Simona Rebolj

« | | »

ŠPORTNI in POLITIČNI STANDARDI

21.02.2010

Čestitke Petri Majdič za osvojeno bronasto medaljo, z željo, da bi uspešno okrevala, in čestitke Tini Maze za osvojeno srebrno medaljo!

SIMBOL POŽRTVOVALNOSTI, ODREKANJA IN VZTRAJNOSTI

Ekstatično salutiranje ob osvojitvi olimpijskega brona Petre Majdič zlomljenim rebrom in hudi poškodbi pljuč navkljub je serviralo še določena domnevno navdušujoča spoznanja, ki smo jih lahko zasledili med raznimi prispevki. Da je Slovenija končno složna in ponosna na svojega predstavnika v svetu. Končno enotni, da gre za vrhunski podvig par ekselons, simbol požrtvovalnosti, odrekanja in vztrajnosti. Bron, ki naj bi zasenčil druge tekmovalce in osvojitve medalj. Samo ena usoda športnika poleg naše herojske Petre Majdič še bučno odmeva po medijih. Tragična smrt gruzijskega sankača Nodarja Kumaritašvilija, ki je utrpel usodne poškodbe od trku v železni nosilec zaščitne ograje! Kakšna tragična ironija. Medtem ko nam zmanjkuje sape od zgroženosti, ker je naša smučarka zgrmela v luknjo, ker zaščitne ograje ni bilo, je na drugi strani športnik umrl zaradi silovitega trka ob železni nosilec zaščitne ograje. Hočemo, da diletanti, ki niso ustrezno poskrbeli za varnost, odgovarjajo! Hmmm …

Pomislimo, kako bi reagirala javnost, če bi Petra Majdič, ki je tekmovala poškodbam navkljub, ravno zaradi tega umrla. Mislim, da si lahko drznem sklepat, da bi bila Slovenija s celim svetom v paketu še bolj zgrožena. Zahtevali bi, da nekdo sprejme odgovornost, vsaj za nenaklepni uboj. Kaj so počeli zdravniki, trenerji in drugi odgovorni, medtem ko je športnici adrenalinski udar v želji po zmagi ohromil zdrav razum, da ji niso prepovedali nadaljevanje tekmovanja? Verjetno bi brali o grozljivem zločinskem izvajanju pritiskov na športnike, ki ne tekmujejo več športno, ampak jih pošiljamo v areno gladiatorskih iger na življenje in smrt drhali v ekstremistično krvoločno zabavo. No, zdaj, ker je preživela in celo osvojila medaljo, vreščimo o herojstvu in požrtvovalnosti, kar je samo prva, svetla, plat medalje.

DRUGA PLAT MEDALJE

Temna plat medalje kaže na fanatizem in patološko ambicioznost. Petra Majdič je očitno vojakinja od nog in predvsem do glave. V njenem primeru bi lahko rekli, da je uprizorila nekaj, kar pričakujemo od požrtvovalnih vojakov na fronti. Le da tokrat ni šlo za obrambo ozemlja in ljudi, ampak je šlo za šport. Tekmo. Bitko za medalje. Bitko za profit, slavo in odmevnost. Šport naj bi predstavljal zgled. Naj bi predstavljal tudi del kulture s svojimi možnimi simboličnimi vrednostmi. In vrhunski šport na žalost vedno bolj dobiva oblike simbolov zagrizenosti, pohlepa in fanatizma. Redke so izjeme, ob katerih se ne sprašujemo, ali športniku ob vrhunskih dosežkih pač zgolj uspeva učinkovito prikrivat od dopinga nabildan fizis. Še huje. Sprašujemo se, ali je ženska, ki uspešno divja, sploh ženska, ali je moški, ki goljufa med fizično šibkejšo ženski konkurenco. Goljufija, vreščijo medji. Noro. In seveda se ob vrhunskih športnikih vedno manj sprašujemo o zdravem duhu v zdravem telesu in o športnem obnašanju, ampak vedno bolj, kakšne dolgotrajne posledice psihične ali fizične invalidnosti vse lahko prenašajo po upokojitvi. Redko kdo premore toliko razuma, da bi odstopil na vrhuncu. Da bi začutil svoj trenutek zdrave meje. Verjetno je to uspelo Primožu Kozmusu, ki je dejansko izrazil celo skrb za eksistenčno situacijo drugih športnikov in s tem skrb za stanje športa nasploh. Precej herojsko po mojem okusu, če že resnično hrepenimo po herojih. Največ obstoja duha v športnem telesu sem pa osebno zaznala pri Mitji Petkovšku. Okej, to je že druga zgodba, ki je malokomu sploh mar pri vprašanjih poante športa in “športa”. Čemu ga sploh gojit in čemu na ljubo, v imenu česa, slavit.

NAPREDNI GLOBALIZIRANI STANDARDI

Petra Majdič je resnično poskrbela za poseben dosežek. Postavila je nov standard. V ljudeh je očitno uspešno vzbudila apetite po športanju na življenje in predvsem na smrt. Športnik, ki se bo v bodoče huje poškodoval, se bo počutil mevža, v kolikor ne bo pripravljen tvegat življenja za medaljo. Država, za katero bo tekmoval, ima zdaj javno moralno oporo, da pričakuje kri! Zdaj se je šport jasno in glasno preselil v cono vojne fronte. Pridobil je nov simbolični “smisel”. Zdaj bodo krvoločni novinarji lahko športnike maltretirali z vprašanji, zakaj se niso borili magari polomljeni, starši in drugi bližnji podporniki športnikov pa bodo doma trepetali za življenja svojih ljubljenih.

Slika mentalitete, ki se nam kaže na teritoriju športa, sovpada s siceršnjim mentalitetnim breznom ob dirkaški progi skozi življenje. Dogajanje me je spomnilo na danes že pokojnega in zelo popularnega psihiatra dr. Andreja Marušiča, ki je po hudi bolezni umrl v 43. letu starosti. Za časa svojega medijskega eksponiranja me je učinkovito jezil. Precej je propagiral svojo neverjetno vzdržljivost. Oseba, ki je spala le po nekaj ur na noč, preostanek časa pa delala, delala in delala ter ob tem noro uživala in bila nase ponosna. Moj tolerančni prag je prebil z reklamiranjem ponovne uvedbe elektrošokov v Sloveniji, pri čemer je pojasnjeval, da današnji elektrošoki pač niso sadistični stroji iz filma Let nad kukavičjim gnezdom in da vendarle nekaterim zelo hudim pacientom lahko zelo koristi. Sprejmem. Ampak ni se končalo. Psihiater je javnosti pojasnil, da se prenekateri biznismeni v Ameriki, ki se sesujejo od stresa in izčrpanosti, po privatni poti okoriščajo z elektrošoki, ker jih najhitreje stabilizira, da gredo lahko spet na teren. Psihiater, ki je tudi sam divje “biznisiral”, je to anekdoto serviral kot pozitiven faktor. Moja malenkost je bila zgrožena. Kam smo prišli? Divji, fanatični, abnormalno pohlepni biznismeni se gonijo na življenje in smrt za osebni profit – kariera, bogastvo, nevermind. To je simbol naborčka raznih person, ki se nam hvalijo preko medijev, ker so se zagrebli za tri funkcije, delajo po osemnajst ur na dan, v javnem sektorju in privatnem blabla … In hkrati na drugi strani opazujemo aroganco do napak, ki se dogajajo med delom s strani izčrpanih in obnorelih fanatikov, aroganco do sistemskih pomanjkljivosti, brezmejni pohlep in pogreb osnovne etike, športnega in kulturnega obnašanja do drugih. No, vsaj, kar naj bi športno in kulturno predstavljalo nekdaj. Seveda ne moremo od ljudi s tako obsesivno mentaliteto in značajem pričakovat kaj drugega. Če je posameznik vsak dan osredotočen samo na dril, ambicijo in gonjo za kariernim profitom, mu zmanjka časa in energije za razmišljanje ter samoizpraševanje o drugih komponentah smisla življenja. Pravzaprav otopi! Kar je super. Kvazielita ima pod sabo spet izčrpano drhal, ki nima časa, volje in posledično niti ni zmožna konstruktivnega kritičnega opazovanja in spoznavanja, v kakšni družbi živi in kakšen smisel ima sploh posameznikovo življenje znotraj vzpostavljanih okoliščin. In spet smo pri vodljivih nadrogiranih ovčicah, ki se jim bo lepega dne po zgodovinsko znanem scenarističnem stereotipu strgalo. Uprle se bodo samoumevnim praksam zlorabljanja in završalo bo mesarsko klanje.

PREDSEDNIK VLADE JE ZGRMEL V LUKNJO NA SLABO ZAVAROVANEM OBMOČJU

Predsednik vlade Borut Pahor je izrazil čestitke Petri Majdič in pospremil dogodek z izjavo, da mu njen nastop predstavlja pomembno inspiracijo in zgled na njegovi politični poti. Ugotavlja, da je to pot, po kateri mora marširat Slovenija. Kakšna ironija. In ravno zdaj, ko prekleto pasja afera razkriva popolno razsulo moralnega kapitala na levici, kar je bistvo delovanja družbe. Na podlagi barve, narave, kapacitete in modrosti kolektivno ustoličenih vrednot temeljijo tudi vsi sprejeti ali nesprejeti zakoni ali predpisi določene države konec koncev. Glede na reakcije Boruta Pahorja oziroma kako se je odzval na grožnjo Katarine Kresal, sem lahko, še posebej kot volivka leve opcije, samo zaskrbljena. Ja, zbadanje Boruta Pahorja s strani predsednice LDS, ker je ni javno zaščitil pred kritikami, in opozarjanje, kako neki bi lahko bilo, če bi se pripetilo kaj podobnega njemu in njegovi ženi, je medvrstična grožnja. Gospa si je neupravičeno naduto celo privoščila recitirat predsedniku vlade tekst, s kakršnim naj bi ji stopil v bran. Da država ne razpada in da niso (izrečeno v prvi osebi množine) vsi v vladi skorumpirani, naj “odlaja” ubogljiv “pes”. Vse Slovence je tudi obvestila, da ni afere! Ona bo dobrohotno namesto anemičnih novinarjev in odsotnega ljudstva odločala, kdaj se odvija afera in kdaj ne! Borut Pahor je sprejel apel Katarine Kresal, kot je s pomenljivim nasmeškom na obrazu povedal, za dobronamerno opozorilo (v prevodu: “Razumem sporočilo grožnje, gospa general!”), takoj razglasil podporo koaliciji in popagajeval za ministrico, ki zna predvsem servirat dovolj preproste stavčne sheme za pop star avdiovizalnih učinkov brezmejne samozavesti lačno rajo. Afere Ni, je brez omembe vredne argumentirane vsebine pribila javnosti Ona, afere ni, je disciplinirano ponovil On! Bojim se, da predsednik vlade neustrezno dojema zgled Petre Majdič. Vladi so se rebra polomila, sapo lovi samo še s polovico pljuč! Ampak on bo vztrajal!

Mislim, da bi morali predsedniku vlade zdravniki, trenerji in drugi skrbniki za njegovo duhovno in psihofizično zdravje svetovat, da pogumno in herojsko sprejme nepredvideno nesrečo. Vlada je na premalo zavarovanem območju zgrmela v luknjo. Ne se sekirat. Lahko bi se tudi zaletela v zaščitno ograjo s smrtno posledico. Koristno bi bilo, da bi vlada pogumno sprejela dejstvo hudih poškodb, zaradi kakršnih potrebuje učinkovito zdravljenje, rehabilitacijo, da bi lahko odšla novim dosežkom naproti, namesto v najboljšem primeru obležala v postelji.

Na progi politične olimpijade je polno težav. Progo smrti zastavljajo politikantski kapitalistični “organizatorji” sumljivih apetitov po dobičkonosnih ekstremističnih spektaklih, ki ji vlada aroganca in nesposobnost za vzpostavitev kakovostnega in varnega sistema. Dogaja se v imenu sebičnosti, slavoželjnosti in pohlepa, ki sprožajo hude nesreče na progi. Ob progi prežijo “zdravniki” s sumljivo nezdravim odnosom do njihovega poslanstva in sumljivo neetičnim načinom delovanja. Če predsedniku vlade ne bo uspelo izločit škodljivih “organizatorjev” in “dohtarjev” iz športnega dogajanja in če mu ne bo uspelo podpret kvalitetnih tekmovalcev, ki bodo povrnili levici zdravega duha, bo prvi in skupaj z ekipo obležal. Bron mu pri pehanju za zlato medaljo v tem primeru ne bo nič koristil.

Za predsednika vlade bi bilo verjetno bolj pametno, da bi se zgledoval pri drugih herojih. Morda po heroju Primožu Kozmusu, ki je svoj položaj uporabil tudi v korist sposobnim in podhranjenim športnikom in ki je znal zagrizenosti postavit mejo ob pravem času. Še bolje bi bilo, da bi se zgledoval po dr. Eriku Breclju, ki je v naši državi postal edini omembe vreden Slovenec leta in celo heroj, preprosto zato, ker je normalen človek z vestjo, ki še ni pozabil, da je njegovo poslanstvo zavezano dobrobiti pacientom in da se je vredno zoperstavit hinavskim in pohlepnim kolegom, izvajalcem mobinga nad plemenitostjo in sposobnostjo, ki so že zdavnaj pozabili na svoj smisel in razprodali dušo po najnižji ceni, brez vrednosti. Smo opazili!

Ljudstvo je vsekakor lahko vodljivo z raznimi pop star floskulami in prodajanjem megle v prid sebičnim apetitom omrežene in za povratne usluge do grla zapufane, oh, Yes, pogoltne kvazielitne peščice. Ampak vsake igre je enkrat konec. Protagonisti nekrofilne žaloigre zelo verjetno lastnega smradu ne vonjajo, ker so že popolnoma vajeni kolovratenja v območju s strupi nasičenega ozračja. Na zalogi imajo vsaj toliko izgovorov in majavih moralk, kolikor jih premore povprečen džanki, ko se otepa bolečine kriznega očiščenja, še bolj se otepa spregledat, v kakšnem zosu prevar samega sebe in drugih se je znašel, in še bolj vzpostavljanja redefinicije osebnega smisla. Slej ko prej se pokaže prava narava stanja stvari. In slej ko prej tudi ljudstvo spregleda. Večinoma slej, a vseeno. Mislim, da bi se Borutu Pahorju obrestovalo enkrat za spremembo vsaj preizkusit v izvedbi herojskega prizora. Nič hudega, če se boji, da mu bodo škodljivi organizatorji in dohtarji tlakovali padec v luknjo pod odrom in se bo morda celo poškodoval. Bi vsaj vedeli, za kaj se je boril in mu zaploskali. Zaenkrat je že zgrmel v luknjo, se polomil, komaj še diha, a groteskno vztraja, da bo z ekipo nemoteno uprizarjal neprepričljive burke naprej. Žal si predsednik vlade za razliko od Petre Majdič ne bi smel privoščit brezbrižnosti do tako usodnih poškodb, ki bodo zlahka botrovale grenkemu epilogu. Kariere bo konec. Drvenje z medaljo v očeh ni vse!

EPILOG IMA ZADNJO BESEDO

“Športniki” v vseh sferah delovanja ne bodo dopustili, da bi bile njihove medalje brez krvi in zlomov razvrednotene v imenu herojstva. Slej ko prej se uprejo morebitnim pritiskom in izkoriščanju za gladiatorske igre vseh vrst. Ja, medtem padajo glave. Nedolžne, upravičeno zaslužne ali herojske, če že hočemo. Skozi vso zgodovino. Ampak epilogi vedno odločilno razlagajo poanto bistva vsebine, četudi je bilo bistvo morda (pre)dolgo očem nevidno (ko smo že ravno v zadnjem obdobju žrtve serijskih manipulacij s floskulami).

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 21.02.2010 ob 16:56 pod Aktualno, Mediji, Politika, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

52 odgovorov na “ŠPORTNI in POLITIČNI STANDARDI”
  1. chef - 21.02.2010 ob 18:08
    chef

    Pozabila si samo še na Pahorjeve tough guy eskapade: plavanje pravokotno na obalo na odprto, dokler ni omagal – šele takrat je obrnil.

    To je njegov način. Jebat mora ježa od spredaj in od zadaj, ker verjetno misli, da je takrat najboljši. Ampak to je po mojem problem njegovega karakterja. Da je grotesken, je izvrstna opazka. Točno to. On ne more biti klovn, ker je preveč strašljiv.

  2. zirosi - 21.02.2010 ob 19:29

    Kruha in iger. Tudi športniki so samo del proizvodnega procesa pa čeprav delujejo znotraj ideološkega aparata države. Tako kot vsak športnik se je tudi Petra v prvi vrsti borila zase, zato se mi zdi takšno moraliziranje, glede “sodobnega gladiatorstva” zelo ceneno – vsaj dokler imamo povsod okrog nas razne gradbene delavce, ki za precej manj užitka, denarja in slave, v veliko večji meri tvegajo tako svoja življenja (približno 10 mrtvih letno) kot tudi zdravje.

    O politikih pa…

  3. Nurudin - 21.02.2010 ob 23:01

    v tem primeru gre za pisanje o domnevnhiih zablodah tistih, ki se borijo zase in tistih, ki so željni tega gledanja. gre torej za neko kritiko zablod duha, ki v ničemer ne zmanjšuje pomena zjebanosti gradbenih delavcev, ampak ga, lahko rečemo, posredno, z rapzprostiranjem pogleda na mentaliteto družbe tudi povečuje. sam si v svojem komentarju izpostavil kot vrednoto denar in slavo, in ravno to pehanje za denarjem in slavo je kritizirano zgoraj. tri pike so v tvojem primeru nestično ločilo. po wikipediji sodeč se uporabljajo stično zgodlj kadar izražajo nedokončanost besede, npr.: Dejal je: “Kakšna pizda je ta Ma…” in hip zatem začutil hladno kovino revolverja Marka Crnkoviča na sojem tilniku, ki s eje prikazal od kdo ve kod.

  4. Nurudin - 21.02.2010 ob 23:03

    eh, zadnji staek s emi je posrečil. bumerang.

  5. Simona Rebolj - 22.02.2010 ob 00:33
    Simona Rebolj

    @chef:

    “Pozabila si samo še na Pahorjeve tough guy eskapade: plavanje pravokotno na obalo na odprto, dokler ni omagal – šele takrat je obrnil.”

    Hahaha … nisem pozabila, ker sem zamudila to informacijo. Hvala, da si me nasmejal.

    In ja, seveda, se strinjam, karakter dela svoje, vedno in povsod.

    @zirosi:

    “Tudi športniki so samo del proizvodnega procesa pa čeprav delujejo znotraj ideološkega aparata države.”

    Ja, in delavci enako.

    “Tako kot vsak športnik se je tudi Petra v prvi vrsti borila zase, zato se mi zdi takšno moraliziranje, glede “sodobnega gladiatorstva” zelo ceneno – vsaj dokler imamo povsod okrog nas razne gradbene delavce, ki za precej manj užitka, denarja in slave, v veliko večji meri tvegajo tako svoja življenja (približno 10 mrtvih letno) kot tudi zdravje.”

    Mogoče so pa cenena tvoja očala, skozi katera si bral zapis. Za vsakogar lahko rečeš, da se v prvi vrsti bori predvsem zase, ne samo za športnike. Tudi delavci. Vendar se športniku, v kolikor dosega odmevne rezultate, začne pripisovat delovanje za druge in v imenu drugih, kar za državo. Kar bi posredno lahko rekli spet tudi za vsakega delavca. Saj dela v vsakem primeru za državo. In sodobno gladiatorstvo se v zapisu povsem dovolj jasno nanaša na vse, čeprav sicer vzamem primerjavo športnega dogodka s stanjem v vladi, vendar vmes tudi izpostavim problem obče takovrstne mentalitete, preko primera o ideologiji določenega psihiatra, ki kakopak ni nikakršna izjema, ampak že posledica tipične kapitalistične “filozofije”. Zato je nedoumljivo, da izvzameš neke gradbene delavce iz sistema. Tudi delavci so žrtve profita in izrabljanja. Zakaj pa pristajajo na delo v takšnih razmerah? Neke vrste gladiatorske igre so tudi to. Delaj veliko in dobro za čim manj denarja. Na primer. Prerekanje med posameznimi skupinami družbe za pozornost in fanfare, kdo je bolj prikrajšan in kdo nevreden posebne omembe, je tipičen simptom takovrstnih gladiatorsko kapitalističnih potrošniških družb. Kapitalisti in kvazielite preživijo, ker se raja tam spodaj pobija in onemogoča med seboj. Jajc, da bi usmerila svoje kritike tja, kamor pašejo, pa nima. In na tem se napaja moč rablja. Lažje je sosedu podtaknit bananin olupek, ker mu je zrasla višja sliva. Športniki torej po tvoje uživajo preveč slave in denarja v primejavi z delavcem, zato fej jih bodi. In športnik ti bo rekel, da se je delavec sam odločil, da bo delavec, tako, kot se je športnik za šport. Zakaj se pa ni potrudil, da bi bil sam uspešen športnik, če se mu zdi tako simpl v primerjavi z njegovim požrtvovalnim poklicem? Vidiš. In tako imaš ravsanje, od kakršnega ima lahko profit samo tisti, ki ima dejansko preveč in ki dejansko vleče ključne niti razdeljevanje zaslug in obilja. Bistvo je povsem drugje. Da se nihče popolnoma sam ne odloči za nič. In denar, ki gre za športnike definitivno ne bi nafutral tvojih delavcev. Procenti od vstopnic in dobiček za hamburgerje pa že precej bolj. A kaj, ko jih delavci tako radi jedo, pa šport tudi neznosno radi spremljajo. Ni lepšga od klobas in pira v Planici. A ne? Tako to gre.

    @Nurudin:

    Hvala, ker si razumel zapis.

  6. zirosi - 22.02.2010 ob 09:15

    @Simona Rebolj, ne vem zakaj mi podtikaš nekaj, česar sploh nisem napisal?
    Moja kritika je bila usmerjena zgolj na tvoje moraliziranje (če že govoriš o fanatizmu in patološki ambicioznosti kot o nekakšnem vzroku, potem že na načelni ravni oporekaš “zdravemu razumu”), ne pa na to, kaj in kako kdo počne karkoli za svoje preživetje in užitek.
    Znotraj tega konteksta se mi zdi priklapljanje na elekrošoke etično sprejemljivejše od dildoiranja domačih živali in hišnih ljubljenčkov (pa tudi načeloma se strinjam s ponovno uvedbo terapije z elektrošoki – še posebej za zdravljenje tistih primerkov, ki zaradi psihičnih težav ne morejo na sodišče; garantiram 90% popolno ozdravitev še pred začetkom terapije).

    Vedno se bo našel kakšen politik, ki bo prišel odpirati cesto, ali pa se bo postavil zraven uspešne športnice, čeprav so njegove zasluge vedno minimalne – s to razliko, da bo ob odpiranju ceste stal zraven direktorja, ne pa zraven delavca…

  7. spookymulder - 22.02.2010 ob 09:46
    spookymulder

    Zanimiva povezava med športom in političnim dogajanjem v državi. Tudi mene je zmotilo, ko je Pahor navezal Petrino požrtvovalnost z usodo Slovencev – nam gre torej res že tako slabo, da se lahko na vrh prebijemo le tako, da ogrozimo lastno življenje in pri tem skoraj umremo? Ali pa je želel zgolj poučiti ljudstvo, da naj pač malo stisemo zobe in potrpimo, ne pa da se vseskozi pritožujemo in smo taki razvajenci? ;-)

    Glede olimpijade pa me zanima predvsem to, če bi Petra nastopala naprej, tudi če bi že po prvem pregledu vedela, kako resne so njene poškodbe? Vsekakor pa si dejansko ne morem predstavljati, kako ji je uspelo priteči do medalje v stanju, ki bi vsakemu običajnemu človeku izjemno otežilo že vsakdanje dihanje, kaj šele take napore, kot jih mora prsni koš zaradi dihanja in odrivanja z rokami prenašati pri teku na smučeh. Bolečine so morale biti zares zverinske, ne glede na tablete, s katerimi so ji skušali pomagati.

    http://spookymulder.blog.siol.net/2010/02/18/tantalova-kolajna/

  8. Hruška - 22.02.2010 ob 10:13

    poklicni šport (ki ga dostikrat nemarno in popolnoma narobe imenujejo “vrhunski”) je treba prepovedat.

    oziroma – ker ga ne moremo in ne smemo prepovedat, pa prepovemo javno (državno) financiranje poklicnega športa ter kakršnokoli promocijo poklicnega športa.

    trije razlogi: zdravje, izobrazba, etika. vse to trpi pri poklicnem športniku in pri tistih, ki poklicni šport spremljajo (“navijači” ipd.) – “trpi” je premila beseda. poklicni športniki in njihovi podporniki zavestno uničujejo vse troje. pri sebi in v družbi.

  9. Jasna - 22.02.2010 ob 10:49

    Simona: Komaj čakam tvoj zapis o Emi 2010. Ponavadi spremljaš te dogodke. Bo tudi letos kaj na to temo?

    Ni rečeno, da tisto kar je Pahor povedal ni mislil iskreno (tako kot pri nogometaših), ampak….vedno izpade tako ponesrečeno.

  10. zirosi - 22.02.2010 ob 11:05

    @Hruška, “poklicni šport” izvajajo tudi učitelji pri telovadbi – konec koncev so plačani za to, kar počnejo.

    Šport kot sredstvo vzgoje pa je ena taka lepa fašistično kolonialistična ideja, na drugi strani istega kovanca, kot je ideja amaterizma, ki je vedno služila predvsem za diskvalifikacijo tistih, ki so kadarkoli morali karkoli delati za lastno preživetje in je šport postavljala kot obliko zabavne dejavnosti, ki je lastna samo tistim, ki ne počnejo ničesar – da bi razni taki “gentelmani” lahko ostali v svojih športnih dejavnostih nepremagani pa je bilo potrebno iz tekmovanj izločiti vse ostale, ki niso bili tako bogati in plemeniti.

    Danes je nemogoče govoriti o vrhunskem športu mimo profesionalizma oziroma “poklicnega športa” – razen pri Kitajcih, Severnih Korejcih ter mogoče še pri Kubancih.

  11. Hruška - 22.02.2010 ob 11:32

    zirosi, dopuščam, da si slabo prebral, ker imaš “toliko za povedat”.

    učitelji športne vzgoje (joge, tae-boja, rekreacij ipd.) seveda niso poklicni športniki v smislu majdičeve, marion jones ali kumaritašvilija. tudi njihovi učenci ne. rekreacija je zdrava; tudi tisti del nje, ki je tekmovalen (v širokosrčnem smislu).

    “vrhunski šport” je zavajajoč, propaganden izraz, ki (načrtno) vodi v nerazumevanje (in nekritično čaščenje) te škodljivosti; točnejši je “poklicni šport” (tudi prostitutkam rečemo “profesionalka”, ne “vrhunska kar-koli-že”).

  12. Natasa - 22.02.2010 ob 13:19

    Ob branju se mi je kot prva porodila asociacija na ekstreme in nepoznavanje meja oziroma ne hotenje le tega.

    Kar se tiče elektrošokov pa… res so uporabni, ampak res res v točno določenih primerih, je pa njihova uporaba sporna ravno zaradi tega, ker se pač zelo hitro zgodi, da se pričnejo zlorabljati. Žalostno pri tem je edino to, da so tisti, ki bi jim zadeva res lahko pomagala, zaradi plehkosti določenih ljudi za to prikrajšani.

  13. zirosi - 22.02.2010 ob 14:40

    @Hruška, tudi prostitutke so lahko vrhunske profesionalke ali pa samo kurbe 16. razreda, tudi amaterke so lahko nadarjene pa jim vseeno še veliko manjka do tiste največje izurjenosti in znanja na njihovem področju dela – razlika je v tem, kaj katere za svojo ceno ponujajo.

    Za vrhunski šport je zadeva v večini primerov zelo enostavna in merljiva (kdo v isti disciplini pri istih pogojih gre hitreje, višje, dlje in močneje od ostalih) – dokler ne se ne začne tekmovanje predvsem v tem, kdo je bolj zdrav in kdo s tem svojim zdravjem nič ne zasluži…

  14. Leiito - 22.02.2010 ob 17:59

    Hvala Hanumanu, da je bila medalja, ker ne morem več poslušat tistih kompenzatornih kako je za nas, majhne in uboge, že sedmo mesto enako medalji. A la, osvojila je četrto mesto, a za nas je to četrto mesto veliko kakor sonce, ker ne smemo pozabiti, mi smo siromašen, vendar športen narod z najboljšimi vmesnimi časi na število prebivalcev.

    Glede Pahorja pa res, če je vizija to, da se bomo zroč smrti v oči in s hudimi poškodbami borili na liniji pozabe in zadnjih še omembe vrednih dosežkov. A niso v programu vrh sveta pa take fore? Verjetno rabimo še več uradnikov, še več strateških dokumentov, ker tole kar dobivam zdaj za svoje davke ni za nikamor. Jaz rabim od države predvsem policijo in sodstvo.

    Poleti, ko so dopusti, so za celo Šiško, za vse prometne nesreče, za vse kraje, za vsa nasilja v družini in vse ostalo točno trije (3) uniformirani policaji, pa še tisti s prejšnjo mentaliteto obvezne vzvišene distance do davkoplačevalca, o sodstvu pa itak nima smisla izgubljati besed. Dokler se ne znajdeš na sodišču si niti ne predstavljaš kakšen je občutek.

  15. Leiito - 22.02.2010 ob 18:02

    glede semantike se pa strinjam s Hruško, tudi meni se zdi izraz poklicni športnik bolj jasen in natančen kot vrhunski športnik, če je govora o športnikih, ki se s tem preživljajo.

  16. zirosi - 22.02.2010 ob 20:33

    @Leiito, kar se semantike tiče, je vrhunski športnik lahko podvrsta poklicnega športnika, saj ta zajema širše področje: poklicni športniki so tudi trenerji, športni sodniki in ostala precejšna skupina ljudi, ki svoj denar služi v športu.
    Na podoben način je opredeljeno tudi v zakonu:
    http://www2.gov.si/zak/Zak_vel.nsf/0/c12563a400338836c12565d10030a2ea?OpenDocument

    Vrhunski športnik pa je katerikoli tekmovalec v športu, ki dosega vrhunske rezultate (recimo v svetovnem merilu). So pa bili časi “amaterizma”, ki so se končali nekje v 80. letih prejšnjega stoletja, ko so bila določena tekmovanja preprosto prepovedana vsem tistim vrhunskim športnikom-tekmovalcem, ki so kakorkoli služili denar (služiti denar je bil tako resen prekršek, da so ljudem celo pobirali olimpijske medalje pa čeprav so tako kot danes služili praktično vsi ostali) – končali pa so se predvsem po zaslugi komunistov, ki so bili vedno najboljši amaterji, ostali vrhunski tekmovalci pa so bili vsi profesionalci. Tudi danes obstajajo vrhunski športniki, ki s svojim športom ne zaslužijo kaj dosti, vendar je to problem njihovega športa in tudi, če za svoje preživetje delajo karkoli drugega, po prvotnih načelih amaterizma še vedno štejejo med poklicne oziroma profesionalne športnike.

  17. Hruška - 22.02.2010 ob 20:48

    človek, ki je za dosego cilja pripravljen spremeniti svoje telo, uničiti svoje zdravje, uživati poživila in mamila, vnašati v svoje telo medicinske preparate (pa ne zaradi lajšanja težav ali zdravljenja); ki je pripravljen pustiti in zanemariti osnovno izobrazbo, da o kaki višji (magari poklicni) ne govorimo; ki je pripravljen povoziti, pretepsti, ogoljufati, na vsak (vsak!) način premagati in – če se le da – uničiti “nasprotnika” (sovražnika?); ki oddaja in spodbuja najmanj nezdravo tekmovalnost, v večini primerov pa (skupaj s politično-gospodarskim zaledjem) širi sovraštvo in aboten nacionalizem – tak človek ni “vrhunski” … razen morda v pomenu “vrhunsko škodljiv za zdravje (tudi duševno), za izobraževanje in za etiko (tako individualno kot družbeno)”.

    prekinit državno financiranje in prenehat s propagando takega početja je še najmanj, kar se mora nujno in nemudoma zgodit.

  18. Nurudin - 22.02.2010 ob 22:48

    zirosi: nič cenenega ni v tem. gre za obdelavo medijsko široko odmevnega dogodka, ki med drugim tudi “posredno” nakazuje na vzroke, zaradi katerih imajo delavci tako slabo življenje. to povezavo spregledaš … pa četudi povezave ne bi bilo, sama obdelava nekega problema na tako argumentiran način in v tem slogu ne more biti cenena. je tudi kafka cenen, ker ni pisal o tegobah delavcev, ampak o drugovrstnih tegobah?

    hruška: da, vsi športniki so pripravljeni vse to narediti, še največ jih seveda zanemari osnovno izobrazbo. zakaj pa bi morali magari poklicno imeti, če je njihov poklic šport? v sloveniji obstajajo pa tudi zadeve kot so športna gimnazija, sodelovanje s profesorji na daljavo itd … tvoje pisanje ima point, obenem pa na žalost počneš podobno kot pripisuješ športnikom v svojem postu.

  19. simm - 23.02.2010 ob 06:17

    Škoda, ker nisi malo podrobneje navezala, opisala Petkovška. Ta fant je fenomen. Seveda pa se z njim politikom ni za hvalit. Bi znal kakšno sočno uprizorit :) Pa še šolo bo končal, ti lump!
    Sicer pa odlična povezava dveh “sorodnih” kartelov.

  20. Hruška - 23.02.2010 ob 14:13

    ja, obstajajo “športne gimnazije”, ne zanemarjajo vsi športniki izobrazbe in poznamo veliko izjem, ki so uspele “zunaj” poklicnega športa (recimo vehovar, pa tudi osovnikar in še kdo).

    ampak – poklicni šport je v osnovi proti izobrazbi in razmišljanju. pamet je popolnoma podrejena nekim arbitrarnim ciljem, (“vreči kuglo na štriku res daleč”, kot se je nekdo izrazil), intligenca je le sredstvo za premagovanje bolečine in utrujenosti.

    omenjeni uspehi so bili doseženi kljub ukvarjanju s poklicnim športom.

    “zakaj pa bi morali magari poklicno imeti, če je njihov poklic šport?”

    ker je poklicna športna kariera do 40 leta, raje manj (. imeti gostinski lokal ali “šolo” športa je največ, kar si lahko obetajo. da o trajnih poškodbah in nižji povprečni pričakovani življenjski dobi poklicnih športnikov ne govorimo (na vsakega štuklja pride stotisoče griffith-joyneric in fuzbalerjev, ki se zgrudijo na igrišču).

  21. Simona Rebolj - 23.02.2010 ob 17:16
    Simona Rebolj

    @zirosi

    “ne vem zakaj mi podtikaš nekaj, česar sploh nisem napisal?
    Moja kritika je bila usmerjena zgolj na tvoje moraliziranje (če že govoriš o fanatizmu in patološki ambicioznosti kot o nekakšnem vzroku, potem že na načelni ravni oporekaš “zdravemu razumu”), ne pa na to, kaj in kako kdo počne karkoli za svoje preživetje in užitek.”

    Pojma nimam, zakaj meniš, da ti podtikam kar koli, česar nisi napisal. Povsem jasno sem odgovarjala na tvoje moraliziranje o ubogih delavcih v primerjavi s športniki. In pojma nimam, od kod po tvojem mnenju pomeni načelno oporekanje zdravemu razumu, govorjenje o fanatizmu in patologijah kot vzroku za nekaj? Če so zate patologije in fanatizmi definicija za zdravi razum, nimam komentarja. In kaj in predvsem kako nekdo počne nekaj za preživetje, je nasploh osrednja tema mojega zapisa in komentarja, tako da spet ne morem vedet, o čem neki bluziš.

    In pojma nimam, zakaj neki naj bi bila omembe vredna primerjava večjega ali manjšega dildoiranja živali z elektrošoki. Nisem še zasledila, da bi se na psihiatriji odločali med uvajanjem ene izmed teh dveh opcij, pa mi je težko jasno, zakaj buri tvojo domišljijo.

    In še dodatek k tvojemu pojasnjevanju Hruški o ceni prostitutk. Cena prostitutk ni odvisna od domnevne profesionalnosti, obvladovanja določenih praks itd kot pri športnikih. Cena prostitutke se veže na popolnoma druge okoliščine.

    @spookymulder:

    Ja, še predvsem je zanimiv vzrok, če že moramo umirat na poti. Komu in čemu na ljubo in v zadovoljstvo naj stisnemo zobe. Kolikor spremljam njegova obvestila, čestitke in pozdrave ljudstvu, lahko mirno rečem, da osebno nisem pripravljena z odobravanjem žrtvovat življenja za tako domovino.

    Ni si tako težko predstavljat, da je možno s takimi bolečinami furat naprej, čeprav je redko. Adrenalin v pravih okoliščinah stresa in močne želje dela svoje in ohromi in aktivira želene možganske centre. Večji problem se mi zdi, to, kar si omenil. Koliko je izgovor, da ni možno določenih poškodb zaznat na kraju terena s strani zdravniške oskrbe, relevanten. Za Petrin padec se je točno vedel za vsak odboj, da je bil kolosalen.

    @Hruška:

    Bi se morda lahko kar strinjala s tabo, ja, čeprav zaenkrat mislim, da ga moramo dovolit, ker mentaliteta in kultura še zdaleč ni na tem nivoju, na kakršnega ti apeliraš in bi se zgodil samo močan upor, češ da je ljudem odvzeta pravica in svoboda, da počnejo s seboj, kar jim paše pač … hehe …

    Zato se mi zdi zaenkrat bolj pametno kvečjemu opozarjat na dobičkonosne podrhaljene hinavščine okrog zastavljanja standardov.

    Se pa ne strinjam s tabo, da bi kaj rešil umik državnega financiranja. Prej obratno. Tisto, kar se napaja izključno na trgu ima pod zdajšnjo kapitalistično ureditvijo prostega trga pač še močnejši vpliv na tokove delovanja, standardov in na mentaliteto od tistega, kar operira pod okriljem države. Kot povprečen hamburger na prehranjevalne navade ali komercialni tv program in podobno. Kar je vsaj delno nacionalno je zavezano neki etičnim standardom nacionalnega pomena, da se ahko vsaj pritožujemo, komercialno pač ne. Prepoved promocije pa itak pomeni smrt za športna tekmovanja, tako da bi bil upor enak uporu prepovedi nasploh.

    @jasna:

    Leto posebnega zapisa na to parado sramote slovenske mentalitete in padca vseh jvazo strokovnih in profesionalnih standardov ne bo. Sem že vse povedala lani in nič se ni spremenilo.

    Kar se Pahorja tiče, se strinjam s tabo. Tudi jaz mislim, da povsem iskreno misli, zato sem še bolj zgrožena … hehe …

    @Natasa:

    Ja, seveda … redkim primerom bi elektrošok pomagal, saj zato sem zapisala, da sprejmem. Vendar ne, če sam zdravnik že vnaprej skozi zadnja vrata propagira zlorabo brez kakršnega koli poudarka, da bi opisan primer pomenil nekaj nesprejemljivega, ampak celo obratno.

    @Leiito:

    Ja … hahaha … odpor do častnih sedmih in sedemdesetih mest razumem.

    In ja, občutki, ko padeš v kremplje sodstva so zagotovo veličastni pri nas še posebej. Že mnogo prej so lahko. Osebno sem vso veličastje delovanja te države doživela nazadnje ob enem obisku inšpektorja. Direkt z ministrstva za okolje je priletel nesramen in aroganten. Prišel preverit stvar, uvidel, da so problemi, potem pa zapisal zapisnik, kjer je izrazil, da vse poteka super. Na mojo zgroženost, o čem naklada, mi je pojasnil, da ni strokovnjak za to, zaradi česar sem se pritožila, da ocenjuje samo delovanje neke aparature, ne pa kar koli drugega, kar bi lahko povzročalo težave, zaradi katerih sem se pritožila in da je njegovo mnenje subjektivno. Na vprašanje, kdo koji kurac potrebuje nestrokovno subjektivno mnenje o nečem, kar ni ujno vzrok za težave, ki je lahko tudi subjektivno zakonsko krita laž, kar je v tem primeru tudi bilo, mi je odgovoril, da lahko vložim tožbo na sodišče, ampak me dobrohotno opozarja, da je za take zadeve proces zelo dolgotrajen ponavadi, dokazovanje o napaki pa zelo težko … hahaha … In potem sem dobila obvestilo od ministrstva, da je pritožba zavrnjena, moja pritožba na zaključek ministrstva za okolje pa ni možna. Mafija. Popolna. Brez sramu. To so vse žičnice, ki delajo brezhibno in ni nič narobe, čeprav je 16 uporabnikov v bolnišnici, ker so zgrmeli v prepad. Odurna mafija.

    @simm:

    Ja, Petkovšek je športnik z duhom in telesom med športniki in ne zgolj obseden tekmovalec za kolajne. Se strinjam.

  22. Hruška - 23.02.2010 ob 17:26

    “ga moramo dovolit … zgodil bi se upor …češ da je ljudem odvzeta pravica in svoboda, da počnejo s seboj, kar jim paše pač …”

    no, saj, prepoved je nemogoča. če človek želi uničevati svoje telo ali duha (in celo končati svoje življenje), ga lahko – in nič ga ne sme ustavljati. država še najmanj.

    “Se pa ne strinjam s tabo, da bi kaj rešil umik državnega financiranja”

    odsotnost javnega financiranja bi vseeno precej zmanjšala problem poklicnega športa, saj bi se zmanjšal nabor “cicibanov” in “mladincev”, katerih uničevanja teles in duha sponzorjev ne zanima (ker je čas povrnitve investicije predolg).

    prepoved promocije poklicnega športa pa temelji na podobnih prepovedih promocije nezdravih in škodljivih reči, kot je tobak ali alkohol.

  23. Simona Rebolj - 23.02.2010 ob 17:52
    Simona Rebolj

    @Hruška:

    Ja, saj … ampak poskusi danes začet ljudi prepričevat, da naj enako obravnavajo svoje športne idole kot kronične kadilce in pijance … hahaha … Bom prišla na predstavo, ko bodo začeli lete prvi paradižniki vate.

    Mah, če bi bila otrokom odtegnjena pravica do državne podpore, bi se že podvizali sponzorji. Verjetno. In pritisk na čim hitrejše in aktivno oceno talenta in možnosti bi se povečal in pospešil. No, sploh bi se pa zataknilo že pri ukinitvi promocije. Vsaj zaenkrat. Mentalitetni premiki so počasni procesi, ki zahtevajo majhne korake. Žal. Špancev še k ukinitvi bikoborb ne moreš zlahka prepričat, dokler je dobičkonosen, glave Špancev pa še vedno v kulturi drhaljenja. In očetje bikoborci urijo svoje male otroke in jih že pošiljajo v areno. Pogreb.

  24. Hruška - 23.02.2010 ob 18:28

    no – seveda z majhnimi koraki do cilja.

    prvi je desenzibilacija: slovenska fuzbal reprezencanca je horda nesposobnih idiotov, od katerih je večina itak čefurjev (jebiga, desenzibiliramo “navijače”, ne normalnih ljudi) – in ne “tisti, ki so nam uresničili sanje”. petra majdič je prfuknena krava, ki si zasluži preluknana pluča in zdravljenje na lastne stroške, ne pa “junakinja, ki si zasluži zlato”. primož kozmus je bebec, ki lahko dobi zgolj dve okol kepe – ne pa rente. itd., itd. … s slogani – “hočete, da bo vaš otrok tako neumen kot Cime?”

    (glede sponzorjev: -”a bi dali miljon in pol za treninge tega perspektivnega šestletnika, ki kaže potencial in bo čez petnajst let morda novi herman majer?” -”ja, seveda. oglasite se pri svizcu, ki zavija čokolado, da pripravi pogodbo.”

  25. Rado - 23.02.2010 ob 18:41

    Simona,
    ker si se lotila športa, sem tvoj blog pozorno prebral. Ob še takšnem trudu, sem komajda našel kaj, kar bi bilo vredno vsaj majcene graje. Pa bom tokrat te malenkosti iz obzirnosti zamolčal.
    Vse čestitke torej Simona za pronicljivo razmišljanju o gladiatorstvu v športu.

    No, drugi del prispevka, tiste politične implikacije mislim, je že manj verodostojen. Ko je govora o Katarini Kresal se ti niti slučajno ne more zapisati kaj pozitivnega. Kajne?! Izgleda, da se že ob pojavu njenega imena predistiniraš*** na negativno obliko zapisa. Kot, da bi pihala v isti rog s Svetom na kanalu A, ali pa z opozicijo.
    Škoda, da ne moreš iz kategorije tekmovalnosti z uspešnejšo samičko.

    *** Veliki udbovski mag in analitik iz ozadja Niko Kavčič je za totalno kritiko Kresalke uporabil njen diamantni uhan. Morbidno. Mar bi ostal tiho v penzionu in živel od stare slave. Ne pa da si danes uničuje svojo karizmo z marginalijami.

  26. Leiito - 23.02.2010 ob 21:46

    Človeka rata kar toplo pri srcu ob taki obzirnosti. Škoda, g. Rado, da se tako pronicljiv duh omejuje z malomeščanskim kavalirstvom. Sicer pa jasno, kritika KK je posledica kompleksov in neuresničenih ambicij. Kaj sploh hočejo ti ljudje, ženska je liberalka do kosti, vse kar ni izrecno zakonsko prepovedano je dovoljeno.

  27. Simona Rebolj - 23.02.2010 ob 22:19
    Simona Rebolj

    @Hruška:

    Jah, osebno te seveda razumem in tudi nisem ravno navdušena nad pregovornim intelektualnim nivojem športnikov, predvsem fuzbalerjev, kar mi je toliko manj všeč še posebej zato, ker veljajo za neke idole itd. Ampak! Prav tako sem nezadovoljna s taistim stanjem stvari raznih popevkarskih in glumatorskih zvezdnikov, katerih posterje si najstniki najraje limajo na steno. Potem pride pa šele najhuje … Zona me polije, ko gobec odprejo razni dobičkarski kapitalisti tipa Trump in podobni podebiljevalci s sponzorošami ob boku (ki seveda niso nič boljše od dobičkonosnejših prostitutk, mislim na supermodel manekenke, da ne bo pomote). In potem še prenekateri politiki. Je kaj takega sploh mogoče? Vse skupaj ima en sumljiv skupni imenovalec. Vsi so v smislu svetovne najuspešnosti v bistvu ultra kapitalisti, predstavljajo najpremožnejši sloj družbe. Zabitosti in praznodušju se niti ni čudit, če malo pomisliš, koliko ur ima dan in s čim se ti ljudje ukvarjajo in s čim se zagotovo ne. No, če se je še vedno težko identificirat, kako je z zadevo, pa vzameš za posladek samo ultra uspešno wannabe duhovno knjižico Secret v roke. To je pa zabava, ki se je ne sme zamudit in je bila brez dvoma lansirana malo pred recesijo raji v “poduk”. Poanta je preprosta. Če boste 24 ur na dan fantazirali in delovali za denar, boste obogateli. V sklop spada celo lepljenje bankovcev po stropu, da pred spanjem ne bi zamenjal bankovce s štetjem kakšnih ovčk … hehehe … V tistemu strupu od bukle za rajo (to je obubožana in oropana večina, ki deli praznobučno in praznodušno usodo z najpremožnejšim in najbolj priljubljenim slojem, zato zlahka obstojajo eni in drugi), ki je bila razprodana v mega svetovni nakladi, nobena osnovna matematika in logika ne štima. Najhujši kiks je pojasnjen kot skrivnost, ki je debiloidom ne gre razkrit, ker še ni čas za to. Gre pa za preprost zakon uravnotežanja. Da ne morem imet pet frnikol od petih v rokah, ti pa enako pet od istih petih. No, edino, kar štima je logika, da če 24 ur dnevno posvetiš vse misli in energijo v samo en cilj, eno predstavo, zagotovo dosežeš svoje, da postaneš popoln idiot je pa irelevantnega pomena.

    Kar se sponzoriranja tiče … seveda ne gre tako, kot si pojasnila. Gre za nižja možna financiranja in tudi pogodbe vračanja v odraslosti pod takimi in takimi pogoji. To se dogaja že danes. Ampak okej … saj to ni bistvo vsega.

    Bistvo vsega je, da dokler bo vladala Secret mentaliteta in s tem povezane vrednote, ne bo nič bolje. Če je prazna vreča na tem svetu najbolj občudovanja in zavisti vredna, bomo pač kot že celo zgodovino vsi bolj nesrečni kot ne. Treba bi bilo omejit zgornjo vrednost bogatenja. To je vse. In potem začet usmerjat voljo do motivacije in časti, doseganje ciljev v druge tarče. Sicer ne bo nič nikoli. Tole danes je še vedno srednjeveška mentaliteta. Na vseh področjih. Ne samo pri športu.

    @Rado:

    No, da tebe boli drugi del mojega prispevka nama je obema že davno jasno, veliko pred nastankom tega prispevka.

    Ne, zaenkrat se mi ne more zapisat nič pozitivnega, ker nič pozitivnega nisem zasledila. Okej, pozitivno je to, da je podprla geje, a to koristi predvsem njej v smislu zbiranja volivnih skupin, ti poročeni geji bodo pa itak pod njeno taktirko oropani na vseh ostalih bolj pomembnih eksistenčnih poglavjih od ušive poroke in posvajanja otrok. Otroci bodo lačni. Gospa se bo, kot se že je, burno uprla uvedbi delavca na dobičku na primer in čist ven padla od zasrkbljenosti, če se bo klogalo po prstih tajkunčke, njene yesovske bratce in sestrice.

    Sicer pa osebno še nisem prišla do razloga, kar se nje tiče, od kod in zakaj je sploh v politiko prišla? Kdo jo je pripeljal in zakaj, glede na to, da ni uspela packat še ene politiku dostojne misli ali predloga. Na začetku je imela sploh težave z osnovnimi informacijami na političnem terenu in je predvsem opazno ponaljala stavke ob omizjih za Pahorjem in enega za Golobičem. To je sramota!

    Kar se tiče tekmovalnosti. Nisem v politiki, zato ne tekmujem s Kresalovo. Še bolj pomembno pa je, da sem popolnoma drugače vzgojena in da cenim popolnoma druge stvari. Intelekt na primer. In nikoli, že v moji familiji ni veljalo za nekaj častnega ali zavidljivo iznajdljivega, da se naserješ na nek položaj, ker te mož na primer tja postavi ali kdor koli drug, sam pa nimaš nobene reference za privilegiran položaj. Osebno sem vedno želela bit zaslužna za pozicijo. Po sposobnosti! Kar vnaša KK v politiko prav tako ni moj zgled, ker nisem poveličevalec kapitalističnega objestnega praznodušnega bulšita. Tako da bi bil namesto nje lahko tudi Hogar Grozni in ga s tako sliko enako ne bi podpirala.

    Zato zame in za ljudi, kakršne jaz cenim, ne more bit neka KK uspešnejša od mene, ampak mine sega do gležnjev. To je tako, kot bi rekel, da je v Ukrajini Julija Timošenko uspešnejša od mene ali pa v Ameriki Jesica Simpson. To je žalitev. Za tvojo dojemljivost, da ne bo pomote.

    Kar se tiče Kavčiča, je zgodba večplastna, zagotovo pa namenov in ciljev tega gospoda zdaj pri 94 ne moremo enačit s preteklostjo. To počnejo idioti in verbalni manipulanti, ki na primer blatijo svojo stroko kot v primeru Ziherla.

    Uporaba diamantnega uhana ni nič morbidnega, ampak prekleto realnega. Več kaj je morbidno?! Morbidno je, da si takovrstna driska od ljudi drzne dvigovat rejtinge z izkoriščanje revnih in celo bolnih ljudi, da njihov žalost zlorablja za svojo reklamo. Ja, od njihove podpore finančne ni pa nič. Te šeme praznodušne hodijo okoli in fehtajo denar od ljudi, ki imajo mnogo manj, zraven se pa fotkajo, da bi izpadle dobre. In nič ni bolj morbidnega od tega, da nekdo dojema kritiko, kakor jo je izrekel Kavčič, za morbidno. Morbidno se je z diamantnimi uhani repenčit in reklamirat na plečih obubožanih ljudi. Obubožani so pa zaradi diamantnežev, ki veliko skrbijo za svoje diamante, pa prav figo freško malo za bolne revne deklice. Odurno. KK fehta za keš druge. Naj organizira akcije med yesovci, naj darujejo vsaj 10% procentov svojega premoženja, predvsem naj pa KK podpira zakone in ideje, ki bi podpirali socialno in ne turbokapitalsko državo. Za začetek je samo najnižje plačanim delavcem na notranjem ministrstvu znižala plače in kupila vodni top. Pa kakšen človek je to??? In ti mi za tako bitje zapišeš, da je uspešnejša. Si moten? Zame je ona zaenkrat propadajoč človek. Za žalitev, da si me sploh držneš primerjat, pa pričakujem opravičilo.

  28. Nidurun - 23.02.2010 ob 23:27

    hruška, to je bullshit. enako bi lahko o branju knjig nekdo govoril, da gre samo za obrniti liste od platnice do platnice. vrhunski šport v osnovi ni proti razmišljanju. sam sem včeraj recimo v 13 urni prisotnosti v službi pomagal izprazniti tri tovornjake dokaj težkih škatel, ko sem prišel domov sem 40 minut telovadil z utežmi, med delom in med telovdabo pa sem opravljal tudi intelektualno/umetniško delo – beri razmišljanje o mentaliteti sodelavcev, njihovemu umeščanju v širšo družbeno sliko, in sinhroniziranje ter razmišljanje o glasbi. spotoma sem torej opravil umskega dela po mojem za dva dobra eseja, poleg tega pa je moja fizična kondicija precej v kurcu, prejšnjo noč sem slabo spal, imam nekaj kilogramov preveč, in ne jem kvalitetne hrane. danes sem znova bil 13 ur na delovnem mestu in z intelektualnim užitkom (ki vključuje jezo) spremljam komentarje pod tem zapisom, pred spanjem pa bom verjetno bral še Nietzchejevo Rojstvo tragedije ali koncentrirano poslušal kako Katarino veliko ali Laufer ali kaj podobnega. da, mislim, da je moje fizično udejstvovanje enakovredno udejstvovanju poklicnih športnikov, ki so tega vajeni, imajo vrhunske trenerje, prehrano, zdravnike, ogrevanje, razgrevanje, raztegovanje itd.
    poleg športne šole ali gostinskega lokala pa obstaja za iznajdljivega človeka po mojem polno načinov za preživetje, sploh če imaš nekaj kapitala, ki si ga s tekmovanjem lahko prislužiš. če iznajdljivost primerjaš s primitivnostjo, pa lahko omenim še, in tvoje pizdenje o poklicni šoli je omejeno in žaljivo.

    za trditve o stotisočih “zgrudenih” in krajši povprečni pričakovani življenjski dobi, pa prosim kakšne dokaze v obliki virov.

    seveda pa je mentaliteta gladiatorstva v sodobnem športu vredna vsake kritike, vendar je to, kar počneš ti, zame drhaljenje inteligentnega človeka, ki pa se preveč slepi s svojo inteligentnostjo.

    za radota pa mislim, da bi bilo povsem enakovredno dejanje utemeljenemu protiargumentiranju nekaj udarcev čez gobec (škoda, ker lahko vsakdo, tako tudi rado, trenira borilne veščine, ko smo že pri športu).

  29. Nidurun - 23.02.2010 ob 23:31

    zgornji lapsusi v obliki nesmiselnih povedi in slovenčih napak so izključno posledica pisanja v afektu.

  30. Hruška - 24.02.2010 ob 03:01

    a dejte no … saj ne gre za pregovorno odsotnost inteligence in tudi za to ne, da naj bi to bil največji problem poklicnega športa…

    - v poklicnem športu je inteligenca koristna samo, če pomaga premagati bolečino in utrujenost (naj, prosim, nihče ne začne budalit, da je “strategija” in “taktika” pomembna – ker ni); sicer je inteligenca škodljiva (nihče pri zdravi pameti ne bi hotel uspeti pri tem, kako daleč vrže kuglo na štriku (ali laufa in strelja – ali pljuva (a je pri “biatlonu” streljanje ali pljuvanje? eno od tega je pri tej neumnosti, drugo pa pri Piki Nogavički, pa ne vem točno kaj));

    - zanemarjanje in podrejanje (zlorabljanje, če smo natančni) inteligence je samo eden od treh problemov poklicnega športa (drugi so zdravstveni in etični).

    nidurun, tvoje fizično udejstvovanje je zelo podobno udejstvovanju poklicnih športnikov (z eno pomembno razliko, več o tem kasneje). težava je v tem, da družba fizikalca ne hvali kot “junaka”, “inspiracijo” ali “vir ponosa” – kot naprimer kako težko budalo a la tina maze, peter kozmus, zlatan dedić ali petra majdič – ampak mu odredi mesto, ki mu v družbi gre: mesto luzerja, ki je zaradi lastne nesposobnosti, lenobe in neumnosti pristal na dnu.

    jaz nočem, da bi braneta kozmusa, ki vsako soboto pomete in pospravi tržnico, hvalili kot petra kozmusa – rad bi, da petra kozmusa hvalijo kot braneta: prav nič (oziroma manj – tu je tista razlika od prej – kajti peter kozmus je popolnoma nekoristen).

    predvsem pa nočem dvojega: plačevati nesposobnim idiotom njihove želje po metanju kugle na štriku res daleč (ali kaj še bolj idiotskega); in nočem, da bi otroci želeli početi kaj podobnega (in pri tem resno zboleli, jedli mamile, si kaj zlomili in umrli), ker so to pokvarjeno in škodljivo početje na televiziji hvalili.

    (nurudin, ko že budališ o “virih”: florence griffith joyner je lep primer. o vzhodnih nemcih, pardon, nemkah, je bil film. vincent foe je klasičen primer 23 letnika, ki umre zaradi srčnega napada. drugače pa samo od leta 2007 samo boljši fuzbalerji: karačić, puerta, nsofwa, o’donnell, tchingoma, king, bulatov, abdi, greco – vsi so se zgrudili med tekmo in umrli. jebenti, saj FIFA že tri leta v katastrofalni predstavi hinavščine “razmišlja o uvedbi kardioloških testiranj za igralce pod 23 let”!
    http://news.bbc.co.uk/sport2/hi/football/africa/6972281.stm)

  31. Hruška - 24.02.2010 ob 03:05

    aja, baje je “peter kozmus” narobe, ker naj bi bil “primož kozmus”. well, who gives a fuck?

  32. simm - 24.02.2010 ob 11:06

    Rado, imam občutek, da si pri navajanju Kavčiča brcnil v temo.
    O Niku Kavčiču sicer ne vem prav veliko, pred časom sem si sicer ogledal eno oddajo na nacionalki o njem in “zgodovini” LB, … vseeno pa človeku pri teh letih ni za očitat socialne občutljivosti, ker si je upal povedat to, kar si današnji politiki žal ne upajo, na tako preprost in v očeh “navadne raje” razumljiv način. Nekaj podobnega kot Bučar (pustimo opozicijo in njeno preračunljivo točkovanje). Očitno je slovenska realnost to, da moraš bit najmanj upokojen, z eno nogo skoraj v grobu, da poveš nekaj konkretnega in prodornega.

  33. Fortunat Čečko - 24.02.2010 ob 11:52

    SE STRINJAM!!! DAJMO PETRA!!!

  34. Nurudin - 24.02.2010 ob 14:15

    hruška, težko najdem poklic, ki ni v okviru umetnosti, filozofije, novinarstva, izobraževanja (kjer na žalost tudi ne služi posebej), kjer bi inteligentnost (inteligenca pomeni množico inteligentnih ljudi in ne lastnosti posameznika, menda), služila kakšnemu vzvišenemu namenu.

    sam nisem pisal o pomenu poklicnega šprta za družbo, samo nasprotoval sem tvojemu avtomatskemu podcenjevanju poklicnega športnika in osnovnega namena šprta (metanja kugle na vrvici čim dlje). če smo pri metanju kugle na vrvici, se mi zdi to vleiko bolj duhovno bogateče kot prodajati čevlje v trgovini ali voditi megalomanske posle itd. igranje moštvenih iger pa pomeni enega največjih užitkov, ki jih nudi življenje (v otroštvu sem treniral rokomet, košarko, nogometa, največjega užitka pa zaradi odsotnosti kakršnegakoli kluba v mestecu nisem mogel) in bi po mojem morali pri športni vzgoji dati večji poudarek na tem, in pri tem delati na brisanju izživljanja nad manj sposobnimi zanje. te razlike po mojem pomagajo graditi travme (band Carina ima recimo pesem, ki travme iz mladosti strne takole:”nisi biu za fuzbal, so te zmeri dal na gol.”).

    ti primeri deformacij ali celo smrti, so po mojem specifike in kardiološki testi so verjetno namenjeni temu, da bi ugotovili, če je nek fant primeren za poklic nogometaša. ni pa poklicni nogomet škodljiv za vse, ampak recimo za tiste s slabim srcem. samega članka mi sicer na odpre. pri vzhodnih nemkah je šlo za zlorabo preparatov, kar je bilo omejeno specifično na vzhodno nemčijo in ne za škodljivost poklicnega športa v standardnih mejah izkoriščanja telesa.

    aha, strategija in taktika v nogometu recimo igra vidno vlogo, to nam pričajo pogoste zmage moštev s slabšimi igralci nad moštvi z močnejšimi. eden od primerov bi lahko bila zadnja zmaga slovenije nad rusijo, vendar mislim, da slovenska reprezntaca po individualnih sposobnosih ni slabša od ruske kot velja po svetu in pri nas (z izjemo nadkreativnega, karizmatičnega aršavina, ki je, mimogrede, zaključil oblikovalski faks, hh).

  35. hrum - 24.02.2010 ob 14:35

    inteligenca v poklicih ne škoduje – razen v poklicnem športu.

    od zadaj:

    - ne, strategija in taktika v fuzbalu nimata veze. popolnoma sta podrejeni (pravzaprav izhajata iz) fizičnim sposobnostim igralcev.

    - ja, poklicni šport s svojim uničevanjem telesa (in duha), tudi z jemanjem številnih škodljivih in celo prepovedanih preparatov, vodi v bolezen, invalidnost in smrt. ti kardiopregledi so namenjeni temu, da bi od poživil, mamil in “treninga” razširjeno in oslabelo srce dvajsetletnika odkrili pred infarktom in tako prihranili FIFI “zadrego”.

    - peter (primož? pavel?) kozmus meče kuglo ne vrvici zelo daleč. samo to počne in samo to zna početi. to je on. čestitke.
    prodajalka čevljev je del dolge verige proizvodnje in storitev (od krave do noge); predvsem pa gre po službi domov (in na koncert), bere knjige, ne zlorablja drog, ne lomi si sklepov in ne brije si brkov (ki rastejo zaradi jemanja hormonskih preparatov), kot to počne poklicna športnica.

    - o rekreativnem športu, o tekanju čez drn in strn, o preganjanju za žogo, o partijah pingponga nisem govoril. govoril sem o poškodovanih, bolnih, invalidnih, neizobraženih, deformiranih, neplodnih, zasvojenih, butastih, neprilagojenih in nesposobnih poklicnih športnikih, ki jih je v to žalostno stanje (k sreči ne bo trajalo dolgo, saj bodo umrli prej) pripeljalo ukvarjanje s poklicnim športom.

    zato je treba ukinit javno financiranje tega škodljivega, nezdravega in smrtno nevarnega početja – ter ga predvsem nehat promovirat in hvalit.

  36. Nurudin - 24.02.2010 ob 14:54

    hruška,

    - če sta podrejeni fizičnim sposobnostim igralcev, še ne pomeni da nimata veze. te “fizične” sposobnosti so pa predvsem spretnost, intuitivna kreativnost, in šele nato fizična moč in kondicija. pomemben je tudi vpliv osebne karizme igralca. osebne sposobnosti so samo zasnova za nekaj več, torej za obliko taktike in strategije.

    - ne, telo uničuje ponavadi ob zlorabah, duha ne uničuje … če bedak vstopi v šport, bo morda kaj celo pridobil, s potovanji od mesta do mesta, spoznavanjem drugih kultur, povezovanjem s sodelavci, razvotega duha pa ne bo uničil, če ta tega ne bo dovolil, tako kot v vseh možnih birokratskih za mizo sedečih poklicih.

    - kako veš, da primož kozmus zna samo to? kakšen smisel za njenega duha ima to,d a je del verige od umora krave do študentov, ki praznijo tovornjak in zlagajo čevlje na police, ob tem,d a se ji cel dan nad glavo vrti najbolj ogaben pop (če seveda ni zaposlena v prodajalni subkulturnih čevljev). tudi športnik gre po službi domov in kamorkoli pač že hoče.

    - tudi jaz nisem pisal o rekreativnem … o invalidnih, bolnih, butastih, zasvojenih itd. sem pa že vse napisal – bolni, invalidni, zasvojeni mislim da niso večina, ampak bolj majhna manjšina. če izvzamemo to, da se bivši športniki ponavaddi zredijo. butasti pa niso zaradi športa, kot sem razložil v zgornji alineji.

    zadnji odstavek pa je nekaj, kjer bi mogoče utegnila najti kakšno skupno točkico, vendar zaradi drugih vzrokov.

  37. Nurudin - 24.02.2010 ob 14:56

    * različnih.

  38. Marija - 24.02.2010 ob 17:33
    Marija

    Jaz nimam nobenega razumskega argumenta, načeloma se strinjam z vsem, kar je zgoraj napisano, in prav tako načeloma ne delim niti malo športne evforije.

    Ampak vseeno – kar je naredila Petra, mi je bilo všeč. Vem, da ni bilo pametno, ni blo športno, verjetno je blo sprogramirano iz zlo makijavelističnih načel. Grem čez trupla, pa magar čez svoje lastno! Ampak vsem tem navkljub mi je blo dejanje všeč.

    Zakaj? Ker vsak dan okol sebe vidm ogromno quitterjev. Ker sem jaz sama tut zlo velikokrat quitter. Smo v času, ko rajš spustimo, kot da bi se boril dalje. Eh… šola me ne zanima.. pustmo… to, da bi kej originalnga naredu, eh, zakaj že, pustmo… v ljubezen je preveč zahtevn vlagat, pustmo, sej bo fuck buddy ok…

    Sej štekam, da se ljudje nočjo več pehat za nekimi vsiljenimi vrednotami, to podpiram, sam opuščanje zlo hitr rata način življenja, kar najbrž človeku ne sede najbolj.

    In zato, če morm izbrat sam črno al pa belo (pač v smislu tistega, kar nosi idejo) vidm dejanje Petre kot udarniško, a všečno dejanje.

  39. Nidurun - 24.02.2010 ob 22:53

    poleg obžalovanja, da lahko ljudje, kot so rado, trenirajo borilne veščne, se pridružujem še obžalovanju, da lahko v glasbeno šolo hodijo tudi ljudje SDF. naj razložim principe, po katerem je rybakov komad govno: v okviru glasbe (t.i. popularne, in kateri bedak lahko reče recimo joy division ali led zeppelinom zabavna glasba) je rybak res kičasto govno. ker pa gre za evrosong, ki je tekmovanje kičastih goven v okviru popularne glasbe nasploh in ker tudi kič lahko vsebuje vsebino, se rybakova skladba presoja v okviru eurosong popevke. in ker je kič kič, je ravno znotraj samega kiča malo zahtevneje ločiti boljše od slabega in ravno to zahteva poznavalsko uho. in ker ti sama nimaš pojma o glasbi, primerjaš brigito šuler z rybakovo skladbo. okus za kič tudi izdaja civiliziranost preprostega ljudstva naroda. razumevanje konteksta evrosonga, konteksta skladbe in seveda scenskega nastopa na eurosongu pa zahteva človeka, ki razume tudi zahtevno umetnost. kaj za kurac ima diploma z umevanjem sveta (razen (morda) diploma iz kakšne filozofije, primerjalne književnost ipd.)), pa res ni jasno nikomur pri zdravi pameti. poleg diplomantov iz filozofije in pk, pa imamo tudi samouke.

    da pa si ne boš drznila napisati, da o glasbi nimam pojma, pa limam še 50 najbolj poslušanih izvajalcev z moje strani, po statistiki, ki jo zame vodi spletna stran last.fm. ne mislim, da čisto razumeš njihovo glasbo, verjamem pa, da si od kod slišala, vsaj za nekatere od njih, da so dobri muzičarji. in tudi med temi izvajalci se najde kič, v takšnem in drugačnem kontekstu.

    Joy Division, Nirvana, The Smiths, The Replacements, Dan D, Azra, EKV, The Doors, Bob Dylan, Sebadoh, Šarlo Akrobata, Pavement, Hüsker Dü, Pearl Jam, Interpol, Descendents, Bloc Party, Pixies, Led Zeppelin, Guns N’ Roses, Oasis, Gang of Four, Niet, Fugazi, Otroci Socializma, The Cure, The Libertines, Franz Ferdinand, Tom Waits, Mission of Burma, Kings of Leon, Nick Drake, Neutral Milk Hotel, Carina,R.E.M.,Placebo,The Beatles, 2Pac, Demolition Group, The Who, Radiohead, The Rakes, Ignite, The Black Keys, Echo & The Bunnymen, Beastie Boys, Muse, Van Morrison, Res Nullius,Dinosaur Jr., Metallica.

  40. Simona Rebolj - 24.02.2010 ob 23:53
    Simona Rebolj

    Obvestilo:

    Komentar nekega agresivnega primitivnega anonimneža je izbrisan, ker primitivizma, nasilja in zmerjanja brez argumentov ne podpiram. Še posebej brezjajčno anonimnega ne. Seveda tudi ne morem podpirat slaboumnega natolcevanja, hujskanja in s tem povezanih kiksev name osebno, kar prav tako nima zveze z zapisom, ampak služijo samo slaboumno primitivnemu in brezjajčno anonimnemu poskusu žalitev, na kar nima smisla odgovarjat. Tudi laži ne podpiram. Osebno mi ni treba nikogar, razen povratno, poimenovat kreten, ker komuniciram izključno z argumentiranjem in vezano na vsebino, četudi kdaj strupeno, kakor so strupeni sogovorniki. Zgolj obkladanja z zmerljivkami ni moj nivo, pač pa nivo komentatorja, zato je izbrisan. In še posebej ne podpiram takih izbruhov, če se nikakor ne veže na tematiko zapisa! Tema zapisa namreč ni Eurosong, niti Michael Jackson, pa če komu okupira še tako pomemben čustven in razumski, ježešna, del življenja, da si je očitno pripravljen žile rezat ali morda celo ubijat. Komu glasbena šola pač ne pomaga očitno, meni je, čeprav verjamem, da je dovolj inteligentna oseba ne potrebuje, da bi pogruntala, kar je zapisal na to temo v odgovor Nurudin. Agresiven primitiven diskreditacijski nivo je na mojem blogovrtičku cenzuriran in v najhujšem primeru odposlan v obravnavo organom pregona.

    Prosim tudi, da se v nadaljevanju pod tem zapisom ne bi razvila eurosong diskusija ali kakršen koli glasbeni kotiček, čeprav je trenutno In. Pri meni ni.

  41. Simona Rebolj - 25.02.2010 ob 00:33
    Simona Rebolj

    @Marija:

    Osebno opažam porast ekstremov. Ekstrem, ki si ga opisala v smislu brezvoljnosti, opuščanja borbe za nekaj itd., je en ekstrem. Ampak opaznega je ogromno tudi drugega ekstrema, ki sem ga opisovala v zapisu. Povsem logično je, da se ob pojavu takega ekstrema, začne kopičit na drugi strani drug. Ker v bistvu ljudem jemlje motivacijo in jih spravlja v depresijo, če že vnaprej “vedo”, da se od njih pričakuje žrtvovanje za fanatizem. V tem ni smisel življenja. Vsaj po mojem ne. Tudi v depresiji in brezvoljnosti ni, ampak je logična druga skrajnost. Posledica strahu pred drugo platjo medalje skrajnosti v bistvu. Tudi primer Majdičeve ni preprost. Če že govorimo o težavnosti določene odločitve in dejanja, mislim, da bi bilo njej v imenu druge vrste vrednote (ne se pehat za vsako ceno, čez trupla, postavljat takšnih standardov drugim in blabla) veliko težje odnehat, kot da se je borila naprej. Zelo verjetno se ji je zdelo, da bi jo tisto, kar bi jo čakalo, kakršna osebnost pač je, če bi odnehala (obžalovanje, jeza itd.), mnogo več bolečin koštalo kot to, da se je gnala do konca in pred svetom dokazala, kar je želela. To je podobno, kot mi je nekoč nek moški v razsutem zakonu izjavil, da je veliko lažje odit, obupat, kot vztrajat v familiji … hehe … Seveda je lagal sebi in drugim. V njegovem primeru je imel veliko več drugovrstnih koristi, da je vztrajal, čeprav je bilo vse narobe. Preprosto ni hotel spustit iz rok drugih koristi, čeprav so bile posledice tudi in na žalost predvsem škodljive in izkoriščani so bili ljudje okrog njega. Preprosto se mu je zdelo, da bi preveč izgubil. Človek je lahko, medtem ko reklamira vrline ali celo lastne vrline, tako hitro navaden hinavec. Res so tanke meje.

    P. S.: Je pa res, da Majdičevo nekako dojemam kot precej agresiven in zagrizen tip človeka. S takšnimi povsem osebno ponavadi ne formiram ravno ljubezni na prvi pogled … Tako ne zaznavam Tine Maze ali na primer nisem Mateje Svet. No, zdaj bo seveda vložila tožbo še za oškodnino zaradi padca v luknjo. Okej. Logično. Vendar me zanima, kaj bi bilo, če bi bila tam ograja. Konec koncev se je Gruzijec ubil, ker se je zaletel v ograjo, o čemer sem tudi pisala. Se lahko tudi toži, ker je bila ograja pretrda. Moje mnenje je, da gre predvsem za zgodbo o pretirani agresiji, tako na strani športnikov kot na strani organizatorjev, ki so morda temu primerne zahtevne proge ustvarili in potem so tu trenerji in dohtarji, ki forsirajo itd. Ne zdi se mi okej klima to. In v takovrstnem gladiatorskem kreiranju umetnih herojev (če preživijo ali se izmučijo do konca za neko umetno ustvarjeno tekmo – beri: za medalje, slavo in denar) ne vidim smisla in še manj kakšnih pozitivnih vzorov.

  42. Leiito - 26.02.2010 ob 11:31

    http://www.youtube.com/watch?v=QmbLaBPcGtc&feature=related

    slight off-topic, ali pa tudi ne. Pri Pahorju in KK številni internetni komentatorji naenkrat prepoznavajo znake uporabe stimulansov. Težko reči, ampak na tem posnetku je razpoloženjska amplituda res sumljivo visoka.

    a propos, Petra Majdič je izjavila, da je njeno trenutno razpoložneje odvisno predvsem od protibolečinskih tablet, da najprej joče pa vzame tableto in se potem smeje, dan kasneje je razlagala že o koncu športne poti, ker so še druge stvari na svetu, pa potem brez težav dve uri odgovarjala na vprašanja novinarjev. Previdno z Oxycontinom, Ms Majdič, športniki so od nekdaj psihonautična avantgarda, speedball npr so izumili na Tour de France.

  43. Nurudin - 26.02.2010 ob 21:52

    spoštovani državljanki in državljanke, na tem mestu preklicujem svoje zagovarjanje poklicnega špora v skoraj vseh točkah, še vedno pa ne mislim, da je povp. življ. doba športnikov krajša in da obolijo, kar pa niti nima posebne veze. poleg tega preklicujem svojo tezo o smiselnosti tepežkanja radota čez gobec. za prvo je razlog v tem, da sem si včeraj ogledal veleslalomsko tkemo in spremljal dogajanje okoli tega, za drugo pa to, da mi je na uho prišel smisel zaključnega prizora dogvilla. obenem verjamem, da je petkovšek zakon.

  44. smoger - 1.03.2010 ob 16:35

    Pozabla si na perverzijo leta
    - Turk odlikoval Petro Majdič z zlatim redom za zasluge. Tega človeka sem res podcenjeval. Zdaj vidim, da ni amater.

    Vsekakor je zame eden najboljših športnikov na svetu Tiger Woods…to je dokazal v zadnjih mesecih. Preprosto je pokazal ogledalo vsem, ki plešejo okoli vrhunskih gladiatrojev – kešpi… in multinacionalkam. Bravo, tiger!!!

  45. asta - 1.03.2010 ob 17:44

    Najbolj všeč na tem blogu mi je to, da se je dejansko splača vzeti čas in prebrati zapisano. Ne glede na to ali se človek strinja z tezami ali ne, je vsekakor vredno branja.
    Lucidno kot ponavadi.

  46. Nidurun - 1.03.2010 ob 19:50

    smoger, eh, saj jim ni pokazal ogledala, ampak je bolj ali manj ogledalo ves čas prisotno. v tem ogledalu se omenjeni ogledujejo vse dni svoje, sežgalo jim je oči.

  47. Nidurun - 1.03.2010 ob 19:50

    ogledujejo z užitkom seveda, in si popravljajo metuljčke in podobna sranja.

  48. Leiito - 3.03.2010 ob 12:26

    a propos šport. Sicer ne maram priporočati knjig ipd, ampak “Agassijeva” (ghostwriter je sicer Pulitzerjevec Moehringer) je do zdaj branje leta. Pa še džabe je:

    [URL]http://www.mediafire.com/?gyj3kdhdjyl[/URL]

  49. Simona Rebolj - 3.03.2010 ob 16:25
    Simona Rebolj

    @Leiito:

    Mene predvsem moti, če stimulansi nič ne pomagajo ali celo pripomorejo k še večjemu kaosu in trapastosti, sicer se zaradi mene lahko zadavi s koko cel parlament. Da bi le bilo kaj od njih.

    @smoger:

    Ja, odlikovanje se še ni zgodilo, ko sem tole pisala, sicer bi bil zapis pač še malo daljši …. hehe ….

    Ampak odlikovanja Türka nasploh kar kličejo po posebni obravnavi itak. Po tem ga ne bomo nikoli pozabili, od Ertla, preko Jožeta Trontlja, ob čemer se popstar poteza Majdičevi zdi še mala šala.

    @asta:

    Hvala. In zelo se strinjam s poanto, ki si jo izpostavila. Tudi jaz enako prioritetno vrednotim vse vrste tekstov, ki jih prebiram … od kolumen pa do romanov, ravno po tem, ali jih je vredno brat in zakaj neodvisno od strinjanja ali nestrinjanja v vseh sporočilnih segmentih segmentih.

  50. vaba - 11.03.2010 ob 10:38

    Tirk je en tak komunistično-katoliški človek. Dokaz je odlikovanje P. Majdič in ne-odlikovanje Tine Maze! Čeprav je T. Maze dobila 2 srebrni medalji, je tista od P. Majdič več vredna, ker je pridobljena s trpljenjem. Tipično cerkveno razmišljanje – s trpljenjem do nebes!
    T. Maze odlikovanja seveda ne more dobiti, ker:
    1. ni trpela;
    2. ker dobro izgleda;
    3. ker ne uboga partije (SZS in OI);

  51. Simona Rebolj - 11.03.2010 ob 15:32
    Simona Rebolj

    @vaba:

    No, Majdičeva je imela sicer tudi že od prej velike uspehe, se pa popolnoma strinjam s tabo, da odlikovanje eksplicitno za ta primer ni ustrezno, in ja, se strinjam, da v bistvu poveličuje neko mentaliteto, ki sploh ni pozitivna, ampak prej nekrofilna, še posebej ker hkrati diskreditira ostale, ki so z več aspektov in pozitivno zaslužni.

    Ampak z odlikovanji se bo Türk na žalost itak zapisal v slovenske zgodovinske memoare v negativnem smislu. Tudi z Ertlom seveda in še bolj, po mojem mnenju, z dr. Jožetom Trontljem, kar sploh ni bilo veliko omenjano, osebno pa menim, da je bilo ravno to odlikovanje najbolj škandalozno v svojem razlogu in namenu. Mentalitetni sporočilni kiks par ekselons. “Pedagoško” vzgojni pogreb. Žal.

  52. vaba - 11.03.2010 ob 17:26

    Simona, uporabjaš prave vrste sarkazem inu humor.

    en diskreten pozdravček..

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !