Simona Rebolj

« | | »

KONEC!

1.11.2007

Konec je, kaj bo, ko bo konec, da se le ne bi nikoli zgodil konec, mora bit konec, ne sme bit konec, da bi že enkrat prišel konec … Toliko problemov okrog konca. Strahu pred njim ali strahu, da ne pride, če je bolečina prehuda.

Ne hodim na pokopališča in tudi letos nisem šla. Ne iz kakšnih vzvišenih filozofskih razlogov, ampak se mi preprosto ne ljubi in preprosto nikoli nisem verjela, da ima malikovanje grobov kakšen smisel. Ko mi je nazadnje umrla babica, so nas obvestili, da je zaradi podtalnice ne morejo pokopat v krsti poleg že pokojnega moža. Krsta namreč zavzame preveč prostora. Mater, sem si rekla, prepričanje bo treba spremenit. To bo problemov! Čeprav se še kar presenetljivo z lahkoto spreminja. Žare se rapidno množijo in zamenjujejo krste, sicer bodo svet preplavila pokopališča. Bedasto. Jaz si že itak želim bit skurjena, kar sem familiji že oznanila. Za vsak slučaj. Ne morem se otrest paranoje, da se morda pod lesenim pokrovom zbudim. Preveč Edgar Allan Poa brala verjetno. Čemu tvegat! Poleg vsega se mi upira misel, da bi neki sorodniki (sicer jih imam zelo malo) in prijatelji morali tekmovat z ostalimi v okraševanju parcele, na kateri počasi razpadam, in s tem dokazovat, kako me pogrešajo in kako intenzivno mislijo name. Škoda časa, prostora, denarja in truda. Zato naj moj pepel nekam raztresejo, fantazirajo, kako je moj duh povsod, če je treba, in čao. Ne vem še, kam bi ga nasuli. Noben posebej poetičen in zame značilen kraj mi ne pade na pamet. Nisem ravno tip človeka, ki bi posebej čustvoval s prostorom, z naravo in ohinahinsploh. Dobro se počutim, kjer se dobro počutim in ko se ne več, mi tudi prostor odklenka v glavi. Nikoli se ne počutim dobro samo zaradi prostora, pa če gre za še tako impresiven kos zemlje.

Narava mi je v resnici sovražna. Nič posebej lepega ni na njej, precej več krutega. Daje nam možnost življenja. So what! Če me ne bi bilo, me ne bi bilo. Bila bi nekje drugje. Pojma nimam, kje in kako, ker mi razkritje te skrivnosti ni namenjeno. Kako patetično se je ukvarjat z nemogočim. Mi je pa dan razum. Človek bi lahko iz tega sveta ustvaril vsaj marsikaj, če že ne najboljšega za vse. Če bi bil to, s čimer se rad kiti. Human! Pod pojmom naravno pa kvazi bitje razuma interpretira razne viže opravičil za brezdušno bedo, krvoločnost, pogoltnost, sprijenost, skratka, oooo … sveta neumnost! Je naravna. Ko mi nekdo servira, da naj bi se nekaj počelo, ker je tako naravno, mi zasmrdi po primitivizmu in adijo. Podobno kot interpretacije v imenu religije … ker bog tako pravi. A ne me jebat?! Še huje … včasih pravi mama, oče, teta, stric in popek špric. Človek ni human in humanost, na videz ironično, nima veliko opravit z naravo. Razumno si naravo želi preseči. Primitivno se vdaja vsem njenim pastem. Narava ne bo nikoli izgubila igre. Nikoli. Zato smo verjetno tukaj, da bi to spoznali. Postali humani in se naveličali tega sranja. In šli počivat v miru. Brez nostalgije.

Medtem bi se lahko imeli še malo fajn. Tega na primer ni dojel moj bivši, ko je sredi ceste metal mobitel vame, ker je fukfascinacija crknila. So what again! Nekaj mine, drugo ostane, mogoče se preminulo spet vrne. Ne! On bi imel familijo, pekel palačinke, gledal vsak večer televizijo, me odpeljal na fuk terapijo, ker se baje tako to dela, če imaš jasne cilje, imel bi tri otroke z antibejbi kislo ženo … on bo vse zrihtal, da bo štimalo kot urca. Če ne on, pa kakšen Rugelj namesto njega. In če ne?! Če ne … je vse za v smeti. Nimamo več nič skupnega. Brez veze, da si rečemo živjo na cesti. No, prav, potem pa v smeti. Torej je bilo za v smeti že itak. Nikoli nismo imeli dovolj skupnega. Za ljubezen se je treba trudit, vriskajo obupani. Ma jok! Trudit se je treba za zdravo pamet in te včasih celo ljubezen najde in nič, ampak res nič je ne more strpat v zapor. Noben človeček ji ne more postavljat pravil igre. Ne dovoli. Pride, ko je pravi čas za lekcijo in odide, ko je lekcija zaključena. In tudi ne odide, če si še tako želiš, dokler lekcije ni konec … pa če se ubiješ. Po njeno! Kot življenje.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 1.11.2007 ob 23:32 pod Aktualno. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

48 odgovorov na “KONEC!”
  1. likard37 - 2.11.2007 ob 00:06
    likard37

    Začuden sem nad tvojim postom, saj presenetljivo priča , da si pravzaprav neke vrste vernik. Kljub vsej ničevosti bivanja na tem manjkotničvrednemu planetu konec koncev vseeno verjameš v ljubezen in celo v to, da ko te ne bo več….boš pač nekje drugje!! Svašta! lp

  2. Ana - 2.11.2007 ob 00:23

    “On bi imel familijo, pekel palačinke, gledal vsak večer televizijo, me odpeljal na fuk terapijo, ker se tako to dela, če imaš jasne cilje, imel bi tri otroke z antibejbi kislo ženo …” – to te slišim govoriti na glas, ob tem se iz srca smejim in ja… simpatično :D Lih sem prišla s klepeta, za katerega sem predvidevala, da ne bo konstruktiven, pa je bil. Bilo je govora tudi o tem…No, in sedaj nekam drugam: z enim tipom (sicer bi morala za globlje razumevanje povedat še kaj več, sam tu zdaj ne morem) sma se pomenkovala “le koliko otrok bi mu rodila”…zatrjujem, da če bi že pod hudo prisilo morala odg. na to vpr: enega. Ajde, če se rodita dvojčka, naj jima bo ;) On se zgrozi in vpr, če sem dihtig. On bi jih imel najmanj 3, morda celo 4, sej lahko 5 – zato, da ne bo na stara leta sam. Vprašam ga, kje bom jaz, kaj pa bo z mano…ima že vse naštudirano, da lahko prej zginem v oni svet…par jih bo šlo v tujino, drugi ga bodo negovali – boji se ostati sam :neutral: Plus – kakorkoli sma obrnila moje “emancipacijske” namere, je bil trdno prepričan, da ga bo kosilo vedno čakalo na mizi. Basta. – no, zadeva je se končala, kakor ji je bilo usojeno.
    Zaprisegla sem se, da tud letos ne grem med rdeče sveče in na modno pisto…babica me je zvabila s kosilom (sestra se je raje posevtila tipu – pametna). Potem sem ji rekla, da nočem na pokopališče, zarad xxx razlogov. Na koncu sem šla (malce je odločitev bila odvisna od nečesa…nekaj moje diplomacije vmes). In kje sem našla edin razlog za iti – res sem ga iskala :) : ena od dveh prababic je bila mami strašno ljuba. Če ne bi bilo nje, ne bi bilo tudi mene. Ker se imam mičkeno rada, ker imam rada to življenje, sem se ji šla zahvalit, da sem, kjer sem :D Sveče pa pač nism prižgala – mi nič ne predstavlja. Sonce mi je bleščalo v oči, nisem imela očal…hvala naravi, da nisem videla vseh obiskovalcev. V 10min sem opravila zadevo. Sicer pa nimam še nikogar v hadovem svetu, za katerim bi hm, upravičeno žalovala (oz mam, ampak ne v Slo). Pa še to bom ob priliki počela v sebi, na drugih mestih. Sicer pa bi se rada kdaj sprehodila po kakšnem xxxx let starem grobišču, gigantskem, tistem mističnem, zapuščenem…skrivnostnem – pravljična razmišljanja…
    Tud o tem je stekla beseda – biti zaprt v trugi ali “preiti” v pepel. Bože – da sem tam še cela…če nisem živa, potem naj tudi telesa več ne bo. Me je pa na vsake tolko časa strah misli na smrt – skozi psihoanalizo še tega nism prav analizirala, oz. sem že nekomu ugovarjala :mrgreen:

  3. radovednez - 2.11.2007 ob 13:37

    Zadnje čase postaja zelo moderno, da se ti zdi trapasta sleherna stvar, ki jo ima večja skupina ljudi v navadi.

    Ne razmišljajo vsi tako kot ti. Za nekatere ljudi je grob le kup kamenja, kot to dojemaš tudi ti. Za tiste druge, ki pa smo kdaj v življenju nekoga imeli zares radi, pa je to kraj razmisleka – o pokojnem in o svojem življenju. Kraj podoživljanja preteklosti in razmišljanja o prihodnosti. Kraj, kjer mnogi nalažje najdejo stik s pokojnim. Lažje kot v lastni spalnici ali dnevni sobi.

    Pri togotnežih vedno bolj postaja popularno razmišljanje (če se temu lahko tako reče), da je 1.november samo še dan razkazovanja oblek in tekmovanja v okrašenosti. Morda tako razmišljaš ti. Za mnoge druge pa je to tudi prijeten dan, ko se srečajo (morda edinič v letu) srečajo s številnimi sorodniki.

    Ampak to je že osladno. Veselje ni IN.

  4. radovednez - 2.11.2007 ob 13:43

    In tudi družina ni le spolna nezadovoljenost, gledanje Maria in peka palačink. Pa ne boš verjela – otroci so nekaterim celo v veselje in ne le v breme. In sploh ne govorim o ženskah, ki so si za življenski cilj izbrale gospodinjenje, ampak poleg furajo še kariero in se posvečajo lastnim interesom.

    Ali nasedaš najbolj očitnim klišejem ali pa se družiš s čudnimi ljudmi (prek katerih dobivaš tako črno-belo sliko)

  5. Človek - 2.11.2007 ob 13:56
    Človek

    Huh mater Simona ti izpadeš militantna v teh zapisih. Kako moreš sovražiti naravo? Si res toliko zagrizla v beton, ali kolikor vidim zadnje čase, tipkovnico? Oprosti za vprašanja, samo pač zanima me, ker ne vem ali bi te dal med ljudomrzneže ali zgolj med cinike… Kar se pa tiče smrti, sam se bom dal balzamirati ali tisto drugo, ko te zmrznejo (pa ne mislim, da bi me katera razsekala in zmrznila), ker je dejstvo, da me boste še potrebovali :lol: :lol: Drugače pa kaj jaz vem, s tem praznikom v sami osnovi ne vidim nič napačnega. O mrtvih pač vse dobro. Dokler je vse namenjeno zgolj temu. Čeprav bi ga jaz raje praznoval, kot to počno v Mehiki. Zgolj zaradi same zabeve :)

  6. Nataša - 2.11.2007 ob 14:27
    Nataša

    “Pride, ko je pravi čas za lekcijo in odide, ko je lekcija zaključena. In tudi ne odide, če si še tako želiš, dokler lekcije ni konec … pa če se ubiješ. Po njeno! Kot življenje.”
    Fak, ej, boleče res. Zakaj boleče? Ker včasih gledam Spoštovanega med spanjem (njegovim. kar mu sicer ni všeč.) in si mislim – mater, kaj bi dala, da bi trajalo še kakih 70 let…
    Pa vem, da lahko nekdo od naju škripne že čez sekundo ali pa se najina zgodba razblini… In to je precej podobno tistemu strahu pred razosebljanjem, ki te mogoče doleti po smrti. Tisti dokončni konec, ki čaka prav vsakega…

    Noja, meni je dan mrtvih prijetna priložnost za druženje s sorodniki, ki jih redko vidim in krasna zabava na britofu, ko gledam bivše sošolke (okrog 35 let) z odraslo deco in izgledajo stare 40 +. Nečimrnost, sama nečimrnost.
    ;)

  7. štulič - 2.11.2007 ob 15:36

    A sem d’jal, da je Nataša najbolj lucidna osa v tem blog_nestu. Ti pa le študiraj o rastrosu_rajše! Spodaj je samo še nafta, lignit in zlato_pomešano z dragulji: Pa ti glej_v kaj se substanca pre’brača !!

  8. Vanja - 2.11.2007 ob 15:52

    Res Simona, daj nam še malo tvoje ta melanholične in nežne strani, saj vemo, da jo premoreš (pa še kako zelo, prej preveč kot premalo);-)

  9. Vanja - 2.11.2007 ob 16:02

    Aja glede fukfascinacije sem se pa nasmejala. Ja res ti trenutki “iztreznitve”-ko strast izpuhti, so boleč pristanek na zemljo. Zato sem jaz fantke redno menjala, novi izzivi, nove zgodbe ah bilo je lepo, zgodb imam toliko kot en star mornar (ne kot pristaniška kurba, ker sem sledila strasti in ne zvenu cekinov-in znala za dobro steklenico ruma tudi zajebati kakšne resne situacije)Je ne regrette rien-potem sem spoznala nekoga, ki je bil veliko več od fukfascinacije in ko je fukfascinacija minila (ker, če si te branže človek mine mine prekleto mine !!!)-je bilo še vedno toliko ljubezni in spoštovanja in prijateljstva in otrok-da bom pač ostala z njim do konca…življenja. Kar pa ne pomeni, da se včasih ne oziram hrepeneče na obozorje, ko se sivo nebo pred zimo obarva ne rdeče in zavoham vonj po krvi…uh kako me zna poklicati stari lovski nagon…ampak ljubezen ne prinaša svobode, svoboda je stanje, ko nimaš ničesar za izgubiti kot je že rekla Joplinsova gospodična. In za tako svobodo sem se že preveč zaštrikala, pa še ne vem, če sem dovolj močna za osamljenost.

  10. Ana - 2.11.2007 ob 17:45

    razlagam si celoten vpis nekako takole: po takih razmišljanjih, ne morš delat zaključkov. na tako vsebino lahk vpliva situacijsko razpoloženje, nostalgija, nervoza, dnevno nezadovoljstvo, ki potencira mišljenje v še bolj uporniško ali trmasto, lahko je to samo del celotne slike, pa je tokrat poudarjena bolj “oštra” plat, ker je pač nasičenost z raznoraznim “plehom” tako močna, da nas včasih zaslepi in ne moremo pač videt rožic tudi, če se še tako trudimo…Seveda je narava povsem nedolžno lepa in še več, res se ne obremenjuje z nami…prinese nam tudi ljubezni, na nas pa je, da jo umetniško sprejmemo za svojo (odvisno od dramatizacije)…
    No, prazniki so zato, da se pač nekaj slavi. Posebej si vzamemo čas – skupinsko, množično, ker se poudarja, da se tistega dne tega, kar je na piedstalu, spomnimo vsi naenkrat…vse je poleg še povezano s kretenizmi in preveliko lahkotnostjo dojemanja prazničnega dne…oz se vse konča s potrošništvom. (psihoanalitki bi rekli vse se začne in konča s sexom in bi tud pri tej zadevi poskušali apelirat na to modro misel :mrgreen: ). Lahko gremo iz enega v drug extrem…lahko smo nekaj između. Neko veliko protivljenje osebno ne podpiram, pač na izi – samo, da boš sam zadovoljen in pomirjen. Edin najbolj smiseln praznik se zame zdi moj rojstni dan :D No, in o tem se bom čez 4 mesce razpisala…zdaj pač vsi čivkajo o 1.nov …saj je že passe.
    Zdaj je tudi ratalo modno mišljenje, da je najbolje bit sam oz tako samosvoj, da imaš na vseh vratih napisana lastna pravila, katerih se mora držat tisti, ki želi živet s tabo. Na vsakem koraku se uveljavljat, širit svoj životec in bit nataknjen…to mene dolgočasi, oz se mi ne ljubi bit taka. Recimo…če pa doživiš več takih razmerij, kjer ob koncu z analizo ugotoviš, da si mel več sranja, kot smetane…potem človeško postaneš zelo občutljiv na temo intime, si bolj surov in strikten. Dobivaš prepričanja. Slednjih se izogibam….se držim ideje, da je najbolj o vsem bolj ali manj dvomit ali pustit možnosti, da se nam nekaj pokaže še v drugi luči…da nekdo dokaže, da je lahko še kaj drugega, kot pa tisto, kar vidimo na vsakem koraku…
    Če se obremenjuješ s tem (že ves čas govorim nasplošno), kako dolgo bo verjetno trajala veza, potem se da predvidet, da je bo kaj kmalu konec, ker s tem avtomatsko iščeš nove in nove napake, ne osredotočaš se pač na tisto najpomembnejše – uživati v dvojini, v ravnovesju in nihanjih, v naklonjenosti, empatiji in močnih pozitivnih čustvih, ki bi jih naj vsakič še dodatno pogreval, da bi vzdrževal prijetno atmosfero; enostavno hočeš popravljat in imet svoj dober ideal. Recimo, včeraj mi družinska kolegica pravi o hčerki, kako ji je opisala par moških, keteri bi naj bili njeni potencialni. Ima jih 27, športnica…pri enem je rekla: mama, to je strašno, doma nima niti tenisk (športnih čevljev)!!! – Tip je ji rekel: saj si ji lahko kupim. – drugi jo je opozoril, da ne more z njo hodit na prijateljske obiske v takšni opravi, ki jo nosi sama. Torej morala se je rihtat zanj….tako je pri zadnjih dotičnih spet potegnila črto in ugotovila, da ni šans, da ostane z njimi… :D Tud včeraj sem z ženskami poskušala ugotovit, kaj je za nas dandanes normalno, kaj pričakujemo, da je moški in kako se s tistim, kar dobimo zadovoljimo. Če je vsakič nek haklc in ga lep čas prenašamo…in potem znova in znova končamo navezo…ni čudno, da razmišljamo v smeri, kot je sebe ubesedila Simona v zadnjem odstavku. Seveda pa ob vsem tem, kar sem napisala, upoštevam možnost, da se v marsičem motim – sem večinoma samo predpostavljala, odg. oz. resnic pa je tak na tisoče.
    Zelo ti privoščim pomirjenost s samo seboj in svetom in da bi dobila tisto, kar si vsaka (vsaka tista, ki pač se ne zadovolji “z malim”) želi, kar se dedcev tiče – enako želim tudi sebi namreč :mrgreen:

    p.s.: res je malo zdrave pameti (pa še premnogo si jo interpretira napačno). in dost jih misli, kako pametni so (torej očitno kažejo, kako se ukvarjajo s obteženi z lastno vednostjo, modrostjo).zaskrbljujoče, saj tako obremenilno mišljenje zelo vpliva na njihovo osebnost in odnose z drugimi.

  11. Dejan Kaloh - 2.11.2007 ob 17:55
    Dejan Kaloh

    Simona: ta komentar bo v točkovni obliki:

    1)V katerem delu Poa se zgodi ta morbidnost pod krstinim pokrovom? Ali še nisem bral, ali pa pozabil…
    2)Toplo ti priporočam knjigo Trstenjaka Umrješ da živiš… brezsramno in brez strahu obdela smrt ta naš vrli akademik…
    3) Čeprav bo zvenelo ful stereotipno, vseeno mislim, da boš še kako rada pekla palačinke z njim – mr. rightom in kasneje tudi s froci, ko se bodo enkrat zvezde primerno skonstelacirale…

  12. smukc - 3.11.2007 ob 01:17

    citat1: ‘nikoli nisem verjela, da ima malikovanje grobov kakšen smisel’-

    če ne drugega je prvi november dan, ko tisti, ki so v življenju že izgubili koga bližnjega, ki so ga imeli neizmerno radi, vidijo, da je smrt nekaj naravnega, da se je dogodilo in se dogaja vsem, ter jim je nato lažje.
    ni le kazanje spoštovanja do preminulih. zato ta dan ni praznik ampak precej smisla poln dan.

    Citat2(o naravi):
    ‘Daje nam možnost življenja. So what! Če me ne bi bilo, me ne bi bilo. Bila bi nekje drugje. Razumno si naravo želi preseči.’

    globoka filozofija,s svojim razumom res presegaš naravo…

    Citat3(o svoji intimni zvezi):
    ‘Medtem bi se lahko imeli še malo fajn. Tega na primer ni dojel moj bivši,
    ko je sredi ceste metal mobitel vame, ker je fukfascinacija crknila.
    So what again! Nekaj mine, drugo ostane, mogoče se preminulo spet vrne.
    Ne! On bi imel familijo, pekel palačinke, gledal vsak večer televizijo’

    in niti življenje, ne ljubezen
    nista od nas neodvisni funkciji.
    res je hudo kadar se srčne rane razlivajo po internetu,
    vendar nas brazgotine krasijo,
    radovedje je stalni hazard,
    katerega ugodni izid je majhna pika
    pod velikim vprašajem.
    opekline (neugodnih), ki sčasoma plahnijo, so zgolj zemljevid življenja,
    po katerem se tujci, ki vstopajo vanj, in tudi sami
    – kadar izgubljamo nit, lažje orientiramo. interaktivni prikaz nas samih v svetu. z odločitvami se dopolnjujemo, zemljevid je čedalje preglednejši. brazgotine človeške kože ne kazijo, krasijo jo.
    ker ne živimo v plemenskih skupnostih, je naša identiteta še najbolj berljiva,
    dokler iz nas odmevajo izkustva. ko vse potihne, smo spet na začetku.
    tabula rasa, pripravljeni na senzacijo nove negotovosti
    (inspired by my idol blogger)

    malo se pa moram vseeno prepustiti..
    ..smetiš blogovski prostor, ti je to že kdo povedal?

    dobro je le, da nimam svojega bloga, ker bi probably smetila še po njem,
    in da boš tale post zbrisala, saj je to v skladu stvojim karakterjem na tej blog sceni.

  13. nimiy - 3.11.2007 ob 02:14

    ta wordpress tema pa ti sploh ne paše.

    in, a te je zadel? s tistim mobitelom?

  14. Ana - 3.11.2007 ob 04:23

    moški, preveč dramatizirate. kaj je to proti življenju…? vsi ste tako jasno misleči, vsi ki se pojavite na blogovju ste tako vrli in lahkotni, tako jasni in prizemljeni. pustite človeku, da je človek. tud sami ste večkrat nerazumljivo raztreseni.

    paradoxi so del smisla.
    zdaj pa je čas za spanje….po plesu in starih yu zimzelenih: “ja sam lažljiva…nočas je dobro….nočas budi hrabar….” ;)

  15. simonarebolj - 3.11.2007 ob 14:08
    simonarebolj

    @likard37:
    Nikjer nisem pisala o svoji veri ali neveri, sem pa omenila religijo in posledično namignila, da sem nereligiozna. Če boš odprl kareri koli forum ali prisluhnil kafičarski debati med samooznačenim ateistom in samooznačenim religioznežem (pri nas večinoma katolikom), se boš lahko hitro prenažrl neskončni brezplodni verbalni bitki, v kateri bo religioznež hotel ateista prepričan, da je bebec, ker vsi verujemo v nekaj, pri čemer se religioznež ne bo mogel otresti prepričanja, da morala izhaja iz religije in da ateist neumno ne zaznava mistike. V tem primeru, po potrebi, si ljubezen pač pahnil v polje mistike (pod kakšnim drugim tekstom bi jo prav tako lahko podajal kot stvar morale). Zame je ljubezen zanimiva izključno kot psihološki proces in za to ne potrebujem nobene posebne vere, ampak predvsem sposobnost zaznavanja in radovednost. Da jo kot mistiko dočutevam emocionalno, je izključno zaradi tega, ker tako bolj uživam v njej. Podobno zavračam pornografijo na osebnem nivoju, ker menim, da pornografski prikaz in uporaba seksa ni realen. Ni realen zato, ker zavrača paleto človeške senzibilitete, ki jo je sposoben doživljat na področju erotike in jo lahko prikaže zgolj umetnost na umetelen način (boljše ali slabše). In jaz ne verjamem v ljubezen, verjamem samo, da se mi lahko še vedno zgodi določen psihološki tik na drugo osebo, ki mu še nisem kos in se zato preobrazi v podzavesten privlak. Menim tudi, da Pahor ni vernik, ker je izrazil prepričanje, da bo Turk zmagal. Gre za nekaj logike in spoznanje, da znotraj psiholoških procesov neizpodbitna spodbuda in podpora človeka prinaša boljše želene rezultate. Mistika je neprepoznano in obstaja, ampak zame ni bog, samo neprepoznano. Kot parapsihologija, ki je ne zavračam kot vede, menim samo, da je po razvoju še na stopnji osnovne šole.

  16. simonarebolj - 3.11.2007 ob 15:49
    simonarebolj

    @Ana:
    Verjamem, da si me slišala in se smejala, ja … Britof ja ali ne … v bistvu ni pomembno v smislu svojega problema v zvezi s pokojnikom, v kolikor obstaja … Če hoče človek postavit nekomu oltar, lahko to stori tudi doma, če to potrebuje. Bolj praktično in tudi po mojem bolj smiselno.

    @radovednež:
    Upoštevam tisto, kar se mi zdi dobro, pa če je moderno ali pa tradicionalno. Opredeljenost tretiram kot enoumje in zapor. Torej slabo.

    Oh, ja, vem, da ne razmišljajo vsi kot jaz. Hvala za opozorilo.

    Za nekoga, ki naj bi ga imela resnično rada in je odšel s tega sveta, potrebujem praznik enkrat na leto in grob, da razmišljam o njemu??? Ne, jaz ne. Čudna resnična radost. Če bi jaz tako najlažje našla stik s pokojnikom, bi takoj predvsem začela razmišljat, zakaj si domišljam, da sem imela nekoga resnično rada, ko vendar ne čutim nobenega stika z njim in ga še posebej nočem začutit v spalnici ali dnevni sobi.

    Za sorodnike, ob katerih potrebujem državni praznik – prijeten Dan mrtvih, da se sploh srečamo, mi je milo rečeno figo mar, če se ne srečamo nikoli.

    Družina je lahko marsikaj, kakor vsi ostali odnosi. Bistveno je, da se je ne malikuje avtomatsko kot nekaj za vsako ceno prijetnega, četudi to ni, ker bi bojda moralo bit. To je vse.

    @človek:
    Militantni zapisi? Si prepričan? Kaj je bolj militantnega od državnega praznika, protokolarnega polaganja vencev, okrog katerih se protokolarno v imenu militantno določenih emocij uspejo celo skregat????
    Dan mrtvih po mojem mnenju nima nikakršne veze z mrtvimi, še manj z živimi. Je samo in zgolj militanten protokol.

    Po tipkovnici tolčem intenzivno že vsaj deset let, ne le zadnje čase.

    Beton ni nič kriv. Človek je! Verjetno sem vsega po malem, niti ne absoluten ljudomrznež ali absoluten cinik. Po potrebi. Narave ne sovražim, narava je preprosto sovražna. Vsako srečo, spokoj in mir spreobrne v bolečino, hrup in kaos. In nič ji ni mar zame.

    @Nataša:
    Poskusi si želet, da bi trajalo v neskončnost in ga glej in ga glej… Če boš pridno ponavljala obred, te zna strah pred posmrtnim razosebljenjem kmalu minit … he, he …

    @Štulič:
    Brez komentarja (ampak zapisano).

    @Vanja:
    Bistrogledna oseba, kot si sama, je ravno prek mojih zapisov, ki niso melanholični in nežni, lahko začutila da ta plat v meni še kako obstaja. Torej bi patetiko morala nasipat malo za gušt tistim, ki take lucidnosti z logiko stvari v paketu ne premorejo. In seveda ne bom. Odkrito povedano niti nisem prepričana, če bi mi uspelo prepričat. Bom pa napisala blog, zakaj ne maram patetike in kje in kako se prevrača moja nežnost in celo melanholija. Hvala za inspiracijo.

    Dvomim, da človek lahko občuti ljubezen v pravem guštu, če ni sposoben samote. Osamljenost pa sploh ne pride v poštev, kaj šele strah pred osamljenostjo. In ne vem, kaj je več od fukfascinacije, razen strahu pred osamljenostjo v tem primeru … he, he … Prijateljstvo je svobodnejše in toliko bolj prepričljivo torej. Svobode pa tudi nikoli nisem začutila v smislu, da ti nič ne pomeni dovolj. Svoboda zame pomeni zavedanje, da ravno tistega, kar ti največ pomeni, ne smeš pohabit, zaklenit, oklestit, da bi obdržal, ampak moraš samo uživat v tem, ko je … ker če ni, tudi zaklenjeno in pohabljeno preprosto ni, samo da si še sam nesvoboden in prestrašen zraven.

    @Ana:
    Pravila, ki si jih človek postavlja v navezi ali brez ga samo dušijo in opeharijo za možnosti.

    @smukc:
    Vse dodatno sem že pojasnila v komentarjih drugih, zapisal nisi nič novega. Se mi zdi pa fascinantno, kako nekateri radi rijete po smeteh očitno.

    No, ampak že v zadnjem stavku si vse povedal o sebi prek domišljije o poznavanju mojega karakterja. Od kod taka histerija, da bi te zbrisala? Ne nalagaj mojemu karakterju svojega problema zavedanja, da ponujaš samo smeti za “cleaning”. To ni moj problem.

    @nimiy:
    Zakaj mi ne paše? Nekateri menijo drugače? Zaenkrat se počutim dobro. V katero bi me ti oblekel?

    Ne, mislim, da me ni niti nameraval v resnici zadet … se pa natančno ne spomnim … zgodilo se je pred leti … ni sveža štorija. On ima danes že vse, kar si je želel v zvezi, jaz pa nič, pa je približno petkrat nesrečnejši na tem področju od mene. Zanimivo, a ne?

    @Ana:
    Kdo je nerazumljivo raztresen?

  17. simonarebolj - 3.11.2007 ob 16:32
    simonarebolj

    @Dejan Kaloh:
    Izgubil si se med komentarji. Zdaj sem te opazila.

    1. Gre za fobijo pred biti živ zakopan, za katero je bolehal Poe sam (tafefobija se reče, mislim) in se kaže v večih njegovih delih, skozi zgodbe in poezijo. Prvo, ki se ga spomnim je na primer Črna mačka.

    2. Hvala za priporočilo. Nisem še prebrala. Me zanima.

    3. Ja, res je izzvenelo stereotipno. Pa ne sam prizor v smislu možne radosti ob njem, ampak mišljenje, kako je samo po sebi umevno, da vedno pride konstalacija, zvezdna ali kakšna druga, kjer si ravno takega prizora Vsak najbolj želi, če se že uspešno zaljubi pač.

  18. nimiy - 3.11.2007 ob 16:50
    nimiy

    ne paše ti, ker je preveč “tehnično šminkerska”. mislim, kaj naj bi tiste lučke tam pomenile? pa vse je nekam naostreno. jaz bi te oblekel v nekaj povsem minimalističnega, “razgaljenega”. tema tarski je recimo baje elegantna in inteligentna…ha ha. ampak ok, če nekateri menijo drugače, potem je tudi ok.

    in ja, sreča je v obratnem sorazmerju s pričakovanji. ali nekaj podobnega. in to, da je on nesrečnejši od tebe pomeni to, da si ti manj nesrečna od njega (petkrat manj)?

  19. Ana - 3.11.2007 ob 23:21

    za 14.komentar me ne sprašuj preveč, kr nisem bila 100% prisebna, ko sem tapkala po tipkovnici :oops: Nisem prepričana sedaj, kaj sem hotela tam povedat…ampak baje IN **** VERITAS, tak da je iz mene govorilo nezavedno :lol: Kaj pa vem…no, čist možno je, in najbolj verjetno, da sem apelirala na dede. hja.

  20. Človek - 3.11.2007 ob 23:55
    Človek

    Hmm, Simona, ne vem če bi se strinjal s to izjavo, da je ta praznik militanten. Meni se zdi celo prav, da obstaja, saj je prav, da se marsikoga opomne, da stvari ne trajajo večno in da je tam tudi prostor za njih. Marsikdo pozablja, da je smrten in samo človek in da čez dve generaciji ne bo nihče več vedel, da je obstajal. No ja, če komu uspe kak presežek pa recimo v današnjih razmerah tri generacije. Sicer je res, da je sam praznik trenutno izprijen, sam bi ga praznoval kot sem napisal v mehiki, kjer se ob spominu na mrtve, slavijo življenje…

    Pa nisem mislil, da si nova za tipkovnico, to bi bilo smešno… Glede na tvoje pogosto udejstvovanje sem dobil občutek, kar si potrdila, da se zapiraš. In to zaradi MENE! :lol: Ne hecam se, mi lahko poveš, česa je kriv človek?

    JA narava je brezbrižna in v tem je čudovita…. A ni že preveč tistih, ki nekaj želijo od tebe?

  21. neshos - 4.11.2007 ob 00:27

    Prazniki so potrebni, praznujemo marsikaj, življenje recimo- “življenje je praznik, juhej”, itd. Praznujemo zapovedane praznike, praznujemo osebne praznike. Kakorkoli so potrebni in nujni in obstajajo od vekomaj, so v svoji osnovi militantni. Ker mobilizirajo in zapovedujejo.
    Prazno-vanje in prazno-verovanje. Lingvisti na plan, slovnica mi je bila neljuba. Koren je isti, saj se tako reče?

  22. smukc - 4.11.2007 ob 00:59

    predpona, nima veze. sploh pa ne vem zakaj prazniki- ko bi morali biti pomena polni dnevi.. pomeniki bi bilo bolje :D

  23. neshos - 4.11.2007 ob 01:06

    Hvala, slutil sem da nekaj ne štima.

  24. simonarebolj - 4.11.2007 ob 02:30
    simonarebolj

    @nimiy:
    Tiste lučke osvetljujejo moje zloglasno presvetlo ime, ne!!! To je jako pomemben detajl. V tem dizajnu je cela filozofija. Lepo se poklapa z mojim pojavom. Jaz sem namreč na videz tudi tehnično obdelano šminkerska, ampak ko se zazreš globlje v moje oči, se razgali košček mojega bistva, ko spregovorim, sem pa že minimalistično oblečena, mah, kaj to, razgaljena. In potem … in potem … če ostanes, lahko poka. Če pobegneš … he, he … pa gromi!

    Zanima te, če sem nesrečna, da skratimo jebu! Srečnejša od take vrste nesrečnikov sem zato, ker se ne trudim pridelat sreče tam, kjer je ne zavoham. V tem oziru sem precej prvinske sorte. Ni šans za avtosugestivne postopke. Pač, gremo se kaj drugega ali nič. No, in vse skupaj še ne bi bila karta za večjo srečo, če ne bi z mazohističnim zadovoljstvom znala nekako pestovat svoje zdravo samoljubje. Skrajšano, tudi sami s sabo mi je lepo. Ampak zares. Vsak drugi je samo dobrodošel presežek, ki se je poklopil z mojo igro. Nenapovedan praznik, ki je dejansko veselica.

    @Ana:
    Ni panike … he, he … Na zdravje!

    @Človek:
    Se strinjam, da se tak praznik zares dotakne samo bolj neozaveščenih ljudi, ki, ja, životarijo, kot da so nesmrtni in bo popravnih izpitov še milijon. No, in za take je praznik enkrat na leto enak nula rezultatu. Praznikuje se drugače. V pristopu k temu problemu mislim. Zakaj se ne drugače, Janšo vprašaj na primer. Ti ne bo povedal resnice, ampak nakladanja velikokrat povedo itak več.

    Imam obdobja, ko se zapiram, ja … ampak takrat itak ne pomaga, tudi če bi šla na odprto. Okej, včeraj sem z družbo popivala Pri Skalci, na pol prazni (pa naj Chef še naklada, kako je v Ljubljani vse zabasano ponoči). Nažret se moram zapiranja in potem spet poletim. Potem se spet še preveč “odpiram”. Tko je pač z mano. Ne trpim zaradi tega. Samo malo fanatika sem in ne obvladam zmernosti, bolj zasuke. Mogoče te pridem res peš obiskat enkrat … he, he …

    Vedno je premalo tistih, ki bi želeli, kar jaz želim. Sej to je normalno, a ne?

    @neshos:
    Ja, koren je isti in izpeljanka natančna, pa še vedno nič ne pomaga, da bi poštekali. Praznujemo vse, samo življenja ne.

    @smukc:
    Če bi jih preimenovali v pomenike, bi jih takoj prepovedali, zato so prazniki, a veš.

  25. nimiy - 4.11.2007 ob 11:36
    nimiy

    ok, ok. v soju žarometov, torej. ja, ima smisel. katero barvo oči pa imaš? si te pa res ne predstavljam “tehnično obdelano šminkersko”.

    hm, še vedno mi ni povsem jasno, ali si dejansko srečna, ali pa zgolj pragmatična v svoji ne-sreči.

  26. smukc - 4.11.2007 ob 13:25

    malo zgoraj si napisala, da je koren isti?
    greš nazaj v drugi letnik srednje šole?

    praznovanje, praznoverovanje

    in tu naj bi bil koren isti?
    res ne smetiš po svojem blogu?

    (predstavljaj si da je moj ton nedeljskemu kosilu primeren)

  27. Človek - 4.11.2007 ob 17:04
    Človek

    @Simona… razumem ja, iz skrajnosti v skrajnost.. Sam sem kar se tiče tega kar podoben, ne maram ˝sivine˝ in ja, mislim, da s tem ni nič narobe, čeprav se ˝strokovnjaki˝s tem ne strinjajo, baje imajo celo naziv :mrgreen: In ja res je, na vrhu si zmeraj osamljen ;) Da pa bi peš prišla? Hmm, sicer ne priporočam a ob enem ne odsvetujem… :)

  28. simonarebolj - 4.11.2007 ob 17:27
    simonarebolj

    @smukc:
    Ja, praznovanje in “praznoverovanje” vsebujeta isti koren, ki pomeni prazen. Če se želiš bolje izobrazit o izvoru izraza in pomena itd., ti priporočam brskanje po delih Damjana Ovseca na primer.

    Zdaj te pa prosim, če bi ti nehal smetit po mojem blogu, kaj jaz namreč na njem počnem, je res moja stvar, kako drugi dojemajo moje početje, pa njihova. Prosim te izključno zato, ker so tvoji dovtipi precej nepotrebni in neinteresantni, samo neke neargumentirane poskuse napadalnosti ponujaš zaenkrat. Povej vsaj, kaj bi v resnici rad, če zmoreš.

    @nimiy:
    Barvo oči imam podobno barvi črk imen in naslovov, predvsem pod svetlobo. V temnejšem ozadju pa preide na bolj sivkast ton, kot je tale podlaga. Viš, vse se ujema.

    Vsak od redkih velesrečnežev … he, he …, ki me je uspel spoznat najprej pisno in potem v živo, si me je baje predstavljal popolnoma drugače. Lahko pa s ponosom najavim, da je bilo vedno izraženo pozitivno presenečenje.
    Ta podlaga se mi zdi dovršena, celo šminkerska, ja, ne pa kičasta, s kakšnimi nepotrebno nametanimi kao dovršenimi detajli in totalno navidezno izpiljenostjo. Se mi zdi, da se kar ujema, no.

    Težko razložim na kratko (uf, to pa je nekaj posebnega, a ne). Mislim, da vem, kaj te žuli, kaj si zaznal in ti ne gre skupaj s pojmom sreče pri meni. Že dolgo se ne trudim več verjet, da bom lahko srečna, ker preprosto nisem tip človeka, ki bi bil lahko na tem svetu srečen, kar pomeni, da bi tako z lahkoto poignorirala ves gnoj, ki se prevrača, si ustvarila svoj mali svet ambicij, in se počutila, da svet nima nikakršne veze z mano. Vedno bom hotela vse poznat, vse zaznavat in vedno se bom počutila poverjeno, da se na to v sebi odzivam. In vedno bom picajzlasta, ker menim, da nobena sreča ne odtehta nobene nesreče. To pomeni, da zanikam osnovno “naravno” pravilo žrtve v korist plenilcu. In moj moralizem se suka okrog minimaliziranja tega pravila, kar spet ne gre vkup s pogoltnostjo v imenu lova na srečo. Torej objektivno gledano nimam velikih šans, se pa lahko zabavam s svojo potjo in svojo naravo. Svoje narave ne prilagajam nobeni filozofiji, ampak odkrivam filozofijo svoje narave. Zato marsikomu delujem v delovanju sebi v prid vse prej kot pragmatično, celo prej neodgovorna in jebiveterska, mogoče celo trapasta. Plošča se spremeni po pogovoru z mano o tem in onem. Takrat izpade vse urejeno, prerešetano, pragmatično, logično, pregledno in pod kontrolo, z vtisom v paketu. Resnica je oboje, ker s svetom in svojo okolico nisem spravljena in nikoli ne bom, zato ga tudi operativno nikoli ne bom obvladovala na način sreče, kot naj bi se ta izkazovala, sama s sabo in razumevanjem vzrokov in posledic dane okolice pa zavidljivo dobro operiram, kar me zelo zapolnjuje. Moj prijatelj pravi, da sem zanj najbolj paradoksalna oseba, kar jih je spoznal, jaz pa mislim, da je vse pri meni, glede na to, kakšen tip ženske sem, prav neverjetno logično. Redko se v kaj prisiljujem, v nič v resnici ne verjamem in veliko bolj me je strah izgubljanja osebnosti, da ne bi ločila, kaj je res moje in v kaj sem se prepričala iz strahu, kot pa propada. Ko sem nekoč delala za inštitucijo v katere smisel in naravnanost ne verjamem, sem po dveh mesecih od nerazumno velike izčrpanosti zbolela, čeprav imam ogromno energije. Moje znanke, ki je kot zaprisežena nekadilka takrat dobila odlično službo v Tobačni, pa ni nič motilo, da vleče dobro plačo s strani lobija, ki ga bojda v svojem poslanstvu osebno prezira. In spontano sva izgubili stike. Niti prepirat se ni treba, ker se vsako delovanje in mišljenje pozna na vsem. Hrbtenice preprosto ne moreš imet zdrave, če si jo vajen lomiti kar z lastnimi rokami.

  29. nimiy - 4.11.2007 ob 20:04
    nimiy

    modre… hm… ok. ampak blondinka pa nisi, a ne?

    in nesrečna iz principa, torej. ampak to je ponavadi utrujajoče, a ni?

  30. smukc - 4.11.2007 ob 20:20

    praznoverovanje ima za koren -prazno??
    si prepričana da si sama ne smetiš?

    zanimivo je, da ti brez slabe vesti smetiš prav po vsakem blogu around, če pa kdo to stori tebi, pa več ni tako prijetno?

  31. simonarebolj - 4.11.2007 ob 20:38
    simonarebolj

    @nimiy:
    He, he … Saj sem ti povedala, da si me nihče ni predstavljal takšno, kot me je zagledal. Če torej meniš, da blondinka Nisem, zagotovo Sem.

    Mah, ne, ne, ne … sploh ne iz principa. Utrujajoče je marsikaj, kar vidim in slišim. To nima veze s principi. Princip bi bil, če bi si zapovedala, da se bom odvračala od grdih prizorov, ker itak nič ne morem, ampak prizori bi še vedno obstajali. Princip bi bil, če bi za vsako ceno nekaj furala (tudi odnos konec koncev), ker se tako spodobi in itak nima smisla čakat ali se borit za neke ideale, ampak ideali, prav nič neverjetni, bi še vedno obstajali in bili možni. Teh iger se meni ne ljubi igrat in ne vidim smisla v njih.

    @smukc:
    Prepričana sem, da si sama ne smetim, niti da smetim drugim. Jasno zapišem svoje argumente in poanto, zakaj sem na obisku.

    Tebe pa zanima samo pingl pongl, kako se kdo prijetno ali neprijetno počuti. Mene ne. Raje bi prebrala, kaj bi rad, četudi bi mi bilo neprijetno, kot pa da zganjaš maščevalno oprodo nekih drugih, ki se ob mojih komentarjih počutijo neprijetno. Nisi niti pojasnil, o kakšni vrsti smeti haluciniraš. Si preimenovan eden od tistih drugih? Če je tako, pa niti jajc soočenja nimaš. Ta verzija je še bolj patetična.

  32. Beatnik - 4.11.2007 ob 20:59

    Jaz sem si te pa zmerm predstavljal kot blondinko, postrizeno na paz, suho in manjse rasti, z ocali z rdecimi oglatimi okvirji, tankimi ustnicami, prodornim in hladnokrvnim pogledom… Am I close? Sicr pa itak ni vazn ;.)

  33. nimiy - 4.11.2007 ob 21:17
    nimiy

    hm… se predam.

    ampak iz principa pač lahko deluješ tudi v obratni smeri od tega, kar si tam opisovala kot nekaj, kar naj bi se delalo iz principa. torej, nekdo je pač lahko srečen iz principa in si bo rekel, ok, svet je res šel k hudiču, ampak jaz hočem pa vseeno biti srečen. lahko si pa po drugi strani nesrečen iz principa in si rečeš, ok, lahko bi sicer bila srečna, ampak zakaj bi se trudila in pretvarjala, da je vse ok, če pa ni… no, mogoče ta izraz “iz principa” v tem primeru ni najbolj posrečen…

  34. Vanja - 4.11.2007 ob 23:48

    in vedno bom picajzlasta, ker menim, da nobena sreča ne odtehta nobene nesreče…….zanikam osnovno naravno pravilo žrtve v korist plenilcu. Simona, ne vem kako naj razložim kako te besede vplivajo name, ker nimam niti približno tvoje sposobnosti izražanja-mi je pa nekako lažje dihati, ker vem, da nas je takih še nekaj. Ker včasih mislim,d a je z menoj nekaj narobe, da ne funkcioniram;-) I love you girl! ;-)

  35. smukc - 5.11.2007 ob 00:15

    @simona, po prebranem Vanjinem postu
    razumem, da sem se spozabil na obisku.
    se oproščam za surovo vedenje in neumestne komentarje.
    to je bilo le posledica tvojega fračanja
    včeraj pri gartnerju in gazvodi.
    tako, da bom v prihodnje pisal po bontonu.

  36. neshos - 5.11.2007 ob 01:08

    Poštekal sem Simona, ampak je to že passe. Želel sem povedati nekaj drugega in se seveda obesil na stavek, dva, ali odstavek. Saj veš, to je tvoj attitude in le tega je težko komentirati, kaj težko, brezveze pravzaprav. In bo kmalu december:) Lp.

  37. simonarebolj - 5.11.2007 ob 01:21
    simonarebolj

    @neshos:
    Joj, ne, moja napaka, neshos. Se opravičujem. Sem morala prav pogledat nazaj, česa neki po moje ti nisi poštekal. Potem sem pa ugotovila, da gre za lapsus. Mislila sem, ” … poštekali”, tako ljudje nasploh, ne ti konkretno. Mislim, da sem razumela, kaj si hotel povedat in se strinjam z zapisano “parodijo”.

    P.S. Uf, pa še pomiksalo se mi je v glavi sprva, da gre za nisi/niso, potem sem videla naknadno, da sekam glagole poštekal/poštekali. No, zdaj sem res “uredila” nesporazum, ki sem ga zakuhala v dveh komentarjih. Pardon še enkrat. Resnično.

  38. simonarebolj - 5.11.2007 ob 01:54
    simonarebolj

    @Beatnik:
    Hahahaha … A bi bil lahko še bolj natančen v predstavi, prosim, če se da?!
    No, nisi daleč, sploh ne. Imam pa dolge lase, nimam rdečih očal z oglatim okvirjem (hihihi … ta natančnost me je najbolj nasmejala), ampak pravokotne s črnim okvirjem samo za televizijo in še ene za komp, ustnice niso ravno tanke na črtico, debele pa tudi ne, na moj pogled se marsikdo obesi, ja, a upam, da ni ravno hladnokrven, no … Ostalo si pa zadel.

    @nimiy:
    Ja, si se pa res predal! … Na tak način se tudi jaz ponavadi predam … potem pa sledi še Ampak!

    Štos je v tem, da ne morem reči, no, sicer bi bila lahko srečna, ampak … Ni, ampak, ker je itak vse povezano s tem, kako dojemaš sebe v svetu, kakor ga zaznavaš. Ne gre za to, da bi srečo zavračala. Saj obstajajo polja sreče in obdobja sreče, ampak paralelno z nesrečo. In recimo, partner, če omenim ljubezen, mora sprejet tudi ta del mene, če se hoče imet z mano dobro. Ne na silo sprejet, ampak razumet kot tudi njemu nekaj logičnega. Na primer … z nekom, ki je bil zaljubljen vame in meni privlačen(lahko bi se razvilo) sem imela ta problem, da me je konstantno, ko sem se jaz nad čem razburila, skušal pomirit, namesto da bi me pustil, da dam svoje iz sebe, saj hitro opravim z izbruhom. Čeprav sem mu še tako razlagala, da ne trpim zaradi tega, da bolj trpim, če me skuša utišat, ni mogel razumet in je pridno nadaljeval z neučinkovito terapijo trepljanja in nasvetov, kako naj se ne razburjam. Zato njegova zaljubljenost ni mogla bit uslišana, ker se je ta njegov način poznal tudi na drugih frontah. Bil je tam, kjer ga jaz nisem videla poleg in obratno. Neugodna podlaga za živo življenje sreče v nesreči … he, he …

    @Vanja:
    Imaš dobre sposobnosti izražanja, Vanja. In ja, točno vem, o čem govoriš. Konec koncev je nagrada mojemu pisanju tukaj ravno v tem, da se nas vendarle sreča nekaj, ki se začutimo in lažje zadihamo. Malo, res je, ampak še toliko več vredno. Pač nisi kar tako v tri dni in moraš bit zato močnejša in tudi si. I love you too!

    @smukc:
    He, he … Ta je pa dobra. Opravičilo itak sprejeto.

  39. Fetalij W. Tyschew - 5.11.2007 ob 02:09
    Fetalij W. Tyschew

    evo, prebral še to…

    pač si zelo racionalna oseba… to je to. mislim.

  40. nimiy - 5.11.2007 ob 04:38
    nimiy

    moja predaja se je nanašala zgolj na poskus vizualizacije tvoje pojavnosti.

    in verjamem, da sreče ne zavračaš, prav posebej se pa zanjo tudi ne trudiš, se mi zdi, ker ti pač ni do tega. vprašanje pa je, ali je človek sploh lahko srečen, če se za to vsaj malo ne potrudi.

  41. Nataša - 5.11.2007 ob 11:49
    Nataša

    “Poskusi si želet, da bi trajalo v neskončnost in ga glej in ga glej…”

    Sem poskusila že nekajkrat. Vedno se je zbudil in se začel dret, češ da poblaznelo bolščim vanj. Jebeš tako romantiko…
    In razosebljanje je “vsake kvatre” vrsta pojava, tako da ni panike. ;)

  42. simonarebolj - 5.11.2007 ob 17:29
    simonarebolj

    @Fetalij:
    Racionalno razmišljam, kar pa ne pomeni, da nisem emocionalna. Razen če je čustven tisti, ki joka za praznike in ne vidi krutih plati narave. Hmmm … Paradoks, a ne?

    @nimiy:
    Aja … Okej. No, to res ni bilo tako težko … he, he …

    Ne razumem truda za srečo in nisem opazila, da so nekateri, ki so se trudili za nekaj, da bi postali srečni, dejansko srečo doživeli. Medtem ko je druge preprosto obsijala, čeprav se niso posebej trudili, ampak samo delovali po svoje, kakor so lahko pač. Trud in sreča, trud in ljubezen in podobno mi ne gre skupaj nikakor.

    Sem se za kaj že trudila, pa to še ni pomenilo, da me je osrečilo. Niti slučajno. Se pa strinjam, da se lahko človek peha v nesrečo.

    @Nataša:
    He, he … to me spominja malo name … Tvoj tip mislim.

  43. Nataša - 5.11.2007 ob 18:36
    Nataša

    Hja, prav… Ko bom vdova lahko zaživiva skupaj. Jaz bom kuhala in bolščala vate, ti boš pa pizdila.

    Srhljivo znano.

    Brr.

    :mrgreen:

  44. nimiy - 5.11.2007 ob 21:08
    nimiy

    ok. imaš prav!!!

    p.s.

    s katerimi znaki ustvariš emoticon, ki kaže jezik?

  45. neshos - 5.11.2007 ob 21:32

    Simona thx, srčno upam da si razumela moj zadnji komentar in da ga nisi dojela kot klavnico in posledično – da sem pomrl.

  46. simonarebolj - 5.11.2007 ob 22:55
    simonarebolj

    @Nataša:
    Aha! … Hočeš reči, dokler ne boš potem spet vdova … Si ti kakšna serijska …, ki vedno take išče in potem caka! … he, he …

    @nimiy:
    Mene sprašuješ za znake?!!! Jaz nikoli ne signaliziram, a nisi opazil?! Jezik je pa zdrav se mi zdi … za emoticona pa ne vem … Ha!

    @neshos:
    O, super! Sem upala, da mi ne bi bilo treba tvojega zadnjega komentarja razumet kot slovo od zblojene babe, čeprav sem res zblojeno štrene zamešala. Me veseli, da si preživel!

  47. Ana - 5.11.2007 ob 23:50

    me je prijetno presenetila izjava Beatnika. Večkrat se tud meni to dogaja…verjetno pa se marsikomu na blogovju – da avtomatsko dobiva neko vizualno podobo pišočega, in vsakič, ko kaj novega razbere doda košček k tej podobi, ki je kot nek slab privid. Se tud tebi to dogaja…recimo pri tistih, ki jih redno bereš?
    Meni se je zdelo, da si med 1,70 in 1,75 :mrgreen: …da ko govoriš z osebo ostaja gestikularno mirna, govorica telesa je nadzorovana, trenutki smeha pa so totalno sproščeni in prijetno jebivetrski. heh, no toliko o tem.

  48. lilalu - 30.11.2007 ob 17:02
    lilalu

    Simona perfektno napisano !
    LP.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !