Simona Rebolj

« | | »

SRAMOTA (Shame) – Steve McQueen

15.06.2012

Filmska “impresija” Shame je med lanskoletnim hvaloopevanim naborom presežkov filmske industrije sprožila precej ovacij in sproducirala kar nekaj jamranja prenekaterih kritikov, ker ga je oskarjevski propagandni stroj pustil pred vrati hollywoodske pralnice možganov. Redki kritiki so se na film pokakali, kar je zaskrbljujoče. V primeru, ko se filmskemu izdelku pripisuje nadpovprečen umetniški dosežek, pomeni lahko zavrnitev podeljevalcev oskarjev seveda kompliment. Včasih je kompliment vreden komplimenta. Včasih pa se zdi, da si je vzdihovanje abnormalno enostavno izborit že s smešno malo občutka za blef in plasiranje psihologije na nivoju priročnikov za telebane v imenu umetnosti.

Režiser in scenarist Steve McQueen (s koscenaristko Abi Morgan, ki je nakracala tudi sramotno pristranski in po hollywoodskem zgledu tendenciozno kičast scenarij za film Iron Lady) je udaril s komercialno zelo priročno provokativno temo seksualne odvisnosti. Posebna in tudi množična pozornost na tako oglaševan film je torej že vnaprej zagotovljena. Vendar je režiserjeva ambicija segala dlje od poskusa sproducirat tržno profitabilen izdelek. Želel je obedelat aktualno privlačno temo na način, ki bi bil vreden oznake sporočilno omembe vrednega izdelka. Komaj čakam! Film naj bi obravnaval duhamorilsko virozo današnjega časa, v katerem posameznik kljub obilju ponudbe na trgu, več možnosti za odločanje o lastni svobodi kot kdaj koli prej in številnejših priložnostih za komuniciranje ostane osamljen, prazen in depresiven ujetnik osebnih frustracij, da na koncu koncev blodi naokrog begajoč in izstradan občutka povezanosti s čimer koli kot ofucan potepuški pes sredi množice odtujencev. No, naposled sem se že precej ohlajena od pričakovanja v varnem domačem fotelju naužila porcije, ki me je znervirala skoraj tako, kot je znerviran in jezen protagonist te Sramote. Nisem bila čisto prepričana, ali bi se odpravila na sprehod in poskušala vse na poti pofukat ali postrelit. Mogoče bi se bilo bolje odpravit kar spat. Jebi ga. Nekateri smo celo malo občutljivi, dovzetni in prevodni, tako kot Brandon Sullivan, glavni lik, ki pa ga Steve McQueen na vso silo skuša obsodit na primerek zaprtega človeka, ki je kriv nesposobnosti za vzpostavitev pristne bližine s sočlovekom. Da bi se Brandon pod njegovo taktirko le odrezal čim bolj slabo, mu nastavi same izjemne priložnosti za propadlo druženje in v usta položi še kakšen moralizerski stavek, ki je nepojasnjeno v popolnem paradoksu s prikazano osebno filozofijo.

Brandon Sullivan nima prijateljev. Tako spoznamo le njegovega brbljavega, hrupnega, trapastega in nezanimivega šefa, ki še samega sebe znotraj rutinskega življenja od družine do službe noče slišat. Komaj čaka na pohajkovanje z Brandonom, da bi poskusil zapecat kakšno bejbo. Osvajalski ples izvaja neprepričljivo kot odvratna mešanica petletnega froca in klovna. Ne želimo si predstavljat, kako aboten mora bit odnos, pardon, seks tega človeka z ženo. Lahko si predstavljamo le bedne fuke z dekleti, ki premorejo maksimalno spuščene standarde. Na primer z Brandonovo sestrico, a le če bi se preveč nažgala in neznosno želela s podvigom vzbudit pozornost svojega čednega brata. Lik je predstavljen dovolj dobro, da ponazarja tipičen primerek sodobnega človeka – histerika. Prazen sod, ki močno bobni. Tudi če bi ga ugrabili vesoljci, ne bi opazil, ker je tako zaposlen z nakladanjem, vreščanjem in spakovanjem, da ga absolutno nič in nihče ne zanima, saj očitno še samega sebe ne. Kdo bi mu zameril. Brandon je povsem drugačen kaliber. Raje opazuje in lovi signale. Ne ljubi se mu kvantat v tri krasne. Če ni komu kaj zanimivega ali zabavnega v resnici za povedat, je raje tiho. Izumirajoč primerek človeka, ki komunicira celo s pogledom. Kar je možno le, če se za očmi vendarle skriva neka vsebina, ki čaka na priložnost, da bi bruhnila na plano. To je tisto, kar dela človeka privlačnega. Tudi in predvsem erotično. Na prvi vtis vzbuja občutek, da bi bil lahko celo zanimiv, v kolikor bi spregovoril. V okoliščinah, v katerih se nahaja, pravzaprav vzbudi sočut. Za šankom deluje kot meditativen otok sredi poblaznelega sveta. Ker mu mora bit za umret od dolgočasja, postane po logiki stvari nervozen. Na kaj neki bi pomislil, če ne na idejo, da bi bilo dobro koga pofukat. Še kaj drugega zanimivega pričakovat od ljudi, ki ga obdajajo, bi bil zlahka strel v prazno, ki bi še voljo do fuka pokvaril. Brandon je vendarle izbirčen lovec na “žrtve”. Vedno fokusira vsaj približno privlačno in na pravi frekvenci. Sicer si raje patetično v skrivni anonimi privošči prostitutko in vklopi več domišljije. Si vsaj lahko izbere čedno, ki se na vratih naslika takoj. Priklaplja se na internet in poišče približno ustrezno masturbatorsko fatamorgano. Če ga v službi kaj znervira, se odpravi magari na sekret in si zniža pritisk po masturbatorskem receptu. Seveda nikoli ni zadovoljen in nikoli ni dovolj. A kaj drugega ima na voljo? Pa poglejmo, kakšne alternative mu nakloni stvaritelj filma.

Nesrečniku nastavi neko čedno neznanko, s katero sta že preko spogledovanja na pomembni enaki valovni dolžini. Povesta si vse, kar je treba začutit, da bi sploh imelo smisel premaknit mezinec, kaj šele kurac. Ampak je revež ne ujame, ko ta beži pred grešno skušnjavo. Veste, khem, ona je namreč poročena. Prstan na njeni roki je po režiserjevem mnenju izjemnega pomena, zato mora bit tudi za notoričnega fukača, ki sicer, kot pojasni v enem izmed prizorov, si po logiki stvari od dolgega zakonskega razmerja ne obeta kaj več od ječe rutine, dolgočasja in popolnega razpada zanimanja za sočloveka. Jebeš roman, ki ga znaš že na pamet, pa ga moraš vseeno brat znova in znova. Pa vendar Brandon v neki drugi situaciji pomoralizira, ker se avtor filma očitno noče sprijaznit z informacijo o takšnem značaju, ki nam jo posreduje. Zato mora Brandon v filmu sestrico Sissy okarat ne le zato, ker ga je pač spravila v zadrego, ko se je povaljala za eno noč v neprimernem trenutku na nepravem kraju in z nepravo osebo, ampak tudi zato, ker je bil kerlc za enkratno uporabo poročen. Nisem vedela, se brani pred moralističnim eksekutorjem hlipajoča lepotička, ki hrepeni, da bi si brat vsaj toliko želel zvrnit nanjo, kot si mu sama želi zlest pod kožo. Aha, mar nisi videla prstana na roki, ne neha težit moralist po potrebi McQueenovega filmiziranega papežkega pridigarstva. Spremljamo dileme dveh samskih ljudi, za katera je režiser v ječi opranoglavcev očitno prepričan, da morata skrbet za ohranitev mizerije zakoncev, ki komaj čakajo, da bi se lahko s kom pofukali. Moral nam je povedat. Ne, to ni problem zakoncev. Problem so seksualno podivjani norci, ki se nočejo z nikomer zabetonirat v zvezo do groba, in na vsakem koraku provocirajo izsstradane in otopele prostovoljne zapornike partnerskega jarma. Provokatorji, še pokaže avtor himnične tragedije, so dobri kvečjemu v primeru, ko pred nosom speljejo kanidatko za fuk neprivlačnemu in antipatično brbljavemu fukotožnežu, ki je sicer, olalala, mož in oče. Tako pomotoma celo preprečijo, da bi nerodnemu klovnu morda uspelo prevarat ženo, ki jo sicer najraje vidi in sliši le rutinsko preko računalniškega klepeta iz službe, kričeče otroke pa sploh. Še dobro, da zdaj vem, zakaj nosijo poročeni prstan na roki. Da smo informirani o njihovem statusu in jih lahko bolj z veseljem neobvezno pofukamo, če le trznejo. Steve McQueen pa očitno vidi pozitivno rešitev za branik formalizmov v tem, da se tudi provokator sprijazni z mizerijo in se pahne v ječo edine moralno sprejemljive trajne zveze s primernim partnerjem. Kako si avtor predstavlja pojem primernega, je zagotovilo za dosmrtno depresijo. Neverjetno! Trpečemu in osamljenemu Brandonu nameni čudovito priložnost za srečanje s primerno kandidatko za globljo zvezo.

Bog s slabim smislom za humor, tokrat v podobi stvaritelja filma Sramota, mu porine pred nos kar najbližjo fračo pri roki. “Kr eno” sodelavko, ki se je ravno razšla po daljšem razmerju. Iz povsem nepojasnjenega razloga se znajdeta na zmenku. Na večerji. Zakaj neki bi se mu zdela ženska tako zanimiva, da se odloči za dejt, kjer se pričakuje celo klepet, ni jasno. Pri roki je pač. Romantično doživetje poteka predvidljivo polomljeno. Ne štekata se skoraj v nobeni stvari. Ona predstavlja babji kliše iz babjih revij in fantazira o trajnem razmerju, v katerem se zakonca morda zdita zdolgočasena in se nimata o čem pogovarjat, ker sta duhovno tako močno povezana, da jima bojda ni treba drug z drugim nič počet. Tako pametuje. Brandon v teh prizorih vidi zdolgočasenost in preprosto dejstvo, da nimata drug z drugim (več) kaj počet in pika. Da izpade “dežurni norec” filma priseben, medtem ko pojem “normalne” ženske le povprečno naivno teslo, mi verjetno ni treba posebej pojasnjevat. On je poln fantazij in hrepenenja po drugačnem, bolj pestrem življenju, hmm, pravzaprav je romantik. Neizživeta strast mu dviguje pritisk in ga sili na rob živčnega zloma. Nesojeno ženo vpraša, kaj bi bila, če bi si lahko izbrala kakršno koli vlogo v katerem koli času in kraju. On bi bil najraje glasbenik v šestdesetih letih, pravi. Ona, hmmm, zija kot tele v nova vrata. O čem podobnem pač ni razmišljala. Šestdeseta se ji zdijo prekaotična. Najraje je tukaj in zdaj. Jebi ga, populističen kliše po popularnem Tollu je tudi naredil svoje. Zakaj je tukaj in zdaj tako fajn? Kdo bi vedel, ona že ne. Je preveč dolgocajtna za ustrelit se v glavo. Že misel na rokenrol jo neprijetno prebuja iz globokega spanca brez sanj. Ker Brandon z njo nima kaj počet, še najmanj da bi lahko rodil kakšen zanimiv klepet, začne afne guncat. Le na to bejba tripa, saj je zgleden padli produkt današnjega časa, ki razume besedno zvezo “fajn smo se imeli” le v tem, da se reži kot pohana piška infantilnim štosom. Oseba, ki je globoko ponotranjila družbeni podebiljevalski “hahahaha” diktat sit comov. Da bi se človek vrgel skozi balkon. Res. Vsi naokrog se tako in toliko hahljajo in spakujejo, da je že popolnoma crknil smisel za duhovitost. Tako kot crkne smisel za dober fuk, če je treba fukat, čeprav ni nobene inspiracije za to. Steve McQueen najprej sili svojega Brandona v filmu, da se hahlja, kot naj bi se spodobilo za žrtve sodobnega hahljaljskega časa. No, in potem ga hoče tudi posilit, kakor bi se spodobilo za “pravo” prazno razmerje, v kakršnem bi sicer normalen človek potreboval tri bagre, da bi se kurac dvignil vsaj za deset stopinj.

Kljub abotno dolgocajtnemu zmenku se Brandon in sodelavka, med katerima se pred pogledi občinstva ni sprožila niti mikroiskra erotike in se ne štekata v ničemer (saj veste, ker je Brandon tako zaprt, zafantaziran in abnormalen), spravita fukat. Že vnaprej vemo, da bo sledil pogreb. Brandonu, notoričnemu fukaču, se predvidljivo ne dvigne. Komu neki bi se?! Sodelavka, ki se ne naveže na nobeno Brandonovo pobudo, ampak fura nek svoj pogleda nevreden polomljen ples, po izpadu porno programa tankočutno potolaži obupanca, da nič hudega. Spet kliše, kot se spodobi. In Brandon nas z vsakim trzljajem prepričuje, da se počuti krivega, tako samo po sebi umevno je vse skupaj. V svetu McQueenov je logično, da je kriv. Kriv, ker se mu ne dvigne na štorasto mizerijo brez trohice strasti. Kriv, ker torej ni pripravljen fukat v prazno, kot bi se za dolgočasneže, ki so pripravljeni na trajno razmerje spodobilo. Kriv, ker ni sposoben opravljat dolžnosti formalno sprejemljivega prostituta. Kriv, ker se ni sposoben kar sam posiljevat. Temu naj bi se reklo, da ni sposoben vzpostavitve bližine s človekom, ki je zmožen globljega odnosa s sočlovekom. Na primer z najbližjo sodelavko, ker je pač tam, medtem ko si ti že praznoval trideseti rojstni dan in bi se spodobilo ustvarit družino. Globine od nikoder. Za kozlat, fukat do nezavesti, streljat ali pa crknit od smeha. Dobrodošli v srednji vek. Da je moralistična komedija še hujša, bi v resnici marsikdo, še posebej pa seksualni obsedenec, ki resnično lahko funkcionira z distanco, ravno takšno prazno, zmedeno in naivno kandidatko z veseljem poročil in jo hitro zamotil s kopico otrok, da bi bili McQueeni zadovoljni in bi jo lahko seveda relativno v miru serijsko varal. Tako se ubije dve muhi na en mah. Vendar se je avtor tega filma čutil dolžnega na vse pretege in za vsako ceno blatit protagonista, češ, poglejte, zdaj se mu pa ne dvigne, ko gre bojda zares. Jah, škoda, ker tip ni bolj za hece. Predvsem ko gre po mnenju bolj papežkih od papeža zares.

V naslednjem fukaškem prizoru protagonist v voajerski maniri natepava neko lepotico ob okenskem steklu sobe. Uresničil je idejo, ki jo je skopiral med opezovanjem z ulice. Seks je očitno dober. Ampak. McQueenova šiba božja ne počiva in grešnika takoj kaznuje. Brandon bejbo, s katero sta se več kot očitno ujela vsaj v fuku, kar ni samo po sebi umevno, vljudnostno vpraša, ali bi kaj spila. Ona sarkastično zavrne povabilo. Češ, hej, saj smo Samo fukali, a ne. Razumete poduk?!!! Bejbe, s katerimi se ujamete seksualno, so samo frače, ki vas ne jemljejo resno in z njimi ne morete na zmenek. V vsakem primeru gre za prostitutke. Pro bono ali za ceno. Še kozarca vode se ne da z njimi spit. Na večerjo greste lahko le z abotno dolgocajtno sodelavko, s katero nimate nič skupnega. Še najmanj, da bi se ujemali na erotičnem nivoju, torej tudi na duhovnem ne. In če tega ne zmoreš sprejet z radostjo, postaneš bolan seksualni obsedenec ali še huje … bolan impotenten kastriranec. Prosto po izbiri. Če bi film sicer spregovoril o podobni usodi, ki bi se hudobno poigravala s protagonistom, bi lahko pokonzumirali scenaristični presežek s polno zanimivih družbenih, pa tudi metafizičnih vprašanj. A ta film pač ni nastal tako ambiciozno, ampak je skušal prodat le klišeje za nasilno serviranje prežvečenih moralizmov. Še huje. Osrednjemu liku ne privošči niti ene priložnosti, preko katere bi dejansko lahko sploh dokazal, da resnično ni sposoben sklepanja bolj globokih odnosov, če si je avtor že tako želel prikazat takšno usodo, kar šprica iz vsake minute rolanja filma. Heil McQueen!

To naj bi bil med drugim film o seksualni odvisnosti. Preden sem si ga ogledala, me je najbolj zanimalo, ali gre za obravnavo osebe, ki se samokaznovalno peha v fukanje vsega in z vsem, kar leze in gre, čemur sledi logično spopadanje z občutki gnusa in sramu, saj konec koncev privlačnega kandidata za seks ne najdeš za vsakim vogalom kadar koli. Prej obratno. V takšnem primeru bi šlo za osebo z nizko samopodobo, celo gnusom nad samim seboj, ki se s seksom kaznuje in ponižuje. Druga varianta temelji na popolnoma nasprotnem vzroku. Seksualni obsedenec je narcisoiden, poln hrepenenja po boljšem, je jezen na okoliščine, ki zanj niso dovolj dobre, na ljudi okrog njega, ki ga zavirajo, da bi dosegel ali doživel nekaj več, mu ne omogočajo toliko, kolikor bi si zaslužil. Je megaloman v vseh ozirih. Nervoza ga peha v obsedenost. Seks je najbolj romantično sredstvo za zdrs v odvisnost. Bolj meseno od zapijanja ali drogiranja. Predvsem pa bolj osebno. Lik Brandona Sullivana je tipičen primer takšnega profila seksualnega odvisneža. McQueen je zato lahko ustvaril šopek stiliziranih seksualnih prizorov, ki so vse prej kot naturalistično gnusni in kjer prostitutke itak delujejo kot edina “greha” vredna bitja na svetu. In ob katerih ni jasno, kaj neki naj bi v mizeriji zadostilo naslovu Sramota. Da v službi najdejo na njegovem računalniku obilo pornografije, je malo premalo obdelan detajl za tako bombastičen naslov. McQueen nas preprosto skuša prepričat, da se protagonist sramuje sebe in svojih dejanj in tudi zato neznosno trpi. Seks ima največ opravka s človekom in hkrati tudi z umetnostjo. Seks je takšen, kakršnega kalibra umetnik je človek. Sama narava stvari je namreč gnusna in prav nič očarljiva, kaj šele užitka vredna. Brskanje po človeških luknjah, od koder se cedijo scalnica, drek in slina, pač ni nič ekskluzivno estetskega in užitnega. Narava je pač nalašč nepopolna in hudobna. Vir užitka in katarze postane vse skupaj šele v stanju zadetosti. V stanju očaranosti, strasti do občutkov živosti in vsega, kar premore človekova domišljija. Lahko pa fukamo kot robotizirani vsega hudega vajeni mrtveci, lahko tudi kot mrhovinarji. Kakor koli pogledamo seks veliko pove o človeku in nikoli ni nepovezan s človekovo dušo, nikoli ni zgolj fizična aktivnost. Le v primeru nekrofilije vsaj eden izmed fukajočih ni niti telesno, niti duhovno aktiven. McQueen se je ogabni plati medalje seksualne odvisnosti povsem izognil. Naj tvega karierni pogreb z eksplicitnimi realističnimi prizori nagnusnega seksa med psihofizično totalno odbijajočimi ljudmi kdo drug. On hoče očarat Hollywood, kjer pomaga, če se zvezdniki uvrščajo na lestvice “The hottest”. Pred ekrani pa bi marsikdo prekinil ogled, če bi videl prizor seksa med neprivlačno žensko in neprivlačnim moškim. Sprejemljivi so le prizori neprivlačnih moških s čedno žensko. Zlepa, pa zgrda tudi ne, ne boste videli filma, kjer čeden moški fuka s seksualno odbijajočo žensko. Heh! McQueen za prodor na rdečo hollywoodsko preprogo ni tvegal ničesar. Njegovi fukači niso le čedni, tudi njegovi fuki so po potrebi tako stilizirani in opremljeni s himnično orkestralno glasbo, kot bi spremljali prvo gledljivo državno proslavo. Eksplicitnost je toliko eksplicitna, da se še prikazu stoječega kurca izogne, pički prav tako. Zna izpast … hmmm … ne ravno božanski vrhunec smisla za estetiko. Vsaj manj okusno od prikazovanja joškovja, ploščatih trebuščkov, anticelulitnih riti in padanja ekskluzivno negovanih dolgih las po hrbtiščih peščenournega okostja, ki se jih ne bi branila v uporabo reklamna kampanja L’ oreal. Brandonov kurac vidimo, ko se gol sprehodi do sekreta. Evo! Ne vem, zakaj ga vidimo v tem primeru, razen v podporo rapidno vzpenjajoči se zvezdniški karieri Michaela Fassbenderja, da bi lažje prišel do višjih uvrstitev na lestvicah “The hottest”. Ja, ja, dobra kibla. Pomaga pri prodaji imena.

McQueena je torej zanimala tista plat medalje erotomanov, ki lahko v javnosti izpade lepa, užitkov obetavna in zavidanja vredna. Tista, ob kakršni se ljudje sprašujejo, zakaj neki bi bila seksualna odvisnost nekaj problematičnega, celo mučnega. Prasci pač uživajo. In hotel je pokazat vso bedo in mizerijo obsesije. Na žalost posesivno. Sam lik je uokviril dovolj dobro, da se razpozna osnovna informiranost o pojavu. Vendar je očitno zaradi osebne moralizerske tendence vse pomešal. Profil megalomanskega z romantiko obsedenega značaja, ki je do obupa razočaran nad preslabimi kartami, ki jih je dobil v roke za igranje svoje vloge v življenju, je obsodil na enake vatle kot povsem drug profil značaja z nizko samopodobo, ki se preko zlorabe seksa in gnusa samokaznuje. Temu botruje tudi naslov filma Sramota. Lahko bi se odločil tudi za Gnus. V tem primeru pa gre kvečjemu za Dolgčas, Bes in Prezir.

Preko lika sestre Sissy izvemo, da je Brandon nezadovoljen s svojo preteklostjo, ki ga je silila, da se bolj disciplinirano spopade za utrditev svoje eksistence, kot bi si sicer želel, če bi si upal sledit svojim sanjam. McQueen se pametno ni odločil, da bi definiral, kaj neki v primarni družini ni štimalo. Res ni pomembno, ker je možnosti vsaj milijon. Je pa jasno, da se tudi sestra peha za občutkom živosti in izpolnjenosti. Je prav tako romantik, le nasprotne sorte. Za razliko od brata si skuša na vso silo uresničit sanje, glasbeno kariero, ki jo pušča brez ficka v žepu, močno ljubezen, brez katere ji ne bi bilo živet. Sissy, ki jo upodablja Carey Mulligan, postane čustvena pijavka, ki je danes na vrhuncu entuziazma, že naslednji trenutek, ko ji korak ne uspe, si reže žile. Ko je na dnu in brez ficka, se obesi bratu za vrat. Nikogar drugega nima. Brandon je na drugi strani potlačil vznesene ambicije in preudarno poskrbel za materialno varnost, ob tem ga duši še dejstvo, da je bil očitno prisiljen prevzet vlogo očeta svoji čustveno razštelani in izstradani sestri. Družina sva, pravi Sissy, in morala bi pomagat drug drugemu. Kako neki si ti sposobna pomagat meni, vpije Brandon. Upravičeno ogrožen od lika čustveno hiperposesivne ženske. Vse, po čemer hrepeni Brandon in zaradi česar se kuja, je pravzaprav povsem normalnega sočuta vredno. Neuslišan romantik, ki je zaradi hladne in rutinirane klime, ki ga obdaja, vključno s prozornimi in plitkimi ljudmi, postal popolnoma obupan nevrotik. Seks je blažilo za bolečino. No, saj je vedno tako, le da je v tem primeru bolečina močna in potreba po dozah narkotika enormna.

Težava seksualne odvisnosti je predvsem v tem, da okupira prevelik kos življenja in da kot pri vsaki drogi nikoli ni preveč, tudi ko postane preveč. In resnično lahko sledijo psihofizična mučna obdobja kriziranja. Problem takšnega odvisnika niti slučajno ni nujno le v tem, da seks dojema brezosebno in da gre nasploh za problem osebne distanciranosti, kot se klišejsko oglašuje. Velikokrat je prej obratno. Preveč osebno. Največji pekel se pravzaprav zgodi, če takšen karakter najde sebi primernega erotomana in se zaljubi. To je šele primerek obsesivnega fukanja do nezavesti in hrepenenje, ko edinstvenega objekta poželenja ni poleg. Ker je v takšnem stanju težko mislit na kar koli drugega in obvladovat vsakdanje obveznosti, se mora slej ko prej zveza umirit. Kar ponavadi pomeni razhod. In ja, kriziranje, tesnoba, tudi napadi panike, nespečnost in podobne torture pretesne kože so tu. V takšni fazi nobena prostituka ali prostitut ne pomaga, ker nič ne ustreza popolni viziji ambicioznega ustvarjalca svoje erotične zgodbe. Seksualni abstinent spominja na abstinenta nekdanjega zasvojenca z alkoholom ali katero koli drugo drogo. Preprosto se začne odvijat druga plat iste medalje. Eliminacija seksa iz svojega življenja. Zmerno predstavlja le še povsem nezadovoljivo provokacijo po pravi dozi. In tako tudi seks nima več smisla sploh.

Skratka, marsikaj zanimivega se da spoznat in povedat v zvezi s seksualnimi odvisnostmi v različnih verzijah, a nič zanimivega ne ponudi Steve McQueen. Izbruha se le s stereotipi in osebnim problemom, ki rezultira v naivni moralki. Če takšnemu značaju, kot je zastavljen skozi lik Brandona, sodi scenarist in režiser, ki svojemu protagonistu za potrebe lastne propagande moralizmov podtika svoje probleme, gre vse skupaj precej boleče samo še v rit. Izgubljena dobra priložnost. Zato se lahko le nasmejemo, ko si privošči celo seksualni prizor, v katerem bolščimo v trpeče grimase na Brandonovem obrazu, ki, ups, je bil slučajno malo pred aktom tudi prebunkan, tako da lahko vse skupaj izpade, kot da se tipček krotoviči ranjen sredi vojne bitke. V resnici, če se uspeš distancirat od režiserjevega posiljevanja s slikovitimi vtisi, je mimika na Brandonovem obrazu povsem normalna posledica človeka, ki ravnokar doživlja učinkovit orgazmičen fuk. Kaj neki pa bi morali razbrat z njegovega obraza? Smehljanje, kot da gleda peti del nanizanke Prijatelji? Bi moral zapet “I’m singing in the rain”? Heil McQueen se s konteksti prikazovanja spusti tako nizko, da celo zapoveduje, kakšna čustva neki se ne bi smela sprožat ob doživljanju seksa, če bi vse skupaj potekalo “normalno”. Za popizdit!

Problem filma Shame, ki se spet loteva teme Lakote, kot v predhodnem McQuinovem projektu, kjer je prav tako osrednji lik odigral Michael Fassbender, le da z drugega zornega kota, ni v samem prikazovanju problema. Ta je okvirno dovolj prepričljivo predstavljen. Problem je predvsem v tem, da je glavni lik v okoliščinah in med ljudmi, med kakršne je postavljen in asocira na potrošniško hladnost medosebnih odnosov instantno drvečega časa, po logiki stvari pahnjen v primež nervoze in s tem v seksualno odvisnost. Je edini normalno senzibilen lik v filmu, ki je po logiki stvari “obolel”. Lik, ki bi rad kaj več od brezdušja in vampirstva, ki ga obdaja. Lik, ki je za razliko od drugih le občutljiv in se zato ogroženo umika v svoj svet. Na vprašanje, kdo je tu nor, odgovor ne bi smel ostat pod vprašajem. Normalen je med samimi brezdušnimi norci, ki se hranijo le z družbenimi fomalnimi moralizmi in dušami drugih, pač znorel v svojem izoliranem svetu. Drugi so tako otopeli, da jim znoret gotovo ne uspe. A ob tem režiser neprestano moralizira in vsiljuje mnenje, da je z osrednjim likom nekaj hudo narobe. Nekaj, za kar vzrok tiči v mračni preteklosti iz primarne družine in njegovi nesposobnosti, da bi se zbliževal z “ljudmi”. A res? S kom neki, se vprašam. Bojda naj bi si osrednji lik ob tolikšni svobodi in izbiri sodobnega časa sam ustvaril ječo, je pametoval McQueen po intervjujih. A res? Osebno sem videla le človeka, ki živi v ječi, kamor je zbežal pred praznodušnimi bebci, pa si hoče v njej malo popestrit življenje z edinim opojnim sredstvom, ki mu je na voljo in obeta stike z drugimi, a še vedno na neubesedeni varni distanci pred vampirskimi obredi.

Na žalost je McQueen ustvaril zelo stiliziran film, kjer obrtno štima vse, od odmerjanja časa, preko kamere do prebrisanega vklapljanja in izbora glasbe. Ustvaril je lep, čeprav precej kičast paket fotografij. Vsebinska sporočila pa so plasirana tako naivno, plehko in moralizersko, da mi je šlo kar na jok. Papež McQueen si je dal duška. Zakaj je tako težko vzpostavit bližino s sočlovekom, sem prebrala končno vprašanje v eni izmed navdušenih kritik. Zakaj neki le?! Če kaj, je pa ta beda pomotoma več kot nazorno prikazana v filmu. S kom in zakaj neki torej?

Najboljša plat medalje, ki drži film pokonci, da ga kljub mestoma vendarle predolgim kadrom tihožitja depresije spremljamo z dokaj nepretrganim zanimanjem, sta Michael Fassbender in Carey Mulligan, ki svoji vlogi izpeljeta enakovredno vrhunsko. Po filmu Hunger in Shame bo Steve McQueen z Michaelom Fassbenderjem v glavni vlogi spravil na velika platna že nov projekt Twelve Years a Slave. Tako družinsko idilično je vse skupaj. Režiser, ki ne vidi več čez plot Michaela Fassbenderja. Temu primerni so tudi njegovi filmi. Zaprti, ozkogledni, predvidljivi in ziheraški. Postavi pa na ogled čedno hiško z vrtičkom in nekaj umetniško pretencioznih kičastih slik impresije v notranjosti. Vse ostalo je sramota.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 15.06.2012 ob 17:09 pod Aktualno, Film. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

71 odgovorov na “SRAMOTA (Shame) – Steve McQueen”
  1. Kranjski Janez - 15.06.2012 ob 17:39

    Zanimivo. Negativne kritike me vedno pritegnejo k ogledu.

  2. Opravičilo branjevki z grižljajem preste v ustih - 16.06.2012 ob 00:34

    zanimivo. film je bil res shajpan. do te mere, da je mene, ki filmsko produkcijo spremljam samo v kakšnih fazah, v fazi, ko je nisem, pritegnil k ogledu, zaradi zanimive tematike. potem so se pojavili trije odtegi; ravno shajpanost, to, da je mcqueen zamazan s pedigrejem najboljšega xpriseljenskega režiserja (v to kategorijo umetnikov iz drugih voda pridejo ponavadi stereotipni ljudje, ostali so pač ‘naši’), in negativen komentar bivšega urednika (hehe), ki je opozoril na nekaj haklcov, na katere si tudi ti.

    podobno kot kranjskega janeza me zdaj vleče, da bi si ga po tej kritiki ogledal. prvič, ker se ti očitno zdi vreden tako dolge kritike, drugič, ker se po drugi poti tudi meni zdi. ogledal sem si namreč dva ali tri odlomka. dobil sem vtis, ki ga v zadnjem obdobju v različnih umetniških franžah ob hajpih pogosto; forma prehaja v glavni rajc, preko nje se gradi metafizika, vendar brez fizike, samo meta (za, beyond) je. domnevna izpraznjenost (zgolj domnevna!) sveta postaja čista romantična poza, ki pozira, da je deziluzirana, modra, piedestalna v zgodovini misli. zabavno. mislim, da se bomo temu obdobju nekoč prav posebej smejali. no, to.

    ko smo že tule, bi te pa vprašal, če si morda brala angleškega pisatelja Martina Amisa … jaz nisem. ampak sem zasledil nekaj teaserjev, ki pa mi spet vlečejo linije s tem filmom. ne vem točno zakaj, bolj voham.

  3. Simona Rebolj - 18.06.2012 ob 19:37
    Simona Rebolj

    @Kranjski Janez:

    Vedno?! To ti pa težko verjamem, ker potem bi moral pa že toliko šodra pogoltnit, da dvomim, da bi sploh še kdaj v življenju tvegal z ogledom kakšnega filma … hehe …

    Negativna kritika pritegne k ogledu, če je kritika tako argumentirano dobro in/ali zanimivo napisana, da pritegne k ogledu, ker bi človek pač rad videl, kar je videl pišoči, ali/in če gre za film, ki je iz kakršnih koli razlogov bolj razvpit, tematsko pozornost vzbujajoč.

    Ker sicer za milijone filmov z žblj produkcijo vred, ki jih imaš naštete na IMDB-ju s kopico pljuvaških kritik, dvomim, da bi se ti zdeli le zaradi tega Vedno neverjetno pritegljivi za zabijanje uric ob ogledu.

    @Opravičilo …

    Ja, shajpan je bil do grla in čez. Shame in We need to talk about Kevin. Oba iz podobnega razloga, tematske provokativnosti in spektra pogleda. Drugi definitivno bolj upravičeno, če že, ker nosi kar nekaj vsebinskega presežka v primerjavi s podobnimi projekti. Motilo me je le nekaj detajlov, ki pa niso nujno moteči glede na koncept, zaradi katerih si moram zadevo v miru ogledat še enkrat.

    Kritika filma konkretno ni dolga in dolžina zapisa nima veze konkretno s samo kritiko filma in seveda zato tudi posvečenost temi nima veze s presojo o vrednosti filma. Dolgo je zato, kot si opazil, ker je veliko vidikov in poant obdelanih, saj vmes obravnavam samo tematiko, ki brez dvoma je zanimiva, vredna posebne pozornosti in dandanes še kako pomembna. S tega vidika je zapis seveda absolutno prekratek in zato ne vsebuje še določenih barv problematike, ki so le omenjene, da ne bi nastala ravno poljudna disertacija o fuku in duši posameznika (niti se ne spustim podrobneje v področje gnusa, ki je že pri sami ozki obravnavi seksualne odvisnosti, zelo pomembna, še mnogo bolj v primerjavi z vidikom protagonista, ki se ga loti režiser s tem filmom, tudi bolj pogosta je).

    Obstoj filma torej izrabim tidi za polemiko o tematiki kot takšni, zaradi česar bi lahko nastal nov zapis, a ne vidim razloga za kaj takšnega, če je priložnost že tu, hkrati z obravnavo filma, a ne. Če pogledaš obravnavane filme na mojem blogu, lahko vsak opazi, če kaj opazuje seveda, da si nikoli ne izberem filma samo zato, da bi napisala kritiko filma! Ampak vedno (razen v nekaterih primerih pri slovenskih filmih, ki jih obdelam samo zato, ker so slovenski) zgolj uporabim pojav nekega filma v širšem, tudi oglaševalskem kontekstu itd., bolj kot družben fenomen tudi in predvsem v odzivu drugih, da se lotim samih tematik, ki se ponujajo znotraj določenega hajpa. O vrednosti omembe filma so torej presodili že drugi, a ne, in jaz se odzivam že na presojo o vrednosti, če že. Tudi v primeru Avatarja ali Inceptiona enako. Zato tudi pišem o njih, ko pravzaprav niti ne igrajo več v kinu, ker ključna poanta, kaj šele edina, ni v tem, ali naj si ga kdo ogleda ali ne. Pišem tako, da je vseeno, ali si film že videl ali ga pa nisi ter vseeno, ali ga boš ali ne. Lahko funkcionira kot povsem samostojen zapis neodvisno od ogleda filma.

    Mislim, da je romantična poza v domnevni izpraznjenosti sveta poza, ki spremlja zgodovino obdobij že od nekdaj. In še danes se ne smejimo temu. Mogoče smeh sledi ob koncu sveta.

    Ne, nisem brala. Katero njegovo delo pa vleče vzporednice s tem filmom?

  4. filmožer - 19.06.2012 ob 06:47

    filma še nisem pogledal, čeprav me zapečen na ploščku čaka že nekaj časa! po prebranem bom verjetno ogled še za nekaj časa preložil…

    me pa zanima, če si videla kakšno oglaševalsko kampanjo so ubrali na madžarskem: http://worldofwonder.net/wp-content/uploads/2012/04/Shame-poster1.jpg tale plakat so oblasti seveda po hitrem postopku prepovedale! xD

    ameriški plakat filma je bil prava mojstrovina, saj že zmečkana rjuha pove več kot tisoč besed (http://www.thecinemasource.com/blog/wp-content/uploads/shame-movie-poster.jpg), tale madžarski pa je po mojem skrajno neokusen (pa nisem noben zadrgnjenec). verjetno so hoteli k ogledu privabiti še množice pohotne mladine, ki bi kmalu po začetku filma ugotovile, da ne gre za brezmiselen soft pornič, kakršnega bi sodeč po plakatu pričakovali!

  5. Kranjski Janez - 19.06.2012 ob 12:25

    Negativne kritike pri filmih, ki so splošno dobro sprejeti. Argumentacija pa niti ni tako pomembna, saj tud če veliki Iztok kritizira kakšen pozitivno sprejet film, me to pritegne; da vidim česa njegov vsemogočni um ni razumel.

  6. Simona Rebolj - 19.06.2012 ob 14:17
    Simona Rebolj

    @filmožer:

    U, hvala ti za tole … haha … Ne, nisem poznala tega popkorn oglasa. In ja, to je točno to. Tako, kot je bilo oglaševanje filma skrajno kokičarsko, je v bistvu stvari tudi film sam v poanti. Edino, kar ga ločuje od tipičnih hollywoodskih komercialnih pristopov, je pristop h kadrom in kameri. Steve McQueen je namreč izvorno konceptualni umetnik in je to svojo obrt bolj meditativnega pogleda na svet okoli sebe prelil v pristop na filmu. Kar je super, čeprav definitivno ni prvi režiser, ki se tako loteva filma, a vseeno. Ima svoj pečat. Gospod je precej na ti s skliko, pa precej skregan z besedo. Nekaj neverjetnega je le to, da ta okvirni paket, ki deluje bolj artiš, in sem ga v zapisu poimenovala kot lepa hiša in vrtiček, tako zlahka kvaziintelektualci kupijo tako zelo, da povsem spregledajo vse ostalo, s čimer je McQueen totalno prozorno na vsakem koraku flirtal s Hollywoodom. Prav pazil je, da ne bi bil premalo vsebinsko plitek, klišejski in moralizerski. Tudi pri prizorih seksa, ki naj bi bilo oh in ah tako prekleto eksplicitni, je tako pazil na estetiko slike in zvoka, da je že kar smešno. Ne vem, če si gledal od Chereaujev film po miksu romana in kratke zgodbe od Kureishija – Intimnost:

    http://www.imdb.com/title/tt0256103/

    V tem filmu na primer seksualni prizori ustrezajo pojmu eksplicitno. Temu se reče tveganje v imenu vsebine in poante. Ljubimca sta povsem povprečna in nista s parade hollywoodskih trendov lepotcev in lepotic, ki so ravnokar stopili izpod stilista v posteljo z dvema fotošoperjema ob boku, in ko seksata, vse skupaj dejansko izgleda, kot da špegaš skozi ključavnico oziroma z ročno kamero, brez specialnih kičastih efektov in po možnosti še orkestrske spremljave. Saj osebno po defoltu nisem proti avdiovizualnem masakriraznju erotičnih prizorov, ker je včasih res pomembno, da se prikaže tako fantastično, kot naj bi se lika fantastično počutila drug z drugim, zato so porniči največji fejk med fejki v svojem kvazi reality showu, ampak vseeno. Če delaš pa film ravno o seksualni odvisnosti, pri čemer so jasne težnje po prikazovanju, kako naj bi se lik počutil tudi umazanega, futral občutke sramu itd., je pa milo rečeno nonsens, da se povsem izogneš problemu gnusa, ki ga takšno serijsko obnašanje prinese. Če pa obravnavaš narcisoiden lik, se pa ne moreš it vsiljevanja problema sramu in gnusa, ker je problem popolnoma drugačen. Osebno sem spoznala takšen lik in gre za človeka, ki ga nikoli ni sram. Še za prostitutko se počuti kot najlepši in seksualno virtuozen božji dar med drugimi klienti, ki mu ne segajo do pasu, medtem ko je njegov ulov vedno prav tako primerek posvečenosti … hehe … Problemi, ki sledijo, so povsem drugega hudo nevrotičnega značaja. Gnus se lahko pojavi le, če je pri takšnem liku posredi skrajno tradicionalna vzgoja, ampak potem je treba to prikazat na filmu, a ne.

    Drugega kot to, da je režiserja skrbelo, da bi se v tem primeru filmu zgodil odklon, ni zaznat. Še ko gre njegov lik v kupleraj, da mu ga pofafa nek tip, ob tem, ko sam ni gej seveda, niti ni naznačena posebna biseksualnost, to uporabi kot primerek dosege popolnega dna mazohizma, kar je smešno, saj ne moremo občutit nobenega dna, ker je pač spet vse skupaj tako posneto, da bi mu ga lahko tam spodaj vlekla tudi mikimiška, pa bi zpadlo okej. Why not. It’s fun!

    Občinstvo je namreč večinoma do filma, kakršen je Intimacy, občutilo odpor, pa je šlo za zgodbo ljubimcev, ki komunicirata le preko seksa in s tem povezanih vprašanj pojma ljubezni. Dober zaplet. Izpovedi, ki sem jih slišala, so bile vse na nivoju, češ, da se jim je bruhalo ob prizorih seksa. Občinstvo vajeno hollywoodskega pristopa pač. In to ob tem, ko lika sploh nista bila naprimer primerka liste najgrših in najbolj estetsko odvratnih ljudi na svetu. Čisto normalna človeka. Samo vse skupaj ni vedno teklo tako gladko, kot bi gledali ples dveh profijev z vrhunske baletne predstave in včasih je kaj začmokalo in zaploskalo. Preprosto ni zabavno opazovat seks drugih v naturalističnem smislu, če te voajersko posebej ne zanimata, ker si se sam tako odločil – za opazovanje teh sosedov na primer.

    Skratka, McQueen je v nekem intervjuju na hvaljenje novinarke, kako nenavadno je, da so ga oskarji spregledali, odgovoril, da je to zato, ker se Američani bojijo seksa. Ja, da ne počim od smeha ob še enem klišeju in abnormalni narcisoidnosti, ki jo je pokazal. Češ, moj film je seveda top filozofije, a s seksom sem pač pretiraval za to zadrto deželo. Kar sploh ni res. Vse je prilagodil Hollywoodu in predvsem tisto, kar je ravno za ameriško produkcijo najbolj značilno, da s stiliziranim in opevanim fukom privablja občinstvo. Vsebinsko je pa tako plehek, prozoren in moralističen na neustrezno nerealen način, da je bilo še za Hollywood vse skupaj prepoceni, da bi mu ravno oskarje metali v naročje. Ni pa prepoceni za večino izjemno razgledanih in poglobljenih kritikov, a ne.

    @Kranjski Janez:

    Ja … hahaha … to ti pa verjamem, da če Iztok kritizira, je ogled filma skoraj nujen. In ja, razumem, saj sem napisala Ali obetavna razvpitost filma Ali pa dobra negativna kritika. Mene je na primer parkrat pritegnila ne ravno navdušujoča kritika Andreja Gustinčiča, ki je za moje pojme eden redkih, ki možnost objavljanja v tiskovini ne izrabi le trkanje po prsih sebe kot kritika, ampak obravnava film ponavadi z vseh pomembnih vidikov. Skratka, premore neko nujno osnovno spoštovanje do filmskih ustvarjalcev in izdelka, že s tem, ko se mu ustrezno posveti. Če ga raztrga ali pa pohval. In s takšnimi recenzijami lahko v vsakem primeru polemiziraš, v dobrem ali zlu. Če se strinjaš, se strinjaš, če se ne, je pa vsaj jasno, zakaj. Pri večini kritikov pa lahko vsakič znova samo na hitro preberem, kako, zaboga, se je on osebno počutil ob ogledu in lahko razberem kvečjemu, kakšen probleme ima on sam s sabo v povezavi z določeno tematiko, kot da bi me to kaj brigalo. Pri takih “kritikah” mi je pa popolnoma vseeno, ali je negativna ali pozitivna, ker preprosto nič omembe vrednega ne izvem o filmu in kaj neki naj bi v resnici avtor hotel povedat z njim in ali mu je zastavljeno uspelo. Prebiram, kaj bi kvazi kritik rad videl na isto temo. Včasih preberem celo kakšno blodnjo, kaj je nekdo videl v filmu, ker si je očitno to tako želel, čeprav v resnici ni o tem ne duha ne sluha … hehe … In to je tisti nivo, ko je pač kritik lahko res vsak. Tudi Iztok.

  7. bp - 19.06.2012 ob 17:09

    Meni se McQueen ni zdel tako zelo papeški, sploh glede na okolje iz katerega sam gledam v svet.

    Najprej o zasvojenostih: če si vsak dan pol ure bral časopise, si veljal za človeka, ki skrbi da je na tekočem z dogodki, celo za razgledanost, če vsak dan visiš pol ure dnevno na Facebooku, si na najboljši poti da postaneš internetni odvisnik. Pri tem ima vsaj moj facebook povezave do dosti bolj zanimivih reči, kot pa jih najdem v lokalnem časopisju. Ali pa recimo Ch. Gostečnik zaskrbljeno v časopisu odgovarja mami, ki je sedemnajstletnega mulca zalotila da je gledal pornič na netu in ga sumi, da se samozadovoljuje, kot o problemu, ki se bo v družini vlekla še štiri ali celo sedem generacij (epigenetika je njegova najnovejša specialnost) in mora kar cela družina nujno takoj na spokoro. Govorjenje o zasvojenostih kar vsepopvprek je včasih tudi histerija specifična temu trenutku (kot so bile recimo čarovnice v renesansi). Seveda pa poznam tudi človeka, ki se je zapeljal v eksistenčno stisko, ker je dve leti preživel praktično sam v sobi za računalnikom in pa enega, za katerega malo dvomim, da bi bil brez internetnih kontaktov sploh še živ. Leaving Las Vegas je seveda drug ekstrem.

    Spolna privlačnost, sploh če je ne enačimo z obsesijami, ki jim rečemo zaljubljenost in navezanostjo, ki ji rečemo ljubezen, je lahko precej rudimentaren mehanizem, ki pa je že v osnovi narejen, da izgubimo razsodnost, kontrolo in tvegamo malo več kot bi sicer. Ni za vse enak, tu obstajajo dejanske razlike med spoloma (morda vidne skozi razlike v spolnem vedenju gejev in lezbijk) in tudi tu so seveda razlike znotraj posameznega spola lahko še večje. Življenski stil, ki je tu portretiran in menda vreden zdravljenja, ne bi bil v nekaterih gay skupnostih in življenskih obdobjih nič kaj zelo posebnega in bi znal nastat celo cel halo, če bi kdo slučajno v tem kontekstu omenil kakšno zdravljenje odvisnosti. Je pa fajn za razmišljat o normalnostih in še lažje razumet, kako so meje družbeno pogojene. Temu se povsem izgone.

    Obvsesivnost komajda nakaže, bi jo človek še zamenjal s kakšno trenutno nerazsodnostjo, pravzaprav če ne bi “vnaprej vedeli”, da je spolna odvisnost lahko problematična, je Shame na trenutke skoraj promocijski film za rock’n'roll življenski stil. Kaj šele da bi prišel, kot praviš, do gnusa.

    Papeški je McQueen po mojem, ko gre snemat v New York, ki je zgleda zadnjih 10 let obvezna izbira, če film govori o seksualnosti na način, ki ne prikazuje običajnih vzorcev razmerij. Kubrick, Soderbergh, zdaj še McQueen, kot da samo skriti v takšnem vrvežu lahko prakticiramo takšen življenski stil, brez da bi na vsakem koraku naletel na ovire ali vsaj tiho ali pa kar odkrito neodobravanje. Ni pa papeški, ko naredi Brandona čisto človeškega, razen če na neodgovarjanje na telefonske klice človek ne gleda kot na neoprostljiv zločin. Še Ellis recimo je recimo tu zame bolj papeški, P. Bateman je moral biti kar morilski psihopat, da je lahko sploh funkcioniral v podobni puščavi, kjer se je še največ duha nahajalo v tipografijah.

    Izbira sodelavke za tisti propadli zmenek je po mojem poljubna, nekako v skladu s statistiko, da ljudje po koncu šolanja dobi srečujejo večino potencialnih partnerjev na ali v zvezi z delom. (Kdo je zapecal in povabil ven koga, se pa ne spomnim, da bi v filmu pokazali). Vendar pa zgleda meni na zmenku celo kot šolarček, nekako se ne znajde v teh družabnih ritualih (vklučno z natakarjevo zmedenostjo) ko ona ob njem vrti oči levo in desno in še preden prideta do kakšnih različnih pogledov na svet. Podobno, kot se ona kasneje ne znajde, ko gresta fukat. Morda gre tu iskati tisti shame iz naslova, ne pa v posledicah njegovega življenskega sloga, kaj pa vem.

  8. filmoljub - 20.06.2012 ob 10:07

    Mnja. Jaz recimo v poanti filma sploh nisem videl problema spolne zasvojenosti (in se mi zdi zato vizualni stilizem ter minimalizem povsem upravičen, celo lep), zatorej odpadejo vsi očitki o tovrstnem moralizatorstvu in cenenem oportunizmu — temveč zgodbo o kompenzaciji frustracije in travme iz mladosti. Pomemben vidik tega se zdi njegov odnos s sestro, ki ga režiser (nalašč) pušča nedorečenega. Style over substance, bi lahko marsikdo rekel. Ampak (navidez upravičeno in utemeljeno, celo “objektivno”) skritizirat se resnično da čisto vsak film, če hočeš. Kritik je seveda lahko vsak. (Sploh v Sloveniji, kjer “kritizirati” pomeni “skurcati”.) Tale razmeroma nepretenciozna zgodba je, bi rekel, priporočen ogled za oboževalce/ke Fassbenderja in Mulliganove, in that’s about it. Še vedno svetlobno miljo pred 99% preostalega hollywoodskega šita.

    p.s. http://filmoljub.blogspot.com/2012/05/shame-2011.html

    :mrgreen:

  9. Simona Rebolj - 20.06.2012 ob 23:22
    Simona Rebolj

    @bp:

    Glede na okolje, ja, je McQueen pač papeški toliko, kolikor je okolje bolj papeško od papeža. In to je tudi argument, ki pač ne gre v prid presežku nekega umetniškega izdelka, na primer filma. Nikoli. Za floskule, klišeje in moraliziranja na papeški način imamo dovolj smeti B produkcije. Ni razloga za aplavze in vzdihovanje.

    S tem v zvezi se dogaja seveda marsikaj pri presoji o tem, kaj je kaj, kot naštevaš v drugem odstavku. Pomembno je, kako nekdo svojo poanto predstavi, predstavi cilj, kamor pes taco moli, in potem, kaj je s tem naredil. Dosegel cilj ali ne. In predvsem zakaj ja ali ne. Gostečnik na primer je glede na zgodovino in okolje, iz kakršnega izhaja, definitivno manj papeški od papeža. Naravnost ultra liberalec. V nekaterih primerih bolj kot marsikdo, ki se za liberalca ima. Na primer. S to teorijo prenosa vplivov iz okolja na gene ter prehajanja iz roda v rod se pa tudi ne ukvarja zato, ker bi bil klerikalec, ampak je razlog verjetno precej bolj v trendu na področju psihologije, ki je najbolj močan v raziskovanju tega področja v Ameriki. Kjer se je tudi izobraževal. Ravno v zadnjem Polnočnem klubu na primer je ena dr. gostja tudi navdušeno razlagala o teh razkritjih. zanimivo je in tudi zelo verejtno, kakor koli obrneš, ampak to je že druga zgodba. Da je svet tak in tak, pač izgovor ni. Tudi kruh lahko režemo tri ure, pa zato še ne nameravam gledat filma, ki bo trajal tri ure z enim prizorom rezanja kruha, pri čemer bo avtor muko pojasnil s tem, da tudi takšen je svet. Prav. In kaj je hotel pesnik povedat?

    Seveda se popolnoma strinjam z drugim odstavkom. In saj … meni je pomembno samo, kako in zakaj so postavljena merila znotraj filma. In kaj hoče s tem povedat. Na svetu se sicer dogaja marsikaj. In o normalnem bi se dalo marsikaj reči. Za začetek je lahko zanimiv problem že to, da nekaj, kaj je pogosto ali celo večinsko znotraj nekega okvira skupnosti, še ne pomeni nujno, da je “normalno”. In potem, kako merimo normalno. Drugega kot koristi in pri tem prizmo enakovredne obravnave med udeleženci družbe ni mogoče merit in tudi je najpomembnejše, tudi edino, kar vodi k neki nadgradnji kvalitete bivanja posameznika v sozvočju z drugimi. Itd. Itd. Mene na primer zato nikoli ne briga kaj dosti, kakšno je v neki skupnosti pogosto ali celo običajno vedenje, ampak zakaj se dogaja in kaj skupnosti prinaša v odnosu do vsakega posameznika (s tem v paketu tudi čas in okolje, ki pomembno vpliva na mentaliteto itd.). To mi šele daje potrebne informacije za presojanje, ali je nekaj normalno ali ni.

    McQueen je jasno prikazal, zakaj vedenje lika ni ocenjeno za normalno. Ker pač že njemu samemu predstavlja nezadovoljstvo in celo trpljenje. In iz tega tudi vleče vso poanto – zakaj, od kod, čemu na ljubo itd. Film o nekem geju, ki sicer kar naprej seksa, a nič ne trpi in je ob tem sposoben vse izzive, ki si jih želi dosegat, opravljat dovolj nemoteno, da je srečen, bi bil popolnoma drug film. Lahko pa bi … na primer … film postavil osebni sreči navkljub problematiziranje serijske masturbacije, pri čemer bi bil srečnež velik uporabnik pornografije in storitev z naslova prostitucije, kar bi pomenilo tudi financer in podpornik. Ha! In zlahka bi problematizirali osebno hipokrizijo posameznika, ki s tem podpira tudi zelo temno plat medalje izkoriščanja ljudi za potrebe pornografske dobičkonostne industrije in prostitucije. Kar je v vsakem primeru večinska plat. Šik prostitucije, ki v ozadju ne vsebuje prisile in izkoriščanja zelo mladih ljudi v nezadovoljivih življenjskih okoliščinah, vsaj posredne, je za drobec in se v teh primerih sploh ne tretira kot prostitucija, ampak vse drugo v okviru sponzoroš, starlet … whatever. Skratka, na koncu se srečno ali nesrečno bogato poročijo … hehe … Lahko bi tak film tudi problematiziral običajne prakse takšne skupnosti, ki jim kar naenkrat začnejo ogrožat veselje spolne bolezni, z zloglasnim aidsem na vrhu. Mogoče veselje produkcije kondomov in zakaj jih sploh potrebujemo kar naenkrat, kot jih nekoč nismo. In spet bi bila normalnost pod vprašajem. itd. itd. In, kot si sam ugotovil in se strinjam, prizmi skozi družben pogled se je popolnoma izognil. Pa ne brez namena. Namen je jasen, kdo si mora bit vsega sam kriv, a ne … hehe …

    Če gledam film o nečem, najprej uokvirim, česa se je avtor sploh loteval in kaj je sploh problematiziral. Ker sicer si na vsako temo lahko izmišljujemo marsikaj, kar dejansko obstaja. mene zanima, ali je avtor svoj cilj dosegel. uporabil prave informacije, jih prepričljivo predstavil in uspešno pripeljal do epiloga. Ter v imenu česa je počel, kar je počel. Pri Shame je zadeva jasna. Ni normalno, ker protagonist trpi. Zaplete se pri vprašanju, zakaj trpi in avtorjevi teoriji, koliko in kako je sam kriv za to.

    Se strinjam z naslednjim odstavkom. Delno. Ker obsesivnost kar nakaže, še posebej proti koncu filma. V lokalu, ko dobi bunke, pa potem pri gejevskem eksperimentu, pa z drkanjem na sekretu v službi. Ampak, se strinjam, še vedno izpade rokenrol čist fajn. vendar zato, ker McQueen ne ponudi nobene omembe vredne alternative. junaka ne postavi v nobeno kočljivo situacijo, kjer bi videli, kaj neki zamuja. To pa zato ne stori, ker je bolj papeški od papeža in nam hoče kot ustrezno alternativo naravnost vsilit popolnoma benigno situacijo s tisto sodelavko kot ultimativno priložnost. Verjetno sam kaj bolj izjemnega v življenju ni doživel, pa se ne more sprijaznit, da bi sploh lahko obstajalo. V takih situacijah postanejo ljudje posesivni s svojimi perspektivami fruster, pa če so prodajalci kruha ali pa filmarji.

    Ja, Soderbergh je to izvedel na podobno naiven in benigen način. Se strinjam. Mesto, kot je New York, je priročno za take zgodbe, če hočejo avtorji izpostavit osameljnost sredi gneče in največ urbanih priložnosti za druženje in kariero, kot si lahko zamislimo na tem planetu. No, neodgovarjanje na klice je bil pomemben znak, kaj nam hoče pesnik povedat, ker ni odgovarjal na klice lastne sestre (da se zdi McQueenu to moralni zločin, za katerega si lahko kaznovan s tem, da bližnjemu pomagaš v samomor, je iz filma več kot jasno … hehe), ki ga roti, da se oglasi in se potem kar nariše v njegovem stanovanju. To naj bi bil prvi znak njegove zaprtosti do čustvenega sveta drugih in zaprtosti vstopa drugih do lastnih čustev. Celo do človeka lastne krvi. Češ, kaj lahko pričakujemo šele do drugih. orosijo se mu sicer oči, ko posluša njeno petje, ki je metafora za njeno žalost, ki si jo delita z bratom, vendar ne pusti zraven. Bore malo empatije. Kar je spet cenen moralizem, ki z realnostjo nima nujno veliko opravka. Ljudje tvoje krvi pač niso nujno ljudje, ki so dejansko posamezniku najbolj blizu, po duši. Brandona v bistbu predstavi človeškega ravno toliko, da se mu ne bi dalo očitat filma B kategorije, ki rokuje le s črno belim svetom karakterjev. Kar je pa mnogo premalo za tako pretenciozen film v sami zastavitvi likov in kompleksnosti problematike. Sama postavitev Batemana se je pa meni zdela popolnoma razumljiva in primerna in s tega vidika kiksov videla nisem. Poplnoma jasno je bilo, zakaj funkcionira kot funkcionira, kar je očitno že velik dosežek na velikih platnih. In nekatere aosiciacije so bile milo rečene odlične. Ne samo tista z identifikacijskimi karticami. Tudi muzika, ki jo je in zakaj jo je poslušal, pa srd do ubožnih … itd. Kar se postavitve tiče, je zadeva stala. In tukaj velemesto tega kova je pomembno. v bistvu je bil kar sam prispodoba čustvovanja za pojem uspeha, kot ga sicer malikujemo. In v tem ni bilo storjene skoraj nobene napake. In nobenega kredita za jasno poanto, da je psiho naš sin, sin našega časa in hrepenj, ni bilo. Tudi klavnica kot akt ponosa ob ogrici zvijač in interesantnih podvigov pri lovu na miš je štimala. mentalitetni model Wall Streeta v malem in kapitalizma v širšem smislu. tukaj so se pojavili samo dvomi v dosegu cilja pri primerjavah z literarno podlago, ki so se pa meni zdeli pretirano picajzlasti. Bolj iz užaljenosti nad videnim, kolikor sem jih zasledila … hehe …

    Medtem ko nas hoče McQueen prepričat, da je pojem dobrega, ki se je pred našimi očmi pojavil v vlogi črnke (kar je v njegovem pristopu podobe spet pomembno, kot nekaj, kar izstopa od ostalih) in verjetno pomeni kar McQueena … hehe … dejansko pojem dobrega. Čeprav o tem ni ne duha ne sluha. Oziroma, kot da ne pozna Batemana in misli, da je dober dejansko tisti, ki se noče zavedat, da sploh obstaja, saj se še rokenrolu izogiba.

    Ne, tudi jaz se ne spomnim, kdo je koga povabil. Sem popravila, da sta se pač znašla na zmenku. Poanta ostaja pa povsem enaka. Kdo je koga povabil, ne igra vloge. Bistvo je, da gre za zmenek, kjer nam ni jasno, zakaj naj bi bila tako vesela drug drugega in zakaj naj bi vzplamtela celo strast med njima. To na platnu pač moramo zaznat. Povsem jasno mi je, da je spet ponudil samo kliše, po katerem se pač spravita skupaj dva, ki sta si ravno pri roki. problem je v tem, da to tega ni niti najmanj kritičen, čeprav razlog za kritiko obstaja. On za dežurnega nosilca problema pač križa samo Brandona, ker se mu ne dvigne pač. Ne odgovori pa na vprašanje, zakaj neki bi se mu? Kar se tiče ritualov ob večerji, ja, gre spet samo še za en izmed niza klišejev, ki jih servira. Biti nevajen takšnih ritualov. Mah, ne me jebat. Biti nevajen ritualov, biti nevajen fukanja z nekom, ker je pač pri roki ali pa z nekom, ker je pač partner v zakonu, ki ga že komaj prenašaš. Itd. Kdaj se pa tega navadimo? In ali ko se navadimo, postanemo pojem človeka, ki blazno obvlada vzpostavljanje bližine s človekom. Obup. In seveda ne pozabimo, da je Brandon povedal, kar smo lahko pričakovali, da bo. Ni imel daljše veze od štirih mesecev. Ja, in? Pa smo spet pri normalnem. Zakaj naj bi bilo s tem kaj narobe? Ne vemo. zato, ker nasproti sedi angelski lik dobe zlatih navad v odnosih, ki seveda je premogla že dolgo vezo in verjame v še daljšo. Zakaj? Jah, ker je tako normalno zaradi normalnega … hehe … In ne, zagotovo ne gre tukaj iskat pojem sramu. Tudi, ne pa samo. Iz filma je razvidno zelo jasno, kaj naj bi bilo mišljeno kot sramota in to je tudi McQueen po intervjujih potrjeval.

    @filmoljub:

    Vem, vem … sem že zdavnaj prej prebrala tudi tvojo recenzijo.

    Meni je popolnoma vseeno, kaj je kdo v tem filmu videl ali ni videl. Lahko je kdo videl tudi božička in ni videl nobenega kurca. mene zanima izključno, kaj je v filmu resnično bilo prikazovano. In bila je prikazovana zgodba o človeku, ki trpi zaradi navlečenosti na fuk. O človeku, ki nervozo blaži s seksom. Bil je prikazan človek, ki zaradi tega bojda celo precej trpi in se peha tudi v neugodne situacije. V bistvu človek, ki mu celo seks kot tak včasih spodbudi trpljenje. Človek, ki celo v službi ne zmore dolgo brez seksa. Človek, ki se na koncu koncev zaradi besa nad svojo obsedenostjo podvrže celo situaciji, v kateri izzove, da je prebutan. Pa tudi situaciji, v kateri mu ga povleče gej, čeprav sam gej ni. Kontekst tako prikazuje. Ne kot radosten eksperiment biseksualca. Človek, ki gre sredi noči na dolg tek, da ga ne raznese od tesnobe, ker pač namesto njega tokrat fuka v sobi sestra. Človek, ki naj bi, po Mcqueenovo zaradi takšnega načina življenja in odnosa do seksualnosti, postal impotenten, ko naj bi se mu vzbudila bolj osebna čustva s sodelavko. To je prikazano kot ultimativen dokaz o seksualni praksi kot zasvojenosti, ki nima zveze z globljim čustvenim odnosom do drugega. Zanj pomeni seks nekaj drugega. Itd.

    Če vseh teh indicev v filmu nisi prepoznal in razbral, da film govori tudi o seksualni zasvojenosti (seveda pa, da vse skupaj ne bi izpadlo preenodimenzionalno to uporabi tudi kot metaforo odnosov v družbi, kakršna je), potem bi moral film spljuvat, ker bi to pomenilo, da je avtor filma s tem, o čemer je hotel nekaj povedat, totalno pogrnil. da gledalec ne prepozna, o čem film sploh govori, pomeni flop za režiserja. No, ampak v tem primeru menim, da je kriv kar gledalec, torej ti, ker je v filmu povsem jasno prikazano, da hoče o tem spregovorit … hehe …

    Zato mogoče zate odpadejo očitki o moralizerstvu in cenenem oportunizmu, ker si že v osnovi gledal nek drug film, ki si ga dorežiral in si ga razložil pač sam po svoje. Vendar to ni tako, kot je bilo v filmu prikazano in niti tako, kot je poanto svojega filma potrjeval tudi avtor sam v intervjujih. Mogoče bi McQueenu lahko razložil, o čem govori in ne govori njegov film? Morda bi se mu zdelo zanimivo.

    To film konkretno o frustri iz mladosti in kompenzaciji ni! Zato se tudi ne ukvarja s tem posebej, kaj neki naj bi njega in sestro v mladosti tako zafrustriralo. Pojasnilu o tem se je povsem izognil, ravno zato, ker bi moral v tem primeru gradit na filozofiji, ki bi utemeljevala, kaj na primer vpliva na posameznika tako, da se zgodijo takšne posledice, kot so prikazovane. Tega in na tak način se je na primer eksplicitno loteval film We need to talk about Kevin. Ker pa ta poanta ni bila osrednji fokus filma Shame, se tega McQueen ni tako lotil. Dovolj je bilo le, da vemo, da neka bolečina obstaja, a avtor ne trdi, da je ta odločilna in ključna za takšno vrsto deviacije, kot je prikazovana s plati Brandona na eni strani in s plati Sissy na drugi. Sissy je namreč ženski princip istega problema. McQueen se osredotoči predvsem na deviacijo kot takšno in na vprašanje, kako se takšen lik s svojo bolečino razvija ali stagnira v okolju, v kakršnem funkcionira. Osrednja poanta je torej človek z bolečino v danem okolju in kako recipročno vplivata na razvoj deviacije, ki je prikazovana.

    Ne, ni res, da se da vsak film upravičeno, utemeljeno in objektivno skritizirat. Niti se ne da tako vsakega filma pohvalit. Na videz se tako da film pohvalit ali skritizirat le slepemu. Sicer je pa podati kakršno koli kritiko, ki je upravičena, utemeljena in objektivna težko. Veliko težje, kot podat neobjektivno, osebno motivirano in slabo utemeljeno kritiko, pa če je pozitivna ali pa negativna. Trgamo ali hvalimo lahko na jalovih predispozicijah za prazen drek pa res vsi. Ponavadi to ljudje počnejo enako, kot počnejo, ko se radi očarajo nad nekom ali celo zaljubijo, pa zaradi čudovitih modrih oči, ki so jim všeč, ne vidijo in nočejo videt morebiti marsičesa negativnega, kar obstaja. in hvalijo na vse pretege. Enako, kot hvalijo na vse pretege politično opcijo ali stranko, ki jo serijsko volijo na primer le zato, ker jim godi en ali dva detajla, pa vseh ostalih drekarij nočejo videt. In enako v kakšni drugi stranki, ki jim je odvratna zaradi dveh razlik v mentaliteti, ne vidijo nič dobrega, ampak še pollno slabih stvari, ki morda tudi ne obstajajo … hehe … In ne, ne mislim, da je v Sloveniji lahko kritik vsak, ker pri nas pomeni kritiko kurcanje. ne bi rekla. Naši kritiki pišejo tako pohvale kot graje. Problem vidim povsem drugje. Ne v floskuli, kako je bojda kurcat lahko in zato vsi samo kurcajo. Nekateri tudi samo hvalijo jalovo seme na vse pretege. In tudi to je prekleto lahko. Problem je v informiranosti, dovzenosti, argumentiranosti in objektivni distanci.

    Za argumente in objektivno distanco se je treba pa kar informirat in miselno potrudit. Ni lahko. Če kurcaš ali pa rožice sadiš.

    Kar se igre v tem filmu tiče, je vreden ogled za vse, ki prepoznajo dobro igro in znajo v njej uživat. Osebno nisem namreč vsega skurcala, ker objektivnost je moje stremljenje. In igra je nekaj, kar je vredno ogleda, pa tudi kamera, dramaturgija in tempo na primer. Kar se svetlobne milje pred 99% hollywoodskega šita tiče, se tudi ne strinjam z vidika omembe vredne argumentacije, ker tega projekta ne primerjam z B produkcijo, niti s kokičarsko A produkcijo. In ker ne pomeni, da je vse vredno absolutne hvale, brez pripombe, samo zato, ker ni ravno industrialen hollywoodski kič za budale. Ta film niti ni imel tega namena. In namen, da to ni, je razpoznaven! Kokičarski pofl ima namreč tudi namen, da je pofl in da se s tem čim bolje proda, nima nobene druge ambicije. To je pa film, ki je bil spočet za konkurenco med oskarji in je v tem smislu abnormalno hollywoodski, po vsebinskih klišejih pa celo zelo podoben kokičarskim pofl moralizmom, ki jih sicer lahko prebavljamo pri konceptualno plehkih romantičnih dramah ali celo komedijah … hehe … In tako sem tudi presojala o njem.

  10. filmoljub - 21.06.2012 ob 07:54

    Okej, okej. Ampak moraš priznati tole, vsaj če si bila dovolj pozorna: seks je zanj (tudi) akt samokaznovanja, izčrpavanja, fizične distrakcije, mind-over-body uničevalnosti. Lahko bi se tudi rezal ali pa, kaj vem, pretepal ali vdajal katerikoli drugi zasvojenosti (mamila, alkohol, whatever). Se strinjaš? Ker če se, potem sledi nujna ugotovitev: to NI (zgolj) film o seksu – vsaj nič bolj, kot je Rekvijem za sanje zgolj “film o heroinu” (in ne zgodba o človekovi siceršnji zasvojenosti z vsem-in-svačim ter njegovi prirojeni samouničevalnosti).

    :mrgreen:

  11. filmoljub - 21.06.2012 ob 08:20

    p.s. Kaj hočem povedat: zadeve ne razumem kot zasvojenost s seksom, ki vodi v samouničevalnost, ampak prav nasprotno: zasvojenot s seksom (ali pa s čim drugim) je posledica in ne vzrok. Vzrok je fucked up posameznik. Zakaj je tak? Ne vemo zagotovo. Torej nam režiser zgolj kaže družbeno dezintegracijski efekt pozunanjenja in utelešenja lastnih frustracij. V tem smislu resda ni posebej izviren in nihče tudi ne trdi, da je. Če imaš priložnost, si oglej npr. odlični Fordov izledek A Single Man (2009) s fantastičnim Colinom Firthom. Zgodbovno in sporočilno nič posebnega – ampak večina ljudi filmov ne gleda zgolj zaradi tega. Da je “podati kakršno koli kritiko, ki je upravičena, utemeljena in objektivna težko”, seveda drži, pravzaprav je nemogoče. S čimer nekako negiraš lastna stališča. Moralna dimenzija, konsistentnost in filozofska abstrakcija so filmu prej v škodo kot korist, zato se s tem nima smisla obremenjevat. Po mojem skromnem mnenju, seveda. :D

  12. Simona Rebolj - 21.06.2012 ob 23:03
    Simona Rebolj

    @filmoljub:

    Ja, seveda se strinjam okvirno, da bi lahko šlo tudi za kakšno drugo obsesijo. V smislu, da je vse posledica že nastale notranje bolečine. Vzrok je sklop karakterja prosto po skrivnih poteh genetike in okolja. Pri posamezniku lahko vzrok najdemo v ključni poanti ali pa ga ne. Ampak lahko ga. Odvisno od zgodbe. In ravno zato vendarle … ni vseeno, za kakšno vrsto obsesije gre. Če smo dovolj natančni in se ne gremo le pavšaliziranj določenih pojavov in pojmov, ne more vsak zapast v isto vrsto obsesije. In vzrok za njo tudi določa nagnjenost k določeni vrsti obsesij. Skratka, če nekoga potegne obsedenost s seksom, še ne pomeni, da bi z enako lahkoto postal džanki ali alkoholik ali bulimik ali se rezal. Niti slučajno. Nekdo lahko zlahka postane eno od naštetega, a nikoli ne bi padel na heroin, pa če bi se leta okrog njega prijatelji špikali. To pač ni “playground”, preko katarega bi lahko filtriral svojo barvo napetosti, bolečine … whatever. Resnično nismo vsi talentirani enako za vse vrste odvisnosti, ki nas lahko prevzamejo … hehehe … In nagnjenost k določeni je tudi povezana z vzrokom, ne zgolj z naključjem od zunaj prosto po reku “priložnost dela tatu”. Daleč od tega.

    In tudi za McQueena kot “boga” svojega filma zelo dvomim, da je zgolj izžrebal seksualno obsedenost in si jo tako izbral bolj po naključju iz klobuka … hehe … Izbral jo je namenoma, ker je hotel spregovorit točno o tej vrsti odvisnosti in vleči, ja, seveda se strinjam, paralele z okoliščinami, širšim družbenim kontekstom, ki ga sicer ne obdela, se ga pa dotakne zelo ponesrečeno in to ravno v delu, kjer rožice sadi oziroma moralizira.

    Tako da se mi zdi primerjava s tega vidika z Requiem for a dream popolnoma ustrezna. Saj jaz nikjer nisem zapisala, da je Shame samo film o seksualni odvisnosti, ampak sem napisala vse, o čemer je, že v uvodnem delu. Nikakor se pa ne strinjam, da film Shame sploh ni o seksualni odvisnosti, kot se ne strinjam, da Requiem … ni film o džanku. Pa še kako je film o džanku. Seveda je jasno, da je zadevanje že posledica, ampak prizori izgube roke, njenega prostituiranja itd. pa so posledica zarolanja v past džanka in s tem povezanimi problemi zasvojenosti. Vzrok, zaradi katerega sta oba lika nadarjena za odvisnost od horsa, pride v drugi plan, ko postane navlečenost na hors konkreten vzrok za groteske, ki se kasneje dogajajo zaradi strahu pred kriziranjem, potem popolne izgube dostojanstva ob pehanju za keš in končnem popolnem osebnostnem propadu itd. Zgodba o anoreksiji takšnega lika bi potekala popolnoma drugače, čeprav bi bil vzrok v obeh primerih lahko na prvi vtis celo zelo enak.

    Osebno sicer posebej odličnega filma ravno z vidika psihologije kot vzroka pri zasvojenosti s horsem še nisem videla. In tudi Requiem … to ni, ker spet zapade v veselje do škandaliziranja in izredno ekstremnih situacij, da bi se gledalci lahko le zabavali. Kar je škoda, ker to v bistvu precej zamaskira tisto, kar bi bilo najbolj zanimivo in seveda za vsakega scenarista tudi najbolj težavno. Se je pa definitivno najbolj približal temu film Candy. Če tega še nisi videl, je ogled nujen. Sicer prav tako postreže z nekaterimi ekstremističnimi pojavi, vendar poleg izjemne igre Heatha Ledgerja in Abbi Cornish ponudi tudi nekaj sporočil in prikaže nekaj situacij, za katere sem bila kar v šoku od presenečenja, da so kapnile na možgane ustvarjalcem. Prikaz nadomestnega očeta (odličen Geoffrey Rush) je nepogrešljiv. Ker dejansko skoraj vsi narokomani, ki padejo tako globoko, imajo starejšega mentorja, ki ga spoštujejo kot duhovno avtoriteto, čeprav je samo ostareli džanks. To sem videla osebno v več primerih takih zbirališč in očitno ni slovenska džank posebnost. Potem izjemen prikaz njenega odnosa s starši in kako to prenaša na svojega tipa, ki ji predstavlja, ironično realno, zatočišče. Nekaj prizorov na to temo je naravnost epskih. In bistvo, ki je totalen presežek razumevanja poante džanka tudi z vidika persšektive odnosa do sveta in s tem povezanega karakterja, da je film konceptuiral kot raj, prizemljitev in pekel. Pri čemer raj predstavlja začetne zlate čase džanka, prizemljitev muko džanka in razgrajevanje osebnosti, pekel pa “ozdravitev”. Česa tako drznega in resničnega v bistvu problema nisem videla in prebrala na to temo še nikjer in nikoli, a je po mojem mnenju najbolj pomembno za umevanje stvari v širšem kontekstu problema od vsega. Hkrati pa seveda za ljudi brez dvoma odbijajoče najbolj od vsega. Film sicer postreže z nekaj bolj kot ne nepotrebnih akcij, da se ne bi zdel ciljni publiki premalo pester, pri čemer je rahlo za lase privlečena finančna potegavščina glavnega lika na primer, ampak okej. Raje vidim rahel scenaristični flop na področju “akcije” kot pa na sporočilnem, če se avtor že gre brskanje po globinah bolj zajebane psihologije od reševanja deklice pred kolesarjem na prehodu za pešce. To je na primer film, ki ga zlahka označim na način, kot si se ti izrazil v pogledu na stvar, da seveda še zdaleč ni le film o džanku in niti le o vzrokih, ki se sicer jih vsaj dotakne, ampak je kar film o ljubezni in bistveni poanti ljubezni, ki zlomi srce na tem svetu, ker ta ni popoln, medtem ko je ljubezen popolna in zato hkrati preabstraktna in preabsolutna, kot smrt. Kakor koli obrneš, če hočeš ali pa nočeš videt ali priznat. In seveda menim, da je bila predvsem to presežna in nadpovprečno identifikacijska vloga Ledgerja. V njej je bil tako domač, da je bilo kar srhljivo gledat. In da se mi zato ni zdel šok stoletja, ko je dejansko prezgodaj preminul, kakor je. Matilda ni bilo le ime njegove hčeri, ampak kar del njega očitno, copati, v katerih se je počutil najbolj udobno, tudi kakor na zemlji, tako na platnu. Se zgodi.

    Shame, se strinjam s tabo, da film pač ni in tudi nikoli ne sme bit zgolj prikazovanje neke vrste odvisnosti, če hoče kotirat med omembe vredne filme, saj, logično, da odvisnost ne pade z neba nekomu na glavo in se avtomatsko sprožijo vprašanja o ozadju. Vendar je ravno na področju obravnave ključne poante, kaj šele prepleta recipročnega odnosa posameznika do družbe in obratno, pogrnil, ker ni naredil nobenega vsebinskega presežka, ampak se je zaciklal zgolj v kliše. Lepo posnet kliše, z dobro dramaturgijo, z odličnima igralcema, ampak še vedno le kliše. In pri vsem skupaj še o klišeju nismo izvedeli nič omembe vrednega. Jah, a veste, mračna preteklost, slabi odnosi v primarni družini. Khmmm … A, bejž, no. Kdo bi si mislil, a ne. Zato pa res ne rabim McQueena, da mi skuša filozofirat skoraj dve uri, dobim pa le prijeten visokoproračunski faking videospot. Kar se samouničevalnosti lika tiče, je pa tako. Strinjam se s tabo, da je to samuničevalnost skušal avtor na vse kriplje prikazat, ja. Ampak če film olupiš posnetkov, ki k temu nagovarjajo, nikakor ni pojasnil, zakaj neki sploh naj bi njegov hobi deloval tako samouničevalno – na kakšni podlagi ti posnetki. Od tod tudi pripombe, da saj v bistvu bi za nekoga takšno življenje lahko pomenilo le rokenrol, ki si ga lahko privošči pač, pač način življenja, kot je bp poudaril. Ti si celo trdil, da sploh nisi zasledil nobene seksualne zasvojenosti … hehe … Jah, strinjam se, da je bilo milo rečeno nedorečeno, kaj neki tako uničuje glavni lik, da tako trpi in preprosto ne uživa v seriji teh kičastih podob seksa, kot bi jih objavil Hefner za ekskluzivno izdajo Playboya. A zato, ker, revež, nima veselja, da bi se poročil z dolgocajtno sodelavko, ob kateri se ji ne dvigne? In bi si ga v primerjavi s tem raje na roko metal na sekretu 24 ur na dan? Halo? Kdo bi mu zameril. Kar McQueen prikaže kot možno rešitev, ki naj bi služila za dokaz samouničevalnosti, da se protagonist rešitve ne oprime, deluje le kot eden izmed kamenčkov v mozaiku okoliščin, ki pridno asistira zaciklanosti, a avtor tega ne opazi, ker takšnega lika v resnici sploh ne razume. McQueenu preprosto preočitno za pol kurca ni jasna tematika, ki se je je lotil. Ker se jo je preočitno lotil le na podlagi nekaj togega informiranja na podlagi statistik in pričevanj, kakršne dobiš na mizo v vsaki malo resnejši babji reviji. Kar je pa še zdaleč od razumet bistvo stvari in ločit med seboj različne vrste vzrokov in s tem tudi način in posledice, kako se zadeva odraža. Hitro pomešaš med seboj pričevanja enega karakterja s popolnoma drugim, v paradokse pa zapadeš, ker v resnici ne štekaš. Razumeš le razumsko v osnovnem okviru, pa se pač temu primerno tudi lahko malo zakalkuliraš. Poleg tega so te teme še ekstra zajebane, ker so tako osebne, pričevalci take sorte pa tudi radi lažejo kot pes teče, saj so hkrati manipulatorji s čustvi drugih in s svojimi, kar je težje ozdravljiva osebnostna hiba od same konkretne obsedenosti ali odvisnosti.

    A single man si pa še nisem uspela ogledat in hvala za priporočilo. Vem, da obstaja in vem za osnovno poanto plota, a še ni prišel na vrsto. Bom naredila domačo nalogo … hehe …

    Nič se ne negiram. Vse na svetu je nemogoče v popolnosti oziroma v absolutu, pa bi se zato lahko brez izjeme kar postrelili v glavo že iz tega razloga, ker se v bistvu nima smisla trudit za kar koli, če že vnaprej veš, da je vse popolnoma nemogoče doseči v popolnosti. Vendar vemo, da šteje stremljenje k abstrakciji popolnosti in da še kako štejejo koraki dlje v primerjavi z nazadovanjem ali stanjem na mestu. Relativiziranje kakršnega koli osebnega dosežka na temelju, da popolno itak ne more bit, pomeni zanikanje pomena osebnega nadgrajevanja, kakršnega koli napredka in dosežka. Kot da je vse en in isti pasulj, kar bi med drugim pomenilo tudi, da je tvoje razburjanje in vzpostavljanje primerjav z gartnerizmi popoln nesmisel, saj je vse eno in isto … hehe … Pa dobro veš, da ni, a ne. Mogoče se ti le ne ljubi vedet, kadar ti ne paše. Kar pa nima veze z nobenim filmom kot takšnim, ampak z odnosom jaz do ti, o čemer bi morda lahko posnela tudi film:):)

  13. bp - 22.06.2012 ob 08:55

    @filmoljub: jaz vidim v Brandonu v glavnem iskanje otopitve, omamo, ne pa prav dosti samokaznovanja. V prizoru, ko namuskuliranemu frajerju punce, ki jo je prej v desperado stilu poskušal odpeljat ven in pofukat, razlaga, kaj je imel namen vse počet z njo, sem jaz videl prej kljubovanje, ali pa vsaj stoičnost, kot pa samokaznovanje.

    @simona: če si tri korake pred znanostjo na področju epigenetike ali pa zasvojenosti, to počneš z agendo in namenom. To pomedni, da vlečeš sicer na videz mogoče, ampak še zdaleč ne nujne ali pa potrjene niti nujno resnične posledice iz določenih odkritij. V najboljšem primeru gre morda za znanstveni ofsajd, istrčavanje, prehitevanje, navadno pa prej za delovanje pod krinko znanstvenega in objektivnega, podobno tistemu, kar ti je sicer tako ljubo pri Vodebu.

    Pri McQueenu pa me bolj zmoti to, da slabo pokaže obsesivni, kompulzivni del zasvojenosti. V tistem delu, ki ga omenjam v odgovoru filmoljubu, lahko namesto s kompulzivnim vedenjem razlagaš s situacijo v kateri se znajde, ko v njegovem stanovanju in v njegovi postelji njegov butasti šef nateguje njegovo sestrico, ki bo zato naslednje tri mesece pošiljala vsem naokrog suicidalna sporočila po vseh mogočih kanalih. Naj bi ostal doma in vrtel palce, šel do prvega bara in se nalil z viskijem? Obsesija se zares pokaže šele od tistega trenutka naprej, ko jih je že dobil po buči. (Aja, drkanje na WC-ju v službi je sicer nenavadno, ampak če lahko marsikdo drka recimo zvečer v postelji, da lažje zaspi po napetem dnevu, zakaj ne bi recimo zato, da ublaži napetost že prej v službi).

    Ne štekam pa, zakaj tisto sodelavko, ki se meni zdi kontingentna, slikaš kot neko posebno priložnost, utelešenje dobrega. Meni se zdi celo, da je celo namerno slikana kot stereotip že tam od prvega stavka “You sure like your sugar” naprej(stavek mi je bil všeč in se mi je ob misli na običajno serviranih tam 17 blagovnih znamk mešanic aspartama in saharina zataknil v spominu, mogoče bi pa tudi tu kakšno rekli o samouničevalnosti in zasvojenosti, morda celo o zasvojenosti z odkrivanjem zasvojenosti). Kot je stereotipno tudi ostalo, vse tja do neposrečene predigre. Pokaže pa, da tudi Brandon ne funkcionira najbolj bleščeče v določenih običajnih socialnih situacijah, kot tudi, da ima težave, ko ne more direktno slediti svojim seksualnim fantazijam, skratka da težko preide iz drkanja in razpostavljanja mesenih lutk na (ja, v tem primeru bolj kilav) odnos z živim človekom.

  14. filmoljub - 22.06.2012 ob 10:48

    Nikakor ne pravim, da je narobe, če (konstruktivno) kritiziraš film, ki je bil večini (tudi meni) všeč, prav nasprotno – izpostavljaš vidike, o katerih kdo ni razmišljal ali jih ni opazil. Samo sprašujem se, ali mogoče ne iščeš dlake v jajcu samo zato, ker ti gre na živce, da je bil večini (ki filmov vsakokrat in nujno ne razčlenjuje na realne moralne in psihološke prafaktorje, ampak so recimo navdušeni nad fantastično igro in vendarle verodostojnim filmskim prikazom) pač všeč.

    Jaz v resnici ne vem, kako zgleda patološka obsedenost s seksom. (Žal. :D just a joke) Vprašanje tudi, ali jo lahko zajamemo v enotne in prepoznavne vzorce, ali pa je pri vsakem človeku popolnoma drugačna. Ampak si mislim, da vključuje obsesivno in celo agresivno dvorjenje nasprotnemu spolu in nenehne fantazije o njem – ne pa pretežno kulersko statiranje in igranje hard to get, nato pa obravnava samega akta kot destruktivno dejanje igre izčrpavanja s kosom mesa. Lahko se seveda motim, a iz tega pač izhaja moja percepcija sporočilnosti in konteksta tega filma, in zato si upoštevajoč stilizirano abstrakcijo ne morem tega drugače razlagati kot z režiserjevo posplošitvijo na obče dileme: odtujenost, frustriranost, patologija (družinskih in intimnih) odnosov in posledično prikaz popolnoma razobličenih prvinskih (freudovskih) človekovih antropoloških bitnosti, med katere sodi fizična spolnost. To je razlog, zaradi katerega sklepam, da je režiser izbral motiv seksualne zasvojenosti, ne toliko zaradi oportunistične fascinacije in cenenega senzacionalizma. (S čimer pa tudi ne bi bilo nujno kaj narobe, če to uporabiš v pravem kontekstu oz. na pravem kraju ob pravem času.)

  15. Simona Rebolj - 22.06.2012 ob 22:57
    Simona Rebolj

    @bp:

    Seveda se strinjam z diagnozo tovrstno naprednih v tvojem prvem odstavku. Vendar v tem primeru ne vem, kako je z znastvenimi potrditvami. Zrcaljenje na področju psihologije že dolgo ni enigma. Koliko so potrjeno napredovali pri prenosu čustev in dogodkovnih zapisov po genetski plati, zaenkrat pojma nimam, niti se nisem še posebej informirala. Tako da domače naloge nisem opravila. Razen do te mere, da raziskave na podlagi opazovanja, pa dejansko so bile opravljane in ugotovitve potrjene. In to je v psihologiji popolnoma legitimen znanstven pristop. V bistvu sem pa ob tej priložnosti samo hotela poudarit, da ne gre za poseben interes Gostečnika, ampak je to vir interesa tudi določenih njegovih kolegov in kolegic iz stroke. Ne po plati kakršnih koli kleročungalung, pri čemer bi lahko sklepali, da kdaj pa kdaj tudi kakšno šarlatanstvo prav pride, če ga lahko uporabiš za višji cilj, kar bi v tem primeru lahko z vidika opazovalca pomenilo natepavanje katoliške moralke, ker je Gostečnikov izvor po eni plati poslanstva pač znan. Zato sem omenila Polnočni klub, ker se mi je zdelo zabavno naključje, da je o tem zelo zagreto razlagala ravno dr. Staričeva, brez kakršnega koli dvomljivega ozadja objektivnosti, kot ga lahko vzbudi Gostečnik, kaj šele neprisebnega, kot ga vzbudi Vodeb. Mene na primer bi sigurno zanimale ugotovitve na tem področju in si bom z veseljem kdaj kaj bolj podrobnega prebrala o tem. Se pa povsem strinjam, da s primernim rešetom pri presoji med fakti in sklepanji. In tudi če nekaj opazno je na tem, a ni močno pridobit dovolj trdnih dokazov za jasen vzrok in posledico v jasnih pogojih, mora ostat pač, ja, zgolj pri tem, da lahko o tem debatiramo kot možnem fenomenu, na katerega si lahko pozoren, ampak za rezervo in z rezervo. Gostečnik je sicer precej posebno poglavje zase in na splošno nimam slabega o njem, vsaj zaenkrat ne, ker menim, da je zavidljivo klerikalno neobremenjen glede na izvor in nemalokrat bolj liberalen v svojih diskurzih, pa tudi dejanjih, kot prenekateri liberalec. In zgodila se mu je tudi že velika krivica, ko so ga hoteli klerofobi v Mladini na lažniv način oblatit na primer. Posredovali so njegov citat, ki naj bi dokazoval, kakšen klerošovinist je tip. Pa sem šla brskat za izvornim tekstom. In zaprepadena ugotovila, da so opljuvali njegov odgovor nekemu očitnemu šovinistu, ki se je pritoževal čez svojo ženo, ampak del, vkaterem je samo povzel pogled šovinista, v nadaljevanju pa je takšno razmišljanje obsodil in mu podelil nekaj nasvetov v prid razumevanja ženinih želja, ambicij in potencialov, do katerih ima vso moralno pravico. Mislim … res grdo. Ampak okej, to je že druga, spet lahko dolga zgodba za pisat. Sicer ne vem, kako je potekala njegova kariera v okviru Cerkve od patra dalje, definitivno je pa ni delal, ker je leta študiral v Ameriki in šel v drugi smer. On je v bistvu postal nekaj, kar je želela v tem prostoru postat Vida Žabot … hehe … in žal kot poplna bleferka cepnila, z njo pa tudi vsi crnkoviči, mislim, verniki. Res pa ne vem, kaj je natrosil v tem primeru, ki si ga ti omenil. Morda res tudi ni bil dosleden.

    No, in primerjava z Vodebom se mi ne zdi primerna. On je pač difovec, ki je področje psihoanalize preprosto kar ugrabil ne za proučevanje športa s tega vidika, ampak za obsesivno prepucavanje svojih povsem osebnih problemov in fruster. Kot ima Brandon za svoj playground seks na eks, tako Vodeb kvazi freudovsko “filozofiranje”, ki to ni. In pri tem ni tri korake pred znanostjo, ampak …. hahaha … celo 30 za njo. Za ta dosežek bi lahko dobil posebno odlikovanje. Pri njem je ozkoglednost in sistem treh trditev, ki jih obrača naokrog, da se prepira sam s sabo, namesto da bi razrešil osebni problem z mamo, ki jo manično obožuje, ker ga je čustveno totalno razvadila in mu s tem kot kaže brutalno zagrenila prve stike z dekleti, ki pač niso imele razloga, da bi izražale tako absolutno in nekritično ljubezen do njega, da je ves prizadet čisto popizdil nad ženskim svetom. On tudi komunicira povsem osebno, kar pomeni, da ko sem postavila na glavo njegov skop diskurz o zavidanju penisa in zastavila primerna vprašanja, na katera bi moral strest odgovore iz levega rokava in mi zapret gobec, je tipček mirno začel cvilit, če uživam, ker ga sadistično mučim in ponižujem. WTF! In pri tem patetično pobrisal moj komentar. Ne pa svojega cviljenja. To je vrtec. Preprosto mu ni upelo odrast in smolo ima, da slovenski mediji tako pridno asistirajo njegovem klovnovstvu. Kot bi alkoholika oskrboval s posebnimi zalogami najdražje penine.

    Ja, se strinjam, obsesija se pokaže šele od tiste točke dalje. In se potem nadaljuje tudi preko sodelavke. Kar je še bolj zoprno, ker je odnos s sestro premalo dorečen. Mislim, da se ga preprosto ni upal lotit. Zato nastane še večja zmeda, ker si je marsikateri gledalec pač razložil lahko zadevo tudi tako, da sodelavke pač ni mogel pofukat, ker bi najraje sestrico kresnil. S tem se pa spet odpre nova pandorina skrinjica, ki ostane pri zmedi poglavitnega – o čem pravzaprav bi avtor rad spregovoril? Izpade tako, kot da bi rad spregovoril o vsem, a brezjajčno o ničemer ne spregovori. saj potem zadevo še stopnjuje s prizorom v baru, kjer v bistvu izziva batine, pa s seksom z gejem … skratka … Kar našteva in ustvarja zbirko momentov, ki bi bili lahko provokativni, a kot da ne ve prav dobro, zakaj. Važno, da se pije. In vsi smo srečni. Štefančič na primer se je ravno ob to najbolj obregnil, ko je totalno sesul film. In ga je izključno na tem flopu blefa. Osebno sicer tako elementarno sesutje, zgolj z enega vidika filma kot zgodbe in obrti, ki se je sploh ne loti, ne odobravam. Menim, da kritika mora vsebovat več spoštovanja do vseh aspektov, če hvali ali ne, če pri tem mimo seka ali pa ne. Ampak okej. Dejstvo je, da to je osrednji flop sicer obsežnejše težave tega projekta. No, malo več podviga terja drkanje na sekretu v službi kot v lastni postelji pred spanjem. Saj ne, da bi bil to nujno znak obsedenosti. vendar če v filmu vidimo tak prizor kot posebej prikazan, upravičeno sklepamo, da tip to počne precej redno za blaženje napetosti v delovnem okolju. To pa pomeni, da mu misli pretirano begajo nekam, kjer bi moral bit odprt prostor za misli na delo, v kar spada tudi konstruktivno in komunikativno spopadanje s konflikti … hehe …

    Iz podobnega razloga slikam sodelavko kot utelešenje priložnosti v imenu dobrega. Ker je to edina predstavljena priložnost na filmu in je zastavljena kot evidentno dobra. Film se vedno dogaja v nekem kontekstu, ki se ga mora avtor zavedat. Izgovor ne more bit zgolj, jah, lahko se tako zgodi, zakaj pa ne. Tam je, ker tudi to obstaja. Ja, že, že, ampak film vedno prikazuje neko zgodbo in izbira prizore tako, da iz koncepta in konteksta izstopi sporočilo. To je bila zanj edina priložnost, ki mu jo je “bog” McQueen namenil, vse ostale pa dobesedno eliminiral kot misijo nemogoče. Zato nismo bili deležni prizora, kako tista bejba, ki jo natepava ob oknu in mu seks očitno godi, privoli k povabilu na kozarec drinka in morda reče veselo, ja, pa kavico bi tudi. Kaj bi se zgodilo? Niti ne vidimo prizora dejta z gospodično, s katero imata nekaj več preko spogledovanja v metroju. Bejba mu uide, uf, pa še poročena je. McQueen je pač hinavsko eliminiral iz konteksta filma kakršno koli možnost povezave Brandona s komer koli, kjer bi tudi seks, ki mu tako veliko pomeni, štimal. In bi morda moral najprej štimat in se šele potem stopnjevat v nekaj več. Ali pa bi na tem mestu prav tako odpovedal. ne vem, kako bi zastavil. Vidim pa hudo enostavno pot, ki meji na navaden nateg, da nam dobesedno vsili le tisto varianto kot varianto, ki je ekstremno antifukabilna. Da pa ne bi izpadel popoln amater, druge možnosti sicer prikaže, a jih kar eliminira, ker se mu ne zdi vredno ukvarjat z njimi. Halo? Temu pa rečem vsiljevanje moralizmov po svoji volji. Ni me prepričal. Če nekdo ustreli mojega hipotetičnega ljubimca, za katerega se zagrejem, a ne uspem niti še spregovorit z njim, kaj šele pico povečerjat, in mi potem pere možgane, da ga preprosti ni, me pa čaka sodelavec, s katerim mi bo tako dolgčas, da bom lahko spoznala sladkosti frigidnosti … hehe … se počutim nategnjena in postanem temu primerno rahlo jezna.

    Skratka, to, da niti ena mesena lutka ni oživela, ker ji režiser ni pustil, meni še ne pomeni, da ne more oživet, ampak hočem videt, ali bi lahko ali ne. Ker tam je mesen vsaj fuk. Pri človeškemu pojavu pa ni bilo mesenega nič, še fuk ne. In kaj je torej hotel pesnik povedat? Imam občutek, da ni hotel govorit o pomembni stvari, ki bi mu preveč zakomplicirala projekt. Pa je pač svojevoljno, hollywoodsko poenostavil. Čemu bi se matral, če je pa že od začetka vedel, kaj je hotel povedat, magari na vso silo, z mučenjem in izsiljevanjem moje malenkosti pred ekranom … hehe …

  16. Simona Rebolj - 22.06.2012 ob 23:54
    Simona Rebolj

    @filmoljub:

    Dejstvo je, na kar sem že odgovorila, da obravnavam filme ne le zaradi filma, ker bi mi bil všeč ali ne všeč, ampak kadar gre še za nek dodaten faktor v sami odzivnosti in načinu sprejetosti. Razlog je predvsem v tem, da ne objavljam pogosto na blogu in že zaradi tega se koncept bloga spremeni. Ker moj blog tudi ni ekplicitno namenjen filmski kritiki, kot tvoj na primer je, ampak družbenim, političnim in medijskim vprašanjem, pa sploh tudi film podvržem temu aspektu, kadar se ga lotim. Nikoli pa ni razlog le v razvpitosti in večinskim hvalnicam filmu, niti cepljenje dlake v jajcu. V določenih primerih mi gre dlakocepljenje ekstremno na živce in tudi opazim, kadar gre za iskanje dlake v jajcu, ker kritika žuli nekaj čisto drugega, za kar pa nima jajc, da bi obdelal ali pa se preprosto zaveda svoje poniglavosti in pristranskosti, a se je iz ljubezni do svojih čustev noče odpovedat v aktu … hehe … Tako bi mi šel na primer zelo na jetra kritik, ki bi dlakocepil v primeru filma Candy, čeprav sem tudi sama našla tri dlake v jajcu, eno sem omenila. Osebno bi jih zgolj omenila, a na splošno izpostavila pomembne kvalitete, ker so pomembnejše. Popolnoma sem na primer razumela negodovanje prenekaterih kritikov, ko so oskarji poignorirali vrhunski presežek Mulholland drive na primer. Ki med drugim meni predstavlja top filmsko stvaritev, ki si ga lasti Hollywood, in napake ni. Z dlako v jajcu bi se lahko zaradi mene kdo tudi zadavil, pa bi bilo brez veze, ker gre za matematično, izvirno, filozofsko, čustveno in sporočilno tako nadpovprečen izdelek, da gate trga. Temu nivoju McQueen s tem tretjerazrednim bleferskim art izdelkom o bolečini posameznika znotraj hladne in povzpetniške družbene scene ne sega do nohta na palcu. Če bi mu vsaj do kolen, bi že zaploskala. Nočem bit kruta za vsako ceno. Tudi History of violence o človeku, ki beži pred svojo preteklostjo in najde toplino in ljubezen, čeprav se nikoli ne more osebno v resnici zbližat, je izjemna filmska stvaritev o plateh bližine in “daljine” ter pomenu izgovorjenega in neizgovorjenega in še čem. In še in še bi lahko naštevala. Tudi vzdihovanju ob We need to talk about Kevin, ki je sprožal ovacije posvečenih hkrati ob pojavu filma Shame, nimam nič proti. Za Shame pa resnično mislim, da ni verodostojem filmski izdelek, ampak da je napumpan kičast art blef, ki celo prispeva k nadaljnjemu nerazumevanju poante. Je pa prebrisan blef, to pa priznam, ker ga je izpeljal tako, da je ponudil ravno tisto papico, da se je slehernik lahko počutil noro fajn, ker ga je prevarant pohvalil oziroma ponudil obliž na njegovo bolečino. Tudi če je vse skupaj v kurcu, za umret od dolgčas, znamo vsaj cenit vrednoto, a ne, pa še pofukat se zmoremo kdaj pa kdaj z vrednoto, ki je sama po sebi vrednota. In ja, to me pa je razpizdilo. In s tega vidika pa imaš prav, da me je posebej spodbudila k zapisu množična hvaljenost. Na podoben način sem padala na hrbet od togote ob podvigih Larsa Von Trierja s trilogijo Lom valov, Idioti in Plesalka v temi. Čeprav konceptualno vseeno cenim Trierja mnogo bolj in menim, da se je za vsiljevanje svoje hude frustre, ki jo je zavijal v blef na način, da bi ljudje zlahka kupili njegov marš, vedno mnogo bolj potrudil. In na rit sem padla od smeha, ko ga je nek očiten fen, ki ga je intervjuval, nekoč vprašal, kako gleda na očitke, da sovraži ženske. In Trier mu je odgovoril, da to je vendar največji nonsens med nonsensi … kako neki bi bilo lahko kaj takega res, če je bila njegova mama vendar goreča feminsitična aktivistka … hahahaha … Sem mislila, da bom od smeha s stola padla. Predvsem zato, ker mu novinar ni zastavil samo po sebi umevnega podvprašanja. Tako se človek zajebava s svojim ciljnim občinstvom. Pred nosom in direkt. To cenim, če se že dogaja, da se vsaj tako. in tako se da hecat z neprisotnimi in neosredotočenimi pametnjakoviči, ki imajo predobro mnenje o sebi, da bi se jim ljubilo še kaj zagledat in slišat ter ostat pozoren , ali nekaj, kar izgleda kot raca, tudi res je raca. zato se je trierju zgodilo, da je od od takšnih poznavalskih veličin fasal prepoved vstopa na canneski festival zaradi izjave, da razume Hitlerja, ki je bila podana povsem umestno in na povsem razumljiv način. V istem času med temi istimi pametnjakoviči za bruhat od smeha pa je v eni izmed sekcij predsedoval žiriji Kusturica, ki pa niti slučajno ni razumel Miloševića, ga je pa odkrito podpiral, ker je kreten par ekselon v bedno bučo. In ljudje s tako izjemnim smislom za prisotnost in presojo gledajo tudi filme in naj bi nam njihovo mnenje izredno veliko pomenilo. Bruh!

    Ti si na primer raztrgal film Petelinji zajtrk, ki ga je pri nas večina hvalila na polno, kritiki so se kar topili. Pa ti čisto verjamem, da nisi želel bit le upornik brez razloga:)

    Mah, ne maram ravno definicije o seksu s kosom mesa, ker menim, da to ne obstaja. Če bi hotel kdo seksat samo s kosom mesa, bi lažje prišel do njega v delikatesi, ceneje je, pogrel bi si ga lahko v pečici in vtaknil kurac v obglavljeno pišče. A vendarle v nobenem primeru ne gre za to. In niti ne mislim, da gre samo za oživljeno meseno podobo, ampak da gre ravno tako za čustvovanje, samo takšne in takšne vrste. V tem primeru takšne vrste, ki ga družba itak obsoja. Tudi obsedenost ne premore takšne strogosti, v kolikor je oseba prav tako seksualno obsedena z eno podobo, ki je žena ali partnerica. Pa se enako dogaja, le veže se na drugačno vrsto fantazme, kjer ni prostora za več akterjev, ampak le za enega. Vse skupaj pa v vsakem primeru vodi fantazma, ne glede na stopnjo in naravo samouničevalnosti in brez nje nobenih stikov itak in razpadejo v trenutku, ko se gremo popolno razkritje drug drugega. De fakto. Če vsa fantazma crkne, lahko še nadaljnje stotine let pametujemo o ljubezni po streznitvi in realni podobi človeka, ki ga sprejemaš, kakršen je, se dopolnjuješ, klepetaš v nedogled, če se ti ne ljubi več fukat, greš v zakonsko posvetovalnico, ziherlov se kar drenja za službo, biješ tlako v imenu otrok, ki s tem nimajo v resnici nič itd. itd. Še vedno gre samo za igro fantazem med ljudmi in iskanje poti, kjer bi bilo fantazme ravno dovolj, da bi bile vezi znosne in bi hkrati lahko nekako celo zadovoljno preživeli tudi brez rokenrola. Kaj in koliko je komu lažje prenašat, je pa spet vprašanje posameznih zgodb.

    Se strinjam, da je zaradi tega avtor izbral temo, ki jo je izbral, le da mi ni po godu, kaj je iz nje naredil. Toliko mi je po godu, kot to, o čemer polemizira … hehe …

    In bajdvej … nimam problema s tem, da sva drugače presodila o oceni tega filma. Super, da komuniciramo. To je mnogo več vredno kot strinjanje ali nestrinjanje. V bistvu ugotavljam vedno znova po takšnih debatkah, da so moji zapisi abslutno prekratki, ker je še toliko zanimivega mogoče izpostavit … hahaha …

  17. filmoljub - 23.06.2012 ob 07:59

    Absolutno mi je všeč tako stimulativna (filmska) debata, le da ne zmorem sproducirati tako impresivne količine besedila kot ti, tipkanje ni ravno moja jača strana, sem spretnejši z jezikom kot s prsti (if you know what I mean). B)

    Petelinji zajtrk, ja, I see your point. Opis, ki mi nikakor ni v ponos in bi bil danes bistveno drugačen (pred 4 leti sem se izključno samo zajebaval in res slabo obračal blogerske besede), se pa moje mnenje in končna ocena o tem najbolj precenjenem slovenskem film vseh časov dejansko ne bi spremenila. In tudi glede Kevina se strinjam, razen igralskega nastopa Tilde (v manjši meri pa tudi tamalega, pravzaprav) sporočilno in filmografsko nič posebej navdušujočega.

  18. Simona Rebolj - 23.06.2012 ob 23:55
    Simona Rebolj

    @filmoljub:

    Razumem. Kar se tipkanja tiče, sem definitivno predstavnica ekstremnega športa, tako da ne pričakujem veliko konkurence … hehe …

    Meni se zdi tvoj vidik Petelinjega fruštka povsem verodostojen in sprejemljiv, na nek način celo zdrav, čeprav sama tako strupena do te lokalno vaške komerciale o bolestnih bolestnim nisem bila, ne pa tudi brez pripomb.

    Kar se We need to talk about Kevin tiče … hahaha … si pa totalno zgrešil moj point, no. Zapisala sem:

    “Tudi vzdihovanju ob We need to talk about Kevin, ki je sprožal ovacije posvečenih hkrati ob pojavu filma Shame, nimam nič proti.”

  19. filmoljub - 24.06.2012 ob 08:15

    Aha, I see. Skratka: osebno se mi zdi Shame boljši film od Kevina na vseh ravneh. Zato vzdihovanje ob Fassbenderju in Mulliganovi odobravam, ob onem drugem pak ne.

  20. Simona Rebolj - 25.06.2012 ob 01:46
    Simona Rebolj

    @filmoljub:

    Ker trditve tipa bolje, slabše, mi je všeč, mi ni, odobravam, ne odobravam … ne pričajo o ničemer, ker ne pojasnijo bistvenega, Zakaj, da bi vedeli, o čem govorimo, sem šla pač prebrat tvojo recenzijo o Kevinu. Ki pa mi, kar se primerjave s Shame tiče, ne zadostuje, razen da si odprl Pandorino skrinjico, ker se tudi z recenzijo Kevina ne strinjam … hahaha …

    Oba filma sta, kar se kamere, dramaturgije in igre tiče dobra in pravzaprav celo podobnega “poetičnega” kalibra. S tem, da Kevin, kar se koncepta vračanja v preteklost in prihodnost tiče, precej bolj izkoristi prostor za izpostavitev poante. Vloga Tilde Swinton je vrhunska, prav tako odličen je Ezra Miller, ampak okej, pustimo detajle.

    V vsebinski primerjavi bi pa lahko rekla takole. Shame govori o tem, kako lepo bi bilo, če bi se človek namesto fantazijam o življenju kot rokenrolu in/ali višjim ambicijam od rutine osamljenega v drug mimo drugega drveči množici, sprijaznil z mizerijo in se magari brez strasti pahnil v zvezo z osebo, ki je prijazna in sprijaznjeno popolnoma v sozvočju s sterilnim duhom časa. Tako bi lahko postal prizemljen človek, delaven mož in oče in vse bi bilo vsaj po moralistični plati dobro.

    Kevin pa pripoveduje zgodbo od tu naprej, kjer Shame svojo plat moralke konča. Le da z vidika ženske. Oseba, ki je nekoč živela pestro, mestoma lahkomiselno življenje, v času, ko so bile popularne revolucije, hipijada in liberalizem, se odreče svoji strasti in sanjam, potovanjem. Postane tisto, kar in kakor naj bi bilo prav. Žena in mati. S človekom, ki je popolnoma v skladu z duhom časa in temu primerno totalno nedojemljiv in neprevoden za dogajanje okrog sebe – tudi na čustvenem nivoju. Vendar prijazen. Kot lik hipotetične kanidatke za partnerko iz filma Shame. Le da je ujel mladega Brandona, še preden bi ta tvegal ali pa se ga zakadil, zapil, morda postal obseden od seksa … hehe …

    Nadalje zgodba o Kevinu spregovori o pomembnih vidikih in predvsem z vidika, kot ga še nismo videli (ne, Beautiful Boy ni primerljiv, ker odstranijo glavni lik – sina). Z vidika staršev, v tem primeru matere do sina, pa tudi oče ni nepomemben, čeprav je prijazno odsoten in ravno s tem zelo prisoten. Tudi lahko nategljiva roba kot tipičen slehernik, ki se ne ubada z vprašanji, s katerimi se ta film ubada.

    Ti trdiš v recenziji, da gre za družino, ki je ljubeča in nudi vse, kar potrebuje otrok za normalno odraščanje. Film govori ravno o tem, da kljub navideznemu imidžu, da vse štima, bistvo pač ne štima. Taka ali drugačna družina, bistven je odnos in razlog, zaradi katerega se je otrok sploh rodil. Samoumevno prepričanje, da je vsaka ženska po naravi tudi dovolj nadarjena za materinstvo, je eden izmed mimobrcev, ki pač daje na svet takšne in drugačne nesrečne potomce, ki vedno vedo, ker vedno čutijo! Mati se je v tem primeru vdala načinu življenja, ki se bojda spodobi in utišala svoj notranji glas. Drugega otroka je imela, da bi se prepričala, da je dobra mati, da si tega pravzaprav želi. Tako zelo jo je najedal odnos s Kevinom. Ki je bil sicer revolucinarno razpoložen približno toliko kot ona nekdaj, še preden se je odpovedala svojemu notranjemu glasu, kakršna je pač bila. Kevin je bil njen notranji glas in okrog mezinca je obračal fotra ravno tako, kot ga je sama kot moža. Izkoristila ga je kot sostorilca, da je zapadla v pasivnost in odigrala družbeno sprejemljivo vlogo, ki zaradi sprejemljivosti pomeni bolj varno varianto v tej družbi. Vojna z njenim otrokom je bila pravzaprav njena vojna sama s seboj, hkrati pa tudi kazen za moževo pasivnost in ignoranco. Ignoranco do tistega, kar je v sebi ubila in hkrati po logiki stvari ignoranco do tega, kar Kevin izraža. Važno, da gre navidez za ljubečo družino, ki omogoča vse, kar je potrebno sleherniku, tudi otrokom. Videz je vse. Mi govorimo le o navidez deviantnih in navidez normalnih družinah. Vse, kar v resnici šteje, je pa tisto bistvo, ki je očem nevidno. To je bilo iz prizora v prizor jasno prikazovano. Kevin iz prizora v prizor materi po domače povedano “jebe mater”. Zato so njegove poslednje besede zelo primerne. Nekoč je mislil, da ve, zakaj, zdaj pa ni več prepričan. Lahko ni več prepričan, ker ga mati prvič sprejme kot dokončano samoterapijo, ki jo je nezaželeno fasala (sprejme ga lahko zdaj lažje, ker se ga je tudi končno znebila vsaj v smislu konstantne fizične prisotnosti). Lahko tudi zato, ker je mali končno kaznovan, tako, kot prej nikoli ni bil in se je usral ter temu primerno zmedel. Takoimenovana permisivna vzgoja, ki jo tudi sam omenjaš, je tukaj lepo pojasnjena. Zakaj sploh permisivna vzgoja? Najprej zato, ker je tako najlažje bit preprosto ignorantski, potem zato, ker se mati lastnega otroka boji. Boji se ga tako, kot se boji lastne agresije, potlačenih neuresničenih ambicij in posledičnega sovraštva v sebi. Ona je postala stoična, kot kamen. Njena potlačena nervoza je bruhala skozi njenega otroka. To je bila vojna, v katero se mati ni hotela spustit in je prevzela odnos do stvari prosto po moževi filozofiji. Torej to ni bila le vojna z malim, ampak tudi vojna med dvema svetovoma, tistim, ki ga je predstavljal mož in tistim, ki ga je ona nosila v sebi, a zatrla. Mali je bil kot kazen za hinavščino.

    Ti si na primer postavil kot fakt okrog vprašanja o genski pogojenosti, da je znanstveno dokazano, da se otrok pač tak in tak rodi. Pa to ne drži povsem, zato je film dosleden pri serviranju teh vprašanj. Namreč znanost se baha le z dognanjem, da gre za gensko nagnjenost, a vedno poudarja, da genska nagnjenost na področju psihologije nikakor ne pomeni nujnosti, da se realizira in izbruhne. Za to morajo bit uresničeni ustrezni pogoji in zunanji pogoji definirajo, kako se bo. če se sploh bo, neka nagnjenost realizirala. poleg tega morajo tudi priznavat manjko teh dognanj, saj se sklicujejo na zaznavne spremembe na možganih. Vendar ni dovolj raziskano, kdaj so se zaznane spremembe na vzorcih zgodile. zaznane spremembe na že realiziranem kriminalcu oziroma morilcu ne pojasnijo, da se je morilec s temi spremembami na možganih že rodil. Lahko nastanejo kasneje, kot pri vrsti drugih bolezni, pri katerih vemo, da je prej ni bilo. Pač bi bilo prenevarno slikanje možganov številnim novorojenčkom, da bi lahko spremljali dogajanje in zaznali spremembo že v izvoru. V samem genskem zapisu pa nikoli ni tako definiranih nagnjenj možno razbrat, kot je, hej, tale bo pa morilec, tale pa dobrodelnež. Lahko gre celo za enako nagnjenost, ki v določenih okoliščinah rezultira drugače. Skratka, med džekom razparačem in nadarjenim kirurgom ni velika razlika v sami poanti nagnjenosti, če se malo pohecam, pa ne dosti. Med zavzetim reševalcem ljudi pred morilci ali vojsko agresorjev in sovražnim, maščevalnim in kronično ogroženim klavcem tudi verjetno ne. Prav tako med zavzetim revolucionarjem in okupatorjem ne v samem izvoru poante vzgiba. Je pa velika razlika v realizaciji vzgiba kot takega, kar pogojuje mreža okoliščin in posledičnih odzivov posameznika, kakršen je v konceptu nagnjenosti v sebi.

    V tem primeru posebna obravnava družbe ni bila ravno potrebna, ker sta bila onadva kot starša in zakonca tipičen primerek sodobne družbe. Sovražne reakcije od zunaj in njeno stoično samokaznovalno prenašanje bremena, za katerega se je itak počutila krivo, pa povsem dovolj jasna kritika sodelavcev v zlu. Predvsem v tem,d a nikogar ne zanima bistvo, kaj šele čustva drugih ljudi, ampak samo uresničevanje videza, kjer je tako prekleto jasno, kaj je prav in kaj ni.

    Meni sta se pri filmu zdeli na prvi vtis le dve zadevi malo odveč v nepotrebnem predvidljivem pretiravanju v enem primeru in končni nedorečenosti. Ampak zanekrat o tem še ne bi sodila, ker bi rada film videla še enkrat. Je namreč tak, da si lahko zaradi močnega srhljivo težkega vzdušja nepozoren na kakšen detajl in nisem še prepričana v svojo kritiko, če je na mestu.

    Gre za pogumen film, ki pravzaprav kaže hendikep večinske strukture načina življenja in sklepanja odnosov. Le da je prikazana radikalna varianta v posledici, ki pa ni zato nič bolj srhljiva sama po sebi, saj konec koncev zato živimo v svetu sociopatije in prikritih sociopatov magari iz navidez ljubečih družin, ki nudijo vse, kar je treba. Ti sociopati postanejo lahko pač bolj ambiciozni morilci na drugih področjih. Morda postanejo gradbeni baroni, ki brezvestno in prikrito sovražno uničujejo življenja drugih. Mogoče kockarji z življenji na Wall Streetu. mogoče učitelji na tisti šoli, kjer koljejo razni Kevini, sovražni zaradi utemeljenega občutka neopaženosti in surovosti v odnosih. Magari pri deljenju ocen. Sovražni do sociopatskih sošolcev, ki se radi malo zafrkavajo iz vrstnikov, jih zaničujejo, izključujejo iz družbe “drugačne” Itd. itd. Ja, mama ni ravno navdušena nad debelimi, kot si opazil. Ne vem, kakšno dodatno pojasnilo si potreboval pri tem prizoru. Ona izreče, kar izreče, on ji očita surovost, ona njemu, a ti boš meni o tem, in on, ja, jaz bom o tem, sprašujem se po kom imam to v sebi. In potem tišina.

    Kevin pokaže brutalno sliko problema večine v zahodni družbi, medtem ko nas Shame kar naprej prijetno tolaži in žgečka po kurcih in pičkah, da je vse v redu z nami, če smo se le sprijaznili s tem, s čimer se glavni lik ne more, pa je zato kaznovan s šibo božjo, da muči muke obsedenega, nepotešenega in od sveta izoliranega. O, zakaj se mu ne posreči zadušit neusresničene strasti v sebi in fukat s sodelavko, ki je na las podobna možu iz filma We need to talk …, da bi lahko ustvarila tako čudovit zakon, kot ga imata idealna ljubeča starša, ki nudita Kevinu vse, kar otrok potrebuje za normalno odraščanje … hehe …

  21. MH - 25.06.2012 ob 16:13

    Kot praviš:
    “…Kljub abotno dolgocajtnemu zmenku se Brandon in sodelavka…spravita fukat. Že vnaprej vemo, da bo sledil pogreb. Brandonu, notoričnemu fukaču, se predvidljivo ne dvigne…”
    Takrat kamera pokaže obraz Brandona v totalu, za trenutek celo zamrzne, obraz, ki je kopija Krika Edvarda Muncha. Munch je v svojem dnevniku leta 1892 tudi opisal okoliščine nastanka Krika: “Vrsto let sem bil skoraj nor … Poznate mojo sliko, Krik? Prignan sem bil do svoje skrajne meje – narava je kričala v moji krvi … Po tistem sem se odpovedal upanju, da bom še kdaj zmožen ljubiti.” In to je bil ključni prizor filma. Ne pozabimo,Steve McQueen je tudi slikar.

  22. bp - 25.06.2012 ob 19:45

    @MH: ???? V kopiji filma, ki sem jo videl jaz, ni bilo nobenega Munchovega Skrieka, še več, v celotni art direkciji nastopajo sive, modre, zelene, nič, kar bi mene spominjalo na to sliko. Mogoče se res v nekem trenutku, približno v delu, ki ga omenjaš, prime za glavo in čisto mogoče je tisti plan v filmu res total, da pa gre zato že za nujno podobno doživljanje trenutka, ali kakšno večjo sorodnost … je bullshit.

  23. MH - 25.06.2012 ob 20:01

    Sam še vedno mislim, da je Brandov v tistem trenutku prišel do podobnega spoznanja koz Munch:”Po tistem sem se odpovedal upanju, da bom še kdaj zmožen ljubiti.” Če ustaviš film v tistem trenutku lahko vidiš Brandonov “krik”. Seveda,to je moj pogle na film.

  24. Simona Rebolj - 25.06.2012 ob 20:32
    Simona Rebolj

    @MH:

    No, ja, bolj je prepoznaven kot ustvarjalec inštalacij, tako imenovane sodobne umetnosti, precej se ukvarja tudi s fotografijo. Ne gre ravno ekskluzivno za posebej nadarjenega slikarja. Že to, da mu kot zgled pri navdihu služi predvsem Warhol, precej pove … hehe …

    Ampak enivej. Tvoja opomba je vsekakor zanimiva in bi bila možna. Vendar se moram, kar se realnosti tiče, strinjat z bp-jem, da kaj takšnega ni možno zaznat brez osebnega inputa v želji oziroma asociaciji. Skratka, brez tega, da še malo sam poustvariš prizor. Izraz na obrazu Brandona je takšen, kakršnih je bilo na platnu že milijon v podobnih situacijah. Bi bil pa McQueen verjetno navdušen nad tvojo asociacijo, ki se je sam ni domislil. Bi se pa gotovo rad.

    Ampak spet … ne glede na prizor je spet tvoje mnenje, da naj bi Brandon takrat spoznal podobno sporočilu Krika, da ne bo nikoli več sposoben ljubit, zanimivo. Do neke mere sigurno je dejstvo, da se film s tem vprašanjem sposobnosti ljubiti itak skozi celoten film ukvarja. Zakaj bi bil pa seks dejt s sodelavko prelomen pri tem, mi pa ni jasno. Kot prvo ne vemo, ali je Brandon sploh kdaj v življenju koga ljubil na način, da bi bilo to tudi izkazovano direktno. Torej ne moremo govorit o tem, da bi lahko ugotovil, kako ne bo nikoli Več sposoben ljubit, saj ne vemo, če je kdaj sploh bil sposoben. Kot drugo bi bilo treba definirat, kaj neki bi to sploh pomenilo. Sposobnost ljubiti namreč. Kako naj bi po avtorjevem mnenju to izgledalo. Njegov lik ve, da nikomur posebej ne izkazuje ljubezni. To lahko rečemo. Ne izvemo pa, kako si sploh predstavlja izkazovanje ljubezni. Saj bi bilo lahko že povsem dovolj za oceno, da sposoben ljubit vendarle je, ko je čustveno močno reagiral na samomor sestre konec koncev in pridno čakal ob njeni bolniški postelji, da se zbudi in tudi kasneje dobimo še en prizor na pladnju, kjer se zlomi in pokaže, da mu ni vseeno, kar se s sestro dogaja. In to se mu dogaja po “prelomnem” seksu s sodelavko. No, sicer pa že prej, ko jo posluša, ko poje, dobimo prizor, kjer je vidno ganjen. Mar to ni dovolj velika sposobnost ljubit, da bi mu podelili nekaj kreditnih točk vsaj v smeri, da sposoben čustvovanja vendarle je? To ni dovolj, da bi rekli, hej, če je še sposoben tolikšnih čustev do nekoga, v tem primeru sestre, je morda vendarle sposoben ljubit tudi še koga drugega?

    Skratka, film me ni prepričal, da bi bil problem v popolni nezmožnosti ljubit kogar koli, čeprav je konstantno ciljal na to. Problem vidim kvečjemu v izkazovanju ljubezni, pri čemer pa menim, da lik ni bil postavljen niti v eno situacijo, ki bi dejansko pomenilo provokativen dogodek za takšen karakter človeka. Jaz kot gledalec pravim, da mi avtor ni uspešno predstavil okvir psihologije, na katerega stavi, kaj si sploh predstavlja pod sprejemljivo zmožnost ali nezmožnost ljubit, da nekomu nalimamo to etiketo na čelo in se potem igramo z njim, ko mu postavljamo primerne izzive na platnu. Kje so meje in kaj bi radi dosegli oziroma dokazali?

  25. Rado - 26.06.2012 ob 06:52
    Rado

    Končno prava filmska kritika!
    Zdaj si bo Garti – ki sicer na svojem blogu ustvarja lažno lastno podobo, s tem da briše vse zanj neugodne replike – lahko ogledal kako se v tem žanru mora zares delati.

  26. bp - 26.06.2012 ob 07:36

    @MH: če ustaviš film nekje v prizoru, ki je po tvojem pivotalen, boš videl tipa nekje v srednjem planu, ki sedi na robu postelje,na robu banje in gleda stran od kamere nekam skozi okno ali v tla, z rokami pa se dotakne glave in res otrpne oziroma nasloni glavo na šipo. Obraza skoraj ne vidimo. Da bi v tem našel podobnost s Skriekom, je treba še nekaj več, kot pa pozornost in dobra volja, najmanj specifična “theory of mind”.

    Prizora, ki ga ti opisuješ v tisti postnekoitalni sceni, nisem videl, pa sem vklopil tisti disk, na katerem je ostala kopija in zadevo vrtel naprej in nazaj. Sem pa v vrtenju opazil nekaj drugega, zaporedje sekvenc je filmu drugačno, kot pa v mojem spominu, sam sem si jih zložil malo po svoje (“bolj logično” :S). In verjetno bi še kakšno uro prej postavil družinske dragulje na tnalo, da je vse na filmu tako, kot v mojem spominu, bil sem kar precej prepričan.

  27. MH - 29.06.2012 ob 15:00

    Simona

    Slike nisem znal objaviti na Blogu zato sem ti jo posla na 3.supernova@gmail.com.
    To je prizor, ko sem dobil asociacijo na Krik.

    Lp, MH

  28. Simona Rebolj - 29.06.2012 ob 16:27
    Simona Rebolj

    @Rado:

    Garti si je to in še marsikaj že zdavnaj ogledal, a kaj mu pomaga. Pomaga mu pač toliko, da ve, kakšna je lahko njegova ciljna publika in da si pri takšni lahko celo pomaga s koščkom lažne podobe, ki je vsakomur s kavnim zrnom možganov itak prozorna. Saj si ob izjemnih pevskih podvigih Čepinove tudi ne mislimo, da ji ni jasno, kje stoji kot pevka, ker preprosto še ni slišala nobenih boljših … hehe …

    @MH:

    Sem dobila tvoj mejl s fotko. Ampak še vedno menim, da je takšnih izrazov na obrazu verjetno na stotine v življenju slehernika, ki pač seksa. Če bi picajzljala, bi rekla, da so usta premalo razprta, roke v nepravilnem položaju itd., da bi se dalo ustvarit neposredno povezavo.

    Seveda pa vse to ne pomeni, da bi bilo kar koli narobe s tem, da si dobil asociacijo, kakršno pač si. Vsi doživljamo na marsikaj takšne in drugačne asociacije in so lahko zelo povedne, zanimive in omembe vredne. Če pa nekaj dosojamo kot namensko ustvarjeno asociacijo drugemu, avtorju nekega dela, mora bit pa takšno mnenje res neizpodbitno dokazljivo, da bi imela razprava na temo, kaj je “pesnik” hotel povedat, smisel. Če bi na primer v tem primeru lahko vprašal avtorja, ali se je inspiriral pri Kriku, in bi ta celo odgovoril s pritrdilnim odgovorom, še to ne bi nič povedalo o tem, ali gre za možno zaznavno asociacijo. Posameznik se lahko inspirira tudi v wc školjki, da je prikazal prizor sprehejalca po ulici v sključeni pozi. Nas lahko isti prizor kot izvor dogajanja asocira na nekaj povsem drugega. Vprašanje je torej le v tem, ali klepetamo o lastnih prostih asociacijah ali pa konkretno o tem, kaj vse smo opazili, da je določen avtor dejansko uspel prikazat ali celo ni uspel, pa je zaznavno iz drugih prizorov, da je želel.

  29. MH - 29.06.2012 ob 16:44

    Hvala za tvoje mnenje.
    Lp, MH

  30. Simona Rebolj - 29.06.2012 ob 21:51
    Simona Rebolj

    @MH:

    Hvala tudi tebi za tvoje mnenje in klepet.

  31. filmoljub - 30.06.2012 ob 18:13

    Načenjaš debato o Kevinu, prav. :) Seveda se strinjam glede faktorja pridobljenega/prirojenega in tudi glede tega, da starši pripomorejo k udejanjenju določenega biološkega potenciala, da se ta torej bodisi uresniči ali pa ne. (Menda je vsaj v določenih primerih tako tudi s homoseksualnostjo otrok in podobnim.) Prav zato sem mogoče osebno (imam dva mlečnozoba mladiča) gledal na zgodbo predvsem skozi prizmo starševske odgovornosti oz. dilemo o brezpogojni ljubezni (kar npr. izpostavlja sama režiserka) in v filmu videl predvsem jasno vprašanje “vse se začne v družini”. Kevinova starša sta (hote ali nehote) ZAJEBALA, kakorkoli obrneš in ne glede na kakršnokoli socialno/družbeno/zgodovinsko situacijo in okoliščine. Od filma sem pričakoval vsaj odgovor, zakaj sta zajebala, pa ga nisem zaznal — Garty bi rekel “pač”, obče družbeno stanje duha in permisivnost in amerikanizirana kultura narcisizma in individualizma ter premalo kritične zagledanosti vase, skratka: pomanjkanje odgovornosti. V bistvu sem tako videl osnovno sporočilo filma, s tem pa tudi nisem slišal ničesar novega, zato se mi ni zdel tako blazno izviren oz. ga v tej luči štejem za bolj precenjenega od npr. Sramote.

  32. Simona Rebolj - 30.06.2012 ob 21:42
    Simona Rebolj

    @filmoljub:

    Saj se hecaš, a ne?! Celoten film govori o tem, kaj sta zajebala. Predvsem, kaj je zajebala ona in pri tem našla temu primerno pasivnega partnerja. Vsak stavek v filmu je metafora za to, kar je zajebala. Pa tudi dejanja. Hkrati pa je film s prizori in dialogi postavljen tako, da govori tudi o zajebu družbe. O Kevinu nameravam napisat recenzijo. Najprej verjetno še nekaj prej, potem pa to. Ker menim, da ni samo po pomembnosti film leta, ampak kar top po pomembnosti nasploh. To, da nisi zaznal, kaj neki naj bi bilo zajebano, o čemer film zelo natančno spregovori, povsem logično pa je, da ne da odgovora, ki bi se neposredno vezal na posamezno situacijo, kar je tudi prav, saj je film precej bolj ambiciozen od povprečnega B trilerja, ki pač vzame za center zgodbe eno izmed milijonih možnih situacij, pa je v bistvu simptom tega, o čemer film govori … hehe … In da se očitno res moramo pogovoriti o “Kevinu”, ker če ni jasno, kaj neki bi bilo narobe, čeprav Kevin cel film govori o tem, kaj je narobe in v čem je njegov “kontekst”, je nekaj hudo narobe.

    Ampak … ne bi zapravila priložnosti za kramljanje o tem filmu, ki je res vrhunski, zgolj med komentarji pod filmom Sramota, ki je vsebinsko in po poanti proti Kevinu zgolj umetniško obrtni pretenciozen flop s tremi floskulami na tapeti, ki nam jih servirajo z vseh oglasov o domnevnem zdravem in pravem življenju dan na dan …

    Mimogrede … sem si včeraj ogledala A Single Man. Majčicu ti! Tudi če ne, no! Ne vem več, v kakšnem kontekstu si ga sploh omenil kot pomembnega in se mi trenutno ne ljubi brskat po komentarjih, ampak takega praznega blefesrkega kiča pa že dolgo nisem videla. Altmanov flop Pret a Porter je proti temu genialnost stoletja. Če bi bila obsedena in bi želela 24 ur bolščat kot tele v modno revijo, vmes pa si ogledaovat še kičaste slikce v reviji za modo na kolenih, bi lahko enako dozo sladkorja zamenjala za ta Fordov blef. Matr sem bila jezna. Čestitke Fordu, da je še iz čepenja na seksretu ustvaril kič, res, no. To pa je dosežek. Zgodbe ne bi zavidal noben scenarist za telenovelo, kjer je dandanec nujno, da se pojavi tudi nesrečno zaljubljeni gej. Kliše o lepem ostarelem profesorju, ki ga osvaja lepa deklica z našminkanimi ustki, ki je na njegovo srečo fantek, je naravnost že abotno zdrajsan in ko bi vsaj povedal ali prikazal kaj novega. Jebemu boga. Toliko denarja zapravit samo za to, da nek pohlepen ostarel modni dizajner skupaj spacka na kile kiča in ga poveže v eno jako simplificirano osebno fuk vizijo, ki je niti ne doživi, niti ne izpelje, je naravnost škandal. Še Moorova je ogabno zlorabljena za svoj kliše histeričnega smeha. Mislim … tako praznega natega pa še ne. Firth je potegnil iz naparfumanega sranja največ, kar se je igralsko dalo. Kurčeva limonada za otroke, kjer me je lahko najbolj navdušilo, da je kozarec v bifeju pasal k uhanom Moorove. Jebeno drkanje kurca nekega praznega modnega dizajnerja, ki se zaradi pohlepa noče držat svoje palice, ki jo edino zna drajsat, za povedat nima pa očitno, ama, nič. In jeben jet set mu za to seveda ploska in vrže v naročje nekaj nagrad, češ, joj, kako smo presenečeni, da je uspel sploh posnet film. Saj v bistvu je res presenečenje, ker iz vsega smrdi tak perverzno ogaben snobovski debilizem, da bi človek pomislil, da si ga še na roko ne zna vreč. Ekipo za film bo pa menda znal kupit, a ne. Kurčevo kratko zgodbo je razvlekel na uro in pol bolščanja v faking modni kič in cviljenje o ljubezni na nivoju trinjastletnih pičk. Joj, srce se mi para, ker lepi in bogati nimajo za kaj drugega živet kot za takoimenovano ljubezen. Joj, groza, od muk lišpanja se bodo utopili v depresiji in alkoholu. joj, kako ganljivo. In kako odurno dolgočasno. Za crknit. Od osladnih podob in jeben praznine sem skoraj zbolela. Lahko bi me opozoril, da ne bom videla ničesar, česar se sicer lahko naužijem, če sem lobotomiranec ali mazohist, tudi na blogu Irene Sirene. Toliko plehkosti, vsebinske praznine in osladnosti z zlorabo glamurja pa že dolgo ne. Sem se ti s čim hudo zamerila, da si mi predlagal tole … hehe …

  33. filmoljub - 30.06.2012 ob 22:01

    Bejž ga srat, no. Film je predvsem zgodbovno-vizualno doživetje in ne sredstvo za lacanovsko intelektualistično predrkavanje, o tem govorim. Nekateri filmi imajo malce več pomenske in sporočilne globine, drugi manj, tretjim jim jo lahko pripišeš v kilometer dolgem argumentu, če že hočeš — ampak ti ipak pretiravaš.
    Anyway, v Kevinu je jasno, da sta zajebala, ampak — kot sem napisal — bil bi vesel kakšnega bolj določnega namiga, ZAKAJ sta zajebala. V smislu, sta pač ponesrečen par, vsak s svojimi napakami in zagrenjenostjo in dobronamerno željo po ustvarjanju družine, kljub družbenim okoliščinam, okej, vse lepo in prav — ampak če je to TO, kaj mi potem film sporoča? Da smo egoistični posamezniki in slabi starši v kurčevi družbi, ki proizvaja patologijo tipa Kevin? Big deal, če je to sporočilo filma.

  34. Simona Rebolj - 1.07.2012 ob 00:35
    Simona Rebolj

    @filmoljub:

    O Kevinu sem ti napisala, da bom napisala zapis, ker je brez veze, da se ponavljam. In logično, da bom tam pisala tudi o tem, zakaj sta zajebala oziroma kaj je srž zajebati v bistvu stvari in kje v filmu se te informacije zaznajo. Pa boš potem lahko dal pripombe. Sporočilo filma je zelo močno in je big deal. Predvsem je pa izjemen način, kako je sporočilo vodeno in izpeljano. Na tak način, tako direktno in brez ovinkarjenja še ni bilo povedano. Tvoj stavek o sporočilu filma pa sicer lahko kar zamenjaš z imenom Brandon na koncu in dobil boš edino sporočilo brez kakršnega koli odgovora na zakaj iz filma Sramota. Ta pa res ni ponudil absolutno nič več od tega, pa ti je bil tako všeč … hehe …

    Film A single man več kot očitno ne ponuja drugega kot vizualno doživetje, ja. Ampak to vizualno doživetje seveda nima nič skupnega z vizualnim doživetjem Tarkovskega, nima nič skupnega niti z vizialno doživetimi limonadami tipa Pleše z Volkovi ali Jesenska pripoved. Šment, kar se uporabe vizualnega doživetja za sporočanje tiče, ne seže do kolen filmu Sramota na primer. Logično. To vizualno doživetje je pač v slogu avtorja, kakršnega edino pozna. Fešn kič. To vizualno doživetje je primerljivo vizualnim doživetjem ob listanju modnih revij, pa tudi revijam tipa družina in dom višjega cenovnega ranga, s kakršnimi se ljudi drogira s kičem v imenu glamurja. Saj nič hudega. Tudi to je lahko način, da ustvariš film. Zakaj pa ne. Problem vidim predvsem v tem, da vizualno doživetje ne sporoča popolnoma nič, razen propagande totalnega kiča in klišejskih mokrih sanj ostarelega geja, katerega edini namen je, da vse izgleda maksimalno spolirano in lepo, kot si to predstavlja fešn visokega cenovnega ranga pač. Za glavni lik si seveda izbere lik profesorja, da ne bi izpadlo vse skupaj tako prazno in slaboumno, kot je. Hkrati se pa ujame v past, ker je tudi lik profesorja s skušnjavo pofukat našminkanega in sfriziranega učenca pač samo kliše. In logično, da ima najboljšo prijateljico, ki bi rada pofukala njega. Skratka … ne vidim problema v tem, da film ni sredstvo za lacanovsko intelektualistično podrkavanje, čeprav je celo skušal mestoma tako izpast. Kakopak na najbolj simpl način. Profesor pač predava in zapametuje u božju mater. Seveda popametuje na nivoju manekenke in ne omembe vrednega profesorja, kaj šele izvenserijskega, a pustimo detajle.

    Žal tudi ne vidim zgodbe. Gej v srednjih letih trpi, ker se je seksi, lep in mlad ljubimec kot s fotke za najnovejšo Fordovo kolekcijo ubil v prometni nesreči. Jamra najboljši prijateljici, ki bi rada pofukala njega, on pa tuhta, ali bi pofukal svojega učenca, ki je seveda spet kot s fotke za Fordovo najnovejšo kolekcijo. Pripravljen na fotošuting vsak hip. Da ne bi izpadel kot pohoten gej v srednjih letih, ki preži na mlado meso, seveda mlad lep fantič v filmu neumorno peca ostarelega geja. Saj se razumemo, a ne, da ne bi kdo od jet set kolegov na film dal kakšno pripombo o moralni spornosti. Za naklonjenost kritikov je treba bit pridno in ubogljivo pretkan, pa magari poscan, posran in prozoren.

    Kaj pa vem. Osebno sem videla le dobro priložnost za Colina Firtha, da je potreniral svoje igralske sposobnosti, kako izraziti čustvo. Njemu je uspelo odlično, glede na razmere. Videli smo tudi, da bi bil spodoben model za moško middle age kolekcijo. In to je to. Obupno prazno vizualno doživetje. Na povprečni modni pisti ali v reviji zaradi te praznine dobimo serijo različnih oblek ali poz na voljo. Na filmu pač tako ne gre. Fant na motorju, par na ploskih skalah, tip pred plakatom, ženska v restavraciji z usklajenim zlatim tonom kozarca in uhanov, ženska z usklajenim rdečilom in obleko, spreštan metulj in bleščice v zraku, tipi top okrancljana deklica s kitkami kot simbol pedofilskega hrepenenja, moška na obali, moški in ženska ležita na preprogi. Sem kaj izpustila? Ti je za največ pet strani revije Glamur.

    In kaj je sporočilo tega filma? Kako ekskluzivno doživetje je ljubezenska bolečina, če te obkroža fešn in bogastvo. Kako romantično je življenje, če prepoznaš znamko parfuma po vonju. In kako lepo je, če te tudi v srednjih letih neumorno pecajo mladi fantje z modne piste. To je lahko celo razlog, da si premisliš in ne narediš samomora sredi materailističnega raja v kičastih barvah. In seveda, kako glamurozno je bit alkoholik, če se ga lahko nalivaš v stilu, iz kristalnega kozarca z okrasom v barvi, ki se prilega uhanom. Big deal.

  35. filmoljub - 1.07.2012 ob 07:33

    Okej, pustiva za zdaj Kevina. :D Jaz bi ga sicer mlatil že kot mulca. Ampak okej.

    Glede Single mana: he he, še najbolj ironično pri vsem skupaj je dejstvo, da sem se npr. v komentarjih pod zapisom kolega Goodfella o tem filmu (tukaj) pred natanko dvema letoma pravzaprav strinjal s tem, da je malce preveč sloga nad substanco, a prav to ima (očitno) določen namen. Skratka, tisto, kar se denimo meni pri Kevinu zdi pomanjkljivost, tebi pa prednost (pri Sramoti pa menda ravno nasprotno), je tukaj nekako obratno. Za nekoga prazni kič (tako kot npr. Warholove slike in še kaj), za drugega estetsko visoko stilizirana družbenokritična poanta duhovno siloma praznega življenja, ki mu edini smisel vnaša (socialno nepriznano, tabuizirano) gejevsko razmerje, torej laganje svetu in celo samemu sebi. Seveda, sama vizualnost, (navidez) brez vsebine, in prav to mu daje (določeno) vsebino. Film nedvomno ima narativno vrednost, določen dramaturški lok, njegova forma je sijajna in igralske predstave so fenomenalne. That’s it, to je vse, kar film potrebuje. Dokaz: številne nagrade, visoka ocena kritikov in drugih (v glavnem okrog 80/100) ter obče pozitiven odziv.
    Jasno pa, da noben film ni vsem všeč. :mrgreen:

  36. Nidurun - 1.07.2012 ob 08:05

    “Prav zato sem mogoče osebno (imam dva mlečnozoba mladiča) gledal na zgodbo predvsem skozi prizmo starševske odgovornosti oz. dilemo o brezpogojni ljubezni (kar npr. izpostavlja sama režiserka) in v filmu videl predvsem jasno vprašanje “vse se začne v družini”. Kevinova starša sta (hote ali nehote) ZAJEBALA, kakorkoli obrneš in ne glede na kakršnokoli socialno/družbeno/zgodovinsko situacijo in okoliščine.”

    what tha fuck? film se namerno izogiba socialno/družbeno/zgodovinski situaciji v okviru družinskih odnosov. nasploh pa se izogiba socialni in družbeni situaciji v povezavi z zgodovinskim momentom. socialni status in družbeni mehanizmi so tam v prvi vrsti kot najosnovnejša podlaga za arhetipske družinske odnose. o prvem nam zelo očitno, pa v kontekstu filma kot z enim samim prizorom subtilno prikaže situacija, ko se Kevin znajde pred izložbo in si ogleduje plakat na katerem je njegova mama. ne prej, ne pozneje se nikoli ne dotakne njene pisateljske kariere. ta prizor pa se namerno spet izpelje zgolj na to, kakšen odnos ima sin do mamine kariere in kaj ona čuti v povezavi do tega.

    če nadaljujemo torej s te poante naprej, je film izjemno upesnjena penetracija v bistvu družinskih relacij. povsem očitno je, kaj je mama zajebala. v štartu verjetno to, da otroka vsploh ni hotela – če ga je hotela, pa ni nobenega dvoma o tem, da do njega ne goji popolnoma nobenih materinskih čustev. že v fazi, ko je dojenček, ji pomeni predvsem slabo definiran projekt. kar pomeni, da ji pomeni predvsem nadležno vpijoče bitje, ki prerašča zgolj in samo v nadlogo. kar se v smrkovca vtisne že pri tej starosti. sploh ji ni jasno, kaj naj bi družina pomenila in za širitev se odloči samo zato, da se razbremeni Kevinovega zahtevnega bremena. Kevin očitno ni navaden bedak in ob vsaki priložnosti pokaže, da mu je vse jasno in zahteva, zahteva, zahteva še naprej. mama ga uči podajanja žoge in računanja samo zato, ker to mora storiti. zakaj mora? hja, med drugim zato, da otrok ne bi postal psihopat, hehe. iritira jo, da fant šteje bolje, kot bi si v svojem projektu to predstavljala, iritira jo, da ni duševno ali fizično zaostal, iritirajo jo vedno novi dokazi, da je njeno življenje zavoženo in da Kevin nikoli ne bo to, kar si je predstavljala. Kevin pa nima ravno dobre podlage, da se postavi na lastne noge, da bi premagal krivico, ki se mu je zgodila, saj že v štartu ni dobil prav nobene relevantne življenjske lekcije. užitki sadizma so največ, kar lahko v tej želji doseže. njegov sadizem je skrbno premišljen sam po sebi, vendar ga ne more osmisliti. zato tudi v zaključnem prizoru izvemo, da pravzaprav ne ve, zakaj je pobil vse tiste ljudi. oče je sicer starš, ki daje neko osnovo, s katero je mogoče vzpostaviti vsaj naivno pristen odnos, vendar je pasivni kurbež, ki noče ničesar poštekati. kolikor raje ima očeta kot mamo, je Kevin na mamo toliko bolj navezan, ker niti teh osnov ni doživel. in to je njegova primarna motivacija – doživeti mamo. zato tudi mirne volje ubije očeta; zaradi njene pozornosti. da bi se ji maščeval, jo pustil popolnoma samo. sicer je s tem možem vedno tudi bila sama, pri čemer ji vzame zadnjo možnost – da temu debilu od partnerja končno pokaže, da Kevin pač ni ravno biser od prisrčnega poba.

    res, vsak dialog v filmu je zelo izčiščena metafora odnosov, ki iz Kevina dela izrazitega protagonista. ker v te dialoge, kot da so mu jasni, kaj so, stopa izključno on. on je režiser dogajanja. od tod tudi tisti TV prizor, kjer razlaga publiki, da si želi videti predvsem njega. ker je toliko prazna, da rabi metafore svoje praznosti, na eni strani moč, da se postavi zase, kot se postavi on, na drugi strani pa, kot preveč empatična, da bi si kaj takega privoščila, metafore, razlage svojih odnosov, pasivnost, upanje. Kevin je dvojno izkoriščen, s strani mame in družbe. družbe, ki se v svoji histeriji kopa v morju paradižnikov, ki ni sposobna vzpostaviti ničesar relevantnega v svojem mikro in makrokozmosu.

    družba ga žrtvuje – zato je nenazadnje večja izobčenka kot on mama. fant v zaporu živi mirno, v vseenosti, kot jo je vedno doživljal in se, kako ironično, prvi ustraši, ko mora v zapor za odrasle, kjer bo dobil po gobcu in v rit. mama pa se ves čas sooča z bremenom svoje krivde, ki je družbi jasna, s tem, da ji ni jasna njena krivda. nihče ni posegel v te bolne medosebne odnose in nobeni vzvodi niso vzpostavljeni, da bi profesionalno lahko. Kevin je slaba vest družbe, s katerim ne ve kaj bi – ga linčala ali mu pomagala in tako ostane nekje vmes. mama je tu lik, s katerim se lahko popolnoma poistoveti in ji po pravici pripiše krivdo ter se tako distancira od nje. morala živi svoj mrtvi tek še naprej, kot orodje, ki mu je jasna etika z zakonitostmi sveta, jo občuti, ampak ne ve, kaj kurca z njo početi. torej služi v prvi vrsti kot orodje za pranje rok, večno vzdrževanje lepih duš, večno pasivnost. in naprej gre ta planet novih tisoč let, neodvisno od zgodovinskih okoliščin, ki so samo posledica neke takšne biti.

    se opravičujem za ta izpad, ampak me je resnično razburil filmoljubov pogled na Kevina, kar se mi povezuje tudi s pogledom na The Shame, ki ga ravnokar gledam, v neko paradigmo tega, kaj umetnost danes ne pomeni. pomeni lepodušje in nič drugega. kritiki in umetniki smo lepe duše, čeprav dolgo nimamo več pravice, da bi to bili. torej – napišem še kaj o Shame, ko pogledam do konca. ne primerjalne analize med filmoma, ampak primerjalno analizo v nekem ustaljenem vzorcu gledanja na to, kaj se skriv za njima.

    P.S.: “nothing is hidden. everything is opened to wiew.”

  37. Nidurun - 1.07.2012 ob 08:15

    in naj povem še, kaj mene osebno loči od “psihopata” kot je Kevin …

    dovolj sem star, da še vedno čutim jezo v taki obliki kot jo on. iskreno rečeno – resnično sem užival ob zares lepem prizoru klanja ljudi in ob histeričnem trpljenju publike, ki se je zbrala pred šolo. in – če bi tip ubil mojega otroka, ki bi ga imel rad najbolje, kot je možno, bi ga še vedno razumel. v tem je razlika torej – nisem dvolična pizda. kot je družba, ki hoče zase to, za kar nič ne naredi in kot je Kevin, ki hoče zase to, kar drugim ne privošči. jezen sem, vendar sem tudi človek – racionalno bitje. in to dvoje mora po mojem tudi združevati vrhunska umetnost – pristno čustvo in pristen um.

  38. filmoljub - 1.07.2012 ob 08:31

    film se namerno izogiba socialno/družbeno/zgodovinski situaciji v okviru družinskih odnosov.

    Ne strinjam se čisto. Zgodba se kar precej izrazito dogaja v ameriški družbi v določenem času, in ne kjerkoli ter v poljubni situaciji.

    povsem očitno je, kaj je mama zajebala. v štartu verjetno to, da otroka vsploh ni hotela – če ga je hotela, pa ni nobenega dvoma o tem, da do njega ne goji popolnoma nobenih materinskih čustev

    Aha, to je lepo prikazano. In kaj potem? Je torej zato Kevin postal sociopat? Kot projekcija njenih ponotranjenih čustev in latentne agresivnosti? Nič novega. To smo videli v neštetih filmih.

    oče je sicer starš, ki daje neko osnovo, s katero je mogoče vzpostaviti vsaj naivno pristen odnos, vendar je pasivni kurbež, ki noče ničesar poštekati.

    No ja, tega v bistvu ne veš/vemo. Mogoče je pa zgolj naiven oz. nesposoben ali pa pač neumen.

    Saj ni nobenega izpada, samo debatiramo. Hvala bogu, da imamo različne zorne kote. :)

  39. Nidurun - 1.07.2012 ob 10:36

    *view

    torej, pogledal, ja.

    sploh ne vem, zakaj je potekala tale debata na tako sprenevedavem nivoju … film je takšen kot je simona napisala. poanta je v njenem zapisu. ostalo so slovnična vprašanja … z njimi se lahko drkamo v golem filozofskem diskurzu, tukaj pa nimajo kaj iskati. s simono se lahko strinjamo ali ne strinjamo samo, kadar štartamo iz tega zornega kota. ker simona štarta iz tega, kar film kot film ponudi.

    kaj nam je torej dano?

    dan nam je človek, ki je obseden s fukom. to, da je obseden s fukom lahko v nekem smislu pustimo ob strani. lahko bi šlo za kakšno drugo obsesijo, seveda, vendar ne gre. zakaj ne gre? ker se vsaka obsesija zvede na vprašanje konfliktne situacije s svetom in ta situacija se najbolje odraža pri fuku. fuk je ultimat, tudi kot izraz harmonije s sveto (ta pa ne more izhajati iz same sebe, ampak samo iz konflikta). v tem smislu, kot sporočilo tega konflikta, so po njegovi prizori precej dobro posneti. vedno vemo zakaj fuka kot fuka in da fuka z nekim čustvenim, globjim motivom. noben fuk ni zgolj potešitev telesne ali estetske nuje. na kaj bi se ta sploh nanašala? na orgazem? ok, si ga zdrkaš. na gladkost kože, lepoto telesa, vonj in kaj še lepega fuk nosi? mislim, da zato obstajajo odlični nadomestki – slika, sto in en material, ki ga lahko mirne volje šlataš in se valjaš po njem(zakaj ne bi bila recimo preproga bolj estetska kot človeška koža, ima vsekakor več potenciala za to), greš v parfumerijo. umetnost vonjav je prišla ravno tako do stopnje, ko si lahko privohamo praktično vse, kar si hočemo privohati.

    ne, fuk je vedno izraz nekega vsakegmu posamezniku neotipljivo eminentnega notranjega sveta. fuk z vsako osebo je izraz tega. nikoli ne gre zgolj za meso. meso je manifest genetike, spominov, socialni simbol itd. vedno pa simbol. lahko fukaš z nekom, ki te po estetski plati odbija, lahko ti je po estetski plati nekdo zelo všeč, pa vseeno fuk izpade porazno, ker te dejansko sploh ne privlači.

    s fukom iščeš sprejetje bodisi pred sabo, bodisi pred drugimi, po ovinku pred sabo. meni je idealen fuk tisti, ki te potrjuje v vsem in ki potrjuje še osebo, ki fuka s tabo. najvišja oblika etike kot najvišja poteštitev sebičnosti. s tega vidika mi poroka kot obred ni tuj. v bistvu se mi zdi dobra ideja. nekje globoko, kot arhetip, mi pomeni ultimativen fak of družbi. midva se bova poročila, bova do konca skupaj, vi se pa še kar jebite naprej, jebite kot vam gre, midva se jebeva kot gre nama. seveda pa je ideal na žalost zelo redek. šele ko človek družbi na nekem nivoju pokaže fakof, ji lahko pomaga. btw, tudi fak of se torej ne imenuje zaman tako in fizična gesta ni zaman sestavljen iz štrlečega sredinca, a ne, odvisno kaj je prej, če ju postavljamo v neko zasebno strukturo.

    s tega vidika mi je bil v filmu precej simptomatičen pogovor med protagonistom in sodelavko o poroki. skrajni nasprotji v nerazumevanju bistva, ki se je potem seveda izkazalo kot slab fuk (seveda se tudi on ne znajde, ne samo ona. v bistvu se ona bolj, ker ve, kaj hoče). s tem, da je protagonist veliko bolj iskren. in tu se kaže ustvarjalčeva moralizatorska nota. kot bi moral protagnosti razumeti sodelavko – zakaj je sploh fukal z njo? ker statistika tako kaže? lol. statistika ni nič drugega kot površinski izračun. kaj se skriva ali ne skriva za statistiko? veliko bolj iskren je potemtakem v kompulzivnem fukanju, ki seveda ni fukanje s komerkoli, ampak je fukanje s privlačnimi damami in verjetno moškim, v stiliziranem okolju, na točno določen način itd. njemu je fuk sam po sebi pač očtino všeč. živi svoje 60’s sanje in to. zakaj bi torej kaj obžaloval? ker župnik tako pravi? problem je edino v tem. ni jasno, zakaj bi po ustvarjalčevem mnenju moral reševati konflikt tako, da bi ustvarjal nov konflikt, če pustimo ob strani, da kot kaže konflikta ni. ali če to postavimo v prvi plan … ni drugega razloga kot je nek višji, ki ga je očitno treba iskati izven filma. in nejavljanje nadležni izsiljevalski infantilni sestri je s takšno moralno noto tesno povezano, saj se po njenem poskusu samomora seveda odloči za spreobrnjenje. veliko več adventnega je v njem brez sestre in brez sodelavke. veliko več medosebnih odnosov z ljudmi, s katerimi fuka kot za šalo. o kakšni praznini torej govorimo? o tisti odrešilni neodrešujoči ali o tej, ki se brca z življenjem in za življenje? in iz kakšne praznine neki je mogoče nekaj napolniti?

    skratka, film pušča ogromno odprtih vprašanj, na katera že poznamo odgovor in vsebinsko, torej v celoti, popolnoma propade.

  40. Nidurun - 1.07.2012 ob 10:54

    filmoljub;

    zapis sem kot izpad označil zato, ker je simona napisala, da ne želi tule načenjati debate o Kevinu.

    “Ne strinjam se čisto. Zgodba se kar precej izrazito dogaja v ameriški družbi v določenem času, in ne kjerkoli ter v poljubni situaciji.”

    dogaja se v enem tipu družbe in v nekem obdobju. lahko rečemo da se dogaja v ameriki in v sodobnosti, sicer pa bi se načeloma v teh okvirih lahko kjerkoli in kadarkoli na zahodu. /kaj misliš z določenim krajem in časom?/ si kje videl letnico? v bistvu je film precej dispanzioniran skozi čas. njegov razpon lahko določamo samo po starosti Kevina. okolica ostaja ista. nobenih novic, nobenega tehnološkega napredka nikjer okoli, nikjer politične situacije itd. vanj torej ne prodirajo nobene aktualistične teoretične socialne, psihološke itd. paradigme. tip družbe v zelo širokem smislu služi kot, recimo, kot nujnost za simbolno psihološko strukturo, različno od, recimo bušmanske, vendar ne kot zgodovinska nujnost v ožjem, na dobe razdeljenem smislu.

    “Aha, to je lepo prikazano. In kaj potem? Je torej zato Kevin postal sociopat? Kot projekcija njenih ponotranjenih čustev in latentne agresivnosti? Nič novega. To smo videli v neštetih filmih.”

    ja, zato je postal sociopat. kot projekcija njenih in svojih čustev. lahko rečeš, da smo to videli že pri freudu, pa ne vem, če se boš potem vprašal, zakaj potem sploh filmi na to temo. tudi ne vem, če se boš vprašal, zakaj sploh gledaš toliko filmov, saj se motivi in poante ponavljajo. zakaj? zaradi posebnega načina prikaza, visoke estetizacije z namenom, ustvarjanja čustvene napetosti, skratka obarvanja in predočanja čustev na že predracionalnem nivoju. film, če se malo zajebavam s heideggerjem, vedri vedrino bolj kot drugi filmi.

    “No ja, tega v bistvu ne veš/vemo. Mogoče je pa zgolj naiven oz. nesposoben ali pa pač neumen.”

    vem/o. vsakdo se spusti v zvezo z določenim namenom in vsakomur je nekje v sebi jasno, zakaj je v zvezi, četudi je neumen. treba je ločevati racionalno kristalizirano vedenje in predracionalno vedenje. on se je poročil točno s tako pasivno žensko, ki mu paše, da bi bil točno tako pasiven, in si to poskuša zakriti. poskuša si zakriti to, kar pozna, torej njo samo, sebe in posledično njun odnos z njunim sinom. in to počnejo tako neumni kot pametni.

  41. filmoljub - 1.07.2012 ob 11:44

    Drži, bolje bi bilo reči: zahodnjaška družba. In to je pomemben družbeni vidik zgodbe, torej težko govorimo o splošnem arhetipu. Ampak kakorkoli: verjetno sem sam obremenjen predvsem z osnovno zgodbo Shriverjeve, po kateri je film precej zvesto adaptiran, potem pa ga ozko gledam skozi to prizmo. Avtorica (in režiserka/scenaristka) namreč govori predvsem (ali celo izključno) o dveh zadevah: (1) o konceptu nurture vs nature oz. vplivu percepcije materinstva na značaj potomcev; ter (2) o dilemi samoumevnosti in brezpogojnosti ljubezni do otrok. Vse drugo so natolcevanja, do katerih smo sicer upravičeni, vendar ne prinesejo bistveno novih informacij.

    Film o Kevinu vsekakor tudi sam (pa seveda nisem “kritik” in nikoli ne bom, tega tudi ne trdim) vidim pozitivno, kritično in pomenljivo. Malce manj mu pripisujem izvirnosti zaradi dejstva, da smo arhetip “zlobnega otroka” (ki je seveda projekcija zlobe odraslih) videli že velikokrat, začenši z navidez banalnimi alegoričnimi simboli oz. žanrskimi formulami (npr. srhljivkami). Se pa seveda strinjam: če bi zgolj iskali enake vzorce, hitro pridemo do ugotovitve, da se vse skupaj zgolj še ponavlja. Prav zato pa se osebno trudim v filmih videti (tudi) čustveno in občutenjsko doživetje, vzdušje in umetniško vznesenost (zato mi je bil npr. A Single Man všeč), četudi sta včasih za spoznanje zlagana in namenoma poudarjena ter zato izpadeta ceneno in kičasto.

  42. Nidurun - 1.07.2012 ob 12:43

    Hmm, nisem bral romana. Je pa pgosto neugodno soditi filme po knjigah, hehe. Težko rečem zakaj. Pri filmu je dogajanje “neposredno”, zaznavno s čuti, pri knjigi pa samo preko pisave. Pogosto pride do nasprotja, ker si bralec preko pisne reference ustvari svoj svet in se mu zdi filmski potem kot posilstvo. V filmu je tudi nemogoče prikazati metafikcijske prvine, ker film pač ni “fikcija”. Po eni strani se mi zdita vsak na svoj način bolj osebna do odjemalca. Film te prisili do osebnega stika z liki, leposlovno delo pa ti dovoli, da jih sprejmeš vase, jih gradiš v sebi, prilagodiš sebi. V filmu je tudi manj prostora za teorijo kot tako. Oboje ima svoje prednosti, pisava s svojim plastenjem pomenov, potujitvijo, film pa z neposrednim tukaj in zdaj. Osebno ogled vsakega filma skoraj dojemam kot akcijsko doživetje. Hehe.

    Vsekakor se mi zdi nenavadno, da je avtorica knjige pisala o tem, manj, če avtorica knjige ni tudi režiserka in scenaristka, kot vidim (očitno te narobe berem). Ker nikakor ne morem videti, kako bi šlo v filmu za nekakšen demokratičen pogovor med koncepcijami materinstva – v filmu materinstva kot takšne koncepcije namreč sploh ni. In ne da ni brezpogojne ljubezni, sploh nikakršne ljubezni ni. Če pa te prav razumem, si komot predstavljam, da dogodkovno film ostaja zvest romanu. Med dogodki in interpretacijami je velika razlika. Vzemimo dva velika pesnika 20. stoletja, če si v zelo okrnjenem smislu sposodim primera od Alaina Badioua – ruskega Osipa Mandelstama in francoskega Paula Eluarda. V prvi vrsti je Osip skoraj končal pred strelskim vodom zaradi do Stalina satirične pesmi. Skoraj istočasno je Paul Stalina opeval kot velikega mesijo na obzorju. Hehe. Definitivno je imel Osip neposredno izkušnjo za abstraktno doživljanje velikega vodje. S tem sicer nočem ustvarjati vrednotenja romana in filma, predvsem zato ne, ker romana nisem bral. Moram pa reči, da verjamem, da sem film “prav” videl, videl, kot je bilo mišljeno in da mu verjamem.

    Kevin je pač ubral poseben pristop. Izviren je v tem, da zgodbo prečisti na čisto pomenske dialoge in prizore. Tu ni življenjskega napletanja prizorov in dialogov – razvoj filma je okleščen na pomen, ne da bi pri tem samo filmsko vzdušje izgubljalo; nasprotno, zaradi spretnosti avtorice izpade res prekleto življenjski in nabit s čustvi v podtonih. Tu se rojeva tudi ironija, ki pa je jebeno hladna in v svoji objektivnosti samo podpira (objektivno) poanto zgodbe. Moram reči, da česa takšnega še nisem videl in da gre kar za enega mojih naljubših filmov. Čisto mojstrstvo obrti in s tem povezano – mojstrstvo misli, jasnega odpiranja skrivnosti, ja, vedrenja vedrine. Film je tako zgoščen s pomenom, a tako redek v dogodkih, pri čemer ne izstopa iz filma in se tako v filmu dviguje nad. Skratka, res mi je fascinanten. Prava bombica miru. Zenit v srcu teme. Nekaj, kar si vsak umetnik nekje v ozadju prizadeva narediti in ki potrjuje tisto tolikokrat zlorabljano maksimo da je najboljše najpreprostejše (k temu lahko dodam, še enkrat priključim – najpreprostejše najbolj kompleksno). Mislim, da bo postal klasik (čeprav težko definiram, kaj to pomeni v današnjem svetu absurdno obsežnih in nedifinirah uredniških izborov lestvic, tisoč in enih zasebnih lestvic itd.)

    Oprosti, ker izgleda, da sem te kakorkoli označil. Če sem koga specifično, sem v prvi vrsti sebe, ker si edino sebe drznem označevati kot osebo(pa nisem filmski kritik, da se ne boš ustrašil, hehe), sicer pa sem mislil govoriti nasplošno.

  43. filmoljub - 1.07.2012 ob 13:10

    Oh, tako občutljiv pa res nisem, no worries. :mrgreen: Sicer pa ja, če sem bolj natančen: režiserka in scenaristka Lynne Ramsay je precej zvesto adaptirala istoimenski roman avtorice Margaret Ann Shriver (ki je pozneje spremenila ime v Lionel, wtf?), slednjega pa po pukem naključju poznam iz nekih tretjih virov, ampak nevertheless: Ramsayjeva je opravila izjemno dobro. Če bo klasika, si sam ne bi upal napovedati, je mogoče preveč težek in vendarle tudi preveč nedorečen (seveda namenoma).

  44. Simona Rebolj - 1.07.2012 ob 17:25
    Simona Rebolj

    Ja, prosila sem, da ne bi na tem mestu debatirali o Kevinu, a ne pomaga. In seveda Kevin se navezuje tudi na družbeno vprašanje, kar je prikazano. Tudi čas in ideologija sta povsem jasno uokvirjena.

    In režiserka in koscenaristka je ustvarila zvesto adaptacijo v poanti, vendar je bilo ustvarit film po knjigi izredno težko, ker je roman pisan prvoosebno in blabla. Je pa izpustila nekatere stvari, ki so v romanu bolj določno začrtane, kar je dobro iz razloga izogibanju natančni definiciji vzroka, pri čemer pa se ni izognila povsem točni navedbi vzroka v čudtvenem, idealističnem smislu. Ustvarila je pravzaprav film, ki je pri izpostavitvi ključne poante pravzaprav boljši od romana. Kar je izredna redkost. zdaj pa res prosim, no, če bi počakali, da se lahko vključim v razpravo, če so že komentarji, ker bi svoje mnenje na to temo rada napisala obliki zapisa. Bom fliknila že naslednjega, no.

    @filmoljub:

    Ja, vsak s koščkom občutka za materijo filma mora opazit, da je občutno preveč sloga nad substanco. Kar si opazil tudi ti. Slog nad substanco je avtomatsko negativna kritika, ker je dokaz, da je avtor preprosto s slogom nad substanco porovaril predvsem zato, ker smisla za substanco nima!!! Če ga namreč ima, potem slog uspešno uporabi kot najmočnejše orodje in izrazilo substance!!! O čemer pri tem filmu ni ne duha ne sluha. Jasno je samo to, da je fešn dizajner naredil tudi film pač tak, kot ga je edino znal in lahko naredil. Pri tem je imel seveda kot jet set bogatun za svoj ekstra podvig ogromno pomoči in prednosti. Na primer v tem, da je lahko najel tako ekskluzivno igralsko ekipo, pa tudi snemalce itd. Posnel ni pa nič drugega kot dober videospot!!! Dober videospot pa danes posname marsikdo z ustreznim budžetom in tehnično podporo. Če je priznan fešn dizajner, pa še slavo pobere.

    Kaj je primer vizualnega doživetja, kjer je v ospredju predvsem slog, vendar slog in vizualno doživetje služi substanci. Na primer Gerry v režiji Gusa Van Santa. Film, ki je praktično brez dialogov in ki se igra predvsem s kamero in vzdušjem, ki ga pričara. Vendar tiste besede, ki v filmu prisotne so, nosijo močno vsebinsko substanco. In ne le besede, tudi vsak posnetek in pozicija dveh izgubljenih v prostrani puščavi. Tudi zvočno doživetje korakov ima svojo sporočilno poanto in služi temu, da projecira vzdušje tdui v sporočilnem smislu. Vizualno doživetje v slogu, ki je substanca in nosi končno močno, brutalno sporočilo. In ne vizualno doživetje v slogu, ki je nad substanco in je brez omembe vrednega sporočila. Da ne omenjam Frncoisa Ozona, ki je s svojimi filmi maestro vizualnega doživetja, ampak služi substanci vedno fenomenalno. Konec koncev sta mega mojstra omenjenega David Lynch in Cronenberg, ki sta na top listi mojih priljubljenih režiserjev, ker še kako znam cenit ta aspekt filmičnega pristopa. In tudi če pustiva ob strani dejstvo, da je Gerry itak umetniško alternativen produkt, ki ne premore kaplje komercialnega pristopa, ter da so ostali omenjeni mega kalibri najboljše mešanice nekomercialnega in komercialnega pristopa, greva lahko na s komercialnega vidika primerljive mojstre vizualnega doživetja. Tipičen primerek je na primer Adrian Lyne, ki mu zlahka nalepim etiketo mojstra kiča v vseh ozirih. Ampak to je kompliment. Nekateri njegovi filmi so skoraj turbokomercialni, nekateri manj, je pa mojster kamere in vizualnega doživetja kiča, ki pravzaprav uči, kaj komerciala je lahko, če stoji. Njegov nivo je v tem okviru visok. Tudi kič je lahko dober ali slab, cenen ali prebavljiv. Največji met mu je uspel seveda z Unfaithful, ki za moje pojme v tem, kar je uspel potegnit iz zgodbe, poseka francoski povsem nekomercialno motiviran original. Včasih, ja, je lahko celo komerciala boljša od umetniško pretencioznih izdelkov.

    Ford je kratko limonadasto romantično gej štorijo, ki ima substance za en kičast videospot, pač razvlekel na uro in pol drkanja na fešn. Ker je to pač edino, kar premore. In to je edini namen, da je takšen namen, ki ga je možno izluščit. Sicer res ne vem, kaj je hotel povedat s sosedi, razen da, ja, lepe kičaste fotke buržoazne soseske. Zakaj smo gledali fanta, ki ga peca, s toliko zornih kotov in toliko besedičenja v prazno, za kar bi bil dovolj en jebeni stavek v zgolj enem prizoru? Odgovor je zgolj v tem, ker je fant lep, kot si to predstavlja pač gejevski fešn dizajner, in ga je luštno pokazat v več pozah. Ne ga biksat.

    O določenih nagradah (treba je vedet, da ima skoraj vsak produkcijsko protežiran hollywoodski produkt nekaj nagrad v žepu, tudi če tega sploh ne vemo, dokler ne kliknemo na imdb) sem jasno spregovorila. Tudi o jet set kritiki. Mene vedno zanima predvsem, zakaj določeni kritiki nekaj podprejo ali ne. Kakšni so argumenti, ki naj bi šteli. In potem me zanimajo argumenti nasprotujočih se kritik, ki tudi za ta izdelek seveda obstajajo. Zato se mi zdi v bistvu skrajno poniževalno, da v dialogu z mano tukaj opletaš z nekimi ciframi in nekimi nagradami. Tako namreč komunicira Gartner. Zame bi ti bilo pa lahko že jasno, da sem oseba, ki je z argumenti sesula Avatar kot tipičen kapitalističen proizvod … da sem oseba, ki jo Titanik spravi v smeh in jo ne gane visokoproračunsko vizualno doživetje z limonadastim scenarijem in tipičnim ameriškim sporočilom za ovce s strani hollywoodskega Donalda Trumpa (beri zajedalskega turbokapitalista z zanič tretjerazrednimi telenovelastimi scenariji in turbo budžeti za filme, ki zlorablja altruistične floskule za jebanje in ropanje mentalno pojebanih ljudi zahodnega sveta). Filmi so podprti ali razsuti iz različnih razlogov in mene zanimajo le razlogi, ki so iz kritik razpoznavni. Po tem presodim, kakšna mentaliteta in propagandni namen je v ozadju in/ali v ospredju. Zato na primer nisem degradirala filma Birth, ki so ga prenekateri pisuni trgali izključno na podlagi tega, da naj bi šlo za neokusno propagando pedofilije. Ponekod so predvajanje seveda kar prepovedali ali ponujali cenzurirano različico. Idiotizmi za naivne. Iz enakih razlogov se je odvijal tudi samo po sebi umeven odklon s strani določenega dela publike. Skratka, tak film dobi enico že na ideološki bazi in do umevanja filma sploh ne pridemo. Strinjala sem se pač kvečjemu s pogumnejšimi in individualnimi kritiki, ki so obravnavali film z vidika, o čemer je v resnici govoril in kakor je spregovoril in bil v svojem namenu, kontekstu in poanti izviren in učinkovit. Čeprav se kdaj ne strinjam tudi s kritiki, s katerimi se strinjamo v naklonjenosti, a ne nujno na enakih vsebinskih predpostavkah in v razlogih. Če bi bil na primer nekdo naklonjen filmu The Birth, ker je sam pedofil … hehe … je zame to enak debilizem kot debilizem tistih, ki so proti. Lahko bi že vedel, da konec koncev jaz vsedno pišem recenzije tudi kot odziv na splošne odzive. Torej nisem oseba, ki bi me presunilo opletanje s številkami in kaj so rekli v “parlamentu” s svojimi medijskimi pisuni.

    Naklonjene kritike temu filmskemu polizdelku od Forda, ki so pravzaprav mokre sanje materalistično kapitalistične zibelke sveta, ki ga najbolj definira kar Hollywood kot tak, so se v glavnem gibale le okrog presenečenja, da je bimbo sploh uspel spackat korekten filmski izdelek. Da je vse skupaj sploh teklo. In seveda naklonjenost je bila izražana tudi na podlagi sočutnega cviljenja, kako je ubogi revček vrgel na platno svoj osebni “problem”. Ker je gejevska tematika vedno sprejemana z odprtejšimi rokami kot prenekatere druge, so bili aktivistični ideološki aplavzi prenekaterih zagotovljeni. Češ, poglej film, ki prikazuje geja kot človeka, ki, kdo bi si mislil, premore lahko bodobna čustva ljubezni in pripadnosti kot marsikateri heteroseksualec. Joj, kako lepo, poglejmo poštenjaka, ki ni naskočil mladega fantka, čeprav ga je ta prosil za to. Samo gledal je in se naslajal. Kako moralno korektno, a ne. No, hvala bogu pa tudi ti pisuni večinoma niso tako kretenoiden propagandno ideološki proizvod, da jim ne bi bilo nič nerodno, da izpadejo bedasti, zato si lahko v večini tudi naklonjenih kritik zasledil tako in drugače servirane opombe, da sicer ne gre za vsebinsko in poantirano poseben izdelek, ampak predvsem, ja, za vizualno doživetje, odslikavo perspektive čustva določenega profila človeka, ki je seveda tako osebno motiviran, da si na koncu lahko izmisliš pozitovno kritiko v smislu, da je oseba maksimalno dobro uporabila in izrabila za film tisto, kar najbolje zna. Zlorabila je pa dobro tudi populizem za edino stvar v življenju, ki ga poleg fešna sploh zanima. To so pozabili napisat naklonjeni kritiki. Če je to za jet set in ideološko obsedene populiste, ki si ne upajo raztrgat film, ki naklonjeno in ganljivo obravanava tematiko homoseksualnosti, dovolj, da aplavdirajo, je to pač tako. Zame pa s komercialnega kič vidika dober videospot, kakršnega so na povsem enakem nivoju posneli že za Georgea Michaela (Freedom), ko sem bila še punčka, pač ni dovolj, da bo aplavdirala filmu, ki in celo ker ga je posnel uveljevljen fešn dizajner. Niti nisem ovca, ki naseda populizmom in bi nekemu filmu ploskala samo zato, ker govori o gej tematiki z naklonjenostjo ali trgala nek film zgolj zato, ker je v njem možno zasledit elemente pedofilije, če si retardirano teslo. Take akcije prepuščam čredam ovac, ki me vedno pustijo mrtvo hladne s svojimi floskulami in kretenizmi v imenu dobrega ali slabega.

    Skratka, s tabo konkretno se ne strinjam v tem, da si to kič vizualno doživetje nad substanco zasluži pohvalo. Menim, da si zasluži grajo, ker je tako ceneno in ker se zaradi zavedanja cenenosti napaja na slinjenju s populistično tematiko, ki avtomatsko obeta naklonjenost, čeprav je vsebina abotno dolgocajtna, telenovelasta, predvsem pa ne ponudi muštra celovečerec, ampak kvečjemu kratkometražni film. Že dolgo nisem videla tako prekleto razvlečeno dolg film, ki je trajal samo ušivo urico in pol.

  45. filmoljub - 1.07.2012 ob 17:45

    No ja, kako bi se čimboj prefinjeno izrazil, kurac od ovce. Če je kaj poniževalnega, je sploh omemba v istem stavku z Gartnerjem; ne pa to, da sem mimogrede omenil preverljivo dejstvo o nekaterih zelo prestižnih nagradah, ki jih je nek film dobil. Ker trajno in kolikor toliko objektivno kvaliteto filma, če kaj takega sploh obstaja, lahko določa kvečjemu obči konsenz širše strokovne in druge filmske javnosti, in še to normalizirano gledano po določenem času (in ne že ob premieri filma) — ne pa katerikoli posameznik, pa če se mu zdi, da ima še tako veljavne argumente. Če ti jaz povem, glej, večini po svetu je bil pa ta film kar všeč, tebi se zdi pa to poniževalno, potem ti lahko v tej vročini ponudim samo še pivo.
    Here, have a drink. C[] ;)

  46. Simona Rebolj - 1.07.2012 ob 21:44
    Simona Rebolj

    @filmoljub:

    Jah, kurc, no. Dejstvo je, da so taki argumenti tipični gartnerizmi, še posebej na temo, kaj je večini po svetu všeč. Od kdaj je pa večina merilo kakovosti? In katera večina neki? Večine se namreč precej razlikujejo tudi po področjih. Večini Slovencev je bil Petelinji zajtrk všeč, po logiki stvari ga nihče izven meja ni jebal pet posto. Zakaj neki bi ga. Gre za povsem lokalno foro in s tem povezane lokalno vaške “všečke”. Na tak način je A single man tipična ameriška kič fora, ki si sposodi še popularen populizem na gejevsko tematiko ter ga prežveči na tipičen ameriški limonadarsko romantiziran način. Ker je Amerika velesila in pridno papcamo njihove lokalne fore, lahko lokalno postane globalno, kar pa še ne pomeni, da je dobro. Zato me vedno zanima samo odgovor na vprašanje, zakaj, in v primerjavi s čim.

    O tem, kakšni filmi so večini najbolj všeč in kateri podirajo rekorde blagajniških izkupičkov raje ne bi, a ne. Najbolje plačana igralka je Cameron Diaz. Kaj čmo. Povpraševanje večine pač.

    Kar se takih in drugačnih nagrad tiče, menda vemo, da se jih rado podeljuje na podlagi politikantskih korektnosti takšnih in drugačnih sort. Vmes pa tudi kdaj upravičeno. Zato me v tem okviru spet zanimajo le utemeljitve. Zakaj ja in zakaj ne.

    Zato mi gre milo rečeno na kurac debatiranje na takšen način in ja, me zanimajo samo argumenti in pojasnila v zvezi s primerjavami. Ne zanima me posameznik, ampak argumenti. Kar se časa tiče in končnega konsenza, se ti drznem kot posameznica prerokovat, da bo film A single man pač skozi čas hitreje in prekleto bolj pozabljen kot skorumpiran oskarjevec Shakespeare in Love … hehe … Pardon, A single man je v bistvu že pozabljen in bo tam ostal. Spominjal se ga bo le krog fešn dizajnerjev, morda. Mejnstrimovska pozabljenost pa zame spet niti ni argument, ki bi štel za presojo, zakaj bi bil nek film pomemben, kakovosten ali kakor koli drugače zanimiv ali nezanimiv.

    In če napišem nekaj argumentov in ne dobim na to ne bev ne mev, dobim pa pobalinski izbruh v stilu, hej, večini je bil pa ta film baje kar všeč … je to poniževalno, ja.

    Parlamentiranje o pomembnosti posameznika ali nepomembnosti posameznika je pa sploh barbarsko, pobalinsko in nesramno. Ni pomembno, kateri posameznik ali skupina se prebije do uveljavljanja ali prodajanja tega ali onega, ampak tisto, kar stoji in drži, pa če tega noben kreten na svetu ne jebe pet posto. Pomembna je vsebina in vse, o čemer sem jaz pripravljena razpravljat, je vsebina. zanima, kaj in predvsem zakaj si kdo o čem kaj misli. Če človeška divjad zažge na grmadi človeka, ki trdi, da je zemlja okrogla in ne ploščata, še ne pomeni, da je ploščata. Pika! Ti pa zaradi mene po svojem vrednotnem sistemu lahko takoj nehaš pisat blog, če se počutiš nepomemben Slovenček. Lahko ga obdržiš samo zato, da boš kopipejstal in oglaševal, kako neki se oglašuje ali nagrajuje nek film, ker so tvoje mnenje, pogled in argumenti pač nepomembni. Zato si ti lahko samo kopipejstač mnenja pomembnih, kdor koli se to tebi že zdi. Pišem na podlagi tvojega vrednotnega sistema, ki si ga zdaj tukaj na koncu izvrgel.

    Meni bi bilo pa ljubše, da se ne bi z zadnjim komentarjem na tak nivo spustil in bi preprosto komuniciral zgolj na vsebinskem nivoju, ja, zgolj z argumenti vsebinske narave. Če se ti ne ljubi, nočeš ali ne moreš, pa seveda ni treba. Nihče te ne sili. In zato ni treba postat navaden pobalin, ki začne nekoga užaljeno spotikat, kloftat in poniževat, ker sam nima več kaj povedat o vsebini. To je tvoj problem. Ne moj. Niti ni problem v tem, če je komu Warhol pač všeč. Naj mu bo in če je to njegov edini argument, naj ga ima. Če je jezen nase, ker je to njegov edini argument in ne more kaj bolj tehtnega sproducirat, naj jeze ne stresa na drugega. Mnogo bolje bi bilo, da bi pred takimi nepotrebnimi izbruhi, ki so za v vrtec, sam ruknil pivce ali dve. Jaz ga namesto tebe ne bom, ker ti ne bi zaleglo:):)

  47. filmoljub - 1.07.2012 ob 22:16

    Pa kakšnimi izbruhi vendar? Jaz pravim samo, da je enako legitimen argument za presojo o filmu tudi njegova vizualnost in estetika (in dam za primer A Single Man, pa ajde recimo, da mogoče ni najboljši primer), ti pa mi odgovarjaš, da pri van Santu, Lynchu in Cronenbergu (ki so prvenstveno vsi slikarji in/ali fotografi, kot verjetno veš) to drži, pri Fordu (ki je prvenstveno modni dizajner) pak ne. No, ne strinjam se. Kje je tvoj argument? V sočnem jeziku? In Adrian Lyne da je kinematografsko kičast. A res? Prav nič manj kot vsak režiser, ki je začel z videospoti in oglasti, torej 90 % vseh nasploh. Spet se ne strinjam. Očitno ti gre v nos, da je Ford fashion designer in da je gej, ker v tem vidiš ceneni in prozorni populizem Hollywooda; jaz pa pravim, da je posnel zelo spodoben prvenec ne zato, ker je gejevski dizajner, temveč kljub temu oz. ne glede na to. Da je vsebina filma abotno dolgocajtna in telenovelasta? Ne strinjam se. Tebi se tako zdi. Prav.

    Ti pa zaradi mene po svojem vrednotnem sistemu lahko takoj nehaš pisat blog, če se počutiš nepomemben Slovenček. Lahko ga obdržiš samo zato, da boš kopipejstal in oglaševal, kako neki se oglašuje ali nagrajuje nek film, ker so tvoje mnenje, pogled in argumenti pač nepomembni. Zato si ti lahko samo kopipejstač mnenja pomembnih, kdor koli se to tebi že zdi.

    WTF? In potem meni očitaš, da se spuščam na neki-kakršenkoli-pač nivo? Saj če ne prenašaš nestrinjanja, ni treba, da komentiram tukaj, zmerjanja si nekako res ne želim in tudi nič takega nisem napisal, da bi to izzval. Razen, če si kaj vzela preveč resno in v sarkastičnem tonu, čeprav ni bilo tako mišljeno.

  48. Nidurun - 2.07.2012 ob 09:02

    “In seveda Kevin se navezuje tudi na družbeno vprašanje, kar je prikazano. Tudi čas in ideologija sta povsem jasno uokvirjena.”

    če s tem, da se navezuje na družbeno vprašanje, opinarš meni, potem oponiraš za brezveze, ker sem to jasno poudaril.

    kaj pa sta čas in idelogija? sodobnost in potrošnitvo. big deal. kot sta v celotni zgodoivni flma pač. so znaki; popturizem, dizajnirana hišica z vrtom, suburbia, ki prehaja v mesto, pa tudi srednješolski pokoli niso že sto let v modi, pa kdor se spozna na avte, bi lahko kaj rekel, pa skrbzazdravo prehrano, računalniki z virusi itd. ampak te stvari so namensko in cinično umaknjene v ozadje, s posameznimi namigi. scena je praktično ista v vseh 18 letih Kevinovega življenja in nedoločna od tod naprej. izrazita tema je samo psihologija množic in družine.

  49. Simona Rebolj - 2.07.2012 ob 17:46
    Simona Rebolj

    @filmoljub:

    A se neprijetno hecaš ali se na tvojem ekranu ne prikazujejo moji komentarji v celoti???? Sprašuješ, kje so moji argumenti in če so le v sočnem jeziku? V zadnjem komentarju sem izključno argumentirala, zakaj vizualno doživetje samo po sebi, celo ne glede na to, čemu služi in zakaj je tam, še zdaleč ni dovolj za oceno, da je nek film kakovosten. Na tak način lahko ocenimo za kakovosten film tudi pornič, če je z vidika dosežkov na področju videospotnega kiča dobro posnet. Jaz trdim, da ne. Če ti trdiš, da ja, pa tudi prav. Potem se pač vidi razlika v kriterijih in naj vsak stoji za svojimi.

    V komentarju je moj sočni jezik, kolikor je sočen, le opora vsebini. Tebe pa gane le sočni jezik, vsebine pa sploh prebral nisi ali pa je iz meni nerazumnih razlogov nisi razumel. Podajam ravno argumente, za katere trdiš, da jih ne najdeš. Pišem o vizualnem doživetju, ki mu ni podrejena substanca!!!! Lynch, Cronenberg, Van Sant, Francois Ozon … nikoli niso podredili substance vizualnemu doživetju, ampak je vizualno doživetje pomenilo pomembno nadgradnjo in orodje hkrati, da je polnost vsebine in sporočila toliko bolj pomenljivo zaživela!!!! Gre za odlične scenarije (okej, Gerry je izjema, ker scenarija pravzaprav sploh nima, ima pa izvrstno plasiran koncept in poanto).

    Če dam za primer film Francoisa Ozona Le Temps qui reste. Tukaj sem pred leti objavila kratko recenzijo:

    http://simonarebolj.blog.siol.net/2007/09/22/le-temps-qui-reste/

    Zgodba, ki se slučajno prav tako dotakne blišča fešna in glavni lik je prav tako homoseksualec. In ne boš verjel, ampak režiser je tudi homoseksualec. In po recenziji sodeče mi težko očitaš, da bi me motilo, ker je režiser gej in ker tudi obravnava tematiko gejevstva, pa ne le v tem filmu, kjer je to le posredna informacija. Še mnogo bolj v Hladne kaplje na vroče kamne, ki ga omenim kot vrhunsko doživetje.

    Težko bi mi očital tako debilno izhodišče, kot si ga, da naj bi me motilo le to, da je režiser dizajner in da se loteva populistične tematike gejevstva, hkrati pa omenjaš Lyncha, čigar film Mulholland Drive hvalim na vse pretege in kriplje, kjer je slučajno prav tako vključena gejevska tematika. In ja, prav si ugotovil, bravo, vem za Cronenberga in Lyncha, in mi očitno dol mi visi, iz kakšne izvorne kariere izhaja nekdo, ki se poda v režiserske vode. Tudi to me ne moti, da se je Cronenberg kalil na precej trivialni plati žanrske filmografije. Nasprotno, celo zelo zanimivo se mi zdi.

    Skratka, vsak ki je prebra vsaj pet mojih zapisov, mu je lahko jasno, da na tako banalnih predpostavkah moji teksti in moje razmišljanje ne le, da ne temeljijo, ampak so popolno nasprotje temu. Kaj se dogaja v glavi komentatorja, da mi prihaja s takimi bedastočami sploh težit, ob tem, ko ima jasno zapisane argumente. Lahko gremo le od filma do filma in razlagamo, zakaj se scenarij, koncept, poanta in sporočilo na primer Lynchevega Mulhollanda ali Lost Highwaya ali Cronenbergovega History of Violence ali Eastern Promises preprosto ne morejo primerjat v substanci z jebenim A single man po limonadasti kratki zgodbi. Ne more se primerjat niti s kapaciteto popolnoma komercialnega Unfaithful od Lynna. Mah, če pogledamo na sporočilo, se še z Devet tednov in pol ne more pomerit. Naj si Ford ogleda Lynchev Elephant Man, da ne bo tako prekleto trpel v svoji z glamurjem oblepljeni mentalni praznini ljubavnih tegob in fukotožja. Mogoče bo inspiriran za malo globlji razmislek o ljubezni, pa tidi o fukotožju.

    Ti mi pravzaprav dopoveduješ, da ne razumeš, v čem neki obstajajo razlike med vizualnim doživetjem neke fotošopirane fotografije prosto po playboju, med umetniško fotografijo in vrhunskim slikarskim delom. In vizualnega doživetja očitno ne dojemaš kot nekajm kar je tudi pomembno za film, ampak očitno za nekaj najpomembnejšega, kakršno koli doživetje in na kakršnem koli nivoju že je, saj te popolna podrejenost substance ne moti in praviš, da je vse eno in isto. Trdiš, da ni Lynne nič manj kičast kot kdor koli, ki je začel z videospoti in oglasi. Pa saj to je nonsens, ki ti ga noben tretjerazreden kritik na svetu, ne bi spregledal. Gre za to, kako neko veščino avtor uporabi. Ob tem seveda za svoje trditve ne serviraš nobenih argumentov, nobenih primerjav, ampak samo pišeš, da se pač ne strinjaš. To me pa res ne zanima, s čim se strinjaš ali ne strinjaš. In ob tem si privoščiš še nesramnost par ekselons, da meni, ki se potrudim in serviram argumente celo z navedbo primerov, očitaš, da ni argumentov. Jah, na tak način izpadeš polpismen ali pa zgolj preprozorno žleht.

    Jaz pa lahko rečem predvsem to, da če vem, da obstajajo filmi tipa Francois Ozon, ki prekleto dobro uporabljajo vizualno doživetje in to celo s hojo po robu kiča, da celo nadgradijo in še bolj spoantirajo substanco zgodbe, poante in sporočila, prav gotovo ne morem vsebinsko skropucalo brez poante po Fordu označit za pohvale vredno delo. Ceneni populizem ni to, da je Ford gej, ampak da je tematiko gejevstva plasiral na najbolj populističen, simplificiran, previden in limonadast način. Tako sem tudi zapisala. Problem vidim v tem, da ni ponudil nič več od tega, kar itak vemo, da obvlada. Ustvarjanje fotošop fešn podobic.

    Imaš pa očitno ti težave s tem, da je fešn dizajner in gej. Trdim, da je ta film spopulariziran ravno zaradi tega in tudi naklonjene recenzije temu filmu niso dale nobenega vsebinskega kredita, ampak so se vse priklonile le tematiki sami po sebi in prelitju tega, kar edino obvlada, na platno. Iz vseh naklonjenih recenzij ven veje poklon privilegiranosti Forda, češ, mi smo pričakovali, da bomo videli totalno skropucalo od filma, mu je pa celo uspelo sestavit korektno sosledje podob. Skratka, nekateri so v prednosti pri naklonjenosti, ker so fordi, in se izkaže, da niso tako abnormalno nesposobni, kot bi predvidevali. Drugi morajo pa ustvarit masterpi, ker niso fordi, pa to še nikakor ne bo garantiralo naklonjenosti, če komu dlaka v jajcu ne bo teknila. Jaz pravim, da je pretirano hvaljenje takega kič produkta neokusno, ker so nastali z enako ambicijo premnogi boljši produkti. Le oglaševalsko ozadje, da gre za dizajnerja, ki je gej, in si lahko privošči že za prvenec kar Moorovo in Firtha, ni moglo priplavat v ospredje. Trdim, da je na delu jet set oglaševalska kampanja in populizem, ker drugih presežkov in prepričljivih argumentov za hvaljenje zasledila nisem, ker pač ne obstajajo. Zato dvomim, da je populizem in kakršna koli hinavščina na moji strani. Na moji strani so dokazi, da me zanimajo predvsem dobri in fer filmi, ne glede na tematiko. In da me piarovsko ozadje ter populizem ne gane.

    Medtem ko mi ti niti z enim stavkom nisi argumentiral, zakaj se tebi zdi vsebina več vredna od povprečne telenovele. Napišeš:

    “Ne strinjam se. Tebi se tako zdi. Prav.”

    Ne razumem, da osebi, ki s takimi “argumenti” komunicira, ni nič nerodno, ko drugemu očita odsotnost argumentov, ki so več kot razvidni in celo s primeri podprti. Kaj še sledi no. Obtožba, da sem homofob, da pretepam otroke in muckom pulim kremplje … hehe??? In to še ob tem, ko si celo sam priznaval, da si zaznal podrejenost substance vizualnemu doživetju. Ja, ja, ta film je glupa blondinka s Fordove naslovnice … hehe … Boš zdaj še to zanikal le zato, ker čustveno gledano moraš vztrajat v nestrinjanju s Simono, ko si se že ravno zapletel v nestrinjanje?!

    Ja, tebi očitam, da si se spustil na abotno nizek nivo, ki nima veze z debato izključno o filmih in nima veze z argumenti v strinjanju ali nestrinjanju. Stavek, ki si ga citiral, odslikava sporočilo, ki si ga ti vrgel v glavo meni in začel razpravljat o oglaševalski vrednosti posameznika s svojim mnenjem … WTF! …, namesto da bi preprosto razpravljal o filmih ali pa se odločil, da ne razpravljaš več.

    @Nidurun:

    Ja, operira s psihologijo množic, ja. Opredeli čas s tomato partyji, Haloweenom, mediji, računalniškimi virusi in še čim. Protagonistka je duh časa. Seveda je marsikaj možno prevest na večno ponavljanje, se strinjam, vendar pa bi bila ta zgodba o materi, ki bi bila raje marsikaj, le mati ne, prekleto drugačna, če bi jo postavili v čas patriarhata, pri čemer bi spremljali žensko, ki je bila nekako že po eksistenčni in družbeni plati prisiljena v materinstvo. Tukaj imamo pa zgodbo sodobnega feminiziranega časa, v katerem se zelo individualizirana in ambiciozna ženska sama pahne v konvencionalen koncept življenja iz strahu pred svobodo in svojim individualnim bitom. In na drugi strani imamo stereotip sodobnega moškega, ki je vse prej kot avtoriteta v bajti.

    Skratka, vse okej, ampak res bi prosila, da bi lahko najprej napisala zapis o tem, no, prosim, prosim, prosim …

  50. filmoljub - 2.07.2012 ob 20:50

    Argumentov jaz še vedno ne vidim in jih v debati o filmu kot umetnosti tudi ne more biti; so le preference, okusi, mnenja, vtisi, občutenje in relativnostne primerjave. Občutkov pač ne moreš racionalizirati in tudi ne spraviti na skupni imenovalec. “Argument” pa je ekzaktno opredeljeno preverljivo (ali vsaj v občem konsenzu sprejeto in skozi čas ter javno razpravo uveljavljeno) dejstvo, ki služi kot natančno definirano izhodišče za nadaljnjo debato.

    Seveda pa tudi dopuščam možnost, da sem jaz neumen in da te ne razumem. (Ali pa vendarle nisi dovolj izrazno spretna, da bi te povprečno inteligenten filmoljub razumel. Sicer pa, kdo sploh pravi, da bi te moral in smel.) Se opravičujem, če sem te tako blazno užalil, ker sem mimogrede omenil neke nepomembne nagrade in mnenje strokovne javnosti o nekem filmu. Bom počakal na zapis o Kevinu, če ga še nameravaš objaviti.

  51. Nidurun - 2.07.2012 ob 21:21

    simona: ja, ja, vsekakor. seveda se strinjam s tabo. ona je tudi produkt časa, vendar čas ne vstopa več vanjo, če poenostavim, kaj sem mislil v nesporazumu in na njegovi podlagi. meni pa prehitro čas teče, da bi se lahko skoncentriral in domislil zadeve, očitno, še kar. mogoče mi uspe do zapisa o Kevinu. hitenja smo verjetno sicer že vsi po malem siti.

  52. Nidurun - 2.07.2012 ob 22:57

    sori, ne morem si pomagati, ko sem se spomnil ene warholove izjave in domala prasnil v smeh. v njej razlaga svoj odnos z bobom dylanom … precej zgovorna je (pozornost na to, kako gledata na ustvarjanje drug drugega).

    “I even gave him one of my silver Elvis paintings in the days when he was first around. Later on, though, I got paranoid when I heard rumors that he had used the Elvis as a dart board up in the country. When I’d ask, ‘Why did he do that?’ I’d invariably get hearsay answers like ‘I hear he feels you destroyed Edie [Sedgwick],’ or ‘Listen to Like a Rolling Stone – I think you’re the ‘diplomat on the chrome horse,’ man.’ I didn’t know exactly what they meant by that – I never listened much to the words of songs – but I got the tenor of what people were saying – that Dylan didn’t like me, that he blamed me for Edie’s drugs.”

  53. Sašec - 3.07.2012 ob 15:48

    Po priporočilu sem si ogledal Le temps qui reste in si dodobra prečistil sinuse, hahahaha.
    Odličen film.

    A single man je čisti nategnjen kič. Ne rečem, odličen dizajn, ampak to lahko pa tudi Fashion Tv odprem in sem verjetno bolj navdihnjen. Moram priznat, da sta mi glavna protagonista dobro igrala, no, Moorova je sicer prednjačila, ker mi je Firth včasih presuh. Kakorkoli, kot si napisala, film za v pozabo.

    Na tem mestu bi izpostavil film 2046 Wong Kar Waia, ki je vizualno izjemen in igra tudi na to karto, ampak je tak ravno zaradi vsebine. Si ne znam predtavljati drugačne estetike… Meni sicer ena najljubših ljubezenskih dram.

  54. Sašec - 3.07.2012 ob 16:09

    Pa še trailer te romance:

    http://www.youtube.com/watch?v=vfNe3zFT9rk

  55. Simona Rebolj - 4.07.2012 ob 18:47
    Simona Rebolj

    @filmoljub:

    Uf, da v umetnosti ne more argumentov bit in jih bojda zato ne vidiš, pomeni, da jih preprosto ignoriraš, ker se ti ne ljubi ukvarjat z njimi. Zakaj pa bi se, če štartaš z nekim ideološkim stališčem, da jih ne more bit, a ne. Saj bi rekla, da ne vem, kje si to stališče pobral, a ne bom, ker mi je jasno, da z njim operira na tone ljudi, ki se pač na nobenem področju o umetnosti niso nikoli izobraževali, niti ne razumejo, kaj bi imeli od tega, zakaj neki bi sploh obstajale akademije, kaj šele literarna kritika in zgodovina, ki umetnost secira na znanstven način, pri čemer, ja, se tudi na akademskem nivoju dogajajo nasprotovanja in prepiri, povsem enako kot na ekonomskem. Pa za ekonomijo verjetno ne bo marsikdo zlahka trdil, da argumenti za in proti določenim ugotovitvam ne obstajajo. Morda bi lahko tudi najbolj mentalno lenoben opazovalec opazil, da paralelno dejstvom tudi ekonomijo vodijo trendi in določeni idološki vzorci nosilcev. In pomembno je, da se to opazi in da je preko argumentov tako zaznano. S časom lahko po okusu ali ideološki tendenci neobremenjeni opazovalci določene argumente ovržejo ali opozorijo na pomembne prdhodno nezaznane detajle. Kdaj se to zgodi? Najkasneje takrat, ko je jasno, da se z argumenti in fakti podkrepljene napovedi niso uresničile na tak način, kot so bile napovedovane. Včasih so zadeve še hujše. Izstopijo v ospredje tisti, ki so morda že v času skopih ali s premalo vidikov argumentiranih prevladujočih idej opozarjali na obstoječe detajle, ki so sesule pričakovano napoved. Ali pa napoved določenih pojavov sploh napovedovala ni. No, in to ne pomeni, da so bili prejšnji argumenti dovolj dobri, ker ti itak temeljijo le na preferencah, na duhu časa, ampak pomeni, da so bili nepopolni, preskopi, preslabi, je pa možno, da sta duh časa in posledične preference močno vplivala na stanje nepozornosti ali celo zavestno ignoranco do pomembnih zaznav.

    Zato tudi na področju umetnosti na primer. Če v naši abotno siromašni Wikipediji piše o Vladimirju Bartolu na primer tudi tole:

    “Ker je pisal v času socialnega realizma, njegove teme niso prišle tako do izraza. Uveljavi se predvsem v 80. letih 20. stoletja.”

    To pač ne pomeni, da so bili argumenti, ki so v času socialnega realizma zaradi trenda postavljali v ozadje njegova dela, dovolj dobri in njegova dela takrat dejansko slabša od ostalih. Medtem ko, o, glej ga zlomka, kasneje so postala pa boljša. Ne, njegova dela so bila od nekdaj enaka, samo takšna, kakršna so bila, a ne. In argument, da je neko delo deležno večje pozornosti na podlagi ideološkega trenda, je zelo pomemben, da je prepoznaven kot tak. Ker je ničvreden v odnosu do vrednotenja dela. Ker postavi v ospredje za preferenco okus z vidika ideološke tendence nekega časa. Argument ni okusu prilagodljivo stališče, okus je!!!

    Res je le to, da je na izobraževalnem področju, še posebej pri nas, umetnost totalno ignorirana. Kar je zelo slabo, saj je logika mišljenja in sposobnost zaznav, razvijanje občutka za stvar, zelo pomembna osebnostna lastnost za odnos do življenja in ustvarjalni potencial nasploh. marsikod v tujini je pač mogoče že v srednji šoli usmerit izobraževanje tudi na to področje, pri nas ne. Oziroma … skromen nabor števila ur likovne umetnosti, ki sem jo jaz na gimnaziji imela na primer, je med drugim programsko vseboval tudi obravnavo slikarskih del, kjer smo morali slike z ravnilčkom obdelat z vidika prepoznavnih natančno določenih shem oddaljenosti podob v prostoru in zaznave s prostim očesom nezaznavnih figur. To se je zdelo večini dijakov totalen mučen nesmisel. Češ, pomembni so občutki, ne pa takšno matematično seciranje slike, ki si jo obesim na steno (če ni predraga), če mi je Pač všeč. Žalost je v tem, da smo imeli pod nivojem slabega učitelja, ki se mu ni ljubilo razložit dijakom, da je ravno takšno seciranje pomembno za pridobivanje občutka za stvar. Kar pomeni, da je s časom že občutek dovolj, da sploh zaznavaš detajle v umetnosti, ki tam so in da hkrati krepiš apetit po boljšem. Postajaš zahteven potrošnik. Če te možganske centre krepiš, postajaš zahteven državljan in potrošnik tudi na drugih področjih, ker ne deluješ zaspano, ampak kot zverziran športnik, ki mu zaznave globljih pomenov in konceptov ne predstavljajo posebnega napora. Enako velja pri umevanju glasbe, literature pa sploh. In enako za film kot obrt in umetniško izrazilo. Če nekdo nečesa sploh opazi ne, še ne pomeni, da tega tam ni! Če milijoni niso opazili, da jih diktator vodi v pogubo, še ne pomeni, da opazno ni bilo in da za to niso obstajali argumenti, ker naj bi argument pomenil nekaj, kar naj bi bila posledica splošnega konsenza in s tem povezanimi preferencami. Daleč od tega. Nerazgledana in otopela večina s slabim okusom je le poignorirala in ni želela razumet argumetov manjšine, ki so prišli do priznanja pač po toči sile večine, kar je sila kvantitete.

    Skratka, argumenti za vrednotenje ambicij in dosežkov na podoročju umetnosti obstajajo. In seveda do zaključkov prihajamo preko polemike, zaznav in primerjav med njimi.

    Zato je milo rečeno nesprejemljivo, da zapišeš, kako bojda morda nisem izrazno dovolj spretna, da bi me nekdo povprečno inteligenten razumel. No, to so te škodljive bedastoče, ki se jih takole sesuva, tudi zaradi preference v nekih osebnih prepucavanjih. Ampak, tudi prav, po tvoji želji, a ne. Izrazne spretnosti ne morejo merit povprečno inteligentni, ker se preprosto niso dovolj opremili z ustrezno inteligenco, da bi lahko presojali izrazno spretnost. Oseba mora bit prekleto domača z visoko bralno pismenostjo, da bi lahko presojala izrazno spretnost. Podpovprečno in povprečno bralno pismeni namreč ne zmorejo prebavit izrazno spretnih del, ampak zgolj simplificirane. Na tem nivoju spretnost v izrazu sploh teže nima. To je zelo pomembno. Eden večjih škandalov, ki se je zgodil na naši mentalitetno pogrebni slovenski grudi, kjer trpimo zaradi najslabših uvrstitev po bralni pismenosti, je bil prizor, v katerem je sodnica pisateljici Bredi Smolnikar na zatožni klopi kot argument, zaradi katerega ji je bila naložena kazen na podlagi civilne tožbe, da tožnice niso razumele besedila na način, kot ga je avtorica pač podajala. Potem smo gledali burko na Studio City, kjer je Štefančič spraševal, kaj je to zaena porkamadona … ali so pisatelji in pisci nasploh v naši deželi dolžni pisat tako, da bodo tudi največji bedaki besedilo razumeli. Kar avtomatsko pomeni, da se izdajanja kakšne vrhunske literature pač ne moremo it. Na vseh področjih leposlovja. Tudi novinarstvo in publicistika, naj se spusti na nivo murkonorije, da ne bi bilo kaj po svoje razumeljeno. Kompleksnejših zadev se namreč ne da razlagat na enak način kot razlaga irena sirena dogajanja na rreči preprogi, niti simpatično neosebne lahkotne osebne tegobe, kako nam včasih ni do klepeta s sodelavci ali sovražimo preveč smetane v kavi. Lahko imamo le še tiskovine na tem nivoju in oddaje, ki jih ustvarja in vodil pač Hofer … hehe … In filmi … heh … samo še petelinji zajtrk in čao! Glasba … Saška Lendero in čao. Ukinimo glasbeno akademijo, saj sploh ne vemo, zakaj obstaja. Argumenti v umetnosti so vendar le stvar okusa in preferenc. Jok, brate.

    Torej … Ali razumemo, da nekdo, ki ni šel skozi zahteve OŠ programa, težko enakovredno sodeluje pri pouku v 1. letniku srednje šole, ker, zaboga, verjetno še pisat in brat ne zna, vsaj dobro ne? Ali lahko konsenz v argumentih doseževa vsaj na tem področju? Ali torej iz te poante sledeče lahko trdiš, da učitelj, ki poučuje na pričakovanem programskem nivoju za 1. letnik, morda ni dovolj izrazno spreten, če ga ne razume tisti, ki o OŠ programskih zahtevah pojma nima? Menim, da žal v takem primeru vprašanje izrazne spretnosti sploh postavljeno ne sme bit. Zgodilo bi se le to, da bi moral učitelj preprosto začet poučevat od abecede dalje, da bi sploh lahko vsi razumeli, o čem govori. Pri čemer bi se tisti, ki so OŠ program dali skozi, brezmejno dolgočasili in zapravljali svoj dragocen čas. Kam pa bi prišli?

    Moji teksti so zelo prijazni do bralca, ker marsikaj pojasnijo, kar bi se lahko zdelo samo po sebi umevno. Zato so daljši. Pa ne le zato. Daljši so tudi zato, ker obravnavajo več vidikov, več zornih kotov in detajlov, ki po mnenju avtorice pomembno vplivajo na stvar z vidika konteksta. Če bi avtorica želela pisat za najmanj vsebinsko opremljeno in celo podpovprečno inteligentne, bi morali bit zapisi z vsemi razlgamo od abecede dalje, dolgi kot roman. To bi pomenilo, da se lotevam izobraževanja bralcev od osnov dalje na področjih, o katerih teče debata. Kar bi bil nesmisel, ker ravno povprečno in podpovprečno inteligentni ter vsebinsko neopremljeni pač ne berejo izrazno kompleksnejših besedil, kaj šele dolge. Zato pa so povprečni ali podpovprečni potrošniki, a ne. Ker so se omejili na mentalno nezmogljivost in iščejo kvečjemu sila kratke tekste, ki pa so absolutno predolgi in razvlečeni za skopost informacij, poant in sporočil. Notri je pač polno poudarkov in razlag za otroke. Iz tira jih meče zgoščenost tekstov, kjer je za več sporočil potrošeno malo prostora, izrazna zahtevnost, pa tudi koncentaracija za daljše branje od treh minut jih izdaja. Takšni ljudje prav gotovo ne bodo šli brat Simone Rebolj, ampak bodo brali Iztoka Gartnerja. In potem bo prišel filmoljub in nahrulil Simono, ker ni tako izrazno spretna kot Gartner? In potem bo filmoljub nasankal, ker si je nastavil zanko okrog vratu, saj naj bi bojda vse to, kar je na hitro navrgel v komentarju o argumetih v umetnosti in izrazni spretnosti, razumel, zato pa vključuje v svoje tekste gartnerizme in si drzne celo pljuvat po nekom, ki mu okus pač sega, do koder pač mu. Zdaj mi pa filmoljub razlaga, da nič ne razume, al’ kaj??? Da se on samo bocka na osebnem nivoju in si je Iztoka izbral kar tako, al’ kaj?

    Če se vrnem na tvoj problem, ker bojda argumentov, ki sem jih navedla, ne vidiš, ti sporočam, da ne morem pomagat, ker obstajajo in sem jih še enkrat ponovila in podkrepila s primeri, a se v njih pač sploh spustil nisi polemično. Zato ne morem vedet, kaj ti ni jasno oziroma zakaj se s čim ne strinjaš. Imaš pravico do tega, da ne polemiziraš, nimaš pa moralne pravice ignorirat in celo relativizirat pomen tistega, kar na voljo je, pa ni po tvoji osebni volji, da bi se s tem sploh ukvarjal.

    Kaj hočem povedat. Da bo razumljivo. Če nekdo napiše, da mu je nek film všeč magari samo zato, ker mu je všeč frizura glavne igralke, nikoli ne bom pizdila ali se sploh spuščala v kar koli. Če se bo ta oseba, spravila name s takšnim argumentom in mi začela solit pamet, da je nezaslišano moje negativno stališče, ki in ker tega argumenta ne dojema za edinstvenega in prioritetnega, bom nazaj navrgla kakšen popizditis. Naj človek stoji za svojim kriterijem, a naj ne bo tako smešen, da skuša s seštevanjem spodbijat ali celo zaničevat in relativiozirat pomen enačbe iz kombinatorike. Če se mu ne ljubi preverit, ali enačba drži ali gre za nakladanje, je to njegov problem. Če se začnejo pojavljat pa podtikanja, bo pa sploh štala. Podtikanje namesto razprave o argumentih, ki so na voljo, je na primer … Simona trdi, da je vizualna obrtna vrednost pri filmu nepomembna. Simona ne mara določenega filma, ker je avtor gej in dizajner. Pardon, to so pa take abotnosti, ki seveda nikjer niso zapisane, niti možno zaznavne, da gre za čisto objestno nesramnost, ko nekdo preprosto hoče stat za svojim argumentom, a ga ujezi, ker se z drugimi argumenti počuti povožen in od tu dalje ne počne ničesar drugega več kot le to, da se podlo vojskuje na osebnem nivoju – torej s podtikanji, relativiziranjem pomena vložka truda v argumente s strani drugega itd. In potem se želi na koncu doseči konsenz, da je vse isto sranje. Ne strinjava se pač in to je vse. Ti imaš svoj prav, jaz pa svojega. Stvar okusa. Stvar socialistične egalitarnosti. Vse je isto. Ne, pa ni!!!! Toliko je, kolikor je pač vloženega. Če se nekomu ne ljubi, ni problema, ampak njegov vložek pač ni isti kot od nekoga, ki se mu ljubi.

    Zato nimam problemov z nestrinjanjem, kot se rado obračajo floskule. Daleč od tega. Kadar se pri meni znajdejo komentatorji, ki ne polemizirajo z mojimi stališči in zapišejo le svoj občutek, zakaj jim je nekaj všeč ali ni, ne bom nič polemizirala. Kriterij je viden in oseba stoji za njim. Če pa bo od mene nekdo pričakoval ali celo zahteval, da svoje traktate in mujo vrednotno izenačim z nekom, ki si je vzel pet sekund za razmislek in zgolj zapisal, da mu je nekaj iz neznanega razloga všeč, ker mu je všeč rdeča barva, pa prijaznosti od mene ne bo doživel. Vem, da se marsikomu zdim naduta in naporna, ampak moja nadutost temelji na tem, da sem bila vzgajana v spoštovanju do tistih, ki so se za nekaj potrudili in nekaj vedo o nečem, česar jaz ne, ker se s tem sploh ukvarjala (še) nisem. To pomeni, da sem ogromno pridno poslušala in zraven uporabljala svojo glavo in se mi je zdelo nekako samo po sebi umevno, da ne jezikam človeku, ki je razvidno več špinače pogoltal od mene na nekem področju. Če me zanima, se učim, potem pridem pa jezikat. Če me ne zanima, ne jezikam. In sem lahko samo presenečena, s kakšno lahkoto so ljudje abnormalno naduti, da jezikajo tudi v primerih, ko gre za stvari, ki jih evidentno ne zanimajo in v katere evidentno niso vložili niti pet minut informiranja, kaj šele osebnega razmisleka. Še huje. Tako naduti so, da si drznejo še jezikat in celo pljuvat po tistih, od katerih bi se lahko celo kaj naučili, če bi se jim sploh ljubilo vsebinsko razpravljat. Oni težijo, čeprav jih ne zanima. Oni hočejo imet samo prav in se počutit enakovredno, ker so oni. Neverjetno. Če bi jaz prišla na nogometno igrišče in zahtevala zlati čevelj, čeprav pojma ne bi imela, za kaj gre, kaj šele, da bi zabila gol, bi me verjetno strpali v noriščnico. Zakaj neki? ljudje iz dneva v dan sodijo o stvareh, brez da bi se jim ljubilo sploh osvojit osnovna pravila igre, o katerih blejajo, kaj šele, da bi zabili gol. In potem pravijo, da je vse stvar okusa in različnih pogledov. ne polemizirajo, ampak hočejo imet le prav. Pa koji kurac mislijo, da so, pravim jaz. Mrš kvačkat, kot si do zdaj, a ne.

    Midva sva čisto okej. In vse zgoraj je zapisano izključno kot teza na tvoje zgolj pobude v razmislek, ne kot mnenjski diskurz o tebi osebno, koliko si pameten ali nisi pameten. Me ne zanima. Mislim, da je to osebni problem vsakega posameznika, ki zase zelo dobro ve. Kako preverja pri drugih, kako ga vidijo, je pa spet njegov problem in percepcija …. hehe … Samo debatiram. Zato prosim le brez podtikanja, volje do slepote, relativiziranja mnenj, osebnih diagnoz in podobnih manevrov. Seveda s ene bi razhudila, če bi mi zgolj navedel nekaj nagrad, ki jih je nek film dobil. razjezila sem se zaradi konteksta, saj je bilo to uporabljeno z namenom, da bi relativiziral pomen mnenja, šel si celo dlje in začel postavljat na oediestal splošno sprejeto mnenje kot nekega konsenzna, ki edino velja, ostali posamezniki so pa nepomembni in mnenje kot takšni. Zato sem ti zabrusila, da zapri blog. Ker človek, ki vsebino tako en drek ceni, a ne, ne vidim razloga, zakaj piše. Lahko bi le objavljal informativne oglase o trenutnem splošnem konsenzu. To so te bedastoče, ki se jih prenekateri poslužujejo, kadar hočejo zdemolirat debato ali diskreditirat sogovornika, ker niso zadovoljni s seboj. Čista sebičnost, ki z vsebino nima zveze. In čudim se, da se mene sploh še loti kdo s temi forami.

    ne vem, kdaj bom napisala nov zapis, ker sem precej obremenjena, potem me pa še kakšen komentator zadržuje z nepotrebnimi izpadi debat o stotih stvareh naokrog, da bi le zameglili to, o čemer naj bi debata tekla in zaključili, ko je zaključek jasen, kar ne morem in nočem spregledat, ker je tako klasična viroza vsesplošne klime, zaradi katere kot država propadamo in imamo tudi politike s takimi izjemnimi pristopi na oblasti. Kot si zaslužimo.

    @Nidurun:

    Ja, imaš prav. Seveda ona ne živi z zavedanjem, kako čas vstopa vanjo, in s tega vidika se strinjam, da gre za povsem univerzalno zgodbo, ki bi bila enaka, tudi če bi bila drugačna zaradi postavljenosti v drug čas.

    @Sašec:

    Ja, ja … haha … je poper za sinuse.

    Strinjam se seveda z Moorovo in suhostjo Firtha. Je pa res, da je bila tale vloga za Moorovo pač pis of kejk, ker je podobnih karakterjev tudi v zahtevnejši verziji odigrala že zavidljivo paletico. Medtem ko je bil tole za Firtha že osebni kulturni šok … hehe … in ravno zaradi tega, ker je prekratek igralec, je vzbudil toliko pozornosti in si lepo tlakoval pot do oskarjevske vloge. Tako so si mu želeli dat oskarja, da je kar joj. Moorovi na primer ne, pa je zanjo Fitrh lole bole tako po kapaciteti kot kilometrini zahtevnih vlog. Vendar je Moorova ena izmed tistih igralcev, ki je brez populističnega faktorja presenečenja. Ni neprivlačen gospodinjski tip alias Streep, kjer bi se dalo krojit faktor presenečenja, kako je lahko tudi neprivlačna igralka vrhunsko uspešna, če je dobra igralka. Ni faktorja presenečenja, da bi bila stupid blond, ki bi odigrala neko resno vlogo korektno in bi spet lahko vzbudili ganjenost kot faktor presenečenja. Ni drugorazredna komedijantka, ki bi se kar naenkrat pojavila v resni vlogi in opravila zadevo korektno. Ni črnka, ni latinoameričanka … hehe … skratka, preprosto odlična igralka, lepa na karizmatičen in karakteren način, kariera pa korektna. Podobno kot Ed Harris in podobni kalibri, ki jim je težko kar koli očitat, pa je vse skupaj preveč popolno, da bi bilo to lahko ameriški populistični srenji pri srcu. Še Penn se je vsaj z Madonno poročil in se šel bulija, da smo bili lahko presenečeni, da kljub temu ni butelj … hehe …

    2046 je pa seveda odličen primer. Že Razpoložena za ljubezen, kaj šele ta nadgradnja. Ja, on dela v bistvu iz kadra v kader točno to, kar je Ford hotel, ampak z guštom, ki ga ne najdeš v vsaki reviji, in poezijo. Eh, kako se ga nisem že sama spomnila. Tnx za dopolnilo in opozorilo.

  56. filmoljub - 4.07.2012 ob 20:37

    No ja, dejstvo je, da od vseh komenatorjev napadaš samo enega — edinega, ki se ne strinja s tabo, in to ne zaradi “argumentov”. Najprej žališ na osebni ravni, čeprav tebe nihče ni (čeprav si kao užaljena, ker se omenjajo neke filmske nagrade, česa bolj idiotsko nevrotičnega še nisem slišal — in ja, tole zdaj dejansko JE žalitev, če se sprašuješ in že pripravljaš očitek), podjebavaš z gartnerizmi in bockanjem z Iztokom (o čemer seveda nimaš najmanjšega pojma in ne veš, da je zadeva posledica nekajletnih debat, utemeljenih nasprotovanj, obupanih prepričevanj in neskončnih komentarjev — in da nima zveze s strinjanjem ali nestrinjanjem okrog filmov), s kategoričnim a priori pljuvanjem in kao “argumentih”, grajenih na ekstremističnih postavkah (da o nakladaškem vase zagledanem psevdo-intelektualizmu na ravni Arturja Šterna ne govorim — aha, še ena žallitev, prav si prebrala) smešiš predvsem sebe, za nestrinjanje zahtevaš argumente (namesto da bi jih že prej imela sama, pa bi se dalo potem te argumente izpodbijat, ne pa zgolj izrazit nestrinjanja), nazadnje pa sem očitno kriv celo tvoje obremenjenosti in pisateljske blokade, ker ti ubogi siroti jerici, zaradi lastne ostre dialektike trpinčeni intelektualki razrvanega uma (btw, ali veš, da zelo rada uporabljaš izraz “tendenciozno”? aha, sem opazil; ti povem, kolikokrat si ga zapisala v zadnjih štirih prispevkih?) nek ignorantski filmoljub odvrača dragoceno pozornost z nepotrebnimi “izpadi”, in skratka vsa država je itak v pizdi prav zaradi ljudi, kakršen sem jaz.

    In to je, če se prav spomnim, šele moj drugi (ali pa mogoče tretji) komentar kakšnega tvojega prispevka.

    Midva sva čisto okej, ja. :*

  57. Sašec - 5.07.2012 ob 15:57

    @Simona

    Uh, sedaj si pa odprla kar eno fino temo… glede razmerja med umetniškim darom in razumavanja metier-a na eni strani in kariernim izkupičkom na drugi. Hm…bistvo problema si po mojem zelo dobro razčlenila v zadnji repliki filmoljubu. Faktor presenečenja je pravzaprav posledica omenjene mentalitete, ki se ji ne ljubi selekcionirat, razbrat, saj niso občutljivi za nianso, ker jim pač ne igra ključne vloge pri doživljenju umetniškega akta (ne glede na medij). Zato presenečenje predvsem služi kot neke vrste rdeča zastavica pred bikom, ki opozarja, da je nekdo naredil nekaj drugače, kot bi se to od njega pričakovalo ali pa celo ,da je (v tem primeru) vloga tako daleč stran od osnovnega habitusa igralca, da je enostavno vredna pozornosti, čeprav se je igralec samo recimo poredil, hehehe. Hočem povedat, da sta in Moorova in Harris definitivno podcenjena. Če se samo spomnim, kakšno presežno delo je ustvaril Harris v filmu o slikarju Pollocku, da mi je zastal dih… kakšno transformacijo je naredil v The Hours, pa ne zato, ker bi bil vidno zahiran. On zna kot moški igralec zelo dobro kanalizirati emocije. Njegov emotivni svet je vesoljen…in zato vedno zadane bistvo lika. V tem je njegova veličina.
    In Moora prav tako. V tem sta si podobna. Tak primer je tudi Robyn Wright, ki je bila vedno bolj karizmatična od svojega bivšega moža, pa vedno v njegovi senci.
    Ja, kariere, ki so posledica omenjene mentalitete. Kariera korektna, čeprav so večje igralske veličine kot marikdo drug.

  58. Simona Rebolj - 5.07.2012 ob 23:25
    Simona Rebolj

    @filmoljub:

    Tvoj komentar je žal izključno primitiven. In ja, take replike so na nivoju Gartnerja. Žal. To je fakt. Namesto da bi podal vsaj eno repliko na kar koli, kar se tiče debate o filmih in zdaj kasneje o pojmovanju argumentov in merilih v umetnosti, ko si že sprožil še to, nič od niča. Se ti pa ljubi spisat predolg sestavek, kjer se trudiš noro zmerjat. Pa koliko si star, človek?! Tako komunicira Gartner in podobni “karakterji”. Pa če te raznese od jeze, si si čisto sam kriv, da si dovoliš telebnit na tak nivo komunikacije. Zmerjaj zaradi mene, ampak v okviru vsebine, če misliš, da je vredno zaradi vsebine in imaš kaj za povedat. Boli me kurac. Jaz nisem petletna cmera, ki bi zaradi tega mulo kuhala, te izbrisala iz blogrole, kot da ne vem, kaj neki in zakaj sem mislila včeraj in kje serjem danes in podobne frocarije, kakršne se gredo po internetu ljudje, ki me absolutno z razlogom ne zanimajo. To ni pa nič. To je samo skrajno infantilen nivo. Pa kaj še? Me boš zlasal, če se kdaj srečava? Me boš popljuval branjevki na tržnici?! Boš grafit napisal! Koji ti je kurac! Za te oblike zabav nimam volje, me skrajno dolgočasijo in mi je absolutno izpod časti. Tebe pa očitno zelo jebe karakter. Moj, kakršen je, je namreč vkomponiran v to, zaradi česar sploh pišem in o čemer pišem. Vsaj del tvojega značaja je pa očitno še vedno globoko v vrtcu. To pa je osebnostni flop, za kakršnega bi bilo bolje, da bi ga zadržal zase.

    @Sašec:

    Ja, saj je več takih primerov, ob kakršnih rdeča preproga v bistvu izpade, kot da je prepoceni za njih. Skratka, če bi dobili končno oskarja, bi izpadlo že kar žaljivo, da so jih vtaknili med faktorje presenečenja. Ker v bistvu se mi ne zdi niti, da so podcenjeni. Okej, Robin Wright in podobni primeri zagotovo in se strinjam, čeprav se je mogoče tudi sama malo fliknila v senco, ker Penn že deluje tisti tip človeka, za katerega dvomim, da je kaj posebej partnerico spodbujal pri karieri, dostopu do kvalitetnih vlog, razen v filmih, ki jih je sam režiral. Sicer je verjetno raje klepetal z njo o svojih podvigih in kako so kaj otroci. Vsaj vse dostopno za opazovanje kaže tako. Wrightova namreč ni veliko snemala sploh in najboljše role je naredila pri filmih v režiji Penna ali kot soigralka. Ker sicer si pomagajo med seboj pri odpiranju vrat, ne le partnerji, ampak tudi prijatelji. Osebno na primer nisem vedela, da je Kidmanova precej vrat odprla Naomi Watts. Čeprav je itak odlična igralka, ampak ni jih malo v Ameriki … hehe … tako da pomaga vsaj kakšna beseda in opozorilo na avdicijo. No, medtem ko ti primeri Harris, Moore in podobni, dejansko imajo za sabo bogato kariero vlog in veliko takšnih karakternih vlog, kjer so se lahko izkazali in kolikor sem lahko sledila, cenjeni so. Tako, kot definitivno Bacallova je bila cenjena, oskarja pa ni dobila in vedno se je govorilo o njej kot o vrhunski igralki, pri čemer je sramota akademije, da se nikoli niso odločili zanjo. Enako na primer Greta Garbo. Kar verjet ne moreš. Ko je na primer Natalie Portman napovedovala oskarje za moško vlogo, se mi je zdelo noro fajn, da je dokaj direkt, čeprav vljudno zadržano, pri nominaciji Garyja Oldmana rekla, da se vsem v filmski srenji zdi itak neverjetno ali smešno, da še nikoli ni bil niti nominiran, kaj šele odkarja dobil. skratka, te ikone sčasoma začne kar krasit še to, da ne dobijo oskarja osebni veličini navkljub in postane to del nekakšnega patosa okrog njih. Ker, ja, valjda, da je smešno, da ima na polički oskarja enka Bullockova, pa tudi Theron predvsem zato, ker se je zredila in pustila pogršat … hehe … taki kalibri pa ne. Oskarji ne uživajo nekega ugleda verodostojnosti, ampak bolj populistični ceremonial. Tudi Penn na primer, ko je dobil drugega oskarja, je v govor vključil omembo politično motiviranih odločitev, ko mu je bilo malo nerodno, da je pospravil že drugega namesto Rourka, ki mu ga je očitno in izrečeno privoščil, ker pač vloga v Milk ni bila njegov presežek v karieri, niti ni ponujala možnosti, je pa bila vloga s preferenco v politični korektnosti. Itd.

    Je pa zanimivo, kdaj pa kdaj pobrskat po spominu, kako nekateri veliki kalibri kar izginejo s scene, čeprav si je vredno že zaradi njih ogledat film, ker ne znajo ustvarit povprečne vloge in so neverjetno karizmatični. Oldman je že tak primer, pa William Hurt na primer in še jih je. Medtem ko moramo kar naprej prenašat Cruisa v najbolj promoviranih filmih, pa tudi v paletici vlog, ki jim ni bil kos, ker preprosto ne stoji in je vsako rolo, kjer bi se lahko izkazal, preprosto prevreščal in to je to po njegovem mnenju … hehe … Noro.

  59. fimoljub - 6.07.2012 ob 10:52

    Se sploh poslušaš, Simona? Ti torej lahko (prva) žališ, jaz pak ne. (Pa pustiva, da se ti absolutno ne sanja, kdo sploh sem, in da je to moje prvo vključevanje med komentarje na tvojem blogu.) Tvoje osebne kritike so konstruktivne, moje pa zgolj primitivne. Ti imaš pravico, da te kdo napačno interpretira, jaz je seveda nimam. Tudi imaš povsem jasne vsebinske argumente, za razliko od mene, ki sem kajpak šovinistični ignorant. Upravičena si do neskončnega komentatorskega masturbiranja na blogu nekega “misleca naglas” (ki te je sicer že zdavnaj blokiral), nato pa meni očitaš taisto bockanje z njim. Ti imaš pravico do (od večine vseh drugih) drugačne interpretacije nekega umetniškega dela, jaz pa sem zgolj oportunistični nevedni fotokopirec, ker izhajam iz postavk puhlega mainstreama. In kaj je najbolj ironično od vsega (razen huronskega vica, da TI meni očitaš predolg sestavek, fucking hilarious): tvoj prijatelj Gartner še po 27 letih blogarjenja in 4,3 milijardah videnih filmov vztrajno piše marcel-wannabe nebulozne, čelni reženj parajoče in še tako povprečen IQ zatirajoče idiotizme, na kar ga jaz (ali kdorkoli drug, večkrat tudi ti sama) opozori, on pa trmasto sika nazaj, zakaj vendar “ne debatiramo o samem filmu” in ne zgolj o njegovi “recenziji” le-tega? Se tudi tukaj prepoznaš? Nah, I didn’t think so. Evo, ti ljubeznivo posvečam svoj zadnji prispevek, pa že vnaprej oprosti za njegovo silno plehkost, populizem in obče nerazumevanje.

  60. Sašec - 6.07.2012 ob 12:57

    @Simona

    Ja, se strninjam…no, to s podcenjevanjem sem mislil na sistem nagrajevanja in višine honorarja, ki spet pada v koš omenjene mentalitete. Hočem reč, da je vrednostni sistem, kdaj in na kakšen način na nekoga pokazati s prstom, ga izpostaviti, izjemno pomembna gesta za spreminjanje mentalitete, na kateremkoli nivoju. Kot si napisala, to da npr. Oldman še ni dobil Oskarja, je skrajno nedopustno, ne glede na paleto vlog, ki so mu ponujene in honorarji, ki verjetno niso slabi,bi pa lahko bili vsekakor boljši. Fama, ki se vije okoli njega, pa je nakaj najbolj perverznega – zakaj? Ker se iz njegove osebnosti na ta način poskuša narediti nekaj “butičnega”, čeprav bi moralo njegovo delo konzumirati čimvečje število ljudi, saj, tako kot ti, umetniški akt dojemam kot nekaj edukativnega. In kaj bolj privabi v kina kot nagradni piar. Mislim, da je omenjena fama zanj, za njegovo delo zelo slaba tolažba. In seveda zelo primeren izgovor za vse poltalentirane Cruze in Diazke, ki jih je vse več.
    Četudi se recimo danes sprijaznim z približno verodostojnostjo nagrade Oskar, pri ustanovitvi le ni bilo tako, glede na to, kdo jo je dobil in zakaj. Še huje je to, da se tudi evropske nagrade po istem vetru obračajo in poskušajo na isti način s svojo politično korektnostjo, ki vedno izpade nekorektna, podeljevat nagrade in utemeljevat svoj iztegnjeni kazalec. Ni prav,ker v izhodišču ti festivali niso bili ustanovljeni zato.
    No, najhuje je seveda pri nas, ki pa niti približnega leporečnega vrednostnega sistema nimamo in se ga tudi ne trudimo imet. Od cehovskih pa do najvišjih Prešernovih nagrad se opleta kot s starimi gatami, ki so tako razvlečene, da so danes bojda že kar vsakemu prav, da le ta pravi čiča v komisiji. O etiki pa ne duha ne sluha…

    Sem vedel, ja, da sta si Wattsova in Kidmanova zelo blizu, obe sta Avstralki in se poznata že zelo dolgo časa.
    Wrightova je pa tudi ena žalostna zgodba. Mož ji je pomagal v toliko, da je zraven promoviral predvsem sebe. Zato pa je naredila, zame, največjo vlogo v filmu “Loved”, z omenjenim Hurtom, kjer moža ni bilo na spregled, hehehe.

  61. Sašec - 6.07.2012 ob 12:58

    Se popravljam, je bil mož zraven, ampak v senci, kar je skoraj isto…

  62. Simona Rebolj - 6.07.2012 ob 17:21
    Simona Rebolj

    filmoljub:

    O, ja, se poslušam in berem, še predobro. Ti pa očitno ne razumeš ali pa nočeš razumet, ker ti ne pride prav. Ti bom na kratko pojasnila, o čem govorim, in če ne boš imel direktnih vsebinskih pripomb, nima smisla, da pišeš absolutno predolge komentarje za skopost vsebinskega sporočila, katerih namen je le prepucavanja na način nekih stigmatizacij, trditev brez konteksta in celo zmišljevanja in podtikanj.

    1. Sem že zapisala, pa očitno nisi prebral ali pa razumel, da lahko zaradi mene preklinjaš ali žališ kot nor, če hočeš, a le v kontekstu vsebine. Imet moraš torej repliko na vsebinskem nivoju, torej o tem, o čemer teče debata. Če mi želiš zaradi poante o nečem vsebinskem kaj povedat, na kar bi človek lahko imel spet povratno repliko. Žalitve zaradi žalitev, ker je nekdo čustveno razrvan, me ne zanimajo. Zanima me kvečjemu razlog, zaradi česar mora pa oseba imet sposobnost objektivne distance na osebnem nivoju in s tem povezano iskrenost. mene za fajt boli kurac in nič ne pomeni. Včeraj se zgodi fajt, jutri lahko popolna sloga. Nepomembno. Če si karakter. Zato me sploh ne zanima, kdo pravzaprav si? Se poslušaš in bereš? Zakaj, zaboga, bi bilo pomembno, kdo si, če smo tukaj zato, da se pogovarjamo o vsebinah, ki jih plasiramo na blog in razvijamo skozi komentarje. Vse o tebi, kar je tukaj pomembno, je to, kar lahko izberem iz komentarjev. Če bi šlo pa za zmenek za na sladoled, bi se pa lahko pogovarjali, kako zanimivo je morda, kdo je kdo. Tudi to, kdo se prvič vključuje v neko debato na nekem blogu ali desetič ali stotič, je, ama, absolutno nepomembno. Razen če nekdo dojema komuniciranje na blogu kot stvar diskurza na osebnem nivoju, kljub temu, da je celo anonimen. In ima ob tem očitno neke zgrajene predstave, kako naj bi izgledal prci obisk pri nekomu na domu, pa drugi, tretji, desetič se pa že tepemo lahko, ker smo se ga sproščeno nažgali, prvič smo pa prijazni in zadržani in tudi če nam gre obiskovalec na kurac, rečemo, eh, se pač ne strinjamo, vsi smo samo ljudje, važno,da smo se imeli fino. Halo? Takih zabav z znanci jaz še doma ne oragniziram več, od svojega 20. leta dalje, ker me ne zanima in dolgočasi. Nikogar na blogu ne povabim, da pride na obisk, ker so vabljeni vsi, to ni sestajanje znancev, ki si želijo prijetne sprostitve in se z zabave vrže tistega, ki kvari vzdušje s provokativnimi pripombami, ker se ga je preveč nacukal. Tukaj so vsebinske pripombe zaželene, ni pa zaželeno prepucavanja ne imaginarnem osebnem nivoju, ker ne obstaja. To pomeni, da nikjer v mojem komentarju ne boš zasledil ničesar, kar bi se kakor koli vezalo na kar koli, zaradi česar bi morala vedet, kdo neki ti za svojim psevdonimom si. To pomeni, da pri meni flance o jamranju zaradi sovražnega govora, ne padejo na plodna tla, ker me zanima kakršen koli govor le zaradi vsebine in ker so zame tudi polikani prijazni govori lahko še bolj idiotski in škodljivi, če so njihova vsebina, namen in poanta takšna. Nisem zagovornik Spletnega očesa, ker je to le igrica, da ima lahko ena bejba in še nekaj ljudi službo in plačilo, da ne izbrskajo niti 5% sovražnega govora, vrednega prijave, še od teh pa 5% pa seved ani razloga za sankcije, medtem ko ne bi prepoznali, niti našli nobenega bloga ali komentatorja, ki bi leto dni opozarjal, da bo nekega dne postrelil vse na dosegu roke tipa breivik, ker pojma o pojmu nimajo, niti jih v resnici posamezne vsebine v vzrokih in namenih ne zanimajo. Torej so nekoristni in butasti. Zato, filmoljub, kdor koli že si, ne boš našel v komentarjih od mene nobene žaljivke, ki ne bi bila vkomponirana kvečjemu v komentar o vsebini, o kateri teče diskusija in ne boš našel stavka, kjer bi ti očitala žaljivost ali poniževanje na osebnem nivoju. Na osebnem nivoju ne trpim, ama, nič in me take fore kvečjemu zabavajo. Opozorila sem te na poniževalnost do obravnave vsebin. Torej, nič ni narobe z omembo domnevne dobre sprejetosti določenega filma pri publiki ali delu kritiške javnosti, ampak z vzrokom za omembo, ki je vstavljen v kontekst poskusa relativiziranja pomena mnenja nekoga drugega. Saj si dopisal še druge stvari. To pa je prepucavanje na osebnem nivoju, pri čemer skuša sogovornik, ki nima replike na vsebinskem nivoju, popolnoma diskreditirat pomen posanih argumentov kot samo po sebi umevno nepomembne. Pri tem se tak akt podlosti ujame v lastno zanko, saj bi moral najprej ukinit s svojimi mnenji sebe, če goji takšno mentaliteto sam. Gre torej za opombo na nesprejemljivo diskreditacijo diskusije kot take. Ne za sporočilo, da jaz v kuhinji jokam, ker me je nekdo ozmerjal ali užalil in želim opravičilo, ker sem to jaz. Nisi moj mož, brat, prijatelj, torej me boli kurac.

    2. Imaš pravico, da napačno interpretiraš, nimaš pa moralne pravice, da ignoriraš pojasnilo napačne interpretacije, a se vseeno odzivaš s podtikanji in lažmi, da pojasnila ni. In ko ga dobiš ponovno, spet ne podaš replike, ker je očitno nimaš, zlorabljaš pa tipkovnico za pizdenje na osebnem nivoju in celo za podtikanje. Tokrat spet … uporabiš besedno zvezo, da naj bi bil bojda šovinistični ignorant, čeprav nikjer ni ne duha ne sluha v mojem komentarju, da bi te iznačevala za šovinista in da bi bil v tem kakršen koli problem. Napihovanje zaradi napihovanja torej. Viš, to me ne zanima. Zapisano je le, da si ignorant, ampak tudi pojasnjeno, zakaj in do česa. In sploh … kakšna korist je od naštevanja nekih pavšalnih označb, ki jih posreduješ v komentarju? Nezanimivo. Zanimiva so le pojasnila in raje natančno citiranje, na kaj se nekaj nanaša, kot pa pavšalno povzemanje nečesa, kar ni jasno, od kod, zakaj in čemu na ljubo na vsebinskem nivoju. Še vedno nič o filmih, argumentih v umetnosti, razmerjem med substanco in vizualno obrtnim pristopim itd. Brezveze. Povej, kakšni so tvoji argumenti ali pa nič. Repliciraj že enkrat na moje argumente, namesto da jih ignoriraš in jokaš o najinem virtualnem osebnem razmeju, ki z moje strani ne obstaja in zavračam takšen način. Moja virtualna razmerja se dovijajo izključno na vsebinskem nivoju, zato se mi tudi jebe, ali se kdaj spičimo ali se nikoli.

    3. Na blogu “misleca naglas” sem komantirala, kadar se je mislec na glas lotil neke tematike, ki je družbeno ali drugače pomembna, a jo je obdelal na kretenski način. Včasih sem komentirala tudi zaradi naslova kot takega. Zakaj ravno pri mislecu naglas? Zato ker gre za visoko obiskan trivialen blog in gre za bazen populacije, kjer je, če je čas in volja, dobro pustit kakšen komentar, ki malo razpiha bedastoče naših volivcev in potrošnikov. To je vse. Da sem šla mislecu na glas na jetra, je vendar jasno. Ampak mislec na glas se je spuščal v osebno motivirano fronto in si skušal tako še pridobivat klike, Simona pa svojega bloga nikoli ni uporabljala za to in se ji je jebalo za obrekovanja na nivoju najstnic. Na primer takole:

    http://iztokgartner.blog.siol.net/2010/04/15/je-simona-rebolj-postala-urednica-blogosa/

    Kot je kasneje že iz prvega komentarja razvidno, mislec na glas seveda laže, ker mu ni nič izpod časti, saj ga Simona Rebolj na svojem blogu v zapisih nikoli ni omenjala (šele v tem o bedastočah Divjaka prvič, pri čemer spet ni pomemben on osebno, ampak percepcija politikantske podlosti v tiskovini, ki se sprevrže v objavljanje idiotizmov in dezinformacij). Jasno je tudi, da misleca žre predvsem to, ker je napadan zaradi vsebin! Simona torej tam ni masturbirala na osebnem nivoju, ampak kritizirala vsebino. In to je problem.

    Potem spet taki izpadi otrok, kakršnih na mojem blogu ne boš našel:

    http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/12/simoni-rebolj-se-je-odfukalo-do-konca-pizda-materna-da-res/

    No, to je seveda zelo zabavno. Z masturbatorksega vidika. Je pa jasno, da gre spet za problem, ker sporočilo in vsebina ne tekne obnorelemu fenu nekega zvezdnika. Torej spet ne gre za masturbiranje na osebnem nivoju, razen z vidika, da drugi dojema neljubo vsebino kot izključno oseben napad. Kar je, ja, komično.

    In še problem skozi oči misleca na glas, ki ga zdaj tudi ti izpostavljaš kot problem:

    http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/05/17/ce-ti-je-vsec-moj-blog-si-zabit-kreten-ce-padas-na-tistega-ki-ga-pise-simona-rebolj-pa-si-hud-intelektualec-in-pametnjakovic/

    Jebi ga. Ni moj problem. Kaj, zaboga, oseba s takim razmišljanjem hoče? Vsak naj si s svojimi vsebinami kroji svoj imidž in vtis pri ljudeh. Vsebine so, kakršne pač so in sprožajo vtist, kakršen pač je. Ciljno publiko si vsak kroji sam. No, ker je postal mislec na glas prepričan, da njegovim vsebinam škodijo komentarji moje malenkost celo pri njegovi ciljni publiki, me je lepega dne blokiral, kar veliko pove o njem. O meni govori, kar je treba, moj blog, kjer tudi niso nikoli blokirani tisti, ki komentirajo vsebinsko. Kakor koli že. Jebi ga. Imam dovolj dobro mnenje o svojem pisanju in tudi vem, zakaj, tako da se mi jebe, kaj si kdo misli in me ne skrbi hipotetičen bralec, ki bi me imel za idiota. Menim namreč, da je to lahko le idiot. Naduto? Ne bi rekla. Samo iskreno, ker vsi o vsem itak vemo, kako stvari stojijo in kaj kdo kam vloži, zakaj in česa in zakaj se poslužuje, da bi bil bran. Torej, nikoli ti nisem očitala bockanja z njim. Kako neki. v zapisu, kjer te omenim kot blogerja, ki piše filmske recenzije, vpletanje gartnerizmov omenim celo kot duhovit in skozi direktno primerjalno prizmo posrečen detajl koncepta. Žaljiv zapis, ki ti ga je namenil in so ga na blogodu celo dali med priporočila, pa dojemam kot totalen flop administratorjev, ki najbolje le še dodatno dokazuje, da se gredo urednikovanje blogosa neki polpismeni nevzgojeni froci, ki pojma o pojmu nimajo, in da ta scena ni za nikamor. Sramota Siola. Totalna. O čem torej bluziš??? Opozorila sem le, da nočem takovrstnega bockanja, padca na tak nivo na mojem blogu, s tabo ali s komer koli drugim. Ker si začel s takimi komentarji. Kaj kdo komu, kdo je glup, kdo pameten, kdo kaj sme, kdo česa ne sme. Vsi lahko vse.

    4. Spet. Nikjer nisem zapisala, da si oportunistični nevedni fotokopirec. To je spet ta nivo podtikanja, napihovanja, nakladanja, ki ni ničemur vsebinskemu v namen. Ni stvar dobrega karakterja z ustrezno osebno distanco. Zapisala sem le, da lahko le kopipejstaš vsebine, kakor se splošno reklamirajo, v kolikor sam res verjameš, da je posamezno mnenje irelevantno in argument pomeni le stvar splošnega konsenza. To zelo jasno vsebinsko sporočilo, ki ga ti podlo ignorantsko iztrgaš iz konteksta, potem pa napihuješ in zlorabljaš za osebno prepucavanje in jokcanje, kdo ima pravico bit osebno užaljen. To ni za nikamor. Tak nivo pri meni ni dobrodošel. To je nivo vlatka bloga, kjer jaz nisem sodelovala nikoli, tudi ko sem bila omenjana in na tak način vabljena k prepucavanju. Dolgočasi me!!! Če bi mislila, da pišeš le oportunistične fotokopirne zapise, bi že zdavnaj frčal iz moje blogrole. In če kdaj frčal boš, boš izključno iz razloga, če bi prepoznala, da vsebine niso (več) dovolj branja vredne z več vidikov. Se zgodi. In nikoli zaradi zgolj nestrinjanja z vsebino ali celo zaradi morebitnega prepira na osebnem nivoju. Vprašaj sebe, če premoreš tak karakter?? Vprašaj raje sebe, kaj si pravzaprav lahko misliš o sebi. To je namreč osnova. kaj si drugi mislijo o tebi, ni niti pol tako pomembno.

    5. Zdi se ti joke, da ti očitam predolge komentarje??? No, meni se zdi pa omembe nevreden svetovni joke, da to ni jasno. Zakaj? Ker sem avtorica znakovno dolgih zapisov in komentarjev. A to je vse? No, to zame ni dovolj. Predlog tekst je tisti, ki porabi veliko znakov za zelo kratko in vsebinsko skopo sporočilo. Večina znakovno kratkih zapisov po internetu in po medijih je absolutno razvlečenih in predolgih. Za bralno polpismene bumbarje, za katere je treba porabit deset vrstic za eno ušivo stokrat prežvečeno sporočilo. In tega so povprečni bralci veseli. Je kratko, pa še retorično in vsebinsko skopo, torej enostavno razumljivo. Pripravljena sem torej dokazovat razliko med tekstom, ki je lahko dolg, a je notri za dolžino veliko informacij, sporočil, vidikov in argumetov in med tekstom, ki porabi 5000 znakov za dve skopi sporočilci, pa še to mogoče na slogovno aboten način za otroke. Če teh razlik ne razumeš, nimaš moralne pravice, da se jeziš name ali me hruliš. Lahko mi samo dokazuješ na konkretnih primerih, da nekaj ne drži. Če se ti ne ljubi, imaš za to moralno pravico, ampak to vsak vzame nase, kaj se mu ljubi in kaj se mu ne. Ni drug kriv in žleht, če se tebi ne.

    6. Ne, ne prepoznam se v tem, kar si navedel kot pogoste izbruhe misleca naglas. Jaz nikoli nikomu nisem zabrusila, naj ne komentira mojega zapisa, ampak samo predmet tega, o čemer moj zapis govori. To bi mi moral dokazat in ne le natolcevat! Jaz opozorim le na komentiranje vsebine in ne prepucavanja na osebnem nivoju in kdo je užaljen ali ni užaljen, ker je on. Prosim za vsebinske replike. Tebe sem torej okrcala, ker nisem dobila vsebinskih replik. Le izraz ne strinjam se, potem pa kup hruleža na osebnem nivoju. Vse že stokrat natančno našteto. Če me ti tukaj prepoznaš, si lahko samo skrajno neskoncentriran ali pa goniš naprej žlehtnobo zaradi prepucavanja na osnovnem nivoju. Tega mi pa še mislec na glas ni nikoli upal očitat, ker bi izpadlo celo zanj pretrapasto.

    7. Ne maram, da se mi kdor koli opravičuje za kar koli, kar izreče ali stori. Če ne želi nekaj storit, naj tega ne počne, ali pa naj stoji za svojimi besedami in dejanji. Še posebej ne maram, če je to zgolj vljudnostni formalizem, ker ne maram formalizmov. Zato se ti jaz za nič opravičila ne bom, ker stojim za vsem izrečenim, na osebnem nivoju pa to ne pomeni nič dokončnega. Babje kuhanje mule je za pičke. Jaz pa nisem pička, ker nočem bit. Tako preprosto je to.

  63. Simona Rebolj - 6.07.2012 ob 17:50
    Simona Rebolj

    Sašec:

    Ja, seveda se popolnoma strinjam. Moj vidik tega “butičnega” statusa se je kot tak navezoval na srenjo, ki šteje za osebni ego, torej kritiška javnost, ki tudi, če hinavi, ne zanika butične vrednosti in tistega dela populacije, ki spremlja filmsko sceno in produkte ne le s pozicije kokica zabave. Koga briga percepcija in mnenje kokičarjev ter populističnih hajpov v kritiških vrstah, ki so ugrabljeni in zlizani z jet setom dobičkarske produkcije, v kar spadajo tudi kreacije rumernega faktorja presenečenja. Ampak seveda imaš prav, ker je kokičarska masa zrcalo večine in ustvarja pogled povprečja, ki je iz teh razlogov, ki si jih navedel, tako nizkoten. To se tudi poklapa s tem, o čemer večkrat skozi zapise pizdim, da razlog za jamranje, kar se mentalitete pri vprašanjih politike, družbe in kulture tiče, pač ni dober izgovor le na način, jebi ga, tam spodaj so bebci, mi tu smo pa elitno pametni in ne jebemo triviale. Pajade! Točno tako, kot si zapisal. Še sodelujejo, krojijo in spodbujajo jo. Z ravnanjem na trivialen, brezhrbteničen način na mestih, kjer naj se tako ne bi postopalo, z ignoranco do triviale pa kokičarska populacija tudi ne dobi kritične opozicije na mestu, kjer je. Komu torej pametnjakoviči solijo pamet na okroglih mizah za pet prijateljev, ob čemer celo ravnajo, čim se priložnost ponudi, sami ujeti v populistično, politikantsko in klientelistično mentaliteto. verjetno res premalo spremljajo komercialo in trivialo, kakor se suče po pravilih igre, in ne zagledajo sebe v odsevu … hehe … Ja, in o etiki ne duha ne sluha, ker se z veseljem sprejme vidik, da etika pomeni etiketa. Če sem z etiketo posvečen, sem etičen, kar koli že zganjam. Prijatelji in ideološki zavezniki so me posvetili. Ni čudno, da monarhija ni mrtva, celo tam, kjer naj bi že sprejeli mentaliteto demokracije, bojda.

    Ja, to sem vedela, da sta obe Avstralki, ampak Avstralija je velika, onidve sta bili pa najboljši proijateljici in sošolki v srednji šoli.

    V Loved je bila fantastična. Zame v bistvu že v State of Grace, čeprav je bila tam v senci že zaradi šopka velikih – Penn, Oldman in Harris na kupu … hehe … Ampak je opazno dobro parirala. Ima pa ženska med drugim tudi nekaj čez oči, da bi si jo po mojem redko kdo od slikarjev upal portretirat, ker bi moral ujet to trpkost v pogledu, kar ni mačji kašelj, ker bi moral razumet, od kod ji.

    Mimogrede … ne vem, če sem na blogu kdaj linkala in tudi ne vem, če poznaš in si že kaj gledal intervjuje Inside the Actors studio:

    http://www.youtube.com/watch?v=uQ9SYetisPc

    http://www.youtube.com/watch?v=Gt6bI4NcIAg

    mi je požrlo kar zajetno paleto uric. Voditelj je blazno pocukran od zganjanja fame nad veličinami na stolu … hehe … ampak vseeno gre za ene redkih intervjujev, kjer lahko igralci in režiserji, ki so povabljeni, povejo res kaj zanimivega o svojem delu in o sebi. In je včasih kar presenetljivo, kakšen vtis pustijo, glede na predstavo, ki si jo ustvariš sicer. Hočem reči, da niso najbolj zanimivi tisti, od katerih bi pričakoval, in obratno. Fajn. Zame kar droga.

  64. Sašec - 6.07.2012 ob 22:14

    @Simona

    “ampak Avstralija je velika”

    hahahahahaa!!

    “…Ima pa ženska med drugim tudi nekaj čez oči, da bi si jo po mojem redko kdo od slikarjev upal portretirat, ker bi moral ujet to trpkost v pogledu, kar ni mačji kašelj, ker bi moral razumet, od kod ji. ”

    Ja, lepo si zapisala. Makarovičeva ima en zelo primeren verz, ki pravi : …pa si padel na obraz, ker si vedel, kar vem jaz…
    Po moje ji od tod tak pogled čez oči…;-)

    Se ti pa globoko priklanjam za linke, ker nisem vedel zanje, pa so res dragocena stvar!
    Sedaj si downloadam “Safe” z Moorovo, ker ga še nisem videl, pa se mi zdi, da je vredno…v intervjuju me je očarala.

  65. filmoljub - 7.07.2012 ob 19:05

    Ne oglašam se, ker bi hotel imeti zadnjo besedo, ampak le toliko, da pojasnim dve stvari.

    1. Lahko da marsikdo meni, da sem pravzaprav enako primitiven idiot kot Gartner (recimo da kvečjemu za spoznanje bolj artikuliran, ali pa še to ne), nekakšna njegova druga plat ali/in nasprotje. Ampak, če popolnoma nič drugega, me od njega loči neka malenkost (in pazi, TO je argument, podkrepljen z dejstvom, ki ga lahko kadarkoli kdorkoli preveri, na mojem in na njegovem blogu): Gartner v vseh 26.5 letih bloganja bodisi v komentarju ali v prispevku ni NIKOLI priznal, da se je kadarkoli glede česarkoli zmotil (razen če šlo res za kakšen banalen zatipkan lapsus) ali v čem pretiraval ali se malce nerodno izrazil ali karkoli spregledal — bognedaj, da bi se kadarkoli komurkoli glede česarkoli opravičil. Skratka, on in papež sta absolutno NEZMOTLJIVA. Raje iz pasje riti na vse kriplje vleče vse mogoče in nemogoče izgovore, pretveze, laži, žaljivke, groteskne primerjave in nesmiselne asociacije, kvazi-argumente, nelogične “racionalizacije” in se zapleta v čedalje večji kup dreka lastne nedoslednosti, kot da bi preprosto rekel: fuck it, prav imate (glede tega-in-tega). Ampak jebi ga, prekletstvo in paradoks dunning-krugerja je prav patološka nezmožnost samokritike, kaj čmo.

    2. Da ne bi kdo mislil, kako sem užaljen ali kaj takega. (Imaš pa prav, da se mi ne da na široko razglabljati. Sem pač len.) Te dni je naporno in vroče in še polna luna je menda bila pred kratkim. Nesporazumi in verbalni dvoboji se zgodijo in s tem ni nič narobe. Še stari zakonci imajo raje občasen prepir, vsaj ni dolgčas. Ampak beseda ni konj. Še naprej z zanimanjem berem tvoj blog.

  66. Vanja - 8.07.2012 ob 23:51

    Profil megalomanskega z romantiko obsedenega značaja, ki je do obupa razočaran nad preslabimi kartami, ki jih je dobil v roke za igranje svoje vloge v življenju

    Hello!!!! sem se našla ;-)

    filma nisem gledala, sem pa uživala v tvoji kritiki…dobro napisano, neverjeten smisel za psihologijo…

  67. Nidurun - 9.07.2012 ob 04:29

    brata cohen sta me s svojim filmom, ki sem si ga ravnokar ogledal, navdahnila, da tistim, ki ljubijo film in warhola, postavim vprašanje:

    http://shrani.si/f/2p/Gg/1z31ugwb/obrother.png

  68. Simona Rebolj - 9.07.2012 ob 20:34
    Simona Rebolj

    @Sašec:

    Ja, so dragoceni in veliko jih je. Končno malo smiselnega pogovora o stvari. Uživaj!

    @filmoljub:

    Jaz prav gotovo ne mislim, da si primitiven kot Gartner, niti kakor koli drugače podoben. Valjda, da ne.

    Tako da … gremo na novo stran.

    @Vanja:

    Oooo … me veseli, da si se našla, ne le v stavku, ampak tudi kot glas na blogu. Te moram res najprej najt v tekstu, al’ kaj:):)

    Karte so itak jebena stvar in v tem smislu mislim, da imaš kar zajetno družbo po svetu. Z mano vred. Vsaj do neke mere. Kar se ostalega tiče, pa niti ne … hahaha … Z romantiko obsedeni so pa skoraj tako redki dandanes kot dobre karte v rokah.

    In hvala!

  69. Vanja - 10.07.2012 ob 00:01

    preslabe karte ja, verjamem, da je zajetna družba;-), we all think we deserve much better….obsedenih z romantiko jih je pa res malo, hudiča to zna človeka res zafrustrirati…..
    In ja, hvala tebi!

  70. bp - 10.07.2012 ob 12:24

    od “preslabih kart” za rock’n'roll backstage do “to mi pripada” tehno lizik ni daleč, morda toliko kot od 8 1/2 do Devet: porežeš sanjarije, dodaš bleščice in lubrikant (oz. viagro)

  71. Nidurun - 10.07.2012 ob 13:36

    romantični bullcrap lepih duš, ki jim je vse vso daljavo blizu.

    ko smo že pri devet. mene je zadnjič prav fino pogršalo, slava mu, tole:

    http://www.knjigarna-beletrina.com/knjigarna/beletrina/devet/2537

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !