Simona Rebolj

« | | »

FESTIVAL SLOVENSKEGA FILMA ali KDO JE KDO

14.10.2009

Slogan Ni festivala brez škandala, ki sem si ga nekoč fantazijsko omislila posebej za festival slovenskega filma, se je tudi to leto sicer boril za razkošje svoje eksistence, a je tokrat hitro odvasoval in obstal v Ljubljani. Moram priznat, da me je s promocijskega vidika ta pozitivna plat medalje kar malo zaskrbela. Kakšna dodana akcija ne bi škodila.

Kaj pa vem. Glede na to, da se je festivala udeležil tudi popularni Goran Vojnović, ne bi škodilo, če bi mu vsaj zdrsnilo na stopnici. Morda bi voditelja tiskovnih konferenc lahko našuntala, da ga na primer nič ne vpraša … Naj ga spravi ob živce in popolnoma zignorira skoraj dvem metrom v višino navkljub. Naj Vojnović sedi tam pred novinarji, bolšči v strop, menca in ne ve, kaj bi. Naj končno, zaboga, občuti, kako je, ko ne veš, kaj bi sam s sabo. Naj se človek zave, da ni bog, ampak samo … hmmm … kdo si že pravzaprav ti, miško? Poleg pregovorne slovenske vzgojne funkcije o dobrobiti skromnosti tipa cukrarniškega mita (avtor poimenovanja Mitja Čander v eni izmed pregovorno za umret dolgočasnih televizijskih omizij na temo kulture), česar je Vojnović, ki vsak njegov korak in celo, pomislite, zapisano črko, spremljajo armade policijskih enot z ministrstvom za notranje zadeve na čelu, premalo deležen, si lahko obetamo še zavidljivo dodatno promocijo. Ni vrag, da ne bo izlil svojega ogorčenja v kolumni in prispeval k večji prepoznavnosti festivala. Vojnović pač ni predstavnik tipičnega Slovenca, ki bi skromno trpel svoje neugodne občutke tam nekje v “cukrarniški” vlažni sobici, medtem ko bi javno na veliko parlamentirali o tegobah posvečeni, ki morda z vsem skupaj pravzaprav nimajo nič, pa se toliko lažje … hmm … Odprejo! In pojamrajo!

V kolumni Dnevi jamrarije in vina je Goran Vojnović pojamral do konca in čez in še dodatno pokazal, kako na videz daleč od klenega Slovenca je, še dlje pa od cukrarniškega sinonima za slovenskega umetnika, od koder se zgodovinsko napaja njegova veličina. Izražal je celo neke pomisleke, da naj bi filmske ustvarjalce tako kot drugod po svetu nosili po rokah, jih obravnavali spoštljivo in, pazite na višek prevzetnosti!, jim pod noge položili še rdečo preprogo. Da je nezaslišanost toliko večja, pa Goran Vojnović v svoji pomembnosti očitno sploh ni opazil rdečega tepiha pred Avditorijem. Okej, že res, da se zdi mogoče zanemarljiv predpražnik v primerjavi s kilometrino vijočega se blaga po tujih festivalih, a ravno v tem je spet čar slovenske veličine. V skromnosti in varčnosti, ki je Vojnović očitno ne zmore ponotranjit! Na vse to je s sarkazmom oblatil še vino, simbolni ponos slovenstva in žlahtno zdravilo za vse tegobe, skratka, ne razume, v čem je štos. Zato ima pa mladenič verjetno toliko problemov, da lahko vsak teden napacka kolumno. Kaj čmo.

GOODFELLAS

Kolumna Gorana Vojnovića po logiki stvari vsebuje nekaj trpke resnice, kar pa na žalost ni nič novega in ni samo stvar nekih festivalskih organizacij tam daleč stran, ampak je tudi širši mentalitetni problem in s tem povezanih prioritet v delovanju. Kar je opisal kot osebno doživet neljubi dogodek, kliče izključno po opravičilu in ne premore izgovora. V imenu festivala se opravičujem. Osebno bi se že na mestu zločina spokorila, če bi mi v tem primeru Vojnovića tudi uspelo osebno znervirat, tako bo pa v tem primeru o osebnem opravičilu presodil tisti, ki je to juho skuhal. Upam, da se mu bo presojat v smer opravičila in razmisleka o spremembah “profesionalnega” pristopa zdelo vredno.

Z marsičim se seveda strinjam in vsak, ki se je za pet minut približal tej sferi, je zlahka trobil enako, čemu je festival namenjen in kako bi moral kot tak posledično funkcionirat, in ne, ne obstaja tehten razlog, niti nevemkakšne višjesilne razmere, da se ne bi moglo slednjega tudi uresničevat, obstajajo pa netehtne nižjesilne razmere. Vendar pa se ne strinjam z Vojnovičevim epilogom in menim celo, da se tudi zaradi takovrstnih odzivov festival v pozitivnih plateh medalje razvija počasneje, kot bi se lahko. Po duhovitem v sarkazem zapakiranem mnenju avtorja bi festival lahko kar ukinili. S takšnim mnenjem prav nič ne spodbuja, še manj kaznuje tiste, ki naj bi bili nosilci neposredne odgovornosti v avtorjevih mislih in so tam daleč v mislih previdno tudi raje očitno ostali. Pač! Če festivala ne bo, celo na pobudo filmskih ustvarjalcev, bodo imeli zločinci iz misli krucefiksarja celo z “dobrohotno” odvezo tistih, ki jim je namenjen, manj dela, juhuhu, pa še denar bo ostal bolj zagnanim in pregnanim v rokah! Kaznuje pa takšna misel predvsem filmske ustvarjalce. Pristop me asociira na sceno iz Scorsesejevega Goodfellas, ko med latino mafijozote na novo rekrutirana žena ne more verjet, da druge žene pljuvajo po parketu lastne dnevne sobe, ko pridejo skorumpirani dečki v modrem razmetavat po hiši.

Vsekakor sočustvujem in mi ni dobro v želodcu, ker je Vojnović v določeni situaciji občutil, da skuša nekdo iz njega skreirat zgolj kreaturne pozornosti željnega Damjana Murka. Celo povsem razumem, da je na ta “filing” še posebej občutljiv. Vsaj jaz bi bila na njegovem mestu. Iz njega se je že produciralo murka s pomočjo infantilne spletke bojda murkasto butastih policajev. A še vrli bojda antimurkasti takoimenovani intelektualci so se s politikantskim murkovanjem nasladkali do grla in čez, da je le murko iskra preskočila na bojda kulturno žlahtnejši planet. Spremljali smo lahko blesave kvaziresne razprave ogorčenja v kakšni državi nepismenih butaloidov živimo in površne prvošolske kvazipoučne floskule o razlikovanju med fikcijo in realnostjo, od česar nismo imeli nič, razen da smo v petnajstih delih spremljali piar Gorana Vojnovića kot zglednega, prijaznega, marljivega mladeniča, ki ima rad košarko in dobro obvlada slovnico, za razliko od čefurjev, o kakršnih je na šus spisal hitast literarni prvenec. Jap, Vojnović definitivno ni čefur, ampak Slovenec par ekselons. Murkoti iz dežele Murkorija smo lahko ob bizarnih tv prispevkih goltali spoznanja, zakaj glavni čefurski lik v tej prelepi slovenski kotlini ni in ne more bit podoben značaju avtorja, je pa lahko seveda odlična roba za hit poletja, škandal zime, dober vic, politikantsko propagandno papico, če je ravno na mestu za pridobivanje politikantskih točk s podjebavanjem kakšnih izbrisanih v glavo, ki imajo še vedno od vsega cirkusovanja približno toliko koristi kot imajo denarja za pogoltno precenjenega odvetnika itd. Nič! Ravno na Vojnovićevi glavi se je s pomočjo murkovanja celo razgalila vsa možna bedna plat medalje posvečenega intelektualnega elitovanja. Vojnović je napisal spodoben komercialni roman, s prvinami, ki jih dober komercialni roman mora upoštevat, od naslova, preko izbrane tematike, jezika, mej psihološkega (ne)poglabljanja, omejitve (ne)obsežnosti samega dela, pa do ravno pravšnje doze podtaknjenih modrosti za bralne zmogljivosti in stopnjo dojemljivosti povprečnega slovenskega slehernika. Zbirka dobrih vicev. Namen je uspel, za tragikomične slovenske razmere se je delo dobro prodajalo, na čar projekta pa so se skozlali pohlepni pametnjakoviči in murkovanje uprizarjali tja do ključnih literarnih nagrad nacionalnega pomena, da se je lahko s slabostjo v želodcu parlamentiralo, ali je to delo tako prepričalo vse mogoče žirije, kjer se svaljkajo itak kar naprej eni in isti mandeljci monopolne literarne srenje, ker je res tako vrhunsko in konkurenčno med konkurenčnimi umetniškimi deli ali se veliki met godi zaradi brezmejne zgodovinske frustracije odtujenosti umetnosti od lastnega naroda. Kot akademska tolažba sonarodnjaškim antifenom bralskih navad, da lahko z užitkom prebavijo tudi literarno delo, ki ga posveti akademska roka. Kar tako. Čez noč. Malo morgen. Narod so seveda nategnili, zavedli in prav nič prispevali k preboju slovenske literature kot take, pred premnogimi so se osmešili kot obupanci, ki so v poslednjih krčih pogubljenja nazdravili možnim dobrobitim murkovanja, sebi pa čestitali za dober biznis po več kot stoletju, ki se žal ni odkotrlikal niti preko pravih vzvodov, niti s pravimi vzvodi. Morda je bil Damjan Murko osebni svetovalec koga, ki je zakuhal murkomineštro. Morda bi znal Murko odgovorit, ali je projekt afere propadel in Goran Vojnović fakofovsko pobasal promocijski izplen ali je projekt v namenu pravzaprav uspel. Odvisno, kdo je afero sproduciral. Ne bomo izvedeli. Če pri vsem skupaj noben že na prvi pogled prepoznaven murko tokrat ni imel nič zraven, pa lahko rečem samo, da so takšni prizori v vsej svoji invalidni scenaristični, režijski in igralski abotnosti vsaj z vidika lynchovskega twinpeaksovanja bolj poučni od afere Čefurji Raus, ki je prav tako humorno zazvenela, a v izzvanjanju še trpkega nasmeška ni bila več vredna. Meje murkovanja se torej merijo samo še v izplenu.

Zato me lahko samo veseli, da je ravno Goran Vojnović kvečjemu bolj kot manj občutljiv na duh ali sluh o murko praksah. Čeprav me ni prepričal v kolumni, da je resnično bolj od povprečnega slehernika občutljiv na razne škandale in prepire med filmskimi ustvarjalci in selektorji, kaj šele z omembami raznih na gobec incidentov na osebnem nivoju, ki lahko eskalirajo na kateri koli pijanki že. So what?! Očitno je predstava Šturbej versus Vinči tako promocijsko obeležila festival slovenskega filma, da ga še avtor, ki domnevno prezira tovrstne promocijske nezgode, ne more pozabit omenit. Festival se mu zahvaljuje za osvežitev spomina, kako pestro zna bit ob družabnih srečanjih na filmskem terenu. Dobrodošli! Osebno pa v imenu resnične iskrenosti ne vidim, ama, nikakršne posebej omembe vredne tragedije, razen dejstva, da je za to nenačrtovano silno festivalsko promocijsko eksplozijo po pravdarskem cirkusovanju na sodišču plačal večletni EPP na koncu kar Vinči sam, iz svojega žepa. Upam, da se mu je direktor takratnega festivalskega leta zahvalil, ga povabil vsaj na kosilo. Godijo se afere, ki komu prinesejo škodo v življenje, komu pa blagor in/ali koristi. Goran Vojnović še predobro ve.

Kar se tiče prepirov s selektorji, žirijami itd. vidim prav tako toliko problematičnega, kot se zdi problematično širom po svetu in se dogaja. Kdaj pa kdaj kdo celo izrazi, kar misli, če premore dovolj jajc. Relevantnost, koristnost ali škodljivost izpovedanega itak vsak ocenjuje po svojih še tako minornih zmožnostih in včasih se iz kakšnega špetira izcimi kaj progresivnega v bodočem delovanju, včasih nič, včasih škodljivega. In v post festum rezultatu je edino ključno vprašanje. Odvisno od zainteresiranosti za progres tapametnih in tistih, ki lahko kaj naredijo v smer smotra, so za to poverjeni in plačani, sicer bi morali spokat kufre (pa jih ne). Torej je edino v mejah operativno konstruktivnega smiselno sploh parlamentirat, res pa konkretne analize stanja ne nudijo toliko osebnega masturbatorskega užitka kot kafičarsko kramljanje tipa bojda čustveno zgroženih in pretresenih nad pojavi kot takimi.

Osebno sem precej zgrožena in pretresena (hehe …) nad Vojnovićem pristranskim zaključkom kolumne z izrabo priložnosti za hvalo lanskoletnemu direktorju Samu Ruglju, ker je vodil festival spodobno (definicija spodobnega po Vojnovićevo v tem primeru bi me zelo zanimala?), in je po Vojnovićevem mnenju Pošteno priznal, da se festivala na višji nivo spravit ne da (bi nam Vojnović predstavil kakšne dokaze, da se festivala na višji nivo spravit res ne da, v kolikor hoče sporočit, da so drugi vodili ta festival nepošteni do skrajnosti, ker niso Priznali, da festivalu ni pomoči?) in seveda končni pribitek o obstoju festivala: Vojnović se nagiba k mnenju “tudi če ne!“.

Vojnovićev vidik je seveda vidik osebe, ki ga je podprla močna založba z lovkami po večini literarnih žirij in komisij za odločanje o tem in onem, še malo pa bo prisostvovala z odločanjem še o izbiri scenarijev za financiranje nadaljnjih projektov na Filmskem skladu … ups, pardon, to se je že zgodilo. Vojnović bo kmalu začel snemat film pod produkcijsko hišo Arsmedia, ki bo brez dvoma odlično profesionalno poskrbela za njegovo počutje in usodo filma, kolikor se bo le dalo, in Vojnović piše tedensko kolumno v časopisu z ugledno naklado in … Super, fajn. Samo malo več objektivnosti zavezanega analize s preverjenimi informacijami ne bi škodilo, ko gre za možnosti in podporo drugih. Premnogim filmarjem festival vendarle pomeni nezanemarljivo promocijsko priložnost (zato se pa tudi pojavljajo razni prepiri s selektorji, žirijami itd.) in prenekaterim podlago za predstavitev in motivacijo za začetek morebitne plodovite filmske poti. No, pa tudi v Vojnovićevem primeru menim, da gre s “tudi če ne” za pretiravanje z aroganco. V kolikor se mu namreč za festival fučka, kaj šele za nagrade, ni treba izpolnit prijavnice za festival in rešen problem. A dvomim, da se bo njegov producent strinjal z avtorjevim morebitnim predlogom. Skratka, zavedanje pomena podpore, brez katere še tako nadarjen ali plodovit posameznik ne more veliko, je izjemnega pomena, še posebej v primeru, ko se ti odpre dostop do krojenja javnega mnenja in uživaš sloves Dobrega fanta. Hitro lahko izpadeš nadut serator s prepolno ritjo, Goodfellas project, četudi zgolj pomotoma, z dobrimi nameni v ozadju in je površna ocena krivična. Močna podpora lahko še murkote drži pri luksuznem bohotenju, slaba pa zatre še takšnega “genialca”, vsaj dokler se ne znajde pod grudo in nikogar s svojimi genialnimi stvaritvami nič ne stane in nobenega prijaznega hinavskega prisklednika ne ovira s svojo konkurenčno realno učinkovitostjo. Kritike v smer izboljšave so vedno upravičene. Magari pljuvaške, da bolj zažge. Moram se strinjat. Odkar pišem, imam še manj moralne pravice, da osebno tega pristopa ne bi razumela. Ampak …

JAMRARIJE

Samo Rugelj je enako, kot vsi do sedaj, začel z delom za festival pozno, kar je tudi javno pošteno povedal. Rak rana tega festivala. Rak rana, ki ji botruje neizogibno dejstvo, da v resnici nikogar od domnevno zaskrbljenih usoda festivala zares kaj dosti ne briga, sicer bi poskrbeli za ustrezne pogoje in še ob pravem času najmanj zahtevali takojšnji odstop posvečenih, ki osnovnih pogojev evidentno ne zagotovijo. To je jasno vsako leto najkasneje januarja.

Pri ogledovanju ekip pod kategorijo Kdo je kdo na spletni strani sem ugotovila, da nas je v ekipi zelo malo, a očitno dovolj, saj prejšnje leto pod Samom Rugljem ni bilo nikogar in verjetno zato kategorija Kdo je kdo ne obstaja, a ne. Sem bila presenečena, da je zadevo z nikomer uspel zorganizirat. No, obstajala sta dva kontakta direktorjev Založbe Umco z objavljenima mejloma umco.si. Edino pomembno očitno. Vsi mediji, poslovni partnerji itd. so torej komunicirali z založbo Umco, ki izdaja tudi brezplačno filmsko revijo Premiera. Založba Umco se torej propagira preko festivala. Založba Umco je žena, prvenstvena funkcija biznisa Sama Ruglja, festival po logiki stvari ljubimec, ki lahko obstaja samo, če je žena zadovoljna in nikakor če festival krade preveč časa, energije in pozornosti, plus brez denarja za prispevek k dobremu žuru pri čičanju na dveh stolih. Čemu bi onesrečil dva, če lahko samo enega. Čas in vložena pozornost pomeni tudi denar, ja. Četudi so apetiti do festivala veliki in slovo prekleto težko, se je torej treba odločit za manjše “zlo” glede na okoliščine. In tako sem osebno razumela Rugljevo “poštenost” ali “nepoštenost”, po želji interpretacije, ko sem si ogledala veliko posnetkov z njegovimi intervjuji v zvezi s festivalom in kjer je na svojo prvenstveno zavezanost založbi Umco tudi pošteno opozoril. Da bi lahko z veliko več v naročje položenega denarja in z odcepitvijo od Filmskega sklada fural tudi festival za zraven pa res ni čudesna pogruntavščina, saj bi se v tem primeru za vodenje festivala kot dodaten ali edini smoter kariernega delovanja verjetno cufalo kar precej ambicioznežev iz kulturne sfere, kar pa ne pomeni, da bi festivalu nujno to kakor koli koristilo. V manj ugodnih trenutnih okoliščinah pa sprejetje določene funkcije pri tem festivalu predstavlja izziv dovolj naduti, samozavestni in v svoje zmožnosti dovolj prepričani osebi ali pa naivni, malo trapasti in ganljivo entuziastični osebi, ki se kar znajde na kraju zločina, ker je pri roki, ali pa zelo obupani osebi, ki sprejme to delo, ker trenutno nima kaj drugega bolj profitabilnega za počet in se je ponudila priložnost. Lahko je mešanica dejavnikov, verjetno mi pa ni treba posebej poudarjat, katera verzija je za rast festivala najboljša in katera verzija se pod “tudi če ne” klimo hkrati najmanj vklaplja v “sistem”.

Po ogledu predhodnega stanja je bila vzpostavitev prioritetne naloge z mojega položaja naravnost enostavna, dojameš lahko s parimi kliki po spletni strani in malo prekrvavljenimi možgani. Festival potrebuje okrepitev na terenu medijskega pokritja z različnimi smernicami in različnimi ciljnimi tereni. S “tudi če ne” v kotičku možganov, ker popotresno prizadeta pot ni ravno uhojena, sigurno težko sploh začneš, niti ti ni treba, ker je že samo pričakovanje, da bi kdo kaj ambicioznega v zvezi s festivalom začel zganjat, očitno v izumiranju. Na mestu Sama Ruglja bi imela kot urednica Premiere problem predvsem v kontaktiranju z drugimi mediji, ki bi lahko prevzemali vlogo boga, medijskega pokrovitelja na svojem ciljnem terenu, kar je treba z uspehom festivala in z zadovoljivim povratnim oglaševanjem bogov tudi upravičit, sicer te kakršni koli sponzorji po logiki stvari upravičeno pošljejo v tri p. m., mediji pa še oblatijo tvoj propadel projekt za posladek, torej se jim je morda bolje izogibat! Kam naj v tem šmornu vtaknem Premiero, ki je moja, moja, edina in edinstvena? In dober direktor svoj medij mora dojemat kot nerazumno edinstven, pa tudi če bi šlo za listič s ciljno publiko treh barskih pijancev v spodnji Kungoti. Neljubemu konfliktnemu interesu se še najbolje izogneš, da se mu preprosto izogneš. Samo Rugelj je konflikt interesov z mojega vidika dobro nadomeščal s samopromocijo, saj se je sam precej pojavljal po medijih, katero funkcijo v njem vidi prvenstveno javnost, se pa znotraj tej izognitvi problema v tem primeru javnosti prepusti. Vendar je imel Samo Rugelj s svojimi nastopi žal predvsem veliko za povedat o že pregovornih konfliktih in stagnacijah v filmski sferi ter s tem povezane kronične politikantske dispute. Še kar zabavno, za shirane tabloide, vendar, pardon!, sem zelo presenečena, da je filmski ustvarjalec s takšnim piarom očitno zadovoljen. Presenečenje me mine lahko le v primeru, če gre za podporo dobremu prijatelju, kar pa spet ne bi bilo korektno do festivala. Direktor festivala je po mojem mnenju namreč postavljen v čas in prostor, ko pričakujemo, da bo javnosti pričaral predvsem privlačno plat medalje festivala, slovenskih filmov in njihovih ustvarjalcev ter se bahal predvsem z dosežki, ki jih je trudoma dosegel, neugodnim okoliščinam navkljub. Predstavljanje že stokrat pregretih zdrah in uporaba slednjih za samopromocijo v imenu takoimenovanega Poštenjakarja po mojem mnenju ni cilj učinkovite promocije festivala. Za takovrstna razčiščevanja je dovolj časa čez celo leto, pred točo in po njej, ko ponavadi od nikoder ni ne duha ne sluha. Poštenjakarji očitno spijo. Ko zasije festivalski soj žarometov, zna bit pameten vsak. Ključno vprašanje bi pa moralo biti vedno samo konkretno, kaj je naredil.

No, moje minorno skromno osebno mnenje je, da festival potrebuje gradnjo na močni identiteti, pri čemer mora v javnosti kraljevat festival in filmski ustvarjalci, kar edino lahko promovira slovenski film. Festival mora predstavljat tudi razlog za združevanje, pestro dogajanje, skratka, privlačno klimo kot “spešl ivent”, da se zdi občinstvu vredno bit eden izmed prvih, ki si ogleda določene filme, ker se zraven tudi fajn ‘ma in da se vidnejšim osebnostim iz javne sfere zdi pomembno pokazat in s svojo prisotnostjo podpret festival, kar je pomembno tudi za vse hipotetične sponzorje z različnimi poslovnimi apetiti. Sicer si lahko vsak ogleda filme v redni dristribuciji tudi kasneje, tistih, ki si jih ne more, pa ljudje v današnjem natrpanem vsakdanu ne pogrešajo tako zelo, še posebej če sploh ne vedo, kaj bi pogrešali, ker o tem predhodno niso obveščani in ker itak želijo še nek dodaten motivacijski sprostitveni bonbonček dandanes skoraj za vsak korak prostega časa.

Festival slovenskega filma se mora s podelitvijo nagrad vrnit tudi na televizijske ekrane, namesto da lahko filmski ustvarjalci spremljajo Borštnikovo srečanje in se sprašujejo, zakaj oder na slovenskih ekranih pohvalno častno obstaja, ekran pa ne. Temu primerno se morajo vzpostavit ustrezne organizacijske okoliščine, da bodo prejemniki nagrad nagrade lahko javno prevzemali in da se vnese več recipročnega izkaza spoštovanja do same simbolike festivala, s tem pa zdravega glamurja. Festival mora razčistit jasno strategijo v zvezi z lokacijo in terminom dogajanja, ker se januarja sredi Triglava na primer festivala še moja malenkost, ki je nadpovprečno potrpežljivo ljubiteljska v navezavi na slovenski film, ne bi udeležila. Skrčit mora selekcijo, na kar je spet opozorila letošnja žirija, in dejansko ponudit samo presežke, ker ideologija ponujanja na ogled čim več produkcije nima nobenega smisla, razen da so termini predvajanja brez potrebe prenatrpani, dvorane pa prazne. Tudi nagrade za vsak povratek ali obstoj resnično ni treba podeljevat. Nagrade bi morale promovirat presežke, o definicijah le tega naj se filmska srenja bolj smotrno in učinkovito krega, razčiščuje in pretepa skozi leto. Na kraju zločina je pač prepozno.

VINO

Letos je festivalu vendarle nekaj uspelo. Uspel mu je dokazljiv in informativno dostopen korak (če bi vojnoviće konkretni koraki res zanimali) naprej, kar se tiče medijskega pokritja in s tem povezanega medijskega pokritja. Medije festival zanima, če se prepričajo, da v resnici dovolj zanima tiste, ki znotraj njega delujejo, in so pripravljeni nekaj vložit v sodelovanje z novinarji. Zelo preprosto na zunaj, a zahtevno od znotraj. Končni odzivi na festivalsko dogajanje so bili zato pozitivni in spodbudni. Povečal se je dokazljivo (če bi vojnoviće dokazi res zanimali) tudi obisk v primerjavi s prejšnjimi leti, na otvoritveni in zaključni slovesnosti smo pa sploh nekatere obiskovalce morali prav nemarno prepustit kakšni stopnici zaradi gneče. Kako čudovit prizor. Opremljenost prostora je bila prvič, odkar obiskujem ta festival, opremljena za udobje in boljše počutje obiskovalcev, kar se je tudi obrestovalo. Toplina prostora ni zanemarljiv pojem. To je podlaga za naprej. Koraki niso veliki, vem, vem, ampak so in z lahkoto se vse skupaj pokvari, težje ohrani, najtežje pa razvija. Od česa je odvisna bodočnost? Predvsem od pričakovanj tistih, ki se jih festival najbolj tiče in od ljudi, ki bodo nadalje s festivalom rokovali. Maksimalen fiasko tega festivala je, da nima kontinuitete. Vsako leto nov direktor in nova ekipa, ki bi se morala učit na predhodnih pomanjkljivostih, a svoje ugotovitve odnese domov in že prihajajo novi cicibani na delo. Delovanje na tem terenu ni niti podobno upravljanju z žeblji, ampak je živ komnikativen sistem, nadpovprečno odvisen od ljudi, ki vlečejo niti in s tem povezanih strokovnih in komunikacijskih sposobnosti (komunikacijske sposobnosti so še posebej zagatne v tej sferi).

Zaenkrat je scena takšna, da je v zadnjih letih po eni sezoni mrknil s terena vsak direktor, vsak s svojimi bolj ali manj utemeljenimi razlogi. Ne moremo opazovat razvoja, lahko samo hvalimo dobre segmente in drekamo po propadlih. Ne vemo, ali in kako bi se razvijalo dobro in saniralo slabo, ker sploh ne pride do rutinirane izkušnje. Zato se je bolje orientirat na jasno razdelana pričakovanja, v kolikor gre resnično za zainteresiranost. Sicer se po pravilu igre, kot vedno in povsod, odvijajo zoprni epilogi. Tisti, ki jim je najbolj mar, upravičeno zavriskajo “tudi če ne” in spokajo, tisti, ki se jim v bistvu stvari fučka za festival, precej bolj jih pa zanima samo formalen blišč zasedanja določenih plačanih stolčkov, pa po svoje v blaženem miru diletantsko rovarijo naprej do naslednje nekoristne vojne.

FILMI

V redni dristribuciji sta že Slovenka v režiji Damjana Kozoleta in Osebna Prtljaga Janeza Lapajneta, ki se predvaja enkrat tedensko samo v Kinoteki. 9:06 v kinematografe še prihaja, Distorzija bo predvajana na programu TV Slovenije, Igra s pari je predvajana že bila. Danes, 14.10. ob 20:00 se bo na I. programu TV Slovenije predvajal dokumentarno igrani film Alma. M. Karlin: samotno potovanje.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 14.10.2009 ob 16:03 pod 12. festival slovenskega filma, Aktualno, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

19 odgovorov na “FESTIVAL SLOVENSKEGA FILMA ali KDO JE KDO”
  1. IZTOK GARTNER - 14.10.2009 ob 16:09
  2. Vanja - 14.10.2009 ob 21:15

    oh shit, zamudila sem Almo. Slovenko sem pa videla..en prizor in je bilo povsem dovolj. Še en izumetničen dialog z izumetničenim igranjem.

  3. Rado - 18.10.2009 ob 10:35
    Rado

    Se opravičujem Simona za skok stran.
    Tema, ki bi te utegnila zanimati: http://www.mladina.si/tednik/200940/zenski_paradoks

  4. štulič - 18.10.2009 ob 12:15

    Izredna paralela mis Simonett, med murkom in vojnovičem kjer eden od protagonistov dobi, ne vem, Kresala, drugi pa ne_kresala, čeprav sta mnenjska vodje lastnega tropa. (ampak minornega hehe)

    Daleč, predaleč so umetniki tipa Jan Cvitkovič (Kruh In Vino), Damjan Kozole (Slovenka), ki z minornimi sredstvi preživljavata in hej, snemata filme.

    Umetniški presežek.si, v tej deželici, lahko privošči napol_boem in kam naj ta piše… Ste Doma Ostali, Vas V Šleziji, J’ M’rbitt Glad Izžel!? :?

    http://www.youtube.com/watch?v=l8BRbM52gpc

  5. simm - 19.10.2009 ob 04:18

    Držim pesti, da se nekaj premakne!
    Sem malo več pričakoval od Širce, ko se je pojavila na kulturnem stolu, no, verjetno se kaj korenitega v tako kratkem času ne da spremeniti.
    Slovenski film so po moje z***i tisti kulturniki, predvsem literati, ki so bili v osemdesetih in še prej pri koritu.

    Sem se pa pogovarjal pred letom s filmarjem iz Srbije, ki je dejal, da bi za promocijo slovenske kinematografije bilo potrebno narediti nekaj zelo konkretnega in predvsem korajžnega. Recimo, namesto Ravnohriba, ki je igral Prešerna, bi on raskiral “tisti miljon eurov” in pripeljal G. Depardieua …

    Ogledal sem si Slovenko v Kranju. Bila sva s kolegico edina gledalca!

  6. Simona Rebolj - 19.10.2009 ob 21:28
    Simona Rebolj

    @Iztok:

    Tudi če ne bi reklamiral svojega pogleda … na kar koli že …

    @Vanja:

    Ne ga biksat, no. To je tako, kot bi kdo zate rekel, da te je srečal za eno sekundo, od zadaj in pribil, da mu je popolnoma dovolj … še ena bjonda pač … hehe … si predstavljaš svoj odziv.

    @Rado:

    No, to je predvsem tema, ki tebe brez dvoma najbolj zanima na svetu, zame ni nevemkako dražljiv štof. Drugič poskusi s kakšnim o lulčkih.

    @štuliču:

    Jap … nimam kaj dodat …

    @simm:

    Zaenkrat gre še lahko na roko izgovor o kratkem času, ja, prav dolgo pa kratek čas ne bo več kratek … hehe …

    Kar se tiče zjebanja slovenskega filma, bi se po mojem dalo sestavit precej pester naborček “krivcev” skozi zgodovino samostojne Slovenije, žalostno je pa predvsem to, da se krivce še kar naprej prenaša, da se množijo.

    Depardieua … hehe … dobra … čeprav bi se po mojem mnenju, kar se kastinga tiče, dalo tudi s Slovenci delat nezanemarljive presežke, vendar pa kasting pri nas na žalost večinoma šepa. V prvi vrsti po mojem mnenju predvsem zaradi najbolj popularne slovenske viroze dobrega soseda, ki funkcionira na familiarni politiki “ej, a bi ti, prjatu” ali pa na nekih lokalnih famah o par igralcih, ki naj bi bili najboljši za vse, pa niso niti pomotoma. Če je na primer Cvitković z angažmajem takrat filmu tujega Musevskega udaril žebljivo na glavico, pa se ne tolče na glavico vsakokrat, ko se poleg zagarantiranih vlog frendom deluje po principu “z njim ali z njo bi rad delal”. Pa koga koji kurac briga, s kom bi rad nek režiser delal, če dotični pač ni optimalna karizma za vlogo, ki je na razpolago. Na te lokalne sosedske neprofesionalnosti niso imuni tudi pri filmu, žal. Kasting je izjemno zahteven proces, ki zahteva veliko znanja in posledičnega občutka pri presojah z izurjeno intuicijo v paketu, ne pa da se kasting tretira kot x faktor za zasebne muhe (mogoče celo za nadomestno socialno varnost bližnjim sopivcem, ki so, oh in ah, tako dobri igralci – pač ne vedno in kadar koli) ali pa postranski džob za neke “pičke”, ki so sicer sanjale, da bi odprle butik.

    Kar se tvojega zadnjega stavka tiče, je pa lokacija edini tolažilni faktor, ki si ga lahko izmislim … tam bo polnil verjetno Okorn s Članom … khm …

  7. štulič - 20.10.2009 ob 14:37

    (opa D.) Kruh in mleko

    Pa infiltriraj se! Poglej Sarkiča. Na mladih svet sloni_menim!

    http://www.youtube.com/watch?v=MfYRt3Dqznk nujno!!

  8. Nidurun - 21.10.2009 ob 11:49

    zelo mi je všeč, kar si napisala o pametovanju o fikciji in realnem okoli vojnovićevega pohopsanja. kul, kul.

    mogoče bi nekaj dodal, kar se nanaša neposredno na temo, zdi pa se mi, da bi te lahko zanimalo. zadnjič sem bil namreč v kinu, kjer so predvajali tri kratke študentske filme. dva nizozemska in enega slovenskega. na koncu je bil pogovor, ki ga je vodil marko naberšnik. tako so nizozemski študentje, če sem razumel, razdeljeni po smereh: eni študirajo scenaristiko, drugi režijo, tretji kamero, četrti mogoče kaj drugega. zanimivo je bilo, da se torej za svoj kratki film vsi skupaj združijo in vsak dela na svojem podruočju. za en film pa so imeli mislim, da dve osebi pri kastingu za odrasle in dve za otroke. cena povprečnega celovečrca pa je menda približno ista kot pri nas. slovenski režiser pa je po besedah sodeč bil bolj prepuščen samemu sebi, scenarij je pisal sam. prijeten večer, če se ne bi nizozemski režiser spogledoval z mojim dekletom. he, he.

  9. IZTOK GARTNER - 21.10.2009 ob 21:37
    IZTOK GARTNER

    Eh, vidim, da je bolje, da se ne oglašam več tukaj, saj še pri poskusu normalne debate vidiš nekaj povsem drugega.
    Nisem pa vedel, da se mi bo obisk bloga povečal, če bom komentiral pri tebi. Vedno sem mislil, da je obratno.
    Zbogom

  10. Vanja - 21.10.2009 ob 22:21

    Simona, nad slovenskimi filmi sem v vseh pogledih razočarana in prenesem smao kakšnega Kekca ali Srečo na vrvici. Vse ostalo…celo Ekspres Ekspres… kjer igra Grega, ki je po moje zelo talentiran igralec, mi je presedal po destih minutah…kdo se še tako pogovarja……tako zafektirani dialogi, neko brezpomensko norčevanje iz kondukterja, pomenljivi pogledi…iskrice, ki so vse prej kot naravne….
    jah če bi kdo zame rekel še ena bjonda, bi pač žalostno zavzdihnila, itak deep down inside vem, da sem črnolaska. Jah mogoče bi rekla….klinc ga gleda, ne razume me…in morda je to moj problem tudi s slovenskimi filmi…enostavno jih ne razumem, ne razumem zakaj igralka, ki visi čez balkon in prosi, da je ne vržeta dol…jaz pa ji ne verjamem niti za sekundo…in resnično ne vem je zato kriv snemalec, je za to kriv montažer, ali dialog ali igra ali režiser ali vsi skupaj. Ampak OK, bom pogledala film in se opravičila, če sem mu naredila krivico.

  11. mgerencer - 21.10.2009 ob 22:31

    Slovenko grem gledat ta vikend. Me pa malo skrbi; Slovenka me je v kino hitreje potegnila kot nov Tarantino. Saj pri obeh veš kaj dobiš …

    Sicer pa si ne delam utvar, Slovenka mi bo ziher všeč, kot skoraj vsak slovenski film – no, razen Vampirjev z Gorjancev.

  12. Simona Rebolj - 22.10.2009 ob 14:37
    Simona Rebolj

    @Štuliču:

    Sarkič se je zataknil, če mene vprašaš. Naredil je velik korak, zdaj pa že predolgo stopiclja na mestu in se, ama, nikamor in v ničemer ne razvija, kakor bi lahko pričakovali. Celo zanaša ga nazaj, postaja lik triviale, ki mu od obilice brezveznega “dela” zmanjkuje energije še za sestavo enega ušivega smiselnega stavka. Če bo tako nadaljeval, bo pač nadarjen mladenič v novinarskem svetu poniknil v morju brezveznikov, ki smo jih siti do grla in čez. Škoda, ampak upravičeno. In ja, simbolično, je to problem današnjih mladih – razprodaja duš in samomori potencialov.

    @Nidurun:

    Zelo zgovorna pripomba. Pri nas je velik problem v pomanjkanju študijskih smeri, ja. Predvsem za montažo velja, pa tudi za kamero. Kasting se pa pri nas tretira itak kot oseben užitek režiserja pri uresničevanju vizije, ki pa je prevečkrat čustveno nestabilna v tem segmentu … hehe … Pri scenaristiki, glede na to, da prav tako ne obstaja, predvsem pa ne obstaja nobena motivacija za hipotetične dobre scenariste, smo pa lahko samo srečni, da vendarle obstaja vsaj peščica nadarjenih režiserjev, ki vendarle zna spackat tudi omembe vreden scenarij.

    Obesila bi se na tvojo pripombo, da so študenti pri tem prepuščeni sami sebi. Osebno vidim zadevo celo hujšo. Da se študente vzgaja v neupravičenem narcisoidnem prepričanju, da je dobro, da so sami sebi prepuščeni, ker kot deklice za vse dokazujejo kako multipraktično sposobni in nadarjeni so. Kar je totalno zavajanje, saj se ne zgodi nič drugega, kot da preveč filmarjev prihaja s tega faksa preprosto neupravičeno nadutih, so zaljubljeni v svoje delo, vsak stavek, ki ga spišejo in vsaka ideja se jim zdi sveta in metafizično velika, čeprav ni … skratka, ti lahko ljubiš svoj dolgcajt, smešen pa izpadeš, ko se ti zdi samo po sebi umevno, da bi se v tvoj dolgcajt moral zaljubit še kdo! Celo morje občinstva. S tem se zatira smisel za objektivno oceno. Tako pristane mlad režiser pred dilemo, ko ima na primer pred seboj dva scenarija. Eden ima ogromen potencial, drugi pa je režiserjev, prazen, zanič. In mlad režiser bo seveda zaljubljen v svoj prazen nič, tako kot ima vsak pravico bit zaljubljen v katerega koli tepca na svetu, ki si ga izbere na podlagi nekih podzavestnih njemu velepomembnih frustracij na primer in se odločil za snemanje svojega dolgcajta, ker sploh ni uspel razvit zadovoljivo objektivnega odnosa, pogleda do “drugih”, do “drugega”. Zaradi tega pa posledično itak šepa tudi vrednotenje lastnega dela. Hud problem in rak rana našega AGRFT-ja, čemur botruje logično dejstvo, da je pri nas med najboljšimi filmarji veliko samoukov, ki AGRFT-ja od blizu sploh videli niso, so pa zato vsaj uspeli ohranit nekaj svobodnega duha, bili prisiljeni raziskovat čez planke in se vsaj zadovoljivo spopadat s kompleksom lastnega ne-znanja, se ga zavedat, dvomit vase, kar je pogoj za uspešno in napredujočo se kreativo.

    @Iztok:

    Ne, tvoji poskusi normalne debate tukaj niso možni. Tukaj se že od nekdaj odvijajo abnormalni dialogi za tvoj normalen svet. O srhljivosti normalnega pa abnormalno kdaj drugič mogoče. In ne, obiska si ti ne povečaš, če komentiraš kjer koli, povečaš si ga kvečjemu, če pišeš normalne prispevke o meni na primer … hehe … ampak ta prijem si že dodobra izčrpal. Mnenja o tvoji recenziji Slovenke z moje strani si pa menda ne želiš?! Ali pač, vsaj za povečanje števila komentarjev na tvojem blogu … hehe …

    V vsakem primeru si k debati o filmu Slovenka vabljen, kot kdor koli drug, pri naslednjem prispevku, ki bo spisan na to temo, kakor je tudi napovedano. Ampak nima smisla, ker dvomim, da imaš kaj primerno abnormalnega za povedat, z vsem normalnim, kar imaš na razpolago v buči, si pa že posvinjal internetno sfero. Torej …

    @Vanja:

    No, jaz prenesem še marsikateri drug slovencki film po Kekcu in Sreči na vrvici … Kar nekaj presežkov bi zlahka naštela, v obdobju po Outsiderju, da se razume, kar je glede na nizko produkcijo in razmere velik dosežek za slovensko kinematografijo in potrditve o tem vendarle niso prihajale od znotraj (na domačem terenu sama negativiteta in avtomatistično pljuvanje), ampak od zunaj.

    Se pa popolnoma strinjam, da ima na splošno slovenski film daleč največji problem z dialogom. Napredek v igri je velik, saj večinoma očitka o gledališki igri ni mogoče več delit kar tako za mimogrede. Včasih se še pojavi kakšen primerek, ki ga zanese v posameznem filmu, pa smo že čist hin. Z dialogom ima pa slovenski film problem približno tolikšen kot narod na splošno. Težko preseže hibo naroda. Skratka, toliko in tolikokrat kot popizdevam ob mencanju, ko gledam določen slovenski film, velikokrat popizdevam tudi na pločniku v Sloveniji sicer … hehe … Skratka, a boš že izdavil kaj, boš fukal ali ne, boš pojedel zrezek ali en, se boš ločil, poročil ali nič … za popizdit! Se strinjam. Skozi slovenski film se očitno odslikava ta nacionalni stereotip, ki pa ga očitno še preveč režiserjev doživlja kot jako pomembno in morda celo višjepomensko dejstvo, namesto za odvečni balast, s katerim se je treba bojevat kot z vsako neželeno psihozo, ki prinaša veliko manj smisla, kot bi človek želel osmišljat svoje življenje. Če nesmisle skušaš dočutevat in prikazovat kot višji smisel, se pač zgodi neizbežno, da je produkt nesmiseln, kot je tak človek pač nesmiseln in pika, pa če mu je še tako hudo zaradi tega. Film o nesmislu je lahko smiseln samo, če ga kot nesmisel tudi smiselno obravnava (kar pomeni možnost prepičljivosti, da si nesmisel v svoji srži na svoj način doumel in torej veš, kaj delaš?) in ne obratno. S tem problemom v paketu pa imajo naši filmarji tudi problem, da je ustvarjanje filma za naš prostor nekaj povsem drugega kot ustvarjanje za čez mejo. Tukaj so za trud poveličevanja nesmislov lahko celo nagrajeni s pozitivnim odzivom, pri poskusih pogleda čez zid zaljubljenih v lokalne nesmisle pa ignorirani, nahruljeni ali celo opljuvani. O tem bi lahko kdo posnel film. Dobro komedijo.

    Slovenki si po mojem mnenju naredila nekaj krivice glede na celoten kontekst, ja, nisi pa v tem še zdaleč osamljen primer in seveda ga nisi videla v celoti.

    @mgerencer:

    Pri Slovenki osebno nisem dobila, kar sem pričakovala in to me je najbolj pozitivno presenetilo, za razliko od določenih kritikov, ki so popizdili, ker niso dobili, kar so pričakovali … haha …

    Ja, Vampir, se strinjam, si je hudo polomil čekane in bil v Sloveniji za polom celo nagrajen z Viktorjem, in to v primerjavi s Hitom poletja, ki mu je vsaj uspel cilj, ki si ga je zadal dovolj nepretenciozno, ampak dosledno. Za crknit od smeha. Naš narod je mentalitetno tako neprijetno bolan.

  13. Antipat - 24.10.2009 ob 00:56

    Slovenski film je brez gledljive vsebine, namenjen le prehranjevanju filmskih ustvarjalcev in samozvanih umetnikov/intelektualcev. Brez tega bi pač bili lačni, lačni hrane in ega. Ker vedno se najde prava premiera, debata, performans, kjer se potem po lokalčkih treplja režiserja, se preriva do zastonj kanapejčkov in modruje s kozarcem rujnega rdečega. Kako smo uspešni, kako nas nihče ne razume (pač slovenčki smo kao sami kmetje), kako nam država hlapčevsko daje samo par sto tisočakov za umetniško izražanje. In kateri film je bil res gledljiv? Prav nobeden. Nikjer realnega dialoga (vse preveč gledališkega govora ali umetno pogovornega), povsod neke prisiljene reakcije, čustva, solze, jeze, zgodbe ki delujejo tako nerealno da so seveda in, scenariji pa premalokrat dodelani in predelani. Ampak ni kaj, zadeve se tudi spreminjajo, slika in ton sta že boljši. Še malo nam torej manjka, a dokler se bo vrtelo okoli istih oseb, potem tu žal ne bo preboja. Bodo le nove in nove zgodbe, namenjene tistim, ki sodelujejo pri ustvarjanju filmov in tistim, ki verjamejo da je vse kar drugi ne razumemo, sigurno dokaz njihove veličine.

  14. Rado - 24.10.2009 ob 08:50

    Antipat.

    Eno samo “pizdenje” čez čez slovenski film. Kot bi poslušal od kapitalističnega blišča prevzete pubertetnike: – Vse kar je slovensko, je “bad” -.

    Ne strinjam se s takšnimi ugotovitvami. Med slovenskimi filmi je najti kar nekaj biserov. Spektakla seveda nikoli ne bomo imeli, a v drugih elementih imamo zelo solidne izvajalce in gledljive izdelke.

  15. štulič - 24.10.2009 ob 10:54

    Cinizem seveda leti na tebe, ker zopet menim, da se mladi nirvanisti morate infiltrirati v sistem in držati besedo, da_pa_bi_mi_drugače hehe.

    Zamerim Kralju v Butnskali, da se je umaknil predčasno kot Hribarju, ki je Filipčiču ukradel idejo in vzel brezčastno, slavo ino mast!

    http://www.youtube.com/watch?v=9AuhTr2AAQQ

  16. Antipat - 24.10.2009 ob 11:14

    @Rado,

    niti slučajno ne gre za kritiziranje zato ker je pač slovenski film, ampak zato ker je slab film. In nima veze, če bi bil belgijski, romunski, brazilski, srbski ali holivudski. Bil bi enako prisiljen, enako kritiziran, enak.

    Pa mi povej za en slovenski biser! Samo ne omenjaj v isti sapi kakršnihkoli nagrad filmskih skladov in sejmov, da je to tista dokazljiva kvaliteta.

    Zaslepljen pubertetnik kapitalističnega blišča? Haha, dobra res. Kje se najdeš? Si zraven filma – si in, ali hrepeniš da to postaneš? Ali pa le rad sediš v prazni dvorani ker imaš s tem močan občutek nadvlade svoje inteligence, češ poglejte me, jaz to razumem, raja pubertetniška zaslepljena s holivudskim bliščem kokic in žan kloda, pa pač ne?!

  17. Simona Rebolj - 25.10.2009 ob 18:39
    Simona Rebolj

    @Antipat:

    Dobra izbira psevdonima … hehe …

    Najprej opomba: Ne vem, od kod povezava domnevnega izgovora, da je ob slabem filmu nekdo pač idiot, ki ne šteka višje poante, hkrati pa kritično omenjanje taistega nerazumevanja z omenjanjem slovenskega hlapčevstva, ker smo pač Slovenčki kao sami kmetje. To dvoje preprosto ne zdrži statistike in konkretnih dejstev. Pri nas namreč v smislu dobre gledanosti uspevajo ravno filmi, ki se držijo naše kmečkosti in ki po objektivnih kazalcih preprosto niso kakovostni, lahko celo obrtno popovprečno slabo dodelani, medtem ko filmi, ki dokažejo presežno vrednost in po te dokaze, ja, morajo čez mejo, pri nas v gledanosti in podpori propadejo. To je dokazljiv slovenski fenomen. Imaš na primer Kajmak in marmelada, ki je zgolj povprečna, prav nič izvirna komedija, ki se zgolj zadovoljivo poigrava s slovenskimi stereotipi in je bila naša publika čist hin od navdušenja. Takih komedij imaš po tujini v c kategoriji filma na tone. To ni presežek. Potem imaš uspešnico Tu pa tam, ki je pri nas polnila dvorane, vendar film, poleg tega, da je pač poskus plagiata velike ameriške Ritchijeve uspešnice, obrtno, igralsko in v vseh pogledih zgolj vaja, ki nikjer verjetno v tako nespolirani obliki sploh v kinematografe ne bi prišla. Potem imaš velik hit Petelinji zajtrk, ki mu je celotna slovenska javnost z lahkoto odpustila scenaristične flope, ki si jih ne gre privoščit za doseganje akategoričnih izdelkov, vendar se je projekt držal slovenske vaške všečnosti in s tem povezanih emotivnih stereotipov, ki pa jih seveda uspe poveličevat samo lokalna javnost, v primerjavi s pričakovanji v univerzalnem svetovnem merilu pa pač to ne more kotirat nikjer v smislu lansiranja presežkov.

    Imamo pa glede na procent same produkcije v Sloveniji zelo velik procent nadpovprečnih filmov, ki so kot taki, ja, tudi v tujini, kjer je za tako majhno deželo še posebej težko, dokazovali izjemne uspehe. Pri domači publiki z opisanim nivojem in okusom pač ne moremo postavljat merila, razen v smislu razmisleka o produkciji za lokalno javnost, za kar pa zlahka rečem, da lahko posname blagajniško uspešen film marsikateri mulc z mobitelom, če ima malo gušta v glavi, kakšne fore pri nas palijo. Za glavno vlogo vzame še Murka, pa je na konju, če hočemo imet zgolj polne dvorane na domačih tleh.

    Dobri filmi v zadnjih letih, po Outsiderju, se pa itak ve. Premike so naredili Cvitkovič, Kozole, Pevec, predvsem na začetku poti tudi Lapajne, pa se mu je ustavilo, Burger (predvsem z V leru), Košak predvsem z Outsiderjem, Šterk za sladokusce itd.

    Se pa strinjam, da v zvezi z odločitvami in upravljanjem s filmom, ne štimajo stvari, kot bi lahko mnogo bolje in da je seveda problem v ljudeh, ki niso sposobni za svoje delo, pa se jih ne umakne izpred korita in ne nadomesti s sposobnim kadrom, ker, ja, noben še tako dober sistem ne pomaga, če človeški faktor deluje nekonstruktivno. Ampak na to so filmarji opozarjali zadnja leta precej, vendar pa se niso dovolj učinkovito združili in naredili ustrezno potezo, ki bi politikante prisilila k ustreznim izboljšavam.

    @štuliču:

    Sprejemam cinizem dobrohotno, priznam pa, da imam iz leta v leto, več kot spoznam in vidim, kako stvari funkcionirajo, večje težave z vprašanjem, kako v tem prostoru in času ta morati uresničevat.

    Ha! Telepatsko delujeva kar ubrano, štuliču. Ob mojem srečanju s Hribarjem je bilo to v zvezi s Filipčičem moje prvo vprašanje, ki sem mu ga postavila, ker me je očitno enako kot tebe zelo zanimal njegov pogled na to zadevo. Besed vsekakor ni šparal. Ne bom seveda tukaj objavljala, kar je povedal, vsekakor pa seveda s superlativi do Fileta.

    Moj pogled na tole zadevo, ki se malo razlikuje od klasičnih pobiranj piče, ki so jih drugi skuhali, v lastno korist, je pa pola pola. Razlika med Hribarjem in Filetom po mojem mnenju je predvsem v tem, da je za razliko od Fileta Hribar tudi politik in na to “veščino” delovanja tudi nikoli ni pozabil, medtem ko se File z njo nikoli ni niti lotil ukvarjat. On je vedno le svoje izražal, delal po svoje in ko se je kaj zataknilo, če po njegovo ni šlo v danih okoliščinah, ni šlo. Čistina. Hribar seveda nikakor ne bi mogel vzdržat, če tudi sam ne bi imel smisla in nadarjenosti za uspeh v tem, kar počne in v čemer sta si s Filetom zelo podobna (v pristopih, poanti, načinu itd.), tako da ne gre za kakšne kraje kreativnosti same, kvečjemu za uporabo inspiracije, je pa po mojem mnenju res, da Hribar pač nikoli ni bil samo to, kar je, kreativna čistina, ampak se je ukvarjal tudi z uravnotežanjem prilagodljivosti in s tehtanjem ustreznih vzvodov, da se držiš na gladini (s politikovanjem torej). Hočem reči, bolj se je zaposlil z vprašanjem, kako bo deloval on sam na poti uspeha, kot pa, kako bi v določenih okoliščinah vztrajal v sodelovanju na vse ali nič. Če bi bil Hribar na primer član rokenrol benda z velikim potencialom, bi v trenutku, ko bi bend začel stagnirat naprimer pod seksom, drogami in alkoholom popokal kufre in fural naprej svoj bend, kvečjemu z novimi ljudmi, ki bi bili na vrhuncu moči in nikakor v pizdi. Šel bi drugam na parametrih, ki so se že izkazali za uspešne v prejšnjem bendu, ja. Prav dolgo v sanacijo z vero v dobre čase vlagal ali zapravljal časa ne bi. V določenih okoliščinah je tak pristop vsekakor pameten in konstruktiven, v kakšnih aspektih pa se lahko izkaže tudi sebično in pizdunsko, ja. Podobno kot pri vprašanjih politike. To je seveda moj pogled na zadevo.

    @Rado:

    Se strinjam.

  18. Antipat - 25.10.2009 ob 20:12

    @Simona

    No da se razumemo, Kajmak in marmelada sodi v isto negledljivo zadevo kot ostali. Meni je to bila bolj drama kot komedija. Mogoče je bila tako tudi mišljena, ampak smeh ob Mujo in Haso forah pove žal veliko tako o tistem ki se nanje smeje kot tistem ki te vice prodaja kot komedijo. Tu pa tam pa zame sploh ni film. Je več igre, suspenza, vizualizacije v kateremkoli njegovem spotu. To je bolj kot snemanje behind the scenes, ko nek asistent pomočnika asistenta tretjega operaterja rezervne kamere s svojim telefonom snema improvizacijo med pavzo. Brez veze. Škoda denarja za kokice. Ne vem tudi zakaj je ta Outsider tak mejnik kvalitete? Ker je prvi film ki je vseboval sleng namesto gledališke poezije? Vsem predlagam, da si ta film še enkrat pogledajo. Boste zdržali? Jas nikakor nisem. Ker je umeten in predvidljiv. Ko govoriš o premikih se strinjam, zvok in slika sta res že na nivoju, ampak zgodbe in igra? Razen neke dramaturške vrednosti sedenja za šankom in trpljenja do sedaj ni bilo filma, ki bi človeka zabaval, zgrozil, najokal, nasmejal, prestrašil, skozi svojo dodelano zgodbo in prepričljivo igro.

    To da pa pri nas mariskaj pride skozi in rata “hit” pa je žal resnica, ker kot sem rekel, večina kot sem tudi sam še vedno upa, da bo lahko končno z veseljem pogledal kak dober slo film, a me vedno preseneti kako daleč so od nekih kritik in hval kulturne srenje.

  19. štulič - 26.10.2009 ob 10:42

    Dobro Simonett vendar bom prvi rekel juhuhu, ko boš nadomestila kulturno ministrico. Bom vsaj vedel, da si bila, dečko koji obečava!

    Kar se zgornjih protagonistov za gre, je le subjetnivni spomin, na Ljubljano 80th, ko je umirala država in je še Šerbedjije bilo zadosti.

    Vsak je izbiral avtoriteto. Saš Fileta, Damjan Boštjana, j’z pa Budo hehe.
    Ma Hri_bar pizdulira brez veze.

    http://www.youtube.com/watch?v=6RexQLrcqwc

    ..in imeli bomo spektakel hehe, ko bo Kozole posnel Kmecki Upor, z druge strani gledišča. Ko Bo Ferenc Tahi Musevski, Matija Gubec bo Fredi Miler in Ilija Gregurić bo Sašo Hribar!!!

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !