Simona Rebolj

« | | »

POROKA ZA DOLOČEN ČAS

22.09.2007

Okej. Jasno, da je izjava za prazen nič slavoželjne instant politikantke CSU Gabriele Pauli predvsem populistična poteza. Zato se v sam izvor poziva, da bi se v bodoče poročali le za sedem let z možnostjo podaljšanja zakonske zveze, ne nameravam spuščat. So pa takšne medijsko odmevne “misli” dobrodošle, da se za mimogrede malo prerešeta trenutno stanje.

Ljudje v civiliziranih deželah, kjer je bolj ali manj Cerkev sekularizirana, s težavo, a vseeno vedno bolj, dojemajo, da gre pri poroki zgolj za ustanovitev zasebnega podjetja, kjer se odvija v celofan ljubezni zavit boj, kdo bo koga nategnil za kakšno žlico več ali manj. Fantazma o zaobljubi dosmrtne pripadnosti pa ločitve še vedno učinkovito otežuje, otežuje jih tudi Sodba v imenu ljudstva (who the fuck are they?), ki zahteva neke odgovore, zakaj in kako ne gre več, za kar moraš fino plačat pripravljenost sodišča, da se ukvarja z nečim, kar se jih ne tiče, vse skupaj pa je samo priprava na po možnosti ogaben boj za tiste žlice, ja, tudi otroške. Če ločitev ne bi bila tako mukotrpna sodna pizdarija, bi jih bilo še več, kot jih že itak je. Dobro je petkrat premislit, preden se poročiš, kajti ko pride ločitev, si ga najebal. Še huje. Če se od strahu pred štrapacem okrog ločitve, ne upaš razvezat, si ga najebal še bolj. Zato ideja o podjetju za določen čas sploh ni slaba … daleč od tega … Povsem je na mestu. Veliko bolj v slogu sedanjosti, v primerjavi s tradicionalnim vzorcem, ki je služil itak zgolj zasužnjevanju ženske s strani izkoriščevalskega delodajalca moškega, ki je izplačeval preživetvene drobtine dosmrtno najeti ženski delovni sili povsem svojevoljno.

Poroka za določen čas nezanemarljivo olajša odločitev posameznikov o nadaljevanju zveze. Predvsem se otrese hipokritsko vsiljene simbolike prelomljene zaobljube. Nešteto pretepanih žena se futra na primer s točno takim balastom. Če bi država omogočila potek poročnega roka, bi ženski bistveno otežila možnost, da bi v neskončno dolgo bodočnost maltretirala svoje otroke z obupom, negativno energijo in slabim izborom očeta. Taka mati bi morala podpisat podaljšanje pogodbe in če ne drugega, bi se ji vsaj zatresla roka ob neumnem dejanju, po katerem ne bi bilo nobene družbeno pričakovane težnje. Danes pa v zameno pisarijo po revijah nekim kolumnističnim psihologom, kako se trudijo familijo obdržat skupaj, čeprav razmišljajo o ločitvi, in podobne oslarije.

Seveda bi bitke za premoženje in otroke še vedno ostale, a bi se z veliko večjo verjetnostjo odvile prej, kot pa šele slej. In prihranjen bi bil vsaj “reality show” nepotrebnih, perverznih zgovarjanj, zakaj neki bi šla zakonca rada narazen. Nekateri vlagajo celo prošnje za spravo, kar zelo podaljšuje muke partnerja, ki točno ve, da hrepenenje po Spravi pomeni le hlepenje za stanovanjem, avtom in podobo kramo, ki bi jo sicer moral deliti na pol.

Smešno je, da so se ravno zaradi blesarij okrog premoženja po moderno začele propagirat predporočne pogodbe. Ja, ja, saj veste … da ne bodo pogoltne žene, ki samo doma lenarijo, pobrale preveč denarja ubogemu zgaranemu možu, pa take. Ali obratno. Osebno menim, da v primeru predporočne pogodbe poroke nihče ne potrebuje. Če bi meni ljubimec s tako listino pomahal pred nosom, bi mi povedal vse o njegovem pojmovanju ljubezni, spoštovanja in zaupanja. Da ga preprosto ni. Podobno kot rek “Čisti računi, dobro prijatelji!”. Kaj pa vem … Zame dobri prijatelji ne polagajo računov sploh. Zato je v vsakem primeru tudi simbolično dobrodošla neka časovna reža, ko se malo zamisliš, kakšno vlogo do drugega igraš in ali še služi svojemu namenu. Očitno je treba ljudem pomagat, da se zamislijo. Podaljšanje poročnega roka bi bil tako nekakšen praznik v svrho razmisleka.

Ogromno parov tiči skupaj zgolj iz strahu pred ločitvijo. Zgolj zaradi porogljivih pogledov okolice. Če bi vprašali mene, bi vsaj za prvi del do podaljšanja take pogodbe, priporočila celo samo tri leta. Več kot dovolj je, da se zakonca približno spoznata in po možnosti ne obremenita svoj hipotetični kiks še z otroci … če pa že … zadevo rešita raje prej kot slej … Pa ne s še enim otrokom na primer, ki bo že v kali prisiljevan reševat podjetje na robu stagnacije. Nekaj, za kar ni usposobljen, niti dovolj zrel. Tako goljufivih ekonomičnih skupnosti ne potrebujemo.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 22.09.2007 ob 18:58 pod Aktualno. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

15 odgovorov na “POROKA ZA DOLOČEN ČAS”
  1. webmaher - 22.09.2007 ob 20:44

    ni neumna tale Gabrielca pa ja ne da bodo v Nemčiji kmalu volitve :-)

  2. simonarebolj - 23.09.2007 ob 15:42
    simonarebolj

    Valda, da bojo. Koliko je pa neumna Gabrielca, je soodvisno s stopnjo neumnosti povprečja nemške populacije … he, he …

  3. pele - 24.09.2007 ob 01:02

    Verjetno je v vsakem poročenem paru en partner, moški ali ženska, ki bi mu bolj ležal zakon za določen čas. Če sta za to oba, živita na koruzi, kar je danes običajno in daje tej ideji še večjo težo. Če nobeden, je vse v ravnotežju. Ja, zanimivo, moram tole sprobat pri mojih poročenih kolegicah… :)

  4. neshos - 24.09.2007 ob 10:32

    Sinoči je bil na TVS1 film – Prizori iz zakonskega življenja, Ingmar Bergman, kjer mož omeni zakonsko zvezo za določen čas – 5 let, z možnostjo vsakokratnega enoletnega podaljšanja.

  5. simonarebolj - 24.09.2007 ob 18:43
    simonarebolj

    @pele:
    Problem je v tem, ker vsem leži zakon za določen čas, ko se začne krhat, samo mukotrpno ločevanje ne diši nikomur … he, he …

    @neshos:
    Od Bergmana bi človek itak pričakoval, da bo zagovarjal zakonsko zvezo za največ eno leto z možnostjo podaljšanja vsak teden … ha!

  6. NeMirna · Referendumi – 100% sofinanciranje zasebnih šol – poroka za določen čas – izbira šole - 26.09.2007 ob 18:55

    [...] po malem. Nekako mi kljuva v ozadju tudi predlog nemške poslanke (?! no, nekaj političnega je) o poroki za določen čas. Si res želimo neko instant družbo? Je to res premik na bolje? Ne zagovarjam vztrajanja za vsako [...]

  7. feniks - 26.09.2007 ob 22:45

    Pred to potezo bi najprej vsem otrokom, ne glede na finančni položaj družine zagotovil prihodke, kar je po izračunih čisto možno. Še prej bi pa sestavil vprašalnike katere bi razvijala “NASA” in s katerimi bi ugotavljal ujemanje potencialnih zakoncev.
    Kar se tiče predporočnih pogodb pa le to, da jih nekateri sestavljajo avtomatično, ker smatrajo, da so zaradi svojega premoženja potencialne žrtve blefiranj. Pogosto je to tudi res. Dejstvo je, da nekateri svojo “kariero” gradijo na poroki z nekom, ki ima. Tako je že od nekdaj. Mislim pa, da bi tem fantom bolj kot pogodba koristilo to, da ne nastavljajo takšnih vab na katere se ujamejo točno določene ribe toda kaj pa je bogataš brez denarja. Konec koncev pa marsikateri tudi sam večkrat da ženi vedeti, da jo je “kupil”.
    Sicer pa smo ljudje v svojem bistvu še vedno primitivci. Razvoj tehnologij in komunikacij tega ni bistveno spremenil. Kako sicer razložiti dejstvo, da bi z lahkoto odpravili revščino, nepismenost in kopico bolezni pa tega ne storimo zato, da se lahko peščica napihuje s svojim “kraljevskim” statusom večina pa to smatra za uspeh in jim zavida.
    Človek ima edini možnost preseči zakon močnejšega pa tega ne stori. Niti v zvezi z “ljubljeno” osebo.

  8. simonarebolj - 28.09.2007 ob 23:27
    simonarebolj

    “Sicer pa smo ljudje v svojem bistvu še vedno primitivci. Razvoj tehnologij in komunikacij tega ni bistveno spremenil. Kako sicer razložiti dejstvo, da bi z lahkoto odpravili revščino, nepismenost in kopico bolezni pa tega ne storimo zato, da se lahko peščica napihuje s svojim “kraljevskim” statusom večina pa to smatra za uspeh in jim zavida.
    Človek ima edini možnost preseči zakon močnejšega pa tega ne stori. Niti v zvezi z “ljubljeno” osebo.”

    Popolnoma se strinjam. Mobitel še ne pomeni, da je leto 2000 blazno napredno … duh edinega z razumom obdarjenega bitja na zemlji (bojda?) je še vedno en pezdetek.

  9. Ana - 30.09.2007 ob 19:50
    Ana

    men pa je delno (ne ravno povsem) všečna tale od Andyja Warhola: I wonder if it’s possible to have a love affair that lasts forever.

    Torej moje dete (bodoče, kdajkoli pač bo ugledalo ta svet) bom že od prvih korakov učila, naj živi po svoji taktirki in naj si initmno življenje oblikuje po navdihu ter razpoloženjih… ;)
    Poroka poudarja med drugim dejstvo, da ljubezen traja do svojega konca…torej še zdaleč ne nujno do konc naših življenj…

  10. Ana - 30.09.2007 ob 19:51
    Ana

    a si se vmes spomnila na knjigo Ljubezen traja samo tri leta? ;)

  11. simonarebolj - 30.09.2007 ob 21:33
    simonarebolj

    @Ana:
    Se strinjam z Andyjevim dvomom. V resnici se mi zdijo sploh kakršne koli postavke za lase privlečeni. Kakšna ljubezen traja dlje, kakšna manj. Kakšna je močnejša, čeprav je krajša od kakšne druge daljše.
    Sem se spomnila, ja … Ampak se ne strinjam s tezo o treh letih, kot se ne strinjam z dosmrtno verzijo. Ljudje hočejo vedno vse definirati in matematično določiti … no, pri ljubezni preprosto ne gre … Če to posiljuješ, posiljuješ itak samega sebe.
    Po mojem mnenju boš svojega otroka vzgajala prav.

    Lp

  12. Ameli - 30.09.2007 ob 22:57

    seveda. saj to morajo ljudje dojet…
    Med drugim tudi to, da Ljubezen/čustva ne poznajo morale in da bi morali ravnati v skladu z njo in ne z zunanjim svetom…recimo, eden izmed primerov, ko mislimo na druge in nas skrbi, kako bodo drugi trpeli, kako smo lahko “uničevalec” nekogršnjega življenja, ker smo nehali ljubiti in ker je narava hotela, da se zaljubimo v drugega…zato zaprisega pri poroki dela našim tako zvanim dušam zločin…

    lp,
    ana (ameli)

    p.s.: Ljubezen traja tri leta verjetno ni hotela verjetno trdit, da je temu o roku trajanja res tako…karikira pa današnjo “verzijo” ljubezni. And I hate that fact :)

    upam, da bom tud jaz sebe “prevzgojila” v tisto, kar sem omenila o otroku….ker sem samostojna (beri samska heh) lahko začnem od znova ;)

  13. spookymulder - 12.10.2007 ob 12:54
    spookymulder

    Pravzaprav gre na osnovni ravni za neko splošno dojemanje ljubezni, oziroma bolje rečeno posameznikovega prepričanja, ali sploh obstaja neka edina in prava ter večna ljubezen. Gre tudi za to, koliko truda smo pripravljeni vložiti v nek odnos in nenazadnje, gre za vprašanje bistva vsake civilizacije – postavljanja osnovnih medčloveških pravil.

    Če recimo za trenutek postavimo bo stran cerkev, državo in kar je še takih inštitucij, ki bi rade ljudi držale v svojem primežu in se vprašamo o sami vrednoti poroke in ljubezni. Je ljubezen nekaj, za kar se je vredno boriti, tudi zavoljo kompromisov? Ali pa lahko na ljubezen postavimo neko časovno omejitev in po tem obdobju preprosto zavržemo vsa prej ustvarjena čustva, preprosto zato, ker pač imamo to možnost?

    Poroka naj bi bila poleg vseh zakonskih pogledov tudi znak neke ljubezenske predanosti med dvema človekoma, seveda s predpogojem, da tega človeka zares poznaš (in da se torej ne poročiš na vrat na nos). Na žalost je v sodobnem svetu vse manj zaupanja, predanosti, vztrajanja in sklepanja kompromisov, vse več pa brezsmiselnega kolovratenja in nenehnega iskanja neke nikoli dosegljive sreče (saj zaradi takega odnosa nikoli ne prepoznamo in znamo sprejeti sreče, tudi če kdaj naletimo nanjo). Vse to se dogaja tudi zaradi tiste večne želje po uporu proti institucijam in zapisanim pravilom … želje po večji liberalnosti in popolni svobodi posameznika.

    Čeprav se s to filozofijo seveda moram strinjati, pa vseeno (vsaj po mojem) na tem svetu morajo obstajati tudi neka pravila, ki urejajo najbolj osnovne medčloveške stike, da se le ti ne porušijo, saj bi to lahko pomenilo konec civilizacije. Vsaka civilizacija pač mora imeti neka pravila, ki na tak ali drugačen način omejuje posameznikove želje in jih prireja sožitju v kolektivu … brez tega bi vladal popoln kaos, saj bi vsak gledal zgolj nase in ga ne bi brigalo za druge ljudi.

    To vprašanje se mi zdi še posebej pereče prav pri ljubezni, ki je eno od osnovnih človeških čustev, ki nas sploh drži skupaj. Če torej na poroko damo neko časovno omejitev, mar s tem ne damo tudi časovno omejitev tudi na ljubezen? Mar ne bo potem vsak zakonec od časa do časa pomisli, kaj se bo zgodilo čez toliko in toliko let, ko se bo poroka iztekla in je partner morda ne bo hotel podaljšati. V čem se bi ta strah razlikoval od strahu, ki danes nekatere omejuje pri ločitvi?

    Predstavljam si, da bi potem marsikdo teroriziral in ustrahoval svojega partnerja z grožnjami, da ne bo podaljšal poroke. Dobro, lahko je reči, da potem bosta pač oba “svobodna”, toda čustva lahko vseeno ostanejo in kako naj potem nek na ta način “svoboden” človek znova še kdaj zaupa v ljubezen? In kdo pravi, da bi bile potem ločitev (deljenje premoženja, otrok itd.) kaj manj boleče, kot so sedaj?

    Morda se bo zdelo malce klišejsko, če omenim naše dedke in babice, ki so znali ostati skupaj, pa čeprav so se kdaj pa kdaj tudi sprli, ampak tudi to je del človeške socializacije – da se naučiš živeti z napakami sočloveka, saj nihče ni popoln. Kaj bi se po mojem zgodilo ob časovno omejenih porokah? Ljudje bi se verjetno bolj pogosto (in še hitreje) odločali za sklenitev zvez, saj vsa stvar ne bi bila kaj dosti bolj pomembna od neke vrste eksperimenta – hej, če si nisva usojena, bova čez nekaj let tako ali tako narazen.

    A s tem bi človek vedno bolj izgubljal smisel za ustvarjanje kompromisov, razumevanje in sprejemanje napak sočloveka in nenazadnje, izgubili bi tudi sočutnost in ponižnost. Ne, brez skrbi, nisem ušel s prižnice, gre zgolj za praktično dejstvo, da so to osnovne norme vsake civilizacije in vsakega medčloveškega stika. Človeška zgodovina je polna obdobij, ko ljudje niso več našli ljubezni, sočutnosti in razumevanja do soljudi, ko niso več želeli sklepati kompromisov, temveč so bili prepričani, da so vsemogočni, ter s tem popolnoma svobodni in neodvisni od soljudi. Na žalost so se taki eksperimenti še vedno končali v najhujših tragedijah za človeštvo.

    Ne pravim, da s poroko v sodobnem svetu ni nič narobe … res je, veliko parov (in družin) trpi zaradi te zaveze, toda je degradacija poroke na nivo predporočne pogodbe zares prava rešitev (razlika je le v tem, ga pri enem za časovno, pri drugem pa za materialno pogodbo)? Po mojem ne, edino (vsaj razmeroma primerno) zagotovilo za dobro ljubezen in zakon je edino to, da si partnerja pred poroko pustita dovolj časa, da se spoznata in nato tudi po morebitni poroki ves čas delata na svoji zvezi.

    A to je potem odvisno od vsakega posameznika, razne časovne omejitve pa nam bi dale zgolj lažen občutek čustvene svobode in preko tega (paradoksalno) tudi nadzora nad tistim, kar tako ali tako ne moremo nadzorovati – ljubezni.

  14. simonarebolj - 17.10.2007 ob 14:51
    simonarebolj

    O, pozdravljen … Spookymulder. Hvala za obširen komentar.

    V vsakem primeru za moje pojme prepričanje o eni edini veliki ljubezni ne more obstajat. Ta se zgodi ali se pa ne. Ljubezni se ne da kontrolirat, tako da lahko posameznik samo blefira samega sebe iz strahu pred razočaranjem in samoto. Se na primer poroči in do smrti lapa o edini ljubezni, četudi se mu v resnici emocionalno dogaja marsikaj drugega. To je blef v svrho družbeno normiranih načel. Lahko si si ga ogledal nazadnje v filmu Petelinji zajtrk na primer (ker vem, da si bil tam).

    Za ljubezen se po mojem mnenju ne da sklepat kompromisov, niti se ne da zanjo boriti. Ljubezen je, ali pa je ni. Vsa posledična naklonjenost je želja posameznika, tudi v svrho osebnih sprememb in ne prilagajanje ali kompromisi. Lahko pa ljubezen zavržeš iz zgoraj omenjenih razlogov jalovega karakterja, kar se pa itak odraža tudi na drugih frontah posameznikove usode.

    Menim, da človeka nikoli ne moreš zares poznat, ker je največja naloga posameznika, da sploh uspeva spoznavat samega sebe. Menim tudi, da nekoga spoznaš v pol ure veliko bolje kot koga drugega v dvajsetih letih. Časovna determinanta je ničvredna, zato je nevredna omembe tudi poroka kot znak ljubezni, pa če jo omejimo na dosmrtnost ali sedem let. Omejitev je v vsakem primeru in edino dosmrtna ne more obveljat, zato obstaja konec koncev možnost ločitve. Trapasta igrica, ki je zrasla v svojem namenu izključno v čsu podjarmljanja ženske moškemu.

    Ljubezen ne more bit kaos, ker sicer ni ljubezen. Medčloveške stike res urejujemo zavoljo izmika kaosu, vendar je dejstvo, da s stopnjo razgledanosti, ukosti, samozavedanja itd. narašča tudi nepotreba po omejevanju. Omejitve torej služijo namenu omejevanja primitivizma, ki posega v svobodo drugega. Če pa je moje ljubezensko življenje na primer za nekoga drugega kaotično, ga slednje prav nič ne briga, niti se ga ne tiče. Urejevanje ljubezenskega življenja je zatiranje ljubezni in ne more pomenit nič drugega. O tem dejstvu priča nešteto romanov, nešteto filmov, nešteto pesmi in nikoli ne bo drugače, ker drugače bit ne more.

    Kako neki bi lahko nekdo ustrahoval drugega, da ne bo podaljšal poroke, če drugi ne bo izpolnil teh in teh pričakovanj?????? Ne štekam. Če pride do takih dialogov, to zame ni zgodba o ljubezni in lahko rečem samo, da hvala bogu, da se jasno pokaže resnica. Konec koncev lahko na enak način nekdo partnerju grozi, da se bo ločil, če … To je zame dokaz konca ljubezni in ne vidim razloga, da bi taka dva zgubljala čas skupaj. In kako neki lahko vidiš zaupanje v ljubezen pod takimi pogoji odnosa, mi ni jasno. Ločitev pa bi bila lažja izključno iz birokratskih razlogov, ki so ob emocionalnih bremenih samo dodatna gnjavaža.

    Naši dedki in babice so ostajali skupaj, ker je veljal katoliški režim in večina babic je bila brez moža tudi brez vsega drugega. Večinoma so bile gospodinje in matere brez osebnih dohodkov, svoje pa je prilil še vaški župnik s pridigami o “morali” pokorščine in sprejemanja svoje usode.
    In ja, tako tudi je! Če si nisva usojena za trideset let, bova skupaj pač pet. Danes pa veliko ljudi ostaja skupaj trideset let, čeprav skupaj že petindvajset v resnici več niso. Zapravljanje življenja, če mene vprašaš.

    Če človeka res ljubiš, ne moreš izgubit smisla za sočut in ponižnost. Sočut in ponižnost izgubiš, ko človeka v resnici ne ljubiš več. Vsaj na enak način ne.

    No, in če na koncu zaključiš, da ljubezni ne moreš nadzorovat, res ne vidim, v čem je problem, saj ravno poroka na sploh skuša nadzorovat ljubezen. Omejitev trajanja pogodbe bi zgolj olajšala birokratske peripetije. Nič drugega. Poročar se, v kolikor resnično staviš na ljubezen, se itak nima več nobenega smisla. Poročalo se je izključno zaradi pretakanja družinskega premoženja in lastništva ženske kot delovne sile na domu.

  15. zasebni stiki - 18.01.2008 ob 19:10

    Ja vsaka družba ma neke norme oziroma ideale, seveda če nas šopajo z filmi kako sta ostala srečna do svojih dni, pomoje, pa pač nismo vsi za vse, tko enmu leži bit skoz z eno drugmu ne, je pa problem odgovornosti, predvsem zaradi otroka.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !