Simona Rebolj

« | | »

IGRA S PARI – Miran Zupanič

25.03.2009

Režija: Miran Zupanič
Scenarij: Matjaž Zupančič

Montaža: Matjaž Jankovič
Direktor fotografije: Aleš Šega
Scenograf: Matjaž Pavlovec
Maska: Mirjam Kavčič
Kostumografija: Jerneja Jambrek
Snemalec zvoka: Branko Atanaskovič, Oblikovalec zvoka: Robert Sršen
Direktor filma: Milan Blažin

Igrajo: Polona Juh, Matjaž Tribušon, Karin Komljanec, Jure Henigman

11. marca se je v Kinodvoru odvila predpremierna predstavitev novega slovenskega televizijskega filma Igra s pari v produkciji kulturnega in umetniškega programa Televizije Slovenija po scenariju Matjaža Zupančiča in v režiji Mirana Zupaniča, med drugim letošnjega nagrajenca Prešenovega sklada za dokumentarec Otroci s Petrička.

Predpremierni špas

Na premierah slovenskih filmov ponavadi za dobrodošlico nastopi povezovalec, pozdravi občinstvo, na kratko pove nekaj v zvezi s filmom, po projekciji pa spet nekaj naloži občinstvu in predstavi ekipo sodelujočih pri projektu. Pričakuje se, da koga od ustvarjalcev kaj zanimivega povpraša na primer. No, tokrat je bila naloga zaupana nekemu radijskemu voditelju, ki je očitno omenjeni ceremonial vodil prvič in ga očitno tudi še nikoli ni spremljal ne od blizu, ne od daleč, na žalost pa za takšno klimo dogodka tudi ni imel primernega občutka. Zato se je šov najprej začel s ponesrečenim “nazdravje” duhovičenjem, ki nekako pri občinstvu omenjene sorte na srečo ne “pali”, nato je sledilo neustrezno modrovanje o emocionalno nabitih filmih s presežno vrednostjo, pri čemer se je povezovalcu posrečilo po svojem muhastem izboru, ki bi bojda moral po njegovi presoji pustit pozitiven vtis, omenit kot neverjeten filmski presežek enega izmed najslabših izdelkov med oskarjevimi nagrajenci s simbolično trenutku nadustreznim naslovom Crash, za piko na i pa je kar pozval ekipo na oder. Da bi bilo le čimprej konec muke. Nekdo iz dvorane mu je “po domače” zaklical, naj predstavitev izpelje po projekciji. Tisto, kar bi moralo ustvarit prijetno uvodno vzdušje, se je, no, vsaj pri meni, spremenilo v preklinjanje.

Zakaj sploh to posebej omenjam. Ker je tako tipično za organizacije po slovensko. Veliko zakulisnega hitenja in vreščanja za prazen drek, ponavadi zaradi nerazumno poglobljenega ukvarjanja s kopico postranskih zadev, in skrajno površno na hitro pokrpane akcije, ki predstavljajo obraz dogodkov. Torej pomembno! Pravzaprav ne kritiziram zgolj povezovalca, ki je očitno padel z glavo na sceno v zadnjem trenutku in pač pograbil priložnost, o naravi katere pojma o pojmu ni imel. Za take “komedije” so odgovorne tudi in predvsem osebe, ki zadevo organizirajo in očitno niso mladeniču posvetili niti minutke, da bi preverili, kaj pripravlja in mu po potrebi razložili, kako te zadeve potekajo, če so ga že angažirali po bogsigavedi kakšnem ključu. Po koncu ogleda namreč tudi ni obvladal pozivanja ekipe pred platno. Najprej je klical imena igralcev prehitro, potem pa obnemel, da so se po logiki stvari vsi pobrali z odra, ker niso vedeli, kaj bi tam počeli sami s sabo. Nato so se prisprehajali na prizorišče še vsi ostali in režiser je moral sam poklicat igralce nazaj, da so ustvarili gasilski prizorček, kot se šika. In luč, ki osvetljuje ekipo, se je prižgala šele na koncu, ko se je nekdo “tam gor” končno prebudil. Povezovalec ne samo, da ni imel pripravljenih kakšnih zanimivih vprašanj za ustvarjalce, vprašanj sploh ni imel (glede na noto predhodnega nakladanja je bilo verjetno tako tudi za vse ustvarjalce in občinstvo bolje). Režiser si je hvalabogu sam sestavil prosti govor in pozval še scenarista k nekaj besedam, da smo se prespotikali preko tistega, kar naj bi sicer pomenilo samo po sebi umevno pričakovan premierno obredni draž. Sem pa pogrešala še kakšno izjavo igralcev. Dvorana je bila kljub neznosnemu terminu ob enih popoldan skoraj polna. Zanimanje za slovenski film očitno vendarle narašča premosorazmerno z uspehi, ki jih zadnja leta upravičeno žanje, in to navkljub nerazumnemu politikantskemu mešanju dreka s strani določenih neupravičeno posvečenih person delujočih preko Filmskega sklada, ki se nekako spet skuša počasi spravit v tirnice svojemu poslanstvu – delovanju za film in za njegove ustvarjalce.

P. S: V 5. komentarju pojasnilo promotorke o ozadju neljubega “performansa”.

Igra s pari

Ideja za film je nastala po prvotno zasnovani dramski predlogi Matjaža Zupančiča. Zgodba se je z odra preselila pred kamere, v za slovenske povprečne razmere precej mondeno luksuzno opremljeno bajto, v časovni okvir enega večernega druženja. Filing resničnostnega šova bi lahko rekli.

Na začetku spremljamo pripravo v zakonsko rutino očitno že globoko pogreznjenega para Sonje in Bernarda na večerno druženje z drugim parom, dolgoletnima prijateljema, Vero in Aljošo. Sonja je lepa žena, ki se približuje srednjim letom in ji očitno do maksimuma doteran “outlook” pomeni mnogo več kot seks z možem. Menda si ne bo zmečkala obleke. Bernard je mož, ki se namesto ubadanja z gvantom pred večerjo raje treplja po preobilnem lačnem vampu. Tako neočarljivo se vlači po parketu, da samo še čakamo, kako bo zoprn kmetavz v stilu samo po sebi umevne nerazumne mačistične samozavesti še rignil v kamero. Sonja se napedena do pike, vključno z luksuznimi visokopetnimi salonarčki. Pred nami zasije verzija Marilyn Monroe. Hmmm … Kam neki se odpravljajo? V Sloveniji? Na podelitev filmskih nagrad? Težko verjetno. Tudi tam se pojavljajo v enakih toaletah kot katerikoli kronično pijani primerki po vaških kafičih. Mogoče se obeta podelitev Viktorjev?! To bo to! Ona je morda voditeljica obskurne oddaje o talismanih sreče na kakšni TV Lubadar lokalni viži in je nominirana za slovensko osebnost leta. Evo! Kmalu postane jasno, da sta Sonja in Bernard pač samo gostitelja. Parčka ostaneta v klasično po slovensko parčkastem vznemirljivem slogu doma, kjer predstavlja vrhunec dogodka nažiranje s tistim, kar se je kuhalo in peklo po možnosti več dni. Dogodek leta! Za kaj in za koga neki se je torej tako zrihtala razočarana gospodinja? Ah, verjetno pač zase. Tako se reče v podobnih primerih, ko ženska obtiči doma. In že predolgo nima več kam. Moški vandrajo naokrog s svojimi moško pivskimi klančki in se menijo za posle raznih sort, slabo prenašajo žensko družbo, razen če nakresani do daske poskušajo kakšno sebi preseksi kresnit postrani, žene pa obvisijo doma. Kot nadomestne mamice infantilnim ostarelim fantkom, ki se z raztrganimi gatami vračajo na šivanje in pitanje. Vse prijateljice obvisijo doma. Čakajo, da pridejo moški domov. Nekatere takovrstnim možem na veselje postanejo neprivlačne, nezanimive in otopele v faco. In samo še čakajo. Prej so čakale upajoče in se jim ni ljubilo nikamor, četudi se je tip potepal naokrog, o, da se le vrača domov. Vsak dan dogodek stoletja! Zanemarile so prijateljice, prijatelje na ljubo “svojega” ljubosumneža sploh in vse možne osebne radosti izven domačega ognjišča. Zdaj čakajo samo še obupano, ker niso več za nikamor. Izven forme in v strahu, da bodo izgubile še tisto, kar imajo. Sinkastega kmetavza, čigar avra hrepeneče pripisanih fantazem je že zdavnaj izpuhtela in s katerim se jim logično niti fukat več ne ljubi. Sonja ni postala neprivlačna, je pa na robu otopelosti. Vzbuja vtis, da bi sicer počela še kaj v življenju, a s kom in kje je zdaj vprašanje. Primerek žene, ki še nekako skrbi zase vsaj toliko, da bo fit, če se bo “treba” izumit na novo. In trenira pač doma. Ob vsaki priložnosti – obisku drugega dolgocajtnega parčka. Takšnega, ki ga, če se le da, poznaš že sto let in bo klepet zagotovo neverjetno osvežujoč, inspirativen vsaj za šus v glavo po prebavljeni sladici.

S temi možnimi sporočili bi se film lahko zaključil že kar na začetku, v kolikor bi šlo za slikanje povprečne nenavdušujoče realnosti. Vendar se v slogu še nadaljuje. Na vratih se ne pojavi povsem pričakovan obisk. Sonjina prijateljica Vera je zamenjala tipa. Bernardovega prijatelja Aljošo za sebi mnogo mlajšega študenta Ivana. Take zganjajo današnje bolj emancipirane ženske. Privoščijo si svežo mlado robo. Privoščijo si marsikaj. Malo skačejo čez plot ali pa se po potrebi za plot kar spokajo. Adijo moška pralnica možganov, da ženske z leti pač odcvetijo, moški pa postajajo iz leta v leto bolj šarmantni. Pajade! Take so floskularili, dokler so lahko ženske na eni strani pregnali za šporhet, da odšpilajo matere predvsem njim, na drugi strani pa v kurbišče, da je floskula “izčrpana mati ali kurba s hitro dotrajanim rokom” res meso postala. No, pa vseeno tradicija tudi še vedno dela svoje. Bernard poka od besa ob spoznanju, da ima Vera drugega. Sonja taisto spoznanje sprejema s toleranco in celo prikritim veseljem. Ob vsem skupaj je najbolj nenavadno od vsega, da se minute srečanja prijateljev odvijajo naravnost bizarno. V nerazumno zamolčanem dejstvu, da je brez obvestila na večerjo prilomastil drug ljubimec. Dialogi potekajo mutivodarsko. Konec koncev res nič neobstoječega. Pa vendar … kar prenese realnost, ne prenese nujno film. Bizarnosti v reali prenese realnost, z vsemi podzavestnimi in telepatskimi tokovi, film pa mora najti kanal za podnapise, da nas potolaži, da avtor ni napihovalec prevelikega balona za premajhen pok. Prve minutke motoviljenja in sprenevedanja zato izpadejo v Igri s pari kot preveč posiljen poizkus prepričat občinstvo v običajnost zlaganih in nepristnih odnosov določenih primerkov ljudi, ki funkcionirajo na videzu in slaboumnih prepričanjih tipa, kar ne veš, ne boli, česar ne vidiš, ne obstaja in podobna zavajanja plitkih s strani telebanoamaterskih psihologov. To je film, ki ga lahko jezen nad viškom od viška v prenapihnjenosti igre sprenevedanja, jecljanja in kolcanja na tretjini obsodiš na preklop kanala in mu ravno s tem dejanjem storiš krivico.

Počasi se začnejo odnosi dinamično razvijat in nadaljnji dogodki upravičijo pretirano blesavo obnašanje v začetku, ki obeta strah, da gledamo pač samo posmeha vredno uro in pol trajajoč del telenovele. V nekaterih delih scenarija so drzno prikazani določeni značajski momenti moškega in ženskega sveta še danes. Meni najljubši s tega vidika je prizor moškega, ki se pokroviteljsko vede do svoje partnerice. Njegovo resnično mnenje, da ima butasto žensko, pravzaprav zanj pomeni harmonijo. Ja, tudi sam se ima za butastega. Priložnost za občutek nadvlade. Tak moški se lahko zaljubi v drugo, ki mu pomeni izziv, ker se mu zdi pametnejša, bolj prebrisana in drzna. Vendar se nikoli ne bi upal odtegnit od varnega ognjišča. Pri butasti, bolj obvladljivi se počuti varnejšega. Khm. Saj ni butast! Ob tem prizoru sem se spomnila na objavo neke ameriške raziskave, ki je preko ankete dobila rezultate, da večina žensk na zmenkih izigrava tepko, da ne bi prehitro odgnale snubca. Še huje. Presenetljivo visok procent skuša tudi čim dlje tajit svojo izobrazbo, v kolikor je ta visoka. Sporočilo omenjene ankete premnogim ženskam ni bilo prav nič presenetljivo. Ne samo pri problematiki pehanja za snubci, ampak tudi na kariernem terenu, kjer mentalitetna igra spolov enako dela svoje, omenjenih vzgibov pa noben emancipacijski “zakonik” ne more zadovoljivo skorigirat.

Liki se iz prizora v prizor kažejo v drugačni luči. Proti koncu drame, ki se pravzaprav prelevi v triler spraševanja, kdo je kdo in kdo komu kaj, pa spet zapade v kolobocijo, ki spet deluje telenovelasto prenapihnjena, ampak spet se z razpletom, ki ima dve možne poti, učinkovito izvleče iz zagate. Odloči se za pravo pot. Vse izpade v mejah bolj verjetne rešitve od manj verjetno zastavljene. Polona Juh (Sonja) in Matjaž Tribušon (Bernard), ki pravzaprav ponovi že uprizorjeno vrsto moške psihe iz Ruševin Janeza Burgerja, vlogi izpeljeta dovolj dinamično in prepričljivo. Še posebej Polona Juh, ki ji je namenjen največji manevrski prostor slikanja različnih obrazov ene osebe in ga dobro izkoristi. Manj močan vtis pustita Karin Komljanec (Vera) in Jure Henigman (Ivan). Oba izpadeta precej mlačno in mestoma v dialogih okorno. Tudi sicer ima film Igra s pari predvsem eno hibo, še posebej glede na to, da je eksplicitno usmerjen v igro odnosov in dokončnega razčiščenja neizpovedanih občutkov. Prevečkrat je marsikaj drug o drugem skozi dialog naznačenega, za kar bi bilo bolje, da bi gledalci preprosto občutili v drobnih gestah, izrazih na obrazu ali prikazih na nek način.

Scenarij se je prebrisano tudi izognil določenim komplikacijam. Izbrisani so otroci in izbrisan je problem eksistence pri tistem, ki bi ga slednje lahko še kako oviralo med tuhtanjem, kako bo opravil s parazitom, ko si ga kot takšnega končno upa prepoznat in izpulit iz drobovja. Noben izmed likov pač ni obremenjen z otroci. Saj ne, da bi ti morali po defoltu razpletanje drame obrnit na glavo. V tem primeru je za sporočila, ki se jih je drama odločila izpostavit, celo bolje, da se je temu faktorju mešanja štren izognila. Vendar je dejstvo, da bi se moral avtor, tudi v kolikor ne bi želel podleči moralizerskim podtikanjem o svetosti skupnosti, še precej bolj ubadat s samimi prevrati v medsebojnih obračunih, če bi hotel prepričljivo prikazat cankarjansko injicirani dolini, da so otroci itak zadovoljni in stabilni, v kolikor so na kakršen koli način že na poti k stabilnosti in osebnemu zadovoljstvu tudi starši. Odstranitev problema – otrok je z vidika osredotočenosti na določeno sfero odnosov po eni strani dobra, po drugi pa slaba, ker si bo lahko marsikakšna oseba, ki bi se jo sicer ta film osebno dotaknil, jezno zabrundala v brado, da se tako brutalno popucat svinjarij pač ne da, ker, heh, imajo nekateri otroke, da premalo keša, da bi se prosto spakoval, kako in s kom boš živel, kaj šele obračunal, raje ne omenjam. Film bo izpadel zato za koga, ki bi se zlahka v kakšnem liku prepoznal, kot misija prepozno, za tiste, ki pa se v takovrstne prav nič redke zapredke še niso pustili ujet, pa vse prej kot zanemarljivo svarilo. Svarilo, naj začnejo najprej tam, kjer se film konča. Pri sebi. Priporočam!

Igra s pari bo na sporedu “simbolično” danes na materinski dan, 25. marca ob 20h na 1. programu TV Slovenija.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 25.03.2009 ob 06:12 pod Aktualno, Film, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

123 odgovorov na “IGRA S PARI – Miran Zupanič”
  1. maja - 25.03.2009 ob 21:53

    Pogledal in podoživela tvoj opis, ki sem ga prebrala pred tem. Čeprav me je po prvih petnajstih minutah imelo, da bi ugasnila tv, sem se prisilila gledati naprej, ravno zaradi tvojega posta, ker me je zanimalo, če bom videla kaj je prepričalo tebe. Kak vpliv, ha?! Se strinjam s praktično vsem kar si napisala, razen, da mene Polona Juh s prepričljivostjo ni toliko navdušila…

  2. jazby - 26.03.2009 ob 00:08

    Tudi mene je tako kot Majo branje tvojega zapisa prepričalo, da sem gledal ta film. Všeč mi je, da tvoj zapis kljub podrobnemu opisu posameznih pojavov ne razkrije poteka filma. Sam otrok v filmu nisem pogrešal, saj film obravnava probleme v partnerskih zvezah, lažna prijateljstva, varanja, na kar otroci nimajo velikega vpliva. Res pa je, da lahko otroci v resničnem življenju dodatno zakomplicirajo prekinitev partnerske zveze.
    Same igre ne bi ocenjeval, me je pa Polona Juh v zadnjih dveh tretjinah bolj kot na Marilyn Monroe spominjala na Dušo Počkajevo.

  3. sex in the city - 26.03.2009 ob 00:23

    Mnja pja, hja, qua…

    Sej če bi film posneli leta 1955, bi bil ful dober, samo danes leta 2009 pa takšni zasuki ne pridejo več do izraza… Prežvečeni, sedemnajstkrat videni…

  4. smukc - 26.03.2009 ob 01:22

    jo vidiš, tudi sam sem si ogledal film zaradi tega posta :) ne sicer celega, ampak ravno toliko, da sem občutil, da je zopet šlo za ’slovenski’ film, to je skupek prizorov, kjer vlada napetost, morjenje in nesproščeni dialogi. tu se strinjam, da realnost prenese več, kot film :) hja. zgodba ajd, ampak, dialogi bi morali biti boljši. še posebej slabo je v prvem delu izpadel ivan, če bi res naklepal, v začetku večerje ne bil tako nesproščen in posran. nevem, če bi pohvalil ali sovražil matjaža, ki je podcenjujoče najedal, kot to marsikdo zna in je bedno in je še bolj.. zaključek tudi ni bil na vrat obračujoč, ampak celo tipičen in pričakovan. napiši že kak script, da bo mir! :) hehe LP

  5. zana - 26.03.2009 ob 09:16

    Se vam je že kdaj zgodilo, da pri svojem delu naletite na strašno pretencioznega človeka? Predložijo ga nadrejeni. Vi ga sicer do včeraj sploh niste poznali, niste vedeli, da obstaja, a komunikacija z njim, način, kako z vami operira, vam daje jasno vedeti, da imate opravka s tki slovensko zvezdo ali kraljevskim neodkritim talentom, ki je vsekakor več kot vi. Potem doma razmišljate, če ste ga na sceni popolnoma zgrešili, pa ne bi smeli in ali ga drugi poznajo, pa si samo ti kmet. Kakorkoli, pol tistih, ki jih povprašate, ga res pozna. Kakšen je, kako se dela z njim, kdo sploh je? ”Ja, super je, znajde se, pa on je drugače še to in to in to in to…”. Ok. Vam pa gre na živce.
    Vsakič, ko ”zvezdo” pokličete, da bi se dogovoril za službeni sestanek, nima časa in vam z globokim glasom, ki zase meni, da je poln šarma, reče: ”Sicer z veseljem, vendar za te stvari nimam časa.” Ni vam vseeno. Malo ga ne ‘marate’, ker je kar naprej ošaben, malo pa vas skrbi poslovni dogovor, saj je vse skupaj neodgovorno. Čez tri dni, tik pred skupnim službenim dogodkom se že tresete. Zvezde ni bilo na noben sestanek, po telefonu vam govori: ”Ne skrbite, v svojem delu sem profi.”In prikaže se zadnjo minuto pred dogodkom. No, zaupate mu in vsem tistim ljudem, ki ga poznajo ter so ga predložili.

    Zase vem, da nikdar več s tem zaupanjem nikamor. Za vas Simona vem, da tudi vi te zvezde ne pozante, saj v začetku bloga napišete samo ‘radijski voditelj’. Jaz pa postanem tisto, kar najbolj sovražim. Žrtev cirkusa.
    Promotorka filma in tista, ki je nemočno vpila iz dvorane.
    pozdrav

  6. heidegger - 26.03.2009 ob 09:57

    jaz sem se za razliko od ostalih odlocil ta prispevek brati po vcerajsnjem filmu. zgoraj zapisano je predvsem zelo poeticno in artikulirano, cetudi se z zapisanim ne strinjam. ne vem tudi, zakaj je potrebno pisati o “slovenskem” filmu. a ce bi bil “poljski”, bi pa bil prebavljiv? tudi zgodba ni sedemnajskrat, kot se, upam pomotoma, zapise nekomu, predelana. ne vem, ali slovenski film (kot institut in ne posamezno delo, ki ga v navednicah omenjam zgoraj) toliko podobnih zgodb sploh premore. bil je dober poskus filmske fabule, morda mestoma res nekoliko okoren, tezko pa bi rekel da tako zelo predvidljiv. se pa za konec strinjam s komentarjem zane.

    ps. kaj pa ce so otroci spali?!

  7. smukc - 26.03.2009 ob 09:57

    je ta ‘zvezda’ slučajno tudi vremenko?

  8. lipar - 26.03.2009 ob 10:14

    POZOR MOREBITNI SPOJLERJI- za tiste ki še niste gledali
    @ smukc, praviš da ti je čudno ker je bil Ivan tako nesproščen in posran. A si ti gledal film do konca ? On je bil očitno mastno plačan da je IGRAL takega posranca tam za mizo in nasploh. ženska je pač načrtovala ta “obred” v nulo. Ja in lahko rečemo da je našla res profesionalnega plačanca, kateri je odigral svojo vlogo briljantno. Tko da je vse do zadnjega Vera mislila, da je še vedno vse OK, kao, prišla sem, se ji izpovedala ker me je pekla vest, zdaj bom pa v miru lahko živela srečno življenje vse do konca dni z Ivanom, tako je v sebi mislila vse do zadnjega. Sonja je v resnici en velik maščevalni psihopat in daje filmu po ogledu le tega, srhljivo podobo. Človek se po filmu ustraši da bi še njemu kdo kaj takega naredil, kot Sonja Veri, pa ne nujno zaradi varanja. Pa tisti ki pravite da je konec predvidljiv, lažete samemu sebi, ker nihče ni mogel slutit kaj se bo na koncu zgodilo. Film je meni odličen, nekaj kar še nismo vajeni pri slo filmu.

  9. smukc - 26.03.2009 ob 16:30

    @lipar jo sem gledu in me je zmotilo, da je bil najprej tako posran, potem ko se je žvalil s Sonjo, si je nadel pa nek hudoben izraz, celo privoščljiv. nevem. če neki si ne igraš, pač pa si svoja oseba. tudi če si plačan za to, še ne rabiš bit pička :) to s Sonjo sem dojel, prijatelj s katerim sva si ogledala film pa je celo predvidel, da se bo maščevala svoji prijateljici. tako je blo in ti nisi zame noben kriterij kateremu bi se mi dalo nabijat.

  10. sky - 26.03.2009 ob 16:50

    Sem se uspešno izognil ključnemu momentu – preklopu drugam in sem pogledal film do konca. In mi ni žal. Prepričljiva igra Tribušona in Juhove, ter končni zasuk – res dobro. Odlika tega filma ni (ne)pričakovan zasuk, ampak predvsem dejstvo, da film na nek način gledalca podredi,da samo posluša, sledi in ne razmišlja, ne pričakuje kaj se bo zgodilo. Zato je odpadla maska Sonje toliko bolj navdušujoča. Seveda na koncu lahko rečemo; “nič novega, miljon filmov s podobnim koncem”, ampak da je bil epilog zgodbe pričakovan še preden se je zgodil, to pač ni res. Pa na koncu celo navidezna okornost igre Jureta Henigmana ne more biti več dejstvo. Ivana je pač super odigral.
    Dober slovenski film.

  11. lipar - 26.03.2009 ob 19:12

    @smukec, vidim da ne dojameš filma in zato nimaš prav. Glih to je bila fora Ivana, da se do konca snidenja obnašal, kot bi se obnašalo večina ljudi na njegovem mestu, torej glede na to da je prišel prvič k nekim ljudem ki jih prvič vidi, torej da se obnaša spoštljivo in seveda malo zadržano, nobeden se z ljudmi ki jih prvič vidi ne začne kar pogovarjat na dolgo in široko, tako pač je. In to je Ivan odigral odlično, on je igral točno tak karakter, kakršnega je od njega hotela Sonja da ga igra, bil je plačan za to, bil je profesionalec. In na koncu, ko je bilo kar na enkrat Veri jasno za kaj se gre, v tistem trenutku, je bilo Ivanove igre konec, kaj drugega mu je pa preostalo kot samo še nasmejat se, sej končno je svoje delo le opravil odlično, sedi pet bi rekli v šoli. In pa seveda še tisti zaigran poljub s Sonjo na koncu pred Vero, da je Vero resnično dotolklo do konca, tako dotolklo, da se nihče nebi čudil če bi šla po tem naredit samomor.
    In potem ti praviš, če nekaj si ne igraš, ha ha, človek si ti sploh gledal film ?

  12. smukc - 26.03.2009 ob 19:34

    ja tkole, začel sem gledat, ko ga prpelje not v kuhinjo in pol stari rata zajedljiv do amena in nekej pljuskajo po plitvini. potem sem ga gledal do konca. vse kar si napisal mi je bilo čist jasno. dojeto :) ampak kaj naj ti napišem, da mi je bilo všeč, ali da je naredilo name nek vtis, da bi rekel waaa, hudo? okej je že naš, super slovenski film, s tem ne mislim nič slabšalnega, prej ga imam še raje zato. mi pač ni, ni slab, ni pa tudi noben presežek od filma. hvala bogu, da se ljudje trudijo, da se ustvarja. za to jim vsa pohvala.

  13. lipar - 26.03.2009 ob 19:53

    Ne smukc, mene je zmotilo samo to, ko si rekel, da se ti ne zdi prav, da je bil Ivan vseskoti posranc, na koncu je pa frajerja zašpilal. Samo to me je zmotilo.

  14. lipar - 26.03.2009 ob 19:55

    je pa res, da če si začel gledat šele takrat, ko so prišli v kuhinjo, potem je možno da ne moreš razumet glih točno

  15. smukc - 26.03.2009 ob 20:54

    nerazumevanje je včasih argument, razočaranih umetnikov. možno je tudi, da imam premalo znanja, lahko pa se zanesem na svoje občutke. zgodba je pač taka, da ji ne verjamem, ker sem čutil, da so hoteli narediti vtis, namesto, da bi pričarali neko pristnost, tisto kar bi zares čutili, konstruiranje pa se tudi čuti.

  16. vanja - 26.03.2009 ob 21:15

    oh in potem spet zmaga neki tip, ki mu jaz nebi dala niti na sušno leto. kej so slovenski fatalci? ali je res vsak poscanc predstavljen kot nejlepše zavito darilo.
    Fuck Slovenke, zahtevajte zase več
    Se opravičujem filma nisem gledala, na tisto suhljato stenico Ivana sem samo enkrat poškilila in me je mninilo. Zato ne krtitziram filma, temveč pišem o lastnih frustracija na domači zemljici.Get me out of here!

  17. Cahica - 26.03.2009 ob 22:07

    Film sem žal zamudila, ker sem prepozno prebrala tvoj zapis. Strinjam se, da otroci dodajo neko novo razsežnost v vsako zvezo in bi bilo nujno vsaj pri enem paru opazovati še te relacije, ko se dogaja odtujevanje med partnerjema (kako se morda samo zaradi otrok še naprej in še bolj sprenevedata…) Drugače sem pa pred leti gledala predstavo Hodnik istega scenarista (upam, da nisem zamešala imena), še preden smo v naši deželici dejansko dobili Big Brotherja, in sem bila zelo pozitivno presenečena.

  18. simonarebolj - 26.03.2009 ob 23:31
    simonarebolj

    @maja:
    Hehe … Se mi je zdelo primerno na to opozorit, glede na to, da se mi je pred očmi naslikalo občinstvo z daljincem v roki. Petnajst minut je že presežek tiste magične dobe pozornosti v povprečju, ja. Po Spielbergovi teoriji (komercialno formiranega filma, ki ne nudi kakšnih drugih posebnih artiš zanimivosti) se mora nujno nekaj posebej zanimivega zgodit v deseti minuti (vključno z naraščajočo dinamiko in napetostjo seveda, prihod ljubimca namesto napovedovanega Aljoše pač ni baš za na rit past), sicer si izgubil gledalčevo pozornost ali pa ga vsaj odločilno negativno predisponiral. Pri tem filmu v bistvu ta doba uvajanja traja še malo dlje, kot sem zapisala po občutku prvega ogleda in za bolj nepotrpežljive še precej dlje od 15 minut. Kar se Polone tiče, pa vztrajam pri mnenju, da vleče film, se pa strinjam s tabo, da bi bilo lahko tudi bolje, ampak z vidika same zastavitve. Na primer moment, ko popizdi in nahruli moža s prascem je po mojem mnenju že sam po sebi obupen v klišejski nepristnosti in bi ga osebno raje izrezala. Tak dialog in reakcijo že v kali mislim. Še nekaj posobnih variant se zvrsti.

    @jazby:
    Ja, ja … seveda … lahko bi uničila filing ogleda, če bi vse izklepetala, kako in kaj. In ja … vendarle … starši ponavadi zaradi otrok čutijo potrebo, da jih zlorabljajo za kompliciranje pri tistem, kar, se strinjam s tabo, sicer nimajo zveze, vendar jih ponavadi vključijo in celo maltretirajo s svojimi pizdarijami, zato je vendarle ubrana pri tem filmu lažja pot. Samo ena pastorka se motivili od zadaj, ki je pač ostala pri svojem fotru … hehe … Imidž Juhove je bil monrojast, mi je pa zanimiv tvoj dovtip na Počkajevo in res, se strinjam, ima podoben izraz in vibro.

    @sex in the city:
    Noviteta ni, ni pa vsebinsko in sporočilno slabo izpeljano glede na zastavljen okvir. Za eno tako dramo v bistvu kar presenetljivo dobro.

    @smukc:
    Dialogi so bili vsebinsko dobri po mojem mnenju, mestoma pa res preokorno zastavljeni in posledično v določenih primerih nepristno zinterpretirani. Kar se tiče spremembe samega lika Ivana ni nič narobe, saj se lik skozi zgodbo pač preobrazi in, ja, igra posranca, ki je pravzaprav plačanec, vendar pa to ni opravičilo za bledo prezenco in okorno furanje dialogov. Več v repliki liparju.

  19. simonarebolj - 27.03.2009 ob 00:38
    simonarebolj

    @zana:
    Najprej … me veseli, da ste se oglasili in pojasnili ozadje. Opozorilo na ta komentar kot dodatno pojasnilo bom vstavila v zapis (razen če bi vas to posebej motilo, potem povejte!).

    Kar se tiče uvoda, lahko rečem samo, da se mi je dogajalo že marsikaj, ko sem sodelovala pri določenih podobnih zadevah. Tudi to, da so določeni nadrejeni na primer moje prizadevanje zavrnili, potem ko so spoznali, da so ga usrali, pa meni za hrbtom dobesedno lažnivo zvalili krivdo name in si prisvojili moje prizadevanje kot svoje … hehe … Ta je bila na primer najhujša med nekaterimi variantami slabih izkušenj iz podobne sfere tvoji.

    V tvoji zgodbi, če bi se meni zgodilo, bi, kolikor se poznam, takoj povedala svoje mnenje nadrejenim v zvezi s slabimi občutki. Kaj češ delat s človekom, ki še na sestanek o poteku zadev ne pride, niti ne moreš preverit, kakšne vrste ponudnik svojih storitev je (tudi duo Platin sta na primer za marsikoga zvezdi, pa vendar nadneprimerna za zabavo po kakšnem Borštnikovem srečanju na primer, a se je, neverjetno, zgodilo nekoč). Kakršno koli izigravanje ultrazvezde in pokroviteljstvo nad nekom, ki pač neko zadevo organizira, ne pride v poštev. Vi veste, kaj potrebujete in najeta oseba mora pričakovanjem ustrezat, ker ste na koncu vi odgovorni! V kolikor so vam tega neupravičenega prevzetneža podtaknili nadrejeni, ne vidim problema. Potem je moja kritika pač namenjena njim, saj so oni to zorganizirali in lahko rečem, da žalostno za nadrejene, da se jim je zdel ta voditelj primeren, v kolikor so ga tako oh in sploh poznali!!! Vseeno pa ostane dejstvo, da v kolikor je ta oseba izjavila, da “za take zadeve nima časa” (za pogovor), bi ga morali pač takoj skenslat in poiskat nekoga drugega (razen če nadrejeni vztrajajo in tako tvojo odgovornost prevzamejo na svoja pleča in se vam potem lahko fučka za nastali kaos).

    Vsekakor je nauk očiten in dober za vaše delovanje v bodoče. Vsaka šola nekaj stane. Upam, da ste z nadrejenimi o tem spregovorili in upam, da ste svoje povedali tudi fantetu, da zniža nadutost, ki ne pritiče rezultatom, ki jih očitno tako arogantno zagotavlja. Tega tipa ne poznam, sem pa z balkona slabo videla njegovo faco. Po projekciji sem se pri določenih ustvarjalcih na pločniku pozanimala, kdo je to. Dobila sem informacijo, da brat Boštjana Romiha, ki je bojda rastoča radijska zvezda, a nihče mu ni vedel imena, zato sem raje opustila poimenovanje, kot se nisem pulila za ime odgovorne osebe za ta del promocije. Če mi vi posredujete natančno informacijo, bom ime vključila. Seveda. In vse dobro v bodoče.

    @heidegger:
    Kaj neki se ti je zdelo pa tako poetično … hehe???

    In vedno je boje v komentarju zapisat, s čim neki se ne strinjaš, kot zgolj “ne strinjam se”.

    O slovenskem filmu kot slovenskem sem pisala samo na začetku, v odstavku, kjer je bilo to glede na sporočano pač relevantno (kot stanje flma pri nas in ne na Poljskem), pri sami obravnavi filma pač ne. In pojma nimam, kaj ima vse skupaj veze s prebavljivostjo, saj nikjer nisem zapisala, da film ni prebavljiv. Še težje razumem, zakaj neki tebe to tako zelo moti, ko sam v isti repliki posebej izpostaviš pomembnost, da je film slovenski in da pri slovenskem filmu take fabule še ni bilo. A bi bil isti film, če bi bi bil poljski, kaj slabši … hehe?

    Ne razumem tudi, s čim neki se Strinjaš v zaninem komentarju. Kako neki se je mogoče strinjat ali ne strinjat z nečim, kar ni stvar mnenja, ampak samo pojasnilo določenega ozadja. Njeno pojasnilo rezultata pred avdienco, kot sem ga opisala, pač nič ne spremeni, razkrije pa, kako je do tega prišlo, kar je povsem dobrodošel komentar.

    @lipar:
    Kar se vsebine vloge tiče imaš brez dvoma prav, vendar pa to po mojem mnenju ne opravičuje izpeljane vloge same. Na primer … Verjetno si gledal popularen film Osumljenih pet, kjer briljira Kevin Spacey. To, da ves film igra stransko vlogo posranca, ki se šele na koncu preobrazi v nekaj povsem drugega, ni izgovor za neprepričljivo, nevživeto izpeljano igro in okorno nepristno izpeljane dialoge, ne glede na to, kakšna je vloga!!! Spacey v tem filmu na primer briljira s prezenco, ravno v vlogi cincavca, ki naj bi prej delal napoto med ostalimi kot kaj drugega. In njegova preobrazba je v vibraciji in vsem ostalem ob koncu famozno izpeljana. Skratka, tudi za vlogo nerodnega bimbota lahko rečemo, mater je bil dober v tej vlogi ali pa pač ne. Saj Ivan ni izpadel zanič, ampak dober pa definitivno ne. In še en detajl … Ko Sonja na koncu sprašuje Vero, kaj neki vidi na njem … mi kot gledalki preprosto ni jasno. Okej. Saj Ivan je čeden, ampak skozi film ne dobimo nikakršnega vtisa, na kaj neki je Vera padla tako zelo, pa bi ga morali dobit!!! Za ta scenarij definitivno ja! No, pa še verbalnega odgovora ne dobimo. Malo je naznačeno, da naj bi dobro fukal, a nam tudi tega skozi vlogo ne da ravno na znanje, ker tisto dobrikanje in mežikanje med Vero in Ivanom tudi ni ravno vrhunec prepričljivosti. Bolj se mi je zdelo kot dva, ki se noro trudita zaigrat, da sta zaljubljena, z nekimi stereotipnimi gegi nasmihanja in pogledov izpod obrvi, kar pač ni ravno presežek. Sicer pa okvirno film ima kvalitete, vsekakor, in je okvirno dober, mestoma celo drzen.

    Se mi zdi pa zelo zanimivo, da si Sonjo doživel kot monstruma, psihopatsko maščevalko. Jaz sem jo na primer popolnoma drugače. Sem občutila zavezniško držo (pa ne gre za kakšno identifikacijo, da ne bo pomote … podobnega problema sama imela nisem nikoli). Kaj je lahko bolj psihopatskega kot lik parazitskega lažnivega Bernarda na primer. In kaj je huje od spoznanja, da si dolga leta namesto prijateljice futral kačo na prsih. Meni se zdijo ti liki totalno psihopatski, ona pa v bistvu ujeta v usodo, ki si jo je zakuhala delno sama z mižanjem pred resnico in bi lahko rekla samo čestitke, da je ukrepala … hehe … Saj ni obračunala z nekimi čistimi ljudmi? Samo njihov način delovanja jim je servirala v faco. Naj se veselijo, a ne … hehe …

    @sky:
    Me veseli, da ti je bil všeč.

    @Vanja:
    Poglej ga drugič. Ni slab.

    @Cahica:
    Bi bilo bolj popolno, ja, ker tako pusti izgovor pač in to ravno v tistem sporočilu, s kakšrnim najbolj pritisne na razmislek …

    Ne, nisi zamešala imena. Matjaž Zupančič je sicer dramatik in gledališki režiser. Trenutno igra v SNG Drami Neron v njegovi režiji z Jurijem Zrnecem v glavni vlogi. Pop opera. Po mojem bo precej razprodana predstava, hit. Zupančič se rad loteva aktualnih tematik in/ali pristopov, ki hodijo po meji komerciale. Ponavadi mu po mojem mnenju zastavljeno kar dobro uspe. Tudi Neron je, v okvirih in namenu, kakor je zastavljen, po mojem mnenju odlično izpeljan “šov”.

  20. Rado - 28.03.2009 ob 07:10
  21. Nick - 28.03.2009 ob 09:04

    Torej Matjaž Romih, radijski napovedovalec in kantavtor. Meni nekako ne sede.

  22. simonarebolj - 28.03.2009 ob 18:17
    simonarebolj

    @Rado:
    Kaj neki si hotel pa s tem linkom povedat oziroma na kaj eksplicitno opozorit???

    @Nick:
    A si ti isti Nick, ki komentira precej tudi pri Daretu??? Namreč res hecno. Včeraj sem se dlje časa pasla po njegovem blogu in hotela replicirat nekaj pri zapisu o pisanju in branju, o čemer sta se (če si ta Nick) z Daretom pomenkovala, pa me je nekaj premotilo. In danes se pojavi tvoj komentar tukaj … hehe …

    Očitno je torej Matjaž Romih. Ga pa sploh ne poznam. Ne vem niti, na katerem radiu so mu dali priložnost za napihovanje samopašnega renomeja zgoraj omenjene sorte. Za kantavtorski pridonos pa sploh prvič slišim.

  23. Nick - 28.03.2009 ob 19:15

    Sem pač Nick, ja. Slovenija je majhna, blogosfera še manjša, ti pa kar naravnost povej, kaj te moti in kaj je tako hecno.

    Matjaža Romiha občasno zasledim na jutranjem programu SLO 1, ostalo je pa na netu.

  24. simonarebolj - 28.03.2009 ob 22:58
    simonarebolj

    @Nick:
    Aha! Slo 1 torej. No, zdaj je jasno še več. Glede na to, da gre za produkcijo filma od nacionalke, je šlo očitno s strani nadrejenih za podtikanje pač enega njihovega, s katerim se tako kul štekajo in ne za kakšno posebej objektivno razsodbo, da naj bi šlo za nevemkakšnega profesionalca, kaj šele primernega za tako prireditev. Mislim …

    Kar se tiče “Nick” forice, me nič ne moti. Hecno se mi je zdelo samo to, kar sem zapisala. Ker pač nisi eden izmed komentatorjev, na katere naletavam pogosto, sem pa ravno včeraj bolj intenzivno po naključju prebirala tvoje komentarje. Imela sem še v glavi, da se oglasim, ko sem se danes priklopila na Siol, medtem si se pa ti pojavil na mojem teritoriju. Samo fora misli … nič drugega.

  25. Nick - 29.03.2009 ob 07:36

    Mislim, da imaš kar prav v svojem prvem odstavku, oziroma tudi meni deluje neprofesionalno, kadar se spusti predaleč od branja poročil in vremenske napovedi. Morda hoče oponašati svojega veiko bolj uveljavljenega brata, kajpavem.

    Sicer pa je Nick čedalje bolj prepoznaven “nick” tudi na blogosceni, čeprav mi še vedno ni jasno, zakaj bi smeli komentirati samo tisti, ki imajo tudi svoj lasten blog. Je to kje napisano?

  26. sky - 29.03.2009 ob 14:34

    A Matjaž Romih je ta famozni povezovalec… sicer mislim, da je on starejši /ne mlajši / brat od Boštjana Romiha (oddaja Na zdravje…)
    in da ne bom čisto off topic;
    Simona, a poznaš slovenski film, katerega napoved za 8. 4. sem včeraj slučajno videl na TV “ANGELA VODE, SKRITI SPOMIN” igra Silva Čušin? Jaz prvič slišim zanj, glede na igralko zna bit za pogledat. lp

  27. Nick - 29.03.2009 ob 14:56

    sky,
    prav nikjer na tej strani ne piše, da bi bil Matjaž mlajši od Boštjana, da bi bilo treba to zanikati/popraviti, ti pa tudi ne podajaš zanesljive informacije.

  28. sky - 29.03.2009 ob 15:30

    nick maš prav, površno sem bral.

  29. simonarebolj - 29.03.2009 ob 18:47
    simonarebolj

    @Nick:
    Saj nisem nikjer zapisala, da bi morali komentirat samo blogerji. Daleč od tega, da bi kaj takega tudi mislila. Očitno se okrog nečesa, kar sem navrgla čisto za mimogrede, ne moreva sporazumet … hehe … Moja pripomba je bila mišljena izključno v stilu … na primer po telefonu te pokliče znanec, na katerega nisi pomislil že leta, ravno prejšnji večer pa si iz določenega razloga mislil nanj in potem rečeš: “O, saj ne morem verjet, ravno včeraj blablabla … zdaj me pa kličeš po petih letih. Tako nekako in nič drugega.

    @sky:
    Ne, ta film bom tudi jaz prvič videla, kot je napovedan. Sem pa vedela, da nastaja. To je projekt, ki ga bo z mojega vidika zelo zanimivo opazovat, ker je že v kali podvržen okoliščinam, da bo poleg obrtnega in umetniškega vidika zabavno spremljat politično motivirano konotacijo. Koliko se je ustvarjalcem uspelo izognit pastem in koliko ne. Intelektualni motor tega projekta je Alenka Puhar seveda, ki se je leta in podrobno ukvarjala z življenjepisom naslovne junakinje. Obelodanjenje njene usode pa ima seveda tudi političen motiv razčiščevanja s komunistično preteklostjo. Nič narobe. Vendar pa je za take projekte toliko bolj nevarno, da se pod pritiski sila želenega podajanja sporočila, kakršno naj bi bilo podano jasnosti, zadeva spreobrne v “pornič” namesto v učinkovito zastavljen in izpeljan film. Problem porniča na primer je v tem, da ti zelo neposredno in nedvoumno v glavo vbija prioriteto, vse ostale možne vpoglede v zgodbo in naravo likov pa pušča ob strani kot nepomemben faktor, čeprav je še kako pomemben, tudi če želiš in še posebej če želiš pričarat erotično vzdušje v tem primeru in s tem povezane odnose določenih subjektov. No, problem “porniča” in s tem povezani izzivi za umetnika, ki se loteva nekih tudi osebno emocionalno močno motiviranih tematik, za katere meni, da bi morala javnost na njih posebej “vzburjeno” reagirat, je pa zelo podobna tudi na drugih področjih, kjer igra močno vlogo tendencioznost učinka. Ker hočeš preveč, se ti lahko zgodi, da afektirano sprožiš mnogo manj. In ravno to se mi zdi pri tem projektu največji na pladnju ponujen izziv, kar bom najbolj opazovala, kako jim je uspelo. Ali so nategnili sami sebe in posneli samo pornič zaradi pretenciozne ideje vznemirit publiko ali jim je kljub emocionalni tendenci uspelo posnet bolj ali manj dovršen film po dobrem scenariju, ki ima posledično veliko močnejši učinek na mestih, kjer bi ga rad imel, od navadnega porniča pač!

    Lp

  30. IZTOK GARTNER - 30.03.2009 ob 03:57
    IZTOK GARTNER

    Ni slab, ni pa nič posebnega. Tvoj zapis pa se bere kot prekrit PR članek.
    Polona Juh je bil prozorna kot še nikoli, Tribušon pa me je prepričal v prizoru, ko se je zjokal. Vrhunska igra.
    In ja, Crash je zelo dober film.

  31. simonarebolj - 31.03.2009 ob 17:23
    simonarebolj

    @Iztok Gartner:
    Se ti ne zdi, da bi lahko svoje ime izpisoval še bolj poudarjeno? Komaj sem ga opazila.

    Bolj prozorno ne more bit nič na svetu od večine tvojh stupidnih trditev. Moj članek ni z ničimer prekrit. Mogoče se ti dela očesna mrena.
    Če misliš na prikrito oglaševanje, se pa nehaj tako zelo žalit, ker mi počasi vzbujaš že sočut. A tako si ti predstavljaš prikrito oglaševanje al’ kaj??? Ne bi te najela, če bi mi plačal v milijonskih zneskih. Lahko ti pa naredim uslugo, če imaš nov wannabedetectiv hobi. Pojdi se repenčit s svojimi sumi Crnkoviču in Jonasu. Skoraj sigurno ti bo uspelo zgrešit prispevek, a vsaj teritorij v širšem okviru bo pravi … hehe …

    In hvala še za dodatno potrditev, da Crash ni vreden kipca. V tem smislu si definitivno odlična dodatna “referenca” na Slovenskem.

  32. IZTOK GARTNER - 31.03.2009 ob 18:03
    IZTOK GARTNER

    Ker se tako zelo braniš, je jasno, da delaš PR. No ja, zdaj že ni več tako zelo prekrit :)

  33. muhabbet - 31.03.2009 ob 18:30

    Thx

  34. simonarebolj - 31.03.2009 ob 22:04
    simonarebolj

    @Iztok Gartner:
    Da si poleg detektiva tudi izvrsten psiholog, sploh ni dvoma. Predstavi to ukradeno floskulo pravnikom. Boš dobil Nobelovo nagrado za mir. Oprostijo naj vseh zločinov in prekrškov tiste, ki se ne branijo, tiste, ki se branijo, pa kar direkt v čuzo. Čemu bi zapravljali čas in denar z izvedenci stotih strok, pričami in se ubadali z očitnimi dokazi, kaj šele z manj očitnimi. Gartnerja za predsednika vlade najmanj, če mene vprašaš, pa bo že itak gartnerjanski svet še bolj pestrih barv. Pa še radikalno se bo dvignila gledanost dnevnih informativnih oddaj.

  35. Vanja - 1.04.2009 ob 11:48

    “In hvala še za dodatno potrditev, da Crash ni vreden kipca. V tem smislu si definitivno odlična dodatna “referenca” na Slovenskem.”
    hahahahahahahaha

  36. maja - 1.04.2009 ob 16:45

    Me je zanimalo, če se bo obregnil kdo drug, pa se ni. Zdi se mi zanimivo kako se v filmu lotijo prijatljstva, ki je sicer v drugem planu, pa vendarle pomembna komponenta. Če gledamo z vidika realnega življenja, se mi zdi, da tak scenarij ne bi zdržal. Močno dvomim, da bi bil kdo sposoben pristno fejkati “najboljši prijateljici” še nekaj mesecev, ali celo eno leto po tem, ko bi doživel, kar je doživela glavna junakinja. Tudi, če bi bil v ozadju motiv maščevanja. In na drugi strani razdor nekega razmerja, ki je vsekakor velik šok (vsaj za enega) in pomembna stvar, pa o tem niti besede svojemu najboljšemu prijatelju oz. prijateljici? Prav tako nova ljubezen. Ljudje smo res različni in v stresnih situacijah različno reagiramo, vendar težko verjemem, da take stvari, med res dobrimi prijatelji, ostanejo prikrite. Ne bom pisala argumentov, ker mislim, da so očitni. Sem pa mnenja, da je ta vidik ena večjih pomanjkljivosti, oz. nedodelanosti v scenariju…

  37. IZTOK GARTNER - 1.04.2009 ob 22:06
    IZTOK GARTNER

    Smešno, a ne, Vanja. Ker če je meni nek film kul, je dokazano slab in za kokice, mar ne.
    Fakkk, sta bedni s Simono vred.

  38. simonarebolj - 1.04.2009 ob 23:08
    simonarebolj

    @Iztok:
    Pa ne da ti je zmanjkalo tistega tebi značilnega “smisla” za hecanje.

    @maja:
    Hehehe … Zelo zanimivo, da si to izpostavila in še bolj zanimivo, da si izrazila čud, kako tega ni nihče omenil pred tabo. Ob branju tvojega komentarja se mi je namreč postavilo ravno vprašanje, kaj pa če se res večini ni zdelo nič čudnega in zakaj se tebi je? Meni na primer se ta segment filma ni zdel sporen, ker ima Sonja v zadnjem delu monolog, kjer pojasnjuje, da gre za prijateljico, za katero ji je jasno, da že od vsega začetka hoče imet tisto, kar ona, ker meni, da si vsega, kar ima, v resnici ne zasluži. Enako, pojasni, si misli njen mož (scene z očitki na račun njenega fotra itd.) Torej gre za osebo, ki ima celo življenje probleme z občutkom, ali je vredna določenih privilegijev, ki jih ima. Taka oseba se verjetno hitreje sprijazni (ali pa jih celo prikliče) z življenjskimi sopotniki, ki ji potrjujejo, da je nevredna tega, kar naj bi žela. Tako se tudi počuti. Kot bi se konstantno odkupovala za nekaj. V tem smislu ta film nima samo segmenta obračuna z drugimi, ampak tudi radikalen poskus prekinitve lastnega vzorca. Da pravzaprav ne vzpostavlja vezi z iskrenimi in dobronamernimi ljudmi sebi v prid. Take osebe dejansko v življenju marsikaj spregledajo, čakajo na boljše čase (ko se bodo “odkupili”) in pred marsičem molčijo. Kot tudi reče v enem delu Sonja, da je dolgo časa mislila tudi na njiju, ko je že vedela, da sta ji za hrbtom ljubimca. Dolgo časa se je mučila in ni vedela, kaj bi, ni pa hotela, da bi on odšel (češ, koga bom pa potem imela … kdo me bo sploh hotel …?). Meni se je zdelo povsem dovolj natančno prikazano, da sploh ni vprašanje sposobnosti fejkanja v tem konkretnem primeru, saj gre za ljudi, ki so vajeni fejkat in je pravzaprav veliko bolj prelomno, ko se odločijo nehat fejkat in rečejo bobu bob, kar prinese tudi konkretno razsutje in spremembe.

    Kar se tiče primera Vere, zakaj ni takoj povedala, da ima novega tipa, tudi ni nelogično prikazano. Ker je bil tudi prejšnji tip Aljoša enako prijatelj. Pač zadrega in zavlačevanje, da nista sanjski par in da ne bodo več parčkasti prijatelji. V vsakem primeru pa ja, ne gre za prijatelje in osebne odnose na sploh, ki bi odslikavali predstave o perfekciji, ampak obratno. O fejku v imenu dobrih prijateljstev, ki to niso. Tebi se zdi to nenavadno, ali res obstaja, ker imaš verjetno drugačne izkušnje, vendar pa obstaja in to sploh ne v redkih primerih. Morda se nikomur ni zdelo to tako sporno kot tebi, ker je večini to sranje še kako znano, preko sebe ali opažanja pri drugih. Meni se je zdelo na primer zanimivo, da sem že takoj po premieri že zunaj pred vrati opazila dva primerka ljudi, za katere točno vem, da trpijo zelo podobno sranje prikazano na filmu. Oba primerka nasmejčkana in sladka. Tako da sem frendu rekla, ej, pa kako uspe človeku po takem filmu, ko tako jasno igraš vlogo enega izmed likov, pristat na pločniku tako razposajen in sladek … hehe … No, pa tudi to ni nenavadno na žalost. Fejkanje do konca. Ko te enkrat ujame, si dežurni fejkač do roba in čez.

  39. maja - 2.04.2009 ob 04:24

    hm… Hvala za razlago. Res sem sklepala na podlagi lastnih izkušenj in morda so moji pogledi na prijateljstvo res nekoliko naivni, kot si namignila na začetku odgovora, čeprav bi sama temu rekla, da gre za močna načela. Če dvomiš v zaupanost in iskrenost najboljših prijateljev, jih, vsaj po mojem mnejnju, ne moreš označiti za to. Pa sedaj ne bom o definiciji prijateljstva…

    Med branjem tvojega komentarja, ki se mi sicer zdi dobra razlaga, sem prišla do pomisleka. Če se je Sonja res ves čas zavedala Verine nevoščljivosti in tega, da si želi ta polastiti vsega kar je njeno, zakaj je bila istočasno tako neumna, da je gojila kačo na prsih.? Najbrž to, da sta bila prijatelja tudi njuna moža ni mogel biti dovolj velik razlog, pa tudi dvomim, da je bil vzrok samokaznovanje, ker naj ne bi verjela, da si zasluži določene privilegije. Če bi bilo res tako, potem najbrž ne bi kovala maščevanja po tistem dogodku, ampak bi v trpljenju po njem, našla neko zadoščenje, oz. odrešenje. Mislim, da sploh ni bila tako nebogljena. Se mi zdi skoraj bolj verjetno, da je na skrivaj uživala v tem, da je opazovala, kako ji Vera zavida njeno “popolno” življenje in si je s tem “pumpala” ego, ter celila svoje manjvrednostne komplekse. Na koncu pa sta se ji objestnost in neprevidnost maščevali in reševati je morala svojo čast. Iz tega stališča, je moč zgodbo razumeti tudi nekoliko drugače, kajti, če se je Polona Verine dvoličnosti res zavedala od samega začetka, je soodgovorna za vse, kar se je v nadaljevanju zgodilo, ker je ni pravi čas odsekala iz svojega življenja…

  40. simonarebolj - 3.04.2009 ob 18:17
    simonarebolj

    @maja:
    No, tvoji pogledi so naivni samo v primeru, v kolikor meniš, da imajo vsi tako dobra prijateljstva, v kolikor jih tako imenujejo, kot jim imaš verjetno sama … hehe … Imaš pa po mojem mnenju brez dvoma prav, da se marsikatero prijateljstvo naj ne bi definiralo s tem pojmom, vendar se ga. Ker ko človek boljšega nima, si pa neznosno želi, pred marsičem pač zamiži in noče verjet, da to ni to. V kontekstu prijateljev še niti ni tako hudo, kot se taisto in bolj pogosto dogaja v partnerskih zvezah.

    Kar se vprašanja tiče, zakaj je Sonja potem gojila kačo na prsih, je z mojega vidika ravno v tem odgovor, kar sem zgoraj zapisala. In ja, popolnoma se strinjam s tabo v vzrokih, ki si jih navedla, da gre delno za celjenje manjvrednih kompleksov z opazovanjem zavidajočega po eni strani, po drugi pa za dejanski manjvrednostni občutek. Saj to dvoje na videz paradoksalno je vedno povezano v vzroku in posledici. Samo tam se zakomplicira, ko ti ne gre skupaj določena mera mazohizma s slo po maščevanju. Je mogoče. Vera ji pravzaprav ni zavidala njenega popolnega življenja, saj ga v bistvu ni imela. Zavidala ji je možnosti za popolnost, ki jih bi, verjetno po njenem mnenju, bolje izrabila. Na primer: Sreča oseba A osebo B. Prva je premožna in osebi jamra, kako je osamljena, kako ji je dolgčas, kako je njeno življenje bedno itd. Oseba B občuti gnev do osebe A, ki ima neko priložnost, ki je sama nima in si predstavlja, kako ona ne bi tako jamrala, če bi imela veliko denarja. Bi poskusila z njim kaj ustvarit, bi šla na stoinenkonec po svetu in tako sklepala raznorazne zveze, nikoli ne bi bila osamljena, kaj šele, da bi ji bilo dolgčas itd. Prezira osebo A, ki ne zna izkoristit nečesa, kar ima, kar bi drugi veliko bolje. Oseba A se ji ne smili, ampak jo doživlja kot razvajeno, sebično, leno in prazno, ki ima nekaj, česar si niti ne zasluži, niti ne zna uporabljat. Tako nekako …

    Mazohist pa nasploh ne doseže nujno v trpljenju popolno zadoščenje, ampak lahko samo nek ekstatičen občutek v sili situacije, ko se ne čuti zmožen izkopat iz situacije. Kot nadomestna nagrada. Mazohizem se včasih celo razvije sčasom, ko je neka vrsta trpljenja prehuda, pa se človek ne zna izmotat iz situacije. Mazohizem kot pribežališče, sedativ. Za maščevanje na primer pa tudi niso vse okoliščine najprimernejše. Če se maščuješ v nepravih okoliščinah z nepravimi vzvodi, zadeve še poslabšaš sebi v škodo … hehe … Prava kombinacija takovrstnih primerkov je ravno toliko bit mazohist, da si zmožen dolgo negovat in pestovat hrepenenje za poravnavo – maščevanje. Leta lahko takšni ljudje pritajeno čakajo na pravo priložnost, ko bodo zasekali, medtem pa živijo v zatajevanem potlačenem trpljenju, v katerem se navadijo ravno toliko perverzno uživat, da lahko vztrajajo v slu po maščevanju. Ne bodo udarili na slepo. Če bi se Sonja na primer spravila moža vreči iz hiše prej, ko se mu še ni bila pripravljena odpovedat, bi bilo to večje trpljenje za njo samo kot zanj, zato ni smiselno. Počasi je zorela in se pripravljala. Pri Veri pa je šlo za pravi trenutek in način. Zgolj prekinitev prijateljstva spet ni to to.

    In seveda, se strinjam, lik Sonje je popolnoma soodgovoren za tako kolobocijo. Njen značaj dopolnjuje gnilodolskost značaja drugih vpletenih. Absolutno. Vedno se najdejo “pravi” skupaj. Ali v prispodobi … nikoli ni samo pijanec kriv, ampak je vpleten in soodgovoren tudi tisti, ob katerem se pijanec s takim guštom in tudi lahko pridno zapija. In ja, reševala si je čast. Vsi so si jo na tak in drugačen način. Saj … Za to v bistvu stvari vedno gre v takih primerih.

  41. ~ nagajivka ~ - 4.04.2009 ob 02:11

    Simona, sorry za tale off-topic:

    *

    Ko spoznaš, da je postalo,
    vse kar je nedopadljivo,
    tko prekleto predvidljivo,
    da življenje skor’ ne preseneča več
    in najraje bi zazehal,
    se pognal drugam z raketo,
    neustavljivo, neizgorljivo,
    v nek svetál, drugačen svet,
    še neodkrit, začasno speč,
    ki želi si prebujenja,
    z voljo polnosti življenja
    slehernega prebivalca -
    ‘prerojenega planetka’,
    ki bi utripal v kreativi
    pospešenega napredka,
    z okusno hrano med izzivi …

    In, ko zbudiš se spet v jutro,
    ki ponuja ti ga stvarnost,
    evolucijsko počasna,
    ponavljajoče dolgočasna …
    Vedno isto? Da te mine …

    Takrat misel um prešine:
    »Sem, kjer sem!
    »Od tu ne morem …
    kam naj grem?!«
    V željáh le oživi ‘planetek’
    in prebuja sanje mnogih.

    Nered kaotičnega reda???
    Kot bi sprožal si v čelo,
    vsak dan sproti, sivi metek!!!
    Pa si rečeš:
    »Klinc naj gleda,
    vse kar delam, delam zase!
    K’ bom ležal na smrtni postli,
    rolal film na te čase,
    ‘čem brez slabega občutka
    prestopiti in oditi,
    se z nasmeškom posloviti.
    Saj sem vendar deloval -
    v tragikomediji zmešnjav!« ;) )

    Predvidljivost v temo pahne,
    a ne obupaj zarad’ tega.
    Izvir v tebi ne usahne …
    v njem je najsvetlejša Vega.

    (by nagajivka, zate, 30. 03. 09)

    &

    http://www.youtube.com/watch?v=ROnXv7Z7v28

    Nekoč, nekdaj, nekje … zmemorirala 04. 04., zato:
    VSE NAJBOLJŠE Simona!!!
    In veliko, veliko volje še naprej – (saj veš … ko te prime, da te mine …) ;)

  42. smukc - 4.04.2009 ob 03:30

    srečno novo leto ;)

  43. simonarebolj - 4.04.2009 ob 17:31
    simonarebolj

    @nagajivka:
    Uau! Kako prijetno presenetljiv off topic … hehe … Imaš pa res odlično obveščevalno službo!

    Hvala za pesem. Čudovito darilo! Ne bi se niti poskušala sprenevedat, da mi ni jasno, od kod ideja, da bi lahko imela kakršen koli opravek z mano osebno.

    In hvala za voščilo … o, ja, še kako vem … ko me prime, da me mine …

    @smukc:
    Hvala smukc. Še eno je neizpodbitno preteklost postalo.

  44. Nataša - 4.04.2009 ob 17:37
    Nataša

    O madona! Danes cela v brezvezju ugotovim, da je natanko tri leta, odkar sem popnila prvi blogovski zapis v širni splet. In ti praznuješ rosnih 25. Tam okoli. Želim ti obilje lepih momentov v življenju, ker konstantna sreča je preveč dolgočasna. :) Srečno!
    Posta žal ne morem komentirati, ker filma (še) nisem videla. Čez kakšno leto, mogoče.

  45. simonarebolj - 4.04.2009 ob 17:44
    simonarebolj

    @Nataša:
    Za nekaj dni se moj r. d. in r. d. tvojega bloga razlikujeta, sva pa definitivno oba ovna po horoskopu … hahaha … Nagajivka je voščilnico samo zmemorirala do danes, kot je zapisala. In najbolj hvala od vsega za pomladitev, ki si mi jo tako prijazno namenila. Kristus je sicer pri mojih letih ravno preminul, tako da še posebej hvala za nekaj let fore. Konstantne sreče se sicer prav nič ne bojim, da bi me doletela, ampak, ja, teoretično se pa strinjam, bohnedaj, da bi bila vseskozi srečna. No, vsaj ene sorte dolgočasja se mi ni za bat, da bi se pojavilo … haha …

  46. ~ nagajivka ~ - 5.04.2009 ob 00:12

    #43: /”Uau! Kako prijetno presenetljiv off topic …”/

    Simona??? Tebe presenetit je vendar skorajda nemogoče!!! ;) )

    No, me pa veseli, če ti je pesmica (ena ali druga) vsaj za trenutek popestrila dan.
    In ja, res sem jo spisala na “dan prej” (oz. je bil že večer), tik pred zdajci. Le z objavo na tajming se mi ni izšlo.

    /”Imaš pa res odlično obveščevalno službo!”/

    Hejj, ko bi ti vedela šele kako drago jo plačujem … ;) )
    Vsakokrat, ko “me obvesti” s kakšnimi zatirajoče-nespodbudnimi “novicami”, me košta … uf, ma ni za povedat kolk! Prav trpim ob tem!!! Še dobro, da me potem zadovolji in pomiri vsaj “kontra-obveščevalna” ;) ), ki ima pa v večini primerov neprimerljivo in neprecenljivo vrednost! Hehe …

    Čimveč ustvarjalnega navdiha ti želim. Fajn bod.

  47. Vanja - 6.04.2009 ob 22:35

    Simona si gledala Trenutek resnice? jaz sem v šoku od tega kar sem videla in še bolj v šoku, da se nihče ne zgraža, da je bila pokazana pač neka povprečno disfunkcionalan fmailija, ki se v bistvu niti en zaveda koliko gnilobe skrivajo za maskami. Neverjetno! Disturbing!

  48. t-h-o-r - 9.04.2009 ob 22:17

    torej, dokler se vsi lažejo in se navzven delajo lepe je vse super

    ko pa se resnica razkrije, je pa to moteče, nenormalno in disturbing??

    slovenci ste res moteni

  49. Vanja - 10.04.2009 ob 11:07

    t h o r, se zelo strinjam s tvojim komentarjem. Mene je pač šokiralo to kako en takšen osebek še vedno normalno funkcionira, njegovi pa v maskah, in vse je lepo in prav na zunaj.

  50. Vanja - 10.04.2009 ob 11:09

    in aja thor..nikjer nisem napisala, da mi je bilo razkrivanje tisto, ki je bilo disturbing. To me je še najmanj motilo, čeravno nisem ravno jerry Springer fan. sicer pa bi ta družina potrebovala psihologa in terpaijo, ne pa resničnostni šov, tudi to je res.

  51. Simona Rebolj - 11.04.2009 ob 18:11
    Simona Rebolj

    @nagajivka:
    Očitno je nemogoče mogoče.

    Enako želim tudi tebi in da bi bila fajn!

    @Vanja:
    Ne, gledala sem Studio City … več razkrijejo. Sem pa ob napovedih te oddaje pogledala dve na Pink TV po netu in eno skrajšano verzijo s Hrvaške. Tako da mi je kopito jasno in da temu drhaljenju, ki se izživlja, laže in krade, razkrije pa res prav nič, težko rečem oddaja o čemer koli, kaj šele razvedrilna oddaja. Največji trenutek resnice, ki jo ta debilizem od dobičkarskega šova ponuja pri nas, je Jonas “himself”, kot pot razprodaje maskote nekdaj uglednega tv voditelja. Bom pa eno vendarle pogledala, da vidim vsaj, ali Jonasu uspe kakšno “pametno” v smer refleksije vsaj za mimogrede nasut ali pač samo pozira. Svoje mnenje sem pustila v komentarju pod njegovim zapisom.

  52. PikiJapok - 13.04.2009 ob 11:09
    PikiJapok

    @Vanja: sam zase menim, da sem razčistil z mnogimi moralno etičnimi dilemami v življenju. In kljub vsemu se mi zdi, da se ne bi šel nastavljat kameram (a.k.a vesoljni sloveniji) in razkrivat temne kotičke duše. Verjemi, da je v vseh nas tudi tista temna stran, ki je nekateri potlačijo v nezavedno, drugi pa kako drugače aktualiziramo. Takšnih, po tvojem mnenju disfunkcionalnih družin je mnogo in tiščanje glave v pesek in bentenje čez moralo TV urednikov, Jonasa, nastopajočih je ravno tisto, na kar taka oddaja cilja… Na drugih nas namreč najbolj moti refleks.

    Tudi jaz ali ti bi na takšnem TV Show-u blestela enako, kakor kdo drug. Če ne zaradi drugega, zaradi tega, ker gre za TV Show in ne za društvo za samopomoč. Vprašanja so v resnici nekaj, kar bi se moral vsak izmed nas vprašati vsak dan pred spanjem. Teh 21 vprašanj je zgolj in samo resnica o nas, o načinu življenja. (Ne)iskren odgovor še vedno ne spremeni dejstev, saj na preteklost nihče med nami nima vpliva. Je pa iskrenost predpogoj za spremembo, za osvoboditev iz spon občutkov krivde in strau, ki nas zaradi kopice malih laži vklepajo in zasužnjujejo.

    Takšna oddaja cilja na vse nas, ki karkoli skrivamo v življenju. Hrani nas s tem, da so med nami še slabši od nas in nam za trenutek ali dva nameni občutek, da le ni tako hudo. A je vse skupaj pesek v oči, kajti katarzi je eliko bliže osebek, ki se po dvajsetem vprašanju poslovi z ničlo na računu a osvobojen in s čudovito možnostjo umreti brez grenkobe. Končno lahko ženi reče “Fuck off! Če mi ne privoščiš resnice niti po 30 in drbiž letih laži, potem izgini iz mojega lajfa. Če sem fukal druge in ti še vedno ni jasno zakaj, se vrzi med morske pse in vsaj enkrat v lajfu poskrbi za dobro kosilo.” Seveda pa zdesirani ubožec verjetno ni uspel spoznati, kaj mu je bilo dano doživeti. In živela bosta zasanjano v laži do konca svojih dni.

    Amen.

  53. Nurudin - 13.04.2009 ob 13:27

    pikijakop, a misliš, da človek, ki ne bi hotel živeti v laži, res tako dolgo čakal na svoj fuck off ali da bi se sploh poročil s takšno žensko. misliš, da je nekdo, ki je zmožen fuck offa sploh šel na ta kurčev tv show. to ni oddaja za elito. zato nihče na stolu ne bo doživel te katarze. drugače bi bilo še zanimivo. tako je to samo stvar sadizma in mazohizma. tekmovalci so menda v vlogi mazohista. drugače pa se v splošnem strinjam. stvar je grozljivka, samo z resničnimi osebami. grozljivka je za tiste, ki gledajo in za nastopajoče. glede na to, da vsi prostovoljno sodelujejo … se mi stvar ne zdi pokvarjena … ali ravno zaradi tega še bolj. se mi pa absolutno zdi šov kot poslušanje najbolj depresivnega banda. in da ima umetniško vtrednost. problem je samo, da naj bi bila razvedrilna oddaja, kot je simona napisala.

  54. PikiJapok - 13.04.2009 ob 13:47
    PikiJapok

    @Nurudin: se bi celo strinjal s teboj, da je motiv voajerizma sodelujočih bolestne narave. Izpričuje pa naravo tudi družine same. Skratka… gre nekako tako: “Jebal vam bom mater vsem po spisku in to v velikem slogu… javno preko TV-ja. In ve svinje priskledniške mi boste odpustili, saj ste tako ali tako prodane duše. In še sedaj vas bom kupil za drobine od teh 50 jurjev, kolikor mi bo ostalo po tem, ko se zapijem in plačam puf kurbi. Končno lahko povem na glas, kaj si mislim o tem usranem lajfu. In o vas….”

    Resda ničkaj katarzično. Celo bolj bolno, kot bi si marsikdo drznil predstavljati. tega ne vedo niti reveži sami, saj večinoma odletijo ravno na vprašanjih nezavednega (sem si dovolil malo se podučiti o zadevi). Jebiveterski brezup par excellence. Danes je dovolj 50 jurjev za iskrenost. Kolikšna bo cena jutri??? In tako so tudi naša čustva postala tržno blago. Koliko stane dan ljubezni?

  55. Vanja - 14.04.2009 ob 07:49

    Če sem fukal druge in ti še vedno ni jasno zakaj, se vrzi med morske pse in vsaj enkrat v lajfu poskrbi za dobro kosilo.”

    kaj to pomeni, da je njegovo fukanje drugih spet odgovornost ženske? Tako kot tudi dobro kosilo? Ej deci , dojebite že enkrat s to mržnjo do žensk in podcenjevanjem, doživite trenutek katarze in si strpajte kurce v šupke, če se vam zdijo tako superiorni.

  56. Vanja - 14.04.2009 ob 07:50

    le zakaj bi moralo biti jasno njegovi ženi, če ni jasno niti njemu samemu?

  57. PikiJapok - 14.04.2009 ob 13:34
    PikiJapok

    Načeloma bi obema moralo biti jasno to in ono. Pa jima ni. Zakaj bi jima moralo biti jasno? Menda zato, ker naj bi vse skupaj menda bilo v nekem skupnem interesu… v skladu z nekim skupnim ciljem. Nekako ne razumem, zakaj se nekateri osebki vedno spotaknete ob to, KDO je odgovoren / kriv / “younameit”? Prvo vprašanje je, za KAJ je sploh treba odgovarjati. In tukaj kar se mene tiče ni vprašanje spola ničkaj sporno. V moškem spolu sem pisal zgolj zaradi naslanjanja na določeno (prvo) oddajo. Očitno se omenjena osebka že dooooooolgo nista iskreno pogovarjala. Kakor tudi ne s svojimi “bližnjimi”.

    A sad pitanje za kviska… Mislite, da bi izvedeli kaj manj pikantnega, če bi na stolu sedela ona? Vsi imamo temne plati duše. Vsem nam je skupno najmanj to, da delamo napake. Življenje ni idealno. Ni pravljica. Je pač nekaj, kar soustvarjamo. Kakšna pričakovanja pa moramo imeti, da se oni na drugi strani ne upa priznati šibkosti? In kakšno samopodobo mora imeti posameznik, ki si zatiska oči ped resnico??? E vidite dragi moji, po moje je problem tukaj… V pričakovanjih. Takih in onakih. A vendar nerealnih.

    Koliko resnice pa lahko sploh prenesemo??? Če postavimo analogno vprašanje: ali bi bila dotična žena pripravljena plačati, da ji ne bi bilo treba slišati, kar pač je? Koliko nas je med nami, ki bi bili? E pa jebi ga onda…

  58. Vanja - 14.04.2009 ob 18:24

    E pa sada PikiJakop se strinjam s teboj. Ona je so-odgovorna, se strinjam. In stavim, da bi boila pripravljena celo plačati, da ne bi slišala, če bi imela možnost.
    sem pa žolčno odreagirala prvič, ker sem Vanja in drugič, ker je tvoj prvi del pač izgledal tipično moško šovinističen….
    Danes sem sedela na kavi in ujezila svojega moža, ker sem namesto njega začela poslušati sosednjo mizo. Ampak pogovor je bil žgečkljiv, jaz pa ferbčna po naravi. dva tipa in ženska..med tridesetim in štiridesetim nekje…in on pravi ženi, da lahko izbere kolegico za “tiste stvari” in sta se s tipom hahljala. in potem ona pravi, pa izberi ti kolega…no to jima pa že ni bilo semšno, celo zelo sitno je to postalo možu, da ga takole sramoti pred kolegom. Kako tipično, sem pomsilila. Potem pa meni moj mož, da ga ne poslušam več, da se ne pogovarjam z njim…kako netipično…ponavadi so tudi tukaj vloge zamenjane.menda….Vedno naj bi namreč za pozornost težile ženske, moški imajo soooo upper hand.

  59. Vanja - 14.04.2009 ob 18:27

    PikiJakop…glavo stavim, da če bi ona sedela na stolu, bi izvedeli pol manj pikantnih stvari…ženska se je zatrla do amena, da po moje še grešnih želja ni več imela. Kako bi sicer lahko živela s takšno pokveko? in ja s takšnim zatrtim človekom je prav gotovo ubitačno dolgočasno fukati…tako kot je ubitačno dolgočasno fukati z njenim možem, sem prepričana. Z malim, nestoječim…infantilnim.

  60. PikiJapok - 14.04.2009 ob 19:08
    PikiJapok

    @Vanja: by the way… PikiJapok ima namenoma govorno napačo… Skreirala ga je moja hčer, ko sem ji še bral iz dotične knjige in zdelo se mi je pač simpatičnoin je preživel. Sicer pa sem zaenkrat prešprical obe oddaji. Tako nisem več kompetenten komentirati.

  61. Vanja - 14.04.2009 ob 21:29

    ja, tudi moj sin je dolgo svojega prijatelja klical Japok.

  62. Simona Rebolj - 14.04.2009 ob 23:30
    Simona Rebolj

    Kurbirski tip moškega ima močno frustro. Je infantilen in se težko odveže od sindroma absolutne naklonjenosti mamice, ki skrbi zanj (mu kuha, pere, lika itd.). O sebi nima dobrega mnenja, zato ne more spoštovat nobene ženske, ki se kakor koli zaplete z njim. V sebi je razcepljen med dvema verzijama ženske. Prvi je sinonim za mater, drugi je tisti, ki ga privlači, bi si jo želel osvojit. Ustvari koncept. Poroči se premišljeno z materinskim tipom tiste patriarhalne vrste v stilu “nič ne vidim, nič ne slišim, samo služim”. Kurbanje ima v planu že vnaprej. Ogromno takovrstnih žensk je bilo prevaranih še pred poroko, kaj šele potem, med nosečnostjo, po itd. Tip si pri ženi fila baterije in se noro trudi postat čim bolj “gajsten” (veliko takih tipov šele v taki zvezi in kasneje zakonu začne cvetet, dobi dodaten nagon do kurbanja, samopotrjevanja), da bi lahko osvojil čim večji približek tistemu tipu ženske, ki ga sicer provocira in privlači. Deluje kot lovec. Ta potencialni tip ljubice ljubi in sovraži hkrati. Njegov namen je, da jo osvoji in že vnaprej planira, da se bo umaknil, še preden bi ga zapustila ona. Njegov strah, da bi bil zapuščen, je namreč nadpovprečen. Ker notorično osvaja ravno zato, ker se počuti nevrednega. Ob vsaki osvojitvi nove ljubice se počuti zmagovalec predvsem v smislu, kako uspešno jo je “nategnil”, v smislu prepričal, da vidi na njem tisto, kar je želel, čeprav je nevreden pozornosti v resnici. Pomembno je, da jo pravi čas zapusti, še preden bi ga spoznala preveč dobro. In tisto, kar bi spoznala, je poden, kot se doživlja sam. Taki moški so precejšnji šovinisti. Njihov šovinizem pa izvira in se še stopnjuje ravno s tem, ko vidi, kako lahko z ženskami manipulira, pa tako ničvreden je. Po njegovem mnenju nekaj ne more bit v redu z ženskami, če se ukvarjajo s takšnimi pezdeti, kot je on. Žena mu predstavlja lahko nategljivo uporabno robo. Ljubica pa nedosegljiv ideal, ki ga ponavadi spominja na staro rano. Tak moški je bil ponavadi pred zvezo z izbrano ženo hudo zavrnjen od kakšne ženske, ki se mu je zdela zelo prevzetna in jo je zasovražil v dno duše, ker ga je zavrgla kot cunjo. Zato si izbere krotko, uslužno in naivno ter se zaradi tega počuti celo plemenit, da jo je sploh poročil, ne pa kakšno izmed tistih “prasic”, ki mislijo, da so nevemkaj … hehe … Tiste si upa samo še za osnovni ego lovit in odskakovat. Pri tem nima posebej slabe vesti, ker se počuti, kot da se je zelo žrtvoval, ker je poročil, kakršno je poročil, pa še zelo se trudi, da ji prihrani spoznanje, kako mu ona pač res ne more bit dovolj in vse. Trud pomeni, da zelo skrbi, da ne bi izvedela, čeprav ji za vzorec vedno pušča kakšne dvome … da se počuti frajer. Da ženi vbija občutek, kako se mora borit zanj, da sploh ostane ob njej. Ljubice se pa trudi seveda kaznovat s tem, da jih zapusti prej, kot bi ga one, ker se imajo “prasice” za večvredne.

    Tako to gre v okviru v vseh primerih. In veliko premalo se govori o tem na tak način. Veliko raznih kvazinasvetov po revijah se ubada samo s formo ljubice, na način, kot da če bi te izginile, bi bilo pa vse okej. Pisunarke in pisuni se jih trudijo blatit, da bi tako zavarovali žene in može. Naj žene nehajo pedenat in služit svojim bolnim možem, da bodo razveseljevali ljubice lepo spedenani in polni energije, pa bo bolje! Obravnavanim moškim tako idiotski populistični pristopi seveda lahko samo godijo in dobijo še dodatno potrdilo, da je šovinizem upravičen, saj pri ženskih pametovanjih gluposti ni konca. Kaj češ s takimi butarami, ki niso sposobne samostojno obračunat z moškimi, ki so si jih izbrale za svoje zakonce in očete svojih otrok, ampak se ukvarjajo in prhajo proti ljubicam, ki pač pridejo in gredo, imajo neprimerljivo več možnosti, da se potem ukvarjajo samo same s sabo, kaj spoznajo in si potem ustvarijo spodobno življenje, če hočejo. Res bedasto!

  63. zvezdica - 15.04.2009 ob 04:30

    Simona, hvala za smeh……mislim na komentar 62. Sicer pa zadetek v polno :)

  64. PikiJapok - 15.04.2009 ob 10:43
    PikiJapok

    @Simona: ala ti vera! (lezenjevrit.press) Obožujem situacijsko opisovanje. Nasploh me zabava delitev na lovce in kurbe. Sploh v momentih, ko lovec postane dober ulov. Kdo je pravzaprav torej lovec in kdo plen? In če morajo biti vse kurbe (ljubice se mi zdi pretirano zavjanje v celofan po nepotrebnem)… potem je treba zaničevati edino, ki to ni in (predvidoma) čaka doma… zvesta. Vendar zvesta čemu (ne komu, čemu)?

    Infantilni smo deci. In ob tej infantilnosti je feministična frigidnost edina možna logična posledica. Resnica pa je vedno nekje vmes. Tudi med nogami obeh je… nekje vmes. In vsak ima svojo resnico. Ali se znata združiti v eno in doživljati vznesenost orgazmičnega krča ali živita vsak svojo resnico je stvar odločitve posameznika. Posledice pa so obojestranske. In vzročno posledične reakcije so nujno zlo. Kaj že loči modreca od bedaka? Aha, tisto, da modreci se odločijo za akcijo, bedaki pa za reakcijo.

    A na istoku još uvek stare priče i na zapadu još uvek ništa novo. Dubito, ergo sum.

  65. Nurudin - 15.04.2009 ob 11:41

    ljubica pa zavijanje v celofan? nekako je ljubica najbolj primerna beseda. ker ljubice znajo ljubit. v bistvu imajo te žene bolj kurbirsko naravo. kurbe so samo dolgočasne. in imajo bolj kurbirske zahteve v zameno za kurbanje.

  66. Vanja - 15.04.2009 ob 11:51

    ja nurudin,čeravno sem trenutno v vlogi žene, moram tej tvoji definiciji pritrditi. seveda pa ni da bi posploševal hehehehe

  67. Nurudin - 15.04.2009 ob 15:34

    ne, saj sem napisal te žene, torej o tistem tipu žena, o katerem je bilo govora. he.

  68. henri - 15.04.2009 ob 19:19

    Tip ženske imenovan pezdeča suha češplja označuje globoko zagrenjeno osebo s specifično osebno frustracijo. V svobodnem tipu moškega, ki rad fuka vidi grožnjo, ker jo spominja na moškega, ki jo je nekoč nabrisal in zapustil. Tako si ustvari koncept sveta, v katerem so takemu moškemu – ponavadi ga imenuje ‘kurbirski tip’- pripisani najnižji atributi. Svoje frustracije najraje prenaša v cenene psevdoobjektivne psihološke analize, iz katerih pa je jasno razvidno zaničevanje in sovraštvo do moških. Okoli sebe zbira nekoliko inferiornejše podpornice s podobnimi izkušnjami, ki ploskajo vsaki sovražni cenenosti na račun moških in na ta način zdravi svoj ranjeni in zavrnjeni ego. V resničnem življenju ima v stikih z moškimi zaradi občutka manjvrednosti neprestano težave, kar vodi v vselej nova razočaranja in konflikte. Posledično se umika v virtualen svet kjer išče podporo v svojem gnevu, bolnost konstruktov na račun moških pa se samo stopnjuje. Krog je sklenjen.

  69. Vanja - 15.04.2009 ob 20:30

    Henri, saj bi še rekla, da sise spoznal v kurbirju amapk mi nekaj šepeta, da so biti kurbir samo tvoje mokre sanje. In seveda, če boš dobro pogledal in če boš pošten sam s seboj, v tistih tvojih seksualnih fantazijah ni vagine(saj govoriš o suhi češplji) temveč suh anus…vendar si tega zaradi očeta, ki je vedno zasramoval tvojo moškost nre boš nikoli priznal. Gnev boš izražal nad ženskami, ki se ti zdijo nevarne, kar je pravzaptrav že vsaka deklica nad osem let, ker se počutiš izzvanega četudi morda nič ne leti nase, saj si neopazen. In krog je sklenjen med tvojo roko in suhim anusem v tvojih sanjah. Ah kako bolj prijeten človek bi bil, če bi si dovolil biti to kar si.

  70. Vanja - 15.04.2009 ob 20:31

    Henri, to je od inferiornejše podpornice, in ja, moške obožujem.

  71. PikiJapok - 15.04.2009 ob 21:04
    PikiJapok

    Do sedaj sem se imel za (zmernega) šovinista (vsaj z vidika emancipiranih pripadnic ženskega spola), katerega šovinizem izvira iz priznavanja naravno (biološko) pogojenih razlik med žensko in moškim, ki (po mojem mnenju upravičeno) posegajo tudi v sfero sociološkega. Od tega trenutka se glede na @Henrijev prispevek k debati se ponosno deklariram za copato prve stopnje in zanikam vsko povezavo s šovinizmom.

  72. Nataša - 15.04.2009 ob 21:21
    Nataša

    Če bi Razočarane gospodinje pisale blog, bi predvidevala, da se je henri tam poinformiral…nekam znano mi vse skupaj zveni…ah, noja, mogoče sem zašla…
    V glavnem – a poligraf kapira, če se človek vmes kdaj premisli in ni več tako prepričan, kaj je res in kaj ne? Nekateri imamo spomin zlate ribice. Kaj sem že hotela reči?! :lol:

  73. Vanja - 15.04.2009 ob 21:44

    poligraf ni zanesljiv in na sodišču ga ne obravnavajo kot dokazni material.

  74. PikiJapok - 15.04.2009 ob 22:36
    PikiJapok

    @Nataša: poligraf ne meri “resnice”, pač pa spremlja “kemijsko ravnovesje v telesu”. Postavi se torej t.i. kontrolna vprašanja, na katera je odgovor vnaprej znan in se spremlja “elektro/kemične spremembe v telesu”. Nato se na podlagi odklonov od ugotovljenega vzorca DOMNEVA o pravilnosti odgovora na “pravo” vrašanje.

  75. G(h)ost - 16.04.2009 ob 10:29

    Dodatna reformulacija zadnjih nekaj komentarjev (tam nekje od številke 50 dalje)

    Menim, da se krešejo mnenja zlasti na polju poimenovanja: kurba, lovec, ljubica, ljubček, fukež, fukica, pritlehnost, podtlehnost… V globljem pa ste enakih misli, če odstranimo slog.

    Pa se bom še sam malo vmešal s svojim videnjem nenehnega odnosa Center Vs. Periferija* tudi na medosebni ravni in celo na ravni vsakokratne interakcije. Po blogovju sem že pisal o tej strukturi na mednarodni ravni, zato izkoriščam (zlorabljam?) priložnost.
    Menim, da gre pri slehernem odnosu namreč za čisto jasno razmerje nadvlade, ki se ga udeleženca praviloma ne zavedamo. Bolj ko je to razmerje asimetrično, več si lahko Center dovoli in obratno: manj si lahko dovoli Periferija, saj razvajeni Center prav dolgo ne bo toleriral upornosti. A po drugi strani mora tudi Center še dovolj popuščati Periferiji, da ta o(b)stane. In se ravnotežje stalno malo spreminja in niha med malo in precej stran od središčne točke med obema, nebistveno seveda.
    Recimo, da motiv Centra razumemo, saj so prednosti vidne na prvi pogled. A zakaj periferija ostaja v takšni zvezi? Menim, da razmerje moči vzdržuje okolica in tudi celotna družba, ki določata obče sprejete norme še dopustnega in tudi primernega . Periferija pa seveda ponotranja status, kot zase še upravičen. Upor Centru bi torej pomenil dvoje: upor proti družbi in svojemu etičnemu kodeksu oz. vsaj njegovemu delu. Zunanje in notranje sankcije za takšno ravnanje so zelo radikalne.
    Skladno z večjimi in največjimi pravicami pa seveda korakajo tudi večje in največje dolžnosti. A tudi dolžnosti se opravljajo ravno do tam, kjer je mižanje še družbeno dopustno. In enako velja tudi za izogibanje odgovornosti, ki zna tako goditi Periferiji, da lahko za paravanom nemoči in tretjerazrednosti skriva svojo ničevost pred svetom in seboj.

    A kaj narediti, kadar se Center in Periferija ob skrajnosti svojih karakterjev najdeta na plesu, kjer se na mizah svetijo kozarci in noži v vsej svoji priročnosti za katastrofo? Lepo je, da se zbrana družba tega zaveda, opazuje, ne podpihuje in ima pripravljeno posredovanje za primer eskalacije. Družba zlasti z institucijo vzgoje ustvarja samo sebe, s kazenskimi posredovanji pa se popravlja v primeru kršitev. In v prvi vrsti je potrebno paziti, da metode, ki lahko poškodujejo (kakršno koli) Periferijo, pač niso sprejemljive. Če že potencialnih orožij ne moremo poskriti, je dobro, da je bonton postavljen strogo. Pa smo spet pri etiki in človekovih pravicah… Vsakdo je soodgovoren in vsakdo je sokriv.

    *Dejstvo, da je Periferija beseda ženskega spola in Center moškega, nikakor ne pomeni tudi analogne aplikacije na siceršnje spolne vloge. Res pa je, da tudi v naši družbi dejstva prepogosto omogočajo tudi takšno “poenostavitev”.

  76. Simona Rebolj - 16.04.2009 ob 20:25
    Simona Rebolj

    @Zvezdica:
    Pa še drugič … hehe …

    @Pikijapok:
    Pravzaprav se tudi jaz bolj strinjam z Nurudinom. No, ne popolnoma, tudi ljubice so pač lahko takšne in drugačne z različnimi motivi, potem je tu še odvisno od možička, kaj ga privlači. Se pa strinjam, da bi se ravno v kategoriji ljubic našlo še največ primerkov, ki pač ljubijo in ljubiti ni povezan z nikakršnimi takratnimi drugimi motivi, kot jih ima lahko žena … od eksistencialnih motivacij, strahov pred samoto, namišljeno borbo z ljubico iz užaljenosti in zavlačevanje pri sprejetju dejstva, da njena familija ni, kar bi si želela, da bi bila in ne more več bit. Žena je lahko veliko večja kurba od katere koli ljubice tudi z aspekta biti z nekom zaradi eksistenčnega dobitka na primer. Da ne omenjam kakšna kurba je ženska, ki fuka s svojim možem samo zato, da obdrži druge ugodnosti, ki jih morebiti prinaša, sicer se ji pa z njim fuka sploh ne. Ljubica je večinoma v sferi zaljubljenosti, ekstatičnega seksa itd. … Zato te v bistvu ne razumem, zakaj se ti zdi to zavijanje v celofan. Zakaj se ti zdi, da so vse ljubice kurbe??? To je meni pravzaprav enako pavšalno stigmatiziranje, kot sem ga opisovala pri pisanju o drugih kao samih nepriljubljenih psiholoških značilnosti, da bi se obvarovalo politično vsiljevanje zakona za vsako ceno (beri: prihranek na stanovanjih) in prekomernega števila otrok glede na eksistenčne zmogljivosti (beri: čimveč nove cenene delovne sile). Ljubica ni nujno kurbirski promiskuiteten tip ženske, lahko pa tudi je pač kurba. Zlorablja pa ravno ta pojem veliko zgoraj omenjenih kurbirjev sebi v zagovor pred razočarano gospodinjo. Češ, eh, saj je bila samo kurba. Oh, ko bi se ta žena na svoje oči prepričala in si ogledala še film, kaj vse je bil ta njen princ za to kurbo pripravljen postorit in kakšne rožice ji je sadil, če bi še malo v negovo glavo fantazij lahko pokukala, bi pa … no … verjetno spet prej sebe šicnila, kot storila kaj koristnega zase, pa za morebitne otroke.

    Iz teze, da bi vse moške deklarirali kot lovce, ženske pa kot kurbe, bi se pa dalo kaj zanimivega potegnit, to se pa strinjam.

    @henri:
    Pojma nimam, zakaj si nam tukaj posredoval svojo kipečo jezo nad neko pezdečo suho češpljo, ki bojda vidi grožnjo v Svobodnem tipu moškega, ki rad fuka (pa tudi kaj omembe vredno dobro fuka ali se mu to ne zdi pomembno?). Zakaj neki te je ta suha češplja, katere delovanje si opisal tako nazorno besno, tako razkurila? Gre za tvojo mamo, sestro, nekdanjo partnerico, ki ti je dala jasno vedet, da se ji ob tebi pička posuši kot češplja sredi puščave, pa si postal Svoboden? Kakorkoli. Privoščim ti, da se boš uspel otrest tega silnega gneva, ki očitno slabo vpliva na kompaktnost tvojih jajc.

    @G(h)ost:
    V sužnjelastniški verziji mentalitete je preprosto. V centru žanjejo, kar na periferiji pridelajo. Problem nastane, ko se periferija upre. Ne samo to. Po uporu se nekdanja periferija odlično znajde v centru in zna celo požet mnogo več. Center skuša po principu ‘v slogi je moč’ zavirat vdor periferije. Nekdanji centraši zdaj postajajo periferci in obratno. Nekateri ostajajo, kjer so bili. Namig na spolne vloge je že mimo v vprašanju. Zdaj je samo še vprašanje človeka. Kako bo center kaj žel, če nihče več ne bo prisiljen v periferijo.

  77. G(h)ost - 17.04.2009 ob 10:07

    @Simona Rebolj
    Seveda.
    V svojem prispevku sem pač želel pokazati tisto, kar je bilo po mojem mnenju skupno vsem vsebinam, pa čeprav so razpravljalci menili, da so na nasprotnih bregovih.

    In to, kar ti imenuješ sužnjelastniška mentaliteta, je vseprisotno, tako da osebno tega niti ne bi posebej poimenoval, ker po mojem mnenju pač drži (v blažji ali ekstremnejši verziji).

  78. PikiJapok - 17.04.2009 ob 11:37
    PikiJapok

    Glede na dokaj omejeno poznavanje razmerij med (poročenimi) moškimi in njih “priležnicami”, ki niso njihove zakonske partnerice, sem pavšalno ocenil, da večina moških v tej poziciji sebe obravnava kot “lovce” in ženske obravnava kot “nekoga, ki se ga kupi”… Seveda se lahko tudi motim.

    Si bom omislil ljubico, pa sporočim iz prve roke, he he…

  79. G(h)ost - 17.04.2009 ob 12:34

    @PikiJapok
    Prosim, ne naredi tega, ker nam boš vsem zjebal naš hudo znanost… Že kot neodvisna spremenljivka si problematičen, da o svojem strahu pred tvojo interpretacijo sploh ne govorim… ;-)

  80. Nurudin - 17.04.2009 ob 14:43

    ghost, ni bilo istih bregov. če si na istem bregu, še ne pomeni, da si na istem bregu. recimo. nekdo je ekscentričen. in nekdo ga ima rad, ker ga dojema kot klovna. nekdo drug v njem ne vidi klovna, ampak karizmatičnega človeka, vrednega občudovanja. oba ga imata rada. eden ga ima rad neumno, ker ima dobršenj del ljudske mentalitete. eden pa je blizu resnici. gre pa za čisto drugačno dojemanje in za prekleto različna bregova. ne gre posploševati.

  81. Nurudin - 17.04.2009 ob 14:58

    skiciral sem svoj komentar. imeni rek sta samo hec in nimata vsebinskega pomena.

    http://www.shrani.si/f/B/Eg/428th5JG/erer.png

  82. PikiJapok - 17.04.2009 ob 15:01
    PikiJapok

    @G(h)ost:
    Vse za empirično znanost, he he. Sicer pa ne vem, če bi bil zmžen poskrbeti še za ljubico. V zadnjem času je moj libido tako na psu, da še za to, ki sem se ji zaobljubil, ne poskrbim najbolje.

    Ko tako razmišljam o tvojem pisanju, me vedno bolj zadeva spominja na t.i. “naravno” porazdelitev v politiki. Razmerje moči temelji nekako na prilagojeni Gaussovi krivulji 5 : 15 : 30 : 30 : 15 : 5. Če izvzamemo ekstreme, je precejšnja možnost, da bosta “koalicijo” a.k.a. “zakonsko zvezo” oblikovala oseba iz L15 in oseba iz D30 razreda (L-leva, D-desna) ali pač obratno. Vendar je v omenjenem primeru oseba iz L15 apriori v podrejenem položaju (šibkejši člen)?

    Tokrat bom torej najprej zastavil vprašanje: ali se bolj privlačijo nasprotja (fizikalna trdnost) ali bolj velja, da “gliha vkup štriha” (similia similubus solvuntur)? Ali gre načeloma v odnosu za kompleksno razmerje obeh principov?

    v čem je namreč ključ mojega nerazumevanja “družbe”? Ko samec osvaja samico, iskazuje pred njo svoje vrline in se pred njo postavlja (paritveni ples). Četudi je recimo pretiravanje v smislu “to pa še bo, ampak delam se pa da že sem” v neki meri morda še sprejemljivo, pa mi ni jasno zakaj se pretvarjati, da sem nekaj, za kar že zdaj vem, da nikdar ne bom???

    Zakaj si ne bi npr. kot oseba, ki zagovarja poligamijo že apriori iskal pričakovanjem primernih partneric?

  83. G(h)ost - 17.04.2009 ob 20:46

    @PikiJapok
    Ogovora na tvoje vprašanje seveda ni. Ti pa lahko povem, da se mi zdi verjetnejša kompleksnejša varianta. Glede iskanj oz. “paritvenih plesov” se mi dozdeva, kot bi se večina najbolj navduševala nad kar največjo podobnostjo, vendar pa se mi zdijo kolikor toliko uspela “najdenja” gotovo bolj v smeri komplksnih principov. Kot rečeno: zelo subjektivno in brez kakršne koli teoretične podlage, zgolj na podlagi skrajno zasebnega opazovanja z udeležbo.

    In zdi se mi tudi, da se odgovor skriva ravno v želji po ugajanju v “paritvenem plesu”, ko se večini zdi, da morajo brezpogojno odigrati všečno vlogo, za katero sumijo, da je ne bodo zmogli igrati posihmal do smrti. In ker se zavedajo začasnosti situacije in vloge, se tolikanj lažje potrudijo še bolj in seveda je deziluzija še toliko radikalnejša. Tako ključ na bazi podobnosti na kratek rok verjetno dobro deluje, s podaljševanjem opazovanega obdobja pa se mi zdi, da se izkazuje za najbolj minljivega.

    In na tvoj zadnji stavek oz. vprašanje spet nimam odgovora. Marsikdo bi rekel, da gre za infantilne osebe, ki se morajo stalno dokazovati zaradi majhnosti sebe v lasti oceni, ter jim tudi poligamija pri tem ne pomaga, če ne menjajo stalno. Zato bo šlo vselej le za kratke izzive, ki bodo takoj po osvojitvi zavrženi, da se jim ne bi zgodila zavrnitev in tudi zato, ker je glavni izziv dosežen. Pamži, ki se po petih minutah naveličajo igrače in tulijo za nove in nove.* No, pa kljub temu ne morem reči, ali to ravno vedno drži, ker res poznam premalo ljudi, ki bi se to upali odkrito iti: reči prvi dan “ej, sicer si mi super in se mi zdi, da greva skupaj lahko na endless vacation, ampak veš, to me bo pa dolgočasilo, zato ti takoj povem, da sibom našla/našel še vsaj enega tipa/bejbo, pa fer je, da si ti tudi, če ti le paše.” Takšnih asov še nisem ne videl in še manj slišal, zato težko rečem, ali to špila. Seveda sem pa videl kup asov, ki so to “ugotovili” post festum in predlog je vedno padel, ko so sami že veselo testirali novo vero.

    *Je pa zanimivo, da se takšnim moškim po pravilu še dokaj dolgo reče frajerji, takim ženskam pa že bistveno prej nimfomanke in zelo kmalu kurbe in pofuklji.

  84. cudno - 17.04.2009 ob 21:57

    @SIMONA: “Gre za tvojo mamo, sestro, nekdanjo partnerico, ki ti je dala jasno vedet, da se ji ob tebi pička posuši kot češplja sredi puščave, pa si postal Svoboden?”

    Gnev je lahko še posledica kakšne bivše partnerke, ki si je prisvojilae ogromno denarja. Po možnosti samo za nakupe. To se pač danes dogaja na veliko. Lahko je tudi posledica, neke ženske na visokem položaju, ki je tja prišla preko postelje in nekomu drugemu odjedla službo. ali pa neke druge, ki se je na visokem mestu obnašala psihopatsko. Danes, ko so ženske enakopravne, so tudi vsaj enakopravne v terorju, ki ga sejejo.
    Pri tem je neka zavrnitev v preteklosti zelo zelo nepomembna stvar.

  85. PikiJapok - 18.04.2009 ob 12:38
    PikiJapok

    @G(h)ost: če tudi jaz pristavim piskrček priučenega lastnega mnenja… Pri oblikovanju t.i. task-force skupin se navadno združi med seboj sorodne psihološke profile, ki so eden drugemu komplement na ravni “know-how”-a. Zares efektivni pari morajo nujno biti psihološko sorodni, saj se sicer kaj lahko zgodi, da sicer dva “dobra” posameznika podležeta “interferenci frustracij”, torej se ujameta v past lastnih pomanjkljivosti.

    Seveda se lahko dva spravita v zvezo iz teh ali onih vzgibov, ampak vseeno si bom drznil postaviti tezo, da če že obstaja dolgoročni aspekt zveze, je vedno interesno pogojen. Dva brez skupnih interesov lahko ustvarita šibko zvezo (s katero v principu ni nujno kaj narobe), ampak za trdno zvezo je potreben tudi močan (skupni) interes. Poskusil se bom ogniti moraliziranju samemu po sebi in bom enakvredno obravnaval ekonomsko skupnost s “platonsko” skupnostjo.

    Če se dvema torej zdi vredno poslovno partnerstvo udejanjati tudi v obliki “zakonskega partnerstva”, zakaj pa ne? Zakaj bi bile poroke iz ljubezni edine sprejemljive? V končni fazi tudi “ekonomski zakon” temelji na ljubezni do dobrin, ki jih prinaša… Kar je na nek način sorodno izmenjavi čustev med partnerjema. In v končni fazi je tudi “fuk-frendovska” zveza lahko čisto sprejemljiva za oba partnerja.

    Sam nekako opažam, da okoli mene družine pogosto res temeljijo na razmerju moči in premalo na spirali odnosa. Prevečkrat se mi zdi, da je pridobitev (namenoma izraz lastništva) njega ali nje predstavlja vrhunec paritvenega plesa, nakar zazija praznina imenovana odnos. Morda meni v tem koristi nekaj južnjaške krvi in tradicionalizma… A čeprav bi se to v današnjem času kvečjemu štelo za slabo, priznavam, da sem zvezo sklenil s pričakovanji glede zveze (n partnerkine vloge v zvezi9 in ne s pričakovanji o partnerki sami.

    Najbolj pomembno se mi zdi, da se razvijava in uresničujeva zastavljene cilje, pa naj bodo še tako marginalniali absurdni (z vidika širše skupnosti). Zato je najin odnos, kljub “napakam” oz. vzponom in padcem zadovoljiv, saj prinaša obojestransko zadovoljstvo 8ob nezadovoljstvu seveda). In ko se ljudje pogovarjamo KAJ je prav in KAJ je narobe, je veliko lažje biti (samo)kritičen, kakor če ugotavljamo KDO je ravnal prav in KDO narobe. Moč tako iz zveze črpava oba, saj je zveza predvsem izkustvena (pa čeprav, kot večina slehernikov zapadeva tudi v afekte zaradi teh ali onih frustracij).

    Zatorej bi si jaz vendar upal trditi, da se bolj nagibam k predpostavki, da je treba spoznati “sorodno dušo”, ki je zmožna podobnega čustvenega odnosa do okoliščin. Prepričan sem namreč, da čustveno podprta aktivnost prinaša mnogo intenzivnejše rezultate, sploh v dvoje. Kar v primeru ujemanja lahko prdstavlja naravnost čudovit tandem, medtem ko v primeru nasprotujočih si čustev pa…. tudi katastrofo. In tem katastrofam smo priča v oddajah “Resnica se plača”. Čustveni neinteligenci in mentalni nehigieni v najbolj brutalnih odtenkih.

    Kljub temu, da bi si želel verjeti, da takšne oddaje imajo tudi neko edukativno noto, pa se mi vseeno upira ob pomisli, da je to na nek prikrit način posiljevanje in zavajanje gledalcev, v katerem antijunak v resnici ne doživi katarze (četudi bi morda prislužil nekaj fičnikov). Izbira protagonistov show-a iz ekstremov populacije se mi vseeno zdi preveč brutalna burleska, ki ob impliciranih vprašanjih (to so tista, ki vsiljujejo odgovor, kot. npr. “Ali ste komu povedali, da ste bili danes pri zdravniku?”, kjer se dejstvo, da je oseba bila pri zdraniku vsili) nekritičnemu gledalcu sugerira neko novo normalnost, v kateri nihče več ni vreden zaupanja, kar pa je daleč od resnice. Ob vsej nemoralnosti nas je še vedno relativna večina (po Gaussu nekako 40 – 60 %), ki resda lahko tu in tam iz tega ali onega razloga štrlimo iz povprečja, a smo še vedno tako globoko zasidrani vanj, da se lahko štejemo za normalne.

  86. Vanja - 18.04.2009 ob 14:03

    PikiJapok, povprečje je normalnost? kaj je normalnost? v neki skupini ljudi je lahko kanibalzem normalnost, v neki drugi krvno maščevanje, v neki tretji je normalno,d a se stari desci poročajo z deklicami v puberteti ali še prej, v neki četrti, da se pokrade družbeno premoženje in da se izkorišča, v peti je normlano, da si pohlepen, celo več…to je spodbujano…
    Jaz osebno teh Galusovih krivulj ne jebem…. raje prisluhnem svojim notranjim vzgibom (delno privzgojenim delno naučenim in delno “danim od boga” in se ravnam po njih, “normalnost” mi ni merilo.
    Tudi ljubezni do sočloveka in ljubezni od stvari ne bi nikoli enačila. To se mi zdi-po mojem notranjemu kompasu, izrojeno. lahko pa rečem,d a opaža, da tudi to že prerašča v normalnost, jebala vas jebena normalnost u sred šupka ;-)

  87. Simona Rebolj - 18.04.2009 ob 18:40
    Simona Rebolj

    @G(h)ost:
    Ja, se strinjam, da je vseprisotno, ampak metamorfoze, nivoji in stopnje niso nepomemben faktor.

    @Pikijapok:
    Ja, no, saj … glede na to, kako si opisal svoje partnerstvo in poglede, dvomim, da bi se ti ljubilo trošit čas in energijo še za neko ljubico. To bi bila v tem primeru samo motnja, morija in odvečen napor. v bistvu bi te moral kdo prisilit v to, da bi se potrudil … hahaha … Sicer je pa tista priležniška dobičkonosna verzija še najbolj redka in tudi ni samo to, v smislu prostitucije pravzaprav. Prav tako gre za eno vrsto glihe, ki vkup štriha in točno taka verzija obema ustreza in ju navdihuje. Lahko rečem, da so ljubice, ki jim celo kaj ostane od tega, ko gre vse skupaj v maloro, še največje srečnice. Srečnice in ne premetenke pravim pa zato, ker pač dejansko obstajajo ženske, ki jih profil bogatuna, ki jih potem tudi bogato obdaruje, resnično posebej privlači in se tudi resnično zatreskajo. Večina ljubic ima pa druge fore. Relativno brez spominkov in samo s spomini ostanejo tiste, ki padajo na očarljivost genialnih neskomercializiranih umetnikov … hahahaha … No, tistim, ki se valjajo z moškimi samo zaradi denarja, pa jaz prav nič ne zavidam. Menim, da kolikor dobijo, dobijo premalo. Ni hujšega od fukanja z nekom, s katerim ti do tega ni. Velja tudi za može, ki fehtarijo ženo, ki jo že pol leta baje glava boli in se ji ne ljubi. Brrrr …

    @cudno:
    Jah, očitno je gnevni partnerki z veseljem financiral nakupe, ki so njo razveseljevali in imel veliko od tega, da jo je bil voljan tako razveseljevat. Ne vem, kaj je s tem narobe? A kje piše, da moraš bit potem nekomu zaradi tega suženj do konca življenja??? Saj ne govoriva o prostitutki, a ne, ampak prostovoljni izmenjavi zadovoljstev glede na pripravljenost enega in drugega. Včasih je neverjetno, na kaj vse si ljudje jemljejo pravico bit jezni. In res nisem vedela, da se danes to dogaja na veliko. In to ravno danes, ko je večina žensk zaposlenih in ogromno finančno celo bolj uspešnih od moških??? Ne verjamem, da se ravno danes v primerjavi s prej to dogaja na veliko. Vidim pa vedno več moških, ki jih financirajo pravzaprav ženske.
    Tega pa mislim, da je več kot prej.

    Žensk, ki pridejo do službe preko posteljo verjetno ni niti za procent v primerjavami z moškimi, ki prihajajo do službe preko kramljanja ob kozarčku po kafanah in prijatelja, ki je predlagal prijatelja, on bo pa … Ob toliko moških kot kvalitetnim ženskam odžre službo samo zaradi tega, ker si med seboj po kafičih delijo angažmaje, težko razumem gnev nad kakšno žensko, ki se je šla pa celo povaljat v posteljo z nekom za kariero. Pa saj to je neverjeten, pa še zlahka nagnusen napor v primerjavi s kramljanjem ob piru.

    Ženska, ki se na visokem položaju obnaša psihopatsko??? Možno, možno. Ampak spet … Dvomim, da bi v statistiki presegle moške psihopate na vrhu. Kako neki, saj žensk sploh še ni toliko na visokih položajih, da bi bil procent psihopatk sploh omembe vreden v primerjavi z moškimi.

    Ja, seveda ženske lahko izpadejo enakopravne tudi v terorju. Ampak me teror pri ženskah še vedno manj skrbi, ker ob vsakem pišu armada moških zažene tak halo, da je joj. Kot bi se zgodilo ultrakriminalno dejanje, kakršnega še ne poznajo. Ko bi vsaj ženske tako učinkovito javkale, cvilile in se pritoževale nad moškim terorjem. No, potem bi teror pravzaprav že zdavnaj izumrl. Mater bi blo fajn.

  88. G(h)ost - 18.04.2009 ob 19:30

    @Simona Rebolj
    Seveda. Ker jetem bistveno preveč kompleksna za kakršno koli resno analizo, sem poskusil po svojem videnju predstvaiti vsaj tisto, kar se mi zdi največji skupni imenovalec največje skupine. Čeprav mi to ni všeč.

    @PikiJapok
    Pri debati s teboj sem se posvetil zlasti “paritvenemu plesu” in tamkaj prevladujoči želji po ujemanju.
    Se pa strinjam, da je ponavadi že kot pogoj za pričetek paritvenega plesa izpolnjenih ogromno kriterijev podobnosti. Sicer se osebe sploh ne najdejo. In ti pogoji so po mojem v veliki meri torej že izponjeni, ko se nekoga “vzame na nišan”, da se sploh vzpostavi stik. Če nič drugega so tu močni razredni okviri, ki služijo reprodukciji družbe in njenih (magari navidez disfunkcionalnih) delov in podskupin ter so mnogo mnogo bolj omejujoči in rigidni, kot bi si v “civiliziranih družbah enakih možnosti” želeli priznati.

    Ko je nekdo sploh lahko dosegljiva tarča naših interaktivnih lovk, se je ponavadi že prej poklopilo toliko podobnosti, da se z malo distance zdijo vzhičenja ob najdenju sorodne duše že kar malo smešna.

  89. cudno - 18.04.2009 ob 22:30

    @Simona, glede tvojih komentarjev na financiranje nimam besed. Popolno sprenevedanje. Ušla si iz realnosti. Kakšna prostitucija. Počasno izsiljevanje, ko ob občutku, da imaš ob sebi človeka in ne kačo, in na koncu spoznaš, da je prostitucija dosti cenejša. Naprimer Paul Mc Cartney. Toliko škode, kot tako mnnoge ženske naredijo moškim na ta način, tebi ni nihče, pa si vseeno tako proti-moško razpoložena.

    GLede psihopatov: so ženski in moški, a so vsaj enakopravni. Po izkušnjah sodeč.

  90. PikiJapok - 19.04.2009 ob 15:44
    PikiJapok

    @Vanja: lahko rečeš (rečeva) povprečno, normalno, v ravnovesju ali “ubuntu” zaradi mene. Na kozmičnem (božjem, energijskem, whatever) nivoju je normalnost osnovno stanje in “stvarstvo” teži k osnovnemu stanju. Se ti zdi, da se trava muči, ko raste? Se ti zdi, da je človeku težko rasti? Pa se tudi na ravni kozmičnega dogajajo odkloni, ki pa se (z vidika človeča) dokaj klavrno končajo. Kakor se klavrno končajo odnosi med ljudmi, ki temeljijo na trudu (povečani energijski aktivnosti, torej).

    Naj bo to pretep med otroci, nasilje v družini ali pač svetovna vojna. To je normalno z vidika “stvarstva”, v katerem nihanje predstavlja obojestranski proces. Polarizacija se vedno konča v nevtralnem rezultatu. Seveda pa je treba upoštevati še časovno komponento… Življenje in odnosi so proces, tisto kar JE, pa je vedno zgolj in samo presek tistega, kar JE BILO. “Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo”… S sprejemanjem normalnosti se razvoj šele prične. Kajti z zavračanjem normalnosti gre preveč energije za vzdrževanje “stanja izločitve”.

    P.S.: Pa ne me tep’st. ;-)

  91. Vanja - 19.04.2009 ob 16:44

    če ne bi bilo zavračanja normalnost, bi še vedno živeli v praskupnosti, PikiJakop. (ko izrekam to, s se sprašujemali smo v resnici kaj napredovali?)
    Tepla,da bi te? Saj sem čisto ljubeča ženska!

  92. Vanja - 19.04.2009 ob 16:44

    aja stvarnika pa ni. sorry!

  93. PikiJapok - 19.04.2009 ob 17:25
    PikiJapok

    @Vanja: napredek je pogojen (s človeškega vidika) z lenobo (in časom). V resnici smo precej nazadovali, saj danes delamo precej več časa za primerljivo (moje dobrine/vse dobrine) manj učinka. Obenem danes velik del zaslužka namenimo temu, da sploh lahko delamo. Ne delamo, da bi lahko živeli, ampak živimo, da bi lahko delali.

    Napredka je zmožen samo človek, ki je INOVATIVEN, kar pa pomeni da mora biti dovolj LEN in obenem zastaviti zadostna pričakovanja. Pohlep ne pade v ta opis.

  94. PikiJapok - 19.04.2009 ob 17:25
    PikiJapok

    @Vanja: P.S.: Kakega stvarnika?!?

  95. Vanja - 19.04.2009 ob 20:30

    To je normalno z vidika “stvarstva”, v katerem nihanje predstavlja obojestranski proces.
    tega

    mislim, da je inovativnost enačiti z lenobo precej simplificirano. Morda je inovativnost resnično prihranila nekaj težaškega in mukotrpnega dela, pod rugi strani pa len človek je ponavadi neprodukitven. Sama lenobo enačim z depresijo, ki je zaviralec inovatinvnosti…tudi poeti so pisali najboljše verze ne v dobi depresije temveč maničnosti(moja povsem subjektivna razlaga, ki je lahko milijone let od resnice)
    rousseau pravi,da je človek naravo zamenjal za civilizacijo zato, da se je zaščitil, za neko varnost torej…vendar in nature of things…..mislim, da za preživetje ne bi bilo potrebno garati od 8 do 12 ur, kot to postaja norma zadnje čase. Garamo predvsem zato, da imajo nekateri božji lifestyle.

  96. Nurudin - 19.04.2009 ob 23:14

    vanja, kako pa lahko imaš ti mnenje, če ni stvarnika? in zakaj ne narediš samomora, če verjameš tako?

  97. Rado - 20.04.2009 ob 07:55
    Rado

    Stvarnik seveda v vsakem primeru je.

    Če ga ni zares in zunaj nas, je nedvomno vsaj v naših glavah.

  98. Vanja - 20.04.2009 ob 08:12

    v moji glavi ga ni, ne vem kakšno povezavo pa naj bi moje misli in želja po samomoru imele z stvarnikom- kot ga dojemajo religiozni ljudje.

  99. Rado - 20.04.2009 ob 08:31
    Rado

    Je, je Vanja,
    le ti ga ne imenuješ s tem imenom.
    Življenski smisel, kredo, ali kaj podobnega.

  100. G(h)ost - 20.04.2009 ob 08:45

    O normalnosti

    Normalnost določa večina ali občasno (še huje) vladajoča elita.

    Napredek je v na tehnološkem polju zelo pogosto pogojen z lenobo. Večina ljudi ne ve, da so bili izumi v rimskem imperiju po začetnem bumu izredno redki, ker je gospodarstvo gnal stalen dotok sužnjev, dokler se je imperij širil… In lenoba državljanov je seveda lahko uspevala brez izumov.
    Vendar pa je “napredek” na družbenem področju pogojen z gibanjem kritične mase prebivalstva: v rigidnejših sistemih se imenuje “revolucija”, v prilagodljivejših “evolucija”. Ali so kolovodje novi elitneži ali stari elitneži (ki premeteneje skrbijo za svoje privilegije) v tej razpravi ni bistveno.

    In če se vrnemo k normalnosti: normalnost se redefinira z (r)evolucijskimi etapami. Je družbena konvencija, pri katerem del prebivalstva izpade. In seveda je pogojea z interesi vladajočih družbenih skupin, ki se bolj ali manj ozirajo na mase.

  101. Vanja - 21.04.2009 ob 08:06

    G(h)ost, če lahko dopolnim tvoj zadnji stavek…

    In seveda je pogojea z interesi vladajočih družbenih skupin, ki se PRETVARJAJO, da se bolj ali manj ozirajo na mase.

    Ne strinam se, da je napredek pogojen z lenobo kot sem omenila že prej. Možno je, da so bili izumi v rimskem imperiju redki (čeravno nisem povsem prepričana, da je ravno rimski imeprij tipičen primer zato, izumi so se razbuhteli predvsem v zadnjih nekaj sto letih, ker smo stopili v novo ero -tehnološko-znanstveno, pa tudi zato, ker je čedalje več ljudi, več mešanja idej)V rimskem imepriju so sužnji pač garali, do jutra do večera…bog ve koliko potencialnih Einsteinov je bilo med njimi, pa vednar niso imeli ne prilike ne časa, da bi to naravno danost izkoristili. Tako je to. Vsak, ki živi v revščini in izkoriščanju, poleg lastne onemogočene eksistence, je tudi človeštvu onemogočeno, da bi od takega človeka dobila vse dobro kar ima človeštvu za ponuditi. Bog si ga vedi koiliko nadarjenih slikarjev, pisateljev, mislecev ali pa celo samo odgovornih delavcev ali če že hočete ljudi s toplim nasmeškom in občutkom do sočloveka(kajti tudi to neizmerno bogati človeštvo mar ne?), izgubimo takole letno v vseh teh otrocih…ali odraslih, ki umrejo zaradi vojn, lakote in posledic onesnaženja. Koliko božjih otrok? Ker ne verjamem v stvarnika, verjamem pa v božje v ljudeh. Kar s centralno avtoriteto grmečega staarca z brado- človeški proto tip ego manijaka, s tem božjim nima nikakršne veze.

  102. G(h)ost - 21.04.2009 ob 08:43

    @Vanja
    Saj ravo o tem, sem pisal. Sužnji v Rimu še mase niso predstavljali, ker dejansko niso bili ljudje ampak “lopate”. In to je bilo v tistem času tako povsod, tako da debate o njihovem potencialu seveda ne mor niti biti, čeprav se popolnoma strinjam z njih potencialom. Menim celo, da bi kljub neizobraženosti ti sužnji zmogli izumiti več, ker so bili pač motivirani (čeprav je zadnji stavek povsem hipotetičen in zanj nimam dokazov). Izumi so se v rimskem imperiju v zadnjih dvesto letih spet razbohotili iz različnih virov, vendar pa je glavni razlog za to POTREBA: ker se imperij ni več širil je dotok “energije” (=sužnjev) presahnil in “nova tehnološko-znanstvena era” je zgolj posledica. To je pač dokazano zgodovinsko dejstvo.

    Kar pa se tiče tvojega komentarja, da gre za interes pretvarjajoče se vladajoče elite, se seveda strinjam z zapisanim. Če nisem bil dovolj jasen, bom pojasnil stvar še drugače: vledajoča elita vedno pazi na svoj status vendar z bolj populističnimi metodami (kar obrusi zgodovinske amplitude v “evoljucijsko” obliko) ali z bolj totalitarnimi (kar vodi v bolj stopničasto “revolucijsko” obliko). Slednji se pač na mase precej bolj odkrito požvižgajo in zelo sem zadovoljen, da to sedaj ni moderno. Bi pa bil strašansko srečen, če bi tudi populizem počasi postal nezaželen ali vsaj malo manj čislan. A mislim, da se za časa svojega življenja česa podobnega ne bom pretirano naužil.

  103. G(h)ost - 21.04.2009 ob 08:44

    @Vanja
    V debato o stvarniku se ne bom vključeval, čeprav me včasih zasrbi.

  104. bralka - 21.04.2009 ob 12:25

    Škoda, da tako poglobljen in poznavalski tekst o filmu in dogajanju ob njem ne moremo prebrati v dnenem časopisju in revijah na Slovenskem.
    Večinoma so neki pavšalni pogledi piscev,kritikov, kolumnistov, ki so določeni in pač morajo nekaj ali pa čimveč napisati, čeprav brez tovrstne natančnosti in strasti, kot to velja za Simonine tekste.
    Hvala za ustvarjalni užitek in kar tako naprej.

  105. Simona Rebolj - 22.04.2009 ob 00:59
    Simona Rebolj

    @bralka:
    Hvala tudi tebi za spodbujajoč komentar. Revije in časopisi na splošno večinoma niti niso najbolj navdušeni nad kakšnimi na novo zastavljenimi standardi, ki bi spravljali v slabo voljo pisunarje, ki pisarijo predvsem zato, da so “in” in da nekaj za to pokasirajo, ko so ravno ob kakšnem glažku dobili priložnost na “ej ti, a bi ti”. Ker v Sloveniji na trgu še posebej ni konkurence, se jim zdi, da je pozicija ljubega povprečja povsem okej, pa še pomatrat se ni treba tako zelo … kaj šele komu plačat kakšen evro več, če kaj več ponuja … hehe … Idealistični kreativci na večini področij, ki mislijo, kako bodo z ustvarjalnostjo, kakovostjo in pritegljivostjo zagotovo deležni podpore, pri nas tako zlahka milo rečeno padejo v “depro”, da v fazi začetne naivnosti izpade res neverjetno, da je kaj takšnega sploh mogoče. Takšni namreč mnogo prej fašejo komolce pod rebra, še raje v hrbet, tako da ni čudno, da za obstoj marsičesa zelo zanimivega sploh ne izvemo v primerjavi z udarnimi propagandami raznemu smetju. Spoznala sem kar nekaj ljudi, ki so ravno iz tega razloga šli uspehe iskat v tujino (ker za svoje področje kakšnih vezi niso imeli, ampak so morali igrat na čisto), jih zavidljivo dosegli, prišli samozavestno nazaj v domovino, pa spet spokali nazaj čez mejo, ker jim tukaj konkurenčni rezultati niso nič pomagali.

  106. IZTOK GARTNER - 22.04.2009 ob 02:28
    IZTOK GARTNER

    Izjava leta: Simona Rebolje je predobra celo za časopise! :)

  107. Simona Rebolj - 22.04.2009 ob 14:45
    Simona Rebolj

    @Iztok Gartner:
    Ne za vse … za marsikatere pa ja. Sicer pa mojo oceno splošnega stanja več kot potrjuje, da si se znašel v časopisih in na malih ekranih ti! V enem primeru celo kot filmski kritik. Ne samo to. Celo pod istim uredniškim krovom sva nekoč bivala, kar je bilo res vredno prvoaprilskega štarta pogodbe, ki mu poveljuje lahko samo klovn.

  108. Nurudin - 22.04.2009 ob 15:29

    vanja, če ni absolutnega, kako lahko imaš kakršnokoli prepričanje. in kako lahko prepričuješ nekoga s komentarji, recimo. in kako se lahko zavedaš. se snov sama zaveda in misli in čustvuje? in ali prepričuješ snov, ki sama misli in se zaveda? menda se ne more. in če je vse samo snov, ki se ne zaveda, ne misli in ne čustvuje, potem tudi smisla ne more biti. torej je nesmiselno živeti. čeprav … je tudi zavest o nesmislu zavest o nečem. torej ne bi mogla priti do zaključka, da je svet v splošnem nesmislu. torej so tudi dosledni ateisti v paradoksu. in torej dosleden ateist ne more obstajat. tako vidijo misleči ljudje. ne nujno religiozni. so pa misleči verni, torej.

  109. Nurudin - 22.04.2009 ob 15:44

    *ne nujno vsi religiozni (ne razmišljajo vsi religiozni)
    ** v tej smeri razmišljujoči. (so verni)

  110. Nurudin - 22.04.2009 ob 15:45

    v tej smeri misleči. tako je v prvem komentarju.

    pardon za trojni komentar.

  111. PikiJapok - 22.04.2009 ob 18:39
    PikiJapok

    @Nurudin & Vanja: Arbiter univerzale vsaj v vsebinskem smislu po mojem mnenju obstaja (ne bom zahajal v filozofiranje esence in eksistence, vsaj za enkrat), čeravno tudi kot kolektivna ideja. Ljudje smo si v svojem bistvu tako zelo podobni. In vendar se poigravamo z različnostjo. Toda – če hoče stvarstvo napredovati v smeri “velikega načrta”, je z vidika stvarstva potrebno eksperimentirati. Percepcija stvarstva s strani posameznika pa zna biti omejitev v smeri razvoja le-tega. Želja posameznika, četudi še tako nesprejemljiva in neverjetna na prvi pogled, je želja celotnega stvarstva, ki želi na ta način evolcijsko spremembo v smeri novega, s sintezo ideje in obstoječega. Kako si lahko torej posameznik dovoliti izvzeti se iz stvarstva in se delati neodvisnega opazovalca?

    Seveda je potrebno imeti v mislih tudi zavest, ki je nikakor ne gre inačiti z vero ali razumom. Medtem, ko goreči verniki v imenu lastne (pravzaprav v večini primerov zaradi strinjanja) ideje pogosto sejejo smrt, razumniki smrt žanjejo. Zavest pa je dinamična komponenta, sprejemnik gibala stvarstva na mikro raven in oddajnik obogatene izkušnje nazaj v stvarstvo. Zavest je eno, neobremenjeno s polarizacijo in virom dražljaja.

    Razlike med nami so torej le predispozicije za razvoj zavesti. Stvarstvo se spremeni le in natanko toliko, kolikor se zavest posameznika uspe povečati (fiziki poznajo podobno količino, kot je ta, o kateri govorim – entropija, ki vedno narašča). Ali imam prav? Kriterij je enostaven… Ali od stvarstva prejemam povratne impulze, ki me navdajajo z ugodjem – to je edini mehanizem, katrega stvarstvo ima na voljo – nenehen “ping pong” s posameznikom, ki se ali razvija, ali odmre.

    In kako ves ta “bla bla” implementirati v praksi? Vse to se lepo sliši, a ne gre vedno vse “po maslu”? Opustiti je potrebno marsikatero “razvado” in kreniti po poti, kjer nečimrnost preraste v željo po sodelovanju. Stvarstvo je tu za to, da mi omogoči, da iz sebe naredim kar največ in tako pripomorem k obstoju vseobsežnega. Razvoj zavesti krene po poti neustavljivega razvoja in odpre se popolnoma nov svet čutov in zaznavanj, v katerem se nam želje uresničujejo “po tekočem traku”. Če je povratni inpulz izven obsegov sprjemljivega, je potrebno podvomiti in razumeti.

  112. G(h)ost - 23.04.2009 ob 15:19

    @PikiJapok

    Lepo napisano (sicer empirično težje dokazljivo).

    Bi te pa prosil za medtekst med: “Ali od stvarstva prejemam povratne impulze, ki me navdajajo z ugodjem – to je edini mehanizem, katrega stvarstvo ima na voljo – nenehen “ping pong” s posameznikom, ki se ali razvija, ali odmre,”ž
    in med
    “Opustiti je potrebno marsikatero “razvado” in kreniti po poti, kjer nečimrnost preraste v željo po sodelovanju.”
    Za medtekst te prosim zato, ker gle med obojim za velik skok…

    Glede na vse opisano pa ne razumem prav dobro trditve, da posameznik le z večanjem zavesti “pripomore k obstoju vseobsežnega”. Po mojem tule nekaj ni dobro formulirano, kajti:
    a) Če “vseobsežno” nima nikakršnih meja, tudi večanje zavesti na individualni ravni nikakor ne more povečati vseobsežnega.
    Mislim pa da si želel opisati b).
    b) Če individualna zavest vpliva na celotno zavest vsega živega in jo z občasnimi presežki le dodatno razširi, je to vseobsežno. Se strinjam, kajti brez zavesti nič ne obstaja, torej je zavest tudi enaka vseobsežno.

    Problematiziram pa misel, da posameznik “pripomore k obstoju vseobsežnega”. To po mojem mneju ob interpretaciji b) pač ne gre, ker vseobsežno obstaja ne glede na posameznika, zato posameznik na vseobsežno lahko vpliva zgolj minimalno v trenutku, ko s svojo zavestjo nekje seže preko roba vseobsežnega in tako avtomatično razširi tudi vseobsežno.
    Tudi tvoja interpretacija, da stvarstvo sili posameznika v smeri razširjanja svoje in morda celo skupne zavesti z metodo ugodja, potrjuje interpretacijo b). Vse OK in vzpodbudno.

    Si pa želim še tvoj komentar, zakaj ne bi bila zadeva takšna: kolektivna zavest je seštevek vseh individualnih zavesti in je enaka vseobsežnemu. Torej tudi vsako povsem povprečno spoznenje, izkušnja ipd. nekaj šteje: sicer ne premika obsega oz. mej kolektivne zavesti oz. vseobsežnega, vendar pa veča njeno maso oz. gostoto (nekje v globini krogle, ki ima enak obseg, se pojavi dodatna masa)?
    In torej: če privzamemo to shemo pa sledi tudi, da “stvarstvo” za motivacijo ne ponuja le ugodja, temveč tudi neugodje, saj ne štele le pozitivni doprinos, ki tudi širi meje, temveč šteje vsak doprinos, tudi slab, tak ki le povečuje maso.

    PikiJapok, vnaprej se ti zahvaljujem za odgovore, če potolčeš tezo o neoprostljivem stvarstvu, ki šteje vse in tehta tudi maso, pa tudi ne bo slabo. Je človeku kar malo prijetneje, če je prepričan o obstoju “odpustkov”.

  113. PikiJapok - 23.04.2009 ob 21:03
    PikiJapok

    @G(h)ost: empirično dokazovanje je v tem primeru morebiti celo jalovo početje, saj bi se v tem primeru spustili v sfere “edine prave ideje”, kar bi bilo z mojega zornega kota celo v nasprotju z idejo samo. Z enakim izhodiščem se bom lotil tudi odgovarjanja, ki bo zgolj izkušnja nekega Pikija in nikakor edina zveličavna resnica.

    Glede tvojega prvega odstavka priznam, da ne razumem popolnoma, zato se vnaprej opravičujem za pomanjkljivosti. V mislih sem imel predvsem idejo izmenjave in transformacije “energije” s stvarstvom (pri čemer na čustva gledam predvsem kot na energijski potencial). V praksi pa se ljudje predvsem na področju čustev preveč zapiramo (tiščanje, tesnoba, ipd. besedne zveze, ki nakazujejo na akumuliran energetski potencial) in/ali (morda celo posledično) vzneseno pristopamo k aktivnostim (eksplozivnost, agresivnost, ipd. pojmi, ki nakazujejo na intenziven tok akumulirane energije). Poleg tega pa je naše čustvovanje prepogosto usmerjeno v sočloveka, namesto vase (kar sam poimenujem kot nečimrnost). Namesto, da bi izhajali iz sebe, se prepogosto dogaja, da se omejimo na čustvovanje, ki izhaja iz (stanja) soljudi, namesto iz stanja odnosa s sočlovekom.

    Zatorej sem jaz mnenja, de je treba na odnos gledati, kot na “vrt”, katerega “skupnost” obdeluje. Če vrt obdelujemo (usmerjamo energijo vanj) nas obdari z lepoto in plodovi (nam povrne energijo v različnih – transformiranih oblikah), kar stimulira naše čute in čustva (dvigne naš energetski potencial), da vložimo v naš “vrt” nov energijski cikel. Sam si ta cikel predstavljam kot spiralo v 3D prostoru, kjer je os vrtenja časovna komponenta, linija spirale pa energijski nivo.

    Slednje torej predstavlja odučevanje obstoječih vzorcev usmerjenosti v človeka in prehod na raven neke vrste participiranja v trojstvu “človek1 – odnos – človek2″. Seveda tukaj izhajam ne samo iz izkušnje v partnerskem odnosu, pač pa tudi iz izkušenj v “poslovnem odnosu”, kjer je bila igra moči pogosto mnogo bolj izrazita. Celo do te mere, da je zaradi medosebnih konfliktov trpel celoten sistem. Takrat sem se začasno (preden sem se popolnoma umaknil iz te sredine) oblikoval v (menda) odličnega kriznega vodjo, ko sem dobival v dokončanje večinoma “zavožene” projekte, katere je bilo treba nujno udejaniti.

    Nadalje bom izrazil kar precejšnjo mero strinjanja s tvojo percepcijo mojega pisanja. Nekaj postov nazaj, če se ne motim, ko sem pisal o “normalnem” sem že nakazal, da normalno obravnavam kot “seštevek” vsega obstoječega. Vendar pa… Se ne bi strinjal s tezo, da posameznik nima vpliva na “vseobstoječe”, to pa ravno zato, ker smisel vseobstoječega določa “kolektivna zavest”. Če se povrnem na prejšnjo primerjavo z vrtom, bo le ta seveda zarastel v goščavo, če vanj ne usmerimo energije, kar z vidika stvarstva kot absoluta pomeni samo spremembo “smeri”. Če se kot človek adaptiram v puščavnika, mi lahko ta sprememba celo ustreza, kar pa pomeni spremembo kolektivne zavesti (in ravno ta zavest osmišlja stvarstvo). Če pa se kolektivna zavest v tem primeru ne bi spremenila, bi to pomenilo “odmrtje” človeka (ki bi npr. zaradi neustreznosti plvela ostal brez čustvene in biološke hrane), kar bi porodilo potrebo po “novi zavesti”. Če seveda izhajamo iz predpostavke, da zavest opredeljuje stvarstvo (zgolj v terminološkem smislu, da bomo govorili isti jezik in se ne bomo spotikali ob različno poimenovanje istega).

    Moj pogled je verjetno za marsikoga preveč bio-fizikalen, delno tudi zaradi tega, ker se z razlagami ne ukvarjam na veliko in se naslanjam na naravne principe. In takšno mnenje niti ni tako daleč od resnice. Sem blizu šolam transakcijske analize in psihosinteze, z dodatki “nedokazljivega” v smeri, kot se npr. predstavlja v primerih “Abraham – Hicks”, itd.

    Upam, da je moj odgovor vsaj približno zadostil tvojim pričakovanjem. ;-)

  114. G(h)ost - 24.04.2009 ob 00:29

    @PikiJapok

    V bistvu mi tvoja razlaga ni zadostila iz preprostega razloga: koncepti s katerimi operiraš in metaforični način sta mi preveč tuja, da bi popolnoma razumel, kar si želel povedati. In v filozofskih tekstih je pač tako, da sicer lahko puščamo svobodno interpretacijo, vendar morajo biti relacije med koncepti dokaj jasne.
    V primeru zadnjega tvojega teksta pač ne zmorem najti dovolj meni razumljivega, da bi lahko vse skupaj pretehtal in debatiral. Morda bi šlo z reformulacijo v štirirazsežni prostor (3D geometrija plus čas), to si kar dobro predstavljam. Hvala vnaprej.

    P.S.: Sedaj me skoraj deset dni ne bo v dometu interneta, tako da te ne ignoriram namenoma.

  115. Nurudin - 24.04.2009 ob 02:46

    jezik, kot ga ti, pikijapok uporabljaš, po mojem ne pripomore popolnoma k širitvi kolektivne zavesti. tako kot ne pripormore popolnoma k dobremu igranju kitare poznavanje akordov, fraz, riffov, solaž, itd. kdo je boljši kitarist, bernard summner ali slash?
    skratka, zdiš se mi naveličan, hladen, top ali otopel in mehaničen pezde. bi se pa načeloma strinjal. ne pa s tako okorelim, misitčnim pojmovanjem koletivne zavesti. kot je pisal o njej tudi g(h)ost. da bi entitete same po sebi širile zavest, kot v primeru tvojega puščavnika. recimo, da sploh ne verjamem v kolektivno zavest, ki si jo opisoval. verjamem, da so zavesti posameznikov ločene. puščavnik bi tako lahko po mojem samo fizično vplival na zavest nekoga, ki ne bi občeval z njim. recimo, da bi pregnal žival, ki bi nekam stekla in požrla drugo žival, ki bi jo popotnik videl. ali, da bi tako pihnil, da bi se struktura zraka čisto malo spremenila do določene daljave, da bi to vplivalo na podzavest nekoga v daljavi in bi postopoma ti majhni vplivi spreminjali zavest. mislim pa, da si ti o nečem durgem pisal.

    kaj je plvl?

  116. PikiJapok - 24.04.2009 ob 08:54
    PikiJapok

    @G(h)ost: Bom premislil.

    @Nurudin: “skratka, zdiš se mi naveličan, hladen, top ali otopel in mehaničen pezde.”
    Ena izmed všečnih izjav, ki me zelo dobro opiše.

  117. Rado - 24.04.2009 ob 09:42

    Po včerajšnjem ogledu filma, sem šele danes
    prebral tvojo kritiko Igre parov.

    Dobro kritiko si napisala Simona. Predvsem si “zadela” presek odnosov med gostiteljema. Me pa zanima – tu te moram malo hudomušno zbosti – kako pa ti to veš? Citat:
    “Na začetku spremljamo pripravo v zakonsko rutino očitno že globoko pogreznjenega para”

    Le tista nadgradnja “kritike”,
    tam kjer zaideš v lastna modrovanja o nekoč zatiranih ženskah in k temu pripneš še vse mogoče frustracije,
    je vendarle preveč odtrgana. Kot da smo šele včeraj izstopili iz sužnjelastniškega sistema. Tu kritika nekoliko izgubi na verodostojnosti, in se loči od zgodbe same, ker človek dobi vtis, da je ocena filma pravzaprav le priložnost za tvoj spopad s moškim svetom. nekakšno maščevanje za tisočletno podjarmljenost.

  118. Biba - 24.04.2009 ob 13:03

    Včeraj gledala. Brezveze.

  119. Katja - 24.04.2009 ob 22:24

    Gledala včeraj prvič in ni mi žal. Minus se mi zdijo le občasne ‘dramatične’ tišine, tipične za veliko slovenskih filmov, ko denimo nekdo nekaj reče in potem vsi pomenljivo molčijo … ali pa se kamera za celo večnost ustavi na nekem izrazu obraza, čeprav je gledalec že zdavnaj dojel, kar naj bi pač dojel. To me je motilo tudi v Vampirju z Gorjancev – zakaj je bil nagrajen na Viktorjih, mi ni najbolj jasno. Skratka, če bi v filmu Igra s pari manj časa porabili za tišine, bi bil skoraj vrhunski (poleg tega zmoti še kostumografija – Polona Juh vse preveč izstopa od vseh štirih; v resničnosti je tako, da se dolgoletni prijatelji na skupnih druženjih ponavadi oblačijo zelo podobno, kar zadeva stil – pa če so to Versaceji ali ‘šuškavke’)

  120. Simona Rebolj - 25.04.2009 ob 17:50
    Simona Rebolj

    @Rado:
    Kako vem? Sklepam po nastavkih prizorov, ki sem jih v nadaljevanju omenila ali opisala, a ne. Ne razumem vprašanja. Od ponesrečenega poskusa seksa na začetku, do njenih opozoril, da je že dolgo ni pohvalil, češ, kako dobro izgleda itd. Si ti dobil drugačen vtis o tem zakonskem paru?

    Tista nadgradnja kritike pa moti predvsem tebe osebno, ker kronično biješ iluzorno bitko z mano ravno na tem področju, zato je zate vsaka omemba odnosa med moškim in žensko zate z moje strani borba proti moškim, ki se ji moraš odločno upret. Ta film pa pač o odnosu med spoloma govori in je moja nadgradnja popolnoma umestna. Nisi pa omenil, kje neki specifično si videl kakšno posebno borbo proti moškim v primerjavi z opombami, ki letijo tudi na ženske v mojem zapisu. Skratka, spet pavšaliziraš, kar poolnoma onemogoča omembe vredno vsebinsko komunikacijo. In logično, da pripenjam frustracije, saj ta film pravzaprav je demonstracija frustracij vseh vpletenih. Še najmanj mladega študenta pač. In ko praviš, kot da smo šele včeraj izstopili iz sužnjelastniškega sistema, se mi zdiš res hecen. Ja, po mojem mnenju tudi smo šele včeraj izstopili in sploh še ne pravzaprav. Če bi, bi se ženska volivna pravica zgodila vsaj v predprejšnjem stoletju, glede na to, da smo šele na začetku sedanjega, imela enake plače in ne bi bilo nobene potrebne debate o kakšnih kvotah itd. in ob izvolitvi Obame pač ne bi vsi na hrbet padali od šoka, da je kaj takega mogoče, ker je črn. Kdaj smo pa po tvoje izstopili iz sužnjelastniškega sistema? Predvčeraj? Če bi bile pa moje tendence maščevanje moškim za tisočletno pojarmljenost, bi pa vsaj moj blog izgledal nekaj podobnega maščevalnemu Vodebu in vreščala njemu podobne kozlarije tipa “Zlomila bom to mrežo prekletih šovinistično mačističnih petelinov …” Ne ga srat. Tako patetično paranoidnost bi mi bilo pač težko dokazat. Tebi pa zlahka kakšno politiziranje celo banalnih ženskih tem, kot je na primer depilacija. Tisti tvoj tekst bi zlahka označili kot poskus maščevanja vsem zdepiliranim ženskam in poziv k preganjanju, da bi se vzpostavil svet tebi všečnih kosmatih. Komično.

    @Katja:
    Ja, te tišine bi morale bit zapolnjene s tistim, kar je manjkalo, da bi zamenjalo preveč povedanega v dialogih. Se strinjam.

    Zakaj je bil Vampir z Gorjancev celo v konkurenci s Hit poletja nagrajen z viktorjem, po mojem ne more bit jasno nikomur z vsaj kavnim zrnom zdrave pameti pod lobanjo. Kot je težko jasno, kako neki je postala vedeževalka Karin nominiranka za osebnost leta in še marsikaj. Viktorji so postali domači reality show – Twin Peaks, nenavaden nadomestek za propadle slovenske humoristične nanizanke.

    In strinjam se tudi s tvojo opombo na kostumografijo. Zelo moteče. Razložljivo pa kvečjemu na način, kot sem to poskušala sklepat v začetku zapisa o filmu, vendar je bilo res nadalje premalo potrdil, ali je takšen namen resnično bil namen, ali pa je šlo samo za pomanjaknje kostumografije sploh, v stilu, vsak se je oblekel, kot se mu je zdelo, kostumografka je pa opravila svoje delo s prikimavanjem nerazumno neusklajenih muh igralcev.

  121. Nataša (2) - 30.04.2009 ob 19:19

    anomis: “KAJ SE DOGAJA?!!!
    Kaj se dogaja, porkadios, s tole blogersko sceno tukaj. Kot vidim nobenega komentiranja več. Po eni in isti naslovi čepijo na tabli skoraj nepremično. Nobenih žgočih razprav. Nula. Dolgcajt. Beda. Vse tako umirjeno, neprovokativno, sterilno … Skratka, crko!”

    jaz: “Crko?! Upam, da ne… še… Bi brali…in brali… kdaj še kaj malega pokramljali…”

  122. Simona Rebolj - 4.05.2009 ob 00:41
    Simona Rebolj

    @Nataša(2):

    Hahaha … Čestitke! Dobro si mi tole servirala. Sem takoj čez 3000 besed objavila. Da bo za neki časa.

    Lp

  123. chef - 16.05.2009 ob 22:32
    chef

    To bo to! Od začetka sem vedel, da je nekaj narobe. Namreč, ta film bi sodil v teater! To ni za film, to je gledališka igra.

    Dogajanje se mi zdi neživljenjsko – ne razumite napak, težave karakterjev so po mojem super zastavljeni. Neživljenjsko se mi zdi to počasno vlačenje sem ter tja. Ob tako mučnih situacijah bi vsak normalen moški vse skupaj poslal v kurac že po petnajstih minutah motoviljenja, pograbil bi ključe in se odpeljal. Čez eno uro bi mu bilo sicer žal in bi prikolovratil nazaj, a bilo bi dovolj, da je ženi pokvaril element presenečenja, da je – tako je, pokvaril je film.

    Zastoji med dialogi so bili mučni. Korakanje sem ter tja, navijanje glasbe, motoviljenje z odpiiranjem vina, posmehljivosti, šumi in odmevi za vsak kurac, ko je nekdo napravil korak – mučno za znoret. Kot sem rekel, dobro bi izpadlo mogoče na odru, na platnu oziroma ekranu je bila to obušna muka, ki sem se jo odločil pretrpet samo zato, ker sem očitno mazohist. Malo me je sicer res firbec matral, ampak nad razpletom sem bil nemalo razočaran. Zame osebno je to, sorry, klišejsko za popizdit. Sploh tista kuverta v sefu.

    Sicer pa, da ne bo obvladalo prepričanje, da je za katastrofo v zakonu vedno kriv zdolgočasen mamin sine, ki ga nikoli ni doma – jaz Bernarda povsem razumem, da je pofukal prvo radodajno pičko, pa magar širšo in bolj povešeno od lastne zatežene žene, ki ji je bil očitno edini poklic, da je bila – hči. Ob taki babi bi popenil tudi jaz, ne glede na to, ali bi bila pametna ali zabita.

    Kako slovensko! Dva zdolgočasena para, ki se ne znata imet dobro niti na dopustu, zato gredo raje v štiri. Swinganje brez swinganja. Partija taroka na hotelski terasi v opojnosti maliganov, trapasti vici in flirtanje na polno, dokler eden ene ne kresne. Pari, ki ne znajo sami dopustovat, pač nimajo prihodnosti. Kdo je za to situacijo kriv, je pravzaprav vseeno. Ampak če se ne moreš gledat niti takrat, ko imaš dva tedna 24 ur na dan čas samo za partnerja, potem res raje swingaj! In to zares, da ne bo trapastih zamer in mučnih intrig z žigoloji, ki so zmagali, ker jim ni treba tudi fukat.

    Grem na pir.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !