Simona Rebolj

« | | »

DOSJE J&J V DEŽELI POLITIKANTSKE FANTASTIKE

11.01.2013

V IMENU CIVILNE SFERE

Zadnje čase izgleda, kot da se v Sloveniji na političnem, medijskem in civilno – družbenem področju neverjetno veliko dogaja. No, osebno menim, da se je vsaj do poročila KPK dogajal en velik prazen nič, ki zgolj močno bobni. V naši deželi medijev namreč niso okupirali le politiki, ampak tudi politikantske oprode različnih poslanstev in strokovnih referenc. Tako dobro so se namrežili v zadnjih desetletjih, da se politikom sploh ni treba posebej trudit več vplivat na medije, kaj šele podkupovat kogar koli. Baza “aktivistov” je natrpana do roba in čez. Nabor takoimenovanih starost, izjemnih menedžerjev, pravnikov, ekonomistov, novinarjev, kulturnikov, profesorjev, piarovcev … in rekrutiranega kimajočega neustvarjalnega in ubogljivega podmladka, kjer najdemo tudi konkretne potomce najbolj izpostavljanih praznih kultov osebnosti posameznih krožkov, je znanstveno fantastičen in nič manj sporen, kar se tiče škodljivega vpliva na družbo kot najbolj osovraženi politiki. Na povsem enak način si med seboj tudi delijo položaje in priložnosti za dobiček. Nasvaljkani so s svojimi vplivi povsod, tja do snažilke v neki inštituciji.

Janez Markeš je v enem izmed svojih prispevkov v Delu zapisal, da je pomembna razlika med demonstracijami in aktivnostmi okrog osamosvojitve ter današnjimi protesti predvsem v tem, da so takrat prve fronte glasu zasedle predvsem osebnosti, ki so v intelektualnem smislu nekaj pomenile, danes pa so v prvih bojnih vrstah tisti, ki ne pomenijo “nič”. Menim, da je slika strukture dogajanja precej bolj poučna. Danes so v frontalnih linijah tisti, ki na videz ne pomenijo “nič”, ker je že prekleto jasno, da tudi tisti, ki so nam bili prinešeni na pladnju, kot da bojda pomenijo “nekaj” in so nas poneumljali s pomočjo medijev enako dolgo kot eni in isti politiki na sceni, v resnici niso in ne pomenijo nič! Razen z vidika izrabe vsake priložnosti, da so poskrbeli za svojo slavo in potem v dvodesetletnem molku, kar se tiče kakršne koli aktivnosti za dobrobit družbe podložili le svojo rit in riti svojih najbližjih. Da so tudi oni, ne le neki privatizacijsko pajdaško menedžerski izmečki, okupirali našo ljubo državo in posesali, kar se je posesat dalo, pri tem pa nam le kdaj pa kdaj nasmetili lobanje s kakšnimi politikantsko motiviranimi floskulaškimi fekalijami, je zdaj več kot evidentno. To so osebnosti, ki nimajo na današnjih demonstracijah kaj iskat, niti kaj piskat več. Še za razne žižke je bolje, da skačejo po gajbicah po New Yorku in si brez efekta dopisujejo z aktivisti po Rusiji, če bi bili tako radi popularni. Tukaj jih predobro poznamo, pa očitno niso več tako aktivni in zainteresirani za prodajanje pop očarljivosti. A nekateri bolj neprisebni še vseeno prihlačajo. To so ljudje, zaradi katerih se danes ubadamo z janšami in jankovići in zaradi katerih smo izgubili veliko časa zaradi raznih katarin kresal in podobnega. In vsi bi morali najkasneje zdaj po poročilu KPK odstopit s svojih položajev prvih kričačev na vasi, ki vplivajo na javno mnenje. Od starost tipa Spomenka Hribar ali France Bučar navzdol in podobni bi morali svojo kariero pametovalcev zaključit in nehat žalit našo z vseh koncev že preveč pobito osnovno inteligenco. Če bi se želeli rešit nadlege v novinarskih vrstah, pa bi nam ostalo verjetno kadra kvečjemu za en kvaliteten časopis in en skromen TV program in odprl bi se prostor za zdravo profesionalno konkurenco.

Pojasnila, pojasnila in spet pojasnila, ki jih dobivamo v posmeh idiotizmu naroda, ki ima na oblasti pač takšne politike, kot si jih zasluži in jih voli, so na nivoju pijanih skrajnežev, ob kakršnih smo veseli, da so do daske pijani, ker vsaj nimajo moči, da bi začeli še klat, če so že primitivni, posesivni in nasilni. Večina medijcev, ki jim pomagajo, da jih moramo prenašat in nas v najboljšem primeru nervirajo, v najslabšem pa poneumljajo, v kolikor je to sploh še mogoče, so kronično brez pametnega komentarja oziroma podvprašanja. Ja, vse je isto. Razen peščice izjem, ki se utopijo v hrupu in poblaznelim infantilnežem seveda ne morejo pojasnit nečesa, kar itak ne bi razumeli, niti jim ni v interesu, da bi razumeli, tudi če bi nenako trudoma še razumeli lahko. Čemu bi se trudili, če ni treba? Komu ali čemu neki in zakaj? Peščica itak razume, kolektivne moči nima, posebne podpore od kronično zadetega in idološko blaznega ljudstva dobit ne more.

DOSJE J&J

Moram priznat, da sem bila ob branju poročila protikorupcijske komisije najprej malo zmedena. Menda se niso zmotili pri številkah. Letnic namreč. Na mobitelu je po hitri preverbi osebne prištevnosti pisalo leto 2013. Okej. V poročilu pa sem prebirala rabote, ki so segale tudi v leto 2005. Nisem s tega “planeta”. Res ne. Nikjer po medijih nisem zasledila posebne čudi, da šele leta 2013 prebiramo o špekulacijah in mahinacijah Janeza Janše in Zorana Jankovića. Vsi smo bili že nekako prisiljeni v sprijaznitev, da so pri nas pod našo večno politiko, dokler se večnost ne konča, špekulanti, prevaranti in lopovi pač nedotakljivi premosorazmerno s težo njihovih dejanj in plena. Bolj so pokvarjeni, bolj jim bojda nihče nič ne more. Ne pridejo do položaja takšni, ki bi kaj postorili na tem področju ali pa sta sistem in neformalno omrežje pritiskov tako močna, da pač ne gre. No, in zdaj se je pojavil predsednik Goran Klemenčič s sodelavcema, ki je pokazal tisto, kar sem nekoč že zapisala. Da ne obstaja politika, niti inštitucije, niti ustanove, niti podjetja, ki nekaj počnejo ali ne počnejo, ampak samo ljudje! Začnimo torej klepetat o ljudeh. Goran Klemenčič je nekako prislalomiral do pozicije, kjer je celo nekaj delal in pokazal nek rezultat. In namočil Janeza Janšo in Zorana Jankovića ravno v času, ko je takšna poteza najbolj prikladna in po volji vsesplošnemu vzdušju. Naključje? V vsakem primeru ne. In v vsakem primeru je pri nas neznosno zoprno, ker skoraj nihče v Sloveniji, ki se dokoplje do kakršnega koli izpostavljenega položaja, ni neobtežen s preteklimi sodelovanji s tem ali onim politikantom ali ni nekoč gonil kakšno politikantsko motivirano akcijo v kakšnem mediju.

Kako je mogoče, da pri nas na najbolj odgovornih pozicijah delovanja ni treba (in tudi ni zaželeno) nikomur pokazat nobenega rezultata, zaradi česar sta Janša in Janković lahko precej presenečena, da sta po vseh teh letih na tnalu zaradi sumljivih kupčkanj s financami in družinsko politikantsko pajdaškimi povezavami, očitno nikogar nič ne pretrese posebej. Goran Klemenčič je za vsak slučaj kar sam od sebe v oddaji Pogledi Slovenije za mimogrede omenil, da očitno dejstvo, da v vseh teh letih, ki so obravnavana v poročilu, ni nihče kakor koli pritisnil na obravnavana veljaka, tudi veliko pove o stanju na Slovenskem. Ja, pa res. Za javnost je brez dvoma čisti faktor presenečenja, da takšna poročila sploh lahko obstajajo. Bi morala prikapljat na plano vsako leto ali kadar in če pade na pamet predsedniku KPK? Drago Kos je ob priloženem izjavil, da so se pod njegovim vodstvom morali trudit, da so sploh obstali, če so že obstajali. Glb! No, vsaj kar se izjemnega novinarskega potenciala tiče in brskanja za informacijami, jim ni bilo hudega. Danes že bivši vodje strank ali ministri Gregor Golobič, Katarina Kresal, Anton Rop itd. … so imeli očitno popoln mir. Zato ni nenavadno, da sta tudi Janković in Janša marsikaj preprosto pozabila ali pa “pozabila” prijavit. Čemu se sploh ubadat s takimi malenkostmi. Še huje. Zoran Janković sploh ne razume, kaj neki bi moral prijavljat, zato nam je lepo pojasnil svojo interpretacijo pozabljivosti. Jaz jo še malo za štos, ko se že hecamo, pointerpretiram. Prijaviš 14 milijončkov, medtem pa, kar koli in kakor koli že kaplja v tvojo mošnjo od namišljenih posojil, terjatev, pa do žepnin, pač trošiš kot nor, tako da se ti premoženje nikoli ne poveča glede na prijavljen znesek, in potem je vse v redu. Nedolžen pogled novinarke je fascinanten. Ampak nič bat. Tudi novinarki ni bilo nič jasno, pa se v naših razmerah s tekstnimi nalogami odličnih menedžerjev po slovensko da dobro preživet. Pojasnil nam je tudi, da je kapital v obliki kredita, ko ga pretvoriš v delnice, popolnoma enak nespremenjen kapital. Šment! Sem zijala v ekran kot zadnji kreten na opustošenem polju. A niso delnice neki vrednostni papirčki, ki jim vrednost raste, pa pada … Hmm … Kdo bi vedel in koga briga. Kje je kdo, ki bi pojasnil in kje je kdo, ki bi naše odlične menedžerje odnesel izpred kamer v imenu varovanja zdravja občinstva.

Sicer je bilo branje poročila precej zabavno. Ob odmisleku, za koga pravzaprav gre, sta bili predloženi dve zgodbici o nekih dveh precej neodgovornih fantalinih, ki očitno trošita premnogo več kot zaslužita. Eden se destkrat bolj zajebava kot drugi. Prvi fantič Janez kupuje avtomobile, stanovanja, vikendice, prodaja zemljišča in nemalokrat, srečnežu, poflika luknjo kapital mamice, očka in brata, ki so mu zacveteli posli, ko mu je ugodna politična situacija brata padla v naročje. Račune predvidoma plačuje prijazna žena. Kredit mora obubožanec najet zato, da poplačuje kredit. Res zabavno. Drugi pobalin Zoran troši kot nor. Njegovi izdatki se obračajo v tromestnih številkah krat tisoč, čeprav redno buta ob limit. Ampak temu srečnežu v trenutku, ko trči ob rob nelikvidnosti, priskoči na pomoč sinko in zabava, kjer se cedijo kaviar in danijele, je spet v polnem teku. Janez, kot je pojasnil, je moral nekoč celo mami pomagat pri neki obnovi hiše, pa je dobil nekajdesetisoč evrov. Drago računa ta sinko svojo pomoč mami. Moj prijatelj je dobil samo kosilo, ko je pred kratkim mami prepleskal kuhinjo. Drugega kronično obubožanega mulca Zorana pa obilno zalaga z denarjem kar sin. Sin v bistvu ni sin, ata je sin. Bojda atu dva sinova vračata izposojeno, atu pa dol visi, od kod sinovoma denar, je izjavil. Verjetno mu še najbolj dol visi, če bi sinovoma denar kapnil od izjemnega poslovanja z zemljišči, ki jim MOL spreminja namembnost. Denar je denar, a ne. Sin je vesel, mi smo pa tudi potolaženi, ker zdaj vemo, zakaj je sin v oddaji Pogledi Slovenije nekoč naredil čudno faco presenečenja, ko ga je voditelj potipal v zvezi s propadlim zemljiškim poslom, ker so hipotetičnega plačnika na Hrvaškem aretirali zaradi preprodaje substanc za pridelavo heroina. Sinu ni bilo jasno, kaj neki je pa to zdaj važno. Tako suveren je bil, da je voditelj kar nehal vrtat v osje gnezdo. Denar je pač denar, a ne. Ko ga rabiš, ga od nekod potegneš, če lahko. Če ne moreš, se pa jebi. Ne briga nas, od kod sinovom slovenskega naroda denar.

Koliko legitimnosti lahko nekdo iz zgornjih dveh zgodbic pri svojem početju obdrži, da bi si drznil zasedat funkcijo, na kateri ljudem zapoveduje, jih prisiljuje in jim soli pamet, da morajo zategovat pasove do stopnje lakote in bohnedaj, da bi si drznili trošit več, kot lahko zaslužijo, kolikor pač že lahko v tej izropani državi neproduktivnih prijateljev s svojim delom, ki ga komaj dobijo, sploh zaslužijo. S tega aspekta je seveda predsednik vlade v precej večji zagati kot župan prestolnice in predsednik največje parlamentarne opozicijske stranke.

Ko predsednik vlade stopi pred ljudstvo in začne bluzit o kruhu, ki kuka iz smetnjakov in opleta z nasveti, da naj se pač odpovemo obisku gledališča, temu izjemnemu luksuzu, in ko stoji za nižanji prihodkov na vseh koncih, ukinitvah dodatkov in regresov že itak podplačani delovni sili, je najmanj, kar bi bilo etično, da zna pojasnit, od kod mu denar za eksotična potovanja, če se mu že za obisk gledališča osebno pač fučka in se mu zdi zelo pogrešljiv izdatek znotraj gospodinjstva povprečnega polpismenega slovenskega državljana z volilno pravico. Janez Janša troši več kot zasluži, čeprav zasluži precej več kot državljan s povprečno, ne nizko slovensko plačo. Troši toliko več, da sploh ne zna pojasnit, od kod mu kapljajo žepnine.

Zoran Janković s svojimi rabotami ne predstavlja posebnega faktorja presenečenja za javnost. Faktor neljubega presenečenja so kvečjemu njegovi volilci in še bolj razni kvazi izobraženi in dušebrižni podporniki, ki so pristavljali sklečko politikantom, ki so Jankovića kot kult osebnosti ustvarili. Vendar se je zavoljo ne ravno uglednega imidža vedno za razliko od asketskega in vojaško privijalskega imidža Janše trudil vzbujat vtis, da bojda kot špekulant z nizkimi etičnimi standardi poslovanja privošči drobtine tudi ovčicam, da bi se popasle. Skratka, ni predstavnik varčevalne politike, ampak prej predstavnik življenja na puf, če se tako primeri. Kar je seveda beden trik. Dovolj dober za Slovence. Balkan bi ga verjetno dandanes že uspel prebavit in izpljunit. Predstavnik pajdaškega kapitalizma, mutacija socialistične mentalitete privilegijev po pripadnosti in turbo kapitalizma, je že v Mercator vstopil po posebnem dogovoru, preko kakršnega je lahko v posle vpletel slavno družinsko podjetje, ki ga vodita sinova. Po domače pač. Plače trgovk pod njegovim menedžiranjem so bile porazne, večina pozablja tudi na izplačevanje regresa v bonih za Mercator. Zoran Janković manjko socialnega čuta do vseh, ki niso njegovi, za katere vedno dobro poskrbi, od nekdaj krpa s tipično titoistično držo prijaznega nasmehljanega strička, ki ima rad delavce in jim privošči vse, čeprav jim nič ne da in vse dvojno zaračuna, da pokrpa svojo izjemno nadarjenost za preplačane podvige in projekte, ki njegovim (svojcem, poslovnim partnerjem, prijateljem, sodelavcem) omogočajo lagodnejše življenje in “poslovanje”. Tudi delavci in podizvajalci, ki so gradili stožiški stadion, na katerem si še vedno ne moremo ogledat niti enega tehnično zahtevnejšega koncerta, tako da je to zame projekt brez dodane vrednosti, so dobro spoznali Jankovićevo mejo socialneža in demokrata. Konec koncev nam ga je pojasnil tudi sam. V enem izmed intervjujev je nekoč opisal svoj pogled na to, kaj pomeni bit dober direktor. Za vzor dobrega direktorja je postavil seveda sebe, ker so trgovke kljub temu, da so imele nizke plače, jokale, ko je zapuščal položaj. Sporočilo?! Dokler se v tej državi najde dovolj ljudi, ki podpirajo mene in moje donosne projekte za moj klan na račun države ali občine, čeprav jim ponujam le preplačane rezultate svojega dela na njihov račun, sem očitno uspešen menedžer, direktor, župan … kar mi pač pade na pamet, da bi bil. Predvsem sem lahko uspešen, ker je večina ostalih na pomembnih pozicijah tako abnormalnih diletantov, da ne delajo nič. Jaz pa nekaj delam. To je za Slovenijo presežek. Mediji se strinjajo. To je za tipe mojega kova dežela sanj, zato pa nisem ravno posebej evropski kaliber sanjskega politika. Ni treba, da bi bil. Skratka, Franc Kangler, ki je prav tako še kar nekaj delal, je odletel, ker se ni posvetoval z Zoranom Jankovićem, kako se ravna z mentaliteto slovenskega naroda. Namesto da postaviš ogromne jeklene kurce na vsak vogal, pred katerimi bi morali slovenski obsedenci z avtomobili in podivjano vožnjo bremzat, da ne bi plačali kazni, raje na vsak vogal po naseljih postaviš parkomat ali gradiš garaže, ki jih mastno zaračunavaš meščanom, pa bo mir, profit pa še večji.

Ali bosta Zoran Janković in Janez Janša odstopila s položajev? Ne vem, kaj bi po takšnem dejanju še ostalo od njiju in ker menim, da se tudi njima poraja to vprašanje, kdo sploh sta in kaj ju čaka, če bi morala izstopit iz sfere, od katere in zaradi katere obstajata kot lika, kakršna ju poznamo, dvomim, da bi se prostovoljno odločila za takšno življenjsko prelomnico, zlom identitete pravzaprav.

Kakšna je povprečna slovenska mentaliteta, nam lepo demonstrirajo ravno izvoljeni politiki, če pogledamo, zakaj gre komu na določeni funkciji dobro in zakaj mu kdaj ne gre več dobro. Kakšni so razlogi?! Kje se zgodijo prelomnice v odnosu do stvari?! Zakaj lahko Boris Popovič mimo pravne norme pomaga brcnit Franca Kanglerja s pozicije, kot da bi bil kompanjon nekih protestnikov, ki so se odpovedali dvakrat izvoljenemu županu Kanglerju zaradi radarjev (in ne zaradi spornih poslov okrog radarjev, saj se spornih poslov ni manjkalo že prej), in ob tem ostane sam trdno v sedlu brez strahu, da bo kdo vreščal nanj ali celo vrgel kakšno granitno kocko proti njegovi betici, čeprav vsi vreščijo, da so bojda proti koruptivni politiki? V bistvu gre pri vsem skupaj poleg politikantsko ideološke zastrupljenosti ljudstva za totalno nizek standard pozornosti in sposobnosti objektivne in kompleksne presoje o čemer koli. Ideološka levo desna blaznost, ki nam vlada, je pravzaprav produkt mizernega intelektualnega in mentalitetnega stanja, poenostavljanj in vseh vrst ad hoc kretenizmov, ki se zdijo dovolj za moralno osebno pravico do izražanja mnenj. Tipična demonstracija tega brezna se je nazadnje zgodila ob na videz obskurno nepomembni burki s poslancem NSi Matejem Toninom.

BURKA TONIN

Matej Tonin je pri glasovanju o dopolnilu zakona na predlog opozicije, ki bivšemu predsedniku omogoča, da ne izgubi pravice do razlike med pokojnino in 80% plače predsednika republike, glasoval v nasprotju s stališčem stranke, pri čemer je bil ravno njegov glas odločilen. Veliko poslancev se je pač glasovanja vzdržalo. Predvidljivo se je seveda vnel halo znotraj stranke in s strani njenih privržencev. Ali je Matej Tonin izdajalec? Padale so celo špekulacije, da je bil podkupljen. Ali bo neposlušneža doletela izključitev iz stranke, ker ni zadeto klofal po gumbu, kot mu je diktirano. Skratka, nič razburljivega. Vse po starem plesnivem scenariju. Neke tete in strici pred kamerami so se pričkali, ali si Milan Kučan, ker je Milan Kučan, zasluži tolikšno penzijo ali ne. In na tej točki je Matej Tonin dosegel svoj velečastni moment 5 minut slave. Verjetno je bil takšen tudi namen, ker druge poante ni, ampak mladi poslanec me je s pomočjo medijskih žarometov prepričeval, da temu ni tako. Prepričeval me je, da je tako prekleto zabit, da je bil prepričan, kako bo ravno na tak način pomiril ideološko napete in spričkane sile. Ne le to. Drznil si je celo izzvat stranko, da ga izključi zaradi morebitne opravilne nesposobnosti ob verjetnem prenizkem inteligenčnem kvocientu (v normalnih mentalitetnih okoliščinah, ki jih v Sloveniji že leta nismo deležni) in pojamral, da če bi vedel, kakšen halo bo nastal iz vsega skupaj, verjetno ne bi še enkrat postopal enako. Skratka, tip nič ne misli in nima osebnega stališča po vesti glede na vsebino, o kateri naj bi glasoval, a mu ni niti nerodno svoje praznosti oznanjat. No, stranka mu je odpustila svojevoljo in ni odletel. Zakaj neki pa bi? Saj je naredil izpit. Pojasnil je, da je očitno popoln bebec, ki se naj bi tokrat pri udinjanju kot glasovalna ovca le uštel, torej je hkrati najbolj zaželen kader vsake stranke na sončni strani Alp.

Mojo inteligenco je še nadalje žalil do konca in čez in mi dopovedoval, da je hotel na tak način naredit konec maščevalni politiki. Bohsenasusmili!!! Kaj mi je dejansko pokazal in povedal?! Da pred nami stoji sila mlečen in otročji mladenič, ki mu je uspelo celo zaznat eno izmed agend Boruta Pahorja, ki jo je izpeljal v določenem kontekstu tako učinkovito, da je postal gospod predsednik. Ampak za razliko od Tonina, je Borut Pahor zmogel vsako svojo odločitev in stališče vsaj okvirno pojasnit, pa če smo se strinjali ali se nismo. Mlad poslanec pa nam je pokazal, da standardi za bodočnost niso obetavni, saj se mlajšim politikom, ki so bili rekrutirani kot ubogljivcih naših večnih politikantov in temu primerno vzgojeni, ne zdi več potrebno počet niti tega. Servilen, neprikupno zmeden in ubogljiv mladenič se sprašuje le eno? Koga ubogat ali komu in čemu sledit za nek cilj, ki mu sicer ne pozna niti namena. Klinc. Včasih je treba šokirat. To pri nas res ni težko. Hmmm …. Krasno!!! Stara, zlizana, plesniva tema v parlamentu s Kučanovim duhom pod stropom. Nič lažjega! Sprava, preseganje ideoloških razlik … včeraj levo, danes desno … hmmm … Jah, valjda! Proti bom. Moj glas je odločilen. Krasno, krasno, mater sem faca! Vsi bodo predvidljivo znoreli in jaz bom lepši kot kdaj koli ponosno stopil pod žaromete in izrekel te magične že preverjene besede: “Konec maščevalni politiki! Tukaj sem! Vaš sem! Nova zvezda na obzorju s staro popevko!”

V čem je pravzaprav keč? V ravnanju Mateja Tonina pravzaprav ne. Zakaj bi sploh še trznili ob toliko nerazgledanih, topoumnih in tudi pokvarjenih poslancih, ki trenutno prejemajo plače za klofanje po gumbih za ali proti po strankarskem navodilu. Kar je posebne pozornosti vredno, je odziv javnosti, predvsem medijev, ki so Mateju Toninu namenili vso pozornost, po kakršni je tako preočitno hrepenel. Nekateri so se pač opredelili, da gre za izdajo stranke. To so pač tisti, ki ne razumejo osnovne poante demokracije in ki so prepričani, da je razmišljanje in ravnanje po svoji vesti nek brezvezen subkulturni new age obred, ki pomeni le ravnat nasprotno od pričakovanega. Na drugi strani so dejanje Tonina pozdravljali, češ, krasen mladenič, ki misli s svojo glavo. Prebrala sem celo novinarske posebej izpostavljene izbruhe zaskrbljujoče naivnosti tipa: “Tonin želel narediti konec maščevalni politiki! Mu bodo drugi sledili?” Prosim, nikar!

Nisem zasledila niti enega novinarja, ki ne bi bil zadovoljen z njegovo obrazložitvijo glasu in bi ga vprašal, če se mu zdi sprejemljivo, da o kakršnem koli zakonu v imenu ljudstva poslanec ne glasuje na vsebinski podlagi, ampak zato, da doseže nek politični efekt drugotnega pomena. Kaj to pomeni v tem primeru? Da je glasovanje za ali proti nečemu, da bi se izkazal kot ideološko nepredvidljiv povsem enako nedopustno in neetično sranje kot pritiskanje gumbov izključno na podlagi ideološke pripadnosti. To je le druga plat iste medalje. Nobene razlike ni v nesprejemljivosti rezultata med nerazmišljujočo in neodgovorno ovco zaradi strankarskega ritolizništva in med ovco, ki rine v danko javnosti na podlagi preverljivih populističnih trikov. Oboje nima zveze s trezno, odgovorno in objektivno presojo o vsebini! Srhljivo v naši deželi je to, da v tem primeru Mateju Toninu ni bilo treba niti enemu novinarju podat odgovora na vsebinskem temelju, če so ga k odgovorom že pozivali in se je sam odzval. Še huje. Med tistimi, ki so o tem dogodku pisali, nisem zasledila niti ene pripombe. Pri nas je povsem sprejemljivo, da smo vsi totalno ideološko populistično zadeti in o ničemer ne podamo nobenega vsebinsko relevantnega argumenta.

V tem primeru noben novinar ni Tonina vprašal, zakaj naj bi bilo sprejemljivo, da v danih okoliščinah inštitucija predsednika za razliko od večine ostalih državljanov, pri čemer nekateri že stradajo, ne zategne pasu vsaj kot akt solidarnosti, ker od tega izkupička država zagotovo ne bo imela kaj dosti. Nihče ga ni vprašal, zakaj se mu zdi ohranitev dodatka za samo inštitucijo predsednika dobra ideja. Zakaj meni, da bi bila sicer njegova pokojnina premajhna. V primerjavi s čim ali kom? Kako je drugod po primerljivih državah in s primerljivimi interpretacijami razmerij. Na kakšnih vsebinskih temeljih presoje. Zakaj bi bilo samoumevno, da podplačani policisti izgubijo še regres, inštitucija predsednika pa ostane nedotakljiva? In seveda bistveno: Ali tudi sicer o zakonih, ki se dotikajo vseh državljanov in v imenu državljanov glasuje na tako banalnih temeljih, kot je v tem primeru, in ali se mu zdi takšno obnašanje ustrezno? Na tem mestu ne razpravljam o konkretnem zakonu in ne nameravam niti izrazit osebnega mnenja. Gre za odnos do stvari in za dojemljivost javnosti, ki je očitno na nulti stopnji, ker tega infantilnega neodnosa s strani Tonina nihče ni problematiziral kot nesprejemljivega načina delovanja in ne – razmišljanja.

Mladost (ne mišljeno zgolj po emšu, ampak tudi z vidika vstopanja v nove sfere delovanja ali doživetja) in zaletava ambicioznost pač nista dovolj za to, da bi priplavali iz dreka. O tem bi bilo dobro po mojem mnenju, da bi razmslila tudi Barbara Rajgelj, preden se naslednjič brez potrebe diskreditira kot oseba, aktivistka in predstavnica vzgojnoizobraževalne sfere, s takšnimi bedastočami, kot jih je zapisala v kolumni, kjer v sarkastičnem tonu poje slavo lustraciji vseh politikov nad 35 let prosto še po eni populistični trenutno popularni floskuli o mladih, ki naj bi nas rešili pred politikantskimi zombiji, ker so pač mladi. Ne morem verjet svojim očem, ko berem take nebuloze v 21. stoletju. In to celo s strani nekoga, ki naj bi bil izobražen in celo aktivistično navdahnjen v smer človekovih pravic, pa take. A vseeno uspe vzudit občutek, da je treba razlagat osnove: “Ne, ne, ne! Ljudi se ne sodi po barvi las, barvi kože, po priimkih, po obliki nosu, po starosti, po spolu, po fuk preferencah itd., ampak po njihovem značaju, sposobnostih, mislih in dejanjih! Ne, ne, ne … flance o tem, kako nekdo pozna enega starejšega človeka, ki je tak pa tak in enega mladega, ki je tak pa tak, niso niti za v gostilno. To so zgodovinsko preverljivi škodljivi idiotizmi. Žal se bedaki, oportunisti in škodljivci skrivajo med mladimi in starejšimi. Potrebujemo kvalitetne osebnosti vseh starosti, ker obstajajo plati, ki jih mladi ne morejo dosegat, ker so mladi, in plati, ki jih starejši ne morejo presegat, ker so starejši. Stare pasti za otroke, ki ne ustrezajo nobenim osnovnim kriterijem za argumentirano presojo, kaj šele za sodbo, o čemer koli in komer koli. Po toliko kiksih in celo klanjih na šovinizmih, nacionalizmih, idiotizmih, banalizmih in drugih izmih, bi potrebovali v novem tisočletju malo zdrave pameti in predvsem volje za precej bolj omembe vredne razmisleke od kretenoidnih pavšalizmov, ki niso vredni niti kracanja po transparentih, čeprav se ravno na teh mestih najraje pojavljajo in celo ponarodijo. Žalost. Je pa grenko zabavno opazovat, kako tanka je meja med aktivizmom za in proti. Niti dvakrat ni treba zakašljat pod kapljicami solzivca sredi ulice po prizoru gorečega aktivista proti homofobiji ali za svobodo naroda, ko že sledi prizor istega aktivista, ki poziva k izbrisu blondinke ali k prepovedi do dela vsem osivelim.

V tej državi očitno ni treba niti v osnovi mislit kar koli o čemer koli nikomur. Politikom ne, novinarjem sploh ne, torej državljanom še manj. Ja, to je pa še bolj zaskrbljujoče od grenke pilule ideološke blaznosti, s katero je nadrogirana večina slovenskega prebivalstva vseh slojev, izobrazbenih struktur in pozicij v družbi. Pravniki, ekonomisti, kulturniki, podjetniki, novinarji, tovornjakarji, študenti, snažilke, politiki …. Nevermajnd. Zadeti in neprištevni. Izjeme le potrjujejo pravilo. Še dobro, da izjeme vsaj obstajajo, četudi so po logiki stvari večinoma ignorirane in nezaželene. Če ne prej, pa slej.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 11.01.2013 ob 19:38 pod Aktualno, Mediji, Politika, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

21 odgovorov na “DOSJE J&J V DEŽELI POLITIKANTSKE FANTASTIKE”
  1. lordwales - 11.01.2013 ob 20:54

    Kdo pravi, da se nič ne glede in okoli pkk dogaja?
    Dogaja se, dogaja!

  2. zenombie - 12.01.2013 ob 12:29

    “Never trust anyone over 30″ je bil eden bolj popularnih sloganov hippie upornikov. Čudovito se je obnesel, res: na oblasti očitno fotošopirana gerantokracija nad 60, v potrošni propagandi pa fotošopirani mladi sužnji pod 30.

    Iz takšne družbe se lustriram prostovoljno :)

    PS. zgodovinsko gledano so bili mladi skoraj vedno kanonfuter, tisti osiveli pa generali. Tudi zaradi puhlic kot je zgornja.

  3. Stric Marč - 12.01.2013 ob 12:38

    Če je bila burka Tonin zaigrana, potem NS ni podcenjevati. S to burko so pokazali, da njihova vojska ni enoglasna falanga ( kot npr. največja zavezniška stranka) in da poslanci niso le glasovalni stroj. To sporočilo bo še posebno pomembno v času novih volitev, če bi prišlo do slabitve SDS.
    Za oceno nemirov pa je malo prezgodaj. Na blogih in twiterju so že bolgo pozivi v stilu dobimo se na Kongresnem trgu, že dolgo krožijo razna pisma, ki pozivajo k demonstracijam in rušenju vlade, vendar je bilo vse le mlatenje prezne slame, dokler se ni zgodil Maribor. Opozicija, novi obrazi v čakalnici politike, so ščuvali narod proti Kanglerju zastonj, dokler jih z radarjem v javno zasebni španoviji ni udaril po žepih. Jankovič je zato takoj prekinil lisičenje. So pa v teh nemirih zelo različni interesi, ki jih skušajo odbori preusmeriti le v rušenje Janše. Le borbe za dosledno poštenje ni prav veliko. Mi Slovenci nismo tako pošteni, kot se delamo. V morali imamo več kriterijev: ena morala je za nas, druga za naše bližnje, tretja za prijatelje in zaveznike in četrta ( najstrožja) za naše nasprotnike. In silno smo prizadeti, ko vidimo, da nas, ki smo se imeli za solidni srednji razred, prehitevajo tisti, ki so bili enaki nam, ali celo nižji.

  4. zenombie - 12.01.2013 ob 13:14

    Primer Tonin res pokaže zakaj v politiki potrebujemo mlade obraze in neizgrajene značaje: lažje jih je voditi pač.

    Old age and treachery will beat youth and stupidity any time.

  5. zenombie - 12.01.2013 ob 13:42

    Se opravičujem za še en PS, vendar je kolumna Rajgljeve tako debilna, da stvari zaradi šoka možgan prihajajo s časovnim zamikom.

    Barbara Rajgelj bi rada da tisti 35+ sestopijo iz mest političnega odločanja. Draga Barbara, vsako družbeno odločanje in delovanje je tudi politično in ima politične posledice. Le tisti izločeni iz družbe niso na mestu političnega odločanja. Torej mrtvi ali pa sužnji po staroveško ali novoveško.

    Eden bistvenih razlogov zakaj so bili včerajšnji protesti v Ljubljani relativno uspešni je bila ekipa protestivala, ki je najprej z spektaklom smrti in zombijev, potem pa s popom in kulturo prevzela pobudo in proteste oblikovala. Tam pa se očitno ne delijo po starosti, sivosti in generacijah.

    Želim ti le to, da bi na tistem odru včeraj morala prebrati svojo kolumno in da se ti to ponavlja kot nočna mora, dokler ne dojameš. Le to.

  6. Simona Rebolj - 13.01.2013 ob 01:05
    Simona Rebolj

    @lordwales:

    Dobro jutro in lahko noč.

    @zenombie:

    Seveda. Poanta je vedno v načinu, kdo, kako in zakaj. Mlad ali star. Sicer je jasno, kar se tiče mladih kot uporabnih ubogljivih kanonfutrov. Sami se takšni najbolj ponujajo. Zato je pomemben način rekrutiranja novincev in na drugi strani rekrutiranja in ohranjanja modrih z izkušnjami (in ne bleferjev, ki so nekoč kot mladi na enak način prihajali do pozornosti z blefom in upogljivostjo), kakršnih mladi pač imet ne morejo.

    Popolnoma razumem tvoj vzgib, da še kaj pripomniš, tudi po konkretno prebrani kolumni … hehe … Jaz sem jo takoj prebrala še enkrat zaradi presenečenja, da je kaj takšnega mogoče, ker sem pomislila, da morda nisem dobro zaznala kakšnega satiričnega ali vsaj sarkastičnega podtona v slogu. Pa je bilo res samo to, kar je bilo. Še posebej me je fasciniral izbruh zaradi njenega aktivističnega predznaka osebnosti. Prav šolski primer slabega stranskega učinka borbenega duha z dobrimi nameni kakopak. Tako šolski, da je kar težko verjet, da gre skozi.

    @Stric Marč:

    Mislim, da burka ni bila zaigrana. Vsaj nisem zasledila nobenega indica, ki bi kazal na to. Zaigrana je bila v kakršnem koli smislu kvečjemu od Tonina. Kupila bi tudi zgodbico, ki se je nekje pojavila, da se je tipček preprosto zmotil pri glasovanju, potem pa iz tega skušal naredit nekaj več. Vendar tudi temu ne polagam pozornosti, ker nimam oprijemljivih razlogov za to. Sicer pa stranka kvečjemu je pokazala, da pričakuje ubran glasovalni stroj, sicer ne bi glasovali o tem, ali naj odpeketa, ali lahko ostane. Ne bi bilo potrebe za sklicevanje posebnih sestankov. V vsakem primeru se mi zdi pa bistvo v tem, da je naredil burko z upanjem na slavo s pomočjo sledenju zdrajsani populistični floskuli, s katero pa niti ravnat ni znal spretno, če že. Je pa res, da so popadali na izpitu, kot je zapisano, predvsem zastopniki javnosti.

    Ja, vem, da so krožili zapisi, pozivi itd. Saj še kar sledim (tudi po FB, čeprav osebno profila nimam, no, prepoznavnega, ampak sledim kot neprepoznaven vohun … hehe). Ampak saj ravno v tem je fora, da dokler ni bilo radarjev, se ni zgodilo nič. Dogajanje brez efekta. Očitno nekaj ne štima z načinom, še mnogo več pa ne štima z mentaliteto, ki res ni kaj drugačna tudi pri povprečju vox populija kot je stanje duha in mentalitete porazno v naši politiki. Janković je demagog, ki je dovolj dober s svojimi blefi, ker je povprečno stanje pri ljudstvu, kakršno je. Zdesetkano. Čeprav prozoren, je dovolj dober za naše razmere. Lisice seveda ne koštajo nič. Kako je župan J bolj spreten od Kanglerja, sem napisala. Misliš, da se on boji, da ob morebitnih ponovnih volitvah ne bi bil izvoljen za župana? Zaenkrat še ne. Misliš, da se Janša boji za svoj položaj ne glede na volitve? Niti ne. Tudi če ravno ne bi zmagal, bo imel dovolj, da sebe obdrži, kar je bistvo vsega. In za to stanje je odgovorna tudi in predvsem družba. Katera družba pa? Civilnodružben intelektualni potencial, ki je pri nas že davno in kmalu po osamosvojitvi umrl in se je le zgolj nekaj dobičkarjev po posameznih strokah prislinilo levemu ali desnemu politikantstvu. S tem v paketu so delovali tudi mediji in narod je doživel stanje lobotomije. Govorim o nivoju povprečja, ki pač pri teh zadevah v okviru sistema kvazi demokracije največ šteje, kar s etiče ključnih odločitev o državi in državnikih, ki nas zastopajo. Danes je pri nas že težko kateri koli kvalitetni osebnosti prebit zid tudi do src ljudstva, ki ga večinoma sploh prepoznali ne bi, kaj šele, da bi se težko prebil čez zidove teh, ki pri koritu branijo svoj položaj z dolžniki njihovim uslugam po celotni sferi. In to je ta problem, da ni dovolj borbe za dosledno poštenje. Zame to, da tega ni dovolj, pomeni, da se ne dogaja še nič. Predvsem zaradi tega, kar si zapisal, o naši morali in vaši morali. Zato v sklopu teh demonstracij tudi vlada hud problem, ker ni nekih skupin in oseb, ki bi pridobile nek renome spoštovanja in posebne pozornosti in bi lahko prevajali pošteno voljo v dobrobit ljudstva kot rezultat zahtev demonstracij. Vesna Vuk Godina je napovedala, da se bodo bojda kmalu pojavili neki obrazi in imena. Huh! Težka bo. Bodo to novi obrazi, za katere ne bomo imeli razloga za zaupanje in bomo upravičeno paranoidni samo gledali, kaj bi pa ti radi – bi bili radi naši novi profiterji, ki se bodo postarali ob koritu? Ali bodo relativno stari obrazi, za katere nas bodo prepričevali, da se še niso dovolj angažirali, da bi jih lahko takoj s paradižniki nagnali domov … hehe … Zaenkrat jaz na primer ne vem, komu ali čemu bi izrazila podporo, ker ne vem, kaj je za tistih nekaj zahtev, ki krožijo. In komu neki bi naj predložili zahteve, če se ne oblikuje nova stranka? Nikomur. Torej čakamo noro uspešno novo stranko. Niti žblj še ni od tega. Kar se zahtev tiče, pa obstaja glede na vse priloženo že v osnovni obilo dvoma v zadostno mero odsotnosti naivnosti. Ne vem, zakaj bi se ob takšni situaciji veselila čim več neposredne demokracije. Čestitam vsem tistim, ki uspejo imet toliko vere v povprečje in povprečno stanje našega ljudstva, da vidijo pomlad v neposredni demokraciji. Jaz vidim to, kar vidim ponavadi po volitvah. Katastrofo od presoje, nivoja in mentalitete. Bojim se, da neke optimistične angažirane skupine vidijo pomlad, ker gledajo drug drugega in si verjamejo, pri tem pa morda pozabljajo, da jih je samo deset in da tudi če verjamejo v zdravo pamet 5000 podpornikov na FB to ni številka za posebno vero v neposredno demokracijo. Kot da so pozabili na določene rezultate referendumov v preteklosti. zanekrat zaznavam preveč vznesene naivnosti. Osebno menim, da brez dela ne bo nič. To pa pomeni angažiranja primernih posameznikov, ki bodo pripravljeni tudi odlomastit v politiko in dokazat, da zmorejo in znajo rekrutirat in privabit kvalitetne osebnosti in ne le tokrat pač nove svoje prijateljčke, ki bodo takšni in drugačni, a spet pač naši. In potem se lahko zelo počasi oblikuje drugačno vzdušje in odpira prostor za to, kar trdimo, da bi radi. Tudi znotraj civilne javne sfere, ki je enako pomembna kot parlamentarna. Potem bi morda s časom celo zrasel lahko na trgu kakšen kvaliteten, objektiven in politično nekontaminiran časopis, če se malo pohecam z vso resnostjo. Ampak naklado bi lahko imel šele takrat, ko bi se že rahlo dvignil povprečen nivo ljudstva in bi se levo desna patologija že vsaj zazdravila, če že ne pozdravila. Osebno bi se z veseljem kot član priključila skupini, ki bi pokazala, da vsaj skuša razumet, kakšna je situacija in kako je potrebno ravnat. Vznesenost in silne emocije v imenu dobrega me lahko samo dodatno strašijo ali pa vsaj žalostijo. Znani prizori.

  7. Tomaž Majer - 13.01.2013 ob 03:41
    Tomaž Majer

    samo glede tonina beseda ali dve. kar si zapisala ima seveda poanto, ampak žal ne v razmerah, ki nam vladajo, kjer pač taki argumenti nimajo nobene veljave, ker razumnost v slovenski politiki pač ni vodilo.

    v tej konfuzni zgodbi glede tonina je meni jasno nekaj. tonin je tu samo “simptom bolezni”. to, kar se je on šel ne govori toliko o njem samem, ampak o tem, kaj se dejansko pri nas dogaja.

    če je tonin res videl poanto v tem, kar je naokoli razlagal, potem to pomeni, da je v tem primeru res šlo za glasovanje za ali proti kučanu (tega se tonin pač ne bi mogel kar sam izmislit), ne pa za ali proti vsemu tisemu, o čemer bi se moralo glasovati.

    tako da primer tonina je zame zanimiv ravno zato, ker razgalja dejansko mahinacijo političnega odločanja. skratka, navzen se je morda res glasovalo za ali proti neupravičenim privilegijem, za ali proti varčevanju itd., dejansko pa je šlo za ali proti kučanu in tonin je to s tem svojim šovom očitno naivno priznal.

  8. Stric Marč - 13.01.2013 ob 10:06

    Nimam pravih besed. Lahko ti samo prikimam.

  9. blitz - 13.01.2013 ob 14:12
    blitz

    Uau, Simona. Kapo dol. In hvala, da si nalimala tale link do Rajgljeve? Ni čudno, da je naš izobraževalni sistem na psu.
    Za tole kolumno bi si gospa pravičnica zaslužila “zlati svašta p…. rodi znak republike Slovenije”. Redko sem vulgaren, ampak take kozlarije ne bi vkup zbastlali niti največji veleumi PS in SDS, pa če bi cel vikend složno skupaj gruntali. In takale izobražuje našo prihodnost, njen pogled pa očitno ne seže preko tistih 0,001 promile, ki jih pač pozna. In ki so seveda vsi najbolj brihtni in najbolj pošteni in delovni, kar nas je…

  10. Gregor - 13.01.2013 ob 14:42

    Hmm,… jst sicer ni sem ravno zadnji krik političnega dogajanja. Ampak po prebranem. Kaj pa če se je majstr zmotu pa narobe oddal svoj glas ?

    Saj jasno ne bi lih pljuval v javnosti: ”Veste tlačanska gospoda zmotil sem se”

    G

  11. titud - 14.01.2013 ob 11:29

    @ simona ‘Tako dobro so se namrežili v zadnjih desetletjih, da se politikom sploh ni treba posebej trudit več vplivat na medije, kaj šele podkupovat kogar koli. Baza “aktivistov” je natrpana do roba in čez.’

    To bi bil lahko razlog, da se politikom sploh ne zdi vredno najet osebnih računovodij, ki bi jim vse svoje prihodke/odhodke sfrzirali tako, da jim formalno pravno ne bilo mogoče ničesar protizakonitega ali vsaj potencialno okuženega najt. Jih očitno ne skrbi ne konkurenca, ker se medsebojno držijo v šahu, niti formalno neodvisne komisije, za katere ’se itak ve’, da če kaj najdejo, se je to nekaj sicer objektivnega takoj kontaminiralo s subjketivnostjo s samim aktom najdenja (v skladu z kavntno fiziko, da se nek pojav določi šele s subjektom, ki ga opazi).

    Drugi razlog bi lahko bil, da je tako pajdaštvo pravzparav le hrbtna plat globoke osebne paranoje, zaradi katere se je pajdaštvo kot sistem sploh vzpostavilo. Zaradi nje svojih osebnih financ pač ni mogoče zaupat nikomur, ker v osebno zvestobo v sistemu pajdaštva zaradi interesov pač ni mogoče 100% zaupat. Pravi maficijec tipa boter je Sonya dolga leta vzgajal kot posinovljenca in mu nudil najboljšo možno sistemsko izobrazbo. Taka investicija v zaupanje paranoikom v sistmu pajdaštva, ki so ga ustvarli prav s svojo paranojo, niti na kraj pameti ne pade.

  12. Simona Rebolj - 14.01.2013 ob 18:42
    Simona Rebolj

    @Tomaž Majer:

    Se popolnoma strinjam, da gre pravzaprav za simptom celotne slike, kakor se pri nas dogaja. Ne samo v politiki, ampak tudi z medijsko pomočjo, kar se nivoja in stopnje pričakovanja tiče … kot sem zapisala. Skratka, vse je povezano eno z drugim. Tudi t. i. opinion mejkerji, povprečna mentaliteta plebsa (ki se lepo, a ne v celoti, pokaže tudi na volitvah, ob referendumih itd.) itd.

    Zlahka je verjeti, da je šlo pri glasovanju v glavah prenekaterih za ali proti Kučanu, vendar še vseeno ostane vsebina. In Tonin tega debilovanja ni presegel, ampak ravnal enako … le da z druge strani vogala. V kolikor poslanec presodi, da je glasovanje tako povezano in zlorabljeno z obstranskim pomenom ideološkega bockanja in ne konkretno z vsebinskim ter da je to tako pomembno v primerjavi s tem, da sam preprosto lepo glasuješ glede na vsebino po svoji vesti, potem je bolje, da se glasovanja poslanec vzdrži (ker meni, da si ne more ustvarit dovolj objektivnega mnenja, da bi glasoval). In ravno v tem primeru se je to tudi zgodilo. Veliko poslancev se je vzdržalo glasovanja. Ampak tega ne bo storil tisti poslanec, ki hoče zablestet pred kamerami in zagnat hrup. Zato v Toninovem dejanju ne vidim drugega kot vzbujanje pozornosti in dvojno zlorabo glasovanja v parlamenti v populistične namene. In seveda ob tem večjo polomijo od njegovega bizarnega poskusa bit za 5 minut Pahor, da so mu novinarji brez enega ustreznega vprašanja to dovolili izpeljat brez omembe vredne opombe oz. podvprašanja. Peskova je raje globoko vzdihnila, ko je otresel puhlico o koncu maščevalne politike (medtem ko se je seveda spet klalo za zaveso), namesto da bi postavila najbolj preprosto vprašanje o tem, kaj sicer misli o tem zakonu in ali bi ga podprl, tudi če se ne bi šel populistične burke, ki neposredno z zakonom veze nima. Zato se je pobalinsko lahko šel v miru zagovarjat pred stranko, češ, uveee, saj ne bi tega storil, če bi vedel, da bo vojna … jah, priden fantek, no.

    @blitz:

    Hvala. Sem že vajena, verjetno kot tudi ti in nemalo nas, zasledit takšne in drugačne bizarnosti, kaj šele kontradiktornosti po kolumnah, tako da niti kaj dosti ne uspem trznit več. Ampak tole je bil pa čisti presežek … hehe … In če posplošim in se vprašam, ali je glede na najbolj ambiciozne predstavnike, ki izvirajo iz fdv kotla in se politično ali medijsko noro angažirajo, sploh še mogoče bolj oblatit ta vzgojnoizobraževalni center, bi rekla, da je mogoče zgolj zato, ker nikoli ni nič tako slabo, da ne bi moglo bit še slabše.

    @Gregor:

    Na to sem replicirala v komentarju stricu marču kot omenjeno možnost. Možno je vse, samo ni oprijemljivih razlogov, da bi temu verjeli. Bistvo pa je, da tudi če se je kaj takega zgodilo, je nadaljnji spin izpeljal enako banalno, neustrezno.

    @titud:

    Oba razloga, menim, da igrata vlogo in si jih dobro opisal. Pa še kakšen tretji je zraven. Je pa tako, da ko stvar zafunkcionira, se vse dogaja že vsaj na pol v nezavesti. Ni več razmišljanja o pomenu, zakaj in kako, ampak kar nekako spontano prišleki povzemajo okoliščine, kot da so njihove in so takšne optimalne. In v tem vzdušju se kalijo. Hočem reči, da prihaja do simptoma, ko se prepričan in aktiven, sploh ne zaveda, da je podkupljen ali zaveden ali … Ni sploh prišlo do tega momenta, kaj pomeni razmišljat s svojo glavo in prepoznavat ustrezne ali neustrezne vzorce delovanja, ker v bistvu nikoli ni bil zunaj kroga, prosto po metafori, kako človek, ki je samo v gozdu, ve, da je v gozdu. Te procese sem imela priložnost opazovat, ko smo bili še mladunčeti. Takrat seveda nisem vedela še, kaj opazujem in da sploh kaj opazujem. Zdaj, ko gledam nazaj, lahko vidim, kakšne samo po sebi umevnosti so se dogajale v glavah in konkretno pri takrat še mladih, ki so vse vedeli, kaj in kako je prav, kaj je za njih samo po sebi umevno itd., kot so menili tako ali drugače, bolj ali manj, angažirani starši. In naši starši so bili v to kolo zavrteni seveda, ker so kolo ustvarjali. Naša generacija se je bila pa prisiljena prebudit iz tega sna in puberteto zaživet v drugačnem svetu, ne da bi se takrat tega bili sposobni sploh zavedat. In to je ta “izgubljena generacija”, kot se rado reče. In na tej točki so se začele odvijat povsem hamletovske drame o biti ali ne biti. To je bila prelomnica, ko si bil za razmišljanje s svojo glavo lahko “kaznovan” s strani staršev (ne le v smislu konkretnih staršev, ampak tudi generacijsko gledano) na način, pa pojdi po svoje, če misliš, da zmoreš in znaš. Pot je bila pa neznana in nisi mogel znat nečesa, o čemer tudi večina staršev ni vedela nič, niti hotela vedet kaj dosti. In tako se je začela odvijat žalost oportunizma in konformizma na eni strani ter bitke za preživetje na drugi. Do razmileka o kvaliteti življenja sploh nismo še prišli, ker smo še vedno disfunkcionalne in zatravmirane familije brez ustrezne terapije, ki naj bi jo omogočila tranzicija, pa je seveda ni. Kolektivno gledano.

  13. titud - 15.01.2013 ob 11:10

    Sistemsko samozaujčkani fantje 50 + so se pač znašli v situcaiji, ki jo je bila vaša generacija prisljena dat skoz v puberteti. Zato jih lahko razumeš. Če se prav spomnim, se je v Sloveniji v času vaše pubertete prelomilo, ko ni bilo več samo po sebi umevno, da je admiralu Mamauli narodna armija gradila vilo (Mamula go home). Mamula je bil simbol tistih, ki na račun vseh poskrbijo zase, ne poskrbijo tudi za vse ali vsaj za dovolj drugih. Razjebal je lik dobrega očeta, ki ga je pred njim simboliziral Tito, vi ste znašli v vakuumu, tisti, ki s(m)o ga vam ga ustvarili s tem, da s(m)o se začeli gužvat za izpraznjeno mesto prestola kot mesta na račun vseh s sicer morda iskernim namenom, da bo s tega mesta bolje kot je poskrbel Mamula poskrbljeno za vse. In bi morda tako tudi bilo, če bi vam vsaj sproti polagali račune. Ker vam jih nis(m)o oz. vam jih ni bilo treba, ker ste bili prešibki ali preveč odvisni/konformni, s(m)o na vaš račun poskrbeli zgolj zase. Odrasli ste brez lika dobrega očeta, zato je to mesto (p)ostalo za vas pomensko prazno. Razkrojeno do mere, da sploh ne rabi vašega pritiska niti formalbnega razloga, da bi se sesulo. O(b)stja le še po inerciji, kot tisti žižkov kojot iz risanke, ki teče naprej po praznem prsotoru nad breznom in pade dol šele, ko (če) opazi (ali mu kdo samo namigne), da je že zdavnaj izgubil trdna tla pod nogami…

  14. AndrejM - 30.01.2013 ob 12:24

    Bom komentiral tisto mnenje, da so danes v prvih vrstah tisti, ki ne pomenijo “nič”. Ja, na videz, ker so medijski prostor zasedli eni in isti. Miheljak, Turk, Šturm, Jerovšek, Miha Kovač, Štuhec, Lahovnik, Bogomir Kovač, Tajnikar pa še kakšen patron bi se našel so praktično edini, ki vse vedo o vsem in se pojavljajo v vseh medijih. Potem pa naj bi veljalo sem viden=nekaj vem in znam. Vsaj v očeh povprečnega Slovenca. Pa ni tako. Ogromno ljudi nekaj ve in zna, pa ne pridejo v medije. In če se bo ustanovila popolnoma nova stranka z neobremenjenimi novimi kadri, bo neuspešna, ker bodo ljudje raje glasovali za stare preizkušene neuspešne modele. Žalostno, a resnično.

  15. Simona Rebolj - 30.01.2013 ob 23:31
    Simona Rebolj

    @AndrejM:

    Ja, točno tako je to. Majhnost v logiki stvari. Tisti, ki se med seboj poznajo, medijci in željni oblikovalci javnega mnenja, dobijo neomejen dostop do medijev. In potem se ljudi navadi na prijatelje, pa je rešen problem. Potem se ne le ljudje, ampak tudi novinarji nasploh navadijo na tiste, ki so pri roki … hehehe … Kje najti nove, druge. Hudo se je treba potrudit, čeprav obstajajo, seveda. Gostilna press.

    In ja, ljudstvo je ujetnik navad in razvad. Tako je najbolj enostavno. Sicer je treba spet s svojo glavo žrtvovat kakšno minutko in nekaj energije, da se pozanimaš, kdo je kdo in zakaj itd. Povprečna oseba pa raje voli, kot misli:)

  16. Rado - 31.01.2013 ob 01:30

    Pizdenja čez KPK ne bom komentiral, ker pretiravaš kot običajno. Pri analizi spornega poslovanja Jankovića si šla globje, kot pa ti dovoljuje tvoje poznavanje ekonomije oz. poznavanje veriženja z nakazili sem ter tja. Mimogrede, pri Jankoviću je bil bolj poudarek na klientelističnem poslovanju, kot pa na posedovanje gotovine brez porekla za kar gre pri Janši.
    /Da ne bo nesporazumov. Tudi sam sem mnenja, da morata oba iti./

    Kot sem rekel, bolj sem prišel pokukat, kaj boš zapisala kritičnega o Bratovškovi. Vem, da te uspešne ženske iritirajo (Mavec, Kresal, . . . Tanje tokrat ne bom omenjal) zato kar čakam na tvoje rafale. Vem, da ne moreš iz svoje kože.
    LP R.

  17. Simona Rebolj - 1.02.2013 ob 00:36
    Simona Rebolj

    @Rado:

    Ja, okej, spet si začutil potrebo, da prideš sem demonstrirat, kakšen kreten si. Bolje bi bilo, da bi si skuhal kamilice, si zavrtel najnovejši hit uspešne Tanje Žagar in z mlahavim v roki zadremal.

    O poznavanju ekonomije se pač ne mislim pričkat z nekom, ki konstantno dokazuje, da itak pojma nima o ničemer in tako skopo in plehko dolgočasi sebe in druge tudi na svojem blogu. Seveda pri Jankoviću ne gre samo za nakazila sem in tja, ampak tudi za utemeljeno sporna nakazila sem in tja ter na utemeljeno sumljivo koruptivna pota pridobivanja koristi in zlorabe položaja, pa tudi izvor določene vsote premoženja po KPK, ki ga je v gotovini položil na svoj račun, je ostal nepojasnjen.

    Uspešne ženske me ne iritirajo prav nič, ampak jih spoštujem. Je pa res, da osebno ne dojemam za uspešne ženske plonkarc, ki so zaradi goljufij zafurale možnost uspeha, ker očitno niso bile, kar bi želele bit (Mavec), niti propadlih političark, ki uspejo v najkrajšem možnem času potopit nekoč dolga leta največjo parlamentarno stranko in se vrnejo nazaj na delo k možu v pisarno. Jebi ga. Imaš pač bolna merila, ampak ne sekiraj se – trenutno bi lahko rekli, da si pač tipičen Slovenec očitno, zato pa smo, kjer smo.

    Ne pišem negativno ali pozitivno kritično o ljudeh, ki na določenem položaju sploh še niso imeli priložnosti pokazat nič posebej omembe vrednega, pa če se pišejo Bratovšek ali pa Bratušek. Preden sesuvaš idiotizme, poskusi za začetek vsaj priimke najbolj izpostavljenih politikov v državi prepisat ustrezno. Kronično patetičen si in, ja, ne moreš iz svoje kože. Ne morem in nočem pomagat, pa če si še tako že leta želiš.

  18. Rak - 2.02.2013 ob 21:18

    Skoraj bi spregledal tvoj prispevek,…. in bilo bi mi žal. Ampak v “priljubljenih” občasno poklikam tudi tiste blogerje, ki se v preteklosti že nekaj časa niso oglašali, a so njihovi prispevki daleč nad povprečjem, komentarji in komentatorji pa sila zanimivi. O vsebini tokrat ne bom kaj dosti komentiral, nekje se s tabo močno strinjam, nekje ne, verjetno zaradi mojega “navijaštva” določenemu politiku, ki mu zaenkrat še vedno verjamem, da se trudi tudi za “narodov” in ne samo svoj blagor, a največji mestni šerif v Sloveniji to zagotovo ni.
    Seveda z nestrpnostjo pričakujem na kulturni praznik, ko se bo zagotovo pokazala vrednost naše ne/kulture, izražane na tak ali drugačen način. A po njem se boš pa verjetno ja še kaj oglasila, pa se spet beremo.

  19. Gregor Kerpan - 2.02.2013 ob 22:48

    Mislm … A se morte nekateri prov skoz prepucavat med sabo še u teh letih ? Niste še ignore gumba najdl v vseh letih al pa mal realnih tal pod tačkami? A ste tok hudo fukotožni … Pa kok ste stari porkodijo, bi rekla moja stara nona.

    Pa huj ste k tazadne smeti. Prov dobesedno. Pun mi je qurac tega vašga intelektualnega drkanja, jebanja, podjebavanja, pošiljanja, ocenjevanja na vsakem blogu a sami mate tanajvečje probleme očitno. Dejte mal zadihat pa mal se sprostit, če ne pa pejte mal u hribe mal si zluftat te prenapete možgane. Pa glejte, da nad 1000 metrov, ker tm je saj vse dovoljen. Al pejte pa mal v vrtec se kšnih novih stvari učit od 5 letnikov. Pa kdo vas doma prenaša tok dosadne pa polne enga pritlikavega in zajedljivega drkanja.

    Pa velja za avtorja, ki se sploh spušča v debato na takšnem nivoju in za komentatorje k pridete mal pofirbcat, če je kej novga pr ‘’stari” Simonci. Če se pa še s takim postom ne znate poistovetit vam pa tud ciprese ne morjo več pomagat.

    Da se podpišem še z priimkom, da boste vedl kdo vam lepe pozdrave pošilja…

  20. Simona Rebolj - 8.02.2013 ob 21:42
    Simona Rebolj

    @Rak:

    Me veseli, da prilikaš, kadar še uspem kaj naklikat na svoj blog.

    Sicer pa … vem, kar se tvojega “navijaštva” tiče, menim, da obstaja problem, ker narod, kaj šele država, v primeru tega politika ni blagor posameznikov, ki tvorijo skupino, ampak je narod neosebna entiteta, ki tako ali drugače lahko služi državi (ki je pa sploh umeten konstrukt). Država je samostojen pojem, ki ne upošteva sam po sebi človeka oziroma ga razume kot služabnika pojmu, ki tvori sistem po mentalitetni potrebi (ideologiji) in vlaga v državni sef. Če gre državi dobro ali bolje, pomeni, da gre dobro ali bolje narodu. Žal to (bdp) lahko pomeni tudi, da skupek posameznikov žre travo, kar ni nič hudega, saj nič ni bolj svetega od žrtvovanja za državo. Država ni v vlogi služenja in spoštovanja človeka po človeku, ampak človek dela za namišljen pojem – državo.V glavi težkokategornega patriota je to bolj sveti pojem od žrtvovanja za boga. In to je strašljiva patologija, ki je med drugim osrednji element vsake diktature, ki se vedno na tak način prikrade in razbohoti. Diktator, veliki vodja, postane maskota države. S pozivi ljudem, naj podprejo državo in obvestilci, da je edini rešitelj države kakopak ena oseba – kult osebnosti, se začne lahko le veliko sranje za ljudi, s tem tudi za državo, ker država so ljudje. Skratka, če bi bilo Janši kaj mar za državljane, pa tudi za državo, ki pomeni le dom državljanom, bi nemudoma odstopil, da bi le zadeve tekle dalje (tudi projekt slaba banka, kar jemlje za talca, kot izgovor za muke, ki jih zdaj prenaša), na čelo stranke bi stopil nekdo drug, on bi še vedno bil lahko glavni mentor in svetovalec potez, če ga tako skrbi, a ne. Ampak to je nemogoče pričakovat od osebnosti, ki je prestopila rob patologije, kjer država pomeni njegov dom, on pa edini in ključen steber naroda. Pa koliko krat v zgodovini, zaboga, bomo te oblike patologije še pestovali na vrhu države?!

    O šerifu ni nobenega dvoma, se strinjam. Ampak šerif se je premeteno umaknil v tišino, ker zapufan se ne more rešit iz okov nesprejemljivega delovanja, zato še v tišini mora spuščat na plano razne Sedeje na čelo pomembnih podjetij, čeprav mu to le desetka ugled in s tem odmerja zadnje minute. Vendar je očitno prisotnega še toliko nekega sicer pokvarjenega mentalnega zdravja, da se človek zamrznjen skrije pod mizo in upa, da morda vendarle potres ne bo rušilen. Je patetično, ampak vsaj ne tako patološko obsedeno kot to, kar zganja Janša. Vesela sem, da je prišlo do kraha, čeprav smo pravzaprav na robu male državljanske vojne, kar ni nič nenavadnega, ker starih ran nismo zdravili, samo prekrivale so se. Je pa Janša totalno izgubil igro. Ta izguba nima veze s tem, ali bi mu uspelo ohranit svoj položaj ali ne (ohranil ga itak ne bo, pa četudi zaradi tega zažene vojno). On je že gotov. Kot osebnost namreč! Kar govori in počne v teh kriznih dneh, je namreč razgaljenje njegovega značaja, ki milo rečeno ni ustrezno priseben in teh simptomov na čelu države se je treba čim prej rešit. To nima nobene zveze z domnevno pozitivnimi in dobronamernimi načrti in vizijo katere koli stranke. Lahko bi jo izpeljevali, samo Janša se mora umaknit v ozadje. Pa ne gre! A ni to zanimivo. Meni niti ne, niti rpesenetljivo. Je pa srhljivo.

    @Gregor Kerpan:

    Hough!

  21. Rak - 13.02.2013 ob 20:51

    Simona, hvala za tvoj obširni odgovor, mi je dal malo misliti.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !