POGREBOVANJA
2.07.2008Jurij Hudolin:
Umrl je Taras Kermauner in ne vem, kdaj sem bil zadnjič tako žalosten. Zelo trpim, priznam to, ni me sram napisati, da sem neskončno žalosten, kakšen pa naj bom, če mi Taras spi.
Borut Mehle:
Praviš, da si žalosten. Take stvari so lahko tudi žur. Brez blefa. Bilo je nekaj situacij, ko so mi v bližini umrli dragi mi ljudje in vedno sem se nasmehnil samemu sebi, ker sem se zalotil v neki avtorefleksiji, da mi je to izjemno stanje na nek način v svojevrsten užitek. Odprejo se ti fore in načini razmišljanja, ki jih sicer nisi deležen. Podobno, kot je po svoje enkratno in vrhunsko po mestu hoditi kot zombi, ko te pusti ženska. Ali buljiti v prazno skozi zadnje okno avta, ki drvi na rave žur. Samo zasnežena polja minevajo zunaj. Nič drugega. Blues je okej stvar, jebeš tipa brez bluesa. Verjetno ga je ta Kermauner imel. Resda pazim, s kom o teh delikatnih stvareh debatiram na tako odprt način, je bilo pa zabavno, ko se je pred mesecem pri meni oglasil star mestni frik in mi na način, kot da sem kaka zgodnja dvajsetletnica na Trnfestu, pojamral, da mu je umrl oče. Ni bilo druge, kot da mu navržem svoje videnje stvari, da se je meni v tem primeru zgodil nek osupljiv highlanderski prenos libidinalne energije in da mi je bilo to ultra zabavno.
“Pizda, stari, a veš, da se men dogaja nekaj podobnega. Toliko kot masturbiram v teh dneh, nisem, odkar sem bil najstnik,” mi je dejal in potem sva se samo še režala. Toliko o mrtvih in žalosti. Žalosten človek se torej počuti tudi seksi in nisem povsem prepričan, lisjak ti stari, da ti to ni jasno, hehehe …
Zgornja citata sta izsek iz rubrike Epistole v zadnjem Dnevnikovem Objektivu, kjer sta zaključila z enim izmed redkih bolj zanimivih dopisovanj med dozdajšnjimi “epistolovalci” Jurij Hudolin in Borut Mehle. Jurij Hudolin je navrgel koščico, ki jo je Borut Mehle obglodal na način, ob kakršnem moja malenkost kar poleti od olajšanja. Mogoče pa obstaja upanje, da bomo tudi v Sloveniji še prebirali razmišljanja, ki kaknejo na mentalitetno samocenzuro in izstopajo iz tiskovinastih sprenevedanj, čeprav je grožnja, da boš “nediscipliniran” lahko pisal samo še v zvežčič z naslovom Moj Dnevnik, še kako živa in polna moči.
Ne poznam ozadja. Kakšno vrsto ponotranjene vezi je napletel Jurij Hudolin s Tarasom Kermaunerjem, da se ga je njegovo slovo od tuzemskega sveta tako močno čustveno dotaknilo, me je pa presenetila omemba, da ga ni sram priznat, ker je neskončno žalosten in trpi. Zakaj neki bi ga bilo sram, sem pomislila, saj gre vendar prej za obče odobravajoč vedenjski pristop kot obratno. V očeh drugih, bralcev ali opazovalcev, bi sramotno izpadel prej človek, ki bi na pogrebu na primer nestrpno pogledoval na uro, morda zazehal ali poepistoloval povsem drugače: “Taras Kermauner je umrl in jaz ne občutim nič tragičnega, prazno, nula, čeprav sem ga spoštoval in imel rad, ampak saj je ogromno doživel in ustvaril, mlad pa tudi ni več bil. Upam, da se je znašel na lepšem! Mu privoščim. Ni me sram priznat, da sem že uro po obvestilu, da je za vedno zaspal, mislil na mrzlo pivo in na ljubico, s katero se dobim zvečer in bi me tako sesulo, če bi me v tem trenutku zapustila, da bi predolgo fantaziral o tripu s tovornjakom, ki iz njenega poželjivega trupelca sproducira pašteto, jaz pa po masakru zadoščenja vsako noč ščijem po njenem grobu.” Na primer.
Kakor koli, omemba občutkov ob smrti Tarasa Kermaunarja ni bila osrednja poanta Hudolinovega prispevka in se zato lahko še malo poigram z asociacijami na podano opombo, ki sicer ne potrebuje nujno razlage, razen če se bralcu pač tako sprdne. Mogoče se poudarek možnega občutka sramu skriva ravno v tem, da Taras Kermauner ni bil ravno Hudolinov bližnji. Da Kermaunerjeva odsotnost korenito neposredno ne vpliva na kakovost avtorjevega življenja. Kot lahko vpliva prezgodnja izguba matere ali očeta, medtem ko je zapuščen potomec ves smrkav, nebogljen in čustveno prevoden. Kot lahko vpliva izguba srčnega partnerja, otroka ali drugega bližnjega v radikalno pravem pomenu besede, pri čemer izpade veliko bolj tragičen lik tisti, ki je na grudi obtičal. Kadar smrt tako zakomplicira življenje preživelemu, se žrtev usode lažje otrese spon tradicionalnega žalovanja, kjer je sočut pesimistično usmerjen na umrlega, sebična motivacija pa kljub obstoju potisnjena v ozadje prioritetnega priznanja, kaj se pravzaprav gremo. Češ, bogsigavedi, če ni na oni strani še bolj strašno kot tukaj. Ubogi revež. Se splača tu doli malo potrpet, tudi če je kdaj zajebano za metek v glavo, ampak kaj veš, morda na oni strani usodo režira klon Stephena Kinga. Resnično prizadet pa v takih trenutkih logično z lahkoto občuti drugo možno plat obredne medalje, kot pogrebno veselico odrešitve, opravljene naloge, odslužene zaporne kazni! Jaz pa sesut ostajam tu doli. Zapuščen in obupan. Baraba me je zapustila. Pobegnila iz čuze. Brez mene. Ostajam prepuščen na milost in nemilost kr enim … ki mi niso nič in jaz njim še manj. Kaj bom pa zdaj?! V takšnih situacijah je sporočilo o peklu navezanosti in soodvisnosti predano brutalno in z veliko začetnico.
Se strinjam z Mehletom, da je tudi blues okej stvar in da jebeš tipa brez bluesa. (No, samo navržek … A bejbo brez bluesa jebeš ali je ne jebeš?) Ampak blues je blues, dokler je intimno katarzičen in ne prestopi meje bluza. Celo množičnega zabluza. Množičnega cviljenja ob smrtih raznih javnih ikon in predsednikov pač ne morem zagledat drugače kot srhljiv prizor uspešno vcepljene kolektivne psihoze, ki ni nič drugačna v poanti od kolektivnega izbruha sovražnosti ob injiciaciji v vojno vihro ali česa podobnega. Nobena identifikacija, reciklaža simboličnega trpljenja skozi lastno drobovje in katarzičnost ne odtehtajo v izgovoru srhljivosti emocionalne podrhaljenosti. Dokaza, da človek lahko postane emocionalno voden robot. Na klik!
Druga verzija bluesa, ki odbluzi v bluzenje do sprevrženosti v morbidovanje nastopi, ko pokojni postanejo v glavi bluzatorja kategorično zveličavnejši od živih. Zelo poznan znanec mi je nekoč s patetiko v glasu začel naštevat, koliko prijateljev, najboljših ljudi na svetu, mu je že pomrlo na razne prezgodnje načine. Nekaj časa sem potrpela brez pripombe, potem pa izbruhnila, da bom poklicala policijo, ker sumim, da je pretkan serijski morilec. Zaljubljen v preminule. Tako enaostavno jih je imeti rad in prijatelji, ki hodijo po robu, so najboljši prijatelji, še posebej če dišijo po smrti. Živ se ob zaljubljenem v mrtve počuti pregrešen izrodek. Težko preživi, ne da bi se kaznoval, nekako ustvaril pogoje, da bi bil lahko ljubljen.
Obstaja pa smisel za preživele. Nauk. Sporočilo. Najbolj zanemarjan smisel na čast preminulih. Mitja Čander je na primer v prispevku Tarasu Kermaunerju v slovo izrazil željo, da bi se od njega kaj naučili. Žal je bil ta stavek prihranjen za zaključek. Zakaj vedno končamo, ko se bistvo šele začne. Kaj naj bi se naučili? Pišimo o tem, kar naj bi se naučili, že enkrat, prosim! Me zelo zanima. Smo se kaj naučili ob Kermaunerjevi zgodbi pogumnih kulturnikov, ki jih je glas do politike zanimal, dokler ni prvi prijatelj pristal v zaporu. Potem so kulturni kameradi kar naenkrat postali nepolitični. Samo umetniki pač. Smo se kaj naučili? Kaj smo se naučili iz dejstva, da je Taras Kermauner po mnogih letih umika iz javnosti praktično čez noč postal zvezda, polnil medije z intervjuji na vse strani, očaral s svojo karizmo, živostjo in zgodbami, medtem ko novodobna generacija, ki kroji današnji čas in bodočnost, spi. Močno upam, da je Tarasov pojav sprožil apetite po javnem delovanju kulturnikov in bom v bodočnosti lahko govorila tudi o karizmi in besedah koga, ki ni izživel svojega vrhunca že pred mojim rojstvom!!! Močno upam, da Čander ni imel v mislih naukov o obdobju SFRJ! Ker jih imamo poln kufer in čez in ker globoko sumimo, da gre samo še za izogibanje mizerni sedanjosti in še bolj mizerni nedejavnosti vseh, ki bi morda lahko vplivali na pozitiven razvoj družbene zavesti, kar še kako potrebujemo. Močno upam, da smo se kaj naučili in da razgrabljena Navzkrižna Srečevanja ne bomo brali zgolj dobesedno, ampak tudi v prevodih na sedanjost. Močno upam, da smo se naučili, kako se učinkovito prezentira izid določene knjige! In da bomo takšno zavzetost zasledili večkrat. Da se mi mama ne bo režala v ksiht, ko bom vriskala ob karizmi Tarasa Kermauneja, češ, revca, a nimaš nad kom vzdihovat, ki bi lahko vplival na tvoj Zdaj! Močno upam, da Tarasu Kermaunerju na čast in v zahvalo za budilko, ves pomp ne bo ostal zgolj pri reklami za stranko Zares, ki jo je Kermauner pač javno podprl in predvsem njen steber Gregorja Golobiča. Kermauner si je očitno premislil in je postal spet bolj političen. Kaj smo se naučili? No, kaj? Me zelo zanima. Posledice naukov še bolj.
Ob tej priložnosti bom omenila še en prispevek slovesu v poklon iz zadnjega časa. Res fino, da ima človek možnost izpovedat svoje občutke kar v časopisu. Na primer Miha Zadnikar dr. Andreju Marušiču na čast. Veseli nas, da je dr. Marušič tudi Mihi Zadnikarju uspel namešat koktajlček pilul, ki primejo in držijo. Bi bili pa še bolj zadovoljni, če bi rekli kakšno o kvaliteti življenja in novodobni najbolj razpaseni psihozi - deloholizmu. Dr. Andrej Marušič je namreč bil deloholik in v intervjujih javno zanikal možnost izgorelosti. Zagovarjal je svoj način življenja kot optimalen, pri čemer tudi tri ure spanja na noč ne pomeni nič nevarnega, v kolikor te delo tako efikasno napaja z energijo. Tudi narkoman je povsem srečen in zadovoljen, ko dobi šus horsa v žilo, kar pa ne pomeni, da ga ne bo ubil. Bom v bodočosti prebrala kaj poučnega na to temo, prosim, saj se vendar ponuja kar samo na dlani. Dr. Marušič je zagovarjal tudi uvedbo elektrošoka. Pri čemer me je najbolj fascinirala izjava, kako podjetniki v Ameriki hodijo na elektrošoke, ker gre za najbolj hitro in učinkovito varianto stabilizacije, da se lahko čim prej vrneš na delo. Lepo, da se podjetnik, ki cepne pod stresom in naporih dvajseturnega pehanja dnevno, lahko napoti kar po elektrošok, da je spet na terenu! Bi rekli kakšno še o kvaliteti življenja, prosim??? Mogoče kar o smislu življenja. Čemu bi slepomišili??? Bi lahko še kakšen takovrsten poučen prispevek, prosim, že enkrat zasledila v javnih medijih v imenu naukov ob sporočilnih in mentalitetnih dotah, ki jih prejemamo od velikih!
Ali bomo samo bluzili?! V najboljšem primeru furali vsak svoj tihi blues, ne mrtvi, ne živi, nekaj vmes pač! Malo muzike za en pir. Spoštovana Vida Petrovčič! Dvomim, da je mladina v anketah izpostavila bolezen in smrt presenetljivo za največjo skrb, ker je tako odtujena od starostnikov, ki so odrinjeni na rob. Ne bodimo, no, tako mladostnomrzniški! Mladi se bojijo bolezni, ker je tempo današnjega življenja bolno bolan! Ker na vsakem koraku ne poslušamo drugega kot o boleznih! Ker farmacevtski biznis cveti, kot še nikoli. Če še nisi bolan, zboliš, ko se priklopiš na medije. Samo še bolezen gor, bolezen dol, hkrati pa zahteve po uničujočem tempu življenja za mali kos kruha in brez strehe nad glavo. Medtem pa oboleli konstruktivne pomoči, predvsem psihološke, nimajo nikjer. Zato se zatekajo k raznim šišmiš alternativcem. Zanimivo! Kljub kvakanju o boleznih na vsakem koraku! Bi rekli kakšno še o tem, v kolikor ni bolj lušno razsajat s frustrami o mladih razvajencih. Debakl!
Nekaterim bližnjim sem že povedala, za vsak slučaj, naj me skurijo, če umrem. Poe je bil zame povsem dovolj učinkovit umetnik, da me je prepričal v nelagodje prebujenja v krsti. Pokopališča nas bodo itak kmalu izgnala živet na luno, zato potrebujemo sodobnejše oblike obredovanja. Tega sem se najbolj zavedla ob smrti babice. Zavzeta katoličanka si je seveda želela bit pokopana v tradicionalnem slogu, v krsti in ob že več kot dvajset let pokojnem možu. Ampak štrene je zamešala živim pomembna podtalnica, zaradi česar smo prejeli obvestilo, da se groba ne sme poglobit. Kam z babico torej? Na voljo sta bili dve možnosti. Pokopana bo drugje ali pa v žari, ki ne zavzame preveč prostora. In kaj naj v zadnjih dneh ugašajočega življenja rečemo babici. “Draga babica! Odloči se! Te pokopljemo drugje ali te lahko zakurimo, prosim!” Tak pristop bi užgal pri meni, pri babici bi po pričakovani reakciji izpadel zločinski. Zato je mama pač ukrepala po svoji presoji in računala na njeno razumevanje, v kolikor nas opazuje od zgoraj.
Osebno si ne želim komplikacij in pokopališča so z moje perspektive antipatična naselja za nikogar. Teritorij odslikave materialistične tekmovalnosti skozi pojem posmrtnega. Luksuzna bajta / skromna razpadajoča bajta, luksuzen grob / skromen razpadajoč grob. Dan mrtvih prav morbidno perverzen praznik v resnici pozabljenim v simbolično uteho. Nič nimam proti, če z mojim pepelom nekje pač nasmetijo. Bo že veter razpihal in dež izpral. Žalujočim na ljubo je treba markirat prostor baje. Da se znajdejo v megli. Da bodo svojo žalost ob izgubi moje veličine lahko nekam sprojecirali in bolj posvečeno razmišljali o moji prečudoviti osebnosti. Misel na obstoj person, ki me bodo post festum tako brezpogojno oboževale, me navdaja s himnično vznesenostjo. Kar predstavljam si jih, kako se klanjajo moji duši. Imam samo en majčken problemček. Nisem si še uspela izbrat posebej posvečenega kraja, ki bi se lahko kakor koli smiselno navezoval name. Ker ne občutim nikakršne navezanosti na noben prostor. Niti ne hrepenim po nobenem. Sem tudi človek, ki se zlahka preseli in nič kaj rad ne potuje, predvsem brez namena ne. Nič od mene. Cel problem. Mogoče pogledam na zadevo z druge perspektive. Če bog konstantno preizkuša ljubezen do lastne velebiti, do zla amena in naprej, se lahko tudi jaz malo poigram z najdražjimi. In si na primer omislim simbol svojega počivališča nekje bogu za hrbtom. Bogu za hrbtom je pravzaprav prostor, ki bi ga lahko simbolično povzela. Prepričana sem, da bi se marsikdo, ki me resnično pozna, z največjo radostjo vsaj enkrat na leto odpravil na pot do Reke Ankh na primer. Aaaah, že samo misel na tak prizor me vznemirja. Moji najdražji se vsako leto vlečejo k Reki Ankh prižigat svečo meni na čast, pa četudi skoraj obubožajo. Blagor jim.
Pogrebov in žalovanja se izogibam. Izogibam se tudi cenenega pritegovanja pozornosti, še posebej, če ugotovim, da me kdo hoče z vsebino nategniti.
Kdor ničesar nima, tudi nima česa izgubiti. Razlaga je vedno enaka: to delam zase. Masturbacija misli in besed, ali po domače drkarija, sama sebi namen ali v zameno nekaj odgovorov in tisoče vprašanj. Sebe bolj malo sprašujemo, ker to že vemo. Torej, razlika je v eksponiranju.
Še en dober članek, ki se med drugim dotika fenomena osmrtnic v obliki časopisnih člankov. Prijatelji, kolegi “iz stroke”, biografi … vsak dobi svoj košček papirja. Se mi zdi, da pogosto kar tekmujejo, kdo bo bolj insajderski in kdo se bo spomnil zanimivejše anekdote, kar pa žal prevečkrat rezultira v za povprečnega, pokojnika nepoznavajočega slehernika dokaj dolgočasnem in posledično tudi površnem branju. Še najbolj so me s slovesom od velikega Grahama Chapmana navdušili montipajtonovci.
Simona, kaj pa, če bi v duhu gornjega posnetka tvoj pepel raztresli po Reki Ankh?
Martin??? Uf, sem v šoku.
Simona: Ne da se mi brat, a “vem” kaj si napisala. Moti te, če človek napiše, da je žalosten, ko nekdo umre? Pač ni v tvojem “kul” stilu. Ti pač tega ne moreš razumeti, ane? Čustva se pri tebi ne kažejo. To je nekaj “kmečkega”, odvečnega, odvratnega. Prikrajšana za starševsko ljubezen. Drkarija … če je nekdo žalosten… jao, Martin. Tipičen simptom pomanjkanja ljubezni v otroštvu. Če je oče rekel: Pejd pička… je bilo kul. Če pa je pokazal čustva, je bil pa kmet, ane? Ali pa jih sploh ni pokazal…Tako kot pri marsikomu na tem prostoru.
Simona: Največje probleme imajo ljudje, ki tajijo ali zatirajo svojo ljubezen.
Jaz priznam, da še nisem prišla do točke, kjer bi mi bil notranji blues kul. Mogoče tudi nikoli ne bom, če odide kaka pomembna oseba iz mojega življenja, pač žalujem. Navznoter, seveda.
Drugo je z ljudmi, ki mi niso zelo blizu (bodisi znanci ali znane osebe, ki mene ne poznajo). Ni nujno, da gre ravno za smrt; lahko gre tudi za preselitev ali popolno izgubo stikov (čeprav v teh dveh primerih ljudstvo zganja manj pompa, ker se ne zdi tako “zares”). Ni mi čisto vseeno, da jih ni več, ampak ta nevseenost je manj kot ena promila zgoraj omenjenega žalovanja. Nekdo je odšel. Tako je in življenje gre naprej. Včasih takemu odhodu posvetim pozornost, ne zato, ker se to “spodobi” navzven, ampak bolj v smislu epiloga neke zgodbe. Vse javno (v kolikor gre za javno osebo) žalovanje se mi zdi čudno; ne trdim, da je neiskreno, ampak močno sumim, da gre za
nekakšno kolektivno objokovanje, ki se z rastočim kolektivom še jača, posamezniki niti ne vedo, zakaj točno jokajo ali žalujejo, ampak v tistem trenutku se jim zdi edino smiselno. In kakorkoli je dogodek za njih svet, se ne morem znebiti zelo profane asociacije, da gre za isto reč kot jo vidimo na nogometnih tekmah in drugih masovkah: sprejetje emocionalnega stanja, ki v bistvu ni človekovo lastno in posledično popolno negiranje razuma v vsem skupaj.
Nauke mrtvih je pa vedno prikladno podajat, ker itak ne morejo več replicirat. Z živimi je križ, zato je bolje častit mrtve. Pa tudi če je cena za to velikanska, O mrtvih vse dobro…
ena o smrti in pogrebi - živ nesmisel se mi zdi bit pokopana na pokopališču ali bilo kje drugje. to je trpinčenje za ostale žive duše.
sicer pa se smrti bližnjih izredno bojim in niti pod točko razno si ne upam predstavljati, kakšna bom, ko bom to prvič doživela. že čist “neobvezno”, “brez prisile” se vživim v smrti ljudi, ki jih ne poznam ali tiste na videz, če zvem za podrobnejše okoliščine v katerih so preminuli, in me čist pobije. žalujem. sem zaprepadena do amena in par dni si poskušam predočit, da jih več ni. življenje se mi tedaj zares ustavi.
nekdo me je včeraj vprašal, če bomo mi, “ostali smrtniki”, po smrti tudi zasloveli, heh…in le kako dolgo bodo o nas govorili…tak malo hinavsko je, da ljudi pol toliko ne pogrešamo, ko so žvi, kot tedaj, ko jih ni več…čeravno nas loči distanca - fizična, si ne delamo skrbi…pol pa cela drama. egoizem čudaški - človeški.
Odličen zapis in ravno včeraj sem Siru in Katarini razlagala, kako hočem biti sežgana, ker se ne bi rada prebudila v krsti. Mogoče je pa letni čas kriv, da se nam podobne zadeve pletejo po glavi…no,na kratko: Zdi se mi absurdno, da se ljudje bolj ukvarjajo z mrtvimi kot z živimi. Namesto da bi si za časa življenja olajšali in olepšali sobivanje. Ok, normalno, da človeka pretrese ko nekdo od bližnjih umre, ampak, zakaj ne bi ob tem pomislili, da bi bilo pa mogoče fino, če bi s “preživelimi” izboljšali odnose. Dokler je še čas.
Če boš ustanovila fond, namenjen romarjem v Nairobi, ti bom rade volje hodila prižigat svečke. Mogoče celo kres.
aham, zaj sem prebrala do konca post…tud ti ne želiš bit pokopana
A misliš, da bo to postal “nov trend” hehe Čeprav tu ni vprašanje trenda, obžalovanje človeka tako, da ga maš “delnega” nekje v bližini pod zemljo in si nemočen …je kot že rečeno prav bedno. In verjetno je čas obžalovanja in trpinčeja prav zaradi tega podaljšanj…
Zdaj poskušam razumeti Mehleta…iščem povezave med svojimi občutenji in z njegovim pogledom na to … Morda se je v to tako prepričal…da je bolje…za dušo…
Priznam, veliko bolje se je prebuditi v peči kot v krsti.
Mogoče pa bi morali pokojnim pred pokopom ali sežigom preventivno odsekati glavo.
Odkar pomnim sem govorila, da me naj po smrti odneso v Kočevski rog medvedom. Obvezno brez solz. Nato sem v najbolj norih letih dobila v dar novi rojstni dan. Smrt je “izjemno stanje”. Je “svojevrsten užitek”. “Zombi” je kul. Preverjeno. Zato od takrat naprej zahtevam radost, zadovoljstvo in pomirjenost. Le to bo ustrezalo mojim občutenjem. Kam in kako še ne vem natančno. Zakaj vedo kolegi in mož.
Sicer pa je zame žalovanje odraz egoizma. Bolj kot žaluješ, večji egoist si v odnosu do preminulega. Ko me doleti izguba, se vedno spomnim lastnih občutkov. In preplavi me radost za pokojnika in le drobec togote zase. Po splošno sprejetem pomenu besede ne žalujem. Lahko pa s posamezniki sočustvujem.
Hkrati se dobro zavedam, da sem tudi jaz lahko velik, veliik, veliiik egoist. S tega vidika sem (zelo ?) egoistična npr. mati in žena. Vendar vem, da je ta egoizem premosorazmeren veličini ljubeče, sočute matere in žene v meni. Če že, potem bom ob nekogašnji smrti žalovala le toliko kolikor se bom veselila.
@ Pris: se strinjam in
dobra
V starih časih so pesniki govorili stvari kot “Noben človek ni otok.” in pa “Zvoni tebi” … Lepo povedano. Dandanes bi nevrologi rekli, da smo vsi povezani med sabo na osnovi možganske kemije. V bukli o socialni inteligenci, ki jo berem, piše, da imamo ljudje zrcalne možganske funkcije, s katerimi počutje in notranji lajf soljudi prenesemo in podoživimo v lastnih možganih. In to tako hitro, da razmišljajoči del naših sivih celic nima časa reči “Moooment. Tega pa jest ne bi.”
Skratka, izkaže se, da smo bili ustvarjeni za sodoživljanje drug drugega. Torej tudi za zelo natančno spoznavanje drug drugega. In praksa? V medčloveški praksi velja:
“Noben človek ni navigacijski sistem.” Ali podobno. Če malce pretiravam: Noben človek nima pojma, kaj se dogaja v sosednjih možganskih ulicah.
Skratka, večinoma nimamo kaj dosti pojma drug o drugem - samo neke svoje domneve, ki odražajo nas same, ne pa bistvo sočloveka, za katerega smo večinoma prepovršni in preleni. Hvala bogu. Še velikih bratov in še večjih sester na vsakem koraku bi nam bilo treba. Kot uradno socialna bitja seveda ne ravnamo kaj preveč narobe, če objokujemo izgubo enega od svojih (ne-)otokov. Vendar pa je takšno objokovanje pri nebližnjih, torej za javnimi osebami ipd., umestno le, če ga zganjamo v narekovajih, torej v večjem delu pro forma - vse drugo je navadna grdobija. Od kod meni intimno poznavanje predsednika države, da bom ob njegovi smrti jokala zaradi množice točno določenih lastnosti, ki da jih z njim izgubimo? Od kod meni pravica, da na javne mrtve projiciram svoje želje in potrebe in javno preveč intimno jokam za njimi? John Donne se je motil, vsak človek JE otok, in neprebivalci naj ga ob zatonu ne dirajo…
Samovšečno povzdigovanje samega sebe v obliki pretirano javnega žalovanja je prišlo iz mode…
Ubogi bližnji in sorodniki, ki so nam pomenili le toliko, da svojo žalost verbaliziramo le navzven, pred publiko, ne zmoremo pa se po tihem in čisto intimno še zadnjič pogovoriti z ljubljenimi mrtvimi…
Skratka, jaz bi tudi gorela…
torej bomo vse gorele
Izredno spiritualno, v stiku z naravo 
ni mi mogoče razumeti, kako lahko kdorkoli napiše, da ve kaj je nekdo napisal in poleg pripiše, da tega ni prebral.
z zapisom se zelo strinjam.
@anna:
meni se dogaja, da ob smrti bližnjega (res bližnjega)s patetičnim izrazom groze ljudje pridejo in se ne morejo načuditi in so čisto zgroženi in se bojijo, ko izražajo sožalje v resnici ni tako hudo. v resnici je res en velik samopromocijski žur, kakorkoli obrneš, še posebej če ti ta bližnji zapusti nekaj tisoč evrov, da ti ni treba životarit in nisi nebogljeno otroče. zato - brez strahu! sam smrt dojemam kot nekaj pozitivnega in lepega, življenje pa naj bo polno in dejavno, smiselno dejavno.
@djubre, a si ti nekrofil, ker praviš, da smrt dojemaš kot nekaj pozitivnega in lepega??
@rubinstein: Pa ti veš, kaj sploh pomeni “nekrofil”?
Pris, kaj si se pa ti spet spravil name. sploh. Kaj bi rekel, sem kuharica ali avtomehanik?
Simona, dober zapis!
…O žalovanju, mi je na um prišla ta misel:
“Popolnoma iskrene so samo solze, ki jih točimo nad samim seboj.” (Shakespeare)
Kvaliteta življenja, ja! Vsebina, vsebine… Vse ostalo je pa bolj ali manj podobno prevračanju z levega na desni bok v priprti ali celo zaprti krsti. Naj gori! Navijam za kurjenje! Prej in potem…
Kaj bi z mrtvimi, če še z živimi včasih ne vemo kaj početi. Še posebej, če se zaprejo v krsto.
razmišljanje, ki je - samo po sebi- če nisi ob njem čustveno prizadet, zelo zanimivo, nihilistično, zelo novodobno, jebivetrsko: človek-kot skupek kosti, mesa in še nekaj malenkosti, po tistem, ko izdihne, preneha obstajati. Postane nič.
Logika, ki je sprejemljiva, če ne verjameš v dušo.
A če imaš pred očmi njo, potem postane- nenadoma- tudi misel na smrt in posmrtno življenje bistveno drugačno.
Povsem drugače pa je, ko se človeka smrt dotakne intimno, globoko, zelo od blizu. Takrat postane marsikaj, o čemer smo predtem diskutirali z levo roko, levo nogo ali tistim vmes, zelo boleče, stvarno, in zelo otipljivo.
V sebi začutimo bolečino, ki pa noče izginiti, ampak se nenehno širi, četudi se kdaj pa kdaj od nje za hip oddaljimo, se vsak trenutek zavemo, da jo nosimo v sebi, z njo živimo.
Najbolj pogumne misli o smrti stresamo izpod peresa tedaj, ko se zavedamo, da je le-ta daleč stran od nas. Ali pa tedaj, ko se z njo soočajo drugi.
Ko se - tako ali drugače- dotakne nas samih…….potem…postane marsikaj, če ne vse, povsem drugače….
Kdor verjame ne verjame v posmrtno življenje si naj prebere knjigo KAKO DOSEČI SPOZNANJA VIŠJIH SVETOV, avtor je Rudolf Steiner, utemeljitelj Goethejevega inštituta in Waldorfske šole in še marsikaj.
jest ne verjamem, david. smrt je tko kot narkoza. ko sme v njej nič ne sanjam, sam kr en me potem zbudi iz nje. če me pa ne bo, bom pa pač za vedno zaspala.
mica: noben od nas ne ve kolk daleč je smrt. lahk je prav daleč, lahk pa me čaka na parkirišču?
Katarina, po tvojih komentarjih sodeč, res nisi nič doživela, še huje, nisi nič prebrala, nisi srečala ljudi, ki se ukvarjajo z meditacijo, regresijo, …..
Težko s tabo razpravljam in nič ti ne vsiljujem, da moraš v kaj verjeti. Vendar, daj si VSAJ kaj preberi. Rudolfa Steinerja sem nalašč omenil, ker je bil znanstvenik in ne duhovnik.
David: hočeš s tem tudi reči, da je za posmrtno življenje pomembno, v kakšni obliki je telo razpadlo? So pomembni govori preživelih?
Kdor verjame ne verjame v posmrtno življenje si naj prebere knjigo
Ni je knjige, ki bi me prepričala o obstoju nečesa tako kompleksnega.
david, jaz se v te stvari ne spuščam zato, ker je tuzemsko življenje daleč bolj zanimivo in naporno. po drugi strani pa sem že dosta dala skoz pranja možganov s peklo, vicami in rajem in me ne bo nihče več fopal z nobenimi posmrtnim življenjem in duhovi in tavanjem med svetovi,itd. saj vem kar nekaj o tem, ampak ne filozofiram o tem. ko je konec, ko nekdo umre umre in pika. ga ni več fizično, psihično pa nočem, da mi kdorkoli hodi po hiši.
alcessa, bravo, zadeva je taku hudo kompleksna, da se ne da razložiti. Cerkev tukaj ni ponudila adekvatnega odgovora, čeprav ga marsikdo pozna. Zelo pomembne so naše misli, misli in še enkrat misli. Tukaj ni mesto, da bi to razlagal, bom tudi na to temo napisal prispevek, kolikor pač zadevo poznam. Enkrat v prihodnje.
Alcessa, knjiga, ki sem jo omenil, ni napisana kot windowsi za telebane, ker gre za znanstvenika si lahko šokirana, kako razloži določene stvari, ki se dogajajo. V knjigi ni enega stavka, ki bi te prepričeval o obstoju duhovnega sveta. Čisto nekaj drugega. Ampak, kot sem dejal, ne želim nikogar prepričevati, vsak ima pravico misliti in verjeti, kar hoče, če pa te zanima, si jo pa lahko nabaviš. Obstaja še nekaj preverjenega gradiva poleg Rudolfa Steinerja.
Katarina, spoštujem tvoje mnenje
jaz pa tvoje. in predvsem spoštujem to, da mi ne težiš, da imam narobe.
Če obstoj duše ni vezan na telesno smrt, poterm ne vidim razloga, zakaj bi pretiravali s poveličevanjem duš pokojnikov, saj imamo že z dušami v živih telesih precej dela. Pa tudi možnosti za prijetno “povezovanje”, na primer.
Samo misli svojega prejšnjega komentarja sem malo dopolnila.
Katarina, v bistvu bi lahko napisala tudi drugače, z enim stavkom:
nekako takole….” v bistvu bi o smrti razmišljala drugače, če se me ne bi zelo zelo osebno dotaknila”.
To je vse.
Ker vem, da je reči karkoli drugega in več- brez haska…
no, mogoče bi dodala le to, da sem, po svoje, mičkeno nevoščljiva tistim, ki se o njej lahko svobodno pogovarjajo.
Kot pogled v zvezdnato nebo nas obred pogreba spomni na našo majhnost in minljivost. Tudi če umre velik človek, je tudi on samo bitje, ki so mu ure odmerjene. Pogrebi so zato zdravilo tako za ranjeno samozavest, kot za prepotentnost. Na recept bi ga moral dobiti kdo, ki jemlje karkoli preresno in v ta koncept jemlje druge ljudi, ki se zavedajo ali pa ne, da jim greni življenje. Na recept tudi za vse, ki s svojimi dejanji krojijo življenja drugih, takšnim in drugačnim nasilnežem. Lahko prime, čeprav največkrat ne.
Jaz se v bistvu strinjam z Mico. Dodala bi še to, da je po smrti, pogreb, ritual…ki je pač postal to kar je postal. Pri nas se tako ali tako ob pogrebih redko joka, na zadnjem pogrebu sem jokala samo jaz, visoko noseča in čustvena in sem goltala solze, občutila skoraj histeričen strah, da se bom čustveno zlomila in se zraven poskušala umirti, ker da ne bo “izapdlo” da se pretvarjam. Tako daleč je prišlo v naši ljubi Sloveniji, da je kazanje čustev najhujši zločin in da se zagotovo pretvarjaš…da si kot del te družbe nisem dovolila, da spustim čustva iz sebe tako kot jih občutim in sem stiskala in zadrževala dokler nisem bila pač zreducirana na jokajočo, smrkajočo nosečnico, ki se je na vročini pač skorajda onesvestila. Patetično! Še celo mati umrlega je celo stvar prav stoično prenašala in potem zelo in brez nepotrebne sentimentalnosti hitro uredila formalnosti glede prodaje avtomobila in stanovanja In s s hčerko skorajda skregala, da bo šlo v resnici na pol. Prav nič se ni pretvarjala, prav nič ni jokala, še posmrknila ne.
In jah le zakaj bi bila egoist, če na primer žalujem za svojim bližnjem kot je nekdo pripomnil? Saj je življenje vendarle lahko lepo, kaj nismo vsi kljub vsemu več ali manj srečni, ker smo živi in jah če bi gledali smrti v oči bi pošteno cvilčkali, dragi moji. In jah ne verjamem, da bi šli kasneje v boljši svet, le kaj hudiča je lahko boljše od tega sedaj? Saj bo isto kot je bilo, ko nas ni bilo. A je bilo super fajn? en, ni nas bilo, izkušnja pa je, izkusti pa je…ah tako fenomenalno, da bi zasadila zobe v to.
Žalost je normalno človeško čustvo. pa tudi sreča. pri nas pa je oboje postalo kičasto. Nekatere stvar so svetre in jaz obsojala mrtvih, ki se ne morejo braniti, pač ne bi. Vsaj tistih ne, ki niso jemali človeških življenj!
Hudolin in Mehle sta takšne face, nikoli nisem zamudila njunih epistol. Tole Hudijevo pripombo o žalosti sem spregledala, ker sem brala Mehletov odgovor. So se pa vsi po vrsti razpisali o Tarasu. Meni je bilo najbolj všeč od Janeza Pipana - Tarasu v spomin. Tudi Zadnikarjevo slovo od Marušiča sem brala, madona nisem vedela, da je ta Zadnikar tako “znorel”. Hudo psihično bolan je prišel do Marušiča in mu rekel.: “Potrebujem najboljšega”. “Imate ga”, je odgovoril Marušič. Ne bi rada bila na mestu Zadnjikarjeve žene, ki je vse to morala prenašati. O kurjenju mrtvih ne vem kaj bi rekla…vem samo to, da svojega otroka, ali pa kateregakoli otroka ne bi bila zmožna poslati v kremetorij. Naredila bi po krščansko. Zapis ti je kul. Skratka, si trpka opazovalka sodobne družbe, kako bi rekel Houellebeco v Možnost otoka. Bluesa kot zvrsti glasbe ne maram, prav to črnsko suženjsko jokanje težko prenašam.
Vanja: pri nas v Prekmurju pa nosečnic ne vidijo radi na pogrebih … (škodi otroku ali kako)
Drugače pa: pravice do osebnega žalovanja zaradi ljube mi osebe si jaz ne bi (in nisem) pustila jemati. Ravno tako, kot vseh drugih žalovanj, do katerih sem upravičena: briga me mnenje drugih.
Na žalost pa obstaja vse preveč ljudi, ki žalovanje zganjajo kot obliko samoprofiliranja: glejte kako globoka, lepa in dramatična so moja čustva. Prepoznamo jih po tem, da pograbijo skoraj vsako priložnost za izražanje svojih lepih, globokih in dramatičnih čustev, veliko manj kot si vzamejo čas in priložnost za refleksijo - in ti so krivi za slab glas javnega čustvovanja.
Nikakor ne morem verjeti, da je izražanje čustev dandanes nezaželeno… Na delovnem mestu mogoče, ja… Vsepovsod drugje pa so čustva glavni prodajni argument: blogi, cajtngi, babje revije, filmi, reklame, knjige, teorije zarote, življenjski nazori… Čustva so vendarle orodje, ki ga marsikdo še preveč rad uporablja. Meni se zdi, da je stavek o splošni nezaželenosti čustev samo del tega orodja: češ kao, mi ubožci, k nam ne dovolijo čutiti. V resnici vsi skupaj večino časa počnemo točno to.
vanja: sreča naj ne bi bila čustvo, ampak stanje. tako pravi trstenjak.
Se strinjam z Vanjo, le dodal bi, da vsak človek žaluje na svoj način. Nekateri jokajo navzven, drugi navznoter, ne sme pa oblika manifestacije žalujočih čustev postati merilo za presojo tega, koliko je imel kdo rad pokojnega. Spomnim se, da je sestra, ki je zelo čustven človek, po smrti dedka vedno zajokala ob njegovi omembi, še en teden po njegovem pogrebu. Enkrat mi je prekipelo in sem ji to očital, češ da je bil star preko 90 let in je v svojem življenju ogromno doživel ter bi tako v bistvu morali slaviti njegovo življenje in vsa ta pestra leta, ki jih marsikdo od nas ne bo doživel. Na stvar sem gledal precej razumsko, pa tudi jezen sem bil, ker je šlo za prvo srečanje s smrtjo bližnjega in se mi je ob vsem tem joku zdelo, da ne žalujem dovolj oz. da izpade, da so imeli tisti, ki več jokajo, umrlega bolj radi. Vsakdo pač čustvuje po svoje.
Kar mi gre na živce, je recimo presojanje priljubljenosti in pomembnosti pokojnega po številu udeležencev na pogrebu. Zlasti na podeželju je takšno razmišljanje zelo pogosto in se morajo pokojnikovi ukvarjati še s tem, da bo prišlo na pogreb čim več ljudi, da se bo ja videlo, kako radi so ga vsi imeli. Pa da ne bo sramote. Ne razumem tudi pogrebščine, ko ti nekdo, ki ga prvič vidiš, ob prežvekovanju suhe salame skuša potolažiti s kakšno obrabljeno floskulo. Edini smisel pogrebščine vidim v tem, da se snidejo ljudje, ki se niso videli že celo večnost in zopet malo pokramljajo. Smrt kot povezovalni faktor? Smrt dedka je po desetih letih spet povezala skregane sestre. In nič krive odtujene bratrance in sestrične. Kar je bila njegova največja želja. To je šele žalostno.
Se močno strinjam, da je žalovanje (ob, recimo, izgubi bližnjega) proces, ki se odvija preko različnih faz. Žalovanje pa je tako presneto intimna in individualna zadeva, da pri tem ne gre posploševati. Vsakdo jo doživlja na svojstven način. Ocenjevati žalujočega po zunanjih znakih je skregano z objektivnostjo. Nekdo se npr. na začetni šok odzove s čustveno otopelostjo ali tišino, kdo drug z vpitjem. Žalujoči gre skozi faze nesprijaznjenja s prostesti zavračanja dejstva, preko jeze, globoke žalosti, pogrešanja bližnjega, hrepenenja… Žalovanje je proces, ki nujno potrebuje svoj čas. Ko žalujoči sprejme dejstvo, da je ljuba mu oseba odšla, se običajno tudi čustva reorganizirajo. Takrat je pa čas, da se žalujoči simbolično loči od pokojnega in živi naprej, predvsem svoje življenje in seveda v družbi z ostalimi - živimi.
@Martin:
Kdor ničesar nima, nima česa izgubit, ja. In strinjam se, da to delamo zase … o drugem ne moremo več vedeti nič.
@Pris:
Oh, ja, osmrtnice seveda. Še bolj zanimiv je aspekt biznisa. Kdo ima večjo?!
S tole Reko Ankh si me pa fliknil pod stol … Hahaha … Hvala! Sploh ne vem, kako se sama nisem tega spomnila! Definitivno. Bom kar popravila v zapisu. Resno!
@Dajana:
Tudi meni ni jasno, kako lajko nekdo trdi, da ve, kaj piše, ko zadeve ni prebral. Osebne žalosti prepuščam posameznim osebam. Vključno s tem, na kakšen način jih doživljajo. O tem ni moj zapis. Psihologija za telebane pač ne užge vedno.
@Marija:
Ja, saj, osebni blues ni za vsakogar. Je eden izmed možnih užitkov, bistveno je, da se ga ne zlorablja za imidž neizbežnega trpljenja, ker gre pač za izživljanje, eno obliko možne transformacije notranjega stanja. Tudi ni po mokem profilu.
Množična žalovanja, se strinjam, s tabo … so kot dovoljenje za psihozo. Nič pristnega ni v tem. Kot Dan Mrtvih ne more bit po naravi stvari pristen oziroma se sprevržev lasten paradoks. Zakaj neki bi ga potrebovali, da se spomnimo na preminule … torej se jih sploh ne spominjamo …
Z umrlimi se ne da diskutirat, ja … z živimi še težje, pravim jaz … hehehe …
@anna:
Ja, je hinavsko … se strinjam. Z mrtvimi je preprosto lažje, na mrtve se je preprosto lažje obračat z naklonjenostjo, ker se ti nikakor ne upirajo …hehe … Kadar se že vnaprej zavedaš, da bi te smrt nekoga zelo sesula, se je dobro vprašat, zakaj in poskušat čim bolj razčistit s tem, da ti v danem trenutku ne bi bilo tako zelo težko živeti. Če se pa po defoltu smrti tako zelo bojiš, ne glede na dotičnost oseb, pa enako velja. To ima svoj vzrok, ki se sigurno kaže tudi pri rokovanju z življenjem. Nek za moje pojme zelo moder človek, mi je nekoč rekel, da odnos do smrti pravzaprav priča o človekovem življenju. Bi se kar strinjala. Seveda gre za tančine … lahko pa to zavedanje zelo pomaga … Po mojem mnenju.
@Nataša:
Mejdun. Mogoče si me pa telepatsko inspirirala! No, vsi trije … Se strinjam. Točno v tem je poanta, ki sem jo hotela izpostavit. Da tudi smrt ni nujno sama sebi v namen in samo in zgolj zato dejanska, da lahko trpimo in smo prestrašeni. S sporočilom in razumnim pristopom se smrt najboljše pretenta, kar, logično, ne pomeni izvzetosti prizadetosti, žalosti … vendar pa nikakor ne vidim smisla, da zgolj pri tem ostane in adios. Smrt se pretenta samo tako, da skušaš potegnit nekaj najboljšega, kar se da. In zelo nihilistična je naša kultura, ki pravzaprav dojema to možnost, da potegneš iz tega najboljše, kar se da (v smislu nauka in nadaljnjih možnih potez, ki preženejo naravo zgolj tragike) kot nekaj grešnega, češ, v smrti pa ja ne more bit nič dobrega … hehe … Kako je lahko nekaj samo slabo, ko vendar neizpodbitno je. Edina stvar pri vsakem človeku, za katero lahko z gotovostjo trdimo, da bo doletela vsakogar je zgolj slaba. Rojstvo vsakoga pa zgolj dobro, a ne, ne glede na vse … Mah. Jok brate.
Z zadnjim stavkom si me pa šokirala! Kakšen fond neki! Boste že kredite vzeli, a ne. Kaj je nekaj materialnega kolapsa proti možnosti, da se odpraviš svečo prižgat moji duši na čast do reke Ankh! Ja … sprememba kraja, na prisovo genialno pobudo. Po drugi strani pa tudi fond ni slaba ideja. Znala bi nastat celo scena, hudo odmeven projekt, ki bi se mu pridružili nešteti širom po svetu. Hmmm … Slava mi!
@Nevenka:
Se strinjam. Stopinje hitro narastejo na hitro učinkovito upelelitev. Če bi me zakurili z vžigalico, bi vsekakor malo premislila.
@Nataša(2).
Ja, saj žalovanje je neka vrsta idetinfikacija z lastnim ubogim jazom, ki ga je pač logično strah neznanega. Osebno pa menim, da igra zelo veliko vlogo tudi slaba vest in spravljenost s svojo potjo, s svojo usodo. Opažam tudi, da je najbolj strah smrti ponavadi tiste, ki jih je tudi sicer zelo strah prihodnosti. Tako nekako.
@alcessa:
Ja, bi se kar strinjala … ne glede na take in drugačne, bolj ali manj prepričljive teorije o povezanosti, že sama dejanskost kaže na dejstvo, da smo povezani. V enem obdobju se je rodila paletica filmov na to temo … kako usoda nekoga na drugem koncu sveta po verigi dogodkov in sosledij vpliva na tega in onega na povsem drugem koncu.
In ja … bistvo ostaja itak bistvo … ne glede na imidž … kaj v resnici čutiš in kaj s tem narediš pri sebi. Ne glede na načine obredovanja. Presojanje na podlagi kulturno občega sprejetega vzorca je spet samo bič za žive, kot na prenekaterih področjih kolektivnih zapovedi optimalnega čustvovanja, ki je vedno osebno. Ali … spet se mi zdi pravo mesto, da omenim teorije švedske sociologinje, ki se je posvetila pravici otrok, da jim ni zapovedano ljubiti staršev. Večini se zdi že sam pomislek po defoltu grozen. Dokler ženska ne začne utemeljevat, koliko gorja je ta zapovedan način čustvovanja povzročil in še povzroča zlorabljanim otrokom, da se ne osvobodijo celo življenje … zaradi občutka krivde, v kolikor ne morejo imeti radi staršev, ki jim nanašajo zlo in globoko zakoreninjenega občutka, da jih morajo na nek način skušat spoštovat. Srhljivo.
@djubre:
Jah … meni je tudi težko razumet, sem pa že skoraj vajena tudi teh pojavov. To so pač naši blogopsihologi in blogojasnovidci … hehe …
Me pa zelo veseli, da si sprejel zapis tako, kot si ga. Sem potihem pričakovala tudi tvoj odziv. Me je zanimalo, kako boš gledal na zadevo. Saj veva, zakaj. Tista z denarnico je huda, ja … in ni kaj … je tudi tako … ampak, kaj če ni ali celo obratno! Potem pa kurc. In to so spet problemi tistega, ki ostane, ja.
@rubinstein:
Hmmm … jaz bi prej izjavila kaj takega, če bi šlo za opis življenja, ne pa smrti, o kateri ne vemo nič in se pravzaprav zgodi enačaj med grdim ali lepim pogledom nanjo. Oboje je pač predstava. Tisto, kar nam ostane na možnosti zavednega so pa čustvovanja ob odnosih, identično, kakršni so bili. Samo da ni več (večinoma zanemrjanega) upanja za spravo v sebi ali z dotičnimi, zato se čustvovanje zaostri. Mislim, da djubre lahko izjavi kaj takega, ker nima negativnih ali nerazčiščenih čustev v povezavi z morebitnimi preminulimi v svojem življenju.
@veronika:
Saj na mrtve samo sprojeciramo tisto, kar edino lahko. … To, kar si zapisala v zvezi z živimi. Do sebe in do drugega. In to je vse. Kodeksi primernega čustvovanja (kar je samo vedenje) pa samo zategujejo vozličke za drobna razsvetljenja in očiščevanja sebe. Možnosti je veliko, da jih le uspeš ransformirat v nekaj, če je to potrebno. Najbolj lagodno je, če ni potrebno. Ker pomeni, da imaš dovolj razčiščeno pri sebi in v zvezi s pokojnikom.
Preberi to: http://pavel.blog.siol.net/2008/07/03/kaksni-smo-slovenci-po-psiholoski-strukturi/
Nisem govoril o lastnem negiranju žalosti, pač pa o eksponiranju le-te na različne načine, sploh na pogrebu in to pri ljudeh, ki verjamejo v posmrtno življenje. Naj bi umrlo telo!
Vem, moral bi napisati vsaj toliko kot Simona, da bi bilo približno jasno. A meni ni do populizma: kdor ne ve, naj vpraša, kdor ve, naj pove, da lahko ovržem ali potrdim. Nikoli ne bom pisal zato, da bodo vsi takoj vedeli, kaj mislim. Saj prodajajo knjige. A kdor ni razumel pod drkarija Mehletov ekspoze, mu priporočam več branja in manj pisanja.
In nikoli nisem rekel, da ne razumem tistih, ki žalujejo. Jaz žalujem za Kermaunerjem, srečal sem ga dvakrat, ker ne bo več pisal. S tistim, kar je že napisal, pa bo živ do mojega konca. Preprosto.
Tudi ko sem očeta vozil lajšat umiranje ob raku, tako sva tudi skupaj opravila pogreb. Jaz živ, on mrtev. Telesno. Je pa še vedno prekleto živ, ker me je zelo zgodaj opismenil in to bodo pokopali šele z mano. Naj mar jokam, ker me je učil? Včasih tudi s silo, a to sem mu vrnil, ko je bil fizično še dovolj močan, da se brani (pa ne kar tako, je bila prilika dovolj odlična). To je bil napredek, ker jaz se braniti nisem mogel.
Sem pa jokal za mamo: koristnega me ni naučila prav dosti, je bila pa nežna. Umrla je kmalu, vse kar je imela od življenja, je bil Zdenka sir. Tega je oboževala. Umrla je v taki bedi in neznanju, kot si je srčno želela. Naučila me je pa nekaj res enkratnega: kdor skače po tebi, si bo slej ko prej zlomil nogo. Fizično. Prav zato sem ponosen, da jo je smrt odrešila. Torej, tudi tu ni več kaj jokati.
Sem pa zelo žalosten ob otroških bolečinah. A najdem trik, da jih prepričam v nasprotno. Glasno, tiho, agresivno, nežno. Po potrebi. Le smrt je dokončna, pa četudi za nekatere samo za telo. Torej, kaj ni jasno (kot bi rekel izginuli Had)?
Ja, Simona, nekro pa biofilija sta življenski usmeritvi, a smrt meni ni nikoli lepa ali pozitivna. Pa ne mi ti, da o njej ne vemo nič. Smrt je konec, konec življenja. Potem ni rasti ampak razpad, gnitje.
Čustvovanje pa se zaostri ker nečesa več ni, kar je bilo in kar bi lahko bilo. Če bi se umrli obudil nazaj, ne bi (razen trenutno) bili do njega nič drugačni, kot do takrat.
Sicer pa sem djubretu to na hitro vrgla, bolj sem ta drug zapis premislila.
@mica:
Preveč si obremenjena z negativizmom do mene, preveč si sprovocirana, preceč si zadovoljena s svojim predalčkanjem, ki te tako hitro odreši muk raumevanja stvari, ki jih nočeš razumet, da bi lahko korektno komentirala kar koli že “nesprejemljivega”. Ne vem, zakaj si ne vzameš dopusta, da si oddahneš in morda kdaj uspeš celo bolj razumno pogledat na pojav Simona v tvojem življenju. Mogoče ima celo kakšen koristen namen. To niso stvari odločitev, kot si mi zapisala na Košakovem blogu. Ne, ne moreš se lepega dne ob pogledu v ogledalo odločit, da boš imel nekaj dni vse ljudi rad. To je lahko samo laž! Tudi emocije potrebujejo čas za reciklažo pravega sporočila in razum je dobrodošla pomoč, da človeka ne odnese in postane na primer zgolj zloben, nekorekten, površen in nerazsodno otresa s sodbami, ki imajo zgolj cilj, ki ne izbira sredstev. Vsako zlo v človeku je s strani nosilca razumljeno. Zato mi je jasno, da se ti razumeš in sočustvuješ s sabo. To je pač Ego! Največji pomagač zlu, da lahko sploh preživi.
Zdaj pa k poanti. Čeprav vem, da te v resnici ne zanima prav nič … Nič nihilističnega, še manj jebiveterskega ni podlaga za ta zapis. Koliko je novodobnega znajo pa ocenjevat samo samooklicani tradicionalisti. Jaz se ne obremenjujem s temi etiketami. Nikjer v zapisu nisem zapisovala kar koli, kar bi pričalo o mojem morebitnem mišljenju, da je človek samo skupek mesa in kosti, po smrti pa nič! prosim, pokaži, kje si to prebrala!!! To z mojim mišljenjem namreč zveze nima, veliko pa verjetno s tvojim ciljem oglašanja pri meni.
Pojma nimam, zakaj bi bil zgornji zapis logika, le v kolikor nekdo ne verjame v dušo. Jaz se z verjetjem v karkoli in posameznimi verami nisem ukvarjala, ker to prepuščam posamezniku in moj namen ni bil presojat o vrstah prepričanj in s tem povezanih religij! V navezavi na zgornji zapis je z mojega vidika popolnoma vseeno, ali verjameš v dušo ali v nič ali v kaj drugega. Razen če želiš opozorit na možen problem žalujočega ob preminulem, ki ima kot posledico tuzemskega življenja kar nekaj neizpolnjenih pričakovanj ali celo problemov v odnosu do pokojnega, kar seveda transformira na dušo, s katero pa ne more stopit v oprijemljiv odnos, da bi skompenziral presekano. To je projekcija zemeljskega na posmrtno in spet pridemo na začetek. Ta pogost problem nespravljenosti s sabo in z drugim ali z drugim je ena verzija poant žalovanja, pri čemer zastopam osebno načelo detabuiziranja smrti, da si žalujoči podeli pravico do čim bolj razgaljenega pogleda na naravo svoje žalosti (jeze ali drugih čustev) v povezavi z nerazčiščenimi zadevami, ki se navezujejo na preminulega. In to nikakor ne odstopa od poante mojega zapisa, ki posamezne barve post festum žalovanja ni obravnaval. V tretjem odstavku pa sem odslikala okvir žalosti ob izgubi bližnjega. Verjetno si ga pri branju preskočila. Če ga ne bi, bi mi težko očitala, da zanikam dušo in možne oblike žalosti kot omembe vredne. Samo naravo žalosti sem opredelila, to pa je res in stojim za tem.
Posebej bi te opozorila tudi na odstavek, v katerem opisujem zaljubljene v mrtve in v vonj po smrti, hoji po robu. Še posebej na izsek, kjer opozorim na pojav bližnjega ob takšnem človeku, ki se nekako podzavestno lahko zateka smrti v objem, da bi postal ljubljen od človeka, ki je zaljubljen v smrt. To so zelo nevarne igre in obstajajo. Tudi na nivoju zaljubljenih v trpljenje na primer. Malikovanja so nevarna za življenje.
Skratka … zadeve niso črno bele. In predvsem ni res, da doživljamo slovesa, taka in drugačna, vsi na enak način. Na primer “Mica’s favorite!” Doživljanja so zelo različna. Zato je tvoja sodba, kako neki nekdo razume stvari, kakšen pogled goji in kako čustvuje, v kolikor se sooči s smrtjo, lahko edino pavšalen, ker spet razumeš samo in zgolj svoj Jaz! In ni prostora za razumevanje, samo opredelitve so. To ti pri sebi lahko uspeva seveda samo s pomočjo tabujev. In seveda s pojmi svetega! Namreč ni res, da so vsi doživeli moj zapis tako, kot si ga ti, ker so se že srečali z izgubo bližnjega ali s smrtjo. Tudi o mojih srečanjih s smrtjo ne veš nič, ker jaz pač osebno nikoli ne pišem!!! Ne pišem osebno motiviranih zapisov. Nič me ne moti, če dobim osebno motiviran komentar, vendar je to samo to, kar je. Osebno motiviran komentar.
Lahko ti povem pa nekaj osebnega. Sem tip človeka, ki nekako oddajam takšno vibro, da se mi ljudje zelo odpirajo in zaupajo, zato sem deležna, zadnja leta, odkar je temu vedno bolj tako, izrednega darila, da lahko prisluhnem zelo intimnim zgodbam in zelo iskrenim občutkom ljudi. To pomeni, da prejemam veliko zelo dragocenih sporočil in naukov. Predvsem so različni. Nekdaj so bili taki pogovori precej drug drugemu enaki. Ker so mi ljudje pač s previdnostjo pripovedovali kot se navadno pripoveduje, v mejah primernosti. Okrnjene verzije. In svet izpade raven. Kot da so vsa čustva bolj ali manj enaka, da zgodb ne omenjam. Pa niso. In to je dragocenost, da se ti ljudje upajo odpirat, ker začutijo, da si sposoben sprejet pisanost življenja, vključno z barvami čustvovanja. To je plus zame! Ki ga z veseljem skušam negovat in spoštovat. Da ostajam take vrste oseba, ki jo drugi lahko tako zagleda, da si dovoli tako komunicirat, ker ni nepotrebnih občutkov bariere po sredi, da bo povedal kaj meni nezaslišanega in po defoltu zgražanja vrednega. Seveda pa imam s smrtjo tudi sama nekaj izkušenj. Vendar sta do zdaj najbolj globok vtis pustili name dve smrti, ki nista predstavljali mojih bližnjih, tudi res bližnjih prijateljev ne, vendar je bila zgodba drugače zapoprana. Že zdaj vem, katera smrt me bo najbolj ohromila, v kolikor jo bom doživela in se skušam rešiti teh spon! To se tebi zdi verjetno nezaslišano. To nima veze z rad imeti človeka in nehat rad imeti človeka, ampak se skušat zavarovat pred zlomom, ki nikomur ni v korist. Tudi hipotetično preminulemu ne. Največji osebni dušni zlom izgube nisem doživela ob smrti, ampak ob slovesu, čeprav je oseba živa. Spraševala sem se, če bi mi bilo lažje, v kolikor bi umrl. In, iskreno povedano, mislim, da ja. Tako pač je. Bilo je težje, v tem primeru. Zaradi lažnega upanja, ki ga življenje ponuja v možnost droge. Osebno pa sem smrti gledala sama v oči po precej trkolikajoči prometni nesreči, zaradi česar tudi, med drugim, še danes nimam vozniškega izpita, ker mi postane kar slabo za volanom (ur vožnje imam že nekaj za sabo). To moram še porihtat nekako. Poznam občutek, ko se sekunde vlečejo, kot bi bile ure in si prepričan, da je zdaj pač konec in zavedam se pomembnosti, kaj se mi je takrat motalo po glavi. Oh, ja … in, da ne pozabim … ko sem bila mala, sem padla z jadrnice in se skoraj utopila. Tauhali so me pač. Dogodka se sploh ne spomnim jasno, strah pred globoko vodo je pa ostal. Na jadrnici, kjer se po pomoti kdaj znajdem sredi odprtega morja, morajo ubogi prijatelji z vedri eliminirat moje potne srage s kabine. In vse to nima nič z zapisom in hkrati vse vključuje. To so pač razne oblike človekovega osebnega bitkovanja z življenjem, kar je enako s smrtjo. Kakršen odnos do smrti, tak do življenja. In razum pomaga odstirat bistvo osebne narave in njenih klečev, kar pa ne definira brezčutnosti.
Pristajam na razum in na realizem, pri čemer me mistika življenja vodi sama in je ne skušam razkrinkavat. Čustev ne zanikam, se pa zavedam, da jih je bolje razumet in manj preveč malikovat. Uživat v njih, a se raje zavedat, v čem rezultirajo. Jim ponujat prednost, vendar s pomočjo pogleda z distance, z razumom. Mistiko pa bolj pustiš na miru, bolj ti služi … hehe …
Tako sem danes prvič iz nerazumnega vzgiba prebrala svoj prvi zapis na blogosu in pofirbcala, kateri komentatorji so bili prvi na njem. Ti si bila med njimi. In seveda se nisva strinjali. Je pa tisti najin dialog pod zapisom Kdo je Srečko? pravzaprav ključ na tvoj komentar tukaj in na problem med nama na sploh. Ti častiš trpljenje, ga oklicuješ za izvor svoje kreativnosti in najboljšega, kar dojemaš pri sebi, da si postala. Cel trdila si, da sicer od tebe ne bi bilo kaj dosti tega, kar ti predstavlja poseben napredek. Eeeee … To se meni pač pri tebi izkazuje med vrsticami na vsakem koraku. In ne podpiram tega patosa, ker menim, da je nevaren in poznam osebno tudi take ljudi. In vem, da niso hudobni in da se pravzaprav ne zavedajo, kako nevarne so lahko takšne igre. Jaz dejansko ne mislim, kot sem ti že tam odgovorila, da bi trpljenje potrebovala za motivacijo in tudi odklanjam tak odnos do sveta, ker sem se lahko prepričala, kako močan vpliv ima lahko na usodo bližnjih drugih in kako tak odnos trpljenje tudi priklicuje oziroma dogodke, ki ponujajo možnost za trpljenje. Človek jih pravzraprav išče in hrani s svojo energijo, mislimi in posledičnim delovanjem. Mislim, da ga je dovolj na svetu že brez posebne spodbude, v kolikor človek premore nekaj subtilnosti in da ga je več kot preveč, da bi trpljenje odlikovala z naklonjenostjo za posebne zasluge, za katere sem prepričana, da niso potrebne. Nekateri ljudje se na podlagi trpljenja naučijo bit bolj empatični in široki ljudje, ki drugim, na katere vplivajo, privoščijo boljše, kot so doživljali sami. Nekatere pa lastno trpljenje skvari. Tako, da ga vzljubijo in pričakujejo to ljubezen do trpljenja tudi od drugih. Kot vrednoto. Najbolj zoprni primerki takšnih ljudi so na primer šefi, ki maltretirajo podrejene s filozofijo o redu, disciplini in delavnosti in seveda ne spregledajo lastne fašistoidnosti. Tudi takšni zdravniki in razni drugi “nadlegovalci” znajo fino zagrenit življenje že tako prizadetemu. So pa odlični oficirji, če vzamemo v obzir, kaj se od njih pravzaprav pričakuje.
Toliko zaenkrat. Tabu teme so definitivno zapreke, mica. Na osebnem nivoju in v širšem smislu. Drugače bit ne more, čeprav je dejstvo, da se človek lahko v zaporu počuti najbolje in v svetu izgubljen. Ampak to mora pač vzet nase, da je na to pristal, ne pa fantazirat, da bi vrag vzel vse zunaj, ki me opozarjajo na pravo sliko moje pozicije. Upam, da sem ti povedala dovolj za vsaj kakšna dva meseca “idile” najinega virtualnega odnosa.
@rubinstein:
Ja, ja … je gnitje mrtvega trupla … o onstranstvu pa pač ne vemo nič. Vse ostalo je stvar predstav … religij itd.
@Vanja:
Jaz pa z alcesso, ki ti je že replicirala …
Ne vem, če se na pogrebih pri nas redko joka. Ne bi upala sodit. Odkrito povedano me pa tudi nič ne briga, kako se kdo obnaša na pogrebu. V tem je moja poanta. Ritual je pač pri nas tak, kot je. Z določeno filozofsko podlago, ki sem jo v zapisu omenila. To seveda ni izvirna pogruntavščina, ampak eden izmed antropoloških “čudi”. In težko je v kontekstu rituala precenit, ali so plemena, ki pogreb praznujejo kot veselico, pač idioti, da do smisla kolektivnega gojijo tak pristop. To je že druga razprava, ki se je nisem lotila.
Omenila si ženo, ki je stoično prenašala pogreb. Potem si omenila pa nadaljevanje zgodbe, da sta se s hčerjo samo še malo skregali okrog polovice imovine. Potem res ne vidim problema. Morda je stoično prenašala pogreb, ker je točno tako čutila. Ker so bili taki njihovi odnosi v familiji in ne vem, zakaj bi se obnašali drugače, ker je mož umrl. Saj je bil tudi on del te stoične igre. Občutek imam, kot da meniš, da bi se spodobilo, da poskuša zajokat, potem bi morda bolj pogumno zajokali še vsi drugi in ti se ne bi počutila v svojem načinu čustvovanja v dani situaciji osamljena in kot izpostavljena izjema. In potem si preklinjala celo čredo na pogrebu, ker te je pustila na cedilu! Hej … saj o tem sem ravno pisala. Maškerada. Tvoje čustvovanje je tvoje in nič narobe, da si ga izrazila, počutje drugih je pa počutje drugih. Saj smo iskreni, a ne?!!! Saj je v tem bistvo, ali pač ne?!
In ja, potem je tu še sodba. Gospe seveda ne poznam in morda je bila žalostna, a to ne izraža na tako eksploziven način. Osebno poznam matero preminulega sina, ki ni potočila niti solze nikoli, vendar razlog pač ni bil v tem, da ga ni marala. Vse prej kot to. No, in ti zdaj živemu sodiš, kako bi se moral obnašat (ali ne pokazat obstoječega realnega hlada ali pokazat na viden način trpljenje … kakor koli), mrtvemu se ti zdi pa nezaslišano sodit, ker so nekatere stvari svete. Ups! Ne strinjam se. Kot prvo jaz nobenemu mrtvemu nikoli nisem sodila, ker nisem sodnik, niti nikoli nisem spreminjala mišljenja o pokojnem po njegovi smrti. Ne v pozitivno, ne v negativno smer. In absolutno zagovarjam tezo, da je v javnem življenju vidnim osebam, slovo njim v poklon, najbolj pomemben v nauku. Ki pa ne more bit v sprenevedanju, da je pač vse samo lepo in fino in v protokolarnih floskulah. Seveda ne zagovarjam pljuvanja, ki ne koristi ničemur. Ampak objektivno razpravo. Saj so ti posamezniki sami, po lastni volji, postali javne osebnosti, to pomeni, da imajo po svoji volji močan vpliv na javno mnenje in na poglede na življenje. Še posebej intelektualci, predsedniki, kaj šele zdravniki itd.! Zato tudi po smrti ne morejo bit tabuizirani v smislu, da prikrajamo njihova sporočila tako, da zakrivamo dvome, ki so itak obstajali že za časa njih življenja in po smrti ne smejo obmolknit, ampak ravno obratno. Ne gre za sodbe, ampak za tisto, kar so sami vzpostavili. V dobrem in zlu. Moj zapis ob smrti Janeza Drnovška po mojem mnenju ni bil prav nič zloben, čeprav se ni izogibal tudi dvomljivemu delovanju z njegove strani, je pa res, da večinoma tako pisali niso, ker se bojda ne spodobi. Pa vendar ob tistem zapisu nihče ni dobil občutka, da sem podrekala nekaj svetega, ker pač nisem opletala samo z vzvišenimi besedami dobrikanja ikoni. In meja, da se lahko govori o umrlem na odprt način tudi v smislu negativnega le, če je ubijal, ne izpade okej. Kajti jaz lahko rečem za vsakega predsednika ali misleca, da lahko s sporočili tudi ubija, saj lahko posega globoko v kolektivno zavest družbe. Kaj šele za zdravnika s svojimi pristopi. Kje bomo postavili mejo? Zakaj bi se morali s tem ukvarjat? Lahko se ukvarjamo samo s tančinami v načinu. Kot sem rekla … ne zagovarjam pljuvanja na osebnem nivoju, razpravo pa ne samo, da zagovarjam, ampak jo pogrešam kot nujno in edino najbolj relevantno vrednost poklonu javnim osebnostim, ki so vplivale na oblikovanje javnega mnenja na določenih področjih stroke ali poslanstva. V dobrem in zlu.
In postavit nekaj za sveto, dobro veš, da je delikatno. Ker potem moraš upoštevat tudi pojme svetega drugih in sto drugih verzij svetega, pa se s tem gotovo ne boš strinjala. To je lahko tvoje osebno sveto!!! In do tega imaš vso moralno pravico!!! Dokler je ne postavljaš kot moralni “zakon” drugim in jim sodiš po svojem ponotranjenem svetem. Točno veš, da je to identičen problem prenekatere komunikacije z določenimi zagrizenimi katoliki, ki ti prav nič dobro ne sedejo na dušo. Ne vem, zakaj bi bil ta primer vedenjskega presojanja kaj drugačen. Se ne strinjam.
In seveda nihče ne odpleše v smrt, saj je to najbolj radikalna pot v neznano. Različni so strahovi, stopnje strahov in čustva. Nekatere smrt tudi odreši bolečin. Osebno mi bolečine predstavljajo večji problem kot smrt sama na primer. In tudi niso vsi tako zaljubljeni v življenje kot ti. To tudi ni aksiom po meri vsakogar na svetu. Marsikdo nima niti dovolj ugodne priložnosti, da bi se v življenje tako zaljubil. Potem je pa tu še vprašanje vzroka in posledice. Ali nekdo tako ljubi življenje, ker se tako boji smrti ali res tako ljubi življenje, čeprav se tudi smrti ne boji nadpovprečno. Vse sorte je. Za knjigo napisat. Še eno izmed … hehe …
@beatnik:
Resno me zanima, v čem se strinjaš z Vanjo. Ker tisto, kar si naprej pisal pod “samo dodajam”, zame ni dodatek, ampak korenito nestrinjanje z Vanjino tezo. In vse naprej, kar si zapisal, sem štekala, ampak se mi zdi skregano z vanjino percepcijo. Ne štekam.
@Martin:
Ogromno sem prebrala v življenju in še berem in Mehletovo pisanje ne vidim tako kot ti. Mogoče lahko zadevo poimenuješ tudi drkarija, ampak toliko, kot je Mehle pač drkač in drkarija nemajhen del življenja, v okviru njegovega namena je cilj dosežen učinkovito. Ima pa še dodano kolumnistično vrednost v neposrednosti. Ja, to je on. In to občutiš pri redkih piscih. Seveda imaš vso pravico, da ti pač ne sede.
@david. pelko:
Hvala za nasvet. Lahko je inspirativno. Jaz se že dolgo izogibam teorijam in “dognanjem” o posmrtnem, ker mi je jasno, da ničemur ne bom mogla verjet dovoljodstotno, tako da nima smisla. Zanašam se na občutke o smislu zdaj, ki me bo lažje pospremil tja.
@jasna:
Jap! Dobra sta bila. Osebno sem bila presenečena, še posebej z osrednjo temo fuzbala … pa sta tako dobro vlekla prispodobe in razne navezave na družbeno sfero. Res fajn. Jah … saj Zadnikar ni nobena nevemkakšna izjema v tem … hehe …Samo malo problematično se mi zdi njegovo navdušenje, na način in iz razlogov, ki jih je podal. Ker poznam to sceno in mi je jasno, kako se nadaljujejo in končajo. Ne končajo se … hehe … Še posebej pri takšnih, ki jih farmakološki pristop izredno zadovolji in celo osreči. Ponavadi pri tem tudi ostane. Pa se mi zdi dobro na to tudi opozorit. Naj žvaka tablete kdor koli že celo življenje, če mu paše, samo naj tako tudi razloži situacijo, da ne bi prihajalo do zmotnih predstav o mejah verjetnosti.
@katarina:
Ta lajf tukaj je čisto dovolj za razumevanje smrti, ki je ne moremo razumet … hehe … Se strinjam.
Strinjam se z Vanjo, da ni nič narobe s tem, da brez omejitev pokažeš svoja čustva ob izgubi, pa četudi so ta v obliki joka, histerije ipd. Vsak se na svoj način spopada s takšnimi dogodki (kar jaz recimo nisem razumel, ko sem očital sestri pretiravanje v jokanju) in s tem je vse v redu – dokler ti nekdo ne vsiljuje svojega načina čustvovanja kot edino pravilnega in s tem zanete (ali skuša zanesti) slabo vest. Temu je bil namenjen dodatek. Ne vem, kaj ti ni jasno.
@beatnik:
Jah, to mi ni bilo jasno, ker nisi natančno zapisal, s čim se strinjaš, nadaljnji tvoj zapis je bil pa v nasprotju z Vanjino tezo, zato me je zmedlo … Zdaj razumem. In se strinjam tudi jaz. Kakor komu paše in gre. Ampak Vanja pač ni ravno takega mnenja, ker meni, kolikor sem razumela in ne le jaz, da ljudje na pogrebih ne kažejo čustev na pravi način. Zadevo je podkrepila tudi s primerom … Kaj ti ni jasno? … hehe … Meni je zdaj vse.
Vse se ne nanaša nate.
@Martin:
Ja, vem … če je tole meni namenjeno. Z Dajano imata diskurz. To je očitno. Replicirala sem pa opombo na Mehleta. Saj to mnenje se verjetno ne spreminja od osebe do osebe, odvisno, komu je replika namenjena, al’ kva?! … hehe … No, ne bom se več vtikala.
seveda simona, povedala si ogromno. mogoče celo veliko več kot se tebi zdi.
ampak- kot sem že rekla: pred menoj je dopust, pa ne le to.
glede na temo pisanja mi je nekako neetično odgovarjati v tistih tonih, ki so “moji”.
Zato se tokrat pač zdržim komentarja.
Besede - tvoje ali moje- v sebi skrivajo dovolj zgodb za prebiranje in razumevanje.
Ne vem, znanost pravi, da naj bi resno žalovanje izzvenelo v osemih, devetih mesecih. Da se v tem času človek običajno resetira. Pa je vendarle odvisno od tega koga smo izgubili. Od našega občutka navezanosti. In od načina na kašnega smo koga izgubili. Z naključji lažje opravimo, kot z dolgotrpnimi umiranji, ki nas čustveno izčrpajo, če smo med tistimi, ki se borimo za življenje nekoga, ki nam je drag. Taka smrt, se človeku zažre v pamet kot globok strah. Težko je z njo opraviti. Žalovanje samo, pa je vedno iz obojega, iz občutka izgube in strahu pred smrtjo.
Čas trajanja ekstremne žalosti je odvisen od tega kako samostojna in kako pogumna je oseba, če je po naravi bolj čustveno občutljiva. Saj niso vsi ljudje enako občutljivi in nekateri hitro preusmerijo svoje misli v “brezbrižen jaz”.
A je to področje, ki ga je težko posploševati, zaradi tega, ker imajo ljudje različno kvalitetne odnose med seboj in nekaterim se zdijo določene izgube nenadomestljive. Zaradi mene temu lahko rečemo egoizem, saj je normalen. Človek bi bil pa res čuden, če ne bi želel biti srečen. In živ.
Znanstven pristop do življenja, znanstven pristop do smrti?
) torej argumentiraš, da naključja sploh obstajajo? Drugič - če nekdo umre na hitro, nepričakovano, je to, vsaj po mojih izkušnjah, bistveno večji šok, kot pa, če je smrt pričakovan izid neke dolgotrajne bolezni, kjer se ima človek v svoji podzavesti pač možnost nekako “pripraviti” na izgubo bližnjega. Se pa strinjam s teboj, da je osnovna človekova pravica biti srečen in živ.
Nevenka, ne strinjam se s tvojo izjavo, da z “naključji” lažje opravimo. Prvič - ali mi lahko (znanstveno dokažeš
Simona, posrečen zapis, spet sem uživala ob branju. Odhajam na morje, zato le pozdrav do nadaljnega.
O, yes, o onstranstvu, ne o smrti.
Mater, ta nesreča me je čist zablokirala in mi ni več za pisat. Kljub vsemu lep vikend.
Simona, nič kaj takega nisem napisala, da bi se moral nekdo tako ali tako obnašati na pogrebih ali jokati, če tega ne občuti. Naj se pa obnašajo vsaj tako, da tistih, ki resnično čutijo občutijo žalost (pa če jo pokažejo ali ne), ne prizadenejo še bolj. Moti me diktatura ne izražati čustev (ki je v Sloveniji veliko bolj prisotna) kot pa tista, da je potrebno čustva izražati (by the way ne govorim o tvojemu postu temveč samo komentiram na splošno). Zato starše na pogrebih svojih otrok ponavadi nafilajo s pomirjevali, da ne bi slučajno kdo zganjal tiste presunljive žalosti in histerije, ki je za naš prefinjen okus postala neokusna. Vse kar ima resnična čustva je treba pomesti pod preprogo, žalovanje je za intimo, ja pa madona,saj ne serjemo, žalujemo - kar je normalno - normalen ciklus življenja, boleč in presunljiv, ki je VELIKO LAŽJE ga prenesti ne v samoti. Tako smo narejeni. Smo družabne živali. In ne, sploh ne mislim, da so domorodci, ki praznujeojo smrt s plesom in veseljem neumni, prav tako ne Irci, ki na pogrebih občasno naredijo veliko žurko -toliko me pa verjetno že poznaš. Ne zagovarjam, da je treba na pogrebih jokati(hinavščino zelo slabo prenašam by the way), ne odobravam pa vsesplošno prisotne mentalitete (še posebej med mlajšo generacijo - kamor prištevam tudi sebe;-)), ki je trdno zakoreninjena v “trdem podalpskem življu”, da tisti, ki jokajo so verjetno neumni ali pa blefirajo ali pa pač padajo na poceni fore. Pri nas se čustva smatrajo kot en velik kič. Vsa! Tudi veselje ! Čustvo ali stanje - ki je pa kljub vsemu čustveno (Katarina! Jah seveda veselje je stanje, valda stanje pasivnega in ne čustvo, ker sreča pač nikoli ni odvisna od nas samih, temveč ponavadi doleti ravno največje trotle - to je že ponaredela floskula naše mentalitete, s katero se pač ne strinjam. Menim, da moraš biti za srečo tudi prekleto pameten! In dober!
Torej kje sem že ostala, aha torej strinjava se glede hinavščine-o kateri si ti med drugim pisala v Pogrebovanju - in o tem kako naj bi se nekdo moral obnašati v danih situacijah -vsakod ima pravico žalovati na svoj način, nekdo se po izgubi trpa s hrano , drugi pač mastrubira - oboje je legitimno - pa vendar znak nevrotične osebnosti - med katere se pravzaprav lahko uvrščamo skorajda vsi (no je eni imajo srečo in so psihopati)samo, če ta, ki mastrubira potem o tem napiše in to na takšen način, da izpade kao frajer, strašen upornik in zelo zanimiv, no to se mi pa zdi prav tako vampirsko kot tisto, da nekdo na pogrebih tuli kot sirena - v resnici pa ne občuti ničesar.
Ko si že omenila domorodce, ki proslavljajo - samo tako za vmes, obstajajo tudi kulture, kjer najamejo poklicne žalovalke, ki tulijo na pogrebih kot sam vrag…. pač drugačen način, oba sta uperjena v “rehabilitacijo” tistih, ki so še ostali. Da dajo skozi ritual žalovanja, proces žalovanja in se toliko pozdravijo, da lahko živijo dalje.
Mene pa predvsem moti (in pišem iz povsem osebne izkušnje) tisto s čemer se je beatnik strinjal z mano - da sem jaz kot precej čustvena oseba, ki hitro cmera in se hitro razjezi in se razveseli do nebes in še čez, počutim kot da moram vsa svopja čustva zelo brzdati, da bom “sprejemljiva”. In tako pač kot nosečnica moram vedeti, da bodo nekateri zmajevali z glavami, ker sem na pogrebu pač v drugem stanju (moj bog ni dobro za otroka, še slabše je za mojega otroka, ko gledam po službah porazne odnose med ljudmi na primer.)Na pogrebu Simona se nisem počutila izdano, ker ostali niso jokali-celo MATI umrlega ne -primer sem podala kot argument moji tezi, da celo na pogrebih ni zaželjeno izkazovanje čustev, In mene to duši! Ne samo na pogrebih seveda hahahah, na pogrebe zelo amlo zahajam, hvala bogu, vendar pa še na tistih redkih na katerih sem bila, nisem videla mnogo javnega čustvovanja, temveč bolj tisto drži se, pokaži, da si pogumen, ne zruši se. Hudič, jaz bi se pa zrušila, prekleto bi se zrušila, po tleh bi se plazila, tulila bi, kričala, zakaj hudiča velja ta kurčeva norma držati v sebi, emocije je treba dati iz sebem da te ne zastrupijo, da te ne izpodjedajo, da te ne ubijejo. OKSimona, preden planeš, vem, da nisi govorila o tem in da nisi zagovornik tega- ampak trenutno grem pač s svojim “stream of emotions” ker menim,d a je problem v Sloveniji bolj v tem, da moramo zadržati v sebi, kot pa z nekim javnim fejkanjem žalosti. Mati umrlega res ni jokala, ker ni občutila posebne ljubezni do svojih otrok, že davno jih je zapustila, pred leti je eden celo naredil samomor. In ja, bolje tako, vsaj ni hinavila. Kljub temu, pa samo na podlagi teg,a ker ni potočila solze na pogrebu,ne bom rekla vvsaka čast! Na podlagi tega tudi ne bom rekla, di ljubila svojega sina. To bom rekla na podlagi drugih informacij, kar pa je že resnično predaleč od teme.
Glede Marušiča pa….delal je tisto za kar je resnično verjel, da ljudem pomaga. Imel je drugačno mnenje od marsikoga….ampak nikoli ne obsojamo zdravnika, ki svojega rakastega bolnika pošlje na kemoterpijo, ki je pravzaprav ravno tako strup kot antidepresivi…..Samo tako v razmislek.
Pa še nekaj, v medijih čustev ni, je pa senzacionalizem, ki naj bi igral na čustva (predvsem tista nizka in na prvo žogo), čusteva kot taka in pa čustvovanje pa sta, povsem nesprejemljiva! Meni je vedno čudno ko razlagjo, da se je zgodil umor, tri krolgle v glavi, dve v vratu, mene pa zanima predvsem motiv…zakaj hudiča…in kaj hudiča se mu je zgodilo, da je tak motiv sploh dobil.
Glede izgube ljubljene osebe o kateri si pisala, da bi ti bilo lažje, če bi umrl…ne poznam okoliščin…ampak če je šlo za izdajo s strani te osebe …z vsem spoštavanjem…so bili pač tvoji občutki povsem egoistični. Raje ga/jo vidiš mrtvega kot, da te je razočaral. Kljub vsemu se to z micino izgubo ne more primerjati - zato mi je, glede smrti, v tem trenutku ona bolj legitimen vir.(in ne me držat za besedo primerjati, saj en tekmujemo katera izguba je bolj bolega in več vredna, vse izgube, pa četudi samo zlate ribice so legitimne in zaslužne empatije-ampak izguba otroka je pa nekaj nepojmljivega v svoji strašnosti, si sploh ne morem predstavljati.
Simona, sicer me je že Vanja prehitela, a hotel sem ti le odgovoriti, da sem jaz videl glavno poanto Vanjinega komentarja ravno v zagovoru čustvovanja brez ovir in s strani družbe vsiljenih pravil dostojnega obnašanja. To se mi je zdelo samoumevno in zato tudi nisem napisal, v čem se strinjam. Nisem vedel, da bom s tem ustvaril zmedo. In tudi moj dodatek se mi ni zdel v nasprotju z Vanjinim mnenjem. Jaz sem to čisto drugače razumel. Vanjo pač dojemam kot eno bolj strastnih oseb tu na blogosu, ki se ne trudi kontrolirati svojih emocij, za razliko od večine (ja, tudi mene včasih) in ljubi ali sovraži do konca, brez omejitev, pa naj si gre za izkazovanje naklonjenosti tebi in Katarini ali pa jeze nad starimi prdci in hinavskimi tercialkami. In pri tem jo boli kurac, če bo zaradi tega izpadla psica ali prasica. Je nekakšna eksotična zver in ravno zato so njeni komentarji ali zelo priljubljeni ali pa osovraženi. Se mi zdi, da nešto između pri njej ne obstaja. Všeč mi je, ker je neukrotljiva. In ta kontekst gre z roko v roki s poanto njenega komentarja.
@ monique: znanstveno po V.Franklu in drugih izvedenih mojstrih psihoterapije. Verjemi strel v glavo je odrešitev v primerjavi z dolgotrajnim mučenjem. Če drugega ne, ohrani žrtvi vsaj osnovno človeško dostojanstvo. Ko oboje človek izkusi, nima najmanjšega dvoma o očitni razliki.
Marušič je bil strokovnjak. In včasih ubogim možganom ne pomaga nič drugega kot elektrošok.
Ne bit obremenjeni s predstavo, da so elektrošoki čisto cvretje možganov in debilizacija. Ni vsaka terapija, ki se zavzema za zdravje, Let nad kukavičjim gnezdom.
Ja, seveda, Nevenka.
Tudi Hemingway je dobil elektrošoke in potem naredil samomor, ker se ničesar ni več spomnil. Madona no, pa ne mi reč, da pri nas še vedno izvajajajo elektrošoke????
Tudi jaz sem, požvižgavajoč si Kill your sons od Lou Reeda, absolutno proti elektrošokom!
Elektrošoke izvajajo v Zagrebu, pod splošno anastezijo. Učinek je kot pri vsakršni terapiji - nekaterim izredno ustreza (poznam uporabnika psih. storitev, ki jih je dobival pred 20 leti in trdi, da so mu pomagali, danes pa je sposoben 8 ur rednega dela brez večjih kriz), nekaterim pa ne. Moja dobra stara lajna: nikar posploševati in v wikipediji nikoli ne napišejo vsega.
@mica:
Okej. Lepo dopustuj!
@Nevenka:
Mhja … Znanost pravi tudi, da naj bi povprečno zaljubljenost trajala tri leta, neka druga znanost, pa da ženska preboli razhod s partnerjem po sedmih letih, moški pa že kar po treh mesecih … hehe … Seveda pa kolobocijo takih definicij povzročajo izjeme, ki se kar množijo in množijo. Sicer se strinjam s tabo. Lahko te trpljenje ob umirajočem prevzame z grenkobo in pusti neizbrisljiv pečat, medtem ko te hipna smrt nekoga ne “okuži” tako zelo. Strinjam pa se tudi z monique, da je lahko povsem obratno. Da se ob dolgo umirajočem pripraviš na neizbežno, medtem ko te šok ob nenandni smrti nekoga totalno pobije. Odvisno od odnosa, profila umrlega in tega, ki ostane in v primeru počasi in mučno umirajočega je veliko odvisno od tega, kako se vede sam. Ali deluje na bližnjega spravno, ker je on spravljen s svojo pozicijo, ali pa se težko spravi s svojo pozicijo in daje vedeti, da ga je strah, da ni pripravjen na odhod. No, kot si na drug način v nadaljevanju tudi sama zapisala. In ja, človek bi bil čudno bitje, če ne bi želel bit srečen in živ, vendar pa je tudi občutje zapolnjenosti v življenju pri posameznikih relativno. Hočem reči, resnično obstajajo tudi mazohisti. Na fizičnem področju so lažje prepoznavni, na prihičnem težje. Tako da je tudi povzemanje občutka nesreče in celo sprožanje nesreče lahko pri nekaterih hrana za življenje, pravi eliksir “mladosti”. Žal. Ponavadi gre za na videz izredno subtilne in čustvene ljudi, ki v okolici celo uživajo visoko stopnjo naklonjenosti, v resnici so pa hudi vampirji, kar občutijo predvsem njihovi bližnji, vendar si redko sploh upajo sebi, kaj šele pred okolico, priznat, da je tako. V stilu zdrsane, a še kako veliko krat resnične floskule, da je bistvo očem (lahko) nevidno.
@monique:
Ja, odnos do smrti in do življenja gresta sigurno z roko v roki.
Me veseli! Lepo se imej na morju … in upam, da spet kakšno rečemo, ko se vrneš. Pozdrav tudi tebi.
@rubinstein:
Okej … hehe …
@Vanja:
Ja … seveda to plat medalje razumem in se strinjam. Čeprav v kolikor gre za umevanje izkazov čustev kot kiča, je temu tako, kot vedno v vseh primerih, predvsem zaradi množičnih pojavov dejanske zlorabe izkazov čustev, ki to niso … k temu, ja, se strinjam, pripomorejo tudi mediji na polno, pa tudi sicer v življenju. Po mojih opažanjih se dogaja oboje. Na eni strani zatiranje, kot si pisala ti, na drugi strani pa spet, ravno zaradi upora zatiranju, padanja na emocionalne fore in nagrajevanje bleferjev oziroma, tudi če niso bleferji, imam v mislih tiste, ki kot samo po sebi umevno sprejemajo tudi nezaslužno naklonjenost zavoljo poudarjanja svoje skromnosti, čustev in podobnega (o tem, kaj točno imam v mislih, v naslednjem zapisu). Pravzaprav je vse skupaj en gemišt, ki zahteva veliko pozornosti in objektivne distance, da jo prepoznaš v svojem bistvu Namena! Za vsak primer posebej. Slovenski narod je v pristnih emocijah res zaprt in zakamufliran. Se strinjam. Zato prihaja do tihe prisile zadrževanja emocij na eni strani, na drugi pa do neupravičenih komplimentov manipulatorjev, ki so pravzaprav isti zatiralci pristnih emocij, samo da manipulirajo na vižo, ki lahko zaslepljuje upornike prisiljevanju v zatranje emocij. Kot pojem psihološkega profila klenega Slovenca še vedno podzavestno tripa na zarukanca, čeprav si želi bit drugačen, podpreti drugačno simboliko, a ga zavede blefer, ki reklamo svoje čustvenosti zlorablja za cilje. Podzavest tripne po pričakovani formi, oko ne prepozna bistva. In tako se lahko rola začaran krog. Kar se tiče tega, da pri nas ljudi filajo s tabletami, da ne bi pokazali emocij, ne vem. Kdo? Ampak sprejemam kot možnost. Absolutno. Samo moram opozorit še na prostovoljno jemanje pomirjeval v takih primerih. Moja mama je na primer vzela pomirjevalo za na pogreb očeta, jemala jih je že okrog njegove smrti, ker je zelo občutljiva oseba. In zelo je bila navezana na očeta. In to je naredila sebi na ljubo, ker se je bala zase in so ji pomirjevala pomagala. Pa ne zato, ker bi jo bilo sram pokazat čustva. Ampak ker se je bala zase. Zaradi izbruhov čustvenosti jo je enkrat prej namreč že rahlo stisnilo srce in vrglo po tleh.
Če si seveda občutila neodobravajoče poglede ob svojem izkazu čustvenosti, razumem. Je pa pač res tudi relativen pogled na dejstvo, da si bila noseča. To je pa že delno druga tema, kako vplivajo emocije staršev na otroke in led je zelo tanek. Kako tanek, se kaže v zadnjem tvojem odstavku … kasneje … definitivno je pa res, da osebno ne zastopam načela, da je vsako izlivanje čustev absolutno dobro in da ne more bit slabo. Ima lahko slabe konsekvence, enako kot zatiranje čustev. Namreč izražanje čustev ni nujno samo izkaz stanja, v kakršnem si … vlogo igra tudi podpihovanje, samousmiljenje, mazohizem in še polno zadev. In spet je tanek led zdrave meje. Pod pojem zdravo seveda mislim škodljivo ali neškodljivo, celo pozitivno - razsvetljenje o nečem, kanalizacija emocij, ki rezultira v očiščenju in osebni rasti.
Kar se sreče tiče, je lahko tako, kot si replicirala katarini, ni pa nujno. Ker mešajo spet štrene pojmi moči … Moč pa ni nujno vedno v vlogi pravičnosti, ampak se lahko napaja tudi v objestnsti in brezobzirnem pohlepu za dosego cilja. In zdaj lahko izpade nekdo, ki ni objesten, komolčarski itd. neumen, ker se ni poslužil vzvodov, ki bi ga pripeljali do želenega in morebitne sreče. To shemo velikokrat zlorabljajo sebi v populističen prid razni uspešneži. Češ, mi smo pač sposobni in ja, seveda smo pošteni. Vsak bi, če bi znal in zmogel. Če kdaj pa kdaj pride do kakšne odmevne aretacije kakšne poslovne ali politične veličine, začnemo pa javkat, kako krivičen je svet in lejte barabo. Zidar bo seveda vztrajal do konca, da je pošten, sposoben in mu je bila pač sreča naklonjena, ker si jo je prislužil. Vsi, ki mu skačejo po prstih so seveda zli nevoščljivci. Seveda pa je tu še opoteč pojem sreče. Kdo je srečen? Jap.
Kar se tiče zapisa, ki je lahko tak, kot je, samo da bi nekdo izpadel frajer … Hmmm … Si prepričana, da ti je uspelo prepoznat, kdo je želel izpasti frajer ali pa je bil tako, kot je in spisal zadevo na način, ki se mu je zdel, da pritiče v danem kontekstu dialoga. In, ali si lahko prepričana, kdo je želel pravzaprav izpasti v očeh bralcev frajer? Nočem sodit, ker je resnica vedno večplastna, ni enoznačna … obstajajo pa določene procentualne prednosti. Ampak …
“Toliko o mrtvih in žalosti. Žalosten človek se torej počuti tudi seksi in nisem povsem prepričan, lisjak ti stari, da ti to ni jasno, hehehe …”
Tole zgoraj je tudi izsek iz Mehletovega citata. Ki se je direktno nanašal na sodopisovalca, še posebej v delčku “lisjak ti stari”. Jasno je, da se oba poznata tudi osebno, kar sta predočila že v prvi epistoli. Definitivno je pa Mehle tukaj, poleg pogleda, ki ga je prezentiral, svoj pogled tudi podkrepil z dovtipom, ki se navezuje direktno na sogovornika. Kot bralka, v imenu nepristranskosti, sprejemam stvari, kot so zapisane in imam informacij dovolj, kako pa jaz glede na predano občutim, je druga zadeva. In tukaj se lahko tako prvi avtor kot drugi pač pojokcata, v kolikor kakšni pogledi od določenih bralcev na tisto, kar sta hotela pri bralcu sprožit, ne dosežejo cilja. Ker vsak bralec vpleta v brano tudi svoja stališča, emocije in celo probleme. Kadar se ga zadeva dotakne osebno bolj, je toliko bolj lahko pristranski. Zato je težko presodit, ali si prepoznal “frajerja” ali te je kakšen frajer nategnil … hehe … Kdo je kdo? No, v mojem primeru je tako, da imam tudi svoje mnenje o obeh pišočih na primer, vendar tega nisem izpostavljala v zapisu, ker se mi ne bi zdelo korektno in tudi v komentarju ne bom. Ti bom pa povedala po mejlu, kot frendici, ker tja takšna izražanja mišljenja tudi spadajo. Hotela sem samo izpostavit, da je Mehle povsem jasno predočil in ni manipulacije, četudi se bralec lahko ne strinja z njim. Težko okrcam, da se je šel frajerja, v kolikor me avtor sam obvesti, da je njegov vzgib v tem, da je sogovornik z njegovega vidika v tem primeru “lisjak stari”. Okej, potem mi je jasna igra. To je edino bistveno, ker prepoznavanje, kdo je maškara in kdo resnično nezaigran in iskren je zelo spolzko. Zelo, zelo …
Ne bom popizdila, čeprav priznam, da me je tole z Marušičem dvignilo s stola … hehehe … Kdo pa misliš, da ni verjel v to, kar dela in menil, da dela dobro??? V kolikor bi bil to razlog, da dojemamo nekogaršnje delo izključno kot dobro in ne omenjamo nikakršnih dvomov, bi se že davno zataknili nekje v ciklu zmot in škode! Zakaj si pa tako zlahka razumela na primer nestrinjanje s Freudom v zadevi umevanja incesta itd. Kar se je odvijalo s strani kritikov že za časa njegovega življenja in še potem. Hvala bogu!!! Ampak a misliš, da je Freud misli slabo??? Samo primer. A misliš, da ti frajerji, ki v svoje društvu izganjanja hudiča tepejo otroke (kot smo videli še na včerajšnjih poročilih) ne mislijo dobro in ne verjamejo v to, kar delajo??? Jaz sem prepričana, da ja. Pravzaprav menim, da so redki takšni, ki so mislili slabo in niso verjeli v to, kar delajo, četudi je kaj rezultiralo negativno. In me je strah, v kolikor bi pristajali na tezo, da naj vsak filozof, družboslovec, zdravnik, predsednik, starš …, ki naj bi verjel v svoje in mislil dobro uživa imuniteto na dvom ali kritiko na svoje pridobnos družbi! Enako sem trdila v primeru Ruglja, pri čemer so me nekateri prav zmerjali, kako si drznem kar koli neprimernega omenjat z njegove strani, ko je vendar tolikim pomagal. No, takrat si razumela, da je tudi kritika določene plati medalje njegovega dela upravičena in primerna! Čeprav je dejansko mnogim tudi koristil in tega nihče ne namerava zanikat. Eno ne spodbija drugega. Samo oboje obstaja in pametno se mi zdi preprešetat vsebino dobrega in možnega slabega. Primernost za to in ono. In osebno nimam nič proti klepetu o smislu ali možnem nesmislu kemoterapije. Pozitivnih in negativnih plateh medalje. Absolutno. In tudi o tem se vedno več razpravlja. Predvsem odkar so se pojavila biološka zdravila. In vse skupaj je precej irelevantno, kdo verjame in misli dobro … za bolnike postranskega pomena, ja. Če bo po nesreči zadel terno bolnikom na ljubo nekdo, ki je sicer mislil slabo, bodo bolj srečni … hehe …
Kar se medijev tiče, se popolnoma strinjam.
Seveda so bili egoistični. Šlo je pravzaprav za čustven vzgib, ki ga priznavam, ker je bil pač tak. Drugo pa je seveda zmožnost, da vzpostaviš objektivno distanco do svojih čustvenih vzgibov in razumeš, da ga moraš reciklirat, sicer lahko zaseješ zlo. Kdor to distanco ne more vzpostavit, zagreši umor na primer. Sodišče pa potem parlamentira, koliko je zagrešen umor lahko razumljen, toleriran in koliko ne. Opravijo delo namesto “krvnika”. Saj obe veva, da je vsak morilec tudi žrtev krvništva in ujetnik svojih emotivnih vzgibov, a ne? In ta igra se odvija tudi pri drugih vrstah čustvovanja. Ni črno bela.
Seveda se to z micino izgubo ne more primerjat, saj ni bilo mišljeno kot primerjava, ampak kot navržek v kontekstu, da samo čustvo nekoga v odnosu do nekoga ni samo po sebi nujno samo povsem razumljivo. Tudi čustvo ob izgubi oziroma smrti bližnjega ne. To pa zato, ker so vpleteni tudi drugi preživeli. O tem bom več napisala tudi v naslednjem zapisu. Hočem povedat, da izguba otroka je nekaj strašnega, ja, se strinjam. Vendar pa lahko s podpihovanjem v sočutu strašnosti strašnega tudi razpihujemo nekativne konsekvence. Na primer v primeru, ko kakšen otrok še živi in je zaradi starševe nezmožnosti, da bi skušal ne razplamtevat strašnosti emocij ob strašnosti dogodka, popolnoma oropan ljubezni, začne doživljat celo občutek krivde, ker je on pa živ in podobne zadeve. Starš se lahko naveže na občutek strašne nesreče, v podporo mu je okolica, ki mu ne pomaga, da bi se izvlekel iz območja strašnosti, ampak celo podpihuje grenke emocije v imenu globokega sočuta in podoživljanja strašnosti znova in znova. Počasi začnejo venet vsi, ki so preživeli, na živo umirat, ali pa samo nekateri, ne pa tudi tisti, ki se v pestovanju občutkov nesreče pravzaprav dobro znajdejo, jih celo drži pri volji do življenja, ker so radi bojevniki in potrebujejo nekaj v imenu česar se bodo bojevali, in horor je tukaj, kot virus, ki doseže svoj namen, da kosi na veliko. Ne govorim o mici direktno, da ne bo kravala, ampa na sploh. Čeprav imam seveda tudi v zvezi z mico nekakšno oblikovano mnenje, kar se tiče profila človeka, ampak to ni the kejs. Govorim samo o relativnosti konsekvenc emocij.
Simona, na tujo smrt se človek v resnici nikoli ne pripravi, čakaš jo in čakaš, včasih celo želiš, ko je kaj prehudo, in potem te udari z vso silovitostjo s svojo definitivnostjo. V prvem trenutku čutiš celo olajšanje in misliš da bo tako ostalo.Ne, udari z zamikom, zelo udari. Pa še zaradi ojašanja te obremeni s krivdo. Na svojo smrt se pripravijo samo nekateri.
Ah, težke teme.
@beatnik:
Povsem razumem. In o vsem zapisanem o Vanji tudi delim s tabo mnenje, se podpišem. Konec koncev delujem tudi sama podobno in stojim za tem. Kar se vsebine zapisa samega tiče, ki je vseboval tudi druga sporočila (zato sem se zmedla, na kaj točno se nanaša), sem pa na dooolgo odgovorila že Vanji in se ne strinjam v vsem, čeprav imam tudi jaz Vanjo rada v tem, kot si zapisal, in jo spoštujem kot osebnost.
@Nevenka:
Nisem spodbijala elektrošoka po defoltu. Zato sem posebej omenila tezo v zvezi s poslovneži, ki se te terapije poslužijo, zato da se lahko čimprej pehajo za keš 24 ur na dan, po tem, ko so cepnili pod stresom. Zato sem omenila kakovost življenja. To sporočilo je pa pač zame precej sporno. In se pač v odobravanju elektrošoka ne nanaša samo na tiste, res težke primere, ki ja, se strinjam, jim elektrošok lahko koristi, v kolikor je primeren zanj. Ampak ti primeri so zelo redki. Poznam tri osebe osebno, ki so dobivale elektrošoke, in trdijo, da so jim pomagali, ker bi se sicer že ubil. Pivsem verjamem, vendar pa nihče od teh treh ni brez posledic! Nihče! In to radikalnih. Čeprav je ena izmed teh tudi po tem še hodila normalno v službo, danes je že v penziji pač. Invalidski seveda.
@Pris:
Tudi jaz. Ker je odstotek tistih, pri katerih res druge ni, zelo zelo majhen, zlorabe elektrošoka pa v svoji verjetnosti izredno velike. Še posebej ob psihiatriji, ki je kronično oslabljena v času in personalu pri obravnavi posameznega pacienta, posvečenosti posameznemu pacientu.
@Nataša:
Vem. Saj jih vozijo tudi od nas k njim. Kadar gre za res nujen primer. Iz razlogov, ki sem jih navedla Nevenki in Prisu pa menim, da je tako tudi bolje, da ostane. In zelo se strinjam s tabo. Posploševanje ne koristi ničemur.
@Nevenka:
Ja, se zelo strinjam. Tako približno potekajo, z zamikom, tudi druge vrste doživljanj osebnih tragedij (npr. zlorabe). In ja, sigurno je redko kdo pripravljen in spravljen s svojo smrtjo, v kolikor mu je dana možnost, da se spravlja (da ne gre za nesrečo, ki te doleti na hitro … kot zadnji primer veslačev).
ooo, đubre! šele zaj sem videla tvoj komentar….no, javi se mi kaj…
Sicer pa o smrti ne morem pametnjačit tako veselo in sproščeno…ker me še ni doletela iz strani najbližjih…nekako pa nisem pomirjena s tem, da nekaterih oseb, ki sem jih poznala ni več…to težko dojemam pač…saj je čudno in zanimivo hkrati…ljudje, ki niso več tuzemski, jih ima moja zavest nekako kot da so na dopustu…
glede smrti najbližjih pa….očitno sem izredno navezana na družino…že premnogokrat sem se prav neverjetno resnično vživljala v položaj, da jih enkrat več ne bo….to, da ne bom mela stika z njimi potem nekoč nikoli več, se mi zdi….”kar nekaj” no, to mi predstavlja živo grozo. saj se bojim tudi lastne smrti…bojim…grozno mi je, da me enkrat več ne bo. saj se smešno sliši, ja vsi smo minljivi, to ve vsak…ampak spopast se s tem…res se mi zdi neverjetno (občudujem) kako mirno se da živet po smrti najbližjih…gledam moji dve bivši sošolki, ki sta lani izgubili enega izmed staršev…mislim ostajata zdravi - mentalno…ne stagnirata….glede mene se mi dozdeva, da bom mela kar probleme…ampak NE BI O TEM VEČ RAZMIŠLJALA heh, ker zaenkrat smo še vsi pri življenju…
kaj pove to o človeku, me zanima, Simona…ker bi zelo rada prebrodla ta hudi krč v sebi in stisko glede tega….
Simona, ja itak, da ti deluješ podobno kot Vanja in si strastna ter nikakor ne mlačna pri zagovarjanju svojih stališč. That’s why I like you both. Pa vendar menim, da med vama obstaja razlika in bi v nekem ključnem momentu ti odločila na podlagi razuma in logike, Vanja pa na podlagi intuicije. Morda se motim? Aja, pa to, ko si omenila, da imaš dar, da se ti ljudje zaupujejo, zelo drži. Tu na blogu je po moje to posledica tega, da se posvetiš vsakemu komentatorju in mu daš vedeti, da te zanima. Pa seveda tvoja odprtost in principalnost, ki te delata zaupanja vredno osebo. Že tu se ti odpiramo, če bi se dobili v živo, bi se ti najbrž izpovedal kot nebogljen fantek na prvi spovedi, hahaha…Ojej.
Kar se tiče odgovora Vanji glede kontroliranja čustev bi dodal, da gre pri napihovanju, samousmiljenju, mazohizmu (ki si jih navedla kot primer) za zlorabo čustvovanja v svrho doseganja nekih ciljev. Tu po mojem ne gre za zdravo čustvovanje, o katerem je govorila Vanja, pač pa za manipulacijo. Recimo sam priznam, da sem postal nezaupljiv do žensk, ki veliko jokajo. Nekatere ženske znajo pač solze dobro uporabiti kot sredstvo manipulacije in izsiljevanja, kar sem tudi sam že večkrat izkusil in sem tako posledično bolj previden. Sicer pa se strinjam, da obstajajo določene življenjske situacije, ko pa je vendarle bolje vsaj začasno ali pred določenimi ljudmi kanalizirati svoja čustva: recimo ženska, ki bi ob izgubi moža svojo žalost izlila iz sebe tako, da bi se pred malimi otroci metala po tleh in histerično tulila, bi le dodatno travmatizirala in prestrašila svoje otročke in jim s tem naredila le škodo.
Ma ja to so res veliki problemi.
Ne vem koliko poznaš južno_slovanske jezike ampak oni rečejo žalosti, tuga. Makedonci taga. Oni so žalostni kadar izgubi njihov fuzbalski klub. Ko pa nekdo umre, takrat vlada tuga.
Ja Simona se strinjam - z vsem kar si mi napisala v zadnjem komentarju - podpišem. A ni čudno, več kot veš, težje je okategorizirati stvari in kot pribito reči tako je to, to je prav in to ni.
Danes se mi je svet zazdel žalosten, premišljevala sem, da z leti ljudje postanejo bolj žalostni, starejši, bolj “zavestni” bolečine, narobe sveta…..Gledala sem prijateljico, pametna in posebna punca, ki ima zaradi težkega otroštva občasno duševne težave, depresije in anksioznosti, trenutno je v dobrem stanju, gledala sem njen nasmešek in potem kako si je na hitro utrnila solzo, ko je gledala mojo hčerkico. In me je napadel blues…samo ne tisti črnski, ki je pravzprav zdravilen…..no potem sem pa prebrala, da me imata beatnik in Simona rada, pa sta mi polepšala dan.
Tugovanje je samopomilovanje. Diskurzivnost je nekaj pozitivnega, bolj kot se angažiraš, laže opredeliš svoj prav. Ki pa ni nujno pravšen za vse. Nikoli nisem trdil, da je moje natančno spoznanje edino pravilno, niti ne, da je tuje napačno. Moj kolega pravi, da če ti nekdo reče “kurba-prasica-svina”, je to njegovo očiščenje (sicer pravi to še marsikdo, a ne s tako frazo). Rečeš “oprosti” in greš dalje. Čeprav ti včasih paše kak Rado, da ga pošlješ v ku**c.
Danes sem precej razmišljal o Sevnici. Kot poznam Slovence, bi radi krivdo pripisali slabo zavarovanemu gradbišču in pomanjkanju opozorilnih tabel. Slejkoprej, boste videli. A če nekdo rine v smrt in se obda z drugimi, da ga je manj strah… potem nisem žalosten, ampak jezen. Zagotovo ne bom žaloval, raje bom opozarjal na neumnosti.
Vanja, težko si te predstavljam tako nebogljeno, žalostno. Grizi!
čakaj malo Martin, kaj pa je pol mislil tip s pesmijo OOOO, Anaaa tugo mojih danaaaa hehe (malo izzven teme…ušlo mi je)
Saj Martin, kadar smo nebogljeni in žalostni grizemo a ne?