Simona Rebolj

« | | »

IZVOR – Christopher Nolan

29.07.2010

Za najnovejši filmski projekt Inception režiserja Christopherja Nolana je bila že pred predvajanjem v redni distribuciji sproducirana mega propaganda, verjetno največja po Avatarju. Piar je že predhodno serviral idejo, ki je sugerirala, kako naj bi gledalci sprejemali prihajajoči hit poletja. Dogajalo se bo nekaj misterioznega in inteligentnega, kar od režiserja Mementa tudi pričakujemo, vendar v batmanskih visokoproračunskih in vizualno glamuroznejših širinah. Kaj lepšega in bolj obetavnega! Če je šlo pri Avatarju za vnaprejšnja opozorila na moralko okrog neznosne turbokapitalistične kradljive ameriške politike do ubogih, skromnih, čisto mislečih in predvsem “drugačnih” bitij, naj živijo na Zemlji ali na planetu X, se je Inception uspel spropagirat kot visokoproračunski znanstvenofantastični triler, ki pa, olala, ne bo samo poln vratolomnih vizualnih efektov, ampak cilja predvsem na inteligentno občinstvo, ki bo znalo cenit aktivacijo sivih celic ob ogledu. Hmmm … Kdo si ne bi želel zavriskat na ves glas, da je orgazmično užival ob filmskem preizkusu inteligenčnega kvocienta in se odrezal odlično. Ne samo to. Še po odjavni špici je več dni razmišljal, razmišljal in razmišljal. Dandanašnji slehernik to tako rad počne ob prostem času, še posebej med zobanjem kokic.

Seveda takovrstna propaganda ne more dovolj učinkovito vplivat na nadpovprečen blagajniški izkupiček, v kolikor bi se znašlo pred velikim platnom premalo dovolj inteligentnih ljudi, ki bi celo hrepeneli po razmišljanju. Takovrstna bitja so med kokičarsko večinsko populacijo, ki prinašajo hollywoodskim hitom največji profit, prej izjema kot pravilo. Težko sem si predstavljala kokičarje, ki bi bili navdušeni nad obljubo, da bodo prisiljeni k aktiviranju možganov in celo k razmišljanju še po ogledu filma. Še težje sem si predstavljala, kako neki bi kokičarji z veseljem priporočali ogled in morda ponovno tudi sami navdušeno romali v kino na še eno ponovljeno dozo, v kolikor bi se jim kaj tako mučno obremenjujočega zares v dvorani dogajalo. Pri Avatarju je bilo jasno, da se film fura na tehnološko dovršen užitek z možgani na off, scenarij pa je bil temu primerno popkornovsko prazen, plehek, poln nekoristnih floskul v imenu morale in debilen. Ne samo to. Propaganda v imenu moralizma je bila še perverzno degenerirana s kvazi politično korektnim zavajanjem, kot je degeneriran in lopovski siceršnji turbokapitalistični piar, ki se odvija razkrito in ravno s pomočjo precejšnjega umanjkanja volje do uporabe sivih celic, kaj šele do razmišljanja, s strani tistih, ki navdušeno ploskajo slabim roparskim foram. V primeru Avatarja je milijone z nagnusno zlorabo moraliziranja o grdem kapitalizmu pobasal turbokapitalistični Američan James Cameron, tretji najbogatejši zvezdnik na Forbesovi lestvici pač. Še dobro, da je posnel film o obleganih ubogih “vesoljčkih”, sicer bi morda kdo pričakoval, da se bo preselil v Afganistan in pomagal ubogim Zemljanom, tako pa futra prevelik vamp in se ukvarja s 3D verzijo plesnivega Titanica. Zakaj ne bi prodal izsrane stare slame še bolje, kot jo je že, naivnim ubogim Zemljanom, tako bojda željnim samo ljubezni in sprostitve.

James Cameron nikoli ni ponudil več od plehkosti in samo enkrat dobro izpeljano idejo s Terminatorjem, pa si tudi od Avatarja nisem nič posebnega obetala, razen morda malo manj nagnusne zlorabe morale, Christopher Nolan pa je ponudil že precej: od dobre ideje, scenarija, obrtne dovršenosti in nekaj omembe vrednega razmisleka.

MEMENTO, THE MASHINIST, INSOMNIA, THE PRESTIGE in BATMAN

Memento je bila po zelo spodobnem intrigantnem filmu Following, kjer se že pojavi lopovski protagonist z menom Cobb, ki ga v modernizirani reinkarnaciji uprizarja v Inception Leonardo DiCaprio, prva odmevnejša stvaritev pod Nolanovo režijsko taktirko, a takrat še skromnoproračunski projekt, ki višjega niti ni potreboval, da bi uspešno dosegel, kar si je zadal v okviru. Scenarij je napisal po kratki zgodbi brata Josepha. Zgodbo o protagonistu, ki boleha za kratkoročno izgubo spomina, zaradi česar si mora zapisovat ključnejše informacije iz svojega življenja oziroma, še bolje, si jih kar vtetovirat. Jebi ga. Tudi pildki se izgubljajo, če ne veš, da obstajajo ali ti jih celo kdo ukrade. Agonija lova za identiteto se odvija enako intenzivno vzvratno v preteklost kot borba za prihodnost, v kateri bi končno vedel, kdo je sam, kaj hoče in kdo so drugi in kaj hočejo. Memento je bil brez dvoma film, ki je Nolana odkatapultiral med opaznejše režiserje. Z matematično dodelanim scenarijem, ki je gledalca silil, da tekmuje z avtorjem pri razpletanju enačbe, polne preobratov na poti do razkritja presenetljive skrivnosti, je pokazal, da se zna umestit med top filmske ustvarjalce s prepoznavnim specifičnim slogom.

Vendar je štiri leta kasneje relativno neznan režiser Brad Anderson lansiral film The Machinist, ki je izpadel tako, kot bi Nolan uspešno opravil popravni izpit iz Mementa in naslednjega precej povprečnega trilerja Insomnia hkrati. Anderson je pred tem že posnel misteriozno srhljivko Session 9, ki je povsem sovpadala z vzdušjem filma The Machinist in s tem povezano “filozofijo”, da je bolj grozljivo tisto, kar se dogaja vsak dan, za vsakim vogalom in človeka polni s strahom, ki mu krade spanec bolj od katere koli izpod postelje skakajoče namišljene spake.

Trevor Reznik, glavni lik v filmu The Machinist, je delavec v tovarni, ki trpi za kronično nespečnostjo več kot leto dni. Nad blaznega od izčrpanosti in shiranosti se zgrinjajo nenavadne situacije, ki ga pehajo na rob paranoje in kmalu ne zmore več ločevat halucinacij od realnosti. Odvija se napeta in skrivnostna bitka, polna flešev in preobratov pri iskanju vzrokov za nastalo situacijo in seveda stabiliziranju vedno bolj razmajanega stika z lastno identiteto. Pristopa “matematično” zapletene uganke na misteriozni poti do presenetljivega razkritja med filmoma Memento in The Machinist sta enaka, vendar je Andersonu uspelo še nekaj več, kar Nolanu ni. Z likom Trevorja Reznika, ki ga je odigral praktično nepozabno Christian Bale, gledalec diha, trpi in mu resnično privošči, da bi se končno vsaj malo naspal in, zaboga, celo kaj pojedel. Anderson se poglablja v značaj, zaradi česar so liki živi in čutni, Nolanovi hladni, precej brezosebni, kar bolj sovpada z vzdušjem koncepta filma Matrica, zato morda ni naključno, da si delita igralko Carrie Anne Moss v glavni ženski vlogi s sicer karakternim ksihtom in z močno, a hladno prezenco. Andersenov razplet misterija rezultira v problemu, ki se lahko zgodi “vsakomur”, no, če ni dovolj “priden” in preveč prevzeten. Skratka, gre za film, ki bi ga že zaradi samega žuganja s kazalcem zlahka uvrstili v srednješolski program, pa še dijaki bi si ga z veseljem ogledali. Nolanova zgodba je vsaj po moji osebni izkušnji bolj prhka, saj se je sploh ne spomnim, čeprav sem si oba filma ogledala v razmaku enega meseca pred petimi leti. Raziskovanje skrivnostnega umora bližnjega je pač hollywoodski kliše, ki je v meji verjetnosti predaleč za močnejšo identifikacijo slehernika s tegobo (ali tudi blagorjem morda). Brad Anderson po filmu The Machinist zaenkrat ni posnel nič odmevnejšega in morda je tudi bolje tako, hvala, ker nas ne ropa, če ni dovolj dobre ideje v glavi na razpolago, je pa Cristian Bale stopil pod Nolanovo taktirko v Batmanovi “sagi” in nadaljeval še z glavno vlogo v odličnem spet misterioznem trilerju The Prestige, ki so ga naši distributerji servirali v nezaslišano neprofesionalno izpljunjenem prevodu Skrivnostna sled, čeprav po ogledu nihče z osnovnim smislom za razumevanje poante ne bi mogel filma naslovit drugače kot samo Prestiž. Angažiranje Christiana Balea verjetno skoraj ne more bit slaba ideja, od koder koli jo že “suneš”.

Je pa izpadla precej slabše naslednja Nolanova ideja, da posname rimejk Insomnia. Zgodbo o detektivu, ki oboleva zaradi nespečnosti, za nameček pa razkriva umor na Aljaski, kjer sonce skoraj ne zaide. Povprečen trilerček s predvidljivim epilogom, ki ga drži od prve do zadnje minute pri življenju Al Pacino v glavni vlogi, ki je vedno pač Al Pacino, vendar njegova utrujenost ne dosega efekta Christiana Balea v vlogi Trevorja Reznika niti približno. Chris Nolan je s tem podvigom pokazal, da hoče prodajat svoje stvaritve, tudi če ni v formi, oziroma tudi če njegov brat ni v formi in ne napiše scenarija.

Batman Begins je spodobna fantazijska stvaritev, Chris Nolan pa si je že z Insomnio oddahnil od brskanja za izvirnejšimi koncepti in se očitno odločil potrenirat obrtni vidik visokoproračunskih in profitabilnejših komercialnih produkcij. Jonathan Nolan je še vedno počival in tudi pri tem projektu ni sodeloval niti kot koscenarist.

Pri naslednjem projektu The Prestige se je spet prebudil brat Jonathan in skupaj s Chrisom sta napisala odličen scenarij za do zdaj najboljši Nolanov film. V primerjavi z Mementom vsekakor že na prvi vtis prestižnejši izdelek, izstopa še posebej scenografija. Pristop deluje v zdaj že prepoznavnem slogu reševanja skrivnostne enačbe s polno dodanih spremenljivk do razrešitve, a z ravno pravo mero pretencioznosti, z dovolj prostora za zgodbo in vpogled v karakter likov. V glavnih vlogah spet odličen Christian Bale in dovolj dober Hugh Jackman. Dva prijatelja, čarovnika, postaneta tekmeca in prikomolčata čez rob sovraštva z dokazovanjem, kdo bo ustvaril boljši čarovniški trik, bolj prepričljivo in nerazkrinkano iluzijo. Srž uspeha se skriva v prestižu. Veliko dima z malo ognja. Najbolj prestižna iluzija je v resnici najbolj preprosta finta. Najbolj na videz zapletena zarota je le učinkovito dejstvo. Film s prepričljivo “filozofijo”, dramaturgijo in končnim omembe vrednim sporočilnim efektom. Celo značaji, ki niso ravno Nolanova močna točka, so tokrat dovolj orisani in približani gledalcu, da vsaj dihajo. V vlogi blesti predvsem Christian Bale, prepriča pa tudi Michael Caine, ker in ki je pač vedno Michael Caine, a tudi tokrat na zelo pravem mestu.

Brata Nolan nadaljujeta v formi s scenarijem za batmanovanje The Dark Knight, ki je očitno kompleksnejši in bolj igrivo zarotniški od drugih batmanovskih herojevanj v borbi med črno belim svetom – med dobrim in zlom. Bolj nolanovski. K večji popularnosti je pripomogel tudi hrup okrog vloge jokerja Heatha Ledgerja, še posebej po njegovi smrti in posledični podelitvi posthumnega oskarja, ki ga je prevzela njegova mala hči, hmmm, Matilda, čeprav bi moral oskarja dobit, če že, še v času življenja za vlogo narkomana v pretresljivem, žalostnem in drznem filmu, brez blefa o življenju od raja, preko zemlje do pekla Candy, kjer je Heath Ledger funkcioniral tako prepričljivo, kot da je pač “tam” doma in na toplem.

Christopher Nolan je očitno zavohal kri, pardon, peklenski “blagor” profitabilne visokoproračunske iluzije, sicer bi se morda raje odpovedal bolni ideji, da proda že tako na duhu obubožanemu svetu še en predrago prodan cenen blef pod naslovom Inception, ob katerem si, kot opažam, vsak kokičarski bedak domišlja, da razmišlja in, fucking amazing, kar naenkrat celo uživa pri tem! Čudež stoletja. Scenarij za film je spackal Chris Nolan sam, brez sodelovanja brata Jonathana, in morda je tudi v tem srž bleferskega kičastega in prežvečenega debakla.

IZVOR

Filmov na temo sanjske sfere in podzavesti smo videli že na kolutne tone. Izvorna ideja je torej precej ubožna v izvirnosti in kopirana od kopirane že kopirane. Podobnosti ob ogledu zaznamo kar precej, še najbolj z okvirnim konceptom štorije filma Dreamscape. Na črnem trgu se je trgovalo s sanjami po želji v Strange Days, trapast Freddy je na živo moril otroke, če so zaspali, vA Nightmare on Elm Street, no, težko pa je očitno filmskim ustvarjalcem brkljat po podzavesti v budnem ali spečem stanju vsaj približno tako prepričljivo in večplastno, kot to že leta počne David Lynch. Težko dosegljiv standard je postavil predvsem z masterpisoma Mulholland Drive in Lost Highway.

Kaj je ustvaril Christopher Nolan? Idejo za novo povprečno računalniško igro na tržišču in nič več od tega. Če je bil “cyberdream” film The Matrix vsaj v tistem času sveža, izvirna in večplastno odlična stvaritev v svojem namenskem okviru, široki ciljni publiki in žanru, ki ga je hollywoodski pohlep vseeno uspel zjebat v “filozofijo” z nategovanjem v tri pizde m…, pardon, v tri dele, po ogledu filma Inception, ki je seveda idejno koketiral tudi z Matrico, lahko že vnaprej preklinjam, v kolikor bi si kaj takšnega privoščili tudi v tem primeru, ker mizerno predvidljiv epilog v “pristopu” na žalost dopušča možnost.

Film je po logiki stvari z vidika vizualne in akcijske učinkovitosti pričakovano dober, skratka, denarja pač ni manjkalo. Dogajanje je tako zgoščeno, da drži pozornost gledalca več kot dve uri, kolikor traja. Zgodba in predvsem liki so namreč tako prazni, mrtvi, klišejski in plitvi, da bi lahko sicer v dvorani kdo od dolgočasja raje odkinkal lastne sanje namesto trpel dve uri in pol. Film naj bi v slogu najboljših primerkov Chrisa Nolana, ko je z bratom ustvaril scenarij za Memento in The Prestige, ponudil zapleteno uganko. No, vse skupaj se odvija precej premočrtno in sledenje enostavnemu dogajanju brez posebnega misterioznega adrenalina bi bilo duhamorno za crknit, če se vse skupaj ne bi dogajalo pač hitro in bučno. Uživamo lahko celo ob pretepanju gravitacijsko zjebanih, kar seveda spominja na urnejše pretepanje gravitacijsko obvladanih lepotcev v The Matrix.

Zgodba in druge “ideje”

Cobb, za katerega je Nolan očitno dobil idejo v lastnem filmu Following z istoimenskim lopovskim junakom, je moderna tehnoverzija vohuna in lopova, ki žrtvam zarote vdira v sanje, da bi se dokopal do uporabnih informacij ali jim kradel ideje, ki se na prostem trgu grabežljive konkurence dobro prodajajo. Cobb sicer želi prenehat z nevarnim dobičkonosnim poslom in se kot ata samohranilec vrnit domov k malima otročičema, a je v izgnanstvu zaradi suma, da je ravno zaradi igračkanja s sanjami odgovoren za smrt svoje žene. Ker zveze in poznanstva producirajo čudeže “skrivnosti” uspeha, v turbokapitalističnem svetu pa lovke čarovnij vlečejo milijarderski mogotci, se mu ponudi ekskluzivna priložnost za še zadnji dil v “karieri”. Težkokategorni kešar ponudi Cobbu politikantsko pomoč pri vrnitvi domov, če zanj opravi zahrbtno nalogo, ki mu bo omogočila še večji prevzem tržišča. Izpeljal naj bi, kar ni uspelo še nikomur. Poleg tega, da naj bi se zažrl v sanje dediča naftnega imperija in se prikradel do uporabnih informacij o njem, naj bi te informacije v sanjah tudi zlorabil za vsaditev ideje o načinu nadaljnjega poslovanja, ki bi se kot rak rana razrasla v čusteno podkrepljeno prepričanje, da gre zagotovo za idejo par ekselons, kar bi ga vodilo naravnost v pajkovo mrežo konkurenčne korporacijske nenasitnosti. Pajek proti pajku torej. Pajek v vlogi ujete žrtve pajka. Ni preveč ganljiva situacija igre rabelj – žrtev, če sta oba profila pogoltneža iste kategorije. Morda se je zato posvetila Nolanu ideja (oh, od kod le mu je zdrknila v um?), da je napadalni turbokapitalist srepečega pogleda srakar japonskega porekla, žrtev pa tipičen ameriški polikan dedič, ampak z “ganljivimi” osebnimi problemi z očetom in posledičnimi frustracijami, ki jim vladajo ganljive stereotipne ameriške družinske vrednote, zaradi česar ubožec še toliko lažje postane tarča grabežljivih tujcev, ki hočejo okupirat ameriški trg. Heh! Klišejska ameriška ideja torej, ki se je že zdavnaj razrasla v rakasto prepričanje in nekoč dežela sanj je postala žrtev terorizma s strani vseh mogočih čudnih bitij različnih barv kože. Gledamo torej med drugim tudi moderno ameriško kavbojko, pri čemer bi lahko rekli, da je kavboj Cobb sicer tudi v vlogi izdajalca naroda, vendar tudi on ni samo sraka srepečega pogleda. Tudi on je ujetnik ganljive romantične osebne zgodbe, ki rezultira v problemih z ženo, z ljubeznijo svojega življenja in s tem povezanimi frustracijami. Je klišejski ameriški borec, khm, z močnimi družinskimi vrednotami kakopak. Saj razumemo, a ne. Brez ameriških idej in prepričanj pač hollywoodska tovarna sanj ne bi obstajala in s svojimi idejami vdirala v podzavest filmoljubnih žrtev širom po svetu.

Problem ideje, prepričanja ali zgolj obstoj brezosebnih kreatur brez ideje?

Idejni koncept filma, ki naj bi se ukvarjal z umom kot prizoriščem vzrokov za posledice v stvarnih okoliščinah, vključno s pregovorno opazko, da je pot v pekel tlakovana tudi z dobrimi nameni (kolikor pač um funkcionira neumno), je seveda privlačen in zanimiv. Vendar tudi zelo zahteven. Zastavljena “filozofija” je več kot dovolj zapletena, da si obetamo presežek Nolanovega sloga, ampak samo pod pogojem, če ga uspe prepričljivo definirat, zakomplicirat in tudi razvozljat. Umni zalogaj je obilen, temu primerno pa se na žalost že v konceptu pojavijo težave pri definicijah in nastane “filozofski” kaos vprašanj, o čem bi rad avtor sploh “razmišljal”, pri čemer nas kar naprej skozi film opozarja, da je vsega kriva ideja. Ideja po tem scenariju pomeni, da oseba A pojasni osebi B neko realno ali domnevno stanje stvari, ki je v nasprotju s prepričanjem osebe B, zaradi česar bojda obstajajo neljube težave. Oseba B je po Nolanu je vedno abnormalno labilna, naj se pojavi kot stvarna lutka ali sanjska projekcija stvarne lutke, in osebi A vse verjame na horuk ali brez oprijemljivega razloga trmasto Pač ne verjame. Oseba A je zadovoljna, ker je uspela brez prepričevanja prepričat osebo B v stanje stvari ali brezmejno togotna, ker ji ni uspelo za nobeno ceno vsilit trditev, ki jo ponavlja kot pokvarjen robot v nedogled. Zato v določenem primeru popolnoma brez-umna in brezosebna kreatura B goji neko isto prepričanje, ki ji je bilo le z obvestilom servirano od kreature A, tudi v okoliščinah, ki se spremenijo in niso po godu osebi A, in spet imamo razlog za težave. Zelo simpl pridobljen razlog.

Problem po Nolanu pravzaprav ni ideja, brez česar življenja po človeku ni, ampak kvečjemu značajska nagnjenost k slepi veri, čepenju na prepričanju in ničnem vložku v proces delovanja na podlagi “ideje”. Žrtve ideje v tem filmu ničesar z nobeno idejo ne počnejo, ampak samo nekomu vedno nekaj verjamejo ali ne verjamejo isto minuto, brez razmisleka, kaj šele ugovora in so v nadaljevanju tako zlahka v slednje kar prepričani, da izpade milo rečeno neprepričljivo. Ob tako plitko in enoznačno zastavljenih psiholoških profilih je škodljivo že to, da so se sploh rodili, in jih niti v sanjah ni veselje srečat, kar predstavlja filmu nov problem, s kakršnim se pa ne ukvarja. Delujejo kot roboti s komično naivnim programom v čipu, zato bi lahko napletli problem že pri ideji, da bi se morda kdaj silom prilike usrali v grmovje. Nolanovi liki so tako nebarvite in predvidljive sorte, da bodo nadalje celo življenje srali samo po grmovjih, zaradi česar se bo nad njih zgrnilo kup težav in Nolan se bo ponosen potrkal po prsih in zarenčal, no, a vidite, kakšno misteriozno in srhljivo škodo in preglavice povzročajo ljudem ideje v tem brezmejnem čudovitem umu. Hmmm … Res ni zanimivo, plitek um pa je zabaven samo zapakiran v žanr komedije.

Liki v tem filmu imajo torej predvsem problem, ker so brezosebni in brezumni. Vprašanje peklenskih prepričanj in slepe vere nikakor ni slaba ideja, ravno nasprotno, vendar se film s to platjo medalje ne ukvarja, nikakor pa ne pojasni, zakaj so karakterji v filmu tako enobarvni in zabiti. Predstavlja nam problem, kot bi šlo za problem ideje, ki se porodi na tak ali drugačen način, medtem ko naj bi bili liki povsem normalni s svojim obnašanjem, vendar niso. Mnogo bolj abnormalni so kot kateri koli Lynchevi prfuknjenci, vendar se Lynch s prfuknjenci ukvarja in oriše njihov značaj, prfuknjeno pojasni, od kod so se vzeli in kam mislijo, da potujejo. Nolanovi liki so brez karakterjev in imajo samo trenuten problem, ki se kvečjemu navezuje na en in edinstven prizor iz preteklosti, pa še ta je omejen na dolgocajten kliše. Na primer brezosebna ženska, ki bolšči v prazno kot nepopisan list papirja in se najde le v zaljubljenosti, zaradi česar celo življenje fantazira o večni ljubezni, popolnoma pripada moškemu in to je vse. Brezosebni moški, ki bolšči v prazno kot nepopisan list papirja, se z ojdipovsko frustro dokazuje pred očetom, popolnoma pripada očetu in to je vse. Film naglasi nekatere psihoanalitske prvožogaške freudovske debilizme, kjer v slogu prvožogaške površnosti kakopak manjka nešteto informacij, teze pa so povlečene iz riti brez utemeljenega razloga. Razloge gremo iskat morda globoko v sanje, kjer nikoli ne veš, kaj je stvarnost in kaj projekcija izmuzljive (ne)stvarnosti, da nam ne bo preveč dolgčas v prekleto plitkem in dolgočasnem življenju in po kinodvoranah. Razlogi za prepričanja in dejanja so plod neke samo po sebi umevne ideološke ideje brez utemeljene logike in za katero ne vemo, od kod se je znašla na sceni oziroma smo srečni, dokler ne izvemo, ker se potem lahko samo še kislo posmehujemo.

Film, ki zgolj prikazuje sprehajanje brezosebnih naivnih ljudi po svetu, s samo enim prežvečenim klišejskim problemom, ki jih trucajo po medijih tretjerazredne revije za dolgočasne in nad seboj obupane “gospodinje” brez ideje, kaj bi počele s seboj v življenju, je smrtno nevarno dolgočasen, če ne pobegneš iz kinodvorane. Ker je po tej plati Inception psihološko na smrt dolgočasen, si je Nolan izmislil zelo doooooooolgo troplastno in komplicirano pot za izpeljavo enega precej ušivega natega, s čimer bi nadomestil in navidezno upravičil pričakovano aktivacijo možganov občinstva, da ga ne bi kdo tožil za množičen umor publike, ki bi morda ob njegovem dolgocajtnem filmu zdrknila v tako globoko četrto dimenzijo spanca, da se ne bi nikoli več prebudili niti na drugem planetu.

Problem sanj, podzavesti in sile spomina ali zgolj poziranje neprepričljivih kreatur?

Cobb potrebuje za konstrukt sanj, kamor se bo s svojimi pomočniki vključil, da bi podjetniški konkurenci vsilil zaželeno idejo, arhitekta, ki bo pripravil teren za dogajanje. Arhitekt si mora izmislit predvsem prostor dogajanja in s tem povezane možnosti raznih “vizualnih efektov”, ob kakršnih bomo gledalci malo boljše volje, da se bo vsaj nekaj dogajalo na velikem platnu. Da se bodo na primer priklanjale stolpnice in podobno. Pridobi študentko, ki naj bi bila po nasvetu očeta (ah, spet te ojdipalne precuzane fore) dovolj inteligentna, da bo hitro zaštekala, za kaj gre in kako se mora v fazi sanj obnašat in dovolj kreativna, da bo “izrisala” ugoden teren za izvedbo zamišljene zarote. No, arhitektka je samo še en lik v tem filmu, ki blodi naokrog brez zgodovine in brez karakterja. Je samo predstavljena kot pametna, kar pomeni, da v eni fazi scenarija pogrunta problem, ki je več kot očiten vsakemu kokičarju že pred desetimi minutami. Izvemo tudi, da še nikoli ni nikogar tako ljubila kot Cobbova žena ljubi Cobba. Logično, saj naj bi bila pametna.

Cobb, ki naj bi bil prav tako pameten, zaradi česar z arhitektko delujeta kot usklajen ljubavni par, si omisli zamotan način, s kakršnim bodo gotovo uspeli preslepit žrtev sanjske zarote, ki mu takšne zarote sicer niso neznane. Ustvaril bo koncept sanjanja na treh nivojih: sanje, sanje v sanjah in sanje v zadnjih sanjah. Problem igranja vloge v sanjah drugega je v tem, da lahko iz podzavesti “nastopajočega” pricurljajo projekcije ljudi ali situacij, ki seveda povzročajo zmedo in lahko celo pokvarijo ves skrbno insceniran plan. Cobb in arhitektka zato ne moreta postat par, ker Cobb ni dovolj pameten, saj si tudi on preveč smeti po podzavesti, ker ljubi, zaradi česar je ogrožen ves pameten konstrukt. Projekcija njegove žene Mel kar naprej razgraja naokrog, kjer se pojavi Cobb s svojo obremenjeno podzavestjo. Skratka, zelo problematična in neprepričljiva Nolanova ideja zastavitve problema, saj je nekaj neverjetnega, da je Cobb edini akter s problematično podzavestjo, edini, ki ga preganjanjo demoni, edini, ki mu okostnjak pada iz omare. Ostali so čisti v podzavest in brez čustvenih odklonov. Cobb je nekaj posebnega, ker ga preganja pokojna žena, ostali pa … sploh ljudje niso očitno. Nolan se sicer skuša rešit iz zagate in na začetku pridiga o pomembnosti puščanja spominov iz realnosti izven sanj, vendar prezlahka postanejo stručkoti obvladovanja podzavesti, predvsem debitantska zarotnica arhitektka, medtem ko Cobb za takega izkušenega profija, kakor je predstavljen, milo rečeno pretiran diletant.

Pravila igre ali izhod v sili labilnega scenarija?

Največja zanimivost misterioznega zapletanja in razpletanja zastavljene ideje se skriva v samem konceptu izvajanja akcije v treh sanjskih dimenzijah, pri čemer gledalec morda upa, da se bodo razkrivali presenetljivi tolmuni sanjskega in podzavestnega sveta in da se bo avtor pred našimi očmi fascinantno spopadal s psihološkimi zaznavami in sporočili. Kaj, zaboga, naj bi nas gledalce drugega intrigiralo in celo zabavalo? In česa se Chris Nolan domisli? Zastavi pravila igre med pohajkovanjem po sanjskem svetu. Pravila igre, ki so povlečena od nikoder oziroma iz režiserjeve riti, ki se zdi po zadnjem filmskem izdelku last frustrirane sence pisca scenarijev svojega sposobnejšega brata Jonathana. Pravila igre držijo scenarij v obstoju, ker bi sicer v pretenciozno zadani materiji raziskovanja tolmunov uma in podzavesti razpadel na prafaktorje v prvih petih minutah. Pravila igre so podobno na prvo žogo izmišljena kot površni in klišejski problemi Nolanonovih karakterjev. Iz sanj se zbudimo, če nas kdo ubije. Logično. Iz sanj se prebudimo tudi po raznih padcih, utapljanjih in podobnem. Zbudi nas vsak takoimenovan “kick”, vnaprej dogovorjeni blažji “kicki” nas umeščajo v pravi čas in diktirajo naslednje podvige v sanjah. V sanjah se, logično, čas odvija hitreje kot v stvarnosti. Leta preživimo v sanjah, ki v realnosti pomenijo pičel zmnožek minut. Okej. Ampak v Nolanovem scenariju obstaja tudi pravilo igre, ki nas pošlje v večni “spanec”, če nas kdo v sanjah ubije, v kolikor smo padli pregloboko na tretji nivo sanjanja. V tem primeru se umorjeni ne prebudi niti na prvi nivo sanj, kaj šele v realnost, ampak obtiči v večnih loviščih. Jah, še dobro, da se imajo liki v filmu česa bat. Že itak ni jasno, zakaj Cobba med drugim tako skrbi življenje v sanjah, vsaj najkasneje do trenutka, ko se lahko že prekleto postaraš v njih. Gremo od začetka, a ne, in zakaj ne? Ker je realnost vrednota? Zakaj neki? Bi bilo zanimivo razpredanje v filmu, a žal Inception ni zanimiv film.

Obstaja tudi šepajoče pravilo igre s talismanom. Osebe, ki se preganjajo po sanjah, se lahko zmedejo in ne vedo, ali sanjajo ali živijo realnost. Da bi osebe po Nolanovo znale ločit realnost od sanj, je dobro, da nosijo pri sebi kakšen talisman, ki jih opozarja na obstoj stvarnosti. Sicer ni dobro, zapoveduje Nolan, da v sanje vpeljuješ prizore iz stvarnega življenja, ampak talismanček je pa kul. Zagatno. Talisman, hmmm, če je prave oblike, se na primer v sanjah vrti v neskončnost, v stvarnosti pa se ustavi. Naivno in polno lukenj, ki producirajo dodatna neodgovorjena vprašanja celo o funkcionalnih zmožnostih različnih talismanov, kar je res smešno. In tako naprej.

Izvor filma le dobra ideja za računalniško igro?

Ne gledamo zanimiv ali vsaj posebej privlačen misteriozen psihološki triler, ki je za več glamurozne zabave z vizualnimi efekti še toliko bolj zabaven in vreden ogleda pred velikim platnom, tudi o znanstveni fantastiki bi se dalo razpravljat, ampak glamuroznejšo precej običajno akcijsko računalniško igrico, ki poda jasna navodila o obnašanju likov in mejah verjetnosti, mi pa v kinodvorani gledamo, kako se za(je)bavajo. Moja osebna tragikomična situacija v tem položaju me je spomnila na razočaranje, ko sem preizkusila reklamirano računalniško igro Osvajalec. Okej. Razočaranj je bilo več, ampak najbolj sem se zarežala ob momentih, ko drugi bojevniki osvajajo ozemlja, tebi pa računalnik sporoči, da si trenutno samo Opazovalec. Dolgočasni intervali, ko kinkaš pred ekranom, medtem ko drugi vsaj malo uživajo, hitro vzame voljo, da bi postal odvisnik od Osvajalca. Podobno je s filmom Inception. Na pamet mi ne pade, da bi si ogledala morebitni v prihodnosti obstoječi drugi del, raje doma spim, spektakularnejšemu vizualnemu doživetju navkljub.

Preko spoilerjev brez spoilerjev do epiloga brez epiloga?

Obstaja več vrst dobrih filmov, ki v konceptu temeljijo na misterioznem ugankarskem zapletu in z razpletom dosežejo svoj namen. Enačba mora bit zastavljena dovolj zapleteno, predvidevat mora povprečne odzive in pomisleke gledalca in se z njim uspešno igrat, da ga privede do končnega velikega presenečenja. Če takovrsten film ponudi še dobro zgodbo in psihološko odlično predstavljene like, je izplen toliko večje hvale vreden. Slab film ponudi neprepričljiv zaplet, polno lukenj v zastavljeni enačbi ali pa veliko opornih pomagal, da bi se lahko rešil iz zagate, ki si jo je sam prenaduto nastavil. Na primer posebna pravila igre, kar gledalca krepko oddalji od možne intenzivnejše identifikacije z dogajanjem. Dober film omenjenega tipa včasih najde najboljši izhod v več rešitvah ali odprti rešitvi razpleta, pri čemer gledalec sam doda manjkajoče elemente v nastavljen puzzle. Scenarij, ki se posluži takšne rešitve, redko zadovolji ljubitelje puzzlov v življenju in enako v fikšnu, ker ponavadi odločitvi avtorja preočitno botruje neljubo dejstvo, da se je v zastavljenem problemu preprosto zaplezal ali sam sebi zastavil prekompliciran zalogaj, da bi se znal izvit iz njega. Dober scenarij, ki se posluži epiloga v zraku, dvoumnega ali nedokončanega v vseh možnih vprašanjih, se takšnega prijema posluži, kadar je nujen in služi samo kot opora vsebinsko nadpovprečni zgodbi v prioriteti z nadpovprečno psihologijo značajev. Inception se torej takšne možnosti ne bi smel poslužit niti v sanjah.

Inception je sestavljen iz takoimenovanih spoilerjev, zgodba, karakterji in psihologija filma je bleda in popolnoma podrejena obrtni shemi. Po drugi strani pa gre za film, kjer spoilerjev, ki bi gledalca drastično oropali možnega užitka ob ogledu, v kolikor bi vnaprej izvedel za vsebino ključnih preobratov, sploh ni, ker se preprosto nič presenetljivega ne zgodi in noben od likov ne preseneti z ničimer. Christopher Nolan drastično umanjkanje močnega in zapletenega koncepta preprosto nadomesti z različicami zapletov, ki naj bi vplivali na končni “razplet”. Ponudi samo več nastavkov za več možnih dobrih filmov. Naniza jih več, da le ne bi bilo dolgčas, vse skupaj in vsak posamičen film v filmu pa ne pripelje nikamor. Po ogledu filma se lahko začne razprava, katera različica je bolj prava in vodi k pravemu umevanju zaključka, da bi kokičarji zadovoljno zabijali čas v prazno, prepričani, da razmišljajo in smiselno uporabljajo možgane. To lažnivo idejo, da naj bi film omembe vreden razmislek ponudil, je zasnoval Nolan in posledični piar za ta prazen B film. V resnici ni ničesar, kar bi gledalec lahko pogruntal kot eksluzivno sporočilo ali skrivnost tokom filma, kaj šele v razpravah po filmu. Vse se odvija premočrtno in logično, le razmetano. Ostalo je samo pri nedopolnjenih zapletih. Pri obilni nedodelani ponudbi namesto vsaj ene kakovostne izdelane. Pri velikem in zelo intrigantno nastavljenem klobčiču, iz katerega je Chris Nolan raje izskočil, namesto da bi ga pridno razvozljal.

V filmu A Beautiful Mind se tragedija in misterij shizofrenega Nesha razkrije, ko ubogi genialni Nesh pogrunta, da se skozi leta in leta njegovi preganjalci, za katere je bil vseskozi prepričan, da so realne osebe, ki se dobro skrivajo pred drugimi, niso postarali niti za minuto. V njegovem domišljijskem svetu se akterji niso starali, v Nolanovem domišljijskem svetu starajo se ali pa tudi ne in včasih se celo preoblečejo ali sprehodijo, morda pa tudi ne, zato še njegov epilog ni skrivnosten, ampak samo še ena povsem zaključena ponudba in hkrati predlog za, bohseusmili, Izvor 2. Z aspekta prestižne ustvarjene iluzije pred občinstvom, da gre za dobro konceptuirano in zamišljeno iluzijo, čeprav ni ustvaril nič, je očitno zmagal, saj ga občinstvo večinoma pridno hvali in ploska, z vidika ocene dosežka in vrednosti iluzije pa je seveda popoln poraženec. Prestiž za razmetane koščke dreka. Idejo za plasiranje takega skropucala, ki lahko dobro polni blagajno, je zagotovo dobil v transparentni informaciji, da gredo računalniške igrice dobro v promet in marsikoga zasužnjijo zlahka (tudi tistega, ki se tej drogi morda vdaja ali jo celo zasmehuje, ampak zgolj iz prepričanja, da ga ne zanima, ker prizor morda ne pritiče želeni predstavi o sebi), kako ne bi šel pri polovični zasnovi zataknjen beden scenarij, v kolikor vloži v projekt dovolj finančnih sredstev za vizualno obetavnejši spektakel. V skropucalo od Inceptiona je bilo vloženo 200 milijonov dolarjev. Ob vsem skupaj pa zastruplja ljudi z lažnivo idejo, da razmišljanje ob tem filmu pomeni omembe vredno aktiviranje možganov, kar je še en svojevrsten prestižni zločin nad človeštvom.

Vloge ali samo projekcije vlog?

Glavno vlogo Cobba je odigral Leonardo DiCaprio in odigral jo je tako kot večino njegovih zadnjih. Leonardo DiCaprio že več let igra večinoma eno in isto vlogo v sicer relativno dobrih trilerjih. Nekoč obetaven in izjemen igralec je blestel predvsem v filmih What’s Eating Gilbert Grape, The Basketball Diaries, Total Eclipse v izjemni vlogi Arthurja Rimbauda, a najbolj zaslovel z bledo enolično vlogo v Cameronovem Titanicu, ki mu je uničila imidž kakovostnega igralca in mu nadela pečat luštkanega pozerčka za bejbike. Kmalu se je po medijih začel pojavljat porejen in zabuhel, kar je zelo razveselilo večino njegovih fenov izpred časa Titanica, češ, bravo, Leo, spet si postal karakterna persona. Zrejen in zabuhel je sicer res postal, karakterne vloge je sicer dobival, vendar kaj posebej blizu osupljivi ali nepozabni igri nikoli ni prišel, ampak je postal Leonardo DiCaprio pač, ki spet po filmu beži, lovi in se veliko razburja. Nolan sicer poskrbi za igralce z močno prezenco ali z neko specifično karakternostjo, ki pusti pečat na prvi vtis in ki še posebej nudijo oporo v stranskih vlogah. Na primer lepi Cillian Murphy z vodenomodrimi vesoljskimi očmi in z žametnim glasom, Lukas Haas s psihopatskim ksihtom in s štrlečimi ušesi, Tom Berenger z nepozabno faco užaljenega buldoga ter podobne fore, sicer pa igralcem ne omogoči veliko prostora, da bi ustvarili kompleksnejšo vlogo od efektivnega pojava, ki pozira pred kamerami – na primer Marion Cotillard v seksi pozi s pištolo v roki, pri čemer se zanimivost vloge tudi konča in veselje do posebne pozornosti tudi. V nadaljevanju raje poslušamo odmev pesmi Je ne regrette rien in se spominjamo Marion Cotillard v vlogi Edith Piaf. Ja, ta Nolanova ideja je izpadla dobro. Vsaj nekaj.

V FILMU INCEPTION UKRADENA GLASBA SLOVENSKEGA BENDA?

Posebne čestitke originalnemu in kvalitetnemu slovenskemu bendu Diona Dimm, ker jih, kot kaže, v Ameriki znajo cenit, za razliko od Slovenije, in se jim zdi njihova glasba vredna kraje. Zelo verjetno je njihova melodija očarala prepoznavnega nemškega skladatelja Hansa Zimmerja, ki mu ne manjka angažmaja pri hollywoodskih projektih. Podpisan je tudi pod film Inception. Z idejami, kot trdi Chris Nolan, zna bit hudič. Ja, s krajami pa še večji. Na blogu člana skupine Diona Dimm je obrazložen verjeten sum, da gospod Zimmer tudi lopne glasbo nadarjenim ustvarjalcem in jim ne privošči prislužen honorar z avtorskimi pravicami v paketu. Morda se take bolne ideje rade porodijo v glavah ljudi, ki imajo že preveč denarja in predobre odvetnike ob boku.

Z idejami je seveda križ. Glasbeniku se bojda zlahka prikrade kakšna melodija v možgane, za katero ne ve, da ni plod njegovega uma, ampak jo je že nekoč nekje slišal in je ideja očitno kar smuknila pod lobanjo. Jah, revčki. Napadani od idej in stvaritev drugih si včasih ne morejo kaj, da ne bi služili z njimi.

Poslušala sem obe skladbi, Father (instrumental) od Dione Dimm in One Simply Idea (kako zgovorno) iz filma Inception, in osebno menim, da neverjetna podobnost oziroma enakost glasbene podlage bije v ušesa.

Vso srečo Diona Dimm timu pri uveljavljanju avtorskih pravic! Khm.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 29.07.2010 ob 20:19 pod Aktualno, Film. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

100 odgovorov na “IZVOR – Christopher Nolan”
  1. jan - 29.07.2010 ob 20:59

    Veliko stvari v tem filmu je narejeno za desno možgansko polovico. Tam ni besed in logike. Jezik, besede stavki dolgovezni romani so tam popolnoma brez vsakega pomena … in vendar nam ta DEL gospodari, če se s tem strinjamo ali ne. Kdor poskuša razumeti z neko “besedno logiko” je obsojen na to, da bo zmanipuliran ne da bi se tega zavedal.

  2. filmoljub - 29.07.2010 ob 20:59

    Izvora še nisem gledal. The Machinist se mi sicer zgodbovno ne zdi tako blazno izviren, drži pa, da Memento naredi v glavnem njegova struktura in manj zgodba. Meni se recimo zdi, da Nolan rad komplicira. Eno je sicer kompleksna in večplastna zgodba, drugo pa nepotrebni in postranski liki in zapleti, ki jih tlači v film, da bi bil videti daljši in bogatejši. Filmografsko oz. vizualno se mi Nolan tudi ne zdi kaj posebej revolucionarnega, česar ne bi mogel narediti tudi kdo drug. Osebno pri filmih poleg dramaturgije najbolj cenim karakterizacijo, prepričljive like. To je po eni strani skregano s producentsko logiko, ki v (podobne, ali pa tudi ne) vloge tlači vedno iste glumače; po drugi pa odvisno od dobrega in izvirnega scenarija (in ne od posebnih učinkov), kakršnih pa je vedno manj. Nolanova (rimejk) mi je bila všeč zaradi Robina Williamsa. Glede DiCapria se povsem strinjam, A Beautiful Mind pa se mi zdi precenjen, pa še Rasla Krava ne maram, ker ga nekoč meni zelo ljub režiser zdaj tlači čisto povsod.
    No, to je to, govoril sem. :D

  3. IZTOK GARTNER - 29.07.2010 ob 23:02
    IZTOK GARTNER

    Kaj za kurac je to zaeno glupo čvekanje o DiCapriu, kot da še vedno mislite, da je leto 2010 leto 1997. What the fuck. Kaj niste videli filmov s Scorsesejem, kjer je poba na dobri poti, da postane novi DeNiro. Že takoj po Titanicu je usekal The Beach in pokazal, da ne bo še en lepi deček. Sicer pa, je bil Titanic morda slab? Si je z njim uničil kariero? Daj ne seri no, tudi Brad Pitt si je ni z Jesensko pripovedjo, ampak je začel izbirati cel kup drugačnih vlogic. Saj Titanic ni bil poceni najstniška romanca in ni imel deset delov. Bil je oskarjevski film, film z ugledom, pa kaj če ni bil underground, to ne pomeni, da si je DiCaprio uničil kariero. Mater kake kozlarije pišeš leta 2010. In zate očitno po Titanicu DiCaprio ni posnel ničesar dobrega in je pač še vedno lepi deček s ciljno publiko najstnic. Jaooo ej, da dol padeš. In potem s s tabo strinja celo Filmoljub, pa to ni res no, kaki butci glede DiCapria.

    Po tvoje bi moral ves čas snemati filme kot je Total Eclipse, a ne? In ostati zunaj lige pa utoniti v pozabo in se boriti za stranske vlogice poceni akcij, da bi lahko preživel. Bedna filozofija.

    Itak, zate je tudi Scorsese navaden pop corn in poceni drek :)

  4. David - 30.07.2010 ob 07:00

    Simona, čestitam. Po nekaj tedenskih blodnjah siolovih adminov si se končno prebila na front page. Vendar se ne veseli prehitro. Tema je malce bolj lahkotna, nič ne mlatiš po naši policijski ministrici, namesto katere (čeprav tudi to ni njeno delo) že zdaj sam velecenjeni predsednik vlade napoveduje aretacije v primeru Vegrad. Ne moreš verjet. Tole je lep pimer, da fantje iz policije še prdnit ne smejo oz. jim politika dirigira, koga lahko in koga ne smejo ugrizniti. Sorry za offtopic, samo čestitati sem želel. Pač, včeraj mi je dol padla čeljust, ko sem videl da je naš Pahor poleg čistilca
    čevljev, tiskovnega prestavnika samega sebe in vseh ostalih možnih funkcij (a kavo si še plačuje sam) postal še policist, pardon kriminalist.

  5. David - 30.07.2010 ob 07:17

    Prisežem da se mi je danes ponoči sanjalo (in prisežem, da se mi še v življenju ni kaj takega sanjalo), da sem bil izvoljen kot samostojni poslanec v državni zbor, no ja, v sanjah nisem videl, da bi bil član katere od strank, čeprav sem okoli sebe videl same znane stare obraze slovenske politike. Neverjetno, ampak dejansko sem okoli sebe slišal kopico izjav sreče, ko so se moji kolegi poslanci med sabo veselili, da so se prebili v državni zbor. Sami hepi fejsis. In potem je do mene prišel taksist, ki mi je povedal, da je njegova firma izbrana da me vozijo, nakar sem ga vprašal, koliko stane prevoz do rožne doline in mi je odgovoril da 105 eurov. WTF. a 105 eurov??!! Nakar mi hiti razlagat, da saj to ne plačam jaz. Kako da ne plačam jaz? V glavnem in pol sn se zbudu, pržgal računalnik, ugotovil – se spomnil, da sem na dopustu in da je ura 07.00 zjutraj. Tako in zdaj dam mir, upam da se čimprej pomirim, hehe

  6. Rak - 30.07.2010 ob 09:33

    Sanje so tudi ena od mojih “realnosti”. Tako v budnem stanju kot v snu. Ko sem končno po vsakodnevnem klikanju naletel na nov Simonin prispevek, sem ugotovil, da te jutranje ure niso ravno pravi čas za prebuditev mojih “še preostalih” sivih celic. Bo treba na drugo kavo. No, toliko pa le lahko rečem, treba bo še enkrat vse skupaj prebrati. Zame morda preveč razširjena razglabljanja, pač nisem več v “formi”, v kinu pa tudi že nisem bil ne vem več od kdaj. Morda me Simona tvoje pisanje opogumi, da si film celo ogledam, zaradi primerjave. Pričakujem pa tudi kaj novega od komentatorjev, tako v dobrem kot slabem.
    Simona, se pa vprašujem, imaš ti za svoje sive celice še kak zunanji trdi disk. Glede na tvoj spomin in povezave med temami, namreč.

  7. smoger - 30.07.2010 ob 10:05

    Ta vikend grem gledat v ljubljanski multipleks novi nolanov film. Simona, preberi si Ubik. Domnevam, da je veliko materiala pobral iz te mojstrovine P.K. Dicka.

  8. mitja_i - 30.07.2010 ob 11:17

    Film Inception je zabaven, scensko izjemen in vsekakor nad-povprečen hollywoodski film.

    Tale recenzija je pa po mojem mnenju slaba. Se vidi že na začetku pri omenjanju “mega propagande”. To kaže na odsotnost objektivizma.

    Vso to pisanje o drugih filmih je dolgočasno in povsem brezpredmetno.
    Sam sem v filmu nasprotno od govorjenja o “abnormalno labilnih osebah”, “slepi veri” oz. o “popolnoma brez-umnih in brezosebnih kreaturah” videl poudarek o tem, da se ideja zasadi in zraste iz semena (inception) v osebnosti sami, ne glede na njeno vrsto.

    Talismani so zelo zanimiva ideja, ki temelji na fiziki. Popolnoma nič naivno ali polno lukenj. Fizika v sanjah pač ne drži.

  9. olna - 30.07.2010 ob 11:55

    Simona, ti tudi kradeš. In sicer tokrat iz moje glave. Ko sem brala, sem razmišljala, ali imam deja-vu ali se bom zbudila iz nekih sanj, v katere si mi prodrla…Je bilo kar srhljivo, hehe. Če bi znala pisati kot ti, bi napisala to, kar si napisala ti (no, veliko večino vsaj).

    Na enem blogu sem že napisala, da me je imelo, da bi po ogledu filma zahtevala denar nazaj.

    To je še eden od filmov, ki je sestavljen iz same reklame, kunštnih analiz njegovih avtorjev in samovšečnih “poznavalcev”, pa izjav za medije glavne zvezde, ki seveda nagovarja svoje oboževalce na tak način, da bodo zanesljivo šli v kino. Ja, Leo je od Gilberta Grapa naprej samo še slabši (z izjemo The Beach, tam je bil dober). Dve uri njegovega prazno-zaskrbljenega bolščanja naokoli postane takšna mora, da si začneš želeti, naj že enkrat pade na katerkoli že nivo česarkoli in se ne zbudi več.

    Posebno bebav je štos s talismanom, ki ga je potrebno seveda imeti v realnem življenju. A ja? Ko te preganjajo, pretepajo, streljajo, padaš v reke in prepade in se kotališ v vse smeri, očitno tega talismana nikoli ne izgubiš.

    Sicer pa, kaj razpredam. Napisala si vse, kar je treba. Ampak saj to je največkrat problem pri tvojih zapisih. Da komentatorji nimajo skoraj ničesar dodajati. Razen seveda tistih, ki se ne strinjajo ali pa te imajo preprosto v želodcu in je zanje vprašanje časti, da te morajo nekako vsaj poskusiti sesuti.

    Aja, nekje se pa le ne strinjam, hvala bogu. V Titanicu se mi diCaprio ni zdel tako zanič in ne bi rekla, da mu je uničil imidž kakovostnega igralca. Sploh mislim, da en film ne more uničiti imidža.

  10. olna - 30.07.2010 ob 12:01

    P.s.: Pozabila, v Aviatorju je bil Leonardo imeniten. Posebno, ker dejansko fizično sploh ni podoben Howardu Hughesu.

  11. simm - 30.07.2010 ob 13:58
    simm

    Mogoče kot dopolnilo k tem “plagiatom” visokoproračunske hollywoodske produkcije.
    Ravnokar sva bila na zvezi z Slavkom Avsenikom mlajšim, v filmu Da vinci code se pojavlja njegova tema, ki jo je delal za Laibach, podpisan pa Hans Zimmer!
    G. Hansu ponudimo počitnice v Sloveniji, očitno mu je dežela všeč :)

  12. GOR-DOL - 30.07.2010 ob 14:59

    Hmmmm, plagiatorstvo? Sem poslušal obe verziji in glede na kompleksnost melodije-teme se še kar čudim, kako je lahko do tega prišlo.

    Resnica je, da to zaporedje tonov lahko sestavi vsak otrok četrtega razreda glasbene šole, če je pa slučajno prestaršen v ljubezni pa z predvidljivo enostavnostjo pridoda še aranžma.

    Tako g. Hans kot Diona Dimm me ne prepričata.
    In vsako dokazovanje izvirnosti je brez pomena.

    Resnična kreativnost ne dopušča plagiatorstva ker le to izpade kič.

  13. mgerencer - 30.07.2010 ob 15:02

    Benti, tale Zimmer je kot Timbaland, on tudi pokrade od vsepovsod :)

    @Simona
    Sem se zadržal in objave še nisem prebral (bi jo pa rad). A je noter kakšen spoiler? (Inceptiona namreč še nisem gledal). lp

  14. mweiss - 30.07.2010 ob 16:16

    Aha, udri po Zimmerju. Celo Avsenikovega potomca si bomo sedaj vzeli za merilo in avtoriteto. Kaj pa je ta Avsenikov potomec do sedaj napisal omembe vrednega? Prosim za kakšen link, da bom občudoval njegov mojstrski opus.
    Filma še nisem videl in ga ne morem pokomentirati o tej kobajagi preplonkani temi, pa objavljam copy/paste zapis, ki sem ga pustil na blogu tega člana (wtf?) Dina Dimm.
    »Podobno temo sem že pred leti slišal pri nekem new age muzikontarju. Kitaro ali nekdo iz tistega becirka. Če morda najdem izvirnik se javim.
    Sicer pa je vaša(?) tema relativno enostavna kadenca, ki jo boste težko avtorsko zaščitili. Misliš, da bi lahko zaščitil Es-As-B-Es? Pokopal bi 85% podalpskih frajtonarcev. Posušaj hardbob Jazz iz 60-tih let. Slišal boš toliko podobnosti, da se ti zvrti.
    Kot muzikontar boš razumel mojo trditev, da 12 poltonov ne pomeni neskončno število uporabnih in poslušljivih kombinacij. Tudi Zimmer , če je še takšen car ne more biti vedno originalen. Vede ali nevede.«

  15. jordan gorenjak - 30.07.2010 ob 20:59

    Simona Rebolj with all due respect. Močno se motiš, da je bil tale film “propagandiran”… Ta film ni bil niti malo propagandiran,… Sploh pa ne vem kje si našla primerjavo proti Avatarju… Wtf, avatar je bil povsod, medtem ko sem za inception čul šele po premieri.. Človek, dj ne piši.. Pa DiCaprio je v zadnjem desetletju igral v samih uspešnicah… Ti moram kaj naštevat? verjetno ne.. Škoda da si si uzela čas za tako obširen članek, v katerem pljuvaš po nepotrebnem.. Če si ti brainless movies freak pol tako naj bo.

  16. 0501 - 31.07.2010 ob 01:13

    da te ni sram tako pisat o dicapriju! nimaš pojma.

  17. dahvor - 31.07.2010 ob 08:02

    hehehe…ziveti v filmu ali film gledati…najbolj me je presenetilo, od taxistov, koliko klasicno glasbo poslusajo…majo na radijo postaji nastimano, ki 24ur klasicno glasbo vrti…no in danes sem se ob zvokih Schumana vozu…in voznik mi je pripomnu-zamorc-da samo klasiko poslusa, ko sem opazu, da rad govori, sva vse crno bele case, prehod v barvne case in barvne digitalne case obdelala…mi je zaupu, da je elektronik in mi mimogrede povedu, kako se iz rjavih-rjasti britvic radio nardi…toliko zanimivega mi je povedal, da mi po dolgem casu, je bilo zal, da je voznje konec…danasnjih casov pa ne mara, studira se vedno crno_ bele case, gleda samo crno_bele filme…in se mi je samoumevno zdelo, da tudi samo klasicno glasbo poslusa, ko sem mu omenil, da meni je najbl etno vsec, me je za hip malo pomilovalno pogledu…hehehe…pa se tri leta mlajsi je od mene…in vozi taxi…zal, zgod za filme delat, ni…ni takih, ki bi se Ljudi zanimale…zato tehnologije to grozno luknjo polnijo…se niti enga zgoraj omenjenega filma nisem videl, samo nosilce reklam…ce bi kritiki zgodbe pisat zaceli, bo mogoce vec filmov in manj kritikov bilo.

  18. Matej - 31.07.2010 ob 08:03

    Simona, ti se drogiraš? Sprijazni se, če nebi blo Amerike, bi celo kdaj fukala!

  19. stari - 31.07.2010 ob 13:26

    Kot nekdaj velik (amaterski)ljubitelj filmov, sem z zanimanjem skušal slediti tvojim kritičnim mislim o filmu – in priznam, moral sem odstopiti. Se pač prav malo znajdem v nadrobnostih, ki jih komentiraš. Občudujem pa tvoj obširen poznavalski pregled nad filmi in ustvarjalci. In pa občudujem tvojo energijo in vstrajnost, da lahko toliko napišeš o filmu, ki te očitno ni prepričal. Mimogrede, kje pa si ta film lahko ogledaš (na internetu?).Po svoje zanimivi so tudi nekateri komentarji na tem blogu, ko se njihovi avtorji pretirano trudijo z omalovaževanjem (ne pa komentiranjem)tistega, kar si zapisala. A z malo uspeha.

  20. dahvor - 31.07.2010 ob 16:32

    …moras trike uporabljat…poje…koncno en zelo dober hit radija student…ce hoces letet- u avion se usedi…ja sz Zensko, pa treba mozgane imet…
    uporabi pevec tako malo Besed in toliko Poslusalcu pove…da tudi mislit, poslusalcem, ker tako kalo Besed, lahko vsak sporocilo ujame…ni inteligence dara omejitev.

  21. dahvor - 31.07.2010 ob 16:35

    …in od Okarine se petja nic ne vidi slisi…se vedno ni prenosa ali reportaz na spletu-vsaj oglasa se ne … vsi in vsak zivimo v svoji dimenziji…ki ni odvistna od drog zauzitih.

  22. dahvor - 31.07.2010 ob 16:42

    …se Gospod na Odmevih je reportazo zakljucil…musce pa ni blo nic slisat…etno…samo plazo prazno in plastik fantastik sem videl…ter slisal.
    ok boliwudski in hollywoodski filmski delavci-sanjaci-so odtrgani, neizobrazeni…skratka bebci…slovenski javni Delavci pa normalni, nic jim ni treba v vode oddtrganih se spuscat…za njihove visoke misli, izobrazbo, ustvarjalnost…Mama Drzauca skrbi…hihihi…ja uspeh je odvisen…od tikov…najvec…ma, magari filmskih.

  23. simm - 1.08.2010 ob 20:52
    simm

    Nekdo se je potrudil:http://www.youtube.com/watch?v=u2R8JyoKsYM

  24. Simona Rebolj - 1.08.2010 ob 22:51
    Simona Rebolj

    @jan:

    Tvoj neargumentiran poskus zagovora z desno možgansko polovico … hehe … bi še lahko izpadel kot “nice try”, če bi bilo govora vsaj Lynchevem Inland Empire ali če vsaj približno podobnem, tako pa tvoj komentar le potrjuje moje v zapisu izraženo mnenje o zločinu nad človeštvom, ki v tem primeru pomeni ponujanje zavajajočega občutka “nerazmišljujočim”, da razmišljajo, magari s tretjo polovico možganske celice, če slučajno nič ne štekajo. Film ponudi pač dovolj kič užitka, da ga bo vsak kokičar rad branil in občutil še posebno hvaležnost, da naj bi takšno sranje pomenilo izdelek, ki se opiran na aktivacijo možganov. Ta film je sicer zastavljen na zelo simplificirani logiki, ki se samo spotika in ne razvije nikamor, in ni nobenega razloga za mistifikacije, saj so v tem filmu še sanje bolj logične, kot sicer funkcionira realnost, določene domnevne nelogičnosti pa kar zapakira v pravila igre, da se le ne bi kakšen Mr. Bean izgubil v vesolju. In tudi dolgoveznost je del tega filma ter polno odvečnih besed. Film je absolutno predolg in dolgovezen za skromnost vsebine in premnogo besed je povsem odveč in sporočajo, kar je očitno. Liki nam na sto in en način na rpimer pojasnijo, kakšne težave z ženo ima protagonist. Tekst za slepe in gluhe na duhu pač.

    @filmoljub:

    Machinist sploh ni izviren s tega aspekta, da bi skušal naredit bombastično zgodbo, se strinjam, kar se zapleta in razpleta tiče, sicer je zgodba izpeljevana po mojem mnenju dobro in mestoma tudi zelo izvirno. Medtem ko je sam zaplet, ki se v razpletu izkaže, pravzaprav antiklimaks, ne samo neizviren. Zgodba se odvija veliko bolj zapleteno in dramatično za tako minimalistično tegobo protagonista, ki se izkaže ob koncu, vendar je ravno ta antiklimaks v bistvu po mojem mnenju odlično presenečenje. Hočem reči, da je razpoznavno, da je takšen tudi namen. In ja, se strinjam, Memento naredi Memento predvsem struktura, ampak v tem parira itak tudi tudi Machinist, pa ima vsaj zgodbo, močnejše značaje, sporočilo in predvsem še odlično igro Balea.

    “Meni se recimo zdi, da Nolan rad komplicira. Eno je sicer kompleksna in večplastna zgodba, drugo pa nepotrebni in postranski liki in zapleti, ki jih tlači v film, da bi bil videti daljši in bogatejši. Filmografsko oz. vizualno se mi Nolan tudi ne zdi kaj posebej revolucionarnega, česar ne bi mogel narediti tudi kdo drug. Osebno pri filmih poleg dramaturgije najbolj cenim karakterizacijo, prepričljive like.”

    No, če še nisi videl Inceptiona, in imaš že zdaj resnično na tej podlagi takšno mnenje o Nolanu, potem bi te moral Inception razočarat do plafona, saj je vse, kar si omenil, spotencirano v tem filmu na peto potenco in temelji predvem na filanju filma z balastom in kvantiteto ter vizualnim hepeningom, da bi pač trajal in pustil nek učinek, značaji – liki pa šepajo najbolj od vseh preteklih filmov, ki jih je naredil. Inception zato res izpade kot računalniška igrica s svojimi robotskimi liki, ki opravljajo naloge pač. Sicer osebno menim, da mu je The Prestige odlično uspel. Osebno sem se pri Izvoru še dodatno zajebala, ker sem več pričakovala, več od Mementa, več od The Prestige, glede na najavo prestižnejšega filma, dobila pa največje sranje, kar ga je kdaj posnel, le da je visokoproračunsko sranje, torej z obrtnega kič vidika glamuroznejši.

    “To je po eni strani skregano s producentsko logiko, ki v (podobne, ali pa tudi ne) vloge tlači vedno iste glumače; po drugi pa odvisno od dobrega in izvirnega scenarija (in ne od posebnih učinkov), kakršnih pa je vedno manj.”

    Kar se scenarija tiče, sem ravno zato izrazila sum, da je njegov brat Jonathan pač verjetno boljši scenarist od Chrisa in je morda zato scenaristično Inception za polovico bolj u kurcu od Mementa in Prestiža, pa tudi od zadnjega Batmana. Manjkala druga polovica … hehe …

    A Beautiful Mind je bil sicer dober film, vendar se strinjam, da precenjen, glede na jakost oskarjevskih fanfar. Tako vrhunski pač bil ni in še posebej me moti nepotrebno laganje pri biografskih filmih, celo v smer prodajanja patetičnega kiča ameriških kvazi vrednot. In tako kar naenkrat fašemo zvesto in potrpežljivo ženo do zadnjega diha, ker tako Američani pač dojemajo moralo, kar pa nima veze z resnico in z morda kakšno drugačno moralo tudi ne konec koncev. No, Russell Crowe je pa po mojem mnenju vrhunski igralec, tiste sorte, ki je lahko pred kamerami Prepričljivo res marsikdo in marsikaj. Kameleon pra ekselons. Osebno namreč nisem fen igralcev, ki ne znajo igrat, ampak predvsem operirajo s svojo sicer močno prezenco in nikoli niso liki, ampak samo prepričljivo igrajo vedno sebe, pri čemer je njihova kariera odvisna, logično, predvsem od pametne izbire vlog, kamor se sploh lahko zalimajo (Jack Nicholson, De Niro, Marlon Brando, Al pacino in podobni …).

    @Iztok Gartner:

    Ja, poba res vedno bolj kaže, da je lahko samo diCaprio, v kakršni koli vlogi že, podobno, kot je bil De Niro pač vedno prepričljiv De Niro in se je morala vloga prilgajat njemu, ker se on vlogi ni mogel. Vendar pa vseeno diCaprio nima vsaj tolikšne prezence, kot jo pa De Niro ima. Škoda, ker je nehal igrat. Kot mulec je še odigral par vlog in to zavidljivo, zdaj pa leta samo še pozira.

    Ja, seveda, s Titanicom si je precej usral kariero. V tistivlogi pač ni imel kaj počet. Tisto vlogo bi odigral zadovoljivo tudi ti, če bi jo dobil. Brez veze. In res je po Titanicu “slučajno” sledil njegov zaton in potem pojav v takoimenovanem imidžu ne zgolj lepega. Zaradi mene bi lahko ostal lepotec, da bi se le ohranil in nadgrajeval kot dober igralec, ampak je očitno eden izmed tistih, ki so bili dobro predvsem kot mulci, potem jih je pa smisel za igro zapustil. V tem ni nič posebnega. Tudi ni nič posebnega v tem, da je povprečen igralec, ki dobiva vloge v hitih. Kar nekaj njemu podobnih je na sceni, a ne.

    In ne, nikjer nisem zapisala, da ni po Titanicu posnel nič dobrega, ravno obratno, igra predvsem v boljših filmih in njegove vloge so dobre, samo vrhunske niso. Dobro pač za tak renome in serijsko dobivanje vlog v tako dobrih filmih pač zame ni dovolj. Ne dosega nekaterih odličnih igralcev, ki dobivajo neprimerno manj vlog. DiCaprio je očitno frend in ljubljenec določenega režiserja, kar potem efektira v linkanju, ampak to še ne definira dobrega igralca. Mia Farow je bila tudi ljubljenka Allena, vsestransko, pa zato še ni pomenila zame odlično igralko v njegovih filmov, niti kaj slabšo, ko ni bila več ljubljenka in je izginila izpred ekranov, niti mojega mnenja ne spremeni dejstvo, da je v Rosemarijinem frocu odigrala zelo dobro. Jah, končno in še dobro. Skratka, diCaprio ni tako dober, da bi bilo upravičeno, da ga moram gledat v toliko sicer dobrih filmih, namesto koga drugega. To je vse. Tudi Tom Hanks ni tako dober, da sem ga morala prevečkrat gledat in celo prebolet, da je fasal kar tri oskarje, ker je pač dobil oskarjevske vloge (retardoida, bolnika na smrt – z aidsem še toliko bolj oskarjevsko itd.) in jih sploh ni odigral vrhunsko, ampak se serijo gegov, ki jih je uprizarjal. Hollywoodsko jajcanje pač.

    In ne, seveda ni treba, da bi moral po mojem mnenju diCaprio kar naprej snemat nižjeproračunske filme, kot je The Eclipse. Tega pač ne mislim tudi o igralcih, kot so Sean Penn, Russell Crowe, Phillip Seymour Hoffman, Ed Harris, Kevin Spacey itd., ki so večinoma res nadpovprečno odlični v takem ali drugačnem filmu. Taki igralci še kurčev slabši film naredijo smiselno gledljiv, pa naj bo nizko ali visokoproračunski. In te sposobnosti diCaprio pač nima po mojem mnenju, ampak se on šlepa na relativno dobre filme.

    A kaj bi take razlagali Gartnerju z nepreceljivo izjemno poglobljeno filmsko popcorn filozofijo, a ne … hehe …

    @David:

    Na tem front pejdžu se, kot vemo, znajde itak marsikaj – v dobesednem pomenu … nekateri blogerji pa svoj “prebitek” populacije itak že dolgo imamo in prebili smo se brez front pejdžev … hehe …

    Lepo, da si nam zaupal svoje sanje, brez najmanjšega dvoma so že po sinopsisu bolj zanimive od filma Inception … hehe …

    @Rak:

    Ne, ne, samo inštalirani čipi, nič zunanjega trdega diska, je pa res, da so deležni precej pozornosti, sanacij, nadgradenj, redne uporabe programov itd. …

  25. Simona Rebolj - 2.08.2010 ob 01:47
    Simona Rebolj

    @smoger:

    Najlepša hvala za predlog. Nisem še pokonzumirala.

    @mitja i:

    Odsotnost objektivizma bi morda bila prisotna, v kolikor ne bi bilo nič drugega razen omembe propagande, argumentiranega in sploh česar koli drugega obravnavanega pa ne, a ne. Tudi v primeru omembe reklame gre pa v mojem zapisu predvsem za presojo o razliki med “obljubami” in dejanskim izplenom ter drugimi možnimi tudi “ideološkimi” zlorabami. Tako je pa odsotnost objektivnosti prisotna predvsem v tvojem komentarju, saj sploh ničesar iz mojega zapisa ne komentiraš, torej nimaš pripombe. Pridevnike si pa kar lepe nabral za film in enega slabšalnega za moj zapis. Verjetno si se moral zelo potrudit za to in si blazno razmišljal ob tem. Upam, da nisi preveč vode izgubil skozi švicanje.

    “Vso to pisanje o drugih filmih je dolgočasno in povsem brezpredmetno.”

    Vso to pisanje o drugih filmih je dolgočasno in brezpredmetno predvsem za dolgočasnega in brezpredmetnega bralca, ki se mnogo hitreje počuti že zadovoljen in zadovoljEn. Pisanje o drugih filmih lahko sicer preskočiš, če te ne zanima, zato so poglavlja naslovljena. Bralec, ki želi še kaj več, je je ponujeno, pa zlahka razume pomen konteksta pri omenjanju (in ne zgolj omenjanju, ampak obravnavi, kjer so izpeljane določene primerjave in okviri) drugih filmov in si kakšnega morda še zabeleži kot idejo za ogled … če je bralec še praktične narave, poleg misleče.

    “Sam sem v filmu nasprotno od govorjenja o “abnormalno labilnih osebah”, “slepi veri” oz. o “popolnoma brez-umnih in brezosebnih kreaturah” videl poudarek o tem, da se ideja zasadi in zraste iz semena (inception) v osebnosti sami, ne glede na njeno vrsto.”

    Ta poudarek je v filmu več kot očiten in osrednja teza, ki pa je slabo izpeljana. Ravno zaradi teh abnormalno labilnih, brezosebnih in enoznačnih likov, ki jih ti, nasprotno, sploh opazil nisi kot takšne, kar tudi nekaj pove o tem, na kakšno populacijo cilja film, saj ravno to dejstvo postavlja na dvom tezo o ideji, ki bojda raste, kar po domače v katerem koli človeku že. Tako ne raste kar v katerem koli človeku, zato mora film z labilno idejo vse like sploščit na isto brezosebno raven, da bi tako kozlarijo sploh lahko izpeljal skozi scenarij. Ker ideja je seme, prepričanje in slepo vero v ali skozi neko idejo pa je treba gojit, zalivat in vzgajat. Ta je prekleto odvisna od samega značaja in vpliva okoliščin, ki bi jih moral film pojasnit, da ne bi izpadel plehek, trapast in zavajajoč. Takšne zavajajočnosti si lahko privošči le akcijski film, ki je tako tudi zastavljen, da skozi scenarij ne polemizira preveč oziroma sploh ne, ampak je namen jasen – da hoče pač izpeljat samo akcijo, kjer pač lik čudežno preživi in ob tem nič ne razpravlja. Neprepričljivo in luknjasto razpravljanje, ki v resnici podpira samo akcijo, pa rukne film v kategorijo tistih, ki niso dosegli zadanega namena, kakor so ga pred gledalčevimi očmi zastavili.

    “Talismani so zelo zanimiva ideja, ki temelji na fiziki. Popolnoma nič naivno ali polno lukenj. Fizika v sanjah pač ne drži.”

    Bravo! Se strinjam. Fizika v sanjah pač ne drži, v tem filmu pa je na žalost jasno razložena celo fizika, kakor v sanjah bojda popolnoma drži in ravno to je neprepričljivo, naivno in ceneno. V resnici, vsaj do zdaj poznano, kozarec pade na tla, kar drži, a v sanjah se lahko s kozarcem dogaja marsikaj, v popolnem nasprotju s fizikalnimi lastnostmi in ni bolj bedastega, kot da nekdo trdi, da v sanjah na primer kozarec lebdi ali se vrti okrog svoje osi. Od kod neki mu tak podatek.

    Vse lepo in prav, da ti je film pač všeč, premnogo vas je, ampak ta subjektiven odziv pač nima zveze s presojo o kakovosti filma z raznih možnih aspektov. Všečen film za širše množice dandanes res ni big dil za Hollywood in je vse skupaj bolj stvar poznavanja osnov piara, tudi za samo idejo, kako naj bi prioriteno izgledal in prikazoval film, da ne bo pomote.

    @olna:

    No, me veseli, da sem te okradla … hehe … Še posebej ob takem hitič primerku obravnave, kjer po objavi takšnega zapisa itak pričakuješ predvsem veliko negodovanja, ker nisi kradel iz sanj (ne misli) večine, phe, pa še potrudil se nisi za to.

    Meni se zdi okrog tega filma predvsem zaskrbljujoče, če že, da je malo polemike s strani poznavalcev, pa precej več neke okvirne pohvale na horuk (tudi s strani poznavalcev), ki se izogiba kakršnemu koli analitičnemu pristopu k obravnavi filma, kar meče precej slabo luč na poznavalce, da se sploh oglasijo na tak način, ker izpadejo samo “poznavalci” (zasledila danes po brskanju le na nekaj izjem, ki se ločijo od ostalih ravno po tem, da se tudi lotijo polemične obravnave filma … med slovenskimi kritiki samo Gustinčič). Včasih je poznavalcem tako težko sprejet, da ga nekdo preprosto userje ali se razproda, čeprav je kdaj bisere sral. Gre za problem zaljubljenosti v neke ideje o nekom in nečem ter s te povezanih prepričanj in slepe vere, če se avežem na film … hehe …

    V Titanicu ni bil zanič, ni bil pa nepozaben, ampak, kot sem že v komentarju Iztoku omenila, niti ni sama vloga omogočala igralcu nevemkakšnega možnega razpona. Se strinjam, da igralcu ne more kr en film pokvarit imidž, lahko pa mu ga določen film oziroma vloga, da se mora precej potrudit izkopat iz brezna. Odvisno, kaj se je dogajalo prej in kaj se dogaja naprej. Titanic je bil definitivno tako odmeven komercialni šit s politikantsko hollywoodsko podporo preko akademije (turbač Cameron pač), da je zelo vplival na nadaljnjo kariero diCapria in medijsko obravnavo, podprtost sploh. In v njegovem primeru je delovalo slabo, glede na predhoden potencial in mžne scenarije. Ni šlo pač za kr en film. V obratnem smislu se je na primer zgodilo Johnu Travoltu pri Pulp Fictionu. Ta en film, ki ni bil kr en film, je neverjetno pozitovno vplival na njegov imidž nadalje, saj pred njim ni šlo za igralca, ki bi bil posebej cenjen v smislu kvalitete, v Pulp Fictionu pa je šlo za tako specifično vlogo, v katero se je tudi uspešno zlil v popolnoma drugačni podobi, kakršno je bilo občinstvo vajeno pri Travoltu sicer, da so mu mediji jedli z roke s čestitkami, ker je končno pokazal kaj zmore in sploh in oh karakter na mestu. Seveda v nadaljevanju ni pokazal več nič, je pa dobil nekaj vlog, ki jih zelo verjetno sicer ne bi, saj je bil praktično pred Šundom že mrtev. Ne glede na to, da nadalje ni pokazal več nič, pa je bila toleranca do njegovih vlog precej večja s strani medijev.

    Tako da … lahko so kakšni filmi za nekega igralca s populističnega vidika bolj pomembni in vplivajo na karierne tokove nadalje in na odnos do igralca s strani civilne ali javnosti in eksplicitneje medijev.

    Ja, diCaprio je bil v Aviatorju dober in še marsikod, se pa ne strinjam, da imeniten. Oziroma imenitnost njemu tako zlahka sesuje kakšna stranska vloga … hehe … Menim, da je bil odličen tudi v Catch me if you can na primer, ampak kurc, ko se pojavi v stranski vlogi očeta Christopher Walken in je tako fenomenalen, da samo komaj čakaš še več kadrov z njim v prvem planu in pozabiš na odličnost diCapria. Podobno se mu je po mojem mnenju zgodilo tudi v Aviatorju z Blanchettko ob boku, čeprav ne tako hudo kot z Walkenom v CMIYC.

    @simm.

    Jah, seveda, zelo verjetno se Zimmer ni prvič podstopil kraje ideje in je že preveril, da mu gredo dobro od rok in da se lahko relativno varen počuti. In zato mu je verjetno najbolj všeč svetogozdna dežela in ga Slovenija res ne zanima, razen kot možen vir zaslužka v svetogozdnem raju kapitalizma z dobrimi varuhi svojih lopovov … hehe …

    @GOR – DOL:

    Glasba pač ni samo preštevanje zaporedja tonov, je pa zagotovo komercialna bolj predvidljiva in je takšen tudi namen.

    In pri presoji o plagiatorstvu ni niti najmanj pomembno, ali eden izmed dve ali oba prepričata ali ne prepričata nekega GOR-DOL anonimneža ali kogar koli na svetu. Je pa jasno, da to težko razumeš, če resno misliš, da resnična kreativnost ne dopušča plagiatorstva. To so pobožne sanje, da bi lahko bilo res, ker bi vse skupaj izpadlo vsaj nekako bolj urejeno in “kozmično” pravično, a je daleč od realnega stanja stvari, zato se celo med plagiatorji nasploh pač ločijo večji mojstri slednjega ali amaterji … hehe … In seveda niti slučajno plagiatorstvo ne definira nujno kič, v kolikor izvirnik ni kič. Žal se ne odvija tako po božje pravično vse skupaj.

    Zato dokazovanje izvirnosti nikakor ni brez pomena. Lahko rečemo samo, da ima kdaj večji in bolj smiselni pomen, kdaj pa manjši, v kolikor že sama pridobitev ni bohve kakšen pridonos.

    @mgerencer:

    ne, konkretnih spoilerjev ni. V delu, ki je naslovljen s spoilerji je samo vsebina o spoilerjih, a ne s konkretnimi informacijami, kaj se dogaja in za kaj vsebinsko gre.

    @mweiss:

    Kolikor sem razumela simma v komentarju, je Zimmer lopnil temo od Laibachov, k čemur je nek Avsenikov potomec pač prispeval. Ne razumem pa, kakšno zvezo neki ima pri vprašanju plagiatorstva zveneč ali nezveneč rezime nekega muskonterja, ki mu je bilo nekaj morda ukradeno. Kraja je kraja … no, vsaj tako naj bi si razlagali pojme v demokratičnih družbah, četudi ostane le pri teoriji, a, zaboga, naj vsaj pri teoriji ostane.

    Da je plagiatorstvo težko dokazovat, še posebej tistim z debelo denarnico, dobrimi odvetniki in vajenim kraj, je pa jasno vsakomur na svetu in tukaj to srborito pizdenje o poltonih nima nobene zveze, ker se plagiatorstvo v obsežnejših ali lažje razkrinkanih primerih sploh ponavadi ne dogaja, razen če bi bil plagiator popoln retardiranec, da bi toliko tvegal. Tale primer pa definitivno je takšen, da je plagiat precej očiten in seveda je tudi očitno, da se zagotovo zadeva v danem obsegu lahko spodbija.

    Ne vem pa, zakaj se ti osebno tako razburjaš ob pomisleku, da bi za to očitno podobnost DD bend morda uveljavljal avtorske pravice. Drugega kot na zelo osebnem nivoju si je tvoj komentar težko predstavljat, čeprav zelo verjetno nisi Zimmerjeva žena … hehe …

    @jordan gorenjak:

    Nikogar ne briga, kaj si ti kdaj čul ali česa nisi čul. Motiš se pa sam vsaj toliko, kot se motiš pri pismenosti.

    @0501:

    Haha …

    @Matej:

    Ja, ampak samo včasih, toliko, da ne izgubim občutka za treznost. Pa ti? In prijetno tolažilno si me fasciniral z razsvetljenjem. Do zdaj sem mislila, da bi še kdaj mogoče kaj fukala, če ne bi bilo Slovenije. Očitno se premalo drogiram.

    @stari:

    Jah, pa drugič. Ta film sem si osebno ogledala kar v kinu in tudi, če že, priporočam kvečjemu ogled pred velikim platnom, da vsaj malo več akcijskega užitka ostane od vsega skupaj.

  26. ana - 2.08.2010 ob 02:33

    dost me je zgodba, kar se tiče njegovih familijarnih zadev, spomnila na shutter island.
    vlogo je odigral prepričljivo, vsekakor pa se bistvo izgubi s toliko akcije. to je bil zame polom….zehanje…na koncu pa nekje v zraku viseči občutki. generalno gledano mi sploh ni slab. mi je vsaj dal spet mislit o pomenu in pojavu sanj.

  27. GOR-DOL - 2.08.2010 ob 10:09

    Če moje mnenje ne šteje sklepam, da tudi tvoje ne. Torej se vprašajva čigavo mnenje šteje.

    Mnenje kapitala, politike, medijev, Johna iz. L.A.-ja …??

    Po moje tisto kateremu verjameš. A je mnenje objektivno, resnično ali ne pa ni pomembno dokler mu verjameš. Torej če me prepričaš si v mojih očeh carica, če ti to uspe pri miljonu ljudi si lahko predsednica:)

    Kakorkoli je pa vedno dobrodošlo prebrati, preposlušati, okusiti še kako drugo mnenje, ane :)

  28. smoger - 2.08.2010 ob 10:11

    No, Simona, film se si ogledal. Popolnoma predvidljiv (razen v komercialne namene sproduciran konec). Finta konca je ta, da so pustili stvari odprte zato, da lahko na osnvoi gledanosti snemajo nadaljevanje. Po mojem imamo največ še dve nadaljevanji. In ja, Memento je za zdaj Nolanov vrh kreativnosti.

    Ponavljam, Inception kot tudi Matrica sta le reciklaži Ubika.

    Moja ocena: +3/5

  29. tinchy - 2.08.2010 ob 16:39

    Jaz bi mu dala oceno 4/5. Mogoče res malce predvidljiv konec. Ampak glede na ponudbo filmov letos, kar dobra osvežitev.

    Tukaj je še nekaj napovednikov in intervjujev za tiste, ki še niste gledali filma:
    http://www.gremovkino.si/film/napovednik/743/Izvor

  30. simm - 2.08.2010 ob 18:32

    No ja, Zimmer mislim da v Sloveniji nima odvetnika :) … sicer pa bi za kakršno koli tožbo verjetno potrebovali pol slovenskega proračuna. Ah, tema je primitivna in za resno analizo nima pogojev, če pa dobro funkcionira v svetovni uspešnici, pač ni vredno omembe.
    In še nekaj, ta tema, ki v naši skladbi pomeni le uvod in daje malce “morbidnega” vzdušja, je le del skladbe in ne vem, zakaj bi bila podvržena nekemu resnemu analiziranju glasbenih “strokovnjakov”?
    In še to, naj mi nekdo prilima kakšen primer “podobnosti”, a bomo ostali samo pri predvidevanjih? Jazzistom je pa tako ali tako vse jasno in jih tovrstni harmonski primitivizem pač ne gane!
    Tole pa je še ena primerjava:http://www.youtube.com/watch?v=_qcDXjWdFBk

  31. IZTOK GARTNER - 3.08.2010 ob 19:50
    IZTOK GARTNER

    No ja, če pa kritiziraš še zgodnjega De Nira, pa Pacina in Branda, potem pa itak nima smisla, res ne. Da dol padeš, res.

    Tom Hanks je dobil dva oskarja, ne vem kje si našla tretjega.

    Ne vem od kje ideja, da je DiCapiro grd zavaljen dedec, ki ni od Titanica dalje všeč nikomur, da se je torej namerno pogršal. Hm, si slišala za proces staranja, se pravi za proces, kjer odrasel moški ne more več zgledati kot najstnik? Nisi, a ne, itak, zato pa še vedno bluziš o njegovih otroških vlogah. Saj menda nisi mislila, da bo v zrelih letih še vedno igral otroke, mar ne, jao, kako idiotska filozofija.

    Da se razumeva, nisem rekel, da je najboljši igralec vseh časov, dejansko niti nisem razpredal, če je dober igralec, oglasil sem se le zaradi idiotije o posttitanikovskem obdobju in ideje, da mu je Titanic uničil kariero dobrega igralca. To je, Simona, tako debilno, da bolj ne more biti.

    Čvekaš o popcornu, omenjaš pa filme Russela Crowea in hvališ Čudoviti um, kdo je zdaj tle nor, res ne vem.

    Tvoj problem je v tem, ker meniš, da je vse, kar ni recimo Total Eclipse, pop corn sranje nevredno dreka na cesti. Prav zato pa “pop corne” ne ločiš med sabo in si prepričana, da sta Inception in recimo G.I. Joe: The Rise of the Cobra isti drek. Nista, veš. In prav zato Inception, ki je znotraj svojega žanra vrhunski, tako zelo popljuvaš, kar je totalno idiotsko. Isto si naredila z Avatarjem, ki si mu prav tako pribila enko, pa četudi bi ti moralo biti jasno, da so enke novi filmi Stevena Seagala. Zate je tudi to eno in isto, ker pač ni art tipa Total Eclipse.

    Bedna logika, a okej, naj bo, imej svoj art, bodi anti komerciala, toda potem se tega drži povsod, ne pa prodajat, da je Slovenka dober film in podobna sranja. Tudi Slovenka ni Total Eclipse, veš. Je čisti pop corn, kot Avatar in Inception, če že hočeš. Razlika je le v tem, da sta Avatar in Inception odličen pop corn in da ne moreta fasati enke, ker nista novi film Stevena Seagala in G.I. Joe: The Rise of Cobra. No ja, zate sta, tudi prav. Kot sta isto Michael Jackson in Werner, a ne. Itak.

    Ne ločiš, nič ne ločiš.

  32. mina - 5.08.2010 ob 15:54

    Kar se tiče kopiranja glasbe, bom kar nalimala komentar iz youtuba, ki to lepo opiše:

    BornAgainJeeper
    1 day ago

    they are very similar…yes…but both just based on obvious musical traditions….its a chord progression used in about 100 other things…and its no brain wave to get strings to play them….but yes…they do sound nearly the same

    Se popolnoma strinjam s temle “but both just based on obvious musical traditions”, tako kot velja za mnogo glasbenih zvrsti. Če greste poslušat slovenske rokerje, boste ugotovili, da vsi komadi vseh slovenskih izvajalcev zvenijo popolnoma identično, enako je s slovensko narodno glasbo, enako je z rokenrolom itd. do neskončnosti.

    Glede ostalega:
    :
    Memento ima v končnem zasuku logično napako, ki pa je resda nikomur nisem mogla dokazati, ker, jebiga, je povprečna logika pač na nižjem nivoju kot je moja (da ne bo po nepotrebnem prišlo do pluvajočih komentarjev na račun moje prepotentnosti, naj povem, da imam potrdilo inštitucije o moji močno nadpovprečni logiki, teste pa sem opravljaja pri 16. letih – ti testi so sicer boljši pokazatelji inteligence kot IQ testi, ki imajo notri en cel kup balasta, ki se ga pridni piflarji lahko skozi leta učenja napiflajo in posledično tudi njihova inteligenca zraste – za razliko od tega pa se logike ne da napiflati – ok, malo izven teme, pa vendar). In zaradi te logične napake me je film razkuril jako, to razkurjenje pa se je samo podaljševalo zaradi dejstva, ker so v nekem obdobju vsi govorili o tem filmu in kako da ti baje da misliti in se moraš fajn potrudit in razmišljat, da ga dojameš. Bul šit, trudit in razmišljat se moraš v primeru, če tvoja inteligenca ni ravno vrhunska in je potrebno tuhtanje, da možganske celice skontajo – s tem mislim nasplošno na vse filme. Jaz nimam kaj tuhtati, ker skontam vse kar takoj, če mi kaj ni jasno, mi ni jasno edino iz razloga, da pač v filmu ni še bilo prikazanih dovolj podatkov, da bi sploh lahko skontala. Skratka, Memento šit, veliko boljši Machinist, čeprav morda manj všečen in manj gledljiv.

    Leonardo je bil nazadnje dober v Titaniku, ko je bil še kolikor toliko svež in nov igralec na velesvetovni sceni, čeprav je imel za sabo že nekaj dobrih vlog. Vse od Titanika dalje se samo strašansko ponavlja. Ne rečem, da je slab igralec, vsaj ne slab po Iztok Gartner kriterijih. Za moje pojme je slab igralec ne samo tisti, ki ne zna igrati, pač pa tudi tisti, katerega igra je v vseh filmih in vseh vlogah identična. In igra Leonarda je točno taka, vedno in povsod identična. Resda je njegova identična igra na bistveno višjem nivoju kot igra nekega hlodarskega Keanuja, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je vedno isti, zatorej je pri meni že davno uvrščen na listo zanič igralcev. Bil bi mi še vedno ljub, v kolikor bi vsaj ohranil lepoto in bi ga z veseljem pogledala zaradi videza, vendar pa tudi od tega ni ostalo nič, kot je rekla Simona, zavaljen in zabuhel.

  33. marš na drini - 5.08.2010 ob 19:25

    @mina,

    en cel, in niti ne tako kratek, odstavek si posvetila tej domnevni logični napaki iz mementa in v njem naštevala vse živo, razen v čem ta logična napaka sploh je.

    druga stvar, sicer ne vem natančno o kateri logiki ti govoriš, ampak če govoriš o logičnem mišljenju, potem se seveda to da lepo naučiti ali pa napiflati če hočeš.

    in tretjič:

    “Memento ima v končnem zasuku logično napako, ki pa je resda nikomur nisem mogla dokazati, ker, jebiga, je povprečna logika pač na nižjem nivoju kot je moja”

    ironično ima zgoraj zapisano logično napako. dokaz nečesa seveda ni vezan na to ali ga nekdo razume ali ne, torej to, kar si zapisala je logični nesmisel.

  34. Nidurun - 6.08.2010 ob 03:49

    haiku

    nabrekel penis
    oh, leonardo di caprio
    zvonik v polju.

  35. Sašec - 6.08.2010 ob 09:56

    Včeraj zvečer sem si ogledal film – definitivno predolg. Moj bog! Ogromno neke prazne akcije po nepotrebnem. Poanto smo razumeli na polovici filma, nato smo gledali samo še izpeljavo – to je pri Matrici zažgalo, ker so bili efekti res sveži, tule pa – zehanje.
    Edino, kar mi je bilo všeč pri filmu, se mi je prvič zazdelo, da je glede na okvir filma – dober casting. Podobe igralcev so se mi nekako prav ujele.

    Leponardo di Caprio – ne glede na to, da se njegova igra ponavlja – se mi zdi, da nosi v sebi neko prezenco, ki vleče – tako kot Julija Roberts, ki je s svojim nasmehom tudi vedno “ista”. A vleče. To je pač tip ameriških igralcev, za katere nikoli ne morem reči, da so popolnoma za en drek. In take ameriška filmska mašinerija tudi najbolj potrebuje. Za čimvečjo maso ljudi. In to je trenutno njegovo največje brezno, ja. Mislim, da Leonardo že dolgo ni dobil zares prave priložnosti, kjer bi lahko jaz dokončno presodil njegov igralski domet. Zaenkart samo potencial – in ta je po mojem velik. Sploh če se ga samo spomnim iz filma “What is eating Gilbert Grape” in ostale, ki si jih naštela.
    Zavaljen ksiht – karakterni igralec….hehehe, ta je dobra.

    In ja, seveda – Lynch je že zdavnaj in najbolje gledalca popeljal v temen svet podzavesti – in Mulholland drive je res klasika. Me pa ni prepričal njegov Inland Empire – se je vlekel ko marmelada, da je že Laura Dern imela na koncu samo še en in isti izraz začudenja skozi jok – je Lynch malo blefiral.

  36. mina - 6.08.2010 ob 15:31

    @marš na drini

    Imaš prav, se posipam s pepelom, me je zaneslo, jebiga. Skratka, protagonist ni moril, poanta naj bi sicer bila v tem, da je, vendar pa s tistim zakompliciranim konstruktom od filmske zgodbe tega niso dokazali – to pa je bila edina poanta filma, dokazati, da je moril. Skratka, zajeb :)

  37. mina - 6.08.2010 ob 15:33

    Popravljam, narobe sem napisala, da tip ni moril. pravilno bi bilo: film je v končnem zasuku želel pojasniti, da je morilec glavni protagonist, vendar pa tega niso dokazali, ker so zajebali. Zajebali pa so verjetno zato, ker so tako zakomplicirali zgodbo, da so se zgubili v lastni komplikaciji.

  38. marš na drini - 6.08.2010 ob 21:20
    marš na drini

    @mina,

    tole je pa malo čudna trditev, glede na to, da ga film kot morilca jasno prikaže v dveh prizorih, torej ko umori tistega preprodajalca z mamili in ko umori tistega policista teddyja, tako da glede tega ne more biti dvomov.

  39. ana - 7.08.2010 ob 00:18

    “Inception should have been called “Eternal Sunshine of an Italian Job’s Matrix.”” – eden izmed xxxx komentarjev o tem filmu :D

    sicer pa sem našla npr. tole:

    http://www.cinemablend.com/new/Inception-Explained-Unraveling-The-Dream-Within-The-Dream-19615.html

    pa se zaj jajcajte (mišljeno simpatično) dalje :mrgreen:

  40. ana - 7.08.2010 ob 00:21

    aja in tudi komentari pod tem linkom so zanimivi…

  41. Nidurun - 7.08.2010 ob 14:36

    @marš na drini: samo majhna pripomba. če je film gledalcem pokazal, da je protagonist moril, to ne pomeni, da so to drugi protagonisiti dokazali.

    “ironično ima zgoraj zapisano logično napako. dokaz nečesa seveda ni vezan na to ali ga nekdo razume ali ne, torej to, kar si zapisala je logični nesmisel.”

    ni. simpl. ukradel si namreč besede mini iz konteksta, ki, če se ne motim, ti je pritrdila, ker ima morda slabo vest, ker se je pohvalila.

    ženska pamet nažene lahko strah v kosti. še posebej, če marširaš na drino.

  42. Nidurun - 7.08.2010 ob 14:46

    zadnji dve povedi sicer nista resna psihološka teza, všeč mi je pa besedna igra in rad se prilizujem naivnejši ženski publiki. menim, da je keč takšnega komentiranja za odtenek bolj kompleksen.

  43. marš na drini - 7.08.2010 ob 16:22
    marš na drini

    @Nidurun,

    jaz ne verjamem, da je mina govorila o ostalih protagonistih, ampak o ustvarjalcih filma. niti ne razumem najbolje, zakaj bi morali ostali protagonisti dokazovati nekaj, kar film prikazuje kot dejstvo. a je kdo izmed ostalih protagonistov dokazal, da glavno protagonist leonard v bistvu ni ženska z imenom penelope? ali je je kdo dokazal, da je vozil jaguarja? kaj je pa sploh kdo od protagonistvo dokazal?

    film je seveda fikcija, ampak pri strukturi filmske zgodbe vseeno ločimo med recimo tistim delom filma, ki prikazuje filmska dejstva, torej dogodke, ki se dejansko zgodijo na način kot so prikazani in tistimi, ki recimo prikazujejo neka subjektivna dojemanja protagonistov. recimo v samem filmu memento imaš prizore, ki se dogajajo kot dejstvo in tiste, ki so recimo neki flashbacki (čb varianta), ki jih pač ne moremo jemati kot dejstvo. tista dva omenjena umora sta bila filmski dejstvi, če v njih dvomimo, potem lahko dvomimo v vse kar je film prikazal, kar bi pa bil popoln absurd.

    tisto, kar naj bi vzel iz konteksta je bila povsem zaključena misel, ki jo lahko povsem pravilno razumemo brez ostalega besedila, ki mu sledi. torej, kontekst tu nima veze. kvečjemu bi se lahko strinjal s tem, da je mislila povsem prav in se je samo malo nerodno izrazila. torej, hotela je reči, da ostali niso razumeli nenih argumentov.

  44. Simona Rebolj - 7.08.2010 ob 17:22
    Simona Rebolj

    @ana:

    Premalo muzike za tako velik vložek in tako visoko ambicijo po mojem mnenju, da bi se veselili opomina na pomen sanj, ki ga lahko s tem filmom v primerjavi veliko bolj omembe vredno doživimo vsako jutro, ko nas je ponoči pač tlačila mora … hehe …

    @Gor – dol:

    Štejejo samo tista mnenja, ki so opremljena s prepričljivimi argumenti in/ali dokazi, in so zato lahko omembe vredna v sporočilu in celo obče koristna. So realno gledano vsebinsko prepričljiva. Mnenje samo po sebi pa nikogaršnje ne šteje, ja.
    Ta aspekt, ki si ga izpostavil, da šteje nekogaršnje mnenje, ker mu uspe potegnit za sabo množice in zato postane lahko tudi predsednik države, kar povezuješ s pojmom carja ali carice, pa nima veze z vsebinsko prepričljivostjo akterja, ker gre lahko za navadnega šalabajzerja, ki prodaja neprepričljive nebuloze na piarovski način, ki je preverljivo učinkovit pri domnevni večini, ki prepričljivosti mnenja sploh ne ocenjuje, niti se ne trudi o njej presojat. Zame to niso carji, ampak samo bleferji, ki računajo na salutiranje povprečja, ki je predvidljivo in slabo oboroženo za presojanje o vsebinskih prepričljivostih. Carji, ki so bili v zgodovini prepričljivi, pa niso bili nujno s svojimi mnenji tudi uspešni v smislu osebne koristi, vsaj za časa življenja ne ali celo tudi post festum ne kaj dosti.
    Tako da, ja, mnenje kapitala, politike, medijev itd. šteje največ, se strinjam, kar se tiče vodljivosti povprečja in s tem povezanega uspeha pri zasebnih apetitih, za občo korist pa niso nujno vredna pol pizde gnile vode in večinoma s pomočjo večine tudi škodljiva. S tega aspekta ne štejejo. Zato se ne strinjam, da ni pomembno, ali je nekogaršnje mnenje resnično in objektivno. To je najpomembneje od vsega in vedno slej ko prej (ob poračunih izplena za preteklost, ki vpliva na izmuzljivo sedanjost) definira pojme zablod ali koristi tistih, ki so pridobili samo največ naklonjenosti s strani povprečja, povprečje pa vedno definira najširšo populacijo. Torej nekaj med podpovprečjem in nadpovprečjem v dani situaciji.
    In seveda je vedno dobrodošlo tehtat različna mnenja. Kar se mene tiče si tukaj dobrodošel … hehe …

    @smoger:

    Ja, se strinjam, saj nad to predvidljivostjo, ki ji preočitno vlada kvečjemu puščanje profitabilne možnosti za nadaljevanja, sem se tudi pritoževala v zapisu.
    @tinchy:
    Ja, pa glede na ponudbo večernih risank v Gvatemali dvakrat na teden, v kolikor dežuje, tudi.
    Hvala za linkano reklamo. Saj ne bi bilo treba.

    @simm:

    Ja, vaša tema je le uvodni košček v komad, pri Zimmerjevu pa predstavlja vse, kar ponudi. Zelo ironično. Sicer pa pri tem prepucavanju po mojem mnenju ne gre za resno analizo glasbenikov v prioriteti, ampak samo za izraze podpore ali nepodpore. Vse ostalo je jasno, saj se plagiati ne merijo samo na tak način, kot to predstavljajo komentatorji, ki za prazen drek obveščajo, da se da podlago za omenjan glasbeni uvod napraskat marsikod. Ja, saj, tako ravno se sploh krade, očitnejše kraje se ne bi lotil nihče z iq-ujem 20. Sicer štejejo pri dokazovanju kraje tudi drugi faktorju, od možnosti pridobitve materiala in način uporabe same dalje. Na youtube imaš na primer še eno predstavitev domnevnega plagiata, kjer naj bi Zimmer za Inception kopiral temo s komada Je ne regrette rien (ki je sicer itak koriščen tudi v originalu). V tisti primerjavi je za polovico manj muštra kot je pri vaši in avtor primerjave se je zelo potrudil, da je lahko predstavil podobnost. Klikov je seveda več, ker prihaja od drugod, in naklonjenih komentarjev je več kot dovolj. Skratka, gre za akt spodbude, da če se da izborit avtorske pravice, le v marš. V vašem primeru podobnost skoraj ni zakamuflirana, odločitev, ali se gre v tvegan marš za avtorske pravice, je pa vezana predvsem na finance, ja, kot si zapisal. Zimmer zagotovo ima mega odvetnike povsod, tudi v Sloveniji, če hoče … hehe … ampak jih tu res niti ne potrebuje.

    @Iztok Gartner:

    Tvoje dol padanje je itak edina možna zabava najinega dialoga.
    Zmotila sem se. Mea Culpa. Našla sem ga pri Ryanu, kjer je bil samo nominiran. Ob dveh zaporednih oskarjih, imam občutek, da jih je Hanks dobil pet, ker menim, da niti eden ni upravičen, vključno z nominacijami ne … hehe …
    Ne vem od koda takšno mnenje. Jaz nikjer nisem zapisala, da se je DiCaprio Namerno pogršal, niti da nikomur ni bil po Titanicu všeč. Ravno nasprotno. In ja, slišala sem za proces staranja, vendar ne vidim, kakšno zvezo neki naj bi to imelo z DiCapriom. Kot prvič je še vedno mlad igralec in ne dedek, kot drugo je pa ravno on tipični primerek moškega s takoimenovanim bejbifejsom, zaradi česar vedno izgleda kvečjemu mlajši, kot je in ravno DiCaprio še vedno izgleda in deluje kot najstnik v primerjaviz večino vrstnikov. In ne, ne pričakujem, da bi igral še vedno otroke, pričakujem samo dobro igro.
    Nikjer nisem zapisala, da mu je Titanic uničil dobro kariero. Zapisala sem, da mu je pokvaril imidž in da po Titanicu dejansko ni ustvaril nobene nadpovprečne vloge več. Očitno je bolj problem, da ti bereš, kot bi bral polpismen debil.
    Še ena debilna: Nikjer nisem hvalila Čudoviti um, ampak prej nasprotno. Izrazila sem celo strinjanje s komentatorjem, da je bil ta film precenjen. Sicer sem film omenila samo kot primerjavo določenega dogajanja v podzavestnih podobah in s tem povezanimi pravili igre, ki se nanašajo tudi na Inception. R. Crowea pa hvalim, ja, ker menim, da je izvrsten igralec, prepričljiv v paleti zelo različnih vlog, med drugim tudi v Čudovitem umu, pa enako v Insider, L. A. Confidential itd. Mislim, da je jasno, kdo je tu nor, če že kdo.
    Kako neki bi mislila, da je vsak pop corn drek, če sem že ob tej priložnosti pohvalila Matrico in celo The Dark Knight iz batmasnke franšize. Kdo je zdaj tu nor? Nekaj najbolj norega je pa primerjat mizernoproračunske propadle popkorn filme z visokoproračunskimi blokbasterji, ki že vnaprej predvidevajo pravila igre uspešnega filma. Nizkorporačunski filmi se morajo zelo potrudil, da lahko led sploh prebijejo ali pa sploh ne gredo na tip filma, ki bi bil kaj več, saj skušajo samo nekaj malega zaslužit na žanru in določenem nekdaj zvezdniškem imenu, ki jim določena populacija ostaja žanrsko zvesta. Na primer tudi na Seagalu, ko ga že ravno omenjaš. Inception pa znotraj žanrov in izkoristka budžeta zagotovo ni vrhunski, vrhunski je samo kot piarovski nateg.
    Slovenka sicer ni bil pop corn, je pa hotel za posladek vnest v določenih elementih tudi tovrsten prijem in ravno popcornovska tendenca v določenih segmentih filma je zamešala štrene, ker je bila pač neprepričljiva in je povsem brez potrebe vnesla flope v film, ki je bil sicer zastavljen odlično in marsikaj vsebinsko, režijsko in igralskoodličnega tudi ponudil. Slabo je, če se film ne more odločit, po kateri poti bi šel, ker gre za preveč različna orodja, ki jih uporabiš za določeno sporočilo. In spet je mešanje nizkoproračunskih dram, akcij in blokbasterjev kar počez milo rečeno diletantsko za nekoga, ki še vedno vztraja, da se lahko predstavlja kot filmski kritik. Khm.

  45. Nidurun - 7.08.2010 ob 17:24

    @marš na drini:

    pozabil sem omeniti, da jaz nisem si ogledal filma, ampak se mi je zdelo nesmiselno, da bi nekdo menil, da ni dokazano, da je nekdo moril – če je bilo morjenje dvakrat prikazano – skozi oči gledalca. skratka, če sodim po strukturi filma, naj bi vendarle ostali protagonisti ali en protagonist doakzovali ali dokazoval, da je nekdo morilec? če je tako, potem mislim, da je velika verjetnost, da si narobe razumel minin post. drugače se pardoniram.

    tudi zaključene misli imajo lahko kontekst … sicer to ni kon-tekst dobesedno, ampak je kontekst v širšem smislu. če rečem: “jaz sem bedak”, ima to lahko v različnih situacijah različen kontekst. lahko je šaljivo, lahko je resno … recimo. torej ja, lahko temu rečemo nerodno izraženje, vendar se meni to v tem kontekstu takšno ne zdi. ker recimo nismo na tekmovanju iz logike in komentiranje bloga nudi drugačen dikurz kot dosledno logično sklepanje … mislim, da je bilo tole malce izsiljeno, pač, ker si hotel zbosti mino zaradi samohvale.

  46. Simona Rebolj - 7.08.2010 ob 19:02
    Simona Rebolj

    @mina:

    Komentar, ki si ga prekopirala z youtuba opiše nekaj, kar je podlaga za plagiatorstvo itak, več pri komentarju simmu.
    IQ testi, se strinjam, so luknjasti in preozko segmentirani po logiki stvari, da bi lahko pričakovali tisto od človeka, kakor se propagira – da je resnično inteligenten. Ne poznam pa testov logike, ki jih omenjaš, da bi si upala presojat o njih.

    @mina in marš na drini:

    No, v vsakem primeru, mina, bi bilo pa dobro, da bi svoj dokaz v zvezi z Mementom pojasnila, ker sicer lahko vse skupaj izpade podobno kot s samopropagandami na podlagi iq testov, ki izpadejo v določenih primerih kot poskus samoobrambe pred ravno obratnim vtisom … hehe

    … Marš na drini ima seveda prav, da dokaz nima neposredne povezave z razumevanjem določenega občinstva, imaš pa tudi ti prav, da dokaza ne moreš predložit občinstvu, ki ni na ustreznem nivoju, da bi določen dokaz lahko razumelo. Vendar je kasnejše prekljanje, ki se mu je pridružil tudi Nidurun, popolnoma brezpredmetno, saj je razlaga drugih, kako neki vse bi si ti lahko predstavljala omenjeno nelogiko v tem filmu, samo ugibanje, ki je lahko priročno samo za brezplodno prepiranje na nični osnovi. No, osebno, kot sem zapisala, se zgodbe Mementa sploh ne spomnim, razen osnovnega plota o umoru žene in končnega razkritja, ki se je pač napajal na klasični faustovski psihologiji in ki je bil s tega aspekta gledano mnogo bolje izrabljen že na primer v filmu Angel Heart, z boljšo zgodbo samo po sebi in serviranimi značaji. Kakor koli … super bi bilo, če bi pojasnila, kako se je ta napaka, ki si jo opazila, izkazala v filmu. Sicer se pa, kot sem zapisala, strinjam,d a je bil Machinist boljši in doslednejši v vseh ozirih.

    DiCaprio v Titanicu ni bil nov in svež, ampak že zelo prepoznaven igralec, svež je bil samo v smislu angažmaja za blokbaster, v kakršnem kaj dosti pokazat itak ni mogel, saj so Cameronovi liki kategorično na hasta la vista, baby prvožogaško odpravljeni. In ja, se strinjam, da je nadalje v vseh vlogah pač isti, pa tudi brez kakšne posebej omembe vrdne prezence. DiCaprio težko drži film pokonci, prej filmi držijo pokonci njega, v kakršnem koli smislu že.

    @Sašec:

    Ja, najkasneje od polovice dalje smo pravzaprav gledali ploho nastavkov za možne izpeljave, izpeljave pa v bistvu nobene … hehe … Ja, pri Matrici je vžgalo zaradi svežih efektov, pa vendar je bila tudi zgodba neprimerljivo bolj orisana in izpeljevana v zastavljenem. Kar se je zastavilo, se je dejansko izpeljevalo, v tem pretencioznem projektu pa je vse pikiralo bolj na kvantiteto štepanja možnosti, več zgodb, kot na izpeljavo česar koli.

    Zelo ustrezna se mi zdi primerjava DiCapria z žensko predstavnico enakega kalibra – Julio Roberts. Se popolnoma strinjam. In ta ženska zame ni ustvarila še nobene posebej omembe vredne vloge (DiCaprio jih je vsaj za rane čase nekaj), niti nima po mojem mnenju omembe vredne prezence. Torej se v tem ne strinjava. Strinjam pa se, da Robertsovo dela predvsem nasmeh, DiCapria prikupen večni bejbifejs itd. Ampak, a je to omembe vredna prezenca? Menim namreč, da žensk s tovrstnim širokim nasmehov, ki lahko vleče kot kakšen drug fizični atribut, z nekim osnovnim talentom za igro najdemo po svetu na tone. Potem je pa odvisno od tega, ali osebo z nekim atributom preprosto ustrezno zreklamiramo, ogradimo konkurenco širokih nasmehov na tem levlu, da izpade bolj edinstvena, in tako zvezdnico ali zvezdnika naredimo in jo publika sprejme, kot bi sprejela kakšno drugo bejbo, če bi jo kot tako s temi atributi pač ponujali. Podobno je z bejbifejsom. Hej, tudi Jude Law ga ima, ampak ne vleče samo s tem, dejansko premore še neko posebno inglish boj nervozno prezenco, ki obeta seksi igrivost. Lahko te odbija ali privlači, ampak tam je. Podoben kaliber se mi je zdel na primer Matt Dilon v svojih zlatih časih. Ni šlo samo za to, da je veljal za lepotca. Tip je bil vedno isti, ampak je vendarle premogel še neko prezenco izven fizičnih atributov. Njegovo obnašanje je bilo specifično, takšno, kot ga vendarle ne najdeš v vsakem disku, polnem čednih mladih fantov. Deloval je malo bolano, zaprto, da ne rečem retardirano, ampak na poseben prikrito fukaško potuhnjen način. Tega se je očitno tudi zavedal, saj je odklonil vlogo v Plavi Laguni z razlogom, da je preveč golote. Očitno se je svojega aduta povsem zavedal in dejstva, da se on kaj preveč slačit ne sme, saj bi ravno s tem popolnoma demistificiral svoj fukiš atribut, na način, kot ga je serviral – predvsem z retardiranim podmuklim pogledom in obnašanjem. Lahko te je ravno zaradi te specifične prezence odbijal ali privlačil, vendar tam je vedno bila. Zelo specifična. Takšna, ki je v določenih vlogah (na primer Drugstore Cowboy, Rumble fish, The Outsiders, Wild Things, Crash) odlično funkcionirala. V kakšnih vlogah pa Robertsova odlično funkcionira? Aja, v vlogi sramežljive štoraste dekline, ki vsakih pet minut proda svoj širok nasmeh. Hej, z lahkoto si predstavljam na tisoče nadomestkov.

    Ti igralci tipa Julia Roberts, logično, niso popolnoma za en drek, nisem pa prepričana, če jih Holllywood za širše mase najbolj potrebuje, ker je Hollywood enako za širše mase žedobro tržil igralce in igralke, ki so vendarle premogli vsaj nekaj prezence, danes se pa očitno vse skupaj suka precej bolj okrog biznismenske sposobnosti dogovarjanja. Od kod neki sicer informacije, da so najbolje plačane igralke Cameron Diaz, Sarah J. Parker, J. Aniston itd. Brez ene omembe vredne vloge v zadnjem letu v katerem koli ameriškem hitu, Parkerjeva le s Seksom v mestu.

    Inland Empire je tiste vrste film, ki bi pasal v kontekst prvega komentarja tukaj, da ga ne moreš gledat z logiko, ampak bolj meditativno, kar se hitro lahko sprevrže v blef, ja. To si Lynch na vsake kvatre privošči in ni prvič. Si pa privošči z namenom, saj je bil ta film narejen eksperimentalno, brez scenarija in blabla. Vedel si, kaj lahko pričakuješ in le Lynchev pedigre, s katerim je dokazal, da obvlada scenarij in režijo tako filma klasičnega tipa Človek slon ali pa tipa Mullholand Dr. priča, da gre za nekaj, kar si je namenoma privoščil pač in kar lahko predhodno tudi razumeš, za kaj gre … hehe … Tak eksperiment je zelo težko kritizirat ali hvalit, zase lahko rečem, da sem uživala in da mi je bilo kar jasno, kaj se je skozi predstavljeno igro simbolov in zmuzljivih čustev šel. Menim pa, da je v takih primerih povsem enako sprejemljivo, da nekdo ne pade not v ta svet. Mislim, da je tudi s takovrstnim projektom Lynch nekaj dosegel. Film, za kakršnega menim, da sploh ne prenese nikakršne recenzije, ker je samo to, kar je. Nekaj, nad čemer se je še Lynch puščal presenečat ali razočarat. Težko je analizirat projekt, ki sploh nima jasnega namena. Lahko samo predstaviš, kaj je nastalo ali morda problematiziraš poslovno plat medalje … hehe …

  47. marš na drini - 7.08.2010 ob 19:43
    marš na drini

    @nidurun,

    “naj bi vendarle ostali protagonisti ali en protagonist doakzovali ali dokazoval, da je nekdo morilec?”

    jaz tege preprosto ne razumem. kako naj katerkoli lik v filmu dokaže karkoli, če dvomiš v vse, kar film prikazuje? in tudi mene zanima, kaj je mina sploh mislila, ampak mislim, da ni dvoma, da se njena poanta nanaša na ustvarjalce filma, saj pravi:

    “Zajebali pa so verjetno zato, ker so tako zakomplicirali zgodbo, da so se zgubili v lastni komplikaciji.”

    zgodbo pač niso ustvarjali liki v filmu a ne, ampak so bili del zgodbe, ki jo je ustvarila filmska ekipa.

    glede logike in kontekstov te spet ne razumem najbolje. to, da daješ neke tretje primere tudi ni najbolj posrečeno, bolje bi bilo če bi pojasnil pomembnost konteksta na tem specifičnem primeru, o katerem je govora. torej, v čem je dejansko bila moja napaka. in seveda bi verjetno šel mimo njenega spodrsljaja, če se ne bi hvalila s svojim dosežki na področju logike, amapk zaradi tega njen spodrsljaj ni nič manjši.

  48. Nidurun - 7.08.2010 ob 20:32

    @marš na drini:

    kdo da dvomi v vse, kar film prikazuje in v kakšnem smislu? tega namreč nisem opazil. dopuščam možnost, da sem popolnoma zgrešil zgodbo filma in je tu nesporazum. zdaj me zanima in bom pogledal. kot sem omenil, pa se mi je zdelo tvoje vlečenje protiargumentov nesmiselno zaradi zgoraj omenjenega …

    drugače pa … zgodbo, kot jo vidijo gledalci, ustvarjajo liki … seveda za vsem stoji filmska ekipa. za zajeb filmskih likov, je kriva filmska ekipa. kakorkoli, bo mina povedala. jaz sem se oglasil, ker se mi ni zdela logična tvoja pripomba. film je tudi označen med drugim kot kriminalka, zato je smiselno pričakovati, da bo lik nekaj dokazoval, kar bo gledalec videl.

    tvoja napaka je bila v tem, da si za napako označil nekaj, kar ni napaka. tretji primer se po mojem neposredno navezuje na tega. napisal si, da je nekaj zaokrožena misel, sam sem opisal, da imajo tudi zaokrožene misli svoje kontekste. tudi v specifičnem primeru sem opisal svoje videnje konteksta. kontekst je v tem primeru komentiranje bloga in ne dosledno logično sklepanje. tako, da se mi napaka, ki bi pri doslednem logičnem sklepanju, reicmo na testu logike izpadla napaka torej, v tem kontekstu to ni, ker veljajo tu drugačna jezikovna pravila. saj je preprosto, ne vidim razloga sploh, da se o takšni stvari spuščava v neko učeno debato. saj tudi nikamor ne vodi.

    si bom verjetno jutri ogledal fim in bom komentiral tole.

  49. marš na drini - 7.08.2010 ob 21:58
    marš na drini

    @nidurin,

    še vedno ti ni jasno, da ne more filmski lik nekaj zaj…, saj ni realen in ga ustvarja filmska ekipa kot cel film kot tak tudi tisto, kar si ti predstavljaš pod… naj bi ostali protagonisti dokazali, da je ubijal… filmski lik kot tak ne more spet nič dokazat, ker ni živ, ozirom samostojen, je zgolj ustvarjena fiktivna oseba za katero stoji filmska ekipa. tako da tu si že v osnovi zgrešil. tudi če bi ostali protagonisti karkoli dokazali bi ta dokaz še vedno ustvarila ekipa filma, a ti to ni jasno?

    “tvoja napaka je bila v tem, da si za napako označil nekaj, kar ni napaka.”

    torej ti trdiš, da nekaj ne more biti dokaz, če dokaznega postopka, oziroma argumentov nekdo ne razume?

    “napisal si, da je nekaj zaokrožena misel, sam sem opisal, da imajo tudi zaokrožene misli svoje kontekste. ”

    ja in si dal primer o tem, da nekdo lahko nekaj izjavi resno ali pa kot šalo. in ali si ti recimo v dvomih ali je mislila ona resno ali se je samo šalila. mislim, se moram spet ponavljat. drži se specifičnega primera in ne govori na splošno, ker je tako argumentiranje neuporabno.

    “kontekst je v tem primeru komentiranje bloga in ne dosledno logično sklepanje.”

    ja, ampak če greš ti v trgovino, torej se od doma odpraviš z namenom, da greš v trgovino in na poti povoziš človeka, ali se boš izgovarjal, da si ti samo šel v trgovino, zato je neumestno, da te gnjavijo zato, ker si nekoga povozil? torej, to, da za komentiranje bloga res ni potrebno obvladanje logike in da pri tem ne gre za to, da bi bili logično dosledni ali pa slovnično pravilni, to še ne pomeni, da neka logična ali pa slovnična napake ne obstaja, če se je pač zgodila. skratka, tu te moram spet opozoriti na logično napačni argument.

    “ker veljajo tu drugačna jezikovna pravila.”

    logična napake je logična napaka ne glede na to ali se pojavi na svetovnem prvenstvu iz logike ali ne nekem blogu. res je, da narediti slovnično napako na blogu ali pa pri testu slovenščine ima povsem različne posledice ne spremeni se pa dejstvo, da je nekaj slovnična napaka. v vsakem primeru to je. tudi če jo ignoriraš.

  50. marš na drini - 7.08.2010 ob 22:02
    marš na drini

    @nurdin,

    mislim da mešaš med porjmo napake in relevantnosti. minina izjava je pač logično napačna, je pa res, da glede na to, da je zaradi tega ne bo nihče ustrelil, ni posebej relevantna.

  51. mina - 8.08.2010 ob 11:07

    Ker je od mojega dvakratnega ogleda filma minilo že precej let, se tudi v sanjah ne morem spomniti poteka zgodbe, da bi tule lahko pojasnila tisti zajeb, o katerem govorim, nisem pa zihr, da me je tole toliko sprovociralo, da si bom film še enkrat ogledala, če se to zgodi, se bom vrnila na tole temo in tudi pojasnila, o čem govorim.

    maršnadrini

    bom pa vseeno natvezila nek primer, da bo jasno, o čem govorim.

    Torej, zamisli si neko kriminalko, kjer detektivi raziskujejo nek umor in na koncu nam film jasno prikaže morilca, kako s pištolo ustreli žrtev. Ampak hec je, da je ta morilec, ki ga je filmska kamera sicer jasno posnela, kako mori, ni mogel biti morilec, ker je bil takrat, ko naj bi moril, na drugem koncu sveta, imel je tiskovno konferenco, snemale so ga kamere, obkrožen je bil s stotinami ljudi in tudi ni bil enojajčni dvojček. Vprašanje za tebe in tvojo logiko: ali je ta človek v resnici lahko moril, dokaz za to pa je, ker film to pač prikaže ali se je scenarist zajebal in je pozabil, da ni mogel moriti, ker je bil v tistem trenutku na drugem koncu sveta? Točno to se je zgodilo v Mementu, dejansko je posneto, da je moril, tu ni dvoma. Zajeb pa je v tem, da on ni mogel biti morilec, vsaj ne glede na zgodbo. Prizor, v katerem ga prikažejo kot morilca, tega pač ne more spremeniti. Vem da je imelo nekaj zveze s tem, kako si dogodki sledijo in njegovim spominom in glede na to, kako njegov spomin deluje (ali bolje rečeno, ne deluje), potem ali on ne bi mogel biti morilec ali pa se tega ne bi mogel spomniti – to je največ, kar sem se spela spomniti. Ne gre pozabiti, da gre v celem filmu za to, da glavni protagonist sam sebe vodi do tega, da se dogodki sestavljajo v smiselno celoto in zgodbi to skozi cel film uspeva, na koncu, v končnem zasuku, pa njega pokaže kot morilca, vendar pa je ta končni zasuk čisti nesmisel.

  52. marš na drini - 8.08.2010 ob 11:50
    marš na drini

    @mina,

    spet bom začel kot pri nidurunu. navajati neke primere, ki s specifičnim primerom, o katerem se tu pogovarjamo, nimajo veze, ne more biti nek argument.

    glede tvojega primera pa tole. seveda obstajajo filmski prizori, ki so lahko za gledalca zavajajoči, ampak večinoma je to namerno. recimo v hitchcock psihu dobi igralec najprej občutek, da mori ženska, potem se pa izkaže, da gre za moškega. film pa tega seveda ni jasno pokazal namerno, zaradi zgodbe same in do tega spoznanja pač pridemo kasneje. jaz težko verjamem, da obstaja film, ki ima tako očitno nedoslednost kot jo navajaš v primeru, veliko bolj verjetno pa bi bilo to, da bi v tem primeru seveda spet šlo za to, da se vzbudi dvom v to ali je tista oseba morila ali je bila na tiskovni konferenci. torej, gledalec bi do videl kot eno osebo, v bistvu bi pa bile dve osebi, ki bi izgledali identično ali pa bi obstajale neke podobnosti, ki bi vzbujale vtis, da gre za isto osebo.

    “Zajeb pa je v tem, da on ni mogel biti morilec, vsaj ne glede na zgodbo.”

    na to ne morem komentirat, dokler mi pač ne zaupaš kje v zgodbi je ta nedoslednost. jaz je nisem opazil.

    “na koncu, v končnem zasuku, pa njega pokaže kot morilca, vendar pa je ta končni zasuk čisti nesmisel.”

    kot morilca ga pokaže že v prvem prizoru. pa tudi bistvo filma sploh ni v tem kdo je morilec, ampak bolj v tem, zakaj leonard sploh mori in v tem, da mori vedno znova misleč, da morilca svoje žene ni še našel in ta to morda dela celo namerno. ampak v filmu pa tudi ni jasno to, kdo mu je ženo sploh ubil, ker nekaj prizorov in možnih interpretacij kaže tudi na to, da je ženo ubil sam in da tisti sam jenkins sploh ni obstajal, ampak je “sam jenkins” bil leonard sam. v smislu, da je po nesreči ubil svojo ženo, ko ji je prevečkrat vbrizgal inzulin, ker si pač tega ni mogel zapomniti.

    tako da v kolikor pač te tvoje trditve ne argumentiraš bolj jasno, se verjetno nima smisla o tem pogovarjat.

  53. mina - 8.08.2010 ob 16:07

    Kot rečeno, ne morem argumentirat, ker sem gledala film pred desetimi leti. In ker me tale debata ne gane kaj preveč, si ga tudi ne bom pogledala. Ne gane me pa niti to, da mi dokazuješ, da nimam prav. :) Sem v enem takem umirjenem jebe mi se razpoloženju. :) Prav imaš, o tem se nima smisla pogovarjat. Sem pravzaprav hotela samo na hitro navreči svoje mnenje o ene parih stvareh, o katerih je pisala Simona in eto zajebala v toliko, da sem spodbudila tole neplodno debato :)

  54. mina - 8.08.2010 ob 16:13

    @marš na drini

    p.s. tole pa moram pokomentirati:

    “…ampak če govoriš o logičnem mišljenju, potem se seveda to da lepo naučiti ali pa napiflati če hočeš.”

    Tale izjava je neprecenljiva. In potem me ti učiš logike. Jao.

  55. Simona Rebolj - 8.08.2010 ob 21:57

    @mina:

    Eeeh, zoprno, da se ne spomniš, ker tukaj komentatorji nismo ravno programirani na zaupanje zaradi domnevnih referenc, pa naj gre za logiko, iq ali doktorat … hehe …

    @marš na drini:

    Tole z vbrizgavanjem inzulina nekaj ne štima. Saj se je verjetno žena spomnila, da je že dobila dozo ali je bila nezavestna, duševno motena?

  56. marš na drini - 8.08.2010 ob 21:59
    marš na drini

    @mina,

    kako neprecenljiv bo šele tvoj odgovor na naslednje vprašanje:

    če je logika nekaj, kar se ne da naučiti, zakaj potem študentje v 1. letniku filozofije na FF poslušajo predavanja iz logike? ;)

    in logiko se učijo tudi v OŠ. tole sem kopiral iz spletnih strani nekaj OŠ.

    “Izbirni predmet Logika vzpodbuja učence, da bi se učili logičnega mišljenja,
    ki postaja ena najbolj pomembnih sposobnosti in veščin sodobnega človeka.”

    zanimivo, spodbuja učence, da bi se učili logičnega mišljenja? hm, kaj ne mina trdi, da se tega ne da?

    “V okviru logike učenci rešujejo zanimive logične naloge, se naučijo logično razmišljati, natančno izražati in argumentirano utemeljevati.”

    se naučijo logično razmišljati? ah, kako je to mogoče?

    ali pa:

    “Cilji izbirnega predmeta LOGIKA:
    - Učenec razvija sposobnost logičnega mišljenja in natančnega izražanja,
    - seznani se z izjavno logiko,
    - rešujejo različne logične naloge,
    - usposablja se za vztrajno in urejeno delo,
    - pridobi samozavest pri odločanju in zagovarjanju svojih stališč,
    - uporablja jo pri matematiki, učenju jezikov,naravoslovju,tehniki in v vsakdanjem življenju.”

    razvijanje sposobnosti logičnega mišljenja? hm, a ne mina trdi, da je to nemogoče? torej, očitno v osnovnih šolah učence zavajajo s tem, da jim obljubljajo, da jih bodo naučili logičnega mišljenja. eh, šola pa taka.

    glede mementa pa ti jaz sploh ne dokazujem, da nimaš prav, ti niti ne morem, ker tvojih argumentov niti slišal nisem.

  57. marš na drini - 8.08.2010 ob 22:09
    marš na drini

    @simona,

    “Tole z vbrizgavanjem inzulina nekaj ne štima. Saj se je verjetno žena spomnila, da je že dobila dozo ali je bila nezavestna, duševno motena?”

    saj pravim, da zadeve niso jasne. ampak če se morda še spomniš, na koncu, ko mu tisti teddy razlaga situacijo, dobiva tale leonard prebliske. oziroma dva prebliska, ko je skupaj z ženo na postelji. v enem preblisku jo v stegno ščipa, v drugem pa vbrizguje inzulin ali karkoli že.

    tudi v enem izmed prejšnjih prebliskov leži skupaj z ženo na postelji in na njegovih prsih je videti tisti napis, da mora ubiti morlica svoje žene ali karkoli je že imel napisano. torej, če je to res, potem pomeni, da žena v tistem napadu ni umrla, ampak je umrla kasneje. zakaj se točno se ne ve, ampak ena izmed interpretacij je pač ta, da jo je on ubil, kot sem že omenil.

  58. Nidurun - 9.08.2010 ob 03:03

    ok, pogledal sem film.

    na tem mestu zahtevam razlago logične napake. mina, še enkrat si poglej film!

    posipljem se s pepelom … ampak ne čisto. kar sem v okviru svoje iluzije pisal, je bilo logično.

    sicer pa, od kod se je zdaj pri vaju inzulin pojavil? je simona prva omenila v tem zadnjem komentarju vbrizgavanje ali je že bil prej omenjan? ker bi z veseljem še svojo interpretacijo pridodal.

    “No, osebno, kot sem zapisala, se zgodbe Mementa sploh ne spomnim, razen osnovnega plota o umoru žene in končnega razkritja, ki se je pač napajal na klasični faustovski psihologiji in ki je bil s tega aspekta gledano mnogo bolje izrabljen že na primer v filmu Angel Heart, z boljšo zgodbo samo po sebi in serviranimi značaji. Kakor koli … super bi bilo, če bi pojasnila, kako se je ta napaka, ki si jo opazila, izkazala v filmu. Sicer se pa, kot sem zapisala, strinjam,d a je bil Machinist boljši in doslednejši v vseh ozirih.”

    sem opazil tale segment. hecno je, da se pa razen osnovnega plota angel hearta jaz ne spomnim. sem ga pa pogledal ravno na tvoje priporočilo. strinjati se pa moram, ja, da obstaja precejšnja verjetnost, da je bila zadeva bolje izrabljena, z boljšo (čeprav bi se sam spotaknil ob rabo tega pridevnika, morda bolj meseno, širšo, jebemti (ne tebi) besede??)) zgodbo in bolj dodelanimi karakterji.

  59. marš na drini - 9.08.2010 ob 11:47
    marš na drini

    @nidurin,

    poglej si prizor tam nekje pri 1:42:30, ki se začne, ko teddy izreče… “so you lie to yourself to be happy…” potem mu pove, da njegova žena ni umrla v napadu, da mu ni verjela, da je izgubil spomin, da je imela diabetes… potem sledi tudi prizor, ko leonard svoji ženi vbrizga inzulin, kasneje pa isti prizor, v katerem jo uščipne… tisti sam jenkins naj sploh ne bi imel žene…

  60. Nidurun - 9.08.2010 ob 12:28

    ja, ampak sam ne vidim nejasnosti … kaj naj bi bil problem?

  61. marš na drini - 9.08.2010 ob 12:42
    marš na drini

    gre za to, da se leonard ne spomni, da bi imela žena diabetes, čeprav naj bi se spomnil vsega pred napadom. spomni se tudi sama jenkinsa, ki naj bi imel ženo in ta spomin bi tudi moral biti iz časa pred napadom. torej, ali se leonard napačno spominja ali pa teddy laže.

  62. Nidurun - 9.08.2010 ob 13:12

    aha, jaz sem si to razložil z napačnim spominjanjem, glede na to, da se tudi njemu pojavljajo injekcijski fleši in se mi je zdelo v skladu s travmo in tudi zavestnim prikrajanjem – kot da je k temu nasploh nagnjen. dopuščam variacije v bolezni, in mešanje spominov pred in po v tem primeru. je pa smiselno tudi, da bi se tega spomnil teddy … morda je zaslutil, da je naslednji na leonardovem spisku? čeprav se je ravno s tem nanj dodal.

  63. mina - 9.08.2010 ob 13:59

    Eemmm, kje pa je moj komentar, oddan pred nekaj urami, kjer sem tokrat pojasnila kaj je narobe in ne samo nekaj v prazno lapala? In ker se ni takoj pokazal, sem ga hotela oddati še enkrat, pa mi je napisalo, da je zaznan podvojen komentar????

  64. Nidurun - 9.08.2010 ob 14:18

    se je v komentarju pojavil kakšen eric? heh. verjetno kakšne besede ne spusti skozi, tudi sam sem imel težave s tem.

  65. Simona Rebolj - 9.08.2010 ob 19:15
    Simona Rebolj

    @marš na drini:

    Okvirno se zgodbe spomnim, detajlov pa ne. Kolikor se spomnim, je Leo seveda umoril ženo z overdoseom insulina, ja, zato se mu je dejstvo vključno z ženino sladkorko tudi izbrisalo iz spomina, ker se tega niti ni želel spomnit, saj je bilo to ključno za identifikacijo sebe kot morilca, pred čemer je seveda bežal. Ker ja, žena ni umrla v napadu, to je definitivno … on je želel tako verjet seveda. Tudi tisti alter ego (še en akter, poleg Teddy-ja … kako mu je že bilo ime?) je njegov alter ego, ne obstaja. Porkaduš, saj se še kar nekaj spomnim, se mi zdi … hehe … V bistvu je fora njegove izgube spomina po napadu tudi delček fore v njegovi psihi, ki se je veselila izgube spomina.

    Zato me je zmedel stavek okrog inzulina, ker nimam dobro v spominu, da bi šlo za nesrečo ali ne, skratka, za vzrok umora in vrstni red v zvezi s prej in potem … ali je bila žena že prej umorjena, pred napadom in je tam sploh bilo ni ali že potem, ko je že bolehal za izgubo spomina. No, na tem mestu imam spominsko zmešnjavo.

    @mina:

    V moderaciji ni nimam ničesar. Včasih, redko, pa vendar se zgodi, da komentar izgine, na vseh blogih, še posebej če te kar koli opozarja ali se kar koli šteka. V takem primeru je bolje skopirat kot zgolj oddat ponovno, če ti ga že ni objavilo, ko si kliknila.

    Prosim, da ponovno spišeš ta ključen komentar končno.

    @nidurun:

    Komentarje, katerih namen je debata, pišem iz roke in se prv gotovo ne ukvarjam s posebno izbiro pridevnikov, saj ne gre za objavljen zapis. Tudi tvoji komentarji niso literarna dela v malem, a ne, lahko pa sebi postaviš osebne visoke standarde za pisanje komentarjev po forumih in v tem uživaš.

  66. Nidurun - 9.08.2010 ob 20:07

    žena ni verjela njegovi izgubi spomina, zato ga je večkrat zapored prosila, da ji vbrizga inzulin, ker ni verjela, da ji ga bo, glede na to, da je mislila, da se seveda spomni vbrizgov.

    “zato se mu je dejstvo vključno z ženino sladkorko tudi izbrisalo iz spomina, ker se tega niti ni želel spomnit, saj je bilo to ključno za identifikacijo sebe kot morilca,”

    to ni čisto gotovo, ker je že tako ali tako pozabljal in mu ne bi bilo treba dodatno pozabljati. zato sem sam v odgovoru maršu vpeljal teorijo o kompleksnejšem mišljenju o spominskih težavah. mogoče se je zavedal, kaj je storil, v tistih dveh minutah in je v tem času prišlo do redukcije spomina tudi za čas, ko mu je ta dobro deloval.

    kar sem napisal o pridevnikih, se je nanašalo na previdnost pri dajanju sodb o umetniškem delu, ne na estetsko vrednost.

  67. mina - 9.08.2010 ob 20:24

    Pa jao, po vsem tem balastu, ki sem ga spisala, končno napišem tisto, kar se pričakuje in eto ti ga na, njega ni???? Pa skoncentrirat sem se morala, da nisem pozabila, pa še celo sem si napisala na listek, da ne bom pozabila, pa še iz imdbja sem nekaj skopirala, skratka, naredila domačo nalogo in sedaj naj vmes med kuhanjem nahitro spacam neko skropucalo na hitro in seveda pol zgrešim? Pa J A O ! ! !
    Bom jutri poskusila še enkrat, danes ni prilike. :)

  68. mina - 9.08.2010 ob 20:26

    Jebemu jebemu jebemu

    Sem morala še enkrat, ker me je to zdaj čisto razpizdilo. Sem pričakovala, da je ostal v moderaciji :(

  69. Simona Rebolj - 11.08.2010 ob 00:59
    Simona Rebolj

    @Nidurun:

    “žena ni verjela njegovi izgubi spomina, zato ga je večkrat zapored prosila, da ji vbrizga inzulin, ker ni verjela, da ji ga bo, glede na to, da je mislila, da se seveda spomni vbrizgov.”

    Hvala za pojasnilo, ki pa mi žal še vedno ne pojasni ključnega, kar sem spraševala. Zakaj, zaboga, je žena kar dovolila, da ji večkrat vbrizga dozo inzulina, po logiki stvari tudi smrtno? Kako je to obrazloženo v filmu?

    “to ni čisto gotovo, ker je že tako ali tako pozabljal in mu ne bi bilo treba dodatno pozabljati.”

    Je kar gotovo, da je želja vplivala na večje težave z njegovim spominom.

    “mogoče se je zavedal, kaj je storil, v tistih dveh minutah in je v tem času prišlo do redukcije spomina tudi za čas, ko mu je ta dobro deloval.”

    Jah, no, saj … torej? Čemu potemtakem prejšnji stavek na mojo repliko, ki točno to pojasnjuje.

    “kar sem napisal o pridevnikih, se je nanašalo na previdnost pri dajanju sodb o umetniškem delu, ne na estetsko vrednost.”

    Popolnoma nepotrebno, neumestno in milo rečeno neprevidno. Kakor zapišem, tako tudi z razlogom mislim in stojim za tem. To so moji pridevniki, moje misli, moje presoje, moje sodbe, če že hočeš tak izraz, in ne Tvoje. Lahko pa kaj vprašaš za dodatno pojasnilo, če se ti dozdeva kaj neprevidnega kje, ali izražaš svoja mnenja, če se le da argumentirana.

    @mina:

    No, fajn bi bilo, ko bi končno objavila ključen komentar.

  70. Nidurun - 11.08.2010 ob 01:35

    “Zakaj, zaboga, je žena kar dovolila, da ji večkrat vbrizga dozo inzulina, po logiki stvari tudi smrtno?”

    kmalu po objavi svojega komentarja včeraj, sem pomislil, da boš to vprašala. pa da se ne bomo spet spuščali v osebnostne sodbe … ker je verjela do zadnjega in ker je bila v šoku. obrazloženo ni posebej. ne vidim razloga, da bi bilo. ravno to daje prizoru odmerek dobrodošle tragike.

    “Je kar gotovo, da je želja vplivala na večje težave z njegovim spominom.”
    “Jah, no, saj … torej? Čemu potemtakem prejšnji stavek na mojo repliko, ki točno to pojasnjuje.”

    nakazala si, da se ne spomniš vseh detajlov, zato sem nakazal širšo sliko. večina gledalcev bi se spotaknila ob to, kar sem opisal, namreč, da mu ne bi bilo treba dodatno pozabiti, da je žena imela sladkorno, ker bi pozabil, da jo je ubil že takoj, zato se mi je zdelo relevantno omeniti. to odpira tudi možnost, da ni umrla od overdosa, ampak da ga je teddy nategnil.

    tudi moj kurac je moj, pa z njim ne smem posiliti nikogar. zanima me, zakaj ima angel heart boljšoi zgodbo. in to boljšo v smislu celote, ne zakaj je boljša v določenih segmentih.

  71. Marija - 12.08.2010 ob 02:43

    Prišparala sem si branje tega prispevka (za celih 14 dni), seveda je treba najprej pogledat film in si ustvarit svoje mnenje. Kokice sem vzela in jih ponesreči nekaj raztresla po tleh in ko se je družbica poleg mene prebijala do svojih stolov, je prav vsakemu ganljivo zaškripalo pod japonkami. Priznam, nisem mogla zadržat smeha.

    Film je po moje predolg, akcijskih prizorov je preveč in tako ustvarjajo ravno nasprotni učinek od želenega, ideje so tako ali drugače sposojene, lov za obrazi otrok kot za svetinjo je dosadan.

    Recimo, da mi je bila všeč ideja, kako v breztežnostnem prostoru ustvariti sunek ali celo pospešek, ki bi nadomestil gravitacijo. Ne vem, če je izvirna, ampak to se mi je zdelo ok.

    Občutek “pozabljanja”, torej omračitve uma, kjer ostaneš zakopan v fantazijski pokrajini je dosti lepše obdelal Michael Ende v Neskončni zgodbi, pa še z neko kvaziznanstveno razlago se ni pretvarjal. Izmišljija, fantazija pa pika.

    Kobacanje po podzavesti, če Lyncha spustim, je dosti bolj prikupno predstavil Charlie Kaufman v Večnem soncu. Tam so vsaj pili, kadili in masturbirali.

    Lokaliziranega gravitacijskega polja se spomnimo iz Hypercuba. Recimo. Še posebej me je zmotlo v Izvoru, ko arhitekta zavije svet kot bi prepognila list papirja, sonce pa še zmer sije na isti način.

    Čeprav je dejstvo, da je skrajno težko naredit dobro znanstveno fantastiko – na preveč stvari je treba pazit in tehnično, fizikalno gledano se zelo hitro zaplezaš. Ampak ravno zato je tako trapasto, da se lotevaš megalomanskih projektov, če že pri detajlih spušiš – od sebe daš lahko samo površen, reven izdelek z bogato ovojnico.

    Skratka, film ni kej dosti izviren niti v dodatnih idejicah in slovenski prevod je zato – verjetno povsem po naključju – skrajno ironičen.

    Misel, ki se je ob vsem skupaj utrnila meni, je: Čemu to absurdno, obsedeno vertikalno plezanje v posameznika? Sanje v sanjah v sanjah in kajvem kake šarlatanske psihoanalize. Nekdo je enkrat dobro rekel (parafraza): If you go deep inside yourself you don’t find god. You find an ape that wants to fuck and kill. (To je sicer letelo na njuejđerje, ampak vseeno). In vendar se na ta trnek poglabljanja ujemajo cele civilizacije.

    Skoraj nihče pa ne govori o horizontalnem vidiku, torej o različnosti perspektiv sobivajočih posameznikov. Moja realnost, tvoja realnost, recimo da se tega dotakne Kaufman v Being John Malkovich, ko se Cameron Diaz uživajoče podrgne po lastnem, torej Malkovichovem tiču. In nimam v mislih objektivnega opazovalca, ampak subjektivnega – kako ti doživljaš tvoj svet?

    Vertikalno plezanje navzgor ali navdol je upanje, da bomo enkrat le razrešili komplekse, razumeli id, sprostili superego, se distancirali od ega. Vendar je ta pot vnaprej zgrešena, ker je do skrajnosti sebična in se le vrača sama vase (definicja norosti pa je, da norec vedno ponavlja isto, pričakuje pa drugačen izid). Vživljanje v drugega, horizontalnost, šele distancira od sebičnosti, ker dovoljuje drugo dimenzijo, empatijo.

  72. Nidurun - 12.08.2010 ob 12:56

    sicer ne vem, če je to pravi kraj za to in kako naj se izrazim. v življenju človeka marsikaj zadene in vpliva nanj kot je bilo omenjeno in najslabša stvar je fundament, kjerkoli. zadnje dni sem malo razčiščeval s seboj in vidim za nazaj, da sem marsikaj neumnega storil, tudi na tem blogu. no, vsak rabi svojo katarzo. eni jo doživijo prej, eni pozneje, eni na žalost nikoli. nemci so rabili 5 let, balkanu ni v 500 letih kapnilo. in jaz sme balkanec, heh. ko takole premislim, vidim, da si, simona imela bolj ali manj prav, tako v oznakah mene, kot v oceni mene, kot umetnika. vidim, da se tudi tale umetniški slog malce spreminja, dobiva čistino in omenjano refleksijo. nekako tudi bolje razumevam, kaj to sploh je. na tistih mestih, kjer se še vedno ne strinjam s teboj, pa bi seveda prav prišel bolj civiliziran pristop z moje strani, tako bi bilo jasno tudi debatiranje lažje. seveda, če je en sogovornik agresiven, lahko zaradi slabega vtisa tudi za vnaprej pri kakšni debati marsikaj sfiži. no, je še marsikaj za premislit. sem na marsikakšnem področju tudi preveč sodb dajal in preveč ocenjeval samo po sebi. posledica tudi premalo izkušenj. v vsakem primeru mislim, da večina ljudi rabi neke okvirne izkušnje v življenju, da lažje dojame ene stvari. pa ne preveč izkušenj in seveda niso vedno potrebne. upam, da ni izpadlo nepotrebno in da ne bo preveč wtf pogledov na ekran pri morebitnih bralcih. opravičil bi se za neprimeren pristop k debatiranju in za v neprimernih situaicjah neprimerno grob pristop.

  73. Simona Rebolj - 12.08.2010 ob 19:10
    Simona Rebolj

    @Nidurun:

    “ker je verjela do zadnjega in ker je bila v šoku. obrazloženo ni posebej. ne vidim razloga, da bi bilo. ravno to daje prizoru odmerek dobrodošle tragike.”

    O, jaz pa vidim razlog, da bi bilo obrazloženo oziroma prikazano, ponazorjeno. V tem se razlikujejo B kategorni scenariji, ki se rolajo na Kanalu A, kjer marsikaj pač obrazloženo ni in tega po več kot očitnem nivoju in konceptu nitine pričakuješ. Pri filmu, ki je zastavljen opazno bolj vsebnsko ambiciozno, pa take prešpricane fore izpadejo cenene oziroma je jasno, da avtor ni našel boljšega izhoda za koncept, ki si ga je zastavil. To nima zveze z odmerki dobrodošle tragike ali drugih čustvenih učinkov, na kar itak kotira vsak dober film (pa slabi tudi, le da jim to manj izvirno in kompleksno uspeva), gre za to, da mora tragika stat, delovat. Skratka, to je tisto, kar Nolanu manjka, dobro orisani značaji, ki funkcionirajo v svoji specifiki. Vrhunec tega manjka se je izkazal ravno pri Izvoru, kar sem kritizirala.

    Skratka, če res nikakor ni pojasnjeno, zakaj neki je tako v šoku, da se pusti žena kar ubit oziroma tvega slednje, zakaj, zaboga, neki tako globoko ne verjeme možnemu, je to sigurno luknja v slabo orisanem značaju, pri čemer mora gledalec kar verjet sicer zelo težko verjetnemu (kar je značilnost nivojskih konceptov B kategornih filmov). Tragedija bi bila namreč omembe vredna šele v primeru, ko bi lahko vedeli, kaj je sploh tragično. Na primer: Ženska je pijana od zaljubljenosti in zato tako globoko verjame, ženska je totalen depresivec in se ji v bistvu podzavestno rahlo fučka, tudi če umre, ženska je Monroevska kokoš in je težko sploh pojasnit, zakaj kdaj reagira, kakor reagira, ker še sama ne ve dobro itd. Skratka, nekaj!!! Scenarist si pač ne more vzet za izgovor, da je pustil čisto navadno vsebinsko (psihološko) luknjo zato, da bi izpadlo še toliko bolj tragično. Tragičen v tem primeru izpade scenaristični neprepričljiv flop. Si bom pa v prihodnosti še enkrat pogledala zadevo, ker se tega res ne spomnim v detajle, kako je potekalo in izpadlo pravzaprav.

    Teddy ni lik, ki ga je nategnil. Tisti drugi lik, ki je pravzaprav namišljen alter ego, je lik, ki nateguje protagonista.

    “tudi moj kurac je moj, pa z njim ne smem posiliti nikogar. zanima me, zakaj ima angel heart boljšoi zgodbo. in to boljšo v smislu celote, ne zakaj je boljša v določenih segmentih.”

    ja, saj, v tem je fora. Lahko posiliš marsikoga in moja prošnja je bila ravno v tem, da nehaj posiljevat. Skratka, vprašanje, ki si ga postavil zdaj, bi lahko postavil pred posilstvom in ne bi ti bilo treba na silo mahat s kurcem, ampak bi izvedel, ali ima sploh smisel.

    Angel Heart ima boljšo zgodbo, ker je več stavil na zgodbo in je tudi precej manj podrejena konceptu igric skrivalnic, ki gledalca po labirintu vodi do končnega faktorja presenečenja, za kaj gre. Če torej scenarij osvobodiš trikov pomešanega sosledja oziroma skritih prizorov in pogledaš samo na zgodbo, je Angel Heart precej klasičen film po zgledu faustovskega plota, ki je tudi precej hitro že jasen, pa zato ogled filma ni nič manj zanimiv. Liki so precej bolje orisani, od glavnega protagonista do ljubice itd. Najbolj statičen je hudič, ki, zanimivo, ni bil niti zapakiran v kakšno posebno personifikacijo. Film si je privoščil nasploh veliko zgovornih simbolik in je zato izpadel še toliko bolj srhljiv. Končna tragedija mladega vojaka, ki se izkaže, je precej ganljiva in sporočilno močna, ima politično funkcijo preizpraševanja in primerjave konec koncev. Da ne omenjam samih značajev, likov, ki so psihološko neprimerljivo bolj živi. Memento je v tem smislu precej bolj hladen, s precej bolj klasično hollywoodsko štorijo in seveda je celota bolj podrejena konceptu skrivalnic (v tem smislu je scenarij ugankarsko zastavljen bolj zamotano od AH, ki je to zamotanost uporabil samo za dodatek, sicer bi bila pa zgodba zanimiva celo brez tega … tudi čebi že od začetka vedeli, za kaj gre.). Zgodba Mementa brez ugankarskega koncepta je zelo povprečna in z zelo malo nekih sporočilnih sladkorčkov. Povpreče krimič, kjer žene itak vedno delajo zgago … hehe … No, in seveda je sama prepričljivost, mesenost glavnega igralca Mementa v primerjavi z Mickey Rourkom iz AH naravnost neprimerljiva, ker je MR preprosto briljiral in bil nekako rojen za tisto vlogo – takrat kot gledalci še nismo mogli vedet, kako zelo oziroma, da tudi dejansko beži pred podobo v ogledalu … hehe ….

    Kar se naslednjega tvojega komentarja tiče, pa lahko rečem, da me samo veseli volja do premika v stanju duha in itak menim, da je bolj od opravičila pomembno, da ti sam pri sebi to resno misliš, ker tako čutiš in veš, da je tako dobro tudi zate, mišljeno v smislu odnosa do stvari in načina nasploh.

    @Marija:

    Vse, kar si zapisala, zlahka podpišem in se strinjam.

    Kicki funkcionirajo, ja, ker je tudi edina stvar v filmu, za katero med vsemi pravili igre lahko rečemo, da ima neko realno identifikacijsko osnovo, kar tudi na začetku pri utapljanju v banji pojasni nam debilom, da bomo le zaštekali, kako nivo nad vpliva skickom na sanjski nivo pod … hehe …

    Sonce v tem filmu itak nasploh sije kar naprej isto, ne glede na to, da se upogiba cel planet, tudi metaforično rečeno … hehe … Sicer pa … Odlična opazka!

    Jaz sicer nad Kaufmanovim soncem nisem bila najbolj navdušena, se pa strinjam, da je bila sama ideja in zgodba v svojem sporočilu neprimerljivo bolj žlahtno zastavljena in izpeljevana. Liki so celo popivali, kadili in masturbirali, ker so bili liki. Pri Nolanu nihče ni mogel kaj takega počet, ker to sploh liki niso bili in zato niso počeli nič, razen da lahko rečeš, kako je bila ena lepa, druga malo manjša, tretji blond in četri svetlolas.

    In nadalje … točno to, kar si izpostavila v povezavi z mojo ali tvojo realnostjo. Res se je lahko izognit temu še kako pomembnemu faktorju, če se avtor pretenciozno že zapodi v svet psihoanalize, s tem, da značaje preprosto prešpričaš in vse like zapakiraš samo v določeno vizualno formo brez posebne značajske identitete. Lahko bi rekla, da je pri tem filmu neprepričljivo že to, da ti ploščati liki sploh lahko sanjajo. Roboti pač ne sanjajo … hehe … Še famme fatale potoči tako klavrno solzico, ko se ji svet postavi na glavo, da v dvorani zatrepetaš, da se ji le ne bi razmazala maskara, ker druge poante za solzico razen prezentiranja vodotesnosti vrhunskega make upa ni zaznat. Projekcija gor dol, vse skupaj je nemepredragojebatvpodzavest.

    Lp

  74. Nidurun - 12.08.2010 ob 22:05

    no, saj v tem smislu zadeva je bila nakazana. žena sama j., alter ega, ki je projekcija njegove žene, je hodila od zdravnika do zdravnika, se bodla z zavaovalnico in bila pri tem vedno bolj obubožana. vse iz zaljubljenosti v moža iz velike želje, da ib bil takšen kot prej … na ta način a je silila celo v nečloveške pogoje, da bi vendarle nazaj dobil spomin. teddy pa leonardu obrazloži, da žena ni verjela, če se prav spomnim. po drugi strani je pa res bila tako v depresiji, da ni mogla živeti z zavestjo, da je moža trpinčila z raznimi preizkusi, če sem prav razumel. jaz sem mislil, da ti iščeš bolj neko specifično žanrsko zanko, ki bi razložila skozi ta koncept njeno početje. heh, površno.

    jaz sem zamešal angel heart in film s hilary swank, ki se trudi biti fant. zato mi tudi ni bila jasna primerjava, in sem mislil, da sem nekaj velikanskega pozabil. ta filma sem si ogledal v istem obdobju. absolutno se strinjam s to primerjavo, ki si jo napisala. čeprav se osnovne zgodbe niti ne spomnim, imam dokaj žive slike močnih karakterjev, simbolike, dogajanja na sploh, česar je seveda v mementu dosti manj. memento je res povprečen krimič bledih slik, vendar se mi zdi v tem svojem konceptu dobro izpeljan … in vprašanje zakaj je boljši angel heart od mementa je bilo postavljeno, ker nisem videl podobnosti, zaradi zmešnjave med filmoma in sta se mi zdela neprimerljiva. če dam primer, da moram oceniti plato, ne vem, kajli mino in, recimo, white stripesov, ko si jih zadnjič omenila. kajli je memento in stripesi so angel heart. če kajli ponudi deset dobrih hitičev, se izogne žanrskim zankam, ponudi sodoben lahkoten in obrtniško dober izdelek in če stripesi izdajo standardno dobro plato, bom jaz težko rekel, da so stripesi boljši. z lahkoto pa rečem, da so stripesi boljši, če izdajo boljšo plato od nekoga v istem žanru. mimogrede, en predlog, ker se mi zdi, da tripaš na garažni zvok, zelo soliden band, če ne poznaš (http://www.youtube.com/watch?v=rs6zomWAio4&feature=related).

    ma ja, ampak do tega so me pripeljale zunanje okoliščine in ne razum. haha! se lahko vrneva nazaj na tisto debato. čutim to spremembo kot naravno in se počutim bolje. nasprotujoče si sile napetosti so se sprostile zaradi novih, zunanjih sil. treba je vedeti, da je tisto stanje tudi meni ni bilo všel, mojemu počutju.

  75. Simona Rebolj - 13.08.2010 ob 23:40
    Simona Rebolj

    @Nidurun:

    Odvisno, lahko je žanrska zanka ali prepričljiv značajski oris, še najbolje kar oboje … hehe …

    Tako da, ja, če je zadeva bila pojasnjena na nek način, je okej.

    No, če si imel ob Angel Heart v mislih Boys don’t cry, je ves čud zaradi primerjave sploh logičen. Hmmm …

    Muzika je super.

    Jah, tri stopnje:

    1. okoliščine, ki nekam vodijo in sporočajo, a si protagonist v svojem življenju s tem nima kaj pomagat, ker nič ne opazi in se ničesar ne ove, vodijo ga okoliščine.

    2. okoliščine, ki nekam vodijo in sporočajo, ampak protagonist zaznava poanto in vpliv okoliščin in temu prilagaja svoje “potrebe”, se odloča po potrebi silom okoliščin.

    3. protagonist je nad okoliščinami, prepoznava poanto in sporočila že na podlagi predvidevanja in s tem v zvezi glede na meje verjetnosti in osebna izgrajena stališča presoja. Okoliščine so samo še nujno zlo, ki ne vplivajo na svet protagonista.

    Vprašanje za milijon dolarjev je, koga izmed treh verzij stopnje bi imel najraje za najboljšega prijatelja … hehe …

  76. Nidurun - 14.08.2010 ob 02:00

    čisto odvisno, koga bi najraje imel, tudi od drugih okoliščin, seveda. heh. na vprašanje, kdo bi najraje bil ali kaj bi najbolj želel svojemu najboljšemu prijatelju, je odgovor, jasno, tretja možnost. sam sicer mislim, da se tudi do te možnosti pride na podlagi okoliščin … koliko je uresničljiva ne morem vedeti. ne poznam nikogar, ki bi spadal pod to točko, mogoče si to ti, ampak te premalo poznam, da bi lahko sodil. sigurno tudi takšni ljudje obstajajo, vendar s trenutnega vidika deluje kot nekaj, kar zahteva nečloveške napore, razen, če nisi rojen v idealnih pogojih in kar zadeva zelo specifične pogoje za ohranjanje – ogromno zasebnosti in časa zase … to z vidika povprečnega človeka. ob idealnih pogojih (geni, okolje), je seveda lažje izpeljivo. to mnenje ne gradim samo na podlagi tega, kar sem jaz, ampak tudi na podlagi ljudi, ki jih poznam in jih lahko tako ali drugače vsaj deloma spremljam (mediji, pripovedovanja). mislim pa, da je to v večini primerov posledica dela in ne prirojenosti. po tem sklepam, da tudi do tega človeka prisili nezavedno, na podlagi okoliščin. ne verjamem, da se nekdo nekega dne odloči za to, ne da bi se to počasi nalagalo v njem. menim, da človek vedno izbira bližnjice, dokler lahko (velika večina) in se preusmeri, ko več ne more.

  77. Sašec - 21.08.2010 ob 10:15

    Spet nazaj….

    Ja, no vidiš, meni je sicer ušlo, da bi bil Inland Empire posebej naznačen kot Lynchov eksperiment, take reklame za film nisem opazil… Narava njegovega dela je vedno eksperimentalna – se prepusti kadrom, ki jih snema, jih posname poljubno veliko in potem dela selekcijo v montaži. Meni so vsi njegovi filmi meditativni, oz. name delujejo meditativno, ker je to princip njegove forme, sloga – ta meditativnost me prevzame in potem name tudi vplivao na takšen ali drugačen način. Problem Inland Empire je bil meni v scenariju, ki ni bil tako dodelan v poanti, oziroma je poanta samo aludirala na ne vem kaj – popolnom nasprotno kot MD. Presežek MD je ravno v tem, da bistva tistega dekleta ne moreš povedati na boljši način, kot tako, kot je to naredil Lynch – fenomenalno! Ne rečem, da se v IE Lynchu ni posrečil kak kader – ker on je umetnik, vendar mi je to premalo, da bi lahko film naredil name dober vtis. Kar se tiče pa same narave eksperimenta in njegovega presojanja, se pa ne strinjam, da bi ta film težko ovrednotili, ker nisem v filmu začutil nič takega, kar bi lahko imenoval za Lynchov posebej mišljen eksperiment kot tak oz. kaj je tisto kar predstavlja njegov eksperimnet, pa da to ni že on sam? Jaz bi enostavno rekel, da mu pač ni uspelo – pa ne samo eksperiment ampak film.

  78. Simona Rebolj - 21.08.2010 ob 15:43
    Simona Rebolj

    @Nidurun:

    Zasebnost in čas, se strinjam, je zelo pomemben faktor in konec koncev ključna borba posameznika s sistemom na tem svet, če si želi gradit to plat medalje duha in mu je že uspelo zaznat smisel in vrednost osebne rasti te kategorije. Ker sistem (politika) po logiki stvari skozi zgodovino išče poti, da zavira družbeni kolektiv pri tem hobiju, ker je le neozaveščena in primitivna družba lahko vodljiva in tudi lahek plen za izkoriščanje.

    Vendar je treba tudi razlikovat med razlogi v pritiskih zaradi okoliščin na posameznika, ki se sicer bori proti sili upora, in med scenarijem, v katerem posameznik tudi boljših ali zelo dobrih okoliščin sebi v prid sploh ne izkorišča v to smer. Skratka enaka količina prostega časa pri posamezniku še ne pomeni, da jo bo posameznik izkoristil za kaj bolj smiselnega od praskanja po jajcih. Še ne pomeni, da si nekdo, ki se napoti v knjižnico, tudi izposodi kaj omembe branja vrednega, zavedanju navkljub, da bi lahko in kaj bi lahko, pa ne itd.

    @Sašec:

    Na uradni osnovni reklami, na primer na plakatih, po logiki stvari seveda to ni pisalo, v intervjujih z Lynchem in prenekaterih napovedih nastajanja filma (Američani večino piara sproducirajo vnaprej) pa je bilo to seveda omenjano že v izhodišču kot posebnost tega projekta, zaradi česar je lahko bodoče občinstvo še bolj radovedno, kaj bo nastalo.

    Tega projekta ne moreš enačit s siceršnjim Itak običajnim eksperimentalnim pristopom pri Lynchu, poljubnim številom posnetih kadrov in selekcioniranjem v montaži in ne gre zgolj za njegov meditiven slog, ki ga je, se strinjam, moč zasledit pri večini njegovih filmov. Gre za to, da gre ravno za obraten pristop od MD. Problem Inland Empire namreč ni v scenariju, ker sploh obstajal ni … hehe … Ravno v tem je fora. Eksperimentalnost tega filma je bila v tem, da scenarija Lynch ni napisal, ampak film bazira na improvizaciji, na izhodiščnih motivih, pri čemer so se igralci in režiser tokom snemanja prepuščali, kaj se bo zgodilo in kam jih bo vodilo vse skupaj. “Scenarij” je nastajal po že posnetih kadrih. Lahko bi torej rekli, v primeru negativne kritike, da je ključen problem tega filma, da je eliminiral scenarij, torej morebitno spoznanje, rezultat tega eksperimenta, da film brez dobrega in trdnega scenarija ne more bit dober. Skratka, dober scenarij seveda lahko pokvariš s slabo režijo, montažo, igro … whatever, iz slabega scenarija težko narediš dober film. Nekateri filmarji celo stavijo, da je nemogoče in da je dober scenarij samo predpogoj za možnost, da nastane dober film. Whatever. V tem primeru se je Lynch posredno spraševal, ali lahko naredi dober film brez scenarija.

    Projekt se delno navezuje na MD, ker gre za popolnoma obraten vzgib, ja, kot si sam ugotovil. Ampak to se je zgodilo namenoma. MD ima vrhunski scenarij, trden kot skala in vse do pike spolirano. Prebrala sem ga dvakrat po ogledu filma iz firbca, ker me je tako zintrigiral v kompleksnosti, izvirnosti in hkratni neverjetni natančosti. IE scanarija ni imel, ampak samo ploho posnetih kadrov, ki jih je potem Lynch sestavljal v montaži, medtem ko so igralci trepetali, kaj, zaboga bo iz vsega skupaj, … hehe … Zato to nima veze z vprašanjem, ali ni Lynh že sam eksperiment. Ja, je, ampak ta film je pa še posebej eksperimentalen na popolnoma drugačen način od drugih. Zelo verjetno ga je ta ideja obsedla ravno po MD, ki mu jetako vrhunsko uspel šepredvsem na podlagi scenarija, pa se je določil samega sebe izzvat ravno v tistem, v čemer se je že izkazal za najbolj uspešnega, nekaj, kar obvlada. Ni koval železa, dokler je vroče, ampak si privoščil obraten izziv.

    Moje izraženo mnenje, da se tega filma pravzaprav ne da ovrednotit, se je nanašalo na vidik recenzista na primer. Ker menim, da recenzist, za razliko od kakršnega koli gledalca že, pa mora (iz)vedet o filmu vse relevantno, kar se da, o katerem piše in se tudi po tem v prvi vrsti mora drastično razlikovat od siceršnjega gledalca. Seveda se veliko recenzistov na ta vidik poslanstva poščije, ampak temu primerno uživajo tudi moje spoštovanje, če kaj takega opazim, poscano pač … hehe … In menim, da v tem primeru to je relevanten podatek o nastajanju tega filma, ki ga recenzist mora predstavit občinstvu, ne glede na to, kakšno sodbo na koncu postavi sam. Samo upoštevano mora bit, tudi če recenzist meni, da je to upoštevanja nevredno in režiserjev problem, kaj zganja na poti do rezultata, mora bit to predstavljeno za zadovoljiv vpogled v naravo projekta kot takega. No, in z mojega vidika, na podlagi upoštevanja slednjega, je končno mnenje, da se tega projekta ne bi drznila ovrednotit sploh, ker je neprimerljiv s čimer koli, še najmanj z MD in kaotičen debakl zagarantiran. Zato sem gledala samo z vidika, zakaj je sploh zlepil določene kadre in jih izbral in ali je v tem kaj prihološkega sporočinega muštra. In z “meditativnega” vidika menim, da je bilo veliko muštra (seveda je bilo film bolj zanimivo gledat z zavedanjem, da se igralec krotoviči v prazno in opazovat, kaj in zakaj nekaj zganja), vendar se strinjam s tabo, da to za dober film absolutno ni dovolj. Ampak kako naj to trobim sebi ali drugim, če mi je jasno, da je Lynch ravno tisto, kar bi moral film še vsebovat, da bi bilo dovolj ali celo več kot dovolj, izločil in na tem namenoma sploh delal ni. Nič. Lahko samo rečem, da raje vidim, če Lynch svoj talent vkomponira v stabilen scenarij in da hvala bogu je njegov talent večstranski, tudi z obrtnega vidika in da je s producentskega vidika morda nekorektno, da se pri še tako slavnemu režiserju poslovno podre tako obliko zasebne zabave.

  79. mweiss - 21.08.2010 ob 16:04

    @simona
    Laibachom je plonkanje (poustvarjanje, če smo bolj konkretni) koncept, ki se ga držijo ves čas od svojega nastanka. Nikoli niso prisegali na originalnost, pač pa pogledajo naokoli, izberejo nekaj kar jim je všeč in to začinijo s svojo genialno norostjo.
    To počne večina glasbenikov, ker obstaja omejeno število uporabnih in poslušljivih kombinacij tonov in kadenc. In fantje pri DD tako kot Zimmer za glasbeno temo uporabljajo relativno enostavno kadenco, ki je bila najbrž že neštetokrat uporabljena. Ko sem jo slišal se mi je zdela tako logična, da sem prepričan, da sem jo slišal že pred leti. Saj pravim, neki new age ustvarjalec, katerega imena se ne morem spomniti.
    Kadence pa so kakor volan ali menjalnik pri avtomobilu naravni princip in tega ne moreš zaščititi. Drugo pa je seveda v kaj glasbeno temo oblečeš in kako jo aranžiraš.

  80. Sašec - 21.08.2010 ob 20:11

    Simona, ja, saj razumem…mene je predvsem ujezilo to, da se mi lotevanje takega eksperimenta – torej posneti film brez scenarija – zdi otročarija. Ker je scenarij, namesto da bi ga napisal, sestavljal skupaj z montažo – po domače povedano delal kasneje stvar gledljivo. Pravi smisel bi bil potem – pa še to pod popolnim vprašajem – če bi gledali kadre, ki so med seboj popolnoma nepovezani – pa to niso bili. Tu se je Lynch sprenevedal, ker je kadre v montaži silil v koherentnost. Zakaj?
    Kot če bi orkestru dirigent rekel, naj zdaj vsi igrajo kar se jim zljubi, on pa bo vmes malo podirigiral, da bo vse skupaj poslušljivo. In poslušalec naredi?
    Meni se zdi prav, da se meje premikajo, tudi na filmu (na hitro iz glave mi je tak primer Dogville od Trierja – estetika prostora dogajanja) ampak narava ideje eksperimenta mi je za takega umetnika kot je on enostavno preveč infantilna. In to mu zamerim.

  81. mgerencer - 21.08.2010 ob 21:45

    Evo, zanalašč sem čakal skoraj dva tedna in bom svoj komentar šele zdaj napisal. Zanimalo me je namreč, koliko bo od Izvora “ostalo” z mano. Ne veliko, pozabil sem ga že drugi dan in se strinjam z vsem, kar si napisala. Motila me je prekleta realističnost vsega, tako dolgočasnih sanj še nisem videl. Sanje naj bi bile burne, nepredvidljive, pisane in ne tako pošlihtane. Edina nepredvidljiva stvar je bil tisti vlak, ki je priletel iz nič. Take stvari se dogajajo v sanjah, ja. Zakaj so plezali na goro, saj v sanjah lahko letiš, visoko skočiš, mar ne? Kje je erotika, seks? Zakaj je samo Leonardu podzavest “ven mlatila”, a ostali so prej obiskali psihoterapevta?

    Nolanov slog mi je sicer kar všeč, a pri takšni tematiki mi je ta vkalupljen, skorajda že nevrotično rigiden potek bil moteč (v Dark Nightu je vsaj Ledger malce “razturaval”, da vse skupaj ni bilo tako “pravilno”). Akcijski prizori so mi bili odveč, bi se dalo tudi brez njih. Razmišljal pa nisem veliko, bila dovolj že pozornost, hehe.

    Sem se pa spomnil filma s podobno vsebino, torej takšnega kjer se lazi po umih drugih – The Cell, z Jennifer Lopez. Sam film sicer ni nič posebnega, a v spominu so mi tudi še po desetih letih ostale sekvence, kjer Lopezova stika po podzavesti serijskega morilca. Nekako tako si predstavljam stvari tam “doli”. Bom prilepil krajši odlomek filma, ki se dogaja v “glavi” serijskega morilca.

    http://www.youtube.com/watch?v=7A6lsAVBPfY&feature=related

  82. Simona Rebolj - 21.08.2010 ob 22:20
    Simona Rebolj

    @Sašec:

    Hehe … ja, mislim, da imaš vsaj z enega aspekta prav, da gre lahko za otročarijo oziroma za otročji vzgib, ki pa je tudi sicer v drugih verzijah vseprisoten. Hočem reči, da enak vtis, kot si ga ti v tem primeru, dobim tudi pri polemikah kvazipametnih ustvarjalcev, ko se preprekajo, kje je meja med fikcijo in resničnostjo in pri neštetih podvigih, ki ciljajo na poskus, da bi karseda najbolje skozi umetnost ujeli pristnost, resnico itd. Problema sta dva. Prvi je ta, da fikcija ne obstaja, saj je lahko le posledica resničnih zaznav in občutenj, le da preko izražanja skozi umetnost resnico razkrivamo lahko še mnogo bolj kompleksno in v detajle,kot se kaže v resničnem življenju ali kot smo sposobni sploh ujet trenutek v resničnem življenju in nekaterih stvari se v resničnem življenju preprosto ne da tako povedat ali izkazat v danem trenutku, kot je zaznano in/ali občuteno skozi doživetje. Umetnost torej ponuja “umetno” orodje za izražanje tistega, kar resnično obstaja, a ni dovolj jasno vidno ali zaznavno. Umetnost, ki ne odslikava prepričljivo resničnosti, je pač zanič. Mislim, da je to merilo kakovosti v okviru. Kajti resničnost, kot je zgolj vidna, je strašno dolgočasna. Suhoparno dolgočasno poročilo in ljudje niso tako zanimivi, če jih opazuješ, kot si sami ponavadi domišljajo, da so zanimivi. In nekateri, ki so prerpičani, da so nezanimivi, so v resnici zanimivi. No, kot drugo je pa še en problem, da bolj ko človek sili k resničnostnim prikazom, na primer resničnostni šov je tipičen pop produkt teh teženj, bolj se resnica izmika, saj ni bolj zaigranih in manipulativnih oddaj, kot so ravno resničnostni šovi. Pustimo ob strani logično dejstvo, da v resničnostne šove dirkajo najbolj prazne kreature po košček utehe v opaznosti. Bistvo je to, da v trenutku, ko človeku ukažeš ali ga obvestiš, da je del nekega resničnostnega projekta, prične igrat in manipulirat na najbolj možen prozorno zlagan način. Zaznavanje resničnosti drugega je vedno vezana na voajerstvo in brskanje v zasebni prostor človeka, v smislu prostora in duše.

    Zakaj sem tole zgoraj natrosila. Ker je ta vzgib, ki si ga poimenoval otročji, lahko v bistvu radovednost in strašna želja, da bi se na bolj resničen način od umetelnega zgodilo nekaj zanimivega, nekaj, kar bi lahko doživel kot posebno odkritje. To pa pomeni nekaj, kar bi iskalcu smisla življenja dalo potrdilo, da je življenje samo po sebi sicer res zanimivo, brez da bi ga umetelno poustvarjali, da bi se najedli omembe vrednih sporočil. Vendar življenje, povsem naravno in narava sama seveda ni zanimiva, ampak dolgočasna, kruta, banalna in primitivna. Vse je jasno tako hitro in brez kakšnih posebnih skrivnosti na nivoju petletnega otroka. Zato je po mojem mnenju ta paralela z otročjostjo še toliko bolj ustrezna v poanti, ja. Pravo bistvo življenja in omembe vredne zanimivosti prinaša šele umetelna interpretacija duha, torej duhovna zmožnost človeka, ki se po logiki stvari, v kolikor duhovno raste lahko kvečjemu od naravnega odmika in ustvarja umetelen svet znotraj narave. Ravno zato, da bi lahko prišel do resnic, ker žival tja prišla zagotovo ne bo, ona resnico namreč lahko samo živi, ker je prisiljena v to.

    Umetnost predstavlja življenje pod povrhnico, ki je zanimivo, tako, da je zanimivo, ker je sicer v resničnem življenju nemogoče ujet kaj tako zanimivega ali močnega. Kreposten karakter na filmu, ki je neverjetno zanimiv in z vidika gledalca občudovanja vreden, ni lik, ki bi si ga kdor koli v resnici želel živet. In vsa drhal se v resničnem življenju ob takšne like, s katerimi sočustvuje, ko jih doživlja preko umetnosti, niti ne obregne, če jih slučajno sreča ali pa jih celo potepta. Resničnost je banalna in primitivna, kot pravila igre v džungli.

    In sigurno si na slabi poti, v kolikor pričakuješ, da boš spravil na kup nekaj ljudi in dobil zlata vredno akcijo na podlagi spontanosti, kao resničnih odzivov. Kot prvo je to nemogoče, v kolikor se posamezniki zavedajo, da so del projekta s takšnim namenom in so bolj zlagani, kot če bi se preprosto iskali v neki začrtani vlogi, imeli nekaj, na kar bi se lahko oprli. Človek namreč sebe najslabše pozna in v kolikor dobi navodilo, naj se opira nase, je v kurcu, izgubljen, in si začne izmišljevat, kdo neki je. Vse skupaj tako tudi izgleda. Neprepričljivo in izgubljeno. Ni hujše, kot da ti kdo ukaže, da bodi ti v tej situaciji, in, bebec, takšen predlog celo upoštevaš in si domišljaš, da boš lahko uprizoril sebe.

    Zato je verjetno logičen izhod iz nastavljene pasti, da potem, če se spustiš v tak eksperiment, moraš nekako uredit vse skupaj v neko režijo, ker je sicer projekt tako brez smisla, kot je brezsmiselno, banalno in dolgočasno življenje samo po sebi – brez razkrinkavanja duha, kar je pravzaprav edino, kar presega naravno – živalsko, otročje, banalno, primitivno. Še discovery channel je produkt montaže. Nerealen.

    Osebno sem imela samo eno točno tako izkušnjo, ko sem sodelovala pri eni improvizacijski predstavi. Zasebna zabava, v kateri so nekateri uživali, se je začela prevešat v nerazumljivo prepričanje, da bi to osebno orgazmiranje lahko celo kdo z veseljem gledal na odru in še plačal za vstopnico … hehe … Če osebno nekdo uživa, ko hrusta borovnice in vsake pet minut zine nekaj brezveznega, je to njegov užitek, produkt njegovega notranjega doživljanja, definitivno pa to ni za gledat. Zato se mi je s časom odpelo in sem hotela zadevo uredit v nek scenarij in smiseln koncept, sicer bi odstopila od projekta, ker osebno takega projekta, če bi bil raztrgan od kakšnega Lukana, pri sebi pač ne bi mogla ščitit, ampak bi soglašala, da gre za debakl nekih neupravičenih egotripov. V resnici bi šlo za precej naivno željo, ki se lahko prevesi v egotrip, da bi izpadlo nekaj, kar je najbliže pristnosti, tudi blazno zanimivo in sporočilno efektivno. Mišn imposibl.

    Zelo verjetno se je Lynchu v tem primeru nekaj takega zgodilo, menim pa, da vsak, ki se ukvarja z umetnostjo, vsaj enkrat proba nekaj, kar cilja v to smer in se polomi. Mora se vsaj enkrat prepričat, da tam, od koder beži (zato pa je umetnik), res ni nič … hehe … Je pa res, da je najbolje, če to stori čimprej, da je muke čim prej konec. Sigurno bomo pa zaradi tega vzgiba še velikokrat gledali na odru ali na filmu razne mizerne poskuse posnemanja pristnosti, kot da že porniči ne povedo o tem vse – da je to največ, do koder lahko taka težnja sploh seže in da torej res ne moreš prit dlje od najbolj banalnega, dolgočasnega in predvsem zlaganega akta v prikazu takoimenovane pristnosti, ki je neulovljiva.

  83. Simona Rebolj - 21.08.2010 ob 22:33
    Simona Rebolj

    @mgerencer:

    No, evo. In ja, to so tako hollywoodske sanje, da jih nikoli ne boš odsanjal in pravil igre, da bi se izvlekel iz neprepričljivosti ven, na kile. Zato je Inception v poanti samo računalniška igrica, ki smo jo lahko samo gledali, ne pa tudi sodelovali … hehe …

    In ja, ta s predhodnim obiskom psihoterapevta vseh, razen glavnega protagonista, je dobra v prispodobi. Haha …

    Spomnim se Celice, sicer bolj slab film, ampak to je štimalo, ja. S tega aspekta na primer je štimal tudi na obraten princip Vanilla Sky z urejenimi sanjami, ker je bil podan izgovor, da so pač kupljene takšne. Pri inceptionu izgovora ni.

    @mweiss:

    Ja, vem, da Laibachi ne delajo na originalnosti v bazi (izvedbeno pač ja), pa kakšen Magnifico tudi ne, in še kdo. Vendar Laibachi to počnejo z namenom in transparentno kot del koncepta, ki izvedbeno originalen je, bazira na izvedbenem pečatu. Izvedbena neoriginalnost in neoriginalnost tudi sicer je pa nekaj drugega. In Zimmer je res master slednjega.

    In kraja aranžmaja in načina v celoti z zgolj drobno nezaznavno spremembo je sramotna. To pa Zimmer je naredil oziroma po kasnejših informacijah očitno kar redno počne.

  84. Sašec - 21.08.2010 ob 23:31

    Hehehe…točno tako! V nulo!

    Ta “pristop raziskovanja” je seveda nastal kot revolt na institucionalno umetnost, ki ima večkrat (tudi upravičeno) pridih zatohlega in konvecionalnega. Mene moti predvsem to, da se iz struje novega vala v umetnosti šestdestih kot podstat ideje danes ni rodilo praktično nič novega (v vsaki večini je vedno manjšina). Samo val je pljusknil in pošprical. Imamo ogromno preizkuševalcev, ki iščejo točno to kar si napisala – samega sebe, so pri tem dolgočasni in neprebavljivi. Najbolj tipičen primer tega je pri nas plesna scena. Sodobni ples je tako blefiranje, da ti ni jasno, zakaj še vedno ti ljudje dobivajo denar za koreografijo (beri: valjanje po podu). Seveda neoklasika ni nič boljša – prvak je čudoviti Clug, ki navdihe (beri : pokopipejsta) išče v Lalala Human Steps – Amelia,

    http://www.youtube.com/watch?v=t9BqgrhHhQE&feature=search

    http://www.youtube.com/watch?v=mE_EtgF6WGI&feature=search

    celo verjame, da če plesalcem na nos nabije masko, da so zaradi tega koraki drugačni in vrhunec – za to od Prešernovega Sklada faše nagrado in kasneje direktorski stolček. In to v času interneta, ko so stvari očitno še kako preverljive. In da ne omenim, kaj si zato lahko človek misli o podeljevanju najvišjega državnega priznanja?
    Seveda si potem od neke persone, kot je Lynch (meni predstavlja umetnika, ki je še kako originalen in poln ludusa) ne morem predstavljat, da bo tako infantilna, da mi bo želela prodat nekaj, kar se zanjo v resnici sploh ne spodobi. Pa čeprav, kot si napisala, lahko ob gledanju njegovih kadrov uživam. Saj nimam nič proti. Vsak, ki se odloči, da bo iskal resnico skozi umetniško dejanje, naj se kar igra…naj se kar zelo, zelo igra – ampak po pameti; če ne nima smisla, škoda časa.

  85. Pino - 27.08.2010 ob 10:53

    men je biu pa čist u redu

  86. Damjana - 24.09.2010 ob 21:51

    Si mogoče nehala objavljati na blogosu?

  87. Simona Rebolj - 29.09.2010 ob 19:49
    Simona Rebolj

    @Damjana:

    Zaenkrat, kot izgleda. Mislim, da oktobra spet kaj objavim. Zastoj na eni strani in turbulence na drugi …

  88. Oskar - 29.09.2010 ob 20:27

    Ljubi bog ženska.
    Pa kod ti hodiš? V prazen prostor, ki si ga zapustila vse bolj vdira Dajana.

  89. smoger - 4.10.2010 ob 13:42

    @SR:
    V prvi oktobrski Sobotni prilogi te omenja (le ime) gospon Crnkovič.

  90. Leiito - 20.10.2010 ob 11:25

    re: Crnkovič, ko ga ravno omenjaš, čutim potrebo zapisati, da me branje njegovih “misli” dobesedno spravlja v nelagodje, increasingly so. Sicer me ni nikoli pritegnil, ni se mi zdel zanimiv mislec, pronicljiv opazovalec ali izviren pisec. Pač še eden tistih, ki iz meni težko razumljivih razlogov, redno dobivajo prostor v medijih, sam pa kot naročnik Dela preberem še priloge in tako tudi njegovo kolumno v Oni (ki sicer postaja že nevarno dolgočasna, dolgočasje je namreč moj trigger za škodljive razvade), upajoč, da bom morda kdaj v kaki našel kak zanimiv link. No such luck thus far.

    Namesto tega v zadnji kolumni monsieur Crnkovič razpreda o tem s kakšnim Sizifovskim trudom je razvijal svoj stil pisanja v očitnem prepričanju, da je njegovo pisanje prepoznavno in, se razume, kvalitetno. Nekaj je v teh, delusions of grandeur, da človeka navdajo z nelagodjem primerljivim recimo z občutki, ko na XYZ Factor/Idol/Talent gledaš osebo brez vsakega posluha, a s tako izkrivljeno podobo realnosti, da se javno postavi na ogled kot nadarjena pevka. Ne tiste tovrstne situacije s komedično vrednostjo, tiste kjer ti je kot gledalcu zaradi empatije nerodno za in namesto nastopajočega, ki je sicer videti normalna, benigna oseba.

    Mimo grede (kot to besedo piše Srečko Prijatelj, poslanec v najvišjem zakonodajnem telesu republike), tovrstne zablode imajo znanstveno razlago. Gre za Dunning–Krugerjev efekt; (zanimiv link) http://en.wikipedia.org/wiki/Dunning%E2%80%93Kruger_effect

    Apropos Dunning Krugerjev efekt, g. Crnkoviča primer stilske evolucije pisanja, z neskritim ponosom pove v kolumni, je npr. njegova uvedba besede ubikviteten v slovensko besedišče.

    Ubiquitous je sicer ena tistih angleških besed, kot npr. obsequious, ki jih srečuješ dovolj pogosto, da prej ali slej čekiraš slovar in ugotoviš, da je ubiquitous nobl verzija besede omnipresent, torej vseprisotno. Svojemu pomenu navkljub je ta beseda redko prisotna, razen morda v kakem teološkem kontekstu, vsaj sam se ne spominjam, da bi jo kdaj uporabil, a jaz pač ne brusim tako zavzeto svojega stila pisanja, ker pač nisem tako ubikviteten v slovenskem medijskem prostoru.

    Morda se pa motim, morda pa je nekaj na ubikviteten. Ne toliko v angleščini kot v slovenščini. Omniprezenten zveni pretenciozno in nosi teološko konotacijo. Vseprisoten se zdi za lase privlečen, kot da bi bodisi umetno združil dve besedi v novo ali pa poslovenil srbohrvatizem “sveprisutan”, kar seveda ne gre. Ubikviteten pa ne, nima asociacije na božje, ni vzeto od južnejših bratov, občutek imaš da je nekaj kar je ubikvitetno manj vseprisotno od nečesa, kar je omniprezentno, torej omniprezentnost manjše intenzivnosti. Že skoraj domače zveni, ubikviteten, spomni me na bukve.

    Težak in grenak je kolumnistično-publicistični kruh.

  91. bp - 24.10.2010 ob 23:50

    Oh ja, Crnkovič, tisti članek o A.J. Keenu, v katerem omenja Simono, me je tako zelo navdušil, da sem mu takoj, ko sem se v soboto ponoči vrnil domov, verjetno še s par kozarci v riti posvetil nekaj vrstic:

    http://www.delo.si/clanek/123737

    Ko prebiram razne zapise o internetnih strategijah, se včasih vprašam, ali so v srednjem veku, še posebej po iznajdbi tiska, različne, takrat večinoma cerkvene inštitucije, debatirale o tem kakšna papirna strategija bi bila za njih najbolj primerna. Ne, nisem potegnil napačne primerjave, knjižna strategija, odnos do tiska so precej bolj specifične reči, kot pa je internet. Slednji ni omejen samo na tisto, kar imenujemo Web 1.0, 2.0 in tako dalje. Internet je računalniško omrežje, ki omogoča nadvse različno širjenje in izmenjavo podatkov, vključno s storitvami, ki si jih danes niti ne predstavljamo.

    V časopisu Delo o teh rečeh najpogosteje piše g. Marko Crnkovič, ki pa k tematiki pristopa precej amatersko, navijaško, s specifično dioptrijo, a vehementno, kar je tudi sicer že od nekdaj njegov pristop. Kar je bilo v davnih včasih zapovedane objektivnosti, pred poplavo vehementnih amaterskih, navijaških zapisov s specifično dioptrijo po raznoraznih blogih, še posebej, če je bilo združeno s prepoznavnim osebnim stilom (recimo pri kakem Blažu Ogorevcu) lahko ljubko, simpatično, zanimivo. Danes je v odsotnosti drugih kvalitet in zanimive vsebine prej dolgočasno, včasih celo duhamorno.

    Tokrat objavlja navijaški zapis s klepeta z najverjetneje vodilnim distopikom medijev iz obdobja Web 2.0 Andrewom J. Keenom, s podnaslovom računalniško razumništvo.

    G. Keena je mogoče razumeti, če ne ravno imeti za razumnika. Ko človek vendarle enkrat preveč sliši različne obljube, kaj vse lepega in dobrega prinaša Web 2.0, hkrati pa gleda številne ne tako čudovite posledice teh istih sprememb, si verjetno reče, pa koga ti ljudje farbajo in poskuša dokumentirati vse, kar vidi v svetu in niti približno ne spada v rožnate okvirje promotorjev digitalnih utopij. Vendar g. Keen, vsaj kakor ga prikaže g. Crnkovič, nikakor ne zmore urediti svojih opažanj v nek okvir, ki bi bil zadosti razumljiv in razumen, da bi prepričal mene, da gre za takšne spremembe, ki bi jih bilo potrebno preprečiti in povrniti stare dobre čase.

    O posredniških vlogah pravi g. Keen, da jih Silicijeva dolina ukinja. Kar pravzaprav sploh ni res, spreminja jih. Kaj pa je recimo Google drugega kot samo posrednik med nami in informacijami, do katerih želimo priti. G. Keen ima za tovrstno posredništvo sicer tudi manj lepo ime, parazitizem, vendar pa bi moral v tem primeru enako oznako uporabiti tudi za tiste, ki večinoma objavljajo agencijske in druge novice in jih sicer poznamo kot dnevno časopisje. Podoben očitek je očitek o razpršenosti. Vendar pa razpršenost informacij ni kakšna specifična lastnost novih medijev, razpršenost se navadno pojavi po vsaki disruptivni spremembi, kar internet gotovo je, temu pa sledi obdobje koncentracije, v katerem so manjši ponudniki prevzeti, ali pa propadejo, lep primer je spet parazit Google, ki je za večino uporabnikov prva izbira pri iskanju informacij na Webu.

    Hierarhije so emergenten pojav, ki se pojavi v vseh komunikacijskih omrežjih, vključno s socialnimi. To vemo tudi po zaslugi Facebooka in popularnosti socialnih omrežij in posledično raziskav na to temo, vedno so bile in vedno bodo obstajale. Noben Web 2.0, 3.0, 4.0 jih ne bo odpravil. Premešal morda, odpravil nikdar. To pa ne velja tudi za staro avtoriteto. Pozicija kolumnista v Delu je pred leti ob odsotnosti konkurence pomenila precejšnjo mnenjsko avtoriteto, ki je izvirala že samo iz pozicije kolumnista. Temu pa v pogojih dvosmerne komunikacije, v kateri lahko David Pelko parira Avtoriteti v polemiki in Simona Rebolj objavi precej boljšo kolumno na podobno temo, ni več samoumevna. Avtoriteto ki jo prinaša pozicija, nadomešča zaupanje, ugled. To dvoje pa je ob nezanimivih objavah precej nestalna in hitro hlapljiva reč.

    Ali pomenijo novi mediji siromašenje kulture, kot je mogoče razumeti g. Keena? Če se spomnim na kulturno katastrofo, ki se ji reče playliste večine slovenskih radiskih postaj, potem so last.fm in podobni internetni servisi za promocijo glasbe velik kulturni preskok in gromozanski napredek. Vsaj zame, odkar nimam več časa s kolegi menjat kaset in vsega kar je temu sledilo (ja, sem še iz tistih časov pred snemanjem CD-jev in mp3). Vendar, ali se bo še komu čez 10 let splačalo delati dobro glasbo, če pa hočejo poslušalci vse zastonj? Kakor poznam pogodbe, ki jih glasbeniki sklepajo z glasbenimi založniki, potem glasbenikov, ki bi lahko zares udobno živeli samo od snemanja plošč, na celem svetu ni kaj bistveno več, kot je tistih, ki jim uspe od SAZASa izpulit kakršenkoli honorar (pa če se piratizira glasbene datoteke, ali pa ne). Manj znani se od nekdaj preživljajo z nastopi in turnejami, snemanje pa je prej strošek promocije. Tudi Springsteen je prvih nekaj let počel natanko to, preden je postal zvezda. In na mojo srečo to počne še vedno, morda prav zato pride v meni dosegljiv radij in grem zato lahko na njegov koncert.

    Profesionalna kultura, visoka kultura, ni celotna kultura. V Sloveniji obstaja naprimer lepo število pevskih zborov, ki jim prej omenjeni SAZAS z veseljem pošilja svoje položnice, ki delujejo predvsem iz veselja do petja, ustvarjanja, druženja. In prav bi bilo, da bi te kulture, kot tudi recimo na novo porajajoče se kulture remixov, mashupov in podobnega lahko soobstajale. Kar pa postaja ob zahtevah nad vse bolj obsežnimi avtorskimi pravicami, ki že mejijo na fašizem na eni in ekonomijo cen, ki z digitalizacijo vleče proti zastonjskosti, na drugi strani, vse težje. Creative Commons ne pomeni samo dobiti nekaj zastonj, je poskus kako urediti soobstoj različnih kultur.

    V naravi stvari je, da so zaprte, pravi g. Keen. Prav ima, sveta brez lastnine si danes najbrž celo komunisti ne predstavljajo več, vendar pa informacije niso stvari. V naravi informacije pa je, da hoče biti prosta, da se širi, citira g. Crnkovič g. Stewarta Branda. Ne še zastonj, lepo prosim, ampak prosta, neomejena, deljena. In temu bodo pritrdili tudi vsi ekonomisti in dodali, da naj bi cena širjenja informacij ob prostem pretoku, dolgoročno težila celo k mejnim stroškom, k zastonj, kljub temu, da bodo nekateri ugotavljali, da se da z umetno ustvarjenimi omejitvami pri širjenju informacij oz. redkostjo in informacijskimi asimetrijami kje določen čas vleči rento. Interneta pa v zaprti različici nikdar ne bi bilo, ni ga podjetja, ki bi bilo zadosti veliko in močno, da bi uspelo povezati cel svet. Odprtost pomeni, da dovoliš drugim, da sodelujejo, da dodajo svojo vrednost in s tem tudi zaslužijo.

    Soditi svetovni splet po razvoju v letih Web 2.0 je verjetno enako pametno, kot soditi tisk po poštnih razglednicah. Da o drugih morebitnih novostih, ki nas še čakajo ob primernem času niti ne govorim. Vse gotovo ne bodo samo bogatile naše kulture, bodo pa verjetno zadovoljevale katero od naših potreb. Z marsičem se z g. Keenom tudi povsem strinjam, od zasebnosti, do pomembnosti izbire, selekcije pomebnih informacij iz naraščajoče množice dostopnih. Bojim pa se, da bodo uredniki v večini primerov algoritmični, človek pa bo to vlogo obdržal samo v nekaterih nišah. Velja pa še vedno da je vse, tudi ekosistem aplikacij, ki ga ponuja Apple, nekaj hitro minljivega. Na internetu celo čas teče hitreje.

    Je g. Andrew Keen glas razuma v norosti, ki je obsedla svet? Drugačna mnenja so vedno dobrodošla, še posebej dobro premišljena in dobro argumentirana. Pri slednjem pa me žal marsikje g. Keen ne prepriča, z lahkoto najdem luknje v argumentih, kot tudi marsikaj v svetu, kar se ne sklada z njegovimi zapisi. Je pa gotovo zanimivo, da vsaj odpira polje debate o rečeh, ki se nas vse dotikajo. Zdi se mi tudi pomembno, da se piše o teh rečeh, čeprav bi sam raje kot časopisno zaplankanost g. Crnkoviča na to temo bral gotovo širši pogled Simone Rebolj.

  92. ariana - 31.10.2010 ob 17:49

    Hiti počasi. Vdim eno foro – Agresorja. Punce ste agresivnejši pol. Zahvaljujoč Silam privlačnosti pridobiva članek na koherentnosti, v nasprotnem primeru bi se razpočil od nadutega atributizma postmoderne logike – beri kriticizma.

  93. ariana - 31.10.2010 ob 18:27

    @bp

    Vsak kolumnist se sčasoma sprazni. Naravna poanta. Pametna poteza je začasen umik – nekateri imajo v sebi toliko samorefleksije, da lahko naveličanost pravočasno zaznajo.

  94. Hanna - 31.10.2010 ob 20:14

    Simona, oktober je že oddirkal mimo.. vseeno upam, da turbulence in zastoji pojenjajo in se oglasiš s kakim svojim novim prispevkom.

  95. Leiito - 2.11.2010 ob 23:10

    Predpostavljam da blogiranje ni najbolje plačan poklic na svetu in razumljivo je, da se človek sčasoma vpraša po motivaciji. Če ni ravno Iztok Gartner, ki dejansko uživa v zapisovanju vsakega dogodka in vsake svoje misli za prihodnje rodove.

  96. andee - 3.11.2010 ob 21:17
    andee

    ‘Simona, oktober je že oddirkal mimo.. vseeno upam, da turbulence in zastoji pojenjajo in se oglasiš s kakim svojim novim prispevkom.’

    Podpis.

  97. titud - 10.11.2010 ob 12:27

    @ simona ‘Ponudi samo več nastavkov za več možnih dobrih filmov. Naniza jih več, da le ne bi bilo dolgčas, vse skupaj in vsak posamičen film v filmu pa ne pripelje nikamor.’

    Se strinjam. Me gre torej za sanjsko realnost, preslikano na film, ampak za s hollywoodsko filmsko realnostjo posiljene sanje. Za HW filmsko nasilje nad sanjami, ki sanjsko množico različic postavi v medsebojno vertikalno/hierhaično razmerje v službi isepticiranja ideje o HW filmu namesto v prosto nizanje tokov sanjskih različic, ki bi s svojim magiičnim prepletanjem isepticirale gledalca z idejo, da so filmi resnično okno v svet sanj.

  98. Andrej - 29.12.2011 ob 22:53

    Jaz sem tale film do zdaj gledal 13-krat. Christopher Nolan je genij, govorimo pa o enem najbolj dovršenih akcijskih filmov vseh časov.

    Pa še to mi pojasni, kaj je tisto sranje okoli Zimmerja. Tip je genij, verjetno najboljši skladatelj v zgodovini, ki je v odlično ujel stil filma. Aja, pa priporočam ti nekaj izobraevanja glede njega, najprej The Dark knight in Batman begins (napisal Howardom), nato pa še Levjega kralja (in njegove gruge animirane filme kot so Madagascar in Kung fu panda). Nabij si perfektnega Gladiatorja in osupljivega Kralja Aarthurja ter še nekaj njegovih soundtrackov med katerimi so mi najljubši Hannibal, The thin red line, Pirates of the Carribien, Black hawk down, Last Samurai, The Ring, Pearl harbor, Mission: Impossible 2 in Shark tale. Ko boš poslušale tele boš ugotovila, da si srala čez kralja glasbe.

  99. Gorazd - 31.12.2011 ob 11:25

    @Andrej “Nabij si perfektnega Gladiatorja in osupljivega Kralja Aarthurja ter še nekaj njegovih soundtrackov med katerimi so mi najljubši Hannibal, The thin red line, Pirates of the Carribien, Black hawk down, Last Samurai, The Ring, Pearl harbor, Mission: Impossible 2 in Shark tale. Ko boš poslušale tele boš ugotovila, da si srala čez kralja glasbe.”

    Problem Zimmerja je, da se ponavlja, slišiš eno in slišal si vse.
    Kot bi poslušal “Modern Talking”:)

  100. Simona Rebolj - 31.12.2011 ob 14:35
    Simona Rebolj

    @Andrej:

    Kar se mnenja o Zimmerjevi filmski glasbi tiče, se sicer strinjam z Gorazdom.

    Ampak problem je v tem, da v tekstu sploh ne diskutiram o njegovi glasbi z vidika presoje same kvalitete in ustreznosti za ta film, problematiziram samo vidik kraje, torej o temi, kjer ne priznavam nikakršnih nedotakljivih “kraljev”. No, nasploh me ne ganejo takoimenovani kralji in druge božanstvene oblastniške familije. Kdor jih potrebuje, naj gre pa uživat v Severno Korejo ali v najboljšem primeru mahat tisti ostareli angleški prebogati dedinji, kadar se fjaka naokrog in trosi nesmisle ubogi raji.

    Zato ne mislim nič pojasnjevat, ker je vse pojasnjeno in linkano. Če si bralno nepismen, pa to zagotovo ni moj problem. Izpade pa zelo idiotsko, če nekdo blebeta in bruha, čeprav pojma nima, o čem sploh teče vsebina.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !