Simona Rebolj

« | | »

ALEKSANDRINKE – Metod Pevec

11.09.2011

Režija in scenarij: Metod Pevec
Fotografija: Mišo Čadež
Montaža: Janez Bricelj
Glasba: Aldo Kumar
Raziskovalka in pomočnica režiserja: Barbara B. Stegeman
Produkcija: Vertigo/Emotionfilm (producent Danijel Hočevar)
Koproducenti: Jaka Hemler, Igor Prinčič, Mahdy Elkamaty
Koprodukcija: RTV Slovenija (urednica dok. programa Živa Emeršič), ERTU Egipt, Transmedia Italija

Nastopajo: Matilda Vidmar, Doroteja Arčon, Lidija Susič, Marija Pirnat, Sabina Šušmelj, Danilo Skomina, Marija Saksida, Magda Ibrahim, Vana Silič, Butros Butros-Gali, Michel Perez, Michael Haag, dr. Ellis Douek, Claudia Roden, Roger A. Barcilon, Izidor Birsa, Gilberto Civardi, Sonja Gabrijelčič, Vera Sulič, Silvester Furlani, Zlatko Romih, Peter Zorn, dr. Alojz Zorn, Franc Lukežič, Savica Bonutti, Irene Cossutta, Franc Faganel, Nadia Farag Badawi, Margarita Žorž, Pepca Taylor, Zdravka Peters, Charles Peters, Martina Arhar

SOOČENJE S SVETOM

Velike, včasih tragične zgodbe, v katerih se usodno soočita ženska in svet, ko še nihče ni slišal za feminizem, se glasi eden izmed stavkov v okvirni predstavitvi dokumentarnega filma Aleksandrinke.

Dokumentarec pa ni osredotočen le na problem položaja ženske v obravnavanem času in prostoru, ampak s povsem enako pozornostjo izpostavi položaj moškega, otrok ter splošne družbene, ekonomske in politične klime tako na Slovenskem kot v tujini, kjer se je pletla povezava s koščkom usode v mozaiku splošne usode Slovencev.
Režiser in scenarist Metod Pevec je z ustrezno čustveno distanco in posebno pazljivostjo, da se ne bi preveč zaljubil v kakršno koli osebno stališče na poti raziskovanja zgodb izbranih protagonistov, uspešno preprečil, da bi projekt ob pretiranem potapljanju v katero koli posamezno situacijo nasedel in se s končnim sporočilom ves ganjen predvidljivo utopil.

AKTUALNO O “NEAKTUALNEM”

O možnostih izbire znotraj usode, kjer praktične izbire ni, o pasteh posameznikovega in kolektivnega značaja ter o moči ali nemoči pri vzpostavljanju ugodnejših okoliščin za lepšo bodočnost so osrednje teme dokumentarnega filma o Aleksandrinkah. S hitrejšim tempom pri serviranju obsežne serije zgodb, z zgoščenimi pripovedmi, odlično dramaturgijo, ki se točno zaveda pomena vrstnega reda pri predstavljanju posameznih vidikov življenjskih dram, s spretno montažo in prijetno nevsiljivo, a ob pravih trenutkih učinkovito, glasbeno podlago, dokumentarni film Aleksandrinke uspe občinstvu približat temo iz prejšnjega in predprejšnjega stoletja, ki v končnem izplenu deluje živo in v prevodu predvsem kar srhljivo še vedno aktualno.

Sam koncept je na videz preprost po vzorcu t. i. “talking heads”, kar pomeni, da večinski zalogaj dokumentarca prevzamejo na pleča pričevalci in drugi s tematiko povezani govorci. A na videz najbolj preproste koncepte je prav tako umetnost izpeljat na način, da res ne obtičijo na nivoju svete preproščine. Po enakem vzorcu je bil v Sloveniji konceptuiran tudi precej odmeven dokumentarni film Otroci s Petrička v režiji Mirana Zupaniča, ki pa je pri vzbujanju pozornosti že kotiral z veliko prednostjo pri sami izbiri za Slovence še vedno zelo aktualnega vira razprav in predvsem prepirov o žrtvah povojnih trpinčenj in pobojev. V dokumentarnem filmu Metoda Pevca nas prav tako potegnejo v platno predvsem izredno živa pričevanja potomcev nekaterih Aleksandrink, vendar področje obravnave razširi še na pričevanja nekdanjih Aleksandrink, celo na ljudi, ki so bili v Egiptu varovanci slovenskih varušk oziroma vzgojiteljic in na komentarje raziskovalcev s tega področja, ki posredujejo še razne informacije in vtise o določenih bolj nenavadnih primerih že pokojnih Aleksandrink ter o odnosu družbe do njih.

Na prvi vtis se namreč lahko marsikomu zdi izbor tematike že v kali nezanimiv in predvsem neaktualen. Za-kaj neki zapravit uro in pol časa, še posebej če zagotovo ne gre za sproščujoče razvedrilne štorije?! Bi lahko držalo, če bi bil dokumentarec zgolj povprečno zadovoljivo spackan. Vendar gre za odlično vodeno in izpeljano delo. Resničnostne zgodbe, ki nam jih zelo iskreno, odprto in doživeto izpovedujejo pričevalci, so spretno dozirane in umeščene v scenarij. Vsaka predstavljena zgodba posebej funkcionira kot intrigantna drama zase, zgodb pa je veliko in so zelo raznolike. Občutek po odjavni špici je zato podoben, kot bi spremljali vsaj pet napetih zelo zgovornih celovečercev in še nekaj enako omembe vrednih krajših anekdot. V kinodvorani so nekatere izrečene izjave sprožale bučen odobravajoč smeh z aplavzi. In povsem enako bučno so odzvanjali trenutki stiskanja za vrat ob grenkih pričevanjih. Film z razvitim občutkom za občutljivo “materijo” servira ustrezno odmerjene duhovite momente na eni strani in žalostne epizode, kjer ni prostora za duhovičenja, na drugi strani. Možne primerjave in navezave na aktualno situacijo naroda v konkretnem in predvsem v psihološkem smislu so v medvrstičju prav tako več kot dovolj intrigantne. Vsaj toliko, da občutek, kako relativen je pojem časa za stanje duha, zleze pod kožo.

KO ŠE NIHČE NI SLIŠAL ZA FEMINIZEM

Takrat res še nihče ni slišal za feminizem, so pa, verjetno kar od nekdaj in za vedno, v še tako patriarhalnem (ne)kulturnem okolju obstajale “feministke” po duši, ki so bile še kako pripravljene na polnovredno krojenje lastne usode in sooblikovanje usode družbe. V dokumentarnem filmu so najbolj feministično razpoložene izpadle tiste Aleksandrinke, ki se v domovino vrnile niso in so si hkrati uspele ustvarit udobnejše življenje v tujini, kjer se je za približevanje predstavam o lepši in varnejši eksistenci izrisovalo več priložnosti. Res se je še največ priložnosti ponujalo pri lovu na eksistenčno ugodno pozicioniranega moža, ampak tudi druge možnosti v primerjavi z zelo omejeno situacijo na rodni grudi niso nujno že obetale kronične depresije. V vsakem primeru pa so spoznavale bolj raznolike, zanimive in privlačne načine bivanja, kultur, razmišljale o pomembnosti enakopravnosti religij v družbi, o svobodnejšem in samostojnejšem odločanju vsakega posameznika in o podobnih demokratičnih sloganih “civilizirane prihodnosti” … no … pa tudi o užitkih ob nadstandardnem materialnem profitu, lepotičenju in udobju nasploh – prav tako sloganih “civilizirane prihodnosti”. Tragično pri vsem skupaj izpadejo občutki ob spremljanju tega dokumentarca o temi iz daljne preteklosti, ki okvirno niso kaj dosti drugačni od občutkov, ki jih gojimo tudi danes ob neskončnih razpravah o redkih izjemnih uresničenih možnostih slovenskih posameznikov, da v tujini le pišejo zgodbo o uspehu, za kakršno v Sloveniji preprosto niso imeli možnosti, niti niso bile prepoznane ali upoštevane njihove sposobnosti. Po drugi strani je enako jasno, da poskusi tujca, ki gre v svet s prazno malho na rami in brez dobre popotnice od doma, večinoma po logiki stvari sproducirajo trpke zgodbe propada in povratek v staro greznico, od koder se je beg zdel zadnja radikalna ultimativna rešitev. Brez ščepca posega metafizike v usodo, alias sreče, preprosto ne gre. Ne glede na to, da se življenje zdi eksistencialno po teh in onih ekonomskih parametrih merjenja z optimističnega zornega kota vendarle vedno boljše, vedno odigrajo glavno vlogo občutki in s tem povezana primerjanja. Ključni simptomi in sindromi slovenske mentalitete očitno vegetirajo na istem nivoju, s tem pa tudi odnos do sveta in konkretne posledice milo rečeno štorastega delovanja. In tega problema učinkovitejši pralni prašek, udobnejši avto in skodelica kave na mizi ne zdravijo.

Življenje Aleksandrink so sestavljale številne zelo različne osebne zgodbe, večinoma trpke, in so bile posledica skoraj izključno ženske emigracije. Revščina in fašistični asimilacijski pritiski so povzročili množično zapuščanje Vipavske doline od druge polovice 19. stoletja do 2. svetovne vojne. Predvsem mlada dekleta, žene in matere so najraje odpotovale v Egipt, natančneje v Aleksandrijo, ki je bila v tistem času pojem obilja, premožnosti in kozmopolitskosti. Ženske so v Aleksandriji ostajale tudi po več desetletij. Nekatere se v domovino niso vrnile nikoli več. Službovale so predvsem kot varuške oziroma guvernante, gospodinje ali osebne pomočnice premožnim gospem. V specifičnem primeru se seznanimo celo s spremljevalko egiptovske kraljice Faride. Najbolj pogosto pa so se vračale domov in spet odhajale v Aleksandrijo dojilje, v kolikor niso kasneje postale guvernante otrokom premožnih egipčanskih staršev. Moški so pred ubožnim življenjem na domači grudi ponavadi bežali v Argentino, od koder se niso vrnili več. Očetje so ostajali doma in skušali družinsko imetje spravit iz bede s pomočjo prihodkov žene, ki je bolje služila v tujini.

Revščina ni pomenila le slabih tržnih razmer ali preomejene produktivnosti, ampak tudi visoka in z nemilostnimi obrestmi prehitro rastoča zadolženost kmetij na bankah. Hmmm … Na žalost se ne moremo pohvalit, da bi nam bil ta problem dandanes že vsaj skoraj tuj. Pod strogo katoliško in patriarhalno mentaliteto vzgajana dekleta so bila odposlana v Aleksandrijo, ker so tam lahko veliko zaslužila in pošiljala denar svojim družinam, da bi se izkopali iz eksistenčnega umiranja na obroke. Ženske so bile manj koristne kot delovna sila na kmetiji, dovolj dobro plačanih in ženskam primernejših del pa v domovini ni bilo na razpolago. Največje čustveno breme so nosile mlade soproge in matere, ki so zapuščale otroke. Ti so nadalje večinoma odraščali brez matere, ranjeni zaradi občutka zavrženosti. Ne le to. Veliko jih je odraščalo tudi z zavedanjem, da mati kot varuška skrbi za otroke drugih staršev. Verjetno tako, kot bi sami želeli le v najbolj pravljičnih sanjah. Po logiki stvari se je dejansko veliko žensk na tuje otroke res navezalo, kot je pričakovano, da se mati sicer naveže na svoje potomce. Moraste sanje otrok v strahu, da bi postali lastni mami tujci in bi pravljico ob njihovi materi uživali drugi otroci, se je nemalokrat uresničevala. Na drugi strani so se otroci tujih staršev navezovali na svoje varuške bolj, kot so občutili moč vezi z biološkimi starši.

MOJE, TVOJE, NJIHOVO …. ČIGAVI SO NAŠI OTROCI?

Metod Pevec je v enem izmed svojih intervjujev ob premieri filma izpostavil za najbolj trpko spoznanje ravno pojav zmožnosti odtujitve matere od svojega otroka in hkrati zmožnost velike čustvene predanosti tujim otrokom. Ideja o t. i. naravni biološki predisponiranosti ženske, da bo v vsakem primeru, avtomatično, pravzaprav kar nagonsko čustveno najbolj zavezana lastnemu otroku, ob pričanju nekaterih potomcev Aleksandrink zvodeni v svoji za večino blagodejni pristranski definiciji. Da je človek predvsem socialno bitje, bitje uma, kar se navezuje na odnos do vsega na svetu, pri čemer otroci niso nikakršna izjema, je sicer povsem logično dejstvo. Sporočilo bi bilo lahko na prvi vtis v tem primeru pravzaprav optimistično. Optimistično za nešteto zapuščenih in zapostavljenih otrok na tem našem planetu, kjer začuda v besedah vsi prekipevajo od ljubezni do otrok, praksa pa kaže precej drugačno sliko. Je možno, da starš vzljubi otroka, ki ni nadaljevalec vsaj koščka njegovega genskega zapisa, enako, kot bi vzljubil potomca svoje krvi? Seveda je možno. Konec koncev v resnici veliko staršev tudi svojih potomcev v resnici ne mara in fantazira, da bi bili njihovi tudi takšni kot sosedovi, ne pa … smrkavec. Pa od kod neki se je vzel, mi nikoli, nikoli nismo bili takšni … in podobne blesarije sebičnega uma. Tudi to je možno. Enako blesava posledica sebičnega in še naivnega uma v spremljavi je pavšalni dvom v enostavnost vzpostavitve globoke čustvene vezi z otrokom, ki bi bil tuj, na primer tudi posvojen. Včasih je težje, včasih lažje, odvisno od okoliščin in značaja. A predvsem od okoliščin … značaj je večinoma zgolj sebičen, še najbolj sebičen, medtem ko zlorablja pojme dobrih namenov za pojasnjevanje svojih stališč in dejanj. In domače okoliščine v primeru Aleksandrink niso bile rožnate, na domovih, kamor so Aleksandrinke prihajale, v vsakem primeru bolj. Ena izmed zapuščenih hčera Aleksandrinke je izjavila, da se ji zdi logično, da je imela njena mama tako rada otroke tujih staršev, saj so ji vendar plačali za to. Močna izjava, ki jo lahko suvereno izreče predvsem nekdo, ki je imel tako malo opravka s civilizacijskimi zlaganimi propagandnimi romantičnimi floskulami o globoki nadzemni absolutni ljubezni, da ne pozna definicije sarkazma, verjetno še cinizma ne. Je pa spoznal povsem realen cinizem (človekove) narave in neskončen sarkazem namišljenega boga (v človeku). Seveda ne gre le za pojmovanje plačila za ljubezen v valuti. Gre pa brez dvoma vedno za take in drugačne ugodne okoliščine v primerjavi z manj ugodnimi po meri prioritet psihologije posameznika. In pri tem tudi otroci ne štejejo nič več od valute. Hudo predrzen je tisti, ki upa trdit, da ima rad otroke. Res? Katere pa in zakaj?

Silo koktajla okoliščin v povezavi z značajem in čustvenim prekopicevanjem so občutile tudi Aleksandrinke same. Nemalo jih je moralo v domovini prenašat predvidljive očitke, da se hodijo v tujino prostituirat, na drugi strani v Egiptu takšnega pavšalnega zmerjanja niso pogosto doživljale. Družba jih je večinoma cenila kot pridne in spodobne gospe. Ob klepetu po ogledu filma je prevladalo mnenje, da gre spet za tipičen dokaz o slovenski zavisti in nestrpnosti. Po eni strani že, pa vendar. Okoliščine! Na rodni grudi, kjer sta vladala revščina in strah, seveda tudi pred izgubo in prevaro žena, ki so bivale daleč stran v tujini, pač ni bilo težko razvit pesimizma, ljubosumja, grenkih in sovražnih čustev. V Egiptu takrat kakšnih posebnih predispozicij, da bi kuhali mulo nad slovenskimi ženskami, ki so lepo skrbele za njih ali njihove otroke v zibelki obilja in udobja, ni bilo razvitih. Takrat! Značaj je pomemben, vsekakor, in ima na razpolago več poti, ampak brez upoštevanja vpliva okoliščin nima omembe vredne razlage, kaj šele priložnosti za omembe vreden razvoj, kakršen koli karakter že vibrira v danem trenutku vpogleda. Posamezen ali kolektiven.

Zaradi ponarodele topline slovenskih mater so malo nastradali tudi varovanci Aleksandrink. Slovenske varuške so namreč slovele kot izredno tople, razumevajoče in pozorne. Še posebej v primerjavi z angleškimi, ki se jih je prijela stigma trde vzgojne roke, zahtevnosti in nepopustljivosti. Angleške varuške so najemali starši, ki so želeli, da se njihovi otroci pripravijo na najbolj zahtevne in ambiciozne cilje v življenju. Slovenke so obetale otrokom predvsem ugodno počutje in občutek varnosti. Svoje poslanstvo so nemalokrat opravile tako odlično, da so njihovi varovanci po tem, ko so jih morale varuške zapustit, še celo življenje v odrasli dobi psihično trpeli. Tako zelo so jih pogrešali. In nikoli več se niso počutili tako varne. Aleksandrinke so v vlogi varušk in vzgojiteljic torej med drugim še med otroke v tujini ponesle tipičen”sindrom” slovenske matere, zaradi katerega še danes boleha preveč slovenskih potomcev. Na drugi strani so bili enako aktivni v potrjevanju slovenskih stereotipov prenekateri možje, ki svoje zemlje kljub dodatnim prihodkom žene, ki je služila v tujini, niso uspeli potegnit iz bede in so žalost ob izgubi “bitke” zapili v najbližji vaški oštariji. Otroci so v najboljšem primeru pristali pri sorodnikih, v slabšem primeru pa v internatu oziroma, brez leporečenja, v sirotišnici, kjer nikoli niso mogli razvit občutka pripadnosti in samozavesti.

KOLIKOR ALEKSANDRINK, TOLIKO RAZLIČNIH USOD

V detajlih je bilo usod Aleksandrink toliko, kolikor jih je odšlo na pot. Tudi prepad med najbolj srečno in najbolj tragično zgodbo, v kolikor bi srečo ali nesrečo znali merit, bi bil brez dvoma globok. V nobenem primeru pa se kaj dosti možne sreče ni navezovalo na življenje v domovini.

Aleksandrinke je pomemben dokumentarec, ki pusti močan vtis po ogledu in spodbudi k pogovoru, pri čemer je možno pričakovat precej drugačne poglede na videno med različnimi sogovorniki. Film ne pere možganov, ne sodi in ne vsiljuje mnenja, ampak raje opazuje in opaženo ponudi v razmislek. In je tudi film, ob katerem sem se večkrat spomnila na Miho Mazzinija oziroma na izseke iz njegovih kolumen o večnih bolečih sindromih našega naroda in se nasmehnila ob pomisleku, kako bi ga morda privzdigovalo na stolu ob dokumentiranih in izpričanih potrditvah prenekaterih njegovih diagnoz še z enega vidika.

ALEKSANDRINKE KMALU V KINU

Premierno je bil dokumentarec na domačem velikem platnu prikazan že junija v Kinodvoru, redno bo, prav tako v Kinodvoru, predvajan od 5. oktobra dalje – po otvoritvi nove sezone Filmskih srečanj ob kavi, na kateri bo voditeljica Mirjana Borčič gostila tudi režiserja Metoda Pevca. Na malem ekranu bodo Aleksandrinke prvič na programu TV Slovenije 21. decembra! Do televizijske premiere se bo prikazoval še po različnih slovenskih mestih (Izola, Radovljica, Maribor …). In na bližajočem se 14. festivalu slovenskega filma v Avditoriju Portorož bo seveda predvajan v tekmovalnem programu.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 11.09.2011 ob 18:39 pod Aktualno, Film, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

65 odgovorov na “ALEKSANDRINKE – Metod Pevec”
  1. nevenka - 12.09.2011 ob 07:43
    nevenka

    Razmem Metoda, da se je odločil za tako tematiko. Vem, da mu je osebno blizu, tudi on se je moral v najstniških letih odtujiti od družine, da je lahko šel po svoji poti, ob strani mu je stala prof. Helena Potokar, naša gimnazijska profesorica slovenskega jezika, ki nas je kovala na čisto svoj oseben način. Veliko pomembnih slovenskih imen se je rodilo na področje slovenske kulture izpod njenega okrilja. Metodu je ponudila dom in bila njegova druga mama. Vsaj on se najo vedno tako odzove – mama. In kadar jaz razmišljam o tem, kdo me je v življenju najbolj vzgajal – vedno pomislim na Heleno. Nismo imeli vsi tako pristnega stika z njo, a ona je bila tista, ki je imela pristen stik z nami. Zelo oseben. In zelo daljnosežen.
    Gotovo bi bila zelo ponosna nanj.
    Dokumentarec si bo treba ogledati.

  2. Simona Rebolj - 12.09.2011 ob 18:21
    Simona Rebolj

    @nevenka:

    O, še ena zanimiva zgodba, film v filmu. Tega nisem vedela in tudi nisem zasledila v nobenem intervjuju. Mogoče sem samo zamudila. Pa bi bila lahko relevantna tema v biografskem smislu avtorja, redkega avtorja na Slovenskem, ki se na splošno loteva predvsem ženskega lika v svojih filmih in romanih. Tako … da bi kaj več povedal o svojih prvih korakih ob vplivih ženske na oblikovanje njegove osebnosti in moških v povezavi konec koncev.

    Dobre biografije avtorjev so zelo pomembne za nadgrajeno ali celo ustrezno razumevanje njihovih del in jih je prav užitek razkrivat … ampak samo če so na dober način predstavljene, sicer so samo suhoparna informativna šara ali pa navadno tračarsko odvečno smetje. Škoda, ker se tega v šolah ne zavedajo. Me vedno znova jezi, ko vidim, kako brez potrebe mladim ljudem uničujejo veselje do branja. In so taki učitelji ali učiteljice, kot si jo opisala, samo redka izjema, ki potrjuje pravilo o nasprotni praksi.

  3. nevenka - 12.09.2011 ob 20:14
    nevenka

    Ne, nisi zamudila v nobenem intervjuju, najbrž tega ni še nihče zapisal.

  4. Simona Rebolj - 12.09.2011 ob 20:56
    Simona Rebolj

    Hvala za premierno objavo. Me zanima, če bi jo M. P. avtoriziral.

  5. nevenka - 12.09.2011 ob 21:08
    nevenka

    Vprašaj ga :-)
    Na te reči se pa ne razumem. Povedanega gotovo ne bo zanikal.
    Vsi sošolci vemo, kako se s hvaležnostjo spominja prof. Potokarjeve, na obletnicah mature skoraj gotovo pogovor nanese nanjo. Tudi Silva Čušin je bila njena učenka in tudi članica njenega dramskega krožka na Moščanski gimnaziji, tako kot Metod.

  6. Nidurun - 13.09.2011 ob 12:09

    “V kinodvorani so nekatere izrečene izjave sprožale bučen odobravajoč smeh z aplavzi. In povsem enako bučno so odzvanjali trenutki stiskanja za vrat ob grenkih pričevanjih.”

    mogoče povsem pavšalno, ampak se mi zdi, da to v slovenski umetnosti (pre)pogosto umanjka. ta človeško, morda intuitivno nagnjenje, ko umetnik prime dušo svoje publike in jo razgibava, ne da bi se ona tega zavedala. naravno, večplastno. vsaka obrtniška sposobnost in dinamičnost, razvejenost pa izhaja iz istih lastnosti duha. to je tudi ena od predispozicij, da se tistega, ki se umetnosti poslužuje, gane. ganljivost je namreč tako grdo kot lepo, življenjsko, ob tem pa toplo, ker ga vodi nekdo, pod katerim se počutiš varnega. in dobri pripovedovalci zgodb so definitivno nekako arhetipski ljudje, v okrilju katerih se človek počuti varnega. zdi pa se mi, da tovrstnih pripovedovalcev ne manjka denimo v bosanski kulturi. tam gre za enega od standardnih prijemov, ki pa je spet lahko temu primerno zlorabljan.

    “pa tudi o užitkih ob nadstandardnem materialnem profitu, lepotičenju in udobju nasploh – prav tako sloganih “civilizirane prihodnosti”.”

    bral sem en članek v sobotni prilogi o položaju žensk v švici, ki ga je napisala slovenska kemičarka, ki tam dela. tam ni v navadi, da bi ženska delala, njihove plače so manjše, volilno pravico so dobile pozno, dvojni priimki niso možni, če naj bi imel otrok materinega, je treba plačati preimenovanje, račun iz vrtca je avtorica dobila na moževo ime, čeprav je vse uredila sama.

    meni se je potemtakem ta država zagnusila. potem sem se pogovarjal z eno žensko, ki mi je odprla še drug vidik, vidik finančne preskrbljenosti. obenem ženske niso deležne strogih omejitev in neposredne izključenosti v primeru odstopanja od standardnih vzorcev. večina žensk meni, dobesedno, da ženskam ni potrebno biti enakovredne moškim. tako se mi je zazdelo, da za svobodomiselno žensk takšno okolje niti ni tako slabo. imajo možnost dobre izobrazbe, napredovanja na delu, še vedno dosti boljšo plačo kot recimo pri nas in ugodnejše življenje, obenem pa se ne počutijo neposredno omejene ter se lahko počutijo nad okoljem vzvišene. zmotil pa me je predvsem argument sogovornice, da če se večina žensk “tako počutijo”, potem je fajn in nekaj o kolateralni škodi v primeru morebitnih “izobčenj” tudi v drugih kulturah. tu pa lahko rečem samo fuck off. to, da se nekdo dobro počuti in/ali se tako izjasni, lahko pomeni tudi, da se ne zaveda svojega počutja, da se prepričuje, da se dobro počuti, da ne pozna možnosti dobrega počutja ali da laže, sploh v situacijah dvomljive strukture dobrega počutja. kolateralna škoda pa je nekaj, s čimer se človek ne sme nikoli sprijazniti.

    če se navežem na sicer bolj brutalen primer janičarjev. kot otrok muslimanskega rodu sem imel pogosto nekakšne občutke krivde zaradi otrok, ki so jih odpeljali v turčijo. očetov odgovor na to je bil, da so v turčiji ti otroci bili vzgajani, izobraženi, da so pridobili ugled v družbi in ugodnosti, kakršne jih ne bi mogli v teh krajih. to plat je šolski sistem popolnoma zanemaril, logično po sistemu jemalca in posiljenega. definitivno je lahko odtujitev staršem, predvsem ljubečim, boleča rana, ki ostane celo življenje. ampak stvari je treba gledati v svoji celovitosti, kot je ceolivito življenje. ko se bomo enkrat vsi tega zavedali, bo življenje zagotovo lažje.

  7. nevenka - 13.09.2011 ob 14:19
    nevenka

    Vedno je velika razlika med tem česar se zavedamo in tem, kar je res, ker je res vedno kompleksnejši.
    Nekoč me je čisto iztirila izjava tule, na blogih, kako so ljudje v Indiji srečni, tudi tisti najrevnejši. To, da se nekdo ne zaveda nesreče, ga še ne naredi srečnega. Biti srečen samo zato, da si živ, je velika sreča v kakšni trenutni katastrofi, ne osreči pa celega življenja.
    Je pač dosti odvisno od okolja, ki na nek način determinira zavest. Večvedenja redko osrečujejo. Imeti izbiro je pravzaprav že največ. Izbiro, kaj boš delal in kako se boš počutil. Kadar govorimo o razmerah, ki prisilijo, težko govorimo o sreči, a nas lahko doleti ravno zaradi tega.
    Živjlenje je polno paradoksov.
    Je pa res, da v današnjih časih manjka dobrih človeških sporočil – povsod, ne samo v umetnosti, ki se že predologo šlepa na šoku ali pa čisti abstrakciji.

  8. Horizont - 13.09.2011 ob 15:14

    Res zanimivo in predvsem zelo poučno. Mene se je blog oz. tvoj opis dokumentarca npr. posebej dotaknil v delu, kjer obravnava možne scenarije za življenje v tujini. Nekateri namreč uspejo, celo nesluteno uspejo in njihove zgodbe se sliši od blizu in daleč. Na misel pride v zadnjem času velikokrat omenjeni Egon Zakrajšek, ki si svoj kruh bogato služi v samem vrhu ameriške centralne banke (ali ni bilo nekega intervjuja z njim v Sobotni prilogi?). Ob takih ljudeh se potem pogosto izpostavlja mantra, da se vse da, samo premakniti se je treba. Da ne bo pomote, tudi jaz mislim, da je to osnovni recept za kakršnokoli spremembo, vendar, vendar… Življenje je…življenje. Za nekatere se obrne tako, za druge popolnoma drugače. Spominjam se nekdanjega fanta (zdaj moža) moje gimnazijske sošolke, ki si je pred kakšnimi desetimi leti svoj kruh služil v svetovljanskem Londonu. Bila sem na obisku enkrat. Živel je v sobici, ki je imela nek provizoričen lijak s kuhalnikom – wannabe kuhinjo, kopalnica je bila zunaj (skupinska seveda) in tisti najem je – reci in piši – koštal 390.000 nekdanjih tolarčkov. V luči tega stroška se mi njegova plača, ki je za takratne slovenske razmere znašala bajnih 600.000 tolarjev, ni zdela več preveč bajna. V hipu sem razumela, zakaj se prehranjuje samo s konzervami; v nasprotnem primeru ne bi privarčeval prav nič. In privarčevati je hotel. Zato je tudi šel tja gor do Temze.

    Druga stvar, ki mi pride na misel je nek intervju z mega bogatašem Buffetom, ki so ga spraševali, kako je, če si taku cool in full in žur kot je on. Presenetljivo prisebno je odgovoril, da ni nič posebnega, samo njegove sposobnosti so se lahko izrazile v okolju, v katerem je živel. Če bi se npr. rodil v podsaharski Afriki, majhen možic kot je, slaboten in prav nič jungle ready, potem bi se njegovo življenje najbrž obrnilo popolnoma drugače. Zelo všeč mi je bila ta njegova realna ocena samega sebe. Tako namreč je: rodimo se nekje, v nekem okolju, nekim staršem, z določenimi sposobnostmi, predispozicijami. Morda imamo srečo in je naše okolje spodbudno ali pa vsaj perspektivno, lahko nam starši predstavljajo oporo ali pa vsaj ne odmagajo, morda razpolagamo z znanji, ki so v tem okolju cenjena in iskana. Mogoče imamo karakter, ki nam dovoli prenesti stvari, ki jih drugi ne morejo in ne nazadnje: morda imamo tudi nekaj sreče v življenju.

    Ja, tako to gre. Človek se pogosto poskuša ponovno izumiti kot se danes temu tako lepo reče, vendar stvari ne gredo kar tako instant preko knjig 10 načinov za čudovit orgazem v profesionalnem, partnerskem in starševskem življenju. Čeprav se pa odlično prodajajo … te kurje juhice za dušo in telo. Vse je tako prekleto enostavno, samo na rožnat oblaček je potrebno dati svoje misli in že nam sujejo v življenje težki denarci, zanosni ljubimci, podporniki, prijatelji, poslovni uspehi itd. Če nam pa ne uspe, potem pa nimamo dovolj čistih misli… Bo treba še kakšno globokoumno knjižico kupiti, še kakšen seminarček obiskati, ki ga ponujajo po znižani ceni…

    Koliko ljudi dejansko v življenju tvega in skuša nekaj narediti iz sebe, rešiti situacijo vsemu navkljub? Malo. In vredni so vsega spoštovanja, pa naj jim je uspelo ali ne, ker: upali so si poskusiti! In v tej luči so Aleksandrinke pravzaprav velike junakinje svojega časa. V svetu, kjer izobrazba ni bila sama po sebi umevna, kjer ni bilo ugodnosti rudnika podatkov in komunikacij v obliki net tehnologih, kjer ni bilo podpore premožnih stvaršev, ki bi omogočili študij v tujini, so si upale oditi nekam tja, preko, daleč, v neznano. Ženske v strogo patriarhalnem času v tujini, same… Svaka čast!

    In ja. Zanimive so tudi te zgodbe o lastnih in tujih otrocih. Kako prekleto aktualne v zadnjem času v naši domovini. Kdo sme imeti rad, kdo sme želeti, koga otroci najbolj potrebujejo. Vedno me prime nekam, ko se ljudje postavljajo v položaj odrešenikov, oznanjevalcev edine resnice. Moja kurja juha je taprava, druge so pa zaenkurc, pa ne samo to, ampak celo škodljive, kvarne in nemoralne! Ah ja? Bejžte no, gospe in gospodje. Življenje je… življenje. Receptov za srečo, ki bi uspevali pri vseh enako, preprosto ni. Mislim pa, da je to ena od lekcij, ki se jih večina ljudi nauči šele, ko zapusti svoje planke in se od blizu razgleda po širnem svetu. Da vidi, da ljudje drugje živijo drugače, pa ravno tako menijo, da imajo prav. Da vidi, kako se tudi v tujini »bratje in sestre« cefrajo med sabo in tam, začuda, razume, da gre velikokrat za en prazen drek. Da vidi, koliko lažje se živi, če si ljudje med seboj pomagajo. Da vidi, kako sam si, če se proti tebi postavi množica »klenih« domačinov, ki imajo brezpogojno prav… Nekaterim je to sicer dano videti tudi iz lastnega kavča, vendar redki so tisti. Ker morajo znati stopiti iz sebe, morajo preseči svojo okolico, morajo dvomiti. Samo dvomljivci, iskalci imajo možnost, da vidijo tudi brez lastne izkušnje…

    Otrok pa… otrok najbrž potrebuje nekoga, za katerega čuti, da ga ima rad, da ga sprejema, pa čeprav je to mogoče guvernanta na delu v Egiptu, ki ima doma tudi svoje otroke – in vendar spusti v svoje srce tudi tuje. Nemara na pol odrasel otrok potrebuje tudi nekoga, ki mu da spodbudno brco v rit, ko že tretje leto paca prvi letnik nekega ultra perspektivnega faksa, katerega učni načrt spominja na papirnato diarejo, ki je ne odpravi nobeno medicinsko oglje. Mogoče otrok potrebuje nekoga, ki mu pokaže, da se splača dvomiti v ustaljene, večkrat »edino pravilne« vzorce, ki imajo v najboljšem primeru zgolj mešan rezultat hehehe… Ne nazadnje, morda otrok najbolj potrebuje nekoga, da mu v tem svetu da nekaj poguma. Za vso deco sicer ne bo veljalo »yes we can«, prenekateri ne bodo imeli realnih možnosti za preboj, nekateri pa bodo prišli na zeleno vejo. Življenje je … življenje, ni do vseh enako radodarno in tudi o neuspehih je potrebno spregovoriti. Vendar pa že od nekdaj velja: če misliš, da nekaj lahko storiš, potem za uspeh obstaja nekaj možnosti. Če misliš, da nečesa ne moreš, potem imaš seveda prav.

    Še enkrat: svaka čast tistim, ki so si in si še bodo upali!

    P.S. Dokumentarec bom z veseljem pogledala. Hvala za priporočilo, Simona.

  9. Nidurun - 13.09.2011 ob 19:14

    nevenka, se strinjam. takšne izjave so nesramne in so stvar nekega lahkotnega cinizma ljudi, ki jim ne manjka toliko ali tolažbe ljudi, ki jim manjka, si mi zdi. dokler nimaš izbire, da si sam določiš pot sreče, potem takšne pavšalne izjave nimajo smisla, sploh v imenu vseh.

    “Za nekatere se obrne tako, za druge popolnoma drugače. Spominjam se nekdanjega fanta (zdaj moža) moje gimnazijske sošolke, ki si je pred kakšnimi desetimi leti svoj kruh služil v svetovljanskem Londonu. Bila sem na obisku enkrat. Živel je v sobici, ki je imela nek provizoričen lijak s kuhalnikom – wannabe kuhinjo, kopalnica je bila zunaj (skupinska seveda) in tisti najem je – reci in piši – koštal 390.000 nekdanjih tolarčkov. V luči tega stroška se mi njegova plača, ki je za takratne slovenske razmere znašala bajnih 600.000 tolarjev, ni zdela več preveč bajna.”

    enkrat sva z nekdanjo punco/občasno partnerko/prijateljico na metelkovi srečala dva londončana, ki si očitno želita biti japija. eden je imel ruske korenine, drugi pa slovenske. oba sta bila očitno na kokainu, tisti rus je precej spominjal na baleovega ameriškega psiha (tudi po videzu), drugi pa … vsak njegov nagovor se je začenjal z: “you two young, fucking beautiful people!” na dolgo in široko je razlagal in ponavljal, kako se v ljubljani počuti kot “rockstar”. da mu gre na živce, ko ga ljudje občudujejo, ker je iz londona. da tam razen dela in vožnje s podzemno ni imel ničesar. resda so plače bajne, vendar je bilo treba nenormalno več in bolj resno delati. da naj greva poskusit za dva meseca živeti v london in bova videla, kako je. on trenutno dela na banki. oba sta se sicer strinjala, da je ljubljana po sebi shithole, vendar se je rus cinično posmehoval slovenčevemu poveličevanju življenja v njej. zelo pomenljivo vse skupaj. sreče človeku očitno ne more ponuditi država, lahko pa mu jo omogoči. vsi imamo svoje fetiše in predstave o sanjskem življenju, ključno pa se mi zdi za neko okolje, koliko fetišev lahko v njem uresničuješ.

    “Vse je tako prekleto enostavno, samo na rožnat oblaček je potrebno dati svoje misli in že nam sujejo v življenje težki denarci, zanosni ljubimci, podporniki, prijatelji, poslovni uspehi itd. Če nam pa ne uspe, potem pa nimamo dovolj čistih misli…”

    za čiste misli ni dovolj misliti, da so čiste. so pa nujno potrebne in mora bit nek oblaček. vendar brez predznanja in primernih okoliščin, kjer imajo čiste misli tudi korist, je seveda težje pridejo do te čistosti. ta čistost misli je po mojem predvsem v tem, da nisi obremenjen z usodnostjo svojih psiholoških, mentalnih predispozicij. da si torej upaš poskusiti na način, da se pred problemom ne ustaviš, ampak ne, da rineš z glavo skozi zid, ampak, da osvojiš odnos in nato znanje, s katerim lahko ta problem obvladaš. teh knjig sicer ne berem, ampak mogoče imajo neko poanto. seveda pa ne more biti postrežena vsakemu in vsakemu na isti, generičen način. večina ljudi pač nima že v osnovni nekega stika z bistvom stvari in grejo mimo with a little understanding, medtem, ko se bajalica drugim trese ob večini stvari in ljudi, s katerim gredo v stik. takšne knjige verjetno pišejo ljudje, ki se jim bajalica zatrese ob nekaterih stvareh, ob večini pa ne. mogoče so lahko poučne za ljudi, ki se jim trese že v osnovi pri nekaterih ali večini, ampak v glavnem služijo zgolj kot način pridobivanja keša.

  10. beatnik - 13.09.2011 ob 21:59

    Zanimivo branje, ki ponuja kar nekaj iztočnic za diskusije. Ker žal nimam veliko časa, se bom zgolj na kratko dotaknil opevanega življenja Slovencev v tujini. Primerjave z Aleksandrinkami so zelo umestne, razlogi za selitev v tujino in reakcije tistih, ki so ostali doma, pa se tudi niso kaj dosti spremenili. Zanimivo, če ne že simptomatično za rojake, je predvsem tolmačenje uspeha po kriteriju BMWja v garaži in jacuzzija v dnevni. Mladenič s provizoričnim lijakom v Londonu je tako nujno umeščen v trpko zgodbo o neuspehu, za razliko od svetle izjeme bogatega bančnika iz Amerike, hehe. Seveda je kalkulacija po horizontovo, ki vzame v obzir zgolj ekonomske parametre, zanemari pa cel kup drugih, površna in zavajajoča. Tako kot so različni razlogi za selitev v tujino, so različni tudi občuki zadovoljstva čezmejnega iskalca sreče. Veliko ljudi, ki jih poznam, se ni odselilo iz Slovenije zato, ker bi si želeli na kratki rok obogateti, pač pa predvsem v želji po spremembi duhamornega in neperspektivnega domačega okolja za okolje, ki je bolj svetovljansko, raznoliko, in ki ponuja boljše pogoje za osebnostno in profesionalno rast. Pa čeprav to pomeni, da namesto domače goveje juhe ob nedeljah srkajo instant nudle. Osebno sem pred dvema letoma zamenjal stanovanje, avto in varno službo v Sloveniji za sobico, bicikel in negotovo prihodnost v tujini. Horizont bi zmajevala z glavo, ko bi računala kupčke denarja, ki bi jih lahko privarčeval, če bi ostal v domači dolini, a v resnici sem bil v tistem letu srečnejši kot že dolgo ne, saj sem čutil, da se uresničujem, da napredujem in da se stvari spet premikajo naprej.

    Pred dnevi sem naletel na intervju s slovenskim zananstvenikom iz Amerike, ki je bil uvrščen med najbojših 35 mladih inovatorjev na svetu, pod člankom pa obvezen komentar o nesmiselnosti njegovega bivakanja v tujini, saj bi lahko v Sloveniji glede na razlike v življenjskih stroških veliko bolje živel. Opažam, da je takšna mentaliteta navideznega udobja, ki zavestno ignorira resnično pomembne faktorje napredka, tj. predvsem tiste v glavi, v Sloveniji zelo razširjena, in precej prispeva k obstoječemu stanju. Hkrati pa deluje demotivacijsko na tiste, ki bi si morda želeli poskusiti zunaj, pa jim manjka brca v rit, za povrh pa so obteženi še z doto klavrnega in nekonkurenčnega slovenskega izobraževalnega sistema, izvirajočega iz iste mentalitetne premise, kjer npr. univerzitetni profesorji raje posvečajo čas dodatnih virom zaslužkovanja kot pa izboljševanju metod poučevanja in priprav študentov na trg dela in življenje nasploh.

    Ko pridem na obisk, opažam, da so ljudje najbolj veseli, ko jim povem, kako je v Sloveniji zrak bolj čist, pa narava bolj neokrnjena in hrana okusnejša. Modro zaključijo, kako je Slovenija čudovita in varna dežela, in da se nam pravzaprav prav lepo godi. Potem jim začnem razlagati o razlogih za selitev in o stvareh, ki v Sloveniji ne štimajo, in me čudno gledajo in v glavah računajo razlike v stroških. »Ja kdaj si pa misliš kupit stanovanje al’ boš kar celo življenje najemnik?!?« In ob takšnih in podobnih prizorih se vedno znova spomnim, zakaj sem šel ven…

    Sicer pa upam, da si bom uspel pogledati film. Močni ženski liki in njihove usode so me od nekdaj zanimali.

  11. Horizont - 14.09.2011 ob 10:16

    @beatnik

    Horizont bi zmajevala z glavo, ko bi računala kupčke denarja, ki bi jih lahko privarčeval, če bi ostal v domači dolini, a v resnici sem bil v tistem letu srečnejši kot že dolgo ne, saj sem čutil, da se uresničujem, da napredujem in da se stvari spet premikajo naprej.

    Hahahaha… ne beatnik, ni res. Horizont ne bi prav nič zmajevala z glavo, kupčki denarja gor ali dol. Preprosto sem želela izpostaviti dejstvo, da se na televiziji običajno prikazuje ljudi, ki finančno uspejo v tujini ali pa si vsaj ustvarijo nek standard. In da ta zadeva seveda ni kar instant resnica, če se človek odseli v tujino, kar si ne nazadnje lepo opisal tudi ti s svojim primerom. In ja, razlogi za selitev v tujino so različni. Primer, ki sem ga sama navedla (mož moje sošolke) je bil ekonomska migracija in nič drugega, zato sem ga tudi tako opisovala (btw, tudi aleksandrinke so bile po moje v največji meri primer ekonomske migracije, se morda motim?). Fant je šel v London zaradi denarja in samo zaradi denarja, ker sta si pač želela v Sloveniji kupiti stanovanje. Danes stanovanje imata, živita in delata tukaj in… suma sumarum sta dosegla to, kar sta si zastavila – seveda za ceno njegovega petletnega življenja iz konzerve in opravljanja (po njegovem) dokaj duhamorne službe. Nič narobe ni s tem, če sta se tako odločila in njuna zgodba z materialnega vidika sploh ni trpka zgodba o neuspehu haha. Nasprotno, namen je bil dosežen. Seveda za ceno velikega odrekanja, vendar bi bilo odrekanje enako tudi v Sloveniji, če bi želel skupaj spraviti potrebna sredstva, pa mu kljub »matranju« ne bi uspelo, ker so naše plače pač prenizke…

    Po drugi strani seveda ni prav nič narobe, če se v tujino preselimo preprosto zato, da zadihamo zrak s polnejšimi pljuči, da se nam odprejo nova obzorja, ne glede na materialno sfero na prvo žogo. O tem sem tudi nekaj napisala, namreč, da izkušnja življenja (ali vsaj začasnega bivanja) v tujini, ljudem vedno nekaj da. Meni npr. definitivno je, kolikor časa sem že bila pač »zunaj«. In nič ne mislim, da je pri nas trava avtomatično bolj zelena, zrak čistejši itd. Kakor kje, kakor za koga. Zame je bilo bistveno, da sem za nekaj časa zaživela nekoliko drugače – tako kot v Sloveniji ne bi mogla. Skratka, imela sem to možnost in jo tudi izkoristila. Ker, veš, meni ni bilo treba, tako kot prenekaterim v preteklosti s trebuhom za kruhom, ampak sem si za nekaj časa izbrala tako življenje. In niti za sekundo mi ni bilo žal. Kakor tudi verjamem, da tebi ni žal, da si zapustil Slovenijo in njene mentalne vzorce. Good for you. Seveda imajo tudi v tujini ljudje svoje vzorce, svoje muhe, morda včasih ravno tako »prfliknjene« kot pri nas, samo malo drugače. Je pa kljub temu tisti »malo drugače« običajno eye opener haha in »dodana vrednost«…

    Tako da: veliko sreče v tujini ti želim, beatnik. Svaka čast za pogum, da slediš svojim željam. Morda se ti en dan ponovno »pridružim« in spet pogledam svet na malo drugačen način…

  12. Horizont - 14.09.2011 ob 10:41

    @Nidurun

    …za čiste misli ni dovolj misliti, da so čiste. so pa nujno potrebne in mora bit nek oblaček. vendar brez predznanja in primernih okoliščin, kjer imajo čiste misli tudi korist, je seveda težje pridejo do te čistosti. ta čistost misli je po mojem predvsem v tem, da nisi obremenjen z usodnostjo svojih psiholoških, mentalnih predispozicij. da si torej upaš poskusiti na način, da se pred problemom ne ustaviš, ampak ne, da rineš z glavo skozi zid, ampak, da osvojiš odnos in nato znanje, s katerim lahko ta problem obvladaš.…

    Samo nekaj misli. Kakorkoli se nekdo lahko sooči s svojimi problemi, je popolnoma legitimno (predpostavim, da se držimo zakonskih okvirov haha). Če ti pomaga rožnat oblaček, potem je to rožnat oblaček. Če je to doseganje miselne čistosti, potem se loti tega. Če je to ležanje na plaži z možgani na off in čivavo na straži, potem naj bo to. Če se moraš zakopati v delo in oddelati svoje skrbi, ožeži. Če ti pomaga, da si omisliš ljubimca ali ljubico, izvoli… Jaz sem samo opozarjala, da instant rešitev ni, večina new age-arjev pa ponuja prav to: instant solution. In ob tem so še tako nesramni, da te prav veselo ozmerjajo, če ti ne uspe po njihovem receptu. Na žalost sem se pred mnogimi leti s tem malo pobliže seznanila. Moram ti reči, da mi je še zdaj zelo toplo pri srcu, ko se spomnim, kako sem jih »slišala«, ker sem zadevo rešila po svoje hahaha…

    Tudi instant recepta za uspeh v tujini ni. Že zato ne, ker si ljudje v osnovi lahko celo želimo popolnoma različne stvari, kot je lepo opozoril beatnik. In jaz pritrjujem. Ljudje naj poskusijo na svoj način reševati svoje probleme, uresničevati svoje sanje – svaka čast tistim, ki si to sploh upajo poskusiti.

  13. nevenka - 14.09.2011 ob 11:11
    nevenka

    Poštenemu človeku med poštenimi ljudmi se absolutno ne more zgoditi, da bolj se trudiš, bolj se cilj odmika…
    Uresničevanje je bistvo vsega, kar počnemo. Vsaj zame je slediti željam najpomembnejše. Izgovarjati se, da je dovolj dobro že pokrivanje potreb, ki jih lahko zadovljuješ tudi dosti pod nivojem želja, je ena velika zmota – tolažba za luzersko mentaliteto. Res je upati se. To je treba. Samo to človeka dvigne.

  14. Nidurun - 14.09.2011 ob 14:09

    horizont, saj se strinjam, samo napisal sem, da pač verjetno rabiš čiste misli za kakršenkoli uspeh v življenju in da moraš biti malo na oblačku. na kakšne načine se pa to uresničuje in kaj si kdo želi (tudi sam sem izrecno napisal, da si ljudje absolutno različno želimo), je pa seveda stvar vsakega posameznika.

  15. Nidurun - 14.09.2011 ob 14:15

    sicer pa ja, verjetno čisto preslabo poznam te knjigice, sploh nisem dojel, da gre za newagwerski kontekst, heh.

  16. Simona Rebolj - 14.09.2011 ob 22:22
    Simona Rebolj

    P. S.: Aleksandrinke ne bodo na sporedu že septembra, ampak novembra. Dogovor za datum predvajanja se je medtem spremenil, sem bila prijazno obveščena. Sem popravila v tekstu in bom verjetno dodala še predvajanja v kinu, ki bodo v oktobru. Čakam na podatke.

    Berem zanimiv klepet, bi rada kaj polnokrvno dodala, pa sem trenutno preutrujena in preveč brez volje ob presilnem tempu čez dan in kroničnemu buljenju v komp.

    Mogoče samo to … da se zelo strinjam s tabo,

    @Horizont

    kako dobro je slišat koga izmed preserantov z debelimi žepi, da vsaj iskreno priznajo delež svojih srečnih okoliščin. Ker je ves ta teror vzbujanja krivde v ljudeh, češ, kako so si sami krivi za svojo usodo, že naravnost ogaben v svojem prozornem namenu. Da ne omenjam precenjevanja pojma sposobnost na podlagi premoženja, ki je itak sam po sebi kriminalen v preobilju na posameznika in je jasno, da nikoli ni tlakovan zgolj z neverjetnimi osebnostnimi vrlinami, kndede.

    Madam Oprah je na primer prva mis kapitalistične zobelke, ki je mega reklamatorka te mentalitete. In ima seveda mega vpliv na povprečen folk, ki je pri tem najpomembnejša in zelo široka ciljna publika. Eden redkih (no, kar sem jaz ob vsem cviljenju poveličevanja brezmejnih “sposobnostih” takih in drugačnih debilnih zvezdnikov ujela na ekranu, ko sem štrumfala za kaj gre pri tej oddaji v pravi poanti in namenu), ki je mirno izrazil podobno, da je imel pač srečo in še pojasnil epizode svojega propada, ob čemer se marsikdo v normalnih okoliščinah ne bi mogel več pobrat, še posebej tako zapufan ne, in razloge za ponovno vstajenje, je bil t. i. “cinik” Simon Cowell. In prvič sem videla populistko Oprah, da ji je spodletel abnormalno grd, strupen izraz na obrazu. In je začela pribijat, da saj je vendar tudi trdo delal za to, a ne (magična besedna zveza, res) in je skomigal z rameni, se nasmihal, češ, jah, no, seveda (kdo pa dandanes ne dela trdo) in vešča kar ni odnehala. Grozljiv prizor nasilja z lažno moralo v rit. In prizor, ki pomeni pravzaprav simbol kapitalistične zibelke v svojem bistvu stvari.

    in @beatnik:

    Zelo zelo se strinjam tudi s tabo v vsem, kar si zapisal v zvezi s poanto in nivoji pri vprašanju, po kaj pa sploh gremo čez mejo, kar konec koncev veliko pove o tem, za kaj človeku sploh gre, kjer koli je že. Skratka, takole z biciklom jaz živim tudi v Sloveniji in iz podobnega razloga. Raje imam za … in marsikaj drugega je pomembneje od … In ja, duši me mentaliteta, ki si jo opisal in še marsikaj. In ja, prepričana sem, da obstaja za vsakogar optimalen prostor v primerjavi z vsemi razpoložljivimi, ki ni nujno domovina. Samo da so še druge stvari značaja in okoliščin. Ker je pomemben tudi način. In v tem se velikokrat zelo zaštrika pri mejah verjetnosti. nekdo lahko kar gre in je to čisto res. Nekdo pa ne. In je to tudi čisto res.

    Je pa tako, da dejansko obstaja tudi ta zgolj ekonomski vidik preselitve v drug kraj. Poznam tak primer. Prav trpljenja v državi in na delu, ki traja že leta, ampak se še vedno špara za … no, zdaj sem že izgubila stik in ne vem več, za kaj se še vedno špara. In ja, to je verjetno enkaj najslabšega, v kar lahko zapadeš. Ker se lahko nikoli ne izvlečeš. Kot na drogi, samo da v tem primeru odlagaš lepe pravljične čase. Ki nikoli ne pridejo. In potem sta zgradila hišo in se pobila v njej … ali kako že to gre.

    Si je pa kar težko dandanes upat ohranit življenje v sebi. To, o čemer ti govoriš kot najpomembnejšem smislu. In ta ne-pogum, ki se je kar ustoličil kot kolektivna mantra, je res zajebano srhljiv.

  17. an-on-ymous - 16.09.2011 ob 21:12

    Lepo podan povzetek večno aktualne zgodbe, ki jo usoda, ne glede na čas, v vseh svojih razdrobljenih različicah, tesno povezanih z individualnim odnosom do življenja in specifiko osebnih doživljanj ne-smisla v okviru ne-sprejemljivih okoliščin, ne-hvaležno odmerja ženskam. In tako v enem od aspektov, iz pokončnega medvretenčja … [s tega bolj ali manj trpkega potovanja skozi čas in prostor, ter ob spoznanju in razočaranju prenekaterih drugače mislečih, drugače čutečih, da je njihova pričakovana vloga, na prizorišču tega sveta, ne glede na vsa prizadevanja, v večini primerov, še vedno (dasiravno prikrito) podcenjujoče tretirana kot "material" namenjen v polastitev, uklanjanje, izkoriščanje, zasužnjevanje, ali (četudi le namišljeno) kupovanje, barantanje, teptanje, prodajo] … vselej odmeva “kruta mati narava”, tudi skozi glasen upor ali tih odpor Aleksandrink in “Aleksandrink”, do nekvalitete bivanja, vsej “gostoljubnosti” navkljub.

    Empatičen zapis, pronicljivo umeščen tudi v aktualno sodobnost časa, izpričuje izjemno sposobnost vživljanja, dojemljivosti in tankočutnost avtorice prispevka.
    Simona, v užitek mi je bilo prebrat!

    Hvala za obvestilo o premiernem datumu omenjenega filma – 16. Novembra na TV Slo.

  18. an-on-ymous - 16.09.2011 ob 21:24

    Ker pa ne morem mimo zaloge vsega sarkazma, ki ga ob pomisli na osmišljevanje absurdov premorem iztisniti iz pljučnih kril – med vdihi lastnega odnosa – t.j. parodije na parodijo tega življenja, pripisujem še: morebiti pa do odjavne špice možnega scenarija vsesplošnega “odrešenja” le ni več tako daleč … hehe …

    Ne želim spamat, vendar tole razlago Alexandra Retrova dodajam, ker me je pred dnevi (v nekaterih zgovornih detajlih) prav zares spravila v dobro voljo … [cynism on]

    http://www.youtube.com/watch?v=scZAOQNopok&NR=1

    +

    http://www.teamliquid.net/forum/viewmessage.php?topic_id=262448

  19. beatnik - 18.09.2011 ob 10:03

    Se opravičujem za pozen odgovor. Zadnje dni obiska v Sloveniji sem užival v radostih slovenske birokracije in učinkovitosti javnega prevoza. Zamude že tako počasnih vlakov sem izkoristil za opazovanje kričeče prepleskanih fasad in kičasto urejenih vrtov. Vmes sem se spomnil izjave prometnega ministra iz začekta mandata, kako ne misli vlagati v reformo železniškega sistema, ker Slovenci tako in tako vozimo avte. Eden redkih, ki je izpolnil obljubo.

    Horizont, hvala za pojasnilo in lepo, da se strinjava. Ja, seveda so tudi ekonomske migracije. Ekonomski element je tako in tako pogosto prisoten, kar je posledica tega, da je delo v Sloveniji nizko vrednoteno, in težiti k plačilu, ki si ga za svoje delo realno zaslužiš, ni nič slabega, ravno obratno, heh. In ja, uspeti zunaj v tem pogledu in prilesti do želenega standarda ni lahko za vsakega, ker je konkurenca huda, slovenski izobraževalni sistem pa daje diplomantom popotnico ravno do meje in nazaj. Ko je Pezdir pred meseci pozival mlade ljudi, ki ne najdejo zaposlitve v Sloveniji, k selitvi v tujino, se mi je zdela izjava rahlo pomankljiva. Spodbujati bi jih bilo treba že k šolanju v tujini. A tudi tu je keč, namreč študij v tujini pogosto stane, štipendije so redke, prav tako bogati starši, in še en začaran krog je sklenjen.

    Tudi glede širjenja obzorij odgovor ni tako enoznačen in zgolj dejstvo, da se preseliš, še ne pomeni, da boš postal bolj odprt in si razširil obzorja. Odvisno od posameznika, od tega, ali si tega želi in koliko je v to sploh pripravljen vlagati. Nič ne pride samo po sebi. Recimo pogost pojav je, da izseljencem udari na patriotizem najhujše vrste. Ta se zna manifestirati v »kdor ne skače ni slovenec« procesijah in nostalgičnih obujanjih spominov na domovino, v kateri je čisto in varno in ni umazanih imigrantov. Skratka obzorja lahko ostanejo v mejah ograj zapuščenih vrtičkov, potencial, ki ga ponuja izkušnja tujine, pa neizkoriščen. Jaz se takšnih ljudi najraje izognem v širokem loku, saj znajo biti s svojimi irracionalnimi izlivi čaščenja vsega kar je slovensko zelo moteči in naporni. Nekaj podobnega kot jugonostalgiki v nekem drugem kontekstu, hehe.

    In ja, imaš prav, vsak narod ima svoje mentalitetne vzorce, privilegij življenja v »mehurčku« (not here not there) pa ti ponuja dobro perspektivo za opazovanje in primerjanje, kar bogati. Kot si lepo zapisala, eye opener in dodana vrednost. Hvala za lepe želje in seveda enako tudi tebi.

    Simona, ja, se strinjam z dodanim. Kar se pa tiče bicikliranja, jaz čisto resno mislim, da je to začimba na ostale razloge, zakaj se Danci in Nizozemci tako visoko uvrščajo na lestvici srečnih ljudi. Zelo dober občutek je pripeljat se na šiht s prezračenimi možgani in napetimi stegni. Terapija, ki bi jo svetoval marsikateremu slovenskemu odvisniku od bencina.

  20. Simona Rebolj - 18.09.2011 ob 15:56
    Simona Rebolj

    @an-on-ymous:

    Hvala. Me veseli, da je bilo branje teknilo.

    In ja … takšna predavanja tipa Retrov, kar si linkal, so res na z vidika črnega humorja zelo zabavna in nehote duhovita. Nasploh so vedno zanimivi izbruhi apokaliptičnih pridig in svaril. V ozadju gre pravzaprav za povečano željo. Kar veliko pove o stanju družbe, ki spet ponovno trči v neznosen občutek brezizhodnosti. Vedno znova zaradi iz istih razlogov, ki so si spet utrli pot do obvladovanja nekdaj “nove” organizacije odnosov s tako prekleto dobrimi nameni in s tako prekleto oslabljenim smislom za detajle in usmerjeno pozornostjo na prave probleme. No, za kar je vedno razlog tudi v kalkulaciji in strahu herojev.

    @beatnik:

    Verjamem, popolnoma, da resno misliš. Dodala bi še popolnoma drugačno klimo. Avto je prevozno sredstvo sodobne individualizacije. Kar pomeni v skrajni meri izolacijo posameznika. In ker je skrajna mera uporabe avtomobilskega prevoza že tu, so tudi posledice vidne. S kolesom ali peš se marsikje na poti čisto inspirativno ustaviš, marsikaj vidiš in marsikoga naključno srečaš ali spoznaš. Nekako si v stiku z dogajanjem in ljudmi okrog tebe. V avtu si popolnoma izoliran in samo drviš od točke A do točke B. Ždiš v prometnem zamašku in se smiliš samemu sebi. Tudi v primerjavi z javnim prometom je podobno. Vlak je še posebej očarljiv. Kaj vse bi ljudje prebrali, premislili ali s kom vse bi se kaj naključno pomenili, če bi se vozili več z vlakom, namesto da so pribiti na volan v lupini. Na prvi vtis se zdi malenkost in prednost udobja in hitrosti avtomobila večji privilegij, ampak s časom se nalaga in leta takšnega zapravljanja časa v izolaciji prinesejo svoje mentaliteti posameznika, psihi itd. In to, da je javni promet tako ogabno zanemarjen in živinski, pove tudi veliko o tem, kaj družba podpira in vprašanje, zakaj, spet vse pove.

    Je pa res, da je odvisno tudi od navad posameznih narodov. Zelo verjamem, da se je po Danski vozit s kolesom prijetno, med prijetnimi in obzirnimi ljudmi. Med slovenskimi norci, si pa nemalokrat želim, da bi bilo kolesarjev manj, ker se strinjam z izjavo ameriškega veleposlanika, ki je izrazil zgroženost nad prometom in posebej nad podivjanimi kolesarji med pešci. Skratka, med prfuknjenimi ljudmi postane še tako fajn zadeva zoprna. Z načinom znamo pri nas tako uspešno pokvarit, kar bi bil lahko privilegij.

  21. Nidurun - 18.09.2011 ob 19:06

    “In to, da je javni promet tako ogabno zanemarjen in živinski, pove tudi veliko o tem, kaj družba podpira in vprašanje, zakaj, spet vse pove.”

    na žalost. če se ozremo na ljubljanski potniški promet … vožnja z njim zna biti prava mala psihadelična izkušnja ali faza somraka. razdušena delavska klasa, razdušeni, vodeni upokojenci in bebava študentarija in občasno ljudje, ki se jim je med vsem tem že zdavnaj utrgalo in težijo ter smrdijo. jaz sem se na kakšen ogaben sluzast ljubljanski dan in v depri večkrat videl, kako dam roko v plašč in razstrelim vse skupaj, na čelu s sabo. osorni vozniki, ki jim na pamet ne pade prijaznost do potnikov. prezgodnji štarti z začetnih postaj. tako, da lahko stvar naredi človeka v bistvu še bolj zaprtega vase, še posebej ob dolgotrajni uporabi, ja. včasih si še kakšni hardcore čefurji privoščijo disko z narodnjaki, teženjem potnikom in flašami vina.

    ampak v lepih okoliščinah, ki ne bi smele biti zgolj privilegij (brez prometnih zamaškov, brez prenatrpanosti itd.), je pa vožnja z avtobusom po ljubljani genialna, sprostitev, ob kateri pozabiš na težave.

    pa si poglejmo ta hardcore socializam, o katerem je v zvezi z LPP-jem pisal v smislu odnosa do uporabnikov tudi miha mazzini, v sliki izpred desetletij.

    http://www.google.si/imgres?q=trolejbus+lpp&um=1&hl=sl&sa=N&biw=1920&bih=893&tbm=isch&tbnid=MoBYC-_-zNBIpM:&imgrefurl=http://www.skyscrapercity.com/showthread.php%3Ft%3D422862%26page%3D21&docid=XUyYH0e3ZEHnpM&w=1024&h=768&ei=dCB2TrHxHsjDswaw-63MCw&zoom=1&iact=hc&vpx=805&vpy=556&dur=256&hovh=194&hovw=259&tx=188&ty=46&page=2&tbnh=154&tbnw=200&start=28&ndsp=32&ved=1t:429,r:3,s:28

    šofer je diktator. stoli v sprednjem delu so obrnjeni s hrbtom proti njemu (da ne omenjamo, koliko slabosti to lahko povzroči) srhljivo. stoli so se obrnili, bistvo pa še ne.

    če se ozremo še na vlake. situacija je podobna in gre za kockanje. lahko naletiš na urejen vlak, sodobnejši (predvsem na štajerskem koncu) vlak, kakršnega je nekoč pohvalil nek dubajec, z malo potniki, kjer lahko v miru bereš ali poslušaš ambientalno glasbo z opevano slovensko naravo v predmraku v ozadju, poslušaš pogovore, koga srečaš itd. ampak tudi tu se stvar drastično spremeni ob prenatrpanosti. najbolj bizarno je, kadar ob terminu najbolj zgoščenega prebivalstva pride vlak z najmanj vagoni. vprašaš se: “ali te to namerno jebejo v glavo?” kar se tiče osebnega prostora in intime (tudi v povezavi z drugimi potniki), so najboljši stari zarjaveli potniški vlaki, kjer dobiš lahko celo kabino zase, za dva, tri. intercity je spet svojevrsten nateg. od ce do lj sicer res prideš pol ure hitreje, ampak v zadušljivem prostoru, z zajebantsko malo mizico, brez prostora za pritljago (ki je nasploh problem pri vseh vrstah), z zelo ozkim prehodom med sedeži in neudobno zravnanimi sedeži.

    kar je pa najhujše pri vsem, so predani pogledi, ki jim dol visi, kar včasih razjarjenemu opazovalcu povzroči nekaj telesnega nemira. in potem, za češnjo na torti, neka stara baba, ki jo je vloga ženske in matere v družbi popolnoma dotolkla, vidi nekega dojenčka in se začne smehljat in bucibujat, tako, da vidiš, da res ne bo nič iz tega lajfa in da so ti ljudje, ki jih imaš rad doma, ko bereš visoke misli, pravzaprav tvoji edini sovražniki. vendar je ljubezen večja od vsega, tako, da kakšno spogledovanje lahko pozitivno vpliva na stvari.

    http://www.youtube.com/watch?v=TkO7pV5ZGWw

    osebno nisem delal izpita za avto tudi zato, ker nisem čutil potrebe. svoboda javnega prometa mi je zadoščala, uživaško, boemsko. vendar se v razmerah, ki v njem vladajo in primoranosti uporabe v neugodnih terminih, kaj hitro lahko zgodi, da si ta izpit človek zaželi nazaj. ampak esecialno zmaga javni promet.

    ok, to mi je ležalo na duši, se lažjega počutim. ja, res ima prevažanje lahko velik vpliv na psiho.

  22. Nidurun - 18.09.2011 ob 19:13

    aja, pa še to. prijateljica, ki se je vrnila iz španije, je povedala, da je prepotovala celo kurčevo evropo brez težav, potem pa je imela težavo potem pa je imela težavo dobiti prevoz od železniške postaje do šiške:D zelo smradno je, da, kadar človek žura in se mu ne gre domov ob enajstih, mora čakati do štirih ali petih zjutraj na šanso. mislim, da ta praksa ne velja v podobno velikih mestih zahodno in severno. in sploh ne gre za humanost do voznikov. bolje plačan voznik bo verjetno z veseljem vozil ponoči.

  23. Horizont - 19.09.2011 ob 15:15

    @Nidurun

    …in potem, za češnjo na torti, neka stara baba, ki jo je vloga ženske in matere v družbi popolnoma dotolkla, vidi nekega dojenčka in se začne smehljat in bucibujat, tako, da vidiš, da res ne bo nič iz tega lajfa…

    Mater, Nidurun. Skoraj sem se zadušila s kozarcem švepsa, tako sem se režala. Thanks no, sem rabila tole hahaha

  24. Sašec - 20.09.2011 ob 00:38

    Po dolgi hibernaciji – končno – hvala za odličen zapis!!

    Se mi je zdelo, da so na televiziji pred katkim že imeli nek podoben dokumntarec ali je šlo celo za ta dokumentarec? Samo mi potem ne gre v glavo, kako bi lahko romal v kinodovrane…kakor koli že, odlično izpostavljena poanta, vredna ogleda.

    Vprašanje “mita” materinstva sega daleč v zgodovino in se je naš narod nikakor ne more otresti. Že če pogledaš tradicionalno balado o Lepi Vidi – vsiljivanje percepcije o ženski, ki skozi vlogo ljubice in matere svoje bistvo izpolnjuje v hrepenenju po nečem kar je večje, nedosegljivejše, popolnejše. V tem je tako svetniška, da mora potrpeti marsikatero nesramno opazko, celo klofuto moža ali žaljivo in razvajeno obnašanje lastnega otroka…
    Cankar je veliko pisal na to temo, a mu kavine otročarije ne štejem za referenco, saj se je lastne mame sramoval ne zaradi nje same, temveč zaradi malomeščanstva, ki ga je nosil v sebi, čeprav ga je v literaturi ostro preganjal in se nad njim zmrdoval, s to zgodbico pa dokazal, da ga nikakor ne more preskočiti, ko se je iz “preproste” Vrhnike podal v “veliko” Ljubljano…
    Prežihov Voranc je v analizi stvari natančnejši in subtilnejši. Vlogo materinske ljubezni obravnava neverjetno kompleksno. Mati ni požrtvovalna, temveč se njena posesivnost kaže v toplini in mehkobi njenega objema, ki otroka sili v občutek, da ji vedno ostaja “nekaj dolžen”. V resnici otroku ne pusti, da bi imel zadnjo besedo..vedno na koncu replike ostane kak njen nasmešek,ali pogled,ki enostavno pekli…zato je tudi pri nas ogromno sinov in hčera, ki nikakor ne morejo zapustiti, prerezati popokovnice svojih mater. Ti odnosi se ponavadi izkristalizirajo takrat, ko mati zaradi smrti moža (očeta) ostane sama in se obesi na otroke, tudi vsak dan na telefon, če je treba…
    Kako zajeban odnos imamo do vloge materinstva se kaže ne samo skozi tvoj zapis, temveč tudi Nidurunovo pripombo o avtomatičnem “bucibucanju” ženske, ki misli, da lahko samo na tak način dokaže, da ima razvit občutek za empatijo; kar pr nas definiramo kot brezkončna ljubezen do vsega in vsakogar, tudi do zadnjega nesramnega malega drekača…

    Upam, da bo dokumentarec res odpiral vprašanja in dvome na to temo pri publiki v kinodvoranah in da, kot si zapisala res ni samo še en dokumentarček, ki nam albumsko prezentira trač zgodbe prejšnjega stoletja…

  25. Nidurun - 20.09.2011 ob 02:33

    “ki misli, da lahko samo na tak način dokaže, da ima razvit občutek za empatijo;”

    tudi za ceno uničevanja otrokovega življenja, večkrat, bi rekel. mislim, da kot pri vsaki dodeljeni dušebrižniški vlogi tudi tu prihaja do zlorab. tudi do zadnjega nesramnega drekača, ja, hudo pa je tudi, ko se matere iz tega principa zapijejo v subtilnega, nežnega, inteligentnega otroka. no, nasploh je pa škoda nasploh.

    če smo že pri cankarju, malo za foro prešerna 2.0:

    “Taras pripoveduje, da
    Slodnjak piše, da so mu
    Cankarjeve ženske
    povedale, da jih je
    brcal. In da je zato velik
    mistik. Ne bi sodil, ker ga nisem
    bral. Moja babica, pokojna
    Jelka Šalamun, rojena Toplak, ga je preprosto
    skloftala. Pijan in
    nesramen je bil, ko sta prišla na
    obisk s Kraigherjem.”

    tudi šalamun piše o odnosu do materinskega lika precej, posebno do babice (mislim, da te iste jelke šalamun), ki je nekako vorančeve vrste, vendar sodobnejši in sega po barvi zapuščine že v polje odnosa aleksandrink in njihovih varovancev.

    kar se tiče pa šalamuna in ljubic:

    “Precej smo se že
    razgreli in

    slekli. In si
    pozabila na svoj plen in me
    raziskovala.

    Hahljal sem se
    blaženo, ampak vstal mi
    ni. Meni je

    treba
    zatuliti na uho: jaz bom tvoja
    žena. Moja
    vzgoja je
    kriva, da imam polno omaro
    žena in ostalih

    mrličev
    in da jih še
    zbiram.”

    jaz kot bosanc se palim na slovenske matere. nekaj med vorančevim tipom in aleksandrinkami v takšnih ali drugačnih oblikah. imam polno omaro prijateljic in jih še zbiram. brrrr. da se vam, domorodcem, ne bo zdelo vse skupaj zaman. sicer pa mene ne morš dat v kalup, ker sem shizofren. pa še v postmoderni živim.

  26. bp - 20.09.2011 ob 11:20

    @Sašec: sem se tudi jaz popraskal po glavi, ker se mi je zdelo, da sem nek dokumentarec o Aleksandrinkah ne tako dolgo nazaj ujel za rep (=videl zadnjih par minut) slučajno na TV Slovenija. Ampak najverjetneje je bil to starejši dokumentarec tam nekje iz 2002, Aleksandrinke – Daleč od oči, daleč od srca, ne pa ta novi Pevčev.

  27. Sašec - 20.09.2011 ob 15:02

    @Nudurin

    Hehehe…no, saj priznam…vedno je lepo, ko te poboža topla ženska roka, ne?
    Tudi mene z “eksotičnimi” koreninami nekje neverjetno privlači zadrto izkazovanje ljubezni s preblizu pogledom v hrib…zato mi je tudi slovenska poezija ljuba, veliko bolj kot “eksotična”. Je pa res, da si s Šalamonom nekako nikoli nisva bila…ta tematika je mene bolj prevzela ob prebiranju Ervina Fritza – Pisma mami ali Pogovori z mamo se mi zdi, da je naslov krajšega cikla pesmi.

  28. Sašec - 20.09.2011 ob 15:04

    @bp

    Ja, tudi jaz sem ga nažalost ujel bolj tako – mi je bilo pa zanimivo, da Simona omenja določene ljudi v dokumentarcu, ki so bili tudi gosti omenjenega dokumentarca…saj je vseeno, važno je, da se obzorje širi…

  29. Simona Rebolj - 20.09.2011 ob 22:53
    Simona Rebolj

    Ne, ne, ne, ni bil ta dokumentarec še na televiziji. In dvomim, da so gosti isti ali pa mogoče tudi kdo. Kateri gosti? Polona Sepe je posnela na primer tudi film na to temo -Pisma iz Egipta. Itd.

    Ja, Sašec, strinjam se z vsem, kar si zapisal. To spada pod sindrom pasivne agresije pravzaprav. Zasužnjuje počasi, podkožno in ziher.

    Definitivno ta dokumentarec ni samo nizanje informacij, ni pa tudi tako, da bi postavljal v ospredje kritiko ali sodbo. Ponudi možnost, da vidiš. So poudarki. Tudi skozi koncepte, kako je zadeva dramaturško zmontirana. Dobiš izjavo, info, izjavo – zdaj pa … think about it. Si opazil ali pa nisi. Možnost, da bi, je na voljo. Tako nekako. Je prebrisano sestavljen. To je v bistvu njegova največja kvaliteta. Ko gledaš zadevo, ti je hitro lahko jasno, da je za tako tematiko in glede na osebno vpletenost sogovornikov v sam šmorn, to najboljši način, če ga dobro izpelješ, da lahko poveš kaj več od zgolj informacij in zavzdiha v stilu, eh, jebi ga, tako je bilo. Z robčkom pod nosom ali brez.

  30. Sašec - 21.09.2011 ob 00:42

    @Simona

    Ja, tudi v tistem dokumentarcu se je pojavila zgodba Slovenke, ki je služila pri egipčanski kraljici – in ja, moja pomota – to je bil verjetno dokmentarec Pisma iz Egipta…

    Pevčevega dokumentarca se veselim – že zaradi tvoje analize…hehehe

  31. Simona Rebolj - 21.09.2011 ob 17:04
    Simona Rebolj

    @Sašec:

    Aja, ja, valjda, to se vsaj kot informacija itak pojavlja povsod, kjer so na kakršen koli način obravnavane Aleksandrinke, ker gre za izjemen, zelo pop pojav. Sej veš, za slovenske sužnje je velik dogodek, da neseš pladenj komu pomembnemu iz tujine. Če še lahko razumem, da je takrat to nekaj pomenilo od suženjstva zakletim, pa danes rečem, da si očitno še zdaj tudi zaslužimo take vrhunske dosežke, na kar pomislim vsakič, ko kakšen bebo omenja na primer Melanijo Knavs kot omembe vredno znano Slovenko v tujini, ker ga fafa fafljaču Trumpu. Jaka muda.

    In neeee … hahaha … kakšno zmedo smo zakuhali …. Pisma iz Egipta ni dokumentarec, ampak igrani tv film na to temo:

    http://www.aleksandrinke.si/aktualno/2010112208573274/

    in je bil nedolgo nazaj predvajan na SLO 1. Tako da, kar se dokumentarca tiče, še vedno ne vem, za katerega naj bi šlo, ampak saj nima veze.

  32. Sašec - 21.09.2011 ob 22:12

    @Simona

    “Sej veš, za slovenske sužnje je velik dogodek, da neseš pladenj komu pomembnemu iz tujine.”

    Hahahahaha…dobra!

  33. 3llian - 25.09.2011 ob 15:40

    Zanimiva retrospektiva. Broč ta res dober prispevek s komentarji vred, me v tem delu še posebej impresionira:

    “Ena izmed zapuščenih hčera Aleksandrinke je izjavila, da se ji zdi logično, da je imela njena mama tako rada otroke tujih staršev, saj so ji vendar plačali za to. Močna izjava, ki jo lahko suvereno izreče predvsem nekdo, ki je imel tako malo opravka s civilizacijskimi zlaganimi propagandnimi romantičnimi floskulami o globoki nadzemni absolutni ljubezni, da ne pozna definicije sarkazma, verjetno še cinizma ne. Je pa spoznal povsem realen cinizem (človekove) narave in neskončen sarkazem namišljenega boga (v človeku). Seveda ne gre le za pojmovanje plačila za ljubezen v valuti. Gre pa brez dvoma vedno za take in drugačne ugodne okoliščine v primerjavi z manj ugodnimi po meri prioritet psihologije posameznika. In pri tem tudi otroci ne štejejo nič več od valute. Hudo predrzen je tisti, ki upa trdit, da ima rad otroke. Res? Katere pa in zakaj?”

    Bemtiš ironijo … π-smo ρω-sno, kakorkoli se, kot dekle, ljubica, ženska, mati, vzgojiteljica, gospodinja, babica … bodisi podložna služkinja ali suverena družabnica … obrneš, “meri družbe” ni in ne bo nikoli prav, rit bo vedno zadaj. Najmanj ena. Zajebano. (in dodatno zajebano v neugodnih razmerah, sproduciranih za konstantno doziranje neugodnega stanja duha, ki psihokratsko vplivajo na razgraditev – družbeno že priborjenega). Žalostno. Ja, hudič se skriva v podrobnostih.

    Da ne odkrivam tople vode, Barbara Skubic http://www.delo.si/tuditi/blog/sluzkinje.html eno teh vnebovpijočih dejstev lepo ponazori takole:

    “Ampak kaže, da je osupljivo veliko bralcev, ki so Služkinje pripravljeni brati kot zgodovinski roman, kot zgodbo o tem, kaj se je s služkinjami v Jacksonu v resnici dogajalo. No, najbrž tako zelo osupljivo vendarle ni; gre le za nekoliko prirejeno razumevanje Aristotelove misli o tem, da je poezija resničnejša od zgodovine, ker prikazuje dogodke tako, kakor bi se morali zgoditi (v nasprotju z zgodovino, ki jih prikazuje tako, kakor so se zgodili). Saj je najbrž logično, da si želimo, da bi se problemi rešili tako elegantno in tako brez žrtev, mar ne? Zakaj me torej to moti? No, ker se lahko zgodi, da se tako poenostavljeno razumevanje vrine v »resničnost« in še naprej otežuje dejstvom, da bi prišla na dan.”

    In tu se zelo strinjam z mnenjem Simone, da je “mera prioritet psihologije posameznika”, s te perspektive, najodločilnejša.

  34. Rado - 11.10.2011 ob 14:03
    Rado

    Simona,
    na eni od televizij (Celje ?) sem te pravkar videl. Vsaj zdelo se mi je, da si ti. Žal je bilo na koncu in te nisem slišal govoriti.
    Kakorkoli že, izgledala si strašno seksi (nikoli doslej te nisem gledal v tej luči).

    Upam, da bodo kdaj ponavljali.
    Želim ti lep dan.

  35. Simona Rebolj - 12.10.2011 ob 23:11
    Simona Rebolj

    @3illian:

    Če povzamem … se strinjam, ja, hudič se vedno skriva v podrobnostih … bog pa tudi …

    @Rado:

    Ja, prav se ti je zdelo. To je bila očitno že ponovitev, ker prvič je bilo na sporedu že kar dva ali tri tedne nazaj. Pogovor je bil namenjen Festivalu slovenskega filma in najnovejšim slovenskim filmom na programu. Gosta sva bila s programskim selektorjem.

    Ne morem verjet, da me ravno ti nikoli doslej nisi gledal v tej luči. Hmm … glede na najine pregovorno sadistične dialoge preko blogov, bi bilo za mir v bajti očitno bolje, da bi me lahko več gledal kot bral ali poslušal … hehe …

  36. Sašec - 14.11.2011 ob 09:19

    Končno gledal dokumentarec! Odlično prezentirano in globoko pretresljivo, žalostno..ah, to življenje…! Zelo priporočam ogled!

  37. Janja - 17.11.2011 ob 12:27

    Pri šejkih so bile zelo priljubljene.

  38. Helga - 21.12.2011 ob 23:20

    Ravno sem videla film. Kakšne zgodbe! Zapleti, drame, stiske, iskanje sreče, preživetja. Neverjetno.
    Imam pa čisto tehnično vprašanje; nikjer ne zasledim kdo so bili bralci tekstov (v ozadju in pred kamero). MOrda kdo ve?

  39. David - 21.12.2011 ob 23:37

    ups, Rado se je zaljubil na mah, pa naj še reče kdo, da ljubezen na prvi pogled (lahko je tudi TV) ne obstaja :)

  40. David - 22.12.2011 ob 00:40

    ….sicer pa, tudi jaz sem si danes ogledal ta film, dejansko ga je gledala Tina, meni te zadeve tragedije preveč ne dišijo, ampak po sili prilike…… Ne vem edino, kaj ima emancipacija pri tem, da ženska pusti otroke in družino, odide in takorekoč pozabi na svoje otroke. Ne vem, vse skupaj je izgledalo tako zelo slovensko :(

  41. David - 22.12.2011 ob 00:42

    ….sploh se ne želim poglabljat, se opravičujem, ker sem kar bleknil. Samo ti otroci, ki so ostali brez svoje mame, po kateri so tako zelo hrepeneli, so se mi res zasmilili.

  42. Nataša - 22.12.2011 ob 07:33

    David, emancipacija nima nič s tem. Gre za zelo preprost pojav, ko ženska prevzame vajeti in gre služit denar namesto moškega, ker pač zasluti možnost (dobrega) zaslužka in posledično poplačila dolgov in omogočanje eksistence možu in otrokom. Za kakšno ceno in kako so možje sprejeli to odločitev, je pa lepo povedano v filmu. Eni so sprejeli “podrejeno” vlogo (mojbog, kako vodebilno se izražam), drugi so pa prejeti denar lepo zapili, misleč, ah, sej baba se v Egiptu kurba (farji so krepko pripomogli k tovrstnim idejam s svojimi pisarijami). Ne vem, mogoče je meni matriarhat bolj domač, ker sem se rodila v taki ureditvi. :) Sicer pa vse pohvale Pevcu, tako večplastno obdelane teme nisem že dolgo videla.

  43. Matejka - 22.12.2011 ob 10:07

    Aleksandrinke dajo misliti. Predvsem o večplastnosti zgodb… Ni ene resnice! Nikoli je ne bo. Težko je sodit. Njim. Njihovim zgodbam. Njihovim dušam. Njihovim resnicam. Njihovim usodam. Nikomur ni prizanašala… ne njim, ne njihovim otrokom, ne njihovim možem, ne njihovim varovancem.

    V tem se mi zdi največja vrednost dokumentarca! Čestitke Metod!

  44. David - 22.12.2011 ob 13:52

    A zato, ker sem napisal, da vse izgleda tako slovensko, sem pa že sodil? No ja, verjetno sem res. Dokumentarec je res vrhunski. So pa slovenske ženske pokazale vso svojo plemenitost, ki jo premorej(m)o Slovenci v odnosu do …….. Tudi v tem, da se svojim otrokom niso znale približat, oziroma so jih nekako potlačile tam doli v Egiptu v pozabo. Tudi ko so se vrnile niso vzpostavile pravega kontakta z njimi. Občutek krivde PO SLOVENSKO na delu. Ne morem verjeti, kakšno negativno vlogo je znala v preteklosti odigrati tudi cerkev. In tu nastane problem, ko začnejo ljudje enačiti vero s cerkvijo kot institucijo.

    Ko take stvari gledam si zelo želim, da nikoli ne bi bil Slovenec. Res, prav želim si tega. Smo narod brez korenin in vse je gnilo. Tako preteklost, kot sedanjost.

  45. Simona Rebolj - 22.12.2011 ob 13:52
    Simona Rebolj

    @Helga:

    Ja. Pripovedovalec v offu in enkrat bralec pisma pred kamero je bil igralec Primož Pirnat, eno pismo pred kamero je prebrala še igralka Marjuta Slamič.

    @David:

    S tem, kar si omenil, nima neposredno emancipacija nič in tega v filmu tudi nihče ni trdil. Kot ti je že Nataša lepo replicirala. Je pa bilo prikazano, kako slabe pogoje za vrnitev Aleksandrink k družinam so še dodatno ustvarjali s pomočjo farjev seveda. In vezo ima pri tistih mladih ženskah, ki so odšle kot mladenke vseeno v Aleksandrijo, ko še niso imele familij ali, en primer je bil naveden, niti niso bile v brezizhodni eksistencialni stiski. Te pa so odšle zaradi zavidljivo bolj napredovane emancipacije žensk v Egiptu, kar je pomenilo boljše možnosti za neodvisno samostojno življenje, morda celo kariero. No, večina se jih je še vedno predvsem poročila, ampak z bolj situaranimi možmi pač, ki so omogočali tudi ženam bolj kvalitetno družabno življenje.

    In seveda so bili ti zapuščeni otroci ubogi in ja, vse je bilo zelo slovensko, vključno z bančnimi pufi in hlapčevanjem še tako živo tudi danes, da kar ne moreš verjet.

    @Matejka:

    Se strinjam, da je največja vrednost tega dokumentarca v večplastnosti prikazov in prikazih različnosti usod. Resnica pa je za vsako posamezno zgodbo pač ena, le odgovornost za razplet in negativna čustva so bila včasih bolj, včasih manj prepletena med več protagonisti.

    Varovanci še vedno niso imeli za jokat težkih usod, predvsem v primerjavi z zapuščenimi otroki na naših obubožanih tleh z malo možnosti za omembe vredno izobrazbo, kariero itd.. To enačit bi bilo vendarle perverzno oziroma relativizirat, češ, vsak ima svoj križ. Že, že, ampak niso vsi enako težki in nekateri so iz zlata, drugi pa iz kamna itd.

  46. Prekrasen, pretresljiv, vrhunski! Bravo Metod & Co. - 26.12.2011 ob 13:10

    Ze dolgo nisem videla tako krasnega dokumentarnega filma slovenskega avtorja, polnega zalostnih in toplih občutkov.

  47. Dajana - 27.12.2011 ob 21:41
    Dajana

    Simona! Danes sem odprla svoj tweeter in prišel je Crni in je rekel, da je fajn, da sem prišla in da pridi še ti. :roll:

    Če ne znaš odpreti tweeterja, prosi Samota, on je meni odprl tweeter: http://drekozer.blog.siol.net/2011/12/27/twitter-da-ali-ne/

  48. David - 27.12.2011 ob 22:33

    Dajana, ti si res smešna….

  49. Simona Rebolj - 28.12.2011 ob 17:01
    Simona Rebolj

    @Dajana:

    Hmmm … težko bi se bilo ne strinjat z Davidovo pripombo, ampak vseeno …

    Hvala za obvestilo. Sem pokukala na tvoj blog, za kaj neki gre, ker sem bila očitno upravičeno prepričana, da si svoj vstop med tviterje in predvsem srečanje s Crnijem ovekovečila. Všeč mi je, da si spomnila, kakšen oboževalec tvojega bloga in ženske osebnosti je bil Crni, ko te je povabil kar na okroglo mizo knjižnega sejma. Takšna dejstva o stanju stvari si je res dobro zapomnit za morebitna nadaljnja sprenevedanja ob intelektualno neugodno zapoznelih trenutkih resnice … hehe …

    Torej hvala tudi za izraženo ganljivo zaskrbljenost, da morda ne tvitam zato, ker ne znam uporabljat tega izjemno zapletenega sistema. Hmmmm še enkrat. You’re unbelievable!

    Tvit bom mogoče uporabljala kdaj kot propagandno oporo nečemu omembe vrednemu, če se mi bo ljubilo, ker je sicer to početje smiselno približno toliko, kot so omembe vredni slogani za pralne praške in pregovori. Torej nič, še posebej če ti nič ne plačajo za proizvajanje cenenega blefa. Ker je zanekrat še blog pri meni na dopustu, brez utripa, brez ritma, ne vidim najmanjšega razloga, da bi zabijala čas s pop korn pametovanjem tipa tvitanje. Zaenkrat tudi še ne planiram strela v lastno glavo.

    Ampak še enkrat … hvala za pobudo. Crnijev odziv je pa pregovorno ljubek in dvoumen po potrebi. Sicer nisem ljubiteljica omenjanja mojega imena po nemarnem, v čemer se res ravno Crni tako rad izkazuje. Kar je pri Gartnerju razumljivo, je pri Crnkoviču neprebavljivo (uf, tole bi lahko bil en tak šik ful kul tvit, a ne?). Ne morem se odločit, ali je lepo ali grdo videt, da se svet še vedno vrti po istem kopitu.

  50. David - 31.12.2011 ob 19:28

    Simona. Vse dobro v 2012. Prav tako ostalim obiskovalcem tvojega bloga.

  51. Simona Rebolj - 1.01.2012 ob 18:06
    Simona Rebolj

    @David:

    Hvala. In seveda enako tudi tebi z družinico.

  52. koki - 16.01.2012 ob 15:50

    Simona, kdaj bo kakšen nov blog…klikam dnevno semle, pa nič. Pa toliko tem za obdelat. ;)
    Potem pa “moram” checkirat druge bloge, kjer ponavadi kaj komentiraš (chef, iztok…), če hočem kaj od tebe prebrat.
    No, sej tole ni mišljeno kot teženje, samo pozdrav in fajn bi bil kakšen nov blog od tebe.
    LP

  53. Simona Rebolj - 17.01.2012 ob 00:48
    Simona Rebolj

    @koki:

    Ja, za tiste, ki me še zvesto klikajo pogosto, celo dnevno, sem pa že zelo dolgo časa vir razočaranja in bede. Za oklofutat.

    Nisem sprejela kot teženje, ampak kot spodbudo, brco v rit. Tako da … hvala, hvala. Težim si pa predvsem sama, ker počasi že prav pogrešam svoje pisanje na svobodnem blogerskem planetu. Res. Ravno zadnji teden še posebej. Dolga in prepletena je zgodba, zakaj sem padla “iz forme”. S komentarji pod izpostavljenimi naslovi se pač na hitro izdriskam. Ampak bo še drugače, zelo drugače. Z več plati.

    Pozdrav in vse dobro tudi tebi.

  54. estera - 18.01.2012 ob 09:33

    se pridruzujem kokiju…
    tudi sama dnevno doživljam razočaranja, zgleda, da smo ob vseh abotnostih, s katerimi nas filajo po vseh medijih res lačni možganske hrane…

    priznam, da sem že tako nizko padla, da upam, da te bo iztok spet kaj omenil, pa da se boš prišla k njemu pizdit…

    navijamo in podpiramo!

  55. Simona Rebolj - 19.01.2012 ob 23:04
    Simona Rebolj

    @estera:
    “priznam, da sem že tako nizko padla, da upam, da te bo iztok spet kaj omenil, pa da se boš prišla k njemu pizdit…”

    Hahaha … ljubko.

  56. G.G. - 28.01.2012 ob 18:18

    tud jst opažam, da na drugih blogih vedno bolj spremljam, kaj ima med komentarji za povedati “zloglasna” simona rebolj! sicer se bolj malokrat strinjam s tem kar imaš za povedati, ampak vseeno občudujem tvoje kritično stališče in občasno provokacijo!
    P.S. eno off-topic vprašanje-a ti je že kdo rekel da si rahlo podobna mirandi richardson (to sicer sklepam zgolj na podlagi tvojega miniaturnega avatarja)? :P

  57. Simona Rebolj - 29.01.2012 ob 15:43
    Simona Rebolj

    @GG:

    Hmmm … ne, ti si prvi, ki si zaznal omenjeno podobnost. In ja, na tej fotki, se strinjam, so neke podobnosti z Mirando bolj poudarjene. V realnosti jih je manj. Kriv je verjetno miniaturni avatar, ki je sicer med ljudmi, ki me poznajo, 100% popljuvana slikca z obilo posmehovanja. Med tistimi, ki so me spoznali kasneje v živo, pa so se vrstile pritožbe o nerazpoznavnosti in potem spet še kup posmehovanja, kje neki sem pobrala ta zmazek. Bil je pač edini, ki sem ga takrat imela na kompu, ko sem morala fotko na hitro poslat Siolu za uvrstitev med hišne blogerje. In ni se mi ljubilo ukvarjat s posebnim fotosešnom za to priložnost. Sem antifotofrik, kar se pozna tudi na mojih blogih. Pozna se pa tudi v mojih praznih albumih. Enkrat bom vseeno zamenjala tole fotko z nečim bolj identifikacijsko prijaznim, čeprav se meni osebno tudi ta sploh ne zdi tako nemogoča in me po eni strani kar veseli, da je ocenjena tako negativno. Bolje tako kot obratno … haha …

    Sicer ne maram fotografij in jih z razlogi dojemam kot tako ali drugače najbolj lažnivo izrazilo vsega, zato me ne čudi, da je ravno v tem obdobju tako popularno … temu primerno pa toliko bolj spoštujem izjemne primere dokumentarne in umetniške fotografije seveda … Okej, ampak to je že druga za moje pojme zanimiva tematika.

  58. Melanholični ptič osrečuje ljudi - 5.02.2012 ob 23:43

    kva zdej to. dej napiš’ nekaj, bemtiš.

    kar se tiče koleracije simoinega obraza s tole fotko – ne obstaja, če govorimo o tile miniaturni. ko je bila hišna blogerica, je bilo mogoče videti večjo in tam bi pač lahko rekel, da gre za simono. ampak samo za enega od možnih referentov, ki se zelo pogosto in uspešno menjajo … iz najinih srečanj se je spomnim kot latinsko fatalko, zaskrbljeno deklico, mlado in odgovorno mamo itd., s čimer gre v štric tudi stil. to ni nič osebnega, samo zanimivo opažanje.

  59. Simona Rebolj - 7.02.2012 ob 00:42
    Simona Rebolj

    @Melanholik:

    Mislim … res si pesnik, no … bledolična, modrooka, blond latinska fatalka, zaskrbljena deklica sredi tridesetih, mlada in odgovorna mama brez otrok itd., s čimer gre v štric tudi stil. Res Zanimivo opažanje:)

  60. Melanholični ptič osrečuje ljudi - 7.02.2012 ob 19:37

    nima veze polt, starost ali otroci. tudi mati se rodi brez otrok, deklica je sredi desetih pred tridesetimi, da ne govorimo o številnih primerih bledih in modrookih hispank. seveda pa stvari vidim po svoje in ja, marsikdo bi si lahko kaj popolnoma drugega po tem predstavljal. tnx, drgač!

  61. Melanholični ptič osrečuje ljudi - 7.02.2012 ob 19:40

    pa čeprav si modrooka in svetlolasa je tvoj obraz daleč od oblike skandinavskega ali bognedaj germanskega stereotipa. tudi od slovanskega. dej, no, dej, celo strip si dobila, v katerem špansko govoriš:)

  62. Melanholični ptič osrečuje ljudi - 7.02.2012 ob 19:50

    p.s.: preveč descartesa berem.

  63. Simona Rebolj - 8.02.2012 ob 00:45
    Simona Rebolj

    Ja, ja, ja … saj ti ne nasprotujem. Mi na pamet ne pade. Samo ubesedila sem paradoks, ki je brez dvoma moj stil, kakor koli me že kdo vidi.

    “dej, no, dej, celo strip si dobila, v katerem špansko govoriš:)”

    Hahaha … res je. Sicer sem fasala španščino, ker avtor pač resnično ni razumel mojih besed, je pa dovolj razumel špansko. No, ampak naključja niso nikoli samo naključja.

    “p.s.: preveč descartesa berem.”

    Hmmm … verjetno zato, ker je rojstni dan praznoval na isti dan kot jaz. Viš … spet naključje, ki nikoli ni samo naključja. Ha!

  64. Melanholični ptič osrečuje ljudi - 8.02.2012 ob 01:52

    1. hehe.

    2. paradoks odpira vrata neskončnosti in vrata niča. karkoli že to dvoje pomeni.

    3. avtorji, ki te ne razumejo, ampak razumejo kaj drugega, so pogosto simpatični.

    4. hoh. zadnjič mi je urednik povedal, da je descartes širom evrope zaplodil neskončno otrok. mogoče sva celo sorodnika. bližja kot “samo po adamu in evi.” zanimivost: bil je tudi navdušen vojak. imel sem ga za introvertiranega starega devičnika. potem sem ga primerjal s sabo. svet je v svoji barvitosti tako črno-bel. barvitost je v principu črno-bela.

    5. jaz imam rojstnodnevce boccacia, predina in tupaca. hell yeah! sami pesniki! zanimivo – danes sem naletel kolekcijo spodobno dizajniranih vžigalnikov s horoskopskimi znamenji. dvojček vžigalnik je črn, z angelčkom in hudičkom. verjamem v določene premise heriskopa (čeprav se bo harlequin chinasky neuspešno poskušal prepirati z mano na podlagi logike. to ne gre. kdor osvoji jezik, osvoji logiko. logika kot taka pa sama na sebi ne pomeni nič. preveč opijatov škodi. i love this man).

    6. i’m drunk and stoned as fuck. verjetno je vse to nesmisel.

    7. mogoče tudi po tem principu, da ta blog samo ne obstaja. descartes me je skoraj prepričal, da obstajava samo jaz in bog. paradoksalno – hotel je dokazati da obstaja, ampak se je z objavo knjig izničil.

  65. Melanholični ptič osrečuje ljudi - 8.02.2012 ob 01:58

    p.s. 2: če ti ta komad ne bo všeč, zame ne obstajaš.

    http://www.youtube.com/watch?v=gtn_DD28HMo

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !