Simona Rebolj

« | | »

MALO DELO ZA MALE LJUDI, VELIKO DELO ZA MALE LJUDI V PREVELIKIH ČEVLJIH

12.04.2011

Predstavniki Zakona o malem delu so z več aspektov demonstrirali (znanstveno)fantastično piarovsko črno komedijo sumljivega nivoja. Ljudstvo, predvsem študente, brezposelne in upokojene so nagovorili z optimističnim predlogom. Študente so razveselili z vero v bolj stabilno in varno bodočnost. Pohlepni študentski “serviserji” z jahtami in počitniškimi hišcami, ki predstavljajo bolj zgledovanje po tajkunskih sladkostih življenja kot intelektualni veličini, jih ne bodo še naprej izkoriščali kot ceneno delovno silo, ki zaradi preobilice dela še težje v pričakovanem roku dokonča študij. Namesto študentskih servisov jih bo s pomočjo demokratično izvoljenih poslancev, formalnih in simbolnih zastopnikov državljanov (oziroma mazohistov kot sopomenko), izkoriščala država preko malega dela. Razlika bo opazna in napredna. Ker bodo študenti profitirali bolj omejeno možnost dela in zaslužka brez omembe vredne okrepitve možnosti za pridobitev štipendij, bodo lahko hitreje lačni in bosi doštudirali. Tisti, ki bi želeli imet kaj več od življenja in postat bolj zanimive osebnosti od praznih sanjačev na temo “lepo je biti dedič milijonarja”, bodo tudi težje zapravljali čas z idejami o kupovanju kulturnih dobrin, udeležbami športnih ali kulturnih prireditev in dodatnih izobraževanj, saj ne bo denarja za nepotrebne zajebancije. Ker na mladih bojda svet stoji, bo še bolj prazen žep učinkoviteje preprečil, da bi se ob lačnem in duhovno praznem vsakdanu zapili in zadrogirali. Ker ne bo denarja za žur. Do vladne odlične ideje o uvedbi malega dela je veliko študentov zelo trpelo, ko so končno doštudirali in postali brezposelni. Napotnic za delo preko študentskih servisev niso mogli več pridobit, razen tako, da jih pridobijo ilegalno in postanejo kriminalci v sili. Z malim delom bi bilo drugače. Še vedno bi ostali mali delavci, ki seveda aktivno iščejo redno zaposlitev. Najlepše pri vsem skupaj je, da bi lahko ostali mali delavci v nedogled, brez kakršne koli vsaj formalne omejitve, ki bi jim po določenem roku obetala redno zaposlitev. Ni panike! Malo delo nekaj malega šteje v delovno dobo, zato bi lahko v miru dočakali pokojnino. Magari tisto, ki je v daljni bodočnosti ne bo več, glede na to, da se ne obeta omembe vredna strukturna reforma, ki ne bi hkrati obetala popolnega sesutja pokojninskega sistema že čez nekaj let. Ampak čemu bi se žrli. Tudi če bi pokojnina v daljnji bodočnosti za današnje študente obstajala, jo bodo z nujnim rapidnim višanjem delovne dobe v imenu vzdrževanja enakega sistema težko dočakali živi, kaj šele omembe vredno zdravi. In namesto, da bi se odpravili na kakšno zdravilno potovanje, bodo pokojnine večinoma itak prenizke še za zadnjo postojanko v domu upokojencev, zato bodo v preobilju prostega časa v šotoru na pločniku lahko še malo delali. Še lepše pri vsem skupaj se je izkazovalo, da je v imenu dobrohotnih namenov spodbujanja rednega zaposlovanja angažiranje malih delavcev (kako antipatično demotivacijski izraz) po podjetjih omejeno na par odstotkov. Dren in posledična sovražno nastrojena medgeneracijska tekmovalnost brezposelnih, upokojenih in mladih študentov bi bil prav zabaven šov na slovenskem res malem, o, tako majhnem trgu dela. Najbolj bi se cmerili še neizkušeni študenti, ki bi jim podhranjeni starši v deželi z evropskimi cenami, nadevropskimi cenami stanovanj in najemnin, visokimi davki ter podevropskimi plačami morali sporočit, da je študij za potomce luksuz, ki si ga ne morejo privoščit.

MALO DELO V ZAMENO ZA ČRNO DELO MALIM LJUDEM V ZADOVOLJSTVO

Zakon o malem delu je izpadel kot dopolnilo absurdnega zakona o takoimenovani prepovedi sosedske pomoči. Minister za delo Ivan Svetlik ni mislil nič hudega, le naraščajoč pojav dela na črno želi preprečevat, zato ne razume, kaj se državljani tako razburjajo, razen če gre za sumljivo visok procent kriminalne drhali, proti kateri se gospod Svetnik, pardon, Svetlik bori! Državljani na drugi strani zaprepadeno bolščijo, zakaj se ministri raje malo bolj ne ukvarjajo z delom pod mizo, za mizo, nad mizo, na rumeno, rdeče, zeleno in rjavo delo v vrstah le na videz uglednih poslovnežev, menedžerjev, politikov in drugih ogvantanih kreatur, ki so pridno pomagali in se še vedno okrog aktualnega predsednika vlade enako trudijo, da so sebi napolnili žepe, državo pa s pametnim razmišljanjem, brezmejno sposobnostjo, učinkovitostjo in konkurenčno zavidljivostjo potopili do globljega dna od dna.

Državljani postajajo v tem kriznem in predvsem paranoidnem času, v katerem se tako bojijo, da bo po obetanih reformah še slabše, s svojim mizernim eksistenčnim statusom že zadovoljni in preprosto ne razumejo določenih verbalnih samoumevnosti. Ko nekdanja generalna tožilka pojasni, da velika svinjarija še ne pomeni nujno kaznivega dejanja, vsi veliki politiki in menedžerji religiozno obmolknejo, kot da nam je paket zakonov ob osamosvojitvi poslal bog. Opazka velikih svinjarij na velikem terenu za velike dobičke ne pomeni posebne motivacije za spremembo ali dopolnila zakonov, vsaj takšnih, ki bi kaj pomagali ne, ampak zgolj spoznanje, da je življenje včasih pač nepravično in kruto. Kdo smo mi, da bi sodili v primerjavi z bogom.

Povsem drugače je z motivacijo po spremembah božjih zakonov, ko frizerka uredi pričesko svoji prijateljici zastonj in študent s svojim delom in večnim študiranjem podpira tajkunskega študentskega serviserja v deželi, kjer se je z razlogi vzpostavila klima, da si mladina resnično predstavlja konec študentskega obdobja kot konec česar koli, kar bi bilo podobno življenju in ne zgolj borbi za mizerno preživetje. Torej so po logiki stvari vse sile uperjene na podaljševanje življenja. Da so njihove ambicije in motivacija za vključitev v svet odraslih – vključno s formiranjem kariere in vzpostavljanjem osebnega statusa nasploh na nuli, ni nič nenavadnega. Da interes v določeno področje, nadarjenost in volja ne štejeta v tej državi nič, jim je pojasnjeno že takoj po maturi, ko se preprosto ne morejo na nobenem področju, razen na akademijah, izkazat s svojimi ambicijami na sprejemnih izpitih. O načinu kadrovanja po vezah in poznanstvih kot prioritetnemu načelu so se pa naučili lahko že zelo zgodaj v naši deželi vse. Najbolj varni pred tovrstnimi grenkimi spoznanji so še najbolj tisti mladi, ki so totalno nezainteresirani za politiko in je ne spremljajo. Ti pa tudi ne bodo podprli niti zavrnili nobenega referenduma, ampak bodo širili skupino apatičnih v državi.

MINISTER ZA DELO JE TAKO MLAD PO SRCU

Državljani težko razumejo uprizarjanje mojstrske komunikacijske veščine, ko se minister za delo obnaša pač tako, da bi lahko skrajšal naše in svoje muke s preprostim povzetkom: “Pa kva pol, če ste brezposelni, z nizkimi plačami in mizernimi penzijami v žepu. Pa kva pol, če smo neproduktivni in nekonkurenčni, sej tko hočmo, da naši ugledni prjatli lohk po Sloveniji služjo, se bahajo s častnimi položaji, k jih sploh ne obvladajo, ker nč ne vejo in nč ne znajo, in ostanejo ugledni, a ne. Ostalim damo pa malo delo, da lohk brezposelni in upokojenci še kej zravn zaslužjo. Upokojnci bi bli lohk še posebi hvaležni, da še mal delajo, sej zato so si prslužil penzijo, a ne. A je vlada kriva, če držaulani nočjo pokupt dost tajvanskih majčk u naši Muri, da ne bi propadla, al’ kva?! Drhau sploh ne šteka, kva pomen za državo elita, zato si pa druzga kt malo delo ne zasluž. Malo delo za male ljudi pač. U čem je problem?” Predsednik vlade bi lahko končno za piko na i še pribil, kar že dolgo razlaga na popolnoma prekompliciran in razvlečen način: “Nč ne štekam ekipa, ampak zihr je kul!” Se opravičujem za pobalinski sleng, ampak knjižni jezik preprosto ne ustreza obnašanju, ki ga formalno odrasli in ugledni politiki uprizarjajo.

IZOBRAŽEVALNI SISTEM ZA PRIDNE, NAIVNE IN NESPOSOBNE BODOČE VELIKE LJUDI

Študentske problematike na Slovenskem daljnoročno ne bo rešil noben za lase privlečen in za kvaliteto izobraženega kadra postranski zakon, ker je zdajšnji sistem popolnoma zgrešen in predvidljivo demotivacijsko vpliva predvsem na bolj ambiciozne in hkrati ustvarjalne mlade, na katerih bodočnost stoji. Ojmeneprejoj! Preteklim, zdajšnjim in bodočim študentom so zadali nož v hrbet pogoltni politikanti z uvedbo splošne mature in ukinitvijo sprejemnih izpitov. Ker splošna matura igra edino funkcijo točkovanja za sprejem na fakultete, je po logiki stvari med mladimi začel naraščat interes za izredni študij, kakršen je bil tudi politikantski namen. Državne fakultete so se tako uspešno kot večinoma edini ponudniki intelektualnih izobraževalnih storitev umetno privatizirale in veselo rapidno višale šolnine ter razpisovale vedno več mest. Res dobičkonosen biznis. Fascinanten za slovenski krahirajoč trg brez konkurence!!! Na fakultete se zato na eni strani vpisuje veliko za določen študij nenadarjene in neustrezno motivirane mladine, če študij preprosto plačajo, in na drugi strani se prav tako na določene študije vpisuje veliko povsem nenadarjene in neustrezno motivirane mladine redno, ker so pri splošni maturi prejeli dovolj ali premalo točk. Mladi so prepuščeni fantaziranju, saj tudi gimnazije ne omogočajo nikakršnega pripravljanja na prihodnost, da bi dijaki lahko vsaj malo preverili, kaj si realno želijo in na katerih področjih bi se realno lahko bolje odrezali. Ker ni sprejemnih izpitov, se ni treba na nič posebej pripravljat. Zato so na nekaterih študijskih smereh prisiljeni vpisovat študente, ki se vpišejo le zaradi pridobitve statusa ali osebne zgrešene fantazije o mejah verjetnosti in kdo sploh so, nekatere fakultete morajo vpisovat tudi kakšne morebiti nekdanje pridne dijake, ki so totalno nenadarjeni za področje, na katerega poklicno rinejo. Očitno to dejstvo tudi profesorjev ne moti, kar žal ne preseneča. Po opravljenih študijskih programih, tudi tistih, ki trpijo za najvišjim prebitkom prezasedenosti glede na razpoložljivost zaposlitev, prihajajo na trg dela diplomanti, ki malo znajo, malo vejo in so predvsem v praksi malo ustvarjalni in še manj koristni.

Je že tako, da na kakovostnih šolah cenijo učence. Spoštovanje se začne že na prvi stopnici. Ker so se na primer dobro odrezali na sprejemnih izpitih, ki so ustreznim področjem kvalitetno pripravljeni, torej si lahko učitelji nekaj obetajo od učencev. A to za sabo prinese učiteljem kruto dejstvo, da tudi spoštovanje njih ni samoumevno, ampak morajo znat kaj kvalitetnega podmladku ponudit. Učenci, ki se imajo priložnost zavedat svoje kvalitete, si bodo tudi slej ko prej samozavestno izborili pravico do kvalitetnih učiteljev in kvalitetnega programa! Izborili si bodo besedo pri soodločanju, ali so s kvaliteto študija zadovoljni, ker niso prišli le popivat ali se po liniji najmanjšega odpora piflat za neke točke, da bi prišli do ožigosanega papirja namesto do znanja in zadovoljive usposobljenosti za ustvarjalno in produktivno delo! V takšni klimi je popolnoma vseeno, ali bolščimo v tolpo mladih delikventov, ki bodo morda od hedonistične ambicije propadli (pa vsaj manj škode ustvarili državi), ali pa v skupino zlatih maturantov ali diplomantov, ki bodo kot bodoči birokrati raznih izdaj od precenjevanja lastnih zmožnosti poskušali ustvarit čim več škode in se hvalili svojim sinovom, hčeram in vnukom, kako pridni so bili nekoč, da so lahko postali tako marljivo neuporabni in depresivni – današnji mladini že od doma preveč znani prizori.

In kaj sta na tem področju postorila minister Igor Lukšič in Gregor Golobič? Po logiki stvari nič! Igor Lukšič je že ob nastopu funkcije na novinarsko vprašanje, ali se mu zdi aktualen sistem s splošno maturo ustrezen, odgovoril, da tega ne namerava spremenjat, ker so se ljudje tako lepo navadili na maturo in jo dojemajo kot zrelostni izpit. Argument za obesit se od depresije. Niti nisem pričakovala kaj več od osebe, pri kateri nisem zaznala enega omembe vrednega razloga za zasedanje ministrskega položaja, razen da je prijatelj in nekdanji sošolec Boruta Pahorja. Tipičen slovenski model zaposlovanja pač. Ministru za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo se pa glede na program stranke itak izteka čas za ukinitev ali vsaj omejitev izrednega študija, kar so napovedovali v programu. Ja, ja, vemo, v kriznih časih ne gre, je pa preopazno, da ministra veliko bolj zanima ministrovanje znanosti in tehnologiji kot visokemu šolstvu. Tudi ministri v prejšnji vladi seveda niso obetali nič boljšega. Milan Zver je skoraj ves mandat potrošil za zganjanje burk okrog šolske malice. Grozno. Naši bodoči držaljani bodo mogoče neumni in nerodni, lačni pač ne. Glede na to, da se je Igor Lukšič najbolj opazno ubadal s finančno pomočjo izgradnji Stožic, smo pa sploh lahko mirni. Slovenci bodo dobro hranjeni navijači. Zelo obetaven intelektualni potencial se nam obeta.

VLADA NE PONUJA UPANJA, ZATO JI LJUDSTVO NE IZKAZUJE ZAUPANJA

Karl Erjavec se je v scenariju za svoj šov končno vsaj simbolično odpovedal ministru za delo Ivanu Svetliku, predsednik vlade predvidljivo ne. Kar je tudi korektno za pozicijo, v kateri se je znašel. Pozicija je tako neugodna, da bi resnično preko glav ljudstva težko spravili na zeleno vejo kakršen koli zakon. Celotno agendo je vlada gradila na zastraševanju in opozarjanju na nujnost nepopularnih ukrepov, da bi drveli vštric z evropskim vlakom. Kam pa gremo, je to daleč? Agenda zastraševanja se včasih splača na kratek rok, na bolj ali manj dolgi pa nečastno konča na pogorišču. Dober predsednik vlade in dobra vlada morata vedno ponujat ljudstvu upanje in to dokazovat z dejanji. Le v takšnem primeru se ljudje ne bojijo tako zelo nepopularnih ukrepov. Za upanje se hvaležno odzovejo z zaupanjem. Temu pravilu igre se ni izognil George Bush, pa se tudi Borut Pahor “from Slovenia” ne more.

AMBICIOZNOST, NAIVNOST IN NEUMNOST – KLJUČ DO POLITIČNEGA USPEHA

Popolnoma se strinjam s predsednikom vlade, ki je opozoril, da veliko ljudi naseda učinkoviti antipropagandi takoimenovane Barbikaste blondinke, ki poteka proti njemu. Osebno menim, da Borut Pahor nikoli ni bil neumen politik, ampak je problem kvečjemu v tem, da ni nič bolj pameten od povprečnih standardov, zato rad neumnost tudi izigrava. Borut Pahor se je preprosto znašel na prepihu, ko ljudje od politikov pričakujejo novo, drugačno politiko in radikalne spremembe ter odmik od nekdanjih praks. Še posebej hecna so spoznanja nekaterih vidnejših predstavnikov javnega mnenja, ki ugotavljajo, da je aktualni predsednik vlade sicer sam moralno precej čist, ampak očitno izredno naiven, saj okrog njega padajo glave koruptivnim in bolj nadutim kot efektivnim posameznikom, zaradi česar ne more nemoteno opravljat svojega dela, saj ga potapljajo kar sodelavci, ki si jih baje ne zna pametno izbirat. Ker je pač neumen. Mene pa bolj skrbi, da Borut Pahor ni nikakršna moralna čistoča na dveh nogah, ampak je svojo kariero zgradil predvsem na preprostem principu, da točno takšne mutivodarje v svoji bližini podpira in se ne vtika v njihova mutiposla. V zameno za toleranco, ki je bila opazna že neštetokrat v njegovih odzivih, je zelo verjetno od nekdaj pridobival nezanemarljive prednosti pri vzpenjanju po karierni lestvici navzgor. Borut Pahor je s tega vidika eden izmed premetencev, ki upošteva sistem delovanja in mentaliteto na Slovenskem še iz časov prejšnjega stoletja. V krogu ljudi, ki so hvaležni, da brez omembe vrednih referenc prihajajo na visoke in odgovorne položaje, pa zato brez pripomb obljubljajo pokornost in hvaležnost, in v krogu tistih, ki prihajajo na položaje predvsem z zasebnimi mutivodnimi apetiti, je toliko lažje izpast pošten, skromen in dobronameren. Ampak toleranca in koristoljubno zatiskanje oči pred škodljivim ravnanjem svojih sodelavcev, podpornikov, mož ali žena pomeni sostorilstvo. Osebno vidim problem Boruta Pahorja v vlogi slovenskega predsednika vlade le v tem, da mineva čas, ko so takšne vrste pametnjakoviči in sposobneži daleč povsem nemoteno prilezli. Z vidika skrivnosti osebnega uspeha je Boruta Pahorja možno označit za naivneža in neumneža le, če enako označimo najbolj učinkovit način delovanja na poti kariernega vzpona po modelu naših starih socialističnih časov, ki v Sloveniji vlada še danes. Res gre za naivno, neumno in škodljivo prakso, od nekdaj, ampak šele zdaj se pojavljajo sploh prve bolj slišne pripombe na utrjevanje takšne mentalitete in posledičnega delovanja!

NEKDANJI BODOČI PREDSEDNIK VLADE – ENAK PROBLEM

Klima apetitov po spremembi mentalitete in ravnanja, zaradi česar je nastala celo kombinacija predstavnikov nekdanjih strank pod sloganom Nova politika, je zadela že nekdanjega predsednika vlade Janeza Janšo, le v kotel dobljenih volitev ni padel. Tudi okrog njega se je nagrmadilo sodelavcev tipa najboljšega ministra za kulturo Branka Grimsa. Ne, nisem se brutalno zmotila, saj je po mojih opažanjih vlogo ministra za kulturo dobil Branko Grims, Vasko Simoniti pa dvojnika in kaskaderja za Grimsu neljube erotične ali pretirano nevarne akcijske prizore. Temu primerno se je odvijala neka Na zdravje politična parodija v vseh ozirih. Nekateri novi obrazi na desnem političnem parketu so se še posebej trudili ustvarjat imidž racionalne, trezne in predvsem sredinske vizije, z željo po aktivnih spremembah na političnem in konkretneje gospodarskem terenu. Zato so včasih stopili na prste tudi Janezu Janši. In nikakor se ni dalo znebit občutka, da bodo pod Janševo vlado izrinjani v stransko vlogo, razen kolikor jim ne bo uspevalo pridobivat pozornosti novinarjev, ki jim bodo zastavljali vprašanja, ali nameravajo ustanovit novo stranko. Janez Janša se je vendarle nekaj malega iz te lekcije naučil, zato se v zadnjih letih opozicijskega delovanja, ki je v celoti podvrženo predvolilnemu obdobju z njihove strani, niso pred kamerami svetili določeni desničaski ambiciozneži, ki so že razočarali s svojo pametjo in sposobnostjo, a s svojimi ponesrečenimi nastopi in akcijami avtomatsko višali ugled Janezu Janši kot nekomu brez katerega bi vsaj stranka SDS kar propadla. Kdo bo pa takšne tesne sodelavce dolgo poslušal in jim celo sledil pri uprizarjanju narodnozabavnega plesa sumljivo slabega posluha in okusa. Vendar so nekateri posamezni bolj sveži in ambiciozni obrazi, ki nekako vsaj spominjajo na hojo po poti, ki spada v aktualno stoletje (ne glede na možna pričkanja med bolj neoliberalnim ali flex – security modelom), še vedno postavljeni na rezervni tir in kakšne druge možnosti, kot da v zelo kratkem času presenetljivo motivirani in samozavestni predstavijo program za novo stranko, ni na vidiku. Janez Janša pa, mislim, da jih po verjetno dobljenih volitvah ne namerava povabit ali spustit v frontalne linije, saj bi to lahko pomenilo njegov konec na poziciji edinega predstavljivega poglavarja desne opcije. Zato sem se kar kislo nakremžila, ko sem spet zagledala pred kamerami ravno Branka Grimsa v vsej svoji prepoznavni vehemenci ob potapljanju aktualne vlade in realnih špekulacijah o morebitnih predčasnih volitvah. Kot bi Janez Janša od zadaj že namigoval svojim starim zvestim prijateljem, da si lahko spet dajo duška za nekaj let.

VEČINA PODPIRA TEMELJITE SPREMEMBE

Ni res, s čimer se obup(a)no tolaži predsednik vlade, da si Slovenci ne želimo reform, celo ne želimo nikakršnih sprememb. Ravno obratno. Verjetno še nikoli tako kot zdaj. Vendar ne kakršnih koli in na kakršen koli način. Za začetek si želimo predvsem korenitih sprememb na notranjem političnem parketu. Nove predstavnike in zastopnike ljudstva z drugačno mentaliteto in civilizirano politiko 21. stoletja, ki je zavezana razvijanju demokracije.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 12.04.2011 ob 20:15 pod Aktualno, Politika, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

44 odgovorov na “MALO DELO ZA MALE LJUDI, VELIKO DELO ZA MALE LJUDI V PREVELIKIH ČEVLJIH”
  1. stric Marč - 12.04.2011 ob 20:33

    Za spremebe smo vsi. Le pričakovanja so različna. Tisti,ki imajo, bi radi utrdili svoj položaj in še kaj pridobili . Tisti, ki nimajo, želijo spremeniti svoje stanje. Idejo o szdl-jevskim poenotenjem smo opustili že leta 1990 in se bo potrebno navaditi, da pač pri nekaterih stvereh ne bo konzensa in na njih ne bomo odločali z neposredno demokracijo.

  2. alcessa - 12.04.2011 ob 21:19

    Uvod: spadala sem med resnično tarevne študente.

    Jedro: kulture, športa in žurov je bilo ravno dovolj. Ključni izrazi: študentski popusti (mnogo njih: sankanje z Vršiča ob baklah, gledališče, balet, koncerti, hokejske tekme …), Rožnik/Šmarna, obvezna brezplačna telovadba (fitnes, aerobika, plavanje, drsanje…), študentski dom (žurke, fuzbal, štopanje po domovini, debate pozno v noč, šah…)

    Čeprav bi lahko večino svojega študentskega časa zapravila z razmišljanjem o tem, ali je prav, da si mlada oseba ne more vsak dan privoščiti sadnega jogurta ali polnozrnatega prepečenca (sori, take sem mela), me je veliko bolj zanimalo vse drugo. In hlače iz benetonove razprodaje res ostanejo na riti kake 4, 5 let, tudi grde takrat še niso. Da ne govorim o usnjenem pasu s ponte rosse :-) ki ga nosim še zdaj.

    Zaključek: če imaš osnovne potrebe pokrite, si kot študent v Sloveniji lahko privoščiš kulturo, šport, cunjice in vsake toliko tudi sadni jogurt :-) , velja tudi za novodobni kapitalizem, kjer veljaš, če imaš. Namreč: nič ne škodi, če si mlada osebnost izgradi svojo notranjo podobo brez shoppinga kot potrditve in nagrade. Veliko bolj dolgotrajne učinke pusti čisto delo brez posedovanja kupa stvari.
    V kapitalizmu te nihče ne bo zaprl, če boš imel svoje mišljenje! Ravno tako te nihče ne bo kaznoval za vidne znake razmišljanja! (navezujem se na socializem, sploh unega tipa DDR) In ko si enkrat domisliš neodvisno osebnost, ti je pač lahko vseeno, ali se moraš vsake toliko v sistemu pretvarjati, da si njegovo kognitivno kolesce. To vendar počnemo čisto v vseh sistemih (tašča, anyone?)

    Je pa res, da spadam v generacijo študentov s strokovnimi sprejemnimi izpiti in da se strinjam s tabo, da so dobra ideja.
    Pa nič me ne moti, če je kdo mnenja, da pretiravam: to (da denar ni vse) je pač moje spoznanje in vesela sem, da sem ga imela priložnost izdelati…

  3. Jan Kralj - 13.04.2011 ob 00:28

    Mislim, da je bil minuli referendum predvsem velik triumf stoprocentne nerazredčene demagogije, ker drugega tabor “proti” pač ni znal ponuditi. Dobil sem nebroj mailov iz strani mojih študentskih kolegov, kako grozno je malo delo, potem pa med primeri navedeno da malo delo NIMA plačane malice in NIMA plačanega prevoza.

    Žalostno, kako nobeden od teh študentov ni niti pomislil, da tudi sedanja ureditev študentskega dela NIMA plačane malice in prevoza. Ovce našega ljudstva so samo videle in verjele, pomisliti pa očitno boli.

  4. Nidurun - 13.04.2011 ob 00:55

    @alcessa

    “ključni izrazi: študentski popusti (mnogo njih: sankanje z Vršiča ob baklah, gledališče, balet, koncerti, hokejske tekme …), ”

    sanjkanje z vršiča ob baklah? zakaj ne raje valjanje po strehi navzdol v kupe smeti? veliko bolj zabavno, adrenalinsko in navzven lepo.

    gledališče: a je to tisto, kjer moram dati četrtino svoje štipendije za subencioniran abonma, kjer si ne morem izbirati predstav in dobim najslabše sedeže?

    koncerti? privoščim si jih lahko samo, ko dobim akreditacijo za portal, kjer pišem zastonj in mi tuš krade recenzije.

    hokejske tekme? si ne morem in nočem privoščit poslušanja tuljenja 3000 glave drhali in potem prenašat mentaliteto, ko navijači enega ali drugega moštva z navdušenjem podpirajo poteze, ko kakšen hokejist nabuta novinarja. sploh pa ne vidim smisla v rivalstvu med malo večjo vasjo in malo večjim mestecem, ki sta oddaljena 50 km.

    študentski dom (žurke, fuzbal, štopanje po domovini, debate pozno v noč, šah…)?

    a to je tam, kjer sem se zadnjič znašel in so butali z vseh strani poceni rave, kjer so v apartmaju polepljeni zidovi s poceni študentskimi nalepkami s poceni študentskimi gesli, ker ko si študent pač moraš početi poceni stvari, ker jih pozneje ne boš mogel? kjer si ga zdrkat ne moreš v miru, ker en meter od tebe spi cimer, ki ga ne poznaš in lahko samo sanjaš, da boš normalnega dobil? kjer se izigrava na tratah hipije, vendar intelektualno drezanje ponavadi ne pride dlje od cvičkarije, morteljade in dreka v kotu dvorane?

    benetonove hlače? hmm, raje si v trenutku samozaslepitve kupim kakšno res preverjeno knjigo. ne vem, če beneton izdeluje hlače za mojih 95 kil (poceni proletarske prehranjevalne navade z doma), pa tudi izviren poskušam vsaj delno biti, tako, da lahko v množičnih verigah izbrskam hlače v katerih izgledam bolje in bolj seksi kot ciljna publika benetona.

    kje naj si to torej privoščim? a mogoče nimam osnovnih stvari pošlihtanih? mogoče res ne. ampak ne vem, kaj dela tu tvoj arogantni komentar? nikoli nisem rekel, da sem reven, čeprav po vseh merilih sem. ti si pa resnično revna! kaj je potem cela horda meni podobnih in še tistih v slabšem položaju? res ne vem. poznam mogoče peščico študentov, ki si lahko privoščijo to, kar ti opisuješ kot normalno in še tu gre v glavnem za varčne analne karakterje. reality check, pliz, če ne pa prosim izogibanje kvarenju vzdušja in poglabljanju depresije ob vpogledu v realnost državne vsebine.

    “V kapitalizmu te nihče ne bo zaprl, če boš imel svoje mišljenje! Ravno tako te nihče ne bo kaznoval za vidne znake razmišljanja!”

    a da ne? zakaj se pa potem počutimo zaprti? zapor je huda reč. hudo je pa tudi, če imaš svoje mišljenje, ki nikogar ne zanima. hudo je tuliti v pokrajini, kjer dobiš v zameno samo svoj odmev. a ni to podobno zaporu? verjetno ja, če upoštevam inteligentne in iskrene ljudi svoje generacije, ki so vsi padli na droge psihiatrije ali ideologije.

    “In ko si enkrat domisliš neodvisno osebnost, ti je pač lahko vseeno, ali se moraš vsake toliko v sistemu pretvarjati, da si njegovo kognitivno kolesce. To vendar počnemo čisto v vseh sistemih (tašča, anyone?)”

    vseeno ti je lahko samo, če si aroganten. do sebe ali pa če dejansko ni škodi pretvarjanje. v tem, da ti ne škodi, ni nič narobe. narobe je pa spojiti arogantnost in iz tega sklepati univerzalne vrednote narobeja ali nenarobeja. ker se kvari vzdušje in poglablja depresijo.

    “Pa nič me ne moti, če je kdo mnenja, da pretiravam: to (da denar ni vse) je pač moje spoznanje in vesela sem, da sem ga imela priložnost izdelati…”

    seveda denar ni vse. večino časa preživim nad zemljo, časom in še marsikdo je takšen. včasih recimo srečko kosovel. franc prešeren. josip murn. ne vem, če je kdo bolj od njih vedel, da denar ni vse. in ne vem, če so kaj manj trpeli zaradi tega zaradi pomanjkanja denarja.

  5. Simona Rebolj - 13.04.2011 ob 01:02
    Simona Rebolj

    @stric Marč:

    Z okvirnim opisom situacije se je sicer nemogoče ne strinjat in je povsem pričakovano. Vendar so tisti, ki nimajo in želijo spremeniti stvari vendarle v večini, prenekateri med njimi bi si tudi po zaslužnosti zaslužili več, medtem ko prenekateri od tistih v manjšini, ki imajo in bi želeli utrdit svoj položaj za še več marsikaj imajo, čeprav niso tako zaslušni v realnih primerjavah s koristjo in vložkom. Idejo o szdl poenotenju smo opustili v trenutku, ko se je začelo svitat, da prihajajo časi, ko se bodo poravnavali računi za pančkanje na lovorikah. Hoteli smo torej nekaj drugega in boljšega. Prav hecno je, da bi pristali še na slabšem … hehe … Konsenz gor al’ dol. Osebno menim, da je bolje za vsako skupino, pa tudi za vsak narod, da se ne navadi na slabo stanje in upravičen pesimizem zaradi peščice ambicioznih grebatorjev, ki so okupirali državico.

    @alcessa:

    Ne vem, kateri letnik točno si. Bistvo je, da so že posameznikove usode z vsemi vplivi iz okoliščin različne, zelo različna pa je splošna klima po obdobjih. Osebno še svoje mladosti ne primerjam kot vzor ali neposreden nauk današnji mladini, ampak me raje bolj zanima, kako živijo zdaj oni in zakaj tako. Zakaj kaj vpliva na njih tudi drugače, kot je na mojo generacijo in kje so razlike.

    Za debate o temi, ki sem jo obravnavala, se mi zdi edino tako možno smotrno. Ker tega pojava, da je marsikdo sebi najbolj všeč, kako je deloval, čutil in razmišljal, je več kot dovolj … hehe … In ravno ta pojav zgodovinsko mladino po naravi stvari najbolj odbija in utesnjuje. Želijo si bit slišani, namesto da kar naprej poslušajo pridige iz nekih drugih stoletij, ko se je poslušala druga muzika (konkretno in v metaforično mišljeno).

    In o večjih ali manjših apetitih na temo šopinga nisem pisala in tudi precej neokusno se mi zdi mlade dandanes zafrkavat na tem področju. Še ko sem bila jaz mlada, se v povprečju ni toliko šopingiralo pač. Benetton in te fore so predstavljale posladek, ki je v omari kraljeval več let. Ampak nisi se počuti osiromašen izmeček, če nisi imel petdeset puloverjev v omari. Danes je celotna politika prodaje in potrošnje oblek drugače. Bolj gre na raje več in ceneje vse skupaj. Ponudbe je ogromno itd. Mirno lahko rečem, da sem opazila, da se danes siromačen najstnik počuti mnogo bolj diskriminiranega kot v mojih časih. pa ne zato, ker bi bila splošna blaginja tako boljša, ampak ker je celotna kultura nakupovanja in ponudbe drugačna. V mojih časih tudi tisti, ki so imeli več, niso kopičili cunj, ampak je bila kvečjemu bolj pomembna kvaliteta na primer. Zato sploh nisi ločil na prvi vtis, ali ima nekdo nek pulover že dvestotič oblečen iz Benettona ali ga je kupil na tržnici, za tiste ene leviske in allstarke, ki so morale bit itak zlizane je pa že vsak našparal. Danes to ne obstaja več! In za to pač niso krivi današnji mladi, ampak smo jim očitno mi tlakovali takšno sedanjost oziroma že naši starši. Torej prevzemimo soodgovornost, če se nam kaj ne zdi prav.

    No, generacija mojih staršev je pa sploh živela popolnoma drugače. Takrat je bila carica moja mama, ker je znala sešit hlače na zvonec. In jih je lahko še prodajala. Danes bi jo aretirali za tako dejavnost. Delavka na črno pač, takrat je bilo to nekaj običajnega. V primerjavi z mojimi časi je danes udeležba raznih prireditev tudi precej bolj draga. In odkar imamo evro so študentske tarife še posebej mizerne v primerjavi s cenami. Zase lahko rečem, da sem s priložnostnim delom, ki sem ga začela opravljat že v 4. letniku gimnazije zaslužila spodobno žepnino. Danes na tem istem delu (ohranjam kontakte) si s tem denarjem ne moreš privoščit kaj drugega od kave in sendviča na dan. Zelo slabo.

    In ne delim navdušenja s tabo, kako te v kapitalizmu nihče ne zapre, če imaš svoje mišljenje. Vprašaj kolumnistko Marto Gregoričič, kako se danes kaznuje ljudi za svoje mišljenje, če ti še ni jasno. V zaporu je sicer zelo neudobno in neprijetno, se strinjam, si pa preskrbljen bolje kot brezposelni klošar, ki se ravno dandanes spet množijo in kar je anjbolj žalostno, je pa to, da v centru Ljubljane opazim med precej zmahanimi pouličnimi fehtarji največ mladih, zelo mladih. perverzno se mi zdi s prstom kazat samo na neke frčafele, ki so bojda materialistke in imajo vsega preveč ter mislijo samo na šoping. Mladi so od nekdaj želeli bit privlačni in razposajeni. To je mladost pač. Mladi vedno hočejo največ zabavnega potegnit iz tega, kar jim je na voljo in kakršna je že vzpostavljena klima. Zelo so dovzetni za vse. Nekateri so glupi in primitivni, nekateri pametni in zanimivi. Enako kot odrasli. Ni v tem bistvo.

    Strokovni izpiti so po mojem mnenju nujna, ne samo dobra ideja. Ker danes mladi po presplošnem gimnazijskem pasiranju, ki ga bodo večinoma pozabili, pojma nimajo, kaj bi sploh radi, pa gredo vseeno kar nekaj študirat.

    Nikomur na svetu denar ne pomeni vse. Poanta je v tem, da bi se morali borit za čim večjo demokracijo, da bi denar pomenil čim boljši simbol izmenjave za tisto, kar je vredno, po dejanski zaslužnosti in bi pri tem vse tudi upoštevali. Nihče pa ne bi smel bit tako reven, da nima niti za osnovno dostojanstveno preživetje. In marsikomu bi morali raje plačat, da nič ne dela, kot da dela samo škodo, če se malo pohecam, pa ne dosti. Hočem povedat, da se mi zdi zelo narobe, da se okrog denarja moralizira na način, da se poveličuje lastno vrednost. To je koncev koncev v veselje vsem z vladami in bankami zlizanim hipergrebatorskim kapitalistom, ki jim prav tako denar ne pomeni vsega, pa ga vseeno pač kopičijo še za celo družinsko dinastijo, ki se bo rojevala v bodoče in harala po liniji najmanjšega odpora. Lepo, če so umetniki na primer tako zadovoljni z duhovno hrano, da bodo še svojim otrokom pridigali in žugali s prstom, če niso presrečni v preluknjanih čevljih. Bo pa za te nezaslišane materialiste še več ostalo. Kaj je od tega?

    Nikoli nisem živela za denar in ne delujem v sferah, kjer je denarja dovolj, ne dobim ga dovolj in nimam ga dovolj. Niti približno. Hranim se predvsem z veseljem do določenega dela in do nekaterih bizarnosti. Živim bizarno in ne-varno. Tudi nisem potomka bogate družine. Ampak zato ne nameravam malikovat revščine kot osebnega duhovno zveličavnega stejtmenta, čeprav dam na um in duha veliko, kar je očitno. Z veseljem bi imela več denarja in gnusi se mi, da živim v času in okolju, kjer delovanje v določenih dferah, ki jih vsi potrebujemo, že kar v izhodišču obeta slabo eksistenco, prenekatera nepotrebna dejavnost tipa prodaje hamburgerjev na velikem trgu, da bodo revni še bolj bolni, pa obeta denar, če ga želiš. In zelo zelo ne maram ljudi, ki malikujejo takoimenovano skromnost. V teh časih še ne. Nismo še tako demokratični, da bi si take masturbatorske zasebne zabave lahko privoščili brez slabe vesti.

  6. Simona Rebolj - 13.04.2011 ob 01:08
    Simona Rebolj

    @Jan Kralj:

    Že, že … ampak malo delo je mišljeno za študente, upokojence in brezposelne, torej tudi za skupine, v kateri se bodo znašli zdajšnji študenti, med brezposelnimi takoj, ko bodo končali študij … hehe … Veliko drena torej, za študente pa seveda večja omejitev ur za delo in zaslužka. Torej bi si malico in prevoz še težje privoščili. Ob vsem tem pa narejena kljukica, kot da je za vse te tri skupine na tak način kar dobro poskrbljeno. Itd.

    @Nidurun:

    Sem dodala, da je tvoj kometar alcessi namenjem, ker sem po hitrem branju na začetku kar pobuljila, kaj me hruliš … hehe …

  7. alcessa - 13.04.2011 ob 09:17

    @Nidurun: vem, grozno. Tako gledano potomcem čisto ta pravega provincialnega proletariata sploh ne bi smeli dovoliti študirati, ker smo preveč primitivni. Prilagodljivi do konca in čisto brez nivoja, stila ali potreb. Uživali smo med študijem, saj je bila preselitev v prestolnico pravo doživetje, se družili s kupom ljudi, študentski dom pa je bil pravi luksuz v primerjavi z marsičem prej … To še ni vse: Ko smo končali študij, smo ugotovili, da se z novo prisluženim denarjem naenkrat da početi kup drugih stvari, na višjem nivoju (tudi potomci brezmožganskega proletariata kdaj dobimo službo v prestolnici) in da je ostalo še precej mladosti :-)
    Naj te potolažim: predvidevam, da bo v bodočnosti študiralo manj nas provincialnih črvov in več uglajenih mislecev z visokimi zahtevami.

    Simona: sori za otročji ton, pisala sem med zaključevanjem enega prevoda, pa se mi ni dalo biti zelo precizna. Ne bom za nazaj popravljala, samo poudarila bi bistvo prejšnjega komentarja: meni osebno se zdijo doživetja in razmišljanja najpomembnejši del študija, tudi danes. Za ukvarjanje z lastnino je po študiju dovolj časa (ta zahteva drugo vrsto razmišljanja in odnosa), študij je čas za razmišljanje o študijskih vsebinah, novih doživetjih, filozofiji in politiki (ter drugih rečeh, ki nas zanimajo, jasno). To velja relativno, ne absolutno. Mimogrede, moj poudarek vsega lepega, kar je bilo možno med študijem v Ljubljani, sem napisala tudi ob dejstvu, da v Tuebingenu (2000-2003) nismo imeli čisto nič od tega. Še več: imeli smo faks, kjer je streha puščala, proslavljanje magisterijev pa so izvedli kar študenti v eni od prostih učilnic: dobili smo plastičen kozarec soka in eno presto :-) . Kljub temu sem zopet z veseljem prekinila služenje denarja in se podala v svet razmišljanja. V Tuebingenu študenti nosijo H&M in v univerzitetnih mestih itak vsak ve, da študenti nimajo za drage cunjice. To je nekako samoumevno.
    Ko se zdaj počasi ukvarjam s prečudovitim svetom imetja, mi to vzame precej časa, ki pa ga imam, ker sem miselne revolucije dala skozi med študijem, možgan pa aktiviram predvsem med delom. Izraz “ukvarjam” se nanaša na dejstvo, da sem provincialna in za stvari skrbim ter jih uporabljam, kakor dolgo hočem.

    Pa še ena o Marti G.: v komentarjih je pisalo, da je hotela tedensko namesto dvotedenske kolumne, zato so sodelovanje prekinili. Če se malce odmaknem od nje: v kapitalizmu še vedno lahko objavi knjigo s svojimi razmišljanji in polovica folka bo zaradi nje pljuvala čez Cajtng. V bistvu lahko tudi naredi Crnkoviča in zamenja cajtng ipd. Svobode je še vedno dovolj (vem, da so cajtngi strankarska trobila in marsikoga ovirajo, hotela sem poudariti dejstvo, da kdor hoče, lahko razmišlja. Ali svoja razmišljanja lahko vsepovsod širi, to je druga zgodba. Vseeno se najde dovolj outletov)

  8. alcessa - 13.04.2011 ob 09:32

    Ah ja: povedala sem, da denar ni najpomembnejša stvar med študijem. Če ga je ravno dovolj, potem človek lahko in naj predvsem študira, seveda pa je fajn, če lahko poleg tega kaj zasluži.

    To pa seveda odpade v drugih življenjskih obdobjih (nikjer nisem napisala, da na splošno podpiram čim večjo skromnost – seveda je ne, najmanj pa pri sebi!) in jasno, da je denar pomemben vir človekovega dostojanstva. Nobenega razloga ni, da bi se mi podtikavala UEBERSMUGNESS,:-) samo zato, ker s takšnim veseljem poudarjam pomembnost študiranja in sobivanja z drugimi študenti pred denarjem, seveda, če je tega ravno dovolj. Konec koncev so mi iz tega obdobja ostala predvsem zanimiva doživetja in kup prijateljev.

    Ampak: problematiko zaposlovanja na redni ravni bi morali urejati ali drugi zakoni ali pa drugačna politika (ki npr. predvsem pritegne delodajalce). Malo delo je samo ena od oblik dela, ki obstaja. Pika.

  9. alcessa - 13.04.2011 ob 10:19

    @Nurudin: moram priznati, da vem, da takšni kot jaz takoj dobimo po glavi z osebnim napadamo, ki vsebuje ključne besede o revščini naše osebnost, če izjavimo nekaj, kar se da tako lepo izkoristiti kot podlaga za izlivanje žolča. Tega sem vajena že od čisto malega in preden so obstajali blogi, mi je izražanje svojega mnenja in opisovanje svojih izkušenj kdaj tudi škodilo, ker je odpadla ta bariera anonimnosti.
    Kljub temu razmišljam neodvisno od tega in širim svoje banalne resnice, kolikor se da precizno, čeprav se to seveda ne splača, ker so moje banalitete ravno dovolj dobra bucika za gnojne bule, vsebina sama pa ni tako zanimiva.
    Kljub temu bom to mnenje še kdaj komu omenila, je namreč moje in si jemljem to svobodo. Bi skodelico kave?

  10. Vanja - 13.04.2011 ob 10:43

    jah lepo se je posvečati študiju in živeti študentsko življenje brez ficka ampak kaj, ko si tudi kasneje-kao zaposlen brez ficka in si potem še najbolj brez ficka v penziji.

  11. Nidurun - 13.04.2011 ob 15:02

    “Sem dodala, da je tvoj kometar alcessi namenjem, ker sem po hitrem branju na začetku kar pobuljila, kaj me hruliš … hehe …”

    ja, to je skoraj tako zabavno kot to, da si me preimenovala v frenkieja.

    alcessa:

    sploh te nisem osebno napadal. ne vem, kje to vidiš. tebe sploh nisem omenjal v komentarju. razen, da mislim, da si nekoliko arogantna, ker pišeš samo s svojega zornega kota. in ne vem, kakšno svobodo naj biti jaz omejeval. ne vem, kje naj bi kurcal provincionalnost, saj sem tudi sam provincionalec in ljubljana sama po sebi je provinca. zakaj naj bi me zanimalo tvoje veselje do služenja denarja. tvoja stvar, privoščim. vse, na kar se je nanašal moj komentar, je nek nepotreben ton, ki je kao namenjen dvigovanju morale, je pa ciničnim smešno, romantiziranje študentskega življenja pride v poštev samo po naravi naspidiranim ali slepim. vse to, kar si opisala, da naj bi bilo lepo in dosegljivo, je trenutno groteskno ali nedosegljivo. takšne sanjače pa ljudje v položaju, o katerem sanjači sanjajo, da smo v njem, težje prenašamo. ker poglablja depresijo. saj verjetno tudi ti ne želiš iti k zdravniku z zlomljeno nogo, on pa bi ti govoril, kako je v enem parku čudežna rastlina, s kateri se pomažeš in se kost zaceli. če pa ne moreš tja, ti bo dal jabolčni sok za celjenje ran.

  12. Nidurun - 13.04.2011 ob 15:03

    “ti bo dal jabolčni sok za celjenje ran.”

    za blaženje bolečine.

  13. bp - 13.04.2011 ob 15:04

    Nekatere javne osebnosti so izražale presenečenje, ko si je kdo javno drznil pod vprašaj postaviti integriteto predsednika RS. Nihče pa se ni kaj dosti oglašal, nad kakovostjo javne razprave o zakonu o malem delu, ki jo je zaznamovala propagandistična demagogija na strani zagovornikov in pa brezsramno sprenevedanje in celo direktno laganje s strani nasprotnikov. Mene pa to pravzaprav še dosti bolj žalosti.

    Ali bo imelo nesprejetje kakšne razvojne posledice, smo zato kaj bolj ali kaj manj konkurenčni, učinkoviti, inventivni? Niti ne, akcijski načrt, kot ga je zasebno zaupala finančnica enega od časopisov z večinsko prekarno delovno silo, je bil, da se vse tovrstne pri tem časopisu zaposlene spremeni v samostojne podjetnike, z minimalnim znižanjem celotnih stroškov. Vse bi torej ostalo enako, spremenila bi se kvečjemu kakšna pravna osnova.

    Sivolasi starejši gospod na blagajni v hipermarketu v Mercatorju, ki mu na majici piše: Ludvik, študent, bi postal Ludvik, samostojni podjetnik, tako pa bo lahko še naprej menda študent v svojem že skoraj tretjem življenskem obdobju. Res velika in pomembna sprememba bi bila to.

    Študentje bodo ohranili monopol nad priložnostnimi deli, ki bi si jih sicer morali deliti z breposelnimi in upokojenci, posredovalnice bodo ohranile svoje provizije, ki se najbolj splačajo ravno pri najbolj stalnih zaposlitvah, namesto da bi država pobrala nekaj drobiža od tistih, ki imajo tako samo drobiž. Res velika zmaga, za praznovat.

  14. Simona Rebolj - 13.04.2011 ob 16:12
    Simona Rebolj

    @alcessa:

    Še posebej glede na mojo repliko je preprosto težko razumet, zakaj dojemaš kot omembe vredno za debato na to tematiko ponovno pojasnjevanje svojega koščka osebnega življenja in občutenja. To nič oziroma prekleto premalo pove o čemer koli, ko se obravnava nek družbeni pojav in skuša upoštevat čim več pomembnih okoliščin, ki na nek pojav vplivajo, pri čemer je upoštevanje razlike v času in splošnih socialnih, kulturnih in gospodarskih razmerah najmanj, kar je nujno.

    Zakaj bi koga brigale osebne izkušnje, doživljanja in predstave ene alcesse na svetu? Nič čudnega, da si vajena neštetih replik, pa tudi napadov, kot praviš, ker je po logiki stvari vlečenje nekih splošnih zaključkov le na podlagi osebnih doživetij in predstav po defoltu zgrešeno in ne more bit objektivno gledano niti približno dovolj omembe vredno argumentirano. To je lahko le košček znotraj celote, če hočeš nek argument podpret s primerom, pri čemer argument ne upošteva le prizorov iz zasebnih zabav. Ja, ja, alcessa doživi naboljši orgazem v pasjem položaju in zato je mnenja, da je nujni pogoj za doživetje orgazma seks v pasjem položaju. Na sklepanja zgolj na osebnem nivoju se ti pa, valjda, lahko pojavi več milijonov posameznikov, ki bodo s svojo drugačno osebno izkušnjo nasprotovali. In tako se lahko greš klepet dva stoletja v nedogled brez kakršnega koli družbeno relevantnega spoznanja.

    In potem še biser med biseri. Podaš nek argument o dogajanju okrog Marte Gregorčič na podlagi nekih komentarjev. A tako se ti informiraš o dejstvih? Sorči, to je pa res malo preveč provincialno. Najprej ji je bilo omejeno objavljanje z izgovorom o krčenju stroškov (le pri njej), malo za tem pa je dobila kar prekinitev pogodbe. Pika. In na to še pribiješ, da ni problema, ker lahko človek širi svoje ideje in misli tudi drugod, če želi. Očitno sploh nisi razumela poante. Tudi gradbeni delavec lahko v parku zbija dile, če mu paše. Saj ni v tem poanta. Včasih imam občutek, da se zajebavaš. To je pravzaprav bolj upanje.

    @Vanja:

    Lepo strnjena poanta, ki sem jo vlekla v svojem zapisu, ja. Tako to funkcionira.

    @bp:

    Demagogija na obeh straneh je predvidljiva v vseh primerih, ko se razbohoti politična kampanja. To je čas, v katerem piar vlada, in je žal že marsikdo spoznal, da spretnostne veščine laganja ali zavajanja veliko bolj pripomorejo do cilja kot sama vsebina. Ker takovrsten piar skuša vedno upoštevat povprečje, ki vsebine itak nima niti volje, niti sposobnosti razumet, še posebej če ni ravno enostavna. Ključno vlogo igrajo določeni propagandni učinki. K večji racionalnosti bi lahko pripomogli mediji, ja, vendar na lovu za gledanostjo in posledičnim senzacionalizmo zmanjka časa in motivacije za kaj podobnega. Ampak to je svetovni problem. Nazadnje sem se najbolj zarežala, ko je v predvolivni kampanji med Obamo in McCainom, glavni McCainov svetovalec v eni oddaji izjavil, da so slabe volje zaradi obnašanja Mela Gibsona. Takrat so ga pač aretirali zaradi vožnje v pijanem stanju, sam je pa veljal za podpornika desnega kandidata. Tip je še dodal, da je zmaga McCaina precej bolj odvisna od Mela Gibsona kot od naslednjega sooočenja s protikandidatom Obamo … haha … Medtem je Obama seveda mahal ljudem skupaj z nadpriljubljeno Oprah in posedal v njeni oddaji. V ZDA sploh ne računajo več na moč vsebine ali argumentov, ampak se mnogo bolj posvečajo osebnemu stilu prve dame ali čemu podobnemu. Pri nas se pa zaenkrat, po mojih opažanjih, še dogajajo vsebinske manipulacije, kar pravzaprav vzbuja še nekaj upanja, če se poslužim bolj radikalnega cinizma.

    Kaj bolj konkurenčni, učinkoviti ali inventivni ne bi bili v vsakem primeru. Ravno v tem je poanta mojega zapisa, da se na tem preprosto ne dela, ampak samo na umetnih špekulacijah prekladanja možnega profita z ene malhe v drugo, kar za dejanske rezultate nima nobenega efekta in je jasno, da se samo pridobiva na času, ko bo treba spet ugotovit, da ni nič drugače v pravem namenu in cilju.

    Podobno je s pokojninsko reformo. Ker je reforma le zasilna, ne predvideva izboljšanja, ampak le krpanje zasilnih lukenj na poti do predvidljivega razsula čez nekaj let. Pri tem je treba upoštevat še specifične vplive v določenem okolju oziroma v državi. Naši politiki so namreč zgolj plonkarji. Že na tem mestu ni nobene inovativnosti in učinkovitosti. V šolah so se tako naučili očitno. Piflati in plonkati namesto razumeti in kvalitetno uporabljati. V kolikor bi pri nas želeli tako reformo izpeljat, bi bilo najmanj nujno, da se posebej potrudijo za selektivno obravnavo podaljševanja delovne dobe. Tako bi vsaj nekaj pridobili, čeprav vse skupaj generalno ne rešuje ničesar, ker po logiki stvari sistem, ki temelji le na demografiji in davkih razpada. Zato nič drugega ne bije ven kot to, da so se naši stari starši upokojevali tako zgodaj, da so po logiki stvari živeli dlje, saj so živeli tudi bolj udobno, zdaj se pa življenjsko dobo posameznikov želi spet čim bolj skrajšat … hehe … Pri tem je opazen nedemokratičen pristop, saj se zdi povsem logično, da gre pilot v penzijo prej od poslovne sekretarke, ni pa to edini poklic, pri katerem bi bilo kaj takega logično. Zato je predvidljivo, da bodo sindikati svojo agendo učinkovito gradili na tem. Tisto, kar je nelogično, je, da je vlada popolnoma nefleksibilna in neprilagodljiva pri upoštevanju notranje klime in za to ni opravičila. Tudi to je del profesionalizma ali amaterizma. Če se spravijo agendo vladne reforme spravljat skozi le na zastraševanju, da nam bo država propadla, če ne bomo pripravljeni nepopularne reforme sprejet, in to v državi s tako nizkimi pokojninami, plačami, davki, najemninami itd., bodo doživeli zavrnitev. V stilu, pa naj gre vse skupaj v maloro, ker tako životarjenje itak nič ne obeta. To so osnove psihologije pač.

    Kar se tiče ohranjanja monopola študentov nad priložnostnimi deli, je treba najprej razumet, da je prekleto opazno, da nobene vlade do zdaj ni motilo tajkunsko profiterstvo Š. servisov, kar je narobe. Narobe in zlagano pa je zato tudi toliko bolj očitno, da jih zdaj moti predvsem to. Iz predlaganega zakona pa tudi razvidno, da ni res in da je motiv nekaj drugega. Kar sem opisala. Študenti bi si lahko delili prostor z drugimi skupinami, če bi imeli ustrezneje urejeno področje štipendiranja in še nekatera druga področja. Spet se je treba zavedat, da slovenski trg v priložnostih ni enakovreden nemškemu, niti možni dobički niso enakovredni, kaj šele možnosti za pridobitev bivališča itd.. Poleg tega se mi zdi naravnost smešno, da se sploh razpravlja o področju priložnostnega dela za upokojence. Upokojenci bi morali prvenstveno uživat sadove svojega dela, zato so pa upokojeni. Perverzno je na tak način obravnavat položaj upokojencev kot neka rešitev za njihovo mizerno stanje, in to ob tem, ko je v obtoku tudi pokojninska reforma, ki podaljšuje delovno dobo … hehe … Bolj ponesrečene kombinacije si ne bi mogla predstavljat. To je piarovski fiasko par ekselons.

    Skratka, za praznovat, se strinjam, ni nič. Ampak ne bi bilo v vsakem primeru, z dobljenimi ali izgubljenimi referendumi.

  15. Horizont - 13.04.2011 ob 17:20

    Malo delo ni slovenska pogruntavščina. Obstaja tudi drugod po Evropi, pri čemer se običajno navaja primere iz Nemčije, Avstrije in podobnih držav, ki vzbujajo zaupanje, občutek zanesljivosti in premišljenosti. Omogoča potrebno fleksibilnost na trgu dela, saj delodajalci lahko zadihajo s polnimi pljuči, ker imajo končno nekoga, ki opravlja tista mala, priložnostna dela. Tista dela, za katera se ne ve, če jih bo jutri še kdo v podjetju rabil. Tista dela, ki jih lahko ob šnelkurz »izobraževanjih« opravlja takorekoč vsak. Saj gre za taka dela, kajne? Ali si kdo predstavlja, da delodajalec najame malega delavca za odgovorne pozicije, za razvojne pozicije? Najbrž ne. Ampak, kaj se zgodi, če v neki državi razvojnih delovnih mest tako rekoč ni, ker jih bojda ne rabijo??? Hop Cefizelj! Dobrodošli v deželi ljubezni, uelkam tu sLOVEnia.

    V predreferendumski vročici zadnjih tednov sem razmišljala in razmišljala, kaj mi je storiti, kako bi se bilo pametno odločit. Skoraj sem bila že ZA spremembe. Skoraj, skoraj. »Be the change! Yes we can!«, mi je igralo v srcu. Potem sem pa zakon prebrala… in se ob nekem segmentu pošteno razjezila. Ob tistem namreč, ki skupaj s študenti in upokojenci, v malo delo vrže tudi brezposelne.
    Mene je to, kot rečeno, razjezilo. Po drugi strani pa sem na številnih forumih in blogih prebirala jezo druge vrste, namreč, da je itak vseeno, če bodo tudi brezposelni mali delavci, ker gre itak samo za ukinitev pravice do prehrane, prevoza, bolniške, plačanega dopusta itd. Banalnosti in minorije, skratka. Zakaj, oh zakaj, se pri nas zakoni vedno rušijo na podlagi takšnih podrobnosti in malenkosti?! Torej, lep del forumske in blogerske intelektualne elite me ima za, heh, navadno glupačo. Prav. Pa vendar…

    Študentsko delo je katastrofalno urejeno. Oz., bolje rečeno, katastrofalno neurejeno. To je fakt. Od spredaj in zadaj se izkorišča napotnice za plačevanje del, ki jih študentje nemalokrat ne opravljajo sami, vlečejo pa nekateri med njimi lepe provizije za njihovo »posojanje«. Zadnji meni dostopni (strogo pol) podatki se sučejo od 10-15% provizije za posojeno napotnico. Ni slabo. Kot običajno v takem sistemu najbolj nasrkajo tisti študenti, ki res morajo in želijo delati. Razumljivo. V kaosu še nikoli ni bilo z rožicami postlano tistim, ki so se pravil držali.

    Ali se da sistem na kakšen način urediti? Jaz predlagam, da se za začetek ukinejo študentski servisi in naj študentsko delo posreduje kar Zavod za zaposlovanje. Zakaj, pri hudiču, so sploh potrebni posredniki?! Na ta način bo naša obubožana država prišla do nekaj prepotrebnih milijonov in bomo vsi skupaj lažje zadihali. Kajne?
    Kaj pa nadzor? Ja, to pa je problem, ki bi, seveda, v enaki meri prizadel tudi malo delo. Glede na kaotično stanje na področju študentskih napotnic je naravnost jalovo smešno, kako ministrstvo hiti zatrjevat, da malega dela ne bo mogoče izkoriščati. A ja? Zakaj pa ne? Ker bodo zdaj inšpektorji končno začeli delati? Dajte no, gospe in gospodje, ne delajte se norca! In vendar je prav vprašanje doslednega nadzora ključno in odločilno. Rešitve so potemtakem kadrovske narave – torej za slovenske razmere – nerešljive. Al’ kaj?!

    Simona, v tekstu si zelo lepo napisala, da se z zaključkom študija končajo sanje in se začne resnično življenje. Res je. Jaz bi dodala še, da izgleda kot da Slovenke in Slovenci ponovno začnejo sanjati šele s tako želenim odhodom v penzijo hehe. Če jim zdravje služi, seveda. V skladu s temi opažanji sem mnenja, da malo delo ne bi ključno prizadelo študentske ali celo upokojenske generacije, bi pa bistveno poslabšalo status delovno aktivne generacije, še posebej brezposelnih. Med potencialne brezposelne pa se lahko v tej državi sladkih obetov prištevamo tako rekoč vsi…
    V segmentu brezposelnih bi še posebej kratko potegnili tisti, ki so ravnokar vstopili na trg dela, torej mladi ter po drugi strani tisti, ki jim do pokojnine manjka samo nekaj let, pa je firma, kjer so delali, šla v franže. Pozdravljeni, mali delavci. Pozdravljena, kasta brezpravnih. Ne boste pogrešali malenkosti kot so malica, prevoz na delo, pravica do bolniške, pravica do plačanega dopusta. Kaj bi s temi minorijami, ko boste pa imeli uro plačano 4 evre bruto?! Bogatija bo to, dragi moji. Sploh se vam ni treba bati, veliki k*urc vas gleda in bo skrbno pazil, da vas delodajalci ne bodo v nedogled izkoriščali in da na vaš mali račun ne bodo v živo spremljali boja za obstanek, ker se boste, namesto Animal planeta, med sabo poklali kar vi. Za tiste 4 evre bruto na uro. Nič strahu torej, kar na glavo skočite, bazen je poln vode, pardon, velikih k*urcev. Zelo veliko smole boste imeli, če boste skočili, ne da bi se vam uspelo nasaditi vsaj na enega.

    Vsakovrstnih prekarij se v sLOVEniji res ne manjka in to tudi brez malega dela. Se sploh ne čudim, zakaj je temu tako in zakaj so v lepi kurji naši, to želeli še bolj uzakoniti. Premnoga delovna mesta v »megauspešnih« (dandanes sicer na škrge dihajočih) podjetjih so pencilpusherska, zbirokratizirana, zbanalizirana, v neskončnost ponavljajoča – heh – saj se kaj več kot prekarnih delavcev niti ne rabi, a ne, gospod minister? Slovenci ne rabimo raziskav in razvoja, ne rabimo strokovnjakov, saj se lahko Polde in Stane vse ob krigli pira zmenita, a ni tako? Izdelke in storitve, katerih kvaliteta je na nivoju ročnih spretnosti iz osmega razreda osnovne šole, lahko izdelajo in postorijo tudi šnelkurzarji. Potem se pa čudimo, zakaj naš standard ni evropski. Ja, ne more biti! Ne gre.

    V zadnji debati, ki sva jo imela z bp-jem na tem blogu, se je na primeru indijskega IT sektorja lepo videlo, da prebojni sektorji nikjer na svetu ne operirajo na najnižjih plačilih za delavce. Celo v Indiji ne, kjer je povprečna mesečna plača le 50 evrov – celo tam so zaposleni v IT plačani tudi desetkrat toliko. Tako je to. Nobeno resno podjetje ne bo glavnine svojega razvoja prepustilo nekim začasnim, slabo plačanim delavcem, za katere ne veš ali bodo jutri prišli na delo ali ne, ali so motivirani še za kaj več kot samo preživetje ali ne. Resna podjetja, ki želijo biti dolgoročno mednarodno konkurenčna, se tega ne gredo nikjer. Zakaj? Ker so v realnosti najcenejši delavci običajno najdražji, kar še posebej velja za razvojna področja!
    Tega pa niso vzeli raznorazni tajkuni in prodajalci lokalne bižuterije po prijateljskih poteh. Seveda je marsikateremu takemu »podjetniku« najbrž povsem vseeno, če v njegovi franšizi McDonaldsa hamburgerje prodaja nezainteresiran mulc ali pa v njegovi računovodski službi črnači obupana mala delavka, ki si niti kredita za stanovanje ne more urediti, ne upa iti na porodniško in je skratka na podnu. So what, bi najbrž rekel Pahor ali pa celo sokomentator marš, saj imajo pravico do tega, da jim je vseeno.

    Zdaj pa vprašam bralce tega bloga: na katerih podjetjih sloni razvoj in blagostanje Slovenije? Na prodajalcih spodnjih majčk, uvoženih iz Bangkoka? Na prodajalcih fast fooda? Na raznoraznih svetovalnih družbah z urno postavko 500 evrov, katerih prejemniki nasvetov so različna ministrstva, ki nas potem osrečujejo s svojim zanosnim public servicom? Na lokalnih mešetarjih z zemljišči? Na veleumnih lobistih, ki ne poznajo drugih lobbyjev kot samo slovenskih, katerih, heh, moč prepričevanja že v Celovcu pomeni ravno toliko kot mušji prdec? Na preprodajalcih tuje robe? Na takih da naj bi stala sLOVEnija???!!! Bog nam pomagaj!

    Trdim, da nobeno razvojno naravnano podjetje, ki ima mednarodni potencial, ne more ravnati s svojimi zaposlenimi kot svinja z mehom! Nasprotno, znanje zaposlenih je tisti intangible asset podjetja, ki se ga ne da enostavno skopirati, avtomatizirati – lahko se ga samo gradi skozi številna leta. Perspektivna podjetja si zato želijo stabilne kadrovske strukture, ki je lahko začasna (prekarna) samo v določenih, povsem nebistvenih segmentih. Seveda pa je takim podjetjem v Sloveniji zaradi nenormalno obdavčenih plač zelo težko (tudi o tem je bilo na tem blogu že govora na primeru Danske). Namesto, da bi naši oblastniki razmišljali, kako bi slovenski birokratski aparat grotesknih razsežnosti nekoliko shujšali, ga naredili vitkejšega, prožnejšega, in s tem zmanjšali davčna bremena perspektivnim podjetjem, se gredo uzakonjanje kaste brezpravnih malih delavcev! In to »levičarske« stranke…svašta! Vse, vse, samo, da bi se ohranila številna preplačana in nepotrebna birokratska delovna mesta, ki jih zasedajo zaslužni strici in kakšna priložnostna teta. Generacije mladih pa naj srečo poiščejo v varnem okrilju prijaznih tržnih mehanizmov… Skratka, veliki k*urc naj jih gleda, mar ne? Fej in fuj! No, mojega glasu za kaj takega ne boste dobili! Bom raje vpisana na seznam glupih.

  16. Horizont - 13.04.2011 ob 22:33

    Mogoče bi kdo iz mojega prejšnjega posta sklepal, da v nizkem štartu čakam na razne referendume. Niti pod razno. Vso to referendumsko norijo zadnjih mesecev in tednov spremljam z veliko zaskrbljenostjo in skoraj bi lahko rekla šokiranostjo. V kakšni državi živim, zaboga?

    Reforme so nujne, Slovenija jih preprosto mora sprejeti, drugače bomo dobili prisilnega upravitelja iz Bruslja. Nič ne bo pomagalo, če bomo tekali po ulicah, saj so tudi Grki – pa koga to briga. Če denarja ni, ga še vojska vzeti ne more. Vendar pa bi bilo zelo smiselno lotiti se reform na način, ki bi dajal obet prihodnjega ustvarjanja kvalitetnih delovnih mest. Malo delo takega obeta ne prinaša, samo pogledati je treba primer Nemčije. Tam imajo malo delo že vrsto let in glej ga zlomka, večina malih delavcev je žensk. Slabo plačanih, full-time gospodinj- part-time-krneki žensk. Poleg njih še nekaj moških z manj sreče. Vsi skupaj so skoraj brez pravic, izhajajočih iz nekega normalnega delovnega razmerja. Zame to kvalitetna delovna mesta niso.

    Potem je tu še ta nesrečni zakon o preprečevanju dela na črno. Seveda. Siva ekonomija zavira gospodarstvo, tukaj sploh ni nobenega dvoma. Enkrat bo treba presekati ta gordijski vozel in narediti večji red, ampak po mojem mnenju čas najgloblje krize morda ni najprimernejši za najostrejše reze na področjih, ki sorazmerno bolj prizadenejo manj premožne sloje ljudi. In spet: kje je tu obet o novih, kvalitetnih delovnih mestih? Ali je morda kot višek kvalitete tretirana zaposlitev polagalca ploščic za individualne hiše? Saj ne rečem, da ni tako mesto nič vredno, pa vendar: po evropsko bi radi živeli, mar ne? Imeli bi evropske plače? Ja, na tak način bo to zelo, zelo težko.

    Zakaj smo tako daleč od Zahodne Evrope, njenega standarda, se sprašujejo številni? Morda pa zato, ker je bila slovenska zgodba o uspehu samo mit. Naše gospodarstvo ni bilo cvetoče zaradi mednarodnega preboja na podlagi konkurenčnosti, ampak zaradi globalne poplave poceni denarja, katerega del je zašel tudi v podalpsko Slovenijo in omogočil formiranje »elit«. Denar je bil seveda sposojen, ampak ni bilo problema, v tistih časih se je tako ali tako na veliko govorilo, da je other people’s money best choice za racionalne vlagatelje. Masa denarja je kot plima dvignila vse čolničke, tudi tiste, ki bi bili sicer globoko nasedli na kopnem. Vsi so veselo plavali in čofotali vsaj po plitvini, če že ne kje drugje. Lastniki zemljišč, še posebej pa mešetarji z zemljišči, so služili blazne pare, ker so (pre)prodali nekaj flik zazidljive zemlje v bližini večjih mest ali celo, olala, s pogledom na morje. Borza se je dvignila do neslutenih višin, mislim da v zadnjem letu pred krahom celo za več kot 100%. Gradili smo avtoceste, za katere nihče ne more merodajno reči ali so bile poceni ali drage. Kako bi se lahko človek sploh opredelil do projekta, katerega končna cena začetne ocene presega za več 100 odstotkov – pa to je čisti joke! Ocena ni mogla biti realna ali pa je šlo za nateg stoletja. Za bis so vsi ti gradbeni velikani, bojda profiterji avtocestnega križa, zdaj čisto na kolenih in z nosom drsajo po betonu, stečaj za stečajem… Kakšna zgodba o uspehu, lepo vas prosim. Kaj smo pa sploh naredili? Krizo z začetka devetdesetih let smo reševali z upokojevanjem petdesetletnikov ali pa še mlajših! Na ta način smo, heh, tudi Muri kupili kakšnih 10 let. 10 dodatnih let mizernih plač in na koncu flop. O kakšnem prestrukturiranju ni bilo ne duha ne sluha.

    Prestrukturiranje je težka stvar, ki se jo naši velikaši predvidljivo niso želeli lotiti. Ha, za lenobo in diletantstvo pri tem namreč ne bi bilo prostora. Mreženje po okoliških gostinskih objektih bi nekoliko izgubilo na pomenu, kajne? Pri prestrukturiranju gre za prenovo procesov, za prenovo načina dela, za ponovni premislek o smiselnosti določenih vpeljanih stvari, gre za ponovno učenje. Takih stvari ljudje nikjer ne sprejmejo z navdušenjem, dialog s socialnimi partnerji je zato pričakovano težak. Ampak se da, če le večina ljudi uvidi, da imajo vodilni dober in pošten namen. Da se pri reformah misli na vse segmente ljudi, na vse generacije, ne samo na tiste, ki so trenutno pri koritu. Ne more biti dobrega konsenza, če ima neka skupina pri pogajanjih občutek, da je vse izgubila. Prestrukturiranje pade, reforme se ne obnesejo. In to je problem danes: nezmožnost celostnega pogleda na slovenski živelj in njegove potrebe. Saj bi reformirali, ampak reformirali bi samo določen delček, vse ostalo pa po starem…
    Če se vrnem k aktualnim referendumom, pokojninska reforma je za Slovenijo nujna, ker trenutni model pač ne pije vode. To je jasno vsakemu, ki zna do pet štet, saj gre za osnovno gospodinjsko oz. kmečko logiko. Zaenkrat nikjer na svetu ni ljudem prišlo na misel kaj drugega kot podaljševanje upokojitvene starosti in močno dvomim, da bo to kot prvim uspelo prav nam. Je pa stvar izrazito nefer, saj obstaja cela generacija (zgoraj sem jih omenila) mladih upokojencev, ki je svoj delovni vek preživela v delavcu prijaznejših socialističnih časih, si po možnosti zgradila hišo na kredit, ki ga je popolnoma razvrednotila inflacija in za bis mogoče še odkupila stanovanja po Jazbinškovem zakonu. In zdaj ima ta ista generacija, ki v večini ni revna, vsaj nepremičninsko gledano ne, tudi interesno politično stranko, ki je celo v vladi. Svetovni unikum. Ampak, kljub temu, pokojninska reforma je nujna, fer ali nefer, ker denarja ne bo dovolj.

    Škoda, da ta politična garnitura ekonomskih analfabetov, levih in desnih, ne išče skupnih rešitev za upravljanje našega majhnega dvomilijonskega trga. Kaj škoda, popoln dizaster! Dovolj imam že teh njihovih orožarskih afer, garažnih afer, povojnih afer, afer v Velikovcu, forumov 21, zborov za republiko, zborčkov za vrednote, referendumov na poljubno temo in podobnih prdosmrdov. Mene zanima, kako in na kakšen način bi vsi skupaj lahko živeli boljše in kvalitetnejše. Kako bi ustvarili delovna mesta, ki bi omogočala tako opevani evropski standard. Odgovore na ta izziv mora podati vodstvo države ali podjetja, če je kaj vredno! To pa je možno samo, če imajo vodilni (levi in desni) skupno vizijo in so pri njenem uveljavljanju v prakso relativno složni. Ne pa takole kot kakšen ofucan kokošnjak, prmejduš!

    P.S. Simona, danes sem bila res dolga. Kaže, da imam PMS hehe

  17. mina - 14.04.2011 ob 08:40

    @ Simona

    “In zelo zelo ne maram ljudi, ki malikujejo takoimenovano skromnost.”

    Uf uf, kako zelo se strinjam. Ampak to pravzaprav pomeni, da ne marač velike večine Slovencev :D
    Pa še ena gre v štric s tole in sicer “ta in ta je pa pridna” in to se po defoltu nanaša na neko nevedno, nerazgledano mamo, ki cele dneve glanca kuha in pospravlja, da jo potem lahko vsi jebejo v glavo, če kdaj kosilo slučajno ni vrhunski kulinarični dosežek. Ampak njej je pomembno, da je ona pridna in da vsi v bližnjem in daljnjem krogu to opazijo. In potem pride zmaj od mene in ji mirno reče, ko se ta nevedna, nerazgledana mama v navalu navdušenja nad samo sabo na veliko hvali, kako za njo pravijo, da je pridna, da pridnost pač ni nobena vrednota, da “pridna” sem lahko tudi jaz, kadar se mi zahoče, ampak da se mi absolutna pridnost pač redko kdaj zahoče, ker to pač ni moj življenski cilj. Surla do tal, očitek, da se ona do svoje tašče pač nikoli ni tako obnašala, ker se to ne spodobi in potem ji zmaj od mene ponovno mirno reče, da je to pač jasno, ker je njej vrednota, kaj si drugi mislijo o njej, meni pa je pač vrednota iskrenost in da se ne mislim pretvarjati in govoriti stvari, ki jih ne mislim, samo zato, da bodo nekateri srečni. Kajti sreča, ki temelji na laži, pač ni sreča. Morda malo off topic, pa ne veliko, ta primer lepo izkazuje slovensko provincialno miselnost, ki je pri starejših generacijah, kateri pripada še vedno tudi večina naših politikov, trdno zasidrana v vseh porah.

    @ Horizont

    “Siva ekonomija zavira gospodarstvo, tukaj sploh ni nobenega dvoma.”

    Ni res. Pravilno bi bilo “siva ekonomija gospodarstva ne zavira, tu sploh ni nobenega dvoma” Siva ekonomija ogromno prinese k BDPju in bistveno več k likvidnosti, kot pa “bela” ekonomija. V sivi ekonomiji namreč ni likvidnosti in ni neplačanih “računov”, naše gospodarstvo pa v teh časih najbolj hromi ravno nelikvidnost in brez sive ekonomije bi naše celotno gospodarstvo bilo že v tem trenutku totalno bankrotirano. Kar pa JE res, pa je, da siva ekonomija ne prinaša direktnega denarja v državno blagajno in posledično je hudič za financiranje preobsežnega javnega sektorja in za vse nepotrebne socialne pravice. Sicer pa je siva ekonomija tipičen pojav za gospodarstva z nizko dodano vrednostjo in če bi, hipotetično, v gospodarstvu z nizko dodano vrednostjo popolnoma ukinili sivo ekonomijo, bi celotna Slovenija z vsakim posameznih človekom crknila čez noč. Konec. Siva ekonomija je namreč en tak spontan pojav, ki raste z nizko dodano vrednostjo in se zmanjšuje z visoko dodano vrednostjo. Zakaj? Primer: visoko tehnološko podjetje, tudi če bi želelo, ne more poslovati na črno, ker neka visoko tehnološka naprava, ki so jo dolga leta razvijali, ne more biti prodana kar tako, brez računa, že po logiki svari, lahko pa ti en malar brez računa pobarva stanovanje. In ker smo mi družba barvalcev stanovanj in drugega praktično ni, se siva ekonomija tudi tako bohoti. In pa seveda s tem omogoča (dobro) preživetje marsikomu. Kako pa misliš, da sploh merijo obseg sive ekonomije in od kje zavraga sploh imajo te podatke? Jah, zaradi tega, ker denar iz sive ekonomije se (praktično) v celoti vrne na slovenski trg – en malar in pa ena frizerka pač ne neseta denarja v Lihenštajn – in razlika v denarju v obtoku (fizičnem in virtualnem) in seštevek vseh izdanih faktur je podatek o obsegu sive ekonomije in denarju, ki se vrti v njej. Medtem ko se tisti denar, ustvarjen na belo, mnogokrat preliva v tujino in se nikdar več ne vrne, in pa seveda menedžerske kraje, ki so dokončno in učinkovito izčrpala in počrpala slovensko gospodarstvo, denar pa je malo (veliko) poniknil v tujinah, veliko ga ga je v nepovrat padlo v taka in drugačna brezna. Tako je edini in edini zaviralec našega gospodarstva ravno bela ekonomija, ki je na našo nacionalno žalost sestavljena iz 98% kraj zaradi osebnih interesov in 2% kolikor toliko poštenega poslovanja, in še ta 2% počasi bežita v tujino. In to je tisti gordijski vozel, ki ga je treba presekati, sive ekonomije bo potem spontano manj, ker bo standard spontano višji in kupna moč spontano višja in bo Janez raje plačal, ker si bo to lahko privoščil, račun z DDV in dobil zraven še garancijo, malar pa bo tudi raje izstavil račun in mirno spaln, ker bo vedel, da mu ne bodo v celoti težko prigaranega denarja zaplenili državni birokrati in ker bo vedel, da mu bo naročnik storitev po izdanem računu tudi plačal. To je na hitro to, me resnično zelo moti, ker velja splošno prepričanje, da je siva ekonomija križ in težava, pa ljudje niti približno nimajo pojma, kakšna je v bistvu celotna slika, ki stoji za tem.

  18. Simona Rebolj - 14.04.2011 ob 15:17
    Simona Rebolj

    @Horizont

    “Vendar pa bi bilo zelo smiselno lotiti se reform na način, ki bi dajal obet prihodnjega ustvarjanja kvalitetnih delovnih mest. Malo delo takega obeta ne prinaša, samo pogledati je treba primer Nemčije. Tam imajo malo delo že vrsto let in glej ga zlomka, večina malih delavcev je žensk. Slabo plačanih, full-time gospodinj- part-time-krneki žensk. Poleg njih še nekaj moških z manj sreče.”

    In …

    “Tista dela, ki jih lahko ob šnelkurz »izobraževanjih« opravlja takorekoč vsak. Saj gre za taka dela, kajne? Ali si kdo predstavlja, da delodajalec najame malega delavca za odgovorne pozicije, za razvojne pozicije? Najbrž ne. Ampak, kaj se zgodi, če v neki državi razvojnih delovnih mest tako rekoč ni, ker jih bojda ne rabijo??? Hop Cefizelj! Dobrodošli v deželi ljubezni, uelkam tu sLOVEnia.”

    Ta dva tvoja odstavka sem skopipejstala, da se zlijeta iz enega v drugega skupaj, ker tako lepo pojasni, v čem je poanta manjše in večje bede, torej razlika med Nemčijo in Slovenijo. Omejitev zaposlovanja malega dela pač v tem primeru ne garantira veljih apetitov po rednem zaposlovanju, ampak predvsem pretepanje brezposelnih, študentov in upokojencev za drobtine!!! Ne glede na to, da je itak to piflarsko posnemanje zakonov, ki državljanom iz večjih in uspešnejših držav prinaša kar nekaj gorja, pa je tako brez-umno piflarsko posnemanje za Slovenijo z drugačnimi okoliščinami lahko še bolj in nezanemarljivo škodljivo. Torej, kot si zapisala:

    “In to je problem danes: nezmožnost celostnega pogleda na slovenski živelj in njegove potrebe. Saj bi reformirali, ampak reformirali bi samo določen delček, vse ostalo pa po starem…”

    Primerek Mure je tudi meni, zato sem ga omenila, služi kot tipičen primer, kako se pri nas dela. Vse v zvezi z gradbeniškimi vzorci in neprimerljivosti situacije upokojencev izpred časa in danes, ja, pa kakopak ne kličejo po nobenih reformah v načinu delovanja. Kako neki bi, če gre pa za izvor zgodbe o uspehu tudi s strani posameznikov, ki nas vodijo, ali z drugimi besedami, se s tem navezujem na tisti del zapisa, kjer sem podajala svoje mnenje o tem, kako je konec koncev sam Pahor ustvaril kariero in ne more delovat drugače in v tem ni izjema, ampak prej pravilo. Če bi štela sposobnost, znanje, pogum in kreativnost bi bil gospod pač verjetno danes relativno neznan maneken, ampak nič manj le maneken kot kakšen Svetlik s svojim veleuspešnim menedžerskim bratom in podobni. Ti ljudje, kot večina tako funkcionirat vajenih Slovencev, pojma nimajo, kaj pomeni konkurenčnost in kako se do tega pride. Kadrovska politika je enako na psu, kot je šolska. Zato tudi ni čudno, da nekemu glavnemu inšpektorju Brezovarju na pamet ne pade, da bi odstopil in se celo razburja, ker ni počel nič takega, kar ne bi počeli tudi drugi in velja za normalno. Žalostno pri tem je to, da ima človek s tega aspekta prav. Mi smo družba, ki smo sproducirali same kadre na odgovornih položajih po kavičarski poti, ki pojma nimajo, kako in zakaj bi se šikalo delat, ampak hodijo samo na šiht in skušajo pri tem največ zaslužit zase. Kadre, ki tako razumejo svoj položaj – kot zadetek na loteriji zase osebno, ki ga mora čim bolj izkoristit, sicer se bo tepel po glavi, ker mi bodo otroci očitali, da so drugi iz svoje pozicije iztržili pač več, ker niso zapravljali časa in energije z nevemkakšnimi idejami, kako bi delali čim bolj produktivno in koristno!!!

    v tem kaosu kazanja s prstom drug na drugega, med menedžerji, politiki, uradniki itd. je seveda težko izvajat čistko, zato je za to državo tako krvavo pomembno, da bi se rešili vsaj starih garnitur na oblasti. Ker ne morejo delat, tudi če bi hoteli, razen če bi se odločili žrtvovat tudi sami sebe, kar se pa seveda ne bo zgodilo, šment, saj imajo odgovornost do svojih družin, če bi se jim že za svoje blagostanje, dostojanstvo in čast fučkalo.

    Sem bila firbčna, ali se boš vključila v klub glupih ali ne in kako boš zadevo argumentirala, če se boš odzvala … Včasih je bolje bit glup, ja, se strinjam. Dandanes pač tudi predstavitve na vizitkah skrivajo marsikaj. In včasih je bolje dvakrat pogledat tiste, na kateri piše Klub pametnih … hehe …

    PMS imamo pa v teh časih vsi kar naprej, tako da ni panike.

    @mina:

    Ja, to pravzaprav pomeni, da ne maram večine Slovencev. Pozitivna plat medalje je le v tem, da se nekako po opažanjih stanje vsaj malo izboljšuje. Še vedno gre za večino, je pa tudi manjšina vedno močnejša in se trudi nekako bit bolj glasna. To, kar si opisala kot primer znotraj družine, pa funkcionira podobno tudi v odnosu do dela in umevanja pojma kariere – samo delat, namesto ustvarjat in se bolj kot na pridnost samo orientirat na rezultate. Pri nas še vedno ogromno ljudi hodi pač v službo in se jim zdi to, kaj delajo in kaj to pomeni za druge in zanj osebno, postranskega pomena. Tudi študirajo, da bodo šli v službo. Razmislek, kaj bi rad počel v življenju in zakaj, kaj bi rad dosegel, je že sistemsko postavljeno na stranski tir. Zavira takšno razmišljanje. Fama skromnosti pa itak služi za izgovor, da ima šljakanje svoje častno mesto. Kot obliž za frustracijo. Ta model je funkcioniral v starih časih depresije slovenskega kmeta, ki se je počutil izkoriščanega in poniževanega, pa vendarle brez njega Slovenca bilo ni. Skratka, kako naj hlapec osmisli svoje življenje. No, zdaj nam je bojda uspelo, da stopamo po poti večjih in močnejših. Zakaj se še vedno obnašamo in delujemo kot hlapci? … hehe …

    Zanimivo tole o sivi ekonomiji. Inspirativno in poučno je spremljat pogovore z različnih aspektov na teritoriju ekonomistov. Upam, da ti horizont še kaj replicira na to temo, ker me res zanima. Osebno menim, da je poanta nekje vmes, ni pa seveda vseeno na kakšen način in zakaj.

  19. Horizont - 14.04.2011 ob 15:18

    @mina

    …me resnično zelo moti, ker velja splošno prepričanje, da je siva ekonomija križ in težava, pa ljudje niti približno nimajo pojma, kakšna je v bistvu celotna slika, ki stoji za tem.

    Ojej, ojej, tole je pa bil šnelkurz iz ekonomije hehe. No, mbom pa pogledala na ta »sivi« pojav malo kompleksneje kot sem to storila v svojem prejšnjem postu.

    Zakaj se pojavlja siva ekonomija?
    Razlogi so kot na dlani: denarna dobrobit (torej lahko tudi v smislu izhoda iz sile), visoke administrativne ovire pri odpiranju novih podjetij in seveda izogibanje precejšnjega davčnega bremena, kar je ponavadi primitivno povezano z željo po neupravičenem uveljavljanju socialne podpore. Razlogi so torej jasni in če poleg vsega naštetega prištejemo še sladko zavest, da smo vsaj v nečem zajebali državo, potem je malha polna hehe

    Kdo so ponudniki na trgu sive ekonomije?
    Prav si povedala v svojem postu, mina, dejavnosti v sivi ekonomiji so praviloma manj kapitalsko intenzivne, prav zato se »sivine« v večji meri poslužujejo storitvene dejavnosti tipa osebna nega, manjša popravila, vzdrževanje in podobno, ne gre pa zanemariti tudi aktivnosti avtomehanikov in podobnih, ki se s svojimi delodajalci dogovorijo, da lahko v popoldanskem času uporabljajo opremo in prostore delodajalca. Niti ne smemo spustiti sivine, ki nastaja že med rednim delom, pri čemer se uporablja opremo delodajalca za »sive« namene.

    Kaj so plusi in kaj so minusi sive ekonomije?
    Najprej plusi: pozitivna posledica za končne potrošnike, saj le-ti lahko določen proizvod ali storitev kupijo po nižji ceni in mogoče celo hitreje kot po uradni poti, pozitivni vplivi se čutijo tudi v primeru, ko posameznik v uradni ekonomiji ne najde zaposlitve in si na sivem trgu izboljša svojo finančno situacijo oz. zagotovi vir preživetja, pozitivno je izogibanje prekomernim birokratskim uviram.
    Zdaj pa še minusi:podjetja oz. posamezniki, ki delujejo na prikrit način ne morejo izkoristiti vseh pravnih institutov, ki jih omogoča država (banka, sodišče), nastajajo stroški izogibanja (veliko se je treba ukvarjati z zagotavljanjem, da šmuglanje ostane skrito), siva ekonomija ima nemalokrat za posledico nezadostna vlaganja v razvoj človeških virov, kratko lahko potegnejo tudi potrošniki (nezmožnost uveljavljanja garancije ali reklamacij na primer) in ne nazadnje: izpadejo davčni prihodki, s čimer se poslabša možnost zagotavljanja javnih dobrin.

    Dajmo zdaj pretehtati te pluse in minuse. Če sem prav razumela tvoj post, mina, potem plusi pomembno pretehtajo slabosti. No, jaz se pa s tem ne strinjam. Je že res, da siva ekonomija ni največji svetovni bavbav, z odpravo katerega bi nam vsem vzcvetele dehteče poetične rožice. Povsod po svetu obstaja, celo v najbolj razvitih in zavidanja vrednih gospodarstvih. Jep. Ampak pomembne razlike pa obstajajo. Država, ki dopusti razmere, da si ljudje v največji meri morajo pomagati na sivem trgu, po mojem ni vredna piškavega oreha. Zakaj?
    Kot prvo se na tak način ustvari določena klima med prebivalstvom, da je vsak nor, kdor živi življenje poštenega državljana. Že samo ta razlog je povsem dovolj, da se nad pretiranim sivoekonomskim razvratom pošteno zamislimo. Drugič, kot si brihtno ugotovila, sivčki največkrat delujejo na precej rudamentarnih področjih: urejajo frizurce, pleskajo zidove, štihajo vrtove itd. Za kaj se pa gre pri teh dejavnostih? Mar niso to dejavnosti tiste vrste, ki samo razporejajo denar znotraj sistema? Dvomim, da veliko slovenskih frizerk pomemben delež svojih sivih prihodkov dobi od avstrijskih ali pa italijanskih strank. Zelo dvomim. Torej gre za klasično piramidalno catch the cash strukturo, kjer si verižniki med sabo izmenjujejo le tiste novce, ki so v sistem vplačani. In glej ga vraga, slej ko prej se zgodi, da se baza potencialnih novih vplačnikov presuši. To se dogaja zdaj v Sloveniji. Ni dovolj novega denarja v sistemu,tistega denarja, ki pride samo s prodajo izdelkov in storitev v tujino oz. s pridobitvijo novih tujih kreditov. Na primarno emisijo denarja (po domače štampanje evrčkov) pa ne moremo računati, ker je Banka Slovenije ne nadzira in o njej ne odloča. BTW, če bi še zmeraj imeli tolar, bi zdajle BS veselo tiskala dodatno likvidnost kot to pridno počne amerioški FED. Kriza bi bila plitkejša, potencialna grožnja inflacije pa enormna – še pomnite, tovariši, jugoslovanski dinar? Razumeš problem? Siva ekonomija lahko (v največji meri) porablja le tisti denar, ki v sistem pride od drugod. In če se pretežni del prebivalstva začne pretirano ukvarjati s sivimi sferami, potem država in tudi poštena podjetja preprosto ne spravijo skupaj več denarja za prepotrebni razvoj in s tem preboj na nove trge. Novega keša je torej manj in manj – pa imamo Culokafrijo. V Culokafriji oz. recimo v Ruandi je pa strašno težko drago prodajati storitve kot so malanje, friziranje ali brisanje riti obnemoglim sorodnikom. Ljudje si preprosto morajo pomagati sami ali pa se servisirajo med seboj čim bolj zastonj, ker drugače jim preživeti ni! Siva ekonomija se pač najbolj splača v bogatih državah, kjer je novega denarja v sistemu vedno zadosti.

    Zdaj pa ključno vprašanje: je Slovenija dovolj bogata? Jaz mislim, da niti pod razno ni, kar se v zadnjih dveh letih jasno kaže. Je pa razumljivo, da si ljudje na vse načine pomagajo sredi vse te zanosne razvojne paradigme, o kateri sem že pisala. BUT! V nobeni državi ne sme postati standard »okoli prinašati sistema«. Slovenija smo mi, mina. Jaz, ti, Simona, bp, Vanja, Sašec in še dva milijona drugih. Jaz plačujem davke in to ne majhnih. Pošteno jih plačujem. Jih ti ne? In pričakujem, da se tudi moji sodržavljani tega standarda držijo, sicer je govoriti o socialni državi svirajkurcu perverzno! Al’ kaj?!! Če pogledam iz tega vidika, bi najraje takoj prijavila vse sivčke in ostale zastonjkarje, ki (kot sem omenila že zgoraj) prav tako koristijo institucije naše skupne domovine. Takoj bi jih. Pa tega ne storim. Zakaj? Ker vem, da je med njimi ogromno tistih, ki so v veliki osebni stiski in si ne morejo drugače pomagati in na ta način pridejo do osnovnega preživetja. Zato zamižim, pogledam stran. Čeprav vem, da ni prav – ampak po drugi strani ni prav niti to, da ima določen segment v državi tako mizerne možnosti. Skratka, tistim revčkom nisem fouš, jih razumem. Seveda se pa med sivčki šlepa tudi nemalo takih, ki sistem samo izkoriščajo in ni jih malo. No, zaradi takih pa odpove koncept socialne države.

    …zaradi tega, ker denar iz sive ekonomije se (praktično) v celoti vrne na slovenski trg – en malar in pa ena frizerka pač ne neseta denarja v Lihenštajn…

    Denar ostane v Sloveniji? Morda. Lahko se uporabi za nakup slovenskih izdelkov in storitev, lahko se pa kupijo tudi uvoženi artikli, mar ne heheh. Ampak to sploh ni keč. Keč je v vprašanju, kaj se kupi s sivim denarjem? Morda razvoj, napredek? Nova investicijska vlaganja v prenovo porizvodnih storitev? Ali pa morda raje kakšne Benetton cunjice? Kaj praviš, mina? Jaz se nagibam k združenim barvam Benettona.

    Medtem ko se tisti denar, ustvarjen na belo, mnogokrat preliva v tujino in se nikdar več ne vrne, in pa seveda menedžerske kraje, ki so dokončno in učinkovito izčrpala in počrpala slovensko gospodarstvo, denar pa je malo (veliko) poniknil v tujinah, veliko ga ga je v nepovrat padlo v taka in drugačna brezna. Tako je edini in edini zaviralec našega gospodarstva ravno bela ekonomija…

    Nonsens! Denar, uporabljen za managerske odkupe ni bil niti slučajno bel, saj ravno to je bil tisti keč. Morda se samo tako zdi, ker pri nas ne delujejo davčne institucije (zakonska podlaga namreč obstaja). Zakaj davčne in ne pravne, boš mogoče vprašala. Zato, ker ni treba nikomur dokazovati kazenske odgovornosti, da bi se mu odvzel neupravičeno pridobljen denar. Samo DURS vpraša: draga Horizont, v svoji davčni napovedi si prijavila za (karikiram) 100.000 EUR prihodka. Od tega smo ti obračunali davek. Kako je mogoče, da razpolagaš s premoženjem, vrednim 10 milijonov evrov? Od kod ti denar? Dober dan, obrnjeno dokazno breme!
    Tako gre to v urejenih državah. Pri nas pa mešetarjenju in mutivodenju na managerskih položajih in na bančnih izpostavah celo pravimo bela ekonomija?! Svašta! To ni bela ekonomija, to je zlorabljanje sistema po ključu, kar ni izrecno prepovedano (ali še bolje: za kar ni predvidena visoka sankcija), je dovoljeno. Ali se nismo o tem prepucavali z maršem pod prejšnjim zapisom heheh? To JE tista siva oz. kar črna ekonomija, ki je podjetja spravila na kolena – o ja! Niti slučajno naj si gospodje in (maloštevilne) gospe ne odevajo belih plaščev. Bela ekonomija so firme kot so Krka, Pipistrel, Radenska, Trimo in še številna manjša, ki jim niti ne vem imena, kar je sramotno. To so podjetja, ki nosijo Slovenijo na svojih ramenih, to je naša bela ekonomija!

    Če sklenem: nekaj sive ekonomije je prav gotovo za vsako državo koristno. Prekomerna sivina ali celo poveličevanje le-te pa niti pod razno ne prinaša kakšnih večjih koristi. Še posebej ne tistim državam, ki si rade pravijo socialne.

  20. Simona Rebolj - 14.04.2011 ob 15:19
    Simona Rebolj

    Aha, ups, s horizont sva skoraj isto minuto oddali komentar in je replika že tukaj. Bom kasneje zvečer prebrala …

  21. mina - 14.04.2011 ob 20:58

    Uf Horizont, moji možgani ti ne bodo hvaležni, če se bodo uspeli pretolči do konca replike :D

    “Zakaj se pojavlja siva ekonomija?
    Razlogi so kot na dlani: denarna dobrobit (torej lahko tudi v smislu izhoda iz sile), visoke administrativne ovire pri odpiranju novih podjetij in seveda izogibanje precejšnjega davčnega bremena, kar je ponavadi primitivno povezano z željo po neupravičenem uveljavljanju socialne podpore. Razlogi so torej jasni in če poleg vsega naštetega prištejemo še sladko zavest, da smo vsaj v nečem zajebali državo, potem je malha polna hehe”

    Tole vemo, prepisano iz učbenikov, iz dnevnih medijev, iz forumov, skratka, tole že vrabci čivkajo na strehi, pa se mi ni zdelo, da bi še jaz milijontič ponavljala tole mantro. Brez zamere :)

    “Kdo so ponudniki na trgu sive ekonomije?
    Prav si povedala v svojem postu, mina, dejavnosti v sivi ekonomiji so praviloma manj kapitalsko intenzivne, prav zato se »sivine« v večji meri poslužujejo storitvene dejavnosti tipa osebna nega, manjša popravila, vzdrževanje in podobno, ne gre pa zanemariti tudi aktivnosti avtomehanikov in podobnih, ki se s svojimi delodajalci dogovorijo, da lahko v popoldanskem času uporabljajo opremo in prostore delodajalca. Niti ne smemo spustiti sivine, ki nastaja že med rednim delom, pri čemer se uporablja opremo delodajalca za »sive« namene.”

    Itak, jasno, frizerke in malarji so samo sinonim, sem mislila, da je to jasno :)

    “Kaj so plusi in kaj so minusi sive ekonomije?
    Najprej plusi: pozitivna posledica za končne potrošnike, saj le-ti lahko določen proizvod ali storitev kupijo po nižji ceni in mogoče celo hitreje kot po uradni poti, pozitivni vplivi se čutijo tudi v primeru, ko posameznik v uradni ekonomiji ne najde zaposlitve in si na sivem trgu izboljša svojo finančno situacijo oz. zagotovi vir preživetja, pozitivno je izogibanje prekomernim birokratskim uviram.”

    V bistvu si ponovila isto kot v prvem citatu, se pravi, kar že vemo in kar je menda vsakemu jasno.

    “Zdaj pa še minusi:podjetja oz. posamezniki, ki delujejo na prikrit način ne morejo izkoristiti vseh pravnih institutov, ki jih omogoča država (banka, sodišče), nastajajo stroški izogibanja (veliko se je treba ukvarjati z zagotavljanjem, da šmuglanje ostane skrito), siva ekonomija ima nemalokrat za posledico nezadostna vlaganja v razvoj človeških virov, kratko lahko potegnejo tudi potrošniki (nezmožnost uveljavljanja garancije ali reklamacij na primer) in ne nazadnje: izpadejo davčni prihodki, s čimer se poslabša možnost zagotavljanja javnih dobrin. ”

    Ja, tudi to vemo, v bistvu zelo lepo razlagaš učbeniško ekonomijo :)

    “Če sem prav razumela tvoj post, mina, potem plusi pomembno pretehtajo slabosti. No, jaz se pa s tem ne strinjam.”

    Da, plusi pomembno pretehtajo slabosti, strinjala se ti ali ne (bom argumentirala kasneje)

    “Država, ki dopusti razmere, da si ljudje v največji meri morajo pomagati na sivem trgu, po mojem ni vredna piškavega oreha. Zakaj?

    Se absolutno strinjam in aplaudiram, da sem končno prebrala tudi tvoje mnenje, ne pa samo citiranje učbeniške ekonomije, samo potem me je pa navdušenje minilo ob tistem “Zakaj” od koder dalje pa zopet sledi citiranje učbeniške ekonomije, ki me, brez zamere, dolgočasi, kajti vse te razlage, ki jih tule nudiš, niso tvoja razmišljanja in sklepi, do katerih si prišla sama z matranjem možganov, ampak kar lepo citiraš nekaj, kar si se naučila/prebrala (blazno cenim Simono, ker vedno in povsod dosledno izraža svoje mnenje in ne mnenje nekega drugega, katerega je slučajno nekje prebrala/se naučila/so ji na faxu vcepili v glavo itd.)

    “Eto, in od tega “Zakaj” dalje ima potem tole:

    “Kot prvo se na tak način ustvari določena klima med prebivalstvom, da je vsak nor, kdor živi življenje poštenega državljana. Že samo ta razlog je povsem dovolj, da se nad pretiranim sivoekonomskim razvratom pošteno zamislimo. Drugič, kot si brihtno ugotovila, sivčki največkrat delujejo na precej rudamentarnih področjih: urejajo frizurce, pleskajo zidove, štihajo vrtove itd. Za kaj se pa gre pri teh dejavnostih? Mar niso to dejavnosti tiste vrste, ki samo razporejajo denar znotraj sistema?”

    Učbeniška ekonomija, jasna, poznana, vrabci čivkajo itd.

    “Dvomim, da veliko slovenskih frizerk pomemben delež svojih sivih prihodkov dobi od avstrijskih ali pa italijanskih strank. Zelo dvomim. Torej gre za klasično piramidalno catch the cash strukturo, kjer si verižniki med sabo izmenjujejo le tiste novce, ki so v sistem vplačani.”

    Aha, v drugi polovici tvojega posta pa smo končno prilezli do tistega, o čemer jaz pišem. Ne, frizerke ne služijo od italijanov, prav tako malarji ne služijo od Avstrijcev. IN RAVNO V TEM JE POANTA tega, kar sem pisala. Svež denar priteka samo iz tujine, slovenski denar pa se samo pretaka iz enega v drug žep, kot si pravilno in lepo razložila. AMPAK! Zakaj ni svežega kapitala, ki bi k nam prilezel iz tujine? Ja madona, zato vendar, ker celo naše gospodarstvo temelji na nizki dodani vrednosti, izdelki (ali storitve) z nizko dodano vrednostjo pa že po defoltu niso izdelki z možnostjo uveljavitve na mednarodnih trgih, da bi na ta način k nam pritekal svež kapital. Tisti minorni dodelavni izvozni posli pa so itak pljunek v morje, dodana vrednost pa je tako minimalna, da ni omembe vredna oz. po moje se nič ne motim, če napišem, da je ponekod dodana vrednost celo negativna in je najbolje, da obrat zaprejo – no, saj če ga ne zaprejo, pa itak pristanejo v stečaju. In ker tujcem ne dovolimo investicij v Slovenijo, ne priteka svež kapital niti po tej poti.

    “In glej ga vraga, slej ko prej se zgodi, da se baza potencialnih novih vplačnikov presuši. To se dogaja zdaj v Sloveniji. Ni dovolj novega denarja v sistemu,tistega denarja, ki pride samo s prodajo izdelkov in storitev v tujino oz. s pridobitvijo novih tujih kreditov. Na primarno emisijo denarja (po domače štampanje evrčkov) pa ne moremo računati, ker je Banka Slovenije ne nadzira in o njej ne odloča. BTW, če bi še zmeraj imeli tolar, bi zdajle BS veselo tiskala dodatno likvidnost kot to pridno počne amerioški FED. Kriza bi bila plitkejša, potencialna grožnja inflacije pa enormna – še pomnite, tovariši, jugoslovanski dinar? Razumeš problem? “fina je ta učbeniška ekonomija, ampak

    Lepo, ja, fina je ta učbeniška ekonomija, ampak jaz bi bila vseeno zelo vesela, če bi lahko debatirala s tabo, ne pa z naučeno snovjo. Še manj vesela pa sem zaradi dejstva, da očitno nisi niti slučajno dojela, da je meni vse to jasno, in pa da je vse to tudi sicer marsikomu jasno, ker so to itak stvari, ki se premlevajo v nedogled na žive in mrtve praktično vsepovsod okoli nas in da sem to, kar sem napisala, napisala z razlogom, kajti to, kar sem jaz napisala, pa se ne premleva in se ljudje tega praktično, razen redkih, ne zavedajo, in pa še to, da če že prideš do takega zaključka, do kakršnega sem jaz prišla, da je to defacto nemogoče, v kolikor ti ni jasno niti to, kar ti že ves čas tule ponavljaš in kar se že itak preemleva na žive in mrtve.

    “Siva ekonomija lahko (v največji meri) porablja le tisti denar, ki v sistem pride od drugod. In če se pretežni del prebivalstva začne pretirano ukvarjati s sivimi sferami, potem država in tudi poštena podjetja preprosto ne spravijo skupaj več denarja za prepotrebni razvoj in s tem preboj na nove trge. Novega keša je torej manj in manj – pa imamo Culokafrijo.”

    Da, v teoriji to 100% drži. Zakaj v teoriji – zato, ker se ti zgleda pogovarjaš na splošno (pa smo zopet pri učbeniški ekonomiji), jaz pa se pogovarjam konkretno, o naši državi, o SLOVENIJI, in tudi tisti moj prvi komentar se je nanašal konkretno na Slovenijo in ne na vsa gospodarstva tega sveta na splošno. Če boš ponovno prebrala moj prvi komentar, boš to tudi ugotovila.

    In da nadaljujem – ker se torej jaz pogovarjam o konkretni državi, Sloveniji, je tole “potem država in tudi poštena podjetja preprosto ne spravijo skupaj več denarja za prepotrebni razvoj in s tem preboj na nove trge” zopet eno brezvezno citiranje učbeniške ekonomije, ki se jo je pisec očitno fino naučil na pamet (sedi 5), hkrati pa ta isti pisec iz nekega neznanega razloga ne vidi, da je siva ekonomija POSLEDICA dejstva, da poštena podjetja ne namenijo denarja za prepotrebni razvoj (in ne kot pišeš, ne spravijo skupaj denarja), in da država sploh nikoli ni imela niti namena, kaj šele, da bi naredila kakšen korak v smeri vlaganja v razvoj. Poštena podjetja so pri nas vedno samo pumpala denar iz podjetja in ga prelivala neznano kam na privat skrite račune, država pa je denar vedno metala direktno v roke maloštevilnim izbrancem, ki imajo v lasti poštena podjetja, in ta poštena podjetja (glej zgoraj) so vedno samo pumpala denar iz podjetja in ga prelivala neznano kam na privat skrite račune. In ker malar in frizerka to seveda vidita, ker malar in frizerka nista neumna, malar in frizerka pač ne data svojega denarja državi, ki bo metala denar v roke poštenim podjetjem, ki bodo denar pumpala in prelivala neznano kam, zato sta se malar in frizerka odločila, da bista vedno več in več denarja dala direktno v svoj žep. Ker v tuj žep ga nekako nočeta. Ju razumem in podpiram. Ker jaz tega tudi nočem. Pa sem v preteklosti to počela, pridno dajala denar državi, ki ga je veselo vrgla v sekret. Pa sem bila užaljena in prizadeta in sem na neki točki sklenila, da se jaz tega več ne grem in od takrat dalje moja mačehovska država od mene dobi bistveno manj denarja, ga pa meni zato ostane več in pri tem nimam niti slučajno niti malo slabe vesti, ma je ne bom niti imela. Za razvoj pa mene boli patak, ker sem dvajset let verjela, kako se pa mi vseeno pobiramo, pa saj je vsako leto bolje, pa politiki vsako leto vseeno delajo vedno bolj v korist državljanov itd. jajca. Pa sem odkrila, da moja država ni bog, da bi morala verovati, ampak sem se raje zazrla v dejstva in dejstva so mi rekla, da ga pa res serjem. Pa sem ga nehala srat in sem začela delati v svojo korist. Jupi jej!! :) Ok, malo sem zabluzila, skratka, ker ta naša država OČITNO, tudi takrat, ko je bilo dovolj denarja in naša “poštena” podjetja tudi takrat, ko je bilo dovolj denarja, več kot očitno niso namenjala denarja za razvoj, se je začelo kisati vedno več podjetnikom in s.p.jev in siva ekonomija se je začela bohotiti preko vseh meja in razsežnosti. Grški sindrom. Tam vladajo socialisti, ma vladajo tudi pri nas.

    “Denar ostane v Sloveniji? Morda. Lahko se uporabi za nakup slovenskih izdelkov in storitev, lahko se pa kupijo tudi uvoženi artikli, mar ne heheh.”

    Denar ostane v Sloveniji. Frizerka ga ne nese v tujino, saj tudi uvožene izdelke kupi v Sloveniji, saj po Beneton že dolgo ne hodimo čez mejo, a ne?

    “Ampak to sploh ni keč. Keč je v vprašanju, kaj se kupi s sivim denarjem? Morda razvoj, napredek? Nova investicijska vlaganja v prenovo porizvodnih storitev? Ali pa morda raje kakšne Benetton cunjice? Kaj praviš, mina? Jaz se nagibam k združenim barvam Benettona.”

    Že nekajkrat predebatirano, se strinjam s tabo v celoti ampak žal ne razumeš vzroka in posledice in posledico v resnici dojemaš kot vzrok.

    ” Denar, uporabljen za managerske odkupe ni bil niti slučajno bel, saj ravno to je bil tisti keč.

    Je bil bel. Popolnoma. Vse je bilo po zakonu, vmes morda kaki mali flopi in faili, ampak nič hudega ali velikega.

    “Morda se samo tako zdi, ker pri nas ne delujejo davčne institucije (zakonska podlaga namreč obstaja).”

    Nič se ne zdi, zakonska podlaga namreč ne obstaja. Danes te pri nas nihče nima pravice vprašati, od kje tebi denar, ker tega zakon ne dopušča, je pa res, da je ta zakon v pripravi, vendar zaenkrat še ni sprejet. Ko bo enkrat sprejet, bova lahko potem debatirali,kako delujejo naši davkarji. Če pa imaš ti slučajno več informacij kot jaz, bi te pa prosila za link zakona, za katerega trdiš, da obstaja, bo tako izpadlo bolj verodostojno.

    “Zakaj davčne in ne pravne, boš mogoče vprašala.”

    Ne bom vprašala, ker jaz že ves čas vem, kaj ti tukaj razlagaš, ti pa na mojo žalost ne razumeš, kaj ti jaz govorim (oz. morda bo sedaj kaj bolj jasno, to, da ne razumeš, se je nanašalo še na prvi post).

    “Zato, ker ni treba nikomur dokazovati kazenske odgovornosti, da bi se mu odvzel neupravičeno pridobljen denar.

    Hmja, malo že brkaš vse skupaj. Malo višje trdiš, da obstaja zakon, ki to omogoča, tule pa se negiraš in trdiš, da nikomur ni treba dokazovati kazenske odgovornosti. Kaj je zdaj, če je zakon, potem je treba, morda se pač ne izvaja, vendar je še vedno treba, če pa ni zakona, pa pač ni treba.

    p.s. če je Horizont neupravičeno prišla do premoženja 10 mio eur, Horizont pač ne dokazuje kazenske odgovornosti, kazensko odgovornost določa zakon, dokazujejo pa jo tožilci, Horizont pa dokazuje edino to, da je ona oh in sploh poštena :) )

    Samo DURS vpraša: draga Horizont, v svoji davčni napovedi si prijavila za (karikiram) 100.000 EUR prihodka. Od tega smo ti obračunali davek. Kako je mogoče, da razpolagaš s premoženjem, vrednim 10 milijonov evrov?

    Ponovno, zaradi verodostojnosti te prosim link na zakon, kajti jaz živim v prepričanju, da ta zakon (še) ni sprejet in seveda se lahko motim, zato te pa tudi prosim, da mi dokažeš, v kolikor se motim, brez dokaza pa bom vztrajala, da govoriš tja v 3 dni. Jaz nisem pravnica, ma nisi niti ti, pa vseeno sem prebrala že marsikateri zakon, ker me rekla kazala pretežno do nič ne zanima in se hočem v vsako stvar prepričati na lastne oči, v kolikor me dotična stvar zanima, in ta stvar ME zanima.

    “Od kod ti denar? Dober dan, obrnjeno dokazno breme!”

    Dober dan tudi tebi, kje je že tisti link na zakon?

    “Tako gre to v urejenih državah.”

    Ja, vemo, da te ponovno opozorim, jaz se že ves čas pogovarjam o naši državi, o Sloveniji, in o vzrokih sive ekonomije pri nas, mi je pa kristalno jasno, kako naj bi bilo, da bi bilo, če bi bilo, če bi bili mi Švica.

    “Bela ekonomija so firme kot so Krka, Pipistrel, Radenska, Trimo in še številna manjša, ki jim niti ne vem imena, kar je sramotno. To so podjetja, ki nosijo Slovenijo na svojih ramenih, to je naša bela ekonomija!”

    Narobe, bela ekonomija je vse, kar je legalno. In legalno zmanjševanje davkov je bela ekonomija. Šele utaja davkov je siva ekonomija. In če je neko področje zakonsko neurejeno, to nikakor ne pomeni, da je to siva ekonomija, pač pa je to po naši zakonodaji bela ekonomija, pa če je mi in tebi to všeč ali ne. Bela ekonomija namreč ni stvar mojih ali tvojih moralnih načel. In ker se frizerka ne more iti utajevanja davkov na način bele ekonomije, v skladu z zakoni, se gre lahko edino utajevanja davkov na način direktno v žep. In utaja davkov vseh frizerk in malarjev je pljunek v morje v primerjavi z legalno utajo davkov zaradi pumpanja denarja ven iz države v nepovrat ali pa metanja v brezno od koder ni povratka.

    “Če sklenem: nekaj sive ekonomije je prav gotovo za vsako državo koristno”

    Če tale trditev drži, nimam pojma, ampak nima pojma tudi nihče drug, to je namreč nedokazljivo. Drži pa, da se vsaj nekaj sivi ekonomiji ne more izogniti nobena država.

    “Prekomerna sivina ali celo poveličevanje le-te pa niti pod razno ne prinaša kakšnih večjih koristi.”

    Drži. nedvomno. Glej zgoraj razlago, za osvežitev spomina: prekomerna sivina in poveličevanje le te je pri nas POSLEDICA in ne VZROK. In najprej je potrebno odpraviti vzroke, šele potem se bodo začele odpravljati posledice. Je pa jeba, ker so se pri nas VZROKI tako zelo razbohotili in povzročili tak kategoričen manjko denarja, da je preprosto zmanjkalo denarja za odpravljanje VZROKA, ampak, frizerko to še vedno ne zanima in jaz jo pri tem, zaradi vsega povedanega, absolutno podpiram – v tem se midve pač ne strinjava, ampak nič ne de, je tako bolj zanimivo :)

    Če sklenem (ponovno poudarjam, da se ne pogovarjam na splošno o vseh gospodarstvih tega sveta, pač pa o čisto konkretnem, našem): siva ekonomija omogoča vsaj še delno likvidnost v naši deželici, kajti bela ekonomija je v celoti in popolnoma nelikvidna, od začetka letopnjega leta so praktično vsa plačila v naši državi zastala, pretoka denarja ni in situacija je iz meseca v mesec hujša, od začetka tega meseca pa so se POPOLNOMA VSA PLAČILA V NAŠI DRŽAVI zaustavila, ker še tisti, ki so vsaj kaj plačali, sedaj nočejo več, in siva ekonomija nima tu nič zraven, pač pa je razlog v novem zakonu, ki predpisuje obvezen pobot. In logično, sedaj podjetja, ki še imajo kaj likvidnih sredstev, namenoma nočejo plačati, ker se bodo raje prijavila v sistem obveznega pobota, ker bodo na ta način upala, da bodo prišla vsaj do dela neplačanih terjatev (kar jih povsem razumem), hkrati pa je s tem popolnoma crknil pretok denarja. Do kdaj, se sprašujem. In hvala bogu, da imamo frizerke in malarje, da nam s svojo sivino omogočajo vsaj nekaj pretoka denarja in glede na to, koliko naj bi bilo pri nas sivega, tega denarja sploh ni tako malo in zgleda vsaj še za silo omogoča neko kvazi funkcioniranje. In narobe si zgoraj ugotovila, da se siva ekonomija izogne plačilu davka. Tudi to ne drži, izogne se edino direktnemu plačilu nekaterih davkov, ker pa ta denar nese v Beneton v Sloveniji, pa Beneton vseeno odvede davek, ki ga sicer ne bi, če bi frizerka izdala račun, država bi ji skozi davke “vse,” pobrala in ta denar ne bi nikdar pristal v Benetonu.

    In za konec samo še tole, naši “ekonomisti in finančniki” nas namreč na vsa usta prepričujejo, da siva ekonomija odžira BDP. upam da ti je jasno, da siva ekonomija absolutno prispeva k večjemu BDP, morda celo več, kot če bi vsi vse delali na belo – ampak na to temo ne moremo razpredat, ker smo zopet na področju nedokazljivosti :)

    Uf, sem se prebila do konca, upam da je čim manj slovničnih in smiselnih napak, ker zdajle niti slučajno nisem sposobna vsega tega preverjat, hvala za razumevanje :)

  22. mina - 14.04.2011 ob 21:21

    Še to, sem še enkrat prebrala svoj prvi post in da preciziram, da ne bo nepotrebnih nesporazumov, govorila sem o gospodarstvih z nizko dodano vrednostjo, v kar spada tudi Slovenija in se potem skoncentrirala na Slovenijo, nisem pa želela debatirati na temo kako bi moralo biti – ker to je itak jasno in debate niso potrebne, bolj mi je pomembno, a predebatiramo, zakaj je pri nas (in v drugih gospodarstvih z nizko dodano vrednostjo) tako kot je.

  23. kinky tone - 15.04.2011 ob 09:25

    Po novem zakonu upokojenke ne bi imele porodniškega dopusta. Nezaslišano!

  24. David - 15.04.2011 ob 10:01

    Čeprav sem prebral vse, bom moral skopirati konec

    “Ni res, s čimer se obup(a)no tolaži predsednik vlade, da si Slovenci ne želimo reform, celo ne želimo nikakršnih sprememb. Ravno obratno. Verjetno še nikoli tako kot zdaj. Vendar ne kakršnih koli in na kakršen koli način. Za začetek si želimo predvsem korenitih sprememb na notranjem političnem parketu. Nove predstavnike in zastopnike ljudstva z drugačno mentaliteto in civilizirano politiko 21. stoletja, ki je zavezana razvijanju demokracije.”

    PODPIŠEM! Želimo si reform in sprememb na političnem parketu bolj, kot še nikoli do sedaj.

    In kdaj se bo to zgodilo? Takrat, ko bo v prvi vrsti začela delovati PRAVNA DRŽAVA. Ko bo zaplenjeno premoženje vsem tajkunom, politikom in tudi županom (z ljubljanskim vred), ki ne bodo mogli dokazati izvora svojega premoženja. Vključujoč račune in ohinsploh firme po raznih otokih in davčnih oazah. In ko bodo vsi ti škodljivi akterji za zapahi. For a long time.

    Ni možno? Nič, potem pa životarimo veselo naprej :(

  25. Simona Rebolj - 15.04.2011 ob 13:50
    Simona Rebolj

    POZOR!

    Tole je komentar od Horizont. Objavljam ga, ker ga H. ni mogla objavit sama, in mi ga je poslala na mejl. Zdaj bom pobarala admine, kaj se dogaja.

    @mina:

    Najprej hvala za res lepo izogibanje argumentom, ki se jih res nisem v celoti sama izmislila hehe. Siva ekonomija pač ni nov pojav in o njej je bilo napisanega in povedanega že marsikaj. Vendar sem po mojem mnenju »učbeniško teorijo« (ali pa kar dolgoletno prakso hehe) smiselno utemeljila tudi po svojih besedah. Če se tebi zdi, da neustrezno, potem napiši kakšne dobre kontra argumente, magari učbeniške, ne pa da dobim tvojo osebno sago in sonetje nesreče prosto po mini.

    Vzamem pa nase določeno nejasnost v tistem delu posta, kjer se sklicujem na zakonsko podlago. Res sem malo nerodno napisala, vendar pa naš kazenski zakonik dejansko že predvideva, da se protipravno pridobljeno premoženje lahko odvzame. Na hitro sem brskala po netu, pa nisem dobila pravega linka, ti pa lahko posredujem naslednjega, kjer se na zakon sklicuje Škrlec, sekretar na ministrstvu za pravosodje (http://www.rtvslo.si/slovenija/od-kod-jahta-vila-diamanti-je-to-nespodobno-vprasanje/244801). Vem, lahko bi bilo dosti boljše, vendar trenutno res nimam časa, si ga bom pa vzela v bližnji prihodnosti. Tudi sama namreč ne maram takih nepojasnjenosti.

    Ampak davčno podlago sem na dan spravila, ker imam na tem področju slučajno tudi jaz osebne izkušnje, o katerih sicer ne polemiziram tako na široko kot ti. Moj sodelavec, ki dela na mestu šoferja, je nekaj časa nazaj malo preprodajal avtomobile. Nič nezakonitega-popolnoma uradno preko firme svojega brata. V nekem obdobju je imel v tranzitu Porcheja za cca 3 tedne. Ne boš verjela, mina, ampak po 14 dneh je dobil davčni pregled. Hehe, dacarji so se oglasili celo v naši firmi in poizvedovali od kod našemu sodelavcu tak avto. Tudi nek zakon so citirali, ki jim je pregled omogočal, se pa res ne spomnim katerega. Žal. Ker bi z veseljem linkala hehe.
    Najbrž je pa treba omenjeni elusive zakon nadgraditi, da bo veljal tudi za velike ribe. In o tej nadgradnji (v okviru novega zakona) je toliko govora v zadnjih mesecih. Čisto prav je tako, saj trenutno kaže, da preverjajo samo do nivoja šoferja hehe. Skratka, država dveh hitrosti once more.
    Še enkrat, vzamem nase nejasnost v tem delu mojega odgovora in se posipam s pepelom.

    In btw, sploh ne mislim, da sem v svojem postu spregledala razmere v Sloveniji. Celo nasprotno. Povedala sem ti, zakaj marsikaterega slovenskega sivčka čisto razumem. O belini tajkunskega denarja pa raje ne bi. Ne vem, zakaj ima potem Bavčar zamrznjen denar in prav tako Šrot ter Kordež? Lepo te prosim, no. Je pa vprašanje, koliko se bo zakonska osnova dosledno uporabljala in kaj bo z vsem skupaj. Glede tega imam tudi sama določene pomisleke, ampak z vanishem naj se polivajo sami, ne rabijo za to neke mine, al’ kaj? Jaz jim že ne bom dajala bele legitimnosti, če jim jo še zakon ne.

    Kaj drugega pa zaenkrat ne mislim napisat, ker nekako ne moreva polemizirati, če se izogibaš mojim utemeljenim mnenjem. Tudi če misliš, da so učbeniška, bi jih morala prijeti pač z ustreznimi kleščami. Saj veš, kaj pravi Krpan: konja je treba znati v strah prijeti, bodisi da je hud ali krotak. Samo potruditi se je treba haha. Seveda pa je lažje pisati osebni pamflet. Ob katerem sem se kar nekajkrat žalostno nasmehnila, še posebej ob temle, sicer najverjetneje v potu obraza prisluženem spoznanju : Za razvoj pa mene boli patak, ker sem dvajset let verjela, kako se pa mi vseeno pobiramo, pa saj je vsako leto bolje, pa politiki vsako leto vseeno delajo vedno bolj v korist državljanov itd. jajca.« Res žalostno, da ti je dvajsetletno švicanje prineslo samo spoznanje, da te za razvoj boli patak. Ne glede na vse, kar se ti je zgodilo. Tudi meni se je marsikaj, pa je razvoj zadnja stvar, za katero bi me bolel patak. Nasprotno, to je edina stvar za katero sem še pripravljena preliti kakšno potno srago, da ne rečem kapljo krvi! Kako bomo pa po tvoje prišli do večje dodane vrenosti, če ne z razvojem???!!!! Neverjetno, kako smo si različni…ko kaj takega preberem celo na blogu Reboljeve, me res popade depresija. Bože sačuvaj.
    P.S. Če boš še kaj polemizirala, ti bom z veseljem odgovorila drugi teden. Da ne boš mislila, da zanalašč ignoriram tvojo razturancijo mojih učbeniških argumentov. Bom z veseljem kontrirala ali pa se celo strinjala. Kdo ve, do kakšnih spoznanj bomo lahko prišlo, če nas le ne bo tako prekleto bolel patak! LP

  26. mina - 15.04.2011 ob 18:19

    “Ne vem, zakaj ima potem Bavčar zamrznjen denar in prav tako Šrot ter Kordež? ”

    Oh, ne boj se ti za njih. Denarja imajo oni dovolj in prav nič ni zablokiran. Imajo pa zablokirano premoženje in to za toliko časa, dokler se ne odkrije ali so ga ali ga niso pridobili po zakoniti poti. To je pa tudi vse. obrnjenega dokaznega bremena pa mi po moje še dolgo ne bomo dočakali.

    “Kako bomo pa po tvoje prišli do večje dodane vrenosti, če ne z razvojem???!!!!”

    Mislim, da sem že zgoraj pritrdila, da se do večje dodane vrednosti pride samo z razvojem. Je pa hudič, ker razvoja v Sloveniji ni in ga tudi še dolgo ne bo. In zato tudi nisem pripravljena za nikakršen razvoj preliti nobene potne srage več. ker rezultat bo isti- razvoja ne bo, samo jaz in ti bova čisto izžeti.
    Jaz te štekam, ti si pač nepopravljiv idealist in če ti to v življenju laufa, potem je to pač super in kdo sem jaz, ti ti to osporavam. Jaz pa sem nepopravljiv realist in za neke neuresničljive iluzije nisem pripravljena narediti nič. Samo ne vem kako boš sprejela dejstvo, ko bo Slovenija na kolenih, kar pa bo precej kmalu, pa lahko še tako prelivaš potne srage. Slovenija bo na kolenih. Kmalu. zato pa jaz intenzivno delam na tem, da sem na tako situacijo pripravljena in sem v zadnjih dveh letih spremenila veliko stvari. Namreč, ko bo Slovenija na kolenih, ne bo nobenega, ki bi ti v tvoji mizeriji pomagal, oz. po domače povedano, ne bo nobenega, ki ti bo dal denar, da si boš lahko kupila kruh in plačala vodo. In zato me boli patak za razvoj, ker živim v gnili Sloveniji, kjer to, o čemer ti pišeš, pač ni možno in se tudi zgodilo ne bo. Slovenci smo, če se ti strinjaš ali ne, že nekaj časa v situaciji “reši se kdor se more” in v takih situaccijah, na tvoje veliko razočaranje, ljudje res ne razmišljajo o tem, kako bi čimveč dali državi, da bo le njej fajn, pač pa kako bi čimbolj poskrbeli za svojo varno prihodnost. In če tebe šokira dejstvo, da je ljudi strah za svojo lastno prihodnost in jih skrbi, kaj bodo čez eno leto dali na krožnik, draga Horizont, potem midve verjetno res nisva najbolj ustrezni sogovornici, ker živiva v dveh popolnoma različnih ideoloških svetovih. Jaz se vsak dan znova spopadam s krutim podjetniškim okoljem in me resnično ne ganejo neke klamfe o nekih idealističnih razvojih. Ko boš nastavila svoja jajca, za katera boš v celoti sama odgovarjala in ko boš toliko let kri scala, kot jo ščijem jaz, takrat pa si bova lahko marsikaj povedali. In lepo prosim, ne mi replicirati, češ, kako jaz nimam pojma o tebi in ne vem, s čim se ti ukvarjaš. Ker ja, res nimam pojma, je pa po tvojem pretiranem idealiziranju slovenskega gospodarskega okolja na 1 kilometer jasno, da ti slovensko podjetniško okolje niti približno ni jasno in zato tudi tak gromozanski razkorak v najinih mislih.

  27. mina - 15.04.2011 ob 19:11

    “Neverjetno, kako smo si različni…ko kaj takega preberem celo na blogu Reboljeve, me res popade depresija. Bože sačuvaj.”

    ja, to je pa cela groza, da en takle kot sem jaz primitivček pripleza do Simoninega bloga in tukaj izjavlja taka grozodejstva. :D

  28. mina - 15.04.2011 ob 20:13

    @Horizont

    Pa še tole, da ne boš dobila vtisa, da sem narodni sovražnik, ko bodo naši vrli diktatorji spremenili podjetniško okolje v take vrste, kjer bo resnično možno vlagati v razvoj in kjer ne bodo takoj vse pobrali ravno tistim, ki razvoj intelektualno in finančno omogočajo, potem se pa tudi jaz pridružujem skrbi za narodov blagor, ne razumem pa, od kje ta tvoj intuziazem danes, pod takimi katastrofalnimi pogoji kot so jih skreirali pri nas, kjer razvoj ni možen niti ob predpostavki, da bi od jutri naprej vsi delali uradno in legalno.

  29. Simona Rebolj - 17.04.2011 ob 15:49
    Simona Rebolj

    @mina in horizont:

    No, saj, kot sem predvidevala, resnica je nekje vmes in obe jo poznata, ostalo je potem bolj stvar osebnih stavnic, kjer sta se tudi počili.

    Razvidno dejstvo je, da je edino razvoj, zdrava konkurenca in čim bolj demokratično uveljavljanje pravic in sankcij kot prioriteta prava pot iz brezna, kar pa pri nas ne deluje ustrezno, ampak selektivno, in ni zakonsko dovolj ustrezno podkrepljeno.

    Na eni strani je za nekoga, ki se peha pri nas na trgu (kot očitno mina se), depresija v odnosu do upanja na boljše čase oziroma naklonjenosti države do resnično konstruktivnih reform, logična. Konec koncev so tako zabredli, da še v neki tako površinski oddaji, kot je Pogledi Slovenije, ne uspejo niti manipulativno prozorno skrit, da na področju podjetništva, birokracije in ustreznejšega kadorvanja niso storili nič. In zato imako te prosule referendume zdaj. Zato Zalar jeclja, ko se odpre debata o obrnjenem dokaznem gradivu. Jeclja in trdi, da ni potrebe po njem, saj so zakoni dobri dovolj, le izvaja se jih ne dosledno. A, bejž no. Zakoni za male ribice na terenu, ki si pomagajo z delom na črno, pa niso očitno dovolj dobri in strogi, a ne. Hehe … Skratka, smernice so jasne in ne obetajo nič drugega, kot da se mina in njej nešteti podobni počutijo in delujejo tako, kot opisuje. Državljan postane pravzaprav mali mafijec po sili, ki se bori za svoje življenje proti veliki mafiji – državi. Zelo slaba situacija, ampak dejstvo je, da ima platno in škarje v rokah država pri vzpostavljanju takšne klime. Državljanom pa je v takšni situaciji na voljo samo še revolucionarno razgrajanje, ker je jasno, da pri teh starih kadrih, ki so tako zlizani med seboj v raznih apetitih še iz prejšnjega stoletja, utehe ne bo. V taki situaciji je princip agende, ki temelji le na grožnjah, kar se je podstopila vlada zganjat (če torej ne podpremo njihovih reform, ki ne reformirajo ničesar, ampak skušajo ohranjat status quo pozicijo v zadnjih vzdihljajih še nekaj časa, da prišparajo še za vnuke, grozijo, da bo še slabše), ljudstvo pač spozna, da je vse skupaj res prišlo do skrajne točke in se padec na dno ne zdi več slaba rešitev. V smislu, no, prav, se bomo vsaj tako znebili teh mafijcev in začeli “na novo”.

    Na drugi strani pa seveda drži aspekt Horizont, da siva ekonomija tako ali drugače ne prispeva k dvigu ravni napredka države. Vsak na črno pridobljen kovanec gre v državi, ki razvojno krahira, po logiki stvari tudi za nakup tujih izdelkov. Itak. Dejstvo je, da brez upanja in stremljenja k izboljšavam na tem področju, ni kaj praskat in računat na produktivnejše čase in če bomo vsi obupali, bomo tako pomagali k črnemu scenariju, ki bo drago koštal itak vse. Problemček je le v tem, da je vidik Horizont dejansko vidik, za katerega moraš še imet nekaj za pod zob, da si ga uspeš privoščit, mina na drugi strani je pa v fazi, ko mora poskrbet zase. Bistvo pa je, da ne minina pot, ne drža Horizont, kot izgleda, ne bo premaknila kolesja v bistvenem, ker je država že preveč jasno pokazala svoj obraz in dokazala, da je mafijsko delovanje v tem sila majhnem prostoru tako utrjeno, da ne bo nič. Skratka, tako mine kot horizonti in vsi nekje vmes čakamo samo še na nek veliki pok, na utopično akcijo, ker še dolgo tole kolobarjenje spremljalo kot podtranzicijo tranzicije.

    Osebno na primer nisem podpornik velikih pokov in raznih horuk maršev, ker vedno prinesejo dvomljive stranske učinke, na katere so tisti, ki se na novo ustoličijo ob koritih kot rešitelji nično pozorni. Enako se je zgodilo po osamosvojitvi. Toliko blebetanja s strani reformatorjev, a žal so se tudi oni preveč ukvarjali s svojim položajem, da bi prihodnost dokazala in potrdila lepe besede. Več koristi od njih so imeli oni in vsi tisti lopovi, ki so izkoristili čas pod naslovom “lud jebe zbunjenog”, kot pa državjani obče koristi. Brez dvoma ni razloga, da se zgodba na drugačen a v bistvu stvari tako enak način ne ponovi. Ob vsaki novi kvazirevoluciji. Ampak preprosto je res problem, ker druge poti ni videt. Hočem reči, da če je primerki značaja mojega tipa ne vidijo več, si upam trdit, da je vsaj skoraj ni. Nekaj upanja sem videla v volji nekaterih posameznikov, da so se začeli združevat z vizijo o sredinski politiki, ki spušča kontra vladnemu debaklu (tako desnemu prej kot levemu zdaj, ki so vsi lažnivo delovali v smer velikih sprememb, ki jih ni bilo na vidiku) na razne načine in področjih. Vzpostavili so polemiko s področja, kam zdaj. Ampak si očitno ne upajo spustit na politični parket konkretno, ker preveč košta, tako da … Mene tiste opeke, ki so frćale v parlament, pač niso ganile na način politikantskih in medijskih manipulantov, kar sem tudi zapisala. Ker se mi je zdelo, in za tem stojim, da je tak odziv popolnoma neodgovoren in perverzen, ker je bistvo stvari mnogo bolj resno. Dokler si drzneš vreščat o nezaslišano pijanih in podivjanih pubertetnikih, je še vse na nivoju zabave, moje mnenje pa je, da že takrat ni bilo. In da prizor posilstva presojat in ocenjevat na nivoju popularnega porno prizora, ki nekaterim bojda ni teknil, drugi pa so uspešno pomasturbirali nanj, ne more predstavljat drugega kot skrajni vsesplošni padec etike in tudi vsaj sprejemljivo dobrega okusa. Perverzno gofljanje, medtem ko se že pripravlja režija za snuf. Debakl.

  30. mina - 18.04.2011 ob 09:24

    @ Simona

    Resnica v bistvu ni nekje v mes, pač pa imava kar obedve prav. Horizont zagovarja čisto resnico, kako bi moralo biti, če hočemo narediti kakšen korak naprej namesto da se vedno bolj potapljamo. In ima prav. Jaz pa navajam dejstva, kako se te Horizontine resnice izvajajo oz. neizvajajo v praksi in zaradi tega neizvajanja v praksi, pa čeprav vsi vemo, kako bi moralo biti, sem se jaz začela obnašati tako kot se in zagovarjati ravno nasprotno resnico od Horizont. In ker jaz nisem edina, ki se je začela tako obnašati pač pa sem samo ena izmed mnogih, ker tale virus za zadnje dve leti širi huje kot srednjeveška kuga, smo se zaštrikali v krog, katerega se nobenemu ne sanja, kako ga prekiniti. Denarja za razvoj je vsak dan manj ali pa ga morda sploh več ni, a hkrati vsi vemo, da če ga bo še naprej vedno manj, bo situacija vsak dan samo še slabša. In tako gremo po spirali navzdol. Ja, vsi čakamo veliki pok, tudi jaz sem že, čisto nehote, v pričakovanju :) Ampak največji hec pri tem pa je to, da gre množici posameznikov, če niso to ravno gradbeni s.p.ji, na ta način pravzaprav precej bolje in potem je ni sile, da takega posameznika prepriča, da naj vse dela legitimno, če pa legitimno delo pri nas povzroči edino to, da se spremeniš v velikega reveža in razmišljaš, če bi si sploh privoščil en dopust letno ali ne. Ja, legitimno delo pri nas pomeni, da ti država pobere dobesedno vse. Jaz pa nekako potrebujem dovolj denarja, da si privoščim stvari, ki mi veliko pomenijo in egoistično smatram, da če že na trgu ščijem kri in doživljam vsakodnevni stres, kako bo jutri (teh občutkov si pravzaprav nihče ne zna predstavljati, v kolikor jih sam ne doživi), da je potem minimalna nagrada, ki jo imam pravico zahtevati ta, da sem finančno zmožna financirat ene par dopostov letno na take destinacije, ki meni pašejo, in ostalih nekaj dobrin, ki mi veliko pomenijo – in tu sploh ne govorim o nekih ddragih ala prevozna sredstva itd. dobrinah. Eto, to je bilo že čisto osebno :) In z mojega osebnega vidika je to edina resnica, v splošni resnici pa lahko samo pritrjujem Horizont. Edino malo ji zamerim, da ni sposobna uvideti, da obstaja tudi osebna resnica vseh nas, ki na tem trgu delujemo in da ta naša osebna resnica preprosto ni tako idealistična, kot si jo ona predstavlja in kot si jo mi želimo :)

  31. Horizont - 18.04.2011 ob 10:23

    @mina

    No, mina, pa poglejva na stvari na malo bolj osebnem nivoju. Slovensko podjetništvo zelo dobro poznam, ker se tudi sama že slabo desetletje »jebem po trgu« kot si tako slikovito opisala. Vem, kako funkcionirajo stvari the slovenian way, seveda vem: večinoma točno tako kot praviš in še slabše. Imava pa midve mogoče res nekoliko drugačen pristop in okoliščine ter posledično delovno okolje in izkušnje. Jaz, na primer, sem osem let vodila oddelek informatike in še plan in analize podjetja. Torej, sem imela vsaj v informacijskem in planskem delu veliko opravka z razvojem, podporo procesom in podobnim. Ogromno smo delali skupaj z ekipo, pisali nove programe, prerešetavali procese in postopke. Vse s ciljem optimizacije frdamanega poslovanja… Pa misliš, da mi je na kolegiju velikokrat uspelo prepričati zbor direktorjev, da so vlaganja v razvoj nujna, da je treba iti v korak s časom??? Pajade. »Ja, punčka, kaj se pa zaletavaš? A veš, jaz še vedno vse pišem s svinčnikom v beležnico, ki jo nosim s seboj«, mi je enkrat rekel eden od članov upravnega odbora. Posebna cvetka so pa izjave v smislu: »Jaz imam vse v glavi«. Bejž no! Sama se nimam ravno za neumno, spomin mi zaenkrat še odlično služi, pa mi niti pa kraj pameti ne pade, da bi se zanašala samo na kapaciteto svoje betice.
    Ne, ne, mina, nisem tako naivna in idealistična kot misliš ti. Prej nasprotno. Zelo sem realistična, vendar pa to ne pomeni, da sem pripravljena odstopit od tistega, za kar vem, da je pomembno. Tako ne boš od mene nikoli slišala, da mi je vseeno, če vse gre v tri PM, tudi takrat ne, ko moram z nosom drsati po betonu, tudi takrat ne, ko mi vzamejo vse iluzije. Preprosto si ne dopustim, da mi ukradejo tisto, kar sem. Ker »gledati v prihodnost, graditi nekaj novega, stremeti za izboljšavami« – to sem jaz, brez tega mene ni. Je pa težko ohraniti takšno držo, ker je vse, vse postavljeno ravno kontra v tej podalpski Culokafriji. In to me strašno moti in žalosti, ker vem, da na tak način prihodnost ne more biti lepa. Draga moja, se ti čutiš usposobljeno uspeti na mafijskem trgu? Na trgu, kjer vse štejejo samo nategi, skrbisamozase, poteptaj vse okoli sebe, poščij se na svojo državo? Mar ne veš, kako kotiramo ženske v takih okoljih? Eh, kaj ženske, skoraj vsi ljudje jebejo ježa na veliko. Siromačeki, ki zbirajo zadnje novce za kakšen kos kruha… Jaz v taki državi živeti nočem! Še več, bojim se živeti v taki državi. Zato sem tako deprimirana, ko na tem blogu preberem, da so ljudje že čisto vse upe izgubili in samo razmišljajo o tem, kako bi se prerinili do pet drobtinic. Ker za to gre, veš. Za pet drobtinic in sprijaznjenje z mislijo, da boljše ne bo nikoli.
    In, btw, prav zato, ker mislim, da je na Simoninem blogu relativno malo primitivčkov, sem napisala tisti »bože sačuvaj« – prav zato torej, ker mislim, da v tvojem primeru za nekega primitivca pač ne gre. Hudo mi je, če inteligentni ljudje tako mislijo. Če se ne bodo taki borili za napredek in razvoj, kdo se bo?!!? Bodo tisti tajkunski voluharji vse poharali, mi bomo pa sklonjene glavice držali in po tleh iskali petdeset centov, ki so nekomu slučajno padli iz žepa? Tega si pa res ne želim. In veš, drža v smislu »de facto dvigovanja rok nad državo« vodi ravno v to – namreč, v formiranje ozkega kroga zelo bogatih elit in morja brezpravnih in revnih. Taka je izkušnja povsod po svetu. Je pa seveda zelo težko plavati proti toku, sama to dobro vem in mi tudi včasih že zmanjkuje volje…

    Ampak veš: na ta blog hodim ravno zato, da ohranjam svojo »idealistično« držo. Ker vem, da se tu zbira veliko število ljudi, ki se jim niti slučajno ne jebe. To mi daje upanje in ja, tudi nekaj dobre volje in energije. Zato se včasih za kakšnih 30 minut pomudim tukaj, čeprav imam dosti drugega dela. Še preveč. Morda prav zato, ker je vsega too much, moram narediti malo pavze od ponorelega sveta, spiti jogurt in prebrati nekaj besed ter jih mogoče nekaj tudi napisati – tako dobim spet malo novega elana za delo sredi sLOVEnije. In tudi na ta način ostajam jaz res jaz, ostajam Obzorje haha (brez pompoznosti, seveda).

    P.S. Simona et al. Opravičujem se za zelo oseben post. V prihodnje s tem ne bom več smetila, ker za naše razprave večinoma res ni bistveno, kdo smo in kaj delamo. Tokrat sem naredila redko izjemo.

  32. Horizont - 18.04.2011 ob 10:28

    @mina, Simona

    Ne pusti mi objaviti komentarja. Bom linkala na dokument.

    https://docs.google.com/document/d/11olueuS7os6g1FvzKnbE6VSYPPre3NN03YzjB6NnPjY/edit?hl=en

  33. Simona Rebolj - 18.04.2011 ob 13:51
    Simona Rebolj

    @mina (in horizont):

    V bistvu ni dosti razlike v tem primeru med pojmovanjem kot resnico, ki je nekje vmes, in dvema resnicama. Zaradi dveh plati resnic je resnica nekje vmes … hehe … Nekako tako, kot je v zadnjem linkanem komentarju izpostavila horizont. Eno je razumevanje dveh plati resnice, drugo pa odločitev, na kaj stavimo. In osebno se strinjam, da je najbolje plavat nekje vmes, ker je najbolj realno. Hočem reči, da na tak način na primer tudi sama pišem. Tudi v tem zapisu izražam na primer razumevanje do nekateri neugodnih vplivov in posledic na ljudi. In se mi zdi koristno, da se širi empatija, v tem primeru do študentov v svoji poziciji in posameznikov, ki si pomagajo z delom na črno. Kar pa ne pomeni, da podpiram utrjevanje in razmah omenjanih sosedskih “frizerk” ali pa študentov, ki si podaljšujejo “lajf” in se raje vdajo tajkunu ŠS pač, namesto mafijski državi. Zato na drugi strani poudarjam nekatere pomembne pomanjkljivosti, ki jih država ignorira pri vzpostavljanju in delovanju ter politične rabote, ki bi se jih morali znebit. Resnico, ki bi koristila, vidim na tej točki. Ne v oblikovanju dveh taborov, pri čemer se skupina A razburja, obsoja in pljuva po državljanih, ki ne morejo pristajat na idealizem, skupina B pa jih zagovarja in delovanje države vsaj v mejah normale, kakršno pričakujemo na poti civiliziranosti in izgradnje čim boljše demokracije, odpisuje kot utopičen projekt. Oboje se mi zdi pomembno zajet v en kotel. Vzpostavit razumevanje in empatijo do logičnih posledic in hkrati pozivat k nujnim reformam obstoječega stanja, najprej na področju mentalitete in potem delovanja.

    In po prebranem sodeče se itak tudi vidve s horizont strinjata v poanti, kako zadeve funkcionirajo in kako bi morale funkcionirat, zato menim, da se je vmes zgodil le šum na osebnem nivoju, kar ni nič hudega v primeru ljudi, ki jim je itak prioriteta, da pridejo na zeleno vejo v vsebinskem smislu. V takem primeru se vmesno hruljenje porazgubi, tako kot navali adrenalina.

    @Horizont (in mina):

    V tem primeru se mi zdi čisto super zanimivo, zgovorno in fajn, da sta z mino vpletli tudi osebne izkušnje. Alcesso na primer sem malo nahrulila, ker je neko zelo osebno specifično zgodbo kar uporabljala kot neko splošno relevantno resnico. Brez pojasnila, kam neki naj bi pasala. Poleg tega je šlo za pridigo o življenju iz prejšnjega stoletja, kar ni ustrezno primerljivo z današnjim časom … da ne omenjam, da gre še za osebo, ki se je potem itak preselila v Nemčijo. Potem izpostavitev nekih mladenk, ki zapravljajo samo za šoping, kot da je to reprezentativen model današnje mladine in bi si lahko vsi oddahnili, ker nikomur ni nič hudega … v resnici je ta model manjšina, ne glede na to, da so na Čopovi bolj opazni, kot so hollywoodske zvezde bolj opazne pač od milijonov siromašnih slabo prehranjevanih Američanov itd. Skratka, ni vseeno, kako neke osebne izkušnje uporabiš. Oziroma tudi s tem ni nič narobe in meni so osebne izkušnje itak mega zanimive in poučne, ampak potem je dobro, da se to pove ali zapiše na tak način, ne pa kot avtomatsko obče opazno veljavno resnico in navodilo za vsesplošno mišljenje in delovanje, četudi ni razvidno, zakaj neki bi bilo tako. Alcessa me je spomnila na dialoge z mojo pokojno babico, ki mi je še po srednji šoli vedno žugala in spraševala, ali se potikam naokrog po osmi uri zvečer, ker ona se do poroke ni, ker dobro ve, da po osmi zvečer zunaj prežijo same barabe na brhka mlada dekleta. No, pri devetnajstih sem seveda šla tudi v kino in v diskoteko še premnogo kasneje od osme ure zvečer, ampak babici to pojasnjevat preprosto ni imelo smisla, ker bi jo morala prepričat, da zvečer zunaj ni barab, ki prežijo na mlada dekleta, drugo jo pa sploh brigalo ni … hehehe …

    Siolove administratorje sem že v petek obvestila o težavah. Danes sem jim še nekaj podatkov poslala, ki so jih potrebovali, da bi lažje našli napako. In močno upam, da bodo čim prej in uspešno odpravili težave.

  34. bp - 18.04.2011 ob 15:20

    @Horizont: he he, jaz sem ti pa ravno par tednov nazaj, neuki ženskici jasno, pokroviteljsko razlagal nekaj v stilu “vsak kompetenten IT manager ti bo vedel povedat” :D

  35. mina - 18.04.2011 ob 18:04

    Simona, daj naj ti administratorji že popravijo tole sranje, sem hotela replicirat Horizont, pa bi rabila kopirati izseke in jih ne morem, tako da tudi replicirati ne morem.

    @Horizont

    Sicer pa mi je sedaj bolj jasna razlika v najinih pogledih. Ti delaš v dejavnosti, kjer je vlaganje v razvoj nujno potrebno, jaz pa v dejavnosti, kjer je nujno potrebno vlaganje v znanje. Jaz v svoje znanje vlagam zelo veliko, vendar pa je to vlaganje merjeno v denarju zanemarljivo. Se mi pa to vlaganje vedno bolj obrestuje in reference so vedno boljše. Vseeno pa, še ena malenkost – eno je delati na trgu v podjetju za enega drugega, drugo pa je delati na trgu sam zase. V slednjem primeru nosiš na svojih ramenih odgovornost za naslednjo plačo in to odgovornost se ne da opisati z besedami, ker so to čisti občutki, ki jih moraš preizkusiti na lastni koži, delo na trgu za druge pa se v tej podrobnosti razlikuje, kajti odgovornosti, ali bo naslednji mesec plača ali ne, nimaš. Percepcija se popolnoma spremeni, stres pa tudi :) Delala precej let za druge, se mi ni več dalo jebati, šla na svoje, da, odgovornost in breme in stres je mnogo večje, vendar pa se vse to nadoknadi in nadgradi z nagrado, ki jo prejmeš samo ti.

  36. Horizont - 18.04.2011 ob 21:32

    @mina

    Ja, res, razlike postanejo dosti bolj razumljive, ko se ljudje pomenijo. Mea culpa za moj post v četrtek, bila sem nekaj utrujena in mudilo sem mi je na pot. Lahko bi se dosti bolj nevtralno odzvala in še moj stari frend komp mi je skušal pomagati, ker nisem mogla oddati posta, no, pa sem pridno ignorirala in mail posredovala kar preko Simone (nonetheless). Mislim… Ne vem, kdaj se bom naučila, da je včasih stvari boljše prespati heheh. No ja, končno ni bilo večje škode. Danes imam samo nekaj misli za dodat in to bi bilo to.

    1.)Znanje in razvoj gresta seveda z roko v roki in nista ločeni temi. Predvidevam, da se ti je malo zatipkalo. Ni namreč razvoja brez vlaganja v znanje in v tem pogledu se greš tudi ti razvoj, samo da gre v tvojem primeru pač za projekt »mina«. Torej, po moje niti nisva tako zelo različni haha.

    2.)Popolnoma ti verjamem, da je borba samostojnega podjetnika na trgu res neizprosna in človek se mora sprijazniti z marsikaterim kompromisom in velikim naporom. Vem iz lastnih izkušenj, kako je s tem, ker imam tudi sama podjetje. Potemtakem sva si spet malo podobni hehe. Imava pa nekoliko drugačen Weltanschauung, ki je najbrž povezan z najinimi preteklimi izkušnjami. Še enkrat bom ponovila, da kar se mene tiče, prihodnje (morebitno) blagostanje Slovenije temelji v glavnem na razvojno usmerjenih izvoznih podjetjih, ki imajo mednarodno konkurenčne artikle. To sem pripravljena argumentirano zagovarjati tudi sredi noči. Ta podjetja pa pri nas pridno dušimo in ignoriramo ter propagiramo neke »rešuj svojo kožo« rešitve, ki seveda lahko fino funkcionirajo na nivoju posameznika (npr. tvoj primer), na nivoju naroda pa nikoli. Zaradi premajhnega dotoka svežega denarja v sistem, kar sem pojasnila že zgoraj. Tako je pač realno življenje

    Za konec tele debate ti samo zaželim veliko sreče na podjetniški poti. Vedno me zelo veseli, če se kdo odloči za svoj business in prevzame usodo tudi v svoje roke. V naši državi, kjer se čez vse ceni, koga (po)znaš in zelo malo, kaj znaš, je to res prav poseben izziv in veliko tveganje. Tako da: srečno, mina!

  37. Horizont - 18.04.2011 ob 21:46

    @bp

    Hahaha, saj me je imelo, da bi ti povedala, pa sem se premislila. Saj veš, lahko bi dobila tudi repliko v smislu, da pač ne sodim med kompetentne. Da torej nisem bila sposobna za svojo službo?! Tega pa ne sme nihče izvedeti, namreč, da je cesar v resnici nag, kajne? hahaha…

    @Simona

    Komentarji so izgleda proradili. Good.
    Kar se pa tiče tvoje babice, se po moje lahko šteješ med srečkote. Lahko bi namreč imela podobne dialoge tudi s svojo mamo in slednje so po mojih izkušnjah dosti bolj uspešne pri preprečevanju “poznih” izhodov svojim hčerah. Vsaj moje izkušnje so take haha

  38. mina - 19.04.2011 ob 09:56

    @ Horizont

    Midve se zgleda že od začetka strinjava, samo nekje na poti je prišlo do kratke stika v razumevanju. Jaz sem dojela, da ti na vso silo zagovarjaš metanje čim večje količine denarja državi (ok, malo pretiravam, se pa dobro sliši :) ) in da država potrebuje denar za razvoj. Ti pa v bistvu zagovarjaš razvoj in nove tehnologije na nivoju podjetja, ker ja, samo izvoz prinese svež denar v državo, pa naše nebrzdano zadolževanje tudi, ja :)
    Skratka, ta razvoj zagovarjam tudi jaz, vedno in povsdod, še celo pizdim se po forumih, ker je tega pri nas premalo oz. skoraj nič. Seveda, tudi jaz vlagam v razvoj, vendar pa moj razvoj ni tiste vrste, ki bi prinašal svež denar na trg, smo pa posledično vsi udeleženci na trgu odvisni od svežega denarja, vse ostalo je samo premetavnje iz enega v drug žep in sčasoma ne osane (skoraj) nič, kar se pa ta trenutek dogaja nam.

    No, lepo, da sva tole debato pripeljali do konca tako kot se šika, z vsakim to tudi ni možno, ker te že prej kam sterajo Spoštujem to :)

  39. bp - 21.04.2011 ob 11:39

    Celo na tem blogu, ki se sicer rad diči z nadpovprečno racionalnostjo, če ne že kar z objektivnostjo, se meni zdi razprava o urejanju področja priložnostnega dela z zakonom o malem delu kaj čudna. Najprej sem sicer mislil, da je govora o resnično katastrofalni komunikaciji o tej tematiki in situaciji, ki ne omogoča ureditve niti nečesa tako enostavnega, kot je približna ureditev začasnih in priložnostnih del, vsaj simona je zadevo zastavila delno v tej smeri. Pa se je pokazalo, da je zadeva res preobložena z različnimi pričakovanji, strahovi, političnimi pomisleki, tako da pravzaprav o samih rešitvah, ki jih prinaša zakon ni bilo in zgleda ne more biti povedano praktično nič.

    Pa vendar, zakon o malem delu ne vpeljuje prekarnega dela. Prekarno delo v Sloveniji že dolgo obstaja, reče se mu večini primerov študentsko delo, ki je omejeno na mlajšo populacijo. Zakon resnično širi krog upravičencev, ki bi lahko opravljali začasnoa dela s študentov še na druge, kar se meni zdi celo prav, vendar hkrati poskuša omejevati tovrstne zaposlitve resnično na kratkotrajna in priložnostna dela. Kot sem prej navedel, bi bilo marsikatero podjetje prisiljeno spremeniti obliko prekarnih zaposlitev iz študentskih napotnic na samostojno podjetništvo, ki je sicer druga najpogostejša oblika prekarnega dela pri nas (prakticira ga recimo Pošta, precej poštarjev je samostojnih podjetnikov, ki se menda na trgu borijo ). Prekarno delo bi tako sicer še vedno obstajalo, vendar v čedalje manjši meri preko malega dela, precej več pa na drug način.

    Argumentacija pa tudi tukaj izraža predvsem nezadovoljstvo z marsičem, kar je sicer razumljivo, od zapostavljanja razvoja, do pretirane obdavčitve dela, ob nikakršni obdavčitvi premoženja, vse to so dejanski problemi te družbe, ki se vlečejo že skoraj dvajset let. Ampak da je to argument, da se zakonsko bolje ne uredi priložnostnih del, tega pa ne razumem. Drugi argument je, da študentsko delo omogoča študij tudi revnejšim, kar verjetno drži. Vendar delo za preživetje ob študiju še vedno omogoča tudi malo delo. Da, v zakonodajo bi se dalo vpisat še kakšno dodatno omejitev, da je treba malega delavca zaposlit čez toliko in toliko časa, vendar malo delo tako ni namenjeno delu za polni delovni čas, za enega zaposlenega bi že na začetku rabil 3 male delavce (in da ne bi na veliko goljufali s 3x višjimi urnimi postavkami je prav, da je navzgor omejena tudi ta). Za višje plačana dela pa, kot pravi Horizont, tako ni pametno najemat začasnih delavcev.

    In jaz se včasih sprašujem, v kakšnem mehurčku jaz živim. Moji sodelavci so, celo na moje presenečenje, praktično enoglasno soglašali z uvedbo malega dela, ne vem sicer, ali zato, ali kljub temu, da so prej praktično vsi kar nekaj časa delali preko študenta. Tudi precej drugim sogovornikom so se zdele rešitve v zakonu v principu dobre, kljub temu, da bi to prineslo kakšno spremembo v njihovem poslovanju.

  40. Simona Rebolj - 21.04.2011 ob 22:25
    Simona Rebolj

    @bp

    “Pa se je pokazalo, da je zadeva res preobložena z različnimi pričakovanji, strahovi, političnimi pomisleki, tako da pravzaprav o samih rešitvah, ki jih prinaša zakon ni bilo in zgleda ne more biti povedano praktično nič.”

    Seveda, ker ne ponuja nobenih rešitev, ampak samo krpanje obstoječega ključnega simptoma, da bi še naprej obstajal. Podobno kot ponosen nasmeh na obrazu novopečenega abstinenta od kokaina, ki v sili nervoze začne kronično popivat. Kot kokainski abstinent, ki je noro vesel, da je dilerja prikrajšal za profit in prispeval k svojemu zdravju, ima zdaj nekaj vsaj nekaj mesecev časa, da se petelini, preden bo postal alkoholik in kvazi naivno blazno presenečen začel opažat nove stranske učinke legalne droge, od katere država veseli pobira trošarine … hehe …

    Problem je torej v tem, da vlada ljudstvu ni dala upanja, zato je izgubila zaupanje. Kaj pomeni upanje? To pomeni, da ni vzpostavila nobenega pametnega predloga za reforme katastrofične situacije na področju razvoja, študija (ki bi moralo nujno pridobit na kvaliteti tako po programu kot predvsem v načinu izvajanja, da ne omenjam vzpostavitve mehanizmov, ki bi odpihnil nesposobne profesorje, ki kaj drugega od branja na glas, preprosto ne nudijo), preureditve sistema na področju kadrovanja (že nepretočnost je naravnost neznosna), uvedla mehanizme za preprečevanje korupcije, pri čemer je zakon o obrnjenem dokaznem gradivu nujnost itd. Šele v sozvočju s predlogi, ki bi daljnoročno evidentno koristili ljudstvu, lahko začneš mogoče uveljavljat tudi kakšen ukrep, ki zateguje pasove vsej večini tistih, ki države v krizo pahnili pač niso, ampak rešujejo riti kradljivcem, ki jih zakon ne doseže, in so prisiljeni celo sodelovat pri dokapitalizaciji bank – legalnih mafijskih organizacij.

    Tako pač ne gre. In tako je tudi z malim delom. V danih okoliščinah, v kakršnih je Slovenija, ta zakon daljnoročno ni nič prispeval k boljšemu življenju državljanov, ampak je služil samo kot statistična kljukica kvazirešitve nekega vmesnega stanja posameznih skupin (študenti, upokojenci, brezposelni) v istem košu, ki pa nikakor ne obeta realnih sprememb na bolje, kar so lahko le nova delovna mesta, boljše pokojnine in produktivnost. Boljših pokojnin ne bomo dobili tudi s predlogom pokojninske reforme, kakor je zastavljena. Vsakemu cepcu, ki se malo zanima za to področje, je jasno, da bo ta sistem razpadel, ker je v kali nevzdržen zaradi sprememb načina življenja, logičnega padca rodnosti itd. Torej gre spet zgolj za vzdrževanje status quo pozicije na plečih šibkejših. Zato vlada drugega mehanizma, kot da ljudi straši s še večjim pogromom, torej izsiljuje, nima in ne ponuja!!! Pri tem ji pa do zakona ni niti toliko očitno, da bi se vsaj pogajala o selektivnem podaljševanju delovne dobe. Zdaj je pa lahko še slišala, da so države, ki imajo že leta najvišjo delovno dobo, danes ravno tiste, ki prosijo za pomoč in jim je tudi Slovenija posodila denar … hehehe … Za crknit od smeha, a ne? To preprosto niso sposobni in usposobljeni kalibri in pika! Niti niso iz tega stoletja. In taka je ponudba. Slaba in zgolj diktatorska. Iz prejšnjega stoletja.

    “Argumentacija pa tudi tukaj izraža predvsem nezadovoljstvo z marsičem, kar je sicer razumljivo, od zapostavljanja razvoja, do pretirane obdavčitve dela, ob nikakršni obdavčitvi premoženja, vse to so dejanski problemi te družbe, ki se vlečejo že skoraj dvajset let. Ampak da je to argument, da se zakonsko bolje ne uredi priložnostnih del, tega pa ne razumem.”

    Ker se ne uredi, ampak samo poflika na hrbtu krčenja ugodnosti tistim, ki so že itak v neugodni poziciji!!! Kar je povezano s tem, kar si omenil, da ni urejeno oziroma se sploh ne ureja. Treba se je tudi zavedat, da ni nerelevantno dejstvo, da do zdaj nikogar ni nič brigalo bogatenje ŠS-jev. Ker jih tudi zdaj v resnici ne briga in bi to tajkunsko plat medalje zlahka kot keks uredili z drugimi mehanizmi. Ampak so uporabili način zlorabe pojma v imenu morale za uvedbo slabega zakona.

    “Vendar delo za preživetje ob študiju še vedno omogoča tudi malo delo. Da, v zakonodajo bi se dalo vpisat še kakšno dodatno omejitev, da je treba malega delavca zaposlit čez toliko in toliko časa, vendar malo delo tako ni namenjeno delu za polni delovni čas, za enega zaposlenega bi že na začetku rabil 3 male delavce (in da ne bi na veliko goljufali s 3x višjimi urnimi postavkami je prav, da je navzgor omejena tudi ta).”

    Ne, ne omogoča. 6000€ letno je le teoretični najvišji možni znesek, ki ga še zdaleč ne bi mogel noben študent doseči. To ti je pa jasno lahko le tako, če se bolje informiraš o naravi del za študente in povprečnih urnih postavkah. Misija nemogoče. Omejenost zaposlovanja malih delavcev na 2% pa bi veliko študentov v drenjanju z brezposelnimi in upokojenci pustila na cesti oziroma poslala staršem jokat, če jim ti ne bi mogli omogočat bivanja in drugih osnovnih potreb za študij. Zato sem tudi zapisala, da bi malo delo odigralo celo vlogo selektorja pri previsokem vpisu na fakultete. Namesto da bi to vlogo igrali sprejemni izpiti in kasneje kakovosten študij, ki bi od študentov pričakoval tudi praktično sodelovanje in kreativnost, saj brat in učit iz knjig bi se moral znat vsak že sam, če je opravil srednjo šolo (velja predvsem za družboslovne in humanistične vede)!!! Malo delo z enakimi pogoji za brezposelne (razen razlike v porabi ur, ki za razliko od porazdeljenosti na leto pomeni porazdelitev na mesec) me pa spominja na možno “rešitev” neugodno visoke statistike brezposelnosti in dobičkov v državno malho z uvedbo legalizacije prostitucije. Joj, kako lepo, da bo bojda manj dela na črno. No, malo delo je še slabše, ker ne popravlja statistike o brezposelnosti, pa malo bolje, ker ne pošilja mater in mladih hčera dobesedno fukat v dobrobit države.

    Problem je tudi v tem, da ko je nekrat sprejet nek zakon, ki zgolj idejno v principu deluje dobro, v detajlih pa se skriva debel smejoč hudič, si zapečaten za leta naprej. Tako pa ostaja problem in se mora poiskat boljša rešitev. Mislim, da nismo v situaciji, v kateri bi bilo za državljane dobre sprejemanje površnih, manipulativnih zgolj idejno obetavnih rešitev, ampak potrebujemo izključno dobre! Vsaj dobre, če odličnih ni na vidiku.

    “Moji sodelavci so, celo na moje presenečenje, praktično enoglasno soglašali z uvedbo malega dela, ne vem sicer, ali zato, ali kljub temu, da so prej praktično vsi kar nekaj časa delali preko študenta. Tudi precej drugim sogovornikom so se zdele rešitve v zakonu v principu dobre, kljub temu, da bi to prineslo kakšno spremembo v njihovem poslovanju.”

    Bistvo tega zakona je bilo itak v tem, da je bil za povprečno pozornost preobsežen in prekompliciran za enostavno postavljeno končno sodbo, kaj sploh prinaša. Tudi meni se je najprej zdela ideja dobra, tudi Horizont je omenila enako … da jo je odvrnilo od podpore šele podrobnejše prerešetanje zakona. Zato so se tudi upravičeno oglašali prenekateri, da bi bilo treba zožat možnosti razpisa referendumov (čeprav pokojninski na primer itak tega problema rešil ne bi, ker je predlagan s strani civilne družbe in ne poslancev) in da taka vprašanja sploh ne bi smela bit predmet referendumov itd. Ampak včasih niti ni slabo, da so, četudi veliko ljudi glasuje kot glasuje iz povsem zgrešenih motivov … hehe … Ko postane vlada cirkus, cirkusuje tudi ljudstvo in nam samo še bog, sreča ali usoda lahko pomaga.

    Mimogrede … zakaj nimaš imena linkanega na blog?

  41. bp - 22.04.2011 ob 00:57

    @Simona: konkurenca pri priložnostnih delih bi se lahko povečala, vendar ne kar povsod. Del mladih brezposelnih diplomiranih bi bil gotovo konkurenca študentom pri določenih zahtevnejših delih in ti, če ravno pasivno ne visijo na zavodu za zaposlovanje, to itak že danes delajo preko študenta, le da zdaj preko sposojenih napotnic. Sicer pa je precejšnja razlika v strukturi med študenti in mlajšimi brezposelnimi na eni in pa upokojenci in starejšimi brezposelnimi na drugi strani. In seveda bi lahko študentom tudi povečali dovoljen obseg recimo na polovično zaposlitev, če bi ŠOU samo kihnil, ampak tega se ni nikdar niti omenilo, ker je šel ŠOU raje na nož.

    Pri tem pa je prav neomejeno študentsko delo tisto, ki omogoča prekarne oblike zaposlovanja in to za dolga obdobja in prav omejevanje naj bi sililo delodajalce, da iščejo druge oblike (za kar pa bi ti sicer iznašli pač omenjene espeje, ampak tudi to bi se dalo zregulirat, davkarija že dolgo pozna odvisna in neodvisna razmerja in prav lahko bi vsako odvisno razmerje daljše od šestih mesecev recimo v pravicah izenačili z zaposlitvijo za določen čas), kar naj bi koristilo tudi študentom po koncu študija, ko bodo iskali prvo službo in dobili odgovor, naj si raje zrihtajo napotnico. In sam ne vidim pravice do dela za polni delovni čas ob rednem študiju kot nekaj, kar bi bilo pametno za vsako ceno varovat in se borit.

    Linka na blog navadno ne puščam, ker mi je blog ventil, ne pa ambicija (uporaben se je pokazal kvečjemu za strašenje), komentiram, ker mi je kaj všeč, ali me kaj zmoti, pri tem pa se mi je vseeno zdelo fajn kdaj se usesti v časovni stroj in odpotovat po občutjih v času nazaj, preden se vse skupaj razblini v šum (kot se mi je že kdaj kaj, mediji za shranjevanje podatkov so vsi precej kratkega veka in jest nisem človek, ki bi večkrat letno preverjal in delal kopije starih arhivov).

  42. Simona Rebolj - 22.04.2011 ob 13:49
    Simona Rebolj

    @bp:

    V bistvu bi še bolj omejili študentom možnost, da med študijem opravljajo tudi kakšno delo, ki se vsaj približno veže na njihov študij in pridobijo nekaj relevantnih izkušenj. V Sloveniji je to kar pomemben privilegij, ker so naše fakultete pri spodbujanju kreativnosti in prakse naspoh na nuli!!! Temeljijo samo na piflanju in seminarskih nalogah, ki so tretirane za postransko dejavnost (prispevajo malo točk, morda le pristop k izpitu in so vsebinsko nezahtevne, zlahka jih študentje večinoma plonkajo itak). Torej bi jim takšna dela zasedali diplomirani in drugi brezposelni, plus še druga nezahtevna dela. To je narobe svet. Zato sem v zapisu opozarjala na pomembnost mehanizmov in tarče sprememb za določen želen profit. Skratka malo delo je samo zategovalo pas vsem skupinam in ponujalo vbogajme drobiž brezposelnim in upokojencem. Profit je le v tem, da se statistično morda zmanjša delo na črno, žal pa ne prinaša nič k urejevanju tistega, kar najbolj pesti Slovenijo (spodbujanje produktivnosti, razvoja in odpiranje delovnih mest blabla, ampak kvečjemu obratno.

    Ne vem, kaj bi bilo, če bi ŠOU kihnil, vem pa, ker je bilo razvidno, da je bil Svetlik totalno nekomunikativen, nekooperativen in pogajalsko zaprt. Vlada s Pahorjem na čelu je tako držo celo javno podpirala in od začetka drugega ni počela, kot le grozila, da bo izpeljala ukrepe neodvisno od pogajalskih partnerjev. Ta konzervativna strategija se je najprej pokazala v bitkah Krebsove in tako se je le še nadaljevalo s Svetlikom. Tudi zaradi takšne skrajno neustrezne klime, ki so jo vzpostavili, so doživeli toliko večji odpor po logiki stvari, s tem pa ploho referendumov. Zelo so se piarovsko potrudili, da so javnost prepričali v svoj diktatorski na dialog nepripravljen pristop, ki temelji samo na zastraševanju. Drugačnega rezultata zato ni za pričakovat. Njihovi piarovci in strateški svetovalci so vsi za na zavod za zaposlovanje, če so jih sploh imeli, ker gre itak le za neke sarkič dimic in podobne pozerje, ki vlečejo plačo za nič. Jebi ga. Če vlada dokazuje, da pojma nima, kaj pomeni kvalitetno konkurenčno delo, se s temi zadevami sploh ukvarjat ne more prepričljivo. Zato v tem primeru ne bi osebno s prstom kazala samo na ŠOU, ki je bojda šel le na nož, ker je imel itak enakega kalibra vrednega nasprotnika. Tako da zdaj gledamo samo še kri in preštevamo padle žrtve. Od vlade bi človek pričakoval večjo sposobnost in predvsem precej več diplomacije kot od nekega ŠOU-a, pa je niso pokazali, zato izgubljajo vojno. Ker so se obnašali manj usposobljeno, preudarno in odraslo od katerega koli bruca, brezposelnega ali upokojenega.

    Če si slučajno spremljal predzadnjo oddajo Pogledi Slovenije, ki je bil sicer sila dolgočasen in prazen klepet s predstavniki koalicijskih strank in vlade, si vendarle lahko videl popoln debakl. V trenutku, ko preprosto niso mogli drugega, kot da so priznali, da se niso posvečali področju razvoja, podjetništva, birokracije itd. In kaj se je ob tem zdelo pametno pripomnit žurererskemu playboyu Vlačiču, ki nadomešča kar Pahorja? Da je to zato, ker se je na začetku mandata toliko govorilo, da se politika ne sme vmešavat v gospodarstvo, češ, no, zdaj pa vidite, kaj imamo. Pardon. Pa to je za v otroški vrtec, ker še v gostilni ne zasledim tako neumnih izjav. Taki prizori strašijo, tako kot strašijo otroke in jim ne nudijo ustreznega občutka varnosti preneumni starši. No, zadnji PS s predstavniki civilne družbe, ki že leta vsaj malo zlagajo neke konkretne predloge o viziji in reformah Slovenije, ki celo spominjajo na razmišljanje in strokovni pristop, so bili pa kar zanimiva in celo optimistična oddaja. Vsi so seveda pojamrali, da jih politika ne posluša in ne spusti zraven. Če pomislim na prizore iz predhodne oddaje, ni nelogično, da je civilna družba z omembe vrednimi predlogi za razpravo ignirirana, ker izapade, da je ignorirana zato, ker ti kalibri sploh ne štekajo teh mukotrpnih seminarskih nalog, s kakršnimi bi se morali ukvarjat. V tem oziru je na primer tudi Golobičev očitek Erjavcu, da je imel priložnost zasest ministrstvo za delo, pa se je izzivu izognil, izpadel milo rečeno tragikomičen, populistični najbolj brezposelni predstavnik koalicije Desus – spiderman pa pravi modrec. Hvaležni smo namreč lahko vsakomur, ki pojma o pojmu nima o terenu, ki bi ga lahko zasedel, in raje stisne rep med noge. Temu se reče pametna presoja o svojih sposobnostih. Lahko bi bili veseli, če ne bi položajev v vladi in na drugih pomembnih prestolih zasedali neupravičeno ambiciozni ljudje, ki se v vseh ozirih očitno precenjujejo. Pri tem še dejstvo, da razni Erjavci celo leto vlečejo mastno plačo, ker so odleteli s prestola, ni tako jeze vredno. Ker je včasih bolje plačat človeku, da nič ne dela, kot da dela samo škodo. Vsaj mi smo prispeli v tako situacijo očitno.

    Vse, kar si zapisal v zvezi z nevzdržnostjo ŠS-jev, manipulacij itd. itak nihče ni in ne zanika! Nihče ni trdil, da reforme niso potrebne in da bi bilo treba kar koli varovat za vsako ceno. Samo absolutno ni vsaka reforma, karkšna koli že je in kar koli že prinaša kar za vsako ceno dobra, samo da je reforma. Ne potrebujemo reform, ki bodo namesto enega križa prinesle le križ druge barve. To zna vsak. Za take ideje vlade ne potrebujemo. Nobene.

    Razumem, ampak vseeno škoda, ker ne puščaš linka. Nekateri, ki smo po naključju le neleteli na blog, smo se prav z veseljem popasli po tvojem ventilu. Sebičen si … hehe …

  43. mina - 25.04.2011 ob 10:17

    @Simona, a ste kočno obudili tale blog po vseh teh erorjih? Madona, je dolgo trajalo, a si doživela hekerski napad ali kaj :)

  44. Simona Rebolj - 25.04.2011 ob 18:42
    Simona Rebolj

    @mina:

    To se tudi jaz sprašujem, ja, kakšen napad sem doživela. Vsekakor je bil cilj terorizma baje v tem, da so komentarji leteli v koš za spame. Upam, da so ustrezno poštimali zadevo. To bo pokazal čas, ker sama tega popravljat ne znam in verjetno tudi ne morem.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !