KOMONSENS
7.06.2008V Sobotni Prilogi, ki je izšla 31. maja, je bil v rubriki Pomisleki objavljen posebne pozornosti vreden članek z naslovom Otroci komunizma - podaniki kapitalizma. Avtorica Renata Salecl je uporabila orožje Milana Šimecka, slovaškega disidenta, ki je leta 1984 v Veliki Britaniji izdal knjigo Obnova reda, analizo vzvodov totalitarnega režima za ideološko “discipliniranje” ljudstva (baje se temu reče normalizacija) na Českoslovaškem pod režimom Gustava Haska. Šimecka je izgubil univerzitetni položaj, akademiki so ga izločili iz svojih vrst, preživel je zapor in se nadalje preživljal kot šofer tovornjaka in s podobnimi “neakademsko” okinčanimi deli.
Na drugi strani je svetu položila na grudo pravo mišljenjsko orožarno ruska imigrantka Ayn Rand. V Ameriki, kamor se je priselila pri enaindvajsetih letih, je vzpostavila osnovne filozofske temelje za razvoj ekonomskega sistema prostega trga. Njeno ime je postalo simbol kapitalizma, njena podoba danes zaseda prioritetno častno mesto vsakega “vernega” libertarca. Odmevno prihodnost je Ayn Rand, ki je sicer študirala zgodovino in filozofijo, po logiki stvari ideološkega in družbenosistemskega razvoja napovedovala. In uživala blagor nesoočenja z zlorabo njene filozofije po smrti. Ironija usode je toliko bolj tragikomična, ker se je posebej poklonila Nietzschejevi filozofiji in lahko hkrati opazovala to zgodovinsko odmevno ideološko zlorabo za marš nacizma. Kako dobri filozofski podlagi vstavit varovalko proti zlorabi, ki bi zavarovala celo idejnega vodjo pred samim seboj? Enostavno. Dvigneš desni kazalec v nebo, nagrbančiš čelo in s posvečenim zvenom v glasu napoveš:
“Objektivizem!”
Osnovni permisi filozofskega koncepta po Ayn Rand sta v “laissez-faire” kapitalizmu in individualizmu, ki temelji na racionalnem pristopu pri uresničevanju namenov posameznika. “Do you have common sense?!” je bil njen najbolj pogosto izrečen odgovor z vprašanjem. Verjela je v smoter svobodnega posameznika z zdravo pametjo. Na pomen zdrave pameti danes njeni feni zelo radi pozabljajo. Še rajši izpustijo pomen objektivnega pristopa, ki pravzaprav tvori okvir njene celotne filozofije. Žrtvovanje posameznika za drugega je pojmovala kot slabištvo, kaj šele žrtvovanje za kolektiv. Človek mora živeti za osebno srečo. Ampak spet njeni feni prevečkrat radi pozabijo, da je prav tako zavračala tendenco izkoriščanja drugih. “Idealen človek” je pokončna osebnost, ki ve, kaj hoče in ne potrebuje žrtev za uresničevanje svojih namenov, niti se ne žrtvuje za nikogar in vodi ga zdrava pamet - objektivna racionalna presoja.
Z objektivistično in individualistično tendenco logično posledično sovpada radikalno odvračanje od pojmov socializma, komunizma, religije in altruizma. Individualizem ne prenese nikakršnega udinjanja in absolutne pripadnosti. Objektivizem ne prenese kompromisov, ki posameznika zasužnjuje, omejuje oblikovanje avtonomne kritične misli in pričakuje absolutno zvestobo. Ayn Rand je prezirala neustvarjalnega posameznika, ki se dovoli zasužnjit v imenu kolektivnih namenov drugih in ki prepusti mišljenjski svet nastavljenim idolom v vodstvo.
Altruizem v slabem pomenu besede je najbolje razviden s pojavom pozitivne diskriminacije, ki v imenu altruističnega načela spodkopava objektiven pogled na problem diskriminiranega in hkrati zavira samokritičen objektiven pogled v lasten problem diskriminiranega. Ayn Rand je namreč zagovarjala visoko moralo, ki pa se ne more izogibat temnim ali svetlim platem konflikta, zgolj zato, da bi si posameznik v imenu morale ukradel občutek, da je na pravi strani. Sebičnost je pri tem vzvod za ambicijo, kar pa ne pomeni amoralnega delovanja, ampak razumevanje razlike med žrtvovanjem in racionalno zastavljeno investicijo. Visoko moralen posameznik ne potrebuje žrtev za uresničevanje visokomoralnih ciljev, ampak kvečjemu sodelavce, ki vanj investirajo sebi na ljubo (ne samo v materialnem smislu). Investicija prinaša razvoj, žrtvovanje pa nekonstruktivno zločinsko navezo diktatorja nad sužnjem.
Celovitost pogledov Ayn Rand je bila za prenekatere kritike prevelik zalogaj, zato so ji podtikali kontradiktornosti. Kvaziintelektualec ni razumel njenega odobravanja ameriške naveze s Sovjetsko Zvezo v obrambi proti nacizmu in hkrati ostremu nasprotovanju pozitivnega pogleda na Stalinovo diktaturo. Intelektualec, nevreden naziva, do katerega se je prikradel, je tako tezo poimenoval paradoks. V resnici je šlo za logično zastopanje objektivnega pogleda na situacijo, preko katerega edino lahko v umevanju sveta posameznik napreduje kot večni učenec. Paradoksi namreč ne obstajajo. Paradoks je paradoks toliko časa, dokler butec ne prepozna logične posledice ustreznega vzroka. In besedo paradoks lahko prepričljivo uporabi le mislec, ki z omembo izraza paradoks zgolj opozarja na osebno zavedanje, kako redko umevano je določeno spoznanje še pri večini. Ayn Rand je nasilje odobravala zgolj v primeru obrambe pred napadalcem. Pakt s Sovjetsko Zvezo je bil utemeljen zavoljo učinkovitejše obrambe pred nacističnim pohodom, kar pa nikakor ni opravičevalo nerazumnega idealiziranje situacije pod Stalinovim diktatorskim režimom.
Drugi odmeven “halo” paradoksa so kritiki zapopadli preko njenega odnosa do homoseksualnosti. Homoseksualnost je Ayn Rand zavračala in označevala celo za amoralen vzgib, vendar pa je absolutno nasprotovala kakršnemu koli preganjanju homoseksualcev. Vsak ima svobodno pravico do svobodnega seksualnega življenja. Želvaintelektualci so spet bluzili o paradoksih in zmešanosti Ayn Rand, ki v njihovem fahidiotskem svetu sploh ne ve, kaj bi rada. Podpirala ali zatirala. Bedak, ki mu nobena šola ne pomaga, da ne bi sveta razumel le skozi črna ali bela očala, no, morda še skozi rdeča, ni mogel doumet tiste že prej omenjene poante varovalke, imenovane objektivizem, ki varuje tudi razumno bitje pred samim seboj, pred njegovimi lastnimi čustveno motiviranimi vzgibi, kar vključuje tudi in predvsem nestrpnost do drugačnosti, ki nikakor ne ogroža svobode nestrpnega, ogroža pa politiko enoumja, kar je tudi poanta objektivistične ideološke smernice. Enoumje namreč omejuje in zastopa retardiranost duha, obkektivizem pa osvobaja in zagovarja razvoj uma in duha.
Seveda pa se ravno pri poanti objektivizma vse zakomplicira. Poanta dotične filozofske smernice se namreč ne more uveljavit zgolj z desetimi božjimi zapovedmi, ki jih razume vsak otrok, prav tako pa jih zna vsak otrok tudi interpretirat po osebnih manipulativnih vzgibih, niti se ga ne da uveljavit z nikakršnimi drugovrstnimi navodili za egoistične primitivne telebane. Objektivizmu se resnično lahko približuje samo zelo inteligentna, duhovno razvita in emocionalno uravnovešena osebnost. Torej gre za tri spektre človekove osebnosti, ki delujejo na najvišjem nivoju: IQ, EQ in SQ (pa so obstoj zadnjega uspeli prepoznat za relevantnega šele pred kratkim). Po poti objektivističnih načel lahko hodi le človek, ki razume, da je razlika med sporočilom reka, danes zlorabljane floskule, “Vem, da nič ne vem!” in dejanskim “Nič ne vem!” popolnoma nasprotna. Bedak, ki dejansko nič ne ve, niti ga ne zanima, nima moralne pravice do uporabe omenjenega izreka.
Zato se je Ayn Rand soočila s svojimi feni na prav nevšečen način. Libertarni “krožki”, ki so napovedovali, da se kapitalistična ideologija dejansko bo ustoličila in Ayn Rand postala njihov filozofski idol, so bili kapaciteti uma njihovega idola v sramoto. Zato Ayn Rand ni pofočkala naklonjenosti libertarcem, ampak jih je sunila v rit z izjavo, da je za vsako gibanje potrebna ustrezna filozofija. Z drugimi besedami je niso zanimali povprečni bebci, ki objestni in v močan kolektiv povezani upajo, da bodo izumili sistem, kjer bo bebavost nagrajena … vsaj v kešu! Njihova morala je bila, sklepam, z bebavostjo v sozvočju na psu, kolikor je lažniva in debilna povprečna reklama na televiziji, vaba za pobebavljene potrošnike … sodobni pojem o uspehu! Oglaševanje za povprečje, povprečju v prevlado (ideološko precej komunistično). Treba se je zavedat, da Ayn Rand ni bila neka nenačitana kokoš, ki se je zgolj priučila strategij objestnosti za nadvlado nad varnosti in pripadnosti željnimi odraslimi otročiči, ki hrepenijo po idolih, magari se pisal Hitler. Ayn Rand je poznala pasti zgodovine, poznala filozofijo, razumela pomen pričevanj skozi romanopisje in poezijo, razumela tudi razliko med prebranim in zgolj branim. Hkrati pa je delovala kot scenaristka, razumela glamur in manipulacijo z zvezdništvom. Za njo je bil Sinatra Frank in ne ikona. Razumela je, da bi Frank lahko postal predsednik, pa ne zato, ker je tako pameten, da bo svet popeljal pameti v čast do blagostanja. Še bolj ji je bilo jasno, da Frank lahko postane pomembnejši od predsednika. Zvezda! In konec koncev z lahkoto … Kapitalist!
Tako je začela postavljat gradnike bodočih razumnikov. Mladi študenti, ki so hrepeneli po svetli drugačni bodočnosti in v njeni filozofiji videli odrešitev, so se združevali. Povsem logično se je Ayn Rand močno ogrela za mladega študenta psihologije, Nathaniela Brandena. In sprejela njegov privesek, ženo Barbaro Branden. Izbrala si je naslednika v mnogo mlajšem Nathanielu Brandenu. Za razliko od večine objestnih politikantov z minornim obsegom duha in ravno pravo količino intelekta proti povprečni dojemljivosti večine, ki se zavedajo, da se lahko mlade možgane najbolj učinkovito nafila s puhlicami, je Ayn Rand želela sprožit tkanje mreže bodočih modrecev, ki bodo korenito vplivali na pravo filozofsko podlago za bodoči družbeni sistem. No, pravzaprav je obupala nad možnostjo uspeha individualizma v pravem pomenu besede.
Inštitut Nathaniel Branden
Ustvarila je Inštitut Nathaniel Branden (INB). Nehote je vzpostavljala idejo diktature modrecev po Platonu. Seveda se je demokratki po duhu gnusil že sam pojem diktature, zato je omenjeni inštitut deloval kot nekakšna dodatna izobraževalna možnost za mlade intelektualce, recimo temu vzgajanje “vlade v senci”. Vendar pa jih Ayn Rand ne bi prav nič potrebovala, če bi verjela, da se njen filozofski konstrukt v pojmu kakovosti eksistence in dejanskega preboja spodbudne konkurence ne more sesut. Mislim, da prav tako ni naključje, da je bil Nathaniel Branden študent psihologije. Psihologija namreč v bistvu stvari dejansko vrti svet. Psihologija, psihopatija in vsi njeni vzvodi, česar pomebnosti se je Ayn Rand zavedala. Znotraj INB namreč niso razpravljali samo o družbenih in političnih vprašanjih, ampak predvsem psihološko preverjali drug drugega. Vodilo je bilo v popolni iskrenosti in objektivni distanci do lastnih emocij. Kdor ni obvladal sebe, ni mogel zadovoljivo obvladovat svoje drže v svetu in izpolnjevat plemenitih ciljev, zato so njihova druženja spominjala tudi na srečanja znotraj skupin samopomoči … alkoholikov, depresivnežev, promiskuitetnežev …
Kritiki so Ayn Rand očitali diktatorsko držo. Žlehtnoben ego ji je podtikal primerjavo s Stalinom in vodenje kulta. Še tak papagaj, ki se ima za intelektualca, ker se je napiflal potrebno snov, se zavoljo pohojenega ega brani kot petleten otrok in ne izbira sredstev za dosego še tako nekoristnega cilja, da je le Njegov. Najprej njegov mali ego, ki ga napihne v višave tabloidne bebavosti, potem pa smisel. Obrekovalska veselica pa se s tovrstnim populizmom še niti ni dobro začela.
Ayn Rand, sicer poročena z neprodornim igralcem Frank O’ Connorjem, je sesula Nathanielov zakon z Barbaro in si povsem odkrito pred možem privoščila ljubezensko afero z mladeničem. Z njenega vidika je šlo za povsem normalno dogajanje, da se dva tako strastna človeka podobno žlahtnega uma tudi zaljubita. In roko na srce … po logiki stvari tudi je normalno. Po njenem si svoboden človek srečo mora vzeti, ker mu edino sreča pripada. Zato ni videla razloga, da bi se prikrajšala za radost zavoljo moža, ki se je ob njej dejansko spremenil v senco, copato in kasneje tudi v precej zapito copatasto senco. No, v vsakem primeru Ayn Rand ni sprejemala krivde na svoja pleča, da si je mož vzel sreče pač toliko, kot si jo je. Ne prav veliko. Na veselje sovražnikov Ayn Rand pa je po letih uspešnega delovanja inštituta Nathaniel Branden spoznal mlado igralko in se zatreskal v njeno ponižnost pred njegovo veličino “guruja”. Ne samo to. Fukaril se je na skrivaj. Ko je Ayn Rand razkrila zahrbtno natepavanje, ga ni samo na gobec v vseh ozirih, ampak odjebala celoten Inštitut Nathaniel Brandena. Hahaha, so vreščali njeni nasprotniki, kje je zdaj ta svobodomiselni duh in objektivnost?!!! Jah, kje neki?! Vodilo morale po Ayn Rand je bilo v samozavesti. Samozavesti brez iskrenosti ni. Če Nathaniel Branden ni imel jajc jasno in glasno izrazit svoje fukotenzije, kaj šele čustvene tenzije, ampak se je vlačil po kotih kot brazjajčna podgana, po mnenju Ayn Rand sigurno ni ponotranjil bistva njene filozofije dovolj, da bi lahko ostal njen simboličen nosilec. Pravzaprav jo je razočaral globoko. Izpadel je bleferček, ki je padel na najbolj klasično preprostem izpitu. Takšnem, ki služijo za motiv B kategoričnim hollywoodskim filmom. Ceneno.
Renata Salecl o “zavezništvu” kapitalizma s komunizmom
Šimecka o nadzorovanju v totalitarni družbi:
“V podjetjih, recimo, ni bilo treba neposredno zastraševati ljudi, da ne bi kritizirali oblasti; dovolj je bilo, da je npr. eden od delavcev čez noč izgubil službo ali pa ni mogel napredovati. Drugi so potem ugibali, kaj naj bi ta, ki je bil kaznovan, narobe naredil, s čim se je izpostavil, čigav sorodnik je morda bil itd.”
Tako je. Kako pa danes v demokratični družbi? Točno tako, kot si na primer razlaga demokracijo in vse lepote privatizacije slavni gospod Vladimir Vodušek. Demokracijo razume kot pojem lobizma in mobbinga brez kakršne koli objektivistične podlage za vrednoto kakovosti in temu primernega zastopanja profesionalizma. Tako si sladkosti demokracije in prostega trga namreč predstavlja prenekateri libertarec brez dobre filozofske podlage po Ayn Rand, čeprav zlorablja njeno ime za simbol svoje ideologije.
Komentar.
“Dolgoročen uspeh normalizacije, o kateri govori Šimecka, je bilo zradiranje neodvisnega in kritičnega mišljenja. Ali se danes, v času kapitalizma, ne dogajajo podobne stvari? Tudi danes poteka proces normalizacije, le rahlo drugače. Kapitalizem ne potrebuje toliko zunanje prisile kot notranje poistovetenje z napisanimi normami. Podobno kot komunizem pa kapitalizem predvsem potrebuje samocenzuro. Slednja poteka na vrsto prefinjenih načinov. Recimo, da delamo v velikem podjetju in vemo, da se je menedžerski odkup tega podjetja zgodil na zelo vprašljiv način. Ne glede na svoje pomisleke bomo tiho, ker nas je strah, da bi kakršna koli kritika vodstva ogrozila naše delovno mesto … Tudi v kapitalizmu je pomembno, da ljudje čez noč izgubljajo funkcije, da so njihova dela nenehno pod vprašajem in da se jim politično udejstvovanje lahko nekoč maščuje. Morda v kapitalizmu obstaja manj želje po tem, da bi naši otroci dobili dobro izobrazbo zato, da bi razumeli absurdnost te pokorščine. Izobrazba je prej dojeta kot vstopnica v sfero ekonomske blaginje … ne pa kot mehanizem, ki bi nam omogočal, da bi sistem lahko kritično premislili in poskušali razmisliti o alternativah organizacije družbe, v kateri živimo.”
Tako je. Samocenzura, manipulacija, sprenevedanje in udinjanje je del kapitalističnega vsakdana. Nikakršne visoke morale in objektivizma, ki je bil po Ayn Rand pravzaprav varovalka pred nasiljem, objestnostjo in drugimi stranskimi učinki primitivnega ega, ki morda celo poseduje zadovoljiv IQ, nekoliko manj zadovoljiv EQ in nezadovoljiv SQ. “Normalizacija” danes poteka predvsem preko vzvoda podebiljanja ljudstva, ki kreira normalo. Učinkovito se izvaja preko medijev, z lansiranjem debiloidnega tv programa, ki razveseljuje ljudstvo in povzroča odmiranje sivih celic. K podebiljanju pripomorejo tudi intelektualci in kapitalistični idoli. Na primer s konstantnimi prizori intelekta nevredne pristranskosti, ki jo postavljajo za povsem sprejemljiv način odnosa do sveta. Ko v informativni pogovorni oddaji vidimo na eni strani izobražene malikovalce idola Tita in na drugi strani izobražene sovražnike taistega idola, fotka za praznodušno drhal, in zastavljeno vprašanje, ali je bil Tito zločinec ali heroj, nam je jasno, da živimo v deželi Kremenčkovih. V teh prepirih okrog megle se razvije nivo gostilniškega kvantanja v vsem sijaju in pokaže tisto najbolj prozornosti navkljub učinkovito zavoro za razvoj kritičnega mišljenja - Izgovor!
Še bolj fenomenalni so kapitalistični vzorniki. Preprodajalci živil in uvozniki igralnih avtomatov, ki postanejo z dobrim PRom za drhal celo od ljudstva izvoljeni najbolj simpatični Slovenci po nekih komercialnih televizijah. Zbiralci certifikatov in drugi špekulanti so tudi blazno kul. Pravi kapitalistični heroji brez inovacije v svoji zgodovini. Ljudstvo jih obožuje. Inovacija je pa itak sinonim za “advertising”. Ko sem nekoč napisala prispevek na temo neinovativnih dobičkarskih herojev, me je nek komentator nahrulil na zanimiv način. Razložil mi je, kakšen luzer je bil eden izmed kapitalističnih vzornikov v osnovni šoli. Nepismenež, ki mu je zadostna ocena predstavljala znanstveno fantastiko. Bilo je tako hudo, da so ga celo prešolali zavoljo boljše klime, kjer še ne bi bil stigmatiziran kot teslo erste klase (družinska situacija vsaj navidez zgledna). Komentator je zaključil svojo repliko s podukom moji naduti malenkosti, češ, a vidiš, kako šole zatirajo nadarjene otroke, v katerih se pravzaprav skriva visok intelekt, kar je po njegovem pomenilo podjetnika! Mislim, da sem se mu cinično zahvalila, ker je ne samo sošolca, ampak kar poanto podjetništva počez, uspel tako oblatit, kot meni ne bi uspelo nikoli. Logika modernega “komonsensa” je fascinantno komična.
Intelektualci se zapirajo v ograjene sredine in preklinjajo čas indoktrinirane plehkosti. Hkrati pa, na žalost, zlahka dobijo idejo za roman tudi o svojih kolegih, ki več kot prikladno nosi naslov Objestnost. Da so akterji iz resničnega življenja opisovani pod ključem, pa pač pojasni objektivistično stopnjo dojemljivosti famoznega pravnega sistema. Izobrazba gor ali dol. Če si kekec, si kekec in simbolično blatiš svojo neupravičeno ukradeno titulo. Da me pa znotraj zastopstva pravnega sistema v imenu demokratičnih interesov mnogo bolj zanima, kdo od v konflikt vpletenih si je lahko privoščil boljšega odvetnika, kot sam rezultat sodbe, je pač še ena dodatna tragedija, po kakršnih se pišejo romani, ki jih večina itak ne bere, ker jim nihče v šoli ne pojasni, zakaj neki bi jih bilo vredno brat. Pedagoški diletanti, ki pravijo, da so krivi mediji in starši, mediji, da so krivi starši in šole, starši pa, da so krivi mediji in šole. Vsi krivi, da se maslo zliva po pločnikih in dobro sodelujejo med seboj. Vsi z SQjem na stopnji želve, razen redkih izjem, ki so kategorično tarča izločevanja in diskreditacij, ker odstopajo od normaliziranih butalcev in seveda predstavljajo konkurenčno grožnjo. Večina prevlada vedno! Zato so sanjarije o omembe vredni konkurenčnosti komične. Povprečje vlada večno!
“Paradoksno je komunističen način normalizacije v kapitalizmu uspel. Ljudje so polni samocenzure, prestrašeni za svojo eksistenco, tako zelo preokupirani s potrošništvom, da malo razmišljaji o globalnih problemih družbe. Predvsem pa so vedno bolj zadolženi, kar sploh pripomore k temu, da nimajo moči za kritično refleksijo.”
S tem odstavkom Renata Salecl zaključi svoj prispevek. Moja naduta skromna malenkost pa bi samo še nekaj dodala. Niso preokupirani samo s potrošništvom, saj večina niti nima denarja, da bi se kakšno urnebesno potrošništvo šlo. Preokupirani so tudi s šihtanjem, skrbmi (ja, seveda, večinoma finančne narave), družino, ki pride na vrsto po pozni odšihtani uri, študenti so preokupirani s piflanjem, od katerega ne odnesejo nič pametnega za razvoj kritičnega mišljenja o družbi, saj tudi celoten izobraževalni sistem v študentih spodbuja predvsem tekmovalnost, manipulativne vzvode, slo po elitizmu magari za prazen drek in očitno zelo malo pridoda, da bi se uspeli razvijat v razmišljujoče osebnosti, ki bi se počutili kreatorje sedanjega in bodočega sistema in ne zgolj ovčico, ki pametno pogrunta v kakšnem sistemu živi in skuša še potuhtat, kako se bo sprostituirala. Po pifling kurzanju (nič narobe, če se prebere “kurcanju) se radi samo še zapijajo, drogirajo, fukajo oziroma bluzijo, z vsem logičnim sovraštvom do delovanja možganov. O tem sem pisala prav tako na podlagi prispevka Renate Salecl v zapisu Takle mamo.
Da ne razmišljajo o globalnih problemih, se mi niti ne zdi najhuje. Namreč v resnici je opazit precej razmišljanja o globalnih problemih, še posebej zdaj, ko to postaja moderno. Vprašanje pa je, na kakšen način in s kakšnim motivom. Osebno bi bila mnogo srečnejša, če bi opazila veliko zanimivih razmislekov o zadnjem paru kupljenih čevljev, kot pa veliko zguncanih floskul v imenu razmišljanja o globalnih problemih. Gre za “quickthinking” dobo, dobo povzetkov in sloganov, ki se jih nihče ne trudi razumet, vsak pa si želi bit “in”, zato jih kopipasta v nešteto oblikah.
Ko na primer neka čudaška blogerka Simona spiše nedoumljivo dolg zapis na temo komercialne nadaljevanke Sopranovi ali Eurosonga, ljubitelji populizma postanejo naenkrat pametni kot sto hudičev. “Ej, Eurosong pa res ni omembe vredna tema za pozornost!” Taka izjava seveda ne prihaja s strani bralca, ki dejansko prebere, ampak izključno od konzumatorjev populističnih proizvodov, ki pa so si prisvojili floskulo, s katero si skušajo na “quick” način zvišat samopodobo v javnosti. Tako na vsakem koraku. Kot reklama za zobno ščetko. Takim zlorabam še posebej uslužno strežejo kar intelektualci sami. Tudi oni se večinoma ograjujejo od tematik, ki sicer prežemajo betice večine, a zaradi imidža v bistvu stvari komercialnih proizvodov res ne razumejo in njihove sodbe prevečkrat dosegajo zgolj primerljivo nizek nivo, ki je enak umotvoru nerazmišljujočega. Paradoksno, ja. Na drugi strani določeni samoposvečeni intelektualci, ki se ukvarjajo z družbeno kritiko v kompleksnem smislu, objavljajo svoje traktate o taistih vprašanjih v posvečenih revijah ali jih izdajajo v knjižni obliki, ki jih seveda prebere 0,0001% ljudi. In ti zagotovo že v kali niso notorični konzumatorji potrošniške plehkosti, torej avtor v bistvu stvari polemizira sam s seboj.
Drugo nerazumevanje stvari, ki se pogosto pojavlja, je čud, od kod Simoni toliko materiala za obdelavo nekega Soprana. A ni to samo zabava, za kakršno ne izgubljaš tone energije za razmislek? Kakšne srednje šole smo pa obiskovali? Takšne, kjer so nam učitelji predložili piflarski povzetek na desetih straneh, kako bi morali razumet Agatho Schwarzkobler. Ubogi dijak se je piflal kot norec in se čudil koliko dovtipov neki se vse spomnijo razni literarni teoretiki o nekem liku, zato da pubertetniki trpijo. Večina te mladine ni prebrala ene knjige in vsega napiflanega niso niti razumeli, ker baje ni bilo časa, da bi se dijake spodbujalo k razvijanju sposobnosti razumevanja vsebin (kar je osnova za izoblikovanje lastnega kritičnega mišljenja o čemer koli), ampak se je spodbujalo h kopičenju informacij v glavi, ki so obsojena na pozabo v trenutku, ko jih pač noben rabelj ne zahteva. Zato je povsem logično, da si človek, ki je obiskoval tako slabo šolo (edino na razpolago), misli, da je že napletanje na podlagi ene komercialne nadajevanke hudo obsežen in težaven projekt in nikakor ne kvečjemu obstranski užitek.
Večina je že vnaprej tako sovražno nastrojena do pojma “razmislek”, da ventilček razmišljanja izklopi podzavestno že vnaprej. To je namreč simbol za mučilno napravo. Strast do umevanja je po njihovem oblika psihoze, ekvivalentna mazohizmu. Ne pa tudi moderna hiperaktivnost, ki spodbuja prčkanje, prčkanje in prčkanje in za prčkanjem v popolni duhovni odsotnosti bolehajo tudi moderni otroci na veliko (farmacija je vesela), kapitalistična elita pa še bolj, saj bodo z veseljem urnike zavoljo porasti psihotikov zvišali v svrho produktivnosti na šestnajst ur na dan (in ljudje bodo razmišljali še manj … juhuhu!). In ti deloholiki se s svojo psihopatijo še hvalijo in jo zanikajo kot patološko. Enako kot alkoholiki zanikajo odvisnost. Ne, ne, ne … razlagajo, jaz uživam, ko delam, in spim štiri ure, ker več ne potrebujem … Jaz sem koristen! Ne, ne, ne … seveda ne bom izgorel, eh, nekateri podjetniki v Ameriki gredo kar po elektrošok, ko jih vrže stres, da so spet hitro v formi … to sploh ni nič takega … Povsem normalno. Pozitivist doživi srčni infarkt in oddirka novim izzivom naproti, depresivec se pa sprašuje, kaj je narobe in izgublja čas z vrtanjem po sebi in okrog sebe. Seveda psihiatri še posebej radi take klatijo. Zastopniki farmakoterapije, ki jim je pomen psihoanalize tuj enako kot soočenje, da ne bodo živeli večno. Soočenje, ki je bistvo za umevanje sreče in pomena kakovosti življenja Zdaj. Deloholiki seveda. Psihiatri, a pred stroko deloholiki. Zvezde modernega časa, vam rečem. Nekateri so že pokojni.
V vsakem primernu mislim, da je siromašen kopipast po vzoru čvekanja dnevnih novic o globalnih problemih enako nekoristen produkt kot obvestilo o nakupu novih čeveljcev. Se pa lahko na podlagi nakupa čevljev razkrije bistvo enega izmed globalnih problemov družbe.
Ayn Rand se obrača v grobu
Verjetno. Za časa njenega življenja je bil alarm za možen potop njene filozofije sigurno evidenten, ko je odjebala Inštitut Nathaniela Brandena. Ayn Rand se je gotovo zavedala, da njen koncept uspet ne more, če ga pograbijo v roke diletanti, kar je vedno večina, povprečje. Gre za pojme uspeha, ki ne obetajo sreče niti nosilcu uspeha, niti ne osrečuje drugih, saj postanejo žrtve objestnega. Zato ni nič nenavadnega, da se je v skladu s kapitalizmom lansirala floskula, da denar ne prinaša sreče. Kar je resnica. Ampak predvsem v primeru, ko denar ni nagrada za zaslužnost. V takem kontekstu ne more uživat sreče niti nekdo, ki denar poseduje, niti tisti, ki ga ne, ker ga ima nekdo preveč, pa pojma nima, kaj bi z njim počel, razen da mu predstavlja oltar frustriranemu egu. Kapitalisti so večinoma predvsem deloholiki (v kolikor ne gre za dediče ali izključno špekulante srečne roke), ki športajo, ko se ne gonijo za kešem in to je vse. Rabelj / žrtev proces, pri čemer je rabljeva sreča spravljena pod pokrovom slabe vesti, posledičnih izgovorov in umikanja pred soočenjem s samim seboj, žrtev pa obvladujejo vzvodi strahu, sramu in nemoči. Pomanjkanje komponente objektivnosti in visokomoralne drže “idealnega človeka”, individualca, ki noče bit žrtev, niti se ne hrani na žrtvah in ne služi slepo nobeni kolektivni ideologiji, je evidentno. In Ayn Rand, ki ji, logično, ni uspelo vzpostavit “diktature modrecev” v senci, je postala še ena zlorabljana filozofska figura, po kateri se kraca zgodovina.
Seveda ne še v Sloveniji. Obstoj njenega dela Fountainhead in še odmevnejšega Atlas Shrugged poznajo pri nas skoraj samo libertarci. Dela, ki so ju prenekateri kritiki trgali na prafaktorje … Ayn Rand je bila provokativna persona, že kot osebnost samo osovražena ali na drugi strani vir očaranosti. V obeh primerih pa razprodana. V knjižnici dobite The Fountainhead (ne v prevodu, da ne bo pomote), Atlas Shrugged pa mislim, da ni na zalogi. Seveda večina libertarcev obožuje predvsem njen slogan “laissez faire” in pozna biografski film The Passion of Ayn Rand, kjer je naslovno junakinjo pričakovano famozno odigrala Helen Mirren, Nathaniela Brandena Eric Stoltz, moža Frank O’ Connorja upodobi Peter Fonda, Barbaro Branden, ki je tudi avtorica biografskega dela o Ayn Rand, pa July Delphy. Film ima presenetljivo nizko oceno na IMDB spletni strani, kar me je precej začudilo. Ne zato, ker ne bi imeli nizke ocene nekateri vrhunski filmi, ki jih povprečje ni sposobno pomalicat, ampak predvsem zato, ker gre za zelo všečno dramo z osrednjo temo ljubezenske afere in ustreza vsem komercialnim prijemom, ki ponavadi širšo publiko zelo privlači. No, ampak znanec, ki živi v Ameriki in me je na obstoj tega filma tudi opozoril, je ob mojem presenečenju samo zamahnil z roko in mi pojasnil, da v Ameriki pač kapitalizem že tako dolgo onesrečuje ljudi, da Ayn Rand sovražijo iz dna analij in ne more obstajat delo o njej, ki mu ne bi prilimali negativnih ocen, še preden bi si sploh ogledali, za kaj gre. Verjamem.
Kaj je SQ?
Moram priznati, da prvič slišim tudi za Ayn Rand, čeprav sem študirala politične nauke na Severno-ameriški Univerzi. Ampak tako nabrzino prebrano in brez razmisleka, me je v bistvu njena ljubezenska afera z mladeničem malce razpizidila. Ne vem ali morebiti zaradi kakšnih psiholoških vzgibov ali obrambnih mehanizmov globoko v meni, ki se jih ne zavedam -ampak enostavno mi gre na kurac kako SMO se ženske vedno pripravljene diskreditirati v imenu neke “ljubezni”-ki pa je vse prej kot to!. Čeprav praviš, da je bila tudi s to potezo zvesta sama sebi, je svojim sovražnikom vendarle naredila veselje z odjebavanjem Inštituta Nathaniela Brandena. why the fuck she needed some Branden to be such a big part of her work? Couldn’t she just fuck him without involving him so much in her work? Zakaj je vse skupaj moralo biti del ene seksualno cerebralne predigre? Včasih mi gre na živce kako obsedene smo ženske s svojimi pičkami. Bolj kot tipi s svojimi kurci. No, mogoče sem zdaj podobna strstnemu kadilcu, ki se je kajenja odvadil, zdaj pa vsem teži kako odurna navada je to. V glavnem pa tole je prišlo iz mene čisto spontano in lahko da projeciram, ker me je del Ayninin biografije totalno razpizdil in me je “baba” nenormalno znervirala.
Prosim, da si prebereš ta članek:
Povezava
Menda je v Evropi znano dejstvo, da smo absolventi jugoslovanskih oz. slovenskih fakultet (in šol) med svojo izobrazbo skoraj izključno doživljali frontalni pouk z veliko narekovanja, vsaj pri večini predmetov. Ta frontalnost učiteljev/predavateljev seveda ni le preprosta udobna izbira tradicionalnega načina poučevanja, temveč čisto preprosto izraz avtoritativnosti. Pokaži, da se moje besede lahko naučiš na pamet, pa bo ocena dobra - če malce pretiravam.
V komunizmu je bila avtoriteta od zgoraj, torej prevlada ene in edine Partije na čelu zmagoslavnega proletariata, najpomembnejši mehanizem moči in izraz hierarhije, ki je zelo vidno in očitno pod laž postavljala kakršno koli prevlado delovnega ljudstva. Gre najbrž tudi za kar precej preprost sistem: bolj se bližaš Partiji, bolje se ti bo godilo. Vendar pa avtoritativnost v Slovenijo ni prišla z zmago komunizma, tam je bila še od prej, najbrž se je po 2. svetovni vojni celo zmanjšala, na nivoju osebnih odnosov recimo.
Seveda ima tudi kapitalizem, predvsem pa demokracija, svoje vzvode moči. Vendar pa je kapitalizem pametnejši od komunizma: na čelo ni postavil Partije kot vidne oblike svoje moči, temveč je ljudem enostavno vsadil mehanizme za ustvarjanje in ohranjanje koristnega reda in hierarhije. Ljudje to počnemo prostovoljno. Zmerjamo, kjer ne razumemo. Odklanjamo, zapovedujemo… (Vse to znamo še od prej, proletariat je vendarle vsaj po definiciji tisti sloj, ki najbolj teži k ohranjanju starega in najbolj odklanja kakršen koli “cirkus”, ki ga ne dojema.)
Tako so na nemških faksih odpravili frontalni pouk in je treba za pridobitev naziva magister kar precej samostojno raziskovati. Vendar: med predavanji ali seminarji si le redko kdo upa postavljati vprašanja ali celo debatirati, ker je subjektivno občutena nevarnost izgube ugleda in drugih bolj abstraktnih prednosti prevelika. Zato folk pač molči, čeprav družbena ureditev trdi, da obstaja svoboda govora in da je argumentiranje žlahtno dejanje.
Z drugo besedo: iz plitkega in preglednega socializma smo Slovenci prešli v plitki kapitalizem, ki vlada svetu. Nismo pa se dovolj potrudili za globino, mojstrstvo, ekscelenco. Oz. ni jih dovolj, ki se trudijo.
Kar se tiče SQ-ja in libertarcev: ravno berem neko krasno knjigo o socialni inteligenci, kjer piše, da smo ljudje načeloma ustvarjeni za biološko simbiozo. Pomeni, da eden na drugega vplivamo v obliki biokemičnih procesov v možganih in telesu. Pomeni, da smo eden za drugega soodgovorni. To pa ne pomeni, da je edini smisel našega življenja ta, da se vživljamo eden v drugega, do neskončnosti in naprej. Po mojem skromnem mnenju je dovolj, če se vsaj zavedamo, da biološka in kemična povezava definitivno obstaja, da smo do neke mere soodvisni in da ni slabo, da se tega zavedamo in se, kot presežek, naučimo nekaj konstruktivnih načinov ravnanja s soljudmi.
Kadar koli se v blogosferi pojavi kakšen od teh novodobnim libertarnih stricev in blebeta skoraj izključno o individualnosti, brez ozira na soljudi, predvsem pa v nič daje (najljubša zmerljivka: levičarji! Komunisti! - pri tem pa vsak cepec ve, da se je socializem/komunizem zaradi preobilice propagande izrodil v kvazičlovečnost) vsakega, ki se zaveda svoje naveze do soljudi in se je ne sramuje in je ne bo v celoti žrtvoval za ljubi kruhek, mi gre na bruhanje. Toliko prestrašene samozaljubljenosti bi moralo biti prepovedano.
Gre mi tudi na smeh: uspešno in “normalno” soustvarjanje medčloveških odnosov je namreč, biološko gledano, edini pravi blagoslov za vsakega posameznika. Znanstveniki so dandanes sposobni oceniti čas, za katerega se bo tvoje življenje podaljšalo, če si srečno poročen. Če imaš iskrene prijatelje.Če si aktivno udeležen v neki skupnosti. BREZ psihopatskega požrtvovanja. Če to ni dober argument za boljši medčloveški menedžment! Več frendov, boljše življenje in boljši zaslužek (ključna beseda: oksitocin, ki pri soljudeh povzroča simpatijo in prijaznost).
Skratka, treba bo začeti misliti.
@Vanja:
Spirit quotient. Duhovni kvocient. Nekaj je še manjkalo. Člani mense pač niso vedno izpadli blazno pametni, čeprav tudi EQ ni nevemkako šepal (Iris Mulej na primer???). Nekaj je še manjkalo. Sfera duha, ki pravzaprav pojasnjuje sfero kreative.
Kar se tega tiče, da nisi slišala za Ayn Rand, me ne čudi. Ženska je s svojo ideologijo v času, v katerem je živela, pravzaprav doživljala predvsem sesuvanje. Akademska elita jo je prezirala itak (ne vsi, ampak je s provokacijami svoje filozofije kar dosegla buren odziv, še posebej v času paktiranja Amerike s SZ.) V psihološkem smislu je niso marale ne ženske, ne moški. No, feni pa so jo nadpovprečno oboževali. Njena dela so bila že zaradi odmevnosti razprodana. Američani na splošno jo poznajo. Ne vem, koliko je vključena v študijske programe tam. Pri nas že ni. Definitivno jo jemljejo za svojo verni libertarci, ampak spet … ne vsi … je problem njenega objektivizma in še določenih permis, ki jih je odbil, še posebej pa jih je odbila njena odbojnost do njih. Brala sem na primer kritiko, kjer je bil označen njen objektivizem za totalno nesmiselno utopijo, saj gre za nedosegljivo ideal, vendar pa taisti kritiki zagotovo ne bi tako pometli s pojmom ljubezni kot smernico, človekovo potjo, po kateri se trudi stopat na primer, čeprav gre za v popolnosti nedosegljiv ideal … hehehe …
Sigurno je bila provokativna osebnost, ki vzbudi močne reakcije. Totalen odklon ali pa očaranost. Film the Passion of Ayn Rand ti res priporočam. Dolgočasila se ne boš. Drama je osredotočena predvsem na ta njen oseben aspekt življenja, ki je tebe najbolj zbodel. In Helen Mirren jo odlično dočuti. Moje osebno mnenje je, da je bila njena reakcija logična posledica njenega enormnega ega. Namreč očitali so ji tudi, da malikuje trd seks, celo posilstvo … V njenih delih so bili tovrstni erotični opisi klasika. Taka ženska ima problem. Po eni strani bo vedno stremela k temu, da bo energetsko in duhovno nad vsemi, predvsem moškimi, po drugi strani pa ravno zaradi tega ni nikogar, ob katerem bi lahko občutila, da jo je pofukal. No, v trenutku, ko pa bi jo pofukal, tako, da bi se počutila obvladana, bi bil njen ego tako ponižan, da bi udarila nazaj in vse uničila, ker ona mora bit največja, ker dela na tem, da je največja. Za tako žensko je bila ta izdaja, izdaja vsega. Saj njena filozofija, ki jo je predala Nathanielu v nasledstvo je bila ona. Če je torej zintrigiral njo (medtem ko je ona svoje hrepenenje obrazložila možu, še preden je šla fukat z mulcem), je izdal ključ celotne njene filozofije. V tem smislu razumem njeno potezo. Pa ne samo v tem. Po mojem mnenju je bila to tudi priložnost, da je obupala nad svojo idejo idealnega človeka, ki bo zavladal nad nizkotnimi in enoumnimi vzgibi. Bila je odklanjana na polno (prebolela raka, umrla itak za infarktom) in radi so jo kritizirali, saj je njena filozofija itak temeljila na kritiki vseh, ki ne posegajo po idealu (celo svoje fene je znala odfukat). Najbolj zanimivo od vsega pa je meni pri tej ženski predvsem to, da so jo označevali za brezčutno in njeno filozofijo prav tako. Mene, na primer, pa je totalno ganila. No, čudi me seveda ne. V tem kontekstu je kot predmet sočuta prikazana Brendanova žena Barbara, ki je zame v svoji borbi sinonim pičke za skloftat … hehe … Borba za moža, ki je ob njej impotenten, ker je pač mož. WTF!
@abaris:
Haha … Najlepša hvala! Saj podobnih kritik na glavo Ayn Rand obstaja na tone, itak. Pozitivnih je pravzaprav manj. V tem odstavku, ki si ga dal posebej v okvirčku, pa se po mojem mnenju izkazuje bistvo mržnje. Pa ne v sodbi, da gre za obupno pisateljico, ampak predvsem v delčku oznake, da gre za brezsrčno ideologijo … hehe … Če o nekom meniš, da je brezsrčen s svojo ideologijo v paketu (ženske so kategorično zavračale Ayn Rand kot osebnost in sočustvovale precej bolj z likom Natganielove žene), mu naprtiš sodbo, da je zanič. Namreč pri Randovi je za moje pojme kritika, da gre za slabo pisateljico, že v biti stvari omembe nevredna v prioriteti. Saj bistvo Ayn Rand niti ni v oceni njenega pridonosa v smislu pisateljske odličnosti. Kdor jo bere predvsem s slogovnega vidika, kot romanopisko, ne premore dovolj lucidnosti, da bi pogruntal, da pri njej ni šlo za to, da bi se vpisala v enciklopedijo vrhunskih literatov. Ona je literarno obliko izrabila predvsem za večjo možnost približka širšemu krogu bralstva. Mislim, da je bila ženska, ki je bila pripravljena celo spustit lasten nivo kot pisateljica, da bi njena filozofija le dosegla čim več publike. No, in to ji je uspelo. Brali so jo s sovraštvom in naklonjenostjo. Razprodano. Kritiki pa so jo trgali na polno. Ne vsi, ampak zelo radi. V tistih časih še posebej seveda. Osebno pa si sloga sploh ne bi upala presojat, odkrito povedano … ker angleščine ne obvladam tako zelo … komaj si upam presojat o slovenskih stvaritvah … hehe …
@alcessa:
Ja, prvi del komentarja itak podpišem.
In ja, kemična povezava že obstaja, ampak je po mojem mnenju povezana s psiho posameznika. Problem kure in jajca. Vibracija, ki jo oddajaš, vpliva na prepoznavnost drugemu, na tak in drugačen način. Najprej se ustrašim, potem me zaboli želodec in definitivno me pes zavoha, da se bojim … hehe … Tako se mi zdi z vsem. Zato se mi zdijo milo rečene trapaste lise na možganih, s katerimi znanstveniki skušajo najti razlog za odklonskosti na primer. Je bil prej proces, ki je pripeljal do odklonskosti ali lisa na možganih? Oh, tega pa ne vemo. Komu pa buljiš v možgane, še preden koga zakolje. Enako je z oksitocini … pa še feromoni. Trapasto. Nobeno nagnjenje še ni zajca ujelo in vsako nagnjenje transformirajo okoliščine in drugi dejavniki. Feromon mi pa še nikoli ni pojasnil, zakaj sem jaz padla v naročje Janezu, moa prijateljica pa Francija in nikakor ni bilo možno obratno … hehe … Skratka … kaj me navda k prijaznosti, da sprožim oksitocin … Kompleksno je vse skupaj. Se pa seveda strinjam s tabo v zadnjem delu, da je definitivno smisel kakovosti življenja v tem, kot si super poimenovala “medčloveški menedžment”. In ja, brez misli ne gre. Baje ženska lahko doživi orgazem samo preko misli. Moški po mojem mnenju tudi, samo nobeden se ni še pohvalil s to sposobnostjo. S tem hočem povedat, da misel dela hudiča in pol in je po mojem mnenju baza za kemične reakcije in usmerjenost le teh.
Vsak “razmislek” se hitro ovrednoti kot nepotrebno kompliciranje, pametovanje ali po dobri stari “ali moraš vse analizirati?”.
Meni osebno je pa na primer najbolj zanimivo to, da se dostikrat iz “razmisleka” določene osebe sklepa na njegove relacije všeč/ni všeč oziroma na njegovo sodbo dobro/slabo.
To je vidno tako v vsakdanjem življenju, recimo pri zaznavanju drugih ljudi, kot bolj konkretno na primer pri recenzijah. Če nekaj kritično razčlenim, mi torej ta stvar ni všeč, če uporabim določene pridevnike za opis določene stvari (kič, pretenciozno, malomarno…) to pomeni, da stvar smatram za slabo. Mislim, da je bila debata o Botru nazoren primer za zgoraj napisano.
Iz tega sledi za nekatere nedojemljiv paradoks - da lahko nekaj pogledam skozi kritične oči in mi je lahko še vedno zelo všeč. Kot, da bi stvari, ki so nam všeč morali sprejemati brez razmisleka…
aja, paradoks seveda z navednicami…
@mgerencer:
Fajn replika za lahko noč. Ja. Popolnoma se strinjam. To, kar si napisal je pravzaprav zame bistvena poanta objektivizma v svoji čisti naturi. Če mi nekaj godi, še ne pomeni, da taistega ne morem obravnavat skozi kritične oči in da je zadeva odlična v vseh aspektih presežkov, ker meni godi. To je stvar ega in samoljubja (tudi problem zaljubljencev … hehe) in ne razumne presoje. Ja, tista debata o Botru je bila v bistvu debata o tem. Skratka … Yes!
Lahko noč.
@alcessa: “predvsem pa v nič daje vsakega, ki se zaveda svoje naveze do soljudi in se je ne sramuje in je ne bo v celoti žrtvoval za ljubi kruhek, mi gre na bruhanje. Toliko prestrašene samozaljubljenosti bi moralo biti prepovedano.”
Kako lepo povedano ženska!
Ja, Simona, moj “negativni” impulz nima veze z Brendanovo ženo, ker načelno tudi mene takšne ženske znervirajo. Če je že govora o nekem idelanem človeku, ki naj bi sebe in okolico čekiral z nekim “objektivizmom” kot sem razumela iz napisanega-potem mora to priti iz nekega “zdravega” jedra, ki pa ga moten ego (kot sama praviš), ne premore. Film si bom pa definitivno pogledala, ker me je cela stvar kar zintrigirala. Na splošno pa (malo off the topic) sem kar malce občutljiva na neko kritiko socilaizma, komunizma, ker se mi zdi, da je glaven problem današnjega razfukanega sveta kapitalizem (ali pa gonja za profitom-izkoriščanje–v katerem so temeljili prav vsi družbeni redi, komunizem, pa je”želel” v svoji biti ta krog pretrgati” )in da je tudi komunizem, ki je kao obstajal bil toliko komunizem kolikor mu je to dopuščal kapitalizem. Razglabljati o gripi, medtem ko ljudstvu grozi epidemija kuge na primer, se mi zdi brez veze.
V bistvu je ena velika bolečina videti kako ljudje nismo primerni za noben ideal in kako se vse izrodi v evil shit -mogoče te je zato ganila Ayn, ker jo je to mučilo kot muči tudi tebe. Lahko noč.
aha duhovni kvocient…zanimivo. Me zanima kako se to meri
Upam, da ne s tem ali znaš Ave mario hahahaha
http://www.aynrand.org/site/PageServer?pagename=index
Če so to nasledniki Ayn Rand nisem niti najmanj impresionirana.
http://www.aynrand.org/site/News2?page=NewsArticle&id=13587&news_iv_ctrl=1021
ali pa tole. Takih somišljenikov in takšnih “individualistov” je v Ameriki vse polno, za vsakim vogalom najdeš nekoga, ki takole glasno razmišlja.
@Vanja:
Moten ego že ne, v vsakem primeru pa ego mora obstajat za ambicijo … skratka zdrav visok ega ali zelo moten ego … v tem je razlika. V tej potezi oddaljitve AR od inštituta osebno ne vidim spornosti, ker ni šlo za njen inštitut, ampak je bil nosilec on. Skratka … ona se je ukvarjala bolj s svojo filozofijo in “pedagoškim” aspektom zadeve, on pa je fural inštitut tudi sistemsko. V kolikor je AR prepoznala, da NB ni ponotranjil osnove za obvladovanje te filozofije, se meni osebno logično zdi, da ni mogla ostat vsebinsko gonilo inštituta, saj je NB klecnil v osnovnem moralnem smislu. Torej ni mogel več predstavljat simboličnega predstavnika njene filozofije. To seveda ni pomenilo, da AR ni nadaljevala svoje. Ona je imela praktično do konca življenja predavanja širom po Ameriki itd., se je pa porušila sigurno do neke mere njena vera v možnost vzpostavitve idealne slike “vlade v senci”. Včasih je pač tako, da neka zadeva iz zasebnega življenja preprosto ne sme ostat kot sporni madež, da bi upravičila etiko delovanja v celoti. S tega vidika jaz osebno na primer zastopam mišljenje, da politikovo dejanje v zasebnem, ki je skregano s politiko, ki jo fura kot javna politična osebnost, mora bit sankcionirana in označena za nesprejemljivo.
Kar se tiče kritike na komunizem, socializem. Vem, da si občutljiva na to, ampak je dejstvo, da ima tudi ta družbeni sistem svoje temne plati. Se strinjam, da gre za zlorabo in da smo uničili dobre plati sistema zavoljo slabih … še huje … veliko več slabih se je ohranilo kot dobrih. Zato sem pa točno v ta zgornji koncept vtaknila izseke članka Renate Salecl in svoje komentarje, ki podaja ravno to sliko, kako so vzvodi discipliniranja ljudstva enaki v rezultatih danes, kot so bili pod komunistično diktaturo, pa ravno to naj bi bila tista plat medalje, ki naj bi jo demokracija premagala. Pa nobene demokracije od nikoder ni. Tako da se s tega aspekta strinjam s tabo. In ja, seveda me je ganilo predvsem in tudi to in ja, seveda muči to tudi mene … kot tudi tebe … hehe …
Kar se naslednikov tiče, ki so se sami oklicali za naslednike, jih je na milijone, takšnih in drugačnih. Sem pa v zapisu posebej poudarila, da se je AR že v začetku ogradila od libertarnih krožkov, ki so si jo izbrali za moralno vodjo, a je ugotovila, da ne gre za primerno filozofsko podlago, kakor jo interpretirajo oni.
Ne smeš zanemarit dejstva, da bi linkov bedastih naslednikov komunistične filozofije tudi lahko nalimali na tisoče semle … To ni noben problem. Bistvo je, da ničesar ne zavračaš po difoltu in da tudi ničesar po difoltu ne sprejemaš, ampak da pogledaš kakšne so objektivne možne koristi. Tako kot je znotraj komunistične ideologije lahko najti pozitivne koristi, pa to ni mogoče zaradi zavračanja po difoltu, tako je tudi v filozofiji AR predvsem načelo objektivizma še kako pametno vzeti na znanje v svrho koristi in je limanje linkov trapcev približno tako nekoristno kot limanje bebavih interpretov komunizma v svojih izvornih načelih. Pravzaprav je ravno to sesulo vsako ideologijo v svoji koristni tendenci. Diletanti in pristranske sodbe.
Aja … SQ se meri enako kot drugo. S testi pač. Nima nobene veze z religijami kot naj IQ ali EQ ne bi imel, čeprav vse ima veze z vsem, v kakršnem socialnem okolju pač živiš. Ne meri pa SQ nikakršne stopnje pripadnosti religije in niso si ga izmislili duhovniki … hehe … ampak je nastal enako kot EQ … dodatek, ker je bilo jasno, da IQ ne pojasnjuje zadovoljivo naprednosti posameznika. Skratka, ljudje z visokim IQjem pač niso vsi genialni znanstveniki, ampak tudi neme manekenke, depresivni strojniki itd. Enako ne pojasnjuje vsega IQ z EQjem in tako je nastal še SQ, ki pač skuša vrtat po dodani vrednosti posameznikove osebnosti. Seveda gre pri vsem skupaj za iskanje odgovora na vprašanje, kaj neki determinira genija.
Zanimivo. Z besednega, kritičnega in informacijskega stališča.
O komonsensu: ta je itak totalno precenjen in kosa večine/povprečja, ki zamahuje po vsem, kar štrli ven. Jaz ga preziram čisto iz dediščine znanosti; ravno komonsens je bil orožje teokratskim diktaturam, ki so za male pare kupile večino. In Zemlja je bila ravna, Sonce je krožilo okrog nje, saj to je vendar očitno, poglej proti horizontu ali pa v nebo, pa ti bo vse jasno. Komonsens! Bljak! Ko ga nekdo omeni, takrat šele res postanem pozorna in začnem iskati pomankljivosti.
O libertarcih: enkrat sva debatirali o nečem mogoče malo podobnem pod zapisom o Ajši, ko se je oglasil Štih. Moj očitek njemu (in tvoja ugotovitev, da mu nisem nenaklonjena) je bil, da je moteča predvsem njegova artikulacija stališč. In v bistvu ni šlo za Štiha, on je bil pač samo metafora libertarca kot takega, tako kot včasih Pavel, ki tudi piše na Blogosu. Torej, moje spoznavanje libertarcev je počasno in skuša bit objektivizirano (hehe), nekaj časa nazaj sem morda bolj zagovarjala pomanjkanje EQ-ja (o SQ-ju sploh nebi), torej občutka za soljudi, kar se mi je zdelo zelo očitno ob vsemu mahanju in očitanju funkcionalne nepismenosti, itd. Toda zadnje čase dejansko ugotavljam (z grenkobo), da gre za več kot to; da gre za pomanjkanje idej in dojemanja, v zameno pa dobimo mantranje parol na vsakodnevnih mlinčkih. Ne gre torej za geeke, ki si zaradi svoje dojemljivosti navkljub pomanjkanju empatije zaslužijo pohvalo in resno upoštevanje, ampak za posnemovalce geekov, ki pomanjkanje EQ-ja zlorabljajo zato, da bi ljudstvo preslepili v to, da so v resnici tudi pametni, če so že anempatični, to gre vendar vedno z roko v roki. Žalostno za zjokat se.
Toliko zaenkrat, priznam, da celoten tekst še prebavljam.
@Marija:
Ja … hehehe … se strinjam s tvojo formulacijo možne zlorabe komonsensa … to sem označila s tistim primerom o modernem komonsensu, kar se tiče dojemanja, kaj pomeni intelekt (komentar na moj zapis o znanem slo. podjetniku). Vendar pa v paketu z načelom objektivizma zahteva prvič nepristranskost v povezavi z emocionalnimi nagnjenji. In zahteva jasne dokaze, odpoved enznačnim definicijam. Seveda je oseba nota vedno bolj ali manj prisotna. Vendar je med bolj ali manj velika razlika. Nekdo, ki pristaja na razumno, bo vse opombe jemal za pozornosti vredne, v kolikor mu niso jasne. Skratka … nič se mi ne zdi narobe, če se glede na meje zmogljivosti trdi, da je zemlja po logiki stvari ploščata. Pa kaj! Ko bodo na voljo nove informacije, se bomo naučili več. Problem nastane, ko to postane stvar vere, stvar kolektivne ideje, ki ji moraš pripadat (nasprotje objektivizmu) in sežgeš na grmadi osebo, ki trdi, da je pogruntala, zakaj je zemlja okrogla, ti pa te osebe niti nočeš poslušat, ker v prioriteti ni razumno stremljenje k resnici ampak ego in pripadnost ideološki smernici. Torej drugače mislečega dojemaš za izdajalca, kar je pomembnejše od resnice. In to ni komonsens, ampak psihopatija! IQ sam po sebi ne izločuje žlehtnobe, na primer, niti ne zagotavlja sreče, v kolikor je oseba pač psihopat. Torej nekdo z visokim IQjem je lahko morilec, špekulant, goljuf, ki deluje premeteno kao v svoj prid in mu uspevajo podvigi. Kaj pa je s človekom, ki bi lahko tako deloval, pa samo noče? Je zato debil, ker se ni hotel z umori in špekulacijami prebit do predsedniškega stolčka na primer … hehe? No, tukaj pride na vrsto EQ. Vendar tudi nizek EQ lahko škoduje sebi, drugim pa ne. Visok EQ pa ne garantira sle po presežkih. No, in tu vskoči pojem SQja. Recimo zmožnost razumevanja in empatije v svrho “človeškega menedžmenta”, kot je to poimenovala alcessa.
Ja, seveda se spomnim. In če boš kliknila na Štihov blog, boš opazila, da med povezavami reklamira tudi Ayn Rand inštitut, v intervjuju za Blogorolo pa je bilo pri vprašanju, katera je njegova najljubša knjiga, zapisano seveda Atlas shrugged. In če boš poklikala še druge linke na libertarce, bo velika večina ali pa verjetno vsi imela zaznamek Ayn Rand. In tisto prepucavanje pod zapisom se je odvijalo pravzaprav tono na to temo zgoraj. Tako da, ja … kot si zapisala … V tem je fora. Mantranje parol (quickthinking) in pomanjkanje objektivizma (razumnega pristopa). Pomanjkanje in celo zanikanje pomena empatije je samo stranski učinek tega in se je izkazoval za uničevalnega v vseh “režimih”, današnji sploh ni nobena posebnost, kar je z enega vidika tudi dobro potegnila vzporednice Renata Salecl. AR je temu rekla neprimerna filozofska podlaga za pravi uspeh naprednega gibanja v smeri sreče posameznika, demokracije v pravem pomenu besede in adios. Objektivizem in dograjevanje svoje filozofske podlage je bil pa itak dosmrtni, če ne večni, projekt. Zato je bilo povzemanje smernic v neke parole pravzaprv uničevalno za takovrstno filozofijo. In zadnje svoje knjige itak ni uspela dokončat, ker jo je pač prej infarkt. Seveda pa tudi ta zadnja ne bi bila dovolj za možno večjo uresničitev približka idealu od ničnega, ker gre za stvar vzvodov.Moje osebno mnenje je, da dokler so na primer učitelji kr eni državljani, ki so pridobili pravico do učenja in ne ikone najvišjega in najbolj cenjenega razumništva, sploh nimamo kaj praskat.
Simono sumim, da ni prebrala nobene od njenih knjig in da sploh ne ve, kaj je bistvo objektivizma. Očitno je videla samo omenjeni “chick-flick”, ki je prebudil njena zakrnela romantična čustva, podobno kot to stori kakšna Esmeralda pri slovenskih upokojencih.
Kako si drugače razlagati, da govori o “visoki morali” objektivizma? A je “visoka morala” in “common sense”, da se recimo zavzemaš za to, da naj prizadeti otroci živijo samo od dobre volje svojih staršev in filantropov, ker drugače “odžirajo” zrak sposobnim in ustvarjalnim?
Gre za nič drugega kot vulgarni anarho-kapitalizem in socialni darvinizem, ki ga je dobro opisal konzervativni Chambers Whitetaker, ko je napisal, da iz knjig Ayn Rand kriči stavek: “To a gas chamber — go!”. Zato tudi libertarci in njihovi inštituti niso zašli na nobeno stranpot, kot to opisuje Simona, ampak povsem korektno povezemajo in razširjajo bistvo njene ideologije. Vprašajte Alana Greenspana, ki se je z njo družil v mladosti.
Oglejte si recimo njene intervjuje z legendami ameriškega novinarstva (Mike Wallace, Phil Donahue) na Youtube.
Pa še to: vsaka materialistična ideologija razglaša, da je znanstvena. Tudi komunizem je temeljil na “znanstvenem” marksizmu, ki priča o “komonsensu” razrednega boja.
Špehurina od Fountainheada se pravkar prevaja v slovenščino.
@abaris:
Hehehe … S svojim uvodnim odstavkom si mnogo hujši od fašistoidne plati retorike Ayn Rand!!! In v tem je ravno poanta. Čeprav misliš, da si proti fašistoidni ideologiji, se v fašistoidneža spremeniš v trenutku, ko ti nekaj stopi na žulj. In v tem kontekstu je popolnoma irelevantno, katero ideologijo zastopaš, v vsakem primeru se bo spremenila v marš proti in nikoli za. In kakšna romantična zakrnela čustva neki … v kolikor me dojemaš za fenico Ayn Rand bi morala bit terminatorka brez čustev … kot so njeni verni libertarci na primer.
Prizadeti otroci tudi živijo od staršev, od filantropov pa le redki, ki imajo srečo, ostali pa od države, kjer so zaposleni tudi antifilantropi!!! Drugače sploh ne morejo živet. In povsem jasno je, da sicer odžirajo zrak sposobnim in ustvarjalnim brez potrebe.
Lahko ti povem eno anekdoto. Ne bom operirala z nikakršnimi podatki, a zgodba je resnična. Oseba A pride na položaj, da bi reorganizirala slabo delovanje določene skupine. Vodja, ki ostaja vodja, potrebuje pomoč, A je najeta kot svetovalec. Za določeno mesto bo treba poiskati vodjo sektorja med desetimi že zaposlenimi kandidati, mogoče bo treba po razgovorih in preverbah koga odpustit. Preden se A loti dela, prejme opozorilo, da je eden od kandidatov invaliden in se strašno boji, da bo A zahteval odpustitev. Okvara sluha, govora in delna telesna invalidnost. A vse kandidate razdeli in premeče po delovnih mestih, kjer bi bili najbolj učinkoviti, uvede določene spremembe itd., odpusti nikogar. Preden določi vodjo sektorja, pa vskoči vodja (nad vodjo sektorja) in zgolj pripomni, da je vodjo s. izbrala kar sama. Invalidno osebo. Večji del dela vodje s. je seveda determinirano s telefonskimi pogovori in stiki z ljudmi na sploh. Kaj pa zdaj? Jah, no … po pa komunicirala samo prek mejlov. Kako pa na sprejemih??? Jah, jo bo pa kdo nadomeščal ali bo šlo pa bolj počasi. A: Kako pa pričakujete na tak način napredek in zadovoljivo hitrost komunikacije (pomembno za to delo)? Ooooh, ne vem, no, bo že kako šlo, veste on je tako bogi, bi rada, da bi malo več zaslužil, pa pridobil na samozavesti … blabla … A: Oprostite, ampak za to odločitev ne morem prevzet odgovornosti, glede na to, da se na podlagi reorganizacije dela pričakujejo uspešnejši rezultati! A izpade totalen fašist, diskriminatornež itd., vsi človekoljubi se zgražajo in sploh in oh. No, zavoljo direktorja (ja, fašista) A doseže svoje in postavi vodjo, ki je sposobna opravljat delo. To je primer pozitivne diskriminacije, ki dela samo škodo vsem!!! V primeru, da se uresniči, se zadeve zakomplicirajo, sovraštvo do pozitivno diskriminiranega se poveča od diskriminiranih v odnosu do p. diskriminiranega, p. diskriminirani pa pade v še večjo psihozo, ker se mu potrdi nesposobnost. Enako je pri drugih vrstah diskriminacije, kjer uvajanje ne poteka na usposabljanju in volje do zaslužnosti. (American history X tematika). Na primeru kvaziproblemov z Romi v Sloveniji bi ti lahko opisala vsaj dve kategorični budalaštini in posledičnih prepirov, ki so se dogajali v času Ambrus primera. In težko se je odločit, kdo je storil za bolje organizirano bodočnost problematike več škode: neobjektivni človekoljubci ali nestrpneži.
Da je stavek “To a gas chamber - go!” podtaknil konzervativec Whitetaker veliko pove!!! Konzervativec, ki bi se moral ukvarjat s samokritiko konzervativizma v zvezi z nestrpnostjo. Pa ne, da so to taisti konzervativci, ki so v imenu poveličevanja družine didkriminirali nešteto otrok, češ, lej jih pankrte, v kolikor sobili nezakonski. Na primer. Če bi namreč skrbeli za prizadete otroke filantropi in starši, bi bilo prizadetim otrokom na zemlji pač rajsko … tako je pa precej bolj kurčevo vse skupaj. Delujejo nekako filantropi proti kvazi socialni državi, ki nas dnevno zasipa z zgodbicami, ki prav nič ne dišijo po človekoljubju.
Znanstvenosti nisem pripisovala v nobenem stavku. Filozofija ni nujno znanstvena, čeprav bo večina filozofov poskočila do neba in kričala, da je filozofija znanost, ampak tega ne kupim in nikoli ne bom. Lahko je, lahko ni, lahko je malo mešano. Kakšne posebne znanstvene podlage znotraj filozofije Ayn Rand ne vidim, saj njene teze niso podkrepljene s kakšnimi dokazljivimi raziskavami.
Da pa bi se bolje razumela!!! … zgornji zapis ni nikakršno idoliziranje z moje strani. Zame je Ayn Rand pač ena izmed avtoric nečesa, ki pa je za moje pojme pozornosti vredna ravno zaradi libertarnik krožkov danes pri nas. Nič drugega. In moj zapis zgoraj, menim, da je mnogo bolj koristen v poanti glede na obstoj malikov libertarizma kot tvoj bojevit odklon in razpihovalna klima prepira, na kakršnega kakšen Štih ali Judova samo veselo čakata, da bi lahko zmagala v prepucavanju. Štekaš??? Ni vse črno belo, razen če želiš vojno, kjer ne boš imel prav ne ti, ne libertarec na drugi strani, ki ga boš tako sovražil. Veliko bolj prav pridejo ideološke korekcije obstoječega. Prepucavanje s Štihom in mojo osebno ideološko poanto (ki ni poanta Ayn Rand, čeprav ji dam v določenih oziroh prav, ampak zame ne obstaja samo ona …), ki jo lahko prepoznaš v medvrstičju, je pa razvidna na blogu Besna na brezposelne, kjer se Štihom nisva najbolje ujela. Lahko bi se edino, če bi Ayn Rand razumeli malo drugače kot zgolj premočrtno in enoumno … hehehe … Bi bilo koristno.
No … saj sem ti rekla, da ni problem v tem, kakšna pisateljica je AR, ampak predvsem dovtip na “Heartless” … hehe … Nekaj psihologije pa tudi jaz razberem na tem svetu.
B-Rand-Name:
Ahahahaha … Uf! Hvala za informacijo, če drži. To me spravlja v smeh, da ravno zdaj. Očitno je Slovencem počasi kapnilo, da ta “american way” ideologija radikalno ruži v naš prostor. Mislim … Dobro jutro! To je vse, kar lahko rečem.
Kolikor sem lahko razumel po enkratnem branju***, je poudarek tvojega teksta prav na paralelah med komunizmom in kapitalizmom. Če sem “point” dobro dojel, potem je tvoj družbeno političen kredo povsem identičen mojemu. O tem ravno pišem v tistih svojih tekstih, ki se dotikajo politike in političnih sistemov.
Čestitke torej za pričujočo analizo, ne pa tudi za tisti del, kjer “obračunavaš” s kritiki svojih prejšnjih kolumen. Tisto je žal izzvenelo malce samovšečno, morda tudi nepotrebno vzvišeno. Vsekakor ta del ne sodi v diskurs osnovnega članka iz majske Sobotne priloge Dela in tvojega nadaljevanja..
*** Čez Žižkove tekste se hitreje in lažje prebijem, kot čez tvoje.
P.S.
Ne moti me, kot abarisa npr., če nisi zares prebrala Ayne knjige, saj stališča stojijo sama zase. Z njimi polemiziramo in ne z Ayno.
@Rado:
No, fajn, da se javiš tudi, kadar imava nekaj skupnega … hehe …
Vložek v zvezi s kritiki mojih prispevkov je pač uporabljen primer na lastnih plečih … meni se ne zdi nič narobe … razumem pa, da lahko deluje vzvišeno … spet v smislu, kaj neki mislim, da sem. Na to lahko odgovorim samo z “jebi ga”, če je to vzvišenost, sem pa vzvišena. No, moj kredo je itak v tem, kar tudi razlagam v tem zapisu, da se pomembno poanto itak lahko izpeljuje skozi vse, kar si zamisliš … na pravi način. V tistem delu, ko omenjam, da je globalni problem lahko mnogo bolj razkrinkan skozi nakup čevljev, če je kakovostno speljano, kot pa čez naslov o globalnem problemu, ki v vsebini nima drugega štofa, razen parole. Tako da … tudi če me kdo dojema kot čevelj v primerjavi z globalnim problemom (Ayn Rand) … hehehe … ni problema …
Sem prebrala Atlas Shrugged (in ni, da bi branje ponudilo več od tega, kar lahko dojameš preko razpoložljivih materialov o njeni ideologiji, kar, valda, ni nelogično …) … Vprašanje je, če je abaris kaj prebral … zaenkrat svetuje linke do izjav samo določenih kritikov in intervjujev (ki so pa itak odlični) … ampak to sploh ni pomembno … ni v tem problem, ampak problem strasti do vojne, kot sem mu replicirala. Meni se ne ljubi polemizirat na nivoju, kdo je kaj v resnici, medtem ko mi komentator poda idejo o AR kot slabi pisateljici, ko je jasno, da ga žuli njena domnevna trdosrčnost. Say it so!!! Z Ayn dejansko ne moremo polemizirat in tudi nihče v resnici ni … zato je veliko pomembnejši aspekt interpretacije. Kritiki so se okrog pomenov njenega dela in dejanskih pomenov izjav dobesedno klali in si na veliko podtikali dojemanje, zato je trapasto pričakovat, da bi danes na blogu prišli na zeleno vejo. Hočem reči, medtem ko meni abaris očita pozitivistično napihovanje, sam negativistično napihuje. Vprašanje je samo v tem, v čem je smoter mojega pristopa in v čem njegovega. Meni je moj smoter jasen. In nisem napihovala, definitivno pa kaj izpustila, ker bi bilo sicer dolgo za posrat in še nekoristno.
Recimo izpustila … en dolg zapis bi lahko zapisala samo na temo fašistoidnosti Randove o zatiranju nesposobnih. Treba se je zavedat, da je je bila pribežnica iz Rusije v času vstaje boljševikov, pri čemer so njeni familiji (očetu - kemik) zaplenili vse premoženje (imeli so farmacijo). Torej je doživljala pekel odvzema premoženja, ki ga je oče ustvaril s svojo pametjo in delom (tako je brez dvoma doživljala ponižanje). In to v imenu pravice do šibkejših. Štosi, ki so se odvijali v imenu komunizma (in danes spet posledični kretenizem od kretenistične denacionalizacije), ko so se v imenu pravic delavskemu narodu počutili zatirani intelektualci in aristokrati in je postala pripadnost klanu “pravega” mišljenja svetinja. Kdo je zdaj žrtev koga komu? Tole je zelo v grobem, okrvirno, ampak samo tako … za priokus, kaj je treba imet na znanju, kar se tiče psihe Ayn Rand.
Prosti trg je seveda dober za ekonomijo, a ne nujno tudi za ljudi. Njegovi zagovorniki, se pravi tisti, ki imajo od takšne ureditve KORIST, predstavljajo samo nekaj odstotkov svetovne populacije. S koncentriranjem kapitala (ki je s prostim trgom omogočeno in katerega posledica je zviševanje socialnih razlik) se ta delež s časom seveda samo še manjša. Posledica oz. cilj prostega trga je postopna ukinitev demokratičnih pravic posameznika, saj ekonomija v takšni situaciji najbolj cveti. Ljudje takrat ZA MANJ namreč delajo VEČ.
Ker verjamem, da Ayn Rand ni bila BUTASTA, sem na podlagi idej, ki jih je zagovarjala, torej primoran zaključiti, da je bila TEŽKA PRASICA.
jutranji preblisk ob napisanem:
ljubezen gre skozi želodec, politični sistemi pa skozi pičko in kurac.
In ne glede na to, če pofukaš vsako pezde, ki pride mimo, da se le zavzemaš za (prave?) ideale, pa si dober in potreben orgazmičnega čaščenja.
prišle so mi solze v oči.
kar sem lahko sam osebno razbral iz debate s feni ayn rand je to, da oni vrednoto definirajo tako, da je vrednota to, kar je v nekem eksistencialnem smislu pozitivno za posameznika. tako da postane tisti primarni kriterij človekovo življenje. torej, dobro je vse tisto, kar ti omogoča preživetje in dobro življenje, ki pa je definirano predvsem v materialnem, fizičnem smilsu. problem pa je seveda v tem, da so vrednote subjektivne in da je življenje vrednota zgolj takrat, ko jo kot tako človek dojema. za nekoga, ki brez upanja na rešitev preživlja v zaporu, kjer je konstanto mučen do neznosnih bolečin, življenje pač vrednota ne more biti. v takem primeru si bo človek pač želel smrti.
Eh, moralni filozofi so itak teisti. Skoraj ni razlike. Vključno z Ayn Rand.
Oboji se držijo tradicionalne interpretacije življenja. Še med pomanjkanjem bilo kakšnih zagovorov ali razlogov, da v njih verjamejo.
Oboji se le opirajo na razkol, da je tradicija pravo in vse ostalo ne more bit.
In zdravilo? Sploh nisem prepričan, da obstaja.
Šibki so odločeni, da ustvarijo domišljene grešne kozle in varnostne odejice v našem determinističnem vesolju….
Mislim, da se bo stopnja samomorov v naslednjih 100 letih povzdignila še na veliko višjo raven, ko bodo rokavice padle…
Količina samomorov se bo povečala, revščina in trpljenje se bosta na zahodu povečali - to bo še posebej težko tem razvajenim populacijam, ki so se navadili na privilegiran življenjski stil - religozna vnema so bo začela povečevati, ker bodo ti slabiči pribežali v najbolj tolažilno zavetišče, zahodna civilizacija pa se bo trudila ohranjati svojo fasado.
Nova Črna Doba je nad nami. Srednji vek, 2nd edition
Krščanstvo ne bo trajalo še 100 let. In ko si bodo torej mase čedalje bolj prizadevale k bežanju religiji ne bo nobene več, da bi se na njo obrnili. Mase bodo postale nasilne in se uprle, ampak bo to nekaj takega, kar človeštvo še ni videlo.
Trenutni trend za to: “emo”-izem
Krščanstvo ne bo trajalo še 100 let. In ko si bodo torej mase čedalje bolj prizadevale k bežanju religiji ne bo nobene več, da bi se na njo obrnili. Mase bodo postale nasilne in se uprle, ampak bo to nekaj takega, kar človeštvo še ni videlo.
To si prebral v kakšni sci-fi knjigi ali si videl v kristalni krogli?
Nikoli ni bila in nikoli ne bo kakšna doba brez neke oblike religije.
Dokler bo obstajalo neznano in bojazen glede smrti in življenja, do takrat bo obstajala tudi religija.
Trenutni trend za to: “emo”-izem
Oh Bog….
Z izumom tiskarskega stroja so nekateri napovedovali konec ignorance in pojav nove dobe razsvetljenstva.
Ta naivna hipoteza je osnovana na zelo napačni in romantični oceni človeštva. Predpostavlja, da je pomanjkanje izobrazbe edina stvar, ki onemogoča človeku, da vidi in spozna.
Potem odrasteš - mogoče - in se zaveš, da ni problem v izobrazbi, ampak v samem človeku.
Kamen lahko poliraš kolikor dolgo želiš, vendar se ne bo spremenil v diamant.
In takrat postaneš elitist.
To si prebral v kakšni sci-fi knjigi ali si videl v kristalni krogli?
Nikoli ni bila in nikoli ne bo kakšna doba brez neke oblike religije.
Dokler bo obstajalo neznano in bojazen glede smrti in življenja, do takrat bo obstajala tudi religija.
Zaenkrat sem se odločil za “kristalno kroglo”.
(Zahodno) “Krščanstvo” bo umrlo — Nisem rekel, da bo umrla “religija”. Zakaj? Ker bo hipokrizija v Krščanstvu uničena z gledanjem v kozarec imenovan “razum”.
Z izumom tiskarskega stroja so nekateri napovedovali konec ignorance in pojav nove dobe razsvetljenstva.
Ta naivna hipoteza je osnovana na zelo napačni in romantični oceni človeštva. Predpostavlja, da je pomanjkanje izobrazbe edina stvar, ki onemogoča človeku, da vidi in spozna.
Potem odrasteš - mogoče - in se zaveš, da ni problem v izobrazbi, ampak v samem človeku.
Kamen lahko poliraš kolikor dolgo želiš, vendar se ne bo spremenil v diamant.
In takrat postaneš elitist.
Njihove napovedi so bile razumne. Ni moja krivda, da niso mogli napovedati verjetnost kako in kdaj se bodo uresničile…
Kdo ima čas pisati tako dolge bloge in komentarje nanje? So ti ljudje brezdelneži? So sploh ljudje? To in še več, v naslednji epizodi Hrabrega Miška……
Zdrava pamet?…torej naj bi obstajala tudi bolna pamet?
In zakaj ne bi, po tej zdravi pameti, ZDA šla v navezo z naci Nemčijo, proti komi Rusiji…seveda bi istočasno kritizirali Hitlerja!?
Zakaj ne bi na Jude gledali kot na zaostale otroke…
Homo so, po pameti ( ne zdravi ne bolni ), ravno tako “bolni” kot hetero, bi so že malo bolje, najbolj so spolno zdravi tisti, ki prakticirajo vse možne spolne prakse, takih je zelo malo in to je eden problemov človeštva, spolna zavrtost, pa naj bo homo ali hetero…( ne mi posilstvo ali pedofilijo omenjat kot spolno prakso! )
In ko neki občudovalec(-ka) Nietzscheja začne govoriti o visoki morali, postane jasno, da se je spet ujel v neizbežno past reševanja človeštva…človeštvo ni rešljivo, zasrano je že na začetku, njegov problem je v tem, da čim večje je, bolj hoče biti poenoteno, z visoko moralo ali brez!
Kvaziintelektualec Packon!
Ne razumem, kako lahko kdo mojo kritiko razume “fašistoidno”. A si to besedo slučajno pobrala od Žižkovih pajdašev - postmodernističnih francoskih teoretikov, katerim je jasno izražena misel zarota znanstvenikov za podreditev družbenih inštitucij?
Tvoja anekdota o kadrovanju s tem nima nobene zveze. Eno je pozitivna diskriminacija, ki jo zaradi “victim mentality” poleg Clarenca Thomasa (katoliški črnski ustavni sodnik) sedaj zavrača tudi Barack Obama, drugo pa golo preživetje in dostojanstvo. Vsakemu je jasno, da pevka od skupine Patetico ne bo prva kandidatka za mesto napovedovalke poročil na RTV. Drugo pa je, če misliš, da lahko razne marginalne skupine (invalidi, upokojenci, študentje…) živijo človeka vredno življenje zgolj od dobre volje ljudi iz kakšnih aristokratkih družin, ki v časih ekomomske konjukture primaknejo kako drobtino v dobrodelne namene, da operejo svojo vest in si izboljšajo družbeni ugled. Če država slabo skrbi za invalide, še ne pomeni, da je potrebno avtomatsko preskočiti na libertarno mantro o ukinitvi države. Poleg tega se ne morem strinjati s tabo, ko praviš, da je jasno, da odžirajo zrak drugim. Socialna politika ni ravno igra z ničelno vsoto.
Neka znana levičarska misel, ki jo pogosto napada tudi prej omenjeni Žižek, pravi, da bi lahko dejanja opravičili tudi največjemu zločincu (recimo Hitlerju), samo če bi poznali vse vzroke, ki so ga pripeljali do tega. No, tukaj pa tudi jaz ne “diskrimiram pozitivno”. Povsem možno je, da je Ayn Rand postala sociopat zaradi družinske tragedije, čeprav sem osebno mnenja, da je k temu veliko pripomel tudi njen naglas in njena zunanjost; predvsem tiste tipično-rusko-izbuljene oči, ki ji niso mogle biti ravno v pomoč pri navezavi stikov z ljudmi. Vendar to še ne pomeni, da je njen poizkus razgrajevanja Roosveltove Amerike zaradi tega moralno upravičen, podobno, kot Hannah Arendt ni bila moralno upravičena podpisati smrtne obsodbe Eichmannu. Še posebej, če upotevamo njenega nacističnega ljubimca Heideggerja.
[blockquote]Štekaš??? Ni vse črno belo, razen če želiš vojno, kjer ne boš imel prav ne ti, ne libertarec na drugi strani, ki ga boš tako sovražil. Veliko bolj prav pridejo ideološke korekcije obstoječega. Prepucavanje s Štihom in mojo osebno ideološko poanto (ki ni poanta Ayn Rand, čeprav ji dam v določenih oziroh prav, ampak zame ne obstaja samo ona …), ki jo lahko prepoznaš v medvrstičju, je pa razvidna na blogu Besna na brezposelne, kjer se Štihom nisva najbolje ujela. Lahko bi se edino, če bi Ayn Rand razumeli malo drugače kot zgolj premočrtno in enoumno … hehehe … Bi bilo koristno.[/blockquote]
Bojim se, da je za to že prepozno. Kot lahko vidiš tukaj, je libertarna srenja name že davno razpisala tiralico za vojne zločine in sem sedaj na begu.
Zdaj vidim, da sem s tem storil kardinalno napako. Enkrat davno sem namreč prebral, da nisi ena od tistih žensk, katerim je “dober fuk in varnost kot domača klobasa za psa” in torej ne “fukaš z barabami”, kot sem očitno jaz. :)))
@fiormat:
Zaenkrat sem se odločil za “kristalno kroglo”.
(Zahodno) “Krščanstvo” bo umrlo — Nisem rekel, da bo umrla “religija”. Zakaj? Ker bo hipokrizija v Krščanstvu uničena z gledanjem v kozarec imenovan “razum”.
Krščanstvo bo še dolgo časa vztrajalo zaradi teh razlogov.
1) Osnovano je na Knjigi, ki je prevzela tehnike prerokov v Delfih in jih uveljavila v tekst. Tekst je tako metaforičen in dvoumen, da ga lahko ob vse večji prisili vse večjega znanja interpretirajo tako, da je Bog rekel vse in je tako interpretiran v skladu s spremenljivo človeško interpretacijo realnosti.
2) Ima moč utrjene, institucionalizirane, integrirane tradicije, ki ji sledi na milijarde ljudi in ponuja upanje in zatočišče vsem tistim, ki so prizadeti od brezbrižnosti vesolja in naravne selekcije.
3) Razum, kot vsak talent ali karakteristika, ni povsod navzoč niti ni enakovredno porazdeljen nad človeštvom. Vzgoja ima meje pri obdelovanju obstoječih produktov milijonov let narave selekcije in odločilnih genetskih faktorjev.
————————————————————————————————–
Doba Razuma, če in ko kdaj pride, bo vsiljena masam, tako, kot je vsaka druga intuitivno razumljena sila narave.
Človek, ki je nezmožen sam razmišljati bo kot strenirana papiga posnemal racionalno misel, da bi ostal zvest racionalnim načelom. Tako bo isti, kot današnji religiozni umi.
V biti bo razum postal še ena religija za tiste z malo razumevanja in tiste, ki bodo manj naravno naravnani proti njem.
Recimo, Zlato pravilo je racionalno pravilo, ki je prišlo v religijo s priloženimi “grožnja/nagrada” parametri, tako, da lahko povprečen bebec ostane discipliniran njegovi logiki.
Logika, ki ji nikoli ne bi mogel slediti bi bila osnovana na realnosti, ki mu ničesar ne ponuja ali mu ne ugaja ali pa ne manipulira njegove strahove.
Žival lahko streniraš, da se obnaša civilizirano, brez, da bi se zavedala zakaj oz. kaj počne. Enostavno sledi pravilom kot so bili vsiljeni in je nagrajena s pogostitvijo.
To je vse kar žival mora vedeti.
Komunisti so naredili podobno napako v presoji, ko so predpostavljali, da je človek v osnovi dober. Kristjani delajo isto napako.
Domnevali so, da so vsi človeški konflikti rezultat slabe izobrazbe in da bosta prišla razsvetlitev in človeška zlata doba, ko bo masam ponujena informacija, trening in udobje ter varnost sistema.
Na mestu Boga bi postavili Državo kot starša, ki bi ohranjal meščanstvo v konstantnem stanju adolescence.
Ni jim uspelo in zato so se morali zateči k brutalnosti in sili.
Zakaj?
Ušteli so se pri človeški naravi, kot se je razvila med temi milijoni let, in v idealizirani moči vzgoje.
Ni jim uspelo videti, da so s pokončanjem nekaterih škodljivih aspektov tekmovanja kastrirali človeško žival in ustvarili brezumne trote.
@nevarnokorenjeizvesolja:
Popolnoma se strinjam s tvojo tezo o pasti prostega trga. Vendar pa ta rezultat ni v skladu s filozofijo Ayn Rand, da je sreča posameznika največja vrednota, h kateri mora stremet, imeti jasen namen, ne pristajat na žrtvovanje kolektivnim idejam o “pravem” načinu življenja in ne pričakovat, da se bodo zanj žrtvovali drugi.
Sem se sicer narežala tvojemu zaključku (od srca), ker bi bil tvoj sklep logičen, ampak očitno nekaj ne štima. Kar ne štima, pa je po mojem mnenju to, o čemer sem pisala. Osebo bi rekla prej, da je bila AR butasta kot prasica … vendar po mojem mnenju ni bila butasta … naivna v idealiziranju (slikanje idealnega človeka že samo po sebi spodkopava filozofijo v uresničitvi) pa je definitivno bila, kar se tiče mej verjetnosti, da bi človek dejansko povzel srečo za najvišjo vrednoto in s tem razumel pojem objektivizma v vseh sfera svojega bivanja, ker eno brez drugega ne gre. Denar ni sam po sebi zgolj materialističen, neduhoven vidik. Da denar ločujemo od vrednosti človeka, je posledica kolektivnega nivoja duhovnega stanja.
@mica:
Ne razumem. Pa še nasmehljana se mi zdiš po smeškotu sodeče.
@nimiy:
Ja, v osnovi bi tako rekli … kiks njenih fenov je pa v tem, da njena filozofija niti pod točko razno ni razlagala samo materialno sfero, ampak človeka kot celoto. Razlagala je tudi pomen ljubezenske recipročnosti, seksualne, odnos do nacionalizma, rasizma, do nasilje … skratka … v bistvu stvari je njena filozofija obravnavala človeka kot celoto in slikala ideal … skozi materializem se transformira človekov statement. Njeni feni pa pač niso vsi kar idealni ljudje, ampak večinoma precej neidealni materialisti, ki so vzeli od Ayn toliko, kot so sposobno doumet.
Tvoj primer zapornika bi po mojem mnenju Ayn komentirala takole: obsodila bi nasilje, saj je nasilje odobravala izključno v primeru obrambe. In ja, znotraj brezizhodne situacije je sigurno smrt tretirana kot sreča.
@fiormat:
Bi se strinjala, da je bila AR moralni filozof. Ena izmed. Ostalega pa ne razumem. Zavračala je tradicionalne vrednote same po sebi. In ja, stopnja samomorov se bo verjetno večala.
@satir:
Ja … bolj alternativne duhovne združbice. Nekaj podobnega dovtipu Chomskega.
In ja! Podpišem. Da je problem v izobrazbi je sigurna zgodovinska manipulacija in predvsem laž … kot da izobrazba vključuje razumevanje človeka. Pfff ..
@blablabla:
Mogoče ljudje, ki imajo kaj povedat in namesto sto drugih hobijev, ki jih počnejo ljudje, pač piše blog. Mogoče niso redno zaposleni, pa najdejo večje časovne luknje prostega časa. Mogoče nimajo otrok in najdejo večje luknje. Mogoče sploh ne porabijo veliko časa za to, ker so fanatiki v umevanju in večino prostega časa samo berejo in pišejo, medtem ko se drugi delavni ljudje praskajo po jajcih in gledajo bebav razvedrilni program ali kosijo že pokošeno trato. Mogoče so brezposelni invalidi in posvečajo svoj čas tem zadevam. Mogoče so fanatiki, kakršen je fanatičen športnik, samo da oni pišejo in mozgajo … Ogromno možnosti je. Razmisli malo, če nimaš preveč jako pomembnega drugega dela … blablabla … hehe …
@packon:
Zato, ker je zavračala nasilje oziroma ga odobravala samo v smislu obrambe. Nemčija je bila pa napadalka.
Hmmm … ne najdem vzporednice med zdravo pametjo in sprobavanjem vseh možnih seksualnih praks. Ne vem, kaj imajo prakse veze s pametjo, zdravjem … kaj šele čustvi, da bi lahko nekdo trdil, zdaj, ko sem preizkusil paleto s. praks, je pa moja pamet zdrava. Enako nezdrava je lahko kot pri človeku, ki je sprobal samo eno. Bolj bistveno je, po mojem mnenju, prepoznanje, kaj osrečuje tvoj tip osebnosti.
No, pravzaprav je njen naj filozof Aristotel … Nietzsche tudi v določenem kontekstu … In popolnoma se strinjam … gre za past reševanja človeštva … in popolnoma se strinjam, da je ključ problema v poenotenosti z moralo ali brez. Yes!!! Važno, da je fuzbal!
Bolje kvazi kot intelektualec, ki se ne zaveda, da je kvazi … hehe …
simona,
jaz se z ayn rand nikoli nisem posebej ukvarjal, ker sem imel občutek, da je že v izhodišču popolnoma zašla, kar je pač eden od razlogov, da je akademska filozofija preprosto ignorira. njen argument preprosto ne dosega standardov.
kar sem hotel jaz izpostavit je to, da ayn rand ni dopuščala možnosti, da se lahko nekdo “uresničuje” skozi altruizem, oziroma na način, ki mu prinaša zgolj “duhovno korist”, oziroma skozi neke etično moralne predpostavke, ampak mora obstajati neka konkretna, fizična, materialna korist. recimo, pravi pristaš ayn rand nikoli ne bi šel nekoga reševat v goreče vozilo, če od tega ne bi imel neko otipljivejšo korist, kot je pač zgolj občutek, da je storil neko dobro delo.
v eni izmed debat sem pristaša ayn rand vprašal, ali ne predstavlja v bistvu otrok za starše nek strošek, tako v denarnem, časovnem in še kakšnem smislu, od katere pač človek ne more imeti nobene druge koristi kot je neko čustveno zadoščenje. in seveda so mi morali pritrditi, hkrati pa dodali, da gre pri tem zgolj za “dolgoročno naložbo”, ki se bo pač povrnila, ko bo otrok odrasel in recimo skrbel za starše, ko bodo ti ostareli.
@Simona
In če bi nekdo napadel hitlerja preden je začel svoj pohod…
Nisem direktno povezal zdravo pamet in spolne prakse…oboje sem mogoče samo malce nerodno obdelal…
Najprej pamet, uporablja se tudi kmečka pamet, potem obstaja tudi mestna pamet !?!, je lahko pamet pozitivna in negativna ali pa obstaja samo pamet in nespamet…
Sedaj pa spolne prakse…omenil sem jih zaradi odnosa Randove do homoseksualcev in istočasnega zavračanja enoumja…ena spolna praksa v bistvu je nekakšno enoumje, ne glede katero, homo ali hetero, morala, visoka ali nizka, je tudi enoumje!
Saj vem, kvaziintelektualec, pač ne razume, ampak to ni problem samo Randove, ampak vseh individualistov, ne gre jim za čisti zdravi individualizem, ker ta v človeški družbi preprosto ni mogoč!!! Radi bi samo čim bolj izkoristili to družbo in čim manj ali nič dali nazaj, pustite nas, da delamo kar hočemo, jebeš ostale…
Pravi individualist je lahko samo kak puščavnik v kakšni votlini ali pa nekdo hermetično zaprt v svoji sobi, niti Randova, niti libertarci, niti Nietzsche nima rešitve, kako v družbi postati individualist, ampak samo definira svoj večvredni položaj v tej ( gnili ) družbi in podaja svoje sanje, ki niso nič drugega, kot nekakšna slaba vest…ena možna rešitev bi bila popolnoma uničenje sedanje družbe in začetek iz nič, pa še to bi bilo možno za zelo kratek čas! Potem bi kmalu sužnji spet investirali v gospodarje!
@Simona
Rezultat prostega trga seveda NI v skladu z njeno filozofijo, je pa zelo v skladu Z REALNOSTJO. To seveda pomeni, da njena filozofija NI V SKLADU Z REALNOSTJO. Prostega trga vendar ne moreš zagovarjati tako, da govoriš o njegovih negativnih posledicah! Lahko pa ga zagovarjaš tako, da ga zapakiraš in potem tudi prodajaš skupaj z nekakšno kvazi-idealistično prazno slamo. To, da povezava/podobnost enega z drugim ne sega globlje od privlačne fasada, seveda sploh ni pomembno. Za ljudske množice je namreč že to, da je oboje omenjeno V ISTI SAPI sinonimno s tem, da je oboje tudi v svoji substanci ISTO!
@abaris:
Nisem tvoje kritike poimenovala za fašistoidno, ampak uvodni stavek, izliv gneva nad mojo malenkostjo, kjer se je celo znašla Esmeralda. Nepotrebno in brez veze, kot vržene steklenice med glave nasprotnega tima na nogometnem placu.
Ah … te Žižkove so večkrat res telebanske. Kot da ne poznamo Hitlerjevih vzrokov … meni niso prav nič nenavadni, kar pa z oprostitvijo nima nobene zveze. In Ayn Rand ni bila noben sociopat, samo pavšaliziranje jo doletava in to takšno (ne mislim samo na tebe, to na drugi naklonjeni strani počnejo tudi libertarci, ki jo imajo za svojo), da samo zijam, od kod ljudje pobirajo takšne trditve. Kot da ne bi prebrali ničesar iz njenih ust.
Ob zadnjem tvojem odstavku sem se nakrohotala … Hvala ti … Kaj naj rečem … Sem slutila na vodi, da si se že zaciklal … Na ostalo pa odgovorim v naslednjem zapisu, če se ti bo ljubilo še prit na obisk.
@nimiy:
Zelo narobe se mi zdi postavljanje sodb, v kolikor se z nečim sploh ne ukvarjaš (kar sigurno pomeni, da ji nisi posvetil več kot dve minuti … hehe). Še posebej zelo narobe, če to počneš v imenu slepega zaupanja nekakšni akademskosti, kar je enako kot slepo zaupanje v politično ideološko mnenje ali mnenje župnika na fari, ki je ta nar ta bul ta pameten. Vse to je politika. Zgoraj Saleclova citirala disidenta Šimecko, ki so ga akademiki politikantsko izključili iz akademskega kroga in mu celo vzeli izobrazbo. Nešteto filozofov, še posebej če so bili kakor koli prodorni, so zatrli ali izgnali iz države. To so bili takrat tudi takozvane intelektualne eminence. Na faksu sem slišala celo, da imamo demokratično ureditev po Platonovi tezi. Takega idiotizma, s kakršnim se slepijo nekateri intelektualci in tako lažejo celo študentom pa še ne. Brez diktature modrecev, filozofov, ki vodijo državo brez zasebne lastnine NI države po Platonu. So naši izobraženci bebci, da ne razumejo tako preproste zadeve??? Jah, včasih česa ni fajn razumet. Kako torej ti veš, da Ayn Rand ne ignorirajo zato, ker razlaga prezoprne zadeve za mentaliteto, ki še traja in tudi današnjim intelektualcem ne diši preveč. Čas, o katerem je ona parlamentirala namreč še traja. Ona še ni tista zgodovina, ki bi si jo privoščili vtaknit v učni program, ker je pač daljnja prebolena preteklost. Poleg tega je njena filozofija o človeku tako natančna, da samo zijaš. Jo je pa težko sprejet, če si obremenjen z ideologijami. Že družinsko konec koncev … kaj šele naprej. Seveda ima pa luknjo, oziroma naivnost … ampak celo mnogo manjšo od kakšne Nietzschejanske. No … sploh pa … odkrito povedano ne vem, kako je z njenim upoštevanjem … Po Ameriki se definitivno učijo o njej … to je jasno … Evropa verjetno slabše … Tako da … ne vem. Kar se tiče intelektualcev, tako posamezno, so pa izredno razklani … eni jo potrjujejo, drugi ne marajo, ampak jo sesuvajo z žal meni komično neumnimi argumenti, kolikor sem uspela zasledit, kakršne sem opisala v zapisu (kot bi bili zaostali). Je pa AR tudi problematična, ker ni je pač napisala dva romana, skozi katera slika svojo filozofijo, kot krovna dela … Kar spet ni običajno itd.
Jaz hočem slišat argument, zakaj je po tvojem zažla že v izhodišču in ne take trditve. S tem argumentom v paketu pa seveda še kakšno primerjavo z drugimi filozofi … paleto tistih, ki so klatili celo nebuloze v imenu religije, pa so vsi v učnem programu … tako … za informacijo!!! Hudo bi morala zaiti, da bi argument vzdržal. Poskusi!!! Meni se zdi, da je problem prej v tem, da je tako malo zašla, da se jo akademiki kar bojijo. V filozofiji o človeku mislim … ekonomist je bila pa v kurcu … hehehe … Idealist pa enak kot vsi filozofi, kar sem jih jaz brala do zdaj. Nihče ni še vzpostavil demokratičnega družbenega reda v pravem pomenu besede in vsi so propadli!!!! Nič drugače od možne zablode Ayn Rand, ki še poteka. Sam s to razliko, da je njena zabloda zabloda izključno v enem segmentu … od ostalih pa v najmanj desetih po glavi.
Ne poznaš AR teze o altruizmu. Ona sebičnega zadovoljstva ob pomoči in v ljubezni, ker ti predstavlja vrednoto ni zavračala, ampak ravo obratno. Če nekdo trdi, da pozna filozofijo AR in take klati, pojma o pojmu nima. Laže!!! Ona je celo svojega moža, propadlega igralca, slikarja … živela. In to ocenjevala za njeno sebično investicijo, ker ga je ljubila in cenila. Na primer. Altruizem kot žrtvovanje sebe in poanto pozitivne diskriminacije pa je obsojala. O tem je apisanega veliko in tako natančno, da moraš vsak stavek posebej absorbirat.
Pojma nimam, zakaj naj bi bilo čustveno zadoščenje v neskladju z AR filozofijo!!! Po AR bi bilo na primer kretensko, da ima mati pet otrok, ker goji prepričanje, da jih mora imet, ker je to pač vrednota, potem bi pa celo življenje vreščala, kako se je žrtvovala, da otroci lahko živijo in jejo kašo, pa bosi hodijo v šolo. To na primer bi bil primer, ki bi ga AR obsojala!!!
Več v drugem zapisu. Me opombe zintrigirajo … ne zaradi malikovanja, ampak zmotnih predstav, ki kar odtračarijo med neke ljudi, ki prodajajo neke floskule v zvezi z nekom, ki so jih pobrali v obrekovalskih revijah. Ne mislim tebe, da ne bo pomote … ampak na sploh. Aja … še to … jaz sem najprej prezirala, ker so mi jo predstavljali drugi z negativnega vidika, potem pa še par neoliberalcev s pozitivnega. V obeh primerih mi je šlo na kozlanje. Me je pa zintrigiralo. In ko sem se sama srečala z njo, nisem mogla verjet in nehat prebirat … samo zijala sem, od kod take definicije o njej … te najbolj splošne in znane … totalka zgrešeno.
@packon:
Najbolj prav imaš, kar se tiče problema individualizma … to je z mojega vidika tudi zabloda AR in, kot praviš tudi ti, še mnogih drugih … Jap! Se strinjam … več v naslednjem zapisu …
@nevarnikorenček:
Povej mi, prodim, katera oziroma čigava filozofija je v celoti po tvojem v skladu z realnostjo. Priporoči me, ker jo jaz do zdaj nisem še našla. Potem je pa tu še problemček, kaj je ralnost.
Itelektualec ne more “podebiljat”, ker sicer intelektualec ni.
v bistvu sem jaz stvar izpostavil v obratni smeri. ko sem napisal, da je ayn rand že v izhodišču zašla, po mojem občutku, sem imel v mislih to, da je njena bistvena trditev, da je pač življenje posameznika temeljna vrednota, ker omogoča vse nadaljnje vrednote, logično sporna in v bistvu povsem “nerealna”. ker vrednota je pač nekaj, kar se vedno znova subjektivno vzpostavlja. vrednotimo nekaj ne za to, ker bi to bilo vrednota samo po sebi, ampak postane nekaj vrednota šele takrat, ko pač vrednotimo. in iz tega zornega kota sem si pač predstavljal, da je samoumevno, da nek resen filozof tega ne bo kupil in me ta podatek, da je uradna filozofija ni sprejela, ni presenetil.
to, kar ti govoriš o akademskosti je v določenih primerih tudi res, ampak v primeru rand, bi se težko strinjal, da se ji je godila krivica v tem smislu. ta molk s strani filozofov tudi nekaj pove, glede na to, da je bistvu filozofije tudi v debati z nekom, s katerega stališči se ne strinjaš. tako da ta neodziv na svetovnem nivoju si jaz rajši razlagam tako, da ni bilo o čem debatirati. po mojih informacijah se je od vseh pomembnejših mislecov na njeno filozofijo odzval zgolj robert nozick, ki je, zanimivo, utemeljil idejo libertarizma. njemu se sicer rand zdi simpatična, hkrati pa njeno filozofijo v bistvu primerja s logiko vere.
ne verjamem, da v ameriki dosti učijo o njej, čeprav zagotovo več kot v evropi, ampak v ameriki učijo tudi “intelligent design”, kot alternativo evoluciji, tako da me ne bi čudilo.
glede učnega programa predmeta filozofija je tako, da so vsi tisti filozofi, ki so dejansko klatili nebuloze v takšnem in drugačnem smislu, tam iz razlogov, ki so vezani na sam zgodovinski razvoj filozofije in ne zato, ker naj bi imeli “prav”. v večini primerov gre za to, da so s svojim razmišljanjem v polje filozofije vnesli miselne elemente, ki pred njimi niso obstajali. ayn rand je pač imelo to smolo, da ni bila samo logično neprepričljiva, ampak tudi neoriginalna.
mislim, da nikakor ne bi smeli biti presenečeni, če ayn rand v svojem privatnem življenju ni bila to, kar je pridigala. to je pač nek, bolj kot ne, splošen pojav. in bi tu rad pojasnilo, glede na to, da je nek tipični altruizem, ki je to vsaj v učinku, če že ne v nameri, v preživljanju nekoga, pa čeprav svojega moža, definirala kot sebično investicijo, zakaj ne bi te definicije potem preprosto uporabili v vseh primerih altruizma. gre zgolj za uporabo različnih besed, učinek je pač isti. torej, ko jaz dam denar klošarju nisem altruist, ampak zgolj izvajam sebično investicijo v svojo srečo, oziroma občutek vrednosti.
glede primera z otroci smo spet pri tem, kaj je to sploh vrednota. a je vrednota nekaj, kar je samo po sebi in vedno? zakaj je življenje vrednota, zakaj ni imeti 5 otrok vrednota?
jaz je nikoli nisem preziral, v bistvu do nje nisem imel nekih posebnih čustev, imam pa občutek, da je njena “filozofija” dober “ego booster”.
http://video.google.com/videoplay?docid=1122532358497501036
Glejte tudi prve 3 dele
Glejte kako se Ayn Rand vključuje v celo zadevo
Nekoč pred davnimi leti (ne vem a je bila se Yugoslavija) sem bila v Milanu. Tam smo bili iz vsega sveta, kot nek prostovoljni kamp (kamp prostovoljcev). No in je bila tudi ena Američanka, s katero sem kot z ostalimi klepetala in spoznavala njihove zgodbe. In nato mi je začela skoraj fanatično razlagati o Ayn Rand, in mi ob odhodu podarila zguljen osebni izvod Founatinheada. Sem si rekla da moram prebrati, ko pridem domov…zakaj je ta ženska tako navdušena (obsedena?), in kaj je to za ena ideologija ki jo tako obseda. Doma sem se spravila k branju me ni potegnilo, ampak mi je to nekje ostajalo kot nek misterij. Zato hvala za informacijo, kontekst, zanimivo debato. Verjetno bom knjigo sedaj poiskala in poskusila še enkrat. Res je da vsako leto prodajo 100.000 Fountainheada in da navdihuje ljudi/verjetno pretežno Američanov. Če hočeš danes razumeti svet moraš razmueti Američana. I guess.
@nevenka:
Po mojih merilih bi se zlahka strinjala, zato tudi uporabljam za kontrapunkt, kjer posebej ne obrazlagam konteksta, izraz kvaziintelektualec. Po definiciji pa intelektualec definitivno lahko podebilja. Kajti ustvarjalnost, razumnost, izobraženost še ne definira širine in koriščenje plodov ustvarjalnosti, razuma, kaj šele izobrazbe, ne označuje samo po sebi pogleda na celovitost in vpliva … Zato intelektualec enako lahko podebilja, če ne še bolj (ravno zaradi renomiranega pomena besede), kot nekdo, ki naj intelektualec ne bi bil. Na splošno je pa veliko bolj intelektualno podajat mišljenje, v obliki argumentov, kot pa trditve, ki naj bi odzvenele same po sebi. Trditve in definicije namreč lahko podebiljajo, v kolikor nimajo ustrezne razlage.
@nimiy:
Ona je vzpostavljala kocept življenja kot vrednote in ne samo po sebi. To je bil njen koncept filozofije in ne trditev, da je izhodišče življenje kot vrednota sama po sebi. Pač pa … da določene vrednote, duhovno stanje in progresiven pogled na eksistenco omogoča vredno življenje vsakega posameznika.
Ne strinjam se, da je vrednota v svojem bistvu nekaj, kar se postavlja kot vrednoto in spreminja. Norme in trendi, ja, vrednote pa se ne spreminjajo. Različne norme in trendi (ki jim tudi rečemo vrednote, potem malo kegljamo z moralo skozi zgodovino) se vzpostavljajo preko načel grabežljivih interesov in statementov, ki izvajajo kontrolo nad ljudstvom. Temu primerne so različne interpretacije in kulture. Vendar pa se osnovna morala skozi zgodovino in od religije do religije ne spreminja in ne razlikuje nič.In medtem ko si na primer katoliki lastijo temelje za moralo, jaz nisem njihov pristaš, ker menim, da moralo v osnovni biti prepozna vsak človek, ko se sreča prvič z lastno bolečino. Četudi se postavi kot način življenja, da ti ni mar za bolečino drugega (v vseh naglavnih grehih), ker ti na primer predstavlja vrednoto politika premoči, zavedanje, da si storil drugemu nekaj, kar bi sam občutil kot zlo nad seboj, obstaja. V tem je osnovna razlika med človekom in živaljo. Razum, posledično zavedanje sebe in smrtnosti, sposobnost empatije in posledična kreativnost. Človeku je v naravi, da je progresiven. Tekmuje s sabo v progresivnosti, nazadovanje in uničevanje ga iztreblja, česar se zaveda!!! Ni voden, ampak zaveden. Zato človekova duhovna “evolucija” ne more iti v smer nevrlin, ker ima možnost prepoznavanja konsekvenc in kljub neumnosti in napačnim odločitvam, razume napačno … Zaradi konsekvenc in konfrontacij z drugimi, ki škodujejo njemu. Vrline, pozitivne vrednote niso nič drugega kot sla po progresivnosti za srečno življenje. Človek razume srečo in nesrečo. In opazuje, kaj propada in zaradi česa. Če na primer trdiš, da je sreča realativna od objekta vere, ki je pogojeno s odvzemanjem svobode drugemu, svobodne odločitve, je ta pogled na pojem sreče totalno irelevanten, ker bo propadel v trenutku konfrontacije z večjo svobodo. Vera v nekaj znotraj izoliranosti je konstantno na udaru zaradi primerjavo z manjšo izlolacijo od drugih možnosti!!! In je samo vprašanje časa, kdaj bo razpadel, ker človek je duhovno progresivno bitje, ki stremi k osrečevanju sebe in če spozna, da z onesrečevanjem nekoga drugega (drugih, določenih, vseh …) nad samo priklicuje zlo drugega, bo posvojil vrlino ne delaj zlo drugemu … itd. Tako naprej … Za to ne potrebuje prepričanja in religije kot statementa, ampak je to v naravi človeka, ker poseduje razum!!! Živali pa koristijo vsaka svoje danosti … nekatere bolje plezajo po drevesu in to danost izkoriščajo, druge letajo in to danost izkoriščajo!!! Enako človek! Človek si izmišljuje marsikaj v svrho dobrega življenja, v svrho občutka izpolnjenosti, sreče in zavrže statement, ki mu ne koristi in ko dobi priložnost za pogum, da gre naprej. Da govorimo o bolj in manj razvitem svetu, ni naključje. Ni izmišljija. In če pogledaš stopnje, kako se človek razvija po posameznih predelih sveta in kakšna načela povzema, v skladu s pojmom razvitosti, je razvidna ena in ista pot s postojankami. Razvidno je, kaj se izgublja nekje, medtem ko se je drugje že pustilo za seboj. Definitivno se izgublja mistifikacija in pristajanje na mistifikacijo. Religiozen način življenja začne razpadat na ohlapnejše verzije, proti kakršni se trudi vztrajat ortodoksnejša in vedno večjo kolektivno možnost vzpostavljajo nosilci rahljanja, bolj se izgublja absolutna pripadnost. Sledi sekularizacija in tako dalje. Na primer. To se ne dogaja kar tako, kr si je nekdo pač izmislil novo vrednoto, ampak zaradi naravnega stanja človekovega stremljenja, ki v bistvu stvari pozna vir svojega preživetja v optimalnem smislu, kot se zaveda, kaj ga ubije in ker izkorišča danost, ki jo ima … Razum! Razvoj! Zato ne more bit nikoli statement morilca Pluta pač zgolj slučaj, da se tretira kot nevrednota in celo psihopatija!!! To je preživetveni statement razuma, ki ga človek poseduje v imenu progresije. Zato bo umor vedno tretiral izključno v kontekstu predstave progresivnega, preživetvenega. In temu primerno skozi čas in spoznanja razvijal pogled. Pojem demokracije ni nastal zato, ker je nekoga udarila strela v glavo in se je spomnil, da bi bilo fajn bit enakopraven. To je naravno stanje človekovega duhovnega razvoja, kar pravzaprav pomeni koristenje razuma v korist!!! In po tej poti gredo in bodo šle vse religiozne države v oklepu ortodoksne vere. Po naravi stvari!!! Po naravi človekove sle po osvobajanju in osrečevanju sebe. In to človekovo slo, ga tebe, da si škodi, ko v dejanjih prehiteva kompativilno stanje razumevanja vzrokov in posledic. Takrat si škodi in spet spozna, ups, zdaj bom pa najebal, če ne bom blabla … In ne more nazaj!!! Samo naprej gre! Hočem reči, tudi če tehnologija propade v nekih segmentih … če se vrne k naravi, to ne bo nikoli enako statementu plemenskega načina življenja, kakršno je že bilo, razen v okviru popolnega izumrtja ali vsaj do plemenske stopnje od zgoraj navzdol … hehe …
O molku in zavračanju s strani akademikov zaenkrat nerada govorim, ker se nisem natančno pozanimala. Nimam dokazov, kako in koliko se učijo o njej, pravzaprav ne vem, kako in koliko jo uporabljajo v akademskih krogih, teza o molku mi pa zagotovo ne more povedat le enega, ker ne obstaja samo ena možnost. Lahko je ravno obratno od tvojega sklepanja. Kadar gre za zavračanje določene osebnosti, pa je hipotetičen molk še toliko bolj neverjeten po tvoji tezi s strani akademikov. Namreč pri Randovi definitivno ne gre za nevplivno osebo, ampak osebo svetovno znanega formata, ki predstavlja filozofski temelj kapitalizma, ki se dejansko razvija!!! Zato je molk v takem primeru, glede na zgodovinske izkušnje, po tvoji tezi sila nenavadna razlaga oziroma dosojanje akademikom izredno potrpežljivost, kar je zadnja filozofova lastnost na svet, v kolikor ima priložnost za konfrontacijo. Vprašanje je, kaj se zgodi, če ima vnaprejšen občutek, da bo bitko v konfrontaciji s svojo tezo izgubil. Takrat bo tiho, četudi ga bo obstoj določene filozofije odbijal.
Kar se tiče novitet, se sploh ne strinjam. Kolikor sem jaz uspela dojet poanto filozofov s svojimi tezami, so predvsem ustvarjali specifične koncepte že opaženega znotraj okoliščin, v kakršnih so bivali. Veliko filozofije je zato že v kali precejšnji “krep”, ker je vezan na religiozna prepričanja, vendar pa so še vedno zanimivi za posameznikov spoznavni spekter poteka, vzrokov in posledic. V stilu reka, ki ga Crnkovič večkrat lansira komentatorjem po Vidmarju in je res dober o tezi verjetja Akvinskemu, da bog je ali verjetja Nietzscheju, da ga ni. Zmagal v koristi, pa bo vedno človeku koristnejše prepičanje. Po spoznavnih stopnjah in prepletanju le teh!!! Kar pa ne odvzema vrednosti filozofom. In današnji čas je specifičen, zato tudi pristop Ayn Rand drugačen od predhodnikov, v načinu ubiranja kanalov, preko katerih prihaja filozofija na dan, kar pa nič ne priča o kakovosti in vrednosti vsebine same. Mi se smejimo predhodnikom in zgražamo, ko so jih kritizirali, preganjali itd. Še danes konec koncev. Ampak čas je pokazal, kdo se je obdržal, kako in zakaj in ne neha kazat!!!
V čem je razlika med Žižkom in Ayn Rand v tem smislu??? A razumeš, kaj mislim?
Ayn Rand je bila v svojem življenju točno to, kar je pridigala. Čeprav res odstopanja niso nenavadna. Ampak to so paradoksi, ki niso paradoksi, o čemer sem zgoraj pisala. Mene pa pri AR ravno to neodstopanje še najbolj fascinira od vsega.
Ne, ni učinek isti. Altruizem AR razlaga kot dobrotništvo, ki postavlja na pediestal pojem žrtvovanja. Oseba se žrtvuje, ker ji žrtvovanje pomeni vrednoto, jo je povzela kot vrednoto. AR to dojema kot neproduktivno čustvo za človeka, ki se ne more obdržat. Altruist bo na primer v imenu te vrednote žrtvoval tudi druge bližnje, če bo imel moč, da jim bo na primer odvzel, četudi se oni ne strinjajo, a se morajo temu pokorit! Medtem ko je tako dejanje od srca, ki ga dejansko vzameš zgolj nase in ne sprejemaš kot politiko (AR je proti davkom na sploh) ali ideologijo, ampak imaš ti nekaj od tega, ali čustveno ali kako drugače, ker v tem vidiš vrednost v bodočnosti, pa je dejanje sebičnosti, čeprav je dobrodelno!! Na tak način AR razume kontrolo nad stran vrženo dobrodelnostjo in koristno. Na tem mestu je varovalka pred pozitivno diskriminacijo na primer. 5 otrok ne more biti vrednota sama po sebi, ker to ni noben mišljenjski oziroma nazorski statement. Kakšna je razlika med 1, 5 ali 10 otrok. Je. V soodvisnosti na posameznikovo željo, ki upošteva racionalno pretetano možnost za srečneješe preživetje vseh. Bistvo AR filozofije je v individualizmu, zato 5 otrok ne more bit vrednota. Lahko je vrednota za nekoga, ki investira razumno in emocionalno v 5 otrok, kar ni nič manj in nič več vredno od koga drugega, ki ima 1, 2, 3 ali nobenega!!! To je bistvo AR filozofije. Kdor jo pozna, ne bi mogel postavit takega vprašanja sploh. In zakaj je tak užitek diskutirat o nečem, kar sploh nisi niti povohal … hehe?
@nevarnokorenjeizvesolja:
A bi lahko prosim dal napotek, za kaj gre ali pa v kateri minuti se začne tisto, kar hočeš ponazorit, ker eno uro nočem zapravit časa za to