Simona Rebolj

« | | »

LJUBICA

13.01.2008

Vloga ljubice je grozna. Ljubica lahko postane le nesamozavestna, frustrirana, zakompleksana, naivna deklica, ki si ne zna pridobit pravega moškega. Ko nasede vezanemu, jo čaka samo trpljenje. Ta jo namreč zgolj izkorišča za seks, ki je povrhu vsega še zanič. Prav mučno je vse skupaj, ampak zaljubljena trapa je pripravljena prenesti brzinsko fukalno mizerijo. Če je pridna, jo povabi na pijačo, ampak on komaj čaka, da zbeži domov k ženski, ki jo z vsem srcem in dušo ljubi. Samo rahla seksualna kriza ju pesti. Kar je seveda popolnoma normalno. Zgodi se tudi najboljšim parom. Morda celo večkrat. Morda se dogaja konstantno. Bistveno je, da premagata prehodne težave in negujeta ljubezen, kar koli neki naj bi že to pomenilo. Da ubogi mož vmes nategne kakšno trapo, tako na hitro, morda okrog dvestokrat, ampak še vseeno zgolj telesno, kot truplo, je za moškega normalno. Saj veste, a ne? Testosteron pač. Za žensko ni tako normalno. Ona fuka čustveno in upravičeno se še takemu skakalcu čez plot zmeša, če izve, da si je kaj podobnega uspela privoščit tudi ona. No, ampak ni se za bat. Njej se redko zgodi. Še posebej ko je od pojavov brhkih in energičnih mladenk dovolj potolčena, da postane nekonkurenčna. Lahko je vesela, da si sploh še kdo želi njenega pranja gat in kuhanja kosil. Pedenanja potomcev. Ona je mati in žena. Njo moraš imet rad, tudi če nočeš. Ne pa tistih prasic naivnih, ki se sprehajajo s preščipnjenimi boki po pločnikih in zavajajo uboge može, polne ljubezni in družinske pripadnosti. Fej jih bodi. Nesolidarne cipe.

Ja, tako je. Res je, kot pravi veliko moških. Tistih, ki ljubice nikoli niso imeli (pa bi želeli), tistih, ki so jo imeli, a ne tudi uspeli obdržat, tistih, ki pestujejo slabo vest. Mama bi jih našeškala, če bi izvedela, da so enaki pezdeti kot foter. Tistih, ki jih jezi, da jim mali sploh še stopi in s podvigi kali mir sicer udobnega partnerskega podjetja. In res je, kot pravi veliko žensk. Prevaranih in jeznih, neprevaranih in sumničavih, samotolažečih, skrbnic svojih zahtevnih mož, popustljivih in tolerantnih zaradi nevere, da bi jih lahko doletelo kaj boljšega od zajedalca na kavču. Ja! Res je.

Seveda v resnici ni res in nikoli ne bo. Na žalost prevaranih v zvezi. Malo bolj se bo treba potrudit zase in malo manj utapljat v puhlicah in iluzijah, ki dušijo in trpinčijo od navznoter navzven. Res je, kar je po logiki stvari pogruntala tudi psihoterapevtka Sanja Rozman. Ljubica ima ljubezen, žena pa formo. In če se ljubici fučka za formo, ima vse. Če se ženi fučka za ljubezen, ima prav tako vse. In tukaj nastopi problem. Ženi se nikoli ne fučka za ljubezen, pa čeprav ostaja v zvezi zgolj zaradi tega, ker se ne čuti več sposobno zaživet sama, kaj šele pridobit novo ljubezen, medtem ko se ljubici velikokrat za formo res fučka. Pravzaprav ji je forma odveč. Še bolj odveč ji postane, ko klepeta s poročenim ljubimcem o tegobah zakonskega življenja. Ne njegovih tegobah. Ampak o tegobah žene, ki jih lahko razbere skozi pripovedi njegovega objestnega jaza in lažnivega spoštovanja do nategnjene ustrežljivke za domačim pragom.

Ljubica žveči bonbone. Če se zaveda, da je afera vnaprej obsojena na grenak propad, se nasladka do nebes. Fuki so odlični in nenasitni, večerje najboljše, smeha polna skleda, sprehodi pravljični, pogovori zanimivi, hrepenenja na pretek … ves ostal balast, od kuharije, pedenanja njegove narcisoidne riti in druge zoprnije podela ta prevarana. Včasih si prisluži fuk. Ni hiter, ker mu težko stopi, ni pa niti podoben zavidanja vrednim iz filmov. Posnetek orgij, ki jih lahko izvaja ljubica s fukoskrahiranim nenasitnim vezancem, bi si morala ogledat vsaka tolerantna žena in vsak pomislek na krpanje vezi v imenu katoliške pralnice možganov, na kakršno ni imun niti prenekateri samozvani ateist, bi jo minil v tisočinki sekunde. Živčni zlom? Že mogoče. Ampak vsaj možnost za odrešitev. Možnost, da preneha sodelovat v bolnosti razmerja in tlačit svetlobo v svoji duši, ki komaj še brli.

Aja … vsak poročenec se z ljubico rad bolj ali manj pohvali pred prijatelji. Predvsem tistimi, ki so skupni ženi in njemu. Zelo je ponosen nase, počuti se živega in mladostnega kot redko, predvsem pa uživa, ko jebe v glavo družbo s svojim družinskim polomom. Jebe? Ja, jebe. Zaveda se namreč, da ga vsi taisti prijatelji opravljajo in obsojajo za vogalom, najbolj primitivni in enako mizerni mu čestitajo, vendar ti niso tako pomembni, saj jih ne more spoštovat. Pozna njihovo frustracijo. Pomembni so ti, ki obsojajo, kasneje pa njegovo ženo srčno objamejo v pozdrav, se smehljajo in igrajo nevednost. Ve, da se vsi bojijo vpletenosti v prenapete čustvene izbruhe prijateljev na robu ločitve. Da se tolažijo, kako se jih dogajanje ne tiče, a hkrati jih on sam sili, da se jih tiče, saj jim predstavlja svoje podvige. Tako se mu potrjuje gnilost družbe. Poglablja spoznanje, ki ga najbolj nažira. Da je ljubezen šibka. Namreč vsak varalica trpi hudo rano prevaranosti, ki sega globoko in daleč. Vsak teptač igre ljubezni sovraži ljubezen, ker mu je že povzročila bolečino. Zato se je boji in se neprestano prepričuje v njen neobstoj. Menda ni bog samo njega oropal za ta blagor? Ne more bit res! S provociranjem družbe si dokazuje, kako hipokritska je. S poniževanjem partnerice si dokazuje, da je tudi sam lahko prasec in sploh ni nič tako hudega v tem. Poglej prijatelje? Nič ne tvegajo? Gledajo in si mislijo svoje. Prijateljice verjetno celo uživajo ob pomisleku, da gre njim vendarle malo bolje. Morda bi jih lahko celo pofukal. Prijatelji razumejo. Seveda. Saj so sami isti. Tudi če niso zaenkrat, raje razumejo. Za vsak slučaj. Nikoli ne veš, kdaj te bo prijelo. Jap, svet je res pokvarjen. Ni ljubezni in ni dobrih prijateljev. Žena naivka ne ve, on pa. On je ta pameten. Seveda je pameten. Kakšne pravljice in trike vse si omisli, da zabriše sledove zasebnega erotičnega trilerja? Puh. Koliko izgovorov si mora izmislit s pravim izrazom na obrazu in pokoro, ki jo oddela vnaprej, da se morda izmuzne med počitnicami, da prešprica košarko s prijatelji, da jo pošlje na izlet z otroki, da opraviči serijske zamude. Včasih se vpraša, ali je res tako butasta ali je res on tako pameten. Težko se je odločit.

Z ljubico namreč tudi ni lahko. Treba je ohranjat njeno pozornost in gorečnost. In kar je najhuje … ona je svobodna. Ker je on vezan, ima ona pravico postopat kjer koli s komer koli. Če ga dlje časa ni na obzorju, ko doma resno škripa, ga začne zajebavat z nenavadnimi pohajkovanji. Pokliče jo na skrivaj, ona pa se hihita in poprosi, naj je ne moti, ker je ravnokar v odlični družbi. Od ljubosumja ga trga v želodcu, a je razorožen. Sledi maščevanje. Z občasnimi fukizleti je lažje. Bolj varno in manj problemov povzročajo. Vendar niso prisotna čustva, seks ni niti približno tako orgazmično fatalen, topline ni, izziva še manj. Zdaj je z eno nogo v ločitvi, ljubica pa je lisica, ki ga bo itak slej ko prej zapustila kot osla sredi zapuščene plantaže. Samo poglej, kako ga že zdaj zafrkava. Moral se bo čustveno streznit. Glavo mu je napolnila s svojo podobo, magnetizmom pičke in vsem, kar se mu plete po fantazijah, on pa lahko izgubi vse, kar si je prigaral. No, vsaj pol. Saj ve, kako je z ljubeznijo in dobrimi prijatelji. Če ne bi vedel, bi se zavoljo mrtvila v zakonu že zdavnaj ločil zaradi sebe, ne zaradi ljubice. Tako pa … nima smisla izgubit podjetja in minimalne polovice ustvarjenega dobička s potrpežljivo partnerico dobrega srca. Je znorel? Katera ga bo takega prenašala? Kvečjemu ista, kot jo že ima? Čemu bi toliko izgubil za isto sranje?

No, in zdaj se začne tisti del igre, ki se tiče tudi ljubice. Da ne more zmagat v nobenem primeru, enako kot ženska, ki se je ujela v jarem s takim človekom. Namreč možnosti sta dve. V kolikor se razveže, pomeni, da je prepoznal v novi žrtvi podobnost prejšnji in se je erotika temu primerno ravno prav ohladila. Gorečnost ga namreč plaši, čeprav hkrati privlači, občutek intimne povezanosti ga opozarja na možnost bolečine ob izgubi, česar se boji še bolj … poleg samote in smrti! To zvezo torej čaka enaka usoda, kot je doletela prejšnjo. Življenje od točke mrtvega morja in s tem novih možnosti prevar v sferi provokacije. Pomirja ga občutek poznanega terena. Druga še bolj zoprna verzija pa gre takole … Plamen do ljubice nikakor noče ugašat. Nasprotno. Iz dneva v dan, celo iz leta v leto veter bolj razpihuje ogenj. Kar ni v skladu s planom. Plan je namreč v tem, da se on malo prelufta, prefuka in potem lažje prenaša obstoječo zvezo do nadaljnjega. Žal pa vse provokacije, odsotnosti in stopnjevanje napetosti, celo prepiri, ljubosumni izpadi, poželenje in hrepenenje samo še spodbujajo zatreskanost. Zato se skakalec čez plot znajde v pasti. Temu ne bo konca in vedno huje bo. Počasi začne bolet. Sape zmanjkuje. Kurac kar naprej stoji. In to je tista bolečina. Ko pomisliš, da brez drugega živeti ne gre. Nič hujšega. Mora prekinit, sicer ga je najebal. Prekinit mora, preden bo prekinila ona in mu zabila sekiro v srce. In tako naredi konec. Zateče se domov. Pade v naročje razumevajoči, naivni, materinski partnerici in postane spet tako pozoren, kot že dooolgo ni bil. Do nadaljnjega.

Nekaj zelo gledljivih in hkrati odličnih filmov na to temo. Boljših od prenekaterega psihološkega blebetanja v imenu državnega prihranka na krizni stanovanjski situaciji in zaskrbljenosti zaradi padanja rodnosti naroda:

Match Point
Intimacy
Unfaithful

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 13.01.2008 ob 00:09 pod Aktualno, Štorije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

228 odgovorov na “LJUBICA”
  1. PiPi - 13.01.2008 ob 00:32

    ufff, ti nisi normalna, ziher si kaj napisala iz nulte roke ;)

    cista 10ka za tole!

    .::PiPi::.

  2. PETS - 13.01.2008 ob 00:52

    ZAKAJ BI MOGEL MOSKI LETET DRUGI ZENSKI CE IM DOMA ENO DOBRO RAKETO JAZ TEGA NE RAZUMEM TI DELAS NA TEM DA SI NJEJ VSEC ONA PA OBRATNO CE BI ZE PA IMEL TAKO POTREBO BI PA SI ENO PLACAL PA JE TO TO VARANJE SE NA DOLGI ROK NE SPLACA KER TO ENOSTAVNO SLUTIS

  3. PiPi - 13.01.2008 ob 00:53

    pa se to, kaj ti mislis pri kateri vlogi je prisotne vec tiste posiljene maske, ce se navezem na prejsnji tvoj zapis?

    .::PiPi::.

  4. PiPi - 13.01.2008 ob 01:03

    pa se to – mislis, da utegnejo komentatorji govoriti resnico na to temo, ce seveda recimo negiras njihovo masko, ki si jo bodo nadeli? Ti je zgolj molk/oglasanje na temo dovolj, da ves ( ce sploh ) kam pes taco moli?

    ;)

    .::PiPi::.

  5. lilalu - 13.01.2008 ob 01:09
    lilalu

    Spet eno površinsko sklepanje. In sicer, da je ljubezen nekaj kar lahko kontroliraš. Ljubezen ne flirt se lahko zgodi pri 20-tih, pri 30-ih…vse do starosti. Kar pomeni, da so to delikatne stvari in o njih ne moreš pisati kar tako, kot bi pisal recept za pasulj.
    Vsak flirt ali zgolj sex brez ljubezni ne sodi sem, ker je že sam po sebi nekaj hitro minljivega.Kaj pa pomeni ljubica za npr.čustveno in spolno podhranjenega moškega ob frigidni ženski npr.je pa vse kaj drugega, kot zgolj rutinsko praznjenje jajc! Zato ne bi preveč obsojala takšnih! Sreča,da se sploh najdejo pari, ki tvegajo in si drznejoše kaj storiti v čustvenem smislu.
    In mnogo takšnih zvez se konča z ločitvijo od žena in na novo ustvarjeno družino oz.zvezo.

  6. Ana - 13.01.2008 ob 01:15

    kaj pa če si izbereš življenje, kot ga je furala Anais Nin?
    ampak ne verjamem, da bi to prišlo v praxo naše družbe kmalu. poleg tega moraš imeti tudi druge globlje interese…

    izkušnja ljubice je baje zelo razburljiva, celo poučna, če se nazaj več ne vrne.
    en velik labirint.
    za “nesrečno vezane” moške nujn dodatek, da si vsakič zadnji hip privežejo dušo.

    ne vem kolk je to zavestno dejanje s strani ljubice…in kako vidi samo sebe v tej navezi dejansko. verjetno je gl.faktor privlačnost zgolj v tem, da je bolj zaželjena, hotena in opevana – nezavedna enostranska tekmovalnost…

    mene bi taka površinskost ubijala. razpetost…
    Kolk se to splača zanjo…

  7. quintus - 13.01.2008 ob 01:15
    quintus

    Uf jako dobro. Res si želim vedeti od kod takšen vpogled v razmerje odnosov, vendar ne bom vprašal… (namig)

  8. Ana - 13.01.2008 ob 01:22

    lilau…”Kaj pa pomeni ljubica za npr.čustveno in spolno podhranjenega moškega ob frigidni ženski npr.je pa vse kaj drugega, kot zgolj rutinsko praznjenje jajc!” – poznam moškega s tem opisom. mora se spraznit. brez sexa se ti zamrači um. predvsem gre za praznenje in “mamino” oporo…ampak seveda so tud primeri, ki dejansko najdejo v ljubici konkretno osebo ter želijo z njo vzpostavit zavezujoč odnos, kateri pa (oni to vedo) nima prihodnosti, če se recimo za voljo otrok nočejo odpovedat obstoječi partnerski zvezi. Tisti, ki nimajo otrok ali pa jih ne vključujejo v ta problem, bi se lahko komot Z JAJCI razvezali z ženo….le kaj jih pol zadržuje pri njih…

    btw: ne obsojam. težko pridem do zaključkov pri teh odnosih…bilokaterih intimne narave

  9. Zvita T.v. - 13.01.2008 ob 01:27
    Zvita T.v.

    Simona, pa si sama bila kdaj ljubica?

    Ene se slej ko prej zaljubijo, čeprav non-stop trdijo nasprotno, pa vseeno čutijo nekaj. Tiste druge pa so le ljubice, tiste, ki se dajejo dol zaradi užitka, in zaradi tega, ker je tipo nenormalno fajn. Ali so pa le še preprosto mlade in naivne.
    In so ljubice, ki imajo same doma družino, otroka in moža. Ker doma ne najdejo tistega tapravega kontakta, gredo drugam. Iščejo seks, iščejo besede.. Mogoče iščejo novo ljubezen, tisto, ki jih bo pripeljala do metuljčkov v trebuhu, in če jih.. potem so v dilemi. Ah ja, ljubica trka na vrata avtomobila :)

  10. lilalu - 13.01.2008 ob 01:31
    lilalu

    Ana ravno to sem imela v mislih. Zvestoba, nezvestoba sta stvar družbene norme.In marsikdo raje vidi, da sta si dva poročena zvesta, čeprav njuna ljubezen že dolgo več ne živi,kot pa, da srečata novo ljubezen.In zaživita.Ne glede na njuna leta in otroke.Gre za to, da naj bi se ohranjal starodaven model družine kar se da dolgo ne glede na ceno, ki jo udeleženci take mrtve zveze prenašajo.
    Vključno z depresijo žensk-mater,ki niso potešene do zapitih in impotentnih moških,ki so nesrečni.Zakaj?Zavoljo zveze,ki je mrtva?Zavoljo otrok?

  11. Ana - 13.01.2008 ob 01:45

    tisti, ki se v to poda tudi težko pride do pametnih zaključkov…niti jih ne želi naredit, ker vidi, da je itak vse minljivo.
    problem so predvsem moški. taki se mi smilijo. ponavadi dela zaključke ljubica.
    človek hoče sam sebi v vsakem primeru dobro, ne more mislit na ostale, ker je sam preveč v dreku in mu je grozljivo življenje, kot ga kot takega živi, zato se poda z glavo skozi zid, ali pa se zaganja po zraku z umetnimi krili…samo da vzdržuje tist nivo zadovoljstva, sicer nestabilnega, ki ga vseeno drži pokonci. problem je kr s tem moški še bolj uničuje samega sebe in postaja najslabša možnost za normalno zvezo v prihodnje z bilo kom. drugo je, če se razide in ugotovi, da je ljubica v bistvu nova ljubezen njegova življenja.

    pa to je absurd, zanj. za ljubico sploh ne, čeprav ne vem, s kakšnim namenom vztraja v taki navezi. predvsem za zabavo in vznemirjenje, verjetno…na krajši rok, če nima večjih resnih namenov.
    na slab način izkorišča svoje življenje. ampak to vidi na svoj, drug način…povsem lahkotno, neobremenjujoče.

  12. lilalu - 13.01.2008 ob 02:00
    lilalu

    Najbrž je težko zapustiti gnezdo oz.dom,ki si ga ustvarjal z nekom tako dolgo a si prepozno ugotovil,da pa to ni to.Da te ne osrečuje.Zato ne obsojam niti takšnih, ki občasno skačejo čez plot niti tistih,ki se ločijo.Očitno je, da so nesrečni tam kjer so zato iščejo drugje srečo.Koliko zakonov pa je dejansko srečnih? V večini gre za navado,rutino in varnost.Presežek je pač dolgočasje, ki ga zapoljnjujeta oba s kakšnimi porniči ali skoki čez plot.
    Prava ljubezen pa že dolgo nima veze z njunim zakonom.Žal.

  13. simonarebolj - 13.01.2008 ob 02:18
    simonarebolj

    @PiPi:
    Hvala. Ja, je iz roke. Maskavost gre v navezavi na prejšnjo temo od največjega proti najmanjšemu približno po mojem takole … žena, mož, ljubica … Žena koristi maske, da vzdržuje svoj občutek samozajebanosti na znosnem nivoju, ker se ne čuti sposobno izkopat, on sicer poskuša izrazit tisto, kar ga jebe, ampak si ne upa dopustit, da bi šel do konca, ljubica pa je že v svoji vlogi prisiljena manj koristit maske, ker je najbolj svobodna in hkrati največja tarča za navidez izgubit vse, torej se je prisiljena čuvat slej ko prej in iti naprej.

    Kar se komentarjev tiče … hehehehe … Imam pričakovanja, kaj se bi lahko dogajalo. Dogajalo se bo po mojem podobno, kot se dogaja v zapisu na začetku, in to kljub zapisu … hehehe … Neobremenjeni pa bodo pozorno prebrali in temu primerno neobremenjeno komentirali. Lažje bodo PREbrali zapisano.

    @PETS:
    Ker nima doma dobre rakete, niti si je ne upa dočakat in imet.

    @lilalu:
    A sem fasala novo jezno nado. Hehehehe … Veš kaj je recept za pasulj. To, da se tvoj film konča pri na novo ustvarjeni družini. Jaz lahko še dodam čili na pasulj. Da se od novih zvez večina začne že kar z datumom poroda … hehehe … Ampak to je šele začetek. Pojma pa nimam, kje v mojem zapisu si brala, da govorim samo o praznjenju jajc. To plat medalje sem omenila celo kot truplo, ki ni slišalo za masturbacijo. Mislim, da nisi pozorno prebrala sicer res malo dolgega teksta. In tudi nikjer ne piše, da moški išče ljubice, ker je žena frigidna. Please??? Kaj pa je frigidnost? Kako pa pride do nje. S pasuljem se malo pozabavaj za začetek kar sama.

    @Ana:
    To je tako življenje pač. Fajn. Zakaj pa ne? Koga briga družba. Družba je zaslepljeno vodena kot ovce od politikantskega besedičenja, v ozadju gre pa predvsem za skrb omenjene v zadnjem odstavku priporočila za filme. Ne briga vrh tvoja čustva in stil življenja s tega aspekta. Vidi se tako, kot sem opisala. Razlike so samo v tem, da nekatere nočejo razmišljat, kam bo to pripeljalo, ker upajo na srečen razplet v smislu razveze in enakega tempa dalje, nekatere pa itak, kot sem zapisala, se za formo ne brigajo in se zavedajo, da ne morejo pričakovat od človeka, ki se v formi skriva, kar na lepem enormnega osebnostnega preobrata. Zato ni moral nekaj časa dlat na sebi sam.
    In vsaka si želi bit hotena, zaželena in opevana! Kaj si pa ti želiš??? Hišo, psa in tri otroke, pa magari brez hotenosti, zaželenosti in opevanosti???
    In tisto o praznjenju jajc, sicer se ti lahko zmeša, so zame buče, stare še iz patriarhata. Te zadeve potekajo tudi s pomočjo glave. Če je nek moški ne zna uporabljat, ima na voljo drkanje in prav nič se mu ne bo zmešalo. Zato ne potrebuje bordela in pika. To so zajebavanja v glavo, ki mu ženske prikimavamo, drugovrstni moški se pa samo režijo, da takim nasedamo, čeprav okej, če hočemo v bordele, pa pojdimo, a ne.

  14. lilalu - 13.01.2008 ob 02:36
    lilalu

    Ne Simona sploh ni nobene jeze z moje strani.Pa s tvoje?
    Gre le za dejstva,da malo preveč lahkotno pisariš o resnih stvareh.
    Gre zato, da nimaš pravice soditi ljubčkom niti ljubicam!
    Gre zato, da če se ne strinjam s pisarjenjem kako so lubice nič vredne in nesamozavestne ženskice in zato, da so moški reve,ki si ne drznejo ljubiti!
    Gre zato, da pišeš o stvari tako ozko in leseno, da je recept za pasulj v primerjavi s tvojim čečkanjem dejansko boljše branje!
    In kdo za vraga si, da lahko usode ljudi tako zbanaliziraš, da še prežganka nosi v sebi več okusa, kot tale tvoj zdriz?

  15. simonarebolj - 13.01.2008 ob 02:39
    simonarebolj

    @quintus:
    Hahahaha … Verjamem, da je tebi ta hahahaha za silo več kot zgovoren odgovor, ker se ne sprašuješ toliko, kot si že misliš svoje dovolj pravilno.

    @Zvita t. v.:
    Ja, trikrat. Pa ti?

    Nobena ne išče samo seks in samo neke besede. Tako se lahko samo prepričuje zavoljo strahov in prepričanj, da mora ostat na primer doma (v primeru, da ima družino), ker sicer sledi katastrofa, ekonomska, muke bojev preko razveze itd. Užitek iščemo vsi! Zakaj pa iščeš vezi? Da boš trpel? Se dolgočasil? In vedno se išče metuljčke v trebuhu, tudi če sebi lažeš, da ne, ker se ti ne zdi dober trenutek za to. Ljubica trka na vrata avtomobila, novega stanovanja, na klopico, na steno dvigala … različno, važno, da je odlično. In mnogo bolj delikatno je, da žena trka na udobno posteljo in nič ne pritrka, ampak ona je pečena in kuhana z otroci in žalostjo v nahrbtniku. Heh!!! Jebeš opeke, vrt in pasjo uto. Avto je čisto okej, če lažje spizdiš in prideš k sebi … hehehe …

    @lilalu:
    Samo malo, da se še vtaknem. Zvestoba ni nobena stvar družbene norme. Je družbena vrednota, ampak kot posledica stvari človekove duše. Noben človek, z družbeno normo ali vrednoto kot tako ali brez, ne občuti radosti, če je preveran! Noben! In to je bistveno. In skakanje čez plot je zahrbtno dejanje prestrašenca in nespoštovanje partnerja, ki ga lahko s takim dejanjem zelo prizadeneš. Prizadeneš ga itak, ker si beden partner, vse se namreč čuti. Kogar mika čez plot, naj gre in skače, kjer mu paše. Zahrbtnost do človeka, za katerega blebetaš, da naj bi ga imel rad in spoštoval, je paradoks, ki ne zdrži vode. Paradoks brezjajčnosti, ki rad ne zmore imet, še manj spoštovat kogar koli, saj sebe ne spoštuje niti toliko, da bi si upal živet suvereno, sam … kot želi! S komer koli pač želi.

  16. lilalu - 13.01.2008 ob 02:44
    lilalu

    Hehe Simona simpl,kot pasulj kajne?
    Vidiš pa ni! Zvestobo sebi si pozabila.

  17. simonarebolj - 13.01.2008 ob 02:47
    simonarebolj

    @lilalu:
    S tabo ne bom več komunicirala pod tem blogom. Ker nima smisla. V kometarju pod številka 14 pišeš namreč take kozlarije, da je jasno, da ali nisi prebrala zapisa do konca ali pa nadpovprečno slabo dojemaš (od kod si potegnila, da sem zapisala, kako so ljubice ničvredne nesamozavestne ženskice … a si sploh normalna???). Takih ženskih komentatork, kot si ti, sem imela v preteklosti že par in se mi res ne ljubi ukvarjat z vami. Ker izpadem res bedasta, da se mi ljubi.

    Jaoooo.

  18. lilalu - 13.01.2008 ob 02:53
    lilalu

    Jao očitno še sama ne veš kaj pišeš.
    Nekje te čevelj žuli! Sama veš kje?! ;)

  19. simonarebolj - 13.01.2008 ob 03:00
    simonarebolj

    @lilalu:
    Ja, ja … to bo to. Jaz itak slovim po tem, da ne vem, kaj pišem. Kot sem ti že napisala … čestitke, da si se prebila čez prvi odstavek in vse blazno štekaš … hehehe …

    Se bo kdo drug ukvarjal s tabo in ti prebral moj zapis, ko si že tako želiš čevljat tukaj. In prepričana sem, da mi boš ti izredno dobro razložila, kje mene čevelj žuli. Mater bom srečna … hehehe …

    No, zdaj pa lahko noč.

  20. lilalu - 13.01.2008 ob 03:03
    lilalu

    Le čevlje sodi naj kopitar hehe…

  21. nevenka - 13.01.2008 ob 11:55
    nevenka

    O, zanimivo branje je bilo to Simona.
    Jaz sem od moža kar sama odmaširala, predno bi se začelo kaj takega dogajati.
    Samo zato, ker mi ljubezen veliko pomeni in je ne morem kompenzirati z ničemer. Ne z lonci, ne z obleko, ne s kariero…Naj poišče svojo srečo drugje, jaz pa svojo. Prav gotovo nisem imela nobene želje biti prevarana žena, ma kaj prevarana žene, neljubljena žena…Ko mož enkrat odide k drugi ženski, je popolen absurd, da zaradi lepšega ostaja kjer je. Nekaterim moškim je to jasno, nekaterim pa ni.
    Ženska pa v življenju sprejme vlogo, eno ali drugo. Jaz ene prav gotovo nisem hotela…

  22. Ana - 13.01.2008 ob 10:57

    ja, življenje, ja, to je jasno, ko beli dan. nič drugega haha
    tisto s praznjenjem jajc nisem razumela, se nisma razumeli, i see.
    sicer pa…pri ljubici sem mislila tisto s “In vsaka si želi bit hotena, zaželena in opevana! Kaj si pa ti želiš??? Hišo, psa in tri otroke, pa magari brez hotenosti, zaželenosti in opevanosti???” – v odnosu z njegovo ženo/stalno partnerko to morda še bolj intenzivno doživlja, to jo vznurja in privlači, ker je še nekdo drug v ozadju…seveda si to vsaka želi, ampak je pri samskemu zadeva za nijanso drugačna. mislim ljubica takega moškega morda dojema bolj resno, bolj mu verjame, kot nevezanemu…

    jaz si želim….saj vem, da nisi pričakovala odgovora na to, pa vendar: čim bolj razburljivo intimno življenje, tako kjer bom vsakič lahko bila strastna in extremno zaželjena ;)

  23. Ana - 13.01.2008 ob 11:02

    no, tole: “Zakaj pa ne? Koga briga družba.” – nisem omenjala družbe, ker nima veze družba z osebnimi odločitvami, željami itd. Zakaj pa ne? Seveda. Ljudje delajo, samo KAR JIM PAŠE (no, kurbe ravno ne, ali ženske ki so prisiljene v spolne praxe…ampak o njih zaj ne govorimo) in nikakor ne obsojam, najmanj zadeve iz intimnih odnosov, ker ima vsak zanje dobre razloge (bolj ali manj). Samo fajn je, da s svojimi dejanji ostane na svojemr rajonu in ne povzroča zdrah, ki bi se pol dotikale bližje okolice…

    saj res, poznam tudi eno ljubico. v svoji starosti s tem še raziskuje intimne sfere, je neobremenjena, ve, kakšna je njena vloga, dala je tud moškemu vedet….in uživa.

  24. Zvita T.v. - 13.01.2008 ob 12:11
    Zvita T.v.

    Simona, sem :)

    Sicer se mi pa zdi, da poročeni moški kljub ljubici in občasnem videvanju, če ne že kar rednem, dobro vedo kaj imajo doma. Tam imajo nekoga, ki jim kuha, lika, pere.. ta ki pa občasno potrka sredi temačne ulice na njegova vrata je pa samo razvedrilo. Seks seks in seks. Verjetno je tudi mlajša. Bolj privlačna. Takšna, ki se na njegov klic vedno odzove. In moški zaradi takšne dekline ne bo kar spakiral in šel..
    Oh, in koliko jih ve, kam hodi njihov dečko ponoči. Pa požrejo.. what goes around comes around :) In če je pametna, in ve da brez njega ne bo preživela (finančno), bo tudi sama šla trkat..

  25. PETS - 13.01.2008 ob 12:25

    glejte ljubice to se vam pa mogoce zato dogaja ker imate enostavno kokoske mozgane pa raje uzivate v bolecinah kot pa v ekstazi to pa je velika razlika
    prava zenska tocno ve kaj si zeli ce pa
    ti dajes svojemu enkrat na dva mesca pa res ni cudno da bo sel drugam ne more te kar tako vsak zadovolit pri meni je bilo isto pa se je na koncu izkazalo da je ena velika kuzla ki pac enemo tam dala da se je lahka spraznil ona je pa sla domov z dolgim nosom doma pa je imela 5 zvezdic tak je in tak bo ostalo lepotice ljubijo barabe gnoj pa ostane

  26. PETS - 13.01.2008 ob 12:28

    nevenka temu se pa rece postenost

  27. Vanja - 13.01.2008 ob 12:40

    jaz bi dodala sam to, da glamurozna vloga ljubice traja samo nekaj časa, potem se začne isto sranje kot pri ženi in se ubogi desc sprašuje WTF. Tudi ljubica začne postavljati zahteve, grozi, prosi, izsiljeuje,moleduje, postane prav tako patetična kot žena, čuti da mora tekmovati z otroci, posledično hoče svoje otroke, hoče postati kopija prezirane in potlačene in nezahtevne-kar v resnici žena sploh ni. Malo žensk je nezahtevnih. Tudi, če potlačijo svoje želje in čustva in se podredijo v njih tle tisti večni občutke, da je treba desca menjati, vzgajati, nadzorovati, kontrolirati. Glamurozna vlkoga ljubice kot lepše, mlajše, bolj drzne in neosvoljive se torej kaj kmalu konča. in tudi seks ni več tako zanimiv kot od začetka, saj se vzburjenost na fori,uuuh drugi jemljem moškega, sem falaka ena an kmalu izrabi in začne škripati. In potem -če v resnici ostanega samo še ljubica in mož, ker je žena medtem pobrala šila in kopita ali pa se je usrane vendarle po dlogem cincanju odločil, potem začne ljubica pogrešati tisto tatretjo, taprevarano-saj dokler je ona zapolnjevala vlogo prevarane, se je ljubica čutila močno, sedaj pa trepeta, da ne bi ta neglamurozna vloga pripadla njej, saj leta tečejo. in tudi strst je kar izpuhtela, sedaj ko se za desca ni treba več boriti, zdaj ko je njen in zdaj ko se počasoi spreminjata v navaden dlogočasen par brez drame in bolečine drugij, ki ju je napajala.
    No to je moj dodatek, ker sem bila in ljubica in žena ;-) Torej glede na ženo, tudi ljubica ni v ne vem kakšni prednosti oziroma je ta prednost samo navidezna. in potem so še ti karmični zakoni what comes around goes around, ki puščajo v ustih slab okus, ne glede na opravičila o fatalni ljubezni tralalalala-kakšne si ljudje napletano samo okrog drgnjenja genitalij, bi rekel cinik.

  28. lilalu - 13.01.2008 ob 13:15
    lilalu

    Ojoj, kakšne hude poznavalke so tule!He he he…Ste bile vse ljubice poročenim descem ali kaj? ;)

  29. Ana - 13.01.2008 ob 13:47

    lilau, čis možno, da sem to bila v sanjah ali v mojem prešnjem življenju.

    ljubice včasih sploh ne vedo, da so v tej vlogi, ker nekateri deci pridno molčijo – le zakaj bi morale vedet, a ne. enako, kot ne pove ženki, da jo vara, češ, če ne ve, ni težav…hehehe

    taka razmerja nimajo lepe prihodnosti…sicer pa je slednja za vsako intimno vezo tako majava, da pol ni potrebe se rukzakat z moralizmom in problematizirat te odnose…danes smo vsi ujeti v past ljubezni&sexa, razen tistih redkih srečnih bleščečih parov, ki nekje na varnem negujejo svoje gnezdo in “se ne dajo”.

    v bistvu, iskreno: ljubic si ne ženem k srcu. mi ne predstavljajo problem, dokler nisem sama tretje kolo ;)

  30. simonarebolj - 13.01.2008 ob 14:50
    simonarebolj

    @Ana:
    Ljubico lahko privlači preverjanje, kje je lahko ona drugačna. Kako bi izgledala vez, ki se ne sprevrže v to, zaradi česar se je pojavila ona. Skratka, problem trikotnika vidim kot problem dodane vrednosti. Namreč govorjenje o seksu posebej in ljubezni posebej kar tako počez je enostavno. Ko mi bo pa nekdo zares razložil, kje vidi dodano vrednost od tistega, kar doživi ljubica ali je žena v začetku veze, in to ne bo vezano zgolj na gnezdo (materialni aspekt), bo pa pogovor naprej res zanimiv.

    Si omejala družbo. Da še dolgo ne bo sprejemala življenja tipa Anais Nin. S tem v kontekstu sem replicirala. In navezujem na prejšnji odstavek. Ali meniš, da ona ni bila deležna ljubezni, ker ni ustvarila klasične forme partnerstva???

    In s tem v paketu še vprašanjce. O drugih in tretjih kolesih se kar naprej govori s tako lahkoto. Mene pa zanima razlaga. Od kod ideja, kaj neki bi avtomatsko bilo drugo ali tretje kolo. Na kakšni podlagi temeljijo take avtomatistične sodbe. Kaj neki definira tretje kolo. Na čem temelji prioriteta te definicije, ki je že padla v koš floskul, če mene vprašaš.

    Pri nevezanemu partnerju vidim samo razliko v tem, da se hitreje postavi jasen cilj zveze. Gnezdo. Vprašanja problema in karatkterje se pa sukajo enako. Tretiraš torej pojem ljubezni izključno v okviru postavitve gnezda, da bi dva ostala skupaj do groba? Zame je to bolj stvar odločitve, na kakšen način želiš živet. In ta je pač družbeno obče najbolj propagiran. Meniš, da je zato zadeva vezana na ljubezen? Jaz menim, da se ljubezen ne briga za družbeno postavljene okvire načina življenja.

    @nevenka:
    To, kar si napisala, meni pomeni klasičen dokaz, kako so dogodki neposredno vezani na človekovo osebnost. Namreč v mojem zapisu sem želela izpostavit, da od človeka, ki vsebuje določene osebnostne lastnosti in ne dela na sebi, da bi se spreminjal, ne moreš pričakovat drugačnih posledic v dejanjih, funkcioniranju. In to zgoraj je tak tip človeka, od kakršnega ne moreš pričakovat nič drugega. Za razliko od tvojega primera, ki določenih problemov sama s sabo očitno nisi več imela. Vedela si, kaj hočeš in za čem si upaš stat. Zato nisi potrebovala dram, še manj izgube časa kot razočarana gospodinja … hehehe … Evo. Točno v tem je zame point. Gre za nivo karakterja, stopnjo osebne zrelosti in s tem samozavesti in poguma, kar vpliva za scenarij zgodb. Brez trapastega lika ni komedije.

    @Zvita t.v.:
    Mogoče ji pa ni do trkanja. Mogoče bi pa raje naredila iz sebe nekaj, zaradi česar bo lahko suvereno živela, ne pa kot sužnja in prositutka s poročno pogodbo. Kakšno dostojanstvo pa je to? Če ne dela na tem, se meni ne zdi prav nič pametna, ampak predvsem zelo tragična. Reden seks z neko osebo ne more imet samo funkcije razvedrila kot gledanje televizije. Priporočam ogled vsaj filma Intimacy. To so laži in sprenevedanja. Mene zanima osebna sreča. Moški, ki ima doma nadomestno mamo v stilu likanja in pranja, seks pa želi strpat v pojem razvedrila, ima zagotovo slab seks in malo razvedrila v življenju, saj doma ne obstaja. Zveza v ljubezni pa bi morala bit razvedrilo, toplina in dobra erotika, motor, da lažje furamo skozi življenje in smo bolj samosvoji. Ne pa da si poročen z nekom, ker se nisi naučil likat in prat? Mizerija. Ostalo so pa itak floskule, namenjene družbeno zaželenemu obnašanju, ki pomeni!!! Dajte narodu čim več potomcev in natrpajte stanovanja s čim več ljudmi.

    @PETS:
    Tako je. Prava ženska točno ve, kaj si želi in hodi po tej poti. Tudi če je naporna.

    @Vanja:
    Ja. Ta poanta, ki je nedvomno resnična, spada v tisti del mojega zapisa, kjer govorim o dveh variantah razpleta. Prva je ta, ki si jo opisala. Ampak obstaja tudi druga. Mi si namreč intuitivno izbiramo partnerje, ki so ali bolj identifikacija z nečim ali pa bolj negacija. Identifikacija je udobna, četudi mučna na primer. Negacija pa zahteva premike in akcijo ravnanja. Zato se mi ne zdi, da se v vseh primerih ta začetna faza, ki jo omenjaš kot začetno, hitro konča. Nekatere karme so sila zakomplicirane in zahtevne. Nekatere tovrstne vezi trajajo leta in leta in v kolikor vpleteni ne delajo na sebi, da bi razreševali konflikt, se vleče zadeva kot problem kot jara kača. Vpleteni pa se zaletava od identifikacije k negaciji, s tem da bi rad negacijo strpal v scenarij identifikacije. Skratka, menim, da moški v takem primeru posredno sili ljubico, da postana enaka ženi, ona pa odgovarja z uporom ali pa s prilagoditvijo. Podzavestno. Če je tip ženske, ki si jo je itak že izbral kot podobno tistemu, kar že ima, je prilagoditev hitra, če pa se spotakne ob negacijo, nastane kraval, ker se upira on. V obeh primerih je pa na obzorju poraz za vse. Ker je potrebna osebnostna sprememba, ki jo lahko doseže vsak samo sam z delom na sebi, stran od soudeleženih “pacientov”. A kaj, ko je strah pred samoto ravno botra metanju iz veze v vezo, da pozabiš nase v bistvu stvari.

  31. Ana - 13.01.2008 ob 16:05

    Življenje Anais Nin mi je blizu predvsem zato, ker je dejansko skozi njene intimne odnose – res drzne za tisti čas (sicer pa drzne gor dol – poslušala je sebe) spoznaval sebe, se razvijala, doživljala ljubezen in intimnost na tak prefinjen, poglobljen in hkrati razvraten način…držala je nek balans, vedela je, kaj želi, in nič ji ni predstavljajo problem. Raziskovala je sexualnost ter svoj odnos do nje komplexno, celo sebe je dajal v to, brez umazanije, sprenevedanj, moralizma, namernih neg tedenc etc etc
    Vprašanje, če bi sama bila tega zmožna, vsekakor pa sem se z njo identificirala v kar nekaj pogledih (razmišljanjih, dojemanjih, občutenjih, praxah). In njeno življenje na tem področju (saj se je vrtelo samo okol tega v bistvu hehe) me skrajno privlači, nikakor me ne odbija.

    Tretje kolo. Ja koncept triangla mi nasplošno pač ni všeč (jaz, ti in dec), to porazdeljevanje naklonjenosti, želje, ljubezni, sexa etc etc mi je obremenjujoče. Sej govorim iz svojih občutenj (delnih izkušenj), ne kar drugi pravijo in kako to lahkotno, kot si omenila, tretirajo. Spet – ne sodim, ampak menim, da sta si dva v nekem obdobju lahko zadostna, in jaz hočem, da bo tako, ko bom prišla spet do tega poglavja v mojem življenju. Ne bi dopuščala razpetosti na dve strani…ne bi je prenesla, bi pač šla, adieu.

    ne vidim dodane vrednosti pri ljubici. ne vidim dodane vrednosti pri klasičnih oblikah teh igric v troje, kjer vsi ne vedo za ostale igralce in je vedno nekaj nedorečenega …drugače jo vidim pri Anais. Ampak ona je bila hudičevo modra, dala je vsemu nek smisel, ni šla z glavo skozi zid, ni ji bilo vseeno za ostale v trikotniku…vse, kar je počela, si je zelo želela…in tekla je med njimi komunikacija…čist nek drug nivo tovrstnega odnosa.

  32. Ana - 13.01.2008 ob 16:10

    “Tretiraš torej pojem ljubezni izključno v okviru postavitve gnezda, da bi dva ostala skupaj do groba?” – jaooo, ne! kje! vse ima svoj konec, kolk traja, traja (ja če traja do moje smrti, tud prav, samo da bom jaz zadovoljna, vred s partnerjem seveda). in danes ravno to vsi vemo, da ljubezen nima nikakršne oprijemljive definicije, njena narava je nekaj najbolj nepojmljivega…kako jo posameznik razlaga in jo doživlja je eno, kako dva hkrati spet drugo…kako se jo razvija, neguje, nadgrajuje…vse to je spremenljivo in od posameznika, do posam. drugačeno, specifično.
    sigurno (predvidevam) ne bom tista, ki bo vztrajala zaradi navade ali sočutja (ne več). tisto sem samo navrgla, ker tudi obstaja namreč.

  33. devil - 13.01.2008 ob 16:10

    vcasih kar pase tisina
    ne pa da ti nekdo kar naprej skace po glavi

  34. Ana - 13.01.2008 ob 16:18

    ob vsem tem…še to no…mam tak sama polno vprašanj, kar se mene osebno tiče…polna dvomov in morda celo bojazni…glede želja o partnerskem razmerju, ljubezni & sexu. dokler premnogo tega ne izkusiš, si težko ustvarjaš stališča. v bistvu sploh ne morem, ne smem kaj dost trdit…to je jebana stvar. težko se ukvarjam z mislijo o temi ljubice in trikotnika. izkušnja resne zveze in avantur je en del, kje so še vse druge oblike…ja, rada bi se znašla še v katerih…da bi doživela te nove občutke, stanja, nov problem, da bi iskala rešitve in nove poti….čeprav za to posebej ne prosim, ko se bo pa kaj zgodilo še nedoživetega, pa bom lahko bolj glasna in prepričljiva.

  35. devil - 13.01.2008 ob 16:25

    vse kar lahko je samo da se upas da bo slo na bolje

  36. simonarebolj - 13.01.2008 ob 16:28
    simonarebolj

    @Ana:
    Anais Nin si imela priložnost samo doživljat, ker ti je ona sebe ponujala v tako kompleksnem ponazarjanju sebe in svojih občutkov skozi pisano besedo. Zato si lahko vzpostavila razumevanje do njene duše. In s te perspektive se ti zdi tako drugačna. Če bi poslušala perspektivo ljudi v tistem času, pa bi ti marikdo rekel, da je navadno tretje kolo, frustriranka, ki ne zna najti prave ljubezni, ker živi tako in tako, ker se je vdajala takim in takim preizkušnjam … hehehe …

    Na tak način tudi ti avtomatistično presojaš vlogo v trikotniku. In se identificiraš zgolj s plehkim scenarijem. Anais Nin pa počastiš z izjemno titulo v imenu mišljenja, da njej ni bilo vseeno za druge v trikotniku … hehehehe … Kje pa piše, da je vsem drugim ljubicam za vse vseeno, same so pa samo tretje kolo? Anais Nin si je samo v mnogo bolj ortodoksno naravnanih časih privoščila raziskovanje in doživljanje na način, ki je danes lažje uresničljivo. Še vedno pa se oklepamo stereotipov, kako bi moralo bit in trikotnik presojamo na pavšalnem nivoju, kjer ljubico označimo za tretje kolo, ker nima prihodnosti??? Take, kot jo žena ima??? Anais Nin take prihodnosti pač ni hotela. In da kar vse ljubice tega sveta nimajo nič skupnega z Anais Nin, zato ker ne znajo pisat, niti jim ni do tega, pa še z Millerjem v trikotniku niso fukale, preprosto ne morem sprejet.

    Zame je Anais Nin samo ženska, ki nam je prepričljivo ponudila v vpogled pomembno plat ženske duše, ki išče svobodo in jo zanima narava ljubezni brez upoštevanja družbenih definicij.

  37. simonarebolj - 13.01.2008 ob 16:29
    simonarebolj

    @devil:
    Tako je. Celo potrebuješ tišino, da se spet začutiš.

  38. devil - 13.01.2008 ob 16:38

    mogoce potem ko so ze vse in vsakega skoz dale se na koncu samo preostane kaksen idijot saj ves slovenija je mala
    na koncu se samo gnoj ostane

  39. Ana - 13.01.2008 ob 17:08

    ne vem, kera ma več možnosti za boljšo prihodnost: al ljubica al žena…odvisno od borbe vseh prisotnih ;)

    ja, tu bi se strinjala…ona je znala to ubesedit na nalezljiv način, in ja, jaz svoj vidik opisujem iz stolčka, še nedoživeto.
    no, ne bi rekla, da je večina trikotnikov tako polna, mogočna in osvobajajoča…tako lahkotna in navdihujoča…

    ti si preveč posplošila moj vidik, kjer nisem mela namena posploševat ;) nisem vedno spretna z besedami in jasnemu pojasnjevanju vsega kar si mislim. vsekakor pa ne menim, da je anais bila edina takšna, edina spretna etc etc. normalno, da so trikotniki, ki jim nekako zadeva laufa…ampak v večini primerov je to majava zadeva.

  40. devil - 13.01.2008 ob 17:12

    ce se drugi partner okrog poriva mora biti majava zzadeva ce se pa nebi pa bi lahko skupaj premikala gore

  41. Ana - 13.01.2008 ob 17:16

    “frustriranka, ki ne zna najti prave ljubezni,” – ne bi rekla, da tud sama tako razmišljam…enako pa tud danes marsikdo tako stigmatizira ljubico. pa sej mi je jasno – tu je toliko vidikov, toliko različnih kombinacij in ozadij, namer, želja…
    pa ne vidim, kje zelo posplošujem. ampak zaenkrat res ne vidim dodane vrednosti…no, v kolikor ženske kot ljubice ta vloga ne vem kak ne osrečuje in dela blaženo.

  42. simonarebolj - 13.01.2008 ob 17:50
    simonarebolj

    @Ana:
    Kako ne vidiš, kje posplošuješ? Saj si ravnokar spet posplošila. Ne razumeš, kaj neki bi lahko bilo tako blaženega v doživljanju neke ljubice, ker trdiš, da je Anais Nin EDINA takšna, EDINA spretna … hehehehe … Od boga poslana. Madonca, pa valda ti je jasno, da tukaj nekaj ne štima. To je samo stvar idoliziranja. Pri čemer pa kar počez vse ljubice označiš za sebi nerazumljene. Razen Edine Anais Nin. Kot Tom Cruise je edini lep in možat! Vsi ostali moški mu ne sežejo do kolen. Pa ne moreš tako, no!

    Anais Nin po mojem mnenju ni pisala, kar je pisala, zato, da bi mi mislili, kako je samo ona Velika v svojih dočutevanjih, ostale babe, ki spominjajo na njen način dojemanja in življenja pa brezvezne. Ona je odkrivala to plat ženske medalje, zaboga! Pisala je zato, da bi bolje razumeli sebe in druge ženske, ne pa zato, da bi jo označili za boginjo in še naprej razmišljali in se obnašali stereotipno površinsko do svoje okolice kot, da nismo nič prebrali o ničemer. Kot da je Anais Nin manekenka, ki jo moramo občudovat kot najlepšo. S še nekaj najlepšimi … stvar okusa pač.

    Štos je v tem, da bi lahko prebrala veliko izlivov občutkov od različnih žensk, ljubic ali žena v danem trenutku. In marsikakšno bi lahko razumela. Ne pomeni, da ni razumljeno, ker ne znajo vse prepričljivo pisat svojih zgodb, da bi se ti navduševala, ko bi brala. Pišemo zato, da bi videli realnost, ki obstaja. Takoj ko je zapisano, obstaja v neštetih kopijah. Zato pa beremo.

  43. Ana - 13.01.2008 ob 18:19

    no, pol pa tak, da bo jasno: tiste ženske, ki furajo na način ( sličen), kot sem ga imela možnost spoznat skozi besede Anais, mi je zadovoljiv, ker je ni delal nesrečne. Oziroma poleg Anais se ziher še najde kaka oblika, ki ohranja notranji mir posameznice, toda nasplošno menim, da je to preseravanje. Pač tista, ki se za to odloči, se…vso srečo. (če bi se jaz slučajno kdaj za hip znašla v taki situaciji, ti javim, sam ne tukaj, heh)
    Na anais sem se obesla, ker je edina (poleg ene druge resnične “izpovedi”, ki sem je bila deležna), katera mi je predočla kako lahko zgleda en način razmerja v vlogi ljubice. ja njen se zdi morda celo “ideal”, in ni tako uveljavljen, pogost. pač ena izmed oblik odprtih razmerij.

    Poleg sem pa razmišljala o mnogih tako zvanih resničnih zgodbah ljubic, ki so se končale klavrno in tud tist čas, ko so furale razmerje, niso bile “mirne”.

    problem ti vidiš torej v tem, da se “pojav” ljubice preveč enoznačno tretira in da ni relevantno, da pojmujejo ljudje taka razmerja, kot slaba in nezadovoljujoča.
    torej na eni strani so take, ki jim to v nobenem pogledu ne predstavlja problema in uživajo od začetka do konca, druge pa se ves čas mučijo in trpinčijo. al pa zlata sredina?. ja, tudi lahko.

    “Anais Nin po mojem mnenju ni pisala, kar je pisala, zato, da bi mi mislili, kako je samo ona Velika v svojih dočutevanjih, ostale babe, ki spominjajo na njen način dojemanja in življenja pa brezvezne. Ona je odkrivala to plat ženske medalje, zaboga!” – sej to mi je jasno bilo že prej :D

    nimam svojih idealov, idolov ipd sranj. samo v določenih trenutkih me lahko kdo prevzame. anais in bajaga sta pač taka ;)

    VANJA MADONA, POVEJ, KAKO JE BILO PRI TEBI :mrgreen:

  44. Ana - 13.01.2008 ob 18:28

    koncu koncev pa…ni problem ne pri ženi, ne pri ljubici…najbolj v precepu in dreku je itak mož, če ni Henry Miller :lol:

    imela sem primer pri sorodnici…označili so jo, da je kot LJUBICA razrdla razmerje, družino…da je bilo to grdo, grozljivo, umazano dejanje…ona pa se je zaljublja vanj…hotela ga je zase kasneje, in on očitno njo, da je pustil ženo in 3 otroke “same”. sicer daje svoj finančni delež, kakor tudi nekaj časa za druženje s klinci.
    zelo življenjska situacija. vprašanje samo, kako je to z otroki. vem za enega (hehe), ki se zavoljo njih ne more predat razmerju z ljubico ali ga vzdrževat….”nima srca”.
    ženska lažje to hendla, kot moški…to bi si mislila.
    sicer pa je toliko različnih primerov, kolikor je ljudi. soditi torej je brezpredmetno, ja.

  45. simonarebolj - 13.01.2008 ob 18:41
    simonarebolj

    @Ana:
    Seveda je res. Obstajajo različna občutenja, ker obstajajo različne ženske in s tem različni nameni, motivi. Nesrečne so tiste, ki hočejo enako, kot ima žena. Imajo jasen cilj. Zato sem napisala, da ljubica poje vse bonbone do nebes, v kolikor se zaveda grenkega razpleta. In to je slovo ali pa poton takovrstnega doživljanja ljubezni, v kolikor zamenja vlogo žene. Ker je poanta drugje. V karakterjih in provokacijah za spremembe V človeku.

    Tudi Anais Nin bi bila lahko zelo nesrečna, če bi imela z razmerji, ki jih je furala, drugačne namene, da jih postavi v jasno določeno formo. Vendar se je raje prepuščala trenutkom in nič pričakovala, razen poglobljenih erotičnih metamorfoz. Poleg vsega je bila za tisti čas njena pozicija izrazito feministično pozicionirana. Tak duhovni “statement” se je izoblikoval tudi na podlagi upora biti lastnina moškemu! Ampak koščke in stopnje Anais Nin najdeš v prenekaterih ženskah. Preko njenih zapisov spoznavaš, kako se kažejo taki tipi žensk. In kako nasprotni tipi. Kje so razlike in stičišča. Bereš lahko pa na drugi strani Elfriede Jelinek. S popolnoma drugo sfero občutevanja seksa. Gnus in odpor, seks kot orožje nad ženskim bitom, mazohizem in sadizem. In tudi ti koščki se skrivajo v ženskah na sploh.

    V trenutku, ko pa zavoljo svoje drugačnosti, postaviš na primer za aksiom, da je zate ljubica tretje kolo, zato ti ljubica nikoli ne boš, ker so sigurno kvečjem nesrečne in trpijo, se postaviš v paradoks kot občudovalka Anais Nin. Kajti ona je simbol ljubice, tiste ženske, ki se skriva v vsaki od nas. Bolj ali manj. In kot občudovalka v totalu zanikaš verjetnost njenega dela. Kot da ne verjameš v možen obstoj takih občutkov. Je torej Anais Nin zate neprepričljiva, čeprav jo rada konzumiraš? … hehehe …

  46. Ana - 13.01.2008 ob 18:59

    moj problem je ta, da ne vem, kako bi dejansko razmišljala o tem po tem, ko bi sama dala skozi vlogo ljubice. verjetno drugače, kot sedaj. ne vidiš, da se težko opredelim.(?) koncu koncev se tud ti ne bi “smela”, če ne bi tega doživela. če si, potem je vse na svojem mestu.
    mi je bila ponujena ta vloga, ampak glede na to, da sem taka kot sem, zajebana, sem se raje umaknila iz lastnih varnostnih razlogov :mrgreen: (ne zarad bojazni, da bi me žena poskušala ubit…no, morda pa bi celo predlagala trojčka, sam ne vem, če bi on bil za to)
    In ne trdim, da ne bom to nikoli, kaj pa vem…zdaj vem, da danes ne bi bila, za prihodnost sem nemočna…Neprepričljivo se mi zdi v celoti gledano: doživljanje ljubezni skozi tak odnos. Ampak vsak ma svoje namene, želje…torej skoz moje oči tako…kaj si kdo pač želi. Sam verjamem, da večina ne hrepeni samo po dobrem fuku in doseganju čim večih vznemirjenj, večina želi izkusit, doživet pojav ljubezni. Kot taka pa ne vem, če se lahko v trojčku razvije na način, kot se med dvema, ki sta sama sebi velik zalogaj.
    Pri Anais mi vse lepo zveni, ja…jaz na njenem mestu, pa nisem sigurna, da bi to tako podoživljala. S čimer sem se poiztovetila, pa še mam namen zapisat v enem izmed prihajajočih postov.

    …verjamem (kako slabo imamo raziskana občutenja…vse to je mogoče), ampak overim lahko le tedaj, ko bi sama imela to priložnost občutit.

  47. Vanja - 13.01.2008 ob 19:24

    občutiti-točno to. ker meni se je podrlo na kupe teorij-potem, ko sem končno prešla na praktični del. Čeprav imam talent podoživljanja in empatije in podobonega balasta ;-)

  48. Marija - 13.01.2008 ob 19:47
    Marija

    Meni so ljubice všeč. Vedno so bile tiste, ki so napadale meje dopustnega in izzivale puritance. Še do pred nekaj deset let nazaj se je ženska morala oprijet te vloge, če ni hotela biti obsojena na likanje gat za vse življenje. Seveda so si razočarane gospodinje vmes zmislile “Za vsakim močnim moškim stoji močna ženska”, nekako sladko limono, ki baje malo manj skisa jezik kot ona brez sladkorja.

    Če dva človeka nista dovolj odločna, da bi še vedno zapeljevala drug drugega, in sta obenem še taki revi, da se o tem ne pogovorita, potem je ljubica lahko edino spovednik, ki naloži pokoro obema. Prav je, da od tega tudi sama nekaj ima, saj dela v dobrobit prevetritve.

  49. pets - 13.01.2008 ob 21:07

    raketa je ze napoti samo srecat se se moreva

  50. babun - 13.01.2008 ob 21:29

    simona, ti si moški ;)

  51. komandos - 13.01.2008 ob 21:33

    babun kaj si pa ti a si ti tlele kasen spion da ugotavljas kdo je kaj al se morda ucis

  52. Vanja - 13.01.2008 ob 22:08

    Ana, ko si že ravno vprašala, jaz sem bila ljubica, ki je postala žena. In sedaj sva srečna, ja-ampak še enkrat se mi ne bi dalo iti čez vse to. Verjetno zato, ker sem sedaj bolj zrela. Če bi se mi takšna zgodba zgodila sedaj, kljub temu, da se je nadaljevala v res dobrega moža, ki mi hoče uresničiti vse želje in dva otročka, bi sedaj tej zgodbi rekla ne. ker me je skoraj ugonobilo. Kljub temu, da so bila razna gnezda in otroci zadnje v moji glavi. In da, nisem bila mlajša, celo nekaj let starejša od žene. Sta se pač zelo mlada poročila, vojna in specifične okoliščine-potem sem se zgodila jaz, vsa zblojena od tisočih želj- in on-moje živo nasprotje v marsičemu razen v čustvenosti in intenzivnosti. Hudiča živela sem v Kanadi, tam so tipi ledene kocke!!!Vse je bilo proti nama, vsi njegovi in moji prijatelji prav tako, like what the hell do you see in this guy, he is going to kill you one day hahahaha. V glavnem bila je cela drama, dooolga zgodba, in tudi tragika in mali fantek, ki nima očeta-ker mu mama ne dovoli stikov. Zgodil (fantek) se je pa potem, ko se je po najinem prvem trku pod prisilo okolja in zaradi lastnega strahu vrnil. V glavnem, ne priporočam kljub “srečnemu koncu” kar se tiče mene. Čeprav ne obžalujem, da ne bo pomote, ampak oseba kakršna sem sedaj-se v kaj takega ne bi več spuščala. Tudi, če bi se mi šlo samo za doživetje, hudiča, saj je še veliko drugih tipov za doživet. ampak kot rečeno, vsaka situacija je specifična. Me je pa zmatrala cela stvar, in sedaj, ko imam dva otročka in nekako vidim kako je to bi najraje videla, da bi se vsi imeli radi, jaz, njegova bivša, njen sedanji, njeov fantek in najina otroka. Ker vsi otroci zaslužijo nič manj kot to, da jih obkroža ljubezen.

  53. Ana - 13.01.2008 ob 22:33
    Ana

    to pa je. hvala :)
    ne bi kaj pojasnjevala, kako sem to zdaj razumela, ampak se odslika marsikaj, kar sem prej tud sama navrgla (predvidevala).

    nimaš kaj..najbolj zapletene od vsega so medsebojne interakcije…koliko je različic in raznoraznih kombinacij. in potem se mora človek “pametno” odločat, poslušat srce in tisoč drugih vidikov vzet v obzir. ni lahko….seveda.

    podoben primer je omenjena sorodnica, ki se je torej, kot ljubica nato z njim preselila na svoje, imasta otroka…nista se pa poročila, ker se še on ni ločil od nje (bogsigavedi zakaj)…to poudarjam zato, ker v Črni gori je poroka še vedno must have. In ja, zdi se, da sta srečna…le tu je kriza, hja, pri otrokih, ker nimajo pač očeta poleg sebe v teh najobčutlivejših obdobjih, dovolj pogosto…

    mah to so življenjske štorije, za katere si človek želi, da bi se ja v najsolidnejšem primeru dobro iztekle…
    Ja, tako bi si tud jaz želela, kot si zapisala na koncu – če bi bila na tvoje mestu.

  54. neshos - 13.01.2008 ob 23:55

    Tole je ratal en cist ženski blog. Da se pofočkam. Jp, tipi smo tisti, ki imamo ljubice, menda. Obratno? Samo Anais Nin zgleda. Ana, Anais Nin sem sam dojel cisto drugace, kot precej nesrecno, čutečo in razmišljujočo osebo, ki je seveda bila ljubica, a hkrati žena in je skrivala svoje zapiske pred mozem do njegove smrti. Ravno tako ljubčke.
    Should I Stay or Should I Go? If I Go It Will be Trouble, If I Stay It Will be Double. Jeba, v vsakem primeru:)

  55. Ana - 14.01.2008 ob 00:11

    neshos…ja čist ok, da si jo dojel v drugi luči. sej tudi ta je relevantna v mojem pogledu…sigurno ni poosebljala popolne srečnosti.

    da je JEBA pa sem že večkrat omenila :mrgreen:

  56. Vanja - 14.01.2008 ob 04:35

    seveda varajo tudi ženske. V Veliki Britaniji naj bi bilo varanje med ženskami in moškimi povsem izenačeno. Konec koncev sem tudi sama dojela, da si lahko izmišljam ne vem kakšne scenarije in preoblačim svoje grewhe še v ne vem kako uporniške in nekonvencionalne cote, stvar je v tem, da je varanje in laganje sočloveka podlo. Zato brzdam svojo vročo kri ;-)

  57. Iztok Gartner - 14.01.2008 ob 05:41

    Kaj pa ljubice, ki imajo doma prav tako moža? Kdo pa pravi, da mora biti ljubica vedno samska?

  58. mica - 14.01.2008 ob 06:48
    mica

    včasih imam občutek, da se je folku okoli mene zmešalo. VSI hočejo – poleg partnerja doma- imeti še nekoga! In če nimajo za ta korak zadosti korajže – jim ostane sanjarjenje, internetno flirtanje in kar je še tega.
    Če bi bil človek brez srca, bi se ob usodah tovrstnih parov lahko celo zabaval. Pa mi srce nekako ne dovoljuje :-(

    Ko se zapleteta moški pri 60 in ženska pri slabih 40-tih, je, milo rečeno, hudič. Ker tovrstne zveze so največkrat (ni pa nujno) dejansko res pogojene s sexom. Moški v teh hm..”zrelih letih” radi padajo tudi na vleike joške, recimo. In ko to blaženo stanje dosežejo, mislijo, da so v raju.
    Nagon zamenjajo za ljubezen, in ker ne mislijo z glavo, padajo temu primerne odločitve.
    Sledi vzhičena poroka, polna ptičjega žvrgolenja, vendar je prizemljitev kruta in še bolj ogabna kot predtem ločitev.
    Ženska pri 40-tih ima, žal, povsem drugačne želje in potrebe kot moški pri 60-tih :-)
    Roko na srce: niso pa vse tovrstne postranske zveze vredne obsojanja…Poznam tudi take, ko ima on (ali ona) za partnerja invalida, katerega se pač ne da vreči v smeti ali kako drugače znebiti. Usodfa jima pripelje na pot človeka, ki preživlja doma podobne traume in par jih poznam, ki na tak način živijo (životarijo?) že leta in leta, pa nimam občutka, da bi bili nesrečni.
    najbolj pogosto, mislim, da se ta procent giblje okoli 45 %, pa posamezniki pričnejo “iskati” nekoga zaradi lakote po pogovoru.
    Kajti prav pomanjkanje komunikacije je rak rana marsikaterega zakona :-(

    Žal pa je že tako, da permisivna vzgoja pričenja kazati svoje stranske-nič kaj pozitivne polsedice pri mladih, ki so jo bili deležni, vendar tudi daqnes, ko bi morali biti (glede na leta in status) odgovorni do sebe in družine, tega niso sposobni.
    Starši so jih , žal, preveč razvadili, niso jim znali postaviti meja, niso jim znali vcepiti določenih moralnih vrednot, in zato si populacija tja do cca 38 leta, enostavno “jemlje” kar se jim nudi- ne glede na spol.
    Da je nekaj hudo narobe s čustvenim reagiranjem tovrstnih osebkov, kažejo tudi t. i. “nasveti” raznih strokovnjakov /glej http://www.med.over.net recimo /, saj so vrednote, na katerih bi moralao stati katerokoli partnerswtvo, izgubile na pomenu….
    Žawl je že tako, da iz razvajenih otrok NE MOREJO ZRASTI ODGOVORNI PARTNERJI.

  59. Nataša (2) - 14.01.2008 ob 09:38

    Spremljam vašo debato, ki jo razumem kot nekakšno nadaljevanje diskusije z Aljaževega bloga in stalno se mi po mislih preganja le eno vprašanje: kaj pa moški? V grobem razlikujem le med dvema trikotnikoma: nezvesti mož, prevarana žena, ljubica ali pa nezvesta žena, prevaran mož, ljubimec !?… Ampak ali je ljubimec res ekvivalent ljubici, ali gre za podoben problem kot pri vprašanju kurbe?
    Dajmo se še malo ozmerjat, da bomo lahko v magičnem trikotniku skupaj zajokali ;)
    LP N(2)
    ; ampak akako pa imenujemo moškega

  60. PiPi - 14.01.2008 ob 09:43

    Natasa(2), na stajerskem, je tak moski “trajber” :)

    .::PiPi::.

  61. Muki - 14.01.2008 ob 11:19
    Muki

    Kolikor je meni znano si 60% moških ljubico omisli zaradi sexualne zavrtosti enaga ali obeh partnerjev. Drugih 40% pa zaradi preproste ohladitve odnosa-ljubezni ali pa zaradi sexualne neizživetosti pred poroko-resno zvezo.

  62. Ana - 14.01.2008 ob 14:59

    Mica …”včasih imam občutek, da se je folku okoli mene zmešalo. VSI hočejo – poleg partnerja doma- imeti še nekoga! In če nimajo za ta korak zadosti korajže – jim ostane sanjarjenje, internetno flirtanje in kar je še tega.” – aham.
    Sem bla dans pri ginekologinji…ko me je pregledovala sma na veliko debatirali :D Zelo posrečeno in zabavno (no, in seveda zaskrbljujoče). Dejala je, da moški danes več sploh ne znajo “igrat”, koristit (uporabljat) svoje vloge. Res je…danes se vse drugače tretira, vse je obrnjeno na glavo, razpuščeno, razvrednoteno, čisto živalsko. In kaj je dobrega v tej “posteemancipaciji”, pomoderni, individualizaciji in detradicionalizirani družbi – skorajda nič, kar se osebnih odnos tiče, ker je šlo vse v extrem. To, da lahko zaj ženska na glas besediči kako je sexala, s kolkimi in kaj se ji dopade, kaj ne….s tem nismo nič kaj profitirale.

  63. Ana - 14.01.2008 ob 15:02

    aja..me je vprašala, če kaj planiram otroka…hehe…pa sem ji rekla: jah, preden najdem potencialnega očeta, pol se bova dalje menile. In je dodala: vi rabite starejšega. Sem ji odvrnila, da sem s tem tak na tekočem, mislim, da ja…je v starejšim še upanje – s tem, da sem jaz mela v mislih svojo izbrano starost. Ona pa: jah, 50-letnika, oni so edini, ki več nimajo se kaj za znoret, oni so blizu točke dozorelosti :lol:
    …tak da….v bistvu se je s tem ukvarjat prav zdaj potratno, ker zunaj sije sonce :mrgreen: in jaz si grem skuhat kofi. To je ratala tragikomika.

  64. Vanja - 14.01.2008 ob 15:16

    5o.letnika…fuuuuj. a bi kdaj predlagala obratno, to se pravi moškemu v poznih dvajsetih (predvidevam), da naj si najde 50. letnico, ker so se te že znorele? To je dokaz, da emancipacije sploh ni. Donald Trump je tudi 50. letnik, in še kusur, pa cel kup 50.letnikov poznam, ki so daleč od tega, da so sse že snoreli. edino kar jim govori v “prid” je, da se je zaradi let zmanjšala njihova tržna vrednost -torej so pametna naložba? Kar se mene tiče, bi takšen predlog ginekologinje smatrala kot žaljiv. Poleg tega je definitivno pri 50.moški kar se mene tiče prestar za potomstvo. In pripravlja se na penzijo, ti pa šele začenjaš s svojim življenjem, kje so tukaj stične točke res ne vem. Razen tega tradicionalnega, ti njemu mladost, on tebi varnost. Kaj pa seks in poželenje?

  65. simonarebolj - 14.01.2008 ob 19:08
    simonarebolj

    @Marija:
    Točno v tem je recept. Zapeljevanje drug drugega …! Te “igre” se žal večina parov znebi v imenu ljubezni in jo podledično izgubi. Zapeljevanju ne sme bit konca. Ko se ti ne ljubi več, je zgodba adijo!

    @babun:
    Možno.

    @Vanja:
    Zanimivo. Bi pa bila verjetno takrat precej nesrečna, če ne bi uspelo. Naredila si velik korak preko sebe kljub fantku, ki se je na drugi strani zgodil v vmesnem razhodu. Sklepam. Čeprav danes na vse skupaj gledaš drugače (da se ne bi v kaj takega spustila še enkrat in da bi zavoljo otrok želela miru in prijateljstva …).

    @neshos:
    Ja. Na začetku je še kazalo na vključitev moških, potem pa … po pričakovanem. Brez pripomb ali opomb na moški strani in intenzivna polemika parih žensk, po klasiki se je vnel celo en ketfajt … hehehehe … Meni se zdi slika kar realna. S temle o Anais Nin si pa Ani še bolj skegljal romatično fotko, kot bi lahko uspelo meni … hehehe …

    @Vanja:
    Da ženske vedno bolj številčno varajo, je še dodaten pokazatelj, kako patriarhat v ozadju še vedno vlada in ženske še vedno ne razumejo dobro pojma eakopravnost (Beri: vsako oslarijo posnema po moškem, da smo le enaki)in da se še vedno slabo znajdemo v dejstvu, da smo lahko svobodne in samostojne … ali pač ne, kolikor tudi moški ne …

    @Iztok Gartner:
    Nihče ne pravi, da mora bit ljubica samska. Čeprav večinoma je tako, ker moški še izredno slabo prenašajo, da bi vedeli, kako ima ljubica še koga drugega. Večinoma mora vsaj precej zagotavljat, da z možem ne spita že od prejšnjega stoletja. No … kakor koli … Tudi v taki relaciji je vedno eden bolj svoboden od drugega in eden se je bolj pripravljen ločit. Ponavadi ženska. Od treh primerov, ki jih tovrstnih poznam osebno, sta se v dveh ženski ločili, on pa ne (v enem primeru celo kljub obljubi) in je nastal peklenski kržin … V enem primeru je prvi napeljal na ločitev on, ona ni bila za. Zapustil jo je v trenutku. In spet je bil kržin, ampak drugovrsten in, zanimivo, kržin na njeni strani. Si gledal Unfaithful? Ne morem pozabit fenomenalne Diane Lane (zaslužena nominacija za oskarja, tudi dobila bi ga lahko). In drugič v njegovi karieri me je prepričal Richard Gere.

    @mica:
    Pri človeku verjamem v slaboumje in zabitost, v nagone pa nikakor. Asociacija erotike in privlaka na joške ni nič bolj drugotnega pomena od zaljubljenosti v nekogaršnji gib ali pogled. Je pa bolj stereotipen in temu primerno banalen … mama’s calling motiv pač! Če katera koli ženska misli, da jo bo moški v srednjih letih prenašal, ne da bi ga sama s sabo zapeljevala in motivirala, ko mu odklenkava in si želi še malo ostat živ, se prekleto moti, razen če ji ga uspe tako potolči, da se v totalu zapusti in ima lahko doma zvesti kup obupanega dreka na fotelju.

  66. simonarebolj - 14.01.2008 ob 19:28
    simonarebolj

    @Nataša(2):
    Inspiracija se je res zgodila na Aljaževem blogu. Umaknil se je iz osjega gnezda in raje napisal nov blog o pretepanju … hehe … Po mojem mnenju gre za podoben primer kot pri “kurba” “kurbir” sceni, ja. Ampak ne popolnoma enak. Sama poanta štorije se mi zdi identična kot v obratnem primeru. S perspektive porote, torej družbe, ki opazuje in se naslaja, pa je seveda nedvomno ženska bolj obsojana za tako početje in ja … ne poimenujejo jo kurbirka … hehehe … Najbolj zanimivo pri vsem skupaj pa je, da so pri obsodbah veliko bolj pasje ženske kot moški. Po mojih opažanjih. Zamera za predrznost je huda … hehehe … Kar kamenjale bi jo, ker so same pripravljene toliko več pretrpeti in se imajo za toliko polj neredne pozornosti drugih oči.

    @Muki:
    Se strinjam, da nikoli ni kar tako v tri dni, malo za špas, kot se nekateri radi prepričujejo.

    @Ana:
    Tvoja ginekologinja očitno prestaja neko težavno obdobje s petdesetletnikom in pojma nima, kako živahen je še lahko… Verjetno pač ni živahen z njo. hehehe … Veliko jih je, ki jim pohota pred dosmrtnim padcem naraste v vesoljne višave, v kolikor so vsaj malo še zadovoljni sami s sabo. Moška samokritičnost je namreč vsaj trikrat nižja od ženske. Za kar smo v 70% krive ženske, ker jih za razliko od njih do nas, nerazumno šparamo kritike.

    @Vanja:
    Simpl. Petdesetletnik je lahko brez skrbi še vsaj petnajst let kot naoljena seksmašina. Deca so na varnem, preskrbljena itd. Ko mu odklenka, si Ana najde mlajšega loverja, on pa s potomci klepeta o življenju in jim predaja doto modrosti … hehehehe … Vsi so srečni.

  67. Vanja - 14.01.2008 ob 20:17

    Simona hahahaha kup obupanega dreka na fotelju.
    Glede moje zgodbe pa, je bila zgodba kar se mene tiče že končana po jegovi vrnitvi nazaj. Takrat sem odšla v London in se zapletla s kriminalcem wanna be, ki je bil totalno drug žanr filma. Z melodrame sem namreč odšla na kriminalko hahahah, ki je bila za moje živce zelo sproščujoča.
    Ko sem se vrnila, sem ob obupani podobi cmerajoči podobi svojeg zdajšnjega moža dokončno opustila tudi maščevalne načrte. ko je tako jokal, se spomnim, da sem ga gledala in v dno duše se mi je zasmilil-ker je bil suženj dolžnosti, ki so mu jih naprtili na ramena že zelo zgodaj. Nikoli pa si nisem mislila, da se bova dobila nazaj, še posebaj, ker je bila njegova žena v blaženem stanju. Mislim, če ni šlo prej, ko še sploh ni bilo otrok……Pa tudi ljubezen me je zapuščala…počasi in sigurno…to se skorajda da narediti na ukaz, če si dovolj odločen ;-) Potem je on pač naredil vse da bi me dobil nazaj….in zdržal nenormlane pritiske, s tem da je precej patriarhalno vzgojen-v smislu odgovornosti do družine itd. In fantek izgleda se je moral zgoditi…novo življenje je dar….jaz sem z otroci čakala še kar nekaj let-čeprav jih je on želel-ravno zaradi tega, ker nisem hotela, da otroci igrajo kakršnokoli zvezo s tem ali ostaneva skupaj ali ne.

  68. Ana - 14.01.2008 ob 20:23

    hahahaha…ja pa jaz je nisem tak resno vzela, kot vedve :D
    Saj sem ji rekla: prvič – ni več niti trohice mladosti v njih, drugič – ni šanse, da bo otrok mel starčka za fotra, tretjič – življenjski stil je povsem na drugem nivoju in ja: sex! To sem ji naštela, pa se je nasmihala.
    Sploh ni nobene panike. Vem, katere ciljne osebe so zame aktualne :mrgreen: Pa sej take m skoz življenje na pot prinese…sam je problem…en mičken…zdaj bom začela iz njih hudiče izganjat ;)

  69. Ana - 14.01.2008 ob 20:27

    simona…hvala za tako napoved oz. svetovanje – taktično, diplomatsko ;)

  70. simonarebolj - 14.01.2008 ob 21:04
    simonarebolj

    @Vanja:
    Uf, ja … spomnim se tega kriminalca, ja … vsega se spomnim. S katarininega bloga … tam smo klepetale med drugim o tej tvoji štoriji.

    Zavidljivo dobro si furala tole dramo, v svrho razpleta, kakršen se je zgodil. Verjamem, da ne s takim načrtom, ampak vseeno … tako se to dela, ja, tudi če bi želel planirat. Drugega nimam za dodat.

    @Ana:
    Še kdaj … kar oglasi se v filonasvet kotičku … hehehehe …

  71. Vanja - 14.01.2008 ob 23:07

    Ja, Simona, kar bogata kariera z ljubezenskega področja ne? Drugje na žalost nisem bila tako zelo fokusirana. Se pa tolažim, da bom material že še porabila za kakšno knjigo ali pa vsaj za zgodbe na stara leta-kakšni sivolasi prijateljici medtem, ko bova odpirali že drugo steklencio ruma.

    @Ana, oh hvala bogu, sem se kar odahnila.

  72. štulič - 14.01.2008 ob 23:54

    Kako kličete svojo l’ubico? Silvija?… Kristina?… J’z jo bom od zdaj naprej… Mica_Uhka? :? (mau za flirt, mau za B_kompleks) he,he

  73. iztokgartner - 15.01.2008 ob 01:08
    iztokgartner

    Unfaithful ja. Hud film. Pa čeprav sem moral krepko pogoltniti slino, da bi lahko kdo takemu frajerju kot je Richard Gerer nataknil rogove. No ja, Olivier Martinez je morda edini, ki mu jih je.

  74. štulič - 15.01.2008 ob 01:50

    O “Unfaitfull” se sploh ne pogovarjam ker: :cool:
    1. Otroka imata perfektnega!
    2. On je lep, uspešen in ljubeč!
    3. Ona ne ve kaj bi počela s friendicami in ji prodajalec “knjig” pride kot hobby!

    Ja piz.a!!! Ubit’ hudiča_ponesreči! :?

  75. štulič - 15.01.2008 ob 02:23

    P.S. In ker. Ste se punce razfrustrirale nad ljubicami.In ker. Je jasno, da bo reva še vedno uporabljala pralni stroj, pedenala otroke ter prinašala še 2000 €, vsak mesec, je jasno oz. po bogu dano, da če se kdo pojavi kot moteč’ element znotraj takšne zveze obsojen na smrt. Ker. Boj med demonskostjo in absolutno resnico je transparenten in kot takšen rezultiran v prid tistemu, ki je izvlekel meč iz kamna.

  76. mica - 15.01.2008 ob 07:45
    mica

    Kako kličete svojo l’ubico? Silvija?… Kristina?… J’z jo bom od zdaj naprej… Mica_Uhka? :? (mau za flirt, mau za B_kompleks) he,he /citat/

    hehehe, Štulič, sicer ne vem, od kdaj, niti zakaj, ampak………zakaj me imaš še kar naprej v mislih?
    :-)

    :-)

    :-)

    :-)

  77. Vanja - 15.01.2008 ob 10:10

    Je meni tudi ni bil film všeč. Richard Gere mi je pa sploh kot ena stara tetka. OK, ko je bil mlad, je bil luškan v tistem- do zadnjega diha- čeprav je menda francoska verzija veliko boljša.

  78. simonarebolj - 15.01.2008 ob 20:12
    simonarebolj

    @iztokgartner:
    Jah, Richard Gere je tabloidna fama. Moj tip na primer ni in se mi je zdelo, da mu je tale vloga sicer tankočutne, a ne prav erotično prebujene, bolj birokratske copate na kožo pisana. Vlogo je speljal dobro in ni se mi zdelo čudno, da je kot mož ob takovrstni ženski, kot je bila prikazana, prevaran. Gere me je prepričal samo še v filmu Internal Affairs, kjer je odigral psihopatskega skorumpiranega policaja. Totalen led. V vlogah nekega strastnega loverja me nikoli ni premaknil, bolj se izrazi v likih hladnih tipov, pa če je good ali pa bad guy.

    Olivier Martinez mi je osebno antipatičen za posrat, ampak ja, kot lik je tukaj Geru z lahkoto nataknil rogove … hehehe …

    Adrian Lynov po mojem mnenju najboljši film. Tudi kamera je bila odična, neverjeten napredek po Devet tednov in pol, ki je baziral na podobnem kiču, zelo sofisticiranem, ampak tukaj še več duše. Čeprav sem osebno imela pri Devet tednov in pol več sreče z moškim delom castinga. Mislim takratšnji Mickey Rourke bi verjetno lahko samo stal in gledal, pa bi not padla. Pri Unfaithful Martinez ni imel te moči, ampak je hvala bogu ni potreboval, ker je bil fokus drugam usmerjen.

    @štulič:
    Otrok je bil pač otrok … hehehe … Nobenih posebnih perfekcij ni bilo prikazanih. Kakšen bi bil pa neperfekten?

    Neerotičen, birokratski, sterilen. Lepota ne pomaga v postelji. Uspešnost samo plačat račune. Še posebej po parih letih. Je pa definitivno tip človeka, ki nagomili na hrbet tono slabe vesti, če ga zapustiš … tako pobitega. Karakter se mi je zdel fenomenalno zajet.

    Oh, ja, dolgčas ji je, ja. Vse ima, razen erotike in smisla, ki bi segal dlje od predpražnika hiše. Saj o tem je bil film.

    Naprej si pa opisal Match Point … hehehe …

    @Vanja:
    Zakaj ti pa ni bil všeč? Saj je igral staro prijazno tetko in, se strinjam, zelo prepričljivo, zato sem pa pohvalila odlično speljano vlogo z njegove strani … hehehe …

  79. beatnik - 15.01.2008 ob 23:23

    Filmi, ki vključujejo motiv prevare…huh, kaj pa Breaking and Entering? Pa Little Children? Men sta všeč.

  80. Vanja - 16.01.2008 ob 08:23

    Simona imaš prav, res je odigral staro tetko hahahaha. S tega vidika mi ni padlo na pamet, da je v bistvu svojo vlogo dobro izpeljal.
    Film mi ni bil všeč, med drugim tudi zaradi konca, tako privlečen za lase se mi je zdel. Pa te ameriške fore mi gredo
    na živce, prišel lep mlad tujec-seveda Francoz-”napadel” dobro ameriško družino in na koncu mora seveda umreti, ameriška družina pa se bo ohranila na veke vekov.

    beatnik breaking and entering sem gleda pa ravno pred nekaj dnevi. in mi ni bil všeč, predvsem mi pa ni bila všeč Binocheva v vlogi Bosanke. Blazno mi gre na živce to Hollywoodsko sranje, ko vlogo vedno odigra “mehkejša” in lažje prebavljiva verzija, da bi “subtilno” gledalstvo celotno stvar lažje prebavilo. Tako se npr. velikokrat zgodi, da kakšen Italian American odigra vlogo Latinosa-ne vem zakaj, ko je pa toliko Latino igralcev brez dela npr. Ampak dobri stari Hollywood je pač ksenofobičen in stereotipen. Saj njegov namen ni prebuditi – temveč uspavati. So pa seveda tudi izjeme.

  81. Ana - 16.01.2008 ob 09:14

    Littl children…aham, ta je bila zame precej nevaren v določenih kadrih. Sicer pa skrajno življenjski :mrgreen:
    Klasična odslikava enega izmed jako perečih problemov tega stoletja. Jaz bi ga zakomplicirala še malo bolj.

  82. štulič - 16.01.2008 ob 10:51

    @Mica. Zakaj te imam “še kar naprej” v mislih? Ker si vrla ženska (ne glede na ejdetske predtave), ki “Stoji S Pestjo”, dokler on “Pleše z volkovi” (in white socks) in_ker kljub poveličevanju kmeckosti v tebi ždi hohštapler in to vrsto “noblese” slutim in ci_jenim!!! :)

  83. beatnik - 16.01.2008 ob 13:22

    Vanja, se ne strinjam povsem. Namreč če bi bile vloge rezervirane zgolj za igralce, ki so dejansko istega porekla kot karakter, ki naj bi ga zaigrale, bi bili ob velike igralske presežke, kot so recimo igra Merly Streep v Sophie’s choice itd. Tudi Juliette Binoche mi v tem filmu dobro igra. Film me je prepričal, ker tematiko prikaže na nepatetičen način, brez odvečenega balasta, le odnosi bi bili lahko malo bolj razdelani. Še zlasti osvežujoč mi je deloval prikaz sodobnega Londona v kontekstu zgodbe.

    Ana: Little Children spada med filme, ki so mi všeč, ker razkrivajo, kaj se dejansko skriva za lepimi belimi hiškami z rdečimi vrati in nasmejanimi in popolnimi družinicami ameriškega predmestja. Kot recimo American Beauty, Happiness, Election…

    Simona: Pri Unfaithful je mene zmotilo to, da so ga v Sloveniji ponekod oglaševali kot erotično srhljivko in sem potem pričakoval nekaj drugega. Pa kljub temu odšel zadovoljen iz dvorane.

  84. Vanja - 16.01.2008 ob 17:05

    beatnik že mogoče, ampak si kdaj pomislil ob koliko igralskih presežkov smo, ker so vrata hollywoodske industrije odprta izključno igralcem angleškega in ostalega “IN” “zahodnega” sveta, z redkimi izjemami iz ostalih kultur-pa še ti so ponavadi prišli v Hollywood kot doma narejene zvezde.?
    Sicer me pa osebno Binoche v vlogi Bosanke ni prepričala (niti za sekundo nisem verjela, da je iz tega dela sveta)čeprav jo drugače cenim kot dobro igralko. Tudi scenarij se mi je zdel zelo privlečen za lase, igra je bila medla, seveda pa je to smo moje mnenje.

  85. veronika - 16.01.2008 ob 17:52

    “Zvestoba” pri človeku ni nekaj prirojenega. Tu gre za zavestno, razumsko odločitev: biti zvest ali ne biti zvest. Če torej on ali ona “skočita čez plot”, je to posledica naravnega impulza človeške narave. Se pa seveda rado zaplete, tistim, katerih misli so se že zdavnaj zapletle v pravila “kaj se spodobi in kaj ne”. Zaplete se zaradi družbenih norm, ki diktirajo kvazi moralo in tistim zaštrenanim mislim v posameznikovi glavi ne pustijo dihat…..Ta “dispnoa” se pred odločilnim “skokom” lahko (pri)kaže v obliki črva, ki s svojim glodanjem načne slabo vest, ali z racionalnim razmišljanjem o morebitnih negativnih posledicah, ali z lenobo, ki se je razpasla v nekem okvirju že znanega, preverjenega udobja. Ta “lenoba” (v partnerski zvezi) je pravzaprav nekakšno sprijaznjenje v stilu: “ah, saj tako kot je – je čisto v redu!”
    Za tiste, ki se odločijo za “skok čez”, pa seveda obstaja nešteto vzgibov. Kot pri vseh dejanjih je tudi v tem primeru vedno važen namen.
    Poznam celo enega pozitivnega: odločiš se zavestno, si s pomočjo razuma vizualiziraš konec – še preden te morebiti “odnesejo čustva”, vedoč, da bo to le “pravljica”, ki bo potrajala določen čas. V tej pravljici, medtem, ko traja, poskušaš maksimalno uživat in ko je je iz takšnega ali drugačnega razloga enkrat konec, se z nasmeškom vrneš nazaj k sebi, v svojo, najboljšo družbo! :)

  86. bin - 16.01.2008 ob 20:54

    @Veronika

    /… “Zvestoba” pri človeku ni nekaj prirojenega. …/

    Imaš za to trditev argumente? Človeška “kultura” je živa stvar. (Narekovaji na kulturi zato, ker bi jo lahko imenovali tudi način preživetja. Podobno kot druženje volkov v krdela, kjer je “alfa samec” glavni.) Ta kultura nam je prirojena! Saj ne moremo odrasti v okolju, ki ima drugačen način življenja. V tej naši kulturi pa je trajna skupnost partnerjev zaradi starševske vloge potrebna. Nekatere živalske “družbe” so organizirane tako, da je mladič katerekoli matere skrb vse skupnosti. Takoj ko preneha sesati. Človeške družbe tega ne poznajo. Starši morajo sami pripeljati otroka do zrelosti. In eden sam tega ne zmore kvalitetno. Zato je zvestoba potrebna, in varanje izjema.

  87. neshos - 16.01.2008 ob 21:26

    Halo bin, kako brat? Što, opet je u zatvoru? Našli su ga u krevetu sa ženinom sestrom i još je lagao da je varanje iznimka? :) )

  88. veronika - 16.01.2008 ob 21:55

    @bin, vztrajam: zvestoba na relaciji človek-človek ni prirojena. Je le zavestna odločitev. Pomisli še enkrat.
    Zvestoba zakonskemu partnerju, vdanost družini, pripadnost otrokom in odgovornost do njihove vzgoje, nima nič s tisto “zvestobo”, ki sem jo imela v prejšnjem prispevku v mislih. Kdaj pa se pravzaprav začne “varanje”? Šele preko plota med rjuhami, ali morda že v glavi nekoga???

  89. simonarebolj - 16.01.2008 ob 22:07
    simonarebolj

    @Vanja:
    Ja, tak tudi ta lik je. Stereotip moškega, kakršnega naj bi si bojda ženske želele, ko govorimo o tem, kaj si želimo, v praksi pa … Film je po motivu pravzaprav predelava Chabrolovega scenarija in režiserskega podviga v, seveda, predhodni francoski produkciji, od tu je ostal košček French loverja, ki je v orginalu sicer pisatelj, če me spomin ne vara.

    Konec se mi je zdel okej. V pasti morale in egoizma po imeti, kar pač hočeš, na kakršen koli način že. Na semaforju pa se izmenjuje rdeča in zelena luč, ampak vseeno ne gre nikamor. Pravzaprav je popolnoma vseeno, ali umor zamolčita ali se preda policiji. Bistven je notranji zastoj. Lik moža mi je bil izredno dobro prikazan. Tip partnerja, ki ravno s pozitivnimi lastnostmi fura sebičnost in preko vzbujanja slabe vesti lahko doseže vse. Tega ni malo in redko kje je tako prikazano. Sicer pa mene Lyne fascinira predvsem z impresionističnimi prizori, kamero … Prizori seksa so dolični in tisto plesanje knjig v vetru. Čista pravljica kot podlaga za erotično igro, čisto čustvo. Ključ je pa Diane Lane s svojo fenomenalno igro. Za prizor, ko se pelje domov od ljubimca v podzemni in samo z obrazom kaže, na kaj in kako misli … uf, bi si zaslužila posebnega oskarja.

    Kar se tiče produkcije, je pa že bolj stvar politike. Producenti funkcionirajo na trgu, kot vse ostalo. Znotraj tega okvira spada casting. Tržijo svoje produkte kot država in pri tem so monopolni kot Amerika na sploh. Pravzaprav je velik poklon, da že pri oskarjih sploh vsebujejo kategorijo za tujejezični film. Sicer obstajajo tudi igralci, ki so nekako zrasli v Hollywoodu, čeprav nis Američani. Res pa je, da gre za angleško govoreče ikone ponavadi (Kidman, Blanchett … itd.). Ogralci so artikli, ki se pač tržijo. Pri vsem skupaj pa kot povsod drugod igrajo vlogo še vezi. Michael Douglas, Kiefer Sutherland itd. … so imeli pač pot odprto. Skratka, Amerika se ne počuti nič bolj dolžno ponujat priložnosti tujim igralcem kot kakšna druga država, samo da imajo pač zvezdniški in tržni monopol. Lahko se pa upreš kot Mickey Rourke, si sesuješ vrhunsko kariero in na vrhuncu odkloniš paleto glavnih vlog, se skregaš z vsemi Hollywoodskimi lobiji, greš malo boksat v nizkokategorično ligo in si staušaš lepo faco v Michael Jackson plastiko, nato pa snemaš kvalitetne socialno angažirane nizkoproračunske filme po getih in sprejemaš samo še stranskostranske vloge za nekaj finančne podpore … hehehe … Tip je neverjeten fenomen.

    @beatnik:
    V klepet o B. and E. se ne morem vtaknit, ker si ga nisem ogledala. Bil je tak čas in mi je ušel. Bom pa nadoknadila. Je še en zanimiv … Closer. Sem se spomnila, ker tudi igra Jude Law. Sicer me ni prepričal, ampak je za pogledat in fino zakomplicira emocije in odnose med dvema parčkoma, žal pa jih ne uspe razvozljat niti v filozofskem smislu. Little Children je pa odličen. In Streepova fenomenalna. Vloge tujcev so na sploh ena taka možna vstopnica za oskarja v Hollywoodu. Podobno kot zaigrat disturbiranega. priložnost za izkazati se.

  90. Ana - 16.01.2008 ob 22:21

    ja, beatnik se strinjam. American beauty ni med povprečjem, toda delno bi spremenila igralski zasedbo… :) ampak to je zanemarljivo. če smo že pri filmih nasploh, komaj čakam na Hadersfild.

  91. simonarebolj - 16.01.2008 ob 22:26
    simonarebolj

    @veronika:
    Problem s temi ponarodelimi spoznanji, ki v določenem času kot trend zaokrožijo med ljudmi, je v tem, da imajo ideološko funkcijo, da se ljudem vcepi v glavo, kakšnih omembe vrednih argumentov pa ne premorejo. Tole je zato zame samo liberalistična floskula, ki se smeši v enakosti za lase privlečenosti naproti konzervativnim floskulam.

    Skratka, nobenega dokaza, niti utemeljene teorije nimaš v rokah, da je zvestoba zgolj družbeno vsiljena moralka, skok čez plot pa nekaj naravnega … hehehe … Se strinjam z binom, da je človek zavoljo razuma in duha, ki ga loči od živali, predvsem kulturno bitje. In s tem so povezane tudi vse emocije in podzavest. Zato se ljudje psihološko zelo razlikujemo, ker smo zavoljo razuma toliko bolj vezani na okoliščine, poleg genskega zapisa. Ne delujemo nagonsko, niti instinktivno. Ohranili smo bore malo intuicije. V živalskem svetu imaš vse, tudi monogamijo, v človeškem prav tako. Vendar vsako bitje teži h konstruktivnosti in sreči. Ljudje si pomagamo z razumom in avtosugestijo. Zavedamo se morale, kar pomeni, zavedamo se lahko, kaj nas boli, kaj povzroča neskladja in nesrečo. Čustvujemo tudi s tem v konceptu. Zato tudi odnos do seksa in partnerstva nimamo enak. Se razlikujemo po duhu. In nekateri ljudje so žleht in krvoločni, drugi uglajeni in romantični. Na primer.
    Nekateri lahko ljubijo dolgo in se znajo očarat od ljudi in sveta, drugi so hladni in ne ljubijo nikogar in ne dočutevajo kaj dosti. Tako vplivajo okoliščine na človeka in lastna sposobnost, emocionalna in inteligenčna, v boju z genskim zapisom in okoljem.

    Skok čez plot ne more bit nekaj naravnega kar sam po sebi. Je samo odziv. In ni problematičen s tega aspekta, ki si ga ti podala. Namreč tudi v kolikor zagovarjaš teorijo, da človek ni po naravi nujno pogojen z zvestobo do groba, v čemer se strinjam, tvoja teorija skoka čez plot demantira prvo. Menjava partnerjev je svobodna izbira. Skok čez plot pa je problematičen v laži in izdajstvu drugega. To je nezaželeno zato, ker si noben človek tega ne želi doživeti sam. Kot si ne želi, da ga kdo ubije na primer. In če rečeš, da si človek kot sebično pogojeno bitje pač uredi gnezdo zavoljo varnosti in udobja, skoke čez plot pa si privošči za izživetje raznih ljubezni, postavljaš za naravno, da si človek po naravi želi stalnega gnezda z nekom in ne svobodno svojega in celo, da je človek po naravi sprostituirano bitje, ki seksa predvsem po živalsko.Torej se z lahkoto vrača v gnezdo tudi kot seksualni partner, četudi ne čuti do njega nobenega posebnega erotičnega privlaka več. To pa za človeka v pavšalu ne zdrži. To zdrži samo za določen tip človeka, ki ima svojo psihostrukturo. Težko bi pa govorili, da gre za naraven pojav, človekovo bazo. S tem se nikakor ne morem strinjat, ker ni nobene dokazljive osnove za to. Prej obratno. Na ambulantni psihiatriji depresivnih nesrečnikov v čakalnici sedi tvoj omenjen profil posameznika. Pridejo sami od sebe in prostovoljno … hehehe … Zato bi težko rekli, da gre za naravno uravnovešeno človekovo stanje. Človek je namreč čustveno bitje in je srečen v občutku intime, topline in povezanosti. Ko se na terenu, kjer domuje, zaplete v laži in prevare, se odtuji, zato trpi, skoki čez plot pa mu služijo kot droga, da pozabi na odtujenost in osamljenost, ki ga muči v psihi. Ko droga popusti, spet trpi in gre na lov za novo dozo. Zadovoljen s sabo pa ni.

    Da ne omenjam zanimivega pojava pri človeku, ki se mu reče spolne bolezni. Ti ga iztrebljajo, kolikor je le mogoče. Živali tovrstnih problemov nimajo, človek pa. Komaj ga neha ubijat sifilis, že imamo aids. In ravno zvestoba je v vseh primerih najboljši borec proti širjenju bolezni, zaradi katerih niti fukat ne moremo več sproščeno, ampak se zafrkavamo z nekim natikanjem plastike na lulčke. Strašljivo. Moji starši so seksali svobodno, mi pa v strahu in preko “rjuhe”, če ne preverimo partnerja in ne zaupamo v njegovo zvestobo. Zanimivo, a ne?

  92. beatnik - 16.01.2008 ob 22:35

    Simona, Closer sem si pogledal, me tud ni prepričal, je bil pa zanimiv (nekaj podobnega kot B&E), Jude pa igra zelo podobno vlogo narcisoidnega uspešnega Londončana, ki ne ve, kaj bi in ti gre rahlo na živce, hehe. Enim so določene vloge pisane na kožo… Ja, to z Oskarji maš pa prav, dodajam še vloge za katere se je treba zredit/shujšat, naštudirat akcent, postat grd (Cherlize, Nicole)… Ni dobr, da si preveč lep za oskarja, hehe.

  93. simonarebolj - 16.01.2008 ob 22:36
    simonarebolj

    @Ana:
    Upam, da ne bi zamenjala Kevina Spaceya?

  94. beatnik - 16.01.2008 ob 22:51

    Kevin in Anette sta bla odlična in nezamenljiva.

    Pa prizor z refleksijami, ko se Diane Lane v Unfaithful pelje domov v undergroundu je res nenadjebljiv.

  95. veronika - 16.01.2008 ob 23:36

    @simonarebolj: niti nikoli nisem trdila, da je skok čez plot sam po sebi nekaj naravnega. Če si še enkrat dobro prebereš moj zapis, sem govorila o posledici impulza, ki pa je naraven. In ne propagiram nezvestobe, če je kdo tako razumel! Opisala sem le primer “pozitivnega pristopa k stvari” na to temo, če si že nekje v svojih zapisih, na tej strani, spraševala o tem. Me veseli, da si tako morale polna, tako čistega duha in neomadeževano-zrelega uma…..a temu navkljub, si nekako še vedno kar ne morem predstavljati, če karikiram: npr.tebe in recimo bina, kot brodolomca na samotnem otoku, sama…..dolgo časa tako vzdržno-vztrajna v svoji kulturni privzgojenosti. Veš, v čakalnici na psihiatriji je med množico tudi precej čustveno zavrtih ljudi. Žal. Bolj razumni pridejo sami in prostovoljno, tiste druge privedejo nesrečni partnerji. Sicer pa…vsakdo zase najbolje ve, ane.
    lp

  96. simonarebolj - 16.01.2008 ob 23:56
    simonarebolj

    @beatnik:
    Ja, ja … haha … točno tako. Čeprav v Monster me je Charlize presenetljivo prepričala zelo tudi z igro, sicer me ne fascinira, ama, nič. Medtem ko se mi je zdela tista mokasta surla Nicole Kidman v fenomenalnem The Hours naravnost moteča. In čeprav jo kot igralko cenim zelo visoko, se mi je zdela to ena njenih najslabših vlog. Še posebej v primerjavi z Moorovo, ki mi je jemala sapo, okej, Streepova je bila odlična, ampak ni imela tako zahtevne role.

    Jude Law zna bit prikupno po stereotipno britansko tečen, ja … hehe … ampak tudi zelo dober. V Gattaca je perfekten, tudi sicer priporočam, če še nisi gledal. Klasičen hollywoodski produkt z nekaj temu primernimi za lase privlečenimi prizorčki, ampak sicer super doživetje, zelo ganljiv filmček in res izviren scenarij, nekaj posebnega. Ethan Hawke in Jude Law. Puh! Kapo dol. In antipatična, vedno ista Uma Thurman, ampak naj ji bo za silo.

    Priporočam tudi ogled filma The Wisdom of Crocodiles (Immortality). Jude Law igra osebo z vampirsko dušo. Enkrat sem ga ujela na HTV1 ponoči. Vse se lepo začne dogajat kot kakšna mirna drama, Jude pripelje neko dekle na robu samomora domov, ljubezen trka na vrata, potem pa kar naenkrat … hahaha … masaker. Zelo fajn štorija, krvava, mistična, fenomenološka, nenavadna, emocionalno komplicirana. Tako po angleško duhovit in psihološko interesanten filmček.

  97. simonarebolj - 17.01.2008 ob 00:04
    simonarebolj

    @veronika:
    Čustvena ali erotična zavrtost je nekaj drugega. Seveda je bilo tako razumljeno, ampak okej … mogoče nisi tako mislila. Sprejmem.
    Niti nisem v svoji repliki govorila o morali kot sami po sebi dominantni. Spodbijala sem samo tezo, da tako življenje prinaša zadovoljstvo in da bi bilo tako nagnjenje človeku naravno.

    Kajti čustvena in erotična živost je eno, skoki čez plot pa nekaj drugega. Saj nikjer ne piše, da moraš bit vezan z nekom do groba in crknit od dolgcajta in mrtvila, če si revček ne privoščiš skoka čez plot. Najbolj ubijajoča družbeno vsiljena morala je ravno poroka do groba. Tega nikomur ni treba. V tvojem komentarju pa je izpadlo tako, kot da meniš, da je skok čez plot naravno motiviran, ker pač moraš bit z nekom v gnezdu cel faking lajf, zato imaš aferice, pri katerih čakaš, da bo konec (tako si zapisala). Tudi skakalci čez plot so velikokrat skakalci ravno zato, ker so čustveno zavrti. To je ta paradoks, ki pravzaprav ni paradoks.

    Namreč skoki čez plot ob vezanosti so nekaj povsem drugega, jih drugače skakalec doživlja, kot če si pač nevezan in si s komer ti paše, dokler ti paše. Nekateri so bolj na dolge proge, drugi na krajše. Važno, da se pravi najdejo skupaj in da si povejo, če si niso (več) pravi. Gre za svobodo in intimo hkrati. Intime brez iskrenosti pa ni. Samo to.

  98. veronika - 17.01.2008 ob 01:50

    @simonarebolj:
    okej, da sva le razvozlali ta nesporazumčič.

    Tisto o “čakanju na konec”, je bilo pa mišljeno kot pričakovanje verjetnega konca, z aspekta neke fiktivne, potencialne ljubice. Zakaj? Ravno zato, ker se mnogo njih, v nekem “trenutku slabosti”, tako brezglavo požene onkraj plota, na začetku pod vplivom prevelike doze hormonov, vmes s prevelikimi (in često nerealnimi) pričakovanji, na koncu pa, kakopak, s polnimi solznimi mešički in razklanim srcem.
    Nauk zgodbe: če se že nekdo zaplete v ljubezensko afero, naj sebi (in zakonskemu partnerju, če ga ima) prihrani bolečino in razočaranje.
    Zato je dobro, da vključi razum, še preden ga “odnese”.

    Na drugi strani so tu seveda še prevarane žene ali možje, katerih bolečina je neprimerljivo hujša…Ravno zato sem navrgla trditev, da zvestoba ni prirojena, pač pa gre za razumsko odločitev…pa, da bi morda z boljšim poznavanjem in razumevanjem človeške narave…bila prihranjena tudi marsikatera družinska tragedija.
    To sem želela povedat, verjetno res malo preveč “med vrsticami”.

    Eni bolj, drugi manj, pod kožo smo vsi krvavi. Ne delim ljudi na prirojeno dobre in slabe, na plemenite in krvoločne…
    V danem trenutku neke okoliščine, prav vsakdo lahko izrazi eno ali drugo plat. To…to pa je potlej že stvar čisto druge diskusije, pod drugačnim naslovom. ;)

    Lp

  99. mm - 17.01.2008 ob 02:19

    Lahko se zgodi tudi ljubezen. Ki si jo iskal več let.In ločitev.In kvalitetnejši lajf. Pred tem pa vse, kar si napisala.

  100. Karlo - 17.01.2008 ob 02:31

    Meni se zdi nezvestoba grozljiva zaradi tega, ker je eden najbolj zgovornih dokazov, da smo vsi skupaj afektirane živali, s katerimi se ne da nič zmeniti. Vsaka zveza, poroka še toliko bolj, ker je formalizirana, je implicitna pogodba o ekskluzivnosti. Sicer lahko do nezavesti gonimo linijo, da je to “kulturno pogojeno”, in to nedvomno drži, ampak to tihih določil te pogodbe čisto nič ne skrha. In to, da nikoli nismo čisto prepričani, do kod segajo ta določila – natančneje povedano, ali jih partner/ka razume tako kakor mi – je neusahljiv vir strahu in napetosti. Živa pizdarija. Pomeni, da v zvezi nikoli nisi čisto doma (dobro, v ustaljenih zvezah ni tako hudo, ampak ustaljenost prinaša druge probleme) in da si vsakič, ko se s kom zbližaš, zgradiš nastavek za novo katastrofo. Nekdo (sem vedel kdo, pa sem pozabil) je rekel, da je živeti še z nekom grozno, ker ti lahko kadarkoli v spanju prereže vrat.

    In prav zato, ker vem, kako anksiozni smo lahko že, če ni nobenega problema, se mi zdi kriminalno prispevati k pizdariji še s tem, da ga serješ naokoli. V končni fazi je mogoče reči bore malo drugega kakor to, da so tisti, ki varajo svoje partnerje/partnerke prasci/prasice, tisti, ki varanje vede tolerirajo pa biki/krave. Kar pa se tiče odprtih zvez … če komu znese, naj kar izvoli. Meni ne bi.

  101. beatnik - 17.01.2008 ob 13:36

    Simona, samo še to, ko smo že pri Unfaithful – pridevnik erotični si vsekakor zasluži, par prizorov je skoraj kultnih, npr. tisti v undergroundu, pa skupno polzenje prstov po braillovi pisavi – čista erotika. Redki so, ki jim uspe takšen prikaz. Recimo tipkanje po pianu Holly Hunter, lezbični prizor v kompleksnem Mullholand Drive-u, poljub neusojenih v Gori Brokeback, seks z okusom po česnu v Pršutu… Neprimerljivo bolj rajcig od porno nabijanja v usta, rit in pičko hkrati, ki te pusti povsem ravnodušnega.

  102. Ana - 17.01.2008 ob 16:06

    simona – nikakor ne, ampak njegovo mlado “fatalko” :mrgreen:

  103. Ana - 17.01.2008 ob 16:11

    ko smo že pri filmih z ljubezensko konotacijo…v mojem malem svetu in glavi: Odlična, neponovljiva, edinstvena, komplexna in skrajno zajebana vloga Ane v njenem malem, burnem, konfuznem svetu intime in boja s pojavom ljubezni :mrgreen:

  104. simonarebolj - 17.01.2008 ob 19:17
    simonarebolj

    @veronika:
    Ja, se strinjam. Menim pa, da ta zbezljanost in prehiter tek za trenutkom poželenja, ki si ga opisala, toliko bolj spodbuja poroka sama, ker ob vsem imovinskem in pogodbenem “balastu” človek težje verjame, da se lahko izmota iz jarma v kakršnega se je zaobljubil. Da ne omenjam vrtoglavice, ko partner, ki bi želel odpeketat, pomisli, koliko ga bo ločitev koštala … hehehe … Poroka veliko bolj zabetonira vezo, zato si tudi skakalec čez plot lažje vzame skok kot neko pravico za muke, ki jih prestaja, ker je verjel v poročno vez kot posledico romantičnega obredja. Moj poročen ljubimec je na primer svoj zakon doživljal tudi kot nateg s strani družbe, ki ga v primerjavi z romantično in pridobitveno platjo poročne zavezanosti kot mladega fanta ni niti pol toliko obveščala o ekonomski in pravni polomiji ob ločitvi … hehehe … Žena se mu je že zaradi tega dejstva smilila pol manj. Češ da se okorišča z njegovim pridonosom, ob ločitvi pa bi moral samo o tekat za novim stanovanjem, novim avtom, pa še stike z otrokom bi imel radikalno omejene do možnosti njegove svobodne izbire. To, da si je privoščil ljubico, se mu je zdelo prej kot nekaj najmanj sladkostnega, kar mu pripada … hehehe … Kaj šele, da bi vklapljal razum.

    Zato, spet, jaz nisem toliko za razumsko odločitev. Namreč na tako pristajanje na zvestobo lahko pristanejo predvsem precej bolj hladni ljudje. In okej. Njihova stvar. Jaz osebno si ne želim, da bi se nekdo zame odločil, sama se pa odločit sploh ne zmorem in si ne bi nikoli upala. Bolj se mi zdi primerno, da s človekom preprosto si in si konstantno izmenjuješ informacije o stanju odnosa, ga neguješ, začinjaš, kakor koli. Tendenca je itak vedno, da bi čim dlje in čim bolj srečno trajalo. Kakšnih posebnih padcev jaz premostit pripravljena nisem. Sem raje sama. V takem primeru bi se jaz raje razšla za nekaj časa in pustila možnost, da se spet najdeva kdaj. In na to temo sem imela tudi eno anekdoto z bivšim fantom. Prišel je po dveh letih preverit, kako je kaj scena. Začela sva se spet družit in povsem možno se mi je zdelo, da bi spet postala kaj več … no, in potem me je povabil k sebi na zabavo, tam sem spoznala takrat njegovega novega dobrega prijatelja in … a mi je sploh treba nadaljevat? Človek obrača, bog obrne, al’ kako že gre. Za realno sliko mora imet človek veliko poguma, da jo sprejme in mogoče marsikaj tudi pretrpet, ko ni tako, kot bi želel, ampak če se moram odločit med pristnostjo in zakrivanjem dejanske situacije, se raje odločim za pristnost in si dam vsaj možnost doživet spet nekaj hmmm … ja, kot si zapisala, nekaj živega.

    @mm:
    Sigurno se lahko zgodi in pozdravljam ta silno redek pojav. Ampak menim, da brez spremembe v sebi ne gre računat na želen rezultat. Če človek ostaja isti, bo spet sproduciral ali celo sprojeciral mizerijo v zvezi.

    @Karlo:
    Hvala za mnenje. Delček tega zapisa sem komentirala že veroniki, ker se nekako navezuje. Se pa strinjam s hororjem, ki si ga izpostavil o afektiranih živalih, s katerimi se ne da nič zmenit. Sama podobno doživljam in opažam ta pojav. Tisto o prerezanem vratu … hehehe … se strinjam. Živeti sam je bolj varno, ampak hkrati spet mnogo bolj nevarno, da si ga prerežeš sam, še preden ti ga uspe kdo drug … hehehe …

    @beatnik:
    Joj, ja … hahahahaha … na tisto pripombo sem pozabila, da so film distribuirali kot erotično srhljivko! Hahahaha … To pove veliko. Sprašujem se, kje neki so videli srhljivost! Verjetno v zaljubljenih erotičnih prizorih … hehehe …

    In bolj se ne bi mogla strinjat s tabo. Že kar nekaj blazinic na prstih sem si zdrgnila in jezik obrabila pri pojasnjevanju, zakaj pornografija nikakor ne more po perverziji kotirat filmom z erotično tematiko, ki so kvalitetno prikazani. Da v nabijanju kurca v meseno močvaro res ni nič perverznega in da ljubitelji pornografije prav gotovo niso perverzni ljudje, ampak prej obratno. Zelo erotično plitvi. Da ne omenjam bedastoč okoli celo javnih prepirov, ali bi se moralo Betty Blue na primer obtežit z žanrom pornografski film, ker pač vsebuje goli prizor seksa. Kakšna budalaština od budalaštine. Kot da še niso držali leksikona v rokah, kaj pornografija sploh pomeni. In ja, se strinjam z navedbo filmov, ki si jih omenil. Neverjetno enak okus imava. In lahko je vrhunski erotični prizor v drobljenju keksa. Najboljši v ekstra popularnem Devet tednov in pol, ko ji on ovije šal okrog vratu in njen odziv, ko jo gleda na dežju v premočenih čeveljcih … heh!

    Mulholland drive je zame sploh eden izmed parih najbolj perfektnih filmov o naravi erotike ever. Mojstrovina ultra plus. To pa je erotična srhljivka v pravem pomenu besede. Naomi Watts v prizoru masturbacije pa konkurenca Diane Lane v podzemni …

    Mimogrede … si gledal film Hilary and Jackie? Če ne … ti ga najtopleje priporočam. Čista norost in poezija. Emily Watson ubija s to vlogo. Kot slogan … Vse, kar ste želeli vedeti o ljubezni in bolezni … hehehe … To moraš pokonzumirat, če še nisi.

  105. simonarebolj - 17.01.2008 ob 19:18
    simonarebolj

    @Ana:
    Ah … saj je bila simpatična mala devička … hehehe …

  106. veronika - 17.01.2008 ob 20:26

    @simonarebolj:
    se strinjam z večino vsega kar si zapisala, pa vendar, sva spet pri t.i. “razumski odločitvi”. Pri tem, ponavljam, nisem imela v mislih “odločitve” za nekega konkretnega loverja/ljubico…ali na drugi strani neodločitve za nekega drugega dotičneža. V mislih imam (še vedno) zavestno odločitev za “biti zvest ali ne biti zvest”. Ker smo po naravi ljudje bolj ko ne spontani. In potem so spontani tudi naši prenekateri odzivi. Da so zvestobe recimo v zakonu sposobni le hladni ljudje? Nikakor ne. Le tisti, ki se za zvestobo razumsko, zavestno odločijo – pa ne glede na vse tegobe, ki mu jih lahko zakonski jarem ponuja.

    Še vedno čakam, da mi nekdo odgovori kje in kdaj se začne nezvestoba oz. varanje. Kje je tista meja, ko zadevo poimenujemo nezvestoba? Res me zanima vaše mnenje. Ali se nezvestoba (vzemimo npr.poročen par) po vaše začne že s poljubom tretjevpletenega? Se začne s poželjivim dotikom, strastnim objemom, nežnim božanjem? Šele med rjuhami? Ali morda že v mislih človeka, ki si v mislih predstavlja…sanjari vse mogoče v svoji domišljiji…ali v snu sanja?

    Vsi vidiki (razumski, čustveni, erogeni, podzavestni…), so namreč del človekove narave. Torej? Kdo mi zna z argumenti pojasniti kje se pravzaprav konča zvestoba in začne nezvestoba? Meja med obema je izjemno izmuzljiva, tanka in krhka. In lahko se zgodi tebi, meni, vročekrvnežu ali hladnemu človeku, ko ga ogreje vroč impulz nekega trenutka v “ugodni klimi” okoliščin.
    lp

  107. simonarebolj - 17.01.2008 ob 20:41
    simonarebolj

    @veronika:
    Razumska odločitev in zvestoba? Saj … hladnost človeka je ravno povezana z razumom in ja, odločitev ne more bit drugega kot posledica razuma. Torej kalkulacije. Vprašanje pa je, zakaj bi se sploh moral kdor koli kaj takega odločit???? Zakaj? Čemu na ljubo? Da zadostiš fami partnerstva do groba??? Fami o poročni zaobljubi?? Čemu ne bi bili skupa preprosto na način, kakor ga čutimo? Čemu?

    In pri tem vsa vprašanja, kje se začne neszvestoba odpadejo! Ker nimajo smisla. Čemu bi se spraševala, kdaj neki sem nezvesta??? Kot da služim kakšnemu vrhovnemu protokolu! Kdo pa ima roko nad mojim dočutevanjem, da moram upravljat z njim?

    Odgovor je zame preprost. Nezvestoba se pri različnih ljudeh začne na različnih parametrih. Odvisno od pričakovanj in stopnje sposobnosti dajanja. Meni je torej bistveno, kako moj partner dojema zvestobo, vključno z začetki in vrhunci in kako jo jaz!!! In to je edino pomembno. Ne obče definicije, po katerih iščem odgovor, da se bom ravnala. Kot da jaz nisem pomembna. Kot da jaz ne čutim ničesar in kot da je moj partner robot, ki ga bom sprogramirala na formulo, da bo vedel, kdaj je nezvest. Zvestoba je v iskrenostiin spoštovanju. Znotraj tega pa se odvijajo dejanja ljubezni. Zato sta si svingerja zvesta, skakalec čez plot pa prav gotovo ne. Ljubimec, ki fantazira o drugih, je zvest, v kolikor oba partnerja tako umevata stvari in jih postavljata na podobno mesto. Ljubimec, ki skriva, da fantazira o drugih, ker ve, da je njegova partnerica drugačnega občutevanja, torej ve, da bi jo prizadel s priznanjem, da on za razliko od nje fantazira o drugih, je nezvest.

  108. veronika - 17.01.2008 ob 21:15

    @simonarebolj:
    Hvala za tvoj odgovor……”odločitev za zvestobo torej ne more bit drugega kot posledica razuma!”

    Verjamem pa, da bo na vprašanja iz tvojega prvega odstavka znal morda najbolje odgovoriti Bin.

    lp

  109. neshos - 17.01.2008 ob 21:41

    Huh, še je žmohta. Življenje je tudi kalkulacija, so tudi razumske odločitve, s tem v zvezi tudi maske. Pa vendar: po navadi se ljudje za nekaj odločamo zaradi nekega višjega cilja in zaradi vrednot, ki so nam pomembne. Človek ima potrebo po sprejetosti in po ljubezni. Problem nastane takrat, ko prideta skupaj dva, ki imata o ljubezni različne predstave. Verjamem v to, da ima nekdo večjo spolno slo ali energijo ali libido, kakorkoli temu rečemo, nekdo drugi manjšo. Ponavadi je to izgovor za varanje, skakanje čez plot itd. – menim pa, da je v ozadju vsega potreba biti ljubljen in potreba dokazovati svojo vrednost in da gre za manjko, ki ga nisi bil deležen takrat ko bi moral.

    Če te prav razumem Simona, ti podajaš idealno sliko ali idealni tip: biti zvest sam sebi, dokler se ljubiva, je to to. “Čemu ne bi bili skupaj preprosto na način, kakor ga čutimo?” Tole mi je izzvenelo kot krik, kajti redki so tega sposobni.

    Razumsko se odločamo za marsikaj: za nakup novega stanovanja (en določen čas ne živimo recimo več potratno kot smo bili vajeni), ali da ne bomo fukali brez plastike, ker lahko fašemo hudo okužbo, ali da ne bomo več pili, ker so nam jetra u kurcu, ali da bomo zvesti, ker…to naj si vsak sam odgovori.

    Mi je pa jasno da postavljamo nad vse zaljubljenost, takrat pač o skoku čez plot ne razmišljaš. Vendar je to stanje nerealno, za marsikoga žal. Tako kot ne moreš čutit konstantnega veselja. Zadovoljstvo je trajnejše čustvo, sreča pač ne.

  110. simonarebolj - 17.01.2008 ob 21:46
    simonarebolj

    @veronika:
    Hvala tudi tebi. Oglasi se še kaj.

    Hehehe … ja, bin ima sigurno na zalogi odgovor, ampak trenutno je raje odprl spet razpravo o bolečinah in tegobah rastlin … hehehe

  111. Si. R. - 17.01.2008 ob 21:47

    Verjetno gre po eni strani za iskanje ’stabilnosti’ (v partnerstvu), po drugi pa za impulzivnost posameznikov, ki se ne morejo, nočejo, ne želijo iti take ’stabilnosti’ v zvezi in veljajo zato za impulzivne, egocentrične, samosvoje, poskočne, naskočne in še kakšne. Gre za odločitev med enostjo ali dvojostjo bivanja. Za psihično in še kakšno stabilnost, na kateri lahko zgradimo lastno psihološko stavbo – zvestobo sebi, v kateri lahko gostimo tudi druge, ali skupno zvestobo, v katero drugi nimajo vstopa. Kaj vam najbolj ustreza in kar si najbolj želite ni nujno isto.
    Ker ne živimo v pravljici, se ljudje odločijo za nekakšno ‘zvestobo’ zaradi – žal, prepogosto – ekonomskih parametrov. In potem hrepenijo po filmskih igralcih/kah, po neznanki/cu iz sosednje ulice, po tisti sosedi, ki si vsak večer nadene tisto tako kratko čipkasto oblekico (ok, stereotipi – večina jih hrepeni zgolj po ‘nečem drugem, drugačnem, nevsakdanjem iz perspektive vsakdana’). Gledajo čez plot svojega partnerstva, pasejo oči in um na slikah, ki jim jih pričarajo drugi – z govoričenjem, filmi, ljubiči na plaži, če hočete … In vsake toliko komu testosteron (ali karkoli že) prebije varen nivo, katerega pogojuje pojem ‘zvestoba’, in je za nekaj trenutkov zvest le sebi, izključi drugo jedro dvojega bivanja, partnerstva, in sklene neko lastno odločitev, za katero običajno ve, da bo razžalostila ali prizadela drugo jedro. Partnerstvo, ki je že prej morda trpelo za anemijo ali embolijo, sedaj v celoti prekine dotok krvi, s katero začne napajati neko drugo razmerje.
    Temeljno vprašanje zame je, ali smo v zvestobi racionalni ali iracionalni in ali je to pravzaprav dobro ali slabo ter zakaj? Imamo dovolj energije, da pri tem zavarujemo sebe? Kaj nam narekuje lastna morala? Smo pri tem odgovorni še za partnerja? Je to sploh še partner?

    No, pa smo pri cerkveni morali/etiki/patetiki … Pri toccatti za partnerstvo in mir pri hiši : )

  112. simonarebolj - 17.01.2008 ob 22:17
    simonarebolj

    @neshos:
    Ja, neshos, z večino se strinjam, ampak je razlika v odločitvah. Da se ga ne bom več nalivala, je odločitev zavoljo boljšega življenja, da ne bom v mukah crknila. Za nakup stanovanja se odločim, če menim, da bom zaradi tega bolje živela. Druga verzija! Ne bom spila kaplje alkohola, ker sem zaprisežena muslimanka. Čeprav bi sicer rada šla kdaj na kapljico in se malo sprostila, sploh ne razmišljam, zakaj bi bilo to lahko dobro, ker sem se odločila za vrednoto, torej furam princip. Stanovanja si ne želim, ampak se sekiram zaradi družbe, ki me zaradi mojega življenja v podstrešni sobici hiše staršev gleda postrani, češ da sem zaradi tega nezrela in bi vendar že zdavnaj morala s partnerjem zaživet vsaj v garsonjeri na obrobju mesta in začet širit familijo po prostoru … hehehe … Skratka, vedno me zanima, zakaj, v svrho česa, se nekdo za nekaj odloči. Je res zaradi sebe ali zaradi prepričanj, ki sploh nimajo argumentiranih koristnih ali zadovoljivih funkcij.

    Spoznala sem človeka, ki se fukari naokoli z vednostjo žene, ki ima bojda nizek libido, tudi kot posledica sladkorne, zato razume njegovo tekanje naokrog. Okej. Zakaj pa ne? Vse jasno. Čeprav še v tem primeru lahko mirno rečem, glede na to, da žensko poznam, da je petdeset procentov njenega libida preprosto zatrtega, ker je bil on pofukelj od nekdaj. Ker ni šlo nikoli samo za libido, ampak tudi za težnjo, da si pofukelj in da imaš ob sebi nekoga, ki tak ni. Ta tip je fukal tudi ko mu do fuka ni bilo, samo da je zadostil svojemu nagnjenju, da preverja ali lahko pofuka ali ne. Tudi če se mu ni fukalo, si je hotel dokazat, da lahko fuka … hehehe … In njegova žena je to vedela in čutila od nekdaj, naredila ni pa nič, ker se je verjetno bala, da bi bil rezultat slab, da bi ga izgubila. No, nekaj je pa vendarle naredila. Zbolela je za sladkorno. In končno je bil izgovor za utemeljenost njegovega pofukeljstva in njene seksualne nezainteresiranosti kot na dlani.

    Se strinjam s tabo, da smo drugačni. Tudi po nagnjenjih in volji do seksa, ampak menim, da je tudi ta vzgib zelo psihološko pogojen in vezan na druge okoliščine. Konec koncev sem jaz kar sebi en tipičen primerek. Leta od tiste zgodbice Z glavo v beton sem bila prepričana, da meni seks ne pomeni skoraj nič. In resnici na ljubo ga prej nisem marala, kot da bi bila blazno navdušena. Zelo sem morala bit zaljubljena, pa sem si še vseeno kdaj rekla, uf, a je res nujno glih danes fukat, jaz pa tako nerazpoložena … hehehe …
    No, kasneje sem spoznala, da sploh nisem vedela, kaj je dober seks, kako vibrira erotika v zraku tudi ko ne seksaš, in da mi nobeden od tipov ni znal tega prebudit, kvečjem obratno. Še zatrl je možnost. Na primer z neverjetnim zadovoljstvom, da je tako. Ker sem bolj moralna, zvesta in blablabla … Direkt za poročit, problem je bil samo v tem, da sem jo jaz popihala na njegovo velezačudenje, kaj neki bi rada. Takrat nisem vedela, kaj bi rada, vedela pa sem, da tistega ne.

    Ko je prišel drugačen, ki se je priklopil na drug volt v meni, se je prebudila v meni druga plat medalje. Z visokim libidom in voljo do domišljije, erotike v vsakdanu itd. Menim, da sem bila prej idealna kandidatka za določeno vrsto tipov!!! Ki niso nezvesti, ker tako ljubijo žal frigidno žensko. Ne! Oni si izberejo frigidno in se zelo potrudijo, da taka tudi ostane in da oni, seveda, taki niti slučajno ne postanejo … hehehe … V tem primeru se mi je odprl prej zatrti erotični jaz … in logično, da mi je tip pobegnil. Po gomili ljubosumja in hudobije, ki jo je sprovedel, ko me je v glavi videl že z vsemi fukat, razen s sabo. Ni me več videl, kjer sem bila. Ego prevelik, projekcija svojih nečednosti name še večja in čaos. Prijateljica pa je rekla: “Vidiš, Simona, ni dobro tipu pokazat preveč zagretosti, potem ti ne zaupa za resnejše vezo!” In jaz sem pogledala na mobitel, kateri datu kaže. Ni pisalo 15. marec 1765. Čudno.

  113. veronika - 17.01.2008 ob 22:22

    @simonarebolj:
    hvala, bom, z veseljem še kdaj…
    Če pa ni Bina na spregled, bi pa morda Karlo lahko pojasnil ?

    @Si.R:
    saj se strinjaš, da vsakdo (samski ali vezan, hladen ali vroč…) kdajpakdaj razmišlja, fantazira, sanjari…o nečem vznemirjajočem, drugačnem? In, da je ob tem lahko prav razum vsakomur v krasno pomoč?

    lp

  114. Si. R. - 17.01.2008 ob 22:44

    Itak. Ampak morda imajo ljudje ravno razumskega ravnanja rahlo dovolj? Cela ta štorija o enoženstvu, o predanosti, o skrbi, ta socialna paradigma troedinega zakona (mož, žena, otrok(i)) zahteva ogromno enega ufuranja v dogmo, zavestnega odrekanja (kar ni nujno slabo) in močnih odločitev z dolgoročnimi posledicami. Mi pa postajamo instant družba, razvijamo sposobnosti hipnega povezovanja, pogajanja, preoblikovanja. Razen, če se mi to samo zdi in je pravzaprav vse drugače.

    Kaj pa vem – ne morem skovati pravega odgovora, nisem globalni psihiater, moja razgledanost je omejena na skromen vzorec ljudi, ki sem jih spoznal, in nekaj čtiva.

    Glavni problem, če lahko temu rečemo problem, ali pa raje lastnost sodobne družbe, je PMSM mnogoterost izbire – komuniciramo na 300 koncev, 17 projektov hkrati furamo, srečujemo desetine privlačnih, odbijajočih, zanimivih in polenasto trdih ljudi, s katerimi včasih vzajemno prežimo na priložnosti ali opažamo razpoke, v katere prav radi zabijemo svoj klin. Motivacije pri tem so različne. Eni iščejo, eni mislijo, da so našli, eni se distancirajo in živijo nekaj časa kot menihi ter v tem obdobju akumulirajo takšno hotenje, da si potem privoščijo strast, ki jim vzame nad lastnim umom oblast. Nekateri najdejo svojo srečo, drugi najdejo svojega Bukowskega ali pa Anais Nin, tretji nehajo iskati in čakajo, da jim pade na glavo.

    Lahko le odgovorim z glupo cestarsko metaforo – nekateri bi radi bili neprekinjena črta, morda celo dvojna, ampak so prekinjena, nekateri celo kratko črtkana.

  115. simonarebolj - 17.01.2008 ob 22:45
    simonarebolj

    @Si.R.:
    Iskanje stabilnosti z drugim, v drugem, da bi jo nadomestil z nestabilnostjo v sebi? In začne se kolaps.

    In ja!!! Kar nam najbolj ustreza ni nujno tisto, kar si najbolj želimo!! Zelo lucidna izjava. Zdaj pa … kako priti do tega, da nam bo ustrezalo, kar si najbolj želimo ali da si bomo želeli, kar nam najbolj ustreza. T je pravzaprav ključen projekt, ki se navezuje na tisto odlaganje mask. Kako se bo človek kaj zmenil z drugim, če se sam s sabo še ni dogovoril. Dokler mu ne uspe, naj ostane nestabilen in to tudi vzame nase. Kaj pa če ne uspem poiskat stabilnosti v sebi? Nič. Kje pa piše, da je treba? Ko bo nestabilnost dovolj dolgocajtna in izžeta, boš že našel stabilnost, ker si jo boš tako želel. Hudič je, po mojem mnenju, če si te svobode ne pustiš, ker iščeš stabilnost izključno iz strahu pred sabo, da se boš izgubil. In potem se v navidezni stabilnosti, tokom odločitve, sploh ne iščeš več, ampak samo še kalkuliraš, kako se boš skril.

  116. bin - 17.01.2008 ob 22:51

    No deklici, pa sem nazaj. :)

    O vzrokih za “zvestobo” sem že v prvem komentarju napisal. In se ne strinjam v celoti s Simonino interpretacijo moje razlage. Nikdar ne dvigam človeka na “piedestal stvarstva”. Samo rezultat izrazito enostranske evolucije (z morebitnimi revolucionarnimi vložki) smo!

    Kaj je pravzaprav zvestoba, katero zagovarjam? Predvsem to, da partnerja, ko postaneta starša MORATA poskrbeti za preživetje otrok. Oba, kajti naša družbena ureditev ne zagotavlja kvalitetnega preživetja otroku z enim samim staršem. (Kaj, če še ta umre?) Poleg tega nas je evolucija naredila nebogljene in je doba nujnosti starševske skrbi izrazito dolga. Od kar je za preživetje v družbi nujno potreben denar (včasih so mnogi preživeli od skromne njivice in sadov divjine), je to preko 18 let! Za izvršitev te – osnovne naloge, je najbolj racionalno, da družina živi skupaj.

    Človek, recimo moški, ki bi gnezdil v več gnezdih naenkrat, bi te vloge ne mogel opraviti niti kvalitetno, še manj pravično.

    Seveda pa to ne pomeni, da bi morala biti partnerja slepo zagledana samo v “svojega”. Tudi kadar gremo v zgodnjem poletju na sprehod in opazimo na sosedovem vrtu zrele češnje (tudi mi jih imamo doma, vendar ne tako rdečih), se nam pocedijo sline. Oh, kako bi jih par pozobali! Morda nas celo premami, in prestopimo ograjo? Toda spomladi ne bomo zato nosili gnoja na sosedov vrt. Naj sam skrbi, da mu bo še naprej rodila!

    Dejstvo, da je plod skoka čez plot lahko tudi novo bitje, ki bo rabilo “gnoj” (naj ga prinese tisti, čigar je vrt!), :mrgreen: vzdržuje v nas ljubosumje in občutek dolžnosti. Morda izgleda razumsko, vendar sem prepričan, da je v teh emocijah dediščina preteklosti. Nagon!

  117. simonarebolj - 17.01.2008 ob 23:00
    simonarebolj

    @bin:
    To je zame kalkulacija. Na plečih otrok seveda. Otroci so po mojem mnenju zadovoljni, če so starši zadovoljni. Otroci trpijo ob ločitvah samo zato, ker starši postanejo divje ranjene živali, ki jih strašijo s svojo nestabilnostjo. Enako se dogaja v disfunkcionalnih familijah.

    Za otrokovo preživetje ni potrebno tičat v družini za vsako ceno. Je pa ravno skok čez plot navadno izgovor za ohranjanje familije v imenu blagorja otrok. Češ … malo se bom zdivjal naokrog in ves potolažen vrnil kot zgleden oče.

    Da država slabo poskrbi za enostarševske družine je stvar slabega izkoriščevalskega konstrukta, kot slabo skrbi za delavce in še marsikoga. Ne vidim pa razloga, kako bi bilo skakanje čez plot danes odvisno od familije in proračuna (kalkulacija). Saj skakalci čez plot ravno tako financirajo ženo in otroke, pa na kosila tudi hodijo in spat domov. Otroka mu novega drugje ni treba naredit. Imamo kondome in kontracepcijo. Da bi bilo vzdrževanje otrok razlog proti skokom čez plot, ne razumem. Meni razlagajo skakalci drugače. Da to počnejo zato, da lažje prenašajo “obveznosti” v familiji.

  118. beatnik - 17.01.2008 ob 23:06

    Hehe, prav paše mal oddiha od globljih debat…sicer pa kakšna bi bila šele potem kača…

    Hvala za priporočilo, film z Watsonovo (ki mi je tudi sicer super igralka) si bom definitivno ogledal.

    Ja, točno to, kar si napisala. In potem mene čukasto gledajo, ko pravim, da so porniči dolgočasni in nezanimivi. Folk ne šteka, da je perverznost lahko čisto kul in ne pomeni že izmeničnega vtikanja kurca iz riti v usta. To je kvečjemu ogabno. Pa še kup drugih stvari ne štekajo, recimo da je lahko erotičen tudi prizor seksa med privlačnim in nekom, ki je po družbenih normah neprivlačen. Ravno pred kratkim sem imel debato s kolegom o uvodni sceni novejšega filma Before The Devil Knows You’re Dead (eden boljših v 2007), ko Phillip Seymour Hoffman natepava sexy Mariso Tomei. Kolega je menil, da je ogabno in neestetsko, men pa je blo zelo všeč in v konteksu filma. Da ne govorim o tem, da taisti kolega ni verjel erotični napetosti, ki sta jo z nadjebavanjem ustvarila Siena Miller in Steve Buscemi v Intervjuju (ne vem, če si ga že pogledala, men je bil všeč in sem si ga 2x zapored). Neestetika my ass. Neestetski so porniči, kjer se zmahane bejbe z defektnimi frisi kar nekaj v tri krasne derejo. Iritantno.

  119. bin - 17.01.2008 ob 23:41

    O tem, da država skrbi za otroke (eno ali dvo-starševskih družin), lahko samo sanjaš Simona. Kar poglej malo naokoli. Koliko zadovoljnih, srečnih obrazov, mamic ali očetov “enostarševskih” družin vidiš? Nad čim se pritožujejo? Samo nad finančno stisko? Ali je morda pogostejši vzrok težav nezadostnost, preobremenjenost enega samega skrbnika?

    Sama očitno nimaš otrok, zato nekatere stvari drugače gledaš. Kar je tudi razumljivo in sprejemljivo. Le posploševati ne smemo. Vsiljevati vsem ljudem. Naj se nadaljuje rod tistih, ki so poskrbeli za svoj naraščaj, in tistih, ki so “svobodno živeli”. Vsakemu po svojih zaslugah. Bo moral ljubi bogec kmalu ponovno ustvarjati svobodnjake. :mrgreen:

    V zadnjem odstavku prejšnjega komentarja sem pisal o vzrokih za ljubosumnost. Zakaj ženska, ki ji ni do seksa, vseeno trpi, če ve, da mož zahaja k drugi? Zato, ker se boji, da bo nekoč pri njej tudi ostal. In jo pustil samo z otrokom.

    In zakaj moški, kljub temu, da dobi vse, “kar mu pripada”, ne dovoli ženi še malo? Ker ne mara pitati kukavičjih mladičev. Bi se njegovim zaradi tega slabo godilo.

    Še enkrat trdim, posledica naravnih nagonov. Živalski instinkt preživetja vrste!

    Vse to pa ne bo nikoli preprečilo, da ne bi nekateri malo osmukali sosedove češnje. Le gospodarja ni treba na ves glas klicati zraven! :)

  120. veronika - 17.01.2008 ob 23:49

    @: vsem se zahvaljujem za odgovore.

    Moralne dogme so torej čista izmišljotina, ki družbi “pomaga živet” in ga poskuša ubranit pred (še večjim) kaosem. Okej.

    Pa pejmo še malo k morali posameznega skakalca, z vidika, ki sem ga že nekje omenila: “tako kot pri vseh dejanjih, je tudi tu vedno važen namen”.

    Kdo je v vaših očeh, spoštovani komentatorji večji prasec/prasica?
    a.) nekdo, ki skoči čez plot iz razloga nekega recimo temu “trenutka slabosti” v danih okoliščinah, ali
    b.) nekdo, ki skoči čez plot iz naslova maščevanja svojemu partnerju, ali
    c.) nekdo, ki skoči čez plot z razlogom, da uniči neko drugo zakonsko zvezo, ali
    d.) nekdo, ki se onkraj plota znajde čisto preprosto zaradi ljubezni, ki se mu je spontano zgodila?
    e.) nekdo, ki preneha bit zvest samemu sebi, se zataji, zato, da zadosti drugim/dogovorjeni pogodbi/kulturi/pravilom igre/racionalnosti/kalkulaciji?
    f.) nekdo, ki skoči čez plot zato, da nabilda svoj ego in dobi samopotrditev?
    g.) nekdo, ki skoči čez plot z namenom, da reši/vzdrži neko krizno obdobje v svojem zakonu?
    h.) …in še…in še bi lahko naštevali…

    V končni fazi so vsi tile zgoraj omenjeni nezvesti…ups…kaj pa zdaj?!

    Saj ne pričakujem odgovora, no!
    Le toliko v razmislek pred spanjem…vsem nam sem tole navrgla.

    Pred spanjem in v želji, da tudi pred dobrim seksom, pardon ljubljenjem, pardon fukom, pardon onaniranjem/masturbiranjem…whatever!

    Vse kar že počnemo, počnimo to skrajno kulturno, saj veste…tako, kot se spodobi in je pravično…in da ne povzroča prehudih travm. Ne nam, ne drugemu. ;)

    Lahko noč človek, kjerkoli že si…

  121. Janez R - 18.01.2008 ob 01:58

    Po 35 letih zakona sem neko nedeljo zjutraj izvedel de me žena vara z mojim dobrim tudi hišnim prijateljem. Podrl se mi je svet.Imam dve odrasli hćeri in štiri vnuke.Sam sem zmeraj imel zakon za nekaj svetega. Bila je v tistem času zelo težka odločitev ,ali oditi in pustiti in zapustiti vse ali ostati in živeti naprej brez ljubezni in nekako životariti in vstrajati, jaz sem si izbral to drugo. Živimo naprej kot da se ni nič zgodilo, naša družinska skupnost deluje naprej, hčerki verjetno nekaj vesta samo nobena to ne poteguje na videlo.Moram vam povedati da žene nisem nikoli prevaral čeprav sem imel nešteto priložnosti,saj sem se vsak dan vozil 20 km. v službo. Po sedanjih merilih sem bil velik velik butelj, jaz ki sem bil še stare šole sem pa vseskozi mislil da mi je to nekakšna vrlina.Kaj si vi mislite kaj mi še ostane — torej ostane mi še -živeti brez ljubezni in nekako uživati še to preostalo življenje, vam pa svetujem,- živite v ljubezni, če se pa kaj zalomi je bolje preje prekiniti,kakor pa naprej trpeti in živeti brez ljubezni.Jaz bi n.pr. velikorajši sedaj živel z osebo s katero bi se še v pozni starosti ljubila, kakor pa takole v nekem tihem preziru in spominu na prevaro. konec

  122. Vanja - 18.01.2008 ob 09:27

    veronika: all of the above je isto. Kar se mene tiče. Po drugi strani pa, če bi bila prevarna jaz, bi nekatere od razlogov lažje sprejela kot druge. seveda bi me najbolj bolelo, če bi se moj zaljubil kje druge.

    Simona; ufff tvoje definicije varanja so stroge.;-) Ne, ne, prav vsega svojemu partnerju vendar ne bom povedala, in tudi njemu ni treba razkriti prav vseh njegovih fantazij. Nekatere stvari so pač samo moje. Nekatere samo njeogve. Nikoli ne razkrijemu nikomer prav vsega, mnogograt celo samim sebi ne.
    Pred dokončnim da-preden se odločiš za otroke, bi bilo seveda idealno, da se človek izživi. Nekateri tega potrebujejo manj, drugi več. Jaz sem tega potrebovala več in še vedno me včasih pri srcu stisne; kaj to je sedaj edini moški do konca življenja? Nič več začetkov, norosti, emotional rollercoaster-ja, ki sem ga oboževala, tako po mazohisitčno. Ampak kljub vsemu mi je še vedno hujša pomisel, da bi mekoga, ki ga imam rada ranila ali celo izgubila.

    bin:Čeprav mi je sreča mojih otrok najbolj važna, mi to kljub vsemu ni razlog, da ostajam s svojim možem. Če bi bil razlog otroci, bi definitivno nekje počilo, prej ko slej. In otroci čutijo nesoglasja v družini in odreagirajo po svoje. Saj sam veš, da se velikokrat ravno po otrocih vidi kakšno je soglasje in ljubezen med staršema. Starša sicer v javnosti lahko zablefirata, se smehljata in sta zelo civilna drug z drugimi, vendar to kar se dogaja med štirimi stenami, se jasno pokaže na otrocih. Tudi, če ni pretepov in kreganja, že samo pomanjkanje ljubezni med staršema, se na otrocih jasno pokaže. Ker so kot gobe, ki vpijajo vso energijo in vse občutijo.
    Želela bi verjeti, da sem kljub družini svobodnjak, ker kljub temu, da sem se zanjo težko odločila, med solzami in strahom in kolebanjem, ostajam s svojo družino po prosti volji, ker jih imam rada, ker jih ljubim bolj kot vse na svetu. Da pa ljubezen zasužnjuje, je pa itak znano. Paradoks! Ker ravno zaradi te ljubezni čutim, da ostajam po svoji volji.

  123. anka - 18.01.2008 ob 09:27

    Super prispevek Simona in zanimivi komentarji in debata. Sama sem trikrat skoraj postala ljubica. Priložnosti je bilo pa še veliko več in jih je še vedno vsak dan.
    Vsi tri moški so bili zelo zanimivi in z vsemi sem se zbližala v nekem mojem obdobju samosti, ko sem bila zelo lačna ljubezni in sem zelo hrepenela po pozornosti. Ker nisem kakšna lepotica z velikimi joški je občutek, da si te zanimiv moški tako zelo želi ubijalski. Vsi tri so bili (in so še) v čisto povprečnih vezah. Nobeden ni bil kakšen prasec ali kurbir. A rutina vsakdanjega, dolgočasnega življenja je tako zajebana, da človek hitro (kljub temu, da ima super, čedno ženo in mu nič ne manjka..) zahtepeni po pozornosti. Mislim, da smo vsi naravnani, da nas pozornost kar pritegne. Če nekje slišimo, da se npr. nekdo zanima za nas, kar narastemo, ta oseba nam postane takoj bolj zanimiva, kdo je, kaj je, a res? Ljudje smo pač vsi lačni ljubezni, pozornosti in potrditve.
    Eden je bil M.in sem ga spoznala po enem razočaranju. Bila sva veliko skupaj, tako na izi mi je dvoril in mi laskal, da sem bila čisto v oblakih. Tako sva se enkrat srečala v enam lokalu. “Pejt greva k men, sem sam doma.” Ker sem bila malo pijana in zaljubljena, sploh ni bilo vprašanja.
    In v eni stolpnici, sredi mesta, nihče me ne vidi, sliši, nič se ne more zgoditi. In sem šla. Potem, ko sem prišla v stanovanje in sem na tleh zagledala otroške copatke in konjička za guganje, me je vse minilo. Občutek je bil tako grd, da ga nikoli ne bom pozabila. Ali res moram to narediti? Da ne govorim, kako sem se počutila zjutraj, ko je nekdo zvonil in zvonil na vrata. Grozljivo. Je vredno? A nisem tako fajn, da zaslužim kaj več? Sem se spraševala. Včasih se spomnim, da ko smo bile majhne nam je babica vedno žugala “Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.” Saj ne da to tako zelo upoštevam, a očitno je ostalo nekje v podzavesti. Tudi pri ostalih dveh prijateljih se je zgodilo podobno. Z vsemi tremi smo še danes prijatelji in tisti z gugalnim konjičkom me je kasneje enkrat povabil k sebi na kosilo, kjer sem spoznala ženo in otroke. Lepa družina. Vesela sem, da se nisem umazala z njo. Meja med varanjem in zvestobo je tako tanka in nevarna, da se mora človek neprestano spraševati, kaj si želi, kaj mu v življenju pomeni več, se odpovedovati…
    Zvestoba seveda ni nekaj samoumevnega, temveč se je treba vsak dan znova truditi zanjo, včasih kar mantrati. kri ni voda in vsak dan srečujemo zanimive ljudi, pri delu, prostem času, na cesti, povsod. Eni ljudje nas, kar potegnejo. Čustveno mrtvi so tisti, ki se jim to ne dogaja. Zato zame ni nobeno varanje, če imam kakšno simpatijo, s katerim spijem kavico in pokramljam. Neprestano imamo kakšne simpatije. Jaz imam več poročenih prijateljev, ki me kar dvignejo, ko grem na kakšno kavico in poklepatam. Čeprav je med njimi kakšen, ki bi ga z veseljem imela, če bi se srečala…bla bla. Treba je biti realen. Vsak mora postaviti mejo zase, na podlagi svojih vrednot, zakaj pravljica se lahko v trenutku sesuje.
    Lahko rečem, da je lepo biti zvest, življenje gledaš bolj naivno, tako skozi otroška očala.

  124. Vanja - 18.01.2008 ob 09:28

    janez r.-moral bi oditi. še je čas!

  125. Vanja - 18.01.2008 ob 09:37

    Še to, glede porničev. Po nekajkratnemu gledanju brezplačnih porničev na kabelski televiziji, sem bila ogorčena. Če hočete, da se vam “zagravža” seks, glejte te porniče, v katerih nastopajo življenski “brodolomci” in žrtve revščine, režirajo jih pa debili, ki o seksu in ženskah nimajo pojma. Očitno jih rajca samo poniževanje ženske. Tako sita sem tega nsilja nad žensko seksualnostjo in senzualnostjo. In žensk, ki si tega ne upajo povedati zaradi strahu pred ožigosanjem, da so zadrte, konzervativne in ne vem kaj še. In ne verjamem, da smo si moški in ženske pri doživljanju seksa tako zelo različni, menim da je to samo produkt družbe, ki je moškemu vedno kazala, da je treba žensko kontrolirati in nadvladati. Nikoli ne bom razumela te opičje radovednosti moških v porniču, ki je od prilike v stilu, hmmm koliko lahko stlačimo v njeno luknjo. To niso moški, ki imajo ženske v rsenici radi, niti jih ne poznajo, o fuku pa nimajo pojma. Na fukanje kot je v porniču, se jaz ne bi odzvala z glasnim stokanjem (čeprav jih razumem, to mora hudičevo boleti)-temvewč bi heroja brez gat brcnila iz svoje postelje in skozi vrata.

  126. Ana - 18.01.2008 ob 09:53
  127. Ana - 18.01.2008 ob 10:18
    Ana

    po besedah neshosa, bina in Si.Rja…bo treba en rezime naredit. Nekje se moramo zedinit, da vidim, če je še kaj lepe prihodnosti zame, kar se ljubezni, partnerske zveze in sexa tiče ;)
    Tak vsi modro komentirajo, da je že rahel čudež – mislim, me veseli :D ….kaj ste vsi srečno vezani? Se vam zdi, da ste dobri ljubimci, možje (karkoli)? Eni ste za odprtja razmerja, drugi ne…pa se vam zdi, da lahko temu podležemo prav vsi? Kako si predstavljate vaše odlično, ups, solidno intimno razmerje?

  128. bin - 18.01.2008 ob 14:22

    @vanja, veronika!

    Mi o volku, kozel v zelje! :) Pisal sem o tem, od kod izvira naša potreba po zvestobi in s tem v zvezi prizadetost ob spoznanju, da si “varan”. Zakaj tega z razumom ne moremo preseči.

    Živalski nagon preglasi kulturo in pamet!

    (O odraslih, odgovornih osebah, z namenom “reprodukcije” govorim! Saj mladi, in tisti, ki so se odločili za življenje brez otrok, morda uspejo?) Kultura današnjega časa je že dodobra zavrgla “moralne dogme”! Zakaj je še vedno toliko modernih intelektualcev prizadetih, kadar jim partner “uhaja”? Z mislimi ali z ritjo.

  129. veronika - 18.01.2008 ob 15:24

    @bin:

    ves čas poskušam povedat, da tu, na tem koncu našega planeta, živimo v družbi, kjer je v veljavi monogamija (enoženstvo). In, da ponekod, na drugih koncih tega istega planeta, vlada poligamija (mnogoženstvo). Oboje je torej družbeno sprejemljivo. Stvar kulture.
    A človek…hmm…je človek. Naj si bo po barvi kože črn ali bel, rdeč, ali rumen, po čustvih hladen ali vroč, po značaju uglajen ali prostaški, po poklicu v uniformi papeža ali gejše, po umu intelektualen ali primitiven, po duši svetniško čist ali podel, po stanu samski ali vezan…je človek venomer le človek. Pod kožo krvav. Vsak! V svojih bodisi pogostih fantazijah, ali le občasnih pomislekih…je vsakdo “nezvest”, (če se temu sploh lahko tako reče.) In le z zavestno, torej razumsko odločitvijo (še vedno vztrajam!), se lahko odloči ali pa ne odloči za “skok čez plot”. Če je torej ta njegova odločitev stvar morale, ki jo je bil v sebi sprejel z resnim in odgovornim namenom za “dolgo progo”, potem se mu verjetno tudi “skok” ne bo zgodil, oz. se mu bo v dani situaciji zmogel upreti. Če pa človek ni prepričan vase ali pa mu pojem zvestobe (v umu) ne predstavlja nekaj svetega, potem bo zlahka preskočil obljube, t.i.moralo, pravila poročne pogodbe…in bo vedno našel primeren argument ali tehten razlog za svoj skok, v opravičilo in pojasnjevanje drugim, ki so prav tako okupirani s pravili morale, nagnjeni k sodbam, polni predsodkov.

    Pravim: če bi se človek malo bolj poglabljal v svojo naravo, bi tudi manj sodil, bi lažje razumel, bi znal it preko, si ne bi nikogar lastil…uh, to je pa zdaj že utopija…no, vsaj ublažil bi tisto prizadetost, ki se prevaranemu lahko zgodi. S pomočjo razuma, bin, lahko presežemo prizadetost…ne s pomočjo živalskega nagona. Potovanje vase je eno najbolj vznemirljivih potovanj, saj prav s spoznavanjem sebe lahko spoznaš ves svet. In vendarle se tudi odločitev za tovrstno raziskovanje začne v glavi posameznika. V njegovih mislih, kakopak.

    Lp

  130. veronika - 18.01.2008 ob 15:29

    @bin:

    še tole sem pozabila dodati:

    Živalski nagon preglasi kulturo in pamet, praviš… Ja, ko se to zgodi, potem si onkraj plota. ;)

    Lp

  131. lonDON - 18.01.2008 ob 15:54
    lonDON

    Ne da se mi brati komentarjev – v bistvu niti zapisa nisem prebral do konca! Kmalu se namrec da ugotoviti, da to pise ali zavrzena ljubica ki stresa gnev ali pa zelo nepotesena oseba ki ji je jasno da bo taksna tudi ostala.

  132. Vanja - 18.01.2008 ob 15:55

    če me nekdo ne bo prevaral zato, ker se boji boga, potem me lahko mirno prevara. če pa me ne bo prevaral, ker me ima rad, then he is welcome.

  133. veronika - 18.01.2008 ob 15:59

    @ Janez R:

    Brez zamere, a si drznem stavit, da ne boš ukrenil nič. Če nisi takrat…? Verjetno si se takrat zavestno in z razumom odločil, da tako kot je, je še najbolje…glede na vse kar pač je znotraj paketa tvoje družine.
    Ne vem. Če najdeš ljubezen svojega novega življenja, potem sem vsekakor za!
    Pa sporoči, prosim, čez leto dni kako si kaj.
    Vsekakor pa hvala, ker si z nami podelil resnično zgodbo svojega življenja. Vsakomur se toisto lahko zgodi. Ob tvojem prispevku, se je verjetno marsikdo zamislil ali za hip postavil v tvojo kožo.
    Želim ti vse dobro!

    Lp

    p.s.: in ne, za moj okus zaradi zvestobe nisi butelj. Si samo človek, ki mu zvestoba pomeni nekaj svetega.
    In s tem ni nič narobe.

  134. veronika - 18.01.2008 ob 16:02

    @vanja:

    se strinjam! :)

    Lp

  135. simonarebolj - 18.01.2008 ob 16:09
    simonarebolj

    @beatnik:
    Se popolnoma strinjam. Dobra tema za blog. Erotične so lahko ravno posebnosti, odstopanja. Namreč ravno ob omembi Seymour Hoffmana, sem se nasmehnila, ker se meni zdi on en tak izjemno privlačen tip človeka, kljub temu, da ima za sabo pretežno vloge disturbirancev, spak, ampak z neko močno specifično perverzno erotično noto od zadaj. Mogoče je najbolj prišla do izraza v stranski vlogi pri Nadarjeni gospod Ripley. Medtem ko me Buschemije specifika v erotičnem smislu ne gane. Ampa to je samo osebno, sicer mu priznavam vrhunsko karizmo in igralsko odličnost.

    Je pa zanimivo nekaj drugega. Veliko težje boš uspel naštet primere, kjer je vloga obratna. Namreč v obeh tvojih podanih primerih moška ne veljata za prototip lepotca, ženski pa obe!!! Hmmmm …

    @bin:
    Kje neki sem pa jaz zapisala, da menim, kako država skrbi za otroke in enostarševske družine dobro???? Jaz sem samo rekla, da je to umeten družbeni konstrukt, kako zadeve potekajo in celo dodala, da gre za identičen primer kot slaba skrb za pravice in zaslužnost delavcev. Ja, finance. Ampak to nima veze z naravnostjo in goni. Čisto sliko lahko dobimo samo, ko partnerstvo ne pomeni vkalkuliranost v koncept bitke za preživetje. Če govorimo o ljubezni seveda! In strinjam se z Vanjinim odgovorom v nadaljevanju.

    @veronika:
    Po mojem ne pričakuješ odgovora, ker itak veš, da je spet, kot prej, rangiranje nezvestobe relativno in nesmiselno. Izstopa edino točka d), ker res ni problema. če nekdo ostane onkraj plota, ker se mu je zgodila ljubezen. Če ostane onkraj plota, to ni varanje, ljubezen se mu pa itak ne bi mogla zgodit, če bi jo imel doma.

    @Janez R:
    Najepša hvala za tvojo iskreno izpoved, ki pove vse o tem, o čemer smo razpravljali.

    @Vanja:
    Mah … ne vem, če so stroge. Po mojem manj stroge kot pri marsikom, ki ima bolj stroge, samo da skuša prikrivat odstopanja kot kakšen greh, ki ga spovednica baje omili … hehehe … Imam pa res precej visoka pričakovanja, kar se tiče iskrenosti. Strinjam se s tabo, da človek mora ohranjat svoj svet, saj sicer zlahka partnerju postane nezanimiv, če ne drugega, vendar pa menim, da je vedno koristno za partnerja, da vesta drug o drugem, kako si predstavljata te zadeve, meje in brezmejnosti. Potem seveda ni nujno, da se konstantno obveščata o svojem notranjem svetu (v stilu … danes ponoči, ko si smrčal, sem fantazirala o sosedovem Mihatu … hehehe). Skratka, zase z lahkoto rečem, da sem v preteklosti premalo upala preverit, kakšne vrste partnerja imam v odnosu do erotike in s tem do sebe. Včasih sem vklopila tudi samocenzuro pri postavljanju kakšnega vprašanja ali teme, ker sem slutila, da mi odgovor ne bo ravno po meri. No, in praviloma, je do konflikta in nesreče v medsebojnem razumevanju pripeljalo ravno zamolčano. Tisto, kar sem slutila, da bi lahko šlo narobe in raje dala na stran, je šlo narobe v vsem svojem razcvetu … hehehe … Potem pokasiraš pač dvojno dozo, plačilo in še davek, namesto da bi se vsaj davku izognila, plačala pa po nižji ceni, ko še ni narasla. Posledično sem si v tolažbo lahko rekla samo, hvala bogu, da se nisva zapletla še bolj. S poroko, skupno imovino, morda celo z otroci. In znanka, ki se ji to zgodilo je, mi je rekla, da je to samo stvar sreče, ker sem bila še mlada, da po tridesetem se hitreje kar radikalno zavežeš, ker v podzavesti sprejemaš ukaz, da je čas za to. No, in sem si rekla, uf, prav ima, treba je ohranit pozornost, kajti jaz ravno pri teh zadevah nimam po naravi dovolj vkalkulirane. Ko letim, rada letim neovirano, kar pomeni, da se lahko zgodi, da si zlomim kljun ob kakšni gori, ki jo po silni želji ignoriram v njenem neizpodbitnem obstoju … hehehe … Saj veš, najbolj pogost, rutinski naveden razlog za ločitev je: “Nepremostljive razlike v karakterjih.” Mene pa zanima, koliko od teh parov, se je teh razlik v svojem bistvu sploh lotilo premostit, koliko pa jih je samo ignoriralo, dokler jim niso zrasle čez glavo in sprožile vojno, pri kateri ni poti nazaj brez žrtev.

    Kar se porničev tiče, imam identično mišljenje.

    @anka:
    Odprla si zanimivo drugo plat medalje, koliko je pomembna soudeležba ljubice ali ljubimca v obstoju prevar. Ti si se identificirala s samo situacijo in videla v prizoru družinske idile vse lepo, kar lahko ti pokvariš, kot bi lahko kdo drug pokvaril tebi. Jaz gledam na to stvar malo drugače. Spoštujem tvojo moralno držo, ki je del tvoje osebnosti, vendar pa za drugo stran menim, da nima ključne teže. Namreč ti si bila samska, torej v fazi avtomatskega oprezanja za možnostmi. Ti ljubimci pa že v odnosu z nekom, ampak so prav tako oprezali za novimi priložnostmi, kar so ti dali jasno vedeti z vsemi komplimenti in naklonjenostjo, celo konkretnim povabilom k akciji. Zato je tvoje postopanje pomembno zate, njihovo pa za njih. Na tvoji strani je uteha in spoznanje moči vrednot, ki jih gojiš v sebi. Na njihovi strani pa žal en propadel poskus. Prišla bo nova priložnost, brez dvoma. Iskal jo bo, dokler ne bo uspelo. Če ni pri tebi, bo pri drugi. Flirtanje je zdravo, ker človek potrebuje futer za ego, potrebuje preverjat, kako živ je še. Ampak obstaja razlika, ali te odziv na flirtanje napolni z dobro voljo, ki jo odneseš k partneju, ker se počutiš bolj vrednega njegove naklonjenosti ali pa flirtaš zato, ker bi dejansko rad izkusil nekaj drugega, da pobegneš od obstoječega.

  136. simonarebolj - 18.01.2008 ob 16:23
    simonarebolj

    @Ana:
    O, hvala za posnetek Spaceya … hehehehe … odličen kot vedno. Prav uživala sem.

    @lonDON:
    Cenim, da si vsaj opozoril, da si pozornosti popolnoma nevreden komentator, saj niti zapisa nisi prebral do konca, kaj šele komentarjev. Takoj je jasno, da si prebral samo prvih par stavkov in si na tak način seveda ustvaril povsem logično pričakovano zgrešeno sliko. Komedija na tvoji strani karakterja, ki se izraža skozi komentar, se skriva v tem, da mirno meniš, kako je tvoja ugotovitev na tako mizerno pomanjkljivi podlagi jasna in točna … hehehehe … Poskusi se prebit do konca in mogoče si boš upal pošteno priznat, kako ga serješ v vsej svoji površnosti. Da te jezim in me zaradi tega po difoltu ne maraš, si itak že pokazal, kar je precej nezanimivo. Zanimivo bi bilo izvedeti, zakaj v resnici. Ampak to verjetno prizadeva bolj tebe kot bi mene. Se opravičujem.

    Veselo prebiranje prvih stavkov blogov ti želim še naprej. Pri meni ti odsvetujem tako početje in komentiranje, ker zlahka izpadeš cepec. Včasih se namreč poigram s kakšnim konceptom ironije ali cinizma.

  137. bin - 18.01.2008 ob 17:07

    @veronika

    /… S pomočjo razuma, bin, lahko presežemo prizadetost…ne s pomočjo živalskega nagona. …/

    Pričakujem, da si s svojo visoko stopnjo razuma presegla “lastninjenje” svojega morebitnega partnerja. Da ti je popolnoma vseeno pri srcu, kje hodi in s kom se druži, kadar ga ti ne potrebuješ. Saj si razumna, kajne? Čisto nič živalskih instinktov, ki ostale, neuke in z dogmami zavedene ljudi spravljajo v obup, ne more prebiti tvoje razumske bariere. Kajti o tem sem pisal, da je “posestniška ljubosumnost” naravna dediščina. S koreninami v nagonu za preživetje vrste. Veliko sreče, tebi, partnerju in potomcem, želim iz srca. Ljubite se z razumom! :mrgreen:

    Poligamijo omenjaš, kot podobnost varanju? Skokom čez plot. V poligamni družbi živi v eni skupnosti – družini, več oseb istega spola, z (ponavadi eno) osebo nasprotnega. Vendar živijo skupaj! Skupaj skrbijo za otroke in zase. Tudi v poligamiji je mogoče varati! Kadar iščeš zvezo, ki je ne moreš vzdrževati.

  138. simonarebolj - 18.01.2008 ob 17:28
    simonarebolj

    @bin:
    Če sem prav razumela, je veronika mislila obratno. Da z razumom preprečiš, da te trenutni gon po skoku čez plot ne premami v smislu kasnejšega obžalovanja.

    Sicer v obratnem smislu noben razum ne prenese tolerance po prevari. Saj prevara tudi razumno pomeni, da je partner dobršen del tebe izdal. Tukaj gredo čustva in razumen pogled vštric. Medtem ko na primer svingerji nimajo občutka, da se varajo, ker se ne. Preprosto gre za podobne tipe ljudi, ki podobno čustvujejo in so v tem iskreni drug do drugega. In zelo verjamem, kar svingerji izjavljajo. Da v kolikor je veza stabilna, svinganje prav gotovo ne bo uničilo partnerstva, ampak kvečjem še utrdilo, medtem ko svinganje zavoljo reševanja partnerstva, ki se sesuva, zagotovo zvezo razsuje še bolj in do konca.

    Poligamija je zate izkaz možne večpartnerske ljubezni, če je moški sposoben vse žene in potomce vzdrževat??? Prevaro celo kategoriziraš z nezmožnostjo vzdrževanja partnerice??? Torej meniš, da v kolikor je moški reven, ne more iskreno ljubit in je zveza z žensko prevarantska????? Sem mislila, da po tem principu deluje odnos stranka-prostitutka, v kolikor stranka ni pripravljena po dogovoru plačat. Kje neki je tukaj ljubezen?

    Poligamija je samo patriarhalen družbeni konstrukt, ki omogoča moškemu večjo svobodo izbire na podlagi ekonomije, ženski pa svobode ne privošči. Kakšno vezo ima to z ljubeznijo med dvema, tremi ali štirimi???? Kjer ne moremo govorit o enakopravnih odnosih, sploh ni debate o naravnem čustvovanju. V državah, kjer deluje poligamija, si namreč ženska ne more privoščit poroke z več moškimi. Niti na sploh nima enakopravnih pravic. Prevarana je v kali. Pa ne zato, ker je ljubimec ne bi mogel vzdrževat.

    V tvojih komentarjih je samo trgovina in njene družbene različice, ki jo kar enačiš z naravnim čustvovanjem po potrebi.

  139. veronika - 18.01.2008 ob 17:47

    @simonarebolj:

    pod točko d.) se človeku zgodi spontana ljubezen in ostane onkraj plota. V redu. Zgodi se mu ljubezen, ki bi se mu sicer ne, če bi jo “doma” imel. Se strinjam! S pripisom, da temu dejstvu navzlic, tisti partner, ki (se počuti) je prevaran, izdan, zato nič manj ne trpi. Morda celo bolj, kot, če bi se partnerjev “skok” zgodil iz naslova nekega “trenutka slabosti” v danih okoliščinah…

    Bolj me pravzaprav zanima kaj je s točko e.)? Ko se človek odpove zvestobi sebi, svoji naravi, svojim željam in hotenjem, ljubezni, potrebam, nuji po občutku zaželenosti…in NE SKOČI čez…dasiravno živi v pomanjkanju vsega tega? Vsa čast in slava mu – in ni zaradi teh moralnih vrednot nikakršen butec – OK!
    Pa vendar: ali ni v človeški naravi potreba po ljubezni, sprejetosti, zaželenosti…nič manj vrednota ? Ali je človek, ki se zavestno odpoveduje vsemu temu, ravno tako zvest? Zvest sam sebi?

    Kolikšno težo imata na eni strani tehtnice zvestoba partnerju oz.družini zavoljo odgovornosti ipd.; in zvestoba sebi na drugi strani ?

    Mislim, da tu prevaga ljubezen.
    Pri nekomu tista, ki jo začuti do nekoga drugega, (v upanju, da jo ne zamenjuje s kratkotrajno zaljubljenostjo?).
    Pri nekom drugem prevlada ljubezen, ki jo goji do obstoječega partnerja, torej ljubezen, ki je globlja, ki zna it tudi preko sebe, ki zaobjema ne le partnerja, pač pa tudi ljubezen do svojih otrok, ljubezen, ki vsebuje primesi spoštovanja in prijateljstva, tudi po recimo 35 letih zakona, ko je jasno, da v nobeni zvezi (po nekem času) ni in ne more bit več tolikšne strasti, romantike, živosti, vznemirljivosti, mehurčkov,… kot je bilo tega v izobilju na začetku.
    Ali pa prevaga ljubezen do sebe, neozirajoč se na vse kulturne dogme in pričakovanja okolice.

    V naravi človeka je,(zdaj govorim nasplošno), da se slej ali prej naveliča. Vsega! Zato razmišlja, se razvija, raziskuje, se spreminja.

    Človek ima možnost, da se odloči tako, kot mu veleva lastna nrav in kot mu nenazadnje dopušča “svobodna volja” z vsemi možnostmi izbire vred.
    Da je le izpolnjen v ljubezni.

    Lp

  140. veronika - 18.01.2008 ob 17:54

    @bin:

    sem šele zdaj prebrala tvoj zapis…In Simona ti je krasno odgovorila!

    Tudi tebi želim čimveč iskrene, enakovredne in poštene ljubezni in razumevanja v tvoji partnerski zvezi.

    Lp

  141. bin - 18.01.2008 ob 18:04

    Pa pokličiva nekoga tretjega na pomoč, Simona. Meni se zdi stavek:

    /S pomočjo razuma, bin, lahko presežemo prizadetost/,

    kot odgovor na moj

    /od kod izvira naša potreba po zvestobi in s tem v zvezi prizadetost ob spoznanju, da si “varan”/

    nedvoumen. Trdi, da lahko z razumom prepričamo sebe, da je to v redu. Da nimamo potrebe in pravice po prizadetosti.

    Poligamija je družbeni red, tako kot naša monogamija Judovsko-krščanskega porekla. O pravičnosti, smiselnosti in še čem, ne bi razpravljal. Ne najdem se v njej. Čeprav sem moški. Je pa dejstvo, da si po pravilih poligamnih družb, moški lahko privošči samo toliko žena, kolikor jih zmore vzdrževati.

    Ironija (gledano iz naše perspektive) je v tem, da so ženske v poligamnih družbah vsaj enako, če ne bolj zadovoljne s svojim življenjem, kot naše “emancipiranke”. Seveda sem uporabil nekoliko nerealno primerjavo. Tradicionalna poligamna družba, proti moderni, še nedozoreli družbi tretjega tisočletja. Moderne – amerikanizirane ženske v državah s poligamno tradicijo res nimajo lepega življenja.

    Nerealna primerjava zato, ker so naše babice, pa tudi nekatere mame, imele več od življenja, kot imajo današnje moderne ženske. Več je bilo veselja na obrazih, več rajanja v lokalni skupnosti, in tudi v spolnosti se je prenekatera izživela. S svojim, ali s sosedovim. :)

  142. mica - 18.01.2008 ob 18:08
    mica

    v bistvu gre samo za dvoje:
    najprej je potrebno resnično ljubezen, ki se dotakne naše duše, občutiti, jo doživeti…biti nekaj časa srečen…v pravem pomenu besede.

    In potem, ko kot strela z jasnega udari v nas kruta resnica, da se je vmešala neka druga, ali nek drug…saj je vseeno…

    In ob tisti bolečini, ki nas prevzame, vse, še tako popolne teorije na mah odpadejo, ostanemo sami, z zdrobljeno dušo in v tistih trenutkih bi dali vse na svetu zato, da bi alhko zavrteli čas nazaj.

  143. simonarebolj - 18.01.2008 ob 18:09
    simonarebolj

    @veronika:
    Aha, šele zdaj mi je kapnilo, v čem je fora. Ti drugače gledaš na izhodišča. Meni pod točko d) ni problematično trpljenje zapuščenega partnerja, ker je drugi našel ljubezen. Menim, da človek ni odgovoren do drugega v smislu, da celo na svoj račun pestuje partnerjevo slepoto, ki mu godi. Celo neodgovorno se mi zdi. Ja, stvari se spreminjajo. Se strinjam. Menim, da partnerjeva prizadetost ni problem tega, ki se je znašel na drugi strani plota. On je lahko v smislu odgovornosti samo dober prijatelj prejšnjemu partnerju, da mu na najboljši način poskuša stat ob strani, da še on sam prebrodi izgubljenost, v kateri se je znašel. Nikakor pa ne, da izda samega sebe in potlači spremembo stuacije v svrho partnerjevega iluzornega zadovoljstva. In evo, direkt sva kar pri točki o zvestobi samemu sebi. Jaz tega od ljubezni do drugega sploh ne ločim. Menim, da je pristna ljubezen do drugega nemogoča, če nisi zvest samemu sebi. In v tem ne vidim nikakršnega egoizma. Bohnedaj, da nekdo ostane z mano pod pretvezo, da je odgovoren do mene in me ne želi prizadet, zato se odpoveduje zvestobi samemu sebi. Menim, da če bi bil res zvest samemu sebi, bi bil tudi tako pogumen, da bi mi skušal odgovorno stat ob strani, ko bi trpela, ker med nama ni več tako, kot je bilo in sem se bila prisiljena s tem soočit. Samo jaz lahko zajebem in zaradi samopomilovanja odklonim ponujeno roko in ga obsodim kot izdajalca. Ker je tako lažje, ker ne sprejemam svojega problema nase. Slabo zame. S kakšno pravico nekdo zavoljo svojega trpljenja odreka zvestobo samemu sebi drugemu??? Nekateri na primer so v skrajnem scenariju taiste zgodbe pripravljeni celo grozit s samomorom, v kolikor bi ga partner zapustil. To zame ni izkaz ljubezni do drugega. To je samo oseba, ki potrebuje pomoč in podporo, da bo spet našla samo sebe in se začela cenit. Menim, da tisti, ki na podlagi takega izsiljevanja ostane s partnerjem v imenu odgovornosti in požrtvovalnosti, pravzaprav postreže prizadetemu z medvedjo uslugo. Prepad ostaja in se veča, luknja v duši prizadetega ni zakrpana, ampak samo podkrepljena. Meni se zdi to podobno kot džankiju ponudit metadon v imenu ozdravljenja od džanka. Čista prevara in medvedja usluga. Požrtvovalnež je metadon, džanki pa ostaja džanki.

  144. neshos - 18.01.2008 ob 18:36

    Slišal ali bral sem, ne spomnim se več, da nekje na svetu obstaja neka arhaična družba, oz. ureditev, ki jo fura neko pleme, predvidevam da nekje daleč v nekem pragozdu. Gre pa takole:

    Vsak moški ima v življenju 3 ženske. Ko je mlad, mu pripada starejša, izkušena ženska, ki ga popelje v umetnost ljubljenja. Ko je malo starejši, da si je sposoben ustvariti družino, je njegova družica vrstnica, s katero poskrbita za potomce. In ko je čez zrela leta, dobi v dar mladenko. Da jo pouči o skrivnostih ljubljenja.

    Na drugi strani, kar se tiče žensk, je zgodba identična:)))

  145. Vanja - 18.01.2008 ob 18:36

    Simona na to lahko dodam samo še Aleluja!!!!!! hahahaha. Se popolnoma strinjam. Čeprav smo morda vsi v nekem stadiju in obupu celo izsiljevali za ljubezen. Potem pa se učimo, spreminjamo postajamo bolj zreli….nikoli ne bi prenesla, da sem svojemu partnerju second best…veliko raje ga pač nimam. Pa če imam cel čopor djece. Bi jih pač pustila pri možu-finančno bolje stoječemu, pa gremo novim dogodivščinam nasproti. Tudi zaradi otrok. ker najbolj bedna stvar, ki se lahko otrokom zgodi, je ta, da imajo nesrečno in zamorjeno mater z živčnimi izpadi. V tem primeru govorim striktno samo zase, da ne bi slučajno kakšne mamice užalila, ker verjamem, da nekatere se s temi problemi lahko spopadejo. Zelo se pa strinjam tudi s tem, da ljubezen lahko obstaja samo med dvema enakovrednima partnerja. Patriarhat ni ranil samo žensk, ranil je tudi moške, saj jim je odvzel možnost zaljubiti se in ljubiti žensko. Le kako boš ljubil nekoga, ki ga smatraš manj vrednim in sebi povsem podrejenim? Ni čudnega, da potem raje preživljajo čas v družbi z ostalimi moškimi-morda tam izživijo svoje potrebe po zaljubljanu, pa čeprav-zaradi družbenih norm- striktno v platonskem smislu.

  146. simonarebolj - 18.01.2008 ob 18:44
    simonarebolj

    @bin:
    Biti prevaran je pač izkaz nespoštovanja, nalaganosti in poskusa izkoriščanja. Človek te oropa informacije, zato da te lahko obvladuje. Tega ponižanja si pač noben človek ne čustveno, ne razumno ne želi. Dostojanstvo je ključ človekove osebnosti in s tem povezane samozavesti. Človek je razočaran tudi, če je prevaran poslovno ali izdan od prijatelja. Trpi dostojanstvo. To je trenutek, kjer si bil obvladovan s pomočjo taktike drugega, da ti odvzame pravico do informiranosti. Izdajstvo zaupanja. Z avtosugestijo, posledično razumom, lahko omilimo bolečino. To sem opisovala v svojem blogu na začetku, s čim vse si polnijo glavo prevarani, da bi se prepričali, da se jim ni zgodilo nič takega.

    Poligamna ureditev je še kako drugačna od naše. Ker temelji na neenakopravni obravnavi med spoloma. Spet smo pri informacijah. Če človeku napolniš glavo z dogmami, preko katerih naj bi bil dolžan sprejet svojo podrejeno pozicijo in mu hkrati odvzameš možnost do enakopravne svetovljanske izobrazbe, ne moreš razpravljat, kako je nekdo v taki družbeni ureditvi lahko srečen še bolj in merit njegovih nasmeškov. Največ se baje smehljajo lačni in bolni v Afriki. Dokler ženski ne ponudiš možnosti, da se odloči, kako bo živela, ne moreš govorit o večji ali manjši sreči. Kot si sam ugotovil se moderne, amerikanizirane ženske ne znajdejo dobro v poligamni družbi. Seveda ne!!! Ker so imele priliko okusit enakopravnejši model odnosov med spoloma, zato ne more bit zadovoljna v neenakopravnem, mačističnem in patriarhalnem. Logično, da zatrte ženske prezirajo bolj svobodne od sebe, zato bodo še prej vrgle kamen od moških, ki so jih podjarmili. Iz zavisti in zato, ker tak pojav razvrednoti še tisto malo dostojanstva, kolikor si ga prisvajajo v imenu služenja bogu in sprejemanju svoje deprivilegirane vloge. Ponudi taki ženski možnost, da spozna drugačen svet in se sama odloči in pesem bo drugačna. Vztrajanje v dogmatsko pogojeni patriarhalni družini bo vzdrževala samo tista ženska, ki ima po njeni sreči dobrega dostojnega moža. Kajti v primerjavi z modernim načinom možnega življenja, ji bo tak model bolj ustrezal in jo zadovoljil. Bistveno pa je, da se zaveda, da lahko kadarkoli pograbi drugo možnost, ker ne živi v ortotoksno patriarhalno urejeni državi. Zato so prenekatere muslimanke v Franciji gotovo lahko srečne bolj od prenekatere Francozinje in ne vidijo razloga, da bi zavrgle svojo vero.

    Tudi hvalospevi našim babicam me ne ganejo. Srečnejša je bila pač tista, ki je imela več sreče. Mnogo več možnosti pa je bilo, da sreče na obrazu ni bilo prav veliko, četudi je kakšna veselica prav prišla toliko bolj. Dekla, kjer doma komaj čakajo, da jo bo pobral prvi moški s cekini, da mu bo služila kot gospodinja in mati potomcev, ni ravno dobra podlaga za srečo, čeprav se lahko posreči.

    Popolnoma jasno pa je, da če boš odvzel človeku možnost izobrazbe, samostojnosti in dostojanstva, bo ta hitro nasmejan ob žarku sonca. In jaz naj ob tem vzklikam, kako lepo mu je v primerjavi z mojo moderno depresivno malenkostjo? Perverzno.

  147. veronika - 18.01.2008 ob 18:54

    @bin:

    menim, da si zamešal pojem zvestobe s čustvom ljubosumja…Popravi me, če se motim, prosim.

    @simonarebolj:

    no, to sem želela slišat! “Pristna ljubezen do drugega je nemogoča”…še zlasti na dolgo progo…

    Človek pravzaprav ves čas (od novorojenčka naprej, pa vse tja do smrti) pravzaprav hrepeni po BREZPOGOJNI LJUBEZNI! In te nam noben (so)človek nikakor ne more dati. Brezpogojna ljubezen je namreč edina, ki se ji lahko reče pristna, iskrena, čista, zvesta in trajna. Ne pogojuje nikogar in ničesar. Kar bi v prevodu lahko pomenilo tudi: ko nekoga ljubiš tako zelo in tako močno, mu iz te čiste in brezpogojne ljubezni (do)pustiš prav VSO SVOBODO! Ker ga imaš tako neskončno rad…veliko bolj kot samega sebe…

    Res je, človek po svoji naravi žal ni zmožen brezpogojno ljubiti.

    Lp

  148. Vanja - 18.01.2008 ob 18:56

    @neshos; meni se na stara leta ne bi dalo ukvarjati z nekim zelencem. Misel, da bi svoje staro telo razgalila za nekega na pol najstnika…mi ni ravno apetitlih-pa tudi sam najstnik mi ne bi predstavljal nekega izziva. V resnici ne razumem starejših moških, ki jih zanimajo najstnice, kot tudi ne razumem najstnic, ki jih zanimajo starejši moški.
    V mojemu drama razredu so bile po večini vse punce zaljubljene v mladostnega profesorja tam pri pedesetih. Jaz sem seveda lovila fante svojih let ali nekaj let starejše/mlajše, profesor mi ni padel na kraj pameti. Bil je fizično povsem neerotičen. Pa tudi karizmatično me je spominjal na neko malce nerodno tetko. No, in potem sem slišala, da je ena od sošolk z njim imela vezico. Profesor je varal svojo partnerko približno njegovih let, s temnolaso Marijo, romunskih in italijanskih korenin, ki je imela resnično fetiš na starejše moške na poziciji. Menda se ubogemu profesorju pimpek ni mogel, z mlado, nekaj čez dvajset let staro Marijo, ne vem koliko dolgo časa dvigniti-par mesecev-amapk Marija je bila potrpežljiva. Kot so lahko potrpežljive samo mlade deklice. Pa vendar, zelo dvomim, da je šlo pri Mariji toliko za seks, čeprav je furala imidž seksualne tigrice. In očitno tudi pri profesorju ni šlo za seks, saj mu je one odpovedal-in ne enkrat zaradi treme, temveč konstatno-par mesecev. Vedno sem premišljevala kaj ju je pripeljalo skupaj….in vedno se mi je zdelo, da je bila posredi trgovina-kot to imenuje Simona. Pozicija moči za Marijo in fama mladosti in privlačnosti za profesorja-. Oba sta ti fami kupila…vendar je nista v resnici občutila-.

  149. Vanja - 18.01.2008 ob 18:59

    Veronika, ljubiti nekoga bolj kot samega seeb je pravzaprav ena velika laž Ker, če ne ljubiš samega sebe, potem ne moreš ljubiti nikogar drugega. Čeprav morda misliš, da lahko in to do nebes. Pa ne moreš, niti svojih otrok ne.

  150. simonarebolj - 18.01.2008 ob 19:01
    simonarebolj

    @Vanja:
    Aleluja tudi tebi. Seveda smo izsiljevali in cepetali. Saj občutek res ni ravno orgazmičen … hehehe … ampak tukaj vidim jaz smisel uporabe razuma, da veš, kaj se ti dogaja.

    No, aleluja tvojemu opisu, za kaj je patriarhat oropal tudi moške in ja, uf!, tik na eno plat medalje izvora prikrite homoseksualnosti absolutno podpišem. Res! Kako neki lahko ljubiš osebo, ki je ne moreš spoštovat, ker je avtomatsko okarakterizirana kot manjvredna. V tem je bistvo vse poante … tudi kar se varanja in post festum posledic vzdrževanja vez tiče.

    @mica:
    A misliš, da ne vemo??? Misliš, da jaz še nikoli nisem ožemala blazine??? Planirala izvirne počasne umore prasca prekletega? … hehehe … Bistvo je v tem, zakaj in kako si pomagaš. Kaj dosežeš od sebe za prihodnost.

  151. Vanja - 18.01.2008 ob 19:05

    Samo še tole obljubim! Simona omenila si nekaj v stilu; pri tridesetih je veliko žensk pripravljenih kar na vrat na nos skočiti v neko radikalno resno zvezo zaradi pritiskov družbe in biološke ure. Kar se tiče mene, sem pri poznih dvajsetih postala veliko bolj izbirčna in zavedajoča se svojih kvalitet v odnosu do potencialnih snubcev. Zato menim, da je moškemu težje osvojiti malce starejšo žensko kot pa mlado frkljico. Seveda obstajajo tudi starejše ženske z nizko samopodobo in močjo frljice-vendar so to bolj žalostni primerki. Zato je toliko samskih žensk, ki se niso na hitro z nekom zvezale tam pri zgodnijih dvajsetih. ker kasneje ne pristajajo na kompromise v stilu, samo, da nisem sama in res je, da se obnaša grdo do mene-vendar je to zaradi tega, ker me ima rad.

  152. neshos - 18.01.2008 ob 19:06

    Simona tako je. Lahko nekoga spoštuješ, a ga ne ljubiš. Ne moreš pa nekoga ljubiti, brez da ga spoštuješ.

  153. veronika - 18.01.2008 ob 19:44

    @vanja:

    saj to sem hotela poudariti. Noben ČLOVEK namreč ni sposoben brezpogojne ljubezni. Če je prepričan, da je, živi v zmoti.

    …in (tudi) zato, ker ni zmožen brezpogojno ljubiti…..in potem….bla blablablablablablablablablablablablablablablablablablablablablablablablabla…
    kdaj pa kdaj na kakšna vrata potrka ljubica, ali pa se ljubimec znajde onkraj plota…

    Če človek to ve, če se V UMU s tem sooči, če poskuša razumeti, mu je v življenju morebiti celo prihranjena kakšna (pre)huda bolečina. To spoznanje mu jo, če nič drugega, vsaj nekoliko/delno ublaži.

    @:bin, o tem sem govorila.

    Lp

  154. mica - 18.01.2008 ob 19:54
    mica

    ojej, simona..prej bi dopustila, da se zjoče moj levi čevelj kot pa ti…..
    Totalno nemogoče si mi je predstavljati, da se tebe kaj dotakne….
    Ve, ženske, ste tako prepričane vase, odločne, samozavestne, greste na nož….
    Da bi pa jokale??!O, ne, to pa ne!

  155. Vanja - 18.01.2008 ob 20:09

    mica res? meni pa.kot sem rekla že prej, se mi Simona zdi poosebljenje čustvenosti. Zato pa gre na nož, ker se ji ne jebe. Ker je strastna, strasten pa je lahko samo čustven človek. In razjezijo jo krivice, od velikih do tistih malih prevaric, za katere smo ljudje včasih kar neobčutljivi. In simone se dotakne prav vse, zato se včasih sprašuejm kje črpa moč za takšno pokončno držo in smelost.
    Kar se pa tiče nas žensk, jaz npr, sem samozavestna samo do nekje, še vedno se na meni pozna slovenska vzgoja, ne glede na to kako zelo mi to ni všeč. glede iti na nož….niti približno. Razen za revolucijo;-)

  156. bin - 18.01.2008 ob 20:32

    @veronika Mislim, da nisem zamešal, temveč povezal. Prepričan sem, da brez možnosti neizpolnjene zvestobe, ni ljubosumja. Tudi brez ljubosumja, ni nezvestobe! Nekdo, ki je razumsko sprejel pravico do izbire vsakokrat najugodnejšega partnerja, ne more biti ljubosumen. Zvest pa tudi ne! Četudi ni niti pomislil na čisto konkretno osebo. Že samo dejstvo, da mu je svobodna menjava partnerja sprejemljiva, uniči pojem zvestobe. Popravi me, če nimam prav.

  157. mica - 18.01.2008 ob 20:34
    mica

    no, aj…
    recimo: pri marsikateri stvari, ob kateri se meni jezik zapleta, pojma nimam, kaj naj rečem, kaj naj si mislim— ona pa ustvari par strani dolgo utemeljitev, kako mora biti- in pika.

  158. Ana - 18.01.2008 ob 21:28
    Ana

    “Pristna ljubezen do drugega je nemogoča”…še zlasti na dolgo progo…” – zakaj pa pol sploh govora o ljubezni? kakšna pa je pristna….? je kdaj obstajala, da zdaj lahko govorimo, da je nemogoča? potem sploh ne moremo govorit o pristnosti…
    torej ljubezen je…ampak v vsaki obliki specifične narave, polna deformacij oz je trnjava, luknasta, ni nekaj, kar mislimo, da je ali da bi “morala bit”…

  159. bin - 18.01.2008 ob 21:36

    To Ana! :)

    Predvsem spoznanje, da življenje ni film, da je treba sprejeti nepopolnost kot dejstvo, lahko zelo olajša in polepša naše življenje.

  160. veronika - 18.01.2008 ob 22:25

    @bin:

    kako naj popravim tisto – v kar si sam prepričan, da imaš prav?!

    Pojasnil si, da pojma zvestobe s čustvom ljubosumja nisi pomešal, ampak povezal. Ok!
    A mojemu omejenemu umu iz tvojega zapisa ni povsem jasno kaj pravzaprav trdiš. Če iz tvojega komentarja poskušam pretvoriti vse tiste negacije negacij, v trdilno obliko, potem iz njih izhaja nekaj, čemur nisem nikoli oporekala.

    GOVORILA SEM O UPORABI RAZ(UMA), KI JE LAHKO ČLOVEKU V POMOČ!!! Če se mu zgodi!!! Če se mu zgodi skok, ali pa če se mu zgodi, da je prevaran!!! In nikar se ne slepi, da se nezvestoba ne dogaja. Ozri se vendar malo naokoli. Kar povprašaj kakšnega prijatelja, pa kolegico, pa od soseda bratranca, pa bivšega sošolca/ko…in še koga!
    In potem se za marsikoga dogaja “konec sveta”…in “rezanje žil”…in travmiranje do nezavesti…in še in še…kar vprašaj kakšnega strokovnjaka. Koliko enih hudih razočaranj se dogaja, tudi zato, ker se človek ne potrudi dovolj razumeti svoje človeške narave.
    IN KER verjetno PREVEČ IN NEREALNO PRIČAKUJE!!! (Morda brezpogojno ljubezen?)

    Nekje si zapisal, da nikoli ne postavljaš človeštva na piedestal vsega stvarstva. Občutek imam kot da bi, v tem primeru, na to temo, sebe rad postavil na nek piedestal. Ni vse v življenju samo črno, kot tudi ni vse le belo. Vmes je še nešteto odtenkov, ki se prilegajo slehernemu kompliciranemu bitju, ki ga imenujemo človek!

    Ljubosumje je čustvo. In dokler ni povoda zanj, jasno, to čustvo spi! Prebudi se lahko že ob najmanjšem (lahko popolnoma neutemeljenemu) sumu. Zakaj? Verjetno tudi zato, ker človek izhaja iz samega sebe…iz svojih pomislekov, ki so plod njegove lastne narave…pa se tega niti ne zaveda, kajne?

    Zato, viš, bin, nima smisla, da popravljamo karkoli v zvezi s prepričanjem nekoga drugega, če pa vendar on s tem kar misli, najlažje živi. Vsakdo lahko spremeni le sebe!… svoje misli, kajti vse se, hočemo, nočemo, začne prav tam. V razumu.

    S tem namenom tudi tule debatiramo, mar ne?! Izmenjavamo mnenja, pokonzumiramo tisto, kar je (za vsakega posameznika posebej) prebavljivega, ostalo zavržemo, preskočimo, pomislimo, gremo dalje…v vsakem primeru pa imamo možnost, da še kaj novega izvemo, se česa naučimo. Tudi iz vsebin, ki niso ravno po naši meri. Lahko pa le utrdimo tisto, do česar smo se že dokopali.

    Če lastnemu umu dovolimo togost,…potem še dooolga tisočletja ne bo nič kaj novega pod soncem…
    Žal, na nobenem področju!

    Ah, bin, ta lajf je čisto prekratek, da bi ga jemali tako prekleto smrtno zares.

    Predvsem sem apelirala na neobsojanje kar vsepovprek, pa na razmislek o tem kaj vse JE v naturi slehernega človeka.
    Pa če nam je všeč ali ne.

    Lp

  161. veronika - 18.01.2008 ob 22:30

    @Ana:

    Tako je. In s tem spoznanjem, so naša pričakovanja nekoliko manjša, morda ravno pravšnja, da čimbolj zadovoljno preživimo to epizodo življenja. ;)

    @bin: :) za tvoj zadnji zapis Ani.

    Lp

  162. bin - 18.01.2008 ob 22:59

    Saj sem čutil, veronika, da sva si tako blizu, da se ne vidiva jasno! :) Pod vsako besedo tvojega zadnjega komentarja se lahko podpišem. No, tisto o postavljanju sebe na piedestal, bi pa malo oporekal. Še kako sem krvav pod kožo, “v tem primeru, na to temo”. Čeprav se trudim, ne morem spraviti razuma in nagonov pod isto streho. Vsaj tako dobro ne, kot bi si želel.

    Zato pa že dobrih 50 let tuhtam, kako bi ju ukanil. Lastno pamet in naravo.
    Vse svoje izjave v tej temi sem naslonil na spoznanja, ki sem jih bil deležen v življenju. Še vedno stojim za njimi. :)

  163. Vanja - 18.01.2008 ob 23:10

    mici, samo kako mora biti in pika pri njej. Kar je hvale vredno ne? Že samo dejstvo, da ve, je hvale vredno. Sicer pa ne dvomim, da bi jo lahko prepričala tudi v nasprotno, če jo seveda prepričaš z argumenti. Ker pri Simoni ne gre za ego, temveč za resnično strast do razglabljanja, razumevanja in včasih, poredica kakršna je, tudi do provociranja. Zdaj grem pa spati, ker sem na petek zvečer popila veiko rdečega vina. Ljudje, ki niso povprečni, ki ljubijo življenje in ljudi do te mere, da se jim posvetijo z vso resnostjo, me navdušuejejo. Ker ta svetzan biti tako temen in hladen, kljub še toplim jabolčnim štrudljem. Lahkonoč vsem!

  164. Ana - 19.01.2008 ob 01:16

    heh….bin in veronika…ni tist komentar bil moje novo dokončno spoznanje oz. izdih, da stvar sprejemam, kot ste jo opisovali…v istem dahu tud ne pomeni, da se ne bi mogla strinjat (itak mam vse odprto na tem področju), sam zadevo tako sprejet deluje fantastično, filmsko super….mislim razmišljam, kaj potem vi pričakujete od prave ljubezni oz. ljubezni brez klinčevih pridevnikov…ne mene vprašat…ampak hočete reči da je pristna ljubezen (pa kaj to sploh je…) mit? da tisto, kar je med ljudmi, se ne da v nobenem pogledu, v nobenem kontextu označit kot pristno…?
    ljubezni se ne da opisat, pa vendar jo pričakujete? si jo predstavljate?
    no, tu je haklc…pričakovanja. da pričakuješ neko obliko ljubezni in si ustvariš nek filem, ki ga mimo dejanske narave, egoistično vrtiš v mislih in živiš z napačnimi predstavami…torej je ljubezen tako spremenljiva, kot življenje samo (v nekem obdobju je seveda pristna, kar povezujem z iskrenostjo, močjo, čistostjo čustev, strastjo in močno vero v ljubljeno osebo)….traja do svojega konca …torej ne moremo vplivat nanjo, da bi si jo lastili – logično.
    bin, 50 jih maš? mela sem predstavo, da si mlajši :mrgreen:

    p.s.: da jih bo torej čimveč tako razumelo zadevo (zame pomembno mišljenje moških torej) bom nosila majico z napisom: da ljubezen ni film. in ne odgovarjam zanjo ;)

  165. Nataša - 19.01.2008 ob 11:03
    Nataša

    Pikantna, ampak skoraj vsakodnevno obravnavana tema. Sprožila je napol zakopan spomin na predbivšega, ki je prvi dve leti najinega razmerja nenehno podiral voljno žensko občestvo. Ne vem, ali sem bila tako slepa ali glupa ali oboje, ampak že moji ginekologinji se je zdelo čudno, da sem ji vsake tri mesece prinesla novo bakterijo ali kakšen še neodkrit fungus pred nos. “Pa imate res stalnega partnerja?” je bila njena mantra. Hja, jaz sem ga že imela…
    Potem pa sem začela z isto taktiko (seveda z neprimerno več zaščite) in sva se še par let gonila z drugimi in med sabo, dokler ni vse skupaj zelo boleče razpadlo.
    Pa nisva imela ljubic in ljubčkov, le one night stande. No, po njegovih besedah.
    Skratka – želela sem povedati nekaj o občutkih, ki spremljajo to početje. Silno naporno je vse skupaj in tega ne počnem več. Je nek adrenalin, prepovedane stvari so res sladke, le zakrivanje dokazov je (vsaj zame, ki sem v nekaterih ozirih strašno lena) preveč naporno. In kar je bilo še bolj nenavadno: v naslednjem daljšem razmerju sem začela varati jaz. Preventivno. Da bi manj bolelo, če bi izvedela, da me partner vara.
    Da zaključim modrovanje: Spoštovanega ne varam in ga ne mislim, ker mi zadostuje. Ali pa sem prestara. Če pa bi izvedela, da me on vara (pravzaprav mi je izraz “varanje” silno neljub), bi ga zapustila še isti trenutek. Ravno tako kot če bi mi prisolil klofuto.
    Zakaj je bilo potrebno, da se tu odkrila delček življenja? Spomini. Nekaterih stvari se ne da pozabiti, niti odpustiti. Nisem nek jebeni budist. Al kaj…

  166. satir - 19.01.2008 ob 13:12

    Evo še ene moje blodnje.

    Kaj običajni človek imenuje ‘ljubezen’, ’sočutje’, ‘lojalnost’, ‘odgovornost’, ‘obveza’ in ‘empatije’ so samo blede besede v primerjavi s tem, kako jih plemenit um razume.

    Recimo, če vzamemo figurativno simboliko.

    Dva človeka vstopita v sobo, kjer se odvija zabava. Prvi je običajen, povprečen človek, kateremu je scena vesela, polna nasmejanih obrazov, radosti, sijočih kozarcev, vonjev po hrani, hrupna od vseh teh veselih pogovorov, vse pa je pogreznjeno v kalejdoskop slepeče razsvetljave in prijetne glasbe v ozadju.

    Drugi, bolj zavedni, pa dojema popolnoma drugo sceno. Vidi vse kar vidi prvi in še veliko več. On vidi bežen mrk pogled, bežno preletavanje z očmi, ukraden poljub, oprezen dotik, bedasto režanje; sliši sarkastično hihitanje, loput z vrati; voha parfum, kolonjsko in znoj; ve kdo je malo preveč spil, kdo mehko hodi, kdo govori s kom, kdo si je nadel neujemajoče nogavice, kdo osvaja ženo drugega, itd… .

    Mogoče je, da dva posameznika izkusita isto stvar, ampak jo dojameta ne različnih stopnjah. Stopnjah lucidnosti če hočete.

    Ta lucidnost je tista, ki da realnosti, življenju in emocijam plemenitega človeka večjo substanco. Njegova ljubezen je za njega bolj dragocena in ne samo nekaj, kar lahko podaja. Njegovo sočutje je bolj globoko, njegova lojalnost bolj pristna, njegovo prijateljstvo bolj globoko in oteženo s pomenom in ne samo z besedami, ki jih meče naokrog, da se prikaže civiliziran in moralen ali da si zagotovi spoštovanje drugega.

    Ta plemenit človek rafiniranih okusov vzame odgovornost resno in ravno zato tako redko vstopi v njo. Obvezo vzame bolj resno in ravno zato se tako redko obveže. Ljubezen/sovraštvo, lojalnost/izdajstvo, sočutje/krutost mu pomenijo veliko več kot običajnemu človeku, ki vstopa v sovražne zveze ali sodelovanja tako slepo, poln hinavske nedolžnosti, zablodnega zaupanja in naivnega upanja, ki izhaja iz pomanjkanja zavednosti ali nezmožnosti samodiscipline.

    In ravno zato so za plemenitega človeka vse ideologije prekletstvo. Sočutje in ljubezen sta mu dragoceni stvari; tako dragoceni, da se jih ne da izmeriti. Ponujene pa so samo vrednim in tistim, ki so si prislužili njegovo zaupanje in lojalnost. In ravno zato njegove emocije nosijo veliko večjo težo in pomembnost in niso samo besede, ki vodijo v kratkotrajne obveze iz potrebe.

    Običajne ljubezenske zveze se pogosto začnejo s privlačnostjo, ki je osnovana na površinskih kriterijih.
    Moškega lahko privlači ženska rit, njene joške ali valoviti lasje. Žensko pa visok, črn in postavne moški ali bogataš ali moški s statusom. Ampak ju kaj kmalu realnost strezni iz njihovih fantazij o tem, kakšne bi stvari lahko ali morale biti.

    Včasih so plitve zveze produkt fizične potrebe in družbenih imperativov, ki prisilijo dva človeka v prostor drug drugega v dobrem in slabem. Pogosto je več slabega kot dobrega. Plitve odločitve vodijo v plitva življenja, kjer se čuti občutek pomanjkanja in kjer drug obtožuje drugega ali okoliščine. Zelo redko pa obtoži lastno presojo, originalne odločitve in kriterije vrednotenja. Torej se napake ponavljajo še enkrat in še enkrat in še enkrat.

    V primerjavi s tem plemenite ljubezenske zveze najdemo težje in so zato veliko več vredne.
    Dovolje težko je ohranjati plemenitost in ostati plemenit v takem svetu površinskosti in vulgarne omejenosti. Zelo redko pride pri posamezniku do pravih okoliščin, kjer se dogodi pravo ravnotežje med čvrstostjo in zavestjo. Zato je zelo redko, da se najdeta dve plemeniti duši, še posebej, če vzamemo v obzir njihovo samotnost in plašno naravo.

    To jih naredi tako posebne in za primer idealistične romantične ljubezni.
    Redka in vredna je zaradi dejstva, da ni osnovana samo na poželenju, ampak razstavlja spiritualno povezanost, kjer dva človeka ne postaneta povezana samo na fizičnem nivoju, čeprav je fizičnost prva povezava. Tukaj um prevzame prednost in se odloči kdaj zaduši ali izrazi željo, kdaj razkrije ali skrije ranljivost in čvrstost, kdaj naj ljubi, se obveže in ostane lojalen, ker samo on lahko doume celo širino in globino vpletenih stvari.

    Ta plemenitost duha, ta rafiniranje okusov, prisili posameznika v nekatere neprijetne odločitve: Ali raje najti uteho v samoti in askezi skozi zanikanje instinktov, kot je to naredilo veliko modrecev, tako da ni treba delati kompromisov in ni izgube samovrednosti, ali pa iskati in čakati na tistega, ta diamant v prahu, ki živi na višjih standardih in se sooča z realnostjo iz oči-v-oči ,in ki da toliko kot prejme in razume celotnost obveze, lojalnosti, zaupanja, sočutja in seveda ljubezni.

    Samo plemenitost lahko resnično ljubi, medtem ko pri običajnem človeku lahko najdemo sam pohoto in pohlepnost.

  167. Si. R. - 19.01.2008 ob 14:17

    Egoistična segregacija ljubečih? Ne vem, zakaj preprosti ne bi mogli ljubiti, čeprav jim, nam ni dano dosegati visoko postavljenih nivojev – zakaj jih ali nas omejiti na plehkost, telesnost in koristoljubje, zgoraj imenovano ‘pohoto in pohlepnost’.

    Skladen in berljiv zapis, a za moj okus preveč demagoški.

    In, ja, seveda sem se koj hitel vprašati, kako ljubim – vulgarno nizkotno ali filozofsko visoko?

  168. bin - 19.01.2008 ob 14:40

    Se mi zdi, Ana, da pojeva isto pesem. Le da ti poješ prvi, jaz pa drugi ali morda tretji glas. :) Pa se zato ne moreva zediniti, ali naj bo naslednji ton nižji ali višji?

    50 let in več je od tedaj, ko sem zavestno in načrtno pričel ustvarjati svoj svet. Tega pa ljudje ne počenjamo v zgodnjem otroštvu! ;)

  169. Ana - 19.01.2008 ob 15:45

    satir…lepo si to povedal…sicer na podlagi extremov, ampak kar držijo.
    jaz vidim problem v tem, da se je ta liberalizacija v zvezah čist izkrivila, zdaj smo prešli v extrem s to odprtostjo, lahkotnostjo…o tem v bistvu zelo veselo govorimo, in se že v naprej posrečeno(ponesrečeno) pripravljamo na to, da nas lahko partner (ali celo mi – zaj se prepričujemo v nasprotno, ne iščemo ravno zlate sredine) zapusti ob vsakem, njemu primernem, času… iščemo nove poti ljubezni, nove definicije intime in zveze, pa vendar preveč vihravo, plitko…vsaj tako zgleda…ja, ne bomo več pod prisilo ali neko bolano prisego vztrajali tam, kjer nas nekdo duši, kjer nam krati dragoceni čas, kjer trpimo…ampak zato ne pomeni, da bi neko osebnost tako lahkotno vrgli čez ramo in ji rekli: več sreče prihodnjič z nekom drugim.
    gre za vprašanje/problem modernih vrednot, prioritet idr, katere si vsak individualno interpretira. kako pol funkcionirat kot družba, ki deluje na nekih nivojih enotno…ja, res bomo ratali takšna, ki bo imela samo kratke, spremenljive kot vreme –>(love) afere. in premosorazmerno se bo povečalo tudi št. raznoraznih psihologov :mrgreen:

  170. Ana - 19.01.2008 ob 15:47

    bin…thumbs up 4 me&you!
    vse štima ;)

    ups..vidiš, še bolj natančna bi morala bit glede let…uh uh hehe

  171. simonarebolj - 20.01.2008 ob 15:57
    simonarebolj

    @Vanja:
    Resnična strast do razglabljanja, opažam, je dandanes prva čud na lestvici čudi. Sem mislila, da so Ropret časi Čestitamo in pozdravljamo minili, so se pa šele začeli, tisti razglabljajoči pa so izumrli verjetno že v petem stoletju pr. n. št. Bah!

    @Nataša:
    Ja, res je skoraj vsakodnevno obravnavana tema. Žal zato, ker je vsakodnevno obravnavana samo v največ dveh različicah, omejenih na instant floskule, vsakodnevna, ker je ljudem intimno najpomembnejša, zato še toliko bolj nezaželena globlje pozornosti.

    Hvala za tvojo štorijo. Še ena zelo pomembna plat medalje na temo ljubezen alias vojna, pri čemer se ne izbira sredstev za orožje. Poznam občutek in osebni poraz ob spoznanju, da se harmonije dveh ne da izsilit. Z navideznimi kompatibilnimi dejanji na primer.

    @satir:
    Plemeniti visokonivojski duši se redko najdeta v erotičnem razmerju, tudi če se sicer najdeta. Ker je podzavesten erotični impulz vezan na izziv. Plemenitost ima torej večjo nalogo … da se spopada z nizkotnostjo in ji dviguje raven. Razločevanje v zaprte kroge ne obeta napredka, je samemu sebi v namen. S tem da se tudi pri ljudeh višjega nivoja prepleta paradoks nizkotnih detajlov v duši in tudi če se najdeta dva mentalna aristokrata, sigurno pomeni hkrati, da se nista zapopadla zavoljo tega dejstva, ampak zaradi ostanka nizkotnosti v duši, ki med njima ni harmonično enako pozicionirana. Ljubezen je zato privlak, ki omogoča sanacijo notranjega sveta. Če se tega zavedaš, se malo manj jeziš, ko sanacijski projekt zalaufa. Največji kiks se mi zdi v tem, da ljudje iščejo mir v ljubezni. Ljubezen je življenje, akcija … mir je spanje, oddih, smrt. Zato življenje ni praznik, ampak delovni dan … hehehe …

    @Si.R.:
    Menim, da preprosto ljubiti sploh ne obstaja. Vedno gre za izziv, ki zahteva rezultate. Po takem ključu se tudi izvohamo. Med dvema, kjer zavlada mir in harmonija, ne pride do ustrezne kemije, ki bi jo sprožila podzavest. Zato tisti, ki se želijo skriti v preproščini erotičnih odnosov, trpijo zaradi površnosti le teh in pomanjkanjem ljubezni. Čeprav se ravno ljubezni izogibajo, ker podzavestno slutijo, da dobiš cuker v zameno za zahteven in boleč projekt. Ljubijo samo najbolj pogumni, tisti, ki ambiciozno posegajo po visokih ciljih osebnostnih metamorfoz. Za nagrado dobijo obilico sadomazohističnih perverznih užitkov, ostali pa onanirajo ob porničih … hehehe …

  172. Si. R. - 20.01.2008 ob 16:10

    @simonar: moja šizofrena maska pravi: “Jaz že ne onaniram ob porničih.”

    Pa še nekaj malega verbalne kirurgije:

    Ok, če je ljubezen odgovor na izziv, ki zahteva rezultate – kako to definirati na časovni premici življenja? LJubezen kot fenomen, ki izvira iz posameznika, ali jo je možno pripisati odnosi, dogodku, če hočemo tako reči, na relaciji med dvema posameznikoma, poloma tega odnosa?

    Smo s temi debatami podobni kirurgom, ki skušajo na sebi opraviti “the operacijo tisočletja” (za katero niti ne vedo, kakšna naj bi bila in kaj naj bi z njo dosegli”?

    Ne razumem, zakaj preprosto ‘ljubiti’ ne bi obstajalo? Verjetno ima pojem, njegov eidos, mnogotere manifestacije – preproste, vzvišene, usmerjene v posameznika, iz posameznika, v odnos, iz odnosa …

    Razpravljamo torej o najbolj izmuzljivem in amorfnem pojavi, pojmu, konsekvenci našega obstoja, ki nas v življenju žene in včasih tudi pesti?

    (Napisati ‘keep it real’ sedaj bi bilo ironično, vem : ) ).

  173. Ana - 20.01.2008 ob 17:58

    Zato življenje ni praznik, ampak delovni dan – bi držalo, ja :mrgreen:
    (ljubezen je nekje vmes)

    Smo s temi debatami podobni kirurgom, ki skušajo na sebi opraviti “the operacijo tisočletja” (za katero niti ne vedo, kakšna naj bi bila in kaj naj bi z njo dosegli”? – ja, same lape so nas :D

  174. Si. R. - 20.01.2008 ob 19:31

    @Ana, nea mi neke lapaj tu čuj! ;)

    Sicer pa:

    Ljubil sem, ko sem izgubljal nedolžnost … pa potem prvič, ko sem bil ljubosumen … pa spet, ko sem hrepenel po drugi ženski … in nato, ko sem si tako zelo želel določen odnos, ki ni bil izvedljiv … in vmes še stokrat, tisočkrat, neštetokrat, ko sem pogledoval za neznankami, barantal z utrinki svoje očesne modrine ter z mislimi poplavljal svoj karakterni mir … vsakič je bilo tako, da me je navijalo okoli telegrafnice, mimo katere sem vlekel svoje telo, omotično od adrenalina in endorfina … Zadeval sem se z ljubeznijo, zaljubljenostjo, ljubice, ženske, nekoč v mladih letih ‘dekleta’ pa so bile igla za vbrizgavanje …

    /avtorski_zanos:OFF

    Morda lahko varanju ter stabilnemu odnosu (ljubezni?) pripišemo konflikt, podoben med kapitalizmom in komunizmom. Na eni strani egoizem, oportuno izmikanje drobcev življenja, svojega in tujega, ter tlačenje v lastne žepe, na drugi pa gradnja, skupno zlaganje in tudi odrekanje, za namene skupnega, (višjega?) cilja …. ?

    Ehh, vem, bluzim, prav narahlo emocionalno pijančujem : )

  175. bin - 20.01.2008 ob 20:55

    Ljubil svojih staršev pa nisi, Si. R.?

    Ljubezen ni samo medspolni odnos! Je odnos med ljudmi nasploh! :)

  176. Si. R. - 20.01.2008 ob 21:02

    Od začetka je govora o ljubicah in partnerkah. (niti ne o vrtnarjih in možeh).

    Sicer pa – si kdaj prevaral svojo mamo? ;)

  177. bin - 20.01.2008 ob 22:10

    Sem!

    Pa ne z drugo žensko ali moškim! Prevaral sem jo z dejanji, ki so bila daleč od tega, kar “sva se dogovorila”. Zlorabil sem njeno ljubezen in zaupanje.

    Na žalost imamo samo eno besedo za ljubezen. Za to plemenito čustvo, ki je skupno tako morebitnim spolnim partnerjem, kot drugim duhovno povezanim parom ali skupinam. Nekateri pa bi ga radi zreducirali na “kemijo” pred spolnim aktom”!

  178. Si. R. - 20.01.2008 ob 22:18

    Zakaj kemijo – takoj, ko so ‘posredi’ še misli, hotenja, dejanja, to ni več samo ‘kemija’, pa kakorkoli obračaš.

    Čeprav se trudi medicina – pa še kakšna znanost – zadnje čase vse čimbolj poenostaviti in zreducirati razlage na preprosta kemijska, mikrobiološka, fiziološka, kibernetična in še kakšna sredstva, so zadeve (vsaj zame) še vedno zapletene in nerazjasnljive.

    In mame skoraj zagotovo nisi mogel prevarati. Ljubezen matere do otroka je (tako pravijo, in tudi jaz to verjamem) edinstvena – zavestno ali nezavestno. Tudi, če je bilo tebi nerodno, je bila ona še vedno tvoja mati.

    uf uff … Mama bluz v nedeljo ob desetih zvečer.

  179. bin - 20.01.2008 ob 22:47

    Pa zabluziva še malo!

    Po tvoje je torej varanje odvisno od tega, kaj občuti prevarani? /… In mame skoraj zagotovo nisi mogel prevarati. / /Tudi, če je bilo tebi nerodno, je bila ona še vedno tvoja mati. …/

    Saj potem je edini problem varanja to, da ga znaš skriti pred možnim “prevarancem”? Če ne bo izvedel, ne bo prevaran! :mrgreen:

    Saj ti ne pripisujem takih misli, ampak lahko bi si tvoje besede tudi tako razlagal. :)

    Res je bilo v naslovni temi govora o odnosih (ljubezen, varanje) med partnerji! Toda če omenimo konja, bo vsakdo predstavljal žival z grivo in kopiti, ne pa z brado in parklji. (kozel) Zato tudi ljubezni ne moremo različno razlagati. Ljubezen je LJUBEZEN!

  180. Si. R. - 20.01.2008 ob 22:51

    http://simple.wikipedia.org/wiki/Love
    http://en.wikipedia.org/wiki/Love

    Izmuzljiva je, tale naša ljubezen, okoli katere tako radi napletamo (sploh mi, ki živimo sami, hehe ).

  181. Si. R. - 20.01.2008 ob 22:55

    PS:

    @bin – starši ljubijo (bojda) brezpogojno (čeprav to morda ni vedno manifestirano).

    : )

  182. simonarebolj - 20.01.2008 ob 23:32
    simonarebolj

    @Si.R.:
    Saj ljubezen in odnos do drugega je kirurgija sebe, pa če se tega zaveš ali se pa ne. Če se ne zaveš, si pač večji papak v lajfu, ki se vsakič znova cmeri, zakaj se njemu vedno isto zgodi … hehehe …

    Vedno gre za projekcijo sebe skozi drugega. Všeč mi je, da si omenil čas. Ker nima veze. Oziroma pojma nimamo o času. Pojma nimamo, kdaj nas bo konec, zakaj itd. Zato pa jaz polagam toliko pozornosti na trenutek v sebi, saj je v bistvu vsak odnos bistven za posameznika predvsem skozi vidik “masturbacije”. In ljubezen. He … Ni pogojena s časom, ampak z efektom. Za nekoga je lahko osebno pomembnejša v smislu metamorfoze in čustvovanja ljubezen, ki je sploh nima ob sebi in morda sploh ni trajala dolgo. Tudi to je sporočilo. In če je želja, da bi bilo drugače, se moraš prekleto pretegnit sam s sabo, da preorientiraš usodo. Ampak zares. Da čutiš tisto, kar bi želel čutit. Ne na videz. Da se na primer poročiš z najboljšim kandidatom na razpolago in zakruliš na ves glas: “Zdaj bom naredil konec mukam!” Hehehe … To muke prav nič ne briga, kaj kdo lapa in zganja.

    @bin:
    Mišljenje, da varanje ne boli, če nimaš dokazov je izredno otročje. Ne. Napaka. Vsak froc danes že ve, da vsak prevarani v resnici še kako čuti in ve, da je prevaran. Razen če je totalen bukselj in popolnoma neempatičen. No, ampak tak pa itak ne zmore ljubit nevemkako in ni nobene škode, napredka pa tudi ne.

    In kemija je šele posledica atrakcije na človeka in ne vzrok!!! Podobno kot te zaboli v želodcu, če se skoraj zaletiš v avtu. Ne zaboli te najprej v želodcu, potem pa zagledaš drog. To je kemična reakcija, ki se sproži v telesu post festum. In noben biolog, niti kemik ne bi znal razložit kemične reakcije kot vzroka privlaku, ker je izključno psihološke narave. Tako podzavestne, da že skozi celotno zgodovino psihoanalize ni kakšnih univerzalnih formul dočutevanja. Kljub popstarom Freud and Jung team.

    In ne. Ljubezen ni samo ena. Ker ne poznaš definicije. Oziroma se greš okrog nje lahko samo prepirat s tinejdžerji na kakšen forum. Te vrste čustev so razpršene med tipe ljudi in potem še na detajle odstopanja med posamezniki. V tem kaosu pa se išče skupna komponenta skupnega dobrega. Iz norme in zapovedi proti svobodi in takozvani demokraciji, enakopravnosti in blabla … Bistveno pa je, da posameznik išče svojo uteho ali pa se ji obupan odpoveduje in išče rešitve v definicijah, ki ne obstaja.

    Ljubezen ima toliko vrst kot obstaja vrst in različic simptomov psihoz. Med tremi šizofreniki, ki jih poznam, pa lahko žal opazim take razlike v simptomih in delovanju, da se spet vprašam lahko samo, kaj neki mi bo ta definicija bolezni. Dva se nič ne sprašujeta. Pridno papcata tablete, blaznita, ko ju prime in verjameta zdravniku, da bo že kako, saj je posredi samo sprememba v možganih. Jebi ga. Slabo jima gre, zelo slabo. Eden se mnogo več sprašuje in si prisluškuje, ga je malo manj strah. Temu gre veliko bolje … hehehe …

  183. Ana - 20.01.2008 ob 23:39

    kupim —-> EMOCIONALNO PIJANČUJEM :mrgreen:

    ta brezpogojnost je vprašljiva…ni se treba z njo ukvarjat. samo ljudje smo. polni konfliktov. in vsakič se hočemo rešit, ko si postavljamo nova pravila, nove smernice. res smo zajebani.

    definitivno bom ta post s temi komentarji uporabila v diplomski. opozarjam heh In ja, bom navedla imena, nicke (po želji tudi ne)…kakorkoli…

    verjetno je ljubezni toliko, kolikor je ljudi, enako velja za tako zvane bogove, pa vendar se najde nek skupni imenovalec…verjetno je to ta, da si tedaj zelo prepričan, zelo verjameš, zelo si predan in dajaš nesebično samega sebe v to/tisto, ker s tem uresničuješ ta pojav…dokler lahko, dokler imaš energije in vse te mogočne občutke, občutenja je to-to…pol enkrat pa pride konec…v vsakem primeru.

    beseda ljubezen je dobila rakasto obliko. smo jo dali v operacijsko…na plastiko….vsakič ko jo popravljamo, dobiva grozlivejšo obliko.

  184. Ana - 20.01.2008 ob 23:41

    heh, simona, ko bi videla prej ta tvoj komentar, ne bi odg s svojim predhodnim … :)

  185. Si. R. - 21.01.2008 ob 00:04

    O, joj -sem napisal zlo doolg post, pa se mi zdi, da bi utegnil delovati shizofreno. Ga na zahtevo komurkoli vržem v e-kastlc.

    Se mi zdi, da kemija ni ‘posledica’ atrakcije, ker se mora na nekem nivoju najprej zložiti kemija, da se nam sprožijo psiho-fizični mehanizmi (miselni procesi, potem tudi fiziološki).

    Tukaj pa raje samo še navržem – pa saj je ljubezen ena taka psihozica :) , katero želimo nekako uravnavati in se ji predajati, da nam občasno izključi realnost oziroma nam spremeni/skrči polje zaznave le na dvoedini subjekt : ).

  186. Ana - 21.01.2008 ob 09:44

    podajam link do texta, ki se mi je slučajno ponujal…tak za še kako dodatno razmišljanje ali vpogled v nekogaršnji intimni svet: http://www.alternet.org/sex/56220/

  187. Ana - 21.01.2008 ob 09:51
  188. bin - 21.01.2008 ob 13:16

    Očitno bom moral na tečaj Slovenščine!

    Opažam, da me vse prevečkrat ne razumete ali narobe razumete.

    Kateremu koli “bukseljnu” mora enkrat “priti”, da se zave svojega stanja. Enim prej, drugim kasneje. Vendar dejstvo, da je bil varan, ni odvisno od tega, kako hitro se bo ovedel.

    /… Ljubezen ni samo ena. / /Te vrste čustev so razpršene med tipe ljudi in potem še na detajle odstopanja med posamezniki. …/

    Recimo, da imaš prav! Torej človek, ki pripada eni vrsti in še v detajlih odstopa od nje, ne more imeti različnih ljubezni? Ne more čustvovati do staršev, prijateljev, ljubimcev, različno? In vsega tega spraviti pod eno ime – ljubezen. Normalno, da vak od nas različno čuti in se različno odziva na dražljaje pod vplivom čustev. Po mojem prepričanju, je ljubezen samo del vseh teh odnosov in čustvovanj. In je vedno enaka. Nesebična! Vse druge “komponente” odnosov spadajo v druge predalčke.

    Sicer pa bi zapel z Ano: /beseda ljubezen je dobila rakasto obliko. smo jo dali v operacijsko…na plastiko….vsakič ko jo popravljamo, dobiva grozlivejšo obliko./ :)

  189. Si. R. - 21.01.2008 ob 16:28

    Ljubezen je le beseda. : )

  190. Mayhem - 22.01.2008 ob 09:27

    Tale post je težek ko črna zemlja..

  191. Martin - 23.01.2008 ob 22:57

    Ljubica je oseba, ki jo imaš rad zaradi orgazma, žena je pa…? Ne štekam, ampak ziher je kul.

  192. Si. R. - 23.01.2008 ob 23:02

    Ljubico imaš rad zaradi potencialnih bodočih erotičnih impulzov, ženo pa zaradi minulih.

  193. simonarebolj - 25.01.2008 ob 00:20
    simonarebolj

    @Si.R.:
    To je samo z aspekta, da na vse gledaš, kot na kemijo, kar je sigurno res, da brez kemije ni rakcije. Kemija je podlaga, da se lahko nekaj sproži. Neka druga kemija pa posledica. Kaj je vzrok in kaj posledica.

    Seveda je kemija pogoj za atrakcijo. Najprej deluje podzavestna reakcija, sproži kemijo in misel sproži drugo kemijo. Skratka … pojav … kemija … strah … kemija … krči v želodcu … kemija …

    Endorfini niso nikakršen vzrok za zaljubljenost. Na primer!!! To je že posledica!!! Nekdo pa lahko sproža v drugih parametrih več endorfinov, kar pomeni, da je bolj razpoložen za zaljubljenost … Vse to pa še vedno nikakor ne pojasni, zakaj se zaljubiš ravno v nekoga in ne v koga drugega. To deluje pa na totalno psihološki bazi, v podzavesti. Izbor potencialno primernih kandidatov. In vprašanje Zakaj ravno ta ali teh sto.

    Torej … Dr. House je že zanimiv v svojih umotvorih, v smislu … vse je mehansko. In celo res. Ampak še vedno je ogromno prostora za “boga” (zame je to samo psihološka veda, ki je na stopnji minornosti še danes po mojem mnenju). Namreč … ne morem jokati, ker mi primanjkuje encima v petinpetdeseti možganski reži levo od … hehehehe … je okej. Pač ne moreš. Ampak to je povsem nezanimivo, ker bi rad. Še vedno ne pojasni, zakaj ravno takrat, to in tega. Ali ne jočeš zgolj zaradi mehanske okvare in ali je podzavestno navodilo ukazalo mehansko okvaro. Ali lahko s pravimi navodili na psihološki bazi, odpravimo določeno mehansko okvaro. Impotenca da, impotenca ne. Želja, fokus, reakcija.

    Pri vsem.

  194. Ana - 25.01.2008 ob 09:37

    Martin….imaš primere, kjer moški živi v družinskem okolju, s partnerko, od katere nima prav nič, nobene intimne interakcije, imasta dogovorjeno, da lahko dela “kar mu paše”, zato si mora privezat na vsake toliko časa (če mu le uspe) dušo, da se ne posuši: duševno in fizično. Rabi sex, nežnost, orgazem. In pol pač ja…je to ta “ljubica”, ki v tem primeru to niti več ni…nekako…ampak je pač samo ženska, ki je v danem trenutku edina, ki jo ima (tista doma je zanj en, žal, velik nič).

  195. Si. R. - 25.01.2008 ob 09:48

    Ana, hočeš reči, da obstajajo tudi patronažne ljubice?!

  196. Ana - 25.01.2008 ob 11:18

    če že hočeš, da se tako sliši. ampak kot rečeno to več ni ljubica v pravem pomenu besede…ljubica je kot taka poimenovana po mojem tedaj, ko ima moški v ozadju stalno partnerko, s katero še ima kakšn intimni stik in z njo goji neko mero intimnega odnosa (torej izvzemevši sex, tudi čustva).
    zaj se mi šele odkriva kolk vrst takih odnosov je…tolk kot je ljudi in še več možnih kombinacij ter ozadij…to je KOMPLEXNA ZADEVA :lol:

  197. davidpelko - 1.02.2008 ob 17:52

    Jezus, kakšna tema. Vidim, da sem na tem področju (hvala bogu) prekleto mlečnozob. Jaz mislim, da si tovrstnega dvolično življenje lahko privoščijo tisti, ki imajo za svojo sposobnost preveč dobro plačane državne službe ipd. Jaz si pri svojem poslu ljubice ne bi mogel privoščiti. No ja, mogoče za kakšen mesec, pol bi mi pa že časovno in čustveno vse šlo v rit. O financah ne bom niti razmišljal. Pameten le eno kvalitetno si dobi, ….

  198. kaja - 14.09.2009 ob 18:12

    Simona,

    danes sem povsem po naključju naletela na tale tvoj zapis in moram priznat, da me je tvoj slikovit besedni prikaz surove realnosti dobesedno fasciniral. Sem uživala ob branju.

    Lepo bodi.

  199. Simona Rebolj - 14.09.2009 ob 19:34
    Simona Rebolj

    @kaja:

    Lepo od naključja, da te je pospremilo semle.

    Hvala.

    Bodi lepo tudi ti.

  200. holandjanin - 17.09.2009 ob 05:31

    Zdravo Simona
    Moram priznat, da me tvoji zapisi vedno spravijo v dobro voljo.
    Bi pa ti predlagal en film, ki se mi zdi veliko boljši od raznih holivudskih jajc(to je samo moje mnenje-okusi so hvalabogu različni)in to je The Homecoming (1973) http://www.imdb.com/title/tt0070188/ (ultrabizaren, po drami Harolda Pinterja…)

    LP

  201. Simona Rebolj - 22.09.2009 ob 20:44
    Simona Rebolj

    @holandjanin:

    Me zelo veseli, še bolj ker nekatere baje pahne v slabo … hehe …

    Hvala za predlog. Tega filma si še nisem ogledala … referenca Pinter vsekakor obeta.

    Brez dvoma obstaja paleta filmov z vsebinsko in umetniško vrednostjo večjih razsežnosti od teh, ki sem jih predlagala (še posebej pri tako večni temi), vendar se na blogu v vsakem primeru držim smernice, da če kaj predlagam, predlagam nekaj bolj gledljivega za širše občinstvo, pa še vseeno kvalitetnega in žmohtnega. Bolje si je z veseljem ogledat okusno kuhano jajce kot ne prebavit gurmansko specialiteto. Pa še voljo do napredka zatreš.

    No, včasih si privoščim, da vendarle propagiram kakšno čezdozo za bolj skoncentrirane uživače, ampak takrat se posebej posvetim stvaritvi z besedilom, ne samo predlagam pač, kot sem storila tukaj. In pri nekaj recenzijah, ki sem jih objavila kot priporočilo v kategoriji film, sem seveda fasala pritožbe, da maltretiram, pa še niti ne gre za kakšen mega art … haha …

  202. ninčk - 25.02.2011 ob 22:58

    hjoooj, vidim, da že dolgo nobenega komentarja..pa sem skoraj čez vse šla…
    žalostno… leta nazaj, ko sem pod srcem nosila najino dete, se je prijateljica gonila z mojim možem. boleča iskušnja, ko sem pomislila, da je božala trebušček samo pol ure za tem ko sta prišla s fuka… biti ljubica zame ni obstajalo, kvečjemu sem obsojala to.
    potem sem pa po desetih letih spoznala človeka. skoraj bolje rečeno sorodno dušo in se nesmrtno zaljubila vanj. v zvezi! to da se zarečenega kruha največ poje sem spoznala.. žal.
    presodila sva, da je najbolje tako.. počasi sva se spustila v intimno zvezo, si dopisovala, se dobivala.. njegova žena je bila le neopazen člen vsega tega, jaz sem bila sama, lahko sem si privoščila to.. vsak dan sem se spraševala kaj pa kako je pri njemu doma.. to,da se ne razumeta, je bil del zgodbe in to, da zaradi otrok… ni naredil koraka, ker ga je bilo strah. bili so dnevi, ko sem verjela v skupnost in so bili dnevi, ko pod pritiskom da sem druga violina nisem več zdržala. biti ali ne biti. da me ljubi, vem. da sem dolžna dati čas človeku, da se počasi razveže in osamosvoji tudi, s tem, da sprejmem dejstvo, da mogoče ne bo ostal z mano. ali jaz z njim. najbrž je puhloglavim ljubicam lažje, veže jih seks in večerjice.. naju vežejo trenutki.. in spomini.. in misel na naju. ne vem, zakaj bi bilo to, da ni možnost koraka naprej tako absurdno… vrača se domov, a vem da ne k njej. in vem, da počasi bo se vrnil tudi v najin dom. nisem naivna. učasih je preprosto čisto dovolj vedeti in se zavedati. razum samo še slabša vsako čustvo.. mogoče ponos, da sem ljubica. ko to zagotovo nisem hotela biti. mogoče bom nekega dne razočarana nad svojim prepričanjem,da bom jaz edina. a za zdaj verjamem, da sem dobra opora za pobeg iz porušene veze, ki nima prihodnjosti in skorajda ne obstaja več…

  203. nevenka - 26.02.2011 ob 07:50
    nevenka

    Oooo, kako čas teče in kaj se vse vmes zgodi.
    Potem, ko sem ugotovila, da imam pravico do kvalitetnega razmerja, se mi je šele začelo dogajati. Posledice so žal trajne in zame tragične, ker so name delovale skrajno destruktivno, predvsem na zdravje.
    Moj življenjski čudež je po letu prijetne, ne preveč utesnjujoče zveze, a z moje strani zelo čustvene, priznal, da mu je ime drugače in da je poročen. Da si je pač omislil vitrualno življenje, ker ima pač pravico do ljubezni. Virtualno življenje??? Od takih interpretacij sem pa res padla na rit. Moja postelja in moje telo in moje srce in moja pamet pa res niso virtualni.
    Da nikoli ne bom del njegovega resničnega življenja, je še pribil. In da bo šel po poti, ki si si jo je izbral, da se mu ne bodo sesuvala razmerja tako kot drugim!!!???(Kot meni!) Potem, ko me je tisočkrat neskončno ljubil.

    Nato se je še malo motovilil. Ugotovil, da mu tiček ne služi več tako kot včaih in je bolje, da zmanjša svoje ljubezenske potrebe in se po tridesetih letih varanja svoje soproge končno vrne v varni pristan, kjer se bo lahko mirno predajal svojim razvadam in ustvarjanju. Kje vmes se je izgubila ljubezen sicer nimam pojma. Očitno je ni bilo nikoli, ne tu, ne tam. Težko je biti tak čustven ubožec. Celo življenje letati kot netopir brez radarja, tička namakati v vse, kar je podobno luknjici samo, da vzdihuje in neskončno hrepeni.
    In doma imeti deset let starejšo ženo, ki nikoli ni zlezla iz pubertete, ki se bo iskala še petsto let po smrti in ji bo zato vseeno, kje njen možek leta, ker njo zanima, kaj je onkraj onstranstva.
    Image poduhovljenosti, ji je namreč pisan na kožo, nekaj pač mora kompenzirati pomanjkljivo inteligenco. To so očarljive lastnosti, ki nesigurnemu moškemu nudijo varnost. In to je edino, kar mu zakon nudi. Življenje z nekom, ki ne more biti kritičen. Mirno življenje.
    Klinc gleda ljubezen, ki je v osnovi nekaj poštenega in iskrenega in v svojem naročju vedno pestuje plamenčke.
    Itak.

    Pa ima tip toliko lepih lastnosti zaradi katerih bi lahko bil neskončno ljubljen in čudovit človek.
    Sploh ne vem več kaj sem mu zamerila in kaj odmerila. Zanj vem, da je težko shajal z mojim mnenjem. Pač nisem bila duša dvojčica, jaz nisem nikoli iskala sebe v drugih ljudeh.

    In jaz že vem, zakaj sem nedavno napisala, da ko se človek skrajno pokvari, začne misliti, da je dober. Takrat postane tak zakon, kot ga ima on, življenjski dosežek.

    Če bi se meni pri osemdesetih vžgalo, da si želim nekoga drugega, bi odmaširala, res ne bi skakala čez plot z vso možno osteoporozo. Toliko spoštovanja do svojega srca pa človek že mora imeti. In to je nekaterim strašljivo. Namesto, da bi se investirali v čustva, razmišljajo o tem, kako bodo zapuščeni. In potem vse izgubi smisel.
    In potem recitirajo modrosti kot je bila tale:
    “Bolj se trudiš, bolj se cilj odmika!”
    Seveda, če je cilj en nezrel bučman.

  204. David - 26.02.2011 ob 13:47

    @ninčk

    Meni gre pa na jetra tisto izgovarjanje na brezvezen stari slovenski rek, češ, da se zarečenega kruha največ poje. Vse skupaj je eno navadno NEZNANJE, nekaj, kar nikoli nismo predelali in razmislili.

    Vse kar se “dogaja” je navaden kurčev egoizem. Pač, zdaj si na drugi strani ene in iste medalje.

    Seveda je zakon tvojega ljubimca mrtev, če je model (ki ima podobno patološko sliko, kot ti) z glavo (verjetno obema glavama) pri tebi. Ti si dodaten moment za tega poniglavega brezjajčnika, da se lahko kurči še drugje.

    Itak, da te ljubi (vprašaj ga, kako te ljubi, naj opiše, hehe), ne dvomim :mrgreen: :D

  205. Nidurun - 27.02.2011 ob 00:11

    zgodbica I

    nekega dne sem bil puhoglava ljubica. jebal sem z jebačem in potem sva šla na večerjo. toda zjutraj sem ugotovil, da nisem več puhoglava ljubica. ko sem torej naslednjič videl, kako neka ljubica jebe z jebačom in gre potem na večerjico, sem si rekel – to ne more biti to. kajti samo puhoglave ljubice gredo samo jebat z jebačem in potem na večerjico. potem sem šel na večrjico z eno puhoglavo ljubico in vprašal sem se, če je to, da grem s puhoglavo ljubico na večerjico znak za to, da sem tudi jaz puhoglav. ampak zazdelo se mi je, da ta puhoglava ljubica ni tako puhoglava kot se mi je zdelo. potem, ko sem naslednji dan srečal nepuhoglavo ljubico, sem videl, da jo z jebačem ne vežejo trenutki, ampak večerjice. ampak te večerjice so pri njej trajale ponavadi ful dolgo. tako, da jaz ne vme, če ona ni morda puhoglava ljubica celo. potem sem pomislil – a večerjica in jebanje niso trenutki? tako sem se znašel v labirintu.

    zgodbica II.

    nekdo mi je povedal, da je to, da se zarečenega kruha največ poje, navaden bullshit. da je vse v razumu in da se s tem da živeti. da je moj jebač navaden brezjajčnik, ki ima dodaten moment za kurčenje. ampak, ko sem jaz dal njegova jajca v usta, sem jih imel polna. ampak spet drugič jih sploh ni bilo. tako ne vem, če je jajčnik ali brezjajčnik. najbolj smiseln odgovor se mi zdi, da je oboje. kar se tiče pa zarečenega kruha. ko sem mislil, da je moj jebač brezjajčnik, sem mu dal konec. čisto razumsko je bilo, in mojega jebača ni bilo več v mojem življenju. ampak kako sem s epočutil praznega. rekel sem – nikoli več brezjajčnega jebača! ampak, kaj se je zgodilo. spoznal sem novega brezjajčnega jebača in nisem se mogel upreti. nazadnje sem pomislil – kako vem, da je ta jebač brezjajčen, če imam včasih usta polna njegovih jajc? znova sem prišel do sklepa, da ima ta jebač včasih vleika, včasih pa majhna jajca. od takrat naprej sem opazil, da so tudi meni zrasla jajca. tako sem imel razum in jajca. od takrat naprej sem srečen. če imam tega jebača, drugega brezjajčnega jebača ali koga drugega, sploh ni pomembno.

  206. nevenka - 27.02.2011 ob 05:04
    nevenka

    Nidurun, imeti brezjajčnega jebača je v vsakem primeru en velik jajc. Njegova brezjajčnost namreč uničuje vsak trenutek sproti in redko pelje do večerjice. To pa taki jebači prav neverjetni on-line. Torej tam, kjer jajc ne potrebujejo.
    Je pa brezjačnost njihova splošna lastnost, ki jo velikokrat zavijejo v folijo, ki se imenuje, pamtnejši od drugih. To je pravzaprav srž njihove kreativne impotence. S svoji delom namreč ne morejo nikdar nikogar treščiti na gob.. in zadev spremeniti na bolje, lahko samo božajo neuresničljive ideje in hrepenijo.

  207. nevenka - 27.02.2011 ob 05:05
    nevenka

    Pardon ne To…ampak So..

  208. Nidurun - 27.02.2011 ob 11:35

    mislim, da tudi prek interneta potrebujejo jajca, da najdejo koga z jajci. če si nisi na jasnem, se mogoče da še hitreje rešiti problem s par vprašanji, testi jajc. če je pa nateg, se da, če imaš jajca, zadevo hitro urediti. mogoče se nanaša to o božanju idej name. včasih rabim mal zaleta. z desetih centimetrov je težje. po mojem je to, da imaš brezjajčnika, tudi stvar lastne brezjajčnosti.

  209. Leiito - 27.02.2011 ob 20:16

    sorry za offtopic, ampak ukradel ti bom par bajtov re: http://iztokgartner.blog.siol.net/2011/02/18/glej-jih-raperji/#comment-93364

    RhymeGod:
    1) “mam ice-t ja med frendi na myspacau”

    2) “prav tako pa sm z nim naredu intervju sam se je neki zakomplciiral vmes z računalniki in pol nisma izpeljala tega do konca!”

    Se je zakomplciiral neki? Vmes z računalniki? Ja, tam vmes je baje gadno. RhymeGod, pol retardiranosti ti je oproščeno, smešna pretencioznost pri izbiri umetniškega imena pač malo manj, glede na popolno odsotnost talenta in najmanj karizmatičen vokal v MittelEvropi. Oproščeno ti je (pol), ker nisi (samo) ti kriv za svojo imbecilnost.

    Tvoj brat, samooklicani prvi pravi filmski recenzist in avtor hitov kot Kje je moj ati? http://www.youtube.com/watch?v=6Bp06NaU2YI , je nekje slišal, da dajejo krave več mleka, če jim predvajaš Mozarta, bral zgodbe o očetih Agassi, Williams, Woods, Kostelić…naprej pa saj sam veš; hmm, kaj pa če otroku od rojstva naprej 24/7 predvajam Michaela Jacksona + Ice-Tja in naredim jaslice z njima v glavni vlogi?
    http://www.youtube.com/watch?v=T5mV4PgTbGw&feature=related
    http://www.youtube.com/watch?v=KdRNr_Dpv5c&feature=related

  210. Simona Rebolj - 27.02.2011 ob 23:19
    Simona Rebolj

    @Leiito:

    Komentar se je zaradi več linkov zataknil v moderaciji, v opravičilo. Sicer sem pa videla Rhyme izjavo in tvoje cenzurirane komentarje. Krepam od smeha. To je res Garty strip. Hit poletja. baje bosta Ice T in Rhyme v kratkem posnela duet. Ziher si že slišal za to ekskluzivno novinco. Aja, verjetno nisi, ker o tem pišejo v Rolling Stone, pri nas pa še ne … hehe …

  211. Nidurun - 27.02.2011 ob 23:49

    tudi jaz prilagam svoje izbrisana komentarja. kot se ve, sva se prišečela z uporabnikom soulja boy podjebavati.

    napiše model, da nima rad večina ljudi noslanja (z enim j-jem).

    in mu odgovorim, kot je razvidno, da imam rad, ko porivam nejgovo mamo in prihaja skozi njen nos:”tooo, Nurudiiiin, toooo!” zadevo sme seveda primerno podkrepil z argumenti.

    in on napiše, da s ebova menla, ko bom imel kaj svojega svaga in da naj grem cuzat mleko k mami.

    potem je gartner napisal, da to ni peskovnik.

    jaz pa:

    “cuzam mleko, ki pripada tvojemu mlajšemu bratcu.”

    in
    “tole še objav, ker je totalni zabitek.”

    in še gartnerju:

    “no, dečko, ne bit ljubosumen. ice cube ima pač raje mene.”

    ni tako vsebinsko kot leiito, amapk v kontekstu gartnerjevega bloga ful, ker sem to pisal v kontekstu raperskih bitk in tako presega nivo njegovega bloga.

    hvala za razumevanje

  212. nevenka - 28.02.2011 ob 05:14
    nevenka

    Nidurun potem pa še nisi srečal pravih brezjajčnih glumcev. Brezjajočnost namreč ni nekaj tako očitnega kot slepota. Inteligenda in čustva pa rada gredo vsak svojo pot. Mislim, da je v teme temelj nesreče. Da imaš na koncu rad nekoga, ki si v bistvu tega ne zasluži. Vzrok je pa v vedenju, na ni perfektnih ljudi in postaneš skromen in si srečen, če ti človek vsaj on general ustreza in svojo pamet običajno usmeriš v izboljševanje odnosa. Tam se brezjačnost ponavadi pokaže. Brezjajčnik se čustveno ne investira.
    Ker pa je “poštenjak”, ti lahko tako mimogrede namigne, da ti sirotek ne bo mogel vsega dati.
    In ti bedaček, pri tem misliš, da bo dal vse kar lahko da. A je dejstvo, da tega niti slučajno ne namerava. Torej je brezjajčnik po naravi velik prevarant in goljuf.

  213. nevenka - 28.02.2011 ob 05:15
    nevenka

    Aja, Nidurun, nič ni letelo na tebe. Samo navdih si mi dal.

  214. nevenka - 28.02.2011 ob 05:18
    nevenka

    Sorry za škratke. Je še zgodaj in še malo spim.

  215. Nidurun - 28.02.2011 ob 11:59

    “Vzrok je pa v vedenju, na ni perfektnih ljudi in postaneš skromen in si srečen, če ti človek vsaj on general ustreza in svojo pamet običajno usmeriš v izboljševanje odnosa.”

    razumem. na koncu se lahko človek smiselno vpraša:”wtf jaz rabim nekoga? a sem siamski dvojček? a dobivam vodo prek njegovega kurca/pičke in hrano prek njegove riti? a je dostojevski, da mi dostavlja duševno hrano? kdo mi je dal v glavo to misel, da jaz pa, rabim nekoga, drugače bom venel, zgnil od samote in nemoči? s preusmeritvijo vse te navezanosti vase, v dolino solz posije sonce.

    “Ker pa je “poštenjak”, ti lahko tako mimogrede namigne, da ti sirotek ne bo mogel vsega dati.
    In ti bedaček, pri tem misliš, da bo dal vse kar lahko da. A je dejstvo, da tega niti slučajno ne namerava. Torej je brezjajčnik po naravi velik prevarant in goljuf.”

    ja. kakšen nateg. prozorna prevara. za različnimi maskami dobrote, poštenosti, se lahko skriva samo jedro zla, kar itak vemo iz vsakdanjega življenja. na žalost je tako, da lahko dobro služi kot lahkotna igračkica zlu, ki se okorišča z njim. in to zaradi nas samih.

  216. Nidurun - 28.02.2011 ob 12:01

    “a je dostojevski, da mi dostavlja duševno hrano?”

    na srečo nam tudi dostojevskega ni treba ves čas prenašati, ker imamo knjižni medij.

  217. nevenka - 28.02.2011 ob 12:31
    nevenka

    Ne vem kako se lahko tako zelo razumsko distanciraš Nidurun?
    Saj se sliši pametno. Nič ne rečem. Samo,da jaz iskreno priznam, da mi ljubezen in tudi sicer kvaliteten odnos veliko pomeni in da sem (bila) pripravljena za to veliko narediti. (Komunicirati in postaviti stvri na svoje mesto, torej se uskladiti, ker idealnih skladnosti ni, so samo idealne razlike).
    Saj namesto sranja imam tudi jaz raje nič. Pa še kako.
    A bi rada bila srečnejša.

  218. Nidurun - 28.02.2011 ob 13:09

    klasična zgodba, ki sem jo tudi jaz dal skozi. marsikaj lahko pomaga. dosti pomaga, če si pripravljen sprejemati različne impulze, in imaš pravo mero skromnosti in egoizma. potem si pripravljen česati, iskati odgovore na različnih mestih. pomaga, če se lahko s kom zunanjim pogovoriš, dopisuješ. osebno mi zelo koristita humor in cinizem. koncept absurda je nekaj, kar me zanima, je rekel lynch. ko si življenje odkriješ v njegovi absurdni luči, pravi, se boš mogoče razjokal, ampak se boš tudi pošteno nasmejal. verjetno je temelj res v posamezniku. v njegovi iskrenosti do sebe, pripravljeosti sprejeti vse na svoja pleča, kar izgleda težje, ampak se na koncu izkaže za lažje. pomembno je, da se zaveš, na kaj vse prelagaš odgovornost in zakaj – na moralo, ideje, druge, religijo … moraš prevzeti kontrolo nad svojimi čustvi, včasih iti v eno čustvo globje, drugo pa prepustiti drugemu času. vse po občutku. slediš svoji temeljni želji, ki ti jo s partnerjem ni uspelo uresničiti. po občutku. od partnerja ne smeš zahtevati tistega, kar ti ni zmožen dati. ker ne bo nikoli zmožen. in je glih tako kriv kot ti. ne smeš prelagati odgovornosti nanj. gre za pogodbo. ljubezen ima svoje meje. sveta ne moreš prikrojiti po sebi, ampak se moraš z njim uglasiti. imaš zatrte seksualne fantazije? pusti jih, da grejo na plano. če so seksualne fantazije s partnerjem, jih tudi pusti. zdrkaj si ga nanje, šele potem boš videl, kako je absurdno čakati, da se uresničijo.

    dobra partnerska zveza in ljubezen vsem veliko pomenijo. ampak ljubezen in erotiko je slabo usmeriti v enega človeka, če tja ne more biti usmerjena. to je tako kot bi našel na treh drek in bi v njem videl svojo najljubšo jed in bi jo za vsako ceno poskušal pojesti. namesto, da bi šel v restaracijo naročit. včasih se je potrebno sprijazniti, da mogoče nimaš te sreče. ali počakati nanjo. vsak človek je za nekaj. lahko pofukaš in spizdiš. lahko sta prijatelja in občasno fukata. lahko sta samo prijatelja. lahko čim prej spizdiš od njega. lahko drkaš nanj, ampak nočeš fukat. človeka moraš čutit in zanalizirat. oboje gre skupaj, samo eno ni učinkovito. župančič je rekel, da pesniku svet zaigra ton, na katerokoli njegovo tipko klikne. tako. moraš biti kurba v odnosu do sveta, ampak kurba z refleksijo, aroganco in on ne sme vedeti, da si ti kurba.

    mogoče je meni lažje pisati, ker sem navajen pušiti kurac. nisem strokovnjak, ne vem, kaj bo nek človek prenesel in koliko. kakorkoli že, tu imaš point.

  219. nevenka - 28.02.2011 ob 13:52
    nevenka

    Veš težka je ta, da bi človek iskal tolažbo v absurdu, ko pa se pravzaprav temu hočeš na vsak način izogniti.

    In potem naletiš na nekoga, ki je že tako razočaran in razsmišljen, da smo še jemlje in se predaja kratkotrajnim užitkom, ker je to lahko in gotovo. In sesuje nekoga, ki še upa in verjame. Človek pa vendar ne more biti človeku absurden?
    Saj smo vendar ustvarjeni drug za drugega.In to naj bi bil nekakšen smisel?
    Veš in ni vseeno kdaj v življenju se ti kaj godi.
    Ko meniš, da si za seboj pustil že vse možne pizdarije in čutiš, da imaš pravico do iskrenosti, je neiskrenost težko prenašati. Nekako menim, da se temu človek ne privadi. Celo tak, ki nikoli ni iskren, noče biti izigran.

    Saj ni tak problem, da se dva, ki bi samo fukala najdeta med seboj. Ne moreš pa človeku govoriti, da ga ljubiš, ker je res bolj pošteno, da si sam pomagaš, če ti gre samo za fuk. A v svojem bistvu je res skrajno bedno imeti do človeka izključno tako potrebo. Jaz je nisem imela še nikoli.

    Ma ne vem. Tuga v glavnem.

  220. Nidurun - 28.02.2011 ob 15:13

    tolažbe v absurdu res ne mroe biti. lahko pa je v humorju ali kakšni drugi obliki obja proti absurdu. gre za boj. sovražnika moraš spoznati, preden se ga lotiš.

    saj praivm, tisto, ko sem pisal o zarečenem kruhu. stvar je dejstvo. ne moreš reči, da ne obstaja. zarečenega kruha se največ poje in samo s tem, da rečeš, da je vse na razumu, tega problema ne boš odpravil. vedno imaš tolikšno pravico do nečesa, kolikor si jo sam izboriš. vsakogar pričaka njegova pravica in tu je absurdni smisel absurda. človeku ne morejo iti stari na roko, če si sam ne pripravi podlage za to. vedno je marsikaj odvisno od okoliščin, od tebe je pa odvisno, kako boš pripravljen nanje. seveda nihče noče biti izigran, zato je bolje da izigra drugega ali ve, da ga drugi hoče izigrati in pusti obema veselje. če ti gre samo za fuk in onemu drugemu ne gre za fuk, pa sploh nima smisla fukat z onim, in oni želi resno zvezo, sploh ne vme, zakaj bi šel fukat z onim, ker je tu že fukaški princip drugačen in ne gre to dvoje skupaj. tako, da oni nateguje tako sebe kot drugega.

  221. Nidurun - 28.02.2011 ob 15:15

    popravek:

    če ti gre samo za fuk in onemu drugemu ne gre za fuk, ampak želi resno zvezo, sploh ne vem, zakaj bi fukal z onim, ker gre za drugačen fukaški princip in to dvoje ne gre skupaj.

  222. Leiito - 28.02.2011 ob 20:27

    @Simona, hvala za bajte.

    saj se človek vpraša, zakaj nas tako iritirata Gartner bros., naj živita v svojem sanjskem svetu, kjer sta cvet polulske recenzistike in gangbanga, od sveta nepriznana, nerazumljena in sabotirana, ker sta dala plave kuverte napačnim ljudem, itak nas zabavata z res unikatnim miselnim sklopom.

    Filmoljub npr. samo citira jagodni izbor gartnerizmov, od njega se gre učiti.

  223. ninčk - 28.02.2011 ob 22:38

    @David
    lepo si povedal.. pač na drugi strani ene in iste medalje sem… sranje tako ali drugače.. mlada sem še. ljubica nimam namena biti do neskončnosti! niti ne da ne maram tega naziva, nočem biti, ker se gnjusim sama sebi!
    kolegica me je par dni nazaj uprašala.. če vem, da so na svetu moški, ki bi me nosili po rokah, kot svojo eno in edino boginjo..samski! spoštljivi… ja, vem. vem. morda bom nekoč pa le imela srečo in se tega dejansko zavedala in ne samo vedela! in veš.. glede tega ali ljubi ali ne ljubi… svojega otroka sem učila in zvesto izkazujem to, da je ljubezni več vrst… ljubezen je tu, v tebi in ti je noben ne more ne vzeti, ne dati.. k večjemu te lahko zadovolji s svojim obstojom! žal. ko bom starejša bom pametnejša. mogoče bom pa svoje nauke otroku sedaj dojela tudi sama =) hehe
    lep večer, lepo noč, vse lepo

  224. Simona Rebolj - 1.03.2011 ob 01:00
    Simona Rebolj

    @Leiito:

    Iritirata, ker funkcionirata kot strip. No, vsaj mene.

    @ninčk:

    Mislim, da je slab znak, ker si zapisala, da nimaš namena bit ljubica do neskončnosti. To pomeni, da ti vloga ne ustreza in računaš na spremembo v scenariju pri tem odnosu, kar te oddaljuje od bistva morebitnega “problema”, s tem pa tudi od verjetnosti, da bi se iz tega izcimilo kar koli dobrega zate na koncu.

    Če bi bilo drugače, se namreč s tem, koliko časa boš ljubica in ali bo kdaj kaj drugače, sploh ubadala ne bi, ampak uživala scenarij, v katerega si vstopila, ali pa iz scenarija izstopila in razmislila, zakaj te je doletel!!!!

    Namreč za vse obstaja tvoj osebni razlog, s čimer tvoj ljubimec nima nič. On ima svoje probleme in predvsem svoje razloge, da je s tabo in z ženo hkrati. Ti pa lahko niso v sozvočju s tvojimi razlogi, zato se tudi scenarij ne more razvijat tako, da bi oba dobila drug od drugega, kar hočeta.

    Mogoče te varanje podzavestno celo zelo privlači. Mogoče poravnavaš podzavestno prizadetost, ki si jo doživela, ko si bila sama prevarana. In še kaj drugega je možno zraven, kar te vleče k temu človeku. vsaka vez je neke vrste lekcija za človeka, kar pa ne pomeni, da se boš kaj naučila iz nje. Lahko boš ponavljala dramo. Zelo pomembno je, kakšen je človek, s katerim si se zapletla in kaj te v resnici privlači na njem. Enako velja zanj in kako različna sta razloga privlaka. On ti tega povedal ne bo nikoli, tudi če se zaveda, lahko se niti ne zaveda. To moraš sama ugotovit.

    Tudi če bi se ločil in zaživel s tabo, se je pa dobro zavedat, da to ne bo več ista vrsta ljubezni. Ne on, ne ti ne bosta drug za drugega več popolnoma enaka človeka, kot sta zdaj!!! Ker to bo drugačen scenarij, v katerem se bosta v razširjenih vlogah drug drugemu pokazala tudi v drugi luči. Težko je reči, kaj bi si lahko bolj želela … da ostane tako, kot je, ali da se loči in zaživita skupaj … hehe … V kolikor želiš, da bi navdušenje drug nad drugim čim dlje trajalo seveda.

    Če je tip nagnjen k varanju, ker rad vara in težko enači ljubico z vlogo žene, ki jo bolj enači s podobo nadomestne matere, se ti tudi v primeru, da se loči in zaživi s tabo, lahko zgodi, da boš pristala na istem, kot je sedaj njegova žena in našel si bo novo ljubico ob tebi. Na primer. Problematična si pa sebi predvsem ti. Ker te nihče ne bo odrešil, noben moški, tvoje lastne razcepljenosti – tega, da ne veš točno, kaj bi rada in da nisi odvisna od volje in muh drugega. Da si pripravljena vstopit v okoliščine, ki ti ne pašejo. V imenu ljubezni??? Te okoliščine so del tvojega ljubimca. On je sposoben varanja, torej delovanja za hrbtom bližnjega!!!! Ne pozabi tega in ne podcenjuj te škodljive značajske lastnosti, bi bil moj nasvet. Nikar ne misli, da ne bo na tak ali drugačen način zahrbten tudi do tebe, ko se bo tako pač primerilo. Ta človek že zdaj dokazuje, da zmore bit lažnivec in prevarant. Pika. Če te to ne moti, okej. Vzami, kar ponuja in lahko zase vzameš sebi v korist, magari če je samo veseli fuk. Če boš fantazirala o čem, kar ne ponuja, si ga pa najebala že zdaj in boš spet žalostna. Predvsem pa jezna nase, da si si to dovolila.

  225. Nidurun - 5.03.2011 ob 18:15

    pozor, pozor.

    gartner je doživel enega največjih blogerskih porazov ever. ker nima taktike in možganov za forumska podjebavanja, mu je v temi na spodnjem linku spodletelo do konca.

    http://iztokgartner.blog.siol.net/2011/03/02/zmagovalci-oskarjev-christian-bale/#comment-93828

    potem, ko sem ga potegnil za nos, je na otročji način padel na finto in da bi bila blamaža še hujša, je, revček, spodletel še enkrat, ko je odigral vlogo očitajočega odraslega v razmerju do pamža in zraven potegnil še simono rebolj, češ, pri njej lahko pišeš, kar hočeš, pri meni pa ne. tukaj je po predvidenem planu gartner propadel do konca, saj že dvajset minut zadržuje komentar, ki se bo po objavi tega verjetno čudežno znašel na njegovem blogu. tu gre za odličen prikaz, kako se da na podlagi opičje psihologije opico pripraviti do velikega kolapsa.

    to pa sta moja neobjavljena komentarja:

    #

    #17 avtor Nidurun dne 5.03.2011 – 17:55

    Vaš komentar čaka na moderacijo.

    kot prvo, sploh nisme pisal o ameriškemu psihu, ampak o filmu nasploh. zakaj pišeš o filmu? veliko kritikov in bralcev ti je tule večkrat odčitalo lekcijo filma in filmske kritike. tako, da, če že vzameš to za argument, bodo dosleden. bale je odigral vlogo vrhunsko … moraš pa imeti seveda nekaj čustvene kapacitete, da to začutiš. natanko to je vnesel vanjo, kar je vloga rabila – čustveno kapaciteto, ki je povprečen japi nima, ima jo pa lahko japi ameriški psiho. največji dosežek je, da je gledalca pripravil, da simpatizira z njim. in to ni samo simpatiziranje z bad guyem, ker je povprečen kot mi, ampak je simpatiziranje s človekom, ki je inteligenten, razgledan in cinično duhovit. njegovo mesarjenje, priprave nanj, igra z žrtvijo v takšnem liku je nekaj, kar zahteva nadpovprečnega gledalca.

    kot drugo: pojdi ti pisat na blog simone rebolj kar te bo volja, bomo videli, kako dolgo ti bo uspevalo.
    Navedek
    #

    #18 avtor Nidurun dne 5.03.2011 – 18:03

    Vaš komentar čaka na moderacijo.

    koja pičketina si ti, gartner, da moraš zadrževat komentar. ccc.

    za podobne debakle v prihodnje, ki bodo prikrojevani s cenzuro na blogu iztoka gartnerja, bom v prihodnjih urah organiziral poseben blog, kjer bo mogoče objaviti brisane komentarje in se norčevati iz iztoka gartnerja.

    zaenkrat se zahvaljujem simoni rebolj za prostor in potrpežljivost, ki upam, da bo zdržala le še tokrat.

  226. Leiito - 5.03.2011 ob 20:22

    @Nidurun
    Gartnerja ne smeš jemati resno. Nasmejiš se gartnerizmom in res posebnemu mentalnemu sklopu, če pa se pridruži še Gartner Retard, je blamaža popolna, ne moreš pa pričakovati, da bo Gartner, ki operira s tremi pridevniki, ki v življenju še ni bil več kot uro vožnje iz Polul, ki prisega večno ljubezen dekletu, ki na svojem blogu sprašuje ljudi kako je mogoče, da železne ladje plavajo na vodi… dopuščal svobodo govora, če ima možnost cenzure in prvič v življenju občutek, da o nečem odloča.

    Tip živi v mnogih zablodah, ni pa slep. Ve, da je obči predmet posmeha in valjda, da bo cenzuriral poste, ki ga smešijo in/ali razkrivajo njegovo ignoranco in bebavost, če že ima to možnost.

    Tudi mene je jezila cenzura, podobno kot me jezi cenzura na 24ur, zakaj najbrž ni treba razlagati, ampak pri Gartnerju je morda najboljši pristop, ki ga ubira filmoljub. Slednji samo citira najboljše gartnerizme in se sploh ne spušča več v debate z njim.

    Ali si že kdaj videl, da bi Gartner kdaj zaradi novih informacij, argumentov, pojasnil itd. spremenil stališče?

    Ne, nisi, on in njegova podzavest pravita (vsak svoj del): tole so sicer dejstva, ampak so kretenska dejstva, zato bom tale post raje cenzuriral, ker ogroža moj že itak krhek in z iluzijami podprt miselni svet.

  227. Nidurun - 5.03.2011 ob 20:37

    z vsem, kar si napisal, se strinjam. obstaja pa en problem: v času vzpona blogov kot nove medijske tradicije, ki vedno bolj prodira v javno življenje, se veča tudi sama odgovornost blogerjev. in prihodnje generacije se vzgajajo že danes. tako bom primerjal: tudi atomik harmonik ne jemljem resno, ampak bom izkoristil javno priložnost, da popljuvam mentaliteto, ki jo širijo in ki jih vzdržuje.

    zato danes ponosno predstavljam nov blog, prvi zapis je na tem naslovu:

    http://gartnerfartner.blog.siol.net/5-3-2011-zapis-zmagovalci-oskarjev-christian-bale/

    kot takšen je lahko zamisel za kakšno novo smernico izpeljevanja alternativnih blogov, ki lahko služijo kot nekakšna tehnična protiutež tovrstnim ravnanjem.

    opravičujem s eza neizviren naslov bloga, hitel sem in sem mislil, da se da spremeniti.

  228. Nidurun - 5.03.2011 ob 20:42

    zdaj pa kavalirsko naprošam, da se morebitna debata prestavi na oni blog, ker to ni namen tega.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !