Simona Rebolj

« | | »

VSE NAJBOLJŠE!

23.09.2007

Babica je praznovala srhljivo visokoštevilčni petindevetdeseti rojstni dan. Seveda sva ji morali z mamo posebej razložit, da praznuje, čeprav jo je prvi prišel pozdravit že zjutraj njen sin, moj oče, česar pa se ni niti približno spomnila. Niti si ni dala dopovedat, da praznuje petindevetdeset let. “Petinosemdeset!” je kar naprej ponavljala. Očitno se ji je zdelo popolnoma dovolj.

Potem se začne debata:
“Kako je kaj?”
“Ja, fajn sem … popolnoma zdrava … samo dolgčas je … nikjer nikogar!”

Vsak poskus prepričevanja, da vendarle ni tako hudo, je odveč. Pozabi, kaj se je zgodilo pred eno uro in v vsakem primeru ostane sama osamljena. “Človek se počuti tako odrinjen”, je parkrat ponovila. Ne gleda televizije, čeprav bi jo še lahko, ne posluša radia, čeprav sliši še dobro, ne bere časopisov, nič … Nič je ne zanima. Želi si samo obiskov, ki jih takoj pozabi . Po kakšni urici fotkanja ob rojstnodnevnem pušeljcu in klepetu se je vendarle opogumila in vprašala mamo: “Gospa! Oprostite! Kdo pa ste vi?” Kakor koli se je nikoli zaželena snaha trudila razgaljat identiteto, je babica samo odkimavala z glavo: “Ne, ne, ne … Nič se ne spomnim … Kdo bi si mislil!! Sploh se ne spomnim!” Čutila sem, kako je v mami naraščala jeza. Počutila se je odrinjeno. Kar je preveč, je preveč! V meni le smeh. Ti dve ženski sta imeli celo življenje tisti stereotipen tašča/snaha antiodnos in sinova žena zadnja oseba na svetu, ki bi se je tašča želela spomnit. Ugrabila je njenega potomca in onemogočila še zadnje upanje v materinske podvige, ki bi popravila beden okus stagnirane karme.

Kdo sem pa jaz? “A ti si Simona?!!! Ti si Simona?!!! Tista majhna punčka, ki sem jo čuvala?!!! Ja, seveda se spomnim! Kdo bi si mislil, da si tako zrasla!” In obsežen monolog o majhni punčki, ki je rasla ob njej. Kar veliko se spomni, ampak odkar sem dopolnila kakšnih deset let, zazeva rez. Naprej v njenih memoarjih vse skupaj v zvezi z mano nima več smisla. Ona nima nič zraven. Ja, zelo rada me je čuvala. Rada me je peljala s sabo na trg in me pokazala prijateljicam. Preden sva se odpravili na teren, se je odvil kar zahteven obred priprav, ki je moji mami paral živce. Babica je bila namreč obsedena z urejenostjo. Vse je moralo bit pospravljeno v nulo, vse je moralo dišat, vse se lesketat. Česala me je tudi do pol ure in pletla kite, ustvarjala razne frizurce, oblekico mi je likala in škropila kot hipnotizirana … včasih se mi zdi, da tudi po eno uro, ampak verjetno pretiravam. Vedno sem nosila v roki cekarček, kamor je vtaknila kakšno jabolko, jogurt in žemljo, da ne bi bil prazen. Zelo preudarno, kot za kakšno kičasto sliko tihožitja z naslovom Zajtrk. Obstaja tragikomična fotografija mojega očeta, ko je bil star okrog šest let. Stoji sredi travnika s pleteno vrečko v roki. Notri pa nogometna žoga. Da se ne bi umazala. Oče je še posebej shranil to fotko. “Dokument, ki priča, kdo je moja mama!” je poudarjal, medtem ko smo se režali ob ovekovečenem drobnem izseku iz otroštva.

Sanjarila je o Holandiji in Švici, kjer je preživela mladost. Najbolj so jo fascinirali urejeni vrtovi, do milimetra natančno pristrižena travica, sveže pobeljene hiške, šolske uniforme ter s tem povezani strogi predpisi vedenja in higiene. Logično. Nemka po rodu. Enkrat jo je pripeljala domov policija. Sredi Čopove je obstala in ni vedela, kje je. Zmedeno je rotirala okrog lastne osi. Ko so jo dobrohotni mimoidoči hoteli pospremit domov, je zahtevala, da jo odpeljejo v neko holandsko ulico, ker Ona je Tam doma. Šele policiji se je uspelo brez hujših cufanj dokopat do osebne izkaznice, ki jo je stiskala v torbici. Pripeljali so jo v največ sto metrov oddaljeno hišo z olupljeno fasado, nepokošeno fliko trave na dvorišču, razpokanim betonom, razmajanim stopniščem in sploh … grozno … tapeta na hodnikih je ob robovih odstopala. Takrat je sedela v dnevni sobi, lupila jabolko in mrmrala: “Ta prekleta kurčeva umazana Jugoslavija!” Vse ostalo preklinjanje se je odrolalo v nemščini in nisem dobro razumela … nekaj povezano s “švajne”. Verjetno je preklela bivšega moža. Brez dvoma pravzaprav.

Njen mož je bil hud frajer. Skupaj sta vodila gostilno. Potem je prišla vojna. Frajer je odšel v partizane, babica za njim. Delala je v neki podzemni tiskarni z najboljšo prijateljico Majdo Vrhovnik. Ko sem se vpisala na osnovno šolo po njenem imenu, jo je skoraj kap od navdušenja. “Tisti prasec jo je izdal, pa so jo ubili!” je zavriskala. Prasec je bil fant od lepe Majde! Obstajal je samo še en večji. Njen mož. S tem prascem na kvadrat nista mogla imeti otrok. In ni obstajala večja želja v življenju moje babice od imeti otroka. Žena pač mora povit otroka. Samo še lepo urejen vrt se je lahko kosal s hrepenenjem po materinstvu. Leta so minila, otrok pa ni hotel priti (on je že vedel, zakaj). Utemeljen razlog za ločitev po desetih letih. Dokaj z lahkoto je speljala razvezo, ker je frajer uresničil neželjo po materinstvu nekaj pohotnim partizankam. Ne samo partizankam. Trudil se je oplojevat še vse okoliške natakarice, gospodinje, žene, skratka … “Nobena ni bila varna pred njim!” je rada poudarila razočarana gospodinja. Ki pa na moje presenečenje nad samim kurbanjem svojega izbranca sploh ni bila tako obupana kot nad dejstvom, da se jo je nosečnost izogibala v širokem loku. Torej je neuporabna. Zato se je pa kurbal, si je mislila, in vsako drugačno teorijo dosledno ignorirala.

Leta po ločitvi si je privoščila potovanje, kjer je spoznala najbolj čudovitega človeka na svetu, ki pa je bil poročen, in, kako simptomatično, dolga leta srečno živel z odbito igralko … a nista mogla imeti otrok. No, s tem čudovitim človekom je babica pri štiridesetih zanosila v šusu. In prej bi se dala ubit, kot preprečit, da si dokaže materinsko “sposobnost”. Tudi najbolj čudovit človek na svetu ni imel nič proti. Prej bi se dal ubit, kot da bi mu preprečili končno postat oče. Spoznal je obe dami med seboj in sporazumno so zaživeli v trikotniku. Rodil se je moj oče. Nepopisna sreča za vse. Babica pa se nekako ni počutila fit tistemu življenju kričave, razposajene in hkrati depresivne igralke z novinarjem, piscem in guratorjem potujočega gledališča. Vse skupaj se je odvijalo preveč neurejeno. Sramota, ki je odmevala med obrekovalci prešuštne trikotniške orgije, je začela nažirat babičin fanatizem po čistoči in redu v vseh ozirih. Medtem se je mali brezmejno zabaval z atekom in njegovo ženo. Mati, urejevalka, si je pridelala status nezabavne, omejevalne šibe. Moteč element pač! Tik preden je šel mali v šolo, se je babica odločila preselit v Ljubljano, sama s sinom, ki ne bo za nobeno ceno v šoli žrtev obrekovanja, kaj šele, da bi se potikal po svetu z nekim potujočim “cirkusom”. Vsi so jokali in jokali … razen babice, ki je seveda postavila ultimat, da se najbolj čudovit človek na svetu odloči: “Ona ali žena!”

Najbolj čudovit človek na svetu je tuhtal več let, razcepljeno begal sem in tja, potem pa rešil situacijo na optimalen način. Zbolel za rakom in umrl. Žena se je po pogrebu želela preselit v Ljubljano, da bi bila čim bliže oboževanemu moževemu sinu, vendar jo je babica poprosila, naj ne povzroča nepotrebne gužve. Konkurenčna “mati” je odpotovala, popila strup in zaključila kaotično sago. S tem dejanjem je zakoličila nepremostljiv bojni odnos med očetom in babico. Tega ji nikoli ni odpustil in pridno je postal vse tisto, česar si je mati najmanj želela.

“Sem mislila, da bo postal direktor!” je večkrat potožila.
“Direktor česa? Kaj bi pa delal?” sem vprašala.
“Saj ni važno!” je pribila. “Samo da bi bil direktor! Umetniki ne delajo nič!”

In danes? Danes se tudi tega ne spomni dobro, kaj njen sin počne. Res ni tako pomembno. Spomni se, kako lep otročič je bil, vendar ga že dooolgo ni videla. Vse ostalo? Samo še razpotegnjen dolgčas, nevreden sile spomina.

Vse najboljše!

ODDANO: 26.08.2007 || 16:37:11, RTVSlo/Blog, anomis

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 23.09.2007 ob 18:57 pod Aktualno, Štorije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

26 odgovorov na “VSE NAJBOLJŠE!”
  1. Dajana - 23.09.2007 ob 19:03
    Dajana

    Vau, moja pa je imela 90.let 25.avgusta. Ti ljudje so mi tako simpatični. Še pet let do stoletja… ;) ))))

  2. webmaher - 23.09.2007 ob 19:08

    hudo, tole pa je za film…
    simona matr ti pa maš svetovne gene :-)

  3. buba švabe - 23.09.2007 ob 19:40
    buba švabe

    Strašno lepo napisano. Sem prebral že prejšnji mesec na onem drugem blogu, pa zdaj še enkrat. Res dobro. :)

  4. ninamalina - 23.09.2007 ob 19:49
    ninamalina

    uh, tole je bilo užitek brat.
    čisto divja zgodba. toliko bolj, ker je resnična. no, vsaj predvidevam, da je. :D

  5. lupinec - 23.09.2007 ob 21:01
    lupinec

    Krasna zgodba. Tazga življenja si lahko samo želiš, čeprav takrat je najbrž hudo … No, vse najboljše babici!

  6. simonarebolj - 23.09.2007 ob 21:09
    simonarebolj

    @Dajana:
    Neverjetno! Na isti dan …

    @webmaher:
    Ja, geni so filmični … he, he …

    @buba švabe:
    Hvala …

    @ninamalina:
    Ja, popolnoma resnična je …

    @lupinec:
    Uf, ja … ko si v kotlu je bolj težko, šele spomini so pestri … spomini pa tudi delujejo … khm … izločevalno po emocijah … slej ko prej …

  7. webmaher - 23.09.2007 ob 21:36

    simona kufre spakirat pa v Holivud, majkemi :D

  8. neshos - 23.09.2007 ob 23:32

    Simona super, sem tvoj fan. Žal si jih ne izbiraš sama:)

  9. simonarebolj - 24.09.2007 ob 18:45
    simonarebolj

    @webmacher:
    Majkemi, da bi mi bilo v Hollywoodu sigurno lažje kot na naši filmski sceni … kot lahko prebiraš v časopisju … tukaj bi za tak scenarij verjetno dobila nič točk, v Hollywoodu pa mogoče res celo kakšno mamljivo ponudbo.

    @neshos:
    Nič hudega. Saj imam fajn fane, ki se izberejo sami. Hvala!

  10. webmaher - 24.09.2007 ob 23:21

    Simona nič čakat kr gremo-če ti jaz dam pospešek bo bolelo :D :D :D

  11. simonarebolj - 25.09.2007 ob 19:33
    simonarebolj

    @webmaher:
    Če se splača, lahko tud mal boli … he, he …

  12. webmaher - 25.09.2007 ob 20:13

    jaz sem prepričan da se splača-lajko ti kupim One Way Ticket…pol mi pa vrneš z obrestmi :D :D :D

  13. simonarebolj - 25.09.2007 ob 23:01
    simonarebolj

    Ej, z veseljem bi ti vrnila z obrestmi.

  14. Vanja - 29.09.2007 ob 00:48

    Ej Simona glede Hollywooda resno dvomim, jebe se njim za eno Jugo in partizane, itak je pa kreativnost zadnje kar jih zanima. filmi se delajo po utečenem planu-ki je dokazano donosen-delajo se celo testi kakšen konec bi bil najbolj povšeči gledalcem. Tale štorija je vse preveč cinična za senzibilen ameriški okus.
    Sicer pa…če mene vprašaš je zgodba žalostna. Še posebaj, če je resnična. Zelo žalostna. Tale babica je pa en monstrum.

  15. simonarebolj - 29.09.2007 ob 17:35
    simonarebolj

    @Vanja:
    Valda, da se klišejski formi Hollywooda jebe za take zgodbe. Sem precej povezana s filmom, tako da poznam tudi okvir ameriške filmske uspešnice, ki jo je v bistvu zakoličil Spielberg. Ne samo konec, zanimiv je tudi ritem, pri čemer se mora na primer v deseti minuti filma nujno zgodit nek vrhunec, preobrat, vpeljava v zaplet … in še kar nekaj podobnih stereotipov klasičnega hita. No, vendar pa ravno v Hollywoodu nastanejo presežne izjeme, ki dobro obvladajo obrt, znajo kršit pravila stereotipne igre in ponudit presežek.

    Zgodba zgoraj je resnična, in ja, seveda žalostna, pa cinična, za koga celo morbidna, nezaslišana. Na nek način je tale babica lahko označena za monstruma … pa vendar monstrum vedno izhaja iz neke osebne tragedije, s katero bije bitko, kakor najbolje zna. In na tem mestu, kako zna, smo lahko kritični. Zanimivo se mi zdi, da se ti dedek ni zdel prav tako neke vrste monstrum. Meni se zdijo na nek način vsi trije vpleteni vredni drug drugega. In s svojo sfero doživljanja življenja so v bistvu ustvarili eno “žrtev” fiksacij (otroka), ki so jo živeli. Po drugi strani pa spet … Kaj pa je življenje? Oni so pestrega vsekakor imeli in se za nekaj borili, čeprav jim ni dobro uspelo. Menim, da jim ni dobro uspelo predvsem na tisti točki, ko je babica tako želela uteči sodbi, da bi izpadla monstrum … Z dežja pod kap.

  16. Vanja - 30.09.2007 ob 09:46

    Babica se mi je zdela monstrum predvsem zaradi otroka, ker se je do njega tako lastniško obnašala, ne glede na njegova čustva in čustva ljudi, ki so bili v njegovem življenju in so ga imeli radi. To me nekako bolj zadane kot pa moški, ki ga ni mogel obdržati v hlačah;-). Je pa zelo zanimiva zgodba, tole bo zvenelo kot kliše-ampak življenje piše najbolj zanimive zgodbe. Moj dedek je imel tudi takšno življenje, da bi lahko napolnil kakšne tri romane z njim-zaradi vojne. Bilo je vsega od streljanj, zaporov pa do samomora in celo detomora. Tragedije, ki jih povzročajo vojne. In se potem širijo naprej-v miru-moj dedek je namreč garbal ženo in otroke-takrat se o PTSD-ju še ni govorilo.

  17. simonarebolj - 30.09.2007 ob 14:51
    simonarebolj

    @Vanja:
    Seveda se strinjam s tabo v tem oziru. Človek, ki deluje predvsem impulzivno, brez potrebne samokritične objektivne distance, postane pri uresničevanju svojih želja predvsem egoističen. In vse “zlo”, ki ga povzroči drugim, je opravičevano z dobrimi nameni ali pa z lastnim trpljenjem v preteklosti, zaradi katerega je postal surov, sebičen in objesten.

    Babica je vse to storila skozi očala osebne predstave o morali in s tem predstavi, kaj je dobro za njenega sina … he, he … Poleg tega pa se je še celo življenje počutila sama žrtev, ker ji ni bilo namenjeno klasično družinsko življenje, ki si ga je tako želela, ampak je v bistvu le komaj ulovila zadnji vlak za otroka (pri 42.letih). In potem je seveda pričakovala, da bo vsaj on uresničil vse njene ideale, kakšna osebnost naj bi postal (direktor na primer … he, he …).

    Tako se to suka …

    Hvala za prodoren in iskren komentar.

    Lp

  18. vvooodnarka - 4.10.2007 ob 16:41
    vvooodnarka

    Vse najboljše tvoji babici :) :) :) in, da bi se je zdravje še dobro držalo. Kar opisuješ o babici in njenemu spominu pa so znaki demence. Pri enih starostnikih je hujše in se hitro slabša stanje. So pa tudi primeri, ko je počasna demenca. Pa tudi več vrst jih je, če pa se želiš o tem kaj informirat boš našla pod “Spominčice.”

    Lp, vvooodnarka

  19. simonarebolj - 4.10.2007 ob 21:55
    simonarebolj

    @vvooodnarka:
    Hvala za nasvet. Vem, da gre za demenco in v familiji imam belo haljo, tako da o zdravstvenih simptomih poslušam včasih še preveč … he, he … bolj je šlo za zgodbo kot njeno zdajšnje stanje v povezavi z demenco.

    Lp

  20. vvooodnarka - 4.10.2007 ob 22:00
    vvooodnarka

    Simonarebolj,

    Iz pripovedi namreč nisem začutila, da bi se tega kar se dogaja babici razumeli in sprejeli tako kot je. Vendar pa sem zasledila ob tem več nevolje, kot razumevanje.

    Lp

  21. simonarebolj - 4.10.2007 ob 22:14
    simonarebolj

    Razumevanje ni vprašanje. Je tako, kot je. V njenem primeru pa sem izpostavila tudi svojevoljno selekcijo spomina, ki v paketu z demenco dobro funkcionira glede na psihološko razpoloženost, ki se pri njej vleče že celo življenje. Prisežem pa, da je nihče ne pretepa in hruli zaradi tega. Res pa je, da na njeno stanje ne gledam patetično in pomilovalno, ker se mi pri njenih letih preprosto ne zdi posebej tragično …

  22. vvooodnarka - 5.10.2007 ob 08:01
    vvooodnarka

    Pri starostniku, ker mu spomin ne funkcionira prihaja do postopka dolgih razlag in pojasnjevanj, kar pa še vedno težko razume. Pa to ni zato, ker bi on to tako si želel, ker bi si on hotel tak bit. Tu pa nastopa slaba volja ljudi, ki ga obkrožajo, in z njim vzpostavljajo še vedno zavedanje, ki je bilo vzpostavljeno pred nastajanjem demence. Tak človek potrebuje razumevajoče in potrpežljive okoli sebe. Z nestrpnostjo se vse skupaj samo poslabšuje samo stanje.

  23. nikja - 9.10.2007 ob 22:44

    madona, kako fenomenalen tekst …
    n

  24. vlatka - 31.10.2007 ob 21:50
    vlatka

    Starost je lepa, če nimaš skleroze.

  25. simonarebolj - 31.10.2007 ob 22:53
    simonarebolj

    @vlatka:
    Sploh ni nujno. Lahko je še lepša, če jo imaš … he, he … Sicer je pa poanta tega teksta vse prej od logično posledične skleroze na stara leta.

  26. Zbiram najboljše ženske objave | dajana & co. - - 19.08.2010 ob 21:28

    [...] 10. Simona Rebolj: Vse najboljše! [...]

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !