Simona Rebolj

« | | »

EUROSONG PARTY 2012

26.05.2012

EURO NEURO

Eurosong postaja iz leta v leto bolj duhovit evropski razvedrilni popkulturni eksperiment. Iz protokolarnega dolgočasja, ko je diktatorsko vladala klasična popevka z orkestrom kot nekakšna neformalna zapoved, se je vzdušje počasi sproščalo in serviralo vedno več raznih etno ritmov, ki so poudarjali naravo posameznega naroda. Balkanski ritmi, latino ritmi in folk raznih barv je prihajal vedno bolj na svoj račun, medtem ko je Irska, ki je zaradi popevkarske diktature prednjačila z zmagovalnimi uvrstitvami, potonila v brezno togote, Italija je demonstrativno odpeketala z odra in se vsako leto zabavala sama s seboj na San Remu. Nič hudega. S časom se je europartyju pridruževalo vedno več držav in tudi Italijani so se itak naveličani monologov lani vrnili. Evrovizijski oder so postopoma okupirale še raznorazne zvrsti popularne glasbe glede na tokove monopolnih trendov in žur postaja takšna paleta bolj ali manj posrečenih koktejlov etno ritmov s pop trendi, kot sicer ne obstaja priložnost, da bi jih pokonzumiral na samo eni večerni zabavi v lokalni oštariji. Liberalni spremljevalci Eurosonga po duhu so si oddahnili, organizatorji pa prav tako, saj bi propadli, če ne bi k ogledu privabili tudi mladino, ampak bi računali le še na nekaj preživelih zvestih gledalcev iz zgodnjih let 20. stoletja. A vseeno so prehodi med stili, žanri in pristopi med nastopi na odru včasih tako radikalni, da je vsaj smeh in s tem določena stopnja ugodja na fotelju že zaradi tega zagotovljena. To je zborček ljudi, nemalokrat z absurdno različnih planetov, ki dajo, vsaj večinoma, vse od sebe, da bi jih opazili. Skratka, tako pestrega vzdušja trkov vibracij ni mogoče doživet na nobeni še tako odprtosrčni in po udeležbi pisani rojstnodnevni zabavi. Če ne drugega, bi se bilo nemogoče dogovorit, kakšna muzika se bo rolala po okusu vseh in prepir s poraženci na koncu bi bil zagotovljen. Nalogo discipline in hierarhije prevzamejo žirije, svoj okus pa sporoča občinstvo z glasovanjem, če tako not’ padejo, da jim ni žal darovat nekaj centov za ta zelo uspešen biznis, za katerega osebno še vedno trdim, da je odlično zastavljen razvedrilni šov pod sloganom “tradicionalno in povezovalno”. Vključno s poanto promocije držav.

Dejstvo je, da marsikdo od raje na primer še nikoli ni slišal, da sploh obstaja Azerbajdžan, ki po določenih kriterijih je del Evrope, po spet drugih ni, večina ostalih komaj uspe brez muke izgovorit ime, vedo pa zdaj nekaj več osnovnih podatkov o deželi, tudi o antidemokratični politični situaciji, kulturi in vsi po spisku ponavljajo ime glavnega mesta. Včasih znotraj evrosong mrzlice nastane celo politično konotiran kraval. Kot se je zgodilo ob ukrajinski zmagovalki Ruslani, ki je bila v tistem času ravno pred pomembnimi volitvami, pri čemer je Ruslana podpirala Viktorja Juščenka. Da ne omenjam fajta med Srbi in Črnogorci, ki je povzročil odpoved udeležbe na tekmovanju in prilil olje na ogenj pri demonstracijah za odcepitev Črne Gore. Letos je Armenija zaradi spora z Azerbajdžanom odpovedala sodelovanje, seveda se je pred kristalno palačo odvilo tudi nekaj demonstracij zaradi kratenja človekovih pravic, a po poročanjih sodeče ni šlo ravno za burne in množične upore. Eurosong je lahko dober izgovor, da se o marsičem spregovori pred svetovno javnostjo, kar je sicer potisnjeno v sfero nezanimanja in molka. Vendar ne glede na to, ali nastopa na odru v muslimanski državi Izrael, ali po odru v državi, ki se ne more pohvalit z nizko stopnjo homofobije, skače gej, se na Eurosongu čas ustavi v imenu sprave. Meje pa zabrisujejo tudi izbrani nastopajoči.

Letos žid zastopa Turčijo, Maročanka po rodu Švedsko, nekdanji iranski begunec Norveško, indonezijske korenine ima predstavnica Francije, madžarski bend zastopa gemišt predstavnikov muslimanske, judovske in katoliške religije in tako dalje. Države nemalokrat pošljejo v tekmo svoje največje zvezdnike, za katere ob totalnem monopolu Amerike in Velike Britanije večina Evropejcev ni še nikoli slišala, kar pa nikakor ne pomeni, da so v svetu popa in kiča kaj slabši. Zvrsti se precej pofla, ki večinoma precej predvidljivo izpade iz igre pred finalom, kar nekaj nastopajočih pa vsako leto predstavi celo kaj izjemnega ali pa vsaj povsem na nivoju siceršnjih pop trendov, s katerimi nas obmetavajo predvsem z ameriškega tržišča, kot bi šlo za izjemen dosežek stoletja, vreden milijonov v denarnici nekega povprečneža, ki se je rodil, zaživel in znašel na pravem mestu ob pravem času pod vodstvom najbolj agresivne vojske. Jebi ga. Na Eurosongu ne zmagujejo države, ki veljajo za močne in so avtomatsko vključene v finale, ker prispevajo veliko denarja. Visoko prilezejo, če so, glede na okvir, nastopajoči predvsem dovolj prepričljivi in učinkoviti, kar koli že zganjajo. Sicer predstavlja evrovizijski spektakel kiča predvsem zanimiv eksperiment prereza vsesplošnega okusa med podobnimi, a tudi zelo različnimi kulturami. Nivo je seveda prilagojen povprečju, a vseeno je znotraj povprečja bolje tvegat s čim kakovostnejšim kot cinično prodajat afengunc, ker v resnici nimaš kaj ponudit. No, če že prodajaš kliše, mora izvajalec ali izvajalka vsaj pred večino izpast pofukljiva roba. Vsako leto nekdo potrdi pravilo igre, da je bolje predobro kot preslabo. Lani z nepopularnim žanrom in nadpovprečnim nastopom Italijan, letos Albanka. Zganjanje neupravičene nadutosti je kaznovano, zganjanje cinizma pa na takšnem mestu popolnoma deplasirano in patetično, česar Rambo Amadeus verjetno nikoli ne bo doumel. Ker je sam pravzaprav en velik zgolj kvaziintelektualen politikantski blefer in temu primeren tatič glasbeno žanrskih motivov in vsebinskih floskul na balkanski estradni sceni. Podobno kot naš Magnifico, zato sem se skoraj s fotelja zvrnila, ko sem danes slišala, da sta bojda pri njegovem nastopu sodelovala. Simptomi nikoli ne lažejo, zato vrana vrani ne izkljuje oči. Resnično pametna in ustvarjalna oseba, ki ima kaj omembe vrednega, izvirnega ali presežnega za povedat ali pokazat, se tam repenčila ne bo ali pa bo skušala dokazat, da dovolj dobro ve, za kaj gre, in lahko z levim mezincem pomete s konkurenco ali pa, še bolje, lahko obstoječe razmere spravi na višji nivo. Saj mu je vendar vse jasno. Ali pač ne? Če mu res jasno je, mu bo uspelo na tak ali drugačen način prodret z zavidljivim pridonosom k razvoju takoimenovane zbanalizirane klime povprečja ali pa bo dosegel vsaj omembe vreden odmev v pozitivnem smislu besede. Samo frustriranim bleferjem se ljubi ravsat z domnevno ubožnejšim na duhu na takšen način, da dejansko tekmujejo z njimi, pri tem pa ne pokažejo, kaj šele dokažejo ničesar omembe vrednega, razen ubožnosti na duhu v domnevno po defoltu superiornem žanru. Tragikomična predstava precenjevanja sebe na podlagi podcenjevanja drugih. Rambo Amadeus simptom je sicer pogost, eden izmed komedije zmešnjav, v kateri norci pač jebejo zmedene in obratno. Dogaja se kar naprej na terenu kvaziintelektualizma, kvazipolitikantstva in kvazikvalitete. Konča se vedno z istim epilogom, da blefer pač otvori zabavo in na koncu odjaha na oslu, ne da bi za seboj zapustil kar koli osmišljenega, ubogi na duhu pa naprej v miru praznujejo svoj raj na zemlji in imajo zadnjo besedo. Kdo je tu pravzaprav nor in kdo zmeden, je razprava, ki se ne more končat, podobno kot prerekanje o kuri in jajcu.

SLOVENCI RAJE MOLIMO KOT FUKAMO

Eva Boto bi se lahko uvrstila v finale, če se ne bi vtaknili vanjo naši “strokovnjaki” in zelo pridno, kot je v slovenski naturi, pokvarili učinek vseh razpoložljivih adutov za nastop. Brez vsakršnega smisla za predvidevanje, kam sploh gredo in zakaj. Ko sem si ogledala nastop na 2. vaji pod nekim člankom, mi je bilo jasno, da je bitka izgubljena. Od dolgočasja sem skoraj zakinkala po prvi minuti. Prebudit bi me moral vrhunec balade, a vrhunca ni bilo več, saj se je utopil v neznosnem drenu nekih preglasnih bejb na odru, ki so meglile v duhamorni belini naokrog kot duhovi in prispevale k zvodenelosti prezence glavne pevke. Bistvo je oviralo še sterilno priučeno mahanje, ki ga pri nas imenujejo koreografija, ne razumejo pa, da koreografija ne sme pevca ovirat pri akumulaciji energije, ampak kvečjemu podpirat, sicer je bolje, da pustiš izvajalca pri miru, da ostane svobodno fokusiran nase. Deklica, ki je zaradi svoje nezverziranosti pri premagovanju pritiskov velikih odrov pred večdesettisočglavo množico še pod posebnim pritiskom, potrebuje toliko več prostora in svobode, da iz sebe stisne največ, kolikor je možno. Eva Boto pač ni Hari Mata Hari, ki lahko dren zgolj izrabi, da še bolj izstopa. Pa še on pač telovadil ni! Koreografijo si pač lahko privoščijo tisti, ki že točno vedo, kaj jim paše in kaj ne, da bodo lahko svobodno iztisnili iz sebe še več energije na odru. Eva Boto se pri tem zagotovo še ne zna postavit zase. Da ji koreografije ne godijo, se je poznalo že, ko je tekmovala v oddaji Misija Evrovizija. Najbolje se je odrezala, ko so jo pustili na miru, zato se je vmes tudi malo spričkala z mentorji, ker je bila bojda premalo ubogljiva in ni znala spoštovat profesionalcev, ki bojda vedo, kaj delajo, kot je posmeha vredno nakladala Tina Marinšek. Da ne padem od smeha pod mizo. Profesionalci bi morali predvsem zaznat in upoštevat naravo potenciala posameznika ter pomagat tako, da pridejo glavni aduti do izraza. Naši profesionalci so pač toliko sposobni kot povprečen piflar, ki se popolnoma izgubi v trenutku, ko je vprašanje na določeno temo zastavljeno malo drugače in ne dobesedno tako, kot piše v učbeniku. Kako diletanti, ki se pri nas odenejo v opravo profesionalcev, ubijajo vsaj potencial, kaj šele talent, se lepo pozna tudi na Eurosongu. Pa tudi na kakšnem X faktorju in podobih veselicah. V Sloveniji je vsak tak šov pravzaprav razvedrilna demonstracija, kako in zakaj v Sloveniji propadamo po produktivnosti in zatiramo talente. To počnejo diletanti, ki se do pozicij prebijejo po vezah in profesionalci, ki mislijo, da so profesionalci za vse, a pač niso. Dober hiphopar še ne pomeni dobrega koreografa za vse razmere in okoliščine, kaj šele psihologa in poznavalca terena, kjer rovari. Vsak profesionalec mora imet tudi smisel za psihologijo ljudi, s katerimi se igra.

Eva Boto je dekle, ki (še) ne premore kaj dosti seksualne impulzivnosti, ki pa na tekmovanjih tipa ESC šteje pravzaprav največ. Koketiranje in flirtanje na sto in en način. Zato ni nenavadno, da je vsaj preboj uspel Maji Keuc, ker za naše totalno antierotične razmere funkcionira kot tank, ki ji na čelu piše “vse bi pofukala, če bi se mi ravno zljubilo”. Tovrstna agresivnost in pretirana nadutost ji je seveda zelo koristila na ogromnem odru, kjer se trudiš “hipnotizirat” čim večje število ljudi, ki pač predvidljivo najbolj trzajo na libido efektu. Če bi znali Evi Boto pomagat, je seveda ne bi oblekli v opravo za k birmi, ampak bi ji pomagali pri akumulaciji energije s kakšno bolj določno barvo in prefinjenim glamuroznim krojem. Predvsem bi jo pa pustili na miru!!! Da se v miru prepusti svojim gibom, trzljajem in pogledom po občutku. Sposobnost osredotočenja in s tem povezana energija nastopajočega šteje 50% nastopa. Nekateri, ki jim prognoze ne kažejo najbolje, ravno zaradi efektivnega nastopa drastično presenetijo z dobrim rezultatom, nekateri, ki veliko obetajo s priljudno pesmico, pa pogrnejo, če na odru izpadejo mlačno. Bistven adut Eve Boto je bil ravno v tem, da je predvsem balade znala interpretirat zelo doživeto. Brez koreografije. Čim se jo je trpalo v koncept, je odpovedala. Ne po svoji krivdi. verjamem, da je dala vse od sebe, ampak meje verjetnosti so bile preveč omejevane. Eva Boto je svojo nalogo opravila dobro, a le zato, ker bi bilo nemogoče pričakovat od nje, da bi se zmogla postavit zase in se ne bi pustila režirat diletantom z večno dobrimi nameni. No, saj to tudi Omarju Naberju ni uspelo, ko so ga zjebali na podoben način z uničujočo režijo in kostumografijo, čeprav je šel v tekmo s povsem primerno balado za visoko uvrstitev. Vseeno se strinjam s trditvami, da vsaj sramote ni, kot bi nastala s klovnesama Prusnik ali kot je nastala že prevečkrat v preteklosti. Eurosong je kurbarija s številnim občinstvom. Tja se gre fukat, ne pa spakovat na infantilno nedonošen način (bojda obetavni klovnesi dvojčici Prusnik, Kalamari in Žlindra, Anžej Dežan itd.), tudi molitve in uprizarjanje nenavadnih obredov pred birmo, kar pri nas nekateri imenujejo pravljično vzdušje, pač ne morejo vzbudit veliko pozornosti na paradi fukfehtarskega kiča, v kolikor nimaš ni resnično izvirnega in zanimivega na zalogi. Kaj neki je pomenilo tisto božanje po roki Eve Boto s strani neatraktivne bekvokalistke? Ponesrečen lezbični poskus gozdnega strašila pri osvajanju Sneguljčice, al’ kaj?

ZA ČIGAVO NAKLONJENOST SE SPLOH CUFAMO?

Na veliko verjetnost, da bodo večni amaterji uničili nastop in potencial Eve Boto, sem opozorila že v zapisu o domačem izboru, ker se to dogaja kar naprej. Zato sem tudi zapisala, da bi se pri nas morali finalisti predstavljat že na domačem izboru s takšnim nastopom, kot naj bi izgledal v celotnem kontekstu tudi na Eurosongu. Eva Boto, menim, da bi sicer lahko prišla v finale namesto predstavnice Bosne in Hercegovine Maje Sar. Treba je razumet, da države stavijo na največ glasov od sosednjih držav. Pa ne zaradi kuhinje. Ampak zato, ker gre ponavadi za področje, kjer so predstavniki sosednjih držav ljudem bolj poznani in morda že prirasli k srcu. Zato bi bil čudež, če Švedinja ne bi dobila 12 točk od skandinavskih držav, saj v vseh državah že predstavlja prepoznavno estradnico. Enako, kot bi bil čudež, če Slovenci ne bi namenili 12 točk Željku Joksimoviću. Vseeno pa štejejo tudi glasovi, ki presegajo sosedske všečnosti. Najbolje se uvrsti tisti, ki poleg sosedskih glasov prejme še zavidljivo število drobiža točk od vsepovsod in seveda od žirij, ki predstavljajo polovico uspeha ali neuspeha. Skratka, tudi Malta se je prebila v finale. Eva Boto ni mogla premagat Željka Joksimovića, medtem ko ji je Makedonka Kaliopi z izjemno prezenco in vokalom pobrala še preostanek. Maja Sar je s precej zahtevno in neatraktivno balado za prvo poslušanje v okviru povprečnega okusa zajurišala z odličnim nastopom. Znala se je ob pravem trenutku spokat izza klavirja in se postavit na odru kot edina “taf” ženska na svetu v temu primerno libidalno všečni opravi. Naredila je to, kar Evi Boto naši strokovnjaki, ki bi jih bojda morala ubogat, ker obvladajo, niso dovolili, ampak so jo obremenili s telovadbo za telebane v kostumu za nadebudno birmanko, utopili v morju bejb v podobi dolgočasnih duhov, ki se jih še ustrašili nismo, ko so nadlegovale glavno protagonistko. Upam, da se je Eva Boto kaj pametnega naučila o tem, kako pomembno je vedet, kdo in kaj si sam, in se ne pustit zmedenim duhovom v preobleki strokovnjakov, da te zavedejo, ker so ti bojda tako prekleto naklonjeni, ti privoščijo vse najboljše in so polni dobrih namenov, ko se pretirano ukvarjajo s talenti drugih, namesto da bi raje delali na tistem, za katerega trdijo, da ga bojda imajo sami. In zdaj poslušamo jadikovanja, kako naša Eva ni nič kriva in je izpeljala nastop fenomenalno, da bi se le odvrnilo pozornost od bistva, torej od tistih, ki svojega poslanstva niso izpeljali niti približno čemu fenomenalnemu. Ja, Eva res ni nič kriva. Še nahruljena je bila s strani večnih amaterjev, ki v Sloveniji pač ne morejo propast, ko je še uspela bit pametno neubogljiva.

EVFORIJA ali ZABAVA ZA VSE

Nedvomna favoritka je Švedinja Loreen s pesmijo Euphoria. Toliko evforije je nazadnje dvignil le Norvežan Aleksander Rybak. Pred njim pa tudi Dima Bilan in Ruslana na primer. Favoritinja ni zato, kot tipično slovensko brez smisla za presojo naklada Andrej Hofer, ker naj bi bili Švedi po zmagi Abbe vsako leto favoriti, ampak ker je lahko vsakomur z minimumom smisla za psihologijo in evropske trende na področju popa jasno, da je favoritinja zato, ker gre dejansko za enega izmed tistih posebnih in izstopajočih nastopov, ki je tako močan favorit, da je postal favorit pri večini populacije, še preden bi sploh primerjali z ostalimi kandidati.

Pesem na splošno ni nič posebnega, je pa nekaj posebnega v zvrsti. Torej v primerjavi s hiti, ki kotirajo z disko, elektro pop ritmi. Če se je Loreen vprašala, kakšno konkurenco bi lahko dobila pri publiki, ki stavi na omenjeno popularno zvrst, bi z lahkoto predvidevala obetavne radijske in disko uspešnice, kot jo servirata Norvežan s komadom Stay ali Ukrajinka z Be my Guest, pa tudi Ciperčanka z največjo štanco med štancami La La Love.

Norvežan je pikiral kar na ziher in se predstavlja s kopijo koncepta od lanskoletnega Šveda Erica Sadeeja, ki je pristal na tretjem mestu. Tooji se verjetno ne bo odrezal enako dobro, ker sam ni tako zelo všečen najstnicam, čeprav poje bolje, ima boljšo pesem in tudi bolj kompleksno koreografijo. Na ta klasičen pristop v žanru so najstniki pač navajeni, na kile ga dobivajo z mainstreama, tako da na koncu prevlada predvsem odgovor na vprašanje, koliko najstnic bi si obesilo poster izvajalca na steno. Eric Sade je pač izgledal in koketiral s kamero kot zmagovalec na avdiciji za glavni lik v seriji Gossip girl, Tooji pa ne … čeprav mu nič ne manjka, le premalo neupravičene samovšečnosti izžareva. Je samo “boy next door”.

Ukrajinka skuša plasirat tipičen rojstnodnevni hitič, ki ga izvede z zapomnljivim odličnim vokalom, in v tem okviru je zadetek v polno, saj bi sicer propadla. Njen nastop z vidika scenografije in predvsem kostuma je namreč mnogo večji polom od slovenske sterilnosti. Popoln flop v vseh ozirih. Neokusna bela oprava za popolnoma neprimeren tip ženske. Da ne omenjam nagnusno cenenega pinki venčka na glavi za majhne punčke, ki v tem primeru krasi bučo grozilde. Katastrofa. Neverjetno, kako delimo kikse z Ukrajino tudi na Eurosongu, ne samo pri politični situacijski natezalnici. V vsakem primeru se bo uvrstila premnogo slabše, kot bi se sicer lahko, saj sta komad in vokal skoraj po evrovizijsko zmagovalna.

Lalala štanca Cipra je seveda porazna za vsakogar z minimumom dostojanstva in okusa, ampak treba je razumet, da se takšnih poraznih štanc veseli v diskotekah po svetu zajeten bazen najstnikov. Predvsem bi pa večina najstnic želela izgledat in učinkovat tako seksi razigrano kot sedemnajstletna izvajalka v tem primeru. Jebi ga. Dejstvo je, da so najstnici s Cipra pispevali odlično koreografijo, ker ji je očitno pisana na kožo, saj na odru kar cveti in na vse pretege sporoča, da bi … jah … da je pripravljena z marsikom fukat, če bo dovolj pijače na mize. Komaj čaka.

No, in v tej konkurenci, ki najbolj prezentira sodobne trende popularne glasbe, kar pomeni, da so avtomatsko v prednosti, je Švedinja Loreen nekaj posebnega v vseh ozirih. Komad ni tipična disko štanca, ampak so uporabljeni le določeni klišeji, sicer pa precej bolj hipnotično ambientalna melodija in aranžma cilja nekam drugam. V neko zgodbo, ki presega zgolj party all night. Skuša plasirat nekaj bolj hipnotičnega, čustvenega in poglobljenega. Takšna je tudi izvedba Loreen. Preprosto očarljiva, atraktivna in privlačna. Maročanka je nekaj posebnega tudi z osebnim stilom in koreografijo, ki je fenomenalna in seveda v primerjavi s klasičnimi koreografijami na takšne ritme brez dvoma izvirna. Loreen bi se lahko deklarirala kot model hipija 21. stoletja, ko rokenrol dokončno ne pride več do glavne besede na tržišču popularne glasbe. Predvsem se pa pozna to, kar je sama v intervjujih že izpovedala, da je idejna avtorica koreografije kar sama, saj približno tako izgleda tudi v nočnem klubu, kadar pleše. Gre za njen stil, ki ga je s pomočjo koreografinje le izpilila in nadgradila, posebej v delu, ko se ji na odru pridruži še profesionalni soplesalec. Skratka, vse v njenem nastopu je prilagojeno njeni osebnosti oziroma temu, kar želi izražat. In edino takšnemu pristopu se reče profesionalen, česar koli se že lotevaš. Občutek za človeka, občutek za njegove ključne adute, da pridejo do izraza. In ne uveljavljanje priučenih blodenj nekih wannabe koreografov in stilistov. Loreen pač z vsakim gibom, pogledom in zvokom prepričuje, da je nekaj več od tega, kar sicer ponuja – nič kaj posebej fantastično pesmico. Trdi, da je nekaj posebnega, tudi če nič posebnega ne zapoje in ne pove, pa če nam je prav ali ne, ker to izpelje na poseben način. In uspe ji prepričat od prve do zadnje sekunde nastopa. Obstajajo neučinkoviti in učinkoviti nastopači. Loreen je prepričljiva in učinkovita nastopačica. Edino, kar ji lahko spodnese zmago, je predvsem prevelik hrup že od prej, kar bi lahko pomenilo, da se je dobršen del občinstva že nažrl njenega hitiča in morda presedlal na novega favorita. Izguba zmage bi bil zanjo večji poraz, kot je za kogar koli spodletel poskus preboja v finale, tako enormno dobre šanse ima.

Za favoritinje veljajo tudi ruske babuške z zabavo na odru Party for Everybody, na kakršni bi ostale v drugačnih okoliščinah same. Pesem je pričakovano obupna, ampak … Vedno obstaja nek ampak. Mešanica melodije v imenu tradicije in preskok na štanc refren je prebrisan do konca in čez. To pesmico sem ujela celo na radiu med vožnjo po zabasani Ljubljani. Valjda, Slovenci so si takoj izbrali najbolj debilen komad za evrovizijskega favorita domačih radijskih postaj. In sploh ne izpade tako slabo v primerjavi s podobnimi napevi iz konca osemdesetih in začetka devetdesetih. A vseeno gre za performans, ki nagovarja glasovalni stroj tistih, ki pred ekrani blefirajo cinizem. To je občinstvo, ki z užitkom spremlja Eurosong, a se kronično opravičuje za svoje početje pred sabo in prijatelji tako, da pač nekritično pljuva po njem, ker naj bi se tako pametnim ljudem spodobilo. Saj ne, da bi vedeli, zakaj, samo pametni hočejo bit na najbolj enostaven in neumen način. Babice seveda niso klovni, niti maškare. So čisto prave babice, za katere Rusi trdijo, da kot babuške predstavljajo njihovo tradicijo. Ojej! Zakaj med peko kolačev potemtakem začnejo skakat v milo rečeno netradicionalnih ritmih in vreščat “Comme on and dance”?! Jah, ker so tako prijazne, tolerantne, demokratične, povezovalne in družabne, a ne. No, v resnici imamo pred seboj le manjkrat predstavljeno verzijo ostarelih prostitutk, ki so s pomočjo menedžerja takoimenovano vrednoto v imenu tradicije nagravžno izmaličile v ceneno robo, da bi jo čim bolje razprodale. Za to se jim je zdelo vredno potrudit in prenašat vse te silne napore flirtanja in miganja na odru. Ena izmed bolj izmozganih deluje celo tako zadeto, kot pritiče izkoriščanim prostitutkam. Edino, kar je omembe vredno tradicionalnega na njih, je predvsem to, da so verjetno ene izmed zadnjih babic sodobnega dela sveta, ki izgledajo tako postarane in izžete od patriarhalno demotiviranega načina življenja, kot babice, ki prihajajo za njimi, ne izgledajo več, pa če so malo botoksirane, plastificirane, mumificirane ali pa ne. In za koga se prodajajo te izžete žrtve patriarhata? Kdo, pravijo, da je njihov pimp? Cerkev. Logično. Kdo pa drug. Simpatične, bojda sočuta vredne babice pač ne zbirajo denar za kakšne obubožane ruske vaščane v teh kriznih časih, ampak želijo finančno pomagat vaški fari. In to se zdi vsem tistim wannabe cinikom, ki se z babuškami ne bodo znašli v božjem kraljestvu, neverjetno hvalevredno. Oziroma se jim zdi vredno cinizma! Tako prekleto “pametni” so. Ker je ubogih na duhu, ki si domišljajo, da so pametni, največ na tem svetu, imajo ruske babuške na evrovizijskem odru resno možnost za zmago. Osebno si po taki dozi absurda moram popravit priokus z vrhunsko Kate Bush.

FAVORITI Z NAPAKO

Danska predstavlja s countryjem navdahnjeno pesmico Should’ve known better, za kakršno bi Taylor Swift ubijala in brez dvoma pobasala milijone in milijone, pa grammyja verjetno tudi. Soluni Samay ne bo šlo tako profitabilno. Videospot je super, njen nastop pa vrže polno megle na sicer najbolj obetaven radijski hit za ljubitelje srceparajočega popa. Flop je zelo podoben flopu nastopa naše Eve Boto. Mornarska oprava je neučinkovita, nepotrebna in trapasta, predvsem pa pevka v njej deluje blazno nesrečna in demotivirana. Ob tem pa pozornost krade še kontrabasistka z odurno vulgarnim dekoltejem, ki skače kot strgan podivjan pes, da človeka resno zaskrbi, da si bo z joški vsaj razbila nos, če že ravno ne bo telebnila v nezavest. Neokusno za popizdit. Velika škoda, ker pesmica je res okej.

Za Irce ponovno divjata dvojčka Jedward, tokrat z Waterline, ki si zelo verjetno najbolj očitno želita zmage od vseh kandidatov. Seveda nimata šans. Za favorita z napako ju označujem kar tako, ker se obnašata kot favorita in je v tem pravzaprav njuna največja napaka, hkrati pa edini adut in motivacija za uspeh, ki ga sploh žanjeta. Nočna mora za Simona Cowella z X Factor šova. 1. avdicija dua Jedward na X Factorju bi pa lahko služila kot model pri vaji za komentatorje podobnih šovov v Sloveniji. Mulca sta tako tečna in vsiljiva, da obupaš in postaneta simpatična. Je pa res, da glede na pomanjkanje talenta za kar koli, kar bi spominjalo na glasbo in petje, jima končno pišejo vsaj dokaj spodobne tinejdžerske štance z neko prepoznavno identiteto. Definitivno petkrat boljše, kot sta jih doživeli naši dvojčici Prusnik, ki bi se še posebej osramotili, v kolikor bi se znašli na tem odru, ravno zato, ker bi se toliko bolj poznala primerjava tudi po energetski in akrobatski plati klovnovsko navdahnjenih dvojno rojenih. V tem smislu sta tipčka že hudo zverzirani raketi. Dolgčas ni. Ne pustita zadremat, čeprav in ravno zato, ker sta plehko dolgočasna.

Nemčija pošilja komad Standing still in pevca, za katerega bi pomislili, da ga končno pametno pošiljajo Britanci. Tipičen pobčevski alter brit pop. Spodobna pesmica in izvedba, s katero bo fantek, ki noče odrast, stoji na mestu in jamra, lahko zelo visoko prilezel. Punčke so njegove. Njegova napaka pa je v tem, da gre za že preveč slišan koncept, ki zaradi specifičnosti deluje kot ukraden od nevemkodže, kar je prednost in pomanjkljivost hkrati, zato predvidevam vsaj zadovoljivo uvrstitev, če ne celo top 3.

Madžarska je edina država, trdijo, ki se je uvrstila v finale z rockom. Ne me basat! Rock pa tak. Če pevec plagiatorsko zveni kot antipatičen frontman še bolj antipatične propadle skupine Oasis, še ne pomeni, da gre za rock. Recimo temu vsaj disko rock, ki ga izvaja sicer disko bend Compact disco, in nagovarja občinstvo z The Sound of our hearts. Pesmica je zelo spevna, prebrisana in gre zelo hitro v uho, vendar pevec nima x faktorja. Očitno si ga zato skuša prisvajat od tistih megaslavnih, ki naj bi ga imeli. Preočitno in zato preveč bedno.

Britanci pošiljajo tokrat na Eurosong britanskega Lada Leskovarja. Pesem Love will Set you Free je tako odurno osladna, klišejska in zastarela, da je dobro imet pri roki prazen jogurtov lonček za bruhanje. Zastrupitev s potečenim rokom sladkorja pa je izvedena brezhibno, kar je le še toliko huje. Ker je edini, ki nagovarja ostarele gospodinje brez okusa, si obeta visoko uvrstitev. My ass! Tega ne morem razumet in upam, da bodo od težkega življenja preutrujene gospe brez okusa zaspale, še preden bi se začelo glasovanje.

Islandija s folk pop pesmijo Never forget v duetu kar upravičeno cilja na visoko mesto. Očarljiva “himna” z odlično dramaturgijo, ki pa ni ravno vaba za prvo poslušanje. Ampak. Reinkarnacija Linde Evans na odru in nasploh pretirana polikanost obeh izvajalcev, kot da sta ušla iz 265. dela Dinastije v prihodnost, je nekako … antipatična, zastarela in povsem skregana z barvo emocij, ki jo skušata pričarat. Torej nič ne bo z visoko uvrstitvijo.

BALKANIADA

Na visoko uvrstitev, težje ravno na zmago, na kar sicer cilja, lahko računa Željko Joksimović. Za njegove zmožnosti na vrhuncu kariere je tokrat z veliko pompa spackal precej povprečno himnično balkansko balado. A povprečnost v primeru Joksimovića je pač brez pomena. Tip premore ravno pravšnjo kombinacijo in doziranje prezence, uglajenosti, mačizma in prijaznosti hkrati, elegance in osebnega stila, da bi lahko učinkovito odinterpretiral tudi Ringaraja, muca pa nagaja, in bi se še vedno zašibila kolena tolikšnemu številu ženske populacije, da je za zavidljivo količino naklonjene podpore lahko brez skrbi. Da kar naprej krade, itak ni skrivnost. Kradejo tudi Coldplay. Joksimović pa gre kar k izvoru komada, ki si ga poželi preigrat. Kakor koli obrnemo je Željko Joksimović prva karizma Balkana na vasi, kar začutijo povsod, kjer se pojavi. Na Eurosongu pa sploh. Po mnenju Andreja Hoferja, ki poleg drugih hoferizmov v komentiranje očitno vtika še svoje osebne probleme, Joksimović izvaja balado z naslovom Nije ljubav sve. No, v resnici zapoje, da Nije ljubav stvar. Strašno težko razumet.

Najbolj je presenetila Kaliopi s preprosto in spevno makedonsko pop rock pesmico Crno i belo. Kar se tiče izvedbe, karizme in prezence na odru, je z vsemi predstavniki na strani prodajanja balkanskih vibracij pometla v zamahu. Vokal, ki ga težko pozabiš, energija, ki zleze pod kožo, skratka, baba in pol. Kaliopi je na tem šovu izpadla kot eden izmed razlogov, da je feminizem sploh lahko uspel, kolikor je, medtem ko ruske babuške pričajo, kakšna čudovita prihodnost bi nas čakala, če uspel ne bi. Zna bit pa temperamentna gospa očitno tudi malo hudobna ali pa premore dober smisel za črn humor, ker je bojda veliko “božala” našo Evo in ji celo obetala zmago … mhm … potem pa volkulja pohrusta jagenjčka v rožicah … hehe … Ko je Kaliopi nastopila takoj za Joksimovićem, mi je najprej padlo na misel, da bi se frajer, ki je ostal samo še “frajer” za misice z izjemnimi intelektualnimi podvigi, kakršne ima najraje ob sebi, res lahko precej bolj potrudil. In v tem je pravzaprav ključna zel šovinizma s strani “frajerjev”, ki raje ne bi, če ni treba. Sami niso ravno zahtevni.

Da je Nina Badrič za Hrvaško izpadla pred finalom, je povsem logično. Hrvaška pop scena je že leta totalno opustošena, tako zelo, da se je še Goran Bare iz obupa nehal drogirat, se začel cufat za porine, kvasit neumnosti, dosegel svoje in postal kar sam pojem komercialne slave leta – večje kot Jelena Rozga “bez mozga”. Konkurenca pa taka. Nina Badrič je le eden izmed prisilnih hrvaških proizvodov v recesiji kvazi komercialnega zvezdništva brez karizme, brez poante in predvsem brez muzike. Produkt oglaševalskega aparata brez vizije. No, hujšega podna od debiliade brez trohice dostojanstva, kot ga prezentira Severina, pa verjetno ne premore nobena država na svetu. Razen Slovenije z verbotnovanjem, seveda. Ob pesmi Nine Badrič za Eurosong Nebo je še najbolj zadeta poanta v nekem anonimnem komentarju, ki sem ga čisto po naključju zagledala, kjer je zapisano, da Ninin komad učinkuje, kot bi si ga sproti izmišljevala. Jaz bi dodala še – ponesrečeno izmišljevala.

Albanska predstavnica Rona Nishliu s pesmijo Suus je seveda najbolj predobra za Eurosong med kandidati, ki ima verjetno več podpore s strani žirij, vsaj upam, kakor s strani povprečne publike in vendar takšni nastopi, ki se prebijejo v finale, dokazujejo, da je bolje bit predober in izven konkurence. Da se celo da prispevat in nadgrajevat povprečje kakovosti, če imaš jajca. Vrhunska izvedba in pika. To je za ESC pravzaprav košček čiste klasike. Kulturni šok.

Bosna in Hercegovina se predstavlja z zelo klasično baladico Korake ti znam v izvedbi čedne Maje Sar. Nastop je zelo eleganten, zadržan in sofisticiran. Nič ni odveč in vse stori v pravem trenutku na pravi način. Problem je le v tem, da je balada kar preveč minimalistična in komplicirana za sproženje vtisa na prvo žogo, zato verjetno ne gre upat na zelo visoko uvrstitev.

Grčija prodaja vsako leto isti cigu migu z domnevno seksi lepotičkami ali lepotci. Tudi letos nič drugače. Isti ritem, isto razgrajanje, isti ritomig. A zakaj bi se trudili, če vedno užge ravno dovolj za zadovoljivo uvrstitev. Afrodiziak gor, afrodiziak dol, vedno v isti pozi, v istem tempu in isti opravi. Če niti ni težko razumet, še manj predvidet, da na te ritme vsake toliko zatripa večina ljudi po svetu, je pa nekaj neverjetnega, da se ne naveličajo sami sebe. Leta in leta isti fuk na isto vižo. Afrodiziak pa tak.

Romunija včasih ponudi kaj užitnega. Tako imam v spominu, čeprav se ne spomnim točno, kaj že. No, tokrat so podobno dolgocajtni in ziheraški kot Grki. Folk cigu migu Zaleilah z zamenljivo bejbo iz plastelina, ki jih izdelujejo v visokih nakladah, industrialno. Ampak jebi ga. Spet predvidljivo. Večina ljudi pač slabo fuka in drugače ne znajo. Za visoko uvrstitev z zbiranjem točk za beden lalali, pa lejlali fuk se bodo letos cufali predvsem Grčija, Ciper in Romunija, tako da bomo lahko spremljali, katera barbi med barbi produkcijo bo dobila največ ponudb. Pozitivna plat medalje je, da so vse vsaj bolj prijetne od kakšne bunke Jennifer Lopez, ki prodaja isto sranje za mega milijone, čeprav je že tako prekleto antiizvirna, da se revica za reciklaže navdihuje celo pri najbolj debilnih komadih stoletja, na primer pri Lambadi.

Turčija se predstavlja s pomorsko wannabe mjuzikl predstavo in všečnimi ritmi po turško. Love me back se lahko visoko uvrsti, čar uspeha poleg ziheraških ritmov se skriva tudi v precej gejevsko navdahnjenem, otroško razigranem frontmanu, ki za sabo vlači vojsko plešočih mačov. Te predstave “ne razumem”, a imam vseeno občutek, da jo “razume” veliko ljudi, torej hipotetičnih glasovalcev, ki jih nočem “razumet”.

TOP 3 PESMI

Moja osebna favoritinja je Italijanka Nana Zilli s pesmijo L’amore e Femmina. Odlična atraktivna izvajalka, mešanica italijanske malo polikane verzije Amy Winehouse in pojma femme fatale, ki skoraj izumira v svojem pravem pomenu besede. Najbolj izvirna in zanimiva pesem z dovolj karizmatično izvajalko. To je vse in več kot dovolj. Obeta se ji visoka uvrstitev. Nastopa za Eurosong si nisem ogledala, le eno vajo, kjer ni bila okrašena z najbolj posrečeno frizuro, pa saj niti ne potrebuje frizure.

Naklonjena sem tudi Francozinji Anggun s pesmijo Echo, ker je dobra izvajalka in hkrati spominja na nekaj, kar bi lahko poimenovali izvirnost in prepričljiva osebna identiteta. Menim pa, da se ji ne obeta visoka uvrstitev, prej poraz, ker je za Eurosong razmere pri občinstvu premalo poenostavila pesem. Sicer pa zelo privlačen pojav na odru. P. S.: Za predhoden ogled nastopa v finalu se nisem uspela dokopat do posnetka.

Med baladami me je najbolj prepričala Azerbajdžanka z When the Music Dies. Zelo elegantno, v detajle natančno in subtilno zapakiran košček temperamentnega mazohizma. Komad, ki bi ga z veseljem zelo uspešno prodajala Christina Aguilera na primer. Se pa morda zaradi premalo predvidljivega vreščanja ne bo uvrstila tako visoko kot Španka, ki bo odrjovela španskobaladni kliše na vse grlo in postregla z dramaturško stopnjevanim stereotipom, s kakršnim je Whitney Houston pod naslovom I will always love you tržno uspešno dolgočasila do konca in čez. Navade so včasih betonske gate.

ZMAGOVALKA S ŠVEDSKE: EUPHORIA – Loreen

Zmagala je torej predstavnica sodobne hipijade v ritmih in melodiji sintetičnega 21. stoletja. Zasluženo. V zastavljen cilj je vložila največ sebe in zato izpadla najbolj prepričljiva v svojem svetu.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 26.05.2012 ob 01:35 pod Aktualno, Mediji. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

31 odgovorov na “EUROSONG PARTY 2012”
  1. Jaz - 26.05.2012 ob 14:29

    ok, še en poskus.

    kot zdaj neposredni udeleženec v kontrakulturnem gibanju, oziroma v gibanju kontrakulture,
    sem še s posebnim zanimanjem opazoval, kako se bo ta odzvala na ramba amadeusa. nisem bil
    preprican, ce je obcudovanje norcev, ki jebejo zmedene, zgolj domena nedeljskih alternativcev
    ali sega tudi v sama stebrišca. izkazalo se je, da tudi slednje, pri cemer sem bil negativno
    presenecen, da gre za cisti a priori. mislim, da ni res, da takšni nastopi ne pustijo nicesar,
    ampak predvsem mecejo madež na t.i. alternativno glasbo. drznem si trditi, da gre tudi v šrišem
    smislu za madež na karieri ramba amadeusa, ki ga sicer spoštujem. sploh ob tem, ko sem spramljal
    ozadje njegovega nastopa in videl, da gre za na vseh nivojih naivno pripravo. to je obnašanje
    johnnyja rottna trideset let po rottnu, na izrazito neprimernem kraju, kar je ob siceršnji intelektualni
    širini ramba še bolj nesprejemljivo.

    odlicno si ujela poanto pojava loreen za telebane, kamor sem na gartnerjevem blogu tudi sam ciljal.
    vsaka cast! ob tem naj prilepim še clanek, ki se navezuje na odnos švedskega elektroalterpopa, iz
    katerega je dosti vzela tudi loreen, z državo. vsekakor za razmislit!

    http://pitchfork.com/features/articles/7776-whats-the-matter-with-sweden/

    pri jedwards tako kot lani vidim nekaj vec. zelo verjetno gre za mojo osebno hibo. zdi se mi namrec
    tako trapasto, da se mi zdi neverjetno, da bi se nekdo dejansko s tem ukvarjal, in to tako dolgo,
    da bi tako izmojstril takšno energijo. nekako voham v ozadju kancek satire. hehe.

    kot latentni gej lahko turško predstavo deloma razumem. mislim, da gre pri tistem kaosu
    za frontmanu za subverzijo. v odklonu do eurosongovske zglancanosti. ta subverzija pa ni tako opazna,
    ker se druži z željo po eurosongu. turek si zadevo lahko privošci, saj je kot “gejevski” frontman
    itak kralj eurosonga. zadeva je seveda veliko bolj subtilna kot rambova.

    albanska pevka je seveda odlicna, vendar ne vidim smisla v primerjavah z bjork, razen v golem kostumu.
    bjork je dalec od jazzovske pevke, ki bi se posvecala standardnim pesemskim strukturam.

  2. Sašec - 26.05.2012 ob 17:02

    Se popolnoma strinjam z zapisom. Tudi jaz menim, da bi se Eva lahko brez problemov uvrstila v finale, saj je komad to obljubljal. Seveda pa ni obljubljala njena prezenca gozdne vile, ki me je zmotila že na Misiji. Morali bi jo zapakirat v koncept sofisticiranega glamurja (veliko rdeče barve!), kjer bi prišli do izraza črni lasje in svetle oči. Pustit bi jo morali samo na odru, brez bednih backvokalistk, da bi enostavno zapela kot balado pač zna odpet… v tem konceptu bila bi nedolžno poželjiva kot je bila Winona Ryder v Draculi. In bi bili v finalu, upam si reči celo med prvih deset.
    Ko sem videl posnetek vaje, je tudi meni bilo jasno, da smo odpeketali kot tazdnje kozice. Kakšna bela barva s cvetočim travnikom na riti (hehe)?!? Ah, Slovenci in njihove bele neveste Gabrijela Stupice…dejte no mir! Seveda, da je to parada libida v tisočih odtenkih, ker je to skoraj edino, kar pri raji (pa tudi nasploh) zapali v prvi minuti stika.

    Moja favoritinja za balado je še vedno Albanka, edino me moti : styling bi lahko bil malo bolj…domišljen. Se mi zdi, da je domišljen bolj na pamet.

    Balkanci me letos sploh niso prepričali. Prvič, da mi je bil naš komad bolj všeč kot od ostalih. Nina Badrić je sicer odlična interpretka, komad mi je na n poslušanje zlezel pod kožo; ampak je za v Križanke, ne Eurosong.
    Presenetila je Makedonka, ker je bil nastop nasprotje od videospota. Mogoče je pa na to računala, kaj pa vem…

    Italijanka je odlična, tudi njen vibe mi je všeč, ampak jaz sem se zatreskal v Loreen, ko sem gledal še posnetke drugih komadov, nastopov….My heart is refuuusiiingg meeee….jah, dobra je!

    http://www.youtube.com/watch?v=jqA_gRMYgA0

  3. Igor - 26.05.2012 ob 19:54

    Glede Eve se totalno strinjam.
    Če je Euphoria top predstavnik trenda svojega žanra, je to ali zelo slab žanr ali zelo slab predstavnik. Mislim, da je slednje.
    Rambo je pa že pred Eurosongom točno napovedal svoj cilj in svojo usodo. Njegov namen nikakor ni komu solit pamet ali pa spuščat (ali dvigat, če tako hočeš) nivo svojega delovanja na nivo Eurosonga, da bi dokazal svojo superiornost. Mu pa zamerim, da je refren Give me a chance to refinance izgovarjal po domače:)

  4. Simona Rebolj - 27.05.2012 ob 01:01
    Simona Rebolj

    @Sašec:

    Se popolnoma strinjam z rdečo barvo za Evo. Prisežem, da sem imela v mislih, da bi to zapisala, a sem se raje zadržala, ker se tudi odtenek da zajebat … hahaha … Prepričana sem, da imava midva v mislih ta pravega, kar pa ne bi garantirala za našo stroko. Sicer bi pa še v črnem delovala vsaj bolj glamurozno, če ne drugega. Kar se tega jebenega gozda tiče, so lani že Majo Keuc tlačili med medvede, ampak na srečo samo v videospotu. Izgleda, da se pač z našimi predstavniki za ESC ukvarja nek gozdar.

    Sem kar pozitivno presenečena, kako visoko je prilezla Albanija. No, saj lani sem bila pa za Italijana. Očitno je res vedno bolje bit izven konkurence najboljši, ampak res najboljši, ne samo izven konkurence … hehe …

    Kaliopi je očitno bolje spremljat na odru, ko zažge v živo. Tipičen primerek. Priznam pa, da ne razumem, da se ti zdi Badričeva dobra interpretka. Meni se zdi neznosno povprečje.

    Mah, Italijanka je res fatalka … kar reče, stoji … hehe … Loreen je pa druga zgodba, ampak tudi izredno učinkovita v svojem. Nezgrešljiva. Sem zadovoljna z njeno zmago, zelo. Ima pa malo muzike za sabo. Seveda tudi jaz že poznam My heart is refusing me … Nisem pa tele akustične verzije še slišala. Hvala. Odlično. Meditacija dela čudeže:) Pri Loreen imam občutek, da veliko čepi na tleh in kliče duhove:):) Ljubko.

    @Igor:

    Mislim, da je to kar top predstavnik žanra. Osebno še nisem odkrila kaj boljšega ali bolj izvirnega iz tega kotla. Pri vrhuncu naprezanja smo tukaj nekje pri Loreen. In ja, sigurno meja verjetnosti pri tej zvrsti ni visoka, milo rečeno. Seveda ne štejejo mešani žanri, kjer so sintiči in mešalke predvsem stvar okrasja – aranžmaja, da se razumemo. Skratka, ne govorimo o Depeche mode, Prodigy ali o čem podobnem … Govorimo na primer o kralju te zvrsti Davidu Guetti, ki je prazen za popizdit. Ta Švedinja v vse skupaj vnese vsaj nekaj duše, kaj več pa že ne more v tem okviru. Okej, za mojstra bi morda lahko oklicali Mobyja, to je res, ampak spet … največ kompliciranja na tem področju, kolikor se ga sploh da izumit, hranljive snovi pa od nikoder, kakor koli obrnem. Oziroma toliko, kot je dobim od zvokov prometnega hrupa. Tehno doba nasploh glasbi ne dela usluge in jo osebno doživim funkcionalno samo kot dopolnilo, specialne efekte, sicer je vse skupaj, kot bi jedel za kosilo samo začimbe ali gledal film samo s specialnimi efekti brez zgodbe in dialogov. Po izkušnjah s feni takšnega prehranjevanja pa dejansko kar sovpada primerjava, ker so ponavadi zelo skladno z glasbenim okusom duhovno podhranjeni, brez dialoga in zgodbe … hehe … Loreen je strnila v bistvu , kar se da, in vokalno vnesla nekaj duha, nekaj verbalno in vokalno meditativno sprejemljivega za tri minutke. Več bi postalo seveda že dolgčas, razen če bi se nabasal z drogo do grla.

    Seveda vem, kaj je napovedal Rambo Amadeus. Jasno mi je tudi, kaj naj ne bi bil njegov namen, saj je kar naprej pojasnjeval na ves glas, kjer koli je imel priložnost, pa še v pesmi nabrundal, da se le ne bi kdo zmotil, kaj ni njegov namen. In ravno v tej bleferski pozi je poanta moje kritike vendar. Če v bistvu bi, a ne verjameš da boš, greš probat in tuliš na ves glas, da v bistvu ne bi. Sicer bi bilo jasno, kaj neki nameravaš in ne, česa bojda ne nameravaš in nočeš. Po kaj neki pa JE šel na ESC?!! No, tega povedal ni. In tudi nobenega namena ni uresničil. V tem je problem.

  5. agnestoro - 27.05.2012 ob 05:10

    izjemna analiza! S tvojim favoriti se sicer ne strinjam povsem ( moji so bili: Švedska, Italija, Albanija – more than a song), sicer pa zapis vreden komentatorske funkcije! Bravo!

  6. nevenka - 27.05.2012 ob 06:56
    nevenka

    Ja, naš nastop je bil res v nebeških krilatcih, prvi vtis je bil vilinski, drugi pa posmrtni, pa ne zaradi pesmi.
    Že davno sem zapisala, da bi za Verjamem, lahko stalo več zaupanja v tuzemstvo, malo več barv in veselja do življenja.
    Saj ni bilo grdo, ampak ni bilo dovolj živo za tako prireditev. V finale je za moj okus res prišla kakšna slabša pesem, a je vsaj poskakovala po odru, ali pa je bila dovolj nabita z osebno pojavo, ja, izrazito spolno karizmo.
    Eva je tako zelo čedna, a so iz nje naredili prosojnega duhca.
    Oblačilom je manjkala eleganca. Cvetlični lonček ala Alan Hranitelj, deluje pretežko, druge nastopajoče pa so oblačila bolj kazila, kot poudarila lépo.

    Meni je bi Švedinja všeč, čeprav je spominjala na Madonino koreografijo izpred let, iz črnolasega obdobja. Za ta oder je bilo to končno nekaj drugačnega.

    No, ampak jasno je, da se je drugim zelo vžgalo za kaj gre, če je bila uvrščena pesmica Afrodiziak, he, he…
    Začelo se je že z nastopom “pračlovekinje”, ki je po odru skoraj lovila mamute s celo plesno ekipo (nekaj let nazaj), letos je bilo na ogled kar nekaj spodnjih hlačk.
    Vmes je sicer res nekajkrat zmagala romantika, ki je dišala po klasiki – ampak taka, da si kar videl kako življenje odganja in brsti znotraj neke neverjetne magije.

    Mi imamo sicer dobre pevce, boljše kot včasih. V nastopanju smo pa zdrgnjeni amaterji. Kriza vsepovsod.
    Upam, da si Eva ne bo več pustila ubijati njene mlade energije.

  7. nevenka - 27.05.2012 ob 07:07
    nevenka

    Jap, Makedonka je bila sodobna verzija Tereze Kesovije, ista barva glasu, druga energija. Dobro se je odrezala s kombinacijo nežno – prehod v energično. Njena pesem je ponudila oboje. Res je, naša pesem ni imela pravega vrhunca, to je morebiti res edini očitek izbrani muziki. Drugače pa je bila meni precej všeč Islandija, ker mi je všeč keltski podton glasbe. V resnici pa nimam izrazitega zmagovalca.
    A niso Irci že enkrat nastopili s tem komadom, temi pevci in koreografijo? Mislim :-(

  8. Sašec - 27.05.2012 ob 10:07

    @Simona

    Ja, mi smo narod jagerjev…tudi lovimo jago babo na vsakem koraku…hehehe

    Ja, saj…Nina…na njej je res nekaj vsakdanjega, a ne neopaznega in ni neka izjemna vokalistka z brevuroznimi koloraturami, kot recimo Albanka. Je pa v njej (meni osebno) nekaj temeljnega, prepričljivega. Zelo mi je všeč, kako dela lok misli kadar poje. Ni ji pomembna samo vokaliza, ampak tudi tekst. In je lahko na podlagi tega kos tudi težjim atonalnostim v komadih. Zato pravim, da je dobra interpretka.
    Zanimivo, da se te lastnosti odlično obnesejo pri duetih, zato je ona v vrhu posnetih duetov na Balkanu (od Joksimovića, Harija,Cetinkega, Tošeta, Dinota do Josipe, Kaliopi, Alke itd.) Celo morje duetov, ker je s svojo vsakdanjostjo prilagodljiva, hkrati pa ni prazna. Samo za primer:

    http://www.youtube.com/watch?v=Rw0Dfo9bNPU

    Mislim, da je ona ena tistih pevk, ki z leti zorijo. Se strinjam, da je to mogoče izpeta oblika popularnega glasbenika, ampak vseeno sem toliko konzervativen, da bi rad še kdaj za časa življenja šel na kak njen koncert. Pravzaprav me spominja na Mayso, zato se mi zdi, da je to tudi njena prihodnost v interpretativnih zmogljivostih:

    http://www.youtube.com/watch?v=M0TMWbVy9Dg&feature=related

  9. Sašec - 27.05.2012 ob 10:09

    Sicer pa je tale izvedba Nine dokaz, da je zelo blizu zgoraj opisanemu:

    http://www.youtube.com/watch?v=W9ItunW7VUE

  10. Sašec - 27.05.2012 ob 10:13

    Komad Nebo je definitivno za Križanke, mogoče bi šel skozi tudi na Eurosongu, ampak je njihova “stroka” tako mimo falila kot naša. Nina je motorični analfabet, koreografije ji ne grejo. Efekti z blagom so passe, kot da se niso nič naučili od lanskega leta. Pravzaprav me je presenetilo, da se je Nina, glede na neko kilometrino ,ki jo ima, pustila prepričat v tak nastop…

  11. filmožer - 27.05.2012 ob 10:20

    pri slovenskih pesmih in nastopih na evrosongu ne štima toliko zadev, da človek sploh ne ve kje bi se jih lotil…

    po mojem glavni problem ostaja, da v sloveniji trenutno ni pisca, ki bi bil zmožen sproducirati uspešen evrovizijski komad oz. taki so, pa verjetno niso pripravljeni delati štanc za tako prireditev! 2/3 pesmi s slovenskih festivalov še vedno piše folk, ki se s takimi zadevami ukvarja že več desetletij…ampak na žalost je to slabost, in ne prednost-ne moreš pričakovati od nekoga, ki je skladal hite leta 93, da bo leta 2012 ustvaril komad, ki bo povsem ustrezal sodobnim merilom in bo všeč mlajšim ušesom! lep primer sta zloglasna zakonca vlašič, ki na emi sodelujeta vsako leto, že od leta 1843 dalje! v karieri sta napisala en odličen komad, to je bil seveda “energy”, od takrat pa skladata tako sranje, da smo ga lahko pripravljeni požirati le hlapčevsko pasivni slovenci! včasih se jima nasmehne sreča, da dobi njuno pesem v roke oseba kot je maja keuc, ki je njun zdolgočasen komad pretvorila v nekaj povsem svojega in ga popeljala na višjo raven. podobno je z babićevim “cvetom z juga” storila alenka gotar.
    torej kako iz te zadrege? vsako leto namreč ne moremo na evrovizijo pošiljati maje keuc ali opernih pevk! če bi imela slovenija večji buđet bi bila rešitev preprosta: po komad je treba v tujino (in ne, s tem ne mislim h graiću v beograd), ampak npr. na švedsko, kjer so že več desetletij vodilni v produciranju mainstream pop ritmov. letos so pri kar 10 pesmih ki smo jih slišali v finalu, tako ali drugače sodelovali švedi (od zmagovalke, italijanske pesmi, do španske in azerbajdžanske…)! seveda se zna zgoditi da ti tudi skandinavci prodajo sranje, ampak brez dvoma bi švedsko sranje na evrosongu zažgalo 200x bolj od slovenskega!

    druga velika napaka pa je (in to bomo z morebitno novo sezono misije evrovizije ponovili) pošiljanje povsem neizkušene osebe na tak velik dogodek. slovenci obožujemo razne talent šove, ki nam prodajajo pravljice o mladih talentih, ki zaslovijo čez noč in postanejo ljubljenci ljudskih src. ampak očitno omar, anžej in sedaj eva niso bili dovolj, da bi slovenija spoznala, da si tako majhna država takega amaterja na evrovizijskemu odru ne more privoščiti. to si lahko privoščijo večje države (kot npr. nemčija z leno), mi pač ne! mini država kot je naša mora pač, če bi se rada prebila v ospredje, vse narediti dvakrat bolje kot njene večje sestre, če bi se rada prebila iz obskurnosti v ospredje!

    makedonija bi nam bila lahko za zgled-po štirih letih brez preboja v finale so tokrat poslali veteranko kaliopi, in glej ga zlomka, prišli so v finale in tam celo zasedli 13. mesto!
    bojim se da slovenci mislijo, da je doba velikih div na evrosongu že končana, ampak mislim da je makedonija dokaz da temu ni tako, in bi bila npr. alenka godec ali nuša derenda s pravim komadom prava terna za nas (ampak bog ne daj da bi jih tja poslali s kakšno vlašič-style, 90’s balado). ampak vse to je bolj wishful thinking, v realnosti se kaj takega ne bi moglo nikoli zgoditi! 100 posto sem prepričan, da bi, če bi morala slovenija na kakšnem festivalu odločati med, recimo, alenko godec in princesko lino kuduzovič, izbrala princesko lino (to isto princesko, ki so jo zaplankanci izglasovali za zmagovalko talent šova namesto maje keuc, ki ima vokal, ki se pojavi enkrat na 10 let)! očitno so voljo ljudstva zaznale tudi te, malce starejše pevke same, saj jih je večina v zadnjih letih kar poniknila, občasno pa služijo le še kot žirantke ali pa izvajalke raznih venčkov zimzelenih, medtem ko poteka glasovanje…

    na koncu pa so tu seveda še ljudje, ki so odgovorni za vizualno podobo naših nastopov…o njihovih kiksih pa si že vse odlično povedala ti, tako da se v to ne splača spuščati! ampak mislim da eva boto (seveda ne povsem po svoji krivdi) ne bi imela šans priti v finale, pa če bi pela po svoje ali pa skupaj s tisto grozovito koreografijo in sladkornimi vilami, ki so ji jo poturili drugi pametnjakoviči…

  12. nebo - 27.05.2012 ob 11:09

    Super napisano. Sicer je tako obsežno napisano, da težko kaj izpostavim.Glede Eve Boto se pa še posebej strinjam; prav rad bi vedel kater idiot na rtv-ju se je odločil, da Evi vzame še tisto kar rosno mlada ima, in ji da neke koreografije za plesat. Vsak z občutkom ve, da punca za svoja leta več kot dobro zna po svoje interpretirat pesem, da se posvem dobro zna vživet in da predvsem ni rojena plesalka. Naši ji pa ukažejo delat neke gibe. Diletanti. Da bi ja pozabila še pet zraven, ker itak koregorafija mora bit in pika. In kaj so počele backvokalistke mi tud ni jasno. Popolnoma izven vsakega konteksta. So tako zaverovani v to koreografijo, da mislijo, da je to tisto, ko evropa pade dol. Sem prepričan, da se niso nič naučili od Albanke ali Italijanke. Drugo leto bo spet isto. Plesalo se bo fino in krasno, samo upamo lahko da ne bo stara praksa; mlade talente spet na vse pretege poskušati čimbolj uničiti. Ker to pa na RTV-ju res super znajo naredit.

  13. Simona Rebolj - 27.05.2012 ob 19:17
    Simona Rebolj

    @jaz:

    Se strinjam v zvezi z madežem na alternativi in da je dosegel kvečjemu to, le da osebno ta izjemen dosežek pripisujem popolnemu pomanjaknju česar koli, kar bi spominjalo na intelektualno širino. Dogaja se wannabejem.

    Pojma nimam, kdo neki je Albanko primerjal z Bjork. Še kdor koli slep in gluh je ne bi.

    @agnestoro:

    Hvala za 12 points … hehe … No, saj se strinjava, Italijanka je bola moja osebna No.1, Albanko in Švedinjo sem pa tudi na vse pretege pohvalila. So pa meni bile pesmi najbolj všeč na koncu naštete, vendar od vseh treh omenjenih nisem videla finalnega nastopa pred finalom, ker so bile med avtomatsko uvrščenimi v finale, brez predizbora, nisem pa našla na hitro kakšnega linka do generalke, preveč trudit se mi pa ni ljubilo. Nastop je namreč zelo pokvarila Anggun. Jaz si sicer že lahko milim, kakšno vzdušje je želela pričarat, ker nekaj malega poznam njeno muziko tudi sicer, vendar je bil poskus flop in bi bilo bolje, da bi nastopila sama. Čeprav, kot sem zapisala, je že itak za ESC preveč zakomplicirala pesmico z mešanjem pristopov.

    @nevenka:

    Ja, glamur, erotika, eleganca so sveti trojček, ki je našim gozdnim velemojstrom popolna tujka.

    Ja, ja … imaš prav, je malo zgleda s strani Švedinje v tem Madonninem obdobju:

    http://www.youtube.com/watch?v=anJ8Knxoazc

    In ja, Kaliopi je rahlo bolj prekajena verzija Tereze Kesovije. Ampak cenim, da zna zakorakat v tok s časom in krajem, zato je nastopila s pesmijo, s kakršno menim, da Kesovija ne bi. Ker se ne bi odlepila od starih manir, podobno kot se letošnji Anglež ni, kar milo rečeno patetično izpade.

    Islandca sta imela zelo lepo pesem, samo podoba ju je jebala. Na ESC se posluša in gleda, včasih celo bolj gleda, še posebej če na odru kaj ne štima … hahaha …

    Ja, Irca sta nastopala že lani s podobnim komadom. Bili so tako zadovoljni z osmim mestom, da so ju poslali še letos. Upam, da so zdaj dovolj nezadovoljni, da ju ne bo več:)

    @Sašec:

    Mah, ne vem, no. Meni se zdi, da vse, kar si omenil in linkal v zvezi z Badričevo, lahko zaznaš, če si tudi sicer zelo naklonjen in v poslušanju balkanskega popa precej not’ nasploh. Skratka, kot fen te sfere. Če pa izstopiš ven iz tega in pogledaš od zgoraj, pa pri Badričevi ne ostane nič. Pa tudi nasploh v prostoru nekdanje Juge ne ostaja več kaj dosti. Po mojem mnenju itak že od pogreba EKV ne … hehe … Pa sem daleč od človeka, ki bi fatalizirala stare čase pri muziki nasploh ali kaj podobnega in mi gredo na jetra ljudje, ki so pač pristransko zaljubljeni v svojo fenovsko preteklost in tako imenovane zlate čase, da ne vidijo, kaj je pred njimi tisti trenutek, zdaj. Ampak v tem primeru jugomuzike pa res drži, da po razpadu Juge praktično nič unikatnega, kaj šele nadpovprečnega ne izstisnejo na plano. Vse je peta liga, medtem ko je tisto, kar naj bi zvenelo kot njihova identiteta, postala mlačna voda. Slovenci vsaj nikoli ničesar imeli nismo na tem področju, tako da vsaj ni za čem žalovat … haha … No, nekateri objokujejo zlate čase slovenske popevke, kar je še bolj patetično od objokovanja propadajočega San Rema s strani Italijanov.

    Skratka, mislim, da si, ja, v tem primeru precej konzervativen. S čimer ni v bistvu nič narobe, razen pretirane popustljivosti. Meni sicer … joj, sem tečna, Badričeva tudi za v Križanke ni. Mogoče za v kakšen tematski nočni klub v prostoru nekdanje Juge. Še Plavi orkestar je po mojem mnenju strpan v Križanke lahko upravičeno samo zaradi krize popglasbene scene … hahaha …. Meni so Križanke ljube. Me spominjajo na Nicka Cavea na primer in mi potem ti dandanašnji mlačni in ostareli jugosvirači po kurcu, ki že petdeset let prodajajo en in isti plesniv komad (kot Dragojevič na primer) ne pašejo nikamor.

    @filmožer:

    Točno tako. Lani sem v zapisu na to temo enako tvojemu mnenju zapisala, da bi se morala Vlašiča, Klinar in Grabnar dokončno poslovit, da bi sploh lahko zavohali nov veter.

    Problem je ravno v tem, kar si zapisal, da ti tudi Švedi lahko prodajo sranje. Še posebej če kupiš poceni švedski proizvod … hehe … Skratka, tudi ko kupuješ komad iz tujine, mora tisti, ki ga kupuje, točno vedet, kaj hoče, da posel dobro uspe. Res je. Švedi so dobra industrija hitičev, ampak garantiram ti, da tudi kupci morajo znat kupovat. Letos je na primer Bosna odklonila sodelovanje s Harijem Mata Harijem, ker ni ustregel njihovim pričakovanjem. No, pa je prišel nam z Graićem pamet solit. Verjamem, da se z nami pogajat ni bilo težko. In seveda so ravno za Evo Boto sprejeli tudi komad švedskih avtorjev, a med tremi razpoložljivimi na Misiji Evrovizija po glasovanju občinstva ni zmagal. To je tale:

    http://www.youtube.com/watch?v=55PHFPtXibI

    S to klišejsko dolgočasno balado prav tako ne bi prišli daleč, še posebej ob azerbajdžanski in španski baladi, ki sta prav tako s Švedske. Samo primerjaj in takoj ti bo jasno, da se je Sloveniji namenila slaba roba, ki so jo naši pač brez pripomb in debat pobrali kot možnost. Skratka, v vsakem primeru je treba vedet, kaj hočeš, tudi če greš kupovat v najboljšo štacuno. Jaz poznam kar nekaj Slovencev, ki se oblačijo v trgovinah z dobro in drago robo, a kupijo in skombinirajo takšne stvari, da vse skupaj na njih izpade kot zadnja klošarijada na vasi. Totalno brez okusa. Tako je tudi pri izbiri pesmi. Vedet moraš, kaj hočeš, in vedet, kdo bi to lahko najbolj prepričlljivo izvajal, kar kupiš. Še bolje je, da kupuješ za že predhodno izbranega izvajalca, ker potem lažje veš, kaj potrebuješ.

    Strinjam se, da je najpomembneje poslat osebnost z izkušnjami in samozavestjo na čim večjih odrih. Absolutno. Med mladimi so lahko le izjeme, kot Maja Keuc nedvomno je, kar se tiče sposobnosti nastopanja in pevskega izvajanja. Če bi dobila dober komad in stilista, bi bili na konju za visoko uvrstitev. Lahko bi bila tudi kakšna pevka od starejših, ampak štimat mora vse. Kot si rekel. Tudi komad mora bit, obleka, postavitev odra. Se pa ne strinjam ravno, da se moramo mi bolj potrudit kot večje države, na primer Nemčija. Mi imamo z nekdanjo jugo navezo v bistvu več šans. Nemčija je precej osameljena in je vrsto let zelo slabo kotirala na ESC, z Leno so doživeli totalen preboj. Preprosto zato, ker je bila bejba res nekaj posebnega, tako s komadom, kot načinom izvajanja, glasom in stasom. Jocker face za milijon dolarjev. Zmagal bi s tistim komadom, tudi če bi anstopala za nas. Samo želeli bi si lahko … hehe … Poglej uboge Britance, kako se spotikajo, ker ne nehajo poniževat ESC. Kakšne zvezde pa na ESc nočejo. Pa ne le zato, ker bi jim bilo izpod časti, ampak ker bi vseeno lahko popušili v primerjavi s kakšnimi drugimi atrakcijami, kar je za svetovno znanega izvajalca višek slabe reklame. Za boybend Blue na primer, ki je končal na 11. mestu, je bil to totalen poraz. Itd.

    Preprosto je treba izstopat v vseh ozirih in najbolj pomembno je, da dobiš čim več točk od vseh držav. Švedinja je na primer desetice in dvanajstice kasirala s strani držav, ki so daleč od sosedov. Tudi mi smo ji dali 10 na primer. No, in tudi če dobivaš manj, a od večine, se prebiješ k vrhu. To je vse. Hit moraš imet in dober nastop.

    Ja, Makedonci so se letos pohvalno odrezali tako kot mi lani s Keučevo. Skratka, da se. S staro ali novo divo. Preprosto mora bit dovolj dobro. Kaj pomeni dovolj dobro, je treba pa vedet, tako pri odločanju za pesem, kot za izvajalca in za vizualne učinke na odru. Tega pa ne bomo dosegli pri nas, če morajo honorarje za take podvige kasirat vedno eni in isti prijatelji, ki pojma o pojmu nimajo. To je ves problem pri nas! Še bekvokalistke romajo vsako leto iste na ESC oder. Halo??? Rybak je na primer bekvokalistke izbral specialno za svoj nastop, tako, da so se še frizurce, višina, kilaža in primerni obrazi ujemali za sceno na odru … hehe … Tako to gre … če se zadeve lotiš profesionalno, ne pa tako, kot da greš s prijatelji pač burek prodajat.

    @nebo:

    Ja, nič se ne naučimo zato, ker se tega lotevajo non stop eni in isti modeli, ki svojim frendom delijo projekte, vključno z enimi in istimi bekvokalistkami. Če kar naprej rovarijo po nečem eni in isti kekci, za katere je že jasno, da se nič ne naučijo, ker se niti nočejo, je vsako leto isto. Oziroma je zgolj po pomoti kdaj malo bolje. Kot na primer lani, ko je bilo malo bolje le zaradi Maje Keuc, ker je pač odlično nastopila. Pa so pri nas na primer vsi obrekovali njen kostum, češ, da je preveč fukiš in vulgaren. Pa je bila poleg njenega vokala to slučajno končno ena posrečena stvar, da se je Keučeva lahko še naflirtala z občinstvom in smo le dobili nekaj točk za preboj v finale in celo zlato sredino na koncu. Vse, kar je bilo lani dobrega, so naši prepoznali za preveč vulgarno in letos popravili. Tako je to z gozdarji, ki se gredo estradni lajf.

  14. anez - 28.05.2012 ob 00:06

    Odličen zapis končno nekdo z pravim vpogledom. Vprašanje je kaj bodo naši sedaj potegnili iz tega bodo prepoznali napake ? vrjetno ne in bomo šli znova en krog…

  15. Sašec - 28.05.2012 ob 08:01

    @Simona

    Hmm…V bistvu sploh ne poslušam balkanskega popa, razen priložnostno. In pravzaprav nisem fan balkanske pop sfere…bolj tuje – doma predvsem od punc nažigam Robyn,Roisin Murphy, tudi Ellis Bextor in Kylie…zato tudi težko rečem, da sem popustljiv do balkanskih izvajalcev. Tebi je Nina neznosno vsakdanja, meni sta pa z Jeleno Rozga neprimerljivi. Čeprav se nasploh strinjam o balkanskem petoligaštvu. Mogoče je najina razlika samo ta, da se tebi nekateri kvalitetni detajli, ki padejo v določen bazen pofla ne zdijo omembe vredni, saj v končnem rezultatu ne menjajo mentalitete. Jaz pa rad stopicam na mestu, ker me je to tudi marsikam pripeljalo…hehehe.

    Pravzaprav sem ti hvaležen za cufanje okoli Badričeve, ker se odpira in razvija vprašanje, ki me že kar nekaj časa bega.
    Namreč, zdi se mi, da je danes interpretacija teksta postala nepomembna, v kolikor ima pevec izjemen volumen vokala, ki poka šipe, ko samo odpre usta. To se je razpaslo povsod…
    Bilo je nekaj let nazaj, ko sem šel na koncert Madredeus v Križanke in sem zdržal deset minut, potem pa je vse skupaj postalo tako neznosno, da enostavno nisem mogel več. Izvedbeno je bilo preveč dovršeno. In to se mi dogaja tudi takrat, ko se napalim na določenega izvjalca zaradi enega komada, kupim zgoščenko in potem mi gre po petih minutah na živce, ker je vse isto.
    Vsi iskani talenti, ki so uspeli v zadnjem času (večina) imajo tako popoln vokal, da lahko pojejo skoraj vse, pa bo izpadlo dobro. Še Christina Aguilera, ki je izjemna vokalistka, mi gre počasi na živce, ker mora vsak zlog okrancljat, če ne po “premalo”. Pravzaprav se dogaja histerija vokala, kot je histeričen svet v katerem živimo. In to me moti. Kaj pa odpeta misel?

    Seveda se klanjam dobrim vokalistom, kot sem se klanjal Albanki…in tudi ne trdim, da je Badričćeva v tem kontekstu interpret par exellance…mater, ampak vsaj poskuša ohranjat nakaj, kar je vredno. Pri as je to Anika Horvat, ki je priznam infantilna in lena ko fuks, amapak… In v tem pogledu sem konzervativan.
    Ne pomeni pa to, da ti dve omenjeni ravnini nista združljivi. Tule je ameriški talent ispred nekaj let, ki mi ohranja upanje:

    http://www.youtube.com/watch?v=LSqOMSrAKoU&feature=related

    http://www.youtube.com/watch?v=JTilC5AbYkA&feature=related

  16. Sašec - 28.05.2012 ob 09:10

    Je pa res, da se palim na bosanski sevdah in cigansko glasbo, brez Bregovićevih primesi seveda. Ko me stisne žuta minuta, mi kafana odtehta marsikaj, sem mehek ko puterček. Je moj filter, priznam. Bolj ko je kafana, lepše je…hahahah;-)

    http://www.youtube.com/watch?v=vL9onREj7fQ&feature=relmfu

    Živeli!

  17. Sašec - 28.05.2012 ob 09:22

    Ah, meraka, u jutranje dane!
    Josipa u sevdahu:

    http://www.youtube.com/watch?v=xgoIiomauOw&feature=related

    Tudi Rade in Amira sta mehka:

    http://www.youtube.com/watch?v=KSqXsDwdnh4&feature=related

    Zdej bom pa nehal, ker me boš lahko upravičeno oklofutala kot Marša na Dirni…hahaha;-)

  18. Jaz - 28.05.2012 ob 13:32

    Simona:

    ja, ta del tvojega zapisa sem nekako spregledal, sicer ne bi sodbe o rambu tako vehementno zapisal. sem pa mislil pri tem njegovo intelektualno širino vseeno omejiti na zgolj eno linijo, satiro po principih srednješolskega aktivizma, ki ne prinaša posebej poglobljene refleksije, ampak gre predvsem v skečevstvo. bolj sem videl neko poštenost, ampak očitno ampak ja, seveda zaupam tvoji informiranosti.

    primerjavo z bjork je pa izstrelil, mislim, da, kar hofer, potem pa sem jo zasledil še na gartnerjevem blogu in jo videl popularno referenco.

    sašec:

    imam elektronski izvod številke ene od revij, ki se v celoti teoretsko ukvarja s sevdahom. če te slučajno zanima …

  19. filmožer - 28.05.2012 ob 17:05

    tist komad z eme “run”, niso spisali švedski, ampak danski pisci…in pesem res zveni kot kakšna drugorazredna balada iz 90ih, ki so jo verjetno zavrnili na mnogih tujih izborih in jo končno sprejeli šele idioti na RTV-ju! švedske balade, kot letošnja španska in azerbajdžanska, sta pred to pesmijo vsaj nekaj svetlobnih let, pa čeprav sta tudi slednji pesmi polni klišejev! ampak še vedno se najdejo švedski kiksi, npr. lanski predstavnik rusije! njemu ni komada naredil kar katerikoli šved, ampak sam RedOne, ki je trenutno najbolj zaželen glasbeni producent na svetu. ampak v temu primeru je bila krivda za neuspeh pesmi, ki je bila kar catchy štanca, verjetno na plečih samega izvajalca, ki ni znal peti, je deloval kot totalen narcis, večino glasov od pohotnih najstnic pa mu je izmaknil šved (ha, pa smo spet pri švedski)! nauk zgodbe je torej, da ti tudi taka pesem ne more prinesti dobre uvrstitve, če zaserješ njeno izvedbo in prezentacijo na odru (kar bi nedvomno uspelo tudi slovenski ekipi).
    ampak še vedno mislim, da si mi neizkušenih zmagovalcev raznih talent šovov na evroviziji ne moremo privoščiti:
    zadnja leta je postal kot nekakšen predpogoj za zmago uspeh pesmi, še pred samim tekmovanjem-vse zmagovalne pesmi v zadnjih letih, z izjemo lanske, so imele že mesece pred evrosongom milijone ogledov na internetu in so se že vrtele po radijskih postajah v nekaterih državah! ampak verjetno pesem ne postane tak hit kar sama od sebe, ampak jo je potrebno tudi promovirati. in nemčiji je to predlani uspelo, kljub dejstvu da je bila lena pevka, s petjem na ravni prusnikovih klovnes (letos je lena v drugem polfinalnem večeru pela tako grozno, da sem pričakoval da se bo vsak hip iz zaodrja prikazala deja mušič, saj je bilo njeno petje res na ravni vaških karaok)! ampak imela je seksapil in imela je svojega zvodnika, v podobi nadležnega stefana raaba, človeka ki je znal v ospredje postaviti njene adute.
    nič od naštetega se pri nas ne bi moglo zgoditi, saj namesto ljudi ki se spoznajo na evrosong, pri nas talente ocenjujejo ljudje kot so jonas žnideršič in tina marinšek, ki se verjetno bolje spozna na glasbeno sceno z metelkove kot pa na evrovizijsko popevko! pa tudi na milijone ogledov na youtubu in uspeh pesmi v tujini bi bila pri naših pesmih dejansko nemogoča-pesmi kot sta satelitte in euphoria sta verjetno najprej postala velika hita v svojih matičnih državah, šele potem so ju zavohali tujci. pri nas pa še domači poslušalci nekako ne znajo posvojiti zmagovalnih pesmi, ki se bolj redko vrtijo celo na radijskih postajah (čeprav jim v večini primerov ne gre za zameriti, sa so pesmi z eme v glavnem porazne). naslednji argument pa je sicer že nekoliko zlajnan, ampak dejansko smo premajhna država da bi se pesem iz naše države po evropi tako dobro prijela (v sloveniji smo lahko srečni že, če imajo ogledi domačih videov 10.000 ogledov…).

    zato pravim, da moramo mi ciljati na vrhunske vokale, ki so očitno strokovni žiriji še vedno na prvemu mestu, ko gre za ocenjevanje pesmi kot je slovenska (tako kot keuc lani). ampak take vokale bi bilo potrebno skombinirati še s poslušljivo pesmijo, ki bi šla v uho tudi navadnim smrtnikom, ne samo žiriji in ex-yu prebivalcem. ampak kot sem že rekel-vokal je za žirijo na prvemu mestu ko gre za ocenjevanje obskurnih državic, medtem ko je v primerih kot je lenin satellite, ki je dobil največ točk od žirantov, ta ocenjevala vse prej kot vokal: tudi žirija je verjetno zaznala uspeh pesmi in pozitiven odziv pri poslušalcih, zato ji je bila pripravljena čez prste pogledati pri njenemu groznemu in podpovprečnemu glasu, ter se je raje osredotočila na njeno samozavestno pojavo na odru ter stik in flirtanje z občinstvom! to je torej glavna prednost, ki ti jo prinese dobro sprejeta pesem že mesece pred grand finalom in zato je to predpogoj za zmago dandanes. če bi torej mi na evrosong poslali leno in bi ljudje ter žiranti takrat prvič slišali to pesem, bi se zelo težko prebili v finale.

    ampak z zgoraj omenjenimi “vrhunskimi vokali” pri nas je problem. ali jih sploh imamo dovolj, da bi lahko vsako leto poslali dobro pevko/pevca na evrosong, ali moramo čakati, da se na vsake kvatre pojavi vokalistka kot je maja keuc ali alenka gotar, in nas popelje v finale. pri nas svež talent definitvno imamo (dokaz je že eva boto), a kaj ko ga uspe našim kvazi-strokovjakom povsem zatreti!

    P.S. še eno off-topic vprašanje: zakaj je potrebno na nove zapise na tvojemu blogu tako dolgo čakati? madonca, še halleyev komet se prikaže pogosteje kot tvoji novi prispevki! :P

  20. Simona Rebolj - 29.05.2012 ob 22:18
    Simona Rebolj

    @anez:

    Hvala. Verjetno ne bodo nič potegnili iz vsega skupaj, ker bo še vedno bolj pomembno, da se s tem ukvarjajo ljudje brez smisla in pokasirajo svoj profit.

    @Sašec:

    No, ja, logično, da zaznam razliko med Jeleno Rozgo in Badričevo, ampak samo izvedbeno in interpretativno. Sta mi pa res vsaka na svoj način neznosno vsakdanji in predvidljivi … hehe …

    Ja, predvsem pri nas od vokalov par ekselons res nič več ne pričakujemo. Konec koncev tudi od vokalno nesposobnih ne pričakujemo nič, ampak še manj:) Smisla za interpretacijo pa sploh ne, kar menim, da je precej povezano tudi s pomanjkanjem smisla za glasbo nasploh in erotiko, kar je zelo povezano. Nasploh po svetu pa niti ne tako zelo. Obstajajo takšni in drugačni primeri. Za moje pojme je pa itak vedno interpretacija najpomembnejša. In menim, da je bolj problem v tem, da se določene ikone z močnim potencialom preprosto izpraznejo in takrat se začne ta neznosna lahkost sterilne dovršenosti, ki jo opisuješ. Zvezdniki nočejo na počitnice, ker se bojijo, da jih oglaševalsko ne bodo več potegnili nazaj in bodo izgubili milijone. Ljudje pa nekaj, na kar se zapalijo, še kar kupujejo. Tako, kot se težko ločijo ali razidejo, čeprav ljubezni ni več, je podobno pri fenovstvu. Težko priznajo, da nekdo ali nekaj, nad čemer se navdušijo, ni popoln. Ali da se celo izprazni. Hočem reči, da je bila tudi Aguilera vendarle na začetku slave tudi interpretativno kar dobra in predvsem v slogu zanimiva. Ampak to ni bil žakelj na dolge proge. Podobno kot neka Mariah Carey in podobne ne. Potem se začne pa tortura biznisa. Bedni komadi in nabijanje v prazno. Saj vmes te dive tudi osebno povsem kolapsirajo in so deležne veliko kritik, tudi fanbaza pade, a najbolj vernih po celem svetu še vedno ostane dovolj, da jih prodajajo kot ofucane cipe. Samo poglej Shakiro na primer. Valda, da je bila zanimiva in za približno tri komade sem tudi jaz, ki sem kronično nefenovsko razpoložen primerek človeka, z lahkoto rekla, da so nekaj boljšega na komercialni sceni. Ampak, jebi ga, ko iz vsega skupaj nastaja samo še šit, ker je treba nekaj prodajat, izvajalka pa preprosto nima več energije, zanosa, ničesar, se temu pošteno reče, da je konec zabave. V tem se meni zdi problem. Nič drugače na tem nivoju, kot na nivoju kakšne Britney Spears, ki ni imela nobenega aduta, razen to, da je prodajala lik za pedofilski raj. Skratka, probleme takoimenovane poredne najstnice. Soft porn. Danes ima bejba pač trideset let in ni se razvila nikamor. Potem pa slišim tale komad:

    http://www.youtube.com/watch?v=GA2hi3jIXro&feature=related

    Od smeha me je skoraj pobralo. Bejda z armado menedžerjev očitno tako zelo nima kam, da pri tridesetih ven vrže takle komad, kjer joka mamici, ker se je zatreskala v lumpa. Fucking unbelievable. Povsem enako se lahko zgodi tudi z drugovrstnimi aduti, če niso za na dolge proge ali če se izgubi energija za nadgrajevanje sloga. Saj, če tako pogledaš, je itak jasno, da je že sam sistem zvezdništva zgrešen, ker je vsiljiv in služi izključno zaslužkarstvu. Nekoč smo se pritoževali nad obdobjem poznih osemdesetih, ko se je zgodil plaz mako imenovanih zvezdniških muh enodnevnic, popevkarjev z enim hit komadom in konec. V resnici je pa mnogo bolj zaskrbljujoče in zavajajoče, če že, da nam industrija uspešno turi in prodaja ene in iste ksihte na sceni, čeprav so že zdavnaj izčrpali svoj potencial. Po treh hitih bi morali pravzaprav v penzijo, če bi bil trg korekten, ampak se prodajajo samo na slavi, ker ljudje pač tripajo na ikone. Te ikone nam seveda prodajo minimalno 90% sranja, ne glede na to, o kakšnem področju in nivoju popularne glasbe govorimo, in zaradi njih toliko in toliko boljših projektov s strani drugih pač ne pride do nas. Kult osebnosti se prodaja v prvi vrsti, produkti šele v drugi. Od tega je spet 90% kulta osebnosti totalno zlaganega in praznega seveda.

    Tudi zaradi tega na primer sem odklonilna do kavzivzvišenega odnosa do nastopajočih na Eurosongu. Ker ponavadi temelji na prepričanju, da gre za ničvredne tretjeligaše, ampak samo zato, ker niso del industrialnega ameriškega kulta. V resnici minimalno 30% nastopajočih na ESC ni nič slabših od komerciale tipa Rihanna in večine ostalih. Vsi ti vzvišeni posamezniki do te fešte evropskega cirkusa, kot se sami izražajo, se ne zavedajo, da so v bitvu butlji, ker je vsiljevanje kulta za megamilijone z monopolnega ameriškega tržišča veliko večji nateg kot predstavljanje prehodnih hit songov na Eurosongu … hehe … Realno gledano tudi večina zvezdnikov na komercialnem trgu večinoma proda največ tri omebe vredne hit zadetke, ostalo je pa samo še nadrkavanje ljudi s polizdelki na izgradnji podobe zvezdnika, kar ljudje kupujejo. Predvsem zato, ker si težko priznajo, da so se zmotili, ko so fenovsko čisto znoreli za nekom in ga prehvalili po dolgem in počez. Potem vse temelji samo še na samoprepričevanju, da so res mega dobri in zanimivi, tudi ko je že jasno, da so totalno nezanimivi in povprečni. Na podoben način so tudi politiki pač vedno znova izvoljeni, tudi ko se že izkaže, da ga lomijo in ne prispevajo družbo nobenih dosežkov na političnem področju. Še pokvarjenost in popolna osebnostna klavrnost jih ne odpihne le zato, ker si ljudje težko priznajo, da ni bogov. Ta psihologija obvladovanja hib množic prinaša milijone in hkrati siromaši družbo na vseh področjih.

    Izgleda, kot da sem malo predaleč zabredla in šla s poti, ampak to je moj odgovor na tvoje nezadovoljstvi z navideznim nefunkcionalnim perfekcionizmom določenih zvezdnikov na področju pop glasbe. Menim, da gre v bistvu bolj za to, da nihče ni zadovoljen z njimi v resnici, ampak gre za prodajanje puhlic v zaščito kulta. Ena izmed priročnih puhlic je tudi slavljenje izjemnega vokala. Ko ni več kaj drugega za povedat o zadevi. Lahko gre pa tudi za slavljenje česa drugega. Meni je v bistvu vseeno, kakšen tip pevca se izprazni. Če je to Cetinski, ki žvrgoli kot slavček, ali pa Badričeva, ki je prezentirala drugo vrsto patine, ki sloni predvsem na izpovedni interpretaciji. Ali kaj tretjega. Mislim, da ni treba ničesar ohranjat, ampak dat v prostoru prednosti tistim, ki so na vrhuncu motivacije in ustvarjalnosti. Ko je pa spet kaj za ponudit, se pa naj spet odpirajo vrata tudi tistim, ki so si na počitnicah nabirali energije. Ampak povsod se gredo samo nasilno ohranjanje pozornosti in monopoliziranje scene za vsako ceno. To me pa zelo moti. Tako nekako.

    Veš, da mi je jasno, da se pališ na sevdah, no:):) in valjda, da ni isto kot z maršem. razumem tvoje argumente, ker jih podajaš. In zdaj je povsem jasno, kje se razideva v pogledu. V tem, da se tebi zdi vredno pozdravit vzdrževanje interpretacije kot vrednote pri Badričevi. Jaz pa menim, da se ničesar v imenu vrednote ni treba oklepat, tudi če ni (več) užitno. Meni so na primer tudi Rolling Stonesi danes na sceni totalen nepotreben štos, ki razkrinkava temno plat medalje rokenrola kot stanja duha. Da ni stanja duha, ampak samo jeben pohlep za pol kurca gnile vode. Nima pa enakega mnenja o Springsteenu na primer. Preprosto zato, ker ne samo, da je še vedno odličen, ampak celo vedno boljši. V bistvu je šele v zadnjem delu kariere postal res vrhunski rocker in kantavtor. Enako pa cenim White Stripes, ki sta končala na vrhuncu. To se mi zdi fer, če človek začuti, da to ni več to, čeprav bi lahko prodajal tudi približek na polno. Hvala, ker me ne jebete v danko. Rollingi pa s staro scalnico, ki bi se morala končat najkasneje po desetih letih kariere, skušajo fopat hipiadno ideološko poblaznjene fene, kolikor je še živih. Zelo grdo. Milijone bi lahko vlagali v kaj bolj koristnega za ta svet, a so pač preveč plehki osebki, od nekdaj bili … hehe …

    Mislim, da se čisto razumeva, samo določene detajle je treba razčistit, ki pa so lahko spet bolj ideološki, ja.

  21. Simona Rebolj - 29.05.2012 ob 22:34
    Simona Rebolj

    @Jaz:

    Ah, ja, Hofer in Gartner, ofkors, in s tem povezane izjemne zaznave… hehe …

    Ramba sem kar precej spremljala in se mi je zasral do daske in čez. Nikoli mi ne gredo tako na živce ljudje takoimenovano preprostega uma, ki marsikdaj kaj brihtnega užgejo, včasih, ne da bi se zavedali, sicer se pa vsaj ne oklicujejo za intelektualce stoletja, ker jasno izkažejo, da se s poglabljanjem v smisle ne ukvarjajo in jih ne zanima. Vendar se dogaja, da tudi takoimenovan intelektualizem, genialnost, pamet in podobni pojmi postajajo stvar imidža. V ta imidž spada, povsem enako kot pri vsem drugem, oprava (izgled jebivetrskega razcufanca v kavbojkah seveda), obnašanje (cinično in jebivetrsko spakovanje) ter nakladanje (prodajanje desetih floskul, ki funkcionirajo kot ubesedovanje naslovov esejev na teme, ki naj bi se spodobili za poduhovljenega človeka). Če pozorno prisluhneš takšnemu bleferju, pa itak hitro ugotoviš, da nikoli ne pove o ničemer nič, ampak se samo spakuje in prodaja floskule. Enako je pri glasbenem delu. Bistven je žanr, ki naj bi pritikal sposobnejšim na sceni, a ne, ampak če prisluhneš, je vse skupaj samo predrkavanje prežvečenih motivov, da besedil ne omenjam … kot nedokončani stavki o nečem, kar bi naj spregovorilo o čem omembe vrednem. Poraz. Potem ugotoviš, da se tip drenja povsod, kjer se drenjajo slavoželjni hipokriti vseh vrst, le da on izigrava vzvišenega idiota. gre na primer agne guncat v oddajo Piramida, a se očitno spreneveda, da sploh ne ve, za kaj v tej oddaji gre in kdaj mora vstat, govorit itd. Češ, jaz počnem pametnejše stvari. To ni samo otročje, ampak je naravnost patetično prozorno. Ni hujšega od neupravičeno nadutih. Najbolj se strinjam s temi komentarji pod tem izsekom posnetka, kjer naklada kot vsak povprečen debil, le da se neprepričljivo skuša obnašat, kot da je nekaj več:

    http://www.youtube.com/watch?v=ajsy-nIW4Zw&feature=related

    Spodaj pa komentarja, ki povesta vse o blefu nategunskega brezjajčnega Ramba AntiAmadeusa, ki očitno pri delu javnosti ne užge več. Vsak nategovalec slej ko prej postane razkrinkan tudi pri še tako vodljivi raji, včasih že za časa življenja razkrinkan:

    Glumio u filmu Dragane Mirković

    Nastupao sa Cecom i Borom Čorbom za sprsku novu godinu u Beogradu.

    Reklamirao sladoled.

    Nastupa na evroviziji. (P. S.: Dodajam še … Nastupa na Pink TV Piramidi …)

    Ma jasno, on ide tamo da zajebaje seljake, jer samo seljaci učestvuju na takvoj manifestaciji.

    A Rambo nije seljak iako je tamo sa njima i dio svega toga.

    Prodao se za sitnu lovu. To sto se sprda sa ES je samo jos jedan jeftin trik da bi sebe pred sobom opravdao.

  22. Simona Rebolj - 30.05.2012 ob 00:23
    Simona Rebolj

    @filmožer:

    Ja, komad so napisali trije Danci in dva Šveda, vse skupaj je bilo pač tretjeligaško.

    Spomnim se Rusa od lani, ja … haha … Imel je tudi močan vokal. Njegov problem ni bil, da ni znal pet (še posebej v primerjavi s Švedom v istem žanru ne), ampak res v pretirani narcisoidnosti, ki je delovala maksimalno vulgarno. Bil je en tak gangsterski sadomazo jebač, pa se je nežnejši spol raje odločil za nežnejšega Erica. Rus je bolj obljubljal, da bo vse prefukal kot pofukal … hoho …

    Najboljši se dobro prezentirajo že prej, ker imajo že na finalnem državnem nastopu učinkovit nastop. Večinoma že do konca izdela za evrovizijski finale. Res ni bilo težko promovirat Švedinje, ki je z enakim nastopom z lahkoto milijončke ogledov zbirala na Youtubeu že mesece prej. Tako se to dela. Enako je bil sfiniširan Rybak, pa Ruslana …

    Lena isto, s tem da so ji naredili še lušten videospot, ker ona šova ni imela in ni potrebovala. Imela je preprosto zelo moderno luštno indie poskočnico in sebe izvenserijsko lepo, jocker face za milijon dolarjev. Prvoligaška lepotica s posebno prezenco. Ne strinjam se s primerjanjem njenega vokala s Prusnik dvojčicama. Skrivnost Leninega učinka je v barvi glasu in predvsem v slogu petja, ki je nekaj posebnega, všečnega in zelo zapomnljivega. Jaz sem fen njenega sloga, čisto me je kupila. Podobno kot me je kupilo nekoč tole v sorodnem stilu:

    http://www.youtube.com/watch?v=FEhpnV8mCGE

    Naslednje leto pa je Lena poslala komad, ki je meni najljubši od vseh na Eurosongu, kar pomnim. Seveda je bil malo prezahteven, zato višje od desetega mesta ni mogla. Šlo je bolj za reklamo, da prehaja na višji sodobnejši nivo pop produkcije. Temu primerno režijsko in produkcijsko superioren je bil tudi videospot:

    http://www.youtube.com/watch?v=zoRPuk756qU

    Skratka, dvojčici Prusnik nimata nič, lena pa odličen izvajalski in interpretacijski slog in seveda nezanemarljiv seksapil, kot si omenil. Na tistem skupinskem nastopu letos so vsi fušali in krulili v tri krasne, ker so peli po gasilsko veseljaško. To je brez veze.

    Pri nas so ocenjevalci talentov itd. očitno samo prijatelji, ki jim tako najlažje poklonijo honorarje za projekte. Na žalost. Zato ni nič od niča. Poglej si kdaj, kaj delajo z nekaterimi mladci na X faktorju. Zanimivo, da se kot uničevalka potenciala izkazuje še posebej aktivna Jurasova, ki ji sicer ne bi pripisala takšnega antismisla za človeka.

    In ja, štimat bi moralo vse. Od pesmi, nastopa, do pevca. Okus povprečja pri nas je pa od prodajanja pofla s strani diletantov že tako zdesetkan, da vprašanje, če bi preko televotinga najboljšega nastopajočega sploh lahko izglasovali. Če kalamari in žlindra premagajo Nino Pušlar, zelo malo verjetno. Šlo bi samo z izborom s strani res profijev ali še raje s strani amaterjev, ki imajo smisel za te zadeve. Ker profiji pri nas velikokrat pomenijo večni amaterji, amaterji pa profiji po duši, ki zaradi amaterjev nikoli niso dobili priložnosti, da bi se izkazali … hehe …

    Manj pišem za blog, ker sem premalo oziroma z ničimer motivirana in mi gre veliko energije za premagovanje osebnih izzivov, za blog je pa ne dobiš ravno na pretek. Ne vem, ali bom v bodoče malo poenostavila vse skupaj, da bo objav več, ali kaj drugega … Še sebi nisem odgovorila na to vprašanje, sem si pa ga zastavila, ja, ker se res zatika pri volji do pogostejših objav. Bom videla, kaj in kako bom, če bom.

  23. Jaz - 30.05.2012 ob 01:09

    simona:

    no. po tem videu težko ostanem še naprej neprepričan glede njegovega karakterja. zatem sem se zabil še z ogledom nastopa v piramidi. in tako primerjava s frankom zappo postane popolnoma absurdna. no, zdaj tudi iz drugega vidika gledam tudi na njegov nastop v nedjeljom u dva, kjer se mi je postavil kot angažiran človek, in sem ga ravno zaradi tega cenil (v nekem smislu tudi kot ‘preprost um’). to igranje genialcev gre pa skozi predvsem na naših prostorih, kjer je genialcev pač malo, hehe.

  24. Sašec - 30.05.2012 ob 09:54

    @Jaz

    Hej…hvala, seveda! Kako se pa zmenimo?

    @Simona

    Ja, dobro artikulirano. No, saj Aguilera mi je v bistvu še vedno ok…mogoče sem bil malo krivičen v izpostavljanju glede na ostalo sceno. Odlična vokalistka je in tudi dober interpret. Je pa res, da imam v spominu album iz leta 2010, kjer je bilo kar nekaj lepih momentov. Potem je pa kar nekam izginila…heheh. Za razliko ( vsaj meni osebno) od Beyonce, ki je ne morem sploh. Tako kot Shakire ne…

    Jah, Britney je pa res zgodbica. Mene je še bolj obrnil tale videospot, ko več nisem vedel, ali naj se smejem ali jokam od usmiljenja. Ali pa pač ploskam samorefleksiji…hehehe.

    http://www.youtube.com/watch?v=elueA2rofoo

    Ja, res se oklepam ravni interpretacije, ker trenutno kot napaljen štafetnik gledam skozi prizmo sevdaha, kjer je to seveda najbolj pomembno, saj drugega pač ni. Sevdah so preproste (recimo) 400 let stare ljudske ljubezenske zgodbice in zgodbice o niču. In da bi lahko zvenele razpoloženjsko, se mora človek kar potrudit, če že ne namatrat…heheh. Tako kot za vsako stvar, da bi lahko bila optimalna. No, saj pišem čiste klišeje, ampak tako to je.

    Tule pa še ena lepotica…sicer ni originalen sevdah, je pa biser kafane, ki je več ni.”Jer nema više ljudi, koji bi uvidili stvar”, kot se je izrazila pokojna Sonja Savić…;-)

    http://www.youtube.com/watch?v=cLLaRUMqHto
    http://www.youtube.com/watch?v=IcDKu_xSkXQ&feature=related

  25. Jaz - 30.05.2012 ob 13:53

    Sašec:

    zadevo boš našel (upam!) na spodnji povezavi. če te bo vsa ta reklamna bleščava zmedla – greš na dno strani in tam boš našel opcijo ’slow download’.

    revija je sicer nekakšna narodnobudilna bošnjaška reč, seveda s kar nekaj tovrstnega imaginarija, ki rahlo asocira na tihi nacionalizem. vseeno so članki še kako vredni branja.

    http://www.filefactory.com/file/ykbhga4ve4f/n/balerar.jpeg

  26. Jaz - 30.05.2012 ob 14:00

    ups, sem ponesreči kar christiana balea uploadal.

    tole naj bi bilo to.

    http://www.filefactory.com/file/26kmjx4wxdst/n/behar_br._103_-_sevdah_i_sevdalinka.pdf

  27. Simona Rebolj - 30.05.2012 ob 23:45
    Simona Rebolj

    @jaz:

    Mah, saj s temi zadevami je itak tako, da na prvo oko lahko marsikaj vzbudi povsem utemeljene občutke, pa tudi povezave … no, okej, Zappo bi bilo res bolje pustit pri miru … hehe … a po drugi strani bi lahko rekli pač zappa po balkansko, a kaj ko pri tem zaničevalen podton ne uide, kar je spet krivično, saj je juga vendarle dobila nekaj nezamenljivih muskontarjev. Po mojem mnenju so bili to predvsem EKV.

    Kar se Ramba tiče, si pa po mojem postavil čisto pravo diagnozo o tinejdžerskem “stand upu”. Na svojih začetkih je s tega vidika tudi mene kupil. Res pa je, da ne za dolgo. Oziroma samo za bajdvej v diskoteki. Poglavja vedno delajo svoje in roman pač ni dober, če je samo prvo poglavje ali košček teksta, ki si ga nekje slišal, obetavno, potem pa … hehe … Tako da … če ravno ne slediš, ampak samo prisluhneš nekoč, je dejstvo, da lahko izpade nekaj več, kot je ali ne zaznaš blefa, ker se v bistvu takrat niti ne ukvarjaš s tem, niti ne prisluhneš dobro. Sem seveda gledala nedjeljom u 2 in tam se je še najbolj poznala meja njegove angažiranosti. Saj je angažiran, ampak točno tako, kot si rekel … kot zadet tinejdžer v parku na džointu, ki temu primerne floskule in bedastoče stresa. Pa veliko poze in prežvekovanja. Enkrat se je tukaj pojavljal nek komentator, ki je vedno objavil isti komentar: “Sam na goubc!” in ob takih intervjuvancih mi vedno zaigra ta komentar v glavi … hahaha … Je pa res, da sem hodila na gimnazijo Poljane, kjer takšnih pozerjev v mojih cajtih ni manjkalo in sem razvila ekstra nestrpnost do njih. Ne vem, kako bi se lahko imenoval ta -izem.

    @Sašec:

    Mah, saj je s temi popevkaricami itak vedno isto in žal nobena ni izpadla kakšna posebna izjema. Kako se razprodajo in hitro izčrpajo, je še najbolj zgovoren moj osebni “vic” o Mariah Carey. Ko je bejba še z govorno napako odpela tale komad …:

    http://www.youtube.com/watch?v=tov22NtCMC4&ob=av2e

    je bilo vse skupaj za komercialno sceno noro obetavno in sveže v slogu. Potem je bejba očitno pridno hodila na govorne vaje, lepo začela izgovajat ž, č in s, hkrati s tem je šel pa po gobe še tisti atom osebne identitete, ki ga je imela. In potem začnejo pač vse krulit na iste viže, iste ritme in na isti način. Kaj takega se ne more zgodit P. J. Harvey, ker itak kotira z osebnostjo in dušo, pri čemer nikoli ni stopila v tekmo za Guinnessovo knjigo rekordov v poglavju best voice med tisočimi best voice, ki so pač na koncu vsi samo eden izmed best voice … hehe ..

    Tako da … mislim, da se itak razumeva, o čem je govora. Zato tudi razumem naklonjenost Badričevi, ker se tega v bistvu ne gre. Meni se samo tega ne gre dovolj dobro. Imaš pa prav, da je na tem področju teritorija ena redkih, če ne kar edina, ki se tega ne gre. V bistvu je škoda, ker nima konkurence.

    Mah, Britney ima itak polno smešnic na zalogi, še bolj kot v spotih, na odru. Na zadnjih grammyjih je bila faking neverjetna. Sprejela je vlogo statistke ob Rihanni in izpadla kot ofucana iztrošena kurba, ki so jo pod ceno za mimogrede uporabili namesto enega crknjenega reflektorja. Res bizarno.In to v času, ko so jo izžvižgali zaradi koncerta na plejbek. Sploh nisem vedela, da se plejbek še lahko zgodi na kakšnem koncertu. Res je faca. Pričakujem še več zabave čez 10 let. Feministke, če bi res sploh obstajale kje, bi morale do takrat že splanirat atentat na ta pojem ženske sramote … hahaha …

    Kar si zapisal o sevdahu, razumem, in ti seveda popolnoma verjamem. Ja, to je to, ko moraš besedam in melodiji vdahnit dušo ali pa čao, ne ostane kaj dosti. Ampak spet … saj to je bistvo glasbe konec koncev. Hvala za link. Ja, to je gurmanijada.

  28. Sašec - 29.08.2012 ob 08:57

    Evo, tole je bila še dolžna. Tudi tokrat dokazala, da ve, kako se delajo stvari…

    http://www.youtube.com/watch?v=bcnWysA9gxo&list=ALHTd1VmZQRNoQjoakTlD8hT-PvvBymE30&index=2&feature=plcp

  29. Simona Rebolj - 29.08.2012 ob 22:31
    Simona Rebolj

    Se strinjam. Najbolj fajn se mi pa zdi, da spot sploh ni obrtno, pa tudi finančno zahteven, pa ima vse, kar moral imet glede na koncept. Kot učna ura, kaj se zgodi, ko naši Keučevo pošljejo snemat spot v gozd v primerjavi s Švedi, ki so poslali Loreen na travnik. Denar res ni vse. Je zelo koristen, če ima čemu koristen bit.

  30. štulič - 5.12.2012 ob 12:44

    Mogli ste svršiti ovo i civilzovanije! Uopšte; ko ište, taj i dobiva…

    V veliko zadovoljščino mi bo, ko bodo tabori spregovorili in bodo oni zahtevali le domicil za Ćrtomirja!?

    Takrat se jim ugodi al’ pa ne! :cool: http://youtu.be/Lra8tbk6MNQ

  31. Sašec - 26.03.2013 ob 12:41

    Evo, v letu 2013 sta zaenkrat moja favorita Norveška in Austrija :

    http://www.youtube.com/watch?v=1hnC6T3cOzo

    http://www.youtube.com/watch?v=zrgLgMQuMaY

    Hehehe….

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !