Simona Rebolj

« | | »

OSKARJI

24.02.2009

Najprej pohvala hrvaški nacionalni televiziji, pa če se vsi, ki so mi že očitali, da prevečkrat pohvalim kaj v zvezi s hrvaško nacionalko v primerjavi s slovensko, ki jo bojda samo grajam, na glavo postavijo. Ja, kaj pa naj?! Hrvaška prenaša podelitev oskarjev in to z zanimivimi, kar tremi različnimi, komentatorji, ki znajo utihnit, ko je treba in znajo povedat kaj omembe vrednega med pavzami in drugimi ustreznimi momenti. Slovencem se zdi podelitev oskarjev nekaj brezveznega. Kako neki bi bilo drugače, saj ne prenašamo niti lastne nacionalne podelitve filmskih nagrad. Slovenci bi pravzaprav vse, kar se tiče kulture ali popkulture, najraje ukinili in fliknili na spored še kakšno polkaoddajo. Slovenci morajo hrvaško televizijo celo zasnežit, ko se odločijo, da bodo prenašali vsaj nogometno prvenstvo. Ker bi večina raje spremljala fuzbal s hrvaškimi komentatorji. Čemu bi se pri nas trudili z izboljšavami, ko pa lahko ukineš konkurenčen program, a ne. Patetično. Preprosto mi smernice slovenske programske politike niso všeč niti najmanj z le redkimi izjemami, ki se držijo bojda na ekranu komajda, čeprav bi jih najraje odbrcali. In ravno ti dvigujejo raven kakovosti.

Prireditev

Letošnji oskrajevski ceremonial je bil scenografsko verjetno najbolj dovršen do zdaj. Hugh Jackman z mjuzikl verzijo povezovanja je bil dobra izbira za spremembo. Raje imam dovršene plesnoglasbene točke in hitrejši tempo od zavlačevanja na že itak predolgi prireditvi s kvazipikrimi vici, ki so prej simpatični kot pikri. Pridobitev k bolj strnjenemu poteku je tudi ukinitev nastopa vseh nominiranih glasbenih točk, čeprav je Peter Gabriel zaradi tega povesil surlo, nastop preteklih oskarjevcev pri podeljevanju kipcev za igralske dosežke pa enako dobrodošla popestritev. Nasladno je bilo opazovat igralce, kako se krotovičijo, ko recitirajo pohvalni govor svojemu nominiranemu kolegu ali kolegici. Zmagal je Robert De Niro. Zabavno. Veselje mi je pokvarila Sophia Loren. Ne spomnim se, kaj je pleteničila, ampak v tem primeru pristransko izrekam visoko stopnjo antipatije. Prezoglenele in v glavo prenafrfulane wannabe dame me odbijajo. Sophia Loren je bila zame vedno kuharica, ki ne pošteka, v čem je čar sofisticirano skrivnostne maškarade Grete Garbo, in se ubožica ponesrečeno vseeno trudi. Gostilničarjeva žena s preveč krame na sebi, preveč spreja v laseh in prevelikim prepornočičastim ponosom na prevelike joške. Kičast performans z obvezno ročico v boku, ko gospa zvečer pozabi, da z drugo roko ne kroži več po fižolovki.

Na duhu revni hollywoodski milijonarji aplavdirali filmu Revni Milijonar

Slavil je nižjeproračunski Slumdog millionaire. Pobral večino predvidenih nagrad in kot najboljši film v celoti. Pravljica o revnem indijskem fantiču iz revnega predela, še revnejše klime, z revnimi izobrazbenimi zmožnostmi, skratka, revno, revno in še enkrat revno, a se dokoplje do glavne nagrade v indijski različici televizijskega šova Lepo je biti milijonar, mu jo hočejo seveda izmaknit, ker je prerevno prereven, da bi bi se zdela tolikšna sreča verjetna brez goljufije, a ni panike, saj pomembna je ljubezen, volja, čisto srce, pozitivna misel in ljubezen, še enkrat ljubezen, ne, ljubezen ni nekaj za na kruh namazat, ampak tisto, saj vemo, no, khm, ki premaga vse, pa tudi če nič ne pomaga, je najpomembnejša, še posebej če godi s solzicami zapakirani patetiki “velikih” kreatur, okinčanih z diamantnimi ogrlicami, spoliranimi nasmeški, glamuroznimi drhtavicami in tako naprej.

“Revni milijonar pokaže, da močna volja premaga vse ovire; film je zato navdih za vse zapostavljene in zavržene.”

Zgornji citat je zapisan na spletnem portalu RTV Slovenije pod fotografijo peščice Indijcev, ki se jim je silom srečnih okoliščin uspelo prebit na oskarjevski oder, in navdušenega britanskega režiserja Dannyja Boyla, ki mu je uspel veliki met za še več keša in slave, ker je uporabil pravo tarčo, zašpilal na prave strune in lobije. Zgornji citat je referenčni slogan lopatarskih bleferjev iz brezna kvazinapredne moderne dobe. Pesek v oči zgodovinsko kronično naivnim in pojebanim. Slumdog Millionaire je ravno prav hollywoodski in ravno prav “evropski”. To pomeni, da mora bit vsebina po hollywoodsko pravljičarsko zapakirana, tokrat indijski Pepelko pač, sam pristop naracije, montaže in predvsem kamere z dogmo 95 zverziranega kamermana pa koristi, da izpade tehnikalsko autsajderski, evropski, skandinavski, nevermind, važno, da začimba zažiga. Danny Boyle je v zahvalnem govoru ob prejemu oskarja za režijo izrazil zahvalo vsem Indijcem iz revnega Mumbaja, ki so sodelovali in tistim, ki sodelovali niso. Hihi … Zelo ustrezna zahvala, če mene vprašate. Sodelovali so namreč le nekateri revni Indijci, nehote sodelovali pa res vsi. Sorodniki in prijatelji sodelujočih so se na obravnavanem teritoriju komaj prebili do kakšnega televizijskega sprejemnika, da so se lahko veselili ob dokumentu srečnih okoliščin, ki so privedle do priložnosti svetlejše bodočnosti za svoje bližnje, ki jih lahko preštejemo na prste dveh rok, kot uresničeno možnost pa morda na en palec. Vsi ostali pa so se lahko veselili, ker so sodelovali kot obstoječi del ubožne mizerije, torej so postali vir inspiracije. Na primer v svetu hollywoodske smetanarije, ki se vsako leto potrudi izkakat prgišče politikantskega slabovestnega kvaziaktivizma preko podeljevanja nagrad, da se nadalje bolj v miru valjajo po zlatem blatu in degutantno mizernih izkupičkih po kvazidobrodelnih orgijadah do naslednjega podeljevanja nagrad. Revni milijonar zato ne dokazuje, da močna volja premaga vse, ampak da si objestna brezvestna smetanarija na vseh frontah takšno floskulo rada recitira, ko “filme” packa ali pa če jih samo gleda in packari po drugih kanalih. Ker če močna volja res premaga vse ovire, potem je vse okej. Nihče ni kriv, da večina, za razliko od najredkejših redkih s srečnimi okoliščinami nagrajenimi posamezniki, pač ne uspeva premagat vseh ovir. Kreh, kreh … očitno imajo premalo volje. To bo to! Imajo pač manj volje od diamantne versačejske smetanarije na primer. In film ni navdih za vse zapostavljene in zavržene, prej obratno, ampak je navdih predvsem za vse preizpostavljane, prenapitane in preslavljene, da vidijo, kako lahko ravno na plečih obstoja zapostavljenih in zavrženih kujejo enormne profite in so še pohvaljeni, ker spustijo peščico revne “sodrge” kvazirazumevajoče in kvazitolerantno kdaj pa kdaj v svoje vrste, peščica zapostavljenih in zavrženih pa se tega še sila veseli in trkajoča s čelom ob tla zahvaljuje za ščepec pozornosti. Volk je sit in koza cela, ovce pa še naprej neslišno blejajo, medtem ko jih strižejo in koljejo. Po potrebi. Malo po lastni krivdi naivnosti, precej več pa zaradi tega, ker jim drugega ne preostane. Če bodo nehvaležni, se jim morda še podlupna mikrovratca zaprejo. Sodrgi nehvaležni.

Včasih se zgodi komedija nad komedijo v bitki prevzetnih. Zmaga na primer drugorazreden filmič Crash, kakršnih se je odrolalo v izvirnejših realizacijah že na kilograme, proti prvorazredni cukrasti pravljici Brokeback Mountain. Kakšen reality show! Rasizem versus homofobija. Glejmo, kdo bo koga. Glejmo, kaj je v Ameriki bolj faking in! V kakšne štorije se najbolj splača vlagat, da bodo zjebani od družbe naivno malo potolaženi, ta prebrisani pa na njihov račun megalomansko prodajali abotno patetiko za kokičarsko rajo, kakršna se ob od akademije pofočkanih stvaritvah počuti malo bolj intelektualna, v kokičarski sporočilnosti pa ravno prizadetim ne koristijo več od povprečnih floskul alias načel, ki pritičejo in smo jih vajeni poslušat od povprečnih liberalno orientiranih predsednikov držav. Načela pa so tudi vse, kar zastopajo. Ljudi iz mesa in krvi precej manj. Je težko. Baje ne gre. Blabla …

Zato se okrog oskarjev vsako leto komentatorji spotaknejo ob spregledane, ob podeljevanje nagrad za slabšo rolo, slabši film itd., ki služi bolj poravnavi vidnejših krivic med krivicami, ki so pač bolj vidno spregledane med na neopazni minimum spregledanimi. Letos so podelili življenjsko priznanje Jerryju Lewisu, a za dosežke na humanitarnem področju oziroma natančneje za pomoč otrokom z mišično distrofijo. Lepo. Pa so si spet na hitro oddahnili.

Igralci so igralci

Spregledan ni bil Mickey Rourke. Za glavno moško vlogo v Wrestlerju je pobral zlati globus in bafto, oskar pa mu je še najbolj presenetljivo od vseh podeljenih letos spolzel med prsti. Življenjska zgodba Mickeyja Rourka je tabloidno fascinantna in pravzaprav zelo po hollywoodsko filmična. Zato deluje, kot bi bil vseh petnajst let, ko se je raje pretepal po ringih in izven njih ter raztolčen financiral plastične kirurge, če ravno ni popival in fukal fenic po nočnih klubih, pravzaprav aktivno na igralski sceni. Američani obožujejo njegov veliki “come back show”. Res odličen in karizmatičen igralec, ki me je v vseh ozirih prepričal predvsem v Year of the Dragon, Angel Heart in Barfly, si je malo popackal kariero z 9 1/2 Weeks, čeprav je vlogo odbrenkal vrhunsko. Erotična dramica je postala po pričakovanjih takšen kokičarski hit, da so po volji blesavih novinarjev pri Mickeyu Rourku ravno ta film z veseljem prevečkrat omenjali kot ključen faktor njegovega razvpitega renomeja. Dokončno se je na svojo kariero posral z vlogo v Wild Orchid, ki je bil takšno sranje od kvazierotičnega scenarija, da sem odvrgla v reciklažo papirja Rourkov poster iz najstniških dni. Edini poster nasploh, ki sem ga kdaj koli iz kakšne revije iztrgala. No, in do danes mu je z izjemnim trudom uspelo postat neka mešanica Rourka in Michaela Jacksona. Mickey je za javnost povedal, da je padel v brezno stagnacijskega obdobja predvsem zaradi dvoma, ali je dovolj moški ali ni. Pomagal mu je psihiater in zdaj je spet ustrezno prilagojen. Baje, je spoznal, se je problem skrival v njegovem načinu razmišljanja (huhuhu …). Američani ga ljubijo, ker se je vrnil. Prilagojen. Vsak Američan z velikim A ima svojega šrinka. Vsi razmišljajo na “pravi” način. Mickeya imajo zdaj tako radi, da mu odpuščajo tudi izpad javne podpore Bushu. Saj si je premislil, no, khm, umolknil bolje rečeno. Tudi liberalnoaktivistični Sean Penn je pozabil in Mickey je zdaj kar his bradr end hi’s rajsing agejn. Bjutiful. Še posebej ko mu je izmaknil oskarja. Upravičeno. Oba sta sicer briljirala, pa vendar se je ponegodovalo nad končno izbiro Penna pri nekaterih navijačih predvsem zato, ker bi si tako radi ogledali prizor, kakšne bo Rourke stresal, ko mu bodo porinili kipec v šape. Kar se mene tiče, na koncu koncev, jo je odnesel še bolje. Imam občutek, da bi stresal neumnosti. Trosil jih je precej, tudi v intervjuju iz časa, ko se je intenzivno družil s Tupacom in očitno popolnoma zakockal identiteto. Padale so nekakšne izjave v gengsta reperskem slogu, ki so pristojale morda Tupacu, čeprav ne tako blesave, Rourke se je pač smešil. Sploh me žalostijo tovrstni ekstremisti in posledične skrajnosti v “preobrazbah”. Nekoč delinkventen plejboj pod avreolo pravičništva, ki je bojda pripravljen žrtvovat bleščično verzijo kariere, da vse pošlje v kurac, če je treba in snema nizkoproračunske filme, ki so celo dobri, eh, danes, ko se mu na jesenska leta takšne vloge ne ljubi več igrat, pa spet pretirano čivavarsko slinari v rit akademiji in celemu Hollywoodu, da bi ga le sprejeli nazaj, se posuva s pepelom, kriv sem, vsega sem kriv, vi ste najboljši, epopeja najboljšega, kar se mi je v življenju zgodilo, zdaj sem spoznal, o, zdaj vem, kako krasni ste vi in kako zajeban sem bil jaz … bruh … raje ga imam, ko je tiho in govori samo predpisan tekst za vlogo … in ko se posveča svojim čivavam seveda.

Sean Penn je imel pričakovano najboljši govor. Malo aktivizma, malo zajebancije in celo nekaj prepričljive iskrenosti, če odštejem delček, da naj bi bil presenečen, ker ga Hollywood tako ceni njegovemu trudu v nasprotno navkljub. Sean Penn je hiperdiplomatski samopromotor, pa preprosto tudi izjemen igralec. Eden izmed tistih redkih, ki postanejo vloga, namesto da vloga postane on. V protislogu Pacino, Brando, Nicholson ali De Niro veličin, ki so na mojem spisku ravno zaradi dejstva, da žrejo vloge, namesto da bi vloga požrla njih, po defoltu manj respektirani. Veličina drugovrstne kategorije. Sean Penn predolgo ni dobil oskarja za preveč preizjemnih vlog, zato Hollywood vstaja kadar koli se sprehodi po nagrado in verjetno vstaja sploh kadar koli gre mimo in bo vstajal do zadnjega njegovega dne. Včasih se splača čakat in preudarno ustvarjat vtis, da ti je malo mar zanje, pa kakšnega paparazza raje na gobec kot ne. Vsekakor bi braderju Rourku z nasveti očitno bolj koristil od najboljših ameriških šrinkov, ki so potrebovali leta, da se je zmazek od Rourka končno vsaj vrnil na velika platna, kot osebnost pa izparel.

Kate Winslet po šestih nominacijah končno pričakovano fasala kipec za glavno vlogo v The Reader. Mogoče so jo zaradi dolgega čakanja opremili s takšno fizuro in “lookom” nasploh, da je izgledala stara petdeset let. Karakterna in odlična igralka z najbolj abotno debilno pičkastim govorom. Lagala bi, če bi trdila, da nisem govora že malo pripravila vnaprej, je odhlipala. In sem se razveselila, ohoho, da bo bejba kar stresla, kako je tokrat oskarja res pričakovala in pač pripravila govor, fajn, super, končno nekaj na direkt. Se to dogaja v deželi voščenih lutk? Potem pa zguncana soapoperijada, kako je že kot mala deklica v kopalnici vadila pred ogledalom s stekleničko šampona in zdaj, o, zdaj, otroške sanje so večkilogramska kovina postale. Za kozlat. Kako me ženske prevečkrat razočarajo, ker vedno znova ravno v ključnih momentih padejo pod križem pičkastega stereotipa, da so v duhu cenene kakor koli obrneš in zato morda upravičeno samo izrastek enega ušivo pogrešljivega moškega rebra. Pičke pač.

Penelope Cruz je v Vicky Cristina Barcelona jemala sapo. Ne samo zato, ker naj bi ji bila po že gensko španjolsko nevrotično vloga pisana na kožo, kot nekateri radi poudarijo, ampak je jemala sapo v detajlih. Ne prvič. Fascinirala je celo malo preveč, ker je s svojim nastopom skoraj sesula film, sicer še en odličen Allenov projekt v smeri študije značajev, ki se zaciklajo v lastno nerazrešljivost, medtem ko se rešujejo preko drugih. Zadušila je namreč Scarlett Johansson, ki z inačico karakterja iz Match Pointa v tem kontekstu ni učinkovala. Ni bilo jasno, zakaj neki bi si temperamentni avanture in izzivov željan španjolski slikar želel fukat ravno to meglo od bjonde, ki naj bi s svojo megleno prisotnostjo celo navdihovala zakon s fatalno inspirativno, a naporno, ženo. Tisto, kar v Match Pointu je jasno bilo, tukaj ni prepričalo. Prepričala je predvsem Penelope Cruz, da se takšne babe preprosto ne moreš znebit na tak ali drugačen način. Preveč megle v meglenem vsakdanu, da se ne bi zazdelo vredno tudi marsikaj potrpet za košček strasti. Me veseli, da Penelope ni padla v nezavest pred oskarjevskim oltarjem in celo uspela skupaj spravit vsaj normalen zahvalni govor. Ženske vendarle niso nujno samo eno pogrešljivo rebro.

Heath Ledger navdušuje ameriško sceno, še posebej odkar je umrl, da mu je lahko akademija bolj himnično namenila posthumnega oskarja in še bolj himnično poravnala “krivico”, ker ga ni dobil že za vlogo v Brokeback Mountain. Homofobne teme preprosto še niso bile na vrsti pred rasističnimi in nacionalističnimi. Ta čas je za vlogo nastopil šele zdaj, ko so kipec za Milk namenili Seanu Pennu, prvič nominiranemu Dustinu Lancu Blacku za scenarij, film v celoti na omenjeno tematiko bo pa v bodočnosti še slavil. Velikopotezne ideje se zagotovo že snujejo. Milk je preprosto premalo pravljičarski, Brokeback Mountain pa je preveč prizadeval ameriški kavbojski ponos. Najboljša bi bila kakšna srceparajoča ljubezenska zgodba med Afroameričanom in Latinoameričanom, ki se zaljubita, ju kakopak preganjajo, rešuje ju nerodna seksi belopolta Američanka, ki ji učinkovito pomaga … khmmm … na primer ameriški temnopolti pravnik, ki tvega kariero in … blablabla … Na koncu se homoseksualna protagonista srečna, čeprav obubožana (pomembno!!!), poročita v deželi, kjer je poroka med istospolnimi pari že dovoljena, pravnika pa za scenaristično uravnoteženost na primer ustrelijo, ko gre na bencinsko črpalko sredi noči kupit vrtnico za belopolto seksi nerodnico, ki ji še ni izpovedal naklonjenosti, ker je bil prepričan, da je v skritih tolmunih svoje duše pravzaprav lezbijka in se skuša preko pomoči ubogima homoseksualcema sprijaznit sama s seboj, v resnici pa ji je predstavljal večji izziv spopad s prikritim rasizmom, ob čemer se je zaljubila v temnopoltega pravnika. No, nekaj v tem smislu. Ledgerjeva družina je oskarja prevzela zelo skulirano, brez pompa, kakršnega bi se tabloidi zelo razveselili, ni se pa mogla izognit omembi “loving” Matilde. Ledgerjeve hčere, naslednice njegove žetve. Matilda ne počiva, ironija usode pa še manj.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 24.02.2009 ob 23:50 pod Aktualno, Film, Mediji. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

107 odgovorov na “OSKARJI”
  1. Jasna - 25.02.2009 ob 09:21

    Simonca moja, ta tekst je tako dober in ti pišeš takooo seksi. Vseh filmov še nisem pogledala, Oskarje tudi ne, že dolgo mi je jasno, da se RTV SLO lahko kaj nauči od HTV. Sophia Loren za moj okus nikoli ni bila lepa ženska ( mislim na obraz ).

  2. Danvživljenju - 25.02.2009 ob 09:34

    Zelo trezna ocena Revnega milijonarja – hvala. Jaz bi dodal samo še eno stvar: ponata filma je v bistvu to, da v življenju kljub vsemu potrebujemo nekaj, čemur se pravi sreča. Jamal na osem vprašanj pravilno odgovori zaradi osebnih izkušenj in peščice informacij, ki jih je nabral na svoji (sicer kratki) življenski poti. Na enega pravilno odgovori zato, ker do obisti pozna naravo “indijskega Jonasa”, ki je prav tako iz slumov in mu je posufliral napačni odgovor. Pri zadnjem odgovoru pa res gre samo za srečo: prijatelj oziroma prijateljica odgovora ne ve, potem pa se kar odloči za odgovor, za katerega se izkaže, da je pravilen. Torej: vse, kar smo gledali dotlej, vsa ta pravljica o tem, kako do zvezd pridemo skozi trnje, nam na obrazu pristanejo kot kakšne posrane gate – takrat, ko gre res za pomembne stvari (in visoke vsote), je pomembna samo sreča in nič drugega. Po isti logiki bi lahko pri vseh desetih vprašanjih imel isto srečo, film pa bi trajal deset minut. Edini del filma, ki mi je bil všeč, so bile Jamalove in Salimove avanture v Taj Mahalu. Aja, pa sklanja se Dustinu Lancu Blacku.

  3. G(h)ost - 25.02.2009 ob 11:10

    Izpeljava prispevka in odgovor na komentar

    Žal se s komentarjem »ponata (poanta op.a.) filma je v bistvu to, da v življenju kljub vsemu potrebujemo nekaj, čemur se pravi sreča« lahko strinjam zelo pogojno. Srečni slučaji so zelo odvisni od družbenega konteksta. Kontekst tudi določi, koliko srečnih slučajev bo nekdo potreboval, da bo dosegel milijon, možnost izobraževanja, hrano… Hudičevo težavno je, ko se mora za povprečnega prebivalca neke države ali celo kontinenta dogoditi kup srečnih slučajev, da preživi.
    In kontekst je vselej relacija center Vs. periferija oz. nadrejenost Vs. podrejenost, kjer center določa količino samoumevnega in srečno naključnega. Center vselej pazi, da mu periferija ne odmre, da je še kolikor toliko zadovoljna s svojim statusom, ne skopari s poceni in ceneno hvalo, a v prvi vrsti pazi, da ohranja svoj superiorni status oz. odnos lastne prevlade. Tako je v odnosih med dvema človekoma, med družbeno »elito in delavci«, med državami, med skupinami držav… Vprašanje je, koliko je center okruten oz. koliko je periferija še pripravljena ali zmožna potrpeti. Ilustrativni primer arabskega sveta kaže določeno mero nepotrpežljivosti in pokončnosti iz katere se napaja npr. Al Kaida. Ilustrativni primer Podsaharske Afrike pa kaže zlasti srhljivo mero okrutnosti finančno najbolj nabildanega dela Sveta. Hm, ampak kako vedeti, kdaj je nekaj že dovolj, kdaj je nečesa še premalo, pa stalno tehtanje in premlevanje je naporno… Niti ne: človekove pravice in Ustanovna listina Organizacije združenih narodov SO MINIMUM. Izumljene so bile zato, da periferija sploh preživi (in zato tudi center). Tudi kaj več nikakor ni napak, vendar bi bil že minimum velik dosežek za človeštvo. Srečni slučaji bi bili bližje pomenu, lajšanje vesti z milostnim podeljevanjem Oskarjev polperiferiji pa malo manj bizarno in celo manj predvidljivo.

  4. Nurudin - 25.02.2009 ob 12:04

    ghost, saj ravno o tem je pisal danvživljenju. da ne gre niti skozi trnje s trudom, ampak je treba imeti celo samo srečo. celo je ključna beseda.

    sicer pa sem skoraj prepričan, da je govor o osemletni deklici izvedla ravno penelope cruz. govorila je, kako pozno so bili v španiji oskarji in da jih je gledala in se gledala potem v ogledalu. ah, ne, zdaj nisem več čisto prepričan. torej, kate winslet je meni bila menda vedno njabolj privlačna igralka. in potem sem videl ta govor in potem me je za trenutek zvilo na kavču in sem občutil obup in potem sem ležal in potem sem šel na cigaret in pozabil nanjo do tvojega bloga. zdaj me bo spet zvijalo. glede revnega milijonarja se mi je zdelo, da mora biti nekaj takega, čeprav filma nisem videl, niti se mi ni jasno sanjalo, kakšna je zgodba. jeah, očitno sem naštudiral oskarje v svojih devetnajstih letih podzavestnega in zavestnega spremljanja petminutnih prispevkov.

  5. Nurudin - 25.02.2009 ob 12:17

    torej, poanta je, da je možno v pokvarjenem sistemu, kakor si ga ti opisal, mogoče uspeti samo s srečo. poanta dnevavživljenju. njegovo videnje poante filma. kar je sicer diametralno nasprotje tega kar je napisala simona, vendar se vsi strinjate, da je osnovna poanta v sistemu.

  6. G(h)ost - 25.02.2009 ob 12:43

    @Nurudin
    Vaša interpretacija mojih misli ni pravilna.

    Srečo določa sistem in tudi sreča je del sistema in del okvira. Če ima po vaši dikciji torej nekdo “tudi”, “celo”, “komaj da” ali kako drugače srečo, jo ima kot posledico vnaprejšnjega dovoljenja in programa centra. Sreča ni naključna, je sistemsko programirana in iz sistema ni mogoče izstopiti.

    Kar pa se tiče komentarja Danvživljenju, pa sploh ne ugovarjam njegovemu oz. njenemu zapisu: menim, da je film želel prikazati točno tisto, ker je Danvživljenju tudi zapisal/a. Ali Danvživljenju sam/a vidi poanto filma tako, kot je zapisal/a, tako kot sem zapisal jaz ali na tretji način tretje, pa je vprašanje “za milijon rupij”.

  7. simonarebolj - 25.02.2009 ob 12:45
    simonarebolj

    @Jasna:
    Saj se trudi učit. Skopirala je že nekaj razvedrilnih oddaj in idej (Piramida, Zvezde plešejo, pojejo …), pa so vse slabše izvedene … hehe …

    @Danvživljenju:
    Ja, seveda … saj drugače se filma ne bi moglo naredit (v stilu, da dejansko tipček vse zna), že fora z osebnimi izkušnjami je zame za lase privlečena in pravljičarska v naključnosti povezave. Vendar pa je cel kurc, ker tudi ti heci s srečo zadnje čase preko raznih wannabe duhovnih bukvic propagirajo kot posledico osebne svetle volje in zmožnosti priklicovanja le te. Torej moči, ljubezni do življenja itd. Zato, ne boš verjel, marsikomu, ki je gledal ta film, vse skupaj sploh ni obviselo kot usrane gate (osebno delim občutke s tabo), ampak spet v stilu, viš, saj se da … če ljubiš, če si pozitivno misleč in podobna sranja v stilu berite Secret in podobno… hehe … In hvala za popravek sklanjanja tujega imena. Mi slipne.

    @G(h)ost:
    Tako je. Tak kup srečnih okoliščin, da ne zdrži vode, je potrebno. Zato je ta film že po defoltu ena nesramna pravljica.

    In ja, se strinjam, pazi se na količino sreče. Tudi na podelitvah oskarjev. Vsake toliko zmagovalec neodvisnega filma, pa Indijci, pa črnci … ponavadi kar v paketih, v stilu “leto Afroameričanov, leto gejev, leto Indijcev …”, potem pa čao!

    Tudi zmaga Baracka Obame je mnogo bolj splet ugodnih okoliščin za zmago temnopoltega kandidata kot razsvetljenost ameriškega ljudstva, ki končno razume pomen vsebine. In sam Barack Obama ni nikakršen tipičen primerek zapostavljenega Afroameričana, ki mu je uspel enormen met, saj Kenije od blizu ni videl, geta tudi ne, vzgajan je bil pa s strani povsem spodobno situiranih belcev, ki so mu zelo spodbudno stali ob strani … hehe …

    @Nurudin:
    Govora s “šamponom”, ki ga opisujem, ni izvedla Penelope Cruz, ampak Kate Winslet, kot sem zapisala. Je pa Penelope tudi omenila svoj izvor in da si ni mislila, da bo kdaj kot Španka from nikjer tam stala. Tudi to je, se strinjam, do neke mere pocukrano, ampak za Španko iz obrobnega madridskega okrajčka bolj normalno in povedala je brez šampon in ogledalce patetike, predvsem je pa povedala še kaj, na primer o priložnostih, ki so ji bile ponujane in ni pozabila na izvornost svojega promotorja znotraj Španije – Almodovarja brez katarega je Amerika ne bi povohala pač.

    In pojma nimam, kje neki si zaznal, da je poanta v komentarju dnevavživljenju diametralno nasprotje tistemu, kar sem zapisala jaz??? Danvživljenju je ta del poante, ki tudi obstaja znotraj filma (saj se drugače zmage tega neukega revnega dečka prikazat ne bi dalo), pač dodal, jaz pa o tem sploh polemizirala nisem na tem mestu (ker se ne ukvarjam z razgaljanjem filma v celoti, medtem ko še poteka ogledovanje). Jaz sem polemizirala o citatu na film (kjer sem v tem okviru ravno tako omenjala foro srečnih okoliščin), ki ga spremlja v svoji aktivistični propagandni formi, v prvem odstavku pa orisala samo osnovo, ki je kratek sinopsis tega filma (o naprtitvi goljufije in ljubezni, ki dečka drži pokonci … blabla).

  8. MaMlaz - 25.02.2009 ob 12:51
    MaMlaz

    Mene zanima, če se da kje dobit “sugarfree” verzije tvojih prispevkov? Mislim, a že v štartu tako napišeš ali prvo nastaviš smrekico pa jo šele pol okrancaš? Saj ne, da bi se drznil kritizirati tvoje pisanje, ampak se s težavo prebijam skozi poste, ker se mi zatika pri vsakem drugem pridevniku, ko si probam razložit, kaj zdej ona (ti) s tem hoče povedat.

    Milijonar – a ne, da bi film full bolj zažgal, če bi njega ali njo na koncu povozil vlak?
    VCB – Penelopca mi je bila edina prepričljiva v tistem filmu, Bardema imam rajši v drugačnih vlogah.

    Kaj pa “Man on wire”? Nič za povedat?

  9. simonarebolj - 25.02.2009 ob 12:57
    simonarebolj

    @Mamlaz:
    V štartu plus nekaj krancljanja smrekice po ponovnem branju in ne ne da se. Pač nisem zgolj poročevalec. Saj s časom se začne ravno v tem uživat. Kot pri zapletenejših pozah in pristopih pri seksu … sčasoma sugarfree postane suhoparno in premalo za nekatere in gredo dalje v lovu za filingi … hehe …

    Ja, predvsem bi bilo bolj realno ob vsej tonaži sreče, da bi koga vsaj vlak zbil, ja … haha …

    Nič za povedat, ker nisem še videla.

  10. Pris - 25.02.2009 ob 13:09
    Pris

    Slumdog je pravljica, dobro posneta in povedana pravljica. Jaz je drugače niti nisem dojel. Zame so grozote indijskih getov, verske vojne in hinavščina indijske družbe le sredstvo, s katerim je bil film predstavljen, ne pa tudi njegova poanta.

    Strinjam se z vsem zapisanim o lažnih holivudskih “letih Afroameričanov, gejev, Indijcev”, ne da bi se širše stanje post festum bistveno izboljšalo, ampak za to ne moremo okriviti filma, katerega avtorji po moje zavestno sploh niso ciljali na oskarje. Lahko se spustimo v plehkost pravljičnega konca, v nemogoča pravljična naključja, morda celo v malo verjetno dejstvo, da neizobražena sirota iz indijskega geta govori angleško (kot Frodo in Legolas) in dobi službo v telekomunikacijah, ampak vse to me ni pretirano motilo. Zaplet in način pripovedi sta bila dovolj sveža, da me je film pritegnil. Ob tem sta število nekih pozlačenih kipcev in zaslužnost zanje popolnoma irelevantna, sploh ker “Akademija” niti ne nagrajuje najboljših filmov, ampak najbolj zlobirane, ob tem pa se zavoljo aktualnosti in kvazi-objektivnosti ne pozabi vsake toliko spomniti tudi na manjšine in nizki proračun.

    Zakulisne igrice filmske industrije glede nagrad so zelo podobne našemu izboru EMA in jih ne bi smeli preresno jemati. :P

  11. MaMlaz - 25.02.2009 ob 13:09
    MaMlaz

    Stara moja, če sexaš tako kot pišeš… Tudi pri zapletenejših pozah v sexu te včasih v križu useka. Ampak ja, štekam.

    Le poglej si ga, vrvohodca (ups… a sem komu pokvaril presenečenje?)

  12. MaMlaz - 25.02.2009 ob 13:15
    MaMlaz

    Jaz sem v milijonarju pogrešal krave. A je kdo sploh opazil kakšno? Mislim, Indija pa to…

  13. simonarebolj - 25.02.2009 ob 13:35
    simonarebolj

    @Pris:
    Ja, le sredstvo, saj ravno v tem je fora. V tem je fora tudi pritoževanje indijskih patriotov na drugi strani, da gre za zlorabo v prikazovanju najslabše plati njihove medalje, medtem ko se v resnici film s tem sploh ne ukvarja. Seveda je ta protimarš prikazan nam kot urlanje nacionalističnih skrajnežev, ki skušajo prikrivat gospodarsko bedo države, pa vendar ne gre samo za to. Še posebej ne gre samo za to, ker ga je posnel Britanec, ki se je kaj??? … hotel s tem v imenu države odkupit Hanifu Kureishiju … hehe …

    In se strinjam, da ne gre krivit samo filma, saj v zapisu tudi nisem krivila samo filma, ki je predvsem dobro posnet, s tem se strinjam, vse ostalo pa je zame na nivoju kokica trenda, polno navadnega nakladanja in neprepričljivosti (v vsem, kar si še dodatno omenil) in nevredno posebne pozornosti.

    Ne strinjam se, da ustvarjalci niso v nobenem primeru ciljali na oskarja. To je tipičen oskarjevsko podložen film v tisti svoji najslabši Titanic verziji, pri čemer nižjeproračunskost in kvaziaktivizem samo priliva olje na ogenj. Ker dejansko gre za stvar lobiranja. In Trainspotting man ni kdor koli, ampak nekdo, ki ve, kje je treba pritisnit na skrajno vse grdo in skrajno vse lepo, s tehniko je pa itak že ultra uspel, poleg tega, da se je odločil zlobirat ta film. Zame tudi film Monster ni bil zgolj nizkoproračunski popolnoma autsajderski film, ki je čudežno uspel, kot so ga reklamirali. To je bil zame narejen film za oskarja Charlize Theron. Me prav zanima, kako bi akademijo ganilo, če bi se redila in gršala neka za Američane xyon igralka, četudi bi bila vrhunska.

    In ja, se popolnoma strinjam, da je podobno EMA sceni, ja. In tudi naše bolj kao z elitnostjo del in avtorjev so podvržene EMA in oskar sceni … hehe … Ali z drugimi besedami nizkotne strasti se ne ozirajo na veličine duha, iqja in podobne “navlake”, ki ravno v teh primerih odigrajo navlako, samo fasado za navidezno upravičenost do istega sranja v poanti kupčkanja …

    @MaMlaz:
    Kdor bi z mano tako seksal, mora vsak dan z največjim izkazanim užitkom vsaj tri ure brat moje tekste … To je forplej … hahaha …

    Videli smo polno “krav”.

  14. G(h)ost - 25.02.2009 ob 13:41

    Pa še dodaten komentar na oceno igralcev

    Kot aksiom: igralci so prostovoljno tudi javne osebnosti, zato pač morajo znati javno živeti in nastopati tudi v živo. Sicer je bolj pomembna njihova umetniška ali obrtniška stvaritev, vendar nekateri s svojim likom izven platna tako grobo odstopajo od kakovostne ravni svojega dela, da nas šokirajo. Zanimivo, kako podobno nas lahko presune prepad celo med umetniškimi deli istega avtorja ali celo znotraj enega samega umetniškega dela npr. med instrumentalom in vokalom ter besedilom znotraj enega samega komada… To nas navdaja z nelagodjem, vendar smo narejeni tako, da nam pri ocenjevanju fragmentirane celote ostane zlasti grenak okus. Takšnega umetnika si pač celega zapomnimo najmanj z veliko črno piko.

    Tako se npr. off-filmsko pojavljanje Sean Penna lepo sklada z njegovimi umetniškimi dosežki in slika je urejena. Pri Kate Winslet pa je prisotna huda diskrepanca. Lahko bi sicer rekli, da je tako kakovostna igralka, da zmore prepričljivo odigrati celo mnogo bistrejše, bolj izobražene in bolj izkušene like od sebe same, pa vendar zamera takim perlam ostaja. Bolj ko je nekdo nadpovprečen in bolj ko nam je všeč, bolj mu zamerimo tisto, kar nam ni. Oboževati in biti oboževan je zahtevno.

    @Pris
    Se popolnoma strinjam: poleg kruha potrebujemo tudi iger. In Slumdog se tudi meni zdi primer posrečene igre. Katarzičnost tragedij in komedij ima vselej več obrazov in več ravni. Tudi če so igre dobre, pa se boš strinjal, da ni napak opozarjati na dejstvo, da je Center pekarno prignal v stečaj.

  15. Nurudin - 25.02.2009 ob 15:07

    @ghost: seveda, s prvim odstavkom se strinjam in to sem hotel povedat. okej, glede drugega. blackout.

    @simonarebolj: samo povezal sem barcelono s šamponom, zdelo s emi je neločjivo.
    okej, glede drugega. blackout.

  16. Nurudin - 25.02.2009 ob 15:20

    španijo s šamponom.

    no, tole bom omenil samo, ker se mi zdi duhovito. takole pridem na blog in preberem vajina komentarja in doživim čustveni kolaps. potem pričnem razmišljat, napol v solzah, kaj se je zgodilo. nisem navajen biti butast, namreč. počutim se skrajno psihopatsko. potem mi nekako megleno pride v glavo tista fraza, a si pozabu tabletke vzet. in nato se domislim, da sem dejansko pozabil tabletko vzet in sploh sem odmislil, da imam kakršnekoli tablete. haha! to je to.

  17. G(h)ost - 25.02.2009 ob 15:34

    @Nurudin

    Psevdonim se pravilno zapiše: G(h)ost, ker asociira na:
    1) “gost”, saj gostujem na tujih blogih;
    2) “ghost”, ker je identiteta bolj ali manj zakrita;
    3) “host”, ker komentatorje občasno gostim v svojih razpredanjih.

    Pa sploh ne zamerim, samo nečimrno sem zlorabil trenutek, da sem predstavil psevdonim. Pohlep po pozornosti pač.

  18. Nurudin - 25.02.2009 ob 16:03

    da, to mi je jasno. sicer na tretji primer nisem pomislil. včasih vzdevke komentatorjev malo samosvoje napišem, iz takih ali durgačnih razlogov. pri tebi se mi na primer ne da delati oklepaja in zaklepaja. zdaj, ko vidim, da ima kar tri pomene, pa se mi zdi, da že moram pisati oklepaj in zaklepaj. pri tisith z imenom in priimkom imam prakso, da samo priimek napišem. zdi se mi uličarsko in cinično. nergaški glas v meni govori crnkovič, pelko, gartner. pri simoni pa včasih napišem samo ime, včasih pa ime in priimek skupaj, zdaj že v različnih verzijah. skupaj sem ju menda zdaj prvič napisal. verjetno je to nek primitiven nezaveden način distanciranja. simona je blizu. kadar mi vse ugaja, kar je napisala, izrazito naklonjeno. simona rebolj je podmoklo in nekako slinasto. zaželim si biti malo komentatorja tipa rado, pa si ne dovolim dlje od simona rebolj. vem, da ima prav, samo paše mi ne. simonarebolj je pa kadar pozabim tabletke vzet. ko bom napisal samo rebolj, reboljeva, pa bom vedel, da sem shizofrenik.

  19. mina - 25.02.2009 ob 16:43

    Slumdog je resda dokaj povprečna luštna pravljica, s tem se menda večina strinja in ja, med vso bero filmov bi ravno njemu dala Oskarja. Ker pač ni bilo nič boljšega. Sem si že nagrmadila vse nominirane filme, samo kaj, ko je letos vse ena taka zamorjena depra. Saj, kvaliteta pa to, ampak dajmo se vmes še malo zabavat, ali pa jpkat, ali pa jezit, pa od tega nič. Pa če že nič od tega, če že mora bit depra, pa nič živih barv, pa vse sivo pa rjavo na platnu, naj bo vsaj tekoče gledljivo, ne pa da moram vmes skakat do hladilnika pa čika pa nazaj. Igro so navsezadnje izumili za zabavo, ne pa za dolgočasenje. Kot recimo Vera Drake, vse sivo pa zamorjeno in vendar luštno in gledljivo in zabavno. Zato se mi vsi ti filmi valjajo po hard disku, vmes sem jih malo poklikala in se nikakor pripravila do gledanja. Mi zgleda, da je Holivud šel iz pocukrane skrajnosti v depresivno nasprotje ker si domišlja, da je depra prvoklasna umetnost. Se ne spomnim že nekaj časa, da bi ljudje izkazovali neznansko navdušenje nad nekim filmom, pa čeprav nagrajenim. Preprosto ni več navdušujočih filmov. Vsi so začeli furati kvaliteto, po novem sinonim za depro. Prav zato glasujem za Slumdoga, yeah!
    Penelope kipec zasluženo in ne, ni SKORAJ sesula filma, ga kar JE sesula. Oz. ni kaj sesuti imela, film je en tak naddrek, brez nje ga sploh ne bi bilo. Je pa bila ona nadodlična. In res, cel naddrekaški film je zaradi nje izpadel še bolj meglen in zanič, čeprav je bil že itak zanič. Scarlett je itak preživeta, v Lost in translation odlična, v Match point popolnoma ista, vendar še vedno odlična, ker je pasala v kontekst, od tam naprej čisti propad. Sposobnost transformacije enaka nič. Napovedujem propad njene kariere, čimprej tem bolje, je ne bi prenesla še v enem filmu.
    Kate, sicer odlična igralka, veliko bolj všečna v Readerju, verjetno ima to veze s tem, da je Reader veliko bolj všečen kot Revolutionary Road. Z njo imam samo ta problem, da mi je preveč suhoparna (sem s tem že težila nekje drugje) ali pa mi je suhoparna, ker si izbira suhoparne filme. Če jo ocenjujem objektivno, ji moram priznati nesporno kvaliteto, vendar zopet, enako v glasbi kot pri filmu, kaj mi koristi nesporna tehnična kvaliteta, če me pušča hladno, vems pa si moram vzet cel kup pavz, da preguram do konca. Kaj pa vem, morebiti sem pa čudna jaz.
    Sicer pa sem vedno bila nesposobna gledat Oskarje, dolgočasno in razvlečeno, ostalo pa osladno in razvlečeno, ampak menda letos dosti bolje, pišete vsi. Vraga, mogoče bomo pa drugo leto gledali. Sicer pa kredibilnosti pri meni nimajo, jo imajo druge nagrade večjo, neskončno in za vedno zamerila, da je glavnega Oskarja dobilo Skropucalo od Crash (še dobro, da si napisala naslov, se ga ne bi spomnila, da me ubiješ), z Oskarjem nagrajeni za scenarij in režijo Brokeback pa ne. Disaster. Ok, pustimo ob strani osebne favorite, ne dobi vedno nagrado moj osebni favorit, pa me vseeno ne gane. Mislim pa, da ne glede na okus, je bil drugi nesporno boljši, kvalitetnejši in provorazrednejši od drugega, ki sploh ne vem, kaj je bil. Skropucalo, kot sem že rekla. Krivica, ki je nikoli ne bom pozabila.
    Sicer pa so Oskarji nekaj takega kot naša Ema, nagrajevanje preteklih krivic, ok, so malo boljši, na Oskarjih se včasih spozabijo in nagradijo tekočo kvaliteto in ne preteklo.

  20. Pris - 25.02.2009 ob 16:56
    Pris

    Od letošnjih nominirancev se mi je “depra” zdel le The Reader, ki pa mi tako ali tako ni bil preveč všeč. Benjamin Button je itak poden, ostalo pa mi je bilo zelo gledljivo.

  21. G(h)ost - 26.02.2009 ob 08:41

    @Mina
    Revolutionary Road se mi je zdel dejansko en boljših filmov, ki sem jih videl v zadnjem času. Igra morda niti ne toliko, na neki podravni pa sem zaznal zalo kakovostno metaforo časovnega razvoja slehernika. In prav razdelava povprečnosti ter vseadaptivnost je tisto, kar me pri dramah pritegne, ne pa izjemni posamezniki, izjemne okoliščine ipd. Dinamika razvoja osebnosti se mi je pri tem filmu pač zdela odlična. In prav zato sem bil nad Kate Winslet tu navdušen: njen lik se krčevito trudi za svojo samooklicano posebnost bolj ko ugotavlja, kako je povprečen. Ravno prav suhoparno za lik in delo Kate Winslet, čeprav izjemno zahtevna igralska hoja med skrajnostima.
    Dopuščam seveda možnost, da sem bil ob ogledu filma ravno na pravi nogi, poleg tega sem si ga za razliko od ostalih nominirancev ogledal v kinu (če si hlev v BTCju sploh zasluži takšno titulo).
    Nemalo sem bil presenečen, da ni bil nominiran v kakšni od “pomembnejših” kategorij. Se je letos Akademija odločila za kvazi bolj subverzivne in neameriške teme, ker se ji dozdeva, da jezdi Zeitgeist? Kaj pa je bolj subverzivnega in bolj vseprisotnega kot sesutje iluzij posameznikov in vezi med njimi? Kje se film dogaja, je tu popolnoma nepomembno. Bi pa dve nominaciji filmov Kate Winslet dali preveč jasnen signal, da bo dobila svoj kos pleha. In bi bilo želeno presenečenje (še) manj presentljivo. Dvomim, da člani filmske akademije niso dijeli univerzalnosti filma. Mislim, da je film zlasti premalo glamurozen.

    Kako prijetno in lahko mi je špekulirati in pljuvati po instituciji in institutu, ki ga preziram. Ina kako se po drugi strani ponižujem, da se sploh ukvarjam s tem. Vse za užitek, danes bo lep dan.

  22. selemjan - 27.02.2009 ob 18:45
    selemjan

    “Revni milijonar pokaže, da močna volja premaga vse ovire; film je zato navdih za vse zapostavljene in zavržene.”

    To je seveda popolnoma zgrešeno razlaganje filma – pravo sporočilo filma je “Tiho prenašaj ovire, saj so ti vse bile nastavljene z nekim namenom.” V tem filmu ne gre za premagovanje ovir oz tragičnih prigod, temveč naučiti se živeti z njimi, jih celo razumeti, saj se ti bo vse na koncu obrestovalo. Celo lastni brat, ki vate nameri pištolo, je del Velikega načrta, ki se bo izjasnil na – TV šovu.
    Ni čudno, da je v času recesije zmagal tak film. Uči nas, da ima vsaka nesreča dve plati in, kot bi rekel fatalist Jacques, vse je zapisano tam zgoraj. It is written, ali kako že pravi Revni milijonar.

  23. anna - 28.02.2009 ob 17:35

    dve zadevi, ki sem ju enako podoživela kot ti glede Kate W: njena podoba je bila extra starikava in le kaj so želeli doseči s tem?! plus, ta, s katero se strinja precej drugih: ogabno osladn govor, ki je presegel vse meje – mislila sem si, če se dela norca ‘z nas…škoda.

    sluma še nisem gledala, ampak me po toliko prebranem o njem, vedno bolj mineva ga gledat heh raje se kar vržem v film, če moji ž-nji čuti presodijo, da je zame gledljiv…

    ena tak za mimo grede ko smo že pri filmih: nazadnje me je navdušil Old boy in Turenja. Tud 7 pounds.

    VCB pa prav tako za polizat s Penelopo. Me je melo med filmov, da komentiram mami ozadje njenega lika (saj sem no, heh, nadležno, ampak jebiga)…čist sem se zlila z njo…Skarleta pa – upam, da popravi napako z naslednjim filmom.

  24. simonarebolj - 1.03.2009 ob 15:50
    simonarebolj

    @Nurudin:

    Vse okej, torej po nurudinovo … s tabletko ali brez … hehe …

    @mina:

    Z bero za oskarje verjetno misliš na nominacije. Ki pa tudi ne pomenijo nujno najboljše bire izven politikantskih in populističnih kategorij. Osebno mi tudi med nominairanimi filmi Slumdog M. ni najboljši, je pa hecno že, da je bil, poleg še drugih, precej spregledan R. Road, še bolj zanimivo pa prav tako kot S. M. skromnoproračunski, a veliko bolj “intimno” voden The Visitor, ki se pomembno kritično in zelo čustveno dotakne problema odnosa do tujcev, ki migrirajo silom revnih in politično neznosnih okoliščin. Kritičen je seveda do “gostiteljev”, pa zato toliko manj pravljičen in kvazioptimističen, lažno optimističen v stilu S. M., ki si nekako pravico do nakladanja jemlje že s samo shemo pristopa do fabule in posledičnega poantiranja. V obeh omenjenih primerih sta bila nominirana samo glavna igralca, Winslet niti ne za to vlogo. Hočem reči, da s filmi, ki imajo “aktivistično” vlogo seveda ni nič narobe, super, vendar pa prihajajo v ospredje perfidno prebrisano predvsem takšni, ki nekako pravljičarijo na tak ali drugačen način, da odvračajo pozornost od trenutno žive odgovornosti ali pa jo celo prelagajo v sfero nekih vzvišenih “resnic” v stilu, kakor je opozoril Danvživljenju in isto z drugega aspekta selejman. Med nominiranimi sem bila sicer še najbolj za The Milk, vendar pa še nisem videla The Readerja, tako da se v sodbe nisem spuščala.

    Razlikovanje med depro in optimizmom zame ni sprejemljivo pri vrednotenju filmske umetnosti. Film je dober, s konceptualnega vidika, ali pa ni. Igra je bila prvotno izumljena za zabavo, ja, vendar se je kasneje z vso umetnostjo v paketu razvijala tudi v mnogo več od zgolj zabave. Kot se je bojda razvijal in se razvija tudi človek. Dolgčas je pa seveda nekaj drugega. Vendar kaj, ko premnogo ljudi dolgočasijo tudi odlični filmi, preprosto zato, ker ne razumejo koncepta in do odtujeni od prikazovanega vzdušja, ki je sicer lahko zelo prepričljivo in po domače povedano vse štima in zato marsikoga niti malo ne dolgočasi. To je podobno kot lahko marsikoga dolgočasi predigra pri seksu, če nima filinga in v bistvu zmore fukat samo dolgočasno kot pes. Hočem reči ocene med upravičenim in neupravičenim dolgočasnjem niso enostavne. Tako da samo zato, ker S. M. ne ostane pri depri, pač ne glasujem zanj. Kot ne glasujem za film samo zato, ker ponazarja ali zaokroži v depro.

    Barcelona zame niti slučajno ni drek od filma, ampak prej obratno. Še en izdelek, ki bi se zlahka znašel med nominiranci, če ne bi bil preveč sofisticiran za H. industrijo. Daleč od dreka. Izredno tankočutno vodena fabula in virtuozna študija značajev. Stereotipi, ki so tako natančno prikazani, da se potrjujejo v sebi. Odlični dialogi itd. Skratka ugledno nadaljevanje izjemnega Allenovega Match Point prenovljenega pristopa, ki je pa zaribal, ironično, ravno pri Scarlett, ki je na enak princip v Match Pointu dihala s polnimi pljuči.

    In, ja, ceremonija deluje v poanti emasto, kot je že pris navrgel, se strinjam.

    @selemjan:
    Ja, še druga plat medalje tistega taistega, kar je dodal komentator danvživljenju in enako priročno sredstvo za manipulacije kakopak. Kot je politikantska populistična manipulacija ta citat, ki se v poanti dejansko vleče že iz Amerike v odzivih. Se strinjam. Idealka za recesijsko obdobje in peskanje oči še tistih, ki ne živijo v skrajni recesiji žeitak celo življenje, ampak jo bodo šele zdaj malo začutili. Naj dajo gmh, a ne, saj gre za višji koncept usod, ki mu človek ni kos … hehehe … Očitno dovolj prebrisano.

    @anna:
    Old boy je vrhunski, ja. Scarletta naj si malo spočije … hehe … Usrala ga je namreč tudi v Črni Orhideji in ko se sračkanja začnejo vrstit je čas za “terapijo” verjetno.

  25. smukc - 1.03.2009 ob 17:21

    sej res, da z raznimi filmi in ne odrešijo sveta, pa je vendar samopromociji navlkjub pohvalno, da opozorijo na aktualne probleme, ki bolijo najrazličnejše ljudi na svetu. mogoče je pa samo trendi. no, v vsakem primeru, se mi ne zdi, da bi bila njihova naloga da rešijo svet. oskarjev sicer nisem gledal, mi je pa všeč tvoj scenarij na koncu teksta. HA HA in HA. mogoče pa kdaj napišeš kak spodoben scenarij za slovenski film? :) boš v prihodnje svoje izražanje delila še skozi kak drug medij? kje te bomo še kaj videli? toj lepo, da še vedno neguješ svoje bralstvo, vendar se mi zdi skoraj nemogoče, da te ne bo pritegnilo kam drugam ;) živ’

  26. mina - 2.03.2009 ob 08:11

    @ Simona, sicer se strinjam s celotno tvojo repliko, in ne, nisem mislila, da je depra ali nedepra merilo za kvaliteto, nikakor ne, ampak mene resnično vedno več filmov dolgočasi. Preprosto me ne navdušujejo več. Kaj pa vem zakaj. Mogoče tudi za to, ker konzumiram preveliko količino, hudič je ta internet, pa sem se prenajedla. Enako kot s knjigami, ko predolgo obdobje berem preveč, rabim pavzo, me vse začne dolgočasit.
    Barcelona pa mi je bila drek. Na celi črti, svetla izjema Penelope, takrat mi ni bil drek. Drek je bil pa zato, ker je bil neskončlno dolgočasen, bi filmu manj zamerila, če bi mi recimo kaj dal, ali pa da bi bila kakšna poanta, ali pač karkoli. Pa ni bilo nič od tega, samo čisti dolgčas. Sem sicer kar ljubiteljica Woodyja, tokrat pa mi je udaril mimo, saj bo še kaj naredil, da popravi vtis. :)

  27. G(h)ost - 2.03.2009 ob 09:02

    @Mina

    Pretiravanje nikoli ni dobro (Podnaslov: kljub zavedanju, sem hud primer kršitelja)

    Nasvet: če količina ni nujno zlo po službeni dolžnosti, se je prijetno omejiti le na oglede v kinu (po možnosti v Kinu Dvor). S tem se človek zelo omeji pri količini, saj ni časa, ni denarja, ni izbora ipd. Potem je tudi užitek toliko večji, ko nekoč pa le uspeš videti film, ki ti je všeč. Pa še na velikem platnu vse bolje izpade.
    Omejevanje na takšen način je zelo učinkovito, pa še in ima kup pozitivnih stranskih učinkov. Vsak dober projekt pa seveda prinaša tudi kolateralno škodo.

  28. mina - 2.03.2009 ob 09:14

    Ghost, se strinjam, ampak kaj čem, če je modernizacija naredila svoje, saj veš, ko enkrat nekaj imaš, se temu ne odpoveš več :)

  29. G(h)ost - 2.03.2009 ob 14:20

    @Mina

    Vam že ustreza takšno stanje. Če bi si želeli filmom povrniti nekdanji Pomen, bi se pač odločili za predpisano dieto. Pa to nikakor ni mišljeno kot obsojanje oz. vrednostna sodba, temveč le kot poskus kolikor toliko trezne inventure stanja.

  30. Nurudin - 2.03.2009 ob 14:30

    ja, ampak vseeno je tako, da če si še tako nasičen s filmi, ne moreš videti živ dolgčas v dobrem filmu. dober film moraš vedno prepoznati. ok, jaz nisem gledal barcelone, ampak to je vseeno. jaz naprimer lahko od jutra do večera poslušam glasbo, lahko do konca otopim, lahko sem do konca otopel včasih, pa bom, pa sem vedno prepoznal dobro pesem, dober album, dober del pesmi, dober del albuma. mogoče glasba res ni dober primer. ampak tako je tudi pri filmu. mora biti. kritiški ceh bi propadel. oni vsi gledajo filme vseskozi. in je tudi tako vseeno kje gledaš. se pa strinjam seveda tudi z g(h)ostom. slabo se počutim, če se strinjam. ker priznavam rutino. nočem je priznavati. ampak obstaja, zato se strinjam. samo bojim se je. da bi se vrnila. pfuj, jebemti.

  31. mina - 2.03.2009 ob 16:42

    @Ghost, kot že rekla, se strinjam, vendar se ne da (glej trditev zgoraj) :)

    @Nurudin, muska je slaba primerjava, jaz tudi lahko poslušam musko non stop vse dni vsa leta, pa se ne bom naveličala dobre muske. S filmi in knjigami je pa druga zgodba. Barcelona je pa živ dolgač, pa če bi bil to edini film, ki bi ga videla dolgo nazaj in naprej.
    Se tudi zavedam, da je problem, da si filme ogledujem kar iz kavča, ker v dvorani je tudi druga zgodba, tam ni motečih faktorjev. Doma je pa hladilnik, pa telefon, pa cigaret, pa dragi, to pomeni prekinitve, prekinitve vodijo v dekoncentracijo, to pa v slabše doživljanje filma in s tem verjetno naredim tudi kakšno krivico sicer dobremu filmu. Ampak kot rečeno, jebat ga, internet je tu, ne bom ga kr odklopila. Ampak Brokeback me je pa vseeno navdušil, pa še cel kup drugih filmov, pa je bila (ne)kino situacija ista kot sedaj. Tako da bo verjetno nekaj tudi na tem, da me v zadnjem času filmi ne navdušujejo toliko kot so me prej. Verjetno je delno kriva rutina, delno pa kar filmi.

  32. simonarebolj - 2.03.2009 ob 16:47
    simonarebolj

    @smukc:
    Z aktualnimi tematikami ni nič narobe samo po sebi. Narobe je po mojem mnenju, če so izkoriščane v manipulativno smer in zapakirane v populistično zavajanje publike z za lase privlečenimi elementi ugajanja, namesto da bi raje razkrivale bistvo v smeri odgovornosti. Še bolj narobe je, če so zaradi populizma spregledani filmi, ki obravnavajo aktualne družbene tematike na način, ki mnogo bolj odreflektira bistvo stvari realnega stanja in kritično opozarja na manj všečne zadevice, ki jih kar dopuščamo in spregledujemo, kot da kot relevantne ne obstajajo. Kot sem zapisala v 24. repliki Mini. Ni njihova naloga, da rešujejo svet, se strinjam, je pa dejstvo, da vse veje umetnosti v zgodovini močno vplivajo na spremembe in s tem na reševanje ali nereševanje sveta. Film, ki je najbolj množično konzumirana veja umetnosti, toliko bolj. Osebno nimam nič proti pravljicam. Me pa zelo moti, v kolikor je pravljica zapakirana v koncept, kot da to ni. Pa tudi pri pravljicah imam polno pripomb na Pepelko in Sneguljčico, niti ene pa na Deklico z vžigalicami ali Cesarjeva nova oblačila. Obe posegata v odnos do sveta, čeprav to ni njuna naloga, ampak to počneta, le da Pepelke in Sneguljke perfidno zavajajo v smer določene politike, ki se dotika predvsem vizije samih spolnih vlog in razporejanja, kdo je rešitelj, kdo ni in katere vrline ženske prevagajo v prid hepiendu, medtem ko Deklica z vžigalicami pokaže stvari, kakršne so in celo zrošira pravljični del sanj o srečanju z babico na tak način, da ti sapo vzame. Pravzaprav pokaže, da pravljičarjenje služi v uteho pojebanim in ravno to je tisti element, ki se ga izkorišča s strani ponujalcev pravljičarij, da bi z relativizirali odgovornost svojih riti. Me je pa prsenetljivo navdušila Tauferjeva verzija gledališke predstave Sneguljičica. Poleg odlične komedije je tip postavil v vlogo princa isti lik kot v vlogo lovca … hehe … No, in že samo ta droben element, spremeni pogled na celotno poanto. Sem dala “kapo” dol.

    Kar se mene tiče, pa hvala za pozitivne želje … Bomo videli, kako se bo razvijala ta pravljica … hehe … Ne morem vedet, ker je ne “pišem” sama.

    @Mina:
    Neselektivno pretirano prenažiranje s čimer koli sigurno prinese otopelost in zmanjša stopnjo bolj sofisticiranega okusa, dojemljivost za detajle. Je pa res tudi to, kar je zapisal v zvezi s tem nurudin. In ko človek, ki že je ponotranjil sposobnost za dojemanje in uživanje v višji stopnji kvalitete, itak začuti, da se je zaciklal v prenažiranje, in ne bo videl smisla v tem, da bi nadaljeval na tak način, ker ga to pač ne bo veselilo.

    Ne morem pa mimo opombe, da se mi zdijo ocene tipa “to je drek” nesprejemljive, v kolikor niso podkrepljene z argumenti. Po taki oceni, ki ocena ni, ne morem vedet, ali oseba, ki tako obmetava z drekom določen izdelek, ni uvidela poante, zato ji izdelek ni nič dal, ali je uvidela darilo, pa ji to darilo nič ne pomeni in me potem zanima, zakaj … v primerjavi s čim na primer, skratka, drek ni nič, na kar bi se lahko navezala. Zato sama tako nikoli ne ocenjujem nobenih izdelkov, ker se mi zdi objestno. Pljuvat si drznem samo z obrazlagami iz spoštovanja do dela. Skratka, menim, da si mora tudi pravico do pljuvanja oseba, ki pljuva, prislužit, kot se je določen avtor potrudil, da je nekaj naredil.

    Meni se na primer ta film ni zdel niti najmanj dolgočasen, ampak ravno nasprotno. Uživala sem v vsakem prizoru, vsaki besedi in se zelo zabavala. Poanto in vrednost, ki mi jo je dal, je bila v orisih značajev, ki prehodijo dločeno pot, da bi se rešili spon svojega lastnega značaja. Kar je izpeljal Allen fenomenalno, je v rešitvi, ki to ni. Oziroma je v spoznanju in predvsem sprijaznjenju, da ne moreš iz svoje kože. V tem filmu zažigajo celo stranski liki. Lik gospe, ki je ujeta v lasten zakonski dolgčas in gre reševat paralelno situacijo mladega dekleta, ker nima več upanja, da bi rešila sebe in tako drugemu z dobrimi nameni zakomplicira lajf še bolj (ko napreza vse sile, da bi ji tik pred poroko zrihtala najbolj neprimernega ljubimca pod soncem, takšnega, ki te kaj drugega od onesrečitve ne more prinesti). Potem lik njegovega očeta, ki piše pesmi in jih noče objavljat, ker so se mu preveč zamerili ljudje in si ne zaslužijo njegove odkritosti. v paketu z umetnico, ki je vrhunska pa za njen preboj to ne pomeni nič in umetnikom, ki pravzaprav kopira nadarjeno ljubimko, ker je sam nesposoben, a veliko bolj uspešen, je dobro prikazan. Značaji in prevrati treh glavnih protagonistov pa itak. Mašilo (Scarlett) za vezo med psihičima na tak način ni bilo še nikjer prikazano v poanti (kaj pravzaprav ljubezen je … kar koli in zakaj ne, če deluje … hehe). In kako nekaj, kar bi v določenem trenutku pomenilo totalen razkol v prijateljstvu (med Vicky in Cristino) po prehojeni poti in sprijaznjenju s seboj postane stvar prijetnega klepeta ob kavici, v stilu, oh, frendica, kaj nisi že takrat povedala. Skratka, film ima polno psihološko lucidno obdelanih elementov. Kar je najboljše, je pa to, da se kljub stereotipom v značajih, popolnoma poščije v faco stereotipnim moraliziranjem, kaj naj bi nekaj pomenilo in kako mora to izgledati, da bi to pomenilo. Ljubezen na primer. Konec je pa sploh dobro izpeljan. Preprosto lahko rečeš samo, da je logičen, realen. Ne moreš si pa drznit ocenjevat, ali je srečen ali nesrečen. Oboje. Kot res ponavadi v življenju. Nič ni popolno, je pa pomembno, kako osebno čloevk doživlja in vrednoti ujetost v lastno nepopolnost in zatikanje ob nepopolnosti drugih.

    Najbolj idiotski odziv na ta film, ki je bil kao kritičen, se je nanašal na sceno Penelope in Scarlett. Ker se je film neuradno propagiralo tudi zaradi erotične scene med Scarlett in Penelope. Kokičarji so pričakovali, da bodo gledali spot sladostrastnega fuka med lepoticama, čemur seveda Allen, vsa čast, ni ustregel, ker ponata filma ni v tem, da bi neki bebci prišli gledat film samo zato, da bodo buljili v simulacijo fuka med belo in črno lepotico.

    Če ti na primer ta film ni nič dal in se ti zdi, da je bil brez poante, toliko težje razumem, kaj neki ti je dal Slumdog Millionaire??!!!! Kaj oprijemljivega v poanti??? Razen hepiendovske veselice, kako fino je, če te trofne sreča v lajfu, na vseh mestih, ko jo potrebuješ, in temu primernega drkanja na fikšn, mislim, hvala lepa. Zame je to drek, zapakiran v škatlo za bojda vrhunske čokoladne bonbone. Pakunga pa je očitno res tako vrhunska, da so ljudje pripravljeni drek celo pojest, kot da so vrhunski čokoladni bonboni.

  33. mina - 2.03.2009 ob 18:15

    Simona, si narobe razumela, v filmih ne iščem poante, ampak ali zabavo (pa s tem ne mislim na cenene komedije) ali veseje ali žalost ali kakršno koli doživljanje, ki v meni prebudi karkoli, zaradi česar me film pritegne. In če ni nič od tega, potem naj bo vsaj kakšna globoka vsebina, nekaj, o čemer lahko razmišljam. Z barcelono pač ni bilo nič. Seveda, lahko grem secirat sceno po sceno in seveda ni bilo vse za en drek. Ampak govorimo o celem filmu, film je pač celota in ne skupek prizorov. Celota mi je bila dolgčas od dolgčasa, razen kot že rečeno, Penelope zelo štrli ven.

    “Če ti na primer ta film ni nič dal in se ti zdi, da je bil brez poante, toliko težje razumem, kaj neki ti je dal Slumdog Millionaire??!!!!” Zabaval me je in pogledala sem ga v enem kosu, brez prekinitev. Seveda, če se gremo pogovarjat izključno o umetniški vrednosti, bi bila moja izbira za Oskarja drugačna, izbrala bi Milk, vendar kot sem že rekla, ni vse samo v umetniški vrednosti, ni vse samo v poanti, ni vse samo v vrhunski igre, ampak je skupek vsega in skupek vsega me potegne na Slumdoga. Pa zgleda da še tudi cel kup tistih žirantov po celem svetu, ki so glasovali za njega. Dvomim namreč, da so žiranti, glasujoči, glasovali za Slumdoga zaradi neke hyp poante, kao vsak ima možnosti in podobna jajca.
    Sicer pa ne vem, kako naj se ne prenažiram s filmi, če jih pa štancajo v takih količinah. Kako pa naj naredim selekcijo, kaj naj pogledam. Dokler filma ne pogledam, itak ne vem, kateri je dober in katerega se splača gledat.
    Sicer pa se zdajle vrtimo okoli anglosaksonske, v glavnem pa kar ameriške produkcije. Zgodba se precej spremeni, če bi se pogovarjala o evropski produkciji, sploh severnoevropski, pa tudi angleški. Od tu pa redno prihajajo filmi, ki so precej nad ameriško produkcijo, vsaj kar se mene tiče. Pa jih veliko med njimi ne sega po nobenih nagradah, marsikateri je čisto preprost, ki se ukvarja s čisto preprostimi vsakdanjimi temami, sploh za severnoevropsko produkcijo je značilno, da ne potrebuje senzacionalističnih, velikih tem, da je sposobna ustvariti soliden filmski izdelek. In teh filmov se nikakor ne zasitim, klljub morebiti pretiranemu konzumiranju. Res zanimivo, zato bom še enkrat ponovila, kar sem napisala že zgoraj, verjetno imajo veliko vlogo pri vsem tem dolgcajtu (zdaj je tole zelo posplošeno, da se spet ne zaplezam) prav filmi, ki niso prav nič več ne navdušujoči ne pretresljivi (z izjemami, seveda). Je pa seveda to moj lasten okus, ki se ne sklada z okusom vsakega drugega.

  34. Vanja - 3.03.2009 ob 01:26

    slumdog te je zabaval? oh, jaz ga po nekaj minutah nisem hotela več gledati. Ker je bil začetek hudičevo brutalen….konca pa nisem gledala, tako da ne vem v kakšno pravljico se je spreobrnil. meni je bil začetek dovolj, otroci na smetišču me pač izdepresirajo, ker vem,da je res tako-brez srečenga konca seveda…Zabaven je definitivno an interesting choice of words…

  35. IZTOK GARTNER - 3.03.2009 ob 05:29
    IZTOK GARTNER

    Simona, Devet tednov in pol je ob izidu na veliko flopnil in se je v kult spremenil šele nekaj let kasneje s pomočjo videa. Prav zato je postal najbolj znan film Mickeyja Rourkea in film, po katerem so ga mnogi najbolj poznali. Ostalih namreč niso videli niti na videu, kaj šele v kinu. Tip je bil zvezda, pa ni imel za pasom niti enega približno uspešnega filma, kar je bil vsekakor fenomen prve vrste.
    Če bi že moral izbirati med filmi, ki jih niso nominirali za oskarja, bi namesto sicer dobrega The Visitorja raje izbral Elegy, The Duchess in The Wrestler, če omenim samo tri.
    Sophia Loren? Na tvojem mestu ne bi uporabljal tako grdih izrazov za to legendo, saj ti bo mogoče nekoč še pošteno nerodno.
    Slumdog si je glede na konkurenco več kot zaslužil zmago. Od njega je bil morda boljši le še Frost/Nixon.
    Vicy Cristina te je nasrala enako kot Match Point, kar pa je vendarle bolj razumljivo, saj je veliko boljši film. A če si videla vsaj en film Bigasa Lune, ne bi smela tako zelo nasesti.

  36. IZTOK GARTNER - 3.03.2009 ob 05:29
    IZTOK GARTNER

    Uf, pozabil na Gran Torino. Močno dober in prekleto prezrt film.

  37. mina - 3.03.2009 ob 07:09

    @Vanja, ja Slumdog me je zabaval. In s tem ne mislim na zabavo v smislu komedij, kot sem že zgoraj razložila, smatram pod zabavo tudi žalost, tudi solze, brutalnost, zakaj pa ne, pod zabavo mislim karkoli, kar pritisne na čustva, ko si ves nestrpen, ko komaj čakaš, kako se bo razpletlo in ko si živčen, če bo glavni junak zmagal. Tako me je zabaval. V primerjavi npr. z Milkom, ki mi ni storil nič od tega, pa vendar, če ga racionalno ocenim, je bil močno dober film. Nisem še gledala frost/nixon in ne morem primerjati. Ostalo je bilo pa tako tako, precej dobro, vendar ne za v anale. Jaz sem naštimana tako, da kot zelo dobre ocenim tiste filme, ki se me dotaknejo brez treznega razmišljanja, kako je to dobro. Da ga preprosto doživim kot dobrega. In zadnji dve leti se z oskarjevimi nominiranci to ravno ne dogaja, žal.
    Naštimana sem tako, da dobre filme ocenjujem na čutni ravni in ne na racionalni. Tako to je, in očitati mi, da to ni noben argument za kvaliteto ali nekvaliteto filma, je blesavo, saj smo si ljudje vendar različni.
    Sem se pa sedaj spomnila na izjemen film, ki me je popolnoma prevzel, ki je ustvaril izjemno atmosfero, polno naboja, pa čeprav je bil marsikomu dolgočasen za umret, Se jie. Ang Lee obvlada, za mene je pač eden najboljših.

  38. G(h)ost - 3.03.2009 ob 09:31

    O umetnosti teče pogovor
    (V sobivanje z razpravo samo)

    Umetnost je stvar užitkarjenja, (ne)poistovetenja in katarze. Magari v estetiki grdega in katarzi kot popuščanju šoka. Delo se nas mora na čustveni ravni dotakniti, v nas prebuditi čustva. Včasih nam ustreza ob begu iz dolgčasa podoživeti viharna čustva celo za ceno gnusa ali besa, nad brutalnostjo, pretvarjanjem, kičem; drugič nas spodbuja s svojim agitatorstvom; tretjič nas poboža skladnost z našimi ideali o lepoti… Vsakdo kaj potrebuje in umetnost nam to nudi na civiliziran način.

    Pomembno se je zavedati, da je za uživanje v umetnosti pomembno več kot le delo samo: pomebna je argumentacija dela s strani avtorja, pomemben je kontekst, pomembnih je kup stvari okoli dela samega. Samo umetniško delo po sebi ni (še) skoraj nič. Izjemno pomemben del umetnosti je tudi uživalec te umetnosti sam.

    Živčna debata v stilu: “ampak to pa ni tako” ni na mestu, saj je za nekega konzumenta nekega umetniškega dela to tako, za drugega pa drugače. In si pač okoli sebe nabereš ljudi, ki imajo vsaj približno podoben odnos do umetnosti, da z njimi sploh lahko razpravljaš, pa imajo lahko popolnoma drugačen okus.

  39. simonarebolj - 3.03.2009 ob 22:18
    simonarebolj

    @mina:
    Hmmm … mislim, da sem povsem dobro razumela, medtem ko zate nisem prepričana … hehe …

    Sem pozorno prebrala komentar in skušala razvozljat, kje je keč. Namreč dvomim, da obstaja kdor koli, ki v filmu ne bi iskal doživljanja, čustvenega odziva itd. Izvzemanje poante se mi zdi pa nenavadno, saj je tudi poanta ključen del za vse našteto in konec koncev, ko kasneje omenjaš celoto kot prioriteto in ne “zgolj” umetniško vrednost, iz ocene filma v celoti ne moreš izvzet tudi vrednost poante, ker v kolikor ima labavo poanto pač ni celostno uspešen film. Tudi dislociranje umetniške vrednosti me moti, saj je ravno umetniška vrednost pravzapra sinonim za pogle na funkcijo nekega izdelka v celoti in s tem povezane ocene o izvirnosti, pristopih, vkomponirani vsebini itd.

    Skratka … ključen kleč sem našla v predpostavki, da nekdo gleda film racionalno, ga tako ocenjuje, pri tem pa ne uživa. Tvoja domneva je, da jaz v Allenovi Barceloni nisem uživala, ker je tvoja izkušnja, da te je dolgočasil, torej ga ocenjujem dobro z racionalnega aspekta. No, pa se zelo motiš. V Barceloni sem izredno uživala, se hihitala, komaj čakala na naslednji prizor, na razplet itd. Racionalno je namreč zelo povezano s čustvenim in ne pomeni nečesa povsm drugega. V čem človek najde in zazna užitek pa brez dvoma tudi nekaj pove o človeku. Zato sem ti rekla, da ne kupim oznak, da je nekaj drek in da je nekaj dolgcajt spada v isto kategorijo nesprejemljivega zaradi nepodrekpljenosti z argumenti. Ker to, v čem človek uživa, je kot informacija sama po sebi zgolj odraz nečesa v človekovi osebnosti pač, nikakor pa ne priča o kvaliteti filma. Obstaja nešteto mladeničev, ki na primer neznosno uživa v seriji fajterskih filmov Van Dammeja, ob katerih jaz zlahka zadrnjoham. Kar pa ne pomeni, da ne morem razumet, kateri efekti in psihoučinki te mladce drajvajo. Njihov čustveno pozitiven odziv pa nič ne pove o kvaliteti teh filmov. Niti to ne pomeni, da gre samo za stvar okusa??? Tukaj nastopi racionalnost. Ko neke odzive pri sebi razložiš in artikuliraš, hočeš močnejšo ali drugačno dozo. Temu se reče učenje, zaznavanje itd. In potem ne uživaš več v lahkotnih žanrih ali lahkotno sproduciranih efektih (od okvira duhovičenja, nasilja, fuka, začrtanosti značajev likov, kompleksnosti zgorbe pa do patetike), ampak greš bolj v detajle. In to ne pomeni, da si težiš in ocenjuješ nekaj zgolj racionalno od prizora do prizora, ampak da v tem tudi bolj uživaš. Naslednja stopnja je pa ta, da tvoj oseben užitek šene pomeni odklona do drugovrstnih užitkov. Osebno na primer prav nič ne uživam ob prizorih nasilja, vendar pa zlahka padem v svet Cronenberga zaradi na novo izumljenega “jezika” in neverjetne prepričljivosti kljub izrazito nedokumentarističnemu pristopu (kakršen je v Milku)in še posebej učinkovitemu konstantnemu navezovanju seksualnosti na nasilje, kakršnega redko lahko zaznaš v tako perverzno izčiščeni obliki. Ampak vse to je treba zaznat, da lahko v tem uživaš!!! In marsikdo, ki pač uživa v Van Damme projektih, nima našiljenih živčnih končičev, da bi znal uživat v celoto Cronenberga, ker mu “zateži” s preveč detajli naokrog, ki se ga sploh ne dotaknejo. To je pa podobna fora kot pri seksu. Smešen je prepir analofukoljubca ali celo mazohista z nekom, ki se mu vse te prakse gabijo, vidi v njih zgolj muko in preprosto ne zmore razumet, v čem bi bil užitek. Kar pa ne pomeni, da ne obstaja, a ne.

    Zato na primer odklanjam tvojo oceno v tem primeru Barcelone preprosto zato, ker menim, da gre za sfero, ki se tebe na zaznavnem polju ne dotakne. Zaradi neartikuliranosti. V stilu “Nekaj me dolgočasi, a ne vem, zakaj”. “Nekaj me zabava, a ne vem, zakaj.” Še posebej sporno pa je, da vidiš razlago v tem, da se očitno ostali, ki jim ta film je bil všeč, nočejo zabavat in trpijo ob razčlenjevanju skupka posameznih prizorov … Hehehe … Ni tako!!! Mene je na primer mnogo bolj dolgočasil Slumdog Millionaire, ampak točno vem, zakaj!!! Kot sem pri filmu Crash vedela, zakaj. Če mi pa kdaj ni jasno, kaj mi ne štima, pa pač brskam, dokler mi ne postane jasno, v čem je keč.

    Glasujoči žiranti, akademija, je z lahkoto glasovala predvsem zaradi hype poante, ker to ni naredila prvič, niti zadnjič, ampak je to redna oskarjevska fora. In konce koncev ti že ne moreš več za ključen argument postavit akademijo, ker si ji odvzela stoodstotno kredibilnost, ko si se tudi sama pritožila, da je bila izbira filma Crash zgrešena, ki je pač zmagal zaradi hyperske poante od hype poante Brokeback Mountain. Torej akademiji tudi ti ne zaupaš v absolutu. Treba se je zavedat, da nikoli mi ne govorimo pri nominacijah o slabih filmih!!! Gre avtomatsko za kategorijo dobrih produktov znotraj H. produkcije. Pri zmagi in že nominacijah, pa na žalost, v tej komercialni sferi, vedno prevlada hype, tudi če tako ne izgleda na prvo oko (občasne finte z nizoproračunskostjo, ki s hype pristopi in nagrado potem prinesejo milijone), predvsem pa prevlada tudi kompromis, kateri film bo hkrati s kipcem tudi polnil blagajne. Torej ni pretirano težaven zalogaj za javnost, ampak še vedno ohranja nivo neke izvirnosti ali kvalitete. Zato kakšen The Visitor ne more parirat, ker je že preveč intimen, kritičen in večplasten. Premalo pop. Tako imajo oskarji pač tudi sezono Afroaeričanov, sezono holokavsta, sezono poravnave krivic, sezono obujanja mjuzikla itd. Tudi Ničija zemlja za tujejezični film ni niti slučajno najboljši posnet film na tematiko vojne vihre na Balkanu, je pa dovolj dober in predvsem ob pravem trenutku lansiran, da so si Hollywoodci oprali roke v kvazi politično korektno smer. In na drugi strani so divjali drugi, kako je lahko premagal takrat Amelie (če me spomin ne vara). Enostavno. Smola trenutka pač.

    Slumdog ni slab film. Je dober in drži tempo. Vendar pa zame predvidljiv kot lasten fotr in v pritiskanjih na pravljičarske strune, ki so v svoji formi zame tisočkrat že doživete in preživete hinavski. Kar me odbija. Ni preboja v prepičljivi poanti. To pa zmore tudi marsikakšna pravljica. Medtem ko me pri Barceloni (ki je odlična, a ni brez nepotrebnih napak) ne bi zmotilo, če bi tebe dolgočasila, ko bi šli skupaj v kino, bi me pa zelo zmotilo, če bi se dolgočasil na primer nek tip, s katerim sm na dejtu in si obetam romantično razmerje … hehehe … Ker bi si rekla, da tole pa ni dober znak, ker v sferi erotičnega očitno ne reagirava na podobne psihološke vznemirljivosti. In zelo bi me zanimalo, kateri film na podobne tematike bi vznemirjal njega. In če bi rekel, da na primer pravljica Pretty Woman z Julio Roberts, bi se mogoče kar poslovila, da ne izgubljava časa … hahaha …

    In ja, če bi bilo merilo kakovosti filmov in s tem produkcije dolgočasenje večine publike, bi evropska kinematografija in premnogi virtuozi preprosto izginili s scene in jaz bi se zelo dolgočasila. Razni Gospodarji prstanov in skoraj vsi favoriti oskarjev so še vedno v rangu predvsem polnjenja blagajn, torej sprejemljivosti večine. Kar ne pomeni, da so vsi filmi avtomatsko prej blef kot ne. Nekateri v tej beri nominirancev so vrhunski v vseh ozirih, ampak to je prej redkost, predvsem zaradi vsebinske spopulariziranosti in površinskosti. Enako na drugi strani niso vsi izpostavljani evropski produkti velika umetnost, med njimi se najde tudi veliko artiš blefa. Tako to gre. Zato jaz vedno pristajam na utemeljitve, ne glede na to, ali se z naklonjenostjo ali nenaklonjenostjo filmu strinjam. Zanimajo me utemeljitve ali pač nekaj, kar nekdo pove o določenem filmu, kot so nekateri komentatorji tukaj, oznake dolgcajt, slab, dober, drek, biser itd. brez argumentov mi pa pač ne pove nič.

  40. simonarebolj - 3.03.2009 ob 22:46
    simonarebolj

    @Iztok:
    Joooj, da se ti ljubi. Pa tako vesela sem, da filmoljub opravlja pod tvojimi recenzijami dežurstvo v imenu etike do filmov in kvarjenja otrok s tvojimi napotki in primerami, ko se meni ne ljubi več pizdakat na tvojem blogu … hehe …

    Meni pač ne moreš prodajat pojma uspešnega filma na tak način. In kaj? Trdit, da je bil Ciminov Year of the Dragon neuspešen??? Zakaj? Ker si ga niso ogledale v kinu trume najstnikov, Iztok Gartner in plejada kokičarskih bebcev, ki polnijo blagajne?? To je nonsens. Rourke je postal odkritje in kult že z Rumble fish, opozoril nase v Diner. S filmi, ki sem jih omenila pa že ružil kot karakteren igralec v filmih s karakterjem. Ravno zaradi tega je pomenil pravzaprav polom za njegovo kariero pojavljanje v filmih, ki so bili precej kokičarsko naravnani. Harley Davidson in Marlboro man in potem 9 tednov in pol, ki sicer med kičastimi erotičnimi romancami ni slab. Predvsem fotografija je odlična. Po Lynovsko, ki je ta talent mnogo bolje izkoristil v Unfaithful. Kasneje ga je pa pri izbiri vlog itak sral še na polno. Devet tednov in pol alias Paris in love lahko vse fene Rourka samo globoko potre … hehe …. Fora, da se Rourka marsikod omenja predvsem v navezavi na 9 1/2 Weeks ni nič posebnega. Gre za kokičarske medije pač. Folk, ki ga povezuje predvsem s tem filmom je isti folk, kot pač Robertsovo povezuje predvsem s Pretty Woman, Angelino Jolie s Tombrider ali še bolj podobno Leonarda di Capria s Titanicom, čeprav so bile njegove zgodnje vloge totalen metek in si je s Titanicom fejst zapackal imidž bolj vrhunskega kot luškanega simpatičneža.

    Elegy nisem videla … z ostalima dvema bi se tudi strinjala, čeprav je Wrestler prej Rourke kot sam film po sebi nekaj neverjetnega. Ugledna zgodba. V primerjavi z nominiranci bi brez dvoma z lahkoto bil eden izmed njih.

    Meni za nič ne bo nerodno. Ravno pred dvema dnevoma sem videla Sophio v neki tretjerazredni limonadasti mini seriji. Igrala je ostarelo gospodinjo in skrbnico otrok frustriranemu bratu po vojni na kmetiji. Vloga se ji je odlično podala. Kar se izbora res obupno limonadastega filma tiče, bi bilo pa lahko nerodno njej … hehe …

    Zmago bi dala Milku, vendar nisem gledala še The Readerja.

    O Match Pointu sem pa že izgubljala čas s tabo kot o prenekaterih drugih filmih in res ne mislim izgubljat besed tudi tokrat, saj večjega kokičarskega sralca od tebe, ki se ima za recenzista filmov, slovenski prostor ne premore. Bigas Luna ima pa toliko veze tukaj, kot jo ima vloga Milka z odvetnikom v Carlito’s way. Sloviš po brilijantnih primerjavah in nasmeješ do solz, ko se človek neha jezit nate … hehe …

    @G(h)ost:
    Ja.

  41. anna - 3.03.2009 ob 23:42

    “Z barcelono pač ni bilo nič. ” – KAAAAAAAAJ?!?!?!?!?! U bemtiš, kako pa to lahko trdiš. Toliko je bilo v njej v tej uri, kar je recimo v moji diplomski o tem napisano na 60. straneh. Film ima čisto sporočilno vlogo in kristalno jasno prikaže moderne oblike intimnih odnosov, sodobne dileme in problematike na tem področju. Ampak verjetno moraš bit kar se tiče te tematike bolj na tekočem, bolj razmišljujoč in zaveden, da bi to uvidel v tem filmu…

    Lahko je tematika/ zgodba zanimiva, vendar je uprizorjena na nepreprčljivi ali okoren način….to je eno….pa vendar je VCB bila superodlično dinamična in zgovorna.

  42. anna - 3.03.2009 ob 23:45

    Simona, The reader je (vsaj meni) jako všečn, me je pa recimo Revolutionary road precej razočaral.

    The secret life of bees – soundtrack je extra. Sam tak za bajdvej :)

  43. iron maiden - 4.03.2009 ob 14:52

    Živjo, Simonca

    Zelo zanimiv blog, dobro napisan… Se vidi, da ti je ta tematika zelo domača…
    Čeprav se nekoč na enem drugem internetnem portalu nisva vedno stoprocentno štekala, pa kar se tiče filma, sem vedno rad prebral tvoje mnenje, saj imaš dober filmski okus.

    Aja, pa še to… Ko sem že slučajno uletel na tvoj blog, bi te še vprašal, če si že gledala film Valkyrie? Če si ga že gledala, me zanima tvoja mnenje o filmu in če je film vreden, da se ga gre gledat v kino?

    lp, iron

  44. Vanja - 4.03.2009 ob 21:09

    Gran torino je kičast ameriški mačističen in tudi precej rasistčen film -njeogovo sporočilo je zelo patriotsko ameršiki in sem zaradi njegovega naci sporočila dobivala kurjo kožo. Simbolizem gran torina je bil infantilen, mačističen in rasističen…pokazali bomo svetu kako se to dela…Ne rečem, da ni bilo nekih momentov, ki so OK, da je Clint pač dober igralec…ampak kot sem že rekla, se mi tak naduvan patriotzem malo gnusi.
    drugače pa anna se strinjam s teboj, tudi mene je revolutionary road razočaral…verjela mu nisem niti za trenutek – čeprav je bila tema o neizpolnjeni gospodinji dobro zastavljena vendar na koncu pošteno za lase privlečena. In tega, zkaja hudiča ženske vedno pričakujemo od moških da nas osrečijo…tega tako očitnega vprašanja se film ni dotaknil…hudiča šlo mi je na živce.
    in ja tudi jaz sem v barceloni izredno uživala…..že dolog v nobenem filmu ne tako…sem pa zadnjič zajebala, ko sem rekla,d a sem se videla v karakterju Vicky, popolnoma bi se lahko identificirala z Johanssen…samo malce Penelopine histerije in intenzivnost bi bilo še treba primešati.

  45. Pris - 4.03.2009 ob 21:20
    Pris

    Vanja, da nisi ti malo preveč alergična na Američane per se? ;) Jaz v sporočilnosti filma Gran Torino nisem videl nobenega rasizma, je pa bil rasist in überpatriot glavni lik.

  46. Vanja - 4.03.2009 ob 22:11

    ne, ne prris, že res, da je bil glavni lik rasist (čeravno so ga prikazali na tak”simpatičen ” način” vendar nisem mislila, d aje film zaradi tega rasističen(malce bolj globoko pa že vidim stvari;-))-ampak film kot sporočilo je pa big time propagiral big good old american values. in subliminal message was Ok all you niggers and all you chengs, you come to our country, if you work hard and accept our values…one day we might even make a civilized human out of you….kar je stališče definitivne superiornosti. seveda pa moraš biti za ta sporočila dovzeten…kar jaz, nekdanji imigrant, pač sem;-)
    Podobna stvar kotknjiga v Vrtincu, ki sem jo prebralas kot otrok. Kasneje sem jo brala že kot malce starejša in ne moreš verjeti kako rasistična je. Ali pas Sirota iz Lowooda. od jane Eyre…sem brala karibsko različico te knjige, ki jo piše pisatljica iz stališa žene zaprte na podstrešju, zelo kritično do viktorijanske vzvišenosti nad celim svetom. poleg tega je še precej feminističen glas..in kar naenkrat mi je bila sirota iz lowood neprebavljiva…res pa je ,da sem jo brala kot oboževalka tam pri desetih…in na srečo okus razvijala

  47. Vanja - 4.03.2009 ob 22:13

    aja pris še eno v svoj bran, nisem alergična na Američane, imam veliko dobrih prijateljev Američanov…vendar sem alergična na njihovo politiko, da. Ampak to ni težko biti, ne? Sicer sem pa na našo tudi.

  48. G(h)ost - 5.03.2009 ob 10:49

    Jaz sem Revolutionary Road videl z drugačnimi očmi kot Vanja (čeprav morda namen avtorjev sploh ni bil takšen)

    Dejansko sem ga videl kot razvoj medosebnih odnosov, ki je lasten vsemu človeštvu. Naprimer kako se z začetne (magari navidezne ali sproducirane) skladnosti razvija v deziluzijo in svoje nasprotje.
    Na tej ravni je razprava o spolnih vlogah povsem nepomembna. Z lahkoto bi se kot moški poistovetil z njenim likom ali kot ženska z njegovim. Dejstvo je, da bi bili v danem zgodovinskem okviru prav te fabule vlogi moškega in ženske izjemno težko obrnjeni. Resnici na ljubo tudi danes in tukaj prevladuje prikazani vzorec, kar pa po mojem mnenju ne zmanjšuje kredibilnosti, temveč ravno nasprotno. Je pa vprašanje ali nas privlačijo univerzalno adaptivne zgodbe oz. liki ali pa imamo raje zgodbe o posebnostih in odstopanja od pravil. Kot sem v komentarju prav tega bloga že naznačil, me slednje večinoma moti, saj mi prepogosto zbuja občutek, da prikriva, potvarja, propagira… Tudi v izjemnem posamezniku in zlasti njegovih odnosih do drugih in drugih do njega moram biti sposoben najti univerzalne lastnosti, sicer se me literarno, filmsko, whatever delo ne more dotakniti.

    Najprej nisem imel namena komentirati filma Vicky Cristina Barcelona, a ste me iz različnih vzrokov premamili. Po mojem mnenju je film vrhunski iz premnogih zornih kotov. Ravno prav vsega: posebnosti, vseadaptivnosti, celo klišejev, muzike, lahkotnosti, sladkosti, grenkobe, odkritega in prikritega egoizma, dogajanja, kadrov, scenografije… Čeprav od ogleda ni minilo prav veliko, lahko že ocenim, da se film brez dvoma uvršča med moje najljubše.
    Ko me je ravno premamila razprava, pa bi rad stopil v bran igri Scarlett Johansson: menim, da je dobro odigrala svoj lik, ki se po mojem mnenju filmu poda takšen kot je. Frfotav ništrc za kontrast osebnostim španskih protagonistov. In tako osebnost lika samega kot njena funkcija v odnosih z drugimi le kot začimba. Kdo bi si kot renomiran igralec takšne vloge sploh želel? Menim, da sprejetje in dosledna igra vloge medleža odraža samozavest in veličino igralca.

    Dopuščam možnost, da sem bil ob ogledu filmov Revolutionary Road in Vicky Cristina Barcelona pač le primerno razpoložen oz. dojemljiv. Recimo, da je zame, ki nisem poklicni umetnostni kritik, to dopustno.

    BTW: Opazil sem tipičen vzorec, da znan slovenski filmski kritik filmu da tako dobro oceno, kolikor kakovosten komentar je njemu samemu uspelo napisati. Dejansko ocenjuje svoje komentarje in ne filmov. Resda se to večinoma pokriva, saj se za slabe (kar koli že naj to pomeni) filme pač ne gre truditi s hudimi komentarji, težava pa se pripeti, ko kritiku ne uspe napisati ničesar lucidnega o filmu, ki je bil tudi njemu samemu všeč oz. je bil kakovosten. Takšen film je potem žrtvovan za koncept. Mislim, da celo zavedno. Nedopustno.

    (Komentarji so napisani v moški osebni obliki, saj se mi zdijo zapisi »igralec/ka« ipd. neberljivi. Vsem preobčutljivim pa se ne opravičujem.)

  49. Cahica - 5.03.2009 ob 22:34

    Če se vrnem na začetek … Prireditev Oskarji je žal v največji meri še vedno (ali celo vedno bolj?) mala šola globalnega človeškega sprenevedanja … (in je zato zanimiva za ogled, ker nekateri prav boleče razgalijo svojo ceneno dušo brez integritete). Oskarji postavljajo smernice za to, v kateri smeri se je trenutno fino afnati in pleteničiti, da bodo mase ljudi še bolj z(a)blojene, kot so. Zmagovalci to ponavadi še bolj izpostavijo.

  50. anna - 5.03.2009 ob 22:45

    Vanja – sem pisala diplomsko na temo intimnosti in sem bila čist “adijo”, ko sem videla, kako je film pripovedoval prav o vsebini omenjene na najboljši možen način (potem sem ga na koncu dipl v sklepu tudi navedla heh) in sem se, kot si zase omenila tud ti, enako poistovetila s Skarletino vlogo…hehe…vmes sem si govorila: točno to, točno tak… :mrgreen:

    V bistvu bolj ko razmišljam o slabo odigrani vlogi Skarlete, se mi dozdeva da ni bila tako zelo huda napaka….zdaj mi recimo deluje bolj kot nevtralen člen, pa vendar dovolj zgovorna…niti morda ni bilo potrebe, da bi bila v nekih pogledih boljša, izraznejša …morda mičken bolj prepričljivejša…celotn film z vsemi igralci mi je deloval zelo naravno…nikjer nisi začutil kaj nemogočega…in tud v njenem liku je bilo vse bolj al manj “lahkotno”…

  51. anna - 5.03.2009 ob 22:53

    G(host) – “Dejansko sem ga videl kot razvoj medosebnih odnosov, ki je lasten vsemu človeštvu. Naprimer kako se z začetne (magari navidezne ali sproducirane) skladnosti razvija v deziluzijo in svoje nasprotje.” – samo malo replika na tole…recimo tematika RR-a je zdaj že vsem poznana, ratuje že počasi zlajnana OZIROMA lahko se taka problematika partnerskih odnosov prikaže na dost bolj komplexnem in privlačen način…v RR je od začetka do konca vse skup delovalo jako dolgočasno in nedovršeno…tud vlogi nista bili dihjemajoči. In to, kako si to videl, je nekako logičen, pričakovan razplet, da…ampak v filmu ni bilo nič takšnega, kar se težko ubesedi oz. prikaže…pri takih tematikah je to, se mi zdi, velika umetnost, pa vendar mogoče…ko se prikaže še več plasti osrednjega problema…jaz pa sem to v tem filmu pogrešala…recimo :)

    Sem pa zaj prebrala še tvoj vidik lika Skarlete v VCB in ja, se vedno bolj strinjam s to bolj pozitivno oznako kot ne….recimo da si zadel mojo misel s temle: “In tako osebnost lika samega kot njena funkcija v odnosih z drugimi le kot začimba”.

  52. anna - 5.03.2009 ob 22:54

    ups…—> G(h)ost :D

  53. Vanja - 6.03.2009 ob 09:11

    se strinjam z g(host)-om in anno glede Scarlettine igre…mislim,d aje nekako moral igrati neko pustolovsko vendar čustveno še vseeno precej hladno…nekakšno mešanico aloof bimbota in nekoga, ki tava v drugačnih svetovih. poleg tega sem vedno bila mišljenja, da bi si želal biti temnolaska, vedno dobijo bolj privlačne vloge…svetlolaske so še vedno tako stereotipno prezentirane. Alo so malo glupe ali hladne kot strup manipulantke. bi bila lahko Betty Blue svetlolasa na primer? Ali Amelie’ takoj bi bila samo še bimbo…brez tiste dodatne čutnosti…it ain’t fair!!!!!

  54. simonarebolj - 6.03.2009 ob 23:16
    simonarebolj

    @iron maiden:
    O, hojla, železni! Seveda se te še kako dobro spomnim, tudi tega, da se nisva ravno vedno štekala, si bil pa definitivno eden izmed originalnejših in priljubljenih prepirljivcev tam, kjer sem začela s temile spletnimi pisarijami. In prav hecno je, kadar mi (sicer redko) kdo uleti s pozdravčkom od tam, dobim isti veseli filing, kot če srečaš kakega starega znanca na cesti, ko si še hodil v tisti nek lokal pred leti … hehe … Enkrat me je prišel pozdravit celo okop in to prijazno(teh razsežnosti neštekanja vendarle nikoli nisi uspel preseči v duetih z mano … haha) … sem kar pozijala … prijetno presenečeno anyway.

    Tega filma še nisem gledala, tako da ne morem nič reči. Kdaj drugič torej. Pa oglasi se še kaj!

    @Cahica:
    Bi se kar strinjala s tvojim povzetkom. Na žalost gre res vse skupaj v take smernice. Kar pomeni, da postaja ta “ceh” res samo vrh ledene gore skomercializiranosti na vseh frontah.

    @G(h)ost, anna, Vanja:
    Kar se Scarlettke tiče … Na način, G(h)ost, kot si predstavil poanto njenega lika, bi vsekakor držalo, da se lahko reče, pa saj je ženska igrala meglo. In bi se podpisala. Vendar mora tudi ta lost in space varianta izpast prepričljivo, še posebej če je posredi nek draž. V tem primeru celo erotičen draž. Namreč Bardemov lik in njen sta sorodna. On celo izjavi, da sta si enaka, sorodni duši. Pa vendar B. iztisne v vsej svoji mizeriji in zamaskiranosti, tako v smislu umetniškega pogreba (navaden plagiator svoje bolj nadarjene, a manj v slavi in prepoznavnosti uspešne žene) kot osebnostnem tisto karizmo obupa pomešanega s pohlepom po strasti, obilju, slavi in umetniški genialnosti, da prepriča v učinku svoje maškarade, Scarlettka pa ne.

    Tisto, kar je Vanja rekla, da se je našla v njenem liku (kot značaj), pa vendar z neko primesjo Penelope, se meni zdi, da je ravno tisto, kar manjka. Pravzaprav ne nujno Penelopina primes, ampak tisto, da bi vsaj lahko verjeli, da s svojim hrepenenjem znotraj resignacije vendarle privlači (saj je ona na prvi pogled pritegnila in zmotivirala Juana v slo po orgijah in ne Vicky). To ji je uspelo v Match Pointu izvrstno. Tam je bila pravzaprav zelo podoben tip bejbe, še bolj izgubljen in celo zapit, ampak ti je zlezla pod kožo s svojim značajem in predvsem hrepenenjem. Vicky je namreč tista pusta, predvsem “poslovna”, urejena, skrajno tradicionalna psiha ženske, ki si ne upa hrepenet, ampak pade zgolj v dvom, kar si dovoli šele, ko jo Cristina potunka v anekdote s Juanom. In za vlogo Vicky se meni zdi okej, da je bila, kakršna je bila. Brez posebnega fluida. Nobene privlačnosti, nobene posebne karizme. Trda in ograjena. Za Juana je bila ona postranski izziv, ali jo bo uspel prebudit. Kot kakšno devico, ki se ne namerava sparit pred poroko, ampak on bo skušal to doseči, da bi si dvignil ego pač. Tukaj je njena neatraktivnost v vlogi meni povsem štimala, Scarlettina pa niti najmanj, ker menim, da njena vloga ni bila tako mišljena. Pravzaprav bi morala v privlačnosti konkurirat Penelope, samo z drugo vrsto bolj melanholično jebivetrske katarzičnosti. Pa se ni zgodilo.

  55. IZTOK GARTNER - 7.03.2009 ob 15:15
    IZTOK GARTNER

    Simona, zapisala si, da je Devet tednov in pol postal kokičarski hit!!!
    Jaz sem ti pojasnil, da to ne drži, saj je film popolnoma pogorel ravno pri kokičarjih.
    Kaj spet ni jasno.

  56. Vanja - 7.03.2009 ob 15:52

    hahahahah simona, s tem dodatnim pojasnilom se moram zopet strinjati a teboj glede Scarlette (madona saj sem kot ping pong žogica)-če dobro pomislim, ja ob gledanju sem ob precejšnjem uživanju tudi malce trpela, ker mi kljub”domačnosti” ni uspela prižgati dovolj ognja, dovolj karizme…in sem jo potem pač opravičila, jah takšni so Američani….naj mi bo opravičeno moje pospološevanje ampak meni v 14 letih NI USPELO v resnici zaljubiti se v Američana (Kanadčani vključeni)-pa sem bila zelo nadarjena za zaljubljanje-njihoh emocionalno živlejnje je pač zelo drugačno, zelo racionalno, zelo omejeno.
    Ampak jah, zdaj v bistvu Scarlette še bolj zamerim, da od svoje vloge s svojim potencialom ni naredila več, saj takšnih vlog za ženske hudičevo primanjkuje..se opravičujem, ker sem zopet povsem zamenjala stališđče amapk ko je Simona omenila nekakšno žensko verzijo Bardema se mi je dobesedno prikazala Marija. Jaz bi za takšno vlogo preprosto ubijala(barbarin rov ne bi bil dovolj globok -se opravičujem in se izvlačim na črn humor)…..

  57. štulič - 7.03.2009 ob 16:51

    @Vanja; pa si ti prepričana, katero Penelopo misli Rebolj_s? :? ..ker letošnji zmagovalec je U2D3!! :?

  58. Vanja - 7.03.2009 ob 22:20

    štulič, povsem prepričana, se jasno izraža. za razliko od nekaterih, ki so misteriozno prazni.

  59. Vanja - 7.03.2009 ob 22:21

    sicer pa martin, a se vračaš k svoji penelopi, zate je že natrenirala svoje tretje oko.

  60. iron maiden - 8.03.2009 ob 09:59

    Simonca, ja res tisti rtvslo forum je bil res kot nekakšen lokal, prepirljivcev nas pa tam ni manjkalo he he… Sicer pa mislim, da sva midva oba nekako štrlela iz forumskega povprečja in sva intelektualno prekašala konkurente in sva zato oba marsikomu šla v nos. Mi je pa bilo pri tebi najbolj všeč, da si vse provokacije in napade na tistem forumu vedno prenašala po moško in na vsak napad vedno odgovorila s kontranapadom… he he…

    Kakor vem pa že nekaj časa ne sodeluješ več na rtvslo portalu, niti na forumu niti na blogih. In kaj je razlog? A si se naveličala in si zamenjala virtualno okolje? Nekoč ste imeli nekateri forumaši celo forumske piknike. Jaz tudi že več kot eno leto nisem več prisoten na tistem forumu… Mi je brezveze ratalo in se mi ne da več pepčakti s tistimi brezvezniki.

    No, če pa še nisi gledala filma Valkyrie, pa nisi prav veliko zamudila. Jaz sem ga šel gledat, pa sem kar malo razočaran, saj se mi film ni zdel nič posebnega. Mogoče sem malo preveč pričakoval od filma, saj mi je ta zgodba okoli Grofa Von Stauffenberga vedno bila zelo interesantna…

    Kaj pa Frost/Nixon si gledala? Imaš mogoče kakšno mnenje o tem filmu? Ta film si moram tudi še ogledati.

    lp, iron

  61. Nurudin - 8.03.2009 ob 15:45

    mina, pri glasbi je durgače, vendar je vseeno isto. glasbo se samo malo drugače čuti.

    iron, ti nisi nikogar prekašal. izstopal si samo zato, ker si bil nazi. bil si zmes nazija in zdolgočasenega povprečnega slovenca. ko sem videl nick iron maiden, se niti spomnil nisem na kakega tebe. in nadpovprečno zadrt si bil, na slab način.

    včeraj sem gledal nezvesto. ne morem ubesediti, kako nagnusen je bil zadnji del filma. scenartista bi morali zapreti v koncetracijsko taborišče. in kako čaroben je bil prvi del. za obe stanji filma ne obstajajo neumne besede, da bi ju lahko opisal. in nagnusen in čaroben sta najslabši besedi. i like the quiet of the nightime.

  62. Vanja - 8.03.2009 ob 19:57

    nurudin, ne verjamem, da si 18!

  63. G(h)ost - 8.03.2009 ob 21:34

    @Simona Rebolj

    Lahko bi se strinjal z vašo kritiko, če bi poznal literarno predlogo. Tako pa se pač omejujem na videno: nikakor mi ni bilo moteče in to je vse.

    Če privzamem, da ne poznam literarne predloge, se lahko strinjam z vami, saj bi bil lik, kakršnega ste opisali, gotovo bolj skladen z zgodbo oz. bi jo uravnoteževal.
    A prav tako bi lahko bil lik, ki ga igra “Scarletta”, v literarni predlogi in glavi režiserja do pičice (kinky?) takšen kot ga je odigrala Johanssnova. To, da Bardemov lik izjavi “…da sta si enaka, sorodni duši”, je po mojem mneju slab argument, saj je Bardemov lik popolnoma egoističen, takšna osebnost pa je kot orodje za dosego cilja sposobna izjaviti kar koli. Bardemov lik je tudi slabič, kar pomeni, da ni nujno, da si svojo ljubico izbira z nekim konceptom ali opravičilom pred seboj (za svet pač lansira nek smisel), zato se mi nikakor ne zdi neobhodno, da bi si za tarčo izbral kaj več, kot le očesu in tiču prijetno deklino. Vicky je izziv, zakaj bi torej morala biti Cristina tudi? Iz njegove načelnosti, izdelanega okusa? In nadalje: odnos med likoma Bardema in Cruzove je ognjevit. Raje vzemimo za referenco besede Cruzinega lika, ker je bistveno manj preračunljiv od Bardemovega. (Tudi) po njenih besedah Cristina v odnos dodaja začimbo za ravnotežje. Ravnotežje pa k temu dodaja odnosu “megla” in ne močan karakter. In še en poudarek v opazki Cruzinega lika: da je Cristina je košček, ki je manjkal k celoti – manjkajoči delček. Ne kos, ne lepilo med vsemi kosi celote, samo košček, ki je manjkal pri že skoraj celoti.
    Kot rečeno: možna se mi zdi tudi slednja argumentacija lika, bilo pa bi zelo zanimivo poznati izhodišče pred nastopom Scalett Johansson.

    P.S.: Če “za začimbo” dodam malo lastne zlobe, lahko rečem, da mi brezizraznost likov Američank godi. Boža stereotip, ki ga imam rad.

  64. Vanja - 8.03.2009 ob 23:37

    Vicky je izziv zakaj bi torej morala biti tudi Kristina? Hmmmmalce po moško simplistično. Ker se gre na prvo žogo. Zakaj je bila vicky izziv..ker ni dala prvo noč? to so morda izzivi za nekatere simplistične moške, kar Bardem kljub svoji kurbirsko nemirni duši pač ni bil…dokaz..ljubil je Penelope. Možakar kakršnega si opisal ti G(h)ost je Slovencelj..in nikakor ne ljubezenski sladokusec kakršen naj bi bil umetnik Bardem. pomisli tuid na njegovega očeta…takšen oče ne bi imel povsem plehkega sina-kot ga slika tvoja interpretacija.
    Sicer pa sem neobjektivna, ker sem se zaljubila v Simonino interpretacijo lika Scarlette. Ker je takšnih ženskih Bardemov veliko premalo…v slovenski kinematografiji, gledališčih in literaturi..pa jih sploh ni. Vse so vreščavo histerično bebave, brez vsakršne dovoljene karizme, da slučajno ne zasenči poscanega maminega sinkota.

  65. G(h)ost - 9.03.2009 ob 09:03

    @Vanja
    Strinjam se z zadnjim odstavkom. S prvim pač ne, zaradi vaše absolutne argumentacije ker ne dopušča možnsti, da to tako ni.
    Kot rečeno sem podal alternativno t.j. možno razlago. Ki tip moškega, kakršen je ali naj bi bil Bardemov lik, bolj negativizira od večine siceršnjih komentarjev. In povsem se strinjam, da je obravnavan kot “Slovencelj”. Argument, da to ni, ker “ljubi” (na svoj preračunljiv način) Penelopin lik, se mi pač ne zdi nič bolj prepričljiv kot kontraargument. In če se poglobim v lik Bardemovega očeta, se mi poraja vprašanje ali je na svojem sinku (v kolaboraciji z drugimi) izvedel permisivno vzgojo in vzgojil “Slovenceljna”. Povsem možno in po mojem mnenju tudi bolj verjetno, kot da je vzgojil celovito osebnost z veliko lastne volje in etične integritete. Če vprašanje torej prenesem v vašo ubeseditev, je vprašanje ali Brademov lik bolj ali manj slovenceljski, egoističen, egocentričen in (patološko) narcisoiden.
    Osebno bi si želel, da ni in osebno bi si skladno želel tudi, da zdrži razlaga Simone Rebolj, kakšen naj bi bil lik, ki ga igra Scerlett Johansson. Če nič drugega je za zgodbo to lepše, bolj skladno itd.

    A kaj je bilo mišljeno pred vpletanjem igralcev, ne vem. Zato sem podal alternativno razlago, ki se mi zdi možna in gre v prid igralcem. Večino cenim, cenim tudi Woodyja Allena, zato mi je ljubše verjeti, da so like takšne kot so ustvarili namenoma in skladno z literarno predlogo.

  66. Nurudin - 9.03.2009 ob 10:34

    vanja, 18, 19, 30 ali 50. vseeno je. si ali nisi.

    jaz sicer filma nisem gledal. rad bi pa povedal, da alternativna razlaga samega značaja po mojem ne more obstajati. gre za film, ne pa za suhoparen opis osebe. in na filmu se prepoznava značaj kot je. in igra lahko izraža samo eno. lahko izraža tudi dvojnost značaja, pretkanost itd. kadar pa ne daje povoda za to, potem si pač ne moremo zamišljati česa drugega. ker vidimo fris in čustva in čutimo vibracije. nekako tako po mojem, kot bi se spraševali, če je romeo res zaljubljen v julijo ali je kaj drugega vmes ali če alex iz mehanične oranže res rad trpinči ljudi.

  67. G(h)ost - 9.03.2009 ob 13:18

    @Nurudin

    Ob komentarju zapisa o filmu Vicky Cristina Barcelona od točke 1 iščem in podajam mnenja, da je igra Scarlett Johanssen morda takšna namenoma.
    Vprašanje je bilo ali nam je to všeč: nekaterim se nam zdi dovolj OK, drugim se zdi njena igra preslaba, zlasti v primerjavi z ostalimi igralci (nekateri celo menijo, da preslaba glede na njen potencial). Stvar okusa.

    Stvar se je do določene mere zasukala, ko smo začeli bezati po argumentih, zakaj se nam ta mnenja porajajo z bolj ali manj posrečenimi dokazi, “šta je umetnik hteo, da kaže”. In nihče ni prišel na dan s scenarijem, zato smo imeli proste roke za seciranje in Nekateri so celo ugotovili, da bi se dalo “popraviti” igro Scarlett Johansson, (dvomom pa, da se ne zavedajo, da s tem “popravijo” tudi film kot celoto). Morda bi bilo bolj všečno, ne vem. Seveda gre vselej za tehtanje: ali postiti umetniško delo takšno kot je, ali naj ga avtor sčasoma spreminja, ali pa so dopustni celo tuji popravki. Sam imam najraje prvo, drugo in tretje pa se mi zdi dopustno le kot novo delo, ki za osnovo vzame kopijo originala in ne originala samega. Kritika se torej ne bi glasila “Scarletta je odigrala slabo (oz. pod svojimi zmožnostmi), ker…” temveč, “ko bi jaz snemala film, bi Scarletta delala to-in-to na tak-in-tak način, ker menim, da to zmore in ker bi bilo za njen lik po mojem mnenju bolje, da to-in-ono…”.

    Žal me ne preseneča, da je padla še blažja psihoanaliza komentatorja, katerega mnenje nekomu ni všeč…

    @Ga. Vanja: če razpravljava o umetniškem delu (in ne o ocenjevalcih oz. komentatorjih kot osebah), se poskusiva držati tematike z argumenti na prav to tematiko. Poleg tega se mi zdi malce neetično komentirati druge ljudi, če imamo sami ob tem nek interes, temveč je prej etično komentirati sebe, če je to potrebno za razumevanje. Ta princip si lahko preberete kot komentar na Prisovem blogu “Zrsi čez vdolbine” pod zapisom “Burka”: http://pris.blog.siol.net/2009/02/09/burka/#comments .
    Ste za?

  68. Nurudin - 9.03.2009 ob 14:24

    g(h)ost: psihoanalize jaz nisem izpeljeval. ti se mi zdiš preveč kompleksna osebnost, da bi si kaj takega dovolil. v spominu mi je ostal del tvojega zapisa.
    “To, da Bardemov lik izjavi “…da sta si enaka, sorodni duši”, je po mojem mneju slab argument, saj je Bardemov lik popolnoma egoističen, takšna osebnost pa je kot orodje za dosego cilja sposobna izjaviti kar koli.”
    tale. iz tega sem izpeljeval svoj zapis. poudarjam, filma nisem gledal. mogoče samo pumpam svoj ego …
    zdelo se mi je namreč, da hočeš izpeljati nekaj, česar v filmu ni. nihče ni prišel na dan s scenarijem, menda. vendar se mi to ne zdi relevantno, ker scenarij ni sam film. relevantno se mi zdi samo tisto, kar vidimo. če je allen hotel nekaj povedati drugače in je v scenariju drugače, pa v filmu ni drugače, potem po mojem šteje le film. film je serviran publiki, ne allenove misli in ne scenarij. v tem primeru je hotel povedati bolj metaforične narave. pred očmi imam seveda prizor, ko bardemov lik to reče. prizor, ki ga nisem videl. (počutim se kot bi pisal govor katarini kresal). ker mi je menda blizu simonin čustveno-zaznavni svet (vezaji in pomišljaji mi nikoli niso šli), v smislu dojemanja umetnosti, si predstavljam in sem povezal stvari. in iz tega sem izpeljal vso to reč.
    o scarlettini igri jaz nisem ničesar napisal. lahko, da vsega skupaj nisem razumel.

  69. G(h)ost - 9.03.2009 ob 15:38

    @Nurudin
    Vem, da v vašem zapisu ni šlo za analizo moje osebnosti ali tipičnega pogleda na svet.
    In, DA, menim da je film tak, kot je, dovolj. Zakaj je tak ne vemo. In zakaj ga vsak od nas vidi na sebi lasten način tudi ne ravno najbolj: čeprav se v svojih zapisih trudimo ugotoviti. Ali pa skušamo vsaj zapisati, kako sami stvar vidimo (če že ne zakaj). Ga. Vanja nas očitno vse presega, saj naj bi celo za druge vedela, zakaj film vidijo na tak ali drugačen način. Najmanj drzno.

  70. Vanja - 9.03.2009 ob 15:54

    G(h)ost prosila bi te, da ne podtikaš…napisala sem svoje osebno mišljenje, nikakor nisem ocenjevala nikakršnih komentatorjev. Celo napisala sem, da se zavedam svoje neobjektivnosti in zanjo podala razlog. če pa si se ti zaradi kakšnega poscanca počutil ogroženega, je pa tvoj problem, ne moj, mar ne?
    Tudi moj namen ni bil kogarkoli presegati in o sebi nimam mnenja da kogarkoli na karkšen koli način presegam. Prosila bi te, če že govorimo o blažjih psihoanalizah, ne preslikavaš svojih nesigurnosti name, pa čeravno sem morda nevedoč naletela na nafto. Ni bilo namerno, pisala sem striktno o svojih občutkih, ne ozirajoč se na to, da kobajagi podajamo neko kritiko filmu. Pri komentiranjih na blogih se ne cenzuriram, ravno tako tudi ne vikam nekoga, ker menim, da to ne bo prikazalo nobene omikanosti kvečjemu zadrtost…
    Baredm ni bil tip slovenclja (po moji razlagi), saj takšen tip ženkse kjot je Penelope prav gotov ne bi ljubil. Verjetno bi jo sovražil in poskušal poniževati. poudrajam, to so moje lastne meditaicje na temo…prav mogoče zelo diametralno nasprotne scenariju. Je pa res, da lahko kot diplomirana igralka trdim tudi to, da ima igralec pri mnogih režiserjih možnost k vlogi doprinesti in ji dati nek svoj pečat in svojo interpretacijo. In če bi gledala vlogo Kristine in ne bi natančno vedela kako jo obuditi k življenju in bi mi Simona na primer dala namig o ženski veruziji Bardema, bi ga polna navdušenja, hvaležno sprejela. Še enkrat, govorim o sebi, upam, da se ti ne bo zopet užaljeno povesila surla.

  71. Vanja - 9.03.2009 ob 15:57

    aja še nekje se ne strinjam s teboj G(h)ost, da permisivna vloga pripomore k razvojo Slovenclja. In večinoma Slovenci pač niso bili vzgajani permisivno…Vsaj ta gneneracija, ki so sedaj odrasli, ne. Za to tamlado bomo pa še videli.

  72. simonarebolj - 9.03.2009 ob 16:07
    simonarebolj

    @iron maiden:
    Ja, zamenjala sem okolje, ker je bilo tisto za blog preveč omejeno (ni se dalo delat povezav na druge portale, ne s komentarji, ne z blogrolo itd.). Kot država brez propustnice čez mejo. Da ne omenjam še drhaljenja preko ocen, ki so ga vsiljevali in je služilo samo medosebnim obračunom, pri čemer so po logiki stvari imeli najvšje ocene vedno politično skrajno motivirani pamfletarji in populistični zagnani kvantači in ga še vedno vsiljujejo, kot vidim. No, poleg tega pa so mi v zapisih takrat še cenzurirali določene zapoprane izraze. Napišem zapis in drug dan se namesto določenih besed svetijo zvezdice. Valjda, da sem se naveličala. Ozkega okolja komunikacije in drhaljenja. Poleg vsega se je ravno zaradi tega vzdušja kopičilo vedno več piscev, ki so bili pravzaprav otroci in res nisem imela več dovolj omembe vredne družbe med komentatorji. Za tistih pet cvetk sem zlahka rekla, da se lahko preselijo s komentarji tudi sem, če me radi berejo. Če gre pa samo za neke klane prijateljstev in sovraštev po defoltu namesto vsebine, me pa res ne zanima, ker sem puberteto nekako dala že čez … hehe …

    Z nekaterimi smo se tudi osebno spoprijateljili, nekoga sem poznala že od prej. Včasih smo se dobili, ja. Družijo se pač toliko, kolikor so se nekateri sprijateljili in nekateri tudi sparčkali … hehe … Različno. Saj tukaj je isto. Logično. Nekateri blogerji in komentatorji se pač podružimo tudi zasebno. Po grupicah ali dvojicah, ki si bolj sedejo iz takih ali drugačnih razlogov.

    Kot vidim, se bosta pa z nurudinom, ki je tudi od tam in od tukaj, v klasičnem RTV slogu zlahka spičila … hehe …

    Frost je okej. Dobro narejen, odigran. Vredno ogleda, ne pa tudi vredno kakšnega posebnega kisanja, kaj neki presežnega, novega ali izvirnega si zamudil, če si zadeve ne ogledaš.

    @G(h)ost:
    Nurudin ima prav v tem, kar je izpostavil. Scenarij nima nobene veze s prepoznanjem, ali je bila določena vloga izpeljana dobro ali slabo, glede na to, kako se scenarij predstavlja v končnem vidnem izdelku. Pri scenariju (ali tudi knjižni literarni predlogi) debatiramo o povsem drugih zadevah. Lahko smo jezni, ker pri nekaterih biografskih temah, v imenu umetniške svobode potvarjajo dejstva (na primer Čudoviti um, ki na koncu predstavi, kako je protagonistu stala ob vsej kalvariji žena do konca, kar ni res, saj v resnici ni zdržala pritiskov in se je ločila), lahko smo jezni, ker film izpade slabši in manj poantiran kot literarna predloga, ki smo jo brali in še marsikaj. Sicer pa scenarij pri ocenah v vsebini in formi pomeni tisto, kar vidimo. V kolikor obstajajo prepadi med konkretno zapisanim in uprizorjenim lahko slednje, če poznamo, omenimo zgolj kot zanimivost, ne pa napako, kaj šele potrditev v smislu izgovora za nekaj, kar je izpadlo slabo, češ, v knjigi je ta del tudi zapisan zanič … hehe …

    Še posebej velja to za vloge. Je že res, da nekatere vloge že po scenariju dopuščajo več manevra igralcu in nekatere manj, da lahko sploh nekaj izrazi, nikakor pa to ne opravičuje, da kar in kolikor že lahko izrazi, to igralec pač izvede neprepričljivo. Gledalec se nima kaj spraševat, kaj neki je avtor s tem mislil, češ, khm, morda bi moral prebrat scenarij, da bi mi bilo v dodatnih zapisanih opisih jasno. V filmu morajo bit pojasnila možno zaznavna. Ni problem v tem, da nekdo pač ne šteka scenaristično kompliciranega ( a genialnega) Mulholland Driva, ampak da v filmu vse zastavljeno zaznavno je in vse zastavljeno v utemeljitvah in razvoju pokrito. To ni stvar okusa!!!

    Zato svoje psihoanalize o danih likih kritik naj ne bi delal, saj na tak način lahko vsako delo označimo za dobro in ga po svoje razložimo, kot da gre zgolj za stvar okusa, kar pa ni res. Kritično oko spremlja kvečjemu avtorjeve psihoanalitske nastavke in ugotavlja, ali mu je uspelo prepričat v tem, kar je vidno zastavil, torej želel. Zato tvoja ideja o egoističnem Juanu, pri čemer njegova izjava naj ne bi dokazovala ničesar, ne more zdržat!!! V vsakem filmu ali literarnem delu ima namreč vsaka izjava in dejanje vezo!!! Vsaka je predstavljena zato, da sledi poanti, ki jo hoče avtor izpostavit. V tem je razlika med umetniškim delom in realnostjo. Da znotraj umetniške stvaritve nič ni predstavljeno za brezveze in brezvezne momente iz reale kvečjemu izloči (in na primer tudi po potrebi zapiše … deset let kasneje … hehe … kar pomeni deset let se ni zgodilo temu patronu za poanto tele zgodbe nič omembe vrednega, torej bom desetletno brezvezno životarjenje izključil, ker kot bog svoji stvaritvi to lahko storim za razliko od posredovanja v realnem življenju, kjer sem suženj nerazumljivega, ki me usmerja in vodi, in po osebnem občutju veliko brezveznega).

    Bardemov lik je seveda tudi egoističen, kar pa nima veze z aspektom sorodne duše v Cristini (ki je prav tako tudi egoističen lik, saj se suka in predaja, kakor ji sprdne in Juana z ženo tudi zapusti v trenutku, ko se naveliča njunih dramaorgij in fotografskega izpopolnjevanja ter se ji spet tako sprdne). Še bolj bistveno pa je, da je Cristina predstavljena kot notorična koketa (bejba, ki kar naprej menja tipe, kar je tudi izrečeno, in zamenja objekt poželenja v trenutku, ko ga preveč spozna in se ji podrejo sladke iluzije …. torej je neke vrste erotomanka, kar ponazarja tudi njen odnos do okolja, kjer se giblje, saj ga kar naprej menja in si domišlja, da bo nekje našla idealen kraj za svoje ideale v življenju). In učinka tega neutolažljivega hrepenenja in erotomanstva ni nikjer zaznat v njenem izrazu. Je že res, da so ponavadi ravno takšni neutolažljivo zbezljani primerki najbolj dolgočasni v resnici, ker bezljajo ravno zato, ker ne najdejo pri sebi nič zanimivega, se ne pomirijo v sebi, niti se ne najdejo, kar je tudi pojasnjeno tako pri Juanu kot pri Scarlettki, vendar pa mora bit ta paradoks med dolgočasjem in pohlepom po dogodkih in drami ustrezno podan. Gre vendarle za lika, ki jima uspeva pritegnit ljudi v okolici. Ona je metek za moške, on pa za ženske plus dokaj razvpita osebnost, ki lansira v družbo kopico interesa vase in s tem povezane trače. Bardemu je uspelo sprožit tisti filing, s katerim manipulirajo tovrstni ljudje, Scarlettka pa nikakor, saj se vsi strinjamo, da je ostalo samo pri megli. Treba se je namreč zavedat, da celo če bi bil lik zamišljen kot dolgočasen, to ne pomeni, da mora bit vloga Slaba!!! Dolgočasen lik je enako lahko prepričljiv in ustrezno nervira s svojim dolgočasjem. Konec koncev je Vicky predstavljena kot sila dolgočasen in zapet lik, ki na to celo pristaja, vendar ko sem omenila, da me pri tem liku ni motilo pomanjkanje kakršnega koli fluida z vidika erotike ali karizme nasploh, s tem nisem mislila, da je bil lik neprepričljiv. Nasprotno. V svoji zapetosti, pošlihtanosti in celo izogibanju česar koli nad rutino je izpadla tako tečna, da bi jo kar na gobec od zamere, da je tako brezvezna. Zato ji je vloga povsem dovolj učinkovito uspela. Prepričala me je, da je dolgočasna zapečkarka in se kljub trudu iz tega svojega značajskega bremena ne more izkopat provokaciji navkljub. Njena vloga ni bila meglena, neopazna, brezvezna, ampak samo nesimpatična. Ampak v tej antipatiji dovolj prepričljiva, da je ne morem označit za slabo, čeprav ne tako presežno dobro in v nečem izjemno v primerjavi z uprizarjanjem takšnih likov sicer, kar Penelepinega zlahka. In nikjer nisem zapisala, da bi morala bit Scarlettka tudi izziv, kot je bila Vicky in sem opisala, zakaj. Scarlettka ni bila izziv, ampak poklop. In ja, bila je očitno lepilo za zvezo med Juanom in ženo, saj sta se razšla takoj po tem, ko ju je zapustila Cristina. Ali temu rečeš manjkajoči košček ali lepilo je pravzaprav nerelevantna igra izrazov. Poanta je ista.

    V nobeni literarni predlogi in nobenem scenariju ne piše, da naj nekdo odigra vlogo zelo slabo. Ne moremo reči, da je morda v scenariju za neko komercialno komedijo, ob kateri pri opaznem dejstvu, da pokajo štose, cela dvorana zaspi, morda bilo s strani pisca tako mišljeno. Da je morda nekje zapisal, da morajo štosi izpast tako dolgočasni, da bo čimveč ljudi v dvorani zaspalo in bi tako lahko ocenili, da je film odličen, saj mu je morda namen uspel. Ocenjevanje iztržka se odvija v zaznambi avtorjevega namena in potem v oceni v kolikšni meri mu je zastavljen namen uspel.

  73. štulič - 9.03.2009 ob 16:35

    Vanja! :?

    Težko, da si zaštekala?”! Mogoče kakšnega naramnićarskega veterinarja pa, hiter pobeg in v pobeg, v virtualno vodeno zadovolštino..heh he

  74. G(h)ost - 9.03.2009 ob 16:42

    @Vanja

    “Vicky je izziv zakaj bi torej morala biti tudi Kristina? Hmmmmalce po moško simplistično. Ker se gre na prvo žogo.” itd., se mi ni zdel komentar na film, temveč na moj komentar. Tako sem ga (napačno?) dojel in zato ne more iti za podtikanje, temveč za moj neposreden napad nate. Če tako ni bilo mišljeno, se globoko opravičujem. Mišljeno povsem dobesedno in povsem iskreno.
    Kar se tiče najdišč nafte, sem trenutno v takšnem položaju, da bi priznanje, zanikanje, parafraza, humor, ali kar koli drugega bile v vsakem primeru razumljene kot dokaz o obstoju. Torej si misli, kar si želiš!
    Kar se tiče tikanja, dejansko nisem vedel, da je tikanje blogerski bonton, kar se mi zdi v redu. S teboj se očitno že tikam, kot se tikam z vsemi ostalimi, ki jih osebno poznam. Če pa mi potrdiš, da je to v vsakem primeru OK, bom tikal vse oz. vsakogar na blogih. Itak mi je tikanje ljubše.
    Kot večkrat povedano, sem iskal alternativo, ki bi podprla zgodbo, igro, režijo ipd. v obstoječi obliki kot kakovostni. Tudi meni bi bilo morda celo ljubše za zgodbo, če interpretacija, ki sem jo podal, ne bi držala. In tudi sam bi kot igralec sprejel vlogo Bardemovega lika II raje kot vlogo takšne “megle”, saj je po mojem mnenju bistveno bolj hvaležna in tudi lažja. Kot sem zapisal: “Menim, da sprejetje in dosledna igra vloge medleža odraža samozavest in veličino igralca.” Ne vem, če je imela Johanssnova možnost vplivati na vlogo: če da, je glede na splošno mnenje očitno naredila medvedjo uslugo sebi in filmu. Meni je bil film in njen lik všeč tudi takšen.

    Ni se mi užaljeno povesila surla.

  75. G(h)ost - 9.03.2009 ob 17:01

    @Simona Rebolj

    Se močno strinjam z zapisanim, zlasti se (bi se sopodpisal) pod citat “V vsakem filmu ali literarnem delu ima namreč vsaka izjava in dejanje vezo!!! Vsaka je predstavljena zato, da sledi poanti, ki jo hoče avtor izpostavit. V tem je razlika med umetniškim delom in realnostjo. Da znotraj umetniške stvaritve nič ni predstavljeno za brezveze in brezvezne momente iz reale kvečjemu izloči…”
    Odlično.

    Od vsega napisanega se distanciram le v spoznanju, da je v uživanju umetnosti zame tudi razprava, pri kateri na določeni točki vselej trčimo ob argumentacijo osebnega okusa. Žal pri umetnosti v končni konsekvenci nikoli ne pridemo mimo osebnega (neobjektivnega) zaznavanja.

  76. Vanja - 9.03.2009 ob 17:29

    G(h)ost, ja pravzaprav ta del mojega komentarja je resnično letel na tvoj komentar – vendar bolj kot odraz moškega patriarhalnega mišljenja-izziv je ženska, ki ne “da”, na katerega sem resnično alergična in katerega žrtve smo vsi – ti in jaz. O poštenih in nepoštenih ženskah govorim, o nasilju, ki je bil ženski seksualnosti zadan skozi sotletja in o nasilju zaradi katerega je moral ženksa sovjo naravo skrivati, hinaviti in svetohliniti. Moški pa sosi lahko privoščili, da so bili neobrzdani žrebci. Saj oba veva o čem govorim.

    Ni pa bilo mišljeno striktno osebno kot si to dojel ti in v tonu osebne diskvalifikacije s katerim si nadaljeval “Ga. Vanja nas očitno vse presega, saj naj bi celo za druge vedela, zakaj film vidijo na tak ali drugačen način. Najmanj drzno.”
    Je pa res, da stvari vidimo zaradi svojih lastnih izkušenj in drugačnih svetovnih nazorov-vsak v svoji luči zaradi vsak svojih razlogov.

  77. Vanja - 9.03.2009 ob 17:32

    štulič, če te srbi pod desnim jajcem še ne pomeni, da mi ostali ne razumemo te razsvetljene bolečine ali da bi si celo želeli razumeti. popraskaj si, pa je, ne delaj cele misteriozne drame.
    kar se pa tiče zadovoljevanj v virtuali pa…jah kaj naj rečem, projekcija. Nimamo vsi treh oči. In če zaradi kurjega očesa človek misli, da je razsvetljen, je sploh štala. Ki jo dela sebi in drugim.

  78. štulič - 9.03.2009 ob 17:43

    dobra, heh he; priznajem! naramnićara ti :twisted:

  79. simonarebolj - 9.03.2009 ob 22:55
    simonarebolj

    @G(h)ost:
    Seveda! Vzvratno se enako strinjam, da vedno trčimo v razpravah (ki so prava redkost v danešnjem površinskem bezljajočem svetu) o umetnosti na osebno, v smislu okusa ali kako drugače. Tista stopnička višje, ki je vse bolj po mojem mnenju predvsem medijsko in na žalost tudi na drugih bolj “strokovno” pofočkanih inštancah preveč zapostavljana zaradi smrdljivih nemarnih osebnih interesov ali pa celo resnične površnosti, je pa zaznavanje in že predhodno ločevanje osebnih emocionalnih zaznav od razumnih (recimo, da jih lahko tako poimenujem). Bilo bi koristno, da bi na tak način “urili” že mlade pri pogledih na svet in konec koncev tudi na intimno življenje. Namesto, da se v imenu demokratizacije mnenj (pri čemer nastane kdaj totalen problem razložit kakšnemu nadutemu bebcu, da ne more imet enakopravno prav samo zato, ker pač “drugače” misli, če nič ni razmislil) politični radosti v veselje spodbuja en sam populizem in drhaljenje. Tudi trenutni sila realen in hud problem izkopavanja trupel bi se med razumniki v dialogu reševal precej drugače, s precej več zdrave in bodočim generacijam v poduk opredeljene distance. Kaj več bi po medijih slišali o bistvenem, o logiki ene in druge mentalitete z dejstvi v paketu in precej manj sebično motiviranih emocionalnih izbruhov z najvišjo stopnjo artikulacije v navadnih pamfletih in floskularjenjih. Sramota! Nobene distance do lastne riti in “pač” svojega “okusa”. Pa če gre za film ali pa reality show (več od šova namreč ne dobimo). Bo že držalo, da se na pozicije moči razumniki v pravem pomenu besede sploh nikoli ne prebijejo. Premalo jih je in premoteči so za pohlepne in narcisoidne. Sem še malo skrenila s teme …

  80. G(h)ost - 10.03.2009 ob 09:50

    V sobivanje z razpravo o argumentu
    (@Simona Rebolj)

    Truditi se biti na tisti stopnički višje, ko skušamo stvari preceniti čim bolj objektivno in jih čim bolj izolirati svojih emocionalnih zaznav. Težava je seveda, da je ta ločitev le iluzija, saj nam v “objektivnost” vseskozi skačejo emocionalne zaznave. Določenih stvari skozi filter sebi lastnega tudi nikdar ne bomo mogli dojeti drugače, kot jih. Zato je potrebno pri zaznavanju lastne navidezne objektivnosti vselej pred očmi, da Objektivnosti ni. So pa seveda institucije in instituti, ki smo jih kolektivno razvili in temeljijo zlasti na etičnih načelih, o katerih koristnosti recimo strinjamo. In skozi prizmo skladnosti s temi lahko stvari tudi argumentiramo. Za argumente je nasploh dobro, da se na nekaj navezujejo, sicer so nekako bedni. In tako je tudi s populizmom in dajanjem glasu vsakomur z argumentom, da je njegovo lastno mnenje pač super in argumentirano že s tem, da obstaja. Da bi dobili elaboriran argument, je nujno iti stopničko višje. Zato je bilo npr. mnenje ga. Spomenke Hribar zame vselej več vredno od mnenja ga. Boruta Pahorja, ki je vsled populizma že mnogokrat popustil in svojih mnenj ni argumentiral (česar pri ga. Spomenki Hribar še nisem zaznal). A je njegovo mnenje praviloma v mojih očeh vseeno nekaj več vredno (kadar se mu ljubi “ponižati” s pozicije argumenta moči) kot mnenje šank drhali, ki opleta z vsem mogočih, ker ji demokracija to omogoča. Dokler bo drhal nastopala brez argumentov, ki niso utemeljeni drugače kot z argumentom golega obstoja, bi morala biti v očeh mislečega zacementirana kot drhal, katere mnenje je navaden ništrc. Populisti pa dajo drhali seveda megafon, ker v njej prepoznavajo argument mase.*

    Če se vrnem k prejšnjemu zapisu, bi rad poudaril, da tudi v argumentirani razpravi, ki temelji na argumentih, podkrepljenih z obče sprejetimi normami, institucijami ipd. zlasti v
    razpravah o umetnosti nekoč vseeno trčimo ob rob vesolja. Pridemo do točke, ko se nam zdi najprimerneje reči, da imamo z nekom drugačen okus. Slast je v čim zanimivejši poti do te točke. In prav zato uživam v razpravah z nekaterimi ljudmi – tudi na blogih.

    *Dlje se mi trenutno ne zdi izpeljevati, da preveč ne zaidem.

  81. Rado - 10.03.2009 ob 18:13
    Rado

    Se opravičujem za smetenje Simona,
    sem še čisto impresioniran in tokrat ne morem brez medklica.

    Pravkar sem pri ponovitvi jutranje oddaje na RTV, prvič poslušal tega Romana Vodeba, ki mi ga tolikokrat omenjaš in se mi je med poslušanjem povesila spodnja čeljust.
    Govoril je o sodobni ženski, govoril je o tebi. Nisem mogel verjeti!
    Na strokovno seveda višjem nivoju je govoril prav tisto, kar ti jaz že ves čas hočem dopovedati, pa se tako divje braniš.

    Nobenega dvoma ni, Roman Vodeb je pravi! Marsikaj si boste ženske prihranile, če mu boste pozorno prisluhnile. Upam, da boš odprla kakšno sorodno temo, da bomo lahko ta dialog vodili dalje.
    LP in brez zamere.

  82. Vanja - 10.03.2009 ob 21:10

    Rado, wow, lako tebe impresionirati. Sem samo preletela in jah kaj naj rečem, tipično za dolino šentflorjansko.

    Ali so moškinje preglasile ženstvene ženske?
    Ali je postfeminizem politični projekt?
    Ali je možatim ženskam (le) odklenkalo?
    Kaj se dogaja s seksualnimi odnosi?
    Od kje ta ženska aseksualnost?
    Kaj se dogaja z željo po penisu?
    Zakaj so ženske take papige?
    Zakaj nihče ne ukrepa?
    Kje so pravi moški?

  83. simonarebolj - 10.03.2009 ob 22:43
    simonarebolj

    @G(h)ost:
    Kakor si nadalje opisal razliko med Spomenko Hribar, Pahorjem in drhaljo, se lahko samo podpišem. Pri Pahorju bi dodala samo še drobec, da je v spornih momentih kdaj z argumentom tudi postregel, vendar zelo slabim. Takšnim, ki se ga je dalo z lahkoto spodbit v smer konstruktivnosti in boljših vzorov. Zato si je na žalost pridelal etiketo naivneža oziroma do zdaj prevečkrat demonstriral rek “Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni”.

    Problem populizma in drhali nasploh je v demokraciji, v čemer se, kot sem dojela tvoj komentar v poanti, očitno strinjava. Kako naj se prebijejo do največjih vzvodov moči najbolj modri posamezniki, če pa vlada volja večine (kar je povprečje, drhal, ki floskulari in povzema neke teze brez razmisleka in natančne preverbe), medtem ko se plat demokracije v smislu enakopravnosti manjšine dotika predvsem s pojmom zaščite. In še to s površinskim pojmom same etikete, kako se imenuje določena manjšina, namesto vsebine, kaj spet ta manjšina sploh sporoča in ali je sploh najbolj pozornosti vredna manjšina, ali se ignorira morda kakšna manjšina “brez imena”, ki bi ob večji pozornosti učinkoviteje in hitreje reševala tudi probleme ostalih manjšin in večine … hehe … To manjšno osebno imenujem razumniki (izraz intelektualec so mi že uspeli določeni tako poimnovani milo rečeno zagabit). Ta vrsta zapostavljene manjšine ponavadi ne zmore posluževanja določenih vzvodov sebičnosti, komolčanja, objestnosti in pohlepa, ki so na poti do vzvodov moči zaenkrat v tem svetu, še posebej sebično kapitalističnem skoraj nujnost. Logično. Saj so razumni in jih zanima predvsem vsebina. Poleg vsega so navadno še nadpovprečno subtilni, le tako lahko postanejo razumni … s subtilnim opazovanjem, zaznavanjem in reciklažo zaznanega.

    Kar se tiče objektivnosti po mojem mnenju obstaja in ni iluzija, vendar pa je v popolnosti nedosegljiv cilj. Precej podobno kot ljubezen. Ne gre za nerazpravljiv, jasno definiran pojem, niti ne moremo stavit na popolnost dosega tega cilja, vendar pa bohnedaj, da bi se temu obstoječemu v popolnosti nedosegljivemu idealu odpovedali v smislu, eh, nima smisla niti stremet k temu, saj itak ne obstaja. Je iluzija. Niti ni res, da ne obstaja, niti ne obstaja kot popolnost. Pa vendar … še kako dobro opazno zaznamo stremečega k objektivnosti in tistega, ki uporablja možgane, vlaga trud in energijo v čim bolj nesebično nepristransko emocionalno motivirano oblikovanje spoznanj od tistega, ki posiljuje samo s šibkimi sebično motivranimi argumenti, ki so večinoma plod le lastnih izkušenj in posledičnih frustracij ali na drugi strani pojmov malikovanja po svoji meri. Brez ključnega vprašanja, koliko s svojimi mislimi grobo posegam v svet drugega, čigar svet meni mojega ne kazi. Trud k objektivizmu je namreč naporno delo pri sebi. Vsebuje veliko samoizobraževanja, opazovanja, preverjanja in oh in sploh. Pavšalni zaključki za mimogrede na podlagi zgolj osebno momentalnih zaznav so enostavni, sebični in nasilni. In tisti, ki k objektivizmu stremi v imenu hrepenenja po mentalitetni demokraciji v pravem pomenu besede, ki ne opravičuje izkoriščanja in nasilja nad drugim(i), se vrednosti tega dela ne bo tako zlahka odpovedal, četudi mu bodo krono, ki si jo gradi z lastnim trudom, mentalni lenuhi na vsakem koraku hoteli snet s svojimi kriki pohlepa po priznanju za nič ali bore malo.

    @Rado:
    Cenim, da si se opravičil za smetenje. O čemer si me namreč obvestil, ni nič drugega kot navadne smeti. Pa brez zamere.

    In seveda razumem in sočustvujem, da te fascinira Vodeb. Saj sem ti ga verjetno ravno zato omenila (omenjala velikokrat pač ne). Ker sem v tebi prepoznala enako frustracijo in posledično nasilni patološki šovinizem.

    Roman Vodeb je pač kričač skrajno zastarelih Freudovih konceptov in naslednik nestrpnosti in bolesti po Ruglju. Žal. Seveda je tudi sam poln bolesti v odnosu do žensk (Nekateri, ki imajo problem, ker se ne počutijo dovolj moški in je njihova moška samozavest na podnu, gredo v slogu Rourka boksat in kasneje, ko se razfukajo preveč, končno k psihiatriu. Nekateri pa v slogu Vodeba in podobnih rovarijo s primitivizmi in nam razkazujejo svoje frustre, kolcajoče po starih patriarhalnih časih, ko se je nad zasužnjeno žensko lažje postavljal vsak malokurčni, grd, neprivlačen debiloid). Vodeb se rad razkazuje po medijih in slavoželjno provocira. Kot je taisto rad počel Rugelj. Mediji pogrešajo novega klovna, a se ti itak kar sami ponujajo. Vodeb z moje strani preverjeno ni sposoben odgovorit na preveč vprašanj, ki sesujejo njegove zastarele pokradene teze na prafaktorje. Takrat Vodeb molči in zavriska nazaj, da ga ne bom prepričala v nič, ker se on ženskam pa že ne bo dal!!! Hahaha … Kako patetično! Kdo mu pa kaj hoče?! Oziroma … očitno mu. V tem smislu sočustvujem.

    Bolje bi bilo, če bi se strokovno držal svojega poslanstva. Blejanja o športu. In zaradi mene lahko pleteniči o golu do nezavesti. To je lahko vsaj zabavno in manj škodljivo.

    Ti, dragi Rado, če boš pa vedno iskal samo gostilniške kamerade, ki ti bodo z enakimi bolestmi nudili uteho, da pač nisi edini tak, v pameti rasel pač ne boš. In potem se ne kisaj. Sam si si kriv.

  84. simonarebolj - 10.03.2009 ob 22:57
    simonarebolj

    @Vanja:
    In to ni še nič. Primitivizmi se kar vrstijo. Še bolj kot to pa neznosna površnost, ki dela samo v eno smer. Kako lepo je med butastimi pičkami, med katerimi, edino takšnimi jaz izpadem car, ne glede na to, kako mizerno bitje kot moški lahko sem in tak ostanem. Vrtajoč po nosu se pimpek. Vodeb me je enkrat nadrl, ker sem raztrgala tekst neke avše. Njemu je bilo sila všeč in tisti skrajno populističen in butast pamflet pohvalil z mnenjem, da gre za ponazoritev tipičnega ženskega razmišljanja, ki ga je v ponazoritvi ženskega dojemanja sveta treba pohvalit. Hahahahaha … Bolano!!!! Tebi bi se sfrkljalo. Vodeba je super malo prebrat, ko pisari o ženskah, ampak izključno z aspekta prepoznavanja neznosnosti moške frustracije in neznosnega strahu pred ženskami. V tem smislu je pa zelo poučno.

    Osrčje njegove teorije je že fascinantno … da ženski nekaj manjka in zavida moškemu penis (saj razumeš … luknja/penis … zelo pametno … haha) in iz tega izpeljuje cele kolobocije poskusov dokazat manjvrednost ženske, ker nima usranega kurca oziroma, kot izpeljuje, ker ni moški. Na žalost mi pa ni znal odgovorit, od kod potemtakem toliko transvestitov in toliko transseksualcev. Zakaj toliko moških zavida ženskam možnost izražanja njihove ženskosti in si jih tudi nemalo kurca preprosto odreže. Očitno nam zavidajo vulvo, klitoris očitno tudi. Namreč obratnih primerov, hrepenenja po spremembi spola je precej manj oziroma skoraj nič!!! Seveda ni znal tudi pojasnit, da v kolikor ženska podzavestno zavida penis, od kod “kulturni” pojav, kjer deklicam režejo klitorise in mar ta vzgib ne označuje silno poszavestno zavist moškega do zmogljivosti preko ženskega spolnega organa (serijski orgazmi na primer itd.). Dobila sem hrulež, odgovora pa ne, ker pač pojma nima, niti noče kaj preveč pojma o vsem skupaj imet, tudi če bi morda celo zmogel nekako.

    Potem nemarno propagira striptiz kot optimalen “šport” za žensko in salve hvalnic striptizu ter udrihanje čez ženske, ki se bojda ukvarjajo z moškimi športi. Prav. Sem rekla. Dragi Roman, če si tak malikovalec striptiza, pričakujem, da boš tudi pozival k ustrezni ceni tega športa in grobo okaral moške, ki ga niso pripravljeni ustrezno častit in plačevat. Torej striptizete ne bodo neke migetalke sredi cenenih nočnih kafan, ampak bo svoji zveličavnosti ustrezno postavljen na odre z višjo, ostalim športom in kulturi celo nadstandardno vstopnino, v kolikor je pač striptizeta dobra. Spet nisem dobila odgovora, ustreznega poziva moškim pa tudi ne. Nekaj je zakolcal in umolknil. Skratka … zna bit zabaven dialog z njim, a ne preveč dolgo.

    Najboljša fora je pa bila, ko ni hotel komunicirat z mano o neki temi, ker ni, po njegovi razlagi, videl moje fotke. Le po fotki bi po njegovem lahko vedel, kakšna ženska sem, seveda me je pa nahrulil za moškinjo (brez omembe vrednega argumenta). No, potem je pa nekrat zbrskal mojo slikco in prej presenečen kot ne pribil, da saj ne izgledam tako slabo in zakaj raje koga na njegovem blogu ne povabim, da bi me pofukal, kot da blebetam. Toliko o Vodebu d kretinosu primitivosu.

  85. mgerencer - 10.03.2009 ob 23:14

    Tale Vodeb dela veliko škodo psihoanalizi, ki je tako ali tako že ovita v razne zmotne predstave in je v splošnem zbanalizirana na tistih par udarnih in izven konteksta vzetih fraz. Še Erazem B. Pintar ve, da hoče “moški spati s svojo mamo”. Đizs! Je pa res, da je the key word pri Vodebu teoretična psihoanaliza… Sem ga enkrat poslušal, mislim, da je šlo za nogomet. Groza! To ni imelo veze z ničemer.

  86. mgerencer - 10.03.2009 ob 23:21

    Aja, še to. Večinoma uporablja doktrino orto fanatičnih in zaplankanih psihoanalitikov, Freudovih neposrednih učencev, kar pomeni kronološko leto ca. 1910. Freud pa je svojo teorijo revidiral skoraj vsako leto. Freudove razlage niso nikoli zvenele neumno, Vodebove pač ja.

  87. G(h)ost - 11.03.2009 ob 10:21

    @Simona Rebolj

    Da.
    Stvar nedosegljive popolne objektivnosti in neobstoja objektivnosti znotraj te razprave dojemam enako.

    Kar se tiče problema tiranije večine nad manjšino glade vsake posamezne teme, je to v demokraciji pač nujno zlo. Vprašanje je seveda kako prijeten rezervat bo večina dovolila imeti manjšini, kot ste to povedali tudi sami.

    Izraz “razumnik” mi je osebno tudi odbijajoč. A kaj hočemo, nekaj je potrebno uporabljati. Alternative “razmišljujoči posameznik”, “dojemljivež”, “mislec”, “zasebni modrijan” ipd. so prav tako bolj za silo, saj so v določenih situacijah celo neustrezni. So pa uporabni zato, da se vse skupaj preveč ne ponavlja.

    Tudi sam si domišljam, da se upravičeno štejem med razumnike: mislim pa, da tako sicer misli tudi zadnji zakrknjenec drhali, tako da s samodojemanjem pač veliko ne povem. Če se mi na tem mestu ne da izpeljevati zakaj tako menim, lahko na željo to dodam tudi post festum. Torej privzemimo, da mi verjamete na besedo (imam že slabo vest, ampak OK). Torej k poanti: menim, da je dolžnost razumnika, da nosi svoj križ in da javno predstavi svoje misli (ne glede na to kako velika je ta javnost). Vsekakor bo prej ali slej naletel na zavračanje sveta. Ravno, ko kljubuje svetu je pomembno, da v svojem prizadevanju vztraja tudi za visoko ceno.
    Pri razumnikih se mi zdi večja nevarnost avtocenzura. Menim, da mora imeti razumnik toliko odgovornosti, da (si) reče “v tem trenutku sem prišel do tega in tega spoznanja”, čeprav se bo izkazalo, da ga bodo drugi presegli in da se bo s časom presegel tudi sam. Koristnost razprave je tudi v napredku drugih in v hitrejšem samonapredovanju. Sinergičen učinek mojstri vsa udeležence. To je tako, kot se brez pisave izumi (dokazano) množijo počasneje.
    Potrudimo se in argumentirano razpravljajmo, če nič drugega s tem tkemo vezi. “Daleč od razprave – daleč od srca.”

    @Vanja
    Ker še vedno upam na odgovor, da je na blogih vsesplošno tikanje bolj sprejemljivo od vikanja, te samo opominjam. Saj bom vesel tudi, če napišeš, da ne veš. No, do stropa poskakujoč ravno ne, ker potem tikanje (ki mi je ljubše) odpade, bom pa pač zadovoljen, da sem dobil od tebe razlago.

  88. Vanja - 11.03.2009 ob 13:41

    G(h)ost-sicer sem daleč od kakšnega blogerskega specialista, vendar velja neko nenapisano pravilo, da se na blogih tika. Včasihs e pojavi kdo, ki vika, zraven pa žali, kar je meni zelo sitna kombinacija ;-) Spominja me na tiste čase v prvem letniku srednje šole, ko so nam omikani prfoksi govorili Vi, osel zarukani!

    Simona na Vodeba še nisem imela čast naleteti, pa sem ga nahitro pogooglala in jah, ni treba dosti premlevati, da se vidi koliko je ura. Ne moreš verjeti. Resnično smo talibanska država, da takšni osebki še dobijo medijsko pozornost in za svoje patologije celo zaračunavajo nekim noič hudega slutečim obupancem. Upam si trditi, da bi bil kje na zahodu samo še en ravning lunatic več, ki tuli svoje resnice pred kakšnim shopping centrom. PO moje se celo Freud obrača v grobu na takšnim simplificiranjem njegovih teorij, pa tudi Rugelj, je precej nivojev nad njim. Jaz se z Rugljem v marsičem celo strinjam, velikokrat pa so ga novinarji resnično jemali ven iz konteksta. Name je osebno naredil precej dober vtis, pravzaprav me je dokončno “osvojil” s tem, da mi je dal “priznanje” – čeravno se mi zdi, da sem zelo uporniška ženska in da me marsikateri pelko prav tako rad uvršča med možače. In jah, sem pričakovala, da bo ruglej ob pogovoru z menoj začel hruliti, da sem slabo vzgojena hahahah-kot je imel navado. Pa ni, celo obratno, kar me je presenetilo do amena. Ker se mornar pod duši. In pa ja, prebrala sem knjigo moja pošastno kruta mati, kjer Rugelj obračunava z mitom materinstva, za Slovenijo zelo revolucionarno delo. Seveda pa ima Rugelj tudi pomanjkljivosti in radikalnosti, ki mu niso ravno v čast.
    Glede zavidanja penisa…kako nagravžno bedna ideja…to sem Fredu vedno najbolj zamerila, presneti kurac centralistični desci, ki bi radi iz enega ubogega organčka naredili celo famo. in ja potihem še celo mislim, da so takšni moški latentni homiči, nevzdržno ljubosumni na erotičnost, ki jo ženksa ima v izobilju. Smo pač presežek narave!
    Drugače pa sem imela sošolko, ki je spremenila spol. Zdaj je moški.
    http://rhizome.org/announce/view/52836
    Tudi z njo -precej militantno feministko-se nisva razumeli, saj sem čutila, da me je kot žensko podcenjevala in, da je bil njen feminizim kontradiktoren, saj je želela žensko spremniti v moškega, da bi mu bila enkovredna. Jaz mislim, da mu je enakovredna že v vsem, z vsemi razlikami vred. In je želela imeti penis, kar je z operacijo tudi dosegla, vendar njen primer ni tipičen za vse ženske, ona je bila pač izjema. Bi pa Vodebu privoščila, da bi maletel na Tobron heheheh, bila je mojstrica vzbujanja krivde, ker je židinja (iz bogate igralske familije), ker je lezbijka itd itd. Je pa že pred operacijo bila bolj “možata” od piskajočega Vodeba, ki razen dlak, nima prav nič moškega na sebi…pa tudi nič ženkega..prej spominja na šimpanza…ampak očitno,ga je RaDO GLOBOKO ZAČUTIL. ;-)
    Spet sem zašla, tovariši. Se opravičujem….

  89. G(h)ost - 11.03.2009 ob 14:50

    @Vanja
    Hvala za odgovor na moje vprašanje. Antipatija do najbolj plevelastih prfoxov je tudi v meni še zelo živa. Sem se pa spomnil še drugega tipičnega izraza: “kolega”, ki je bil uporabljen ravno v primerih, ko je bil namen izraziti največje razhajanje v moči prfoxa in slušatelja. Prav zanima me, koliko je učiteljev, ki ta izraz ali vikanje uporabljajo z nesprevrženem namenom.

    @Simona Rebolj
    Sprašujem po mnenju o tikanju na blogih oz. postavljam enoko vprašanje kot sem ga Vanji: “Kar se tiče tikanja, dejansko nisem vedel, da je tikanje blogerski bonton, kar se mi zdi v redu. … Če pa mi potrdiš, da je to v vsakem primeru OK, bom tikal vse oz. vsakogar na blogih. Itak mi je tikanje ljubše.”
    Vnaprej hvala za odgovor!

  90. Nurudin - 11.03.2009 ob 23:37

    te povezave me strašijo. ravno sem bral blog romana vodeba, potem pa sem se čez nekaj minut domislil, da pridem na tale blog in takoj zagledam, da teče razprava o romanu vodebu. moj kurčevi šesti čut me straši. nisem šel kar tako, ampak sem šel zaradi branja vodeba. polno je tega sranja. mislim, da sem videc. mislim, da sem rasputin. mislim, da sem rimbaud. mislim, da sem tisti deček iz filma. mislim, da sem tako jebeno genialen. vendar me vseeno straši. kad neću imat sa čim, hvalit ću se sa šestim čutom. to je to. adijo.

  91. Nurudin - 11.03.2009 ob 23:44

    g(h)ost. vsi se tikamo. vikanje deluje nekako zahrbtno in nekul, najmanj smešno. ob vikajočih takoj pomislim na vikajoče prfokse, ki žalijo, vendar so prfoksi slab primer, ker vikajo po službeni dolžnosti. ob vikanju pomislim na vikajočega blogerja, ki žali in to je boljši primer. in ravno zaradi tega vikanja mi deluješ zelo simpatično, ker nisi tak. rad bi prišel do tebe, ko bi sedel za računalnikom, ti bi imel mehke lase in deški obraz, mehke rjave lase in bi te pobožal in ti bi se mi zmedeno nasmehnil. do tebe čutim neizmerno nežnost. poleg tega si predstavljam, da bi bil na stolu nizek, skoraj deček, vendar star kakih 28. g(h)ost, neverjetno rad te imam.

  92. Nurudin - 11.03.2009 ob 23:52

    mogoče bi imel tudi kanček solzic zadrege, ki bi še povečale intenzivnost mojega občutenja nežnosti.

  93. G(h)ost - 12.03.2009 ob 09:20

    @Nurudin
    Se že tikava.

    @Vsi ostali
    Vas že tikam.
    No, da ne bo zadrege: @Vsakdo od ostalih: te že tikam. :-)

  94. simonarebolj - 12.03.2009 ob 15:17
    simonarebolj

    @mgerencer:
    Se strinjam. Teoretik je pa žal v tem in v premnogih primerih le izgovor za nebulotik.

    In ja … hahaha … tale z mamo je itak večinoma ključnega pomena za izhodišče, v različnih verzijah, kako se transformira. Na žalost se Roman tega sicer zaveda, vendar zlorablja to zavedanje v prid futranja svoje vrste frustre. (Dva principa pristopa pač … 1. opravil bom s svojo frustro do žensk, 2. poskušal bom svet žensk prilagosit po meri svoje frustre – proces zasužnjevanja torej). V enem komentarju, ki je bila replika na moje takrat očitno pravilno sklepanje o njegovi mami, mi jo je namreč opisal tako, kot fura svojo posesivno gonjo, kakšne bi morale bit vse ženske. Problem maksimalno razvajenega sina od prenaklonjene in ustrežljive matere, ki ga fršlok, ko pride iz gnezda. Kar naenkrat ženske okrog njega nekaj pričakujejo od njega, ga ocenjujejo in je sploh podvržen tudi kritikam in ne zgolj pestovanju. In potem zraste borec proti feminizmu … hahaha … Format štorije za Allenovski scenarij. V nulo.

    @G(h)ost:
    Precej sem se bockala ravno s to mislijo, ki si jo izpostavil, ali zadnji zakrknjenec drhali enako misli in sebe dojema za razumnika. Strašljivo. Osebno po določenih preverbah menim, da se ne dojema tako. Da se v bistvu zaveda, da temu ni tako, vendar se zavoljo branjenja svojega dostojanstva obnaša, kot da se ne zaveda. Gre za podoben proces kot pri prihajanju do želenega rezultata sicer. Kdor ne zna drugače, si ga bo poskušal izborit z nasiljem ali raznimi podlimi taktikami. Takšni ljudje se velikokrat počutijo ogrožene v osebnem dostojanstvu, zato menijo, da lahko nastopajo napadalno in podlo. Kot da gre za nekaj, kar jih ponižuje in jim pravzaprav ovira pravico do življenja v sveti preproščini. Lagano. Vlogo odigra egoizem. Prevečkrat sem bila priča tragikomični situaciji, ko je na primer nekdo ob omizju povedal nekaj izjemno premišljenega in zanimivega na neko temo in doživel brezbredmeten upor in vsebinsko irelevantno agresivno zbadanje s strani nekoga, ki je želel ob taistem omizju požet veliko pozornost z neko floskulo. Kot da ne bi šlo za bistvo vsebine, spoznanje pri določeni debati, ampaj kdo bo koga zjebal in izpadel največja faca. Brez izbire sredstev. V teh primerih je bilo vedno jasno, da se zdrahar sicer zaveda, da v določenem momentu vsebinsko pač ni bil kos nekomu drugemu, samo prijel je za “puško” in začel frustrirano rogovilit. Enkrat je takšna situacija ob nekem omizju izvabila salvo smeha. Ko se je na tak način lotil mojega kolega nek drug kolega, je prvi izjavil “Ne me s skalo po glavi, ne nakoplji si tega bremena, resnica bo ostala enaka!” … hehe … In tako to gre. Ni res, da ne obstaja, česar ne vidiš, še manj je res, da kar ne veš, ne boli. Seveda obstaja in seveda boli, četudi ne veš, zakaj ali celo kaj te boli. Skratka … po mojem mnenju svoje dela ego, ne toliko nezavedanje. So pa ljudje pripravljeni za svoj ego najti zatočišče magari v drhaljenju najslabše sorte. Da se le počutijo pomembni in del nečesa, četudi se zavedajo, da drhalijo!!! To je še huje pravzaprav! Nihče me ne bo prepričal, da se povprečen podivjan fuzbalerski navijač, ki v imenu patriotizma razbija po lastni državi in se nešportno kolje, ne zaveda svoje banalnosti. Preprosto je našel svoj košček zavetišča znotraj neke skupine, ki mu omogoči, da kljub zavedanju svojega stanja, izpade pomemben. Omogočajo mu takšen izraz pa tudi tisti fuzbaloljubci, ki so sicer na zglednem športnem in kulturnem nivoju, a hinavsko molčijo in jasno in glasno ne obsodijo takšnega načina drhaljenja, da njihova igrača ne bi izgubila na veljavi, v kolikor bi razgnali drhal, ki se gnete okrog žoge. In tako se pravzaprav zaneti vsaka vojna! Na tem principu rogovili vsaka fašistoidna interpretacija religije. Zaradi ega drhali na eni strani in hinavskega pridržka “razumnikov” na drugi. Samo poglej trenutno situacijo. Niti desničarski razumniki ne bodo jasno priznali, da kljub žrtvam, ki niso imele v svoji drži zveze z domobranskim tipom pobratenja z okupatorjem, vendarle pobratenje z okupatorjem obstajalo je in na drugi strani si levičarski razumniki vse sorte izmišljajo in se sprenevedajo, da le ne bi priznali, da so tudi nekateri partizani pač zagrešili navadna primitivna klavstva. Pika!!! Do razgovora o večplastnosti vsebine sploh ne pride in mladi, ki naj bi se iz vsega skupaj imeli priložnost ravno o teh pasteh večplastja nekaj naučit, ostajajo brez lekcije. Zaradi egoističnega strahu pred pavšalnimi sodbami in še bolj okrnjenega dostojanstva razumniki hinavijo. Še bolj “razumni” raje molčijo. In takrat ko nastopi takšen hinavski sprenevedav molk velikokrat drhal izrabi priliko in prime vajeti v svoje roke. S kamni in svojim podrhaljeno primernim liderjem spodbujevalcem.

    Meni je bilo takšno robantenje vedno tuje, ker sem bila vzgajana v spoštovanju do ljudi, ki so o čem imeli kaj pojma. V smislu, da je dobro za človeka, da je radoveden in spoštljiv do boljših od sebe, ker bo sam od tega imel največ, ker se bo veliko naučil. Slaba plat medalje te vzgoje je bilo v pomanjkanju opozoril, da večinoma ti procesi ne potekajo tako. Da kakovost in vsebina še vedno ni vredna nič v primerjavi s komolčarskimi podrhaljenimi taktikami zaviranja boljših od sebe na vsakem koraku. Skratka, bitka za kos pogače. “Filozofija” s kamnom po glavi za kos salame.

    Kar se vikanja ali tikanja tiče, v bistvu nimam mnenja. Kot si lahko opazil, sem jaz tebe vseskozi tikala, čeprav si me ti vikal, ker osebno kategorično vse na netu tikam. Seveda imaš vso pravico, da sam druge vikaš, če ti tako paše. Ker si pa tudi sam že izjavil, da tudi tebi najbolj paše tikanje, ne vem, zakaj si vikal … hehe …

  95. G(h)ost - 12.03.2009 ob 21:25

    @Simona Rebolj
    Najprej na tikanje: ker DEJANSKO nisem vedel, kakšna so blogerska pravila.

    Kar pa se tiče ostalega, se bojim, da je tvoja argumentacija žal pravilna. Želim si misliti, da je drhal dovolj tesen približek bebavosti, da namenoma misli čim manj. In seveda brani svoj ego. Vendar to drži, le bebava do dovolj golega bistva. Sili v tisto, kar je zame najogabnejšega: populizem. Ne bom tajil, da sem skrival takšno ogabno priznanje pred svetom, da bi ga skril pred seboj.

    O lekciji, ki naj bi jo dobili mladi: pred par minutami sem naredil napako in si ogledal hujskaška Trenja z najogabnejšim tipom voditelja. Pač nisem takoj opazil, kaj gledam. Upam, da se ti ni primeril podoben spodrsljaj, kajti podoživela bi vso grenkobo antilekcije, ki je bodo mladi očitno deležni znova in znova. Amnesty, zakaj se ob tem vsaj ne kremžiš?

  96. Vanja - 20.03.2009 ob 08:23

    simona, zdaj je pa tega dovolj! move your lazy ass!!!!!

  97. anna - 20.03.2009 ob 19:06

    vanja… :mrgreen:
    Simona ;)

    zamišljam si en večer ob pičencu z … vami, parimi…in klepet o…tem vse in še čem :D

  98. Vanja - 21.03.2009 ob 15:36

    anna v četrtek ob pol petih se dobivajo…pa pridem UPAM, tudi jaz…v podvodnega moža

  99. simonarebolj - 21.03.2009 ob 17:02
    simonarebolj

    @G(h)ost:
    Gledala, gledala … Še preveč. In se strinjam seveda. Težko je ohranjat voljo in vero, da ima sploš smisel …

    @Vanja:
    Mnja …

    @Vanja in anna:
    Popravek … da ne bo kdo kdaj ves navdušen čakal kje na nikogar … hehe … Ne dobivamo se namreč vsak četrtek, ampak po dogovoru. Zdaj se že dolgo nismo in se že kuha. In ja, Vanja, daj že enkrat “move your lazy ass” in se pojavi. V tem krožku zaradi tvojih odpovedi pri določenih osebkih še vedno obstaja sum, da si plod moje domišljije in ustvarjena po “božji” podobi by me … hehehe …

    No, v vsakem primeru vaju obvestim, ko bo datum pofočkan.

  100. Vanja - 21.03.2009 ob 20:19

    Simona, če bo ta četrtek, pridem. Majkemi!
    plod tvoje domišljije hahahahaha, ti imaš pa res temačno domišljijo potem. V resnici sem Bambi s fuzbalerskimi nogami.

  101. Nurudin - 23.03.2009 ob 10:44

    and he hit me with the surprise left.

  102. sex in the city - 23.03.2009 ob 15:43

    Simona ti tako sexy in perverzno pišeš, da sem čisto zrajcan. Še več, dobil sem fantazijo, da bi oralno zadovoljeval tvojo tamalo, med tem ko ti zabijaš blogerje.

  103. ana - 23.03.2009 ob 21:56

    za povodnega dobivam info že od druge kolegice blogerke, sam že dolgo ni bilo ne duha ne sluha o klepetu pri/na/v njem… :mrgreen:
    Ja, Simona, prosim, obvesti, sicer pa kontaktiram tud Natašo – Salonitko :)
    Vanja…be there :cool:

  104. vanja - 23.03.2009 ob 22:49

    jaz se bom pa potem zraven še dobila z Natašo, ko sem se ji enkrat tako ponujala…potem me je pa uzela magla.

  105. Nataša - 25.03.2009 ob 08:26
    Nataša

    O! Še dobro, da Simona kaj objavi vsake kvatre… ;) Ja, seveda, bom dala vse od sebe da pridrajsam, čeprav se pridno pripravljam na Collecto. Bomo imeli štantek.

  106. ŠalabajzerkaxD - 15.04.2009 ob 21:40

    berem tvoj blog in morm rečt, da ful zanimivo razmišlaš…
    peann si oskarja RES ni zaslužu

  107. smukc - 14.05.2009 ob 17:48

    ttx rtvslo 603

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !