Simona Rebolj

« | | »

SEKS, LJUBEZEN in DRUŽINA

25.08.2008

“Časi, ko je lahko Freud govoril o tem, da družina mora biti sestavljena iz strogega in ustrahovalnega očeta, tople in razumevajoče matere in otrok, so mimo. Ta njegova slovita trditev ni veljala niti v času, ko jo je izjavil, ker so v svetu obstajali številni družinski vzorci.”

Tako je začel s prispevkom dr. Sergej Flere z Univerze v Mariboru v rubriki pisem bralcev Med seboj, 22. julija. Freud je dokazoval vrednost stališč, ki je hkrati ustrezalo tedanji klimi družbe s temu primerno vzpostavljeno mentaliteto in posledičnimi odnosi. Poleg omenjene družinske sličice manjka še kurbišče čez cesto in cerkvica s spovednico v ozadju. Dr. Janez Rugelj je bil že bolj vsaj dosleden z opravičevanjem moške kurbarije in pozivi žensk k prostituiranju, kot inštruktorice fukospretnosti, in enako na domačem pragu, k servisiranju spolnih uslug. Koga briga dostojanstvo, sreča in enakopravnost posameznika, ko moški mačistični fahidiotistični sindrom še edino drži kurca pokonci in snuje “idealne” formalne slogane bivanja. Posledice delujejo itak z zamikom in so na ogled, da nas fascinirajo in precej manj izučijo.

V nadaljevanju dr. Sergej Flere omeni obstoj številnih znanstvenih raziskav, ki proučujejo katera zgradba družine bi bila najbolj ustrezna za uspešno vzgojo otroka. Ob vprašanju vzgoje novih generacij, ki bodo kreirale bodočnost oziroma smetile po njej, se mi takoj porodi novo vprašanje: Za vzgojo v kakšnem svetu neki? Predvsem pa … Kaj neki pričakujemo od bodočnosti?! Flere pojasni, da se za indikatorje uspešne vzgoje najpogosteje jemlje šolska uspešnost in odsotnost delikventnosti. In že me mine upanje. Šolska uspešnost namreč pomeni predvsem prilagodljivost določenim sistemskim vzvodom, nikakor pa ne pove dovolj o naravi učenca in ustvarjalnem potencialu. Odličnjak je pač lahko od staršev tudi teroriziran ubožček, ki si z disciplino in trudom skuša kupit ljubezen, lahko se celo skriva v deloholično marljivost pred pizdarijami za domačim pragom, lahko je popoln bebec, objestnež, razvajen ambicioznež, ki bi naredil vse za uspeh, pa tako tudi na šolskem področju pač podela, kar je treba, kot bo kasneje v življenju preko trupel podelal vse, kar je pač treba za pitanje lastne riti z drekom. Omenila sem samo nekaj slabih aspektov, ki omajejo tezo o šolski uspešnosti kot samo po sebi umevni posledici dobre vzgoje, in na njih vesoljni pedagoški kader ni pozoren, saj še predvsem danes uspeva vzpostavit komaj delno zadovoljivo stopnjo discipline, kaj šele, da bi se ukvarjal z bolj kompliciranimi sferami pedagogike. Učitelji postajajo kot ostareli sovrstniki, ki si ne zaslužijo avtoritete, ker je ne zmorejo prepričljivo izkazat več od povprečnega otroka. Za starše velja enako. Pojem delinkventnosti je prav tako vprašljiv. Vprašljiv je s stališča upora. Čemu se otrok upira skozi deviantno vedenje? Staršem, sistemu, v katerem se je znašel ali obojemu? Je v določenih primerih upor pravzaprav relevanten ali vzamemo kar za aksiom, da ni?! Zakaj? Ker je vzgojnoizobraževalna inštitucija po standardih določenega časa in okolja kar sama po sebi okej?! Razumemo, da ni bila v času, ko so otroke še tepeškali in pošiljali v kot klečat na fižol, danes pa smo spet tako fantastični, da niti pomislimo ne, kako bomo morda čez leta gledali na današnji šolski sistem kot na leglo diskriminacije, fahidiotzma, zatiranja kreativnosti in totalne arogance do narave posameznika, ki je starše pač silila k določenemu tipu vzgoje, ki bi ustrezal dani klimi.

Flere opomni, da ti modeli raziskav potrjujejo in se ujemajo tudi s kasnejšo trdnostjo zakonskih zvez potomcev. In se spet vprašam, od kod neki je sama forma trdnosti zakonske zveze merilo za zadovoljstvo posameznika? Mnogo bolj bi me spet zanimala vsebina. Namreč prenekatero mlado “delinkventno” dekle zlahka spozna, da je fukat razne može iz trdnih zakonskih zvez mala malica, pa še kakšno darilo dobiš in kopico pozornosti. Prenekatero mlado “delinkventno” dekle se skuša identificirat z ženo iz trdne zakonske zveze in jo hitro vse mine, ko pokuka v zakulisje zakompleksane in od obveznosti kronično utrujene gospe. In konec koncev, kaj neki počnejo vsi ti prilagodljivi in zgledni primerki trdnosti človeške družbe, da živimo v tako bolno arogantnem svetu? Se praskajo po jajcih in igrajo golf? Od kod jim silna ambicija in stabilnost, ki je nekateri starši pri vzgoji svojih otrok ne premorejo? In na tej točki bi bile seveda še bolj zanimive raziskave, kako revščina in druge velikokrat sovpadajoče mizerne socialne okoliščine, občutki diskriminiranosti in pogreb dostojanstva, vplivajo na neprimernost vzgoje otrok. Torej na slab uspeh v šoli in delinkvenco! In kako, da jim ne znajo pristopit vsi ti silno uspešno šolani in disciplinirani posamezniki s trdnimi zakoni?! Kaj pa imamo od njih? V kako gnilo ustreznih družinah so pa rasli gor, da nam vodijo tako morbidno sebičen, slaboumno tekmovalen, grabežljiv in plehek kapitalistični svet s cvetočo psihiatrijo? Kakšno doto so pa dobili od staršev in šole, da se tako jalovo (ne) spopadajo s kriminalom, dušno bedo, slaboumjem in amoralo prežeto družbo? Porkaduš! Povprečen revež si še odvetnika ne more privoščit proti kakšnemu sebičnemu pesjanu z dobro vzgojo, ki se je uspešno izšolal, v kolikor ni vsaj toliko privlačno odmeven “gospod Fritzl” ali pa vsaj tako abnormalno odmevno zjeban v glavo, da ga za slavo in uspeh vzame pod pro bono okrilje uspešen odvetnik, pardon, potomec dobre vzgoje. Res zgledno in obetavno. In danes, ja, se zdijo določene freudovske solucije prenekateremu umnežu omejene in zavajajoče. Vendar pa se v enako past lahko spet lovimo, ko postavljamo parametre uspeha in zgleda po načelih pogleda skozi današnja očala, ki se, spet, bolj kot ne, naslanjajo na formo, bore malo pa na naložbo za boljšo prihodnost.

“Najbolj znana trditev, ki je plod številnih raziskav, je tista, ki jo je zapisal najbolj znani kriminolog Travis Hirschi skupaj z M. Gottfredsonom (1990). Po njiju je bistveno, da se otrok nauči brzdanja lastnih negativnih impulzov, kar stori do zaključenega osmega leta s čustvenim navezvanjem na eno odraslo osebo, ki ga sistematično nagrajuje in kaznuje. Ta sposobnost brzdanja (samonadzor) je podlaga za šolsko uspešnost, za odsotnost delinkventnosti in morda tudi za trdnost v partnerskem razmerju.”

To je pravzaprav samo dokaz, kako pomembno je, da v že najzgodnejši absorbaciji zaznav vcepimo otroku prilagodljivost in ubogljivost. Taisti princip bi priporočila tudi pri vzgoji psa. Kasneje se takšen otrok lažje prilagodi in brzda tudi pri ubogljivosti v šoli, enako bo po interesu lahko postal zgleden vojak, klal in šical brez opombe, da le dobi ukaz, in seveda verjetno res lažje zdrži tudi v podjetju, imenovanem zakonska zveza, saj razume svoje dolžnosti in pravila igre. Pri vsem skupaj pa mene osebno zanima predvsem kreativni potencial, stopnja radovednosti, zmožnost empatije in sposobnost formiranja relevantnega dvoma v kakršno koli politiko, ki ga obdaja. Skratka, koliko je takšna oseba “pes” svojim “lastnikom” in koliko človeku podoben ustvarjalen in čuteč posameznik, ki se dojema kot kreator bodočnosti in ne zgolj kot zgleden “udeleženec v prometu”! Karkšnem koli že! Če je italijanski, pač obvladuje kaos in pristaja nanj, če je slovenski, pač tekmuje v predrznosti in ignoranci do drugih in če je angleški, pač vozi po levi in trešči v drevo ob prvem prestopu čez mejo.

“Po Klanjšku in Fleretu (2007) enostarševska družina nepomembno zmanjšuje šolsko uspešnost otroka, mati je daleč pomembnejša od očeta, bolj so matere izobražene, bolj so uspešne … Da je mati izrazito bolj pomembna od očeta v vzgojnem pomenu, potrjujejo skoraj vse sodobne raziskave. Celo po izsledkih presenetljiva raziskava Menningove (2006), ki je v ZDA ugotovila, da je pri razvezanih starših, pri katerih je otrok v varstvu matere, šolska uspešnost adolescenta večja, če nimajo stikov z očeti, če očetje prispevajo samo finančno. Razlaga: oče vnaša zmedo v urejeno razmerje med osebo, na katero se je adolescent čustveno navezal in ki ga nadzoruje.”

Zanimivo! Sprašujem se, kakšni bi bili izsledki “pomembnosti” Menningove v primeru, da bi bili otroci znotraj raziskave v varstvu očeta. Morda bi ugotovila, da če nimajo stikov z materami in te prispevajo samo finančno, je šolska uspešnost adolescentov večja, ker mati ne vnaša zmede. Vendar pa je očetov, ki dobijo v oskrbo otroke po ločitvi, neprimerljivo malo v primerjavi z materami. Pa bi se veljalo vprašat, ali je v večini primerov dejansko mati boljši skrbnik od očeta ali spet svoje delajo vzpostavljeni družbeni slogani, ki se zažrejo v ljudi tako močno, da jim celo sami verjamejo in podobni modelu res postanejo, nastradajo pa svetle izjeme.

Da so adolescenti v produktivnem razmerju znotraj enostarševske družine lahko povsem stabilni in uspešni, nikakor ne dvomim. In verjamem, da očetje lahko vnašajo zmedo. Ampak samo v primeru, če vnašajo zmedo. V kolikor odigrajo vlogo gnjavatorja, vendar enako velja za mater. Vprašanje je, ali ta raziskava dejansko potrjuje, kako nepomemben je po defoltu oče za otroka ali pa v bistvu razkazuje, kako nesposobni zrelih konstruktivnih odnosov so odrasli. In ta infantilni kretenizem ne izbira med poročenimi in ločenimi. Zmedo namreč enako lahko vnaša oče ali mati znotraj dvostarševske družinske forme, kjer je trdnost zakona predvsem navidezna. Zadovoljni, kreativni in samozavestni potomci imajo zadovoljne, kreativne in samozavestne starše, ne glede na družinsko formo. Disturbiranim, prestrašenim in zmedenim pa je v primeru ločenih ali neločenih staršev skupno predvsem to, da imajo infantilne, disturbirane, prestrašene in zmedene starše, ki jih s svojim odzivanjem strašijo in psihično kriminalno obremenjujejo. Velikokrat zgrnejo lastno bedo kar na otroke, čeprav bi jim morali nudit varnost in predstavljat avtoriteto. Ob partnerskih problemih se jim cmerijo v naročju, se jim celo opravičujejo, v kolikor se ločujeta, pri čemer dobi otrok občutek, da je on njim starš in bi jima moral pomagat … Blesavo!.

So rezultati raznih raziskav spoznavna objektivna resnica ali zgolj spoznanja o posledicah cirkulacije določenih trendov in floskul o vlogi in pomenu tega in onega, ki jih ljudje slej ko prej povzamejo kar za svojo resnico, še posebej če se jih z odebeljenimi naslovi spoznanj preko vseh možnih medijev futra dan za dnem, iz šol pa itak prihajajo polpismeni in česa bolj kompleksnega od propagandnega materiala ne preberejo nikoli v življenju! In spet dobimo novo paletico Freudov, ki se jim bomo morda čez stoletje posmehovali, vendar izključno v primeru, da se bo našlo v zgodovini dovolj ustreznih deviantnežev, ki bodo roširali okove klišejev o človeku, ki lahko pooseblja skoraj vse, kar si domišlja! Vendar si ne more kaj dosti domišljat sploh, v kolikor družbena klima nikakor ni naklonjena razmišljujočemu in duhovno širokemu posamezniku, ampak predvsem prilagojeno potolčenemu na eni strani in prilagojeno objestnemu na drugi, ki mu v imenu moči in dobička prilagojenost poneumljene vodljive drhali še kako ustreza.

Ljudje tudi fukajo po predpisih in adolescenti še kako razumejo sporočila, samo malo drugače si jih razlagajo, kot bi radi videli njihovi sprenevedavi starši. “Generation gap” pač! Sopomenka za boleče dejstvo, da si potomci že zelo zgodaj ustvarijo črno listo zapovedi, ki jih opominjajo, kakšni nočejo postat. Na vzorcu staršev seveda. Pri tem pa večinoma nimajo tako zrelih stvariteljev, da bi o spornih tematikah lahko iskreno spregovorili, ampak se morajo pretvarjat, da starše razumejo, cenijo in občudujejo. Velikokrat se jim celo smilijo, ko se tako patetično bahajo s stvarmi, ki otrokom predstavljajo pravo grozo. Na primer, kako zgarani, izmučeni in zapufani so, da lahko mulc sploh živi (mulc si reče: “Raje crknem, kot da bom kdaj tako garal in se izmučil.”). Na primer, kako plemenit je njihov zakon, poln truda, žrtvovanja in odpovedovanja, da zvezo ohranijo (mulc si reče: “Raje crknem, kot da bom na pol živ, ker sem se tako matral, da se je zakon zgolj ognil ločitvi.” … če se po možnosti eden izmed zakoncev še kurba, medtem ko drugi molče trpi, je mera polna … potomec zasovraži vnašalca trpke klime v gnezdo in ponavadi je to trpeči in ne kršilec “pravil igre” … ker gre večinoma za mater, imamo novega jeznega šovinista na ulici, ki krivi ženske za vse – kurbe, ki so zapeljevale očeta in matere, simbol šibkosti in patetike, čeprav uporabne za “krpanje nogavic”, kar si zapomni).

In najbolj razpasena famoznost od kvantanja nebuloz! Kako je seks nepomemben, zaljubljenost zgolj prehodna muha, pomembna pa, seveda, ljubezen!

Pubertetnik se sprašuje, kaj zaboga je potem ljubezen?! (Pri tem se odrasli pomenljivo posmihajo, kot da jim je zrelost prinesla odgovor na dlani, iz oči pa jim šprica hipokrizija podložena s kupom neplačanih položnic). Kaj je ljubezen? Prijateljstvo s tabu temami, pri čemer s kolegom fukaš samo še “za praznike” z iluzorno idejo o zasilni potešenosti? Zakaj neki bi prijatelja sploh potreboval na tak način, razen če te spreletava srh ob misli na samoto? Kako patetično, nezrelo in nesvobodno. Ampak adolescent razume, česa noče, pojma pa nima, kaj bi lahko hotel. Če je seks nepomemben, se tako do njega tudi obnaša. Če je zaljubljenost zgolj mimobežna kemična reakcije, ki te udari v glavo kot strela z jasnega, se tako tudi do nje obnaša. In je ne razume. Ko ga razočara, se je samo še boji. Pojma nima, kaj bi s tem strahom počel. Ne dojame priložnosti za spoznanje o sebi in temu primerne priložnosti, da raste kot osebnost, ampak kot nekaj, kar itak mine. Nekaj, kar kvečjemu ogroža. Ves posran se hkrati boji trenutka, ko bo odrasel in zrel za resno partnerstvo. To je tisti mukotrpni dolgcajt, s katerim so se bahali njegovi starši. In odlaša z odraslostjo. Nihče mu ni vzbudil radovednosti, nihče ga ni spodbujal k razumevanju svoje seksualnosti, da bi jo uporabljal kot materializirano obliko uresničevanja odnosov, ampak je samo poslušal, kako nepomemben je. In zdaj fuka pač nepomembno. Zajklje in zajci fukajo kar povprek, si ga drkajo na porniče, fantazirajo o kurbah, ki bojda blazno uživajo, ko zaračunajo par evrov za nabijanje trupla v prazno vrečo, si natikajo kondome, ker so nafukali virusno golazen od aidsa in fukajo slabo, zelo slabo, a bolje slabo kot nič, si rečejo. In razumejo. Za partnerstvo ni pomembno! Fukaš lahko tudi revne mlade Ukrajinke, če imaš denar, fukaš lahko naivna mlada dekleta in dečke, partner je pa podjetje, ki skrbi za otroke. Če si že res želiš?! Kar pomeni … heh … če si že tako beden, da potrebuješ bergljo, ekonomskega partnerja za preživetje, ki ga moraš, ojojoj, celo pofukat kdaj pa kdaj. No, pa saj ni pomembno. Otroci vedno razumejo odrasle. Vedno! Samo ne nujno tako, kot bi odrasli želeli, medtem ko nakladajo in lažejo “v dobro” potomcem in predvsem v dobro svojemu dušnemu miru pred neljubimi platmi odseva lastnega obraza v ogledalu.

Naj se navežem na raziskavo (Ule in Kuhar, 2003), pri kateri je 65% študentov odgovorilo, da partnerstva ne dojema kot pogoj za spolne odnose, medtem ko 57% študnetk ravno obratno! Pri sklepanju zakonskih zvez danes, se je dobro tega prepada med spoloma zavedat. Verjetno gre za zaveznike v logiki sinov z očeti in hčera z materami, pri čemer je prepričljivost nepofukane matere pri sinu evidentno propadla. Zanimivo bi bilo raziskat, koliko mater sinov, ki imajo takšno mišljenje, je enakovredno možu veselo seksala s prijatelji, kar je mož sprejemal enako tolerantno, kot je taisto pričakoval do sebe.

Otopela mati, ki se tišči arogantnega moža, ker se je tako zanemarila, da ne verjame v zaslužnost po boljšem, blebeta o nepomembnosti seksa in zaljubljenosti. Hinavka, ki vzgaja svojega potomca v psihotično osebnost, da bi se lažje prenašala. Lažniv, zakompleksan oče, ki pridiga enake floskule, ker ima na grbi tono slabe vesti, prav tako nalaga potomcu breme psihoze. Moški so nori na seks in ga propagirajo kot vir veselja do življenja … dokler ne torpedirajo na joške za plotom. Takrat, o, takrat začnejo bevskat, da je šlo Samo za seks, tisto ni bilo nič. Mame, pardon, skrbne žene pač ne bodo izgubili zaradi seksa, a ne?! Kaj šele otrok! Tistih otrok, ki jim ga bo sodišče odvzelo in zminimaliziralo stike na “živjo” in “adijo”, ker … heh … v naši družbi očetje pač niso pomembni! Smo jih že prepričali. Pomembne so matere! Nepomembne pa muze! Očetje imajo rajši muze, svoje sonepomembnice, ampak za mirno kri nešteto pasjih mater, ki morbidno obožujejo svoje sinove namesto ljubimcev, napodijo muze v kurbišče in vsako minuto posilijo eno kurbo na prostem, ki noče fukat, a se nemarno razkazuje v brezmejni lepoti in erotiki. Lepoti, ki mlahokurčno zavoženemu ni dostopna. Ne zmore! Matere so srečne. Zakoni trdni in stabilni. Naša družba sestavljena in krasna. Politika deluje. Stanovanj bo dovolj za vse! Da se nas le strpa dovolj pod eno streho in čim manj otrok uspešno izšola! Kdo bo pa pometal prilagojeno uspešnim? Toliko o ljubezni. Lahko pa udarimo še kakšno o spoznanjih na podlagi raziskav na poskusnih opicah. Bog bi osupnil, iz kakšne džungle neki so se pa tele vzele? Iz džungle, kjer vlada denar, bi zavreščala opica. Bog bi osupnil: “Denar? Kdo pa je to?” In opica je končno uspela fascinirat z brezmejno neumnostjo, kakršno ne premore nobena halucinacija o vsemogočnosti pojma dobrega – boga.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 25.08.2008 ob 19:08 pod Aktualno. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

104 odgovorov na “SEKS, LJUBEZEN in DRUŽINA”
  1. Vanja - 25.08.2008 ob 21:17

    Kot poročena gospa in mati…hahahahaha resnično dobro. In ja Simonca, življenje je komplicirano, jaz čedalje manj razumem, vem samo, da so tako moški kot ženske velikokrat užaljeni ko poslušajo mojega moža, ki se rad hvali kako zaljubljen je vame, zdi se jim neokusno, da se moški, pravi močan “južnjaški orangutan”, spusti tako globoko, da “prizna”, da je zaljubljen v svojo ženo. In jih moti! Resnično neverjetno ampak ljudi moti dejstvo, da nekdo strastno ljubi svojo ženo. Zdi se jim nezaslišano. Bolj se spodobi ljubiti svojo joškato tajnico permejduš!In jaz…. jaz produkt te družbe, produkt mojih staršev in produkt lastne krivde in nenastitne potrebe po svobodi….ne vem kdo sem in kaj sem…kurba ali mati….oboje je v meni zelo močno.

  2. bin - 25.08.2008 ob 21:18

    Kaj je, Simona???

    Mimo tebe hodijo, mladi in poželjivi, kot da te ni? Morda pa niso krive njihove matere in (bognedaj) očetje, temveč tvoji starši? So prezgodaj seksali? :mrgreen:

  3. Vanja - 25.08.2008 ob 21:20

    Martin, kako da ne? Če si “trden” v svojem zakonu…. te to pisanje vendarele ne ogroža? Ker večina se lahko v tem pisanju najde, ali pa se vsi vsaj do nekje prepoznamo mar ne? Vsaj nekje? En mičkeno?

  4. Vanja - 25.08.2008 ob 21:22

    bin preveč na prvo žogo. poskusi znova. Predstavljaj si, da je Simona moški. kaj bi ji rekel? glavo stavim, da bi bil tvoj odgovor precej drugačen. Ah draga zahojena S.love.eni-ja kako zelo še vedno ceniš kurca in ne pičke….zato ker kurca nimaš oziroma je precej neuporaben.

  5. bin - 25.08.2008 ob 22:10

    Kaj bi rekla, vanja, če ti izdam, da sem tudi jaz zaljubljen v svojo ženo? ;) Mi zaradi tega manjka k****? :)

    Morda je tudi nekaj takih primerov? Ne pristajam pa na tezo, da je to reprezentativni vzorec! Simono rad nekoliko “špiknem”, ker se ostro, a vseeno spodobno odziva.

  6. Vanja - 25.08.2008 ob 22:26

    ne bin, definitivno ne bi rekla, da ti primanjkuje k…, bi pa rekla, da se včasih na tak način odzove tvoja okolica mar ne? Seveda je tudi nekaj primerov srečnih parov in srečnih družin, ki jih sestavljajo več ali manj srečni individualci, hvala bogu….in lepo mi je slišati, da je bin zaljubljen v svojo ženo. res! Upam, da je tudi ona vate ;-)

  7. Anna - 25.08.2008 ob 22:37

    vanja, vsi ti ljudje, ki se iz tega posmehujejo, nočejo verjeti ali se zgražajo, so žal že otopeli. saj vem, da veš :D samo na glas razmišljam. pa ne samo otopeli…preprosto se jim ne da in so se odpovedali povsem naravnim, neobremenjenim intimnim odnosom. to so zastrupljeni s famo o teh odprtih klinčevih razmerjih brez obvez in se bojijo….ammm…sočloveka. pa jim je pol vajin primer tuj in butast.
    sicer sami še vedno sanjarijo o romantiki (se razume, da ne govorim o soju sveč na mizi zvečer ob devetih), ampak družba tega ne propagira in potemtakem ta ni relevantna in oni verjamejo zapovedim, ne pa višjim silam. v poštev pride le “drzna” fukarija z vsem kar pride mimo in pametovanje o samozadostnosti, o težavnosti in brezveznosti odnosov ter zakompliciranih ženskah ali pomehkuženih moških.
    taki človečki se predvsem pritožujejo nad življenjem in nikakor nočejo razčistit s svojimi frustracijami. ker ne znajo.

    tistih 57% študentk….menim, da so bile tisti trenutek preveč analitične :mrgreen: Ko je ženska postavljena pred tak vprašalnik…po svoji naravi, taka kot pač je, nezavedno problematizira in se zavzame za vse plasti obravnavanega “problema” (pustimo izjeme)…vsakodnevno je praxa sigurno drugačna….V bistvu se strinjajo s tistim procentom decev, ampak ker se zavedajo komplexnosti odnosov….raje na koncu odg tako, kot pač so. Sigurno so poleg imele v mislih “čeprav in ampak”, ampak jim odgovori niso dopuščali alternativne…

    te vse raziskave so zavajajoče, itak. in ljudje pred vprašalnikom o takih občutljivih temah nikoli povsem ne odgovarjajo z vidika njihovih dejanskih izkušenj, ampak z vidika, kaj mislijo da vlada v družbi in kako bi naj/moralo bilo/biti. nimajo razčiščenih marsikaterih pojmov pa se “odločajo” na pamet…pametujejo o drugih razmerjih, o ljubezni, o pravilni vzgoji, sami pa furajo preveč preprosto, dolgočasno življenje, kjer prej nazadujejo kot kaj drugega…
    najbolj žalostno je, da jih je masa tako popustila v angažiranju v medsebojnih odnosih. v bistvu prav uživajo kot žrtve sistema…enkrat so krivi starši, drugič učitelji tertjič pokvarjena okolica…haha
    Pol se pa polemizira o ljubezni za povrh…

    simona, kdo misliš, da je predvsem kriv za takšno dojemanje seksualnosti?

    heh…nekaj malce hudomušnega bi zapisala na tem mestu…pa moram na glas povedat še nekaj za tiste, ki radi napadajo prav tiste ljudi, ki jih ne poznajo: rada imam moške, pa vseeno se “jezim” nanje. normalno. in ne bom nikoli nastrojena iz inata …ampak samo kritična, ker to je pač neizbežno….no v glavnem Beckova se v eni svoji (soavtor njen mož) jako všečni knjigi na koncu nekje razhudi, kar je zelo prisrčno spoznanje, da ji “uide”…govora je o moški pasivni emancipaciji, ki je po njenih vidikih nehoten stranski produkt ženske emancipacije…ta proces je povezan neposredno s sexualnostjo in odnosom do intimnosti: “Nič zato, če je v teku ženskega gibanja razpadel jarem, katerega jim je naložila prejšnja, z izključno vlogo moškega kot edinega preskrbovalca družine opredeljena družba. Ta jarem radi prevzamejo nase. Nič zato, če se obnašajoo, kot bi se nič spremenilo in si s tem pokvarijo vse veselje in užitek, ki jim je na razpolago. Takšna je pač “moška narava”. /…/ To da bi resnično spregledali in kaj dojeli, bi za moške pomenilo transkontinentalno pustolovščino znotraj lastnega telesa in življenja. Če pa bi mu to uspelo, bi se moški lahko dvignil v nove višave in presegel ozke okvire doma ter nečloveško mehaniziranega dela. Lahko bi podiral preživete konstrukte, raziskoval nove vidike življenja…Ampak živeti, ko bi le enkrat končno pričeli živeti! A so to le pobožne želje, ki se skrivajo za prevladujočo moško resničnostjo, ki še vedno ni ugotovila , da sploh ne obstaja več” :mrgreen:

    a smo lahko sploh še kaj optimistični glede bodočih novih življenj, ukvarjanja z njimi in njihovo prihodnostjo? in ali lahko še sploh verjamemo v tisto neko normalno zvezo, kjer nam sexualnost tako kot ljubezen v svojih temeljih ne škodujeta?

    morda bi morali bolj lahkotneje jemat naše odnose (to je verjetno umetnost)…jih imet “za rezervo”…ter zmanjšat težo, vrednost naših notranjih zapletenih svetov, ker kje je še pol kak smisel vse problematizirat, če se nikamor ne premaknemo na bolje, samo vedno več deviantnih ljudi je…sami sebi smo tako nerazumljivi, ko pridemo v stik z drugimi.

    Nekdo je rekel: It’s possible to love a human being if you don’t know them too well. – to je za razmislit heh

  8. pepi - 25.08.2008 ob 22:39

    Vanja, tvoj možek je sigurno omračen. Vsaj jaz bi bil, če bi mi babnica cele dneve pred monitorjem čepela in neumnosti pisala. Pejt do njega pa mu ga enkrat za spremembo malo v usta vzemi.

  9. Vanja - 25.08.2008 ob 22:47

    hahahaha pepi, cele dneve? Pretiravaš! za tale nasvet(ki sicer ni ne vem kako originalen) ti bo pa še vseeno hvaležen, če ga bom upoštevala. Tipičen moški v tem pogledu!

  10. tinamalina - 25.08.2008 ob 23:33
    tinamalina

    Simona, super objava.
    Ampak ob prebiranju zapisa sem dobila občutek, da bi bila zelo presenečena, kaj vse lahko otroku naredi razpad zakona staršev. Mogoče bi bila presenečena tudi nad dejstvom, da močno vpliva tudi na uspeh v šoli.
    Naštetim avtorjem očitaš, da vse mečejo v en koš. Seveda mečejo, če pa govoriš o ‘znanstveno naravnanih’ sociologih. Ti pa nisi naredila drugega kot to, da si naštela izjeme, ki odstopajo od rezultatov raziskave. Seveda obstajajo izjeme. Povsod obstajajo izjeme. V sociologiji bi bila ti simbolični interakcionist, ki poudarja subjektivnost in interakcijo in so daleč od strukturalistov ter jim dol visi za statistiko, ki jo Flere tako zelo ljubi in ceni.
    Strinjam se, vzgoja (oz. starševsko filanje otrok z raznimi teorijami, razmišljanji, definicijami in življenjskimi ‘resnicami’) je pri oblikovanju posameznikove identitete primarnega pomena.

    Vanja, čestitam.

  11. Hillary Clinton ’S Supporters in Denver… - 26.08.2008 ob 01:33

    [...] SEKS, LJUBEZEN in DRUŽINA [...]

  12. Polona - 26.08.2008 ob 01:54

    Glavni problem v nekem družinskem odnosu se meni zdi, da po rojstvi otroka ta postane glavna okupacija para, kar s časoma v veliko primerih prinese odtujenost.

    Danes sem slučajno naletela na forum za bodoče starše ali starše majhnih otrok (http://bibaleze.si/forum) in sem ga malo preletela. Najde se mnogo zapisev v stilu “važno, da je otrok zdrav, za spolnost bo že čas”. Kar je povsem razumljivo po porodu, ne pa par let po njem. Tudi to je razumljivo, saj večina žensk opravi večino dela doma in so preveč utrujene za seksa. Vendar je pa po drugi strani tudi njihova krivda, ker od svojih partnerjev že na samih začetkih niso zahtevale enakovredno razdelitev dela (sicer bi moglo biti to samouveno, sam pač ni), ker so “naučene”, da je super če za vse skrbijo same. In tako se počasi začne krhat odnos…seksa pa itak več ni v hiši…Iz tega bi se žena/mama naučila, da bi svoje hčere in sinove poskušala drugače vzgojila. Vendar tako kot si napisala v večini primerov se to prenese na prej na otroke.

    Še komentar na interpretacijo raziskave Ule in Kuhar (2003). Če se prav spomin se je študente UN LJ spraševalo o njihovem odnosu do partnerstva, spolnosti (pa še o čem drugem – vse v povezavi z odločanjem o straševstvu in družini) v trenutnem – torej študentskem – obdobju, ko jih ima mnogo izmed njih odprte ali le seks zveze. Ti odstotki, ki si jih navedla (65% študentov in 43% študentk partnerstva ne dojema kot pogoj za spolne odnose)naj bi tako pomenilo, da želijo “mladi” užiti svojo mladost in še niso pripravljeni za resne zveze, ker jim vzamejo preveč časa (ki ga nimajo), itd. Posledica tega je, da se za družinsko življenje in rojstvo prvega otroka večina odloča pozneje kot je bilo to včasih. Čeprav obstajajo tudi statistike in interpretacije, ki tega dejstva ne potrujejo tako z lahkoto.

  13. muanis - 26.08.2008 ob 04:02

    o, fak. totalno sem zgrožen nad taknšnim “razmišljanjem” dr. flereta in še bolj nad tem, da je to verjetno večinsko “razmišljanje” dr.-ejev. fej in fuj. poznam človeka, ki je v umobolnici pisal pesmi in so ga tega hoteli ozdraviti, češ, da je nenormalno obnašanje. očitno dr.-ji niso nič več od robotov, namenjenih servisiranju in upravljanju drugih robotov. očitno ljudem, ki nosijo v sebi kreativno energijo in kaj, kar bi vsaj teoretično lahko pripomoglo k boljši družbeni klimi, ne preotane drugega kot gverila gverile. in tista raziskava o nepomembnosti očetov. kako arogantno trapasto! resnično lahko sam po sebi obrnem celotno arogantno trapasto ozkogledno raziskavo na glavo. k tvojemu zapisu nimam kaj dodati, delim pa ogorčenje nad takšnim ustrojem družbe in namenu posameznika po ljudeh, od katerih i moralo biti veliko, veliko več, to je od dr. fleretov.

    komentarji p tako ali tako nakazujejo kako prekleto prav je tvoj zapis.

    @polona:

    tisto o anketi med študenti si narobe prebrala. gre za diametralno nasprotje med spoloma in ne za sovpadanje.

  14. betty ruffino - 26.08.2008 ob 04:17

    Simona, saj veš, da smo tukaj tudi ljudje, ki smo v zvezi že sto let, pa nimamo otrok, ali ne rabimo samopotrditve s strani svojega naraščaja, da bo tak kot mi ali po tihem izpolnjeval naše ambicije… kako se ti sploh da ukvarjat s temi kreteni.. naj imajo svoje debilne otroke in na njih izvajajo svoje frustracije. ko gledam te mlade dojencle, wtf, grozen, res hvala bogu da nisem v njihovi srenji.

  15. nevenka - 26.08.2008 ob 05:58
    nevenka

    Ugotovila sem, da veliko ljudi, ki niso sposobni kvalitetnih čustvenih, spolnih in intelektualnih odnosov poveličuje vrednost družine. To je iluzija v katero se zatekajo. Zatečejo se v občutke odgovornosti do zveze predvsem zato, ker si ne zaupajo, da bi sploh znali imeti s komerkoli boljši odnos. Taki ljudje največkrat varajo. Namesto, da bi si našli ustreznega partnerja in imeli nekaj odgovornosti do sebe.
    Naložijo si toliko krivde, da jih potem pesti cela vrsta bolezni, ki so psihosomatskega izvora oz. avtoimunske. To jih dokončno pokoplje in prisili, da obtičijo. Torej družina kot zatočišče, ker rešitve ni.

    Družina kot zunanji, moralni pritisk, kot norma. Vcepljena odgovornost, nad primarnimi osebnimi potrebami. Družina kot zatiralni element.

    Družina obstaja tudi kot parameter uspešnosti, tudi za vsako ceno. Navideznost funkcionalnosti mrtvih zakonov. Taki se najraje izgovarjajo na otroke. To je šele bolno.

    Menim, da je res problem v tem, da otroci nimajo priložnosti spoznati in se zgledovati po starših, ki bi imeli in ohranili zrel ljubezenski odnos. Redki so taki srečneži.
    Vse, kar večina otrok spozna, so kompromisarska, odvisniška razmerja. Kako naj tak otrok ve, da obstaja več, če mu je pa to normalno. Zakon je ujetništvo. Uspešnost zakona je prilagajanje in predvsem odpovedovanje.

    Za umret.

  16. Vanja - 26.08.2008 ob 08:21

    lej betty ruffino čisto nič superiorna nisi zato, ker nimaš otrok. Ne ga srat. Svojo agresijo in sovraštvo pa sproščaj drugje, ne ravno nad dojenčki, to je malce strahopetno. In če si že sto let v zvezi, a ni to tudi ena bergla?

  17. katarina - 26.08.2008 ob 09:54

    najdražja kurba je žena : daš ji celo plačo, pa še en veš, če bo tolkrat dobil za fukat. :)

    viš, jaz pa nimam družinskega podjetja. sem kar samostojna p(o)rivatnica. raje po ves dan kamne prelagam kot se sprašuejm kod hodi moja boljša polovica aka moj gospodar, in kdaj me bo blagovoljil nategnit. kako se reeč taki vrsti? razmišljajoče ženske :)

    simona: fenomenalen post.

  18. katarina - 26.08.2008 ob 09:58

    nevenka: poznam tri, štiri družine, v katerih so otroci videli in doživeli in čutili pravo globoko ljubezen svojih staršev drug do drugega. in veš kaj? ti otroci imajo katastrofalne težave v navezovanju patnerskih odnosov, ker iščejo identično ljubezen in navezanost in predanost kot so jo imeli njihovi starši.
    zdaj pa … kdo je bolj bogi, bolj zgubljen … oni, ki vejo kaj pomeni taka ljubezen ali jaz, ki vem, kaj pomeni sprevržena vdanost, pa sem zaradi svoje zjebanosti vsaj približno zadovoljna z vsem, kar ni podobno izsljevanju, pogojevanju, sprenevedanju in igranju?

  19. Edi - 26.08.2008 ob 10:12

    Enkraten članek… Pri nekaterih odstavkih sem bil presenečen nad resničnostjo tvojega pisanja in nad tem, da so to dejansko stvari, ki jih opažam tudi sam… Sem najstnik in opažam, da je v tem svetu zelo pomemben le denar in pa zmožnost prilagoditve, vse skupaj pa naprej “furajo” izšolani prilagojenci. Neverjeten članek, ki odraža resničnost…

  20. Vanja - 26.08.2008 ob 10:20

    ne ne Katarina, ne bi rekla, da je temu ravno tako. Mogoče (kot nekdo, ki ni okusil prave starševske ljubezni, prave vrednost) pač nimaš zdravo postavljenih mej kaj je “zdrava ljubezen” in je ne bi spoznala oziroma prepoznala tudi, če bi te butnila v nos in seveda obratno. Ne pomiljujem in ne podcenjujem te, tudi sama sem en tak patron in seveda na brzino pišem zdravo nezdravo-kar je simplistično but for the argument’s sake recimo temu tako. Morda oni niti nimajo katastrofalnih težav z navezovanjem stikov, temveč se samo nočejo zadovoljiti z nekimi kvazi polovičnimi zvezami, ti pa si to interpretiraš kot katastorofalne težave. Je pa dejstvo, da je veliko več motenih kot zdravih ljudi, takšna smo družba,vendar to zame še vedno ni izgovor pri vzgoji (I hate this word) lastnih otrok. Če š lažje se bodo znašli v tej družbi, če jih malce zjebem. Bolečine jim pa itak ne bom prihranila, takšno je življenje. Upam pa, da bolečinam ne bom doprinašala temnveč jih bom naučila krmariti. In aja še nekaj…sem poročena, mož domov prinaša tudi veliko več denarja kot jaz, pa vendar nimam gospodarja. Niti najmanj! Čeprav moram včasih zaropotati, ker potrebujem veliko prostora moj moža pa tends to be a bit clingy (vendar mi je bilo to na začetku zveze všeč, ker mi je v mojem na glavo postavljenem vrednotnem sistemu to predstavljalo znak ljubezni. Če bi imela kot otrok doma vse pošlihtano, mi definitivno ne bi!)

  21. swislar - 26.08.2008 ob 10:37

    Simona, hud blog.
    Kot oče 3,5 letnega otroka in mož (partner) mislim, da si odprla pomembno temo.
    Premalo se namreč zavedamo, da je otrok kot prazen list papirja, na katerega ključni diagram poteka njegovega življenja zapišemo sami. Ostalo so finese, ki pa ne morejo popravljati, kar pri tem sami zajebemo kot nesposobni starši.

    Kardinalna napaka je izkoriščanje otroške zaupljivosti, zloraba njihove idealne predstave o nas kot starših, njihovih prvih prijateljev….v smeri polnjenja njihovih svežih, nedolžnih možgan s podatki, ki jih sploh ne potrebujejo, mi sami v njih pa iščemo izgovor za našo lastno nesposobnost, lastno infantilnost in nemogoče vedenjske vzorce, ki smo jih hočeš nočeš v veliki meri podedovali od lastnih staršev.

    Ujamemo se v začarani krog, kjer farbamo sami sebe in vse okrog nas, a na drugi strani od otroka pričakujemo, da nas bo on odrešil naših lastnih zablod in frustracij. Kakšna “budalaština”. In vse to po možnosti začinimo še s številnimi krožki od tabornikov do mladih tesarjev, akrobatike in naj gre mali klinac pa še pihati v trobento, če že mene kot otroka starši niso pustili! Jaz pa že ne bom tak kot so bili naši starši.
    Kurac! Še slabši si!

    Glede odnosa mož-žena ali oče-mati in percepcija zlaganosti ali iskrenosti s strani otroka. Otrok se rodi s čutom, da čuti ljudi. Zato že kot dojenček, ko mu drugi čuti še ne delujejo povsem včasih enostavno noče k določenim ljudem….

    In za ta čut otroka največkrat grobo oropamo prav tisti, ki smo v prvi meri poklicani, da ga delimo z njim. Izgubi se takrat, ko nam otrok zaupa, mi ga pa gledamo v oči in mu lažemo, ga zapiramo v Potemkinovo vas lastne družine in s tem nad njim zganjamo nasilje, s katerim ga “kao” hočemo obvarova ti!
    Posledice…….mnogo!
    Res odličen zapis!

  22. GReen street h. - 26.08.2008 ob 10:41

    @Simona R.
    Odličen zapis,
    postavlja se dilema kaj boljše biti, do osmega leta vseh trikov in vzorcev podložnosti naučen pes, ali pa pa nekonformistični samorazmišljujoči posledično delinkvent, ki zaradi neokapitalističnega družbenega sistema in katastrofe od šolstva nima nobenih možnosti to begin with.
    Žalostno da to sploh ni dilema.

  23. katarina - 26.08.2008 ob 10:43

    VANJA: ne trdim, razmišljam in na podlagi pogovor z njimi zaključujem, da imajo pač – kot se je ena izrazila – katastrofalne težave, ker smo vsi okoli njih zjebani, oni pa kao niso. sicer pa … kaj pa je zdravo in kaj zjebano? meni bi bilo veliko ljubše živet v svetu kjer je A A i ne AB ali celo AŽ, kjer tisto, kar ljudje rečejo tudi mislijo, kjer ti ni treba vohat kako se kdo počuti in delat dizertacije o tem kaj si kdo želi v življenju.
    jaz sebe pač nimam za zjebano in nenormalno – mogoče pa je normalno, da ljudje nismo zvesti kot psi svojim partnerjem do konca življenja in je normalno, da nismo pridni kot mravlje itd. kaj pa sploh JE normalno?

    mi sami sebe najbolj zjebemo, še več, prepričana sem, da nas najbolj poneumijo pritiski okolice in naša stupidna dovzetost – kaj je rekel ta, kako se obnaša tisti, kaj je moderno, kaj je treba imet, kako se je treba obnašat. ko pa se postaviš na svoje noge in rečeš, da se pa tega ne greš in da boš tko in tko – pač po svoje, si pa debil, zrel za v polje, nenormalen, zjebanc pač.

    torej … kaj je normalno? meni je tudi jasno, da svet poganja denar, da je važno samo to kakšna kola voziš, a nije važno šta radiš, pa? svoji hčeri ne vzgajam v tem duhu, ker meno boli ku*** kakšen avto vozim in ker sama ne dam nič na svojo postavo in obleke. zdaj .. če bosta podlegli okolici – ki ju bombardira s tem, da morata bit lepi, vitki, lutkici, pole bosta pač pogledli tem prisitkom, če bosta pa po moje, bosta pa … nenormalni, čudakinji. kako, misliš, da jima bo lažje vzdržat v tem svetu, v tej družbi? po svoje al po njihovo? :)

  24. Bog_ti_pomagak - 26.08.2008 ob 10:57

    Upam ampak res upam,da ne boš nikoli imela otrok

  25. katarina - 26.08.2008 ob 12:01

    simona: off topic – fajn intervju v oni. o tej temi bi pa še jaz s tabo kdaj kvačkala.

  26. mina - 26.08.2008 ob 12:29

    Prvo naj rečem da je tole odličen zapis.
    Drugo, preveč je misli, ki se mi porajajo ob temle zapisu in bi bil zapis le teh vsaj trikratno daljši. Pa bom zapisala samo en del.
    Kar se tiče večne zaljubljenosti v enega partnerja, v njo ne verjamem, prav tako kot ne verjamem v boga. Za obstoj boga ni dokazov, prav tako jih ni za večno zaljubljenost. Nekateri še po dolgih letih trdijo, da so v svojega partnerja zaljubljeni, pa me besede ne prepričajo. Vanja omenja zaljubljenost moža, ne omeni pa svojih čustev do njega – pomenljivo? Ali pa mogoče ne. Ob tem se spomnim takrat deset let poročenega para, ki mi je bil v tistem času precej blizu, ko je mož ves čas poudarjal, kako je zaljubljen v svojo ženo in jo ves čas v javnosti poljubljal in pri tem še celo zgledal resnično iskren in zaljubljen. Čez nekaj časa pa je usekalo. Naenkrat se je pojavila noseča ljubica, za katero se je izkazalo, da jo je imel ves čas te svoje neznanske zaljubljenosti v svojo ženo. Pa drugi par, ki je bil (zanimivo) takrat ravno tako poročen 10 let, res sta bila iskreno zaljubljena (obadva) in pogosta tema pogovorov, kako je taka ljubezen sploh možna in a se bosta kdaj odljubila. In je zopet usekalo, za novo leto mu žena uide z ljubimcem in se začetku januarja sploh več ne vrne domov, čez čas pridejo ločitveni papirji. In nebroj primerov. Pa moja bližnja sorodnika, umirjen zadovoljen, skorajda bi rekli popoln zakon, pa nihče na tem svetu, razen mene, ni vedel, da ona neznansko trpi v tem zakonu in se dolga leta vsak dan znova prebija skozi mučno življenje. To se je dogajalo v majhnem kraju pred leti, ko še ni bilo nekih možnosti za razvezo, vsaj ne v majhnih krajih. Je bilo treba potrpeti in trpeti. Danes sta stara čez petdeset in sta po dvajsetih letih trpljenja ponovno srečna in zaljubljena. Zgleda, da to pride s starostjo. Hvalu bogu za njiju. Plus nenazadnje moja bivša veza, ki je bila ravno tako vsem za zgled kot nek nedosegljiv ideal in moj partner je bil oh in sploh sanjski moški vseh žensk, zveza se je razpadla zaradi njegove neskončne potrebe po fukanju vsega kar leze in gre. Pa magari od prijatelja punce na skupnih počitnicah ponoči na sekretu. Seveda po koncu zveze tega ampak res nihče ni verjel, ker on pa že ne. In ravno to je tisto, vedno so ljudje prepričani, da on ali ona pa že ne in kar vsi bi za to dajali roke v ogenj. Stvar je pa samo v tem, da preprosto ne veš. Ne veš, kaj drugi človek počne, ko je izven dosega tvojih oči. In ne veš niti za svojega partnerja, če nisi nadpovprečno intuitiven. Koliko je mož, za katere žene in prijatelji prisegajo na njihovo zvestobo, oni se pa okoli gonijo kot najstniki s polnimi jajci. Premnogo. In koliko je takih žena. Enako premnogo. Sicer pa sociologi že nekaj časa ugotavljajo, da je kolikor toliko stabilna zveza (ne bom rekla normalna, ker normalno ne obstaja, obstaja samo od posameznika do posameznika in od para do para različna življenjska situacija) možna, v večini primerov, samo še ob prespostavki, da je doma pridna žena, ki skrbi za zarod in hišo, medtem ko si mož popestri vmesni čas v postelji drugje. Če mene vprašate, žena prav nič ne zaostaja, vsaj poznavajoč cel kup žena, za katere to še kako drži. Če sta si dva zvesta in se ljubita, je to samo zato, ker se situacija še ni obrnila. Pa se najverjetneje bo. V današnjem času. Včasih je bilo drugače, ni bilo možnosti in ni zgledalo. Zato nam babice govorijo, da je v zvezi potrebno potrpeti. Pa so vse te babice imele zgledne zakone in so z dedki še danes zaljubljene. Pa je res tako, ali je to zato, ker je treba potrpeti? Saj nam to ves čas poudarjajo, pa ljudje vidijo samo to, kako se imajo še vedno radi.

    Drugo so zgodbice o princu in princeski, ki sta srečno živela do konca svojih dni. Že od ranih let nam to vbijajo v glavo. Pa danes tako popularna mantra, kako si morata mož in žena, mati in oče enakopravno razdeliti skrb za dom in otroke. Ženske to pričakujejo, vedno več moških se tej miselnosti uklanja in se trudijo. Dokler se jim ne utrga. Kajti, če bi bilo to za njih res tako naravno, bi to počeli že od pamtiveka. Pa niso. To počnejo zadnjih 20, mogoče 30 let. Ravno toliko časa kot traja obdobje vedno bolj masovnih ločitev. Izhaja iz tega kakšna korelacija? Za mene že. Moški se nekaj časa že lahko trudi in se posiljuje v nekaj, kar mu ne diši, pa vendar vemo, da so redki junaki, ki bodo počeli stvari pod prisilo celo življenje. Samo dokler se jim ne utrga. Zakaj je v zadnjem času okoli mene vedno več bivših parov, katerih veza se je končala zelo kmalu po rojstvu otroka? Ne bi rekla, da zato, ker ženska noče seksat. Prej bi rekla, da zato, ker mora moški kar naenkrat početi cel kup gospodinjskih opravil, katerim se začne upirat in izmikat, ženska pa začne težit in teži vedno bolj. Do razpada. Ob vsem tem pa večno posiljevanje psihologov in ostale visoko učene srenje, da se je treba o problemih nujno takoj in izčrpno pogovarjat. In a pogovor kaj izboljša? A kaj prepreči? Nisem tega še opazila, ne pri sebi, ne pri drugih. Opazila sem samo moško upiranje in izvijanje, da nikoli ni pravi čas, pa kaj zdaj težiš. Zanimivo, da vsi ti moški, ki pišejo in komentirajo po inetrnetu, so vsi tako idealni in vsi počnejo vse to, kar si ženske želimo. Kje pa so ti moški v realnosti? Kjerkoli? Jih jaz ne poznam, jih sedanje in bivše in najbrž tudi bodoče prijateljice ne poznajo. Pa vseeno, ko vprašam z majhnih otrokom zapuščene ženske, vse povedo isto. Preveč so pričakovale od svojega moža, ker so jo tako naučili, potem se pa ni sešlo. In če bi prej vedele, bi raje malo manj pridnega in pomagajočega moža, samo da bi ostal z njo. A bi bila to res tako slaba situacija, ali pa bi bila to povsem zadovoljujoča situacija?
    In kakšna je sploh razlika med ljubeznijo in zaljubljenostjo. Kaj je zaljubljenost, vsi vemo. Kaj pa je ljubezen? Saj so nas naučili. Spoštovanje, pa zvestoba, pa lojalnost, pa strpnost. Kaj pa če ljubezni ni? Če je samo odnos, ko partnerja odlično funkcionirata v nekonfliktni zvezi, ko zaradi zmanjšane kemije seks ni na vsakdanjem dnevnem redu, vendar je vseeno, ker ne eden ne drug nimata te potrebe. Ko preprosto uživata, da sta skupaj. Ko uživata na skupnih počitnicah. Ko si v vseh težkih trenutkih stojita ob strani? Pa če bi pod drobnogled vzeli njuna čustva, dejansko ne bi mogla trditi, da ju veže skupaj neka strašna ljubezen, zaradi katere trepetata vsak dan, kdaj se bosta videla. Onadva preprosto uživata skupaj in se ne dolgočasita niti en trenutek.
    Kar pa se tiče dolgotrajne zaljubljenosti v enega partnerja, sem jo opazila samo skupaj s trpljenjem, ko se en partner nikakor ni z dušo in telesom predal vezi in je zaljubljeni partner ves čas živel v strahu, da ga ne bo zapustil. Pa je to sploh zaljubljenost (čeprav jo zaljubljeni partner dejansko dojema kot tako), ali pa je to strah pred izgubo in trpeči ego, ki ga človek pač težko loči od čustev? In a je idealen partner res samo tisti partner, ki je v vsakem trenutku pripravljen v neskončnost debatirat o problemih in se jih trudit razreševat, pa ga zmanjka v vsakdanjih življenskih situacijah, ko je potrebno odreagirat in partner zvisi kot makaron. Ampak pogovarja pa se. Ves čas. Ali je boljši malo manj na pogovore pripravljen partner, ki te nikoli ne pusti na cedilu? Pa čeprav ti v kakšnem trenutku, ko bi ti globoku debatiral, zapre usta in se dela, da problema ni. Te pa rajši dobro poseksa. Ah ja. Vsi pišejo in govorijo, da to ni kul. Treba se je pogovarjat.
    Pri otrocih pa je res vprašanje, kaj vse vpliva in ne vpliva na njih. Če bi živeli v družinski skupnosti, v celoti izolirani od preostalega sveta, bi njihove vedenjske vzorce res lahko pripisali samo staršem. Ker pa rastejo in se razvijajo v mnogo širšem socialnem okolju, pobirajo vzorce od vsepovsod. In ne vem zakaj ima toliko psihologov popolnoma uničene in zadrogirane otroke?

  27. štulič - 26.08.2008 ob 12:47

    Najprej skoči pa reci hop! ;)

  28. Mateja - 26.08.2008 ob 13:49

    Zelo zanimiv zapis.Jaz moja dva otroka učim, da imata svojo glavo zato, da z njo razmišljata.

    Ljudje so še vedno v večini ovce, ki se držijo naučenega kot pijanec plota, ter niti malo niso pripravljeni pogledati z drugega zornega kota. oziroma odstopiti od naučenega razmišljanja.

    Ampak tako množico, je najlažje obvladovat,če jim natrosiš navodila kaj in kako, ker potem tudi ne bodo imeli razloga, da bi se obrnili kako drugače.

    Našim otrokom, pa res dajemo krasen zgled v vseh stvareh, ki jih potem pobirajo od nas, po možnosti se potem še čudimo o matr od kje pa jim to, po meni že niso taki- a sevede d ne.
    Največji problem je v tem, ker drugi vedno vejo kaj je dobro za nas in kaj je prav za nas, za otroke¨, češ “jest bom pa že vedel/a saj sem tvoj starš.Jap ,kar tko naprej, zafrustrirajmo naše otroke, zasvinjajmo jim njihove možgane-saj mi tako in tako vemo kaj je dobro za njih.Pa se kdo sploh upraša kaj z tem počne????Ubijamo jih,tko počasi , na obroke, njihov duh, njih same, ne pustimo jim da preprosto so , to kar so, da raziskujejo svet z svojimi očmi, da imajo svoje poglede na svet, na stvari, da živijo po svoje.

    Ampak kako že to gre, nekako tako kot je omenila nekje zgoraj Katarina, čim si pa drugačen, si pa za v psihiatrično, si čudak, ki mu ni para, aja zakaj že, aha zato ker ne živiš in razmišljaš tko kot ostala čreda-aha zdej pa vem.Ampak se je kdo kdaj vprašal, zakaj ljudje pristanejo v psihiatrični???Zato, ker jih je nekdo želel spremeniti, ker vse kar je naredil drugače, po svoje ,ni bilo prav, če je imel drugo mnenje je bil čudak.Še dobr da nismo vsrednjem veku, ker bi nas drugače dali na giljotino, ali pa sežgali na grmadi.Če me spomin ne vara se je Galileo rešil giljotine ko je priznal da se moti, ter da zemlja ni okrogla.

    Živite po svoje, po svojim meril in pravilih, ne po drugih-ampak pričakujte, da boste čudaki.

  29. Dajana - 26.08.2008 ob 14:12

    aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa Pravkar sem videla fotke v Oni! To ni fer, kaj pa jaz. ahahaha, kako je Miša sfotošopirana… Uf, ampak teh klobas pa ne bom brala, ker znam ob polnoči napamet povedat, kaj praviš. Bom pa prebrala intervju. :)

  30. mica - 26.08.2008 ob 14:57
    mica

    v bistvu pričakovan zapis, pričakovano razmišljanje….brez kakršnegakoli pretresa. Pričakovani “izjeme”, ki naj potrjujejo pravila.
    Mogoče manjka le še namig, da bi bilo fajn, če bi vsaj 99 % mularije zraslo v Rada Muleja
    :-)

    karkoli bi dodala, ne bi bilo fer, Simona je pač mlada /po slikci v Oni sodeč….tam okoli 23, ane? /, mogoče pa bova udarili kakšno debato čez cca 20 let, ko bodo njeni alstni najstniki odraščali in ji bo, morda v strašno veliko zadovoljstvo, da bodo “normalni”, ljubeči, prijazni…pač …najstniki….
    In ko se bo zvečer stisnila k svojemu dragemu, se bo na skrivaj ansmehnila ob misli, kaj vse se ji je motalo po glavi 26. avgusta 2008
    :-)

    PS
    Moji 4 otroci so nekaj psoebnega. Unikatni. Izjemni. Drugačni. Ker so moji in ker jih neskončno ljubim. četudi imajo napake in četudi so mi kdaj delali sive lase.
    Nikoli pa ne bi dovolila, da bi psotali del neke kvazi statistike.
    preprosto zato ne, ker imajo srce, dušo, ker so moji.

  31. ps9457 - 26.08.2008 ob 16:20
    ps9457

    Seveda se ne strinjam z načinom, kako te obmetava DaviD Pelko, se pa strinjam s prvim komentatorjem. Na kaj se ti vse spoznaš, fascinantno!

  32. Anna - 26.08.2008 ob 16:57

    zadnji komentator; zakaj meniš, da bi mogla vedet manj od tega, kar ve oZ MISLI? Koga to ovira in obremenjuje? Kako se lahko posameznik čudi nad nekogaršnjim svetom razmišljanj, širokim poljem stališč in pogledov na svet. To je ja svoboda govora in če pač ne bi pisala bloga, bi spisala debelo bukvo o tem. Osnovna pravica. Če se strinjaš al pa ne, je spet samo tvoja stvar.
    Fascinantno je, da je tako zelo malo ljudi, ki o tem vsem (ine še drugem) na tak način ne znajo razmišljat…

    Krave majo sicer zelo lepo življenje…so na travniku in žvečejo travo, dajejo mleko…kak primitivni napad in to predvsem s strani moških. ker dolgčas mater :roll:

  33. Zak - 26.08.2008 ob 17:29

    Kar je meni prislo na misel ob tem zapisu: za dokoncanje studija, voznjo z avtomobilom, dajanje prve pomoci in se marsikaj drugega potrebujes izpite, otroka pa lahko vzgaja vsak, ki se mu uspe z nasprotnim spolom dol dat in pridet do orgazma (ok, to je vcasih ze malo tezje). Pa ceprav je kompleten idiot.

  34. simonarebolj - 26.08.2008 ob 18:22
    simonarebolj

    @Martin:
    Od nekoga, ki ni sposoben enega stavka izpljunit, ki bi me razsvetlil, taka žlehtnobna trditev izpade zgolj patetičen odziv prizadete osebe. Se opravičujem, problem pa ni moj, ampak tvoj. In znebil se ga sigurno ne boš tako, da boš obmetaval z njim tiste, ki ga ne potrebujejo.

    @Vanja:
    Seveda ljudje najmanj radi vidijo, da je možno nekaj, česar oni niso dosegli in so se sebi v tolažbo prepričali, da itak ne obstaja. In … oh … kje … tudi joškate tajnice ne smeš ljubit … Njo lahko samo fukaš, v kolikor vreščiš, da ti to nič ne pomeni … hahaha … Poanta je po mojih opažanjih v tem, da predvsem ljubit ne smeš, če želiš odobravanje pogledov, ampak predvsem veliko razlagat, kaj je ljubezen in če se le da na čim bolj sterilno mrtev način. Kot o zveličavnosti pogreba.

    @bin:
    Od kod pa tebi take ideje???? Si kakšen starec, ki me opazuje izza vsakega vogala in šteje koliko mladcev se obrne za mano in koliko ne? Kar pogumno pristopi drugič! Saj sem prijazna punca … hehehe … In ja, res je, moji so zgodaj seksali in me zgodaj spravili na svet. In spet imaš prav … vedno sem pečala s starejšimi fanti, tudi precej starejšimi, nisem pa se pa še posvetila analizi, kdo koga bolj ni jebal pet posto. Jaz mladih in poželjivih ali obratno. Težko razločit … hehe … Upam, da znaš cenit, da sem se ti spet spodobno odzvala, čeprav si hotel bit predvsem žleht.

    @Anna:
    Jaz pa mislim, da se ne strinjajo s tistim procentom dedcev. Po lastnih stikih z mladimi fanti in dekleti so moje opazke kar enake rezultatu raziskave. Večina punc si želi predvsem strastne ljubezni, veliko seksa z objektom poželenja, o katerem fantazira in hrepeni po njem. Takšno zvezo si želi. Medtem ko so fantje precej bolj obremenjeni s tem, da ne bodo zmogli, da bodo zapuščeni, izdani ali prevarani (ker so sami k temu nagnjeni, se toliko bolj bojijo, da se zgodi njim). Postavljajo s številom pofukanih, kot da bi bilo to nadomestilo, da dejansko neko žensko očaraš in osvojiš. In to ne katero koli, ampak tisto, po kateri hrepeniš in se je hkrati, logično, bojiš. Dekletom se zdi osvojena trdnjava veliko pomembnejša za samopotrditev. Slaba plat te medalje je v tem, da lahko ravno zaradi tega veselja, kasneje spregledajo vse pomanjkljivosti in lahko postanejo lahka roba za zavajanje.

    Kar se tvojega vprašanja tiče, so pa moji odgovori v zapisu … hehe … Mi smo krivi … Odrasli, starši, medijske veličine … ki vse po istem kopitu izjavljajo slogane, ki bolj služijo njihovi samotolažbi kot pa iskreni informaciji za tiste, ki na pot spoznanj šele vstopajo. Hinavščina je kriva. Pri čemer ne gre samo za laži drugim, ampak še huje, za laži, ki so namenjene predvsem prepričevanju sebe.

    @tinamalina:
    Hvala.
    Dvomim, da bi bila nad čem presenečena. Saj nisem z lune. Poanta je v tem, da nobena ločitev ni kriva za depresivno stanje otroka in logično posledičen slabši uspeh v šoli. Poznamo uspešne in fejst otroke iz ločenih družin. Nekateri v dobrih odnosih z obema staršema, nekateri samo z enim, ker se je drugi “nasilnik” spokal otroku v olajšanje. Poznamo pa tudi otroke iz zakonsko vezanih družin, kjer se dogajajo take psihogrozote, da so otroci tudi depresivni in slabega uspeha v šoli. Zdaj mi pa povej, zakaj se nikoli ne reče, da je za otroka v stresu, ki prihaja iz motene družine, krivo, ker sta starša poročena??!!!! Če je ločitev lahko kriva, kot se lapa, potem je v primeru zdesetkanega otroka, ki prihaja iz dvostarševske družine, pač poročna zveza kriva, a ne?!!! Viš, v tem se skriva hipokrizija zlorabe pojmov! Noben od teh pojmov ne more bit kriv! Kriv je odnos staršev do otroka in njihov medsebojni odnos. Kriva je psihotičnost in nezrelost staršev, ki se zgrinja nad otroka, da se ne počuti varno! Ločitev je v veliko primerih za otroka rešitev pred nasiljem enega od staršev in mu gre bolje!!! Tam, kjer pa otroka ločitev potre, pomeni, da sta starša nesigurna, da se psihično, če že ne fizično, izsiljujeta in zgrinjata svojo bedo na otroka. Ampak taisto se dogaja tudi pri poročenih primerih!!! In otrok ravno tako trpi. Tudi če se ti zdi nek par okej, samo ločujeta se in ti jamrata (ponavadi eden od njiju, mati – na primer na govorilnih urah … hehe), kako sta zaskrbljena za otroka in kaj vse naredita, pa je vseeno nesrečen, ker sta šla narazen, gre ponavadi za tip starša, ki otroka straši s smiljenjem in opravičevanjem. Zato otrok občuti krivdo!!! Kot da bi lahko on naredil, da bi bilo kaj bolje, saj se starša tako obnašata. Sprašujeta ga stvari in izsiljujeta odvezo, za kar otrok še ni pripravljen in pojma nima! Starš izpade infantilen, kot da je enak njemu, otroku. Kot da on, otrok lahko odloča, čeprav se počuti neveden in nebogljen. To je grda igra, ki se je veliko staršev kot neprimerne igre sploh ne zaveda.

    Lp

  35. ps9457 - 26.08.2008 ob 18:28
    ps9457

    @Anna:
    Najprej: ne vem, kaj si se zatipkala pri oZ MISLI…kaj je to? Sorry, ne štekam. Naprej. Besedovanje – nekateri pravijo nakladanje, jaz ne – je take vrste, da zaradi obilice besedičenja in skakanja iz ene misli v drugo, navajanja, komentiranja same sebe itd…skratka zaradi obilice besed ni nič povedanega. Lahko sicer rečem “ne razumem” ali pa “nisem dorasel” takemu načinu, a ta zapis zagotovo ni “svoboda govora”. Nekoč so mojstri obvladali “tok zavesti” (Sterne, Joyce), jaz se nad Simoninim besedovanjem ne navdušujem. Fascinantno je, da se S. spozna na vse, saj lahko o vsaki, resnično o vsaki stvari, besediči skoraj do onemoglosti. Ta “skoraj” pomeni, da enkrat nekje vendarle konča zapis. Meni pa do zdaj v svojih zapisih ni odkrila še ničesar “globokega”. Vse ostaja na ravni “nakladanja” (ne v smislu flancanja, ampak nalaganja misli na misel, brez konca). Tudi uporablja silno “nizko” besedišče in ko se ne strinja s kom, “pičkari” in se spravlja osebno na nekoga. To zame ni “svet razmišljanja” ali “svoboda govora”, BTW – je zate svoboda govora to, da se postaviš pred Prešernov spomenik in “napizdiš” vse in vsakega? Recimo vsakega, ki gre mimo?

    Kar se tiče “krave” pa se zdi, da je S. izbrisala ta neokusen komentar. Ali je izbrisal kdo drug. Ne bi vedel, sam nikoli ne uporabljam zmerjanja, kadar kaj komentiram, kritiziram, odgovarjam ali pišem. Zato meni “pojasnjevanje” kakšno življenje imajo krave, nikar ne namenjaj.

  36. ps9457 - 26.08.2008 ob 18:32
    ps9457

    Se opravičujem, ne vem, zakaj je zapis objavljen dvakrat.

  37. simonarebolj - 26.08.2008 ob 19:08
    simonarebolj

    @Polona:
    Se strinjam. Vendar pa je moje mnenje, da pri parih, ki sem ji to zgodi, že njun odnos nudi povod, da komaj čakata, da bosta obrnila pogled na nek skupen fokus in stran drug od drugega. Če ne bi imela otroka, bi pa televizijo kar naprej gledala … hehe … Ali pa … če ne bi mogla imeti otrok, bi se pa totalno obsedla od tega, da ne moreta imeti otrok in kako ga bosta dobila. Skratka, to se mi zdi že posledica in ne vzrok.

    Ja, Polona, poznam tudi jaz te izjave … Kot da bi bil otrok bolan, če bi starša seksala … hehehe … To so ti izgovori v izogib bistvu problema. In spet otrok izpade kriv in tako se bo ob takem paru tudi kasneje počutil, čeprav ni res.

    Ja, saj sem zapisala, da gre za študente (gre za znanstvenika in profesorja na FDV). Osebno menim, da vzrok ni v mladosti, saj sta odgovora pri fantih in puncah različna. Kateri odgovor je torej posledica mladostne vihravosti? Oba in nobeden. Ta okvir, kar se tiče odnosa do smisla zveze je po mojem mnenju v študentskih letih že davno izoblikovan (ker ne gre za neke detajle) in se nič kaj dosti ne spremeni brez kakšnih korenitih sprememb v življenju in s tem odnosa do njega. Skratka … ko sem nekega dolgoletno poročenega kronično prekurbanega petdesetletnika vprašala, kdaj se je v zakonu zgodil ta zlom, da je začel ženo varati, mi je odgovoril, da v srednji šoli, vsaj sedem let, preden sta se poročila … hehehe … Na vprašanje, ali je žena vedela, kakšen je, je pa odgovoril, da ni tip ženske, ki bi hotela kaj takega vedeti, zato sta pa dober zakonski par. No, to je samo en primerek, ampak kakor opazujem sicer, je v različnih oblikah človek pri dvajsetih v osnovi že kar zacementiran, razen če hudo ne dela na sebi, za kar si pa redko kdo vzame čas.

    @muanis:
    Jap … pizdarija … ko pokazatelji nečesa postanejo kar politika človeka … brez vprašanja, od kod neki in zakaj pa je takšen … kot da smo se rodili včeraj in smo takšni, kakršni pač smo, pred stoletjem, ki ga šimfamo, so pa namesto nas živeli vesoljci, s katerimi nimamo nič, ker smo danes kar brezprizivno najboljši, kakršni pač smo …. hehe …

    @betty ruffino:
    Tale komentar se mi zdi pa kot podtaknjen od koga, ki me v resnici ne mara preveč … hehehe … Super, da se dobro počutiš v zvezi, otroci pa s tem nimajo nič. V tvojem primeru je očitno vsekakor bolje, da jih nimaš in se izpolnjuješ na druge načine. To se mi zdi povsem pošteno. Vsekakor bolje, kot da bi se silila v nekaj, kar ni po tvoji duši, kar počne veliko ljudi. Da se zaposlijo z nečem, kar je pač obče družbeno priznano kot dobro. Seveda pa to nima zveze s pari, ki vedo, zakaj so starši in ki znajo delat gradove iz svojega starševstva za otroka.

    @nevenka:
    Odlična opazka v prvem stavku. Ja, to so ti paradoksi, ko je treba vedno brat med vrsticami, ali ni nekaj izgovarjano kot vrednota ravno zato, ker v dejanski vsebini pri delovanju ni! In točno to zmede predvsem mlade ljudi, ker čutijo, da nekaj ne štima, starši pa izgovarjajo besede sami sebi v obliž na zanemarjeno rano. In podpišem tudi vse ostalo, kar si zapisala.

    @katarina:
    Hvala … Lepo, da si se oglasila … hehe … Tvoja tema! In nič nimam proti kakšni kvačkarski rundi … Ko boš spet kje “around” ti samo najavi.

    @Edi:
    Me veseli, da si se oglasil … kot najstnik … Moj namen v prispevkih je namreč predvsem spregovorit o tistem, kar je ponavadi leporečno zavito v celofan. Včasih celo ne gre pri takih prispevkih po medijih za celofan, ampak preprosto za to, da se pametovanje poverjenih odraslih že tako zacikla v neke želene teorije in avtosugestivne vzvode predstav, kako naj bi bilo, da se čuti, kako se ne morejo iskreno identificirat s pogledi in občutki mladih ali ljudi v surovi oprijemljivi obliki na sploh, ko o njih parlamentirajo. S premnogimi zadevami se pa tudi identificirat nočejo, če preveč zamaje stabilnost trenutne navidezne formule bivanja. Torej mir!

  38. simonarebolj - 26.08.2008 ob 19:56
    simonarebolj

    @swislar:
    Se strinjam. To je kardinalna napaka. Ker odrasel pravzaprav s svojimi kompleksi manipulira preko otrokovih naivnih oči, ki pa nikoli niso tako naivni, da ne bi začutili, da nekaj ne štima, in globok vtis pusti najbolj ravno tista vibracija, ki jo hočejo starši prikriti … Velikokrat, seveda, to počnejo nezavedno. Kolikor manipulirajo s sabo inse nočejo soočit s seboj, tako z drugimi, preko otroka še najbolj, ker je najbolj čustveno odprt in dojemljiv.

    In fino si me nasmejal s kupom krožkov, ja … hehehe … Temu se reče dve muhi na en mah. Ravno prav miru pred otrokom in navideznega občutka, da je to njemu v dobro, ker je angažiran. In ker se starš “nima časa” preveč ukvarjat s tem, kakšen angažma bi bil za njegovega otroka res primeren, da bi ga razvil, je najbolje, da se mu natrpa urnik s stotimi krožki, pa naj se sam znajde … hehe …

    @GReen street h.:
    Ja … hehe … žalostno, da to glede na izplen res sploh ni dilema … čeprav osebno še vedno mislim, da so drugi umrli v miru, ta pasji pa s presejšnjim bremenom na grbi …

    @bog-ti-pomagak:
    Pomakala si bom sama in bog mi bo pomakal.

    @mina:
    Zaljubljenost je različna od tipa do tipa človeka. nekateri se zaljubljajo serijsko in na kratko … nekateri na vsake kvatre in dolgo traja … in … ja, obstaja tudi zaljubljenost do groba. Ne trdim, da nujno v zvezi, lahko v nezvezi … hehe … No, v vsakem primeru pa vse v zvezi z zaljubljanjem nosi sporočilo, je ogledalo tistemu, ki je zaljubljen. Tako vsebina, v koga, kakor se odvija in zakaj kot okvirno, zakaj tako pogosto, nikoli ali za vedno.

    Ja … na podobne primere, ki si jih opisala, sem naletela e tudi sama … Je pa dejstvo, ki si ga izpostavila, da tam, kjer se o nečem veliko govori ali zelo s pompom izkazuje, ponavadi deluje v ozadju nekaj sumljivo neresničnega. Ko mi je nekoč neka znanka konstantno vsakič, ko sem jo srečala, na dolgo razlagala, kako je srečna in kako ljubi, je ljubljena in sploh, se lepega dne nisem mogla več zadržat in sem rekla, no, okej, a bi se rada izpovedala, kaj je narobe ali ne … hehehe …. Bila je užaljena in ni govorila več o tem seveda, kmalu se je pa tudi izkazalo, da je bilo na strani partnerja veliko narobe. Ker potem z mano ni govorila več sploh (kot da sem kriva … hehehe), mi ni uspelo precenit, ali je vedela in načrtno s pompom prikrivala neljubo situacijo ali pa je samo podzavestno slutila in jo je to gonsko gnalo k prepričevanju drugih (s tem pa sebe), da je sredi raja. Veliko krat se dogaja druga verzija.

    Seveda tako ugotavljajo raziskave, ker pojem stabilnosti ne more bit odločitev v pristnih gibljivih odnosih med ljudmi. V bistvu stvari si vedno sam, samo izmenjuješ sebe z drugimi, dokler si imate nekaj ponudit, izmenjat (na sploh, ne mislim v materialnem smislu), sicer človeka žene v duge sfere, kjer bo spet postavil nov gradnik k rasti svoje osebnosti. Zato je stabilnost kot odločitev po logiki stvari možna samo v suženjski obliki, da se eden odpove gibanju svojega življenja in duha. Pravzaprav se duhovno in čustveno ubije, da bi drug lahko razpolagal z njim svobodno.

    Za moje pojme je v erotičnem odnosu med moškim in žensko samo zaljubljenost. Nič drugega ni. Ker ljubezen je svobodna in ljubezen občutimo ob marsičem in marsikom iz različnih razlogov. Občutek sozvočja, sprejetosti … ljubezen lahko občutiš tudi ob pogledu na drevo. Z ljubeznijo pristopat k svetu je pravzaprav način življenja ali pa ni. Pri partnerstvu imaš prav tako človeka lahko pač rad. Kot dobrega prijatelja. Ampak to je samo to. To ni erotičen odnos med ljubimcema, ki spodbuja drugače kot spodbuja topla beseda prijatelja ali starša, celo pogled živali, ki te prav tako napolni lahko z občutkom ljubezni. Erotika je spet en pogled na življenje in z njo živiš, ali je pa ne prebudiš. In v tem vidim smisel zveze, sicer imam lahko pač prijatelje. Zakaj? Ker si nočem odgovrit na to vprašanje z odgovorom, jah, ampak s prijatelji ne živiš, si sam. Človek mora znat bit sam, sicer tudi z ljubimcem ne more živet kot svoja osebnost, ki se trudi realizirat sebe. Zato osebno ne maram izraza partner, ampak ljubimec. Kako so nas že s tem izrazom zajebali. Kot partner v podjetju. In to pravzaprav večinoma je … Kot potreba po partnerju, ker sam nisi sposoben bit sam v sobi, ker se ti bo zmešalo od sebe, al’ kaj? Če pa že človek želi partnerja kot pomagača znotraj podjetja – družina, pa spet nič narobe. Ampak, zaboga, potem naj se tako pove, kot je … naj se tega ne predstavlja kot simbol zveličavne ljubezni, ki jo nihče ne odkrije v resnici … hehehe …

    Kar se tiče tvojega bivšega … a si po kalvariji in razkritju nekako občutila, da si pravzaprav ves čas vedela za kakšnega človeka gre … da ti nekaj ni štimalo po idealu, kakor bi ga sicer občutila?

    @štuliš:
    Jaz vedno najprej rečem hop, potem pa skočim … hehe …

    @Mateja:
    Ja, nimam kaj dodat … Precej pomaga, če postaneš v takih momentih ponosen, da si čudak, pa naj rečejo kar koli … hehehe … In ja … glave padajo tudi danes, pa se še kar nismo nič naučili, da bi pred “obglavljenjem” raje malo počakali, da preverimo, kdo je za na giljotino, če že … a kaj, ko to ni pomembno … pomemben je ego.

    @Dajana:
    Ja, Dajana … ti samo slikce gledaš in sebe bereš, pa začuda veš vse o vseh in vsem … hehehe … To smo že pogruntali, ne rabiš kar naprej obveščat. Ti boš pa verjetno na vrsti, ko bo tematika prepoved pornografije … hehehe … Počakaj še kakšnih dvesto let … hehehe …

  39. simonarebolj - 26.08.2008 ob 20:19
    simonarebolj

    @mica:
    Jaz pa mislim, da lažeš. Da si ti prav ena izmed tistih, ki je nad mojimi zapisi kronično pretresena in jo to neskončno nervira … hehehe …

    Pojma nimam, kaj misliš z Radom Mulejem in za koga neki bi bilo to tako fajn, ker očitno cikaš na njegov intervju, pa ne vem kakšno zvezo ima to z mojim zapisom ali z mano. Hmmm … verjetno spet nisi prebrala, ker si pravzaprav pretresena že ob vsakem mojem novem naslovu … hehe …

    O, ne, ne, ne … Vse, kar bi dodala v zvezi z zapisom, iskreno in brez manipulacij, bi bilo bolj fer, ko to, kar si izvedla … tako manipulativno, ogroženo in po babje hinavsko žleht, draga mica!!! Nikoli pri meni ne narediš zrelostnega izpita, četudi si stara 100 let. Zrelosti ne dobiš za noben rojstni dan od boga, ampak si jo moraš prislužit.

    Kar se mojih let tiče, hvala za kompliment. Cifri si narobe obrnila. Imam 32 let. Res pa je, da izgledam precej mlajša, kar me lahko moti samo v primeru, če moj mladostnejši izgled izrabi kakšna žlehtnobna priletna gospa, ki je tako jezna nase, ker ni prepričljiva v svoji politiki, kot bi želela bit, da me na podlagi fotografije označi za navadno smrkljo. No, sicer me pa ne moti niti najmanj in mislim, da imam za svojo mladostnost na zunaj in za “nemladostnost” navznoter tudi kakšne osebne zasluge. Lahko ti dam kakšen nasvet, če se boš malo počlovečila v odnosu. In sploh … koliko jih pa ti kažeš? Ker po vsebini z vsemi temi pubertetniškimi izpadi in troho smeškov izpadeš prevečkrat navznoter na nivoju najstnice, pa … no … pustiva to.

    Kako nerazgledan mora bit človek sploh, da leta postavlja za takšna merila sploh, ne glede na vsebino. Kot da so tiste tvoje terciarske vaške babnice pri sedemdesetih vse neskončno pametne, ker so naklepale leta … hahaha …. Ne me basat! In poskušaj se gibat vsaj v smeri ferpleja z ljudmi … to bo že velik korak, da se boš sploh lahko s kom pogovarjala, ki ima kakšen dekagram soli v glavi več od vseh tistih, ki jih imaš ti najraje. Naivčin, ki kimajo in potrjujejo veliko mamo – mico, ki ne prenese oporekanj in drugačnih. Pa Poldeta pozdravi, če ga še nisi napodila spat!

    @ps9457:
    Popolna brca v meglo je, da mi smetiš s svojo zamero izpod prispevka, kjer si ga pač usral, ko si hotel bit pameten in mačistično superioren. S takim obnašanjem se samo še smešiš.

    Da si kaj zelo načitan in da sploh ločiš kakšne globine nisi še dokazal niti z enim stavkom. Še moj prejšnji zapis si bral totalno površno in se zaštrikal, zdaj se hočeš pa tukaj postavljat z nekimi velikimi imeni a la Joyce. Ne ga srat … hehe … Ti si samo pubertetnik, ki se razveseli spama “krava”, kakršne dobivamo vsi kolikor toliko brani blogerji pač.
    Lahko dokažeš, kako globok si. Lahko napišeš kaj o Joycu, če hočeš … ampak Ti sodil nikomur ne boš, ne da bi se osmešil, dokler svoje poverjenosti za presojanje ne znaš dokazat. Skratka, nikar si ne želi, da te povabim na klepet o Joycu, ker boš na koncu jezen nase še bolj, kot si zdaj in potem se tvojih izlivov nadutega besa ne bom znebila do konca življenja, kar pomeni, da boš izgubil ogromno energije in časa za prazen drek, saj bi medtem lahko počel kaj bolj pametnega. Nisi edini na svetu … Tukaj so komentatorji, ki imajo tudi kaj za povedat in ki jasno znajo izrazit svoje globine. Ti to zaenkrat pač nisi. Nisi niti nikakršen kritik, ampak samo nek pubertetniški anonimni ps9457, ki mi smeti po blogu. Nehaj se predstavljat v tako bedni luči in bolje ti po pri srcu. Lahko pa tudi spremeniš nick in začneš znova … hahaha … To je prednost internetnega življenja, ostalo ti je pa itak Ana dobro razložila, a saj ti to že veš, a ne … in tukaj sereš iz povsem drugih razlogov.

    Lp

    @Zak:
    tako je … to je pravica za vse, zato lahko pričakujemo samo tisto, kar lahko pričakujemo od kogar koli, kakršen koli pač je in si gremo ogledat po vrtcih in šolah, kako stvari stojijo. Glb.

  40. Anna - 26.08.2008 ob 20:31

    ps9457 – NISEM TEBI POJASNJEVALA o življenju krave, saj nisi tega izjavil TI. anede?!

    sicer pa je morda problem s tvoje strani pri razumevanju bistva bloga…tu se piše o čemerkoli, na kakršnkoli način IZ SEBE, kakršn pač si – tega ne moreš spreminjat ali iz inata obsojat.
    in eno je, da tebi pač ni všeč kako interpetira obravnavane teme, drugo pa je, da so njeni pogledi na svet komplexni, glede na ostale blogarje, ki v večini ne spravijo skup niti za pol strani svojega razmišljanja. in tu pač ni debate.

  41. mina - 26.08.2008 ob 20:38

    @Simona, v bistvu ni bilo tako, da je prišlo do razkritja, v bistvu imam prav zares nadpovprečno intuicijo in sem ga že od samega začetka sproti obveščala o tem kdaj in kje je to počel, pogosto pa še s kom. Seveda je kategorično vse zanikal, jaz pa sem bila (še) zaljubljena. Ni me sicer prepričal, da to ne počne, mi je pa vlival upanje, da bo nehal. Ali kaj že. Težko pravzaprav opisat, kaj sem čutila. Za njega je bilo to vsekakor nekaj novega, glede na to, da ga nobena njegova bivša ni ujela pri tem, še huje, nobena niti zaslutila. Je pa bilo olajšanje, ko se je končalo.

    “Za moje pojme je v erotičnem odnosu med moškim in žensko samo zaljubljenost.” In se strinjam. Vendar hkrati ni ravno blazno veliko možnosti, da boš v eno osebo zaljubljena vse do smrti, če pa te že doleti taka sreča oz. tak moški, pri katerem bi bilo to izvedljivo, pa praktično ni možnosti, da bo isto doletelo tudi njega, s teboj. Razen seveda, bog ne daj, da boš živela kratko. Potem pa prideš do tega, da boš s partnerjem pač toliko časa, dokler traja zaljubljenost in se potem v naprej odločiš, da bodo tvoje veze bolj ali manj kratkega veka ali pa tako kot moj prijatelj, ki ne priznava konca zaljubljenosti, začenja in končuje veze v iskanju večne zaljubljenosti. Se bliža 40im in počasi ugotavlja, da pa je to mogoče res utopija. Jaz sem iz drugačnega testa in v večno zaljubljenost nikoli nisem verjela. Pa tudi nisem verjela v nekvalitetne veze in vztrajanje za vsako ceno. Šele sedanja veza je tista, ki je prava in kjer nikdar nimam pomislekov. Vsekakor pa erotika sčasoma upade, kar pa ne pomeni da ni erotičnih trenutkov. In ja, brez tega tudi meni ne pride v poštev. Pri vsakodnevni rutini je precej neizvedljivo, da boš fural erotiko non stop, bi že, če bi imeli neomejeno količino denarja in služkinje in kuharje in ostale pomagače. Tako pa se predajamo neomejeni vsakodnevni erotiki na dopustih, kjer nas strežejo drugi. Pa če je takih dopustov ene par na leto, na koncu koncev sploh ni slabo :)

  42. mina - 26.08.2008 ob 20:49

    Aja, pozabila napisat epilog, na koncu sem ga dobila praktično v klinču, ko ni bilo možno več nobeno zanikanje. Ampak ne boš verjela, zanikal je. Komično za umret.

  43. Vanja - 26.08.2008 ob 21:33

    Katarina, nisva se razumeli povsem. Nisem govorila o tem,d a se je treba prilagajati družbi, zame zdravo in normalno ni to kar je družbeno sprejemljivo. Je pa zelo”nehvaležno” uporbaljati besedi zdravo in normalno v tem kontekstu, ker je to predmet debate seveda. Na splošno pa menim, da če te kot otroka niso imeli radi, te niso spoštovali itd itd, boš pač zaglavil v vezah kjer se ti bo dogajalo ravno to. In ker je bilo nespoštovanje in neljubezen na dnevnem meniju, boš do tega v vsakdanjem življenju bolj toleranten in boš takšno obnašanje do sebe jemal bolj samo po sebi umevno kot pa nekdo, ki je bil spoštovan in ljubljen in se ceni. To je poenostavljena verzija tega kar sem želela povedati.

    drugače pa je Mina nazorno ilustrirala “moj point”. V ljubezni se ljudje”opečejo” in potem se tolažijo, da ne obstaja. Zato jim pade v oči, da je pomenljivo, da Vanja o svojih čustvih do moža ne govori, pa seveda obstaja še nešteto primerov kjer so možje na veliki zvon obešali svojo zaljubljenost in potem se je hvala bogu pojavila še noseča tajnica od nekje. Ker nas nič bolj ne moti kot tuja sreča! In namesto, da bi se skoncentrirali na to, da svoje življenje naredimo srečno, se raje prepričujemo, da sreča ne obstaja. In ljubezen ne obstaja!
    Jebat ga, biti z babjekom in čakati, da preneha…ni ravno konstruktiven recept za srečo. Morda pa je šlo za izkušnjo? Za izkušnjo občutiti bolečino? potem je ta izkušnja super, če te ni zagrenila in obarvala tvoje obzorje sivo. Če je bila ta izkušnja v smislu; ok, v takele intenizvne erotične sado mazo veličine me je popeljala ta izkušnja, zdaj pa furamo dalej. Poskusimo s sosedovim poštarjem, ima tople prijazne oči, njegov najljubši pesnik je Pablo Neruda in ja seva moško seksualnost za popizdit. Pa probamo, da vidimo, kdo je on…pa brez cerkvenih zvonov v ozadju prosim, ker s to poroko so nas ženske prav fino zajebali. in nihče ni privlačen nikomur, če se čuti, da bo igral samo statista v nekih kičastih ženskih sanjah o beli obleki in kičastimi šopki cvetja. Ker se farbati pač ne moremo, pa če bi se še tako radi. Še tako neumno govedo od človeka, na subtilnem nivoju veliko začuti, morda niti ne razčleni, temveč samo reagira. in pobegne!
    V glavnem ja, opazila sem že, da se da s srečo ljudi fino nervirati, še posebej v Sloveniji, ker tam kjer sem živela prej, to ljudi niti ni motilo, prej inspiriralo. Tudi niso tako strastno iskali packe in pomanjkljivosti…ki seveda obstajajo….jah zaljubljenost. Jaz sem se nazaljubljala…od britanskega mafiozota, do lokalnega luzerjaz najlepšimi temnimi očmi, do nekaj primerkov različnih kultur, ker je bila antropologija vedno moja strast in ja zaljubljena sem bila tudi v mojega moža…včasih še udari kakšen val strasti….durgače pa to ni to. sem pač naštimana tako,d a sem se zaljubljala v iluzije in tujce kamor sem lahko projecirala in se nafantazirala do amena in , prav imaš Simona, to odkrila o sebi. In sedaj? Ljubim svojega moža, saj ga kot človeško bitje neizmerno spoštujem, ima tisto mehko in čuteče občutljivo srce, ki sem ga iskala ah, da sem malce kičasta, po celemu svetu. po drugi strani pa, pred dnevi sem bila s prijateljico za nekaj dni v Madridu, ah nebesa, polna pljuča svobode, sekala je erotika na vsakem koraku, hahahahnekaj sem jo privlekla celo ss eboj domov, čeprav je moj mož z nekim izpadom precej zajebal atmosfero amapak hej, nikoli ni perfektno. Ideali ne obstjajo. Samo na začetku, ko si še v nekem svojem filmu, polnem iluzij. Zato ne bom odkorakala z drugim vitezom, čeprav vem, da bi se od začetka djala dol kot zmešana, spolno privlačni so nam pač tujci, ne toliko”naši” ljudje-verjetno ej naravo to naredila zato, da bi se izognila incestu in nezdravim potomcem hahahaha. V glavnem ja z drugim vitezom ne bom odjahala v sončni zahod, če bo pa moj mož one day skakšno drugo princezo ali celo vitezem hahahahaha -as we never know-potem bom rekla bilo je lepo, bila sem ljubljena in spoštovana in razvajana (in vse to sem dajala tudi jaz), sedaj pa odpujsam novim dogodivščinam nasproti. Se opravičujem, ker spet na veliko govorim o sebi, vendar pač uporabljam neko svojo izkušnjo in se mi v tem smislu zdi relevantna.

  44. katarina - 26.08.2008 ob 21:36
    katarina

    simona: mimogrede: sem si sprintala tvoj post in ga šla še enkrat brat – počasi, jasno. :) glede na to, da si omenila raziskavo, po kateri naj bi očetje negativno vplivali na otroka, ki živi z mamo v enostarševski dužini – č se bodo anto obsile feministke in sovražnice moških znabiti zelo grdo – bi te prosila za kakšen link ali bolj podrobno info, kje najdem take /tako raziskavo. tvoje razmiškjan ej glde tega je povsem namestu in se popolnoma strinjam z njim, žal nisem v večini, ki ne vidi razlogov zakaj očetej ne bi mogli samostojno in suvereno vzgajati svojih otrok (in zakaj jih skoraj vednodobijo ob ločitvi mame ne glede na to, da sta oba oče in mama primerna starša). lahko tukaj, lahko na mail. kvačkali bomo pa septembra. upam. lahko pa se dobiva tudi sami. :)

  45. lordwales - 26.08.2008 ob 21:42

    Draga Simona. Ob dnev ko mi manjka švoh urca spanaj sem rahlo tečen. In te danes zagledam pri Frizerju v Oni mi ni bilo vse jasno. Na sliki manjka mišika ali pa je nisem spoznal.
    Sicer pa priporočam omejitev tipkanaj na 3000 zankov. Ker več povprečen bralec ni sposoben prebrati.

    In razmišljanje o minulih časih pa Film Fka Moja meja. Meja pa kot vemo je še vedno v glavah!

  46. mina - 26.08.2008 ob 21:51

    @ Vanja, sklepam, da naj bi se tisti drugi in tretji odstavek nanašala name, pa mi ni prav nič jasno, čemu repliciraš, ker razen enega majhnega delčka citata, je vse ostalo povlečeno in sklepano ne vem od kod. Razen, če je bila moja obrega vate še kako umesna in me moraš v navalu besa očrnit po dolgem in počez. Evo, kar izvoli, daj si duška. Ampak si pa zafrustrirana in obremenjena, kanede?

  47. Dajana - 26.08.2008 ob 22:26

    A dej no, Simona! No, kaj se bo zgodilo z mano, to boš še gledala. Prav gotovo pa nič v zvezi s pornografijo, za katero je škoda vsake sekunde. :) A ti si pa specialistka za družino in sekso? Aja, pa še na ljubezen sem pozabila. :roll: Hm, intervju z vsemi štirimi je bolj berljiv. Kar simpatičen. :) Vendar človek, ko to bere, dobi grenak priokus.

  48. Vanja - 26.08.2008 ob 22:30

    ne mina sploh ne , govorila sem na splošno, dala sem pa samo delček tvojega primera. Očitno si se malce prepoznala, čeprav ni bila moja namera, da te očrnim. Sem samo subjektivno analizirala, še najmanj pa je bilo to narejeno v navalu besa, draga Mina. Kot že rečeno, pogosto napačno razumemo sogovornika, ker projeciramo svoje frustracije nanj, to velja tako zame kot zate. Kar se pa tiče tvojega zadnjega vprašanja pa pošten odgovor: verjetno sem zaradi določenih stvari tudi zafrustirana, vsi smo po malem, menim pa da nisem ravno primer zafrustrirane ženske iz učbenika, ker imam in sem imela zelo bogato in razgibano življenje. in jah razen kadar resno ne padem v kakšno smiljenje sami sebi, sem objektivno gledano, precej srečna ženska. preveč občutljiva in nagnjena k nekim nevrotičnim občasnim samomučenjem – da ampak na splošno je pa all cool so far. Sprašuješ tudi, če sem obremenjena….tukaj pa moraš biti malce bolj konkretna. obremenjena s čim? Resnično Mina, nisem te mislila napadati..sem pa prepoznala neke vzorce v tvojem odgovoru, s katerimi se pogosto sprečujem in me motijo. seveda dopuščam možnost, da sem te narobe razumela, vendar je bilo tvoje pisanje zelo negativistično usmerjeno…..v smislu tvoj mož je zaljubljen ti nisi ali pa verjetno je zaljubljen ja počakaj par let in boš videla kaj se bo zgodilo. Takšnih zagrenjenih izlivov žensk sem že navajena…in me pravzparav motijo, ker se mi zdi, da iza njih seva privoščljivost…morda se motim, morda je v resnici samo zagrenjenost. V tem primeru se opravičujem in ti resnično želim srečo in zaljubljenost in ljubezen…sicer pa si napisala, da si v zdajšnji zvzei srečna-kar je lepo in kar me veseli. ne bom ti pa po slovensko postregla s statistikami koliko parov se loči in koliko moških vara ;-) , če razumeš kaj ti želim povedati.

  49. Vanja - 26.08.2008 ob 22:34

    in aja mina do poštarja dalje sem definitivno razpredala po svoje in ti nisem ničesar pripisovala, da ne bo pomote.

  50. ps9457 - 27.08.2008 ob 00:16
    ps9457

    @Simona:
    Vidim, da nalašč nočeš razumeti mojega “komentiranja”. Tudi prav. Meni si dokazala, da pač uživaš v takem načinu komuniciranja, ko navržeš celo goro definicij in prepletanj, potem pa pričakuješ, da bomo vsi navdušeni nad tem. Seveda lahko pričakuješ, ne bodi pa preveč užaljena, če pač nekateri nismo.
    Seveda se sam nisem prav nič zaštrikal, kot praviš, vso nenantančnost in površnost si izpeljala sama v prejšnjem blogu. Sam pri sebi imam pravico (ti mi seveda to lahko onemogočiš, torej lahko izbrišeš moje komentarje) misliti o takem pisanju, kar hočem.
    Si pa seveda udarila zelo mimo, ker me imenuješ pubertetnika. Jezi te, ker ne veš kdo sem. Prišel bo trenutek, ko ti bom to razkril in takrat, če nič drugega, boš videla, kako se uporablja “tok zavesti”. Joyce je pri tem le epizoda. Preberi si raje Tristrama Shandyja.
    Še to.
    Če in ko komentiram, te nikoli ne žalim. Ne osebno. Ne kot Simono. Ti pa uspeš človeka le užalit, saj se spraviš osebno name in me skušaš degradirati, zato ker mislim drugače kot ti. Tvoje metode so površne in nenatančne. Samo to sem opozoril. In v tem zapisu, tukaj, nisi z obilico besedičenja povedala prav ničesar “elementarnega”. Veliko preklinjaš. Veš, kdaj ljudje preklinjajo? Ti povem eno od dognanj: kadar zmanjka pravih besed (beri argumentov). Najlepše se je iz tega ponorčeval Fran Milčinski, ki je napisal “strela skrtačena”.
    Vidim, da ni vredno. Sam zaključujem debato s teboj tukaj. Ne preneseš negativne kritike. Nauči se. Bolje ti bo šlo. Novinar, ki je zapisal tvoje izjave v ONI, se je najbrž moral potruditi, da je zapisal tako, kot smo brali. Če pa si govorila točno tako, kot smo brali – kaj za vraga pa se potem pretvarjaš tukaj, na blogu? Si tukaj drug človek? Tudi to je možno, a o tem ne bom razpravljal.

    @ Anna:
    Tokrat se strinjam s tabo, skoraj v vsem. Iz inata ne počnem zelo redkokdaj kaj. Praviš pa, da je Simonin pogled kompleksen. Se strinjam. Mi pa ni všeč. Zato, ker to počne površno. In potem prav to površnost očita meni. Kakšna burka! In prav ZATO mi ni všeč, kako in koliko piše. Kot sama praviš, imam tudi sam lahko mnenje.

    Če “krava” ni bila namenjena meni (tvoja površnost!), zakaj si jo omenila v odgovoru na moje pisanje?
    Sploh pa sem porabil preveč časa (energije še ne) za tovrstne debate, ki so le kvantiteta. Larpurlatizem, kaj češ. Mi je bolj všeč v umetnosti, ne pa na blogu, kjer je zanimiva kratkost in jedrnatost. (še sam sem predolg, sorry)

  51. Vanja - 27.08.2008 ob 00:34

    oh ps povej nam povej kdo si, verjetno nekdo zelo pomemben

  52. smukc - 27.08.2008 ob 00:43

    men si bla pa ušeč v oni, še posebi- da človeku nekaj daš tudi s slovesom- daš mu prostor za novo pot in samospoznavanja. lahko tudi nepozabne izkušnje, vedno se mi je še najbolj romantična zdela nesrečna ljubezen :)

  53. Cahica - 27.08.2008 ob 01:03

    Odličen zapis, Simona, sploh za ugotavljanje psiholoških profilov vseh, ki se odzovemo… :) Napisala si poučno, kritično, iskreno in navdihujoče…, takšni so tudi nekateri komentarji. Zabavno, sploh ko uspeš komu stopiti na žulj… Meni tokrat nisi, hvala bogu ;)

  54. gger - 27.08.2008 ob 03:29

    Zadovoljni, kreativni in samozavestni potomci imajo zadovoljne, kreativne in samozavestne starše, ne glede na družinsko formo.

    In zraven še rečem, da bi se tudi po mojem mnenju, vsak moral truditi postati zadovoljna, kreativna in samozavestna oseba. Bi bilo ful prijazno do otrok.

  55. Anna - 27.08.2008 ob 08:11

    “Če “krava” ni bila namenjena meni (tvoja površnost!), zakaj si jo omenila v odgovoru na moje pisanje?

    PS9457 – ammm…to je čudno vprašanje. Pač tebi in onemu nesrečniku, ki jo je zmerjal s “kravo” nisem namenila dva komentarja posebej. Logično je bilo, da z drugim odstavkom odgovarjam njemu oz. niti ne direkt njemu, ampak sem samo na glas razmišljala o tako primitivni izjavi…
    Pa to ni smiselno razčiščevat ;)

    Glede površnosti…mislim, da se premalo ljudi, ki samo bere in komentira, zaveda, če že sami nekje ne pišejo na tak način, kako je umetnost ubesedit neko “nelahkotno” temo, ki je več plastna in prežeta z mnogoterimi problemi, na način razumljiv vsem ali ugoditi slog in strukturo tistim pikolovskim blogarskim nadzornikom ali večnim perfekcionistom. Vedno bi lahko bilo drugače, slabše ali “boljše”, slednje predvsem po subjektivnih merilih neke druge osebe. Tako se lotit nekega pisca, ki relevantno. Kvečjemu je smiselno ugovarjat vsebini njenega pisanja, ne pa očitat pomankljivosti, ker se noben avtor na to v bloganju ne ozira…ni zanj pomemebno. Kako je ubesedil in se lotil ene teme, tako pač je naredil, tako je znal ali pa se je enostavno odločil ne poseči v prav vse možne vidike neke teme…vedno se najde namreč “ampak”….ali “tudi” ali “ne samo”. Zato so tu komentatorji, ki kaj dodajo, odvzamejo ali pojasnijo s svojega vidika…ZELO SIMPL. Ne pa, da se vedno izvije ali napad ali pa takojšnja zavrnitev, ki ni na tem mestu relevantna.

  56. Anna - 27.08.2008 ob 08:18

    hočem reči, da po tako konkretnem postu, če ma človek občutek za kaj, ne navrže površnosti in ne vem kakše tehnične ali slogovne napake…ker pač to ni smiselno in ustvari takoj napeto ozračje oz. nepotrebn začetek napletanja neprijetnih, brezpredmetnih komentarjev. smiselno je podat mnenje na konkretno temo…Mislim, če ti je že površno, bi bilo potem fino videt še kaj več iz tvoje strani in bi pojasnil površnost, dodal, da bi bilo tisto, kar se ti zdi nujno “popravit”, nepovršno…verjetno pa si že zgoraj zapisal kako misel več glede vsebine…ne vem…ne berem komentarjev tokrat…
    kakorkoli: LEP DAN VSEM :mrgreen:

  57. mina - 27.08.2008 ob 09:33

    @Vanja, te razumem in najbrž sva obedve malo narobe razumeli. Sicer pa jaz drugim srečnežem nič ne strežem s statistikami in kako malo možnosti imajo za trajanje ljubezni, je pač taka tema in o tem debatiramo. Lahko priznam, da mogoče ni bilo ravno najlepše, da sem si sposodila tvoj primer, če pa tebe izločimo, pa bi tvoj primer mirne duše lahko posplošili in ugotovili, da taka situacija (pre)mnogokrat skriva še marsikaj drugega. Žal.
    Kar se pa tiče teh statistik, pa za mene niso nič negativističnega in pesimističnega, ampak mi predstavljajo samo zavedanje, da se zveza lahko konča in da končanje zveze ni nič tragičnega in ne rabi imeti za posledico globoke depresije, kar je premnogokrat primer, ampak je to samo sestavni del življenja in gremo naprej. Optimizem tudi v sicer težkih situacijah.

  58. A. - 27.08.2008 ob 10:18

    Joj, Simona, sem prebrala tvoj fantastičen prispevek, pri komentarjih pa zmanjkalo časa.

    Takoj, ko bo kaj lufta v mojem urniku, preberem vse bolj poglobljeno, želela bi samo replicirati Vanji oz. njenemu prvemu komentarju. Lucky you, girl!!

    Kar jaz danes najbolj pogrešam, so pravi dedci, sposobni pokazati svoja čustva.

    Veliko jih misli, da so ‘jacki’, če ne pokažejo, ko jim katera seže do srca. Mislijo, da je to tisto, kar jih dela močne, v resnici pa s tem nakazujejo, kakšni slabiči so pravzaprav, ki si ne upajo predati se čustvom, so prestrašeni bojazlivci, to pa kažejo skozi svoje mačistično obnašanje.

    S takim ‘jeklenim obnašanjem’ se zavarujejo pred (morebitnim) slabim, bolečim doživetjem.

    Samo moški, ki je samozavesten, brez notranjih dvomov in strahov, je sposoben obnašanja Vanjinega moža.

    Za mene je pravi dec tisti, ki si upa…se zaljubiti, se poročiti v končni vazi, to zahteva a lot of gutts in predvsem zahteva karakter od moškega.
    V poplavi prihajajoče generacije nesposobnih mehkužcev, je pa sila težko najti takega. Sploh za žensko, ki ve kaj hoče in kakšnega partnerja si želi oz. si zasluži.

    LP, A.

  59. Vanja - 27.08.2008 ob 10:46

    razumem Mina in seveda konec neke zveze ni nič tragičnega (če seveda posledično ne pristaneš s petimi otroci v garosnjeri), jaz sem prav vesela,da so se vse moje prejšnje zveze končale in sploh nisem zagrenjena Kvečjemu hvaležna, čeprav je bilo zabavno, pravi vrtiljak emocij)da so se. Za razliko od moje mame na primer, ki samo ob omembi mojega očeta (njenega bivšega moža) podivja in se ji okrog ust nabere pena.
    Je pa res, da v Sloveniji tudi družbena klima na splošno ni naklonjena “srečnim” parom ali “srečnim” družinam. Čeprav družino zaradi različnih političnih točk povzdigujejo na “prestol”. Morda zaradi šovinističnega patriarhata, ki je v Sloveniji razpoznaven v vseh porah, čeprav precej podmolklo. Ne veš koliko opazk je dobil moj mož, ker sem za nekaj dni sama odpeketala v Madrid, od varuške,(smešno on je vendar oče teh otrok)copate, do ne vem česa še vse. Prepričana sem, da ne bi nihče privzdignil obrvi, če bi bil situacija obratna in bi odpotoval on. Da ne govorim o ljubosumnih opazkah različnih znank, ki gredo v stilu hmmm nedolžnih opazk kot so ,res imaš srečo, da si ga našla, takšnega ne boš več, kaj bi ti brez njega, blagor tebi, ker te tvoj mož živi…pa do veliko bolj svinjskih.
    Se mi pa na splošno zdi, da v Sloveniji zelo slabo toleriramo, če se nekdo pohvali. Zadnjič je neka deklica rekla nekaj v smislu, da dobro izgleda in se je potem začela vsa panična opravičevati, da se heca. In sem ji odogovorila, da je to živa resnica in mi je rekla, da se to v Sloveniji ne tolerira. In res se ne. V Sloveniji se tolerira samo jamranje! Jaz pa msilim,d a se je treba kdja pohvaliti kdaj pojamrati in da ni nujno, da se za tem skriva ne vem kakšna sodoma in gomora;-)

  60. Vanja - 27.08.2008 ob 10:47

    A se strinjam seveda!

  61. Vanja - 27.08.2008 ob 10:56

    in se mi zdi, da je do neke mere isto z ženskami. Samo morda še malce bolj zakomplicirano in začinjeno s tistimi mazohističnimi forami, ne cenim sebe, ne cenim tistega, ki me ima rad, mečem se pa za tistim, ki me nima oziroma je nedosegljiv.- Seveda na hitro napisano in simplificirano.

  62. Vanja - 27.08.2008 ob 10:58

    Očetje so pa precej koristni pri vzgoji, nič manj od mam. Razen, če so psihoti seveda, amapk potem je tukaj problem tudi z mamo, ker je šla s psihotom delati otroka in je velika verjetnost, da je tudi ona precej motena samo v drugo smer. Takšen otrok je “out of luck!”

  63. mina - 27.08.2008 ob 11:06

    Ja Vanja, tudi jaz sem srečna iz istega razloga kot ti. Samo ta zagrenjenost ni problem, ko ženska že spozna novega in se na novo zaljubi. Problem je, ko je zveze konec nove pa še ni na vidiku. Potem pa večne travme in frustracije kako nikjer ni nobenega normalnega tipa in skok v novo zvezo takoj, ko se ponudi priložnost. Da ubežijo samskemu stanu, ne pa zato, ker bi jim novi ne vem kako pasal. Pa saj moraš tudi ti poznati cel kup takih, jaz vem, da jih.
    Sicer pa sama že nekaj časa nimam izkušenj z zavistjo in foušističnimi opazkami. Nekako dve leti bo tega, ko sem dokončno vzela za dejstvo, da ne rabim velikega kroga ljudi okoli sebe, čeravno je veliko Slovencem priljubljenost in velik krog prijateljev nekaj, s čimer se postavljajo. In s čimer ocenjujeo drugega človeka. Sem že tudi pri kakih komentarjih na blogih dobila nazaj, da ima nek xy veliko prijateljev in je zelo priljubljen jaz jih pa zagotovo ne morem imeti. Pa še prav imajo. Jih je zelo malo, samo veliko prijateljev prav gotovo ni nekaj, s čimer bi se postavljala. Ker s tem pride tudi cel kup takih, o katerih pišeš. Pa sem kaki dve leti nazaj začela klestiti, preprosto nisem imela več časa, najprej so še klicali, potem pa so nehali. Kaj dobrega od njih že nisem imela, samo sesanje energije. Tako da se danes lahko pohvalim, da negativnih osebkov okoli sebe nimam. Samo ljudje pač niso nagnjeni k takim dejanjem, ker, kot sem že napisala, več prijateljev, več veljaš. Smo pa tudi taki, ki se na to poserjemo in se nam prav fučka, kaj si mislijo. Sicer pa s takimi niti nimam stika, zato v resnici niti ne vem, če si kaj sploh mislijo.

  64. Anna - 27.08.2008 ob 11:32

    “Potem pa večne travme in frustracije kako nikjer ni nobenega normalnega tipa in skok v novo zvezo takoj, ko se ponudi priložnost. Da ubežijo samskemu stanu, ne pa zato, ker bi jim novi ne vem kako pasal. Pa saj moraš tudi ti poznati cel kup takih, jaz vem, da jih.” – ja, vedno več zvez bo združeval ravno strah pred osamelostjo in zaradi tega se vedno večim ne bo “dalo”, si ne bodo “upali” stopiti iz razmerja, četudi ne bo tako, kot bi lahko bilo….”za silo” bo dovolj, samo da se ne znajdejo ponovno sami, osamljeni, brez čustvene podpore, razumevanja, ljubečnosti….ko se menim z ženskami, jim predstavlja pravo muko it iz zveze v zvezo, pa sej to enako velja za moške, ampak ženskam predstavlja to večji projekt…angažiranja…in zase mislim da je enako….heh

  65. katarina - 27.08.2008 ob 11:46

    anna: pa saj je vedno bilo tako, da so se ženske poročale v strahu pred osamljenostjo, nepreskrbljenostjo (stara devica), sramoto samskega stana … tako je bilo in tako bo. sicer bodo v ospredje prišli kao drugi razlgoi, ampak srah pred biti sam je res zajebana stvar. še posebej, če nimaš otrok, če nimaš koga, ki bi zate poskrbel, ko/če se ti kaj zgodi … ampak na to ljudje pomislimo vedno bolj pozno, tam pri 35 letih in potem … potem na vrat na nos v prvo kolikor toliko normalno (relativno) vezo, samo da ne bom sam. blesavo res.

  66. Anna - 27.08.2008 ob 13:23

    hja, zaenkrat nekako zgleda da so ženske v vsej svoji emancipaciji in individualizmu prišle do točke, kjer menijo, da lahko živijo tudi brez moškega …ko ga ni, ga ni, ko je, super heh…hočem reči, da se danes prosto lahko najde fuckbuddyja če nimaš ob sebi ljubečega predanega zvestega partnerja ;)
    hkrati pa slišim ja ravno to…o strahu pred samskostjo…torej je oboje “aktualno”

  67. katarina - 27.08.2008 ob 13:37

    anna: je res, toda ko ženski začne tiktaktat biološka ura … kaj pa potem? potem pa tut fukbadi ni dost, je treba najt oplojevalca. in v naših čash pač še ni tko, da si ga kar izbereš in te oplodi, ženska si ponavadi zaželi družine. hja, ampak pri leth 35 + je to že … kot piše simona … kot bi ustanovil podjetje.

  68. bin - 27.08.2008 ob 13:42

    Nekateri trdijo, katarina, da je človek danes samozadosten. S pravilnim “investiranjem” v kariero in gmotni položaj se ni treba bati starosti, bolezni, … Tudi na tvojem blogu so padle podobne trditve in nič nisi imela proti.

    Zakaj torej “na vrat na nos”? Nekaj več rabi človek, kot samo plačljive usluge. Biti med svojimi, je tudi potreba. Velika!

    O tem, kar piše “A”:

    /… V poplavi prihajajoče generacije nesposobnih mehkužcev, je pa sila težko najti takega. Sploh za žensko, ki ve kaj hoče in kakšnega partnerja si želi oz. si zasluži. …/

    bi se bilo vredno zamisliti. Vse več je takih, moških in žensk, ki se ne morejo in ne morejo odločiti, da bi rekli: Začela bova živeti skupaj! Še vsak pri sebi noče sprejeti sklepa:”to je moja izbira”, saj je mnogo ugodneje, predvsem manj rizično, če si še vedno “v postopku izbiranja”. Torej se lahko kadarkoli umakneš. Nobene odgovornosti!

    Ta pot je lagodna, toda nikoli ne prinese sreče! Samo takrat, ko sprejmemo obveznosti, smemo zahtevati pravice. Brez pravic pa bivanje v skupnosti ni polno!

  69. simonarebolj - 27.08.2008 ob 13:46
    simonarebolj

    @mina:
    Seveda so možni razni odnosi, kolikor si jih človek izmisli in ravno v tem je poanta … dobri so, če človek v njih funkcionira dobro, kar pomeni, da so vsi zadovoljni. Vendar prenekatera nenavadna razmerja družba takoj stigmatizira, čeprav so zadovoljni, da postanejo nezadovoljni, ker jih družba kar naprej jebe v glavo in zbada. S tega vidika zato meni nikakor ni jasno, zakaj bi morali vzeti za pogoj, da delamo na stalni zvezi! Stalna zveza se po mojem mnenju lahko samo zgodi, ker si dva pač v določeni strukturi tako pašeta … in funkcionirata na način, kot jima paše. Zato razumem, da sta dva lahko skupaj tudi, če mine zaljubljenost, vendar jima ni treba bit … hehe … In tisto, kar sem že prej poudarila, pomembno se mi zdi, da se zadevi reče tako, kot se izvaja. Nesmisel je gorit o neki brezmejni ljubezni, če gre predvsem za partnerstvo znotraj podjetja, ki obema godi v načinu življenja. Če človek nekaj imenuje drugače kot v resnici občuteva, meni pomeni, da ni okej … da situacije ne dojema samozavestno, ampak si laže, ker hoče, da bi bilo nekaj, kar ni. Večinoma gre za sindrom, da oseba samo noče ostat sama. To ji predstavlja grozo. Meni pa se zdi groza, da se človek boji živet sam! Tako zelo, da bo marsikaj dobro, samo da ne bo v stanovanju sam. In taki mi potem lapajo o ljubezni in s tem povezanimi odpovedovanji in žrtvovanji … hmmm … meni je to samo fobija pred samoto, nek partner pa droga, ki to fobijo samo še poglablja in pizdarija je neizogibna, ker če se človek sam ne odloči, da podela stvari, ki ga hromijo, ga situacije same vedno znova iščejo, da trpi zaradi tega. Banalen primer, ampak po enakem vzorcu deluje vse ostale. Bojim se določene žuželke in lahko mi verjameš, da če se bo pasel samo eden izmed teh stvorov v radiju kilometra, bo našel ravno mene. To je zakon odboja in privlaka, ki res deluje. Skratka … mislim, da če si človek postavi za samo po sebi umeven pogoj stalnost, ga je najebal, ker bo podzavestno večino svojih občutenj prilagajal stalnosti, namesto kakovosti in osebni rasti … pri vsem skupaj pa ne bo znal cenit tudi krajše zveze, ki so mu nekaj povedale o njem, kar pomeni, da se bo slabo učil o sebi … kdo sploh je in kaj zares želi.

    In ja … kar se tiče tvoje zveze … hehe … razumem … naletela si na maničnega samopotrjevalca skozi ženske, kar pomeni, da se tako definitivno ni počutil. In taki ljudje se tako smislijo sami sebi, da dejansko niso sposobni priznat, da njihovo varanje nekaj pomembnega sporoča, zato lažejo. Osebno menim, da vsaka ženska, ne samo ti v tem primeru, ve, kaj se dogaja in sluti, odvisno je samo od tega, ali si hoče to priznat. Popolnoma te razumem, da si bila zaljubljena, kar ti je preprečevalo, da ga zapustiš, osebno dostojanstvo te je pa, na tvojo srečo, gonilo, da si nisi dopustila ostat slepa, ampak si bila na lovu za dokazi, da se res dogaja, kar si slutila. No, ampak zate najbolj pomembno dejstvo je, da si se ti zaljubila v takšnega človeka in da si ga celo želela za ljubimca, ki bi bil samo s tabo … torej tudi želja po spreobrnjenju. Tudi ti, kot on na drugačen način, si si podzavestno želela samopotrditve, da se bo ob tebi spreobrnil in tako ljubil samo tebe, da bo pozabil na svoj samopotrjevalski “šiht” naokoli, saj mu bo zveza s tabo pomenila največjo samopotrditev … hehe … In spoznala si lahko, kako se znaš s to svojo narcisoidno lastnostjo onesrečit (enako kot se onesrečuje on na drug način). Vidva sta bila “perfect cuple”. Bistveno je, kako človek ravna z ogledalom, ki si ga nakoplje. Dobro je, da si si dala jasno vedeti, da tega ne želiš v svojem življenju in ga zapustila, čeprav je sigurno bolelo. Ta bolečina je pa tvoja. In jo je treba spoštovat in se soočit z njeno pravo naravo, da bi se v duši tako preobrazil da te potem privlači res drugačen človek. Dejansko privlači, ne da se tako samo odločiš, v resnici pa še vedno ljubiš maskoto tipa, ki oddaja takšno vibracijo, kot jo je imel taisti, ki ti je bolečino zadal. Ker če tega človek ne podela, sreča spet isto, čeprav na videz morda izgleda drugačen. Morda te tokrat celo ne vara, ampak te spet goljufa na drug način. Mogoče ga na skrivaj drinka, dokler ne spoznaš, da imaš doma že pijanca ali te kako drugače fintira. Skratka … za podobno lekcijo tvoji na malo drugačen način sem jaz osebno porabila približno sedem let, da lahko rečem, da mi je dejansko jasno, kdo sem v tem aspektu in zakaj. Sliši se grozna izguba časa, ampak res ni izguba. Ko sem to predelala in vidim, kako drugačna je slika zdaj, se mi zdi kar srhljivo, če tega časa ne bi bila pripravljena “žrtvovat”. Kako bi si lahko zapravila celo življenje za nekaj, kar ni vredno zdrave pameti in trpljenja na obroke. Kaj je bilo zame bistvo? Zelo preprosto v okviru. Nikoli si nisem lagala in prigovarjala, da česa ne čutim, če sem v resnici čutila. Potem sem za vsako jezo, ker čutim kot čutim mazohistično zahtevala od sebe, da je to samo moj problem in moram raziskat od kod izvira. To med drugim pomeni, da se spremeni tudi pogled na starše in druge pomembne druge, ki so vplivali name. Med drugim je to pomenilo zapoved, da bom iskrena do sebe in do drugih. Kako je to izgledalo? Tudi tako, da me kdo ni hotel več videti v življenju, kar je bilo tudi prav, ker sem kasneje zlahka spoznala, da sem se z določenimi ljudmi družila predvsem zato, ker so bili tam, da nisem ostala doma, ne pa zato, ker sem se resnično rada družila z njimi, zato nisem dala prostora novim konstruktivnejšim poznanstvom prostora, da bi se zgodili. Med drugim je pomenilo tudi to, da sem spoznala čudovitega fanta, vendar sem mu na zmenku na njegovo presenečenje, ko je želel kaj več vedeti o meni, povedala, da sem zaenkrat po treh kurčevih letih še vedno čustveno vezana na enega tepca in bi na žalost raje fukala z njim, če bi vstopil v lokal, kjer se nahajava na romantičnem zmenku midva, čeprav ne bi, a zgolj iz ponosa, ne pa zato, ker res ne bi. Potem sem ga vprašala, če misli, da je mi je on zmožen pomagat, da bi hitreje in lažje on postal prvi v moji duši namesto tistega, za katerega sem se odločila, da bom raje sama kot z njim. Tip je bil šokiran in je počasi odstopil od navdušenja nad mano, kmalu ga nisem videla več. Za moje znanke nezaslišana izguba dobre priložnosti, zame prihranek časa z moškim, ki v bistvu stvari ni bil pripravljen bit z mano, takšno, kot sem takrat res bila! Pa naj bi šlo za zvezo petih minut ali pa petdeset let. To bi bil pač slabši fuk od najboljšega in temu primeren odnos. Skozi zaveso. Kot fuk skozi luknjo v rjuhi.

    Uf … sem se razgovorila … no, ampak zdi se mi fajn te zadeve zapisat na povod, ki si mi ga ponudila.

    Lp

  70. Sašo - 27.08.2008 ob 14:13

    “Kot fuk skozi luknjo v rjuhi.”
    To pa res moram probat…

    Bi pa se vzdržal vsakega komentarja na tale zapis, ker sem še prezelen in še nabiram izkušnje.

    Komaj čakam, da se mi rodi otrok, da mu takoj kupim kopačke.
    Mi je čisto vseen kakšnega spola bo, važno je da bo fant zdrav.

  71. :_/_/ g r e /m/ g o r @. - 27.08.2008 ob 14:21

    nikoli nisem bil pristaš vlivanja človeškega obnašanja v neke psihološke kalupe in tudi tokrat ne morem biti, pa naj je simona oddala še tako dober prispevek (pravzaprav je krasen). čeprav je videti, da ga je pisal nekdo, ki je dosegel intelektualno samostojnost, na druge tri samostojnosti pa pozablja, kar pomeni, da je vedno bolj podoben nekakšni umetni inteligenci.

    tudi prispevek simone je del nekega izobraževalnega sistema, izposoje knjižničnega gradiva in surfanja po netu ter tudi ta sestavek sodi v sklop konstruktivnega poneumljanja mase v postopku pridobivanja družbeno veljavne izobrazbe predvsem za pridobivanje materialnega udobja in ne zgolj preživetja, kot je značilno za rajo (še posebej, če upoštevamo, da je simona rebolj zgolj piarovski nihilist). kar želim povedati, je to, da smo ljudje otoki. vsak zase je svoj otok, ki ga je družba ustrezno nevro-lingvistično sprogramirala in si ga podredila kot si pater in mater podredita po lastni podobi ter prepričanju svoje otroke, katere napram družbi izoblikujeta kot infantilne ali ne. vse je odvisno od otočkov samih.

    če je mati dominantna, oče pa podjarmljen, je čisto od ‘pamža’ oziroma infantilnega posameznika odvisno kako bo percepcijo interpretiral v svoji prihodnosti. in če ne v obdobju odraščanja, pa v obdobju osamosvajanja, torej na izhodu iz adolescence. meje v glavah padajo vsa naša življenja, še posebej pa jih rušijo ljudje, ki si prizadevajo za intelektualno, čustveno, spolno in materialno samostojnost ter se namenoma odpovedujejo infantilnemu družbenemu sporočilu, ki želi svoje ovčke pasti kot dober pastir k sreči izumirajoče krščanske in teistične filozofije nasploh v globaliziranih družbah zahoda.

    pri osvobajanju od privzgojenih vzorcev (in ostalega bolj ali manj freudističnega šita) bi spet pokazal na izvrsten filmski primer, in sicer, če pogledamo v andreja rubljeva, film tarkovskega o slavnem slikarju ikon, ki je vse življenje živel v senci svojega mojstra, ko pa je slednji umrl, je v osvobajanju od njegovih popkroviteljskih trepljajev po ramenih doživel razcvet in še vsaj nekih deset let živel kot mojster in ne kot vajenec. tarkovski je zgodbo prenesel tudi na mladega zvonarja, ki svojega pokojnega očeta nikoli ni prida opazoval pri delu, pa je kljub temu, kar nam je trobila knjiga ‘divji moški’ opravil delo in uspel vliti največji zvon v okraju.

    sam bi torej zaključil, da ne gre zgolj za ožje starševski in širše družbeni način programiranja škorcev, ampak gre predvsem in v prvi vrsti za arhetipske signale. “nekaj me je gnalo, da sem pofukal drugo, čeprav imam super ženo, pa oče moje mame ni nikoli prevaral in vse je bilo super. enostavno ne vem od kje imam to.” ali pa “udaril sem jo, ne vem kaj mi je bilo. oče ni nikoli tega počel z mamo. naj poiščem pomoč zato, ker je ni, ali zato, ker jo ljubim, pa mi nekaj dopoveduje, da ljubljeni ne smejo trpeti?” ne postajajo vedno pogostejša dejanja zaradi tega, ker bi vzgoja ne bila primerna, ampak zaradi tega, ker smo neko kilometrino prenesli tudi iz genske preslikave življenj naših predhodnikov (pustimo junga, namreč že po staroegipčanskem ankhu je večno življenje tisto, ki se nadaljuje z otroki, torej geni, ali pa si sam vse skupaj narobe predstavljam).

    ljudje torej nismo deterministični. take nas želi napraviti gornja nadstavba družbe, da bi nas lažje delila in vladala. zato pa so psihiatrične bolnišnice tudi vedno polne tistih, ki svojega ega ne najdejo več in ga utapljajo v subjektivnem pojmovanju, ki je prav posledica objektivnega načina urejanja njihovih življenj s strani omejevalcev svobod, torej legislature željnih oblastnikov.

    hvala kurcu, da je tako; da imamo ljudi, ki niso le intelektualci (kot opažam pri povprečnem arogantnem kvazi aristokratskem ljubljančanu s stotinami prijateljev v mobilcu in vsakodnevnimi monologi), boli pa jih kurac za povsem enostavno čustveno povezavo z okolico. kozmokriza bo sfukala civilizacijo in prav je tako, ker nočem, da bi nam vladale pofukane mašine, ki pravijo kakšen moram biti in katero znanje moram pridobivati.

    lepo je biti glup. ker manj trpijo. definitivno veliko manj kot nihilisti.

  72. muanis - 27.08.2008 ob 14:26
  73. simonarebolj - 27.08.2008 ob 14:59
    simonarebolj

    @katarina:
    Rezultate raziskave je objavil Sergej Flere kot odgovor nekomu v oporekanje v Oni, natančneje imaš v prvem odstavku in navezovala sem se na to njegovo pismo. No, kasneje sem izbrskala, da raziskava nosi naslov “Biološka in kulturna pogojena neenakost v osnovnošelskem uspehu” (hmmmm) in našla še članke na to temo. Ima pa Flere ogromno raziskav, ki se navezujejo na podobne tematike, kar boš lahko sama ugotovila pri veselem surfanju po netu … hehe …

    Kar se kvačkanja tiče, ni problema. Lahko se dobiva kdaj sami in kdaj tudi na tistem povodnomožnem grupnem kvačkanju … hehehe … Na desni je moj mail … in ko boš vedela, kako si s časom in koordinatami gibanja, se mi oglasi. Mislim, da imam kot ne-mati manj obveznosti, pa bo bolje, da najprej ti poveš.

    @lordwales:
    Hmmm … Miše očitno nisi spoznal potemtakem … hehe … Za večino folka pa vem … navadno ne preberejo več od petsto znakov, ampak ti tudi enakosorazmerno ne absorbirajo prebranega, ampak samo berejo gomilo površinskih prispevkov, ker so kratki pač … kot radi gledajo krajše čim bolj simplificirane filme, več pa niti niso zmožni poštekat, tako da gre itak za z dežja pod kap. Zato raje napišem nekaj bolj kompleksnega, kar stoji, ne glede na znake, tistim, ki se jim ljubi malo potrudit in ti bodo tudi želeli razumet zapisano, da bi o čem razmislili … da privabim koga, ki se sicer potrudil ne bi, pa sprožam s svojimi krajšimi komentarji po blogih, ki nekaterim predstavljajo že ultra zajetne prispevke … hehehe … Moj blog je pa na blogu objavljana zbirka esejev v bistvu. Kdor hoče, naj bere, kdor noče, pač ne. Enako velja za Vojno in mir … hehe …

    @ps9457:
    Pojma nimam, kaj tebe kot anonimnega komentatorja briga, kaj neki jaz osebno pričakujem od bralcev … ali da popadajo s stola od navdušenja, popizdijo ali ostanejo mrtvo hladni. “Who cares????!!!” Ne zgrinjaj svoje psihe name, ker samo smetiš in nič ti ne bo pomagalo, da bi se bolje počutil, ker s to osebno lastnostjo, ki si jo pokazal tudi v tem primeru, nikoli ne boš uspel pri nikomer, razen če je mizerno blesavo bitje, kar te pa spet ne bo prav nič samopotrdilo!

    Zakaj neki bi bila užaljena zaradi tebe in še kakšnega posameznika, ki pride samo ljubosumno užaljeno srat, nima pa nič za povedat sam, saj prejmem veliko zanimivih komentarjev, ki so vezani na vsebino, da bi si želela z vsemi pogovarjat o tematiki še več kot komentirat zmorem. Kritika me nič ne moti, vendar pa ti primerek kritika nisi, ker ničesar nisi nikakor utemeljil, dokazal, da je tvoja kritika plod razmišljanja o tematiki, ampak postavljaš samo žaljive trditve, kar zna vsak desetletni butec in priča samo o tvoji užaljenosti nad mano kot osebo in pove nekaj o tvoji naravi. Ti si tukaj edini, ki ne razpravljaš o mojem prispevku, ampak o sebi! Ja, o tem, kakšne misli imaš, kar pa v tvojem primeru ni nič, na kar bi lahko bil tako ponosen kot vreščiš.

    Nič me ne jezi, ker ne vem, kdo si … ker pojma nimam, zakaj bi me to sploh zanimalo, saj nisi še nič takega zapisal, da bi me fasciniralo, pač pa skušaš na prvo žogo fascinirat kar naprej z omembami imen nekaterih vsakemu gimnazijcu znanih pisateljev. Kar se pubertetnika tiče, ni mišljeno na leta, ampak na obnašanje. Tukaj se je oglasil tudi komentator Edi, ki je povedal, da je najstnik, vendar njegova replika niti pod razno ni bila pubertetniško zaletavo naivna.

    Zdaj pa, zakaj si ti edino kot komentator lahko meni zanimiv, da ti sploh repliciram! Izključno zaradi psihe, ki jo izkazuješ tako zavzeto, da celo polemiziraš.

    Kakšen si? Kot prvo si lažeš, da me ne žališ. Seveda si se me trudil žalit, namreč to, kar pišem, sem jaz, Simona … druge Simone osebno ti pač ne poznaš! Tvoj namen prvenstveno seveda ni bil pustit žaljiv komentar, ampak je bil predvsem superiorno povzdignit sebe kot razkrinkovalca zavajajočih prispevkov, ki začuda druge puščajo v megli (ne pa tebe, edinega, carja!!) in si z njim želel posredno degradirat moj prejšnji prispevek in zdaj robantiš še tukaj kar počez, saj te prispevek sploh zanima ne! Pri tem si naskočil tako vehementno in narcisoidno, da si polil “kavico”, ker si bil tako zagledan v svoj škodoželjen namen, da si bil pri ostalem pač raztresen. Zato si me po krivici obtožil podajanja nepravega podatka in zadevo nemarno ogabno primitivno še kar posplošil, kako tudi sicer mrgoli napak, kar postavlja na dvom verodostojnost pisanja (kje neki pa mrgolijo, ti pezde nesramno, obrekovalsko??). In ker si neupravičeno nadut ko prasec, se nisi zmogel niti opravičit kot napadalec, ampak si bluzil o slogu, s čimer si samo pokazal, da nisi sposoben iz besedila razumet, kdaj se pojavi vrinjen stavek (čeprav ne z vejicami), kar je slovnično in slogovno povsem normalen pojav. Seveda se ti je to zgodilo zato, ker si tekst bral površno in verjetno preskakoval določene dele kar počez, česar ne bi priznal za nobeno ceno.
    To se ti pa ne dogaja samo z mano, ampak se ti je zgodilo tukaj tudi z Ano, ko kar naenkrat nisi več dojel, kdo je krava, kdo ni krava, kdo je vrisknil krava in že tvoj interes v to kravo med desetinami drugih komentarjev pove, kako mizerno fanatično škodoželjno bitje si … hehehe … itd.

    To se ti dogaja zato, ker si tako obremenjen s tem, da bi izpadel najbolj glasen, pameten in sploh frajer in bil še ob tem pohvaljen in sprejet, da ga pri tem seveda serješ in potem, ko poliješ kavo od vehemence, si namesto nase, besen na drugega, češ da je to izzval iz tebe. Ko podaš zavajajoče trditve, je seveda spet kriv tisti, ki ti pojasni, da si se zmotil. Pri tebi je verjetno tudi punca, ki jo osvajaš, kriva vsega, kar ga ti userješ, saj te samo noče razumet in še huje, o, groza, noče razumet, kako velečasten si vložku in dokazom, ki ne obstajajo, navkljub. Si posesiven, nadut, s kompleksom večvrednosti po defoltu in malo vlagaš, da bi bil to, kar si želiš bit, ampak izsiljuješ od drugih, da te potrdijo v nečem, česar ne dokažeš, da naj bi bila tvoja vrlina. Zato si ljubosumen in sovražen do vseh, ki dokazujejo, kar bi rad predstavljal sam, pa se za to ne potrudiš dovolj. In potem postaneš žleht in nasilen … zaradi česar postaneš nepriljubljen in potem si ves samopomilovalno besen na svet še bolj. In v samopomilovanju pozabiš, da si si vse zakuhal in sprožil sam!!! Ker te zanima samo, kako so drugi do tebe grdi, ne pa tudi, kako si pristopil ti!!!! Zato so očitki, kako jaz tebe žalim, ti pa mene Osebno ne, patetično smešni! Tak človek spoštovan ne more bit od nikogar, čeprav si ravno tega najbolj želi! In tudi od mene ne boš dosegel tega, kar želiš, ker ne boš zmogel konfliktnega dialoga preobrazit v nič več od svojega lastnega psihotičnega bojevanja za zmago za vsako ceno.

    Ti si tukaj zanimiv kot lik, ki ni prišel zaradi vsebine, ampak nam je prišel razkazovat svoj psihoproblem. Za boks vrečo si si pa, logično, izbral pač mene, kot si zagotovo vedno v življenju izbereš ljudi, ki te izzivajo v tvojem kompleksu, s katerim ne opraviš, ampak vedno znova sigurno sprožiš, da se ljudje tvojim narcisoidnim izbruhom raje izognejo in kmalu tudi tebi na sploh. Da se lahko še bolj smiliš samemu sebi, kako grdi so, ker se imajo po tvojem za nekaj več. Raje se ukvarjaj z vsebino, zakaj se ima kdo v nečem za nekaj več. Ali gre za Petkovška na bradlji, pri čemer je upravičeno, da se ima na tem področju za nekaj več, pa če ti našteješ še sto odličnih atletov, šahistov in nogometašev ali pa gre za nerodneža na bradlji, ki vrešči, da on že zna in obvlada sto na uro, samo na kurac mu gre ta “Petkovšek”, ker mu je ziher spodrsnilo, čeprav tega ni nihče opazil, ker ima pač On takšno mnenje in ima pravico do mnenja. Pač!

    Hvala za zabavno poučen diskurz in na svidenje!

    @smukc:
    Saj če je slovo kvalitetno, dva ostaneta povezana v tistem, kar ju druži, kar pa ni nič tragičnega, ampak prej obratno … hehe …

    @Cahica:
    Hvala … Saj jaz stopim na žulj, samo če me indirektno nekdo konstantno tako zelo prosi za to, da se še sama čudim kako globoka je želja po klofuti … hehehe …

    @gger:
    Absolutno! To bi bilo prijazno do sebe in zato tudi do drugih, še posebej pa do otrok, ja …

    @A:
    Hvala in fajn … se še beremo! In ja … veliko je skrivalnic, ki sprožajo ravno obratne učinke. Medtem ko te nekdo osvaja in si misli, kako fajn je izpeljal vlogo, ti obolevaš, kako zaigran in brez smisla za človeka je … Malo več informacij o tem, kaj res hočemo, bi si morali izmenjevat in ne samo pridige, kako bi moralo bit … hehehe …

  74. Anna - 27.08.2008 ob 15:21

    katarina….fuckbuddy je samo ena od možnosti (mislim, saj ni drugih kaj veliko)…ki pa se jih mnogo žensk poslužuje tudi po 30-em…I know :mrgreen: Seveda pa je logična želja po nekem konkretnem razmerju, ki ti daje ogromno in še več, v vsakemu od nas in večina as še vedno teži k temu…v tistih, ki pa ni, je to samo površinsko, ker so se zavestno odločli živeti neke nenaravne načelnosti zaradi grenke preteklosti..

    “ljudje torej nismo deterministični.” – to je bolj ali manj novodobna novost v razmerjih ja, in prehaja v extrem, nedeterminiranost….amm vsega. Kaotično je to, ker se človek danes definira vsakič znova, tud svoje potrebe in življenjski stil in skoz želi spreminjat, na novo vrednotit…jemlje si intimnost čist periodično, glede na momentalno počutje, daljnoročno pa je bolj ali manj nemočen, nesposoben ohranjati kakšno kvaliteto. to, da smo podvrženi nenehnim spremembam, je postalo IN, drugače se nam zdi, da vsakič nekaj zamujamo, pa tud večje upanje nam daja…ampak jalovo upanje.
    to, da nič ni večno nam je v glavo vstopilo in se razlezlo, zagnililo in ko klop vkopalo. in to da imamo toliko možnosti izbire je tudi past.

    gregor ali ni težnja intelektualca, da čim bolj razvija svojo čustveno inteligenco? in je to dobro…

    to da smo otoki in da vztrajamo v svoji “otočnosti” ni kaj obetavnega…

  75. Anna - 27.08.2008 ob 15:25

    “novodobna novost” — :oops:

  76. :_/_/ g r e /m/ g o r @. - 27.08.2008 ob 15:45

    anna, kar nekaj ljudi, ki se imajo za intelektualce, in ki jih poznam, je blazno čustveno neinteligentnih. njihov odnos se kaže predvsem do tistih, ki so jim kao inferiorni. svoje fašizme zavijajo v cinizem ali ignoranco, ker niso sposobni ohraniti tistega nivoja tankočutnosti, ki premore sočutje.

    lahko bi rekli, da takšnim ljudem ti kalupi ostanejo iz otroštva, ko so jih maltretirali alfa sošolke in sošolci (najlepše in najmočnejši) v razredu, oni pa so bili praviloma omega živali (grdi, šibki in nedružabni piflarji); in lahko bi tudi rekli, da se na ta način maščujejo drugačnim, če jih seveda spet ne bi vkalupljali v intelektualne fašiste. sam tega ne bom rekel, ampak bom lepo rekel, da je vsak človek otok; tako tisti, ki so na razbita piflarska očala pozabili, in tisti, ki so jih kompenzirali.

    glede otokov verjetno nisem bil luciden in me nisi razumela. ‘biti otok’ ne pomeni vztrajanja, ampak to smo. determinacija se pri ‘otoki smo’ sicer neha, a enostavno nimam tako obritih jajc kot simona, da bi se tako gladko oprl na svoje prepričanje v arhetipe, saj jih je težje dokazovati, če gledaš s črnobelimi očmi.

  77. mina - 27.08.2008 ob 15:50

    @ Simona, ja res si se razpisala, pa se v celoti strinjam z napisanim. Zelo zanimivo pa je tole: “zato meni nikakor ni jasno, zakaj bi morali vzeti za pogoj, da delamo na stalni zvezi! Stalna zveza se po mojem mnenju lahko samo zgodi, ker si dva pač v določeni strukturi tako pašeta … in funkcionirata na način, kot jima paše”
    Točno tako. Če mi partner paše, nimam kaj delat na vezi, če mi pa ne, pa itak samo zapravljam čas. S tapravim partnerjem so stvari samoumevne, če naredim kaj za njega ali nekaj kar mu paše, to ni zato, ker se trudim vsak dan znova za vezo, ampak to preprosto naredim, ker mi to ni problem, ker je to odnos daj-dam. In si za to ne lastim nobenih zaslug. In obratno. In niso potrebni nikakršni očitki, kaj jaz vse zate naredim, ti pa tako…Pri tapravem odnosu iz tapravih razlogov tega ne more bit. Mora pa človek iti čez določeno število napačnih vez in zamenjati nekaj napačnih partnerjev in osvojiti nekaj življenskih lekcij. Tak odnos se ti verjetno ne more zgodit, če pri dvajsetih zaglaviš z nekom in osstaneš z njim do smrti. Tisti, ki me poznajo, vejo, da me niti slučajno nikoli ni bilo strah samskosti in sem tudi precej časa preživela samska. In to celo brez traum in frustracij. Ker v kar eno zvezo pač nisem hotela. Sem pa morala doseči eno določeno stopnjo zrelosti, kar pa ti lahko prinesejo izkušenost in leta ali pa tudi ne. Sicer pa mora vsak človek doživeti izgubo in bolečino, v idealnem svetu se še nihče ni izgradil v zrelo osebnost.
    Moj pogled na zaljubljenost pa je tak, da je zaljubljenost isto kot kemija. S kemijo mislim tisto čisto kemijo, ki obstaja v začetku veze, ki z določenim časom mine. Takrat mine tudi zaljubljenost, vsaj tista zaljubljenost, pod kar si jaz to predstavljam. Po tem obdobju pa so lahko trenutki kemije, ki za mene vsekakor morajo biti, ni pa kemija več konstantno stanje. Če pa obstaja človek, ki se mu zgodi kemija, ki ga nikoli več ne mine, potem pa good for him. Razen če tebi zaljubljenost predstavlja kaj drugega kot meni. Po kakšni drugi definiciji pa sem morda še vedno zaljubljena.
    Se pa strinjam s tabo in tudi sama ne bi pristala na partnerstvo, ki funkcionira kot podjetje. Je pa problem, če je človek v taki meri nesamostojen, pa naj bo to finančno ali pa čustvno ali pa teža pritiska, kaj si drugi mislijo in potreba po življenju v skladu z družbenimi normami (čeprav jaz danes nimam več nekega blaznega občutka, da v tozadevni tematiki še obstajajo neke družbene norme in da bi te nespoštovanje le teh stigmatiziralo), da sam preprosto ne more bit. Ker pač ne more bit. Pa čeprav se vsem ostalim zdi situacija resnično drugačna. Ampak vedno na koncu pride na to, da je samo tvoja potreba tista taprava potreba. Pa čeprav je nekdo z nekom samo zato, da ga ta drugi zasipa z bogatstvom. Zakaj pa ne. Zakaj pa bi morale vse ljudi zadovoljevati iste stvari?

  78. simonarebolj - 27.08.2008 ob 17:01
    simonarebolj

    @gregor:
    Težko je kaj takega trdit, saj tudi jaz nisem pristaš psiholoških kalupov, zato jih tudi kritiziram in v svojih tovrstnih prispevkih, kakor tudi v tem, poudarjam pomembnost upoštevanja poameznikov in k smernici za ustvarjanje pogojev, ki ne delujejo po kalupu, ampak po stremljenju k vzpostavitvi optimalnih možnosti, da se posameznik lažje pozitivno izrazi v tistem, kar je, da se sploh išče. Kje si opazil kalup??? In da, kot pišem, ni nič napačen noben način življenja, v tem primeru zveze in skupnosti, ampak predvsem pojmovanje, za kaj gre in ne avtosugestivne laži v imenu neke moralne resnice. Zato tudi na primeru opozarjam na druge plati sporočil neke raziskave in na še druga neobdelana vprašanja, ki jih neka raziskava sproži, pa so še kako zanimiva, saj obstajajo.
    Torej na celovitost pogleda in na pogled v bodočnost kot kreator le te in ne zgolj kot nekdo, ki ugotavlja, kako je zdaj! Tisto Cosmo razfuk ni noben poseben razfuk, ampak samo ena etapa zgodovine, nič bolj depresivna in ničbolj znanilka nekega konca kot katera koli tranzicija po razsutju določenega režima in s tem povezanih trendov. Samo mi tako doživljamo, ker zdaj živimo pač.

    Na katere tri samostojnosti pozabljam? Katero samostojnost sem pa reklamirala???

    Vsako življenje je del izobraževalnega sistema, opazovanja, izposoje knjig in danes tudi srfanja po netu (zakaj si izkušnje in opazovanje izpustil!!!). Človek je namreč brez izobraževanja (kakršnega koli že) na stopnji živali. Primeri, ki so odraščali v gozdu med živalmi, so se temu primerno razvili. Primer volčje deklice, je volčja deklica, ki se obnaša in reagira, misli … kot volk, čeprav ima biološke danosti večje!!!!! Zato je ta tvoja izjava pravzaprav izjava, da je nesmiselno sploh o čemer koli razmišljat in se spraševat, ker je vse kalup, pri čemer je nepomembno, ali gre za kalup množice, nekaj njih ali enega in še predvsem nepomembno, ker je itak kalup, saj drugega bit ne more. Potemtakem je tudi tvoj komentar avtomatično kalup, pri čemer vkalupljeno skušaš pojasnit, zakaj je nekaj drugega kalup … hehehe … In pri čemer si si spet, žal, drznil ocenit zadevo kot poneumljanje mase, vendar pa bi moral to tudi dokazat! Torej mi parirat s protiargumenti. Natančno! Kje in zakaj! Mogoče bi moral pred tem, da bi ti uspelo, prečepet ure v knjižnici, surfat leta po netu, boli me kurac, kaj bi počel sam s sabo, pomemben bi bil rezultat! Rezultat pa so prepričljivi protiargumenti.

    Seveda je odvisno od pamža, zato sem pa pisala o relativnosti oznak, kdo so šolski uspešnež in delinkvent! Definitivno je pa dejstvo in samo tega dejstva sem se dotaknila, da otrok (pri čemer je šlo za navezavo na prispevek o vzgoji do osmega leta) ne more funkcionirat kot zadovoljen in razvijajoč, če je prestrašen in se ne počuti varnega oziroma če nima nobene pomoči! Zadovoljstvo in psihična stabilnost so indikatorji! Kaj odrasel človek, ki se srečuje še z drugimi vzori in okoliščinami (tudi pubertetnik) počne sam s sabo, je pa druga stvar, vendar govorimo o tem, kaj počne s sabo in ne zgolj, posledica česa je … Vzroki za posledice so samo opora za razumevanje posledic. Tam, kjer sem pisala o točno določenih posledicah za določene vzroke, sem to tudi jasno nakazala, da ne govorim o splošni oznaki nekega človeka, ampak točno o tistem segmentu. Kjer sporočam svoja opažanja, zapišem, da opažam in pojasnim zakaj in od kod! Volčja deklica je prav tako lahko zadovoljna, v kolikor se od volkov počuti varno in ko se uči priti do hrane in to zna brez hujših problemov itd. Goni jo v nova znanja, da bi bila še zadovoljnejša (spleza na drevo morda). Vendar ji preži nevarnost, okoliščine pa jo omejujejo, da bi jih obvladala bolj, kar pomeni tako dobro da bi se spet počutila zadovoljno varno. Zato je človek v želji po znanju zapustil gozd, če se cinično izrazim.

    Ni vse odvisno od otočkov samih, čeprav so otočki, ampak je, kot si sam ugotovil, vsak otoček del nekega družbenega kalupa, njegov odziv pa del njegove otočkarske avtentične narave, ki ima prav tako svoj genski zapis in zgodovino, torej je misterij točno toliko, kolikor se “misterija” ni sposoben razumet. Še največji misterij sebi je volčja deklica, ker sploh ni zmožna razumet, kaj misterij je. In odraščanje med volkovi bi zlahka označili za najbolj vkalupljen sociološki pojav (ker ne dopušča kakšnih pretiranih odstopanj, da bi se pokazalo nekaj, čemur bi rekli, ta človek je pa otok zase, neka druga deklica med volkovi bi bila pa nepojmljivo bolj drugačna in avtentična … hehe) in temu primerno v slogu poneumljenosti tudi na najbolj nizkem spoznavnem nivoju, živalskem pač (med opicami bi bil podoben opicam, med lisicami vedenjsko lisicam itd).

    Kar se zgodbe o A. Rubljevu tiče pravzaprav ne razumem, kaj si hotel povedat oziroma kaj po tvoje pojasnjuje kot kontrapunkt čemu??? To je sicer odlično ustvarjen film, vendar psihološko nikakršna enigma. Ima svoj že zdavnaj prepoznan kalup, pa če ti je prav ali ne … hehehe … Nekdo, ki je v krču kot vajenec od občudovanja mojstra, ki je hkrati izjemno duhovno superioren nad vajencem in preko njega potrjuje tudi sebe, bo lahko zacvetel šele, ko se ga znebi. Enako velja za marsikaterega otroka, če se znebi dominantnega in posesivnega starša (ki mu seveda hoče najbolje, da bi bil mali najboljši) in genski zapis prav tako ni nobena enigma že dolgo več. Vedar pa se morajo zgodit ugodne okoliščine, da se izrazi! Ni toliko odvisno od samega genskega zapisa, ampak predvsem od ugodnih okoliščin … kot cvetenje cvetlice pod določenimi geografskimi pogoji!!! Ker če bi bil zvonar vzgajan med opicami, ti garantiram, da bi mu očetov genski zvonarski zapis koristil manj kot banana! In potem imaš na isto temo še Modro Kieslowskega, kjer žena razvije potencial skladateljice, ko ji umre mož, vrhunski skladatelj, do česar je bila samo gospodinja in podpornica moževe genialnosti, kar je primer kupčije, da eden v psihološkem smislu dobi idealne pogoje s pomočjo umika drugega, pri čemer bi morda tekmovalnost ohromila uspeh pri obeh, tore mora eden spokat, da lahko drugi zacveti brez občutka ogroženosti. To je med drugim tudi klasičen problem sinov in hčera nekih uspešnih staršev, ki gredo po njihovih poteh. Veliko težje se jim je osvobodit primerjave in s tem povezane frustre, da bi dosegli svoj avtentičen preboj in ne ostali zgolj bleda senca, posnemovalec očeta “genija”.

    In tvoja teza o arhetipih je tudi po tvoji percepciji samo kalup … hehehe … Niti slučajno pa edina resnica, še posebej za volčjo deklico ne, saj je Jungove blodnje ne bi brigale pet posto, njegov zaključek arhetipskega spoznavnega spektra bi se pa zaključil lahko zelo hitro, brez posebnih komplikacij tam nekje največ pri masturbaciji na vsak hlod ali nogo kot asociacija na hlod pač … hehehe …

    Nikoli te “nekaj” ne žene, da si pofukal drugo, čeprav imaš čudovito ženo, ampak ima ta nekaj vedno pojasnilo, samo da ga tisti, ki bluzi o “nekaj” pač ne razvozlja, kaj to je. En človek je pa lahko izredno komleksen konglomerat odzivov, glede na gene, svojo zgodovino in temu primerno zvezo podzavesti in zavesti. Zato ne razumem na primer že pojma “čudovite žene”???? Obstaja kakšen kalup definicija, katera in kakšna je čudovita žena?????? In kako sin ve, da oče matere nikoli ni varal? A je prepričan??? … hehehe … Mogoče jo je pa varal ali degradiral kako drugače in obstaja tik, zakaj sin to izraža na tak način. Če bi bil vzgojen med opicami bi ga enostavneje primerjali v “arhetipih” s kom vzgojenih med volkovi … hehe … Razlog obstaja!!!! Ne glede na to, da prenekaterega človek (še) ne zmore spoznat in ga razumet! In zakaj nekoga ljubiš oziroma, kako pa to občutiš??? Zakaj si želiš bit z njim, to ni nujno podobno mojim razlogom, kako si predstavljam, da ljubim. Mogoče se objekt ljubljenosti ne bi strinjal, da je ljubljen na tak način, ker si želi bit ljubljen iz drugih razlogov. In to je že konflikt med dvema razumoma, ki se pa ne more izrazit, če dva ne znata koflikt izrazit, ampak sta povsem zadovoljna, da jima nič ni jasno, ker so posredi “misteriozni” arhetipi!

    Se pa popolnoma strinjam, da so prihiatrije polne zaradi kalupov, namesto samospoznavanja in iskanja ugodnih okoliščin za izraz različnih svetov v smer konstruktivnega.

    Povsem enostavne čustvene povezave z okolico si ne želiš, razen če si želiš postat žival. Problem je v tem, ker intelektualno enačiš zgolj s pojmo fahidiotizma in neke napiflanosti, ki je sama sebi v namen, zgolj za svoje renome in temu primerne pridobitve, ki jih renome lahko obeta! To je seveda smo kalup, ki determinira en aspekt možnega nivoja intelektualnosti, ki sem jo kot današnji proces šolskega sistema kritizirala tudi sama v zapisu. Vendar je to samo del plasti intelektualnega, ki pa ne pokriva nujno pojma čustvene inteligence, kaj šele duhovne. In v kolikor si trenutno poskočil na stolu od silne razneženosti nad čustveno preprostostjo, žal trdim, da čustvena preprostost v smislu neobremenjenosti in nezanimanja za naravo lastnih čustev in čustev drugih pač ne prinaša nič tako preprosto čudovitega, ampak zelo animalne vzgibe, ki pa nič kaj dosti ne osrečujejo. Mogoče nekoga zmede samo to, da je nek manj izobražen človek, po naših kriterijih preprost, čustveno tako umirjen in mu gre vse kot po maslu, čeprav komaj bere podnapise na tv-ju, ampak to ne pomeni, da enako temu nima ugodne čustvene dote, gensko in sociološko gledano!!!! Daleč od tega! Lahko ima veliko bolj bogato dediščino in delo na sebi v aspektu čustvene sfere kot nek zdesetkan intelektualec, žrtev čustvene “preproščine”, ki zna na pamet citirat celega Platona.

    Fora je v tem, da ravno kar na videz deluje preprosto, v resnici sploh ni!!! Ima bogato in zelo kompleksno ozadje, da daje vtis preprostosti, miru in lahkotnosti določene sfere bivanja!

    In najbolj tragikomični so psihiči, ki se jim pojem preprostosti zdi tako fenomalno vzvišen predvsem zato, ker so leni kot fukci, sami pa temu primerno razfukani in prav nič “preprosto” harmonično delujoči.

    P.S.: Kadar se nekdo spravi kritično pristopit k nekemu delu, je zelo dobro, da se drži navezav na vsebino tistega, ki mu želi oponirat, in zelo jasno pojasnjuje, v katerih vsebinskih delih vidi odstopanja od svojih spoznanj. Sicer se ujameš v past, da postaviš samo neargumentirano trditev, s čimer izkažeš zgolj, da te je nakaj znerviralo in potem na veliko spropagiraš svoj kalup kot odgovor. Vzame veliko časa, da bi se sploh sporazumeli, o čem zares govorimo. Kar počez.

  79. ps9457 - 27.08.2008 ob 17:27
    ps9457

    Simona, že dolgo se nisem tako od srca nasmejal tvojemu besu, ker mi pač ne moreš do živega. Tako imenitno sekaš mimo, da sem si tvoje odgovore shranil, ker mi bodo prišli prav še kje drugje. Uživaj v svoji superiornosti, ki pa jo lahko vsak prebere in ugotovi, za kakšno samoljubje gre – pri tebi in pri meni. Jaz se sam s sabo ne prepiram, še t tabo se mi ne ljubi več, ker veje iz tvojih vrest le bes in nemoč, ker me ne moreš direktno ns gobec! hahahaha…imej se! Sicer pa lahko vsi berejo tvoje odgovore in vidijo, “koliko je ura”. (Tvoj “odogovor” meni je bil kajpak spet po tvoje dolg, da bi ga prebralo čimmanj ljudi – kdo pa še rad bere neprestano besedičenje?)
    Nekoč se bova oba smejala – jaz svoji “zaslepljenosti”, ker se mi je ljubilo sploh polemizirati s tako nepomembnimi dognanji, ti pa takrat, ko te bo minil vulkanski izbruh nametavanja besed in boš kdaj povedala kaj tudi v trivrstičnici.
    Imej se!

  80. simonarebolj - 27.08.2008 ob 18:22
    simonarebolj

    @ps9457:
    Besu?! … Na gobec, da bi te rada?!!! Očitno si še hujši pacient pri vsiljevanju občutkov, da si blazno pomemben, kot sem razpredala … hehehe … Jaz predvsem rada in z lahkoto polemiziram, provociram in opazujem … ne samo rada … sem kar džank frik, kar se tega tiče. Zate so pa tri vrstice že hud zalogaj. Verjamem, ja … hehehe … In seveda lahko vsak prebere in sam presodi, saj zato pa pišemo sem, a ne??? Sicer bi si dopisovala po mejlu. In spet si porabil minimalo tisoč besed, da nisi povedal ničesar, ampak samo besedičil okrog silne skrbi za moj ego in superiornost. Obsedeno. Čestitam!!!
    In dvomim, da se bova skupaj čemur koli kdaj smejala, ker mislim, da si eden zadnjih komentatorjev, ki bi se mi hotel kdaj v živo predstavit, tako da ne nakladaj in imej se in smej se kjer koli že tudi ti!

  81. Anna - 27.08.2008 ob 19:22

    gregor, meni je zelo poznan in jasn obstoj kvazi intelektualcev, saj ti kvazi prevladujejo in v času študija sem imela z njimi preveč stikov :D
    hotela sem samo reči, da bi naj vsak intelektualec meril v to smer…tisti, ki se preveč imajo za intelektualce, imajo že v temeljih zgrešeno pojmovanje, kaj bi naj to zajemalo…oziroma tako bom rekla: intelektualci so še vedno bili bolj zavrti in omejeni od modrih ljudi, in glede na izkušnje poznam slednjih kar nekaj, pa sami po sebi delujejo v smeri razvijanja čustvene intel.

    ma razumela sem te z otoki. morda sem se napačno izrazla, ali pa me ti nisi razumel, ker nisem kaj več pojasnila.
    meni je jasno, da smo t.i. otoki, ampak sem mislila, da ni potrebno vztrajat v eni izmed značilnosti otoka…ni smiselno biti poudarjeno samosvoj in distanciran ter strog individualist. tako si pač predstavljam del pojma “otočnosti”.

  82. Ahab - 27.08.2008 ob 22:06
    Ahab

    Scientologija je veda prihodnosti, brez nje, je sodoben posameznik izgubljen v labirintu brezizhodnosti, + to, bi pa rad ob tej priliki poudaril še to, da je nakup večje količine semenskega krompirja povsem odveč, v kolikor, le-tega ne nameravamo v zemljo posaditi. Ob tej priliki bo rad še poudaril, da je sedaj, ko je do (brez)tična, kljub očitnem pomanjkanju balkonskega predela, dosegla nivo 69, smo tudi ostali blogarji, več kot veseli, da lahko vsak dan sproti napišemo, da smo zjutraj usta_li iz postelje, čeprav nimamo posebnega razloga, za-to, in da smo nato šli počasi, razmišljujoč, kaj bi na blogu napisali, proti kopalnici in školjki, ki je tam, bila včeraj, ups, to je tako deep, kot da bi napisala druščina D+M+Št.
    Fse f isti osebi.

  83. Tadej - 28.08.2008 ob 12:26
    Tadej

    zanimiva objava. nisem prebral cele niti nisem bral komentarjev, tak oda bi rad, kot eden izmed mlajše populacije poudaril tole:

    a smo lahko sploh še kaj optimistični glede bodočih novih življenj, ukvarjanja z njimi in njihovo prihodnostjo? in ali lahko še sploh verjamemo v tisto neko normalno zvezo, kjer nam sexualnost tako kot ljubezen v svojih temeljih ne škodujeta?

    to je še najmanj verjetno, da bi slovenci, kdaj živeli dostojanstveno življenje brez napak iz prihodnosti. mladina pač dandans živi za trenutnih 5 sekund, in ne vidi niti preko nagnjene flaše, kaj šele nosu v prihodnost.

    marsikdo si potegne amaterske porniče z neta, kjer je zgolj eno samo nabijanje, pavza, nabijanje. če je to seks dandanes, pol mam raje svojo roko. zanimivo, da je pri vsem tem kriv alkohol, droge in vpliv amerike. in od kje zaboga je prišla miselnost, da so mladi in, če pijejo? prešeren? zdaj se tega ne moremo več rešit, saj gre iz roke v roko z generacijo.

    in ne, mladini niti pod razno ni v interesu, da bi se spoznavala in rodila nove ljubezni, ko so trezni. lažje se ga je napit, zalizat eno babo in je drugi dan obema samoumevno, da sta par. how pathetic is that? kje je dobra stara zagledanost, resnost, nobenega straha pred nezanimivostjo druge osebe? kje je dobra stara ljubezen?

    in kaj se kasneje zgodi? vsa ta prehitra dejstva, ki nastopijo v puberteti, se prenesejo v zamorjenost in zagrenjenost očeta naključnega otroka, ali zafrustrirane mamice, ki popeni ob najmanjšem kriku otroka?? z družbeno pridobljenim egotom, si pač ne moreš zagotovit srečo v srednjih letih. srečo kupit z denarjem, je pa itaq sizifovo delo. kvazi intelektualci in prepotentneži sodijo med njih; srečaš jih na vsakem koraku.

  84. limeta - 28.08.2008 ob 13:59

    Spoštovana,

    resnično imate dar opazovanja in prav mojstrsko znate odkrivati toplo vodo. Oziroma, moram reči, da imate dar vrhunskega kvazintelektualnega mešanja jabolk s krompirjem, pri čemer ugotavljate, da jabolka niso krompir in obratno, kot so si tudi zelo malo podobna.

    Kot sociologinja vam moram še najprej priznati, da je spoštovani g. Flere, gospod in znanstvenik na svojem mestu, tudi v mednarodnem merilu. Omenjene raziskave sicer niso moje področje, lahko pa vam kot njegova nekdanja študentka zagotovim, da se g. Flere kot vsak drug sociolog zaveda omejenosti svojih, kot raziskobanj nasploh.

    Slabosti statističnih raziskovanj, sploh anketnih vprašalnikov in podobnih standardiziranih metod, so nasploh v tem, da ne zajamejo individualnih in enkratnih odstopanj. Ker je to praktično nemogoče. Predstavljate si, da želite ugotoviti, kakšen tip družine in odnosi v njej prevladujejo v Sloveniji. Seveda lahko greste od vraat do vrat in popišete vsako hišo, ampak potem lahko to počnete 50 let in na koncu, ko boste končali in objavili rezultate, bodo v sled hitrih sprememb v družbi, vsi stokali, kako ste pihnili mimo. Zato si pri tovrstnem raziskovanju pomagamo z t.i. indikatorji kot so šolska uspešnost, odsotnost delikventnosti, odnosi v družini, količino časa, ki se nameni otrokom, ipd. POleg tega se ti indikatorji opazujejo ločeno, kot tudi in predvsem v korelaciji! z ostalimi. Šolska uspešnost in odsotnost delikventnosti sta precej dobra za tovrstno temo raziskovanja. Verjetno se boste strinjali, da otrok, ki živi v ljubečem okolju (eno ali dvostarševske družine), lažje premaguje težave in uspešneje sodeluje v šolskem okolju kot tudi, da tak otrok ni destruktiven ne do sebe ne do drugih (recimo, da je to ena od izhodiščnih hipotez ali utemeljitev indikatorja).

    Tudi primeri, ki jih navajate kot odstopanja:
    - otrok, preobremenjen z zahtevami staršev, je lahko v šoli zelo uspešen, a se pod težo bremen tepe med odmori
    - otrok, ki ne živi v ljubečem okolju, ni delikventen, a preveč energije porabi za odnose s starši (družinski mediator) verjetno ne bo dosegal v šoli vrhunskih rezultatov, ipd.

    To kar pa zanima vas, nima nič z raziskavami, ki jih izvaja v tem primeru g. Flere. Vas zanima interakcionizem, interakcije med samimi akterji in ja, tu so zadeve dosti bolj pestre. In verjetno kot obstajajo take zgodbe kot ste jih vi zapisali, obstajajo zgodbe, ki so jih zapisali vaši komentatorji. Vsekakor gre za pomembna sociološka vprašanja, ki pa jih, žal, vseh ni mogoče zajeti in raziskovati na en sam način. Poleg tega, so taki odnosi in razmerja v družini daleč od trdnega. To kar vi opisujete, so deviacije znotraj družine. Za tovrstna raziskovanja se tako ne poslužujemo vprašavnikov, denimo zaprtega tipa. Imamo primernejše metode (nestrukturirani intervju, opazovanje, ipd.).
    Na sploh se tudi znotraj sociologije dosti pogovarjamo tudi o izboru le-teh.
    Ljudje namreč nenehno proizvajamo, spreminjamo, osmišljmao svet, vstopamo v nove odnose in razmerja, zato ne moremo meriti vedno z istimi indikatorji in je včasih nujno poseči tudi izven območja priznanih znanosti, če želimo najti plodne začetne zamisli za nove znanstvene hipoteze ali teorije.

    Vendar mislim, da neke populistično razpredanje to ravno ni. Sploh seciranje in spodbijanje znanstvenih prizadevanj in raziskovanj, raziskovalcev zaradi lastnih umotvorov, ni dopustno.

    Kot žena in mati, pa lahko dodam, da je edinole resnično ljubeče okolje, trdno razmerje s partnerjem, kjer vlada vzajemno spoštovanje in ljubezen (da ljubezen, poznamo jih več vrst; vzemite Fromma malo v roke), okolje, kjer otroci resnično cvetijo, so uspešni. Da je tak odnos med staršema tudi rezultat nenehnih prizadevanj, vlaganj, dialogov, razprav in predvsem truda, verjetno ni treba povdarjati.
    Ko se bo to zgodilo vam, se boste tudi sami razcveteli.

  85. djubre - 28.08.2008 ob 16:34

    ps9457: samo za povratno informacijo, ki sijo tako želiš. enih 87% bralcev tega bloga nas je prepričanih, da si popoln tepec. torej, prosim, da se nehaš sklicevati na nas, ostale v svojih traparijah. moti me, kadar se kdo name neupravičeno sklicuje.

    pa brez zamere. hahaha. nisem te hotel užalit.

  86. djubre - 28.08.2008 ob 16:47

    pa, da ne bom na tvojem nivoju, ps9457. mislimo, da si tepec, ker si postavil neumno teorijo, da človek ne more argumentirano razmišljat od nekaj poglavitnih temah o njegovem obstoju (“fascinantno, na kaj vse se ti spoznaš”), pri tem pa sploh nisi prečekiral, kako o tem razmišlja. trapasto. kot bi rekli usainu boltu, ki je tekel tri svetovne rekorde, na kakšne vse discipline se ti spoznaš. drugič, ker si z veliko slabšim besediščem kritiziral besedišče simone rebolj. tretjič, ker si primerjal tok zavesti z argumentirano in poglobljeno debato. če bi kaj vedel o joycovem toku zavesti, ki si ga navedel, bi si to dovolil le, če bi ti prislonili gun na glavo.

  87. ps9457 - 28.08.2008 ob 17:19
    ps9457

    @Simona: meni je prav, nimam izrazite želje, da bi polemiziral s čvekarijami.
    @djubre: nomen est omen. V kanto s tvojimi “žalitvami”.(si se pa zmotil, 88, 4% je prepričanih, da sem tepec. :-) )
    V stari Grčiji, kjer se je “rodila” demokracija, so bili večina prebivalstva sužnji. Sic! Pa si misli, kar si hočeš z “večino”. Hvala, jaz nikoli ne maram biti v večini.

  88. Slivo - 28.08.2008 ob 17:50

    No, vidiš.

  89. Martin - 28.08.2008 ob 17:50

    Kratko, jedrnato.

  90. dare - 28.08.2008 ob 19:59

    Tokrat sem pa že po naslovu, iz taprve vedel, da bo treba kaj pripomniti. Pa, glej ga zlomka,zamudim dan,dva, pa je tu že sto komentarjev, tavžent mnenj in »vse« že dvakrat povedano. Zadeve so definirane in po večini , brez mojega preprostega mnenja, že označene kot definitivno brezupne.
    Pa ravno razmišljal sem, kako sem v svoji glavi poenostavil mnenja o družini,ljubezni in vzgoji. Je sploh primerno med vsa ta znanstvena razmišljanja vtakniti misel , napisano v jeziku za otroške spominske knjige?!
    No, enivej:
    1.Družino se da iti tudi brez dvajset urnega garanja in odpovedovanja skoraj vsem lepim stvarem. Majkemi! Če pa se ,kot pravite, nikakor ne da, potem jaz delam res nekaj narobe. Mogoče bi moral zvišati kriterije in se dodatno boriti še za dvakrat več nepogrešljivih stvari…in nikakor ne bi smel dovoliti, da bi se mi ob pogledih na višjeligaške lajfstajle vklapljal bolimekurac efekt!
    2.Kar se tiče ljubezni…ja, glede le-te pa še nisem prišel tako daleč, da bi se čutil sposoben pisati definicije in mnenja. In nasploh se mi zdi, da je to nekoliko zajebana kategorija za postavljanje diagnoz ali pa za potrjevanje njene kvalitete. Jaz imam že dolgo občutek, da ljubezen občutim! Ne pišem (prav pogosto :) ) o njej pesmi ali kaj podobnega. Občutim jo kot mir v sebi tudi kot čisto fizično ugodje. Brez da bi si poskušal stanje kaj posebno razlagati. Kaj je z mano pa bog ve. Z drugimi besedami ..niti S.R. ne ! Aja,in nikoli nimam občutka, da sem se moral v življenju drastično podrediti in zatajiti svojo bit, da zdaj uživam te svoje občutke. Če pa sem moral kdaj prebroditi kakšno malo krizo, sem zdaj maksimalno zadovoljen, da sem bil tega sposoben !

    3. In vzgoja? Ja, tu pa imam svojo definicijo . Ne tako obširne in ne tako poglobljene, kot so te v objavi S.R., pa vendar. Dobro vzgojo dojemam kot vzpostavitev razmer in družinskega okolja v katerem se otrok sam razvije v pozitivno mislečega in zadovoljnega človeka. Pri tem lahko s trudom in dobro voljo prispevamo svoj mali delež. Ostalih 80% predstavlja sreča! Ki pa jo imamo ali pač ne!!
    Glede pokazatelja dobre vzgojenosti….nedelikventnost je definitivno v redu, če je otrok uspešen v šoli tudi ni slabo.
    Pravi uspeh, poenostavljanje gor ali dol, pa je to, da potem ko se tvoje delo nekako konča, vidiš, da so tvoji otroci srečni ljudje…pika !! lp

    Simona, spet zelo dober zapis. Aja, edino to bi me še zanimalo…khm…tisti predpisi za…mh….fukat. Kje se to dobi??!

  91. simonarebolj - 30.08.2008 ob 00:24
    simonarebolj

    @ ? limeta

    Namesto vprašaja pred vašim psevdonimom lahko vstavite pridevnik po želji. Kakor boste pač resnično občutili po prebrani repliki.

    Na nivo vašega uvodnega stavka se ne bom spustila … Preveč populistično prozornih pojmov ste zlorabili, pa premalo argumentirali.

    Vnaprej se tudi opravičujem, ker vaš prispevek ni bil takoj objavljen, ampak pristal je med spamom za moderiranje in sem ga morala predhodno odobrit. Tehnične novosti pač ali tudi malo »usode«.

    O tem, da obstajajo v življenju dr. Flereja študentke, ki ga cenijo, zlahka ne dvomim. Čemu bi bil on izjema? Kar se njegovega renomeja tiče, sem se zlahka pozanimala tudi brez vašega opozorila, niti ni relevantno v tem primeru, ampak vseeno hvala za žuganje s kazalcem.

    Vse, kar ste podučili o osnovah (ki so ponavadi že snov prvega letnika družboslovne fakultete, pa je verjetno tudi na Univerzi v Mariboru tako) statistike in metodološkega raziskovanja na sploh, je precej nepotrebno, poznam, vem in verjamem, če že hočete. Zato menim, da je poanta mojega zapisa toliko bolj relevantna in ne manj. Izpostavila sem namreč pomembnost dvomov v posploševanja spoznavnih zaključkov ob rezultatih (če se sploh ne oziramo na kleče odstopanj med metodološkimi pristopi), predvsem pa, kar je najpomembneje, pomembnost interpretacij, razlag, ki so zlahka vzvod za medijsko vplivanje na mentaliteto javnosti in jim lahko botruje tudi osebno naravnano mnenje o »pozitivnem« s strani tistega, ki razlage podaja in je temu v namen uporabil omembo primernih raziskav. Še posebej s strani renomiranih izobražencev. Torej … Po mojem mnenju bi vas morala veliko bolj skrbet uporaba populističnih vzvodov in populističnih namer strokovnjakov! Gre namreč za odziv na pismo, ki je bilo objavljeno v reviji Ona, kar pojasnim v uvodnem odstavku. Pri čemer samih rezultatov v kontekstu omenjenih indikatorjev uspešnosti raziskave nisem označila za nič spornega, kot tudi kasneje ne še druge omenjene, ob kateri pa razlage ni bilo podane, ampak zgolj rezultati v razmislek. Osebno razumem odziv Flereja tudi kot kontrapunkt strokovnjakom, ki med drugim zagovarjajo predvsem načela po Freudu in zdaj predstavljajo tudi nekakšen populističen podaljšek nazorom Dr. Ruglja, na primer dr. Andrej Perko ali mag. Roman Vodeb, v čemer bi se z njim zlahka strinjala, saj je radikalno vsiljevanje določenega tipa družinske sheme kot optimalnega po defoltu povsem neumestno, saj se vsi še kako dobro zavedamo, da je človek pač predvsem produkt socializacijskih procesov in seveda produkt interakcij, ki mi jih mečete naprej, češ da nimajo zveze s Fleretovimi raziskavami. Mogoče res ne. Dokler rezultatov ne objavi v Oni in spropagira razlago, ki jasno naznači nepomembnost očeta in pomembnost matere brez ustrezne objektivne distance do taistih rezultatov, ki so vendarle že posledica določenih družbenih nazorov in načina življenja, ki ga živimo, s tem povezane psihologije. V tem oziru me precej manj zanima interakcija med akterji znotraj raziskav, ampak bolj interakcija med avtorjem prispevka in ciljno publiko revije Ona … hehe …, ki jim pač po svoji volji namena prihraniš dvome v zvezi z različnimi postopki in tegobami raziskovanja, ki jih sami navajate v komentarju, prihraniš jim resnično »pravljico« o volčji deklici, ki pojasnjuje predvsem, da smo lahko, kar nameravamo postati v okviru določene družbe itd. Menim, da bi moral dr. Flere s posredno opombo na relativnost drugače oznanjanih nazorov vsekakor relativizirat tudi svojega predstavljenega, nikakor pa ne podat kot zaključno tezo neke vesoljne resnice, ki je potrjena z raziskavo. Saj je pomembnost matere in očeta za otroka zelo odvisna od obče sprejetega načina življenja družbe, norm, vrednot, nazorov in s tem povezanih psiholoških vidikov. Kar pomeni, da se lahko spreminja. Kar pomeni, da so raziskave pomembne predvsem zato, da približno ugotavljamo v kakšnem stanju je družba oziroma določeni obravnavani pojavi in se sprašujemo, kaj to pomeni za našo bodočnost in ali smo z rezultatom zadovoljni in zakaj ne. Rezultati ne smejo postat politika za vodenje ljudskih mas v mentaliteti, kar zgodovina že potrjuje in kar potrdi konec koncev tudi sam uvodnik dr. Flereta o »Freud« obdobju, ki se je izkazal za nepopolnega v svojih ozkoglednih nazorih o optimalnosti osebnostnega razvoja posameznika!

    Znanstvena prizadevanja in raziskovanja zaradi vloženega truda me eno figo brigajo. Tudi vas, menim, da vaš trud pri delu ne bi smel niti pol toliko fascinirat kot posledice, ki jih boste morebiti s svojim delom sprožali! Nobelova nagrada za mir je samo simbol ene izmed največjih grenkih posledic znanstvene vehemence, ki ni preventivno upoštevala celovitosti kontekstov določenega rezultata v okviru človeške »vsemogočnosti« slaboumja! O trudu nikoli ne dvomim … ne pri znanstveniku, ne pri delavcu v tovarni, vendar pa me trud znanstvenikov za bodočnost nedvomno bolj skrbi od delavca v tovarni. In absolutno zavračam kakršne koli pozive k nedotakljivosti tako političnih osebnosti kot drugih “pomembnih” protagonistov družbe. Moji prispevki uporabljajo platformo s populističnim predznakom, vendar se poslužujejo predvsem argumentov in jasno naznačenih smernic mišljenja in vzrokov za takšno mišljenje. Stopnja prepričljivosti in narava vsebine v namenu sloni na prispevku. To so umotvori, ki se lahko poslužujejo tistega, kar se plete po umu in tvori misel. Če pa se vaši priljubljeni strokovnjaki pojavljajo v populistično naravnanih medijih in uporabljajo raziskave za propagando določenih umotvorov, pa ni moj problem in tudi nimam nič proti!

    Fromma sem vzela v roke že v srednji šoli. Lahko bi vprašali, namesto zapovedovali. Fromm predstavlja eno izmed lahkotnejših filozofskih branj. Verjetno ste najprej posegli po knjižici Človekovo srce in veselo nadaljevali z Umevanje ljubezni. Pojma pa nimam, kaj ste mi hoteli z omembo Fromma sporočit, na kaj ste me želeli opozorit?? Ali ste se hoteli samo pohvalit, da tudi vi kaj preberete v življenju. Saj je lepo. Priporočam vam še veliko drugih filozofskih branj, predvsem tistih, ki niso po godu vašim pogledom tako zelo. Ta so najbolj pomembna za širjenje zaznavnega spektra. Morda Kierkegaard … morda Cioran … morda Buber …. morda Šestov …. Kaj pa vem … Veliko je treba brat za pot k objektivni sferi umevanja življenja in se ogibat branju predvsem svojemu dobremu počutju ustreznih sporočil.

    Kar ste mi povedali ob koncu kot mati in žena o edinole resničnem ljubečem okolju, pa jaz povem vam, da kot sociologinja s takim EDINOLE nazorom nosite hudo breme za svoj poklic. Pridobili ste si diplomo, orožje, s katerim boste lahko sejali sranje v imenu svojih »edinole resničnih ljubečih okolij«, kar pomeni pristranskost in pomanjkanje stremljenj k objektivnim pogledom, ali pa se boste izobraževali in odpirali za številne resnice in sejali priložnosti za razcvet različnih profilov ljudi! Ob čem se vi, jaz ali kdor koli razcveti je irelevantno. Vaša prognoza meni še toliko bolj, ker pojma nimate, kdo sem, zakaj sem to in kje so torej moji optimalni konstruktivni pogoji za razcvet. Vam se je zgodilo to, zgodilo pa se vam po lahko še marsikaj. Tudi morda uvel cvet, v katerega ste verjeli kot edinole resnično ljubeče okolje in takrat boste po lastni krivdi nastradali, če se ne boste znali obrnit tudi proti drugim oblikam razcvetanja. Na žalost pa bo lahko pod žezlom vaših dobrih namenov nastradal še kdo drug. Tako to gre v življenju po mojem mišljenju, objavljenem v medijski populistični sferi.

  92. Martin - 30.08.2008 ob 00:40

    Ne bom te več, ampak takole: družina (ne nujno oče ali mama) ne vzgaja le v trikotniku obnašanje-ljubezen-znanje, pač pa je polna majhnih vprašanj velikih problemov. Navadil sem se, da me otroci sprašujejo z lastnih predavanjem o problemu. Tudi hudo, ki se jim je kdaj pripetilo, znajo vzeti kot zgolj želen element z iritirane strani. Tudi majhni otroci znajo v sebi reči: jebiga, tako pač je. In nadaljujejo z življenjem. Okvire problemov jim postavljamo odrasli. Otroci imajo radi in ljubijo. Sovražijo samo takrat, ko so utrujeni. Da si hitreje opomorejo. Naša dolžnost je, da jim damo samo tisto, kar želijo. Pa četudi si pregriznemo ustnico. Rad sem več kot mama, če je to pojem, ki trenutno velja.
    Vanja, ko se spet pojaviŠ: več kot pet mi jih zaupa z razlogom. Karkoli vprašajo, sem odgovor. Nikoli vprašanje, nikoli kajpajaz.

    O diplomi: pišuka, fals morm končat.

    Vprašanje: a te lahko poščijem?
    Odgovor: lahko, ni problema, a zapomni si.

  93. simonarebolj - 30.08.2008 ob 00:51
    simonarebolj

    @Ahab:
    S tako primitivnimi izbljuvki si precej slab PRovec za scientologijo. Ali pa si mi hotel samo pokazat svojega kurca gromozanca. Me ne zanima. In zadovoljna sem s svojimi balkončki, ker so lepi. Pa tvoj štrcelj?

    @Tadej:
    Nimam kaj dodat tvoji repliki, razen da izjecljam podpis.

    @ps9457:
    Ja, potem se pa nehaj že kregat s sabo.

    @Martin:
    … in prazno.

    @dare:
    Hehehe … Bodi vesel, da ti si zamudil sodelovanje v brezupu …

    1. Verjamem

    2.Evo … odlično si opisal ljubezen … hehe …

    3. Zelo zanimiv pogled na vzgojo … predvsem mislim na tisto o sreči … nekateri to pojmujejo kot usoda … hmmm … poseben aspekt, vreden posebne obravnave … sem si zabeležila za kakšnega izmed naslednjih prispevkov … Nočem razmetavat z mislimi, ker se mi zdi zelo zanimivo. Povezano je z Gregorjevimi apeli o poameznih otokih in različnih reakcijah na iste izkušnje. Pa še ena stvar mi je kapnila na pamet. Kako si veliko potomcev uniči življenje, da ne bi staršem podelili občutka zaslužnosti, v kolikor bi postali uspešni, srečni in zadovoljni. Torej si zakockajo morebitno srečno usodo, ki ni povezana z negativnim pečatom staršev.

    Hahahaha … Ni predpisov … je pa podobna posledica, ki jo občutiš … kot si opisoval ljubezen. Razlika je samo v tem, da fuk lahko izvajaš, čeprav ga ne čutiš.

  94. simonarebolj - 30.08.2008 ob 01:05
    simonarebolj

    @Martin:
    Ne štekam … saj to, kar si zapisal ni kakšna bomba na moj zapis, da bi padla na rit in se zlahka strinjam. No, razen v delčku, da otroci sovražijo samo, ko so utrujeni. Koliko stari otroci to misliš?

  95. mgerencer - 30.08.2008 ob 01:08
    mgerencer

    Ups, komentarji pri tebi kar izginjajo in se spet pojavljajo. Sem si hotel une filozofe prepisat in jih kar ni…

  96. mgerencer - 30.08.2008 ob 01:10
    mgerencer

    Aha, se je pojavilo. Sorry za dva malce offtopic komentarja…

  97. Martin - 30.08.2008 ob 10:40

    Ah, saj me poznaš. “Nimaš pojma” beri kot “odlično napisano”. Bolj, ko te hvalijo, manj je nasprotnih mnenj, ki jih tule manjka. Manjka v komentarjih dejansko stanje tistih, ki si jih omenila. Nad otroci se preveč izživljamo nasploh, s sistemom izobraževanja, s klasifikacijo, kaj jih sme zanimati in tudi z reakcijo, kako naj na vprašanja reagirajo. Kar ne smejo povsem prosto vprašati, bodo pokazali deviantno. Pa četudi bi jih bolelo. Sam se bil tako kljubovalen, da sem bil pogosto razbit. A odgovore znam iskati na milijone načinov. Tudi s kakim žlehhtnim komentarjem. Je pa res, da mi je potem včasih žal, ker: če jaz tebi nekaj slabega, ti pogruntati in vrniti dobro? Ja, v sanjah.
    Lahko pa zatrdim, da mi nisi nikoli ostala dolžna. Ne rečem, da me tista večkrat omenjena kava ne bi utegnila zanimati, tale manipulator, imenovan pecej, ni niti slučajno kaj več vreden, kot slaba manipulacija. Pa MSN, Facebook in ostalo sranje gor ali dol.
    Off. Naslov sem samo delno izpolnil, zdaj je na vrsti en del, ki ga tudi jemljem zelo resno.

  98. Martin - 30.08.2008 ob 10:42

    PS: da bi padla na rit? Nisem Sigmund Clooney, sem Lojze Vsakdanjič.

  99. Asta V. - 1.09.2008 ob 19:38

    Zdravo!
    Prihajam iz enostarševske družine in lahko iz lastnih izkušenj povem, da je 100% res kar si napisala. Družina je lahko dobra in srečna ne glede na to kdo jo sestavlja; en ali oba starša, in zjebana, tudi če imaš oba starša in na videz vse perfektno. Jaz sem odraščala brez očeta v stabilnem ter spodbudnem okolju in mislim, da kar se tega tiče, mi nič ne manjka. Pravzaprav mislim, da mi je gotovo bolje kot če bi morala prenašati vsak dan kreganje in zmerjanje.
    Absolutno se tudi strinjam z dejstvom, da odlašajo(mo) z odraslostjo. To kar si povedala o najstnikih in njihovem dojemanju spolnosti ter zvez postaja resen problem. In se strinjam z nekaterimi komentarji, ki pravijo, da bi se moralo tem več pisati in govoriti. Veseli me, da (sodeč po komentarjih) te berejo tudi najstniki. Dobro je, da jim nekdo pove nekaj takega, ko se še v fazi, da lahko spremenijo stvari in vzorec obnašanja.

    PS: Čestitke za Ono.
    LP

  100. Starševstvo + » Šolski uspeh otrok v enostarševski družini je pogojen s stiki otrok-oče. Manj kot jih je, bolj je otrok uspešen - 9.09.2008 ob 19:42

    [...] časom je soblogerka Simona Rebolj v svojem zapisu Seks, ljubezen in družina citirala dr. Sergeja Flereja, ki poučuje na Univerzi v Mariboru. Citat naj bi temeljil na [...]

  101. Maruša - 26.09.2008 ob 01:04

    @Simona: Najprej pohvale tvojemu pisanju, je zelo navdihujoče, vsaj zame!

    Zanima pa me sledeče: ko si govorila o 7-letnem premagovanju vzorca, ki si ga gojila do moških, si prišla do tistega čudovitega fanta, ki ga je tvoja iskrenost odgnala stran. Kaj pa potem? Kaj ti je dejansko pomagalo premagati ta vzorec?

    Omenjala si tudi, da ti v zvezi nekaj pomeni le zaljubljenost. Znanstveno je dokazano, da zaljubljenost (=kemija v možganih) traja maksimalno 5 let. Ali to pomeni, da si sprijaznjena z dejstvom, da boš celo življenje, do smrti, nizala te relativno kratkotrajne zveze? To vprašanje ni bilo mišljeno kot provokacija, ampak te sprašujem zato, ker sem tudi sama skeptična do “večne” ljubezni in mi prav nič ne diši, da bi vztrajala in trpela zaradi kontinuitete same po sebi.

    lp

  102. Maruša - 26.09.2008 ob 01:11

    aja, priznam, da nisem prebrala vseh odgovorov, tako da če si slučajno že odgovorila na ta vprašanja, me prosim malo usmeri:)

  103. simonarebolj - 26.09.2008 ob 21:57
    simonarebolj

    @Maruša:
    Hvala.

    Kar se tega tiče, mi je v osnovi pomagalo premagat vzorec predvsem to, da se nisem ukvarjala s tem problemom, ampak sem se preusmerila nase. V stilu … kaj, kako in zakaj si želim s sabo počet, če v mojem življenju moškega ne bo. Torej radikalna verzija. Kaj me lahko zapolnjuje? Si lahko predstavljam življenje brez? Moram si! Skratka, odgovori, kaj bi rad od sebe dosegel, kako gledal na življenje, v čem se boš izkalil in čemu na ljubo. Moški ne sme bit prioriteta, glavna jed, ampak kvečjemu desert, poobedek. Potem moškega ne iščeš več, kar pomeni veliko manjšo možnost, da se boš avtosugestivno prisiljeval in posebej spodbujal v neko varianto, ki ti prekriža pot. Ker ti je moški pomemben samo, če in kolikor te dejansko prepriča vase, sicer se ti pa fučka, če ga ni, ker imaš dovolj opravkov in užitkov sam s sabo. Zniža se stopnja pripravljenosti na kompromis, s kakršnim bi se žrtvoval. S tem pa tudi mošno zoži izbira. Kar je super z mojega vidika. Gre za kvaliteto nad kvantiteto. Manj možnosti, pa več za kakovostno izjemo v takem ali drugačnem smislu barv možnih odnosov.

    Ne, pravzaprav to ni znanstveno dokazano. To so le dokazi na določenih vzorcih, ki so zelo relativni, služijo pa predvsem kontroli nad ljudstvom, da bi bolj vztrajali v zakonih in se reproducirali, saj narod potrebuje veliko otrok za dober obstoj peščice elite in nekaj dobrih penzij. Kemijo v možganih pa vedno nekaj sproži!!! Nikoli ne gre za nekaj kemičnega, kar poteka neodvisno od nas. Kemični proces, ki se indicira tudi v pekočem občutku v trebuhu, se vzpostavi šele, ko se nečesa ustrašimo! Ne ustrašimo se zaradi kemičnega procesa! Zato je zaljubljenost zmes človekovih zavednih in podzavestnih psiholoških reakcij na določenega človeka. Nekatere verzije so stereotipne in temu primerno je zaljubljenost in s tem kemična reakcija hitreje minljiva in bolj površna (stereotien frajer na primer, na katerega padejo vse najstniške sošolke …). Nekateri odzivi v določenem obdobju, pod določenimi okoliščinami pa so bolj komepleksni in temu primerno močnejši. In na vsak zakaj, obstaja odgovor … Če nas zanima, seveda. Kemija nima s tem nič, razen da se sproža nam v signale, kaj se z nami dogaja. To ni vzrok, ampak posledica! Obstajajo preračunana povprečja … od treh let, do petih … pa tudi sedem let je že ven padlo v povezavi zaradi sedemletke popolne prenove celic človeka. Vendar gre za povprečja. Skratka … lahko bi rekli, da je problem, ker je dolga ali uspešno obnavljajoča se zaljubljenost, kaj šele preobražajoča, zelo redka! Redko kdo jo doživi, doseže in jo zna kot tako obnavljat in ji sledit. In ker smo ljudje nečimrna in ljubosumna bitja, si želimo, da bi vsak imel vse. Razumemo, da ne more imet vsak dovolj denarja (čeprav ni neizvedljivo) in se temu zavedanju kar prilagajamo, ljubezen se nam zdi pa nekaj takšnega, kar doživi pač vsak in pač vsak doživi tudi svojih pet let zaljubljenosti … hehe …, kako bi sicer velika večina imela partnerstvo in celo otroke. Pa ni res! Ne doživi vsak ljubezni, ne doživi vsak niti enoletne zaljubljenosti, se pa večina veže in ustvari družino z veliko interpretacij sicer ne ravno želenega odnosa, a najboljše možnosti zavolje silnega hrepenenja po občutku družinske varnosti. To je dejstvo.

    Verjetno si že tudi sama opazila, kako med določenimi pari čutiš povezanost in privlak. Da jim ni vseeno, kako jih vidi partner, pri nekaterih pa kot bi bila prijatelja po nuji. Težko si ju predstavljaš, da sploh seksata. Dobiš občutek, da sta prej brat in sestra kot pa par. No, tega je največ. Iz popolnoma drugih razlogov, ki z ljubeznijo nima veze, pač pa strahom, da bi ostal sam in ne bi večvedel, kaj sam s sabo. Velikorat šeprijateljstvo ni, ampak se taka dva celo non stop pričkata in si gresta na živce. Druži ju predvsem strah pred ostati sam. Za zaljubljenost in ljubezen moraš namreč ohranjat živost v sebi. To je pravzaprav nagrada za napor, ki ga vlagaš vase. Najprej moraš sebe spoznat, potem ohranit živost, privlačnost, notranji erotičen naboj in potem lahko pritegneš sebi primernega patrona … da bo njegova kemija reagirala na tvojo. In ko prideta skupaj, obstanek nikoli ni samo po sebi umeven in noben zunanji trud ne pomaga, da obdržiš partnerja, niti zunanji trud, da se ga ne bi naveličal. Ker ko pozabiš nase v trudu za drugega, si ga izgubil, tudi če ostajata skupaj kot cimra, ki se navadita celo slabo fukat.

    Jaz na primer preprosto ne vem, kako bi shajala s človekom, ki me ne vznemirja, ki mi ni zanimiv, ki ni samosvoja osebnost, ki skrbi za svojo živost. Ne potrebujem ga, ker bi me samo oviral pri skrbi zase … hehehe … Zato mi je vseeno, kaj še bo. Si želim zaljubit, si želim ljubit, vsekakor, ampak mi je vseeno za trajanje in plane. Kakor bo, pač bo. Ne zgrozim se ob misli, da bi ostala osamljena penzionistka, če se tako izrazim … hehe … In popolnoma zaupam, da se mi bo odvilo tako, kot je najbolje. Da bi tudi v primeru, da od jutri naprej enega moškega več ne bo v mojem življenju, na primer, to pomenilo, da je tako najbolje zame! Da bi bilo v partnerstvu samo slabše. Ker sem na nek način zaljubljena vase in vem, kaj hočem občutit s strani moškega, da bi ga lahko občutila tako, kot občutim sebe v odnosu do drugih. Tako približno. Malo v prispodobah z mojega aspekta. In kar se tiče moških, se ravno zaradi tega počutim dobro. Vsak dan koketiram in se včasih dobro počutim že samo ob enem koketiranju, zavedajoča se, da več itak ne bi zmogel, razen kaj pokvarit … hehe … Lahko že sklepam okvaro pri stikih in se ji izmuznem, še preden bi me spravila v slabo voljo in požrla preveč časa. Nekateri so dovolj za pogled, nekateri za seks, nekateri še za kaj drugega ali še premnogo drugega … In ne vem, kaj bo … kot ne vem, kdaj bom umrla pravzaprav, niti kako in zakaj. In me ne zanima … hehe …

    Lepo, da si se oglasila.

  104. Šolski uspeh otroka iz enostarševske družine naj bi bil pogojen s stiki otroka z očetom « STARŠEVSTVO PLUS - 18.12.2010 ob 20:19

    [...] časom je soblogerka Simona Rebolj v svojem zapisu Seks, ljubezen in družina citirala dr. Sergeja Flereja, ki poučuje na Univerzi v Mariboru. Citat naj bi temeljil na [...]

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !