Simona Rebolj

« | | »

BLACK SE ŠE KAR NADALJUJE

26.12.2007

Nekako se Black res še kar nadaljuje. Kriv ni Pograjc, Black pa sigurno. Black je pač vedno kriv. V taki in drugačni obliki. Smuka se povsod in razsaja s provokacijami. Najrajši ima take, meni podobne, ki trzajo na blekno, se provocirajo in še neozdravljivo firbcajo povrhu. Znanec me je nekoč predstavil neki ženski ob naključnem srečanju. Mislila je, da sem njegova partnerka in prijazno je pojasnil: “Ne, ne … žena je doma, ona je pa špijun!” Radovednost je ubila mačko, slej ko prej, čeprav ima sedem (ali devet?) življenj. Še dobro. Recimo, da gre za fer dil.

Kakor koli … Ja, pred leti … Kolikimi že? … sem porivala Pograjčev avto, ko je nasedel na kup snega pred gledališčem. Ne spomnim se več, kako neki ga je doletela takšna smola, da sem se znašla na parkirišču kot porivaška opcija samo jaz z verjetno najmanjšo fizično močjo, ki bi bila lahko na razpolago. Kaj neki sem takrat pozno ponoči počela v teatru, ko so se že vsi odpokali, razen očitno Pograjca? Pojma nimam. Je pa njegovo kurblanje in moj malosilni “push” uspel. Odpeljal se je, jaz sem se vrnila v teater. Po kaj že??? Mi najeda možgane ta hip, ker se ne morem spomnit. No, vsekakor sem mislila, da sem sama (al’ ne, al’ kva?). Ko sem odpetkala končno domov, sem naletela na smehljajočega … hmmmm … ne vem … enega izmed delavcev. “A ti je uspelo?!” (hohohohihihi …) “Kaj?” mi ni bilo jasno, o čem bluzi. “Ja, Pograjca porint?!” (hohohohihihi) Ma … par po delavno nabildanih možakov je izza vogala opazovalo predstavo in se noro zabavalo ob mojem napenjanju. Moj šef, neozdravljiv šaljivec, je pristavil, da ga ni čez pogleda na napeto rit. Ne smem bit jezna, ker res nihče ni nič hudega mislil. Saj, če ne bi uspelo, bi prišli pomagat. … Mogoče … Čez kakšno uro. Valjda, da štekam. Hahahaha … Have fun! Zakaj bi se samo jaz zabavala, a ne?!

Pri osemnajstih letih sem začela delat kot hostesa v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Sredi decembra, v času Dedkov Mrazov in Božičkov, skratka, sredi največjega hrupa in dobičkonosne norije okrog otroških fantazem. Verjetno tako vznesenega veselja, ko si sprejet na neko delovno mesto, ne bom občutila več. Piko na gledališče sem imela itak že celo srednjo šolo, ampak sem morala počakat na polnoletnost. Hostesice namreč … khm … preveč kontaktirajo z obiskovalci, pa morajo bit nekako uradno potrjene za zrele odgovorne osebe. Poznala sem skoraj pol igralske ekipe že od otroštva, ker sem pač odraščala med literati in gledališčniki. Lahko bi rekla, da se svojega doma med drugim spominjam kot nekakšnega kluba za zbiranje raznih umetnikov in senc raznih odbitkov, ki so se radi sukali v takšni družbi. Zato sem se takoj počutila domače, malo manj domače z otroki v tem primeru. Ampak … šment … z otroci se dogaja en neverjeten paradoks, ki pravzaprav ni paradoks. Manj ko cviliš okrog njih, se spakuješ v bucibuc stilu in jih ščipaš za lička, raje te imajo. Bolj ko jim ne namenjaš nikakršne specifične pozornosti, ker so otroci, bolj te cukajo za rokav in hočejo s tabo vse in, kar je bilo za to študentsko delo najpomembnejše … Prisluhnejo! Ubogajo brez nepotrebnega vzbujanja pozornosti. Ja, zato sem kmalu fasala še prošnje za inštruiranje pri učnih tegobah (ki so se vedno izkazale za vse možne tegobe, samo učne v resnici niso obstajale … v razponu od cveka do vzpona na štiri … ja, roparski inštruktorji na urico recitiranja snovi so večinoma zanič in navadni tatiči) in … o groza … zazvoni telefon, kolegica me prosi, če bi lahko vsaj kakšen večer čuvala njenega tamauga, ker si tako želi. Ne, ne, ne … noče tiste prijateljice in ne, ne, ne … noče nobene varuške … tebe bi. “O, pizda! Pa zakaj?! Sej sem naravnost ignorantska v primerjavi s šopkom kolegic, ki so malega ves čas posedanja ob kavi crkljale?!” “Jah … je rekel, da ne ve, zakaj.” Okej, to je odgovor. Verjetno nabolj tehten argument od vseh možnih. Pridem … seveda. Kva pa čem. Sej je simpatičen tamau. Če ga zanimam, je že fajn poba … hohoho ….

Skratka … sčasoma se vodja hostes poslovi in dobim pozicijo. Uvedem nekaj na prvi pogled anarhističnih sprememb, kar se tiče pogojev dela in ocenjevanja prioritet. Tisti, ki kdaj pa kdaj zamudijo, si oddahnejo, tisti, ki so bolj nagnjeni k štancanju delovnega časa po nekih okostenelih pravilih z minusi in plusi za prekršek, padejo v nejevoljo. Kva bi pa ta rada? Kje so pa pravila igre? Ja, ja … okvirno obstajajo, sicer pa po dogovoru. Ne, ne, ne … ne velja za vse enako. Kako ne velja za vse enako?!!! Ja, ne velja, ker se pač nekdo na nekem področju raztrga in pokaže marsikaj, nekdo drug pa bolj uspeva v kakšnih drugih kategorijah. Jebi ga! Treba se bo malo pogovarjat o zadevah, zakaj in kako kdo. Oooo, groza! Ja, vem. Nismo vajeni. Se bomo že navadili. Prav pride. Malo smisla za humor tudi prav pride. Pa malo zavzetosti, kjer je to potrebno, ne samo, če je nujno. Ja, prepotiho govoriš. Zelo moteče, sicer pa okej. Ja, nikoli ne prideš, če te potrebujemo, pa nisi vnaprej vpisana na urniku, zato si nepriljubljena, bejbi! Vem, vem … ni tvoja dolžnost, ampak samo povem … raje bi imeli tako, ki kdaj pride pomagat, tudi če ji ni treba. Težko razumet? Ne, nikjer ne piše in tudi ne bo pisalo. In? Ne, ne zajebavam se. Samo tako povem, da se še malo smejimo zraven.

Med lutkami počnem to in ono, v krovnem smislu upravljam z ekipico okrog tridesetih deklet in parimi pogumnimi fanti med njimi. A bi prišla pomagat v Slovensko mladinsko gledališče? Prosim, samo parkrat. Je totalna gužva, ti pa itak že veš, kako potekajo zadeve v teatru, se boš takoj vklopila. No, prav. Samo parkrat. Grem na pogovor, že zjutraj naključno srečam v bližnjem kafiču enega od igralcev, ki kar prisede, skupaj spijeva kavico in ugotoviva, da sva namenjena na isti delovni teritorij, zunaj spet sneži sto na uro. Ja, jaz sem nova, ampak samo za parkrat, ker straši gužva zakletega decembra, a ti si pa, ja, ja … se opravičujem, saj vem, ampak tale kapa, bunda in vse skupaj, nisem te takoj prepoznala. Ne, ne, tega nisem gledala, sem pa gledala nekaj drugega … Super predstava, ampak si v kostumu praktično nerazpoznaven. Hahahahaha … aja, no, tega pa nisem opazila.

Neverjetno. Prva predstava, ki sem si jo ogledala, ko sem začela delat v SMGju, je bila Tirza v režiji Matjaža Pograjca. Spomnim se kristalno čisto. Predstava me je totalno navdušila, v moji zbirkici zgoščenk še vedno kraljujejo velikokrat poslušani Demolition group – Neoevangelij z eno najlepših rock balad, ki se je kot podlaga preigravala v Tirzi – Balada (ja, simpl). Pravzaprav gre za eno izmed treh meni najljubših, čeprav sicer nisem ljubitelj tovrstnega žanra. In pozor! Ena izmed njih je definitivno Black od Pearl Jamov. Ob prizoru, ki sem ga linkala vam v simulacijo možnega orgazma, se Simoni zatresejo vsaj kolena. Fucking amazing! Pure beauty! Z Eddie Vedderjem na čelu. Angel voice! Itd. Tako si jaz predstavljam Black. Okej. Nazaj na Tirzo. Popolna harmonija giba, besede, glasbe in scenografije. Pograjc v vsem svojem sijaju. Žal si je ne morete več ogledat in ne, posnetki ponavadi ne izpadejo v redu. Predstavo sem videla minimalno trikrat in če bi lahko sledila dovolj pozorno, bi kasneje točno vedela, kdo je v resnici morilec. Pa nisem. Hudič se skriva v triku, da namige prepoznamo kot namige, ko je že vse mimo. Tudi zato sem si močno zapomnila Tirzo, ker bi se takrat lahko izognila eni nezaželeni spontani drami mojega življenjca, ampak z namigi je pač tako – obstajajo predvsem zato, da lahko opazujemo perverzijo koncepta, ko nas je že posrkalo in izpljunilo. Umetnost.

Pride čas, ko se moraš umaknit, ker rok zastaranja neusmiljeno teče in dan ima samo določeno število ur. Ko si želiš, da bi bile daljše, minejo v trenutku, ko želiš, da bi se dan iztekel čimhitreje v pozabo, se vleče kot zagnojen prehlajen smrkelj. Kaj šele tedni in leta. To mladostno poglavje sem počasi zaključevala. Vsa dekleta v SMGju smo imele že tudi druge obveznosti, pa smo, če je bilo le mogoče, še vedno kdaj zvečer prišle delat in izkoriščale nove prišlekinje, da so se prilagajale muham veterank, ki se nikakor niso mogle poslovit dokončno. Bilo je nesramno jasno, da se zaključuje ena ta lepša verzija, kljub ambicijam in predstavam o bodočnosti … tako ne bo nikoli več … že zaradi roka zastaranja. In bilo je preprosto dovolj romantično z vsemi tegobami in pizdarijami v paketu. Pizdarije so takrat zvenele bolj melodično.

Enkrat kasneje si nisem mogla pomagat, da ne bi sprejela še ponudbe, da sufliram pri predstavi Izboljševalec sveta Thomasa Bernharda v režiji Dušana Mlakarja. A je bila gužva? Ja, je bila. Je bil december? Seveda je bil. Vaje so se odvijale zvečer in delo suflerke lahko pomeni marsikaj, najmanj pa šepetanje. Veliko vpitja, zapisovanja, odpisovanja, popravljanja … zašepetala … se ne spomnim, da bi kaj veliko. Nepozabna izkušnja. Pravzaprav sem sprejela ponudbo zaradi izkušnje, ki mi je kasneje prav prišla in sem jo potrebovala glede na načrte. Tekst odličen, a nisem vedela, da je na kožo pisan glavnemu igralcu Radku Poliču. Šlo je skoraj za monodramo o neprilagojenem filozofu, ki razgraja z neozdravljivim cinizmom in kritikasterstvom nad svetom. In ko sem prišla prvič na vaje, sem spila v klubu SNG Drame najprej kavico. Nekateri tam prisotni igralci so se mi smejali in me zavezniško trepljali po rami v smislu: “A to si dobila (plosk po čelu)! Boš že preživela!” Ni mi bilo jasno, v čem je problem. Ko sem se pojavila pred Racem, mi je podal roko in vprašal, kje vse sem že delala in na kakšnih projektih. Khhhm … Nisem še tega delala. To bo prvikrat in edinkrat (okej … po tem projektu sem še sodelovala z magičnim in brilijantnim Diegom de Breo, z Matjažem Zupančičem in Vitom Tauferjem, ampak ne pri celotnem, bolj špijunsko, in selektivno vtaknjeno v čas na razpolago, za krajši vskok). Mrak mu je padel čez obraz in zavpil je na ves glas nekako takole: “A neizkušeno mlado smrkljo so mi podtaknili, ker mislijo, da bom od veselja tiho (on ni nikoli tiho)! Pa saj za ta tekst je treba znat brat! A me zajebavajo?!” Jap! Začetek ni bil obetaven. Požrla sem debelo kepo sline in mu kasneje pač vljudno rekla, da lahko vsaj poskusim, se bom potrudila, mogoče pa ne berem (khm) tako slabo. Rac mi seveda ni bil kot osebnost v nobenem oziru tuj, prej mi je povzročil kakšen nasmešek na obraz. Ja, on je brez dlake na jeziku, vzkipljiv, netakten, neposreden, z zajedljivim smislom za humor … skratka, težek tip. Vedno pa veš, pri čem si, ker iz njega prekipi vse, kar mu pade na pamet in nikoli v resnici ni tako hudo in dokončno, kot se lahko sliši ali čuti v trenutku zločina. Skratka, v nadaljevanju moram priznat, da sem osebno z njim sodelovala odlično. Dogovorila sva se vse o njegovih muhah in najboljšem pristopu z moje strani, ugotovil je, da sem pismena in celo ne tako blond. On je takrat živel za predstavo in neizprosno zameril, če od drugih ni začutil enako v vsakem trenutku, na polno. Ni pa enostavno čutit enako, ker on Dočuteva eksplozivno, na tristo voltih, z vsem drobovjem in je popolnoma v sebi in sam s sabo. Ostali se morajo priklopit in če ne, bo sigurno na ves glas, z vsem možnim sočnim besednjakom to tudi izrazil … ker ga frcne vse, najmanjša drobna pretrgana nitka in reagira prej kot takoj, ja, seveda, velikokrat prehitro, še preden bi uspeli opazit sploh, kaj pravzaprav ne štima … hehehehe … Predstava je pričakovano dobila nekaj nagrad, predvsem Rac, ampak najbolj zgovorna reportaža, kako je nastajala, je zapisana kar v nagradi Katji Levstik za vlogo žene. Takole so zapisali v obrazložitvi na mednarodnem festivalu komornega gledališča Zlati lev v Umagu: Nagrada za “potrpežljivo prenašanje sveta”. Hahahaha … Dotični konflikten duet je v mojem spominu brez dvoma zapisan kot nepozaben in več kot samo poučen. In glej ga vraga! Ko sem brskala za linkom predstave Izboljševalec sveta, se na prvem mestu Googlove strani zasveti … Saj ne morem verjet! Tole! Spet Black. In to Pograjčev Black.

Da se pri drobnih asociacijah in tistih perverzno neulovljivih konceptih namigov za konec še malo poigram. Kaj imata skupnega black na RTVSLO blogih in Siolov Black. Siolov Black je v režiji Matjaža Pograjca skreiral predstavo Ljubezen na smrt, kjer boste lahko večerjali in večerjali in večerjali, RTVSLO black pa v svojih blogih predstavlja izključno tole. Hmmm.

Aja, seveda, skoraj sem pozabila na zaključno “mistiko”. Pograjc je bil, kot sem že v prejšnjem blogu zapisala, edini, s katerim v SMGju nisem imela nikakršnega stika, razen tega z nasedlim avtom. Poznala sva se samo na živjo, mogoče je vedel kvečjem, da mi je ime Simona in očitno se je moralo tudi to popravit. Pač prek bloga. Pri čemer se je moj “misterij”, logično, razkril šele pred kratkim, ko sem se še malo pofotkala, poleg razblebetala. Na njegovo radovedno pobudo.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 26.12.2007 ob 19:46 pod Aktualno, Blogosfera, Štorije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

15 odgovorov na “BLACK SE ŠE KAR NADALJUJE”
  1. nimiy - 26.12.2007 ob 21:00
    nimiy

    black od pearl jam. hm…

  2. webmaher - 26.12.2007 ob 21:40

    uf, kako si tole lepo spesnila, so se mi tako sline cedile, da tisto na koncu bi kar pasalo, če bi se kakšna kuharca znašla v bližini :D :D :D

  3. dvoglav - 27.12.2007 ob 08:59

    Super paše tale tema v teh dneh…da predahnem od zvončkljanja in tipov, ki lezejo po dimnikih.

  4. simonarebolj - 27.12.2007 ob 13:27
    simonarebolj

    @nimiy:
    Kaj pomeni … hmmmm?

    @websi:
    Hahaha … Če kuharca ne pride k tebi, moraš ti do kuharce.

    @dvoglav:
    Ja, meni je tudi pasalo pisat … daleč od božičkanja itd. Se opazi verjetno, ker je dooolgo, se noče končat … hehehe …

  5. nimiy - 27.12.2007 ob 13:42
    nimiy

    nič posebnega ne pomeni. razen tega, da jaz pearl jam poslušam že od leta 1991 in da mi v svojih zapisih ne deluješ ravno v smislu… I know someday you’ll have a beautiful life, I know you’ll be a star in somebody else’s sky, but why, why can’t it be mine?…

  6. simonarebolj - 27.12.2007 ob 15:16
    simonarebolj

    @nimiy:
    Jaz jih tudi poslušam od leta ‘91. Mogoče ne bereš dovolj pozorno … hehehehe …Jaz res verjetno ne bi napisala verza z na tak način ubesedenimi občutji, ampak poanta bi bila pa enaka. Samo odziv in mišljenje O stvari drugačno. Me pa fascinira ravno ta drugačnost z enako poanto in enako intenziteto.

  7. remmybostjanski - 27.12.2007 ob 17:16
    remmybostjanski

    @ simonarebolj
    A poješ tudi kaj zraven? Tvoj glas res ni preveč v maniri Eddiejevega. (sem pogledal pogovor na Vesti). Nekje sem prebral, da tudi poješ neke pop pesmice. Please don`t do that. For your own good – you might hear (and hurt) yourself one day…

  8. nimiy - 27.12.2007 ob 17:38
    nimiy

    ja, ja, vem. ti si paradoks.

  9. simonarebolj - 28.12.2007 ob 01:12
    simonarebolj

    @remmybostjanski:
    Oh, ja, a ti si pa tisti, pri katerem sem pustila en in edini komentar, ko si podtikal gluposti Makarovičevi. Zakaj vedno v enem zamahu pogruntam, da se s primitivizmom vedno postavljajo sami užaljenci. Imej malo ponosa! In valda, da nimam Eddijevega glasu … hahahahaha … še tega bi se manjkalo. In nehehehe … ne pojem nikakršnih pop pesmic, očitno bereš same kozlarije in … Mi pa ti lahko kaj zapoješ in pošlješ posnetek. Bom dol padla od veselja.

  10. remmybostjanski - 28.12.2007 ob 20:04
    remmybostjanski

    @simonarebolj
    Najlepše mi je, ko me ob vsaki priložnosti označiš za primitivca. Za prejšnji komentar pa si me navdanila sama, v svojem “intervjuju” za Vest. Saj veš tisto sranje o dialogu in to…Ja nekje sem prebral, da poješ “pop pesmice” – v svoji primitivnosti, ki jo ti tako rada poudarjaš, sem tej izjavi verjel (in ji še verjamem, vsaj zaradi tvojega popstar obnašanja in nadutosti, ki je od vseh, kar sem jih v svojem kratkem življenju spoznal, najhujša. Res bi se dalo ob tvojem pogovoru narediti pravcati psihološki profil – mogoče se ga pa še kdaj lotim, če ne zameriš.)Back to the subject – tako me je presenetila misel na tvoje petje, da že dva dni nisem poslušal glasbe. Bojim se, da bom zaslišal … saj veš koga.
    OK, to je bila zelo mila verzija komentarja, za ostrejše se obrni na koga drugega. Jaz sem namreč človek miru in dialoga ;)
    OVER and OUT
    Pa še to: do sedaj sem bil v življenju dvakrat užaljen in prav tolikokrat javno pel. Zakaj vedno pomisliš pri človeku na najslabše? Odgovor se skriva nekje v oklepaju.
    Tschus

  11. Ana - 28.12.2007 ob 20:35

    “Manj ko cviliš okrog njih, se spakuješ v bucibuc stilu in jih ščipaš za lička, raje te imajo.” – u got the point. točno to in nič drugega. kmalu jih bom imela spet pod svojim okriljem. obeta se mi lepo druženje (delo) (i guess), kjer bom delovala povsem človeško – buciji things so vedno bili neiskreni…kak sem se zaj zapičla v ta stavek, heh…
    kaj več o drugem pa v 2008. vse dobro*

  12. webmaher - 28.12.2007 ob 22:50

    ana šta to bluziš :D :D :D

  13. simonarebolj - 30.12.2007 ob 13:52
    simonarebolj

    @remmybostjanski:
    No, no, ne pretiravaj. Po enem komentarju na tvojem blogu in enem na mojem te že kar konstantno oklicujem za primitivca.

    Aha, košček intervjuja te je opogumil, da si prišel kakat na moj blog. Ja, in? Saj imaš dialog, a ne? In ja, imam protinformacijo, da gredo večinoma v napad na ta nizkotnem z vsebino nepovezanem nivoju, predvsem ta že užaljeni in maščevalni za vsako ceno. Zdaj sem tega že tako navajena, da sem te pri tvoji repliki takoj kliknila in šla pogledat, ali sem podala negativen komentar na kakšen tvoj zapis, da take pišeš. In, glej ga zlomka! Res! Eden in edini se je našel! … hehehehe …

    Jah, to, da si nasedel neki klobasi s takim veseljem, bi ti lahko nekaj povedalo, a ne. Da za tvoje izdelave psiholoških profilov mogoče ni še napočil najboljši čas, ker prehitro nasedaš.

    Kar se tiče pomisleka na najslabše … Hmmm, hvala za nasvet, pa vendar … vprašaj enako tudi sebe.

    @Ana:
    Ekola! Želim ti lepo in konstruktivno druženje … in vse dobro v 2008 in naprej.

  14. erlend - 31.12.2007 ob 10:58

    “Pride čas, ko se moraš umaknit, ker rok zastaranja neusmiljeno teče in dan ima samo določeno število ur. Ko si želiš, da bi bile daljše, minejo v trenutku, ko želiš, da bi se dan iztekel čimhitreje v pozabo, se vleče kot zagnojen prehlajen smrkelj.”
    eden izmed najboljših odstavkov ever..
    v novem letu torej čim več prehodnih dihalnih poti ;)

  15. simonarebolj - 3.01.2008 ob 18:42
    simonarebolj

    @erlend:
    Ja, na žalost se strinjam, da je precej dober, ker je tako prekleto resničen.

    Hvala in enako … zna dušit … hehehe … dobra asociacija.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !