Simona Rebolj

« | | »

VIKTORJI 2012 – provincialna vrtna veselica v večernih toaletah

17.03.2013

Glede na to, da sem podelitev viktorjev pokomentirala že dvakrat v preteklosti, si niti nisem nameravala tokrat pokvarit večera z ogledom prireditve, ker je preveč obskurno sramotna s skrajno neokusnimi nominacijami in še bolj želodcu neprijaznimi “gemišti” v kategorijah. Zagotovo se do danes ni spremenilo nič, torej ni nič novega, kar bi bilo vredno omenit. Pa sem zavoljo družbe že ob večernih poročilih vseeno občepela na fotelju in s pomočjo mazohistične plati narave in klepeta vztrajala do konca predvsem zaradi radovednosti, kako daleč gre takšno sranje sploh lahko. Največji sado mazo žur se je namreč začel šele okrog 22.00, ko se je zdelo, da tega bala sramote naroda s pentljico glamurja na idiotski frizuri, zaboga, ne bo nikoli konec, in da bo tortura v imenu medijev in humorja trajala dlje od podelitve oskarjev, ki se vlečejo precej bolj upravičeno predvsem zaradi številnih predvidenih nagrad, ki so po kategorijah pač neobhodne. Pri nas se pa neko obredno slavljenje v veselje tistim, ki producirajo najbolj maloumne produkte, razen nekaterih izjem, ki večinoma obstajajo že od nekdaj in pobirajo nagrado vsako leto, ker so brez konkurence na minornem polju treh ostarelih ovac, vleče skoraj tri ure, ker je treba očitno podelit honorar čisto vsakemu komiku, ki kdaj zakašlja v Sloveniji. In zmanjka prostora za vsaj kakšen glasbeni nastop več od zgolj treh, kar je edini del prireditve, ob kakršnem se letos nisem počutila niti za minuto nesramno poniževano. Obsedeno!!! Patološko!!! Bolno!!! Zaskrbljujoče!!! Pa mi ni žal, da sem vztrajala, ker sem res šele pri koncu dobila odgovor na vprašanje, kako daleč je mogoče zabrest v govno na našem terenu. Res gre globoko. Tja do vriskanja o posebnih dosežkih za ubožne na duhu. Brez trohice zdravega atomčka sramu, ki človeka varuje pred samim seboj, kadar, revež, ostane brez atomčka zdrave pameti in duha.

Najboljši “vic”, ki je bil serviran, je postregel Vid Valič. Ker je bil v kontekstu z “mediji po slovensko pač” in duhovit, ker je vseboval zgolj apel na resnico. In to je bil tudi edini vic, ki je bil takoj za vsak slučaj pospremljen z “ne, sej se hecam, no …. hvala, hvala, hvala …”. Ja, res je štala, hvala se pri nas pod mizo vala, ker se vala kurba mala. Valič je ob prejemu viktorja bleknil, da se zahvaljuje tistim štirim, ki so glasovali, od desetih bralcev Stopa. Ja, lepo. Prireditev je namreč napihnjena v domnevnem pomenu le s tem, da se sploh predvaja na TV ekranih (ne pa na primer podelitev nacionalnih nagrad za filmske dosežke) in da se vse skupaj lahko odvija v CD-ju, je opremljeno z rdečim tekačem in bejbe se potrudijo za toaleto. Ob kravalu za prazen drek javnost lahko malo pozabi, da vse skupaj poteka v organizaciji revije Stop z zavidljivo naklado za znoret od navdušenja seveda. Kar sploh ne bi bil takšen problem, če se ne bi nagrade po volji domnevnega občinstva podeljevale na podlagi pošiljanja kupončkov s strani tistih, ki se jim kaj takšnega neznosno ljubi počet in dejansko kupujejo revijo Stop, verjetno še najbolj z namenom, da imajo na mizi spored. Zlata navada iz starih časov. Zanimivo bi bilo preverit, za kakšno populacijo ljudi gre. Da so za kupončkanja in glasovanja najbolj zainteresirani najbolj zdolgočaseni ljudje in motivirani predvsem tisti, ki se počutijo celo življenje ogroženi, ker se zavedajo, kako abotno slab okus imajo, pa želijo podpret in popeljat do nekega priznanja tiste, s katerimi se najlaže identificirajo, ni treba posebej omenjat. S komisijami v imenu stroke prosto po reku “negativna selekcija je zakon” seveda slika ni dovolj bolj obetavna. V Sloveniji smo pač vsi enaki na mestih, kjer je najmanj primerno. In naši mediji, v sozvočju s političnim in družbenim nivojem, ki tako rapidno pada, če je to sploh še možno, omogočajo izvajanje domnevno gala cirkusa iz tako obskurne vsebine! To je prireditev, ki me vsako leto bolj s svojim obstojem peha v minute tesnobe. In mislim skrajno resno. Po ogledu me je zajel val depresivnega počutja in sitnobe. Prijelo me je, da bi skadila polno škatlico cigaret naenkrat. Gandže na žalost nisem imela pri roki, ker bi si sicer zelo verjetno prvič po skoraj dvajsetih letih navila enega, da bi hitreje in lažje čim bolj trdno zaspala. Med kakšnimi retardoidnimi in provincialno nesprejemljivimi dosežki za 21. stoletje, ki imajo očitno monopol nad področjem, živim?! Kako lahko človek v takšnem vzdušju, s takšnimi prioritetami, v kolikor mu še uspe ostat priseben, kaj šele, če mu je mar za dosežke, sploh (pre)živi. Grozljivo. Kot da niso dovolj velik horor že goličarska narodnjaško veseljaška srečanja Zbora za republiko. Ne, podelitev viktorjev je tipičen dokaz, da problem zarukanosti pač ni zgolj stvar politike, ki se je aktivistično skuša neka domnevno zrelejša kritična masa ljudstva znebit, ampak le posledica povsem apolitičnega stanja stvari, ki zveni politično kdaj pa kdaj zgolj zato, ker je blejanje v imenu politike pač popularno v deželi brez okusa in temu primerno fašistoidno zatiralskega odnosa do vsega ustvarjalnega ter nivojsko sprejemljivega za evolucijo človeka na tem mestu in v tem času.

Kaj smo torej spremljali? Neke podeljevalce nagrad, ki jim je bilo večinoma lahko nerodno, pa so se vseeno skušali smehljat in bit sprejemljiv člen vrtca, kjer so se zataknili na videz odrasli ljudje. Grozljivo mora bit Katarina Čas, če se odločiš, da je za tvoj osebni blagor bolje, da se greš kazat na to obskurno fešto in moraš podelit nagrado za popularnost neki lokalno kvazi zabavni oddaji Gospodinje pojejo (nisem vedela do nominacij, kaj neki to čudo sploh je) s televizije TV Golica v kategoriji, kjer nas zraven ponižuje še oddaja Na zdravje! in v kategorijo totalno zablodela informativna oddaja 24 ur. Če bi kaj takšnega s podnapisi videl Martin Scorsese, ne bi gospodična verjetno nikoli nastopila v nobenem njegovem filmu niti za ubožno sekundico “close upa” lepih oči neke statistke z Balkana (al’ od kod že …), ker bi se lahko preveč ustrašil neprištevnih prebivalcev tam nekje za devetdesetimi gorami.

Skratka, celotna podelitev nagrad za nekaj, kar naj bi v naši deželi pomenilo dosežke, je odzvenela kot podelitev nagrade za tretjerazredno vrtno veselico nekje na deželi, kjer pač špilajo narodnjaki veseljaki, se na roštilju vrti linčan picek in afne guncata Batina s Pizdulo in podobni. Vrhunec zabave nekega nekoč obetavnega samostojnega plemena v razvoju, ki je žal nekje pod Alpami ostalo zanemarjeno, zaostalo in tako žalostno, da od smeha doživi infarkt, ko zasliši prdec.

Zahvaljujem se Borisu Kobalu, da je presenetljivo povedal celo neko duhovito preprosto zgodbo o zlatem nebu, ki še vedno in najbolj sije nad našo deželo. Vendar sam zgodbe očitno ne razume, čeprav si je vzel več kot preveč časa za razpredanje. Pustimo ob strani predvidljivo malenkost, da je izigraval butca, ki ne šteka, kaj je bilo pravzaprav narobe lansko leto na podelitvi. Ko je napletel svoj kritičen “manifest” o hinavščini politične korektnosti, je opozoril na problem strahu in lezenja v rit. Na primer strah pred izgubo službe. V prevodu strah pred bankrotom, strah pred pomanjkanjem vez in … spet bankrotom. Kobalov nastop je bil presenetljiv ravno zaradi tega, ker je bil na malo višjem nivoju od tistega, kar smo sicer vajeni. Že dolga leta se prodaja z najbolj zahojenim infantilnim kvazi humorjem, s kakršnim prispeva k retardoidnosti naroda, ki mu seveda hvaležno ploska. Prodaja ceneno spakovanje, ki ga je v naši duhovno, in ne le materialno, obubožani deželi najlažje precenjeno prodajat. Zakaj to počne? Se boji, da bo ostal brez angažmaja? Da bo bankrotiral? Leze v rit Mariu Galuniču, da mu ni treba prisilno shujšat, ker bi postal hladilnik prazen? Tudi kot direktor mestnega gledališkega kulturnega hrama bomo njegov prispevek pomnili predvsem po tem, da je MGL spravil na komercialen nivo, kolikor se je le dalo, glede na to, da ni šlo za nek na zaostalosti povprečja grajen zasebni po profitu hlepeč tretjerazreden teater špasa. To je bil njegov izjemen prispevek h kulturi in tisto, kar mu omogoča Mario Galunič, ker je TV poprarija po logiki stvari obtičala v zgodovini. Kobal je očitno le eden izmed tistih na naši “sceni”, ki se trudi skrajno korektno pristopat do ubogih na duhu, da ne bi ostal brez dela in plačila v tej jebeni provinci. Verjetno niti ne premore talenta, da bi od sebe iztisnil kaj več, pa je zato ravno Slovenija obljubljena dežela zanj, kot za vse ambiciozne kalibre njegovega tipa. Politikantska antijanševska konotacija je pravzaprav “avtokomedija”, saj gre le za izrabo populističnega diskurza na naši grudi, kjer prdi veliko traktorjev, vse ostalo pa ostaja v srednjem veku. Hočem povedat, da je po logiki stvari nerazumljivo, da se človeka, kot sta Boris Kobal in Janez Janša, ne bi v resnici zelo dobro razumela, še z Jernejem Kuntnerjem ob čaši rujnega v paketu. Lahko bi skupaj vice pokali, vriskali na glas in si delili dobro plačane podvige. Vse ostalo je zgolj stvar okoliščin, kakor se namerijo pri odločitvah, kdo je na katerem politikantskem bregu.

Denis Avdič! Vse lepo in prav, ampak, porkaduš, kako ni jasno, da ob še enem zlajnanem vicu o čefurjih lahko ne gre na bruhanje od dolgočasja le tistim, ki sploh želodca nimajo več?!! Kako ni jasno, da je abotno populističen vic v tisočerih različicah na to temo res do konca izčrpal, nadrkal in izdrkal Goran Vojnović, ki bo zdaj zagnjavil še s filmom, da bo za kakšno leto dve kruh na mizi. Bi lahko, prosim, prešaltali še malo vsaj na blondinke in policaje. Izvirnejših motivov si sploh ne upam obetat več. Ko se pojavi humor na slovenskem programu, takoj pomislim na porast samomorov. Nehajte se zajebavat. Bodite raje za crknit resni in počili bomo od smeha. Garantiram. Humor v našem prostoru in na naš račun izpade tako banalen, ziheraški, neprovokativen in abotno neinteresanten predvsem zato, ker v realnosti postajamo totalna karikatura vsega, kar bi si lahko kdo z namenom humorja izvirnega ali domnevno neverjetnega izmislil na račun prebivalcev neke male domnevno civilizirane družbe v 21. stoletju. Samo ubesedovali bi sproti, kaj se dogaja na podelitvi viktorjev in smeha bi bila polna skleda. Dvomim, da bi kdo na svetu verjel, da se kaj takšnega v resnici brez pretiravanja dogaja. Nima smisla vicev pokat v deželi, kjer se na televizijskih programih rolajo samo še domnevno zabavne kuharske oddaje kot po tekočem traku, narodnjaške cigu migu veselice, zlizani formati resničnostnih šovov in še bolj debilni filmi in plesnive serije s stokrat potečenim rokom. In seveda informacije o domačem političnem dogajanju, ki so na nivoju kuharskih kretenarij. Pomislite! Še Bojan Krajnc, ki sem ga še kot deklica občudovala in tretirala za medijsko osebo z značajem, ko je še pokončno vodil Studio City, danes samo še kuhari s svojimi dragimi frendi in se za zjokat trudi afne guncat v zakulisju. Srhljivo!!! Strah me je. Res! Debakl.

Epilog podelitve viktorjev pa je bil sploh fantastičen prizor semnja ničevosti in bi lahko postal metafora, pardon, najbolj zapopran vic o Sloveniji, kjer vedno bolj nezadovoljni trohnimo. Prava slava bebavosti, pri kakršni je postalo jasno, da razni radijski ali televizijski mediji veseljakov niso problem, ampak zgolj obroben simptom. Pravi simptom se pokaže, ko nastopi veselko iz domnevno kulturniških krogov v imenu posebnih dosežkov. Nagrada Roku Predinu v tem kontekstu ne šteje, ker naša država in družba konkretno pri omenjenih dosežkih nima nič. Mi je pa žal za fanta, da se je med drugim prodal ravno neki ostareli gospe, ki predstavlja ostanek monarhične trdnjave, in za to se mu pa res ne bi bilo treba zahvaljevat. No, pri nas pa lahko tako nadarjeni izdajajo kvečjemu slabo prodajan strip in štrajkajo proti siromašenju samozaposlenih v kulturi. Od slave dosežkom, pri katerih imajo zasluge motivatorjev, plačnikov in ustrezno izraženega spoštovanja tujci, smo pridurhali na slovensko grudo in blamaža je zasmrdela v vsak dom, kjer smo imeli nesrečniki prižgan televizor in naravnan na Planet TV.

Kot da bebavosti še ni bilo dovolj na kupu, naj bi bil v naši državi tretiran kot poseben dosežek komercialni uspeh teatra, ki pač trži tretjerazreden špas. Cenene, obrtno in scenografsko pa itak totalno nezahtevne komedijantske burke na prvo žogo po slovensko (kar pomeni še posebej nizek nivo) in “stand up” komika – pretežno sila izvirni motivi o moških in ženskah, pa še o moških in včasih o ženskah, a veste, no, kdaj pa kdaj pade pa še kakšen vic o ženski in seveda o moškem. Za znoret! Saj razumem, da ne morejo bit vsi vsaj en dan podobno lucidni kot Ricky Gervais, vendar bi se lahko vsaj trudili in vadili v to smer. Ahahahaha! Zakaj, zaboga, bi se trudili, če pa živimo v družbi totalnih mentalnih podhranjencev in se da kovat lepe zaslužke z nebulozami za otroke s prilagojenim programom? Še huje. Ali sploh obstaja zadovoljivo široka kritična masa, s pomočjo katere bi lahko vsaj en komik v državi kaj zaslužil z duhovitostjo? Uspeh, celo poseben dosežek, naj bi pri nas predstavljali tretjerazredni povsem lokalni komercialni afengunci namreč. Skratka, za malo muzike veliko publike. To je še hujša sramota v logiki stvari, kot da bi nagradili prodajalca bureka sredi železniške postaje za poseben gurmanski dosežek leta. Zakaj? Ker se v Sloveniji bolje prodaja burek kot “coq au vin”. Če to ni za zjokat se od strahu še bolj od spremljanja okupatorske zasužnjevalne varčevalne politike?! Že itak ne boste v nobeni civilizirani državi, niti na Balkanu, ob katerem se počutimo tako neupravičeno superiorni, verjetno naleteli na domnevno gala prireditev za medijske dosežke, kjer bi glavne nagrade pobirali narodnjaki, celo za najbolj popularnega glasbenega izvajalca, ampak kvečjemu v tej zvrsti posebej namenjeni kategoriji. V provincialni, intelektualno in duhovno izstradani deželi pa so nam zdaj še servirali strup v poduk, da naj bi predstavljal poseben dosežek trivialen cirkus (teater), ki se futra na tesnobi, depresiji, infantilnosti in duhovni praznini žal naraščajoče populacije slovenskih državljanov, ki se prihajajo v vedno večjem številu režat najbolj poniževalno provžogaškemu “humorju” in absorbirat ceneno gledališko obrt. Kje na svetu boste našli tak tip komercialnega burka teatra, ki bi lahko pobral nagrado za kakršen koli poseben dosežek? Takšni tipi cirkusa se z razlogom ne tretirajo kot poseben dosežek, ker je vsakemu z iq-jem na stopnji želve jasno, da je prvenstven namen pohlep – čim več prodat na čim bolj simplificiran način, podobno kot pornografija. Torej pričakujem, da bo naslednje leto dobila vsaj enega viktorja La Toya. Tem, ki so povzročili takšno blamažo, za kakršno upam, da je nihče v tujini ne bo po pomoti zasledil, je bilo seveda vsaj toliko nerodno, da so predstavitveni prispevek obložili še z mantranjem o izjemnih dobrodelnih podvigih. Kar je pa sploh osebnostna in moralna ogabnost prve vrste. Zloraba dobrodelnih akcij neke dobičkonosne komercialne dejavnosti, ki se na polno trži kot vsak “fast food” s poceni in ceneno ne ravno zdravo hrano, pa tudi okusno ne, da bi upravičili silno željo po dodatni propagandi in navadnem posilstvu, da se nekaj, kar je zakompleksano zaradi predznaka slabega okusa, okinča z obližem javne potrditve, je prvorazredna svinjarija, ki je ne bi smeli spregledat predvsem skrbniki za kulturo naroda. Če se kdo v tej deželi sploh še počuti kakor koli skrben do kulture, umetnosti ali do mentalitete naroda na sploh.

Borut Veselko si je ob vsem skupaj še drznil poniževalno in nesramno do ljudi z vsaj eno preživelo možgansko celico nablejat trač o nekih osebkih, ki so bojda nasprotovali Špas teatru, češ da je nevaren (ne pretiravat, no, samo zato, ker se nevarnost seksi sliši), ker je na prenizkem nivoju, danes pa bojda taisti osebki hočejo sodelovat ali nastopat v njem. Ja, popolnoma verjamem. Ne samo, da verjamem! Poznam. In zato mi je še toliko bolj jasno, da ne gre za osebnosti. Ne bom jih poimenovala prostitutke, ker nočem žalit prostitutk, ki so večinoma tako ali drugače pahnjene v prostituiranje in gre za vprašanje preživetja z naivnimi sanjami o koncu more nekoč v prihodnosti, ne le zaradi dodatnega zaslužka za boljšo bajto ali avto. Borut Veselko pač ni dregnil v razlog, zakaj tudi nekateri pljuvači dandanes hočejo sodelovat pri špasnih burkah v tej kronično podplačani, vedno bolj ubožni, neoptimistični in demotivirani državi. Zaradi denarja. Olala! Kdo bi si mislil, a ne. Nekateri se tolažijo s tem, da tako pri nas pač je, in da se oni že ne bodo za povprečne pare jebali samo v gledališču, ki je vreden tega naziva, za dobro vlogo na filmu pa itak redko kdo pride na vrsto enkrat, kaj šele večkrat.

Naši redno zaposleni igralci niso siromaki (svobodnjaki pač zelo hitro lahko postanejo), a so slabo plačani v primerjavi z možnim izplenom v kakšni bolj civilizirani in kulturni državi, kaj šele v državi z večjim trgom. Večini slej ko prej popustijo živci in če se jim ponudi priložnost, se težko odpovejo kešu, ki ravno v teh najbolj gnilih in poniževalnih burkah po slovensko obetajo zavidljivejše honorarje. Kako lahko nekdo ustvari nekaj tako slaboumnega, kot je na primer Đurova Čista desetka in se pri tem ne ugrezne pod beton pred samim seboj, mi ni jasno. Mimogrede … A je Branko Đurić svoj izjemen kreativni potencial, ki se izkazuje preko Čiste desetke, pokazal svojima nenadjebljivima prijateljema Angelini Jolie in Bradu Pittu? Joj, joj, joj … prjatli, nehite norce brit iz nas že enkrat. Preveč ste smešni. Res preveč. In samo s pomilovanjem je mogoče gledat na igralce, ki se v takih in podobnih demonstracijah poniževanja ljudi in izkoriščanja slaboumnih, spakujejo pred kamerami. Fuj! Ne obstaja klošar na svetu, ki bi mu lahko pripisali več izgubljenega dostojanstva. Nemogoče. Klošarji so osebnosti, ki nikogar ne zajebavajo v glavo, ko iskreno prosijo za drobiž. No, saj tudi dostojanstvo v primeru večine politikov in naših za popizdit uglednih menedžerjev ne parira nobenemu klošarju, a vseeno … Politikom in menedžerjem se večinoma precej odkrito fučka za kulturo, za umetnost pa še bolj in bolj se barbarsko šopirijo, bolj se počutijo fajn in dostojni sebi enakim. Ne menim seveda enako o takih in drugačnih naturščikih, ki zagotovo lahko tudi v taki nebulozi, ki ji v imenu humorja ni para na svetu verjetno (vsaj jaz česa tako bebavega še nisem zasledila), vidijo priložnost zase ali zgolj priložnost za zaslužek, ker in če so na psu. Razumljivo. Za profesionalne igralce pa je totalna sramota, da se obnašajo kot na duhu zaostali fukfehtarji, ki jim po logiki stvari ni nič več izpod časti. Obstajajo seveda tudi slovenski igralci, ki se na tak nivo ne spuščajo, ker resnično imajo “ceno”, in vsem izražam spoštovanje. In mimogrede … na Hrvaškem so pred letom ali dvema redno zaposlenim igralcem prepovedali sodelovat v takšnih in podobnih trivialnih projektih (tudi telenovelah), razen če je gledališču izplačana ustrezna odškodnina. Hahahaha … To se mi zdi zelo duhovita, pametna in korektna poteza.

Borut Veselko že ve, kako je, saj že leta ni ustvaril ene omembe vredne vloge, če odštejemo življenjsko vlogo cufanja za bolj donosen direktorski položaj od igralskega v Prešernovem gledališču Kranj. Časi Odklopa so že davno mimo. Od takrat se z Veselkom na ustvarjalnem polju pač ni več zgodilo nič posebnega!!! Ali pač nisem dovolj na tekočem? Res je najmanj, kar potrebujemo, da nam še kalibri iz sveta kulture, ki so pripravljeni doživljat živčne zlome pred kamerami le še v primeru, ko se jim maje kakšen udoben dobro plačan stolček v pisarni, in ne zavoljo kakšne dobre vloge v tragediji ali komediji, prihajajo prat možgane, kako lepo je, da se bojda cela Slovenija krohota kot pohana piška zaradi posebnega dosežka imenovanega burek – špasni teater. Ja, ja, bolj smo obubožani, nesrečni, opranoglavi in zjebani v materialno in duhovno izropani državi, bolj se režimo kot prfuknjeni vsakemu prdcu, padcu in tristokratni verziji vica o kurcih, pičkah in čefurjih. Ta narod postaja toliko neduhovit, kolikor vedno bolj postaja primitiven in nezadovoljen, tudi ko ponovno roma na volišče in brihtno za utopit se v joku odda glas za dodatna leta nezadovoljstva, demoraliziranosti, korupcije in slaboumja. V Sloveniji s tem v paketu ne samo, da duhovitosti ni od nikoder, ampak tudi ni prepoznana, če se celo kdaj zgodi. Avtor vsake duhovite pripombe pri nas tvega tožbo zaradi silne užaljenosti, duševnih bolečin nekih zakopleksanih in primitivnih motencev ali pa vsaj pozive k cenzuri. Špas burkači nikoli ne tvegajo. Vedno so v vlogi butca ali neprištevneža, s kakršnimi se rada identificira večina. Butec je pač sinonim za simpatičneža v naši deželi. In to, dragi moji, sploh ni duhovito! Prekleto beden vic!

Zato je v tem primeru najbolje in vse povedal nagrajenec za življenjsko delo Boris Cavazza zgolj s kratkim pozivom lačnemu in žejnemu občinstvu, naj se gredo, zaboga, že enkrat nafutrat. V tem je edina poanta tam zbranih. Gremo se že enkrat nažirat in popivat, kot se šika za navadno provincialno vrtno veselico, kar podelitev viktorjev v svojem bistvu pri nas očitno tudi je. In vsaka dodatna beseda je odveč. Izpadeš lahko samo kreten, če se trudiš kaj povedat zgolj lačnim in žejnim. Ni smešno in še manj zabavno. Sploh ne.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 17.03.2013 ob 04:20 pod Aktualno, Mediji, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

16 odgovorov na “VIKTORJI 2012 – provincialna vrtna veselica v večernih toaletah”
  1. IZTOK GARTNER - 17.03.2013 ob 04:51
    IZTOK GARTNER

    Ah, daj no, v preteklosti smo imeli že veliko slabše podelitve. Tale je bila pravzaprav po tisti prvi z Zrnecom dejansko zelo dobra. No ja, če jo primerjaš z Oskarji in Globusi, je jasno, da pišeš takele stroge pizdarije. Če pa jo uvrstiš znotraj slovenskih razmer, pa ti mora biti jasno, da je šlo večkrat za presenetljivo solidno zadevo. Slon in Sadež sta bila vrhunska, če to ni jasno, bog pomagaj tebi, ne pa tistim, ki so nominirali Romiha in še koga, ki ne bi smel med nominiranci kaj praskati.

    Sicer pa, glede na to kaj te večkrat močno zabava na kakem blogu, me ne čudi, da so ti bili vsi štosi mimo. Morda celo duet Klemna Klemna in Modrijanov, ki je bil super.

    Dejansko si gledala le zato, da si stresla jezo na našo medijsko sceno, ki je sicer res po večini posrana, ampak če bi bila vsaj malo objektivna, bi spisala povsem drugačen tekst.

    Okej, razumem, da te je bruhat med Hamletom, ki je bil totalni fail, pa da si zaspala med Kobalom, ki porabi preveč časa, da končno pove štos, pa da te je srat med onima dvema babama, ki kao nista hotli povedati zmagovalca, pa da je Avdič nabijal preveč klišejske štose, ampak ne pa bluzit, da je bilo vse grozno zanič, ker ni bilo. Še krasen moment s Tankom smo imeli, takega, za katerega bi ubijal celo oskarjevski In memoriam, jebemti no.

    Ponavadi tudi jaz kozlam ob takih prireditvah in napišem marsikatero ostro, saj s tem nimam težav, pa četudi si pljuvam v lastno skledo in si zaradi tega zaprem mnoga vrata, ki bi mi bila sicer odprta, saj sem tudi sam del tega našega medijskega sranja, toda letošnji Viktorji so bili dejansko na trenutke zelo okej glede dogajanja na odru.

    Jebat ga, spominjaš me na bebca, ki gre gledat Supermana in potem pizdi, da kako je mogče, da glavni junak leti, če ni ptič in letalo.

  2. filmoljub - 17.03.2013 ob 08:41

    Ponavadi tudi jaz kozlam ob takih prireditvah in napišem marsikatero ostro

    Sure you do, honey. :lol:

  3. anka - 17.03.2013 ob 09:37

    Nominiranci in nagrajenci. Vse en debilizem. Tudi jaz sem se čudila: “gospodinje pojejo.. ipd sranje”. Za večino stvari in ljudi sploh nisem še slišala. Mislila sem, da sem najbrz jaz tako zarukana, da jih ne poznam. Špas teater je pa sploh cvetka, res. Ni mi jasno, kdo oz. kako se glasuje za to sranje. Je to kakšna komisija ali kar folk glasuje. Revija Stop sploh še obstaja? Tudi to me je začudilo. Avdič in Kobal sta pa kot ena nočna mora, ne pa zabavna humorista. In potem neka elita pride na prireditev in oddide z gladnimi guzicami prej žret, kot pa, da bi dočakali najvišjo, njačastnejšo nagrado (nevemkakosežeimenuje), ki jo je prejel Cavazza. Zato je bil njegov zahvalni govor daleč najbolj na mestu.

  4. filmoljub - 17.03.2013 ob 10:42

    Naša zastava in državni grb bi morala biti rumena. Barva senzacionalistične rumene driske.

  5. koki - 17.03.2013 ob 11:29

    Kristus, Iztok.

    “Če pa jo uvrstiš znotraj slovenskih razmer, pa ti mora biti jasno, da je šlo večkrat za presenetljivo solidno zadevo.”

    …saj na nek način si zadel poanto Simoninega teksta, samo da se tega ne zavedaš oz. si v zadnjem delu malo tudi zgrešil poanto Simoninega teksta. Haha

    Simona: “…vseeno občepela na fotelju in s pomočjo mazohistične plati narave in klepeta vztrajala do konca…”

    Hehe, znano. No moj motiv vztrajanja pri takih in podobnih šovih pa je tudi to, da lahko malo prečitam odzive “po” – tvoji ponavadi obetajo duhovito in katarzično branje. A kljub temu se moram tokrat vrniti na začetek, ko pišeš o tesnobi in depresiji – hudo prav imaš…scary.

  6. Sašec - 17.03.2013 ob 15:56

    Hahahahaha….hehehahHahaha! Zelo sem se nasmejal ob branju, bravo!!

  7. Rado - 17.03.2013 ob 19:53

    Ah Simona,
    meni se v zvezi s prireditvijo ponuja le dvoje:
    Ali je bila prireditev dobra,
    ali pa ni vredna tako dolgega komentarja.
    Ergo: Prireditev je bila dobra!

    Toliko o Viktorjih. Na tvoj blog sem prišel predvsem zaradi dopoldanskega pitja kave v “mojem” bifeju in zaradi Erazem Pintarjeve kolumne, ki sem jo bral v današnjih Slovenskih novicah. Že ob prvih stavkih sem se spomnil nate. To moooooraš prebrati Simona. Tebi na kožo pisan tekst! Vem, da boš pihala od jeze in skakala od srda, a je vredno. (škoda da te ne bom mogel videti ob tem).
    Kiss!

  8. Simona Rebolj - 17.03.2013 ob 23:15
    Simona Rebolj

    @Iztok Gartner:

    Ja, nič ti ni izpod časti. To itak vemo. Niti nas zabavat z izjavami, kako tudi ti napišeš marsikakšno ostro o takšnih prireditvah. Ja, Murko pa še ostrejšo o naši glasbeni sceni. Sure you do, honey. Niti to, da se z nebulozami v svojem slogu oglasiš na blogu nekoga, ki si mu tragikomično blokiral možnost komentiranja na svojem blogu zaradi zaskrbljenosti za svoj imidž … hehe … Neverjetno. Saj bi te kar izbrisala, če ne bi bila v vsakem oziru proti cenzuri in predvsem če bi premogla toliko tolerance in naklonjenosti do tebe, da me ne bi tako veselil tvoj komentar, ki je dodal le demonstracijo tega, o čemer je govora v mojem zapisu. Sicer pa, jasno, da si ZA, saj se ti, če bo šlo tako naprej, obeta naslednje leto nagrada za posebne dosežke za izjemem prispevek k slovenskemu humorju z Mariborčanom, potem še nagrada za najbolj popularno medijsko osebnost leta, vodenje oddaje in spletno stran, pa še vodenje podelitve in potem še napredovanje v pomočnika urednika Književnih listov pod Petrom Kolškom, ki že precej slabo vidi in sliši. To je vse, kar lahko še dodam v imenu slabih vicev. Sicer pa nadalje bolj pripombe kot možen dodatek k zapisu.

    1. Najpomembnejša pripomba: Ljudje ne zbolevajo in ne umirajo zato, da preživelim ne bi bilo dolgčas. Zato tudi javne osebnosti, medijske na primer, ne zbolijo in ne umrejo zato, da bi vriskali, kako krasna popestritev nebulotične prireditve je bil “in memoriam” prizor, za kakršnega bi ubijali celo na oskarjih. Ja. Kaj ko bi začeli kar pobijat medijce in tekmovat, kod bo s sožalnim priklonom bolj zažgal. Res ti težko kdo parira v sila “nedolžno” nepremišljenih izbruhih primitivizma. Si za viktorja.

    2. Ti miksi med seboj nekompatibilnih zvrsti glasbe so zelo zlizana stara fora, jogurt, ki ga nikjer ne prodajajo več. Klemen Klemen bi se mi zdel duhovit v teh okoliščinah, tudi če bi sam prišel na oder in izjavil le: en, dva, tri, štir, pet, šest, sedem, osem. Vendar bi veliko raje videla, da bi nastopil kot repar, kot da se pojavi v zastareli fori, ki lahko fascinira samo še pod gartnerjanskimi Alpami.

    3. Slon in Sadež sta se žal izpela. Če se komik omeji na neko vlogo v pristopu in jo drajsa deset let, se izpoje. Nista si pustila manevrskega prostora s tem slogom. Mene že predolgo le še dolgočasita s predvidljivostjo in nisem si zapomnila niti enega štosa, ker noben ni bil vsebinsko izstopajoč, brihten, provokativen … whatever … Vse skupaj je bilo neprovokativno, predvidljivo in benigno. Tako imenovana drznost vsako leto leti le na tri ene in iste dežurne osebe z enimi in istimi pripombami, ob kakršnih se mulci počutijo varni podobno kot s pokanjem vicev o blondinkah, policajih in čefurjih. Idiotizmov tipa Hamlet nima niti smisla omenjat. To naj se pogovorijo z Emeršičem njegovi kolegi, če ima kdo še kakšen košček slame v glavi. Je pa itak nekaj najslabšega, kar lahko narediš, da natrosiš armado komikov, da bi le zažgalo. Kvantiteta nad kvaliteto in potem se vse izgubi v nabijanju brez konca in kraja. Bolje bi bilo, da bi prireditev vodil dober voditeljski par, brez afengunca, ker bomo sicer eksplodirali pri nas od posiljevanja s komiki povsod in kadar koli, z več nastopi dobri popglasbenikov in kakšno komično točko, ki bi bila res premišljena in dobro izdelana. Vse skupaj maksimalno uro in pol, ker nimajo materiala, še manj municije za več.

    @anka:

    To me tolaži, da veliko ljudi ni slišalo za vse izjemneže v svetu zarukanih. Revija Stop vmes že ni obstajala, zdaj spet obstaja. To je pa tudi vse. Nekaj nagrad je podeljenih s pomočjo žirije, kar so pri nas tudi vici posebne sorte, nekatere (za popularno to in ono) pa so podeljene na podlagi glasovanja, popiljanja kupončkov, ki jih objavlja revija Stop. In ja, za nagrado za življenjsko delo pač zmanjka časa, ker je toliko drugega zanimivega bilo za pokazat, a veš … hehe …

    @koki:

    Hvala. In ja, tudi razvedrilne in razne zabavne oddaje in prireditve postajajo hudo resna zadeva, kar se tiče prispevka k depresiji, strahu in tesnobi … Tudi z merjenjem vpliva se lahko že kosajo s politiko.

    @Sašec:

    Me veseli. Takole moramo sami poskrbet za malo upravičenega smeha. Kot tista o pomagaj si sam in bog ti bo pomagal.

    @Rado:

    Ne berem Slovenskih novic, še manj kolumne Erazma Pintarja, v kolikor obstajajo. V tvoje erotične fantazije v zvezi z mano se pa ne bom spuščala. Naj ima vsak svoje veselje in bluz v buči. Škoda je le, da blebetaš o njih, ker so tako predvidljive in trapaste.

  9. IZTOK GARTNER - 17.03.2013 ob 23:45
    IZTOK GARTNER

    Veš kaj je največji hec, da se pod vso to tvojo nedojebano glumo skriva oseba, ki bi ubijala že za to, da bi se vsaj enkrat v lajfu sprehodila po rdeči preprogi jebenih Viktorjev. Že to bi bilo dovolj za nirvano, kaj šele, da bi te končno opazili in nominirali v kaki kategoriji. Takrat bi šla že pol leta prej v trgovino po cote, k frizerju, k makeup artistu in na vse čajanke z ljudmi, ki jih kao ne preneseš, ker so kao pod tvojim nivojem. Daj no daj, ne blefiraj in povej že enkrat, da te fuka to, da so oni na odru Viktorjev, ti pa še vedno le pred tv ekranom, vsa penasta, jezna, depresivna, prepotentna, na treh pirih in živčnem čiku.

    Glede mene, o, ne, ne, nikoli me ne bo med nominiranci, zmagovalci, prezenterji in voditelji. Zakaj ne, zelo dobro veš, pa četudi se otročje preseravaš v prvem odstavku svojega komentarja.

    In hej, nič ni bolj patetičnega od kvazi intelektualcev, ki takole resno nabijajo o naših kvazi zvezdah, ker so očitno pričakovali Rickyja Gervaisa. Še Murko je manj blesav od tebe, jebemti no.

    No, to je to, ajde do naslednjih Viktorjev, ko tvoj blog morda znova počastim s svojim obiskom.

  10. IZTOK GARTNER - 18.03.2013 ob 00:19
    IZTOK GARTNER

    In ne, zvezde ne umirajo zato, da potem živim ne bi bilo dolgčas, a ko umrejo, je zelo lepo, da jim živi pripravijo lep poklon in izkažejo spoštovanje. In te reči so velikokrat grozne, no, tokrat je bilo povsem drugače, saj je ratal čudovit in okusen poklon. In navdušenje je več kot na mestu.

    Pa še nekaj, tvoj glavni problem je od nekdaj to, da zate obstaja le črno in belo, kar pomeni, da če ni Ricky Gervais, da je drek od dreka. Zate sta Slon in Sadež enak drek kot idiotija o Hamletu, ker pač nista povsem perfektna. Dokler bo tako, bodo nastajali takile neobjektivni zapisi kot je zgornji.

  11. Rado - 18.03.2013 ob 08:32

    Simona, škoda za Pintarja. Včasih je dobro poznati tudi drugo stran. (sem mislil, da mi boš hvaležna)
    Kar se pa tiče erotičnih fantazij. Saj nisi slaba, ampak moje fantazije ne gredo tako daleč, da bi karkoli počel s kadilkami. Saj veš, zadah globoko iz očrnelih pljuč. Tu imam limit.

  12. Simona Rebolj - 18.03.2013 ob 23:30
    Simona Rebolj

    @Iztok Gartner:

    Joj, koliko si pa ti star, fantek, no? Ja, ja … fouš sem, fouš, fouš, fouš, fouš … Ne mi bit tako fouš, no. Še manj izviren si svojimi bedastočami kot podelitev viktorjev. Dokazuješ, da je vse mogoče. Škoda, ker te ne vidim. Verjetno mi še osle kažeš in šlik šlak korenček, pa take. Daj, prosim, povabi me na praznovanje rojstnega dne, ko se boš prebil do polnoletnosti. Boš dobil darilo – šnel kurz predavanje o objektivnosti. Do takrat se pa vsaj nehaj smešit z uporabo tega izraza in ostalimi otročarijami, s katerimi si brez potrebe prispeval k obdrgnjenosti svojih prstnih blazinic.

    In kakšno zvezo neki ima z vsem skupaj, kakšna neki bi prišla jaz na viktorje, če bi prišla. V vsakem primeru bi vedela, zakaj in po kaj sem prišla, če bi prišla, in to bi lahko izvedel tudi vsak, ki bi želel, in zagotovo bi prišla s stilom, po svoje ali pa ne bi prišla in bi s tem tudi nekaj povedala.

    In logično, da se rada družim tudi z ljudmi, ki so pod nivojem. Samo poglej, kako rada s tabo poklepetam. Če to ni zabavno. In ne samo to. Nič in nihče me ni pomotoma več pomembnega naučil kot ravno ljudje pod nivojem.

    In ne … hehe … ne vem, zakaj tebe ne jebejo pet posto. Se strinjam, da bi te lahko nominirali in nagradili. Še boljši si od radia veseljak in vse tvoje oddaje po lokalnih tv-jih, še najbolj D’narja, da se ti zmeša, so bile boljše od pojočih gospodinj. Aja, pljack!, saj res …. ignorirajo te, ker si predober. Kaj češ. Življenje je kruto. Važno, da vztrajaš. Kaj bi mi brez tebe.

    Predvsem pa nehaj tako manično pljuvat po Slonu in Sadežu s svojimi izpadi poklonov. Tako zaenkurc pa spet nista. Hvalnice od tebe res niso nobena usluga nikomur na svetu. Niti Justinu Bieberju ne.

    @Rado:

    Nisem vedela, da je Pintar na drugi strani. Sem mislila, da je na drugem planetu. Važno, da ni zadaha po trohnobi. Sicer sem pa mislila, da sem ob limit zadela že zdavnaj, ker nisem poraščena med nogami in trčena v glavo kot Verbotnova. Tvoj okus je zame čisto preveč za crknit zahteven, saj veš.

  13. štulič - 19.03.2013 ob 13:30

    Čeprav najbolj re aktiviran tekst kar se ga da prebrati znotraj srenje, deluje kot vodikova bomba, že tako zmatrane deželice. Takoj za tem nastane nehumana puščoba?!

    Nu, ali je namensko izpuščeno viktorianstvo najbolj klikanega portala, ki ga poleg pingvinoidnega radeja in Garty Farteja soustvarjaš, bi ga pa, na njihovem mestu, namreč ta tekst, vsaj iz pietete do dobrega starega Jonasa;
    izpostavil na naslovnico, kar si zasluži, seveda! :twisted: http://youtu.be/MS91knuzoOA

  14. Simona Rebolj - 19.03.2013 ob 15:58
    Simona Rebolj

    @štulič:

    Hvala. Ne vem pa, če sem prav razumela del replike. Menim, da kar se tiče česar koli morebiti namenskega za osebne koristi, si se mogoče zmotil, ker bi replika pasala na Irenin blog (ki za razliko od mene je konkretna soustvarjalka planetnih produktov in tudi plačevana) s konkretno propagandnim viktorijanskim zapisom, ki je bil s tega razloga brez dvoma tudi objavljen na naslovnici. In tam sem poleg nekaterih drugih tudi spustila tvoji repliki podobno. Da pa Simone siolovci ne marajo in so bili od nje že velikokrat dolgonosi je pa že star in zlizan vic še iz prejšnjega desetletja. In tudi v tem primeru bi e morala izognit kar zapisu, če bi se hotela čemu izognit, saj za celim prenosom stoji planet in ja, podelili so si nagrado za spletko in se zamerili 24 kurovcem. Da so njihove naslovnice v viktorijanskem in konkretno Garty Farte slogu, pa je prav tako že star vic.

    Konkretno sem izpustila marsikaj, je pa vse zajeto pod jasno izjavo o nebulotičnih kategorijah, nominacijah, nekonkurenčnosti in izborih, naj bodo v imenu stroke (politikantstvo) ali raje (kupončkarji). Posebej sem izpostavila le tisto, kar je najbolje odslikalo splošen nivo. Ta se pri posebnih dosežkih še najbolje pokaže. Sicer me to, da si je planet podelil nagrado, ki jo ponavadi redno kasira 24 ur še niti ne gane blazno. V čem neki je razlika v nivoju. Je ni. MMC pa so v kategoriji samo zato, ker ne obstaja konkurenca. Brez veze. Hujši fiasko, ker ni tako očitno prozoren, se mi zdi na primer, da vsako leto rinejo med nominirance navadna poročila, ki se kosajo z Odmevi med info oddajami. S tega vidika, pardon, sta pa že Studio City in Globus vsaj primera neke konceptualne izvirnosti in pristopa, pa nič. Podpora kreativnosti pa taka. In seveda na drugi strani, zaboga, ne obstajajo samo še zabavne oddaje Itd. itd. Skratka, viktorji so simbol ignorance do vsega, kar vendarle obstaja, in slava povprečju, plitkosti in podpovprečju, da le ne bi bilo motivacije, da bi se na TV celo kaj počelo v bodoče.

  15. Hanuman - 20.03.2013 ob 14:15

    Huda si rebol’ca, prehuda za ta svejt! :twisted:

    Oh no, najprej bo treba med sabo se kulturno zment potem se pa bodo menda zopet lomile pogače inu kdu več odčehne… Sej veš; spilbelg&Bergerjevo Žrelo v kombinaciji z Vampirjem pod Gorjanci Vitomila Zupana al’ je bil Ven emeršič????? :cool:

  16. Simona Rebolj - 20.03.2013 ob 18:43
    Simona Rebolj

    @Hanuman:

    Všečen Vampir z Gorjancev od Mateja Dolenca, ki ga je Vinči Anžlovar preobrazil v popoln brodolom v filmski verziji. Posebni dosežki, res.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !