Simona Rebolj

« | | »

MEDIJSKE PERVERZIJE V IMENU ČLOVEKOVIH PRAVIC

16.07.2013

POP TOP SHOP DRAME V IMENU NOVINARSTVA

Veliko kozlarij v imenu poročanja ali komentiranja o dogajanju na domačem terenu javnost preprosto prebavi in strupa niti ne izkozla, ker je nizek nivo razmišljanja, obnašanja in delovanja medijev tudi posledica nizkega nivoja povprečja med konzumatorji. Recipročnost vedno deluje. Za marsikakšno zavajanje pa preprosto kljub še tako močnemu interesu in preverjanju ne moremo vedet, v kolikor smo obdarjeni z nepopolnimi informacijami. Najbolj učinkovita laž je namreč tista, v kateri ni laži, le veliko zamolčanih resnic, ki po želji popači in izkrivlja podobo nekega pojava ali dogajanja. Če nismo deležni primerjav, preko kakršnih bi lahko ustrezno presojali, se znajdemo v temni in globoki riti. Včasih pa se praksa poročanja in komentiranja po slovensko vendarle izkaže v vsej svoji veličini, kadar lahko v tujih medijih preverimo informacije. Večini slovenskih državljanov se seveda kaj takšnega ne ljubi počet. Komaj se prebijejo skozi osnovne novice na domači grudi. Že teh je preveč na voljo za tako majhen prostor, da bi sestavili mozaik levih in desnih, da ne omnejam še drugih kategorij po stopnji neprištevnosti in različnih motivov s strani raznih klanov in drugih predstavnikov različnih primitivnih piarovskih parazdruženj. Na koncu koncev je vse skupaj precej enolično.

Ko se virtualno preklopimo na tuje medije, se prav tako nabere veliko balasta, škodljivega in slaboumnega populizma, večina v imenu demokracije pač vlada – torej površnost, neumnost in emocionalno motivirani primitivizmi. Vendar obstaja ključna razlika. Hkrati je večji prostor težje povsem obvladljiv in obvladovan s strani uravnilovke predvidljivega povprečja in ni tako težko najti oaze razumnih, prisebnih in nasploh dovolj kakovostnih prispevkov, ki niso v sramoto poskusom učlovečevanja. Tudi ponudbe je dovolj, da lahko sestavimo odgovore vsaj na večino vidikov in vprašanj, ki nas zanimajo in so pomembni. Zamolčevanje pomembnih podatkov za ustrezno razumevanje stvari ni tako pogosto in sramotno očitno (razen v kakšnih trivialnih kvazi klepetalnih šovih), kot se zlahka dogaja znotraj novinarskega ceha po slovensko, kjer vsaj skoraj vse prispevke o aktualnih odmevih z lahkoto opredelimo z etiketo le nekaj interesnih skupin, ki so popolnoma okupirale prostor in se očitno formirajo po gostilnah, saj gre za enega izmed tistih poklicev, za katerega ne boste zlahka naleteli na vsebinsko prepričljiv razpis ali oglas (razen v primeru iskanja študentov za obrobna administrativna dela ali za kovanje dovzetnih, osebnostno še neizgrajenih in poslušnih dušic, ki bodo v bodočnosti nadaljevali piarovsko poslanstvo mentorjev).

NEPREBAVLJIVA LAHKOST MORALIZIRANJA

Vendar, zanimivo, medijem “all over the world” kljub informacijam, ki na voljo so v možnost razmisleka in vklopa delovanja logike, uspeva še tako prozorna piarovska dejavnost po potrebi. Sploh ni treba lagat ali zavajat, da bi javnost prostovoljno ostajala brezumna. Populistični hajpi, ki medijem s pomočjo na duhu ubožnih množic, neprikupno zmedenih in neozaveščenih, dvigujejo naklado za prazen drek, ker postane vreščanje na prvo žogo o nečem pač popularno, so vedno zaželena roba. Pri potrošnikih približno enako zaželena kot pri lastnikih medijev finančni profit. Odlično sodelujejo. Potrošniki so radi oropani tudi za zdravo pamet, da je le “zabavno” – magari v imenu upora, revolucije, borbe za pravico itd. In za ta cilj sredstva predstavljajo deveto brigo. Kolateralna škoda so pač le smeti po žuru, ki jih je treba pospravit na drug konec brega, da se ustvari prostor za nov žur na obzorju. Ni razlike med kremo za sončenje ali pa precej bolj resno in komplicirano temo sicer že spopulariziranih in temu primerno vsebinsko osiromašenih in kronično zlorabljanih vprašanj, tudi in še posebej človekovih pravic, od rasizma, šovinizma, homofobije dalje, pa do pravic živali.

Povprečen Slovenec ima zato še največ skupnega s povprečnim Evropejcem ali pa Američanom, da seveda ljubi afere in napihovanje kakršnih koli floskul na desni ali levi način, krščanski ali budistični, reptilski ali vesoljski … Le razumnost, radovednost z izključnim ciljem iskanja resnice, objektivna distanca, morala in podobne lastnosti prebujenega uma in zavesti nad podzavestjo niso priljubljene. Klinc. Za osebne dosežke na tem nivoju je treba delat, s tistim, kar večinoma vegetira pod lobanjo. Premagan osebni rekord na lokalnem maratonu pri tem ne bo pomagal. Zato je relativiziranje pojma resnice in sklicevanje na relativnost okusa po potrebi eden izmed najbolj priljubljenih klepetalskih hobijev. Kot zgledni butci polni izgovorov za mentalno lenobo se temu primerno nakraca veliko raznih pravljic v različnih formatih pod naslovi Moja resnica, Moja dežela, Moja … skratka, Moja ali kaj podobno izvirnega pač svojega po svoje. Samo še pridevnik Naš, Naša, Naše je lahko bolj srhljiv od Mojega. Lahkost bivanja je torej res neznosna, predvsem zato, ker so seveda še toliko bolj neznosne posledice neznosne lahkosti bivanja.

TAKO PREKLETO PREPROSTA RESNIČNOSTNA ZGODBA O UMORU NEDOLŽNE MLADE ŽRTVE RASIZMA

Kako slovenski novinarji in eksplicitno dopisniki razumejo profesionalno poročanje, objektivno držo in obravnavo dogodkov se je, kot že prevečkrat v preteklosti izkazalo tudi v zadnjem sumljivo razvpitem primeru, ki se množično prodaja pod naslovi najbolj tragičnih simptomov rasizma.

Mediji so nam za vikend postregli z navidez povsem preprosto zgodbico s Floride o sodnem epilogu lanskoletnega incidenta s smrtnim izidom, ki ne bi nikogar prav nič brigal, še posebej ob številnih smrtnih žrtvah igračkanja z orožjem v ZDA ne, če zgodbice ne bi oplemenitili z insinuacijami o še eni žrtvi rasizma, ker je padel pod streli mlad Afroameričan, ki ni bil oborožen. “Izmi” so pač najbolj priljubljene teme, ker je večina prepričana, da je ravno na te teme najbolj enostavno imet prav, tudi če si se naučil na pamet le pet populističnih floskul v imenu človekovih pravic! V bistvu stvari pa še vedno ne razumem dovolj, zakaj so si mediji ravno to resničnostno lokalno zgodbo prisvojili in iz nje ustvarili tak “boom”, s kakršnim so otročje lahkotno pognali tudi mase na ulice. Gre res za tako ekskluzivno razliko v primerjavi s prenekaterimi drugimi prepogostimi primeri posledic nošnje orožja po Ameriki? So sicer pač večinoma tudi žrtve uporabe orožja konkretno oborožene, pa ni priložnosti za zganjanje takšnega pompa v imenu rasizma? Žal na tej podlagi nisem izsledila nobenega zanimivega in informativno (tudi statistično) omembe vrednega prispevka. “Stroki” se ne ljubi. Verjetno raje čepi doma na kavču in preko televizije spremlja kričanje po ulicah in si misli svoje. No, naša popularna tema, za katero ne želimo, da bi postala priljubljena, ker res težko izpade vse skupaj bolj zabavno kot srhljivo zaskrbljujoče, pa je tudi vedno večji sum, da naša sodišča delujejo neorganizirano, nepravično, koruptivno na lokalnih in širše motiviranih nivojih in predvsem zastrašujeoče neinteligentno.

Zato smo brez dvoma neznosno navdušeni, a ne, če lahko slovenskim državljanom pokažemo, da nismo edina bizarna skupnost na planetu Zemlja, ki se kiti s civiliziranostjo in demokracijo, a se nam godijo škandalozni primeri dvomov v trezno delovanje branikov morale in posledičnega zadovoljevanja potreb po zadoščanju minimumu pravičnosti, brez česar kakršne koli fantazme o civilizirani skupnosti odsmrdijo na pogorišču propadlega projekta. In tako zvečer na televizijskem programu prisluhnem veselemu oznanjenju, kako so se skupine predvsem afroameriškega prebivalstva in borcev proti rasizmu uporniško pognale na ulice ZDA, ker je sodišče oprostilo nekega morilca neoboroženega afroameriškega mladoletnega dečka, ko je stopal na obisk k očetu. Kaj takšnega, a ne, pa še pri nas nismo doživeli. Diletantizem par ekselons. Tako hud, da je … seveda sumljiv.

Zgodbica, ki so mi jo povedali na komercialni POP TV je šla približno takole kratko in jedrnato (večina obožuje kratke in jedrnate poenostavitve, a ne): Varnostnik George Zimmerman je na ulici zagledal temnopoltega dečka Trayvona Martina, ki je mirno hodil s kapuco na glavi. (Mimogrede … v Dnevniku so na horuk posredovali informacije po STA in Trayvona preimenovali v Trevorja, pa se ne spomnim ali so televizijski mediji enako napako ponavljali, kot večinoma po vseh medijih na primer konstantno nepravilno navajajo ime egiptovskega padlega predsednika Morsija, ki ga kar po svoje pač nazivajo Mursi in pika ipd.) Nato je varnostnik dečka zasledoval in ubil. Ustrelil natančneje. Zaključek zgodbe preskoči na sodišče, kjer je morilec s pomočjo porote škandalozno spoznan za nedolžnega. Obramba se je zgovarjala na streljanje v samoobrambi. Hmmm … v kakšni samoobrambi? Kaj, zaboga, bi mu pa ta mali neoborožen deček lahko sploh storil? Naši novinarji ne rečejo ne bele ne črne o tem (šele drug večer, ko papagajsko rolajo nov prispevek z isto vsebino o demonstracijah po ulici, zgolj omenijo, da naj bi prišlo do pretepa). Razjarjene skupine, ki demonstrirajo po ulicah, so prepričane, da je šlo za uboj iz rasističnega vzgiba. Sledi še nekaj zdrajsanih floskul za okras o perečem problemu rasizma v ZDA. Medij mi ne ponudi nikakršne možnosti, da bi kot gledalka razumela, na kakšni podlagi skupine protestnikov pripisujejo strelcu naklepno morilsko dejanje zaradi rasizma. Naši novinarji in uredniki so prepričani, da je za nas kretenoide dovolj, da verjamemo njihovim trditvam ali poročanju zgolj o nekih trditvah, brez dokazov ali utemeljenih argumentov.

Postrežejo pa mi s posnetki ali fotografijami neobsojenega morilca. Vidim le okrogel napihnjen ksiht. Varnostnik? Aha, verjetno je nek nabildanec. Pokažejo mi še fotografijo temnopoltega dečka. Fotografiran od zgoraj navzdol. Izgleda suhcen, zelo mlad in majhen. Porkaduš, saj je star komaj okrog dvanajst let, z lahkoto presodim. Ali so povedali, koliko natančno je bil star? Ne spomnim se (več). Po fotki sodeče gre itak za otroka. Res nezaslišano, a ne. Tudi če je kakšno leto starejši, je suhcen in majhen deček pač, strelec pa 29 letna omara s pištolo za pasom očitno.

Na nacionalni televiziji mi postrežejo z enako zgodbico, le z zelo skromno omenjenim informativnim dodatkom, da naj bi se napadalec in žrtev zapletla v pretep. A ta informacija je sporočana z “naj bi” dvomom in rahlim skomiganjem z rameni dopisnika in opremljena s trditvijo, da prič, ki bi potrdile dogodek, ni bilo. V časopisu Dnevnik pa sem še izvedela, da naj bi bil varnostnik pod vplivom jeze, ker se je v tistem obdobju v naselju zgodilo že več tatvin in se je odločil na svojo pest lovit hipotetičnega lopova, pri čemer je na pogled presodil, da temnopolti Trayvon s kapuco na glavi ustreza profilu nebodigatreba prestopnika. Ja, pri nas je treba za nekaj oskopljenih podatkov v obliki trditev še vseeno spremljat vsaj pet medijev, se predrajsat skozi neskončno predolg plaz besedičenja za izjemno skop izkupiček informacij, dejstev ali omembe vrednih argumentov, kaj šele mnenj. Naši medijski produkti so večinoma kratki, razdrobljeni in večinoma neskončno predolgi za ubožen nabor omembe vrednih sporočil. Pa še ta so nemalokrat potvorjena, izkrivljena ali celo povsem neresnična.

Vse skupaj je po poročanju naših dopisnikov in drugih novinarjev izpadlo abnormalno banalno. Tako banalno, da je vendarle sumljivo. Sodba izpade res le zločinska, verjetno rasistično motivirana. Tako očitno preprosto je vse skupaj, da je človek kar presenečen, da bi si sodišče vendarle upalo sprocesirat tako prozoren vzgib na tako nediplomatski način, zato me je primer začel zanimat bolj natančno. Menda ne postajajo ponekod v vsesplošni nerodnosti, pristranskosti z dobrimi in zlimi nameni, prozornosti in neumni pokvarjenosti tudi na najvišjih sistemskih ravneh podobni Sloveniji, zaboga!

PRECEJ BOLJ ZAPLETENA RESNIČNOSTNA ZGODBA O NAPADALCU IN ŽRTVI

Da imam na zalogi polno vprašanj, ki se mi zdijo pomembna, našim novinarjem pa kronično začuda ne, sem itak že vajena, totalno zdolgočasena in, priznam, kar obupana. Kaj sem torej lahko izvedela preko različnih tujih medijev, pri čemer sem takoj izločila prispevke, ki so očitno zgolj piarovski in pritiskajo na čustveno dovzeten plebs s slabo razvitim čipom za razum. Od kod neki se je varnostnik sploh vzel? Kaj ali koga neki je varoval? George Zimmerman je varoval ograjeno naselje, v katerem je tudi živel. Takšne prakse pri nas ne poznamo, v ZDA je pogosta. V t. i. ograjenih naseljih varuhi oziroma čuvaji (ker ne gre za zaposlene varnostnike z licenco) na primer skrbijo, da se prišleki od drugod neovirano ne zbirajo po ulicah, ne smetijo, razgrajajo itd. In o vsakem opaženem sumu ali konkretno opaženem dejanju v smer motenja javnega reda in miru ali kriminalnem početju obvestijo policijo. Nimajo pooblastil, da morebitne incidente rešujejo sami! Po nekaterih poročanjih naj bi bil Zimmerman prostovoljec, po drugih naj bi bil tudi plačan, v slogu prispevkov stanovalcev, od česar tudi za tovrstno dejavnost nekaj malega dobijo plačano, kar se enako zgolj okvirno tretira kot prostovoljec. Vsi varuhi naselij so pač prostovoljci. V konkretnem naselju se je v bližnjem obdobju pred neljubim strelskim dogodkom dejansko zgodilo kar nekaj vlomov in tatvin. V nekaterih je že posredoval ravno Zimmerman, ki je veljal za zelo zagretega čuvaja. Ponekod je omenjan tudi kot “wannabe cop”. Zimmerman je že večkrat na takšen način posredoval in tudi v tem primeru enako. Poklical je policijo! Trayvon Martin se mu je po njegovih navedbah zazdel sumljiv, ker se je sprehajal po ulici in kukal proti oknom hiš v naselju, čeprav je deževalo kot iz škafa, zaradi česar je verjetno tudi med drugim nosil kapuco na glavi, torej Zimmerman ni imel razloga, da bi ocenjeval zgolj z nestrpnega vidika, češ da gre zagotovo za pouličnega zamorskega postopača, ker ti ponavadi nosijo kapuco na glavi in poslušajo rap. Je pa na posnetku dejal, da se osumljenec po njegovem mnenju nenavadno obnaša in giblje glede na okoliščine, pri čemer je navedel tudi možnost, da je zadet. V kasnejši obdukciji so v krvi Martina našli le sledove THC (privoščil si je torej džoint ali dva). Martin kartoteke ni imel, bil je “le” večkrat suspendiran v šoli.

Omenjene okoliščine so bile potrjene in javnosti dostopne, tudi posnetki klica. Zimmerman niti z besedo ne omeni česar koli, kar bi spominjalo na rasistično motiviran vzgib. Po telefonu omeni barvo polti (he looks black), šele ko je konkretno vprašan o njej zaradi lažje identifikacije s strani policije (white, black or hispanic?)! Se pa preklinjajoče verbalno znese nad preklete mulce (punks!), ki jo vedno zlahka odnesejo. Lahko bi mu torej pogojno na prvo žogo naprtili nestrpnost do delinkventne mularije, ki v večernih in nočnih urah postopajo in oprezajo naokrog. Zimmerman med pogovorom po telefonu ob koncu vzklikne, da se je osumljeni podal v tek, izstopi iz avta in namerava sledit Trayvonu Martinu, vendar mu je rečeno, da naj tega ne počne in prepusti nadaljevanje policiji. Odgovori, da “okey”. Od tu dalje ni jasno, kaj se je zgodilo (je pa marsikaj jasno o pretepu, ker priča je obstajala in dokazi). Ali je Zimmerman vendarle sledil Trayvonu Martinu, ker ni hotel prepustit dogajanja usodi, po kateri ga policija lahko ne bi več našla, ali je bilo tako, kot je sam trdil, na sodišču ni bilo mogoče brez dvoma razjasnit. Trdil je namreč, da je Trayvon začel teči proti njemu, ko je izstopil iz avta, in ga napadel.

OTROČJE IN PONIŽEVALNE MANIPULACIJE S POMOČJO FOTOGRAFIJ

Na internetu sem si lahko ogledala aktualno in za razumevanje dogodka edino relevantno fotografijo Trayvona Martina, ki kar naenkrat ni bil več deček, kot bi jih štel na pogled okrog dvanajst, ampak povsem odrasel, velik mlad fant. Po dodatni preverbi je šlo za 1, 80 m visokega sedemnajstletnika, Zimmerman je nekaj nižje rasti, navajajo 1, 70 m, a konkretni podatki niso zanesljivi. Na pogled ob posnetku stoječih prisotnih v sodni dvorani je res nižjerasel, precej debelušen itd.. Zimmerman tudi sam ni belec, ampak temnejše polti, hispanskega porekla, konkretneje po očetu izvira iz Peruja in povsod je registriran z omenjenim poreklom. Skratka, v vsakem primeru tudi on ne bi bil sprejet v Kukluks klan, niti ne bi zlahka postal častni aktivist Hitlerjeve odprave. Sklepanja o tem, kdo bi po predvidevanju hitreje tekel za nekom ali koga s pestmi nabutal, niso neproblematične. Stvar domišljije, nikakor pa ne neproblematičen zalogaj za presojo na podlagi faktov, ki jih ne poznamo.

NBC BREZSRAMNO Z ZAVAJANJEM RAZVNEMAL STRASTI AMERIŠKE JAVNOSTI

Ker so na NBC poročali, da naj bi Zimmerman preko telefona podal rasistično opazko, s čimer je medij podžigal strasti v smer sklepanja, da je šlo za rasistično motiviran umor, je Zimmerman napovedal tožbo. NBC – jevci so si v smer podpihovanja gneva javnosti zaradi domnevnega rasizma privoščili najbolj ogaben način prikrojevanja resnice. Predvajali so posnetek telefonskega pogovora, v katerem naj bi Zimmerman samoiniciativno podal opazko, da je sumljivi sprehajalec na ulici črn (black). Preprosto so izbrisali vprašanje (black, white or hispanic?) s strani osebe, ki je zbirala podatke za policijo (pustimo ob strani, da tudi če bi Zimmerman že samoiniciativno, ker je tak pač postopek, ki ga je poznal, podal oznako barve kože, to še nikakor ne bi pomenilo, da gre za rasizem, a kako bi mediji s pokorno brezglavo javnostjo kričali šele v tem primeru). Želja nekaterih medijev, da bi se hranili s popularnim škandalom v imenu rasizma, je bila očitno velika. Tako velika:

YouTube slika preogleda

Predstavniki NBC so že podali opravičilo, vendar bodo verjetno kar pristali na sodišču, kjer zna Zimmerman pobasat še lepo odškodnino, ne le da je bil oproščen same obsodbe. Tako se dogaja, kadar ljudje celo v imenu zaščite dobrega, zavajajo, lažejo, izkoriščajo razne primere za svoje cilje in manipulirajo. Povzročijo še več škode prav na lastnem terenu in še podžigajo sovražne strasti, ker se tudi sami izkazujejo kot pristranski in neprisebni napadalci, ki ne izbirajo sredstev za svoje interese in so enako lahko nevarni in nevredni zaupanja kot t. i. sovražniki, proti katerim se bojda borijo. Le viteški boj, je časten boj. Zahrbten boj, ni boj, ampak primitivizem in agresija. Tega predvsem v Sloveniji ne razumemo in zato v vseh ozirih stagniramo.

PRETEP MED NAPADALCEMA, SPOR MED LOKALNIMI RAZSODNIKI IN USODNI STREL

Zimmerman sprva ni bil aretiran, ker po mnenju odgovornih na kraju nesreče ni bilo dokazov, da bi šlo za kaj drugega kot za reakcijo v samoobrambi. Šele po dodatnih pritiskih določenih preiskovalcev so ponovno odprli primer in zagnali obtožbe proti varuhu naselja, pri čemer se je pokazal madež na strani Martin družine, saj naj bi bil eden izmed policajev, ki so (z)rušili šefa policije in izvajali pobudo za aretacijo, dober prijatelj z očetom Trayvona Martina, ki je sicer živel v naselju z novo partnerko, kjer je bil kasneje sin ubit (na poti iz trgovine na obisk k očetu).

Pretep, ki ga naši novinarji sploh ne omenjajo ali pa zgolj bežno s skomiganjem z rameni, pač ni bilo le nedolžno ruvanje ali par klofut. V javnosti so povsem dostopne fotografije, ki so jih posneli na kraju dogodka, saj Zimmerman ni bežal, ampak počakal organe pregona, ki jih je prej že sam poklical, in takoj priznal, da je streljal. V obrambi po njegovih besedah kakopak. Imel je razbit okrvavljen nos in dve rani na zadnjem delu glave, iz katerih je prav tako curljala kri (kasneje so se pojavljali posnetki, s katerimi so nekateri insinuirali, da ran ni bilo, ker kri ni vidna od daleč, a tisti posnetek se je odvil že po slikanju, ko so kri že obrisali seveda in se je Zimmerman že sprehajal naokrog s tropom policije). Trayvon Martin je Zimmermana treščil po nosu in skočil nanj, pri čemer je napadeni vzvratno padel na hrbet, pa tudi na glavo, ki si jo je poškodoval. Tuljenje je seveda slišal eden izmed tam živečih najbližjih sosedov, ki je skozi okno videl Trayvona, ki je čepel na Zimmermanu in ga bunkal. Poklical je policijo, kar je dokumentirano in javnosti znano (ne slovenski javnosti), medtem pa je že odjeknil strel in Martin je obležal. Ne drži, kot smo slišali pri nas, da prič ni bilo! Bilo je celo več prič, vendar so bile večinoma nezanesljive. Takšne pač, ki so nekaj slabo slišale in v temi slabo malo po svoje videle. Priča, ki je klicala policijo in skozi okno opisala vse tako, kot je sovpadalo z videnim na kraju nesreče, ko je prispela policija, pa je bila še kako relevantna. Konkretno nobena priča, tudi ta ne, pa ni videla samega trenutka, ko je odjeknil strel. Vendar je kasneje itak pričanje medicinskega izvedenca potrdilo, da strelna rana potrjuje zgodbo, da je žrtev čepela nad strelcem in bila pri tem ustreljena iz povsem neposredne bližine. Trayvon Martin kakšnih relevantnih drugih poškodb na telesu ni imel (razen seveda usodne strelne rane v srce), medtem ko je Zimmerman poškodbe glave utrpel, vendar je izvedensko mnenje jasno opredelilo, da so bile poškodbe premajhne in preveč površinske, da bi bil strelec zaradi njih na primer v tistem momentu že življenjsko ogrožen. Obramba je zato posebej opozarjala, da se poudarka na rane v procesu presojanja ne sme polagati, ker je pomemben predvsem strah napadenega ob napadu. Kar je na pogled nenavadno in kontradiktorno, saj so ravno poškodbe predstavljale adut obrambe, da je šlo res za napad s strani Trayvona Martina, vendar bi dejstvo, da ni šlo za življenjsko nevarne poškodbe, lahko vplivalo na presojo o upravičenosti do streljanja. Jasno pa je, da v dolgih sekundah pretepanja oseba ne zmore trezno presojat, kako nevarne so poškodbe, ki jih je že utrpel, niti ne more v miru analizirati situacije, kako nevarne poškodbe lahko še utrpi v nadaljevanju pretepa, ampak reagira afektirano. V kolikor nosi ena vpletena oseba pištolo za pasom, je prisoten tudi strah, kdo bo med valjanjem morebiti prej zgrabil za petelina. Itd.

KO FAŠEŠ PO NOSU, NASTAVI ŠE ZOBE!

“Ne vem”, zakaj se našim novinarjem ti podatki ne zdijo pomembni, razen če prištejem silno otročje veselje do morebitnih – izmov, tudi rasizmov. Razumnega in profesionalnega razloga v imenu pravice javnosti do obveščanja o vseh pomembnih informacijah, ki vplivajo na vtis o nečem ali nekom, pa ni.
Kaj je torej sploh lahko v tej zgodbi narobe, da se skupine ljudi v imenu protirasizma zbirajo po ulicah in tulijo? Izključno vprašanje, ali je bilo res neizbežno ali vsaj upravičeno, da je Zimmerman v imenu samoobrambe sprožil smrtonosni strel? Ali bi se lahko ubranil drugače, brez smrtnega izida? Bi moral ne glede na to, tudi če je presodil, da v dvoboju s pestmi ne more več zmagat in lahko utrpi še hujše poškodbe, prepustit vse skupaj usodi in upat, da tudi Trayvon ne bo pograbil za njegovo pištolo? Dovoljenje za nošenje orožja je namreč imel in v Ameriki je takšna vrsta obrambe v primeru napada povsem legalna in legitimna. Ne le to. Še v primeru vstopa na privatno posestvo lahko v imenu ogroženosti odpihneš vsiljivca. Konec koncev je ravno takšna vrsta obrambe najbolj šolski primer, na kakršnega se sklicujejo zagovorniki pravice do posedovanja orožja s strani slehernega posameznika, kar je sicer predvsem mentaliteta in konkretna politika konzervativcev oziroma republikancev. Ti zagovori fanatičnih orožjeljubnih aktivistov v imenu pravice do obrambe so se mi seveda od nekdaj zdeli srhljivo slaboumni, saj obstaja veliko manjša verjetnost, da bi se nasilniki podajali v napade neoboroženi, tako da tarče napada z orožjem za gatami niso v kakšni posebni prednosti, pač pa jih ogroža kvečjemu še več oboroženih norcev. Jasno pa je, da je v prednosti pač tisti, ki prej zagrabi orožje in sproži, torej spet napadalec.

AKTIVISTIČNA ZMEDA IN MEDIJSKI KAOS

Primer Zimmermana in Martina pa deluje kot redek šolski primer tega, o čemer fantazirajo ravno najbolj paranoični zagovorniki posedovanja orožja. Nekdo, ki je fizično napadel drugega, je bil neoborožen, medtem ko se je napadeni ubranil s smrtonosnim strelom. Kako, da torej niso na ulicah orožjeljubci s svojo najbolj tipično mantro o smislu “obrambnega” oboroževanja vsega, kar leze in gre? Klinc! Neoborožen napadalec je bil afroameriškega porekla in aktivisti z drugega brega so se silom prilike aktivirali hitreje s svojimi mantrami o rasizmu. Kot bi zavohali primer in si na polno oddahnili, oh, končno en mlad temnopolt “geto” sprehajalec, ki je bil neoborožen in je tragično končal. Tako vzneseno so planili, tudi s pomočjo medijskih kovalcev intrig, da so jih kajpak kasneje začeli ovirat pomembni detajli, ki bi si jih želeli ignorirat. Da na primer kljub trudu pri brskanju za umazanim perilom vsaj do zdaj niso napraskali nobenega dokaza ali suma, da bi bil strelec rasistično navdahnjen. Nekateri mediji so od začetka seveda navajali, da je strelec belec in kasneje v oddajah jecljali, ker se je izkazalo, da tudi to ne drži. Uf, kako bi ropotalo šele, če bi popoln belec bil. No, niti ne kaj bolj, ker so prenekateri mediji itak zagnali halo, ker so sprva le na podlagi slabih fotografij, mislili, da je belec. Ogledala sem si posnetek oddaje, kjer je komentator na neki šovasto komercialni TV ob popravku sogovornice, da je Zimmerman hispanskega porekla, opazno pobuljil, sledil je nemi premor, nato pa je začel znervirano vreščat, da kje pa piše, da tudi ljudje drugih ras ne morejo bit nestrpni do črncev (black people) … Hahaha … Ja, ja, seveda. Kje je kdo, ki bi ga obtožili, da je rasist, ker ni razloga, da ne bi bil rasist. Če po enaki izjemni logiki pametovanja celo sam zveličavni bog obstaja baje predvsem zato, ker še nihče ni dokazal, da ne obstaja, je pač mogoče verjet čemur koli. Kar koli in kakor koli komu v danem momentu pač paše! Neverjetno! Samooklicane borce za pravice temnopoltih, ki se skoraj nikoli ne znajdejo na ulici, ko se temnopoltim (in vsem drugim) povsem očitno in brez utemeljenega dvoma godi krivica, je na glavo padel tudi problem z dejstvom, da je bil strelec pač dokazano napaden. Novica, da do aretacije sprva sploh prišlo ni, je spustila meglo v glavi, češ, valjda, prikrit so želeli nagnusen zločin. Kar naprej so ponavljali le pravljico o zasledovalcu, ki je ubil neoboroženega mladoletnika afroameriškega porekla, ki je v vrečki nosil ledeni čaj in karamele. Vendar tudi ni obstajal dokaz, da bi Zimmerman Martina zasledoval. Kot varuh naselja v kontaktu s policijo je le oprezal. Dokazov, da bi po klicu policije vseeno na svojo roko Trayvona zasledoval, pa ni, in tudi če bi mu sledil, to seveda še ne pomeni, da je povsem dopustno, da nekoga, za katerega sumimo, da nam sledi, napademo s pestmi. Zdraharjenja ad hoc na pobudo medijev so pač bolj udobna, bolj pop in dobro pokrita že v kali, brez neprijetnih podvprašanj vznesenim upornikom na betonu. Ni jim treba razmislit, kaj bodo povedali javnosti, zakaj so na ulici in za kaj se borijo. So že mediji povedali, mi gremo pa samo skakat in plesat na pločnik s kratkimi in jedrnatimi transparenti. Zabavno, kajpak!

TRAGEDIJA PARANOJE

Zgodba nekako smrdi po trku dveh paranoj, ki sta do neke mere obe upravičeni. Paranoičen George Zimmerman pred raznimi roparji in drugimi kriminalci je oprezal za paranoičnim Trayvonom Martinom, ki se je sam sprehajal naokrog kot potencialna možna žrtev osamljenih ulic, tudi na možni diskriminacijski podlagi. Tudi ženske živimo s podobno paranojo in verjetno skoraj ne obstaja kakšna na svetu, ki ni kdaj, predvsem zvečer ali ponoči, sumila, da ji nek tip morda sledi, ker jo hoče morda oropat ali posilit, pa malo pospešiš korak ali se poženeš raje kar v tek. Zato tudi zagovorniki obrambe z orožjem pred neoboroženimi silaki, ki prežijo na nas, v tem primeru nimajo dovolj materiala za cviljenje, ker pač ne vemo, kako močan razlog za prestrašenost je imel Trayvon Martin, pri čemer je morda vzrojil v afektu, prav tako zaradi obrambnih mehanizmov. In na drugi strani George Zimmerman enako. Le da je bil v tem primeru on tisti, ki je bil oborožen in orožje tudi prvi zagrabil. Vse skupaj izgleda kot zelo tragičen splet okoliščin v svetu paranoje in nasilja, o čemer bi bilo dobro čim večkrat spregovorit, vendar na inteligenten, pošten in vsem koristen način. Zloraba takšnih dogodkov za žuriranje raznih ad hoc aktivistov in kvazi upornikov pa je milo rečeno le še ena tragedija vsesplošne bolne, površne in ne – umne mentalitete, ki povzroča premnogo več škode za ustrezno razumevanje problemov in koristno reševanje le teh kot pa koristi.

PRAVICA DO PRESOJANJA NA PRVI POGLED

Relevantne polemike v takšnem primeru, med drugim, se spet lahko vrtijo tudi okrog sporne mentalitete o pravici do posedovanja orožja. Popolnoma za lase privlečen absurd pa je, da nekateri kričači v zvezi s tem primerom zatrjujejo, da Zimmerman sploh ne bi vzel na muho Trayvona Martina, če ne bi bil temnopolt, kar naj bi pomenilo vir vsega zla. Bedarija. Dan na dan ljudje po ulicah presojamo o mimoidočih, ali se nam zdijo pijani ali po obnašanju sodeče morda kako drugače nevarni, če se znajdemo na osamljenih ali zatemnjenih krajih. Tudi v Sloveniji, kjer predstavnikov temnopolte rase praktično ni. Ali sodimo tudi po zunanjosti, obleki itd.? Seveda. V določenih kontekstih kraja, časa in obnašanja posameznika. To je povsem normalen vzgib, s katerim ni nič narobe, dokler ostane del intimnih paranoj oziroma obrambno motiviranih dvomov, nikakor pa ne nestrpnosti, kaj šele napadalnosti zaradi vnaprejšnjih sodb o dejanskem značaju ali motivih drugega. Seveda lahko pospešimo korak, če nekdo izgleda, kor da bi bil lahko skin, mi pa na primer izgledamo kot reinkarnirana Whitney Houston. Seveda lahko občutimo trenutek tesnobe, če presodimo, da nekdo izgleda in se obnaša podobno, kot bi se lahko fužinski ali romski pretepači, skratka, kdor koli, ki na prvi vtis morda lahko spada v skupino ljudi, o katerih statistike pričajo, da je za probleme večja verjetnost. Moj znanec, ki je živel v Ameriki in je nežna, strpna in dobrohotna duša, proti vsem -izmom, mi je nekoč priznal, da je kdaj pa kdaj naredil ovinek, kadar bi lahko trčil ob afroameriške mladostnike z imidžem, ki sovpada v povprečju z opravo raznih tolp, medtem ko nikoli zgolj na podlagi rase, v kolikor obleka, gibanje in obnašanje ni sovpadalo s sumi, da bi šlo za kaj takšnega. Skratka, precej manipulativno, ne – umno in nič koristno ni oglašanje Baracka Obame v takšnih primerih. Nekoč sem se tudi veliko družila s prijateljem, ki je na pogled učinkoval kot tetoviran obritoglav silak, čeprav po značaju ni bil nasilen niti v najbolj morastih sanjah. Velikokrat sva se pozafrkavala na ta račun, ker so bila preživljanja noči naokrog z njim res varna. Kamor koli sva prišla na drink, se je vedno našlo nekaj ljudi, ki so nama raje naredili malo več prostora ob šanku. Vendar pa se je s časom izkazalo, da vse skupaj ni nujno tako zabavno. Nekoč so ga namreč neki primitivci ravno zaradi njegovega izgleda napadli, češ, pokaži, kaj zmoreš, fajterski frajer! In bilo je grozno. Končalo se je relativno dobro. Primitivci so žal uspešno pobegnili, napaden pa je na srečo preživel s poškodbami, ki so bile povsem ozdravljive. Zoprn je bil občutek krivde. On si je namreč mislil, da je k volji do napada prispevalo tudi dejstvo, da je bil z žensko spremljevalko, torej takrat z mano, pred katero so se želeli pobahat. Prevdsem eden izmed njih. Meni se je seveda zdel takšen pomislek kar malo nesramen, češ, on hodi naokrog z obrito glavo, relativno nabildan in potetorviran do brade, zdaj sem pa jaz kriva, ker sem pač ženska, kakršna sem. Naj se ovijem v rjuho in pokrijem čez glavo, da se ne bi kreteni čutili upravičene, da nadlegujejo ali celo življenjsko ogrožajo mene ali moje spremljevalce?!! Pa smo tam, a ne?!

DRHAL SE ZABAVA, DRHAL LJUBI VOJNO, DRHAL JE VEČINA

Pravilo pa je vendarle povsem jasno. Mislimo si lahko marsikaj! Dokler ostane pri mislih ali predvidevanjih, ki niso preverjena, imamo pravico do njih. Predvsem v imenu paranoje, ki nas nemalokrat zavaruje pred marsičim. Nihče pa nima nikakršne pravice kogar koli verbalno, kaj šele fizično napadat zaradi svojih predvidevanj o človeku na prvi pogled ali vtis. In v takšnih primerih se ima vsak pravico branit, čeprav se animalni, frustrirani in posrani napadalci itak najraje spravljajo na fizično šibkejše, zaradi česar med drugim orožjeljubci tudi vehementno zagovarjajo pravico do posedovanja orožja kot uravnilovke pri fizični neenakopravnosti v ponorelem svetu, o čemer bi bilo prav tako zanimivo odkrito debatirat, ker menim, da ravno zaradi tega detajla tudi v ZDA zagovorniki posedovanja orožja zmagujejo. Ne le zaradi svoje agresivne kampanje in finančno podkrepljenih lobijev. To je premalo, če se precej večja masa finančno nepodkrepljenih upre. Vendar se ne. Ker pod gladino tudi prenekateri navidezni nasprotniki orožja vendarle hranijo kos v omarici, če jim je le dovoljeno. Tudi moralno osveščena gospa, jebi ga, se počuti bolj varno z njim pod posteljo, ko je mož na poslovnem potovanju ali pri ljubici. Upor proti posedovanju orožja je zato v ZDA mlačen, zgolj mrtva črka na papirju in mrtev zvok v etru. Še vedno živimo v svetu vojne in podrhaljenosti. Če ni vojne, gre pa masa primitivcev na tek pred biki, ki jih sami provocirajo, v Pamplono. Tako za zabavo! Mučenje, provociranje, izzivanje in fajtanje za zabavo. Tako se obnaša drhal in osupljivo je, kako ljudje pogrešajo vojno, v kolikor zaveje mir in kaj vse si množično izmišljujejo, da bi se bojevali, provocirali, boksali, pretepali in klali. Izzivali smrt, namesto živeli. Nimajo kaj počet z življenjem, ker je njihovo življenje na ravni živali, ki je na boj obsojena. Človek pač ni, ampak le pod pogojem, če razvija razum in duha. Kje smo v povprečju? Ne prav daleč.

ZABAVEN KOMENTAR PO NAŠE O RESNIH ZADEVAH V RESNEM ČASOPISU

In kako komentator Andrej Mravlje povsem v slogu večine piarovskih komentatorjev po naše (tudi rednih turistov po New Yorku seveda) v prispevku s pomenljivim naslovom Si je Trevor za smrt kriv sam? (seveda je bilo v slogu površnih medijev napačno navajano ime in popravljeno na Trayvon danes 16. 7.) snuje pravljice za lahko noč po resničnih motivih:

“Nekdanji šerif in tožilstvo sta namreč menila, da Zimmermana ščiti lokalni zakon, po katerem je uboj v samoobrambi dovoljen tudi takrat, kadar gre za zaščito lastnine. Toda Trayvon Martin ni bil tatič, naklepal ni ničesar. Iz bližnje trgovine se je z napitkom in karamelami vračal v hišo, kjer je bil njegov oče s svojim novim dekletom.”

Prosim? Kje neki je avtor prispevka take buče pobral? Dejstvo je, da vsakogar po njihovih zakonih ščiti tudi ščitenje privatne lastnine (mišljeno svojega premoženja in teritorija v zasebni lasti, kjer lahko hipotetičnega vlomilca pokosi tudi strel lastnika, ne da bi ga za uboj doletela zaporna kazen), vendar pa nikoli ni bilo potrebe, da bi Zimmermana ščitil ta zakon in ga tudi ni. Avtor prispevka skuša prikazat določene ljudi in zakone kot totalno retardirane, češ, kako je nek šerif mislil, da lahko ljudje kar šicajo po ulici drugi ljudi, če se jim zdi, da je ogrožena katera koli lastnina že, kar več pove o nivoju avtorja prispevka kot o tistih, ki jih ponesrečeno blati in zavaja javnost. Zimmermana je ščitil in tudi zaščitil zakon o pravici do obrambe, tudi z orožjem, ob fizičnem napadu.

“Nova nekajmesečna preiskava in tri tedne dolg sodni proces sta se v soboto končala z enoglasno odločitvijo šestčlanske ženske porote, ki je Zimmernanu vrnila neomejeno svobodo in tudi morilsko orožje. Odločitev je kljub pozni večerni uri povzročila ogorčenje po vsej Ameriki.”

Zanimive so te konstantne posebne omembe, da je v poroti sedelo šest žensk. Ste že kdaj zasledili, da bi v medijih posebej omenjali, kakšnega spola so bili porotniki v poroti?!!! Od nekdaj me fascinira, kaj vse so ljudje pripravljeni požret in zganjat, kadar se brezglavo zaženejo v rutico. Ko bodo navdahnjeni s floskulami o zaščiti pravic in spoštovanja žensk, bodo na poti morda hote ali nehote rasistično pregazili kakšnega afroameričana, Roma ali homofobno kakšnega geja. Jebi ga, trenutno homofobija in rasizem nista predmet, ki ga zadeto driblam na pamet v danem momentu. Bo drug teden nov ganljiv populističen film na sporedu. In drug teden se bodo po potrebi pavšalnih jurišev karte premešale, pa bo volk sit in koza cela. Včasih si želim, da bi vendarle obstajal kakšen bog, ki bi nam lahko pomagal k razumu

Kaj je avtor prispevka hotel povedat s posebno omembo zastopanosti spola porote (ne pa tudi starosti in enakosti ali raznolikosti drugih značilnosti ali okoliščin, iz kakršnih ženske izvirajo)? Zakaj ženske v poroti ne bi bile po mnenju avtorja (kaže, kot da ima nekaj proti) zmožne razsojat pravično, ker so ženske, med njimi verjetno tudi matere hipotetičnih mladih Trayvonov??? Kaj ima avtor proti ženskam za potrebe domnevnega branjenja diskriminiranih Afroameričanov? Bedasto do skrajnosti in čez! Če že, je premnogo bolj pomembno pri porotah ustrezen in ustrezno raznolik izbor na podlagi osebnih lastnosti, prepričanj, statusa, načina življenja in drugih okoliščin porotnikov, ne pa spolna, rasna ali nacionalna umeščenost. Ta je lahko pomembna le v primerih, ki so pomembno vezani na možne konfliktne situacije na podlagi spola, rase ali spolne usmerjenosti konec koncev. Bi avtor lahko pojasnil, zakaj bi bile v tem primeru sporne ženske, ker so ženske, in presojajo o dogajanju med dvema moškima??? Se avtor sploh zaveda, na kaj insinuira s pretipkavanjem tako zanimivih podatkov brez kakršnega koli pojasnila, zakaj naj bi bil podatek zanimiv? Kaj naj si mislim? Da je avtor mnenja, da bodo ženske avtomatsko bolj naklonjene odraslemu moškemu kot pa mladoletniku, morda celo otroku, al’ kaj??? Da so ženske tako odločile, ker se jim je zdel peruanski George bolj seksi? Je mnenja, da so ženske prebutaste, da bi brez pomoči moških odločile na podlagi dejstev (izgleda že ne tako)? Kaj, kaj? Zakaj je takšen podatek pomemben? Komu bi bili bolj naklonjeni moški, ker so pač moški, hipotetični očetje? Oh, ne, bi bili moški zagotovo bolj razumni in objektivni razsojevalci? Mogoče tako objektivni, kot se izkazuje avtor prispevka. Pa menda nam ne poroča (latentni) šovinist o domevnih nezaslišanostih rasizma? Smeha polna skleda.

“Trayvon Martin je še ena žrtev neobrzdanega ameriškega rasizma”

To je podnaslov članka. V nadaljevanju pa nobenega argumenta, kaj šele dokaza za takšno trditev in nedvomen poskus vplivanja na mnenje javnosti. Beremo le zgodbico o nekem povsem drugem primeru, ki se avtorju zdi primerljiv. Pa seveda ni.

Kljub ogorčenju afriško-ameriških politikov ter širše javnosti se zdi jeza nad razsodbo sodišča na Floridi tokrat nekoliko bolj umirjena. Tudi starši in odvetniki žrtve ter tožilstvo, ki je Zimmermana obtožilo umora druge stopnje, zagotavljajo, da spoštujejo odločitev sodišča.”

Ja, celo starši žrtve izrekajo spoštovanje odločitvi sodišča. Na sodišču je treba namreč za umor nekomu dokazat takšen naklep brez utemeljenega dvoma. Ta primer je, kar se dvoma tiče, vsaj hudo sporen, če že ne povsem brez dvoma. Le v kolikor bi morda Zimmerman kljub temu, da je poklical policijo, ki je bila že na poti, fizično napadel Trayvona, a bi se ta tako učinkovito ubranil, da je Zimmermanu razbil nos in ga položil na hrbet, česar pa nihče ni mogel vedet, da bi do česa takšnega prišlo, bi lahko Zimmermanu morda naprtili napad. Dokazi pa niso bili naklonjeni takšni različici dogajanja. Da je bil Zimmerman na podlagi dejstev oproščen, pač zato ni čudež. Naj mi kdo pojasni, v kolikor misli drugače in razume, kako deluje pravo in zakaj tako! Avtorju tega prispevka s polno potvorjenih informacij in trditev brez argumentov kaj podobnega pač ni uspelo. Sicer pa … če bi bila jaz starš sedemnajstletnika z množično podporo na ulici ali brez, pri čemer bi dejansko šlo za to, da mi je nekdo ubil otroka, ker je bil rasist, šovinist ali kaj podobnega in je zasledoval mojega otroka, ga ubil, sodišče pa bi kljub tako očitnemu umoru morilca oprostilo, prav gotovo ne bi zmogla izrekat spoštovanja odločitve sodišča, niti ga sprejet. Divjala bi do zadnjega diha za pravično sodbo in spremembe nesprejemljivih razmer na sodišču!!! Do zadnjega diha! In težko si predstavljam ljubečega starša, ki ne bi postopal enako v primeru, ko bi se njegovemu otroku zgodila tako huda krivica, zaradi kakršne bi bil celo ob življenje?!!! Skratka, če starša Trayvona Martina po vsem priloženem dejansko verjameta, da je njun sin umrl zgolj zaradi tega, ker ga je napadel nek rasist, ki ga je sodišče celo oprostilo, in ob tem izkazujeta spoštovanje sodišča in sprejemata sodbo, bi pač resno podvomila v njiju kot starša, ki bi si ju kdor koli želel imet za starša. Bila bi to še ena tragedija Trayvona Martina. Zaenkrat nimam razloga za takšne negativne pomisleke.

“Toda nihče razen obrambe se ne strinja z razsodbo, ki nakazuje, da je Zimmerman reagiral razumno, ko je sklepal, da je temnopolti mladoletnik na ulici, pokrit s kapuco, nevaren kriminalec.”

Popolno zavajanje, zaradi kakršnega bi morali v imenu pravice do ustreznega in objektivnega poročanja zahtevat popravek in opravičilo! Zimmermanu se ni sodilo zaradi njegovega pravilnega ali napačnega sklepanja na podlagi vizualnega izgleda Trayvona Martina. Še dobro, da ne sodimo ljudem za kaj podobnega! Zimmerman je bil obtožen umora druge stopnje!!! Ker ni bilo dovolj dokazov, da je Zimmerman kakor koli ogrožal Trayvona Martina, so pa obstajali dokazi, da je Trayvon Martin fizično napadel Zimmermana, je prišlo do oprostilne sodbe. Razsodba brez utemeljenega dvoma, da Zimmerman med pretepom ni ustrelil v obrambi, ni bila možna oziroma vsaj ni bila tako zlahka možna.

“Čeprav tožilstvu na sodišču ni uspelo dokazati naklepnosti umora, nihče ne dvomi, da je Trayvon Martin še ena žrtev neobrzdanega ameriškega rasizma.”

Ja, tako je. Tožilstvu ni uspelo dokazat naklepnosti umora. Ali je avtor prispevka zmožen kaj podobnega dokazat?! Kar na plano. Zaenkrat ni ne duha ne sluha o čem podobnem. Predvsem je treba pa vse prispevke, ki se diktatorsko sklicujejo na Nihče ali Vsi nekaj mislijo ali ne mislijo, takoj zabrisat v odtok! Koga briga, kaj misli kdo, večina ali vsi?! Zanima nas, kakšno razmišljanje je pravično, ustrezno in zakaj. Drugi mediji tako predrzni niso bili in so poročali o razdeljeni javnosti. Seveda se je na prvo žogo zaradi nespodobnega medijskega hajpa sklepalo, da gre za razdeljenost na podlagi ideologije. Republikanski rasisti proti demokratom, republikanci, ki podpirajo posedovanje orožja, proti demokratom, ki podpirajo omejevanje posedovanja orožja. Vendar je zadeva bolj komplicirana. Razdeljenost obstaja tudi med tistimi, ki mislijo s svojo glavo in stavijo na objektivno preverjanje informacij in temu primerno osebno nemotivirano presojanje o zadevah, in med tistimi, ki kot zgledne ovce vreščijo, kar in kakor jim diktirajo prodajalci bučk, korenčkov in druge zelenjave, prekleto zastrupljene s pesticidi poenostavljanja in pristransko motiviranih ideoloških manter. Zato odločno protestiram, da me avtor prispevka oklicuje za nikogar. Jaz nisem nihče, pa vseeno dvomim, da je bil Trayvon Martin žrtev ameriškega rasizma. Bil je žrtev paranoje z več vidikov. In ta v svetu nasilja ne pozna držav in meja. Ne le to.

KOGA IN ZAKAJ ŽELIJO PROTESTNIKI TRPAT V ČUZO?

Sprašujem se, zakaj protestirajo tisti, ki menijo, da je bil Trayvon Martin žrtev rasizma. Eden izmed protestnikov je dejal, da v kolikor bi bil strelec Afroameričan, bi bil zagotovo obsojen v tem primeru. Ali protestniki menijo, da je tako prav? Zakaj ne pridejo na plano s takšnimi primeri? Ne bi bilo težko. Mediji bi jim pomagali pri brskanju brez dvoma. Ali se jim zdi prav, da ti hipotetični Afromaeričani, ki so streljali, ko jih je nekdo fizično napadel, trohnijo v čuzi? Zakaj ne protestirajo, magari zdaj ob dani priložnosti, ko se in če se takšne rasistično motivirane sodbe v ZDA dogajajo? Kaj hočejo protestniki pravzaprav povedat? Če bi mene obsodili na zaporno kazen za umor, ker bi ustrelila nekoga, ki je skočil name in me že konkretno butal, bi pričakovala podporo v borbi za oprostilno sodbo s strani tako prekleto dobrohotne in pravičniške javnosti. Upam, da me ne bi v imenu protirasizma linčali samo zato, ker bi me na primer napadel Rom, in javno podpirali, če bi me napadel kleni primitivni Slovenec.

Prilagam še posnetek oddaje, v kateri Piers Morgan intervjuva Roberta Zimmermana, brata oproščenega Georga. Predvsem zato objavljam dotični posnetek, ker je Morgan povsem odkrit nasprotnik posedovanja orožja in tudi v tem primeru je javno izražal nesprejemljivost, da je bil ustreljen neoborožen fant na poti domov. Morganovi intervjuji sicer vsebinsko niso “nevemkaj”, se pa kaže njegova zelo pozitivna plat predvsem v tem, da se vedno rad brez fintiranja sooči z nasprotno mislečimi oziroma s tistimi, ki jih sam (še) ne razume ali sprejema dobro. Koristna značajska lastnost, ki je na naših tleh popolnoma tuja, tudi novinarjem.

YouTube slika preogleda

In takoj je doživel napad s strani wannabe aktivistov, s katerimi se je preko agresivno in neupravičeno nadutega predstavnika prav tako korektno soočil. Način podanih očitkov zaradi intervjuja pa so zgovorni sami po sebi. Argumenti? Kaj je že to? Interesi “rules”.

YouTube slika preogleda

Naslednji zapis bo namenjen poletnemu prerezu domačih afer, pri katerih v enakem slogu nismo bili deležni pomembnih vprašanj, kaj šele dogovorov.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 16.07.2013 ob 22:05 pod Aktualno, Mediji. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

62 odgovorov na “MEDIJSKE PERVERZIJE V IMENU ČLOVEKOVIH PRAVIC”
  1. lordwales - 16.07.2013 ob 23:14

    Sloveninski mediji nimajo na srečo težav ne z rasizmom ne sovražnim govorom, temveč z top pop shitom. zvečer pasmo navdani tako izmozmani, da nas kar vrže v posteljo.

    Po drugi strani se niti ne čudim, zakaj s etabloidi prodajajo
    kot vroče žemljice, pač v slogu 24 kur.

    In kdo pri hudiču je za Zimerman?

  2. filmoljub - 17.07.2013 ob 06:01

    Sori za delni offtopic, ampak pri meni se v trenutku vse konča že, ko vidim ali slišim besedo “afroameričani” — to idiotsko nesmiselno politično-korektno spakedranščino, ki uteleša vso hinavščino in sprenevedanje neumnega, oportunističnega ameriškega naroda. Seveda, lahko je srat s polno ritjo in pri administraciji, za katero stoji vojaška moč, in v državi, na katere ozemlju nikoli ni bilo recimo prave vojne (če ne štejemo državljanske pred 5000 leti ali koliko že). Kaj so potem tisti drugi: anglo-američani ali ne-afroameričani ali kaj? In tretji so kitajc-američani? Ali pa hispano-američani?

  3. mina - 17.07.2013 ob 09:24

    Saj s poimenovanjem ostalih ni problema, zatakne se samo pri črncih. In meni zato že ves čas ni jasno, kaj je črnc v Angliji, AfroAnglež? PaAfroKitajc ali morebiti AfroAzijec, pa Afroevropejc?

  4. Emmmm - 17.07.2013 ob 10:58

    a kdo sploh (ob vsej inflaciji “sporočil”) resno jemlje, kaj medijci nakladajo o nekem dogodku??

    meni zadošča: da se je zgodilo to_pa_to, tam, takrat … kaj pa medijci dodatno klobasajo … jah, da pač gredo “pravljičarje” … ker prodajajo število znakov, zlogov :)

  5. Simona Rebolj - 18.07.2013 ob 15:38
    Simona Rebolj

    @lordwales:

    Ja, vse najboljše za rojstni dan.

    @filmoljub in mina:

    No, saj ni tako zelo offtopic. Tudi to spada v koš sprenevedanja v imenu korektnosti, ki nič ne razreši, ampak samo vzdržuje status quo sodelovanje med liberalno apatično lenobo in konzervativno nacionalistično aktivnostjo. Poanta je podobna kot pri nas v povezavi z Romi na primer. Kar naenkrat naj bi bojda nekaj slabega pomenil izraz cigan. Ker zadeve niso črno bele in se nikakršne pametne spremembe v smeri ustreznega reševanja situacije, čemur botruje tudi nestrpnost ali diskriminacija, ne dogajajo (desnim ni v interesu, levim pa enako ne, le iz drugih razlogov), se zmenijo, da bodo pač verbalno izbrisali cigane, pa problem kot problem ne bo več obstajal. Nadomestili jih bodo Romi … hehe …

    Dvomim, da ima v tem primeru kakšno osrednjo vlogo polna rit, s katero serjejo Američani. Preprosto se jim je zdelo, da so skoraj vsi izrazi, ki označujejo črnce, omadeževani s slabšalnim predznakom. Simptom tega je opazen tudi v našem jeziku. Večina novinarjev uporablja izraz temnopolti, kar za povsem običajen opis zunanjosti nekoga ni dovolj ustrezno, ker je temnopolt še marsikdo, od Indijcev, Arabcev, Latinosov in mojega bivšega tipa, sicer Slovenca, ki je imel pač temnejšo polt, rjave oči in lase. Temnopolt je, skratka, marsikdo, pa zato še ni črnec, torej ne ustreza vsem zunanjim lastnostim, ki definirajo črnca. Definicijo za to skupino ljudi so v imenu borbe proti diskriminaciji preprosto izkoreninili, kar je za moje pojme najbolj smešno paradoksalen rezultat, kar se lahko zgodi. Kot bi na primer zaradi vicev in serijskega blatenja blondink, češ da so neumne, ker je pač nekoč zaslovela neka avša Marylin Monroe, ukinili izraz kot del opisa določene osebe. In bojda bi morale bit blondinke zadovoljne z opisom svetlolaska, da ne bi slučajno kdo mislil, da so res kar počez neumne. Katastrofa! Ravno to pomeni uklonjevanje frustriranim kretenoidom, ki so na podlagi videza stigmatizirali določeno populacijo žensk in ki jih sploh opazi kvečjemu tista ženska (ne le blondinka), ki je pač butasta. Namesto da bi raje na primer izumili primeren izraz za skupino ljudi, ki presoja tako degenerirano stupidno, izumljajo korektne izraze za napadene in jim kradejo identiteto, jo maličijo in preimenujejo po svoje. Seveda jim to uspeva, ker jim prizadeti dovolijo, kar tudi ni biser pameti in dostojanstva. Torej gre blondinkam kar dobro, ker jim še nikomur ni uspelo odvzet izraza, ki definira košček njihovega pojava. Blond in blondinka se še vedno uporablja kot izraz, ne da bi te kakšen norec napadal, da si nestrpen … hehe … Da ne omenjam “čudi”, kako da se še ni iskal drugačen izraz za ženski spol, glede na obstoj šovinizma. Hecno, da nas šovinistom še ni uspelo izbrisat in na novo izumit, kot da bi bilo s staro identifikacijo res kaj narobe, a ne.

    Afroameričani je torej spakedranka, ki naj bi hkrati pojasnila več lastnosti, ki niso lastne tudi drugim skupinam. Skovanka z Američani pa se jim je zagotovo zdela odlična ideja kot simbol sprejemanja in pripadništva državi, češ, ja, tudi vi ste seveda naši – Američani in radi vas imamo, papež vas tudi ima rad. Kako bodo z njihovimi črnci postopali Francozi in drugi, je pa njihov problem, nam pa se lahko od tisočerih izrazov zaradi ukradene skupne identitete te populacije utrga ob poskusih po politični manipulaciji imenovani ljubkovalno – korektnost … hehehe …

    Skratka, jaz bi z največjim veseljem in povsem korektno uporabljala izraz črnci, črnec, enako, kot je povsem običajen govor o belcih na primer, med temnopoltimi pa so že težave, ker jih je veliko različnih izvorov in v teh primerih pač navajaš izvor, če želiš podat natančnejšo identifikacijo od zgolj okvirne barve polti, ampak zaradi izvajanja pritiskov raznih populistov v določenih primerih klonem. Recimo v tem zgoraj, v katerem že itak vlada obratnosorazmerna diskriminacija in s tem povezane puhlice, ki jih opisujem in dokazujem. Vsebino kontradiktornosti in poante škodljivosti tudi v imenu dobrega bi lahko kakšni agresivci skušali spravit v drugo vrsto relevantnosti, ker bi se začeli pričkat okrog bolj ali manj korektnega poimenovanja. Podobno, kot so konec koncev hoteli novinarji vsilit rasizem zgoraj obtoženemu zgolj na podlagi tega, da je nekoga poimenoval, da je pač “black”. Da ne bi bil moj zapis še za obdelovanje tega absurda še za kakšno stran daljši, pač o tem kdaj drugič. Naj imajo svoje Afroameričane, če so Afroameričani očitno zadovoljni (jaz že ne bi bila) in še nihče ni vpil na ulici za pravico do normalnega sprejemanja opisa zgolj rase, medtem ko je Afroameričan pač le možno poimenovanje, če hočeš opisat, kje takšna in takšna oseba sicer živi. In ja, mina, nisem še slišala, da bi enako ravnali po drugih državah.

    @Emmmm:

    Zadošča ti torej, da si dezinformiran in da ne veš, da si dezinformiran, pa dezinformacije sprejemaš, klobasanje pa izpustiš. Ne vem, če si opzil, ampak v zapisu na konkretnem primeru opisujem problematiko, ko pač ne izveš, kaj se je zgodilo kje, ampak lahko le misliš, da si izvedel vse o ustreznih podatkih. In v takšnem primeru je klobasanje spremljat kar pametno, ker ti le klobasanje ponudi lahko sum, da kakšnega podatka zaradi namena preko klobasanja nisi prejel, a ne, ali celo, da si prejel kakšnega zavajajočega, napačnega. Skratka, nisi razumel zapisa ali pa ga nisi prebral, ker si mislil, da si se s tem izognil klobasanju in da ti je vse jasno. Ravno o tem problemu, ki je na strani nezahtevnega in enako površnega konzumatorja, prav tako pišem.

    In ne prodaja se znakov. Formati so vnaprej določeni. Res pa je, da imajo nekateri več problemov, ker morajo v format s premalo znaki za zahtevnost primera strpat preveč informacij ali jih sploh ne morejo, nekateri pa imajo problem, ker tako nič nimajo za ponudit, da format zapolnijo s klobasanjem. Največji problem, ki je bil predmet mojega zapisa, pa je, da je na voljo povsem dovolj znakov in infromacij za jedrnato in konstruktivno zapolnitev prostora, pa ga novinarji osiromašijo kar sami, mi pa ostanemo dezinformirani ali obsojeni na polresnice oziroma zamolčane pomembne resnice.

  6. Tomaž Majer - 18.07.2013 ob 17:52
    Tomaž Majer

    seveda se je porota lahko odločala na osnovi tega, kar je pač bilo nedvoumno ugotovljeno v teku postopka, ampak očitno obstajajo neka bistvena vprašanja odprta. kot je npr. zakaj se je ubiti odločil, da se fizično loti varnostnika? kar tako, ker je pač bil slučajno tam? kaj če mu je varnostnik rekel kaj neprimernega, morda celo rasističnega? ali ga celo poskušal fizično zadržati na licu mesta češ počakajmo policijo? skratka, glede odločilnega momenta praktično ni znanega nič, razen tega, kar pač trdi varnostnik, ki normalno ne bo pričal sebi v škodo.

    druga stvar je seveda tisti bistven razlog, zakaj je do incidenta sploh prišlo. torej zato, ker naj bi ubiti bil varnostniku sumljiv. in smo pač tam. kaj za koga pomeni, da je nekdo “sumljiv”? ja, morda tudi to, da ima dolge lase, tattoo na rami, da nosi majico metallice ali pa tako s kapuco, do seveda tisoč in enega drugega razloga, seveda tudi temne polti. tako da v tej bistveni fazi je nemogoče izključiti, da se je vse skupaj začelo na osnovi neke stigmatizacije, tudi rasne, kar pa spet seveda obtoženi ne bo nikoli priznal, četudi je šlo dejansko za to.

    tako da na koncu koncev je lahko ta mladenič umrl tudi zato, ker je pač imel to smolo, da je naletel na varnostnika, katerega koncept sumljivosti je bil pač pod vplivom določenih predsodkov ali česa podobnega. ne verjamem, da bi povsem isto obnašanje nekoga v poslovni obleki s kovčkom izzvalo pri varnostniku isto reakcijo, o tem verjetno ni nobenega dvoma.

    ironično dejstvo je pa seveda tudi to, da je na koncu koncev ta mladenič umrl ne zato, ker je imel namen kogarkoli ogrožati ali poseči v njegovo lastnino, ampak zato, ker se je nekdo, očitno preveč zagnano ali pa nespretno, trudil zagotavljati varnost ljudi in premoženja. skratka, zagotavljanje varnosti nekaterih očitno lahko ogroža varnost drugih.

    tako da po moje, je tu bila oprostilna sodba res nekako na meji. kot sem nekje prebral, naj porota prvotno ne bi bila sklepčna, ker sta dve porotnici bili mnenja, da pač varnostnik kljub vsemu ni brez krivde. in tudi sam pač menim tako. ker zagotavljanje varnosti ne more biti v škodo tistih, ki se pač slučajno znajdejo v podobni situaciji, kot se je pač znašel v tem primeru ubiti. mislim, da bi varnostnik lahko in moral postopat drugače in potem do tega, kar se je zgodilo, zagotovo ne bi prišlo, ker ubiti očitno res ni imel nobenega namena storiti kakršnegakoli kaznivega dejanja. vsaj tak občutek sem jaz dobil. da o vprašanju prekoračitve silobrana niti ne govorim. ampak ok, amerika je glede tega specifična, pa tudi pravica do lastnine je tam, vsaj v mentaliteti ljudi, velikokrat nad pravico do življenja.

  7. Simona Rebolj - 19.07.2013 ob 21:49
    Simona Rebolj

    @Tomaž Majer:

    Sicer ne razumem prav dobro večine komentarja, ker sem vse o tem zapisala in že pojasnila svoje argumente za ali proti, pa potem ne vem, kaj je replika … ampak okej … še malo razlag z drugimi besedami ali pa tudi ne:

    Seveda. Odloča se na podlagi brez utemeljenega dvoma. Pravljice, ki si jih vsak sam razlaga, kaj bi se lahko dogajalo in zakaj, pač niso dokaz o ničemer in zaradi svojih predstav, kaj bi lahko botrovalo nekemu dejanju, ne moremo ljudi zapirat. In logično, da v tem primeru ostajajo nekaj vprašanja odprta. Pa saj to ni prvi ali izjemen primer, ki bi ostal brez prič in zaradi česar ostajajo določena vprašanja odprta. Pa tudi priče niso nujno zanesljiv vir informacij, ker so pač ljudje s takimi in drugačnimi možnimi motivi za določene besede ali dejanja. In ja, nič ni narobe s tem, da se razpravlja o odprtih vprašanjih, nekaj neverjetnega pa je, da se na tej podlagi tuli o nezaslišani krivični sodbi, ker si neke skupine s svojimi motivi, interesi in sklepanji kar drznejo postavljat sodbe in celo tulit, da je nezaslišano, ker nekoga niso zaprli za umor druge stopnje (kar v vsakem primeru ni mila zaporna kazen) na podlagi sklepanj, zakaj naj bi prišlo do streljanja. In pozor! Bistvo, kar naj bi bil razlog, ni potrjeno niti z enim sumom, kaj šele dokazom iz kakšne druge malhe. Skratka, ob intenzivnem brskanju po življenju tega varuha, nikjer niso izsledili niti enega suma, da naj bi bil strelec rasist. Že če bi kaj napraskali, to še ne bi pomenilo, da je bil v tem primeru nujno razlog tak naklep. Kaj šele v tem primeru, ko ne samo, da ni suma, ampak naj bi tip v nekih primerih v preteklosti celo igral mentorja nekim prestopniškim mladoletnim afroameričanom.

    Dogajalo se je lahko marsikaj, nikakor pa ne morem sprejet in razumet vprašanja:

    “kaj če mu je varnostnik rekel kaj neprimernega, morda celo rasističnega?”

    In če bi mu? Pa kaj potem? Od kdaj, zaboga, se nam zdi pa samo po sebi umevno, da če nekdo komu reče kaj nevšečnega, ga lahko fizično napademo??? Od kdaj pa v civiliziranih državah velja, da lahko nekaznovano tepemo ljudi, ki izrečejo kar koli, kar nas žali? Upam, da ti je jasno, da taka “pojasnila” padajo s strani večine nasilnih mož, ki pretepajo žene na primer. Da so pač jezikale. Saj razumemo, kaj pomeni jezikanje? Name se je nek kreten sredi ceste že drl, da sem kurba, prasica in nevemkajševse, pa mi na pamet ni padlo, da bi ga zaradi tega lahko nabutala (čeprav je to itak z mojimi merami in kilažami pač vic, ampak teoretično). Do kod pa lahko bojda fizično napademo človeka, ki naj bi nam nekaj za nas žaljivega rekel? Ga lahko butamo s pestmi ali tudi z nožem ali se ga lotimo s kakšnim drugim orožjem, če je pri roki? No, odgovor nam je itak jasen, saj če bi obveljalo za sprejemljivo, da fizično napadamo ljudi, ker nam rečejo kaj nam neprijetnega, bi se dnevno in masovno po službah, domovih, na ulici, v šolah itd. mlatili kot norci in jaz bi kot najbolj fizično ranljiv člen družbe med odraslimi zahtevala pravico do nošnje orožja, da se lahko vsaj branim, ker prav dosti napadat ne morem … hehe … Skratka, te buče v glavi, kaj neki bi mu lahko ta tip rekel, so irelevantne v vsakem primeru.

    “ali ga celo poskušal fizično zadržati na licu mesta češ počakajmo policijo?”

    Ja, točno to bi bila edina sporna točka, kar je itak v zapisu. Ker le v tem primeru bi bilo tudi sprejemljivo, da se je Trayvon na primer fizično branil za fizični napad. In ne samo to. Zimmerman je dobil navodilo, naj prepusti zadeve naprej policiji, torej bi v tem primeru tudi to prekršil, kar je kot varuh zelo debro vedel. Varuhom je jasno, da nimajo pooblastil, da intervenirajo. In zelo predrzno bi bilo, če bi kaj takšnega na lastno pest storil, kljub temu, da je sam policijo poklical in je vedel, da je na poti. Torej je vedel, da bi se moral pred policijo zagovarjat, zakaj zaboga nadleguje fanta, ker te pravice nima!!!! Tudi to je bila njegova olajševalna okoliščina, ker si je težko predstavljat, zakaj bi kaj takega počel in si s tem v bistvu škodil. Če bi imel na primer tak namen in bi mu uspelo Trayvona sklatit na tla in ga fizično zadrževat, mu policija za to ne bi podelila kolajne, ampak bi bil sankcioniran. Ko bi seveda policija ugotovila, da ni dokazov, da je fant kar koli neustreznega počel. Upravičeno nekoga fizično obvladat pomeni pa le sredi nekega protipravnega dejanja – sredi ropa, sredi napada itd. Skratka, itak je na sodišču vsako sklepanje neprimerno, kar se tiče dokaza, ki šteje za obsodbo. Je pa tudi za samo sklepanje o čem takem možnost zmanjšana, ker ni šlo kar za nekega tipa z ulice, ampak za varuha, ki je že poklical policijo in je manj verjetno, da je nameraval zganjat kakšen cirkus, ki bi še njega lahko inkriminiral.

    Kar se tiče možnega neustreznega ravnanja Zimmermana, je še najbolj verjetno, da ga je morda vseeno zasledoval, da bi lahko policiji povedal, kje je, v kolikor ga ne bi našli. To bi se tudi ujemalo s siceršnjo Zimmermanovo trditvijo, da je Trayvon stekel proti njemu in ga napadel. V vsakem primeru bi se to lahko zgodilo, ker ga je zasledoval in oprezal za njim (že v času pred klicem in med klicem policiji), kar ni nič narobe, saj je bil varuh! Vendar bi bilo narobe po tem, ko mu je bilo jasno rečeno, naj mu ne sledi (varuh mora poklicat policijo takoj, ko opazi kaj sumljivega in nič ravnat na svoji pest, seveda pa že to avtomatsko vsebuje oprezanje za ljudmi). Zelo verjetno je, da mu je Zimmerman vseeno sledil na neki razdalji, kar je Trayvona vrglo iz tira. Žal pa tudi to, da misliš, da te nekdo zasleduje z negativnimi nameni, ni razlog, da brez bev ali mev, da bi ti lahko drug odgovoril, kaj hoče, nekoga fizično napadeš.

    “torej zato, ker naj bi ubiti bil varnostniku sumljiv. in smo pač tam. kaj za koga pomeni, da je nekdo “sumljiv”?”

    To sploh ni pomembno. Sumljivo je lahko marikomu marsikaj. O tem sem natančneje vse zapisala v poglavju o pravici do presojanja na prvi pogled. Ne samo da imamo neodtujljivo pravico do tega, predvsem gre za neodtujljivo dejstvo, da vsi to počnemo po logiki stvari. No, v primeru nekega varuha nasleja pa je to tudi njegova naloga. Ne le čakat, ali bo kdo koga že napadel ali posiljeval ali ropal, ampak skušat preprečit, torej čim bolje ocenit sumljivega človeka ali situacijo. In točno to je največja norost. Namreč protestniki, ki so jih seveda zintrigirali mediji, so morali svoje fantazme vedno bolj krčit na to, zakaj neki se je Trayvon zdel sploh sumljiv varnostniku. Ker je bilo kmalu jasno, da sodbe za umor ne more bit zavoljo okoliščin, so lahko bluzili le še o teh sklepanjih, kar je pripeljalo do predrzne sodbe na ulici, da gre zagotovo za rasizem. Preprosto se niso hoteli sprijaznit, da so se zmotili in da jeze, ker je fant umrl, pač ne morejo akumulirat preko strelca, na način, da bi ta dobil zaporno kazen. Zgodilo se je to, da so te poulične filozofije kar naenkrat začele inkriminirat vprašanje, kdo se nam sme zdet sumljiv ali ne … hehehehe … V imenu protirasizma se nam bojda ne bi smel zdet niti sumljiv noben Afroameričan. Skratka, na glavo so padli in začeli v imenu afektirane rasne ogroženosti sprožat nov škodljiv debakl. Fant se je varuhu pač zdel sumljiv. Ker se je počasi sprehajal kljub nalivu in oprezal proti oknom hiš. Tudi jasno je povedal po telefonu, da dopušča možnost, da je samo zadet. No, zadet je tudi bil malo, kot je kasnejša obdukcija pokazala. O tem, ali je bil ta amaterski varuh reda in miru totalen analfabet za presojo o sumljivih ali nesumljivih osebah lahko diskutiramo v nedogled, čeprav težko, ker nič ne vemo o tem tipu in ga nihče ne pozna. Za ta primer pa je to popolnoma irelevantno. In trdit, kako se ne bi kaj takega zgodilo, če se tipu fant ne bi zdel sumljiv, je totalno škodljivo. Kam bomo pa prišli, če se bodo tudi organi pregona začeli bat kogar koli sumit za kar koli, kar raziskujejo ali želijo preprečit, ker jih bo plebs linčal (a le v primeru diskriminiranih skupin, kar lahko privede do nove diskriminacije oziroma debakla neenakopravne obravnave) in kar na ulici presojal, kaj neki ne sme bit sumljivo.

    Mene na primer moti v tem primeru predvsem to, ali imajo ti varuhi kakršno koli oznako, da so varuhi. Vsaj telovnik. Nekaj po čemer bi bili prepoznavni, kot so policaji, da jih ljudje ne bi zamenjevali za zasledovalce, norce pač. Po drugi strani pa varuhina tak način nimajo smisla, če pač z oznakami opozarjajo nase, da se jih hipotetični sumljiveži resne sorte lahko ognejo, tako da … Še vedno ostane pri tem, da se zavedamo, da ne moremo ljudi kar napadat, ker nekaj sumimo. Paradoksalno se je namreč tudi Trayvonu pač morda zdel Zimmerman sumljiv, češ da ga bo najbrž napadel, pa ga je sam prehitel. Zato sem napisala poglavje o paranoji. In seveda je v tem primeru pravica do posedovanja orožja najbolj sporen element, ki v taki tragediji zmešnjave oziroma disfunkcionalni komunikaciji še zapopra zadevo, da izpade huje, kot je. Spet so pa zagovorniki do nošnje orožja tudi na to replicirali, da bi v primeru, če Z. ne bi imel pištole, pa mu Trayvon morda zadal smrtni udarec z glavo v tla. Skratka …

    “tako da v tej bistveni fazi je nemogoče izključiti, da se je vse skupaj začelo na osnovi neke stigmatizacije, tudi rasne, kar pa spet seveda obtoženi ne bo nikoli priznal, četudi je šlo dejansko za to.”

    Saj se hecaš, a ne??? Ne moremo tudi izključit, da se je vse skupaj začelo na osnovi neke stigmatizacije do ljudi, ki se mirno sprehajajo po dežju ali pa do mulcev, ki se naokrog sprehajajo v poznih urah po osamljenih ulicah, ali do mladine nasploh. Ali pa do ljudi, ki izgledajo zadeti. Vse to so sklepanja, plod fantazije. Zakaj izpostavljat ravno raso? A zato ker je najbolj popularna in ker gre za zagotovljen medijski hajp? Utemeljena sklepanja se ponavadi gradi na utemeljenih sumih, sicer je treba vsa izključit. Ja, izključit!. V tem primeru ni nobenega suma, da bi šlo za rasizem. Nič večjega od tega, da je tip morda nestrpen do sprehajalcev po dežju brez dežnika. Tako da ta hajp se je zakuhal s strani ljudi, ki se pač sami največ ubadajo in jih obseda rasizem. Kot pomislek na nekaj najbolj pogostega, bolj pogostega od nestrpnosti do sprehajalcev po dežju brez dežnika. To pa ni utemeljen razlog za sum, s kakršnim lahko drhalimo po sodišču. Pa tudi po medijih ne bi smeli na tako prekleto neznosno lahkoten barski način. V tem primeru je bilo, kot sem zapisala, veliko več suma, da bi bil tip lahko nestrpen do mularije, ki ga spominja na delinkventno obnašanje. Če govorimo o poskusih dokazovanja nečesa. Pa so mu pač zalepili kar rasizem (od začetka še sploh vedeli niso, da je tip hispanec in so ga kakopak navajali kot belca). Seved apa obtoženi ne bo nobene nestrpnosti priznal. Problem je bolj v tem, da uličarji obtoženim nimajo pravice kar svojevoljno brez utemeljenih sumov pripisovat motivov in da javnost ter mediji takšno drhaljenje povsem tolerirajo in celo spodbujajo!!!

    “tako da na koncu koncev je lahko ta mladenič umrl tudi zato, ker je pač imel to smolo, da je naletel na varnostnika, katerega koncept sumljivosti je bil pač pod vplivom določenih predsodkov ali česa podobnega”

    Ne, ni res. Dokazi so kazali na to, da je umrl, ker je napadel varnostnika. Razbil mu je surlo in poškodoval glavo. Smolo je imel predvsem v tem, da je tarča njegove reakcije posedovala pištolo in se na tak način odzvala. Treba je razumet, da bi za Trayvonom lahko hodil tudi nekdo, ki bi slučajno imel enako pot (pot je bila namreč kratka), pa bi lahko enako reagiral zaradi osebne paranoje, morda tudi ojačane z džointom. Trayvon za napad nima izgovora, razen če ga je, kot rečeno, zimmerman dejansko brez ustreznega verbalnega opozorila in predstavitve, kaj se gre in kdo je, fizično zaustavljal. In ja, tega pa ne vemo in je manj verjetno, glede na to, da je vedel, da tega ne sme počet in da je policija na poti.

    “ironično dejstvo je pa seveda tudi to, da je na koncu koncev ta mladenič umrl ne zato, ker je imel namen kogarkoli ogrožati ali poseči v njegovo lastnino,”

    Če se gremo bluzenje, kako nič ne vemo, a ne izključujemo česar koli, kar nam pač pade na pamet, tudi o tem, kaj je nameraval Trayvon pač ne vemo nič. In tudi če bi preživel seveda ne bi priznal, da je mogoče oprezal za hišicami, ker je nameraval nekoga oropat … hehehe … A ni luštno in trapasto tako klepetat? Mimogrede … eden izmed razlogov, da je bil suspendiran iz šole je bil tudi sum kraje nakita, vendar ni dobil prijave in kartoteke, ker mu niso mogli pripisat brez dvoma, da je bil zasežen ukraden nakit res “njegov”. Teh suspendiranj (le še špricanja, grafitiranja) seveda na sodišču niso upoštevali ali sploh razpravljali, kar je tudi prav (da ne bo pomote in pomisleka, da se ne strinjam s tem). Hočem samo povedat, da so pri brskanju za zgodovino ljudi pri Trayvonu našli več za lase privlečenega motiva za možnost kraje kot pa pri Zimmermanu za možnost rasističnega motiva.

    “tako da po moje, je tu bila oprostilna sodba res nekako na meji.”

    Na meji je bila, ker ne vemo, kaj se je dogajalo do trenutka, ko je Trayvon skočil na zimmermana. Ampak zato je oprostilna sodba logična in logično, da je obveljala Zimmermanova obramba o reakciji v samoobrambi. Omembe vredna debata ob takem primeru bi se mi zdela preskromna usposobljenost takih varuhov, še posebej zaradi pravice do posedovanja orožja. Tudi v dani situaciji. Nekdo zverziran, tudi če bi ustrelil, bi poskušal usmerit pištolo v manj sporno mesto, kot je preprosto kar naravnost. Bil bi zmožen malo mislit tudi v situaciji, ko je na primer pretepan. No, ja, pričakovalo bi se, da tudi ne bo tako zlahka sklaten na tla itd. Skratka, menim, da je sporna takšna laična funkcija sama po sebi. Ker pa jo Američani odobravajo in gojijo na tak način, tega seveda ne morejo očitat posamezniku na sodišču v takem primeru. Tako da se strinjam s tvojim mnenjem, da bi moral varnostnik z več vidikov postopat verjetno drugače. Vendar je problem, ker nihče od njega in njemu podobnih očitno tega ne pričakuje in temu primerno tudi ni potrebna usposobljenost za boljše možnosti ravnanja. Policaj bi imel verjetno večje težave na njegovem mestu. Ha! Ali pa tudi ne?!

  8. koki - 19.07.2013 ob 22:17

    Simona: “In če bi mu? Pa kaj potem? Od kdaj, zaboga, se nam zdi pa samo po sebi umevno, da če nekdo komu reče kaj nevšečnega, ga lahko fizično napademo??? /…/”

    se strinjam, sploh glede žena. bi pa dala samo en primer, ki mi zadnje čase hodi po glavi kot nekakšna izjema v pravilu, da za fizično nasilje ni opravičila. in kot takšen hipotetični miselni oreh ga, prosim, jemljimo, da ne bo izpadlo kot da spodbujam k pretepanju:)
    recimo, da je silobran “upravičena raba nasilja”. you attack me in a dark alley, i fight back and knock you out. do tu vse prav.
    kaj pa, če sem leta in leta izpostavljena verbalnemu nasilju, posmehovanju, bullyjingu, mobingu, zaničevanju za stvari, za katere sama nisem kriva, so pa tarča primitivcev. recimo. in mi nekega dne poči film, do te mere, da se ne morem več braniti z besedami in enega od njih klofnem. se to lahko smatra za samoobrambo, ali pa je to akt primitivizma tokrat z moje strani? je res tako preprosto?
    se psihično nasilje nujno smatra za tako različnega od fizičnega nasilja?
    bi tudi v primeru mobbinga morala “ravnati racionalno” in “zrelo” in se postaviti zase na drugačen način, ne pa se zateči k tisti klofuti? klofuta je namreč viden in direkten odziv, medtem ko je mobbing subtilno in prefinjeno nasilje. v teoriji seveda obsojamo oboje, ampak physis je lažje dokazati.
    mislim, da je absolutno idealno, da se na zafrkavanje odzoveš na inteligentni verbalni način, čeprav “pričakovati” to od žrtve je zelo zahtevno. mislim pa tudi, da sploh ni vprašanje, ali si bully zasluži takšno kazen (zasluži si marsikaj), samo se zavedam, da si ne morem zlahka dovoliti vlogo razsodnika in rablja, da ga treščim po gobcu.
    kaj pa vidva pravita na to?

  9. Tomaž Majer - 20.07.2013 ob 01:48
    Tomaž Majer

    “In če bi mu? Pa kaj potem? Od kdaj, zaboga, se nam zdi pa samo po sebi umevno, da če nekdo komu reče kaj nevšečnega, ga lahko fizično napademo???”

    to ima seveda v pravnem smislu težo. seveda ne pomeni, da bi zaradi tega imel drugi pravico, da z njim fizično obračuna, ampak gre za to, da bi v tem primeru bil fizičen obračun izvan in varnostnik bi s tem zaradi konflikta nosil svoj del krivde. če te jaz užalim, ti me udariš in končava pred sodnikom, potem bo sodnik kaznoval oba, ker za dogodek nosiva vsak svoj del krivde. seveda bi bil jaz kaznovanj manj strogo.

    in če že uporabljaš to logiko, se pa še vprašaj, ali je to, da se nas nekdo loti s pestmi dovolj, da ga ustrelimo v srce, čeprav naše življenje ni bilo ogroženo?

    razlog, zakaj bi varnostnik skušal fanta zadržati, je preprost. ko bi policija prišla na mesto, kjer sta bila, bi pač fant lahko že dovolj daleč stran. vprašanje je zame predvsem to, ali bi se nekdo kot je bil ubiti res s tako silo spravil na drugega človeka zaradi nečesa nepomembnega ali celo brez razloga?

    in ne moreš reči, da nekaj ni pomembno, če je pač očitno mogoče, da je zaradi tega, kar naj ne bi bilo pomembno, nekdo bil ubit. govorim seveda o razlogih, da je nekdo nekomu sumljiv. seveda ima vsak pravico, da mu je nekdo sumljiv, ampak če ti je nekdo sumljiv zato, ker je npr. črn, s kapuco na glavi, potem so dejansko trditve, da je šlo pri tem primeru morda res ne za rasizem, ampak najmanj za neke predsodke, stigmatizacijo, povsem upravičeni. soditi ljudi na tak način pač ni primerno. in če se je to zgodilo, potem je razlog za nezadovoljstvo zaradi posledic povsem legitimen.

    in ne, umrl je zato, ker ga je varnostnik ustrelil, ne zato, ker je ga je fant napadel, če že hočemo govoriti o vzročni zvezi kot je treba. moja poatna je bila v tem, da če ga varnostnik ne bi ocenil kot sumljivega, potem do konflikta verjetno sploh ne bi prišlo.

    kar seveda mene v tem primeru moti je pač to, da se lahko neka taka situacija konča na tak način, še posebej, če ubiti res ni imel nobenega drugega namena kot da gre na obisk k očetu al karkoli že. branjenje z orožjem v taki situacij mora res predstavljati skrajno silo. v tem primeru se mi zdi, da je bil strel izstreljen s preveliko lahkoto. na konec koncev je šlo za nekega varnostnika, ki bi moral biti sposoben situacije obvladovati tudi malo drugače, ne zgolj tako, da potegne pištolo in strelja. fant zagotovo ni bil nedolžna duša, ampak ne verjamem, da si je zaslužil na tak način umreti. in mislim, da je iz tega vidika zagotovo določen del krivde tudi na varnostniku. morda v danih okoliščinah z zbranimi dokazi res ne v pravnem smislu, ampak moralnem zagotovo. in mislim, da je iz tega izhajala tudi marsikatera reakcija z ulice. v moralnem smislu tu zadeve res niso tako čiste kot so morda v pravnem. ljudjem pa je seveda morala veliko bližje od prava in tako tudi presojajo.

  10. AlFe - 20.07.2013 ob 06:39

    Je zanimivo, da o morali razglablja človek, ki si nadene sliko Stalina, drugega največjega množičnega morilca prejšnjega stoletja po nemškem časopisu Bild. Občudujem gospo Simono, da uspe vljudno in logično pojasnjevati odgovore.

  11. Tomaž Majer - 20.07.2013 ob 08:08
    Tomaž Majer

    @AlFe,

    vseh stvari si ne gre razlagati na prvo žogo. ravno to, da govorim o morali ipd. bi ti morda dalo misliti, da je tista slika namenjena nečemu drugemu, ne pa propagandi ali zagovarjanju stalinizma.

  12. filmoljub - 20.07.2013 ob 11:18

    @Simona: No seveda, tisti moj “sori za offtopic” je bil zgolj vljudnostna fraza, pravzaprav je prav to vprašanje, na katerega opozarjam, po mojem sploh edino relevantno. S tisto “polno ritjo” sem mislil, da se mora zdaj ves svet kao ukvarjati z vprašanjem upravičenosti oprostilne sodbe, samo zato, ker se jo to zgodilo v JUESEJ. Če bi se kje druge, bi zadevo verjetno odpravili s pomilovalnim pogledom in občutkom o vaških bebčkih, ki se grejo lokalne štose — a ker so to Američani, svetovni policaji in globalni šerifi, zibelka demokracije in sploh najveličastnejši sistem na svetu, zdaj vsi kimamo z glavami, aham, seveda, to pa je res sporno, goddamit, kenede.

    Kar se mene tiče, je edini pravilni odgovor na vprašanje o upravičenosti oprostilne sodbe naslednji: pa koga boli kurac. Dol mi visi za enega počenega črnuha, ki ga je ustrelil en malce manj zapečen. Vseeno mi je, ali je bil kriv ali nedolžen. Koliko jih je na neki drugi celini umrlo od bolezni in lakote samo v tem času, ko se mi ukvarjamo z Američani?

    Pravilno vprašanje se glasi: zakaj se čezlužniki ob takem primeru (spet) ukvarjajo z rasnim vprašanjem in ne — recimo — s svojim sodnim sistemom ali vlogo medijev ali z dilemo o nošenju orožja? In seveda na to vprašanje ti prav odgovarjaš: ker so sprenevedavi usranci in politično korektni idioti. Tudi (ali celo predvsem) tisti, katerih pravice ali identiteta sta tukaj pod vprašanjem. When money talks, the bullshit walks.

  13. Dinnuru - 20.07.2013 ob 13:49

    Simona Rebolj:

    Ob komentatorski podpori, ki bi jo izrazil glede opravljenega detektivskega dela in obravnavi vprašanj človekovih pravic, -izmov itd. (ki je ne potrebuješ), bi ti postavil neka vprašanja, ki bi ob izsečkih iz tvojega teksta postavil nekaj vprašanj (morebiti retoričnih), ki bi temu delu vedno morala po mojem predhoditi, in katerih nepostavljanje me napeljuje k filmoljubovemu stališču “boli me kurac za ta primer”. In ob nečem, kar doživljam s tvoje strani kot neprebavljivo lahkost moraliziranja (na kvarat).

    »Povprečen Slovenec ima zato še največ skupnega s povprečnim Evropejcem ali pa Američanom, da seveda ljubi afere in napihovanje kakršnih koli floskul na desni ali levi način, krščanski ali budistični, reptilski ali vesoljski … Le razumnost, radovednost z izključnim ciljem iskanja resnice, objektivna distanca, morala in podobne lastnosti prebujenega uma in zavesti nad podzavestjo niso priljubljene.«

    Povprečen Slovenec – kakšna kategorija je to? Kdo je povprečen Slovenec; blagajničarka, čistilka, zidarka, menedžerka, finančna analitičarka, aktivistka, poklicna plezalka? Komu od njih, z vedno specifično psiho(patološko) konstelacijo, naj se zgodi razsvetljujoča luč in objektivna distanca in morala itd. Katera morala, katera objektivna distanca in kateri prebujeni um? Kar tako, zlepega. Ne razumem – kdo , čemu in kako jih bo v to ideološko interpeliral?

    »Za osebne dosežke na tem nivoju je treba delat, s tistim, kar večinoma vegetira pod lobanjo.«

    Kateri »povprečen Slovenec« ima čas za delo s svojimi kognicijami in nadkognicijami?*Od kod bo odgovoril na tisto znano vprašanje – »kaj mi je storiti«?*Sami novinarji so vpeti v sisteme eksploatacije, intelektualne degradacije in omejitev, ne samo neke kvaziantropološke slovenceljske ali švicarske ali ameriške mentalitete, ampak v določene transnacionalne politične, izobraževalne, razredne, družinske ideologije v okviru nekega ekonomskega sistema, in to že vse od malih nog. Kaj je prava tarča; posameznik, nacionalna mentaliteta ali ideologije?

    * meni ljubi filozofek Badiou pravi, da imajo pri tem vprašanju zadnjo besedo nadkognitivne reči oz. mistična intuicija, vzpon minimuma eksistenciala mnoštva v maksimum, v dogodek, ki mu sledi ideacija :D lol.
    teoretiki bi rekli – ideološka interpelacija. recimo. partizani bi rekli – propaganda in agitacija.
    kakor kdo.

  14. Simona Rebolj - 20.07.2013 ob 21:08
    Simona Rebolj

    @koki:

    Ja, to so zanimiva vprašanja in pomisleki o detajlih, ki vedno pomembno prispevajo k bistvu in bi bilo pomembno, da so razčiščene, pa, se strinjam, da niso. In pomembno je tudi vprašanje, zakaj niso.

    “kaj pa, če sem leta in leta izpostavljena verbalnemu nasilju, posmehovanju, bullyjingu, mobingu, zaničevanju za stvari, za katere sama nisem kriva, so pa tarča primitivcev. recimo. in mi nekega dne poči film, do te mere, da se ne morem več braniti z besedami in enega od njih klofnem. se to lahko smatra za samoobrambo, ali pa je to akt primitivizma tokrat z moje strani? je res tako preprosto?”

    Vse, kar si naštela kot okoliščine so zagotovo olajševalne okoliščine. To pomeni, da nasilje, ki si ga izvršila na primer, je bilo plod vršenja dolgotrajnega pritiska. Vendar si pri tem še vedno izstopila iz kroga verbalno nasilje v samoobrambi pred verbalnim nasiljem in naredila korak naprej – k fizičnemu. Še vedno ni opravičljivo, vendar pa so olajševalne okoliščine, tako da enako kot je moralno manj sporno, bi tudi v primeru sodnega primera olajševalne okoliščine, če bi bile dokazane, zagotovo štele k milejši sankciji. Kar je tudi prav. Vse šteje. Potem šteje tudi sila sile. Klofuta v primerjavi s tem, da bi se ti odpulilo in bi nekomu razbila glavo s trdim predmetom, ki bi ga pograbila, je seveda tudi manjša stopnja nasilja. Ni vseeno tudi to, ali je klofuto prejel tisti, ki je nad tabo vršil sistematičen in dolgotrajen pritisk, ali pa si prisolila klofuto nekomu tretjemu, ki je morda nekaj zinili ali malo grše pogledal, pa si mu kar dosodila, da spada v skupino ljudi, kakršni sicer tebe ponavadi ponižujejo na primer. In seveda je takšen popizditis nesprejemljiv v primerjavi s popizditisom nad tistim, ki dejansko predstavlja problem. To posebej poudarjam, ker se pač velikokrat ljudje znašajo ali nadpovprečno eksplodirajo nad tretjimi zaradi problema z drugimi, ki se jim težje uprejo (na primer šef v službi).

    Netoleranca do fizičnega nasilja pa je zelo pomemba in osebno menim, da je absolutno previsoka (tudi kar se tiče sankcij na pravnem terenu), ker gre za teren, kjer po naravi stvari vlada izhodišna neenakovrednost na najbolj primarnem primitivne nivoju fizične sile ali števila posameznikov, ki se znese nad nekom. Kaj hočem povedat. To, da tudi klofuta, ki si jo ti na primer (seveda govorimo hipotetično o “tebi”) pod pritiski prisolila nekomu, lahko ne bi bilo zadnje dejanje. Za to klofuto bi lahko fasala v “samoobrambi” težjekategorni nokaut z resnimi poškodbami od nekoga, ki je pač večji silak od tebe, pa tudi izkoristi priliko, da so ti popustili živci, da ti vrne s kakšnim manjkajočim zobom ali polomljenim nosom. Moja prijateljica je bila na primer žrtev verbalno spolnega nasilja sredi ulice. Okej. In je udarila verbalno nazaj ter smrkavcu povedala, kar mu gre. Na ravni verbalnega obračuna smo lahko veliko bolj enakovredni v možnostih obrambe in napada, če se hočemo urit v teh ogabnih veščinah komunikacije pač. No, ampak njo je tip potem užgal. Niti ni pomembno, da je šlo za tipa, ki je užgal žensko, lahko gre tudi za dva tipa, pri čemer se eden počuti fizično močnejšega ali pa več tipov proti manj tipov. Hočem izpostavit problem, da se marsikdo ne brani verbalno na žaljivke ravno zato, ker v zraku visi grožnja s fizičnim nasiljem. Če bi lahko nazaj povedal primitivcu, kar mu gre, bi prišlo do neke delne katarze na povsem primitivni bazi, vendar ne, v kolikor je fizična grožnja premalo nesprejemljivo obravnavana v družbi, da se je ljudje radi polaščajo. In ne samo to. Fizična obramba pred raznimi pritiski se ponuja prevečkrat kot skoraj edina možnost, da se ustavi izvajanje psihičnega nasilja ali povzročanja druge škode, ker očitno mehanizmi za preprečevanje in izkoreninjanje takšnega delovanja ne funkcionirajo ustrezno in ker ljudje niso vzgajani v duhu, da so tudi kot opazovalci soodgovorni za reakcije, v kolikor so priča takšnemu dogajanju. V konfliktu se prevečkrat počutimo popolnoma sami in osamljeni, čeprav predstavo opazujejo sodelavci, sosedi, prijatelji, mimoidoči na ulici, a se vsi potuhnejo, češ da se to njih ne tiče. Ja pa se nas!!! Zato razumem pomisleke, da bi nekoga na gobec. Tudi osebno še zdaleč nisem imuna na to in celo menim in vem, da marsikoga ne ustavi pri podlostih nič kot “ena na gobec” ali še kaj hujšega. Ali pa vsaj grožnje na najbolj primarni bazi. Vendar trdim, da se tudi to dogaja zato, ker ljudje tolerirajo zla delovanja drugih v svoji bližini in nad drugimi. In tudi zato, ker je sistem precej milosten do konfliktnih situacij, sodni procesi pa še bolj izmučijo žrtev kot maltretatorja ali nekoga, ki povzroča škodo drugemu.

    Mobing je zelo primerna situacija, ki si jo izpostavila in ponavadi obelodanja to, o čemer pišem. V takem primeru se ponavadi zelo lepo pokaže, zakaj se sploh pojavlja potreba po fizičnem nasilju. Zato, ker ni ustreznih predhodnih reakcij na situacijo, kakršna je mobing. Kot prvo vemo, da je v Sloveniji na primer toleranca do mobinga zelo visoka, praksa prijavljanj mobing pa izredno nizka (na primer v primerjavi s skandinavskimi deželami). Nemalo ljudi mobinga sploh ne prepoznava kot mobinga, ampak kot domnevno pravico nadrejenega ali dlje zaposlenega, da se izživlja nad podrejenimi ali še ne “udomačenimi” itd. Zelo narobe. Ker je toelranca do mobinga visoka pa je tudi visok in pogost strah pred neljubimi posledicami pritoževanja, zaradi česar ljudje raje požirajo drek in molčijo (in seveda se pod kapo nabira vrenje). Mi kot družba torej kaznujemo tiste, ki se nasilju uprejo, s tem, da smo arogantni do morebitnih posledic, v kolikor ima ta oseba kasneje težave pri pridobitvi druge službe ali ohranitve slednje itd. Sodelavcev in vseh opazovalcev se bojda ne tiče. Ne gojimo kulture, da se nas tiče vse, kar opazimo in da vedno lahko naredimo nekaj ali pa nič in da nič naredit, čeprav bi lahko vsaj kaj, pomeni škodovanje drugemu, torej tudi sodelovanje pri izvajanju mobinga nad nekom na primer.

    Najbolj semi zdi torej zaskrbljujoča in premalokrat omenjana sploh apatija drugih! Osebno sem doživela primer mobinga, kar težke sorte, z namenom spravit osebo ob delo. Osebo, ki je delala dobro, da ne bo nesporazuma, vendar se je je želela znebit neka druga oseba, ki je bila bliže direktorju, da bi prikrivala svoje hibe. Osebno sem takrat dobila celo navodilo, da nekaj storim, kar je spadalo v koncept poskusov linča te osebe z delovnega mesta. Povprečen zaposlen bi opravil svojo nalogo in se tolažil z mislijo, da je le izpolnjeval ukaze nadrejenega, a ne. Pa ni res. Vsak je odgovoren za svoja dejanja. In če pomaga nadrejenemu krast ali ubijat (psihično) ali nekoga neupravičeno spravit ob službo … je sostorilec. Tega zavedanja ni. Še huje. Takšna pametovanja je nespametno govorit, kaj šele pisat, javno. Kdo te bo pa maral v službo, češ, zdrahar, ne bo ubogal … hehehe … Čeprav seveda vse skupaj nima veze s tem. tudi zaupanje je temelj dolžnosti zaposlenega, vendar pa ne sostorilstvo pri kaznivih in radikalno amoralnih delovanjih. Skratka, mobing sploh obstajal ne bi, če ne bi sodelavci puščali žrtve mobinga na cedilu. namesto da bi se obnašali kot priče, se obnašajo kot sostorilci v skrbi za svoje riti. Seveda je kmalu temu primerno tudi njihova rit pdoplačana, izkoriščana itd., ampak tihi pakt množic proti sebi je sklenjen. In zato prenekateri sanjajo o fizičnem nasilju, čeprav bi morali pravico doseči po uradni in solidarnostni poti, v najslabšem primeru pa na sodišču z lepo odškodnino pod palcem, a ne??? Kaj je proti temu zgolj hipno olajšanje tesnobe, ko nekoga treščiš na gobec in se greš na sodišče prekljat, ali boš obsojen za nasilje, ali ti bodo oprostili živčni zlom, ker si bil tako maltretiran, serijsko. In potem si vesel, če si oproščen ali dobiš le milo kazen? Pa saj to je smešno. Ampak točno tako smo dnevno ljudje zintrigirani in točno zaradi takih zadev dnevno ne zaleže nič v borbi za upravičene stvari, če ne pošlješ nad nekoga gorilo, ki nekomu zagrozi, da bodo pokale kosti, če …. Ampak ker na to pristajamo, se enako dogaja tudi v smeri neupravičenega izsiljevanja in groženj.

    Izkoreninjanje in visoka netoleranca do nasilja je torej povezana z spremembami v odnosu do stvari mentalitetno in posledično sistemsko tudi na drugih ravneh. Še posebej na tej, ki si jo omenila in je zelo pomembna za slehernika, praktično nam kroji kakovost življenja, ne majhen.

  15. Simona Rebolj - 20.07.2013 ob 23:28
    Simona Rebolj

    @Tomaž Majer:

    Nesprejemljivo se mi zdi, da sprašuješ in domnevno pojasnjuješ nekaj, na kar je že podan moj odgovor. Na tak način, sklepam, da skušaš povzročat zmedo z vsiljevanjem občutka, da bojda nekaj pojasnjuješ, kar pojasnjeno z moje strani ni, kar je vrsta verbalnega nasilja na način vsiljivega povzročanja zmede. No, razen če bi s pomočjo izvedencev na sodišču ugotovili, da gre za kakšne druge motnje … hehe … V vsakem primeru je taka komunikacija nesmiselna, služi le vsiljevanju svojih “poant”, ne da bi sam poskrbel za ustrezno repliko, zato ne mislim odgovarjat na nekaj, kar je že odgovorjeno. To vrsto verbalnega nasilja bom skušala ignorirat in se niti mučit s kopipejstanji že zapisanega.

    “če te jaz užalim, ti me udariš in končava pred sodnikom, potem bo sodnik kaznoval oba, ker za dogodek nosiva vsak svoj del krivde. seveda bi bil jaz kaznovanj manj strogo.”

    Žalitev je treba najprej šele dokazat, da je šlo dejansko za namerno žalitev in ne le nekaj, kar si je prejemnik žalitve svojevoljno tako razlagal. Fizični napad je veliko bolj jasen in dokazljiv. In sorazmernost sankcije je seveda neprimerljiva oziroma bi moral bit prepad v smeri netolerance do fizičnega nasilja toliko večji. Vendar, kot je bilo že tisočkrat rečeno … ugibanje, ali je varuh naselja kaj rekel, spekel ali prdnil je nesprejemljivo brez kakršnih koli dokazov. Skratka, tudi Obama lahko le poziva k razumevanju, zakaj je zavoljo zgodovine afroameriški del javnosti tako znerviran, ker je umrl mlad Afroameričan, ki ni bil oborožen. Zelo beden piarovski pristop v smer poskusa nahranjenja volka in koze, ker se sodbe same pač ne da kritizirat, svete jeze temnopoltega dela prebivalstva si pa tudi prvi mulat kot predsednik ne more privoščit. Vendar je malo klecnil, ker je izpadlo, kot da se ves živ žav dogaja zato, ker gre za izjemen primer, ko v konfliktu afroameriški državljan ni bil oborožen. Dobesedno. Kot bi bil to tisti keč zaradi katerega je ta primer postal tako popularen med dnevnimi strelskimi žrtvami po ZDA. Fucking amazing, res.

    “in če že uporabljaš to logiko, se pa še vprašaj, ali je to, da se nas nekdo loti s pestmi dovolj, da ga ustrelimo v srce, čeprav naše življenje ni bilo ogroženo?”

    Vse o tem sem že še dodatno pojasnila v prejšnjem komentarju, torej zavračam posiljevanje, da se ponavljam in zavračam izigravanje občutka, da bi se morala o čem tako osnovnem v tem primeru bojda še spraševat. Imaš kakšno repliko?

    “razlog, zakaj bi varnostnik skušal fanta zadržati, je preprost. ko bi policija prišla na mesto, kjer sta bila, bi pač fant lahko že dovolj daleč stran. ”

    Vse o tem, zaradi katerih okoliščin, je ta razlaga manj verjetna sem že pojasnila dodatni v prejšnjem komentarju. Imaš kakšno repliko?

    “vprašanje je zame predvsem to, ali bi se nekdo kot je bil ubiti res s tako silo spravil na drugega človeka zaradi nečesa nepomembnega ali celo brez razloga?”

    A zdaj pa priznavaš veliko silo, s katero naj bi se Trayvon spravil na Zimmermana … hehe … Še nedavno nazaj je bil ta napad zanemarljivo upoštevan s tvoje strani. Po potrebi, a ne.

    O tem se lahko pač sprašujemo. seveda se meni osebno zdi malo verjetno, ker osebno burno reagiram le, kadar je nujno, čeprav nekateri na spletu niste enakega mnenja in se vam zdim v verbalnih protireakcijah tudi prenapadalna … hehe … Osebno s fizičnimi napadi pa nimam posebnih izkušenj, čeprav sem eno klofuto podelila v življenju in en kozarec zalučala v glavo in na žalost nimam razloga, da bi to obžalovala. Na žalost pa sem bila tudi priča že katastrofičnim preafektiranim in naravnost zločinsko primitivnim reakcijam naokrog “po svetu”, tako verbalnim kot fizičnim. Doživela sem na žalost tudi prizor, ko je nekdo mojega prijatelja sredi ulice dejansko napadel brez razloga. Dobesedno pritekel in ga začel brcat. Dogaja se pač marsikaj in še ko doživiš nekaj, si kdaj stoodstotno ne moreš in ne znaš odgovorit, zakaj je prišlo do nečesa. Kaj šele, ko niti doživeli nismo nečesa.

    Z vidika verbalnega pa se meni osebno ne zdi nič zrelo za fizični napad, ker se lahko najezikaš nazaj (če se ne bojiš fizičnega napada), torej bi se mi zdel le fizični napad vreden protinapada, vendar pa ni vedno tako. Osebno bi na primer nehote lahko koga premlatila v namišljeni obrambi enkrat v poznem najstništvu, ko sem se zakadila z neko sumljivo zadevo in doživela pravi oblak senzorne občutljivosti in paranoje, pa sem se na srečo stepla le z grmovjem. Takrat sem potegnila svoj zadnji dim gandže v sicer skromni karieri opajanja s to substanco, ki zagotovo ni bila le neka domača gandžica na primer. Če je torej Trayvon na sveže skadil kakšen ta prav skankič, je bil lahko precej nervozen. Meni se je podatek o THC-ju zdel kar pomemben. Obstaja namreč veliko ljudi, na katere deluje ta zelo podcenjevana drogica celo pomirjevalno. Redni konzumatorji so prepričani, da so “čist kul”, čeprav jih jaz in meni podobni pogruntamo na kilometer na primer ali pa najkasneje, ko odprejo usta. Obstajamo pa ljudje, ki smo drugačne psihične strukture in se ne prepuščamo zlahka, zato slabo prenašamo “zadetost”. Namesto da bi se prepustili in uživali v milnem mehurčku, se začnemo avtomatsko upirat prisili, da se prepustimo in smo “na izi”, tako da je reakcija ravno obratna. Postanemo nervozni in bojeviti. Kakšnega užitka v tem, da te nekaj tlači k tlom in sili v pasivo, pa ne zaznamo. Potem je vse skupaj odvisno od tega, kako močna je neka substanca in koliko butne. Take zadeve so zato še toliko bolj nevarne ljudem, ki so nagnjeni h kakšnim psihozicam, pa mogoče tega še niti ne vedo. Skratka, res obstajajo ljudje, ki so bolj nadarjeni in dovzetni za drogo. Pa še v tem smislu se delimo na tiste, ki so bolj dovzetni za opijatne variante, tudi v smer trdih drog, in tiste, ki se lažje, če že, zlijemo z aperji.Pa spet ne katerimi koli in kakršnimi koli. Problem med mladimi lahko nastane, kjer je konzumacija določene substance nekaj samo po sebi umevnega in del druženja, celo del sprejetosti v družbo. toliko in toliko jih bo nekaj prenašalo dobro, med njimi pa nekateri slabo, a bodo vseeno to redno počeli in hoteli bit enaki drugim, ki so bojda tako kul, a ne. V svoji mladosti sem se srečala s kar nekaj primeri teh “nesporazumčkov” in podcenjevanja določenih vplivov pri določenih ljudeh. Konec koncev že pri konzumiranju alkohola nismo vsi isti. Nekateri smo po treh kozarčkih kvečjemu bolj prijazni, razposajeni in “happy”, drugi že kinkajo, tretji pa že razbijajo naokrog, otepajo in vreščijo. Sploh ne gre samo za dozo nečesa, ampak za koncept različnih vplivov in lastnosti človeka v povezavi z dozo nečesa določenega. To, recimo, se mi zdi zanimivo kramljat, če že, sicer pa pojma nimamo, kaj se je zgodilo v tem primeru in špekulacije niso ustrezen način za obravnavo dogodka z ustrezne objektivne distance.

    “govorim seveda o razlogih, da je nekdo nekomu sumljiv. seveda ima vsak pravico, da mu je nekdo sumljiv, ampak če ti je nekdo sumljiv zato, ker je npr. črn, s kapuco na glavi, potem so dejansko trditve, da je šlo pri tem primeru morda res ne za rasizem, ampak najmanj za neke predsodke, stigmatizacijo, povsem upravičeni. soditi ljudi na tak način pač ni primerno. in če se je to zgodilo, potem je razlog za nezadovoljstvo zaradi posledic povsem legitimen.”

    O tem sem že napisala v prejšnjem komentarju odgovor, vključno z možnimi negativnimi posledicami takšne mentalitete, navedeno s konkretnimi primeri. Imaš kakšno repliko?

    “in ne, umrl je zato, ker ga je varnostnik ustrelil, ne zato, ker je ga je fant napadel, če že hočemo govoriti o vzročni zvezi kot je treba. moja poatna je bila v tem, da če ga varnostnik ne bi ocenil kot sumljivega, potem do konflikta verjetno sploh ne bi prišlo.”

    Na to sem že replicirala v prejšnjem komentarju. Lahko dodam le še to … če varuh ne bi bil varuh, tudi ne bi prišlo do strela. Če se Zimmerman sploh rodil ne bi, prav tako ne bi prišlo do tega. In če se Trayvon ne bi sprehajal tam po dežju naokrog, tudi ne bi prišlo do tega. In še in še lahko naštejemo.

    “kar seveda mene v tem primeru moti je pač to, da se lahko neka taka situacija konča na tak način, še posebej, če ubiti res ni imel nobenega drugega namena kot da gre na obisk k očetu al karkoli že. branjenje z orožjem v taki situacij mora res predstavljati skrajno silo.”

    Se strinjam. In vse bi moralo to motiti dovolj, da bi spregovorili in začeli delovat v prave smeri preprečevanja takšnih epilogov. Napake se skrivajo tako v lahkotnosti pravice do posedovanja orožja kot morda v samih tovrstnih povsem legalnih funkcijah varuhov in če v čem. Najslabša možna pot pa je, da se po počutju in osebnih interesih vrešči o nekih izmih, pripisuje ljudem neke namere, za katere ni na vidiku niti suma, kaj šele dokaza itd. O pravih problemih pa ne bev ne mev, je treba že malo več mislit kot vreščat, pa še več delat kot zgolj vreščat.

    “v tem primeru se mi zdi, da je bil strel izstreljen s preveliko lahkoto. na konec koncev je šlo za nekega varnostnika, ki bi moral biti sposoben situacije obvladovati tudi malo drugače, ne zgolj tako, da potegne pištolo in strelja.”

    Ne, v tem je ravno poanta, na kar sem delno tudi že opozorila v prejšnjem komentarju še enkrat. To ni bil nek izurjen varnostnik z licenco itd. To je samo sosed, ki je poverjen za varuha in nima nobenih pooblastil. Lahko samo opreza in pokliče policijo, če se mu zdi kaj sumljivo ali če se že dogaja kaj nesprejemljivega. Kdor nima pooblastil, verjetno tudi ni za nič posebej zverziran oziroma se to od njega ne pričakuje. Če bi šlo za varnostnika na službeni dolžnosti, bi bila pesem prekleto drugačna. Hoče reči, da naš škandal, ko je varnostnik nočnega kluba z udarcem ubil pijanega mladeniča, je brez najmanjšega dvoma zločin erste klase na dveh ravneh. Najprej na ravni uboja (ne glede na to, da je pijani mladenič seveda žalil in jezikal) in potem še na ravno totalno neprofesionalnega ravnanja, saj varnostnik mora bit izurjen, da se obvlada v takih situacijah in da obvlada konfliktno situacijo, še posebej na terenu, kjer se kar gnete pijane mularije. Skratka, izgovorov ni. Že fizični napad s strani nekega mulca ne, kaj šele zgolj jezikanje. Samo čuza do maksimuma in čao. Ta primer pa spada v konflikt med dvema enakovrednima občanoma, kar se tiče pričakovanj v odzivih, pri čemer je varuh nek ponesrečen mutant med sosedom, kakršen pač je, in nosilcem posebne pobude do kontroliranja dogajanja po naselju in oprezanja naokrog in za ljudmi. Tako je potekalo tudi sojenje in na tem delu tako, kot opisujem v zapisu v zvezi z ranami glave, pričakovanim psihološkim odzivom ter tistim navideznim kaosom, ko so rane postale bolj sredstvo tožilstva kot obrambe, čeprav bi na prvo žogo morale it bolj na roko obrambi.

    “fant zagotovo ni bil nedolžna duša, ampak ne verjamem, da si je zaslužil na tak način umreti.”

    tudi jaz težko verjamem. Ampak te tragedije ne bi popravilo trpanje v čuzo nekoga na podlagi pripisovanja rasizma in naklepnega umora.

    “in mislim, da je iz tega vidika zagotovo določen del krivde tudi na varnostniku.”

    Premajhen del, vsaj na podlagi dokazov. Predvsem pa varuh v vsakem primeru ni bistvo problema takšnega možnega dogajanja in tragičnih epilogov.

    “morda v danih okoliščinah z zbranimi dokazi res ne v pravnem smislu, ampak moralnem zagotovo. in mislim, da je iz tega izhajala tudi marsikatera reakcija z ulice. v moralnem smislu tu zadeve res niso tako čiste kot so morda v pravnem. ljudjem pa je seveda morala veliko bližje od prava in tako tudi presojajo.”

    Totalno se ne strinjam. Na ulici so nekomu zelo amoralno pripisovali neko lastnost, za katero ni obstajal niti sum. Ljudem na ulici se je očitno totalno fučkalo, ali bi nekoga strpali v čuzo po krivici ali ne, ampak so hoteli samo glavo nekga v zameno za tragično preminulega fanta. Obnašali so se kot drhal in s pomočjo medijske pomoči, kjer so celo dokazano zavajali in lagali, drhalijo še naprej. Morala je množicam na žalost večinoma popolna uganka, če že ne tujka. V imenu popravljanja krivic, povzročajo še večje krivice. Vreščijo in plešejo naokrog kot ovce večinoma na pobudo močnejših, ne da bi se sploh spraševali, ali je to res prav ali ni. Ne ljubi se jim razmišljat. Opletajo kot pijani s slogani in simboli, kakor jih pač obrneš za svojo korist po vetru. Kadar jih res potrebuješ in gre za pomembne zadeve, se potuhnijo in pokakajo, zarijejo glavo v pesek. Pojavijo se v imenu morale le, če se obeta množičen žur. In zlkorabljajo moralo za svoje interese, kjer in kakor se le ponudi trenutek. Poglej si posnetek napadanja Morgana, ki sem ga objavila. Tipičen primer agresije in klasično lapanje o “idealnem trenutku” za nekaj … ščuvanje k ignoriranju do druge plati medalje, utišanju druge plati medalje itd. Nobenega interesa, da bo izvedeli in razumeli vse, kar se da. v borbi za pravično in moralno stvar ne more bit nobene ovire na drugi strani samo zato, ker pride do besede in pojasnil, a ne. Tako se obnašajo fašisti, ki vedno delujejo v imenu morale, a ne, a kaj ko so interesi in s tem povezane idelane priložnosti za nekaj še bolj pomemben cilj.

    @filmoljub:

    Ja, čeprav se tudi v Juesej dogajajo strelski obračuni vsak dan. Tako da me še vseeno zanima, v čem je ta primer tako poseben, da se je zdelo aktivistom tako fantastično, da ga zlorabijo. upam, da ni res tisto, na kar je Obama nehote namignil oziroma nas inspiriral, da gre za redek primer ustreljenega črnskega mladeniča, ki je bil sam neoborožen. Zakaj, zaboga, so si izbrali ravno ta primer za nas okupirance po svetu? Temu še nisem prišla do dna in verjetno tudi ne bom imela priložnosti.

    In seveda se popolnoma strinjam z zadnjim odstavkom. Ni kaj dodat.

    @Dinnuru:

    Besedna zveza povprečen Slovenec se seveda ne nanaša na kakršno koli formalno definicijo osebnega statusa, izobrazbe ali celo poklica, kot naštevaš. V bistvu ne vem, kateri poklic je v Sloveniji najbolj povprečen, pogost … hehe … Gre torej za oznako povprečnega mentalitetnega stanja, ki ne izbira poklica. Res je, da se predvideva in pričakuje, da v določenih sferah prevladuje višji pričakovan nivo, vendar je žal presenečenje ob bližnjem seznanjenju s temi sferami lahko zelo grenko in razočaranje precej večje ravno zaradi več možnosti (izobraževanje, visoka pismenost, poklicno ukvarjanje s pomembnimi moralnimi vpašanji …), ki lahko zavoljo vsega omenjenega o povprečnih Slovencih rezultira prekleto ubožno in v sami logiki umevanja stvari celo mnogo slabše kot pri kakšni od izmov neobremenjeni prodajalki bonbonov.

    Ni vprašanje, katera morala, kateri prebujen um in katera objektivna distanca. Ni jih več, prosto po izbiri in osebni naklonjenosti. V vsakem posameznem primeru je samo ena, kot je resnica samo ena. Blejanje o več resnicah in mešanju pojmov z različnimi pogledi na zadevo so pač izgovori tistih, ki se jim z dokopavanjem do resnice ne ljubi dovolj ukvarjat, in tistih, ki pač mešajo pojme. Različne perpektive, pa delno tudi pogledi, lahko le informativno prispevaju na poti do dokopavanja k resnici, niso pa resnica na koncu poti. Morala ima seveda funkcijo, korist in samo tista služi pravemu namenu oziroma samo tista sploh je prava morala, ki upošteva pravilo igre o spoštovanju svobode drugega do hkratnega upoštevanja omejitve svobode, ko ta posega v svobodo drugega. In to je nikoli dokončan proces učenja in spoznavanja po posameznih primerih. Usklajevanje interesov na način, ki omejuje do optimalne mere, da omejitve pravzaprav sploh omogočajo svobodo. Objektivno distanco je nemogoče ujet v popolnosti, podobno kot pojem ljubezni ipd., vendar pa je zelo pomembno, da obstaja in ni nepomembno, kako kakovostna in močna je njena kapaciteta. Ne more bit pa niti na poti k omembe vredni objektivni distanci tisti, ki še vidi veliko različnih moral ali veliko prebujenih umov, ki bi nekako simbolizirali popolnost. Prebujen um je neulovljiv z definicijo, se obrača po potrebi in morali.

    Vprašanje, kdo bo koga ideološko interpeliral zato ni najbolj ustrezno, ker ne gre za ideologijo in ne more bit predstavnik določena oseba. Lahko v posameznih primerih govorimo o tem, kdo nosi večjo predstavniško odgovornost in kako bi moralo bit in zakaj. Sprejemamo konsenze, utiramo pot vrednotam, pri čemer je treba podpret predvsem pojem objektivne distance in poante morale. Če me na tem mestu sprašuješ, kakšen sistem bi bilo treba podpret in kako spravit na površje najbolj ustrezne ljudi, zdajle ob tem primeru ne morem razpravljat pisno o tem, ker gre za preobsežno tematiko. Lahkotnosti pa ni nobene nikjer. Že v tem primeru ni nič omenjano z lahkoto in je tudi precej jasno izraženo, kdo v imenu česa kaj in kako. Ni pa ta zapis zbirka esejev in hipotetičnem idealnem družbenem sistemu in kako ga vzpostavit. Zaenkrat že pri tako preprosti zadevi, kot je zgoraj omenjena, nič ne gre tako, kot bi se šikalo, a ne.

    Strinjam se s tvojo diagnozo o vkomponiranosti itd. … Zato pa kdaj pa kdaj kaj napišem na to temo.

    “Kaj je prava tarča; posameznik, nacionalna mentaliteta ali ideologije?”

    Vedno posameznik, saj brez njega ni nacionalne mentalitete, kaj šele idologije.

    Ne bi komentirala posebej tezo tebi ljubega filozofka, niti nimam na zalogi svojega ljubega za protiutež v tem primeru. Se preveč ljubim, tudi če je premalo:):):)

  16. Tomaž Majer - 21.07.2013 ob 08:41
    Tomaž Majer

    @simona rebolj,

    jaz te v nič ne silim, pa tudi drugače nisi glede tega ničemur zavezana, tako da si pač probleme ustvarjaš sama. jaz pač napišem tisto, kar se mi zdi smiselno napisat, ostalo pač ni moj problem.

    odgovor na prvi citat je pač navajanje samoumevnega in nekako mimo moje poante. moja poanta je bila le v tem, da so v primeru spora zanj in njegove posledice odgovorni vsi, ki so k temu sporu prispevali, seveda sorazmerno s težo njihovega prispevka. normalno, da je pa treba najprej vse skupaj dokazati in ugotoviti, preden se odločimo kdo je za kaj in koliko kriv.

    ne vem, od kjer tebi občutek, da sem napad ubitega relativiziral ali mu zmanjševal pomen. a morda zgolj zato, ker sem se bolj osredotočil na ravnanje drugega vpletenega in pač razmišljal o tem kje vidim njegov del krivede? a sem kje napisal, da je bil ubiti v tem primeru povsem nedolžen in neodgovoren za to, kar se je zgodilo? tako da tvoje presenečenje me preseneča.

    problem je seveda tu to, da pač ne vemo, kaj se je zgodilo. ti lahko pač nasilje ubitega pojasnuješ s travo, ki jo je skadil, jaz ga pač lahko pojasnjujem kako drugače itd. verjetnost teorij je lahko večja ali manjša in vsak lahko glede tega pač spekulira po svoje. meni se pač zdi veliko bolj verjetno, da je nasilje ubitega izzvala neka dovolj očitna gesta varnostnika, kot pa razlaga v smislu, da je pač ubiti preprosto vzrojil za nič, ker je bil zadet ali pa že sam po sebi problematičen v tej smeri.

    glede tvojih če-jev pač pozabljaš, da je bil nekdo ustreljen. pri tem ni nobenega če. zato se lahko povsem smiselno in legitimno sprašujemo o tem, zakaj je do tega prišlo. pri tem seveda navajamo lahko tudi take butaste razloge v smislu, da zato, ker je se je nekdo rodil ali pa zato, ker je pač bil tam, kjer je bil. lahko so pa naša vprašanja bolj smiselna in bolj direktno usmerjena v dejansko ravnanje vpletenih. vprašanje o tem, zakaj se je varnostniku fant dejansko zdel sumljiv je tako eno bistvenih, ker je pač direktno sprožilo spor, ki se je pač na koncu končal tako kot se je. gre tudi za to, da se ta vidik navezuje na ravnanje varnostnika, o katerem lahko tudi presojamo, česar pač ne moremo na primeru vprašanja ali bi se to zgodilo, če bi se varnostnik ne rodil ali pa če bi se ubiti rodil bel. tako da loči če-je, ki so nesmiselni in če-je, ki so dejansko bistveni. bistveni če-ji so naprimer še ali bi fant umrl, če varnostnik ne bi nosil pištole. ali pa fant umrl, če bi varnostnik glede uporabe orožja ocenil situacijo drugače? skratka, tu gre za vidike, o katerih lahko povsem smiselno razpravljamo in ki se tičejo ravnanja vpletenih, ki jih pač lahko povsem smiselno presojamo in ocenjujemo in ne o nečem tako brezveznem kot je ali bi to tega prišlo, če bi leta 2007 na zemljo padel komet in uničil vse življenej na njej.

    zimmerman naj bi pred tem štiri leta delal kot varnostnik. zanimivo je tudi to, da naj bi ga s tega mesta odpustili zaradi preveč agresivnega vedenja. tako da če ne drugega je neke izkušnje pač imel in očitno je znal biti tudi srborit. če pa sploh ni šlo za varnostnika, ampak peč zgolj nekoga, ki naj bi tam malo naokoli gledal, potem je pač vprašanje že to, zakaj je sploh tip imel pištolo, čeprav ok, to je pač amerika in drugič je potem še bolj problematično to, da se je z mladeničem sploh zapletel v spor, čeprav naj bi bil tam samo zato, da opazuje. jaz vedno bolj dobivam občutek, da je šlo za nekega wannabe ramba, ki se je pač na tak način dokazoval in da je zaradi tega presegel tista pooblastila, ki jih je sploh imel, če je pooblastila sploh imel, fanta s svojim pristopom dovolj sprovociral, da je pač ta reagiral kot je in potem zavoženo zadevo po kavbojsko reševal s pištolo. rešilo ga je pa to, da nihče celotne zadeve ni videl, drugi vpleteni je pa mrtev. tako da ta smrt je zagotovo in očitno sporna in seveda ne zgolj z vidika ravnanja zimmermana.

    govoriti o rasizmu ali naklepnem umoru je zagotovo lahko pretirano, ampak po drugi strani sem mnenja, da so na razplet zagotovo vplivale neke osebne okoliščine zimmermana, da katerih smo lahko upravičeno kritični. tako da meni se zdi, da je vzročno zvezo začel on, ne ubiti. vprašanje je pa seveda kaj mu je mogoče s tega vidika očitati v pravnem smislu. upam pa vsaj to, da mu ne bojo več dovolili, da se še naprej igra šerifa.

    glede moralne obsodbe se ne gre le za rasizem, ampak tudi že za nek predsodek do barve kože, do načina oblačena, do videza ipd., zaradi česar pač človek sploh ni nujno rasist. zadeve pač na ulici vedno grejo neko svojo ekstremno pot, ampak mislim, da bi v tem primeru res lahko šlo tudi za še enega temnopoltega mladeniča, ki so ga, poleg ostalih bolj pomembnih okoliščin, ubili tudi zaradi predsodka do temnopoltih mladeničev. ker ta predsodek v zda pač ni mit, ampak dejstvo, na katerega pač velja še vedno računat. seveda takšne reakcije ulice, kot so se zgodile, niso primerne, niti ni primerno, da se zadeva poenostavlja v eno ali drugo skrajnost, razumem pa ta občutek, da se je zgodila krivica. pomembno je pač to, da se ta občutek kulturno altikulira.

  17. Dinnuru - 21.07.2013 ob 09:14

    Oj, odgovorek je brzčas romal v spam. Prosim za objavo – zadnje posredovane verzije namreč. Heh.

  18. Dinnuru - 21.07.2013 ob 09:21

    Simona Rebolj:

    Z odgovorom bom začel pri koncu.

    »Vedno posameznik, saj brez njega ni nacionalne mentalitete, kaj šele idologije.«

    Strinjam se, ampak z dodatkom, da tudi posameznika ni brez ideologije (ki je lahko nacionalno pogojena). Če v podporo tej tezici omenim samo preprost primer tu že omenjanih volčjih ljudi; posameznik se rodi v neko ideološko pogojeno družinsko formo (drugačno v slumu ali pri velikih industrialcih), kar vpliva na njegov psihični razvoj. Po biološki nujnosti osvoji določen naravni jezik, z vsemi njegovimi ideološkimi kapricami, določeno religijo in – razredno zavest. Hodi v javno ali zasebno šolo, ki obe služita interesom nekega razreda itd. Ima različne hobije, različen dostop do kulturne zapuščine. Kar potrjuješ.

    »Res je, da se predvideva in pričakuje, da v določenih sferah prevladuje višji pričakovan nivo, vendar je žal presenečenje ob bližnjem seznanjenju s temi sferami lahko zelo grenko in razočaranje precej večje ravno zaradi več možnosti (izobraževanje, visoka pismenost, poklicno ukvarjanje s pomembnimi moralnimi vpašanji …).«

    Ampak razočaranje, ki temu sledi, po mojem ni posledica neke izhodiščne povprečne mentalitete, kot človeku dane, iz katere bi se lahko naprej s trdim delom in razvojem moralne zavesti izmotal, ampak preprosto posledica tega, da te sfere služijo zgolj vladajočim ideologijam in so v ta namen formirane. Nikakor nisem govoril o hieararhiji intelektualno bolj prodornih poklicev, ampak sem poskušal nakazati, da sodobna raznovrstnost poklicev toliko bolj zamegljuje analize vredno pogojenost družbenih razmerij in pogledov na svet itd.

    »Ni vprašanje, katera morala, kateri prebujen um in katera objektivna distanca. Ni jih več, prosto po izbiri in osebni naklonjenosti. V vsakem posameznem primeru je samo ena, kot je resnica samo ena. Blejanje o več resnicah in mešanju pojmov z različnimi pogledi na zadevo so pač izgovori tistih, ki se jim z dokopavanjem do resnice ne ljubi dovolj ukvarjat, in tistih, ki pač mešajo pojme. Različne perpektive, pa delno tudi pogledi, lahko le informativno prispevaju na poti do dokopavanja k resnici, niso pa resnica na koncu poti.«

    V nekem drugem kontekstu bi se s tem stališčem popolnoma strinjal. Blejanje o pluralizmu resnic je res blejanje. Verjamem, da je resnic več, ne verjamem pa v uničujoči pluralistični mišmaš resnic, ki navsezadnje vedno vodi k eni sami resnici, namreč o nespremenljivosti aktualnega stanja stvari. Ravno tako tudi o perspektivah oz. formah, ki prispevajo na poti do dokopavanja k resnici/resnicam – mogoče bi to drugače formuliral (za najino zabavo v zvezi s citati se bom poslužil omenjenega filozofka, ki trdi, da so pogoji proizvodnje resnic štirje; znanost, politika, ljubezen in umetnost, kar se razlikuje od tvojega, zdi se mi, utilitarističnega razumevanja).

    Ampak na tem mestu nisem govoril o tovrstnih idealističnih formacijah. Ampak prej o materialni pogojenosti »mentalitete«, ki je ne morem zvajati na povprečno, ker bi s tem potrjeval po mojem zmotno poveličevanje odgovornosti posameznika, za katero mislim, da je dejansko minimalna. Oz., spet idealistično – s tem bi zvajal posameznika na samega sebe, kar je tudi na nivoju težnje po osebni transformaciji kontraproduktivno; ko se zdi, da so različne prespektive forme in resnica ekvivalent; posameznik ekvivalent samemu sebi. Nasprotno mislim, da je za mišljenje edino produktivno, če se posameznik od vedno lažne zavesti onezavesti, da se osvobodi od vesele ali žalostne priklenjenosti na neko afekcijo prosto po amsterdamskem židu, s čimer šele lahko postane dejaven. V tem oziru razumem moralo kot priklepajočo; materialno gledano pa ni nobenega empiričnega dokaza za enotno moralo v vseh kulturah. Materialno gledano je popolno spoštovanje svobode drugega, dokler ta ne posega v tvojo svobodo, mogoče samo tedaj, dokler se ne zavedaš, da ta drugi od rojstva posega v tvojo svobodo in se ne bo temu sam od sebe odpovedal.

    »Sprejemamo konsenze, utiramo pot vrednotam, pri čemer je treba podpret predvsem pojem objektivne distance in poante morale.«

    Tako tudi ne verjamem preveč v moč sprejemanja konsenzov; ne v splošnem smislu. Konsenze lahko sprejemava jaz in ti, kot razmeroma kultivirana človeka, za kar se imava zahvaliti bolj ali manj srečnim materialnim okoliščinam. Pa še to ne v nedogled. Kakorkoli zlovešče se že sliši. Lahko jih po kakšnem pragmatizmu in hermenevtičnem pristopu iščejo in sprejemajo izobraženci srednjega razreda in razsvetljeni akademiki. To je vse lepo in prav, ima določene učinke, ampak nima absolutne transformativne moči.

    Tako da tudi ne govorim o idealnem družbenem sistemu (čeprav uporabljam idealistični jezik), ampak o »zgodovinski nujnosti.«

  19. Simona Rebolj - 21.07.2013 ob 16:26
    Simona Rebolj

    @Tomaž Majer:

    “jaz te v nič ne silim, pa tudi drugače nisi glede tega ničemur zavezana, tako da si pač probleme ustvarjaš sama. jaz pač napišem tisto, kar se mi zdi smiselno napisat, ostalo pač ni moj problem.”

    Ni res. Ignoriranje že podanih odgovorov in podtikanje vtisa, da nekaj ni pojasnjeno s strani sogovornika, kar je pojasnjeno bilo, je psihično nasilje in verbalno manipuliranje (razen če niso sogovorniku, ki to počne, pa dokazane kakšne osebnostne ali zdravstvene motnje, zaradi katerih dejansko ne dojame ali spregleda povsem jasne odgovore). verbalno tudi podtikaš konkretne trditve, kaj naj bi jaz pozabljala ali ne pozabljala, čeprav niso resnične, saj odgovori obstajajo. Podtikanje in pripisovanje misli ali lastnosti, ki niso resnične, je vrbalno nasilje. Če pri tem to vrsto verbalnega nasilja sogovornik zlorablja, da kar naprej trobi ene in iste svoje poante in fraze, gre pa sploh za zelo direktno vsiljevanje mnenja in ne za dialog. Da ob tem tak sogovornik trdi, da je takšno neotesano obnašanje le problem drugega, je pa sploh nasilje. V primeru, ko bi na tak način nekdo oviral normalno delovanje v službi pri odločanju ali celo na diplomatskem terenu, bi moral bit objektivno gledano izločen iz procesa dela, ker moti in ovira konstruktiven potek sprejemanja odločitev ali spoznanj. Ne prinaša dodane vsebinske vrednosti, ampak z ignoranco in vsiljevanje svojih izhodiščnih mnenj zgolj zavlačuje in ovira potek delovanja. To je lahko velik problem drugih, ja, ki pa ga morajo rešit v svrho rezultatov, cilja delovanja, torej se morejo znebit vsiljivca, ki zgolj moti. Podobno kot razgrajača, ki bi med pomembnimi sestanki pač pel, žvižgal in razbijal ali pa tulil svoje parole. Ovira normalen dialog, krade čas in energijo drugim, ni dodane vrednosti, koristi. In če se takšno početje zdi osebi smiselno in je mnenja, da je nejevolja drugih, njihov problem, gre za brezobzirno narcisoidno osebo pač, ki se je morajo drugi rešit, da bi lahko prišli do nekega cilja brez nepotrebnih ovir.

    “moja poanta je bila le v tem, da so v primeru spora zanj in njegove posledice odgovorni vsi, ki so k temu sporu prispevali, seveda sorazmerno s težo njihovega prispevka. normalno, da je pa treba najprej vse skupaj dokazati in ugotoviti, preden se odločimo kdo je za kaj in koliko kriv.”

    Ta poanta evidentno ni prišla do izraza, ker si v ospredje postavljal kot vsebinsko relevantne določene svoje špekulacije. Jasno si tudi zastavljal prednostno lestvico, kdo naj bi bil bolj in kdo manj kriv, vendar na podlagi špekulacij in ne kakšnih dokazov.

    “ne vem, od kjer tebi občutek, da sem napad ubitega relativiziral ali mu zmanjševal pomen. a morda zgolj zato, ker sem se bolj osredotočil na ravnanje drugega vpletenega in pač razmišljal o tem kje vidim njegov del krivede? a sem kje napisal, da je bil ubiti v tem primeru povsem nedolžen in neodgovoren za to, kar se je zgodilo? tako da tvoje presenečenje me preseneča.”

    Če ne veš, od kod, imaš pač hude težave z logiko in bralno pismenostjo. V vprašanju “a zgolj zato” se seveda skriva odgovor, ki razkriva, da dovolj veš, kako si pristopal in izigravaš bebca po potrebi. Ne vem, zakaj ti takšno početje ni izpod časti. In seveda si zapisoval, da je bil ubit povsem nedolžen, celo relativiziral si pomen njegovega fizičnega obračuna z varuhom z vprašanji, kaj neki bi bili lahko razlogi, da nekdo tako popizdi, z jasnimi dodatki, da ne vidiš razlogov, ki bi bili neutemeljeni. Ker si pri tem s špekulacijami o zlih namerah obravnaval le verjetno neprimerno ravnanje varuha, je posredno sporočilo jasno. Ni treba napisat konkretno za otroke v prvem razredu. Razbiranje sporočil spada v bralno pismenost na višjem nivoju, ne glede na to, da jo skušaš po potrebi izigravanja budale zdaj relativizirat.

    “problem je seveda tu to, da pač ne vemo, kaj se je zgodilo. ti lahko pač nasilje ubitega pojasnuješ s travo, ki jo je skadil, jaz ga pač lahko pojasnjujem kako drugače itd. verjetnost teorij je lahko večja ali manjša in vsak lahko glede tega pač spekulira po svoje. meni se pač zdi veliko bolj verjetno, da je nasilje ubitega izzvala neka dovolj očitna gesta varnostnika, kot pa razlaga v smislu, da je pač ubiti preprosto vzrojil za nič, ker je bil zadet ali pa že sam po sebi problematičen v tej smeri.”

    Ne, ne, ne … Zadeve interpretiraš povsem neustrezno in relativiziraš po potrebi. V mojem zapisu ni nobenih špekulacij, ki bi jih zlorabljala za vsiljevanje svojega mnenja! To je pomembno! Jaz možnih špekulacij o vplivu kakšne hardcore travice na določeno psiho nisem v zapisu niti z besedo izpostavljala na breme Trayvona in skušala s tem vplivat na mnenje bralcev. Še tega, da je bil suspendiran zaradi suma kraje v šoli nisem izrabila, da bi ga prikazala manj všečnega!!! V nobenem primeru nisem nobenih špakeulacij po osebnem mnenju v zapisu izpostavljala kot legitimen in sprejemljiv način razmišljanja za presojo o primeru. To so počeli mediji in ravno to sem kritizirala. Lotevala sem se predvsem nesprejemljivosti podtikanja in špekuliranja o Zimmermanu, pri čemer je špekulacija o rasni motiviranosti postala vsesplošno sprejemljiv javni hajp, čeprav ne obstaja niti sum o sumu rasne nestrpnosti pri obravnavani osebi. Špekulacija je postala domnevna resnica. Na drugi strani pa ni bilo izpostavljanih nobenih špekulacij o ravnanju Trayvona, ampak se je vsiljevalo le mnenje o dečku, ki je šel mirno in brez kakršnih koli nesprejemljivih namenov iz trgovine pač domov. To je neuravnoteženo in popolnoma neprofesionalno delovanje. In meni se vseeno v imenu uravnoteženja ni zdelo korektno, da bi objavljala špekulacije o morebitni nečednih namenih ali ravnanjih Trayvona, češ, če se to počne na račun Zimmermana, pa dajmo uravnotežit še s pravljicami o Trayvonu. Ne! Ker pristajam na objektivno obravnavo zadev na obeh straneh in tako bi morali ravnat tudi mediji. Špekulacije so pa zelo nevarna zadeva, ki jih je treba, če že čutimo potrebo po omenjanju, temu primerno opremit s pojasnili in opozorili, da gre zgolj za avtorske osebne teze kot možnosti in pri tem zelo pazit, da tega početja ne zlorabljaš na tak način strpano v kontekst verbalno, da sprožaš vtis sprejemljive verjetnosti oziroma vsiljuješ mnenje. Vse te špekulacije z moje strani so torej zapisane v komentarjih zgolj zaradi vprašanj in torpediranj s špekulacijami komentatorja, tebe. Kot odziv o možnostih na torpediranje s špekulativnimi možnostmi. Sicer z moje strani ne bi bilo ne duha ne sluha o tem, brez neposrednega izziva v dialogu z drugim. Ti pa si postavljal špekulacije kot pomembno izhodišče in relevantna vprašanja. Pa niso. Ker niso, jaz samoniniciativno z njimi opletala v zapisu nisem. Ne v primeri Zimmermana, ne v primeru Trayvona. Še tega nisem posebej poudarjala v bran Zimmermanu, da je bil mentor določenim prestopniškim afroameriškim otrokom. Ker vse to nima nujno zveze s konkretnim primerom in resnico v ozadju. Nezaslišano je le to, da je postalo povsem sprejemljivo, da se v javnosti utrjuje prepričanje na podlagi špekulacije o rasizmu vpletenega, brez kakršnega koli suma o tem. Zato sem nasprotovala le temu in seveda nekaterim zamolčevanim informacijam. Pri nas je bilo konkretno zamolčano, da je prišlo do fizičnih poškodb pri napadu s strani Trayvona, kar je konkreten fakt in ne špekulacija. Na primer. V objavah za javnost je nesprejemljivo, da se špekulacije, celo brez suma o njih (zimmerman je sum pokasiral zgolj na podlagi domnevne pogostosti rasistično motiviranih misli, ne na osebni podlagi in zelo gledan TV medij mu je hotel celo dokazano podtaknit sum za rasistično motiviranosti, zaradi česar je padla tožba!!! … to niso nepomembne informacije, dejstva) tolerira, zagovarja in sprejema kot nekaj normalnega, češ, teorije in teze so različne. Ja, v gostilni ob klepetu, a tudi v tem primeru s polnim zavedanjem, da na tej podlagi ne smemo presojat o čemer koli, ampak zgolj klepetamo o možnostih, sicer postanemo piarovski od ust do ust špekulatorji tudi sami. Kaj se nekomu zdi, je nepomembno za resno obravnavo takega primera, ki je na eni strani nekoga stala življenja, na drugi pa nekoga vsesplošnega sovraštva, linča javnosti in groženj s smrtjo, pa tudi dosmrtnega zapora in čez bi ga lahko stala.

    “glede tvojih če-jev pač pozabljaš, da je bil nekdo ustreljen.”

    No, to je evidentno verbalno nasilje s podtikanjem nečesa, kar ni res. Kako, zaboga, bi lahko nekdo pozabljal, da je bil nekdo ustreljen, če ti je povsem jasno odgovarjal o problematiki same funkcije varuha in s tem povezane strelske reakcije, kaj šele o posedovanju orožja, ki ravno zaradi špekulativnih medijskih podtikanj ni postala osrednja tema tega primera, čeprav bi morala postat ravno ta. Še celo v podrobnosti usmerjanja pištole sem se spustila na povsem konkretnem primeru. Imaš občasne napade slepote ali amnezije? In če ne, bi pričakovala le repliko, ne pa podtikanj o pozabljanju, da je bil nekdo ustreljen.

    “vprašanje o tem, zakaj se je varnostniku fant dejansko zdel sumljiv je tako eno bistvenih, ker je pač direktno sprožilo spor, ki se je pač na koncu končal tako kot se je.”

    Ne, ni res. Na to sem odgovorila že večkrat, pa kot da si malo zaostal še vedno tumbaš eno in isto, namesto da bi kvečjemu repliciral in z argumenti prepričal, da je bolj logično drugačno mišljenje. Še enkrat torej … To, da se je varuhu zdel fant sumljiv, zagotovo ni direktno sporožilo spora. Presoja o sumljivih osebah je naloga varuha, ki jo je prej opravil že neštetokrat in poklical policijo. Kar ni privedlo do nobenega spora. Na tak način razlaganja stvari, bi lahko kar ukinili celo funkcijo organov pregona, ker konce koncev je logično, da se določeni sumi potrdijo, verjetno precej več le teh pa ne. Pa sam sum še ni razlog za noben spor. Kaj je botrovalo sporu, pač ne vemo. Zagotovo pa ne sum. Ta bi se lahko končal s klicem policije, varuh bi se odpeljal, policija svoje opravila bolj ali manj uspešno in čao. Problematiziranje samega osumljenja določene osebe, pa tudi napačnega suma, je izredno infantično in škodljivo mišljenje, ki problematizira tudi enega izmed pomembnih spektrov delovanja kriminalistov konec koncev. In celo diktira, kdo se nam bojda ne sme zdet sploh sumljiv v danih okoliščinah (v tem primeru so bile pomembne okoliščine zaradi vrstečih se ropov v tistem mesecu in iskanju domnevnih storilcev, ki jih niso našli na primer). Siliš me, da se ponavljam.

    “bistveni če-ji so naprimer še ali bi fant umrl, če varnostnik ne bi nosil pištole.”

    Ja, ne vemo. Pravljičarjenje. Mogoče bi v tem primeru umrl varuh, ker bi mu Trayvon z dvema treskoma z glavo ob tla zadal smrtni udarec. Mogoče pa bi Zimmerman okrepil moč in z enim nokautom ubil Trayvona. Morda do strela ne bi prišlo in bi policija preprečila nadaljnje butanje Trayvona, pri čemer bi aretirali Trayvona za napad, Zimmerman bi izpadel popolna žrtev in za ta primer ne bi nikoli slišali javno niti v ZDA, kaj šele po celem svetu. Zanimivo, a ne? V tem primeru se tudi Zimmerman torej lahko precej kisa, da je imel in uporabil tisto jebeno pištolo, saj bi sicer lahko pokasiral še odškodnino za batine, Trayvon pa bi bil samo še ena številka med Afroameriškimi prestopniki. Morda, morda, morda …

    O presoji na podlagi faktov pa so itak rpesojali tudi na sodišču. In možnem ravnanju Zimmermana. O tem sem napisala že vse. V delu o različni obravnavi na psihološki podlagi in hipotezah o reakcijah slehernika, če je slehernik ali pa bi bil profesionalni varnostnik. Kaj ti torej ni jasno, da spet ne repliciraš, ampak ponavljaš izhodiščne mantre? Nadleguješ. In podtikaš s sarkazmi o kometih na Zemlji, saj so bili moji nesmiselni -čeji le replika na tvoje nesmiselne čeje, kot dokazovanje, kako nesmiselni so. Imaš res težave z bralno pismenostjo ali je problem le v tem, da ti pač ni izpod časti debilovat po potrebi?

    Seveda je šlo za wanneb ramba ali pa wannabe cop itd. kar sem itak omenila v zapisu. Ampak wannabe kar koli je pač sprejemljiv način rekrutacije posameznikov v taka poslanstva, kar je sporno in kar bi se moralo problematizirat. Valjda, da obstaja največja verjetnost, da se bo šel za drobiž taka poslanstva nekdo podobnega profila. Saj to ni nek job. Sicer je bil Zimmerman v preteklosti kot rosni mladenič kot priložnostni varnostnik tudi drinker in joba ga je stal zaznamek v kartoteki za jezikanje policiji v opitem stanju. Konkretnih poročil, da bi bil kje odpuščen zaradi pretirane agresije pa ni bilo podanih v javnosti, ampak rekla kazala hajp proti Zimmermanu, ki je bil pač udarnejši od hajpov proti Trayvonu, da bi ga klevetali kot preprodajalčka droge in domnevnega tatu nakita po domovih na primer. Zdaj je bil Zimmerman že dolgo pač debelinko, ki se je šel wannabe copa povsem legalno in ne nek varnostnik v formi. Bistvo je, da opravljanje tega poklica ni na nivoju varnostnika s pooblastili in se temu primerno ne pričakuje nobene posebne izurjenosti. Seveda pa tudi v primeru, da bi varnostnik z licenco bil na službeni dolžnosti, ni nujno, da bi primer pokazal kakšno posebej nesprejemljivo ravnanje v danih okoliščinah. Čeprav v tem primeru po mojem mnenju težko, da ne, ker bi se od varnostnika v formi in temu primerno zaposlenega pričakovalo, da bo obvladal takšnega mulca, tudi če pride do napada, ne pa da se bo zvrnil na glavo kot počena žoga in ves histeričen streljal. Morda, morda bi celo lahko šlo za izredno premišljeno dejanje kot iz filma. Da tip pokliče policijo in zanalašč sprovocira tarčo, se pusti malo pretepst, da lahko z razlogom ubije žrtev. Na primer. Seveda pa s takimi sceanriji ne moremo opletat pri odločanju, ali nekoga pošljemo v čuzo za dve življenji, a ne. Je treba dokazat takšno inteligenco in planirano filmično namero za umor nekoga.

    “tako da meni se zdi, da je vzročno zvezo začel on, ne ubiti. vprašanje je pa seveda kaj mu je mogoče s tega vidika očitati v pravnem smislu.”

    Nič. Še posebej ne v primeru, ko je vzročno zvezo začel povsem legalno celo v povsem legalni in legitimni funkciji. Pojma nimam, zakaj bi bil torej on kot posameznik s svojimi osebnimi okoliščinami posebej sporen. Njemu podobnih in drugače spornih z drugimi okoliščinami je v takšni funkciji po ZDA še na tone, a se Američanom pač ne zdi ljubo odpovedat taki vrsti poceni kadra, a ne. Še posadovanje orožja kot tako ni bilo problematizirano praktično nič v primerjavi z bedastočami o rasizmu, ki se zdi javnosti pač očitno bolj kul, verjetno še posebej v tem času, ko je Obama na oblasti.

    “glede moralne obsodbe se ne gre le za rasizem, ampak tudi že za nek predsodek do barve kože, do načina oblačena, do videza ipd., zaradi česar pač človek sploh ni nujno rasist. zadeve pač na ulici vedno grejo neko svojo ekstremno pot, ampak mislim, da bi v tem primeru res lahko šlo tudi za še enega temnopoltega mladeniča, ki so ga, poleg ostalih bolj pomembnih okoliščin, ubili tudi zaradi predsodka do temnopoltih mladeničev. ker ta predsodek v zda pač ni mit, ampak dejstvo, na katerega pač velja še vedno računat.”

    Ja, o tem sem že vse v zapisu in kasneje povedala.

    “pomembno je pač to, da se ta občutek kulturno altikulira.”

    Ja, no, saj, ampak se ni kulturno artikuliral. Še huje. Občutek se sploh ni artikuliral kot občutek, ampak kot neuzpodbitna resnica. Šele Obama se je potrudil ta občutek artikulirat kot občutek in ga nekako diplomatsko spravit v nekaj povedi na zgodovinski bazi. Izpadlo je ponesrečeno iz drugega razloga. Tipični problemi, kadar se zaradi fanatikov z vseh strani ne da normalno odprto in konstruktivno komunicirat, ampak je treba kar naprej nekaj mutit, zavijat v celofane, pojasnjevat v debelih rokavicah za preživetje na -50 stopinjah itd.

  20. Tomaž Majer - 21.07.2013 ob 19:39
    Tomaž Majer

    @simona rebolj,

    se boš pač morala sprijazniti, da si lahko avtoriteta za sebe, ne pa tudi za vse ostale. kaj je bilo pojasnjeno, kaj ne in kako uspešno ali primerno pač vsak presoja zase. tako da če kdo tukaj izvaja nasilje si to ti. in sicer nasilje nad avtonomnostjo moje presoje.

    tvoja prva replika naj prvi citat je dejansko izgubila rdečo nit z izvorom moje poante. šlo se je za to, da sem trdil, da seveda ni nerelevantno ali je bil napad ubitega kakorkoli izzvan z druge strani ali ne. druga stvar je, da nikjer nisem govoril o tem kdo je bolj ali manj kriv, vsaj ne v nekem celostnem smislu. in seveda je šlo za spekulacije, saj pač gre za situacije, o katerih dejansko lahko samo spekuliramo, ker o njih nobenih dokazov ni. tudi jaz nisem sodnik, ampak zgolj nekdo, ki pač o tem primeru razmišlja in podaja svoje mnenje.

    glede tistega “zgolj zato” je pa tvoja interpretacija milo rečeno smešna in paranoična. razlog je ravno nasproten in povsem racionalen: zakaj bi se ukvarjal z nečim, kar je povsem jasno ugotovljeno? to, da je bil varnostnik napaden je pač očitno dejstvo, razen če ne začnemo razmišljat o možnosti samopoškodb, kar se mi ne zdi smiselno. tako da glede tega nimamo kaj polemizirati ali problematizirati, z razliko od razmišljanja o vlogi varnostnika v tem primeru, ki je veliko bolj obskurna. tako da niti z mojo logiko, ne pismenostjo ni nič narobe, prej s tvojo interpretacijo mojih namer.

    kje naj bi zapisal, da je bil ubiti povsem nedolžen, mi tudi ni jasno, dostopa do tvojih sanj ali kakih drugih blodenj pa tudi nimam, da bi še tam preverjal.

    še eno smešnico si pač spustila s tem, da trdiš, da je to, da se skuša razumeti vzrok reakcije ubitega pomenil relativiziranje napada. gre samo za to, da si pač bolj težko predstavljam, da bi nekdo nekoga na tak način napadel popolnoma brez razloga. s tem ničesar ne zanikam niti relativiziram. mislim, če ti tako razmišljaš, potem ok, jaz zagotovo ne. napad ubitega je pač dejstvo, ki zagotovo pomeni posredni vzrok za končni rezultat, ampak to je pač eden izmed vidikov, ki je pa dovolj jasen in očiten, da bi se bilo potrebno z njim ukvarjati. da ga je napadel pač vemo. zakaj ga je, pa ne. zato pač tudi o tem debatiramo. kaj ti pri tem ni jasno?

    in spet deliš smešnice. praviš, ja, ok, saj sem to omenila, o tem spekulirala itd., ampak ne zlonamerno. ja, saj ti verjamem, ampak spekulirala pa si. pri spekulacijah gre seveda zgolj za razmišljanje o zadevi in ne nekaj, kar naj bi služilo končni sodbi, saj so za to potrebni dokazi. s spekulacijami torej nihče ne dokazuje ničesar. niti ti, niti jaz. tako da obstaja razlika med tem, da so nekateri mediji zadevo označili za rasistični izpad in med spekulacijami o tem, da je mogoče bil prisoten tudi ta element.

    glede če-jev ne gre za nobeno verbalno nasilje, ampak za to, da si z nesmiselnimi če-ji poskušala relativizirati tiste smiselne, zato sem te pač opozoril, da je nekdo bil ustreljen in za to pač mora obstajati tudi nek razlog, ki pač lahko sproža določena vprašanja, tudi tak, ki se pričnejo s “če”.

    glede spora si logično udarila povsem mimo. ali je vidik dojemanja sumljivosti s strani varnostnika dejansko pomenil začetek spora nima nobene veze s tem ali je bil sum utemeljen ali ne in ali je to bila varnostnikova dolžnost, naloga ali ne itd. ker tudi če je bil sum varnostnika utemeljen to ne pomeni, da ni to tisti vidik, zaradi katerega se je vse začelo. spor se je pač začel s tem, ko je varnostnik “na piko” vzel fanta. oz. povod za spor, če smo pač bolj natančni. ali ga je vzel na piko upravičeno ali ne iz tega vidika sploh ni pomembno. ker če ga ne bi vzel na piko, potem ne bi klical policije, mu ne bi sledil ali mu posvečal kakršnokoli drugačno pozornost, kar posledično pomeni, da ga po vsej verjetnosti fant ne bi napadel. zsplet se je torej začel s tem, ko se je varnostnik začel z fantom ukvarjat.

    in ne, ne gre za pravličarjenje, ampak za razmišljane o tem ali je smiselno, da imajo tovrstni varnostniki, ki naj sploh ne bi posredovali, orožje. skratka, za neko širšo sliko.

    glede pravnih očitkov bo pač treba počakati, kaj bo, če bo, naredilo zvezno tožilstvo, torej ali bo zimmermana obtožilo kršitve državljanskih pravic. kar bi bilo zanimivo, saj bi se s tem dejansko ukvarjali ravno s tem zakaj se je varnostniku zdel fant sumljiv in ali mu je res sledil ali se kakorkoli drugače vtaknil vanj.

  21. Simona Rebolj - 21.07.2013 ob 23:48
    Simona Rebolj

    @Dinnuru:

    Ja, seveda je posameznik tudi rezulta socialnih okoliščin, ampak ne le to, tudi genetski, kolektivnih in ekplicitno družinskih. Vendar tudi to ni dovolj, da bi lahko ustrezno razumeli posameznika na podlagi sklepanj, ker se kljub predvidevanju na podlagi socioloških in psiholoških podlag dogajajo odstopanja. Skratka, ne odzivajo se v podobnih okoliščinah vsi enako. S to luknjo v zmožnosti presoje in predvidevanja se že celo zgodovino ubadamo. Med drugim je za zapolnitev možne vrzeli nastalo tudi preverjanje inteligence. Ker seveda tudi to ni ustrezno, saj temelji le na zaznavanju določenih vzorcev in tudi hipotetične razlike v ustreznosti umevanjev vseh vzorcev tega sveta, gre še vedno le za moćnost podlago. Pa so si izmislili še faktor čustvene inteligence, ki se ga itak eksaktno ne da utemeljit … hehehe … vendar tudi to še ni dovolj, da bi lahko zadovoljivo empirično razumeli, zakaj se toliko in toliko ljudi odziva povsem v skladu s predvidevanji glede na okoliščine, nekateri ali pa morda le eden pa “razmišlja s svojo glavo” radi rečemo. In od kod se je ta glava vzela, je zanimivo vprašanje. Skratka, široka tema, kar se tiče izvora. Lahko pa vc posameznih predmetih presojamo o ustreznosti dejanj veliko bolj varno, v kolikor zmoremo presojat dovolj kakovostno. In skupek primerov lahko ponudi neko širšo sliko, ki je bliže pravilom igre. Določene značajske in umske kvalitete so seveda nujen predpogoj. Objektivna distanca pa značajska kvaliteta, ki je predpogoj sploh za možnost ustrezne presoje. In zdaj pridemo do točke, ko lahko začnemo razpravljat o pravici do neumnosti, brezobzirnosti, enoumnosti, užitkov ob pripadnosti nečemu za ceno objektivne in s tem obče koristne presoje itd. Kolikšna je pravica do sklicevanja na okoliščine, kar se tiče kakovosti presojanja o stvareh, kar je stvar uma, torej nečesa, kar je dostopno vsakomur v vsakih okoliščinah, razen v primeru zdravstveno diagnosticirane nezmožnosti oziroma prizadetosti. To ni enostavna debata in je offtopic, zato upam, da boš razumel, ker je posebej ne bom nadaljevala. Ker je že itak dialog o posameznih primerih lahko dovolj “pester” na tem mestu. Ne morem si dopisovat še o tretjih stvareh in ti velikokrat želiš diskutirat le o zadevah, o katerih pač sam želiš, ne glede na to, o čem teče zapis.

    Na splošno se z ostalim, kar si zapisal večinoma sicer strinjam, le z minimumom odgovornosti posameznika pač nikakor ne. Še posebej na terenu uma ne, ki pač ni tržno blago. Zakaj in na kakšni podlagi pa kdaj drugič, ko bom kaj na takšno temo pisala ali pa če boš ti na svojem blogu objavil kakšen zapis v to smer.

    @Tomaž Majer:

    Zaključujem debato, ker v tvojem komentarju pač ni nič novega, na kar nisem že replicirala. Bi pa bilo ob drugi priložnosti zanimivo spregovorit kaj več o paranojah, ki jih povzroča diskriminacija, ampak tudi o drugih paranojah, ki jim lahko botruje tudi diskriminacija v najslabšem primeru, a niso iz trte zvite. In predvsem, kako k temu lepo prispeva desničarska nestrpnost in aroganca, ampak z roko v roko v sodelovanju s t. i. levičarsko pezo, ki v imenu tolerance prav tako zganja aroganco in potuhnjenost, rešuje pa lenobno ničesar, popolnoma v idealnem sožitju z desničarsko nestrpnostjo. Ko se torej srečata paranoičen diskriminiranec in paranoičen zaskrbljenec za svojo varnost po ulicah, ki dejansko so vse prej kot varne in zasute z nasiljem, imamo pizdarijo na dlani. In kaj se zgodi??? Začne se javna razprava, katera paranoja je sprejemljiva v imenu nečesa, katera pa ne, da ne bi slučajno razhudili kakšnega ideološkega krožka …. hehe … Za znoret!

    No, pa le še kratka replika na zadnji odstavek, kjer je nekaj novega. Kršitev državljanskih pravic???? … Da ne počim od smeha, no. Želja po linču nekega posameznika je neverjetna, da bi norci doživeli katarzični orgazem. Razen če bi tehtali samo tovrstno amatersko funkcijo kot avtomatski poligon za možne krištve državljanskih pravic. Ampak to je pa že pretežak zalogaj v primerjavi s kurjenjem grmad s strani neznosno simplificirano misleče drhali.

  22. Tomaž Majer - 22.07.2013 ob 10:17
    Tomaž Majer

    @simona rebolj,

    ja, smeh je sicer pol zdravja, tako da v tem smislu je to dobrodošlo, tudi če je na koncu koncev potem izpadeš sam smešno. v tem primeru pač ni problem v tem, da ne bi bilo indicev, ki bi nakazovali ravno to, da so bile ubitemu kršene državljanske pravice, saj na koncu koncev iz tega tudi izhaja ves halo na ulicah in ne samo tam (saj si ja ne predstavljaš, da grejo ljudje na ulice vsakič, ko kak belec ali “pol” belec ustreli črnca?), problem je pač to, da za to ni tako zelo trdnih dokazov, da bi lahko bili prepričani, da bi sodišče temu tudi pritrdilo.

    in če imaš recimo ti, tako za primer, za drhal človeka, ki je iz prava diplomiral na hardvardu in ki pravo kot odvetnica tudi prakticira, hkrati pa je vso zadevo spremljala direktno in ne kot jaz ali pa ti preko novic, zato, ker pač razmišlja takole (torej v smislu, ki tebe očitno sili na smeh), potem je pač verjetno skrajni čas, da se nad svojo definicijo drhali malo zamisliš.

  23. Dinnuru - 22.07.2013 ob 10:59

    Simona Rebolj:

    Kakopak. Sem tudi napisal, da se bo mogoče glede nekaterih stvari uskladiti samo do določene mere, in implicitno, da gre res za offtopic, ker me dejansko delo na takšnih primerih trenutno ne zanima posebej in se mi ne zdi obče zanimivo, sploh kolikor vključuje vprašanja, ki jih v zadnjem odgovoru zastavljaš, kolikor se mi ravno tako ne zdijo tako postavljena razrešljiva. Medtem, ko imamo na drugi strani ljudi, ki se temeljito in z izdelanimi aparati ukvarjajo s kritiko ideologije, recimo, na določenih področjih. Obsežna tema, ja.

    Pozdrav.

  24. Simona Rebolj - 23.07.2013 ob 03:04
    Simona Rebolj

    @Tomaž Majer:

    “v tem primeru pač ni problem v tem, da ne bi bilo indicev, ki bi nakazovali ravno to, da so bile ubitemu kršene državljanske pravice, saj na koncu koncev iz tega tudi izhaja ves halo na ulicah in ne samo tam …”

    Ja, pa točno v tem je problem, ja. Da ni nobenega utemeljenega suma o tem, glede na to, da nihče ne problematizira samega obstoja in statusa tovrstnih varuhov, razsežnosti pravic do posedovanja orožja pa tudi ne v prvem planu. O razsežnostih pojma indici pa raje ne bi razpravljala, ker je manipulativno in sprenevedavo. Halo na ulicah, ki ga sam umevaš kot pomemben argument za presojo o nečem (v času nacizma v Nemčiji bi ti morda predstavljal nacistični halo kot omembe vreden argument za utemeljenost nečesa ali pa stalinizem v Rusiji, mogoče sežiganje na grmadah nekdaj in še marsikaj) pa ni nastal in tudi s strani uličarjev ni bil nikdar in nikjer utemeljevan na ustrezno argumentiran način o kakršnih koli državljanskih pravicah, ampak se je zgodil zaradi medijskega spinovanja na podlagi domnevno krasne priložnosti za zganjanje protirasističnega hajpa. Priložnost ne bi mogla bit bolj zgrešena glede na to, da s tega vidika ni nobenih niti indicev, ki bi kazali na kakršno koli možnost tozadevnega kršenja državljanskih pravic. Kako daleč so bili mediji pripravljeni it celo z lažmi je že vse pojasnjeno v zapisu. Skratka, ne podtikaj tem uličarjem nekaj, česar niso bili sposobni sproducirat.

    “saj si ja ne predstavljaš, da grejo ljudje na ulice vsakič, ko kak belec ali “pol” belec ustreli črnca?”

    Ne, ne gredo. Po statistikah so sicer baje v 84% primerov afroameriške žrtve orožja v medsebojnih geng obračunih, pri katerih so tudi strelci afroameriškega porekla ali drugih ras znotraj tolp. V ostalih primerih pa nisem našla kakšnega podatka, koliko je žrtev strelskega obračuna afroameriškega porekla, ki sami ne bi bili oboroženi, medtem ko bi bil strelec belec ali pol belec. V vsakem primeru ne prav veliko. Menim, da se je zdel ta primer kot neka ekskluzivna prilika za hajp, ker naj bi šlo za fanta, ki ni nič naklepal, niti ni posedoval orožja, torej za neenakovreden položaj s tega vidika. In ker je bila seveda že v kali opuščena aretacija strelca, kar je vzbudilo posebno pozornost. seveda pa vse to ni še ni povedalo o ključnih detajlih, vendar so mediji že divjavli s sodbami. Ko je padla odločitev (vendar tudi s pomočjo pritiskov določenega policaja in očeta Martina v povezavi), da je bilo dejanje neustrezno in bi do aretacije moralo prit, se je zdelo, da je hajp na konju, mediji so zavohali visoke naklade, škandal, in prezgodaj začeli nabijat s špekulativnimi klobasami, da bi se le čim bolje prodajale. Fronta kolin se je odprla in ko so se začeli kristalizirat detajli, niso našli več poti nazaj. Zato so se začele tudi laži in posiljevanje v smer, ki se je pač izkazala za bzgrešeno v osnovni poanti. Vendar je težko priznat napako, a ne, in si zdesetkat integriteto. No, tako se politikantsko manipulativni počutijo in zato ne odnehajo s svojim jurišem, ko se zapletejo. Ti poznaš te občutke in tudi sam deluješ po tem principu v komunikaciji. Do konca in čez. Zato sem tudi izpostavila Piersa Morgana, čeprav ga ne dojemam kot najbolj kakovostnega novinarja oz. intervjuverja. Ker je edini medijec, ki sem ga odkrila, in je premogel toliko dostojanstva, da je kljub svojemu prepričanju, ki ga je že izrazil, sledil toku razkrivanja vseh plati. Čeprav je že jasno izpostavil stajtment o nesprejemljivosti smrtnega epiloga za mladeniča brez nekih konsekvenc, je na prve izkaze o nepošteni in neenakovredni obravnavi vseh plati in vseh vpletenih nadaljeval s soočenjem z njimi, kolikor mu pač njegov format delovanja le dopušča. Spustil se je v drek in si ravno s tem zvišal integriteto. Ko so ga aktivisti zaradi tega napadli kakopak (s smešnimi vreščanji, kako jim kvari edinstveno priložnost za obračun z rasizmom in da se druga plat sploh ne bi smela pojavit v medijih … oh, kako demokratično in človeku pravično, a ne), se je prav tako soočil direktno pred kamerami z njimi. In niso imeli pač niti za burek s svojo over and out histerijo.

    “problem je pač to, da za to ni tako zelo trdnih dokazov, da bi lahko bili prepričani, da bi sodišče temu tudi pritrdilo.”

    Ja … hehehe … lepo, da se zavedaš, kako težko bi katero koli normalno sodišče takim nebulozam pritrdilo. Ampak blebetaš o nebulozah kot o nekih omembe vrednih poantah pa še vseeno, a ne. Jebi ga. Težko je izpast priseben, če je treba slepo sledit ideološkim hajpom na še tako neprimernih mestih ob še tako neprimernem času. Za cilje ne izbiramo sredstev v imenu dobrih ali pa zlih namenov. Isto sranje, važno, da se kaka.

    “in če imaš recimo ti, tako za primer, za drhal človeka, ki je iz prava diplomiral na hardvardu in ki pravo kot odvetnica tudi prakticira, hkrati pa je vso zadevo spremljala direktno in ne kot jaz ali pa ti preko novic, zato, ker pač razmišlja takole (torej v smislu, ki tebe očitno sili na smeh), potem je pač verjetno skrajni čas, da se nad svojo definicijo drhali malo zamisliš.”

    Kako ti ni nerodno s takimi potuhnjenimi podlostmi opletat? In pri tem nisi našel nobenega boljšega primera pisunstva v smer problematiziranja sodbe, pri čemer je populizem na jasni strani, medtem ko se javne osebe, ki sodbe glede na dejstva ne vidijo kot akt rasistične krivice, po logiki stvari lotevajo javnih verbalizacij večinoma v rokavicah, saj bi doživeli pravi turbo plaz očitkov in šikanacij, da so verjetno rasisti, morilci in nevemkajševse?? Zadeva se je spolitizirala do konca in čez. Tako da na drugi strani lahko še kaj v imenu uravnoteženja izveš le na tak način:

    https://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=Ebu6Yvzs4Ls

    Češ, na levičarsko medijsko pristranskost in popolnoma neuravnoteženo poročanje oziroma blatenje, pa zdaj replicira še desnica … hehehe … Meni se seveda takšne okoliščine komunikacije gabijo, ki so sicer tipične za slovenski prostor, a očitno ne tako tuje tudi globalni situaciji, a na koncu ni druge možnosti, kot da slediš vsemu, če ne želiš sodelovat s politikantsko drhaljo, ampak te zanima pač čim večji približek resnici. Tukaj sem na primer izvedela še nekaj več o rezultatih avtopsije, twittih in povezavi z ledenim čajem. Razlika med špekulacijami o rasizmu in temi špekulacijami je le v tem, da tukaj je omenjeno, da gre za špekulacije, čeprav je utemeljenih sumov več od sumov o rasizmu, pri čemer dokazov za sum sploh ni, medtem ko so na drugi strani špekulacije brez suma prodajane kar kot trditve in sveta resnica.

    Ob vsem tem mi ponižujoče serviraš samo neko aktivistko, afroameriškega prekla seveda, za pravice avtističnih in prizadetih otrok, pri čemer je tudi specializirana za to področje. Bolj kot pravnica se na prvem mestu predstavlja kot mati afroameriškega najstnika in odvetnica na področju otrokovih pravic. Torej je jasno, kaj je in kaj ni njeno področje. In seveda aktivistično navdahnjen duh proti rasizmu prav tako veje iz vsake vrstice njenega tipkanja. Z vsem tem seveda ne samo, da ne bi bilo nič narobe, ampak je celo pohvalno, če ne bi bilo tako prekleto jasno, da je na žalost v tem primeru pač po ovčje populistično prilagodljivo po potrebi pristranska in afektirana do grla in čez. Jebi ga. Možen škodljiv simptom aktivizma, ko prestopi mejo opranoglavstva, ki začne funkcionirat po enakih principih kot popolna predaja kateri koli ideologiji. Problem, ki je tudi tvoj evidentno. Kadar imaš prav, gre bolj za naključje, da pač drži kritika, ki jo namenjaš sovražniku, sicer so pa strani tako zoprno vedno predvidljive kot pri večini članov katerekoli lože ali stranke. In ti tratiš moj čas in energijo, da berem neke puhlice, pri čemer niti ne omeniš, kaj neki naj bi bilo vsebinsko prepričljivega ali relevantnega v sami vsebini. Ne! Bojda bi se mi morala zatrest kolena, ker gre diplomiranko na Harvardu. Imaš pa res porazen smisel za psihologijo in opazovanje, da se ti zdi vredno sploh poskusit, če bo finta užgala pri moji malenkosti. Ne, nisem ta, ki bi klecala pred formalnimi avtoritetami ne glede na to, kaj počnejo in klobasajo, pa če gre za pravnike, zdravnike, papeža, stalina sredi prejšnjega stoletja ali pa dalajlamo. Ne, nisem ta kreten, ki bi mislila, da nekdo, ki se spozna na pravo, pa zagotovo ne bo le tega zlorabljal v svrho ideoloških blodenj ali pa koristoljubnih in profitabilnih. Ne, nisem ta, ki bi od čudi padla s stola, ker nekega renomiranega odvetnika pri nas vozi policija gor in dol zaradi domnevne korupcije in kraj. Ne, nisem šokirana, ker se tudi nekateri sodniki kdaj pa kdaj pajdašijo s strankami v postopku in prejemajo “darila”. Ne, nisem jaz ta, ki ne opazim, kako se osebe, ki so obiskovale iste šole vsak na svojem ideološkem bregu pričkajo o istem zakonu in ga interpretirajo po svoje, nakladajo, se sprenevedajo in lažejo, tudi če sploh nimajo osebnih koristi profita za to, že sledenje prepričanju je šibkim značajem dovolj, da se smešijo in si verjamejo. Nisem ta, ki bi padla na rit od šoka, da se tudi na Harvardu pojavljajo goljufi in plonkarji, ki jih vlečejo na sodišče, in nisem ta, ki bi pozijala od nejevere ob pričanjih o harvardskih krožkih posvečencev, ki jim je že ob plačilu šolnine in prosto po rodu zagarantirana prvoklasna kariera, ki pomembno vpliva na naša življenja. In vsak odklon izmed neštetega in še marsikaj je del navadnega drhaljenja. Ne, nisem jaz ta, ki misli, da drhalit ne more nekdo, ki je formalno visoko izobražen, češ da to pritiče le trgovcem in vodjem poslovanja s smetmi. Kdo je zame avtoriteta in vreden spoštovanja. Vsak, ki in ko kaj vrednega spoštovanja naredi, prdne, reče ali speče. namišljene avtoritete me ne ganejo. Večino pripadnih nečemu pa skozi celo zgodovino in holokavst je le najbolj razvpit primer, čeprav v poanti povsem vsakdanji.

    Kaj je ta gospa stipkala? O nezaslišanosti, da se primera ni obravnavalo skozi problematiziranje rasizma, kar je povsem ustrezno poudarila sodnica. In takoj zatem avtorica diskriminatorno do belcev problematizira pričanje ene izmed prič, ker je bila belka. Fucking unbeliveable. Problematizira le eno pričanje, ki sploh ni bilo ključno in sploh ni bilo pomembno za to, kar izpostavlja, ampak za razlago drugih okoliščin. Ne problematizira seveda katastrofalne priče na drugi strani, ki je izkazala celo popolno nerazumevanje do sprejemljivih ali nesprejemljivih zmerljivih izrazov in tako izpadla zadeto nekredibila. Če tebi nekdo reče preklet fašistoiden prasec in na sodišču zatrjuješ, da se ti takšno izrazje ne zdi akt žaljivosti, boš pač temu primerno izpadel prepričljiv. Potem ženska problematizira, da se je izvedenec skliceval na zapiske ob avtopsiji, medtem ko na vprašanje, ali se spomni konkretne avtopsije, ni mogel odgovorit pritrdilno. Verjetno ima veliko dela in ne vodi posebej osebnega odnosa do trupel, a ne, zato pa obstajajo zapiski in poročila. Itd. itd. Skratka, še en v vrsti populističnih prispevkov, ki me ni prepričal v ničemer. Sem brala o procesu, se si ogledala kar nekaj posnetkov s samega sojenja, vsi posredovani s strani ljudi, ki so procesu sledili, in ne vidim razloga, zakaj bi bila ravno ta tipkarija neke očitno pristransko motivirane osebe posebej relevantna. Bi bila relevnatna, če bi njeni lastni argumenti izpadli verodostojno, pa niso. Tebi pa se ne zdi vredno niti zapisat, kaj neki se ti je zdelo tako prepričljivo v tem zapisu, ampak si mi prišel povedat, naj se zamislim, če si drznem mislit, da bi lahko drhalila tudi oseba, ki je diplomirala na Harvardu in sledila procesu. Pa saj nisi normalen v podlosti. In to rečeš ti, ki si predvidljivo pač jurišal sto na uro ob sodbi Janši in bil s svojo logiko v totalnem neskladju s tezami Klemna Jakliča, ki je sam proces in sodbo trgal na prafaktorje. Se nisi strinjal. Kako je to mogoče. Mar ne veš, da je gospod kar dvojni doktor s Harvarda in to na področju ustavnega prava???? Kako si drzneš mislit kar koli drugačnega od takšne avtoritete? In jaz kreten ti tega kljub vmesni vključenosti v debato nikoli nisem očitala, ker še pomislim ne na tako nebulotično obnašanje in me precej bolj zanimajo argumenti in preverjanje resnice na podlagi izrečenega in vrženega na pladenj s strani teh in onih in tretjih strokovnjakov. Ampak tebi podobne je treba pač po stalinovsko zatirat z domnevnimi avtoritetami, ker ti je misel s svojo glavo precej tuj pojem. No, to je tvoj problem, ne moj.

    Dinnuru:

    Pa je zelo zanimivo. Posamezni primeri namreč, še posebej takšni, ki v praksi implicirajo na razne ideologije. Ravno v teh primerih bi se morali vključevat v javno razpravo tisti ljudje na drugi strani, ki se tako temeljito ukvarjajo s kritiko ideologije in še čem na določenih področjih. Zgodovinski problem je, da ne pridejo na področja in svoje izjemne teoretične dosežke ne pojasnjujejo in hkrati preizkušajo v praksi in v interakciji z ljudmi. Saj mislijo in delujejo za ljudi, a ne? Ali jih nič, kar se konkretno dogaja ne zanima, ker delujejo za svoje krožke in omizjka, kjer se počutijo ob kapljici rujnega prijetno in predvsem neizzvano? Z enim izmed podobnih sem se pred kratkim pogovarjala o tem, pa je najprej v izgovor ponudil problem, da on bi, pa ga nihče nikamor ne povabi in ne povpraša za mnenje. Hmmm … Ja, to je problem, pa vendar so se ob obetavnih političnih hajpih v preteklosti tako prekleto znali tudi tovrstni profili ljudi oglašat, se združevat in si izborit medijski prostor. Je priznal na koncu, da se jim v bistvu ne ljubi in da je povezanost slaba in da so interakcije z ljudmi naporne in da je praksa nasploh tako izčrpljujoča. Ja, in predvsem ne – varna osebno dodajam. Ampak kaj je brez prakse in konkretnih primerov? Kateri znanstven rezultat brez preverbe in uspešne implementacije v prakso se imenuje rezultat?

  25. Tomaž Majer - 23.07.2013 ob 08:55
    Tomaž Majer

    @simona rebolj,

    že dejstvo, da je bil sprožen kazenski postopek priča o tem, da je nek razlog za sum obstajal, oz. da zadeve niso bile ravno razjasnjene v smeri, da je bilo v ravnanju varnostnika vse ok. problematizira se o marsičem, seveda pa je v ospredju sama smrt mladeniča.

    manipulira in spreneveda se lahko glede dejstev, ki so znana. tu je pa govora o stvareh, o katerih dejansko ne vemo skoraj nič. skratka, problematizira se tisto, kar pač ni dorečeno, ne pa dejstev.

    haloja na ulicah ne razumem kot argument, ampak kot vzročno posledično povezavo. kot že rečeno, tudi ulica ima neke “standarde” in ne gre na cesto vsakič, ko nekdo nekoga ustreli. to ne pomeni, da ima ulica prav, ampak da je zadeva dovolj sporna, da se je ulica zganila. seveda je treba reakcijo ulice presojati z vidika tega, čemur se je odzvala. po tvoji logiki so potem tudi npr. protestniki na roški udarili mimo. šlo je torej spet za drhal, ki ni razumela pravne države? skratka, tvoj argument, da lahko ulica udari mimo pač relativiziram z argumentom, da ima ulica lahko tudi še kako prav, zato je ne gre v naprej ignorirati.

    ti tudi še vedno ne ločuješ med rasizmom in predsodki na podlagi rasne pripadnosti. meni se sploh ne zdi taka znanstvena fantastika, da je varnostnik fanta vzel na piko, ker je bil črn. to je več kot le realnost zda. in gre za element diskriminacije.

    ne znaš ločevati pa tudi dejstev in nerazjasnjenih dejstev. nekaj je lahko nebuloza, če je nasproti lahko postavimo nasprotno dejstvo. če pa dokazov, kaj se je v določeni situaciji dogajalo, sploh ni, potem pa razmišljanje o možnih scenarijih niso nebuloze, ampak legitimne spekulacije. to, da o nečem ne vemo nič, ne pomeni, da se ni zgodilo nič, pomeni pa res to, da sodišče lahko sledi samo dokazom. tako da sploh ni izključeno, da bi zadeva izpadla povsem drugače, če bi nam vsa relevantna dejstva bila znana. razlika med pravom in moralo pa je seveda v tem, da morali vrednoti in sodi po drugačnih principih. skratka, imamo fanta, ki se je na ulici nekomu zdel sumljiv. ta nekdo, bi tega fanta moral pustiti popolnoma pri miru in se vanj ne vtikati ne verbalno, ne fizično, ne tako, da bi mu sledil ali kakorkoli drugače. torej vse, kar bi moral narediti, če se mu je to že zdelo smiselno, je to, da obvesti policijo. potem se pa zgodi to, da fant tega človeka napade. seveda kar tako, brez nobenega vzroka in povoda, ker ga je pač tako pičilo, varnostnik ga pa ustreli, čeprav gre za očitno nesorazmeren poseg. ti si pač to, da nečesa ne vemo, očitno razlagaš, da ne obstaja nič, nekdo drug si pač to razlaga, da gre morda za pomembne in relevantne podatke, ki bi celotno zadevo postavili v povsem drugačno luč. vsi se pa bolj kot ne strinjamo, razen seveda orožarskih maniakov, da ne moreš na ulici nekoga kar ustrelit.

    in ideologija je tudi v tem, da rečeš ni dokazov, drugo me ne zanima. to je pač ideologija sodišča oz. prava. človeška razumnost pa lahko gre preko tega. včasih je seveda to lahko zabloda, drugič pač ne.

    članek, ki sem ga prilepil je bil izbran ravno zato, ker ga je napisala odvetnica. torej človek, ki se na pravo spozna, a ima kljub vsemu neke zadržke do sodbe in še marsičesa povezanega s to zadevo. tudi odvetniki so ljudje in zato lahko reagirajo tudi čustveno ali populistično, ampak neko mero so pač vedno sposobni ohranjati, ker pač jih njihovo poznavanje prava v to sili, kar se v članku tudi pozna. tudi ona nikjer ne izpostavlja rasizma kot neke ideologije, ampak ravno to prežetost s stereotipi in predsodki na račun temnopoltih, ki potem dejansko ustvarjajo družbo neenakopravnih.

    torej, tu ne gre za neke ekstremne trditve o tem, da se je šlo za rasističen umor ali kaj temu podobnega, ampak za veliko bolj realne in življenske spekulacije, ki temeljijo tudi na določenih dejstvih. zame so tu tri bistveni vidiki, ki so še kako realni in na osnovi katerih lahko izpeljemo tole: 1. fant je bil varnostniku sumljiv tudi zato, ker je bil temnopolt in ustrezno “uniformiran”. npr. eden izmed škandalov glede te zgodbe je bil tudi ta, da je pač nekdo zatrjeval, da je fant bil ubit zato, ker je nosil majico s kapuco, s čimer naj bi se že v osnovi definiral za “lumpa”. torej teorija, ki je zelo verjetna in mogoča. 2. varnostnik je postopal povsem neustrezno, fantu celo sledil in se očitno vanj vpičil do te mere, da ga je pač očitno že po naravi bolj agresiven osebek napadel. 3. uporaba orožja je bila povsem nesorazmerna z dejansko ogroženostjo, torej za to, da je fanta ubil ni imel ravno tako zelo prepričljivega razloga z vidika objektivnih dejstev, da bi lahko trdili, da drugega mu pa ni preostalo. torej to so tiste sporne točke in ne gre za nobeno rasistično zaroto, ampak povsem mogoč in do neke mere celo z dokazi podprt scenarij, na osnovi katerga je pač del odgovornosti mogoče naprtiti tudi zimmermanu. seveda ne za umor druge stopnje, morda niti ne zaradi katerega drugega kaznivega dejanja, je pa po drugi strani nek moralni madež očiten.

    očitno je tudi, da teksta gospe, ki te očitno ni ravno navdušila, v določenih stvareh niti nisi razumela. npr. tega, da naj bi trdila, da bi se moral primer obravnavati z vidika problema barve kože. problem zanjo ni bil v tem, da bi bilo potrebno debatirati o barvi kože, ampak ravna nasprotno in sicer o tem, da je obramba za pričo postavila neko belko iz iste soseske, ki jo je varnostnik varoval, ki je opisovala, kako so jo napadli črnci in je to, da so jo napadli črnci še posebej omenila. in potem je pač poudarila, da s takim načinom zlahka napeljujemo na logiko, da so črnci kriminalci, ubiti je bil črn, torej je bilo povsem smiselno predvidevati, da bi lahko bil kriminalec. skratka, sojenje naj ne bi vpletalo barve kože, potem pa dejansko jo. skratka, tako lepo znaš laskat sama sebi češ, da pač neke pravnice s hardvarda nate vtisa pač ne morejo narediti, potem je pa še razumeti nisi sposobna. drug primer, ko očitno nisi razumela tega, kar je bilo zapisano je to, da naj bi ženska problematizirala, da se je izvedenec skliceval na zapiske, kar spet ni res. problematizirala je to, da je bil tožilec nad tem presenečen, kar pomeni, da se očitno s to pričo ni posebej ukvarjal. in to je tisto, kar je problematizirala, torej to, da je tožilca pričanje priče, ki naj bi mu bila v korist, presenetilo. tako da ja, tisto, česar ne razumeš, te pač težko prepriča, tudi z vidika, da očitno nisi razumela niti tega, zakaj sem zadevo sploh linkal. seveda ne zaradi tega, ker bi si predstavljal, da lahko nek članek o nečem pove vso resnico in ponudi vse odgovore itd., ampak da bi ti pač dal vedeti, da lahko v tem primeru obstajajo izobraženi ljudje, ki razmišljajo drugače kot razmišljaš sama in da pač zadeve niso črno bele le zato, ker jih ti tako vidiš.

    glede janše in mojega mnenja o tem si pač sama sporoducirala nek zaključek, ki ti je pač v korist in ki z dejstvi nimajo nobene zveze. torej očitno pri sebi dopuščaš nižji standard kot pri drugih.

    glede jakliča si pa očitno spregledala, kako so ga matevž krivic in še dva profesorja kazenskega prava v njegovih argumentih tako razorožili, da se mi je osebno smilil, ker je izpadel kot nekdo, ki je ravno diplomiral. jaklič je seveda zagotovo vrhunski teoretik na svojem področju, ampak dreznil je v problem, ki je očitno bil zanj prevelik zalogaj, saj očitno določenih zadev iz prakse ne razume najbolje, ker jih preprosto ne pozna, kar za nekega teoretika niti ni nenavadno.

    glede avtoritet sem pa že pojasnil. če ti pač nekaj razumeš kot pač razumeš, to seveda ne pomeni, da je bilo tako tudi mišljeno.

  26. Dinnuru - 23.07.2013 ob 13:07

    Simona Rebolj:

    Zanimivo. Mogoče bi bilo zanimivo vedeti tudi, s katerim človekom si se o tem pogovarjala in ki je takšno priznanje podal. Ne mislim seveda tule na blogu. Tako bom rekel; kar nekaj ljudi, ki se resno ukvarjajo z ideologijo in ekonomijo, je v zadnjem obdobju poseglo v javni prostor, predvsem v obliki člankov in intervjujev v Delu, Dnevniku, Mladini, celo na oddaji Preverjeno sem nekaj zasledil; konkretno z zanimivimi predlogi in tezami Krašovec, Furlan, Kogej od mlajših in profesor Močnik kot starosta. Govorim od zunaj in nikakor v imenu kogarkoli.

    Tudi zasedba borze in univerze, čeprav v opotekajoči verziji sta korak v tej smeri. Popravi me, če se motim, ampak mislim, da si ti o tem prvem podvzetju, zasedbi borze namreč, govorila kot o zmešnjavi interesov, kar nima konkretnih predlogov in programa, kot o nečem samozaslepljujočem. Ne spomnim se tvojih argumentov. Pa vendarle so prišli tudi predlogi (kar je govorniško povzeto recimo tule -http://www.youtube.com/watch?v=GttmLpWQNKA).

    In treba se je zavezati, da te iniciative niso, karikirano, nekakšne združbe kvazirevolucionarnih hipurjev po kakšnem principu »nove ameriške levice« iz šestdesetih in sedemdesetih, temveč gre imajo močno intelektualno zaledje, določene teoretske paradigme itd. itd. Saj so vendar ves čas v pogonu. Recimo primer neposredne demokracije, katerega predlog se ti zdi zgrešen ob neprebavljivi slovenski mentaliteti … Mislim, da je to samo en vidik; drugi vidiki so učenje, kako te teorije prenesti v prakso, naučiti se kako in kje jih propagirati ipd., kar neposredno zadeva razumevanje ideologije, ki ima na tem primeru recimo prednost pred zavoro morebitne nacionalne mentalitete.

    Nič pa ne gre čez noč. Ti isti ljudje so konkretno pomagali pri stavki žerjavistov v Luki Koper z za delavce ugodnim rezultatom. Denimo … Poleg Močnika imaš v akademskem prostoru tudi zelo angažirana Krambergerjevo in Rotarja, ki sta po mahinacijah v teh krogih tudi ostala brez službe (http://www.mladina.si/86860/dr-taja-kramberger-spletka-je-starorezimska-politicna-strategija/). Skratka, kar precej za tako majhen prostor, se mi zdi. Kar se tiče ukvarjanja s primeri, se hotel poudariti predvsem to, kar sem poudaril v prejšnjih komentarjih; izhodišča, ki se mi zdijo primerna za ukvarjanje s primeri na podlagi pridobivanja širše slike. Mene osebno, kot sem napisal, primer, ki si ga zgoraj obdelala, v tem kontekstu ne zanima toliko, kolikor je med drugim izpeljan tudi na po mojem osebnem stališču neprimernem poudarku na značajskih lastnostih nezainteresiranega državljana, novinarja, urednika itd. Dodajam pa, da se prostor odpira in da se ljudje združujejo, da pa je pogosto nesmiselno zahtevati eksaktne programe, neposredne spremembe ipd., ker morajo biti toliko inovativni, da jih “ljudje na položajih” ne morejo vzeti resno. Da so takšne zahteve pogosto celo zaviralne (o čemer nam priča tudi zgodovina počasnih in z muko izborjenih družbeno-politično-ekonomskih inovacij).

    Ja, verjetno te teme res ne sodijo pod ta blogerski zapis, kot je zastavljen, ampak bi jih bilo bolje razpršiti pod drugimi zapisi. Tako, da jih tudi ne bom več načenjal, če ne pokažeš posebne želje.

    Lep pozdrav.

  27. Horizont - 23.07.2013 ob 14:27

    Blog je pohvalno izčrpen in zame poln novih informacij. Moram priznati, da me je hajp tega dogodka v širokem loku preskočil, razlogov je pa več. Eden od poglavitnih je, da ne spremljam več tako veliko dnevnih novic oz. bolje rečeno novic določenega tipa. Tega pa ne počnem zaradi prenasičenosti z informacijami z drugega spektra spremljanja svetovnih dogodkov.

    Po nekaj letih ukvarjanja z makroekonomskimi svetovnimi trendi ter borznimi gibanji v teoriji, predvsem pa v praksi, lahko resignirano hipotetiziram samo, da je vprašanje, zakaj se je ob tem primeru sprožila tolikšna publiciteta, lahko precej podobno vprašanju, zakaj je popularna ravno Kim Kardashian ne pa npr. Patsy Stone. Pa ne želim izenačevati tragičnega dogodka s trivialnimi bedastočami showbusinessa. Ampak vse je šov konec koncev. Dnevne novice, naj bodo CNN-ove, NBC-jeve, ORF-ove, ARD-jeve, Poptivi-jeve, so večinoma zelo usmerjeno targetirane v sprožanje občutkov, ki nihajo med otroškim navdušenjem nad tem, kako se klovn vedno na isti način popraska po riti ter obupovanjem nad antično tragedijo ojdipovskih razsežnosti, ki ne more imeti srečnega konca ne za protagoniste ne za gledalce. Zadaj pa karavana posvečenih seveda mirno gre naprej po starem receptu kot je bilo tukaj že povedano.

    Ljudi je treba na nekaj shecati. In najlažje se to stori po prastarih in dodobra prežvečenih vzorcih, ki pa, začuda, vedno znova odlično delujejo. Ukvarjanje s tem, kakšne barve kože ima nekdo ali s kom nekdo spi ali kako veliko pištolo ima v hlačah (dobesedno in preneseno) ali katerega boga ima za Boga je vendar tako zimzeleno in vsem ljudem blizu. Vsak lahko nekaj reče. Če ne drugega si lahko ženske šokirano položimo ročico pred, ahhh, šokirano odprta usteca, moški pa se lahko strumno trkajo po junaških prsih in modrujejo o junaštvih svoje mladosti.

    Saj vem, vsak mi lahko mirne duše reče, da sem cinična babetina. In najbrž se ne bi preveč motil hahaha…. Ampak, prosim no! Človek bi pričakoval, da se bodo taisti aktivisti zbudili tudi ob določenih drugih primerih, ki so akutno pereči za večino pripadnikov določene diskriminirane skupine. Saj ni treba, da nekomu v pretepu razbijejo gobec, a ne? Saj ni potrebno, da nekoga ubijejo. Povsem dovolj je že, če nekoga ne sprejmejo v službo samo zato ker je…npr. ženskega spola, temne polti, ker je homoseksualen, ker je starejši, ker, ker… Dovolj je tudi, če pripadnike določene skupine kar počez šikanirajo celo predstavniki politične elite neke države. Kar tako v parlamentu, po domače, nekontrolirano in brez argumentacije. Pa vse tako tiho ali pa v najboljšem primeru nekaj omlednih medklicev. Mediji potem največje primitivce redno gostijo na televiziji, skupaj z etabliranimi strokovnjaki, ker se tako bojda uravnoteži diskusija. Pa kaj še! Ne me hecat no!

    Zelo redko se v katerikoli družbi sprožajo resne debate na področjih, kjer bi se morale. Namesto tega imamo raje spektakle, tiste smešne, tiste »sexy« in tudi tiste tragične. Vsak je dober, če nam le omogoči, da ne bi bilo treba o čem resno razmisliti. Ja, prav je ugotovil tisti tvoj neaktivni prijatelj, z ljudmi je težko. Težko je odpirati oči tistemu, ki ti stokrat zabrusi, da sam dosti raje miži in da ga pusti pri miru, če se le da. Da premalo seksaš in se sekiraš za prazen drek, na mizi pa imaš klobaso in zaseko, ki ti vabeče dehtita tik pred nosom. In tega ne pravi le zaradi lastne trdobučnosti, ampak zaradi tega, ker v polnosti živi aktualne družbene vzorce. Je pač prilagojen. Za razliko od tebe, Simona…ali mene in še nekaterih tvojih bralcev…hahaha…

    No jaz bom ostala neprilagojena in vzela v zakup kakšno opazko na svoj račun. Zdaj, ko sem se dodobra seznanila s tem, kako deluje globalni finančni svet, me ima še dosti, dosti manj kot nekdaj, da bi se priključila razmišljanju množic. Ni tam zelene travice, kjer je gužva. Vse se potaca in pogazi. Žal.

  28. Dinnuru - 23.07.2013 ob 15:23

    off-off topic (ki lahko roma v smeti):

    Horizont-lepe-duše-aka.-edina-oseba-na-svetu,-ki-se-je-kdaj- dodobra-seznanila-s-tem-kako-deluje-globalni-finančni-svet-in-ima-zato-v-zakupu-neprilagojenost:

    “Za razliko od tebe, Simona…ali mene in še nekaterih tvojih bralcev…hahaha…”

    kaj je s tem neuničljivim hahaha-jem? tako … unheimliche je … hahaha.

  29. Horizont - 23.07.2013 ob 17:47

    @Dinnuru

    Če gospodje zame poiščejo strašljivo nemške izraze, sem vedno hudomušno počaščena. In se še bolj z veseljem hahljam hahahaha…

    Kar se pa tiče tvojih namigov, da sem jaz ena in edina, ti odgovarjam: da, seveda sem edinstvena. To pa nikakor ne pomeni, da edina nekaj vem o finančnih trgih. Zato sem svoje mnenje omejila zgolj na sebe, mislim, da je to precej jasno napisano. Vidim pa, da se ti je še to zdelo malo übertrieben, nicht wahr,kleiner Philosoph?

    Če bi rad na omenjeno temo financ šel z menoj v bolj poglobljeno debato, sem seveda pripravljena svoja stališča zelo temeljito obranit v kolikor imaš seveda kakšno konkretno pripombo na moje pisanje. Na poljubne rimarije o moji grandioznosti se pa ne bom odzvala drugače kot z mojim baje zloveščim smehom…hahaha…

  30. Dinnuru - 24.07.2013 ob 05:16

    H.:

    Zdi se mi, da bi tole moral biti odgovor meni! Jes!

    Torej; nikakor (o pogl. deb. na temo opazovanja barvnih reliefov na špurah). Kar sem spraševal, je; 1. če sem ta smeh že slišal v bolj hohoho-jevski maniri. 2. če, kje.

    Ampak dovolj bodi. V vsem tem uncheimliche paniki sem se brzčas prenaglil. Pardon.

    Tudi tebi lep pozdrav.

  31. Simona Rebolj - 24.07.2013 ob 17:33
    Simona Rebolj

    Joj, kako si naporen brez potrebe in vsebinske dodane vrednosti. Ego nad vsem.
    “že dejstvo, da je bil sprožen kazenski postopek priča o tem, da je nek razlog za sum obstajal, oz. da zadeve niso bile ravno razjasnjene v smeri, da je bilo v ravnanju varnostnika vse ok. problematizira se o marsičem, seveda pa je v ospredju sama smrt mladeniča.”

    Ja, če si površen, ker ti tako prav pride, sicer pa Zimmerman na začetku niti aretiran ni bil in nobenega postopka ni bilo na vidiku, dokler se ni začel dogajat hajp in pritiski nekaterih rpeiskovalec, med katerimi je bil prijatelj Trayvonovega očeta. Na tej točki je bil primer že spolitiziran, mediji pa v zagonu. Pozabljaš po potrebi in ignoriraš pomembne replike. Torej mučiš, izvajaš verbalno nasilje. Prav je, da se je postopek sprožil, da se je zadeva pravno formalno razčistila, kolikor se pač da. Vendar so se zmotili, če so mislili, da bo sodba oprala sumer o pristranskem ravnanju. Kot vidiš, ni nič pomagalo, ker je bila ulica že odločena, za kaj bi rada zlorabila ta primer. In v tem je problem. Ker seveda nimaji nobenih utemeljenih razlogov, da serjejo, razen zgodovinskih travm “iz otroštva”, kot se je izrazil v poanti diplomatsko Obama. Vendar zaradiosebnih ali kolektivnih travm iz otroštva v današnji dobi naj ne bi več katarzičnih izbranih žrtev sežigali na grmadi.

    “manipulira in spreneveda se lahko glede dejstev, ki so znana. tu je pa govora o stvareh, o katerih dejansko ne vemo skoraj nič. skratka, problematizira se tisto, kar pač ni dorečeno, ne pa dejstev.”

    Seveda se manipulira in spreneveda tudi glede dejstev, saj je dejstvo, da ni nobenega suma, kaj šele utemeljenega suma, da bi šlo za dejanje iz naslova rasizma in s tem povezano motiviran uboj. Poleg tega se preko zbiranj na ulici in protestov problematizira tisto, kar ni dorečeno, ker o tem ne vemo nič. Na ulici ljudje nasprotujejo sodbi na podlagi problematiziranja tistega, o čemer ne vedo nič in na podlagi manipilacije z dejstvi!!!

    “kot že rečeno, tudi ulica ima neke “standarde” in ne gre na cesto vsakič, ko nekdo nekoga ustreli. to ne pomeni, da ima ulica prav, ampak da je zadeva dovolj sporna, da se je ulica zganila.”

    Daj ne nakladaj! Treba je opredelit te standarde. Tisočkrat ne gredo ljudje na ulico, ko bi bilo res treba in je vse jasno, gredo pa razgrajat, kadar je medijski hajp dovolj pop. Ne gredo na ulico na primer, ko je tolpa kriminalnega podzemlja spuščena na prostost, čeprav dokazi so na primer, gredo pa vreščat in izražat svoje sodbe, ko je nek politik na sodišču obtožen korupcije. In pomembno je, kaj in zakaj vreščijo. Ena skupina zato, ker je prepričana, da do obtožbe sploh prit ne bi smelo, drugi pa sodijo, naj gre kar v zapor. Čeprav o ničemer relevantnem ne vedo nič. Na ulice gredo vreščat v podporo nekemu medijskemu proizvodu Snowden ali Assange, celo v Sloveniji. Ko se bo pojavil dejanski žvižgač, ki bo konkretno opozoril na konkretne zločine v sistemu, se jim pa ne bo ljubilo, če se bo medijem zdel primer preveč kompliciran in težko zgrabljiv brez truda. Ja,ulica ima včasih prav, včasih pa nima. Zato so take klamfe odveč. Pomembno je le to, zakaj je ulica kdaj glasna in kaj sporoča. Niti slučajno pa ne drži, da ulica zapoje, kadar je pač nekaj dovolj sporno. Daleč od tega. ulica poje kdaj, tudi če ni spornega nič in nikjer ni ne duha ne sluha o njej, tuid ko se dogajajo prehudo sporne stvari, ki stanejo kakovostnega življenja lahko še prihodnje generacije. Zato so tvoja podtikanja o moji domnevni logiki na primeru Roške navadno infantilno podlovanje, ali si pa totalno zabit. Seveda je imela takrat ulica prav, vendar pa žal še takrat večina ni vedela, kaj se pravzaprav dogaja, zato se strinjam z Janšo v tem, ko je nekoč dejal, da je bil takrat najbolj pomemben transparent, na katerem je pisalo “Povejte nam, kaj se sploh dogaja ” (ne nujno točno s temi besedami) … hehe ….

    “skratka, tvoj argument, da lahko ulica udari mimo pač relativiziram z argumentom, da ima ulica lahko tudi še kako prav, zato je ne gre v naprej ignorirati.”

    Pa kakšni kretenizmi so to?!! Kdo je ignoriral vnaprej ulico??? Še preveč resno sem jo vzela. Vse, kar je ulica podala kot argument za svoje shode sem upoštevala in na tej podlagi presodila o zadevi. Medtem ko ti na več kot polovico mojih argumentov in replik sploh ne odgovarjaš, ker ti vsebinski dialog pač ne gre, podtikanje, nabijanje floskul in vsiljevanje mnenj pa obvladaš in nič ti ni nerodno.

    ” ti tudi še vedno ne ločuješ med rasizmom in predsodki na podlagi rasne pripadnosti. meni se sploh ne zdi taka znanstvena fantastika, da je varnostnik fanta vzel na piko, ker je bil črn. to je več kot le realnost zda. in gre za element diskriminacije”

    Spet kretenizmi. Kakšna znanstvena fantastika neki. O pravici do ustvarjanja vtisa o nekom na osebnem nivoju, ki je pač neodtujljiva in na podlagi izkušenj povsem logična, sem napisala vse in kje se konča meja sprejemljivega pri ravnanju in zakaj. Ker se nekomu nekaj ne zdi znanstvena fantastika, pa ne moremo brez utemeljitev ljudi spravlljat v zapor in na ulicah zahtevat “pravico” v imenu tega, da nekaj ni znanstvena fantastika. Ma, ti si ena internetna znanstvena fantastika.

    “če pa dokazov, kaj se je v določeni situaciji dogajalo, sploh ni, potem pa razmišljanje o možnih scenarijih niso nebuloze, ampak legitimne spekulacije.”

    Lahko so nebuloze ali pa legitimne špekulacije. Odvisno od kakovosti, nivoja in logike sklepanja. Bistvo pa je, da se od primerno inteligentnih ljudi ne pričakuje, da bodo jurišali na ulico zahtevat obsodbo nečesa na podlagi špekulacij, kaj šele na podlagi nebuloz. Ne govorimo o neki okrogli mizi, kjer so inteligentni ljudje razpravljali o možnih špekulacijah, pri čemer je bil pogovor voden ustrezno uravnoteženo, nepristransko in z ustrezno opremljenimi poudarki, da gre za špekulacije, da ne bi prišlo do nekorektnega vplivanja na javno mnenje. Govorimo o hajpu, ki so ga mediji vodili povsem nekakovostno, celo z montiranimi lažnivimi prispevki in nategnjenih ljudeh na ulicah, ki špekulacije prodajajo kot sveto resnico in zahtevajo obsodbo nekoga na sodišču, ki je bil pač na podlagi dejstev oproščen.

    “ti si pač to, da nečesa ne vemo, očitno razlagaš, da ne obstaja nič, nekdo drug si pač to razlaga, da gre morda za pomembne in relevantne podatke, ki bi celotno zadevo postavili v povsem drugačno luč. ”

    Očitno si pač nepismen, zabit ali pa slep. Nikjer nisem zapisovala, da ne obstaja nič, ker nekaj vedno obstaja. Sem pa jasno ločevala špekulacije od dejstev in predvsem opozarjala na neuravnoteženost špekuliranja pri obravnavi napadalca in žrtve v medijih. Zgodbic, kaj vse je Zimmermanu bojda lahko hodilo po glavi, je na tisoč. Samo inkriminirajočih. Vendar so na voljo tudi o Trayvonu lahko. Domišljija je brezmejna. In nesprejemljivo je pristransko špekuliranje. Povsem nesprejemljivo. Kaj šele manipuliranje, ki je bilo dokazano, pa ne le enemu mediju. Tožb bi v bistvu Zimmerman lahko vložil še več na podlagi zavajanja. Dvomim pa, da jih bo, ker ima verjetno preveč opravka z dnevnimi grožnjami in se mora ukvarjat še s prijavami tistih, ki mu obljubljajo smrt.
    “vsi se pa bolj kot ne strinjamo, razen seveda orožarskih maniakov, da ne moreš na ulici nekoga kar ustrelit.”

    Ja, seveda, saj to tudi ni bil primer nekoga, ki je sredi ulice z lepega kar nekoga ustrelil, tako da je tako strinjanje milo rečeno blesavo z vidika posebnega poudarka, o čemer je na primer Piers Morgan ravno zaradi tega želel neposredno soočenje z vsemi vidiki primera, kar je pohvalno. Na ulici so namreč primer točno tako predstavljali, ker se je zdel prikladen zaradi neoboroženosti žrtve strela, kar je pa seveda popolnoma nerelevantno za potek dogodkov v taki situaciji, saj ob soočenju v konfliktu velikokrat pojma nimamo, kdo je oborožen ali ni. To vemo le, če nekdo že preventivno maha s pištolo vsenaokrog. In to se ni dogajalo v tem primeru.

    “in ideologija je tudi v tem, da rečeš ni dokazov, drugo me ne zanima. to je pač ideologija sodišča oz. prava. človeška razumnost pa lahko gre preko tega. včasih je seveda to lahko zabloda, drugič pač ne.”

    Ja, in jaz sem zelo argumentirano pojasnjevala, zakaj presojam v tem primeru, da gre za zablodo in ne le zablodo, ampak tudi z elementi načrtovane manipulacije (predloženi tudi dokazi o teh medijskih podvigih, tako verbalnih kot preko fotografij).

    ” tudi odvetniki so ljudje in zato lahko reagirajo tudi čustveno ali populistično, ampak neko mero so pač vedno sposobni ohranjati, ker pač jih njihovo poznavanje prava v to sili, kar se v članku tudi pozna.”

    A, bejž no. Ta mera, ki se ji tako priklanjaš, se ti ni zdela očitno dovolj dobro ohranjana s strani dvojnega doktorja s Harvarda, ki na tej isti fakulteti tudi poučuje ustavno pravo in si pač izpostavljal svoja populistična mnenja, ki so bila povsem v navzkrižju z mnenjem pravnika (odvetniki pa so vedno sporni lahko le še toliko bolj znotraj prava, ker delujejo ekplicitno v korist svojih strank in s tem povezanih možnih ideologij). In kje v članku se to pozna??? Spet klamfaš v tri krasne na podlagi nekih formalnosti, ne da bi vsebinsko uspel prepričat v kaj takšnega. Prispevek je evidentno pristranski, tako zelo, da sama avtorica slabovestno že v uvodu poudarja kot prioriteto svoje poreklo in materinstvo afroameriškega otroka, kar se ne dogaja redno po kolumnah, ampak takrat, ko je na delu “serijski morilec”. Ali pri tem še zlorablja in izrablja svojo stroko, ni irelevantno le z vidika toliko večje sramote. Serijski morilci ponavadi vedno pustijo avtorski pečat, le odkriti ga je težje ali lažje. V primeru psihopatije je večkrat zadaj nezavedna skrita slabovestna želja, da bi bil ulovljen, prepoznan, ustavljen. V primeru sociopatov pa ego motiv prepoznanja avtorskega izdelka. Podobne simptome srečujemo tudi na drugih področjih, povsem nezločinskih, ne pa tudi neškodljivih in v slogu z neko osnovno moralo. To je zaznat tudi v tem prispevku. Namesto bahanja s strokovnimi referencami (ki sicer niso v njenem primeru povsem prekrivajoče, ker ne gre za njeno področje dela – prizadeti otroci in njihove pravice) je pač v ospredje postavila svoje čustveno, osebno izhodišče. Pošteno na nek način, vendar kot napoved nepoštenega akta v nadaljevanju. Seveda so bila mnenja s strani pravnikov v javnosti izražana tudi drugačna in se mi jih sploh ne ljubi iskat kot protiutež. Predvsem zato, ker zaradi samega hajpa, ne ena ne druga niso bila dovolj kakovostna. Tudi z druge strani je bilo pač pojasnjevano le tisto, kar je evidentno vsakemu razumnemu posamezniku. Brez veze.

    “1. fant je bil varnostniku sumljiv tudi zato, ker je bil temnopolt in ustrezno “uniformiran”. npr. eden izmed škandalov glede te zgodbe je bil tudi ta, da je pač nekdo zatrjeval, da je fant bil ubit zato, ker je nosil majico s kapuco, s čimer naj bi se že v osnovi definiral za “lumpa”. torej teorija, ki je zelo verjetna in mogoča.”

    Za to ni nobenih dokazov. “Pač nekdo” je nekaj zatrjeval je naravnost smešno kretenski argument. Še posebej ob dejstvu, da je tistega večera deževalo in oseba s kapuco na glavi samo po sebi ni nič nenavadnega. Po poslušanju posnetka pa je tudi jasno, da je Zimmerman problematiziral predvsem obnašanje in celo podal osebni sum, da je tip morda zadet ali pa nekaj drugega ne štima. Kako človek v ta kontekst pri sebi vključi izled osebe ni prioriteta, ker izgled vključimo vedno v slog obnašanja. In seveda se umikamo določenim uniformam po sestah, ki ne obetajo nič dobrega, ampak predvsem takrat, kadar presodimo, da je tudi vedenje nenavadno, pa naj gre za fužinske genge, črnske tolpe, skine, pankse ali pa kaj drugega. Dejstvo je, da se skejtarčkov v svoji uniformi večinoma verjetno ne bomo ustrašili, razen če bi se vedli po naši presoji precej neobvladano, medtem ko bo pri skinih na primer verjetno pri sleherniku toleranca do nenavadnega obnašanja precej nizka, še posebej če si sam profil neke stigmatizirane rase ali nacionalnega porekla na primer.Povsem nekonstruktivno je problematizirat presojanje na podlagi uniform in obnašanja, ker konec koncev obstajajo, med mladimi še posebej, zato da bi opozarjali nase, izkazovali vsem prepoznano pripadnost. Pomembno je, da problematiziramo in razjasnjujemo meje tovrstnih presoj. Tudi za takoimenovane ženske, ki pridobijo titulo kurbe na podlagi oblačil in obnašanja, velja na primer enako. Jebi ga. Če se ženska obleče tako, kot je večinoma lastno prostitutkam, in se temu primerno obnaša, je naravnost idiotsko zahtevat, da nihče nima pravice posumit, da gre dejansko za kurbo. Ampak!!! Konča se pri šikanacijah, verbalnih napadih ali, ulalala, kaj šele fizičnih napadih na podlagi rpesoje na prvi pogled, ki je kakopak lahko povsem zmotno, pa tudi če zmotno ni, se nikogar nič ne tiče, dokler ne prihaja do kakrnega koli direktnega ogrožanja osebne svobode. Pustimo ob strani še možnosti hudobij iz drugih razlogov, ko je ženska označena za kurbo zanalašč, ker je na primer zgolj privlačna, kar nekatere zelo moti, še posebej če se sami ne prištevajo med zaćelene osebe pri njej. Ampak če upoštevamo mejo, tudi podtikovalski primeri odpadejo. Problem rasnega ali nacionalnega stigmatiziranja pa ni le problem t. i. nestrpne desnice, ki ignorira socialne vidike slabih statistih pri kriminaliteti, izobrazbi itd. določene populacije, ampak tudi t. i. levičarske tolerance, ki drugega ne počne kot relativizira problem kot tak, medtem ko je pri aktiviranju nujno potrebnih podvigov, ki bi prispevali k pozitivnim spremembam totalno pasivna. Najraje se aktivisti še posebej obnašajo, kot da ni nič narobe, razen da je določena populacija stigmatizirana pač, pa ni res. Pred časom so to zelo dobro pojasnili konkretno aktivna skupina aktivistov, ki je na primer organizirala posebno brezplačno pomoč pri šolanju po geto skupnosti. Posneli do dokumentares o tem. Dobro jim je šlo in celo nabrali so posebna sponzorska sredstva za pomoč obetavnim, da bi prišli do študija. Najbolj pogost in pereč problem, na katerega so na svoji poti naleteli, pa je bila nestrpnost do belcev na drugi strani in odklanjanje pomoči ter v prenekaterih primerih žalostno prepovedovanje svojim otrokom, da bi zapustili dom in odšli na šolanje v plačano in ugledno okolje, kot pač hodijo drugi. Na koncu se je izkazalo, da naredijo skoraj več škode kot koristi, saj je za njimi ostajalo veliko žalostnih otrok, ki so se razveselili priložnosti, ki so jim jo starši prepovedali. Prosili so za pomoč tudi na političnem terenu in predvsem še več aktivističnih levičarskih združb za intenzivnejše vzpostavljanje povezanosti, zviševanje nivoja šol tako v getu kot povečevanja možnosti za izhod (pri starejših za študij seveda). In doživeli šokanten hladen tuš. Na političnem področju totalno pasivnost, pri aktivistih pa zgolj izražen strah, da takšno delovanje preveč izpostavlja slabo situacijo v tovrstnih kulturnih okoljih, kar prispeva k stigmatizaciji. Pa saj to je za znoret. To je podobno kot pri nas v odnosu do Romov, ko se zdi, kot da leni levičarski kvazi entuziasti vidijo rešitev problema le v zanikanju problema. Kot bi najraje videli, da noben Rom ne bi bil spoznan za vršilca kriminalnega dejanja, če kampira na tujem ozemlju, krade, se vodi naokrog z neregistriranim vozilom ali brez izpita, otroci ne hodijo niti v OŠ, čeprav je polanje obvezno, lahko prodajo svojo hči v imenu “drugačne” kulture itd. Na tak način dajejo seveda zeleno luč ravno nestrpnim in slab odnos se še krepi in množi. Treba bi bilo seveda delat, nudit ustrezno pomoč, da se lahko določena skupina ljudi polnovredno vključi v družbo sama, povsem konkurenčno, pri kršitvah zakonov pa postopat prav tako enakovredno. Ignoriranje problemov ni ustrezna pomoč. Ustrezna pomoč je pomagat človeku, da se lahko polnovredno vključuje v kulturno okolje, kjer baje želi živet!!! In le na tak način tudi stereotipi bledijo. Prav gotovo ne na tak način, da se morda uzakoni celo prepoved sumov ob določenem načinu obnašanja, pa magari še uniform v paketu. Pa prepovejmo še možno presojanje na podlagi skinheadovskega uniformiranja z obnašanjem v paketu, tako da tudi noben policaj ne bo mogel preventivno odreagirat niti na podlagi suma. Joj, kako debilno. Naj opozorim, da sem tudi sama del skupine z diskriminatorno zgodovino, ker sem pač ženska. Marsikaj, kar se tiče tega problema drži, v manjšem obsegu po civiliziranih državah, v naravnost zločinskem pa še marsikod po svetu. Vendar pa to še ne pomeni, da bom podpirala primere, kjer se bo v imenu feminizma zanikalo neustrezno delovanje žensk (se pojavljajo težnje v primerih, ko ženska deluje kot sostorilka raznim zločincem), ne pomeni, da bom zanikala problematiko dodeljevanja otrok v oskrbo žensk v primerjavi z očeti, ne pomeni, da bom zanikala pojav podeljevanja prednosti kakšnim ženskam pri zaposlitvi zaradi osebnega partnerstva ali zgolj fukanja, in podobno. In ne pomeni, da bom vsakogar, ki bo kar koli reflektirano in argumentirano slabega izpostavil na račun stereotipov žensk, napadla, da gre pač za šovinizem in pika. Ravno nasprotno. Zanimali me bodo razlogi, saj je to bistvo komunikacije v korist spremembam, ne pa prepovedi, da se sploh kaj reče. In konec koncev se tudi v tem primeru kot špekulacija omenja zgolj verjetna stigmatizacija na strani Zimmermana. Kaj pa če se je Trayvonu tako odfukalo, ker se mu je na prvi pogled Zimmerman zdel kot nek obritoglavi hispanski silak, ki ga hoče verjetno prefukat ali oropat, saj so tudi oni precej stigmatizirani kot populacija z vidika kriminalitete … hehe … Ko se sprašuješ, da je nekaj zagotovo botrovalo temu, da ga je Trayvon napadel, brez dvoma drži. Ampak ne vemo, kaj. In nespodobno je pomislit le na sprejemljive možnosti, ker so lahko v igri tudi nesprejemljive. Na podlagi prvega vtisa glede na obnašanje in izgled Zimmermana pač. Skratka, enako, kot se pripisuje Z. v odnosu do T. Tudi tisti primer, ki sem ti ga omenila, da sem ga doživela na lastne oči in je bil napad brez razloga. Ja, brez razloga pomeni, da se ni zgodilo nič, razen da smo šli s prijateljem mimo pač.Špekulirali pa smo, da je bil razlog verjetno v tem, da je nek frustriran nasilnik s frendi za obzidjem vzel na piko tega mojega znanca, ker je precej izstopal kot lep, privlačen moški. Skratka, bejbe so se obračale za njim, pa se je morda tudi kakšen frustriranec preveč obrnil za njim. Drugega razloga pač našli nismo pri špekuliranju. In temu se reče brez razloga, ja, z vidika presoje, kakšno kazen za nasilje si ta človek zasluži. Visoko! Ko bomo pa začeli lapat, da si določene skupine, ker so stigmatizirane, lahko dovolijo fizično napadat ljudi, ki jih na prvo žogo presodijo kot sebi ogrožujoče, kar lahko pomeni tudi barvo kože – belo v tem primeru na primer, in zadrževanje v preveliki bližini sebe, bomo pa postali podrhaljena družba še za stopnjo po lestvici navzdol. Pomembna je enakopravna obravnava. Zelo!!!

    ” očitno je tudi, da teksta gospe, ki te očitno ni ravno navdušila, v določenih stvareh niti nisi razumela. … problem zanjo ni bil v tem, da bi bilo potrebno debatirati o barvi kože, ampak ravna nasprotno in sicer o tem, da je obramba za pričo postavila neko belko iz iste soseske, …”

    Morda zato, ker sem ga razumela še preveč. Vem namreč, kako in zakaj se pišejo domnevno prebrisani teksti, s katerimi se piarovsko skuša vplivat na mnenje javnosti, čeprav zaloga argumentov šepa in ni namena po objektivnem in uravnoteženem pristopu, ker je prioriteta poplistični interesni hajp. Pri teh postopkih ni problematično le, ali nekdo zapiše nekaj zavajajočega, ampak predvsem to, kaj zamolči in kaj izpostavi. Torej selektivna obravnava izven konteksta. Problemtični so tudi podmukli poudarki nečesa, kar lahko ne problematizira avtor, če pač ne more in bi izpadel idiot, a zadevo zapakira tako, da je namen vsaj deloma dosežen – zavajajoč namreč. Takšne tekste lahko prepoznamo, če poznamo dovolj celoten kontekst. Zato sem posebej poudarila, da je neustrezno problematiziranje le ene tendenciozno izbrane priče, pri čemer je celo povsem ignoriran razlog, zaradi katerega je bila priča na stolu vsled pojasnitve nekih okoliščin. Šlo je pač za pojasnitev okoliščin utemeljenosti povečane stopnje oprezanja v vlogi varuha na podlagi tega, da so se v tistem obdobju zvrstili ropi v naselju, pri čemer je Zimmerman v enem primeru že uspešno posredoval. Roparja sta bila pač dva afroameriška mulca. Da je posebej poudarila, kako je zadevo z rasnim podtonom pojasnila priča, je totalno hinavsko, saj podobno kot gostov v oddajah ne moreš kontrolirat, kaj bodo rekli, tudi priče lahko rečejo marsikaj po svoje. Gospa je morda to poudarila tudi v kontekstu tega, da je takrat obstajal sum, da gre za serijsko izvajane rope s strani skupine afroameriškim mladcev. Rasa pač je, kakor koli obrneš, prvi identifikacijski model. Vedno. Potem pa še barva las, višina, starost itd. Zgolj omemba rase še ne pomeni nesprejemljivo diskriminatornih poudarkov. To pomeni to le v deželi poblaznjenih in neprištevnih v obeh smereh, ker vlada problem določene vrste diskriminacije. V tem primeru je šlo pač za to, da je v tistem času dejansko vladal sum, da se po naselju z namenom vlamljanja in ropanja potika organizirana skupina več mladcev, ki so med drugim afroameriškega porekla. In pri tem problematizirat celo to, da je bila priča bela, je naravnost podtikajoče. Kot da lahko izbiramo priče po volji, da ne bi bil kdo slučajno užaljen na podlagi barve kože. Priča je, kakršna je in je tam zato, ker je bila nečemu relevantnemu pač priča. Avtorica si je očitno to privoščila, ker ji ni bilo po godu, da element rasnega razlikovanja ni bil predmet presojanja, zato je tudi posebej poudarila opozorilo sodnice, in potem je ta primer podtaknila kot primer spodbujanja rasizma. Ne pa na primer še kakšnega drugega primera priče, ki je spodbujala nekaj drugega zelo nečednega, kar sem že omenila. Vse te priče pa niso bile sploh ključne za presojo o zadevah, ampak predvsem tista ena, ki je pretep videla in poklicala policijo.

    “drug primer, ko očitno nisi razumela tega, kar je bilo zapisano je to, da naj bi ženska problematizirala, da se je izvedenec skliceval na zapiske, kar spet ni res. problematizirala je to, da je bil tožilec nad tem presenečen, kar pomeni, da se očitno s to pričo ni posebej ukvarjal. in to je tisto, kar je problematizirala, torej to, da je tožilca pričanje priče, ki naj bi mu bila v korist, presenetilo.”

    Tebi se je zdel po potrebi ta prvošolski način zavajanja zadovoljiv, meni pač nikakor, ker nsiem s hruške padla in sem takih hinavskih politikantskih pamfletov v življenju že samo v Sloveniji prebrala na tone in jih zmorem prepoznat. Seveda je ženska problematizirala zapiske, že s tem, ko je to sploh izpostavila, je bil namen z vidika domnevnega neproblematiziranja opozorit površne debile, ki tripajo le na pamflete in slogane v javnosti, ki je najširša populacija, kako je bil Trayvon pač le številka, ki se ga nihče sploh spomnil ni … hmmm … a so sploh zapiski dovolj verodostojni? To vem na primer zato, ker sem pred dnevi zasledila nek komentar pod drugim zapisom, ko je nekdo kot prvi podpisani zavreščal, kako se bojda izvedenec sploh spomnil ni trupla. Seveda se mi je komentar zdel kretenski, ker to ne dokazuje ničesar, saj si izvajalec obdukcije verjetno zapomni samo bolj iznakaženih ali kompliciranih trupel za raziskovat. Vendar mi je zdaj jasno, od kod se lahko pojavijo taka blesava kričanja. Možnost ponujajo takšni kolumnisti, saj je avtorica formulirala samo informacijo tako, da jo je obdala z oblakom nečesa sumljivega, nekonsistentnega. Pri tem je ubila dve muhi na en mah, saj je celo trdila, da je bil bojda tožilec realno in ne zaigrano presenečen. S tem se podvoji sum, da je vendarle s tem nekaj bolj narobe, kot bi bilo, če bi se izvedenec tudi primera konkretno spomnil in ne le citiral zapiskov, in hkrati je še namočila tožilca, češ, kako nepripravljen in amaterski je bil … pa je verjetno zato primer padel, a ne, z boljšim tožilcem bi bilo verjetno drugače, je insinuirala. Osebno pa težko verjamem, da je tožilec izrazil presenečenje nad tem, saj ni bil nek ruki, ki je ravnokar priromal na sodišče s faksa, ampak že prekaljeni lik na sodnem parketu. Zakaj bi se torej čemu takemu čudil. Treba je razumet, da so nastopi odvetnikov in tožilcev pred poroto pravi mali igralsko nastopaški spektakli. ne sicer tako napihnjeni, kot če jih uprizarja Tom Cruise, ampak niti ne precej daleč od tega. Razni zaigrani čustveni odzivi skozi replike so torej del spektakla. Ni res, kar trdiš, da bi šlo tožilcu to pričanje na roko, v korist. Zakaj pa? Saj se je izvedeniško mnenje vendar nagibalo k dokazovanju obrambe, da Trayvon ni utrpel nobene druge vidne poškodbe, razen končnega strela, kar je dokazovalo, da predhodno s strani Z. ni bil fizično posebej napaden (kar je lahko relativno, ampak z vidika, da bi sklepali, kdo je koga prvi na gobec, ni bilo dvoma glede na pričanje izvedenca). Zato špekuliram, da bi to lahko bil le akterski izpad v smeri prepričevanja oziroma poskusa emocionalnega vpliva na poroto in prisotne, kako izvedenec vendarle ni povsem pri stvari. Kot akt tožilca iz obupa, češ, saj se primera človek niti ne spomni, bogsigavedi ali je vse v zapiskih, kot bi bilo treba. In ja, kako neki naj bi pričo pripravil s stega vidika? Da krivo priča? Avtorica je zato izrabila le ta čustven element nastopa s strani tožilca, da bi ga uporabila kot diskreditacijo zadovoljivo opravljenega dela, češ, poglejte kakšen amater je vodil postopek proti Z. Zaradi kontekstov in načina, kako je zadeve razlagala, dejstev in znanih okoliščin v primeru, me ni prepričala.

    “seveda ne zaradi tega, ker bi si predstavljal, da lahko nek članek o nečem pove vso resnico in ponudi vse odgovore itd., ampak da bi ti pač dal vedeti, da lahko v tem primeru obstajajo izobraženi ljudje, ki razmišljajo drugače kot razmišljaš sama in da pač zadeve niso črno bele le zato, ker jih ti tako vidiš.”

    Ni res. Jasno si izrazil opozorilo, kako naj razmislim o tem, koga štejem med drhal, pri čemer si izpostavil zgolj formalno referenco avtorice kot neke samo po sebi omembe vredne reference, saj nisi izpostavil niti enega vsebinskega elementa njenega zapisa, ki bi kar koli dokazoval. Tega, kako obstajajo ljudje, ki drugače razmišljajo, mi pač ni treba posebej izpostavljat, saj gre za primer, kjer je celo evidentno drugačno razmišljanje. Ne samo to, po mojih zapisih je jasno, da sledim takim temam in da mi je prekleto jasno, da tudi stroka zaradi različnih prioritet in vplivov na svoje razmišljanje, med seboj razmišlja drugače, zato se jaz pojavov in odmevov lotevam izključno z vsebinskega vidika in ne z vidika bolj ali manj sprejemljivih avtoritet na posameznih področjih. Da pa nekdo moj zapis in komentarje izpostavi kot črno bele, kakor naj bi jaz videla stvar, mora bit pa zaostal ali pa preprosto narcisoidno in egomansko podel. Še posebej če to počne nekdo, ki na večino argumentov sploh ne replicira.

    “glede jakliča si pa očitno spregledala, kako so ga matevž krivic in še dva profesorja kazenskega prava v njegovih argumentih tako razorožili, da se mi je osebno smilil, ker je izpadel kot nekdo, ki je ravno diplomiral. jaklič je seveda zagotovo vrhunski teoretik na svojem področju, ampak dreznil je v problem, ki je očitno bil zanj prevelik zalogaj, saj očitno določenih zadev iz prakse ne razume najbolje, ker jih preprosto ne pozna, kar za nekega teoretika niti ni nenavadno. ”

    Uau, toliko o tem, kdo vidi zadeve črno belo in kako po potrebi povzdiguje nekatere pravnike, ki bojda nujno premorejo nek minimum pravne objektivnosti, kar se bojda v tekstih pozna (brez pojasnila, kje neki se to pozna) … hehe … In črna sodba nekomu drugemu, ki formalno po referencah prekaša pravnike, ki se ti zdijo vredni omembe s svojimi tipkarijami po potrebi, proti beli ideološki norosti tvoje sorte. Da pa odvetnike postavljaš kot praktično bolj vešče od teoretikov ozrioma celo profesorjev, pri čemer so ravno odvetniki interesno najbolj izpostavljeni, saj predstavljajo branilce svojih strank, je pa sploh posmeha vredno. In ne, nisem opazila, da bi jakliča neka dva pravnika sesula. Opazila sem, da je na kar relevanten zapis Cepajo kot muhe prejel zelo amaterski odgovor s strani dveh pravnikov, ki jih je kasneje Jaklič v odgovoru res susul kot mulčka. To ni bilo zgolj moje mnenje. Odgovora kasneje s strani teh dveh pravnikov ni bilo. Vsaj v naslednji številki ne. Oglasil se je le Krivic, ki je Jakliču nasprotoval le na eni tezi, na kateri je bil izzvan, sicer sta bila pa okvirno oba enakega mnenja, kar se tiče presoje, da sama obtožnica ne drži vode in da je amaterska. Jebi ga. Moje osebno mnenje pa v drugem zapisu. Kar se konkretno Jakliča tiče pa malo mešano. Ne strinjam se s problematiziranjem obstoja in tretiranja posrednih dokazov, čeprav se strinjam, da ni ustrezno pojasnjeno in utemeljeno ravnanje s posrednimi dokazi v vseh primerih. Na določene zadeve, na katere je opozoril z vidika, ki se sploh ne dotikajo neposredno primera, ampak le tudi, je pa izvedel zadevo in utemeljil pač mojstrsko in zanikanja dejstev v zvezi z določeni pristopi in zakoni, ki interpretativno niso luknjavi, ampak povsem jasni, ni nihče zanikal, tudi Krivic ne. Ti pa seveda predvidljivo po svoji prepoznavni idološki obsedenosti reagiraš itak kot poblaznjenec v črno belem svetu, kar tako na splošno. Da drugim očitaš tisto, za čimer sam bolehaš, je pa itak tipičen simptom takšnega značaja.

    In zdaj zaključujem brezplodnost prekljanja in ponavljanje v dialogu s tabo. Mislim, da je povedano vse, zato na verbalna mučenja ne bom več odgovarjala.

    @Horizont in Dinnuru:

    Se javim malo kasneje, ker me čas malo jebe. Danes ponoči.

    Zato zaenkrat le … “Hej, Horizont, dobrodošla med živimi na tem blogoplanetu! Ni mentalitetno kaj dosti manj stresno od dežele financ … hehe … Vse je dežela financ”

  32. Tomaž Majer - 24.07.2013 ob 21:00
    Tomaž Majer

    @simona rebolj,

    saj. verjetno sploh nisi pomislila, da je dejstvo, da sploh ni bil aretiran voda na mlin ravno tistim, ki sedaj po ulicah skačejo in trdijo, da so zda rasistične. skratka, policija pride na mesto zločina, tam vidijo malo obtolčenega varnostnika, zraven je mrtev temnopolti mladenič z majico s kapuco in so pač sešteli, da je 2+2=4, torej kriminalec napadel varnostnika in a ga je v samoobrambi ubil. zakaj bi se obremenjevali z nečim tako “očitnim”, a ne? ampak saj, hudič je vedno v podrobnostnih in ko je pač nekdo začel vztrajat, da naj se te podrobnosti vzame malo v poštev, je pač prišlo tudi do obtožnice. že znan scenarij. potem se pa kar naenkrat odkrije, da je očitno varnostnik nekaj mutil po svoje ipd., bistveni odgovori so pa zaviti v meglo. evo, to je pa druga plat medalje, na katero si seveda slepa in gluha, ker ne paše v tvoj “ideološki” pogled na zadevo.

    glede pretiranih interpretacij in nekih apriori sodb in zaključkov ti dam povsem prav, glede tega nisem nikoli ničesar zanikal, ampak zadeva je še vedno sporna iz drugih zornih kotov, ki so bili že omenjeni.

    jaz nikoli nisem trdil, da je šlo za rasizem, ampak za predsodke in stigmatizacijo. poleg ostalega, se razume.

    ljudje so začutili, da nekaj ni bilo v redu, ker to, da nekaj ni bilo v redu je pač jasno. seveda so se potem zadeve napihnile preko vseh meja, ampak tam, kjer je dim, je pač vedno tudi ogenj. iz niča, ne moreš ustvarit nič. motiv je bil, meni ga ni težko razumet, problem je samo v tem, da so šle določene zadeve potem preko mej v smislu rasizma ipd. to je seveda pretirano in neustrezno. ampak primer je vseeno problematičen in zaradi tega se je vse začelo.

    poglej, zate so lahko črnci navadni izmečki in nanje lahko tudi tako gledaš. to je pač tvoja stvar, ki se jo pa da vrednotit kot dorbo ali slabo. če ti vzameš na piko nekoga zato, ker je črn in ker so zate vsi temnopolti kriminalci in s takšnim ali drugačnim dejanjem posežeš v njegovo svobodo, potem vsebuje tako ravnanje elemente diskriminacije. in to je potem sporno.

    zimmerman je bil dejansko oproščen iz enega razloga in to je tistega posebnega zakona, ki daje pravico, da uporabiš orožje v skladu s svojo subjektivno presojo ogroženosti. v večini držav je to, kar je storil zimmerman, vsaj očitna prekoračitev silobrana, verjetno pa še kaj več, tako da na nekem evropskem sodišču, bi zimmerman zagotovo pristal v zaporu. tako da zadeva še zdaleč ni nedolžna.

    tudi ne vem, zakaj mi vedno serviraš to, kaj da so mediji počeli, čeprav tega jaz nikoli nisem problematiziral. jaz govorim od vsega začetka o treh preprostih vidikih: 1. zakaj je varnostnik vzel fanta na piko, ali mogoče ravno zato, ker je ustrezal stereotipnemu temnopoltemu kriminalcu? 2. zakaj varnostnik ni upošteval navodil policije, ampak je fantu vsaj sledil, če ne še kaj drugega? 3. zakaj je varnostnik fanta ustrelil, čeprav dejansko njegovo življenje nikoli ni bilo ogroženo in je recimo izvedenec njegove poškodbe opisal nekaj v smislu “zanemarljivo”? to je tisto, kar jaz problematiziram. ne rasizem itd.

    spet glede janše in profesorja s harvarda. očitno se ti je tebi spomin malo zameglil, ker drugače bi se spomnila, da jaz niti pravnega postopka, niti pravne krivde janše nikoli nisem komentiral. komentiral sem njegovo politično odgovornost v luči primera. nikjer tako nisem trdil niti tega, da je proces političen konstrukt, niti tega da ni, niti tega, da je postopek protiustaven, niti tega da ni itd. tako da tale profesor s harvarda in njegovo mnenje sploh ni prišlo v okvir mojega razmišljanja, ker o tem sploh nisem problematiziral in dejansko pisal ničesar. jaz sem njegov komentar prebral in sem ga pač vzel za kredibilnega in s težo, vse dokler nisem prebral nasproten komentar krivica in dveh drugih profesorjev. ampak spet, s tem se nikjer nisem ukvarjal, da bi moralo to biti sedaj relevantno. torej, zmišljuješ si nekaj, kar se ni zgodilo in na tem mi poskušaš nekaj očitati. mislim, neverjetna objektivnost, s katero se tako hvališ.

    v članku se to pozna že takoj na začetku, ko pač očitno sprejme dejstvo, da je bilo o zadevi odločeno kot je bilo. sicer se z odločitvijo ne strinja, ampak nikjer ne napada sodišča izven okvirov primernega. sodišču torej priznava avtoriteto, da pač odloča tako kot odloča. in tak pogled je tipičen za pravnika. se pravi tudi če se ne strinjaš, pač veš, da je treba zadeve spoštovati, ker tako pač pravni red deluje.

    tudi jaz ne bi rekel, da je bila pristranska, ampak preprosto življenska.

    ni tudi nobenih dokazov, da mu ni bil sumljiv zato, ker je bil temnopolt. ravno zato, pač ostaja zadeva odprta, ker ne vemo, kaj si je mislil in zakaj je postopal tako kot je. tudi ne verjamem, da bi nekdo šel policiji razlagat, da se mu nekdo zdi sumljiv ker je črn, tudi če bi to bilo res.

    mimogrede, priče, ki jih obramba ali tožilstvo izbere in smatra za ključne so dejansko natrenirane kako naj pričajo in so pripravljene tudi na vprašanje nasprotne strani. ravno zato je v tistem članku problematizirano to, da je priča tožilstva tožilca presenetila, ker to očitno pomeni, da se z njo sploh ni ukvarjal.

    in spet, ne gre za rasizem, ampak predsodke in stigmatizacijo. ni ti treba biti rasist, da nekega temnopoltega fanta stigmatiziraš kot kriminalca.

    glede zapiskov si preberi še enkrat, ker očitno nisi prav prebrala. evo, tu imaš copy in paste in mi prosim izloči stavek, kjer avtorica zatrjuje to, kar ti praviš, ker jaz ga ne vidim (pa ne mi s kako prozorno finto o branju med vrsticami):

    In an interview following the trial, the lead prosecutor in the case admitted that he was surprised by the state’s medical expert’s testimony that he had no memory of Trayvon’s autopsy and would be relying exclusively on his personal notes. Lawyers know that witnesses often melt under rigorous cross examination, but it’s hard to imagine that seasoned prosecutors would not have been apprised of such a critical fact well in advance. Spending hours preparing key witnesses and eliminating surprises are fundamental and routine in any trial, and particularly one of this magnitude.

    kako patetično rada včasih izpadeš se lepo pokaže, ko primerjamo tale tvoj komentar stem, kar si zapisala sedaj, ko sem te pač opozoril na kiks:

    “Potem ženska problematizira, da se je izvedenec skliceval na zapiske ob avtopsiji, medtem ko na vprašanje, ali se spomni konkretne avtopsije, ni mogel odgovorit pritrdilno. Verjetno ima veliko dela in ne vodi posebej osebnega odnosa do trupel, a ne, zato pa obstajajo zapiski in poročila.”

    dve nasprotujoči si zgodbi. najprej praviš ja kaj se pa babnica razburja zaradi nečesa, kar sploh ni problematično. potem pa napišeš cel traktat o tem, zakaj naj bi to bilo res problematično, samo zato, ker ti je očitno pod čast priznati, da si zadevo prebrala malo v naglici in si jo potem malo nerodno razumela. mislim, se zgodi, zaradi tega se ni treba ven vlačit na način, da pa res izpadeš smešno. ker zdaj ti je pa kar naenkrat jasno, zakaj so tisti zapiski tako bistveni, prej pa tema.

    če ti je jasno, da obstajajo ljudje, ki drugače razmišljajo potem verjamem, da ti je tudi jasno, da zaradi tega niso avtomatično drhal.

    in zakaj bi repliciral tistemu, kar si ti itak že “pojasnila”?

    poglej, a ti lahko tisto odvetnico označiš kot drhal? če je odgovor nikalen, potem sem dosegel svoje. če je pritrdilen, potem bom pač moral nad tabo obupat. tako preprosto to je.

    glede jakliča, glede katerega nimam nobenega negativnega mnenja, ampak gre samo zato, da se je glede nekaterih stvari očitno motil, bom citiral konec krivicove kritike:

    “V mojih očeh si je s takimi nestrokovnimi trditvami naredil madež na svojem strokovnem ugledu ravno ddr. Jaklič. Ta madež seveda ni neizbrisljiv. Me zanima, ali bo napako priznal.”

    očitno po mnenju krivica kiks ni bil ravno nedolžen. ali je napako priznal ali ne, pa ne vem in me v osnovi niti ne zanima, ker pač s tem nisem obseden.

  33. Horizont - 25.07.2013 ob 10:51

    @Simona, Dinnuru

    Samo dodatno pojasnilo, na kaj sem mislila pri svoji opazki glede finančnih trgov in zelene travice. Da ne bo vse preveč pretenciozno viselo v luftu.

    Gre za tole: množice niso nikdar nosilci sprememb v družbi. Ja, v končni fazi so lahko tiste, ki spremembo fizično izsilijo, niso pa nikdar njihove pobudnice niti jih ne usmerjajo. In to velja tako v nebesih kakor na zemlji, če se malo pohecam. Tako na borznih trgih kot sredi ljubljanske tržnice. Tako na blogih kot v redakciji CNN-a. Sedanji čas je, kljub navidezni izobraženosti in informiranosti ljudi, eden od zgodovinsko najbolj primernih za manipuliranje. Upala bi si reči, da je zemljica za sejanje resnic in »resnic« celo bolj plodna kot nekdaj, ko je bil v uporabi samo verski substrat. Takrat je namreč vse skupaj slonelo bolj ali manj na bogaboječnosti, danes pa se v dnevno dozo panično strašljivih novic, ki nadomeščajo funkcijo križa, primešajo še vložki »kao individualiziranega« pop-hedonizma, ki k navideznemu občutku užitka in s tem pasivizacije pripomorejo najbrž več kot nekdanji verski napevi.

    Finančni trgi so pri vsej tej zgodbi zanimivi samo v okviru hitrega feedbacka, če seveda neposredno spremljamo dogajanje . Namreč, novica je objavljena in je, recimo, po logiki negativna za določeno valuto. Primer je rezultat japonskih volitev, ki so potekale to nedeljo in na katerih je večino v zgornjem domu dobil dosedanji premier Abe. Politika omenjenega gospoda je eklatantno zagovarjanje tiskanja denarja in celo sprožanja inflacije, kar je v demografsko in deflacijsko iztrošeni deželi vzhajajočega sonca seveda zaželeno (targetirajo 2-odstotno inflacijo v naslednjih nekaj letih). Človek bi si naivno mislil, da bo jen takoj še bolj agresivno pospešil svoje razvrednotenje, ampak temu ni bilo tako. Trend slabitve se seveda ni obrnil in se najbrž ne bo, ampak reakcija prvega dne po objavi je bila ravno obratna kot je v teoriji predpostavljena. Jen se je ob otvoritvi in tekom dneva okrepil proti vsem pomembnejšim svetovnim valutam- torej so se največji igralci na trgu postavili kontra novici. Navidezno vsaj. V resnici je bil rezultat volitev očitno pričakovan, novica je bila starica in že zdavnaj vkalkulirana v ceno. Buy the rumor sell the news…

    Ta primer sicer sploh ni v nebo vpijoč, ker je bil efekt minoren in začasen. Obstaja pa nebroj dogodkov, ko se trg na videz nerazumljivo obrne ob najboljših ali najslabših novicah in to de facto obrne za nekaj mesecev ali celo let. Spomnimo se samo hajpa okrog Applovih delnic, ki so svoj marš navzdol začele sredi razcveta pozitivnega sentimenta. Človek se upravičeno vpraša, kdo sproža te »čenče« oziroma, ali ni namen celo zelo pokvarjeno zavajajoč. Namreč, zavesti kar se da veliko število ljudi v neracionalno obnašanje, utemeljeno na čustvenih vzgibih. Obnašanje torej, ki se ga velike finančne institucije same otresajo kot hudič križa. Ga pa seveda želijo na drugi strani, da lahko nekomu nekaj čim dražje prodajo oz. od nekoga nekaj čim bolj poceni kupijo…

    In o tem sem govorila. Enostavno se mora posameznik varovati, da se mišljenjsko ne priključi splošnemu mnenju. Splošno mnenje namreč v glavnem ne zraste v glavah tistih, ki ga potem ponavljajo kot mantro, ampak v nekih drugih krogih. Inception je problem, bi rekel Cobb haha… Še posebej to velja, če je v ozadju denar. In ta skoraj vedno v ozadju je, pa če je novica z njim neposredno povezana ali ne. Mogoče je pa newsworthy informacija samo slepilni manever za tisto Unheimliche… To sem želela povedati.

  34. Horizont - 25.07.2013 ob 10:52

    @Simona

    Sem romala v koš očitno. Bodi tako prijazna in me dvigni med žive.

  35. Horizont - 25.07.2013 ob 15:28

    @Simona

    Hvala za objavo. Tudi jaz sem vesela, da sem po dolgem času spet na tvojem blogu. Vidim, da si ostala v dobri formi.

    Še popravek zaradi prehitrega in površnega pisanja:

    Enostavno se mora posameznik varovati, da se mišljenjsko nekritično ne priključi splošnemu mnenju.

  36. blitz - 27.07.2013 ob 22:12
    blitz

    Simona, odlično. Fascinantno, kako si se lotila raziskave o tej zgodbi. V bistvu pa čisto nič presenetljivo. Večinoma, kadar spremljam medije, pač verjamem, da je res, kar trdijo novinarji. Ker pač nimam informacij, zaradi katerih bi podvomil. Praktično brez izjeme pa se mi dogaja, da kadar poročajo o čem, kar poznam, samo debelo gledam. Ker pač poročajo čisto drugače, kot je meni znano. In pri tem skoraj ni izjem pri nas.

    Verjamem, da sta ključna razloga za takšno stanje pomanjkljiva izobrazba oz. razgledanost in lenoba. Za tole, kar si ti naredila, je pač treba znati poiskati vire in se vanje sistematično poglobiti, kar vzame veliko časa. Večina slovenskih novinarjev pač nima ne volje, ne znanja, ne intelektuialne kapacitete. In to ne le nikogorovičev, temveč tudi big time veličin.

    Pač ne more biti drugače, kot je, če je prvo ime gospodarskega uredništva v največjem časopisu v državi falirana študentka. In če je faliran študent predsednik DNS. In če osrednji TV kanal v prime time oddajo ob političnih dogodkih za komentiranje le teh povabi v studio neodvisne politične analitike, od katerih je eden član SDS, drugi pa vodja predvolilne kampanje nekdanjega predsednika države.

    Potem pa se čudijo, da medijem padajo naklade in gledanost. A pri nas je to kar mainstream in v takem okolju so novinarske zvezde v resnici čisto navadni povprečneži. Dolga leta sem bil reden bralec Dela, tudi v vseh letih, ko je bil dopisnik v ZDA Mitja Meršol, in ker sem večino njegovih prispevkov prebral, mi ni bilo nikoli jasno, zakaj neki ga doma kujejo v zvezde.

    In ja, je razlika med normalnim svetom in nami. Če se ozrem na nemško jezikovno območje, ki ga pač bolje poznam, imajo (tudi) kopico vrhunskih medijev, predvsem tiskanih. Mi žal nimamo niti enega, še več, prepričan sem, da jih nikoli nismo imeli.

  37. Simona Rebolj - 31.07.2013 ob 02:05
    Simona Rebolj

    Ker sem se nekaj dni odklopljena iz “tehnosfere” malo sprehajala ob obali, futrala glavobol od sonca in podobno, se šele zdaj oglašam z replikami … v kolikor je še kdo prisoten.

    Torej…

    @Horizont:

    Hmmm … Kdo je Patsy Stone? …. hehe … Ja, se popolnoma strinjam, da odločajo banalni vzroki in okoliščine. Preredko pravi, inteligentni, premišljeni, koristni, žlahtni. Saj razloge, zakaj Kim ja, Patsy pa ne, se da izvohljat, ampak, podobno kot pri bolj resnih zadevah (čeprav so tudi te šovaste orgije prekleto resna zadeva v imenu heca, saj imajo največ publike, več od Obame, kaj šele od katerega koli intelektualca na svetu), se ponavadi zasveti vsa banalnost odločujočih trigerjev.

    “Gre za tole: množice niso nikdar nosilci sprememb v družbi. Ja, v končni fazi so lahko tiste, ki spremembo fizično izsilijo, niso pa nikdar njihove pobudnice niti jih ne usmerjajo. In to velja tako v nebesih kakor na zemlji, če se malo pohecam. Tako na borznih trgih kot sredi ljubljanske tržnice. Tako na blogih kot v redakciji CNN-a.”

    Se popolnoma strinjam s tem pomembnim spoznanjem. In le dodajam, da je ravno v tem problem, ker so kvantitetno uporabne za oporo nosilcem koristnih sprememb. In ker je množice, kot si že predhodno opisovala, težko aktivirat za kar koli, kar težje razumejo, torej za kar koli resnično relevantnega, se vse skupaj dogaja, kot se. Zelo počasi, en korak naprej, tri nazaj in z veliko več žrtvami neumnosti in podrhaljenosti množic kot uspehov.

    “Takrat je namreč vse skupaj slonelo bolj ali manj na bogaboječnosti, danes pa se v dnevno dozo panično strašljivih novic, ki nadomeščajo funkcijo križa, primešajo še vložki »kao individualiziranega« pop-hedonizma, ki k navideznemu občutku užitka in s tem pasivizacije pripomorejo najbrž več kot nekdanji verski napevi.”

    Ja, verska homogenost je bolj razpršena na več ideoloških fanatističnih krožkov in s svojimi izbljuvki so pomešani v vsakdanjo retoriko. Težje je ločit zrno od plevela. Pričakuje se več pozornosti in pameti, skladno z napredovanje “evolucije izobrazbe” – mišljeno v vsebinskem, ne le formalnem smislu.

    Hvala za opozorila na primeru japonskih volitev. O čemer pri nas v osrednjem planu ni bilo ne bev ne mev, čeprav se zadeve, ki si jih omenila, še kako tičejo globalno nas vseh in so še kako pomembne. In ja, kar se Appla tiče, sva že debatirali in veš, kakšno mnenje imam, torej se lahko le globoko strinjam s tvojo diagnozo. Ne le z vidika Appla, ampak tudi Jobsa kot ključni reklamni pano za spodbujanje omenjenih emocij za trženje. Zanimivo, da je nekaj smeti v zvezi z delavci takrat v Foxconu in zdaj spet v drugi tovarni enako, začelo zaudarjat v raj šele po njegovi smrti. Ampak to je že druga zgodba.

    In ja, Inception … haha … Ali pa, kot je nekoč dejal Sean Penn, ki kot ikona Hollywooda – tovarne sanj zlahka dobro ve: “We live in Fringe.”

    @Dinnuru:

    “kar nekaj ljudi, ki se resno ukvarjajo z ideologijo in ekonomijo, je v zadnjem obdobju poseglo v javni prostor, predvsem v obliki člankov in intervjujev v Delu, Dnevniku, Mladini, celo na oddaji Preverjeno sem nekaj zasledil; konkretno z zanimivimi predlogi in tezami Krašovec, Furlan, Kogej od mlajših in profesor Močnik kot starosta. Govorim od zunaj in nikakor v imenu kogarkoli.”

    To je bilo v okviru izkoristka momenta medijske pozornosti zaradi vstajniškega hajpa, kar so nekateri izkoristili, mediji pa intenzivno iskali prijatelje, pardon, sogovornike na aktualne teme. Sklepam, da imaš v mislih Roka Kogerja and co (ne na primer Vojka ali koga drugega)? Zelo ponesrečeno so nekatere dobre ideje zgolj v obliki smernic (nič konkretno razdelanega) zavili v plesnive rdečezvezdne ideološke kvasarije kot podmladek lukšičevalnega mentorstva in podobnih. S tako piarovsko abnormalno neumnostjo so zaprli pot vsem hipotetičnim dobrim idejam. Komur take zadeve niso jasne v osnovi, dvomim, da mu je na dovolj ustrezen način jasno kar koli. Razen sladkih sanj. Močnik je nekaj drugega, ker gre dejansko za starosto (mi pa upamo na mladoste), ki kaj pove, če ga kdo še kaj vpraša, je pa svoje že odbrenkal in lahko uživa zaslužen počitek. No, ampak bistvo je v nečem drugem. Mar nisi opazil, da je že dolgo od vsega skupaj ni ne duha ne sluha, pa toliko kravala? Koliko časa? Samo toliko, dokler so mediji pač ponujali šapo vzlic okoliščin. In kaj se dogaja zdaj? Zelena moram poslušat na Studio City s strani Delove novinarke (Starič), da je ustanavljanje stranke pod Šoltesom rezultat vstajniških protestov?!!!! Pa saj to je za znoret. Toliko o naši večni novi stari politiki in sili vstajniške poante. Kje je Kogej zdaj??? Se bo priključil Šoltesu and co ali je na počitnicah? Itd.

    “Tudi zasedba borze in univerze, čeprav v opotekajoči verziji sta korak v tej smeri. Popravi me, če se motim, ampak mislim, da si ti o tem prvem podvzetju, zasedbi borze namreč, govorila kot o zmešnjavi interesov, kar nima konkretnih predlogov in programa, kot o nečem samozaslepljujočem. Ne spomnim se tvojih argumentov. Pa vendarle so prišli tudi predlogi (kar je govorniško povzeto recimo tule -http://www.youtube.com/watch?v=GttmLpWQNKA).”

    Spomin te ne vara in očitno sem na podlagi opazovanja sklepala kar pravilno. Nabor predlogov ali vsaj konkretnih pritožb je bil mnogo bolj oskubljen kot Kogejeva ideologija, ki je na žalost zgolj sfrizirana plesniva šola. Prvi problem se je pokazal že v okviru, ker se ni jasno razločilo niti to, ali se protest dogaja na globalni ali državni ravni. Osebno sem prisostvovala dvema okroglima mizama v tem smislu, kjer se je to toliko bolj izkazalo. Ne moreš opletat tako nepripravljen, ker izpadeš zmeden. V konkretnem ravnanju se je to pokazalo tudi v trenutku, ko so udarili pretkanci. P. Damjan jih je poslal pred banko stat, češ, borza nima s temi problemi nič. In kaj so storili oni??? Šli so! Potem jih je poslal pred Bavčarjevo in Šrotovo bajto, pa sta se še onadva oglasila in vrnila žogico, češ, naj gredo stat pred ekonomsko fakulteto, saj so za vso sranje pomembno soodgovorni ravno veleekonomski strokovnjaki po naše, ki poučujejo in se hkrati zabavajo s politikanti. Takrat je kampirajočim pred borzo kapnilo, da so ga usrali, in začeli z zamudo zagovarjat svojo simbolično nastanitev pred borzo. Hej!!! To so pomembne zadeve. Vedet moraš vsaj, kje in zakaj hočeš stat, ne pa da te pošiljajo tisti, proti katerim protestiraš (ali pač ne veš, da proti njim protestiraš?) gor pa dol kot froce po čike v trafiko. In še duhovito izpadejo. To ni bil ustrezno organiziran in pripravljen podvig z ustreznimi karizmami na vrhu. Osebno Kurnika cenim. Mi je predstavljal najljubšega in najbolj inspirativnega profesorja, vendar pa v vlogi aktivista, menim da neka pomembna pravila igre, ki štejejo predvsem v sodobnem svetu, ne razume ali pa ne upošteva v pomembnosti! In konec koncev … kaj je treba sploh razlagat. Saj vidiš, da od vsega skupaj ni več nič. Kratka ljubavna štorija je bila to, čeprav strastna.

    “In treba se je zavezati, da te iniciative niso, karikirano, nekakšne združbe kvazirevolucionarnih hipurjev po kakšnem principu »nove ameriške levice« iz šestdesetih in sedemdesetih, temveč gre imajo močno intelektualno zaledje, določene teoretske paradigme itd. itd.”

    V tem je ravno problem. Izpade predvsem hipursko. O dejanskem močnem intelektualnem zaledju bi pa lahko hudo razpravljali. nemogoče preko dopisovanja, me pa preseneča, da si tako poln zaupanja v ta sodobni način hipijade … hehe …

    “Saj so vendar ves čas v pogonu. Recimo primer neposredne demokracije, katerega predlog se ti zdi zgrešen ob neprebavljivi slovenski mentaliteti … Mislim, da je to samo en vidik; drugi vidiki so učenje, kako te teorije prenesti v prakso, naučiti se kako in kje jih propagirati ipd., kar neposredno zadeva razumevanje ideologije, ki ima na tem primeru recimo prednost pred zavoro morebitne nacionalne mentalitete.”

    Jah, osebno mislim, da bi morali to že znat, če se gremo zemljo krast in samo butat v prakso. Kaj se ima pa ta neverjetna intelektualna kapaciteta za učit o tem? Se strinjam, da veliko, ampak trdim, da to ni okej, saj gre za del intel. kapacitete, ki ni pokrit zadostno. In ja, ko mi Kogej z ekrana pribije v opravičilo neposredni demokraciji, (ko je izzvan, kako in kdo bi bedel nad njo in kako prit do zaupanja vrednih ljudi, po kakšnem postopku itd. …), da on premore še vedno veliko zaupanja v ljudi in ga zato ne skrbi ta plat medalje, preklopim kanal in raje gledam Razočarane gospodinje s takimi kvazi optimističnimi modrostmi za soseske z obrezanimi živimi mejami in presladkimi pitami. Je vsaj jasno, kje smo in do kod nam seže. V teh okoliščinah in na takem nivoju so pa taka dajana blebetanja malo neprimerne zajebancije. Saj … dejstvo je, da se je enako že Platon oz. Sokrat spraševal, ni pogruntal recepta in do daneš še nihče, vendar pa ne moreš tako pomembno vprašanje v takih okoliščinah odpihnit s puhlico na nivoju modernih telenovel.

    “Nič pa ne gre čez noč. Ti isti ljudje so konkretno pomagali pri stavki žerjavistov v Luki Koper z za delavce ugodnim rezultatom.”

    Odlično. Zelo cenim. Obžalujem pa, da prvič slišim za to, kar pomeni, da predstavniška in piarovska plat šepa, predvsem se pa s posameznimi akcijami zgodovinsko dokazljivo ne pride daleč, pač toliko kot s posameznimi donacijami družinam v stiski. Nikoli jih ne zmanjka, energije pomoči na tak način pač slej ko prej, po logiki stvari. In tako postanejo take dobrodelne akcije pravzaprav pomoč sistemu, da se baha z njimi, na njihovih plečih. Oni se pa naivno bahajo nazaj kot prostovoljci. Super, da še plačat ni treba za veliko truda ob sila jalovih rezultatih. Tak aktivizem in dobrodelništvo je namreč eden ključnih sestavnih delov funkcioniranja izkoriščevalskega režima. Vedno. Ne le kapitalizma. To je danes v igri, ampak tudi v drugih režimih z enakim ciljem. In da to intelektualcem z bojda zavidljivo kapaciteto ni še jasno?!!!

    “Denimo … Poleg Močnika imaš v akademskem prostoru tudi zelo angažirana Krambergerjevo in Rotarja, ki sta po mahinacijah v teh krogih tudi ostala brez službe (http://www.mladina.si/86860/dr-taja-kramberger-spletka-je-starorezimska-politicna-strategija/).”

    Ja, sočustvujem, kot enako z vsemi tistimi, ki ne dobijo določenega dela ali ga izgubijo zaradi načelnosti in borbe za pravo stvar. Poznam ta občutek. Nikoli pa nisem opazila nobenih podpornikov in volje do povezovanja. Samo neke skupine frendov, ki nekaj časa ropotajo, da bi njihova usoda postala kultna. Povej!! Kam naj se zainteresiran državljan z znanjem in idejo javi, da bi nekaj storil in da bi bilo v teh krogih dobrodošlo, za razliko od povprečnega klanovanja po službah, da se predstavi kvalitetna misel, predlog, načrt za dejanje, ne pa to, čigav prijatelj ali sorodnik si??? Mene ne fasicinira, da se zberejo tam neki sošolci in so pametni do daske in čez, ko klikam, kje in kako se kaj dogaja … kje je zbirališče idej in kje iskanje pametnih ali vsaj aktivnih, zainteresiranih glav? Me ne fascinira, da spustijo v prve vrste pred kamero pač hčerko Bašič Hrvatinove, čeprav pojma o pojmu nima in se ne znajde, ama, nič. Pa saj to je smešno!! Aktivisti, ki nasprotujejo bojda vsemu, kar nas požira, tudi klientelizmu, klientelistično delijo prostovoljne pozicije šminkiranja. In seveda utonejo. Tako kot tonejo naša podjetja in še marsikaj.

    “Skratka, kar precej za tako majhen prostor, se mi zdi. Kar se tiče ukvarjanja s primeri, se hotel poudariti predvsem to, kar sem poudaril v prejšnjih komentarjih; izhodišča, ki se mi zdijo primerna za ukvarjanje s primeri na podlagi pridobivanja širše slike.”

    Jah, o tem, kaj je ulala za ta prostor, bi se dalo razpravljat. Moje mnenje je, da je ravno ta manjši prostor veliko bolj idealen za organizacijo in prodor aktivističnih skupin. V velikem protoru je prodor pač težji. Razen z vidika, da manjši prostor z razraščenimi klani omogoča hkrati učinkovitejše zatiranje ljudi in dobrih idej. Vendar omenjanje teh skupin ne spada v ta koš, ker so bili podprti od spredaj in zadaj, a iz drugih razlogoh od vsega skupaj ni več nič. Razen nove stranke s Kardeljevim podmladkom starih obrazov na vidiku.

    Širše slike? Nisem opazila. Opazila sem le preširoko sliko (mešanje globalnega in državnega) zaradi pomanjkanja smisla za detajle in strahu pred testiranjem modrih misli v praksi, konkretno s konkretnimi primeri in na konkretnih primerih.

    “Mene osebno, kot sem napisal, primer, ki si ga zgoraj obdelala, v tem kontekstu ne zanima toliko, kolikor je med drugim izpeljan tudi na po mojem osebnem stališču neprimernem poudarku na značajskih lastnostih nezainteresiranega državljana, novinarja, urednika itd.”

    Škoda. Ker ravno v tem je bistvo stvari, o čemer govorim. Da brez interesa v posamezne primere, ki konkretno odslikavajo problem in tudi ponujajo uvid v konkretne kikse in tako izpeljane konkretne možne popravke in rešitve, ni izkoristka. Ravno to manjka. Če torej nekoga to ne zanima, ga ne zanima praksa in temu primeren bo rezultat. Krožki teoretiziranja, ki so na vsake toliko časa v soju žarometov, kadar jih mediji dobesedno naskočijo, ker jih potrebujejo za svoje naklade in porast občinstva, potem pa čao. Seveda sploh ni poanta v tem konkretnem primeru. Lahko bi bil kateri drug, a ne. Zato tudi zapis ni pisan tako, ampak obravnava problem mentalitete in način ter vpliv medijev. Le ena izmed stvari. Stavka o neprimernih poudarkih po tvojem mnenju pa ne razumem, ker se ne da razumet tako posplošeno formiranih izjav. Ni na kaj replicirat, zato se mi zdi takšno nekonkretno izjavljanje v dialogu neprimerno, razen če se gremo tepst.

    “Dodajam pa, da se prostor odpira in da se ljudje združujejo, da pa je pogosto nesmiselno zahtevati eksaktne programe, neposredne spremembe ipd., ker morajo biti toliko inovativni, da jih “ljudje na položajih” ne morejo vzeti resno. Da so takšne zahteve pogosto celo zaviralne (o čemer nam priča tudi zgodovina počasnih in z muko izborjenih družbeno-politično-ekonomskih inovacij).”

    Me veseli. Trenutno spremljam zapiranje. Trenutno mi je kot nekomu, ki je bolj ideološko levo orientiran strašno nerodno, ker se počutim osmešena, saj je vsa filozofija in aktivistični zagon zamrl takoj, ko je na oblast prišla nova vlada. In ne samo to. Od vseh obetov o novih civilnih aktivnih združbah in celo formiranju stranke (obetan rok je že potekel zdavnaj) ni ostalo niti jamranje po Facebooku. Ustanavlja pa stranko Šoltes. Zardevam! In sem radovedna, kje se ljudje združujejo. Bi prišla malo naokrog. Resno mislim.

    @Blitz:

    Hvala. Se strinjam z diagnozo, da ni presenetljivo. Ampak včasih ta nepresenetljivost doseže tako globoke ravni, da obnemiš od presenečenja … hehe …

    “Verjamem, da sta ključna razloga za takšno stanje pomanjkljiva izobrazba oz. razgledanost in lenoba. Za tole, kar si ti naredila, je pač treba znati poiskati vire in se vanje sistematično poglobiti, kar vzame veliko časa. Večina slovenskih novinarjev pač nima ne volje, ne znanja, ne intelektuialne kapacitete. In to ne le nikogorovičev, temveč tudi big time veličin.”

    Ja, izobrazba in razgledanost na nivoju, ki seveda presega formalnosti po naše in šele da barvo intelektualni kapaciteti. Tisto, kar mene nepresenetljivo presneča, je ravno to, da bi moral novinar, ki deluje na takšnih področjih, samo po sebi prekipevat od radovednosti in motivacije, da pride resnici do dna. Skratka, jaz sem pro bono za hobi to naredila iz gole radovednosti in posledične volje do sistematičnega poglabljanja. Veliko tega počnem, ker me pač zanima. Težko si pa predstavljam, da je dopustno plačevat ljudi za takšno delo, ki, kot si zapisal, dejansko in več kot očitno do takšnega pristopa nimajo nobene volje, niti vsega naštetega v zvezi s kapacitetami. Če raje pečejo palačinke, naj se prijavijo na Gostilna išče šefa, pa morda ustvarijo kariero na drugem področju. Obstajajo poklici, kjer poseben osebni interes v samo področje poklica niti ni nujen. Lahko delaš za nek drug prioritetni interes v življenju. No, novinarstvo se mi ne zdi eden izmed takšnih poslanstev. Kaj je prioriteta pri tem poslanstvu pri nas? Več kot očitno izjemna volja in interes do združevanja, klanovanja in furanja najbolj plehkega ideološkega kvaziaktivizma. Pri takšnem profiliranju pa so seveda sistematično poglabljanje, radovednost in intelektualna kapaciteta ipd. najbolj nezašelene osebnostne lastnosti. Ali sploh lahko še govorimo o novinarstvu ali le o plačanih aktivističnih bleferjih.

    Bolj problematično od faliranega študenta na čelu DNS se mi zdi, da je pač na čelu takšne organizacije ali pa časopisa pač sin. V tem primeru. V drugih pa pač brat, stric, ljubimec, ljubica ali prijatelj, prijateljica itd. In pri takšnih prioritetah je popolnoma vseeno, ali je nekdo faliran študent ali pa diplomiran fdvjevec, kar je itak sinonim za falirano izobrazbo … hehe … Včasih faliranci lahko obetajo celo več, če se kaj izobražujejo, v primerjavi z diplomiranimi faliranci. Prosto po tem, kar si v nadaljevanju zapisal o neodvisnih političnih analitikih. Ključen problem je s takega ali drugačnega kota:

    “A pri nas je to kar mainstream in v takem okolju so novinarske zvezde v resnici čisto navadni povprečneži.”

    Ja, v tem je problem. In le redke izjeme potrjujejo pravilo. Meršol je pa pač le eden izmed simbolov vsega, kar je v novinarstvu narobe. In jaz še danes berem (retorično rečeno, ker konkretno ne berem več, ker ni kaj prebrat) podobne avtorje, celo na čelu redakcij (eden izmed njih me je preko naivnega podmladka celo napadel kar v Delu pod svojim urednikovanjem), le da se ne sprašujem, kaj tam počnejo in kako je kaj takega mogoče, ker pač vem, da gre za isto meršol sranje, same reference in izjemni dosežki pa itak lepo potrjujejo vse skupaj. Reference so pač v tem, da z vzvodi podeljene moči podeliš toliko in toliko uslug naokrog, vključno z rihtanjem raznih nagradic ali službic in mreža podpore se z leti razrašča, predvsem na politikantski bazi. Odvratno. In saj v bistvu se ne čudijo, da jim pada naklada in gledanost, jih pa popada občasna histerija, ali je še kaj piče na zalogi, ali bodo vse uničili tako zelo, da se pač ne bodo imeli več kje hranit. Zato je tako pomembno, da hajpajo za stare politikantske prdce ali njihov podmladek.

    “In ja, je razlika med normalnim svetom in nami. Če se ozrem na nemško jezikovno območje, ki ga pač bolje poznam, imajo (tudi) kopico vrhunskih medijev, predvsem tiskanih. Mi žal nimamo niti enega, še več, prepričan sem, da jih nikoli nismo imeli.”

    Popolnoma verjamem. Nimam konkretnih časovno daljših izkušenj, kot jih imaš ti, ampak že virtualno lahko vidim, da je tako.

  38. blitz - 31.07.2013 ob 21:47
    blitz

    Simona, se strinjam, da je moja trditev o falitranih študentih prepoenostavljena. Res je, nekateri ne končajo faksa, ker imajo pač kaj pametnejšega za počet. Denimo ustnoviti Microsoft. Ali pa kot denimo pri nas chef. To so tisti, ki si utrejo svojo pot in bi zanje FDV bil samo izguba časa.

    Druače pa je s tistimi, kot praviš, ki sfalirajo zato, ker se jim ne ljubi in ker jim bo itak nekdo dobro službo zrihtal.

  39. Dinnuru - 3.08.2013 ob 00:15

    Horizont:
    Strinjam se sprvim odstavkom. Nikjer nisem kaj drugega trdil. Razumem tvoje stališče.

    Obžalujem, da ne morem odgovoriti na ostalo. Ker se ne spoznam. Ampak delam na tem, da bi se, tako, da mogoče kdaj drugič. Osebno me zaenkrat zanima predvsem dolga zgodovina t.i. svetovnih sistemov, v katerih so se ti finančni trgi pojavili, v katerih je mogoče morebiti tudi tovrstne odklone z druge perspektive gledati (priporočam ti npr. Monografijo Dolgo dvajseto stoletje od Giovannija Arrighija; spomnim se, da si enkrat govorila o realnem izenačevanju realnih plač v regijah od 70.-ih naprej. Za razumevanje tega pojava je, kolikor sem zaenkrat predelal, recimo ta knjiga odlična). Ampak zaenkrat predvsem nakladam. Bom poskusil najti nekoga, ki bi mi lahko ta japonskih primer malo očrtal.

    Kaj relevantnega morda v odgovoru Simoni.

    Simona Rebolj:

    »To je bilo v okviru izkoristka momenta medijske pozornosti zaradi vstajniškega hajpa, kar so nekateri izkoristili, mediji pa intenzivno iskali prijatelje, pardon, sogovornike na aktualne teme. Sklepam, da imaš v mislih Roka Kogerja and co (ne na primer Vojka ali koga drugega)? Zelo ponesrečeno so nekatere dobre ideje zgolj v obliki smernic (nič konkretno razdelanega) zavili v plesnive rdečezvezdne ideološke kvasarije kot podmladek lukšičevalnega mentorstva in podobnih. S tako piarovsko abnormalno neumnostjo so zaprli pot vsem hipotetičnim dobrim idejam.«

    Tako je, Roka Kogeja sem mislil. Prav imaš, precej obskurno je vse skupaj izpadlo, in večini državljanov so tako zapakirane smernice odbijajoče. Ravno zato omenjam potrebo po učnih dobah v sferi propagande, po razumevanju tega, čemur se vulgarno reče psihologija množic, po ljudeh z določeno karizmo itd. Enemu znancu iz teh krogov sem ob zasedbi v šali ponujal piarovske storitve. V tem res niso močni. Plesnivo – ja. Ideološko – seveda, in prav je tako; kot pravim, mislim, da ni nikogar onkraj ideologije, razen morda v Žalah ali na zaprtih oddelkih v Polju itd. Ne vem, kaj naj bi to imelo opraviti z Lukšičem; ko sem bil enkrat tam, je bila s strani zasedbenikov zavrnjen predlog po strankarski participaciji v okviru parlamentarne demokracije; glede na to, da sta predlog podala dva upanja polna delavca srednjih let in da je bil osorno zavrnjen, je bila to predvsem taktično nezrela poteza. Hotel pa sem povedat nekaj drugega – da obstajajo ljudje, ki so aktivni. In makrsizem, četudi rdečezvezdniški, se je, jebiga, izkazal za najbolj prodorno in obstojno teoretsko smer v smislu ideologije, ekonomije, ipd. Ostalo so abstrakcije; s stališča sedanjega trenutka je ravno toliko abstraktno pričakovati družbene učinke od tvojega bloga ali od zasedbe borze, ena stran pa ima za to večji zgodovinski potencial, boljše mreženje in manj pomislekov … In razredno zavest. Kaj pa bi to bilo, verjetno ne more biti razpravljano na tem blogu. Recimo.

    »Mar nisi opazil, da je že dolgo od vsega skupaj ni ne duha ne sluha, pa toliko kravala? Koliko časa? Samo toliko, dokler so mediji pač ponujali šapo vzlic okoliščin. In kaj se dogaja zdaj? Zelena moram poslušat na Studio City s strani Delove novinarke (Starič), da je ustanavljanje stranke pod Šoltesom rezultat vstajniških protestov?!!!! Pa saj to je za znoret. Toliko o naši večni novi stari politiki in sili vstajniške poante. Kje je Kogej zdaj??? Se bo priključil Šoltesu and co ali je na počitnicah? Itd.«

    Kot sem rekel – preprosto se mi zdi pričakovati konkretne predloge, novo staro politiko ipd. mogoče samo znotraj izrazito reaktivne zavesti. Nekaj zgoraj nakazanih spretnosti je potrebnih. Na trnih čakat, kaj se bo zgodilo ali pričakovat neke povezave z na propad obsojenimi dnevnopolitičnimi muhami je že čez rob. Moje mnenje; v tem trenutku je najboljši odgovor na vprašanje, kakšna je tvoja politika, molk. Pa ne bi zdaj o tem. Bomo videli, kdo je imel »prav« v prihodnjih desetletjih. Pa ne da je to važno. Spet na drugi strani pa je iluzorno pričakovati, da se bo nekim komunajzerjem medijski prostor kar odprl; nasprotno, medijske hiše bodo storile vse, da se to ne zgodi, pa ne v okviru kakšne sproti dopolnjujoče se zarote, ampak predvsem zato, ker imajo določeno privzgojeno stališče o komunajzerjih; o piarovskih spretnostih na drugi strani pa drugič.
    »Prvi problem se je pokazal že v okviru, ker se ni jasno razločilo niti to, ali se protest dogaja na globalni ali državni ravni.«

    Odgovor na to vprašanje so zelo dosledno zavračali s stališčem, karikiram, da gre za poskus nepredstavništva, konkretne razloge za to stališče pa sem nakazoval zgoraj. Z ostankom odlomka se lahko samo strinjam, s razliko v tem, da si posamezne etape zelo površno in ravno tako pač karikirano zajela. Slamnati mož? Šli so pred banko. Za koliko časa in s kakšnimi slogani? Vem, da se zelo dobro zavedajo vloge bank (ki se je jaz slabše). So šli pred Bavčarjevo in Šrotovo bajto? Pred ekonomsko fakulteto? Ko so končno baje ugotovili, da so ga posrali, in podali izjavo o simboličnosti izhodiščno zasedenega teritorija, je bilo potrebno to izjavo smotrno interpretirati; kako jo sam, spet nakazujem v zgornjih sferah komentarja.

    »In ja, ko mi Kogej z ekrana pribije v opravičilo neposredni demokraciji, (ko je izzvan, kako in kdo bi bedel nad njo in kako prit do zaupanja vrednih ljudi, po kakšnem postopku itd. …), da on premore še vedno veliko zaupanja v ljudi in ga zato ne skrbi ta plat medalje, preklopim kanal in raje gledam Razočarane gospodinje s takimi kvazi optimističnimi modrostmi za soseske z obrezanimi živimi mejami in presladkimi pitami. Je vsaj jasno, kje smo in do kod nam seže.«
    Ko pa jaz to slišim, vidim slabo zapakiran poskus prodaje kvazioptimističnih modrosti, se pravi reklame. In to je vse. O realnih učinkih na »povprečnega« gledalca ne moreva nič vedeti. Lahko pa glede na neizkušenost sklepamo, da se bodo podobne propagandne akrobacije v prihonje bolje artikulirale.
    »Odlično. Zelo cenim. Obžalujem pa, da prvič slišim za to, kar pomeni, da predstavniška in piarovska plat šepa, predvsem se pa s posameznimi akcijami zgodovinsko dokazljivo ne pride daleč, pač toliko kot s posameznimi donacijami družinam v stiski.«

    Vsaj za MMC lahko rečem, da je redno spremljal to dogajanje. Da bi bilo na prvih straneh časopisov in udarna vest leta je v medijski strukturi v tem trenutku težko pričakovati. Že brez piarovske plati. S posameznimi akcijami se seveda ne pride daleč, če gledamo na posamezne akcije izolirano in nezainteresirano. Vsaka akcija pa ima svoje učinke primarno na zavest aktivistov in odpira perspektive, ki jih je potrebno premisliti, jim biti zvest in jih akumulirati naprej.
    »Tak aktivizem in dobrodelništvo je namreč eden ključnih sestavnih delov funkcioniranja izkoriščevalskega režima. Vedno. Ne le kapitalizma. To je danes v igri, ampak tudi v drugih režimih z enakim ciljem. In da to intelektualcem z bojda zavidljivo kapaciteto ni še jasno?!!!«

    Tako, da ja, jim je jasno. Da ne bo pomote o teh kapacitetah; s tem mislim preprosto dolgotrajno in nadgrajujoče se teoretsko zaledje s svojo stopetdesetletno tradicijo raznoraznih praks, failov in uspehov, ki je edina resna alternativa kapitalizmu.

    »Povej!! Kam naj se zainteresiran državljan z znanjem in idejo javi, da bi nekaj storil in da bi bilo v teh krogih dobrodošlo, za razliko od povprečnega klanovanja po službah, da se predstavi kvalitetna misel, predlog, načrt za dejanje, ne pa to, čigav prijatelj ali sorodnik si???«
    Če rabiš kontakte, lahko morda preko maila kaj priskrbim.
    »Stavka o neprimernih poudarkih po tvojem mnenju pa ne razumem, ker se ne da razumet tako posplošeno formiranih izjav. Ni na kaj replicirat, zato se mi zdi takšno nekonkretno izjavljanje v dialogu neprimerno, razen če se gremo tepst.«

    Neprimerni poudarki so po mojem, kot sem že napisal; poudarek na morali, nacionalni mentaliteti, lenobi in značajskem revizionarstvu. Mislim, da je zelo konkretno. To so poudarki malomeščanskih filozofij. Iz tega izhaja vse do načina, kako bomo posamezne primere obravnavali, komu jih bomo predstavljali, s kom boš sodeloval, kaj boš mislil o nasilju, koga boš cenil, mu tako ali drugače sledil in kakšna je tvoja vizija prihodnje družbe (zelo konkretno – različice kapitalizma ali socializma. Ene ali druge. Ja, v bistvu se res tepemo.) Ampak, da bi o neposrednih učinkih raznih zavestih govoril, mi zdaj ni, niti ne vem, kaj bi lahko zdaj detajlneje povedal na to temo. Delavec bo težko prenesel nekoga, ki mu bo govoril o njegovi mentalni lenobi pri zanimanju za primer ubitega ameriškega najstnika in s tem povezanih rasnih, medijskih, ideoloških ipd. vprašanjih. Prej bo postal progresiven, če mu bomo organizirala predavanja, mu najprej vcepili, da se ga stvari neposredno tičejo, izboljšali delovanje sindikatov, ga naučili, da ni sam kriv za svoj položaj – ali ni njegova želja po lagodnem življenju in neukvarjanju z aferami povsem smiselna?

  40. Simona Rebolj - 4.08.2013 ob 21:27
    Simona Rebolj

    @Dinnuru:

    “Prav imaš, precej obskurno je vse skupaj izpadlo, in večini državljanov so tako zapakirane smernice odbijajoče. Ravno zato omenjam potrebo po učnih dobah v sferi propagande, po razumevanju tega, čemur se vulgarno reče psihologija množic, po ljudeh z določeno karizmo itd. Enemu znancu iz teh krogov sem ob zasedbi v šali ponujal piarovske storitve. V tem res niso močni. Plesnivo – ja.”

    Ja, saj, to tudi jaz poudarjam, ampak na povsem konkretnih primerih tudi, da se jasno preko prakse prepoznava poanto. Vendar se ravno v tem kristalizira tisti problem, ki je še pred tem, o samozadovoljstvu “petih prijateljev”, ki krožkajo, filozofirajo in čakajo le na medijski moment, da bi jih ovekovečil. Sami pa ne ustvarjajo pogojev za to, kaj šele da bi vodili medijsko kolo. Zato trdim, da ni izhodiščni problem v tem, da na tem področju niso močni, ker je ta nemoč del invalidne mentalitete, filozofije in psihologije. Ne moti jih, da v tem niso močni. Nočejo bit na tak način močni, ker bi s tem lahko pokvarili osebne orgazmične užitke. Preprosto delujejo tako – če bomo uspeli, bomo uspeli tako in mi ali pa nas ne zanima. To pomeni prvenstveno usmeritev nase, namesto na cilj. Tega je pa zgodovina polna, a ne, kar se tiče naukov o ključnih napakah izrojenih revolucij in posledičnih še bolj izrojenih režimov. To se pokaže tudi na mestu nerazčiščenih pojmov o zaupanju ljudem, kar sem omenila. Ne gre le za retoriko. Gre za to, da niso mogli odgovorit na vprašanje, kako si predstavljajo, glede na zastopanje nepredstavniškega sistema in predvsem samoupravljanja, z demokracijo ustrezno organizacijo vodenja države in gospodarskih subjektov preko nadzornih svetov, da ne bi prišlo do enake izrojenosti zavoljo apetitov posameznih lobijev in posameznikov pri vrhovih, vključno z nadzornimi sveti? Kje je varovalka, da bi lahko vsaj približno skušali zagotavljat, da ne bi prišlo do enakega sistemsko klientelističnega in koruptivnega kraha, kot smo ga že doživeli in še danes plačujemo posledice. Kako bi bila zagotovljena lojalna konkurwenca na trdu, da ne bi monopolisti kar direktno preko državnega upravljanja pometali s konkurenco zavoljo lobističnih apatitov, kakršni nam še danes demolirajo gospodarstvo. In na ta vprašanja dobimo odgovor o zaupanju v ljudi. Hej!!! Pa saj to je vic. S tem je Kogej pravzaprav odgovoril med vrsticami še nekaj – neizrečeeno: ne ljubi se nam sploh ukvarjat s tem vprašanjem, ker nam je jasno, da smo novi vodje prihodnosti pač mi, mi, ki nameravamo ustanovit stranko, vzpostavit nov sistemski red itd. … hehehe … Adijo neposredna demokracija, še preden bi se začela pravzaprav. Najpomembnejši deli sistema so namreč tisti in takšni, pri kakršnih ljudstva ne moremo vključevat sploh, ne le pri vprašanjih človekovih pravic, ki morajo bit zagotovljene neodvosno od lokalne mentalitete plebsa, temveč tudi, kar se tiče vprašanj delovanja gospodarstva in posameznih subjektov, ki spadajo na področje stroke. In skozi to luknjo se izmuznejo lobiji. Mi smo zdaj v fazi sesuvanja pravnega in eksplicitno sodnega aparata, rešetanja jalove zakonodaje in celo vprašljive ustave v določenih luknjastih delih. Oni pa kot neka nova sila bodočnosti pridejo in med vrsticami pravijo, da jih to sploh ne zanima konkretno, ker bi zadevo rešili kar na mah s spremembo režima in se sami pač vsedli na vrh. Hahahaha … Mokre sanje ambicioznih, ki smo jih dali skozi že nebroj. No, in posledično s tega vidika je tudi jasno, da ni volje po neki piarovski učinkovitosti, ker je ideološki in pripadniški kontekst tako močan in prioriteten očitno, da ne želijo, da bi jih kaj zmotilo. To pomeni odprte konfrontacije z javnostjo, s to javnostjo, ki bi ji bojda omogočili neposredno demokracijo (kar je pavšalno rečeno itak nedorečeno in v absolutu neizvedljivo). ne želijo, da bi bilo moteni s predlogi in pomembnimi apeli, na svoje okrogle mize ne želijo vključevat idej drugih in na tak način tvorit mrežo morebitnih bodočih funkcionarjev, ki jih ta trenutek še ne poznajo mogoče, bi jih pa spoznali, če bi jih s pomočjo sodobnih komunikacijskih orodij privabljali. Oni vabijo, da jih pridemo gledat in poslušat. Zaprta druščina, ki bazira na poanti neposredne demokracije, je druščina, ki ji lahko rečemo “hvala lepa in nasvidenje prihodnjič … podobnih krožkov in strank imamo že kot smetja. Nič novega!”

    “Ideološko – seveda, in prav je tako; kot pravim, mislim, da ni nikogar onkraj ideologije, razen morda v Žalah ali na zaprtih oddelkih v Polju itd.”

    Ne, ne, ne strinjam se. To, da nikogar ni onkraj ideologije, da nič ni popolno, da ni absolutne ljubezni ipd., je zelo slab izgovor za relativiziranje pomembnih razlik v detajlih, ki najbolj štejejo. Stremljenje k objektivnosti in jasni argumentaciji smotra je izjemno pomembno in le to je tisto, kar dviguje ideološke motive nad zgolj pretepanjem v blatu. In velika razlika je med človekom, ki je samozadovoljen kot zastopnik neke ideologije in med človekom, ki je s tega vidika bolj osvobojen in izoliran hkrati ter ga zgolj zanima pot k optimalni kombinaciji in posameznim rešitvema za uveljavljanje načela svobode do točke kršitve svobode drugega, torej načela enakopravnosti. Le na tak način se kristalizirajo hendikepi različnih ideologij in ver ter enako pozitivne, uporabne sestavine. Vse je stvar razprave in ugotovitev, brez poudarka in prioriteti na emocionalni pripadnosti. Le to omogoča odprto razpravo in konsekvence namesto pretepanja v blatu, pri čemer se že vnaprej ne moremo veselit zmagovalca.

    “Ne vem, kaj naj bi to imelo opraviti z Lukšičem; ko sem bil enkrat tam, je bila s strani zasedbenikov zavrnjen predlog po strankarski participaciji v okviru parlamentarne demokracije; glede na to, da sta predlog podala dva upanja polna delavca srednjih let in da je bil osorno zavrnjen, je bila to predvsem taktično nezrela poteza.”

    Vezo ima s fdvjevci, ki jim je bil celo mentor pri diplomi pač Lukšič, konkretno Kogejev. In pri čemer ni skrivnost, da se je sama ideologija in ambicija vzpostavljala pod tek zelo konkretnim krilom. Če malo sfraš po FB vidnejših članov, pa kmalu odkriješ tudi kakšno posebno zahvalo staršem za pomoč, opremljeno s slogani iz prejšnjega stoletja. Kar drastično desetka kredibilnost generacijske svežine in s tem povezane izvirnosti, umevanje sodobnosti, avtonomnosti itd. Menim, da se je tudi zato vse pozitivno zapakirano v plesniv paket, kakršen ugaja mentorjem iz prejšnjega stoletja. Niso zapustili gnezda. In to dela težave tudi na povsem vsebinskem nivoju. Mi pa ne potrebujemo še enih sinov in hčera, ampak sodobne avtonomne odrasle osebnosti, ki mislijo s svojo glavo in jim dol visi za to, kar mislijo starši, mentorji, katerih sadove žanjemo danes v dobrem in zlu. Brez osebnosti, ki bodo kvečjemu pričakovali priznanje svojih stvariteljev za svoje dosežke, ki so v konktekstu sedanjega časa in kraja, ali pa jim bo dol viselo, če bodo zavrnjeni, kritizirani, ker vedo, kje živijo, zakaj in kaj hočejo, se ne bomo premaknili za dva koraka naprej, ampak še vedno le za enega naprej in dva nazaj. Današnja mlada kapaciteta se ne sme počutit nič dolžna svojim botrom. Hvaležnost, če je za kaj hvaležen bit, je eno, občutek dolga pa drugo. Prvo je pot v raj, drugo pa v pekel. In ko Kogej konkretno v imenu uravnoteženosti le poda očitek na Lukšiča, ker je stranka podprla Pahorja (in ne Türka), se lahko samo zarežim in pomaham v slovo. Česa tako otročje prozornega pa še ne. Še dobro se ni začelo, pa že padajo prve kritike na svoje “starše”, ki so neutemeljene in infantilne. Plod nerazumevanja stvari, plod pubertetniške vznesenosti. Ko se “starši” lahko začnejo posmehovat svojemu podmladku, ko poskušajo bit samosvoji na najbolj neustrezen možen način, medtem ko ne opazijo tistega, kar je res vredno kritike, je konec. Ampak ta konec pričakujemo na takšen način šele s časom, po nekaj letih, ko je prehojena neka pot bolj ali manj uspešnih poskusov vzpostavitve avtonomne eksistence, ko že malo zmanjka energije in popusti koncentracija. Ne pa že na začetku.

    Zavrnitev strankarske participacije je pa le v kontekstu aktualnega parlamentarnega modela, ki mu nasprotujejo. Ne pa v smislu vzpostavitve predlaganega po socialističnem modelu, ki je izrazito bolj monopolen od predstavniškega. In oni trdijo, da se pasti tega monopola v imenu demokracije zatre z neposredno demokracijo. In spet smo pri vprašanju iz prvega odstavka, na katerega ni bilo podanega odgovora, ampak smo fasali puhlice v zapupanje ljudi (ker je bilo jasno izpovedano, da vodstvene strukture tako na državni ravno kot na ravni gosp. subjektov seveda ostanejo).

    “Hotel pa sem povedat nekaj drugega – da obstajajo ljudje, ki so aktivni. In makrsizem, četudi rdečezvezdniški, se je, jebiga, izkazal za najbolj prodorno in obstojno teoretsko smer v smislu ideologije, ekonomije, ipd. Ostalo so abstrakcije; s stališča sedanjega trenutka je ravno toliko abstraktno pričakovati družbene učinke od tvojega bloga ali od zasedbe borze, ena stran pa ima za to večji zgodovinski potencial, boljše mreženje in manj pomislekov … In razredno zavest. Kaj pa bi to bilo, verjetno ne more biti razpravljano na tem blogu. Recimo.”

    Ja, ampak najbolj pomembno je, zakaj in kako je nekaj aktivno. Aktivnost sama po sebi ni plus. Aktivnost lahko povzroča tudi škodo, če je pač škodljiva, z dobrimi nameni ali ne. Osebno na primer menim, da bi družba beležila izjemno pozitivne rezultate, v kolikor bi plačevala prenekaterim ljudem, da ne delajo in da niso aktivni … hehe (hec, ki je mišljen povsem zares, še posebej zato, ker je žal škodljvih največ med nadpovprečno motiviranimi ali/in pridnimi ljudmi). Potem so pa še vse barve vmes. No, ne morem se zdaj spustit še v debato o abstraktnih in domnevno obstojnih teorijah. Nobena teorija ni obstojna, niti abstraktna. Če deluje v praksi, stoji, dokler deluje, potem je tu še vprašanje načinov delovanja in različnih variant izrodkov, na kar še zdaleč ni imun socializem, kaj šele komunizem in celotna podstat prosto po marxu. Abstraktnosti pa v bistvu ne razumem kot opredelitve, razen z vidika religije. Razumem pomanjkljivost, nerazdelanost, prevelika pavšalnost … abstraktnosti pa ne, razen mestoma, kot vezano na versko podstat … na primer pojem nevidne roke po konceptu prostega trga. Pa še v tem primeru gre zgolj za zgrešene predpostavke o povsem konkretnem sklepanju o optimalni regulaciji prosto po vzorcu absolutne demokracije brez korekcijske nadstati.

    “s stališča sedanjega trenutka je ravno toliko abstraktno pričakovati družbene učinke od tvojega bloga ali od zasedbe borze, ena stran pa ima za to večji zgodovinski potencial, boljše mreženje in manj pomislekov … In razredno zavest. Kaj pa bi to bilo, verjetno ne more biti razpravljano na tem blogu. Recimo.”

    Ne strinjam se. Že opredelitev “ravno toliko” ne more bit dovolj točna in je preveč okvirna. Pa še za vzvod povsem drugačnega tipa gre, ki pa se lahko medsebojno povezuje, če se poveže, kar brez dvoma obeda večji optimum izkoristka kot pri vseh zadevah, ki so čim bolj povezane in z več vidikov omrežene. Sicer pa ima lahko kdaj posameznikov apel večji učinek od dvajsetih množičnih shodov in seveda obratno. Odvisno od okoliščin in tudi s tem povezanih angažmajev. Tako se kaže tudi v zgodovini in post festum se da prepoznat vzroke, zakaj je v nekaterih primerih prišlo do takšnih konsekvenc, v drugih do drugačnih ali nikakršnih. Potem je tu še problematično merjenje kot takšno. Če ima na primer nek shod šibak apel na večjo množico ljudi, na drugi strani pa en blog ali kolumna ali roman zelo močnega na le sto na primer, vendar ima teh sto ljudi močan vpliv spet na enega ali dva človeka v življenju in tako naprej. Lahko bi ugotovili, da je nek prehoden vpliv nekega shoda na veliko ljudi v koristih in spremembah v mentaliteti in delovanju minoren v primerjavi z izkoristkom vpliva na določeno skupino ljudi s strani le enega avtorja, pri čemer se avtorstvo porazgublja kot identifikacijski element, se pa širi poanta. In te zadeve so zelo konkretne, s konkretnim vplivom, prav nič abstraktna pričakovanja. Pri stigmah o abstraktnem v takšnem kontekstu gre bolj za podcenjevanja ali celo poniževanja, kar ni koristno. Osebno namreč menim, da je ključ do pozitivnih sprememb sestavljen iz malih, vendar močnih vplivov (lahko je tudi jaz do ti, ne preko vzvodov javne komunikacije), veliko bolj kot iz množičnih podvigov, šibkega značaja, akr se intenzitete vpliva tiče ali pa močnega sicer, vendar s polno luknjami in sredstvi opoja za mase, ki se kasneje maščujejo kot hendikepi, povezani z apetiti izven smotra občega blagorja. Zato osebno pozdravljam samoiniciativne različne podvige, ki so lahko mnogo večji od na videz velikih metov. Enačenje skupin aktivistov, o katerih govoriva, s posamezniki, oziroma metanje na skupni imenovalec pa sploh ni ustrezno. Obstajajo skupine, ki se podobno težko prebijajo s svojimi dobrimi idejami kot posamezniki, povsem samoiniciativni. Te skupine, ki jih ti omenjaš pa niso približek niti temu izhodišču, ker gre za povezane ljudi, ki bi imeli in imajo veliko medijske podpore že v izhodišču in bi jo lahko veliko bolj enostavno uporabljali na zelo učinkovite načine, če ne bi imeli težave z vsebino in s samimi seboj, o čemer sem že prej pisala, in težave z motivi, ki so spet klanovski. Blogerka Simona Rebolj ali pa kateri koli drug samoiniciativen izvenmedijski pisec, kaj šele aktivist, nima nobene izhodiščne opore in avtomatskih priležnikov, tako pri medijih kot znotraj politike, kaj šele omrežene stroke. Lahko si pridobiva le naklonjene posameznike s strani javnosti. Vstajniški hajp profesorja Kurnika s FDV in podmladek v prvi vrsti, pri čemer gurajo na primer hčero Bašič Hrvatinove in prijatelji imajo pa na stežaj odprta vrata do najbolj vidnih medijev, pa še politično podporo. In ta izkoristek je bil beden. Da ne omenjam še končnega osmešenja ob zatonu aktivizma v trenutku, ko je prišla nova vlada na oblast. Zelo neokusno. Enako velja za Kogeje and co. Niso jih veseli le pri Mladini in začeli so z motivacijo profesorsko politikantske klike. Ravno zato so se pa ujeli v past plesnivega celofana s simboli v paketu. Ker se ne morejo znebit občutka dolžnosti do mentorjev, ki so že zasidrani v javno sfero na medijskem in politikantskem prizorišču. Odfukani bodo seveda kot ofucan mrčec in njihovo štafero bodo prevzeli stari mački, morda Šoltes, morda kdo drug. Oni bodo pa lahko s časom zaprli spletno stran, če se ne bodo na novo izumili. Na novo se pa ne bodo mogli izumit, če se ne bodo odprli smotru in postali pozorni na posameznike in skupine, ki bi lahko krojili pozitivno bodočnost, namesto samo nase in na svoje apetite s svojimi dragimi “starši”. Ti sinkoti in hčerkice nimajo z abstraktnimi možnostmi (ki to niso) raznih simon s svojimi blogi nič skupnega v esenci stvari.

    “Spet na drugi strani pa je iluzorno pričakovati, da se bo nekim komunajzerjem medijski prostor kar odprl; nasprotno, medijske hiše bodo storile vse, da se to ne zgodi, pa ne v okviru kakšne sproti dopolnjujoče se zarote, ampak predvsem zato, ker imajo določeno privzgojeno stališče o komunajzerjih; o piarovskih spretnostih na drugi strani pa drugič.”

    Prosim?!!! Kot že povedano v prejšnjem odstavku … ravno ti imajo medijski prostor odprt, na stežaj. Ne v Reporterju ali Demokraciji, ampak teh revialnih obstranskih proizvodov niti ne potrebujejo, pa še ti jih reklamirajo kot negativen odziv na odprta vrata v vseh monopolnih medijih na našem trgu. O kakšnem privzgojenem stališču v zvezi s komunajzerji govorimo???? Zgodil se je po osamosvojitvi močan protiudar, to je res, ampak na modificiran način se je zgodil tudi protiudar, česar zgolj minorni stranski učinek je tudi demokratični socializem hajp podmladka, sicer so pa v frontalnih vrstah medijev še vedno močno zastopani nekdanji komunistični ideologi, ki so le malo ublažili retoriko zavoljo drugih časov, ko težko stopijo v bran raznim meršolom. Pa kam si ti padel????

    “Ko pa jaz to slišim, vidim slabo zapakiran poskus prodaje kvazioptimističnih modrosti, se pravi reklame. In to je vse. O realnih učinkih na »povprečnega« gledalca ne moreva nič vedeti. Lahko pa glede na neizkušenost sklepamo, da se bodo podobne propagandne akrobacije v prihonje bolje artikulirale.”

    Seveda lahko nekaj malega veva o realnih učinkih, če naju zanima. Realni učinki raznih soap oper in oprah politično siocialnih podvigov se da še največ vedet, ker so deležni največ pozornosti tudi z vidika statistik itd. Ampak pustimo to. Kar se propagandnih akrobacij tiče, pa, kot že rečeno, ne gre zgolj za neustrezno artikuliranost, ampak za vsebinske luknje in potuhnjenosti, za kar se plača cena. Slej ko prej.

    “Vsaj za MMC lahko rečem, da je redno spremljal to dogajanje. Da bi bilo na prvih straneh časopisov in udarna vest leta je v medijski strukturi v tem trenutku težko pričakovati. Že brez piarovske plati. S posameznimi akcijami se seveda ne pride daleč, če gledamo na posamezne akcije izolirano in nezainteresirano. Vsaka akcija pa ima svoje učinke primarno na zavest aktivistov in odpira perspektive, ki jih je potrebno premisliti, jim biti zvest in jih akumulirati naprej.”

    S tem se seveda strinjam. V celoti. Vendar me moti, ker nikoli ne opazim izkoristka nadaljnjih perspektiv in tudi ne izkoristka danih medijskih možnosti, ki jih že imajo. Govorim o izkoristku že odprtih vrat, ne zaprtih. In o nadaljevanju obsežnejših, sistemskih pobud na podlagi posameznih akcij. Ponavadi vse skupaj zamre, kar niti ni nelogično v takih razmerah, ker so prostovoljne dejavnosti prostovoljne v sistemu ravno zato, da se nosilci dejavnosti izčrpajo v predvidenih mejah verjetnosti in niso grožnja sistemu.

    “Če rabiš kontakte, lahko morda preko maila kaj priskrbim.”

    Ne, ne, ne … nisva se razumela. Ravno v tem, kar si zapisal, je problem. Popolnoma neustrezno je, da se do nekih kontaktov pride, če slučajno nekoga poznaš, ki pozna nekoga drugega, pa lahko nekaj zrihta, če bojda že nekaj hočeš. Tako deluje mafija, ne pa resni aktivisti za obči blagor in smoter. Ti bi morali poskrbet za dostopnost do njihovih kontaktov in celo pozivat k pridonašanju idej, vprašanjem in najbolj zanimive in koristne vljudno osebno vabit, da predstavljajo svoje ideje tudi ob okroglih mizah itd. Ne samo to. Tudi med posamezniki, ki se javno izražajo, bi morala kar deževat vabila in pobude za priključitev. Ne pa da prideš na njihovo spletko, kjer te zgolj rufajo, da postaneš njihov podpisani podpornik. Šele nato, pravijo, pa da boš prejemal obvestila, kaj neki kje počnejo in vabila, da jih prideš gledat in poslušat. Vse jasno. Adijo. Stara fora. Nič revolucionarnega, še najmanj pa neposredno demokratičnega. S strani dobro delujočih organizacij, ki imajo ponavadi finančni in produkcijski interes, takšna obvestila in pozive dobivaš, v kolikor nekako kolikor toliko postaneš prepoznaven znotraj neke sfere, magari blogerske. Meni je bilo najbolj zanimivo, kako sem na mejl dobivala razna pisemca in pobude s strani različnih delujočih organizacij, pa tudi ne le organizacij, ampak razne povezovalne pobude tudi s strani strank (seveda več takrat, ko sem bil še aktivna blogerka na tedenski bazi). No, zanimivo je bilo prevdsem to, da sem prejela kakšno pobudo ali vabilo na kaj v 90% s strani skupin, ki so bile že znano zelo uspešne pri uveljavljanju svojih ciljev. Tudi med strankami. Tisti, ki so že imeli veliko piarovskega manevra v primerjavi z ostalimi in sponzorskih sredstev, se jim je ljubilo ukvarjat še s tem, da rufajo vsakega blogerja, za katerega se jim zdi, da bi jim bil lahko propagandno koristen. Medtem ko s strani tistih, ki na dnevni bazi jamrajo, kako nimajo denarja, kako nepodprti, novi in majhni so še, in bi z njihove strani pričakoval največ interesa v razna socialna pro bono možna mreženja in iskanja posameznikov, da bi postajali močnejši, ni ne duha ne sluha. Verjetno bi slišala še kakšno neverjetno modrost o nepomembnosti raznih internetnih pisunov in podobnega, pa mogoče kakšno filozofijo o abstraktnosti pričakovanj, če ti ne dajo na voljo tedenski izvod Dela in stotisoč evrov na mesec za plakate in reklame na POP TV. Pa to so narcisoidni bleferji, rečem na take fore osebno. Potem pa nič. Na svidenje. Imejte se fajn ob hladnem vrčku piva in naj se nehajo delat, da jim je do nečesa.

    Tako da ne, hvala, jaz ne potrebujem in ne želim nobenega kontakta. Če ga ne morem dobit kot navadni državljan, ga ne potrebujem za tako zadevo po vezah. Je pa moj kontakt objavljen javno na blogu, če bi kdo kaj želel … Jaz kot posameznica z abstraktnimi možnostmi sem na voljo in odprta za vse, za razliko od neverjetno povezovalnih aktivističnih skupin, ki bojda želijo spremenit mojo bodočnost v raj … hehehe …. paradoks za umret, a ne.

    “Neprimerni poudarki so po mojem, kot sem že napisal; poudarek na morali, nacionalni mentaliteti, lenobi in značajskem revizionarstvu. Mislim, da je zelo konkretno. To so poudarki malomeščanskih filozofij.”

    Ne, to ni konkretno. Kaj šele zelo konkretno. To so povsem splošne in pavšalne oznake, s katerimi, mimogrede, samo po sebi sploh nič ni narobe, ampak je ključna esenca vseh izhodišč, za kakršno koli delovanje, in tudi vseh filozofij, kaj šele ideologij. Zelo konkretno je to, kar sem počela v zapisu, kjer sem splošnosti vpela v povsem konkreten primer s konkretnimi izpeljavami. Pa se ti je zdelo umestno, da opozoriš, kako te konkreten primer ne zanima. Čeprav sploh ni poanta v tem. Lahko bi bil tudi kakšen drug primer. Je pa pomembno, da je primer, ki razgalja prakso nastavkov morale, mentalitete in značaja naroda v globalnem ali/in lokalnem smislu. Posledica tega so seveda tudi konkretni pravni in politični instrumenti itd. In pojma nimam, kakšni so poudarki malomeščanskih filozofij. Katere pa so to?

    “Iz tega izhaja vse do načina, kako bomo posamezne primere obravnavali, komu jih bomo predstavljali, s kom boš sodeloval, kaj boš mislil o nasilju, koga boš cenil, mu tako ali drugače sledil in kakšna je tvoja vizija prihodnje družbe (zelo konkretno – različice kapitalizma ali socializma. Ene ali druge. Ja, v bistvu se res tepemo.)”

    Filozofija, ki ne upošteva in ne nagovarja vseh, je pač v osnovi zgrešena in zaenkurc filozofija. Kot matematična enačba, ki ne upošteva določenih računskih fukcij, čeprav so njen sestavni del. Jah, rezultat bo pač neustrezen, napačen. Filozofija, ki predvideva, da je pogled na nasilje stvar razreda ali okoliščin sodelovanja, je filozofija za podstavit prekratko nogo klubske mizice. Ni treba brat sploh. Oziroma je treba, zato da se razvija kritična presoja.

    “Delavec bo težko prenesel nekoga, ki mu bo govoril o njegovi mentalni lenobi pri zanimanju za primer ubitega ameriškega najstnika in s tem povezanih rasnih, medijskih, ideoloških ipd. vprašanjih. Prej bo postal progresiven, če mu bomo organizirala predavanja, mu najprej vcepili, da se ga stvari neposredno tičejo, izboljšali delovanje sindikatov, ga naučili, da ni sam kriv za svoj položaj – ali ni njegova želja po lagodnem življenju in neukvarjanju z aferami povsem smiselna?”

    Ne vem, zakaj delavec ne bi prenesel ustrezno formuliranih pojasnil preko medijev, če je tako zlahka prenesel gomilo lažnivih pojasnil in šel na tej podlagi celo tratit svoj čas s transparenti na ulice. Saj na tistih ulicah niso bili malomeščani v presežnem procentu. Ravno obratno. Delavski razred. Malomeščanska peščica jih je samo nahujskala. Enako bi jih lahko z drugačnimi kratkimi in jedrnatimi pojasnili, ki bi bila resnična. Problem je v tem, da povprečen delavec ne bo šel na nobena predavanja, ampak raje na pir, tudi če bo imel prosti čas. Že recimo po šolah se kaže največji problem v tem, da tudi v primerih ko gre za otroke, njihove ocene, disciplino, prihodnost itd. na razna predavanja in organizirane sestanke v smer izboljševanja procesov ne prihajajo tisti starši, kateri otroci imajo v šoli kakršne koli probleme, ampak samo tisti, ki že itak problemov nimajo. Tudi na konkretna vabila v svrho blagorja otroka se ne odzivajo večinoma. Strinjam se, da bi lahko več na tem področju naredili sindikati, ker se z njimi lahko delavci bolj identificirajo oziroma vidijo več možne koristi za povsem sebične in materalne cilje. Vendar je delovanje slabo. Naučit bi ga pa morali, po kateri strani ni sam kriv za svojo situacijo, po kateri pa še kako je. Da je kriv, ker sprejema dano situacijo, ker ne podpre kolega, ki se na primer čemu upre ali je žrtev mobinga, ampak raje prenaša slabo plačo in izkoriščanje, pa še kolega pusti na cedilu, za minimum profita itd. Še huje. Ker na trgu konkurira kolegom na najbolj podel način, da ponuja storitve pod ceno in s tem zbija vrednost dela še vsem drugim, namesto da bi se mujal za kakovost in vrednotenje kakovosti. Da stoji v vrsti za delo, kljub temu, da ve, da gre v šape izkoriščevalskemu kapitalistu, ki mu morda niti minimuma sploh plačal ne bo in čaka na akcijo sindikata, ki se na pravi način sploh zgodi ne, saj bi sicer preplačani sindikalisti ostali brez kariere. Da ob tem, ko je eksistenčna podlaga na nuli, predstavljajo hkrati razred, ki je po rodnosti na zavidljivem nadpovprečju. Manj je kruha pri bajti, več otrok in s tem izgovorov, da ni časa in volje za ukvarjanje s situacijo, v kateri je delavski razred utapljan. Delavski razred je največji razred v posamezni družbi konec koncev. In neverjetno kako konkretno usresničljiv je povsem abstrakten rezultat, da je največji razred povsem nemočen in nič kriv. Seveda ni kriv tistega, s čimer se jim pumpa betice s strani monopolne elite, je pa kriv nesolidarnosti, nekolegialnosti, povsem prostovoljnega zaničevanja in ignorance do osveščanja itd. Da se razumeva. Ne govorim z aspekta podivjanega neoliberalca, ki sovraži plebs, v katerem je po možnosti odraščal in ga tudi zaradi tega zasovražil … hehehe …. kot spomin na svoje travme iz otroštva. Govorim kot oseba, ki se popolnoma strinja z opredelitvijo legalnega zločina na strani mafijskega kapitalizma in totalno sprevrženega sistema. Vendar je moje spoznanje, tako teoritično kot podkrepljeno s prakso (tudi sama del plebsa), da ta tako nič kriv delavski razred zelo lepo sodeluje s svojimi izkoriščevalci tudi z izkazovanjem najbolj bednih značajskih lastnosti, ki so povsem primerljive s tistimi, ki jih tepejo po glavi. Aroganca, nekolegialnost, brezjajčnost, sebičnost itd. Razlika je le v tem, da večina teh za male pare, drugi pa za velike. Zato enake bednike sebi tudi občudujejo. Občudujejo te, ki jih izkoriščajo. Tudi oni bi bili tam in nemalo njih se fiksa z upanjem, da jim morda kdaj uspe. Torej krasno, da obstajajo. Sistem dopušča. Težko bi se odločila in preštela, v kateri kategoriji razreda sem spoznala več pizd, več konkretnih škodljivcev. Res težko.

  41. Dinnuru - 5.08.2013 ob 00:46

    »Ja, saj, to tudi jaz poudarjam, ampak na povsem konkretnih primerih tudi, da se jasno preko prakse prepoznava poanto. Vendar se ravno v tem kristalizira tisti problem, ki je še pred tem, o samozadovoljstvu “petih prijateljev”, ki krožkajo, filozofirajo in čakajo le na medijski moment, da bi jih ovekovečil. Sami pa ne ustvarjajo pogojev za to, kaj šele da bi vodili medijsko kolo. Zato trdim, da ni izhodiščni problem v tem, da na tem področju niso močni, ker je ta nemoč del invalidne mentalitete, filozofije in psihologije.«

    Mislim, da tega preprosto ne moreš vedeti. Zaupal bi tvojemu stališču mogoče, če bi se s temi posamezniki klinično ukvarjala več let (kot relevantna psihoterapevtka, psihologinja ali podobno); govoriš o praksi, sam pa o ničemer drugem. Ob nekem skromnem snopčiču izjav za medije in odsotnosti drugačnih, razpravljava jaz o problemu retorike, ti o narcisizmu. V sklopu zadnje povedi v tem citiranem odseku te moram popraviti; govor o filozofiji bi verjetno zavrnili in ga nadomestili z govorom o teoriji – to je o znanosti. Jaz osebno se trenutno bolj zanimam za filozofijo, in v štartu sem rekel, da ne govorim v imenu nikogar; iz tega lahko izhaja marsikakšen problem v tem dialogu. Upam, da ne sodiš nikogar po meni osebno, ne zato, ker bi to hotela, ampak, ker bi bilo sicer (brez mojega opozorila) smiselno. In če govoriš o znanosti namesto o filozofiji, je to že ena varovalka. Nimam rad opletanj z očitki o ad hominem, ker prvo, sploh ni formalna logična napaka in so meje pogosto zabrisane, ampak tu ga bom podal; ker ne vidim s tvoje stvari predložene relevantne evidence, ki bi podpirala tvoje stališče.
    »Preprosto delujejo tako – če bomo uspeli, bomo uspeli tako in mi ali pa nas ne zanima.«

    Seveda gre za to. Ves čas poudarjam. Ampak ‘mi’ nismo družba petih prijateljev, ampak družba, ki nas povezuje svetovni nazor, ki imanentno vseboje zavedanje o in že stoletje in pol dokazuje, da je na področju, s katerim se ukvarja (razlage svetovnega sistema, kapitalizma, ideologije, zgodovine), edini relevanten. V ta ‘mi’ lahko pride kdorkoli, ki bo upošteval smernice, ki jih je mogoče izpeljati iz te tradicije, in kdorkoli, ki se je pripravljen organsko-značajsko in teoretsko nadgrajevati skozi polemike, proteste, zborovanja itd. Kar je nekaj drugega kot usmerjenosti na ugodja, ki jih zahteva osebna patologija. In tega ne gre mešati, meša pa se samo, če smo nezainteresirani za dejanske strukture v njihovem delovanju.

    »Gre za to, da niso mogli odgovorit na vprašanje, kako si predstavljajo, glede na zastopanje nepredstavniškega sistema in predvsem samoupravljanja, z demokracijo ustrezno organizacijo vodenja države in gospodarskih subjektov preko nadzornih svetov, da ne bi prišlo do enake izrojenosti zavoljo apetitov posameznih lobijev in posameznikov pri vrhovih, vključno z nadzornimi sveti?«

    Pa je že kdo kdaj odgovoril na takšno vprašanje? Pred »arabsko pomladjo« sem ti zastavil takšno vprašanje; od takrat je preteklo kar nekaj časa in reči velja, da so v Egiptu v konkratnem sranju. Takrat na to vprašanje ni bilo odgovora. Mislim, da je bilo vprašanje nesmiselno in ravno tako ne vem, če bi bilo drugače v primeru, da bi revolucijo delali »naši«. Tega nihče ne ve (trenutno). Imamo dve ocpiji; etablirano politično elito, ki nima blage veze, in skupino aktivistov, ki pač ne ve, ampak je pripravljena vse postaviti na glavo in z bogatim razumevanjem dolgoročne in kratkoročne zgodovine bojev prekercev in proletarcev, t.i. tajkunizacije, uničevalnih ukrepov političnih elit v obdobjih kriz kapitalizma, in o potrebi po iskanju drugačnih načinov produkcije. Od te nevednosti eni živijo, drugi pa …

    »Adijo neposredna demokracija, še preden bi se začela pravzaprav. Najpomembnejši deli sistema so namreč tisti in takšni, pri kakršnih ljudstva ne moremo vključevat sploh, ne le pri vprašanjih človekovih pravic, ki morajo bit zagotovljene neodvosno od lokalne mentalitete plebsa, temveč tudi, kar se tiče vprašanj delovanja gospodarstva in posameznih subjektov, ki spadajo na področje stroke.«

    Človekove pravice so skrajno zlajnan ideološki kvazitermin, ki izhaja iz propale razsvetljenske logike. To je pač nek prazni označevalec, ki je vsiljen kot točka nujnega konsenza med strankami, ki se želijo okoristit s participacijo v sistemu parlamentarne demokracije. Kdo sploh verjame v človekove pravice? Kje vidiš konkretne učinke deklaracije o človekovih pravicah; mogoče v kakšni vojni, v kakšni miloščini ipd. odigrajo kakšno vlogico, potem pa se umaknejo med plesnive arhive, kamor tudi sodijo. Če ti osebno verjameš v vrednote človekovih pravic, je to nekaj drugega; ampak pojem vrednote je spet sam po sebi ena velika črna luknja anahronizmov.
    In – kako ljudstva ne moremo vključevati? Posamezni subjekti; na neki empirični povrhnjici na teh podorčjih najdemo res peščico ljudi; ampak v vsaki družbeni obliki, še posebej v kapitalizmu, je praktično nepregledno število mikrorazmerij, pogosto navzkrižnih, ki vse od »zadnjega kmeta« naprej omogočajo, z oblastjo nad njim, ki jo sam izvaja nad kom drugim, da se ta peščica subjektov pase z najbolj zajetnim kupčkom. Kaj pa, če kmet dvigne vile v roke in gre nad grad (ali na bajto tajkuna, borzo, banko, ekonomsko fakulteto)? Ja, še vedno ni odvisen od samega sebe. Ampak za revolucionarna gibanja je imanentno značilno, da veliko težje vzpostavljajo hieararhije, četudi tako težko opazne; če nič drugega se vsi vsaj delajo, z vilami drugi na drugih, da delajo v medsebojnem interesu; poznamo pa pogoste revolucionarne primere, ko nepismen kmet filozofira, medtem, ko mu doktor znanosti pomiva posodo. Tista Kocbekova pesem o škrbasti posodi je simptomatična. Vsekakor bolje to, kot retorika, ki pelje k stricem iz ozadja ali Židom.

    »Mokre sanje ambicioznih, ki smo jih dali skozi že nebroj.«

    Ja, pa še jih bomo. Mislim, da bolj živijo v mokrih sanjah tisti, ki mislijo, da ne bomo. Zgodovina ima svoje zakonitosti. Nič novega, se strinjam.

    »Ne, ne, ne strinjam se. To, da nikogar ni onkraj ideologije, da nič ni popolno, da ni absolutne ljubezni ipd., je zelo slab izgovor za relativiziranje pomembnih razlik v detajlih, ki najbolj štejejo.«
    To, da ni nikogar onkraj ideologije pomeni toliko kot – izven ideologije ni mogoče delovati. Nekatere ideologije imajo za sabo znanost. Druge malomeščanske filozofije. Tretji so izgubljeni.

    »Stremljenje k objektivnosti in jasni argumentaciji smotra je izjemno pomembno in le to je tisto, kar dviguje ideološke motive nad zgolj pretepanjem v blatu.«
    Falsikabilnost? Nobene objektivnosti in jasne argumentacije ne more biti, dokler ne velja, da jih ni mogoče objektivno in jasno argumentirano ovreči. Galileijeva teorija heliocentričnega sistema ni zmagala zaradi Galilejevih empiričnih spoznanj (ki sem jim je pred grmado odpovedal, in prav je tako), ampak zaradi tega, ker so se v stoletju, ki je sledilo mase odločile, da ga bodo sprejele; kot subverzivno.
    »In velika razlika je med človekom, ki je samozadovoljen kot zastopnik neke ideologije in med človekom, ki je s tega vidika bolj osvobojen in izoliran hkrati ter ga zgolj zanima pot k optimalni kombinaciji in posameznim rešitvema za uveljavljanje načela svobode do točke kršitve svobode drugega, torej načela enakopravnosti.«

    Zdaj pa ti cikaš na osebno zadovoljstvo. Ja, velika razlika je med lepo dušo in njegovimi interesi in maksimami, denimo o načelu enakopravnosti. Ki ga nihče od nas ne bi poznal, če ne bi nek izjemno nadarjen in dobro preskrbljen zapečkar v 18. stoletju izdelal filozofski sistem, okoli katerega se vrti (Galilei repriza z druge strani).

    »Le to omogoča odprto razpravo in konsekvence namesto pretepanja v blatu, pri čemer se že vnaprej ne moremo veselit zmagovalca.«

    Razpravo peščici privilegiranih posameznikov.
    »Vezo ima s fdvjevci, ki jim je bil celo mentor pri diplomi pač Lukšič, konkretno Kogejev. In pri čemer ni skrivnost, da se je sama ideologija in ambicija vzpostavljala pod tek zelo konkretnim krilom. Če malo sfraš po FB vidnejših članov, pa kmalu odkriješ tudi kakšno posebno zahvalo staršem za pomoč, opremljeno s slogani iz prejšnjega stoletja. Kar drastično desetka kredibilnost generacijske svežine in s tem povezane izvirnosti, umevanje sodobnosti, avtonomnosti itd.«

    Nisem vedel za to. FB me je predolgo spravljal v paranojo (sem človek petih prijateljev. Ki jih vidim petkrat na leto. Kako bi s tem povezala moja tu podajana stališča, ki verjetno nakazujejo na ekstrovertiran značaj? Retorično mislim. Lepa duša vs. asket, to jaz razlikujem). Ne morem komentirati, ampak ja, takšne faktične informacije lahko izsevajo simptomatiko, ki jo opisuješ, če si malce pridem v navzkrižje s prvim odstavkom. In ja, tudi ljudje v takšnih združbah (ne govorim specifično o teh), se lahko med seboj sovražijo ali se obrekujejo kot nesposobne, zagovedene itd. Lahko preidemo na raven čenč. Ampak trdim, da je treba razlikovati med različnimi udejanjeni ‘Nami’ in se skličem na zgoraj navedeno varovalko. Dejstvo je, da se ljudje, ki se združujejo okoli iniciative, iz raznorodnih zaledij, krajev, izobrazbe (čeprav logično centrira proti FF in FDV), nesorodstvenih razmerij in generacij. Še enkrat pa – ne poznam tega primera.

    »In oni trdijo, da se pasti tega monopola v imenu demokracije zatre z neposredno demokracijo. In spet smo pri vprašanju iz prvega odstavka, na katerega ni bilo podanega odgovora, ampak smo fasali puhlice v zapupanje ljudi (ker je bilo jasno izpovedano, da vodstvene strukture tako na državni ravno kot na ravni gosp. subjektov seveda ostanejo).«

    Predolg neposredne demokracije ni enoten predlog. Kakor vem. Izhaja iz Englesove predpostavke, da je za proletariat v idealnih okoliščinah najbolj ugodna opcija družbene organizacije pač demokracija. Predlog je serviran prehitro in nespretno. Kot sem že napisal zgoraj; imamo droben sveženj izjav. Občutek imam, da govoriva veliko bolj o neizrečenem.
    »Osebno na primer menim, da bi družba beležila izjemno pozitivne rezultate, v kolikor bi plačevala prenekaterim ljudem, da ne delajo in da niso aktivni … hehe (hec, ki je mišljen povsem zares, še posebej zato, ker je žal škodljvih največ med nadpovprečno motiviranimi ali/in pridnimi ljudmi).«
    Hec, ki je deloma mišljen zares: kaj ljudem najbolj omogoča brezdelje? Dediščina verjetno. Izjasnila si se, da je po tvojem odprava dedovanja progresiven korak. Kako bi povezala ti izjavi?

    »Pa še za vzvod povsem drugačnega tipa gre, ki pa se lahko medsebojno povezuje, če se poveže, kar brez dvoma obeda večji optimum izkoristka kot pri vseh zadevah, ki so čim bolj povezane in z več vidikov omrežene. Sicer pa ima lahko kdaj posameznikov apel večji učinek od dvajsetih množičnih shodov in seveda obratno. Odvisno od okoliščin in tudi s tem povezanih angažmajev. Tako se kaže tudi v zgodovini in post festum se da prepoznat vzroke, zakaj je v nekaterih primerih prišlo do takšnih konsekvenc, v drugih do drugačnih ali nikakršnih. Potem je tu še problematično merjenje kot takšno. /…/«

    »Tako se kaže tudi v zgodovini in post festum se da prepoznat vzroke, zakaj je v nekaterih primerih prišlo do takšnih konsekvenc, v drugih do drugačnih ali nikakršnih.«
    »Lahko bi ugotovili, da je nek prehoden vpliv nekega shoda na veliko ljudi v koristih in spremembah v mentaliteti in delovanju minoren v primerjavi z izkoristkom vpliva na določeno skupino ljudi s strani le enega avtorja, pri čemer se avtorstvo porazgublja kot identifikacijski element, se pa širi poanta.«

    Recimo, čisto hipotetično, da sta Marx in Kundera avtorja s približno enakim vplivom, približno enakim krogom bralcev (pri čemer je realno verjetno dejansko Kundera bolj bran) … Marxov vpliv ima za seboj celo vrsto revolucij, vojn, taborišč, pomorov z lakoto. Kakšne realne družbene učinke je sproduciral Kundera? Ne pravim, da enega ali drugega ali oba enako ceniš iz teh ali drugih razlogov. Nisem hotel meriti, zato govorim o »abstraktnosti«; izjava o »enaki abstraktnosti« se nanaša na pričakovanje konkretnih, kratkoročnih, neposrednih družbenih učinkov. V zgodovinskem kontekstu lahko z dokajšnjo gotovostjo stavim, da bo Marx imel na konkretne dogodke večji vpliv kot Kundera. To pomeni »s sedanjega trenutka«. Ker se en avtor (z odliko) ukvarja z eksistencialističnimi problemi posameznikov (posamičnikov, če hočeš) nekega razreda v nekem zgodovinskem obdobju; samo v takih družbenih razmerjih lahko napiše roman kot je Neznosna lahkost bivanja in samo iz teh razmer lahko to postane »večni roman«. Večni romani in filozofija nimajo zgodovine, če govorimo o nekih diskurzivnih formah, s katerimi se uveljavljajo. S konkretnimi zgodovinskimi dejstvi se v bistvu ne nanašajo, razen kolikor gre za metanaracije ali sprevračanje metafizičnih predhodnikov ali dekonstrukcije ontologij ipd. Z njimi se ukvarja teorija. Marx je začetnik neke teorije zgodovine, tako kot je Galilej začetnik fizikalne teorije ali kot so Grki začetniki matematike. V okviru zgodovine ni abstraktno pričakovati, kdo bo imel večji vpliv na družbene forme.

    »Enačenje skupin aktivistov, o katerih govoriva, s posamezniki, oziroma metanje na skupni imenovalec pa sploh ni ustrezno. Obstajajo skupine, ki se podobno težko prebijajo s svojimi dobrimi idejami kot posamezniki, povsem samoiniciativni.«

    In v tem oziru to res ni ustrezno. Natanko to sem želel povedati. A tudi posamezniki, kolikor se prebijajo z dobrimi idejami, se ne morejo prebijati onkraj skupin. Tudi Marx se je sprva udeležil nepreglednega števila shodov, se družil z delavci in se soočil z materialno bedo, dokler je prišel do svojih stališč.

    »ravno ti imajo medijski prostor odprt, na stežaj. Ne v Reporterju ali Demokraciji, ampak teh revialnih obstranskih proizvodov niti ne potrebujejo, pa še ti jih reklamirajo kot negativen odziv na odprta vrata v vseh monopolnih medijih na našem trgu.«

    Imajo odprt medijski prostor v času, ko mediji iščejo prijatelje. Tako si napisala in s tem se strinjam.

    »kakšnem privzgojenem stališču v zvezi s komunajzerji govorimo???? Zgodil se je po osamosvojitvi močan protiudar, to je res, ampak na modificiran način se je zgodil tudi protiudar, česar zgolj minorni stranski učinek je tudi demokratični socializem hajp podmladka, sicer so pa v frontalnih vrstah medijev še vedno močno zastopani nekdanji komunistični ideologi, ki so le malo ublažili retoriko zavoljo drugih časov, ko težko stopijo v bran raznim meršolom. Pa kam si ti padel????«

    Po osamosvojitvi se je zgodila radikalna restavracija kapitalističnega sistema. Temu je bila izrecno podvržena tvoja generacija, ki je tedaj preživljala rožnata leta. Marksistični podmladek je posledica krize kapitalističnega sistema. Večina podmladka je bila pred začetkom krize premlada, da bi se s tem ukvarjala ali pa se s tem ni ukvarjala.

    »Ne, to ni konkretno. Kaj šele zelo konkretno. To so povsem splošne in pavšalne oznake, s katerimi, mimogrede, samo po sebi sploh nič ni narobe, ampak je ključna esenca vseh izhodišč, za kakršno koli delovanje, in tudi vseh filozofij, kaj šele ideologij. Zelo konkretno je to, kar sem počela v zapisu, kjer sem splošnosti vpela v povsem konkreten primer s konkretnimi izpeljavami.«

    Ni res. Jebi ga. Zelo konkretno zgovorno je, če podam znani primer, da se obrneš, če te policaj, potem, ko si šel mimo njega, za hrbtom pokliče. Zelo konkretno je, da pred svojim rojstvom dobiš ime; da se celotna družinska ideologija vrti okoli tvojega rojstva, ne da bi imel besede pri tem. Zelo konkretno je, da se naučiš slovensko ali francosko, čemur se ne moreš upreti. Zelo konkretno je celo, da z vrstniki izdelaš pidžinski jezik (ker so tvoji starci prisiljeni delati tisoče kilometrov od doma na nekih plantažah). Zelo konkretno je, da lahko subjekt posaneš samo, če upoštevaš vzgojne principe svojih staršev. Z vrednotami vred. Vse vrednote, vključno z zlatim pravilom, imajo svoje zgodovinsko poreklo, v okviru produkcijskih sredstev in družbenih razmerij, v katerih so nastale in se potem prenašale. Med seboj se pretepajo, četudi so na isti strani produkcijskih sredstev in družbenih razmerij, lahko so anahronistične, sodobne ali oboje … Tudi ne ubijaj in jej ljudi in ne jej živali in ne bodi nasilen niso od nekdaj in ne za zmeraj, vsaj ne v vseh okoliščinah. Preprosto vse to upoštevaš, da sploh postaneš subjekt. Vemo pa, kako težko je zavreči, kar ti je v zibko položeno.

    »Filozofija, ki ne upošteva in ne nagovarja vseh, je pač v osnovi zgrešena in zaenkurc filozofija. Kot matematična enačba, ki ne upošteva določenih računskih fukcij, čeprav so njen sestavni del. Jah, rezultat bo pač neustrezen, napačen. Filozofija, ki predvideva, da je pogled na nasilje stvar razreda ali okoliščin sodelovanja, je filozofija za podstavit prekratko nogo klubske mizice. Ni treba brat sploh. Oziroma je treba, zato da se razvija kritična presoja.«

    Takšne filozofije za zdaj še ni bilo. Pravzaprav kaže na to, da je poglavitna funkcija filozofij razdvajanje. Primerjava z matematiko se mi ne zdi ustrezna, ker delata z različnimi jezikovnimi registri.

    »Ne vem, zakaj delavec ne bi prenesel ustrezno formuliranih pojasnil preko medijev, če je tako zlahka prenesel gomilo lažnivih pojasnil in šel na tej podlagi celo tratit svoj čas s transparenti na ulice.«

    Zakaj bi novinar in urednik hotela podati ustrezno pojasnilo preko medijev?

    »Problem je v tem, da povprečen delavec ne bo šel na nobena predavanja, ampak raje na pir, tudi če bo imel prosti čas. Že recimo po šolah se kaže največji problem v tem, da tudi v primerih ko gre za otroke, njihove ocene, disciplino, prihodnost itd. na razna predavanja in organizirane sestanke v smer izboljševanja procesov ne prihajajo tisti starši, kateri otroci imajo v šoli kakršne koli probleme, ampak samo tisti, ki že itak problemov nimajo.«

    Seveda. Ravno zato je pomembno kdo in kako ga bo privabil. Poznam nekoga, ki organizira čitalnice, ki se jih udeležujejo predvsem delavci, in pravi, da gre ozaveščanje zelo počasi. Ampak on organizira čitalnice z literaturo, ki zadevajo njihov materialni položaj in vlogo v družbi; ima interes za to. Novinar in urednik ga nimata. Ravno tako šola dejansko, kljub vsem mogočim sestankom in miljejem, nima interesa po spremembah. Tudi iz osebne izkušnje lahko rečem. Jaz sem bil recimo ves čas odličnjak, obenem pa glavni »vedenjc« na šoli. Starši so se izogibali takšnim posvetom. Ko je foter enkrat šel, se mu je zdelo tako neumno, da mu je prekipelo in je učiteljico zmerjal s poscanko, in se mu je zdelo, da je bolj enostavno, da mi jih naloži s pasom. He.

    »Strinjam se, da bi lahko več na tem področju naredili sindikati, ker se z njimi lahko delavci bolj identificirajo oziroma vidijo več možne koristi za povsem sebične in materalne cilje. Vendar je delovanje slabo. Naučit bi ga pa morali, po kateri strani ni sam kriv za svojo situacijo, po kateri pa še kako je. Da je kriv, ker sprejema dano situacijo, ker ne podpre kolega, ki se na primer čemu upre ali je žrtev mobinga, ampak raje prenaša slabo plačo in izkoriščanje, pa še kolega pusti na cedilu, za minimum profita itd.«

    Natanko tako! Se popolnoma strinjam. Delovanje sindikatov je večinoma slabo, ker tudi vodje sindikatov niso ustrezno izobraženi. Z vsem preostankom odstavka se strinjam, samo dve pomembni pripombi imam.

    »Seveda ni kriv tistega, s čimer se jim pumpa betice s strani monopolne elite, je pa kriv nesolidarnosti, nekolegialnosti, povsem prostovoljnega zaničevanja in ignorance do osveščanja itd.«

    Nesolidarnosti ne more biti kriv, dokler se ne zaveda, da je možno povezovanje na bazi razrednega boja, in dokler nima razredne zavesti.

    »Ne govorim z aspekta podivjanega neoliberalca, ki sovraži plebs, v katerem je po možnosti odraščal in ga tudi zaradi tega zasovražil … hehehe …. kot spomin na svoje travme iz otroštva.«

    Neoliberalec verjame v vrednote. S plebsom se ne ukvarja. Organizira dobrodelne večerje in donira v dobrodelne sklade. Tudi takšen neoliberalec, ki je odraščal med plebsom. Mislim, da bi bilo delovanje nadjaza preprosto prehudo, če ne bi bil interpeliran v vrednote, ki ga ujčkajo z raznimi odvodi slabe vesti.

    Kar se tiče kontaktov; vem, šalil sem se. Nimam konkretnih odgovorov, razen vsega, kar sem zgoraj napisal. Ne verjamem, da je dovolj, da bi tebe osebno prepričal.

    Vesel sem, da je debata stekla … Vsaj meni se zdi, da je. Če nič drugega, je koristno za zdravje.

  42. Simona Rebolj - 8.08.2013 ob 00:27
    Simona Rebolj

    @Dinnuru:

    Bolj “na kratko”, ker ne morem tako (preveč pojasnjevanja, kar je že pojasnjeno, pa nimam motivacije in še s časom nisem ravno v popolnih presežkih):

    “Mislim, da tega preprosto ne moreš vedeti. Zaupal bi tvojemu stališču mogoče, če bi se s temi posamezniki klinično ukvarjala več let (kot relevantna psihoterapevtka, psihologinja ali podobno); govoriš o praksi, sam pa o ničemer drugem. Ob nekem skromnem snopčiču izjav za medije in odsotnosti drugačnih, razpravljava jaz o problemu retorike, ti o narcisizmu. V sklopu zadnje povedi v tem citiranem odseku te moram popraviti; govor o filozofiji bi verjetno zavrnili in ga nadomestili z govorom o teoriji – to je o znanosti. Jaz osebno se trenutno bolj zanimam za filozofijo, in v štartu sem rekel, da ne govorim v imenu nikogar; iz tega lahko izhaja marsikakšen problem v tem dialogu. Upam, da ne sodiš nikogar po meni osebno, ne zato, ker bi to hotela, ampak, ker bi bilo sicer (brez mojega opozorila) smiselno. In če govoriš o znanosti namesto o filozofiji, je to že ena varovalka. Nimam rad opletanj z očitki o ad hominem, ker prvo, sploh ni formalna logična napaka in so meje pogosto zabrisane, ampak tu ga bom podal; ker ne vidim s tvoje stvari predložene relevantne evidence, ki bi podpirala tvoje stališče.”

    Vem lahko, kar vem in vse, kar vem, sem zapisala in iz tega izpeljala misli. Ne le v tistem odstavku, ampak tudi skozi nadaljnje, ki si jih izpustil o načinu komunikacije z javnostmi, ne le na podlagi nekaj izjav za medije, ampak predvsem na podlagi tega, kar in kakor sami ustvarjajo in vzpostavljajo preko predvsem internetnih medijev (o spletni strani in ključnem kazatelju sem že napisala) , pa tudi daljših intervjujev (za neko tv Trbovlje je imel Kogej intervju skoraj uro in pol).

    Škoda, če bi zaupal klinični psihologiji, ki in ker bi pač trdila, da se z neko skupino ukvarja pet let. Pojma nimam, komu in zakaj bi tako prekleto zaupal, kar se tie relevantnosti reference. Katerim “petim prijateljem” (to je seveda že prej v komentarju jasno mišljeno metaforično, kot oznaka za skupine in klientele, ki ne prihajajo na površje na tem ali onem področju nujno zaradi realnega inputa, ampak mreženja, lahko zelo z dolgimi in povsem nepovezanimi lovkami) bi pa zaupal? In kaj naj rečem na take izpade??? Obilo zadovoljstva nasploh želim pri silnem zaupanju kliničnim psihologom … hehe … Skoraj vsak pri nas ima reference in dolgoleten staž ukvarjanja z nečim. Če ne zmoreš sam zastavljat pravih vprašanj in pričakovanj po odgovorih in s tem ustrezne presoje, si pa precej v riti. To je moje mnenje. Ti me pa s svojim, kakor ga tukaj podajaš, milo rečeno presenečaš. Po eni strani. Po drugi pa niti ne.

    Meni pa nikar nič zaupat. Saj nisem idiot in primitivec, da bi kaj podobnega sploh pričakovala. Zato tudi ne pišem in ne razmišljam tako, da bi računala na zaupanje, ampak postavljam na pranger dejstva in argumente, tako da vsak lahko sam presodi, v kolikor zna in zmore. Če ne zna in ne zmore razumet zapisanega (kar pomeni, da se ne more niti strinjat, niti ne strinjat), pa ni moj problem in hkrati nikoli nikomur ne bi svetovala v takem primeru, naj mi kar zaupa. Ali komur koli drugemu. Nikar. Prepričat se moraš. Sam. In zaupat sebi na koncu koncev. Z zaupanjem v določene ekonomiste, socialne delavce, filozofe itd. itd. me pa ljudje kvečjemu žalostijo. Ko steče beseda o zaupanju v klinične psihologe, ker so klinični psihologi, me pa mine apetit. A tebe pa ne?!!

    In kaj so to zaeni stavki o upanju, da bojda koga sodim po tebi in da morda iz tega izhajajo kakšni nesporazumi itd.? Zakaj pa bi (koga sploh?) sodila po tebi in kaj neki naj bi to pomenilo? Od kod take ideje, o čemer ni nikjer ne duha ne sluha. Saj je dialog že brez domišljije dovolj težaven podvig kdaj pa kdaj.

    “Ampak ‘mi’ nismo družba petih prijateljev, ampak družba, ki nas povezuje svetovni nazor, ki imanentno vseboje zavedanje o in že stoletje in pol dokazuje, da je na področju, s katerim se ukvarja (razlage svetovnega sistema, kapitalizma, ideologije, zgodovine), edini relevanten. V ta ‘mi’ lahko pride kdorkoli, ki bo upošteval smernice, ki jih je mogoče izpeljati iz te tradicije, in kdorkoli, ki se je pripravljen organsko-značajsko in teoretsko nadgrajevati skozi polemike, proteste, zborovanja itd. Kar je nekaj drugega kot usmerjenosti na ugodja, ki jih zahteva osebna patologija. Kar je nekaj drugega kot usmerjenosti na ugodja, ki jih zahteva osebna patologija.”

    Yeah, right! Nekaj čisto drugega. Prepričaj me, no. Če si klinični psiholog ti bom verjela. Ob posredovanju časopisnega izrezka Mladine, da si relevanten … hehe … Okej, malo heca. Ampak s poanto pa resno mislim.

    “Pa je že kdo kdaj odgovoril na takšno vprašanje? Pred »arabsko pomladjo« sem ti zastavil takšno vprašanje; od takrat je preteklo kar nekaj časa in reči velja, da so v Egiptu v konkratnem sranju. Takrat na to vprašanje ni bilo odgovora.”

    Neprimerna primerjava. Povsem. Mi smo družba, ki je v grobem že uveljavila demokracijo in s tem povezan sistem delovanj inštitucij itd. V kolikor se gremo fatalizme rušenja sistema na ideološki paradigmi, pa lahko pademo na nivo Egipta, ja, namesto da bi previdno gradili in dograjevali. Egipt bi nam bil lahko lekcija, kako pomembno prednost smo si že zdavnaj izborili. Egipt pa ni v nič bolj konkretnem sranju, kot so bili pred vstajo. In glede na okoliščine diktature in monopola vojske, pomešane z monopolom religije (sekularizacija je pomemben temelj svobode, ki ga je težko izborit) je bila dolga in vijugasta borba itak predvidevana. In sploh se ne odvija najslabše, kot bi se lahko. Glede na okoliščine jim gre zaenkrat dobro.

    Nihče ni odgovoril na to vprašanje s fatalnega teoretskega vidika in seveda nisem imela v mislih tega, ampak tisto, na kar sem konkretno opozarjala v komentarju. kako bi delovala struktura in hierarhija je pač treba zastavit pred revolucionarnimi spremembami. Še konkretneje, ali bi zastopniki neposredne demokracije le to uvedli tudi na mestu rekrutacije nadzora. Heh, malo morgen, kot sem uspela zasledit, ker ni ne duha ne sluha o tem, veliko več besed pa o zaupanju, pa ne kliniočnim psihologom, ampak kar njim, mladim politologom, ekonomistom in sinovom … hehe … eh, to zaupanje prekleto, a ne.

    “Človekove pravice so skrajno zlajnan ideološki kvazitermin, ki izhaja iz propale razsvetljenske logike.”

    Mi an pamet ne pade, da bi se preklajala o tem, kaj človekove pravice so in čemu sploh služijo. Ne gre, še posebej preko dopisovanja, če smo še tam, ko po nečem tako elemntarnem ščijemo z domnevami o kvaziterminih in črnih luknjah anahronizmov. Ne morem. Nočem pravzaprav. Višek.

    “Ja, velika razlika je med lepo dušo in njegovimi interesi in maksimami, denimo o načelu enakopravnosti. Ki ga nihče od nas ne bi poznal, če ne bi nek izjemno nadarjen in dobro preskrbljen zapečkar v 18. stoletju izdelal filozofski sistem, okoli katerega se vrti (Galilei repriza z druge strani).”

    ja, tudi RKC si lasti moralo, češ da je sploh ne bi mogli poznat, če si je ne bi oni zamislili. Malo morgen. Ni v tem kleč.

    “Marxov vpliv ima za seboj celo vrsto revolucij, vojn, taborišč, pomorov z lakoto. Kakšne realne družbene učinke je sproduciral Kundera?”

    O tem bi s elahko dolgo pogovarjala. Preko dopisovanja očitno ne gre, ker že okvirne poante nisi zapopadel. Nisem govorila o tem, kar se vidi, ker je množično in hkratno kot določeni dogodki. Govorila sem o tem, kar se dogaja od spodaj, da sploh ustvari možnosti za kar koli vidnejšega, bleščečega, množičnega. To je tako kot bahanje turbokapitalistov z osebnimi zaslugami, česar merilo so vidne milijarde, mase potrošnikov itd. Malo morgen. Veliko težje je meriti in videti, kar je okrog in spodaj, se je do česa takšnega sploh prišlo. Že v istem času, a le v drugi državi bi se lahko marsikateri omenjen primer obrisal pdo nosom za svoj podvig in šel spat na klopico. In enako je z ideologijami in politikantstvom. Ja, težje je merit vpliv “Kundere” in pojma nimam, ali je relevantnejši od Marxa ali ni. Dopuščam pa možnost.

    “… te policaj, potem, ko si šel mimo njega, za hrbtom pokliče. Zelo konkretno je, da pred svojim rojstvom dobiš ime; da se celotna družinska ideologija vrti okoli tvojega rojstva, ne da bi imel besede pri tem. Zelo konkretno …

    Pa kaj je to zaenga boga! Govorila sem o konkretnem primeru, ki sem ga pač opisovala v zapisu in preko tega o konkretnosti posameznih primerov, delovanj in dejanj. A je kdo doma?

    “Takšne filozofije za zdaj še ni bilo. Pravzaprav kaže na to, da je poglavitna funkcija filozofij razdvajanje. Primerjava z matematiko se mi ne zdi ustrezna, ker delata z različnimi jezikovnimi registri.”

    Mah, a me zajebavaš, al’ kaj??? Ker delata z različnimi jezikovnimi registri??? No, shit?!! In seveda je primerjava filozofije z matematiko več kot ustrezna, celo najbolj ustrezna in brez te ustreznosti in posledičnega pomena logije je filozofija za v smeti oziroma ni filozofija, ampak nakladanje v tri krasne. Vprašaj, kakšnega filozofa z dolgim stažem in relevantno referenco.

    “Zakaj bi novinar in urednik hotela podati ustrezno pojasnilo preko medijev?”

    Zakaj bi kdor koli na svetu hotel???

    “Seveda. Ravno zato je pomembno kdo in kako ga bo privabil. Poznam nekoga, ki organizira čitalnice, ki se jih udeležujejo predvsem delavci, in pravi, da gre ozaveščanje zelo počasi. Ampak on organizira čitalnice z literaturo, ki zadevajo njihov materialni položaj in vlogo v družbi; ima interes za to. Novinar in urednik ga nimata.”

    Ja, in zakaj gre ozaveščanje zelo počasi? Ali kdo in kako ni dobro vzpostavljeno ali se pač ne da. A interes v nekaj, da je dovolj? Malo morgen. Novinar in urednik nimata interesa??? Prosim? Kateri pa? Urednik kulture nima interesa? Noben posamezni novinar ne? No, shit! Kje pa to piše? V peklu ali nebesih?

    “Nesolidarnosti ne more biti kriv, dokler se ne zaveda, da je možno povezovanje na bazi razrednega boja, in dokler nima razredne zavesti.”

    Trdiš, da delavci pojma nimajo o obstoju razrednega boja?!!! Od kod takšno mišljenje? Naj bi bili po tvoje zaostali? Neprecenljivo.

    “Vesel sem, da je debata stekla … Vsaj meni se zdi, da je. Če nič drugega, je koristno za zdravje.”

    Hmmm … ta je pa dobra! Imaš smisel za humor. To je kar dobro za zdravje, se strinjam.

  43. Dinnuru - 8.08.2013 ob 23:10

    “Škoda, če bi zaupal klinični psihologiji, ki in ker bi pač trdila, da se z neko skupino ukvarja pet let. Pojma nimam, komu in zakaj bi tako prekleto zaupal, kar se tie relevantnosti reference.”

    Če bi bila relevantna in če bi se klinično ukvarjala nekaj let. Simpl!

    “Saj nisem idiot in primitivec, da bi kaj podobnega sploh pričakovala. Zato tudi ne pišem in ne razmišljam tako, da bi računala na zaupanje, ampak postavljam na pranger dejstva in argumente, tako da vsak lahko sam presodi, v kolikor zna in zmore.”

    Zaupal bi = prepričali bi me tvoji argumenti in dejstva, da so sploh argumenti, smotrno izpeljani iz dejstva. Joj.

    “In seveda je primerjava filozofije z matematiko več kot ustrezna, celo najbolj ustrezna in brez te ustreznosti in posledičnega pomena logije je filozofija za v smeti oziroma ni filozofija, ampak nakladanje v tri krasne. Vprašaj, kakšnega filozofa z dolgim stažem in relevantno referenco.”

    Obstaja sto načinov razumevanja logike. Glavne filozofske šole XX. stoletja so se na različne načine ukvarjale z obravnavo logike; nekatere so jo žele utemeljiti in so ustanavljale šole logike, druge so želele prevprašati smoter logike kot take, tretje so se sklicevale na strukturalistično “logiko”, nekateri pa so pisali o logiki smisla! Obstaja sto načinov uporabe matematike v logiki. Obstajajo tudi filozofije matematike. Nekateri filozofi se referirajo na matematična dognanja. Na tako različna, da njihove filozofije skrenejo v različne smeri. Prosim. Formalna logika ni matematika. Formalna logika tudi nima nič bistvenega opraviti s kakšno šolo, tudi, olala, z objektivizmom ne!

    “Zakaj bi kdor koli na svetu hotel???”

    Zaradi sira.

    “Trdiš, da delavci pojma nimajo o obstoju razrednega boja?!!! Od kod takšno mišljenje? Naj bi bili po tvoje zaostali? Neprecenljivo.”

    Ne. Razredna zavest/razredni boj.

    “Preko dopisovanja očitno ne gre, ker že okvirne poante nisi zapopadel.”

    No, s tem pa kompliment o smislu za humor vračanjam nazaj. Zapopadanje okvirne poante! He. Smehec kot obenem odgovor na to vprašanje;

    “Ja, in zakaj gre ozaveščanje zelo počasi?”

    HB.

  44. Dinnuru - 9.08.2013 ob 01:30

    Simona Rebolj:

    Ok, če zdaj še dokončam.

    “Bolj “na kratko”, ker ne morem tako (preveč pojasnjevanja, kar je že pojasnjeno, pa nimam motivacije in še s časom nisem ravno v popolnih presežkih)”

    Če nisi opazila, ves čas opozarjam, da sem to ali ono že pojasnil … Časa je očitno dovolj.

    “Yeah, right! Nekaj čisto drugega. Prepričaj me, no. Če si klinični psiholog ti bom verjela. Ob posredovanju časopisnega izrezka Mladine, da si relevanten … hehe … Okej, malo heca. Ampak s poanto pa resno mislim.”

    ‘… svetovni nazor, ki IMANENTNO vsebuje zavedanje o …’ ta nazor se strukturno ohranja na način zanemarjanja osebnim patologijam v korist skupnostne zavesti. brez tega ga ni.

    “(to je seveda že prej v komentarju jasno mišljeno metaforično, kot oznaka za skupine in klientele, ki ne prihajajo na površje na tem ali onem področju nujno zaradi realnega inputa, ampak mreženja, lahko zelo z dolgimi in povsem nepovezanimi lovkami)”

    ajaaaa! nisem vedel. zdaj sem se pozanimal glede metafore, mislim, da je v življenju še nisem prebral.

    “Ti me pa s svojim, kakor ga tukaj podajaš, milo rečeno presenečaš. Po eni strani. Po drugi pa niti ne.”

    to formulacijo si že ene trikrat napisala. očitno se vsakič znova sprijazniš z novim nivojem mene, kljub temu pa te vsak novi preseneti. lolz. pa prosim, da se ne poslužuješ informacij, ki morebiti izhajajo iz osebnega poznanstva. več. zgornje retorično vprašanje sem postavil čisto izven te sfere.

    “Mi smo družba, ki je v grobem že uveljavila demokracijo in s tem povezan sistem delovanj inštitucij itd.”

    pa da ja neeeeeee! institucije so vzpostavljene natanko zato, da ne delujejo. pojasnjeval že ene trikrat na tem ali onem odseku paradigmatske osi.

    “Mi an pamet ne pade, da bi se preklajala o tem, kaj človekove pravice so in čemu sploh služijo. Ne gre, še posebej preko dopisovanja, če smo še tam, ko po nečem tako elemntarnem ščijemo z domnevami o kvaziterminih in črnih luknjah anahronizmov. Ne morem. Nočem pravzaprav. Višek.”

    Hja, vem, da ti ne pride. To. Na pamet. Če nisi opazila, ravno zaradi tega o tem pišem. Pa ne bom več. Samo mali kurz z wikipedie; http://en.wikipedia.org/wiki/Marxist_philosophy#Criticisms_of_the_.22human_rights.22

    “Novinar in urednik nimata interesa??? Prosim? Kateri pa? Urednik kulture nima interesa? Noben posamezni novinar ne? No, shit! Kje pa to piše? V peklu ali nebesih?”

    Veliki N. Veliku U. Če je tako bolj jasno.

    “A interes v nekaj, da je dovolj?”

    Ja, kdo je pa zdej to reku? Ha.

    “Nisem govorila o tem, kar se vidi, ker je množično in hkratno kot določeni dogodki. Govorila sem o tem, kar se dogaja od spodaj, da sploh ustvari možnosti za kar koli vidnejšega, bleščečega, množičnega.”

    Ajaaaaaa! Od Spodaj! V Globini! Ki je izključno tebi znana. Zakaj že? Ker imaš kot rabnica enega od štirih diskurzov dostop do tistega negativnega vsakega diskurza? Do preostanka dialoga z gospodarjem? O, Edina, ki se po letu 68 poslužuješ logike spodnjega in zgornjega! O, zvesta! Dogaja se nekako 69 in ne zgoraj ali spodaj. Ali – baza in nadbaza. Tudi to po Marxu. Ampak baza je ekonomska. V tem ima po nuji Marx večji vpliv. Po nuji! Po enačbi, če hočeš!

    “Mah, a me zajebavaš, al’ kaj??? Ker delata z različnimi jezikovnimi registri??? No, shit?!! ”

    Ja! Ali pa si že govorila v proporzicionalnem jeziku s psom!

    “Pa kaj je to zaenga boga!”

    Althusser – Ideološki aparati države (1970). Neposredno povezavo ima s tvojim primerom. Po enačbi!

    Zdaj pa te milo prosim, da me ne trpinčiš več z odgovarjanjem.
    Milo. Prosim. Ker se mi kljub času ne da več.

    Ajdi!

  45. spookymulder - 9.08.2013 ob 01:49
    spookymulder

    Kolikor sem sam spremljal to zadevo, se lahko strinjam, da rasni predsodki niso bili glavni Zimmermanov motiv (čeprav bi verjetno bili njegov odzivi vseeno verjetno nekoliko drugačni, če bi se po ulici prehajal mlad moški bele polti in ne črne), temveč je imel veliko večji vpliv ameriško razumevanje samoobrambe in civilne uporabe orožja, ne zgolj na osebni ravni, temveč tudi na državni in zakonodajni.

    Dejansko na prvi pogled sodišču prav tako ne moremo očitati neke rasne pristranskosti, saj je sodišče dejansko sledilo Floridski zakonodaji, ki človeku omogoča uporabo orožja v primeru, da se počuti ogrožen. Vendar pa se ob tem vendarle velja vprašati, če so to res prave smernice in norme neke civilizirane in demokratične države, da lahko hladnokrvno ustreliš neoboroženega človeka, potem ko si ga (kljub izrecnemu nasprotovanju policije po telefonu) zaradi predsodkov o njegovi kriminalni oporečnosti zasledoval in tako zagotovo prisostvoval pri ustvarjanju konfliktnega soočenja. Še celo v času divjega zahoda je obstajal zakon, da neoboroženega človeka ne smeš ustreliti, tudi v konfliktni situaciji ne, ameriška agresivna promocija orožja in jemanja »pravice« v svoje roke pa je torej ZDA pripeljala v še bolj divjaške »kavbojske« čase.

    Vendar, kot sem napisal, sodišču zgolj na prvi pogled ne moremo očitati rasne pristranskosti, se pa zadeva spremeni, če v obzir vzamemo še kakšen drug primer, npr. sodni proces proti Marissi Alexander, ki je v obrambi pred nasilnim možem ustrelila v zrak (oziroma v zid) opozorilni strel. Na floridskem sodišču ji je to prineslo kazen 20 let zapora!?! Pa čeprav dejansko ni nikogar umorila. V primerjavi z razsodbo proti Zimmermanu gre za zelo očitna dvojna merila, ali pa je tudi tukaj res zgolj naključje, da je Marissa temnopolta (in seveda tudi ženska, ko smo že pri tem…)?!?
    Glavni problem torej ni v posameznikih, kot je Zimmerman, temveč v zakonih in njihovi različni interpretaciji, zelo verjetno vsaj delno tudi rasno motivirani. Ne gre namreč spregledati, da v ZDA o krivdi konec koncev odloča porota civilistov, ki seveda niso neki nepristranski strokovnjaki, temveč navadni naključno izbrani ljudje, ki imajo, hočeš nočeš, že pred primerom, o katerem morajo razsojati, svoja stališča, mnenja in nenazadnje morda tudi določene predsodke. Toda naj so rasni predsodki v tem primeru bili ali ne, v vsakem primeru zakonodaja, ki civilistu omogoča, da zaradi takih ali drugačnih sumov sledi neoboroženemu človeku in ga hladnokrvno ustreli, preprosto ne zdrži nekih sodobnih meril svobodne civilizirane družbe. To je pač zakonodaja, pisana na kožo raznim psihološko labilnim maščevalcem, ki mislijo, da lahko igrajo tožnika, sodnika in rablja v eni osebi.

    Ne glede na Trayvonovo preteklost in (zastrašujočo?) zunanjost, kljub vsemu ostaja dejstvo, da v času incidenta ni počel nič nelegalnega in ni bil oborožen. Očitno je sicer res prišlo do fizičnega obračuna med Trayvonom in Zimmermanom, toda mar se ni imel po logiki zakona o samoobrambi tudi Trayvon pravico braniti pred svojim zasledovalcem. Mar se on ni počutil ogroženega, ko je videl, da ga zasleduje oborožen moški z očitno neprijaznimi nameni? Potemtakem torej pridemo do možnosti, da se v ZDA izvede popoln in povsem legalen umor … preprosto slediš nekomu, ki ti ni všeč, toliko časa, da ga dovolj prestrašiš, da se bo poskušal braniti in ko dobiš nekaj njegovih udarcev, ga hladnokrvno ustreliš. Ker si se ga pač bal in je zato šlo za samoobrambo. Primer zaključen, iz sodišča odkorakaš svoboden in nato s tožbami še pokasiraš lepo odškodnino od tistih, ki so te med poročanjem o primeru užalili. Čudovito!

    Kar pa se tiče intervjuja z Zimmermanovim bratom, je stvar izpadla naravnost bizarno sarkastično, ko je izjavil, da bratu ne bo lahko, ker »Obstajajo frakcije, skupine in ljudje, ki bi želeli vzeti zakon v svoje roke, tako kot ga sami razumejo, ali pa se bodo želeli na nek način maščevati.« Točno to je namreč naredil njegov brat – zdelo se mu je, da se tisti, ki bi morali biti kaznovati, vedno izmuznejo, zato se je določil vzeti zakon v svoje roke in je zato po lastnem razumevanju obračunal z nekom, ki je sovpadal z njegovo idejo grešnega kozla.

  46. Simona Rebolj - 11.08.2013 ob 00:01
    Simona Rebolj

    @spookymulder:

    “Vendar pa se ob tem vendarle velja vprašati, če so to res prave smernice in norme neke civilizirane in demokratične države, da lahko hladnokrvno ustreliš neoboroženega človeka, potem ko si ga (kljub izrecnemu nasprotovanju policije po telefonu) zaradi predsodkov o njegovi kriminalni oporečnosti zasledoval in tako zagotovo prisostvoval pri ustvarjanju konfliktnega soočenja. Še celo v času divjega zahoda je obstajal zakon, da neoboroženega človeka ne smeš ustreliti, tudi v konfliktni situaciji ne, ameriška agresivna promocija orožja in jemanja »pravice« v svoje roke pa je torej ZDA pripeljala v še bolj divjaške »kavbojske« čase. ”

    Logično, da se velja vprašati, vendar se nihče ni o tem spraševal, še najmanj kričeči na ulicah, ki so žal zelo neumno blejali le o rasizmu, za kar nobenega dokaza ni bilo, in pozivali k obsodbi Zimmermana ter tulili, da je v tem primeru sodišče spustilo na prostost zločinca. Nobena resna, niti manj resna razprava v zvezi z orožjem in zakoni se razvila ni. Aktivizem v imeni dobrega se je razvil v zgolj navadno drhaljenje, še hujše od tega, o čemer so v imenu dobrega bedasto blejali. Zelo nespametno in škodljivo.

    Bi pa opozorila, da noben zakon, tudi na Floridi ne, ne omogoča hladnokrvnega umora kogar koli, še najmanj neoboroženega človeka. In seveda treba je vzet v obzir še to, da na ulici med neznanci pač itak ne vemo, kdo je oborožen in kdo ni, dokler orožja ne pokaže, kar je ponavadi že prepozno, a ne. Zakoni v teh primerih opravičujejo uboj s strelskim orožjem v primeru konkretne fizične ogroženosti ali v primeru, ko nekdo vdre vstopi na zasebno ozemlje. Napihovanja niso potrebna in primerna.

    In seveda noben zakon ne dovoljuje hladnokrvnega umora, ker bi se nekdo zgolj počutil ogroženega. Tak divji zahod pač ni in gre za natolcevanja. Tudi v primeru Zimmermana konkretno se tega strelskega napada nikakor ne da označit s pojmom hladnokrvno. To je zavajajoč termin, ki, če bi se pojavil, v kakšnem mediju, bi “ven padla” … hehe … Za hladnokrven umor se štejejo planirani uboji ali dokazano vnaprej premišljeni, tudi na licu mesta. V tem primeru pa je itak daleč od indicev, da je šlo za kar koli hladnokrvnega, ampak je problem ravno v tem, ker je šlo za vročekrven akt, tokom pretepa. In vsesplošna pravica do posedovanja orožja je še posebej sporna zaradi vročekrvnih aktov, saj je teh primerov tragedij največ, planiranih umorov nekaj manj. V zapisu sem tudi zapisala, da ni bilo dokazov o zasledovanju. Ne vem, kje si ti zasledil verodostojen podatek, da je Zimmerman dejansko koga zasledoval?!!! To so le predvidevanja. Na sodišču konkretno namreč ta predvidevanja spet niso šla v prid Martinu, ker se je usodni strel zgodil v precejšnji bližini Zimmermanovega domovanja, medtem ko je bil Martin, glede na pozicijo doma, kamor je bil bojda namenjen, precej s poti, celo na ovinku. Tako da je tudi ta detajl šel na roko Zimmermanu, ki je trdil, da je Martin stekel proti njemu v nasprotno smer in ga napadel. Itak pa, kot zapisano, tudi če bi ga zasledoval, to še ni razlog za opravičevanje fizičnega napada, še posebej v tem primeru, ko je bil kot varuh za oprezanje celo angažiran, a ne. Menda ne bomo trdili, da lahko vsakega treščimo na gobec, če sumimo, da nas na ulici zasleduje ali si nas ogleduje.

    “npr. sodni proces proti Marissi Alexander, ki je v obrambi pred nasilnim možem ustrelila v zrak (oziroma v zid) opozorilni strel. Na floridskem sodišču ji je to prineslo kazen 20 let zapora!?! Pa čeprav dejansko ni nikogar umorila. V primerjavi z razsodbo proti Zimmermanu gre za zelo očitna dvojna merila, ali pa je tudi tukaj res zgolj naključje, da je Marissa temnopolta (in seveda tudi ženska, ko smo že pri tem…)?”

    Ne poznam tega primera. Prvič slišim. Bi pa pričakovala, da bom slišala predvsem za takšen primer in bodo mediji širom po zahodu divjali, celo v Sloveniji, in vsi Američani štrajkali po ulicah ZDA v obrambo gospe, v kolikor drži, da je zadeva potekala tako in niso spet vmes kakšni pomembni zamolčani detajli (bom kasneje pobrskala). Folk je pač debilen. Namesto da bi se angažirali takrat, ko se dejansko dogajajo eklatantne krivice, krvoločno besnijo in celo lažejo, da bi skurili na grmadi nekoga, za katerega ni dokazov, da je zagrešil, kar mu očitajo. Važno, da je linč na vidiku.

    “Ne gre namreč spregledati, da v ZDA o krivdi konec koncev odloča porota civilistov, ki seveda niso neki nepristranski strokovnjaki, temveč navadni naključno izbrani ljudje, ki imajo, hočeš nočeš, že pred primerom, o katerem morajo razsojati, svoja stališča, mnenja in nenazadnje morda tudi določene predsodke.”

    Meni se sicer zdi porota pristop totalno zgrešen v okviru, pa vendar na drugi strani nisem še našla ideje za optimalen vzvod za nadzor nad enakimi možnimi debakli na strani odgovornih, sodnikov in tožilcev, tako da na koncu je bolj kot ne enako sranje, dokler se možnosti za dostop do teh poklicev drastično ne zaostrijo (tudi z vidika psihološke in osebnostne primernosti) in uvede zelo prepričljiv inadzor, ki hitro fluktuira. Zaenkrat pa žal med možnimi pristranskostmi in idiotizmi med komer koli v poroti v primerjavi s sodniki razlike žal ne vidim. Se je pa treba zavedat tudi, da izbor porot ne poteka kar tako z žrebom ali celo naključno, ampak po precej zahtevni poti preverjanja in odobravanja z obeh strani vpletenih. In tudi usmerjani so, njihove sodbe morajo bit ustrezno utemeljene, tako da ne morejo kar uveljavljat svojih mišljenj prosto po vzgibu. Tako, da to, da gre kar za neke naključno izbrane ljudi, ne drži povsem. Gre za poseben postopek, po katerem izberejo primerno poroto in sprva naključni porotniki morajo prit skozi sito.

    “Toda naj so rasni predsodki v tem primeru bili ali ne, v vsakem primeru zakonodaja, ki civilistu omogoča, da zaradi takih ali drugačnih sumov sledi neoboroženemu človeku in ga hladnokrvno ustreli, preprosto ne zdrži nekih sodobnih meril svobodne civilizirane družbe. To je pač zakonodaja, pisana na kožo raznim psihološko labilnim maščevalcem, ki mislijo, da lahko igrajo tožnika, sodnika in rablja v eni osebi.”

    Ma, nehaj no, s tem, kako je omogočen hladnokrven umor neoboroženega človeka, celo tako, da ga zasleduje. Halo!!! Ni zakona, ki bi to dovoljeval. Če si to kje prebral, so buče, interes takih buč je pa očitno predvsem ta, da bi širili nestrpnost, češ, poglejte to necivilizirano pleme. Saj je marsikaj narobe, ampak tako simpl pa ni.

    “Očitno je sicer res prišlo do fizičnega obračuna med Trayvonom in Zimmermanom, toda mar se ni imel po logiki zakona o samoobrambi tudi Trayvon pravico braniti pred svojim zasledovalcem.”

    Ne, nikakor ne. O tem sem sicer pisala (verjetno nisi vsega prebral, pa zato ne repliciraš, ampak problematiziraš). Kam bi pa prišli, če bi lahko vsak, ki si na primer domišlja, da ga nekdo zasleduje, le tega fizično napadel??? Halo???? A tako deželo si želiš? Hodil boš lepo po pločniku za nekom, ker greš pač v isto smer, kot se dogaja vsak dan vsakomu, pa te bo nekdo na gobec in se zgovarjal, da je pač bil mnenja,da ga zasleduješ. Absurd!!! Obramba za zasledovanje?????? Zalezovalca prijaviš policiji. Obramba je utemeljena le v izrednih primerih, ko si na primer spregovoril z domnevnim zasledovalcem, pa je ta le pospešil in ti celo grozil ali blablabla … Tudi policaji v civilu sledijo ljudem na primer. In ne, ni opravičljiv razlog, da jih nekdo, ki jih razkrinka, kar šicne ali na gobec.

    “preprosto slediš nekomu, ki ti ni všeč, toliko časa, da ga dovolj prestrašiš, da se bo poskušal braniti in ko dobiš nekaj njegovih udarcev, ga hladnokrvno ustreliš.”

    Ja, tudi ta možnost je zapisana v zapisu s pojasnilom. Da je možno. Vendar dokazov ni. Za sklepanja o možnostih pa ne moremo ljudi trpat v čuzo, če gre za civilizirano državo. Ta možnost v tem primeru pa je tudi precej majhna, ker je človek prej klical policijo in blabla. Skratka, v minuti bi moral splanirat odličen scenarij, vklučno s klicem policije. Samo zato, da bi šicnil enega izmed milijonov črncev. Ker ni bilo ne duha ne sluha o rasizmu, ampak je imel tip celo zgodovino mentorstva afroameriškim mladcem na stranpoteh, je bilo še težje kaj takega sklepat. Sicer se pa da splanirat dobro zločin na sto in en način. Taki sumi vedno lahko obstajajo. In uspešno morilsko orožje za take plane tudi ni le pištola.

    “Kar pa se tiče intervjuja z Zimmermanovim bratom, je stvar izpadla naravnost bizarno sarkastično, ko je izjavil, da bratu ne bo lahko, ker »Obstajajo frakcije, skupine in ljudje, ki bi želeli vzeti zakon v svoje roke, tako kot ga sami razumejo, ali pa se bodo želeli na nek način maščevati.« Točno to je namreč naredil njegov brat – zdelo se mu je, da se tisti, ki bi morali biti kaznovati, vedno izmuznejo, zato se je določil vzeti zakon v svoje roke in je zato po lastnem razumevanju obračunal z nekom, ki je sovpadal z njegovo idejo grešnega kozla.”

    S tem se pa sploh ne strinjam. To, kar je povedal njegov brat, je zgolj fakt in nikakršen sarkazem. Tip je pač dobival po sodbi dnevno smrtne grožnje in valjda, da bo nosil pištolo bolj kot kdaj koli. Jaz bi tudi na njegovem mestu. A ti ne bi???? Predstavljaj si, da si oproščen na sodišču, na tisoče ljudi pa se ne strinja, da dihaš svobodni zrak in ti dan na dan grozi v deželi, kjer vsak pač lahko poseduje tudi učinkovito morilsko orožje na daljavo – pištolo.

    O tem, ali je njegov brat vzel zakon v svoje roke, pa spet, ne vemo, če drži. Brat je pač predvidljivo itak od začetka do konca zagovarjal pač tezo brata, da ni storil absolutno nič, kar ne bi bilo v njegovi pristojnosti. In dejstvo je, da za tvoj zadnji obtoževalni stavek ni bilo nobenega utemeljenega suma, kaj šele dokaza in pika. Kako ljudje ne razumete, kako nevarna so taka površna sklepanja in razširjanje sovražnosti prosto po osebnem vzgibu in kovanju scenarijev???!!!

    Bistvo je, da je pravica sleherniku do posedovanja orožja več kot sporna, čeprav gre sicer najbolj na roko meni podobnim tipom ljudi (ponavadi ženske brez posebne fizične moči, tako da na ulicah ni neke enakovrednostih pri možnosti obrambe). Kar se same problematičnosti omenjenega primera tiče, je pa predvsem v tem, da se ne ve, kaj se je dogajalo v času od telefonskega klica do pretepa (pri tem je bila že priča, ki je tudi klicala policijo in opisala dogodek). In primerov, kjer so nejasnosti prisotne, je žal po sodiščih brez dvoma veliko. Sumov o rasizmih in takih kozlarijah ni bilo pa nobenih. Niti sumov!!! Zato je to, kar so zganjali aktivisti, navadna grda zloraba zelo resnih stvari in moralni zločin, primerljiv s srednjeveško legitimno mentaliteto prosto po “mi že vemo” in sežiganju na grmadah. Blebetanja o tem, kako je zelo verjetno že bil prisoten košček rasizma, ker se v primeru druge rase varuhu naselja tipček ne bi zdel tako sumljiv, so pa sploh mimo in otročje hinavska. O čemer sem pa že v komentarjih pisala. Vsi smo v določenih spornih okoliščinah bolj pozorni na pripadnike skupinam ljudi, ki jih stigmatizirajo določene statistike visoke verjetnosti za to in ono. To je normalen človeški obrambni vzgib (ali pa poskus uveljavljanja nekega namena … odvisno, za kaj gre). Tudi ženske nosimo določena bremena, ko v določenih primerih kdo sklepa o tem ali onem, ker si pač ženska. V nekaterih primerih so sklepanja utemeljena, v drugih ne. Pomembno je, kakšen način v takšnih primerih uberemo, v kolikor smo obrambno sumničavi. Ljudi je treba učit obnašanja, dostojnosti in ustreznih pristopov, ki povzročijo, da posameznik dobi odgovor, ali njegov sum drži ali ne. Same sumničavosti pa iztrebili pač ne bomo in tudi ni razloga, da bi jo, saj gre zgolj za enega ključnih obrambnih mehanizmov, ki sicer človeka veliko krat varuje in mu pride prav. Problem v naši družbi so predvsem -izmi in s tem povezane hinavščine ter trendi, ki izme še spodbujajo. Če se bo nek potetoviran obritoglavec pritožil, ker ga je nekdo stigmatiziral kot potencialno nevarnega, morda celo kot skina, se bo večini zdelo, da je pač sam kriv. Če bo nekdo ustrezal neki sicer diskriminirani rasi in postopal naokoli v opravi, ki je podobna uniformam raznih gengov, bodo pa slaboumni kričači ob nekogaršnjem pomisleku, da bi bil lahko nevaren, tulili, da gre za nezaslišano moralno sprevrženo rasistično mišljenje, ki je že zločin pravzaprav …. hehe … Čista zloraba morale, saj teh kričačev ne bo nikjer, ko bi bilo treba razmislit in morda kar konkretno podpret delovanja v konkretni smeri pri različnih stigmatiziranih skupinah, da se trend tistega, zaradi česar so stigmatizirani tudi drugi nedolžni, spremeni na bolje ali v smer nekega kulturno sprejemljivega kompromisa. Rešitev je namreč le v tem! Ni druge. Ta kvazi mentalitetno desno leva pričkanja, ki to v resnici sploh niso, in zastrupljevanje ljudi s slogani in puhlicami v imenu dobrega in zla, je pa z roko v roko eno samo veliko zlo v obliki potuhe za pasivnost in izvajanje ignorance do povsem realnih problematik.

    @Dinnuru:

    “Če bi bila relevantna in če bi se klinično ukvarjala nekaj let. Simpl!”

    Ti si s takimi izjavami čisto preveč predvidljivo simpl, da bi klepet s tabo imel kakšen smisel. Če ob tem še prištejem, da ti ni nerodno izigravanje bebca na način, da repliciraš na okrajšane vsebine, ki jih jemlješ iz konteksta, kar pomeni, da ti podlost na osebnem nivoju več pomeni kot vsebina, za katero zapravljaš čas, je pa sploh situacija porazna. V kolikor si res bebec in ne gre za poslost, se opravičujem za napačno diagnozo.

    “Zaradi sira.”

    In taki stavki niso poskusi duhovičenja za ustrezno stranko.

    Kaj je potemtakem še za dodat?! Že nekajkrat sem ti svetovala, da če mi imaš kaj za povedat, kar te žuli, mi povej osebno in na osebnem nivoju. Imej jajca. Tele igrice tukaj z zlorabo mojega bloga mi pa ne teknejo. Ne maram ljudi, ki to počnejo. Da izražaš zgolj strahove, da ti ne bo tukaj kaj na osebnem nivoju priletelo v glavo, je seveda tvoj problem. Ker veš, da bi si zaslužil in ker veš, da ti ne nakladaš tukaj zaradi mojega zapisa. WTF! Na svidenje.

  47. Dinnuru - 11.08.2013 ob 02:02

    “Če ob tem še prištejem, da ti ni nerodno izigravanje bebca na način, da repliciraš na okrajšane vsebine, ki jih jemlješ iz konteksta, kar pomeni, da ti podlost na osebnem nivoju več pomeni kot vsebina, za katero zapravljaš čas, je pa sploh situacija porazna.”

    No, pa se težko vzdržiš. Situacija je porazna v štartu, v kolikor sama ves čas trosiš s kijem po nekem slamnatem možu. Razumeš ne ničesar, kolikor nočeš razumeti.

    “Že nekajkrat sem ti svetovala, da če mi imaš kaj za povedat, kar te žuli, mi povej osebno in na osebnem nivoju.”

    No ja … Kaj kurca bi jaz imel tebi povedat, kar naj bi me žulilo? Ne vem, če sva spregovorila ali zapisala v življenju petsto stavkov. Na osebnem nivoju. Četudi s potrebo po kakšnem nasvetu (ki je bil potem obupen).

    Si pa prepričana, da se vse v globalu nekako vrti okoli tvoje osebe (pa četudi se, se zaradi tvoje želje po tem). Temu primerno je tudi stališče do “pragnerja argumentov” in “objektivne distance”. Imam diagnozo. Ne mislim, da je za na blog, niti za osebno vročitev. Ne zdi se mi pomembna.

    “Zaradi sira.”

    Ta sir je bil večkrat definiran. Z luknjami v red. Pa ti ni bilo do tega, da bi razumela.

    “Da izražaš zgolj strahove, da ti ne bo tukaj kaj na osebnem nivoju priletelo v glavo, je seveda tvoj problem. Ker veš, da bi si zaslužil in ker veš, da ti ne nakladaš tukaj zaradi mojega zapisa. WTF! Na svidenje.”

    Jah, ne – strahovi zaradi tega, ker se očitno kolovratiš okoli osebnega nivoja, ker pišeš o nekih presenečenjih nad mano. Pri meni je blaga paranoja splošna.

    Nasvidenje. Za vekomaj.

  48. Tomaž Majer - 11.08.2013 ob 07:36
    Tomaž Majer

    “In seveda noben zakon ne dovoljuje hladnokrvnega umora, ker bi se nekdo zgolj počutil ogroženega.”

    776.012 Use of force in defense of person.—A person is justified in using force, except deadly force, against another when and to the extent that the person reasonably believes that such conduct is necessary to defend himself or herself or another against the other’s imminent use of unlawful force. However, a person is justified in the use of deadly force and does not have a duty to retreat if:

    (1) He or she reasonably believes that such force is necessary to prevent imminent death or great bodily harm to himself or herself or another or to prevent the imminent commission of a forcible felony; or
    (2) Under those circumstances permitted pursuant to s. 776.013.

    v boldu je zakonska določba, na osnovi katere je bil zimmerman oproščen. kako je ta “reasonably” v primerjavi z “believes” relativiziran v praksi pa kaže ravno zimmermanov primer. glede na zimmermanove poškodbe, ki so bile s strani izvedenca označene z “They were not life-threatening. They were very insignificant,” je jasno, da se v praksi daje prednost subjektivni oceni napadenega, torej ranvo temu, kar zanikaš. se pravi, od napadenega je odvisno ali se počuti dovolj ogroženega, da se pač brani tudi tako, da uporabi orožje, pištolo in napadalca ubije. kar so poudarjali tudi nekateri pravniki, torej da v tem primeru sploh ni važno kakšna je objektivna ogroženost napadenega, dovolj je to, da se sklicuješ na to, da si se počutil ogroženega v smislu hujših poškodb oz. smrti – se pravi povsem subjektivna ocena napadenega. in če pač to trdiš, potem ti nihče ne more dokazati nasprotnega, saj ni nobenega dokaza ali si se tako ogroženga res počutil ali ne in si napadalca ubil iz jeze, maščevanja, ker te je pač napadel ipd. in ja, tudi hladokrvno na koncu koncev, čeprav seveda tega na sodišču potem ne boš priznal. trdil boš pač to, da si se počutil na smrt ogroženega, kar bo povsem dovolj, še posebej, če boš na obrazu in glavi imel še kakšno prasko kot dokaz, da si bi res “ogrožen”.

    in spookymulder tu zgolj ponavlja to, kar sem že sam izpostavljal. spornost ravnanja zimmermana, ki je posledično pripeljalo do neustrezne in prekomerne reakcije trayvona, na katero je pač zimmerman odgovoril spet prekomerno, vendar ga je pač pri tem zaščitil zakon.

  49. Simona Rebolj - 11.08.2013 ob 23:27
    Simona Rebolj

    @Tomaž Majer:

    ??? A se gremo spet malo igrico površnih interpretacij in zavajanj???

    1. Zakon, ki si ga citiral, v poanti ni nič drugačen kot naš in nešteto podobnih, le da je zapisan precej bolj natančno, kot je veliko naših. To dejstvo pa očitno našim državljanom seveda lahko povzroča miselne težave. Kako, zaboga, pa lahko sploh nekdo reagira v samoobrambi, če resnično ne verjame, da je ogrožen??? Vsak reagira v samoobrambi zato, ker verjame, da je resnično ogrožen. Določena je tudi razlika med upravičenostjo uporabe smrtne sile in neuporabe. Ha! Eno je verjeti, drugo pa na razumnem nivoju verjeti. Na tem mestu se lahko torej človeka za uboj tudi zašije, ne le oprosti. In nikakor ne drži, da na sodišču velja le beseda nekoga, v kaj je verjel. Halo??? Če bi bilo tako, pač sploh ne bi potrebovali sodnih procesov, pričanj prič, izvedencev itd. In tudi v primeru Zimmermana je bilo tako, a ne. Ves sodni kraval ni potreben le v primerih, ko je na kraju dogodka po preiskavi policije povsem jasno, da je šlo za silobran, ker so prisotne poškodbe napadenega, priče itd. Pri Zimmermanu je bilo najprej tako, potem so pa zajahali sume in moral se je soočit s procesom, ker zakon pač ne dirigira, da je avtomatsko oproščen vsak na podlagi tega, kar pač sam trdi, kako se je počutil. To je treba dokazat. Ne kvasi takih bedarij, no. In noben pravnik česa takega ni trdil (no, razen če si napraskal kakšnega politikantskega aktivistka, ki svojo stroko smeši po potrebi in zlorablja za druge namene).

    Potvarjaš tudi tisti del z oznako nerelevantnih poškodb z vidika smrtnosti. O tem sem že pisala in očitno nimaš replike, ampak samo ponavljaš kot pokvarjen robot stare zablode. To je psihično nasilje, mimogrede. Še enkrat: To je bilo pričanje izvedenca, ki je moral odgovorit na vprašanje tožilca, ali so bile v tej fazi rane smrtno nevarne. Te rane niso bile smrtno nevarne v tistem momentu, vendar je seveda obramba v nadaljevanju dokazovala, da to ni signifikanten podatek, ker je pomembno, kako se je napadeni ob intenziteti teh ran med pretepom počutil. In logično, da so zmagali, saj so bile rane povsem dovolj hude, da bi v tisti afektirani situaciji lahko človek ustrelil, da prepreči, da bi rane smrtne postale. Pri tem je bilo pomembno mnenje izvedenca, ki je potrdilo pričanje očividca, da je bil Zimmerman v popolnoma deprivilegirani poziciji pod Trayvonom, ki je čepel na njem in udarjal njegovo glavo ob tla. Zimmerman ni šel na sprehod po teh pridobljenih ranah in Trayvona ustrelil v hrbet, da bi se dalo sklepat na naklep, čeprav grožnja ni bila več usodna.

    2. Poglejmo si naš zakon iz kazenskega zakonika o silobranu:

    Kazenski zakonik (KZ-1-UPB2)

    Silobran, 22. člen

    (1) Dejanje, ki je storjeno v silobranu, ni protipravno.

    (2) Silobran je obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad.

    (3) Storilec, ki je prekoračil meje silobrana, se sme kaznovati mileje; če je prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti, povzročene z napadom, se mu sme kazen tudi odpustiti.

    Tudi naš zakon, glej ga zlomka, se sklicuje na občutke prestrašenosti in razdraženosti, kar lahko vpliva na odpustitev kazni. Jah, na kaj pa drugega. Govorimo o prekoračitvi silobrana zaradi občutkov ogroženosti, kar pomeni, da oseba verjame, da je zelo ogrožena!!!! Hecno. V teoriji po našem zakonu niti ni treba za prekoračitev silobrana česar koli na razumnem nivoju (utemeljeno)presojat, ampak je povsem dovolj, da si pač zelo razdražen in prestrašen, tudi če je to le zato, ker si pač prenapet bebec … hehe …

    Neverjetno, a ne?!!

    3. Spookymulder je razložil svoje in jaz sem odgovorila svoje. Kaj ni jasno?

  50. Tomaž Majer - 12.08.2013 ob 02:48
    Tomaž Majer

    @simona,

    najprej, LOL. sedaj pa dalje.

    bistvenih razlik med silobranom in tem floridskim zakonom je več in bom poskušal navesti bistvene.

    naš zakon govori o obrambi, ki je nujno potrebna, da se odvrne napad. tu ni nobene subjektivnosti v smislu koliko se kdo počuti ogroženega, ampak mora tisti, ki silobran zatrjuje, objektivno dokazovati, da je bila sila, ki jo je uporabil proti napadalcu, objektivno nujna, da se napad odvrne. ne moreš preprosto izjaviti, da si nekoga ubil zato, ker si se počutil ogroženga. moral boš dejansko dokazati, da je bilo tvoje življenje OBJEKTIVNO, dejansko ogroženo in ne zgolj stvar tvoje presoje, strahu itd.

    druga stvar je seveda vprašanje prekoračitve silobrana. sama prekoračitev silobrana v KZ ni posebej razložena, razloženo je pa to seveda v pravni teoriji in praksi in je za razumevanje silobrana bistveno. pri silobranu gre za to, da je napaden upravičen uporabit silo šele v primeru, ko napada ni bilo mogoče odvrniti kako drugače kot s protipravno silo. floridski zakon tega seveda ne zahteva, saj se že imenuje “stand your ground”. kar pomeni, da napadeni sploh nima nobene dolžnosti, da bi napad odvrnil kako drugače – napadalca lahko, takoj ko se počuti “ustrezno” ogroženega, preprosto ustreli.

    naslednja bistvena razlika je v tem, da se pri silobranu upošteva načelo sorazmernosti, kar seveda v floridskem zakonu spet ni upoštevano. kaj to načelo pomeni? to načelo pomeni, da obramba pred napadom ne sme dejansko in spet objektivno presegati intenzivnosti napada in posegati v neko višjo vrednoto, kot je bila ogrožena. če pa to že, potem je seveda treba to spet ustrezno utemeljit in zagovarjat. bom povedal zelo jasno. to dejansko pomeni, da če te nekdo napade s pestmi in ti zada lažje telesne poškodbe, ti se pa braniš z nožem in ga ubiješ, je to prekoračitev silobrana, ker se smatra, da je bila obramba z nožem nesorazmerna napadu s pestmi in si ti posegla v vrednoto drugega (življenje), ki pri tebi ni bila ogrožena (lahke telesne poškodbe). razen če bi seveda uspela sodišču dokazati, da te je napadalec dejansko imel namen ubiti in da si mu lahko to namero preprečila samo in zgolj tako, da si ga sama ubila. sedaj pa to primerjaj s primerom zimmerman. stand your ground zakon daje človeku možnost, da se z orožjem brani povsem nesorazmerno, kar se je v primeru zimmermana seveda tudi zgodilo – smrt vs. lahke telesne poškodbe. očitno nesorazmernost, ki se tam ni upoštevala, pri silobranu bi se. dovolj je, da imaš občutek, da te nekdo želi ubiti ali pa da bi te lahko ubil, sploh ni treba dokazovati, da ga je treyvon imel namen huje poškodovati ali ga celo ubiti. saj ravno v tem je bistvu kritike tega zakona. floridski zakon torej ne pozna sorazmernosti v smislu silobrana.

    glede razdraženosti in občutka prestrašenosti pa je spet potrebno vedeti kaj dejansko to pomeni v praksi. tudi v tem primeru se presoja, ali je razdraženost in občutek prestrašenosti dejansko bil objektivno prisoten in utemeljen in ni dovolj, da to nekdo preprosto zatrjuje. to so okoliščine, ki jih sodišče ugotavlja neodvisno od tega, kar trdi stranka, ki se sklicuje na silobran ali na olajševalne okoliščine.

    citat iz sodbe vrhovnega sodišča: “Kadar sodišče ugotovi, da je bil storilec, ki je prekoračil silobran, močno razdražen ali prestrašen zaradi napada, sme kazen odpustiti, ni pa dolžno tega storiti. V vsakem primeru pa je odpust kazni mogoč le, če pred tem sodišče močno razdraženost ali prestrašenost, povzročeno z napadom, ugotovi.”

    sedaj pa konkreten primer iz sodbe vrhovnega sodišča, kjer je spet jasno, da ta občutek razdraženosti in prestrašenosti ni nekaj, kar lahko pač preprosto zatrjujemo, ampak je treba to dokazovati s konkretnimi dejstvi in dokazi in o tem dejansko sodišče presoja, odlogča, kar v primeru floridskega zakona spet ne počne:

    “V prvi vrsti gre za vprašanje ocene intenzivnosti napada oškodovanca, ki se je po udarcu obtožene in zagrabitvi za majico, zaustavil na ravni verbalnih groženj, da bo obtoženko zaklal. Res je oškodovanec po navedbah obtoženke takrat pogledoval proti nožu, ki je bil odložen v neposredni bližini, kar je oškodovanka lahko razumela kot pretečo nevarnost, da se bo napad intenziviral še z uporabo tega noža, vendar je pri oceni njenega nadaljnjega ravnanja treba upoštevati dejstvo, da oškodovanec takšnega namena ni izkazal niti še s kakršnimkoli dejanskim gibom (kaj takšnega ne izhaja niti iz obtoženkinega zagovora) – //vidiš, sploh ni dovolj, da se je sklicevala ne nek strah, da jo bo ubil, morala je dokazovati, da je ta strah bil objektivno upravičen, česar pač ni mogla, ker tega napadalec ni z ničemer nakazoval.// Reakcija obtoženke bi se zato mogla omejiti na nižjo raven obrambe // – načelo sorazmernosti!!!//, še posebej od trenutka, ko je sama prijela za nož, ki naj bi ga po njenem dojemanju lahko uporabil tudi oškodovanec, glede na to, da je bil tako na njenem kot na dosegu njegove roke. Vsaj od trenutka, ko je imela v roki nož in s tem možnost, da ga uporabi zoper golorokega, čeprav očitno močnejšega napadalca, je bila njena obrambna pozicija vzpostavljena v takšnem ravnotežju z izvajanim napadom, da ji je omogočala ustrezno obvladovano obrambo, ki ni nujno terjala vboda z nožem v predel telesa oškodovanca, kjer so najvitalnejši organi, kot je pravilno izpostavilo že sodišče druge stopnje. Vse navedene dejanske okoliščine utemeljujejo pravilnost zaključka sodišča druge stopnje, da je obtoženka glede na ugotovljeno intenzivnost napada oškodovanca prekoračila meje silobrana.”

    in še glede močne razdraženosti in prestrašenosti:

    ” Zagovornik obtožene se v pritožbi podrejeno zavzema za odpustitev kazni obtoženki, kar utemeljuje z možnostjo, ki jo za primer prekoračenega silobrana predvideva tretji odstavek 11. člena KZ, če je silobran prekoračen v stanju močne razdraženosti ali prestrašenosti oziroma vsaj za izrek nižje kazni zapora zaradi številnih olajševalnih okoliščin. Vrhovno sodišče ocenjuje, da tudi navedeni pritožbeni predlogi niso utemeljeni, saj obtoženkino stanje prestrašenosti ni mogoče oceniti kot toliko intenzivno, da bi upravičilo odpustitev kazni // – ni ji uspelo posredovati objektivnih razlogov, na osnovi katerih bi lahko sklepali, da je bila res močno razdražena ali prestrašena oz. da bi lahko to bila// in se je to njeno psihično stanje v zadostni meri odrazilo že v omiljeni kazni zaradi stanja bistveno zmanjšane prištevnosti.”

    na tem primeru ti je lahko jasno, kakšna bistvena in ogromna razlika je med sklicevanjem na razdraženost in prestrašenost pri silobranu in na sklicevanje na to, da se je nekdo bal za življenje v primeru stand your ground zakona.

    na koncu pa velja poudariti še eno razliko. prekoračitev silobrana, pri čemer se napadeni sklicuje na močno razdraženost in prestrašenost, je še vedno smatrano za protipravno dejanje. takemu človeku se lahko kazen, če uspe močno razdraženost ali prestrašenost dokazati, kazen le odpusti. v primeru zimmermana in njegove ogroženosti pa se mu kazen ni odpustilo, ampak se je dejanje kot tako smatralo kot zakonito.

    sedaj pa preprosto povzetek z razlogi, zakaj v primeru zimmerman ne moremo govoriti o silobranu, s čimer bo jasna tudi razlika v zakonodaji.

    1. zimmerman ne bi nikoli mogel dokazati silobrana, saj ne bi mogel dokazati, de je bilo njegovo življenje dejansko ogroženo (dobil je le nekaj površinskih poškodb) – načelo nesorazmernosti, z ničemer ne bi mogel dokazati, da ga je imel treyvon namen huje poškodovati ali celo ubiti. – to floridski zakon sploh ne zahteva.

    2. po tvojem mnenju, bi se lahko zimmerman skliceval na to, da je silobran prekoračil zaradi razdraženosti ali strahu. sodišče bi seveda o tem moralo presojati. kaj bi pa lahko zimmerman ponudil kot dokaz? ja, ne kaj preveč. razdraženost tu seveda ni nekaj v smislu, ja, me je udaril, pa sem bil razdražen ali prestrašen. to seveda ni dovolj. to svojo razdraženost in prestrašenost bi moral utemeljevati z nekimi dejstvi, ravnanji napadalca ipd. – vsega tega pa floridski zakon sploh ne zahteva. dovolj je bilo, da se je zimmerman skliceval na občutek ogroženosti in strahu, da ga bo trayvon ubil ali huje poškodoval. kakšnih objektivnih razlogov za to, da bi lahko kaj takega upravičeno pričakoval, pa seveda ne bi mogel navajat. šlo je za navaden pretep, ki se bi končal s kakšno odrgnino, modrico, mogoče kakšno bolj konkretno površinsko rano in nič več.

    torej, očitno je, da imata obe ureditvi komaj kaj skupnega, kaj šele, da bi šlo za isto zadevo. seveda tega, da floridski zakon že sam po sebi dovoljuje uporabo strelnega orožja, sploh nisem omenjal, ker seveda razlika v primerjavi s silobranom v tem primeru preveč očitna tudi za tebe, oz. vsaj upam, da je. in ravno zaradi teh očitnih in bistvebih razlik je odpor do tega stand your ground zakona takšen kot je. v zda poznajo tudi podoben silobran kot mi, saj dejansko gre za nek univerzalen pravni institut, stand your ground zakon je nekaj povsem drugega. tako da tvoja laična interpretacija je seveda smešna.

    “Potvarjaš tudi tisti del z oznako nerelevantnih poškodb z vidika smrtnosti.”

    kako sem lahko karkoli potvarjal s tem, da sem citiral izjavo sodnega izvedenca? pri uporabi načela sorazmernosti se pa upošteva ravno tudi ta vidik, torej kakšne poškodbe je utrpel napadalec in kakšne tisti, ki naj bi se branil, torej ki se sklicuje na silobran.

  51. Simona Rebolj - 12.08.2013 ob 16:11
    Simona Rebolj

    @Tomaž Majer:

    Ne vem, no, LOL na kubik. Saj tega, da bi kdaj odnehal, tudi če argumenti evidentni vsakemu otroku in dokazi še zdaleč niso po meri tvoje ideje, ne bi niti v sanjah pomislila. Ampak retorična nadležnost je pa prav neverjetno nasilna, pa tudi blesava. A si ti resno prepričan, da si odličen manipulator ali se ti resno tako zamegli, da ne razumeš, ne vidiš in ne slišiš pač tistega, kar ti ni po volji, ali pa imaš dejansko težave z razumevanjem kompleksnejših sporočil? Takega mešanja hrušk in klobas ter površnega posploševanja pa še ne. Oziroma, ne, pretiravam. Na žalost je kar pogosto, zato pa smo, kjer smo.

    Že v zapisu in kasneje še v komentarjih sem poudarila, kar je zgolj informacija, ki jo je treba pač pri presoji upoštevat, da sta razliki med našo deželo in večinoma po ZDA predvsem v pravici do posedovanja orožja (kar pomeni, da seveda pri konfliktnih situacijah pride hitreje in ni nesprejemljivo do smrtnih žrtev zavoljo pravice do posedovanja in uporabe strelskega orožja kot npr. pri nas) in v pravici do obrambe svojega teritorija. V zapisu sem to posebej omenila, da pač lahko vsakdo pihne nekoga, ki je potencialen vlomilec, ker se nahaja na privatnem teritoriju. In v tem je poanta “stand your ground” politike. Ta zakon imajo po ZDA v kar 46 državah, med sabo se potem ločijo v bolj ali manj razširjenem pojmovanju teritorija, ki ga ima posameznik pravico branit. Tega v nadaljnjih konverzacijah, če človek ni debil, ni treba več ponavljat, ampak se jemlje v obzir, kasneje pa je treba le presojat o upravičenosti samega akta.

    “Under these legal concepts, a person is justified in using deadly force in certain situations and the “stand your ground” law would be a defense or immunity to criminal charges and civil suit.”

    Specifična situacija ima svoje specifike. Ne pomeni, da lahko streljaš kjer koli na kogar koli, tudi če ti zgolj ni všeč in tumbaš, da si se pač počutil ogroženega. Ne, treba je dokazat, da je bila ogroženost relevantna. Tako v tistih državah, kjer je zakon omejen le na privatni teritorij lastnega doma, podjetja itd., kot v državah, kjer je zakon razširjen. Ta specifika mora bit utemeljena z argumenti in dokazi, da je bil nekdo s svojega ozemlja preganjan ali da je nekdo skušal to ozemlje izropat ali nekomu storit silo.

    “The Supreme Court of the United States ruled in Beard v. U.S.[5] (158 U.S. 550 (1895)) that a man who was “on his premises” when he came under attack and “…did not provoke the assault, and had at the time reasonable grounds to believe, and in good faith believed, that the deceased intended to take his life, or do him great bodily harm…was not obliged to retreat, nor to consider whether he could safely retreat, but was entitled to stand his ground.”"

    Skratka, treba je tudi dokazat, da so grožnje obstajale in da niso bile izzvane na primer s strani strelca.

    Kaj je pri takem zakonu problem kot pri mnogih drugih podobno? Dokazovanje seveda. Ampak:

    “The “reasonable belief” requirement is different from a sincere belief, meaning that a “reasonable person” should be able to examine the situation and see a threat to life or serious injury. For example, a man who is mugged at gunpoint and then shoots the mugger in the back as he is running away might “sincerely” believe the mugger was going to turn around and shoot him, but such a belief would likely not be considered “reasonable” under the circumstances.”

    A razumemo, kar sem že napisala, pa je bilo po potrebi spregledano s tvoje strani. Ni res, da lahko kar streljajo po svojem občutku, ker ta definicija “reasonable” belief nekaj pomeni in nekaj predvideva v presoji povsem konkretnih situacij. Ne morejo kar streljat ljudi, ne da bi bili konkretno ogroženi sami, tudi v primeru že storjene tatvine ne. Tu je mišljeno na zakone (v nekaj čez dvajset držav), ki imajo najbolj razširjeno različico zakona, ki se ne nanaša le na zaščito doma in eksplicitno zasebnega teritorija, pri čemer je lahko vsak, ki se sprehaja po tvojem vrtu nepovabljen pač žrtev strela. V takih primerih, kot je bil Zimmerman/Trayvon pa pač v Ameriki (Florida, Kalifornija … in še in še) ne velja, da lahko po svojem občutku šicneš kogar koli. Je treba zadovoljit določene permise, ki pa so podobni našim.

    V čem je problematika tega zakona?

    “The law’s critics argue that Florida’s law makes it very difficult to prosecute cases against people who shoot others and then claim self-defense. The shooter can argue that he felt threatened, and in most cases, the only witness who could have argued otherwise is the deceased.[46] This problem is inherent to all self-defense laws, not just stand your ground laws.”

    Ja, seveda je problem. Ampak treba je pač dokazovat in ja, ta problem ni nič večji v primerjavi poante kot pri dokazovanju samoobrambe nasploh!!!! Tudi pri nas, kjer eksplicitnega zakona za varovanje zasebnega teritorija pač nimamo. Sicer je ta zakon lahko problematičen tudi v okviru povsem zasebnega. Največkrat se omenja problem žrtev strela med vinjenimi posamezniki, ki pomotoma zaidejo na sosedov vrt na primer. Ampak to je druga zgodba.

    Zakaj druga zgodba? Ker v primeru Zimmermana ni bilo nobenega dvoma, da je bil pač fizično napaden in zakon o obrambi teritorija sploh ni igral pomembne vloge. Ni na primer streljal v hrbet. Presoja v zadevi se je skoncentrirala izključno na presojo o utemeljenosti silobrana. To, da je imel celo kot varuh naselja pravico do oprezanja, sploh ni sporno. In ljudje na ulici niso problematizirali samega zakona!!! Nasprotno! Ljudje na ulici (s planirano izjavo za medije) so v zagovor svojemu štrajku celo trdili, da bi v primeru, v kolikor bi bil Zimmerman črnec in Trayvon belec, bil Zimmerman obsojen!!!! Daj pojdi jih vprašat, kako je to mogoče, da kaj takšnega mislijo, če se pa lahko po ulicah Floride po tvoje kar strelja na ljudi na podlagi občutka o ogroženosti …. hehehe … Ker pač ni tako. Ljudje so trdili, da je bil razlog za oprostitev rasističen in da bi bil afroameriški strelec pač obsojen. To je vse. Ljudje niso problematizirali zakona (čeprav bi ga morda morali v določenih permisah razširjenosti po okrog 22 državah, ker je preradikalen), niti niso problematizirali pravice do posedovanja orožja. Ne, problematizirali so le vzgib, češ da je šlo za rasističen vzgib, o čemer pa ni bilo ne duha ne sluha, tudi z vidika suma o tem ne!!! Ljudje so torej rekli, okej, da toliko in toliko ljudi gnije v čuzi, čeprav so se na podoben način branili kot Zimmerman, moti nas le, da ni v čuzi tudi Zimmerman (in seveda niso posredovali nobenih dokazov primerov, kjer se je kaj takega zgodilo).

    Kar se tiče sorazmernosti silobrana, si pa sploh postregel s smeha polno skledo. Za primer kot kontro primeru Zimmerman in pojasnilo, kako pošteni so naši zakoni, ker tehtajo sorazmernost uporabe sile, si navedel primer, v katerem naj bi očitno neka ženska zaklala moškega na pdolagi trditev, da ji je grozil, da jo bo zaklal, čeprav je to morilsko orožje (kuhinjski nož) pograbila sama in ga uporabila. Ker ni bilo nobenega dokaza, da bi bila res ogrožena fizično, je izgubila “igro”. Halo??? Ne poznam v detajle primera, ali je bilo razsojeno pravično ali ne, ampak v kolikor je končni fakt upravičeno spoznanje, da je tip le lapal in nikakor fizično ogrožal, je pač taka razsodba lahko povsem utemeljena.

    Kakšno zvezo neki ima to s primerom, v katerem do fizičnega konflikta že pride in je na koncu ustreljen (lahko bi bil tudi zaklan) prej že butal in zadal rane drugemu (storilcu, ki je napadalca ustrelil ali zaklal)?

    Nadalje kvantaš, da uporaba prekomerne sile pomeni, da ne gre za enakovredno uporabo sile, torej kloftanje za kloftanje, zaklanost za zaklanost … hmmm … (tole pa že ne bo šlo, a ne, saj ko te nekdo že poškoduje z orožjem, je uporaba enake sile praktično skoraj nemogoča, tako da se je bolje branit prej bolj učinkovito nesorazmerno, a ne). Ta tvoja ideja je seveda zgrešena in lahko bi šli štrajkat na ulice, če bi obveljala v praksi izven diskutabilne presoje. Če nek silak napade očitno fizično šibkejšo osebo ali je grožnja, da jo bo, utemeljena, se pač ne more tretirat, da je šibkejši dolžan poskusit, ali lahko obdrži življenje in se gre malo boksat z enkrat ali večkrat močnejšim silakom, čeprav se lahko na primer prebije do orožja (kakršnega koli predmeta). Na tak način bi bili vsi naši družinski krvavi fajti (kar je pri nas najpogostejši obračun, tudi s smrtnim izidom) pač končani tako, da ženske in otroci nimajo šans, da se enakovredno branijo. Enakovredna obramba proti silaku pa je obramba s kakšnim predmetom ali konkretnim orožjem, ker drugačna ni možna. Takovrstna prekoračitev silobrana je temu primerno upoštevana kot možnost za opustitev sankcije. In to nima veze s hipokrizijo predstavljanja primera, v katerem se na primer žena in mož skregata, mož med gledanjem fuzbala zatuli, da jo bo zaklal, če ne bo nehala težit, žena pa se odpravi po nož in ga zakolje do smrti ter se po afektiranem umoru skuša zagovarjat kot resno ogrožena, upravičeno razdražena in vznemirjena. Na podoben način tudi na Floridi ne more nekdo nesankcionirano v naselju ustrelit neko žensko, zgolj zato, ker se izgovarja, da se je počutil zelo ogroženega, čeprav njegova ogroženost temelji recimo na šovinistično paranoidnem strahu pred ženskami, ker ga je ena ob ločitvi že sterala na ulico … hehe … In take buče trdiš ti in tebi podobni. Češ, Zimmerman je bil oproščen, ker se je počutil ogroženega, ker je videl temnopoltega sprehajalca in so obveljali njegovi občutki strahu. Samo fizični obračun vam dela preglavice pri trosenju napihnjenih nebuloz. No, pa se reče po želji … jakost silobrana je bila neupravičena, ker rane niso bile smrtne. Ja, porkaduš, saj če bi bile življensko nevarne v tistem trenutku sredi pretepa, bi bil morilec pač Trayvon, a ne, in se Zimmerman sploh branit ne bi mogel več.

    In še enkrat, kar sem že zapisala v zapisu!!! Zakon o pravici do posedovanja orožja in njegovi zagovorniki itak temeljijo na predvidevanju, da napadalec oborožen ni in ne štarta z napadom z orožjem. Orožje naj bi torej prišlo najbolj prav šibkejšemu proti fizično močnejšemu. Zagovori temeljijo na uravnotežanju sile, češ, če smo lahko oboroženi vsi, s tem uravnotežimo enakovredno izhodišče v obračunu ali pa celo damo možnost šibkejšemu, da se učinkovito ubrani pred nasilnikom, ki nas fizično ogroža in je že vnaprej jasno, da je močnejši. Seveda pa je paradoks v praksi v tem, a večina napadalcev itak štarta z orožjem, je s tem v prednosti tudi pred oboroženo žrtvijo, in je temu primerno porast smrtnih žrtev toliko večja.

    Primer Zimmerman/Trayvon je zato deveto čudo predvsem v deželi, kjer je posedovanje orožja pač prepovedano in se zdi nezaslišano, da lahko anstrada neoborožen človek.Vendar pa tudi ta vidik ni povsem čist in moralno neoporočen. Daleč od tega. Saj fizični napad prav tako lahko rezultira v hudih poškodbah ali s smrtnim izidom, tudi zato, ker je bil napad izveden na neoboroženega, ki je bil fizično na enk način obvladan ali pa celo v izhodišču šibkejši. Zato so tvoje klamfe o tem, kako bi se nekaj končalo zgolj z modricami in buškami za v smeti. Tega ne moreš vedet!!! Moj znanec nekoč pred mnogimi leti je končal na invalidskem vozičku, čeprav je na prvi pogled fasal na ulici s strani nekega tipa, ki bi ga na prvi pogled lahko označili za relativno enakovredno fizično močnega. Ampak udarci v glavo, nesrečen padec in poškodba živca je bila usodna. To niso heci, še posebej če in kadar je v igri glava. In ja, tudi to je šlo v primeru Zimmerman/Trayvon na roko Zimmermanu pri presoji o (reasonable) utemeljenem strahu ob že zadanih poškodbah, kar ni enako “sincere belief”!!! In zaradi tega je bil Zimmerman oprošččen obtožb. Da je bil oproščen na podlagi omenjenega zakona, je zgolj okvir, presojalo pa se ni na podlagi tega zakona. Presojalo se je na podlagi presoje o utemeljenosti tako močnega silobrana. In na tem mestu je primerna primerjava z našimi zakoni, kljub temu, da mi pravice do posedovanja orožja in pravice do branjenja zasebnega teritorija brez konkretne fizične grožnje nimamo. V tem primeru fakt branjenja teritorija ni bil ključen, ker ni šlo za specifičen primer, ki je potreben za to (omenjeno v tem komentarju zgoraj).

    Tudi če bi v Sloveniji na primer mene nekdo na ulici napadel (in me je že … nek torbičar mi je zlomil nos sredi belega dneva in polne ulice), me zbil na tla in začel pretepat, jaz pa bi na primer v žepu imela slučajno nož in bi ga zaklala (lahko bi tudi pograbila kamen in ga smrtno treščila po buči) … in glej ga zlomka, moj sunek v afektu bi zadel smrtonosno področje telesa, pač ne bi pričakovala, da bom obsojena za umor. In če bi bila, bi pričakovala, da bo Tomaž Majer sredi množice ljudi na ulici pred sodiščem protestiral proti prvovrstnemu sodnemu škandalu. Kapiš? Kaj pa v primeru na videz enakovredno fizično močnih oseb? Se pa zadeva zakomplicira, ker navidezna enakovrednost še ne pomeni, da je glede na sosledje udarcev, ki oslabijo drugega, dejansko šlo za enakovredno pozicijo. V nekem momentu oslabljenosti, ker si že ranjen, lahko presodiš, da boš kmalu mrtev, če se ne boš v oslabljenem položaju branil z orožjem, v kolikor imaš to možnost. Orožje je lahko pa vsak trd predmet. V ZDA, kjer pa skoraj vsak nosi pištolo in ima za to pravico, pa je seveda smrtnih izidov v konfliktu zato toliko več. To je vse.

    Ker plebs v primeru Zimmerman ni imelo na voljo utemeljenih razlogov za razburjenje glede na dano siuacijo, so začeli opletat s sumi o nameri in izzivanju, češ, šlo je za rasistično namero, zagotovo je bil Trayvon zasledovan in zagotovo izzvan. Ti ljudje zakonov niso problematizirali, ampak so protestirali povsem osebno in povsem konkretno na sam primer. Zakaj??? Ker je bila to edina priložnost za javkanje. Ker ni tako kot ti trdiš, saj zakon v procesu predvideva, da sila ni utemeljena, v kolikor je domnevno ogroženi izzval napad (zgoraj omenjeno)!!! Zato se je raja zapodila v to edino rešitev, da bi Zimmermanu naprtili, da je pač izzval napad, saj le na tej podlagi lahko ne bi bil spuščen na prostost. Vendar za vse te insinuacije pač ni bilo dokazov, v ključnem primeru rasizma pa niti utemeljenih sumov ne. Edini utemeljen sum je bil, da ga je po klicu morda zasledoval. Pa še to ne dovolj utemeljen in niti ne nujno problematičen, saj nimamo pravice ljudi kar tepst, ker sumimo, da hodijo za nami. Se mora zgodit kaj več za utemeljen občutek ogroženosti. Da se je zgodilo kaj več, pa ni bilo dokazov in Trayvon kakšnih poškodb, ki bi dokazovali, da je bil on prvi napaden, ni imel na telesu.

    “kako sem lahko karkoli potvarjal s tem, da sem citiral izjavo sodnega izvedenca? pri uporabi načela sorazmernosti se pa upošteva ravno tudi ta vidik, torej kakšne poškodbe je utrpel napadalec in kakšne tisti, ki naj bi se branil, torej ki se sklicuje na silobran.”

    Sem ti že pojasnila, kako. A si umsko zaostal???? Ustrezno je vse informacije upoštevat v ustreznem konktekstu. Posamezne dele informacij izvzemat iz konteksta pa je zavajanje, debilovanje in povzročanje škode, amoralno itd. A tega ne razumeš? Zakaj se sploh pogovarjat s takimi??? Poškodbe glave, pri čemer se tudi po pričanju očividca butanje napadalca ni končalo ali končevalo, niso zanemarljive poškodbe pri presoji o utemeljenem strahu med pretepom. Zato zgolj odgovor na vprašanje, ali so bile neke rane že smrtno nevarne, ni relevanten za presojo o strahu na podlagi določenih ran in drugih okoliščin. V primeru, ki sem ti ga navedla, in je znanec pristal na vozičku, dva udarca v glavo nista bila usodna za invalidnost, tretji pa ja. Vsaj tako se je spomnil, kar se preštevanja tiče in tako so presodili, kateri udarec je bil usoden. A to ti ni jasno??? Kaj naj rečem. Ne želim ti, da bi se moral kdaj v življenju preizkusit v tem, kako je presojat po številu in jakosti udarcev, ali si že smrtno ali invalidno ogrožen, ali bi se še malo pustil butat, da ne bi bil obsojen za umor napadalca. Nehaj se zajebavat!

    Razlika, kar se tega “stand your ground” zakona tiče med nami in v ZDA je le v tem, da pri nas nasilneži, šele ko se izkažejo za nasilne, fašejo le prepoved približevanja in potem ogrožene žrtve klicarijo na pomoč, prosijo za zaščito, pa se noben organ ne zgane s pesmico, da ne morejo storit nič, dokler ogroženi ne bo kaj konkretnega fasal. A to je pa super, a ne?!! Meni se ne zdi in zaradi tega je bila mesec nazaj, če si zasledil, ustreljena neka ženska, ki jo je ubil bivši partner s puško, čeprav je še isto jutro prosila za zaščito in prijavila nadlegovanje! No, v ZDA po zakonu “stand your ground” pa bi lahko ogrožena oseba šicnila nadlegovalca vsaj takrat, ko bi prestopil mejo približevanja. Pri nas se pa pač klofajo in s sekirami mlatijo po bajtah tudi v primeru prepovedi približevanja in lahko žrtev, če ji uspe preživet, šele takrat pričakuje aretacijo storilca in seveda, da bo dobil smešno nizko zaporno kazen, ter po nekaj letih še bolj maščevalen strašil naokrog. A to je pa krasno? Ne bi rekla.

    Hočem le poudarit, da ni vse črno belo in da je tudi ta vzhičenost nad predstavljanjem stand your ground zakona kot nekaj nezaslišano zločinskega in srednjeveškega učinkovit v svojem zgražanju pač do trenutka, ko se spet na naših tleh, ki tega zakona nimamo niti v kakšni posebej omejeni različici ali posebnih primerih, pojavijo zgražanja, ker puščamo povsem na cedilu ogrožene osebe, ki prijavljajo nadlegovalce, kličejo na pomoč, pa nimajo nobenega vzvoda, da bi se branile, niti jih nihče ne brani ali zaščiti, dokler se jim kaj konkretnega ne zgodi. Dajmo poskusit obravnavat zadeve celostno. Aja, za to je pa potrebna že koncentracija, pozornost in uvid v detajle in miselna fleksibilnost. Torej ne bo šlo.

  52. Simona Rebolj - 12.08.2013 ob 17:01
    Simona Rebolj

    @spookymulder:

    Če si še na liniji, pa tudi če nisi.

    Sem pobrskala za primerom Marisse Alexander in predvidljivo spet nič ne štima v detajlih. Takoj mi je google ven vrgel najprej zadetke, kjer je evidentno, da “aktivisti” v primeru Zimmerman ta primer mečejo naprej kot primer rasne neuravnoteženosti presoj. Verjetno si te članke bral, ker nobeden od njih ne navaja, kakšna je bila sploh zgodba v tem primeru in kako je potekalo sojenje, na kakšni podlagi, ampak samo navajajo trditev, da je bila ta oseba obsojena na 20 let zgolj zato, ker je izstrelila opozorilni strel v zrak (oziroma v zid). Kadar beremo takšne prispevke in je izogibanje pojasnilom ali vsaj povezavam do celotnega opisa poteka sojenja in celotne zgodbe, jim ne smemo verjet, ne da bi preverili, za kaj je šlo, kjer pač lahko preverimo.

    Tukaj ti dodajam izbrano povezavo do nekega prispevka, le zato tega, ker tudi konkretno zanika in omenja primerljivost s primerov Zimmerman, čeprav zadevi sploh primerljivi nista (že okvirno ne, saj se je Alexandrova skušala branit na temelju stand your ground zakona, pri Zimmermanu je bil pa itak za presojo irelevanten, v pomembnih detajlih pa sploh ne), čeprav sem še na drugih mestih preverila informacije in so enake, kar se samega procesa tiče.

    http://mediatrackers.org/florida/2013/07/16/no-marissa-alexanders-conviction-was-not-a-reverse-trayvon-martin-case-in-florida

    Če si vse skupaj prebral je jasno, da je bil strel sumljivo neopozorilen in lahko tudi navaden zgrešen strel v glavo. Predzgodba je polna konfliktnih situacij s strani obeh vpletenih (moža in žene), v tem konkretnem obračunu pa so iz bajte bežali mož in oba sinova. Oni so poklicali policijo, Alexandrova pa ne. Tokom procesa je bila večkrat zalotena na laži, po incidentu pa je tokom procesa izzvala še en incident, ori katerem je bil mož poškodovan, ona pa, spet, kot ogrožena, brez praske. Že to, da se je vrnila v bajto (kjer prej dva meseca ni bivala še pred incidentom) ji ni šlo v prid pri zatrjevanju o občutkih ogroženosti. Sam incident se ni zgodil med ravsanjem, ampak je Alexandrova med prepirom zaradi dopisovanja z bivšim možem ob rojstvu novega otroka ( z aktualnim možem) odkorokala v garažo in se vrnila s puško, pri čemer je ustrelila proti možu, metek je prebil zid. V prostoru sta bila tudi oba sinova in vsi so leteli ven in poklicali policijo. Detajlov samega poteka je še veliko, to so le bistveni. Alexandrova je bila obsojena na podlagi neutemeljene uporabe orožja in ogrožanja življenja (v zrak ni ustrelila, mišljeno v strop). Zakon pa predvideva minimalno kazen za takšno dejanje 20 let. Najbolj sporen del je torej spet, če že, zakon sam po sebi, ki predvideva tako visoko minimalno kazen.

  53. Tomaž Majer - 12.08.2013 ob 21:12
    Tomaž Majer

    @simona,

    “Ne pomeni, da lahko streljaš kjer koli na kogar koli, tudi če ti zgolj ni všeč in tumbaš, da si se pač počutil ogroženega. Ne, treba je dokazat, da je bila ogroženost relevantna.”

    prvega ni nihče trdil, drugi del je pa neresničen, kar dokazuje ravno primer zimmerman. s čim naj bi zimmerman dokazoval objektivno ogroženost svojega življenja? s površinskimi ranami na glavi? edino kar je dokazal je to, da ga je treyvon spravil na tla in mu zadal nekaj tipičnih pretepaških bušk. po tvoji logiki je torej vsak malo bolj konkreten pretep smrtno nevaren in legitimira uporabo orožja. zimmerman se je v tem primeru rešil ravno zaradi tega, ker mu objektivne ogroženosti življenja sploh ni bilo potrebno dokazovati niti ni bil zavezan načelu sorazmernosti ter drugim omejitvam tipičnega instituta silobrana, ker tega dokazovati ne bi mogel. dokaz ne more biti “obstajala je možnost, da bi me ubil”. to ni dokaz, to je spekulacija. dokaz bi moral iti v smeri dejanja treyvona. torej če bi mu treyvon zadal rane, ki so bile smrtno nevarne, če bi treyvon izvajal silo, ki bi bila smrtno nevarna, npr, tako, da bi ga davil, če bi treyvon recimo povlekel pištolo, nož z očitnim namenom, da ga poškoduje itd. na osnovi stand your ground zakona pa je zimmerman moral dokazovati zgolj to, da je imel subjektivni (ne objektivni) razlog, da se je za svoje življenje bal. skratka, zgolj njegov strah, da bi treyvon pretepanje stopnjeval do te mere, da bi ga lahko huje poškodoval, je bil dovolj. razlika med stand on ground in silobranom je tu očitna. stand your ground govori o “if he reasonably beliefs”, silobran pravi “kadar je nujno potrebno”. ne nujno potrebno po mnenju napadenega na osnovi okoliščin, ampak objektivno nujno potrebno, v primeru stand your ground pa kadar je po racionalnem subjektivnem mnenju napadenga nujno potrebno. s tem se njegova uporaba smrtne sile zelo razširi. to seveda ne pomeni, da bi lahko nekoga, ki stoji 20 metrov daleč ustrelil zato, ker mu grozi, da ga bo ubil, lahko pa to pomeni, da ga lahko ustreli, ko bi se mu približal na 2 metra na način, ki bi nakazoval možnost, da ga bo fizično napadel. v tem trenutku pa se nekdo lahko povsem legitimno sklicuje na to, da se lahko racionalno bal za svoje življenje, tudi če sploh ni bi napaden, je zgolj utemeljeno lahko predvideval, da napaden bo in da bo s tem njegovo življenje ogroženo. te širine silobran nima. ni dovolj, da se ti za življenje upravičeno bojiš (kar pomeni, da se lahko pri tem tudi motiš), tvoje življenje mora dejansko biti ogroženo.

    “Skratka, treba je tudi dokazat, da so grožnje obstajale in da niso bile izzvane na primer s strani strelca.”

    očitno še vedno ne vidiš razlike. razlika je v tem, da znotraj stand your ground doktrine potrebno dokazovati zgolj to (kar ti piše tudi v citatu), da je nekdo imel neko racionalno podlago, da se je počutil ogroženega in da je to počel v dobri veri. pri institutu silobrana, kot ga poznamo mi to ni dovolj. treba je dokazati ne samo to, da je nekdo imel nek razlog, da se je počutil ogroženega, npr. primer, ki sem ga prejšnjič izpostavil, tista ženska je imela popolnoma racionalne razloge, da se je počutila ogroženo, da se je bala za življenje, vendar tega sodišče ni upoštevalo, ravno zaradi tega, ker tak strah ni dovolj. treba je stvari dokazati na dejanskem stanju, torej npr. v ravnanju napadalca, ki nedvoumno kaže na to, da bi z veliko verjetnostjo prišlo do resnega ogrožanja življenja. v tem je razlika.

    “Ni res, da lahko kar streljajo po svojem občutku, ker ta definicija “reasonable” belief nekaj pomeni in nekaj predvideva v presoji povsem konkretnih situacij.”

    tega nihče ni trdil, trdil sem pa tole: “kar pomeni, da napadeni sploh nima nobene dolžnosti, da bi napad odvrnil kako drugače – napadalca lahko, takoj ko se počuti “ustrezno” ogroženega, preprosto ustreli.” kar je pa seveda neka povsem druga zgodba.

    gre pa za to, da je silobran v osnovi, tehnično gledano, dejansko protipravno dejanje, ki ga pa pravo dopušča, zaradi česar pod določenimi pogoji pač to kaznivo dejanje ni. dopušča ga pa samo v primeru, ko se neki sili ni mogoče izogniti na legalen način, torej brez da bi dejansko storil “kaznivega dejanja”. to “kaznivo dejanje” lahko storiš samo in zgolj takrat, ko druge možnosti nimaš – v tem primeru govorimo o silobranu. tega v doktrini stand your ground ni. doktrina stand your ground od tebe ne zahteva, da protipravno silo uporabiš le in samo takrat, ko nimaš druge možnosti, ampak takoj, ko imaš nek racionalen razlog, da se počutiš ogroženega. pri silobranu pa moraš tudi takrat, ko imaš nek racionalen razlog, da se počutiš ogroženega, najprej poskušati napad odvrniti brez protipravne sile, le v primeru, da te možnosti ni (v objektivnem smislu, ne na osnovi tvoje ocene), lahko uporabiš protipravno silo.

    “Zakaj druga zgodba? Ker v primeru Zimmermana ni bilo nobenega dvoma, da je bil pač fizično napaden.”

    ja, saj ravno za to gre. to je dovolj, da se nekdo racionalno počuti ogroženga, ni pa to dovolj, da se dokazuje, da ga je treyvon dejansko, de facto hotel ubiti ali pa huje poškodovati – hipotetična možnost, v katero nekdo lahko verjame pri institutu našega silobrana ni dovolj, v tem je tista bistvena razlika. to je point. zaradi tega je zgodba drugačna.

    “Ljudje so trdili, da je bil razlog za oprostitev rasističen, da bi bil črnec obsojen.”

    uhm… kakšno smiselno vezo ima to v debati o razlikah med institutom stand your ground in silobranom?

    “Ljudje niso problematizirali zakona (čeprav bi ga morali, ker je preradikalen), niti niso problematizirali pravice do posedovanja orožja.”

    ja, očitno je ta novica potem izmišljena. http://www.newsmax.com/US/Stand-Ground-Florida-protest/2013/08/12/id/519904

    skratka, ti očitno vidiš samo to, da so nekateri zadevo videli kot rasistični umor, za vse ostale zadeve povezane s problematiko tega primera, si slepa in gluha.

    “Kar se tiče sorazmernosti silobrana, si pa sploh postregel s smeha polno skledo.”

    LOL, zanimiva izjava od človeka, ki instituta silobrana sploh ne zna pravilno interpretirat, se ti ne zdi? :)

    “Za primer kot kontro primeru Zimmerman in pojasnilo, kako pošteni so naši zakoni, ker tehtajo sorazmernost uporabe sile, si navedel primer, v katerem naj bi očitno neka ženska zaklala moškega na pdolagi trditev, da ji je grozil, da jo bo zaklal, čeprav je to morilsko orožje (kuhinjski nož) pograbila sama in ga uporabila.”

    ravno v takih izjavah se izkazuje tvoj pravni analfabetizem, pa tudi ignoranca nasploh. o poštenosti katerekoli ureditve nisem nikoli ničesar komentiral. komentiral sem le razlike med dvema različnima zakonskim ureditvama. kaj je pošteno ali bolj pošteno se lahko tudi pogovarjamo, ampak zaenkrat je debata, vsaj z moje strani, bila le o razlikah med presojanjem nekega primera na osnovi stand your ground doktrine in našega silobrana.

    “Ker ni bilo nobenega dokaza, da bi bila res ogrožena fizično, je izgubila “igro”. Halo??? Ne poznam v detajle primera, ali je bilo razsojeno pravično ali ne, ampak v kolikor je končni fakt upravičeno spoznanje, da je tip le lapal in nikakor fizično ogrožal, je pač taka razsodba povsem normalna.”

    super. torej ti je sedaj jasno, v čem je point. po doktrini stand your ground bi imela ta ženska vse možnosti, da je oproščena. povsem utemeljeno bi se lahko sklicevala ravno na to, na kar se je tudi v tem primeru, torej da je imela racionalne razloge, da se boji za svoje življenje. moški jo je namreč najprej udaril, potem zagrabil za majico in ji kasneje grozil, da jo bo zaklal, nož je imel na dosegu roke, bi je nasilen do nje. a lahko trdiš, da ženska ni imela razloga da se boji, da bo grožnje uresničil, da ji bo morda poskušal iz rok vzeti nož in jo ubiti ali pa hudi pretepsti? seveda ne moreš. še vrhovno sodišče priznava, da ravnanje napadalca oškodovanka lahko razumela kot pretečo nevarnost, da se bo napad intenziviral še z uporabo tega noža in ravno to je podlaga, na osnovi katere lahko znotraj doktrine stand your ground upraviči to, da ga je ubila. to je dovolj. ni potrebno dokazovati niti to, da je jo napadalec res nameraval ubiti, niti ni bila vezana na načelo sorazmernosti. na floridi bi ta ženska imela vse možnosti, da bi bila oproščena. vse kar bi morala storiti je to, da bi poroto prepričala, da je njen strah in občutek ogroženosti temeljil ne nečem dovolj verjetnem in čau.

    “Kakšno zvezo neki ima to s primerom, v katerem do fizičnega konflikta že pride in je ustreljen (lahko bi bil tudi zaklan) že butal in zadal rane drugemu (storilcu, ki je napadalca ustrelil ali zaklal)?”

    he he, saj to sploh ni bistveno… spet pozabljaš, da je bistveno, da je zimmerman imel razloge, da je verjel, da je ogrožen. bilo bi dovolj, če bi ga treyvon zgolj vrgel na tla ali ga zgrabil za vrat, proti njemu mahal s pestmi, tudi če ga ne bi zadel… spet pozabljaš, da so bile rane “insignificant”, tako da se ne more sklicevati na to, da ga je trayvon skoraj ubil, a ne, zgolj zato, ker mu je zadal nekaj prask. he he… točno to je poanta, intenzivnost samega napada sploh ni bistvena, pomembno je da je napad dovolj očiten ali pa da je že sama nevarnost napada dovolj verjetna, da se pač nekdo upravičeno boji za svoje življenje.

    “(tole pa že ne bo šlo, a ne, saj ko te nekdo že poškoduje z orožjem, je uporaba enake sile praktično skoraj nemogoča, tako da se je bolje branit prej bolj učinkovito nesorazmerno, a ne).”

    ne. branit se moraš silo, ki bi bila dovolšnja, da se napad odvrne. izjema je samo primer, ki sem ga že navedel in to je, da je objektivno mogoče pričakovati nek namen napadalca, npr. da te hoče ubiti. samo v tem primmeru bo sodišče tako nesorazmernost dopustilo. če te nekdo napade s pestmi, ti ga pa huje zabodeš v trebuh, boš odgovarjal za povzročitev hujše telesne poškodbe, zaradi prekoračitve silobrana. spet, rešil bi se lahko samo s tem, da bi dokazal, da te je napadalec sicer res napadel zgolj s pestmi, ampak te je imel s pestmi namen tako hudo poškodovat, da bi bila končna posledica njegovega dejanja, če bi ga pač izvršil, enako huda ali še hujša od poškodbe, ki mu je bila zadana z nožem.

    “Ta tvoja ideja je seveda totalno zgrešena in lahko bi šli štrajkat na ulice, če bi veljala izven v praksi diskutabilne presoje.”

    to ni moja ideja. to je ideja našega silobrana.

    “Če nek silak napade očitno fizično šibkejšo osebo ali je grožnja, da jo bo, utemeljena, se pač ne more tretirat, da je šibkejši dolžan poskusit, ali lahko obdrži življenje in se gre malo boksat z enkrat ali večkrat močnejšim silakom, čeprav se lahko na primer prebije do orožja.”

    že v primeru, ki sem ga navajal sodišče samo omeni, da je seveda moškega treba jemati kot močnejšega napadalca, vendar to samo po sebi ne more biti kriterij. tudi v primeru, da te napade tak silak, lahko orožje uporabiš šele takrat, ko je objektivno očitno, da je tvoje življenje ogroženo. tudi če bi te zgrabil, vrgel na tla in te recimo udarjal po telesu, branit se pa seveda na podoben fizičen način ne bi mogla, bi lahko orožje uporabila šele takrat, ko bi recimo bili ti udarci tako močni, nevarni, da bi objektivno ogrozili tvoje življenje. ne bi ga mogla ustreliti pa zgolj zato, da bi preprečila, da bi te recimo udaril, četudi je jasno, da tega ne bi mogla preprečiti tako, da bi se pač branila s pestmi. ker bi bila taka obramba nesorazmerna. ne moreš nekoga ubiti zaradi par modric. to je poanta. pri stand your ground pa to ne predstavlja faktorja, saj lahko nekoga ubiješ že zaradi par modric ali prask.

    “Zato so tvoje klamfe o tem, kako bi se nekaj končalo zgolj z modricami in buškami za v smeti. Tega ne moreš vedet!!!”

    točno to. tega ne moreš vedet, zato naše sodišče nečesa, česar sploh ne moremo vedet, ne upošteva. še kaj nejasnjega? sodišče tako ne upošteva kaj bi se zgodilo, če bi se zgodilo, ampak samo to, kaj se je dejansko zgodilo in kakšen pomen v zadevi to ima.

    “Moj znanec je končal na invalidskem vozičku, čeprav je na prvi pogled fasal na ulici s strani nekega tipa, ki bi ga na prvi pogled lahko označili za relativno enakovredno fizično močnega. Ampak udarci v glavo, nesrečen pade in poškodba živca je bila usodna.”

    ja simona. nekdo drug je pa končal v krsti zato, ker je nekomu povzročil poškodbe, ki še hanzaplast nisto. tako pač to je.

    “(reasonable) utemeljenemu strahu ob že zadanih poškodbah, kar ni enako sincere belief!!!”

    kar spet ni isto kot objektivna ogroženost, razumeš? utemeljen strah je lahko še vedno zmoten, subjektiven. jaz se lahko utemeljeno bojim, da se bo nekaj zgodilo, pa se to ne zgodi, kar pomeni, da moj strah je bil utemeljen, ker je temeljil na neki verjetnosti, ampak ta verjetnost se pač potem ni uresničevala.

    “In na tem mestu je primerna primerjava z našimi zakoni, kljub temu, da mi pravice do posedovanja orožja in pravice do branjenja zasebnega teritorija brez konkretne fizične grožnje nimamo.”

    po našem zakonu bi šlo v tem primeru za prekoračitev silobrana. brez dvoma. bolj očitne prekoračitve si je težko zamisliti.

    “Tudi če bi v Sloveniji na primer mene nekdo na ulici napadel (in me je že … nek torbičar mi je zlomil nos sredi belega dneva in polne ulice), me zbil na tla in začel pretepat, jaz pa bi na primer v žepu imela slučajno nož in bi ga zaklala (lahko bi tudi pograbila kamen in ga smrtno treščila po buči) … in glej ga zlomka, moj sunek v afektu bi zadel smrtonosno področje telesa, pač ne bi pričakovala, da bom obsojena za umor.”

    za umor v nobenem primeru. če bi pa iz torbice, medtem ko bi bila na tleh in bi te recimo napadalec brcal na način, ki bi ti ne puščal resnejših poškodb od modric, povlekla pištolo in ga ustrelila, potem ti silobrana ne bojo priznali. še posebej ne, če se boš po napadu postavila na noge in brez večjih dežav odkorakala domov.

    “Sem ti že pojasnila, kako. A si umsko zaostal???? Ustrezno je vse informacije upoštevati v ustreznem konktekstu.”

    se mi zdi, da to leti bolj nate kot name. saj gre ravno za specifičen kontekst, v katerem sem to informacijo uporabil. torej kontekst načela sorazmernosti.

    “Poškodbe glave, pri čemer se tudi po pričanju očividca butanje napadalca ni končalo ali končevalo, niso zanemarljive poškodbe pri presoji o utemeljenem strahu med pretepom.”

    ehm… saj o tem sploh nisem govoril. jaz sem govoril o načelu sorazmernosti. daj se malo zberi.

    “Zato zgolj odgovor na vprašanje, ali so bile neke rane že smrtno nevarne, ni relevanten za presojo o strahu na podlagi določenih ran in drugih okoliščin.”

    spet lupaš po svoje. ni šlo za presojo strahu, ampak načelo sorazmernosti.

    “V primeru, ki sem ti ga navedla, in je znanec pristal na vozičku, dva udarca v glavo nsita bila usodna za invalidnost, tretji pa ja. Vsaj tako se je spomnil. A to ti ni jasno???”

    ja, če bi napadalca ustrelil po drugem udarcu, potem bi danes ne bil invalid, imel bi pa zaporniško izkušnjo zaradi prekoračitve silobrana. v bistvu bi se mu splačalo, ja.

    “Ne želim ti, da bi se moral kdaj v življenju preizkusit v tem, kako je presojat po številu in jakosti udarcev, ali si že smrtno ali invalidno ogrožen, ali bi se še malo pustili butat, da ne bi bil obsojen za umor napadalca. Nehaj se zajebavat!”

    nihče si tega ne želi, ampak presojanje na sodiščih je omejeno na dejstva, ne na to, kaj bi bilo, če bi bilo… tega, kar ne moremo z zagotovostjo vedeti sodišče ne more upoštevati kot da bi se zgodilo.

  54. Simona Rebolj - 25.08.2013 ob 19:01
    Simona Rebolj

    @Tomaž Majer:

    “po tvoji logiki je torej vsak malo bolj konkreten pretep smrtno nevaren in legitimira uporabo orožja.”

    Ja, seveda, vsak malo bolj konkreten pretep je smrtno nevaren in legitimira temu primerno obrambo. Če je orožje pri roki, tudi orožje. Orožje v sili pa seveda ni le pištola, ampak lahko tudi stol, nož ali kakršen koli predmet. Deželo, kjer malo bolj konkreten pretep ni tretiran kot smrtno nevaren in temu primerno v družbi vlada visoka stopnja tolerance do pretepanja, označujem za sociopatsko in brez dvoma necivilizirano družbo. In to ti reklamiraš in tako interpretiraš. Verjetno mi mišljenja o tebi s tega vidika ni treba posebej razlagat. Do nasilja namreč zagovarjam nično toleranco, ki se mora začet že v vrtcu in šoli z najstrožjimi sankcijami za kršitelje, napadalce. Da smo kot družba na tem področju v srednjem veku, dokazujejo problemi z bullyngom po šolah in naraščajočim nasiljem že med najmlajšimi, okrog katerega se leto za leto lomijo kopja in jamra o pomanjljivih vzvodih preprečevanja nasilja in domevnih zvezanih rokah učiteljev in drugega vzgojnega kadra po inštitucijah. Ampak to je že druga, vendar s to mentaliteto, ki jo sam reklamiraš, tesno povezana zgodba. Seveda je treba opredelit, kaj definira “malo bolj konkreten pretep”. Povsem enostavno. Malo bolj konkreten pretep je definiran takoj in najkasneje takrat, ko se pojavi kakršna koli vidna poškodba na komerkoli. In seveda je pomembno, kdo je napadalec in kdo se brani.

    “tudi če bi te zgrabil, vrgel na tla in te recimo udarjal po telesu, branit se pa seveda na podoben fizičen način ne bi mogla, bi lahko orožje uporabila šele takrat, ko bi recimo bili ti udarci tako močni, nevarni, da bi objektivno ogrozili tvoje življenje.”

    To je osupljivo psihopatska mentaliteta in razglaga, kako bi bojda morali pravno obravnavat napad. V kolikor bi tako obravnavali zadevo, bi šlo za sociopatsko družbo. Da je slučajno v takem primeru prisotna še toleranca do najbolj sprevržene oblike šovinizma, pa sploh ni debate. Za štos sem dala tvoja nakladanja prebrat še znancu, ki je odvetnik z zavidljivim stažem, in se ni zgrozil preveč le zato, ker je vzel obzir, da se po internetu pač svaljka “svašta” neokusnega, zavajajočega pa itak.

    “ne moreš nekoga ubiti zaradi par modric.”

    Ja, pa ga lahko. Seveda je presoja o tem rahlo odvisna od okoliščin. Vendar so modrice popolnoma dovolj, da v tisti paniki presodiš, da je od zadnje modrice do naslednjega udarca lahko le korak do smrti. V obrambi, ko si celo že prejel modrice, pa lahko uporabiš kar koli ti je na voljo, da onemogočiš napadalca. Pri tem seveda vedno obstaja verjetnost, da ga boš ubil in ne le spravil v nezavest. Od slehernika se ne sme in ne more pričakovat, da bo kot profesionalni morilec z golimi rokami znal presodit smrtne udarce od še ne smrtnih. Okoliščine, kjer takšna razlaga ne bi zdržala, so pa lahko različne, a le v primerih, ko je nasilje prekinjeno in ne gre več za obrambo znotraj samega dogajanja. Nekdo nekoga na primer klofne in porine, pri čemer napaden pridobi rano ali modrico, ko je treščil ob nekaj. Vendar napadalec žrtve ne pretepa še naprej, ampak se umakne ali hoče šokiran nad lastnim dejanjem celo pomagat. Če v tem žrtev odpeketa po nož in zakolje napadalca, se seveda to ne more tretirat kot obramba. Pomembna okoliščina je tudi presoja o fizične moči enega in drugega vpletenega v pretep. Če nekdo, ki je evidentno močnejši in bi zlahka fizično ustavil drugega, ki je na primer podivjal in primazal klofuto močnejšemu, le tega kar ubije, ker ima pri roki orožje, se tako nesorazmeren napad upošteva po logiki stvari. Spet drugače pa je, če fizično očitno šibkejša oseba napade močnejšega z orožjem (kar je lahko tudi kateri koli trdi predmet).

    Te zadeve so jasne in jih je treba presojat posamično. Nikakor pa ne pomeni, da se mora celo šibkejši pustit pretepat, dokler ne bi presodil, da je morda že invalid. Smrtnega udarca se pa predvidevat ne da. Lahko le počakaš nanj, po tem se pa branit več ne boš mogel. Tvoja intepretacija prekoračitve silobrana je pa sociopatska v popolnosti. Kot bi nakladal kretenizme nek klasičen serijski nasilnež do svoje žene. Bedna zgodbica o tem, v kakšnem svetu si želijo živet psihopati. To pa s civiliziranostjo in enakopravnostjo seveda nima nobene zveze.

    V naši družbi je problem nekaj čisto drugega. Da ni urejeno učinkovito preganjanje drugih vrst izvajanja nasilja nad posameznikom in oškodovanja, tudi življenjsko pomembnega, zaradi česar se nemalokrat zdi, da ne pomaga nič drugega kot ilegalne fizične grožnje ali celo napad na kakšnega kretena. V takih primerih je treba tudi takšne razloge upoštevat, vendar pa gre za konkretne znake sistema, ki ne deluje ali celo ne obravnava ustrezno netolerantno določene oblike uničevanja življenja drugim zaradi osebnih moralno zločinskih interesov, ki sploh niso sankcionirane ali pa tako milo, da se jih še vseeno v očeh sociopatov splača izvajat. To je pa spet že druga zgodba.

    “če bi pa iz torbice, medtem ko bi bila na tleh in bi te recimo napadalec brcal na način, ki bi ti ne puščal resnejših poškodb od modric, povlekla pištolo in ga ustrelila, potem ti silobrana ne bojo priznali. še posebej ne, če se boš po napadu postavila na noge in brez večjih dežav odkorakala domov.”

    Ne ga biksat o načinu. Ena brca v glavo je lahko smrtna. Brcanje ženske, ki ne pušča resnih poškodb od modric??? Daj, poslušaj se in beri se!!! Trdiš, da ni opravičljivo uporabit orožje ženski, ki jo nekdo brca, še posebej če se prasica še lahko pobere in odpeketa brez življensko ogrožujočih posledic na sebi. Ja, ja, ženska se mora pustit brcat, dokler ne bo prepričana, da je vsaj že invalid. Pa ti si totalen psihopat očitno!! Presoja o sorazmernosti silobrana v neprid žrtvi bi bila možna le v primeru klofute, pri čemer napadalec že obrne hrbet, pa je, glej ga zlomka, večrat zaklan od zadaj.

    Lepo, da je jasno, v čem je problem v tem dialogu. In glede na to, da komuniciram o nečem takem z nekom, ki je za moje pojme del sistemske luknje, ni več kaj komunicirat. O čemer koli pravzaprav. Družba nikoli ne bi smela dopustit, da se ljudje, ki reklamirajo tako sprevrženo in pokvarjeno mentaliteto, nemoteno sprehajajo naokrog s svojim blebetanjem ali celo temu primernimi dejanji na področjih, kjer nemoteno delujejo, ker sistem preverjanja psihične primernosti ne deluje, še v vojski ne, kjer je izvajan.

    “nihče si tega ne želi, ampak presojanje na sodiščih je omejeno na dejstva, ne na to, kaj bi bilo, če bi bilo… tega, kar ne moremo z zagotovostjo vedeti sodišče ne more upoštevati kot da bi se zgodilo.”

    Ja, tako je. In tebi primerni reklamatorji raznih bolj ali manj sprevrženih ideologij se požvižgajo na dejstva. Zato tudi ti ne moreš spoštovat odločitve sodišča v primeru Zimmerman. Ker te dejstva niti malo ne brigajo, ampak samo zgodbice pleteš okrog primera, kaj je verjetno bilo in kako bi na tej podlagi moralo bit, da bi ustrezalo konceptu tvojih oglasnih sporočil.

    Adios.

  55. Tomaž Majer - 25.08.2013 ob 21:04
    Tomaž Majer

    @simona,

    vidim, da nima smisla. ti pa vseeno, tako, da te malo postavim na realna tla, priporočam v branje tale primer, ki je primerljiv s primerom zimmerman, oziroma v tem primeru je napadalec imel celo manj olajševalnih okoliščin kot treyvon, kako se je sodišče odločilo, pa si preberi kar sama. potem pa bluzi o sociopatih in necivilizirani družbi. samo ne med ljudmi, ki so jim te zadeve jasne.

    http://www.sodisce.si/vsrs/odlocitve/2012032113049177/

    pa tudi svojemu namišljenemu odvetniku to posreduj, če je imel glede mojih izvajanj kakšne posebne probleme. če ga jaz ne morem prepričat, ga bo, upam, vrhovno sodišče.

  56. Tomaž Majer - 25.08.2013 ob 21:45
    Tomaž Majer

    pa še to. seveda ti v svoji ideološki ihti ni uspelo razumeti niti tega, da sem v tem primeru pač zgolj podajal pravno stališče, kar seveda seveda ne pomeni, da na osebnem nivoju stvari dojemam povsem enako.

    glede pretepanja žensk, npr., sam ne bi imel nič proti temu, če bi taka ženska kdaj nasilneža tudi ustrelila. obsojal jo zagotovo ne bi, ker se mi zdi, da si tak človek strel lahko tudi zasluži. podobno velja za npr. primer iz zgodbe, ki jo obravnava zgornja odločitev vrhovnega sodišče. tudi v tem primeru na osebnem nivoju težko človeku, ki se je pač z orožjem branil, kaj posebej hudega očitam, prej obratno. ampak zaradi tega si pač ne morem zmišljevati, da pravo določa nekaj, česar ne določa. in če je pač govora o pravu, potem je potrebno govoriti o pravu, ne o tem, kaj si kdo osebni misli. ampak o pravu s tabo se pač pogovarjat očitno ne da.

  57. Simona Rebolj - 26.08.2013 ob 01:48
    Simona Rebolj

    @Tomaž Majer:

    Tudi jaz govorim o pravu in še kako se da z mano o tem pogovarjat. Ne morejo se pa z mano pogovarjat ljudje, ki pravo razumejo kot od hudiča dano biblijo, ki jo je treba spoštovat ali pa se jo lahko malo po svoje interpretira. In ne morejo se z mano pogovarjat površneži in mentalitetni blazneži, ki pravo interpretirajo pač kar malo po svoje in zavajajo malo po svoji mentaliteti, da prekoračitev silobrana in avtomatsko obsodbo pomeni, če se ne ukloniš napadalcu in ne paziš, da ga v obrambi slučajno ne bi treščil bolj, kot je on tebe. Pardon, to je pa pač za v vrtec in tako bolno tragikomičnega prava pa vseeno nimamo, čeprav je kar hudo pri nas z logiko stvari in raznimi rabotami bednega ali pa pokvarjenega uma znotraj možnih interpretacij ali zlorab zakonov.

    Mah ne mi s temi floskulami o pravu, ki bojda nima nujno zveze s pravičnostjo, ker ne drži!!!! In lahko sem le vesela, da so te klobase začeli javno zanikat tudi renomirani pravniki pri nas, ker so se med plebsom kar nevarno razpasle, češ, pravo nima zveze z moralo ali pravičnostjo, kar ni res. Nazadnje so se zbrali tudi v Polnočnem klubu in javnosti malo pojasnili, da se jim ni treba klofat po ulicah, ker je pravo nekaj drugega kot pravičnost ali morala, morda celo zlo in amorala in da je bolje, v kolikor ne deluje optimalno, opozarjat na luknje in zahtevat posodobitve ter ustrezen nadzor nad delovanjem. Pravo je zastopnik pravičnosti. Da lahko zagotavlja včasih le minimum pravičnosti ali je ne more ubranit zaradi pomanjkanja dokazov, je pa povsem druga zgodba in logika stvari, ki prav tako deluje v imenu pravičnosti (izogib špekulacijam in s tem možnostim krivičnih obsodb).

    Poanta, kakor si jo ti intepretiral, pa je zločinska in trdim, da v kolikor bi v takšnih primerih bile sodbe takšne, kot in kakor si jih opisoval ti, bi šlo za sodbe, zaradi kakšrnih bi morali ljudje na ulico protestirat, kot marširajo zaradi kakšnih drugih, s katerimi pa žal velikokrat ni po naravi stvari pravičnega in nešpekulativnega sojenja nič narobe, ker plebs skuša uveljavljat pristransko motivirane ideološke ali mentalitetne pravljice v svoji buči. In vsi ti tvoji primeri nikakor ne sovpadajo nujno z interpretacijo samega zakona o silobranu, ki je, kot večina zakonov, dovolj raztegljiv za fleksibilno obravnavo posameznih okoliščin, torej detajlov, pri čemer je cilj upoštevati celoten pomemben kontekst, ki je za obravnavo pomeben in presodit v okviru zakona. Skratka, sodnike še vedno potrebujemo in jih ne moremo nadomestit z roboti, ker ne obstajajo in ne bodo obstajali tako eksaktni zakoni, da človeška presoja ne bi bila potrebna, kar je po eni strani problem, po drugi pa prednost.

    Ti bi torej lahko pisal le z vidika, da trdiš, kako bi v Sloveniji (zakoni se razlikujejo vsaj rahlo od države do države) v določene primeru presodili tako, čemur pa na primer kot državljan nasprotuješ, ker blabla … Ti pa si tukaj zagovarjal slovensko verzijo kot prednostno v primerjavi z “zločinsko” ameriško … hehe … in potem začel prodajat namišljene sadistične primere v vlogi odvetnika nasilnikov kot nekaj povsem logičnega in sprejemljivega, v kar me pač nisi prepričal. Saj ne, da bi gojila zaupanje v naše sodstvo, ker so dobro poskrbeli, da so ga zbili pod minimum, vendar pa vseeno menim, da tako zločinsko pa naše pravo vendarle ne deluje nujno. Sam zakon o silobranu nikakor ne diktira takšnih razsodb, saj jasno opredeli pomembnost okoliščin in možnost oprostitve, kot in kakor si jih ti tukaj napravljičaril. Linkanega primera pa še nisem prebrala. Verjetno bo notri veliko pomembnih detajlov (podobno kot je spookymulder kar počez nek primer intepretiral pač in je bilo treba poiskat vse podatke, ki so pričali o precej drugačni zgodbi) ali pa ne bo ustrezno informativno predstavljeno vse skupaj. Lahko pa že zgolj na prvi pregled počez zavijam z očmi, saj gre očitno za odškodninske zadeve v zvezi s premoženjsko škodo, ki je bila povzročena s strelnim orožjem, pri čemer, je zapisano, ni bil ogrožen nihče razen premoženja gostilne. Kr neki.

  58. Tomaž Majer - 26.08.2013 ob 07:30
    Tomaž Majer

    @simona,

    “Tudi jaz govorim o pravu in še kako se da z mano o tem pogovarjat.”

    če nekaj ne poznaš, potem je o tem težko govorit. ti dam samo en primer:

    “Presoja o sorazmernosti silobrana v neprid žrtvi bi bila možna le v primeru klofute, pri čemer napadalec že obrne hrbet, pa je, glej ga zlomka, večrat zaklan od zadaj.”

    če bi poznala in razumela institut silobrana, potem tega ne bi zapisala, ker primer, ki si ga tu opisala niti ni več silobran, tako da o sorazmernosti v takem primeru niti nima smisla govoriti. silobran pa to ni zato, ker v tem primeru manjka element “istočasnosti obrambe z napadom”. če se napad enkrat prekine, potem tudi silobrana ne more več biti.

    sicer pa preberi si najprej tisti primer, ker spet govoriš nekaj na pamet in po svoje. in mi je odveč, da te moram vedno popravljat glede tega, kar sem sam trdil, ker ali očitno stvari res ne razumeš ali pa potvarjaš namenoma.

  59. jazby - 28.08.2013 ob 14:42

    @Simona: hvala za tale izčrpen opis.
    Zadnje tri mesece sem bil bolj ali manj odklopljen od interneta in medijev, tako da so šle te “novice” k sreči mimo mene. No, Obamov govor sem slišal, saj je bil tako rekoč po vseh medijih. Me pa ne čudi ta medijska pozornost, saj je bil primer “vroč” že od vsega začetka. Dobro se spomnim, kako je kongresnik Bobby Rush protestno nastopil s kapuco in sončnimi očali (povezava do članka in posnetka govora) in so ga z govornice predstavniškega doma v ameriškem kongresu odpeljali varnostniki, ker tam pač ni dovoljeno nastopati s pokrito glavo.

    O pravu nimam pojma, a je po moje sistem, kjer na koncu o krivdi odločajo porotniki, neprimeren, ko gre
    za medijsko odmevne primere, še posebej, ko je prisotno tudi rasno ali kakšno drugo ozadje, ki vključuje manjšine. Predvidevam, da je porota sestavljena iz nekakega povprečnega prereza lokalnega prebivalstva, tako da me v tem primeru, ko je bil obtoženi latino in žrtev afro američan, sploh ne čudi, da je bil oproščen.

    Če to prevedemo v naše okolje, kaj misliš, kakšna bi bila sodba v primeru Patria na sodišču v recimo Višnji gori, kjer bi bili v poroti v večini podporniki SDSa, če že ne častilci lika in dela JJ? Ali kako bi se končalo, če bi pred poroto stopil Rom, ki bil obtožen nadlegovanja sosedove Micke?

    @Blitz: se spomnim, da sem včasih tudi sam bral prispevke Mitje Meršola v Delu, še posebej tiste, kjer je opisoval “svoje” vtise o Američanih. Zakaj sem dal svoje pod narekovaje? Ker sem enkrat med študiranjem v knjižnici za sprostitev prelistal eno ameriško revijo (katera je bila, se ne spomnim dobro, saj je bilo to pred kakšnimi 20-25 leti, verjetno je bil Newsweek ali pa New York Times) in tam prebral skoraj dobesedno enako zgodbo kot jo je objavil MM v prejšnji Sobotni prilogi Dela. Avtor seveda ni bil MM, razen če je tam objavljal pod psevdonimom. Ne bi se čudil, da je kakšna od teh zgodbic postala tudi del njegove knjige Američani kar tako (knjige nisem bral in je to le domneva), ki jo je kasneje uporabil tudi za diplomsko delo na FDV.

  60. Simona Rebolj - 2.09.2013 ob 14:22
    Simona Rebolj

    @jazby:

    Primer je bil v bistvu vroč zgolj zaradi zlorabe rasizma v populistične namene.

    Sistem s porotniki zagotovo ni nikjer popoln, vendar pa tudi brez njih ne bi bil, saj lahko spremljamo t. i. stroko, ki še zdaleč ni poenotena, kar se lepo pokaže v odmevnih primerih, in je prav tako ideološko zelo zasvinjana, temu primerne pa so razne bolj ali manj bebave interpretacije tega in onega. Tako da s tega vidika uravnoteženost s “tretjim” očesom, porotniki, ni tako slaba ideja … kot nekakšen notranji nadzor nad delom odgovornih. Je pa vse odvisno od načina in kakovosti nadzora seveda. Način izbire porotnikov se sicer od države do države rahlo razlikuje, vendar je poanta vedno enaka.

    Seveda porota nikoli NI sestavljena zgolj iz nekega povprečnega prereza lokalnega prebivalstva. Poklicani so ljudje različnih profilov, kar je šele začetek. Za sodelovanje na sami odločilni obravnavi morajo pa it skozi postopek izbiranja s strani odvetnikov na obeh straneh (imenovano “voir dire”) itd. Preverjen je njihov profil, potem morajo v prisotnosti in vodenju sodnika odgovarjat na vprašanja (kot nekakšen “psiho” test, ki se navezuje na primer). Pri tem so hipotetični porotniki, pri katerih je na primer zaznana pristranska nenaklonjenost udeleženim v procesu ali kar koli drugega, izločeni in išče se nove. Gre za izbor omejenega števila na obeh straneh in končnega zadovoljstva s poroto oziroma sprejemljivostjo. Kakšna je porota, je torej precej odvisno od sposobnosti odvetnikov, kako znajo prepoznat med razpoložljivimi primerne za svoj cilj ali neprimerne. V poroti ponavadi sedi 12 ali manj porotnikov.

    Tako da … če bi bio v Sloveniji, kjer te prakse praktično ni, omogočeno, da sedijo pri obtožbi Janše sami SDS – ovci, bi pomenilo, da smo spet zulu država, ki imamo nek svoj plemenski sistem sestave, ker po ustreznem izboru bi se težko kaj takega zgodilo in bi zagotovo moral v poroti sedet tudi kakšen Sašo Hribar z Višnje gore, ki ni SDS-ovec in fanatičen častilec lika Janše … hehe … Tako da menim, da nas za vse obravnave lahko skrbi v naši deželi predvsem, kako potekajo brez porotnikov in koliko uravnotežene in nepristranske obravnave so deležni tako obtoženi kot žrtve, še posebej kadar so vmes ideološki ali drugi mentalitetni fanatizmi, na katere več kot očitno naša stroka tudi v teh logih ni imuna. Kako se lahko zanesemo na sodišča, kjer so sodniki, ki jim je bilo dokazano, da so se bratili na primer s klienti, stečajnimi upravitelji, prejemali darila itd., odvezani kakršne koli odgovornosti, kaj šele sankcij za svoje početje, med inkriminiranimi pa ena sodnica po izvedbi nadzora celo karierno napreduje. V takih razmerah bi bila osebno zelo vesela vsaj porot. Lahko bi bili pristranski, bi se pa pričakovala vsaj minimalna stopnja uravnoteženosti pri pogledu na stvar, če že ne pametne in poštene razsodbe v nekem optimalnem smislu.

  61. cinik - 16.09.2013 ob 18:30

    Pozdravljena Simona!

    Po dolgem času se spet oglašam. Z zanimanjem sem bral
    blog kakor tudi vse komentarje in tvoje odgovore.
    Zame opisani primer daleč presega pravno plat pa tudi
    problem rasizma.
    Problem streljanja v ZDA je stanje v družbi, ki ga je povzročila
    predvsem pravica do orožja in uporabe tega ob sočasnih krizah -
    od socialnih do moralnih.

    Kako daleč je ta problematika pa kažeta tudi dva zadnja primera. V prvem so za 107 let starega vojnega veterana,
    ki je mahal z orožjem ker ni pristal na prisilno zdravljenje
    (doma) utišali in “umirili” kar s specialno enoto policije,
    tako imnovani SWAT. Seveda so ga kar ustrelili. Še dobro, da
    niso uporabili brezpilotno letalo, ki bi zravnalo še hišo.

    Drugi primer je izpred nekaj dni. Neznani moški je nekoliko
    preveč energično trkal na neka vhodna vrata. Ženska preplašena
    je klicala na policijo in ga opisala. Ko je prispela policija
    je na ulici zagledala človeka ki je tekel proti njim in
    je ustrezal opisu. Ne da bi ga vprašali karkoli ali mu dali čas da pojasni ko bi prispel do njih, so potegnili pištole
    in ga prerešetali. Izkazalo se je da je možakar samo iskal pomoč zaradi prometne nesreče v sosednji ulici.

    V ZDA se dogajajo zaskrbljujoče zadeve. Zaenkrat le za Američane.Ena takih je da se privatizira tudi vojska in policija.O privatizaciji upravljanja z zapori pa niti da
    pišem. FEMA je izgleda že prezaposlena.

    Kar pa se tiče porot pri nas katere si omenila v zadnjem
    komentarju pa le povprašaj kje se uporablja ta institut.
    Ker imam izkušnje dvakratnega mandata kot sodnika porotnika,
    resda v prejpnji gnili državi :-) ), me zanima ali niso
    tudi v tem delu lustrirali ostanke nasilnega socializma :-) )

    Čakam naslednji blog in te lepo pozdravljam.

  62. Simona Rebolj - 17.09.2013 ob 22:13
    Simona Rebolj

    @cinik:

    Živjo!

    Se strinjam, da presega pravno plat, problem rasizma pa sploh. In strinjam se s tvojimi podobnimi ugotovitvami, da gre bolj za problem kontrole nad ljudmi s pomočjo implementacije Paranoje v družbo. Materializirana paranoja je seveda oboroževaje slehernika, kolateralna škoda ob negativnih stranskih učinkih pa tovrstne resničnostne anekdote, ki si jih izpostavil, za kar se ti zahvaljujem. “Zanimivo” namreč, da o slednjih ni bilo nobenega medijskega čezmejnega pompa, pa bi bilo precej bolj logično kot v primeru, o katerem sem pisala. Kje so gruče borcev za človekove pravice na ulicah? Kje so borci za omejevanje posedovanja orožja? Vse tiho. Ker v resnici akcija implementacije Paranoje v ameriško družbo deluje, že od kavbojskih začetkov dežele sanj, na vse. Tako zelo, da je ta zaskrbljujoč problem verjetno že tako globoko vkoreninjen v slehernika, da je kakršen koli dvom ali celo nasprotovanje takšni politiki le floskula na videz moralnih, v resnici pa pojem osebna varnost enači z oboroževanjem svoje ogrožene malenkosti veliko večja večina, pač potiho, upirajoče se zgolj z molkom, kot si drznemo predstavljat. Seveda se na tak način tudi precej prišpara na kakovosti zaščite slehernika v tako pisani, razvejani, socialno neenaki in veliki družbi. Ali kot mi je dejal nekoč ciničen znanec, živeč v ZDA, da se večina kriminalcev pošica itak kar med seboj, sicer bi postala natrpanost zaporov osrednji politični in ekplicitno gospodarski problem. No, in na tej točki smo pa že pri tvojem opozorilu o privatiziranju.

    Res še nič kaj pametnega ne vem o porotah na naši grudi. Verjetno je s tem zaenkrat ohranjen kakšen moj živec:):)

    Lepo, da si se oglasil. Pozdrav!

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !