Simona Rebolj

SEm že mislu, da si obupala nad blogom in da bom dobil tudi tvoj honorar

Tudi jaz sem čakal nov prispevek, lepo

Komentiral bom kasneje, moram se bolj poglobiti v zapis

@Simona

Kriza? Upam, da nič hujšega in da ne boš kar čez noč “fetalijevsko” izginila.

Sicer pa dva predloga za prebroditev takšne ali drugačne krize: tortica v Zvezdi ali ogled kakšnega zombi filma:)

Veliko misli pricurlja ob takem zapisu, a bom kot ponavadi kratka.
Osrednji problem z moje perspektive je ekstremizem… najbrž zato, ker je veliko lažje biti ekstremno razumen ali ekstremno čustven kot pa ohranjati neko ravnovesje med obema poloma.
Drugi problem, kar se tiče čustev, pa je pomanjkanje samozavedanja. Ljudje ne znajo razpoznati svojih čustev. Celo zanikajo jih. In zanikanje vodi v vse večjo paleto nepoznanih in nezaželjenih čustev, ki človeka zelo hitro ujamejo v začaran krog.
Samozavedanje je osnova za višje procese mišljenja. Kaže se v sposobnosti zavedanja svojih misli in čustev in njihovem upođtevanju pri sprejemanju odločitev, s katerimi bomo zadovoljni.
Naslednja pomembna sposobnost, na kateri velika večina pade, če že opravi izpit na samozavedanju, pa je obvladovanje čusev. Veliko ljudi ne zna nadzirati čustev, obvladovati strah, izražati jezo… Ponavadi taka čustva zanikajo, v resnici pa rešitev ni njihovo zatiranje, ampak vzpostavljanje ravnovesja, ki pomeni razmerje med pozitivnimi in negativnimi čustvi, od katerih je odvisen občutek ugodja. Neprijetnim čustvom naj se ne bi izogibali, ampak preprečili, da nam ne uidejo iz nadzora ter nam tako v celoti izrinejo dobrega razpoloženja - ekstrem.
In zadnja točka, če se zavedamo sebe, lahko razpoznamo tudi čustva drugih, kar pa je osnova za empatijo, oboje (empatija in samoobvladovanje) pa je pogoj za socialne spretnosti, ki omogočajo vzpostavljanje dobrih medosebnih odnosov in njihovo obvladovanje.

popolnoma drugacna percepcija in interpretacija dolocenih “zadev” na tem podrocju, ki otezi sodelovanje z drugim spolom…teh socialnih spretnosti se jih premnogo kar ne more in ne more naučit…ali preprosto niso sposobni ali jim bore malo pomenijo…zato so ti dobri medosebni odnosi mnogokrat za lase privleceni…zenske jih se vedno obvladujemo na svoj “jebani” nacin, ob katerem moski ponavadi omagajo…ze samo razumevanje custev in dojemanje le teh dobiva vedno nove interpretacije…vse skup mi vsakic izpade kot zacaran krog. eno je obvladovati sebe, drugo spet kako to vpeljes v odnos z drugim…vecno nerazumevanje…

za to, kako ravnati s čustvi, po mojem, ni kakšnega univerzalnega obrazca. Nenazadnje se s čustvi- pozitivnimi ali negativnimi- ni igrati, da se ne opečemo.
Prav tako so redki, ki bi jih imeli nenehno pod kotrolo in jih obvladovali tako, da je to v njihovo kot tudi v obče dobro.
Dejstvo pa je, da tisti, ki jih znajo pokazati, zlepa ne zbolijo za čirom na želodcu

Jaz sem čustveno razumen, premišljeno vihrav, všeč mi je anarhistična diktatura, sem “skinhead”, ki se mu cepijo lasje….

@Nataša(2):
Vsak zapis je tudi del takega procesa, ja. Ta je sicer nastal iz komentarjev od prejšnjega, kjer je zašlo v te teme. Planiran torej. In ja, se strinjam, absolutno ne zatiranje. Saj emocije zatirajo samo vdani emocijam. Ker to pomeni, da jih ne obvladjejo, torej slabo uporabljajo razum za podporo samoobvladovanju in prepoznavanju nagnjenosti. Neka čustva se zatira ponavadi tudi iz strahu pred izbruhom še hujših čustev na drugem terenu. Ena čustvena napetost terja, da se druga umakne, da lahko prva funkcionira. In te zadeve so ponavadi vezane na eksistenco in pričakovanja.

@Rak:
Po mojem mnenju čas sicer celi rane, vendar pa je veliko vprašanje, kakšne brazgotine ostanejo. Zato se meni osebno zdi čas en velik hinavec in velikokrat tudi slepilo. Zaceli rano in ponudi občutek olajšanja, hkrati pa sam po sebi ne obvešča, kakšno spremembo ti je pustil na duši. Obstaja ena zgodbica. Oče sinu zada nalogo, da vsakič, ko je čustveno potrt zabije en žebelj v plot. Ko sin odraste in zapušča dom, mu oče ukaže, da naj zdaj vse žeblje izruva. Sin tako stori in oče mu reče: No, zdaj pa preštej, koliko lukenj ima plot in poskusi vse zakrpat, da bo plot takšen, kot je bil prej.

To krpanje ponavadi spustimo, kar pa ne pomeni, da luknje ne obstajajo.

Mislim, da sem v zvezi z omenjenim zapisom podala argumente, zakaj se mi zdi sporen. Medtem ko avtorica ni podala argumentov za svoje stališče, zato ga težko imenujem mnenje, ampak prej pamflet. Saj mnenja nisem uspela izluščit. Zato bi temu tudi prej rekla sodba. Precej me motijo tudi te obredelitve o obsojanju in izražanju mnenja, ker se servirajo po potrebi, kakor nekdo čustveno občuti njemu bolj všečno. Kdo samo izraža mnenje in kdo obsoja??? Kako je lahko nekdo, ki je avtomatsko podal sodbo, da je klasična družina v vsakem primeru Nad (pojasnila sem v zapisu, kaj po mojem mnenju prinašajo takšne sodbe in s tem tudi, zakaj se mi ne zdijo koristne, ampak celo škodljive, še posebej na prijazen, kako strpen način) v primerjavi z drugimi oblikami, zgolj podal mnenje, medtem ko je argumentirano nasprotovanju takemu pamfletiranju obsojanje???? Ali jaz nimam pravice do izražanja svojega mnenja v trenutku, ko nekomu ne sede na dušico??? Mene zanimajo samo argumenti. Argumenti pa so zame vezani na koristi. Korist pa je vezana na optimalno možno srečo vseh vpletenih. In sodnik nisem. Nisem v tej funkciji.

@mica:
Kdor jih ne zna pokazat, lahko zboli za čirom na želodcu, ja … ampak kdor je od čustev obvladovan, kar pomeni, da ga rezultati čustvenih izbruhov onesrečujejo še bolj, pa ne zboli samo na želodcu, ampak še marsikod drugod, v kolikor si ne pridobi dovolj naivnih in obvladljivih talcev, da zbolevajo namesto njega, ker pokorno žrejo njegove nasilne nažiralske vibracije. Vsaj po mojih opažanjih je tako.

@štulič:
Se strinjam … če je že treba izbirat.

@Sašo:
Hehe … Si blizu popolnega bitja. Čestitam.

@Anna:
Fora je ravno v zatajevanju čustev, ki pravzaprav niso samo znak nekakšne nesposobnosti razreševanja svojih stisk, ampak nekakšna pogodba s hudičem. Na primer v partnerstvu. Oseba zatajuje svoja čustva zato, ker se zaveda, da bo izkaz prinesel spremembe. Morda takšne, ki jih ne želi videti, ker bodo terjale delo na novi situaciji. Ker boš verjetno dobil konkreten dokaz, da tega, kar želiš, od partnerja ne boš dobil ali še huje, da partner zganja nekaj v povezavi s tabo (in ti molčiš), kar te spravlja v sram pred samim seboj. Torej si boš moral priznat, da si žrtev in potem ukrepat. Kar pomeni spet pot v neznano in stabilizacijo svojega položaja. Zato tudi čustveno neobvladovani izbruhi v takih primerih nikoli niso izbruhi na temo, ki je relevantna. Ampak se odvijajo v zvezi z vsem, samo v zvezi s tistim, kar je ključno, ne … hehe … Nenadzorovani izbruhi in zatajevanje na drugi strani gredo pravzaprav z roko v roki. To sta zavezniški obliki delovanja.

Skratka … sem doživela zvezo, kjer sem se pri sebi konstantno sekirala, kakšnega kretena imam ob sebi, ki mu je malo mar za čustveno inteligenco. Četudi sem imela tudi prav v svojem občutenju, pa je vendar zame bilo edino pomembno vprašanje, kaj, zaboga, pa jaz delam s človekom, ki mu je mar za čustveno inteligenco, ki ga dojemam celo za kretena in sem zaradi tega ob njem nesrečna. Kdo sem pa jaz potem? Kdo se bo zdaj komu prilagodil? Aha! On se noče, jaz sem pa kronično nezadovoljna, ker imam občutek, da sem žrtev prilagajanja. Problem je vedno problem nesrečnega, ker ne stoji za sabo, ker izdaja samega sebe. Kaj to pomeni? Da nisem človeka zapustila ob pravem trenutku. Če bi ga zapustila takrat, ko sem čutila, da bi se moral malo preizprašat, pa se noče, bi dosegla mnogo več. Da bi se sploh imel priložnost zamislit, koliko mu pomenim in s tem moja pričakovanja. In ker sem se bala, da mogoče obstaja možnost, da se ne bo priplazil jokajoč po kolenih k meni nazaj, če ne zaradi drugega, že zato, ker sem vedela, da je bil zavoljo ponosa itak pripravljen tudi trpet, sem licemersko podaljševala neizbežno in tratila svoj ljubi čas in živce. Fazi trpljenja ob razhodu se itak nisem mogla več izognit, prepad je že zazeval, edino, kar sem si naštimala, je bilo to, da sem zaradi zavlačevanja neizbežnega fasala še davek. Toliko časa sem ga na razne načine obveščala, kako ga zapuščam (in še povaljat sem se šla z drugim, da bi ga le lažje zapustila), da me je prehitel. In potem sem od jeze, ker me je prehitel, cvilila še bolj … hehehe …

Dobil sem paklc robčkov zastonj. Še nisem odprl, sterilno.

Hmm, dokaj podobna izkušnja iz drugega odstavka, s tem, da med drugim nisem upala sexat s tretjo osebo oz. je moje sočustvovanje zaradi razpadanje zveze bilo tako enormno in bombastično, da sem bila pribita samo na to, drugega nisem bila sposobna, čeprav sem imela v mislih
zanimivo, da je iskrenost tako “nemogoča” in da smo prav v izražanju čustev, v kočljivih situacijah tako togi, oleseneli, bojazljivi, čeprav vemo, da bo pač po naravnih zakonih vedno nekdo prizadet ali užaljen in čeprav vemo, da nismo s tem “hudobni” in čeprav vemo, da tudi žalovanje mine…neglede na to začnemo na glas lagat in se sprenevedat…zavedeni smo in bojazljivi…ker se nam je tako težko ločit od nečesa, na kar smo se navadli ali kar (partner seveda) nam je pregloboko seglo v “srce” (v celotno našo bit) ali ker se nočemo spuščat v nove zaplete s pojasnjevanji, ker ne bi bili več vešči…postavljala pa bi se le nova vprašanja in zgražanja, katerim smo vedno manj kos…globlje se spuščaš v kregarijo in jajcanje, čustveni spopad in dokazovanje v razpadajočem odnosu, globlje greš v sebe, in hkrati ja, dalje od bistva….hecno je, ker na koncu že tako zabredeš, da besedičiš v ihti o idealu, ki si ga želiš hehe
Prilagajanje naenkrat odpade, ker si nočemo dopustit, da bi zaradi nekoga zanikali tista močna (čeravno morda pretirana ali celo v temeljih “nerealna”) občutenja, ki jih posedujemo. Radi bi prišli stvari do konca, ampak vedno bolj se stopnjuje nerazumevanje, če se ne “odlepiš” od lastne prizadetosti in vstopiš še v drugo, nasproti tebe heh

“Oseba zatajuje svoja čustva zato, ker se zaveda, da bo izkaz prinesel spremembe. Morda takšne, ki jih ne želi videti, ker bodo terjale delo na novi situaciji.” - točno tako in nič drugače.
štos je ta, da sem jaz dolgo vztrajala zato, ker sem bila tako naivno prepričana, da mu bom dala širine pri bogatenju čustvene inteligence …napadala sem ga s svojimi občutenji in čustvi, ker sem upala, da jih bo dojel in razumel stanje, se nato posledično zavedal njenih moči, spremenil lastn pogled na situacijo ter očistil lastna občutenja prepojena z balastom. S tem sem mu hotela dat priliko, da se prilagodi hehe On pa sploh ni imel takega dometa…žal…ker je doživel premalo “stresnih” situacij, katerih vzrok bi bile intimne, čustvene težave (zato pravim, da mora met človek več “bridkih” ljubezenskih izkušenj, da je bolj vešč in streniran)…marsikaj mu je bilo tuje in absurdno. Zaj pa ti človeku obrazloži kako “bi naj bilo” in zakaj je nekaj relevantno, drugo pa pač nedopustno…

Problem je, da je vsem všečno načelo iskrenosti, jasno izraženih čustev etc., hkrati pa mnogo ljudi ne ve, da nimajo toliko razumevanja, ko jih doleti ta trenutek - odkrivanja občutij, odkrivanja dejanskega “krutega” stanja, mnenja partnerja etc. Tedaj se počutijo ogrožene in “nič krive”, namesto, da bi se počutili samo “drugačne” in pač kot “ne sorodne duše”.
Resnica boli…heh…to pomeni, da o zadevi, ki jo je čustveno inteligentna oseba spravila na plan, nič ne vejo, čeprav je del njih…prizadeti so, ker se slabo poznajo in ne morejo “priznati” nesposobnosti v nečem…ta jim je tuja…

Če bi ga pustila “ob pravem času”, bi se izognila burnim neterpavetskim dialogom, ki so obsojeni na nerazumevanje in propad…pravim tudi sebi …zdi se mi, da ko gre že nekaj zelo narobe in ko je očitno, da ni podobne valovne dolžine, NITI NI TAKO SMISELNO UTEMELJEVAT stanja drug drugega, ker s tem prav nič ne dosežeš. Ne napreduješ. Nihče ne bo pametnješi, osebi, ki stagnira, se ne bo nič kaj novega odprlo, drugi pa tudi ne bo bolj pomirjen.

Jaz sem recimo bila t.i. sproščena tedaj, ko se na dolgo in široko pojasnjevala svoja občutenja in svoje poglede na problematično zvezo (to je bila ena izmed zadnjih faz heh). Potekati je moralo v tišini = POZORNEM poslušanju, ne ugovarjanju Sliši se noro…ampak pač tako je …drugo pa je, da sem potem na dokaj “hiter” način dosegla, da sma si v kratkem priznala, da preprosto ne plavama z istim tokom, kaj drugega pa si ne bi očitala, ker boma taka kot sma bila zase ostala enaka še dalje…V drugo sma se le izognila trpinčenju in ustvarjanju priložnosti, da bi kdo plazil drug za drugim, ker enostavno jaz nisem hotla met več nobenih stikov z njim (kar se intime tiče in zapletanj…). Ugotovila sma (tadaa!), da se prilagajat ne morema prav v tistih stvareh, ki jih vsak na svoj način dojemama…to je bilo v fazi, ko sma že pretežno normalno dihala…Res je, da nobeden od naju ni bil baraba pa ni bilo večjega obtoževanja…

.. mene noben moški ne razume, ko mu napišem kilometrski esej občutenj, razlag in pojasnjevanj, po tem, ko se izkaže, da nekaj ne štima…vse dam na plan, zares iskreno in nič ovito v celofan, nič zlagano, nič zatirajoče, ne morem si dopustit, da bi si kaj napačno interpetiral …pa še vedno ne potegne, ker ne pride do njegovih hemisfer…je že zablokiran po defoltu…preden vstopiš v zvezo, moraš biti po nekih pravilih ZREL in pripravljen na…marsikaj…torej na sprejemanje, in ne neumen odpor, potem morda že na razumevanje in imeti v mislih dejstvo, da preprosto ne moremo popolnoma razumeti drug drugega in biti odprti, ker je to nemogoče…še sami si kdaj ne znamo razložit občutke, pa vemo, da imamo prav…pol ko odpremo usta, se ne znamo izrazit, ker včasih preprosto to ni mogoče…partner pa, če je res socialno-emotivni bukseljn vse to razume kot nekaj kriminalnega, začne se boj in mesarsko klanje, ignoranca in teroriziranje… da eden sigurno delno zboli….

amm, konfuzno

Ženske ste bolj občutljive vsezadevno, torej tudi bolj čustvene.Zakaj ? Ali ste to pridobile z evolucijo? Da, ali ni to plod stoletnih zatiranj žensk, naj ne mislijo s svojimi oranžnimi-stand by možgani, ampak naj rojevajo, se posvečajo otrokom, nastavijo možu, ko hoče in kadar hoče, s kondomom ali brez. Hormoni in posledice…debele ženske in agresivnost kot kompenzacija za ranljivost. Zares, še vedno ste neangažirane in čas je, da se vas spravi v prve vrste. lp, XY

@Jasna:
Sem prebrala … ja … Ko sem bila še najstnica. Takrat je bila približno tako popularna kot za naslednje generacije na primer Alkimist. In v bistvu stvari gre za podoben rang. Popolnoma okej in super, če pomaga nekomu v določenem obdobju, je pa to bolj oskopljena verzija umevanja stvari, ki pali na klišeje. In s klišeji je valjda lažje opravit, če imaš potencial … hehe … Potem se pa zakomplicira in razna Zavedanja, Alkimist “filozofije” pač vržeš v košek preteklosti prvih korakov.

@Martin:
Hehe … preprečuje nepotrebne infekcije pač.

@nimiy:
Inkriminiranega, no! … hehe … Ja, nimiy, vem … saj ravno to je problem v najinem diskurzu že od takrat in bo ostal. Vsaj veva, kaj bi bil lahko razlog najine ločitve. če bi se poročila … hehe … Vsaka filozofija posega v konkretno in ima zvezo s konkretnim, le da nekaterim pač to uspeva bolje, nekaterim pač ne. Pri Ayn Rand na primer je meni najboljša plat medalje ravno konkretna oprijemljivost in ne vidim nikakršnih postavljanj idealov, ki bi služila sebi v namen. Vidim pa zelo verjetna zmotna sklepanja vzroka in učinka v določeni sferi (kar se tiče laissez faire koncepta). Skratka, že od začetka popolnoma drugače vidiva poanto AR, prav tako poanto Descartes. In bistvo prepada je ravno v tvojem pristopu pogleda na filozofijo, kot nekaj, kar je opravičljivo in razložljivo izven mej verjetnosti dejanskosti … Pri Descartesu celo konkretne posledice naj ne bi imele zvezo s filozofijo, kar meni predstavlja nonsens (tebi logiko stvari) in toliko večji razlog za zavračanje filozofije in ne potrjevanje (ki pa jo sama ne zavračam, ampak ravno obratno). Skratka, pisno ne bova nikamor prišla … še s pogovori in posameznimi primeri umevanja bi se morda kam premaknila, da bi sploh govorila v istem jeziku. Sreča na primer, spet, zame ni subjektivna. Lahko je subjektivna, ker jo akter subjektivno dojema, vendar ni subjektivna, ampak zelo kompleksno procesovanje, soodvisno od vzrokov in posledic, v katero je močno vpletena družbena sfera in s tem povezane informacije in dogodki. Zato tudi ne more nikoli vsak početi, kar hoče, še manj, kakor hoče, da bi bil srečen. V dejanskosti. Filozofija se ukvarja s koščki univerzalnega, ki brez dvoma obstaja, nikjer pa ne vidim dokaza, da je človek danes že na stopnji zmožnosti umevanja in udejanjanja univerzalnega (ki ni univerzalno v smislu za vse enako, kakor se je že telebansko umevalo in se ponekod po svetu še, izkazuje pa v obliki represivne religije in politike) in filozofija, ki se ukvarja z ideali, kot nečem, izven konteksta dejanskosti, zame ni filozofija, ampak bluzenje.

@Anna:
Nobena oseba se ne more zaljubit, kaj šele ljubit, človeka, ki je izven njegovih kategorij. Zato je v teh konfliktnih primerih vzvišenost odveč. V kolikor človeku ni jasno, zakaj se je zalepil na nekoga, ki toliko ne razume, kot on sam, tudi sam nečesa še kako ne razume oziroma preparira svojo frustracijo preko partnerja (če jo preparira in ne preparira frustra njega … hehe). Vedno se privlačimo z določenim notranjim interesom. Ni naključja, pri čemer bi bili mi reveži, ker smo naleteli na kretena, idiota, blesavca itd …. hehe … Tudi ti si potemtakem kreten, idiot, blesavec, ki si ne znaš razložit, zakaj si si izbral tako barvo ljubezni, katere del si tudi sam in ne samo drugi. Spet se bo ponovilo. Dokler ne prepoznaš svojega vzorca, ki je zate mnogo pomembnejši od vzorca drugega vpletenega.

@Rak:
Zanimiv predlog za sanacijo … hehe … Ja, in zelo se strinjam, obstajata dve plati medalje možnih rezultatov in vse stopnje vmes. To je ta hudič, ki mu čas ni kos.

Nikjer v članku nisem zasledila, da gre za mnenje, pri čemer avtorica podaja svoje videnje partnerjev, ki sodelujeta, v primerjavi s partnerjema, ki sta vsak na svoji poziciji. In točno za trditev je šlo, ja! Kaj pa drugega! Bistvo zapisa, njegova solucija, se skriva v tem, da avtorica pojasni, kako med enakimi dobrimi oblikami družine klasična še vednno predstavlja najboljšo. To je jasno zapisano in je trditev!!! Zakaj je trditev?! Ker nikakor ne moreš primerjat dobrih družin, z dobrimi rezultati na potomcih!!! To ne uspeva niti na podlagi enojajčnih dvojčkov, ki so jih skušali spravit v čim bolj enake okoliščine za primerjavo v odzivih. Torej avtorica manipulira z neizmerljivim pojmom “dobrega”, da psotavi trditev, kako je klasična najboljša, če je katera koli druga oblika še tako dobra. Torej odvzema vsem drugim oblikam možnost, da kotira na najboljše!!! In to je trditev, ki zastopa avtomatično diskriminacijo. Zato me izredno čudi, da nisi opazil namena poveličevanja, saj druge vsebine sploh ni. Nisem je opazila niti po tretjem branju. In kako neki nisi videl repliciranja, ampak samo sesuvanje. V moji repliki so argumenti, kako se takšen pristop mišljenja manifestira na nosilca mišljenja in sodeluje v organiziranem populističnem vplivu posledic takega mišljenja. In ob to repliko se sploh obregnil nisi. Kaj misliš o tem???

@WXy:
Ja, je plod zgodovine zatiranja, ne pa samo plod tega. Gre tudi za po naravi dano večjo sposobnost empatije, celovitega pogleda na stvar od moškega, ki je bolj enosmerno, v detajle naravnan pri umevanju, in seveda za prirojen materinski čut, ki je moškemu tujka. Moški namreč ne doživi očetovstva kot neizpodbitno informacijo. Njegova informacija se skriva v ženski, ki pa lahko laže … haha … Hmmm … Kaj pa debeli moški??? … hehe …

@ponpet:

Dobro jutro!

Sem te že kar pogrešala.

Ni pojasnilo, ker ne pojasnjuje ničesar relevantnega za umevanje narave odnosov posameznika. Pojasnjuje samo posledice že vzpostavljenega in gone, ki so zgolj podlaga za vzpostavitev ugodnih okoliščin, da se izvrši določen proces. Ki pa ga človek ne izkoristi nujno, za razliko od živali.

Ja, se strinjam … v tistih revijah so oskopljene informacije za razliko od “resnih” publikacij. Lepo, da skrbiš zame, vendar povsem odveč. Osebno mi prebiranje tistih drugih publikacij (hehe … ponpetko … katere pa so to???) ne manjka. Ne samo to… v kolikor sem potrebovala usmeritev ali kakšno okvirno pojasnilo, dopolnilo, sem kar nekaj brskalnega časa prihranila z vprašanjem moji mami. Jebi ga. Je kemik in biolog in ima kar nekaj pojma o teh zadevah. Dobila sem jo ob rojstvu. Tako da mi v življenju tudi pogovorov s področij kemije in biologije ni manjkalo. So pa lahko kakšni pogledi na nivoju Smrklje, kar preprečuje dostop do prepoznavanja stvari, ponpetko. Pa ne, da na tako površinskih asociacijah zmedeš, ker ne naslavljam z zapisi samo profesorje, ki so nemalokrat bolj smrkljasti od povprečnega slehernika, a pustimo ob strani drug problem.

Pri kompleksnem umevanju pojasnil preko kemičnih reakcij odgovori na vprašanja okrog zaljubljanja ne obstajajo!!! Zanekrat. Obstajajo samo vzvodi, s katerimi lahko preprečimo določen nivo podlage za razvoj procesa (ampak v odnosu do kogar koli, ne do določenega tipa človeka, kaj šele človeka konkretno) ali spodbujanje procesa (kar je podobno pristopu udarca s sekiro po glavi … če boš škripnil, se pač tudi zaljubil ne boš … hehe). Če si ti v kakšni publikaciji odkril pojasnilo, ki se ne dopolnjuje z vidiki prihologije ali konkretneje psihoanalize, me prosim razsvetli!!! Bom fascinirana, moja mama pa ti bo brezmejno hvaležna in se bo kar odpovedala profesiji od šoka in odprla Društvo ponpetovcev.

Zenkrat pa v tvojem komentarju nisem zaznala drugega kot prcanja tipa Indirekt, ki pa niti objavljeno ne bi bilo, ker ni razvidno niti, kaj bi sploh rad, kakšne pripome neki imaš, razen da te verjetno rajca avtorica na specifičen morbiden način. Mogoče se kdaj pomeniva o tem, fuka ne garantiram. Pa ne rečem, da mi ravno v tem tebi klasičnem paradoksu nisi tako zelo prikupen, da se vedno nasmejčkam, ko me prosiš za sladoled.

u, p.s.

te verjetno rajca avtorica na specifičen morbiden način

na(d) tole pa s citatom … kot je nepozabno rekel Kirk: “In my dreams, baby, you stand in a line …”

nimiy - dokaza takega tipa, kot si ga želiš - da je “človeško življenje vrednota” - seveda ni (objektivnost se ne meni za “nas”, subjektivnost pa ne obstaja …). lahko pa se odgovori na vprašanje, zakaj mislimo, da je človeško življenje vrednota (se pravi, zakaj ima mnogo skupkov genov, ki jih imenujemo “homo sapiens”, v glavi neko serijo reakcij, ki jo imenujemo z izrazom “mislim, da je ćloveško življenje vrednota”): ker ta serija reakcij poveča verjetnost za preživetje skupka genov v primerjavi s skupkom genov, ki te serije reakcij (”misli”) nima.

Hahaha, NIMIY, z zadnjim stavkom se ne strinjam (4 komentarji nazaj, NIMIY)….”življenje je v končni fazi res bluzenje”… ?

Simona, sprejmem, morda res nisem dobro razumel. Včasih vidimo kar hočemo ali kar nam je všeč. Nekaj o kodiranih sporočilih vem, morda se nisem dovolj poglobil. Pa tudi nima smisla, da bi se. Saj gre samo za moje zapoznelo preiskušanja samega sebe, česa sem še sposoben. Ne vem čigavo načelo že - vsak do svojega plafona, potlej pa korak nazaj, za boljše počutje.

@ponpet:
Kva je zadaj to … antdescartizem? … hehe … Kar je položeno z vedrega neba v epifizo kot evidenten primanjkljaj, a z vedrega neba, ti flikneš ven in trdiš, da je vse relevantno, kar obstaja že tu. Še vedno pa ostaja vprašanje, kje pa, kako pa funkcionira? In ti odgovoriš, ne vem še kje, niti kako, še manj zakaj, pa vendar je samo to, bomo že spoznali, ko bomo dovolj razviti. In jaz vprašam, kako pa potem veš, da ne obstaja še nekaj tretjega in ne samo to? In na koncu prideva do točke, ki pojasni, da si v imenu nepojasnjenega ti pač vernik. In tvoja vera v edinstveno relevantnost moči kemije in fizike (ki še vedno blodi tudi v sferah nepojasnjenega) na koncu v bistvu stvari izpade enako verna kot vera vernika v katerega koli izmed bogov, ki pa imajo vsi v bistveni točki stvari enako podlago in smernice, zanikat polje nevednega.

Ne gre namreč le za pojem duha, ampak tudi pojem rojstva samega po sebi, pojem naključja in pojem smrtnosti. Ne glede na razvoj genskega inženiringa, ne glede na razvoj farmakologije, ostaja polje empirično nepojasnjenega. Moraš razumet, da ima kemija problem v obravnavi posledičnega. In da psihiatrija že je dokazala preko farmakologije zmožnost uravnavanja kemičnih procesov, kar pa ne pomeni popolne dejanske uravnave. Ta se skriva v stavku, da je pravi farmakološki učinek učinkovit s sodelovanjem pacienta. Hahaha … Za počit od smeha, a ne. To pomeni, da čas kemične stabilizacije konstruktivno uporabiš z delom na sebi in konstruktivnih spremembah v svojem življenju, da ne bi zgolj padal iz doze v dozo, z vsemi pojačanji v paketu. Kar pomeni psihoanalizo. In ko mi zagrizen farmakolog izjavi tezo, kakšen šport ustreza intelektualno nagnjenemu, kaj šele umetniku (tek ni okej, ker pušča mislim prosto pot, da se pacient izčrpava, torej je sabljanje boljše, ker ponudi miselno osredotočenje, da si misel odpočije), zavriskam od veselja, saj ni odblekal drugega kot košček psihoanalize.

Skratka … problem je v tem, da preden trčim s kolesom v tovornjak, se moram najprej ustrašit, da se sproži kemična reakcija, ki mi sproži pekoč občutek v trebuhu in ne obratno. V kolikor tovornjak nadomesti človek in se prav tako sprožijo določene reakcije, spet razpravljamo o posledici in ne vzrok. Vzrok pa definirajo zgolj ugodne možnosti za sproženje določenih reakcij, ne pojasnjujejo pa reakcij. In ja … tukaj nastopi pojem duše, ki, se strinjam, ni nič drugega kot zaznamek nepojasnjenega. In z njo (kot psiho) se ukvarja psihologija, ki ne more bit eksaktna nepremična znanost, ampak je njena vrednost ravno v fleksibilnosti, saj temelji na eksperimentu in preoznavanju vzorcev. Služi torej konstruktivnemu namenu (zanič ali bolje, to je druga stvar) eksistence posameznika znotraj družbe. In prihaja mnogo bližje določeni shemi zadovoljnega v nevednosti. Krpa manjko tvoje vere. Na drugi strani krpa manjko tvoje vere religija. Vendar religija postavlja moralni okvir, ki bi posameznika odrešil pekla svobode - spopada z neznanim in prepoznavanja vzorce vzrokov in posledic. Na podoben način zabluzi lahko tudi psihoanalitski pristop … v slogu Ruglja na primer. In seveda me nič ne moti obstoj rugeljanstva ali na drugi strani marušičanstva, dokler ne postane trend in prioriteta. V raznolikosti, kjer se lahko posameznik najde, da se bolje spopada z možnimi neugodnimi kemičnimi reakcijami kot posledicami in gensko podlago (ki je slabo defenirana), pač obstaja več možnosti rešitve. In znanost je v svoji vehemenci edinstvenosti, a “zgolj” nedorečenosti, podvržena enaki pasti omejitve kot katera koli religija. Vse možne prognoze uravnavanja človekovih reakcij in bolezni v smer zdravja in podaljševanja življenja stremijo v robotiziranost človeka, torej v odsotnost pojma dušnega in ne obratno. Bo še zanimivo, kar se tiče mej verjetnosti … hehe … to je vse, kar lahko rečem. Ker, zakaj si ti ravno ti, živ, bo vedno imelo svoj vpliv, razen ko si mrtev, trzanju navkljub, a da bi bil lahko mrtev trzanju navkljub, te bo moralo še vedno uravnavat toliko in toliko živih.

Skratka … nimaš dokaza, kot noben znanstvenik, da je kemična reakcija vse, kar je omembe vrednega za obstoj in barve usode človeka, imaš pa še gomilo nepojasnjenega na krožniku. Torej je vera v vsebitnost kemičnega enako neprepričljiva kot teološki nadomestki. V okviru ubožcev nevednih pa psihologija znotraj eksperimenta in vzorcev definitivno sproži več koristnega za eksistenco posameznika (v kolikor ne škodi, kar je problem v vseh sferah) zdaj in tukaj kot pa križarske vojne v imenu kakršnega koli prepričanja že.

P. S. … Škoda, ker je Kirk … hehe …

@nimiy:
Ne bi se ločil??? Za nobeno ceno??? Uf, takega statementa ti pa ne zavidam … hehe … Zna sprovocirat stopnjo mazohizma.

Miselni trening je vekakor enako praktično koristna stvar, in menim, da je imela vsaka tendenco v povsem praktični uporabi (kar zavzema mentalitetno sfero kot podlago). Tudi sama sem mnenja, da je teorija AR utopična v soluciji, vendar pa za razliko od prenekaterih teorij, ne morem imet dokazov, ker se njena praktična prognoza še ni izvedla na nobeni fronti. Torej rezultata eksperimenta še nimamo …. hehe … Z vernimi ljudmi danes pa ne vidim kakšno vezo ima neki vse skupaj. Ne razumem.

To, zakaj ga imajo v učbenikih, je itak jasno. Najin problem je bil v tem, da si pojasnjeval dotični del njegove filozofije kot nepovezan s praktičnimi posledicami, ki sem ti jih navedla in v katere od začetka sploh verjel nisi. Pa vendar so obstajale. Že za časa njegovega življenja in se izkazale za zmoto. Tudi po tem si pač še vedno interpretiral zadevo v prid Descartesovi opciji, ki naj ne bi bila odgovorna za praktične posledice. Nimam problemov s tem, da njegova filozofija ima vrednost. Če ne v drugem, ravno v tem, kar je skušal dopovedat ponpet in je skušal na drug način dopovedat Descartes in še danes ni dopovedano in morda nikoli ne bo. Medtem se pa seveda v imenu tega in onega godijo zmote in zoprne posledice, ki so evidentne.

Kar se univerzalne sreče tiče gre za podoben pojem kot ljubezen … ni dosegljiv v popolnosti, ima pa že določena prepoznana pravila igre. Nekoč se je keč skrival in ponekod se še zdaj, v pojmu enakosti … potem v enakopravnosti. Kot optimalni možnosti za uveljavljanje posameznikove sreče. Pri shemi gre pa za zavedanje, da sreča ni subjektivne narave, ampak soodvisne. In ja, fora je ravno v tem … da ne gre za razliko med človekom, ki ima veliko denarja in ga denar osrečuje, medtem ko nekoga drugega z veliko denarja, denar ne osrečuje. Gre za to, da ni fora v denarju. Da je denar samo medij lahko, preko katerega oseba tako ali drugače transformira svoj karakter, osebnost in s tem povezane čustvene odzive. Tako pri vsem. In tisti, ki misli, da je denar to, kar je, ne more bit srečen in hkrati omejuje možnost sreče drugim. V tem žaklju na primer tiči tudi past pojma “razvoja” človeka preko materialnega. Tako v znanstvenem smislu, ki “materializira” prej kot dojema podledice materializiranega za človekovo srečo, kot konkretno materialističnem pri posamezniku. In ja, zato je trditev, se strinjam, da ima nekdo vse, pa ni srečen, milo rečeno komična in debiloidna. Saj gre prej za butlja, ki pač misli, da ima vse, kar je v konkretizaciji enako psihotiku, ki si domišlja, da ima sosedovo Manco, pa je v reali nima. Obstaja samo ključna razlika … da je psihotik verjetno srečnejši.

Življenje je vrednota zato, ker drugega nimaš. In ker drugega zavedajoč se nimaš, vztrajaš pri življenju. Tudi samomor je reakcija na vrednoto, reakcija, da vredno ni vredno oziroma celo, da vrednoto obrezvrednotimo. To je podobno kot s pojmom samosti. Ne more obstajat, dokler obstajajo drugi. Osamljenost je samo reakcija na povezanost z drugimi, samost reakcija, sporočilo v navezavi na druge.

Nihilist, empirist, relativist … vse okej … zakaj pa ne … dokler ne prevlada v trendu eno, kar pomeni enoumno … Ne gre za to, da zmaga muslimanstvo, katolicizem ali budizem … saj te lekcije smo že dali skozi, ali pač ne??? … hehe … Zase lahko rečem, da mi koristijo vsi, najmanj pa samo eden izmed vseh. Prepirat se o eksistenci z nihilistom je izguba časa, že zato, ker se je opredelil, torej se nima smisla prepirat. Kot nima smisla vložit tožbo za ločitev in pričakovat spravni razhod, če se je na drugi strani nekdo odločil, da se ločil nikoli ne bo … hehe … Potem ga je bolje ubit kot izgubljat čas … hehe …

@Rak:
Ma ne, da nisi dobro razumel … zbodlo te je, po mojem mnenju, predvsem to, da si zaznal sesuvanje, ostrino in ker si pravzaprav teoriji naklonjen na nek način, ti je zadeva izzvenela, da sesuvam drugačno mnenje. In imel si tudi prav. Moj odziv je bil, roko na srce, tudi sesuvalski … hehe … vedar predvsem zato, ker se mi sesuvanje omenjene tendence zdi nujna reakcija na sesuvalsko naravo poante zapisa, ki ima precej krivične in hude posledice v našem vsakdanu. Čeprav razumem, da namere niso slabe, pa vendar so te največkrat najbolj nevarne … hehe …

@Martin:
Hehe … se bom kar oblekla, da me masturbacije ne izčrpajo preveč. Paodšla na drugo temo tudi.

@ponpet:
A ne bi poskusila še od zadaj, dragi?!

Drži se tudi ti.

piškot, jest ne vem, kaj bi ti rada.

“vera v edinstveno relevantnost moči kemije in fizike (ki še vedno blodi tudi v sferah nepojasnjenega)” … “Ne gre namreč le za pojem duha, ampak tudi pojem rojstva samega po sebi,” … “pravi farmakološki učinek je učinkovit s sodelovanjem pacienta” … “Čas kemične stabilizacije konstruktivno uporabiš z delom na sebi in konstruktivnih spremembah v svojem življenju, da ne bi zgolj padal iz doze v dozo, z vsemi pojačanji v paketu. Kar pomeni psihoanalizo.” … “Ne glede na razvoj genskega inženiringa, ne glede na razvoj farmakologije, ostaja polje empirično nepojasnjenega. Moraš razumet, da ima kemija problem v obravnavi posledičnega.” … “tukaj nastopi pojem duše” … “kjer se lahko posameznik najde, da se bolje spopada z možnimi neugodnimi kemičnimi reakcijami kot posledicami in gensko podlago (ki je slabo defenirana” … “znanost je v svoji vehemenci edinstvenosti, a “zgolj” nedorečenosti, podvržena enaki pasti omejitve kot katera koli religija.” “itd, itd.

očitno je, da ne veš, o čem blebečeš (in o čem govorimo). zategadelj je nezanimivo. drži se tega, čemur tule pravijo “literary criticism”: http://xkcd.com/451/

v resnici je zelo - pa, jebenti, celo za ‘družbo”slovca”‘- preprosto. če ni fizika, kaj pa pol je?

da pa ti vsaj poskusim prihraniti obrabo prstov pri novem črkovno-besedni diareji - sej nima veze.

@simona

ne vem, zakaj bi se sploh poročil, če bi se potem ločeval.

glede vernih in ayn rand sem hotel reči zgolj to, da če bi bila filozofija ayn rand “realna” in ne utopična, glede na “naravo” človeštva, potem bi verjetno bilo vernih manj, glede na to, kakšen odnos do vere je ona gojila. njena filozofija pač med ljudmi ne pali tako zelo kot verovanje v boga. kot očitno komunizem ne pali tako zelo kot kapitalizem. ker je bil pač komunizem preveč utopičen za “naravo” človeka, medtem ko ji gre kapitalizem očitno bolj na roko.

in glede problemov se mi zdi problem predvsem v tem, da se ne držiš bistva. to, da je descartes kriv za to, da so se na živalih izživljali v znanstvene in še kakšne namene je sicer zagotovo žalostno, ampak to nima nobene zveze z relevantnostjo descartesovega prispevka k zgodovini filozofije. ker ne moreš trditi, da je trditev 2+2=4 napačna zgolj zato, ker je oseba, ki to trdi plešasta. problem je v tem, da sem jaz diskutiral o descartesu filozofu, ti pa o descartesu mučitelju živali. in potem se je težko kaj pametnega zmenit. in še enkrat, nikjer nisem trdil, da je imel descartes glede česarkoli prav. šlo se je zgolj zato, da se nisem strinjal z nekaterimi tvojimi interpretacijami njegove filozofije. ampak problem je v tem, da se je treba držati bistva debate. če se recimo kregava glede tega, kaj je descartes mislil s tem, ko je pač izjavil “mislim, torej sem”, potem je pač njegovo razumevanje živalske anatomije neka druga tema.

ne razumem, kaj misliš s tem, ko praviš, da sreča ni subjektivne narave, ampak soodvisne. kar sem jaz glede sreče hotel povedati je zelo preprosto. vseh ljudi ne osrečujejo iste stvari in jih ne osrečujejo na isti način. glede tega se verjetno lahko le strinjava. in to pomeni, da je izvor sreče, torej tisto, kar nas osrečuje, od človeka do človeka različno. nekdo je srečen zaradi razloga x, nekdo zaradi razloga y. nekdo je srečen zato, ker je naredil biznis za 100.000€, nekdo drug je srečen zato, ker je 100.000€ podaril lačnim v afriki. če tu ne prepoznaš subjektivnosti, potem je pač ne.

in glede vrednot ti očitno trdiš, da je vrednota nekaj samo po sebi. torej, nekaj je vrednota in vedno vrednota, ne glede na to, kako jo človek dojema. kot je pač drevo vedno samo drevo. torej, če zame življenje ni vrednota, potem je to zato, ker se glede tega motim. in če je recimo ubijati zame vrednota, potem sem spet v zmoti, ker pač to vrednota ni. kar pomeni, da obstaja seznam stvari, ki so vedno vrednota in seznam stvari, ki vrednota niso in nikoli ne morejo biti. vprašanje je seveda koko smo lahko prepričani, da je nekaj vrednota, oziroma da nekaj vrednota ni?

glede življenja pač praviš, da je to vrednota zato, ker drugega nimamo. sicer mi ni čisto jasno v kakšnem smislu je to, da drugega nimamo mišljeno, ampak obstaja alternativa življenju in to je smrt. če pa trdiš, da to ne more biti alternativa, potem pa vse skupaj izpade tako, da trdiš, da je življenje vrednota zato, ker je zgolj življenje lahko vrednota (drugega pač nimamo). ampak to pa res nič ne dokazuje.

@martin,

za svojo impotenco si si pa kvečjemu sam kriv.

“ne vem, zakaj bi se sploh poročil, če bi se potem ločeval.” …samo na glas razmišljam: marsikaj je na tem svetu minljivo…in človek je zmotljiv in življenje je spremenljivo in obstaja verjetnost, da si čez 10 let ne bi več želel deliti življenja z drugo osebo…
ne poročiš se za to, da bi se/ne bi ločil…verjetno je namen kje drugje…bolj smiseln…

@ana,

ni se ti treba poročiti, da lahko živiš z nekom. nezakonska zveza je celo uradno priznana. torej, ni ti treba dajati obljub, če ne verjameš v to, da lahko te obljube tudi držiš. pač živiš z nekom, dokler ti to paše. za to ne potrebuješ poroke. tu gre pač za odnos do poroke. nihče te v poroko ne sili in poroka ni potrebna. poročiš se pač za to, ker v nekaj verjameš in če v nekaj verjameš, potem se tega držiš. oziroma, vsaj jaz se, v tem primeru.

kaj lahko to uporabim v moji diplomski, kar si napisal?
resno mislim. pa zapišem poleg tvoje pravo ime in priimek ali pa vzdevek …kakor bi želel.

“če v nekaj verjameš, potem se tega držiš.” - verjameš v dejanje ali v osebo tako 10000%???
to pa je načelnost. vsaka ti čast…ali pa tudi ne no

Osebno nisem sicer govorila o mojih vidikih glede poroke…pa vendar…o njej bom razmišljala zelo osebno tedaj, ko bo situacija to zahtevala (seveda v tistem času poglabljanja in odločanja ne bom samska, ampak bo pred mano stal upam da moški mojega tedaj momentalnega življenja)…pred tem pa jo bom povsem strogo analitično težkala

hm… o čem pa pišeš diplomsko?

sicer pa jaz na stvar gledam tako. najprej moraš pač najdi pravo osebo, v katero lahko vložiš neko zaupanje. spoznati jo moraš do te mere, da veš, kaj od tebe pričakuje in da veš, da lahko ta pričakovanja izpolniš. če te ta oseba potem iskreno ljubi, je edino kar moraš storiti to, da se nikoli ne spremeniš do te mere, da v tebi ne bo mogla več spoznati človeka, v katerega se je zaljubila. zveza dveh zaljubljencev deluje kot vse ostalo. dobil boš toliko, kolikor boš v to vložil. tu ne gre za to, da veruješ v neke hude ideale. to je pač fizika, kot bi rekel ponpet. problem zaljubljencev je najprej v tem, da jim je bolj pomembno to, da so “zaljubljeni” kot pa kako in zakaj so zaljubljeni. in drugič, da svoj ego enačijo s pravicami, ki naj bi jih v sobivanju z neko osebo imeli. za zdravo zvezo sta potreben tudi zdrav razum in pa predvsem občutek za potrebe partnerja. dokler ohranjaš to senzibilnost se vez ne more pretrgat, če si seveda že v osnovi izbral osebo, ki te spoštuje in občuduje zaradi tega, kar si. če si se pač namenil ljubiti, potem to počni do konca. na koncu koncev gre zgolj za to, da imaš do stvari pravo mero spoštovanja.

Nimiy, kupi si viagro in ne reflektiraj.

Simona: Johna Graya ( Moški so z Marsa, ženske z Venere) so ja vsi prebrali, če pa je Oprah rekla, da je to treba prebrati. Včasih sem Oprah vse poslušala in vbogala, zdaj mi tudi ona gre na živce in njen Dr.Oz. Dr.Hendrix v knjigi Najina ljubezen govori ravno o tistem o čem razpravljajo tvoji najbolj vneti komentatorji, je pa od Slovenske knjige in ne Mladinske oz. Sveta knjige. Ne vem zakaj zadnje čase neki premišljujem o plešastih glavah? Perverznost pa taka.

ja, ok. mislim, če se tebi zdi smiselno.

ma, napiši, kar te je volja. pa še na nimiy.com lahko linkaš.

@nimiy:
Popolnoma vseeno je, v kaj človek verjame … realnost poteka neodvisno od človekove stupidnosti, naivnosti ali vere v nekaj. Zato lahko človek verjame v poroko, pa ga vseeno doleti ločitev, ker pač realiteta nima veze z njegovo vero … lahko pa zaradi vere v nekaj povzročiš sebi in drugim veliko nepotrebnega gorja, kar poimenujemo lahko samo neumnost. Poroka je pač stvar dveh, ki ne dihata skupaj (čeprav bi si to želela), in ne le enega. Zato je bil tvoj odgovor, da se ne bi ločil, če bi se poročil, nelogičen, saj se ne bi poročil sam s seboj.

Njena verzija je v realizaciji … ali se bo ali ne, se bo še izkazalo. Verjetno bo tudi sam Obama precej pripomogel k temu. In vsaka filozofija se slej ko prej izkaže v svojih plateh medalje. V dobrem in v slabem, na tak ali drugačen način. Filozofija Randove je v tej plati laissez faire teze pač še zelo mlada … Zato je delanje zaključkov naivno, v pozitivnem ali negativnem smislu.

Ne, ni res … Ta rek je posledica tega, kar sem ti zapisala že tisočkrat in si prav tečen … In seveda gre za posledico obdelave tudi možganov pri živalih … v odrekanju epifize. Če ne verjameš, se pač pozanimaj preko drugih virov natančno in nehaj parlamentirat z mano o tem in me celo spraševat, ko je vendar jasno, da ne sprejemaš nobenega odgovora. To je že malo prfuknjeno vse skupaj. In ne vem, ali je zmožnost dvoma merilo za biti … to bi pomenilo, da mentalno zaostal človek manj je. Jaz pa o tem nič ne vem … hehe …

Denar ne osrečuje nikogar. Osrečuje občutek. Če bi predstavljalo kopičenje denarja družbeno sramoto, ne bi obstajal človek, ki bi ga osrečevalo kopičenje denarja … oziroma bi bil kot takšen označen za deviantnega. V vsakem primeru gre za vpliv kolektivnih vrednot in meril. Nekatere v širšem, nekatere v ožjem smislu. Gre za osrečevanje v imenu moči, zmage, hvaležnosti za tvojo dobroto, biti ljubljen, ljubiti itd. In ni zgolj subjektivno, ker ima vse povezavo z osebno zgodovino in vplivov drugih … V takem ali drugačnem smislu. Torej z razlagami vrednot. Bolj je človek kompleksen in dojemljiv, bolj je njegova sreča približek subjektivnemu, torej unikatnemu. Ni pa nerazložljiva in ker ni nerazložljiva, pomeni, da je lahko vodena, predvidevana po interesih in potrebah. Zato je udi sreča ob pomoru milijonov židov že naslednji trenutek vir nesreče, ko to v drugih okoliščinah ne pomeni več herojstvo, ampak zgražanja vreden zločin. Torej ne moreš trdit, da je človek srečen zaradi tega in tega … srečen je silom okoliščin. In vse, kar človek občuti je že posledica misli in ne prvinska podlaga za čustvo.

Vrednote pa sploh nikoli niso subjektivne, ampak prej kolektivne. Drobne subjektivnosti, v kolikor sploh obstajajo v mejo veretnosti, pa vplivajo na razvoj vrednot. In gredo v določeno smer, glede na tok razvoja. Dokaj premočrtno, če opazuješ zgodovino in posamezna bolj ali manj razvita področja sveta. Obstaja vzorec v smer osvobajanja k čim večji subjektivnosti in možni sreči na demokratičen način. Ne gre za zmeden skupek subjektivnih pogledov, pri čemer bi se dobro počutili, ker mislimo, da smo face, ker privoščimo vsakomur, da dela, kar hoče, kar ga osrečuje. To ne more osrečevat, ker je sreča povezana z drugimi. Demokracijo je pa treba znat živet, ni za bimbote. Svoboda še manj. Osrečuje najbolj, ko jo znaš živet, sicer predstavlja človeku nevarnost in zmedo. In cilj je osvobajanje posameznika, torej demokracija v pravem pomenu besede. Vrednota je torej absolutna v cilju in se razvija in preobraža kot vse v naravi cilju naproti. Ni relativna. Samo premična je. V svojem bistvu stvari temeljev so pa od nekdaj enake v poanti. Interpretacije in solucije so kot male učne ure diplomi naproti … hehe …

Ne glede na to, kakšen intimen odnos in občutke (morebiti celo zelo močne, razsvetljenjske, preroške in zavezniške) goji posameznik do posmrtnega, ne more bit vrednota, ker ne obstaja v poznanem. In vrednota ne more bit človeku nekaj neartikuliranega. Temu pravimo lahko kvečjemu slepa vera … v nekaterih primerih celo vera … hehe … In življenja nisem poimenovala za vrednoto, ker se mi zdi kul (pri meni osebno prej obratno), ampak ker je edino neizpodbitno, da sploh o vrednotah lahko misliš in parlamentiraš. Brez življenja najinega klepeta o vrednotah ni, kaj šele kakšnih vrednot. Ali je smrt lahko vrednota ali ne, je pa nonsens vprašanje, na katerega nihče ne more odgovorit. Zato niti ne vrednota, niti ni, da ni vrednota. Je nedefinirana. To vprašanje je identično vprašanju, ali bog obstaja. Nonsens.

Seveda sem slišala za objektivizem in ga podpiram v stremljenju … daleč od tega pa, da bi se mi zdel tudi ta edinstven … kot sem rekla … potrebujem vse -izme, bohnedaj pa, da postane eden politika … objektivizem ima samo največ vsega od izmov zajetega sam po sebi … že terminološko. Upam pa, da nisi prezrl, da nikjer nisem omenjala, da sem privrženka čemur koli že. Randovka ali objektivistka.

Kar se tiče komentarja Ani o pravi osebi, popolnem zaupanju in celo zaviranju spreminjanja osebnosti v imenu ljubezni v skupnosti, pa močno upam, da se zavedaš, kako nerealen je tak pogled in celo paradoksalno fašistoiden. In hkrati podlaga vere premnogih. Človeku po naravi stvari nikoli ne moreš popolnoma zaupat. Ni človek kriv. Lahko se trudiš čim bolj harmonično preobražat s partnerjem, lahko se pa zavoljo skupnosti zatreš v razvoju (to jih največ ukrene) in potem pride nesreča sama po sebi na obisk, ker človek se mora po naravi stvari spreminjat, preobražat in napredovat osebnostno. Včasih gredo stvari pri vsakem svojo pot. In ljubezen ne pomeni samo tičanje drug ob drugem, ampak včasih tudi slovo oziroma sodelovanje v tistem, kar je skupno in iskreno. Ljubezen je mnogo bolj velika od iluzije o popolnem zaupanju, da bo človek ostal, kakršnega si spoznal do konca dni in boš celo srečen s takim in s sabo … oba ljubljena in osebnostno retardirana … no go! Nešteto zakoncev se ujame točno v to past. Noga raste, tudi če si ne kupiš večjega čevlja, te pa začne premajhen tako tiščat, da ne shodiš več v njem.