Simona Rebolj

Ta še čisto sveži zapis, bi pa jaz kopipastala… a kaj ko nočem postati aktivna članica blogorase :S
Ne vem, če nisem tako nezaupljiva do raznovrstnih internetnih prijavljanj (kje so sedaj vaši zahtevni računčiči ?), ravno zaradi (pre)slabih izkušenj s kopipastiranjem v bolj materialnih, npr. tiskanih oblikah…

Ampak saj veš… o navdih premišluje MM… ali kako je že bilo

Lahko noč
Nataša (2)

Saj copy/paste sam po sebi ni nič slabega.
Podpis pod tem … BRRRRrrrr

A to je dejansko nekdo naredil?! Pa sej ne morem verjet… how low can you go damn it…

Sicer se največkrat ne strinjam s tabo Simona, ampak to bom pa kopipejstala :

>Ampak smo v dobi, ko hoče bit vsak mojster za vse. Največji križ je seveda na “intelektualnem” področju. Vsi so najbolj fejst novinarji. Vsi najbolj fejst umetniki. Vsi najbolj fejst medijske ikone. Predvsem bi bili vsi fejst medijske ikone. Da se le ponudi prilika za lapanje in spakovanje. Vsak zase že ve, kako v resnici rotira, a kaj ko se vsak sebi tudi najbolj smili. Kurc gleda boljšo konkurenco, preživet je treba.

->Žebljico zadela na glavo!

Simona, tudi jaz sem enkrat prekopiral tvoj blog.. Ne vem, če si opazila, hotel sem da bi.. Objestna zajebancija.. Zajebancija brez smisla, samo zaradi zajebancije.. Morda nekakšo norčevanje iz blog scene, ne spomnim se.. ITak, da ni noben resno vzel, ker je bila tiste čase na RTV absolutno manjša scena in so vsi vedeli, da si to napisala ti.. Zaimalo me je tudi kako bodo reagirala administracija.. Sploh ni reagirala.. Zato se niti ne bom poskušal opravičiti, ker vem, da je neopravičljivo.. Jasno je, da nisem želel pobasati nobenih pohval na tvoj račun ali kakšnega občudovanja.. Nekakšen čuden cinizem je bil.. Vem, da me lahko zdaj zamrziš iz dna duše.. In ne morem reči, da me boli kurac.. Vlaganje kislih kumaric press..

To, čemur rečeš ti sindom KS, rečem jaz ugajanje za vsako ceno, največkrat doživeto s strani stepfordskih žensk. Človek, ki je nenehno v stiku s povratnimi dražljaji okolja in se optimalno prilagaja na odzive, dokler se vse skup ne skrmili v en perpetuum mobile nasmehov in trepljanj. Meni se še bolj kot patetično zdi nevarno, resno nevarno. Taki ljudje imajo po moje psihične probleme, dosti hujše od pandemije egotripa.

Drugač pa zelo neokusna, tale kraja. Bljak. Post, posvečen tej temi, je zelo na mestu.

Oj Nataša,
ravno sinoči, predno sem v postelji utonila v mižulemažuje, sem premišljevala o tvojih “copy rights”… so mi narisale takoj, ko sem prvič obiskala tvoj blog… Spet drugič sem se , ko sem prebirala opombe pod objavami npr. seminarskih nalog na blogu pri Katarini… Menim, da je resnično utopija pričakovati, da si nihče ne bo “izposodil” tvojih zapisov, ko jih takole serviraš…
Sicer pa sem bila nakoč deležna silnega vala ogorčenja (s strani osebno nevpletenih oseb), ker sem si “drznila objaviti še ne publicirano delo” neke kolegice, pa čeprav sem to storila s predhodnim dovoljenjem avtorice in primernim citatom “…po XY…neobjavljeno…tipkopis hrani knjižnica…”. Niti najmanjšega pomisleka, kaj šele sledu o kakšnem ogorčenju, pa nisem zaznala, ko mi je mentor v času moje daljše odsotnosti brez vsake opombe pod svojim imenom objavil dobršen del rezultatov moje večletne (znanstvene !?) raziskave… Še več v brk se mi je hvalil s številom citatov “njegovih” del… in v nobenem od omenjenih primerov ni šlo niti za možnost kakšnega neposrednega okoriščanja v smislu avtorskih honorarjev…
Ne vem no… glede na to, da sem v drugem opisanem primeru sama ostala tiho, se mi morda vsaj delno za avtorske jebe tudi meni… ali pa premalo obvladam “leporečje” in preveč “samocenzuro” (glej Simona Rebolj, Tiranija leporečja, Matilda za resnico, 2008, blog.siol.net… tako nekako ). Me je pa prvi primer izučil, da se še bolj izogibam vsemu, kar bi lahko spominjalo na krajo avtorstva in se pri vsaki izposoji idej ali “kopipastu” trudim dodati celovit citat (ups, zgornji primer mi sicer ni v ponos ) … še celo Simoni sem ga posredovala v enem izmed komentarjev, pa čeprav ga je sama sprejemljivo korektno uporabila
Lp N(2)

zaradi napak v temi blue-moon sem svoj blog zaprl, še prej pa ročno označil vse komentarje kot spam in jih sam izbrisal.

skropucalo, ki so ga mi copya-pastali, brez da bi me kdo vprašal, sem zlil iz svojih komentarjev pri beans in vsaka beseda je bila le moja. sej, škoda besed, se strinjam.

http://beans.blog.siol.net/2008/01/25/kaj-pomeni-ce/

hočem reči, da sem na nekem portalu videl tudi sebe copy-pastanega, brez da bi me kdo kaj vprašal- danes očitno samo prideš in si vzameš

http://oceni.zgodbice.net/story.php?title=ZAKAJ_STE_%C5%BDENSKE_TISTE_KI_lsquoDATErsquo

zgleda, da smuk prehitro ocenjuješ.

Tisto na oceni.zgodbice.blablalba.bla je samo prepis tvojega in je povsem lepo napisan link, do tvojega bivšega bloga. Res bi lahko obvestil o tem in vprašal če lahko, a vseeno je dodan vsaj vir!!!

res zabavno. kako ljudje, ki so kopirani, pizdijo čez “kršitev avtorskega prava!!!!” (hehe) … in kako grobo se napade tiste, ki kopirajo …

v resnici pa bi kopiranje zapisov bilo problem le v primeru, če bi obstajala hierarhija zapis - citat - kopija; in to po teži, relevantnosti in učinku. se pravi, če bi bložni zapis imel težo, pomen in/ali smisel, bi seveda kopiranje predstavljalo problem.

pa ga ne. kopija je - kot se pravilno ugotavlja - ničvredna. a je zapis, ki se kopira, ravno tak.

smisel bloga namreč tiči v blogu samem, zato ne prodre nikamor, nima teže in je brez učinkov. taka je tudi kopija zapisa. in ker se kopija ter zapis ne razlikujeta v ničemer (razen v nepomembni časovni oznaki), sta pomensko in - tole bo slaba beseda - moralno identična. bolj nakratko - zapis (katerikoli, da ne bo kdo mislil, da to leti na kaj konkretnega; to leti na vse, vključno z mojimi) in kopija sta v svoji irelevantnosti popolnoma enaka. zato med njim ni nikakršnih razlik. zato tudi kopiranje bložnih zapisov na drugih blogih ni problem (je kvečjemu simptom).

ideja, da je kopiranje problem, tiči v tem, da pisci menijo, da živimo “v dobi, ko hoče bit vsak mojster za vse. Največji križ je seveda na “intelektualnem” področju. Vsi so najbolj fejst novinarji. Vsi najbolj fejst umetniki. Vsi najbolj fejst medijske ikone.”

ja, če se tako razmišlja o sebi in svojih zapisih, potem ni težko razumeti vnebovpijočega besa, ko nekdo kopira zapis takega avtorja.

žal seveda to ne drži - vsaka taka blogerska “nesramna kraja” kateregakoli “relevantnega zapisa” je popolnoma enaka primeru z letošnje EME, ko je bila ena pesem diskvalificirana, ker je “kopirala” tale refren (dobro ga je prebrati počasi in dvakrat):
“Noč bo moj extrem, rušil bo meje ta tandem”.

bložni zapisi in njih kopije so temu čisto enaki - vsebinsko, pomensko in družbeno.

*****

tudi kuhar ima povsem narobe, ko pravi, da “hec je v tem, da danes vsi od nas tudi pričakujejo, da bomo znali vse.”

nihče ne pričakuje od nikogar, da bo “znal vse”. daleč od tega in prej ravno nasprotno.

problem je v tem, da tak vseznalec gleda v svet in se jezi, ker (njemu) zanimiva dela opravljajo neki drugi (navadno ne vseznalci, ampak specialisti), od katerih bi naš vseznalec seve opravil nalogo (kakršnokoli že) mnogo bolje.

*****

skratka - Kronično Simpatični so zelo zoprni. a še zoprnejši so Neupravičeno Spregledane Veličine.

ja, bi - za hip - zavil z očmi. ne bi pa tega šel okrog govort, jamrat, grozit s tožbami in nahujskat svojo kliko na križarsko vojno proti kopircu ;). in tudi meni bi se - kot se očitno vsem - predvsem fajn zdelo, da me kopirajo, ane …

ker sta zapis in njegova kopija enaka, je seveda odgovor na tvoje vprašanje “zakaj bi šel kdo kopipejstat nek zapis?” enak odgovoru na (enako) vprašanje: “zakaj bi šel kdo pisat nek zapis?”

enako

@ponpet:
No v Simoninih očeh verjetno nisi izpadel kronično simpatičen. Ali pač.
No, vsekakor, jaz bi probal kaj iztržit. Na svoj blog sem že dal cenik. Kurc, če je lahko nekdo debil, se spotakne ali polije z vročo kavo in pokasira miljone, zakaj kurac ne bi pokasiral še jaz, če bi se slučajno našel nekdo, ki bi šel kopirat moje “avtorsko delo”.
Sočustvijem z vsemi, ki so jih kopirali. Sočustvijem tudi z vsemi, ki kopirajo.
Mah, klinc, sočustvujem z vsemi, period.

Mojo, dobro si to napisal …
Sej bi ga za pete prijel in obrnu, a kaj, ko ne bo iz njega priletu niti en euro!

@ponpet:
Ku ku!

Bložni zapis tudi ima težo. Takšno težo, kakršno podaja avtor. Lahko je lahek kot peresce, da ga najmanjša sapisa odpihne, lahko pa je avtentičen in stoji zelo močno. Hierarhija vedno obstaja, obstajajo pa tudi različne kategorije. Ni nujno, da hierarhično bistvo dojame vsak kekec, ki se loti določanja hierarhije. Še posebej če ima kekec druge prioritete. Na primer materialistične, ideološke ali osebno zavistne itd. Kekec je vedno toliko večji kekec, kolikor njegova zgradba, ki jo gradi ni dovolj trdna in avtentična. Potem zgradi bunker, vanj natovori orožje in skuša poveličat svoj bunker z rušenjem kvalitetnih zgradb različnih vrst.

Blogi imajo težo, kolikor ima avtor teže, ki jo spusti skozi blog. Tudi knjige imajo težo, kakršno imajo, ne glede na kekčevanja in vodenja slepih Mojc čez vodo.

Sarah Kane so označevali za puhlo in neintelektualno, poleg vsega pa še zaničevali, ker je bila nora. Vse to pa ni spremenilo veličine njenih del. “Evolucija” lucidnosti in politikantska neobremenjenost jo je odkrila v pomenu. Nekatere so zaprli, nekaterih dela zažgali, opljuvali … saj je vseeno … tudi zemlja je bila nekoč ploščata.

Anna Frank je pisala dnevnik, bral je ni nihče, ampak njeno pisanje je imelo dušo in težo. Angela Vode je pisala zapiske. Po tvoji teoriji brez teže. Očitno smo lahko spoznali, da imajo tudi zapiski pod žimnico ali skriti pod parketom lahko veliko težo. Lahko pa nima nobene teže izdana knjiga. Ker je na primer samo kopipast nekih drugih idej in floskul, ker ni v njej nič avtentičnega, za njo pa stoji samo avtor, ki si želi, da bi njegovo ime pisalo na nečem, kar je podobne oblike knjigi. Zato menim, da na primer tehno muzika nikoli ne bo dosegla pomembne hierarhične teže, ker so izdelki preprosto v preveliki meri kopipast v primerjavi z avtentičnim vložkom in nadgradnjo. Podobno kot aerobika nikoli ne bo dosegla avtentičnih projektov Edvarda Cluga, čeprav jo ima z lahkoto marsikakšna najstnica rada. In si rola posnetke Jane Fonda na tv-ju, ko rukne Red Bull.

Teža kakršnega koli kreativnega postopka obstaja in jo zaznavamo vsi. Nekateri s sovražnostjo, nekateri s strastjo in srečo. S sovražnostjo seveda tisti, ki sovpadajo s psiho zgoraj omenjenega lastnika bunkerja.

In če vzameva za primer, kaj se zgodi, če trivializiraš kreacijo na relativnost pojma. Na primer ustanoviš založbo, kjer vse hrepeneče potolažiš, da je lahko vsak vse in da je teža kreacije relativna. Bistven je vonj po tisku, tvoje ime na platnici, primerna vezava in celo, hej, lektoriran izdelek. Zdaj lahko vsak doživi svojih pet minut utehe, da ima njegov izdelek težo. Vsaj na videz tako izgleda. V samem bistvu pa ta zadeva ne funkcionira nič drugače kot vezava seminarske naloge v fotokopirnici. Samo občutek je drugačen, ker izgleda kot knjiga, torej je knjiga. In nisi šel v fotokopirnico, ampak v založbo … hehehe … Hip, hip, hip … strašni trik … sama kreacija ima pa še vedno samo tolikšno težo, kolikor jo pač ima … vse ostalo je iluzija. Lahko ima samo emocionalno težo darila prijateljem, ki te imajo v vsakem primeru radi in jim ponudiš svoj ego v trdi vezavi. Kdo ima pa od tega finančno korist? Ah … pustimo to … seveda so ideje tržno blago. Ni pa spet vseeno, na čem in zakaj se tržijo. Komu ali čemu na ljubo.

Zakaj se je Pikalo razhudil nad Novakom (Vale - Novak team), ko je ta podal idejo, da se zavzema, da bi se knjige prodajale tudi kar v špeceriji, tako za mimogrede, zraven kruha. Ne samo zaradi časti, češ ne trvializirajmo knjig, ampak zaradi sporočila. Ni sporna žepna izdaja, cena kot številka, ampak sporočilo. In vsako dejanje, vsak način in pristop nosi sporočilo. Nič ni narobe, da se po principu Vale - Novak prodajajo zraven še čeveljci, cote in futer za prazne vampe … v kolikor bi šlo vse skupaj na ljubo boljše prodaje dobre literature. Ne štima to, da se tam trži fensiada cot, fensiada čeveljcev in hrane, zraven pa kot fensi prodaja malo, malo res bogate literature, s hit vrhuncem Alkimist … hehehe … Kakšna ubožnost in revščina v resnici.

Blog ima težo, če ima težo. Kot dober garažni bend, pa če je garažni ali pa če se mu uspe pojavit še kje in če se mu izrazi upravičeno spoštovanje z zasluženim plačilom in omogočenjem nastopov.

In seveda lahko avtor tako razmišlja o svojih zapisih in je upravičeno besen na kopipastarja. Saj avtor že sam ve, zakaj in od kod so njegovi zapisi takšni, kot so. To je neodvisno od kekčevanja in opičarjenja tistih, ki jim ne uspe prepoznat hierarhije, ki obstaja z opicami ali brez.

primerjava z EMO je brezpredmetna. Kajti nekateri zapisi so primerljivi z EMA klimo, nekateri pa ne. In ja, v EMA klimi se EMArji blazno opičje spotikajo on kreacije, ki niso na njihovem mizernem nivoju. Češ, kaj si pa ta misli, da je? Saj ne more zmagat, a ne? A ne, da ne more zmagat. No, zmagal je v vsakem primeru, ker je izven kategorije dolgonosih pobesnelo pohlepnih EMArjev.

In ne vem, kje neki si zaznal, da večinoma dela opravljajo specialisti??? Zelo malo del opravljajo pofočkani specialisti. In tudi specialist ni vsak, ki se ima za specialista. Dosežki pričajo, kolikšna je specializiranost nekoga. In dosežek je dosežek, če uspe, ali pa če opice tulijo, da je zemlja ploščata in pika! Avtor gre na grmado, prav, dosežek je pa še vedno dosežek.

Zato se ne strinjam, da so bolj antipatične Neupravičeno Spregledane Veličine, ki so, zanimivo, večinoma spregledane ravno zaradi Kronično Simpatičnih, v Marijinem prevodu, zavoljo ugajajočih za vsako ceno. Neupravičeno Spregledane Veličine potrjujejo opičjost Kronično Simpatičnih.

Prav mizerna se mi zdi pa tvoja replika, da gre nekdo kopipastat iz enakega razloga kot gre nekdo pisat zapis! Ne, ponpet, razlika je ogromna. Nekdo, ki zapisuje, ima za sabo zgodovino pajcanja zapisa, z večjo ali majšo težo v sebi in v zapisu. Zapis je avtor. Nekdo, ki kopira, pa samo hoče bit nekdo drug, ker očitno ni našel v sebi nobene vsebine, s katero bi znal živo živet.

Ti izhajaš samo iz izhodišča, da gre vsem samo za cilj zunanjega blišča in je to vse, kar šteje. Meni se taka mentaliteta bruha in vem, da ne drži.

Kar se tiče mojega odnosa do kopipastarja. Nisem ga tožila in ne bom ga tožila. Če bi služil na moj račun, bi ga tožila. Definitivno! Tako pa sem mu naredila reklamo v tistem, kar ponuja. Svoj kopipast. Ta reklama ima seveda drugačen učinek, kot če nekoga pohvalno podpišeš. In ja, ta dogodek mi je bil hkrati povod za zapis. Ponorčevala sem se tudi iz svojega ponosa. Čeprav … pri teh kopipastanjih ni nujno, da si lahko kar ponosen, samo zato, ker si kopipastan. Bistveno je, zakaj te nekdo kopipasta, zakaj ravno tvoje vsebine, sicer lahko kdo kopipasta tudi AH, pa ne vidim v tem nič samo po sebi častnega. Edino, kar je skupnega vsem kopipastanjem, je v okoriščanju z nečim, kar ni tvoje.

In jaz imam zelo rada svoje blog zapise in druge kreacije. Ker so moje in ker Vem, zakaj jim imam rada, kako nastajajo skozi mene in kako se razvijajo. Proces je moj razlog. Tega kopipastar ne občuti kot razlog, zato tudi posledice ne more občutit enako. Ne negativnih, niti pozitivnih. In rada bi imela svoj proces, tudi če ne bi noben kopipast ambicioznež naletel na kakšen produkt in ga uporabil.

Okoriščanje s tujo krativnostjo je kraja!!! In dokler priznavaš materialno krajo kot neupravičeno dejanje, se mi zdi nizkotno, da duhovne in intelektualne krajo ne jemlješ v obzir za relevantno. Velikorat je namreč vloženega mnogo več truda v tak produkt kot v kristalen pepelnik. Intelektualno bogat človek že itak veliko nudi zastonj, da se njegov ustvarjalen potencial širi med ljudi. Ampak živet pa tudi mora. In v našem svetu najbolj žlahtne duhovne in intelektualne stvaritve raznih kategorij že itak najmanj tržijo. Zdaj bo pa vsak topogleden bogatun lahko tožil vsakega nezaposlenega Todoroviča za odškodnino, zaprlo se bo vsakega cedevitarja za krajo, medtem ko bo vsak bogatun z dobrim odvetnikom speljal brilijantne mahinacije, ampak ja, kreativci so največji satani! Še posebej tiste Neupravičeno spregledane veličine! Jah, res! Kaj neki si mislijo, da so, bukslji! Ko se da tako bolj na izi zlaufat čez lajf in se še dobro nažrt zraven. Bah!

Lp

Oj Simona. Vidim, da si našla svoj prostor v tem gromozanskem virtualnem svetu + morje komentarjev, zaradi katerih mi nalaga tvoje zapise pol ure, ker imam počasnejšo internet linijo. Upam, da pa še vedno najdeš čas za vzdrževanje tvoje fukabilnosti. Jo je škoda. Sej veš, nič ni večno, lahko pa traja dlje, če se človek potrudi. Sej bi komentiral večkrat, ampak sem nažalost preveč emocionalen in zaveden svoje inferiornosti, da bi ispostavljal svoje gluposti celemu svetu. Sramote ne bi prenesel.
Ob tem zapisu sem se spomnil na komentar človeka, ki ga zelo spoštujem in cenim, zato ga bom kopipastu, ker se zgornjih razlogov za njegovo besedo počutim veliko varnejši ter emocionalno stabilnejši:

“Samo koncep lastnine je človeška iluzija v predsodku, ki sploh nima pravega pomena, če se jo pogleda izven striktnih meja začasne človeške eksistence.
Niti človeške stvaritve ne pripadajo resnično njemu, ampak so samo prehodni trenutni posnetek začasne kvalitete v določenem času in prostoru, ki pa pridobijo neodvisno eksistenco v trenutku ko so bile ustvarjene ali navzven izražene. Stvaritev ne pripada ustvarjalcu; samo predstavlja ga na neprecizen način.

Ko je slika, skulptura, pesem, knjiga, zgradba, stroj, otrok, mnenje, teorija, ideja enkrat razkrita zunanjemu svetu, postane neodvisna od izvora in živi svoje življenje, neizbežno pa se transformira v posest vsakemu, ki želi biti vplivan ali voden skozi njo, ali ki jo želi uporabiti kot sredstvo do lastnih ciljev in vključiti v svojo lastno osebno postajanje; Izražanje naredi tisto, kar je izraženo, v brezplačen dostopen material za svet, ki lahko s tem počne kar si želi, nič več pa ne pripada docela tistemu, ki ga je izdelal.”-Relativist

Lep pozdrav in vedi, da nas je veliko takih za katere je kopipast način, da lahko pobegnemo od eksistence, ker se samo tako lahko z njo soočimo. Stvar preživetja v tem živalskem svetu.

@fiormat:
Lepo pozdravljen! Sem vesela, da si se oglasil. Jahahaha … fukabilnost moram vzdrževat, če ne, padem v krizo.

Bi bila vesela vsakega komentarja … inferiornosti ne razumem … kot glupega se te pa res ne spomnim.

Vem, da tega človeka zelo spoštuješ in ceniš, tudi jaz. Ravno dela, ki si ga citiral, od Relativista oziroma tukaj satirja, se pa zelo dobro spominjam in če me spomin ne vara, sem tudi komentirala ta blog. Zelo sem si zapomnila, ker se nisem strinjala, ne samo to, ta idealističen del me je celo zelo ujezil. Sem pa razumela z zavedanjem, da on velikokrat podaja sliko v idealističnem smislu, ki zanika materialno sfero. Kot pesnik. In ravno takim ljudem se očita, da so pokrepali v uboštvu, ker denarja niso marali oziroma so ga celo zanikali. In ni malo resnice v tem. Če zanikaš materialen svet, se te ta ogiba in pač lahko vse razdaš, kar imaš in krepneš. Takrat sem tudi pisala v komentarju, da ni nobenega razloga, da ne bi bil izdelan avto, čim je izdelan, v ideji realiziran, preprosto last vseh, podarjen vsakomur, ki si ga želi … hehehe …

Ker to je dejstvo, da je tako. In samo pod zgornjim aksiomom podpišem relativistovo tezo. V kolikor pa se nekomu zdi, da je materialnost nad duhovnim, zaničuje plodove svojega duha in svojega uma. Če to zaničuje, se strinjam, da nima materialne vrednosti oziroma plačila. Hočem reči, da je v tej Relativistovi podani tezi paradoks. On namreč duhovne dobrine povzdiguje visoko nad materialne, ampak hkrati z neupoštevanjem in zanikanjem materialnega kot plačila, paradoksalno ponižuje duhovno sfero. Poniža in razvrednosti jo, ker ne živi v tistem idealnem svetu, ki ga slika.

Ne! Jaz sem proti takim tezam, danes in tukaj!!! Ker vem, kako so se taki ljudje uničili in kako so zlorabili njihove lastne ideale in lepoto!!! Videla tudi na lastne oči!

Jaz sem po eni plati racionalist. In to ima svoj razlog, ki se skriva v tem, da razumem in čutim svet idealov Relativista.

Kar se tvojega zadnjega stavka tiče, pa z lahkoto razumem, ampak razumet je šele začetek in ne konec. Zakaj neki bi bil pa ravno ti s svojo tegobo center sveta, zaradi česar bi se morali drugi tebi na voljo razdajat brez cene. A se boš ti tudi???? Živalski svet je živalski. Poanta je ravno v tem, da postajaš human!!! In začneš gledat humano!! Samo tako izstopaš iz živalskega sveta in samo takrat ceniš tisto, kar je lastno človeku za razliko od živali. Spoštuješ in ceniš!!!!!! Ne zlorabljaš!

No, sploh je pa simm vse nujno povedal v enem stavku … hehehe …
Lp

@simona: na, pa saj si me že ti prehitela. Moj komentarčič ni več umesten.

@veronika:
Komentarčič je komentarčič. Neumestni so samo izvenvsebinski.

@1danica:
Posamezne izraze v originalu skoraj nikoli ne zapisujem v svojem slogu. Samo v primeru povedi ali citatov … Posamezne izraze zapišem v originalu redko, kadar v poslovenjeni različici nimajo pravega mesta in zvena. Tudi v slovenščini izumljam kakšne izraze.

No, seveda imaš zlahka tudi prav. Z originalom ne bi bilo nič narobe, niti z zapisano kopipejst verzijo. Vendar jaz kopipast zapisujem poslovenjeno, kolikor se le da. Tudi angleški izraz “place” ne bi zapisala kot “plejs” (kot se izgovarja po angleško), ampak bi zapisala v totalu poslovenjeno, kolikor je možno … “plac”. Ampak plac se je v kontekstu slenga itak že prijel dolgo nazaj (v kontekstu germanizmov po nemški razičici, ki je bliže slovenski izgovorjavi), plejs tudi, tako da ne bi nikogar zbodlo v oči, kopipast ne tako zelo. Uporabljajo nekateri izgovorjavo na tvoj, nekateri pa na moj način. Vedno poslovenjam do roba, kolikor zven dopušča. Plain bi zapisala plejn (-ai v -ej- itak), enako plane (plan ne bi izzvenelo dobro, še posebej, ker taisto v slovenščini pomeni nekaj drugega), vendar ga nikoli sploh uporabila ne bi, raje bi zapisala, če že … aeroplan … hehehe … Tako nekako.

Lp

Če zadevo pogledamo sistemsko, res iz vrha, ugotovimo, da si pravzapav tudi sami vejetno ne moremo/ne smemo lastiti misli. Če res zbanaliziramo in zrelativiziramo - tudi besed si nismo sami izmislili, pa določenih stavkov ipd. Kaj je torej ‘naše’ in kaj ‘obče/javno’, torej tudi drugim dostopno za ‘uporabo’ (uporaba v tem primeru ‘izražanje’)?

Seveda pa nam vedno preostane, da nekoga realno, ali virtualno, morda celo fiktivno, “usujemo na gobec”. Pač s sredstvi, ki jih temu primerno - in gnano z našim notranjim ‘gnevom’ - izberemo.

Simona je tega kopirca pač preko bloga nagobčila. Nekdo drug, na psevdo bakanaliji, zvani EMA, bi pa morda kar z roko tresnil v čeljust - ker drugače marbit ne znajo.

No, gonilo je res isto. Samoprezentacija, samoprojekcija v ‘obči svet’.

Smo le žarnice, ki svetijo - in se med seboj kregajo, katera je bela.

PS: svoje zapise res ljubim, druge pa malo manj.

@1danica:
Tako je. Plac se je usedel že zdavnaj, kopipast je pa že v izvoru noviteta in še skače s stola na stol … hehehe … samo v tem je razlika. Jezik je pač živ in kuje svojo zgodovino. Toporišičeva razpočnica se pa itak ni prijela … hehehe … Enkrat sem se pohecala v trgovini in naročila pet razpočnic, pa trgovka ni vedela, kaj hočem … hihi …

Lp

@Si.R.:
Nič hudega … hehe … kdo jih bo ljubil, če jih še ti ne bi.

@1danica:
Presenečena bi bila, če bi dobila žemlje, ker bi bil to dokaz, da lahko tak verbalni umotvor doseže mesto, kjer naj bi se najbolj pogosto koristil kljub zacementiranosti že zelo uveljavljenih izrazov med ljudmi.

Vsekakor pa ta eksperiment ni bil mišljen kot norčevanje iz trgovke. Saj sem ji povedala, kaj pomeni in da sem se pohecala, ker sem pričakovala njen izraz na obrazu kot od večine kupcev. Je pa rekla, da ga ne bo pozabila in da bo za vedno vedela, če bo še kdo hotel razpočnice (smejala se je). Pa dvomim, da se ji je primerilo … hehehe …

Bodi fajn tudi ti.

@ponpet:
To, kar si zapisal v zadnjem komentarju je pač nekaj popolnoma drugega od tistega, kar si pisal prej. Prej si blog avtomatsko postavil kot omembe nevreden medij, ki nima teže, zdaj pa pišeš o vsebinski preceni, pri čemer omanjaš božeseusmili bložni zapis. Torej obstaja božedaj bložni zapis kot kontrapunkt.

V mojem zapisu pač ni šlo za omembo nekega božeseusmili kopipasta, kot si primerjal EMA verz v smislu, koliko takih verzov na terenu nivojske najnižje plehkosti lahko nastane, ampak je šlo za očitno zelo prepoznaven tekst, zapisan v dovolj specifičnem slogu, da je bilo njegovo avtorstvo prepoznavno. Torej so bile tvoje opombe moje ogorčenosti po tej tvoji novi teoriji odveč. Prej, v prvem komentarju si namreč pisal nasploh za bloge kot take, in celo dodal, da naj ne bo nesporazuma, saj imaš v mislih vse bloge.

Težkanje vrednosti zapisov in posledično kopij pa je že nekaj drugega in s tem se z lahkoto strinjam, čeprav je kopija še vedno kopija. Če torej nekdo kopira nekaj blazno banalnega, ker je pokapiral, da se ravno s tem banalnim dobro zasluži (zmaga na EMI na primer in potem fajn trži hit), je to pač kraja v imenu dobrega trženja sebe, čeprav vrednost samega umotvora v smislu kakovosti ne dosega ringaraje.

Seveda obstajajo pisci, ki so prepričani o veličini svojih zapisov, četudi teže nimajo. Ne vem pa, če se ne zavedajo, da njihova dela ne dosegajo vrednosti Sarah Kane. Odkrito povedano jaz menim, da je še huje. Da se zavedajo, ampak se jim fučka za to, ker pridejo bolje skozi kot pride skozi “Sarah Kane” za časa svojega življenja. In ker tako mislim, se mi ljubi tudi pognjavit velike face tipa Gartner. Ko so njega kopirali in je zagnal vik in krik, res ni bilo kaj dodat. Saj ga je kopiral Roškar (NET TV zvezda) za neko šund revijo. In ga v zameno za muke, ki jih je ubožec Iztok prestal, povabil k sodelovanju … hehehe …

Kot si lahko ogledaš, sem tudi s strani Ajše Vodnik prejela zgrožen komentar, kako brezmejno predrzno žalim in ponižujem v svojem blogu vse sodelavce TV Paprike, ker sem zapisala nepohvalno kritiko. Kaj naj si ob tem mislim? Da se kreatorji oddaj ne zavedajo, kaj prodajajo??? Da mislijo, da je njihova ponudba izjemno kvalitetna, avtorsko izvirna in vsebinsko presežna? Ne, moje mnenje je, da se še kako tega zavedajo, samo da ta teren po difoltu ne prenese kritike, ker naj bi bilo izven kategorije kritike. Ta teren Neupravičeno Nespregledanih “Veličin” se napaja izključno na trgu preko vzvodov primerne patetike in približevanju podpovprečnih pričakovanj javnosti, ki je vzgajana v slogu svete preproščine. Poglej si Gartnerjev srceparajoči zapis o kvazi intelektualcih (Mojo, Irenca in jaz), ki se spravijo na ubogo preprostomisleče ničhudegasluteče dekle. Zanj je poanta črnega humorja v ozadju popolnoma irelevantna za povzdigovanje sebe kot osebnosti. Zakaj? Ker je pogruntal bistvo uspešne samoreklame, ki zavrača vsako kritiko za še tako plehek izdelek. Drži se svojega terena in izrabi vsako priliko za izkazovanje svoje dobrote, s katero bojda ščitiš in zastopaš najbolj nebogljene in izpadlo bo, da je trženje prazne slame postranskega pomena ob veličini usmiljenja in razumevanja Damjana Murka. S tem seveda spodbujaš in širiš mentaliteten Murko nivo, ga poštempljaš za sveto kravo in s tem z lahkoto tudi sebi širiš teren za uspešno trženje in nespregledanost svojih kratorskih nižin. Ob tem se jim fučka za življenje raznih Sarah Kane (ki je bila Neupravičeno Spregledana Veličina v veličini). Celo trdijo, da se jih to ne tiče in da saj jim nič nočejo. Prav tako pa nočejo enakopravno sodelovat pri pojmu kritike. Kanova in ostali so na terenu sodb prisiljeni sodelovat. Kanovo so uničili s kritiko sami intelektualci, danes jo povzdigujejo in tržijo njene produkte. Taisti intelektualci pa se zlahka pustijo jebat v glavo od Neupravičeno Nespregledanih “Veličin” tako, da jih pustijo na miru in samo javkajo, kako gre kvaliteti slabo. Fajn. Njim je prav. Kako zelo jim prav pride, se pa pokaže, ko kakšno kritiko vendarle fašejo. Kategorično se vedejo, kot da nihče nima nobene pravice na njihov račun kritike sploh podajat, saj oni zlo vendar ne mislijo. Zlo je mislila Sarah in njej podbni kvazi intelektualci, ki celo preklinjajo in predstavljajo moralno sporne plati življenja. Njih se ta ne tiče. Oni so zgledni Kronično Simpatični državljani, ponpet. Nehajo kadit ob pravem času, ob pravem trenutku povedo prave stavke in razumejo vse in vsakogar, razen kvazi intelektualcev, ko si drznejo presojat o vrednosti njihovih izdelkov na tržišču. S tem ne ponižuješ le njih, ampak, ti prasec, še vse kupce, ki jih imajo oni tako radi in jim tako stojijo ob strani.

Okej. Za konec. Suma sumarum mislim, da sva nekako prišla na skupno vejo, kar se pomenov in pomembnosti tiče. Samo da jaz menim, da so Kronično Simpatični tisti, ki jih ti poimenuješ Neupravičeno Spregledane Veličine (gledano kakopak z intelektualnega vidika). No, vsaj tako sem dojela verbalni spotik, čeprav vem, da tudi to ni čisto res v tvojem primeru.

Čas kulturnega boja!

Simona, tvoj blog sem po naklučju našel pred slabima dvema mesecema in mi je bil takoj všeč prav zaradi medvrstičja.Žal ga nekateri spremljajo zgolj zaradi določenih blogomrež.Gremo v maske in zjebajmo vse po spisku, kind of gujs.

Praviš politika moderne družbe.Politika, ki pravi, da je potrebno delovati z konceptom.Koncept pa je, da se ustvarjalne, ki izstopajo, zabije čim nižje v podpodje, če se da.In, da se naredi čim več ovc.Nad ovce pa ovčarje.Sama pa si je postavila za cilj, ostati kasta nadovčarjev.In težko je ostat ne ovca ko pa je lažje biti množica.Ampak se zaveš,ko na menda elitnem RŠ poslušaš oddajo ki se dela norca iz Prešerna in razpreda o Človeku,ki se ga žal spominjamo na obletnico njegove smrti,pompozno obelodanja sodomijo(zdi se mi da sovoditelja tripata na idejo biti, menda prešernova ovca)o kasni izgubi fantovstva,o farjih in ritah.Pa toliko manj o vulgarnih pokalicah,ki jih je napisal France.V stilu,da ga ne boste imeli za neko avtoriteto,še grši je bil kot kažejo tele kitice.In je hvala bogu Kosta poklical, jim zrecitiral eno ekspres narejeno in pokazal veleumnima mojstroma govorjene pisane besede,kaj si misli in z njim ne ovce o Prešernu.Ampak si moreš misliti, gospa in gospod nista štekala(no v bistvu sta, in kar na enkrat postala kronično simpatična, in model je celo presedlal na srbohrvaščino)čista blamaža.Politika, ki pravi, da je treba delati revolucijo.Ampak, tovariši in tovarišice, revolucija ja je, lastne otroke, ane.In tudi ne bodo vsi kopipastarji in opredeljeni v skladu z…želi sadove tega početja,sadovi so rezervirani za tiste v maskah.

kulturen Kulturni praznik želim in praznujte ga še kdaj čez leto,bo lepše za vse

@Simona, dej no, končno naletiš na nekoga, ki (ti) definitivno ni Kronično Simpatičen in se buniš. Mar ni to to, kar si želela?

Se pa strinjam s tabo v tezi, da niso vsi blogi bofl. To se, če ne drugače, vidi po ceni posameznih zapisov. Poglej moj cenik na primer.

@Mr.Mojo:
Ah, dej no. Saj nisem zapisala, da imam rada kronično antipatične. To je samo druga plat iste medalje in ponavadi hkrati lastnost kronično simpatičnih, ko se počutijo ogrožene.
Takih, kot je pa ponpet, ki mi hodijo težit, ne da bi jih v resnici žulila vsebina, ampak jih žulim jaz osebno, kot blogerski pojav, imam polno.

In potem me mučijo z nekimi podtikanji, namesto da bi si pač na kratko olajšali dušo in zapisali na primer: “Pička naduta, najrajši bi ti pripeljal klofuto.” Recimo. Irenca vsake toliko kje spusti kakšno antipatično na moj račun, pa je zaradi tega nikoli nisem hodila gnjavit na blog in sprevračat njenih vsebin. Pač pove svoje in čao. In celo premore toliko ponosa, da pove tudi, ko se ji nekaj zdi okej.

Videla cenik … Ha! Visoko se ceniš. Štekam. Kul.

@simona: ne bom govoril v ponpetkovem imenu, naj se sam izjasni, če se želi, vendar nisem dobil občutka, da bi šlo za oseben napad. Nenazadnje, če bi se mu šlo za kakšne osebne napade, bi se verjetno že prej oglasil. Tudi sam se še nikoli nisem nikogar lotil osebno, čeprav so mi ene dvakrat podtikali osebne motive (zanimivo, v obeh primerih je šlo za “razvpite blogerje”, oz. take, ki so očitno začeli verjeti, da koga zanima kaj več od zgolj napisanega). V takšnih primerih se preprosto držim svoje argumentacije in prezrem obtožbo. Verjetno večina kolikor toliko inteligentnih ljudi ravna enako.
Seveda je teža osebnega napada na blogu verjetno sorazmerna s stopnjo aktualizacije, ki jo blog ponuja piscu. Morda se mi tudi zato precej jebe. Veliko bolj pomembno mi je, kaj bralci mislijo o napisanem, kot pa o meni, in v tej luči so tudi osebni napadi skoraj dobrodošli, saj dokončno diskreditirajo tiste, ki jih uporabijo, ko jim zmanjka argumentov.

Da ne bi bilo pomote, še vedno ne mislim, da je to, kar imam napisano na blogu, kakršno koli avtorsko delo. Zato tudi tisti smešni cenik - kot odgovor vsem tistim, ki mislijo, da njihovi zapisi imajo kakršno koli stvarno vrednost.

Prav tako nimam problemov s strinjanjem, kadar je na mestu. Tudi večina ljudi v mojem krogu jih nima. Morda sem obkrožen s samimi kronično simpatičnimi, kaj vem.

@marija magdalena do kolena:
Zelo se motiš, ja. Štetje se še začelo ni.

@Mr.Mojo:
Kako naj drugače jemljem kot oseben napad, če ponpetko ni podal nobenega argumenta na moje replike, ampak samo kopipasta svoje parole. In mi celo podtika. Jasno je, da je mnenja, da sem zelo domišljava in na kurac mu gre, ker meni, da mislim, da so moji zapisi nekaj posebnega. Ker bi se težko spustil v dokazovanje, kar bi želel dokazat, se je lotil zadeve s parolo. Bistvo njegovih zapisov pa je, kaj neki si jaz mislim, da sem, da spoh omenjam nekoga, ki me je kopipastal. V zadnjem komentarju lahko prebereš, kako je mislil, da sem ponosna, ker me je komentirala Vodnikova. Trapasto. Jaz sem pa to omenila kot protiargument, da so blogi sami sebi v namen. Kako neki? Če imajo bralce!!! S tem primerom pa sem opozorila, da lahko dosežejo celo tistega, ki je obravnavan, enako kot v reviji!!! Od kod torej argument, da so sami sebi v namen??? Ponos, ki mi ga je podtaknil, je v njegovi glavi, je primitivizem, ki ga projecira name, ni pa zrasel na mojem zeljniku. To ni moj primitivizem. Jaz sem kontekste zelo natančno uporabila. On ji h po potrebi ignorira. S tem pa jasno izkazuje, v čem je poanta njegovega komentiranja tukaj. Poleg tega se je zaštrikal, ko mi je očital, da ponižujem dnevnik Frankove. No, dnevnik pa je še bolj sam sebi v namen po njegovi tezi kot je lahko blog. Na nobeno od omenjenih zadev mi ni odgovoril. Na nobeno. On si prevaja na način, ki njega žuli in je njegov problem (slava, ponosi, domišljavost). Kako naj potem ne mislim, da je zadeva osebna??? Seveda mi je pa jasno, da odmevnejše blogerje zelo rad vse vrže v en koš, ker on ni tako odmeven. Se pa rad poafna v Blogoroli. Ma daj! Potem naj pa spoka z bloga, napiše knjigo, ki je nihče ne bo prebral ali ustanovi revijo v nakladi pol prebivalca. Jaz vem, zakaj pišem blog. Ponpetko in njemu podobni si pa domišljajo, da itak vejo.

Zakaj tvoj blog ni avtorsko delo? A nisi ti avtor? Se imaš za neizvirnega? Se zavedaš, da si neizviren? In pojma nimam, zakaj bi bil cenik parodija. A več kakšno sranje se prodaja po Ameriki za večji zaslužek, kot ga parodično v ceniku navajaš ti? Koliko bi bil moj blog lahko vreden, ne vem, niti se ne ukvarjam s tem. Vem samo to, da bi bil lahko ogromno tokom okoliščin ali pa nič. Tisto, kar pa resnično vem, je, da imajo moji zapisi stvarno vrednost. Jaz to vem. Sem pa prepričana, da tisti, ki meni, da njegov nima, tudi prav ve. Samo naj govori, zaboga, v svojem imenu. Sicer pa z argumenti na plano. Ne trditvami!!! Argumenti!!! Namreč tudi na EMI, ki jo ima ponpetko tako v želodcu in bi lahko rekel, da vse, kar se tam pojavi, je drek, se pojavi tudi kakšen bend Diona Dimm team, ki ni drek. Kljukčevsko bedasto mi je palamudenje okrog blogov, ki ga razvija ponpet in s tem, ko menim, da gre za oseben napad, mu pravzaprav puščam prostor možnega spoštovanja. Ker če on resno tako komunicira in take prodaja, ga imam pač za neupravičeno retardiranega. Tako da upam, da je osebno napet - ponpet.

samo še tole - kljub tveganju, da spet izzovem jezico in da potem zvemo še več o meni, in kljub obljubi, da ne bom več tu težakaril …

primerjat katerikoli dnevnik (da o blogih sploh nebi) z dnevnikom ane frank, je najmanj neokusno.

njen dnevnik je (kot vsak drug) sam sebi namen in je brez (literarne) vrednosti. če ga ne bi izpostavili (na površje prinesli) dogodki, bi bil brezvezen. tako je pa seveda ogromen, pretresljiv in večen spomenik nekemu času. njegovo vrednost mu dajejo stvari, dogodki in čas, ki so zunaj njega. pri dnevniku ane frank nima veze, kaj se je napisalo, ampak kdo in kdaj je pisal - in kaj se je vse takrat in potem s piscem in drugimi dogajalo.

evo, nehu. papa

K trivializiranju in banaliziranju ustvarjalnosti je blogovstvo res veliko prispevalo in tukaj dam prav Ponpetu. Ni vsak zapis avtorsko delo.
Kako spolzek je teren, ti lahko ponazorim s primerom. Na rtv blogu je pisec, ki ga dobro poznaš in bi zanj verjetno težko rekli, da je ustvaril kaj presežnega. Odstavek njegovega zapisa sem si za šalo sposodila za začetek svojega bloga, nikjer pa nisem eksplicitno naznačila, da gre za »ukraden« kos besedila. Takoj se je odzval z jeznim komentarjem in zagrozil, da me bo tožil. Preden sem uspela odgovoriti, si se oglasila ti s komentarjem: »Hahahahaha, ti pa znaš človeka do solz nasmejati!« Saj vem, da sem pikolovska, ampak tvoja reakcija je verjetno izvirala iz nezmotljivega občutka, da njegova skropucala pač ne morejo biti avtorska dela. Omenjam ekstremen primer, da bo bolj jasno, zakaj se mi Ponpetovi komentarji ne zdijo neumestni. Če smo dosledni pri tem, da je vse avtorski zapis (meni se upira), potem imam srečo, ker me neimenovani ni tožil? Ne morem drugače, kot da se še sama od srca nasmejim!!!

Če pustimo ob strani to, kakšna bedna rit je tisti Kronično Simpatični Kradljivec (kot na primer jaz), se tukaj nihče materialno ne okoristi, če tu in tam malo pokopipasta, torej ne gre za klasično krajo intelektualne lastnine. Res me zanima, kako je to pravno porihtano….

@ponpet:
Plosk, plosk, plosk … Tako je. Ravnokar si pojasnil, da je sama literarna teža dnevnika Frankove povsem irelevantna, saj je uspeh tega dnevnika pomemben predvsem kot poročevanje o tistem času, ki je začinjeno tudi z emocionalnimi osebnimi vložki, kar je toliko bolj voajersko privlačno. Saj same fakte smo že vedeli.

No, še vedno pa nisi definiral teže po svojem receptu.
Čeprav si nehal, ti vseeno postavljam svojo teorijo. Menim, da bi izpovedi blogerke katarine, ki jih ima na svojem blogu, predvsem iz časa svojega otroštva in mladosti, v knjižni obliki zlahka postale slovenski hit. Menim, da bi se v Vale Novak knjigarni prodajala za med z malo reklame, da obstaja. Morda bolje kot Ženska, ki se je zaletavala v vrata. Menim, da bi bila to knjiga, ki bi jo kupil tudi kakšen Crni, ne samo ženske, da ne bo pomoti. Menim, da bi bili kritiki prizanesljivi in prej naklonjeni kot ne. Če bi imel kdo kaj za pripomnit pikrega, bi se raje vzdržal, sicer bi se pa našlo precej pozitivno orientirane reklame v obliki recenzij. Ampak katarina se je lotila pač bloga. Bolj ziheraškega in neposrednega odziva. Kako ocenjuješ težo katarininega pisanja. Ima ničvredno težo avtomatsko, samo zato, ker je fliknila svoje izpovedi na blog??? Ali je njen bloh brez vrednosti, ker bi bilo pisanje bre vrednosti ne glede na drugo obliko izdaje. In zakaj? Od kod? Skratka, še vedno ne razumem tvojega pojma teže. Definicije.

In še … Ali bi imelo isto katarinino pisanje po tvoje še manjšo težo, če bi pisala dnevnik v blok, ki bi ga skrivala pod žimnico.

@hildegarda:
Kako daš ponpetu prav, če je to kvečjem moja trditev!!! Ponpet trdi, da so vsi blogi brez vrednosti samo zato, ker so blogi, ne glede na vsebino, pri čemer svoje teze ni argumentiral. Torej ne daješ prav ponpetu, ampak kvečjem meni. Saj jaz trdim, da ima blog lahko težo, lahko nima pa nobene. Natančnost je pomembna, tukaj se menda strinjava.

Tisto je bilo nekaj povsem drugega, hildegarda. Vsi smo vedeli, čigav citat, in ne celoten blog, je bil tisto. Zato ga nisi posebej podpisala, ker si ga citirala neposredno v kontekstu blogerskega prepucavanja oziroma si ga povzela, torej bi te on lahko samo opozoril, če že hoče, da ga podpišeš, saj je bilo jasno, da bloga nisi skrivala pred njim. Tam je bilo to skoraj tako, kot nihče ne podpisuje citata “Mislim, torej sem”, ker vsi vemo, komu pripada, samo da je Decartes sedel celo zraven tebe in noro znorel … hehehe … Pravno formalno ima v vsakem primeru pravico do šizenja, neformalno pa je bila zadeva komična za crknit, ker bi pravno formalno izpadlo samo tako, da mu pač ne gre za podpis, za katerega bi lahko poskrbel s pozivom v eni minuti po nastanku tvojega bloga, ampak mu gre za dramo in v pravnem smislu za denar.

Tudi djubre oziroma tam opij, oposum itd. mi je poslal komentar, da me je kopipastal, ampak so itak vsi vedeli, da je blog pač moj, ker smo bili povezani pač na majhnem terenu in njegov namen sigurno ni mogel bit kraja, zato je to vredno samo smeha. V prvem primeru je bilo vredno smeha, da je omenjeni pizdakal zaradi tvojega citata, v drugem pa je bilo vredno (v kolikor je bilo res, ker me ni bilo takrat, nisem opazila, opij je pa šaljivec) smeha, ker je šlo za znanega šaljivca in provokatorja brez namena kraj in okoriščanja s tujim delom, saj je imel sam več kot dovolj pozornosti. Čeprav je s pravno formalnega vidika tudi taka šala za človeka, ki ga na drugi strani pesti prazna denarnica in namerno pomanjkanje humorja, lahko povod za tožakanje. Čeprav se itak tudi na pravnem terenu tehta in sprašuje o vzrokih in namenih določenega “delikta”. Sodba ni avtomatska ne glede na okoliščine!!! Primer v mojem blogu pa je v namenih in vzrokih ter svoji celovitosti kopipastanja … hehehehe … neizpodbiten.

To, kar sem pa jaz izpostavila, je pa čista kopipast kraja!!! Kjer je celoten blog moj, spremenjen naslov in pač drug avtor, kar se že itak razlikuje od koščka zapisa, torej od povzemanja drobnega citata. In še pri tem sem jaz jasno zapisala, da ne vriskam o tožbi, kot je kasneje bluzil ponpet, ker je blog pač itak neprofiten, torej ne gre za materialno okoriščanje, kar sem skozi vprašanja o koristih v blogu tudi izpostavila kot fenomen.

A bi bili lahko prosim malo bolj natančni v svojih presojah in analizah, ker sicer vse skupaj izpade navadna bedna farsa!

Simona, niso vse ‘pogodbe’ in ‘pogoji’ pravno veljavni. Odvisno, kako so pač spisani …

Kaj je huje: če si nekdo sposodi Tvoje stavčne forme in zamenja samostalnike, ali če dobesedno prepiše vsak Tvoj tretji stavek?
A je to tudi plagiarizem?

Kaj pa če v svojem zapisu, ki je dolg 25 stavkov, vsakega od stavkov “pljune” enemu od kolegov tule?
Kdaj se Tvoje neha in kdaj priznaš avtorstvo sosedu?

A je dovolj, da imaš cenik in da si hišni bloger in si potem varna pred posnemovalci? Al se moraš pisat Jonas, da to zaleže?

In če grem zgolj iz zabave kopipejstat tvoje stavke v gugl, sem prepričana, da je vsaj kakšen kos tvojega stavka v Tvojem zapisu tudi preplonkan

In konec koncev sem prepričana, da se profesionalci napajajo ob Vaših (Naših) zapisih.

Sam kurc, ku so škrti vsi po vrst pa nočjo priznat, vsaj za kak pir bi pa že lahko kdo dal

@simona:
Moj blog je avtorsko delo ene toliko, kolikor je šolski spis v 8. razredu avtorsko delo. Sicer sem avtor, samo ne tukaj. Torej se nimam za povsem neizvirnega, čeprav se ukvarjam s stvarmi, ki bolj ponujajo poligon za interpretacijo kot neko klasično avtorstvo. Cenik je definitivno parodija. Pravzaprav ne vem, morda so tisti ceniki v rangu 100-300 EUR bolj parodije, saj bolj dajejo občutek, da avtorji realno ocenjujejo vrednost svojih zapisov.
Če te zanima, kolikšna je stvarna, tangible vrednost tvojega bloga, lahko pogledaš
na tem naslovu. Tako za orientacijo boš videla, da si nekje v rangu Vlatke, pa približno pol manj si vredna od Iztoka Gartnerja.
Evo, to so argumenti. Pa še tu gre zgolj za potencialno vrednost bloga, ki bi jo bilo šele treba izcuzati s trženjem.

@simm: tisti levi look ni uradni trademark
In ni plagiat, ampak bolj hommage. Če bi imel priložnost, bi ga vsekakor prosil za dovoljenje, verjemi.

Glede tega, kdaj avtorske pravice mrknejo - ni pomembno koliko časa je minilo od nastanka dela, ampak koliko je minilo od smrti avtorja. Ta cifra se pa razlikuje od države do države in glede na vrsto dela. V grobem se pa strinjam s tabo - če že kopiraš, potem kopiraj Mozarta. Pa ne samo zaradi avtorskih pravic.

pravna teža blog zapisa na siolu = 0€

Bolj ko guglam za ponpet-om, bolj se mi dozdeva, da ima vsaj kakšno priporočeno pisemsko ovojnico shranjeno … hja, Mazzinijev nasvet pozna kar nekaj ljudi, pa čeprav Mihe osebno niso nikdar srečali…