil. Torej poplave osebkov, ki sicer dvigajo roko za resnico, proti lažem in sprenevedanju, a kaj ko se rola toliko pizdarij, toliko sramovanja in topi toliko masla po njihovi zasebnosti, da se jim od groze pospešeno guba obraz!

Ljudje imajo dandanes radi pogumne pisce, pogumne govorce, ki ne skrivajo svoje identitete, ki ne skrivajo svojega mnenja. Ampak kam se potuhne občudovanje poguma, ko se na iskreneža zgrnejo razžaljenci s svojimi svetohlinskimi tožbami. Takrat naenkrat pogumnežev ne maramo več in tulimo, poglejte ga prasca, kako je posegal v zasebnost ubogega človeka. Kako ga je užalil, ker mu je povedal, kar misli. Kaj si pa misli, da je! Tako se govori še posebej, če ima užaljenec bolj zveneče ime ali kako drugače več šans za zmago na pravnem parketu, največkrat pa se seveda “modro” obmolkne.

Zanimivo, da sta glavna slovenska triumfača takih postopkov zoper besedo nekdanja trač pisunka Ana Jud in ekonomist, ki se je pred ekonomijo neuspešno spogledoval s poezijo, Mičo Mrkaić. Judovi, ki je po odstrelu s tračarske revije priznala, da je natolcevala in lagala v svojih člankih, se je priznanje splačalo, še posebej ker je nameravala vmesno nezaposlenost izkoristiti za izdajo vnaprej spromovirane uspešnice, ja, takšne, ki je valjala po ustih določene petičneže. S čisto resnico baje. Še danes mi ni jasno, ali je Gušti o Judovi kar koli natolceval ali pač zgolj ni padla interpretativna pravna kocka njemu v prid. Koga v resnici briga resnica! Mičo Mrkaić je prav tako brzinsko užaljen. V njegovih člankih mrgoli blatenja različnih oseb, predvsem umetnikov. Tako neokusno blatenje, kot ga je zgrnil nad Mateta Dolenca na primer, redko zasledimo. In samo čudi se lahko, kako da ga nihče ne toži. So res ljudje, ki jih zasipava z verbalno gnojnico tako visokih manir ali tako velikega strahu pred osebo, za katero je jasno, da so ji v primerjavi s povprečnim umetnikom takšne pravdarske igre prej v užitek kot breme.

Zato v vsakem primeru. Sodba je padla. Pišite vse, samo resnice ne!

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 19.09.2007 ob 18:22 pod Aktualno, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

12 odgovorov na “PIŠI VSE, SAMO RESNICE NE”
  1. Dajana - 19.09.2007 ob 18:46
    Dajana

    Jaz pišem resnico, pa mi ne verjamejo, da je res. :evil:

  2. Fetalij W. Tyschew - 19.09.2007 ob 19:01
    Fetalij W. Tyschew

    e to. s tem se pa komot strinjam. pogled na zadevo, ki je malo širši od “ljudje, ki se skrivajo pod nicki, nimajo jajc”. svaka čast.

    anonimnost pa vsakomur služi drugače. sam zaradi nje nisem bolj nesramen, žaljiv ali kaj drugega… le več si upam govoriti o sebi.

  3. katarina - 19.09.2007 ob 19:39
    katarina

    :) če bi jaz povedala vse o sebi, bi rekli, da sem vsaj duševno motena ali človek z zelo bujno domišljijo, če ne kar, da sem lažnivka. in v tem je srž mojega pisanja. :)

  4. Dejan Kaloh - 19.09.2007 ob 22:22

    @ Simona: seveda bi Judovo ali Mrkaića lahko kdo tožil, ampak saj veš tisto – kjer ni tožnika ni sodnika. Vsak si lahko poišče pravno varstvo, če se mu zdi, da je njegova duševna integriteta ogrožena – Judova je to storila, Mrkaić pa je kar “lastnoročno” opravil z dotično osebo…

  5. Dajana - 20.09.2007 ob 19:05
    Dajana

    Hej, Simona, prišla si med najbolj komentirane! Vau. Ti si pa hitra. Čestitam! :) )))))))

  6. simonarebolj - 20.09.2007 ob 19:06
    simonarebolj

    @Dajana:
    Saj pravim, da si “fuckin’ unbelievable”.

    @Fetalij:
    No, viš! Saj nama gre.

    @katarina:
    Pa nisi duševno motena? Pa nisi oseba z bujno domišljijo? … he, he …

    @Dejan Kaloh:
    Judova to stori veliko lažje, Mrkaič se pa take gre sploh najraje sam … Ni res, da si lahko vsak poišče pravno varstvo, ker se vse plača in pravno varstvo brez zaščite imena ali brez zaščite denarja je jalovo pravno varstvo. Ko je na primer za žalitve tožil tisti kravatar (kva je že) Todoroviča, sem lahko milo rečeno samo kislo zavzdihnila. Razni marginalci so lahko samo toliko marginalci, da se kakšnemu Big odvetniku zdi dobro za slavo njegove kariere, da ga vzame pod zaščito … ala Strojanovi fore. That’s it.

  7. Dajana - 20.09.2007 ob 19:10
    Dajana

    Za kuga sem unbeliveable???

  8. simonarebolj - 20.09.2007 ob 21:45
    simonarebolj

    Za marsikoga … kot opažam … he, he … saj nič hudega … dolgčas je najslabše …

  9. Dejan Kaloh - 21.09.2007 ob 09:33

    @ Simona: na deklarativni ravni je pravno varstvo omogočeno za vse, seveda pa je v vedno špilu denar, kje pa pa ni? – živimo namreč v materialnem občestvu.

    P.S. Vidiš, kako lahko se je prebiti med naj-komentirane, samo prave zaveznike si je potrebno izbrati… ccc…

  10. simonarebolj - 21.09.2007 ob 22:52
    simonarebolj

    @Dejan Kaloh:
    Ja, seveda … zato je deklarativna raven samo megla … teoretiziranje v bistvu …

    Ne vem, če se mi javljajo samo zavezniki … ne bi rekla … sem si pa nekaj vpogleda in s tem komentarjev še kako prislužila s svojim komentiranjem … raztrosenih jih je namreč po Siolu za okrog minimalno petdeset blogov in z njimi sem filala število komentarjev drugim … torej … kaj bi bilo lahko sploh bolj prisluženo od tega … glede na to, da ne pišem blogov, ki bi kakor koli koketirali s komercialnim pristopom privabljanja folka …

  11. S. - 28.10.2007 ob 13:45

    Tvoj tekst, Simonca, je približno tako neumen, kot si verjetno neumna tudi ti sama. Nikoli ti ne bo uspelo :)

  12. simonarebolj - 28.10.2007 ob 15:10
    simonarebolj

    @S. oziroma GodinTV oziroma Mistik iziroma anonimni pokakanec:

    Po tvoji repliki je torej vse v redu … razen tvoje možganske minornosti, kompleksov in posledične žlehtnobe. Sočustvujem. In vem, kako močno si želiš, da meni in meni podobnim ne bi nič uspelo. Ampak v vsakem primeru ostaneš teslo, tako da ne zapravljaj toliko energije za gnev do drugih. Izguba časa. Jebi ga!

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !