Simona Rebolj

« | | »

10. FESTIVAL SLOVENSKEGA FILMA – Nagrade

17.10.2007

V uradnem (tekmovalnem) programu se je pomerilo osem celovečernih filmov, med katerimi odlična stvaritev Jaz sem iz Titovega Velesa v režiji Teone Mitevske ni imela konkurenčnih šans, ker izhaja iz kategorije koprodukcije, ki ni niti najmanj dišala po Slovenskem, Otroci s Petrička pa je dokumentarec. Kategorije so na Slovenskem problem na večini front. Podelitve Viktorjev za medijske dosežke so smešne, še posebej ko tekmuje Naša mala klinika z nekimi televizijskimi dramami, za katere je komaj kdo od gledalcev slišal. Še huje je, če spodoben film tipa Delo osvobaja tekmuje s populistično serijo za otroke NMK in pogori. Tokrat se je dokumentarec Otroci s Petrička znašel med celovečernimi igranimi filmi brez konkurence v svoji kategoriji, zato se je profiliral za isto nagrado, kot bi šlo za žanr. Ali lahko poezija tekmuje z romanom? Lahko poljudnoznanstvena knjiga tekmuje z leposlovjem? Ne bi rekla. Vsebuje pa sama kategorizacija nagrad vsaj Vesno za posebne dosežke. Na tak način se lahko žirija vsaj delno bistroumno izogne zadregi, v kolikor se znajde kvaliteten izdelek v skupini, kamor ne sodi.

Nisem srečala človeka, ki bi zmagovalnemu dokumentarcu Otroci s Petrička v režiji Mirana Zupaniča odrekal kakovost, pretresljivost in predolgo zamolčano tematsko “aktualnost”. Razkrivanje usode otrok, ki so jih iz taborišča Teharje pri Celju ločene od staršev odpeljali v otroško taborišče Petriček, je brez dvoma ganilo občinstvo, vendar pa je sama forma in pristop k dokumentarcu tako neprimerljiv s pristopom celovečernemu igranemu filmu, da se je z zmago dotičnega projekta za film leta dobesedno nabrcalo v rit sicer obsežno paleto igranih celovečercev, ki so se končno nabrali za en festival, vreden takega naziva. Namesto, da bi se Otrokom s Petrička poklonili z Vesno za posebne dosežke in s tem ponudili možnost nagrade enemu izmed šestih igranih filmov, se je žirija odločila vse skupaj poslat v tri PM.
Lahko razumem nagrado za najboljšo montažo Jaku Kovačiču za isti film, tudi za glasbo Bojani Šaljić Podešva , zelo težko pa razumem konkurenčnost v režiji, scenariju, igri … in v vsem, kar tvori film kot celoto, saj je režijski pristop drugačen v kali, scenarističen prav tako, igra pa itak ne obstaja. Zato dojemam odločitev žirije kot bojkot slovenskega celovečernega igranega filma.

Nagrada Društva slovenskih filmskih kritikov je po odločanju med Estrellito in Teo pripadla Tei. Včeraj je v oddaji Umetni raj Zemira A. Pečovnik, ki je predstavljala enega izmed treh članov omenjene žirije, izjavila, da je Estrellita žal ostala brez nagrad, razen Vesna Silvi Čušin za glavno žensko vlogo, čeprav je bila režijsko izjemno dovršena. Zanimivo! Član žirije preko oddaje okara drugo žirijo, ker ni podelila Estrelliti poklona vsaj za režijo. Bolehanje za slabo vestjo verjetno, saj je konec koncev Estrellita ostala brez nagrade tudi zato, ker se je po nevemkakšnem čudu tehtnica prevesila v prid filmu Tea z obrazložitvijo, da so se tako odločili zavoljo poguma ustvarjalcev! Kako neki naj si razlagam ta pogum, mi ni jasno. Pogumen je vsak filmar v Sloveniji, ki se sploh loti snemanja. Tea vsebuje skrajno zaželeno aktualno ekološko naravnano tematiko z otroci v paketu, kar je na naših tleh v zadnjem času itak bum. Ključ do prikimovanja. In če postaviš otročiče v gozd, ki ga nameravajo hudobni civiliziranci posekat, res ne razumem, zakaj bi potreboval za tak vnaprej odobravajoč projekt poseben pogum. Mogoče je pogum viden v dodatnem pojasnilu prikazovanja realnosti in fantazijsko obarvanega sveta neokrnjene narave, ki se je pred našimi očmi seveda odvijal brez uporabe specialnih efektov. No … in temu primerno gledališki vtis je bil tudi dosežen. Lars Von Trier je bil pogumen, ko je posnel Dogville na odru, pri Tei pa je poseganje v mistifikacijo zaznaven s pomočjo upravičeno nagrajenega zvoka Hanne Preuss, kot edinega izhodišča, sprejemljiva je vsekakor tudi Vesna za najboljšo fotografijo Karini Klesczewski. Sam scenarij je mlačen in stereotipen, brez posebne izvirnosti, igra nezadovoljiva in brez presežkov … skratka, pretencioznost in rahla zmedenost, o čem v bistvu bi film rad spregovoril, sta ubila možnost dobre “srhljivke” za otroke. Posiljena poetika je pahnila projekt celo v dolgčas. Naslednjič priporočam snemanje dokumentarca o ekološki aroganci. In zato je v tem primeru spolzela nagrada režijsko dejansko dovršeni Estrelliti, ki se je lahko pohvalila tudi z dobrim scenarijem in pogumnim sporočilom o mejah verjetnosti tako v ljubezni kot hrepenenju po uspehu, osebnih poskusih izkopavanja iz dreka socialne mizerije. Vrhunska vloga Senada Bašića vse skupaj samo še ovekoveči. Res pa je, da film ni aktualen … še posebej z neaktualno speljanim hepi endom za slovensko družbeno klimo, pri čemer liki celo niso prikazani zaželeno črnobelo -hudobni in dobri.

Nagrada za režijo in scenarij je pripotovala v roke Marku Naberšniku torej kot spodbuda za dostojen prvenec. Hkrati pa ne morem mimo pomisleka, da je žirija s tako potezo bolj kot nagradila Naberšnika, zabila nož v čelo izdelku Metoda Pevca.
Petelinji zajtrk namreč ni slab film. Sploh ne. Zelo gledljiva zadevica, ki jo je brez posebnega presenečenja publika izglasovala za najljubšega. Dovolj komercialno, ganljivo in nezapleteno prikazan roman Ferija Lainščka, kakor da bi šlo za posebej izvirno zgodbo. Seveda mestoma všečnosti na ljubo pretirava s posiljenim duhovičenjem ali posegom po neprepričljivem naključju, da spelje vrhunec dramatičnosti (kar se je sicer, žal, zgodilo skoraj vsem tekmovalnim filmom, vključno z Estrellito), ali še huje, obraz zvezdnice Severine preprosto neprepričljivo strpa med zlahka zamenljivo robo. Ampak vseeno … poetika filma prepriča in zgodba teče brez padcev, uspe obdržat gledalčevo pozornost z lahkoto, celo seksualni prizor prvič v slovenskem filmu resnično prepričljivo funkcionira.
Petelinji zajtrk je predvsem igralsko odlično izpeljana štorija. Vesna Vladu Novaku je brez dvoma utemeljena. Briljira tudi Stopova nagrajenka Pia Zemljič, za Primoža Bezjaka in Daria Vargo je pač zmanjkalo razpoložljivih kipcev, ker je Vesno za stransko vlogo pobral Sandi Krošl za gledališko izpeljano skromno vlogo v Tei. Obrazložitev žirije je fascinantna. “Sandi Krošl je verjetno odigral svojo najmanjšo filmsko vlogo, a se je z impresivno, komaj zaznavno igro, vklopil v filmsko snovanje režiserke Hanne Slak.” Se strinjam! Krošlove možnosti znotraj vloge in izpeljava je res komaj zaznavna za razliko od vloge Daria Varge ali Primoža Bezjaka, vendar očitno tej žiriji nezaznavnost pomeni kvaliteto. Še hujše čudo je Vesna za stransko žensko vlogo Desi Muck. Vsega skupaj smo videli par minut Dese Muck, direktno priletele z odra Spet doma. Obrazložitev žirije: “Desa Muck, ki ima v filmu Instalacija ljubezni precej majhno vlogo, uspe upodobiti osebo iz mesa in krvi, ki v nekaj trenutkih razkrije vso globino osebnosti svojega lika; to pa ji uspe brez vsakršnega pretiravanja in zasenčevanja glavnih vlog.” Globina osebnosti lika je zapisana v minutki scenarija in s parimi solzicami na obrazu je bilo težko opazit kaj fascinantnega. Se pa globoko strinjam, da ni uspela niti malo zasenčit katere od glavnih vlog. Očitno brezveznost pomeni lahko tudi nagrajeno kvaliteto.

Vesna za najboljšo scenografijo pod taktirko Urše Loboda v filmu Traktor, ljubezen in rock ‘n’ roll je poleg dobitnice razveselila mnoge kolege, ki so nagrado ustvarjalki več kot privoščili tudi v imenu njenega minulega doslednega dela. Edina nagrada za najbolj napeto pričakovan in medijsko razbobnan nov Đurićev projekt.

Vesna za najboljši kratki film je prišla pričakovano v roke Janezu Burgerju za Na sončni strani Alp. Stereotipna štorija o dveh sosedih. Prvi kupi nov avto, drugi gre od zavisti na Triglav. Vse skupaj je en velik stokrat prežvečen dolgčas, če ne bi nastopali sami črnci. Z omenjeno potezo je dosežen sporočilni vtis, da je pripadnik naroda vsak, ki se počuti pripadnega narodu. Z vsemi nacionalno pritikajočimi slabostmi in darovi vred. Vendar pa je Burger za medije pojasnil, da je vključil črnce v film, ker se bolje vidijo med belimi Triglavskimi skalami … Hmmmm … Cinizem, duhovitost ali dejstvo? Verjetno vsega po malem.

Vesno za najboljšo animacijo je dobil Lado Leben za kratki animirani film Prdci. Žal sem ga zamudila, a mi kakšni argumenti strinjanja ali nestrinjanja z odločitvijo niso pripihali mimo ušes.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 17.10.2007 ob 18:05 pod 10. festival slovenskega filma, Aktualno. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

8 odgovorov na “10. FESTIVAL SLOVENSKEGA FILMA – Nagrade”
  1. spookymulder - 18.10.2007 ob 00:55
    spookymulder

    Jaz sem nagrado dokumentarcu razumel kot neko preseganje ideoloških prerekanj Slovencev (ker film pač ne govori o komunistih in nacistih, temveč na tisti čas gleda izključno preko oči nedolžnih žrtev), po drugi strani pa tudi kot sekanje gordijskega vozla, ki so si ga filmarji nafecljali v minulem letu (oziroma že v več letih, samo da je sedaj dokončno počila struna). Če bi recimo dali nagrado za najboljši dfilm Petelinjemu zajtrku, bi takoj v zrak skočili privržence Estrellite in dokazovali večjo umetniško vrednost svojega filma (in bi ob tem seveda imeli prav). Če bi za najboljšega proglasili Estrellito, bi zopet v zrak skočili oboževalci Petelinjega zajtrka in dokazovali, kako gre za poetične in realen film o malem človeku (in bi zopet imeli prav). In potem bi vsi imeli prav in vsi bi se spet srečno kregali … kot da se še ne kregajo dovolj. No, sedaj pa pač lahko malce vsi skupaj bentijo čez “čudaško” odločitev žirije in malce tuhtajo o še eni kategoriji nagrad, ampak noben pa ne more biti pretirano užaljen. Hja, bi bilo pač lepo, če bi žirija lahko filme ocenjevala le na podlagi nekih šablon, ampak na žalost v filmu šablone ne obstajajo, po drugi strani pa je tudi realnost taka, da slovenski filmski prostor vsaj trenutno ni pripravljen na neko resnicoljubno objektivnost. In zato glede na vse okoliščine iz povsem praktičnega razloga ne vidim pravega problema v odločitvi žirije, da nagradi dokumentarec.

    “Pogumnost” Teje sem sam razumel v smislu, da se gre snemati fantazijski film brez vsakršnih posebnih učinkov. To je v sodobnem svetu računalnikov praktično enako samomoru. Zato je toliko bolj presenetljivo, kaj vse je filmu uspelo prikazati zgolj s fantastičnim zvokom in še bolj fantastičnimi posnetki narave. Film dejansko zgleda fantazijski, brez vsakršne umetne pomoči … ergo, fantazija torej obstaja tudi v resničnem svetu, suma sumarum je filmu uspelo dokazati svojo zgodbo in poanto. Res je, da igra in celotni koncept zgodbe šepata in sta neprimerljiva z Estrellito, toda kritiki so pač imeli svoja merila (znova opozarjam na slovensko zavist, Pevec pa se je v aktualni debati o filmski sceni tudi precej izpostavljal, zaradi česar si je lahko nabral tudi kakšno negativno točko – enako velja za odločitev o vesnah za režijo in scenarij). Roko na srce, če bi ocenjevali zgolj filme, bi vsaj kritiki morali dati prednost Estrellite, toda na žalost pač ne živimo v idealnem svetu, tudi ta izbira pa je odraz aktualnega filmskega duha v Sloveniji, za kar pa ne moremo kriviti zgolj kritike.

    Pri stranskih vlogah so kritiki očitno letos šli po načelu iskanja igralcev, ki so se pojavili čim manjkrat, a v teh trenutkih doživeli neko silno notranje čustvovanje ali katarzo. Pač zanimiva odločitev, a glede na veliko število filmov in posledično večje število stranskih igralcev bi zelo težko našli neko povsem objektivno merilo za ocenjevanje. Žiriji sta se pač najbolj dopadla Muckova in Krošl, ki sta tudi pokazala neke svoje vrline, tudi ob morebitni zmagi drugih pa bi se verjetno našli dvomljivci, ki bi imeli svoje mere in ideje, kdo je bil tistih par minut, za kolikor se je pojavil v filmu, boljši ali slabši.

    Žal mi je bilo samo, da nisem videl jaz sem iz Titovega Velesa, ampak ti verjamem na besedo, da se ga splača videti in si ga bom ogledal ob prvi priložnosti.

  2. simonarebolj - 18.10.2007 ob 12:46
    simonarebolj

    @spookymulder:
    Ja, ja … kar se tiče Petrička je itak zastavljen tako, kot si opazil, in po Avditoriju nisem drugega poslušala kot, kako je film politično netendenciozen.
    Ampak to pač ne bi smel bit razlog za to, kar se je zgodilo in Pika. Če festival ni političen, tudi ne bi smel politično presojat!!!! Kajti presoja, da izpostaviš film zaradi njegove nepolitičnosti, je politična tendenciozna poteza! Sem mislila, da se gremo strokovnost. Okej, dogaja se tudi na Oskarjih. Ampak v tem itak ne vidim problema. Problem je v kategorijah, pri čemer Petričku sploh ne bi bilo treba ostat brez poklona njegovemu delu zaradi igranih celovečercev, kar je osrednji smisel filmskega festivala, dokler ne bodo začeli filmarji snemat dokumentarce, da jih bo dovolj za posebno kategorijo. To je vse!

    Kako kdaj in zakaj kdo skače v zrak sploh ni pomembno. Privrženci so popolnoma irelevantni, če bi se šli profesionalni pristop. Saj nisem pisala, da bi se morali sprehajat od vasi do vasi in spraševat, kdo je za kakšen film. Temu je namenjena nagrada občinstva, a ne! Gre za tisto, kar je bilo očitno jasno vsem!!!! Ne za veselje nagrajencev in solze poražencev. Konec koncev si tudi ti to opazil, a zadevo pometeš v koš neidelanega sveta. Mene pa zanima idealnost organizacije izbora žirije. Bi bilo povsem dovolj za neidealen svet in predvsem oprijemljivo. Neidealen svet zame ne obstaja, ampak me zanimajo ljudje, ki določen svet krojijo. To je to.

    Kakor si razumel pogum Tee, je zapisano itak v obrazlagi žirije in sem sama že pojasnila v tekstu, zato ne vem, zakaj to posebej izpostavljaš. Podala sem tudi en primer, zaradi česar se mi ta pogum ne zdi tako zelo zelo pogumen. Ne vem tudi, kje si pri Tei videl kakšno zgodbo. Poanto pa smo dojeli v prvi minuti filma.

    Niso bile vse stranske vloge omejene na par minut. Konec koncev so vsi, ki sem jih naštela jaz, imeli veliko minut na voljo. Osebno pa menim, da v primerjavi s stranskimi vlogami v na primer Petelinjem zajtrku minutka ni bila prav nič katarzična. Konec koncev potem ne razumem, zakaj ni dobila steklovine v roko Iva Zupančič kot babica v L … kot ljubezen. Je bila veliko bolj katarzična. Stranske vloge v Petelinu pa predvsem dobre in že skoraj glavne.

    Ja, Titov Veles se splača videti.

  3. Rado - 18.10.2007 ob 14:57
    Rado

    Simona,
    daj povečaj malo font komentarjev. Se nič ne vidi (razen z lupo).
    ___________________

    Ne vem, kako bom tokrat sprejel nove slovenske filme, ampak že nekajkrat sem opazil, da so filmski kritiki zasičeni z gledanjem filmov – skoraj nič več jih ne zadovolji.
    Zato ne zameri Simona, če bom vzel tvoje ocene z rahlo skepso.

    :-)

  4. actooon - 18.10.2007 ob 15:07

    Pohvalno in presenetljivo, da imajo toliko zagnanosti in elana – v tako bednih pogojih za kreativno delo. Vsaka čast filmarjem!

  5. spookymulder - 18.10.2007 ob 18:54
    spookymulder

    @Simona: Omenjaš profesionalen pristop in nepolitično presojo? Hmmm, kje pa kaj od tega danes vidiš na slovenskem filmskem prostoru? Oprosti, ampak kako lahko na vse prepire in zdrahe pričakuješ, da bo na festivalu zavladala objektivnost, v kateri bo kar vse naenkrat pošteno in brez ozadja? Festival je odraz trenutnega filmskega stanja, vključno z nagradami. Oziroma, če iščeš ljudi, ki krojijo svet, potem ne moreš za rokav cukati samo žirije, ker so tudi oni del nekega širšega koncepta dogajanj in ljudi, ki jih obkrožajo.

  6. simonarebolj - 18.10.2007 ob 20:22
    simonarebolj

    @Rado:
    Kva! Ne štekam. Kaj moram povečat? Jaz vse vidim dobro z moje perspektive. Prosim pojasni, ker ne vem, kaj je narobe.

    Če pa na mojo kritičnost do omenjenih slovenskih filmov gledaš s skepso v prid filmom, je to samo zaželeno in veselja vredno. Glede na to, da slovenski film povprečen Slovenec popljuva, še preden ga je videl, že zato, ker je slovenski. Torej … Nič ne zamerim … he, he …

    @actooon:
    Se popolnoma strinjam. Res pohvalno!

    @Spookymulder:
    Okej. Na to sem ti odgovorila že pod prejšnjim blogom. V bistvu pričakujem bolj definirano posledično postfestivalno dogajanje. Objektivnost brez dvoma obstaja (mislim politično nepristranskost), vendar je potisnjena v zakulisje … kako in kaj sem že povedala … tudi kaj si mislim o tistih, ki si nočejo kao mazat rok. Ko jih jebe, potem so enaki! Kot piska recenzij (no, na dolgem dopustu) bi bila pripravljena sprejet vso odgovornost do filma, tudi zdaj sem jo v nekih okoliščinah in sem bila pripravljena tudi kaj tvegat. Marsikaj! V enem primeru (ne zdaj, ampak gre za neko preteklo pizdarijo) sem tvegala premalo (sicer me morda na festivalu ne bi bilo letos v taki obliki), ampak bom popravila ob pravem trenutku.

    In nisem mislila na cukanje za rokav žirije, ampak cukanje za rokav tistih, ki so za žirijo odgovorni!!!! Saj sem napisala vprašanja, a ne?!!!! Če bi mene na primer nekdo povabil v žirijo in bi vedel, da sovražim Marka Naberšnika in nisem sposobna niti približne objektivne distance, bi bil verjetno nesmisel, da se mene cuka za rokav! Bi bilo pa zanimivo vedeti, kako in komu je uspelo, da me je tja nastavil. Na primer.

  7. Rado - 18.10.2007 ob 21:13
    Rado

    Tekst v komentarjih je neberljiv. Premajhne črke, pa ta motnozeleni ton. Moram kopirati v word in povečati, če želim slediti tvoji polemiki.
    Ali pa si to naredila nalašč? :-)
    __________________________________

    To pljuvanje po slovenskem filmu je v veliki meri poza. Vsa mlada generacija je povsem amerikanizirana. Vidim pri svoji hčeri. Slovenski film je bad, zraven doda še kakšnih 30 zmerljivk v vseh mogočih jezikih. In takšno mnenje je pri vseh njenih sošolcih. In takšno generalizirano mnenje velja pri mnogih odraslih, ki sploh ne hodijo v kino, ali pa so navajeni le ameriških spektaklov.

  8. simonarebolj - 18.10.2007 ob 22:24
    simonarebolj

    @Rado:
    Kvaaaa? Črke so pri meni normalne, kot v blogu, ton pa je bledosiv, skoraj bel … skratka … Si prepričan, da nimaš ti kakšnih težav? Ker tvoj blog je napisan z gromozanskimi črkami, pa sklepam, da bi šlo lahko za kakšno tvojo težavico z očmi … Ali je možno, da se moj blog in komentarji pri drugih vidijo drugače? Ne vem …

    Se strinjam. Se mi pa itak zdi današnja mladina zelo slabo vzgojena. Šole sploh ne obstajajo. Samo neki objokani brezvezni talci, ki jim pravijo učitelji, ker baje znajo iz knjige prebrat na glas snov. Potem srečujem izjeme. Nekateri mladi, ki so silno radovedni, razgledani in lucidni. Kot nekakšen udaren manjšinski kontrapunkt. To sago o slovenskem filmu pa vlečejo prevsem odrasli in jo prenašajo na svoje potomce, ki se potem med sabo hujskajo. Žalostno. Slovenski film namreč že dolgo ni več tak, kot se blebeta … z gledališko igro, dolgocajten, brez zgodbe itd. Je pa imel res pred več kot desetimi leti krizo. Točno tako. Vmes so se še post festum znašle kakšne perle v takem slogu, ki ga tudi jaz nisem prebavljala in se mi zdi odpor razumljiv. Ampak ni pa treba kleveto vleči še deset generacij, ko že zdavnaj vse skupaj nima več veze z resnico. Tito je mrtev … mejdun.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !