Simona Rebolj

« | | »

USTOLIČENJE POGLAVARJEV ali TUDI NPU KRASI DIREKTOR

25.06.2010

NPU

Nacionalni preiskovalni urad, nad katerega se je še pred začetkom delovanja sesul plaz dvomov in nezaupanja zaradi neugledne reputacije okrog delovanja ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal, je dočakal predvidljivo ustoličenje direktorja. Ministrica za notranje zadeve, ki je nekdaj službovala v odvetniški pisarni Mira Senice, kjer se je ukvarjala z gospodarskim pravom in stečajnimi postopki, je hkrati z odvetnikom Mirom Senico v zasebni partnerski zvezi, skupaj pa sta bila tudi vidna podpornika, člana in organizatorja srečanj združenja Yes, kjer pletejo mrežo predvsem gospodarstveniki s svojimi apetiti na trgu. Takšno ozadje seveda ne vzbuja ravno zadovoljive stopnje zaupanja, da bi NPU, ki je namenjen preiskovanju gospodarskega kriminala, deloval optimalno kredibilno, ampak prej vzbuja pomisleke, kako so lahko nekateri poslovneži, ki so tesneje povezani s Katarino Kresal in Mirom Senico, veseli, da imajo svojo “zastopnico” kar na vrhu ministrstva za notranje zadeve, ki ji nudi možnost vplivanja na tokove preiskav. Predvsem možnost vplivanja na odločitve, koga se ne bo preiskovalo in koga se bo, vključno s povišano stopnjo možnosti prostočasnih klepetov preko življenjskega spremljevalca o raznih primerih in osebah, ki jih dober odvetnik, kakršen je pripravljen za svoje stranke naredit res vse, kot smo se lahko posledic tovrstne mentalitete tudi konkretno naposlušali ob primeru Baričevič, dobro pozna.

BREME POSVEČENIH MINISTROV in MINISTRIC

Seveda je javnost utrujena od neprepričljivega in do osnovne inteligence državljanov poniževalnega ponavljanja manter o neodvisnosti delovanja te in one (pod)sfere, medtem ko se je balonček mreženja, ki kaže vse prej kot neodvisno delovanje posameznih oraganiziranih skupin znotraj komepleksnega med seboj povezanega sistema, od prenasičenosti izrabe mej verjetnosti vplivov že razpočil in odmeve poka z različnimi protagonisti zgodb, od ministrov, preko poslancev in županov, do zadnjega uradnika na vasi, še vedno spremljamo in čakamo na spremembe, za kakršne, logično, s strani posvečenih upravljavcev z usodo državljanov ni nobene omembe vredne volje, saj bi morali za kanček upanja v boljšo bodočnost najprej izbrisat s scene sami sebe.

Do neke vsaj osnovne mere prebavljivega okusa bi lahko pripomogli vsaj s sistemsko spremembo, ki predsednikov strank ne bi pehala v skušnjavo po rovarjenju v smer osebnih apetitov pri zastopanju koristi ideoloških kolegov. Menim, da bi morali, še posebej v majhni državici, kakršna je Slovenija, ukinit možnost, da predsedniki strank koalicije sploh zasedajo ministrske položaje, pri čemer, smešno, lahko kot zastopniki svojih strank izpadejo iz vrst poslancev, kar se je naprimer zgodilo Karlu Erjavcu. Predsednik stranke ne ustreza nujno merilom, ki bi bila pričakovana za zasedanje vrha katerega koli ministrstva, stopnja možne politizacije določene sfere družbe pa se obeta še toliko večja. Kupčkanja z ministrskimi stolčki, ki jih spremljamo po volitvah ravno zaradi stripovskih burk pri vprašanjih, kam neki bi posadili predsednike strank, še posebej če iz teh in onih razlogov niso za nikamor, so naravnost prebanalna glede na resnost možnih posledic na interese družbe. Izbira strokovno in osebnostno najboljšega kadra za vodenje določenega ministrstva pristane v planu drugotnega pomena in prioritetno se lahko, če premoremo dovolj cinizma, brezmejno zabavamo ob ogledu komolčanja predsednikov strank za položaje nad resorjem, ki bi jim obetal po logiki stvari največ slave brezplačne reklame za stranko, in, še huje, ki bi jim omogočal učinkovitejše uresničevanja zakulisnih političnih in osebnih apetitov. Državljani kislo spremljamo orgije, katera področja družbene sfere bodo šla pod vodstvom predsednikov strank po najvišji možni meji verjetnosti z mešanjem politikantske megle v franže za nadaljnja štiri leta. Močno ovirano osredotočeno delovanje v smer obče družbene koristi je pod aktualno vlado ministrstvo pod vodstvom Katarine Kresal ter ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo pod vodstvom Gregorja Golobiča. Primer Karla Erjavca, ki je zaradi osebnih preferenc po volitvah oviral konstituiranje vlade z izsiljevanjem po ohranitvi vrhovnega položaja na občutljivem ministrstvu za obrambo, je pokazal težave predsednika stranke, ki pristane na ministrstvu, na katerem pristat resnično noče in ne kaže nikakršne posebne motivacije, da bi se ukvarjal s področjem, ki mu je dodeljeno, niti se ne more hvalisat z obetavnimi referencami. Nekdanji minister za finance in predsednik stranke NSi Andrej Bajuk se še danes vrača v parlament na zaslišanja nasprotnega ideološkega tabora, kaj je v času svojega ministrovanja vedel, pa ni hotel vedet, in česa ni vedel, pa bi moral vedet. Upam, da v parlamentu kuhajo dobro kavo. Zasedanje ministrskih funkcij s strani predsednikov strank se v vsakem primeru izkazuje v poanti z dežja pod kap. V kolikor predsednik stranke pokaže interes za sprejetje glavne funkcije na določenem ministrstvu, smo lahko že vnaprej sumničavo kisli in predvidevamo eno samo politikantsko “rovarjenje” in s tem povezane boje med pozicijo in opozicijo. V kolikor predsednik stranke ne pokaže interesa za prevzem vrhovne funkcije na določenem ministrstvu, pa lahko že vnaprej sklepamo, da bo novi minister ves mandat porabil za futranje depresije in točenje krokodiljih solza, ker mu ni bilo omogočeno enakovredno drugim krokodilskim kolegom kupčkat s smetmi po teritoriju, po katerem je tako hrepenel in na katerem ne bo ravno navdušujoče zainteresirano premikal gora, ampak bolj iz dneva v dan odšihtal pač nebodijetreba delovno normo, dokler ga ne bodo morda odnesli na počitnice takšni ali drugačni politični, strokovni in po sposobnosti neločeni odpadki, ki se bodo kopičili in osmrajali planet na minstrskem predpražniku.

Seveda politična narava ozadja ministrovanja že sama po sebi ne predvideva nujno profesionalnega, kakovostnega in nepristranskega delovanja, tudi zakonitega ne, vendar bi morala obstajat vsaj zadovoljiva težnja in pričakovanje javnosti, da tako odgovorne položaje zasedajo čim bolj kredibilne in profesionalne osebnosti, ne glede na politično ozadje. Dokler imamo v sistem infiltrirno celo možnost, da ministrujejo predsedniki strank, ki lahko funkcijo vodenja stranke glede na profil in pričakovanja stranke opravljajo odlično, čeprav hkrati niso niti na prvi pogled optimalno primerni za zasedanje ministrskih stolčkov, težko pretirano moraliziramo in picajzlamo v drugih primerih, saj je ministrski položaj že po defoltu zdesetkan na nivo politikantske “nujnosti”. Tudi časa in volje zmanjkuje za pozornejši nadzor s strani “četrte veje oblasti” nad ministri, saj že predsedniki strank požrejo večino medijske pozornosti v hrepenenju po obetavnih scenarijih za dolga, vroča in hrupna cirkusovanja, ponavadi so burke “zmontirane” in pripravljene za predvajanje že kar za dober dan, ko se še ne poleže niti vročica volitev.

GNJAVIJO TUDI ŽUPANI

Zelo podoben nonsens predstavljajo župani v poslanskih vrstah. Pravi supermani s potencialom genijev, ki razpolagajo s štirindvajsetimi urami dnevno kot vsi smrtniki, a trdijo, da brez problemov opravljajo hkrati dve tako odgovorni fuknkciji. Žal ne opazimo niti supermanskih veščin, še manj genialnih potez, precej bolj pa povsem nedemokratično delovanje sistema, ki nekaterim županom omogoča dodaten oseben profit s prozorno neprepričljivim izgovorom, da tako lažje uveljavljajo interese občin. Ja, no, saj, še toliko huje! Demokracija pa taka! Za učinkovitejše uveljavljanje interesov občin naj se skušajo s prepričljivim delovanjem povzpet v poslanske vrste posamezniki, ki bodo s svojimi preferencami delovali stoodstotno, saj je tudi stoodstotno premalo, še posebej v primeru komolčanja morebitnih veleambicioznih osebkov, ki na supermane in genialce spominjajo približno tolIko kot premnogo bolj slavni Mr. Bean v šoli.

DIREKTOR NPU BREZ KONKURENCE

Po kalvarijah okrog nakupa stavbe za NPU v sodelovanju Katarine Kresal z nepremičninskim žonglerjem Jurijem Pogačarjem, ki ga javnost ne bo zlahka pozabila še od afere SIB Banka s prikladno zapadlim in razpadlim epilogom, se je na Nacionalni preiskovalni urad za pregon gospodarskega kriminala presenetljivo neodmevno ustoličilo novega direktorja, ki je že po zdavnaj napovedanem scenariju postal Harij Furlan. Direktorja NPU je imenoval generalni direktor policije Janko Goršek, zaradi katerega je minstrica za zunanje zadeve vložila predlog za spremembo zakona, da ga je lahko brez razpisa imenovala na vrhovno funkcijo policije, s čimer mu je z aspekta zaupanja javnosti naredila medvedjo uslugo.

Že januarja letos je bil Harij Furlan napovedan kot edini favorit za direktorsko mesto NPU. Vse skupaj je izpadlo tako, kot da se drugim morebitnim kandidatom, ki bi se na razpis prijavili, nima smisla trudit in naivno blamirat, saj je direktor že izbran. Spraševali smo se predvsem o tem, po kakšni logiki in kriterijih se odvija protekcija. Kasneje se je kot možen kandidat, ki bi se prijavil na razpis, v javnosti pojavil samo še Drago Kos, ki se mu mandat na vrhu protikorupcijske komisije izteka. Možnosti ni potrdil, niti zanikal, je pa v intervjuju Lada Ambrožiča izrekel kar nekaj naklonjenih besed v smer ministrice za notranje zadeve, a po medijskih odzivih vseeno ni predstavljal favorita v očeh Katarine Kresal v primerjavi s Harijem Furlanom. No, niti Drago Kos na koncu koncev očitno ni kandidiral. Na razpis za tako pomembno funkcijo v Sloveniji se je poleg Harija Furlana prijavil samo še upokojen kriminalist Marjan Erhatič. Težko si predstavljam, zakaj neki bi se upokojen kriminalist sploh prijavil, razen v primeru uslišane prošnje, da bi za malo lepši izgled razpisne puščobe obstajal vsaj še nekdo poleg edinega predvidenega favorita, da ne bi izpadlo, kot da je Harij Furlan z aspekta okoliščin razpisa imenovan, ker je bil pač edini prijavljen kandidat.

ODMEVNE REFERENCE HARIJA FURLANA

Odmevne reference Harija Furlana bi lahko razdelili na tri poglavja:

Vodil je akcijo Čista lopata, po kateri so bili aretirani gradbeniški “baroni” Ivan Zidar, Hilda Tovšak in Dušan Černigoj, ampak delo Harija Furlana se je zaključilo z odstopom od primera in s funkcije in obremenilni dokazi očitno niso bili tako kakovostni, da ne bi afera Čista lopata danes predstavljala še enega izmed razvlečenih nerešenih primerov. Ivan Zidar je lani napovedal celo milijone vredno tožbo proti državi zaradi pravno neutemeljene aretacije. Epilog, ki zagotovo ni v interesu davkoplačevalcev.

Po odstopu iz tožilskih vrst pod generalno tožilko Barbaro Brezigar se je začelo drugo odmevno poglavje. Harij Furlan je odpotoval v BiH, kjer je kot tožilec posebnega oddelka preiskoval sporne privatizacijske posle in morebitno mafijsko klanovanje predsednika vlade Republike Srbske Milorada Dodika. Rezultat akcije naj bi bila vložena obtožnica, kar se seveda nikoli ni zgodilo. Po poročanju slovenskih medijev je prišlo v nepojasnjenih okoliščinah do razformiranja Furlanove skupine preiskovalcev v BiH. Nepojasnjene okoliščine so seveda v svoji nepojasnjenosti vedno najbolj intrigantne, zato me je zanimalo, kako nepojasnjene okoliščine pojasnjujejo bosanski ali srbski mediji in zlahka preko brskanja po internetu ugotovila, da akcija ne samo, da ni kaj dosti pojasnjevana, ampak se je težko dokopat že do informacij, da bi kaj omenjenim aktivnostim podobnega sploh obstajalo. Največ o možnem pojasnilu, zakaj je skupina preiskovalcev lahko brez rezultatov odpeketala domov, sem našla prispevku, ki predstavlja srbsko plat medalje. V članku so problematizirani pristopi, s kakršnimi je preiskovalna komisija prihajala do domnevnih podatkov, ki naj bi predstavljali relevantne obremenilne dokaze. Ti naj bi bili skonstruirani in v nekaterih primerih celo lažni. Seveda je treba vzet v obzir vpliv možnih pristranskih čustev s srbske strani pri pogledu na delovanje preiskovalne komisije, je pa možno, glede na razplet, sklepat, da z načinom pridobivanja in predelovanja informacij ni bilo vse v najlepšem redu, zaradi česar je verjetno skupina preiskovalcev v najboljšem primeru razpleta opustila akcijo, vzroki, ki so botrovali neučinkovitemu delovanju, pa ostajajo bolj ali manj skrivnost. V Sobotni prilogi, hecno, je bilo omenjeno kot nenavadno, da je Harij Furlan pridobil položaj, ki formalno predstavlja mednarodnega tožilca znotraj preiskovalne skupine v BiH, čeprav je znano, da ne obvlada angleškega jezika, a je verjetno bolj omembe vreden pomislek, da v danih okoliščinah znanja angleškega jezika resnično ni potreboval. Jezik, ki ga je potreboval, je očitno obvladal dovolj, kot ga dovolj obvladujemo vsi, ki smo daljše obdobje življenja preživeli še v Jugoslaviji.

Tretje poglavje, ki pravzaprav ni referenca v profesionalnem pomenu besede, čeprav je morda pomenila najpomembnejši vidik delovanja Harija Furlana za prednost pri zasedanju direktorskega položaja NPU, se razgalja v njegovem nekompatibilnem odnosu z generalno državno tožilko Barbaro Brezigar, ki sta se jo ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal in pravosodni minister Aleš Zalar, prav tako član LDS, letos zelo trudila pospremit k odstavitvi. Harij Furlan naj bi namreč odstopil kot vodja tožilske skupine v akciji Čista lopata ravno zaradi sporov z generalno državno tožilko, česar sicer uradno potrdil ni, tako da javnost nikoli ni izvedela, ali je raje odstopil, ker njegovo vodenje pri posredovanju obremenilnih dokazov preprosto ni bilo zadovoljivo ali resnično (samo) zaradi tega, ker naj bi nasprotoval pretirani medijski pozornosti in posledični politizaciji primera ob aretacijah gradbenih velikašev, zaradi česar naj bi bilo oteženo in ogroženo delo preiskovalcev. No, seveda tudi nikoli ni bilo jasno, kako, če sploh, naj bi bilo zaradi posnetkov prevažanja aretiranih poslovnežev res ogroženo delo na primeru. Precej bolj zanimivi se zdijo drugi podatki, ki se dotikajo povezanosti Harija Furlana z nekdanjim tožilcem Boštjanom Penkom, ki pa je nedvoumno javno izraženo z Barbaro Brezigar zapadel v spor.

OD ORIONA DO ČIŠČENJA LOPAT

Generalna državna tožilka je Boštjanu Penku stopila na prste ob aferi Orion. Zoper sumljivo finančno družbo Orion, ki je z oderuškimi obrestmi in nenavadnimi pogodbami veliko število posojilojemalcev spravilo na rob obupa, je tožilec iz skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala od pregona odstopil. Po njegovem mnenju sumi iz predkazenskega postopka in obremenilni dokazi niso bili dovolj prepričljivi za vložitev obtožnice, s čimer Barbara Brezigar ni soglašala. Državnotožilski svet je pod vodstvom generalne državne tožilke razrešil Boštjana Penka iz skupine za pregon organiziranega kriminala zaradi ocene, da primera Orion ni vodil pravilno. Z opustitvijo pregona naj bi soglašal tudi Harij Furlan in nasprotoval razrešitvi kolega Boštjana Penka. Po Penkovi razrešitvi in kasneje tudi aretaciji je odstopil s položaja tudi Harij Furlan s pojasnilom za javnost, da je vzrok za odhod strokovni izziv v tujini. Za strokovni izziv v tujini se je zkazalo sodelovanje v skupini preiskovalcev v BiH, ki se je končalo v takoimenovanih nepojasnjenih okoliščinah z razpustitvijo posebnega oddelka za organizirani kriminal in korupcijo ter z opustitvijo akcije. Harij Furlan se je iz velikega strokovnega izziva v tujini vrnil v domačo Slovenijo in pristal kot okrajni državni tožilec na novogoriškem tožilstvu, kjer se je do zdaj ukvarjal z bolj drobnimi primeri in kjer je s tožilsko kariero tudi začel.

V prispevkih predstavitve Harija Furlana v Sobotni prilogi in Dnevnikovem Objektivu je bil zaznaven trud, da bi izpostavili hvalevredne plati medalje novega direktorja na čelu NPU. Sobotna priloga je tako izpostavila celo njegov domneven prijazen in dobrovoljen karakter v odnosu s kolegi, prijatelji in domačimi, čeprav je sicer pri delu bolj poznan po mrkem izrazu na obrazu. Škoda, ker se državljanom za prijazne in dobrovoljne grimase na obrazih lahko milo rečeno fučka, saj našo bodočnost ne krojijo dobrovoljne ali mrke grimase na ksihtih posvečenih. V obeh prispevkih so bile poudarjene zavidljive izkušnje sveže ustoličenega direktorja, kar me je zanimalo najbolj. In kaj sem dobila v informacijo? Da je bil novopečeni direktor NPU na misiji v BiH podvržen posebnim prijemom tajnih obveščevalskih služb in grožnjam. Neverjetno. Grožnje naj bi predstavljale preiskovalcem neverjetno posebne pozornosti vredno izkušnjo. Ne samo to. Prebrala sem lahko tudi “vic”. Hariju Furlanu naj bi z namenom osebne diskreditacije kot tožilca nastavljali prostitutke. Smeha vredna posebej izpostavljena preizkušnja. Kaj takega prestajat mora predstavljat res nadnaravne sposobnosti samokontrole po mnenju nekaterih očitno. Če odštejem svinjarijo pehanja žensk v prostitucijo, ostane precej prostora za smeh. V smislu neugodne plati medalje je bilo omenjeno, da Furlan ne slovi ravno po izrazitih vodstvenih in timsko povezovalnih sposobnostih. Omenjene veščine naj ga niti ne bi preveč privlačile in vprašljive naj bi bile tudi njegove kompetence za preiskovanje gospodarskega kriminala, ker naj bi bil bolj domač pri ukvarjanju s preprodajo drog, orožja in podobnega. V prispevkih o zgodovini Harija Furlana kljub omembam prepletenosti s preiskavo mahinacij Oriona in z nekdanjim tožilcem Boštjanom Penkom je namenoma ali nenamenoma poniknil spomin na nadaljevanje zgodbe Boštjana Penka. Ta je takoj, ko je zapustil tožilske vrste po razrešitvi iz skupine tožilcev za pregon organiziranega kriminala, Harij Furlan pa odstopil s položaja, ko je med drugim tudi preiskava primera Čista lopata že potihnila in je Ivan Zidar napovedal tožbo proti državi zaradi domnevno pravno neutemeljene aretacije, postal sam kar Zidarjev odvetnik.

Da je bilo dejanje Boštjana Penka, ki je imel kot nekdanji višji državni tožilec iz skupine za pregon organiziranega kriminala brez dvoma vpogled tudi v dokumentacijo primera Čista lopata, milo rečeno neetično, bi skoraj težko napraskali dvom. A neetično še ne pomeni nujno protizakonito znotraj (luknjastega) pravno formalnega okvira. Boštjan Penko se je v času dopustovanja že pred nastopom v odvetniški funkciji srečeval z Ivanom Zidarjem in dogovarjal za sodelovanje v prihodnosti. Dlje časa je bil s strani policije opazovan in na koncu bombastično aretiran. Aretacija je spet izpadla kot kakšen ponesrečen skeč ali pa laično opazovanje preprosto ne more doumet učinkovitih skrivnostnih tolmunov določenega načina delovanja organov pregona. Srečnega bodočega odvetnika, ki je že kar vnaprej dobil težkokategornega klienta z debelo denarnico, še preden je sploh nastopil z odvetniško prakso, je policija aretirala, ko se je vračal s sestanka z Ivanom Zidarjem, da bi bojda pri njem našli dokumente, ki bi dokazovali zlorabo položaja, Ivan Zidar pa za napeljevanje k štrbunku v skušnjavo. Seveda so pri Penku našli fotokopije dokumentacije iz spisov, ki mu jih je izročil Zidar in so se nanašale na kazenski postopek zoper njega v zvezi z nakupom nepremičnine v Fiesi, čemur naj bi botrovala kakopak zloraba položaja. Torej nič v povezavi s predkazenskim postopkom v primeru Čista lopata. Samo sprašujem se, kako neki bi lahko našli pri Penku kakršne koli dokumente, ki bi jih izročil Zidarju. Globoko sploh dvomim v tolikšno brezmejno neumnost katerega koli homo sapiensa v čevljih Boštjana Penka, da bi s takovrstnimi dokumenti sploh rokoval na tak način, Zidar pa bi se lahko že zelo zadovoljil s kakršnim koli ustnim izročilom. Razlog za sestajanje je izpadel formalno odlično opravičen. Z nekim drugim primerom pač. Kako bi drugače. Takrat je Barbara Brezigar v izjavah za medije izrazila razočaranje, ker je bil podan predlog za izdajo odredbe hišne preiskave, vendar je preiskovalni sodnik ni izdal. Po logiki stvari bi edino hišna preiskava lahko kar koli prispevala k morebitnim dokazom za rokovanje s sporno dokumentacijo. In kaj se je takrat najbolj izpostavljalo preko medijev v javnosti? Telenovelast vik in krik, ker so Boštjana Penka res nedoumljivo ob aretaciji okrasili z zateznimi lisicami, kakršne sicer organi pregona uporabljajo le ob posebnih priložnostih povečane ogroženosti. Povečana stopnja ogroženosti naj bi v primeru Penka pomenilo dejstvo, da gre za izvežbanega karateista. K bombastičnemu vzdušju šova je prispeval še krajši intervju, v katerem je slavni protagonist zgodbe potočil nekaj solza. Takšnim ganljivim prizorom domnevnega čustvenega zloma javnih osebnosti smo redko priča in mediji so brezmejno veseli, kadar se zgodijo, da je le zabavno. Naslednjič smo lahko reprize podobnega prizora spremljali, ko je solze pred kamerami potočila predsednica zdravniške zbornice Gordana Živčec Kalan, očitno nesprijaznjena s pozivi k odstopu in še posebej obremenjena s kritikami zaradi ravnanja pri obravnavi pediatrinje Zlatke Kanič v nesrečnem primeru pokojnega dečka Bora Nekrepa. Boštjan Penko je bil tokrat javno izpostavljen v vlogi odvetnika zdravnice Zlatke Kanič. Bi si sploh lahko izbrala odvetnika s slabšim pedigrejem v dani situaciji?

ZAKAJ HARIJ FURLAN?

Kaj lahko javnost relevantnega izlušči ob vprašanju, kdo in zakaj je pristal na vrhu odgovornega položaja za pregon gospodarskega kriminala? Največji adut se izkazuje predvsem v dejstvu, da je Harij Furlan v nesoglasju z generalno državno tožilko, kar zagotovo pomeni soglasje z minstrico za notranje zadeve. O uspešnem delu novega direktorja žal nismo izvedeli pravzaprav nič. Po predstavitvah za javnost veljata za vrhunec njegovega uspeha dva večja primera, eden v Sloveniji, drugi v BiH, ki sta se milo rečeno neuspešno razvijala z vsemi zoprnimi takoimenovanimi nepojasnjenimi okoliščinami v paketu. Določene pojasnjene okoliščine v povezavi z delovanjem Harija Furlana, ki se dotika tudi aktivnosti še enega z Barbaro Brezigar sprtega nekdanjega višjega državnega tožilca Boštjana Penka, pa ne odražajo ravno zagrizene borbe v smer pregona domnevnega kriminala do zadnjega diha, ampak prej obratno. “Filmček” smrdi celo po neetični, morda celo koruptivni mentaliteti. Če dodamo še očitno favoriziranje kandidata, ki je odmevalo preko medijev že na začetku leta, kar se je na koncu koncev izkazalo tudi za relevantno informacijo, saj se je poleg Furlana na razpis prijavil samo še en upokojen kriminalist, vse skupaj izpade milo rečeno nespodbudno. Kot nekakšno dodatno potrdilo, da je vse, kar se tiče NPU in načina delovanja ministrice za notranje zadeve predvsem šišmiš za realizacijo določenih političnih in zasebnih apetitov. Škoda.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 25.06.2010 ob 15:00 pod Aktualno, Politika, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

121 odgovorov na “USTOLIČENJE POGLAVARJEV ali TUDI NPU KRASI DIREKTOR”
  1. ="."= - 25.06.2010 ob 21:08

    lep pogled v ozadje odra, všeč mi je tudi distanciran vendar hkrati ogorčen ton zapisa, ki bi si ga želel videti v recimo sobotni prilogi namesto običajnih intelektualnih sedativov.

    takšne zgodbe se seveda ponavljajo vse od začetka te izjemne države. bo pa zanimiv trenutek, ne tako oddaljen, ko bodo tovrstni geniji na državnem in občinskem nivoju prisiljeni razbiti pujsa in videti da v njem enostavno ni več ničesar. pa no, saj smo že skoraj tam …

  2. Rado - 25.06.2010 ob 21:54
    Rado

    Simona.

    Očitno je, da si ta blog pisala v želji za mojo repliko.
    Prav, če si to želiš, pa naj bo.

    Prvi odstavek (o NPU), bi bil v čast samemu Bojanu Požarju. Manjkajo le še tisti oblački z imeni in puščice, ki kažejo na povezave. Resnega bralca pa namigi o odločanju ne prepričajo. Po predloženem je razvidno, da gre zgolj za domišljijo pisca.

    “BREME POSVEČENIH MINISTROV in MINISTRIC”
    - da predsedniki strank (in partnerice Senice) ne bi smeli biti notranji ministri? Daj ga no lomit Simona.
    A zgolj tebi na voljo?
    Kdo bo kakšen minister, je stvar političnega kupčkanja, povsod po svetu. Celega odstavka, dalje sploh ne bom dalje komentiral, ker gre tako le za variacije na isto temo.

    O županih.
    Se strinjam s tabo. Dvojne funkcije morajo preč!

    ODMEVNE REFERENCE HARIJA FURLANA
    Hvala za povzetek poklicne poti Harija Furlana. Sicer smo o Furlanu to že nekajkrat vse lahko prebrali, a še enkrat seveda nič ne škodi. Ni mi pa uspelo razbrati, ali ti v tekstu podpiraš namestitev Furlana na to mestu, ali ga ne podpiraš?!

    PENKO,
    je torej po tvoje bil nedolžna žrtev, a je bil povsem nepotrebno sentimentalen s svojimi solzami? Je to poanta tvojega pisanja? Nekako mi ni čisto jasno.
    P.S. Seveda hvala tudi za povzetek kronologije afere Penko – Brezigar. Mlajši bralci verjetno ne poznajo te afere in so ti gotovo hvaležni.

    In finale. Čemu Harij Furlan?
    Vsaj avtorici je povsem jasno. Harij Furlan je Senicin agent, ki bo delal v dobro Velikega kapitala. Živijo teorije zarote. Živijo hobotnice. Živijo udbomafija.
    Po Titu, Tito. (zlobnim jezikom pač ni mogoče uiti).

  3. Sašec - 27.06.2010 ob 08:00

    Jasno je, da imajo ministrstva svojo hierarhijo in niso vsa enako pomembna – jaz se s tem sicer ne bi strinjal – a tako pač je. Hierarhija je postavljena predvsem na podlagi političnega kupčkanja (kot je napisal Rado) in manipulacij ali pa na podlagi budžeta, ki ga določeno ministrstvo ima. Zato je tudi jasno, da bodo predsedniki strank ministrstva pri vrhu hoteli zase, ker je tako lažje imeti niti v rokah. Posredniki so za njih izgubljanje časa.
    Če bi bilo drugače, bi notranje ministrstvo (politično gledano) lahko zasedel tudi Gregor Golobič, pa ga ni…hehe, le zakaj ne?

    Kam bi pa prišli, če bi se hierarhija malo zasukala in bi se kar naekrat vsi tepli za mesto ministra za kulturo…hahaha…ne glede na to, da se politiki za rumeni tisk tako radi slikajo v objemu s kulturniki…sploh pred volitvami; ali ko bi radi javnosti sporočili, da so “kulturno ozaveščeni”.

    Kar se tiče dvojnih funkcij : tu sta bili koalicija in opozicija popolnoma vkup – oboji lahko opravljajo dvojno funkcijo, ker lahko na podlagi tega lokalna politika lažje lobira, ne?

    V bistvu gre za težaven paradoks politike – po zmagi določene politične opcije, si za ministre želimo ljudi, ki so politično neodvisni in strokovno usposobljeni. Ne verjamem več, da je katera političa opcija sploh še sposobna take politike – razen za kakšna ministrstva, ki v politiki veljajo za bagatelo.

  4. Sašec - 27.06.2010 ob 08:03

    Funkcija Marjana Erhatiča – hehehe – duhovito! Takih primerov na miljone; stara praksa.

  5. gger - 27.06.2010 ob 08:39

    Karavana pa gre mirno dalje…!!

  6. Simona Rebolj - 27.06.2010 ob 23:24
    Simona Rebolj

    @=”.”=:

    Ja, na način in s povezavo informacij, kot bi tudi jaz želela prebirat več prispevkov po časopisih, (si) velikokrat potem kar sama spišem zadevo na blogu … hehe …

    Se strinjam, da gre za stare navade “lepo je v naši domovini biti mlad” (beri: naš, neumen in brez občuka za odgovornost in s tem za področje zdrave konkurence, v kakršno sam odgovorno vstopaš), ampak pujs je pa davkoplačevalski. Zato ga ne bodo nehali razbijat, dokler ga bodo davkoplačevalci pripravljeni pridno in tiho filat na njihov ukaz, ko so že ravno spet vse zagonili. Kot vedno. Zato se še nikoli ni nič spremenilo brez civilne iniciative oziroma na žalost kar pritiska.

    @Rado:

    Že res, da se tudi meni kdaj zdi, da dežuje samo zato, ker se jaz odpravljam na vrtno zabavo, ampak tega ne mislim tako resno, da bi take celo na glas stresala. Zato mi tvoja izjava, da naj bi se mi ljubilo spisat prispevek zaradi tebe vzbuja sočut do neprištevnega, sicer bi ti bilo s takimi otresat vsaj nerodno. Še huje od tovrstnega izraza neprisebnosti pa je izkazana identifikacija sebe s stranko LDS oziroma natančneje s Katarino Kresal. Lepo, da prispevaš k opozarjanju s samim seboj, da ta tip osebnostne motnje zagotovo ni izumrl.

    Ostalo, kar si v svojem že prepoznavnem slogu stipkal, je seveda temu primerno primerno blesavo bedna propaganda tvoji najljubši ministrici in stranki. Kdo bi si želel podpornikov, ki marljivo skrbijo za javno blamažo.

    “Prvi odstavek (o NPU), bi bil v čast samemu Bojanu Požarju. Manjkajo le še tisti oblački z imeni in puščice, ki kažejo na povezave. Resnega bralca pa namigi o odločanju ne prepričajo. Po predloženem je razvidno, da gre zgolj za domišljijo pisca.”

    Bojan Požar ne riše oblačkov in puščic, zato imaš s tega vidika prav, da bi mu več analitičnega pristopa definitivno bilo v čast. Slogovno in vsebinsko bi mu pa verjetno sesulo visoko branost, saj mora tak portal ustrezat predvsem profilu najnižje možne svete preproščine bralca, ki ne zmore reciklirat kompleksneje serviranih sporočil, kakršen si na primer ti, kar nadalje spet dokazuješ. V normalnem svetu ljudje s sindromom patoloških strankarskih ovc pač ne predstavljajo resnih bralcev, še manj resnih nakladačev.

    “- da predsedniki strank (in partnerice Senice) ne bi smeli biti notranji ministri? Daj ga no lomit Simona.”

    Ja, daj, no, Rado … kaj bi rad povedal? Do kod im kako pa segajo tvoja pričakovanja v smer etike, kredibilnosti in optimalni funkcionalnosti na (notranjem) ministrstvu? Poskusi artikulirat svoje nebuloze, da se boš prebral.

    “A zgolj tebi na voljo?”

    Žalostno, če bi bilo zgolj meni na voljo. Prej je tebi na voljo, da ne bi tako debilen izpadel s svojim brezmejnim občutkom dolžnosti, da moraš branit vse, kar prihaja izpod vodstva določene stranke, ki si se ji zaprisegel v svoji praznini, ko že ravno ne veruješ v nobenega boga. Patetično.

    “Kdo bo kakšen minister, je stvar političnega kupčkanja, povsod po svetu. Celega odstavka, dalje sploh ne bom dalje komentiral, ker gre tako le za variacije na isto temo.”

    Bolje bi bilo, da bi komentiral cel odstavek. Je pa bolje, da ne, glede na tvoje namene, ja. Jaz si lahko privoščim kritični pogled na cel svet ali na posamezne dele sveta v svojih razlikah in posledičnih večjih ali manjših primernostih za take ali drugačne odločitve, če hočem, ker imam svojo glavo, ti si pa tega privoščit seveda ne moreš, niti ne bi bilo verjetno kaj uporabnega od vsega skupaj, tudi če bi privoščil si.

    “O županih.
    Se strinjam s tabo. Dvojne funkcije morajo preč!”

    Ja, pajade. Če bi imel tvoj bog iz tvoje halucinacije dve funkciji, bi pač navijal drugače. Ne bom rekla razmišljal ali imel mnenje, ker še nikoli nisi izkazal nikakršnega razmisleka za oblikovanje mnenja, ampak samo patetično praznoglavo salutiranje in ubožno beganje, kaj misli svet, ki se mu čutiš ves izgubljen tako tragikomično pripaden.

    “Hvala za povzetek poklicne poti Harija Furlana. Sicer smo o Furlanu to že nekajkrat vse lahko prebrali, a še enkrat seveda nič ne škodi. Ni mi pa uspelo razbrati, ali ti v tekstu podpiraš namestitev Furlana na to mestu, ali ga ne podpiraš?!”

    Jah, tebi ne more uspet razbrat marsikaj, drugim bralcem in komentatorjem pa lahko uspe. Zamisli se nad sabo.

    “je torej po tvoje bil nedolžna žrtev, a je bil povsem nepotrebno sentimentalen s svojimi solzami? Je to poanta tvojega pisanja? Nekako mi ni čisto jasno.”

    Ja, saj, nič ti ni jasno, nič ne zmoreš razbrat. Svetujem, da prebiraš Požarreport, kjer ti bo verjetno lahko vse jasno. Jaz nimam pa niti časa, niti volje, da bi se ukvarjala s tabo na način dodatnega pouka, ker menim, da si pri teh letih izgubljen primer, kar se tiče zamujenih lekcij za razumevanje kompleksnejših besedil in krpanja nekaterih hudih značajskih hendikepov. Račun za inštrukcije sem ti pa nekoč že servirala, če me spomin ne vara, ampak vzamem nazaj … se mi ne ljubi za nobeno ceno.

    “P.S. Seveda hvala tudi za povzetek kronologije afere Penko – Brezigar. Mlajši bralci verjetno ne poznajo te afere in so ti gotovo hvaležni.”

    Tudi prenekateri mlajši bralci bi mi znali bit hvaležni, ja, za povezave več že znanih afer v skupno poanto, v čemer je poanta. Kakšnemu staremu kozlu tvoje sorte pa pač še vedno ne gre marsikaj, kar gre prenekateremu mlademu z levo roko. Jebi ga.

    “In finale. Čemu Harij Furlan?
    Vsaj avtorici je povsem jasno. Harij Furlan je Senicin agent, ki bo delal v dobro Velikega kapitala. Živijo teorije zarote. Živijo hobotnice. Živijo udbomafija.
    Po Titu, Tito. (zlobnim jezikom pač ni mogoče uiti).”

    Tega ne trdim jaz. Lahko mi pa pametnjakovič tvoje sorte razloži, da se bom malo nasmejala, kakšne so reference, ki odslikavajo uspeh in nadpovprečno usposobljenost Harija Furlana za to delovno mesto, da mu ni treba več drobnjakat na novogoriškem okrajnem tožilstvu, kamor se je vrnil po dveh debaklih večjih primerov??? Bi me zelo zanimalo? Kaj neki tako obvlada ta človek, da se celo Drago Kos ni niti prijavil na razpis, kaj šele kakšen javnosti manj poznan profi? Nobene zarote ne potrebujem, samo konkretne podatke in primerjave s hipotetičnimi kandidati, ki bi mu lahko konkurirali, pa se niso prijavili iz meni čudežnih razlogov? In ti, ki te tako zanima svet in kako je ponavadi po svetu … Kje na svetu si videl, da bi se za tako pomembno funkcijo potegovala samo dva kandidata, pa še od tega je eden upokojenec??? No, kje na svetu??? In kako je to mogoče? Komaj čakam na odgovore.

    @Sašec:

    “Jasno je, da imajo ministrstva svojo hierarhijo in niso vsa enako pomembna – jaz se s tem sicer ne bi strinjal – a tako pač je. Hierarhija je postavljena predvsem na podlagi političnega kupčkanja (kot je napisal Rado) in manipulacij ali pa na podlagi budžeta, ki ga določeno ministrstvo ima.”

    Rado ni zapisal tako in Radove pisarije nimajo nobenega omembe vrednega smisla vsebinsko, ker zapiše marsikaj kar tako, da še sam ne ve, zakaj, samo z namenom diskreditacije in navijaštva pač.

    To, da gre za politične funkcije, nam je itak vsem jasno. “Tako Pač je” pa mene nikoli ne zanima, sicer bi se zdelo nesmiselno sploh razmišljat ali pisat o čemer koli, saj je vse, kar trenutno je, tako Pač je. Pa vendar nič ni za večno in nič ni nujno. In samo to je relevantno. Skratka, v tako majhni državi, kot je Slovenija, kjer je tudi predsednik stranke lahko vsak, za katerega si nek frend vzame pet minut prijateljskega časa in ga pripelje “gor”, je to čisti debakl. Tako kot pri vsaki stvari, tudi pri tej, ima za vsak sistem veliko vlogo civilna iniciativa in seveda mediji. Mi imamo na primer tudi volivni sistem Pač tak, kot ga v marsikateri državi nimajo, v naši je pa še posebej škodljiv, saj omogoča visoko stopnjo možnosti podtikanja bodočih poslancev po regijah, ker državljani ne morejo volit za poslance, ampak volijo za stranke in obkrožijo tistega, ki je podtaknjen.

    Menim, da bi javnost morala pričakovat določene sistemske spremembe in v ta koš spada po mojem mnenju tudi onemogočenje predsednikov strank, da zasedajo ministrske funkcije z obveznim in garantiranim poslanskim mestom v parlamentu seveda.

    Ja, seveda gre pri dvojnih, trojnih funkcijah za lažje lobiranje, kaj pa drugega. Ne samo v teh primerih. Sistemsko in z zakoni bi bilo treba tudi te možnosti prepovedat. Nazadnje se je o tem največ govorilo ravno na primeru Gordane Živčec Kalan, ki je zasedala toliko funkcij, da je ob izračunih največje možne funkcionalnosti jasno kazalo, da oseba ne more bit na dveh ali treh mestih hkrati v 24ih urah na dan, če bi hotela vse funkcije opravljat zgolj zadovoljivo, kaj šele nadpovprečno. Civilna iniciativa in predvsem mediji bi morali pritisnit, da se uzakoni preprečevanje takovrstnega možnega poligona za koruptivno ter funkcionalno in profesionalno nezadovoljivo ravnanje.

    “V bistvu gre za težaven paradoks politike – po zmagi določene politične opcije, si za ministre želimo ljudi, ki so politično neodvisni in strokovno usposobljeni. Ne verjamem več, da je katera političa opcija sploh še sposobna take politike – razen za kakšna ministrstva, ki v politiki veljajo za bagatelo.”

    Seveda ni nobena politična opcija tega sposobna. Pri nas še iz Jugoslavije tega ni sposobna, ker te sposobnosti niti niso potrebovali in se je niso niti privadili po takratnih mentalitetnih (anti)manirah. Politika že dlje časa s svojim delovanjem zelo jasno in bučno prosi, da jih javne pobude in pristiski ustavijo, ker se sami ne morejo, pa nič. Morda niti ni le naključje, da se je v Sloveniji celo serijski morilec prišel kar sam medijem izpovedovat, preden je spet moril. Da je pokazal, kako funkcioniramo. Če parodiram, pri nas še morilci javno prosijo, če bi jim lahko preprečili, a morijo še naprej, pa ne odreagiramo. Mediji imajo že tako težavno pozicijo v Sloveniji, da je kar neverjetno opazovat, kako se jebejo v lastno danko in izgubljajo na renomeju, otok izjem v verigi novinarskih polpismenih prjatlov pa še vedno menca. Ker nobena politika nikoli ni, ne in ne bo kar sama od sebe delovala proti svojim apetitom. V tem smislu je politika v svoji naravi stvaru itak mafijska združba. Je pa velika razlika, če mafija v večji meri služi in se odkupuje državljanom ali pa v skrajni verziji z mafijskimi klani v vedno večji navezavi na koncu celo kar strelja po državljanih, v slogu Mehike. Saj ne verjamemo, da oblast pouličnega mafijskega streljanja vsenaokrog ne more ustavit, če bi hotela, a ne? Skratka, obstaja več oblik ravnanja in s tem možnih povezanih kritik ali prednosti. Slovenska scena trenutno spominja na problem, ki ga ima tudi Ukrajina. Zelo podobna situacija in klima.

    Ja, Erhatič … stara praksa, stari vici … kot vse.

    @gger:

    Preveč mirno in mnogo premalo nervozno, se strinjam. Vsi mi, ki karavano opazujemo, pa prav tako patološko mirno stojimo na mestu. Samo z zastavicami ne mahamo več tako pridno, to je pa tudi vse. Na žalost.

  7. David - 27.06.2010 ob 23:35

    Kaj si lahko državljan RS misli o NPU, če je pa sumljiva in v nebo sporna že najemna pogodba za prostore, v katerih ta urad deluje? Vse skupaj okoli KK in NPU je tragično.

  8. Sašec - 28.06.2010 ob 19:36

    Simona:

    Ni bilo mišljeno, da je cel odstavek namenjen Radotu, temveč samo besedna zveza politično kupčkanje, ki jo je zapisal in se mi je zdela ustrezna. Ker gre za politično kupčkanje, pa če se sliši še tako slabpop.
    Nisem zapisal, da tako pač je pomeni, da lahko spokamo kufre in gremo. Še več – s tem se sploh ne strinjam. Absolutno tudi mene ne zadovolji trenutno stanje. Verjetno sem napisal preveč površno. Stanje je tako,ja, da velja predvsem Tako Pač Je.

    Kar se tiče kritike javnosti, se popolnoma strinjam s tabo. Samo se jaz sprašujem, katera je tista politika, ki se na kakršen koli način odkupuje svojim državljano. Meni se v resnici zdi, da se nobena ne odkupuje. Le sistem je bolj prefrigan – te ne ustrelijo dobesedno na ulici – te pa ustreli kako drugače. Oziroma – kateri je tisti kriterij (ker so šle stvari v resnici že daleč), katera je tista meja, da bi državljan še lahko požrl, da je itak vsaka politična stranka mafijska združba, in pri tem imel občutek, da živi svobodno?
    Verjetno gre za princip navajenosti ali pa vdanosti v usodo, o kateri si ti pisala v mojem repliciranju na TakoPačJe, ampak ta je točno mejnik goltanja dreka. Upam, da ta ni povezan samo z neko ekonomsko blaginjo naroda, ker se potem nam še dooolgo časa slabo piše. Torej brez določenega Takopačje javnosti danes ne gre več, ali se motim?

  9. Sašec - 28.06.2010 ob 19:56

    Če samo še nekaj dodam, na hierarhijo ministerstev – grozljivo se mi zdi, kako je Karl Erjavec histerično izsiljeval, da bi se ponovno povzpel na ministrski stol za obrambo in ni imel niti najmanjšega kančka vesti, saj se je zadeva Patria, ki meni osebno ne predstavlja afero tipa politične diskereditacije, saj je drugače ne bi preiskovali finski kriminalisti (in ne verjamem, da je politična naveza evropske levice tako pogumna, da bi se na tak način spuščala (kar tako, za hec) v notranje zadeve kake evropske države), zgodila med njegovim mandatom – ne – on je cepetal kot razvajen froc – ko pa so mu ponudili mesto ministra za okolje, je pa skremžil ksiht alla sladkorna pena je pokvarjena.
    On tega ni naredil ne ker ga okolje ne bi zanimalo (saj rad hodi v hribe in diha čisti zrak…hehehe), ampak se premalo fino sliši. Ker ga v resnici nič ne zanima, samo da ima s čim nafilat svoj vamp.
    In Karl Erjavec je tisti tip politika, ki to javno prizna in mu ljudje za to še ploskajo ,češ kako je njegovo butalovanje molto simpatico. Ostali pa delajo to bolj prikrito – a želje so enake in hierarhija je enaka.

  10. Simona Rebolj - 29.06.2010 ob 01:34
    Simona Rebolj

    @David:

    Ja. Je pa vseeno zanimivo, da se še kar nadaljujejo orgije brez sledu vsaj osnovne samokontrole. Očitno je občutek varne nedotakljivosti brezmejen.

    @Sašec:

    Ja, sem razumela, da si pobral samo besedno zvezo, ampak v določenih primerih se mi, glede na neuporabnost vsega ostalega priloženega, zdi tudi to absolutno preveč, v smislu kakršne koli omembe imena v kontekstu uporabnosti sploh … hehe …

    Kar se mene tiče, si napisal povsem razumljivo in dovolj natančno, samo da me je bolj zanimala plat solucije v primerjavi z opisom stanja stvari.

    Pri nas se, seveda, se strinjam, nobena politika ne odkupuje javnosti, zaenkrat jo samo ropa in napoveduje nove rope. “Uživam”, ko poslušam fore, kako tudi druge države zategujejo pasove in režejo plače. Omenjane so seveda evropske države, ki se slišijo mogočneje in bolj civilizirano in imajo res temu primerno tudi bolj civilizirano visoke plače v primerjavi z obubožanimi Romuni, pardon, Slovenci. Od smeha počim, ko slišim, kako mediji z veseljem objavijo, da bo Danska za določeno obdobje varevala in zamrznila (ne znižala) rast plač, češ, vidite, tudi drugi šparajo. To je zajebavanje v glavo. Tak ukrep glede na različne aspekte kakovosti življenja družbe pač ni primerljivo z zategovanjem pasu obubožane in očitno skorumpirane Grčije. Niti ni primerljivo z obubožano in očitno skorumpirano Slovenijo, ki ima sicer malo drugačne vrste naravo problema skorumpiranosti, ki je vkomponirana že v mentaliteto tipa “moji prijatelji in sorodniki so najboljši in sem na njih najbolj ponosen, tudi če je zaenkurc šalabajzer”. Skratka, ne glede na to, da je svet pokvarjen, so pomembne primerjave v detajlih. Ali imamo zakon, ki ga druge takoimenovane civilizirane države imajo, da skorumpiran menedžer, stečajni goljuf, dobi zakonsko prepoved za obratovanje preko novoustanovljenega podjetja?? Nimamo. Mi. Ki bi tak zakon že zaradi omenjene mentalitete najbolj potrebovali. Gospa Kresal bi že znala kaj več o tem povedat, ko se je že kot odvetnica ukvarjala z gospodarskim pravom in s stečajnimi postopki, a ne. Jejhata. In potem gledam Polemiko, v kateri eden izmed delavce opozori na ta bistven kleč, a v studiu v zadnjih minutah poslušamo o psihološkem profilu prizadetih delavcev, namesto da bi novinarka pograbila priložnost, ki ji je bila podana v usta in pritisnila s tem mnogo pomembnejšim vprašanjem kot pobudo na sogovornike. Totalno nepristotni in neodzivni novinarji na eni strani in politikantski mutivodiči na drugi, pa imamo počen kondom. Ta vlada se več kot očitno boji pritiskov žonglerjev s kapitalom, večina od njih je itak povezana s politiko. Ampak s prejšnjo seveda ni bilo nič bolje. Prejšnja vlada je imela pa še frustro na grbi, da bi morala gospodarski teren po dolgoletni vladavini levice šele zavzet, da bi potem lahko manevrirala z vajetmi. Heh. GR je šla odlično navzgor, plače pa niso bile nič višje. Brezposelnost pa so se trudili znižat zgolj z navidez s pritiski na brezposelne preko zavoda za zaposlovanje, ki so jim bile omejen pravice do odklonitve dela, ki je bilo recimo za deset evrov bolje plačano od socialne podpore. Jebeš tako zniževanje brezposelnosti. Še prostitucijo legalizirajmo pa bo cifra brezposelnosti še menjša, Slovenija pa še slabša kot Ukrajina z istimi kurčevimi sindromi in bedno mentaliteto. V taki klimi se še fašistoidni mafijozo Berlusconi ne zdi najslabše, kar se lahko zgodi državi, ki se trudi dajat vtis civilizirane in celo demokratične. Berlusconijeva politika je na primer tipičen primerek populizma, ki skuša podkupovat državljane, da se lahko primitivci sprehajo po oblasti s svojimi starletami. Pred dvema letoma približno je celo resnično na enem področju Italije zavladala mafija, ki je predvsem mladino dobesedno podkupovala in jim plačevala za bolj ali manj drobna ilegalna dela. Mater so bili srečni, da so malo več lahko zaslužili, sicer na psu. Tam živeči so javno podpirali mafijo, a se je malo preveč razvedelo, pa je država na videz odreagirala s poostrenim nadzorom. No, en znanec, ki dol živi, mi je pa rekel, da so to itak Berlusconijeve lovke, ki pač pusti, da zadeve tako funkcionirajo in so državljani v najbolj obubožanih okrajih pač bolj mirni in zadovoljni z oblastjo, ker ne preganja učinkoviteje mafije … hehe … V državo kot aparat, ki funkcionira tudi socialno in demokratično, itak nihče ne verjame več. Na primer.

    Skratka, ja, ne ustrelijo te, zaprejo tudi ne, pritiski se vršijo preko eksistence in s tem povezanih strahov pred eksistenčnim kolapsom. Simbol nepravičnosti so pa odvetniki na trgu, pri čemer lahko že itak obubožan človek preprosto crkne od lakote, če bi si privoščil kupit pravdo za kakšno iskanje pravice na primer, medtem ko je za povprečnega nabildanega menedžerja ali politika, župana, tožakanje nekaj vsakdanjega in možno še dodatno profitabilnega. Debakl, ki ga javnost kar sprejema. Jah, prav, če so sužnji debili, naj pa ostanejo zasužnjeni, a ne.

    Meja za občutek, da človek živi svobodno, četudi voha politiko za mafijski poligon je pa jasna. Koliko je stopnja demokracije in socialna varnost višja, toliko manj ljudi potrebuje boga in toliko manj jih briga kaj počne peščica ilegalnih in legaliziranih gospodarskih kriminalcev. Zato se pa postavljajo kar naprej v ospredje skandinavski modeli, pri čemer predvsem danski beleži največjo stopnjo zadovoljstva državljanov. In seveda funkcionirat mora pravni sistem tako, da je jasno, da so zakoni postavljeni v smer pregona nepravice in ne obratno. Najpomembnejša je pa stopnja blagostanja vseh. Tako, da … hahaha … Ko si zapisal, da upaš, da to ni povezano samo z blaginjo naroda, ker se nam potem še dolgo zelo slabo piše, bi rekla, da je točno tako in ja, zelo slabo se nam piše. Zelo zelo slabo. Saj že kmalu bo narod spet revolucionarno divjal po ulicah, ampak ni prave pameti, da bi iz divjanja kaj zase dobrega potegnili. Ne bodo prave zahteve. Popolnoma enako bo kot s študentskimi demonstracijami, pa če bodo razbili kakšno šipo ali pa ne. To je irelevantno. Slovenija bi morala za hitrejše premike kolektivno bojkotirat nekatere medije in post festum kolektivno bojkotirat naslednje volitve. To je pa gibanje, za kakršnega je premalo časa, če bi se danes začelo gradit, ampak recimo, da dovolj. Na čelu pa pametni ljudje z vizijo in konkretnimi predlogi za spremembe, ki obstajajo pri nas, ampak si ga raje na roke mečejo za prgišče centov ob toplem piru s prjatlčki.

    To z Erjavcem, kar si osvežil iz preteklosti, je pa zame tipičen primerek neumnosti ljudstva, ki je s tega aspekta upravičeno kaznovano. Kot si zapisal … ploskat za prgišče cirkusa ali ploskat bedni državni proslavi samo zato, ker je nekdo afne guncal gor, čeprav slabo in ne opazit, da jih na prvo žogo zabava istomentalitetna mafija s svojimi prjatli in ženami, ki gre potem k Jožici na pir, vsi krohotajoči, ker so pobrali honorarje (beri: davkoplačevalcki denar) za eno ukradeno idejo in par bednih kopipejstov znucanih štocev. Aja, saj res. Javnost ni mogla razumet “fore”, ker ne ve who the fuck is Jožica … hehehe …

  11. Sašec - 29.06.2010 ob 09:33

    Ker ljudje itak ne verjamejo več v državni aparat, ki funkcionira socialno in demokratično…Pizda! Ja, na koncu ostane samo še fight za plačevanje položnic in vrečo kruha…tipičen je primer Srbije, kjer je Milošević puščal ljudi, da so raje pasli lenobo, namesto, da bi si našli normalno zaposlitev, ker je bila socialna podpora skoraj enaka penziji oziroma plači delavca – in je tako na koncu groteskno izpadlo, da je redno delo naravnost huda kazen za tiste, ki se jim ljubi karkoli počet. In kaj je frajer naredil? Pocenil je kruh in določene “kulinarične” izdelke, na televizijo napopal showe tipa Grand Parada…pa je bilo ljudstvo zadovoljno…še več, ko sem šel dol, so bili naravnost ponosni, kaj vse si lahko v trgovini kupijo za 100 eur – medtem, ko (šlik šlak korenček…ampak ne direkt…bolj pod mizo) jaz pa ne, čeprav živim v Sloveniji, kjer denar raste na drevesu. V tem pa vidim pozitivno stvar internetne dobe, da se je iternet širil v vsak dom, kar je trajalo 15 let sicer, da je ljudem počil film, ker so uvideli, da za tisti denar kupujejo pičkin dim (poln E – jev…hehe).

    Pri nas je situacija podobna. Kot si napisala, držijo te v šahu in le toliko nad gladino vode, da se ne utopiš. Sranje pri nas je tudi, da si ljudje ne upajo javno priznat da jim ne znese. Revščina je pri nas tabu, ker je vsak, ki se na ta način izpostavi, deležen posmehljivega obravnavanja, tipa – meni je ratalo, njemu, revežu, pač ne ali revež, nima za šolo, je polpismen…Ne zavedat se, da debilen suženj ostane debilen, ne glede koliko ima pod palcem, ja.

  12. Sašec - 29.06.2010 ob 09:34

    In kje je zaposlen, kaj sploh dela.

  13. Sašec - 29.06.2010 ob 10:05

    Državna proslava :

    Moram reči, da sem takšno (“heca” polno) proslavo (glede na huronsko reklamo avtorskega projekta Jurija Zrneca) pričakoval. Pa me je vseeno streslo. Ne razumem, kaj si mislijo tele glave na Protokolu RS. Pa saj imajo vpogled v scenarij proslave – a jim ni potegnilo?
    Ja, saj vem, da smo majhen narod in nas nihče resno ne jemlje in smo polni kompleksov…ja,ja,ja…ampak tako povprečno relativizirat in se norca delat iz tistih stvari, ki pa le imajo neko kvalitieto, je pa čista nesramnost. In zamerim politiki, da je pustila, da se s proslavo identificirajo samo tisti Butalci, ki jim je butalovanje štos. In ne dovolim, da se nekdo dela norca iz resne umetnosti, ker imamo ogromno umetnikov (od baletnih, vizualnih, glasbenih), ki so uveljavljeni kot dobri, samo zato, ker scenarist proslave ne doume,ali pa zaradi omejenega talenta noče priznat, kaj resna umetnost je (zanj samo neka spakedranščina, kjer luda baba teka gor in dol in nabija kvazi poezijo), sam pa bi rad, da njegovo delo pomeni točno to – umetniško kvaliteto. Saj jaz se tudi zavedam, da imamo polno bleferjev, ki s prodajanjem blefa zelo dobro živijo, ampak zato pa imamo državno proslavo, da pokažemo kvaliteto, ne? Ne pa hinavsko posploševat, da je itak vse en drek, ker pač meni ni uspelo. In gledalcu pokaže sredinec.
    Glasbeni komadi z Galom Gjurinom so bili povprečje, štosi na odru pa na prvo žogo rojene fore zapušenih frendov…hahaha,a veš, pol pa gor uleti človeška ribica, ki poje jazz,hahaha…smešno malo morgen! In ja, vse skupaj zavito v celofan od ljudi, ki imajo kao kritičen pogled na slovenske Butalce, v bistvu pa je njihova kariera produkt butalovanja.
    Zato ta sredinec – kažem nazaj!

  14. Sašec - 29.06.2010 ob 10:06

    Oprosti, trikrat mi je objavilo…

  15. ="."= - 29.06.2010 ob 11:57

    @simona

    res je, slovenskega pujsa mali davkoplačevalci že dvajset let kot sizifi valimo v hrib, očitno bi ga valili še večnost, če bi bilo odvisno samo od nas in naše pravljice o uspehu za debile. mislim da gre nekako takole: imamo svojo državo, ki je evropa in je nato in smo zato super uspešni. ob tem da je tudi grčija evropa in še bolj nato je takšna zgodba sicer precej smešna, dejansko gre za zgodbo o neuspehu: glede na države s katerimi bi se radi primerjali smo v veliko slabšem položaju kot leta 1990.

    mislim pa, da si lahko tudi malce oddahnemo, saj je breme že ušlo iz naših rok in se kotali navzdol. vsaka pravljica ima konec, naša o nezlomljivem davkoplačevalskem pujsu pa bo verjetno spominjala na tisto o vrčku ki je hodil po vodo ali pa bo to kar humpty-dumpty: zelo težko ga bo sestaviti nazaj. da so proračunski odhodki bistveno večji od prihodkov je znano že kar nekaj časa, manj znano pa je, da se slovenija vsak dan vseeno zadolži za nekje 15 milijonov evrov. te kredite bo čedalje težje dobiti, nastajajočo snežno kepo dolgov pa čedalje težje odplačati.

    pa še ni dosti. prašička je treba vsakih nekaj mesecev še rebalansirati (se še kdo spomni dolgoročne stabilizacije ?). nedavni napovedani rez v plače javnega sektorja dodatno kaže da so razmere več kot resne. sicer to še bolj radikalno počnejo drugod po evropi, vendar gre v sloveniji za področje v katerega pač ne zarežeš, če imaš glede tega sploh kakšno izbiro.

    ob vsem tem se iz ozadja sliši obupano vreščanje iz lačnih kljunov bank, gradbincev in ostalih ki so začuda na robu preživetja in potrebujejo državno pomoč. zna biti, da bo kmalu vse preglasilo vreščanje občin. skoraj vse občine, začenši z ljubljansko so namreč bolj ali manj ekstremno zadolžene, viri prihodka pa usihajo. recimo razne razprodaje za prijatelje in znance in nepremičninska alkimija s spreminjanjem kmetijskih zemljišč v zazidljiva. vlada se sicer obnaša kot kura brez glave, pa vendar še v mejah razuma. ne dvomim, da bodo te meje lokalni veljaki (ki sedijo tudi v parlamentu) zlahka presegli.

    jasno je, da se bo v naslednjih letih porušilo precej lokalnih hišic iz kart. rad bi naivno verjel, da bo to pripeljalo do pozitivnih sprememb, a kaj je bilo veliko več pozitivnih možnosti odprtih ob nastanku države pa ni pomagalo. recimo razkorak med slovenijo in finsko je bil tedaj le znaten, zdaj je nepremostljiv.

    finsko omenjam, ker vidim nekaj podobnosti, ki so lahko izhodišče za razmišljanje: majhno število prebivalcev, 5 milijonov, ekstremnih potrošnikov alkohola, z nedostopnim jezikom. po tem kar sem prebral še bolj ksenofobičnih, zaprtih in sploh zagamanih kot slovenci. kar razumljivo: skozi zgodovino so bili pod tujimi gospodarji, svojo državo so dobili šele 1905, vendar jih je že leta 1941 hotela okupirati sovjetska zveza. zelo neuspešno sicer, kar tudi nekaj pove o fincih. v osemdesetih letih je nokia proizvajala gumijaste škornje, ne mobitelov in visoke tehnologije. ko so na začetku devetdesetih začeli z visoko tehnologijo so bili v precej težkem položaju, gospodarska kriza takrat jih je precej prizadela. in ja, davki so visoki.

    so pa zelo pomembne razlike. zasebna okoriščanja kot recimo na NPU so pri nas nekaj najbolj običajnega in dokaz da nekdo pač zna, nekaj pomeni v lokalni hierarhiji in je sploh na pravem mestu. tam so očitno nesprejemljiva in kaznovana, dojemajo jih kot nekaj gnusnega ali mogoče celo neke vrste izdajo. in ja, imajo recimo pravljico o beraču ki je z bistrostjo postal kralj. mi imamo tisto o pastirčku ki je najprej plemstvu (vilam) ponižno zakril obraze pred soncem, nato ni hotel sprejeti nagrade (zamolčano zakaj, verjetno da ga ne bi ostali pastirji od zavisti ubili), nazadnje pa je še to kar je dobil zajebal z oziranjem nazaj. in bil srečen, ker: kdor z malim zadovoljen ni, velikega vreden ni. res, to je naša zgodba.

    ps. kar nekaj naših pastirčkov je sicer vmes postalo plemstvo in se ne brani nagrad. mislim pa da tu gre za bistrost in sposobnost izključno v slovenskem pomenu

    ps2. vseeno, a ni lepo, da ko plačamo naše, slovensko pivo na eni strani kovanca zagledamo euro, na drugi pa uradno največjega slovenskega pesnika. za to se je bilo vredno boriti. tisti, ki so teh dvajset let stali na levi in desni strani pujsa in nam s sprotnim praznjenjem v lastni žep lajšali breme bi se tudi strinjali.

  16. Sašec - 29.06.2010 ob 12:25

    Maček@

    ps2…uh, grenko..hehehe

  17. Rak - 29.06.2010 ob 13:46

    Kar si napisala, po moje drži. Včasih sem mislil, da bo ta država zaradi očitnih svinjarij kapitalsko politične kaste eksplodirala pod pritiskom plebsa, pa ne bo, ni šans. Bo pa implodirala, če pravilno razumem ta izraz, oziroma pojav.
    Čestitam ti za pronicljivo analitičnost novodobnih pojavov, nekateri komentatorji je ne prenesejo, nekateri pa je nismo zmožni. Ja, informacije so najpomembnejše…

  18. David - 29.06.2010 ob 15:52

    Samokontrole? Kje si pa že videla kakšnega našega politika, ki bi imel kaj samokontrole, ko se gre za “črpanje” sredstev v zaslužene privatne žepe sposobnih povezanih poslovnežev, ki nikakor niso osebni prijatelji s temi našimi samokontroliranimi politiki. Tu in tam zamolčimo kakšen delež v firmi, ki je seveda velik partner – dobavitelj naši prelepi mladi državi, itd. Primerov na desni in levi in levi in desni kolikor hočeš. Draga je bila tale osamosvojitvena politika, če kdo mene vpraša. In račun se še kar plačuje. Vedno bolj se plačuje. In še kar nihče ni pogruntal, da bi tega naj bilo nekoč konec. Bo kdaj konec? Hm…, mislim da ne, ta občutek nedotakljivosti je čisto realen, oni vedo (ne vprašaj me kako, ampak vedo) do kje se da državo-narod jeb..t

  19. ="."= - 29.06.2010 ob 18:43

    @sašec, simona

    tista puhlica, da lahko proletariat izgubi samo svoje okove se je poenostavila: okovi so edino kar proletariat sploh še ima, zato se jih boji izgubiti.

    @david

    meja do kje se da koga jebati je zelo nejasna že one on one, kaj šele v clusterfucku slovenske družbe. osebno dvomim, da je vladajočim parazitom karkoli jasno. se spomniš pahorjeve izjave, da komaj preživi s 3000 eur plače ? heh.

  20. David - 30.06.2010 ob 08:10

    3 jurje je premalo, jaz mu verjamem :S . Jp, in zdaj vsi vemo, da ima model prihranke, ker živi od njih, prihrankov namreč, heh.

  21. ="."= - 30.06.2010 ob 17:53

    @david

    vedno znova se potrjuje da je tri jurje res premalo :/

    http://www.delo.si/clanek/109253

  22. David - 30.06.2010 ob 18:34

    =”.”=

    Verjetno sem bil narobe razumljen. 3.000 eurov bi morala biti malo boljša plača v gospodarstvu (ne mislim tistega dela gospodarstva, kjer se bohotijo monopolne bivše državne, zdaj popravitizirane firme) in osnovne plače navadnih delavcev bi morale bit vsaj 1.500 eurov neto, glede na to, da smo EU in imamo EU cene. Izplačila birokratov pri 500 evrskih plačah slovenskih delavcev je zame kriminalno dejanje. In Pahorjev stok je strašno licemerstvo. Naj se že odloči, ali želi biti mučenec ali spraviti državo v red. Mislim, da mu ne bo uspelo ne eno ne drugo. Na žalost.

  23. ="."= - 30.06.2010 ob 19:48

    @david

    se strinjam, tudi s tem da si bil narobe razumljen :) link je bil mišljen v kontekstu birokratov, dvojnih funkcij in lačnih občinskih kljunov.

    eden ključnih razlogov zakaj boljša plača v gospodarstvu ni tri jurje pa so po mojih izkušnjah ravno debilne birokratske riti na ključnih položajih. zasebno okoriščanje je pravzaprav zanemarljivo glede na škodo zaradi negativne selekcije ljudi in idej

  24. Simona Rebolj - 1.07.2010 ob 00:15
    Simona Rebolj

    @Sašec:

    Ja, Miloševićev primer, kakor si ga opisal, je tudi zelo zgovoren. Če razširiva … je človek, hej, uvedel celo turbo glasbeno zvrst … hehehe … Pa naj še kdo reče, da se človek ni trudil. Rezultati so recipročen proces. Kar ljudje sprejemajo, sprejemajo. Kje so pa intelektualci takrat, ko se gradi teren za marš? Nikjer jih ni. Pri nas še na Prešernovi proslavi po protokolu ni treba spregovorit in ne spregovorijo. Neverjetno, a ne. Govorijo samo še šovmejkerji na podelitvi viktorjev, pogovornih oddaj pa itak ni in kulturnikov, ki imajo vedno tako veliko za povedat bojda, očitno nič ne moti!!! Govorijo radi samo, ko že vrši revolucija in resnično pokajo šipe. O, takrat pa ja. In potem si podelijo položaje za nagrado in so spet tiho do naslednje “vojne”. Heh …

    In popolnoma se strinjam, kar se tiče revščine kot tabuja. Ampak je logično, da obstaja sram na strani revščine, dokler ne obstaja sram pri repenčenju z abnormalnim preobilju ob obstoju revščine na drugi strani. Osebno sem na primer proti izpostavljanju revnih posameznikov, ki so za medijsko izpostavitev v zabavo javnosti nagrajeni z izkupičkom od zbiranja denarja. Perverzen šov. Ko bi se mediji bolj angažirali pri izpostavljanju brezvestnih škrtih pohlepnežev in izpostavljali več osebnosti, ki se ukvarjajo s humaosti namenjenimi dejavnostmi, kot častna ugledna imena na primer, bi šele lahko začeli govorit o civilizirani družbi. In seveda z omejitvijo bogatenja, pri čemer nihče ne bi smel bit na robu preživetja sploh, ker ni nobene potrebe za kaj takega. To je barbarskost, ne pa civilizacija. Sem nasploh tudi proti takoimenovani prostovoljni dobrodelnosti, kaj šele anonimni. Ob reklamiranju kvazialtruizma in nesebične pomoči mi gre na kozlanje, ker gre samo zapodpihovanje mentalitete, ki podpira slabovestne odpustke za drobiž. Tisti, ki se ukvarjajo s socialno pomočjo, bi morali bit temu primerno nagrajeni in temu primerno spoštovane osebnosti, ne pa da predstavljajo obubožane neplačane prostovoljce, neki abervezni prenapitanci se pa repenčijo z donacijami, ki jim pomeni v protivrednosti s profitom manj kot meni 1 cent. Ogabno, živalsko, primitivno … skratka … srednji vek, ne pa civilizacija je to. Seveda si ljudje zaslužijo, kar sprejemajo. Tudi zato, ker sprejemajo lahko to samo tisti, ki tudi sami po mentaliteti niso nič boljši in radi fantazirajo, da bi bili na mestu tistih, zaradi katerih sami slabo živijo in takšna je večina … hehe … Ker so v glavi isti in kar je v glavi, je največ, kar šteje in zato je, kot je.

    Še o proslavi … humor res ne pozna meja in tabu tem ali oseb. Vendar pa je tudi humor dober ali slab. Noben humor ni žaljiv, če je dober. Žaljiv izpade takrat, kadar se norčuje iz nečesa oseba, ki temu, iz česar se norčuje, preprosto ni dorasla. Problem vidim v tem, da Zrnec pač ni alfa in omega klasične umetnosti, tudi kot igralec ne, in se je norčeval iz nečesa, čemur ne sega do kolen, zato tudi ne more pogruntat kvalitetne substance, iz katere bi se lahko norčeval. Ne more zganjat na primer humorja na račun Dostojevskega, Tolstoja … ali Ane Karenine, ker je sam že dokazal, da tega nivoja preprosto ne razume in ne čuti, saj je imel priložnost odigrat vlogo Vronskega in jo je tudi odigral zelo slabo. Odigral jo je točno tako, kot se je norčeval iz takoimenovanih umetniških uprizoritev na proslavi. Bil je dolgočasen, medel in izgubljen. Pojma o pojmu ni imel, kaj neki bi moral dat od sebe skozi zanj očitno prezahtevno vlogo. Zato se je na tej proslavi v bistvu norčeval iz sebe, čeprav se je hotel norčevat iz takoimenovane težko razumljive umetnosti. Kar je storil na prvo žogo, češ, saj vemo … dolgočasno, razvlečeno in nerazumljivo … kar seveda nima zveze s kvalitetno umetnostjo, heh, ima pa veliko veze z njim. On je dolgočasen, razvlečen in nesmiseln v vlogi, ki presega nivo Pike Nogavičke pač. In to je tisto, kar je žaljivo! Da se skuša delat norca iz nečesa nekdo, ki evidentno temu, iz česar se skuša norčevat, ne sega do gležnjev, zaradi česar se norčuje pač slabo, saj ne razume, iz česa bi se lahko odlično ponorčeval. Mu ne seže dovolj daleč pač. Ne šteka. Od kod mu pa predrznost in objestnost, da misli, kako bi mu lahko uspelo, je pa morda vprašanje umetniškega vodje gledališča, kjer je zaposlen. Okej, saj po Vronskem kakšne kompleksnejše vloge v resnih dramah ni dobil, ampak vseeno bi mu lahko kdo povedal, da je dobil tudi ne bo, dokler se bomo ob njem gledalci lahko samo dolgočasili in komaj čakali, da zgine z odra, razen izjemoma morda v stranski vlogi Molierovih dram, kjer lahko spet afne poziba. Ni problema. Naj dela, kar dela dobro in se drži pač svojega nivoja, ampak tokrat se ga ni. Tokrat je njegov največji dosežek, da je poskrbel, da je dobil dvojni honorar (angažiral še ženo, ki ni presegla petstokrat odigranega sloga Polone Vetrih, za kar res ne potrebujemo novih mladih igralk), poskrbel za tistih nekaj frendov, ki ga skupaj radi pijejo pri Jožici in prodal totalno sranje in še brez potrebe razkrinkal svoj nivo. Še huje. S poudarjanjem, kako bo naredil predstavo, kakršno bodo ljudje razumeli, je celo izrazil svojo pobožno željo, da bi bilo le čim več debilov na svetu, ki se jim čim lažje prodaja deblizem in si deli cekine med prjatli in sorodniki za nič kar pred očmi ljudstva. Se je Zrnec prišel morda norčevat iz politikov? Ne bi rekla. Nikoli več se ne bo mogel. Je že pokazal svoje prioritete, ki očitno niso nič bolj plemenite. In to je trenutek, ko začne odmevat “go home” namesto aplavza.

    @=”.”=:

    Seveda je vse, kar si zapisal, mogoče samo podpisat. Mogoče bi samo še dodala nekaj na zadnji del o primerjavi s Finsko, ki ima svojo Nokio v konkretnem in prenesenem smislu, Slovenija pa nima več svoje Mure v konkretnem in prenesenem smislu. Zelo se strinjam s poudarkom na pomenu mentalitete, torej percepcije, kaj je gnusno in kaj je častno. V tem smislu Slovenci še dolgo ne bomo niti približek Finski, ker se je družinska vrednota sprevrgla pri nas v debakl, ki ima temelje še v Jugoslaviji. To pomeni, da je na vsakem koraku prioriteta naši, vaši sistem delovanja in s tem povezano reševanje kože pred ustvarjalnostjo in produktivnostjo. To je mnogo hujši problem, kot izgleda na prvi pogled. Ta mentalitetni virus namreč deluje na večino ljudi z občutkom, da so dobri. Dobro, ker so dobri do svojih ljudi. Ker pomagajo. Naši so pa itak najbolj sveti itd. Na tak način kakšne posebne konkurenčnosti ne moremo pričakovat. Samo poglej naše prispevke. O Muri na primer. Nič drugega nismo poslušali kot samo pozive k dobroti in domovinski pripadnosti (sicer gre za prijateljske, ideološke in družinske verzije), v prenesenem pomenu besed “Kupite bedne tretjerazredne majčke s Taivana, da bo podjetje preživelo!”. In nadalje razprave, ali bo Pečečnik pripravljen za slavo zmetat nekaj denarja v smeti, da bo imelo vodstvo morda še za nekaj let lahko visoko plačo. Niti enkrat nismo slišali, kaj neki nameravajo naredit v smer kreative. Če parafraziram, ali bo “Hranitelj” v bodočnosti kreiral novo linijo plaščev … hehe … Ne, naši bi prodajali še obleke kot solato in krompir. Kupite, ker je naše. Nonsens. Osebno sem čakala, kdaj bom izvedela, kdo je odgovoren za najbolj dolgočasne in za dolgčas predrage obleke v Muri s strani kreative in kdo naj bi spravil stanje stvari na bolje, ampak pri nas sploh niso vajeni očitno tako razmišljat, zato so naši najbolj premožni carji lahko samo trgovci tipa Tuš in Jankovič. Kakšen Pipistrel je pa čista izjema, ki potrjuje pravilo in seveda od našega trga itak nima i ne more imet nič. Gospoda Lešnika tudi ni več, pa tako radi se hvalimo z avtomobilsko ind. Kje, kje??? Lešniku so pri nas profesorji povedali, da ni dovolj dober za nas … haha … No, za Nemce po mnenju sveta je odličen. Ključno vprašanje je, ali sploh znamo prepoznat, kaj je dobro in zakaj. Smo sploh vzgajani in šolani v ustvarjalnem duhu. Seveda ne.

    @Rak.

    Hvala. Ja, informacije so pomembne, še bolj pa njih interpretacije, ki bi imele kakšne koristi. Fajn, da si odprl blog … Pokukam, ko boš kaj objavil … nadalje od uvodne predstavitve.

    @David:

    Ja, logično da samokontrole ni oziroma je očitno prenizka. Ključno je vprašanje, zakaj je ni in kako bi prišli do zvišanja nivoja. Odgovor se po mojem mnenju skriva predvsem v mentaliteti. Zagotovo je prav, da se sistemsko in zakonsko pokrpa čim več lukenj, ki bi onemogočale anomalije minornih značajev, ki premorejo preveč ambicioznosti v premosorazmerju s slabo kvaliteto osebnosti. Vendar popolnost ni možna, ker ohlapnost zaradi raznolikosti primerov mora bit. Skratka, na koncu koncev je vedno prepuščeno toliko in toliko prostora za rokovanje s strani osebnosti. V konkretnem in prenesenem smislu vedno presoja tudi sodnik, ne samo zakon. In vsako delo je tudi avtorsko delo in ne samo izvajanje navodil. Vsak, ki tudi izvaja navodila, je odgovoren za svoja dejanja oziroma bi moral bit odgovoren. Dokler razsajamo z mantro, kako je nekdo samo izpolnjeval ukaze ali se ravnal po pravilih, pa naj bi bil zato toliko manj odgovoren za svoja dejanja pred samim seboj in svetom, smo v riti. Samoomejevanje pade pod nivo lahko samo toliko, kot je pod nivojem narod v nekem povprečnem večinskem prerezu, da to dopušča. Oblast s kapitalisti na vrhu se bo seveda vedno trudila ohranjat status quo neumnosti “tam spodaj”. Če se neki direktorici gradbenega podjetja pač nič ne zgodi, ne glede na to, o kakšnih svinjarijah smo obveščani, ne moremo pričakovat, da bi bilo kjer koli kaj bolje. Vsi sprejemajo sliko s toleranco. Smo pač demoraliziran in skorumpiran narod. Živčec Kalanova bojda “ne ve”, zakaj naj bi odstopila s položaja?!! Neverjetno, a ne. Logično, da jo nekateri zdravniki pdopirajo, saj si verjetno ne upajo, da je ne bi. Da deluješ kot kvalitetna osebnost, moraš bit pogumen in prepričan v kvaliteto in dobronamernost svojega delovanja, sicer se pač zlahka identificiraš s sebi primerljivimi slabiči in jih podpiraš. In kakršna je večina, takšne vodje čred imamo. Zakaj bi Kresalovo kar kli skrbelo??? Mi smo nacija hlapcev, ki zabubljeno buljimo samo v svojo familijo in kos kruha na mizi, sosedi so pa zoprni … hehe … Dokler je hepi med sebi enakimi in skrbi za svojo »družino« (z vsemi prijatelji in sorodnimi dušicami na kupu), je nič ne skrbi in ve, da bo zanjo tudi recipročno poskrbljeno. Odnosa časti in dostojanstva pred svetom pa pri nas slabo poznamo. Ponos na dobro delo v kakršnem koli oziru že je precejšnja neznanka. Niti nismo kulturen narod. Kje pa je pri nas kakšna kultura in kulturniki. To so uni obubožanci, ki jih nihče ne razume. Ja, prav. In temu primeren je nivo kulture povprečja pač. Večina se samo cufa za pozicije in dobiček na enak način kot izgleda hlapčevsko cufanje za skorjo kruha, ki jo s kislo faco deliš z bratom, ker bo morda on tudi kdaj pomagal tebi in potem si zapojemo »mi se mamo radi«. Preprosto v naši mentaliteti ni razvit ponos na tisto, kar daješ od sebe. V družini pač ni treba nič kaj takega pokazat, a ne, ker te imajo itak vsi radi, te razumejo in bi ti vse dali, tudi če si popoln kreten in še kriminalec povrhu. Si pa le naš. Na večjem konkurenčnem trgu se pač ne splača tako obnašat. Pri nas ob popolnem pomanjkanju vsake kritičnosti tudi s strani civilne javnosti, pa zlahka. Nazadnje sem skoraj počila od smeha, ko sem slišala v medijih okrog novega družinskega zakonika, da politiki ne pridejo dlje od točke, ki naj bi razložila definicijo družino. To je čista metafora nivoja naše klime v družbi. To je narod, ki se že od Cankarja dalje pogovarja samo o tem, kaj je družina. Mislim … pardon … določen del sveta je medtem začel že nekaj ustvarjat in že dolgo razmišljajo, kaj je sposoben posameznik ustvarit. Razmišljajo, na kaj so lahko ponosni. Čeprav jim ne gre dovolj dobro, je razvidna vsaj minimalna volja v takšno smer in nekaj priložnosti za luč na koncu tunela. Pri nas pa poslušamo samo pozive, da smo premalo ponosni na Svoje!!! Prosim??? Premalo smo ponosni na kakovostne osebnosti, kakovostno delo in na potencial, absolutno preveč pa samo na Svoje, ne glede na to, če je Moje zaenkurc in ne glede na to, če zaenkurc Naši tlačijo in degradirajo kakovost.

  25. Sašec - 1.07.2010 ob 22:32

    Ja, seveda, problem je v mentaliteti – ljudje imajo zakrnel čut za razbiranje vsebine. Dokaz za to je seveda slab šolski sistem in slaba vzgoja staršev, ker se večina mladih (pa ne samo mladih) zna edino samo še objestno obnašati – kjerkoli in ob kakršnihkoli prilikah, rezultat dobesednega uporništva brez razloga. Večina mladine danes ne ve, proti čemu se borijo, ker ne prepoznajo. Mlade ljudi, ki prepoznajo določeno kvaliteto ali misel, pa se zaradi osebnega prepričanja ne strinjajo z njo, je za eno slabo pest. Če bi bilo drugače, šund ne bi tako cvetel. Šolski sistem zahteva eno samo piflanje in nobene modrosti, kot si že pisala. Nobenega razmisleka. Humanistika, ki je bila po mojem mnenju glavni adut gimnazijskega izobraževanja, je danes vredna pasjo bolho. Zakaj? Ker jih ne zanima več, če pa že malo jih, pa nit ne vedo, kako bi jo v življenju uporabili!
    Seveda iz vsega naštetega izhaja razmišljanje, ki ne more dati pravih rezultatov. Ne bom pozabil besed svojega profesorja, ki je govoril – nič hudega, če še ne zmoreš narediti najboljše – pomembno je, da prepoznaš, da se motiš, da si slab, da ne prepričaš, da vidiš napako! In to avtorefleksijo pogrešam. Pa imamo namesto tega propadlo Muro, kjer se vsi čudijo zakaj ne grejo stvari v prodajo, ne vedoč, da se čas ni ustavil (se tudi ne bo, razen v glavah njihovih modnih kreatorjev) in se mlado dekle pač noče oblačit kot stara teta.

    In potem včeraj poslušam izjavo Irglove, ki se “manirlih” samozavestno pohvali, kako v državnem zboru predseduje komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti, takoj za tem pa obsodi prekomerno ukvarjanje z državljani vseh vrst RS, medtem ko naj bi se za avtohtone Slovence pa tako malo naredilo – da je to pač skregano z domoljubjem v katerega verjame. Kako?! Bljek, no.

    Ne, se ne prepozna.

  26. Sašec - 1.07.2010 ob 22:37

    Proslava :

    Edino, kar še ne razumem, je poteza Ministrstva za kulturo, da je izbralo, kar je pač izbralo. Res ne razumem. Nek uvid pa človek le mora imeti, saj ni težko.

  27. Sašec - 1.07.2010 ob 22:44

    No, saj repika Davidu je main point.

  28. Petra - 2.07.2010 ob 23:46

    Vse (funkcioniranje naše pameti)mi je ponovno postalo jasno ob naših vrlih nogometaših…naredili niso nič…mi pa smo na njih silno ponosni…Sej ne rečem, da ni bolje kot prejšnjič, ko se se scufali kar med sabo, samo za kaj takega pa res ni potrebno delati posebnih sprejemov in mi cele dneve po vseh medijih trobezlajti o ponosu in kako dobri smo. Najbolje, da se zgledujemo kar po srbih in proslavimo vrsto naših ,,kosovskih bitk,,…
    Dopuščam možnost, da je to le priprava oz. pranje možganov, na podvige politikov, ki bodo na že tako klecajoče kljuse naložili še en žakelj bremen.

  29. NIdurun - 3.07.2010 ob 01:02

    predvsem je bolno to, da je bil takšen sprejem kljub temu, da je imela ekiipa potencial za kakšno četrtfinale. človek bi pomislil, da se je narod prav usral, pred tem, da bi bil med najboljšiimi na svetu ini se je hitro spravil umiriti situacijo s sprejemom. hecno bi bilo še, če bi kek, ki je poziival ljudi k množičnemu sprejemu, sprejel ponudbo savdijcev za 2,8 milijona za dve leti. simbolika bi bila popolna.

  30. David - 3.07.2010 ob 07:53

    Zelo dobro si opisala stanje, bolje ne bi mogla, In drži do zadnje besede. Na žalost. Postavlja se vprašanje, kako preseči to miselnost, kako presekati ta gordijski vozel hlapčevskega načina razmišljanja in kako ustvariti klimo v družbi, ki bo začela naplavljati Akrapoviče, Boscarole in ne Murkote ali Kodreže, Bavčarje, itd. Poglej si samo ta slovenski politični podmladek, ti so še hujši, če jih poslušaš, kot njihovi seniorski kolegi.

    Vegrad s svojo sužnjelastniško politiko do delavcev, ter neverjetnim denarnim izplenom, kjer dolgujejo tako enim, kot drugim in tretjim in kjer se akterjem PRAV NIČ NE MORE ZGODITI je samo še en v vrsti dokazov, da pri nas sistem v nekaterih točno določenih primerih NE deluje.

    Tako kot letošnja evrovizijska “naj bo premik v glavi”. Kakšna simbolika, res, neverjetno! “Premik v glavi” je na zadnjem mestu. Tja dejansko vedno bolj drvimo. Vsi nas bodo prehiteli tako in drugače.

  31. Sašec - 3.07.2010 ob 09:21

    Ja, te histerije okoli sprejema tudi jaz ne razumem…ko pa recimo nekdo zares zmaga – npr. skladatelj Andrej Goričar, ki je s svojim delom na mednarodnem festivalu v Bologni prepričal predsednika žirije Ennia Morriconea, skladatelje Luca Coria, Angela Inglesea, Massima Prioria, pa objavijo člančič, ali dva in to je to. Zakaj? Ker ne brca žoge. Njemu bi prišel vedno na glas ploskat na Prešernov trg, telim našim fantom pa ne, ker je bilo premalo…

  32. Rak - 3.07.2010 ob 09:32

    David, ta slovenski politični podmladek je res prava tempirana politična bomba. Trudijo se z besedičenjem in nastopaštvom, namesto z dejanji za spremembe. Kaj pametnega doslej od njih še nisem slišal. Le kaj bo še iz njih? Kaj dobrega za nacijo sigurno ne. Ampak tako bodo osebno lažje uspevali in prosperirali v tej naši sedanji družbeni in politični kloaki.

  33. Nidurun - 3.07.2010 ob 14:42

    eh, spet mii ne objavlja daljšiih prispevkov.

    sašec: eh, jaz ne vidim ničesar napačnega v množiičnem spodbujanju nogometašev. vidim pa napako v tem, da se ga ne usmerja, da se ne dela več na etiki v nogometu, čeprav ves čas trobijo o fairplayu in protirasizmu, in da se enako ne

  34. Nidurun - 3.07.2010 ob 14:44

    spodbiuja tudi recimo fanta, ki si ga omenil in je prepričal moricconeja. nogomet je lahko poučen, samo treba se je anučiti učiti. je dobra podlaga za razmišljanje o človeškii ali narodni psihi. ima torej prviine umetnosti, saj to podlago ustvarja z estetksimi potezami, to je z igro.

  35. Nidurun - 3.07.2010 ob 14:45

    p.s.: siimona je zadnjič omenjala, da fuzbalerji niso pesniki, filozofi, vendar sem bil preveč razburjen, da bi se spomnil v odgovoru. ni nujno. lahko so. znan primer je reciimo eric

  36. Sašec - 3.07.2010 ob 20:07

    Jaz z samim spodbujanjem nomgometašev nimam problema, imam pa problem, ker sprejem ni bil namenjen spodbujanju, ampak malikovanju. Za prazen nič. Ja, je vsaka stvar lahko poučna, se strinjam, vendar vsako ne postavljam enakovredno na lestvico. Nekatere so mi poučne bolj, nekatere manj. Meni osebno nogomet ni najbolj poučen – tekma z življenjem, z ljudmi, za cilj…jaz za vse to navdih iščem drugje…ampak to je stvar izbire. Je pa res, da ne razumem, v kakšnem smislu tebi nogometaši lahko predstavljajo filozofe, pesnike? Če si medtem ti, ko gledaš tekmo, celo situacijo poetiziraš in spraviš v filozofski kontekst, še ne pomeni, da so nogometaši zato pesniki ali filozofi…njihove izjave, komentarji so več ali manj : ena plus ena je tri?

  37. David - 3.07.2010 ob 21:20

    Rak, naš politični podmladek je izrodek politike, ki nas je pripeljala sem, kjer smo. Slovenija je “propadlo podjetje”. Izvor vsega pa je nepravična privatizacija in okuženost gore ljudi, ki so se okoristili na račun države in njenih državljanov.

    Slovenija ne spoštujejo niti tisti, ki so jo okradli, kot tudi tisti, ki so bili okradeni. Večina se pa itak ničesar ne zaveda. Ljudje živijo v svojem malem svetu in nimajo pojma, kaj se dogaja okoli njih. Niti se ne zavedajo, da bi lahko bolje živeli in da jim to eno in edino življenje, ki je vsak dan za ta dan krajše, krojijo v glavo gnili idioti, ki jih vsak dan vidijo na TV.

  38. Nidurun - 3.07.2010 ob 23:46

    daj porihtaj ta blog, hehe. jaooooooooo.

    hotel sem polinkad canronaja, ki se ukvarja z resnim filmom in glasbo, da bi dokazal, da ni nujno, da nogometaši niso filozofi in pesniki. simona je napisiala, d aniso filozofi in pesniki.

  39. ahhhhhhhhhhh - 4.07.2010 ob 00:05

    vidim, da noče objavit imena francoskega nekdanjega nogometaša, ki ga iimam v mislih, niiti linka do wikipedije. pa saj to ni normalno. to je svetovna zarota proti meni. samo v kurčevem imenu je problem.

    ok, naj nadaljujem. malikuje se pa vse slavne, ne samo fuzbalerjev.

    tole sem pa danes napiisal, ko mi ni hotelo objaviit.

    tisti mladi, ki se trudiijo z dejanji za spremembe, ponavadi ne bodo nikoli del podmladka stranke. ker strankarsko delo z mladimi bržkone ni tako, da bi ga lahko ljudje z neopranimi možgani zdržali.
    ko se govori o mladih, lahko kaj pripomnim kot letnik 89.
    po mojih opažanjih od alternative obstaja zajeten kupcek mladih, ki zagovarjajo ideje komunizma in jim neikakšen življenjski cilj pomeni revolucija. v njihovih oceh žari agresija in želja po nemirih. seveda so otroci preskrbljenih staršev, zato si takšne igrice lahko privošcijo. in verjamem, da ta želja izvira iz želje po mašcevanju, ker se nemara kot otroci niso znašli med vrstniki. ozracje po prvem tranzicijskem šoku je bilo tako, da se je logicno srednja generacija obracala nazaj. seveda je to tem mladim prišlo prav in so pograbili. jaz se teh ljudi sicer bojim, ker nimam najboljše izkušnje z njimi. gre za zelo zaprto gibanje, ki si ne dopušca prevec razmišljanja. to ni subkultura, ampak je kar mainstream razmišljanje. obstajajo pa seveda izjeme.

    kar se tice iizobraževalnega sistema … ja, v kurcu je, popolnoma. piflanje, nespodbujanje mišljenja itd. vendar tudi ne verjamem, da bi bolj kreativne spremembe priinesle spremembo v razmišljanju mladih. ker etika se po mojem zgradi na drugih podrocjih, to je na medsebojnih odnosiih z vrstniki ini starejšimi. predstavljam si, da bi recimo po urii debatiranja o problemiih v sodobni družbi, skupina sošolcev na wc-ju pretepla drugega sošolca. takšne so moje izkušnje z ljudmi.
    jaz nekako vidim možnost sprememb samo v dolgotrajni evoluciji cloveštva. vsekako pa razmišljanje ini javno delovanje ni odvec. vsak kkamencek v mozaiku, ce je še tako majhen, je lahko koristen. ker reccimo lahko da je podporo “mutacijam”, da preživijo. s tega vidika tudi recimo zagovarjam srpemembe šolskega sistema, ceprav dvomim, da so na kratki rok lahko ucinkovite.

  40. Simona Rebolj - 4.07.2010 ob 01:48
    Simona Rebolj

    @Sašec:

    Ja, zelo pomembna opomba o razumevanju in zaznavanju, kdaj nečesa (še) ne razumeš ali nimaš dovolj informacij ali ne obvladaš itd., s primerom tragikomične situacije Irglove v paketu. In to poglavje spada tudi na področje poučevanja in učenja. Tudi to izvira iz iste korenine učenja, ki temelji na krativnosti in na razumevanju ali pa zgolj na piflanju. Človek se s piflanjem preprosto ne izuri v zaznavanju in povezovanju, ustvarjalnosti skozi razumevanje. Mazzini je v enem izmed svojih člankov objavil podatek, ki ga naši medijci seveda ne objavijo, da so naši šolarji po statistiki pri repu v preizkusu razumevanja vsebin. Dosegajo nekaj čez 40% razumljenega na podlagi predloženega. Katastrofa in seveda je slednje mnogo bolj pomembna sposobnost in veščina od golega memoriranja, še posebej v informacijski dobi, ko je podatkovni doseg nadpovprečno enostaven in je lahko uporabljan najbolj učinkovito ravno za prihranek časa pri kreativnem, konstruktivnem in produktivnem uporabljanju informacij. In mladi odrasteje v razne irglove in že marsikoga, potem pa takle mamo. Saj se spomniš srednje šole … dobil si pole, od koder si se lahko napiflal, kaj neki je nek pisatelj hotel povedat z nečim … hehehehe … brez razprave, brez procesa, da bi se dijak sam učil prihajat do ugotovitev in morda še sam kaj dodal, če bi znal. Od kod bi pa znal, če nikoli ni od njega nihče kaj pričakoval sploh.

    @Petra:

    Ja, to spada tudi v isti koš moje replike Davidu o ponosu zaradi ponosa … domovinsko, družinsko itd. je vse eno in isto. Okej, saj naredili so preskok glede na preteklost. Nekaj več od niča torej, v nadaljevanju je bilo pa precej pretiravanja, ja, v slovenski maniri pač. Zanimivo je opazovat poražene fuzbalerje večine drugih držav, ki jim na pamet ne pade sploh, da bi se sami hvalili, ampak pač jamrajo in premorejo samokritiko. Naši pa potrebujejo takoimenovano “pozitivno” spodbudo in so se hvalili tudi sami fuzbalerji pred kamerami. Kanček samokritike bi jih torej sesul in nikakor motiviral. Nekakšen sindrom maminega otroka torej, tiste fore, ko te v družinici vedno samo hvalijo in obljubljajo, da boš dobil vse igrače, čeprav nisi bil priden … hehe … Taista psiha se je odslikaval konec koncev tudi skozi tekme same in Američani so jim ponudili “slučajno” zgovorno ogledalo. Slovenija je nastopila samozavestno, zmagovalno, potem je šlo pa samo še na slabše. Od zmage, prek remija do izgube. Skratka, do finiša so bili podrti. Vemo pa, da je bolje bit dobre volje na koncu in slabše na začetku kot obratno. Pot Američanov je šla ravno obratno. Začeli so slabo, potem pa vedno bolj pritiskali. O tem je pričala tudi sama tekma med ZDA in Slovenijo. Kakšna pravljica za Slovence v prvem delu. Tako se bili navudpeni nad sabo, da so potrošili vso energijo in se totalno dekoncentrirali, medtem ko Američane slab znak in zagotovo posledična samokritika motivira in so osvojili drug polčas in še ko jih ni bilo več s Slovenci sploh na igrišču več, so jim preko druge tekme še v zadnji minuti z golom porušili sanje. Ta na glavo obrnjena zgodba, način delovanja in psihe med Američani in Slovenci je bila več kot zgovorna. Samokritika, vztrajnost in nerazvajenost je nekaj, kar slovenskemu duhu na vseh poročjih zelo zelo manjka. Veliko preveč je pa nadutosti. Nadutosti takojšnjega presilnega trkanja po prsih, ko “igre” še zdaleč ni konec.

    @Nidurun:

    Zdaj pa takole … Že pod prejšnjim zapisom sem te opozorila, da bi bilo dobro, če bi nehal afektirano in površno histerirat, šizit in smetit. Takoj zatem si to spet ponovil in se za kazen upravičeno blamiral s precej primitivnim bentenjem in pizdenjem čez mene, kako bojda preprečujem dostop do komentarjev vsem, da se le tudi ti ne bi mogel oglasit. Ko je bilo jasno, da to ni res, si se moral opravičit oziroma ne, opravičil se nisi seveda, ampak pomodroval o prehitrih sklepanjih in nasmetil blog s čez deset komentarjec, češ, da je treba komentarje rezat, potem nasul še neko lažnivo nakladanje, kaj naj bi jaz zapisala itd. Pustim te na miru, da imaš svoje orgije, ampak smetil mi pa ne boš.

    Morala sem izbrisat kar nekaj komentarjev tukaj, kjer posreduješ neke vzdihljaje in izbruhe pizdenja, ker ti računalnik ne dela, kot bi mogel. To nikogar nič ne briga in nima zveze z mojim zapisom. Računalnik ti dela pa očitno zelo podobno, kot izpadeš s svojimi komentarji sam. Zaletav, površen, kracav in prav trapast. Zelo mi je žal, da se spuščaš na tak infantilno blesav nivo. Prosim tudi, da si urediš računalnik in pišeš komentarje v enem kosu kot vsi ostali in predvsem, da ne smetiš z izjavami, oh, in ah spet ne dela in kaj neki si nemeraval linkat, napisat ali whatever. Moj blog ni forum za smetenje.

    Še bolj bistveno je pa nekaj drugega. Bolje bi bilo, ja, da se ne bi kregali, če ne bi vzbujal pozornosti z idiotskim skrajno površnim in lažnivim nakladanjem med drugim o tem, kaj naj bi jaz kdaj o čem zapisala. Nikoli namreč nisem zapisala nikjer, kako fuzbalerji niso pesniki in filozofi, tudi ni bilo nobene potrebe po tem, da bi kaj takega zapisala. Tudi pod prejšnjim zapisom si poidiotoval, kako naj bi nekoč zapisala, da imajo fuzbalerji nizek nivo inteligence. Na takem nivoju jaz sploh ne pišem in vse moje izjave so v nekem kontekstu, tako, da je jasno, kdaj in v kakšne namene koristim posploševanje, kdaj detajle, jasno zastavim okvire, v katerih se sploh suka pisanje o čemer koli že itd. Poučno je namreč lahko popolnoma vse, kar obstaja na tem svetu. Poučen je tudi sračji kakec na glavi. So pa velike razlike o kategorijah, definicijah, aspektih in nivojih poučnosti in obravnave česar koli na svetu že. In to je edino relevantno. S takimi blesavimi popreproščenimi stavki za telebane, ki jih nesramno pripisuješ kar meni, me torej ne obkladaj, ker mi je izpod nivoja v vsakem primeru, če je v poanti kaj na tem ali pa če ni. S takim načinom me odbijaš pač povsem enako, kot me odbijajo kateri koli površni primitivni komentarji. Debaklu se boš morda lažje izognil, če boš preprosto raje kopipejstal citate mojih izjav, ki naj bi bojda obstajale.

    Verjetno bo moj naslednji prispevek itak na temo svetovnega prvenstva in bi prosila, da se do takrat malo skuliraš, raje premisliš o svoji pameti, površnosti in še histeriji zraven, namesto da bruhaš površne izjave o bojda pametnih ljudeh s predsodki (kako ceneno provžogaško), skuliraš še svoj računalnik in ne smetiš. Če ne boš komuniciral v mejah osnovne razumnosti in osnovne discipliniranosti oziroma civiliziranosti, ko ti je že tako všeč ta izraz, te bom morala odfukat v dostopnosti kot katere koli druge necivilizirane smetovalce, ki se s prvožogaškimi izbruhi samo izživljajo in posiljujejo moj blog, s čimer posiljujejo tudi mene, ker tega ne maram niti opazit, kaj šele gledat. Tega preprosto ne dovolim!!! Zato nehaj posiljevat in loči, kaj je tvoj problem, tvoja radost, tvoja obsesija ali whatever od komunikacije z neke osnovne objektivne distance. Tvoj problem pač ni problem drugega. Celo problemi, ki jih imaš s svojim računalnikom konec koncev, niso problem mojega tako prekletega in preklinjanega bloga, ki bi ga bojda morala porihtat, da bi se tvoji zleknjeni visokosti marija prikazala. Patetično! Začni že enkrat rihtat sebe.

  41. Nidurun - 4.07.2010 ob 01:49

    prosim še, če se v prihodnje ne briše pripomb o mojem sovraštvu do predsodkov s strani pametnejših in negiranje nesmiselniih trditev v stilu: “njihove izjave, komentarji so več ali manj : ena plus ena je tri?”

    ne vidim smisla v tem.

    torej: ne, njihve izjave niso več ali manj take. iizjemno pa sovražim predsodke pametnih, medtem, kko preproste ljudi razumem. na žalost pametni niso absolutno pametni na vseh področjiih ini na žalost se to težko razume. zato se pa kregamo.

    upam, da se bo moja želja upoštevala in izražam željo po civiliziiranem nadaljevanju blogersko-komentatorskega sodelovanja.

  42. Nidurun - 4.07.2010 ob 02:07

    ne smetim, ampak skušam objavljat svoje komentarje, kar mi je bodisi tvoj blog, malo verjetno pa moj računalnik preprečil. verjamem, da ni v tem nič zlega. pripombe o smetenju z izrazi neodobravanja na temo teh tehničnih težav doživljam kot povsem nesmiselne, ker je bilo že tako lai tako zaradi rezanja našopanih cel kup komentarjev. tudi pod prejšnjim zapisom sem objavil 15 komentarjev iz tega razloga. drugače bi jihi bilo pet. jebat ga, vsega se ne spomnim v hipu.
    bolj verjetna se mi zdi teorija, da je kriv tvoj blog, glede na to, da si nekoč na mojo prošnjo enega od mojih komentarjev urejala. na drugih blogih nimam podobnih težav. komentar o računalniku je bil namenjen omiljenju svojega napadanja na tvoj blog in je bil namenjen predvsem temu, da ne bi deloval preveč agresivno do tebe. napaka je pa najverjetneje v tvojem blogu. se pravi v njegovi tehnični plati.

    ne lažem.
    pod zapisom s petro majdič v naslovu si napisala, da nisi navdušena nad intelektualnim nivojem športnikov, posebej nogometašev.
    tole je pa citat s prejšnjega zapisa:
    “Seveda fuzbal ni nikakršna poezija, še najmanj vrhunska, ampak je navadna popevka, zato je lahko tudi tržno tako uspešna in fuzbalerji pač niso vrhunski poeti in misleci. Nimajo niti volje, niti časa, da bi to bili. To, kaj ima pa nekdo rad ali nima in kako doživlja čudovitost tega ali onega osebno je pa povsem drugo vprašanje, na drugo tematiko.”

    nočem debatirati o poučnem s teboj, ker mislim, da imaš premalo poetične širine in preveč pristransko gledaš na stvar. mislim, da sem to predtem dokazal. ti recimo trdiš, da je hemingway ssamo soliden obrtnik, ker je bil prodanec. ne, zaradi tega ni bil samo soliden pisec. tebe dolgočasijo opisi nareve. okej. naj te. samo nehaj posiljevat s tem. jaz v 50 stranskem opisu zemlje v uvodu Vzhodno od raja uživam, voham zemljo, sonce, drevesa, in tuhtam. ti recimo trdiš, da je nirvana lahkoten band. ni lahko ten band, samo struktura njihove glasbe je bolj preprosta. beatli niso ringaraja band, samo določene prvine ringaraje uporabljajo v druge namene. menim torej, da v določenih segmentih s tabo debata ni mogoča.

    tvoj pokroviteljski in didaktični pristop v zadnjih odgovorih se meni osebno zdi posiljen in nepotreben. če te parafraziram: kaj ti je tega treba.

    jebe se mi za tvoje materinske, učiteljske ali kakršnekoli nagone.

    z veseljem pa pričakujem zapis, ki si ga omenila.

  43. Nidurun - 4.07.2010 ob 03:24

    okej, tole moram pripisati, pa ne bo smetenje.
    napisala si, da sem, kot si se izrazila BOJDA zaradi rezanja objavil celo maso komentarjev. to sem jaz pri sebi doživel kot čisto nepotrebno agresijo … zakaj kurca bi lagal? ker se hočem maščevat s smetenjem? izgledam tri leta star? ampak stvar ni tako preprosta.

    da bom objavil več komentarjev, ker bo treba rezat, sem napisal v prvem komentarju. ko prvič ni objavilo, sem pritisnil na puščico za nazaj, prekopiral v word in začel objavljati po delih. potem, ko sem končal, sem se po, karikirano, pol ure spomnil še nečesa. pa potem še nečesa. in tako dalje. brez rezanja bi to po moji ocenii zneslo pet komentarjev vse skupaj. no, tako je pa izpadlo kot da sem se v uvodu zlagal, glede na časovno distanco med komentarji na koncu. no, meni kaj takega na misle ni padlo, saj sem menil, da je očitno razvidno, da sem določene stvari rezal, določene pa na koncu dodajal. tako sva oba v tem kontekstu upravičeno napisala, kar sva napisala. ti, da sem BOJDA, jaz pa na začetku, da bom po delih. nikakor pa nisme imel namena skrivati, da sem na koncu, po teh delih še dodajal stvari.
    no, takšna pomota se morda lahko v kakšniih drugih okoliščiinah tragično konča.

    naj poudarim, da jaz nikoli niimam namena lagati in se mi kaj takega gnusi, lahko bi rekli, da dobesedno. zato oklicevanje mene za lažnivca doživljam kot zelo grob napad.

    “namesto da bruhaš površne izjave o bojda pametnih ljudeh s predsodki (kako ceneno provžogaško)”

    glede tega pa je evidentno bilo zapisano, da je sašec rekel, da nogometaši večinoma govorijo v stilu ena plus ena je tri, zato je ceneno prvožogaško predvsem kritika tega, da sem se odzval na to z označitvijo takega pisanja za predsodek, ker je zelo očitno, da ne spremlja izjav nogometašev. lahko bi ti bilo to recimo jasno, glede na to, kaj je samokodela pisal o slovenijia ima talent. recimo. enako prošnjo o skuliranju in objektivnejšem pogledu torej tudi jaz naslavljam nate.

  44. Sašec - 4.07.2010 ob 07:49

    Verjamem, da se najde med vsemi nogometaši na svetu kdo, ki lahko dostojno artikulira, kar misli…ampak večina izjav je takih – kar sem lahko zasledil po medijih, avtobiografije nisem, priznam, prebral nobene, je bilo ena plus ena je tri….pa mi ti navedi par izjav, ki me bodo prepričale v drugače.

    Jaz imam predsodek samo do neumnosti, ne preprostosti – čeprav ta beseda definira več nivojev, med katerimi je tudi tisti, ki ga preziram. Rad objamem človeka (in tudi ga), ki ima samo 4 leta osnovne šole, pa ga ne tretiram za neumnega, ker mi je dokazal, da to ni. S svojimi izjavami. Ne mi podtikat hohštaplarije.

  45. Nidurun - 4.07.2010 ob 13:06

    hmmm, kje pa sremljaš te izjave. nogometaši dobivajo vprašanja o svojem poslu, torej svoji igri, rezultatih, moštvih. na ta odgovarjajo v večini primerov konkretno in artikulirano. ne bi lepil teh izjav, ker niiso nič posebnega in niso pretirano zanimive. tudi jaz nisem bral biografij in ne vidim potrebe po tem. večina nogometašev je nezanimivih in povprečniih osebnosti. mene zanima prikaz na igrišču. obstaja pa doza nadpovprečno pametnih in karakterno zanimivh skozi zgodovino nogometa. niso pa nogometaši v splošnem zabiti. jaz nisem trdil, da so nogometaši filozofi in pesniki, da objavljajo svoja dela, ker ne dojemam stvari na ta način.
    ne podtikam ti, daleč od tega, da bi mislil, da si hohštapler, poznam pa nekaj nehohoštaplerjev, ki so prepričanii, da so nogometaši debili in to meni ni prav.

  46. Simona Rebolj - 4.07.2010 ob 17:35
    Simona Rebolj

    @Nidurun:

    1. Očitno lahko na mojem blogu objavljaš komentarje tudi v kosu. Ponavadi se, kako metaforično, to zgodi po tem, ko se z afektiranimi slabo artikuliranimi izbruhi malo umiriš. Očitno si zadnje komentarje lahko objavil nemoteno v kosih. Osebno dvomim, da bi bil moj blog kriv za tvoje težave, ker se pri drugih te težave ne pojavljajo. Zaradi tiste besedice, ki sem jo na tvojo željo izbrisala, ne vidim razloga, da bi imel zaradi tega občasne težave, za katere dvomim, da si poskušal preverit, zakaj se enkrat pojavljajo, drugič ne, ker taki popravki ne zahtevajo nobenega posebnega tehničnega drezanja v tvojo prijavo, ne glede na to, pod katerim imenom se prijavljaš in pod katerim mejlom, komentarjev, predvsem svojih in na željo komentatorjev nekaj preteklih, sem pa tako urejala že neštetokrat. Seveda imaš vso pravico sumit in mislit, da je tehnični problem na mojem blogu in ga poskušaš pač ugotovit, odpravit. Za take morebitne tehnične težave seveda bloger nima dostopa do popravkov ampak tehnična podpora Siola, saj nisem na svoji spletni strani, ampak gostujem. Lahko jim torej pišeš na stran, ki je namenjena pomoči vseh uporabnikov http://pomoc.blog.siol.net/, da preverijo, ali je posebej v tvojem primeru kakšen problem na njihovi strani, kar se tiče tehničnih težav

    Moje pripombe o smetenju so se navezovale na precej komentarjev s tvoje strani, ki sem jih izbrisala, kateri nimajo nobene obveščevalne sporočilne vrednosti, ampak so vsebovali samo kopico medmetov preklinjanja ali obveščanja, kaj si nameraval napisat, pa nisi in spet kopica medmetov. Skratka, nasuješ komentarje, ki so samo odsev stipkanja vsega, kar ti pade trenutno na pamet, magari samo v stilu “agrrrrhhhh, pizda, spet šteka” in v enakem stilu še pet podobnih. Če tega ne razumeš v razlikah, glede na opazovanje, da so sicer vsi tvoji komentarji objavljeni, v katerih kar koli pač že piše, vključno s tisto kopico več kot desetih naenkrat, ne morem pomagat in samo tratiš moj čas z vzbujanjem brezmejne pozornosti za prazen drek, kot da si sam na svetu in bi se morali vsi ukvarjat s tvojo površnostjo in drugovrstnimi izbruhi v oblikah raznih nepremišljenih trditev povsem osebne narave morebitnega “problema”. In seveda deluješ agresivno in izključno čustveno afektirano in agresivno. Očitno se tega zavedaš ravno toliko, da zapadaš v fazo zanikanja kar na lastno pobudo … hehe … Ne samo to, uspelo ti je pod prejšnjim blogom na pametno opozorilo enega komentatorja, zakaj sem se umaknila iz dialoga s tabo, medtem ko ti kar rineš in rineš, precej nasilno, spisat listo kratkih točk, kjer razsipaš bojda z umevanjem komunikacije kot akt nasilja samega po sebi. Argumentacija je seveda šibka oziroma neobstojega, moj izbor pa je, da na podlagi tako predloženih okoliščin ne vidim smisla v komunikaciji s tabo, odkrito povedano te s takimi izpadi sploh ne jemljem resno, strinjat se pa itak ne da s takovrstnimi mantrami in me masturbacije tega tipa niti ne zanimajo, še manj privlačijo. Neinspirativno.

    2. Seveda je zelo možno, da ne lažeš namenoma, ampak nenamenoma, zaradi afektiranosti in površnosti, kar je z vidika poskusa nekega omembe vrednega diskurza še mnogo bolj neobetavno, ker je jasno, da se na tak način težko premakne kamor koli na raven relevantnega dialoga o čemer koli.

    V zapisu, ki je med drugim obravnaval določeno dejanje Petre Majdič, sem zapisala marsikaj v marsikaterih kontekstih. Med drugim tudi to, da nisem navdušena nad intelektualnim nivojem športnikov in potem še neke primerjave bolje artikuliranih in osebnostno močnih predstavnikov tipa Mitje Petkovška na primer itd. Tudi ne vidim razloga, da bi na splošno lahko bili zadovoljni z intelektualnim nivojem športnikov, saj je profesionalno ukvarjanje s športom na nivoju poseganja po vrhunskih rezultatih že sam po sebi s tega aspekta problematičen z ozirom na vložek časa posameznaga športnika v sfero treningov in s tem povezanih prioritet vsaj za čas aktivnega delovanja. Nogometaši imajo še poseben okvir iz drugih razlogov večje popularnosti, največje kapitalske podpore in seveda tabloidne pozornosti določenim posameznikom znotraj sozvočnega manekenskega posla. Vse to pa seveda nima zveze s popreproščenimi sesuvanji trditev tipa xy je rekel, da imajo fuzbaleji nizek intelektualni nivo in potem otročje cviljenje v smer zanikanja ali pritrjevanja in sesuvanja blesavih jamranj o predsodkih, žalitvah itd. A to naj bi bilo zanimivo, al’ kaj? Kot prepirček tipa, ti si peder, ne nisem, ja, pa si, pri čemer ni niti jasno, kaj neki naj bi bilo narobe, če nekdo je peder ali pa ni in nekdo misli, da je ali ne misli, da ni. Zato me razgovori s sogovorniki, ki uletavajo samo z nekimi slogani in si drznejo celo popreproščat in tlačit v neke floskule moja pisanja, v katere vložim precej več kompleksnosti in kontekstov, čista zguba cajta, osebek, ki me posiljuje s svojimi izbruhi pa samo izvajalec verbalnega nasilja. Tak nivo meni ni zanimiv, niti zabaven, in ne vidim, da pelje v kakršne koli možne sporočilno poantirane vode. Kot mi ni zanimiva replika na poanto obravnave sicer nizkega intelektualnega nivoja športnikov, kako je nek fuzbaler izjavil, da mu je predstavljal najljubši predmet v šoli filozofija. Prosim te, no. In to je za tebe dokaz, na podlagi katerega si lahko totalno zgrožen in opletaš s floskulami o predsodkih na splošno zaznavo, da v povprečju intelektualni nivo pač ni močna točka profesionalnih vrhunskih športnikov??? Smešno.

    In potem je tu še citat, ki si ga navedel in za katerim seveda popolnoma stojim in ti lahko kot pokvarjena plošča še enkrat ponovim, kar sem ti že zapisala v prejšnjem komentarju (kar je spet utrujajoče), da je umevanje kontekstov izrečenega bistvenega pomena za presojo o vsebinski sporočilnosti. Zapisala sem ti tudi, da posamezne izjave kot take, kako nogometaši niso filozofi in pesniki, nikoli nisem zapisala, ker ni nobene potrebe po tem, četudi en Nurudin občuti, da bi bilo kaj takega potrebno definirat. Bistvo moje replike se je pa pač nanašalo na tvojo trditev, da je nogomet primerljiv z vrhunsko poezijo. Takih trditev se pač v smislu relevantne debate ne more jemat resno, ampak spadajo v koš obveščanja o povsem legitiminih osebnih občutkih in doživljanjih česar koli že. In poleg citirane izjave sem ti tudi to zapisala takrat. Osebno ima človek pač pravico doživljat kar koli čustveno na kakršen koli način, tudi v tem primeru je lahko celo zanimivo, če je doživetje zanimivo argumentirano, ampak tisti, ki mu je prioriteta doživljanje samo in čustvena masturbacija ob tem, se z ragumenti raje ne ukvarja, ker pokvarijo filing “mističnega”. Tako lahko vsak dojema tudi fuzbal kot vrhunsko poezijo, če hoče, vendar zaradi tega domnevni “vrhunski pesnik” Messi ne bo na svetovnem prvenstvu nič boljši od porazno slabega fuzbalerja v danih okoliščinah. In “vrhunski pesnik” Maradona z najnižjim možnim intelektualnim nivojem in konstantno prezentacijo bolnega primitivizma ne bo v vlogi urednika izdal nič bolj vrhunske pesniške zbirke različnih vrhunskih avtorjev od porazno slabe. Vrhunski pesnik je namreč v svojem bistvu stvari individualec, se postavlja v vlogo boga, ki presega spone mej, kolektivizma in “kraje” zaslug drugih. Pesnik je vrhunski ali ne v pogovoru in odgovoru samemu sebi. Nogometaš se pa lahko ukvarja predvsem z umeščanjem sebe v kolektiv in prepoznavanjem pravil igre glede na možno stopnjo prepoznavanja hita v danih okoliščinah, tistega refrena, ki gre najbolje v uho ob pomerjanju s klimo določene države. In merjenje obsega in nivojev lucidne ali zgolj afektirane nasilne igre poteka v teh okvirih. Maradoni pač ni bilo treba prepoznat, da mu preprosto prekleto primanjkuje sposobnosti za lucidno zaznavo funkcioniranja tima v kolektivnem smislu vojaške armade, ki pozna svojega nasprotnika in je življenje vsakogar odvisno od delovanja in življenj drugih v armadi. Ki ne more streljat, če je prej ustreljen, ker nima pokritega hrbta. Maradona si je verjetno v vsej svoji brezmejni nadutosti domišljal, da je vrhunski pesnik in pomeni odgovor na zmago pač vojska njegovih klonov. Vendar vojska njegovih klonov pomeni le streljanje puške, ki je nihče ne uravnava in nihče ustrezno ne vodi. Patetično in komično. Messi ima več priložnosti, da ugotovi, zakaj na tem svetovnem prvenstvu pač ni bil vreden počenega groša, kar pa seveda ne pomeni, da se mu bo zdelo vredno ugotavljat, saj je pokasiral ogromno denarja za predhodne kvalitetnejše umeščenosti v koncept, pri čemer je lahko pač svoje odpel in se veselil, da so producenti dobro pogruntali, kateri refren pali na njegov vokalni nivo. “Vrhunski pesniki in filozofi” Francije in Italije so se pa sploh odlično odrezali in pokazali bistvo meja svoje poezije in filozofije, ki pač sega do brezmejnega udobja valjanja v milijonih. In potem je konec ljubezni do vrhunske poezije in samo še fukamo, popivamo in špricamo treninge, a ne. Vrhunski pesnik pač poezijo živi. Pesnik ali filozof je način življenja in ne doseganje uspeha v smislu dobljene vojne na fronti in s tem povezanega udobja pri osvajanju kapitalskega profita. Pesnik ali filozof (ki tudi nista sploh povezana v namenih in ciljih nujno, zato je že metanje v skupen koš enega in drugega problematično) nikoli ne zmagata, niti ne zmagujeta, niti kakršna koli zmaga ali profit ne definira končnega cilja, ker je poezija in filozofija brezkončna (v različnih aspektih vkomponiranega smisla v življenju, filozorfija in poezija namreč nimata veliko skupnega v namenu in stremljenju, zgolj lahko imata kaj skupnega, če se pesnik ali filozof tako odloči ali zmore, kar je spolzek teren, pri čemer je za filozofa bolje, da ne poetizira preveč, ker gre za potreben vklop kombinacije drugih možganskih centrov kot pri poeziji). Nogomet se sam kot marsikaj ponuja kot možen predmet filozofske razprave znotraj določenih okvirov simbolike. Kvaliteta razprave je pač odvisna od nivoja in kompleksnosti obravnave. Prepir tipa okrog vprašanja, ali intelektualni nivo nogometašev sicer kotira visoko ali nizko in s tem povezani čustveni fenovski izbruhi je pa trapast in komičen, zelo podobno zabavnim in komičnim emocionalnim izbruhom na nogometnem igrišču pred napovedano enajstmetrovko. Skratka, poteze ne moreš dobit, razen če je na drugi strani čustveno zjeban “vrhunski pesnik”, ki je vklopil znatno premalo filozofskega razumnega potenciala in s tem povezane kontrole nad lastno mislijo, da bi bil sposoben streljat na gol bolje od fantka v vrtcu, ki se po logiki stvari zjoka, ko je ves živčen pokvaril najljubšo igračo.

    3. Če nočeš debatirat o poučnem z menoj, prenehaj že enkrat sploh debatirat z menoj, pravzaprav o čemer koli že. Tvoje obveščanje, kaj neki domnevno misliš o razsežnostih ali mejah moje poetične širine, je skrajno neinteresantno in že v sami trditvi popolnoma irelevantno, kot so irelevantne trditve kogar koli, kaj neki misli o čem. Zaradi pomanjkanja argumentacije in ponovnega afektiranega otresanja s trditvam in slogani se lahko v tem primeru samo malček pozabavam in za nekaj argumentacije poskrbim sama. Nekoč si namreč ravno ti bruhal izlive na tem blogu na moj račun s povsem nasprotnimi trditvami, ki so vsebovale navdušenospeve, kako neverjeten pesnik sem in moji zapisi pravzaprav odraz vrhunske poezije. Na kar seveda nisem nikoli odreagirala veselo, ker pač že predobro poznam možne preobrate v takovrstnih simptomih. Takrat si se seveda v odnosu do mene zgolj počutil drugače. Zdaj, ko se pač počutiš drugače, si bojda ugotovil, da mi primanjkuje poetične širine in opletaš še s hujskašimi trditvami o pristranskostih itd., po čemer nokoli ni potrebe s strani človeka, ki premore dovolj vsebinskega potenciala, razumne samokontrole in z njim tudi operira. Takšen pač svoje pokaže in dokaže in mu ni treba razsajat s stigmatizacijami. Ni mu treba pisat, da je bojda celo nekaj dokazal, kot to počneš ti in se kar sam hvališ z nekimi ocenami, ampak svoje preprosto samo izkazuje. Zato te na tem nivoju, na kakršnega si se pripravljen pač očitno spustit, ne morem jemat resno, ampak tvoji izbruhi padejo v koš čustvenega bruhanja, ki se po logiki stvari suka od brezmejne “ljubezni” in idoloiziranja pa do brezmejnega nasilja in sovraštva, nič pa ni pod razumno kontrolo, kakor koli se že manifestira in izbruhi niso plod razmisleka in prioritetnega namena v umevanju stvari, same poante, ampak je prioriteta medsebojno obračunavanje na infantilnem masturbatorskem nivoju, ki je sam sebi v namen. Ne ljubi se mi pretirano komunicirat s tabo na enakem nivoju kot z Radom, ki se oglaša na identični psihološki bazi že več kot dve leti. Ne ljubi se mi ukvarjat z nivojem podlega vojščaka, ker je ekstremno nezanimivo za tisto, kar mene pač zanima in zabava. Tvoj problem je, če se ti ne ljubi potrudit dovolj, da bi razumel stvari, ki jih pišem in ne bi vsega skupaj spravljal na osnovnošolski nivo pričkanja. Po vsem, kar naj bi bojda slišal in prebral od mene, se greš blamirat celo s takimi idotizmi, da mi razlagaš o navdušenju nad opisi pokrajin in narave v romanu in kakšno funkijo neki naj bi imelo na bralca? Nehaj me jebat s temi infantilnimi idiotizmi, ker niso vredni srednješolskega diskurza polpismenih. Moje mnenje o Hemingwayu ostaja enako in sem slednje podkrepila še z drugimi sporočili v smeri možne razprave o vzrokih, nikakor pa ne gojim enakega mnenja o Proustovem opisovanju občutkov ob papcanju magdalenic na primer. Tvoje zaznave so površne, lene in banalne, kakor jih serviraš s svojimi interpretacijami domnevnih sporočil s strani drugega. Spuščaš se na nivo strinjanja in nestrinjanja na podlagi otročjega fajtanja, kdo bo zmagal, ker mu je nekaj pač všeč ali mu ni všeč. Za to prevzemi odgovornost pač sam, mene pa na tem nivoju ne briga oseba, kaj misli o čemer koli v povezavi z mano, če mu je všeč ali mu pač ni všeč. Na takem nivoju je vse isto sranje. Nerelevantno. Na takem nivoju me ne zanima tvoje mnenje o Hemingwayu, če je naklonjeno ali nenaklonjeno. Boli me kurac, ker je način s kurca stresen itak.

    Pokroviteljski vtis je v okvirih, ki jih sam zastavljaš zadnje čase s svojimi odzivi, preprosto neizogiben, podobno, kot je bilo neizogibno, da izpade premišljena in uigrana igra Nemcev proti razfukanem emocionalno prenapetem in neumnem brcanju žoge Argentincev pri zadnjem obračunu samo po sebi pokroviteljsko. In pač niso Nemci krivi, če so se lahko sprehajali po golu ali ga zadevali celo v ležečem položaju, ker so Argentinci šizili po travi brez koncepta in samo nasilno pač brcali v prazen luft. Toliko o poučnosti s strani nogometa.

    In super, da se ti jebe za moje materinske ali učiteljske nagone, saj ni jasno niti, od kod neki si jih potegnil. Je breja veverica ravno stekla pod tvojim oknom? Osebno ne pričakujem od nikogar, da se mu jebe za kakršne koli možne moje nagone. Tvoje tekanje in brcanje žoge je na tak način milo rečeno preveč “pesniško”, da bi si lahko obetali zanimivo in preudarno strateško igro z navdušujoče izpeljanimi goli. Takih kiksev, da greš pa Sašcu razagat, kako nisi trdil, da so nogometaši filozofi in pesniki, ki objavljajo svoja dela, ker ne dojemaš stvari na tak način, kot da bi obstajal na svetu kakšen retardoid, ki bi o mejah in brezmejnostih možne primerjave s poezijo ali filozofijo s strani nogometašev dojemal na tak način, je pa vredno vsaj rdečega kartona. In čisto sam si si kriv.

  47. Nidurun - 4.07.2010 ob 18:58

    1. Če bi brala pozorno, bi videla, da sem ugotovil, da objava nii bila odobrena, ker je moj tekst vseboval ime in priimek francoskega nogometaša. Zato prosim, da nehaš s takimi prvožogaškimi obtožbami in se prej pozanimaš. Glede na to, da si pregledovala moje komentarje, bi to lahko videla. To je zelo verjetno, da naj urejanje tekstov ne bi vplivialo na nadaljne objave komentatorja, vendar se prii takšnih stvareh lahko zgodijo t.i. hrošči, da stran ne dela tako kot je mišljeno. Glede na to, koliko programske kode je v enem blogu, se lahko zgodi morda tudi napaka programerja, vendar v to dvomim. Ni, da se nisem hotel pozanimat, vendar se mi zdi verjeten obstoj hroščev na tvojem blogu.

    da. glej, poskušal sem objaviti vsako vrstico zelo velikokrat in so mi pospustili živci. obenem sem s pizdenjem skušal opozarjat na to, da je treba zadevo uredit. vedno imaš možnost urejanja komentarjev, zato dveh vrstic pizdenja ne vidim kot preveč odvečni, glede na to, da je že tako cel komentar bil zelo fragmentiran. hvala za link. v prihodnje bom ob morebitnih ponovnih pojavitvah teh težav pisal tja.

    seveda sem čustveno afektiran, ker menim, da moji komentarji niso bili pozorno brani … to koliko jemlješ resno ali ne, vidim pa kot izključno tvoj problem. moj problem je toliko, kolikor tvegam čir na želodcu in srčno kap. ker kljub pizdenju in pljuvanju sem jaz zapisoval vsebino. te pa na žalost ti ni uspelo popolnoma razbrati, zato sem doživel površno obravnavo le-te. sem pa tudi večkrat obnovil svojo vsebino, se navezal na zunanje primere, na primer kratke zgodbe od Borgesa …

    2.

    napisal sem, da je sašec napisal, da so izjave nogometašev več ali manj v stilu 1 plus 1 je 3 in to kaj drugega kot predsodek ne more biti … to ni kreganje z moje strani ti si to, to pa ne, ampak samo opozarjanje na površno in predsodkarsko gledanje na nogometaše. me pa zanima, kako bi se ti odzvala, če bi nekdo ozmerjal kakšnega pevca recimo za butastega, ker je pač nastopila na slovenija ima talent. ne gre za tabore, da sem jaz nogometaš, ti pa gledalka eurosonga, ampak mene moti nasploh to a priori povezovanje nekoga z butastim.
    pripomba o handanoviču kot vratarju, ki je imel rad filozofijo v šoli, je, kot sem napisal v smislu simboliične vrednosti vratarja, kki ga to zanima in v kontekstu specifično slovenske reprezentance. tu nisem jaz reke nič v stilu: “nogometaši so pametni, ker je imel on rad filozofijo,” ampak sem izpostavil omenjeno simbolno vlogo. sem pa želel obenem opozoriti na to, da morda pa le niso vsi kreteni. mislim, da si v tem priimeru površno brala.
    bom dodatno razložil, ni problema, če je sogovornik na to pripravljen.
    golman brani vrata reprezentance, to recimo pomeni, da simbolično brani državo. glede na to, da je del nekega množičnega popkulturnega udejstvovanja kot je nogomet, je zagotovo pozitiven podatek, da je imel rad filozofijo v šoli.
    prepričan sem, da bi bila tudii ti vesela, da če bi slovenijo na eurosongu zastopala pevka, ki bi imela rada filozofijo v šoli in ne bi delovala kot kreten, sploh, ker imajo ljudje predsodke do nastopajočih na eurosongu. tako sem mislil.

    vesel sem, da si podrobneje obrazložila svoj citat, za katerim stojiš. zelo sem navdušen tudi nad obravnavo argentinske reprezentance, psihološkega pogleda na maradono, in s tem v bistvu počneš, kar sem jaz skušal o nogometu reči. tu imava midva nianse v dojemanju podrobnosti, ki pa vendarle lahko očitno veliko pomenijo. meni namreč že tvoja obravnava sporoča, da je nogomet poezija. ampak poezija v smislu pesmi, manj v smislu tega, da so nogometaši pensiki. haha! prav katarzično se mi zdi ugoviti to razliko v najinem dojemanju. in se strinjam z marsičem, kar si napisala. res je pa tudi, da vsi živimo v kolektivu in se mu podrejamo. recimo sposobnost preigravanja, sposobnost oirganizacije igre lahko priiča o velikem individualnem potencialu posameznika. spomniva se zidianea, kii si ga omenjala. pesnik naj bi vodil narod kot individualec, vendar vpet v ta narod. zidane je bil veliik individualec, obenem pa je bil tesno vpet v kolektiv.
    tu se lahko obregnem še v tvojo kritiko tega, da sem napisal, da se da iz nogometa marsikaj naučit, ker se po tvojem, da iz vsega. res se da iz vsega. vendar iiz nogometa se da veliko, kar dokazuješ s svojo obravnavo dogodkov na tem prvenstvu. zelo veliko in nogomet je za to priročen. in lahko služi kot pokazatelj tega, kaj se je nek narod naučil. spet ne mislim, da so nogometaši zaradi tega pesniki. ampak, da je nogomet pesem.
    obravnaval bi še razliko v najinem dojemanju poezije. skoraj definiciji skratka. moja temelji na nietzchevem dojemanju. on vidi dva pola v grški tragediji, apoliničnea in dionizičnega. apolinični vidik naj bi bil pomemben v poeziiji. apolinično pomeni tisti aspekt človeka, ki se ukvarja z razjasnjevanjem stvari, risanjem skice, slik … dionizični aspekt naj bi bil bolj evforičen, tisto, čemur rečemo temperament, glasba, ki je po njegovem brez podob (s čimer se ne strinjam) in pijanost. mislim, da zdaj vidiš, na kaj ciljam. pisanje poezije je slikanje, ustvarjanje slike sveta, da bi ga bolje razumeli. zato vsako filozofijo dojemam kot poezijo. celo umetnost dojemam kot poezijo.

    3. haha! vedel sem, da se boš omenila to, da sem te nekoč hvalil, kako dober pesniški slog imaš. tega nisem nikolii zaniikal. in prav imaš, da omeniš, da lahko razjasnim. še vedno mislim, da si izjemna intelektualka (zdaj bolj kot pred dvema urama, ampak o tem pozneje) in tudi, ko sem v prejšnjem komentarju “šimfal” čez tvojo poetično širino nisem imel namena negirati tega. dobil sem občutek, da me bereš površno, kot v primeru vratarja slovenske reprezentance, zato je z moje strani nastopila stigmatizacija kot je nastopila tudi s tvoje strani pod prejšnjim zapisom, ko nisi več hotela komentirat.
    posral sem s primerjavo z branjem opisa zemlje, da, to sem ugotovil kmalu po objavi komentarja. enako kot tebe ne zanima
    moje mnenje o hemingwayu, se meni zdi slabo, da si ga stigmatizirala na podlagi tega, da je bil politični prodanec (mimogrede, lahko navedeš vire?), glede na to, da se obravnave njegovega pisianja nisi lotevala podrobneje in si ga označila za ne dobrega pisca, ampak si ga prej odpravila s nekaj povedmi … mislim, da pri tem nii problem v meni, ampak v tebi, da podrobneje ne razložiš svoje teorije o hemingwayu kot o nenajboljšem piscu. za kaj takega bi jaz pričakoval daljši komentar, sploh glede na to, da sem te zdaj opozoril. ker jaz ne morem vedeti, kaj imaš ti v mislih, če tega ne zapišeš. strinjam se, da se ta simptom nezapisanja pojavlja tudi pri meni, da. težko je, če operiraš z maso misli. ja, se strinjam, da je vse težko preko mailov, v tem primeru preko komentarjev kot v zadnjem času ugoitavljam. ne verjamem pa, da je v živo veliko bolj efektivno.

    zanimivo je, da sem iz podobniih razlogov kot ti opisuješ karakter argenticev na včerajšnji medsebojni tekmi navijal za nemce. in vidim, da deliš enako navdušenje nad nogometom kot jaz. in sva enako gledala na včerajšnjo tekmo. vesel sem, da sva si to razjasnila.

    to o nagonih je deloma čista provokacija, priznam, deloma pa sem iz potegnil iz tvojega diktatorskega sloga odgovorov meni.
    recimo, že začela si z : “Zdaj pa takole …” a me boš s kuhalnco natepla al kva?! nisem videl potrebe po tem. če bi že na začetku napisala takšen komentar kot si ga zdaj, bi nama bilo obema marsikaj prihranjeno.
    sašcu pa sem razlagal tako kot sem dojel, da je on mene dojel. da mislim, da so vrhunski filozofi in poeti v klasičnem smislu. nimam ga za kretena, nasprotno. niimam pa niti sebe za kretena. ne morem sprejeti, da me ima nekdo za budalo, ker gledam nogomet iin ker sem musliman. tako kot ti ne sprejmeš z lahkoto ko ti commonsese začne srat po blogu v smislu, da si butasta, ker si podrobno obravnavala Slovenija ima talent.

  48. Nidurun - 4.07.2010 ob 19:43

    * še dodatek. in ne, seveda nisem mislil, da sašec misli, da jaz mislim, da nogometaši objavljajo knjige. dojel je pa sigurno tako kot da jaz mislim, da gre od nogometašev pričakovati, da bodo na vprašanja o njihovi igri komentirali politično, zraven pa še kulturno sceno, vse to je karikiranje. sicer ne vem, zakaj bi sploh pisal, da nogometaši govorijo, da je ena plus ena tri in kje jaz vidim. ni mi logiična ta tvoja misel. to, kar imava miidva, je nekaj drugega od tega, kar iimam jaz s sašcem. saj se spomniš primera s horizont, kajne? misliim, da ne spremljaš mojih debat z drugimi in konteksta odnosa, kki ga imam s temi drugimi dovolj natančno ini potem izgleda kot da hočeš izražat osebno protekcijo do nekoga.

  49. Simona Rebolj - 4.07.2010 ob 23:45
    Simona Rebolj

    @Nidurun:

    Hrošči, nehrošči … ne vem. Je pa nenavadno, da hrošči enkrat lezejo, drugič ne, link do pomoči uporabnikov imaš, ker s programerskega vidika jaz itak nič ne morem.

    Da nekomu ne bi objavilo komentarja zaradi zapisanega francoskega imena, prviš slišim kot primer in se na to sploh odzivala nisem.

    V izjavi Sašca glede na izjave nogometašev po medijih ne vidim absolutno nič spornega, še manj kot dokaz predsodkov, ker točno tako je. Osebno sicer poznam, kolikor se da iz medijev razbrat, tudi nekatere zgodbe iz življenja določenih nogometašev, ko sta se tudi tega lotila, in ni nič bolje po logiki stvari, saj gre večinoma za ljudi, ki so se popolnoma vrgli v fuzbal že v ranem mladostništvu, primeri tipa Messija segajo še globlje v ranost. Nogomet je nasplošno predvsem plebejska katarza, njen največji “čar” pa ravno v tem, da lahko narod v imenu pozabljanja na tegobe plebejskega življenja navija na primer za Gano, ker je jasno, da gre v takem primeru pri nogometu za optimum možnega preboja v prepoznavnost pred svetom in v osebnem smislu preboja iz revščine in popolnega izobrazbenega kolapsa. Žal se zatakne na ravni te simbolike in ni kakšnega večjega političnega in socialnega izplena iz vsega skupaj, ker nogomet pač vendarle je samo reality show tipa kruha in iger in enako kot na vseh drugih tovrstnih področjih v vseh ozirih na koncu zmaguje kapital in s tem povezane večje možnosti in klubski monopoli.

    Kako bi se odzvala na nekogaršnjo izjavo, da je butast, ker je nastopil na oddaji Slovenija ima talent, je odvisno od tega, za koga bi šlo in v kakšnem kontekstu bi nekdo to izrekel. Je že kar težko verjetno, da ob tem, ko me bojda bereš, očitno predvidevaš, da bi se mi zdela taka izjava kar avtomatsko nesprejemljiva. Odzvala sem se na primer na tvojo nestrpno izjavo, da bo mala Lina odsrasla v kretena. Odzvala sem se strpno in nisem operirala s floskulami o tvojih domnevnih predsodkih, čeprav sem menila in še menim, da je tako površna izjava brez kakšnih posebnih argumentov na račun nekega otroka pri sedmih letih absolutno preafektirana. Je pa primerjanje nastopajočih na Slovenija ima talent z ngometnimi igrami totalno površna in zelo slabo primerljiva sploh, saj gre pri nogometu avtomatsko za debato o profesionalnih športnikih določenega tipa, kar definira določen okvir stopnje in načina ukvarjanja z določenim športom, medtem ko je oddaja Slovenija ima talent enkraten letni dogodek, kamor se prijavlja paleta zelo različnih ljudi z zelo različnimi nameni in potenciali ali brez potencialov in je nemogoče postavljat takovrstne sodbe v smislu prereza glede na povprečje. Lahko bi kvečjemu izračunali, da je v povprečju več mladih prijavljenih kot starejših in da vsi ciljajo na šovbiznis pač. Zato bi bilo brez dvoma neumestno, če bi nekdo ocenil nekega nastopajočega na SIT samo zato, ker je tam sploh nastopil. Kaj neki bi imelo pa to veze s posplošeno oceno stanja pri fuzbalerjih, ki pač nastopajo na nogometnih tekmah, ker je to tudi njihovo siceršnje dnevno ukvarjanje tam od otroštva dalje, mi pa res ne more bit jasno. Na SIT lahko nastopi tudi nekdo, ki pride zgolj za foro in popestritev dolgčasa v življenju pokazat, da zna jodlat, sicer se pa ukvarja s popolnoma drugimi stvarmi in si tudi kruh služi z drugimi stvarmi. Pojavljajo se tudi ljudje, ki pridejo tja pokazat samo nek svoj hobi in poskusijo, kaj se bo zgodilo in seveda tudi profiji. Primerljiv s profi fuzbalerji bi bil zato lahko kvečjemu nastop odlične plesne skupine tipa skupine Maestro, ker tudi sicer za ples živijo. In v tem smislu res ne bi videla razloga v izjavi, zakaj bi bili butasti, ker so zgolj nastopili na SIT, ampak kvečjemu obratno. Da je bila to za njih dobra piarovsko in posledično poslovna poteza. Če bi nekdo izjavil, da v povprečju hiphoparji niso ravno pesniki in filozofi in je njihov intelektualni nivo precej nizek, saj njihove izjave segajo do nivoja ena plus ena je dve, bi se pa zlahka strinjala. Zlahka bi se strinjala, čeprav mi je Nika Kljun sicer všeč in sem kot Slovenska ponosna na njene uspehe prek meja, ampak intervjuji so pa tudi z njo živ dizaster. Ampak okej, saj se niti ne pričakuje nevemkaj na vsebinskem področju od nje in se ve, čemu posveča ves svoj bit pač. Medtem ko je Škrube od slavnejših še bolj vsaj artikuliran v sicer preprostih spročilih in se zna dobro obnašat pred kamerami. Še vedno pa seveda to ne pomeni, da me zanima, kaj ima za povedat o arbitražnem sporazumu ali o Emilu Cioranu.

    In na nobene področju niso nikoli vsi kreteni, kot niso nikoli vsi pametni. Izjeme potrjujejo pravilo, vse skupaj je pa v detajlih še mnogo bolj komplicirano od tega. Sama ocena v kontekstu splošnega prereza pa nikakor ni sporna in je prepiranje o nizkem ali visokem vsesplošnem intelektualnem nivoju nogometašev naravnost abotno nesmiseln in natravnost blesav pri operiranju s pojmi predsodkov kar počez, ker vsaj zaenkrat od nogometašev že znotraj samega sistema ni za pričakovat in tudi ni razvidno kaj več od tega, kar je izjavil Sašec. Osebno bi še malo dodala, da smo veseli, če slišimo nogmetaša, ki vsaj artikulirano spravlja skupaj stavke tipa ena plus dve je tri. Pri marsikom si žal tudi tega ni moč obetat in mimogrede postane tudi ena plus dve je dve. Sicer pa z veseljem poslušam komentarje določenih bivših nogometašev, na primer Glihe v studiu, ki je seveda tako veliko uporabljan za komentiranje tudi zato, ker je eden bolj artikuliranih nogometašev. To pa spet ne pomeni, da bi zaradi tega pričakovala, da bi lahko na enak omembe vreden nivo segala z njim debata o Borghesu ali o vsebini zgornjega zapisa, o kateri tukaj ti sploh ne razpravljaš, ampak zganjaš svoj forum po svoji meri in že to nekaj pove o problemu tvoje komunikacije z vseno osebnimi vzvišenimi občutki in željami na mojem blogu.

    Posebnega veselja, da bi zastopala Slovenijo na Eurosongu pevka, ki bi nekje izjavila, da je imela rada filozofijo v šoli, sploh ne razumem. Ker me na Eurosongu zanima predvsem kakovost nastopov v danem komercialnem okviru. Motijo me pa predsodki tipa, da naj bi bilo na Eurosongu z vidika komercialnega popa bojda vse pod nivojem, ker to pač ni res, ampak je marsikakšen nastop izvirnejši in boljši od siceršnjega popkiča na ameriških tleh, kaj je pa tudi slabše. Pri Eurosongu se s tem, ali so nastopajoči intelektualci ali niso, sploh ne ukvarjam, ker se mi zdi le malo bolj smiselno glede na naravo področja in s tem povezanimi mejami verjetnosti v primerjavi s fuzbalerji, ampak v grobem podobno nesmiselno. Da bi pa padla na rit samo zaradi tega, ker bi se pevka reklamirala s stavkom, da je imela v šoli rada filozofijo, mi pa na pamet ne pade. To je tako, kot bi me fascinirala izjava o neki bjondi iz reality showa Kmetija, ki ni pokazala nič, da ima bojda visok iq. Tudi izjave Saške Lendero, kako rada bere, me ne prepričajo, a vseeno mislim, da bi takrat s tistimi svojimi mandolinami, glede na takratni ESC trend, uspela zelo dobro, predvsem v primerjavi s tistim, kar smo poslali, ne spomnim se več, kaj že. Tudi Štern s svojim domnevnim iqujem in veterinarskim doktoratom me prepriča v moč svojega intelektualnega izraza manj od gospoda Murka. Že ves čas ti dopovedujem, da je tako prepiranje popolnoma nesmiselno za samo poanto okvira določene obravnave. Glede na tvoje pisanje pa menim, da je ključen problem v tem, da preprosto ne razumeš poante zanimanja za neke stvari z objektivne distance. Zato si očitno prepričan, da sem jaz dovolj velik fen Eurosonga, da bi na rit padala od veselja, če bi se tam znašel nastopajoči, ki bi ga lahko postavila za vzor inteligence, ko bojda toliko dam na to. Kot prvo sploh fen ESC nisem, ampak sem fen pisanja o naravi, vzrokih in vplivih aktualnih dogajanj po svetu na različnih poročjih. Na drugi strani si misliš, da sem gotovo popoln antifen fuzbala, sicer ne bi mogla mislit, da fuzbalerji v povprečju niso ravno pojem inteligence, ampak bi se verjetno na trepalnice postavljala, da bi iskala dlako v jajcu v smer dokazov obratnega, kot to počneš ti in zmerjala s predsodkarji vse domnevne antifene, ki bi kaj takega izrekli. Tudi o tem se motiš, saj me fuzbal zanima približno toliko kot Eurosong in mi požre za razliko od treh evrovizijskih ur letno precej več časa s tekmami, saj svetovno prvenstvo relativno spremljam. Spremljam ga približno na enak način kot ESC, z računalnikom v naročju, da se pozabavam še z drugimi infoti, medtem ko je vmes kakšna tekma ali del tekme milo rečeno dolgocajten. Nazadnje seveda prvi polčas Španije in Paragvaja s predvidljivim nadstripovsko zabavnim cufanjem in brcanjem enajstmetrovk v prazno v 2. polčasu. To so predvidljivosti, ob kakršnih lahko veš, če imaš na podlagi česa vedet, kdaj si nasut še kozarček vina in kokic, ker bo še pestro.

    “ne gre za tabore, da sem jaz nogometaš, ti pa gledalka eurosonga, ampak mene moti nasploh to a priori povezovanje nekoga z butastim.”

    Ne, res ne gre za to. Gre za to, da ti nisi nogometaš, pa se ti zlahka zapiše kar stavek, kot da si nogometaš, ker se tako identificiraš s tem, kar ti je pač všeč. Naj gre za religijo, fuzbal, piškote ali človeka. To, da sem jaz gledalka eurosonga pa očitno po svoji naravi avtomatsko kar enačiš z nekim fenovstvom, kar se mi zdi precej nedopustno že za bralca mojih tekstov, tudi če me osebno ne pozna, ker menim, da je moj pristop do tematik kar razpoznaven v svoji naravi. Če bi bil ti nogometaš, bi se bilo meni, kakršna sem, stokrat lažje pogovarjat na temo fuzbala, vključno z dejstvom, da imam mnenje, da v povprečju fuzbalerji pač, podobno kot manekenke, niso ravno simbol intelektualizma. Sicer na podlagi določenih izkušenj in opazovanja menim, da je s fuzbalerji še hitreje in lažje fukat, kot se pogovarjat o čemer koli že. So what?! Ti pa z njimi intelektualno razpravljaj, če boš imel priložnost in ti bo uspelo … hehe … Seveda pa povsod in vedno obstajajo lahko izjeme, izven nekega prepoznavnega trenda, ki potrjujejo pravilo, dokler so izjeme pač. Profili oziroma aspekti ljudi, s katerimi osebno težko komuniciram in niti nočem, so predvsem zaljubljeni feni tega ali onega, od gorečih vernikov, preko fenov fuzbala pa do utrganih zaljubljencev, pri katerih bohnedaj, da omeniš kaj očitno nevšečnega na račun predmeta brezumnega oboževanja.

    Preprosto je glede na naravo in kontekste razmišljanj in komunikacije določenih ljudi nesmiselno metat vse kar v en koš in opletat s stigmami o predsodkih. Dva človeka lahko podata dve povsem identični izjavi, a glede na kontekst nimata niti približno enake sporočilne vrednoti. In tvoje vpletanje predsodkov s popolno ignoranco do kontekstov kar koli izrečenega že je milo rečeno prepovršno za nezadovoljiv nivo debate. Milo rečeno odveč.

    Nadalje seveda spet … imaš vso pravico doživljat fuzbal kot poezijo na podlagi česar koli predloženega že. Precej je moteče, ker se iz minute v minute spreminja tvoja odločitev, ali je fuzbal poezija in fuzbalerji niso pesniki ali so fuzbalerji pesniki in še filozofi, fuzbal pa filozofija. Skratka, razmislek in odločitev na podlagi razmisleka pred izgovorjenim ali stipkanim. Ampak ti poveš in stipkaš pač vse, kar ti pade na pamet v istem trenutku. Časovna razdalja v odzivu tvojega komentarja je minimalna možna, ravno dovolj za na hitro prebrat vsebino za odziv. Zame je vse, kar sem zapisala o določeni tekmi, en psihološki diskurzek za telebane pač na podlagi izbranega motiva, tokrat na primer fuzbala, ki kaj več od psihološkega diskurza za telebane itak ne ponuja, podobno kot resničnostni šovi ne. Je pa zaradi strnjenosti dogajanja in očitne stripovske simbolike zabavno opazovat. Fuzbal precej bolj od povprečnih aktualnih relity showov seveda. Že zato, ker je umeščen večjo časovno strnjenost dogajanja. In seveda z ozirom, da me osebno kolektivna navijaška domovinsko vojskovalna kvazikatarza milo rečeno ne gane, ampak kvečjemu moti pri sproščenem smehu ob zabavi. Ob transparentnih ganljivih pozivih proti rasizmu, bi pa rada videla frajerja, ki bi se pojavil na zelenici s transparentom proti homofobiji na primer. To bi bilo šele “zabavno” in za crknit ganljivo strpno. Verjetno bi morala posredovat vojska in gasilci.

    “recimo sposobnost preigravanja, sposobnost oirganizacije igre lahko priiča o velikem individualnem potencialu. posameznika. spomniva se zidianea, kii si ga omenjala. pesnik naj bi vodil narod kot individualec, vendar vpet v ta narod. zidane je bil veliik individualec, obenem pa je bil tesno vpet v kolektiv.”

    Ja, in? A potencial za sposobnost organizacije in preigravanja kot dve izmed možnih segmentov ocene za sposobnost uspeh z individiualnega vidika pomeni kar še metaforo za pesnika? Jah, zame nikakor. Sicer bi lahko dojemala kot pesnika tudi Mirka Tuša ali pa gradilca Stadiona, našega župana Zokija, pa tudi prenekaterega uspešnega kriminalca … Osebno pesnika tudi ne vidim kot osebnost, ki vodi narod kot individualec. Po Platonu že mogoče kot edina sprejemljiva verzija, ampak on je po mojem mnenju prave omembe vredne pesnike ravno zaradi tega takrat koristoljubnega mišljenja izgnal iz države in jih odlepil od kolektiva in naroda. Nasploh si pesnike, če že, na tak način, prej predstavljam kot izgnance iz okvira naroda kot obratno – ne predstavljam si jih prioritetno kot v kolektiv vpete vodje drhali … hehe … Zidane je zame primerek več kot ugodno v kolektiv vpetega človeka in kolektivu maksimalno podrejenega z maksimalnim možnim osebnim profitom za zasluge podrejanja. Umaknil se je pravi čas, ker zdaj nekako francoska reprezentanca pri narodu ni priljubljena, ker ji ne služi, kot bi želeli. To pa za fuzbalerja lahko pomeni tudi konec “poezije”. Strinjam se predvsem s tem, da tak profil tipa Zidane in ostali podobni profiterji, ki naj bi simbolizirali voljo uporniškega plebsa, a na videz paradoksalno ravno oblastniški tendenci po plebsovsko služijo, zlahka postane vodja naroda, kar pa je srhljiva plat medalje in nikakor razveseljiva.

    “res se da iz vsega. vendar iiz nogometa se da veliko, kar dokazuješ s svojo obravnavo dogodkov na tem prvenstvu. zelo veliko in nogomet je za to priročen. in lahko služi kot pokazatelj tega, kaj se je nek narod naučil.”

    Ja, seveda lahko služi kot pokazatelj, kaj se je nek narod naučil, podobno kot Eurosong, a ne. Ampak zame to, kar se da razbrat iz predloženega, pač ni veliko, ampak zgolj osnovno. Saj ne, da ni zabavno in zanimivo na nekem osnovnem nivoju, ni pa veliko. Da je v povprečju že to preveč, da bi marsikaj sploh opazili, je pa pač žalost povprečja tega sveta. Jaz s svojo obravnavo zato lahko dokazujem samo in največ toliko, kolikor se da. In to ni veliko, je pa nekaj. Vsekakor premalo, da bi bilo zanimivo celo brez kakšnega duhovičenja in drugih morebitnih okraskov za bolj pester zapis. Pri kvalitetni poeziji in prozi pričakujem mnogo več od tega, kar ponuja fuzbal. Na primer. Če dobim samo toliko, kot lahko ponuja fuzbal, sem precej nezadovolj(e)na. Pri fuzbalu mi je pa dovolj, ker je pač pop in me sprošča, ampak zraven ob spremljanju ponavadi še popivam, kot ponavadi ob popu vseh sort. In seveda rada tudi popivam, ker ko ne popivam, tudi intenzivno ne popivam.

    “pisanje poezije je slikanje, ustvarjanje slike sveta, da bi ga bolje razumeli. zato vsako filozofijo dojemam kot poezijo. celo umetnost dojemam kot poezijo.”

    Če od poezije ne pričakujem nujno dobre filozofije, ker, ja, se lahko zadovoljim s prepričljivim emocionalnim slikanjem sveta, pa od filozofije pričakujem predvsem prepričljivo razlago sveta in upam na čim manj vpletanja poetičnega emocionalnega slikanja, ki filozofijo v svojem namenu kvečjemu osmeši in jo uniči. Poezija je seveda lahko tudi filozofsko na visokem nivoju, odvisno od avtorja, kam cilja in kaj sploh želi izražat in odražat. Ampak ta primer je v poeziji bolj redek po moih opažanjih. S tega aspekta je poezija bolj namenjena vidiku masturbacije z možnim orgazmom, od filozofije pa ne pričakujem masturbacije sploh, katarzo pač. Na drugem nivoju.

    Nikakor ne mislim, da je problem, kar se tiče Hemingwaya v meni, ker bi ga odpikala z nekaj povedmi, tebe pa zanima bolj intenzivno in detajlno argumentiranje. Mislim, da je to tvoj problem, ker menim, da sem za internetni diskurz v tistih povedih povedala več kot dovolj in nikakor samo to, kar si omenil, v kakšne pretirane dolgotrajne in ping pong fenovsko uporne debate o tem, ker tebe zanima predvsem to, se pa ne nameravam spuščat, ker za razliko od tebe preprosto ne mislim, da je sploh vreden posebne pozornosti in da si kaj takega zasluži. To je tvoje mnenje, moje nikakor. Jaz si z njegovo literaturo niti mize ne podstavim, ker bi se mi zdelo poniževalno, da bi se sploh nahajala v mojem stanovanju … hehe … Zato se take stvari absolutno lahko pogovarjamo samo ob kavi, da gre bolj tekoče in hitreje mimo, ker me sicer preveč dolgočasi vse skupaj, na blogu pa tudi ni mesta za to pod zapisom o NPU. Vire poišči sam po internetu in se pozanimaj, če te njegovo življenje tako zanima, ker jaz ne hranim in ne beležim vsega, o čemer kje kdaj berem, ker bi potrebovala še eno sobo samo za fascikle in še pol življenja več. Je pa tudi Nežmah v svoji knjigi, če me spomin na prvo žogo ne vara, pisal o tem.

    “ne morem sprejeti, da me ima nekdo za budalo, ker gledam nogomet iin ker sem musliman. tako kot ti ne sprejmeš z lahkoto ko ti commonsese začne srat po blogu v smislu, da si butasta, ker si podrobno obravnavala Slovenija ima talent.”

    Ja, seveda, ampak problem je v tem, da ni bilo nikjer opazit nikogaršnje mnenje, da bi bil kdor koli, tudi ti na primer, budalo, ker gledaš nogomet in celo ker si musliman. To, da si se pa ti začel obnašat ob pogovorih o fuzbalu in malo za vmes še o koranu v eni fazi, kot da bi te obsedel simptom Ljudmile Novak, ki ob vsakem izrazu kritičnosti na račun Cerkve in katoliške vere vzroji in začne jamrat o nezaslišeni razžalitvi njene osebnosti in vseh vernikov, je pa druga pesem, do katere imam približno toliko tolerance kot do kakšne zatreskane bejbike, ki se na smrt skrega s prijateljico, ker ji je namignila, da jo njen najlepši in najboljši Ferdo pač kdaj pa kdaj prevara.

  50. Nidurun - 5.07.2010 ob 01:23

    spet mi ne objavi, zato sem posnel tekst v wordu.

    http://www.shrani.si/f/3I/MU/3s0Gal3g/andaaaaajtld.png

  51. Horizont - 5.07.2010 ob 14:12

    Quo vadis, Slovenija?

    Zanimiv prispevek o slovenskem FBI. Človek se lahko zamisli. Hmm, oni dan sem na TV ponovno poslušala nekaj na temo prevelike individualizacije v naši družbi in škodljivih posledicah le-tega. Individualizacija? Da bi bil to zmagovalni stav pod Alpami? Ma, nemoj! Po mojem mnenju je pravega individualizma precej malo, prav tako pa tudi individualnih (mednarodnih) zgodb o uspehu. Slovenci smo tako rekoč še vedno v plemenski ureditvi, kjer je delovanje, status in celo preživetje posameznika neločljivo povezano z družinsko-prijateljsko sfero. Izven zlizanih med seboj pravih možnosti za preboj ni – celo za tiste najbolj sposobne. Extra familia nulla salus hehe…

    Zato me ne preseneča naveza Senica-Kresal-Furlan-Penko-Matoz-kakojimježeime: to je primer lepe familiarne skupinice, kjer se sicer odvijajo interna trenja okoli privilegija, kdo bo opravljal funkcijo ata Smrka, navzven pa vedno deluje kot monolit. Nič drugačna ni naslednja družinica: Brulc(SD)-Tisel(SDS)-Perne(Zares)-Jurša(Desus)-Barovič(SNS)-Pukšič(SLS)-Sajovic(LDS) + ostalih 16(!) parlamentarcev. Le kaj imajo skupnega, poleg tega, da grejejo sedež v državnem zboru in se družno prepirajo o (bojda) nepremostljivih svetonazorskih usmeritvah? Ja, grejejo tudi županskega. Torej imajo skupnega povsem dovolj, da brez problema poenotijo določena stališča. Gre namreč za interes družinice, kajneda. Za dolce vita ad perpetuum. Se bodo ob drugi priložnosti prepirali o tem kdo je največji džek, kdo je uber ober in kdo ima najdaljšega.
    Predlagani zakon o nezdružljivosti poslanske in županske funkcije je predvidljivo padel, kar pa niti ni bil edini (slab) štos. Nič manjši štos ni bila oseba, ki je bila prvopodpisana pri pobudnikih zakona. Trarara, gre za Cvetko Zalokar Oražem! Pardon? Ali ni to tista Cvetka, ki je na leta županovala v Domžalah in istočasno zviševala ženske kvote v parlamentu? No, ona bo že vedela, saj ima izkušnje, ampak sama bi bila na njenem mestu tiho kot rit – v svrho ohranitve svojega »obraza«. Ona pa seveda ne. Najbrž je bila nadvse primerna za podtikanje smrdljivega prdca sredi zaprtega prostora. To je bil lakmusov test pripadnosti za vse raznostrankarske prisotne. Namreč preverba validnosti starega slogana: ni važno, če smrdi, glavno, da nam je toplo hahaha. Preverba uspela, sedi pet.

    Na misel pride še kakšna družinica. Npr: Šrot-Janković-Bavčar. V tem primeru je šlo za wannabe srečno družinico, ki je želela družno pobasati kar pol slovenskega gospodarstva. Ko jim ni uspelo, so se med sabo (zlasti Janković in Bavčar) začeli ravsati v maniri najbolj strgane plahte, oprostite, žlahte. Janković je celo tožil Bavčarja in Šrota, ker sta mu preprečila priposestvovanje pomembnega deleža Mercatorja. Tožil je z namenom, da se razkosavanje izvede še enkrat. Da ti pamet stane. Poskusimo zgodbico postaviti nekoliko drugače. Trije moški posilijo žensko. No, ja, ne čisto. Dva moška posilita žensko, tretji pa ga ne uspe namočiti – in zdaj toži za ponovitev!!! Naj mu, ubogemu prikrajšancu, državno pravobranilstvo omogoči, da ga na silo vtakne. Kaj se ob tem dogaja z ubogo žensko, ni mar nikomur.
    Podjetje seveda ni fizična, marveč pravna oseba, bi rekel kdo, vendar pa se tudi pravni osebi lahko naredi sila. Aktualni primer Kordeževega Merkurja se blešči kot zadnji dragulj v ofucani kroni zbankrotiranega kralja. Ja, ko so se podjetja prisiljena (samo)odkupiti za nove lastnike, se velikokrat zgodi, da bremena preprosto ne zmorejo. Niti preživeti ne zmorejo, kaj šele vlagati v svoj razvoj! In tukaj se zgodba pravne osebe sreča z zgodbami mnogoterih fizičnih oseb, ki se končno prebudijo in ugotovijo, da so jim v pijačo stresli Rohypnol in jih, po vseh pravilih stroke, pošteno nabrisali v anus…

    Blog me je spomnil še na nekaj: zanimivo se mi zdi, koliko komolčenja je v Sloveniji za top položaje na tako imenovanih državotvornih ministrstvih. Vse kaže, da je to nadpomembno. Ne npr. gospodarstvo, delo in družina ali zdravje, še manj kultura in lokalna samouprava. Niti pod razno. V Sloveniji največji carji harajo okoli policije, vojske, pravosodja in podobnega. Zanimivo in simptomatično. Stavit bi šla, da imajo ministrstva za obrambo in policijo največjo težo tudi v državah kot so Mjanmar, Darfur in podobne. Seveda najbrž tudi v ZDA, kjer pa je, na srečo ljudi, na prvem mestu prej ali slej »the economy«. Imamo tudi mi to srečo, glede na to, da se prištevamo med razvite države OECDja? No, za gospodarskega ministra so komaj prepričali Lahovnika, zaletavemu ministru za finance Križaniču je pregovorna zadržanost in konservativnost največjih finančnikov očitno tuja kot dež Sahari, ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo pa vodi kar Zaresov šef Golobič, ki se je na filofaksu trudil diplomirati od leta 1983 pa vse do 2002. Kaj naj rečem? Wow, no. Za prihodnost se nam res ni treba bati…

    Prav fino gnezdece so si postlali nekateri Slovenci oz boljše – nekatere slovenske družinice. Interes za spremembe je pri njih seveda precej majhen, vsaj dokler bo v blagajni še kaj novcev. Vendar pomanjkanje interesa morda niti ni največji problem, ker interes se v sili še nekako najde. Problem je, da ti kvazi elitneži ne premorejo znanja, da bi kaj pametnega sploh naredili. Tttt-tt, lučke na semaforju utripajo rdeče oz. v najboljšem primeru oranžno. Joj, prejoj! Prvi minister pa… so what?! So everything, my dear prime minister! Odloči se, Malek Jože, ali si agrarni posestnik ali železničar, madona! Odloči se, Borut Pahor, ali si premier ali vase zagledana frajlica! Boš ti vodil železnice ali jih bo Mehdorn? Bomo na tvoj ukaz ponovno sanirali slovenske banke in pri tem gledali, kako propadajo ali stagnirajo podjetja, ki jim taiste banke ne odobrijo posojila? Se bo finančno podprlo samo prijatelje in družinske člane, druge pa odfrkalo, ne glede na kvaliteto ali pomembnost njihovih projektov? Koga, za vraga, pri nas sploh podpiramo?! Menda ja ne visoke tehnologije, v katero smo tako pridno vlagali. Pa znanje, ki se tako suvereno ex catedra podaja na naših fakultetah…

    Zabluzili smo in to globoko. Vlada ima nalogo, da jasno in glasno pove, kaj so naše prioritete v krizi. Pa ne mi prihajat ven z raznimi milijonkrat prežvečenimi floskulami. Zanima me akcijski plan, operativni načrt, ne pa neka dolgoročna strategija. O strategiji se pogovarjamo, kadar še nismo vložili denarja, zastavili vsega, kar imamo. V primeru, ko se naša celotna državna srebrnina potaplja, je razpravljanje o dolgoročnih vplivih (ne)ugodnih vodnih tokov in desetletnega povprečja salinitete, popolnoma brezpredmetno. Brezpredmetno in škodljivo. Zdaj rabimo ljudi, da per takoj skočijo v vodo in rešijo, kar se rešiti da! In ti ljudje smo mi – državljani Slovenije. Naloga vodstva države pa je dati navodila, katero srebrnino se bo sploh reševalo. Ali tisto v Ljubljanici, ali tisto v Dravi ali morda celo tisto v Piranskem zalivu? Ali nemara srebrnino gradbincev, visokotehnoloških podjetij (kolikor jih sploh je), trgovcev, turističnih delavcev,…? Vseh družinic se rešiti ne da. Vprašanje je, katere od njih so, morda tudi zaradi zelo slabih odločitev v preteklosti, nujno pomembne za obstoj in relativno stabilnost naše države v naslednjih 2-5 letih. Agenda 2030 trenutno ne more biti v prvem planu. Seveda pa nanjo nikakor ne bi smeli pozabiti »jutri«, še posebej, če smo se iz te krize res kaj naučili.

    Ob vsem napisanem se človeku zazdi, da vodstvo NPU-ja niti ni najpomembnejša zadeva v Sloveniji. In vendar na nek način je! Ker lepo kaže na dejstvo, da bolj kot se zadeve navidezno spreminjajo, bolj ostajajo enake. In če človek (ali država) venomer počne iste stvari, pri tem pa pričakuje drugačne rezultate, je razočaranje neizogibno. Kam torej greš, Slovenija? Ja, naprej v krasni stari svet, kam pa drugam…?…

  52. ="."= - 5.07.2010 ob 14:58

    @rak, david

    na enem od plakatov stranke mladih zelenih na ladjicah ob ljubljanici sem opazil risbo ženskega jajčeca, ki ga oblega horda semenčic. napis spodaj: za enake možnosti vseh

    ja, vseh idiotov z inteligenco spermija. sporočilo je jasno: zdaj vladajo migetalkarji, ko pa se bodo zamenjale generacije se bomo klanjali bičkarjem … :/

  53. Simona Rebolj - 6.07.2010 ob 16:42
    Simona Rebolj

    @Nidurun:

    Hehe … Take tehnične objave komentarja pa še ne. Mislim, da je to tudi zato, ker bi bilo bolje, da ga s takšno vsebino, ki se ne navezuje na vsebino, ampak spet na psihološki kotiček osebne čustvene afektiranosti in predvsem s tem povezanega dojemanja in interpretacij, kaj je prioriteten srž debate, sploh ne bi objavil. Če se ne bi ukvarjal samo sam s seboj in s tem povezanimi možnimi strahovi, bi marsikaj lahko tudi preprosto prebral, kot je zapisano, in nehal z osebnimi interpretacijami, ki posegajo samo na področje preizpraševanja, kako neki tebe kdo vidi in s kom neki te primerja. Če bi se preprosto držal vsebine in polemiziral o vsebini, bi prišlo vse potrebno na plano. Tako so pa takovrstni dialogi s teboj totalno izven teme zapisa že itak in tudi teme, ki jih kar sam po svoji volji odpiraš, so izven teme, saj je tvoj predmet debate samo ti in tvoji občutki, kako neki se postavljaš v odnos z drugimi, kako jih ti vidiš in strahovi, kako neki vidijo tebe, s čimer se moraš blazno borit, da bi te videli, kot ti misliš, da je pač pravilno in pravično. Hej! V tem smislu je pomembno samo to, kako pravilno in pravično ti vidiš sebe in tako tudi vstopaš v dialog kot oseba, ki komunicira o nečem, ne pa več o sebi, saj moraš ti najbolje vedet, kdo si. In to bodo vedno zaznali in občutili tudi drugi, se ne rabiš nič razlagat. Prav gotovo pa ne bodo odzivi na to od vseh enaki, ampak pojma nimam, zakaj bi bilo to komu sploh pomembno, ki se pozna in ve, kdo je in kaj hoče. Že to, da se sprašuješ, ali te ima kdo za bedaka, ker si musliman in imaš rad fuzbal, je totalno off. Da pa celo odreagiraš v stilu ogroženosti in šiziš z lastnim dvomom, češ, kako neki bi si te kdo drznil na taki podlagi imet za bedaka, je deplasirano. Zato je deplasirano tudi, da razlagaš, kako nimaš koga za kretena, na primer v primeru Sašca. Jah, kaj … a bi rad sklenil pogodbo in ponujaš, da nekoga nimaš za kretena, v zameno pa pričakuješ izjavo, da te ta drugi ne bo imel za bedaka? Pa koga to briga?!! In samo o temteče komunikacija zadnje čase s tabo. O nečem, kar je tvoj problem. Vsak po svoje širi svoja obzorja in skrbi ali ne skrbi, da ni bedak. O tem se ne moreš z nikomer pogajat. Sašcu dol visi, kdo naj bi ga imel za kretena ali ne, on pač svoje govori, dela in piše in ne potrebuje nobenih prevodov pred svetom ali “bogom”, ali je pameten ali bedak. Vedno boš v vsakem primeru samo to, v kar in kolikor boš vlagal. In vedno boš čutil in vedel, koliko in kaj si vložil v nekaj in odgovarjal predvsem sebi. O tem se nikoli ne boš mogel z nikomer sebi v zadovoljstvo skregat, še manj pogajat. Zato je najbolje samo povedat, kar ima človek o nečem za povedat in pokazat, kar ima za pokazat. Tekmovanje in nasilje v komunikaciji, kakor si pod prejšnjim zapisom komunikacijo kar definiral, je pa nikoli zmagovalen izhod v sili. Mislim, da če bi se nehal prvenstveno ukvarjat s tem kakšen si sam v očeh drugim in kakšna sem jaz v tvojih očeh in drugi sogovorniki, bi se ti s časom izkristaliziralo samo po sebi. Še posebej ko bi ti bilo to vprašanje najmanj pomembno od vsega zamisljivega. Ni krajšnjic, ni špricanja pouka, ni povzetkov.

    @Horizont:

    Vse, kar si zapisala, lahko samo podpišem in sprejemam kot zelo dobrodošlo nadaljevanje oziroma razširitev mojega zapisa na še druge delujoče sfere s svojimi zgodbami in protagonisti, ki, ja, ne morejo delovat drugače kot po že predvidenem v mentaliteto zažrtem enakem sistemu prioritet in načina, zaradi česar se dogaja vse, samo tisto se ne more po takovrstni shemi, kar si zapisala v boldani obliki … hehe … Zgodilo bi se lahko samo po izvensistemski pomoti, kar je premalo za vero v večjo mejo verjetnosti za zamah v smer splošne konstruktivne spremembe načina nujno potrebnega delovanja. Delovanja, ki se na primeru mure, kot sem že zapisala v komentarju, ne sprašuje, kako bi obdržali barko na gladini vode, da bodo isti diletanti obstali na vrhu gladine in se celo preverzno poziva naj državljani kupujejo tretjerazredne brezoblične majčke v imenu akcije nacionalne podpore … haha … Ampak se v imenu nacionalne podpore podpre sposobne in ustvarjalne kreativce, ki se jih spusti h koritu, da bi mi lahko zastal dih, ko bi šla mimo izložbe in bi se težko uprla, da ne kupim nakupa vredne majčke, za katero presodim, da je vredna ponujene cene, a ne. To, kar so nam mirnovestno uprizorili okrog reševanja Mure na primer, je bilo tako tragikomično in mirnovestno, brez sramu, ker vse deluje po tem stripovskem sistemu, ki barko vodi v potop. Na prioritetah, ki so diametralno nasprotje temu, kar si zapisala boldano. Samo to, kar si zapisala boldano, pa seveda vodi v produktivne cilje, v obratnem smislu pa res ne bo niti noben joc pečečnik vlagal v vnaprej očitno in preverjeno izgubljeno igro, ker se naša politika obnaša tako, kot se je lahko obnašala nekdaj. Takrat, ja, ko je bila malha za prisklednike vedno polna, samo tega nismo vedeli ali jemali vnemar, da bomo slej ko prej zaradi neproduktivnosti in zgolj grabljenja iz žaklja vsi zadolženi in obubožani. Kako je mogoče, da razpravljamo danes o enakem problemu scenarija, spremeni se pa nič. Jah, adijo barcafe, a ne. Logično in še najmanj presenetljivo. Kdaj se bo pa komu zdelo vredno zbudit? Aja, seveda pri koritu nikomur, saj je zase že poskrbel in se mu milo rečeno fučka. To so vse osebe, ki tam čepijo še iz prejšnjega stoletja. Noben bavčar, niti šrot pač ni obubožal in ne bo, a ne.

    Mogoče le opomba na imenovanje Golobiča na slednje ministrstvo, ki naj bi se trdudil diplomirat do leta 2002. Poanta je v bistvu v tem, da se ni prav nič trudil diplomirat, ampak je diplomiral takrat, ko se mu je tudi ti splačalo bolj kot kaj drugega, prej je pa raje delal v sferah, kjer se mu je bolj splačalo kot ukvarjat z diplomo in kaj??? iskat zaposlitev za filozofa na zavodu za zaposlovanje? … hehe … Golobič s svojimi sposobnostmi in položajem je obetal, da bo ravno tudi zaradi te navidezne anomalije v svoji karieri lahko zelo dober minister, ki razume debakl našega univerzitetnega šolanja, saj se mu je sam spretno izognil ravno s tem, da se ni trudil doštudirat, ampak se je trudil vse drugo pred tem. Kot lahko vidimo nam razni abalfabeti z diplomami prav nič ne koristijo, ker imajo diplomo. Ne opazimo, da so se kaj koristnega in izvirnega naučli. Še huje. Vemo, da je debakl prenekaterih študijev pri nas ravno v tem, da študenti po diplomi nič ne znajo v smislu uporabe znanja in kreativnosti. Ostalo, pravimo, je pa potem stvar zvez, kako se boš umestil na trg dela. Diplomanti ne morejo kotirat na razpisih, ki predvidevajo izkušnje, saj izkušenj sploh nimajo in ne vedo, kjer naj si jih pridobijo. Že od prej vemo, da diplomirani ali doktorirani ministri niso v smer izboljšav našega šolskega sistema naredili nič konstruktivnega oziroma zelo premalo, kot da se jim fučka za vse skupaj, saj so oni pač že prilezli na svoje. Pod Gabrom, ki je bil strankarski kolega Golobiča takrat, ko Golobič ni študiral, ampak počel vse drugo bolj profitabilno, se je zgodil celo rop študentov z uvedbo mature in posledično uvedbo izrednega študija, ki mu je tudi zaradi uvedbe mature profit samo rasel. Moja generacija ni imela več sprejemnih izpitov, kar je pomenilo, da tudi znotraj gimnazijskega programa ni bilo več izbirnih vsebin ali razširjenih programov na določenih podorčjih, ki bi si jih izbrala na podlagi razmišljanja o tem, kam se bom vpisala naprej, torej, kam bom šla polgata sprejemne izpite. Uknile so se priprave na študij, razmišljanje in pripravljanje na nadaljnjo življenjsko pot. Smo pa dobili možnost, da lahko plačamo študij na državni fakulteti, brez možne izbire privatnih univerz, ki bi jih raje plačali morda. Katastrofa. Peter Jambrek je ob enem omizju v času, ko so mu bojkotirali privatno univerzo (tudi upravičeno, kot politikantski profitabilen manever), vrgel žogico nazaj z izjavo, češ, kaj bodo ti njemu pamet solili, ko tudi on ve, kako so si basali žepe od profita preko izrednega študija in povedal, da je medje spadal tudi sam. Rad je priznal na glas, da zna bit navaden profiter za zgolj osebne koristi, ampak to je priznal takrat, ko je bila ogrožena njegova druga profiterska akcija, da bi utišal nekdanje profiterske kolege … hehe…

    Od Golobiča bi torej lahko pričakovali, da bo razumel prioriteten pomen reforme bolnjskega sistema, uvedbe sprejemnih izpitov, ukinitev izrednega študija (razen za dejanski študij ob delu, redni zaposlitvi, čemur je izredni tudij tudi edino realno gledano namenjen!!!) in seveda razbil kolo izkoriščanja študentov preko študentskih servisov, s čimer se njemu nikoli osebno ni bilo treba jebat za nično konstruktivno vrednost osvajanje prakse na podlagi študija. Ali počne, kaj naštetemu podobnega??? Ne, njegov problem zaenkrat je v tem, da počne vse, kar bi pričakovali, da bo počel še en politikant, ki je že zdavnaj doktoriral in se u fučka za študente in prihodnost v konstruktivnem smislu. Golobičev problem trenutno vidim v tem, da deluje tako, kot da bi doktoriral že leta ‘76, pa ne vidimo, kaj neki nam to pomaga, da je pridurhal celo do ministrskega stolčka. S študenti se razume približno tako dobro v prioritetah kot kateri koli prejšnji minister, ki je zganjal in izpolnjeval predvsem politikantske apetite, ukvarja se pa predvsem s poslovnimi potezami, ja, v slogu ultra kariere, predvsem na tehnološki bazi. Precej sebično, sterotipno in brez nadgradnje, ki bi se pričakovala ravno na podlagi njegove osebne izkušnje, ki je funkcionirala drugače od stereotipa, je pa precej tipičen primerek razloga in poante pojava večnih študentov na naših tleh. Od njega sem zaenkrat slišala samo ad hoc predloge o zastraševanju študentov s krčenjem pravic v okviru študija in v gabrovem slogu z grožnjo po ideji, da bi študente silili v hitrejši študij s tem, da bi morali povrnit stroške državi za neopravljen letnik po rednem predvidevanju … hahahaha … Rada bi njega videla, ja! No, saj on je zaslužil s svojim delom, ki ga je dobil preko dobrih vez, tudi dovolj, da bi plačeval penale. Skratka, spet razmišljanje samo o novih ropih študentskih žepov, o motivaciji in šolskem sistemu, ki bi sprejemal in produciral najbolj nadarjene in usposobljene na določenem področju, ki bi radi študirali, ker bi lahko verjeli, da imajo nekaj od tega, kar jim bo koristilo na trgu dela, pa nič. Ne duha ne sluha. Odpravo šolnin oz. izrednega študija ima celo v programu pa ne duha ne sluha o dogajanju v to smer. Tako da … osebno sem se veselila, da je to človek, ki je delal prej kariero kot doštudiral, ker bi lahko kaj več razumel, ampak zaenkrat je očitek, ker je pozno sam doštudiral odveč, saj deluje povsem v skladu s tistimi, ki so doštudirali v roku, pa imamo tako malo konstruktivnega od njih.

  54. Nidurun - 6.07.2010 ob 17:48

    simona:

    no, na tole bi vseeno komentiral, ker pišeš nepreverjene zadeve.

    Sašec je napisal, naj ga ne povezujem s hohštaplerji.
    meni pa je napisal, da kje vidim filozofe in pesnike v nogometaših, češ, da so njihove izjave večinoma v stilu ena plus ena je tri, torej me ima za kretena.
    zame osebno se mi v osnovi jebe, kaj si drugi mislijo in sem celo priročen za služenje drugim za tolžabo, češ, naj se jim jebe, kar si drugi o njih mislijo. res pa je verjeten doloičen možen odziiv od mene v tej smeri, glede na to, da si večina ne misli dobro.
    beri torej prosim, ne polagaj ljudem misli v glavo (sašcu).
    nogometna tema z moje strani ni bila odprta. odzval sem se kratko na, mislim da petrin komentar, nakar je komentiral sašec, ki je izrazil nezadovoljstvo s tem, da so nogometaši tako priljubljeni, za razliko dobrega glasbenika Andreja Goriičarja, ki je prepričal ugledno žirijo z ericom moricconejem na čelu, nakar sem izjaviil delno nestrinjanje in depolariziral zadeve, nakar je res sledil tisti p.s., kjer sem omenil tebe, nakar se je, ne da bi to nameraval, razvila dolga debata med tabo in mano. potem, ko si mi obrazložila svoje mišljenje, sem se strinjal in izrazil, da je nestriinjanje v malenkostih, kar sem argumentiral. na žalost si se odzvala s komentarjem, ki mojih videnj na te malenkosti ni upošteval, in so bile spregledane, zato sem še tale, kobajagi zadnji komentar objavil.

    skratka, res bi bilo prijazno od tebe, če bi zadeve preverila, preden jih zapišeš. to, kako si mene opisala, je seveda pri marsikom možno, v mojem primeru pa si spregledala nekaj stvari.

    moje grobe besede so izvirale iz želje, da bi bil do vseh enako grob in so bile umetno izstisnjene.

    in ja, seveda bi bilo zate bolje, da ne bi ničesar objavil, kar tebe moti, mislim tudi, da ti predstavljam določen trn v peti, glede na to, da sva si včasih dosti pisala glede določenih zadev, da smo nekoč celo dvakrat popivali v skupni družbi in se fino imeli in ti po mojem predstavljam nekoliko bolj “notranjega” sovražniika kot kdo drug.

    jaz te z veseljem berem, spoštujem delo, ki ga vložiš v razmiišljanje o tematiki, pisanje o njej in mnoštvo aspektov, ki jih vključiš v pisanje, vendar mislim, da v mojem primeru ti pretirano reagiraš. ne prilizujem se zaradi morebitne prijaznejše obravnave, samo rad bi razjasnil. napisala si recimo, da sem se popolnoma spremenil v odnosu do tvojih komentarjev od takrat, ko sem opisal navdušenje nad tvojim slogom, kar recimo ni res.

    v tej debati sem tudii jaz marsikaj bedastega napisal, recimo o tistem o naravi in knjigah, te prehiitro obsojal itd., kar vsekakor so znaki čustveno afektiranega pisanja, vendar niso generalen problem, ker si sama potem razjasnila zadeve, jaz pa sem svojo napako priznal. kar se tiče tebe, pa se, recimo ne poglabljaš v določen del mojih komentarjev, tudi potem, ko nevihta možnega nerazumevanja mine, in preideva na mirnejšo komunikacijo.

    glede na to, da si me dejansko z radom in novakovo primerjala, sem primerjal svoje odzive z njunimi, da bi pokazal, da to nisem. in glede na to, da si dejansko to napisala, se mi ne zdi stvar moje obsedenosti s sabo, da se na to odzovem. mislim, halo? pa nisem iz tega delal nobene shizofrene štale.

    glede tistega, kar sem zadnjič napisal pod točkami, si rekla, da je bilo slabo argumentirano oz. da sploh ni bilo, recimo, s čimer se jaz ne morem striinjat. mišljenje kot rušenje standarnih miselnih vzorcev, je vsekakor akt nasilja in pri tem se mora vztrajat za vsako ceno, drugače se prodamo. glede na to, da je smeško maček napisal komentar na to, da ne gre za popolnoma moj ali tvoj idiozizem, ampak za določene razpoke, se mi zdi takšen moj odgovor primeren. maček te ni slavil, ampak je reicmo napisal, da se težko odločii, ker gre za preveč “notranjo” debato.

    v upanju na bolj pozorno branje, naj bo to to za ta komentar.

  55. Nidurun - 6.07.2010 ob 17:54

    in da ne bo izgledalo, da ves čas obseden lezem po tvojem blogu, tole je bilo mislim, da prvič ali drugič danes. obstaja tudi določen refleks, da hodim na blog. pa to ni obsedenost z sabo, da napišem. ampak določeno ohranjanje minimalnih standardov mišljenja o meni.

  56. David - 7.07.2010 ob 14:10

    PA IMAMO NOVO “AFERO”. Kaj nam pomaga ta kresalkin NPU, ki se ukvarja s kurjimi tatovi, in pometanjem smeti svojega vodstva, medtem, ko se mora minister Lahovnik (bogve, kakšni vse so interesi zadaj, da Lahovnik igra Robina Hooda) takole sam s pismi predsedniku vlade boriti proti “ultrašem”.

    http://www.rtvslo.si/slovenija/razlog-za-lahovnikov-odstop-ultra-na-javnih-razpisih/234187

    pismo:
    http://admin.rtvslo.si/files/Slovenija/dopis_g__lahovnika.pdf

  57. milan - 7.07.2010 ob 18:35

    Podgane najprej zbežijo z ladje.Ampak tale enačba nekako pri nas ne deluje.V parlamentu jih je 90 pa se nobeni nikamor ne mudi. V to, da se ladja ne potaplja, ne verjamem. Očitno imajo dovolj rešilnih čolnov.
    Horizont, poizkusi s svojim blogom, jaz te bom gotovo bral.
    Simona, kaj imata vidva z nurudinom. Pri nas temu rečemo….

  58. Horizont - 8.07.2010 ob 13:11

    @Simona

    Ha, še ena debata se obeta! Super!

    Najprej, se strinjam, da čas pridobivanja diplome ali celo opustitev tega »vzvišenega« cilja načeloma nima zveze s prihodnjo uspešnostjo posameznika. Načeloma ne. Konec koncev, mar je Bill Gates sploh kje diplomiral? Kaj pa Steve Jobs (Apple), Michael Dell (Dell), Larry Ellison (Oracle), Mark Zuckerberg (Facebook), Ralph Lauren (RL), Richard Branson (Virgin)? Vsi milijarderji – vsi college dropouti heheh. Ja, v času, ko so nekateri pridno študirali, so si oni pridno postavljali big business.
    Kaj naj bi to povedalo o pomenu o visokošolske izobrazbe? Morda nič, saj univerza za veliko večino ljudi še vedno pomeni izhodišče za nadaljnjo kariero – tudi za večino »Forbsovih milijarderjev«. Vendar pa dokazuje, da resnično nadarjeni, motivirani in pogumni ljudje (ki imajo za povrh še pravo merico sreče), sebi in tudi svoji državi naredijo daleč največjo uslugo, če svoje mladosti ne preživijo v učilnicah. Morda bi dolgotrajno šolanje njihov entuziazem za revolucionarne ideje še celo v večji meri zatolklo. Tukaj se torej strinjamo.

    Zdaj pa h Golobiču. Hmmm, bi se tega gospoda dalo primerjati z zgoraj omenjenimi? Po moje niti pod razno, še celo, če opravimo vse potrebne prilagoditve za eliminacijo vpliva velikosti države delovanja (v tem primeru ZDA oz. VB in Slovenije). Golobič ni bil kakšen zagnan podjetnik (ali pa umetnik), ki bi s svojimi avantgardnimi idejami predrugačil ekonomski (kulturni) zemljevid sveta. Kaj sveta, heh, še Slovenije ne! Bil je mladi (wannabe pomemben) politik, ki se je menda trudil nekdanji ZSMS transformirati v liberalno stranko. O tem, koliko je s tem osebno pripomogel k tako opevani slovenski zgodbi o uspehu (?) težko sodim. Prav tako ne bi znala soditi o tem, ali so bile njegove ideje politično avantgardne. So bile? Liberalizem oz. liberalni kapitalizem ni nekaj novega v svetu. Kakor tudi niso shopping centri, ki jih je bivši Mercatorjev Janković skopipastal na slovenska tla hehe. No, za Jankovića se vsaj lahko reče, da je bil resnično med prvimi (če ne celo prvi) v Sloveniji, ki se je tega lotil. Je bil morda tudi Golobič prvi liberalec?

    Hmm, sama ga ne vidim nujno v tej luči. Namreč, nikakor se mi ne zdi tip človeka, ki poln zanosa in nezlomljivega optimizma, povezanega z naivnim nepoznavanjem večkrat tako grenkega razočaranja ob aplikaciji »nove integralne rešitve«, v družbi soborcev stopa proti soncu liberalne svobode haha. Prej se mi zdi oportunistični tip človeka. Tip človeka, ki se vpraša o bližnjicah. Tip človeka, ki pred sabo vidi »zid uspeha«. V zidu je majhna, ozka odprtina, ki so jo predhodniki z muko izdolbli z lastnimi kremplji in zobmi. Ozka je ta odprtina in obarvana s krvjo tistih brezštevilnih, ki jim je (ali pa tudi ni) uspelo priti čez. Izjemno težko se je namreč prebiti na drugo stran, na sončno stran. Ampak, glej čudo božje: v zidu so vrata! Prehod je enostaven. Zakaj ne uporabiti teh vrat? Vrata so enostavna, vrata so priročna, vrata so elegantna. Samo eno napako imajo: njihov ključar je Faustov peklenšček, ki za prehod ne zahteva nič več in nič manj kot samo dušo. Hm… Prenekateri stopijo skozi ta vrata in po mojem mnenju niti niso vsi obsojanja vredni, mogoče so hoteli samo za malenkost boljše življenje zase in za svoje drage. In dobro se zavedajo kakšno ceno so za to plačali – dušo za zatavšali! Spet pa obstajajo drugi, ki so vrata prestopili samo in zgolj zaradi (pre)velikih ambicij in z odsotnostjo duše nimajo večjih težav, ker je morda niti imeli niso nikoli. Ravno ti slednji potem najbolj pametujejo, kako je vse enostavno, samo v roke je treba pljuniti. Heh, upajo si celo pogledati v oči tistim, ki so se mukoma prebili skozi ozko odprtino in prešerno zaklicati: hej, ali nam ni lepo zdaj vsem skupaj na drugi strani zidu? Kaj bi človek rekel na tako cvetko drugega, kot v maniri Makarovičeve zarobantil: to ni isti zid, vol zarukani!!!

    No, v stilu le-teh sama vidim tudi Golobiča. Zato me seveda ne čudi, da se zavzema za penale pri (pre)počasnem študiju. Kot me tudi ne preseneča zgoraj omenjena Zalokar Oražmova, ki mirno spusti kakšnega smrdljivega. Kultura gor, kultura dol hahaha. In prav zaradi vsega povedanega še vedno trdim, da je človek, ki je 18(!) let »tako pridno študiral« in »prosti neštudijski« čas izkoriščal predvsem za Ultra oportunistično politično mreženje in zasebno bogatenje, ki hkrati ni prineslo blagostanja večjemu številu njegovih sodržavljanov, povsem neprimeren za ministra za znanost in visoko šolstvo. Kakšen zgled pa naj bi dajal? Pupe, pobje, redno študirat se valda ne splača, se pa splača zlizat s kakšno stranko in potem preko političnih vez v bavčarjanskem slogu zaharati še po gospodarstvu. Simpl kot pasulj. Ampak to še ni vse, za bis je treba potem sedež Ultra podjetja (katerega delni lastnik si) prenesti v nizozemsko kraljevino z namenom optimiziranja davčnega bremena. Porkaduš,no! Kako si taka oseba, ki sploh ne želi plačevati slovenskih davkov, sploh upa prikazati na slovenskem političnem parketu???!!! Ali gospod misli, da bi ga, če bi bil npr. rojen Nizozemec in bi svoje davke raje plačeval na Cipru, holandska kraljica gledala, kako se (politično) slini okoli nje? Malo morgen! Ja, Slovenci smo pa dosti bolj tolerantni. Neprimerno bolj. Tako tolerantni, da se gospodje Golobiči, Gantarji in celo gospe Žnidaršič-Kranjčeve, upajo javno pohvaliti, kako pametno so zmanjšali svoje slovenske davke. Prav zares…

    Saj bi bil človek morda nekoliko manj ogorčen, če bi bili ti ljudje lastniki multinacionalk, ki bi 90% svojih prihodkov realizirali v tujini (pa še tovrstni si v razvitem svetu ne upajo neplačevati davkov svoji državi in ob tem imeti političnih aspiracij, ker to v civiliziranem svetu preprosto ne gre). Ampak ne, seveda ne. Gre za lokalne barone(ice), ki preko zvez gospodarijo v glavnem samo na našem trgu in v primeru domov za ostarele Žnidaršič-Kranjčeve, celo koristijo naše(!!!) koncesije in subvencije! ………Ma, naj gredo v rit! In to globoko! Mojega glasu za mesto v politiki nimajo. Niti moje podpore pri kadriranju na pomembne položaje. Močno namreč dvomim, da vedo na kakšen način se v resnici pride skozi zid, če želiš tisti pravi uspeh – uspeh, za katerem stoji dosežek. Pot skozi vrata seveda lahko kratkoročno vodi do velikih osebnih koristi, ampak dolgoročno Mefisto vedno izstavi račun. Visok je ta račun. Previsok. Največja žalost pa je, da v resničnem svetu objestnost individualističnih Faustov, nemalokrat plačuje cel kolektiv.

    @milan
    Hvala lepa, morda se pa kdaj v prihodnosti res odločim za svoj blog. Zaenkrat sem čisto zadovoljna tukaj. Kdo ve, če bi pri sebi imela tako zanimive sodebaterje? In tako zagrižene hahaha…! Pomisli, v zadnjem času so me na tem blogu ozmerjali celo z drhaljo, kar je bila krstna izkušnja za malu djevojku sa sela, kakršna sem hahaha. Pa tako sem se (kot novopečena meščanka) trudila pri dajanju vtisa argumentirane artikuliranosti. Porkaflek, da res! Eh ja, prekasno je, uzaludno, sve je dublji jaz……

  59. David - 8.07.2010 ob 16:03

    Horizont, jaz bi tvoj blog bral z užitkom.

    in še (copy-paste) na včerajšnje dogajanje:

    Pahor ni videl tako velikih razlogov, da bi moral Lahovnik odstopiti….
    Glede razlogov, ki jih je Lahovnik navedel za svoj odhod, je Pahor dejal, da težave, ki jih opisuje, niso nastale čez noč. Nanje bi lahko opozoril in Pahor meni, da v nekem smislu je opozoril svojega kolega ministra. Sam tako velikih razlogov, da bi Lahovnik moral odstopiti, ni videl.

    Pahor je poudaril še, da po njegovem mnenju minister Golobič, v nasprotju s percepcijo javnosti, svoje delo opravlja zelo zavzeto in zagnano. Na ministrstvu se dogajajo zelo veliki premiki in Golobič načeljuje tem premikom ter ima pri tem Pahorjevo podporo. “Eno je njegovo delo kot minister, kar opravlja predano, druga stvar je, ali pri njegovem delu prihaja do kakšnih nepravilnosti.”

  60. Simona Rebolj - 8.07.2010 ob 16:35
    Simona Rebolj

    @Nidurun:

    “no, na tole bi vseeno komentiral, ker pišeš nepreverjene zadeve.”

    Bolje bi bilo, če bi sam najprej preveril, kaj je nepreverjeno ali preverjeno, preden kar v uvodu za dober dan brez argumentov sesuvaš stigmatizacijske trditve oziroma sodbe. Skratka, svojih načel je dobro, da se oseba z nekimi načeli, če stavi nanje, drži tudi sama kot zgled, sicer je bolje, in v vsakem primeru je bolje, da sploh ne operira z njimi, ampak raje vsebinsko komunicira, da se sodbe same izrazijo, kakršne koli že.

    “Sašec je napisal, naj ga ne povezujem s hohštaplerji.
    meni pa je napisal, da kje vidim filozofe in pesnike v nogometaših, češ, da so njihove izjave večinoma v stilu ena plus ena je tri, torej me ima za kretena.”

    S tem tvojim stavkom, ki izpričuje tudi siceršnji ključen problem v dialogu s tabo, ključno oviro, da bi vsebinsko sploh kam prišli, je po mojem mnenju za argumentirano in razumno debato narobe vse. Sašec je svoj poziv, da ga ne povezuješ s hohštaplerji opremil tudi z odgovorom, zakaj se mu zdi takšna trditev, sodba na njegov račun neumestna. Od tebe, če že, bi se torej pričakovalo, da repliciraš kvečjemu na njegove argumente, ne pa da te fascinira samo sodba in kaj kdo želi ali ne želi, kako bi se ga dojemalo, kar je najmanj pomembno za vsebinsko razpravo o čemer koli. In nadalje je Sašec postavil povsem normalno in “legitimno” vprašanje, kje vidiš filozofe in pesnike v nogometaših. Kaj v dialogu zganjaš ti, namesto da bi preprosto le odgovoril na Sašcevo vprašanje, če že??? Mirno si drzneš izvajat nasilje nad sogovornikom in že samo njegovo vprašanje kar sam definiraš, da gre za sogovornikov izraz mnenja, da te ima za kretena. Sogovornik ničesar takega ni zapisal in sploh ni opriral s takšnimi izjavami, pač pa ti nasilno stigmatiziraš že njegovo vprašanje kot nekaj nezaslišanega, saj v njem vidiš predvsem, da naj bi te imela že zaradi vprašanja samega za kretena, kar opredeliš v svoji komunikaciji tudi kot osrednji problem. Tak način seveda spominja na nasilje tipa verskih fanatikov ali drugovrstnih ideologov, maničnih fenov nečesa ali obsedenih zaljubljencev, ki namesto razmišljanja o sami vsebini oziroma objektu možne razprave, v prioriteti, ogroženo operirajo predvsem s pristopom izumljanja sovražnika v vseh, ki v kar koli “svetega” vpeljujejo neznanko dvoma. Saj dvom ogroža njihovo čustveno masturbacijo, ki jo želijo ohranit sebi v užitek neokrnjeno in seveda v takem slogu se vsak izraz dvoma, magari v obliki zgolj vprašanja, veže tudi na globoko frustracijo vernika oziroma fena, ki si v svoji vojni najbolj od vsega želi, da bi zmagal s svojo zaljubljenostjo nad vsem in pometel z vsem “sovražnim”, kar bi ogrožalo užitek njegove masturbacije. Kaj se zgodovinsko vedno izcimi iz takovrstnega pristopa, če “zmaga”? Diktatura seveda in matematično logično posledična vojna upora, z matematično logično vmesno večjo ali manjšo, bolj ali manj dolgo bedo kakovosti življenja udeležencev. Beda in stagnacija na tak način je neizogibna, ker preprečuje vsebini, da bi se razvijala. Enako se godi v razpravah na tak način. Stagnira in se sesuva v vsebinsko ozkoglednost in bedo, ne razvija se več, ampak samo hira in se vmes še malo vojskuje.

    “zame osebno se mi v osnovi jebe, kaj si drugi mislijo in sem celo priročen za služenje drugim za tolžabo, češ, naj se jim jebe, kar si drugi o njih mislijo. res pa je verjeten doloičen možen odziiv od mene v tej smeri, glede na to, da si večina ne misli dobro.”

    Ne vidim, da se ti jebe. Mislim, da si nisi sploh še omogočil in samega sebe prepričal v gradnjo in izgrajenost določenega mišljenja, da bi se ti pristno jebalo. Po priloženem mislim, da te nažira lasten dvom, kar se dogaja, kadar drugim ne dovoliš dvomit in ustvarjalno svobodno izražat svoje dvome in predloge v možne rešite, ki vodjo v neznano, zato tak način ne prenese fenovstva, zaljubljenosti in verske ali ideološke pripadnosti na primer. Ker si sam objekt učenja postavi mejo. O vsem tem priča tudi tvoj zadnji stavek, ki se spet samotolaži in postavi kar sodbo, da si večina ne misli dobro o tvojem mišljenju, torej naj bi bilo logično, kot nadaljuješ, določen odziv v tej smeri. Sogovorniki, vključno z mano, pojma nimamo, kaj si večina, če je res večina, misli o tvojih raznih mišljenjih ali kar o tebi, niti ne opreiramo s tem. Ampak ti si si že postavil sodbo in s tem teren za možen izgovor, da se vojskuješ, čemur praviš odziv. Spet gre predvsem za oseben psihološki problem, ki s samo vsebino razprave nima veze, ampak je v ospredju tvoj osebni problem, na podlagi katerega komuniciraš. Avtomatsko se kar sam postaviš kot manjšina nasproti večine, da bi opravičeval svoje občutke po logiki “odziva” v določeni smeri, ki je kakopak nasilno. Večina je namreč relativen pojem. Večina fuzbalskih fenov bi zelo verjetno v debati s Saščem ravno tebi ploskala in bila navudšena, da si našel v fuzbalerjih celo filozofe in pesnike. Kaj lepšega, a ne. Ampak ne, ti očitno operiraš v predstavi z neko drugo večino, da se opravičuješ kot manjšina v vsakem primeru, po potrebi, tudi takrat, ko imaš večino na svoji strani, saj ti le takšna psihološka osebna podlaga osebnega “počutja” omogoča določen način komunikacije, ki je nasilen, postavlja predhodne sodbe in slabšalne stigmatizacije, že ko kdo kaj tebi nevšečnega samo vpraša!

    “skratka, res bi bilo prijazno od tebe, če bi zadeve preverila, preden jih zapišeš. to, kako si mene opisala, je seveda pri marsikom možno, v mojem primeru pa si spregledala nekaj stvari.”

    Od tebe bi bilo še prijaznejše in predvsem mnogo korektneje, če bi preprosto pisal o stvareh, ki naj ne bi bile dovolj preverjene ali spregledane s strani sogovornika, kot da, spet v svojem slogu, manipuliraš s sodbami in trditvami. Sam pa seveda v repliciranju na izpovedane vsebine nisi ravno primerek doslednosti, niti se pretežno ne ukvarjaš z njimi, ker imaš preveč dela sam s seboj in s svojimi občutki sebe vis a vis drugih.

    “moje grobe besede so izvirale iz želje, da bi bil do vseh enako grob in so bile umetno izstisnjene.”

    Zelo slab pristop za relevanten vsebinski dialog, kot vsaka umetno iztisnjena manipulacija pač.

    “in ja, seveda bi bilo zate bolje, da ne bi ničesar objavil, kar tebe moti, mislim tudi, da ti predstavljam določen trn v peti, glede na to, da sva si včasih dosti pisala glede določenih zadev, da smo nekoč celo dvakrat popivali v skupni družbi in se fino imeli in ti po mojem predstavljam nekoliko bolj “notranjega” sovražniika kot kdo drug.”

    Zakaj menim, da bi bilo bolje, če ne bi tistega komentarja objavil, sem jasno zapisala, kar si seveda ti popolnoma zignoriral, ker očitno meniš, da je zate bolje tako in namesto replike sesuvaš spet ploho nekih sodb, zakaj neki naj bi jaz nekaj počela, ki ne temeljijo na nikakršnih argumentih iz dialoga, ampak spet na tvojih občutkih, kaj neki in kako naj bi ti meni kot oseba pomenil. Saj bi lahko najprej vprašal, če te zanima, torej preveril, kot ti preverbe, preden človek nekaj zapiše, bojda toliko pomenijo, pa spet ne izgleda, da naj bi tako načelo veljalo prioritetno predvsem zate v odnosu do sebe. Zelo zelo malo ljudi, ki so kdajkoli komentirali pri meni, osebno poznam. Večino, ki jih poznam, sem spoznala šele kasneje, ravno zato, ker komentirajo ali imajo tudi oni svoje bloge. Le dva od teh poznam že od prej, torej poznanstvo ni povezano neposredno z blogom. Ti si eden izmed njiju. In prav gotovo mi ne predstavljajo vsi, ki jih tudi osebno poznam za notranje sovražnike. Prej obratno. Pravzaprav na to ne morem replicirat, ker iz tvojega komentarja ni razviden noben argument, od kod sploh vlečeš takšne zaključke. Še posebej z ozirom na preverljivo dejstvo, da se kljub zasebnemu dopisovanju in srečanju v preteklosti pač nisva še nikoli pričkala na blogu, ampak prej obratno. Relevantno vprašanje po matematični logiki stvari bi torej bilo, kaj neki je “narobe” zadnje čase? Osebno o tem imam seveda mnenje na podlagi evidentnih indikatorjev, kaj se je zgodilo in začelo dogajat, kar se prej ni. Skozi razpravo na vsebinskih temeljih bi se vse to lahko tudi prepoznalo in razčistilo ali sprejelo v obstoječih razlikah. Po želji in osebni odločitvi, a ne. Ampak ti si ubral drugo komunikacijsko pot, ki pa je definitivno v popolnem nasprotju z mojim načinom in prioritetami za vsebinsko obravnavo česar koli že.

    “jaz te z veseljem berem, spoštujem delo, ki ga vložiš v razmiišljanje o tematiki, pisanje o njej in mnoštvo aspektov, ki jih vključiš v pisanje, vendar mislim, da v mojem primeru ti pretirano reagiraš. ne prilizujem se zaradi morebitne prijaznejše obravnave, samo rad bi razjasnil. napisala si recimo, da sem se popolnoma spremenil v odnosu do tvojih komentarjev od takrat, ko sem opisal navdušenje nad tvojim slogom, kar recimo ni res.”

    Ni res! Poanta tistega, kar sem zapisala, je popolnoma drugje. Zapisala sem, da zaradi sprememb tvojih trditev in nekakšnih ocen na podlagi osebnega čustvenega počutja v odnosu do mene, ne more bit relevantna kakršna koli ocena že. To sem navedla zgolj kot primer za moje pojme neustreznega pristopa k obravnavi česar koli že, nikakor v smislu zamere zaradi odnosa do mene osebno. To je irelevantno!!! Želela bi, da bi predvsem nehal komunicirat na osebni ravni. Človek, ki spreminja svoje ocene o nečem na podlagi osebnih čustev, ne podaja relevantnih vsebinskih zaznav v kakršno koli smer. Ni poanta v tem, da bi bilo kar koli narobe, če bi ali si spremenil odnos do mojih komentarjev. Poanta je v razlogih, zaradi katerih se človek spremeni v odnosu do česar koli že. Razloge sem pokritizirala.

    “v tej debati sem tudii jaz marsikaj bedastega napisal, recimo o tistem o naravi in knjigah, te prehiitro obsojal itd., kar vsekakor so znaki čustveno afektiranega pisanja, vendar niso generalen problem, ker si sama potem razjasnila zadeve, jaz pa sem svojo napako priznal. kar se tiče tebe, pa se, recimo ne poglabljaš v določen del mojih komentarjev, tudi potem, ko nevihta možnega nerazumevanja mine, in preideva na mirnejšo komunikacijo.”

    Seveda je čustvena afektiranost generalni problem. In spet sklepaš pogodbo. Za toliko in toliko priznanja, da sem tudi jaz nekaj bedastega napisal, pričakujem vzvratno enako. Zadeva je povsem preprosta, kot sem ti že zapisala. Ne pristajam na nobeno pogodbo, ker takovrstna priznanja domnevnih napak pač niso stvar merjenja demokracije. Napaka je napaka, pa če jih je na eni strani sto, na drugi pa samo dve. Zato se na tak način sploh ne mislim z nikomer pogovarjat. Svoje lahko izpričuješ z vsebinamo. Namesto da postavljaš spet trditve in sodbe, v kaj neki naj se jaz ne bi ustrezno poglobila (kar je itak smešno, saj po matematiki jaz repliciram skoraj na vsak tvoj stavek, medtem ko ti spuščaš galone mojih replik in prav lenobno kar naprej melješ samo tisto, kar ti je po volji), raje zapisuj samo vsebino tistega, v kar naj bi se sogovornik po tvojem mnenju premalo poglobil, pa bo vse v redu.

    “glede na to, da si me dejansko z radom in novakovo primerjala, sem primerjal svoje odzive z njunimi, da bi pokazal, da to nisem. in glede na to, da si dejansko to napisala, se mi ne zdi stvar moje obsedenosti s sabo, da se na to odzovem. mislim, halo? pa nisem iz tega delal nobene shizofrene štale.”

    Spet manipulativno posploševanje, ki služi samo cviljenju na osebni ravni, pri čemer je s tvoje strani najpomemneje samo to, da bi dokazal kaj nisi, na podlagi domneve, kaj naj bi drug mislil, da si. Jaz namreč nisem te primerjave sesula kar nasplošno, da bi te primerjala s komerkoli, ampak sem jaso zapisala okvir simptoma!!! Simptom pa je samo en možen indikator v paleti značajskih elementov. Zapisala sem, da si padel na nivo določenega simptoma in jasno izpostavila, za kakšen simtom gre. Pojma pa nimam, kaj neki, kje in s čim si ti v svoji borbi dokazovanja nekaj dokazal, ker ne vidim, da bi an vsebinskih temeljih sploh kaj dokazoval. Dokazal si pa že spet na osebnem nivoju. Ko si obsodil vprašanje Sašca kar na prioritetno poanto, da naj bi bojda s svojim vprašanjem izražal, da te ima za kretena, si dokazal točno ta simptom Ljudmile Novak, ki sem ti ga očitala. Na tak način na primer Novakova v debatah o nečem, kar je povezano s Cerkvijo, takoj zdrsne na cviljenje, kako so določeni izraženi dvomi, kaj šele kritike, že sami po sebi omalovaževanje in žaljenje vseh katoliških vernikov, seveda tudi nje osebno in na vsako kritiko, ki argumentirano izpove, zakaj naj bi bilo določeno njeno izražanje mišljenja vezano na nestrpnost do gejev, ona zadevo hitro poenostavi in odgovori s primeri domnevne nestrpnosti do katolikov in celo označbo nestrpnosti do gejev označi za nestrpnost do katolikov … hehe … In tako se pač ne da komunicirat o ničemer. To je ta simptom, ki ga gojijo in negujejo prenekateri ljudje, sicer različnih profilov. Radov simptom je pa seveda tisti, ki komunicira izključno na podlagi osebnega odnosa in skoraj ne zapiše ene misli, ki ji ne bi botrovalo manipulativno vprašanje od zadaj na osebnem nivoju. Ni vsebina prioritetna, ampak predvidevanje, kako bo njegova replika vplivala na sogovornika, kaj neki si misli o njem in kaj bi želel, da bi drug mislil seveda o njem, s katerim bije njegovo osebno bitko, za katero sicer nikomur na svetu ni mar, ker je v svoji osebni motiviranosti seveda popolnoma irelevantna za svet. In tako kar naprej samo dokazuje, kaj je in kaj ni in na žalost skuša tudi dokazovat, kaj drugi so in kaj niso. S tem načinom pa seveda ne dosega drugega, kot da se proslavlja kot za vsebino irelevanten komentator, ki ga nima smisla jemat resno, saj mu vsebine služijo samo za orodje rokovanja s svojimi osebnimi problemi vis a vis drugih in temu primerno po počutju svoje replike tudi formira, spreminja mnenje o nekom na podlagi svojega osebnega čustvenega počutja itd. Rado je namreč tudi komentator, ki je nekoč izražal navdušenje nad mojim pisanjem, potem pa “spremenil” izlive navdušenja v eno samo sovražno manipulacijo na osebnem nivoju, kar se je začelo dogajat nekoč, ko se je počutil kot kreten, ker je bilo moje izraženo mnenje o nečem v popolnem nasprotju z njegovim navdušenjem nad nečem … hehe … Ne samo to, to zamero vleče že dve leti in jo je izlil tudi pod tem zapisom, saj se je zgodilo ravno v primeru obravnave kandidature za predsednico LDS, čemur je on ploskal, moje mnenje pa je bilo zelo slabo, kar je njega izredno presenetilo, saj je bil prepričan, da bo moj takoimenovan feministični duh padel na rit od navdušenja, da neka leva stranka dobi predsednico. Vendar so pri meni pač prevladali drugi argumenti in mi to, da je ženska, pač ni pretehtalo. No, njegova bol na osebni ravni je pa tako močna, da še danes uspe spisat komentar, kjer na začetku izrazi celo mnenje, da sem nek zapis, ki se slučajno tika predsednice LDS zapisala samo zaradi njega (komentar pod tem zapisom) … hehehehe … No, na podoben način se začenja sukat dialog s tabo. Kar naenkrat je za vsebinske kuclje krivo po tvojem mnenju to, da te imam za notranjega sovražnika. Zakaj že???? Ne glede na to, kako se ti počutiš, bo dejstvo še vedno ostalo, kar se tiče razlike v mojem dojemanju fuzbala in fuzbalerje, ostale bodo tudi razlike v tem, da se meni zdi tisti citiran del iz korana, ki, se strinjam s tabo, lepo nagovarja preprostega človeka, srhljiv in ravno vir palete možnega interpretativnega zla s strani preprostega človeka, tebi se pa pač zdi primerek lepote v nagovarjanju slednjega itd. Z razlikami v mnenjih in presojah pa se je treba najprej sprijaznit, da bi lahko naprej na neki ustrezni meji objektivne distance sploh razpravljali o čemer koli. Če se človek ne boji, da bi rezultati določenega razmislega omajali njegovo vero ali predstavo v kar koli o čemer koli že, ni razloga, da bi se počutil kreten, ko te to tako skrbi, in da bi kreten sploh lahko izpadel v očeh drugih ozriroma je to irelevantno, saj vsak pri sebi zelo dobro ve in čuti, koliko je kretena v njem ali ni, saj najbolje ve, koliko in kaj in zakaj je v kaj vložil.

    “glede na to, da je smeško maček napisal komentar na to, da ne gre za popolnoma moj ali tvoj idiozizem, ampak za določene razpoke, se mi zdi takšen moj odgovor primeren. maček te ni slavil, ampak je reicmo napisal, da se težko odločii, ker gre za preveč “notranjo” debato.”

    Mačkova replika je mačkova replika in ima svoje poglede in vzroke, da je zapisal, kar je zapisal. In njegova replika ima lahko svojo repliko s tvoje ali moje strani in tvoja replika je tvoja, moja pa moja, pepetova pa pepetova. V mačkovi repliki je bilo relevantno predvsem to, da je zaznal razpoke, ja, ki so bile očitne, in te v tem smislu opozoril na nesmiselno rinjenje naprej v takem kontekstu, saj sem jaz evidentno iz teh razlogov nehala komentirat. V ostalo se pa maček vsebinsko sploh ni spuščal, da bi se dalo navezat na kar koli, notranjost debate bi se pač lahko vsebinsko problematiziralo, če bi hoteli. In kaj spet ti izpostavljaš že prav komično??? Da me maček ni slavil, ampak …!!! Pa koga, razen tebe, briga kdo je koga kje slavil! Kaj slavljenje samo po sebi sploh pomeni??? Nič. Šele vzroki za slavljenje ali neslavljenje pričajo lahko o čemer koli. Spet tvoj zdrs na problem na osebni ravni, kdo žanje slavo in kdo neslavo. Zdaj je še komentator, ki pride nekaj povedat pač, v tvoji presoji vir prioritetne ocene, ali mi izpiše slavo ali mi ne izpiše slave. Točno s tem se na primer konstantno, v njegovem primeru kronično, obremenjuje tudi moj večni oboževalec Rado. Prešteva, koliko ljudi mi izraža slavo in si domišlja, da z mojo slavo bije bitko. Brezveze.

    Primerek komentatorja, na primer, ki vsaj do zdaj razpravlja brez vpletanja osebnega nivoja na prioritetno mesto, imaš pa v komentarjih Horizont. Mislim, da zmoreš zaznat razliko. Omenjam, ker ti je tudi v tem primeru spodletelo, da si zaradi zapletov v določenem drugačnem mnenju, ki sva ga imeli s Horizont na eno temo, moral pristavit lonček na osebnem nivoju o nekem pometanju pod tepih na prijateljski način, kar sem morala zavrnit, ker na tem ni bilo absolutno nič, razen tvojega občutka, ki je bil občutek, ker si si takega občutka očitno želel, da bi bil resnica. Zakaj? Če s človekom komuniciraš na vsebinskem nivoju, se vsi nesporazumi itak razjasnijo, drugačna mnenja pa z argumenti dobijo svojo definicijo in mesto, da lahko potem po odločitvi kaj počnemo z njimi, a ne.

    Edino, kar je na osebnem nivoju v najini razpravi z moje strani, je to, da ti odgovarjam tako obširno na tvoje tovrstne izbruhe in na to temo zadnjič. Toliko te poznam, da sem mnenja, da imaš močan potencial in lahko znaš bolj kompleksno razmišljat in posledično razpravljat. Vendar pa, ja, mislim, da premalo vlagaš v določena razmišljanja, da si premalo discipliniran in metodičen, in si zato verjetno jezen nase, ker pač nisi človek, ki bi bil zadovoljen s povprečjem, ampak ljubi se ti pa ne prav dosti vlagat na določena področja, ki se jih vseeno rad lotiš in o katerih bi rad tudi na polno razpravljal in užival pri tem še spoštovanje. Sam si ga pridelaj in izkazuj pred sabo in dobil ga boš v vsakem oziru. Saj veš, kaj želiš doseči. To velja za vsakogar in je neodvisno od odzivov drugih oziroma takrat se vedno odzivajo “pravilno” pravi ljudje, tisti, ki jih sam resnično lahko spoštuješ (in pomembno vprašanje je, kakšni in kateri ljudje to so), in nepravilno kvečjemu “nepravi”. Torej ni konflikta, ampak deluje samo še logika stvari.

  61. milan - 8.07.2010 ob 19:23

    Horizint, kaj pa če je poanta zidu, da mefisto čaka na oni strani golobiča in mu pravi-ej če mi pripelješ duše dovolj ovčic, pustim tvojo pri miru-.Bog je ustvaril človeka po svoji podobi in ko gledam človeka, se mi zdi, da je bolj podoben mefistu, kot neki nevem kakšni oh in sploh kroni stvarstva.Enkrat so naredili neko študijo in so ugotovili, da ko ima človek neomejeno moč, jo od petih ljudi štirje zlorabijo, peti pa je v dvomih, bi ne bi
    Res bi rad, da se odločiš pisati blog, ker imajo tvoji komentarji rep in glavo, za razliko od Simone pa ne razlagaš vsake vejice posebaj. S tem ne pravim, da Simona ni odlična, ampak ko nekdo nečesa ne razume, pač ne razume, pa naj se ona še tako trudi.

  62. Simona Rebolj - 8.07.2010 ob 19:47
    Simona Rebolj

    @milan:

    Z nurudinom imava to, kar je razvidno iz dopisovanja. Ni zakulisne zarote ali pomanjkanja informacij prostemu očesu nedolžnega bralca … hehe … Ne vem, kako pri vas temu rečete … hmmm … in, porkafiks, ne vem niti, kako pri nas temu rečemo.

    @David:

    Na žalost borca proti nekim Ultrašem ni, obstajajo pa razlogi, ja, da se gre s takšno brezmejno lahkoto pred ljudstvom, ki požre skoraj vse, kakor mu je servirana pokvarjena jed, Robin Hooda … hehe … Lahovnikov “aktivizem” je prozoren in predvidljiv, še posebej v tem času, ko je bil pred okrog tednom dni Golobič potrjen v stranki za nadaljevanje funkcije predsednika Zares. To je bila pač prelomnica, ki je obetala idealen trenutek, da bi Golobič odstopil oziroma da bi mu bila izglasovana nezaupnica v stranki in potem bi končno lahko stranka spoznala, da je za predsednika idealen ravno na listi popularnosti visoko umeščen Lahovnik. Lahovniku kot ustanovitelju društva Zares namreč kljub vloženemu trudi ostali kolegi te funkcije zaupali niso, ker takrat pač ni bil primerek nevemkakšne karizme in prodornosti, zato so iskali drugega vodjo in ga našli v Golobiču. Bitka za prestiž priljubljenosti med Lahovnikom in Golobičem je stara ofucana zgodbo, strip sta zganjala tudi v času postavljanja na ministrske položaje. Če osvežimo spomin, se je takrat Lahovnik s Pahorjem, mimo Golobiča, dogovarjal za ministrstvo za gospodarstvo, ker očitno Golobičev kandidat bil ni, ampak je le privolil, ko si je že ravno Lahovnik uspešno sam zrihtal podporo Pahorja. In potem so sledile medijske komedije komolčanja za pozornost kamer. Zgodba ima še širše lovke, zaradi česar danes poka šampanjec, kot radi rečemo, Anton Rop. Verjetno še torto je zraven. Lahkovnik je namreč že znan soler in pojem nezvestobe, ki kot desna roka poglavarja, poglavarju zasadi nož v hrbet in pod mizo steče svojim ambicijam naproti. To je v LDS-u naredil že Ropu in kasneje seveda dokončno Kacinu z ustanovitvijo nove LDS-u konkurenčne stranke, kjer mu ni uspelo prevzet vodstvenega sedla. Skratka, stara Lahovnikova prav nič čedna praksa, pri čemer bi lahko rekli, da je butec vsak, ki bi njega vzel za zaveznika ali sodelavca. V stilu Volk dlako menja, nravi pač ne. Lepo bi bilo, če bi Lahovnika lahko dojemali za solerskega borca za pravično, konstruktivno in dobro in bi zaradi tega na koncu koncev lahko tudi stranke in pripadnost menjal. A žal v ta scenarij spet zelo dvomim. Lahovnik, ki danes žanje slavo predvsem zaradi populističnih izjav, ki naj bi odražale brezmejno borbo proti takoimovanim tajkunom in tajkunizaciji Slovenije, je v času, ko mu je zasebno to zagotovo prav prišlo in koristilo, sam predaval prevzeme in torej delil napotke v času privatizacije, kako postat čim bolj uspešno tajkun. Nisem od njega za to slišala še nobenega opravičila, priznanja zmote ali kakršnega koli pojasnila, zakaj bojda danes meni drugače, da bi lahko na podlagi slednjega ocenila naravno njegovega dela danes. Še huje. Njegova borba proti Ultrašem (od česar do zdaj ni bilo ne duha ne sluha, Golobiča pozna pa še izd LDS-a in točno ve, kdo je in kaj dela že vsa ta leta) zdaj, ko podpira TEŠ6 in res zanima, kaj ima fant od tega, ker zagotovo kar nekaj mandeljcev veliko ima, a ne, je pa v protivrednosti posla naravnost stripovsko smešna v sami kvazi principielnosti. Pa ne samo to. Napisal je skrajno blesavo ritolizniško pismo predsedniku vlade po mojem mnenju. Njegova borba proti “ultrašem” vseh vrst skozi to pismo bi imela neko relevantno vrednost, če bi vsebovala neke predloge nestrinjanja s tako vrsto možnega konflikta interesov sploh. Naravnost neverjetno je že to, da Lahovnik kot samo po sebi umevno sprejeto omenja več kot 5% delež solastništva, kot da je manj kot 5% delež kaj manj sporen. Procenti namreč nič ne povedo o gmotni količini možnega vrednega interesa za korupcijo. 3% delež v kakšnem “TEŠ6″ podjetju je lahko proti izkupičku neke Ultre prava zakladnica milijonov. Minister za gospodarstvo bi torej moral v imenu Robin Hoodovstva najmanj predlagat, da se te procente zbije na 0%, če bi mu šlo res za ureditev razmer, a ne. Trapasto je tudi, da problematizira samo kandidaturo na razpisih, ki je s strani podjetja pač logična, če imajo to pravico. Lahko bi bil vsaj iskren in potemtakem zapisal direktno, da bi moral Golobič iz vlade in naj predsednik vlade to uredi … hehe …, saj to pismo tudi ne izraža nič drugega kot Lahovnikovo brezmejno željo, da Golobiču odreže glavo pač.

    Osebno absolutno menim, da bi moral Golobič zdaj izstopit oziroma da je bil zdaj, ko je potreboval ponovno zaupnico v stranki, odličen trenutek, da kar sam odstopi. Ne takrat, ko so se mediji spravljali nanj zaradi časopisne laži, ampak zaradi delovanja kasneje (telekomunikacije na njegovem minsitrstvu in še malo morje drugih stvari … glede na razvoj dogodkov pa bi moral tudi odstopit ali pa prodat delež v Ultri, čeprav me, odkrito povedano, sama odprodaja deleža ne bi fascinirala, saj o medsebojnih morebitnih “dolgovih in dogovorih” med določenim podjetjem in politikom to še nič ne pomeni). Vendar pa definitivno ni Lahovnik tisti, ki je kar koli prispeval k politični splošni morali ali boljši usodi stranke in obraza politike nasploh. Dokler se mu je zdelo, da mu rovarjenje ne bi škodilo, se je pač potuhnil. Če mene vprašaš, prej nasprotno. Mu pa uspeva zaenkrat celo fopat javnost, da ob tem, ko je na gospodarskem dnu, uživa bojda veliko stopnjo podpore in popularnosti na lestvici, čeprav rezultatov dobrega dela pač ni od nikoder. No, ja, saj jo je Katarina Kresal tudi uživala. Kje je Lahovnik s predlogi, ki bi tudi Kresalovo in druge ovirali pri koruptivnem neetičnem in nekulturnem političnem obnašanju n kupčkanju? Me zanima, v katero stranko si želi Lahovnik zdaj. Rop se že reži v taisti stranki na zavidljivi in dobičkonosni poziciji daleč stran od Sloveniji na vsa usta.

    @Horizont:

    Bill Gates je diplomiral pred nekaj leti, iz dolgčasa in ker mu očitno ni padlo nič boljšega na pamet, s čimer bi še kar koli lahko dosegel, da bi si ojačal dostojanstvo. Pa je še doštudiral naknadno, pa ukvarja se z lažnivim dobrodelništvom, ki koristi samo njemu podobnim, da še malo slovijo kot kao dobri, ker sicer niso koristni več za nič, tako kot kmalu ni koristen za nič nihče, ki mu predstavlja glavno motivacijo denar in seveda v družbi, ki večino ostalih družbi pomembnih ustvarjalnih poklicev s finančno podporo nikakor ne motivira, ampak prej demotivira, da se lahko na trgu spakujejo razni gatesi z enim in edinim “izumom” v karieri, ki se na trgu pač izkaže dobičkonosen. V množici peščice, ki s popolnim pomanjkanjem referenc za delo v dobro družbe in sploh potrebe po čem takem obvladuje 80% svetovnega kapitala, kar je srhljivo, je konkretni Gates sicer prodal še nekaj relativno res koristnega, ampak je absolutno preplačan in demotiviran nadalje. Ampak to je rak rana današnjega mentalitnega srednjega veka pač. Tudi Gates ne more znat in vedet več od pričakovanega pač. Tudi Gates je hodil v šole, kakršne pač so in odraščal v plesnivoglavi družbi, kakršna pač je. Zakaj bi bil bolj pamaten, kot se pričakuje, če se sploh nič ne pričakuje itak.

    No, visokošolska izobrazba pa sicer lahko bolj malo koristi tudi marsikateremu drugemu družbi zelo koristnemu poslanstvu ali poklicu, ki sicer ne obeta bogatenja na trgu, ker sploh možnosti nima na kaj takega. Ti, ki bogatijo na trgu, me v bistvu še najmanj fascinirajo v smislu ustvarjalnosti, samo Gates malo bolj kot milijonarski gospod McDonald, če parafraziram, brez katerega in njemu večinoma podobnih falotov s svojimi izdelki bi človeštvo bolj zdravo in bolje preživelo.

    Skratka, strinjam se, da vsekakor problem šolanja lahko obstaja celo v smislu zatiranja ali okleščanja potenciala, če ni dovolj kakovostno in razvejano v odnosu pristopov do posameznika, ki se lahko izrazi. Slava Gatesu v tem smislu se mi zdi v možni prihodnosti vzpostavljanja programov, ki so na voljo za učenje in pri čemer bi učitelji in profesorji postajali vedno bolj predvsem mentorji na podlagi spodbude kreativnosti in prakse, ne pa boljši, slabši ali slabi pridigarji piflarije, ki so samo v določenem okviru predpogoj za nekaj, kar namerava učenec dosegat ali doseči. No, ampak tak sistem bi seveda avtomatsko moral profesorjem povrnit ugled, ki bi ga morali vračat tudi kot izjemno kakovostni intelektualci, ki usmerjajo na to pot noe bisere. I kdo jih bo plačal?? Hmmm … Če se pohecam, mogoče Gates … hehehe … Ne, plačat bi jih morala država, ki bi gatesem z omejitvijo zgornje meje bogatenja izpulila denar, da lahko ustrezno finančno motivira vse, ki tudi pomembno prispevajo h konstruktivni gradnji pametne in demokratične družbe. In da motivira še gatese konec koncev, da se pomujajo v smer kreativnosti, ki presega dobrodelne nebuloze (namesto borbe v smer sistemske ureditve, ki revščine itak sploh dopustila ne bi).

    Seveda se z lahkoto strinjam, da Golobič ni primerek tega, kakor si ti zastavila okvir primerjave, niti tega, kakor sem jaz. Moja opomba se je v bistvu nanašala izključno na spekter današnjega slovenskega študenta, ki zlahka opaža, da mu bo prez referenc a področju dela po samem študiju naše sorte itak trda predla in ja, lahko opaža tudi to, kar persnificira Golobič sam, da z vezami in s tem povezano ustrezno srečo, lahko uresničuješ marsikaj, kar na podlagi študija v bistvu ne moreš, ker tvojega potenciala niti nihče ne opazuje in nikogar ne briga, niti nimaš priložnosti, da bi se izkazoval preko študija.

    Skratka, v mojem aspektu opisanega pričakovanja, kaj bi lahko Golobič naredil, pri čemer bi lahko štelo, da niti ni nameraval diplomirat kaj prej, kot je, ni bilo ukvarjanja s tem, kaj Golobič je dosegel v smislu presoje o kakovosti samega doseganja ali konstruktivnosti za družbo nasploh, ampak samo kot fakt s končnim rezultatom, da je na žalost za konstruktivnost pričakovanih sprememb, popolnoma vseeno, ali je doštudiral ali ni. Isto nimamo nič konstruktivnega od vsega skupaj, za formalizme mi pa puca še tisti kurac, ki ga nimam, kaj šele tisti, ki ga imam. No, poanta je le v tem, da sem osebno zelo sledila Golobičevi poti v stranki in samemu vzpostavljanju programa, od izmenjave intelektualnega kapitala s strani Kermaunerja dalje, ki je žal kmalu umrl, sicer bi bilo zanimivo opazovat, kako bi stranka in predvsem Golobič v takem povezanem duelu nadaljevala danes. Tako zagotovo ne, ali pa bi Kermauner že zdavnaj spet raje odšel nazaj v svojo izolacijo na vasi, daleč stran od intelektualnih veličin in politike. Po mojem mnenju. In Golobič vendarle med politiki je ta pameten in menim, kolikor sem opazovala, da mu je vse, kar sem opisala, še prekleto jasno, kako bi moralo bit (za večino politikov žal ne morem niti reči, da so manipulatorji in zli koristoljubneži, ker jasno odražajo, da jim niti matematika logike in s tem povezane intelektualne zmožnosti ne gredo dobro od rok). Prav se mi zdi, da je Golobič dobil priložnost, da to uporabi in se v tem izkaže. In prav je, da se vedno bolj izkazuje, da ima absolutno preveč problemov s svojimi botri, brez katerih ne bi bil, kar je, ne glede na njegov potencial. Saj potencial v Sloveniji ne pomeni prav dosti na žalost, a ne, ampak predvsem mreženje. Stvar je še hujša, kot bi si šlovek predstavljal. Tako zoprna, da je Golobič očitno pripravljen še sam kdaj v pasti izpast kreten slabotnega uma. Ko se na primer na vprašanje v zvezi z odlikovanjem s strani Türka zelo nespretno izrazi, da ima sicer svoje mišljenje (ki je zagotovo kakopak dovolj pametno, kndede), ampak to ni pomembno, ker se predsednikovih dejanj, za katera ima pooblastila, ne komentira. Za našo povprečno politiko dovolj spretna verbalna manipulacija, a pametni osebnosti v totalen posmeh. Tudi s piarovskega vidika zgrešeno, saj je dal desnici upravičen zagon, da ga sesuva kot propagandista diktature in ne demokratične države, v kateri je seveda vredno komentarja in zaželeno komentarja vse, saj mentaliteta ni nekaj zapovedanega in samo po sebi umevnega. Ampak tako se obnaša človek, ki ne more in noče pozabit, kdaj mu je predsednik stal ob strani, ko so ga (še) neupravičeno mlatili na polno, brez realne etične volje po resničnih spremembah delovanja vseh. Tako to gre, na žalost. Kar opazujemo pri trenutnem stripu z Lahovnikom, pa ne kaže na bolje, saj opazujemo le brcanje za prestol in s tem povezane zlorabe domnevne morale, koristi v smer morale pa od nikoder (več o tem v repliki Davidu).

    Ja, Žnidaršič Krajnčeva me je pa najbolj fascinirala s pošto, ki mi jo je poslala. Bojda bi lahko za visoke pare mesečno vlagala v njen pokojninski sklad. Ker sem se samo krohotala brezmejni perverznosti takšne “pomoči” upokojenim, ki nekdaj ne bodo vedeli, kam naj se dajo, ko ne bodo mogli več skrbet zase (kar Kranjčevi s svojimi apetiti povsem ustreza, zato zagotovo ne bi z veseljem pripomogla k sistemskim izboljšavam) in sem si rekla, no, ja, bom pa na cesti crknila, me je zaštihala s ponudbo, da lahko plačujem tudi za svoje starše … hehehe … (češ, no, prav, če se ti zase “fučka”, pa pomisli, kako si grda, če mi nočeš plačat, da bi bilo tvojim dragim staršem bolje). No, potem se nisem več režala, ampak zadevo samo zabrisala v smeti, hudo slabe volje nad srhljivostjo perverzije, v kakršno se je nekdo njenega kalibra, ki naj bi imel ambicije v politiki, pripravljen spustit za oseben profit. Česa takšnega v buči, si pe Tarantino ne bi znal dovolj učinkovito prepričljivo izmislit, ko bi hotel prikazat silo objestnosti mentalitete brezvsetnega kriminalca.

    Na zadnji del tvojega komentarja o Mefistu pa samo dodajam, da po mojih opažanjih in matematiki stvari vedno plačuje cel kolektiv za posamične Fauste. Seveda tudi njih čaka poravnava računov, ki prihaja na tak način, da ne zmorejo predvidevat sile verjetnosti, kar je tudi prav, saj se sicer ne bi vrgli v Faustovsko preizkušnjo in razgalili pred “bogom” svoj značaj s takšno vehemenco, vendar vedno obstaja tudi cena kolektivne krivde. In to je ta cena, ki jo pa plačujemo vsi. Kolektivna krivda je, če ne zahtevamo denarja za plačevanje elektrike pač nazaj, kot to počne zdaj Pezdir še namesto drugih, da bi se lažje organizirali. Odlična poteza, tudi simbolično, kot nauk v smeri te kolektivne krivde, ki brez dvoma tudi obstaja, mislim še na vsa druga poročja. Brez akcije ne more bit reakcije. Vprašljiva je tudi mentaliteta. Če podrobneje prerešetaš zadeve, se velikokrat izkaže srhljivost podpore tistemu, kar naj bi kritizirali, s strani tistih, ki so ravno od tega najbolj prizadeti, ne da bi se tega istega zavedali. Nekoč sem na primer preživljala prijeten večer z enim izmed premožnejših mladih dedičev in podjetnikov. Pa gledava tv vmes in intervjuvajo skromneje preskrbljene prebivalce z vprašanjem, kaj bi naredili, če bi zadeli na Lotu takrat enormno visok znesek v igri. In vsi izbrani, brez izjeme, so omenili samo kakšno krpanje svoje strehe ali nakup jahte, da bi šli na križarjenje in podobno, potem so skomigali z rameni v stilu, da ne vedo še za kaj drugega. Pa mi je rekel moj dragi frend s prepolno ritjo v smehu, no, vidiš Simona, v čem je razliko med mano in temi, ki nimajo nič. Tudi oni, tako kot jaz, ne bi počeli z denarjem nič kaj posebej družbi koristnega, ampak mislijo samo na svojo rit, a ni potem vseeno, kdo ima denar in kdo ga nima, jaz ga pač imam, oni ga pa nimajo in vsi smo isti … hehehe … Ni nerelevantna pripomba!!!

  63. Nidurun - 8.07.2010 ob 19:50

    horizont: zakaj si obsedena s tisto mojo izjavo? jaz nisem napisal, da ti ne bi pisala dobrega bloga, ampak sem te za to označil v konkretnem primeru. tole nadkompenzacijsko hahajanje pa lahko prihraniš.

    simona:

    “Omenjam, ker ti je tudi v tem primeru spodletelo, da si zaradi zapletov v določenem drugačnem mnenju, ki sva ga imeli s Horizont na eno temo, moral pristavit lonček na osebnem nivoju o nekem pometanju pod tepih na prijateljski način, kar sem morala zavrnit”

    jaz tega vajinega zapleta sploh nisem registriral, ampak sem se nanašal na to, da si odgovarjala samo meni in sašcu, medtem, ko je v debati očitno sodelovala tudi horizont, ki je začela doloičene neumnosti v komuniciranju z mano pisat.
    kdo je koga slavil, sem dojel, da je tebe briga, sodeč po nekih logičnih izpeljavah. glede na to, da bi v primeru, da bi ga drugače dojela, pričakoval, če bi pisala odgovor nanj, kvečjemu odgovor v mojem stilu, ker si neutrudna debaterka.
    da čustvena afetiranost ni generalni problem, sem mislil tako, da pri meni hitro mine.
    to, da me ima za kretena, izvira v tega, da ga ne zaneima neko možno kompeksnejše videnje “pesništva” in “filozofije”, ki se kaže v potezah na igiršču in sva se midva obregnila ob to. no, dejstvo je pa tudi, da sem iza poezijo označeval predvsem igro samo, notometaši so to v redkih primerih. kjer si se ti tudi spotaknila, glede na to, da si rekla,d a sproti spreminjam stališče. komentiraš pa res na vsak moj stavek, samo kako. ne komentiraš na vsak stavek enako razčlenjeno.
    to, da se postavljam v manjšino, je seveda v kontekstu, da obrazložim morebitne svoje vzgibe. napisala si nepozorno spet nekaj drugega. nič se ne slavim zaradi tega, moje mišljenje sega od večinskega do manjšinskega, odvisno od primera. kar pa moti oboje. to, da predstavljajo bolj notranje sovražnike tisti, ki se spustijo z vsakim v debato, ne samo s tabo, in jih osebno poznamo, se meni zdi očitno. ker nam je podzavestno neoliko bližje kot večina, zato nam predstavlja neko notranjo nevarnost, nam je bližji, ve kdo smo, nam lahko več škode povzroči, nas opravlja z drugimi zannci, širi slabo mnenje o nas pri drugih, itd. to je po mojem podzavestni strah. verjetno imam jaz podobno mnenje o indikatorjih, zakaj se je začelo dogajat, kar se je. hecno je, da ta indikator misli, da imaš ti v tem primeru prav. kot enako neznosne vidi določene moje poteze, ki jih zaznavaš tudi ti, in komuniciram v tej smeri tudi z indikatorjem. prej pa ni prišlo do pričkanja, ker sem jaz se strinjal s tabo.
    sem pa napisal na začetku, da bi moral napisati knjigo, že pod zapisom, kjer so bile verske debate. bom moral zgleda začet eseje pisat, da bom lahko segal stvarem globje v vadžajno. zgleda mislim, da bo svet zadovoljen že, če porivam prst noter v njegovo skurbano pizdo, ker si mislim, da tudi drugi vidijo v prstu debel kurac, medtem, ko tega skrivam nekje v trebušni votlini, ker mislim, da je evidentno, da ga imam. mogoče je stvar v tem, da nimam nikoli opravka s preširokimi odprtinami, kljub povprečno debelemu kurcu. všeč mi je ta metaforika. heh.

    bom vzel na znanje, kar si napisala. vesel sem, da ne boš več odgovoarjala. roko na srce je bilo naporno. zaradi svojih in zaradi tvojih komentarjev.

  64. Nidurun - 8.07.2010 ob 19:50

    *da pri meni hitro mine in se uravnajo zadeve na normalen nivoi.

  65. milan - 8.07.2010 ob 19:59

    Simona, jaz tudi ne. Emšo pa to.Si pa želim več takih kot sta ti in horizont, sem štejem še Dareta. Kritična masa, pa to. Očitno mamo tko možgane oprane , da ne sestavimo treh pametnih stavkov, ki imajo svoje argumente.Potem pa bluzimo.

  66. Horizont - 8.07.2010 ob 23:33

    @Nidurun

    Nič nisem obsedena s tvojo izjavo. Bila pa je dovolj »zanimiva«, da me še vedno zabava. Pusti mi veselje, no. Saj se bo stvar sama po sebi zlajnala in izzvenela…hehe

    @milan
    Ja, bi se strinjala. Večina ljudi bi najbrž brez pretirano slabe vesti izrabila neomejeno moč. Po mojem mnenju zato, ker se nosilec (bolj ali manj) neomejene moči, precej hitro sam pri sebi okiti z božanskimi atributi. V svojih očeh postane maziljenec, izbranec. Postane »vsemogočni bog«. In v takem kontekstu njegov pogled na svet naenkrat predstavlja edino in zveličavno resnico. Absolut! Ki ga je treba seveda uveljaviti za vsako ceno.

    Pot učlovečenja je dolga. Evolucija pa seveda poteka neprestano. Sama se večkrat sprašujem v katero smer je do zdaj šla in zakaj. Če namreč dobro pogledamo v naravo, lahko hitro opazimo večni boj za obstanek. Nič kaj usmiljena in empatična ni mati natura do poražencev, do šibkejših. Prej nasprotno. In kje je tukaj po moje umeščen človek? Človek od drugih živih bitij bistveno odstopa predvsem po svojem dometu na kaj vse lahko vpliva, kaj vse lahko ustvari. Po svoji pameti, če hočeš. Kaj je podlaga tej pameti? So to samo Dawkinsovi sebični geni, ki se dedujejo po Mendlovih pravilih? Ali morda tudi memi (kulturne ideje, simboli), ki se jih vsak človek priuči? Morda oboji in še mnogo več…
    Veliko vprašanje je ali nam je sploh dano preseči sebičnost, položeno v zibelko? Morda bi se pa morali vprašati, kako bi lahko večkrat nahecali svojo egoistično naravo, da je v njenem najboljšem (sebičnem) interesu, ravnati altruistično, empatično. Jaz pri sebi poskušam in sem včasih bolj, drugič pa manj uspešna… to je življenje….

    Kar se pa tiče »pogodbe Golobič-Mefisto«, sem mnenja, da spada k vsem ostalim pogodbam s hudičem. Pri tovrstnih poslih se na videz sicer zdi, da je nekdo sklenil peklensko dobro kupčijo, ampak na koncu vrag vzame šalo. Energije pač krožijo: dobre in slabe. Vsaj po moje je tako.

  67. milan - 9.07.2010 ob 13:06

    Horizont, nisem ravno prepričan o teh energijah, Napoleon, Hitler, Stalin. A misliš da jim pogled nese do tega, da so naredili kaj narobe. S tem se tolažimo mi, navadni smrtniki. Kao prav jim je, zdaj pa vidijo, pravici je zadoščeno. Kakšni pravici neki. Postavi na eno stran 50 miljonov žrtev in na drugi samomor Hitlerja. Kje so tu energije, ali so v ravnotežju. Oni so strogo prepričani v svoj prav, pa tudi če se jim vse zalomi in na koncu končajo kakor končajo. Oni so nerazumljeni.

    In potem berem intervju na siolu z Bavčarjem.

  68. bp - 9.07.2010 ob 13:53

    PR-ovcem SDS je v namen diskreditacije Golobiča uspelo iz Ultre napravit eno strašno pošast, kjer bo svet takoj propadel, če ji država da kakšen tolar.
    V isti sapi pa so praktično vsi prirpravljeni se pridušati, kako je potrebno podpirat visokotehnološka podjetja.

    Razvoj tehnoloških produktov stane, plačevat razvojno ekipo, opremo, skozi obdobje leta, dveh, več, da iz obetavne tehnologije nastane produkt in miljoni evrov frčijo v zrak.
    Vstop na nove trge stane še precejkrat več, kot sam razvoj. Ultra je podjetje, ki to že nekaj časa počne in je relativno zgodaj razvila tehnologije sledenja vozilom, mobilnega plačevanja, pa še kaj.

    Kako se financira takšno podjetje? Z lastnimi miljoni, kdor jih ima, na kredite se lahko brez kolaterale pozabi, razen v primeru NLB in zadosti močnih političnih botrov. S pomočjo tveganega kapitala, kjer se v vsaki rundi financiranja znebi od četrtine do tretjine lastništva, ali pa s prostim denarnim tokom od drugih dobičkonosnih dejavnosti. Pomagajo seveda lahko tudi razne razvojne spodbude, razvojna sredstva in podobno.

    No v Sloveniji obstaja še posebna, specifična pot, z ekstra dobički z javnih razpisov. Zadeva zgleda nekako takole: mi smo najmočnejši tukaj, vi ste močnejši tam, mi vam ne bomo skakali v zelje na tem področju, vi pa nam ne na našem, pa bomo vsi lahko na javnem razpisu pobrali petkratni dobiček, kot bi ga sicer v konkurenčnih pogojih, za ostale se pa postavi ustrezna vstopna bariera. Tega ni izumila Ultra, v tem sodelujejo vsi, tako Ultra, kot Siemens, na prvem mestu je itak gradbeništvo, tesno za petami je medicinska oprema in podobno, ostali so kasneje samo posnemali “dobre prakse”. V Italiji se sicer s tem prvenstveno ukvarja mafija, ki ima posebne vstopne bariere, vendar pa gre tudi brez bomb. Lep primer trenutno so cene po katerih LPP odkupuje opremo od Ultre. Vendar na žalost te cene ne bi bile nižje, če bi bil ponudnik namesto Ultre kdo drug. Kakšen vzporeden svet so javna naročila, pove tudi to, da se je zdelo novemu vodstvu KC pri izbiri nekaterih sodelavcev najpomembnejše in dejansko so imeli s tem tudi težave, najti sodelavce, ki niso že od prej preveč vpleteni v kakšna obstoječa omrežja in povezave.
    Grški sistem, bi morda lahko tudi rekli temu.

    Tukaj tokrat kot hudičev odvetnik zagovarjam tezo, da je Ultra še manjše zlo. Še več, morda smo lahko celo veseli, da obstaja, dejansko je eno redkih podjetij, ki bi jih bilo treba spodbujat. Sicer bi njeno vlogo prevzel naprimer Siemens, ali pa recimo trenutno aktualni Kapsch, ki že dolgo in široko lobira za svoje mikrovalovne sisteme cestninjenja.

    Seaway, Pipistrel, Akrapovič so nišna podjetja, ki so krasno uspela zasesti svojo nišo, možnosti za rast pa imajo, če identificirajo ali ustvarijo nove niše, kar sicer nekateri tudi uspešno počnejo, ali pa poskusijo prodreti med vodilne proizvajalce na posameznih trgih, od česar so vsi še precej daleč. Ultra dovolj zgodaj identificira tržne priložnosti, zna razviti produkte, pri vstopu na trge pa do sedaj ni bila prav hudo uspešna. Še vedno namesto s telefonom večinoma plačujemo s karticami, telargo, compeco so tudi bili prej flop, kot pa hop.

    Vendar Ultra za razliko od nekaterih drugih, namesto v jahte še vedno vlaga v the next big thing. Vsa preplačana oprema in razvojne spodbude, se za razliko od opreme preplačane recimo Kapschu, povrne v obliki davkov, prispevkov, potrošnje. Ultra razvija v Sloveniji, kakšnih hudih dobičkov pa zaenkrat nima. Če jih bo imela, bo davke od dobička plačevala na Nizozemskem, če ne celo na Antilih. Kar ni neka huda posebnost. Exxon, ki je zelo dobičkonosna ameriška korporacija, je recimo za lani v ZDA plačala menda nekje smešnih 17.000 USD davka na dobiček (ob dobičku 15 miljard).

    Ultra je celo fajn, dokler ostanejo ekstra profiti z javnih razpisov še v sloveniji, namesto, da gredo v kakšno multinacionalko, zlo pa postane, če s tem, da se Ultri preplačuje zaradi klientelizma, s tem izrinja druge manjše, boljše, prodornejše družbe, ki bi morda kje celo bolj uspešno prodrle na kakšno tržišče.

    Po mojem je Ultra v navezi z Mobitelom recimo sposobna postavit cenejšo in fleksibilnejšo rešitev cestninjenja kot Kapsch, problem nastane tisti hip, ko recimo povozi še cenejšo rešitev, ki bi jo ponudila, ne vem, Logina in Si-mobil. Če uspe to prodati še komu, to pa je tisto, na kar vsi čakajo, da bi lahko zavpili Bingo in šli vsaj na dopust na Arubo. Čeprav pa je iz preteklosti bolj verjetno, da bi eno in isto reč prodala petim kupcem v Sloveniji, najprej DARS, nato recimo še MOL za congestion pricing in reševanje problemov s prašnimi delci v Ljubljani, itd. Low hanging fruit.

    Kakšna je vloga Golobiča pri vsem tem? Gotovo ni nedolžen, spomnimo se samo na hitro Gantarjevo odstavitev Graška na Telekomu, ko se je ta spustil spreminjat strukturo stroškov na Telekomu in priključevat hčerinske družbe, ki ga zdaj končno par let kasneje združujejo v enovito podjetje (kar sta razglasila Lahovnik in Pahor). Zaradi takega razmišljanja je naše življenje dražje, plačujemo večje davke ali pa prikrite davke recimo skozi cene komunalnih storitev. Ampak če si malo pomolil nos med ljudi, ki so se vrteli okrog LDS, gospode “bomo zrihtal”, je ob njihovem pritoževanju postalo jasno, da jih nekdo omejuje in pošteno kroti apetite, pa to ni bil samo “Dirty Harry”. Na zunaj se je videlo v bojih za mesto generalnega sekretarja ob Golobičevem odhodu, Bavčarjevem stranskem tiru (kar je nemajhna reč), dogajanjem in končnem razcepu pod Kacinom.

    Glavni problem pa je način delovanja, mentaliteta, kot ceterum censeo tukaj ponavlja Simona, ki hudo spominja na Grčijo. Ta je tu z ali brez Golobiča. NPU je na žalost tu že v začetku zamujena priložnost, če ne drugače spremeniti razmišljanja, pa vsaj nagnati vsem strah pred šibo božjo v kosti. No, če to ne gre, pa bi bilo morda koristno progresivno obdavčit premoženje in pa luksuzne dobrine, takoj potem pa prepovedat poslovanje podjetjem, skladom, ustanovam, v katerih izvor kapitala ni v celoti pregleden. Recimo v preprečitev pranja denarja, korupcije, ali s kakšnim podobnim izgovorom. Tisti, ki jim to ne ustreza naj imajo pa ali denar v modrocu in živijo ne dosti boljše kot kakšni mafijski bossi v ilegali, ali pa se z vsem skupaj poberejo na Antile. Eh ja.

    Še o Lahovnikovem delu v zadnjem letu: razen morda podpore TEŠ 6, je za delo MG v zadnjem letu zaslužen nekako toliko kot kak škof za letino. Bojda ima dobre zveze in vpliv zgoraj, sicer pa je v glavnem na koncu podržal roke nad, nekaj požebral zraven in požegnal, kar se je pripeljalo mimo. Razen za tiste, ki verjamejo.

  69. Simona Rebolj - 10.07.2010 ob 16:45
    Simona Rebolj

    @Milan:

    Hvala. Osebno se držim načela, da se je bolje potrudit in prat svoje možgane, sicer ti jih operejo drugi … haha … Dare funkcionira in piše bolj introspektično, a je v tem preprosto prepričljiv in zanimiv, ker je prav tako opazna volja do pranja svojih možganov. Je fejst človek, če poenostavim, si pa na njegov račun rada privoščim priročno izrabo njegovega specifičnega stanja stvari za feministični “aktivizem” in rečem, jah, logično, kako ne bi bil fejst, če pa živi s kar sedmimi ženskami. Človeku ob ženi in šestih hčerah ne preostane drugega, če hoče ob njih obstat, kot da postane nadpovprečno potrpežljiv, diplomatski in pač fejst, a ne … hehehe …

    @bp:

    Hvala za objavo te uporabne in odlično strnjene doze informativnega in konceptualnega vpogleda pomembnih aspektov, ki krožijo znotraj dane situacije, pod kar se lahko samo podpišem.

    In katera država bi prej podprla Grčijo v imenu solidarnosti s posojilom, čeprav sama kruha strada, kot ravno država, ki drsi po podobnem sistemu v pogubo in se ji tresejo hlače, da bi se zlahka znašla v podobni situaciji in se enako hvaležno v imenu nevolje po spremembah preprosto zadolžila, kot to najbolje zna, da ohranja peščici profitabilno status quo pozicijo. Jap.

    Se seveda strinjam, da je uspelo SDS ustvarit iz ultre pošast, iz navadnega komarja grozildo razsežnosti Alien scenarija. Vendar se mi zdi še večja tragikomedija v tem, da se ji zato res ni treba nevemkako trudit in da ji je ta projekt tako zlahka uspel, da bi stranka izpadla pred svojimi volivci pretirano idiotska, če bi izpustila tako na pladnju servirano piarovsko priložnost. V bistvu situacijo sploh ne izrabljajo kaj preveč premišljeno in strateško prepričljivo, ker se samo navezujejo na predloženo, ironično, s strani levice, ki trpi neznosno breme medsebojne tekmovalnosti in posledične skreganosti, pri čemer lahko SDS samo lenarijo in čakajo na nov futer, ki jim ga bo prinesel za napihovanje kar eden izmed njih, kar izpade seveda še toliko bolj prepričljivo. To počne na primer zdaj Lahovnik. Nekdo, ki očitno, zelo podobno Erjavcu v vlogi ministra za okolje, ni imel pretiranega interesa za delo na ministrstvu, si je pa želel priložnosti za uveljavljanje svojih ambicij, pa se je to ponudila kot najboljša možnost, pri čemer nikakor ne bi izpustil po svojih preferencah še bolje, ko je kar vmes kandidiral za evropskega poslanca na primer. Sicer bi za njegovo stopnjo (ne)funkcionalnosti in populizma, ob kakršni se zaradi kronično kontradiktornih delovanj skozi njegovo zgodovino vedno sprašujemo lahko predvsem, katerim lobijem se tokrat udinja za svoj osebni profit, bila funkcija vodje stranke še najbolj primerna, za kar mu je pa priložnost posredno izmaknil Golobič in seveda ne odneha. To je seveda samo zadnji primer klanja znotraj bivše stranke LDS, ki se je pač razcepila in se zdaj na obeh straneh še razceplja v temeljih. Veliko tistega dela, ki bi ga po predvidevanju naj pridno opravila opozicija pri blatenju nasprotnega ideološkega tabora opravijo kar samimed seboj. Opozicija je prav lena in si lahko to tudi privošči, saj imamo vedno na programu prizore medsebojnega klanja, trenutno, poleg drame z Lahovnikom za desert še pobudo Zaresa proti domnevnim prisluškovalnim metodam, v kakršne je vpleten LDS-ov Školč in se seveda zaradi poseganja v dokumentacijo spisov lahko predvideva navezavo na pomoč ministrice za notranje zadeve … hehe … Seveda v vseh primerih ne bi bilo nič narobe, če bi predjačila volja po konkretnih sistemskih spremembah in bi peripetijam lahko pripisovali vispko stopnjo samokritike in objektivne distance v smer konstruktivnih rešitev za vse. Ampak tega na žalost ni opazit v zadovoljivejši meri neke hipotetične nove demokratične in zaželene prakse, zato tudi Lahovniku ni nič nerodno, da spiše pismo, ki ne vsebuje nikakršne obče sistemske rešitve oziroma predloga, še huje, do določene obrestne mere podpira možnost delovanja v konfliktu interesa z deleži funkcionarjev v podjetjih, in se spravlja samo na enega komarja, ki v tem primeru sploh ni brenčal tam, kjer bi mu bilo prepovedano mesto, ampak je volja do izpitja nekaj krvi pravno prepuščena pač odločitvi komarja. Na takšen način izpade bolj sporno lobiranje pri podjetju, da ne izkoristi svoje pravice kandidiranja na razpisu. Vsi ti problemi, ki padejo tudi v koš tegob okrog NPU-ja in delovanja ministrice in še marsikod, tja do TEŠ 6 konec konce, ja, pa očitno še vedno padajo v kontekst neke politične higiene in podobnega balasta, kar očitno tudi Lahovnika ne moti, predsednika vlade tudi ne. No, in druge koristi od takšnega obnašanja, ki lahko služi samo za medsebojne obračune in apetite, ni mogoče pričakovat drugega, kot da zgolj asistira opoziciji pri učinkovitejših možnostih blatenja koalicije. Sam SDS se mi pri tem še niti ne zdi s svojimi “akcijami” in retoriko zavidljivo učinkovit in prepričljiv, v bistvu večinoma prej preprozorno klišejsko ponesrečen, ampak asistenco na levici imajo pa zavidljivo dobro, da poflika piarovske luknje na strani opozicije … hehe … Končni rezultat je precej neobetaven. Na desni imamo izrazito homogeno in nesamokritično opcijo, ki bolj malo konstruktivno prispeva k interesu družbe, pa precej več uveljavlja določene politične kolektivne in posamične apetite, na levici pa razsuto, nehomogeno tekmovalno skupnost posameznikov, ki enako bolj malo konstruktivno prispeva v smer interesa družbe, pa precej več uveljavlja določene politične kolektivne in posamične apetite.

  70. David - 10.07.2010 ob 20:40

    @Simona

    hudič se mi je spustiti v kakršnokoli komentiranje, ko pa sem z insajderskimi informacijami za razliko od tebe tako prekleto podhranjen. Sem vedel, da to robinhudovstvo ni kar tako, ti si pa to lepo podkrepila, hehe.

    Še vprašanje: se je splačalo podpreti Zares na zadnjih volitvah?

  71. Sašec - 11.07.2010 ob 16:06

    Sem zamudil za en teden komentarjev…a slana vodica me je premagala…zdaj sem že nazaj…heheh

    Nidurun – čeprav sta s Simono že veliko prehodila in ne morem vsega komentirat – že na začetku sem ti napisal, da lahko razumem, da si sam v svoji glavi spoetiziraš nogometno tekmo, da pa se ne morem strinjati s kriterijem kdaj nekoga pojmuješ za poeta ali filozofa – to je vse. Simona mi ne polaga besed v usta, samo napiše ,kako me razume. S Simoninimi odgovori tebi se popolnoma strinjam, ker je v njih bistvo mojih replik tebi.

  72. Sašec - 11.07.2010 ob 16:27

    Kar se tiče odstopanja ministrov. Jaz osebno imam vedno problem pri volitvah ta, da ponavadi moram glasovati za stranko s katero se v neki politični idelologiji z njo najlažje poistovetim. Ker mi drugega ne preostane in potem upam na čimboljši razplet – zato je vprašanje ali se je splačalo kogarkoli podpreti na volitvah bolj kot ne trivialno. Kako bi pa lahko vedeli? Seveda je za to kriv sam način potekanja volitev sploh. Ko kot volilec prebiram programe različnih strank, so vsi napisano podobno – zelo lepo zvenijo, ampak ne ponujajo konkretnih rešitev, oziroma je omenjena rešitev tako splošno predstavljena, da si z njo nimam kaj pomagati. Tudi predvolilna soočenja so vedno po istem kopitu. Na splošna vprašanja novinarjev se več ali manj odgovarja splošno. Mene pa zanimajo konkretne stvari – zato mi gre tudi na živce, da vsi nestrpni čakamo po volitvah dokončna imena izbrana izmed različnimi ministrskmi kanditati, ki so vpeljani en teden pred razglasitvijo, namesto, da bi vsaka stranka imela svoje ministrske kandidate, ki bi javnosti odgovarjali kako bi konkretne probleme reševali konkretno. Ne pa da ob razglasitvi po TV zazijam kot tele – kdo, da je?! To, da na zagovoru pred imenovanjem odgovarjajo poslanskim skupinam je prepozno. Hočem da mojo državo, v kateri živim, vodijo persone. Zato me zelo zanima s kom bodo prvaki strank po možni zmagi sedli skupaj za vladno mizo. In če bi javne debate potekale po različnih resorjih z ministrskimi kandidati, prvaki stank pa kot poslastica na koncu posebej, bi lahko bil mogoče tudi volilni rezultat drugačen. Ne pa da se gremo v vsakem mandatu debakl menjave 100ih ministrov, ki na koncu odstopajo samo zaradi nekih političih vzgibov in ne zaradi vprašanja etike ali nestrokovnosti. Ker če mi je vodja stranke simpatičen, si potem izbere sodelavce, da me kap.

  73. Horizont - 11.07.2010 ob 21:29

    @bp

    Še nekaj mojih misli o obdavčevanju dobičkov. Ja, res je. Tudi nekatera velika ameriška podjetja se igrajo velike miškulance s plačevanjem davkov na dobiček. Gre za večja mednarodna podjetja ali pa kar mega multinacionalke tipa Exxon, ki imajo veliko podružnic po vsem svetu. Enter creative accounting heheh (vse zakonito). Večina stroškov teh podjetij je izkazanih kot domicilnih (v tem primeru ameriških), kar neposredno znižuje davčno breme. Po drugi strani pa se kar se da zajeten del prihodkov prikaže kot prihodek tujih podružnic za namen pridobivanja ugodnosti iz naslova odloženih davkov. Še dodatno npr. Exxon del svojih prihodkov (in z njimi povezan cash flow), realiziranih v državah kot so Angola, Azerbajdžan in podobne, speljuje na eksotične lokacije tipa Bermuda, Bahami ali pa Kajmanski otoki in jih tako rekoč permanentno pušča izven ZDA. Super. Je torej obnašanje družb v lasti Alenke Žnidaršič Kranjc et al popolnoma košer??

    Ne ravno. Prvič, zgoraj omenjeno podjetje (in njemu podobna) je resnično mednarodno in vsaj pol svojih prihodkov realizirajo izven meja svoje matične države. Pri njih torej gre za prerazporejanje davčnega bremena med trgi, na katerih posluje. Kako pa posluje Deos (v lasti Kranjčeve)? Za leto 2009 je poročal o 9,1 milijona evrov poslovnih prihodkov. Koliko od tega jih je bilo realiziranih v tujini? Zero, zilch, nada! Kaj pa KD skladi d.o.o. (Gantar)? Od 6,19 mio evrop poslovnih prihodkov, so jih v tujini realizirali 51 tisoč. Lahko bi še naštevala, pa enostavno nimam dovolj časa za skakanje po Gvinu. Prava poanta je itak drugje – glej tč. drugič.

    Drugič, v kakšni državi bi radi živeli? V bolj socialni ali v manj socialni? Sploh se ne čudim, da v dokaj nesocialni Ameriki nikakor ne morejo sprejeti zakonodaje, ki bi vsaj delno omejila t.i. »overseas tax deferral«. Hej, saj gre za najbolj kapitalistično državo sveta, ki ima (presenečenje!) zelo visoko obdavčene dobičke (o tem sem že pisala pod enim od prejšnjih zapisov). Obamova administracija se nekaj trudi, ampak pri vseh teh bailoutih in ne ravno rožnati gospodarski situaciji, nikakor ne zmorejo udariti po mizi. Za razliko od nemške Merklove, ki je neplačnike davkov začela kar konkretno preganjati, vključno z izvrševanjem mednarodnega pritiska na Švico, kar je bil precedens brez primere. Spet nisem presenečena. Nemčija je pač dosti bolj socialna država in ima temu primerno velike potrebe za financiranje raznih transferov. Kje dobiti ta denar, če ne od največjih podjetij, od najbogatejših ljudi? Iz nič ni nič hahah.

    Kaj pa Slovenija? Kaj nimamo mi nekje v svojih usmeritvah napisano, da želimo biti pravična in socialna država? Menda ja. Torej se solidarnost in vzajemnost do neke mere podrazumeva. Ni prav, da se najbogatejši ljudje, ki koristijo slovensko infrastrukturo, slovenske institucije, slovensko zdravstvo, predvsem pa slovenski trg za plasma svojih izdelkov, izmikajo plačevanju v skupno blagajno! Sram naj vas bo gospodje! Grdo je tako, da se mora kmet za vas bojevati. Res grdo! Pa to še ni vse. Za povrh vsega si velika večina od tovrstnih gospa in gospodov izplačuje dokaj nizke plače. Razlog je jasen – če se jim 22% obdavčenje dobičkov (stopnja se znižuje proti 20%) zdi preveč, kaj si potem šele mislijo o obdavčenju slovenskih plač, ki je resnično že na meji perverzije. Pred časom se je omenjena Alenčica Kranjčeva javno pohvalila, da si kot »ta narbol ta glavna« direktorica svoje grupe izplačuje le dobrih 2000 evrov neto plače. Jaz se samo retorično vprašam, koliko plačuje tistim, ki so po rangu nižji od nje? Samo retorično. Ker zadeva sicer ni transparentna, je pa zato toliko bolj prozorna hahaha. Ja, gospa optimizira davke vseh skupaj.

    Podjetniki so pač podjetniki. Najuspešnješi imajo ogromno možnosti, da se izognejo plačevanju svojega dolga družbi. Lahko se igrajo monopoli preko tujih podjetij, lahko prikazujejo bolj ali manj fiktivne stroške, konec koncev, se lahko tudi preselijo v Monako. Opcij je več kot dovolj. Vendar si pa po mojem mnenju taki (ki se igrajo tovrstne igrice) ne zaslužijo, da se dičijo s titulo visoko cenjenega, spoštovanega ali celo uglednega člana družbe! Tudi v politiki jih nočem gledati! Ker v resnici dajejo zelo slab zgled. Če mu bodo sledili vsi, ki se jim bo ponudila taka priložnost, bo socialna država samo še bled spomin iz preteklosti. Piši propalo!
    Z ostalim, kar si napisal, se povečini strinjam. Ultra sama po sebi zagotovo ni večji problem (če sploh je). Problem je obnašanje določenega šefa stranke, ki je (1)zamolčal lastniški delež, ki je (2)zaslužen za prenos področja elektronskih komunikacij na svoje ministrstvo (zakaj že?), ki torej daje vtis neodkritosti in mutenja. Nič ne pomaga, če je »ta pameten«. Tako se človek, ki nekaj da nase, ne obnaša. Ali pač? Je pa to Golobičevo specifično pozicijo lepo izrabil Lahovnik, ki se je itak že od samega začetka otepal ministrovanja na gospodarskem ministrstvu. Ja, v času krize je pač težko biti kapitan barke. Precej težje kot leta 2004, ko se je nekaj mesecev šopiril na taistem področju hehe. Kamorkoli se obrneš, se ti malo ugrezne. Zato je boljša taktika, da na veliko lupaš o tajkunih in njihovemu onemogočanju. To pali pri širokih množicah. Potem se pa umakneš in s svojim pridobljenim političnim kapitalom počakaš na lepše čase, ko bo unovčenje prineslo največ cvenka…

    @milan

    Hja, z energijami je res problem, če jih povežemo neposredno s pravičnostjo. To so zelo težka razmišljanja, kjer normalnemu človeku pamet odpove. Kakšne energije bi uravnotežile (če sploh?) največje krivice na svetu, se mi niti ne sanja. Razni višji in nižji peklenski krogi me ne prepričajo najbolj. Vem samo nekaj. Sama bom ostala na pozitivni »energetski strani«, upoštevajoč načelo: ne stori drugemu tistega, kar ne maraš, da bi drugi storili tebi. Upam, da se bom lahko izognila bližnjemu srečanju s potomci kakšne od žvali, ki si jih omenjal zgoraj. Isto želim tudi vsem drugim ljudem.

  74. bp - 11.07.2010 ob 23:45

    @Horizont: oja, Golobič in telekomunikacije, to pa je vesela tema. Simptomatična je bila izjava, ki sem jo prebral v nekem intervjuju v zadnjem času, ko je lepo prostodušno povedal, da po vrnitvi v politiko ni poznal nikogar več na področju telekomunikacij.

    Po logiki bi jih pravzaprav moral spoznat, saj je Ultra veselo sodelovala vsaj z Mobitelom in Golobič je imel tam neko menda hudo pomembno funkcijo, da so mu dodelili en lep lastniški delež.

    No bistveno bolj pomembno je, da ni razloga, da bi moral pred tem po svoji funkciji poznati vse ljudi, ki so odločali v telekomunikacijah, razen če niso bili iz iste stranke, ali kako drugače udeleženi v politiki (kljub temu, da je svet majhen).

    Problem torej ni v tem, da ob vrnitvi ni poznal nikogar, problem je, da je pred odhodom poznal vse. Problem je v tem, da je letel Grašek, ko se je spustil v racionalizacijo poslovanja Telekoma, trde Krambergerjeve antikonkurenčne prakse so bile na tem področju prisotne že dolgo pred Graškom in zato niso mogle biti razlog odstavitve.

    Zakaj bi lahko racionalizacija poslovanja koga motila, pa naj gre za rezanje stroškov ali grajenje enovite telekomunikacijske infrastrukture namesto treh vzporednih?

    Enovitega in integriranega podjetja se ne da prodajati per partes, o čemer so obstajale neke ideje in pogovori, ki pa, kot je hitro ugotovil tudi Grašek, niso bile smiselne. Obstaja pa še kup govoric o sponzorstvih, donacijah, direktnih ali posrednih preko ekstra dobičkov t.i. dvornih dobaviteljev, za katere se je menda želelo, da ostanejo nedotaknjeni.

    In če karkoli od tega drži, g. Golobič ni prava oseba za upravljanje telekomunikacij. Sicer pa ni nujno slabo, da so pod pristojnostjo MZVT.

    Kar se obdavčevanja tiče, se v glavnem kar strinjam, pripomnil bi morda lahko kvečjemu, da se davčna struktura tudi pri Exxonu precej razlikuje od prihodkovne, ne samo pri Gantarju. Pa v Nemčiji imajo podjetja za razliko od fizičnih oseb kar nekaj možnosti, da naredijo kakšno takšno razliko. Sicer pa se strinjam, zgleda pa, da se zadnjič nisem zadosti jasno izrazil, kljub temu, da sem davčne optimizatorje pošiljal kar z vsem tja na Arubo.

  75. Horizont - 12.07.2010 ob 08:45

    @Sašec – samo malo za šalo

    Kar se mene tiče, izbira pravega kandidata(-ke) na slovenskih volitvah slej kot prej ostaja misija nemogoče. Pojma nimam, zakaj je temu tako. Brezsramni oportunizem na obeh straneh, mogoče? Morda sem pa samo jaz tako čudna…? Nikoli se ne ve heheh…
    No, ne glede na razlog, se na volitvah nemalokrat počutim, kot da bi morala izbirati med kugo in kolero. Od česa bi raje umrla? Od vročine, podkožnih krvavitev ter bul v dimljah ali pa morda raje od bruhanja, trebušnih krčev in kronične driske??? Človek res ne zna prav izbrati….

  76. Sašec - 12.07.2010 ob 11:49

    Ja, saj…to je povezano z prevzemanjem odgovornosti. Tega v politiki ni več, zato si pa podajajo stolčke kot v osnovni šoli – kdo bo brisal tablo. Ni person z imenom in priimkom, v katere idejo in rešitev bi lahko verjel, tj. ni tehtnosti. Njihovi nastopi so na koncu samo še rezultat neke kvazi kurtoazije, ali pa še to ne. Ne bi smelo biti tako. Kriv je sistem in tudi mediji, ki pristanejo na tovrstne televizijske predvolilne boje, ki se sinhrono sučejo okoli “zloglasnih” tem, ki so tisti hip na meniju, ne meneč se za mogoče bistvenejše stvari, ki na prvi pogled niso očitno alarmantne, a so alarmantejše prav zato. Zdravstvo – že ne vem koliko časa je na tapeti nova pediatrična. Ja, ok, imamo sodni sistem, ki bo te stvari preganjal. Kaj pa dostopnost prebivalcev do zdravnika, npr? V nekaterih krajih dela zdravnik enkrat na teden. Ostale dni se morajo pa oboleli vozit 50km stran. Tudi onkološki bolniki. Halo? Kaj pa sama zdravstvena oskrba – je zadovoljiva? Ne bi rekel. Ali pa obrambno ministrstvo. Ja imamo patrije, ampak tu je spet sodni sistem. Kaj pa riacionalizacija vojne opreme, npr? Problem poklicnih vojakov, npr? In še in še in še…
    Zato bi bilo mogoče res dobro, da bi mediji poskusili z drugačnim konceptom predvolilnih soočenj – po resorjih. Podrobno, prosim! Ne pa samo nadjebavanje prvakov, kdo bo koga bolj lopnil po glavi s svojo bistrostjo in hitrim jezikom (čeprav mora nastop dober politik obvladati), ali pa jih novinarji na koncu za posladek primitivno diskreditirjo z nekimi piflarskimi vprašanji iz petega razreda, kot je npr – kaj je bilo prej trias, jura ali kreda? Ma boli me dupe! Zanimajo me rešitve!

  77. Sašec - 12.07.2010 ob 12:08

    Jaz problem obdavčevanja vidim seveda tudi v požrešnosti. Je pa možen še en vidik. Denar, ki se pobere iz dohodnine, se ne obrne dobro. Poznam kar nekaj ljudi, ki imajo svoje firmice prijavljene v tujini (sam sem javni uslužbenec) zato, ker se jim zdi, da za denar, ki ga dajo državi, če malo popreprostim, imajo premalo koristi od tega. Plačevanje davkov je pri nas kazen. Narobe! Denar, ki smo ga vplačali, je za javno dobro. In ko sem se pogovarjal zakaj dajejo denar raje v tujino, so razložili nekako tako: zakaj bi plačeval višje davke, če pa kadarkoli si zaželim kvalitetnih javnih storitev ,jih moram doplačati. Potem pa ta denar, ki bi bil namenjen za dohodnino, raje zadržim zase, če ga bom kdaj resneje potreboval. Seveda govorim o ljudeh, ki mesečno ne prejemajo več kot 2500 eur. In kaj zdaj? V Švici imajo tako dobro poskrbljeno za socialo, da je veliko ljudi, ki sicer imajo otroke, po smrti zapuščajo hišo in opremoženje občini , ker potem občina tako obrača premoženje, da so vrtci bolj poceni, ceste boljše itd… Si predstavljate, da bi bilo kaj takega možno pri nas? Še svetlobna leta ne.

  78. Simona Rebolj - 12.07.2010 ob 17:29
    Simona Rebolj

    David:

    Saj te takoimnovane insajderske informacije zelo pridno javno razgaljajo, vse ostalo je bolj stvar spomina in pozornosti na koncepte obstoječih informacij skozi leta. Večji problem imajo določene stranke očitno s tem, da prenekateri insajder za marsikatero informacijo izve šele, ko je javno objavljena … haha …

    @Sašec:

    O, wellcome home po zasoljeni pavzi.

  79. David - 12.07.2010 ob 22:23

    @Simona: Markeš je ravnokar v odmevih obrazložil Lahovnikovo ravnanje kot robinhudovstvo, češ, da se je velikokrat obnašal tako – robinhudovsko. Se mi zdi, ali malo preveč bere ta blog, ker tega izraza drugje nisem zasledil, heh.

  80. APM - 13.07.2010 ob 05:42

    Lahovnik je bil eden najslabših ministrov v pahorjevi vladi. To potrjujejo rezultati njegovega dela. Še slabši bodo s predvideno novo ministrico.
    Kje je vzrok za tako slabe rezultate?
    Slovenci se nekako ne moremo sprijazniti, da je je tržno gospodarstvo selektivno in da na trgu ne more biti kompomisov. Naši ekonomisti, vsi po vrsti še vedno tičijo v škornjih nekakšnega socialističnega samoupravljanja in poskušajo mešati marksizem z ekonomijo, kar je nedopustno in tudi dokaj neuspešno.
    Pri reševanju gospodarske krize so pogrnili vsi, tudi korifeje, kakršna je večni g. Mencinger, ki se pri svojih letih naj briga za svoj parsdajz v vrtu, če ga ima, kot pa da komentira ekonomijo, ki je očitno ne obvlada.
    V Sloveniji se je razpasel kriminal in klientelizem. To je rak rana slovesnkega gospodarstva. To zelo, zelo hudo težavo lahko odpravi trg, brezkompromisna konkurenca, ki mora neuspešne lastnike čim prej spraviti na boben, jih razlastiti in jim onemogočiti nadalnje poslovanje. Tajkuni. kakršni so Bavčar, Kordež, Vlalnt, Šrot, Tovšak, Zidar , Jankoviči, Šešoki in ostali, bi morali že zdavnaj priti v stečaj in na beraško palico. To se ne zgodi, ker bančni sistem, ki je v kleščah politične elite dopušča reševanje teh barab, ki s svojo gospodarsko nesposobnostjo povzročajo anormno škodo in siromašijo Slovenijo in pred vsem delavski razred.
    Vsi vodilni ekonomisti, pa držijo tem barabam žakel, da si ga polnijo, ob enem pa za to dobivajo majhne poklone, tako eden največjih tepcev – Mencinger v obliki slave, ki mu jo naklonjajo občila, da izvavbljajo od njega izjave, ki ga navidezno delajo slavnega, za tistega, ki pa jih analizira, pa pomenijo smešenje ekonomije in bivšega rektorja.
    Brez reda v Sloveniji ne bo napredka. Politična elita je toliko pokvarjena, da tega reda ni sposobna uvesti. Če kdaj, potem sedaj velja, da riba smrdi pri glavi. Kar poglejte si našo glavo, kako prikimava pokvarjenemu Golobiču in pričakuje, da bodo pravniki ugotovili, ali je baraba ali ne?
    To je posmeh vsem državljanom. Kdo pa bodo pravniki, ki bodo Golobiču strojili kožo? Mar Senice, Zdolški ali Matosi in Čeferini. Ali Zalarji in Kresalke? Ali celo takšni, kot je pokvarjeni dr. Ude, ki na eni strani svetuje zakonodajalcem, na drugi strani pa lopovom odkriva luknjeje v zakonodaji, ki jo sam pomaga ustvarjati. Za nameček je ta homunkulus še socilaldmokrat. Kam smo pa prišli?
    V takšni družbi Lahovniku ni bilo mesta. Sam je ugotovil, da je bolje, da odide, kar se mu šteje v čast. Namesto, da bi sprožil splošno katarzo, je povzročil le to, da kozmetičarji v parlamentu, na FDV, v občilih in še kje, z znanimi propagandnimi pomadami zakrivajo gnilobo.
    Nova bodoča ministrica bo pa prava katastrofa. Njene reference so baje turizem v katerem je delovala. Pa se gospa sploh zaveda, da slovenski turizem danes ni niti senca socialističnega, da ne govorimo, da smo zaostali za državami, ki jih štejemo za nam manj razvite. Poglejte samo čez mejo, hrvaško namreč, pa boste videli, kako se turizmu streže. In takšna gospa bi naj sedaj prevzela celotno gospodarstvo?
    Uboga Slovenija!

  81. Sašec - 13.07.2010 ob 12:55

    APM:

    Kar se tiče hrvaškega turizma – se sploh ne strinjam. In se mi zdi po njih zgledovat slaboumno. Hrvaški turizem = lepa obala in that’s it! Katere so pa tiste turistične reference, ki jih ima Hrvaška, za katereimi zaostajamo? Glede na to, koliko obale imajo, je njihova turistična ponudba naravnost gnila. Mi pač nimamo toliko obale in glede na to, koliko jo je in kakšna je, se mi zdi, da nam gre še predobro. Kar se pa tiče gorskega turizma in toplic, smo pa napram Hrvaški Švica. Na Hrvaškem se turizmu nič ne streže, turist si streže sam, kolikor se mu pač ljubi, ker njim se ne.

  82. APM - 13.07.2010 ob 21:22

    Sašec, kažeš se res šašavo, zato ti naštejem lar nekaj prednsoti hrvaškega turizma, ob katerem se ačhlp slovenija skrije.
    Hrvaška prireja festivale, v Pulju, Splitu, Dubrovniku. pa v Šibeniku pa še in še, vzdolž cele obale. da ne govorim o festivalih v notranjosti, kjer je Zagreb prav gotovo vodilni.
    In kje je v Sloveniji akšnega, da te privlači.
    Njavečji je festival Lent v Mariboru. Čevašćič do čevapčiča, dva ognjemeta in Zoran Predin. To jeevropski dosežek za neuke Slovence. Malo bolje gre Brleku z ljubljanskim festivalm, ki pa tudi ne preseže niti enega od hrvaških. Vse ostalo so komorna jamranja z malimi ansambli, žepni festivali , ki se fiancirajo od prodanih napitkov maloštevinih gostov.

    Kje je naš Bled v pimerjavi s Porečom, kje so Radenci z Vodicami, kje je Rogaška z Opatijo, kje je Portorož z Dubrovnikom itd.?
    Mar nekdo misli, da se lahko Kranjska gora primerja z Davosomj, ne zaostaja za Kopaonikom, čeravno je v njej deloval turistični biser, bodoča ministrica Radičeva. Naštejte mi vaj nekaj hotelov v Sloveniji, ki bi bili približno podobni htvaškim. Morda na področju študenstkih domov.
    Slovenski turizem je katstrofa, nenaka gospodarstvu, enaka politiki.
    Priznajmo si, da smo zaostali. Priznajmo, da smo blizu albanije.

  83. Simona Rebolj - 14.07.2010 ob 00:55
    Simona Rebolj

    @David:

    Sem gledala, ja, in se isto vprašala, inspiracija ali telepatija … kdo bi vedel, ampak važno, da smo na frekvenci, a ne … hehe …

  84. Sašec - 14.07.2010 ob 11:19

    Pravkar sem se vrnil iz Pulja, kjer sem bil tudi na enem od koncertov in prireditev v Areni – a kaj, ko sem prepešačil polovico mesta, ker mi nikjer niso znali povedati, kje točno lahko kupim karte za koncert – niti na tourist infu?!In govoril sem hrvaško. Puljski filmfest je kopica “tujejezičnih filmov”, katerih vrh je film Vojvodinja v glavni vlogi Keire Knightley – tj. komercialno všečnih filmov – a take imamo tudi na gradu v Ljubljani, ali pa v Izoli. Imajo Zagreb Filmfest, vendar se ta lahko skrije pred Liffom! Edina prednost njihovega festivala domačega filma je ta, da se nagrade podeljujejo v ambientu kot je Arena – ampak ta tam stoji že 2000 let, ne?

    Poletni festival v Ljubljani ponuja zelo veliko – je pač skoncentriran na klasično glasbo, balet, pa kakšna gledališka predstava se včasih najde – ampak imena, ki gostujejo so relevantna, ne? Kvaliteta gostujočih, ne? Na Hrvaškem takšnega festivala NI! Če veš za kakega, mi ga navedi. So samo koncerti v Lisinskem v Zagrebu – ampak ne čez poletje, temveč čez leto – to pa imamo tudi v Ljubljani v Cankarjevem domu, ne? Malo sem si pogledal program Dubrovačkih ljetnih igara, ki pri njih velja za enega največjih poletnih festivalov – veliko domačih izvajalcev, ogromno folklore – torej kot naš Lent, ne? Verjemi, da v Dubrovniku padejo na čevapčiče, pa na plesko s kajmakom tudi. Če pogledaš, kje se v poletnem času geografsko nahaja Maribor in kje Dubrovnik, jih šišamo sto na uro. Pa po programu tudi – saj se vidi že pri pri folklornih nastopih – pri njih nastopa samo ansambel Lado, ki mu sicer osebno priznavam visok akademski nivo ukvarjanja k etno dediščino, ampak je to v primerjavi s Folkartom mala malica. In Dubrovnik nikakor ni primerljiv s Portorožom – kvečjemu s Piranom, saj obe mesti tržita stari del in nič več kot to.
    Glede na to, kako pavšalno primerjaš festivale, bi dejal, da nisi bil verjetno še na nobenem, ali pa si jih imel možnost spremljat zelo na kartko. Torej se slabo udeležuješ takovrstnih kulturnih dogodkov in sodiš na podlagi števila polepljenih plakatov ali fascinantne reklame v dnevnem časopisju – česar je v določenih primerih pri nas porazno manj – amapak to je že popolnoma druga zgodba.

    Če pa je taka huda smučarija na Hrvaškem, zakaj pa potem Hrvati rinejo smučat v Slovenijo? Slovenci rinejo na Hrvaško samo zaradi morja, obale in ne zaradi zavidljive turistične ponudbe. Hoteli na Hrvaškem so večinoma označeni s tremi zvezdicami – ne dosegajo pa niti ene. Infrastruktura ni bila obnovljena že 30 let – ja, prav iz “tistih socialističnih časov”, ja!
    Stvar je v tem, da smo glede na število prebivalcev po statistiki veliko bilj “kulturni” od sosedov. Kar pa ne pomeni, da je naša turistična ponudba dosegla vrh – nikakor! Je pa preskočila tisti zid, ki ga sosedje še morajo.

    To, da si ebi priznal, da si zaostal, si že dokazal, ko si v svojo repliko vtaknil pripombo o Albaniji. Mogoče ne veš, ampak njihova kultura – film, glasba, ples, literatura se lahko popolnoma primerja z našo. Res je, da so gospodarsko v nezavidljivem položaju, imajo problem z nazadnjaštvom ruralnega prebivalstva – ampak so med jimi tudi taki biseri, ki jih pač ne mečejo svinjam kot si ti.

  85. Nidurun - 16.07.2010 ob 07:22

    no, albanci so v povprečju vseeno mačistična, primitivna, afresivna, slabo misleča, otroke producirajoča in zanje neposkrbljujoča drhal, tako, da se mi v tem smislu njegova izjava ne zdi sporna. kulturni nivo je nivo cele nacije, tako, da biseri, ki jih omenjaš, v konkretnem primeru ne igrajo neke vloge. moje izkušnje z njimi so take, da se jih da dosti prej pripraviti v pretep s pestmi kot k pogovoru.

  86. Nidurun - 16.07.2010 ob 07:33

    poleg tega se mi zdi sporno enačiti pokvarjene ljudi z ničesar krivimi svinjami, ki pač v skladu s svojo naravo preživljajo čas kot jim je na voljo. najprej se jih množično in okrutno kolje na vsaki kmetavzariji, kjer imajo pet minut časa, potem se jih pa še žali s takimi primerjavami.

  87. Sašec - 16.07.2010 ob 09:39

    Ja, Nidurun…pa Cigani, pa konec koncev tut Afričani, ne? Ah, dej no… Glede na to, kako sam irelevantno sodiš – bi po tvojem enako veljalo potem za vse narode – al so nekateri boljši, ker so pač “izbrani”? Jaz sem lepo napisal, da Albanija ima problem z ruralnim prebivalstvom – amapak v nekem smislu ga ima tudi Slovenija, kajne? Pa enako bi lahko trdil za urbano prebivalstvo. Različno od vprašanja, oziroma definicije, kaj je problem.

    Tvoje izkušnje so tako vseobče, da lahko definirajo nek narod? Uau…Po tvojem zapisu bi človek lahko sklepal, da narod definiraš po njegovem BDPju, ali kako?

    Glede na to, da se ukvarjaš s poezijo, se mi zdi pa tvoja izjava zelo vprašljiva – ker biseri so še kako pomembni – zato pa so biseri.

  88. Sašec - 16.07.2010 ob 09:43

    Priemer s svinjo je personifikacija, kar je jasno na 100km.

  89. Sašec - 16.07.2010 ob 09:48

    Pa še to – mogoče sem narobe razbral – ampak sam si menda kot otrok imel težave zaradi družinskega ekonomskega stanja in narodne pripadnosti – pa se zdaj znašaš nad ljudmi, ki mogoče dajejo skozi iste stvari, kot si jih ti sam? Tc,tc,tc…

  90. Nidurun - 16.07.2010 ob 12:51

    to je bila provokacija z moje strani, navezoval sem se pa na prepir o nogometaših z argumenti predvsem avtorice tega bloga (osebna srečevanja z mentalitetio fuzbalerjev, ki jih je lažje v posteljo spravit, povprečje pri hip hoperjih, iz tega izpeljujoče mnenje, da je s tega vidika upraivčeno mišljenje o hip hoperjih kot ne vrhunsko pametnih ljudeh, navezujoče se na prej omenjene cehovce, pa tudi tvoje). no, sem s tem tvojim odgovorom odprl morebitne dodatne vidike, upam. tudi sebi.

    ne izživljam se nad nikomer. dejstvo je, da sem naravno nagnjen k empatiji do zapostavljenih, recimo bližnja oseba me kritizira, ker kljub osebno slabemu finančnemu stanju preveč denarja dajem klošarjem (meni, da je to moja psihoza in da s tem ničesar dobrega ne počnem. kot otroka me je nekajkrat precej pretresel pogled na klošarje, morda travma). dejstvo pa je, da so v mojem prvem mestu izkušnje z mladimi albanci večinoma negativne. seveda je treba vzeti v ozir socialne in zgodovinske razmere. izkušnje so v bistvu z vsemi negativne.

    lahko bi govorili, da so kulturi dosežki nekaj čisto drugega kot fuzbal, seveda. o tem sem že napisal svoje in ne bi odpiral znova teme. moj namen je zbosti, ker se je ravno pojavil podoben primer, glede katerega sva se prepirala s simono, kot se meni zdi, da je podoben.

    mogoče sem odprl tudi pogled na impulzivno pisanje, ki je po mojem izključno samo na sebi degradiralo moje komentarje na nižji nivo v tujih očeh, poleg drugih faktorjev, ki jih zadržim zase. kot se je pojavilo tudi pri tebi v tem primeru po mojem. tudi ti se recimo nisi vsega iz prve spomnil.

    dejstvo je, da je tale moj komentar, ki ga zdajle pišem, popolnoma miren, da se črke počasi izpisujejo na zaslon in da je samozavesten, ker te dojemam za podrejenea meni, ker sem te nategnil. tako, da mislim, da je impulzivnost izključno stvar razreda v katerem se v določenem trenutku znajdeš, in ne mislim, da je stvar nesamozavesti v misli. to sem nekako do zdaj skušal izraziti pa mi ni uspelo. treba je vedeti, da sem te nategnil, ne pa sesul argumentirano v kakšni debati.

    kar se tiče tega zadnjega komentarja, si prav prebral, kot sem pa opisal in tudi omenil, ne gre za diskriminacijo in izživljanje z moje strani.

    pozdrav.

  91. Nidurun - 16.07.2010 ob 12:53

    *mislil sem, da so izkušnje z vsemi narodi negativne, ne z vsemi albanci.

  92. Horizont - 16.07.2010 ob 14:37

    @APM (malo z zamudo)

    Citati:
    Slovenci se nekako ne moremo sprijazniti, da je je tržno gospodarstvo selektivno in da na trgu ne more biti kompromisov.

    V Sloveniji se je razpasel kriminal in klientelizem. To je rak rana slovenskega gospodarstva. To zelo, zelo hudo težavo lahko odpravi trg, brezkompromisna konkurenca, ki mora neuspešne lastnike čim prej spraviti na boben, jih razlastiti in jim onemogočiti nadaljnje poslovanje.

    Moje mnenje na zgoraj citirane teze bi najlažje strnila v besedico jain – torej: ja und nein. Ekonomska teorija prostega trga resnično prinaša s seboj maksimalno učinkovitost, rikardijanske primerjalne prednosti ter nevidno roko trga, ki vse usmerja in uravnotežuje hehe… Vse je možno, celo stanje popolnega ravnovesja med ponudbo in povpraševanjem, vnaprejšnje predvidevanje elastičnosti posameznih komponent in neusahljiva prilagodljivost subjektov na trgu. No, vsaj nekaterih. Svet je dokaj enostaven v theorylandu. Kaj pa v resnici?

    V resnici so zadeve ponavadi skrajno prozaične in banalne, mar ne? Predvsem pa zelo daleč od idealiziranih modelov. Tako nekako kot recepti za hujšanje: 1-mesečno prehranjevanje zgolj s tremi rezinami melone in dvema koščkoma lubenice na dan, bo neminovno nekoliko znižalo jeziček na tehtnici. Mislim, da je to nesporno jasno vsakemu (vsaki) potencialnemu «hujšaču« hahah. Problem je v eksekuciji, ker duh je voljan, ampak meso je šibko! Tako nekako je tudi na trgih.

    Mar ni zanimivo dejstvo, da ravno t.i. popolna konkurenca, tolikokrat vodi do monopolov na trgu? Pri nas mi na misel pride Mercator, ki je pred cca 10 leti na veliko prevzemal slovenske trgovce kot so bili Emona, Loka, Živila itd. Da ne omenjam tistih malih trgovinic, ki jih je bilo po osamosvojitvi polno v vsakem mestu – 95% se jih je zaprlo ali pa so izginile v nenasitnem želodcu najboljšega soseda. So bile zato cene v veleučinkovitem zmagovalcu na trgu – Mercatorju kaj nižje? Hmm, ne ravno. V slovensko pivovarsko branžo, ki jo je poleg »multiagilnega« preboja Laškega, zaznamoval še nacionalni interes, se raje sploh ne bom spuščala, ker je zgodba prežalostna. Pa vendar: ne spomnim nižjih cen piva po prevzemu. Kaj pa globalno? Na misel pridejo razni Microsofti, Googli. Mar cene njihovih proizvodov padajo enako hitro kot njihovi proizvodni stroški? No, pa tovrstna podjetja niti niso tako problematična. Raje se vprašajmo, kakšne so bile posledice »sanjske ježe« banke Citigroup, ki je nekaj časa kupovala vse žive finančne institucije na trgu? Ali pa npr. Bank of America? Hmm, plačujemo komitenti po vse svetu nižje provizije zaradi uspešnosti in (khm, khm) učinkovitosti teh institucij? Nagradno vprašanje: ali Societe Generale, ki je kot velika svetovna banka bistveno bolj izpostavljena neusmiljeni svetovni konkurenci – torej (bojda) tudi bolj učinkovita, v Sloveniji zaračunava opazno nižje provizije kot recimo NLB? Ohhh, ja… Lahko bi se še malo pozabavala z naftnimi družbami, z avtomobilsko industrijo itd., ampak ni potrebno.

    Lepo bi bilo, če bi prosti trgi naplavljali le najboljše in še lepše, če bi se ti najboljši potem obnašali odgovorno. Kaj lepo, bilo bi rajsko! Vendar v praksi večkrat ni tako. Danes so kitajske cunjice seveda relativno poceni. Kako poceni pa bodo tistega lepega dne, ko bodo Kitajci ugotovili, da je tekstilna industrija drugod po svetu uničena? Vprašajmo se…

    Zaradi vsega zgoraj naštetega sem sama do mistične učinkovitosti prostega trga nemalo skeptična. Seveda pa nisem skeptična glede ugotovitve, da klientelizem in podpovprečni izdelki/storitve, lahko pripeljejo samo do gospodarskega in moralnega kolapsa. Jasno! Gre pač za dva ekstrema. Ekstremne razmere pa so običajno slaba stvar za živa bitja, mar ne?

  93. Sašec - 16.07.2010 ob 16:53

    Nidurun: nategnil si predvsem samega sebe…

  94. Sašec - 16.07.2010 ob 17:49

    Horizont:

    Ja…se strinjam. Mislim, da je s tekstilno industrijo tako – razne Zare in H&M sicer šivajo v Aziji, ampak se denar vseeno preliva v Evropo. So se znašli in kopirajo kroje visoke mode, ki si jih državljan srednjega razreda težko privošči. Oni so s chic street lookom vzpostavili, da bi se ljudje bolje počitili – še več, bolj vredne, ker na pogled delujejo bolj estetsko. (imajo več pod palcem.) Čista kapitalistična pogruntavščina. Zato tudi mislim, da Kitajci ne bodo nikoli uničili tekstilne industrije, dokler bodo glave, ki jo oblikujejo, ostale v Evropi. Naša Mura – šivali so za Hugo Boss, ki je zelo kvalitetna znamka, in šivajo še naprej, če se ne motim, tisti “kreativni” konfekcijski del je pa propadel, ker sta bila delovna sila in izdelek Kitajske cenejša. In konkurenca se počasi pozna tudi Mercatorju – saj mamo Lidl, pa Hofer, pa ne vem kaj še vse…pa tudi NLB napram avstrijskim, nemškim bankam…
    Torej korporacije se potrudijo za klienta, če so v to primorane. Res pa je, da gre vsaki za zaslužek – torej gledajo na kupno moč prebivalstva in so pri tem preračunljivi, koliko si kot kupec pripravljen plačat, ne da bi se pri tem počutil natagnjenega. Dejstvo je, da kreativnost šteje ogromno in je gonilo napredka, a ideja sama zase ne pomeni nič. Potrebuješ kapital, da bi jo opredmetil, ali pa kupil, če ti ne nese daleč.
    Naši proizvodi na tujem razvitem tujem trgu nimajo skoraj kaj iskat, na trgih, ki so gospodarsko šibkejši od nas, pa veliko. Zato pa Gorenje rine na jug in ne na sever. Smo pač za nekoga še vedno prestižni – tistega, ki ima prešibko kupno moč, da bi si lahko privoščil Miele. Saj širitev EUja ni pravzaprav nič drugega.

  95. Horizont - 16.07.2010 ob 20:46

    @sašec

    Zaenkrat se tekstilni denar še preliva v Evropo, vprašanje pa je, koliko časa še. Po moje Evropa nikakor nima večne primerjalne prednosti, sicer lahko začnemo govoriti o gospodarskem unikumu: skozi zgodovino so se primati že ničkolikokrat ustvarjali, potem pa spet izgubljali. Spomnimo se, da so Kitajci nosili svilo in bombaž že v času, ko so se zahodnoevropska plemena odevala samo v grobo volno. Pa ne samo zaradi mraza hehe…

    In ne gre se samo za možgane in kapital, v enačbi je pomembno tudi delo. Pomisli, če evropska tekstilna tovarna lahko naredi eno srajčko za npr. 10 EUR, kitajska pa za 5 EUR, bo posel šel kitajski tovarni. Kapitalisti in vsi njegovi high flying oblikovalci bodo v tem primeru seveda glavni budžovani, ker znajo tako dobro racionalizirati svoje stroške. Zdaj pa sklepajmo naprej: če evropske tekstilne tovarne tipa Mura izgubljajo vse več posla v primerjavi s kitajskimi, je logična posledica njihovo krčenje in zmanjševanje. Fast forward nekaj deset let, evropskih tekstilnih tovarn je ostalo za vzorec in njihova proizvodna kapaciteta je zelo omejena. Mlade ženske ne sanjajo več o poklicu šivilje, znanje se je izgubilo. Recimo, da te majhne tovarne naredijo srajčko za 15 EUR, vendar(!) lahko zagotovijo samo 100.000 kosov. Modna industrija pa potrebuje 10.000.000 kosov. Hmmm, misliš, da bo cena kitajskega dela ostala nizka? Misliš, da v taki enačbi delo nima pogajalske moči?

    Še dodatno vprašanje: res meniš, da sta Hofer in Lidl konkurenca Mercatorju? Po moje niti pod razno. Nakupovalna izkušnja, če se malo pošalim, je neprimerljiva. Kvečjemu bi lahko govorili o duelu Spar-Mercator, ki ga seveda na cenovni fronti že dolgo časa dobiva Spar. Zakaj ima torej Mercator konstantno nekoliko (ne veliko, seveda) višje cene večine izdelkov? No, eden od razlogov je najbrž vseprisotnost najboljšega soseda, njegov lokacijski monopol, če hočeš. Monopol, ki si ga je pridobil v času strategije prevzemanja. Dvomim, da se veliko ljudi 3x tedensko pelje 30 km ali več od doma, da bi v Sparu nekoliko ceneje kupili fasungo.

    Kar se tiče prodora naših izdelkov na gospodarsko šibkejše trge, se seveda strinjam. Tam je lažje. Sem pa zelo žalostna, da Slovenci mislimo, da naši izdelki nimajo na zahodnih trgih kaj iskati. Toliko bolj žalostna, ker je ta domneva velikokrat resnična. Malo imamo za ponuditi najrazvitejšim. Dosti premalo. Potem se pa veselo zadovoljimo s prodajo suhe robe tistim, ki imajo 100EUR/mesec manj od nas. Kaj pa naši možgani, naša kreativnost? Kje je naš doprinos, ki bi opravičeval višje cene v primerjavi s Kitajci?! Zakaj si ne upamo sanjati bogato?

  96. Nidurun - 16.07.2010 ob 22:02

    tudi jaz sem ponosen nate, sašec. zdaj ti otroci ne bodo več kradli bagerjev, ker upaš siknit, pa še genialno besedno igro si uporabil. tri pike so nestično ločilo, razen, kadar označujejo nedokončano besedo.

    pa še ena napaka se na tem blogu pogosto pojavlja sicer. glagoli se končajo s končnico -i samo v primeru namenilnika.

    primer pravilne rabe:

    grem skakat.

    primer nepravilne rabe:

    gregorju golobiču je uspelo zaskakat, kar je s pomarančnim sirupom polil po palačinkah, kar je po logiki stvari smiselno usposobljeno, skakat po umazanem blatu pač ni vrhunec porkaduš genialnosti za ustoličevanje skakat po raboti, delavci pa z dežja pod dežja kap pod, hehe … pa še fukat je v tem primeru bolje. pa skakat tudi. po logiki stvari, seveda.

  97. Sašec - 16.07.2010 ob 22:49

    Horizont:

    Kar se tiče modne industrije – jaz mislim da gre za gospodarski unikum, ker je oblikovanje blaga zelo vezano na evropsko estetiko, ki premore s svojim okusom tudi visoko modo. Pri Azijcih je to zame samo Japonska, ampak večidel je Evropa. V tem smislu nam amerikanizacija celo dela uslugo, saj se sama napaja iz evropske estetike. Ko sem pisal, da je za idejo potrebno imeti kapital, sem mislil, da lahko kapital kupi idejo – v tem primeru skico kreatorja, potem bo pa primeta konec. Do takrat pa se bo denar zlival v evropske žepe, po moje….

    Imaš prav, se strinjam, kaj pa šivilje in šiviljski poklic? Ja počasi se bo z vsemi obrtniškimi poklici tega tipa zgodilo isto – postalo bo eksotika, kot je eksotičen poklic dežnikarja. Kdo pa še dela in popravlja dežnike? Tistih nekaj, ki imajo pa tako zasoljene cene, da greš raje v trgovino in si kupiš novega.

    Kapitalizem, ki smo si ga izbrali, je v resnici prav to – vedno izdelek prodaš nekomu, ki nima sredstev, da bi si izdelal boljšega. Ja, grozljivo, na koncu ostane nekdo, ki ne more prodati nič. Je na repu. In lahko samo veselo poskakujemo, da to (še) nismo mi.

    Mercator – seveda, jaz sem bolj meril na cenejšo ponudbo določenih artiklov in ne celega komercialnega paketa.

    Mah, seveda! Hehehe. Nič se sprijaznit – sanjat bogato in na veliko!

  98. Sašec - 16.07.2010 ob 22:50

    Nidurun: A ta otroček, ki mi ne bo več kradel bagerjev, si ti?

  99. Nidurun - 17.07.2010 ob 01:05

    *aha, tam sem se zapletel pri glagolih. point je primer, ko glagolu premikanja sledi drugi glagol, pri čemer je potrebno izbiratI med namenilnikom in nedoločnikom.

    imamo poved:

    grem skakat.

    glagol premikanja je grem. sledi mu neosebna glagolska oblika, kjer izberemo namenilnik, brez i-ja.

    imamo poved:

    potrebno je delati.

    osebna glagolska oblika je v tem primeru glagol je in ni glagol premikanja.

    namenilnik uporabljamo za glagoli premikanja (na -t in -č). v vseh ostalih primerih je nedoločnik (na -i).

    to je mogoče slabša razlaga. nastala je po posvetu s slovenistko. prej sem sicer dokaj uspešno, ampak ne popolnoma delal stvari intuitivno.

    no, to je to.

  100. Vanja - 20.07.2010 ob 11:12

    Sašec in Nidurun, glede hrvaške turistične ponudbe ali pa Albancev…zanimivo ena butasta izjava za drugo butasto izjavo polno predskodkov. sta izgleda kar dobra sogovornika drug za drugega. nidurun, z Alabanci imam zelo slabe izkušnje, protestiram pa proti taki odurno fašistični oznaki nekega naroda. Tudi hrvaška turistična ponudba ni slaba, precej boljša je na primer od turistične ponudbe na Korziki, ki je veliko dražja in veliko bolj neprijazna in na nižjem nivoju. Pa se Slovenčki pač raje usajamo nad Hrvati.

  101. Nidurun - 20.07.2010 ob 14:04

    a bi kdo bral, lepo prosim. to je že tragikomično.

  102. Nidurun - 20.07.2010 ob 14:59

    sicer, pa, vanja, a ni tole spodaj tvoje pisanje?
    smo proti fašizmu samo takrat, ko ogroža naše čefurske brate, ki jih imamo vsi radi in oni nas, ker so nam tako pač komunisitčni strici povedali? in v luft skočimo pač, ko nam paše in ko se dotika naših psihoz? no, sem lepo prepričan, da se ne bi tako odzvala v primeru, če bi kaj podobnega napisal o “krščanarjih”. ti si pač tipičen levičarski skrajnež, pa to nima nič z etiko, ampak s kakšno tvojo travmo. priporočam natančno skeniranje svoje duševnosti. in meni je pač vseeno, če nekdo nekaj označi za fašisitčno ali za komunistično. ker je oboje isto.

    “krščanarji imajo lahko na vsakem križičun unega tanazgs na križu, cerkve kamor pogledaš, levičarjem pa bi radi preovedali vsak spomin in vsako obeležje na obdobje, ki je bilo za marsikoga lepo- Hej kaj nam pomaga lastna država, če jo očitno ne znamo voditi, smo tik pred bankrotom…Slovenija bivši jugi ni niti do kolen. No zdaj me pa križajte klero fašisti.”

    http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/04/18/trenja-o-titu/

  103. Sašec - 21.07.2010 ob 13:29

    Vanja, če nisi butasta, pa mi navedi, kje so bile moje izjave polne predsodkov?

  104. Sašec - 21.07.2010 ob 13:52

    Sam sem že bil na Korziki. Jaz sem se imel lepo.
    Turistična ponudba – moja izkušnja :

    spal sem v 300 let stari graščini, ki je bila všasih samostan, danes je to družinski podeželjski turizem. Hrana je bila nadpovprečna. Siri, vina, morska hrana, testenine, zelenjava… Tudi pizza – z okusom pisatacije. Ali pa sladica iz sivke…hmmmm

    Kultura – arhitekturno zelo raznolika – predvsem notranjost otoka. Prireditve so omejene večinoma na fotografske razstave, imajo tudi festival folklornega polifoničega petja. Jaz sem ga zamudil, ampak imajo redno koncerte v raznih cerkvah – imel možnost, da poslušam skupino Filleta. Krasno!

    http://www.youtube.com/watch?v=LbZlTppIOcY&feature=related

    Pondba beach partyev je precejšnja; je nekaj muzejev – tudi Napoleonov.
    Sicer je pa Korzika provinca Francije – ne bi rekel, da so na kulturno nižjem nivoju…Drago pa je, ampak jaz nimam problema, kadar je država gospodarsko močnejša od moje. Kadar pa to ni, jaz pa zbiram za sladoled, se mi zdi pa neumno.

  105. Vanja - 25.07.2010 ob 11:30

    Nidurun, spodaj je moje pisanje, in kaj je tukaj spornega? Še vedno zelo stojim za tem. In s tem niti približno nisi postavil to izjavo ob bok svoji, kjer pišeš natančno tole:

    no, albanci so v povprečju vseeno mačistična, primitivna, afresivna, slabo misleča, otroke producirajoča in zanje neposkrbljujoča drhal, tako, da se mi v tem smislu njegova izjava ne zdi sporna. kulturni nivo je nivo cele nacije, tako, da biseri, ki jih omenjaš, v konkretnem primeru ne igrajo neke vloge. moje izkušnje z njimi so take, da se jih da dosti prej pripraviti v pretep s pestmi kot k pogovoru.

    potem pa spremeni Albance v Bosance in povej kako se strinjaš s tem. Ali pa konec koncev v Slovence….minu otroke producirajoče. Potem se bova naprej pogovarjal o tem kdo je kakršne koliideologije skrajnež, jaz ne berem nobenih bukel, da bi mi povedale kako misliti in kje je MOJA resnica, oziroma jih berem toliko, da se potem odločim sama. Zato mi ne prepisuj bedarij(kaj so mi govorili moji komunistični strici)… samo zato, ker se trenutno tvojemu egu tako zalušta, ne pripisuj mi travm o kaerih nimaš pojma, drugače bom malce razmislila v smeri tvojega lizunštva …iz katerih travm pa ta prihaja… dragi džubre? Ker ni slučajno, da si si izbral ravno to temo, ker pač dobro veš kako o tem misli Simona. In sedaj pričakuješ, da ti bo prišla na pomoč.

    Sašec hvala lepa za celotno pojasnilo o Korziki. Kaj takega! Zdaj sem razsvetljena. Pišem tudi zelo jezno pritožno pismo na Cookove otoke, kjer je povprečna palača zelo nizka, cene namestitev pa zelo visoke. Takoj nato bom pisala tudi na Tahiti. In jah če si bil v 300 let stari graščini z nadpovprečno turistično ponduo, super…tudi Hrvati premorejo kakšen takšen biser. Na splošno pa so na Korziki do turistov, ki niso Francozi in ki niso zahodnjaki…precej arogantni in nesramni. Takšna je vsaj moja izkušnja. In jo ne primerjam samo z izkušnjo na Hrvaški ampak skoraj celemu svetu.

  106. Sašec - 25.07.2010 ob 13:46

    Vanja, moje pojasnilo o Korziki sploh ni bilo celostno. Je samo delček moje izkušnje in odgovor na tvoj komentar, da je Korzika od Hrvaške dražja, veliko bolj neprijazna in na nižjem nivoju. Ni bilo mišljeno kot pokroviteljsko razsvetljevanje, ampak samo odgovor, zakaj se s tabo ne strinjam.
    Kar se tiče cen (tudi namestitev), sem govoril o sorazmerju, ki ga prevečkrat ni.

    To ali sva bila zadovoljna s Korziko ali ne, je predvsem stvar definicije zadovoljnega turista in turistične ponudbe. Prijaznost osebja je seveda pomembna, je pa vprašanje, kdaj se zgodi neprijaznost – ko se mi nekdo ne nasmehne, ko mi v roke potisne sladoled – ali mi ne da pravih informacij, ko bi mi jih moral…to sta dve različni stvari, po mojem…

  107. Simona Rebolj - 25.07.2010 ob 15:11
    Simona Rebolj

    Tele zadnje poučne komentarje dojemam kot signal, da že predolgo nisem servirala nov zapis, pa mi komentatorji sugerirate, da bi bil času zelo ustrezen en na temo turizma … hahaha … Ker ne vidim kakšnih tesnejših korelacij s slovenskim FBI-jem ali pač.

    Sicer pa … Vanja, ne nameravam komentirat Nidurunovih replik, ravno zato, ker je tukaj ignoriral osnovna pravila igre omembe vrednega dialoga in ravno s tem dokazal, da ne razume dobro, kaj jaz o čem mislim in kljub opozorilom na sistemsko zelo pomemben element argumentiranega dialoga, da definiraš posamezne aspekte obravnave in jih šele potem morda združuješ, ko dobiš določene rezultate na podlagi argumentov, ne pa kar mešaš hruške in jabolka, s čimer se vnaša en sam kaos v dialogu. Nezaslišano je tudi podtikanje nekih pavšalnih domnevnih tez, ki naj bi jih nekdo bojda izražal, brez upoštevanja kontekstov v obravnavi. Jebi ga. Razmišljanje je v svoji sistematičnosti tudi neke vrste šport, ki da ustrezne želene rezultate samo, če razumeš in upoštevaš pravila igre. Zato zelo dvomim, da Nirudun ve, kaj si jaz, o čem mislim, ker si preprosto mislim o vsem marsikaj, tudi nasprotujočega, kar so samo navidezni paradoksi, ki se s sistematičnimi definicijami, opredelitvami izkažejo za povsem logične v končnem rezultatu. Vrhunec Nirudunovega očitnega nerazumevanja stvari je nazadnje naprimer v repliki Sašču, kjer mu kar razloži, da je z nekim prozornim domnevnim nategom bojda hotel pokazat, da ga je nategnil in da ga lahko dojema podrejenega. Pa to je debakl. Nihče, ki ima kaj omembe vrdnega za povedat, se sploh ne trudi nategovat, kaj šele, da bi se nekdo, ki ima kaj omembe vrednega za povedat in kaj omembe vrednega razmišlja na podlagi nekih domnevnih nategov lahko ukvarjal z občutki nadrejenosti. To je nivo, ki pritiče trapastim prizorom nekega smrkavca, ki pride v lokal, kjer neki sošolci uživajo ob pogovoru za neko mizo in ker se mulc očitno ne zmore vklopit v pogovor, ampak samo pijan razgraja in enako pričakuje od drugih, potem od zavisti trešči na gobec enega izmed sošolcev, drugemu podstavi bananin olupek, da pade na poti do stranišča in potem se počuti blazno nadrejen in je bojda celo zadovoljen s samim seboj. Hej! To je osebni nivo, ki z nobeno debato o čemer koli ne more imet veze, ampak debata lahko poteka samo še o tem človeku, ki vnaša vedenjske hibe v prostor. Brezveze.

    In tudi v vašem dialogu manjkajo opredelitve, o čem in zakaj sploh govorite (v smislu jasne opredelitve aspektov, ki se kasneje lahko združujejo v neke splošne ocene, ki so kot take tudi naznačane ali pa se odločite obdelat v detajle en določen aspekt pojava). Sicer se hitro zgodi, da ste v prepiranju komični, ker se sploh še niste sporazumeli, o čem govorite in zakaj, zaradi česar potem vsak uletava z nekimi zaznavami z aspekta, ki sploh ni predstavljen. In nastane zmeda, nesporazum po defoltu. V nediscipliniranem kaosu pa še nobena debata ni obrodila sadov, saj ni jasno, kaj bi sploh radi dosegli oziroma dorekli.

    Skratka, pred kratkim je nek šejk bojda obiskal Hrvaško in se ni hotel izkrcat na kopno, ker je vajen in želi zapravit nekaj milijonov, kjer koristi turistične storitve. Na Hrvaškem pa, Dubaja vajeni milijarderji, ni zaznal ponudbe, kjer bi nekaj milijonov lahko zapravil (razen da bi preprosto doniral denar “revežem” z “revno” neluksuzno turistično ponudbo v obliki megalomanskega trngelta, kar mu pa na pamet ne pade seveda … kako neki?, saj je v enakem času pri nas gostujoči arabski mogotec za “brate”, ki jebejo ježa v gazi in se nekateri pojebani rehabilitirajo tudi pri nas doniral ušivih 100.000 evrov, kar je za milijarderja tega kova približno tako, kot bi ti donirala 0,00001 centa).

    Zato meni v teh komentarjih sploh ni jasno, o čem govorite, ko se kregate kot odvetniki ene ali druge države. Najprej bi morali opredelit primerjave!!! V kakšnem okviru se sploh suka dobra ali slaba ponudba! Potem bi morali točno opredelit, o čem v sklopu ponudbe govorite. O kulturnih dogodkih, ponudbi nočnega življenja, kvaliteti plaž, kvaliteti gostinske ponudbe itd. In potem še morda o prijaznosti ponudnikov določenih storitev … so natakarji na Hrvaške, v Sloveniji pa do Albanije in preko Korzike drugačni in v čem. Kako pogosto se nekaj pojavlja ali gre za sodbo na podlagi enega primera itd. Ne moreta se pogovarjat o nečem dva, od katerih ima en v mislih, ko hvali neko državo, peščene plaže, drug pa neprijazne natakarje, medtem ko jo kritizira. Kakšen smisel ima tak dialog, v katerem soudeleženci ne vedo, o čem se sploh govori in se mlati z besedami kar počez.

    Potem bi se morali pa seveda najprej spoznat med seboj in opredelit, kaj nekomu pomeni v zvezi s ponudbo več od nečesa drugega, kaj so prioritete v ocenjevanju kvalitete. Če na primer nekdo dojema za prioriteto pri turistični ponudbi prijaznost in uslužnost osebja, nekomu drugemu se pa fučka za to in dojema v prioriteti predvsem, kakšne so plaže (in spet je potrebna definicija dobrih plaž), potem se pa najde še nek šejk, ki seveda pričakuje nekaj popolnoma drugega, se boste spet brez predhodnih definicij težko pogovarjali o čemer koli in brez dvoma nikoli ne boste prišli do neke splošne ugotovitve, kdo v prerezu ponuja več ali manj, bolj ali manj kakovostno vsesplošno turistično ponudbo.

  108. Rado - 25.07.2010 ob 15:22
    Rado

    “Tele zadnje poučne komentarje dojemam kot signal, da že predolgo nisem servirala nov zapis, pa mi komentatorji sugerirate, da bi bil času zelo ustrezen en na temo turizma … hahaha …”

    Viš Simona,
    najbrž to pomeni, da je s tabo težko. Brez tebe pa tudi.
    :-)
    LP

  109. Nidurun - 25.07.2010 ob 15:50

    @Vanja:

    jasno je, da sem to napisal cinično, satirično, v znak provokacije, kar sem tudi posebej napisal.

    kar se tiče pa tega, kaj naj bi si simona o neki temi mislila in da bi mi naj priskočila na pomoč, ne vem, na kaj ciljaš.

    sporen je tvoj agresiven pristop do “ljudi z nasprotnega brega”, ki nakazuje na nerazčiščeno čustvovanje do njih in se lahko v drugih okoliščinah sprevrže v marsikaj. sporno je, da na drugi strani fanatično braniš, ne da bi sploh prebrala zadeve, neke druge ljudi, kar nakazuje na ideološko zaslepljenost.

    @simona:

    kar se tiče replike sašcu, se jaz z ničemer ne ukvarjam, samo opozoril sem na možne avtoimatske prevzeme poloižajev v neki debati s strani različnih debaterjev. no, tebi določene stvari niso jasne, še posebej, kadar se krčevito pred nečim braniš. recimo, jasno nama je obema, da dobro mislim, in nadkompenziraš to jasnost z nekimi parabolami o treniranju misli in tem, kako mi kaj ni jasno … otročje. v odgovorih, ki se nanašajo name, delaš napako za napako, na katerih gradiš. to poskušaš kompenzirat z nekimi bližnjicami, po katerih prideš do ugotovitev, da “zelo očitno ne razumem” in da “mešam jabolka in hruške”, da “pa to je debakl”, ipd. več truda ti vzame označevanje mojega pisanja kot argumentiranje tega označevanja. saj se kar kuriš od tega. nobenih pavšalnih domnevnih tez ni, če pa so, pa pričakujem vsaj oris teh pavšalnih domnevnih tez, preden nekomu tretjemu pišeš o mojih pavšalnih tezah. srčece drago, nasprotujoče stvari si celo misliš? a da res? in meni to naj ne bi bilo jasno. že nekaj let komentiram tvoje zapise in graditi takšna fašistoidna prepričanja na podlagi enega spora, potem, ko si več let brala moje pisanje, ki je nekje v zadnjem letu, letu in pol vrhunsko, je lahko samo stvar subjektivno motiviranega pisanja. ali si v hudem krču ali si pri določenih zadevah preveč agresivna v misli ali si pri določenih zadevah butasta.

  110. Simona Rebolj - 25.07.2010 ob 19:04
    Simona Rebolj

    @Rado:

    Jah, sočustvujem, ampak verjetno ne bo nč bolje … hehe …

    @Nirudun:

    O tem, da komentiraš predvsem na osebnem nivoju in vsiljuješ sogovornikom domnevne prevzeme položajev, kakor se jih domisliš po svojih občutkih, sem ti že zapisala dovolj. Tudi to, da je s takim pristopom vsaka debata o nečem irelevantna, ker sogovornike siliš, da se ukvarjajo predvsem s tabo, kdaj si ti nekaj prebral tako, da si dobil občutek, da si kreten, kdaj nekdo, ki nekaj zapiše o koranu, spet pomeni po tvoje, da naj bi imel tebe za kretena, ker si musliman, kot praviš itd. itd. In ti si tisti, ki se poslužuješ nekih nategov in nevemkakšnih verbalnih izpadov vse, kjer je v ospredju tvoje ukvarjanje s tem, v kakšnem položaju neki je kdo nad ali pod. Temu primerno si zato predvsem ti tisti, ki konstantno nekaj braniš in se braniš. Ali braniš fuzbal ali fuzbalerje ali koran ali kratko zgodbo nekoga … skratka, na vse pretege in z malo dopuščanja možnosti, da bi preprosto izmenjeali argumente o stvar. Hitro preide debata s tabo na vprašanja, kdo neki naj bi bil kreten ali ne in kdo neki koga slavi ali ga ne slavi … tudi to smo že imeli izpod tvojih prstov seveda.

    S sogovorniki komuniciraš pa tako, da mirno izvzemaš nekaj iz konteksta in posvoje kar določiš po potrebi, kaj neki naj bi to pomenilo, kot tudi tokrat, ko mirno zapišeš, kako nama je obema jasno, da dobro misliš, kar koli naj bi že to pomenilo in seveda v nadaljevanju moje pojasnilo o aspektu komunikacije, ki se navezuje na “športno” plat medalje, brez argumenta kar stigmatiziraš za otročje in bluziš o nekih kompenzacijah, ki se ne navezujejo na nič. Torej se samo braniš in spet malo debatiraš o čemer koli.

    Zelo jasno sem zapisala, iz česa in na kakšen način izvirajo jabolka in hruške, kar ignoriraš, ker ti pačne pride prav, ker se predvsem konstantno le braniš. Nobenih bloižnjic nisem ubirala, če ti pa kaj ni jasno, pa lahko najprej vprašaš za pojasnilo, preden rzbijaš po tipkovnici s trditvami v tri krasne. Zelo jasno sem tudi zapisala na primeru, kako vidim tvoje vpeljevanje nekih prozornih “nategov” v komunikaciji s Sašcem in zakaj se mi takšno obnašanje ne zdi umestno in za razpravo o čemerkoli kvečjemu moteče. Potrebuješ še kakšen dodate argument????? Če ga, vprašaj po njem, preden pišeš trditve, da argumentov ni, kar bi ti seveda prav prišlo v tvoji krčeviti obrambi sebe.

    Pavšalnih domnevnih tez je bilo veliko nasutih in sproti sem jih komentirala. Na zadnje se nisem odzivala več. Na primer, ko si takole stipkal Sašcu:

    “to je bila provokacija z moje strani, navezoval sem se pa na prepir o nogometaših z argumenti predvsem avtorice tega bloga (osebna srečevanja z mentalitetio fuzbalerjev, ki jih je lažje v posteljo spravit, povprečje pri hip hoperjih, iz tega izpeljujoče mnenje, da je s tega vidika upraivčeno mišljenje o hip hoperjih kot ne vrhunsko pametnih ljudeh, navezujoče se na prej omenjene cehovce, pa tudi tvoje).”

    Ta citat si navezoval na svojo slabšalno trditev o Albancih, ki ni bila s tvoje strani postavljena v noben kontekst, zato drugače kot pavšalno trapasta izpast ni mogla. Citatu, kjer blebetaš, kako si slednje izjavil, ker naj bi bilo to enako kot neki argumenti avtorice bloga, ki naj bi se navezovalo na mnenje o nogometaših, hiphoparjih, whatever, je pa tako blesav in podtikovalski, da je debata na takem nivoju preprosto popolnoma nesmiselna. Argumentov namreč sploh predstavil nisi, ki naj bi jih podala avtorica, ampak samo neke trditve, kako naj bi bilo nekaj nečemu enako, kar ni. V tvojem primeru namreč ni bilo nobenega argumenta, na kaj svojo trditev o Albancih sploh navezuješ, medtem ko sem jaz argumente zelo jasno pakirala v kontekste. Tega očitno ne razumeš, saj si mi nekje vmes serviral celo nebulozo, češ, da nič ne vem o hiphoparji, saj še tebe ne zanima hip hop. Pa kakšen nivo je to??? A zdaj bom pa s tabo še klepetkala, kdo več sledi hip hopu in kdo ne, pa kdo pozna več hiphoparjev, kar sploh nima veze z aspektom, kjer sem hiphoparje vzporejala z nogometaši v aspektu posvečenega časa športu po logiki stvari in s tem povezanimi večjimi ali manjšimi verjetnostmi za ukvarjanje z intelektualizmi itd. A zdaj razumeš problem mešanja hrušk in jabbolk v dialogu, pavšaliziranj in nešportne nediscipline pri obravnavi določenih tematik? Če ne, pač ne.

    Ne gradim nobenega prepričanja na podlagi enega spora. Sploh si ne gradim nobenega prepričanja. Opazujem pa in si ustvarjam neka mnenja, opazujem vzroke in posledice, zato mi tudi ni nič nelogičnega, kar se dogaja zdaj v tem primeru in kako se je odvijalo tvoje komentiranje prej. Se je pa preprosto nemogoče razumno pogovarjat s človekom o njegovem pisanju, ki zapiše tak del stavka, kot si ga ti:

    “… potem, ko si več let brala moje pisanje, ki je nekje v zadnjem letu, letu in pol vrhunsko, je lahko samo stvar subjektivno motiviranega pisanja.”

    Postavil si trditev kar o svojem pisanju, da je v zadnjem letu vrhunsko in že kar vnaprej kakršno koli morebitno mnenje, ki bi odstopalo od preprosto stigme vrhunsko, označil za stvar subjektivno motiviranega mišljenja. A tako se ti braniš ali si tako ti predstavljaš argumentirano razmišljanje in debatiranje???

    Zakaj si to delaš? (Ni treba meni odgovorit)

  111. Nidurun - 25.07.2010 ob 20:13

    vsako komentiranje je delno na osebnem nivoju in temu se je nemogoče izogniti. če se ti ne da opazovati ljudi v določenih položajih, to ni moj problem. ljudje smo pač še vedno “živali” in slogi našega pisanja se spreminjajo od položaja v katerem smo med pisanjem. ali pa obrazna mimika itd. skratka, spreminja se osebni odnos nekoga do drugih pri vsakem posamezniku sproti med debatami. obrazložil sem, v kakšnem kontekstu vidim torej sebe za izostrenje pogleda na debato in začetek ukvarjanja z argumenti.

    aha, brez argumenta označim. prav. že celo večnost pač ti moje pisanje izvzemaš iz konteksta in si ga pojasniš po svoje. to vidim kot iskanje bližnjic za degradiranje na osebnem nivoju.

    najprej, nisem rekel, da me hiphop ne zanima, ampak, da ne spremljam scene. takšne zadeve si ti tudi po svoje prirediš. zadnjič si celo napisala, da so nemci zadevali iz sedečega položaja argentincem, kar ni res. igralec, ki je sedel, je podal soigralcu, ki je podal drugemu soigralcu, ki je zadel.
    ne spomnim se, da bi hipohperje, podobno kot nogometaše postavila v ta kontekst, kot zdaj pišeš, morda nekje na začetku kreganja o nogometaših, potem si pa predvsem se obkladala s tem, da so pač debili. pa tudi, če si zapisala kontekst, to ne vidim kot posebej relevantno v debati o smiselnosti stigmatiziranja nekoga s priponkami o neumnosti itd. s tem razložiš, zakaj je nekdo morda butast, ne razložiš pa, če je prav stigmatizirati populacijo zaradi tega. dejstvo je, da so tvoji argumenti segali celo na področje osebnih izkušenj z nogometaši, ki da se ne da z njimi najbolje pogovarjat.

    nisem izključeval vsakega mnenja, ampak torej mnenje, ki se nanaša na to, da me za nekaj označiš, kljub temu, da sem dolgo izpričeval nasprotno.

    z veseljem bi ti odgovoril, če bi videl, da je treba na kaj odgovorit. sem pa res bolj prizadet, če vidim nebuloze od tebe, ker si bila v davni mladosti moj predalček za nasvete o življenju in si izražala določeno podporo v času, ko se slog pisanja, oblikovanje osebnosti gradi. bolj jemljem tvoje pisanje k srcu kot pisanje koga drugega. to so te džungelske zadeve.

    tako pri fuzbalerjih, Koranu in pri kratki zgodbi ti je po mojem umanjkal delček uvida v zadeve, kar dojemam kot manjko v osebnosti. in sicer tisti vidik, ki dopušča neko lebdenje nad stvarmi, intuitivnost pri prvih dveh zadevah, pri zgodbi pa delček poznavanja ene vrste čustvovanja. kar se tiče intuitivnosti, ni zgolj to, ampak znam v vsakem trenutku pojasnit kaj in kako in se mi zdi nujno potrebna za pesnika kot “vidca”. kar me je precej užalilo je, da si v primerui debatice o Nirvani in tiste o kratki zgodbi napisala, da saj si fan, da saj ti je všeč, češ, da je to razlog, zakaj se jaz spuščam v zadeve. mislim, upam, da pri meni ne gre za to in takšna stigmatizacija ni prijetna, potem, dokler sodebater piše jasne argumente. vsak trenutek se lahko vrneva na katerokoli debato in bom z jasnostjo isto argumentiral.

    kot sme že omenil pa vidim razlike tudi v niansah. strinjam se recimo, da je nirvanina glasba lahkotna v okviru tvojega dojemanja glasbe. sam pa tega izraza ponavadi v debatah o glasbi sploh ne uporabljam, ker se mi zdi, da ne povedo veliko in da prej stigmatizirajo. meni so avtomobili recimo dosti težji band od guns’n'rosesov ali beatli od stonesov. takšno polarizacijo vidim predvsem na naših prostorih in se ponavadi pri večini povezuje z nerazumevanjem pop glasbe. niti nisem zasledil, da bi v tujem glasbenem tisku bil ta izraz posebej relevanten.

  112. Nidurun - 25.07.2010 ob 20:25

    naj ti še nekaj napišem.

    glede svojega pisanja, ki sem ti ga pokazal, je ravno glede njega s strani literarno kompetentne osebe prišlo mnenje, da je, ko je zagledala prvi stavek, se ji zdelo, da je genialno, da vem, kaj počnem, da na teh mestih pojem, da je visoki spev. medtem, ko se je vtis te osebe kvaril, dlje kot je prišel. omenil sem tej osebi, da je “ena ženska”, ki je objektivna in kompetentna, ki sen ji dal za prebrat, dejala, da je prvo poglavje najmanj reflektirana. potem sem te moral branit, da si objektivna in kompetentna. zadevico, ki si jo ti označila kot odlično (nagrobnik za IC), je sam spljuval, češ, da sem uporabljal barve, ki same na sebi ne pomenijo nič, dokler so izven konteksta.

    enako je pri kratki zgodbi z druge smeri prišlo obvestilo, od ravno tako literarno kompetentne osebe, da je konec odličen.

    to je tisto, kar jaz vidim pri tebi kot napačno, … mislim, da si določene stvari po svoje prirediš. in se ti pojavlja tisti sindorm, ki si ga pri meni označila za ne-vedenje tega, da temni madeži na kvarijo svetlobe. namreč, mislim, da si s tem utrjuješ svoj svetovni nazor, ki bi se ti lahko bo morebitnih dvomih omajal.

  113. Nidurun - 25.07.2010 ob 20:25

    *prvi odstavek.

  114. Nidurun - 25.07.2010 ob 20:39

    *prvo poglavje, sklop. pardon.

  115. Simona Rebolj - 26.07.2010 ob 20:34
    Simona Rebolj

    @Nidurun:

    “vsako komentiranje je delno na osebnem nivoju in temu se je nemogoče izogniti.”

    Osebni nivo, objektivnost in podobne pojme uporabljamo, kadar želimo definirat okvir odzivanja, da obstaja velika razlika med komentiranjem, ki je prioritetno osebno motivirano in ima nizko vrednost objektivnega vpogleda, kar izpričujejo argumenti ali dokazi za nekaj. Floskule, da je vse tudi osebno, vse tudi stvar okusa in da nič ni samo objektivno (ali celo kar v posplošitvah brez ‘tudi’ ali ’samo’, pa služijo samo v primerih, ko skuša oseba degradirat in relativizirat pojem nepristranske obravnave nečesa, kar počne samo oseba, ki se zaveda, da je njen nivo objektivnosti z razloga razgledanosti ali/in razvoja argumentirane presoje, nizek, a želi nasilno “legitimirat” svoje besedičenje. V kolikor namreč trdimo, da objektivnost ne obstaja ali da je vse tudi osebno in podobno, sploh ne potrebujemo teh izrazov, ker ne bi potrebovali izraza ali definicije za nekaj, kar naj bi želeli sporočat.

    “če se ti ne da opazovati ljudi v določenih položajih, to ni moj problem. ljudje smo pač še vedno “živali” in slogi našega pisanja se spreminjajo od položaja v katerem smo med pisanjem. ali pa obrazna mimika itd. skratka, spreminja se osebni odnos nekoga do drugih pri vsakem posamezniku sproti med debatami.”

    Nekateri ljudje so bolj živalski in nekateri bolj učlovečeni. Spet je pomembna samo presoja o večji ali manjši prisotnosti živalskih vzgibov v nekom in obratno. Slogi našega pisanja ali mimika se že lahko spreminja po počutju, ja, ampak vsebina pa ne prav dosti, v kolikor v človeku prednjači učlovečenost pred živalskimi vzgibi, ki se pač precej manj vežejo na vsebino razmišljanja po počutju.
    “aha, brez argumenta označim. prav. že celo večnost pač ti moje pisanje izvzemaš iz konteksta in si ga pojasniš po svoje. to vidim kot iskanje bližnjic za degradiranje na osebnem nivoju.”
    Ni primerov, dokazov ali argumentov za takšno trditev oziroma označbo, zato je nemogoče in nevredno replicirat.

    “najprej, nisem rekel, da me hiphop ne zanima, ampak, da ne spremljam scene. takšne zadeve si ti tudi po svoje prirediš. zadnjič si celo napisala, da so nemci zadevali iz sedečega položaja argentincem, kar ni res. igralec, ki je sedel, je podal soigralcu, ki je podal drugemu soigralcu, ki je zadel.”

    Česar človek ne spremlja sploh, ga pač ne zanima v omembe vrednem okviru, da bi bila umestna oznaka, da ga nekaj zanima. Če človek nečesa sploh ne spremlja, ga pa zanima, je možno v povezavi zgolj v kolikor nima možnosti dostopa, da bi nekaj, kar ga sicer zanima, spremljal. Hip hop v tvojem primeru je pač povsem dostopna scena, da bi jo lahko vsaj malo spremljal, če bi te vsaj malo zanimalo.
    Tisto, kar sem zapisala o Nemcih in sedečem položaju (mar ni bil ležeči?), je bilo norčevanje z uporabo ironije v besedilu. Takšen pristop dovoljuje napihovanje, ki se veže zgolj na en detajl, s čimer skuša avtor teksta sarkastično poudarit okvir nekega dogajanja, ki je po avtorjevem mnenju zašel v neko skrajnost. Zato tudi skrajno napihne. V tem primeru je šlo pač za oceno porazno slabe igre Argentincev proti Nemcem, ki so jih zlahka nabili kar s 4:0. Nekje drugje sem na primer na to temo zapisala, da so se Nemci sprehajali po golu Argentincev (Klose je v enem primeru res skoraj stal v golu in prcnil žogico, da ne bi celo odskočila vzvratno). Verjetno tega nisi zasledil, sicer bi pametno pokomentiral, da gre za neznosno prireditev situacije, saj se noben Nemec ni sprehajal po golu. Ne samo to. Še v tem primeru si površen, saj nisi pokritiziral uporabe množine v mojem stavku. Na podlagi tiste podaje je povsem nezaslišano uporabit množino, saj je šlo le za en tak primer, ki je končal v golu. Jaz pa si kar po svoje priredim in pišem, da so Nemci kar serijo golov pošiljali iz sedečega položaja. Viš, takole si pripravljen delat idiota iz sebe, ker je tvoja prioritetna motivacija na osebnem nivoju, kar te sili, da skušaš uporabit magari najbolj prozorno zadevo za poskus degradacije. Ker si se predstavil kot pišoči človek, povezan celo z literaturo, je debakl neumevanja ironije, sarkazmov itd. še toliko bolj komično. Dovoliš spuščat na tak »forumski« nivo, ker imaš očitno slabo kontrolo nad osebnimi čustvenimi vzgibi, ki se v tem primeru pač odražajo v obliki maščevalnosti, podlosti itd. No, vsaj upam, da ne gre za dejansko neumevanje stvari.

    “ne spomnim se, da bi hipohperje, podobno kot nogometaše postavila v ta kontekst, kot zdaj pišeš, morda nekje na začetku kreganja o nogometaših, potem si pa predvsem se obkladala s tem, da so pač debili.”

    Sila spomina je zajebana stvar, še posebej če se česa ne želimo spomnit, četudi se spomnimo. S pozabljivcem pač nima smisla debatirat, a ne. Še posebej s pozabljivcem, ki je bil zaradi “pozabljivosti” že opozorjen, da naj v svrho relevantne debate in v izogib izkrivljanju uporablja kopipejste citatov in je bil na to še poprošen, da servira celotne citate, da ni treba v repliki še dodajat, kar je bilo nadalje zapisano, ker pozabljivec tudi to pozabi in včasih po potrebi kopipejsta le en stavek, ne pa tudi naslednjega, ki demantira njegovo zgolj na osebnem nivoju škodoželjno interpretacijo.
    Ne, nikogar nisem obkladala kar tako z “debili”. Viš, iz osebne motiviranosti postajaš tudi zlahka navaden lažnivec. Hiphoparje sem omenila samo za mimogrede kot dodatno pojasnilo o obstoju meje verjetnosti za neko solidno intelektualno podlago znotraj takoimenovanega vrhunskega športa (kar pomeni dnevno večurno okupacijo od mladih nog dalje, predvsem v primeru nogometašev). Ta omemba je bila servirana tudi v kontekstu tvoje pripombe, češ, kako bi bila jaz zagotovo vesela, če bi lahko na Eurosongu izpostavila kakšnega izvajalca, ki bi izkazoval tudi pamet (ker si se sam trudil branit nogomet z omembo nekega fuzbalerja, ki je nekje izjavil, da mu je bil najljubši predmet v šoli filozofija … hehe). Skratka, ker se ti ukvarjaš predvsem z branjenjem nečesa na podlagi fenovstva, si s tem pokazal, da težko razumeš, da nekdo sicer podpira obstoj neke sfere, vendar ne dosoja tej sferi presežnikov z vseh aspektov in po potrebi išče v njej magari poezijo.

    “pa tudi, če si zapisala kontekst, to ne vidim kot posebej relevantno v debati o smiselnosti stigmatiziranja nekoga s priponkami o neumnosti itd. s tem razložiš, zakaj je nekdo morda butast, ne razložiš pa, če je prav stigmatizirati populacijo zaradi tega. dejstvo je, da so tvoji argumenti segali celo na področje osebnih izkušenj z nogometaši, ki da se ne da z njimi najbolje pogovarjat.”

    Kontekst je najbolj in edino relevantno, saj le kontekst postavi argumente v svoj okvir, da lahko debata argumentirano sploh poteka. Debata namreč nikoli ni potekala o stigmatiziranju, pač pa si ti v debato non stop vnašal frustro strigmatiziranja, vse skupaj se je pa začelo v trenutku, ko si začel gojit občutke, da bojda iz določenih razlogov izpadeš kreten pri sogovornikih. Začelo se je z občutkom od nikoder, da naj bi bil kreten, ker si musliman, nadalje si si pa celo že začel kar izmišljevat, da te je nekdo označil za kretena (Sašec), in to na podlagi normalnega vprašanja. In potem je bila tvoja prioriteta samo v identifikaciji z nekakšnim vojakom, ki bojda brani vse, pa tudi nogometaše … hehe … pred stigmami, da so debili, kreteni ali whatever. Vse nadalje v debatah je bilo podvrženo pač ukvarjanju s tabo in tvojimi občutki. Brez veze.
    Moje izkušnje so moje izkušnje pač. Ne vem, zakaj ne bi smel kdo zapisat svoje izkušnje kot svojo izkušnjo. In??? Seveda pa je bil to spet sarkazem, kjer sem zapisala, da po mojih izkušnjah raje fukajo, kot se pogovarjajo, in ne, da se z njimi ne da pogovarjat. S tem na primer se z veseljem strinja tudi eden izmed nogometašev iz mojih izkušenj, ki mi je tudi sicer točno ta stavek sam izrekel, s katerim se na podlagi mojih izkušenj tudi strinjam. Skratka, z nogometašem sva se lahko na tako izjavo pomenljivo skupaj smejala in strinjala, s tabo pač ne. Vzroki so precej očitni in s fuzbalom nimajo zveze. No, sicer pa itak obstaja tudi precej po logiki stvari relevantnih psiholoških dizertacij na temo pomenov testosteronskega aspekta športnikov in koliko pomaga ali ne pomaga športniku pri doseganju rezultatov oziroma pri vzdržnosti. Testosteronski presežki so seveda zaželeni ( kar pa ni tako konstruktivno pri umskih presežnih aktivnostih) in določena mera abstinence od seksa naj bi bila pred tekmami celo zaželena, da se le nakopiči eliksir bojevitosti v “glavi”. Zato je bila z zadnjega SP-ja zanimiva tračarija, da naj bi bilo v nemški ekpi nekaj homoskesualcev, ki naj bi si ga fajn privoščili srat na gostovanju. Če so ga res srali, bi lahko rekli, da so morda zadnje tekme tudi zato odigrali manj impulzivno in precej apatično … hehe … Ampak to bi pomenilo, da bi jim medsebojne orgije več pomenile od zmage na SP, v kar se pa zlahka zelo dvomi. Itd.

    Nobene populacije ni umestno stigmatizirat na podlagi česar koli zaradi stigmatizacije same, ker niti ni koristno. Nikakor pa to ne pomeni, da ni koristno zaznavat realno stanje in presojat o nepomembnosti, pomembnosti ali škodljivosti obstoja kakršne koli zaznave že. In brez dvoma je škodljivo kakršno koli razpravo o morebitnih hibah določene populacije preprečevat in zavirat s floskulami o stigmatizaciji. Na primer zadnja aktualnejša zadevščina -zaviranje kakršne koli razprave o pedofiliji znotraj Cerkve, pri čemer niti ne gre za večinski pojav, ampak prej manjšinski, pa zato še toliko bolj prenekateri katoliki po fenovsko umevajo že samo objavo določenega članka na to temo kot nezaslišano stigmatizacijo in celo diskreditacijo katolikov. Takih odzivov s strani fenov ali drugih posameznikov, ki se postavijo v vlogo vojaka, ki bojda zgolj brani nekaj, kar mu je ljubo, je polno na raznih področjih in so škodljivi, ker preprečujejo tudi konstruktivno reševanje in zahtevo po reševanju ali izkoreninjenju določenih problemov oziroma škodljivosti, nekoristnosti itd. Kar pa seveda nima zveze s stigmatizacijo, ki funkcionira zgolj zaradi veselja do neke stigmatizacije. In vnašanje takih floskul na moj blog in celo na mene osebno je s strani nekoga, ki me bojda bere, precej trapasto in me lahko kar neha brat, saj očitno ne prebere kaj dosti, četudi bere.

    Kje so se zrcalile argumentacije možne škodljivosti siceršnje nizke stopnje intelektualnega in duhovnega nivoja v sferi nogometa, zaradi česar bi bila relevantna pozornost na slednje (ne stigmatizacija zaradi stigmatizacije)? O tem sem tudi pisala v okviru same politike znotraj tega športa, ki se ji pač po logiki stvari uklanjajo tudi fuzbalerji. Gre za zlorabo fame o plebejskem športu, ki simbolizira moč in slogo plebsa. Kar je navaden ušiv piarovski nateg plebsa, saj gre pri fuzbalu predvsem za kovanje enormnih profitov in gladiatorji (fuzbalerji), ki se prebijejo do tako imenovanih uspešnih (torej teh, ki naj bi jih plebs najbolj občudoval), postanejo tisto, kar plebs skozi zgodovino najbolj jebe v glavo. Postanejo navadni turbokapitalisti, ki se jim gladko fučka za spone rasizma, revščine itd. po svetu in v državi, od koder prihaja. Dobičkarskim klubom se pač prodajajo brez kakšnih eksplicitnih domovinskih, kaj šele drugovrstnih vrednot in nič ne počnejo takšnega, kar bi simboliziralo blagor plebsa na poti k boljši demokraciji. FIFA služi milijarde, niti dela teh milijard pa na primer niso namenili niti za gradnjo stadiona za fuzbal v revni afriški državici, ki se je s to potezo namenila približat civiliziranim državam, da jih ne bi le izkoriščali in ignorirali. Kateri od pametnih fuzbalerjev je obsodil takšno delovanje FIFE? Nihče. Ker jih boli kurac. Ker jim iq sega do brce v žogo in cedenja sline po mega zaslužkih, s kakršnim kasneje ne počnejo nič pametnega, še najmanj razne Maradone. Skratka, E. Bergant je v pogovoru na vse te še kako relevantne očitke dejal, da je fuzbal pač takšen, kakršen je sicer v povprečju ta naš svet in zakaj bi pričakovali, da bo fuzbal funkcioniral kaj bolje. Heh. Seveda. Saj je fuzbal še eksplicitno šport, ki prezentira simbolično najbolj prvinske vzgibe človeka, kakršne pač vsak za lahkoto zaznava in pozna, zato je zlahka toliko bolj popularen. Ja. Ampak pač ni nič boljši. Pred tem, da ni nič boljši, si pa prav gotovo ni pametno zakrivat oči in celo hlinit resnico. Sicer nič na tem svetu ne more postat nič boljšega. In na to, da ni nič boljši kot tisto, kakor se suka današnji svet na najbolj prvinski bazi, ki pač ni ravno zgled modrosti, vpliva splošno intelektualno in duhovno stanje vseh sodelujočih posameznikov. In je slabo. Ni nadpovprečno, bolj kakovostno in koristno ali žlahtno. Je profiterski pop. Zato menim, da ni poezija. No, vsaj dovolj kakovostna poezija ni, ki bi bila omembe vredna kot poezija sploh. Je pa v sami izvedbi profiterskega popa zabaven in razgiban šport za gledanje in sproščujoče vživljanje v takoimenovano “popdramo” na zelenici. To pa vsekakor.
    Negativen aspekt nizkega intelektualnega in duhovnega nivoja nogometašev je na primer tudi v tem, da so seveda kot premožni frajerji in zapolnjevalci medijske ekskluzive med “osebnostmi” servirani kot vzor preneštetim dovzetnim in naivnim dušicam znotraj plebsa. Simbolizirajo prioriteto nagrajevanja na tem svetu, pri čemer je seveda intelektualni in duhovni nivo ter s tem možna povezana večja koristnost za blagor demokratičnejše bodočosti in kvalitetnejšega življenja v senci, kot nepotrebna za umevanje pojma uspeha. S tega vidika je še toliko bolj tragičen in srhljiv poskus nekoga, da skuša prezentirat fuzbal ali fuzbalerje kot poezijo ali celo kot filozofijo. Še toliko bolj tragično je, če to počne nekdo, ki se predstavi kot pesnik, od katerega bi se pričakovalo zavedanje tragičnih eksistenčnih usod prenekaterih pametnih in empatičnih literatov skozi zgodovino, tudi filozofov in drugih osebnosti, ki so k svetu prispevali veliko modrosti in koristnih stvari, pa za to nikakor niso bili poplačani in upoštevani po zaslužnosti ter bili izpostavljani kot zgled. In zdaj se nek pesnik čuti bojda blazno dolžan postavljat v bran nogometu in nogometašem, da ne bi bili revčki stigmatizirani, da so premalo inteligentni????? Morda bi bilo bolje preizprašat še malo duhovni nivo in inteligenco takih in drugačnih pesnikov.

    Upam, da si zadovoljen z dodatno razlago in argumentacijo o smislu ali nesmislu “stigmatizacij” in s tem povezanih možnih fruster v odnosu do umevanja narave stvari in posledičnih koristi ali škodljivosti.

    “sem pa res bolj prizadet, če vidim nebuloze od tebe, ker si bila v davni mladosti moj predalček za nasvete o življenju in si izražala določeno podporo v času, ko se slog pisanja, oblikovanje osebnosti gradi. bolj jemljem tvoje pisanje k srcu kot pisanje koga drugega. to so te džungelske zadeve.”

    Ti bodi kar prizadet od nebuloz in se predvsem spokaj daleč stran od nebuloz, tudi in predvsem od svojih. Le to te bo namreč lahko sploh vodilo po poti, kjer bi lahko nebuloze drugih sploh prepoznaval pravilno.
    Ti si še vedno v davni mladosti, štirinajst ali petnajst let mlajši od mene. Takrat, v tvoji davni mladosti, kot si to poimenoval, pa si bil pravzaprav še nepolneleten pubertetnik. Z veseljem sem ti izražala podporo, kolikor sem ti jo pač lahko v okviru mej verjetnosti glede na drobno količino druženja. Privoščila sem ti, da bi se razvijal in dosegal, kar je obetal tvoj potencial, in to ti privoščim še danes. Vendar tudi na tvoje življenje je vplivalo, vpliva in bo vplivalo še marsikaj. Zdaj si v fazi, ki je drugačna od tiste pubertetniške, ki tipa in išče po defoltu še bolj zadržano, predvsem v tem, da si postal še zelo mlad brezmejno nadut, pretirano željan pripadnosti in brezmejno obremenjen s pojmi občutkov vzvišenosti ali ponižanosti, namesto da bi se raje ukvarjal z ustvarjalnim in plodovitim razkrinkavanjem in razreševanjem notranjih konfliktov in drugega. Tista nedisciplinirana afektirana pubertetniška površnost in reaktivnost je očitno še vedno pri tebo zelo živa na enak način. Povsem razumljivo je, da je tak tip človeka, kot si ti, jemal v obzir tak tip človeka, kot sem jaz. Še posebej ker si vedel, da izviram iz določenih okolij in določenega sveta, sfere, kamor si ti pikiral. Vendar pa obstaja možnost, da te je precej bolj privlačila neka prezenca, drža, samozavest v izražanju itd., kot bi bilo dobro zate v tisti fazi življenja. V kolikor bi si jemal moje pisanje k srcu, bolj kot od koga drugega, bi se tako tudi obnašal. Spoštljivo in srčno na primer. Vendar si se na žalost v fazi, v kateri se nahajaš zdaj, odločil spopast s tistim, kar si bojda jemlješ k srcu in celo tekmovat, kar je po defoltu zgrešen pristop. Zdaj hočeš diplomo za tisto, kar si si v davni mladosti, ko si se še oblikoval v slogu, mišljenju in blabla …, jemal k srcu. Minila te je potrpežljivost, prišel si mi povedat, da si zdaj vrhunski, dovolj odrasel v primerjavi s tisto bojda davno mladostjo, ki seveda sploh še ni davna. To, da se ti bo dogajalo tudi to, da boš s časom neke stvari spoznaval v drugačni luči, kot jih zdaj, je povsem normalno. S tem v paketu človek dela tudi zmote (predvsem kar se tiče prepričanj o ljudeh in odnosu do njih), na katerih pa se seveda lahko nekaj naučiš ali pač ne. Tisto, kar ni dobro, je, da ne znaš stopit koraka nazaj, kadar občutiš v svojem odnosu do nekoga ali nečesa zmedo ali nasprotujoče si občutke. Takšna situacija te lahko pripelje v bodočnosti v zoprno situacijo pred samim seboj. Ni problem v tem, da človek ne more v določeni fazi sprejet ali doumet nečesa, kar mu je servirano, četudi ravno zaradi tega morda celo zgreši ovinek in si škodi, kar spozna v kompleksnejši luči kasneje. Odvečen problem nastane, če ga je takrat, ko se je to dogajalo, z neustreznimi reakcijami zaradi srčne aritmije nekaj storil ali reagiral tako, da se je globoko zasral na mestu, kjer ni umestno. V takem primeru človek občuti kasneje bolečino, ker se je osmešil pred samim seboj. In potem se mora opravičit sebi in morda še komu ali pa s tem pač živet.

    “tako pri fuzbalerjih, Koranu in pri kratki zgodbi ti je po mojem umanjkal delček uvida v zadeve, kar dojemam kot manjko v osebnosti.”

    Ti gradi raje svojo osebnost. Raje jo gradi in bodi pozoren, kaj in kako počneš z njo. Nisi še tam, niti se ne trudiš kaj dosti z delom na kompleksnejšem uvidu, da bi lahko sodil o moji osebnosti. Če boš imel kdaj kaj zanimivega za povedat, pa kar. Bom z veseljem prisluhnila

    “in sicer tisti vidik, ki dopušča neko lebdenje nad stvarmi, intuitivnost pri prvih dveh zadevah, pri zgodbi pa delček poznavanja ene vrste čustvovanja. kar se tiče intuitivnosti, ni zgolj to, ampak znam v vsakem trenutku pojasnit kaj in kako in se mi zdi nujno potrebna za pesnika kot “vidca”.”

    Lebdenje nad stvarmi. A res? Katero pa? Z intuitivnostjo bi se rad vadil? Ti je padla na glavo? Ja, čestitke ob loterijskem dobitku. Joj, kako je svet lahko preprost. Samo poznavanje ene vrste čustvovanja mi manjka … hehe … ???? Jah, to je pa res super, da je samo ena in ravno ta. Najbolj pomembno pa je, da to eno vrsto čustvovanja intuitivno poznaš dobro ti, medtem ko lebdiš nad stvarmi. Škoda, ker mi je ne moreš predstavit. Obilo užitka ti želim tam zgoraj, medtem ko se od lebdenja in intuitivnosti preobražaš v “vidca”. In priznam. S to retoriko zagotovo nimaš z mano v dialogu, ama, kaj počet. Če tega še nisi ugotovil, je včeraj prepozno, torej si me mirno lahko nehaš jemat k srcu in svoje srce osvobodiš odvečnega bremena, ker nima smisla. Mene res v tam nekem intuitivnem, lebdečem svetu “vidca” ni. Tako da gre lahko samo za tvojo projekcijo, ki nima kaj dosti opravka z mano v pravi naravi stvari. Jaz blodim po tleh, gledam in raje kaj vidim, dokler ne bom odšla lebdet tja gor, kjer bo morda intuicija celo kaj prispevala k mojemu boljšemu počutju. Torej izgubljaš čas in energijo pri bockanju z mano in brez potrebe jo kradeš tudi meni.

  116. stari - 26.07.2010 ob 21:52

    Po daljši odsotnosti sem spet malo pokukal na ta, občasno izredno zanimiv blog. Presenečeno ugotavljam, da nisem veliko zamudil, saj še vedno poteka izmenjava mnenj na temo ustoličenja poglavarjev… (od 25.6.). Vsebina je sedaj sicer povsem druga, a po svoje še vedno zelo zanimiva. Le sledim ji težko. Priznam, da mi nikakor ne uspe uganiti, zakaj in od kod Simoni toliko prizadevanj in energije za, očitno jalovo repliciranje Nidurunu (če sem prav zapisal). Simonine replike se mi zdijo tako logične in razumljive, da imam nehote občutek, da Nidurun vstrajno funkcionira nekako po tisten starem reklu” ja ga krstim a on….”. Brez zamere.

  117. Simona Rebolj - 26.07.2010 ob 22:03
    Simona Rebolj

    @Nirudun:

    “glede svojega pisanja, ki sem ti ga pokazal, je ravno glede njega s strani literarno kompetentne osebe prišlo mnenje, da je, ko je zagledala prvi stavek, se ji zdelo, da je genialno, da vem, kaj počnem, da na teh mestih pojem, da je visoki spev. medtem, ko se je vtis te osebe kvaril, dlje kot je prišel. omenil sem tej osebi, da je “ena ženska”, ki je objektivna in kompetentna, ki sen ji dal za prebrat, dejala, da je prvo poglavje najmanj reflektirana. potem sem te moral branit, da si objektivna in kompetentna. zadevico, ki si jo ti označila kot odlično (nagrobnik za IC), je sam spljuval, češ, da sem uporabljal barve, ki same na sebi ne pomenijo nič, dokler so izven konteksta.”

    Ja, in????!! A zdaj pa še prigode okrog svojega pisanja turiš pod moj zapis o slovenskem FBI. Neverjetno. In kaj naj rečem na te pridevnike, ki ne definirajo ničesar. Domnevno kompeptentni versus domnevno komeptentni. Kje si pa ti??? Aja, ti spet nekaj braniš ali ne braniš.

    Ne vem, kdo je ta kompetentna oseba (ne vem spola, ker v prvem delu odstavka pišeš, kot da je ženska, kasneje jo preobraziš v moški spol … hehe) in zakaj naj bi bila komeptentna v tvojih očeh. Na podlagi tistega, kar lahko vem, lahko sklepam, da je možno, v kolikor je ta oseba ugledala tvojo poezijo prvič, da je na prvo žogo lahko občutila ob tvojih verzih privlak, da se v nizanju kar močnih asociativnih izrazov skriva nekaj več, kar se bo iz pesmi v pesem bolj odstiralo in sestavljalo v nek učinkovit sporočilen efekt, pa se ni, zato je po začetni zaljubljenosti njeno navdušenje morda iz pesmi v pesem popuščalo in se spreobračalo morda celo v nasprotno, pri čemer je končno nekje na poti, ko je efekt očaranosti na prvo žogo popustil, “pametno” oseba ugotovila, da morajo imet besede – barve nek pomen znotraj nekega konteksta. Jah, po svojih osebnih preferencah tudi v okviru poezije bi se seveda strinjala, vendar pa ti nisi iz tega testa in ne vem, če boš kdaj sploh hotel bit, tudi če bi lahko postal, saj konteksti in s tem v povezavi neki smiselni pomeni pri tebi, še predvsem v poeziji, sploh ne obstajajo in se s tem sploh ne ukvarjaš. Ti pač pišeš lebdeče in intuitivno, se igraš s poskusi, ali te to lebdenje v imenu intuitivnosti lahko pripelje do kakšnega omembe vrednega uvida, ki bi še tebe, »vidca«, presenetil. Skratka, mečeš iz sebe, kot pade pač. Zečetni del te zbirke, če me spomin ne vara, vsebuje nekaj več opisovanja stanja stvari. Kakšnega posebnega smisla in konteksta pa pač ni, a ne. Zato morda res prvi del ponudi več konteksta že zaradi same narave stvari podajanja opazovalnega spektra, nadalje pa pač navržeš več emotivnih prebliskov, ki jih lahko samo občutiš, nima se pa smisla ubadat s smisli ali kontekstom. Če moram izbirat med rahlo samo po sebi bolj logičnim dolgočasjem in nedefiniranim serviranjem emocij, pa vendar z več strasti osebno izberem definitivo drugo. Kakšen slavist, ki mu ni uspelo postat literat, čeprav je želel, pa morda prvo … hehe … Možnosti je še več.

    Osebno bi se lahko na primer poigrala s podajanjem mnenja celo na osebni ravni, saj si me opozoril, kje se nek del pesmi dotika mene. Kot si opazil, na primer, tistega nisem komentirala, čeprav je vsakomur zanimivo sebe zasledit v nekem delu drugega. V navezavi na presojo o smislih in kontekstih bi zlahka zadevo označila za popoln nesmisel, brez ustreznega konteksta in predvsem zgrešeno. Lahko bi rekla, da te je intuicija prekleto izneverila in je predvsem plod tvojih morda želenih predstav, ki z intuicijo nima kaj dosti veze. Vendar bi bil tak moj odziv neumesten po mojem mnenju, ker ne pričakujem, da bi me v imenu poezije moral videt tam, kjer naj bi jaz smiselno in v oprijemljivem kontekstu bila lahko zaznana. Ti me pač vidiš tam in tako, kot me lahko ne vidi nihče drug na svetu, še najmanj pa jaz sebe. Torej se lahko le nasmehnem, začudim, whatever in sprejmem tvoj svet, v katerem so projekcije pač takšne, kot si jih malaš. Poezija to dopušča. Način vrednotenja le te je pa druga stvar.

    Mene prvi verzi očarat niso mogli, pa so me zato toliko težje naslednji razočarali, ker ta tvoj stejtment, kako funkciniraš, že poznam. Dvomim pa, da bo tvoji zbirki lahko naklonjen kdor koli od kompetentnežev, ki bi pričakoval umestne kontekste in smisle. Prešeren se je, vključno s formo in bil v tem smislu predstavnik izjemno disciplinirane poezije, ki se je predvsem ukvarjala z umeščanjem v kontekste in smisle itd., in ti si diametralno nasprotje tega slovenskega spomenika. Tvojo poezijo sem sprejela kot odraz tebe, saj ne more bit nekaj drugega, kar je v avtorju, zato jo izvzamem iz konteksta primerjav z neprimerljivim. To, da bi bilo meni ljubše, če bi bil bolj dicipliniran in artikuliran v izrazu tudi v poeziji, sem ti itak povedala, ampak nisem s tem opletala kot s pogojem. Zaradi pomanjkanja smisla in predvsem kontekstov se pričkam s tabo, ko pišeš komentarje tukaj. Poezija je pa pač tvoja in je taka, kakršen si. Opazujem predvsem, kdaj je več ali manj strasti notri in kdaj se uturi, če se, kakšen blef, ki ne uspe, ali je zadeva čista. Kako bodo pa tebe sprejeli ali zavrnili različni kompetentneži, je pa drugo vprašanje. Imaš več možnosti. Zelo popularna je lezenje v rit komu na osebni ravni. Če boš simpatično kvazi odfukan, a lobiju prilagodljiv, predvsem pa Simpatičen, je popolnoma vseeno kaj in kako pišeš oziroma je pomembno, da vnaprej pišeš tako, kot je všeč srcu (beri: kurcu) lobija, ker bo neka tolpa, ki bi te radi imeli za frenda kdaj pa kdaj, v vsakem primeru izdala tvojo zbirko in se po močeh založbe potrudila za piar. No, ampak to itak že veš. Druga možnost je, da pišeš tako, kot čutiš in daš največ od sebe v tem okviru, končaš, ko veš, da je to to, kar hočeš in iščeš pravo linijo, ki te bo podprla in usmerjala. To je poštena in vedno dolgoročno in predvsem vesoljnoročno najboljša varianta, ki edina nudi zadoščenje v pravem pomenu besede. Tretja je, da Simpatično in pokorno vlečeš na ušesa, kaj ti pridigajo kompetentneži in najbolj ubogaš tistega, ki ti največ keša ponudi, se potrudiš sodelovat, medtem ko ti kompetentnež piše pesmi in greš potem na pivo ali na počitnice do naslednjič. V nobenem primeru pa nikoli ne boš mogel bit tisto, kar nisi in predvsem kar v resnici nočeš bit.
    Izjava komepetente osebe o pomembnosti kontekstov in smislov v tvoji poeziji se mi zdi precej hecna, saj te prioritete preko pristopa v tvoji poeziji sploh ni in je nesmiselno in izven konteksta s tem v glavi tvojo poezijo sploh brat, kaj šele komentirat. Če bralec tvoje poezije pričakuje to, je po logiki stvari razočaran iz pesmi v pesmi bolj, ker tega ne dobi in nekje na sredini najkasneje pojamra, ker tega ni dobil, čeprav tudi na začetku ni nič drugače, samo obeta si nekaj. Jaz bi na tvojem mestu taki kompetentni osebi rekla, da je neka popolnoma nekompetentna oseba izjavila, da je postavljanje tvoje poezije v tak okvir totalen nekomptetenten nonsens. In če bi to osebo najprej zmotilo, zakaj bi jo sploh zanimalo mnenje nekompetentne osebe, bi končala razgovor … hehe …
    In seveda moram pripomnit, da me pred nikomer nikoli nisi Moral branit in ti ni treba. Lahko izmenjamo argumente in poglede, pa vidimo, kaj se zgodi na podlagi česa. Kdor čuti pa razlog za kakršno koli napadanje, pa zagotovo ni kompetenten za nič na svetu, ampak navaden idiot, ki je očitno premalo komepetenten za kar koli, da bi lahko kompetentno komuniciral. Če si me torej branil pred kakšnim napadalnim idiotom, ki bi mi bil lahko nevaren, se ti zahvaljujem, ampak potem ne razumem, zakaj govoriš o neki kompetentni osebi.

    enako je pri kratki zgodbi z druge smeri prišlo obvestilo, od ravno tako literarno kompetentne osebe, da je konec odličen.”

    Ja, in??? In ti si zdaj izgubljen in ne veš, kaj naj si misliš. Razpošlji enako vprašanje na sto kompetentnih oseb, pa boš videl, kakšnih odgovorov bo več in potem boš noro vesel, ker boš prišel do pravega odgovora ali je nekaj odlično ali zaenkurc. Z argumenti se kakopak ne boš ukvarjal. Kako ti sploh pade na pamet, da mi tukaj serviraš neko mnenje nekega brezimnega kompetentneža, mnenje pa zožiš na pridevnik odličen. Kaj pa to pomeni? Mojemu dedku se je zdelo odlično kosilo vampi, meni gre ob njih na bruhanje. Pojma nimam, zakaj se nekomu zdi odličen, odgovor na zakaj, je pa edino relevantno za razmislek, kaj šele za debato, o čemer koli, a ne. Nekaterim kompetentnežem se je naprimer zdel odličen konec v filmu Kruh in mleko, meni se je zdela to najslabša plat medalje tega nagrajenega filma. Moji argumenti so se naslanjali na neko ideološko foro, ki boža po kurcu večino določenih ljudi, ki uporabljajo take konce za emocionalni obliž, ki spretno zakriva precej bolj kruto realnost. Dokaz, da sem imela prav, da je šlo predvsem za to pri presoji o dobrem koncu, sem dobila zlahka, ker so bili servirani tudi temu primerni argumenti v prid zagovoru epiloga. In nekateri kompetentneži so imeli pač enako mnenje kot jaz, da je bil to nepotreben patetičen debakl sicer dobro peljane in še bolje zrežirane zgodbe. Debata o tem, ali argument zadostuje pri presoji in je relevanten, je druga stvar, kamor se lahko nadaljuje debata o tem, kaj je za presojo sploh pomembno, na podlagi učinkov samih. V Sloveniji pa tudi sicer obstaja kar nekaj tovrstnih lokalnih kucljev. Če je bil Cvitkovičev epilog internacionalno emocionalno prilegajoč za določen populističen obliž na rane, ki jih poznajo po celem svetu in jih raje negujejo, da se širi gnoj, kot boleče zdravijo, obstajajo še takovrstni prijemi v našem prostoru, ki jih razume predvsem ali celo samo naš narod in rad sprejme v svoji dobronamerni hinavščini. To so pa potem tisti umetniški izdelki, ki pri nas doživijo pravi fanfare in se potem cela srenja čudi, zakaj tega nihče drugod ni niti povohal, kaj šele, da bi ga prepričalo ali ganilo. Ker bi bilo treba pač najprej prepoznavat sindrome in s tem povezane konstrukte obliže na prvo žogo, potem definirat lokalne frustracije, ki jih drugod ne razumejo in frustracije, ki segajo preko več meja … hehe … Kvaliteta je pa nekaj drugega in tudi mora funkcionirat, da bi jo sploh lahko opredelili, v svojem okviru, z opredeljenim namenom in presojo o naravi doseženega cilja. Da imamo s tem v Slovenije hude težave, pa je nazadnje najbolj dokazala nagrada Prešernovega sklada Vojnovićevemu romanu, s čimer so se določeni kompetetntneži hudo osmešili pred javnostjo, servirali ljudstvu mizerno sporočilo in brez potrebe oblatili še avtorja sicer simpatičnega komercialnega romančiča, ki pa si ni prislužil te nagrade, niti se nikjer v romanu ne pozna kakšen namen, da bi si jo nameralal prislužit, razen v kolikor bi se šli navadna politikantska mafijska založniška posla, kar pa spet ni dober vtis in sporočilo javnosti. Prenekateri kompetentneži so tako mislili in tudi izrazili, drugi pa so odločili drugače, a po povsem drugih argumentih, ki so se sicer meni zdeli politikantski, sramotni in jalovi. Odraz nekomptetntnosti. In kaj boš zdaj ti s svojim mišljenjem ob vsem tem???? Zbiral mnenja komptetentnežev na podlagi pridevnikov od nezadostno do odlično in potem metal kovanec, kdo neki naj bi bil bolj kompetenten?

    Že vpeljevanje te debate na blog izpade z moje perspektive potuhnjeno in manipulativno, saj si tudi na mejl prav rad nasul plaz besed na to temo in ničesar, kar bi lahko koristilo branjenju tvojega stališča nisi rad spustil. Zato me lahko samo čudi, da mi tega z veseljem nisi serviral že na mejl. A kaj bi se spraševala o tem v navezavi na nekoga, ki se veseli nategov, a ne.

    Najbolje bi bilo, da bi sam postajal pred sabo čim bolj kompetenten. Če ne drugega, ti ne bo treba več nikogar pred nikomer branit. Ker boš vedno o čemer koli ali o komer koli povedal tisto, kar ti resnično misliš in veš, zakaj. In potem se temu ne reče več, da nekaj ali nekoga braniš ali ne braniš, ker ti pač govoriš in misliš tisto, za čemer ti stojiš. Se razumeva????

    “to je tisto, kar jaz vidim pri tebi kot napačno, … mislim, da si določene stvari po svoje prirediš. in se ti pojavlja tisti sindorm, ki si ga pri meni označila za ne-vedenje tega, da temni madeži na kvarijo svetlobe. namreč, mislim, da si s tem utrjuješ svoj svetovni nazor, ki bi se ti lahko bo morebitnih dvomih omajal.”

    To je blebetanje v prazno, ker spet ni nobenih konkretnih argumentov, nobenih oprijemljivih primerov. Kateri svetovni nazor neki pa utrjujem? Daj povej, ker še sama nisem odkrila, da naj bi ga imela. Me zanima, kakšen svetovni nazor neki vidi pri meni nekdo, ki se sam na določen način versko opredeljuje in nasploh brani, brani in še enkrat brani fuzbal, pa Nirvano, pa … Skratka, ne bi me moglo bolj zanimat, kako neki opredeli moj nazor nekdo, ki se kar naprej opredeljuje sam.

    To je seveda zgolj retorično vprašanje, sicer te imam poln kufer. Evo, to je osebno. Poln kufer imam komentatorja, ki malo komentira na mojem blogu moje zapise, pa precej več forsira sebe in svoje probleme, fore, natege, travme itd. Ob vsem tem mi pa hodi razlagat, kaj vse ga moti pri meni in razume kot napako in blabla. Predlagam ti, da se me otreseš. Zakaj neki bi zapravljal čas in energijo na mojem blogu, ko je pa toliko stvari v tvojem življenju manj napačnih, motečih. Klepetaj s kompetentneži. Vso srečo želim. Globoko verjamem, da lahko najdeš po svoji meri celo drug blog, kjer se boš bolje počutil, če se ti že ne ljubi ali ne vidiš smisla, da bi odprl še enega svojega.

    Da bi olajšala situacijo, bom nadalje mogoče, če mi bo tako svanulo s pizde, preprosto izbrisala tvoj komentar, če se ne bo nanašal na tematiko zapisa. Povem vnaprej, da si prihraniš energijo za pritoževanje. Samo repliko na tole bom seveda pustila, da bo off topic, ker boš zagotovo poln besed in da ne boš občutil globokega trpljenja, diskriminacije, diskreditacije, poniževanja in ignorance zaradi preprečevanja odziva.

  118. Simona Rebolj - 26.07.2010 ob 22:13
    Simona Rebolj

    @stari:

    Ja, bile so tudi vmesne moje odsotnosti, čeprav so komentatorji še vseeno pač komentirali pod tem zapisom, ker se je začela debata sukat v razne smeri, jaz pa nisem uspela še sproducirat novega. Kmalu.

    In ja, moje repliciranje Nidurunu je precej jalovo, z vidika njegovega odnosa in pridonosa v dialog. Saj sem vmes že nehala odgovarjat, pa me je spet zaneslo, bolj zaradi samih iztočnic in pisanja o tem, če se že sveti iztočnica. Zdaj imam dovolj za dolgo.

  119. Nidurun - 27.07.2010 ob 00:02

    “V kolikor namreč trdimo, da objektivnost ne obstaja ali da je vse tudi osebno in podobno,”

    ne vem, od kod si razbrala, da sem jaz kaj takega trdil. to je stvar tvojega fanatičnega sovraštva do mnenja o stvari subjektivnosti, nikakor pa ne mojega pogleda. govoril sem namreč o subjektivnosti čustvenih stanj, ne pa “resnice”.

    “Nekateri ljudje so bolj živalski in nekateri bolj učlovečeni. Spet je pomembna samo presoja o večji ali manjši prisotnosti živalskih vzgibov v nekom in obratno. Slogi našega pisanja ali mimika se že lahko spreminja po počutju, ja, ampak vsebina pa ne prav dosti, v kolikor v človeku prednjači učlovečenost pred živalskimi vzgibi, ki se pač precej manj vežejo na vsebino razmišljanja po počutju.”

    vsebina se ne spreminja kaj dosti v nobenem primeru, da, imajo pa čustvena stanja pomembno vlogo pri dojemanju nekogaršnje prezence, saj je, če se ne motim, 60 ali 80% sporazumevanja stvar telesne govorice. če vržemo v izložbo dva človeka, ki bosta povedala isto stvar, menim, da je velika verjetnost, da bo eden obveljal za bolj, drugi pa za manj kredibilnega, in to pri vsaki vrsti občinstva. o vsebini jaz nisem govoril, ampak o tem.

    “Ni primerov, dokazov ali argumentov za takšno trditev oziroma označbo, zato je nemogoče in nevredno replicirat.”

    je, dozdajšnja najina komunikacija.

    “Česar človek ne spremlja sploh, ga pač ne zanima v omembe vrednem okviru, da bi bila umestna oznaka, da ga nekaj zanima. Če človek nečesa sploh ne spremlja, ga pa zanima, je možno v povezavi zgolj v kolikor nima možnosti dostopa, da bi nekaj, kar ga sicer zanima, spremljal. Hip hop v tvojem primeru je pač povsem dostopna scena, da bi jo lahko vsaj malo spremljal, če bi te vsaj malo zanimalo.”

    nisem napisal, da ne spremljam sploh, ampak, da ne spremljam. hip hopa kot plesa pa ne spremljam sploh. glede na to, da si goivorila tudi o pesniških sposobnostih hip hoperjev, sem se jaz nanašal na to povprečje.

    “da si postal še zelo mlad brezmejno nadut, pretirano željan pripadnosti in”

    pripadnosti si ne želim sploh, ampak je moja največja želja čim manjša pripadnost. ljudi slabo prenašam, želim si čimvečje izolacije. želim si pa priznanja.

    “Lebdenje nad stvarmi. A res? Katero pa?/…/”

    temu lahko rečeš tudi humanistična širina, duša, smisel za lepo, poduhovljenost … razmišljane je tudi stvar estetike in estetski čuti izvirajo iz intuitivnega … spomnimo se na primer vpliva telesne govorice na komunikacijo, na vpliv barv, simbolov, linij, oblik, itd. kot takšno, je vse to zelo pomembno za človeka in stvar intuicije. ravnotako nas intuicija opozara na nevarnosti, ipd. kot takšna je intuicija zmožna večjih spoznanj kot razum, saj očitno usmerja naše življenje. stvar razuma je, kako in koliko se bo to predelalo. jasno je, da se intuicija tudi moti in počne zločine. gre za sodelovanje med tema dvema frakcijama, razumom in intuicijo.

    “Ja, in????!! A zdaj pa še prigode okrog svojega pisanja turiš pod moj zapis o slovenskem FBI. Neverjetno. In kaj naj rečem na te pridevnike, ki ne definirajo ničesar. Domnevno kompeptentni versus domnevno komeptentni. Kje si pa ti??? Aja, ti spet nekaj braniš ali ne braniš.”

    kot si imela priložnost opaziti, o slovenskem FBI-ju že dolgo ne piše nihče več, ampak se piše o marsičem. v tem kontekstu sem kot primer tvoje zmotljivosti skušal vpeljati tudi to. kar se tiče pridevnikov, je verjetno težko pričakovati, da bom izdajal podatke ljudi in opisoval njihovo zgodovino in kompetence in sem se torej zanašal na zaupanje. kje sem jaz? kot avtor stvari, nimam pri ocenjevanju svojega pisanja posebne pravice posegat v oceno, imam pa svoje predmnenje, seveda.

    “Na podlagi tistega, kar lahko vem, lahko sklepam, da je možno, v kolikor je ta oseba ugledala tvojo poezijo prvič, da je na prvo žogo lahko občutila ob tvojih verzih privlak, da se v nizanju kar močnih asociativnih izrazov skriva nekaj več, kar se bo iz pesmi v pesem bolj odstiralo in sestavljalo v nek učinkovit sporočilen efekt, pa se ni, zato je po začetni zaljubljenosti njeno navdušenje morda iz pesmi v pesem popuščalo in se spreobračalo morda celo v nasprotno, pri čemer je končno nekje na poti, ko je efekt očaranosti na prvo žogo popustil, “pametno” oseba ugotovila, da morajo imet besede – barve nek pomen znotraj nekega konteksta. ”

    ta oseba se že več mesecev po službeni dolžnosti ukvarja z mojo poezijo in je vse prebrala nekajkrat. no, kot kaže ostaja pri tem mnenju. sama oseba trdi, da se moj slog nekje prelomi in postane nekaj čisto drugega, to je začetna faza mojega pisanja. besede – barve, niso katerekoli barve, vendar govori o simbolični vrednosti barv kot so rjava, modra, itd.

    v tem odstavku izražaš temeljno nerazumevanje zakonistosti poezije. naloga poezije je v osnovi prikazovanja stanja stvari, skozi prikazovanje se lahko stvari izkristalizirajo in postanejo primerne za obdelavo v kakšni drugi umetnosti ali filozofiji. ravno tako kot glasba ni nič drugega kot prikazovanje stanja. na določenih mesith sicer poezija nudi diirektno refleksijo, vendar se ta v osnovi kaže v čisti poeziji sami. če greš še enkrat čez, boš sicer opazila, da je ravno v tem poglavju tudi neka čiste, zunajpoetične samorefleksije in pogledov na svet. mi lahko našteješ nekaj sodobnih (današnjih) pesnikov, ki po tvojem izražajo samorefleksijo?
    opis poti do priznanje je duhovit. heh.
    kar se tiče branjenja, jemlješ stvar iz konteksta. branjenje se je pojaivlo za to, da bi se bilo mogoče resneje pogovorit o vidiku, ki si ga izpostavila, da bi bilo tvoje mnenje resneje obravnavano. kar je nek način moranje do samega sebe. kako se to imenuje, ni posebej relevantno, če ne čutiš neupravičene alergije do določene besede.

    “Zato me lahko samo čudi, da mi tega z veseljem nisi serviral že na mejl. A kaj bi se spraševala o tem v navezavi na nekoga, ki se veseli nategov, a ne.”

    ta pogovor s to osebo se je zgodil prejšnji teden.

    “Z argumenti se kakopak ne boš ukvarjal.”

    hecno napadalen pristop, glede, da sva na to temo izmenjala za celo brošuro mailov in argumentov. kruh in mleko kot film nima možnosti manipulacije s podobami, ker jih konkretno prikazuje. imaš pa prav, da, kar si napisala o zbiranju mnenj kompetentnežev. to mnenje sem avtomatsko navezal na svoje argumente.

    “Me zanima, kakšen svetovni nazor neki vidi pri meni nekdo, ki se sam na določen način versko opredeljuje in nasploh brani, brani in še enkrat brani fuzbal, pa Nirvano, pa … ”

    to je seveda navadna neumnost, glede na to, koliko časa sem pojasnjeval svoj način pripadnosti, ki to ni. to pripadnost vidiš, ker jo pač hočeš videti.
    tvoj svetovni nazor seveda ves čas izkazuješ s pisanjem bloga, recimo. ne vem, kaj si hotela s svojim vprašanje. lahko temu rečeš način mišljenja, zaradi mene, če te muči izraz, ki sem ga jaz navedel. in znotraj tega mišljenja so seveda vidne določene zakonitosti in povezave z utrjevanjem. alergična si recimo na “kmetavzarstvo”, v smislu neke kulture. nekoč si hitela zapirat ušesa in vreščat, ko sta dva pijana dolenjca začela peti čebelice. alergična si na izjave o subjektivnem, tako, da si zgoraj spregledala, kaj sem napisal. alergična si tudi na opredeljevanje opredeljevanja, zato si sfalila mojo razlago. alergična si na ne-razum in kar se nanaša za povprečneža na bolj skrivnostne sile narave, vsaj, kadr o tem jaz pišem, v bistvu gre pa za navadno psihologijo. aha, kaj so bili pa protiargumenti glede nirvane, ko jo tako vehemento branim? hm.

    stari:

    hecno bi bilo resno upoštevati nekoga, ki vključi del srbskega pregovora in na koncu pripiše brez zamere. že v osnovi se to navezuje na kvantanje, na neprečiščenost sloga in posledično verjetno tudi misli. še posebej, če ne uporabi argumenta. torej, priporočam, ne vem, branje kakšne zbirke cenenih kriminalk, boš našel veliko logičnega in razumljiivega notri.

  120. Nidurun - 27.07.2010 ob 09:31

    kar se tiče pa same sebe v tistem verzu, niti ne vem, kje si ti videla kakšno videnje. saj sploh ni videnje, omenjena si v enem verzu kot interna šala v stanju globoke depresije. tako, da v tem primeru omenjeni what the fuck ostane meni. tista vrstica je absolutno vse, kar se nanaša nate, glavna oseba v tisti pesmi je pa nekdo drug in sicer K. šizoidnost?

  121. Rado - 1.08.2010 ob 08:57
    Rado

    Mimogrede . . .
    Roman te je na svojem zadnjem blogu skromno omenil.
    Morda je zdaj priložnost, da pojasniš kaj ti pri njem zares ne paše.
    LP

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !