Simona Rebolj

« | | »

BLACK

23.12.2007

K pisanju tega bloga se spravljam že približno deset dni. A vedno nekaj skoči vmes. Pa tudi različni prebliski so se mi podtikali in izmikali. Najprej sem ga hotela naslovit s Kako sem porivala Pograjca, ko je nasedel na led, Blacku pa se o tem ni niti sanjalo. Ampak zdaj, ko me je pičilo zadevo odblebetat na blog, vsa zabasana v sinuse, glavobolna in ponižana, skratka black feeling, me asociacije furajo v druge smeri. Pograjc ni kriv … Black pa mora bit … po eni strani. Po drugi spet … Pa kaj, zaboga, je s tem Pograjcem?!

Pred leti sem začela pisat izlive raznoraznih besnil v blok z resnično črnimi debelimi platnicami. Naslovila sem ga preprosto. “Black book”. To ni bil dnevnik, niti kar koli temu podobnega, ampak posvečeno mesto za izbruhe sovraštva, jeze in zamer. V Black book sem zapisovala izključno misli in anekdote, ob katerih me je zabolel želodec, so me pekla jetra in včasih me je bolelo tudi srce. Patetično, vem. Vanj sem pisala direktno iz žolča. Tam sem se navadila preklinjat. Včasih je zapis premogel samo naslov in en stavek. Na primer: MATJAŽU … “Da bi se ti posušil kurac in kamion speštal jajca!” Tudi daljša bruhanja in driskanja post festum življenjsko nevarnih zastrupitev sem opisovala brez zavor in olepšav. Valda … saj sem pisala sebi. Po eni strani sebi. Po drugi strani kasneje vedno brala kot še malo nekoga drugega. Ker sem že bila malo nekoga drugega. Še posebej ko je preteklo več let. Nekateri zapisi so s časom izpadli za crknit od smeha. Nekaterih še nisem dokončno prebavila. Na besedo black sem imela vedno preproste asociacije. Peklensko, temačno, sovražno, pekoče, boleče, hendikepirano … predvsem pa zelo zelo čustveno. Namreč nobena ljubezen ne dosega intenzitete moči sovraštva. Sovraštvo dobesedno nokautira, ljubezen streznjuje in temu primerno žalosti in dolgočasi. Black book je verjetno kriv, da sem začela zalivat voljo do opazovanja, razgaljanja, analiziranja, izražanja, dočutevanja, bruhanja … In ko sem ga začela pisat, se je moje seksualno življenje drastično izboljšalo.

Namreč utrinke svojih zapiskov sem začela v rahlo bolj sofisticirani obliki izražat na glas in na stas. In povečalo se je število osebkov, ki bi me z veseljem prefukali. Vendar premosorazmerno se je povečalo tudi število osebkov, ki bi me z enako strastnim veseljem tudi pofukali. Neverjetno! Ponavadi je šlo kar za eno in isto persono. Sčasoma se je moje pisanje v Black book redčilo in postopoma celo izumrlo. Ma … zdaj smo začeli šele komunicirat. Večinoma je vse skupaj izpadlo, kot da se imamo blazno radi. A že drobne geste, tok pogovora in pogledi so navijali egotrip na tristo voltov in čez. In že se je v imenu ljubezni začelo razvijat prefukavanje. Koliko sovraštva in koliko fenomenalnega fuka! Dogajanje je prehitevalo komentarje. Z ženskami kakšnih posebnih zapletov, kar se tega tiče, nisem imela. Nekaterim se je zdelo špasno bit moja frendica. Bo poučen žur! In je bil. Nekatere so se po žensko popolnoma umaknile v navidezen mir. Kar so kuhale v podtalju, se je kategorično izkazalo preračunljivo učinkovito in podlo do nerazpoznavnosti podlega. Moški se je po moško zaletavo spustil v akcijo in se kdaj pa kdaj skril samo toliko, da si nabere moči. Po potrebi tudi nazaj v naročje do nerazpoznavnosti preračunljive in podle ženske. Takšne namreč naredijo vse, da bi bojevnika spravile na noge in poslale na fronto, pa magari če v zameno za to same osamljene in zapostavljene prejokajo noči in noči. Kadar nismo fukali, smo se jebali (in)direkt v glavo. Včasih se je veliki On utrudil pred mano. Tako globoko vesoljno žalost si je težko predstavljat. Od razočaranja sem se napila do onemoglosti in vreščala v srceparajočem kruležu valjajoča po mrzlih ploščicah v kopalnici. To so bile za crknit učinkovite fukdoze. In ni bilo enostavno računat z milostjo, da boš našel spet nekoga s tako strastnim sovraštvom do bita drugega. Ne srečaš vsak dan nekoga, s katerim se bosta lahko učinkovito recipročno zafukala, bolj učinkovito od najvišjih doz Xanaxa, Lexaurina, Apaurina … nevermind. Fukkriza zlahka potolče navlečenost na kar koli. Džank je milost … milost za tisto, kar bi sicer lahko sprovedel sam. Direkt v možgane. Včasih mi je kakšna oseba, polna modrosti, namignila, da kar živim, ni ljubezen. Kaj pa je ljubezen, sem vprašala. In vedno … vedno dobila opis, ob katerem sem zlahka zamahnila z roko. Pa kdo si želi te tople vode za lahko noč s patetičnimi poskusi legalne prostitucije za kos pohištva. Morda si omislim cimra. Ostati sam ni nezanemarljiv strošek. Vsekakor.

Na obstoj Black booka sem se spet spomnila ob slalomiranju po RTV Blogih. Pojavil se je bloger black. Kar poskočilo mi je srce. Tole bodo pa kakšne sočno temačne izpovedi strasti in opijatnih malih samomorov. Ne! Tip kategorično piše kuharske recepte. Ampak vendarle take nazorne, z natur fotografijami, ob katerih se ti prej obrne želodec, kot da bi si zaželel obroka. Tako surovo neobdelane so. Brez dodatnih barvil, lakov in ostalih dekorativnih neužitnih pizdarij, ki zadevo pričarajo na fotki očem prijetno. Podobno kot ljudje predstavljajo ljubezen. Kičavo fotko, ki v surovi ralnosti nikakor ne funkcionira. Fascinirali so me predvsem naslovi. Nekaj sem si jih zdajle prepisala. Namreč večino bi z lahkoto uporabila za naslove štorij iz Black booka, obstoječih in kasneje nezabeleženih. Na primer Piščančja prsa na posteljici rukole s hoisin balzamičnim prelivom. Pa Popečena svinjina s kaprami in sušenim paradižnikom. Pleskavica po ljubljansko, z jajcem. Solata z radičem, motovilcem, mlado čebulco in jajcem. Na koncu koncev bi prav vsak izbljuvan material lahko strpala pod naslov Rižota z bučkami. Ni čudno, da je tako priljubljen, ko pa nihče ne piše o fuku. Kaj šele, da bi ga fotografiral v neobdelani nezrežirani verziji. Se zgodi samo včasih, ko se najde kakšen tako s sovraštvom napuhan ljubimec, da flikne fotke ali posnetke na internet, ljubici v kvazi sramoto in sebi v kvazi ponos. Jujujuhuhu! Kako smo veseli! Tako veseli prizora … da se v imenu strasti sploh še kaj dogaja.

No, naslednjič se mi je zatreslo srce v spomin na black frekvenco, ko sem naletela na blog Matjaža Pograjca. Čeprav v bistvu stvari že od nekdaj tripam na svet Relativista in na vse, kar je povezano z relativnim in rezultira prek izgubljanja v paradoksalno absolutnem. Mislim, da je Pograjc edini član SMGja, pri katerem na Vilharjevi 11 ni “naneslo” niti, da bi se spotaknila drug ob drugega. In sigurno obstaja tehten razlog za to. Samo enkrat sem ga porivala, ko je nasedel na nekem poledenelem kanalu al’kvaježeblo sredi noči. Definitivno so se mu kolesa vrtela v prazno. Na tistem parkirišču zna bit vse naokoli res tiho in srhljivo black. Takrat celo on v black plašču se mi zdi … ampak ta blog bo absolutno predolg, če nadaljujem, zato več v naslednjem. Mater! Res bo naslov Kako sem porivala Pograjca, ko je nasedel na led, pa se Blacku o tem ni niti sanjalo. Odbluzila. Totalno. Oziroma ne … tudi naslednji tekst bo še o nečem drugem, kar mogoče sploh ni nekaj drugega. Drugače pač ne gre.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 23.12.2007 ob 00:51 pod Aktualno, Art, Blogosfera, Štorije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

66 odgovorov na “BLACK”
  1. webmaher - 23.12.2007 ob 01:54

    Simona fenomenalnooooo, prosim še ;-)

  2. nimiy - 23.12.2007 ob 02:37
    nimiy

    džizs krajst. v naslednjem življenju bom simona rebolj.

  3. erlend - 23.12.2007 ob 03:43

    zimske nevšečnosti, tokrat malo drugače. kar toplo se blečt in čakat na Vilharjevo ;) i didn’t know we have a new cruising area..

  4. nada - 23.12.2007 ob 08:47

    Oh, nič bat..mucki in kužki ne bodo izumrli…..bi pritrdila Svetlana M.

  5. Ana - 23.12.2007 ob 09:56

    to si bom pa shranla in…dala v škatlo…veliko, pisano, kjer so posebej izbrani spomini na marsikaj :mrgreen:

    si se tedaj izživljala nad sabo? ali je dejansko bilo to terapevtsko? :)

  6. mojcas - 23.12.2007 ob 10:23
    mojcas

    Del tega zapisa se mi zdi eden najboljših opisov ljubezni, kar sem jih prebrala.

  7. Nataša - 23.12.2007 ob 12:10
    Nataša

    Imela sem obdobje čaščenja ploščic v kopalnici in dolge pogovore z osvežilnim obeskom v straniščni školjki. Obdobje se je že pred časom končalo in priznam, da včasih pogrešam boleče iskreno razgaljenost duše, ki je odsevala od taistih ploščic. Zdaj je ovita v več plasti bombaža in se občasno pritožuje, da ji zmanjkuje zraka.

    PS Porivanje Pograjca je bogu všečno početje. Vsakršno porivanje, pravzaprav, le da je led ravno pravšnji.

    ;)

  8. strojnik - 23.12.2007 ob 12:36
    strojnik

    Če se li da, je ljudi bolje vlečt iz dreka, kot pa porivat ven… :mrgreen:

  9. Blitz - 23.12.2007 ob 14:15

    strojnik, bolje je združiti prijetno s koristnim

  10. black - 23.12.2007 ob 14:46

    Moj spomin še ni rešeto in se seveda klanjam naj šefici hostes ever in to res in zares tudi mislim… Lepo, da se spet srečava. Avto sva takrat fino porinila ven. Zmoreva še kaj odrinit?

  11. alcessa - 23.12.2007 ob 18:48

    Simona, dovoli, da ta post UGLASBIM.

  12. simonarebolj - 23.12.2007 ob 23:18
    simonarebolj

    @webmaher:
    Ti pa si navijač no.1.

    @nimiy:
    Hehehehehe … No, prav … ampak mogoče bi pred odločitvijo počakal še na zapise o čem drugem … da se ne prenagliš!

    @erlend:
    Ja, ja, ja … saj zaenkrat je še ni ravno, lahko jo pa otvorimo …

    @nada:
    Malo me je že strah postalo … viš, pa si me pomirila.

    @Ana:
    Malo terapevtsko, malo izživljanja s sabo in nad sabo, malo, da se kadar koli kasneje lahko spomnim nase … ma … veliko spontano serviranih razlogov. Terapevtsko pa deluje bolj danes, kot je takrat. V tisti fazi sem se še bolj ubadala z “artikulacijo”, kva počet z vsem skupaj.

    @mojcas:
    Ja, verjamem … še posebej ker sem prebrala tvoj zapis o stari/novi Mojci. Saj to je edino tista ljubezen, ki te sama najde … tisto, kar se propagira v imenu reda in miru, je poskus simulacije skrivališča pred to, ta dejansko love provokacijo… hehehe …

    @Nataša:
    Oh, ja, razumem tvoje občutke nelagodnosti, ko ploščice ne spregovorijo več in ne kažejo nobenih znakov, da bodo prav kmalu … Kot da so penzionirane?! … Brrrr …

    @strojnik:
    Je pa porivat bolj zabavno?

    @Blitz:
    Redko, a najbolj zaželeno, ja …

  13. simonarebolj - 23.12.2007 ob 23:33
    simonarebolj

    @black:
    Dobro zate, da spominske celice še ne odmirajo tako rapidno, čeprav bi težko doživela ravno infarkt od zgroženosti, če se tega ne bi spomnil (mogoče bi majčkeno popasla užaljenost) … leta neverjetno hitro tečejo, čeprav se meni zdi to obdobje blizu, kot bi bilo včeraj. A jebi ga! Ni bilo včeraj … niti prejšnji teden, niti prejšnje leto … niti … heh! Kakor koli … na zanimiv način sva se spet “srečala”, ja. Jaz takole skrita za ekrančkom v majčkeni prednosti pred Blackom, dokler ni preveč pofirbcal … In … ne vidim razloga, da ne bi zmogla česa še odrinit, ko sva se že tako izkazala s porivanjem … Pa da ne pozabim še na – he, he …

    @alcessa:
    Ma, dovolim brez dvoma. Odlično si mi tole uglasbila. Hvala!

  14. djubre - 24.12.2007 ob 00:44

    Trudim se, da bi zaštekal, ampak ne zaštekam.. Mogoče prihodnjega..

  15. djubre - 24.12.2007 ob 01:02

    OK, Matjaž Pograjc je bil edina zagonetka pri mojem razumevanju.. Štekam..

  16. webmaher - 24.12.2007 ob 01:49

    Simona evo jaz navijam ponoči ko drugi spijo…ne pozabi na še… :D :D

  17. nimiy - 24.12.2007 ob 02:44
    nimiy

    ma kdo spi? sovražnik že ne…

    sicer pa simona, veš kaj me, tako mimogrede, zanima. kje ti vidiš svojo katarzo in ali je ta sploh na vidiku, ali pa v planu?

  18. bin - 24.12.2007 ob 08:16

    Memoare pišeš Simona?

    Kaj si že končala kariero “porivanja”? :)

    Običajno slavni ljudje pišejo o takih stvareh šele takrat, ko so končali z njimi. :mrgreen:

  19. Ana - 24.12.2007 ob 11:10
    Ana

    ta mi je posebej všečna –> “…da se kadar koli kasneje lahko spomnim nase ..” hja.
    Takih zapisov mam celo morje, res da v malce drugi obliki seveda…v onih zveščičih še na roko pisanih…tu na blogu pa…tud nekaj heh, s tem, da je tale dost lepše narave, ker ob tem človek lahko vzdihne z ooohhh :D
    “kva počet z vsem skupaj” – to ubadanje je meni delalo ves čas preglavice, ker nikoli nisem bila sigurna (saj vem, da ne mors bit 100%, ampak vse sem dajala pod povečevalno steklo, sicirala…da je na koncu vse propadlo – nujno)

  20. Vanja - 24.12.2007 ob 17:37

    Jaz sem pa vse svoje dnevnika izgubila, pisala sem jih tam od 8. leta pa do 23.-in sem jih pustila pri prijateljci s katero sem izgubila kontakt. Bog si ga vedi kje so končali. včasih sem zbirala spomine kot prtičke, zdaj se mi zdi, da vseh teh dnevnikov ne bi niti zmogla več prebrati, utrujena od spominov…od podoživljanja, od zgražanja nad sama sabo (kaj, kakšna kura…pa kako destruktivno;-)do samopomilovanja, do veselja nad sabo in svojo žejo za okušanjem (ki se je resnici na ljubo že malce utrudila).Ej ta svet je veliko hrupa za prazen nič, strast na koncu zelo utrudi, pa eno in isto je in ne, sploh ni tako zelo globoka, intenzivna ja….na kratke proge…ampak čez nekaj časa se izpoje.

  21. simonarebolj - 24.12.2007 ob 19:11
    simonarebolj

    @djubre:
    Saj ni kaj štekat, samo prepusti se in vse zagonetke se bodo razkrile same.

    @webmaher:
    Eh, ja, ja … ti, ki navijajo, ko drugi sanjajo, so najbolj efektivni.

    @nimiy:
    Uau, nimiy … to pa je vprašanje! Definitivno katarze nimam v planu (čim je plan, ni katarze), upam pa, da še pride. Saj je že … in lahko rečem, da ni fajn, ko se konča, popusti … namreč katarza nima repriz in nikoli si je ne znaš predstavljat v drugačni obliki, kot te je že doletela. Katarza je presenečenje, skrivnost. Ena je rezervirana za vsakogar na koncu poti, ja, sem pa odprta tudi za tiste na poti, bolj ali manj drobne. Jo spodbujam sama s sabo. Ker ne maram življenja kot projekt, ki ga oddelaš. Zato se pa vedno postavljam vsaj malo v aut, včasih preveč. Da me še kaj najde. In ja, kolikor provociram na videz druge, samo sebe še bolj. Bojim se dolgočasja, čeprav mi nikoli ni dolgčas. Nikoli. Pa se ga vseeno bojim.

    @bin:
    Nobene kariere nisem končala … so pa pavze vmes, ja. Kar naprej so konci in novi začetki. Ne pišem memoarov, bolj fleširam. Porivanje je pa zadnje čase na psu. Ampak me ne moti sploh, ker se mi res ne ljubi porivat, če nisem niti v formi, niti obžarjena. Vem pa, da trznem vedno na učinkovito struno, tako da … Z lahkoto počakam na rundo … hehehe …

    @Ana:
    Kva počet vsem skupaj? Opazovat in pogruntat formule. Na primer tiste, ki se ponavljajo, pa zakaj se ponavljajo, kje so stične točke, pa predvidljivost ljudi, takšnih in zakaj v tvojih dnevnikih ne nastopajo drugačni. Take zadeve. Sam s sabo se pogovarjaš in izveš o drugih vse potrebno … hahaha …

    @Vanja:
    Se strinjam. Ta svet je veliko hrupa za prazen nič. Saj zato pa pač v tem hrupu poskušaš izluščit nekaj zase … o sebi, s sabo. Tudi seks je konec koncev samo masturbacija. Nikoli ne moreš zlesti v kožo drugega, dobivaš pa nek feedback, ki ga sam recikliraš skozi sebe. In spet je samo tvoj. Kar se strasti tiče, pa z mojega vidika ni nujno, da je na kratke proge, lahko je zelo dolgotrajen fleš. Pa tudi če je na kratke proge, nič hudega, saj sama časovna verzija nima kakšne bistvene vloge v življenju, vsaj zame ne. Koliko je pa življenje dolgo? Je dolgo ali kratko? Kakor za koga. Hočem reči, da strast ne pomeni vsakomur enako. Veliko je odvisno od predstave o smislu na sploh. In seveda, ali se nekdo odpove strasti resnično zato, ker je spoznal ultimativno alternativo ali pa samo zato, ker se je utrudil in se mu ne ljubi več. Kaj je pa potem? Izpoje se namreč čez nekaj časa vse. Popolnoma vse. Tudi lajf! V čem je torej point?

  22. beatnik - 24.12.2007 ob 21:24

    Point je v ploščicah v kopalnici. Taistih po katerih ščiješ, serješ, ejakuliraš, bruhaš, sliniš in jih na koncu še posoliš s solzami, ko se obupano vržeš po njih, jih tolčeš s pestmi in preklinjaš, naj ti že dajo odgovor in dobiš nazaj svoj odmev ter ugotoviš, da je to edini možni odgovor in si delno zadovoljen v tej svoji patetiki in bednosti in nesreči, ker si patetičen in beden in izčrpan.

    Sicer pa ljudje, veselite se. Danes je božični večer. Ljubezen je vsepovsod okrog nas! Mami peče potico, očka tolče bakalar, babica riše pirhe in potem, ko se nažremo, gremo h polnočki, si po njej zmečemo v glavo petarde, orgazmiramo ob ognjemetu, se vmes cukamo za joške in jajca in doma še enkrat zonegavimo pod božičnim drevescem. Ničnede, tako je bil baje spočet jezus iz nazareta gospodov sin. Veselite se.

  23. webmaher - 24.12.2007 ob 21:24

    …v čem je point…menda v tem, da se spreminja… :roll:

  24. simonarebolj - 24.12.2007 ob 21:56
    simonarebolj

    @beatnik:
    Hahahahahaha … beatnik … Z vsem se strinjam oziroma štekam, ja. Samo božič očitno ti praznuješ malo drugače … jaz pa tudi … Kako je bil pa Jezus spočet, se še vedno sprašujem. Namreč … Jožef res ni mogel vedeti, kaj je Marija počela na tisti poti. Ama … jaz bi po mojem takrat tudi raje s prijateljico obelodanila brezmadežno spočetje. Mislim … hudič je s temi informacijami.

    @websi:
    Ja, ja, ja … saj … to so ravno nove priložnosti za katerze … sicer nimaš šans, ker se samo copypastaš in loviš za rep. Ampak se mora spreminjat. Ni lahek proces!

  25. Vanja - 24.12.2007 ob 22:34

    Ja ja res, v čem je torej point? Nič kaj božičkasto vprašanje.

  26. simonarebolj - 24.12.2007 ob 22:37
    simonarebolj

    @Vanja:
    Haha … Nič kaj božičkasto vprašanje, ja. Saj … zdaj mi je všeč še bolj. Mogoče je pa v tem point! Samo da ni božičkasto!

  27. nimiy - 25.12.2007 ob 02:17
    nimiy

    k… hvala za odgovor.

  28. djubre - 25.12.2007 ob 02:34

    Jezusov oče, da je bil Juda, ki je edini spremljal Marijo na tisti poti..
    To je nekaj najbolj bogokletnega, kar si lahko zamislim in nekaj najbolj vznemirljivega..

  29. Vanja - 25.12.2007 ob 10:33

    in očetje še dandanes pošiljajo svoje sinove v smrt…

  30. Ana - 25.12.2007 ob 11:23

    hahah —> Kva počet vsem skupaj? Opazovat in pogruntat formule. Na primer tiste, ki se ponavljajo, pa zakaj se ponavljajo….… hahaha …———> HVALA ZA TO POJASNILO, ČEPRAV MOJE NI BILO VPRAŠANJE :mrgreen: Samo dalje sem razmisljala, sicer pa ja, točno to: monologi & razne pogruntavščine ;) ….se ti zdi, da je to bolj ali manj ženska domena, predvsem neizbežno dejanje premlevanja in samo po sebi nujen avtomatski proces “čistke” notranjosti?

  31. Ana - 25.12.2007 ob 11:24

    …namreč prav slednje bogati moje že tako kaotično življenje :oops:

  32. simonarebolj - 25.12.2007 ob 14:34
    simonarebolj

    @nimiy:
    Zakaj pa kurc?

    @djubre:
    Hehehehehe … najbolj bogokletno, kar si lahko zamislim pri tej teoriji je, da zakaj, zaboga, Juda ne bi smel bit Jezusov oče? Po mnenju koga in zakaj? Koga se je tikalo? Mah, umazana posla do konca in naprej.

    @Vanja:
    Seveda. In matere jim pripravijo govejo župco za na pot.

    @Ana:
    Aja … sem razumela kot vprašanje, v smislu, kaj jaz počnem s tem …

    Ja, to je bolj ženska domena. Po večini. Ampak se mi zdi, da je bazičen razlog bolj sociološke narave kot psihološke (šele posledično). Skratka, mislim, da tudi moški, ki si vzamejo pravico do takega početja, veliko bolj skrivajo take zadevščine. Enako kot skrivajo in zadržujejo jok. Gre za do skrajnosti slaboumno napuhlo vodilo iz zgodovine, da mora bit moški po božje kar pameten, ozaveščen in močan sam po sebi. Medtem ko je ženska, v svoji podrejeni, manj božji podobi, upravičena do samošolanja, da se malo ukvarja sama s sabo, pa to. In čeprav po logiki stvari ravno zaradi tega postane močnejša, lucidnejša, bolj empatična in brihtna, ji je po božje odvzeta pravica po zaslužnosti. In tako še danes ni niti enakopravno moškemu plačana za svoje dosežke. Na primer. Eden izmed pokazateljev. Potem jih je pa še malo morje na prvi pogled zakritih. Ena vedenjska fora, ki traja še danes, je, da se moški radi družijo sami med sabo. V stilu … gremo na drink, da bomo lahko po svoje. Vsak vstop ženske v krog moške družbe jih vrže iz tira in oropa spontanosti. Če že, pa najraje vidijo, da gre vandrat z njimi kakšna kokoš. Ker že podzavestno skušajo diskreditirat žensko v tistem najbolj žlahtnem, tistem, na čemer oni sami eno figo freško delajo, ker izkoriščajo vlogo posvečenega po nezaslužnosti, in do pravega soočenja med ženskim svetom, ki se sooča sam s sabo in moškim, ki se s tem v primerjavi bore malo, še zdaleč ni prišlo.

  33. webmaher - 25.12.2007 ob 17:35

    ej Simona maš pa smolo z moško družbo-jaz si kaj takega res niti v podzavesti ne morem predstavljati…

  34. simonarebolj - 25.12.2007 ob 17:46
    simonarebolj

    @webmaher:
    ???????? Obrazložitev prosim?

  35. webmaher - 25.12.2007 ob 18:42

    ni kaj razlagati, za nekatere si enostavno preveč…

  36. Ana - 25.12.2007 ob 19:17

    hecno je to, kako smo se grdo “določili” in si omejili lastno naravo, kako smo si (so nam) dodelili vloge in popolnoma opustili druge možnosti, namesto, da bi izhajali iz tega, da je vsak lahko “vse”, da oba spola lahko enako močno sprejemata, čutita, podoživljata in procesirata enake “zadeve”, ki ju doletijo. tako pa že od nekdaj človeški um potencira izključno ženske /izključno moške stvari na vseh nivojih – totalno nepotrebno…saj res, da nas dela drugačne že spol in da torej so med nami razlike, ampak to “seciranje, analiziranje, kompliciranje” bi se lahko povsem sproščeno naselilo tudi v moških. s tem da to nalogo danes me veliko bolj “lahkotno”, avtomatsko opravljamo, oni pa se še nas kar niso navadli, kar se tega tiče. Kako jim je lahko to tako tuje!? No, razumem potem zakaj se težko zedinimo :D Vedno se mora nekdo podredit…ni kompromisa iz obeh strani hkrati heh
    Če se ženska znajde v moški družbi, velikokrat pol več ni ženstvena :mrgreen:
    p.s.: jaz recimo zdaj vztrajam (nism čist resna) pri tem, da pridem v eno družbo pokerašev (bratranec je eden izmed členov, pa napadam njega in njegovega kolega), kjer bi talala karte :lol: V bistvu si me zelo želijo (ne da bi si to preveč sama domišljala, tako so mi dali vedet), ampak očitno bo odločitev težka; kokoši nočejo, kobila pa tud ni mali zalogaj ;)

  37. webmaher - 25.12.2007 ob 20:45

    ana imam rešitev za tebe-piši mina webmaherOPICAyahoo.com pa ti razložim ;-)

  38. simonarebolj - 25.12.2007 ob 21:30
    simonarebolj

    @websi:
    To pa bo nekaj na tem, ja … če na hitro preletim vse kritike in pritožbe name … pogosto slišim nekaj na preveč … hehehe …

  39. webmaher - 25.12.2007 ob 21:47

    na nekaj ampak vse bo na tem, to sem začutil že včeraj :D :D :D

  40. Ana - 25.12.2007 ob 23:18

    webmaher…sem te hotla komentirat ….pikolina…pa mi je nekaj reklo: tiho bodi!
    zaj pa si omenil moje ime…in me celo nekam usmeril :twisted:
    le kaj naj porečem…deeeeeeeeeeeec! :lol:

  41. webmaher - 25.12.2007 ob 23:32

    No Ana, kaj čakaš, zamenjan uno opico, da mi Dedek Mraz prinese pošto pa da razjasnimo situacijo, hudička pa zaenkrat pusti še pri miru ;-)

  42. Ana - 25.12.2007 ob 23:40
    Ana

    heh….sem se spogledovala z OPICO. sem jo vprašala, če skriva v sebi afno…če se splača drezat vanjo zato, da bi mi pojasnila, kako se svet v RESNICI (hoho) vrti… :mrgreen: sam mi kaze sredinca, se mi zdi….al pa ma noč svojo moč…

  43. neshos - 25.12.2007 ob 23:51

    No no Simona, vsega pač ne boste izvedela, mamo tudi moški svoje skrivnosti. Zato pa tako radi čoporativno hodimo na pivo. Pa tam pobruhamo ploščice. In čisto na uho ti še povem, da se tudi tuširamo skupaj, za razliko od žensk:)) Zakaj pa po dve hodita na wc, to je pa misterij okoli katerega si razbijamo glavo.

  44. štulič - 25.12.2007 ob 23:57

    @Type “O” Negative. Pih.. če je še vedno Black, Numero Uno.. {u prevodu : Number One (Broj Jedan)} !!! :?:

  45. webmaher - 26.12.2007 ob 00:17

    ana to se tebi samo zdi, afna je čist prijazna žvalca :D

  46. Ana - 26.12.2007 ob 00:36

    ni več za zaupat nikomur … dandanes :mrgreen:

    vse je relativno, webmaher. jaz tudi :twisted:

  47. webmaher - 26.12.2007 ob 01:05

    O Ana, tugo mojih dana…sam ne jokaj pol da ne znaš pokra :D :D :D

  48. simonarebolj - 26.12.2007 ob 01:24
    simonarebolj

    @websi:
    Včeraj???

    @neshos:
    Mhm … skrivnosti so jake. Na primer sproščenost pri klepetih v tri krasne, bolj je trapasto, bolj je lušno. To razkritje skrivnosti bi na primer demantiralo podtaknjeno floskulo o babah, ki blebetajo neumnosti kot branjeveke na tržnici. Kaj če se moški izkažejo za še hujše opravljivce in blebetala v tri krasne. Hudooooo! Ni ravno misterij. Pade pa šovinističen mit.

    Kot ni ravno misterij to parčkanje bab po sekretih (ki mimogrede traja samo, kolikor traja puberteta, kasneje ti apetiti zamrejo, moški se pa tuširajo skupaj celo življenje, če se le da). Simpl je. Deklice si povejo, kaj se jim dogaja v lokalu. Kdo je katero pogledal kako in kaj si misli o tistem in zakaj je razbila kozarec in kaj si misli druga o tem, kaj bi lahko, če bi … Medtem si izmenjajo kakšen kos kozmetike, da druga proba, če je kul. In najpomembnejše! Kljub ogledalu se pogledajo in izmenično izprašajo, če izgledajo okej, naredijo šobico, si popravijo pas in dekolte in odpetkajo v akcijo.

    @štulič:
    Ne štekam.

  49. djubre - 26.12.2007 ob 02:08

    Ob branju tvojega bloga sem dobil izvrstno interpretacijo za en blog, ki ga bom na Siolu objavil.. Ne vem sicer zakaj sem dobil takšno inspiracijo, toda inspiracija je.. Že vidim naslov..
    Naslov bo: Žalostna drkanja mojega življenja.. Hvala.. Hehe.. GRem pisat in ne bom objavil, dokler ne bo izvrstno napisano..

  50. mica - 26.12.2007 ob 09:58
    mica

    ahja, kakšen kult smo ljudje naredili iz porivanja- takega in drugačnega. Ko o teh rečeh govorijo preproste ženske (like me)pa bogaboječe ženske, še razumem, ampak…Simona!?
    :-)
    Ves čas sem mislila, da je ta zadeva zanjo na enakih valovnih dolžinah kot umivanje zob recimo. Ali pa striženje nohtov, vrtanje po nosu.
    V bistvu me s tem zapisom spominja na sošolca Nikolaja, ki je o porivanju debatiral podobno:
    Potem pa se je oženil z Urško, imata 5 otrok, hišo, dva avtomobila in veliko vodno posteljo.
    On pa je postal svetovno znan po tem, da se strašno rad crklja
    :-)

  51. štulič - 26.12.2007 ob 12:31
  52. Relativist - 26.12.2007 ob 20:52

    No, jaz pa se bom piknil na osamo, ker mi je takoo blizu. In kot vedno bom tudi tokrat…odbluzil.

    Včasih je osama ali izolacija ali abstinenca produkt diskriminacije.
    Bolj občutljivi kot so tvoji okusi, bolj selektiven si, manj si zadovoljen z običajnim in vsakodnevnim.

    Identiteto si zgradiš s tem, da določiš s čim s ne boš zadovoljil oz. kaj ne boš toleriral. (V tem svetu idealizirane tolerance to ustvarja svet ne-identitete)

    Kurba, seksualno svoboden duh, ni obžalovanje vreden, ker on ali ona ljubi seks, ampak ker bo on(a) pofukal karkoli, samo da ga dobi.
    Potreba je tako velika, da kontrolira um in eliminira vsakršen dvom ali selektivnost.
    To je predaja potrebi, ki je za večino obžalovanja vredna.

    Potrebo v drugih sovražimo zato, ker jo čutimo v sebi.
    Ko obžalujemo potrebo ali trpljenje, potem kažemo močno reakcijo do življenja in do sebe.

    Vendar, če se totalno vzdržiš, ker ne moreš najti kvaliteto, ki bi te zadovoljila popolnoma, to kaže na željo, da se ali izgovoriš iz procesa tako, da uporabiš kot razlog tvoje občutljive okuse, ali pa kaže na potrebo, da se izogneš tistemu za kar se bojiš, da te bo umazalo ali kar te bo mogoče naredilo odvisno skozi kontakt ali kar te mogoče lahko preko asociacije okarakterizira.
    Osnovna resnica je ta, da te nič in nihče nikoli ne bo mogel popolnoma zadovoljiti.
    Zadovoljitev je koncept, ki je odvisen pojma absolutnosti.
    Nič ne more predolgo zadrževati tvoje interese in nič ne more ustrezati tvojim standardom, ker se tudi sama na moreš vedno držati svojih lastnih standardov. Saj veš, da je tako, a ne? He,he.
    Ideal je nekaj čemur težimo, ampak ga nikoli ne moremo doseči.

    Bom uporabil moj svojo najljubšo prispodobo (ker mi je blizu).
    Ko je kvaliteta vina odsotna ali ni na razpolago, potem se pač sprijazniš s tem kar imaš.

    Če se odrečeš okusu, ker vino ne dosega tvojih standardov ali pa ima zelo slab okus ali pa je “dolgočasen”, lahko to pomeni, da skušaš dokazati svojo kvaliteto z neudeležbo pri pitju, ker lahko napačno prikaže, da si eden izmed njih ali pa te lahko napije – normalno sledi kozlanje in maček.
    To je strah, da si asociiran s tistim za kar smatraš, da ti je inferiorno.
    In glede na to, da se hočeš vedno vzpenjati navzgor se zato bojiš, da bo vsak zdrs na nižjo stopnjo pomenil, da boš tam obstala.
    Strah od že uveljavljene identitete.

    Ampak vino, kot ljudi, lahko prebaviš in ščiješ, hranljive snovi lahko absorbiraš, lahko pa tudi imaš potrebovan efekt ne glede na kvaliteto.
    Pitje inferiornega vina ne naredi tvojo paleto manj spoštljivo do boljšega vina, zaužitje pa ne bo s svojo kvaliteto umazalo tvojega bitja.
    Vsako vino nekaj ponuja.
    Včasih najdeš imenitno vino in uživaš v srkljajih njegove prijetnosti ali v ovohavanju njegovega duha. Včasih pa lahko dobiš samo slabo vino in enostavno uživaš v navalu omame in v svoji izgubi v njegovem alkoholni, Dionizi, instinktivni, brezumni ekstazi.

    Oboje so izkušnje.

    Za mene – to bo zvenelo zelo surovo – so ljudje samo viri.
    Um se sprijazni s tistimi viri, ki jih pač najde v svojem okolju, da lahko zgradi nekaj na kar je ponosen ali da sploh preživi.

    Jaz se lahko identificiram s trudom, ki ga ustvari večino socialnih interakcij – s trudom, ki skozi izolacijo potrebuje obdobje počitka – ampak ni nujno, da bo to rezultiralo v trajni izolaciji razen, če se bom od njega (truda) počutil ogroženo.
    Trud je s počitkom enostavno odstranjen.

    Človeška bitja, če hočemo ali ne, so socialne živali – odvisni smo od drugih naše vrste.
    Če bi bili resnično neodvisni bi z drugimi komunicirali ali ne in ostali brezbrižni do kakršnega koli obeta.
    Dejstvo, da smo odvisni in okoli nas lahko najdemo samo inferiorno kvaliteto človeških bitij, nas naredi obupane in jezne na našo odvisnost in našo šibkost, zato se kaznujemo s tem, da si odrečemo tisto kar potrebujemo ampak kar nas nikoli ne more popolnoma zadovoljiti.

    Torej se moraš vedno vprašati:

    Zakaj sem utrujen ali zdolgočasen od družbenih interakcij?
    A pričakujem več kot lahko imam oz. ali je to razpoložljivo oz. ali se skušam upreti običajnim in svetovljanskim vsakodnevnim dvorjanskim praksam, ker hočem ustvariti idealizirano obliko interakcije?
    A postavljam prevelik poudarek na to in pričakujem preveč?

    Dolgčas lahko nastane, ko je pričakovana določena stopnja, ampak jo ne dobiš vrnjeno in se nočeš sprijazniti s tam, kar pač maš.
    Če hočem zgraditi hišo in je les okoli mene vse prej kot zadosten, potem ali tam samo sedim in se pritožujem, ali pa lahko delam na sprijaznjenju s tem kar sem pač dobil.
    Mogoče bom moral bolj delati, ampak to potem postane izziv s katerim se soočam: ustvari moj ’skoraj-popoln’ dom z uporabo podpovprečnega lesa.

    Dolgčas je tudi produkt odsotnosti izziva.
    Naša sankcionirana moderna okolja so eliminirala večino groženj in to ustvari dolgočasje. Izravnavanje človeka ustvari neizzivalne kopije istega tipa.
    Naše socialne interakcije so okarakterizirane z lažjo, medtem ko vsi poskušamo živeti po sprejemljivih normah. Okarakterizirane so tudi s pomanjkanjem izzivov glede na to, da vsi enostavno podpiramo zmote drug drugih in ‘pravico verjeti karkoli si želiš’, in si izmenjavamo oguljene diplomatske geste in vljudno svetovljansko blebetanje.
    Dolgočasje pa po drugi strani ustvari depresijo.

    Če te ne izzove okolje, potem ti izzoveš njega.

    Mimogrede, moja knjiga se imenuje Dark Book. Zaradi njene vsebine bi še Hannibal kozlal. Zato naj bo ta vsebina tajna he,he.

  53. simonarebolj - 27.12.2007 ob 15:28
    simonarebolj

    @djubre:
    Me veseli. Komaj čakam! Naslov deluje zanimiv.

    @mica:
    Kje pa! Daleč od tega, da bi bil seks zame kot umivanje zob itd.! Nimam poniževalnega mimobežnega odnosa do seksa in ne pritegne me zlahka vsak mimoidoči možen kandidat, da si gremo pač postriči nohte. Imam preveč rada dober seks. V slogu vrtanja po nosu po mojem mnenju dojemajo seks zakonci v fazi naveličanosti drug drugega. Na tak način ali pa s popolnim odklonom. Poanta je ista, samo druga plat iste medalje.

    @štulič:
    Hvala. Dober komad!

    @Relativist:
    Hvala za tole razmišljanje, Relativist. Replika ne bo dolga, ker preprosto nimam veliko za dodat. Ogromno resnice vidim v zapisanem, tudi v tistih delčkih, ki so apelirali bolj direktno name. Edino, kar se dolgčasa tiče imam opombo. Dolgčas se ne sklada nujno z nedogajanjem, torej odsotnostjo izziva. Pravzaprav ugotavljam, da je dolgčas nekaj bolj ali manj skoraj popolnoma neodvisnega od zunanjih okoliščin, bolj pa vezan na tip človeka, kako se zna fascinirat sam s sabo. Namreč ni hujšega od dolgčasa, ki te lahko doleti v nabasanem tempu dogodkov in celo stresnih izzivov, a človeka vseeno nažira naveličanost in brezvoljnost znotraj gruče prijateljev, sodelavcev in izzivov. Ta dolgčas je najhujši, kajti tisti v osami in izoliranosti, v kolikor se dolgočasiš v njej, ti ponuja vsaj upanje, da bo možno dogajanje dolgčas presekalo. Torej si obeta potezo. Hehehehe … Ko pa okusiš dolgčas znotraj akcije … uf … se pa zamisliš nad svojim notranjim svetom v najboljšem primeru, v ta slabšem pa obupaš.

    Lp

  54. djubre - 27.12.2007 ob 17:26

    @Simona Rebolj:
    Sem že zdavnaj spisal in mislim, da ni dobro, ker je Gartner pohvalil..

  55. sekundek - 27.12.2007 ob 17:47

    Če sem povsem iskren, je po prebranem v moji glavi nastal en black. Pa ne vem ali je črnina na blogu udarila skozi roženico ali pa razlog temu tiči, da se že cel dan sprašujem zakaj točno moram danes sploh razmišljat.

    Vidim tu spodaj “black se še kar nadaljuje”. Vsekakor zgleda, da bo tole še zanimivo. Lahko celo, da mi prebije ob vsem tem tuhtanju ;)

  56. simonarebolj - 29.12.2007 ob 15:37
    simonarebolj

    @djubre:
    Sem že prebrala. Gartnerjev komentar nima veze in ni nikakršno čudo, da si ga z zapisom pritegnil … hehe …

    @sekundek:
    O! Sekundek! Tudi jaz ne vem za razlog black efekta pri tebi, mi je pa všeč, da se je sprožil in upam, da ti prebije … Če ne ravno ta zapis z nadaljevanjem, pa kaj drugega.

    Lp

  57. djubre - 29.12.2007 ob 19:31

    @djubre: Hvala za iskren komentar, me je blo kar strah pogledat.. Lp..

  58. simonarebolj - 30.12.2007 ob 13:55
    simonarebolj

    @djubre:
    Ah, dej no dej … saj že veš, da te rada berem … problem so samo tvoja izginotja in novi pojavi … hehehe … Pa še nekaj … a bi lahko svoje ime polinkal tako, da se bo ob kliku na tvoj nick v komentarjih, bralec takoj povezal na tvoj blog.

  59. satir - 30.12.2007 ob 17:16

    @Simona:

    Ja, itak, da je odvisno od tipa človeka kako se bo soočil z okoliščinami. Dolgočasje je lahko posledica zunanjih vplivov. V končni fazi je tako, da od trenutka naprej, ko se rodimo, okolje sodeluje pri naših odločitvah. Recimo samocenzura je tudi lahko ena takšna posledica. Odvisno pač, koliko individualnosti ima posameznik. Mah, sej o tem itak pišem v blogih na dolgo in širko, tako da brezveze, da tukaj trolam….he,he.
    Mogoče napišem kak blog, pa se tam udariva.

    Aja, mimogrede, pred tem sem bral blog o Zeppelinih, pa sem se spomnil na en njihov verz:

    Lots of people talkin’, few of them know
    the soul of a woman was created below.

    Je to res? he,he

    Lp

  60. simonarebolj - 30.12.2007 ob 19:50
    simonarebolj

    @satir:
    A, kloniran Relativist? Okej …

    No, prav … Vem, na kratko gre težko, je življenje premalo dolgočasno.

    Verz je stupiden, kar nama je obema jasno. Je pa dober, ker pove nekaj o piscu, torej množici njemu podobnih.

    Lp

  61. djubre - 2.01.2008 ob 03:06

    Hmmm, kako se pa to naredi.. Jaz lahko kliknem na svoj blog, mi rata.. Grem malo štorat, bom videl..

  62. djubre - 2.01.2008 ob 03:11

    Ti pa še predlagam en svoj blog, kjer se je vnela zanimiva razpravica.. menda moj najbolj komentiran.. OD teh komentarjev se mi blede.. Zmeden sem..

    http://www.rtvslo.si/blog/poslednji-opij/arest-i-am-a-man-of-constant-sorrow/5246

  63. smukc - 7.02.2008 ob 10:56

    zaradi napak v temi blue-moon sem svoj blog zaprl, še prej pa ročno označil vse komentarje kot spam in jih sam izbrisal.

    skropucalo, ki so ga mi copya-pastali, brez da bi me kdo vprašal, sem zlil iz svojih komentarjev pri beans in vsaka beseda je bila le moja. sej, škoda besed, se strinjam.

    http://beans.blog.siol.net/2008/01/25/kaj-pomeni-ce/

  64. buksijakarc - 4.03.2008 ob 14:45
    buksijakarc

    Ta zapis je udaril blizu mojega srca, pa ne zato, ker bi delil tvoj pogled na svet, ampak zato, ker sem poznal(poznam?) dekle, ki je bilo takšne sorte, da sva se znala lepo razumeti, imela je toplino v sebi, potem pa je nekega dne njena toplina usahnila in jo je zamnjala praznina – in ta je tista, ki jo jaz čutim v tvojih besedah. Izvrstno opisana… Ampak ljubezen je bila tista, ki je mojo kolegico razočarala, ker je ni našla pod definicijami, pod katerimi jo je iskala. Potem je obupala, niti sama svoje ljubezni ni definirala, samo še pofukala se je in prefukala, zadnjič, ko sem govoril z njo mi je pojasnila, da je končno mirna, da ne išče več neobstoječega, da se je sprijaznila s s svojim dolgčasom, potem pa je izginila iz mojega življenja – najini poti in pogleda na svet so se razšli.
    Iskreno pa povem tudi zakaj. Zato, ker ji nisem bil niti toliko biten (nalašč ne uporabim pomemben), da bi rekla, jaz te imam rada v svojem življenju. Tudi, ko je rekla “Jaz te imam rada” je izzvenelo nekako tako kot bi rekla “no saj je vseeno”.
    Odlično napisano, ampak ne strinjam se s pomembnostjo, ki jo tvoj tekst pripisuje fuku. Zelo mi je bila všeč tvoja asociacija ob kuharskem blogerju, ampak “Ni čudno, da je tako priljubljen, ko pa nihče ne piše o fuku. Kaj šele, da bi ga fotografiral v neobdelani nezrežirani verziji.” – mi da misliti o tem, koliko smo pripravljeni verjeti v nekaj onstran organsko razgaljenega, onkraj vulgarnega – razmišljam o tem, ali lahko nekaj onkraj banalnega sploh obstaja, če ne verjamemo v tega obstoj?

  65. simonarebolj - 9.03.2008 ob 20:02
    simonarebolj

    @buksijakarc:
    Hvala za tvojo zgodbo, ki si jo podelil z mano oziroma bralci.

    Lahko rečem le, da škoda, ker se je spijaznila s svojim dolgčasom. Bolje bi bilo, če bi našla v sebi iskro, čud.

    Moja replika o fuku se je nanašala na dejstvo, da ljudje v povprečju dejansko padajo na dve stvari … na fuk in na žretje. V tem primeru tudi fuk deluje na principu nažiranja. Fuk kot kosilo, zasilna zapolnitev praznine, pomanjkanje fuka kot lakota … skratka, ja, zbanaliziran aspekt životarjenja. Vulgarnost sploh ni tako problematična, v kolikor je pač izkoriščena na funkcionalen način in je v vulgarnosti, kar se tiče meje tolerance, itak vprašljiv pojem. Praznina in plehkost … to je tisto, kar pogreza posameznika. Ko postane fukanje enako potešitvi lakote in ko postane samo nažiranje in ne akt notranje iskre, emocije, živosti.

  66. djubre - 22.09.2008 ob 13:22

    še vedno ne vem, zakaj si blackove recepte prepisovala, namesto, da bi si jih preprosto natisnila.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !