Simona Rebolj

« | | »

PADLI KULT ROKENROLA

9.07.2012

KAJ PA TI POSLUŠAŠ?

Ko smo bili še najstniki, se je na polno serviralo vprašanje, ko si nekoga šele spoznaval: “Kaj pa ti poslušaš?”. Izjemno pomemben člen identifikacije, ki je formiral družbe, določal prijateljstva, usmerjal način življenja v prostem času, določal kraje druženja. Za tinejdžerje je odgovor na vprašanje, kaj pa ti poslušaš, pomenilo pravzaprav politično stališče, zaradi katerega so se bili pripravljeni tudi skregat povsem primerljivo strastno, kot se fajtajo zapriseženi levičarji in desničarji po gostilnah in forumih. Nekoč je nek moj znanec iskal zob po tleh. Divji fen rokenrola je trčil ob soseda, ki je včasih nabijal neznosne Wham, Madonno in podobne “sovražnike” dobrega okusa. Nekaj časa sta oba neobzirno tekmovala, kdo bo glasnejši, potem sta odnehala, ker je po prijavi zaradi razgrajanja posredovala policija, a neke noči sta se srečala v nočnem baru in se na žalost zapletla v klepet. Jebi ga. Vespači so srebali en koktejlček pet ur, rokenrolovec pa je izpraznil že zavidljivo količino pira, tako da končni rezultat obračuna ni bil presenetljiv.

Generacija potem odrašča in večina trdi, da so postali zreli in spoznali, kaj pomenijo resnični izzivi življenja. Vprašanje, kaj pa ti poslušaš, postane vir posmeha. Kozlarija za otroke, ki pač živijo za minljivo zaljubljenost, seks in muziko. Odrasli vedo, kaj je ljubezen, ki se jo goji in traja, zato o seksu in ljubezni kasneje kramljajo v zakonskih posvetovalnicah in po sodiščih. V resnici seveda ta večina še vedno pojma nima o ljubezni, niti se ne sprašuje o smiselnih ali vsiljenih oblikah odgovornosti, kakršna koli poglabljanja v osebni smisel, politiko, zgodovino, vprašanja družbe se preparirajo povsem enako površno in naivno, kot se dosoja nevšečne karakterne lastnosti povprečnemu pubertetniku. Večinoma se ne zgodi nič drugega, kot da so formalno odraslim predložene določene zahteve ali družbena pričakovanja obnašanja, pri čemer ljudje tako okamenijo od strahu, kaj in kako bodo sami s seboj, da izgubijo smisel za romantiko, vizijo in ustvarjalno naivnost. Ne kregajo se več zaradi tega, kaj kdo posluša, ker jim itak nobena melodija ne seže več do srca, pa do genitalij tudi ne, ampak se na popolnoma enak način, le na mnogo manj argumentiran in mnogo bolj banalen, kregajo, kdo in zakaj pristransko in obsedeno zagovarja določeno politično opcijo. Tistim, ki se jim ne ljubi niti s tem ukvarjat, se pričkajo s sosedi zaradi koščka zelenice ali grenijo življenje sodelavcu z idiotskimi izbruhi tekmovalnosti. Tako da na koncu kroga postane vprašanje, kaj pa ti poslušaš, spet najbolj smiselno od vsega. Že odgovor, kaj je nekdo nekoč s strastjo poslušal, mi pove mnogo več o človeku kot CV, politična orientiranost in stan. Ko mladina postavi takšno vprašanje, morda ne ve, kaj pravzaprav sprašuje. Ko bodo odrasli, bodo okameneli od skrbi, pomanjkanja svobode, miru v duši in idealov, in bodo večinoma prepričani, da je takšno vprašanje popolnoma brez smisla. Kar tudi drži, ampak le na strani tistih, ki so sami ostali brez bistva svojega osebnega smisla. Brez tistega, za kar je najboljša metafora pravzaprav glasba. Melodija duše in ritem duha.

Verjetno se danes mladi še vedno pričkajo in združujejo predvsem na podlagi tega, kaj kdo posluša. Vsaj upam, čeprav dvomim. Kapitalistična wannabe filozofija trga, tehnologije in ekspanzija komentarjev, ki je povzročila razdrobljenost pomena misli, je iz vsega skupaj ustvarila precej nerevolucionarno, sprijaznjeno in sterilno vzdušje. Populizem zaradi populizma. Populizem brez zvrsti, brez žanra. Populizem kot zgolj še nasveti za šoping. Ritem brez poezije. Tehno kot odmev prometa, žaganja in kovanja. Industrialni zvok, ki prebuta histeričnega, brez smisla hiperaktivnega in napetega mulca kot elektrošok, da se po seansi prebudi sprijaznjen in otopel ter odroma discipliniran neperspektivnim izzivom naproti. Mladost postane sinonim za ne-umnost in pasivnost. Nič več strahu pred brez – umnostjo in drznostjo. To so proizvodi permisivne vzgoje otrok cvetja, ki je pravzaprav pasivna. Najbolj s trendom podprta droga so tabletirani proizvodi psihiatrije – amaterski in uradno pakirani. Ambicioznemu rejvarju seže ambicija do fantaziranja o zavidljivo profitabilni umeščenosti v sistem ali zavidljivem izigravanju sistema, kar je eno in isto. Če obleži na pesku izven sistema, je samo kreten, ki ga je pač povozil emšo. Sem z zanimanjem občutila to sceno in vem, v čem je štos, vendar je na koncu koncev odzvenelo neizpodbitno dejstvo, da še nikjer nisem srečala toliko praznih, nezavedno nervoznih, narcisoidno agresivnih in slaboumnih ljudi. Nikjer in nikoli! Popolnoma nemogoče se je zlit s tem vzdušjem, ne da bi izklopil možgane in ubil libido. Kila kokaina ne bi pomagala. To so naekstazirana viagra fukanja na suho. Fukanja zaradi fuka. Kot množična četvorka z edinim ciljem vpisa v Guinnessovo knjigo rekordov. Duhamorno, neustvarjalno in totalno neperspektivno. In to je potomstvo otrok cvetja? Logično. Liderji za električnimi kitarami in mikrofoni so pomrli, obupali ali pa so jih po(d)kupili. Potomstvo otrok cvetja se je rodilo v obup, pasivno vzgojo in razcvet trga kot edino ideološko stališče, ki ima vpliv.

REVOLUCIJA BREZ ROKENROLA

Temu primerno je na stranski tir trenda znotraj popularne glasbe izrinjen rokenrol, ki bazira na naboju revolucionarne, ali pa vsaj uporniške klime, v intimnem in družbenem smislu. Temu primerno se obnašajo “revolucionarji” po ulicah. Brez revolucije, brez misli in brez “muzike”. Ne vemo, kva pa oni sploh poslušajo, še manj, kva hočejo povedat. Zdi se, kot bi rekli, hmmm, ne vem, vsega po malem. Ko bi prvi vrgel kamen (pa še to le zato, ker je nažgan, ne da bi vedel, zakaj), bi se hitro globoko opravičili za povsem deplasirano dejanje, ki nima svoje himne. Kaj himne. Tudi karizmatičnega frontmana ni. Edini opazen frontman servira karizmatične govore kar s prestola predsednika kapitalistične velesile. Še Bob Dylan počaščeno sprejme odlikovanje Baracka Obame. Himno mu ob inavguraciji pokloni Bruce Springsteen. “Uporniki brez muzike in frontmana” pa afne guncajo s Slavoželjnim Žižkom from Slovenia, ki bi se z veseljem podružil z Lady Gago, če bi jo vsaj zanimalo, kdo neki je ta gospod, in še bolj z veseljem afne gunca s penzioniranim hekerjem Mandaxom (lažnivcem v prevodu) Julianom Assangem, ki brezsramno žanje “slavo” priprtega in obubožanega vojaka Bradleya Manninga na ruski radijski postaji, kjer zabavata edinega političnega podpornika Putina. Čestitke!

Nobena glasbena zvrst, še najmanj rock, nikoli ni pomenila le oznake za pač enega izmed žanrov popularne glasbe, ampak predvsem informacijo o stanju duha. Rokenrol brez erotike, upora in prepričljivih čustvenih izbruhov pač ni rokenrol, le beden poskus. Bolj pomembno je, da se sila in barva duha sliši skozi ritem in melodijo, kot razume preko besedil, čeprav so bili seveda odlični rokerji tudi konceptu primerno odlični pesniki. Zato je popularno klišejsko vprašanje Beatlesi ali Rolling Stonesi že v kali smešno, tudi če ga sprejmem. Beatlesi naj bi spadali v sfero rokenrola? Ne me hecat. Prvi populistično dovolj prodoren bend za tisti čas in kraj kot abeceda, uvod v nekaj, kar se sploh še zgodilo in razvilo ni. Brez dvoma dostojna inspiracija za razvoj rokenrola. Učbenik za telebane tudi tistim, ki so sfero rokenrola odkrivali in tudi izumljali. Srži je bil sicer bliže začetnik Elvis Presley, če že, spogledovanju s countryjem v paketu in navkljub. Titula prebojnega benda v mainstrimovskem smislu bo za vedno njihova, vendar gre samo za uvod, ki se še ni približal bistvu. Tipičen dokaz za to je Paul McCartney, ljubljeni striček neke ostarele gospodinje, ki je podedovala bogastvo in titulo kraljice. Neprebavljivo antikarizmatična gospica, abotno dolgočasen Paul McCartney bi ji bil lahko sin. Hrošče pač z veseljem konzumirajo predvsem tisti, ki jih rokenrol v resnici nikoli ni zastrupil, ker ni obstajal kemični element v osebnostni strukturi, da bi se vezal na bit te spojine. Zato ni nenavadno, da imajo vsi navdušenci nad Beatlesi, kar jih poznam, toliko skupnega z navdušenjem nad rokenrolom kot “poezija” Saške Lendero s Francetom Prešernom. Druga skupina so tisti, ki jih cenijo in priznavajo kot kvaliteten uvod, njihovi albumi krasijo police, a so v primerjavi z drugimi albumi le zaprašen okras v dnevni sobi. John Lennon je ustvaril dve čudoviti baladi. Bil je baladnik, ne roker. In ustrelil ga je divji fen, ki mu je zameril prevaro, nedoslednost tistemu, na čemer je služil, kar se nerado omenja v javnih občilih. Tako to gre. In tako je nasploh crknila poanta rokenrola, kakršna naj bi bila z vidika recolucionarnih idej in upornih emocij. Da naj bi ga odstranila CIA? Zakaj neki. Saj ga je kvečjemu kupila.
Kdaj so nam ukradli rokenrol?

YouTube slika preogleda

ROKENROL BREZ REVOLUCIJE

Nihče ni in ne bi zastavil besede za omejitev zgornje meje bogatenja. Floskula, da denar ni vse in ne pomeni pravega vira motivacije za delovanje, je rezervirana za tiste, ki itak ničesar nimajo in jih revščina demotivira do konca in čez. Ko omeniš omejitev bogatenja v globalnem dogovornem smislu, pa neoliberalci zaskrbljeno zapiskajo, s čim neki bomo pa motivirali podjetnike, če ne s tem, da si lahko prilaščajo neomejene zaloge “zaslužka” (s simboličnimi davki). Da crkneš od smeha. Z višjim smislom življenja vendar, ustvarjalnostjo in altruističnimi dejavnostmi mogoče? Aja, saj res, to se pro bono pričakuje od obubožanih. Če se omeni UTD, postanejo vsi zaskrbljeni, da nas bo lenoba ljudstva pahnila v propad. Ob tem, ko že skozi celo zgodovino družbe pehajo v propad vojne, ugrabljene revolucije in demotivacija večine zaradi zategovanja pasu, da bi na drugi strani nezaslužna peščica nemoteno kopičila kapital brezmejno, legalno ali koruptivno legalno. Dobro prodajam zobotrebce, lahko kupim najboljše odvetnike, ker so na trgu kot plačljiva pravica do pravice, in zdaj sem noro pameten, čeprav v resnici bedak, in lahko vplivam na politiko vodenja družbe. Intelektualci naj pa jedo burek, da bodo lahko organizirali okrogle mize za pet prijateljev. Če jim bo sreča mila, jih zobotrebčarji in politični serviserji pokupijo za svoje namene in cilje, ki so brez dvoma plod izjemne inteligence in lepe duše družbeni blaginji in razvoju v dobrobit. Malo morgen.

V vsakem primeru ne želimo ukinit ali radikalno omejit dedovanja. Dediščina je krasna stvar, ki že v kali vzpostavi neenakopravne možnosti. Super. Ker se še zadnja obubožana teta ne bi z veseljem odpovedala skodelici, ki jo želi zapustit sinu, se ni za bat radikalnih globalnih sprememb. Zelo bo moralo pokat že za ušivo možnost ukinitve davčnih oaz oziroma izločitve iz poslovnega sodelovanja. Tako izjemni napredki nas čakajo. Do nadaljnjega nas Ciper prosi za pomoč. Vseh omenjenih globalno mentalitetnih kiksev, ki nam še vedno krojijo srednji vek, rokenrol ni rešil, niti ni želel, sicer se Rolling Stonesi ne bi fjakali naokrog z najdražjo tehnično opremo. Bojda jim moramo čestitat, da se še potikajo po odru, čeprav že leta nimajo več nič novega za pokazat in povedat. Miki mirno sprejme častno odlikovanje angleške kraljice. Hipiji bi ga nakoč raztrgali za takšno hipokrizijo, zdaj so potuhnjeno tiho. Razen Richardsa. Bono in Angelina Jolie je vse, kar se je (iz)rodilo. Dobrodelništvo kot akt slave, ki ne more postat prioriteten vir zgleda, ker nima smisla ob sistemu, ki ustvarja obubožane z obrestmi zadolžene sode brez dna na eni strani in kovalce dobička z obrestmi brez dna na drugi strani. Nateg stoletja po eni strani. Po drugi strani pa brez rokenrola ni nič in bi bilo brez dvoma danes še slabše. Brez rokenrola kot sile duha seveda. Vendar se rokenrol, tako v konkretnem kot duhovnem smislu ni samokritično nadgradil in razvil, ampak se obupano umaknil na obrobje. Odlikovanje Bobu Dylanu s strani predsednika države izpade kot dokončno obglavljenje potopljene ere upanja. Če Bob Dylan ni odklonil odlikovanja z ustrezno obrazložitvijo in se raje spokal kaj odbrenkat v park New Yorka, težko pričakujemo kaj približno podobnega od tistih, ki so se rodili v mentaliteto, kakršna se je vzpostavila po eri hipijade. Rokenrol v bistvu ni mrtev. Ideja ne more umret. Ključno vprašanje je, kaj se dogaja z dušo rokenrola. Nima prostora. Pojavi se duo The White Stripes, komaj zajamem sapo od presenečenja, da se je nekaj takšnega prebilo v ospredje, je že konec. Saj cenim občutek za pravočasen zaključek, a kar je preveč, je pa preveč. Še največ rokenrola je za sodobno tisočletje uspel lirično superiorno spravit na mainstream vešč in interpretativno ustvarjalen repar Eminem, vsaj dokler ni šel skozi terapijo zdravljenja od tabletomanije in izdal svoj najslabši album s pomenljivim naslovom Recovery. Tako vsebinsko sesut, čeprav še vedno luciden, ni bil še nikoli, zadet ali trezen, koga briga. Njegov problem. Rap premore izredno dobro konceptualno izhodišče za presežke, vendar so Američani verjetno dovolili, da se ta glasbeni žanr v okviru hip hopa razpase predvsem zato, ker je bila večina materiala primerek tako abotno primitivnega in polpismenega opevanja hedonizma, da ni strahu, da bi rasizem postal preteklost. Kar reparji imenujejo “underground”, je večinoma primerek popolne duhovne obubožanosti in ponavljajočih se kvantanj enih in istih oslarij na isti beat in z istim flovom v tri krasne. Eminem kot temna izjema je seveda belec, ki ga je podprla afroameriška hip hop reparska ikona in po tem dejanju karierno kolapsirala. Tupac je pač mrtev. “Bog” ima hudičev smisel za humor. V aktualnem času lahko preboj s spodobno kontinuiteto rokenrola, spodobnim prehodom v moderno obdobje in avtentično noto pripišem predvsem skupini Placebo. Revolucije se sicer ne gredo, premorejo pa zavidljivo zalogo smisla za erotiko, kar je dandanes na žalost že revolucionaren pojem. Placebo bi bil nekoč zgolj pop rock, danes je hard core.

PADLI KULT ROKENROLA

Povod za objavo, ki jo trenutno pišem, je gostovanje skupine The Cult v Kinu Šiški. V Slovenijo vedno pridejo brenkat ikone, ko so pravzaprav že penzionirane. Poklical me je znanec, ki ga že leta nisem videla, prepričan, da se bomo podružili na koncertu. Konec koncev sem ga ravno jaz nekoč navdušila za The Cult, tako za bajdvej. A sem pozabila, izdajalka, da nočem izrazit in plačat podpore legendam. Valjda, tega ne pozabiš nikoli. The Cult so zame še vedno sinonim za postpank rock in glam rock, ki so se dobro infiltrirali v čas štancomanije, diska in bleščic, in še vedno si kdaj pa kdaj trepljam psiho z njihovimi songi. Ravno zato mi na pamet ne pade, da bi se spravila v slabo voljo z obiskom koncerta leta 2012, ko se je vmes Ian Astbury že fino nažrl pisanih kolačkov in bolje filozofira, kot pa nastopa. Kolački bi lahko po njem postali zdaj sinonim za padec kulta rokenrola, revolucije pa tudi. Ko je eden izmed zgroženih fenov videl posnetek, kako se Astbury v jeseni življenja pizdunsko zabava, je zapisal, da ga je obupen prizor bolj prizadel, kot če bi se Robert Plant pojavil v reklami za L’Orealov šampon. Kakor koli … Že politiki me spravljajo v slabo voljo, zdaj se bom pa še potrudila zamorit na koncertu, ki se je zaključil že pred najkasneje dvajsetimi leti. Nikoli jih nisem videla v živo. Ko so bili na vrhuncu prepoznavnosti, sem drajsala komaj osnovno šolo. Ko so izdali album Sonic Temple, sem jih naštela šele trinajst in tudi zaslišala. Prvi komad za moja ušesa je bil sicer z albuma Electric, Aphrodisiac Jacket. In ja, tako zveni rokenrol v jedru, na tak ali drugačen način. The Cult so bili seveda optimalen testosteronski bend in za nekoga na pragu pubertete, ki je to z lahkoto požrl, je bilo vse skupaj kot vstop v deželo čira čara. Če se bom kdaj tako fenomenalno počutila, se je bilo celo morda vredno rodit, se je podilo po glavi. Niso komplicirali, ampak tisto, kar rock mora vsebovat, so pač imeli. Dovolj za začetek. Le pri določenih komadih, ki so postali komercialno najbolj razvpiti hiti, so bili za moj okus preskopi, predvsem v besedilih. V mislih imam hita za rajo Fire Woman in Wild Flower seveda. A še vseeno sta konceptualno bolj štimala od naivnih hitov The Doorsov, kot sta Light my Fire ali Touch me, čeprav v okviru celotnega opusa po logiki stvari Doorse cenim precej bolj kot Culte. Kompromisi za trg so funkcionirali od nekdaj, brez izjeme, kar se tiče bendov, ki so postali komercialno uspešni. The Cult so pač pičili izključno v jedro, brez pametovanja, kadar so ciljali le na zono afrodiziaka, kjer so filozofije in kramljanja tudi dejansko ne le povsem odveč, ampak tudi vse pokvarijo. Tako da, suma sumarum, so vedno znali perfektno uravnoteženo dozirat substance in začimbe za svoj namen v konceptu. Veliko starejših in v času konkurenčnih legendarnih izvajalcev je v določenih posameznih substancah premoglo veliko več superlativa (Deep Purple, Led Zeppelin, Jimmy Hendrix, Neil Young …), seveda, a The Cult so bili preprosta harmonija razpoloženja. Vzemi ali pusti. Edini bend, pri katerem nisem niti najmanj odvisna od razpoloženja, so še Sisters of Mercy, čeprav jih ne dojemam kot sinonim za rock, ker so bili že bolj zvočno sodobno eksperimentalno navdahnjeni in so imeli s svojo res izvirno zgodbo le nekaj komadov, ki lahko predstavljajo sinonim za jedrno verzijo rokenrola, kot na primer primerek uglasbene popolnosti Vision thing. Najbolj poznani so verjetno večini po posrečeni kombinaciji mojstrovine z Ofro Hazo Temple of Love. Vendar so podobno tudi oni prezentirali predvsem idealno usklajen in doziran koncept.

The Cult so bili sicer konceptualno podrejeni libido efektu. Temu primerno nastopijo težave, ko maskota benda preprosto ni več mlada. Pa ne zato, ker se je Ian Astbury po logiki stvari postaral. Še vedno bi lahko ostal mlad v bistvu stvari, a bi za izvajanje starih komadov moral ohranit eksplozivno energijo ali pa izumit izvirno. Ali pa bi moral preprosto vse stare pesmi popolnoma reinterpretirat in jih poustvarit v nov način izvedbe, ki ustrezajo današnji barvi njegove duše, ki je pač takšna, kot je lahko od človeka, ki ni umrl kot Jim Morrison, ko so se rezerve izčrpale in zastori dejansko padli. Ali najboljša ideja! Ustvarite nove komade! Zanimivi intervjuji. Roman bi prebrala. Nastopi zanimivi več niso, kar je jasno že po posnetkih z interneta. Ian Astbury se tega očitno še predobro zaveda, sprijaznit se pa prav tako očitno noče. Zato verjetno rad poudarja pomembnost zdajšnjega trenutka in trdi, da se preteklosti sploh ne spomni. Zakaj pa ne? Ah, ja, razumem. Mora bolet kot žerjavica na jajcih. Razumem. Še mene zaboli, ko pomislim na tak prizor popolne harmonije lepote, erotike, zvoka, giba in energije:

YouTube slika preogleda

Zakaj bi si torej pokvarila razpoloženje? Nekateri prizori spadajo v svoj čas in prostor in ne prenesejo ponastavitev, ker se akter ne počuti več tako, kot se je takrat, pa bi se za glasbo, ki je nastala takrat in v tistem vzdušju, moral. In zakaj, zaboga, Astbury sploh vztraja pri vključevanju starih komadov v repertoar koncertiranja z novim albumom, če je tako pomemben samo zdajšnji trenutek in se preteklosti raje ne spomnimo. Res zabavni paradoksi. In ko si tako vseeno malo grizem nohte, ker bi bilo morda fajn doživet koncert, prebiram zgrožene komentarje nad zavajajoče piarovsko navdušujočimi članki o dogodku. Kako obupno porazen zvok je bil, po tem, ko so od čakanja na kult rocka že skoraj popolnoma obupali. Ja, ja, ja, ker so se zaleteli z avtobusom, whatever. In potem replike še bolj zgroženih, da je bilo z zvokom vse v redu, a Ian Astbury nima več sape, da bi vsaj en refren odpel, kot je treba. Goreči feni, ki so zagovorniki do konca in povsem podobno zvesto pristranski kot ideološko obnorela raja do svojih ljubljenih političnih vodij, servirajo poduk domnevnim kretenom, ki se pritožujejo nad sapo opešanega rock idola, da kvalitetni izvajalci pač na koncertih izvajajo malo drugačne interpretacije. Ja, pajade. Seveda izvajajo malo drugače. Lahko so tudi na smrt nažgani in upehani, da komaj kaj izvajajo, ampak energija mora pa štimat vedno! In prekleta razlika je med izvajanjem She Sells Sanctuary leta 1985, ki se ji Astbury ne more odpovedat, in izvajanjem skoraj trideset let kasneje, tokrat v Sloveniji. Žal, ne gre in pika. Verjetno niti ni naključje, da je Astbury vmes celo skočil v kult Jima Morrisona z The Doorsi. Morrison je bil podobne gore list, ki ga nič več ne bi oživelo na način, kot je bil živ, dokler se ni spremenil v kolač sredi Pariza, tudi če ne bi prezgodaj umrl. Tudi on se je izčrpal na libidu in konec. Dobro je vedet, kdaj je konec. In dobro je začet res nekaj drugega ali pa končat z vsem skupaj.

VEČNI HEROJI BREZ REVOLUCIJE

Bruce Springsteen, verjamem, da je zadnjo turnejo izpeljal fenomenalno. Čas mu ne pride do živega in ga le še plemeniti. Je pa res, da nikoli ni ustvarjal libidalnega rokenrola, kot sama temu pravim. Družbeno kritično ja, romantično tudi, ampak nikoli ne bi mogla trdit, da si tako predstavljam vse, kar bi bilo stvar prvinskega. Iz leta v leto je Springsteen pravzaprav boljši roker, kot ustvarjalec novih podvigov in izvajalec. Res The Boss. Vendar se nikoli ni igral z energijo, s kakršno so se rokerji po duši. In temu primerno tudi nikoli v resnici ni bilo ne duha ali sluha po čem revolucionarnem, bolj je šlo za revolucionarni nadih korektnosti. Born in the USA gor al’ dol. Iz takšne revolucije se prej rodi novi predsednik z rokersko himno kot kaj res revolucionarnega v mentalitetnem smislu. Pri tem so vedno najbolj na tapeti frontmani in redkim sploh uspe prepričat. Tudi demoničen David Bowie se ni spuščal v ta kotel. Na ekstrovertiran način že ne. Bil je zaprt sistem. A primer masovnega morilca v podtalju, kot mu rada pravim, ki se očitno tako učinkovito napaja z energijo svojih fenov, da je že kar srhljivo. Starejši je, boljši je. Mladi fantje in dekleta so krepavali na horsu ob njegovi himni Heroes. Že osebno poznam dva primera z najslabšim končnim izidom, če si zgodnjo smrt razlagamo za najslabši možen izhod. On pa leta 2006 deli strup s tako lahkotnostjo, srhljivo fenomenalen, prerojen, karizmatičen in energetsko na popolnejši valovni dolžini kot kdaj koli prej:

YouTube slika preogleda

Sklepam, da do male obubožane Slovenije ta nepogrešljiva zaloga herojske energije brez revolucije na dveh nogah ne bo prispela niti leta 2020. Bo še vedno premlad in preveč očarljiv.

Vendar takoimenovani kameleon David Bowie ravno zaradi kameleonstva tudi v prehajanju med glasbenimi zvrstmi po obdobjih ni bil le roker in bi lahko rekli, da se je na tak način tudi ohranjal oziroma vmes malo počival.

Zaključit pa je treba z dušo rocka v pravem in visokem pomenem besede. S tistim, kar je žal zamrlo.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 9.07.2012 ob 01:56 pod Aktualno, Mediji, Politika. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

74 odgovorov na “PADLI KULT ROKENROLA”
  1. Nidurun - 9.07.2012 ob 04:37

    no, najina kreativnost res neverjetno pogosto potuje po podobnih poteh.

    mislim, da ti lahko s tega vidika najbolje komentiram s svojo ravnokar dokončano recenzijo, recenzija ni lektorirana.

    “Twin Shadow z albumom Confess uresničuje mokre sanje osemdesetih. Že v štartu je v prednosti – tehnika glasbene produkcije je v novem stoletju, popzgodovinski moment ima za seboj ima devetdesetda in ničta, obenem pa stoji na poziciji, ko lahko z reviziranjem pozira, ne da bi kdo vedel, kako naj si ga da na kurac.
    S Tolpo bi lahko končali kar na tem mestu. Povedanega je dovolj. Vse, kar ostane, so superlativi in posmeh. Recimo; songwriterskim sposobnostim, ki stojijo za komadi, se lahko samo čudimo. Vsi komadi so ves čas neverjetno catchy in na drugi strani pomenljivi v svoji nanašalnosti, tehnološki okretnosti, ki vodita v, recimo mu položenje vsakršne hipsterske senzibilnosti. In tu je prostor za posmeh.
    Confess je daleč od kakšne čudovite izpovedi, razen, če rečemo izpoved blebetanju, ki ga uporabljajo indiefanti, da bi podrli indiepunce. Ljubezen je v dvatistočih daleč od paranoične, če parafraziramo Damona Albarna. Vsi dobro vemo, kako v različnih situacijah lagati. Tu je album res birljanten. Prilaže nam diskoidna osemdeseta, v katerih bi radi živeli mulci, ki smo odraščali v devetdesetih in dvatisočih, doda občutljivične (točno ta beseda!, opomba) kitarice in vzame vse grdo, kar se je takrat dogajalo, zoži področje boja, če parafraziramo Michella Huellebecqua. Imamo parti ob bazenu, pogoji so odlični, kaj še hočemo več. Naj se od tod naprej znajde vsakdo kakor hoče. Ne moremo mu več pomagati.
    Skratka – album podpre subkulturo, ki v iluziji živi (vsa ji čas, dokler ji bo uspevalo), ostalim pa ponudi prečiščeni postmoderni do njega ali preko njega perfektni čutni užitek. Meje med diskurzi so porušene, poteka blebetanje neskončnosti, dotikamo se, ironično, lepote na sebi, bla bla bla. In res – moement je lep. Lahko rečemo, da je tako metafizičen kot je Confess, ki zelo učinkovito napada čute plus draži spolovila, sterilizira vse, kar hoče in kristalizira žalost nas, ki moramo biti ujeti na tem svetu, z drugimi žalostnimi ljudmi, v teh nekakšnih vicah, oddaljenih od pekla vojn, borbe za službe in hrano. Ne, recenzent ne moralizira. Niti etičen ne poskuša biti. Recenzent samo uživa v absurdnosti situacije. Recenzent RŠ-a morda zgolj hoče tako kot nekoč njegovi kolegi zapunkati, čeprav ima ob sabi vse mogoče kupe teorije. Ne da bi pričakoval, kaj se bo posebnega zgodilo. Da se bo krog pretrgal, da bo zadovoljen, da bo kaj bistvenega uresničil ali da bo prevraten. V bistvu – je na stopnji, ko je punk (nikakor ga ne jemljimo zgolj kot glasbeni žanr; nekdo je rekel, da je prvi punker Diogen, vendar ne vzemimo tega čisto resno; je glasbeni žanr, govorimo o glasbi, ampak nikakor samo to in o tem) enako prevraten kot Twin Shadow in enako konformističen. S tem, da po vsej sili poskuša zbežati in potrjevanja paradoksalnega položaja, da se hoče čimprej vreči v smeti.
    Da bi lahko v miru poslušal Confess Twin Shadowa. Kakšen je torej album, bo zanimalo poslušalce, ki bi radi kaj imeli od recenzije; zelo, zelo lep, skoraj že transcedentalen; mogočno nežen, krhek, neverjetno plesabilen, dodelan do zadnjih podrobnosti; eden najboljših letos; zagotovo bo na seznamih najboljših in seznami so največ, kar imamo. Dovršil je projekt, ki se je začel na albumu Forget. Twin Shadow lahko ta psevdonim mirne volje upokoji. S takšno ekipo v ozadju in s takšnim talentom lahko perfekcionizira še marsikje drugje, izgublja obraz vedno znova, kot si vsi želimo in še dolgo časa tone v pozabo.”

  2. filmoljub - 9.07.2012 ob 08:35
  3. filmoljub - 9.07.2012 ob 21:06

    Nikakršne “revolucije” ni, ker je tudi nikoli ni bilo. Družbena kritika my ass. V političnem liberalizmu in optimizmu ter vzponu potrošništva v 60. in 70. letih je bilo seveda najlažje spregledati, da je glasba samo še en prodajni artikel. (So pa to založbe hitro pogruntale.) Hipiji in rokerji in šminkerji in popovci in pankerji so hoteli isto: biti frajerji, se zadevat in fukat. (In po možnosti še zaslužit.) Pretveza za nekakšno prevratništvo in upor zoper establišment je bila popolna, ker je bila hinavska: kompenzacija za socialno vest in nagrada za volilno državljansko pokorščino. Zakaj ni rap nastal v času Martina Lutra Kinga? Črnci so pač javkali nad jebenim življenjem in to je to: odličen in varen socialni ventil. Razni Bobi Dylani in Stonesi so že od začetka prekleto dobro vedeli, za kaj gre; in dolgo jim je uspevalo fino nategovat folk. V bistvu do 90ih, ko so Metallica s pizdenjem proti Napsterju kar direktno povedali, da vse lepo in prav, ampak show me the money. (Pa ne me šopat z avtorskimi pravicami, prosim. Slednje so nastale prav zato.) Samo da je bilo že prepozno: globalizacija in internet in kapitalizem sta dokončno pokopala zadevo. The nineties sucked, je povedal Randy The Ram. Vmes so osemdeseta z MTVjem dodatno razbohotila glasbo kot en raznoroden modni trend, nič drugega. Je takrat kdo prepeval o državljanskih vojnah v Afriki in genocidih vsepovsod drugod? Bob Geldof in Live Aid, sure. Nekako na nivoju Čedne Angie, ki tako hvalevredno pomaga bosanskim sirotam.

    Rock se ni nikoli sprenevedal, da je kaj drugega kot kapitalistična prodajna zgodba. V nasprotju z rapom, seveda, ki pa je pristna izpovedna glasba ubogih getovskih črnuhov, s katero se upirajo socialni nepravičnosti. Nigga please. Eminem je vedel, za kaj gre, še preden se je sploh česarkoli lotil. Pa osebno niti ne preziram tega trapastega nabijanja zaradi smešno prozornega natega (ki mu podležejo le najbolj neumni), ampak ker mi je to eno debilno ritmično deklamiranje brez duše — in ja, vsekakor tudi brez kakršnegakoli libida. Danes na koncertih vnovič iščemo le še pristno izkušnjo v živo, spektakularni dogodek in skupinsko nirvano. Razni Springsteeni so se ohranili zaradi nostalgije starih prdcev, ki se zafrustrirani radi spominjajo/mo, kako lepo je bilo, ko smo se v mladosti še brezglavo zadevali in fukali. Mladim kurcem je pa itak vseeno, kaj poslušajo in kje tisto dobijo (dobijo pa itak povsod), pač radi bi bili frajerji in podirali pičke. Pa smo spet v šestdesetih, cikel je zaključen, le (še) malo bolj prazen in izmučen je. Še najboljše, da se začnemo spet poslušat Mozarta in Beethovena.
    :D

  4. Simona Rebolj - 9.07.2012 ob 21:06
    Simona Rebolj

    @Nidurun:

    No, zanimivo. V bistvu se je tukaj najina kreativnost križala predvsem v padcu v čas enega dela – osemdeseta (kar se posvečenosti Cultom tiče). Sicer si ti kreativno kar precej v recenzijah na glasbeno temo. Jaz se bolj poredko križam, konkretno v pisnem smislu … to je pa res.

    Tega benda ne poznam. Sem kliknila in zaenkrat samo poslušala Five Seconds, tako za prvi vtis, za kaj sploh gre. To ni rokenrol, so pa bolj sint, takoimenovani new wave, kolikor sem uspela razbrat, kar je bilo brez dvoma sicer tipično za osemdeseta. Pet Shop Boys scena, ki sicer mene ni potegnila, New Order že malo bolj, ampak tudi nisem ravno not padla. Po samo enem komadu nisem uspela še ulovit, v katero smer se bolj nagiba. V vsakem primeru sem pa v tem žanru in miksu teh smernic stavila predvsem na Depeche Mode in nisem še našla presežka. Pa še oni so seveda izjema, ker so se sicer, predvsem kasneje, ker zgodnji so bili bolj k od kurca, a s časom vedno boljši, zelo očitno opirali tudi na rock pristope in takoimenovan drajv. Vsi ti sint pristopi in kasnejši razmah elektra so bili zame lahko odlična komponenta le znotraj koncepta, kot aranžma, podpora, okras … Če je to pomenilo jedrni izvor energije in sporočila, mene med publiko sigurno ni bilo. Preveč light že po defoltu. Kaj pa vem.

    No, v vsakem primeru pri Twin Shadow ne gre za rokenrol. In tudi ta komentar se seveda ne veže na njih, ker jih ne poznam. Samo tako na splošno.

    @filmoljub.

    O, hvala, hvala. Brez dvoma poslastica. Viš, stric Lou me je pa pritegnil v Križanke, hmmm, pred skoraj desetimi leti ali celo več … Saj ne vem, nimam občutka za čas. Opium voice from heaven. Velvet Underground so bili skoraj edini bolj meditativen bend, ki ima vseeno tako močan potuhnjen naboj, da me je takoj prepričal, zastrupil. Čeprav v Križankah … kaj pa vem … bilo je doživetje, vsekakor, ampak sem prepričana, da tudi ni tako napolnil atmosfere, kot je sigurno sicer kdaj zmogel. Klinc.

    Ups, zdaj sem zagledala, da si v času, ko sem pisala komentar, objavil že novega. Preberem kasneje …

  5. filmoljub - 9.07.2012 ob 22:07

    p.s. Nisem hotel prozorno izpasti ceneno sluzast pocukran romantičar, sicer bi seveda prilepil tegale:

    http://www.youtube.com/watch?v=FH2EgYq_NCY

    :P

  6. Simona Rebolj - 9.07.2012 ob 23:41
    Simona Rebolj

    @filmoljub:

    okej, samo za vmes … cenen sluzast pocukran romantičar bi izpadel, če bi tukaj smetil s kakšnim Georgeom Michaelom, tako pa izgleda, da tvoja romantika kar precej košta:)

    Za lahko noč ti pošiljam pa primerek neprecenljive romantike z mojega menija:

    http://www.youtube.com/watch?v=Zd4Rl5TtrE0&feature=related

  7. Vanja - 10.07.2012 ob 00:21

    tole sem pa “sunla”, sori za facebook, ampak jebat ga,

    Za današnji dan in poleg današnjega dne še Simona, ki je genijalka in ki je dala tale komad na svoj blog.

    http://simonarebolj.blog.siol.net/2012/07/09/padli-kult-rokenrola/#comments

  8. Nidurun - 10.07.2012 ob 10:12

    hehe. ja, no. v bistvu so se mi misli že nekaj časa prekladale po generacijskih prekladanjih, rokenrolu in muski nasploh, kar se je povezovalo še z nekim mreženjem čez druga področja. seveda pa sem tako naiven, da v zanosu pogosto kar mislim, da mi ljudje berejo misli. hehe. tko, preveč ekstrovertirano egoistično medvedkast znam biti. mal si se pa tud ti pošal’la a nda. ker jest nisem reku, da sm u tej recenziji pisu o roknrolu. ta roknrol je maw impliciran, pa to, a n.

    v recenziji sem hotel prečiti ravno rojstvo tragedije iz duha glasbe, to, kar glasba kot simptom izraža. nisem imel ravno namena govoriti o twin shadowu, hehe.

    sicer moram reči, da mi osebno muska ne vleče toliko na libidalno noto; že dolgo ne več. in imam ravno obratne izkušnje z ‘rejverji’. pa tudi tista o underground rapu me mal bode, ker ne vem pravzaprav o čem govoriš. underground rap je v bistvu edini generator kakršnegakoli rapa. mislim – počutim se izjemno ziritiranega ob tvojem odnosu to te zvrsti. gre za žanr, ki je pač uresničil svoj potencial in ustvaril pravila igre, ki jih lahko jebeš ali pač ne. popolnoma absurdno je pa pričakovati, da bi rap bil karkoli drugega, kot to, kar je. gre v prvi vrsti za umetnost minimalizma, ustvarjanja ambienta in gruva, igre ritma in toka besede ter besednih iger. to je vse. bedasto ali pametno. ne moreš nekega žanra iztrgati iz specifičnega socialnega ozadja in libida, da bi ga spravil na svoj libido. sem zloben? ja, mal pa že hočem bit. za vsebinsko plat tekstov pa tako ali tako ne gre. gre v prvi vrsti za formo jezika, flow in delivery. vsaj o enem in istem beatu bi se zelo, zelo težko strinjal. tudi o beatlih, v bistvu. spet različne izkušnje z ljudmi. ampak res nočem te boleče teme spet odpirat. če ne gre, ne gre.

    lahko pa se strinjam o cult in o tisti plati revolucionarnega duha, ki ga nosi rockenrol. popolnoma razumem tvoje navdušenje nad bandom in občudujem senzibilnost, ki jo v presoji tega glasbenega kotička premoreš. popolnoma se strinjam v navezavi na aktualno družbeno in siceršnjo zavest mladih.

  9. Nidurun - 10.07.2012 ob 10:27

    ok, tako bom regel. beatli so v letih 67 in 68, ko so se spravili na razne droge, ustvarili tri kompozitorsko in konceptualno izjemne albume t.i. art rocka, ki jih zaznamujejo bistroumnost, perverzni namigi, nadrealističnost, uspešno poigravanje z vzhodnjaškim misticizmom v poigravanju z zahodnjaško subverzijo in – velik libido. ti albumi so bili pred časom ne samo v neki še nedifiniranimi ideji, ampak stojijo kot definicijska točka in neposredni vpliv bandom še dolgo naprej. iskreno priporočam, da greš pozorno čes kakšnega od teh albumov.

  10. Nidurun - 10.07.2012 ob 13:29

    recimo, da a day in the life lahko pomendra vse, kar so kdaj stonesi naredili.

    http://www.youtube.com/watch?v=P-Q9D4dcYng

  11. Nidurun - 10.07.2012 ob 14:00

    vanja, sam tko, btw;

    zdaj, ko si omenila facebook, sem te na podlagi par podatkov, ki si jih kdaj pustila tukaj, na dotičnem socialnem omrežju našel kot prvi zadetek. xD.

    obča pripomba nadarjenega detektiva: ljudje na tem blogu zelo slabo skrivate identiteto. hehe.

    pa brez skrbi: pri meni je vse varno.

  12. Rado - 10.07.2012 ob 14:27

    Z zanimanjem sem šel brat ta tekst, vprašujoč se, le kaj lahko še novega izvem o rokenrolu.

    Pa sem zgrešil. Blog sploh ne govori o glasbi. Blog je predvsem avtoričin obračun s starši (z generacijo staršev). Gre za tipično evolucijsko sesipanje vsega živega, kar je pač značilno za vsako novo generacijo. Razbiti svet staršev (preteklosti) in postaviti nov svet, svet po svoji meri. Nobene presoje o kakovosti ni pri tej analizi. Le kakšno relevantost ima omenjanje ostarelega McCartneya z njegovo glasbo izpred 45 let? Prav nobene. Današnji McCartney je zgolj priročna figura za obračun s preteklostjo. etc., etc.,

    Pravzaprav je rokenrol le Simonin priročni izgovor za obračun s preteklostjo. Prav lahko bi za sesipanje enakovredno uporabila karkoli drugega. Morda seksualno revolucijo šestdesetih? Ali kaj tretjega?
    Sesipanje je v genih vsakega pubertetnika. Od intelektualca (srčno upam) za kakršnega se, kot kaže ima Simona, bi bilo pričakovati vizijo novega. Tu imamo intelektualni manko. Tu skači Simona.

  13. Simona Rebolj - 11.07.2012 ob 00:12
    Simona Rebolj

    @filmoljub:

    V grobem se seveda popolnoma strinjam. Saj tudi večina takoimenovanih hipijev pojma ni imela, za kaj gre, in so pač malikovali rock ikone, da se je bil večji užitek zabavat. Pa še na woodstock je bilo luštno it. Pa seks revolucija itd. … hehe … Pa vendar … ne glede na to, da se je jasno izkazalo, da se prodajnim artiklom veliko bolj jebe za pozitivne misli, revolucije itd., kot za svoj žep predvsem … kar je omogočalo tudi način življenja, kakor ga je vsak hotel živet, magari če ga je pokopalo, ker je rahlo pretiraval v določenem obdobju … so se vsaj resnično lansirale kot del populizma pozitivne ideje in neka zaloga vibracije in pristopov, ki so tudi sicer nujno potrebni, v kolikor sploh pade ideja za kar koli revolucionarnega v smislu sprememb mišljenja, načina življenja, sistema …. Skratka, nič ni škodil jasno izražan protest proti veitnamski vojni itd. Tudi določena stališča v odnosu do življenja posameznika in pogleda na svet, kar se tiče svobode in demokracije, niso prav nič škodila in morda bi bilo vse še slabše, kot sem že zapisala, če še tega hajpa znotraj populizma ne bi bilo tako močnega. Skratka, če populizem že obstaja, je ta vsaj scal v pravo smer. Kar pa je bilo zagotovo slabo, je predvsem to, da se je jasno izkazala mentalitetna izdaja kultov osebnosti po odrih … hehe … In da je bil tudi jasen razlog, saj niso želeli sebe prikrajšat za kapitalističen monopol, katerega del so postali tudi sami, a ne. Nič manj kapitalisti kot drugi. Zato se ni dalo pričakovat določenih zahtev k smernicam, kakor sem jih naštela. Čeprav naj bi vse vršalo v želji po tem. In najbolj hinavske so bile ravno balade tipa Lennonov Imagine. Give me a break. Za vse te naštete predstave, kar povej, kaj je treba naredit … aja, to pa ne bi, ker si del profiterskega enega procenta … hehe …

    Tako da … ne bi se ravno strinjala s tabo le v tem, da se rock nikoli ni sprenevedal, da je le prodajna kapitalistična zgodba. Oziroma ja, rock že ne, rockerji pa kar precej. Hej, zaradi sprenevedanja so morja mladine plesala okrog ognja in verovala v ideje in stališča, ki so bila daleč od kapitalističnih vrednot sploh! In niso si jih izmislili kar tako, ampak jim je bila ideologija zelo ganljivo in čustveno servirana. Z veseljem so jo kupili in pozabili, da bi morali pazit, kam se zadeve dejansko obračajo.

    Čeprav mislim, da je še bolj komplicirano. Da verjamem, da so prenekateri po želji ali silom prilike še sebe uspešno prepričali v marsikaj, kar je lepše zvenelo v glavi, kot so v resnici dejanja izpričevala. To mnenje imam, glede na vse, kar sem uspela spoznat in se prebit skozi razne informacije, intervjuje ter povezat konce. S tem, da me je zadeva prekleto zanimala, ker sem tudi odraščala v tem vzdušju in se konec konce rodila iz njega … hehe … Ko si ravno omenil Live Aid na primer in ko je že ravno bolj osrednja tema tudi The Cult, je recimo ravno Ian Astbury v zadnjem obdobju fejst pokritiziral akcijo kot eno največjih prevar s kvazi dobrimi nameni, ki se je končala z okupacijo surovin in čao. S tem, da se mi zdi njegova diagnoza kar pravilna v tem, da tudi prenekateri sodelujoči niso vedeli, da peljejo zadeve v to smer. Kar seveda ni izgovor, ker jih je pač premalo zanimalo, kam vse skupaj pelje, pa precej bolj, da so oni del tega, kar zagotovo ni škodilo imidžu. Itd.

    No, in ne strinjam se popolnoma, da rap v primerjavi z rokenrol vzponom pa je pristna izpovedna glasba ubogih getovskih črnuhov, s katero se upirajo socialni nepravičnosti. Medtem ko naj bi Eminem že vedel, kaj dela. Brez veze. Tudi Eminem izvira iz geto mizernega pouličnega življenja, samo da je belec, pri čemer je to prednost zlahka obrnil v svojo neprednost, ker zato ni bil dobrodošel pri vzponu v karieri na terenu črnskega žanra. Razlika je predvsem v tem, da je on občutja iz svojega življenja in refleksijo uspel izredno dobro spravit v ta žanr, ker je preprosto res nadarjen in je sposoben refleksije. No, pa tudi kot repar je seveda izredno vešč intepret, kot je redko kdo. Medtem ko večina reparjev sicer prodaja buče, hedonistični primitivizem in ena in ista nakladanja o tem, kakšni frajerji so, ker fukajo, kradejo in bojda streljajo. Če posplošim seveda. Brez refleksije. O kakšnem uporu in kritiki socialne nepravičnosti večinoma ni ne duha ne sluha. Še posebej ko dobijo pogodbo z založbo in prvi resno obilen keš v žep ne. In to kvazi provokativnost seveda najraje načrtno prodajajo. Ni izgovora. Tudi blues ni muzika premožnih in po možnosti visoko izobraženih črncev. Delna izjema je bil na primer ravno Tupac, ki sicer je premogel tudi reflektirano in družbeno kritično produkcijo, pa tudi z vidika konceptov na nivoju. Potem so bili nekaj časa tu Arrested Development in še kakšna izjema. Večina je pa prodajala eno samo vulgarnost le zaradi vulgarnosti, brez refleksije, kaj šele kritičnosti. Še z nakladanjem v paketu, da bi le zažgalo. Skoraj tako, kot bi nas prepričevali v to, da obstajajo tehtni razlogi za rasizem. Resno. In človek se vpraša, da gre morda za zaroto preko založb, da rekrutira največje idiote z geto ulic, jih zasuje s kešem, tem se seveda za svoje brate na dnu milo rečeno jebe!!! Češ, pa naj še vam uspe, pusiji. Mogoče se gredo še sfajtat. Tipični primer so razni DMX psihopati. Ki so sicer tako bedasti, da še res ob vsem obilju na koncu pristanejo v čuzi, tudi zato, ker mučijo pse in organizirajo pasje boje, ampak vseeno. Zabavno je spremljat izjemno dobrodelno dejanje milijonarskega reparja, ko posname svoj podvig, kako je v neki šoli razdelil tridesetim otrokom iz geta superge s svojim podpisom. Pa to je za crknit. Repa pa o kurbah, pedrih in kako komaj čaka, da se ga bo spet zadel in šel razfukat betico sosedovemu niggi. Tako kot že tisoči pred njim. Toliko o refleksiji. Osebno seveda nimam absolutno nič proti vulgarnosti kot taki, ampak ne na tak način, da ni druge poante kot te, da človek sporoča, da je popoln kretenoid in morda še zatrjuje, da je to pač način življenja zamorcev, ki se ga blazno veselijo in se počutijo neverjetni frajerji, za kar pričakujejo posebno spoštovanje … hehe … Tega na primer se je Eminem dobro zavedal, ja, in naredil kar nekaj komadov, ki so se fejst posmehovali temu načinu, tako, da je ustvaril burko taistega. Hkrati je s tem pokazal, da je treba zvišat standarde, s kurbami in vsemi drugimi vulgarnostmi v paketu. Ampak vulgarnost z namenom. Ja, s kritiko nečesa! Ali pa z izpovedjo. Ne pa zato, ker se v gostilni pač tko postavljamo. Ni izgovora za debilnost in primitivnost! Res ni! Tudi če si kriminalec z ulice. Ni v tem poanta. Gre za oglaševalsko kampanjo kretenoidnosti in primitivizma kot dela afroameriške identitete, kar je popoln debakl. In dobro so plačani, da serejo po glavah lastnim bratom in sestram po ulicah. Tudi prenekatere rokerske zvezde so izvirale iz težkih razmer. Tudi Astbury je živel v skuotih, pa mama umrla, pa brez denarja, pa … Afroameriška ikona Hendrix ni bil nikakršen razvajenec, rasizem je sekal sto na uro, pa zato še ni bil debil, pa se še hvalil s tem in na tem delal kariero. Zadet že in včasih zasebno tudi kriminalno podivjan, tudi primitiven, ne pa oglaševalec primitivizma, ki naj bi se prodajal kot pomemben del rasne identitete. Hvala bogu med reparji obstajajo izjeme, ampak posplošeno pa ni okej in mirno rečem, da je rasistični ameriški populaciji vzpon repa kvečjemu godil … hehe … V stilu “nek se vidi raskoš”. Kar je mizerna ironija in velika škoda.

    @Nidurun:

    O repu že v odgovoru filmoljubu, drugi del, da se ne ponavljam. Samo še dodajam … tako je, pravila lahko jebeš, aali pa ne. V vsakem primeru ostane samo presoja o namenu in ali je ta dosežen ter kakovosti doseženega namena. Niti slučajno ni absurdno pričakovat, da bi bil rap kaj drugega, kar je. Posplošeno brez izjem mišljeno seveda. Zakaj neki pa??? Ker o teh črnskih pouličnih bedakov ni mogoče pričakovat kaj več? No, viš, točno to sem napisala. Pop – ulistični izgovor za rasizem, s čimer se niti slučajno ne strinjam. Če ne bi založbe podpirale kretenov in služile na kvazi provokaciji, kar je pravzaprav rasizem in s tem povezane konflikte še utrdilo, bi bil pač rap v povprečju lahko precej bolj reflektiran. In z izjemami tudi je! Torej se da več pričakovat, a ne. In ne, underground je bilo seveda mišljeno kot alternatova reparjem, ki so dosegli tudi komercialni uspeh. Med seboj so bili namreč bitko tudi v tem oziru. Razlika je pa v tem, da če se je pri rocku dejansko našlo marsikaj resnično odličnega in mnogo boljšega od mainstrimovsko uspešnih izvajalcev in bendov pod imenom underground, alternativa itd., je pri rapu pač prej ravno obratno. Kar je takoimenovan underground, ki naj ne bi želel imet opravka z mainstrimom, je popolna katastrofa. Večinoma.

    Nisi zloben oziroma pojma nimam, če si nameraval bit. Samo nepotrebno je razlaganje celo, kaj neki naj bi rap bil. A si doživel amnezijo? Tebi bi pa res moralo bit jasno, da teh razlag ne potrebujem, saj se je že kar nekaj klepetov na to temo obrnilo, kjer si sodeloval. V bistvu ne vem, kaj bi rad. Še posebej ob tem, da berem, da sploh ne gre za vsebinsko plat. Jah, jebi ga, večina reparjev se ne bi strinjala s tabo. Za kaj, koji kurac, pa gre? Mogoče imaš v mislih free style, pri čemer bi držala tvoja definicija, za kaj gre. Pa še free style za oceno dobrega predvideva dobre panče, kar že pomeni neko stremljenje k sporočilnosti, a ne. Sicer je pa tako kot z vsem. Tekst je dober ali pa ni in standard je nizek ali pa se viša in postaja visok. Skratka … WTF! Je bil Tupac izven konteksta in socialnega ozadja, ker je vendarle uspel sproducirat kar nekaj omembe vrednega repa? je bil komercialno uspešen underground ali samo underground, ker je rap samo underground? Ali me hočeš prepričat, da je treba avtomatsko reparje tretirat kot primitivne zarukane kretenoide, ki so ob tem še ponosni nase, zaradi socialnega ozadja???? Ne razume, kaj neki te domnevno iritira.

    O Beatlih se mi pa ne ljubi pričkat, ker smo tudi na tem blogu nekoč že udarili dolgo izmenjavo komentarjev na to temo, kjer si tudi sodeloval, in mislim, da smo si povedali vse. In ne bi mi bilo všeč, da bi pod to temo razpravljali ravno o Betalih ob toliko odličnih rock bendih … hehe … Usmilite se, no.

    @Vanja:

    No, super. Me vesli, da sem ti polepšala vsaj dan. In hvala.

    @Rado:

    A, bejž, no. Zapis (ne blog) je avtoričin obračun z generacijo staršev? … Ja, bravo! In ti si seveda ata, ki si se prišel branit na za kozlat patetičen in prozoren način. In ata, ki se brani, bluzi o tem, kaj neki ima omenjanje McCartneya z njegovo glasbo izpred 45 let. Jah, preberi še enkrat, pa boš morda dojel, ker piše, o tem pravzaprav govori tekst. Razen če si še vedno na nivoju bralno nepismenega pubertetnika, kar že vemo, da si, torej ne bo šlo. In Jah, dragi ata, če ne bi bil ti sam s seboj s skrajno kretenoidnimi izjavami največji možen obračun s svojo generacijo kot porazen zgled, bi imelo smisel, da se sploh oglašaš na tem blogu. Tako pa smisla nima in je bolje, da se greš naprej izobraževat raje na blog Romana Vodeba in klepetajta o seksualni revoluciji. Tam je tvoj nivo, jaz se zagotovo ne pridem niti smejat Tukaj boš vedno samo prizadet prdec. Tam skači, Rado, od tu pa raje odfukaj! In tam pridigaj o intelektualnih viških. Meni lahko samo priskutiš generacijo staršev, kar bi bilo verjetno z vidika pavšalnosti krivično.

  14. Nidurun - 11.07.2012 ob 02:14

    Simona:

    amnezija je tukaj evfemizem za bolezen na jeziku, za to nezmožnost govora o nečem velikem, kar stoji za musko. verjamem v nezmožnost in paradoksalnost vsakega našega mišljenja, ki se, spet paradoksalno, pa ne manj, ampak toliko bolj simptomatično vrača v glasbi. idealen svet bi bil zame svet, kjer bi misel tekla v glasbi in poeziji. in takoj, ko govorim o njem, izgubljam vsako seganje po takšnem svetu. v bistvujočem se strinjam s tem, da je o glasbi nemogoče govoriti. tudi zloba je takšen evfemizem (kot splošna pojavnost in gola beseda v tem kontekstu). viš, spet me glava boli. sovražim te, ker moram o tem s tabo govoriti, ker si ti ravno takšen Duh kot jaz. s to razliko, da se meni simbolni svet včasih popolnoma podre in ne vem, kaj so vrata in kaj je postelja in ne morem odkleniti vrat, niti spati, pa vseeno to počnem in me ubija ta paradoks misleče živali, ki ga ni mogoče misliti kot paradoks. medvrstičje, ki postane življenje. psihologija gor ali dol.

    socialno ozadje tam ni bilo mišljeno kot ujetost v historične vidike suženjstva in brutalnega kapitalizma, ampak kot nekaj, kar izhaja iz njih in se vanje vrača, potem, ko jih je sooblikovalo. lahko bi rekel, da govorim o ‘duhovnosti’. kolikor je kretenoidev in primitivcev, lahko govorimo o njih v prvi vrsti kot o glasbenikih. glasbenikih besede in ne o besednih mislecih. čisti utrip. pomen, ki ga dajejo noter raperji, je zame nerelevanten pri presoji pomena, ki ga dajejo meni. gre zgolj za poskus vmeščanja znakovnega sistema v kartuzijansko metode, ker drugače pač govoriti ne gre med ljudmi v nekaj veliko bolj plodovitega. in tu ni na delu nič drugega kot intelekt.

    tole spodaj me veliko bolj prepriča kot eminem. jebi ga. eminem je boljši literat in boljši psiholog. v flowu, beatu in glasbeni abstrakciji, v glasbi kot glasbi, pa čisto puši. govorimo o afriški džungli, ne o kretenih. eminem je pač belček in nigerji so pač nigerji. tupac je pač tupac. spoštujem in se lahko kot poslušalec priključim na vlak vsem po vrsti. vsi so vložili nekaj specifično svojega noter. vprašanje je, v katero smer deluje domišljija. domišljija je tu nadpojem. daleč pa od tega, da bi se vadil na klišeje o ubogih črnčkih, katerih rap je izraz pristne bolečine zaradi grozljivega ekonomsko-političnega statusa in želje po prevladi humanizma in racija. še več – mislim, da je ‘vsebinsko’ gledano veliko več mazohizma, ludizma in hudobije.

    http://www.youtube.com/watch?v=1cZHexnWo5E&feature=relmfu
    http://www.youtube.com/watch?v=jRn9BRo4Igw

    “O Beatlih se mi pa ne ljubi pričkat, ker smo tudi na tem blogu nekoč že udarili dolgo izmenjavo komentarjev na to temo, kjer si tudi sodeloval, in mislim, da smo si povedali vse. In ne bi mi bilo všeč, da bi pod to temo razpravljali ravno o Betalih ob toliko odličnih rock bendih … hehe … Usmilite se, no.”

    PIKA

    day in the life ubije vso diskografijo stonesov skupaj. toliko skladateljskega talenta in ideje oni niso nikoli premogli. mislim, da si v tem pogledu navadna ignorantska prasica (ne vzet tega kot žaljivko, vzemi kot ekspresijo) in da zelo slabo poznaš diskografijo beatlov in to je to. day in the life je komad, ki nima para v zgodovini. ujel je abstrakcijo klasične glasbe, kompozitorske sposobnosti starih veličin. ujel bistvo revolucionarnega duha šestdesetih in pogledal naprej, se poigral s paradigmo glasbenih form kot takih, osmešil vse rokenrolerje in sodobne klasike po vrsti in lepo sedel na prestol kot verjetno najboljši komad vseh časov. če govorimo o “konkretno”: ustvaril je občutek konstantnega teka in brezkončnosti, ujel melanholijo angleške duše, povzdignil cinizem teenage angsta na nov nivo, vpletel vzhodnjaški misticizem in pripeljal trip k triperjem in nam, netriperjem(sem probal LSD in mislim, da mi ta komad pripelje več transcedence kot tista jadna drogica, kar je sploh fantastično ob tem, da me ohranja na zemlji in mi nudi jasnejši vpogled v bistvu stvari, ne vrže me zgolj nebogljenega noter). kot takšen je tudi priznan ravno s strani krogov, ki so ti servirali the cult (ja, so ti, brez tega bi the cult ostali verjetno v bližnjem baru), ne da bi sploh pomislila na to. če govorimo torej o nerelavantnosti nagrad in priznanj, priporočam, da pomisliš malo tudi na to plat. a bi ta mehanizem ali recimo jaz, za katerega verjamem, da me spoštuješ kot zanimivo osebo, kar tako, iz dima pripeljal nekaj abotnega? skratka – imamo paradoks med tem, da poskušaš razbliniti ta misticizem na podlagi misticizma, ob tem, da ko pišeš o glasbi, veš čas pišeš o misticizmu.

    polPIKA

    fuck off, no (spet ekspresija).

  15. Nidurun - 11.07.2012 ob 02:46

    ne, res se jebite vsi po vrsti. grem jaz lepo prostovoljno v Polje, kjer jim seveda ne bo jasno, v čem je stvar, tako, da bom počakal, da še meni ne bo. mogoče je ravno v tem poanta vsega skupaj. glavo mi bo fucking razneslo. zavidam matematikom z njihovimi enačbami. mogoče se moram tega lotiti. besede in argumenti so šala. sila številk je nekaj, kar šteje.

  16. Nidurun - 11.07.2012 ob 04:15

    razumeti ali umreti. do or die. življenje je pogodba pogodb, paradoks paradoksov, paradoks smisla, paradoks smislov. nezmožnost zmage ali poraza; zmagovita nezmožnost poraza, in porazna nezmožnost zmage, porazna možnost zmage in zmagovita možnost poraza, zmagovita nezmnožnost zmage in porazna nezmožnost zmage, porazna nezmožnost zmage in porazna nezmožnost poraza, nirvana pameti, triumf zabitosti in intelekta, v katerem vsi marširamo. popoln nič, po kristusovo ali ničejevo. živeča nirvana in mrtvi ljudje, mrtva nirvana in živeči ljudje, vse stokrat ponovljeno ali neštetokrat štetno, štetno nešteto, vse razumeto nikoli razumeto, dojemljivost, ki se daje kot nedojemljivost, nedojemljivost dojetja kot dojetje nedojemljivosti, nič kot vse, vse kot nič, beseda, ki manjka. ostalo pa sama forma, bedak ali junak, odvisno kaosa, od kontigence z neskončno sprejemljivkami. kdo sem jaz, kdo sem kdo sem jaz, kdo sem kdo sem kdo sem jaz in tako dalje v nedaljnost, nedaljno daljnost. 1+1=2 samo zato, ker je lahko tudi 3. in obratno; 1+1 ni 3, samo zato, ker je 2. 1+1=3, ker je 2, 1+1=2, ker ni 3, 1, 0, 9 in nič drugega. 1+1=2, ker ni noben drug 2. ker ni 3, 1, 0, 9 in nič drugega je 1+1 torej 3, ker ni noben drug 2, = 1+1 2, ker 1+1=2, ker je 1+1 3.
    vse to samo zato, ker je 1+1 2, torej je 1 + 1 2. in obratno – ker je 1 + 1 2, je 1 + 1 vse drugo – se pravi, ni vse drugo, je samo 3 in 2, ker je drugo in vse posamič in vse naenkrat (kako pogosto zlorabimo to frazo, hehe).

    če vključimo sem še spremenljivko x.

    1+1=x.

    po črki zakona.

    x = 1+1
    x = 2.

    lol – in takšnega dokazovanja se mi dejansko, čisto formalno učimo v šoli. see tha point? x je že znan in to.

    recimo:

    1+x = 3

    x = 3-1
    x = 2

    3 – 1 = x
    x = 2

    1 + 1 = 2
    1 + 2 = 3
    1 + 3 = 4
    1 + 4 = 5

    itd. konca ne poznamo, kako torej lahko poznamo 1? s tega vidika – vsak rezultat preskakuje v operacijo, kar je absurdno. nekaj končnega preskakuje v predkončno.

    torej;

    končno = nedokončano

    ali

    nedokončano + nedokončano = končno

    končno + nedokončano = končno

    končno + končno = nedokončnano

    nedokončano + končno = nedokončano

    pa ne zato, ker

    je končano + nedokončno = nedokončno,

    ker na drugi strani je

    končno + nedokončano = končno

    pa ravno zato, ampak ne zato, ker bi bilo tudi

    nedokončano + končno = končno

    itd.

    life’s fine. treba je bit dober človek. hvalim polno mizo za polno mizo. nihče ne more imeti nič proti.

  17. filmoljub - 11.07.2012 ob 06:17

    @Nidurun: Poznaš Pi (1998) Darrena Aronofskega?

    @Simona: Itak da je jasno, da sem “z rapom, seveda, ki pa je pristna izpovedna glasba ubogih getovskih črnuhov, s katero se upirajo socialni nepravičnosti” mislil izključno sarkastično, kajne? Eminema sem v času njegovega čiščenja klozeta celo poslušal in mi ni bil tako napačen — verjetno prav zaradi zaznavne avtorefleksije, samodistance, samoironije in satire, ki jih omenjaš, to pa jaz pri človeku vselej cenim. Ga pa poznam ne in nikoli nisem analiziral kot interpreta, poznam zgolj nekaj biograskih detajlov, zato o drugem ne morem soditi.

  18. Horizont - 11.07.2012 ob 12:52

    Zelo zanimiv tekst. Zanimiv celo za babo, ki se seveda ne more kosati z izbranih ali celo poglobljenim glasbenim okusom, ki sicer očitno nekako pritiče bralcem tega bloga hahahaha… Enivej, spravila sem se k modrovanju, koliko glasba dejansko pripomore k resnejšemu razmisleku pri ljudeh. Na kateremkoli področju, da se razumemo. Kaj je npr. meni ostalo od moje glasbene epopeje hehehe?

    Evo, zdajle mi pride na misel videospot ozloglašenega prodajalca slabega okusa (haha, Simona), Majklovega Georgea in sicer Too funky. Spomnim se pa, da je Linda Evangelista za uvod pompozno zakorakala po pisti v eni zelo ozki kikli in se je za njo Georgie drl »you’re such a!, you’re such a!«, or something. Hu-do! Še na dan naš dandanašnji se lahko vprašam, koliko gracioznih korakcov bi uspelo meni narediti v tisti cevasti cunjici, ki se je proti dnu »širila« v stilu perferktnega korenčka… Da ne pozabim na Freedom oz. na povratek k svobodi, kjer se išče nekaj globoko v meni oz. nekoga, ki sem ga pozabila. In ta nekdo ne more biti nihče drug kot Cindy Crawford, ki na pol gola visi prek banje v nekem praznem, a kot kaže glamuroznem fletu. Dalje. V Express Yourself se je Madonna prijela za pičko, kar je od mainstreamovcev do tedaj počel predvsem Michael Jackson. Dobesedno in preneseno. Bila je tudi večna devica – še vedno smo pri Madonni, najbrž pa tudi Miha ni zaostajal na tem področju – vse dokler ji niso za silo džastifajali ljubezni. Spet vse zelo stilsko dovršeno with bearly a soupçon of naughtiness. Brez vsakega švica, prosim. Prince nam je stregel s svojo smetano, ki je bila tako bleščeče okusna, da si občasno samo od tega lahko doživel zaresne get offe, še posebej, če te je hkrati polil še s škrlatnim dežjem diamantov in biserov… Za intermezzo se je vrtela Annie Lennox oz. Eurythmics, Phil Collins je blagoslavljal še en dan več v paradižu (think about it, would you?), Sinead O’Connor ni našla nič primerljivega, Zucchero in Paul Young sta bila brez ženske, Jennifer Paige se je leta kasneje malo zatreskala, Whitney Houston pa je želela zaplesati s komerkoli, pravzaprav. In ja, v divjih trenutkih se je tudi densalo, mah, kaj, nekaj muvalo pravzaprav, na 2 Unlimited in z Leilo K smo odpirali sezname, oziroma sezame, Deee-lite pa so imeli groove v srcu. Na šolskih zabavah smo se drli Tek je 12 sati, sanjali smo Ružice, Sava je tiho tekla mimo nas, Suada nas nije voljela in pral nas je mrzel novembrski dež. Don’t look any further, vsa parada ponosa se je postrojila hahaha…

    Sem bila družbeno angažirana takrat in sem glasbo dojemala tudi kot svoj politični stejtment? Ne. Je danes kaj drugače? Najbrž premalo. Se pa zaradi tvojega teksta sprašujem, ja, koliko me je zaznamoval glasbeni okus. Najbrž dosti bolj kot bi si mislila na prvo žogo. Pa ne gre toliko za glasbeni kot za vizualni okus. Saj je Mercury lepo povedal: we hardly need to use our ears, how music changes through the years…

    Lepo so mi prodali one polikane ksihte, glamurozno-minimalistično ureditev interierja, vse tako brezmadežno čisto, brez kaplje znoja, brez ene same nezrežirane grimase, vse sem kupila. Bog mi pomagaj, še danes se mi zgodi, da kupujem. Kot da bi šlo za faking alegorijo na pesem ptic trnovk in prostovoljno nabadanje na najostrejše trne hahaha… Sad. Se pa dandanes vendarle skušam vsaj malo obvladati pred prvinskimi vzgibi. Z mešanimi rezultati…

    Zabavno je opazovati, še posebej, če se zmoreš dati v ptičjo perspektivo, kako ljudje vedno znova tripamo na podobne, prastare koncepte. Vsaka generacija jih ima in znotraj generacije vsaka podskupina, seveda zapakirane na nekoliko svojstven način, ampak ostali su uvjek isti. Nobena pop pesmica, ki se je lahko spomnim, ni direktno propagirala konformizma in čaščenja kapitalističnega mamona, indirektno pa na žalost velika večina. Ampak premeteno je bilo vse zavito v tako prozoren papir, da ne bi nihče, razen največjega cinika (tako je bilo sugerirano haha), mogel podvomiti o dobronamernosti prelepih modelov, nastavljenih po ekskluzivnih lokacijah. Čeprav nisem bila fenica, verjamem tudi, da je večina rokerjev mislila, da so nekonformisti in so o tem glasno prepevali ali pa ekstatično vreščali, ampak zadaj, haha, zadaj je bil isti moloh. Samo, da se je v živo glasno drl o novih prostorih svobode, svetovnih krivicah in izkoriščanju, celo predstavljal si je menda (roker ali ne), da, all the people nonetheless živijo človeka vredno življenje, v ozadju si je pa dal manikirati pogrizene nohte na ročicah, se rokoval z mogočniki na razkošnih fotosešnih v Monte Carlu ali pa sredi Hollywooda objemal Elizabeth Taylor. Whatever, pravim jaz. Tako kot redek poslušalec pop glasbe v reali lebdi na nekem fancy oblaku glam-želja in zgleda urejen u nulo, če pa že, potem su to sve iste plave kose peglane, tako tudi povprečen nekdanji/sedanji roker ni ravno paragon družbenih sprememb. Oh, oprostite, par let nazaj so change mentaliteto skušali celo popularizirati, a ne. I šta od toga? Mogoče malo zagorelosti, …ajde, ni čisto za odmet…

    Moje mnenje je, da je bil flower power, woodstock in kar je še tega, na žalost le eden od odmevov oddaljene legende o komunizmu. Popkomunizem, pravzaprav, čeprav gre za rock hehehe. Kritika kapitalizma, ki se je z varne distance napajala z idealizirano predstavo rdeče enakosti za vse in vsakogar. No, potem je pa ta model globalno gešajtral nekje ob koncu prejšnjega milenija in danes se vidi, da v resnici nihče pojma ni imel, kaj bi lahko bilo, if there is no there there. Mi smo 99%, mi smo arabska pomlad, mi smo 15o, ampak že čez 5 minut kličemo mamico, da nam obriše ritko, ki se je v prvih minutah svobode že prav nemarno usmradila. Slavoželjneži filozofirajo o perverznih vodičih, ampak nikogar ni, ki bi prijel za lopato in odkidal prvi kvadratni meter nakopičenega dreka…

    Ojej, ko bi bilo le tako čudovito, da bi se »material« posameznika lahko presojal preko glasbenega okusa. No ja, pravzaprav se lahko. Vendar ne v smislu, kakšno glasbo kdo posluša, ampak kakšno glasbo kdo ustvarja. Tega pa kritično manjka, namreč ustvarjalcev. Na tone je topoumnih, pronicljivih, zagrizenih, blase, fancy, zanemarjenih, arogantnih, ponižnih, starih, mladih, debelih, suhih, sofisticiranih, primitivnih – poslušalcev! Statistov kot mravelj, a glavne vloge od nikoder. Kamoli režiserjev.

    In potem se z rokami v žepu nasloniš na steno, pokozlan od nočne edicije starega rocka ali speglan kot Beckham na pop fotosešnu in me sprašuješ, da li sam ikad tebe voljela? Nisam, bre. Jer si bio glupan! Isto kao i ja. Iskala sem nekoga, ki bi kot sonce posijal, nekoga, ki bi znal. Pa sem se seveda, trapa praznoglava, grdo zajebala, ker sem mislila, da se lahko samo neaktivno priključim statistom in bo že prišel Godo. Ja, pajade. Na Godota se pač čaka. Čaka. In čaka…

    Ata Smrk, a je še daleč stran Godo? Ne, ni več, daleč. Kaj pa zdaj, ata, a je še daleč? Ja, Smrketa, daleč je še…Well, fuck me! Harder if you please…

  19. zirosi - 11.07.2012 ob 12:59

    Tortice povedo vse: The Cult so pravzaprav že od samega začetka samo postpunkovski slaščičarji – kar se rokenrola tiče. Lahko širijo diabetes, vendar rokenrol ni nekaj takega, kar bi se dalo ubiti s cukrom in klišeji.
    http://www.youtube.com/watch?v=Dl06pJlu7NI&feature=results_video&playnext=1&list=PL1D8BAF0F96CED71A

  20. Nidurun - 11.07.2012 ob 13:27

    @filmoljub: ja, poznam, hehe. v bistvu sem kar parodiral zadevo, čeprav so simptomi podobni in ne dosti manj hudi kot v filmu. sama konceptualizacija teh simptomov mi je v zelo abstraktnem smislu štimala, kot ideja, in jo razumem, ampak je šlo premalo v štorijo in v nekem oziru ni izpadlo bolje kot moj včerajšnji/današnji izbruh.

    zlo zanimiv komentar horizont, ki ga bom proti večeru z veseljem komentiral.

  21. Simona Rebolj - 11.07.2012 ob 22:51
    Simona Rebolj

    @Nirudun:

    Koncept mojega zapisa je bila povezava revolucionarnega duha v intimnem in/ali družbeno kritičnem smislu, kar se po navadi kar povezuje, z duhom rokenrola, ki pa tej vrsti vznesenosti doda še pridih libidalne ekstrovertiranosti, pa tudi romantike, kar je pravzaprav pogoj, da revolucija ni le revolucija, ki po defoltu požre svoje otroke. Lahko se v konkretnem smislu sploh ne zgodi in nima nujno zvezo z “vojaško” mobilizacijo. Tudi če se ta zgodi, ne sme bit vojaška, ampak mora imet svoj rokenrol, da bi se obdržala v polju romantike. Sicer se ne zgodi nič drugega kot samo še ena vojna, ki zgolj premeša karte.

    Temu primerno sem izbirala stališča in primere. Vse to sem pa zgradila okrog osrednjega motiva koncepta, ki je aktualne narave – torej koncert The Cultov in s tem povezani odzivi. Zakaj je to pomembno? Zaradi vsebinskega okvira! Ker sicer bi lahko kar počez klepetkali o posameznih bendih, kateri je v čem boljši ali slabši do konca življenja. No, ampak poanta tega zapisa ni v tem. Poanta je v konceptu.

    In v ta koncept zagotovo ne pade niti pod točko razno takoimenovan underground rap, ki si jih podal v linku. Sa niso z ničimer sprožili preboja v sfero medijskega populizma, na kakršen koli način. Ludizem in mazohizem sam po sebi seveda ne pomeni nič v konceptu vsebine, ki sem jo podala za izhodišče. Tudi ko omenjam presoje o splošnih pojavih, uporabljam izraz “večinoma”, torej govorim o stereotipu, za katerega trdim, da drži in še vedno trdim, da drži. S tem skušam povedat, da ni potrebe, da bi mi nekdo podajal posamezne primere, ki naj bi bile izjeme. Ja, saj izjeme niso bile obravnavane. Nič narobe, če se omeni, da ne bo pomote, Lahko rečemo o vsaki skupini ali izvajalcu kakšno, če nam paše. Samo kot replika pa to ne more služit tistemu, o čemer je govora. In na tem blogu sem seveda bog jaz in jaz določam, o čem je govora, ker so moji zapisi izhodišče … hehe … Komentator pa lahko seveda tudi kaj svojega da na tnalo, kar nima veze z obravnavano poanto, ampak ne kot repliko.

    Skratka … super, da ti je všeč rap, ki si ga linkal. Mi je jasno, da padaš na takoimenovan ludizem. Ludizem pa po defoltu ne vsebuje niti r od česar koli revolucionarnega, ne v intimnem, ne v eksternem smislu, ker se sploh ne napaja in ne izvira iz te vibracije. “Čakre”, če hočeš. To je samo občutenje, odsevanje in opazovanje. Več je refleksije, slabše je. Jedro – fokus je ovira in ne cilj. In predvsem ne more koketirat z nikomer in ničimer. Bistvo revolucionarnega vzgiba pa je vedno v osvajanju. Je pozerstvo z namenom samo po sebi. Zato je izjava, da te tole z linka bolj prepriča kot Eminem, v tem kontekstu mimo. V čem neki, saj ne gre niti približno za podobno stvar in to, kar si linkal, nima nobenega potenciala v tem, v čemer sem tukaj sploh imenila Eminema in dodala tudi obravnavi primeren link. Sicer pa … Ja, Eminem bi bil morda tudi dober literat. Smisel za poezijo definitivno ima. Rap sicer nima nujno, ama, nobene zveze s poezijo, lahko jo pa ima. Pri Emu jo ima. Zato je tudi lahko izjema, ki je dobil pohvalo od nobelovega pesnika, ker ta potencial je razviden. Pa tudi ta, ki sem ga opisovala. Njegova sila je ekstrovertirana, reflektirana in močna. Predvsem prva polovica albumov. Smisla za psihologijo ima ravno dovolj, da je lahko spisal kar nekaj odličnih tekstov z repom, glavo in reflektirano poanto. Celo toliko, da je lahko učinkoviti nahrulil kakšnega pametnjakoviča brez smisla za psihologijo. Je pa trditev, da naj bi v flowu in beatu pušil, oprosti, tako blesava, da ne morem verjet, da si kaj takega privoščiš, saj ne samo, da sam v tem ne puši, ampak je tudi njegov producentski kompanjon pač prepoznan master teh veščin, tako da se o takih nesmislih res ne bi pričkala sploh. Poleg tega mu ne more nihče oporekat tudi samega izvedbenega mojstrstva na tem področju, kar je zelo povezano s samim občutkom za te zadeve. In občutek za to, mimogrede, koristi tudi pri poeziji (to je replika na najino vzporedno konverzacijo …). Skratka, od kod ti predrznost za take izjave in kaj neki s tem pridobiš.

    Kar se glasbene abstrakcije tiče, je pa tako … vedno vprašam, a mi prodajaš manipulacijo za jeben amaterizem, lenobo in kaos, preko česar se lahko opraviči brnenje ob letu muha za izjemno abstraktno glasbeno kompozicijo, ali se pogovarjamo o stvari. Nobene abstrakcije ni. Samo občutek za stvar, duh in veščina, kamor ga vkomponiraš, tako, kot je tudi sicer duh ujet v telo, sicer ga ne zaznamo. Pika.

    Kar se tiča linkane zadeve, ja, zakaj pa ne. Je pa to še vedno eden izmed tisočih reparjev, ki pridejo in izvedbeno pač samo so, kar so. In zaboga kurca, kar si občutil v prvem slišanem komadu, boš enako tudi v desetem in stotem. Če ne boš popušil kilograma hašiša ob tem, sori, stotega poslušal pač ne boš, ker si že prvega dojel. V tem je problem. Je izpovedni potencial. Ni kretenoidno, ni primitivno, seveda razmem rap kot zgolj plasiranje odseva, brez refleksije, kot zgolj state of mind. Ampak ja, to bo vedno vezano na underground, ker je najboljši v garaži med desetimi prijatelji, ki so tam nitri v momentu. Zato je jasno, zakaj si trdil, da saj rap je underground sam po sebi. Ne, pa ni nujno. Lahko je marsikaj, samo večina tako drajsa pač – jst pridem, ker sm jst in bom povedal. Ta pristop se od fri stajla skoraj ne razlikuje. Razlikuje se le po tem, da izbere svoj beat in flow. Ki je spet večinoma en in isti do stotega komada. Torej le podlaga popisanemu fri stajlu. Malo sfirziranemu. Pretiravam malo, pa ne dosti. In v tem je razlika med konceptualno izpiljenimi reparji z jasnim ciljem, ko veščine le uporabljajo znotraj koncepta in izpovednosti, ne pa da veščina pomeni edini koncept.

    Sploh pa, glede na poanto zapisa, pač ti abstraktni garažni eksperimenti nimajo mesta. Niti nimajo tega namena. Skratka, ne trdim, da je kaj narobe, da obstaja. Še manj, da kdo tripa na to. Super. Sem doživljala dve leti te večere. Priznam, da sem osebno skoraj zbolela od dolgčasa, ampak me je zanimala poanta in sem jo hotela občutit. Nima veze. Govorim le, da to nima nobenega potenciala za to, o čemer sem pisala.

    Da si vseeno razpravljal o jebenih Beatlih, čeprav sem prosila, da ne bi, ker to ni poanta zapisa, še najmanj z vidika trapanj o kompozicijah, saj je govor o rokenrolu in s tem povezanih vidikih, je navadna nesramnost in objestnost. In seveda ne bom odgovarjala. Še posebej ne nekomu, ki se mu jebe za poznavanje diskografije o marsikom in marsičem, o čemer mirno ven meče neke kritiške sodbe, ki je ne bi požrl nihče na svetu, tudi če bi po osebne okusu sovražil izvajalca, o katerem je govora.

    Nadalje … Nehaj objavljat smeti. Tvoj naslednji komentar je namreč smetenje, ker služi le zasebni zabavi egotripa in osebni ideji, kakšne občutke ali mišljenje o komentatorju kot takem naj bi vzbudile, kar seveda nima veze z zapisom. Dobil si svoje. Kot visiš, je hitro jasno, kateri film te je očaral. Skratka, nehaj z manipulacijami in nategi te sorte. Spam bom nadalje brisala. Resno mislim. Ne me jezit za prazen kurac. Toliko se pa že poznava.

    @filmoljub:

    Se opravičujem. Priznam, da nisem zaznala sarkazma … hehe …

    In ja, pucanje omare od Eminema je bila odlična era, še posebej za hit, prav tako Lose Yourself obsesija, kar se hitov tiče. Še boljše pa so bile seveda njegove prenekatere druge, ki se niso ravno podile po vrhovih lestvic in MTV-ju. So pa segle ravno zaradi hitov preko prodanih albumov do milijonov ljudi in vzbudile prenekatero zanimivo razpravico. V sicer sila nezanimivem okolju. Jaz dolgo časa pojma nisem imela o njegovih biserih in pisanosti izvedbenih pristopov, ker sem poznala samo nekaj hitov, sicer sem poslušala povsem druge stvari. Nekako sem pričakovala, da je to vse in največ, kar je, super, ampak za kaj manj od tega, pa ne bi ravno izgubljala časa. No, potem sem pa nekega dne šla na pot po opusu in bila milo rečeno prijetno presenečena. Edino Recovery ima zgolj tri omembe vredne komade in dva najbolj komercialna hita, kar jih je nakracal v karieri, kar je za marsikakšne zvezde več kot dovolj, za Ema pa sramota, ker je bil sicer precej bolj zaskrbljen predvsem za spoštovanje … hehe …

  22. Nidurun - 12.07.2012 ob 00:55

    Simona:

    mislim, da se resno, do temeljev norca dela. mislim, da me načrtno drkaš v glavo že nekaj časa …

    kako je konceptualizirana tvoja obravnava razmerja med rokenrolom in revolucionarnim duhom? a se hecaš? a govorimo o pozitivistični analizi zgodovinskega, socialnega, psihološkega in muzikološkega ozadja ali govorimo o tem, kaj tebi predstavlja muska? govorimo o poskusu pozitivistične analiz. ker to, kaj pomeni ta ali drugi način poslušanja muzike dandanes, je nekaj, kar obstaja izključno v tvoji glavi … in naj. gre za amatersko mišljenje z dobro izpostavljenimi poantami, ampak brez relevantnih zaključkov, brez metode in temelji samo na osebnih izkušnjah. samo! pri tem, nekonkretno kot je, zelo fašistoidno in z nerazumevanjem posegaš na zelo široko polje glasbe kot neke pojavnosti same na sebi. tvoj zapis je preprosto preveč omejen, da bi bil to, kar hočeš, da bi bil. lahko je to za tvoje blogerske kolege, ki se nakopičijo z vseh vetrov in obožujejo tvoj drajv in tvoj slog itd., in si zanje genialna in te z navdušenjem postajo po facebookih, lahko se zabavamo, ampak ne more biti resen zapis na področju, na katerega posegaš. torej; a smo v vrtcu?

    v ta koncept tako čisto lepo sede rap, ki sem ga dal v linku, ker si pač zelo posplošujoče in omalovaževalno pisala o njegovem kindu v svojem izvirnem zapisu kot o debilnem in to ragljo vrtiš že zelo dolgo časa, ob svojem drkarjenju na eminema, ki v hiphoperskih krogih ni jeban pet posto, niti v krogih širše glasbene kritike in drugovrstnih resnejših refleksijah tega glasbenega žanra. stvar je posmeha vredna in je posmeha tudi deležna, tako kot bi bilo posmeha vredno, če bi se jaz zdajle lotil debatiranja o bachu in mozartu. pri čemer bi jaz imel na tistem področju več šans kot ti na tem, ker, sori, sem bolj načitan, bolj z mislijo posvečen temu področju ali kaj. izhajam iz veliko širšega dispanziona zornih kotov kot ti. č in lahko rečem – public enemyji kot zelo amaterski analitiki politične situacije imajo neprimerno večji revolucionarni potencial kot eminem, kot teren neposredno kaže. če pa hočemo definirati revolucijo kot pojem filozofov in psihologov pa rabimo nekaj vleiko resnejšega kot je blogerska razprava. duberski dj v zadnji rupi v kingstonu ravno tako požane več revolucije kot eminem. o čem torej govorimo? o libidu? lahko govorimo o libidu in se zabavamo še naprej. ravno tako lahko edinole sama s sabo in z drugimi gorečimi eminemovimi fani in s kronično površnimi poznavalci žanra prekladaš eminemov flow na superiorno pozicijo. gre za tehnično solidnega raperja, ki prepričuje točno s tem, kar si napisala in strinjam se s tem, kako ga je označil seamus heaney, meni zelo ljub neludističen pesnik. eminemov producentski kompanjon je izvrsten analitik scene in dobro razume obrt in je bolj biznismen kot umetnik. ne vem, kako lahko opletaš s takšnimi argumenti? a se ujemaš v lastno zanko? o tem, čigavi beati kažejo več kreativnosti, se bolj vklapljajo zavest časa in prostora in kažejo nasploh več raznoraznih idejnih struktur, sploh ne more biti debate. sploh nima veze o tem, kaj je meni všeč (in tu nima ludizem nobene prioritete), govorim o tem, kaj rap je in kje so korenine njegovega izraza.

    rap je, kar je, in ti ga ne razumeš in ne moreš razumeti niti revolucionarnega potenciala v njem in si zelo daleč od ideje, kaj naj bi revolucija v svoji celovitosti pomenila, tako kot mi vsi. in mislim, da sem povedal več o revoluciji in rokenrolu v svojih komentarjih, kot je tebi uspelo do sedaj.

    spet – beatle v blogu, kot del konstrukcije tvoje misli omenjaš v blogu kot take in take, nato pa zavračaš vsako razpravo o njih. loooooooooooooool. a smo mal naegotripani?

    “O Beatlih se mi pa ne ljubi pričkat, ker smo tudi na tem blogu nekoč že udarili dolgo izmenjavo komentarjev na to temo, kjer si tudi sodeloval, in mislim, da smo si povedali vse. In ne bi mi bilo všeč, da bi pod to temo razpravljali ravno o Betalih ob toliko odličnih rock bendih … hehe … Usmilite se, no.”

    to je zate torej zaprtje debate, a ne? prav, naj bo, ampak če jo tu zapreš, se podre vsa sveta legitimnost tvojega zapisa. zakaj naj bi te torej upošteval? ker se obnašaš kot nadležna smrklja? poleg tega pa je to storjeno na tako podlo fašistoiden, napsihotiziran način, da ima moj diskurz absolutno pravico, da se uveljavi, tudi v obliki spama. ja, seveda je spam. ne vem, zakaj mi razlagaš, kaj je. jasno je, kaj je, samo zorni koti so različni.

    pri beatlih sem govoril seveda o abstrakciji glasbe in ne abstrakciji glasbene misli. jasno sem napisal, da v svojem substancialnem pristopu smešijo številne sodobne klasične glasbenike, katerih ustvarjanje temelji na teoretični misli. nimam blage veze, kako si lahko tako polpismena v tej situaciji. jaz, ki torej govorim o presegu te scene tako v idejnem v sebi in kot v čisto ne vem, “libidalnem” smislu, kot o spojitvi tega “dionizčnega in apoloničnega”, ki govorim v nekem čisto nietzchejanskem diskurzu, torej govorim o tistem, kar je tebe dve leti dolgočasilo, ker si hotela občutit, namesto premislit to neposredno idejo lepote. lol.

    http://www.youtube.com/watch?v=bCzaYOyn9Tc

  23. Nidurun - 12.07.2012 ob 02:38

    simona:

    aja, še to.

    “Kot visiš, je hitro jasno, kateri film te je očaral. Skratka, nehaj z manipulacijami in nategi te sorte. Spam bom nadalje brisala. Resno mislim. Ne me jezit za prazen kurac. Toliko se pa že poznava.”

    aja, zdej se bomo pa na osebnem nivoju jebal v glavo? mislim, a si res lahko tako pokvarjena oseba? mislim, da ne bo šlo čez, ker sem preveč dal skozi, da bi si to dovolil. neumnost tvojega komentiranja me je v želji, da bi ti razložil stvari, prodiranju v pomen besed, da bi vsaj speljal na nek sprejemljiv diskurz zadeve, pripeljala kot že velikokrat prej do hudega glavobola in rušenja simbolne slike, kot temu rečem in to je fenomen, ki je v omenjenem filmu odlično prikazan in sloni na odlični podlagi, pa če si ti priznaš ali ne. priznala si pa seveda ne boš nikoli in mislim, da je jasno, zakaj.

    seveda pa je jasno tudi, da sem film tudi parodiral z njegovega mitološkega vidika in sem zavzeto čakal, da me bo specifično filmoljub vprašal o njem.

    da vključuješ zelo očitne reference na neke osebne pogovore in dražiš boleče točke, ki jim seveda s svojo zelo naivno, napaljeno in na najosnovnejšem nivoju nevrotizirano mislijo pač ne moreš parirati v nobenem hipu, v kar sem naivno verjel.
    da res tako slabo poznaš neke osnovne principe moje osebe, mi pa pred mano spravlja v slabo luč dejstvo, da sva sploh kdaj govorila. tudi s tega vidika si se po mojem danes še z zelo očitnim motivom po zelo dolgem času in ulala, ravno danes, oglasila s komentarjem mojih dveh pesmi na točno določen način, s točno določenim slogovnim prijemom. in še s komentarjem na neko vzporedno dopisovanje. tu ne gre za grajenje interesa o meni, o želji po svetovanju, ampak za navadno podjebavanje. deloma tudi z vprašanjem o tem, če imam glasbeni posluh.

    manipuliraš lahko ti s sabo lepo kar naprej. jaz ne delujem v teh nižavah. v vsakem hipu je vsaka gluma povsem smiselno vložena, ima svoje referenčno stičišče, je samoironična in pomirljiva. moja domišljija sega do meja, ki si jih, očitno, kot vidim, ne moreš niti zamisliti, niti dostopati do njih preko svojih standardnih orodij. kaj si mislim o teh orodjih prosto po wittgensteinu zdaj na tem mestu, ni mogoče razlagati. nenazadnje pa, če gremo do sem – je lahko tudi v praksi vsak stavek v vsakem hipu izpeljan iz vsakega drugega in tu se sploh ne morem jemati kot osebo in stem mirno živim in se počasi sprijaznjam tudi z občasnimi razkroji tega, kar imam za vzpostavljeno kot jaz in razrušitvami sveta pred svojimi očmi. kot sicer veš, nisem ne shizofren, ne psihotičen. edina tretja opcija je verjetno manipulacija ali kako? tu pa pridemo do meje, ko človek, ki živi v kakršnemkoli smislu pred svojim časom ali okoljem, nujno živi v hudi samoti in se včasih res lahko najbolje izrazi samo preko spama. jebiga. ali preko filmov, kot je pi. princip je načeloma isti. ker ni besede, ni jezika, ki bi lahko izrazil tisto presežno. ta film se je res zablisnil v nedavnem momentu hudega razpoloženja in mi pomagal vstati iz njega, čisto zaradi prepoznave simptomov, veselja, da nisem sam. o čem torej govorimo? o čem neki govorimo? o tvoji omejenosti, mogoče? ker o drugem načeloma ni mogoče.

    “In seveda ne bom odgovarjala. Še posebej ne nekomu, ki se mu jebe za poznavanje diskografije o marsikom in marsičem, o čemer mirno ven meče neke kritiške sodbe, ki je ne bi požrl nihče na svetu, tudi če bi po osebne okusu sovražil izvajalca, o katerem je govora.”

    o čem govorimo? o sledenju in posledično poznavanju ali o nepoznavanju moje poti pisca o glasbi, o konkretnem primeru ali o čem tretjem? spet zelo podla poteza.

    horizont:

    seveda je med drugim hipijada izliv komunistične ideje, komunistična ideja je pa izliv ‘ljubezni 20. stoletja do realnega.’ velika napetost, ki se je nabirala dolga stoletja, je v zelo kratkem času, v stotih letih, izbruhnila v neverjetnem tehnološkem napredku, dveh največjih vojnah vseh časov, na drugi strani je pa po mojem ena od definicijskih točk rušenja modernizma in prehoda v postmodernizem. je moment, ko se je ta, deloma komunistični projekt, tudi porušil. hipijstvo kot mineštra iz kotla vseh mogočih osvobojajočih idej je globalno propadel. po tem prelomu smo vsi prazni kot stari rockerji. v tej praznoti pa po mojem še vedno lahko iščemo tisto, kar je v njem revolucionarnega, kaj ponuja kot glasbena forma, o njegovem ‘libidalnem’ in zelo previdno in premišljeno reviziramo njegovo razvojno pot in položaj v preteklosti v odnosu do položaja v sedanjosti. ker trenutno smo v prehodnem obdobju revizije in stagnacije, ko je govoriti o razvajencih, ki ne dvignejo lopate, milo rečeno populistično nakladanje. gre za nemoč dviga lopate, 15o pa je na globalnem nivoju samo začetek nečesa večjega, za katerim stoji neustavljiva želja po organizaciji in spremembah, v katerem je material za premislek o prihodnosti itd. prelagati odgovornost na to ali ono stran nima smisla. godo bo prišel, ko bo prišel. godoja ne moreš priklicati z lopato, lahko pa počekiraš kje je in temu primerno reagiraš. zgodovina gre neko svojo pot in treba je biti pripravljen nanjo. pripravljeni smo pa vedno bolj.

    “Ojej, ko bi bilo le tako čudovito, da bi se »material« posameznika lahko presojal preko glasbenega okusa. No ja, pravzaprav se lahko. Vendar ne v smislu, kakšno glasbo kdo posluša, ampak kakšno glasbo kdo ustvarja. Tega pa kritično manjka, namreč ustvarjalcev. Na tone je topoumnih, pronicljivih, zagrizenih, blase, fancy, zanemarjenih, arogantnih, ponižnih, starih, mladih, debelih, suhih, sofisticiranih, primitivnih – poslušalcev! Statistov kot mravelj, a glavne vloge od nikoder. Kamoli režiserjev. In potem se z rokami v žepu nasloniš na steno, pokozlan od nočne edicije starega rocka ali speglan kot Beckham na pop fotosešnu in me sprašuješ, da li sam ikad tebe voljela? Nisam, bre. Jer si bio glupan! Isto kao i ja. Iskala sem nekoga, ki bi kot sonce posijal, nekoga, ki bi znal. Pa sem se seveda, trapa praznoglava, grdo zajebala, ker sem mislila, da se lahko samo neaktivno priključim statistom in bo že prišel Godo. Ja, pajade. Na Godota se pač čaka. Čaka. In čaka…”

    vprašanje o kuri in jajcu. tako kura kot jajce pa lahko v tem filmu igrata glavno vlogo ali ga režirata. s tem, da tega sveta nikoli ni režiral nihče sam, niti nihče ni igral glavne vloge v njem sam. to, v koga se bomo zaljubili, pa ni v naših rokah. srčno sem upal, da smo čas za heroje in romantiko prebrodili … toliko slabega sta nam prinesla.

    preprosto se mi ne da več. zelo površen diskurz.

  24. Horizont - 12.07.2012 ob 11:24

    @Simona, post Nidurunu je delno off topic. Se zavedam tega, bi pa rada pojasnila par stvari.

    @Nidurun

    Kdo je pripravljen? Ti? Prosim te lepo…. Ne strinjam se sploh, da smo ljudje na karkoli pripravljeni v resnici. Večina pojma o pojmu nima. To je bil moj point. What if there is no there there? What if there is something? Kura ali jajce? Kaj pa če je klopotec? Za razliko od tebe sem sama dosti razmišljala o tej ekonomski godlji. Godlja namreč ni nastala iz nič in nikakor ni povezana samo z izvedenimi finančnimi instrumenti, ampak, po moje, z velikimi socio-tehnološko-ekonomskimi spremembami v času od 70-ih let naprej. Od takrat se je pa zgodilo par pomembnih stvari na globalni ravni:

    1.)Ženske smo se prvič v zgodovini večinsko začele zaposlovati (bistveno povečanje mase razpoložljivih delavcev)

    2.)Tehnološki napredek je omogočil avtomatizacijo vseh ponavljajočih se operacij, ki so jih do tedaj izvajali ljudje (pomembno je zlasti kateri ljudje so opravljali ta dela)

    3.)Backlash globalizacije. Na desetletja, marsikje pa zaradi kolonializma tudi stoletja, je zahodni svet užival sadove izvažanja svojih artiklov po državah tretjega sveta, če pa že ni izvažal artiklov, je vsaj izkoriščal poceni delovno silo. Seveda. Na zahodu je bilo doma znanje, osvojeno skozi stoletja industrijske revolucije, na vzhodu in jugu pa pač dosti, dosti manj. To znanje je bilo visoko ovrednoteno, če bi bil ti npr. Indijec, bi to vedel hehehe… Danes se kolo sreče že zelo neusmiljeno okreče.

    4.)Staranje prebivalstva v zahodnem svetu in posledično nesorazmeren pritisk na aktivno generacijo

    Ena od pomembnih posledic vseh teh dejavnikov (pa še kakšnega), ki so šli z roko v roki in precej časa dokaj neopazno mimo celih generacij, je stagnacija realnih plač (beri: padec vrednosti dela). Kritična. V ZDA se realne plače praktično niso premaknile z nivoja 70-tih let preteklega stoletja. Ne verjameš? Verjemi! Plače stojijo. Cene seveda ne, še posebej ne določenih artiklov. Ampak vsem se še vedno prodaja stoletni sen boljšega življenja iz generacije v generacijo, sen, ki je že zdavnaj nemogoč. A ja, v bistvu je mogoč, ljudje se pač zadolžujejo, kreditirajo svojo potrošnjo. Čisto vseeno ali pri nas ali pa v ZDA.

    Vidiš, problem je večplasten in nikakor prav enostavno rešljiv. Ko se sprašujemo o dvigu lopate, ki sem ga jaz sicer najbrž omenjala v čisto drugem kontekstu kot ti, se moramo vprašati, kdo jo bo dvignil. In za kaj oz. bolje, proti komu? Ne verjamem namreč, da bi bili delavci tega sveta na podobni agendi, da bi se vsi borili za isto stvar. Oziroma, da bi enako razumeli isto stvar. Ker, veš, vzhodnjakom se pogoji dela celo nekaj izboljšujejo, standard jim narašča. Pada pa nam, zapadnjakom. Logično. Ko se standardi plačila za podobna dela približujejo, se nikdar ne približujejo tako, da bi se »depriviligiranim« plačila izenačila z »izvoljenimi«. No way. Proti sredini se pomikamo, a ne? Ta sredina je pa za ene dobra, za druge slabe. Evo ti, dileme. Kdo bo torej z veseljem dvignil lopato? Naš delavec dobi 500 EUR in z njimi praktično ne more normalno preživeti, Indijci, Vietnamci bi pa z veseljem delali za tak denar, njihova predstava o dostojnem življenju je pač povsem drugačna… Jebe se njim za nas, tako kot se je nekdaj nam jebalo za življenje Kitajcev. Ohh, popravek, še danes se nam jebe, pravzaprav. Vsaj večini. Pa sploh ni treba do Kitajske, ljudem se jebe praktično za vse, kar že v prvem šusu ne poči tudi po njihovi riti. Na to se na tem blogu itak večkrat opozarja. Uzalud.

    Zato sem jaz osebno izjemno skeptična do novodobnih gibanj. Prav zaradi njihove faking kvazi romantike, ki se tebi v tem primeru, začuda, ne zdi osladna. Meni pa precej. Mi smo proti, mi hočemo drugače, mi želimo spremembe. Super. Se strinjam. Ampak kaj? Da bi bila dilema, kaj je bilo prej, kura ali jajce, je nonsense. Najprej je bila žival podobna kuri najbrž, for God’s sakes! Saj je logično, a ni? Od anorganskega k organskemu, od brezspolnega k spolnemu… Skratka, pri pozitivnih revolucijah je najprej važna glava, potem pa šele rit, Nidurun! Sicer se zadeve izrodijo že v prvih 30-ih minutah, zgodovina (pa tudi sedanjost) je tukaj neizprosna. Lep primer imaš v arabski pomladi, kjer so ljudske množice do neke mere »zmagale«, vendar se spremenilo ni praktično nič. Nič! Takoj ko je bila revolucija dobljena, so se slišali obupani pozivi: naj nas nekdo vodi v boljše življenje. Ja, kdo?!!! Ta nekdo je Godo. Ga (še) ni in kdo ve, kdaj jo primaha na obisk, če sploh (morda je tebi časovna dimenzija nepomembna, marsikomu pa niti pod razno ne). Nemara ob koncu sveta, a ne? So pa tukaj stari fotri iz ozadja, vedno so bili. In vidi ti njih, v Egiptu, Libiji, da ne omenjam Sirije: so že nazaj… Zato sem omenjala tudi Žižka in kidanje dreka, vendar ne samo njega. Vodilni svetovni misleci bi skoraj morali od sebe dati kakšen koncept (skidati drek), kako naj bi potekala npr. ekonomska menjava, da bi bila globalno bolj vzdržna, da ne rečem pravična. Vsaj jaz bi pričakovala to od njih. Kako presekati vozel, brez tistega največjega gorja?

    Pa da ne bo tukaj kdo rekel, da ne cenim prizadevanja organizatorjev teh gibanj in da so nepomembna: ni res! Ampak vedno, ko se nekje zbirajo ljudje brez jasnega pozitivnega koncepta rešitve, se zadeva običajno izrodi v najslabšo možno različico. Nasilno. Brezobzirno. Nidurun, jaz sem zadnja, ki si želi nasilne revolucije, ti pa najbrž tudi. Pri teh revolucijah namreč, zgodovinsko preverjeno, najprej odjebejo tisti, ki razmišljajo z lastno glavo. Takrat smo vsi enaki, ne glede na vložke, ne glede na znanje – še več, tisti, ki kakorkoli odstopajo navzgor, so najbolj moteči.

    Kar se tiče flower power komunizma (pa tole ni replika tebi, samo pojasnjujem, kaj sem mislila)… Zgodovina je pokazala, da je komunistični model gešajtral. Kolapsiral. Onesrečil na milijone ljudi in jih obubožal še dosti bolj kot kapitalizem pred tem. Pha. Je pa bilo fino s čim večjimi ugodnostmi kapitalističnega zahoda, pridobljenimi tudi na račun komunizma in velike mizerije Vzhoda, naokrog mahati s cvetličnimi vzorci, vreščati revolucionarne stihe in deklamirati »vsi se ljubimo (beri: fukamo) med sabo« gesla. Seveda! Miki Mouse pa Pajo patak fore…

    Je pa imel komunizem, zlasti za Evropo, ki je bila blizu »epicentra«, določene zelo pozitivne posledice. Med drugim tudi bistveno višjo stopnjo sociale kot jo poznajo ZDA in tudi večje pravice za ženske, ki so bile pod komunizmom brez dvoma bolj izenačene z moškimi (posledično so tudi enakovredno tvorile delovni kontingent, a ne), pa še kaj bi se našlo. To je po moje bila neposredna zelo pozitivna posledica bližine »rdeče nevarnosti«.

    In če pogledamo iz tega, pozitivnega vidika komunizma, potem je dejstvo, da si je kapitalizem v zadnjih desetletjih, ko ni več »konkurence«, na globalnem nivoju privoščil bakanalije brez primerjave in naravnost perverzno stopnjo neodgovornosti. Tukaj se jaz osebno še najbolj strinjam s prof. Richardom D. Wolffom, ki pravi nekako takole: multinacionalke so poharale svet, pobrale bistveno preveč denarja, ki ga niso vrnile družbi v obliki davkov (ali pa realnih plač delavcev) v zadostni meri. Zakaj ga tudi bi? One so ga raje posodile nazaj, vendar ne zastonj. Obresti so cena denarja, a ne? Ti nadnacionalni sistemi denar imajo. Mnogo denarja. Preveč denarja. Treba ga je spet nekoliko prerazdeliti v obliki višjih davkov.

    S tem se popolnoma strinjam in mislim, da se bo to do neke mere tudi zgodilo. Ko bodo razmere dovolj kritične, da bi se ameriški Richiestan na lastnih tleh lahko zamajal, bodo sprejeli podobne ukrepe kot jih je že Roosevelt v 20-tih letih. Takrat je bila omejena zgornja meja zaslužka (mislim, da v tedanjih denarjih na cca 300.000 letno, kar je danes seveda dosti več) in precej so obdavčili big business. Ne gre pa spregledati dejstva, da se je svet iz krize izkopal šele z 2. svetovno vojno. Nekako ne gre na miren način, da bi se kdorkoli čemerkoli odpovedal, ta film se preprosto ne vrti. Globalne solidarnosti ni! Še lokalna je ponavadi zaenkurc.

    In vendar gre za globalno vprašanje! Gre za sisteme, ki so resnično bogati in tudi resnično vplivni. Oni SO javno mnenje! Oni SO dnevne novice. Zato se pa tudi toliko govori o obdavčevanju, ampak vedno le o obdavčevanju srednjega sloja. Where the fuck is srednji sloj, anyway?!Pri nas, v Sloveniji je bogat že vsak, ki ima 2 jurja neto plače. Mah, ne me jebat! Povejte mi, koliko bo dal Microsoft, koliko Coca Cola, koliko Siemens, koliko BMW, koliko HP, koliko Pfizer, koliko Merck, koliko Total, koliko Exxon, koliko BP, koliko Carrefour, koliko cenjeni L’Oreal in še in še bil lahko naštevala.

    A ni kul, kako se nikdar ne govori o bistvenih stvareh? Mislim, kul, če si multinacionalni master of the world? O tem sem govorila pri statiranju, namreč. Jasno je, da ne moremo vsi igrati glavne vloge na globalnem nivoju, kaj takega nisem nikjer napisala. Je pa skrajno žalostno, da večina pojma nima, za kaj se pravzaprav gre. In pojma nima tudi po svoji krivdi, čeprav se je res težko izviti iz jeklenega primeža propagande. Že v prejšnjem zapisu sva se s Simono obširno pogovarjali o krivdi in na koncu prišli do ugotovitve, da je ta vendarle nekaj večja pri tistih, ki možnosti imajo. In na zahodu imamo možnosti. Precej možnosti celo. Pa je 99% ljudi mentalnih statistov, ne glede na glasbeni okus. To je tisti keč! Veliko bi bilo že, če bi pretežen del ljudi ob prodajanju najhujše prazne slame s strani naših ljubljenih vodij, nekomu rekel: daj, ne seri mi direktno v usta! In te no v smislu zganjanja praznega primitivizma, ampak zato, ker bi se jim dejansko sanjalo, za kaj gre. Potem bi vsaj jaz verjela v 15o-je, 99% in kar je še tega. Tako pa…upam, da ne bo spet kje počilo. V takih pokih pa, predvidljivo, najbolj nasanka 99% ljudi…

  25. Simona Rebolj - 12.07.2012 ob 17:38
    Simona Rebolj

    @Horizont:

    Ja, saj … ob branju tvojega komentarja si nisem mogla pomagat, da se ne bi vprašala, kateri letnik si. No, in to je tudi eden izmed klišejev, ki kar delajo, na temo, kaj pa ti poslušaš … hehe … Ko človek začne razkrivat spomine hitov, ko je kot mladostnik taval po klubih, je to pravzaprav že informacija o emšu. Če se nekdo predstavi kot nekdanji ali aktualen izrazit fen rocka, je zelo velika verjetnost, da se dojema kot levičar. Procentualno zagotovo obsega večji bazen. Če nekdo navdušeno poskakuje, ko omeniš narodnjake, obstaja velika verjetnost, da je odraščal na vasi, pa tudi velika verjetnost, da je veren in da ne voli levičarjev … hehe …

    To pa še ni vse seveda … potem gre za detajle, po katerih lahko sklepaš neko osnovno psihološko strukturo, kaj človeka privlači, kako funkcionira, kar se tiče operiranja z energijo in odzivanjem na stvari. Zelo zanimivo.

    No, in s tega vidika je prav tako zanimiv duh časa oziroma generacije. To vzdušje, ki si ga omenila, in je krojil obdobje mladim, je bilo po mojem mnenju izredno kastracijsko. Skratka, šlo je za obdobje navala komercialnih izdelkov za enkratno uporabo, brez patine in sploh namena, da bi se neka kultna patina vzpostavila. Skoraj sovpada z začetkom potrošne miselnosti, ko tudi majčke ali čevljev ne kupiš in ne izbiraš več zato, da bi čim dlje zadevo nosil in bi recimo šlo za neko skrb za kakovost, ampak da jo kušiš za sezono, glede na trend, in odvržeš. Pri tem je na eni strani pomembno, da so čim bolj všečne zadeve cenovno dostopne, po drugi strani pa kakovost zamenja zgolj etiketiranje – firma. Ki prav tako drvi v sledenju trendom. No, in tako se je na primer vzpostavila Madonna. Kylie Minogue ali George Michael kot teka znamka. V tem obdobju pa je hkrati precirkuliralo nešteto izvajalcev s samo enim ali dvema hitoma in že so romali v smeti. Prenekateri med njimi niso bili ama nič slabši (če je to sploh mogoče v okviru, kakor je hiperbrzinsko produkcija nastajala), samo niso bili izbrani za kovanje znamke, pa morda se niso niti komolčali za ta status, če je izpadel poglaviten cilj dober zaslužek in pot na Havaje, pa nakup delnic, da bi bilo še za otroke. Dalo se je dobro prodat instant izdelek za takšne cilje. In to so zadeve, ki so zelo zanimive, kako se z različnih področij delovanja prodajni artikel – mentaliteta servira. Najbolj učinkovit oglaševalski potencial ima brez dvoma glasba, moda in film. Še posebej ker ne deluje kot oglas, ampak celo kot nekaj zelo intimnega, kar ljudje absorbirajo, povzemajo in ob tem uživajo. In v tem obdobju, ki si ga orisala, je šlo v bistvu za kastracijo ravno na tem nivoju, da bi sploh lahko kar koli občutil kot stvar osebne identifikacije, čustvenega stanja. To je bil uvod v vzpostavljanje stanja duha (pri mladini je še posebej pomembno) povprečnega današnjega potrošnika. Naj ti ne bo žal zavreči, ker le tako boš takoj posegel po novem nakupu (novem hitu), jasno naj bo le, kaj se prodaja pod znamko. Vsaj en kos Madonne naj ima vsak, ki da kaj nase v tem po defoltu modnem svetu, ostalo se pa obrača hitreje kot misel. Ni parol, sloganov, ideologije … Nič. Samo radi smo lepi in del radoživega, poskočnega, veselega, bleščavega prometa. Da ne boš out v ofucanem imidžu. Ni več izgovora. Lahko si ga privoščiš. Ker vso to grabljenje za piške, kurce itd. pač niso bile neke novitete. Hej, seksualna revolucija v tem svetu je bila že izpeta. To je bil smao prodajni artikel za nove generacije, za katere je pač seksualna revolucija itak vse, saj se najmlajši konzumatorji še za uvajanje v svet pravzaprav še ubadajo z mislimi, kako bodo izpeljali svoj prvi seks, ne da bi potem doma jokali mesec dni, tako prekleto nezadovoljni in osramočeni s sabo, z drugim, z vsem … whatever … hehehe … In hit Freedom je pri tem zelo dober primer časa. Kaj naj bi pomenilo Freedom? Kaj je tam vredno tega naslova? Kaj naj bi si mlade duše, ki se najbolj hitro okužijo, pod tem naslovom predstavljale? Jah, kar si rekla, a ne, “Lindo Evangelisto” in emocionalne tegobe na bazi posedovanja fuka, ki je trednovsko oblečen, kako funkcionira pa niti ni pomembno … hehe … Beckham in Victoria bi danes rekla, važno je, da dobro izgleda, sicer vse “govorice” “premagamo” z imidžem. Večje ujetosti v drugorazredni koncept bi si težko predstavljali. Podoba prevzame primat in ni več boljša ali slabša opora vsebinskemu izrazu. Nismo s človekom v čipkastem perilu kot oporo nečemu, kar izražaš, če že, ampak smo s čipkastim perilom. Freedom! In ja, to je fešn ideologija, ki je baza za potrošniško dobo.

    Imidž je seveda vedno obstajal. Tudi tisti, ki so nekaj zastopali v imenu tega, da jim imidž nič ne pomeni, so paradoksalno furali tak imidž, ki naj bi to izražal. Vedno je uniforma tista, ki identificira neko idejo, nek stejtment, nek state of mind. In s tega vidika je bila seveda ravno hipijada nič manj in nič bolj uniformirana, vendar je ciljal na stejtment duhovne, ideološke narave. Podobno kot to počne tudi sfera hip hopa, le da ima hude težave s tem, kaj bi radi dosegli, glede na to, da je jamranje jasno, a težko je izluščit “give peace a chance” iz vsega skupaj. Bolj tako, mi bi peace in enakopravnost do sebe, mi se imamo pa noro fajn, ker šicamo, žalimo, pošiljamo v kurac, komolčamo, tekmujemo in naš imidš brez zlate verige in pištole za pasom ni vreden pol pizde gnile vode. Hmmm …. Jah, super, kaj bi vi brez rasizma potemtakem. Odgovori bi bil, jah, nič posebnega, gremo pa Tupaca šicnit, pa smo spet dosledni … hehe … Govorim seveda o splošnem hajpu, ne o izjemah, ki so sam žanr in stejtment izkoristili za nekaj drugega ali nekaj več. to je kot religija, ki potrebuje novo zavezo, ker ji še prenekateri reparji ne morejo in nočejo več sledit.

    Skratka, šlo je za obdobje, kjer si moral koščke identifikacije iskat izven shajpane scene, ker ni šlo za čas ideološkega hajpa. V nobenem oziru. Niti po tem, kako določen občutek zveni in še manj vsebinsko. Moda je prevzela primat kot moda. Ni ideja, ki lahko posatne moda, ampak je moda, ker je prodajano kot moda. O, lej, lej, hlače na zvonec se vračajo. Jah, kdo je pa to rekel. Hmmm … Armani, Dolce, Channel … kdo bi se ukvarjal s tem. Da Mili Vanili sploh nista popevala in obstajala kot izvajalca, pa tudi ni bil šok. Velik razmah glasbene produkcije, o kateri se sploh ni vedelo, niti spraševalo kaj dosti, kdo neki je avtor. Zakaj bi se, saj ni šlo za nič posebnega, kar ne bi mogel spackat na prvo žogo marsikdo. Razmah izvajalcev! Za najbolj povprečnega rokerja, ne le v žanrskem smislu, ampak kot stejtment in način življenja, bi bilo seveda kaj takega popolna sramota in predvsem nesmisel, saj je avtorstvo ključna poanta vsega. Ne pa lutke. Imidž je izrazilo vsebine, kar pomeni tudi avtorsko delo. Včasih so drug drugemu kakšen komad posodili v izvedbo, ampak skrbno izbrani prijatelji in kolegi po duši, kar se je tudi tako oglaševalo. Kot pomembno. In to je tudi en vidik, ki se zelo čuti in zazna, tudi če se ne zavedaš tega. Ali je nekdo le izvajalce, kot igralec, ali resničen avtor s svojim stejtmentom. Če je samo trobilo in lahko tudi žanre menja kot včeraj kupljene gate, medtem ko so že jutri moderne druge, je temu podoben tudi učinek. Težko se zaljubiš v gate. Torej tudi težko nekaj absorbiraš kot del sebe. Ne moreš se osebno vplest. Si fen podobe, ampak “no hard feelings”.

    Sicer pa … saj veš, da me off topic nič ne moti. Moti me samo, če ni jasno, da je off topic tema komentatorja ali če je off topic plasiran kot replika na nekaj ali nekomu, čeprav je totalen off topic … hehe …

    @zirosi:

    Gospod z linka je brez dvoma maestro in seveda še mnogo njih je v različnih avtentičnih slogih znotraj žanra. In o vsakem bi se dalo reči marsikaj. Od Deep Purple, Led Zeppelin, Jimy Hendrix pa do Pink Floyd in Pixies, ki jih uvrščam v matematični rock in zgolj zaradi osebne kemije stavim na Pixies. Eno je presoja o tem, kaj je na področju kvalitete in kaj odraža, potem pa takoimenovana stvar okusa, kaj se veče na kemijo posameznika in zakaj.

    Kot sem zapisala, je marsikdo v konkurenčnem smislu v posameznih substancah serviral presežke, vendar so bili The Cult predstavniki harmonično dodelanega libidalnega koncepta, ki pa še vedno je vseboval jedro rokenrola, kakro koli obrneš. Young je predstavnik imidža brez imidža, zanikanja imidža kot nekaj omembe vrednega in tudi zanikanje libida.

    The Cult so izvirali iz gotha in punka, padli v postpankovsko obdobje in ustvarili koncept in imidž v času osemdesetih, ko je ta surov imidž padel na obrobje. In jaz jim to, da so to znali tako dobro plasirat, štejem v plus. Ne štejem pa v plus tistim fenomstarega rocka in stejtmenta, kot sem ga opisala (in mu je pariral še najbolj Jim Morrison), da so ravno zaradi tega, kar je v osemdesetih v smislu imidža vleklo na glam, hodili na koncert Cultov, da bi treščili na gobec frontmana, ker je bil našminkan in ker so prevzemali primat na mainstreamu in ker so postavili erotiko kot frontalni del plasmana. Olala, fuzbalerski mačizem … hmmm … The Cult sicer absolutno niso bili nič slabši, menim, da celo precej boljši, kot Rollingi, saj je bil njihov rock med določenimi vrhunskimi playerji, ki bi jih lahko označila že za nivo klasike ne električen način, zelo nekompliciran, pa tudi vsebinsko zelo koketen, medtem ko so The Cult plasirali malo tega malo onega. Menim, da so Rollingi stavili na ta filing roka, ki je hodil po robu komerciale, a so ga za moje pojme izvajali in zapakirali v celoti precej bolj učinkovito. Mislim, da so bolj zadeli poanto. Z Jaggerjem je bilo skoraj nemogoče, pa če je pofukal milijon babnic. Še vedno je kraljičin vitez brez meča … hehe … in titula rokerja je ostala v rokah Richardsa. Edinega maestra v tej družbi zabavljačev.

    Skratka, The Cult zagotovo niso bili cuker tipa Aerosmith, Bon Jovi, ali metalski sladkor Motley Crue. To so bili tipični proizvodi časa, ko je rock preprosto moral dodat še pop zraven, ker sicer nastane cela zmeda … hehe … Bili so tam nekje pri Rollingih, kar se tiče teže muzike, absolutni rockerji po teži flova, ritma in izraza, ampak seveda, kot sem zapisala, nikoli niso komplicirali, šli so na harmonijo v konceptu, na libido, in noben substitut ni izstopal, ker je celoten kocept podpiral imidž in obratno … za razliko od na primer solažerske virtuoznosti Hebdrixa ali kompozicijske Zeppelinov, Purplov, kaj šele matematične Floydov ali kaj podobnega, kar v bistvu že zame ni več rock, v jedrnem surovem smislu že ne. Young pa vsekakor je. Dober primer.

  26. Nidurun - 12.07.2012 ob 18:21

    horizont:

    ok, res hvala za ta šnelkurz iz ekonomije. zelo všečno in razumljivo razloženo za popolnega laika, kot sem.

    jaz sem se zadeve približeval s čisto drugega zornega kota. sigurno še vedno premalo vem situaciji, ki si jo opisala, pa vendarle – tukaj imamo matematiko ekonomije, zdi pa se mi, da nimamo matematike duha množic. ko govoriš o globalni solidarnosti, govoriš o etičnem problemu! in s tega vidika sem po mojem jaz pripravljen na ero, v kateri živim, v smislu, da sem na tem nivoju pripravljen v vsakem hipu reagirati … če bo kdo delal projekt, to ne bodo ekonomi, niti žižki, ki so heglu najbolj podobni v pljuvanju, ampak v prvi vrsti ljudje, vsaj v smislu pristopa takšni, kot sem jaz. ne bi se mogel bolj strinjati s tabo, ko govoriš o histeriji gesel, o ljubavi/fuka, vsega na račun trpljenja množic. ne morejo se mi bolj gnusiti stiki Paula Eluarda:

    “Et Staline pour nous est présent pour demain
    Staline dissipe aujourd’hui le malheur
    La confiance est le fruit de son cerveau d’amour
    La grappe raisonnable tant elle est parfaite”

    upam, da znaš francosko, ker angleške verzije ne najdem (jaz ne znam francosko, ampak poznam pomen teh stihov).

    in ko govorimo o sodobnosti, se moramo zavedati, da od vodilnih mislecev ne bomo dobili ničesar odrešilnega, saj je etika, v formi, ko vanjo še vedno poskušamo verjeti, že zdavnaj propadla in ne prepričuje več (v praksi pa tudi nikoli nikogar ni). vsi pa še vedno verjamemo vanjo. torej – med neroganiziranostjo 15o in neorganiziranostjo principa, ki ga ti misliš, ne vidim praktično gledano velike razlike. mislim, da za vsem skupaj stoji nekaj neverjetno nezapopadljivega. nekaj jezusnega, izredno mističnega. saj:

    “Stavek: Človek domuje, kolikor gradi, je s tem dobil svoj pravi smisel. Kolikor le pripravlja svoje zadržanje na zemlji, pod nebom, ko kot poljedelec goji rastje in obenem postavlja zgradbe, človek še ne domuje. Takšne gradnje je človek zmožen le, kolikor poprej že gradi v smislu pesniško postavljajočega jemanja mere. Prava gradnja se dogaja, kolikor obstajajo pesniki, ki jemljejo mero za arhitektoniko, za gradbeni ustroj domovanja.”

    martin heidegger, med drugim tudi nacist v zgodnji fazi nacistične oblasti (heh). in tu se vračam spet h geslom in krilaticam, za katerimi se preprosto dogaja material za gradnjo, za katerim obstaja želja. nenazadnje; tisti ljudje pred borzo so prišli na ulico prej kot ti, ki vidiš ozadje njihovega delovanja, kot smiselno vidiš, vendar ne vidiš smisla. tam se nekaj dogaja, drugje se pa ne dogaja nič. in dogaja se izključno kot kobacanje iz nedogajanja. je romantika, ampak ne romantični koncept, kar se mi zdi v tem hipu bolje. žižek je na svojem položaju točno zato, ker je – ker najbolj vrhunski misleci niso v situaciji, da bi mislili.
    in če ni koncepta, lahko mislimo kar hočemo. smo v stanju neomejene svobode, ki lahko pelje tako v vojno, kot v krasni novi svet. mislim, da godot kot nek objek ne bo prišel. da nismo v fazi reorganizirati svet kot so bili pred drugo svetovno vojno, ker v sebi nimamo nobenega oprijema za to. absurdnost in lepota položaja sta v tem, da smo samo v svojih rokah, vendar ne vemo, kako ukrotiti roke. če sedimo na riti ali živimo v glavi. če je bila pred kuro in jajcem neka žival, podobna kuri, še vedno nismo rešili vprašanja kure in jajca. semantično gledano. kar je pomembno, ker ves čas skušamo poimenovati stvari. ne gre za to, kako je kura nastala, ampak za točno ta nesmisel, ki ga vprašanje daje. kaj se zgodi v nekem momentu. to ključno in najbolj nesmiselno vprašanje presega darvinizem. klopotec, kajpada.

    ko praviš, da ni nikomur (absolutno nikomur) nič jasno, imaš prav, obenem pa tudi nimaš. obenem pa mislim, da s premajhno konkretnostjo gledaš na ljudi iz 15o. med njimi so tudi eksperti iz ekonomije. na youtubeu

    tako, zaenkrat. v bistvu so to samo zametki neke moje ideje. mogoče si je z njimi obrisati rit ali pa jih pustiti nekje pri miru.

    v tej razpravi nimam več namena sodelovati, ker je nemogoča, pa že v štartu postavljena na napačne temelje.

  27. Simona Rebolj - 13.07.2012 ob 01:38
    Simona Rebolj

    @Nidurun:

    1. Najprej samo nekaj okvirno o repu in izbruhu presilne jeze, ker sem bojda preveč slabšalno napisala nekaj na račun repa za divjega fena. Neverjetno predvidljivo, infantilno in neintrigantno, a vseeno. Seveda mi je jasno, da se po takoimenovanem undergroundu “pouličnih” reparjev predstavlja Eminem in ne le on, kot vic, nekaj, kar je treba pljuvat in čemur se je treba posmehovat. Ampak jaz nimam 13 let in me razna vedenja, ki so zapovedana kot kodeks pripadništva gengov, res ne fascinirajo. Še posebej ne tista, ki temeljijo na frustraciji. Zanimajo me samo razlogi. Na čem se nek odnos do stvari napaja. Pri čemer je treba razumet, da večina takšnih pojma nima, zakaj nekaj misli ali zakaj se tako obnaša, ker gre za že ponotranjene predpisane zapovedi za sprejetost v klane. Kot čepica na glavi, k temu spadajo tudi formalne izjave in vici, ki sploh smešni niso, razen če hočeš čepico na glavi, ker hočeš bit član politične stranke, pardon, genga.

    Sicer sem pa v zapisu poudarila, da gre pri repu v povprečju za ravno obraten sistem od hajpa pri rokenrolu. Veliko garažnih bendov je bilo odličnih v primerjavi s prenekaterim bendom, ki je bil mainstreamovsko sprejet. So pa zelo dobro ti primeri znali ločit kvalitete, ki so prišle na površje s koščkom sreče ali kar kolačem sreče, kar pomeni, da so še vedno z lahkoto dojemali in priznavali virtuoznost Hendrixa na kitari, lirično vrednost Zeppelinov in podobne zadeve, posamezne substitute presežkov. In se pridno učili, drilali, čeprav jim je bilo jasno, da milijonov v žepu in tisoče pohotnih oboževalk v posebnih sobah ne bo. Rep pa med drugim izvira iz socialnega ozadja, ki se je implementiral v žanr in med drugim popolnoma tolerira, da je poniževanje, žaljenje in komolčanje v imenu tekmovalnosti za cilj popolnoma legitimno in moralno sprejemljivo. V bistvu je tisti, ki nekoga spodnese na nekorekten način, čeprav je v nečem slabši, še celo faca – kot bi temu rekel Gartner, verjetno največji fen te hip hop “smetane” v blogosferi, ki se prav tako kisa nad Eminemom, ker trdi, da je pravi rap zajebancija, bit frajer in čim bolj vulgaren, brezobziren, ker to pomeni imet jajca, in da gre za muziko, ki je namenjena temu, da šipe odnese, ko jo nabiješ v avtu … hehe … medtem ko se mu Eminem seveda zdi absolutno preveč zatežen in preveč zakompliciran. Skratka, naš N’Toko je po teh merilih težak, medtem ko nek Challe Salle primerek frajerja, ki dela kul musko in je faca.

    Skratka, če se vrnem na vice in zajebancije, gre za zelo primaren način obračunavanja. Obračunavanje, takoimenovan diss v repu, je eden izmed ključnih substitutov žanra. In dissat na kakršen koli način pač nima smisla tiste, ki so tam nekje spodaj in te ne ogrožajo, a ne. Takoimenovan poulični hip hop lajfstajl je seveda še ekstra nastrojen proti pojmu komercialnega uspeha. Po defoltu. Podobno, kot se rasist ne sprašuje, kakšen človek je nek Afroameričan, ampak je etiketa za ideologijo, ki ji pripada, povsem dovolj. Ampak vse to v teh ozirih med mularijo nima nobene zveze z dejansko presojo o kvaliteti v obrtnem, izvedbenem in vsebinskem smislu. Vezo ima s tem, da se nek mulec prikaže na šovu za talente in pojamra žiriji, da ga reparski kolegi podjebavajo, ker najraje poslušajo Eminema. Zakaj? Ker je komercialno uspešen. Med rockerji se pač težko zgodi, da bi kdo zaničeval Hendrixa, ker je komercialno uspešen. To je stvar politike mularije, ne presoje in vicev s težo. Med reparji, ki so odrasli pa seveda ne gre tako in je povsem jasno, da Em pač obvlada vse. Veščino itak, lirično je pa superioren pač, Potem potekajo le dabatice o tem, kateri komad je skomercializiral za preboj na lestvice in kateri je tisti presežek, ki je na albumu za dodano vrednost. Brez veze. Na komerciali se pa prebije v ospredje marsikaj. Od totalnega šita, ker je všečen, do boljših primerkov. Problem je predvsem v tem, ker so bili začetki tega žanra porazni v plasiranju zgolj hedonistične precej primitivne verzije izpovednosti in seveda z neko iskrenostjo niso imeli veze. In tega hajpa se je težko otrest. Zato so še največ pokazali tisti, ki niso bili predstavniki čistega repa in niso bili dosledni hip hoparskim pravilom igre, ampak so žanre mešali in izvedbeno gledano repali bolj v podrejenem smislu glasbenemu konceptu, čeprav posebej virtuozni pri tem z vidika obrtne veščine niso bili. Niti tega niso potrebovali. Seveda so zagotovo med neprebojnimi tudi zelo zelo obetavni reparji, vsaj vsebinsko. Vendar ponavadi manjka izvirnosti in uporabe repa kot veščine na več načinov, interpretacijskega občutka, pa tudi koncept je preveč podrejen nakladanju. Govorim o takoimenovanem “undergroundu”. Skratka Emu se za omembe vredne kritike ni treba nič bat in se mu nikoli ni bilo treba. Ekipo ima pametno črnsko okrog sebe in takšno, ki je imela pač kredo med feni najbolj žlahtnega repa že od prej. Skratka, težko je pljuvat po Emu, če ne pljuvaš po Dreju … hehe … O kakšnih vicih je torej govora. Mogoče o tistem, kako gre Nidurunu na kurac, ko Simona omenja lirično superiornost pri Emu in bi mu šlo na kurac, tudi če bi bilo govora o Pepetu. Ugibam, ker Nirudun ponavadi ob tem skoči v luft, saj prej ni imel nič proti Emu v nekih debatah.

    2. O Beatlih, kot sem povedala, ne nameravam klepetat, ker se je nekoč klepet, v katerem si sodeloval tudi ti, že razvil in trajal jebenih več dni. Nič novega o tem nimaš za povedat, jaz pa tudi ne. Zakaj bi torej s tabo tukaj driblala stara jajca? A nimaš nič drugega za počet? Zanimalo bi me morda od koga drugega, če ima kaj za dodat. Od tebe pač ne. Se lahko samo dolgočasim in še bolj dolgočasim ob tipkarjenju replik. Koji ti je kurac.

    3. Ničesar, kar bi razkrivalo kar koli osebnega ni okrog tvojega spama in filma Pi. Filmoljub ti je že odgovoril in ti si mu odgovoril nazaj. Moja replika je bila šele posledica tega. Torej ne gre za nikakršno razkrivanje tvojih nevemkakšnih osebnih bolečin. Na zelo prozoren in trapast način si skušal najti nekaj osebno podlega z moje strani, ker si sam pač že objavil pizdunstvo na osebnem nivoju par ekselons, za kar si popolnoma sam kriv.

    4. In zdaj še pizdunstvo: Za amatersko mišljenje praviš, da gre, ki temelji Samo na osebni izkušnji in je brez relevantnega zaključka?! Bejž, no, bejž. Uf, maestro relevantnih zaključkov, kako ste me prizadeli. Vam kaj stoji ob tem?To so tvoji problemi, ja, svojih pa ne vidim. A tako se maščuješ? To je vse, kar ti pade na pamet?! In pridiga mi seveda profesionalec. Profesionalec česa pa ste vi, mladenič? Pol kurca od kurca ničesar. Jaz, kar se glasbe tiče, profesionalna glasbenica nisem, imam pa za sabo nekaj glasbene šole in pofočkan zavidljiv posluh. Pa ti, mladenič??? V zemljo se bom zakopala od sramu, ker mi pridiga reinkarnacija Mozarta. Za ta tekst niti tega sicer formalno gledano ne bi potrebovala, smisel še posebej za nekaj drugega pač ja, a jebi ga, govorim s človekom, ki ga sila gane profesionalnost kar naenkrat. Ali si imel v mislih, olalala, kakšno drugo vrsto profesionalnosti? S kakšno vrsto profesionalnosti bi se torej rad repenčil? Gremo na petelinje boje, otroci, no. S tako slabimi stavami? A se ti je odpelo? Nisi profesionalec o ničemer in ne zanimajo me tvoje blodnje, še manj trditve, ki so plod užaljenega, razvajenega, nadutega, manipulantskega otročaja. Sem pisala že profesionalno in pišem tukaj amatersko, bojda je blog vedno amaterski in mene profesionalnosti tako prekleto malo ganejo, da si mislit ne moreš. Me pa gane vsebina. Razumem ustvarjalne, razmišljujoče, razgledane in/ali radovedne ljudi, vse ostalo je stvar nečesa povsem drugega, totalno nezanimivega in nepomembnega. Razen za žep, če se že o profesionalnosti pogovarjamo. Ali si imel v mislih profesionalnost kot presoja o veščini?! Če o tem, pa kar na svidenje!! To pa razumem dovolj. No, o čemer koli že pobalinsko kvantaš, ker si užaljen nacisoiden manipulantek, jaz s temi pojmi težav nimam, ti pa svoje probleme ne prepucavaj na mojem blogu. Jebi ga. Taka sem. Če imam težave s čim, se trudim osvojit zadevo. Če ne zmorem, se ne trudim in se ne spuščam, kjer nisem doma. Vem, koga cenim, koga ne in zakaj in vem, kdo in zakaj ceni mene ali ne. Ti se pa ukvarjaj s profesionalnostjo pri sebi, si postavi merila, pojdi pred ogledalo in se vprašaj, kje si. Praviš, da si bolj načitan od mene. Joj, no, zakaj, zakaj, zakaj. Jah, čestitam, imaš pa res veliko časa, da ti je to uspelo, glede na to da si kar precej mlajši. Ampak okej. Jaz sem itak nenačitan bukselj, pa čas nima vrednosti. Nazadnje sem prebrala imenik, pa še to pred leti, ko se ti še rodil nisi. Si zadovoljen? Daj raje kaj tehtnega napiši ali povej, namesto da kopipejstaš, kar se ti zdi, da bi lahko fasciniralo.

    Mnogo bolj od vsega tega me pa fascinirajo tvoje nadnaravne sposobnosti, zaradi katerih čepiš v moji sobi neviden, bogsigavedi, koliko let že, in veš vse o moji načitanosti. Ne vem, no, morda za koga celo uspešno uspevaš blefirat pri operiranju z nekaterimi imeni in okvirnimi definicijami, ob čemer ne razviješ svojega razloga. In za to ti ni kriv nihče drug kot ti sam. Plonkanje in repenčenje, ki nima veze z ničimer je mogoče blef, ki kje pade na plodna tla ponekod. Vse je možno. Jaz sem jalova zemlja za te poskuse. Horizont, upam, da znaš francosko in boš lahko izluščila poanto stihov, ki sem jih skopipejstal kot rože kupil na tržnici in s trakcem ovil. Jaz sem načitan, veste! Gore bodo premikali ljudje, kot sem jaz, ne pa Žižki … ahhh, no! Mogoče pa ne bi bilo slabo, če bi bil, kar si, razmislil in povedal, kar misliš, načitan ali nenačitan. Po drugi strani pa … ja, kdor si tak odnos zasluži, ker ga dejansko požre, naj ga ima in bodi zadovoljen.

    Enako ne utemeljiš svojih žaljivk in petelinjih trditev, ki si jih zdaj tukaj stresel na račun mojega zapisa in mene. Ne vežejo se na nobene citate, ker streljaš v tri krasne. Zakaj? Ker si ogrožen? Zdaj greš lahko jokat s prav tako ogroženim, užaljenim in mačističnim in izredno načitanim intelektualcem Radom k profesionalcu in načitanemu intelktualcu Vodebu. Fantastičen krožek bo. Pri vsem tem je pa mnogo bolj in najbolj problematično to, da si pač izpadel navaden lažnivec. Saj to ni nič posebnega in v tem je spet ravno problem. Marsikaj, kar si zapisal, je v popolnem nesozvočju s tvojimi trditvami na moj račun in na račun mojih zapisov v preteklosti, ko si v bil v fazi slinavosti. To zna bit zajebano še v vrtcu, ja. Jebemti, še tukaj pod tem zapisom si bluzil o bojda enaki duši in o mislih, ki hkrati potekajo. Šment, potem pa muc ni bil zadovoljen z repliko. Ma nisem ti jaz tukaj zato, da bi vlekla tvoj kurac. Bruhaj ali pa se slini. Dol mi visi. To, da si navaden lažnivec, manipulator in poleg tega še neznosno posesiven, je pa problem karakterja. Zelo zoprn.

    Zato je moja končna replika na tvojo bruharijo predvsem to, kar v bistvu je problem. Sam s seboj se pogovori, kaj narediš ali ne narediš. Kaj ti obvladaš in česa ne. Obračunaj raje s sabo in pljuni v roke.

    Na žalost si ga hudo usral. Tako, kot si si drznil komunicirat tu z mano, ne dovolim nikomur na svetu. Nikomur in nikdar!!! Tako klepetaj s smrkljami, če bodo prenašale tvoje izbruhe fruster, narcisoidnosti in posesivnosti, če jih boš uspel prepričat, da si vreden posebne tolerance, ker si tako zanimivo odfukan in ganljiv. Jaz tvoja smrklja nisem in ne premorem nobene tolerance. In zato prav tako ne premorem nobenega odpustka. Pričakujem globoko opravičilo, ne da bi ga pričakovala. In mislim skrajno resno! Obraz, ki si ga pokazal, je odurno grd. Nič nenavadnega na tem svetu na žalost, ampak s takimi nočem imet opravka, zato adijo! Nisva krav skupaj pasla, pa tudi če bi jih, pri tem pomagalo ne bi.

  28. Nidurun - 13.07.2012 ob 04:15

    do tretje točke nimam replike, ker ne gre več kot za polpismenost s tvoje strani, je že vse razloženo in gre predvsem za simptomatiko.

    od tretje točke naprej za isto, ampak tudi za simptome zapovrh. moram pa reči to, da imam kaj proti eminemu in da pobiram mnenja po ulici, si si pa sama napletla. za citate, ki jih v bistvu nočeš, ne morem poskrbeti, ker gre je za knjižno produkcijo na temo slabo poskrbljeno, z revijalnimi izvodi in webzini pa vemo, kako je. gre za tip publicistike, kakršno sem zadnjič zalimal komentatorju, ki se zanima za sevdah.

    4. ne, ne stoji mi ob tem, v bistvu mi uplahuje. samo za to gre, žal. jasno sem ti napisal, zakaj je tvoje mišljenje amatersko; ker nima metode in ker nima teoretičnega ozadja, za povrh je pa še brutalno fanovsko. lahko greš zadeve prebirat nazaj, pa se bova zmenila. jaz imam katastrofalen posluh, kot sem ti že rekel, pa kot kaže oba veva, da ne gre za to, ker nisva na pevskem tekmovanju. smisel za kaj drugega imaš, pa zelo vulgarno usmerjen, in izključno v okviru sem govoril o ujemanju. če sem se slinil, pa se ne slinim več, je to čisto mogoče zato, ker sem te prerasel … ostalo so variacije. na to si osredotočena v prvi vrsti, ker te bolj kot vse zanima slinjenje nad tabo. predvsem se pa rada sliniš sama nad sabo. imaš svoj krog slinavcev in uživaj, torej. nenačitanost sem omenil zgolj v smislu, da si na nekaterih področjih akutno nenačitana in da izhajaš iz grozljivo nekultiviranih predispozicij. prepričan sem, sicer, da si prebrala več knjig kot jaz, pa čitanje še ne pomeni načitanje, kot bi tudi sama rekla. gre za odnos do nekogršnjega pisanja, do njegove snovi, do avtorja, do znanosti, do v bistvu sem te užalil, ja, ampak ne zato, ker bi hotel tekmovati s tabo. ok. o nobenih službah in formalnih pozicijah nisem govoril. kopipestanje je ena od oblik diskurza. pravi se mu citiranje in vpliv in pomenita osnovo razvijanja misli, ker se govori o bistvenem ali nekaj, o in v vzorcih mišljenja, ne pa o tem, kaj sva ti ali jaz nametala v mineštro. kakšen kopipejsterji morajo biti šele vse mogoče veličine v zadnjem stoletju! ali znanstveniki na področju humanistike! pojdi jim težit na faks ali nekaj. zažigaj knjižnice! če sem pa kaj plagiral ali kako temu reči, lahko mirne duše navedeš vir ipd.

    ni me treba vpletat v nobeno ljubezensko razmerje s tabo, ker nima nobenega smisla. jaz sem med najmanj posesivnimi ljudmni na svetu in ljudje, ki jim je v tem smislu namenjeno kaj vedeti o meni, to tudi vejo.

    nobenega opravičila z moje strani ne bo in tudi s tvoje ga ne pričakujem, ker bi se zanj morala cela požreti. ne vem, koliko se sploh zavedaš, kaj počneš. zaslužil bi si ga pa v prvi vrsti za zlorabo stavkov, črnitev moje osebe in zlorabo informacij zasebnega značaja. prostodušno se lahko globoko opravičim – globoko se opravičujem. sem se? tokrat vem, da se nimam zakaj. tvoj smešni fanatizem se ne more prišteti med razloge.

    dol mi visi, komu si ti kaj dovolila in kaj naj bi imel jaz s tem.

    fuck off in ajde.

  29. Nidurun - 13.07.2012 ob 04:20

    “od tretje točke naprej za isto, ampak tudi za simptome zapovrh”

    * za izvor simptomov, da ne bo pomote.

  30. Horizont - 13.07.2012 ob 13:28

    @Nidurun

    Ok, če že zaključujemo… Ja, imaš prav, tudi o etičnem vprašanju govorimo. In kako ste si, dragi gospod, zamislili vaše takojšnje odreagiranje? Mislim, v etičnem smislu? Ali nemara ne veste, da Slovenija spada v krog bogatejših držav na svetu? Kaj bi bilo torej z naše strani globalno etično?

    Žal. Brez matematike ne gre pri etiki. Tudi pri filozofij ne, kot slišim. Zakaj? Ker ne gre za številke per se, ampak gre za logiko. In iz te logike izvedeno (zavedno ali nezavedno) psihološko dojemanje posameznika in množic. Jaz se za razliko od tebe ne poskušam preveč časa zadrževati pri semantiki, kunštnih poimenovanjih in podobnih besednih igrah, ampak se v najboljši maniri Hannibala Lecterja, pardon, Marka Avrelija, vprašam naslednje (in ja, tole bo citat, ki jih imaš ti zelo rad hahahah):

    Hannibal Lecter: First principles, Clarice. Simplicity. Read Marcus Aurelius. Of each particular thing ask: what is it in itself? What is its nature? What does he do, this man you seek?
    Clarice Starling: He kills women…
    Hannibal Lecter: No. That is incidental. What is the first and principal thing he does? What needs does he serve by killing?
    Clarice Starling: Anger, um, social acceptance, and, huh, sexual frustrations, sir…
    Hannibal Lecter: No! He covets. That is his nature. And how do we begin to covet, Clarice? Do we seek out things to covet? Make an effort to answer now.
    Clarice Starling: No. We just…
    Hannibal Lecter: No. We begin by coveting what we see every day. Don’t you feel eyes moving over your body, Clarice? And don’t your eyes seek out the things you want?

    Ja, Nidurun. Simplicity. Zdaj se pa postavimo v kožo delavca iz Indije. Kaj si želi, po čem hrepeni z vidika svoje zaposlitve? Če malo ugibam, potem verjetno hrepeni po vsaj toliko mezde, da dobesedno ne umre od lakote sredi ceste. Svojega doma najbrž niti nima, ampak se drenja v kakšnem podrtiji sredi sluma s še 30-timi sotrpini, otroci pa mu prosjačijo na ulici. Kaj si želi slovenski delavec? Želi imeti vsaj toliko denarja, da v trgovini kupi osnovna živila, da lahko izšola svoje otroke, da lahko plača za bencin, registrira avto, da ima svoj dom. Mislim, da nisem veliko zgrešila. Je tukaj diskrepanca v hrepenenjih? O, seveda! Misliš, da Indijci tega ne vidijo? Žal, še predobro, saj je svet globalen, a ne. In začenjajo hrepeneti po VEČ… Whom are they going to skin?

    Kaj je torej etično? Ali ne bi morali slovenski delavci razumeti, da tudi Indijci želijo lepše in bolje živeti in da je to običajno izvedljivo le na način prerazporejanja? Od tistih, ki imajo več, k tistim, ki imajo manj. Povej mi, koliko evropskih delavcev dejansko razume, da je bil njihov relativno visok standard v zadnjih desetletjih, pridobljen TUDI zaradi nečloveške mizerije stotin milijonov soljudi, rojenih pod manj srečno zvezdo, tam nekje na Jutrovem? In celo, če razumemo, ali smo se res pripravljeni odreči čemurkoli za odpravo stoletnih krivic? Ahhhhh, me že daje utrujenost…

    Bom raje potegnila analogen primer. Ženske kvote. Mater, samo omeniš jih, pa se celim trumam klenih dedcov začne na čisto blest. Ojoj, prejoj, a zdaj pa ne bo več upoštevan kriterij sposobnosti???!!! Zdaj bo pa ena baba dobila kšef, samo zato, ker ima fufljo?!!! O, krivica, o, nepoštenje!!! Jaz pa pravim: a res?! A res?! Kaj pa prej, ko so stoletja moški že v zibelki dobivali najrazličnejše privilegije samo zaradi kurca? Majhnega ali velikega, vsak je bil dober hehehe… Joj, fantje, saj razumem, da se marsikateremu že na polno tresejo gate. Ve se, komu.

    Vidiš, etika je seveda več kot dobrodošla, ampak »kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse narobe gre«. Takoj, ko se zastavijo tista najpreprostejša vprašanja o naravi stvari, pridemo do problemov z dooolgo, usmrajeno brado. Ne vem, če se da preteklost kar odpisati, pozabiti, kot da se ni nič zgodilo. Ej, stari, danes začneva znova, sem born-again bona fides human being, pridi, pridi, dala ti bom cvet, ki je zrasel iz kroglice pregelk! Pajade…

    Da se ne bi midva napačno razumela: seveda sem mnenja, da imajo določeni poslovni sistemi in tudi posamezniki občutno preveč denarja, ker je bila davčna obremenitev neustrezna (pa Slovenija ni eden od teh primerov držav, lahko preveriš) in, dodatno, ker je plačna politika maksimalno izkoristila določene demografsko-tehnološke vidike. Saj sem tako tudi napisala. Ampak(!) dokler je pač sistem še nekako šel, se je prekleto malo ljudi spraševalo, na račun česa gre. Zdaj ste pa menda pripravljeni nekateri… Resno me zanima, na kaj, hudiča, ste se pa pripravili? Na etiko? Na dan obračuna morda? Kdo bo pa obračunaval? In s kom? Pha, še na preprosta vprašanja ne zmoremo zahodnjaki odgovoriti tako, da nam ne bi bilo treba gledati v tla. In mi bi o etiki…mi bi razločevali dobro od zlega…

    Zelo prav je sicer, da se delavci (ali katerekoli jebene stranke, pravzaprav) borijo za svoje pravice. Ne glede na to, kje se nahajajo. Vendar si jaz globalne solidarnosti ne bi obetala niti pod razno. Vsaj ne toliko časa, kolikor bo polno nekega fancy sprenevedanja za prazen drek. Težko je biti lep in snažen, če si do vratu v dreku, ki so ga nasrali že tvoji dedje. Raje reci: oh, holy shit in začni kidat! Morda te potem kdo sprejme kot bibličnega izgubljenega sina in ti da ponovno šanso, da sploh lahko pokažeš to novopridobljeno etičnost. Stara namreč ni vredna počenega groša.

    @Simona, Nidurun

    Na temle mestu nekaj besed o 15o in podobnem. Res je, očitek, da sem sama neangažirana, je več kot na mestu. Nisem. Nikoli nisem bila človek množic, mase me navdajajo s tesnobo, predvsem so pa prav neverjetno predvidljive tako v svoji vihravosti kot tudi v svoji zlobi. Sem že v življenju vodila time sodelavcev in precej od blizu spoznala, kako in kaj poteka komunikacija, celo takrat, če so cilji jasno dorečeni, kamoli, če niso.

    Biti nosilec sprememb je težko. Zelo težko. Ker je potrebno ustvarjati, postavljati na novo. Ogromno ljudi razmišlja le do tiste točke, ko bi nekomu nekaj razbili, nekaj vzeli, nekaj razfukali. Nekako v maniri tistih reperjev, ki ste jih opisali zgoraj: Yo, suck my dick, you dirty ho, all my life I wanted mo’! Bro’, when I took a crap inside your house, your bitch was squealing like a mouse, I saw her ass in a flash, man, she ain’t nothin’ but a nigga’ trash! Evo, kako repa Horizont, če si vzame 2 minuti. Boring and useless… Pravzaprav se takih ljudi naravnost bojim, ker ne glede na to, da ne vem točno, kaj imajo v glav’, iz njihovih oči in dejanj stalno seka žvau.

    Kaj je moj point? Ena redkih stvari v Sloveniji, ki jih jaz dojemam kot 15o s perspektivo, je tale blog. Pa ne, Nidurun, ne gre zato, da bi se želela sliniti okrog Simone. Čeprav bi se morala, pravzaprav. Ne poznam namreč človeka, ki bi se bil zastonj pripravljen toliko angažirati s ciljem ustvarjanja odprtega prostora za debate na katerokoli temo. Ne poznam človeka, ki bi si vzel toliko časa za pisanje kompleksnih odgovorov, ki bi tako nesebično delil svoje znanje, ki ga dejansko ne zanima bleščeča preobleka, ampak samo argumenti. Ne poznam prostora, kjer se da toliko naučiti od sodelujočih, kjer lahko srečaš toliko ljudi, ki imajo relevantna mnenja. Kjer se skoraj nihče že po defoltu ne zadovolji s tistimi foricami »mi bomo rešili svet na prvo žogo« ali pa »joj, ti pa poslušaš Madonno, fuck off«.

    Tako bi po mojem morala biti organizirana vsa tista hopey-changey gibanja: v ozadju mora biti jasen diskurz, dialog in tega bi bilo treba javno promovirat. Morala bi biti definirana jasna vprašanja in nekdo od (bojda) pametnjakovičev bi moral vsaj neko aluzijo odgovora ponuditi. Vsaj nekaj, na podlagi česar se potem lahko začne oblikovati »how-to« agenda. Ljudje namreč rabimo how-to vodič, Nidurun, vsaj 99% ga rabi. Čemu takemu bi se še priključila v tem življenju, nisem pa pripravljena pred borzo kampirati, na primer. Konec koncev, bi se takoj vprašala: zakaj pa ravno na tak, kamping način? Jaz bi dosti raje od vsakega Slovenca pobrala v povprečju 2 eur (ajde, eni lahko dajo namesto drugih), šla do kakšne velike tuje, neodvisne revizijske hiše (magari Rotschildov ali kaj podobnega) in naročila SVOJO revizijo NLB. In zahtevala od države, da nam jo pustijo izvesti per takoj. Saj je naša, banka, a ne?! Poleg revizorjev pa zraven še 5-10 »naših« ljudi, ki vedo po čem so hruške. Potem bi pa mogoče malo drugače lahko plesali. Ampak, če bi kaj takega delali, potem ode nam glava. Dobesedno. Ker interesi so tu ogromni in človeško življenje ni vredno prav nič. Misliš, da to ni znano možganskim trustom hehehe? Seveda jim je. Zato se bodo pa pametni slavoželjneži raje zadovoljili z dretjem okoli Wall Streeta. Pa še tam so jih hitro odgnali. Zasmrajajo okolico, pač. Več od tega pa itak nikdar ni bilo…Niti namen ni bil tak. Ne glede ali gre za Assangea ali Žižka… Ljudje bi radi še živeli, Nidurun. Popolnoma jih razumem, jaz bi enako.

    @Simona

    Jaz, N., rojena v letu gospodovem 1977. Over and out now. Dolga maša je bila hahaha…

  31. bp - 13.07.2012 ob 14:23

    Zadnjič sem že hotel napisat, da grem kupit kokice, da se zvečer zavalim na kavč in za svojo zabavo opazujem, navijam in podpihujem fajte na temle blogu, pa sem se ugriznil v jezik. Pričakoval sem sicer fajt med Horizont in Nidurunom, med muddleheaded transpozicijami romantike v sodobne čase, ki jim molijo pod nos najbolj simpleminded trdo brušen realizem duha časa. Pa je najprej Nidurun vrgel brisačo v ring, da na tako “napačnih” izhodiščih pa on že ne bo polemiziral, zadeva pa se je vseeno razvila v zanimivo smer, čeprav tudi drugje. In če malo parafraziram Patty Diphusa, f.fajt ni bil slab, fajt sploh ni bil slab.

    Sem pa imel že enkrat prej zapisan en sestavek o vseh meni smiselnih diskurzih, potem pa sem prišel do umetnostne kritike in napisa hic sunt leones na mojih zemljevidih in tega, da lahko večino zapisov na tem blogu vendarle uvrstimo točno tja nekam med hude mačke, ki grizejo in praskajo. Ja, tudi mene je že zmotilo, da je vsak argument včasih viden zato kot fakt, ker je pač nekam postavljen oziroma pripet in ne potegnjen iz zraka. Nič hudega, če je noč in vsak s svojo lučko na distanci vidimo svojih par kamnov in pa morda še kakšno mežikanje kakšne druge luči v daljavi. No, saj bi take reči pospravil pod nalepko komunikacijski šumi, če se ne bi vztrajno ponavljale. Oziroma kot se mi je zapisalo v tistem neobjavljenem komentarju:

    “Napaka relativizma je tukaj, da gleda svet skozi obstoječe modele in nezadovoljstva z njimi ne izrabi za kreativno destrukcijo ki bi odpriala nove poglede. Problem pri modeliranju in teorijah pa je, da če nimamo dosti vpogleda v dejanski ustroj in delovanje, je izjemno težko odkriti učinkovite emergence, ki nam poenostavijo pogled in omogočijo sploh debato, če nam že kaos kje ne dovoli gledat naprej. Problem objektivizma je jasno povsem enak tistemu pri relativizmu, le da navadno postulira enega od modelov kot absolutno pravilnega in s tem izenači (četudi najboljšo) mapo in teritorij.”

    Dosti ffajtanja, spodobi se in pravično je, da napišam še kaj o rock’n'rollu. Čeprav bom verjetno razočaral, kar se revolucionarnih potencialov tiče v povezavi z libidinalnostjo. Nekako me nikoli ni potergnilo da bi razmišljal o naskakovanju kakšnega kitarista, niti pevca, ne glede na debelino žnabljev in količino ali vrsto make-upa. Edino kar mi je glede tega prišlo na pamet, je, da če bi si že lahko izbiral kako zgledam, bi bil ta izgled verjetno še najbolj podoben Bruceu Springsteenu. Sicer me ni pretirano vleklo, da bi se drl z odra. Ne zaradi oboževalk v backstageu, niti da bi peljal črede v boljši svet, kjerkoli že to je. To, da ne znam brat not, niti ne znam pet v mojih mladih letih niti ni bila posebna ovira. Rockerice. Eh ja, se spomnim recimo treh nežnih punčk (Babes in toyland so si dale ime) v bulerjih in disfigurativnih oblekicah , ki seveda niso nobena ovira, dokler niso odprle ust in začnele nažigati kot da so psihotične, ali
    Throwing Muses (Kristin Hersh), kar dejansko ni bilo daleč od psihoze. Mi je pa recimo na stara leta čisto fajn pogledat kakšno KT Tunstall solo na odru in posanjarit, da ne bi bilo povsem napačno, če bi bil za trenutek veliki črni žrebec pred Seven Nation’s Army.

    Kaj torej ostane, če libido tukaj ni v ospredju, revolucije pa precej ovinkov po cesti naprej ali nazaj? Dobra glasba, posebna senzibilnost, energija in odnos do sveta. Tu bi lahko recimo pred White Stripes omenil album Fire of Love Gun Clubov. Žal sem jih spoznal in gledal kasneje skozi dezintegracijo, recimo na Drugi godbi, kjer ni štimalo nič, ne zvok, ne Jeffreyjev glas, ne poziranje Kid Conga. Še huje je bilo čez par let, ko je Jeffrey v mladinskem komaj stal na odru in je bilo jasno, da ne gre nikamor več. Morda Sonic Youth, z eno mešanico vsega in ničesar, trasha, disonanc, pozerstva, liricizma, kitar, kompleksnosti, …, ki so mi piskali po ušesih še mesece po koncertu (tudi čisto dobesedno). Radioheadi, kadar sem uspel zignorirat presežke na področjih jamranja in praznega svetobolja in poslušat ploščo kot celoto in ves trud vložen vanjo. Kapo dol prej omenjenemu Neilu Youngu, za vse od rock’n'rolla do najbolj romantičnih country balad, hvala da ste me spomnili nanj.

    Revolucionarno nič od tega ni, Sonic Youth se grejo družinsko življenje, nekaj bivših idolov je že mrtvih, eni še vedno počnejo isto, kot so pred 10, 20, 50 leti, velike spremembe torej. Osebno transformativno: da, če ne bi bilo tole, bi bilo pa kaj drugega, v duhu podobnega. Vmes sem se naučil, da glasbe ne ločim več na rock’n'roll in tehno in avsenike in jazz in klasiko, ampak samo še na dobro in slabo. In če v ljubljano ne dobimo vrhunskih rockerjev, večkrat pridejo vrhunski harmonikarji in razturajo.

    Od privzdignjenja, pa tudi
    skozi razne spuste, je glasba tista, ki mene, ki nisem ravno najbolj na ti niti vedno s svojimi občutenji, nekje vsaj posredno drži v stiku z njimi. Sem pa (bil) zato zgleda bolj uporaben ko je bilo treba kaj narediti, se za 3 tedne skoncentrirati, dokler ni bil kakšen problem ad acta. Vendar pa navadno brez kakšnih posebnih idej, kaj bi si resnično želel in kaj bi lahko tudi konec koncev posebnega dal.

  32. Horizont - 13.07.2012 ob 16:24

    @bp

    …med muddleheaded transpozicijami romantike v sodobne čase, ki jim molijo pod nos najbolj simpleminded trdo brušen realizem duha časa

    Če je bila pod simpleminded, trdo brušenim realizmom duha časa mišljena horizont, potem ti lahko samo pokimam hahahah… Res je ena zatežen krava, saj vem. Špilferderberka! Ampak borza to naredi človeku – tam nema ljubavi, nema filozofije, nema semantike, nema daydreaminga o sv. Gralu, edino, kar veš pa je, da bi te drugi radi zajebali hehehe. Izbira sredstev je pri tem nepomembna. Včasih sem že tako utrujena od vsega nategovanja, da samo z enim očesom spremljam EURUSD oz. prežim na plen (ustrezno formacijo cene), medtem ko drugo oko porabim za branje in pisanje komentarjev na blogu SR. S ciljem, da mi ostane vsaj nekaj srca, da vsaj kakšen žarek prisveti do črne duše špekulantke. Postaja pa težje in težje hehehe…Priznam!

    Če si pa mislil name pod muddelhead romantičarko, potem bom pa praktično kot sonce posijala. Takega komplimenta pa že dolgo ne hahahah… Hvala vam lipo, ako sam to bila ja.

  33. bp - 13.07.2012 ob 16:59

    Aja, poteguješ se torej za oboje, da boš lahko potem dvojno užaljena.

    Vse skupaj izhaja iz zafrkancije med A.N. Whiteheadom in Bertrandom A.W. Russlom, dolgoletnima kolegoma in sodelavcema, ki pa sta imela tudi določene razlike v izhodiščih. Tako je menda Whitehead, ki je za Russla rekel tudi, da je zanj največji živeči analitični mislec, nekoč ušpičil tole:

    Ford: Well, one was when he was introducing Russell to his colleagues; he said, “Bertie thinks I’m muddleheaded, but then I think he’s simple-minded.”

    Weiss: He said at the end of Russell’s series of addresses at Harvard, somewhere in the 30’s, that it was interesting to learn from Russell how ethical principles are reducible to the way in which a dog salivates. He wanted to thank Bertrand Russell for having made the darkness clearer. Now that’s more a typical remark of Whitehead — having a subtle possible double meaning, the full intent of which you weren’t altogether sure.

  34. Nidurun - 13.07.2012 ob 21:11

    oh, bp, odrešenik (Odrešenik!), ki mi nosiš nalepko muddheaded transpozitorja romantike, ki je, ko prihaja iz tvojih krajev, pošten kot sem, ne morem zavreči. z drugega vidika pa mi, spet iz poštenosti, kot filozofu začetniku, laska. se pa za tem skriva še marsikaj drugega. diham, diham. tu je prihajalo že do manjših zastojev srca in širokih curkov znoja. odpiraš prostor, skozi katerega lahko stopim, se ogledam med fajtom in spizdim še kakšno kokico. priznam tudi – moj nepremišljeni karakter me spravlja v neštete skrajno neprijetne situacije. vendar se ves čas nekaj lušči. nekaj se lušči. upam tudi, da se kdaj že v štartu soočiva iz oči v oči v megli besed.

    lahko govorimo o komunikacijskih šumih. vztrajnost ponavljanja je resda fascinantna in se ji tudi jaz čudim. mislim, pa da ima svoje vidno-nevidno; luč, ki sveti iz neke smeri. dinamo je po mojem tu simonina osebnost, ki je za oba naju s horizont magnet. lahko rečem, da je zame simona v nekem smislu odrešenik, kot si ti ta hip. to ima že svojo zgodovino. ne gre pa za nič specifičnega. če rečem, da ima simona neko religiozno moč prepričevanja, da se je ob njej težko ne polomiti ali ne zaljubiti, ne bom šel mimo. pa težko govorim o kakšni neposredni libidalni zaljubljenosti; ta paradoks tudi iz mene potegne “oduren obraz”. stoječega v vicah življenja, hitečega proti nebu samega sebe, me simona z obrazom, ki se mi zdi, da postaja vedno bolj oduren, vleče v pekel vseeobsežnega libidalnega. tako moj obraz, ki se hoče razpustiti, postaja vedno bolj oprijemljiv in ker se mi samemu gnusi, postaja tudi gnusen za sotrpine. jaz sem aseksualen, pizda (hehe). no, pa smo spet tle. ne, nisem samo aseksualen, jaz sem tudi angel. no, pa smo spet tle. i don’t wanna live my life again, kot pravijo ramonesi. skratka, mislim, da je zame najbolje, da se ne pojavljam preveč okoli teh krajev, ker ni dobro za nikogar. sploh. to je svojevrsten džank zame. slabo mislim (pa da ne bo slučajno izgledalo kot da zavračam svoje predpostavke), utesnjen sem in po vsakem udarcu začutim gnus in svobodo. nekakšna sadomazo scena, ko bi lahko čisto brez težav živel svoj vsakdanjik in izkoristil svoj potencial. jaz rabim jebeni mir, da lahko sproduciram karkoli relevantnega. ampak v miru nič relevantnega ni relevantno. to me spremlja v življenju. dva koraka naprej sta 1,8 koraka nazaj. smešno kot je, ampak to je zame zelo čustvena situacija. dekonstrukcija je nemogoča, čeprav ves čas kot v prihajanju.

    ko smo že zavrteli okoli tega, ti pa pripopam še en dolomek iz russelovega pisma, ki pričuje menda o tem, kako se je lotil svoje etične kampanje. mogoče ga že poznaš:

    “… kar je v logiki bilo treba postoriti, je bilo zame pretežko. Zato v tem početju ni bilo več nobene prave zadovoljitve mojega filozofskega impulza, in primež, v katerem me je držala filozofija, je popustil. Za to je bil bolj kriv Wittgenstein kot pa vojna. Vojna je naredila to, da mi je dala novo in manj zahtevno ambicijo, ki pa se mi zdi prav tako dobra kot stara.”

    pismo je šlo Lady Otolline, nepomembni hipsterki (biti hipster zelo pogosto pomeni še – biti mislec, biti umetnik).

    fire of love je mene v posebnem obdobju posebno očaral. že skoraj revolucionarno očaral. nabrusil me je, da sem se pokosal z zunanjo situacijo, v kateri sem se znašel. rediohead so mi, če malce pretiravam, prav tako fenomen v svoji v konkretnost oblečeni večplastnosti doživetij in načinov poslušanja. muska, ki jo pozna cel svet, ampak za katero se zni, da je namenjena samo redkim. drugače – muska, ki jo redki poskušajo iztrgati njej sami. celo dva originala imam, ki si ju zavrtim ob posebnih priložnostih. ko si jih zavrtim, se ne morem ustaviti. sigurno je k mojemu poslušanju muske treba prišteti še faktor sinestezije. dokler ni prerasel v videospote pred mojimi očmi, je bilo kul. lahko ponudi novo dimenzijo ali omejuje na golo slikarstvo, branje, gledanje filmov.

    hvala za tale zadnji spust. za zaključek predstave pa naj, kot fan in sorodna duša andyja kaufmana ter mikea stipea obenem, kot velik fan rem-ov, prilepim en njihov zelo stereotipen, pa še vedno nič manj pomenljiv komad.

    mogoče se za konec konca dodam dopolnim eno nepremišljeno analogijo, ki je zrasla na derridajevem zeljniku.

    američani – could you elaborate – kinematografija – režiserji – ukazi ~~ blogi!

    p.s.: upam, da se ne poznava. ker se mi kar malce dozdeva, da se (in če se, upam, da ne bova šla spet to igro).

  35. Nidurun - 13.07.2012 ob 21:12

    aja, še komad – pa je vendarle brez dvoma na koncu.

    http://www.youtube.com/watch?v=1hKSYgOGtos

  36. zirosi - 13.07.2012 ob 22:28

    Simona, na nivoju okusa (brez maškeradnih dodatkov) so meni pustili Kult točno tisti sladkobni zadah po pussy roku od zgoraj naštetega (Aerosmith, Bon Jovi, Rolingi, Queeni…), do občasnih refluksov pa je prihajalo, ko sem v njih začutil tudi močno željo po tem, da bi bili Doorsi oziroma Joy Divisioni.

    Je pa tako, da je zame rok tisti, ki ima lahko v sebi več ali manj rokenrola: kar se mene tiče je rokenrol dionizično bistvo (kot dionizično pa seveda nima dosti veze libidalnim, ki je v domeni apoliničnega, temveč se veže na kaotično dinamičnost erosa in tanatosa), ki gre preko zvrsti in na ta način razumem tudi zgornji Neil Youngov komad (btw poglej to: http://www.youtube.com/watch?v=n3_cS_iQ-w0 jebemti libidalnost ;) pa zanikanje libida).

    Je pa Pero, ki je najbrž naš edini pravi roker z zadovoljivo mero rokenrola, v intervju ( http://www.stotka.net/359187 ) povedal nekaj močnih:
    “Glasbeni okus je po mojem še vedno del politične kulture: Če začnejo ljudje pri tridesetih, štiridesetih namesto na koncerte rock’n'rolla hoditi v opero in na nastope klasične glasbe, dobijo to, kar so dobili zdaj – zelo bedno ekonomsko situacijo.” in “Menim, da se niti v osemdesetih letih nismo bojevali proti nečemu, nekomu, ampak smo se bojevali zase.”

  37. Simona Rebolj - 14.07.2012 ob 21:02
    Simona Rebolj

    @Nidurun:

    1. Ja, verjamem, da nimaš replike do točke 3, ker je za vsebinsko navezujoče replike treba razmišljat in servirat argumente ali dokaze za svoje trditve, za spodbijanje argumentov drugega pa sploh. Predvsem je pa treba najprej uastavit neke informacije o dejstvih in učinkih, ki vplivajo na tisto, o čemer postavljaš trditve. Bistvo tvojega diskurza je pa pač vsiljevanje svojih trditev, tematik in kar sebe osebno, medtem ko se ti tuhtat kaj dosti o svetu okrog tebe preprosto ne ljubi, zato je diskurz o čemer koli s tabo zlahka povsem brez fokusa in nesmiseln, če človek ne uživa v klepetu s tabo, ker pač klepeta s tabo in potem niti ni pomembno, o čem, zakaj in kaj neki bi z vsem skupaj radi dosegli ali ugotovili.

    2. Ne zanima me niti najmanj kakršna koli publicistika, ki je povrhu vsega še predložit “ne moreš”. Seveda sem osebno prebrala precej takšnih in drugačnih recenzij in člankov. Ne samo zaradi informacije, ampak iz radovednosti, kako si razlagajo stvari določeni profili in predvsem kakšne argumente servirajo. Na račun veščine in kakovosti z argumenti med kritiki negativnih ne more bit in jih ni bilo. Bile pa so ideološko negativne, pri čemer vse po vrsti neutemeljene, ker so bazirale na predpostavkah, ki jih je tako zlahka demantirat, kot določena stališča Cerkve, ki se ne sprašuje, zakaj, ampak samo razume, kako je treba verjet, da naj bi bilo prav. Zato preprosto ne verjamem v obstoj dobrih vicev na to temo. Tudi ti mi nisi nobenega serviral. Tvoji viri za izobraževanje in oblikovanje svojih stališč me pa ne brigajo. Tvoja stvar. To je povsem irelevantno v primerjavi s tem, kaj človek s kakršnimi koli viri že sam naredi. Za kakšne namene, kako in zakaj jih uporablja. In le na to se da replicirat. Vici zaradi vicev, pri čemer še vica ne slišimo, da bi se lahko zjokali, me ne zanimajo. Zanima me kvečjemu, zakaj sploh naj bi bilo neko mnenje pomembno, čemu neki verjameš, zakaj verjameš in zakaj se ti zdi določena referenca omembe vredna, če že. Pri tem pa še sploh nismo pri vprašanju, o čem govorimo, torej v kakšnem kontekstu sploh nekaj obravnavamo. Jaz še v osnovni šoli nisem bila nadarjena punčara, ki zavrkava sošolca, ker ga trije zafrkavajo, zato, ker ga zafrkavajo, niti nisem bila vernica šikaniranj s strani učiteljic kot pomembnih referenc za določeno stališče.

    Kdor pride do nekih ugotovitev in stališč, je popolnoma njegova stvar, kako je do tega prišel. Če zadeva stoji, bo znal to v vsakem primeru tudi povsem sam argumentirat tako, da bo z lahkoto odprl polje za replike in zmogel servirat po potrebi dodatne utemeljitve, k čemur spadajo tudi izločitve iz konteksta, saj je sicer kaos možnih navezujočih tematik, mnenj, primerov in citatov tako sila velik, da nobeno posameznikovo življenje dandanes ni dovolj dolgo, da bi lahko zaključil razpravo magari samo o jabolku, preden ga matilda vzame. V tem se razlikujejo razmišljujoči in wannabe intelektualni oglaševalci misli zaradi misli. Teorija sama po sebi je vredna samo toliko, kolikor se nekdo pač obuje v čevlje oglaševalca določenih teorij. Če želi pa kaj povedat o čem, bo seveda teorija, ki jo je prebavil le informativni podest in podlaga za kreacijo svoje teorije ali vidika teorije in s tem povezane gradnje svojih metod. V tem je razlika med oglaševalcem in ustvarjalcem. V tem je razlika med piflarjem in mislecem. Piflar ne bo vedel, zakaj reglja, kar reglja, citati bodo le priročno orodje za repenčenje ali podporo všečnega po svojem okusu, kot dela svoje psihološke strukture, pri čemer v poanti ni nobene razlike med fenovsko obnorelostjo nad Michaelom Jacksonom ali pa Heglom. V drugem primeru je treba samo nekaj več težjega gradiva prebavit, kar pa na žalost še ne pomeni, da bo prebavljeno imelo kakšno večjo dodano vrednost od poante Jacksonovega vernika. Danes se seveda še piflat ni treba, ker tehnološki napredek omogoča hitro dostopnost določenih informacij ali citatov tudi preko interneta. Meni je to sicer sila všeč, ker pride lahko v ospredje energetski in časovni prostor ter sprostitev možganskih centrov za obdelavo, namesto samo za shranjevanje. Pozitivna medalja tega pojava je, da piflarstvo izgublja na vrednosti kot pomembna špotrtna veščina za akumulacijo in prezentacijo informacij. A obstaja tudi negativna plat in sicer ta, da se lahko vsak, ki si vzame pet minut časa, repenči z nesmiselnim promocijskim kopipejstanjem tega in onega in dobivamo pravo eskpanzijo petelinjenja brez dodane koristne vrednosti. Klepet zaradi klepeta, citat zaradi citata itd. In še huje … klepet zaradi ideološkega boja in ne zaradi objektivne dodane vsebinske vrednosti ter temu primerno konstantno izbiranje in serviranje citatov znotraj publicistike, ki nosijo edino funkcijo v domnevnem alibiju za pristranske ideološke pobalinske marše. Kot da ni nobene potrebe po obrazložitvi, zakaj, zaboga, naj bi bil ravno določen citat bolj omembe vreden on prenekaterih drugih, ki danega tudi povsem spodbijajo. Citatov je na svetu namreč toliko, kolikor se je že porodilo človeških idej po svetu. Dodana vrednost je seveda sposobnost presoje o teorijah, poustvarjalnost in ustvarjalnost ter vzpostavljanje metodičnega reda ter s tem povezane izpovedne koristi posameznika. Lahko si pa samo preprosto povsem iskren in poveš, kaj misliš, ker želiš nekaj povedat brez kakršne koli tendence v ozadju. Neprecenljivo. Tretji najbolj zoprn simptom je pa kaostičnost misli in metanje peska na plano, kot padejo na pamet. Brez vprašanja, zakaj je hotel “pesnik” nekaj sploh povedat, ne samo, kaj je hotel povedat. Izmenjava mnenj zgolj za zabavo. Ko smo bili še majhni, smo se pa žogali.

    Skratka, ko nadalje bluziš o uporabi citatov s strani intelektualcev in sežiganju knjižnic, je pač tako, da sem nekoč tudi o tem že pisala in izrazila izrazito nanaklonjenost zlorabi informativnih intelektualnih produktov za prikrivanje osebne intelektualne in izpovedne siromašnosti in popolne nesposobnosti recikliranja smeti! Enako slabo mnenje imam o takšnem početju v svrho tendencioznih in ideoloških maršev. Najslabše pa, če je samo sebi v namen, zgolj za petelinjenje. Intelektualec tega ne samo, da ne potrebuje, ampak se bo upravičeno zaverovan v temeljenost in prepričljivost svoje stvaritve celo izogibal kakršnemu koli referenčnemu spektru, ker je konec koncev kakršna koli posebna referenca avtomatsko preozka, da bi se imelo smisel postavljat z njo … če govorimo o omembe vredni stvaritvi.

    Zato je izpeljava na sežiganje knjižnic povsem neumestna, saj knjige niso nič krive, niti avtorji zapisanega, kar pa ne morem trdit za malo morje zlorabljevalcev gradiva, tudi med profesorji, ki učencev ne znajo motivirat k intelektualni distanci, opazovanju in razvijanju kritične in posledično svoje misli na podlagi teorij. S tem jih seveda tudi ne spodbujajo k boljšim rezultatom od bralne nepismenosti, s katero se Slovenci spopadamo na repu držav slabo. To pomeni med drugim tudi to, da se ne pridobi razumevanja, kaj sploh pomeni razumet koncepte in osrednje miselne poante. Človek ostane prepričan, da je dovolj že to, da sploh misli in da ima repliko, kakršno koli že in iz kakršnega koli razloga že.

    Ali če se zgolj za potrebe funkcionalnosti oprem na Mitjo Čandra, ki je nekoč ob izidu svojega nove zbirke esejev, izpostavil nekaj nevljudno do drugih avtorjev zelo pomembnega … Da je esejistika po njegovem mnenju večinoma precej v krizi, ker se ne izkoplje iz standardnega modela serviranja nekega citata v imenu izkazovanja pripadnosti določeni obče sprejeti modri misli in potem duhamorno razpredanje o tem, kaj vse se človeku lahko čudovitega porodi v glavi ob tem. S tem sem se z lahkoto strinjala, z marsičim drugim tudi izpovedanim takrat žal ne, na primer. In osebno menim, da gre kar za metodo splošnega intelektualnega diskurza, na kakršnega se osebno še bolj nevljudno in vulgarno poščijem. Zakaj si drznem bit tako predrzna? Preprosto zato, ker sem tega požrla toliko in izmučila možgane toliko, da mi je kristalno jasno, da na takšen način večinoma ne dobimo nič bolj žlahntnega, še manj koristnega ven, kot dribljanje enih in istih stališč zaradi stališč. Predvsem pa na nič bolj zanimivo ali kompleksno poantiranem nivoju, kot mi v simplificiranem slogu pribije lahko na temo trgovka v menzi, ki morda ni prebrala še niti ene knjige v življenju, razen Sneguljičice in kar sedem palčkov. Razlika je le v slogu in referencah. 20 tujk in pet citatov za isto poanto, ki jo je servirala trgovka brez ene tujke in enega citata. Kakšna zguba časa? Intelektualna prevara? Bref? Priučen blef? Samoprevara? Vsekakor. Za to, kar je na primer Rugelj ob enormni načitanosti serviral na treh paradigmah poante, ne bi bilo treba prebrat niti ene knjige. Da je v svoj skop koncept stlačil vse, kar mu je prišlo pod roke, še najraje Cankarja in ubogo Ano Karenino, je pač maličenje referenc, ki jih nočeš sprejet takšne, kot so, in jih temu primerno tudi nisi zmožen obravnavat v svoji dejanskosti!!! Zloraba? Vsekakor. To me zanima toliko kot neštete priredbe ponarodelih komadov. In rugljev je v intelektualnih in eksplicitno akademskih vrstah, kot bi jih naklel! Rugelj je z ekstremizmi in ugrabitvami tujih misli za propagando svoje psihe in tendence zaslovel kot nasprotje intelektualni misli v žlahtnem pomenu besede, kar je totalna prevara, saj je med kulturniki in intelektualci nasploh polno točno takšnih pristopov blaznjenja. Pravi ideološki bolniki raznih barv in sort. Heglovci, Lacanovci, Freudovci, divji feni Kafke, Bukowskega, Dostojevskega … blablablablabla … Stepejo se, dobesedno stepejo, kaj šele zmerjajo in ponižujejo za svoj marš. In ti lahko obračaš glavo, komu boš verjel in če si bukselj, se boš celo odločil nekomu verjet. Oba sta prežvečila celo jebeno knjižnico. Samo zapika za masturbacijo si nista istega izbrala. Kaj pa ti polsušaš, a ne? Včasih kakšna anekdota tipa “pogine naj pes” pride na plano, večinoma ne. Grdobije, ki se sukajo v teh klikah, preverjeno, ponavadi ne pridejo v učbenike za srednješolce. Kar je škoda, ker bi se morale na pravi način obravnavat, saj so vidiki karakterja pomemben del kreativnega potenciala in ne nekaj drugega. Na to, kako ti komuniciraš tukaj in kakšne stresaš v imenu pametovanja, je pač posledica določene tendence, kar je posledica karakterja. Brez dela na sebi, ni čiste misli. So samo smeti podrekanega čustvenega polja.

    3. Za razumevanje sveta in smisla, prebuditev kot ustvarjalec ter duhovno široka osebnost se je treba pa izgubit, obupat, stopit tri korake stran in začet možgane uporabljat za opazovanje in razmišljanje, z vso teorijo v paketu seveda, a ta naj ne stopa v prvi plan, ampak služi svojemu namenu. Lahko pozabiš kakšen podatek, zapomni si poanto in dvomi, dokler ne zmanjka protiargumentov. In le opredelitev in fokus namena šteje. Rad bi spropagiral svojo vero, rad bi postal spejet del (intelektualnega) klana, politične klike, pouličnega genga, aktivistične skupine, rad bi jebal v glavo Simono, rad bi izpadel frajer in s poezijo očaral bejbo ali pa opazujem in zanima me resnica, vsebina, funkcionalnost, svet, ki me obdaja in samo razmišljam, primerjam, gradim koncepte, sem konstantno aktualen in nikoli ne razmišljam zaradi veličine misli same po sebi.

    Vse to, kar sem zapisala, pa je samo moja dobra volja za objavo in v bistvu stvari nima nobenega pomena razlagat človeku, kakršen se tukaj predstavljaš, ki je bojda mnenja, da navadna obrekovalska trditev, da naj nekaj ne bi imelo metode in teoretičnega ozadja, pomeni kakršen koli odgovor na vprašanje zakaj?!! Da naj bi to štelo za argument. Nehaj se zajebavat sam s sabo. To je vredno premnogo manj od zadnjega najbolj psovalskega komentaterja, ki me je povsem preprosto in neizvirno ozmerjal s kurbo. V takšnem podvigu je namreč kos iskrenosti, da gre za navaden spopulariziran primitivizem kot plod osebne zrevoltiranosti, medtem ko so tvoje buče in hlinjenje bedaka primerek zlorabe nečesa, kar naj bi na prvo žogo bojda spadalo v intelektualni diskurz – teorija in metoda sta sicer edini besedi, ki spominjata na to, in za drugorazrednega bebca morda predstavlja kritiko. Česa pa? Obrazložitev in dokaze, prosim?! Imaš kakšno mnenje in pripombe na stališča o dedovanju, o vidikih UTD-ja, se ti zdi, da je revolucija kdaj uspela, katera in zakaj? Imaš kakšno mnenje, kaj je sploh vodilo za revolucionarnega duha pri povprečnem posamezniku? Kaj lahko akumulira maso in kako v bistvu stvari? Kakšne replike imaš na moje Samo osebne blodnje, brez teorije in metode po tvojem izjemnem občutku za stvar in brezmejni načitanosti. Boli te kurac. Zanima te tvoje navudšenje nad nekim reparčkom in to je vse. S kom torej klepetaš o meni in mojem pisanju? Z mano že ne in z nikomer, ki je razumel zapis in nima nobenih emocionalnih problemov zaradi mene. Skratka, če bi premogel argumente, bi moral trditev, ki si jo kot branjevka slabše vrste od kronično obsedenega in zrevoltiranega Rada navrgel, tudi vsebinsko utemeljit. Tebe pa očitno niti ni zanimalo, o čem zapis sploh govori. Zaenkrat te skrbi samo svoja rit, pri čemer na žalost ne odpreš svojega bloga, da bi jo reklamiral. Pardon. Odprl si jih že malo morje, pa tudi zaprl. Moraš razumet, da jaz z ljudmi, ki se z mano spopadajo na osebni ravni, ker ustrezam fatamorgani kakšni od njihove osebne travme, ne obračunavam, ker me pobalinska podlost in obračunavanje sploh ne zanima. Zato ne hodim vračat milo za drago Radu na blog, niti zzzz-ju, novopečenemu Tomažu Majerju, ki je imel podobne težave. In tudi k tebi ne bi hodila z navadnimi diskurza in omembe nevrednimi izbljuvki, češ, ona me je prizadela, pa se čutim popolnoma moralno upravičen, da kvantam, kar mi pade na pamet, da bi le vrnil milo za drago. Ne, ni res. Imaš kaj za povedat in se ti zdi iz jasnih razlogov na določenem mestu vredno, ali pa drži gobec. Ne kvanta se o Simoninem grdem obrazu, ker je ona rekla, da sem pokazal grd obraz. Za takšno animalno obnašanje je primerna vzgojna focka tudi za otroka v vrtcu. Ja, Simona je to rekla, ampak je tudi argumentirala kdaj in zakaj ter stoji za tem. Ne blebetaš primitivizme, ne brcaš in ne pljuvaš na kar koli zgolj iz razloga, ker si osebno užaljen. Pogovori se o tem, zaradi česar si užaljen ali pa spizdi! Karakter je izjemnega pomena. Saj se kvantačev v imenu intelektualizma, ki so tako globoko nesposobni brzdat narcisoidne, mačistične in čustveno nezrele vzgibe, lahko samo bojimo. Prevzemi odgovornost za tisto, v kar sam ne vlagaš nobenega truda in zanimanja. Koncept tega mojega teksta, ki povezuje revolucionarni duh, pomen libidalnosti za množice in rokenrol kot stejtment, nima pač nobene zveze s tvojimi problemi ljubitelja takoimenovanega underground repa in še manj zveze z nekim izvajalcem, ki ti je pri srcu bolj kot Eminem ali pa Pepe Solata. Lahko se pritožiš zaradi kakšnih izjav, ki ti ne godijo, ne moreš pa pljuvat po nečem kar počez, o čemer nimaš nobene replike, ker se ti sploh ne ljubi razmišljat o tem. Moj zapis ne samo, da temelji na marsikakšni teoriji, pa tudi praksi, ampak je svoja teorija in metoda. Kakšno metodo pa ti pričakuješ. Kopipejst iz kakšne revije? Saj ne prepoznaš metode, niti se ji sam ne posvečaš tokom podajanja misli ali česar koli že. Si opazil, da je zapis tudi oseben? Ja, je, saj vzpostavljam komunikacijo z bralci, ker ne pišem brošure, niti enciklopedije ne, ampak le z nekaj stavki, kjer je to tudi jasno tako zapisano in s tem izločeno od drugega pametovanja. V tem je bistvo stvari. Da stvari postaviš na svoje mesto in da je vedno jasno, zakaj si nekaj uporabil. Ko povem, da sem osebno naklonjena The Sisters of Mercy, je to tudi jasno tako zapisano in zraven tudi zapisano, v kakšen kontekst obravnave sicer ne spada. Kar se Eminema tiče, je omenjen zaradi rdeče niti revolucionarnega potenciala celotnega zapisa, temu primeren je tudi link, saj je bil praktično edini, ki je takšen politično angažiran komad v tistem obdobju vrgel ven in ne le tega, še dva – We as Americans in White America! In sploh nisem vsega obdelala. Ta oseba je svoj komercalen uspeh uporabila tudi za to, da je spustila v eter burne razprave o pravici posameznika do kritike svojih staršev. In to ni počel le skozi komade, ampak še skozi privat resničnostni šov, v katerem je dosegel skrbništvo nad hčerjo, bratom in celo nad hčerjo, ki ga je njegova žena imela z drugim moškim po razpadu njunega zakona itd. Populizmu navkljub je odigral celo vlogo v zelo korektnem filmčku 8 mille, kjer je odlično predstavljena ravno ta ključna jeba ideologije repa kot socialne paradigme. Rap kot možno izhodišče, rešitev iz socialne bede, pri čemer, se je treba prebit še skozi celo jebo metanja pod kolen, zaničevanja in dissanja s strani kolegov v bedi in zlu. Rap kot socialna kategorija pravzaprav temelji na maltretiranju drug drugega, na zavisti in animalni tekmovalnosti. Na tak način je bil konec koncev ustreljen njegov kolega Proof, s katerim sta skupaj koncertirala. Skratka, gre za zvezdnika, ki je vendarle svojo izredno nadarjenost in veščino uporabil za plasiranje bolj pomembnih vprašanj in stejtmentov od nove frizure in pesmic o tem, kje komu s čopiča teče in kako bi fukal. Še navadna ločitev ni bila le rumena, ampak se je iz tega spet rodilo kar nekaj odličnih pesmi v vseh ozirih, vsebina in interpretacija. Pri tem jaz osebno glede na primerjave nimam nobene izbire, ali sem fen ali nisem. Nisem fenovsko nadarjena, tudi zaljubim se zelo težko, se pa počutim dolžno gojit naklonjenost čemur koli, kar je več od niča v ustreznem primerjalnem okviru. Ne dovolim si imet drugačnega okusa in mi ni treba, ker tudi na svoj okus v bistvu ne dam nič. Je nepomemben, ker je pomemben samo za mojo pičko, kar se mi zdi absolutno premalo.

    To ni zapis za kramljanje o posameznih bendih in naštevanje milijonih le teh. Gre za družbeno klimo. Horizont, filmoljub, bp itd. razumejo z lahkoto, za kaj gre. Rado tudi razume, da gre pravzaprav za družbeno motivirano kritiko in ne klepetek o rokenrolu samem po sebi, ampak je spet osebno prizadet … hehe … zirosi pove svoje mnenje na račun določenih bendov, kar ni problema, in se ne loti tematike kot take. Razume, da njegovo mnenje o posameznih bendih pač ne more opremit še s kakšnim pljunkom čez zapis v svoji poanti, ki se ga sploh loti ne. Zgolj zato, ker ni fen Kultov ali ker bi bil fen nekega reparčka ali antifen že ne. Vse omenjeno v mojem zapisu ima svoj kontekst in jasen razlog, zakaj je tam in fenovstvo nima veze. Zato se morata tudi zirosi in bp pri naštevanju določenih favoritov spotikat čez moj okvir libidalnega koncepta, ki je tam z razlogom – v poanti mojega stališča o libidalnem efektu kot nujnosti za spodbuditev revolucionarnega duha, včeraj, danes in jutri. takoimenovana seksualna revolucija v pozavi z rokenrolom in domnevno družbeno kritiko časa ni naključje. Revolucija brez libidalnega opoja se ne zgodi, propade ali pa se preobrsazi v vojno, kjer izgubijo spet vsi. Spotikanje zirosija in bp-ja ob moj okvir seveda ni mišljeno kot spotikanje v slabšalnem smislu, ampak v smislu, da sta dojela pomembnost tega aksioma, ki sem ga dodala in s tem blokirala možnost razprave v smislu primejav drugotne narave. Nista padla na nos, ampak razumela, da sem postavila zaporo … hehe … Na to temo bi se torej lahko razvila le debata o argumentih ali protiargumentih pomena tovrstnega pozerstva in libidalnega efekta za mase. Sicer pa lahko povsem normalno klepetkamo tudi o posameznih bendih in kaj si mislimo o kom in kdo kaj posluša ali ne.

    Tebi se z vsem omenjenim ne ljubi ukvarjat v nobenem oziru. Si preveč zaposlen sam s sabo in s svojim padcem v navaden primitivizem in pobalinstvo. Če si postal burni spreobrnjenec in dejansko misliš, da si ugotovil, da je Simona polpismeno teslo, brez teorije in metode, je pač skrajni čas, da se spokaš prebirat kaj drugega. Čemu bi tratil svoj ljubi čas in brezmejno pamet za nesmisle in celo kvantanje v tri krasne, tako prekleto pameten, metodičen in prekipevajoč od teorije. Zaradi mene me lahko tožiš za zlorabo osebnih podatkov. Dvomim, da bi ti uspelo iztržit od mene za počitnice za taka natolcevanja. Če te sicer skrbi, da bi se kaj takega v resnici lahko zgodilo, ker si pokazal, kako banalen in primitiven znaš bit, naj te ne skrbi. Meni se sigurno ne ljubi in ne zdi vredno opletat s takimi vzgibi. Me veliko bolj zanimajo druge bolj pomembne stvari. Ne samo, da ne nameravam klepetat o tebi in o tvojih umotvorih več, ampak si sploh ne želim več pomislit, da obstajaš.

    In ja, hvala za obvestilo, da sem vulgarna, vem, da sem tudi kdaj vulgarna, so mi povedali nekateri že milijonkrat, ampak primitivna nikoli, vulgarna pa le takrat, ko imam opravka ali se lotim primitivno vulgarnih pojavov in osebkov. In ja, razumem, da te je lahko kdaj zbodel moj odnos do kakšnega avtorja, ampak je, kakršen je. In neprizanesljiv je le takrat, ko sem prepričana, da se na drugi strani nekdo ne trudi, ampak celo blefira in išče vse mogoče stranpoti, da bi le nekaj dobil, bolj malo pa se posvečal temu, kaj od sebe da. Me veseli, če me kdo prepriča v nasprotno. Ponavadi se nihče tega niti ne loti. Sva si na jasnem???

  38. Simona Rebolj - 15.07.2012 ob 00:15
    Simona Rebolj

    @Horizont:

    Aha, no, saj, torej bi bili lahko sošolki, če bi ti šla leto prej v šolo od mene. Se mi je zdelo nekam sumljivo znano vzdušje za poseben poudarek na tinejdžersko dobo … hehehe …

    Samo še opomba na tvoj stavek o kampirajočih pred borzo in tvoji brezvoljnosti, da bi se udeležila take vrste zabave … hehe … Neverjetno, ampak ravno včeraj zvečer sem imela na to temo klepet z neko osebo in sem točno o tem govorila. Da ne gre za merjenje, koliko ljudi je pripravljenih žrtvovat svojo rit za posedanje na mrazu v imenu družbenorelevantnih ciljev. Da gre za samoprevaro (ne namensko prevaro), saj cilji niso jasno zastavljeni, tveganja ni, da bi izpostavili kakršno koli zahtevo kot sem pisala, ker jo je treba utemeljevat, stat za njo, ti kampirajoči so pa ob prvi pripombi P. Damijana, da so banke krive, odromali pred banko. Ampak tam ni bilo dovolj prostora za kamping, pa še deževat je začelo in so se hitro pobrali nazaj na lepšo ploščad … hehe … Substituti načina vključevanja v spremembe na družbenem nivoju so različni, in obsesija množic morda še najbolj nevarna v smer revolucije, ki žre svoje otroke. Ja, razumem tesnobo ob množični histeriji, saj je logično, da se tam zbere največ tistih primerkov, ki izkoristijo priložnost za izživetje agresije in ne potrebujejo razloga. Fuzbal ali revolucija, saj je vseeno. No, pri tem je pa jasno, da je udeležba odvisna od zabave, kakršno ponudiš. In ja, kampirali so tisti hipijsko navdahnjeni, ki v slogu rainbow druženja v takšnem načinu pač tudi uživajo. Malo se kuha, igra na kitaro, stoka, popuši kakšen džoint, šnopček rukne in je lahko prav luštno … hehe … Ampak ne za morje ljudi ki hrepenijo po drugačni sprostitvi, pa tudi vsakdanji način življenja od njih terja drugačne načine vedenja. Tako to je. In zabave je konec takrat, ko se druščina začne dolgočasit. Frontmana pa ni, stališč ni, homne tudi ni, saj se še za državno ne moremo zedinit, kakšna po ustavi sploh je. Še hujši so samo še podpisniki nekih memorandumov. Revolucija iz fotelja. Hmmm … Za kaj že? Aja, spoštujmo pravno državo. Ne me jebat? Kakšno pa hočemo? Kakšni predlogi za zakonske spremembe na vidiku? Aja, samo okrogla miza, saj res. No, bolj toplo bo že kot kamping pred borzo sredi decembra. Ta revolucija torej ni za hipije. To nam je jasno. Je še kakšna na vasi ob frajtonarci in klobasah na vidiku? Skratka, za vsakogar nekaj. Za razpravo in jasna stališča je seveda treba malo mozgat, kaj in kako bi radi, pa zgradit koncept, pa opredelit pristop, potem pa še vodit odprt dialog … uffff … ni ravno zgolj sproščujoče, ja.

    @bp:

    No, tudi jaz sem pričakovala kakšen fajt, ampak na nivoju okusov pač, ker je tema lahko tudi poligon za to, k čemur ne bi pristopala, ampak se s tabo raje zleknila k zobanju kokic … hehe … Fajt z Nidurunom pa osebno ne tretiram kot fajt, ampak samo kot izrazito tinejdžerski napad name osebno in na moj vložek v blogosferi, kakršen pač je, vključno z izbruhovanjem na račun tistih, ki me radi spremljajo, češ, kva si pa misliš, da si. To pač ni prvič, nič posebnega in je totalen kliše. Je popolnoma brezosebno, poniglavo, pokvarjeno in prostaško. Nidurun je nekaj posebnega le v tem, da so mu, karakterju, kakršen pač je, pozno popustili živci in je pred tem dolgo naklonjeno sodeloval kot komentator. Očitno mu predolgo nisem spekla piščanca in prinesla copat … hehe …

    Razlog pa ni vsebinski, saj se fajt na vsebinskem nivoju sploh zgodil ni, ampak izključno osebno motiviran. Jst sm pa mislu, da bom lohk tuki car, tud če sam napišem, ker reparček je pa men kul, pa da je un, k si ti rekla, da je kul, en kurac, zato je vse, kar predstavljaš en kurac, pa še tožu te bom za osebne bolečine … jao … Abotno. Da se na tak antikarakteren izbruh sploh odzovem, je razlog zgolj v tem, da napišem še kaj o čem, kar se mi zdi pomembno. Konec koncev je tudi to odraz poraza osnovi neke osebne distance do stvari, ki je večinska in temu primerno lahko rečemo, da je revolucija prej nevarna kot odrešilna.

    Sicer pa … ja, na tvoje opombe in primerke rockerskega gurmanstva nimam pripomb, razen replike na omenjen stavek:

    “Kaj torej ostane, če libido tukaj ni v ospredju, revolucije pa precej ovinkov po cesti naprej ali nazaj?”

    Ostane to, da ni možne niti najmanjše masovne akumulacije, torej tudi revolucije ne.

    Ti praviš, da ostane:

    “Dobra glasba, posebna senzibilnost, energija in odnos do sveta.”

    Se popolnoma strinjam. Ampak to so otoki za posebno družbo. Zanimivo bi bilo izračunat procente tvorcev tega odnosa do sveta. zagotovo visoki ne bi bili. So pomembni, kot kamen na kamen palača, zrno na zrno pogača sistem, ampak še vedno samo pridonos k stabilnejšemu ravnotežju. Status Quo pozicije pa ne prebije, ker brez libida v tem smislu ni nič … hehe … To so svetovi znotraj sveta. Otočki. Kaj ima posameznik od tega? Veliko, osebno. Ko pogleda ven, ga pa samo toliko bolj glava boli. Bolje je, da sploh ne pogleda ven, če se hoče izognit depri, češ, ali ima sploh kakšen smisel. Hkrati je pa tudi takšna zazrtost v otočke neke vrste ignoranca. Saj vemo, da smo srečni in izpolnjeni lahko izključno toliko, kolikor smo sposobni ignorirat obolje nesreče, banalnosti in primitivizma. Zato nekako osebno cenim vidik, ki si ga izpostavil, ker moramo konec koncev skrbet tudi za svoje duše in manjšine štejejo, vendar pa hkrati zagovarjam interes v populizem in spodbujanje boljšega od nič. Interes v višanje standardov in nivoja in previdnost ob pretirani kritičnosti do populizma. Ker libido in masovna produkcija je pač najbolj učinkovit tvorec splošne mentalitete, zato menim, da je takoimenovana vzvišena ignoranca, tudi intelektualna, kontraproduktivna. Bolje bi bilo sodelovat, kolikor se le da. Malo ponižno prevzet kakšno libidalno pravilo igre in pdotaknit kaj omembe vredne z otokov. Blazno zanimiv se mi zdi pojav “kazni” posvečenih, ki se niso pripravljeni malo ponižat poniževalnemu. Sledi brutalna izločitev iz igre. Krivi so pa tisti, ki niso znali slišat in spregledat. Seveda so, ampak oni imajo alibi, da se jim sanja ne – blagor ubogim na duhu sistem. Kaj pa posvečeni? Kje so pa bili oni? Aja, na otoku, ki, zanimivo, so ga celo precej slabo zreklamirali kot opcijo. Hmmm … Ni, da ni komplicirano.

    Še replika na ločevanje glasbe … Jaz sem se pred časom prav tako odločila, da bom ločila samo še dobro in slabo. Ampak potem se je zakompliciralo, ker ni šlo več samo za dobro in slabo, ampak tudi za dobro v konceptu nečesa, pa slabo, čeprav naj bi bilo dobro, zaradi blabla … na koncu koncev pa sem prišla naokrog spet na ločevanje glasbe v izhodišču tudi po zvrsteh. Namreč pri komplikacijah okrog opredelitve dobrega in slabega zelo pomaga, ker je pomemben kontekst duha tudi ravno žanr kot tak. Jazz je pač popolnoma drug karakter in duša z drugim kulturnim ozadjem kot narodnjaki. Tudi izpovedni element je drugačen. In ni razloga, da tega ne bi upoštevali kot stejtment. Je Ceca dobra izvajalka? Hmmm … prav gotovo ne gre za masterpis v glasbenem morju, ker turbo po defoltu pravil igre ne more bit. Je dobra izvajalka v primerjavi s turbom? Absolutno. Izjema. Kupljeni oldični glasbeniki in izvajalka z močno prezenco, mogoče celo večjo od svojega moža, ki je prav tako operiral z lidersko prezenco. Ja, zanimivi so te primerjave. Lider na odru določene mase ni nič kaj drugačen v bistvu stvari od katerega koli političnega, vojaškega, revolucionarnega liderja. vzvodi so enaki. Ciljne publike pač ne! Mase, ki mahajo in jokajo po Ceco moleče pred Iron Maidni verjetno videl ne boš. In mentalitetni okviri zelo lepo sodelujejo pri teh presojah o stvari. Maso ljudi pod Iron Maidni ali pod Ceco prepričat v revolucijo je precej drugačen planski zalogaj. Da ne omenjam maso pod ansamblom Modrijani … hehe … Najprej je treba odklukat kar politični svetovni nazor, ki ga večinsko lahko določiš. Kaj boš njim obljubil in s čim jih boš nadrogiral, da bodo odplesali, kamor jim boš začrtal pot.

    @zirosi:

    Širše gledano imaš lahko prav in vse pomečeš v isto malho. No, jaz bi vseeno ločila The Cult in jim še Rollinge pogojno pridružila, predvsem zaradi Richardsa – edinega rockerja v tem bendu, medtem ko so Queeni sploh štorija zase in absolutno precenjeni kot rockerski moment, saj o tem ni ne duha ne sluha, ja, na nivoju Aerosmith že, kaj več pa ne. Oni so delali in bi požrli vse, kar je in. Queeni so bili v bistvu pop kabaret performans Freddyja Mercuryja, ki je bil The Queen. Glavni klovn na vasi, ki bi si nadel kakršno koli opravo, da bi izstopal in izživel sebe. Cilj posvečuje sredstva. Celo tako globoko, da sredstvo postane kar koli, da je le in:

    http://www.youtube.com/watch?v=BjwZ_9n4DVE&feature=related

    Četudi je totalno zanič, še vedno je Mercury. Who the fuck is Mercury? Okej, bil je odličen pevec in predvsem pop kabaret performerski zabavljač, čeprav je mene po osebne okusu na primer njegova sračje nasilna barva glasu abnormalno odbijala. In vedno se mi je zdelo zanimivo, kaj je v ljudeh, ki jih ta zelo neposredna posesivnost celo privlači. Osebno sem razumela žametno vokalno injiciranje Eddija Vederja kot ekskluzivo, ob čemer seveda Mercury izpade kot posiljevalcev. O tem kdaj drugič. Izven osebne dušne antipatije seveda zmorem razumet, da je bil odličen pecev. Ampak Queeni so bili verjetno najbolj precenjen bend ever. Marsikaj se jim je lepilo v superlativih, kar preprosto niso bili. Zato se zdaj samo smejim, ko se feni zmrdujejo nad izbiro Queenov, da so rekrutirali kot frontmana Adama Lamberta. Oni že vedo, zakaj. Se popolnoma strinjam. Idealen je. Povsem enako gre za pop kabarejsko navdahnjenega performerja, vedno čustveno absolutno nekontroliranega in že osladno pretiranega, okej, celo gej je prav tako, akr ni zgolj naključje, ker gre tudi za relevantno barvo energije in vokalno je brez dvoma izjemen. V čem feni Mercuryja menijo, da je pomembna razlika? Ne vidim je. Razen v precenjevanju Mercuryja in podcenjevanju Lamberta. Lahko rečem, da ima lamber precej lepšo barvo glasu. Ampak okej, kaj čmo. Kulti delajo svoje.

    The Cult so koketirali morda tudi z Joy Division sceno, pa z Doorsi, pa z glamom, pa z gothom … Ampak enivej, nič od tega ni bilo skopipejstano do mere, da bi izgubili kakršen koli košček integritete in povsem preporznavnega avtentičnega sloga. Vse to koketiranje se je vezalo samo na imidž. Imidž je bil seveda v slogu osemdesetih z glasbeno bazo povsem v roku. Kritiki jih v bistvu prištevajo pod hard rock, s čimer se ne strinjam, pa Culti se tudi niso. In strinjam se z njihov oceno, da so imeli od bendov, s katerimi so tudi skupaj po raznih turnejah nastopali, najmanj skupnega z Aerosmith in Metalico. Dva ekstrema, ja, in oni so bili vmes. V vseh ozirih.

    je pa dejstvo, da so predvsem pankerji in prenekateri zavezanci staremu rocku nastopali sovražno do The Cult, ampak predvsem zaradi njihovega imidža. Konkretno Astbury je na nekem koncertu celo fasal na gobec. Divjemu nasprotniku se je ljubilo kupit vstopnico in prerinit do odra, da bi pokazal kozje molitvice … hmmmm … zelo podobno, kot bi rekli, prekletemu pedru našminkanemu. Imidž je bil namreč tisto, kar je prenekatere nažigalce motil. Oni so se sicer spreminjali, med hipijsko opravo do povsem konkretne glam podobe. No, jaz sem jim to štela v plus. Konce koncev so zrevoltirali buče starih rokerjev o vseobsežnem sprejemanju drugačnosti. No, o zelo uniformiranih pankerjih pa niti nima smisla razpravljat. Dobro se mi je zdelo, da v neko podobo vkomponiraš jedro rokenrola in skozi to serviraš libidalni efekt, ki drugače ni možen, izven časa. Kot kontrapunkt temu, da lahko podoba določa politiko jedra. Ne, je ne. S podobnega vidika na primer mi je bilo všeč, kako sta The White Stripes plasirala svojo podobo, sicer predvsem preko vidospotov, ne preko odra, ampak je pomembno, kakor koli obrneš. Kot nekakšen izkoristek trenda, da pritegneš pozornost, podtakneš pa nekaj drugega ali boljšega. The Cult so na tak način v bistvu držali trše ritme rocka v osemdesetih pri življenju v prvih vrstah, saj je šlo za čas, ko je rock v bistvu crkoval, kar se tiče obvladovanja mainstrima. Niso se prilagodili glasbeno, vsebinsko, niti libidalno … ti primeri so bili Bon Jovi, kjer so kitare služile le kot fejk, sicer je šlo za povsem tipične štance štanc obdobja – ista dramaturgija, ampak samo z imidžem – miksem hipijade in glema, torej le s tistim delom, ki vizualno nagovarja občinstvo. so pa hodili po robu komerciale, definitivno, ampak spet ne z vsemi komadi.

    Da vidoš rokenrol kot dionizično bistvo, ki ja, nima nujno kaj dosti skupaj z libidalnostjo, se mi zdi povsem legitimno in sprejemljivo. Tudi res po svoje. Ampak! Trdim, da tisti rock, ki je zmožen akumulirat množice, se na tak ali drugačen način libidalnosti ne more izognit. Tisti, ki to niso bili, so se šlepali skozi močan hajp drugih, da so jim sploh prisluhnili. Kasneje kaj takega ni bilo več mogoče. Mislim na obdobje po takoimenovani seksualni revoluciji. ko se je ta era začela utapljat, so morali bendi in posamezniki udarit na direkt tudi z libidom, sicer so ostali garažni po defoltu, brez izbire po možnosti bolj glamurozne usode.

    Hmmm … Perotu nisem ravno naklonjena, čeprav ja, se strinjam, Pankrti so kdaj pa kdaj zagrabili rif. Perota bi pa z lahkoto zamenjala, ker ne samo, da je vnašal maksimalno antilibidalen efekt, ampak tudi ideološko poblaznjeno ideološko vibracijo, za katero menim, da v rokenrolu ne bi smela imet mesto na tak način. Poleg tega me seveda njegovo pijansko hreščanje ni nikoli fasciniralo. Vedno sem imela občutek, da je blefer. Še posebej ko sem poslušala hišo nasprot sonca – kot bi narodnjaki ugrabili rif. Moraš priznat, da to pa je primerek cukra, ki ni za nikamor. In tega ni bilo malo. Moa mama je strela … hmmm … aja, zdaj pa še vrtec na obisku. Ob njem me sicer prime, da bi nekoga prefukala, namesto kvečjemu pofukala, če že kaj neobrzdanega. Kar se mi ne zdi ustrezen učinek … hehehe … Blazno agresivno primitivna energija na eni strani in sluzava po drugi. Kurc.

  39. Nidurun - 15.07.2012 ob 05:40

    simona:

    sori, izgleda gre to samo po kosih.

    “Zato se morata tudi zirosi in bp pri naštevanju določenih favoritov spotikat čez moj okvir libidalnega koncepta, ki je tam z razlogom – v poanti mojega stališča o libidalnem efektu kot nujnosti za spodbuditev revolucionarnega duha, včeraj, danes in jutri. takoimenovana seksualna revolucija v pozavi z rokenrolom in domnevno družbeno kritiko časa ni naključje. Revolucija brez libidalnega opoja se ne zgodi, propade ali pa se preobrsazi v vojno, kjer izgubijo spet vsi.”
    Postavljaš torej libidalni efekt kot nujnost, da se zgodi revolucija. Vendar potem še dodajaš nekaj pogojevalnega; ali propade ali se razvije v vojno. Ali nimamo tu svojevrstnega paradoksa? Nekaj, kar se ne zgodi, se lahko razvije še tako ali tako. Ta paradoks stoji tu predvsem kot posledica vzpostavljanja revolucije kot neke danosti, kot zgojeno ali nezgojeno. Takšno argumentiranje se mi zdi zelo absolutistično. Mislim, da ni zgolj kot zatipk, ker vso tvoje pisanje v tem kontekstu sloni na tem principu.
    Govoriš o nečem, kar nima svoje logične podlage in ob tako veliki temi.

  40. Nidurun - 15.07.2012 ob 05:45

    Če govorimo o hajpu kot medijskem cirkusu, je treba v tem primeru vedeti o kakšnem hajpu te vrste govorimo. Kdo kaj hajpa, v katerih intervalih itd. Garažni bandi – kateri so to? Kot komentator imam tu nehvaležno nalogo, da ti berem misli. Konec osemdesetih in devedeseta so v rocku prinesla vzpon v mainstream in oblikovanje tako imenovanih alternativnega in indie rocka. Lahko govorimo recimo o bandih kot so Sonic Youth, Dinosaur Jr., Pixies, Rjedijohed, Plasibo, vmes je še fenomen grungea, ki je iz underground v paketu postal daleč najbolj shajpana zadeva v tistem času. Še prej pa recimo o vzponu punka. Dandanes lahko govorimo o shajpanosti indie rocka, ki poteka ravno po principu, ki ga pripisuješ ‘underground rapu’. Ti bandi so bili shajpani na vseh nivojih. Rastli so z rock kritiko in prišli do mainstreamovskega uspeha. Radiohead so verjetno največji rock band na svetu ta hip. O mainstream rocku, kakršen je kot duh vstaje vel množično v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih, že od takrat težko govorimo, zadnjih dvajset let pa skoraj nemogoče.

  41. Nidurun - 15.07.2012 ob 06:01

    evo, zdaj je šlo skozi – > v moderacijo. brez enega odstavka, kjer govorim o povezavah med punkom, glam rockom, progresivnim rockom, novim valom in hardcore punkom. škoda.

    prosim, da se komentar objavi.

  42. bp - 15.07.2012 ob 10:24

    Si bom poveznil kapico z napisom simpleton in šel čez mero poenostavljat in primerjat nemogoče, pa ne ravno, da se posujem s pepelom pred Horizont.

    Glasbena industrija doživlja preboje, ko se štirje mulci v garaži z nekaj kitarami lotijo nažigati, da bi nekoč zažigali. Tehnološka industrija doživlja preboje, ko se dva mulca v garaži s spajkalnikom lotita zažigat vezja, da bi lahko nažgala korporativne dinozavre, doživela nekaj slave in nabrala denar.

    V tehnološki industriji je že dolgo jasno, da so ti preboji naključni, če ne bi bil prvi Jobs ali Gates, bi bil pa kdo drug. Če ne bi bil prej MS-DOS, bi bil pa tri mesece kasneje DR-DOS. Če ne bi bili prvi John, Paul, Ringo in George, bi bil pa kdo drug. In talent scoutom v glasbeni industriji in venture kapitalistom v tehnološki je jasno, da v kreativnosti velike korporacije ne morejo tekmovati s tremi mulci v garaži. Zato pa poskušajo veselo parazitirati na tej kreativnosti in kadar se dokopljejo do nadzora nad njo, jo večkrat kot ne zatrejo.

    Kaj torej omogoča trem mulcem, da se jih je treba bat, ker lahko prehitijo armado zelo dobro plačanih execov, srednjih managerjev, odvetnikov, producentov, stilistov, tržnih specialistov, analitikov in še česa? Horizont bi rekla nekako (citiram po spominu): predstavila sem jim natančno analizo, ki je točno predvidela razvoj dogodkov, pa me nobeden od kolegov ni podprl. Hierarhična organiziranost dopušča kreativnost v zelo ozkih okvirjih, vse drugo, kar se ne sklada z ustaljenim redom je videno kot motnja, napaka in napake je potrebno jasno odpraviti. Nekaj prostora za kreativnost je pri vrhu, vendar so generali izbrani, ker pri njih vse funkcionira brez vsakih večjih napak. Vsake toliko se rodi tudi kak Mozart, vendar se tudi Mozartu ni uspelo živemu prebiti mimo Salierijev.

    Mulci v garaži so neomejeni, neobremenjeni in se lahko v celoti predajo svoji ustvarjalnosti. Včasih so to tako banalne stvari, kot recimo da si je Johnny Greenwood pripravljen za en rif v enem komadu tudi posnet kožo s členkov. To nima ravno direktne zveze z libidom, če bi bil libido direktno na prvem mestu, bi se verjetno bolj splačalo čas porabit za poziranje pred kamerami v kakšni ultrapičkohvatni pozi in s celimi členki.

    Libido je čisto koristen kasneje, ko je treba začet prodajat. Ko je treba na turnejo, se cijazit okrog, vsak dan spat drugje, potem je verjetno čisto koristno, če ti dneve osmišljujejo priložnostni fukci. Robbie Williams je recimo ustvarjalni palček in libidinalni velikan. Georgie Michael pa si je omislil Ridgleya samo zato, ker je privlačil mlado pičkovje kot med muhe, sam pa je bil glede tega 0. Pri nas so poskušali preko mladih punč in njihove fascinacije na začetku dobiti pozornost Siddharta. In seveda ne moreš tega v celoti sfejkat, mularija pa vseeno išče avtentičnost, vsaj en kos njih.

    Skratka libido je koristen za uspešno prodajo, za ustvarjanje, tu pa ne vem, če sta Wozniak in Jobs ravno sanjala o armadah oboževalk, ki se jima mečejo pred noge, ko sta cimprala Apple I. Prej o vrečah bankovcev.

    Druga stran, kjer so rock bendi in startupi tudi zanimiv fenomen pa je delitev. O tem pa več drugič, ko bom imel čas še o tem kaj napisat.

  43. zirosi - 15.07.2012 ob 15:37

    http://www.youtube.com/watch?v=O0_QSmxKJ8M&feature=related

    Simona: če dvigneva čaše proti zlobnim silam in dava kojnem za pir pa človeku za špirit

    Kar se mene tiče, je roker lahko vsak, ki je kadarkoli oblekel kavbojke (da o Levis jaknah niti ne govorimo).
    Duh rokenrol straši po svetu. In če jih je pevec res fasal zaradi imiđa, potem jim je dejansko uspelo zajeti nekaj tega (najbrž povsem nezavedno).

    Več kot odlično si se hočeš nočeš ujela s Perotom (rokenrol ima u krvi ( http://www.youtube.com/watch?v=1yzuenPZwvg ) in ja, tudi v penziji bo na odru pokazal več rokenrola od vseh teh takozvanih mladincev wonabijev ultrapopularnih meksoikanerskih pomagačev pri hitri menjavi želodčne kisline (ne bi jih ni kamnom gađao kamoli štapom dirao) + x). Aja pa Fredi je reku http://www.youtube.com/watch?v=SXjKv0VOjhA&feature=related . Samo za to pa za tist we will rock you dobi pri meni hude bonuse (razen kamareja mi niti autodafe ni nekaj tujega).

    Nekaj sem že dal čez: toliko, da ti lahko rečem: “tehno je rokenrol 21. stoletja” (druga kemija od c2h6oh popotnikov in ostalih gobarjev pa se itak še vedno ne razume). Ostali rokenrolerji so se izpeli pa pomrli – bi rekel pesnik, da je bolje izgoreti, kakor se posušiti. Ma ni take panike – imam kakšnih 18 let mlajšo sestro pa je pri vseh teh ekonomskih bedah brez usmerjenega izobraževanja našla rokenrol – vsi smo danes lahko feni od Sex Pistolsov, v Manchastru pa je menda bilo na njihovem kocertu dobrih 40 ljudi).
    Me pa rahlo skrbi zame, navsezgodaj zjutraj po deseti maši sem po radiju poslušal za Bachom še nekega Mozarta in si niti nisem bruhal v usta.

    smrt fašizmu!

  44. zirosi - 15.07.2012 ob 15:54

    Zajebal me je libido, pa sem postavil par ,, premalo in kakšen zaklepaj preveč oziroma še kašen drug znak premalo. :D

    Libidinalnost me še zmeraj zanima – če se grem freudouca, je ta zadeva nezavedna, se pravi, da ko rečeš, da ti je muska libidinekaj si pač zadevo poimenovala z besedo (zatorej ni nezavedna več) – vprašanje: “A te The Kult naredijo potrebno?”

    (hehe kar se mene tiče, za predigro niti ne rabim muske)

    hawgh

  45. Nidurun - 15.07.2012 ob 16:48

    Težko torej brez dodatne razlage govorimo o kakšni kontinuiteti v smislu hajpa, samo o neki kaotični kontinuiteti vplivov, povezovanj in preko tega ločevanj. Danes rockmanije več ni. Žanr se je kot forma degradiral. Zdi se, kot da se je svet rockenrolla ločil od siceršnje zvezdniške scene. Hajp pa v tem kot ločenem razredu še vedno poteka. V obravnavi tega pojma uveljavljaš torej štiri spremenljivke iz dveh kategorij. Kategoriji sta, če konceptualno poenostavim – kvaliteta in priljubljenost, spremenljivke pa dobro, slabo, priljubljeno, nepriljubljeno. Težko razumem, kako lahko govorimo o hajpu, če ne razdelamo teh pojmov. Zelo široko gledano lahko osebno govorim o dveh strujah hajpanja, ki sta se v preteklosti borili za pozornost množic, danes pa se ločili – o hajpu glasbene kritike s svojimi številnimi ideološkimi strujami in o hajpu najbolj množičnih medijev, kot je recimo MTV, z njim pa še ostalih komercialnih, ki jim glasba ni prvi plan, ampak eno od dopolnil programske slike. Če govorimo o principih hajpanja po dobrem/slabem, lahko v preteklosti govorim o kaotičnem, danes pa jo lahko vključim šele po raznih podsferah. Tu govoriti o rocku in hip hopu je pač zelo težko, s tem, da s svojo zasebno zgodovino hajpanja nastopa tudi hip hop. Ta kot žanr s specifičnim socialnim ozadjem, širšim zgodovinskim ozadjem in svojo življenjsko dobo nastopa drugače. Verjetno o Kanyetu Westu, kot o verjetno najbolj shajpanem raperju vseh časov z enormno pozornostjo tako na MTV-ju kot v glasbeni publicistiki (leta 2010 album leta na Rolling Stoenu, Pitchforku, 94% je povprečna ocean v zboru kritikov na Metacriticu), ne boš govorila kot o presežku? Kanye West stoji verjetno kot najbolj reprezentativen raper svoje ere, je fenomen, podoben Eminemu. Je bolj popularen od mainstreama in izrazno manj mainstreamovski kot mainstream. Mislim, da tvoja teorija, kolikor jo razumem, tupade.
    “Takoimenovan poulični hip hop lajfstajl je seveda še ekstra nastrojen proti pojmu komercialnega uspeha.”
    Hja, večina tistega, kar danes prihaja kot nekakšno gibanje iz podzemnih krogov, bi se težko skladalo s to tvojo izjavo. Nasprotno – s razblinjanjem koncepta getoizacije, z vzponom t.i. umazanega juga (http://en.wikipedia.org/wiki/Southern_hip_hop) v hip hopu, prodirajo na plano klasične ideje srednjega sloja o neizmernem bogastvu in hedonizmu, podprte z evforijo o možnosti zavzemanja sveta, ki ga simbolizira recimo Obama kot črni predsednik. Dajem ti dva primera tega, kar je zadnje čase prišlo na plano kot eden vrhuncev iz undergrounda:
    http://www.youtube.com/watch?v=xaBBMNgGDw4
    http://www.youtube.com/watch?v=kw8SyaFXOqw
    Underground hip hop, tisti, ki se izpostavlja kot neko gibanje, se v glavnem definira preko tega stanja duha. Tu govorimo o underground hip hopu, kadar ga definiramo po kriterijih shajpanosti. Je pa underground hip hop tudi po estetskih merilih žanr. Gre sicer za tako imenovani ‘umbrella term’, ki združuje veliko maso stilov, ekvivalent temu, o čemer sem do zdaj pisal, vendar se na drugem nivoju zelo pogosto povezuje s specifično minimalistično estetiko in “socialno zavestjo”. Govorim o izvajalcih, kot so Immortal Technique, Mos Def, Talib Kweli, Blackstarr, Common, ki se ponavadi označujejo kot “inteligentni.” Spet moram dati dva izhodiščna primera:
    http://www.youtube.com/watch?v=6mnKNr2Tiq8
    http://www.youtube.com/watch?v=phzHbzMu7E4
    Vprašal bi te torej – si drzneš reči, da gre za boljšo musko od tiste, ki jo je spravil na plano Eminem. Libidalni efekt lahko že v štartu odmislimo, seveda. Jaz osebno bi rekel, da gre ta muska veliko globje v bistvu hip hopa in glasbene virtuoznosti kot Eminem in da ponuja več refleksivnosti. Če govorimo o revolucionarnem potencialu, bi se spet navezal na primer Public Enemyjev, ki so po mojem sprožili veliko več vprašanj in revolucionarnega vrenja kot jih je Eminem. In mislim, da imajo Public Enemy v okviru tradicije veliko več skupnega z musko na zadnjih dveh linkih kot Eminem. Ob domnevni producentski superiornosti Dr. Dreja pa bi za primer postavil njegov zadnji album, ki je preprosto kolaps. Prilagam ti Dr. Drejevo producentsko diskografijo:
    http://en.wikipedia.org/wiki/Dr._Dre_production_discography
    Na seznamu boš zagotovo našla raparje, ki jih tudi zaničuješ … Kakšna referenca torej more biti. Ni dvoma o tem, da je Dre sposoben producent, lahko pa dvomimo o tem, kdaj je voljan te svoje sposobnosti pokazati. Dandanes v svetu glasbene refleksije velja v prvi vrsti za biznismena in za zgodovinsko veličino. Nekaj takegega zate veljajo Beatli, hehe.
    Pošten bom – Eminem mi je zelo pri srcu znotraj tega, kar podaja (pa tega nisem zanikal, samo “manipuliral sem”). O pripadnosti gangih nikoli nisem govoril. V krogu mojih znancev, ki se zelo zanimajo za musko, Eminem velja nekaj takega kot izvajalec, ki ga poslušaš pri 14-ih letih. In težko rečem zakaj. SIgurno to ne bi posplošil na linijo, pripadnosti gangom, ki se tam nekje med raperji odvija. Ne gre za fane specifično rapa, ampak za ljubitelje muske nasploh. In ko rečem, da težko rečem, to ne pomeni, da ne morem. Lahko bi, ampak v posebej zato pripravljenem okoju, recimo v eseju, ki se ga bom tako navezovalno mogoče lotil , pa ga mogoče celo kdaj objavil an svojem blogu itd. Kot praviš, tu ni prostora za to in sem sem, vsebinsko gledano, vstopil v prvi vrsti, ker o pojmovnem svetu rapa govoriš po mojem precej površno. Na načine, ki se razkrivajo v tem mojem komentarju. Animalna tekmovalnost, diss, tekmovanje v primitivizmu, so res povezani v enem od temeljev raperskega izraza. Libidalni temelj, če lahko rečem, hehe. Ampak je tolikokrat presežen v poljih muzike, refleksije, raznorodnih kreativnosti, da težko ostanemo pri tem.
    Kaj si mislim o revoluciji, če je katera uspela itd., kaj motivira mase, itd.?
    Zelo težko razpravljam v teh terminih. Če je revolucija prevrat družbenega sistema, potem jih je veliko uspelo. Uspeli sta francoska revolucija in uspela je oktobrska. Uspela je naša revolucija pod taktirko Tita. Marsikaj je uspelo, se kot nov družbeni princip izjalovilo in ponudilo refleksijo za neke prihodnje čase. Na tem polju sem mistik in trdim (kakšen mistik, ki trdi, hehe), da do bistva revolucije in s tem povezanega pomena življenja na zemlji še nismo prišli (ker če bi prišli, ne bi potrebovali revolucije). Smisel njegove mehanike je recimo mogoče poznal Hegel. Ta mehanika se pač odvija v principu zgodovine. Mislim, da nam je obračanje velike zgodovine tako nejasno, kot nam je obračanje naše osebne zgodovine. In ko sem prilepil Heideggerjev citat, to nisem storil, da bi se petelinil, ampak, ker preko tega, kar je povedal, težko pridem – lahko obračam besede, ampak to bi šele pomenilo petelinjenje v odnosu do njegove misli. Pesniško jemanje mere, zadržanje pred tokom zgodovine, dobročudnost, rikverc in delo po korakih. V ta okvir lahko uvrstim tudi delovanje UTD.
    Kaj si mislim o dedovanju? Prav imaš, o tem vprašanju nisem neposredno razmišljal. Lahko rečem iz prve, ampak ne povsem nepremišljeno. Gledano z neke dokončnosti, sem neopredeljen do tega vprašanja. Neposredno gledano so rezultati dedovanja med drugim briljantni; ugodni, “nepravično” dodeljeni pogoji so marsikomu omogočili, da je razvil plemenito delo. Prehajanje k univerzalni pravičnosti se torej odvija preko nepravičnosti. Pravičnost torej kot stranski produkt nepravičnosti. Zelo na splošno rečeno – sem za. Ampak v okviru, ko vlada “logika kapitalizma”, se mi to zdi zadnji korak, ki ga je treba sprejeti. Nepravični bodo kraljevali nepravično, banalneje rečeno, vsako generacijo posebej in pravični se bodo jebali s kurcem v čelo enako kot zdaj, ampak še brez tiste minimalne možnosti, da se rodijo z možnostmi, enakovrednimi tistim, ki jih imajo nepravični. Ker vlada nam princip nepravičnosti pred principom dinastij.
    Po mojem je v vsaki revoluciji prisoten libidalni efekt. In mislim, da je tudi v revoluciji, ki trenutno poteka, še kako prisoten. Tu je veliko opoja, ki pa ni nujno vezan na glasbeni žanr, ki ga spremlja. Nenzadnje, revolucije so se odvijale do zdaj samo ob klasični glasbi.
    In, če se vrnem na začetek. Ob vsakem libidalnem je ob vsaki revoluciji tudi “domnevna družbena kritika”, ki pa je veliko bolj konkretna kot tisto libidalno. In to je, kljub temu, da sem mistik, največ, kar imam. Bodimo torej načelni. Ne posiljujmo dogajanja z absolutom, ki ga ne poznamo. Do njega lahko prihajamo samo preko tistega, kar poznamo.
    Nazadnje; zelo žal mi je, da je moralo priti do tako globokih žalitev (z obeh strani). Ne moreš zanikati, da si navrgla cel kup osebnih žalitev. Kot tudi jaz ne morem.
    Verjemi, Simona, da sem zadnji, ki bi se dajal v predalčke po tem principu. Zelo, zelo mi je žal, da dvomiš v mojo posvečenost poeziji in da iz mene delaš nespremenljivi karakterni model. Jaz se takega projekta kar se tiče tebe, nikoli nisem loteval. Moja poezija, kolikor imaš dostop do nje, en drobec rezultata misli, ki se v budnosti ves čas kobaca po meni. Rezultati, ki ti še niso bili predočeni, prej ali pozneje, sem prepričan, da bi te navdušili. Napredek, ki ga ne moreš ujeti z določitvijo karakterja. Najbolj vesel človek na svetu bom, če in ko dobiš mojo izdelano poezijo, mojo poezijo v najboljši verziji, v roke, in ko te bodo ganili. In ganili te bodo, kolikor te poznam in kolikor se lahko zanesem na svojo vnemo. Verjemi, da se ta ne naslanja na željo po podrtju bejbe, kot mi brez dvoma, kar ne moreš zanikati, pripisuješ. Oz. – da se naslanja samo toliko, kot je za vsako revolucijo potreben libidalni efekt. Hehe.
    Zelo rad bi se ti opravičil. Vendar tega ne morem sprejet, dokler si mislim, da se svojega deleža jebe ne boš zavedla (ovedla) tudi ti. Tudi, če pride brez opravičila, lahko potem pride moje. Ker sem kavalir. Hehe.

  46. Simona Rebolj - 16.07.2012 ob 00:23
    Simona Rebolj

    @bp:

    Hmmm … po eni strani že drži, da je libidalna inspiracija, če temu tako rečem, pomembna kasneje za prodajo, še posebej ko je treba vkomponirat imidž. Na primer množični feni grunge obdobja se nikoli niso kaj dosti zavedali, kako skrbno so bili zrežirani, kar se imidža tiče, nekateri njihovi najbljubši bendi, ker je založba od njih zahtevala določene prilagoditve. Da ne omenjam Metallice, ki je šla v svojem zadnjem vzponu celo tako daleč, da si je dopustila celo frizirat komade, ampak radikalno. Itd. Za večino niti ne vemo, kaj in kako so šli poslovni tokovi. Ampak enivej, trdim, da kdor libidalnega potenciala, nima izraženega oziroma ga ne najde v sebi, ni kaj praskat z vidika povsem vsebinskega in konceptualnega preboja in tudi sanj po vzponu, če že obstajajo. In bo temu primerno tudi rokenrol bolj benigen kot ne. Lahko bo pritegnil na drugih sloganih in temu primernih identifikacijah, seveda, ampak še vedno z veliko več muje in prepričevanja, kar se tiče kultnih, ekplozivnih prebojev. Nekako tako kot pogovori o seksu namesto seksa …. hehe … Tudi ti imajo mesto zaradi identifikacije različnih profilov ljudi, pri čemer libidalni primerki definitivno sploh niso v večini. Identifikacija se pa prodaja. Od skromnosti, preprostosti, tudi takoimenovane vizualne nevšečnosti – ta ideja se pač ni rodila s Susan Boyle, daleč od tega, le ubesedila se je, in še marsičesa. Ampak po sili pa izstopajo libidalni primerki, vedno, na tak ali drugačen način. To so primerki, pri katerih se ne opisuje in ne razlaga, zakaj, ker ni potrebe. Kdor sprašuje, je impotenten (ne mišljeno zgolj operativno v postelji, ampak duhovno … impotentnim lahko tudi praktično gledano stoji, kar pa še ne pomeni izjemnega erotičnega doživetja) sicer bi bilo jasno.

    Zato tudi pri garaža mulcih, pri čemer se strinjam, da tako uspevajo veliki meti oziroma preboji, libido igra po mojem mnenju veliko vlogo. Na nižjih voltih, kar se tiče dosege ciljev, ampak so. Tisti, ki se bodo zadeve lotevali s strastjo in se napajali z libidalno energijo, imajo veliko več šans, da jim uspe kar koli že si zadajo. In konec koncev je treba razumet, da se tudi garažniki še kako napajajo lahko tudi z občudovanjem s strani bejb, če smo že pri konkretnostih. Okej, ne gre za množice, gre pa za bejbe iz lokala, kamor se hodi na pir, pa se jih povabi v garažo, pa fascinira z rifom itd. Osebno se na primer spomnim vsaj treh primerov garaža bendov iz moje mladosti, ki so se imeli prekleto fajn in si hudo bildali samozavest. Eni izmed teh, ki so imeli celo redne nastope v Palmi, so pa dejansko imeli oboževalke, omedlevajoče, čeprav mislim, da se ni rolal po radiu še niti en njihov komad, in tudi potem se niso obdržali, čeprav bi se z lahkoto, a se jim očitno ni ljubilo več tako živet. Njih osebno nisem poznala, no, razen pevca tako na klepet, ko se srečamo, in sem bila blazno presenečena, da se kaj takega pri nas dogaja, ko sem nekoč v Palmi videla vse te bejbe in slišala neverjetne izpovedi fenovstva. Pri nas te motivacija lahko sicer hitro zabije v faco, ker hitro vidiš, kje je najvišji cilj in ta ni visoko. Potem je vse skupaj podobno odločitvi, da boš živel zgolj nesigurno razburljivo življenje z burekom in pivom v roki, če bo sreča. Pa je mogoče potem bolje stavit na ljubezen ali kaj podobnega … hehe … En njihov član je potem ustanovil drugo skupino, ki je bila pri nas toliko uspešna, kot se sploh da. Bilijevi privatni parkiranci. Hočem reči, da to poteka tudi na intimnem nivoju. Steve Jobs je itak iskal višje smisle v mladosti in bil precej neobrzdan, hrepeneč po drogah, kar ni nič drugega kot hrepenenje po orgazmičnih doživetjih. Propagiranje raznih kvazi duhovnih ali celo metafizičnih doživetij ni nič drugega kot poskusi igračkanja s spolno energijo oziroma obvladovanja le te. V bistvu gre vedno za isto stvar, isto korenino in posledični nemir v duši.

    Popolnoma se strinjam s tabo, kar se tiče ugotovitve v zvezi z naključji in srečo prvih na vrhu, pri čemer poten ni več prostora za ostalih petdeset, tudi če je kdo morda celo boljši. To je v bistvu ključ prevare trga, češ, vsak lahko, če je sposoben. Seveda ne. Bistvo je ravno v tem, da ne more … hehe … Že izjemni rokerji From India, so nikolislišani primeri, in tako dalje. Vendar menim, da se z libidalno spremljavo vedno nek preboj zgodi. Če ne drugače že tak, da je ustvarjalcu česar koli že popolnoma jasno, da je to to. In ne potrebuje založbe ali druge krovne organizacije, da bi mu pripravila kosilo, ker ga je sam že prinesel. Mogoče se da pogovarjat o barvi kržnika in obliki držala za vilice, o bistvu pač ne. “Rif” štima in je samo tak, kot je. Vse ostalo, kar se tiče poslovnega plasmana, je bolj stvar okoliščin in s tem povezane sreče. Konec koncev si zaradi uspeha po tem principu lahko tudi izločen ali zažgan na grmadi, še preden bi zapiskal, če silom okoliščin obratuješ na teroitoriju, kjer vlada izrazito antilibidalna klima in mentaliteta. Slovenija na primer je izjemen kandidat za to.

    Zato še vedno trdim, kot sem zapisala v komentarju Horizont, da je bila doba, ko so se izcimile štance in konfekcija glasbe, kjer je avtorstvo popolnoma izgubilo primat na izvajalstvom, primerek kastracije področja glasbene produkcije, s tem pa tudi reklamiranje kastriranega vzdušja. In nek George Michael kot tipičen primerek tega, Williams pa post primerek istega sranja. V tem ne vidim nič libidalnega. Vidim samo konfekcijo čevljev, frizure in nasmeha. Seveda to ustvarja bazen potrošnic, ampak ne vidim razlike med stoječimi pred vrati v trgovino, kjer je razpisana razprodaja. Temu primerno niti pravih fenov ni, ker se roba hitro obrača in tudi veliko enakih je. Tista, ki je bila fenica Whamov, je povsem podobno navdušujoče kričala še nad Modern Talking in paleto nekih izvajalcev, ki so bili totalen proizvod industrije za enkratno uporabo, le nekateri so dobili znamko in trajali dlje. Ampak zelo malo primerkov! Menim, da ta folk iz bazena fenovstva, na libido v tem smislu pomena, kot je mišljeno z moje strani, sploh pripravljeni niso. Kot bi devico peljal na metafizične orgije, medtem ko je do zdaj mislila, da seks pomeni samo sprehod po obali v trendi oblekici, fruzurci in čeveljčkih z roko v rokici, zraven je pa lahko kdor koli, samo da je lep. Nič avtorskega ni v tem in to se čuti. Podoba ne podpira vsebine, ampak je v prvem planu. Ostalo so nianse. Nekateri so imeli nekaj več v sebi, nekateri manj, ampak uravnilovka pa benigna, v nemalo primerih pa že kar maligna … hehe … Najboljši primerek časa, ki je pripravljal impotenten kapitalistični sistemski razmah v jedro možganov in duha, je za moje pojme ravno komad od Madonne. Ni bilo boljšega za moje pojme v smislu popolne harmonije ritma, vsebine in poante žanra kot takega, ki je zaznamoval obdobje in prihodnost:

    http://www.youtube.com/watch?v=_gWqc7pTNn0

    Milijoni so razumeli in začutili, kaj naj bo sprožilec poželenja. “Boys may come, boys may go” … Skratka, tudi človek kot zgolj potrošni element … tudi z vidika seks. Ni erotike, samo seks, če že. In seveda – plačaj.

    @zirosi:

    Prvega linka ne razumem, razen če si me hotel globoko prizadet:):)

    Ian Astbury je seveda res fasal. To je bila ena izmed anekdotic. Nekaterim feni uidejo na oder in se hočejo objemat, nekateri dobijo po njuški … hehe … Seveda ni šlo le za imidž … V tem primeru je bil imidž, ki je v detajlih tudi variral s plate na plato, seveda tudi posledica mentalitete, sporočila …, saj je šlo za avtorske projekte Duffyja in Astburyja, imidž je pa več kot ustrezal hajpu. No, ampak … zakaj in od kod besi. Da je šlo za postpunkovsko obdobje je imelo za Astburyja večji pomen, ker je začel s pankerji. Tudi brezdomno živel po skuotih v tem vzdušju in zajadral z bendom:

    http://www.youtube.com/watch?v=zs9HJHvq-hQ

    Skratka, razvidno z linka je bil še grdi raček s surovo muziko, ki se je kasneje preobrazil v črnega laboda in vstopil v rock. Je pa zaradi tega pedigreja verjetno tudi rock imel toliko močnejši primarni surov rif. Ne vedno, ampak večinoma. V vsakem primeru je bil pa to že dovolj velik razlog, da se je kakšen izmed kolegov po duši iz prejšnjega življenja počutil izdanega … hehe …

    Kako sem se ujela s Perotom, po tem linku, je bil pa sploh tak udarec glede na naslov, da se je video zataknil in si ga sploh ne morem ogledat. Viš, tudi mene angeli varujejo, ne samo Pahorčija.

    Link od Fredyja je pa še en idealen primerek o popolni zablodi, da naj bi šlo za rock bend. Od kdaj je tuncntunc rock. Kaj pa vem … We will rock you je zame toliko pomemben rock komad kot I love rock’n'roll od Joan Jett, ki je bolj rokerica za na Oprah show. Toliko tista svcena še prenese, poleg Bon Jovijev … hehe … Isti vajb. Z I want it all so še poskušali, ampak … je bilo vse skupaj tako pretenciozno in simplificirano, da je bilo kar hecno. to niso bile hlače, v katerih se je Freddy dobro počutil in pika, samo vse bi naredil, da je na sceni v prvih bojnih vrstah kot pozer. Show must go on mu je bil na kožo pisan. Važno, da je himnično. V tem je bil njegov keč. Magari če gre za Barcelono. Lahko bi bila tudi Ljubljana … hehe …

    Se strinjam, da tehno predstavlja rokenrol 21. stoletja, zato sem ob zmagovalki Eurosonga zapisala, da gre za hipijko 21. stoletja, ko rock nima več monopola na tržišču.

    No, jaz, Mozarta razumem in Beethovna bolj od Bacha sicer … Ampak to je povsem druga zgodba. Priznam, da imam raje klasiko na elektriki. Po duši.

    Ja, muzika, ki pritisne na prave tipke pri meni, me mora naredit potrebno, ja, sicer meni predstavlja precejšnjo izgubo časa in volje … lahko bi se tako reklo. Čeprav mi ni všel izraz “potrebno”, ker nimam v mislih vzbujanje nekakšne nuje po seksu. Nisem animalen tip človeka v tem oziru in sem precej omalovaževalna do ljudi, ki takšni so, še posebej do tistih, ki se s tem celo hvalijo. To je zame celo čudo, saj si težko predstavljam kaj bolj nedostojanstvenega od tega, da naj bi bojda čutil potrebo po seksu, kar bi lahko pomenilo, da bi lahko fukal tudi s slonom, ker si potreben. Mislim … halo … še moj pes ni bil na tako mizernem nivoju. Reciva, da gre za vzburjajočo, adrenalinsko energijo, ki se prebudi. S tem lahko pa potem marsikaj počneš. V konkretni fazi tudi obredno pač preplešeš skozi noč, ja, lahko fantastično seksaš, če je kakšna inspirativna negativna ali pozitivna emotivna podlaga za to, lahko izumiš nekaj neprecenljivega … lahko pa tudi razbijaš po tipkovnici in objaviš nov zapis na blogu … hehe …

  47. zirosi - 16.07.2012 ob 02:58

    Se mi zdi, da je tvoj kungfu močnejši od tega, da bi ti lahko željo prizadejal karkoli. (ne boš verjela, da v vse omembe vredne predstavnike rokenrola letijo razne flaše – zgodovino tega si lahko ogledaš na obrazu kakšnega Johny Casha; panksi so se za to posebej trudili, pred kantrijaše pa so v spodobnih salonih ponavadi postavili kar mreže) Torej so po teh kriterijih lahko rokenrol tudi The Kult.

    Najbrž imava nekoliko različni definiciji tega, kaj je rok – kar se mene tiče, je rok lahko tudi tisto, kar so v davnih časih vrteli po diskačih med tako imenovanimi rok rundami (in hipotetično celo to, kar so v prejšnjem tisočletju med svojimi rokerskimi rundami špilali Čuki – ponavadi za rundo narodnozabavnih), ti pa si tukaj precej strožja. :D

    I love rokenrol…

  48. bp - 16.07.2012 ob 14:08

    Človek bi mislil, da so bendi na začetku, kar se odnosov tiče tabula rasa, da svoje kreativne potenciale in odnose in vse ostalo uredijo po svoje, kakor jim paše. Kar vključuje pogosto tudi neskončne prepire, kdo je boljši avtor in kdo samo vse skupaj ovira (čeprav se ovire in negativni feedback včasih pokažejo kot zelo koristne, ko Avtor v kasnejši solo karieri začne prodajat smetje in ne razume, zakaj tega nihče več noče). Včasih pa so podobnosti med rock bendi naravnost fascinantne, recimo če primerjaš Rolling Stones in U2, oba benda imata skrito srce, bobnarja ki jih držita skupaj, basista sta nekoč skrbela da so imele oboževalke lahko čimbolj neposredne stike z bendom, kitarista sta geeka s svojimi privatnimi obsesijami, ki sta najbolj srečna če lahko počneta kar jima pač tisti trenutek paše, ekstrovertiran frontman pa se pojavlja na vseh mogočih in nemogočih mestih. Aja, Ron Wood, no on je pa itak visoki uslužbenec korporacije Rolling Stones z letno plačo in niti ne član benda. Mogoče to kaže na kakšno smiselno funkcionalno delitev, čeprav se meni zdi, da je razlik več kot je podobnosti. Razlik pa ni več, ko se gre podpisat pogodbo z založbo, Tonyem Wilsonom navkljub. Tam se potem balina kdo bo obdržal avtorske pravice, procente prodaje, kontrolo nad vsebino, promocijske obveznosti, predujeme, višino kritja produkcijskih stroškov in druge dolžnosti. Pri startupih mora biti, ko vstopi venture kapital po vojaško postavljena tudi struktura, CEO, CFO, CTO ozirom kakšen drug CXO, kljub temu da se kdo kdaj tudi ponorčuje in na vizitko napiše Chief Yahoo. Običajno je, da se v vsaki rundi financiranja zgubi 25% do tretjina lastništva in tudi nadzora in po drugi rundi lahko na željo financerjev vstopi tudi povsem druga ekipa in ustanovitelji se nemalokrat obrišejo pod nosom za vse, tudi če je podjetje relativno uspešno. Če je v bendu še mogoče imet določeno stopnjo drugačnosti, idiosinkratičnosti, je v odnosu do založb oz. v biznisu ni več. Tega do sedaj ni spremenil noben posamičen band. Morda pa pridejo v prihodnosti mulci, ki bodo dosledni, da nočejo založbe. Eni že tako zbirajo denar za svoje posnetke in produkcijo na kickstarterju, dajajo muziko v Creative Commons, poskušajo opozorit nase na twitterju in facebooku in upajo da se jim bo splačal vsaj kakšen živ nastop. Pa to ni bil kakšen revolucionaren program, ampak prej premislek, kaj jim lahko založba danes nudi in kaj jim lahko vzame. Ta premislek je danes zgleda precej drugačen, kot je bil pred dvajsetimi leti in tega zgleda ni mogoče tako enostavno rekuperirat, sprememba pa ni zaradi revolucionarnega duha, ampak zaradi tehnoloških sprememb in dejstva da v ustvarjalnost z vojaško organiziranostjo pač ne moreš prodreti ravno povsod (čeprav gre recimo Disneyu zelo dobro, ampak morda prej zato, ker so filmi še vedno kapitalsko prezahtevni, vendar tudi tukaj produkcijski stroški močno padajo z digitalizacijo). Edina alternativa je totalitarna kontrola, ki je, komaj smo se oddahnili od Stasijev in Udb, danes spet ćisto realna opcija, pobude zanjo pa prihajajo zelo pogosto iz t.i. “kreativnih industrij”.

    Propad založb pa na drugi strani morda tudi pomeni, da bo namesto naprimer Capitol Records za glasbo v prihodnosti skrbela predvsem recimo Coca Cola Company (brez dodatka Records), ki bo svojo pocukrano vodo prodajala kot imiđ in nam na vsakem koraku kazala podobe in zvoke, s katerimi naj bi se identificirali. Mi pa bomo zraven jamrali o dobrih starih časih velikih založb, oziroma iskali malo bolj amatersko muziko po drugih kanalih.
    Ampak tako je to z revolucijami.

    Sam nisem najbolj ziher, da kaj posebej dobro razumem razlike med libidom, željami, drive-i in podobnimi koncepti iz različnih psihoanalitičnih ropotarnic. Tolaži me sicer to, da jih marsikdo razume še slabše kot jih jaz, recimo Yello so mi pri tem verjetno že priča, se pa strinjam, da mora biti včasih nekaj nereducibilnega in obsesivnega, kar žene in je v ozadju, ne pa nujno tudi v ospredju želja in poželenja. Koliko vrst teh gonov in kakšni točno so, izključno seksualni ali še kakšni drugačni, ne bi vedel kaj dosti. Če je vse to libido, ok, potem se kar strinjam. Zirosi bi tu verjetno rekel, da je itak vse kemija, ki je v nekaterih primerih niti ni potrebno vnašat od zunaj.

  49. Simona Rebolj - 17.07.2012 ob 16:22
    Simona Rebolj

    @Nidurun:

    “Postavljaš torej libidalni efekt kot nujnost, da se zgodi revolucija. Vendar potem še dodajaš nekaj pogojevalnega; ali propade ali se razvije v vojno. Ali nimamo tu svojevrstnega paradoksa?”

    Če bereš površno o kompliciranih rečeh, še posebej če bi rad na vso silo roširal nekoga, ker gojiš neke osebne zamere, o katerih nisi sposoben iskreno spregovorit, se paradoksi, zmote in zablode kar prikazujejo, ker sledijo osebni želji. Sicer pa ne, saj tudi napišem, kaj je tisti nujen aksiom, da revolucija ne propade, niti se ne preobrazi v vojno. Zato tudi rdeča nit rokenrola, pri kateri ne gre za libidalnost v smislu nasilnega vzgiba, ampak propagando obratnega. Torej je treba na tem gradit, sicer večino revolucij drži pokonci profil nogometnih navijačev, pri čemer gre za libidalni efekt, ampak ne ta, ki vodi rokenrol duha, mišljeno širše od zgolj glasbenega žanra, ki je ta energetski potencial prevzel in vkomponiral. Kaj je torej tisto, zaradi česar je rokenrol revolucija kasneje propadla, se brez stališč razkrojila, o čemer pišem, je pojasnjeno v prvem delu celotnega zapisa. Lahko bi se torej česa naučili in gradili na tem. Gre za nehoteno direktno repliko na kolumno takšne vsebinske poante, čeprav v tem primeru ne gre nujno za globalno vprašanje (15o niso opredelili, ali so podaljšana roka new yorškega gibanja ali lokalni ali oboje) in so možni odgovori temu primerno drugačni, lokalni, usmerjeni na konkretne zakonske spremembe, sistem delovanja in krpanje lukenj:

    http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042541920

    Trdim torej med drugim, da ni poanta le v odsotnosti stališč in odločitve, ali gre sploh za revolucionarno težnjo v globalnem ali lokalnem smislu, ampak da so za revolucijo povsem dovolj tudi sila preprosti slogani in stremljenje, da se le ponudi libidalni učinek in “music for masses”. Sicer ostane pri tem, kar je izpostavila horizont – piknik za določen ozek del fenov določenega žanrskega tipa veselja do preživljanja prostega časa v imenu revolucije. Ker se na tak ustrezen način, ki upoštevajo pomen hajpa in prisotnost frontmana, ki v ljudeh vzbudi masovni adrenalinski učinek, seveda lahko zgodijo tudi revolucije z izjemno banalnimi ali celo fašistoidnimi nameni in cilji, ni odgovor v tem, da se mi tega pa ne gremo, ker ciljamo dejansko na dušebrižen in demokratično izpopolnjevalen cilj in nam je izpod časti posluževanje in operiranje s tako prvinskimi oglaševalnimi pristopi, ampak bi se morali z razdelanimi cilji v ozadju zavedat, da lahko le na tak način uspemo na spopulariziranem in populističnem področju, kar masovno delovanje vedno je in revolucija je masovno dejanje, mora torej upoštevat psihološka pravila plasiranja hitov. Če se zgodi, da ni razdelane vsebine in koncepta, hkrati pa še zavračanje populističnih vzvodov, se lahko poslovimo od dušebrižne ideje, tekamo od borze do banke s transparenti, dokler se zaključena družba zabavljačev ne naveliča zabavat. Vsakega žura je enkrat konec. Namesto dušebrižnih bodo vajeti prevzeli v roke iz nasprotnega tabora. Morda kar politiki s svojimi ideološkimi temami, ki vedno užgejo vsaj toliko kot deseto uvrščeni na lestvici hitov najbolj vročih pri najstnikih.

    “Mislim, da ni zgolj kot zatipk, ker vso tvoje pisanje v tem kontekstu sloni na tem principu.
    Govoriš o nečem, kar nima svoje logične podlage in ob tako veliki temi.”

    Preden si nekdo drzne postavljat takšne pretenciozne, nesramne in napuhle sodbe, je dobro, da najprej sebe temeljito presodi o pridobljenih veščinah urejevanja misli, povezovanja in temu primernega obvladovanja logike. Še posebej ob velikih temah, pri čemer je ključna veščina, ki jo mora pisec obvladat, da konceptualno vsako temo uokviri in vzpostavi fokus. Koliko in kakšne vidike ter povezave na to lepi, je stvar vsebinskega in sporočilnega namena. Sicer je popolnoma vsaka tema prevelika tudi za količino obsežne enciklopedije, ki lahko samo dolgočasi, in je pomembna le kot informativni material za tiste, ki na primer pišejo v okviru publicistike ali konkretneje kolumnistike, da bi plasirali izvirno avtorsko podane ugotovitve in sporočila. Po tem se tudi med drugim razlikujejo kvalitetni in nekvalitetni teksti oziroma avtorji.

    In pojma nimam, zakaj neki bi bili Radiohead največji bend. Verjetno zato, ker so tako rekli kolegi, ki se bojda spoznajo na glasbo, čeprav ni jasno, zakaj tako pravijo. Razlage me seveda tudi ne zanimajo, ker je popolnoma nerelevantno kot replika na moj konceptualno jasno začrtan zapis, ki ni namenjen le naštevanju in opisu vseh možnih popularnih izvajalcev, in bi se podobnih z drugačnimi trditvami lahko pojavilo med komentarji na tisoče. Razlika je le v tem, da bi tisti, ki razumejo koncept, preprosto napisali svoj komentar o teh ali onih bendih in odnosu do stvari, kot na primer zirosi ali bp. Drugi bi izpostavili vidik, ki je pravzaprav rdeča nit in se ne tiče razglabljanja o posameznih bendih, kot na primer horizont, tretji bi izpostavili poanto, ki veje kot pobuda k razpravi, kot je bila spisana predstavitev poante zapisa na Drugem svetu, ali pa izpostavitev povsem nasprotne poante, ki tudi obstaja, in jo je izpostavil Rado, da gre za obračun z generacijo staršev. Tudi to je, ja, kar pa ne pomeni, da imaš zato moralno pravico sprenevedavo in lažnivo kar počez, brez argumentov psovat, ker si zaradi zapisanega osebno užaljen, že več let, odkar obstaja ta blog oziroma Simona – provokacija na dveh nogah za specifičen profil oseb, o kakršnih nimam dobrega mnenja. Lahko pa vljudno, zelo vljudno, vprašaš, kakšno vezo neki ima McCartney 46 let kasneje z glasbo, ki jo je ustvarjal takrat, če res nisi dojel iz zapisa, ki je seveda namenjen pogledu v sedanjost in ne loči mentalitete od ustvarjalnega dela, ker tudi ločljiva ni. Za konfrontacijo o domnevnih napakah ali mnenjskih in mentalitetnih kiksih, moraš pa pač servirat direktne prepričljive argumente ali dokaze z ustrezno osebno objektivno distanco, da bi imelo vsebinski smisel v mser koristi in ne škode za osebni interes. Vprašaj se, na kateri nivo komunikacije si telebnil sam.

    Ampak ti bi rad klepetkal o glasbenih produktih vsepovprek, vadil enciklopedično tekstovje o razvoju različnih žanrov in našteval pojavljanje bendov, ker je to tvoja najljubša tematika v življenju in to se ti zdi replika, ker je tema brezmejno široka. Bi bila ja, če bi bil moj tekst brez koncepta in posledične metode. Hvala lepa. Do takšnih informativnih zapisov se znam prebit sama in to tudi počnem, ko in če potrebujem informacije. Za takšen zapis je tega ozadja od prej in v aktualni rabi ogromno. Torej niti kopipejstat ni treba, ne, hvala. Tudi nimam se časa in volje neutrudno ukvarjat z eno osebo, ki bi bila rada center sveta na kakršen koli način že. Če si sebi bolj pomemben od vsebine in radovednosti za svet okrog sebe, se seveda dogajajo take bedarije v komunikaciji, kot je omenjanje Kenyeja Westa kot najbolj shajpanega reparja svojega časa, ki naj bi predstavljal podoben fenomen Eminemu. Vem, da se osebno navdušuješ nad njem, kar smo že lahko prebirali, ne gre pa za noben podoben fenomen, saj se West ne ukvarja z vsebinami, ampak izključno z modo, pri čemer gre za primerljivost shajpanosti s kakšno Rihanno. Če je autotune moderen, ga bo skušal pač plasirat na čim bolj obrtno vešč način. Ne pa tudi veščine samega repa. In vsebina za to je irelevantna. Kar ti pade na pamet, čustvene popevkice pač. Njegov revolucinarni namen se niti v ožjem vsebinskem smislu nikoli ni zgodil v glasbi, ampak na odru podelitev grammyjev, kjer se je čutil neverjetno motiviranega za škandal, da sredi odra oblati Swiftovo, ki je prejela kipec za jeben videospot, in zagovarja prijateljico Beyonce, ki je po njegovem bolje migala z boki. S tem je pač izpadel najbolj razvpit bedak obdobja, ki ga je raztrgal tudi Eminem sicer. Gre za precej drugačno dojemanje tega, kar je vredno dissa in vreščanja nasploh. In to je vse. Ta del glasbene estrade se pač napaja v tisti politiki, ki sem jo komentirala na podlagi komentarja horizont o obdobju, ko se je ta potrošniški model ustoličeval. H glasbi spada še ukvarjanje z modo, pa plasiranje novega parfuma na tržišče itd. Tisto, kar Ema loči od ostalih je predvsem to, da se je pojavljal v povsem različnih slogih in konceptih, skoraj z vsakim novim albumom, tako tematsko kot slogovno, kar se tiče načina repanja in izbire aranžmajev, poleg tega je izjemno subtilen interpret in vedno je plasiral produkcijo aktivistično, kot konfrontacijo nekim tabuiziranim temam. Lahko bi rekli, da je on vse komade dobesedno tudi odigral. Klasičen princip pri hiphoparjih je ravno obraten, zato tudi potopi in naveličanost. In kakšna teorija moja neki naj bi tu torej padla, razen da o neki moji teoriji govori oseba, ki je sicer nekaj komentarjev nazaj trdila, da sploh ne zaznava teorije in metode. Ja, še vedno je ne, kar pa ne pomeni, da ne obstaja. Lahko bi opazil tudi, da zapis sploh ni namenjen podrobnejši obravnavi repa, ampak rokenrolu. Rep je torej omenjen le zaradi obrazloženega vidika, da je kot žanr že konceptualno izredno primeren konkurent revolucinarnemu potencialu rokenrola, ki ga drugi žanri nimajo, vsaj v izčiščeni podlagi ne. Torej sem rapu kot žanru naklonjena. Kaj se je žal dejansko zgodilo večinoma, je tudi pojasnjeno in podprto z izrazom večinoma, kar ne izključuje izjem, ki so se itak že izgubile in pocrkale zdavnaj v smislu izpostavljenosti. Zato je neko pametovanje in omenjanje Public Enemy kot kontraargument neumestno, ker jasno piše v zapisu, da je še največ rokenrola plasiral v novem tisočletju Eminem.

    Klasiko v svojim izbranim slogom je pač začel in postal sprejet kot vešč žanra in lirično že superioren. Tipičen primer je Rock Bottom. Potem je bilo obdobje satire, kjer se je loteval medijske scene, politikov itd. Potem obdobje hitov Lose Yourself, 8 mille s popolnoma drugačnim slogom aranžmajsko in izvedbeno, tematsko so bile to najbolje plasirane poante geto odraščanja in pomen hip hopa kot način izhoda, pri čemer je borba s kolegi v zlu bolj težavna od borbe s sistemom, saj temelji na komolčanju in podlemu spodkomapanju kvalitet drug drugega, da bi se dokopali do osebnih interesov. Potem je nadaljeval s Cleaning out my Closet obdobjem, kjer je plasiral vprašanja okrog moralne pravice do obračunavanja s starši, k čemur je spadal tudi zasebni reality show ločitve, tožbe s strani mame, in serijsko bojevanje za skrbništvo nad mladoletnimi otroki znotraj družine, v paleti produktov so seveda tudi odlični komadi na temo čustev ob konfliktni zvezi, pri čemer je Love you More konceptualni cvet zase v primerjavi s tarantinovskim Kim (in še nadaljevanje neposlušljivega a odlične Just the two of us aka Bonnie and Clyde) itd. Zavedanje potenciala za Reality show je tudi album Eminem show. Seveda je ob tem nagovarjal tudi najstnike, ampak vedno kot replika na kritike ali določene mentalitetne kuclje, ki jim je nasprotoval (Role model, Sing for the moment). Potem album posvečen kritiki do oblasti inmonopolizaciji ameriške mentalitete. Skozi dva konceptualna pristopa (We as Americans, White America, Mosh …) in satiričen (npr. We made you). Potem obdobje mračne metaforike svoje slave in odvisnosti z Relapse, kjer skoraj celoten album izvaja v “villain” dikciji s temu primerno podrejenostjo beatu (Music box je kot šola, kako lirično, izvedbeno in konceptualno odlično plasirat metaforo, v tem primeru odnos do fenov). Itd. In seveda vmes prepiri zaradi pozicije vprašanja gejev in žensk v okviru socialnega okolja itd. Šlo je za osebo, ki se je vedno medijsko aktivno angažirala komunikacijsko, v dialogu o temah, ki so bile plasirane. In potem je nastal še kakšen komad kot replika. Sila zabavno in poantirano. Vedno je v konfrontacijah tudi zmagal. Seveda ti revolucionarno navdahnjeni kolački niso prišli do Slovenije v takem razmahu kot v ZDA, kar je logično. Skratka, vedno je plasiral svoje produkte aktivistično in komaj čakal na odzive, predvsem negativne, da je lahko medijsko izpostavil svojo poanto, ki je bila milo rečeno ponavadi zmagovalna in relevantna za razmislek vsesplošne mentalitete in bolj ali manj popularnih tabu tem. V dobi ekstremno nerevolucionarne klime v sferi popularne glasbe in zatonu rokenrola. Pa vendar on nikoli ni zgolj naštel, o čem vse s egovori in potem pozival “Give peace a chance!”. Ja, na kakšni osnovi pa? Za mir je treba neke stvari razjasnit in postavit na svoje mesto, a ne. Klasična hip hoparska srenja lahko šteje ravno te njegove metamorfoze za odmik od hip hop imidža, ki vedno temelji na enem slogu posameznika in drajsanju aranžmaja, tematike pa tudi. On je raje ustvaril kar več osebnosti in se spraševal, kaj lahko še naredi, da bi presenetil. Super. Skratka, v mojem zapisu je govora o komercialno uspešnih izvajalcih, pri čemer je komercialno razvpitost Em izkoristil zelo dobro, seveda v primerjavi z drugimi. Tudi v primerjavi z novodobnimi rokenrol bendi, ki so v primerjavi z aktivistično držo spodbujanja k odprtemu dialogu o provokativnih temah, nikjer! Doba Coldplay. Ja, pošteno, bolj hladne me ne bi mogli pustit.

    In vedno se je držal klasičnega hip hop okvira, kljub temu, da so mu bili sicer podrejeni različni žanrski aranžmaji. Kar ne moremo trdit niti za Public Enemy nekdaj, ki so koketirali s hard corom. Sicer so v revolucionarnem smislu izvajalci ponavadi rep le uporabljali v osnovi, kot recital brez veščine, znotraj rock ali celo hard core in metal plasmana, kar je logično, ker ima rock sam po sebi revolucionarno vibracijo že v zvoku in je v tem smislu superioren žanr. Rep je edini, ki mu lahko konkurira zaradi ekstremno pripovedne strukture. Tako so poleg PE vzniknili tudi Rage against the machine, Clawfinger itd. Vse to v zapisu ni omenjeno, ker zapis ni posvečen popisovanju rep produkcije in hajpa v vseh možnih žanrskih kombinacijah. Nasplošno se tudi ni tako prebil v ospredje z revolucinarnim potencialom, kot se je rokenrol nekdaj. Zato sem zapisala splošen veljaven vtis, ki vsekakor takšen je in dodala besedo večinoma. Večinoma pomeni, da so obstajale izjeme. Tudi pri omenjanju rokenrola ogromno bendov nisem sploh omenila, ki so imeli mnogo večji vpliv na mase kot Public Enemy, pa je osrednja nit rokenrol. Vendar je osrednji koncept zapisa nekaj drugega in vezan na aktualno stanje starih rokenrol herojev danes in flop aktualnih – v novem tisočletju. O tem smo vse že razglabljali takrat, ko se je dopisovalo tudi o Beatlih. Tako da si izvedel bistvo moejga mnenja o Emu in PE. Takrat Emove glasbe sploh poznal nisi, zato si nasedel Gartnerjevim pripombam, ki sem jih z linki v dokaz demantirala, in menim, da je še zdaj ne, vsaj, kar se tiče preposlušanja vsega, ne le hitov. Zakaj torej spet klepetkamo o istem? Ker si ti zdaj jezen in ti je ta tema pač najbolj všeč. Enkrat razumeš, drugič ne. Stvar osebnega počutja in vremena. Public Enemy so v sodobnem tisočletju že leta 2007 izdali album, ki je pač prišel na lestvico Independant records. Ali razumemo, da je njihov hajp končan, tudi zato, ker niso prinesli nič novega, tako vsebinsko, izvedbeno kot konceptualno, čeprav še vedno delujejo. Nič narobe z zagovarjanjem in všečnostjo njihovega delovanja, tudi meni so bili ljubi, enako kot drugi omenjeni, samo komunikativni in konceptualno izvirni pa niso bili. Niti v primerjavi z Beastie Boysi, ki niso bili ekstremno politično angažirani kot PE. In precej hitro in učinkovito so poniknili. Večkrat bo za primer hard core aktivističnega komada padel na pamet sleherniku Fight for your right od BB kot Fight the Power od PE. Fight, fight, fight … Še kaj na prizorišču? Skratka, lahko bi jih omenila kot izjeme, abi morala še kaj napisat o tem, da bi bila omemba smiselna, kar je bilo v okviru mojega koncepta nesmiselno. Lahko pa vsak komentator po svoje, če hoče izpostavlja še razne bende in pve, kar mu paše. Ampak to nima veze z mojo nedoslednostjo, saj ne izdajam enciklopedije o zgodovini popularne glasbe. Vse omenjene in komercialno nesprotežirane kvalitetne podvige izredno cenim in menim, da imajo še pomembnejšo vlogo z razdrobljenostjo koristnih vplivov kot jo ima lahko radikalna revolucija, ki se prav tako radikalno zlahka sesuje vase. Če tega ne bi mislila, bi se mi konec koncev zdel popoln nesmisel trošit čas za pisanje takšnega bloga, kot ga pišem, v neki Sloveniji, pro bono. Vendar zapis ni govoril o tem. Predvsem je pa še nekaj drugega. Tistim, ki jim komercialna sprotežiranost, preboj in uspeh padejo v naročje, še posebej zamerim, če opazim, da tega niso niti najmanj dobro izkoristili za kaj družbi koristnega, vsaj za odprt dialog, ampak so revolucionarne teme kvečjemu uporabili za to, da je padlo nekaj zaslužka, mogoče sami produkti niti niso nevemkako posebnega očaranja vredni, potem se pa bolj udobno napitani pač naprej potikajo po garažah ali uživajo svoje življenje, kot da jih nič ne briga. In teh primerov, spet, je žal največ. Tudi PE niso izjema. Žal. Na kar bi se lahko kdo relevantno v okviru zapisa pritožil, bi bilo neomenjanje panka na primer, ki je bil najbolj od vseh žanrov aktivistično usmerjen. Vendar je šlo za tako močno uniformiran in agresiven hajp, da so lahko delovali izključno kot paravojaška enota, ki je bila že v kali kot sprejemljiva lahko zavračana na tem osnovnem konceptu. Ko je vojne za pravice konec, je konec smisla panka oziroma ostane samo še pop pank, kar je precejšen problem.

    In še naprej:

    Hvala za obvestilce, da naj bi bil zadnji album dr. Dreja flop. Če bi vsaj v osnovi sprejemljivo natančno prebral tale stavek …:

    “Eminem kot temna izjema je seveda belec, ki ga je podprla afroameriška hip hop reparska ikona in po tem dejanju osebno kolapsirala”

    … bi se ti moralo zdet nevredno fascinirat s takšnimi obvestilci mojo malenkost. Konec koncev še Dreja ne bi mogel fascinirat, ker je s svojim zadnjim hitičem, kjer kliče na pomoč zdravnika in Eminem jamra, ker mu ni pomoči, javnosti več kot dovolj jasno sporočil, da se zaveda, da je osebno zaenkrat lahko samo še odličen producent in inštruktor.

    Veseli me, da si si vzel 30 sekund časa za razmislek o dedovanju, o čemer nimaš mnenja, imaš pa mnenje, da je:

    “Neposredno gledano so rezultati dedovanja med drugim briljantni; ugodni, “nepravično” dodeljeni pogoji so marsikomu omogočili, da je razvil plemenito delo.”

    Žal mi je, da tako misliš. Odgovor z moje strani je kar v mojem prvem zapisu na tem blogu z naslovom, kdo je Srečko. Nepravično dodeljeni pogoji nikoli ne omogočajo nikomur, da razvije plemenito delo. Če postaviš bedo kot nujnost, da se plemeniti delo sploh zgodi in kako je t krasno, je nevredno pametovanj in zelo škodljivo, razen če si nihilist, sadist in mazohist. Seveda za plemenita dejanja tudi niso potebna neenakovredna izhodišča, saj ta omogočajo le skrajne možnosti bede, za plemenitost je pa tudi brez tega še več kot dovolj prostora. To se sicer zgodi le navkljub. Tisti, ki potrebujejo nasilje nad sabo, kar pehanje v revščino in odvzemanje pravice do dostojanstvenega življenja slehernika je, da bi ustvarili kaj plemenitega, so nerelevantni primeri za družbo in v vsakem primeru negativci, ki ponavadi s tako mentaliteto razsajajo tudi nad drugimi. Lahko vzporedno s plemenitimi deli. Tipičen razvpit in revolucionaren primer takšnega psihološkega profila je bil na primer El Che. Takšna mentaliteta v poudarjanju pozitivnih vidikov nepravično dodeljenih pogojev je sicer najstarejši politikantski vzvod za silo nad ljudstvom, kar je omenjeno tudi v tem prvem zapisu na mojem blogu s primerom, ki se je zgodil pri nas. In ne enkrat in ne le z ene opcije. Gre za malikovanje skromnosti, ki je rezervirano za rajo, za elito je seveda rezervirano neobrzdano bogatenje kot edini motivacijski element, da sploh kaj delajo. Točno na tem kuclju se nobena revolucija zgodila ni, še najmanj tista s stričkom Titom na vrhu. Skozi prizmo dedovanja gre za pomemben mentalitetni pogled na vse. Na smisel življenja, na pogled na naše otroke, namesto na mojega itd. je tudi dokaz, da nikoli za stanje niso odgovorne le elite, ampak tudi obubožana raja, ki se oklepa skodelice. Skratka, dvomim, da bi lahko proti dedovanju še danes zbrali dovolj podpisov za referendum. In več bi jih dobili verjetno med kapitalisti (predvsem tistimi, ki se niso prislalomirali do bogastva tudi s pomočjo dednega ugodnega izhodišča in bi tak ukrep potrdil njihovo voljo do prislovične škrtosti), procentualno, kot med plebsom, ki bi čutila nujnost, da se oklepa drobiža in skodelice. Zato bi bila zgornja omejitev bogatenja nujna, nizka zgornja na področju dedovanja pa le zaradi prvotnega učinka šoka na plebs.

    To bi bilo vse. Dialog bi bil sicer lahko zanimiv, če ne bi bil s tvoje strani le odraz neke maščevalnosti, kaznovanja … whatever, ker si užaljen iz nekega čisto drugega razloga. Tako si postal nič posebnega. Nikoli nisem nikjer zapisala, da si karakterno nespremenljiv. Upam, da si. Še manj, da je tvoj namen pisanja poezije podiranje bejb. Kar zmišljuješ si. Zmišljuješ si verjetno zato, ker si ušpičil nekaj nesprejemljivega. Jaz namreč nikoli nisem teptala tvoje poezije, še najmanj iz kakšnega drugotnega razloga, sem pa tebi osebno iskreno povedala določena mnenja, ki so bila tudi kritična in za katerimi stojim in vem, da tudi ti veš. Osebno! Komentatorji na mojem blogu pojma nimajo, kaj neki si jaz mislim o tvoji poeziji, še manj o karakterju, razen kolikor luciden posameznik uspe izluščit iz komentarjev, za kar se vsak, ki javno piše, sam odloči. S tem, da si ti anonimen, jaz ne. A moje pripombe so te očitno blazno razburile. Bolje bi bilo, da bi ti dol viselo za vse skupaj, še posebej za moja mnenja. Bolje bi bilo, da bi delal na svojem, kot se sploh spraševal, kaj neki bo koga ganilo ali ne in koliko ga poznaš. Ne poznaš me dovolj dobro očitno. In zato si šel pljuvat na blog in postavljat neke splošne slabšalne diagnoze, o katerih ni bilo prej nikoli ne duha ne sluha? In potem zaskrbljeno, da bi bila morda lahko celo tebi primerljivo poniglava, groziš, da bi me lahko tožil za morebitna razkrivanja osebnih podatkov. Jao, jao. Gre sploh lahko še nižje? Verjamem, da bi se rad opravičil, če bi tudi jaz, če bi … ja, ja, cela godlja. Ali bom jaz tudi priznala kos svoje pogače, da sem bila surova, sem te prizadela … Halo? A res. Bi pa tako povedal. S čim? Od kod ideja, da naj bi bila jaz zastopnik barantalske izmenjave pri osebno motiviranih vzgibih. Pomembno je samo, zakaj je kdo užaljen. Ima prav ali nima. Je škodljiv ali celo koristen. Je iskren ali manipulatorski, sprenevedav in lažniv. Pove, kje ga čevelj žuli, ali se gre raje kaznovanje drugega za svoje slabo počutje. Sta vložek na eni strani in kakovost produkta ekvivalentna ali ne. Verjamem, da premoreš zadržanost do oseb, ki ti lahko škodijo. Verjamem, da meni volje do škodljivosti ne pripisuješ. Če misliš, da si zato lahko tudi neupravičeno nespoštljiv in poniglav, ker bom že nekako razumela in vklopila sočut, ti pa sporočam, da lahko razumem, toleriram pa niti najmanj. Če bi bila tak tip človeka, ki je ganjen nad takšnim pogledom na kavalirstvo, kot si ga predstavil, bi bila vsaj že deset let nesrečno poročena. A mi primanjkuje ta vidik materinskega potenciala. Menim, da je škodljiv in vem, kako se nadaljuje s strani tistih, ki se radi “pufajo” na ta račun. Pufi začnejo neustavljivo drastično presegat BDP in kriza je neizbežna. Kasneje se zgodi, huje je. Z mano tekmovat je popoln nesmisel, če obstaja interes za dobre odnose. Mogoče ne boš verjel, ampak jaz sovražim bojevanje. Še posebej bojevanje zaradi bojevanja.

  50. Simona Rebolj - 17.07.2012 ob 17:41
    Simona Rebolj

    @zirosi:

    No, po teh kriterijih je lahko rokenrol potem tudi Justin Bieber:):) Definitivno zmaga na youtubeu tudi s temi posnetki:

    http://www.youtube.com/watch?v=MPKs8yOYgek&feature=related

    Če odštejem, da zmaga tudi po najbolj srhljivem posnetku ever. God can do anything pravijo mamice in pozivajo k molitvi ob ugrabljenem otročaju, ki ne pride do besede … brrr:

    http://www.youtube.com/watch?v=u8o7YBY_iaw&feature=related

    Mogoče bi lahko kategorizirala tudi po tem, komu prileti steklo, komu pa plastika:) In napisala javno pritožbo, ker je danes možnost za steklo majhna zaradi poostrenega redarskega sistema vnosov nevarnih predmetov v dvorane, zaradi česar je rokenrol potopljen:)

    Sem strožja po osnovnih definicijah, hkrati pa trdim, da se v drugih žanrih pojavlja nemalokrat več rokenrola od nečesa, kar žanrsko ustreza rokenrolu. Na primer med slavnimi in bogatimi so Depeche Mode tak primer, ki ustrezajo moji definiciji synthu navkljub. In danes so tudi s starimi komadi v preobraženih izvedbah na koncertih mnogo boljši. Prav neverjetno. Tisto, kar Kulti ne razumejo, da j etreba naredit, so oni z lahkoto.

    @bp:

    Ja, zelo relevanten popis situacije, v kateri je biznis kralj kreative, pa tudi aktivizmov.

    In ja, sodobna tehnologija omogoča neko mejo verjetnosti, da bi lahko omenjeni mulci obrnili tokove, s časom. Odvisno od motivacije in uspešnega izkoristka priložnosti. In tukaj pride po mojem mnenju kot zelo pomemben na vrsto spet revolucionaren spirit. To je tista volja do angažmaja in vtrajnosti, tehnologija in s tem nove možnosti so vendarle v vsakem primeru podrejene človeku, kako in zakaj jih hoče uporabljat. Kaj se prebije v frontalne linije in kaj ostane zadaj. Vprašanja, zakaj, so spet samo odgovori na mentaliteto in stanje duha. O čemer je potem vredno razmislit. Pa se ponavadi prej reče, eh, fuck it, kot razmisli in rine dalje. Na to dajo mislit tudi drobni dogodki in odmevi, ko pamet posolijo tisti, ki vladajo in vse skupaj izpade celo upravičeno. Ko se je na primer začel val strašenja ljudi pred internetom pri objavljanju zasebnih podatkov in opozorila, kako te lahko neprevidnost stane službe, da je ne dobiš ali celo izgubiš, se je oglasil kar Zuckerberg z relevantno pripombo. In sicer, da osebno vidi FB bolj kot priložnost, da se vzpostavi javna razprava o tem, kako nedopustno in nesprejemljivo je takšna percepcija do ljudi s strani podjetij, hkrati pa, da bi ljudje začeli spreminjat mentaliteto v odnosu do zasebnega življenja ljudi. Da bi se malo sprostili in spodbujali toleranco, zanimanje in zavedanje za širše kontekste posameznika itd. In res, porkodios … kako je mogoče, da sprejmemo takšna zastraševanja kot povsem legitimno početje, pri čemer je vsa pozornost usmerjena na vzgajanje ljudi k previdnosti, namesto h kritiki takšnih odzivov.

    S področja glasbe me je na primer neprijetno presenetila akcija Rage against The Machine in takrat se je marsikomu, ki je vedel, da sem osebno ta bend poslušala in mu bila naklonjena, zdelo čudno, kva se grem, da nisem navdušena. Preko interneta so se bojda postavili po robu monopulu produkcije Simona Cowella tako, da so pri nekem glasovanju za glasbenika leta, vložili maksimalno truda za samoreklamo in z negativno kampanjo proti Cowell komercialni produkciji pozivali h glasovom, da bi zmagali pred nekim sladkobnim pop popevkarjem. In jim je uspelo. Jupiiii! Meni se je zdelo totalno mimo. Že leta jih v javnosti ni, a očitno premorejo voljo in zmožnost za prmocijo svojih idej. Na tak način bi lahko veliko naredili tako za samopromocijo kot promocijo kvalitetnejše glasbe ali aktivističnih podvigov, kar je bilo itak njihovo vodilo. S to akcijo so pa samo povzročili, da so na drugi strani izpadli nelojalna konkurenca, ki se je prebila do neke abotne, irelevantne zmage na lestvici z negativno kampanjo. In to proti Cowellu, enem izmed. Đizs, kje so bili z negativnimi kampanjami, ko je vladal Bush in še mnogo primerov je. Kje so z negativno kampanjo, če že, proti celotni produkciji. Lahko bi organizirali množičen koncert veličin preko novačenja. Skratka … Utrgano in afektirano. Ne morem si predstavljat, da bi sama na primer izvajala akcijo pobude, da blogosfera glasuje zame kjer koli že, v imenu tega, da ne zmaga pofl Irena Sirena itd. A bi bilo jutri na medijski sceni po slovensko kaj drugače? Razen da bi neka blogerka Simona izpadla patetično frustrirana in brez osnovnega dostojanstva se ne bi spremenilo nič … hehe …

    Skratka, hočem povedat, da je težko, se strinjam, ampak da je pa res tudi zelo pomembno, v kaj vlagamo več interesa in kako in zakaj zadeve uporabljamo, če se že lotimo. Na tak način vidim tudi ta z dežja pod kap Coca Cola oglaševalski sistem preživetja, ki si ga opisal. Marsikaj seveda spet ni možno in je v kali blokirano s podrejenostjo kapitalu, kar pa ne smemo pozabit, da pomeni interes množic, vendar se znotraj tega vseeno da naredit več ali pa manj. Podjetjem je v bistvu vseeno, kaj plasirajo. Tukaj moraliziranje nima vloge. Da se le trži. Zato v izjemnih primerih vedno je in bo tudi na komercialno prebojnem trgu prihajalo do svetlih izjem, ki prodajajo nekaj več od žvečilk in so vseeno uspeli postat vsak relativno prepoznavni v širšem kontekstu. Odgovor je pa vedno v možnosti odmevnejšega plasiranja. Torej nekaj, kar karakter ponuja kot takšen. Nekaj si izmisli, kar bi lahko vsaj bolje ponujal kot zelo slabo. Samo to. In na tak način se da tudi kakšne koka kole prepričat. Seveda si ne delam utvar, iluzij in nočem propagorat brezmejno naivnost ali relativizirat problem monopola, zato se strinjam s tabo v pesimističnem vidiku, ampak vseeno … vidim pa konkretno tudi probleme v tem, da se prevečkrat samozavedajoča se kakovost hrani s pretirano samozadostnostjo in vzvišenostjo, češ, nam se ni treba s tem ukvarjat in niti najmanj prilagajat. Na majhnih trgih je problem večji, ker je že mentaliteta toliko bolj ozka in izključevalna lahko, na večjih, porkaduš, pa brez tega simptoma hudega problema ne bi smelo bit. Pa je.

    In ja, tisto je iz psihoanalitične ropotarnice … hehe … In ja, marsikdo ne razume, sigurno precej manj od tebe, ki dobro veš, iz katere ropotarnice je vse skupaj. Je pa tako … pravo stvar iz ropotarnice nekdo navleče nase zgolj intuitivno in ravno tako funkcionira, kot bi razumel. Drugi pa zelo premišljeno in načrtno. Še vedno menim, da deluje vedno, na tak ali drugačen način. V dobrem ali zlu.

  51. milan - 20.07.2012 ob 00:04
  52. Nidurun - 20.07.2012 ob 12:11

    wow. ok, ohladil sem se. ja, bil je poskus kaznovanja, maščevanja, whatever. ni me nikoli neposredno prizadela kritika mojega ustvarjanja ali mene osebno s tvoje strani, kot taka, neposredno. šlo je za povezavo različnih osebnih okoliščin na podlagi nekih konstantnih osebnih konfliktov, v katere si ti (tudi na mojo željo) vletela kot podlaga, na kateri sem sam sebi dokazoval enkrat, kako sem ničvreden, drugič pa, kako sem superioren in se mi ni treba spreminjat in mi ne može nitko ništa.

    ja, nisem konstruktivno odgovarjal, samo pizdil sem (ne za vsako ceno, ampak za ceno vsega že v štartu). ja, verjamem, da bi lahko bila debata sicer zanimiva in da se, olala v mojih odgovorih skriva kakšen blodeč haklc, tako, da mogoče kdaj drugič.

    ja, kreten sem bil (pa ne sam na tem blogu). se opravičujem vsem. če je česa bilo, upam, da je bilo več smeha kot naživciranosti.

    odklop, blodenje or whatever. so pa vedno redkejši in krajši, če koga v kakršnemkoli smislu zanima, haha.

    simona, hvala, da se ti je ljubilo tako dolgo odgovarjat, sicer bi verjetno še sto let mislil, kakšen car sem, pa kakšen bebec, pa to. argumentaža je tu edino objektivno merilo čustvenega stanja (čeprav, mislim, da nekih zlobnih namigov s tvoje strani ni manjkalo, na čelu s tem, da si sodila, kaj me v življenju (!) najbolj zanima pa to ;) ). no, vsekakor mi je žal, da sem moral toliko šita napopat.

    vsekakor pa moram to mejno osebnostno slinjenje in bruhanje še kategorično konstruktivno utirit :D

    lp,
    Jest

  53. Nidurun - 20.07.2012 ob 12:13

    aja, pozabil sem, da nastajajo ti rumeni smeški.

    lp,
    Jest

  54. bp - 20.07.2012 ob 12:30

    @Simona: realnost je, da se meje med medijskimi hišami, oglaševalskimi agencijami in produkcijskimi podjetji počasi brišejo. Vsebino pa je in bo, predpotopni medijski zakonodaji v posmeh, čedalje težje ločiti od oglasov. Zakaj bi torej kazal risanke z dedki mrazi v barvah podjetja stlačene v dnevno 20x 30 sekund oglasnega formata, če pa lahko prirediš novoletni koncert in dobiš štiri ure neposrednega prenosa in šest ponovitev v off terminih, tri pojavljanja v dnevniku, osemnajst objav na spletni strani in neprekinjenih 48 ur natepavanja o enkratnosti dogodka pred in po tem na kakšni “mreži radijskih postaj”. Ironično je, da je vse skupaj že zdavnaj odkrila glasbena industrija, ki je prav z videospoti uspešno brisala meje med vsebino in oglaševanjem, čeprav je neposredno payolo stara šola ravno nekje s pojavom rock’n'rolla še uspela prepovedati.
    In to so menda zelo resne stvari. V novih časih celo država veselo uzakoni pooblastila raznim prirediteljem(konkretno gre za OI 2012 v Londonu), da preganjajo in izrekajo administrativne kazni za neodobreno oglaševanje, recimo če kje v oglasih uporabijo besedo London, 2012, zlato, srebro, bron. Če pa se prireditelji izkažejo za ne preveč sposobne, jim da v ta namen na voljo ne samo policijo, ampak v tem primeru celo vojsko. Slednji pa imajo stroga navodila, da smejo kupovati samo naprimer sponzorske krompirčke, če si slučajno za malico privoščijo kaj drugega, nesponzorskega, pa je strogo prepovedano, da bi to javno pokazali.

  55. filmoljub - 20.07.2012 ob 12:42

    Sori za delni off-topic. Čeprav sem dokaj straightforward (in presenetljivo lojalen) pristaš Hard Rock/Power/MWoBHM Metala, bi dal levo modo za priložnost udeležbe koncerta Queenov z Mercuryjem, naj si kdo o njem misli, kar hoče.
    No, tako. :mrgreen:

  56. Nidurun - 21.07.2012 ob 19:42

    »Če bereš površno o kompliciranih rečeh, še posebej če bi rad na vso silo roširal nekoga, ker gojiš neke osebne zamere, o katerih nisi sposoben iskreno spregovorit, se paradoksi, zmote in zablode kar prikazujejo, ker sledijo osebni želji. Sicer pa ne, saj tudi napišem, kaj je tisti nujen aksiom, da revolucija ne propade, niti se ne preobrazi v vojno.«

    Evo, če poskusimo torej zdaj, z distance (kakvagod bila). Že v štartu me narobe citiraš … Vzela si samo del izjave, ki se nanaša na tvojo. Odsekala si delček, kjer kritiziram ravno to, da postavljaš nujni aksiom … Analiziranl sem stavek v njegovem slovnično-logičnem smislu.
    Zapišeš namreč:
    »Revolucija brez libidalnega opoja se ne zgodi, propade ali pa se preobrazi v vojno, kjer izgubijo spet vsi.”
    S tem se postavljaš na pozicijo nekoga, ki mu je revolucija že dana; na pozicijo absoluta – pri tebi je že pred menoj zgojena ali nezgojena; nato pa, v skladu s takšno pozicijo, obravnavaš še, kaj se zgodi z revolucijo, če se zgodi. S tem, da s to obravnavo posegaš še na področje, ki nam je lahko iz izkušenj znano. Poslušaj stavek. Takšne izjave lahko izrekamo za tisto, kar smo z logosom že osvojili; recimo distribucijo elektrike do naše žarnice od štarta z Nikolom Teslo. Ne vidim pa, kako si ti utemeljila ta aksiom. Pri tem onemogočaš debato že v štartu … Saj res ni najbolj mogoča, razumem. Res je pa vsekakor malo verjetno, da dejansko razumemo, kako poteka distribucija elektrike. Nenazadnje pa, tudi Nikola Tesla je bil velik mistik (če te bo zanimalo; http://www.freedomtek.org/tekstovi/nikola_tesla_intervju_1899.php).
    Razumem, kaj si misliš o takšnem dokazovanju. O njegovi zamejenosti s prostorom in časom ter s tem in čim drugim povezano, s smislom. Vidim, kaj si odgovorila bp-ju o intuitivnem prevzemanju iz ropotarnic itd. Težko pa razumem, kaj mi mečeš pod nos moje intuitivno povzemanje? Vem, ustvarjalnost zahteva več kot kraljevski opoj. Vem po sebi. In tudi to je razlog, da so moji komentarji padli in da sva se ’sfajtala’; vsaj toliko pomemben kot precej nejasne osebne zamere. Ok, postavila si mejo o čem se govori in o čem ne. Ampak; zakaj bi potem govoril o čemerkoli?
    Sicer pa; domišljija je nekaj, kar znanost nikoli ne bo razumela. Recimo skozi The Cult z lahkoto vidim, kaj misliš. Gre za resnično izjemen band. In težko razumem pripombe zirosija in potem primerjave s Perotom (whaaat?)
    Če poskusim formalno povzet (bruh formalni povzetki drgač), mal za foro opisat, kaj mi nudijo Cult; odraslost, ki je manjkala Gunsom z njihovim adrenalinskim, hrupnim, teksturiranim žaganjem, jajca, ki jih lahko pogrešam pri Zeppelinih, z njihovim liričnim, prizemljenost, ki je manjkala Doorsem z njihovo mistiko.
    Če mi sicer verjameš; popolnoma se strinjam s poanto tvojega bloga. Mogoče celo še preveč. Tako, da me detajli dodatno razkurijo, hehe.
    Radiohead so največji band na svetu po sledečih kriterrijih; podajajo luciden, prefinjen izraz in vsak na svetu jih pozna. Poslušajo jih metalci, punkerji, rokerji, elektrončkarji. Bolj kot o njihovi umetniški vrednosti, govorim o njihovem formalnem položaju v svetu. V njihov glasbeni material se nisem spuščal. »Statistično« gledano lahko rečem, da gre za neke vrste generacijski band. So legende moje generacije.
    To sem pa zapisal z namenom govora o prodoru garažnih bandov, ob čemer ne vem, kaj misliš s tem izrazom. Vzpostavljala si namreč primerjavo v hajpu med rockom in rapom, pri čemer naj bi bili shajpani reperji boljši od neshajpanih, shajpani rockerji pa pogosto slabši od garažnih, ki z veliko truda in upoštevanja substitutov kvalitete Jimija Hendrixa in Led Zeppelinov in sreče posežejo po mainstreamu. Zanima me torej, kaj imajo Radiohead z Jimijem Hendrixom in Led Zeppelini … Kot veliki predstavniki rocka novega tisočletja in garažni eksperimentatorji, ki imajo v času, ko v vsakem resno obravnavanem sodobnem rock bandu oprevladuje zgolj vidik garažnega pristopa k rock paradigmam, pri čemer za te bande mainstream bandi sploh ne obstajajo … Kako se lahko takšna obravnava v globalnem smislu obnese danes (v Sloveniji smo seveda toliko in toliko let narazen. V sloveniji je vedno obstajal samo nek kremeniti rock s krajšo punkersko epizodo) in kako je v preteklosti, ko se je zažiralska simbioza garažnega in mainstreamovskega v rocku razpadala. Kaj ima hardcore punk z Jimijem Hendrixom ali Zeppelini? Vse skupaj ja namreč povezano z razumevanjem tudi razpada rockenroll revolucije in pomena tistega substituta, ki zaznamuje The Cult, preko notranjih ustvarjalnih tokov … Rock se je namreč rušil tudi kot ustvarjalna forma, ne zgolj kot odziv na splošno mentaliteto. Tisti revolucionarni substitut, ki ga omenjaš, je krožil naokoli skozi stotine in stotine bandov. Tudi on se je izčrpal. Ko govorimo torej o pomanjkanju ustvarjalnega zanosnega opoja v družbi, ki se ga da vzpodbutiti s primernimi preprostimi prijemi, se moramo vprašati, če koliko je igrivost kot posledica zgodovinskih razočaranj in večnih zaletavanj v zidove skorumpiranih sistemov, trdo realnostjo, neukrotljivo lastno sebičnostjo – neveljavna. Koliko smo cinični tudi ustvarjalni duhovi, recimo tisti, ki postanemo potrebni ob The Cult. Koliko smo pripravljeni na najbolj prvinskem nivoju verjeti v igrivost, libido in ustvarjalnost …
    In ne, ne, ne, ne navdušujem se nad Kanyetom Westom. Njegov album Beautiful Dark Twisted Fantasy ima za seboj res neverjetno produkcijsko delo, ki v zgodovini rapa nima para. Takšnega velikega projekta, se v rapu pred njim še nihče ni lotil. Kar je progresivni rock za blues rock, je ta album za prejšnji rap. Govorim zgolj in samo o soundu; razcep med vsebinsko vrednostjo tega albuma in formo je ogromen. In ne, Kanye ni shajpan samo kot Rihanna. Kot sem zapisal; prejel je res izjemne kritike s strani alternativne glasbene publicistike. Odkar pomnim, takšnih ni nihče drug. Kanye West de facto je alternativno-mainstreamovski glasbeni akt in spet statistično gledano na podobni poziciji, kjer je bil Eminem na svojem vrhuncu. To spet odpira morje pomislekov o tem, kar sem omenjal v zvezi z Radiohead. Kaj nam pomeni opoj forme v primerjavi z libidalnim opojem v tradicionalnem smislu? In koliko je libidalnega v formi. Citati v esejistiki so po mojem prvo, preko česa lahko moja generacija dostopa do libidalnega … Politične opcije? Ne, ni jih tu. Čisti libido hermenevtike. Smo verjetno prva generacije, ki ne ruši, ampak drka. Pa vseeno čutimo močno generacijsko pripadnost. Če govorim o sebi osebno, kot o delu množice, oz. kot ustvarjalcu, čutim v sebi moč za prebijanje vsega skupaj. To ni nobeno petelinjenje. Takšen karakter pač sem. Stremeč v daljavo, erotik z močno intuicijo za sabo. Vendar sem zgolj eden drobnih primerov v velikem oceanu. Zato me tudi povezuješ z ludizmom; v nekem smislu sploh nimam s kom govoriti. Blebet je prva faza v osvobajanju in razvoju specifičnega (inovativnega), danes tako težko dostopnega lastnega izraza. Vlada kaos, ki se ga po mojem v svojem zapisu ne dotakneš dovolj natančno. In se potem jeziš na moje izbruhe kot zgolj posledico osebnih zamer … Ne, ne gre zgolj zato; in tudi osebne zamere so nastale tudi na podlagi nerazumevanja kaotičnih razmer, v katerih generacijsko, idejno-sistemsko živim. Prosim, da vzameš ta komentar z distance in poskušaš izluščiti bistvo. Tisto, kar sem skušal z njim izraziti, zahteva najmanj daljše knjižno delo, tako, da ogromno umanjka.

  57. Nidurun - 21.07.2012 ob 20:30

    še nujna dopolnila:

    “Že v štartu me narobe citiraš … Vzela si samo del izjave, ki se nanaša na tvojo. Odsekala si delček, kjer kritiziram ravno to, da postavljaš nujni aksiom … Analiziranl sem stavek v njegovem slovnično-logičnem smislu.”

    torej – nisem analiziral njegove nelogičnosti (nikakor ne pravim, da nima odlične logike v odnosu do tvojega zapisa), ampak kaj slovnično gledano pomeni v odnosu do mene kot bralca s svojimi lastnimi “zapisi”, ob tem, da upoštevam veliko verjetnost, da nisi storila slovnične napake.

    “S tem, da s to obravnavo posegaš še na področje, ki nam je lahko iz izkušenj znano”

    v tistem stavku obravnavaš revolucijo kot absolut, pri čemer ga utemeljuješ na aksiomu libidalnosti kot psihoanalitičnega pojma; psihoanaliza kot znanost pa temelji na raziskavah in filozofskem uvidu. na eni strani ponujaš torej absolut, na drugi pa nekaj, kar je mogoče razložiti na podlagi primerov. v tem okviru me je zanimalo, če lahko ponudiš razlago o povezanosti libidalnega in revolucije.

    “Saj res ni najbolj mogoča, razumem.”

    ni mogoča, kolikor gre za idejo, ki je plod tvojega inovativnega in ustvarjalnega pristopa.

    “Ampak; zakaj bi potem govoril o čemerkoli?”

    ampak kaj imam jaz s svojim inovativnim in ustvarjalnim pristopom kot komentator delati na blogu? situacija je dokaj bizarna in v tem smislu je res nisem razumel; tvojega bloga mi res ni treba komentirati. lahko spišem nov blog in ga objavim kot komentar ter upam, da bo razumljen kot komentar. upam, da tale zadnji bo. razmerje med blogerjem in komentatorjem je že v štartu avtokratsko. je ukazovalno. blog je osebna zadeva, ki jo lahko torej, kot nebloger, samo pod določenimi pogoji komentiram … če si drznem – ne čudi me tvoje navdušenje nad filmom kot v sebi najbolj nedemokratično umetniško formo; film je ukaz scenarista in režiserja dosti bolj kot roman, čigar forma v smislu odnosov med teorijo in sporočilom zahteva veliko več pozornosti. hehe. od tod tudi številna razočaranja bralcev po ogledu njihovih filmskih adaptacij.

    http://www.youtube.com/watch?v=u2j578jTBCY

    hočem reči – blog je nehvaležna forma, v kateri lahko ena domišljija veliko lažje tepta drugo. do-mišljija je tukaj mišljeno kot orodje za mišljenje izvirnega in inovativnega. s tem seveda ne želim zmanjšati izvirnega in inovativnega pomena tvojega zapisa.

  58. Simona Rebolj - 21.07.2012 ob 23:02
    Simona Rebolj

    @Nidurun:

    Po eni strani me veseli komentar, v katerem obveščaš, da si se bojda ohladil in vse, kar si še napisal. Zelo korektno. V tem bi bilo nekaj upanja, da pridemo na neko normalizirano valovno dolžino, po kakršni bi bila resnično možna nadaljnja komunikacija na konstruktivnem vsebinskem nivoju in s primarnim interesom v tem. Namesto v kanalizaciji svojih vzgibov in tenzij. Skratka, da moj blog ni zlorabljen za prepucavanje svojih energij, ker je avtorica lahko hvaležen profil za izživljanje takšnih in drugačnih hib, saj je odzivnost zagotovoljena. Morda pa tudi ne. Ljudje se “spreminjamo”.

    Žal pa mine komaj en dan in že nasuješ dva obsežna komentarja, za katera sem prepričana, da sta v zelo podobnem slogu kot prejšnji. Ko sem namreč prišla do okvirčka za vpisovanje komentarjev, se mi je pred očmi bežno zasvetil le zadnji odstavek o blogu, ki je bojda nehvaležna forma, v kateri blablabla. Tvoj komentar seveda. Blog ni nobena forma, o kateri bi lahko razpravljali na vsebinskem nivoju, kaj sproža ali ne, ker je samo internetna podlaga za kakršno koli formo, ki si jo avtor izmisli ali se je loti. Da je omogočeno komentiranje, če avtor to možnost vklopi, je pač dodana vrednost prostora za možen dialog avtorja z bralci ali med bralci. Zapis je torej takšen in tako formiran, kot se avtor odloči in do koder mu segajo zmožnosti v kombinaciji z željami. Zapis je enako odvisen od avtorja kot po katerih koli drugih medijih, isto ni le v tem detajlu, da je pravzaprav od avtorja odvisen še bolj, če vzamemo v obzir, da so drugi mediji za prispevke bolj vezani tudi na uredniško politiko, tako vsebinsko kot po formi. Porkodios, pa katere teme vse bodo še vpletene v tvoje komentarje, da se debata le ne bi končala do leta 2098. Skratka, menim, da je dovolj in da je vse bistveno v izhodiščnem okviru bilo že povedano. Filozofiranje zaradi filozofiranja z verbalnimi manipulacijami, akrobacijami in fukacijami v paketu me pa niti malo ne brigajo, ker ni nobene konkretne koristi od te vrste masturbacije ali mazohizma. Stvar okusa in karakterja za hobi takšne vrste. Mene ne veseli.

    Zato sem se odločila, da ignorantsko tvojih zadnjih dveh komentarjev sploh ne preberem. Ker bo bolje za oba. Ker imam čez glavo dovolj in raje objavim nov zapis. Ker menim, da v danem okviru ni več kaj bistvenega, kaj šele zanimivega za povedat. In ker menim, da bi tudi ti moral imet dovolj, v kolikor bi resno mislil, kar si napisal predhodno o vremenskih ohladitvah tvojega organizma.

    Tako da … vse dobro in hvala za razumevanje, v kolikor obstaja.

    @bp:

    Ja, to definitivno je realnost. Še posebej sodobna realnost in piarovstvo neverjetno razpasen poklic. Bi me zanimalo, statistično, na katerem mestu na zahodu po pogostosti pojavljanja poklicev je. Definitivno premnogo bolj visoko kot na primer v času, ko sem osebno končala srednjo šolo. Takrat se generaciji naših staršev sanjalo ni, kaj neki je komunikologija, ko se je šele pojavila kot študij v okviru družboslovne. Zelo živo se spomnim začudenih in kar posmehljivih vprašanj, češ, kaj zaboga se je pa za učit o komuniciranju … hehe … Saj v bistvu so imeli prav v tem,d a se ni kaj dosti za učit, ker je vse skupaj bolj podvrženo pouličnim naukom. Čim postane uradno, že ne razumeš novih trikov. Pa vendar … evo, danes praktično ni storjenega koraka brez piara. Inv bistvu moraš imet to v obziru, tudi če hočeš delovat izven trendov. V stilu “know your enemy”. Še če ignoriraš pomen piara, se zavedaš, da ga ignoriraš … hehe … Skratka, ni izhoda.

    @filmoljub:

    Mah, to, vajda da razumem. Zakaj pa ne. V tem smislu gre res za stvar okusa, kaj leže na dušo. Lahko je samo en košček od celote. Jaz imam še hujšo nezaslišano voljo do koncerta. Z veseljem bi šla doživet Lady Gago na primer. Če bi lahko nastopila v Sloveniji, ravno potovala ne bi za njeno afnanje. Ker … kot pa ta ženska razsipava z energijo, so včasih razsipavali najbolj hard rokerji in predvsem zaradi tega privlačili množice. Ženska je turbo nadgradnja Jacksonov, Madonne in podobnih, ki so sicer imeli za tisti čas mega koreografije in scenografije, ampak vse ostalo je bilo pa jamranje in brez prepričljivega avtorskega pečata, samo moda pač, tako da kaj več od koncepta ni bilo na vidiku za adrenalina željne. No, danes pa večina nekih bendov, ki bojda ponujajo rock, bolj jamrajo. Pojavile so se verzije rock – boybendov (Oasis, Coldplay, Blur …). Kamilice. In potem pop štanc lahko izkoristi priložnost praznine na sceni, če ima v sebi to, česar mladina v določenem obdobju strada. Adrenalina seveda. To je tisto, nad čemer naj bi imel rock primat. In manjko je pač izkoristila Gaga. Pozna se, da je avtorica in ne samo izvajalka (seveda krade od vsepovsod, še celo od same sebe, ampak to je itak politika popa od nekdaj in za vedno, ker manevrski prostor ni velik). Vokal ima fenomenalen. Ne vem, če se koga na posnetkih koncertov tako sliši kot njo in če kdo tako lahkotno ob tolikšnem razgrajanju dejansko odpoje zadeve. Pa še različne verzije določenih komadov ponuja, za kar je treba tudi znat kakšen instrument in še kaj zraven. Recimo s tole meni simpatično Pokerface rokiš verzijo lepo pokaže, da se nič ne špara …:

    http://www.youtube.com/watch?v=evzvPhnXUB4

    Potem akustik verzija za klavirjem, vključno s predgovorom po kopipejst vzorcu glume starlet iz šestdesetih:

    http://www.youtube.com/watch?v=-R_OHpMbQVM&feature=related

    Na svojih klasičnih tehno pop koncertih pa pač zažene toliko hrupa in butanja, da bi ji zavidal obvladovanje množic vsak diktator:

    http://www.youtube.com/watch?v=_pmPA7hD1Fs

    Kako mladim zamerit, da so tako množično zapalili, če sploh nimajo alternative, ta kraljica novodobnega popa pa to, kar počne, celo res počne prepričljivo in čez rob. Ni samo produkt industrije. Je kar sama industrija. Še fashion je čez rob.

    Tako da … ja … zakaj pa ne … Čeprav se mi zdi levega moda pa vseeno malo pretirano škoda za Mercuryja, no … hehe …

  59. Nidurun - 22.07.2012 ob 20:29

    Simona:

    obstaja razumevanje in na svoj način tudi strinjanje, predvsem v smislu, da se to na tak način res ne bi končalo do leta 2098 in da je brez konkretne koristi. ne zdi se mi noben problem, če se razjasni te pojme. v tem primeru je pač trajalo … no, zdaj je jasno tudi za vnaprej.

    želje po vsem dobrem gredo tudi v obratni smeri.

  60. Simona Rebolj - 23.07.2012 ob 14:14
    Simona Rebolj

    @Nidurun:

    Me veseli, da sva se na to temo sporazumela vsaj v tem:)

  61. blitz - 3.08.2012 ob 17:46
    blitz

    Simona, brez zamere, ampak komentarjev nisem prebral. Upam, da ne bom za kom ponavljal. Žal mi na koncert ni uspelo iti, pa bi z veseljem šel. Slišal sem sicer iz prve roke, običajno relevantne, da je bila rutina. Sem pa zato kupil nov album, ki je precej dober.
    Seveda se strinjam, da Culti danes niso enaki, kot Culti anno 1988. Ampak bilo bi čudno, če bi bili. R’n'r ni samo energija, je še marsikaj, predvsem (v pomanjkanju slovenskega izraza si bom sposodil nemškega) Spielfreude. Logično, da Ian ne more več peti, kot pred desetletji. Ampak tudi noben drug rocker ne more. Videl sem denimo Purple kar nekajkrat – seveda je bil sredi osemdesetih to še velik band, ampak v primerjavi s takrat danes veliko bolj uživajo na stageu. In to paše. Že res, da drugi Ian ne poje več Child in Time in da bolj malo vriska, a uživa in ta užitek pali.
    Seveda pa ne vem, kako je s Spielfreude pri Cultih, slišim, da bolj slabo, da je Billy bolj nataknjen kot ne…
    Je pa pogumna trdiev, da Beatli niso rock. Čeprav priznam, da trditev ni čisto brez osnove, pa bi ji vendarle težko popolnoma pritegnil. Seveda je ob Love Me Do težko misliti na rock, ampak vendarle je potrebno upoštevati, da so Beatli bili med začetniki mainstreamovstva rocka in so se tudi s časom razvijali ter “trdeli”. V drugi polovici šestdesetih so bili že konkretno rockasti. Sam nisem nek hud fan, ampak denimo Come Together, I’m Down, Hey Jude, Day Tripper ali Helter Skelter so vrhunski rock komadi.

  62. blitz - 3.08.2012 ob 17:51
    blitz

    Aja, no, bistvo sem pa pozabil povedat – včasih, za časa polželezne zavese, je pač le redkokateri rocker prišel do nas, razen tega smo bili premladi in preveč brez cvenka, da bi jih hodili gledat čez mejo. Še do Zagreba je bilo težko priti.
    Danes pride marsikdo in če se le da, jih grem gledat. Nekateri so kljub letom zelo dobri, drugi manj, ampak, hej, v najslabšem primeru sem pač razočaran. Velikokrat pa navdušen. Glede na to, kar pišeš, očitno pač od starih prdcev ne pričakuješ kaj dosti, torej te lahko kvečjemu pozitivno presenetijo. Always look on the bright side of life!

  63. Simona Rebolj - 4.08.2012 ob 00:03
    Simona Rebolj

    @blitz:

    Porkodios, če bi od vseh, ki se odločijo prispevat komentar na moj blog, pričakovala, da poleg mojih obsežnih zapisov obvezno preberejo še vse komentarje, tudi nemalokrat obsežne, bi bila pa res ultra kruta in ubrisana:):)

    Se strinjam, da je nov album od the Cultov precej dober. Ni pa fenomenalen. Ne gre za to, da bi morali bit enaki, kot so bili. Saj sem posebej omenila, da bi morali ustvarit novo pot, nov imidž, novo vibracijo, ki bi ustrezala drugačnemu razpoloženju, če se je spremenilo, pri čemer bi bilo zaželeno, da ne preigravajo starih komadov več sploh ali pa tudi te sfrizirajo. To počnejo na primer odlično Depeche Mode. Drug žanr, no, malo mešano, druga scena, ampak bistvo je v tem, da delajo in koncertirajo še bolje kot kdaj koli. Ali pa se tako zdi, ker vse skupaj izpade kot nov koncept, nova zgodba. Pri tem ne manjka niti kaplja energije in prezence. Na drugi strani, kot si lahko opazil, sem omenjala na primer Springsteena, ki starejši od Iana in Billyja lahko s povsem enakim nabojem preigrava tako stare kot nove komade brez kakršne koli reciklaže in je vse vrhunsko, vse je kot nekdaj in on je kot nekdaj. Bowieja sem dala za primer osebe, ki prav tako vse izvaja še bolje, čeprav je on drugačen, še boljši, komadov mu ni treba prilagajat drugačnemu počutju. Tako da ne razumem, kaj ni jasno in še manj razumem trditev, da tudi noben drug roker ne more. To preprosto ni res. Nekateri lahko, drugi ne. Kaj se spremeni, je različno od primera do primera, morda bi jih lahko razdelili v skupine s simptomi. To, kar se dogaja Cultom je za moje pojme najslabša varianta in ja, niso osamljen primer. Najslabša varianta predvsem zato, ker so z eno nogo v preteklosti, s katero niti približno niso več v harmoniji, z drugo pa hočejo bit v sedanjosti. Naslednja najslabša varianta je, da se že leta nič ne zgodi, ampak nek bend preigrava staro slamo in vse skupaj izpade pač korektno in nič več kot to, pri tem pa še vedno pobirajo milijone zgolj na renomeju. Rolling Stonesi so tipičen primer. Še hujši, ker so precej mlajši, pa U2 na primer. Vse, kar ta bend pokasira zadnjih deset let, bi morali darovat v dobrodelne namene, da bi bilo guncanje afen za take pare lahko upravičeno.

    Me veseli, da Purpli uživajo na odru, ker je to najmanj, kar pričakujem. Sicer pričakujem, da uživa predvsem publika, pa ne le iz razloga, ker uživajo nastopajoči. Štimat mora vse. Vsaj za določeno ceno in renome.

    Saj sem upoštevala, da so bili Hrošči prvaki mainstrimovskega roka in sem to tudi zapisala. Težko se pa strinjam, da so trdeli s časom. Mi je všeč uporaba tega izraza … hahaha … ker se mi je pri njih v bistvu zdel ključen problem ravno v tem, da se je zdelo, da nimajo nikoli trdega. In ja, res je težko tretirat Love me Do za rock komad, še mnogo težje pa kakšen Drive my Car in nešteto podobnih. Oni so bili za rock nekaj takega kot Henček pri nas za pop. Oziroma za rock v svetovnem merilu nekaj takega, kot so Backstreet boys za pop.

    Hey Jude naj bi bil vrhunski rock komad?!! Ne morem se strinjat, res ne. Mogoče pop rock, če sprejmemo, da se tudi pri popevkah od bendov tipa Bon Jovi opleta z izrazom rock in doda pop, da je rešena zadrega. Zame je to rojstnodnevna popevkica fantovskega zborčka za deklice. Pa saj ni problema. Če je pop rock dober v konceptu, je pač dober, motijo me samo definicije, kjer naj bi nekaj bilo, kar ni. Sicer je pa po mojem mnenju najboljše, kar se je izcimilo iz Beatlov, John Lennon, ko se je končno spokal za klavir in preigraval svoje baladice. V tem je bil prepričljiv, ker rocker po duši preočitno ni bil. In baladi Mother in Jealous guy sta legendarni, kapo dol. Ta pristop je skušal na primer skopirat in verjetno preseči Mercury oziroma Queeni z Bohemian Rapsody. Zgled kriči na kilometre, ampak je nastala bolj parodija na Lennona. Jebiga, je bil pač John prvi in predvsem bolj resnično v stvari, čeprav res abnormalno ni znal pet, s čimer ne mislim, da bi moral servirat takšno vokalno šolsko perfekcijo, kot jo je Brian Ferry s priredbo, ampak je bil tudi interpretacijsko nesiguren. Mercury je pa zganjal in kradel vse, kar bi lahko v trendu zažgalo, da bi bil le najbolj slaven na svetu. Okej, to je že druga zgodba.

  64. David - 4.08.2012 ob 11:48

    Dejstvo je, da dandanes nihče ni več sposoben proizvajati pravega “starega” rocka. Ne vem, ali sem samo jaz nekako zaostal pri glasbenem okusu, vendar ne prebavljam te glasbe. Itak gre vse naprej, ampak …. tako kot ne bo nihče prekosil Mozarta, Beethovna, Čajkovskega, Chopina & co. pri klasični glasbi, tako se tudi pri rocku ta zgodba končuje z Led Zeppelin-i, C.C.R.-i, Pink Floyd, Lynyrd Skynyrd, Queen-i, in vsemi ostalimi legendarnimi skupinami iz 60ih, 70ih in delno še 80ih. Da ne pozabim na blues korenine.

    Evo primer iz leta 1974, kaj se je takrat poslušalo na koncertih… http://www.youtube.com/watch?v=FqeGnHtbehM&feature=related

    …in ista skupina 20 let kasneje http://www.youtube.com/watch?v=RKVJicTW9rc&feature=related

    Ustvarjalna leta R-N-R-a so se na žalost poslovila :(

  65. Simona Rebolj - 5.08.2012 ob 20:47
    Simona Rebolj

    @David:

    No, ja … mislim, da proizvajat še zna in bi znal marsikdo. Nekaj perl je tudi pokukalo na plano. Problem je v tem, da ni v trendu, kar pomeni, da oglaševalski aparat ne dela žanru v prid. S tem je tudi motivacija slabša in podpora morebitnim obstoječim perlam. Premalo se zavedamo, kako pomembna je podpora v vsakem primeru. Danes bi se lahko skupaj nateplo deset Zeppelinom primerljivih bendov, pa verjetno ne bi tako daleč uspeli prilest, da bi midva uspela slišat za njihov obstoj. Vsi ti rokerji so imeli v tistem času in kraju veliko srečo in oporo v trendu. Ne samo v času, ampak tudi kraju … Indijske Zeppeline ne bi nihče z veseljem poslušal, tudi slovenskih v slovenščini ne. Tudi pri nas imamo perle. Na primer Res Nullius. To definitivno je rock v pravem pomenu besede, ampak ni podpore, potem pa mine skoraj deset let do naslednje plate, reklame nobene, oddaje, kjer bi se pojavili ni. Še Nieti nimajo kam v medije, čeprav so ven vrgli vsaj dva komada, ki sta idealna za hit.

    Pojma nimam, kaj delajo pop Queeni poleg omenjenih … hehe … ampak okej, pustimo malenkosti.

    Kar se Pink Floydov tiče … tudi njih sploh ne priševam med rock, ampak v njihovem primeru predvsem zato, ker so klasa zase. Oni so rock znanstvenofantastična klasika, recimo, nekaj takega. Pravzaprav so Pink Floyd. In oni seveda nikoli niso bili mladi in se niso sploh ukvarjali z elementarnim nabojem rocka. Od nekdaj so bili bolj filozofski, predvsem matematični in “stare duše”, zato je za njih najbolj logično na svetu, da 20 let kasneje ne more bit kaj dosti drugače. Podobna klasa zase so tudi Pixies na primer. Meni osebno sicer po filozofiji in pristopu precej ljubši od Pink Floydov, kar je bolj osebno. Oboji pa so bili od nekdaj stari, premišljeni in znanstvenofantastični. PF bolj za romantike, Pixiesi bolj organski.

  66. Mucufer - 6.08.2012 ob 02:10

    Simona, vnemar te teorije, debata mora biti pristna eye to eye. Love ya! Dave

  67. David - 6.08.2012 ob 09:55

    @Simona, jaz sem pa vedno mislil da so queeni (tudi rock in ne samo pop) britanski rock band. Vsaj nekateri komadi so čisti rock, se ti ne zdi?

    Kar se pink floydov tiče se strinjam v tem primeru, ker so označeni kot eni od začetnikov psihedeličnega rocka, ampak meni se tudi zdijo bolj matematični, kot pa da bi njihova glasba bila ustvarjena s pomočjo LSDja.

  68. Simona Rebolj - 6.08.2012 ob 22:57
    Simona Rebolj

    @Mucufer:

    Eye to eye debata je super, če je dobra. Več teksta je mogoče izmenjat, brez dvoma. Nimam nič proti. Ni pa nujno nič bolj pristna od pristnosti debate preko komentiranja. Pristni ljudje komunicirajo pristno, nepristni nikoli. Nepristni anonimneži na internetu so mogoče za kakšen procent celo bolj pristni, kot si upajo bit eye to eye … v dobrem in v zlu.

    @David:

    Queene so večinoma tlačili v rock, ja, čemur osebno nasprotujem, ker so imeli le majhen procent skladb z rock nadihom. Še tisti redki so bolj pop rock. Sicer pa vse bolj v stilu I want to brak free … tuncntunc … Mercury je bil predvsem tole (komad, ki ga je sicer skopiral od Plattersov in mu je bil pisan na dušo):

    http://www.youtube.com/watch?v=1LyoQS0EvcE

    In za to se je bil pripravljen spustit za slavo tudi v tako zelo plitve vode:

    http://www.youtube.com/watch?v=9VgN1qlLpkE

    Se strinjam, kar se tiče PF, zato sem osebno uporabila žanrski izraz znanstvenofantastični. Občutek, ki so ga vzpostavljali, je bil vesoljski, hipotoničen vsekakor, omamen pač ne. Čuti se, da je vse prekleto pod kontrolo in z namenom. Povsem drugače kot na primer Velvet Underground, pri katerih je pa res vse dišalo po opiatih vseh sort, čeprav se niso lotevali kozmično megalomanskih zvočnih učinkov.

  69. David - 7.08.2012 ob 12:26

    @Simona

    jp, dal si dva lepa primera meni anojing komadov, ki mi nikoli nista prirasla k srcu, heh.

    Nam je pa Freddie dal med rugim tudi tole http://www.youtube.com/watch?v=LRt2jX1kaYo …. kar je sicer res pop-rock, ampak the good one.

    Sicer pa …. ko si dejala, da so nove grupe, ki so dobre, povej mi, kdo se lahko postavi ob bok temu: http://www.youtube.com/watch?v=kSCjwuA1Y20

    ali pa staremu, enostavnemu “kmetavzarskemu” rocku: http://www.youtube.com/watch?v=UYnySGM9dQA

    Lahko bi lepil link za linkom, pa ne bi mogla parirati z novimi skupinami. Tako kot je ugasnil pravi rock, smo ugasnili ljudje, ki nas ti novi “demokratični” režimi vlečejo v neko apatijo, “svoboden” suženjski odnos, kjer se zaradi levih in desnih legitimno izvoljenih rabljev kar sami med sabo zmerjamo za partizane in domobrance.

  70. blitz - 7.08.2012 ob 19:49
    blitz

    OK, Simona, morda sem spregledal dejstvo, da je bil tvoj zapis precej oseben, namenjen Cultom, jaz sem ga pa vzel bolj na splošno. Se strinjam, da nov album ni fenomenalen, ampak meni se tudi prejšnji niso zdeli. So pa Culti res vedno bili zelo potenten band in je strast v njihovi glasbi ključna. Problem je najbrž tudi, da so se v primerjavi z drugimi bandi med dvema albumoma relativno hitro razvijali in noben album ni bil zelo podoben prejšnjemu. Posledica hitrega razvoja je bila, da so že s Sonic Temple zarezali v mainstream in v taki situaciji ima vsak band težave, kako naprej. Težko je sestopit, ko si enkrat zgoraj. Meni je bil že Ceremony rahlo dolgočasen.
    Primerjati Springsteena s Culti je po mojem težko. Boss obdeluje socialne teme, ki so kadarkoli v življenju močne, glasba Cultov pa je preveč odvisna od potence, ki jo je veliko težje vzdrževati. Skratka, Culti bi morali odpreti popolnova novo pot, ampak vprašanje je, če jo sploh čutijo. In kaj bi se zgodilo s fani?
    Sem pa vesel, da si napisala tole o U2. Je kar bogokletno, ampak tudi meni gre na živce, da so vsako leto največji zaslužkarji sami bandi, ki že dve desetletji niso naredili nič pametnega. To so korporacije, ne bandi.
    Meni je pa Bohemian Rapsody carski – mogoče je Freddie res bil great pretender, ampak je imel za protiutež Maya in Taylorja.

  71. Simona Rebolj - 8.08.2012 ob 00:32
    Simona Rebolj

    @David:

    Pa saj Queeni so na mainstreamu vrgli ven kar nekaj dobrih komadov, ki so bili v primerjavi s štancarijo naokrog čista zmaga, ostalo je pa stvar okusa. Stvar okusa je naprimer to, da sem osebno zelo nestrpna do Mercuryja, do njegove abnormalno afektirane vibracije, sloga in barve glasu … skratka … neverjetno nervozno me naredi v sekundi in preklopim. Kar pa ne pomeni, da mu ne priznavam, da je bil objektivno gledano izvrsten vokalist in izvajalec v svojem slogu. Od nekdaj me je motilo samo to, da se jim je pripisovalo nekaj, kar niso bili. Da se jih je rado tlačilo med legendarne rokerje, celo tipa Deep Purple, Led Zeppelin in podobno. V resnici so jih pač najraje zares fenovsko poslušali predvsem ljubitelji popa, ker so bili precej bolj pop, za aranžma pa zgolj po potrebi še malo rock nadiha ali operetnega ali kabarejskega, ampak pod črto so bili pop in pripravljeni zaplavat v vse trendovske vode, tja do tehna, kot je pač lastno strogo komercialno usmerjeni muziki. Da je prilagodljiva in da vedno koketira s čim širšim povprečjem. Ne ustvarja trendov, ampak se jim prilagaja. No, potrditev za svoje mišljenje sem dobila pa najboljšo, ko so Queeni zdaj za svojega novega pevca na koncertiranju starih komadov izbrali Adama Lamberta. Ko sem tega tipčka videla na nekaj posnetkih z X faktorja in kasneje nekaj njegovih prvih pop hitov, je bilo meni takoj jasno, da je izbira odlična. Mali ima vse Mercuryjeve lastnosti. Je vrhunski vokalist (z lepšo barvo glasu po mojem mnenju), prav tako izvira s kabarejsko po potrebi rockerskih voda, prav tako se gre rad klovna – scena in kostumske fascinacije so mu v krvi, prav tako je izvajalsko neznosno afektiran, celo prav tako je gej itd. Ampak največji feni Queenov so se najbolj zgražali nad izborom, češ, halo, a takšen smrkavec, ki rovari po komercialni sceni, naj bi nadomeščal Mercuryja?! Zločin! ja, pajade, fenom naj bi bilo bolj jasno, kaj so Queeni bili, od Queenov samih … hehe … V resnici so se vsi ti feni preprosto z veseljem futrali z neznosnim precenjevanjem Queenov in predvsem trpanjem v povsem napačne kategorije. Zdaj je končno bolj jasno tisto, kar je od nekdaj bilo. Queeni so bili pop šov. Saj dober pop šov je tudi več kot potreben in hvalavreden, nerazumljivo je samo to, da se začne od navdušenja nekaj oklicevati za nekaj, kar ni, a naj bi pomenilo nekaj več. Največ je bit dober v tistem, kar delaš. Za to pa ni treba, da ti nalimajo titule, za katere se sploh potegoval nisi.

    Kar se tiče PF in komada Hey you, ti ne znam odgovorit, ker sem v bistvu že. PF so PF in ja, se strinjam, vsaj na opazni sceni jim ni podoben nihče. Ti pa samo tako za gušt vračam žogico s tem Hey:

    http://www.youtube.com/watch?v=PIkWJZf33UY

    Viš, takega zvoka in interpretacije, kot premorejo Pixiesi, tudi nima nihče na svetu. Oni so zame čista droga. Po osebnem okusu meni ljubši od PF, ker poleg zvoka “from space” premorejo še tisto zemeljsko surovost, ki jo rock mora imet, tudi ko filozofira in komplicira.

    Se strinjam s tabo, da danes na sceni ni presežkov, vsaj veliko jih ni in definitivno ne vladajo v prvih vrstah. Jaz samo ne verjamem, da ne obstajajo in da niso mogoči, ker bi bile te legende tako supernadnaravno genialne. Mislim, da je bolj problem v trendu, ki najbolj nadarjene ne spusti v prve vrste. Mislim, da če bi se danes pojavili PF, Pixiesi, LZ ali DP in še kdo, bi imeli resne težave s prebojem na mainstream, ker preprosto založbe ne bi upale tvegat, glede na to, kar je na trgu prevladalo. Tudi dejansko je pravih rock fenov vedno manj med mladimi, predvsem rosno mladimi. Rosno mladi so pa seveda najbolj množični potrošniki popularne muzike, tako da … Slabi časi za res kvalitetno muziko, ki razume pomen inštrumentov namesto računalnika.

    Kar se starega garažnega rocka tiče, ali kavbojskega, imamo pa že mi prvoligaški bend:

    http://www.youtube.com/watch?v=q8q9aAWLiXM&feature=related

    Ampak kje neki bi se sploh predstavljali in oglaševali. V oddaji Na zdravje bolj težko.

    @blitz:

    “OK, Simona, morda sem spregledal dejstvo, da je bil tvoj zapis precej oseben, namenjen Cultom, jaz sem ga pa vzel bolj na splošno.”

    ???!!!! Pojma nimam, na kaj neki v mojem komentarju naj bi se ta izjava nanašala, ki deluje zelo zelo osebno, precej bolj kot moj zapis, ki ni prav nič izrecno oseben, razen na mestih, kjer je tako jasno zapisano. Na primer ob omembi Sisters of Mercy kot bend, ki se ga ne morem naveličat in še par izjav. Zapis prav gotovo ni niti namenjen Cultom, saj je popolnoma jasno, čemu je namenjen in koliko prostora eksplicitno je namenjenega Cultom in zapisano je tudi, zakaj in ob kakšni priložnosti, ki je postala inspiracija za zapis o poanti rokenrola v navezavi z revolucionarnim duhom v postrevolucionarnem obdobju. Saj si prebral, a ne???

    Skratka, kakor koli si ga že vzel, nič narobe in nič takega ti sploh očitala nisem. Tega, da se mi nekaj podtika kot problem, kar ni, pa itak veš, da ne prebavljam in vedno brcnem nazaj. Komunicirajmo fer, pa je vse v redu in vsak lahko pove, kar misli in prevzame polno odgovornost za svoje mnenje. Jebi ga, od komentatorjev pričakujem več kot od politikov in politikantov … haha …

    Zadnji album od Cultov ni fenomenalen v primerjavi z določenimi prejšnjimi albumi od njih, ki so fenomenalnost v njihovem slogu, pristopu in okviru že dosegli. Pa tudi v primerjavi z bendi, ki so imeli podoben namen, a ga niso tako učinkovito izpolnili. Prav gotovo pa tudi njihovi najbolj fenomenalni albumi niso fenomenalni v primerjavi s kakšnimi drugimi fenomeni, kot so na primer Pixies, Deep Purple, LZ, PF in še kdo. Vendar oni se sploh niso lotevali teh konceptov, ker, ja, so pičili na potenco. V bistvu podobno kot Rolling Stonesi, pri čemer trdim, da so bili Culti boljši bend od rollingov v vseh ozirih. Morda je bil Richards malo boljši kitarist od Duffyja, pa še to ne nujno, ker je bil Billy precej podcenjen, v smislu ignoriranja njegovih zmogljivosti glede na zaslužnost. Ni dovolj afne guncal pač, medijsko nezanimiv tip. Popolnoma se strinjam, da je bil Ceremony dolgočasen in brez dvoma njihov najslabši album. In s tem se strinja tudi Ian Astbury, ki je pravzaprav, kot je javno večkrat izpovedal, popizdil, ker ni hotel pristat na tako “overproduced” album. A s eje nekaj zataknilo pri že podpisanih pogodbah z založbo in ne spomnim se, kdo ga je že usral v bendu, skratka, temu je sledil ponoven prepir v bendu. Po Electric in ST je bil odličen album še predvsem The Cult. Potem bi lahko pa tudi zaključili, če niso našli nove poti.

    Kaj je lahko ali ustrezno primerjat ali ne, je odvisno od tega, kaj primerjaš med seboj. Se povsem strinjam, da Springsteen in Cult po tematiki in pristopu niso med seboj primerljivi, kar sem tudi zapisala – razlike namreč. Te, ki si jih tudi ti zdaj omenil, vključno z možnimi razlogi za daljše preživetje na odru. Primerjava je torej ustrezna z vidika omembe bolj ali manj preživelih. Jagger pač še vedno skače, kljub temu, da so mu socialne teme španska vas, Bowie pa naravnost briljira, pri čemer je pri njem najbolj zanimivo to, da starejši je, več potence ima na odru … hehe … Tudi to se dogaja.

    In ja, U2 so postali korporacija – zelo dober izraz!

    Ma ja, mi je jasno, da lahko marsikomu Bohemian carsko leže na dušo, saj komad brez dvoma slab ni. Meni se zdi le precenjen. In konec koncev, saj tudi Great pretender ni ensotavno bit. Mene samo, kot sem Davidu v zadnjem komentarju obširneje napisala, moti neustrezno opredeljevanje ali celo nepotrebno precenjevanje.

  72. Kavelj 22 » Arhiv Bloga » Rock of Ages četrtič - 15.08.2012 ob 13:09

    [...] The Police in rock res nimata dosti skupnega (pa za to ugotovitev niti ni treba uporabiti Simoninih strogih kriterijev). Je pa res, da je band odličen in zveni kot original. Ključ je seveda v odlično snetem [...]

  73. simm - 30.08.2012 ob 01:14

    Uf, sem se prebil do konca, no malo sem preskočil “konflikt” med Simono in Nidurun-om … ampak, sem vseeno z veseljem vrtal in delal obenem svojo inventuro in spet malo razmišljal o vlogi rocka, popa, manipulaciji itd. … sem se pa začudil, da nihče ni omenil rock opere Thomy!
    V njej se mi zdi, je režiser Ken Russell precej dobro razumel vlogo rocka oz. manipulacijo z njim, z množico … , predčasno pokazal smer, kam nas ta potrošniška realnost pelje in kaj nas v prihodnosti čaka. Film sem si ogledal nekje proti koncu sedemdesetih, takoj, ko se je pojavil v naših kinodvoranah in sem bil zgrožen in precej zmeden, saj sem bil velik fan vsega, kar so nam servirali “veliki rockerji” , ki sem jih dobesedno goltal dan na dan.
    Kaj kmalu mi je bilo jasno, da smo plen teh velikih založb, ki so že takrat lepo kovale novce na naši naivnosti in večinoma smo se lepo pustili nategovat. Seveda sem bil takrat najstnik, ampak, vseeno …
    Konec koncev, vedno pristanemo na začetku in danes ni prav nič drugače, vse se ponavlja, le junaki imajo drugačen imidž in malo drugače vse skupaj zaudarja … romantika v glasbi je že pred časom šla rakom žvižgat, ostali so nam le še okostnjaki in nekaj malega mesa na njih, na nekaterih pa niti za povohat!
    Če bi sam ne igral in se zamotil z glasbo, ki je bila in je še vedno del mene, bi se verjetno prej predajal klasiki, ki je mnogo bolj abstraktna in ravno prav odmaknjena od “realnosti” … no, res sem pa vesel, da še vedno premoremo nekaj dobre in nepopacane pristne glasbe, ki udari direktno u mozeg! Žal ne poznam vse dobronamerne produkcije, ampak, Res Nullius so mi fenomenalni in vredni vsega spoštovanja. Bravo fantje, uživajte še naprej predvsem sami in prašite dober rock!

  74. pixl - 12.10.2017 ob 01:56

    Well, well… Eminem? Same old no more. https://youtu.be/3jFJTZkMc40

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !