Simona Rebolj

« | | »

VIKTORJI 2011 – nevredno preklinjanja

21.03.2011

Vsakoletna podelitev nagrad za medijske dosežke na slovenski način je očitno v serijski demonstraciji domačega estradnega podna končno dosegla tako globoko dno, da je prenos padel na pleča nacionalne televizije, ker je še za POP TV vse skupaj očitno prepatetično.

Vsako leto isti nominiranci, ki sicer večinoma ne predstavljajo v nobenem oziru niti slovenskega vrhunca izvajanja česar koli že po naših “medijih”, ampak podelitev viktorjev itak očitno služi le kot EPP ljudstvu, naj ostanejo še naprej samooklicani eliti v zadovoljstvo ustrezno podebiljeni, da si bodo lahko ambiciozneži sumljive kvalitete še naprej izplačevali honorarje za zasluge in si podeljevali nagrade na zasebnem partiju v Cankarjevem domu. Živimo v družbi, kjer lahko postane televizijska osebnost leta voditelj neke tretjerazredne hojladrijadrom vaškokvaziveseljaške izvenserijske ohceti z obskurno primitivnim humorjem na prvo žogo. Tako v Sloveniji razumemo pojem Osebnost. In vse štima. Na žalost pa ni še konec.

Viktor za življenjsko delo, ki ga je tokrat prejel Janez Hočevar – Rifle, mora bit obvezno opremljen z napovedjo, ki pravzaprav služi kot navodilo Slovencem, kako naj se obnašajo, da bodo v propadajoči, neproduktivni, do ustvarjalnosti in živosti zatiralski državi mogoče še kdaj zaslužili kakšen kovanec za prst namočit v gnilo marmelado: “Slovencem se je prikupil s svojo preprostostjo, ljudskostjo, optimizmom in dobro voljo.” V daljnjih še optimističnih časih sem se ob teh ponarodelih diktatih preprostosti, ljudskosti in pristni domači dobri volji, ki te v minuti fukne v tako depresijo, če si priseben, da je visok procent samomora na Slovenskem nekaj povsem samo po sebi umevnega, še uspela cinično krohotat. Ampak takrat sem bila še zelo zelo mlada in blagodejno naivna pri veri v prihodnost. Potem sem postala malo manj mlada in začela na polno preklinjat. Nujna obramba pred jebivetri. Zdaj se mi še preklinjat ne ljubi več s takšnim veseljem kot nekoč in postajam počasi zaskrbljena za prgišče življenja v drobovju. Jebeni preprosti, ljudski dobrovoljneži, ki še enega kurčevega omembe vrednega stavka, kaj šele vica, ne znajo skupaj spravit. Juriju Zrnecu je prav. Čeprav so tudi njega nategnili s tipično dezinformacijo, da je dovolj dober za vsako parado in mu dovolili, da se je spotikal na državni proslavi. A vseeno, teren viktorjev in podobnih oddaj je njegov teren, kjer bi si mirno privoščil najboljšo šalalalalalo na svetu, prišel na oder in ostal kar tiho. Čemu bi se mučil z zlaganjem teksta. Ni več potrebe. Vsi bi pocrkali od smeha že vnaprej za vse nazaj. Tako lačni smo vsakogar, ki vsaj približno dojema, kako se v imenu profesionalnosti čemu streže, totalen presežek, ma kaj presežek, kulturni šok leta.

Voditelja Pižama in Lucija Ćirović se, upam, vsaj dovolj dobro zavedata, kako izven forme sta bila. Neprovokativna, nezanimiva … no, bila sta tako prekleto preprosta, ljudska in antipatično dobre volje, da sem si vmes za popravek priokusa na laptopu rolala posnetek britanskega res zabavnega prasca. Niti pomotoma ne pričakujem, da bi bil kateri koli vicmejkerski voditelj verbalno tako močan pri nas, kaj šele pogumen, samo sprašujem se, kakšni zgledi neki se rolajo med našimi obetavnimi medijskimi osebnostmi. Aja, saj res. Plosk po čelu …. televizijska Osebnost leta je … ohhhhhh. Kakor koli … Pižama!, boli nas kurac, če si debel, res. Tako nas boli kurac, da se nam ne ljubi smejat stari dobri fori pokanja vicev na svoj račun, čeprav bojda tako izpadeš simpatična oseba in vsi te imajo potem raje in vsi se nehajo delat norca iz tebe in vsi, vsi, vsi … so pač veseli in te imajo radi, da te imajo radi, ker te imajo radi. Dolgočasno je, če te imajo vsi tako prekleto radi, pa še ekskluzivno priložnost izgubiš, da bi kot osovražen genij herojsko v neki kletni vlažni sobici brez naslova crknil od lakote. Skratka … Smo razumeli!!! Že prvi vic na isto temo smo razumeli. Že zdavnaj. Hvala. Gremo naprej. Še tiste nas boli kurac, ki kurca nimamo. Ga pa čutimo. Še malo, premalo, vedno manj …

V mizernost nezdružljivih kategorij in nominacij se ni vredno spuščat. Še manj v za zjokat duhovite tekste sproščenih podeljevalcev kipcev. Bi se počutila preveč preprosto, ljudsko in za obesit dobre volje. So pa vedno zanimivi pokloni za posebne dosežke. Res, zelo zanimivi. Za crknit zanimivi. V Sloveniji je za poseben dosežek skoraj vsako leto obeležen veličasten akt, ki priča, da je nekomu sploh uspelo prodat svoj produkt. Hehe … David Lynch, kje si, da ne posnameš nadaljevanke po naši deželi. Jebeš Twin Peaks. Mi potrebujemo reklamo za Našo deželo, da se nas bo kdo na svetu spomnil, tudi ko nas ne bodo ropali ali potrebovali kakšnega vojaka na tuji fronti.

Pa vendarle je viktorski maškaradi pomotoma uspel vrhunec. Medtem ko sem si nervozno popilila in dvakrat nalakirala že vse nohte (na rokah in nogah), hohohoooolalalala, je prišel po strokovnega viktorja (pri nas podeljujejo strokovne nagrade, ja, neverjetno drzno) za zabavno TV oddajo Sašo Hribar. Sašo Hribar, ki nas je v imenu dobrega okusa leta zabaval s prikupno ignoranco te ponesrečene medijske folklore petih prijateljev. Zakaj, zaboga, se je letos prikazal in nam pokvaril še zadnji up do upanja, da so nekateri vendarle imuni na lokalni virus preprostih in ljudskih??? Prikazal se je namreč in zažvrgolel, da je viktorja vesel. Pred očmi se mi je odrolal prvi slovenski horor filmček. So Hribarju na nacionalki, odkar je v nekem programskem, ali bogsigavedi kakšnem svetu že, zabičali, da mora Vesel (in čim bolj preprost in še dobre volje) prevzet viktorja, ga obesili za jajca, zdepilirali s pinceto po najobčutljivejših intimnih delih in zagrozili, da ga nikoli ne bodo ubili, pa če še tako milo prosi, al’ kaj?! Se ga je preveč nažgal in zgrešil naslov za polnočne orgije? No, to bo verjetno ostala mračna skrivnost. Hribar je povedal bistvo, da neiztrohnjeni povratniki na naši politični, pardon, kulturni, pardon, medijski sceni ne bodo pustili prihodnosti, da bi postala prihodnost, zato prihodnosti ni. Vsaj tako sem razumela. Se strinjam. Tako izgleda. Če zagledam Hribarja, kako pride na podelitev viktorjev izražat le veselje, niti ne poskuša bit duhovit, niti nikogar ne nahruli, vse skupaj deluje dovolj prepričljivo, da prehladna za špricar dopuščam največ možnosti, da prihodnosti res ni in pozdravljam poziv Rada Pezdirja mladim, naj zapustijo našo državo. Samo poglejte, kaj se dogaja. Hribar se veseli viktorja, podmladek pod njegovim mentorstvom pa se ubija na vaških veselicah, hik, Na zdravje, pa take fore, in to ob televizijskih osebnostih leta ali pa zaseda županske položaje enih izmed milijonov občin v tej preveliki državi za toliko preprostih ljudskih dobrovoljnežev. Nesporazum. Pomota. Pajade. Zgrešen potencial, sicer pa vse tako, kot je nameravalo bit.

Nastopajoči so bili pričakovano fenomenalni. Pridirkal je najslavnejši čefur, tisti, ki je direkt iz Vojnovićeve brošurce skočil v resničnostni šov in uprizoril vse do pike (ni se veliko materiala za napiflat, res), ker se tako za slovensko politiko, kulturo in biznis spodobi in splača!, Zlatko, lokalni “reality mothernotfucker” in predvidljivo vedno manj čefur in še manj repar, kot se za slovensko politiko, kulturo in biznis spodobi, nasmehljan ob Katarini Kresal na policijski paradi, pa bojda prikupno nevzgojen (beri: tipično lokalno blesavo spakovanje v tri gnile pizde brez osnovne poante) po nekih lokalnih medijskih zabavah z Angelco Likovič v harmoničnem odnosu, pa na nekih lokalnih odrih z Jonasom z rokico v rokici. Bravo Zlatko, dobro si pogruntal pravila igre šupkolizništva na Slovenskem, kjer ti ni treba pokazat nič, celo odsvetovano je, samo afne je treba guncat ob Tapravih šupkih, pardon, facah. Aja, kje je pa Klemen Klemen? Ah, ja, ja, ja, ni ga več, valjda, ta tip je premogel celo nekaj talenta, sile in prepričljivosti? Celo vedel je, kako deluje mikrofon, ker ga je, olala, celo potreboval. No, v vsakem primeru sem si med infantilnim obskurnim cirkusom za revne na duhu in na jajcih raje zarolala nekaj počutju ustreznega kvalitetnega flova – priporočam, “street Power”?, obstaja, ja, z razlogom. In priporočam. Vem, vem, težko je bit tako “fucking genius”, niti ni potrebe, ker bi že nad enim opotekajočim semenčkom uprizorjene ambicije od sreče masturbirala več ur na dan po naši zeleni dolini. Poka po šivih od večnih kroničnih zelencev.

Siddharti pohajkovanje po Ameriki očitno ni koristilo. Nobene prezence, nobenega drajva (več). Mislim, da je skrajni čas, da se fantje začnejo na polno drogirat, ker sicer jim bo še tistega garantiranega viktorja pobasal viktorski aboniranec Jan Plestenjak ali viktorski aboniranec Zoran Predin, ups, huda konkurenca je celo neka Tanja Žagar. Kaj pa ona dela? Aja, saj res, nič. Nekaj popeva in brezmejno preprosta, ljudska in dobre volje je vedno. Jupidubidu!!! In kaj jim potem še ostane? Kitara v roki že ne. Kvečjemu sekira in drva na dvorišču. Veliko preprostosti, ljudskosti in dobre volje želim, medtem sem raje preskočila na nekaj kvalitetnejšemu razpoloženju primernega. Vem, vem, vem … težko je bit tako enak in hkrati drugačen, niti ni potrebe, lahko si pa vsaj živ.

Ostalo, kar se tiče glasbenih nastopov, je tako grozno, da ni vredno komentarja, in si vmes na laptopu nisem zarolala nič drugega, ampak odšla raje na stranišče, čeprav me niti ni tiščalo. Preprosto impulzivno primerno trenutku se je zdelo.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 21.03.2011 ob 01:52 pod Aktualno, Mediji, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

71 odgovorov na “VIKTORJI 2011 – nevredno preklinjanja”
  1. Žohar - 21.03.2011 ob 13:23

    Lepo povedano… :)

  2. Denis - 21.03.2011 ob 14:59

    Tako je zanič, pa vseeno vsako leto znova gledaš. Uživaš ko te bičajo, imam prav ?

  3. Nidurun - 21.03.2011 ob 15:20

    tebi grejo želodec, živci in prebavila, v meni pa se vzdramijo valovi smeha. pisanje je tako nehvaležno opravilo. iz žile. zadnje čase se zopet resno poigravam z idejo o selitvi in bi bil pripravljen upoštevati nasvet tistih, ki mi kot čefurju vpijejo, naj se odselim iz prijazne, dobronamerne dežele, ki mi je dala posteljo in kruh in v katere ekonomijo se zažiram, če mi kaj ne paše. jaz njih nočem, oni mene ne, financirat pa vseeno niso pripravljeni. če ni to hinavsko! lahko mi še celo cigansko naselje preselijo na dvorišče, zaradi mene, samo ne v sloveniji. bo vsaj rokenrol.

    večkrat sem se pogovarjal z raznimi čefurji, geto modelčki, ki se smejijo zlatkotu. ampak se jim verjetno ne ljubi več, ker bi verjetno slišal in bi po telefonu začel klicat in se pizdit. obstaja kakšna oddaja, kjer bi kaj rekli o njemu, ne da bi začel klicat ali vdirat v studio? sploh se mu ne bi bilo treba trudit, saj ima vse, kar hoče. prerastel je fužine. kaj se sekira.

    očitno je dobro, da tega nisem gledal, sem preklopil na fuzbal, kjer sem, skesano priznavam, vesel, da igralci govorijo samo s telesi. bližnji posnetki mimike so na srečo kratki. http://www.rtvslo.si/sport/nogomet/video-kirm-znova-zadel-handanovic-pa-zaklenil-vrata/253134#comments

    priporočam branje komentarjev pod to novico. hehehe. novaković obrne zlatkota v battlu.

    hecno. gledam jaz zadnjič talente in trener dekliške plesne skupine, na vprašanje o svojih varovankah pet minut govori, kako so občudovanja vredne, ker trdo trenirajo, res trdo, tudi, ko so na koncu z močmi še vztrajajo. v vsem tem spisu niti besede o talentu. poleg delavnosti je vse kar še velja v tej državi nekonfliktnost in simpatičnost. eno privatno sporočilo od administratorja enega od forumov, s katerim sem se potem lepo zmenil in ne valim krivde nanj:

    Spoštovani!

    Predvsem zato, ker to največkrat ne zaleže. Poznam vas že kar nekaj let in se zavedam, da bi preprosta cenzura vaše kršitve zadostovala za kakšno uro , morda dan, preden bi pravilnik zopet prekršili. Ste sicer imeli neko daljše obdobje, ko ste sodelovali na portalu popolnoma neškodljivo , vendar se žal v zadnjem času vračate na stara pota. Pa tudi zaradi tega, ker je to moja dolžnost.

    Lp,Administrator

    hvala, da si spomnila na soundgarden. sem si azvrtel, prižgal cigareto in začel skakat po sobi. da s ene bo mislilo, da gredo glasbeni linki vedno mimo. hehhehe.

  4. Nidurun - 21.03.2011 ob 15:23

    branje komentarjev pod zgornjo novico priporočam od komentarja uporabnika Alan naprej.

  5. BiBi - 21.03.2011 ob 15:26

    Hahahaha… pa saj so bli oglasi vmes in je živec nehal trzat…:D
    Zelo osvežilno branje tole, ni kaj rečt…:)

  6. Nidurun - 21.03.2011 ob 16:11

    “hecno. gledam jaz zadnjič talente in trener dekliške plesne skupine, na vprašanje o svojih varovankah pet minut govori, kako so občudovanja vredne, ker trdo trenirajo, res trdo, tudi, ko so na koncu z močmi še vztrajajo. v vsem tem spisu niti besede o talentu. poleg delavnosti je vse kar še velja v tej državi nekonfliktnost in simpatičnost. eno privatno sporočilo od administratorja enega od forumov, s katerim sem se potem lepo zmenil in ne valim krivde nanj:”

    mislim, vsi izgovori so že obrabljeni. turkov ni več že stoletja, švabov in italijanov sedemdeset let, tudi samostojnost že dvajset let traja. ni treba delat na polju za švabe in se jim smehljati v obraz. ni se treba grebsti za dve kili krompirja več od dobrih gospodarjev. kje je samozavest, a je tisti prešeren v centru samo za okras?

    pa da ne bo nesporazumov. administrator me je dal pod nadzor, ker sem nekoga v debati o prehranjevanju z mesom označil za primitivca, ker je vabil na kanibalsko pojedino a la vegeterijanec in ker sem se obregnil ob okus nekoga, ki je pametoval čez povsem sofisticirano vegeterijansko jed (sam pa zagovarjal pohan šnicl in pomfri in zato, ker sme prevoz živlai v kamionih primerjal s prevozom ljudi v aušvic in je to nekoga prizadelo.

  7. Mavra - 21.03.2011 ob 16:27

    Je pa le čudno, da človek, ki bi se lahko z enim samim pritiskom na knof odrešil gorja in šel na Metelkovo plesat, rajši , hudemu trpljenju navkljub – najprej gleda do konca, pol pa mukotrpno podoži videno, sam zato, da zadovolji samega sebe….

  8. Simona Rebolj - 21.03.2011 ob 18:05
    Simona Rebolj

    @Žohar:

    Zelo ustrezen izraz za pozitivno oznako izpovedanega si izbral. Meni se zdi tudi lepo … hehe …

    @Denis in Mavra:

    Čudno se zdi lahko le nekomu, ki nima enake strasti zanimanja, kot jo gojim jaz in se tudi ne zmore identificirat z zanimanji in interesi drugih. Spremljanje medijskega dogajanja, politike, umetnosti in drugih javnih pojavov je moje zanimanje, kar se pozna tudi na blogu, torej je o tem možno sklepat, tudi če bralec pojma nima, ali je tudi sicer kakor koli moje delovanje povezano s čim podobnim. Nekdo, ki se ukvarja z vrtičkarstvom in mu slednje predstavlja zanimanje in morda celo strast, prav gotovo ne bo opustil hobija in nehal trpet samo zato, ker so enkrat škodljivci napadli paradižnik ali je trpel, ko se roža ni razcvetela na vrtu in prav gotovo ne bo vsake rože, ki sumljivo usiha, izruval in šel raje plesat na Metelkovo, kot da bi potrpel z opazovanjem, kaj se bo zgodilo, in še malo krampal. Zanimanje in strast do nečesa pač preseže pojem vmesnega trpljenja. Tudi poročila spremljam skoraj vsak dan, pa ne zato, ker neznosno uživam ob gledanju civilistov, ki tečejo pred bombami ali rušilnimi potresi. Ampak je užitek v zanimanju za stvar, informiranosti in posledičnemu spoznavanju tega in onega, največji užitek pa je ravno v opazkah, spoznanjih in ustvarjanju mnenja na argumentirani podlagi. Ples na Metelkovi je v primerjavi s tem navadno dolgocajtno brezvezno mučenje za prazen drek zame in že dolgo to niti ni moja najljubša oblika zgolj sproščujoče zabave. Odkrito povedano niti nikoli ni bila. Vsaj na Metelkovi ne … hehe …

    In podoživljanje videnega, kar lahko rezultira tudi v zapisu na blogu, pač ne služi le zadovoljevanju mene. Očitno sem zadovoljila celo vaju, ki sta se sama odločila brat, magari na mazohističen način iz kakšnega razloga. Sicer v pozitivnem smislu zadovoljim tudi nekatere bralce. Tiste, ki so veseli, da je nekdo napisal tisto, s čimer se strinjajo. Tiste, ki so prebrali nekaj, kar se jim zdi zanimivo opažanje in je delo razmisleka o tem opravil nekdo drug, v tem primeru jaz in tiste, ki razumejo glas želje po določenih spremembah na določenem področju, zaradi česar bi bilo več ljudi precej bolj zadovoljnih in zadovoljenih s ponudbo. Zadovoljim tudi tiste, ki posedujejo smisel za moj slog in v njem uživajo. Nekatere bralce pa seveda oslabovoljim ali celo razpizdim. Še najbolj, če se jim zdi preveč prepričljivo, kar zapišem, in jim iz določenih osebnih razlogov ne tekne papica. Omembe vredni so samo razlogi. Ker osebni niso relevantni. Če ima pa kdo kakšno vsebinsko pripombo, so pa komentarji omogočeni tukaj. Zakaj se torej nekdo oglasi, če nima na temo zapisa kaj za pripomnit, ampak ga bojda skrbi moje osebno življenje, kar seveda očitno laže, ker res ni razloga, da bi se neki anonimni bralci ukvarjali z mano osebno. Ali pač? In zakaj že?

    @Nidurun:

    Sem mislila, da reparji ne kličejo naokrog, pizdijo in težijo, ampak da kvečjemu dissajo … hehe! Verjamem pa, da tudi te osnovne zadeve pri nas niso ravno jasne. Kaj se komu spodobi, mu pritiče v imenu dostojanstva in kaj ne.

    Nisem odkrila, kakšno vezo z zapisom neki naj bi imelo branje tistih komentarjev s temo o fuzbalu, zato tudi ne razumem poziva z linkom k branju tistih komentarjev na tem blogu pod tem zapisom.

    In ja, trdo delo, pridnost. To je to. Tipično. Saj to tudi mora bit, ampak ko je to vse, pa imamo, kar imamo. Na vseh podorčjih opazno, ja. Jaz itak še posebej z veseljem iščem enačaje med raznimi emami, politiko itd., ker se dejansko vedno zrcali skupni imenovalec določene mentalitete in vzorcev v pristopu.

    Me veseli, da si užival ob Soundgarden … hehe … Ti link užitki se mi zdijo v določenih primerih zelo pomemben del branja in jih tako z veseljem privoščim za nagrado tistemu, ki nakloni pozornost mojemu verbalnemu izbruhu.

    @BiBi:

    Me veseli, da si se osvežila. Približno tak je bil tudi med drugim namen. Čeprav vem, da nekatere taki osvežilni tuši tudi hudo motijo in se neradi osvežujejo sploh, četudi vseeno potrpijo in si privoščijo “shower” … hehe …

  9. Sašec - 21.03.2011 ob 18:38

    Nagrado za posebne dosežke je fasal Hočevar ml., ker je bojda zaradi njegovega neizmernega talenta folk drl v dvorane – čeprav je vlekel Zrnec, saj so hoteli vsi še enkrat slišat vic o tupi missici, ki ima fanta z majhnim lulčkom, čeprav sam ne premore ravno hude strasti (očitno igra na karto tehnike s katero je njegova gospodinja doma čisto zadovoljna)…in ko že misliš, da ne bo konec, hja seveda, pa dajmo še očiju nagrado za neprekosljivo, življenjske nagrade vredno uprizoritev hecneža z dolgim šalom, ker se zna za posrat hecno sklonit, da mu ne bi mimoidoči smučar glave odrobil! Saj je lepo povedal – on je dal vse od sebe, mi pa tudi, da smo lahko požrli slino v grlu.
    In ko sem že mislil, da pa vendarle je upanje in bo nagrado morda dobila Manica J. Ambrožič, hja ne…dobila jo je spet hecna Darja Zgonc, ki niti stavka ne zmore normalno plasirat, saj je svet le še ena sama izrazita dramatična godlja, čeprav je govora o dolgočasnem sosedovem kljukcu …

    Ah, ja…nevredno preklinjanja…ob Hribarjevem stavku pa sem se lahko samo grenko nasmehnil…namreč od vseh resnic, ki so bile ovite v celofan slabih voditeljev in brezveznih podeljevalcev, se mi je njegova (tako kot tebi) zdela vsaj prava.

  10. Nidurun - 21.03.2011 ob 18:44

    simona:

    ne, zlatko je enkrat vdrl gartnerju v studio, ker sta ga brata pljuvala, potem pa je še na radio študent klical, ker ga je eden mladih raperjev označil za slabega.

    apeliral sem na tisti del, kjer eden od komentatorjev pove svojo izkušnjo z novakovićem, ki na vprašanje, če bo zadel proti italiji, v neki diskoteki, odgovori, da “pa ne znam ja s kim igram.” in potem bale zgražanja nad njegovo arogantnostjo in zvezdniškim statusom. na to nekonfliktnost, pripravljenost vedno ponuditi prijazen, butast odgovor z nasmeškom sem mislil. človeka so najprej iz olimpije kot neperspektivnega ven vrgli in se je moral prebijati iz 4. avstrijske lige do statusa, ki ga ima, stigmatiziran je bil zaradi nacionalnosti, ko je zabil par golov, je pa naenkrat največji slovenski junak. in potem je aroganten, če ponudi ciničen odgovor na butasto vprašanje, ko nima miru še, ko se ga gre zapit.

    ja, to se mi zdi po eni strani čar razmišljanja in tudi slabih strani sveta, da se da marsikaj na skupni imenovalec dati. neko ‘mental picture’ dobiš in se da lažje živeti, ker je marsikaj bolj jasno. na tvojem blogu pride do izraza, verjetno v nasprotju z recimo klasičnim političnim analitikom, ki povprečnega gledalca, med drugim tudi mene, s pustim političnim besednjakom odvrača od poslušanja. imamo hribarja recimo, ampak mislim, da je ta kultura premalo razvita. ne rečem, da bi morali vsi to počet, ampak tega sploh ni. intelektualci se ponavadi osredotočajo na eno ali par področij, redko pa povezujejo vse skupaj, kar se mi pa zdi, da bolj umetniki počnejo.

  11. Sašec - 21.03.2011 ob 18:47

    Pa še ena o trdem delu:

    Teja s Tuša je Prešernova nagrajenka. Bravo! Končno nekdo, katerega delo pa res VSAK lahko razume.

  12. Si. R. - 21.03.2011 ob 20:27

    Še dobr, da niso oddajali Viktorja tudi Ribič Pepe, Foxner in Kakadudl … (spodaj na fotografiji med letnim dopustim) :)

    http://s-ak.buzzfed.com/static/enhanced/terminal01/2011/3/18/15/enhanced-buzz-32465-1300478066-31.jpg

  13. Gaby - 21.03.2011 ob 20:50

    Pravijo, da je jeza: Kot če bi strup požrl, pa čakal, da drugi crkne.

    Ne se toliko jezit, škodi lepoti. :)

  14. mgerencer - 21.03.2011 ob 22:26

    saj mislim, da je tole internet že obkrožilo ene trikrat, a vseeno prilagam tole, o čemer je govoril Nidurun, torej Zlatko se jezi in kliče na Radio Študent. Si zavrtim tu pa tam, iz različnih namenov in razlogov.

    http://www.youtube.com/watch?v=HTVkNYSDMJ4

    Pri viktorjih sem ujel samo nastop Domicelja in Maše Medik – ena taka lajna za stare mame. Saj ne veš kaj je hujše, ali on, potegnjen iz naftalina, ali ona, ki želi, da se jo po Turbo Angels vzame resno.

  15. Denis - 21.03.2011 ob 22:32

    Simona, ti pišeš svoj dnevnik in ga objavljaš na internetu. Jaz ta tvoj dnevnik razumen kot tvoje osebno življenje, in ne razumem zakaj nebi smel komentirati tudi tvoje osebnosti. Samo si se tako odločila. Ti deliš svoje osebno mnenje z mano.

    Kar pa se tiče vrtnarja. Glede njega se pa motiš. Vrtnar nikdar ne bo škodljivcev paradižnika pljuval preko osebnega dnevnika in svoj gnev delil z drugimi anonimneži in nepoznavalci paradižnika, ampak bo nekaj ukrenil. Če ima res rad svoj hobi, našel bo način kako obvarovati in zaščititi svoj paradnižnik.

    Predlagam ti da drugo leto ti vodiš in podeljuješ viktorje, lahko tudi poješ in plešeš, potem pa vse to spljuvaš v svojem dnevniku.

  16. chef - 22.03.2011 ob 07:10
    chef

    Najbolj mi je všeč, kako si razsula Zlatkota. Ta bukselj se je enkrat po meni dobesedno obešal v Orto baru, pa ne vem ali je bil nažgan ali leze v rit kar čisto vsem ali pa me je samo zgrešil oziroma z nekom zamešal. Primerjava s Klemnom Klemnom je pa sploh na mestu. Če kdo, je pravi medijski bad boy on – ta bi vse zajebal.

    Ritolizništvo je pri nas standard. Zato recimo ni variante, da bi na Viktorje prišel outsider, čeprav dobro dela. Potem to seveda zapakirajo v sistem nekega ljudskega glasovanja, kjer je pa jasno, da bodo med prve tri prišli tisti, ki so že od nekdaj povsod.

    Ritolizništvo na vseh področjih življenja in danes sploh nikamor več ne prideš, če ne ližeš riti. Še na Blogosovo naslovnico ne ;-)

  17. J. - 22.03.2011 ob 13:35

    O, tole je bilo pa prav super prebrat! Bi rekla, da je v tem zapisu več snovi za razmišljanje, nesteriliziranega humorja, predvsem pa žmohta, kot smo ga dobili od uradnih voditeljev Viktorjev. (Samo ne me zdaj obtožit prikupljivosti … :D )
    Skratka, se vidi, da uživaš. Vsaj v analizi, ker v sami prireditvi se res ni dalo.

  18. Simona Rebolj - 22.03.2011 ob 23:10
    Simona Rebolj

    @Sašec:

    Saj, ja, tega niti Hočevar ni zanikal, da je bil Zrnec tržna niša. Razumljivo je tudi, da tak film dobi na primer nagrado občinstva itd. Ampak da se definira za poseben dosežek zgolj tržno uspešnost je pa nonsens. In enako je bilo s Petelinjim zajtrkom in še je bilo tega itd. Tako sporočilo pa več pove o gnili situaciji nefunkcioniranja slovenskega trga in konkurenčnosti kot pa o produktu, kaj šele o posebnih dosežkih … skratka …

    Rifle pa, ja, mislim … Maskota Tuša ima viktorja za življenjsko delo že zagarantiranega očitno … hehe … Razlogi za posebne poklone so pri nas fenomenen prosto po Lynchu.

    @Nirudun in mgerencer:

    Yeah, right. Obožujem take, ki lajajo, da so bojda v desetih sekundah povedali več kot nekdo v eni uri, ker ne znajo povedat, pa morajo povedat, da so bojda nekaj povedali … hehe … Kako nepresenetljivo. Reparju je rep orožje, ne pa da razgraja naokrog na enak način kot vsak povprečen pocestni lump. Zaradi agresivnih izpadov tistih, ki niso znali repat, če se konkretno in metaforično izrazim, je mrtev 2Pac, Proof itd. Jao, naš zlati fant.

    Kdo je pa bil ta mladi repar na Radiu Študent?

    @Si.R:

    Saj … a niso?

    @Gaby:

    Moji lepoti ne škodi, ker jeze ne tiščim v svoji prelepi lupini, ampak samo poberem adrenalin, ostalo pa zmečem iz sebe v prave smetnjake. Vsaj trudim se, da gre večinoma tako. Priporočam. Lepoti škodi apatija, aroganca in kopičenje nesnage v sebi, namesto da bi odvrgel vse skupaj v kontejnerje in ponudil vsaj možnost za reciklažo.

    @Denis:

    Osebni dnevnik na blogu pišejo nekateri drugi blogerji, jaz ne. Je pa res, da so nekateri pametnjakoviči pri nas poimenovali blog za spletni dnevnik, kar je nepotrebno in brezveze, saj je jasno, da blog lahko služi marsičemu in so pač različni v motivih in produktih. Seveda pa tudi besedna zveza spletni dnevnik itak ne pomeni, da nekdo piše o sebi osebno, torej osebni dnevnik dnevno … hehe … Osebno mnenje je pa po tvojem umevanju stvari lahko potemtakem čisto vse, kar najdeš tudi po časopisih in revijah itd., pa se začuda ljudem v pismih bralcev ne ljubi podajat replik na avtorje prispevkov, ampak podajajo replike na vsebine. Verjetno si šokiran ob tem dejstvu.

    V vsakem primeru pa, valjda, da lahko tudi vprašaš kaj osebnega. Zakaj ne. Saj se nisem pritožila zaradi osebnih vprašanj, le vprašala sem po motivu, čeprav je jasen, ker na samo temo ni replike. Moja replika pa se je nanašala bolj na zgrešeno psihologiziranje Mavre in sem ji pač odgovorila. Odgovorila sem tudi na tvoje vprašanje hkrati. In očitno ni pomagalo, ker ne razumeš:

    Vrtnar sicer lahko pljuva po škodljivcih tudi v svojem osebnem dnevniku, če je vsaj približno pismen in bi ga to veselilo. Je pa res pogostost takega pojava manjša. Vrtnar lahko pljuva tudi na blogu po škodljivcih. Vprašanje je, če bo v tem tako učinkovit, kot je morda lahko na vrtu z motiko v roki.

    No, moj vrt je pa tudi blog. Ker jaz nisem vrtnar med travco, solato in grmičevjem in se ne ukvarjam z vrtičkarjenjem. Se pa ukvarjam s pisanjem. In med drugim tudi blogam. Tipkovnica je moja motika. Včasih zaidejo na moj vrt kakšni škodljivci, ja. Očitno, dober dan! Iztrebljam jih z ustrezno kombinacijo besed, ki tvorijo argumente.

    Hvala za predlog. Na napačnem naslovu si. Jaz ne sprejemam predlogov za izbiro voditeljev za viktorje in nisem za to poverjena. S plesom sem že davno zaključila, pojem pa ne. Kaj bi torej spet rad? Si tako budalo, da tega ne veš, ali preprosto nimaš ne jajc, niti sposobnosti, da bi povedal, kar te žre? Sploh veš, kaj te žre?

    @chef:

    Haha … jah, mogoče je pričakoval, da boš kaj lepega napisal o njem, ti – izdajica pa nič. Ne štekaš poante prijateljskih objemčkov “from fucking nowhere”.

    Ja, med prve tri pridejo tisti, ki slabo delajo in so zato povsod. We feel S – love -nija.

    In ja … hehe … sem opazila naslovnico blogosa, ja. Zelo predvidljivo. Sem videla izjemne izpostavljene prispevke: Pomladna in na primer Ugani, kaj je v mojem srčku. Na zdravje filing s tanjami žagar v frontlajnu. Res top šit. Priznam, da nivo viktorjev blogos uspeva še preseči in razbit dno, za kakršnega si sploh ne bi človek mislil, da obstaja. Ob tem ne moreš drugače, kot da občutiš ponos, ker nisi del retardo cone. V najboljšem primeru izpadeš kot Hribar na viktorjih, če te ne kaznujejo in razobesijo nekaj pismenega in omembe vrednega med temi pčih srčki. Bizarno. Ne vem pa, koliko so stari administratorji. Deluje kot osnovna šola, kar je kaznivo.

    @J:

    Oh, ne, tukaj je nemogoče, da bi bila obtožena prikupljivosti, ker nimam nič za ponudit v zameno, še posebej anonimnim ne … hehe … tako da brez skrbi. Tukaj pohvale in graje šibajo samo od srca za košček srca. Torej mirne duše rečem: Hvala.

  19. Robert8 - 22.03.2011 ob 23:51

    Hahaha, odlična kritika! Res škoda, da tako neposrednega komentarja ne doživimo še kje drugje. Prav v veselje te je prebrati.

  20. Nidurun - 23.03.2011 ob 02:17

    simona: hell yeah. luštna analiza teh tokov v rapu. še ena stranska pripomba – ob poslušanju tega si recimo mislim, da smo balkanci nadpovprečno agresivni in impulzivni. to pa zato, ker nisem še nikoli nobenega slovenca slišal takole razgrajati. potem sem pomislil malce na ameriko, kjer pa so takšni izpadi nekaj normalnega. sklep – slovenec raje ustreli sebe kot drugega. srhljivo.

    repar je wera. tole je posnetek njegovega nastopa v isti oddaji, kjer je v freestylu sproti hotel sesuti zlatka. freestylanju primerni so nekateri tehnični vidiki:

    http://www.youtube.com/watch?v=S-K2lle1TKo&feature=related

    tu je še zaključek te zgodbe oddaje, ko je zlatko še tretjič poklical:

    http://www.youtube.com/watch?v=2TRJtbER_u8&feature=related

    zelo rad bi vrgel zlatkota v nek film, kjer bi igral lik, podoben sebi. mislim, da bi vrhunsko odigral.

  21. Sašec - 23.03.2011 ob 08:49

    Ja, se strinjam…samo ne razumem, zakaj nagrade potem ni prevzel kar Zrnec osebno, ker je v resnici bila podeljena njemu..in ne filmu…film je bil bolj ko ne okoliščina..heehee

  22. samokodela - 23.03.2011 ob 10:00
    samokodela

    Jah precej beden šov, brez posebne kredibilnosti!

    Zrnec je bil seveda odličen leta nazaj, potem je bilo vse slabše, nagrado včasih definitivno dobijo zaslužni, Godler je bil nagrade celo vesel, ker je pač dal marsikaj skozi v lajfu in mu je ugajala zaslužena pozornost,

    škoda da je Hribar tokrat prišel po nagrado ja, škoda res. Če ga spet ne bi bilo in če ne bi bilo še Zrneca, bi imel več upanja za prihodnost!

    Kvaliteta vodenja oddaj vse bolj pada, tudi izbor nagrajencev, čeprav je bil to vedno precejšen problem,

    sem pa vesel, da je moj prijatelj Gau zavrnil sodelovanje kot nastopajoči(sem zvedel prek sms-a, he,he, vem ja snobovsko zvenim, ker to omenjam Gau je moj prijatelj, taki partizani, zadnji borci za dobro in iskreno moramo skup držat), kakšne nagrade pa itak ne bo dobil na takem nekredibilnem sovu, pa čeprav bi mu kdo lahko očital komercialnost na albumu Srce, a to je zgolj bullshit posploševanje!

    Skratka rabimo prireditev kjer bo vodenje res na nivoju in kjer bodo nagrade podeljevali dejanski strokovnjaki!!

  23. Horizont - 23.03.2011 ob 10:13

    Na zdravje slabemu zadahu

    Na vsake kvatre na kratko pogledam oddajo Na zdravje!, vendar se mi zelo hitro pogled pooblači bistveno bolj kot bi sicer pritikalo veselim naradnozabavnim vižam. Pa ne samo zato, ker me NZ glasba ponavadi ne pogreje pri srcu, ampak predvsem zaradi idiotes, ki jih sesuvajo kar tako za dober večer. Romih, ki se v oddaji prodaja kot neke vrste resen voditelj, je (glede na kontekst) obdan z joškastimi, ritastimi kelnarcami, nad katerimi prizanesljivo zavija z očmi… »Da vam ne bodo cecki ven padli, gospodična!… Dajte, obljubite, da boste šefu potegnili cigaro!… Joj, kako se grdi, gospa, zob vam raste iz leve bradavice… Dajte no, pobrišite že tisto mizo, da ji bo Jožek lahko nastavil svoj prešvicani obraz!

    Dobro, malo sem potencirala zgoraj, ampak ne preveč. Ker kaj mi sporoča ta oddaja nacionalne televizije? Da je domet nizek. Da je nivo komunikacije pod nivojem. Da je za povprečnega Slovenca pa tudi Slovenko menda višek zabave, če baba malo z očmi zavrti pa z ritjo pomiga, moški sovoditelj zraven nje pa modro pazi, da ne bi omenjena češpljica preveč nizko padla. Jo malo poduči, da tako se pa res ne sme: če ne boš pridna, te Francelj ne bo po levi ritnici pobožal. Pa to….

    Ja, tovrstne oddaje imajo veliko gledanost. Dokazi so razni viktorji popularnosti za njihove voditelje. Popularni so tudi šovi tipa BB in Kmetija. Popularne so borbe v ringu polnem blata, prašičje masti ali pisanih konfetov. Slišala sem celo, da so v zadnjem obdobju nadvse popularni t.i. gonzo porniči, kjer se ženski med (zanosim) spolnim odnosom tišči glavo v WC školjko na primer. Višek naslade according to many… Zelo popularno in milijoni se služijo na ta račun. Torej juhuhu in, če smem dodati še: jupididaj!

    Ob vsem naštetem bi me morala oddaja tipa Na zdravje! še veseliti. Pa me ne. Preprosto zato, ker sem obligirana plačnica naročnine na velecenjeni RTV. Torej imam lahko do TV hiše, ki jo sofinanciram, višja pričakovanja kot do prve špelunke za vogalom! Nič nimam proti NZ oddajam, prav nič. Veliko ljudi jih z veseljem pogleda in menda so celo del naše narodne identitete. Vsaj tako pravijo. Ampak vsako oddajo se lahko prezentira na nivoju ali pa pod nivojem in od nacionalne televizije pričakujem, da bo imela zadosti visoka merila tudi za svoje zabavne oddaje. Da bo, tudi z njimi, spodbujala dvigovanje splošne ravni dobrega okusa v družbi. Ne pa takole poceni na prvo gomilo gnoja skočit in zakikirikat…

    Ob tem sem se spomnila na radijsko oddajo Radio Ga-ga izpred mnogih let, ko je Kuljajeva Jasna še prodajala svojo sposobnost imitiranja Helene Blagne. Dobra je bila v tem, ni kaj. V glavnem se je šlo za nek imaginaren RTV ples, ki ga je priredil takratni direktor Aleks Štakul in na tem domišljijskem dogodku je plesal z Blagnetovo Helenco. Govorila sta marsikaj. On nekaj v smislu: Kako ste lepi Helena, kar stisnil se bom k vam, ona pa: joj, gospod Štakul, kako ste močni, kako ste vplivni, jaz bi vas kar kušnila. Joj, ampak ta vaš zadah, gospod Štakul, ta vaš zadah….
    No, nekaj podobnega pride na misel danes meni, ko gledam prikupnega najljubšega slovenskega zeta Romiha, strateško razgaljeno Kuljajevo in trop voljnih kelnarc: saj ste lepi, saj ste tako fletni, da bi vas kar kušnila, ampak ta vaš zadah, ta vaš zadah…

  24. Sašec - 23.03.2011 ob 11:34

    @samokodela

    Ne bi se strinjal, da je Gau (vseeno se mi zdi, da Gal lepše zveni) poosebljanje vsega, kar je dobro. Sploh ne kupim njegove geste, češ mene na ta viktorijanski ples smeti ne bo, ker sem s svojo glasbo kasta višje..pa kaj še! Svoj blef je pokazal že na državni proslavi s neinventivnim glasbenim debaklom, ki je vrhunec dosegel z zapušeno človeško ribico. Še dobro, da se lahko nalima na sestrino petje, brez nje bi bil še en dolgočasen “kantavtor” več…

    @Horizont

    Mah, super si! Sem se prav nasmejal…

  25. samokodela - 23.03.2011 ob 20:28
    samokodela

    Sašec tudi jaz mu pravim Gal ko se z drugimi pogovarjam, mi lepše zveni, ampak naj kar bo Gau če hoče, je čisto kul!

    Pa ne gre za to da je s svojo glasbo kasta višje, sploh ne gre za glasbo v tem primeru, gre za to, da se mu zdi vse skupaj en ogaben, prodan, kapitalistični šov!

    Pa ne bi rad nadaljeval te debate, to kar mi nekdo napiše v sms, ni ravno za take razprave! Ampak zdaj že je kar je!

    Pa večinoma na vsakem nastopu pokaže nadpovprečnost, tudi ob priložnostnih nastopih, naprimer na večeru šansonov, je kar vsak pevec pel z hišnim bandom, on pa je pripeljal svoj band, bil je na klavirju, napisal je aranžma za godala in še Hamota je pripeljal! Skratka od vseh se je najbolj potrudil! Pa Gal premore več kot dovolj skromnosti! Verjemi! Posebej skromen pa niti ne rabi biti!

    Pa tudi on odlično poje(komad Jaz ne pripadam priporočam), ne samo sestra, pa človek dela od 8 do 15 ur na dan, igra veliko inštrumentov in niti slučajno ni povprečen kantavtor, in si zasluži uspeh in album Srce je bil dovolj nekomercialen in je vseboval mnoge zvrsti, tudi v primerjavi s Fetišem je bil dovolj nekomercialen, čeprav se strinjam da je še vedno Olivija njegov najboljši projekt! Pa s spevnostjo melodij ni nič narobe, to v bistvu izvira iz klasične glasbe!

  26. Simona Rebolj - 23.03.2011 ob 23:52
    Simona Rebolj

    @Robert8:

    Me veseli, da si užival. Ja, neposredni komentarji so sicer izumirajoča vrsta, pri nas pa formalno itak že izumrla.

    @Nidurun:

    No, ja … haha … “fristajlanju primerni so nekateri tehnični vidiki” – ta je dobra. Milo rečeno. Kakor koli obrneš je pač slabo in tukaj je imel pač Zlatko z neznosno lahkoto prav, da je skregan z bitom … ampak, porkaduš, a niso to osnove. Pri nas je treba vedno blazno cirkusovat o stvareh iz 1. c. Duhamorno. Vsaj tehnične osnove pa Zlatko vseeno obvlada, čeprav počasno in previdno verzijo, ofkors. Vse ostalo je pa mlačna voda.

    In ne, mislim, da ne bi dobro igral v filmu sebe, ker bi se predvsem trudil zaigrat samega sebe, kar itak že počne, zato je pa rezultat vsega skupaj še toliko slabši.

    @Sašec:

    Jah, saj to je tudi ena izmed naših pogostih specialitet, da še tisto, kar izgleda, nima bistvene zveze s tistim, kar se kaže … haha …

    @samokodela:

    Galu ne bi očitala ravno komercialnosti, ker bi bilo lahko tudi v komercialnem smislu pač dobro, če je dobro. Mislim … saj Gal je vedno bil komercialen. Večji problem vidim v tem, da je od začetka v nekem stilu obetal, ampak je začel šlagirat, samo na malo bolj dovršen način kot RTV skladateljski fosili. To je pa samo še en pogreb več. Rabimo marsikaj v slovenskem prostoru novega, nove “elde viler” pač ne.

    @Horizont:

    Na zdravje je od začetka obetalo, da bodo narodnjaški feni dobili neko bolj civilizirano in modernizirano verzijo oddaje, ki so sicer delovale, kot da jih snemajo v hlevu trije pijani vaški veseljaki. Kar se je zdelo dobro. Vsaj to, če že moramo prenašat te ohceti, ki, ja, celo nimajo nič zveze z našim narodnim folkloriranjem, ampak ima zvezo samo z avsenikomanijo, ki je uvozil avstrijske narodne k nam. No, kakor koli … Pritožb, da ta oddaja postaja iz leta v leto bolj primitivna in profana je kar precej. In to od tistih, ki so ljubitelji žanra in so se take oddaje veselili. Torej se dogaja celo stagnacija v imenu podebiljanja. Ko sem slišala za jamranja, sem malo gledala eno oddajo in nimam vulgarizmov na zalogi, ki bi dovolj iskreno obeležili ta poden. In menim, da je vsak, ki sodeluje v tem cirkusu, soodgovoren. To je pogreb dostojanstva. V mislih imam tudi določene igralce in igralke. Ni opravičila. Nobena osebnost si ne bi kaj takega samo zaradi denarja privoščila, če je še malo osebnosti in pika. In velika sramota je, da si nacionalka kaj takega privošči. Izgovor, da imajo to ljudje radi, je sramotno debilen, hinavski in neresničen. Če ljudem ne ponudiš večje kvalitete, ampak jih futraš z drekom, bodo pač postajali vedno bolj zadovoljni z drekom in sami polni dreka. Zato nosijo ponudniki odgovornost. Ta je res recipročna z uporabniki, vendar ni res, da ponudnik ni odgovoren, ampak daje le, kar ljudje hočejo. Ni res. Ponudnik je odgovoren bolj, ker ima vajeti v rokah.

    Si mi pa dala dobro inspiracijo z omembo takoimenovanih premikov v pornografiji. Sem si zacahnila na pildek (uf, veliko jih je, preveč), ker je to še ena zelo zanimiva tema. In sicer hipokritska “intelektualizacija” pornosfere. gre nekako takole: že nekaj časa se pojavljajo bejbe tipa girl next door, ki pobirajo štafete glavnih pornozvezdnic. Delujejo kot nasprotje mlekarnam s štrenastimi peroksidnimi gnezdi na glavi in celo drogerijo na ksihtu. So raje bolj ploh kot ne, čim bolj naravne, normalno oblečene kot študentke in obnašajo se … hmmm … uglajeno. Stavke izrekajo na normalen način. Ti stavki so sicer še vedno trapasti in popolnoma isti, kot so jih vreščale prejšnje stereotipne bejbe, ampak uspevajo celo nekatere “pametne” medijce, filmarje itd. le z obnašanjem in šolarskim imidžem nategovat, da prihaja nova doba inteligentnih pornostarlet. No, ta moderna podoba porno dekleta pa je seveda morala v zameno za manjše joške in dekliški naravnejši look ponudit nekaj drugega. In to drugo pač ni inteligenca in nekokošje obnašanje… haha … ampak to, da počnejo res vse in svašta. Geng bengi so itak nekaj čisto običajnega, analije v vsakem prizoru, dobesedno, sadomazo konstantna stalnica itd. Lizanje sekreta in tunkanje glave v wc je na primer tudi specialiteta najbolj popularne med temi novodobnimi primerki – Sashe Grey. Deklice, ki je uspela nategnit samega Soderbergha, da je šel z njo v glavni vlogi snemat film The girlfriend experience. In seveda je film totalen poraz, njegov karierni flop totalen, Sasha Grey je pa samo za v videospot, če že, ker je bolj mrtva od robota, po logiki stvari, kar ni isto kot dobro odigrat hipotetično zmrznjeno osebo. Ampak nategnit ji je pa uspelo nekoga. Oziroma soderberghi se nategnejo sami. Samo na imidž. Neverjetno. V tem smislu je bil bolj brihten naš Kozole, ki je pač posnel film Slovenka o takovrstnem tipu prostitutke, ampak z igralko, ki je obvladala vlogo. Česar naši kritiški pametnjakoviči niso poštekali v pomembni plati, ki je vlekla, in so bili blazno začudeni, da je film prišel celo v ameriške kinematografe in da je ta vloga pobrala toliko nagrad čez mejo in kritiških priznanj. Jah, dobro jutro. Joškate pudlice v mrežastih žabah izumirajo, a ne. Prodajajo se druge finte in triki, taki, na katerih bi zdrsnilo tudi kakšnemu kvazipametnjakoviču in kvazipsihologu. Ta del poante Kozoletovega filma je pa zelo pritegnil in ni bil zanemarljiv v aktualnosti – v državah, kjer so pojav seveda že zaznali, ne pri nas, ki moramo prenašat pametne Modice in prijatelje s svojimi ekskluzivnimi prireditvami po balkanskih kleteh … haha …

  27. samokodela - 24.03.2011 ob 05:53
    samokodela

    Če poznaš samo komada Kaj vse bi dal in Čas bo na moji strani, se ti mogoče res zdi da je začel šlagirat!

    Priporočam Jaz ne pripadam(žagajoče kitare in visoko ”dretje”), Včasih(zelo atmosfersko nabita, melanholična pesem) in Veliki pobeg(country).

  28. Sašec - 24.03.2011 ob 10:55

    @samokodela:

    Saj je Simona že lepo povedala…to, da je šel še dva, tri komade mal nažigat je meni popolnoma enako kot poskus Rebeke in Natalije, ko sta hoteli vesoljni Sloveniji dokazat, da zmoreta rock…pajde!

  29. samokodela - 24.03.2011 ob 14:17
    samokodela

    A kaj Na Olivijinem albumu pa so tako zelo nažigali al kaj!??
    Gal še vedno dela odlično muziko! Je konsistenten in se ni prodal, RTV fosili pa so kolikor vem velikokrat res poden, Gal pa je vitalen, živ muzikus!

    Pa zdaj boš ti njega primerjal z Rebeko Dremelj, ki vklopi ritem na sintiču in zavija zraven brez repa in glave, no rep je še mogoče tam, od opice!

  30. Sašec - 24.03.2011 ob 14:29

    @simona:

    Moji občutki glede filma so bili deljeni…poanta, kako plehkost porabi veliko denarja, da jo potolaži plehkost, mi je bila všeč. Kapitalizem je spremenil okus elitne prostitucije, ki se je včasih zavijala v “filozofijo gejš”, današnji čeznoč bogataši pa so jo sprofanizirali do te mere, da je dekle postalo dober paket že z dobrim lookom, da zna pravilno držati v a la carte restavraciji pribor in da govori ravno prav – ne preveč, ne premalo, za “intelektualca” toliko, da ima še vedno občutek, da ni kupil le seksa, temveč tudi onaniranja nad samim sabo, kako lahko naredi dober vtis tudi na “pametno” dekle… in če je potrebno, ona lahko komu pomaga tudi kot tolažnica, psiholog. Torej princip McDonaldsa, le da za veliko šuške. Ta poanta mi je zdržala predvsem v tistih delih, kjer je Soderbergh za formo izbral prvine dokumentranega filma. Ti deli so bili tudi dobro posneti – kar se tiče fotografije, ambienta, itd.
    Po drugi strani, pa “igrani” del seveda ni bil dober, saj punca nima emotivnega razpona, ki bi me kot gledalca zadovojlil, zato nek tragičen priokus zaljubljanja v prostitutko izpade kot kičasta, sladkobna romantika…
    Torej, hja..ne vem…v nekem delu s popolnoma strinjam s tabo, po drugi strani pa mi ni bil film poden…Mislim, da je bila Soderberghova napaka ta, da je hotel filmu dodati umetniško vrednost, vendar bi jo seveda bolje odnesel, če bi posnel kar pošten dokumentrani film…

  31. Sašec - 24.03.2011 ob 17:47

    @samokodela:

    Ne, glasbeno – direktno – po stilu – njega jaz ne primerjam z Rebeko. Govorim o principu in kontekstu, no…

  32. Simona Rebolj - 24.03.2011 ob 22:04
    Simona Rebolj

    @samo:

    Ne gre za nažiganje ali nenažiganje. Ampak za to, kar je Sašec poudaril in ni šlo za primerjanje z Rebeko ali Natalijo. Pač pa za slog, ki mu slediš. Če najdeš svoj slog, tudi eksperimerniranje izpade okej. Če eksperimentiraš, ker vlada zmeda, pa izapade vse skupaj tako, kot je Sašec zapisal. Zgolj kot nekakšno dokazovanje, ki ne dokaže tega, kakor je bil namen. Samo to.

    Primer: Preskok U2 pri Zoo Station je bil totalen flop, od katerega se niso nikoli pobrali. Ker v resnici je šlo za to, da je bilo z U2 bolj ali manj v inspirativnem smislu konec. Zato niti eksperiment ni bil prepričljiv, povratek v svoje sedlo pa tudi ne. Na drugi strani Depeche Mode, ki niso bili rokerji, kaj šele nažigači, ampak v povsem drugem pop žanru, lepo poročeni z elektroniko. Ampak Devotional jim je pa ratal na polno … še vedno v svojem slogu, ampak spogledovanje z rockom zapakirano tipi topi. Zato tudi povratek ni bil težak. Skratka, vedno boljši in ne obratno. Še veliko je primerov dobrega eksperimentiranja v primerjavi z bluzenjem, kjer eksperiment pomeni le slab izgovor. In tak je tudi vtis. V tem smislu imam raje, da White Stripes nehata delat, če zmanjka muštra, kot da bi se začela sprenevedat in mi pustila slab priokus. Saj se lahko še vrne. Samo ne mi prodajat zmede. Ko si zmeden, se iščeš in vadiš. Kvečjemu … hehe …

    @Sašec:

    Ja, ideja je bila tudi meni všeč, zato sem komaj čakala, da vidim film. Poanta je bila samo ena in precej pričakovana in očitna. Za to, menim, da ni vredno delat filma za velika platna. Tako enoplasten je bil tudi lik oziroma izjemno plehka vloga in še igra Sashe Grey. tematika pa zanimiva, a uničena. Tudi proti dokumentarnemu slogu nimam nič, če je dobro izpeljan in se mi je zdelo na mestu, da se je tako odločil. A kaj, ko je bila priložnost izrabljena slabo. Tudi dolgčas v življenju dober režiser prikaže tako, da je prepričljivo in da gledalcu dolglčas ni!!!

    Ključen problem, se popolnoma strinjam, pa je v tem, da je Soderbergh na vso silo hotel podtaknit umetniško noto filmo. In to posiljevanje se jke tudi čutilo, ker umetnosti pač ni bilo od nikoder. Ostal je samo dolgčas. In to je tudi siceršnji problem Soderbergha po mojem mnenju nasploh. Vedno isti problem. V resnici mu leži čista komerciala in temu primerne lahkotne teme kurbanja, roparskih pohodov, ugrabitev itd. Nič narobe. Ampak žal moramo gledalci trpet njegovo očitno frustracijo, da hoče bit nekaj več – še filozof, psiholog in posledično stvaritelj vrhunske umetnosti. No, za ta nivo ima pa toliko smisla kot naš Gartner in čisto nič več. Takšnega sranja, kot sem ga trpela ob ngeovem Solarisu, že dolgo ne. Tarkovsky v Playboy estetiki. Za popizdit!!!! Razvlečena kurčeva sga o Cheju isto. Česa tako naivnega v vsej pretencioznosti že dolgo ne. Oceanovi so najbolj dolgocajten navaden povprečen krimič, ki bi bil lahko vsaj pestro komercialno narejen, da je za crknit. In potem še ta nesrečna call girl za specialna pričakovanja. Za utopit se v juhi od cenenosti, ki se gre art.

    Sploh ne razumem, kako mu je uspel Traffic. Ker to je bil zame njegov najboljši film oziroma edini dober. In mislim, da ravno zato, ker je najmanj blefiral, da mu je jasno kaj več, kot mu je, in posnel triler z ustreznim kastingom. Tako da mu je tisti odnos med mafijcem in nosečo ženo tudi na psihološki bazi uspelo celo nadpovprečno dobro prikazat. Odnos oče in hči, ki zapade v prostitucijo, je bil že bolj kič, ampak nevermind.

    On ima ideje itak okej, takšne, ki vlečejo. Ampak izpeljava, izpeljava … in neznosna zmota o sebi, da je reinkarniran tarkovsky, uf, to je pa komično … dokler ni treba filma gledat – potem postane tragično … hehe …

  33. bp - 25.03.2011 ob 13:48

    Viktorjev nisem gledal, The Girlfriend Experience pa bi pokomentiral, ker sem sam videl film precej drugače: Greyeva nam ponudi čustveni razpon pokeraša za mizo, ali biznismena sredi pogajanj. Če bi ponudila kaj več, bi bilo čisto preveč.

    Cel film se ukvarja pravzaprav z bisnisom, s poslovanjem najete spremljevalke višjega cenovnega razreda, ki se mora zato oblačit, obnašat, odzivat pričakovanjem ustrezno, pa s poslovanjem osebnega trenerja, pa strank, pa kolegic in konkurence. Vsi pogovori so izključno o svojem biznisu, če že slučajno kdo pojamra kaj drugega, je to, da si njegova punca hoče, o groza, izposodit denar.

    Še sex v filmu, kjer je, je take sorte, da bi človek na koncu rekel: “It was nice doing business with you”, še perverzen ne, kaj šele s kaj žmohta. S fantom diskutirata o poslu, vse ostalo pa je potlačeno, in če je kje vsaj kakšna želja po čem drugačnem, se ta prikaže ob branju česa drugega, kot astroloških bukel. Painting by numbers, emotions by numbers, drowning by numbers, v svetu, ki ga vodijo številke, kateremu se poskušata Chelsea in Chris čimbolj prilagoditi, slediti nepisanim zahtevam, ki jih kriza sproti spreminja.

    Greyeva je zanimiv casting že zato, ker precejšen del moškega občinstva pričakuje nekaj drugega, del ženskega občinstva pa najbrž nekaj tretjega. Vendar nas Soderbergh tukaj noče vzburiti, niti ganiti, niti kar je še podobnega, kar nam lahko megli razum, bližje se mi zdi kakšni javni razsvetljavi, nekje vmes med Voltairom in zenovskimi koanami, ki pa tako ne sme biti očitna, ker sicer prehitro rata pridigarska.

    Če jamrate, da je Solaris razvlečen, pa nas tukaj Soderbergh kar zasipa z vtisi, ritmom, tako da je po koncu bil moj vtis nekako izražen z naslednjim traktatom: “Kva?”. Ampak če ti film že takoj ne presede, navadno zaradi lastnih pričakovanj, potem se ti ta “Kva?”, ti odnosi lahko počasi sesedejo v nek drugačen vtis, podobno kot pri M. Leighu, pri čemer pa je Leigh precej bolj dostopen kot pa Soderbergh v GE.

  34. smoger - 25.03.2011 ob 14:23

    Sam mimgrede..dobri komadi…priporočam še enega…klik na moj nick.

  35. Nidurun - 25.03.2011 ob 15:17

    bp, tudi truplo mora v filmu znati nekdo igrati. eno ključnih orodij umetnosti je, da bogati, barva življenje, ki je drugače na smrt dolgočasno.

  36. Nidurun - 25.03.2011 ob 15:21

    ker primarna realnost obstaja že sama na sebi. pa ne bomo rekli, da so vsi ti ljudje, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju dobri filmski igralci? ne, so dobri igralci v življenju. na žalost pa jim to tam ne pomaga dosti. tisti pa, ki znajo igrati v filmu, in manj igrajo v resnici, ponavadi izvlečejo več iz življenja.

  37. Simona Rebolj - 25.03.2011 ob 16:36
    Simona Rebolj

    @smoger:

    Ja, hvala, kul komad si še priporočil. Tisti, ki sem jih servirala v zapisu, so sicer prešli selekcijo izbora tudi glede na poanto zapisa. V prvem primeru gre predvsem za poanto repa, pri čemer sta izbrana dva predstavnika za moje pojme kralja, ker razumeta pomen moči besed in energije, ki mora bit v njihovo izvedbo injicirana, sicer je šit. Torej bit mora brihtno in močno čustveno izvedeno, kot stejtment. In velja tudi za balado. Primer 2Pacovega gospela, ki je kljub baladi primerek street Powerja par exelons, bolj kot prenekatero lajanje pitbullov v prazno, s praznim tekstom in brez karizmatične sile v sami izvedbi.

    Soundgarden se pa navezuje na Siddhartino očitno spogledovanje z grungem, s čimer ni nič narobe, ravno nasprotno. Narobe je spet samo z izvedbo. Zato sem se tudi ponorčevala v zvezi z drogiranjem, ker ravno to manjka. Pri čemer nas hipotetične “fene” boli kurac, kaj izvajalci počnejo, da pridejo do učinkovitega vzdušja v sebi – state of mind and soul, ki mu je grunge zavezan (lahko fitnesirajo in tekajo po hribčkih, lahko se drogirajo do smrti ali planirajo samomor do končnega strela, ko zmanjka muštra), samo morajo ga pa ponudit, sicer so mlačna voda ničemur podobnega. Specifičen komad je bil pa izbran na podlagi sarkazma na trenutno stanje Siddharte … hehe …

    No, tvoj komad je seveda močan, ampak ga ne bi nikomur na naši sceni priporočala kot zgled, ker pri nas je problem še v prebujanju in bi vse narobe razumeli oziroma zaspali. Učinkovito lahko spiš pa šele takrat, ko obvladaš prebujenost. Skratka, pravila sile lahko uspešno in prepričljivo kršiš, ko si že uspel silo sploh vzpostavit v sebi. Če se drugače izrazim … res ne bi rada slišala Leonarda Cohena – mojstra melanholije v izvedbi Predina … haha …, ker bi lahko rekla samo nekaj v tem smislu: You can sing this, you can tell same words, you can also play this, but you still don’ get it and you’re not even close.

    @bp:

    Po prebranem mislim, da ga nisi videl drugače, ker ga vidim enako, le da imaš mnenje o tem, ali je to dovolj in ali je bistveno – torej o kvaliteti pristopa drugačno.

    Ta poanta, ki si jo opisal, je itak jasna in sva se jo tudi s Sašcem dotaknila kot ključno, ampak trdim, da je ravno to narobe in da je ravno zato film ploščat, pa menim, da ne bi smel bit, če bi hotel potegnit kvaliteto ven.

    Najprej lik: Kot sem že zapisala in tudi zakaj, izgovor ne sme bit v tem, da je lik pač zmrznjen, robotski, kot je hladen biznis sam po sebi. Človek je vedno človek in ne obstaja brez emocij, magari zatrtih, ubitih!!! Dolgčas ne sme bit izgovor za dolgočasen film. Tudi film o dolgočasju mora prepričat in ganit!!! Zato trdim, da je bil izbor Soderbergha za vlogo naiven in cenen. Ker se je res šlepal 1. na to, da bo fasciniral na piaru – torej presenetil naivna pričakovanja ljudi, da bodo dobili porno, kar jim bo on odvzel (jaz na primer sem pričakovala točno to, kar je naredil, in enako vsi na svetu, ki smo poznali, kako funkcionira Soderbergh – torej ni presenetil). Celo zaklal se je z razkritjem lastne naivnosti, da je izbral kvazi naturščik osebo, ki je ta lik in ji ga ni treba odigrat. To pomeni, da je lik podcenjeval. podcenjeval ga je zato, ker ravno tak lik potrebuje dobro igro, ker tako enoplasten ni, ampak se ga piarovsko predstavlja kot takega, kar je čista komerciala na enoznačnem ploščatem nivoju. Ponudim nam je torej vpogled v svoj problem, da je skušal ustvarit nekaj več iz nečesa, kar sam razume na zelo komercialnem in plehnatem nivoju.

    Zato sem dala za primer lik naše Slovenke, kjer je bil ravno ta lik tisto, kar je najbolje funkcioniralo in reševalo film, ki je sicer scenaristično obrtno imel nekaj nepotrebnih flopov. Igra Ivanšinke takega podobnega profila duše ženske je namreč tako zadela, da sta bili samo dve možnosti: da te je globoko ganil (v to skupino spadam jaz) ali pa popolnoma odbil. Ampak tudi tiste, ki je odbil, je pravzaprav razpizdil. Vzbudil v njih emocije neodobravanja, pogrešanja drugih vzvodov za emocionalno identifikacijo itd. Skratka, njen hlad je ganil ali pa razpizdil. Odziv je bil odvisen od narave in poznavanja stvari gledalca. Lik Sashe Grey pa ni gledalcu naredil čisto nič. Vseeno nam je, kaj se dogaja z njo in vzrok je filozofsko in scenaristično popolnoma nerazdelan in upravičen s komercialno floskulo o hladnosti biznisa. Ja, pajade. Wrong girl!!!!

    Namreč tudi ta verzija prostituiranja ni samo to in ne gre samo tako. Na tržišču se kupuje tudi emocije in predvsem emocije. Tudi biznis ni le hladen, ampak služi kupovanju prgišča emocij! Človek je v vsakem primeru emocionalno bitje. Ni pomembno, da marsikdo tega ne razume, pomembno je, da avtor filma v tem primeru to razume, ker sicer nima kaj povedat. Treba je razumet, da ta vrsta prostitucije, ki kupuje scenarij življenja, ki ga kupec nima časa ali sposobnosti realno živet, pričakuje za svoj denar vsaj toliko, kolikor je želel v patriarhalnih časih moški dobit s poroko. V tem primeru je prostitutka, ki je bila legalno oropana eksistenčne neodvisnosti, morala dobro odigrat vlogo predstave žene, matere, gospodinje in ljubice (dolgcajt in neuspeh so pokrivale ilegalne prostitutke, ljubice, priležnice). V tej visokoklasni prostituciji je bistveno, da oseba kupi neko vlogo, ki jo mora oseba dobro odigrat, sicer najame drugo. Hladnost poslovanja ni v samem scanariju, ampak je hladen samo koncept. Skrajno naivna je teza outsiderja, da hladen človek kupuje na tržišču hlad. Ker je ravno obratno. V čem je razlika med vlogo take prostitutke in katero koli sponzorošo? Predvsem v tem, da sponzoroša kadar koli odleti k drugemu provajderju, ker gre za neformalne dogovore. To bi znal povedat tudi kakšen Pintar, ampak ne bi povedal za te svoje probleme s hrvatiči, ker bi se tem razprodal svoj imidž, naivni soderbergh bi mu pa vse verjel, kar bi nakladal, namesto sam raziskal, za kaj v resnici gre. Ko poslovnež sponzorošo kupi, je biznis jasen, kaj se pričakuje in ti dogovori včasih funkcioniraju v igranju vloge, ki traja leta in ima taka ponudnica lahko tudi samo tri stranke, ker jih več ne zmore. Bistvo pa je, da obstaja toliko časa, dokler igra dobro in je njena dobra vloga tudi njena dobra reklama za uspešno dobro plačano “kariero”. Torej ne sodeluje s svojimi občutki in željami tako kot sponzoroša lahko. Je pač muhasta, dokler si to lahko privošči.

    Zato je tudi seks, kakor ga je prikazal Sodebergh, nekaj cenenega in naivnega v tej predstavi. Kot iz kakšne brošurce revije Ona, ki rada polemizira o moralno spornih temah, ampak vedno samo na način, da pridiga ali pa moralneže tolaži z uteho, da tam dolo v moralnem smislu ni nič zanimivega, kaj šele čustvenega … hehe … Žal tako preprosto ni. Ali z drugimi besedami … prihodnost tehnologije je v ekskluzivni masturbaciji: Ko bo oseba lahko fukala s komer koli bo želela in kakor bo želela, ustvarjala svoj scenarij, priklopljena na računalnik. Seveda tako popolno izdelano ne bo nikoli, kot je Cathrine Bigelow prognozirala v Strange days. Še vedno bo masturbacija in treba si bo z roko pomagat. Ampak bistvo je itak v domišljiji. V tem, kar je v glasi. Emocije se vežejo na domišljijo v vsakem primeru. Ne glede na to, kakšno sredstvo uporabljaš. Vse je dobro, da le izzove želene občutke, čim prej, na čim bolj enostaven in učinkovit način. In ni bolj zavajajočega kot EPP, da neka določena forma šteje več. Bolje bi bilo, da bi nehali trosit laži, ker lahko izapade tako boleče, da takoimenovani pristni odnosi, kakor si jih predstavljamo, avtomatsko nudijo več. Ker je relativno. Kakor komu. In uspeh fukanja z računalnikom, če in ko bo ponudil dovolj prepričljivo verzijo masturbacije, je zagarantiran. Ker bo hitreje in učinkoviteje ponujal možnost dosege občutkov, po katerih človek najbolj hrepeni.

    Zato je Soderberghovo vprašanje, ki ga je izpostavil v enem intervjuju, katero dekle ali moški je pravo za presojo o ljubezni, zvezi itd. – partner ali najeta oseba v tem primeru, pravo vprašanje v svojem relativiziranju glede na bistvo stvari. Problem je samo v tem, da tega vprašanja ni uspel razkrinkat v filmu, ker je bil še vedno tako močno pod vplivom komercialnega EPP pogleda na sprejemljivo, etično in moralno po vzorcu klišejske pobožne želje dojemanja stvari zahodne družbe.

    Omenil si na primer Leigha, ki je zame dvajset svetlobnih let pred Soderberghom, saj njemu uspe skoraj vse, česar se loti, tako, kot je treba. Ko junak Leighejevega filma izreče, o kakšni ljubezni neki je sploh govora, saj v njegovem svetu, ko se bori za vsak cent, ni prostora za razmišljanje o tem, mi je jasno vse, v drobovje je jasno, pa če hočeš to vedet o življenju ali pa ne in bi malo zlorabljali moralo, da nas ne bi resnica preveč bolela, pa kakšen EPP za ljubeze naradili, ki pomeni več od bogastva. Leigh je osvobojen tega šodra. Soderbergh ne. Soderbergh pa misli, da lahko Clooney, ko je že ravno zvezda in lep razume sfero Solarisa. Dvojni profit torej. Ja, tako razume stvari Soderbergh in to je narobe. Kiss my ass, pravim temu jaz. Leigh bi lahko naredil fantastičen rimejk solarisa, Soderbergh pač ne.

  38. Simona Rebolj - 25.03.2011 ob 16:54
    Simona Rebolj

    Mogoče samo še beseda za boljše razumevanja mojega nestrinjanja s plehnatim prikazovanjem ali razlaganjem hladnosti. Kdor deluje na videz hladno in celo išče navidezno hladne odnose, je treba razumet, da gre za značaj, ki mu hlad nudi užitek oziroma neko vrsto občutka olajšanja. Zato je milo rečeno neumno razlagat hlad kot hlad, kjer ni nič emocionalnega. To je tako kot razlaganje sadomazohizma nekomu, ki sadomazohist ni, in mu razložiš, da to boli. Zelo naivno in kretensko, ker to ne obstaja, razen v pobožni želji moralista, ki sadomazohizma ne razume, da bi se prepričal, da tam ni nič. Jah, če ni nič, pa tega ne bi bilo. Zanimivo, omembe vredno in koristno za zavedanje o stvari, magari se proti temu boriš ali zavzameš negativno stališče, je v tem, da sploh razumeš, kaj to je. Torej, v čem je užitek sadomazohizma, na čem in s čim se hrani. Enako velja za takoimenovane hladne odnose. Gre za oblike perverzije. Zato je film o hladnosti, ki sporoča, da ni perverzije, čeprav govorimo o liku, ki lahko užitke izbira (ne gre za Leighove junake, ki ostanejo ujeti v neki brezizhodnosti okoliščin, s katero se bojujejo in recipročno vpliva na emocije), milo rečeno trapasto, plehnato in zavajajoče, saj je perverzija vse, kar je in Je!!! Soderbergh dela fotošop, za razliko od Leigha, ki dela umetnost – uporablja izrazna orodja za iskanje resnice.

  39. bp - 25.03.2011 ob 18:51

    Zadnjič sem en večer obvisel pred televizorjem ob oddaji o kanibalizmu med pobeglimi zaporniki na Tasmaniji, kjer je edini preživeli ali celo njegov spovednik pokomentiral: “lahko je biti dober s polnim želodcem”. Pri tem sem se spomnil na nek blog neke uslužbenke v neki ameriški odvetniški pisarni, ne najdem več linka, žal, kjer je gospa naspidirana za moje pojme na mejo psihotičnosti pisala o svojem vsakdanjiku, pa kako se ona vsak dan, vsak prosti trenutek posveča sebi in svojemu “personal developementu”, pa kako njeni sodelavci nič ne delajo na sebi in so “doomed to fail”. Glede na ton pisanja, sem sprva upal, da pomeni personal development kakšno sproščanje, meditacijo, po kateri bi sobivanje s to osebo postalo vsaj približno znosno. Vraga. Personal development je zanjo pomenilo se v celoti prilagoditi pričakovanjem delodajalcev, podrediti celotno svoje življenje biti dober pomočnik v pravni pisarni. Kje najti kakšno priložnost in biti še za stopnjo bolj učinkovit, še boljši od robotov. Devil wears Prada kot norma, kot nuja, kot vsakdan, samo brez glamurja in brez možnosti izhoda, sposobnosti za izhod, kot tudi refleksije. Brez kolidža, samohranilka z mulcem, brez podporne mreže, v hudo konkurenčnem okolju, primerljivo situaciji v GFE in čustva lahko postanejo odveč, alternativa pa cesta. Svet ljudi, ki verjamejo recimo v strašno popularno knjigo in film The Secret Rhonde Byrne, ki jim dopoveduje natančno to, da je treba vse podredit enemu cilju in so si sami krivi, če se kje kaj sfiži. Še v teh krajih jih najdeš brez problemov za prvim voglom.

    Izhod najde med takšnimi in drugačnimi posli išče Chelsea podobno kot Luke Rhinehart v The Dice Manu, v naključju, zakrinkanem v nek astrološki njuejđ bulšit, žal tu brez vsake ironije, ki je brez refleksije seveda ne more bit. Ja, tu bi obup lahko Greyevi tudi kje vmes pogledal iz ušes, ampak to bi hkrati pomenilo dvomiti v tak ali drugačen “Secret”, “Uspeh”, “Make it to the next level” in podobno. In zdi se mi, da je Soderbergh tukaj vse dvome in alternative izpustil kar namenoma in je morda celo prav, da ostane Greyeva tako brezizrazna, distimična skozi ves film.

  40. Long John Silver - 25.03.2011 ob 19:42

    Ko je že govor o ritolizništvu….hm…..

    zakaj se men zdi chef največji ritolizec na blogosu? A imam napačne občutke, ali bo kar držalo.

    Kdo bi vedel?

  41. Sašec - 26.03.2011 ob 10:39

    bp@:

    Bistvo tvojega pisanja me spominja na spektakel iz osedemdesetih (Laibach + Živadinov, če se ne motim) Krsta pod Triglavom, kjer so se izvajalci, da bi povedali, kako grozljiv je vsakdan, brez emocij (kot zombiji) v koloni metali z vzpetine. Takrat je to dejanje pustilo močan vtis na gledalce, šok, če češ…pa vendar bi danes, če bi popolnoma rekonstruiral dogodek,ljudje v dvorani verjetno zehali…kaj hočem reč – kako danes prikazati svet, ki, se strinjamo vsi, prikazuje, kar sta oba s Simono že pisala… Tebe je Soderberghovo ponazarjanje sveta zadovoljilo, Simone ni, ker ji je bilo premalo, oziroma je ponazarjanje hladnega in dolgočasnega sveta dobesedno, s prstom v oko, na pladnju, premalo…torej se ne strinjata v okusu, kako stvari umetniško artikulirati.
    Umetnost brez emocije, ki ponazarja svet brez emocije je bil pravzaprav stil, slog, ki se je že zdavnaj izpel. Danes žlahtnega umetniškega doživljaja brez poglobljene psihologije in nijansiranih emocij ni.

  42. nebo - 26.03.2011 ob 16:58

    čista desetka za oceno te prireditve. Ni kaj za dodat. Bravo.

  43. Simona Rebolj - 26.03.2011 ob 20:54
    Simona Rebolj

    @bp:

    Ja, vidim enak hakeljc v najini komunikaciji, kot ga je opisal Sašec.

    Ti si mi razložil, kaj obstaja in kako to izgleda, kot da ni pomembno, kaj razumemo in razkrivamo o pojavih skozi umetnost, če sploh kaj, o čemer sem pisala v komentarju jaz.

    Imaš primerek blogerke, ki piše tako, kot piše. Saj nihče ne zanika, da kaj takega obstaja! Blogerka se lahko, kot vsak človek, sploh ne zaveda, zakaj tako deluje in misli, bi pa pričakovala od avtorja filma o njej, da mi ponudi kaj več od tega, da mi zgolj prikaže, da taka ženska obstaja in verjetno več njih. Ker to res ni presunljiva, še manj presenetljiva novica.

    In mislim, da si pojasnil točno to, čemur sem nasprotovala v komentarju. Zapišeš, da ti je preprosto všeč, da je Soderbergh vse dvome in alternative izpustil in je morda celo prav, da Greyeva ostane tako brezizrazna skozi ves film. Komu in zakaj je pa to prav? To je prav lahko samo gledalcu, ki mu je tako izpuščanje in klestenje všeč. Všeč mu je pa lahko le zaradi določene aktivistične note v sebi, ki temelji na določenem stališču osebnega čustvenega odklona ali naklonjenosti. Tako, kot je lahko všeč vsaki osebi, ki hoče imet lepo mnenje o sebi, da je Hitler v filmu prikazan le kot hladen, morilski statist, za katerega ne vemo, od kod neki se je vzel in nas itak ne zanima, ker je našim emocijam blagodejnejša le sodba. Da potrdimo svoj lep značaj. No, meni je pa to pofl art, ki mi ne ponudi razumevanja ničesar, umetnost je pa dobra točno toliko, kolikor ponudi resnice – tudi skozi fikcijo in seveda, kolikor neko resnico uspeva dobro zapakirat. Sodba lahko obstaja!!!! Ampak umetnik je slab umetnik, če si svobodo duha zreducira le na sodnika, ki bi rad čim prej in na čim lažji način zaključil primer na sodišču, do katerega ima itak odklonilen odnos. In potem nič ne vemo o ničemer in nam tudi ni treba vedet nič. Tudi kako bi preprečevali tisto, kar se nam bojda gnusi. Oh, kako udobno. In hinavsko.

    Ko si omenjal Dice Mana … Reinhart (oziroma tisti, ki se skriva pod tem psevdonimom) v tem berljivem in kvalitetno vodenem in izpeljanem komercialnem romanu vsaj približno pokaže, kaj glavnega protagonista vrže v sfero eksperimenta z lastnim življenjem. In to je bistvo. Ne gre kr za enga modela, ki si je omislil igrico, ker je pač … hmmm … čuden, hladen, zdolgočasen, pa mama ga je mogoče dvakrat natepla, ko je bil star tri leta. Ja, vse to je, ampak jasno je tudi vsaj približno, zakaj je tak postal. Lahko smo brali uvod njegovega uglednega in udobnega življenja, v katerem se je vedno bolj počutil praznega in zdolgočasenega, diploma in kariera psihiatra mu ni nič pomagala, ampak prej obratno. Vrh ni nudil tega, kar si je obetal, naprej od vrha pa ne gre več nikamor. In tudi on zganja, kar zganja, predvsem zato, da bi še kaj čutil, da bi ga še kaj vznemirilo, predramilo … in ne zato, ker je hladen, da je pač hladen in bi bil hladen, veroval v čunga lunga idiotizme. Od kod in zakaj je edino zanimivo vprašanje.

    V Slovenki Kozole pokaže okolje, iz katerega punca izhaja in kako čustvuje. Lik očeta in odnos med njima je fantastično serviran. Tudi konec je odličen, prepričljiv, pove vse, kar je treba. Film sesuva samo nepotrebno koketiranje s trilerjem, zaradi česar nobene nastavljene krimi štorije ne izpelje do konca in si privošči nekaj nepotrebnih kiksov. Ampak drama pa štima! in bi morala bit samo drama. Samo o tej plati govorim.

    Slučajno se vse skupaj navezuje celo na Eminemov komad, ki sem ga izbrala v zapisu in slučajno ima lahko še Greyeva prste vmes … hehe … Komad, ki govori ravno o hladnosti in dobro izpostavljen refren, pa vendar na koncu odgovori … hmmm … komu? … bogu, ki se je razburil nad njim, nam vsem, meni, ki poslušam … seveda, vse je to eno in isto, trdi. Če bi bil Eminem samo protagonist, je lahko zadovoljen s tem, kar pravi, da v bistvu stvari ne ve, zakaj je PAČ tak … ko je Eminem ustvarjalec komada, pa je dober toliko, kolikor ponudi več od kogar koli, ki mu ni nič jasno, niti se ne ukvarja s tem. Kar pomeni … Eminem ustvari tole:

    http://www.youtube.com/watch?v=TNXYvidMaTM

    To ni odlično samo zato, ker je izvrsten pisec in repar in ker je vedno tudi vse ostalo odlično zapakirano, ampak tudi zato, ker na primer zadeva funkcionira kot inspiracija za filmček, iz katere bi Tarantino naredil lahko odlično krvavo komedijo, Cronenberg pa tisto, kar bi jaz najraje videla. Eminem je pa povedal vse, kar je treba, brez fotošopiranja (naslov pesmi je ime njegove bivše žene). Ampak kam spada potem tale ganljiva emocionalnost do njegove hčere (in še posvojenk)?

    http://www.youtube.com/watch?v=1q6c3n_ZQ5o

    Spet vzdušje, tekst, vse štima, ampak ne bi štimalo tako zelo, če ne bi zaključil tako, kot je. Tudi ganljiva sočut je priložnost, da tista plat značaja butne na plano. Že vidimo, kako komaj čaka, da bo preganjal hčerinega tipa, še posebej če bo spominjal nanj … hehe …

    In spet dobro predstavi tudi ljubezen tega cold wind blows značaja. To ni komad, kjer bi se nekdo na vse pretege trudil priskutit tako vrsto razmerja, da bi le serviral EPP nauk, kako to ni ljubezen, ker … ehhh … a, veste, to je nasilje in ti ljudje so eni … eeeeh … pač samo rojeni norci primitivni, ki sploh nič ne čutijo in potem takole grozno trpijo po svoji krivdi. Ja, hej, tako simpl pa ni. Želimo slišat perverzije teh občutkov, ker sigurno čutijo ljubezen, saj so ljudje, ampak kako?!!:

    http://www.youtube.com/watch?v=mXQliaF9LXE

    No, ampak zdaj pričakujemo napovedan videospot za Space Bound:

    http://www.youtube.com/watch?v=XJ2bjStuwyY

    Lepa balada s smiselnim tekstom in smiselno umeščenimi klišeji, kjer lik po ozdravitvi od drog, ločitvi in whatever začne na Novo in spet drama queen, tokrat se skuša izogibat šovinizmu in kurbam sploh (ki so prosto po materi stalnica in logična posledica). Za ta videospot je za protagonistko izbral točno Sasho Grey. Zakaj je v tem primeru to dobro:

    ker poznamo njegov “problem”. Pornozvezda (na las podobna njegovi materi) je že nastopila, zaradi česar so se razburjale neke budale, ki si domišljajo, da so feministke:

    http://www.youtube.com/watch?v=RibxH2-cIW8

    No, zdaj imamo pa balado z girl next door, kjer od ljubezni, nežnih čustev in razočaranja vse prekipeva, ker je v bistvu vse isto. Skratka, pod uglednejšim autfitom se vseeno spet skriva samo kurba … hehe … Skrivnost učinkovitosti “demonov” je v izjemnem smislu za preobleko. In res me ne zanima razkazovanje nove mode, prosto po Soderberghu, ampak refleksija!

    To je seveda samo košček bistva ene izmed vsaj treh Eminemovih plati ustvarjanja – osebna in tabloidna.

    Zakaj je primer dober, pa če govorimo o glasbi, literaturi ali filmu. Ker je Eminemova ambicija vedno nihala med željo po komercialnem uspehu:

    http://www.youtube.com/watch?v=XTTfxKF387M

    In je delal malo tega, malo drugega. Vse pa dobro glede na namen. Njemu je uspevalo bolj kot prenekaterim rokenrol ikonam ali z drugimi besedami so bili razni rolingi polni komercialnega šita brez omembe vrednega komada … Pofukelj Jagger je raje cvilil o Angie na najbolj možen obskurno plehek način, namesto da bi raje dobro uglasbil in povedal kaj o tistem, kar pozna – ceneno pofukeljstvo, oportunizem, pohlep, slaboumnost in posiljevanje.

    Soderbergh je tipičen režiser, ki si želi dosegat nekaj podobnega. Saj razumemo … Solaris na hollywoodski način. Ja, okej, super, saj takšnih, ki bi jim uspelo, je najmanj. Imamo vrhunske umetnike, ki se ne prebijejo do mainstrima in komercialneže, ki prodajajo šit. Tistega vmes je najmanj. No, ampak Soderberghu ne uspeva, ker blefira. Podtika in ne razume. Ker ne razume, podtika. Naredi tendenciozen fotošop in hoče prodat, kot da je filmski Rodin. Mogoče je Warhol. Ampak Warhol je bil v izgovor vsaj kronični zadetek, attention whore in zabavljač. Da ga svet časti kot umetnika, si pa svet tudi zasluži. Točno toliko butast je v povprečju pač, s tolpo kvaziintelektualcev vred.

  44. Simona Rebolj - 26.03.2011 ob 20:57
    Simona Rebolj

    @Long Johm Silver:

    No … hehe … chefe ima svoje momente in taktike, ja, ki jih sam imenuje diplomacija, ki je bojda meni in meni podobnim primanjkuje. Tega zanikat ne morem, še posebej ker si si verjetno ogledal prizor zadnjega kreša na blogu administratorjev, kjer propagirajo novo naslovnico blogosa. Zna pa tudi obrnit ploščo. Oziroma pri njem je mogoče cenit vsaj to, da se ga da nediplomatsko nahrulit, se počiš in se gre ravno tako lahko normalno naprej, tudi s spravnimi prizori, kadar so pač spravni.

    @nebo:

    Hvala.

  45. bp - 26.03.2011 ob 21:20

    @Sašec: tudi jaz najverjetneje tega filma ne bom kazal čez desetletja vnukom skupaj z zgodbicami “ko sem bil jest mlad”. Do Laibach in NSK pa imam sicer podoben odnos, kot ti in Simona do tega Soderberghovega filma. Imam pa recimo zelo rad Michaela Crichtona, kljub temu, da so njegovi liki včasih takšni, da jim celo do ploščatosti manjka najmanj ena dimenzija. Zna pa krasno predstaviti možnosti, vključno z možnimi zapleti tako sodobnih tehnologij, kot tudi recimo sodobne politične korektnosti.

    Očitno je, da je skušal Soderbergh biti nekatarzičen, celo ti pa se strinjaš, da gre prej za sunek s prstom v oko, kot za karakterno študijo. Ampak s Simono se pa ne strinjava po mojem še drugje: kateri prst in v čigavo oko.

  46. bp - 26.03.2011 ob 22:16

    @Simona: pripovedovalskih tehnik je mnogo, lahko razdelaš like, njihovo motivacije, prikažeš na dolgo in široko razvoj njihovega čustvenega sveta. Lahko pa tudi namečeš par drobcev in pustiš bralcem, gledalcem, da si sami naštrikamo zgodbo okrog. Leigha sem omenjal, ker mu to krasno ratuje, o njegovih filmih se da celo s kom diskutirat. Pri Soderberghu pa je v tem primeru meni všeč moja štrikarija, tebi pa ni všeč že nastavek, ker nanj ne pašejo tiste vrste zgodb, ki so tebi všeč. Prav. Vprašanje pa je tudi, če bi kdo drug, kot Greyeva, any girl, lahko naredil kaj več, ob istem Soderberghu. Po mojem ne, ker niti ne bi imelo smisla. Vsaj v moji percepciji tega filma ne.

    Soderbergh pa bi seveda, če bi hotel in znal, lahko naredil čisto drugačen film. Kot seveda velja tudi za kogarkoli drugega. Torej film je slab ker je konfuzen, ker je dolgočasen, ker se z nikomer zares ne moreš identificirat, tu se celo še strinjamo. Problem je v pretencioznosti, ker tu je treba pa že znati brati režiserjeve namene. Jaz jih ne znam. Všeč mi je na trenutke ritem, ki je newyorško kaotičen, kje kak zanimiv posnetek in pa seveda prav tisto manjkajoče, kar moram dodat sam. Motive, razloge, … In prav to je kvaliteta tega filma, sicer bi bil precej brezvezen. Kot je brezvezno vprašanje kako je slišati plosk ene roke. Zmeda v glavi, ko se film konča, je začetek, ko ali rečeš, totalno sranje, ali pa primerjaš, povezuješ, štrikaš, ali pa si ga greš pogledat še enkrat. In zato celo ne sme bit katarzičen, ker te to pasivizira, jest pa sem se namesto tega še par ur brez spanca premetaval po postelji.

    Sašec ima prav, film je kratke sape, verjetno bo publiki čez čas še težje razumljiv. Mene pa je pripravil do tega, da sem poskusil misliti trenutek. Kar je verjetno precej težko, sicer ljudje ne bi hodili (o groza si verjetno misliš) gledat Žižka, ali še kaj bolj obskurnega.

  47. andee - 26.03.2011 ob 22:23
    andee

    Viktorji niso verjetno nič drugega kot odraz hegemonije medijev v sodobni družbi. Vendar pa se bojim, da podobne kritike, kot je tvoja tukaj Simona, ne prispevajo čisto nič drugega kot olje (ne pesek) v motor te zgodbe. Medijska scena se vsaj po mojem hrani prav z množicami tistih, ki zgodbe spremljajo ali zato, da se jih (podalpsko) radujejo, ti so v manjšini, ali pa zato, da jih bodisi kritizirajo ali se iz njih norčujejo. Sodeč po odzivih tule (in v medijih nasploh) so ti žal v večini. Prav na tak način in zaradi njih pride do fenomenov, kot je Damjan Murko, za katerega nihče pri zdravi pameti ne bo šel napisat, da mu je všeč, kljub temu pa je medijsko izjemno prodrl, vsaj v določenem obdobju. Zakaj? Ker se prav s podobnimi fenomeni hranijo in jih povzročajo različne ‘kritike’, vsaj po mojem.

    Kaj je torej pravi prispevek tvojega zapisa? Kaj je narobe na slovenski medijski sceni? Iz zapisa bi sklepal, da kar vse po vrsti, ampak to žal ne pove skoraj nič, vsaj meni.

    Opravičilo za tale ‘intrusion’, kot vedno upam, da ga boš razumela konstruktivno. Po daljšem času sem nekaj časa namenil blogerski sceni.

  48. Simona Rebolj - 26.03.2011 ob 22:38
    Simona Rebolj

    @andee:

    Ehehehe … tako izi pa ne bo šel skozi tale tvoj “pogum”, kar koli je že tvoj motiv, da si spisal takšno skropucalo od komentarja.

    Na te floskule, kako se murkovanje hrani s kritikami pač jaz padam ne in me ne briga ceneno parolovanje. Ker kritika sama pa sebi pač ni enaka kateri koli kritiki. Tako kot preklinjanje nekega pijanca v gostilni ali množice drhali ni enako preklinjanju nekoga, ki nekaj sporoča in preklinjanje uporablja za emocionalen izraz na vulgarnost, ki jo obravnava, kaj šele kritiki, ki pove kaj ključnega, kaj šele kritiki, ki je dobro spisana. Skratka, kritiziranje ali hvaljenje ali nekaj vmes, ki ima kaj omembe vrednega za povedat in morda celo na omembe vreden način, je vedno dobrodošlo in vedno nekaj omembe vrednega prispeva. Blebetanje v prazno ali celo neumno blebetanje pa ne prispeva nič ali celo škodo. Ni hujšega od floskulatorjev, ki hodijo regljat in moralo prodajat na napačno mesto.

    Osebno nobenih zgodb ne spremljam samo zato, da bi se osebno radovala ali zgražala, ampak jih spremljam zato, da o njih tudi kaj razmislim, zbiram podatke, če je treba, in da kaj omembe vrednega dam od sebe. Užitek radovanja ali zgražanja dobim za zraven. Če ti ni jasno, kaj je prispevek mojega zapisa in kaj izpostavljam, da je narobe na slovenski medijski sceni, si pač eden izmed večine, ki prispevajo k temu, da smo Slovencu na repu svetovne lestvice po bralni pismenosti. Kar nekaj bralcev je razumelo in tudi kaj napisalo na samo vsebino.

    Ne, nikakor ne razumem tega tvojega intrusiona konstruktivno. Ravno obratno. Razumem ga kot povsem škodoželjen, škodljiv in idiotski izpad, kar ti zlahka tudi iskreno povem in priznam, da take še posebej rada verbalno razbijem kot kanto. Še posebej tako razumem izpad od nekoga, ki sam napiše zapis z naslovom Ema, šema, krema, tema, torej tudi sam spremlja takovrstne slovenske dogodke in rad napiše kritiko. Ampak! Kaj napišeš?! Nič posebej zanimivega, razen da pohvališ porazen bend s poraznim komadom (Hannah Mancini …), ki se je tam pojavil, pa še popolnoma narobe si prognoziral finale, čeprav je bilo enostavno pravilno predvidevat kot pasulj, če malo zaznaš vetrove na slovenski sceni. Vidiš! Moje mnenje pač ni, da je kakršno koli pisanje o domačih medijskih ohcetih le prilivanje olja na ogenj. Odvisno, kakšno je in kakšen je njegov namen. No, in hvaljenje tretjerazrednih cenenih proizvodov je za moje pojme škodljivo in prilivanje olja na ogenj tistemu, kar je najbolj narobe na naši medijski sceni. Si to razumel? Ti to kaj pove o sebi ali o meni ali o medijski sceni? Upam, da za začetek dovolj.

  49. andee - 27.03.2011 ob 00:21
    andee

    Simona:
    res pove dovolj. Lp.

  50. Sašec - 27.03.2011 ob 11:14

    @bp:

    Res je ogromno umetniških tehnik, pa vendar si sam povedal bistveno – morajo pripovedovati. Seveda ni potrebno, da se vsaka stvar posebej dokumentarno razloži, tako tudi ne razumem Simone, je pa popolonma jasno, da morajo biti jasni vzgibi, zakaj sploh neko zgodbo pripovedovati – in to je mislila Simona.
    Seveda, lepo je, kadar ti avtor nekega umetniškega dela dovoli, da o njem razmišljaš, čutiš in štrikaš, tako kot si sam napisal…pa vendar mora biti kriterij pri tem zelo jasen – ker potem bi bil lahko čisto vsak umetnik, ki bi navrgel par zanimivih idej za razmišljat, čutit, štrikat…pa le ni tako. Če vzamem primer Lyncha – njegovi filmi zelo malo razlagajo, se niti ne trudijo pokazat, na prvi pogled deluje zgodba nepovezana – pa vendar pripovedujejo toliko kot marsikateri film ne. In tu je point tega, kar si zapisal…pri Soderberghu pa jaz tega pointa ne vidim.

  51. bp - 28.03.2011 ob 11:04

    @Sašec: meni se zdi, da ravno skozi lik Chelsea Soderbergh referencira svojo pripovedno tehniko. Greyeva je kot Chelsea lahko brezizrazna, saj je kot takšna najmanj moteča za projekcije svojih strank, kar je še posebej očitno v zadnjem prizoru, ko nekemu stricu pride skoraj še preden se ga dotakne. Enako velja za film, tisto kar sami občutimo zraven, je tisto, kar šteje. Če ne čutimo nič, pa je jasno film skoraj gotovo za en drek, jedci pokovke iz koloseja se praktično v en glas strinjajo.

  52. Horizont - 28.03.2011 ob 11:28

    @Simona, bp, andee
    V svojem komentarju zgoraj sem gonzo porniče omenila kot nekaj, kar pač na tem svetu obstaja, je popularno, vendar jih sama ne bi niti pod razno tlačila na nacionalno televizijo. Debata, ki se je razvila naprej pa je bila zelo zanimiva, eden od njenih poudarkov (vsaj po moje) brez dvoma stavek: … »prihodnost tehnologije je v ekskluzivni masturbaciji« in še: »Ampak bistvo je itak v domišljiji. V tem, kar je v glavi. Emocije se vežejo na domišljijo v vsakem primeru. Ne glede na to, kakšno sredstvo uporabljaš. Vse je dobro, da le izzove želene občutke, čim prej, na čim bolj enostaven in učinkovit način.«
    Res se je vse skupaj navezovalo na Soderberghov film, ki ga niti nisem videla, pa vendarle bi se dalo nekaj splošnega potegniti iz vsega napisanega. Ja, ekskluzivna masturbacija in to ne samo seksualna v najožjem smislu, tudi drugačna. In potem omemba Damjana Murka s strani andeeja. Zakaj se mi tole zdi tako zelo na mestu? Zato! Ker je ekskluzivne masturbacije že brez najbolj advanced 22nd century tehnologije prihodnosti povsod na tone. Kdo namreč masturbira na Murkovanja? Pred kratkim časom mi je (od brez dvoma dobronamerne? osebe) na mail priletel link na stran zadovoljna.si (ali kajježe), kjer je bilo možno videti neko mlado Slovenko, ki je uprizarjala neke kvazi rajcig scene. Bilo je tragično, saj se je že na posnetku videlo, da s punco ni čisto vse ok. Ni bilo vse košer pa konec. Ampak komentarji, komentarji – ti so bili pa pošastni, nekaj najbolj žalostnega in violentnega kozlanja vrednega, kar sem imela smolo prebrati v življenju. Zahvalila sem se bogu, da nisem redna konzumentka takih strani, vendar sem se resno ustrašila za vse tiste, ki to so, pa imajo morda še nekaj človeške duše…

    Kaj želim povedati? Pri vseh teh filmih o prostituciji, ki sem jih imela priložnost videti, je bilo v ospredje postavljeno življenje »obtnice«. Glede na vaše komentarje se mi zdi, da je podobno tudi s Soderberghovim filmom. Torej, kakšna je ta ženska, ki fuka za denar. Koliko ima sploh čustev, kako globoka so, kako ranjena so? Mene pri vsem tem bistveno bolj zanima masturbator, khm, khm to je povpraševalec po storitvah. Kakšna oseba je on (ali morda celo ona)? Zanima me npr. nek gonzo fan, če želite. Koga vzburjajo prizori ponižanja druge osebe? Izgleda, da premnoge, ki v stilu krvave rimske arene vreščijo: naj pogine, pes! Oziroma psica…
    Vse ljudi tako prekleto skrbi življenje prostitutke. Ampak nihče noče videti emocionalnih masturbatorjev, ki v neki ženski, ki v življenju najbrž ni imela preveč sreče, vidijo objekt izživljanja svoje, za širšo javnost potlačene, nasilnosti. Ja, nasilnosti, ni samo potreba po fuku. Je potreba po nasilju, po poniževanju. Zato sem omenila prav gonzo porniče. Zato sem omenila tudi tisto mlado slovensko punco. Vse skupaj sporazumno, morda? Sadomazo, anyone? Mogoče res. Vendar pa je nekaj strašnega videti, koliko ljudi je sado in kakšnih ljudi se poslužijo oz. jim služijo za mazo… Kdo, pri hudiču si ti, Janez naš vsakdanji, da boš presojal o čustvih drugih ljudi??!!! Še včeraj ti je prihajalo na prizor krvaveče ustice in počrnelega očesa! V ogledalu se ti pridno reži opica. Človeku podobna. Hvala večni previdnosti, da tehnologija napreduje in se bo v prihodnosti tak primerek morda cyber zadovoljeval (naj se ti besede pozlatijo, Simona). Ne preko drugega človeškega bitja, pa če mu plača ali ne. Sicer pa je spoštljivih plačnikov striptiza in (prevečkrat nasilnega) fuka itak bolj malo. Še posebej glede na duševne in tudi fizične bolečine, ki jih najbrž povzročajo… Težke civilne tožbe bi morale biti to. Torej, naj živi cyber masturbacija in naj bo čim bolj instant in hkrati globoko zadovoljujoča! Svet bo lepši za premnoge neprostovoljne mazohiste.

    @bp

    Ja, bp. Tudi meni se zdi, da je v tem svetu postalo skrajno oglaševano prehajanje na next level, personal development pa to. Moram biti urejena, postavna, lepa (če se le da), v službi uspešna, del vodstvene ekipe, doma dobra gospodinja, neverjetna mama, drzna kuharica gurmanskih presežkov in inovativna ljubica, ki nikoli, ampak res nikoli ne zagreši takšnega flopa kot je misijonarska poza. Res, majhna osebica sem, prav nikakva: vse mi je na izbiro, vse je na dosegu in sama sebe svobodno ustvarjam, jaz pa takale običajna siva miš. Majhna že mogoče, osamljena pa prav gotovo ne v svoji mizeriji hahaha… V branje priporočam zadnjo knjigo Saleclove.

    Ko pa si že omenil Devil wears Prada, samo na kratko nekaj mojih misli o sporočilu tega filma. Kar mi je padlo zelo v oči je prav moralka, brez dvoma zelo reflektirana, seveda. Ta punca, ki služi samemu vragu, s katerim ima btw več on screen kemije kot s svojim fantom, je stereotipno pridna, dobra in požrtvovalna. Morda samo malenkost vzvišena. Za svoj karierni preboj se ne poslužuje nobenih očitnih backstabbing dejanj, nikogar ne ponižuje, ne spletkari, je samo prekomerno prizadevna in sposobna pri svojem delu. In za nagrado jo vsi njeni prijatelji sunejo v rit. Se jim ne posveča dovolj menda. Fant je tudi nezadovoljen. Zakaj že? Ker ona bojda nima integritete, se je prodala. Pa se je res? Po moje ne. In to na koncu opazi tudi hudičevka sama, ki zagleda potencial v svoji sužnji. Ja, ona bi lahko bila velika. Končno se ji ponudijo vsa kraljestva sveta, vendar ne zaradi brezsramnega hvatanja krivin, ampak prav zato, ker jih hvatala ni! Je pa po razhodu s svojim fantom spala z drugim moškim. Grda, grda. Res se ne čudim, da je bila tako zgrožena sama nad sabo, da je vse pustila in odhitela reševat svojo dušo. Potem pa za češnjo na torti punca izve, da je njen nekdanji fant, ki je seveda spet postal aktualni, medtem dobil dobro službo v drugem mestu. Torej se bo preselil…in ona najbrž samoumevno z njim, čeprav je pravkar dobila sanjsko službo resne reporterke. Joj, prejoj, torej tudi njemu kariera ne uspeva kar tako udobno iz naslanjača? Bejž, bejž …in se škrbasto zareži patriarhalni stric Bedanec. Težke misli misli mlada pupa. Oziroma bi lahko mislila, če bi bilo kaj poštene refleksije haha.

    P.S. Se opravičujem za off topic. Ste me spodbudili, da sem razmišljala malo izven običajne škatle hehe.

  53. zirosi - 28.03.2011 ob 12:47

    S kruhom pomazano, oziroma kot bi dejal stric Ivi: “pobit pa nanou nafukat.”

    hoka heiia

    ajns cwaj draj!

  54. zirosi - 28.03.2011 ob 12:55

    Pa špricer…

    hehe

  55. Nidurun - 28.03.2011 ob 16:06

    mogoče bi sam izpostavil še eno samo po sebi dovolj zgovorno zgodbo, česar sem se spomnil, ko sem prebral komentar od horizont. imam prijateljico, ki je nekoč na enega od portalov za dogovarjanje fuka, objavila oglas. v njem je napisala, da išče obvezno vezanega moškega, ki bi mu ga čutno pofafala in zdrkala z rdečimi nohti, medtem, ko bi se on po telefonu pogovarjal s svojo partnerko. v trenutku, ko bi ji dejal, da jo ljubi, bi njemu veličastno prišlo povsod po njej. v nekaj urah je bilo na tem slovenskem portalu približno štiristo odzivov. ljudje so pisali, da jim je žena ravno rodila, da sta skupaj že toliko in toliko let, pošiljali slike kurcev, nekdo je poslal sliko na kateri je bil v majici z napisom ‘mladi očka’ ali nekaj takega. brutalno. nihče ni ponudil nekaj več, samo primitivizem, ne morem opisati, trebe bi bilo videt. niti niso izpostavljali problemov s partnerko, vse je dajalo vtis, da gre za popolnoma vsakdanje zveze, vse je bilo brutalno resnično. navadni, ‘normalni’ ljudje. saj ne, da bi bilo pričakovati s strani navadnih ljudi, da bi bilo normalno, ampak šok je vseeno bil prisoten. ta prijateljica je oglas objavila za šalo, ker jo je zanimal odziv. kljub vsemu je bila to ena od njenih fantazij, ki pa je po tem popolnoma izpuhtela. vsi smo pokvarjeni, perverzni, to je lahko včasih dobra začimba v vsakdanjem življenju, ampak nivo, bistvo človeka, to je ključno. nisem gledal tega filma o katerem je bilo govora, ampak po prebranem … mislim, da ta zgodba presega širino zgodbe tega filma. vse je meso, koža in kri. vsi smo prostitutke, nič ni v podtalju, vse je na površini, tako kot ’slovenka’, ki sem jo pa gledal. ampak glavno, da si ona ne bi mogla privoščiti kredita, kar ej bila glavna kritika gledalcev na račun realističnosti izdelka. in to pove vse.

  56. Simona Rebolj - 28.03.2011 ob 22:37
    Simona Rebolj

    @Horizont:

    No, andeejeva omemba Murka je bila v njegovem kontekstu totalno deplasirana in čista zloraba pojma na nepravem mestu za nečedene motive. To, na kar je opozarjal, se namreč navezuje kvečjemu na klikače najnovejših novic in gostilniško forumska prepucavanja. On pa je ta motiv zlorabil za prcanje nekoga, ker kritično piše o ekskluzivnem nacionalnem medijskem dogodku – podelitvi nagrad za najboljše medijske dosežke. Ni šel težit osebi, ki bi kdaj koli posvetila zapis Murku na brezvezen način, niti na forum, niti v gostilno, niti uporabnici recije Lady. Pojem murka se lahko uporabi tudi kot asociacijo na določene afengunce v politiki in potem ti prileti nek andee s svojimi motivi in začne klamfat kaj? Da je vsakršno kritično pisanje o politiki isto olje na ogenj kot gostilniško kritiziranje Murka in bi se bilo treba vzdržat, brez kakršnega koli razlikovanja o nivojih in namenih izražanja določenega mnenja. Trapasta in zelo murkasta poteza. Tudi o fenomenu Murka pa bi se dalo seveda zapisat kaj omembe vrednega, ker gre za lokalni fenomen, ki nekaj sporoča, saj takega primera ne najdeš niti v megatabloidni ameriški sferi. Kvečjemu country girl Kelly, ki pa takoj po Idolu izgine s scene in je bil šov glupe bejbe zgolj agenda z rokom trajanja, ampak pazi: bejba je vseeno pela kot namazana, pa ji je izbor agende idiotke (ki je bila bolje režirana od amaterja Murka) vseeno škodil! Tudi Paris Hilton ni enak primer, ker ni zaslovela zaradi trapastosti, ampak kot reality show hčere bogataša. In še vseeno je morala vsaj pornič posnet, da bi se obdržala v tabloidih. Tako da to brezmejno veselje spremljanja nekega Murka, z istega razloga se je lahko zgodil Fredi fenomen pri nas, pove nekaj omembe vrednega o nacionalni frustri in mentaliteti, nima pa zveze z mokrimi sanjami, prej z impotenco, zaradi česar, zanimivo, smo Slovenci tudi eni najbolj številnih konzumatorjev erotičnih komedij (ne erotičnih filmov, ampak eksplicitno komedij s tem predznakom … to vodi tudi k Na zdravje zabavam itd. in vse ima skupni imenovalec v navduševanju nad zabavo ob najbolj infantilni verziji neumnosti – nam je blizu, je frustra, je identifikacija itd., skratka, tako nizek nivo potrebuje ta narod, da se počuti superiornega, da se sploh upa posmehovat, ker je prepričanje ob tem nivoju dovolj stabilno, da si kot opazovalec zagotovo Nad … Srhljivo). Ampak o tem kdaj drugič kaj več…

    Tisti posnetek punce, ki se je med drugim slačila pred kamero, spada v isti koš naslajanja, ja.

    Takoimnovani gonzo prizori vzburjajo marsikoga. Kar mase. Okvirno predvsem tiste, ki sami trpijo za občutki ponižanosti oziroma bi želeli v življenju predstavljat več avtoritete, moči, spoštovanja. Si predstavljaš, koliko je tega? Komercialna niša par ekselons torej. Nasprotno veliko tistih, ki posedujejo obilje nadrejene pozicije ali celo resnične avtoritete hrepenijo po tepežkanju in se domišljijsko zatekajo v svet domin. Tega je komercialno gledano manj, kar sovpada z dejstvom, da je ljudi v vzvodi moči manj od milijonih ponižanih, frustriranih itd. Seveda obstajajo še drugi bolj detajlni razlogi, ki odstopajo od okvirnega pravila v vzrokih, ampak na splošno je tako in nelogično. Seks je itak kanalizacija potlačenih emocij in dober je toliko, kolikor posamezniku omogoča izživet kompenzacijo z osebnimi stiskami. Pornografija se, tako kot vse, skuša prilagajat trendom, tudi trendom pogostejših psihičnih motenj. Saj jim gre počasi, ker so slowminded, a nekako rinejo. Oni so edini, ki šele zdaj opuščajo modo iz osemdesetih in počasi dojemajo, da je Pamela Anderson bankrotirala. In se pojavljajo deklice, ki bodo vedno bolj spominjale na današnje hollywoodske ikone poželenja oziroma na sosedove hčerke v roza puloverčku (ker so dokolenke in škotsko krilce za ta stil že zdavnaj aut).

    Kar se cyber masturbacije tiče, je sicer bo vedno več, ampak šele ko bo ponujala kaj boljšega od tega, kar lahko dobiš v bordelu, da bi lahko govorili o izumiranju resničnostnih podvigov, čeprav apetit čisto izumrl ne bo nikoli in se bo treba v buči potrudit drugače. Do tega je pa še dolga pot. zaenkrat smo še po neandertalskem pričkanju o legalizaciji, ki je evidentno le apetit države po polnjenju blagajn na račun tistih drugih hčera od drugih staršev, ki ga fafajo fotrom, ki ua svoje hčere lepše poskrbijo. mentaliteta je še vedno predjamska. Temu pa nobena tehnologija v napredku ne pomaga.

    @Nidurun:

    varanje kot afrodiziak je itak najbolj pogosta verzija perverzije. Večina skakalcev čez plot je čisto mrzlih in brez apetita po fuku, če nima neke partnerke doma. ker šele naslada, da nekoga varaš, goljufaš, je tisto, kar sproži, da jim sploh stopi in predstavlja tudi specialne mokre sanje. Od kod to? Simpl … okvirno od neznosne bolj ali manj potlačene bolečine in užaljenosti, ker so bili sami žrtve ogoljufanosti ali prevare (ne nujno v partnerskem odnosu, ampak v smislu občutka ponižanosti – lahko od staršev, v karieri, od prijateljev … whatever). Kanalizacija frustracije, trenutek naslade, ko je on v vlogi varalice in se skuša s tem tudi pomirit, spoznat, se sprijaznit, da je tudi on to lahko, pa še pride mu. To prihajanje je seveda fantazma predstave, kako je drugim prihajalo, ko so njega jebali v glavo. Perverznost je toliko visoka in večplastna, kolikor je objekt rablja v predstavi žrtve perverzna, zaradi česar si tudi sam zadaja toliko več bolečine. In tega je, valjda, tudi kot dreka.

  57. bp - 29.03.2011 ob 15:46

    @Horizont: ta trenutek si morda še oba lahko privoščiva ostajati v luknjah in živeti najmanj tako udobno, kot recimo generacija naših staršev. Midva imava še izbiro, kljub temu, da morda nisva vedno čisto srečna v teh izbirah. To pa ne velja že kar nekaj časa za ljudi v Detroitu in okolici (od koder izhaja tolikokrat citirani Eminem), kot tudi že dolgo za razne gete v NYC. Da prideš ven iz takih okolij, rabiš bit verjetno hudo brihtna podgana, ne več navadna pridna siva miš. Kar pa me skrbi, da to ne bo več dolgo izbira, ampak nuja, če ne bova želela ostati omejena na realnost izključenosti, geta. Kjer pa je za miši izbira omejena tudi samo še na psihozo ali pa na depresijo, normalnih poti ven ni. Kar prav tako lepo reflektira Eminem, Soderbergh tukaj še optimistično stavi samo na popolno fokusiranost in posledično otopelost in distimijo.

    V Devil wears Prada se takšna fokusiranost že zahteva, pričakuje, vendar jo junakinja lahko zavrne, kljub vabi glamurja, za ohranitev tistih vezi, tistih reči, ki so zunaj fokusa. Na tvoje komentarje lahko dodam samo, da prav zaradi svoje sposobnosti in izjemnosti lahko izbira, drugi nimajo vedno takšnih možnosti.

  58. Simona Rebolj - 29.03.2011 ob 23:20
    Simona Rebolj

    @bp:

    Če se lahko malo vtaknem v dialog s Horizont, ker tvoj komentar izpostavlja nekaj tudi meni zelo zanimivih poudarkov.

    Dodala bi, da vsekakor pomaga, če si hudo brihtna podgana, da se izkoplješ iz teh geto okoliščin. Ampak osebno menim, da je resnična resničnost še hujša. Da lahko tudi nisi nič brihtnemu podobnega, ampak si imel predvsem srečo. Če je čut za moralo na nizki stopnji, pa še toliko bolje, ker boš pripravljen marsikaj storit, kar filozofosko opredeljeno “lepa duša” ne bi zmogla. Eminem se še posebej očitno tega zaveda, ker praktično ne znam poimenovat ene zvezde na svetovni sceni, ki bi tako in tolikokrat v javnosti poudarjala pomen Dreja, producenta, da ga je podprl. Čeprav je jasno na primer, da Dre že leta služi na polno samo z njim, ker od njegove osebne kariere že dolgo ni več nič (malo tudi zato, ker ga je Em zasenčil, pa morda še zato toliko bolj slabovestno poje hvalnice Dreju) Skratka, ne glede na to, da Em sicer je primerek brihtne podgane in bi bil zelo talentiran repar tudi v kakšni beznici, bi zlahka v tisti beznici tudi ostal. Meni je bila nasploh ta reparska scena zelo zanimiva tudi zato, ker je v turbo maniri sproducirala paleto totalnih bedakov na sceni, ki so obogateli za prazen drek. brez kakršnega koli omembe vrednega znanja, niti filinga za kar koli. Debilni teksti, ki pritičejo neukim in nevzgojenim, za njimi so stali pa neki didžeji s simplificiranimi poskočnicami. Tako da si je lahko ameriška vlada oddahnila, glede na to, da ni imela nikoli namena kakor koli vlagat v izboljšanje politike v smer pomoči enakopravnih možnosti, od šolstva dalje po getih. Tam ti prihajajo pač v deveti razred konkretno nepismeni otroci, za katere se predvideva, da je itak velik uspeh, če ne pristanejo v čuzi, ampak štemajo avtomobile, pomivajo ceste itd. To, kar se za male pare najbolj rabi pač in za kar je bolje, da nisi ravno brihten in ambiciozen. Ameriška vlada si je torej lahko oddahnila, da se preko rap mainstrima kar sami predstavniki geta razkrivajo kot totalni primitivci in bedaki, ki jih itak ne bi imeli za soseda ali sodelavca … Tukaj je na tone nekih spotov, kjer ti nigri, tokrat v bogati podobi, streljajo šovinistične in hedonistične kozle, okinčani z zlatnimi lanci in zvrhanimi krožniki. Skratka, kot neke opice, ki itak z denarjem ne znajo nič pametnega počet. No, pa so ravno tako uresničili sanje in obogateli pač, se izkopali iz revščine. V tem ni nič drugače kot marsikod drugod, kar se tiče floskul, da sposobnost, pamet in lepa duša nekaj šteje. Jah, šteje, če imaš srečo, da si na pravem mestu in te podpre pravi človek. sicer imajo pa veliko sreče tudi popolni bedaki.

    Primerki tipa Em ali Tupac, da dejansko gre za omembe vredno liriko, muziko in aktivistični hype je bolj izjema kot pravilo. Pri čemer je Tupacova sreča na primer še vedno na koncu koncev rezultirala v nesreči. Nikoli se ni otresel gangsteraja in finalne pucnjave. Podobno kot Rachel Hudson. Še vedno se ji je familija poklala, čeprav reven ni bil več nihče od bližnjih. Itd.

    Skratka, strinjam se, da normalnih poti ven ni. Na žalost pa menim, da je brihtnost najmanj potrebna za izhod. Bolj določene značajske lastnosti, ki lahko večinoma rezultirajo tudi v zelo negativnem smislu – egocentrizem, pohlep, ambicioznost za vsako ceno, tekmovalnost … itd. Prostora za sive miši pa definitivno ni. Brihtnost je samo možna dodana vrednost, če jo že hočeš, in jo izkazuješ po želji, ko si že na zeleni veji. Em je pač primerek tistega značaja, ki mu je prvenstveno veliko pomenilo, da bi se poleg slave in bogastva izkazal kot pameten in dejansko sposoben, ustvarjalen … whatever, še posebej zaradi frustre, ker je iz šole frčal že pri 14.ih, kar nigger kolegov sicer večinoma ne obremenjuje tako. Kot je dejal, je tisto, kar je želel v življenju doseči – spoštovanje. In spoštovanja, če te imajo za neumnega, pač ne moreš samo z denarjem doseči. Ampak za sam uspeh v smislu formalnega preboja, zaslužka itd. se mu pa ne bi bilo treba tega it in bi lahko dal od sebe še manj od Britney Spears ali Jessice Simpson, še posebej na hip hop teritoriju.

    To jemljem seveda samo za primer med slavnimi, ker vsi tukaj vemo, o kom ali čem govorimo. je pa na vseh področjih tako. In ves sistem je še vedno tako prvinsko živalkso gozdno naravnan s prioritetami. Tisti, ki vlagajo svoj potencial, da bi prispevali kaj brihtnega, koristnega in zdravega za družbo, so potiskani na obrobje zgledov in nagrade z udobnejšim dostojanstvenim življenjem. Obogatiš lahko pa s serviranjem znamk, zobotrebcev ali hamburgerjev in z nekaj menedžerske sreče … da ne rečem sreče, da te ne dobijo pri mutnih poslih, še preden pridobiš dovolj moči preko denarja, vez in poznanstev, da postaneš relativno nedotakljiv, tudi če si poln sranja. Skratka, takega zarukanega idiota v zadnji atom duše, kot je Donald Trump je težko srečat v najbolj morastih sanjah, ko te gnjavijo kronično obubožani in histerični pistoljerosi z zavrtim iqujem na stopnji želve, pa še grozi z ambicijo, da bi postal predsednik ZDA, kar sploh ni povsem nerealna želja oziroma majhna verjetnost ne obstaja zaradi tega, ker je popoln bednoznačajski retardiranec. Smo družba prostovoljnih pro bono dobrodelnih dejavnosti, kar nekaj pove o vsem skupaj.

  59. Horizont - 29.03.2011 ob 23:56

    @bp

    Hmmm, malo drugače sva si zgleda predstavljala razmišljanje o izbirah. Moja poanta je bila, da je danes v medijih vseprisoten diktat popolnosti oz. nekega oglaševanega tipa popolnosti, kjer se npr. ženske (za moške ne vem tako natančno, se pa rade volje pustim podučiti) postavlja v situacijo, ko bi morale imeti 100 rok in najmanj 150 ur/dan ter podobne fore. Mission impossible, skratka. Zato sem se malo pohecala s konceptom neugledne sivine, kamor te slej kot prej uvrščajo najbolj rumeni trendsetterji heheh. Nisem pa posebej komentirala razmerij delodajalec-delojemalec. No, bom poskusila sedaj.

    Moje mnenje je, da svet počasi, vendar nezadržno, drsi v obdobje nižjih pravic za delojemalce. Zadnjič sem z nekaterimi sodelavci v neko spletno stran (ne vem točno, kako se ji reče, vendar nekaj v smislu Compare your salary) vpisala naše letne dohodke. Rezultat je bil šokanten. Zlahka smo se uvrstili med zgornjih 10-15%!!! In ne, nimamo (za Slovenijo) bajnih plač ala Zidar, Pavček, Colarič… Lahko uvidiš problem? 85% ljudi na svetu živi slabše kot nekaj sivih slovenskih miši. Glede na to, da sem ekonomistka po izobrazbi, me je pri priči stisnilo v želodcu. Dejstvo je, da se vsaj na nacionalni ravni standard Kitajcev povečuje, prav tako npr. standard Indijcev, Brazilcev (Brazilija je sploh zgodba o uspehu zadnjih let) in podobnih. S tem seveda sploh ne mislim, da je revščina v teh državah izkoreninjena – niti pod razno, ampak trend »khm khm premožnosti« je v vzponu. Torej, na kakšen način se odpravljajo razlike v standardih? Običajno ne gre na elegantno v smislu, mi imamo danes nivo 100, oni nivo 60, potem bomo pa čez 10 let imeli mi nivo 110, oni pa 85. Na žalost je zaradi globalizacijskih učinkov povsem možno zagovarjati scenarij, da bomo mi čez 10 let imeli nivo 97 oni pa recimo 82. Ekstremi izginjajo (govorim o masovnih ekstremih, ne o posameznikih!), sivina prevlada.

    Zakaj me je stisnilo? Zato, ker vem, da povprečen Kitajec dela za zelo majhen denar CEL ljubi, božji dan. Brezpraven. Enako Indijec. Ii niso to več neki neizobraženi siromački, ki za razviti svet opravljajo rudamentarna opravila. Nič več. Kitajska na leto sproducira več inženirjev kot je vseh Slovencev skupaj. Indija že dandanes vodi v razvoju softwarea. Torej, kaj se bo zgodilo z nami, Evropejci, ki smo navajeni drugačnega življenja? Roko na srce, dosti bolj udobnega…
    BTW, moja teorija je, da se je Zahodni Evropi zelo poznala bližina komunističnega bloka, ki je vendarle prinesla večjo obzirnost do delavskega razreda. Ni bilo namreč že od vsega začetka jasno, da bo rdeča revolucija sčasoma prinesla ekonomski krah heheh – torej so tudi kapitalisti stopili korak nazaj. Pravice so se na panevropskem nivoju tako precej dvignile. V Ameriki ne, kot si lepo opisal s primeri. V Ameriki je prevladal strah pred srpom in kladivom, propagirala se je zasebna iniciativa – za bis so se davki za najbogatejše zniževali, prav tako pa tudi socialni transferi. Tako je danes v ZDA (glede na moje informacije) ena najpomembnejših vrednot, da imaš delo – službo. Še več, velikokrat ena sama služba ni dovolj za dostojno preživetje. Ni problema, ljudje brez večjih ugovorov opravljajo še drugo… Ja, Evropejci imamo povsem drugo agendo. In prav je tako! Samo bojim se, da bo treba nadpovprečno več inovativnosti pokazati kot do sedaj za ohranitev doseženega standarda. Zato sem tudi na tem blogu večkrat pokomentirala sedanje razmere v Sloveniji kot čisti dizaster: na tak butalski način si niti pod razno ne moremo obetati konkurenčnih prebojev, ki bi prinašali višje plače. Bratsko lobiranje v na pol izsušeni blatni luži pač ne bo dovolj! Je pa problem, kako biti bolj inovativen kot npr. mladi inženir/ka v Indiji ali Kitajski, ki bi dal/a vse, vse, samo, da pride naprej… Pri nas imamo včasih občutek, da se precejšnjemu številu ljudi komaj do WC-ja ljubi, bog pomagaj! Torej, sokomentator bp, se strinjam s tabo, možnost izbire se res zmanjšuje. Me pa veseli, da je v SLO še nekaj ljudi, ki jim ni vseeno. Veliko takih sem cyber srečala prav na tem blogu. To mi daje upanje. Priznam!

    Za konec še nekaj o Devil wears Prada. Ti si ga res čisto drugače videl kot jaz haha. Res je bila filmska interpretacija zloglasne Vogue-ove urednice Anne Wintour srhljivo prepričljiva (bravo za Streepovo), pa vendar… Nisem imela občutka, da bi se punca tako zelo pritoževala nad samo količino dela. Bolj je šlo za vsebino dela, ki je bila pod njenimi aspiracijami ter by all means za bis še do skrajnosti ponižujoča in na momente nemogoča. Hudič je pač megabitch heheh. Pa vendar: končna moralka se meni niti pod razno ni zdela povezana z njeno izbiro »pravih stvari according to bp« (torej prijateljev, fanta, zasebnosti, če sem te prav razumela). Konec koncev si je punca našla drugo službo, kjer bo mogoče prav tako morala delati cele dneve. Morda sicer na bolj zanimivih temah, morda z več dostojanstva. Morda. Ampak ne vemo. Vemo pa, da je kariera njenega izbranca dobila nov zagon. Najbrž bo moral več delati, pa še preseliti se bo moral (kaj bo storila ona?). No, ampak ta razplet pa ni komentiran v smislu, glej ga, izbral je službo, ne pa zasebnosti. Bad boy, bad boy. Heheeh… Razumeš, bp? Od ženske se pričakuje, da izbere zasebnost oz. da se odpove enkratni šansi. Ki si jo je prislužila s trdim delom. Od moškega ne… Pa ne, da bi bilo kaj narobe z izbiro zasebnosti: nikakor ne! Ampak prav tragikomično se mi je zdelo, da je na koncu edinole hudičevka spoznala vrednost svoje male sužnje. In jo nagradila z dobrim priporočilom, kar je, mimogrede, popolna hollywoodska vindikacija notorične Wintourjeve.
    Pa še to: meni se sploh ni zdelo, da je bila punci v filmu dana resnična izbira. Predstavljeno je bilo namreč tako, da si je edino z zavrnitvijo ponujene priložnosti, ohranila svojo dušo. Prave izbire torej ni bilo, ker je v opisu vloge pisalo »good girl«. In Hollywood je že zdavnaj predpisal, kako se mora pridna punca obnašati, kajne?

    P.S. Simona, sorry za še en off topic. Obljubim, da ne bom več smetila. Dovolj je bilo za cel mesec.

  60. bp - 30.03.2011 ob 13:42

    @Horizont: plačilo programerja preko študentskega servisa, oz. cena, ki so jo nekatera podjetja pri nas pripravljena plačevat za takšno delo študentom, je že primerljivo plačilu programerja v Indiji. Primanjkuje edino takšnih študentov :D Cena outsourcinga v Indijo pa je višja od povprečnih plač na področju IT pri nas, da raznih skritih stroškov ne omenjam in se niti ne splača preveč. Za ceno outsourcinga v Indijo lahko podjetje opravlja z nekaj spretnosti podobne storitve zmerno profitabilno pri nas in ekstra profitabilno v Srbiji. Za nižje cene je treba danes na Kitajsko, govori se že tudi o Afriki in seveda zato sprejet povečana tveganja. To ni nekaj, kar se šele bo zgodilo, to je nekaj, kar se je že zgodilo in ti ve povedat vsak kompetenten IT manager.

    Tvoja plača je v zgornjih 15% samo če vneseš svojo neto plačo, vse tvoje bonitete, zavarovanja, (ne bi o pokojninah) te prestavijo v zgornjih 3-5%, s kakšnim klinom na hierarhični lestvici višje, pa si hitro v najvišjem enem odstotku (recimo nekje z 40.000€ bruto z vsemi regresi, dodatki in podobnim).

    Kar pa se velikosti in primerljivosti tiče, verjetno še nikdar nisi slišala za podjetje Foxconn, ki med drugim proizvaja iPhone in iPade za Apple, pa še marsikaj drugega za druga podjetja. No v lanskem letu je imelo primerljivo število zaposlenih kot Slovenija in primerljive prihodke kot je naš BDP. V letošnjem letu nas nameravajo verjetno v obeh pogledih prehiteti za nekje 50%. Primerljivi pa so bili tudi po številu samomorov med zaposlenimi, kar je bil sicer zanje velik škandal.

    Kar se DWP tiče pa je bil moj komentar bolj, da ta, kot praviš, “enkratna priložnost” in hkrati prodaja duše hudiču, ali kaj tretjega, izbira, ki si jo je prislužila s sposobnostjo in predanostjo, vendar je namesto “next level” izbrala nekaj drugega. Pričakovanja, da se ženska žrtvuje seveda so, ni pa v filmu očitno, da je bil v tem filmu tovrstni pritisk tisti, ki je odločil, ne pa kakšne drugačne ambicije naprimer, ali nemogoči odnosi (je pa seveda gotovo eden od dejavnikov).

    @Simona: se strinjam. In to z vsem. :-o

  61. Horizont - 30.03.2011 ob 14:52

    @bp

    No, pa se bom še 1x oglasila, ker … sem mogoče res ena sitna baba heheh. Povprečna mesečna plača za programerja v Indiji (junior level executive) je okoli 17.000 rupij, kar znese dobrih 250 EUR, za najvišjo raven – torej manager pa povprečno 30.000 rupij, kar znese celih 475 EUR. Bogato, ni kaj… Vir je:http://myjobstreet.jobstreet.com/career-enhancer/basic-salary-report.php?param=Programmer||100||in

    Dajmo se že enkrat nehat delat norca na račun raznih mednarodnih primerjav, bp. Mislim, da sva midva že imela podobne debate v preteklosti in najbrž veš, da jaz podatke preverjam. Vedno.
    Cena dela je v Indiji bistveno nižja kot pri nas, kar je povsem pričakovano. Seveda pa se pri presoji ustreznosti outsourcanja podjetja soočajo še s številnimi drugimi stroški, ki zadevo postavijo na druge osnove. BTW, tudi jaz bi precej raje najela srbskega programerja kot npr. indijskega. Če ne zaradi drugega, ker mi je njihova kultura bližja. Bližja mi je tudi srbska zakonodaja, kar pri outsourcingu niti pod razno ni brezpredmetno.

    Sicer pa to sploh ni bil point mojega posta. Kvečjemu, da bodo začeli Indijci čez 10 let počasi outsourcat svoje bolj rudamentarno programersko delo v Slovenijo in nam s tem bistveno zarezali v kolač plač. Če se bodo stvari odvijale po dandanašnjem scenariju slovenskega razvoja…

    Glede števila samomorov sredi nemogočih razmer: seveda ti verjamem. Saj ravno zato sem pa napisala, da me skrbi, da se bo večja brezpravnost delojemalcev povečevala tudi pri nas. Res kaže slabo, kajne?!

    In ja, prav imaš. Moja bruto plača je v primerjavi z globalno revščino naravnost nesramno visoka. Med najbogatejše na zemljici spadam. Najbolj žalostno pa je, da tega sploh nisem vedela, tako da: jupi zame!

  62. Horizont - 30.03.2011 ob 15:55

    @simona

    …vsekakor pomaga, če si hudo brihtna podgana, da se izkoplješ iz teh geto okoliščin. Ampak osebno menim, da je resnična resničnost še hujša. Da lahko tudi nisi nič brihtnemu podobnega, ampak si imel predvsem srečo. Če je čut za moralo na nizki stopnji, pa še toliko bolje, ker boš pripravljen marsikaj storit, kar filozofosko opredeljeno “lepa duša” ne bi zmogla.

    100% se strinjam.

    Sem se pa takoj spomnila na en vic:pogovarjata se Janez in Polde. Pa vpraša Polde Janeza: “Ej, ti, a bi se ti raje rodil brez sreče ali brez penisa?” Janez razmišlja, razmišlja, potem pa reče: “Ma stari, po moje bi jaz raje izbral penis. Ja, raje brez sreče kot brez kurca!” Pa mu odvrne Polde: To si za luno, bedak! Če bi imel srečo, bi ti še zrasel!”

    Res je. Sreča je vse! hahaha

  63. bp - 30.03.2011 ob 16:24

    @Horizont:

    Da, podatke preverjaš, v tem primeru pa jih ne razumeš. Nazivi XY Executive/Manager ne pomenijo prav ničesar glede zadolžitev in odgovornosti, pomenijo samo leta izkušenj, seniority, pa še slišijo se fajn: Senior Executive Programmer, pomeni pa tam 4-5 let izkušenj (junior 1-2 leti). Vsako leto se jim plača, vsaj dokler ne dosežejo meje plačne vzdržnosti ali svojega nivoja nesposobnosti, poveča za 10-20%, to dosežejo pogosteje z menjavo službe, kot z napredovanjem. Pa še na tvojem linku odkriješ, da je povprečna plača, ko všteješ še bonuse in razne dodatke, od 6.000 € letno za nekoga precej na začetku kariere, do 10.000 € za nekoga s par let izkušenj, visoke plače za to delovno mesto pa so že tam 20.000 € (glej naziv Senior Software Engineer).

    Koliko pa plačujejo pri nas dolga leta študentom za programiranje na napotnice? ;-)

    Ne trdim, da so nas že prehiteli, ne drži pa že dolgo več, da delajo za pest riža, smo že kar precej globalizirani :-)

    Še par podatkov (in ja, tendenciozno navajam za ilustracijo zgornje meje):

    Programer, najverjetneje začetnik: do 6.500 €
    http://www.payscale.com/research/IN/Job=.NET_Software_Developer_%2f_Programmer/Salary

    Programer s posebnim tehničnim znanjem: do 10.300 € letno
    http://www.payscale.com/research/IN/Job=C%2b%2b_Software_Engineer/Salary

    Programer z izkušnjami, vodja skupine: do 15.000 € letno
    http://www.payscale.com/research/IN/Job=Lead_Computer_Software_Engineer%2c_Applications/Salary

    IT Arhitekt: do 27.000 € letno
    http://www.payscale.com/research/IN/Job=Information_Technology_(IT)_Architect/Salary

    Srednji manager v IT: do 32.000 € letno
    http://www.payscale.com/research/IN/Job=Program_Manager%2c_IT/Salary

    Direktor IT: do 71.000 € letno
    http://www.payscale.com/research/IN/Job=Information_Technology_(IT)_Director/Salary

  64. Horizont - 31.03.2011 ob 09:19

    @bp

    Vidim, da sva imela dva različna vira, ampak ni problema, ti zlahka ugodim tudi na tvojih podatkih.Pustiva za moment ekstreme za pozicije, o katerih ni bilo govora v tvojem prvem postu, ampak poglejva raje mediane za mesto programerja. Tudi ti podatki so objavljeni na straneh, ki si jih citiral kot vir (http://www.payscale.com/research/IN/Country=India/Salary).

    In mediana plače za profil software developer (torej en običajen programer brez senioritete, brez najvišjih odgovornosti in kaj jaz vem, kaj še vse ) znaša cca 305.000 rupij letno, kar na mesečnem nivoju pomeni cca 401 EUR. Za senior software developerja pa 530.000 rupij, kar znaša na mesečnem nivoju cca 700 EUR. Seveda gre najbrž za bruto plače, ker salary v tujini skoraj brez izjeme pomeni plačo od katere je potrebno potem pokriti zdravstvene, pokojninske in druge prispevke (če jih seveda plačuješ, marsikdo v Ameriki jih ni – vendar potem tudi ni imel bonitet iz tega naslova). Nimam pa podatka, kakšna je razlika med neto in bruto za Indijo. Pa vendar, v Sloveniji en razvijalec programov z nekajletnimi izkušnjami zasluži nekje 1200 EUR neto, kar znese dobrih 1.800 EUR bruto, strošek delodajalca pa je cca 2.100 EUR (nekateri podatki o plačah so objavljeni v reviji MonitorPro). Ja, v Sloveniji so te razlike neto-bruto res enormne… Precej večje plače kot v Indiji torej, kar je (zaenkrat) pričakovano.

    bp, indijske plače oz. prihodki so v povprečju drastično nižje/i kot naše/i. Po podatkih express india je šele v letu 2009 povprečna mesečna plača presegla 3000 rupij, kar je, jep, samo 50 EUR (vir:http://www.expressindia.com/latest-news/Average-Indians-income-crosses-Rs-3000/468084/. Se pa povsem strinjam s teboj, da indijski income raste. Še enkrat, point mojega posta je bil itak prav v tem, da nas t.i. države tretjega sveta dohitevajo zaradi svojih prebojev na področju razvoja in know howa. To je tisti keč. In ja, v Indiji so prav profili iz IT-ja daleko nadpovprečno plačani, ker je to njihovo (indijsko) prebojno polje in imajo na njem marsikaj za ponuditi. Precej več kot samo eno sistemsko administracijo, po kateri se valja večino slovenskega IT personala.

  65. bp - 31.03.2011 ob 11:05

    @Horizont: če pogledaš nazaj, sem primerjal plačilo indijskih programerjev in študentov pri nas. Preveriš lahko tudi podatke, koliko plačujejo pri nas “študente”, ki nekje delajo preko ŠS tudi po 10 let in bi bili v Indiji že verjetno nek “senior executive manager pay level”, pa koliko je še vedno takšnih v nekaterih podjetjih. Verjetno pa tudi to ne bo popolnoma enako, ampak tukaj pa trikratnih razlik ne bo več.

    V Evropi so zaposlitve za določen čas, prekarno delo, pri nas zaenkrat preko ŠS, pogosto način “reševanja problemov”, ki jih prinaša globalizacija. Zato je primerjava med povprečno bruto plačo lahko neustrezna.

  66. Horizont - 31.03.2011 ob 13:55

    @bp

    No, primerjave s slovenskimi “študenti” res ne bi delala, ker bi v tem primeru morala vzeti tudi indijske “študente”, mar ne? Kdo ve, koliko so plačani njihovi “črnci”, najbrž pa precej bliže nacionalne povprečne plače, za katero smo že ugotovili, da znaša dobrih 50 EUR na mesec. Glede na kontekst sem torej povsem zadovoljna s primerjavami bruto plač.
    Sem se pa spet nekaj novega naučila, tokrat o Indiji in njenem IT sektorju, ki je glede na podatke še dosti bolj cvetoč kot sem nagadžala od daleč. Tako da je bilo najino “prepucavanje” koristno. Ha!

    Ampam to kar si napisal v nadaljevanju neposredno potrjuje ravno tisto, o čemer že ves čas govorim sama. Namreč, da se razmere za delojemalce v Sloveniji, pa tudi drugod po Evropi, poslabšujejo. In se bodo najbrž še naprej, še posebej, če bomo samo neinovativno sedeli na riti, se mrežili v okviru domačega sela ter se tolažili, da se outsourcing v Indijo ne splača več. Ma, da ne bodo kmalu iz tretjega sveta outsourcali svoje dejavnosti k nam! In to tiste z nižjo dodano vrednostjo.

    Pa še nekaj, ko smo že pri “študentih”: Seveda! Slovenci vodimo v zaposlitvah za določen čas celo na evropskem nivoju (vsaj enkrat smo v nečem prvi…bruh!)in študentskih prekarijah vseh vrst. Lahko bi rekli, da v tem primeru starejša generacija lepo jaha mlajšo. Saj vemo, da je velika večina začasnih “črncev” mladih, mar ne? V lepi državi živimo, ni kaj! Po eni strani sindikati gor in dol lajnajo o pravicah in nepravicah zaposlenih, če si pa brezposeln ali celo (bognasvaruj) mlad, pa kurc te gleda! Človek nima besed.

  67. bp - 31.03.2011 ob 15:45

    @Horizont: primerjal sem specifično delo, ki je trenutno še najbolj “globalizirano”, IT storitve in programiranje, ne pa kar počez.

    Kar se inovativnosti tiče, pa imamo, če pogledaš primerjavo recimo s Foxconn, edino možnost za inoviranje v globalnih pogojih v tržnih nišah, kjer pa je pristop k rešitvam ali k strankam vsaj tako ali še bolj pomemben, kot tehnološka inovativnost. Problem pa je pri tehnoloških podjetjih lahko še dodatno štart, ker je nišne rešitve včasih težko razvijat za majhen trg, kot je recimo slovenski in je potrebno že takoj v začetku delovat vsaj regionalno ali začet na kakšnem večjem trgu.

  68. Simona Rebolj - 31.05.2011 ob 18:22
    Simona Rebolj

    Na tem mestu je vzgojno izbrisan komentar nekega anonimneža, ki je zgolj izlil bes zaradi svoje frustracije, ker je grd, iz leta v leto celo bolj in se ga lepe punce izogibajo v širokem loku, tako da mu bojda ostanejo samo ta grde in zelo pijane na kakšni najstniški žurki za fukat. Na srečo taka banalnost ni tema mojega zapisa.

    Komentatorju se opravičujem, ampak za otresanje z osebnimi kompleksi na mojem blogu prostora ni, ker na na njem ne opravljam funkcije psihološke posvetovalnice. No, razen posredno. Upam, da bo tole kaj v pomoč. Kar pogumno! Poskusi kaj naredit iz sebe. Najprej za svoje možgane, ker ni hujšega, kot če si primitiven, agresiven in butast, potem bi pa še o fuku tuhtal. Ogabno. Takim pač tudi fitnes in 13 estetskih operacij ne pomaga na poti do lepote. Kako neki bi, če ne loči niti driske od vroče čokolade.

  69. primož - 20.03.2012 ob 15:28

    ja res je sramota kar se tu dogaja…..

  70. LeniJaka - 23.03.2012 ob 15:09

    Samo eno vprašanje.

    A je res potrebno tolok dolgotvezenja za tako marginalno prireditev, ki ne prinese ničesar novega razen tega da so RTV okrog prinesli in preklinjali na TV’ju.

    Osebno sem se nasmejal, ker sem vedel da so se delali norca iz slovenske kulture, da o zavednosti politike sploh ne govorim :)

  71. Nidurun - 25.03.2012 ob 04:05

    na vprašanje lenega jake sem že stokrat odgovarjal, predvsem na tem blogu. poskusil bom z nečim, kar funkcionira že na predracionalni ravni.

    1:

    http://a6.sphotos.ak.fbcdn.net/hphotos-ak-snc7/s720×720/319726_10150671480972808_145207457807_9058094_1031020374_n.jpg

    2:

    http://www.youtube.com/watch?v=CPPljrc6JkQ

    viktorji & politika = the same shit.

    lp,
    jast

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !