Simona Rebolj

« | | »

ZNAČAJ

31.08.2008

Deček preživlja otroštvo ob molčeči materi. Z očetom nima stikov. Vsaj na videz ne. Med mukotrpno tišino visi v zraku vprašanje, zakaj mati molči. Odklanja sina? Skrivnost obtežuje ozračje skromne hiše, ki se meša z vonjem po revščini. Sin preganja dolgčas s strastnim požiranjem različne literature, se pogovarja s celim svetom in odrašča v trezor znanja in spoznanj. Zaklenjen trezor. V tišini. Vzgojen v discipliniranega in moralnim naukom zavezanega mladeniča ostaja odsoten, umaknjen v svoj svet podob, dokler se v dom tišine ne priseli podnajemnik. Mati je senca, a ogromna senca neomajne in zahtevne volje, brez katere se nič ne zgodi. Ko pride čas, prikliče vzornika, ki bo sina popeljal v življenje. Mladenič dobi spodbudo, nadomestnega očeta, starejšega brata pravzaprav, da bi izboljšal svoj status in gmotni položaj. Inteligentnemu, razgledanemu in zagrizenemu borcu mora uspet. In mu tudi uspeva. Najprej prevzame malo trgovinico s tobakom, ki pa jo obremeni s katastrofalno neugodnim kreditom. Očetom. Trgovinica bankrotira, vendar se mladenič ne preda. S karizmo in znanjem očara enega izmed lastnikov odvetniške pisarne, ki vodi njegov stečajni postopek, in s še večjo strastjo zakorači na pot prava. Postal bo odvetnik in med drugim opravil s posledicami v neskončnost naraščajočega kredita, ki ga razpreda izkoriščevalski izterjevalec, poosebljeno zlo. Oče. Sinu uspeva vse, kakor se odloči. Borbenost, preudarnost in razumne odločitve ga vodijo k vrhu uspešne kariere. Očetu se upira pokončno, ne premoti ga niti globoka ljubezen do tankočutne in naklonjene gospodične. Namesto približevanju zmagi se borcu vedno bolj razkrivajo skrite plasti očetovega in materinega značaja in kar se izkazuje za najbolj boleče – soočenje s pravo naravo lastnega.

Povzetek je okvirna zgodba odličnega nizozemskega filma Značaj, v režiji Mike Van Diema, ki je leta 1998 po mojem mnenju tudi več kot zaslužno prejel oskarja za najboljši tujejezični film leta. Kritiki so ga ocenjevali kot najboljšega v zgodovini nizozemske kinematografije z vseh aspektov, osebno pa ga ocenjujem kar za enega izmed najbolj vrhunskih filmskih stvaritev, kar sem jih imela priložnost okusit v svetovnem merilu. Ko sem ga prežvečila tretjič – gre namreč za lekcijo, ki jo želiš predelat vsaj še drugič in tretjič, da ne bi spregledal še kakšen »gurmanski« detajl ali sporočilo – sem ga veselo priporočala naokrog. V stilu, o, porkaduš, tole bi si moral pa vsak privoščit in poanto tudi razumet (če le gre). V imenu prihodnosti človeka. In si je sposodila videokaseto prva skupina. Navdušeni, samo po ogledu so se skregali kot norci. Malenkost. In naslednji zaljubljeni parček enako. O, hvala za predlog … izjemno … kar ne moreva nehat razmišljat o njem … samo ob poobrednem klepetu sta se totalno spričkala. In enak rezultat v tretje. Kar je seveda svojevrstna ironija glede na poanto dotičnega scenarističnega podviga, ki je pravzaprav filozofska obdelava pojma značaj v malem, virtuozno zapakirana v pritegljivo podano zgodbo tako v kontekstu dramaturgije kot ostalih kreativnih vzvodov, uspešna harmonija prepričljivo odigranih likov, kamere, glasbe in montaže.

Kaj vodi človeka v določeno mišljenje in delovanje, predvsem v tisto, ki se mu zdi povsem upravičeno, četudi je več kot očitno, da povzroča zlo nad drugim in je morda ravno za sejanje zla pripravljen žrtvovat celo sebe. Človek vendarle ni preprosto hudoben ali dober. Niti ni samo produkt socializacije, niti samo žrtev vzgibov, nagnjenj in izkušenj, niti samo stvor genetske čudi. Odzivamo se različno ne glede na program. Človekova psiha je kompleksno stkana mreža vzrokov in posledic. Ko že zagrabiš eno nit, obstaja lahko še drobna vpletena nitka, ki zakomplicira in predrugači celoto.

Dragocenost filma Značaj je predvsem v samem izhodišču, pri čemer štorija ni samo obravnava odnosa staršev in potomcev v slogu »antigona« nahrbtnika, ki ga z vsemi bremeni in privilegiji nosimo skozi življenje in se igramo z vsebino, ampak tudi prispodoba človeka v bitki z »bogom”. Ko z »bogom« ne klepetamo o dobrem in zlu, ampak ga hočemo razkrinkat v namerah. Kakšno zvijačno past nam je nastavil v usodo? V tem smislu je »uspeh« posmehljivo relativen pojem in se ga ne da zapakirat v okvir kakršne koli definicije, podobno kot ljubezni ne. Gre za iskanje tistega občutka, notranjega glasu, ki ti spregovori, da opravljaš svojo nalogo. Kar pomeni, da se lahko izkaže za popolnoma zgrešeno pot tudi rezultat, ki sicer v določenem okviru simbolizira pojem uspeha. Ni pa tvoj! Občutek praznine ostaja.

Film spregovori celo o močno zakoreninjeni tabu temi. O zgroženosti nad svojim stvariteljem, staršem. O zgroženosti, da si ti sam seme poosebljene svinjarije od človeškega tkiva, pri čemer predstavlja življenjski podvig spodbijanje reka »Jabolko ne pade daleč od drevesa«.Takšnemu najbolj pogostemu razpletu največkrat dirigira usodo povsem enostaven psihološki manever predaje. Otrok, ki ne najde Pomembnega drugega, ki bi mu nudil varnost in zatočišče pred njegovim »bogom«, svojega »boga« preprosto sprejme in se identificira z njegovo naravo. Na primer oče postane v očeh tamauga heroj, ker je prefukal fotra od dečka, ki se je pritožil, ker ga je prefukal v šoli nasilen tamau. … Potomec nasilnega pijanca postane nasilen pijanec, da bi skozi sebe lažje sprejel naravo nasilnega pijanca, h kakršnemu je tudi sam nagnjen, a mu kot žrtev ni mogel odpustit. Sebi bo lažje … Sin ženskomrzneža nadaljuje jaro kačo, da bi se podzavestno prepričal, kako si ženska pravzaprav res zasluži trdo roko, torej mati ni trpela zgolj zato, ker je bil fotr pač zloben. Preveč strašna je misel, da je bil fotr zloben, mati pa nesposobna obrambe – mučenica. Kdo sem potem jaz?! … Hči nasilneža zapeca nasilneža, da bi se potolažila, dojela in občutila, kaj v resnici to je, vendar pristopa totalno zgrešeno, ker se želi potolažit. Sla po utehi je močnejša od volje do razumevanja in sprijaznjenja z naravo dejanskega stanja, ki bi zamero pretvorila v adut. Sovraštvo se v podobnih primerih zdi toliko bolj upravičeno, v kolikor najdeš uteho kolektivne moči po principu »gliha vkup štriha«, kar je hkrati model gengovanja po »geto« psihopolitiki. Vsi se razumemo, oni pa ne samo, da nas ne razumejo, ampak tudi izločujejo. Kurci prekleti! Na žalost v osnovni poanti po enakem principu velikokrat paradoksalno poteka tudi terapevtika znotraj raznih skupin samopomoči. Namesto da bi krepili posameznika kot avtentično bitje, ki spoznava svoje avtentične darove značaja, ga v zameno za idejo o ozdravitvi hendikepirajo na drugi fronti in ustvarijo pribežnika med sebi enake, ki ga drugi ne štekajo in izločujejo.

Iz dneva v dan se vzpostavljajo fronte posameznikov, ki si prikrajšani domišljajo, kako bi bolje živeli, če »uni pezdeti« ne bi obstajali. Včeraj na primer sem brala izpoved fanta, ki je brez ficka in spodbude staršev prišel študirat v mesto, da bi se rešil nekega vukojebinskega vegetiranja po vzorcu staršev, in spoznal, kako ignorantski in celo izkoriščevalski so ljudje do človeka, ki bije samostojno bitko brez zaledja. Grenka izkušnja in vsekakor vredna pozornosti in boja. Ampak ne tako, kot je zaključil pišoči. Na koncu je izpraznil tono gneva nad vzdrževanci. Torej študenti, ki so podpirani od staršev. Verjetno gre za enako značajsko potezo, pred katero beži od staršev, sovražno prestrašenih in zadonfanih v neko vukojebino. Zdaj bo lahko crkoval v gnevu in ustvaril vukojebinski krožek sebi enakih pač sredi mesta. S časom morda celo diplomiranih sebi enakih preklinjajočih vukojebincev, ki bodo lizali riti tistim, ki jih jebejo, da bi lahko še sami malo jebali kakšne vzdrževance v glavo.

V zadnjem času se je, na primer, sprožila spet nova trendovska gonja, proti maminim sinčkom. Ne samo, da sem imela po javnih medijih priložnost prebrat na desetine prispevkov blatenja in preklinjanja čez mamine sinčke, celo nesramne odzive nekaterih bojda psihologov, ki odgovarjajo na pisma ljudi v stiskah, kjer prav tako na veliko blatijo paleto takšnih in drugačnih značajev ljudi, nad kakršnimi se začuda pritožujejo neke kreature, ki želijo živet z njimi, čeprav besnijo nad njihovimi značaji (potem se pa poberi, koza trapasta ali bivol blesav), ampak se je pojavil celo nek avšast popiš komad z naslovom Mamin sinko. Verjetno ga popeva kakšna naduta slavoželjna očkova avšica. Pa kdo, zaboga, je to, mamin sinko? Ali človek nima pravice živet, s komer mu paše in kakor mu paše, če nikogar s tem ne ovira? Spoznala sem petdesetletnika, ki je živel v bajti pri mami, samski in noro zatopljen v svoje delo. Povsem zadovoljen z mamino župo in situacijo. Poskusil je živet z ljubico, a se ni izšlo po njegovi meri, predvsem zato, ker ga je partnerica pač skušala okupirat z veliko akcij, ki njega niso zanimale. Zanimala ga je predvsem njegova delovna soba. In če je mami v veselje za nekoga kuhat in pospravljat v zameno, da se počuti bolj varno in manj osamljeno, mene ta večni mamin sinko za en mali pimpek briga. Ker njegov značaj niti slučajno ni beden za razliko od prenekaterih gnusnih karakterjev, ki pač ne zdrknejo pod stigmo maminega sinka, ampak morda predstavljajo celo na videz ugledno živečo opico po predstavi naše družbe, zato se mi zdi takšno drhaljenje milo rečeno debiloidno primitivno. Brigaj se zase! Katero pičko neki kdo sili, da se petlja z maminim sinkom, če ji to res ne paše? Naj si poišče pač gladiatorja in skrbi za svojo rit. Dokler mamin sinko ne prosi za pomoč, ker je ujet v vlogo, kjer se ne počuti uresničen in konstruktiven, nima nihče razloga za kvakanje, razen v kolikor je pač sam dovolj frustriran bednik, ki misli, da mu bo lepše na svetu, če bodo izpuhteli neki mamini sinčki. Ugotavljanje simptomov družbe je vedno dobrodošlo, ampak za razmislek o vzpostavljanju optimalnih pogojev za boljše življenje različnih v skupnosti! Boljšega življenja pa lansiranje kakršnih koli stigmatizacij še nikoli ni prineslo, ampak sejalo kvečjemu slaboumje, agresijo in zlo! Pogovarjajmo se o vzrokih in posledicah pravih segmentov določenih značajskih potez. Segment značaja pa prav gotovo ni na primer mamin sinko. Mamin sinko je lahko tudi nekdo, ki družbi pridoda veliko koristnega, česar sicer morda ne bi tako zlahka, ker je pač takšnega značaja, medtem ko je lahko nekdo, ki ustreza nekim občim normam, kako naj bi se živelo, do vsega prikrevsal z lažmi, objestnostjo, grabežljivostjo in izkoriščanjem. O tem se raje pogovarjajmo. Blondinke, debeluhi, cigani, maminih sinčki, narkomani in še in še sami po sebi ne pričajo o ničemer.

Za vsako značajsko potezo obstaja povod. Utemeljen povod v bolj ali manj bolni glavi. Formira se že v zgodnjem otroštvu (najkasneje do osmega leta po ugotovitvah stroke), kako se kasneje dojema in usmerja, je pa drug problem. Še posebej če potrebuje zdravilo. Kje ga sploh lahko najde? V družbi, ki se malo pogovarja in razmišlja o naravi značajev, pa veliko več o formah izgleda in načina življenja, zelo težko. Predvsem težko pa v družbi, ki otrokom preprečuje, da svojih staršev ne bi marali in bi se lahko zatekli drugam. In na drugi strani v družbi z blesavo famo, kako so otroci vedno dobri, iskreni in brezmadežni.

Otroci so že zelo kmalu karakterno izrisani. Vse osnovne kleče lahko torej opazimo, če jih hočemo opazit. Otroci res prostodušno izkazujejo svoje značajske plati zelo jasno, posredno in neposredno, v primerjavi z odraslimi zamaskiranci. In nekateri so dobrohotni, subtilni, čiste duše, nekateri pa zlobni, nasilni, grobi in umazane duše. Pika!!! In skupina prvih po okvirnih lastnostih trpi zaradi druge skupine enako, kot bo trpela v odrasli dobi. Med infantilneži pač, ki bodo razsipavali s svojim dušnim mrkom. In se vprašam, od kod toliko laži okrog pojma otroka kot nečesa brezprizivno svetega, na drugi strani pa toliko pritoževanja obupanih nekoristnih pedagogov, ki so dnevno v stiku z otroškimi prostodušnimi ogabnimi značajskimi potezami? Verjetno zato, ker smo pač družba, kjer otrokov velik korak, ko se odloči in noče več domov, ne jebemo pet posto. To so med drugim tudi tisti otroci, ki jih na primer ZPM pelje na morje in se po desetih dnevih počitnic stran od ostudno slabih staršev odločijo, da bodo prijaznim tetam, na katere se navežejo, zaupali, da nočejo več domov. In mi jih pošljemo kam? Domov! Če samo pomislim, kako velik korak za tako malega človeka je, da si drzne priznat, da svojih staršev ne more imet rad, namesto da se jim podredi in postane pač kreten po njihovih pravilih igre. Pa je odklonjen. Jasno mu sporočimo, da mora postat rogat primitivec. Verjetno zato, da bomo lahko še naprej zaposlovali nesposobneže na družbeno odgovorna mesta in prihranili denar za kupčije, ki jih furajo značajsko razfukani frustriranci v lovu za uspehom, ki ga ni nikoli dovolj, ker sploh ni prava pot. In ko nas bo tak otrok zasovražil in nam zločinsko grenil življenje na podlagi izkušnje z nami, bomo polnih ust zgražanja. In karavana gre dalje. Koliko naš vzgojnoizobraževalni sistem spodbuja sposobnost za distanciranje od osebnih izkušenj in razumevanje vzrokov in posledic? In kdo neki naj bi to počel po naših šolah sploh? In koliko omogočimo otrokom, da znajo razvijat svoj značaj v konstruktivni smeri, po svoji naravi? Kako neki, če še odraslih ne sprejemamo, četudi ne škodijo nikomur. Če škodijo, smo že bolj tihe riti, ker se jih bojimo. Prdci bedni pač.

Zgodovina je bitka značajev. Eden redkih izrekov, ki mu prikimavam brez pripomb. Bitka, ki nikoli ne bo dobila epiloga zmage. Zdaj imamo spet priložnost spremljat nekaj resničnostnega šova pri potegovanju za moč nad ljudstvom. Značaj bo odločil. Brez dvoma! Že ocenjujemo. Strpnost in diskutabilnost zamenjujemo za neodločnost in posranost, tiranijo in aroganco za skrbnost in odločnost, pogoltnost in objestnost za kreativnost in delavnost, lažnivost in hinavščino za preudarnost in zvestobo, nesposobnost in priliznjenost za skromnost in simpatičnost … Nismo jemali v šoli pač, pa včasih zamešamo plus in minus, delimo, namesto množimo, če so enačbe prekompleksne.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 31.08.2008 ob 21:36 pod Aktualno. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

71 odgovorov na “ZNAČAJ”
  1. anna - 1.09.2008 ob 08:21

    spoznala sem moškega, ki je v času najstništva odšel živet “na svoje” in prišel tako daleč, da se je preselil v Slovenijo. preden mi je zaupal nekaj malo lastne zgodovine, sem delno prečitala njegovo stanje in neke “čudaške” karakterne poteze, za katere se je izkazalo, da so plod oz. posledica preteklosti, družinske oz. njegovega razvoja in življenjske poti, ki ga je izučila marsičesa…sedaj je pri 30ih …hm….zajeban….(da ne začnem razglabljat zakaj sem se v takega človeka zagledala)…strog do okolice, zavestno se je odrekel globljemu prijateljevanju, do tiste mere, kjer se je potrebno čustveno odpreti in pokazati občutenja…zelo jasno, vendar absolutno očitno preveč stoji za svojimi prepričanji, je neomajen in “z veseljem” pokaže, da je lahko surov… je “rad” ravnodušen do mnenj drugih…povsem je samozadosten, in prepričan, da je takšn stil življenja njegova najboljša izbira…poleg tega in še drugih “cvetk” je zelo inteligenten. Hm…me je imelo, da avtomatsko “razrešim” te vozle, ki predvsem kažejo na zapetost in nesproščenost, da ga omehčam in mu pokažem, kaj je še vse lahko poleg tega, kar on živi, kaj zamuja…pa se ne da, ker ga je preteklost (tudi na intimnem področju) preveč “zmozgala”…ne bi rada posploševala, ampak je morda res tako, da prej moški “olesenijo”, ko se je treba spopasti z občutljivimi preizkušnjami..klonijo in je edini način, da samo pritisnejo na drug gumb, tisti, s katerim se spremenijo v hladnočo…(saj ne govorim na pamet, pač še iz drugih, podobnih primerkov…)

    Glede maminih sinčkov…ja, smiselno je tako široko razmišljat in se ne iz inata obesit na tovrstne moške….pa vendar se opazijo razlike v moškosti…res, da so do žensk nežnejši in bolj tenkočutni, ampak iz neke moje druge izkušnje imajo druge, pričakovanje manjke oz. so oslabljeni…Sicer pa se mi zdi, da je ločitev nujna, ločitev od staršev…čist iz psihološkega vidika…živeti z mamo 36 let…krepi se ta posebna navezanost in odvisnost (čeprav si lahko sam služi denar)…isti vedenjski vzorec, z načeloma samo eno osebi, ki si je “tako blizu”…ja najlepši primer bi bila za razlago oseba, ženska, ki je zaživela s t.i. maminim sinčkom, pa da opiše odnos z njim…predvidevanja seveda nimajo neke teže…

    Glede na to, da značaji postajajo iz dneva v dan bolj individualistični…in vedno več je deviantnih…res ne zgleda nič obetavno povezovanje “duš” in zdravo, sproščeno življenje, ne da bi se spopadal s takimi…ne veš več, kdo je bolj “relevanten”, definicija normalnosti je že izgubljena….pa tudi marsikaj se tolerira, kar se dolgo časa ni, zdaj pa se je treba na to privadit in sprejet…
    Odkrivanje različnih značajev je rešitev za lepa spoznanja, če si dovolj fleksibilen po naravi in sprejemljiv za drugačnost…verjetno lažje živiš, ja…

  2. mina - 1.09.2008 ob 10:34

    Ne dolgo nazaj sem imela priliko spoznati sociologinjo, z magisterijem, in z njo zapadla v debato, da sem ugotovila, da je samo še eno teslo več, ki se na žalost ponaša s potrdilom o svoji strokovni usposobljenosti (karkoli že to pomeni), pa bi bilo bolje, če bi svoje šolanje zaključila po osnovni šoli in šla za tekoči trak. Ker tudi sicer to počne. Človeški individuum obravnava tako, kot delavec za tekočim trakom obravnava svoj izdelek, vsi morajo biti do pike isti, sicer je svoje delo opravil slabo. Iste morajo biti želje in potrebe in vedenjski vzorci in za vse odklone od običajno sprejetih družbenih norm in običajnih želja in potreb so seveda krivi starši, ki so mu storili to in ono. Posameznika sploh ni sposobna poslušati in slišati, ker se že vnaprej odloči za diagnozo, ki so ji jo na faksu vcepili v glavo. In zagrizeno je prepričana, da ima prav. Ker za tem stoji stroka, ki ima v vsem prav. Ko jo opozorim, da je ta ista stroka pred desetimi leti zapovedovala popolnoma drugačne stvari in še deset let prej še bolj drugačne, mi zagotovi, da se je stroka prej motila in da je skozi leta raziskovanj prišla do današnjih spoznanj in da jih ona kot predstavnik te stroke upošteva, ker ve, da je tako prav. Na tem mestu se mi zdi upravičen pomislek, da se stroka morda tudi tokrat moti. Ti “usposobljeni strokovnjaki” nam govorijo kaj je prav in kaj ne, ljudje pa jim verjamejo, ker imajo certifikat. Ne vem ali zato, ker se ljudje bojijo razmišljati s svojo glavo, ali pa zato, ker se bojijo naglas povedati, da se njihovo razmišljanje ne sklada z razmišljanjem stroke. Sociologija in psihologija pač niso vede kot matematika in fizika, kjer ima stroka neizpodbitno prav (pa še tam stvari niso črno bele), temveč ima lahko neizobraženi posameznik, ki je dojemljiv za človeško psiho, znatno boljši uvid v problem.
    Drugi problem, ki se mi zdi pomemben, je splošno sprejeto družbeno pravilo, da je starše treba imeti rad in jih spoštovati, ne glede na vse. Zakaj le? Veliko manj bi bilo traum, če bi končno sprejeli, da temu ni tako. Starši si morajo našo ljubezen in spoštovanje zaslužiti. Otroci so vendarle na svetu zaradi želje staršev in ne obratno.
    Kar se tiče maminih sinčkov, to za mene ni posameznik, ki se ne odseli na svoje, temveč je to posameznik, ki ne zmore funkcionirati mimo svoje matere, pa čeprav je odseljen že dolgo let. Pa tudi če je mamin sinček, v tem ne vidim problema, sploh. Zakaj pa ne, če mu to ustreza in je v tem zadovoljen. S tem imajo probleme njegove partnerke, ki ga hočejo na silo odtrgati od njegovega zadovoljnega življenja s tem, da ga prepričujejo, kako je njegov način življenja zgrešen in kaj v življenju vse zamujajo. Po njihovem. Po njegovem pač ne. In v tem je problem. Pa ne samo pri maminih sinčkih. Pri vseh. Ko veš, kaj te zadovoljuje in s čim si srečen in še bolje, s čim nisi nesrečen, pa se najde kopica ljudi, ki si zada za nalogo prepričevanje, da je s tem, kar te osrečuje nekaj narobe in da nikakor ne bi smel bit srečen, ker obstajajo drugačne boljše stvari, ki človeka osrečujejo, ker ta tvoja sreča nikakor sreča ne sme bit. Če se vrnem k maminim sinčkom, imajo s tem problem samo njihove partnerke (kako Simona ne mara tega izraza :) ), ne matere, ne mamini sinčki, samo partnerke. Ki ne sprevidijo, da je problem v njih samih, ker so se odločile za moškega, ki jim ne ustreza.

  3. alcessa - 1.09.2008 ob 10:50

    Hm, Mina, mogoče pa partnerkam mamin sinček že ustreza, pa je življenje v dvoje oteženo, ker (do določene mere) namesto njiju mamica odloča o njem? Direktno ali v obliki izsiljevanja….

  4. mina - 1.09.2008 ob 11:35

    Alcessa, točno to, torej ji očitno ne ustreza.

  5. alcessa - 1.09.2008 ob 13:04

    Hm, malce preveč preprosta je ta trditev. Ne verjamem. Če se za nekoga odločim, se odločim zanj in ne še za dodatno tretjo osebo.

  6. mina - 1.09.2008 ob 13:38

    Ni preprosta, je samo kratka. Lahko pa zafilozofiramo in razvlečemo, vendar bomo na koncu zopet prišli do tega, da je ženski težko živeti s tem moškim, on pa se ne bo spremenil, vsaj v življenju je ponavadi, če ne vedno, tako. Torej ima ona dve možnosti, ali spakira in oddide ali pa se celo življenje muči z njim.

  7. alcessa - 1.09.2008 ob 13:51

    Pa saj nikjer ne piše, da se mora on spremeniti. Tečne mame s preveč časa so vendarle bolj iznajdljive kot prezaposleni par z malo dragocenega prostega časa. Recimo. Tudi verzija, kjer sinček v bistvu hoče ostati pri mamici in se partnerki ne pusti spremeniti, je razlaga le za del zgodb… Obstajajo tudi mamini sinčki, ki vejo, da mama nima kaj iskati v skupnem lajfu, pa jim to nič ne pomaga.

  8. Anna - 1.09.2008 ob 13:57

    “Zakaj pa ne, če mu to ustreza in je v tem zadovoljen.” – to velja brez zapletov in problemov, ko je sam s sabo, da.
    da npr 36letni človek nima potrebe biti sam svoj “gospodar” je morda…stvar debate :) Pustimo eksistencialni problem, če je, pač ok…
    Če ima moški (odrasel, zaposlen) partnerico in še živi pri mami je skrajno zaskrbljujoče,
    če je samski ves čas in živi pri mami pa…je to predvsem zarad družbe in potrebe po njeni bližini in pomoči….kar pa se tudi lahko problematizira…

    “in ne sprevidijo, da je problem v njih samih, ker so se odločile za moškega, ki jim ne ustreza.” – Kaj bi bil problem take ženske?
    stvar ni tako simpl, človeka spoznaš in ne veš, da je še pri mami doma…v mnogih pogledih ti odgovarja…ko pride do točke, da izveš, s kom še živi in se morda odkrijejo v njegovem vedenju negativne težnje, oblike, načini, pristopi, ki so posledica tega dolgega bivanja z mamo, pa se da seveda ukrepat v smeri, da se to spremeni in ne zbežiš od človeka zarad tega, ker si ga kljub temu želiš…saj ga samo to ne definira, naj ga ne bi, no.
    Jaz sicer ne bi zapravljala predolgo časa, da bi ga prepričevala!, če gre na svoje z mano…prej bi se mi zdelo samoumevno: če je v “igri” medesebojna ljubezen, želja po drug drugemu, mu je jasno, da ne boma bivala z njegovimi sorodniki (z nikogaršnjimi), ker potrebuje samo mene in jaz njega, gotova priča.
    No, saj “mamini” so tudi tisti, ki so že na svojem, pa ohranjajo odvisno zvezo znjo še naprej ali za njihovimi odločitvami sloni mama …

    “Ko veš, kaj te zadovoljuje in s čim si srečen in še bolje, s čim nisi nesrečen, pa se najde kopica ljudi, ki si zada za nalogo prepričevanje, da je s tem, kar te osrečuje nekaj narobe in da nikakor ne bi smel bit srečen, ker obstajajo drugačne boljše stvari,” – sej tako sem v sili razmer že tud sama razmišljala recimo v odnosu do moškega katerega sem omenjala v prvem komentarju (ne gre se za prepričevanje, predvsem za obelodanjenje nekogaršnjega stila, vedenja ipd, primerjava idr). Ampak tud bolan odvisnik meni, da je tisto, kar počne zanj najboljše, tudi asket ali skrajni hedonist…vse je ok, ko si v svojem življenju sam in ne napletaš tesnejših odnosov z drugimi…recimo konkretno kar se partnerstva tiče. OK, tip se noče vezat, to je njegova jasna odločitev, nič se ne da spremenit (ali pač in se spozabi in nežnosti in zakoni narave enkrat le prevladajo), vendar je njegov odnos do ženske, kako se naj izrazim, ni neprimeren, ampak je nesproščen, poln zavor, čudaški… so vedenjski vzorci ali stil življenja kaže na to, da niso t.i. naravi, zdravi…so prisilni, striktni…vidiš človeka, ga opazuješ kako se odziva, opazuješ njegovo počutje…veš, da zaradi trme in stroge skrajne načelnosti zaenkrat še ne vidi drugih boljših izhodov in zakaj mu ne bi nekdo drug “mimo grede” pokazal ali predstavil še druge opcije skozi druženje…zakaj biti tako determiniran sploh pri odločitvah, ki drugim predstavljalo navidezno srečo, jasno pa je da človek ni srečen…kdo pa spreminja posameznike…sami sebe v odnosu z okolico…Če je oseba pripravljena sodelovat, potem z veseljem, če mi je “do nje” in obratno, pomagam k temu, da boma postala kompatibilna, če ocenim dobre obete…sicer pač ne, pustiš takega človeka da dalje fura svoje življenje, in se bo seveda zanšel po svoje…

  9. Gregor - 1.09.2008 ob 14:07

    pa drugače si ti brezposelna? Pač sprašujem glede na čitabule, ki jih pišeš :)

  10. mina - 1.09.2008 ob 14:25

    @ alcessa
    “Pa saj nikjer ne piše, da se mora on spremeniti. Tečne mame s preveč časa so vendarle bolj iznajdljive kot prezaposleni par z malo dragocenega prostega časa.”
    Ne razumem. A hočeš povedati, da bi se morale spremeniti mame?

    @Anna
    Vidim, da si meni replicirala, ampak ne razumem nič od tega, kar si napisala. :)

  11. smoger - 1.09.2008 ob 14:34

    Simona…z žebljem zrušit stavbo iz betona…težka bo..

  12. alcessa - 1.09.2008 ob 14:38

    Mina,

    natančno povedano: pri določenem delu populacije maminih sinčkov bi jih mame morale pustiti odrasti in postati samostojna bitja ob strani partnerja najpozneje takrat, ko se ta pojavi.

    Ja, mislim da ima marsikatera mamica dovolj časa in energije za priklepanje sinčka. Seveda pa to ne velja za vse. Po mojem pa jih je dovolj, da ne moremo trditi, da so vsi mamini sinčki napačna izbira, ker se ne ločijo od mame.

  13. mina - 1.09.2008 ob 15:09

    alcessa, če bi razmišljala populistično, bi se s prvo trditvijo strinjala, vendar je tu še mamin sinček, ki bi se lahko osamosvojil, v kolikor bi bila želja. Stvar maminih sinčkov ni samo v mamicah ampak je tudi v sinčkih.
    Sicer pa jaz enako kot Simona, ne razumem zares, kdo je to mamin sinko.
    A mi lahko kdo pove razloži pojem maminega sinčka?

  14. Anna - 1.09.2008 ob 15:14

    razložila sem razmišljanje na izvzete misli, prepričanja, ki si jih zapisala. če ne razumeš, pa žal ne morem kaj dost pomagat :twisted:

    že dovolj bi bilo, da bi odgovorila na vprašanje za narekovaji —> “in ne sprevidijo, da je problem v njih samih, ker so se odločile za moškega, ki jim ne ustreza.” – Kaj bi bil problem take ženske?

  15. mina - 1.09.2008 ob 15:56

    Anna, problem take ženske bi bil, da je zaglavila s tipom, ki ji povzroča glavobol. Pa naj bo razlog tečna mamica ali pa kaj drugega. Ali pa naj se v imenu ljubezni sprijazni s situacijo in naj tipa ljubi ne glede na vse. Sicer pa naj ga zapusti. Bi bilo lepo, v kolikor bi obstajala tretja možnost, je žal ni. Lahko sicer razpravljamo o tretjih in četrtih možnostih, vendar življenje slej ko prej pokaže, da jih ni. Sicer pa sami sporejemamo odločitve o svojem življenju, marsikdaj so odločitve težke, celo zelo težke, pa vendar je bolje, da sprejmemo težko odločitev in ostanemo gospodar svojega življenja kot pa pustimo stvarem prosto pot, da življenje sprejema odločitve namesto nas. Lažje reči kot narediti. Vsaka naša odločitev ima življenske posledice, ravno tako vsaka naša neodločitev.

  16. alcessa - 1.09.2008 ob 16:48

    Če bi razmišljala…in natančno brala… črno-belih slik ne bi treba bilo.

  17. katarina - 1.09.2008 ob 18:36
    katarina

    jaz bi, po vseh pravilih predvidevanja, morala bit oročena z alkoholikom, kurbirjem in nasilnežem.
    jaz bi, če bi šli čisto po črki reka “kar se janezek nauči to janezek zna”, morala bit zjebana 5-letnica, za tekočim trakom oz. na borzi dela, lahko pa bi bila tudi zapita gospodinja z kakimi 4 froci. deifnitivno pa z zamrznjenimi možgani.
    to bi morala bit, pa nisem. zdej so me zamenjali v porodnišnici ali pa je kaj drugega. ker bolj ko gledam svoja strca bolj vidim, kako jima nisem podobna v ničemer. in ko bo to dojemam, bolj mi mama lepi oznake, kako sem v dobrih stvareh podobna njen in v slabih .. sevweda, fotru, ona je brezmadežna.

  18. Anna - 1.09.2008 ob 18:54

    Problem je vedno tedaj, če ženska vztraja v razmerju, v katerem prevladuje bockanje, merjenje in borba, teror razne vrste ipd…
    Glede maminih sinov….seveda je nekaj na tem, hehe, lahko pa najdemo kako drugo poimenovanje…glede razmerja z njimi pa je tako…ta problem se da lepo spremenit in za to spremembo je lahko odločilna prav partnerka. Če se ne pritožuje, pol ni problema…ker vidi “potencial” v moškem in očitno zazna okoliščine, ki bodo v prid obema – preusmeril bo pozornost nanjo in nase…Zaglavit skoraj ne moreš pri takem primerku…če je pripravljen imet intimnejše razmerje samo z mamo, bo morebitna partnerka pač odšla, ker preprosto ne bo dobila od njega tistega, kar mora v intimnem partnerskem razmerju: osnovne, ki dva združujeta in zadržujeta v tandemu.
    In ni bistveno vprašanje problema ženske, ki bi si takega moškega jako želela ali ki bi jo tudi po fazi zaljubljenosti to vanzemaljsko privlačilo….

    Ta tip moškega obstaja, seveda, čeravno nimam občutka, da je v nekem porastu, in zna bit problematičen v razmerju z drugo žensko…velike možnosti so, da je nesamostojen, odvisen, poln dvomov, obotavljajoč, čustveno labilen etc etc – ni nujno, da je to vse hkrati seveda…sigurno pa obstaja nekje na svetu mamin sine, ki je živo nasprotje temu.
    Če še nisi mela izkušnje s takim, pol težko verjameš in razumeš, kar je seveda normalno. Dokler se človek ne prepriča na lastne oči, lahko samo domneva…

    “Ali človek nima pravice živet, s komer mu paše in kakor mu paše, če nikogar s tem ne ovira? ” – ob tem razmišljam v to smer: hja, sej res, pa kdo temu ugovarja…ampak daljnoročno gledano…če bo to postal trend, kakor velja za homosexualnost…pol bo vedno večja jeba samskim ženskam najt čimbolj izoblikovanega (osebna merila seveda) moškega nafilanega z možatostjo (sama itak veš kaj zate pomeni slednje heh, jaz zase pravtako)…ne gre se da to ovira, ampak škoduje področju intimnosti in razmerjem…če grem v extrem: predstavljaj si četrt ljubljančanov, ki ostajajo pri mami do 40-ega, četrt je homičev (poudarjam, da nimam načeloma nič proti spolnim usmerjenostim, sem pa proti trendom), nekaj malo jih je nasilnežev, nekaj jebačev in metričev…kaj še pol ostane….par tistih dobrih duš, ki so že vezani :mrgreen:
    No, tak življenjski stil podpiram ne, vsekakor pa se z njim ne bom obremenjevala do točke, ko bo stanje morda ratalo zaskrbljujoče. pa še tedaj se ne bo nič spremenilo…sej prevladovat bodo začeli zelo nasprotujoči si življenjski stili, ki že nastajajo po sili razmer…

    “Zanimala ga je predvsem njegova delovna soba. ” – sej prav, če nima potrebe, želje po iskanju partnerice in čustvenem razmerju z drugo osebo, kot z mamo. Kdo bi silil v takšne ljudi…si je izbral pač tak način življenja, kot si ga striktno izbere menih. Če pa vstopa v razmerje z žensko, ne more pričakovat samoumevno, da bo ženska s takim doma v okrilju njegove matere.

    “Katero pičko neki kdo sili, da se petlja z maminim sinkom, če ji to res ne paše?” – a obstajajo take :mrgreen: ?
    Zakaj pa ženske tako “silijo” v moške, ki so nedosegljivi ali zaprti vase, ki so vse prej kot angeli…morda je odgovor v zaljubljenosti na vrat na nos, ki seveda oslepi…verjamem, da tudi onim pičkam kasneje kapne, da se nima smisla petljat s sinkoti…

  19. katarina - 1.09.2008 ob 19:25
    katarina

    anna: ampak, ko jim kapne, imajo z njimi že otroke in se bockajo za preživnino in stike in jim je vsask dan posebej žal, da so takega kretena izbrale za očeta svojega otroka. :)

    mogoče pa bo kdaj tako, da bo samo enkaj moških primernih za oploditev, ostali se bodo pa parli med seboj. drzna trditev, a. :)

  20. pikica - 1.09.2008 ob 19:43

    katarina kva klobasaš??? :(

  21. katarina - 1.09.2008 ob 19:52
    katarina

    dejstva … in možno prihodnost (je bil že dolgo nazaj posnet en film na to temo – v vsakem mestu en oplojevalec, dost sperme za vse). ni moje, veš, da nimam take domišljije.

  22. Asta V. - 1.09.2008 ob 20:21

    Zdravo!
    Pri “maminih sinčkih” je tako – ena vrsta, o čemer piše tudi Simona, so takšni enostavno zato, ker so zatopljeni v svoje delo in jim “normalno življenje” ne pomeni ničesar. Jaz rečem – hvala bogu za takšne, saj so to velikokrat ljudje, ki se ukvarjajo z zelo pomembnimi stvarmi. Nekateri so pa pač takšni zaradi vzgoje, razmer v družini itd. Kot je zadela Simona, da bolj ne bi mogla “Katero pičko neki kdo sili, da se petlja z maminim sinkom, če ji to res ne paše?”. Točno tako. Problem je, da tem ženskam ponavadi paše biti v takšnih zvezah, ker bodisi imajo mamini sinčki denar oz. druge dobrine, ki si ga one želijo ali hočejo igrati večne žrtve in se jih trudijo na vsak način spremeniti ali pa enostvno morajo imeti za tipa otroka, da lahko za nekoga skrbijo, mu pomagajo, kuhajo itd., ker drugače itak ne znajo funkcionirat in potem se pritožujejo, kako so za vse same. Jaz se tu vprašam, kaj se s takimi ženskami narobe? Če si se odločila za takšnega moškega ga pač imej, pa ne jamrat. Še vedno lahko greš stran. Sej ni tako kot da ženska šele po poroki in dveh otrocih ugotovi, da je njen partner “mamin sinko”.
    Glede šolstva in učiteljev v OŠ (obstajajo seveda tudi dobri, to ne leti na vse, ampak na večino). Jaz že dolgo trdim, da bi morale biti omejitve na pedagoškem faxu med višjimi (da ne pride gor ravno vsak kreten) in uvedla bi sprejemce, da se vidi ali ima kandidat sploh kaj smisla in potrpežljivosti za delo z otroci. Ti ljudlje delajo z otroci v njihovi najbolj občutjivi fazi in so za otrokov nadaljni razvoj zelo pomembni, v šoli so pol dneva!, (še posebej tisti, ki učijo v vrtcu in razredni pouk – na ta fax pa res vsak prileze in ga naredi). To bi morali biti visoko usposobljeni strokovnjaki, ne pa to kar imamo zdaj. Enako velja za socialne delavce (jih precej poznam osebno in katastrofa je zalo blag izraz za njih). Primer, ki si ga opisala je še eden najbolj nedolžnih. Sistem je slab.
    Uff, sem se razpisala, je pač takšna žgoča tema.

    PS: Boš mogoče napisala kakšen tekst o rebeldemaniji s katero nas zasipavajo? Imam občutek, da bi se ob tvojem tekstu na to temo dobro nasmejala. hehe

    Veliko upeha pri nadaljnem ustvarjanu!

  23. salvia - 1.09.2008 ob 20:50

    @anna
    homoseksualnost je trend? mhm, to da se zavestno odločiš za večno gonjo za pravicami, razlaganje, prosjačenje, pregovarjanje, psihične in fizične batine in kar je še tega, je res totalno trendy. bruh. trend, oziroma navidezno povečanje števila homoseksualcev zamenjuješ s tem, da si upajo v zadnjih letih večkrat odpreti usta.

  24. katarina - 1.09.2008 ob 21:42
    katarina

    salvia: mimogrede: moji hčeri (14 in 12) poročata o svojih prijateljih, starih 15 -17 let, ki so vsi geji, pa so še nedolžni (torej sploh še niso splono zaživeli). so geji zato ker … je to kaj? trendy? po moje, drugače si ne znam razlagat. in je zanimivo tudi to, kako hitro izginejo iz gej scene, ko si enkrat dobijo punco. :) med mularijo je najbolj d best bit emo+gej. zmagovita kombinacija. mi ni jasno zakaj. ali pač. :)

  25. Anna - 1.09.2008 ob 22:18

    ja, trend je. seveda ne take sorte kot trend nositi pajkic :neutra: ….komplexnejši trend po sili razmer…sej pri omembi homosexual. sem mislila tudi na porast lezbijk…

  26. Anna - 1.09.2008 ob 22:21

    “trend, oziroma navidezno povečanje števila homoseksualcev zamenjuješ s tem, da si upajo v zadnjih letih večkrat odpreti usta” – to nima veze z ničemer. to je že druga pesem…si že slišal(a) za to, da je vedno več moških, ki so v heterosexual.razmerju pa se podajajo v homosexualna? verjetno se to ne bere pogosto in morda še ni “razvito” pri nas…no, pa zdaj veš…zakaj je temu tako pa kdaj drugič….toliko o “trendih po sili razmer”. v nekih drugih okoliščinah rečeno drugače tudi izhod v sili, ampak to ni zdaj osrednja tema.

  27. Anna - 1.09.2008 ob 22:25

    no, en komentar je požrlo…ne da se mi še enkrat pisat.
    salvia Trend po sili razmer….ta trend ni enak trendu nošenja pajkic ali trendu zahajanju samo v japonsko restavracijo.
    v drugih okoliščinah bi bil še bolj umesten odgovor: izhod v sili. imaš več oblik…seveda. sicer pa to ni osrednja tema posta…

    katarina…ja, maš SIS (svega i sfašta) :D
    Ljudje padamo v raznorazne oblike razmerij…še tisti najbolj “ozaveščeni” so lahko zavedeni…

  28. Vanja - 2.09.2008 ob 09:01

    Meni gre najbolj na živce ta ženska lastnost, da bi po vsej sili hotele spremeniti partnerja, zaganjajo se kot kure, moledujejo, so žrtve na kvadrat, največji argument pa so ponavadi otroci. WTF? Poznamo kontracepocijekse tablete, odločiti se za starševstvo z nekom, še preden ga poznaš je pa milo rečeno butasto OK, malo sem obremenjena zaradi moje control freak matke- ampak tudi pri prijateljicah opazim pogosto isto, ure in ure so pripravljene govoriti o pomanjkljivostih svojih partnerjev, njegove matere (ki jo ponavadi naravnost sovražijo)in drugo žlahto, zahtevajo od njega, da izbere ali ona ali jaz (hello zakaj bi človek moral v življenju imeti samo enega pomembnega človeka. Ko moj brat najde partnerko upam, da me bo še vseeno imel pač rad kot sestro, čeprav so ponavadi na obeh straneh neke skremžene face-uh ženske smo posesivne do amena, ker nimamo v resnici svojega življenja, ker so nam moški pomembni bolj od vsega!)V hlavnem neka moja prijateljica mi nje ure in ure govorila o njenem groznem in neznosnem partnerju, kako ni odrasel, je mamin sinko, kako njegovi njuno hčerko povsem narobe vzgajajo, jo ne dajo spati ob uri, ki jo on azhateva in tako v nedogled ena sma kritika. In potem čez par mesecev je še enkrat noseča z njim. On pa, jah kmet malce robat, ampak takšen pač je, le kdo jo je silil biti z njim, ona se je obešala nanj in tudi prvič zanosila z njim brez njegove želje…pa ves je lesen okrog nje, ker nikoli ne naredi nič prav….pravi pekel, in vprašanje časa kdja bo pač pobegnil od tega neprijetnega bitja, ki mu greni življenje, kljub temu, da ima svoje otroke balzno rad. Se zavedam, da obstajajo različni ljudje, razčični odtenki, da posploševati ne moremo, sem pa napisala eno palt zgodbe, z varovalom seveda, to je opozorilom, da sem družinsko obremenjena in morda drugo plat vidim v drugačni luči. Adijo moja objektivnost, čeprav objektivnost kot taka je nemogoča.

  29. salvia - 2.09.2008 ob 09:43

    @ katarina, anna: hja, pri najstnikih, kjer je puberteta v polnem zagonu in hormoni špricajo iz vsake pore, je res marsikaj trendy. Bojda so nekateri kot vrednoto posvojili tudi depresijo in bojda so nekateri veliki porabniki žiletk. Ampak moj komentar na morebitni trend gejevstva ni mel nobene veze z iskanjem osebne in spolne identete ter srednješolskimi subkulturami. Anna je govorila o partnerskih razmerjih, moških in ženskah, torej o odraslih osebah in ne o dekletih in fantih, v tem kontekstu pa sem tudi replicirala.

    Anna, O tem »izhodu v sili«, ki ga prakticirajo moški v razmerju z žensko pa lahko še kaj poveš, ker zaenkrat nima ne repa ne glave. V letih, ko naj bi bila oseba vsaj približno spolno zrela, ne moreš govorit o ne vem kakih jakih preobratih in trendih. Če je nekomu tič nekaj popolnoma neprivlačnega, lahko celo odbijajočega, najbrž samo zavoljo trenda ne bo hopsnil nanj. Če mu je komaj zdaj vdarlo ven, je lahko pač le dolgo tlačil. Lahko je biseksualec. Navidezni ali realni porast homoseksualcev (in kar je še drugih seksualcev) zapakirati v »trend«… to je preveč na prvo lopto.

  30. gartyfarty - 2.09.2008 ob 09:43
    gartyfarty

    Ja simonarebol se kar srtinjam s tabo.Jaz nikol nisem maral maminih sinčkov.Za to ker sem vedno moral po skrbet zase in to mi je uspelo tudi spomočjo prijatlov.Film je pa kar vredu.Sem ga gledal ampak se mi zdi da manjka v njem malo akcije da bi pri tegnil tudi majn zatežene gledalce.

  31. vid - 2.09.2008 ob 10:14

    značaj je res vrhunski film. sem ga gledal pred leti. te liki spremlja še dolgo časa. sploh oče. kot bi bral dostojevskega.

  32. Anna - 2.09.2008 ob 10:20

    salvia o kaki spolni zrelosti govoriš. to ni vprašanje…spolna identiteta je pri mnogih v jaki krizi, prav v dobi “zrelosti” in veliko ljudi posega po alternativah, da bi si ja zagotovili zadovoljstvo…v mnogih primerih se očitno na prvo kocko lažje znajdejo med sabo ženske v tandemu, enako kot moški…veliko je lezbijk, ki so v svojih zlatih letih ugotovile,da bi se raje podale v svet nežnosti in intime z žensko, ker doživljajo toliko razočaranj v odnosu z moškimi…
    Ne gre se samo za tlačenje, sej se niso vsi homiči rodili kot homiči, in ni vsem udarlo v času najstništva…ni samo en vidik, da so taki “po naravi”…

  33. salvia - 2.09.2008 ob 10:34

    seveda ni samo en vidik, tega nikjer nisem rekla. za razliko od tebe, ki se tega trenda držiš kot pijanec plota. enoznačnega odgovora glede spolne usmerjenosti ne zmorem podat, pa tudi ti ne. “veliko je lezbijk, ki so v svojihzlatih letih ugotovile,da bi se raje podale v svet nežnosti in intime z žensko, ker doživljajo toliko razočaranj v odnosu z moškimi…” a je to to, kar naj bi bil po tvoje trend? :mrgreen: v odnosu z žensko ni nič lažje kot v odnosu z moškim.

  34. Anna - 2.09.2008 ob 13:09

    kakorkoli…zadevo si razlagam na svoj način in na način kot so mi ga jasno predstavili eni drugi – je realen, očiten, razumljiv in kompliciran…seveda obstajajo še drugi vidiki in se jim ne protivim, samo izpostavila sem tega.

  35. Martin - 2.09.2008 ob 22:34

    Nikar.

  36. GReen street h. - 3.09.2008 ob 12:01

    Zanimivo, kakšna tematika se obravnava pri zadnjih komentarjih-kdaj bo torej parada ponosa, čez 20 min, jutri, v petek?. ..) oziroma. “Od značaja do parade ponosa”, pa se mi zdi da Simona ni tako naslovila svojega tekstovnega prispevka, ah poglej ga, zlomka, saj ga res ni.

  37. Anna - 3.09.2008 ob 13:57

    green…nič novega ni, da se zaide s teme…saj se vedno najde kake vzporednice, pa četudi posredne…in četudi jih ni, je normalno, da se spelje kam drugam že morda zaradi ene besedne zveze…sicer pa sem za to, da se vrne nazaj na obravnavano temo :mrgreen:

  38. simonarebolj - 3.09.2008 ob 15:52
    simonarebolj

    @anna:
    Kar se tiče maminih sinčkov … Ja, treba je pogledat na široko oziroma se pogovarjat kvečjemu o določenih lastnostih, o vsebini problema, v kolikor sploh obstaja. Kar se razlik v možatosti tič, je ta zadeva zelo relativna, namreč tudi tisto, kar naj bi definiralo možatost je lahko plod hudih zlorab in proti tovrstni obliki “možatosti” so se prave feministke ravno uprle, hvala bogu. Hočem povedat, da problem slabe komunikacije med ženskim in moškim svetom vsekakor ni samo na strani moškega sveta, ampak tudi ženskega, ki danes izpadejo precej zmedeno, kot da ne vedo, kaj pravzaprav hočejo. Zato so takšne stigmatizacije pkodljive, ker odvračajo pozornost od vsebine problema in vse skupaj izpade šizofrenično, v stilu, pa kaj bi te babe sploh rade. Prej niso hotele diktatorskih umetno vzpostavljenih mačov, zdaj vriskajo o pomehkuženosti. In na tej zmedi pridobivajo propagandisti tipa Roman Videb, ki so zastopniki plesnivega patriarhalno šovinističnega modela (in parlamentirajo o naravi ženski, kot da bi jih res zanimala v pravem smislu pomena, pa jih niti najmanj … zato pa pridejo ven buče o zavidanju penisa kot pravljica o grešnem jabolku) in ga lansirajo celo zmedenim ženskam, kot da naj bi jim hoteli pričarat idealnega moškega. Ženksa v hrepenenju po idealnem moškem seveda zlahka nasede, ker zlahka pozabi, kako se v takem kontekstu predstavlja pojem idealne ženske (model ustreza profilu kurbice za nedoločen čas (poroka) ali določen čas … hehehehe …, ki naj bi se sprijaznila s svojo deprivilegirano naravo (kar se hinavsko pakira v neka psihoteoretiziranja o zavidanju penisa, ki ne zmore pojasnit zavidanja klitorisa, še manj neprimerljivo večjega preobražanja moškega v žensko, celo v obliki transseksualnosti in še marsičesa).

    Da je selitev sama po sebi dobra psihološko, je v večini primerov pretirane navezanosti, ki hendikepira, res. Vendar pa ni nujno, da je res. Pretiran beg od staršev in neporavnani računi so tudi lahko slabi. In pretirano poveličevanja pomena odselitve kot same po sebi koristne tudi. Hočem reči, da poznam tudi primere, ko se par hud zapufa samo zaradi ugleda in fiksideje, da hoče živet na svojem, ne pa na primer v drugem nadstropju hiše staršev enega od partnerjev. Mlada družinica si tako, namesto da bi vlagala v prihodnost otroka, če ima to možnost, da živi na “posestvu” staršev, fura drag imidž popolne samostojnosti. Strinjam se z mino, da so te zadeve bolj psihološke narave in da tudi oddaljenost nič ne pomaga, če je v duši zavozljano. Se pa absolutno strinjam, da je treba mladim omogočat finančne možnosti, da se odselijo, ki je v Sloveniji izredno slaba! Zato se mi zdi trend stigmatizacije maminih sinčkov toliko bolj svinjska! Država naj najprej poskrbi, da se bodo sinovi bolj enakopravno premožnim odseljevali, potem pa sodi, pa še to raje ne, ker jih nič ne briga, v kolikor niso zaprošeni za pomoč! Danes pa tisti, ki bi lahko živeli na svojem (finančno), z veseljem živijo po družinskih bajtah ali gradijo v bližini na družinski zemlji, da še malo prišparajo, manj finančno zmožni se pa pufajo do stotega leta ali pa se ne morejo odselit in so zmerjani z maminimi sinčki.

    Tvoja teza o prihodnosti poženščenih moških, gejev itd. Češ, kaj bomo pa ženske … se mi ne zdi problem samo moških. Imaš prav, ko si me opozorila tudi nase, češ, a ti pa nimaš problema najti moškega?! A nisi tudi ti nezadovoljna z izbiro danes? Seveda sem nezadovoljna, ampak v času Vodebovega krasnega patriarhalnega sveta bi bila nezadovoljna še bolj. Svojo samskost sem vzela nase. In ne mislim, da so samo moški vsega krivi, da me ne doleti moški, ob katerem bi bila raje v zvezi kot pa samska. Tudi jaz imam svoj delež “odgovornosti” za tako situacijo na sebi, kot ženska. In če se bodo moški v bodočnosti odločali za življenje brez žensk, prav gotovo ne bom samo jamrala, kako so žleht … hehe … Osebno pa sicer menim, da se po naravi stvari tranzicije emancipacije odvija ena zelo logična psihoposledica, da se odnosi vedno bolj kažejo v nekakšni brezspolnosti, biseksualnosti. Nastal je nekakšen kaos za vzpostavitev novih temeljev narave ljubezni, ki hkrati tudi vpliva na redefinicijo pojma “družina” in njene vloge. In to je že zgodba za drugo tematiko. Večji problem se mi pa zdi, da tega toka nismo kot družba pripravljeni sprejemat in ga proučevat v svoji vsebini, ampak izgubljamo čas z nasprotovanjem. V ta koš spada tudi tvoje izpotavljanje gejevstva kot trenda! Do neke mere imaš prav. Ampak po mojem mnenju je ta trend nastal bolj v pridružitvi biseksualnosti (torej tudi gejevskega eksperimentiranja prej heteroseksualno prepričanih oseb) in preizkušanja narave možne ljubezni izven spon spola in s tem povezanih samo po sebi umevnih vlog!! To se pa meni zdi povsem naravna reakcija na vzpostavljanje procesov emancipacije. Mladi iščejo naravo ženske in moškega po novih pravilih igre, ki so jim še tuje. Želijoljubit človeka in ne spolno vlogo, ki ni več jasno opredeljena v funkciji, s tem pa podzavestno skušajo rakrit nove vidike narave enega in drugega, moškega z ženskim polom v sebi in ženske z moškim polom v sebi. Tako nekako.

    @mina:
    Ja … to je hud problem tako imenovane stroke, še posebej pri nas, kjer je majhen prostor in se hitro vzpostavijo trendi, brez ustreznih drugim pristopov, močne konkurence. Pota samega izobraževanja na samo eni in edini programski usmeritvi in enem in edinem pristopu pranja možganov so pa sploh slaba. Ali z drugimi besedami … dobro pride skozi piflar, kar pa še ne pomeni kreativen, sposoben in praktično usposobljen poameznik.

    Kar se maminih sinčkov tiče, se popolnoma strinjam s tabo. To je psihološki pojav, ki je moteč, ko ovira osebo samo pri razvoju in obstaja tudi prostorsko daleč od doma. Predvsem je pa moteče, da se ne obravnava celote, ampak hruli samo eno stran. Tudi ženska, ki se veže na takšnega moškega, ima problem in je odgovorna za svoje nezadovoljstvo … pa malokrat o tem vidiku kaj slišimo.

    In sem fascinirana, kako si opazila, da ne maram izraza partner/partnerka … hehe … (ali sem to že kdaj omenila …). Zveni zelo neljubezensko. Kot partnerja v podjetju, kar se mi zdi katastrofa v smislu učinka na podzavest. Ljubimec in ljubimka sta dva čudovita izraza za povezanost v ljubezni dveh, pa zanimivo, pri nas v uporabi delujeta slabšalno … kot bi šlo za nekaj prehodnega, celo prej cikata na izvenzakonske “pregrehe” in podobno. In ne zdi se mi nepomembno, da se je med Slovenci s to uporabo v jeziku kaj takega zgodilo, saj je slovenski narod precej neerotičen, temu primerno nemuzikalen in se z raznimi izrazi v uporabi še spodbuja in legitimira kot takšen. Zato imam jaz ljubimce in sem ljubimka! Partnerje imam pa pri delu.

    @alcessa:
    Ja … ima “svašta”. Je pa pomemben pogled na obe strani. Nikoli ni en sam kriv za to. Poznam zvezo očkove hčerkice z zelo samostojnim moškim, ki mu ta hčerkica sindrom para živce. Moja ocena situacije, ki sem mu jo povedala je takšna! Da ta človek zavida svoji ljubimki, ker je tako razvajena in podprta (preprosto ne more klecnit, ker ji fotr stoji za ritjo konstantno), on namreč podpore ni imel veliko in se je moral zelo hitro utrdit in osamosvojit, zaradi česar kuje še nekaj zamere do staršev in občutka osamljenosti, zapostavljenosti. No, moj predlog njemu na primer je bil, da se naj raje bolj ukvarja s svojo stisko, ki je še ni prebolel in da je povsem mogoče, da si je takšno partnerko našel v izgovor, da se zdaj ukvarja z njeno nezaslišano razvajenostjo, kar ona itak odklanja v absolutu, saj ji paše ta občutek varnosti in se od svojega ljubimca počuti kvečjemu ogrožena. Da ji hoče odvzet privilegij in si jo prisvojit namesto očeta … hehehe … Menim, da ko njega ne bo več to nerviralo pri partnerici, ker bo razčstil pri sebi, bo morda ugotovil, da med njima ni nič drugega kot ta bojni privlak in se bo umaknil. Potem se bo šele pokazalo, koliko je kdo pripravljen pristopit drugemu, na čem pravzaprav temelji njuna ljubezen, če sploh še na čem drugem in ne samo na frustra proti frsutri bitki.

    @katarina:
    Hehehe … Po klišejih že, ja … ampak sigurno te niso zamenjali v bolnišnici … Gre za vpletanje pomembnih drugih, v tvojem primeru tudi za zapik preko študijske smeri in še in še … sicer se pa meni tvoje življenje, kakor ga opisuješ in mišljenje, ki si ga oblikovala, ne zdi tako nepovezano s tvojo preteklo situacijo. Ne smeš pozabit, da tvoj blog na veliko ljudi pušča vtis presežne deviacije v pristopih in odnosu do stvari!!! Gre tudi za razlike med identifikacijo in negacijo. Skratka … potomec alkoholika je lahko zelo očiten tudi z zagrizeno abstinenco in fanatizmom s kakšno drugo vrsto “droge”. Na primer v ekstremnem športu ali ekstremni posesivnosti do bližnjih … hehehe … In še in še …

    @Gregor:
    Nisem. Pa dvomim, da te sploh zanima. In to niso čitabule, ampak nekaj povsem drugega. Mene bolj čudi, kako se tebi ljubi zapravit minuto za tisto, kar spisuješ na svojem blogu na primer. Jaz bi šla raje na sprehod, če bi mi bilo dolgčas.

    @smoger:
    Hehe … Imaš popolnoma prav. To je žebljiček … se zavedam … ampak mogoče se pa žebljički namnožijo … mogoče pa ta žebelj kdaj postane vsaj kladivo … Kakor koli … Mi pomeni ta žebelj več, kot če ga ne bi tolkla v kamen … hehe …

  39. simonarebolj - 3.09.2008 ob 16:10
    simonarebolj

    @Asta V.:
    Se popolnoma strinjam s tabo v tem, kakor si predstavila določene hinavsko jamrajoče ženske ob “maminih sinkotih”, ki jim še kako koristijo in jim na pamet ne pade, da bi šle stran, saj bi se izgubile v megli brez koristi, ki jih imajo.

    To, kar si omenila v zvezi s sprejemnimi izpiti tudi jaz krulim kar naprej in popolnoma podpišem!!! Še posebej v Sloveniji, kjer bojda tako zelo potrebujemo prave ljudi na rpavih mestih, pa začuda nič ne naredimo zato, da bi se v imenu razvoja in kvalitete sistemsko podkrepilo takšna stremljenja. In ravno planiram naslednji zapis o šolstvu, ker se mi pred volitvami zdi zelo pomembno vprašanje, pa je totalno zapostavljeno in v političnih programih prav nič zastopano (razen v stilu skrbeli bomo za večjo dostopnost študijev itd.), čeprav gre za prihodnost Slovencev. Skratka … kar si poudarila, je tudi po mojem mnenju po defoltu slabost sistema.

    Hehehe … RBD manije, ki niso nič novega (vsaka generacija ima svoj RBD) pa mogoče malo kasneje … v smislu podtaknjenih medijskih idolov itd. Septembra bom bolj druge teme sipala verjetno, ki se bodo navezovale na politične manipulacije in pozabljene pomembne teme (kot npr. šolstvo!!!) …

    @Vanja:
    Točno to! Sploh nimam kaj dodat. Meni gre ta hipokrizija tudi na živce sto na uro. Nekaj malega sem jo lahko spremljala tudi na domačem pragu … To gre vse v prid izogibanju, da bi se pogledalo, kaj v resnici kali “mir”, na obeh straneh!

    @salvia:
    Ja, res, se mešajo pojmi v zvezi s temi zadevami … sigurno pa ravno pravim gejem najmanj koristijo kakšni pompi in trendi, da bi lahko normalno enakopravno živeli svoje ljubezensko življenje, brez da bi se bili prisiljeni ukvarjat z eno in edino identifikacijo “Jaz sem gej!” …

    @gartyfarty:
    Hehehehe … Srčkan si. Bi lahko mogoče tvoj avatar dobila v obliki plakata? Če imaš na zalogi …

    @vid:
    A ne? Dobra primerjava … je res Dostojevski klima, ja …

    @Green street h.:
    Hehehe … Se vidi, katera osebna lastnost danes preglasi pozornost.

  40. rubinstein - 3.09.2008 ob 17:25

    Simona, samo en lep pozdrav, sem po dolgem poletju spet malo na netu, a trenutno nisem v stanju kaj resnega prebrat, še manj komentirat. Sploh bi rabila kakšno pomirjevalo, ko sem ravnokar srečala “mačota chefa.

  41. Anna - 3.09.2008 ob 17:50

    sem prebrala komentar. ja, mi ustreza :D odgovorim ob prvi priliki v nekaj več vrsticah…zaj zaključujem teorijo dipl tega vsega … :lol: in preživljam svojevrstne muke :oops:

    sicer pa zanekrat samo tole:
    “ladi iščejo naravo ženske in moškega po novih pravilih igre, ki so jim še tuje. Želijo ljubit človeka in ne spolno vlogo, ki ni več jasno opredeljena v funkciji, s tem pa podzavestno skušajo rakrit nove vidike narave enega in drugega, moškega z ženskim polom v sebi in ženske z moškim polom v sebi. Tako nekako.” točno tako, to sem mela ves čas v ozadju. fajn da se dopolnjujemo in do konca ubesedimo, kar je srž/potrebno :)

  42. gger - 3.09.2008 ob 20:18

    Jah, Simona kaj naj ti rečem drugega kot, da si, za moje pojme, spet zadela žebljico na glavico. In ob prebiranju tvojih sestavkov si velikokrat rečem: ˝ Ja hudo, vsaj nekdo se matra in mu ni vseeno kaj se dogaja in kako se stvari obračajo v tej fakin Krtovi luknji ˝. Potem pa prebiram komentarje in si dostikrat mislim, pa za koga. Itaq se folka nič ne prime. Lahko jim tupiš v nedogled, pa nič. Razen, če jih z kolom dobijo, fejst, po glavi ali pa, če jim kaj v nedogled polni želodce. Potem mogoče. Pa mislim,da nima veze ali so kao ful izobraženi ali pa bolj malo ali pa nič, če se jim nekaj splača se jim sladko jebe za vse. Za tvoj blog, za ata in mamo,za predsednika in za pasje kakce. Stvari so pa potem takšne kot so in kakršne nam rišeš ti. Jebat ga. Bad, je samo to, da potem ti izpadeš čarovnica. Čisto sick situacija. Samo za primer. A veš tisti fotr, ki je ruknu na papo, očeta od modela, ki mu je sin od fotra, sinu moril v šoli in se mu je ta prišel žalit? No, tak bo na gobec tudi mene ali pa tebe. Češ, kaj boš ti govoril. Jaz že vem, kako se vzgaja otroke.In ne boš ti meni govoril, da jaz delam kaj narobe. In isti vzorec se bo ponovil tudi pri raznih pedagogih, pa za razne predsodke, itd, itd, itd. Pač, takle mamo. Pa saj to že itaq sama veš.

  43. alcessa - 3.09.2008 ob 20:45

    Simona: kar močna zgodba je tole… Točno tako si jaz predstavljam globine vseh teh zgodb, ki se na površini zdijo tako preproste: veliko jih je kar precej individualnih. Kdor se pritožuje nad starši svojega dragega/svoje drage, bo pametno storil, če najprej pobrska pri sebi, ja…

    Od vseh zgodb, ki jih poznam kot resnično kompleksne, kjer stavek “če ti ni všeč, ga/jo pusti” paše kot oglat žebelj v okroglo luknjo, mi je najbolj v spominu ostala tista od prijateljice, ki je bila nad svojo taščo tako zgrožena, da je začela hoditi k psihologu. Pa njen mož ni mamin sinek v tem klasičnem pomenu: enostavno se je pobrigal zase, doštudiral in mami pustil, da govori, kar hoče, in se vtika (skoraj) kamor hoče. Samo da čim prej svoje odblebeta, da bo mir. Logično, da marsikatera “visokokaratna” zaročenka moderne dobe, ki polzavestnega, avtomatskega govoričenja vaških mamk ne mara (lepo prosim, da se oba opisa jemljeta z rezervo), ponori… Situacija pa nejasna: mož dejansko niti ni mamin sinek, ker se z mamo ukvarja le po liniji najmanjšega odpora in ni videti, da bi jo premočno ponotranjil. Njegova ljuba pa je hkrati kot ženska (“nehčerka”) deležna drugačnih pristopov, istočasno ne zna biti tiho, gledati vstran ipd. Kriza. Kaj se zgodi? Dragi dobi službo ene 800 km vstran od staršev, mama postane nepomembna in se tudi ne trudi preveč – kaj boš z otroki, ki so daleč vstran in imajo svoje življenje, vzgojni avtomatizmi se izvajajo samo v njihovi neposredni bližini. Naenkrat tudi stiki s starši postanejo nepomembni, skorajda…

    Če mene vprašaš, so tukaj imeli problem vsi udeleženi, hkrati pa je vsak malce nedolžen.
    Ravno tako, kot tudi ne pride vsak na idejo, da se v jamranju nad očetovo hčerkico lahko skriva kaj več kot čisto moško ljubosumje…

    Če bi v takšnih situacijah vsak svojega dragega kar pustili – kam pa pridemo? (Moja prijateljica in njen mož sta fajn par, res. On Hrvat iz Nemčije, ona Srbkinja iz Bosne (“Grem se pred poroko krstit v pravoslavno cerkev, drugače me bo tašča krstila v katoliški :-) ” jaz in še en Srb pa poročni priči …)

  44. Martin - 3.09.2008 ob 23:39

    Ker nisem opazil omembe vrednega fuka, sem moral prebrati 3x in sem le ugotovil, da so se vsaj prefukali in razfukali. Vsak dan si bolj blont. V nekem trenutku sem zaznal tvoj tankočutni sociološki aspekt, a zdaj ugotavljam, da gre le za mentalni pofuk. Fuk samo zato, da boš laže razumela, do prakse je še daleč. Od zdaj te pa res ne berem več, zato bo reply zahrbtno dejanje. Kam zavraga si ti hodila v šolo! In kdo je tako nepreviden, da ti dandanes pošilja na pot otroke, kjer ugotavljaš te probleme? Staviva, da poznam odgovor?

  45. Vanja - 4.09.2008 ob 10:28

    Martin, a si upaš povsem pošteno povedati kaj te je resnično zmotilo pri Simoni? Njeni pogledi na svet (kateri?) s katerimi se ne strinjaš…ali kaj za vraga, te je tako razpištolilo? In razrajcalo, kar te je verjetno še dodatno razjezilo, ker imaš o sebi pač drugačno sliko. Ampak za to ni kriva simona, nti kakšna druga pametna in močna ženska. Resnično me zanima, ker si mi prav ene posebne vrste fenomen. Kuhaš jezo na Simono zaradi Dajane? In ne spet z nekimi predvidljivim v stilu vanja Simonin klon ali pes ali slaba kopija …resnično me zanima o TEBI, kaj te pesti, kaj te boli? Zakaj sta se na primer našla z Dajano?

  46. Dajana - 4.09.2008 ob 10:31
    Dajana

    hahahaha Vanja, ti si res profesionalni mešalec dreka. Vsaka čast! In Simoni za tako pomočnico. :evil:

  47. katarina - 4.09.2008 ob 10:36

    vanja, toži dajano, ker blati tvoje dobro ime. če ne veš po katerem zakonu, ti bo pogala dajana, ki si je člene že izpisala.
    tolk o tem, kdo koga ne-žai in blati.
    ša iztoku je tudi rekla, da je bedak. :)

  48. direktni - 4.09.2008 ob 10:47

    Ah, ne se obremenjevat z Dajano, škoda energije. Če greste pogledat njene komentarje boste spoznali vso revščino njenega izrazoslovja in nezmožnost, skupaj spraviti vsaj par povedi. Težek primer, morda celo brezupen, kdo bi vedel …

  49. Jasna - 4.09.2008 ob 11:18

    Martin, kakšne ti to “izpaljuješ” komentarje? V vsaki drugi besedi je fuk. Kako seksi! Kar se tiče tega filma Značaj nisem ga gledala. Simona se obnaša kot, da je nekakršni filmski kritik. Ne vem, morda tudi je. Jaz je ne jemljem več resno, odkar je na Crnkovičevom blogu popljuvala Kubrickove Eyes Wide Shut. Nikoli ne bi mogla popljuvati takega velikana in Toma Cruisa, ker preveč ljubim film in vem kakšen nadčloveški napor je potreben, da se ga naredi. Če pri njej Eys Wide Shut ne zasluži spoštovanje… ah pustimo, pustimo.

  50. Vanja - 4.09.2008 ob 11:42

    koliko se spomnim je samo rekla, da se je prav na platno videla kemija med glavnim igralcema, ki je bila enaka ničli. In se moram strinjati. Kmalu zatem sta se zakonca Cruise tudi ločila. Sicer mi je pa Tom en hovdre ;-) s to scientologijo, z igro me je pa prepričal samo born on 4th of July.

  51. Vanja - 4.09.2008 ob 11:44

    Dajana resnično me zanima1 Kakšno mešanje dreka je to? mešam drek? sta ti in Martin drek ali kdo je drek, da ga mešam. Ne razumem, lahko razložiš? In martin, še vedno čakam na dogovor. Seveda imaš pravico ne dogovoriti, amapk se mi zdi, da skrivaš skrivaš v življenju veliko skrivaš..in to je slabo za pretok energije…in nenazadnje tudi fleksibilonost, duševno in telesno.

  52. Vanja - 4.09.2008 ob 11:46

    katarina, ja prišla bom na sodišče vsa užaljena in se pritožila, da je oblatila moje ime, da sem profesionalni mešalec dreka hahahaha. V resnici ima prav! ;-)

  53. Dajana - 4.09.2008 ob 11:46
    Dajana

    Jasna: To je zate: http://www.youtube.com/watch?v=lmEq9oOOUy4&feature=related ;)
    Vanja: Odgovori sama sebi. ;)

  54. štulič - 4.09.2008 ob 12:29

    Evo!? Film “Karakter”, definitivno spada med moje_moje top 4 (štiri) (med njimi “Poslednji Tangoo.. “)
    Kar nas je maminih sinčkov priznam, da moja mati, še vedno skuha boljšo sarmo.

    Vanja mi je itak ukradla mnenje o Cruis_u.Pljuc!!!

    K” ste pa ravno zbrane vse lubice, katerih mnenja najraje preberem (vključno z Anno Bell Lee_mudro), bom pa d’jal; ne se fajtat več no! Je neproduktino, nesmiselno in izčrpljajoče!
    Deliverence i Pače! :)

    http://www.youtube.com/watch?v=YwtjHjO8RZQ

    Redbuljeva_udri !

  55. GReen street h. - 4.09.2008 ob 12:48

    vau, libertarian and fascist chick fight party.
    Zdej je valda jasno tud to da je Martin v resnici ostarela Eva Braun. Grem si spečt kokice, v pričakovanju part 2.
    Lol, navijam za zmagovalke.

  56. smoger - 4.09.2008 ob 13:52
  57. simonarebolj - 4.09.2008 ob 14:21
    simonarebolj

    @rubinstein:
    O, pozdravljena!

    Hehehe … Chefe in ženska na robu živčnega zloma … Interesting!

    @gger:
    Podpišem. Ja, točno tak bo na gobec tudi tebe ali mene … preganjanje čarovnic definitivno ni izumrlo, samo pristopi se menjajo … kot pištola za meč. Od nekdaj sem imela na sumu, da je čarovništvo pravzaprav trkanje na slabo vest. Kaj bi bilo lahkosploh bolj nesprejemljivega za klofarje “na gobec”, v konkretnem in prenesenem pomenu.

    @alcessa:
    Ja, seveda … Skoraj vedno je problem na obeh straneh, samo druge narave … s problemom drugega se lažje odmikaš od svojega, da se pridno razrašča in hrani. Potem balon poči. Temu smo vsi podvrženi in včasih zelo nemočni. Velik korak je, da vzorec vsaj zagledaš, si ga priznaš, da greš sploh lahko tehtat, kako in zakaj boš dalje.

    @Martin:
    Nikjer v tvojem komentarju nisem opazila, da bi prebral vsaj enkrat. Sem pa opazila, kot še kdo tukaj, da imaš probleme. Dvomim, da imam jaz kaj s tvojimi problemi, ki jih tukaj razsipavaš, ali z drugimi besedami … Nikoli te nisem kakor koli prisiljevala, da ne bi bil raje parkiran na Dajaninem blogu, da ne boš kregan! Sam si prihajal sem na obisk, in to s cvetjem v rokah. In zdaj sem jaz kriva in blond, ker nisi dobil za fukat, čeprav si po to prišel, kot me obveščaš v svojem komentarju … pa še doma imaš probleme zaradi tega … Ups! Evo! Dajanca je že tukaj! Popucaj drek, ki mi ga puščata na predpražniku. Usrala se nisem jaz!

    @Dajana:
    Glede na to, da ne prihajaš sem zaradi zapisov, ampak zgolj zaradi mešanja dreka na osebnih nivojih, bi prosila, če mi nehaš smetit blog in se vrneš v svoje drekomešalsko blogopodjetje, ki mu temu primerno po logiki stvari rapidno pada ugled. Dobronamerno priporočam prekvalifikacijo.

    @direktni:
    Smo spoznali enako in se distancirali, a kaj ko, glej ga zlomka, se tako trudi, da je ne bi pozabili … hehehe …

    @Jasna:
    Gnus! Ja, v Simoninem življenjepisu je tudi pisanje filmskih recenzij … pa tudi če ne bi sicer delovala tudi kot filmski kritik, bi imela vso pravico pisat recenzije na blogu. In tole zgoraj recenzija pač ni! Je samo okvirna kratka obnova, priporočilo in nekaj opomb, ki se navezujejo na obavnavano tematiko prispevka.

    Verodostojna korektno spisana recenzija, ki argumentirano pojasni svoje zaključke, se nikoli ne sme brigat za nore fene Cruisa ali kogar koli že, ki predstavlja po mnenju xy osebe veličino. In EWS nisem kar popljuvala, ampak sem ga označila za najslabše izpeljan projekt med Kubrickovimi siceršnjimi masterpisi in to sem tudi pojasnila v določenih točkah, vključno z dodanimi primerjavami. Me pa ne more zanimat užaljenost osebe, ki je v tej isti debati reklamirala komercialen mimobežen filmčič Dnevi grmenja in na tem primeru označevala Cruisa kot alfa in omega presežnega igralca. Cruise ti ne bi bil hvaležen. Dvomim, da imaš kaj pojma o nadčloveških naporih pri ustvarjanju filma in sploh napori nimajo z vsem skupaj prav nič, ker recenzista figo freško briga, ali je režiser ustvarjal film z neznosnimi napori ali pa z veseljem in kot z levo roko. Zanimat ga mora rezultat.

    Tvoje izigravanje Crnkovičeve oprode je pa sploh smešno. Mislim, da te ne potrebuje in da mu s takimi izpadi delaš kvečjemu medvedjo uslugo.

    Osebnostno je pa sploh gnilo, da prihajaš past zamero kot kakšna hinavska škodoželjna najstnica. Svinjat namreč nisi prišla zaradi Kubricka (to si si samo sposodila, da bi oddaljila pozornost od narave svoje povešene surle v zadnjem dialogu z mano), ampak iz užaljenosti, ker so bile pač tvoje utemeljitve za svoje fenovstvo in odklanjanje določenih tv voditeljev trhli, ker je pač argument, da se ti nekdo zdi ultraprofesionalec in gojiš globoke simpatije, ker je hecen, hecen, da bolj ne more bit. Jemlji odgovornost za svoje pisarije nase! Ker ni bolj patetičnega prizora od poskusa, da z blatenjem drugega omiliš morebitno razočaranje nad svojimi izpljunki. Komuniciraj korektno, pa bo vse v redu ali se pa spokaj k svojim veličinam … dokler ne ranijo tvojega ponosa. Cruise ga že ne more. Pojma nima, da obstajaš … hehe …

    @štulič:
    Fora je itak v tem, da mame praviloma skuhajo najbolje … hehe …

    Redbuljeva je pa nova inovativna izpeljanka … Kupim.

    @GReen street h.:
    Hahaha … Naj ti tekne.

  58. mgerencer - 4.09.2008 ob 14:40
    mgerencer

    Jaz se Eyes wide Shut spominjam le po množici nagih ljudi – dvomim, da je to bil Kubrickov namen:)

    Sicer pa ja, film je grozen, pretenciozen in wannabe – ampak ga vedno gledam do konca, ker imam take stvari rad. Zelo všeč mi pa je bilo, da Cruise vmes ždi v istem lokalu kot v Cocktailu:)

  59. gger - 4.09.2008 ob 15:09

    Simona, pa takšni osebki vesti sploh ne jebejo.Edino kar je za njih nesprejemljivo je, da jim vzamejo korenček in ostane samo še palica.Pa ravno njo si najbolj zaslužijo.

  60. alcessa - 4.09.2008 ob 16:13

    Fu! Sem mislila, da sem jaz tista, ki ne ponuja omembe vrednega fuka in je vsak dan bolj blont…. K’ se dečko takole prilima za mano pa nikjer nič ne piše, od koga konkretno si želi več pozornosti…

    Zdaj mi je malce lažje, tud če je tisto z blont čista resnica :-D

  61. mina - 4.09.2008 ob 18:45

    Danes sem iz službe domov prinesla eno resnično anekdoto. Sploh ne sodi v kontekst tega bloga pa sem si rekla, da jo bom vseeno delila z vami. Jebi ga, nimam svojega bloga.
    Sodelavka se spotakne v eno ime in me vpraša, če je to muslimansko ime. Pa ji rečem, da muslimanskih imen ni in kaj sploh misli s tem. Pa jo vprašam, kaj oz. kdo je po njenem musliman? Pa mi reče, da je to Islam. Ko jo vprašam kdo oz. kaj je Islam, mi odgovori, da se ji zdi, da je to Bosanc, ampak da je to žaljivo, zato je bolj prav, da se Bosancem reče, kako že, se zdaj ne spomnim, aja, Hercegovc. Kva?, jo vprašam?!? Bosanc pa že ni žaljivo ime za Hercegovca, ampak je eno Bosanc, drugo pa Hercegovec, da sta to dva različna naroda živeča v glavnem na ozemlju BiH. Pa me zabije nazaj, da to že ne more biti res, zakaj pa se pol reče Bosna in Hercegovina? In ji poskušam razložit, da se zato reče BiH, ker to očitno ni žaljivo, ker če bi bilo Bosna žaljivo, potem bi bila samo Hercegovina ne pa BiH. Potem jo povprašam, če ve, kaj je to nacionalnost in ugotovim, da se ji ne sanja. Da se ji ne sanja tudi, da je verska pripadnost nekaj čisto drugega kot nacionalnost. In ugotovim tudi to, da misli, da so muslimani samo po žaljivo Bosanci in po nežaljivo Hercegovci. No, potem ji te pojme na hitro razložim, nimam pojma, če je razumela, kao je razumela, potem pa se zatakne, ko ji razložim, da Hercegovci niso nujno tudi muslimani in da so lahko tudi pripadniki drugih ver. No, tega pa preprosto ne more sprejeti. Hercegovci očitno živijo na ozemlju Muslimanije (to zadnje je moj konstrukt) in kot taki so lahko samo muslimani. In ji zabrusim, da nima pojma, potem pa ona sklene, da jo itak boli k za to in jo sploh ne briga in da je vseeno, kaj uni tam dol so. Za njo so vsi uni muslimani, ker so ji vsi grozni. Kdo so to “uni” nisem uspela ugotovit.
    Eto, čista resnica.

  62. mina - 4.09.2008 ob 18:51

    Aja, pa še to. Kolikor sem uspela ugotoviti iz te zmede, se mi zdi, da se njej zdi, da muslimani oz. po žaljivo Bosanci oz. po nežaljivo Hercegovci živijo samo na tistem ozemlju tam, kateremu “ljudje rečejo BiH” – ne vem ali to pomeni, da pravzaprav sploh ne ve, da obstaja BiH ali kaj naj bi to pomenilo, da ljudje tistemu tam baje rečejo BiH, skratka, muslimani živijo samo tam.

  63. rubinstein - 4.09.2008 ob 22:58

    Ja pa bankrot, pms al mena, pol pa en tak dopplerjev efekt ko gre šef na netu mimo. Sem ga napi. on pa nič.

  64. smoger - 5.09.2008 ob 12:25

    @mina: Boli te:)

  65. Dajana - 5.09.2008 ob 13:15
    Dajana

    haha Simona. Torej ne smem več komentirati pri tebi? Da ne boš naredila tako kot Katarina, ko sploh gor na njen blog, ne samo, da takoj izbriše moj komentar?

  66. katarina - 5.09.2008 ob 13:21

    ti greš že lahko na moj blog – kaj misliš, da sem jasnovidna in da vidim, ko klikneš nanj in bereš – samo komentirat ti ne pustim, ker me v komentarjih vedno žališ. pika.

  67. smoger - 5.09.2008 ob 13:42

    Daja@Dajana: samo zate (drugič) : http://www.youtube.com/watch?v=1jYHWn74tSk

  68. djubre - 5.09.2008 ob 23:25

    @mina: ja, muslimanska imena dejansko so, tudi jaz imam muslimansko ime. gre sicer za imena arabskega in turškega izvora, vendar tudi sami muslimani jim rečejo muslimanska imena. glede ostalega pa tipično za povprečno slovenko. imam kar nekaj travmic zaradi tega, ko je recimo kakšen karadžić musliman. tudi v juugi so zajebali, ko so bili bošnjaki preprosto muslimani, z velikim m, kot nacionalnost in se je ljudi prijelo. in ja, vsi smo grozni za nekatere. musliman je sinonim za nasilneža, ogabneža itd. pa muslimanija na žalost ni samo tvoj konstrukt. sem že poslušal v stilu, če ti kaj ne paše, zgin nazaj dol v svojo muslimanijo. haha! v glavnom, to je splošno stanje, ogromno slovencev nima blage veze zakaj se gre. pa odpri blog, ker imaš kaj za povedat, pa če se temu reče mešanje dreka ali ne. upam, da nama avtorica bloga ne bo preveč zamerila tega offtopic dialoga. el pe.

  69. mina - 6.09.2008 ob 20:50

    @djubre, ne me plašit, a da je taka situacija ali kaj? Kako Slovenci nimajo blabe veze. Res je, da teh stvari glih ne debatiram in nimam pojma, kaj vejo in kaj ne, ampak meni se je to vseeno zdelo malo hudo. In ne morem da me boli k, kot je rekel Smoger, ker ene stvari je pa že treba vsaj približno vedet. Al si pa res totalen idiot.
    Evo, se opravičujem za tole, bom sedaj nehala.

  70. Tesa - 7.09.2008 ob 18:15

    No, moja sodelavka pa je imela sosedo, ki je živela skupaj z mamo tudi v pozna leta. Imeli sta lep odnos, skupaj hodili na morje, urejali stanovanje – predvidevam, da ji je bilo lepše, kot pa življenje s kakšnim “mačotom”, ki bi mu morala streči “spred in zad”.
    Zelo pohvalno, da si omenila problem zlorabljenih otrok, ki jih ZPM pelje na morje. Spomnim se članka o enodnevnem izletu teh otrok na morje pred nekaj leti. Omenjen je bil majhen deček, ki ga po koncu izleta, pred odhodom avtobusa, niso mogli dolgo časa najti. Stal je zraven nekega moškega, ki je socialni delavki potrdil, da to ni njegov otrok..Seveda so ga strpali v avtobus, čeprav se ni želel vrniti k nasilnim staršem..

  71. djubre - 7.09.2008 ob 23:03

    @mina: naj te potolažim, da sem takšno neznanje in takšne predsodke zaznaval v šolskih dneh, tako, da obstaja majhna verjetnost, da strejši ljudje več vedno. vendar po mojem ne, ker sem slišal pričevanje iz porodnišnice, ko je kuzla, ki je rodila na vprašanje, kdo je muslimanka, odgovarjala v stilu, to so uni umazani tam dol. pol se pa čudimo, zakaj se mladi muslimani in tujci po evropi ne morejo asimiliriti. čau.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !