Simona Rebolj

« | | »

ZDRAVNIKA NAD TKIVO SLOVENSKE DRUŽBE!

6.10.2013

KAZEN RAZREDNIM DELINKVENTOM NA VISOKI ŠOLI ZA MAFIJSKE VEDE IN SOCIALNO NEDELO

Kakšno bitko bijejo le redke posamezne osebnosti s hrbtenico in sposobni, brižni kadri, se dobro pokaže tudi na primerih, ki se ujamejo v javni medijski odmev. Ostali se med raznimi oportunističnimi sodelavci in komolčarji mučijo inkognito. A medijem postanejo šovmeni v zavzemanju za nekaj ali proti nečemu kmalu le zguncana stara novica, starica, še posebej tisti, ki resnično kličejo po koristnih sistemskih in mentalitetnih spremembah in niso zlizani z nobeno od vplivnih interesnih skupin. Staric bojda javnost ne mara spremljat, ima pa seveda dovolj rada zastarele in plehke razvedrilne šove, tudi le razvedrilne novice. Če materiala za cirkus na prvo žogo ni dovolj na razpolago, medijci kompleksnejše vsebine poenostavijo, postrgajo le strupeno sladko smetano s površja in ustvarijo mizeren nekajminutni skeč. Bojda javnosti na ljubo! Dokler gre. Mi smo le primitivni potrošniki “fast fooda”.

Neprofesionalni novinarji so ob primeru “Koroška deklica” namesto doslednega, uravnoteženega in poglobljenega informiranja zavajali, posploševali, dezinformirali in hujskali (predvsem pod uredniško neprofesionalnim in nespodobnim nadzorom Dela in Dnevnika), o čemer sem že pisala. Nakladaški novinarji se niso udeleževali novinarskih konferenc Svetovalnice Akcija, niti niso kontaktirali njihovih predstavnikov. Novinarja, ki pridobiva informacije o določeni zgodbi pristransko, selektivno, ali jih sploh ne, ne more bit tretiran kot novinar, ampak le kot eden izmed večine najslabših blogerjev.

Le izjeme so se zadeve lotile vsaj v osnovi korektno. A omenjeni prispevki (več objektivnih in natančnih prispevkov v Tedniku, kolumna in prispevek o poraznem stanju usposobljenosti na področju maloštevilnih izvedencev v Sloveniji Nike Vistoropski v reviji Ona in še kakšno posamezno krajše poročanje na POP TV in Siol portalu … ) so se utopili v zabavljaški fešti ob posameznih izgredniških eksplozijah in razvedrilnem kvantanju, kaj kdo “misli” o čem na podlagi nikakršnega predloženega tehtnega argumenta ali dokaza.

Recimo, da se gremo igrico pretvarjanj, kako mar nam je v resnici za vse in kako smo kolektivno res dovolj pametni, da še bolj zares razumemo, da v sistem vkomponirane negativitete zadevajo vsakogar izmed nas, slej ko prej, na tak ali podoben, na površen vtis morda neprimerljiv način. Če že marsikdo ne premore atoma plemenite duše in bistroglednosti, je pametno podpirat dosledno zaznavanje in saniranje škodljivih situacij, ki jih producirajo škodljivi ljudje – z dobrimi ali zgolj sebičnimi nameni. Zdaj je afera, ki sploh ni bila le afera, ampak priložnost za začetek nujnega reformiranja neprofesionalnega ter z vidika klientelizma in korupcije tudi ekstremno sumljivega delovanja na zelo občutljivem področju družbe, dobila svoj epilog na sodišču. Matic Munc in žena sta se pogodila za milejšo obsodbo (Munc devet mesecev hišnega pripora in posledična odpoved delovnega razmerja, Jerneja Munc okrog sedemsto ur družbenokoristnega dela), kot bi jo predvidoma fasala, če bi vztrajala s pritožbami in sodnimi procesi, ki se pri nas z največ sodniki na prebivalca, dvakrat več vloženega davkoplačevalskega denarja v delovanje pravosodja glede na evropsko povprečje in najmanj razrešenih primerov lahko vlečejo leta, oče otroka je itak pristal v zaporu, Natalija Markač, lokalno koroška “la femme terrible”, ki ji grozi najstrožja kazen (leto in pol zapora), bo bitko s sodnimi mlini nadaljevala.

Aleksandra Štiblar, tožilka, ki je javno opozorila na nepravilno delovanje pri obravnavi zlorabe, ker po njeni prijavi zaznanih kršitev (izginuli sporni spis na tožilstvu na primer) nadzornim organom ni bilo odziva, je fasala disciplinski ukrep zaradi “žvižgaštva” in zdaj nadaljuje kariero kot odvetnica. Kaznovana! Razredni delinkventi so torej dobili po prstih in jeziku za špeckahlanje in prestop meje zakona. Zakaj so mejo prestopili, kot da nikogar ne briga! Kakršne koli preiskave, kaj šele disciplinskih postopkov ali celo preverjanja kazenske odgovornosti na strani tistih, ki so bili utemeljeno osumljeni nevestnega ali namerno neopravljenega dela sploh (policija, socialno delo, izvedeniško mnenje, tožilstvo …), ni bilo nikoli in noben medij, kaj šele kakšna neverjetno brižna vstajniška ali aktivistična skupina, ki komaj čaka, da bi politična stranka postala, niso javno zahtevali odgovorov! Toliko o realni stopnji brižnosti do otrok, do (so)človeka nasploh. Sum spolne zlorabe ni bil preiskan, izvedeniško mnenje je bilo podano na podlagi posrednih informacij oziroma mnenj in ne z ustrezno opravljenim stikom z otrokom, kaj šele stikom v ustreznem času, okolju in z ustreznim pristopom, bil pa je ovržen, o, to pa ja. Vprašanje, ali je bil sum ovržen zaradi pomanjkanja dokazov in kako je mogoče dokaze sploh predložit, če jih nihče noče obravnavat, bojda ni pomembno tam v nekem koroškem okraju, kjer se skoraj vsi med seboj poznajo, če že niso v sorodu, in bojda potemtakem itak ni pomembno, kakšne zdrahe se grejo po raznih slovenskih vukojebinah, razparceliranih po smešno velikem številu občin. Se bodo že sami zmenili, tam po svojih okrajnih sodiščih. Kaj imamo kot družba od takšnega nivoja poročanja o dogodkih in odmevih brez konstruktivnega epiloga? Pozitivnega nič. Le eno veliko bedno sporočilo, ki služi zastraševanju ljudi, če bi se kdaj spravili spopadat z mlini na veter pod okriljem in v imenu države, torej v našem, v mojem imenu!!! Sramota! In epilogu te s strani medijev prisilno upokojene starice je bilo namenjeno nič ali zgolj minuta pozornosti. Obvestilo o dosojenih kaznih razrednim razgrajačem. Nobene opombe o popolnem mrku nadzora, kaj šele ustreznih konsekvenc za utemeljeno sumljivo plasiranje in vodenje učnih programov v zbornici.

Diletantske interpretacije dolžnosti papirnato profesionalnih

Kako zastrašujoče diletantsko je lahko delovanje Centrov za socialno delo v Sloveniji, smo se lahko prepričali že večkrat. Nazadnje bolj odmevno na primer ob neumnih in sprenevedavih puhlicah s strani samega direktorja socialne ustanove o spoštovanju drugačne kulture, ko niso zaščitili noseče osnovnošolke, ki se ji je obetala dogovorjena poroka in so obstajali utemeljeni sumi o trgovanju z belim blagom. Ko kultura postane zlorabljena kot izgovor za primitivizem in malomarnost, vrag odnese štos. Odgovorov o odgovornosti predstavnikov CSD in kakršnih koli konsekvencah ni bilo. Medijev ni brigalo.

No, in ravno zdaj imamo na programu že na voljo zabavo ob novem nadškandaloznem primeru do vrstnikov hudo nasilnega sedemletnega osnovnošolca, ki je več kot očitno tudi sam zelo verjetna žrtev zlorab v domačem okolju (deček baje prosjači, se pojavlja porezan na ulici itd.). Mediji so najprej in najbolj napadli ravnateljico, ki, kot so le uspeli po že opravljenem jurišu naporočat (ah, to robotizirano poročanje), že skoraj eno leto prijavlja nasilje policiji in prosi Center za socialno delo za ukrepanje, a ne storijo nič. Še huje. Odgovorna oseba na CSD je po besedah ravnateljice podala izjavo, zaradi kakršne bi morala takoj zapustit svoje delovno mesto, ker zanj očitno ni primerna niti osebnostno, niti ne pozna osnovnih dolžnosti svojega poklica. Ravnateljici je zabrusila, da ona ni dolžna po Ljubljani iskat dečkove mame (starši se seveda ne oglašajo na telefon, pa tudi, če bi se ….). Bejž, no, kdo pa je odgovoren? Na pozive medijev ne odgovarjajo in se skrivajo, kar jim zlahka uspeva. Ravnateljica bi morala CSD in konkretno osebo prijavit zaradi načrtne malomarnosti. Pojma pa nimam, komu, ker se nihče od odgovornih (CSD, policija, Ministrstvo za šolstvo, MOL) v enem letu na situacijo ni konstruktivno in praktično odzval. Odvratno!!! Po medijskih prispevkih se je takoj zganila policija in z ovadbami angažirala CSD. Urnebesno hitro, od včeraj na danes. Joj, kaj vse se zmore, če se hoče!

A to je le en primer, ki je s pomočjo male skupine skrbnih in ogorčenih staršev pricurljal v medije. Večina podobnih se odvija za debelimi zidovi sramu, strahu in tišine. In nihče ne odpre niti poljudne zelo pomembne teme, da morda socialni delavci opuščajo ravno najbolj težke primere, ker so ti nemalokrat povezani tudi z nasilnimi odraslimi osebami (starši in drugi vpleteni odrasli zanemarjenih ali celo zlorabljenih otrok), ki se jih verjetno ne brez razloga na smrt bojijo, a tega nočejo priznat. Kako je poskrbljeno za varnost?! Ampak važno, da bo nekdanji socialni delavec in psiholog Matic Munc odslužil kazen zaradi nezakonite pomoči očetu in babici pri skrivanju otroka, pri katerem so odgovorni v sistemu popolnoma zatajili na podoben aroganten, diletantski in tudi s klientelističnega in koruptivnega vidika zelo sumljiv način. Smo zadovoljni?!!! Gremo na nov žur, pardon, na novo novico.

SLOVENSKI TALENTI V BELEM

S predvajanjem kriminalke smo zaključili in nastale so hude scenaristične luknje pri zaključevanju štorije. Pravo razočaranje. Gremo raje na drug preverjeno popularen komercialen teren, kjer nastopajo zdravniki. V novi resničnostni nanizanki o redkem posamezniku z voljo in vero v moč pozitivnih sprememb v skupno dobro nastopa popularen in v javnosti priljubljen dr. Erik Brecelj. Že prva sezona s polno korupcijskih zapletov v ozadju in nastavljanja bananinih olupkov junaku s strani nadrejenih je bila pri kronično nezahtevnem slovenskem občinstvu zelo uspešno sprejeta, čeprav se noben zaplet ni razpletel, zato zdaj teče druga sezona s kar novo konfliktno situacijo. Jebeš epiloge. Zaplet?

Dr. Nado Cesarec je sodišče poslalo v zapor, zato je dr. Brecelj javno izrazil skrb, da bi morda tudi sam kdaj pristal za rešetkami namesto pravih zlikovcev. Solidarno je predsednika RS pozval, naj tokratno žrtev zločinskega sistema pomilosti. Ko resničnostna nanizanka začne izgubljat občinstvo, po naših scenarijih res ponavadi heroji tako ali drugače postanejo zlikovci. A največkrat za to poskrbijo kar sami. Za herojske motive jim preprosto zmanjka pameti in volje, poleg tega ugledajo pri prehodu med zlikovce precej več osebnega profita in možnosti, da lahko na plesnivem slovesu heroja dolgo precej nemoteno lažejo, kradejo in izigravajo veliko kariero v tej mali državici, dokler jim nova mafija na trgu ali stara z drugega brega ne tlakuje poti v zapor. Če naši heroji vztrajajo pri načelnosti in dostojanstvu, pa v situacijo poseže javnost z mediji na čelu. Ga ni človeka na svetu, ki se mu ne bi dalo s pomočjo blesavega nakladanja in uporabe “povečevalnega stekla” naprtit vsaj kakšen škandal zaradi zataknjene rozine med zobmi, če ga že ne strpat v čuzo. Pri nezahtevnem občinstvu gre skozi pač vse. Da le preprosto zveni in izgleda.

Breclju gre z mediji in naklonjenostjo s strani javnosti zelo dobro. Njegova mreža podpornikov znotraj številčnega ceha se je precej povečala, ravno osamljen Mohikanec pa nikoli ni bil. Verjetno je tudi zato sploh lahko preživel šikaniranja nadrejenih in njihovo nikoli sankcionirano zlorabo formalnih pooblastil za poskuse diskreditacij na strokovnem področju. Pohvalen prizor solidarnosti in brez dvoma najbolj redek ob brezjajčnem in potuhnjenem profilu povprečnega sodelavca na Slovenskem. Z Danijelom Bešičem Loredanom, ki je pred kratkim popokal kufre v Švico, ker znotraj negovanja povprečja in negativne selekcije – na kar tudi področje zdravstva pri nas gotovo ni imuno – ni bila ustrezno spoštovana njegova inovativna praksa na področju kirurgije, sta bila tudi medijsko dober tim. Matic Munc na vsestransko kolapsiranem področju socialnega dela z veliko obremenitev in mizernimi možnostmi karernega napredovanja, kaj šele spodobne plače, ni mogel imet take sreče.

Vendar v Sloveniji tudi ob prizorih nenavadne skupinske sloge našpičim ušesa in nagubam čelo. Na žalost se v našem prostoru ponavadi izkaže, da kadar Slovenci s kroničnim sindromom hlapca ne pustijo totalno na cedilu ali celo potolčejo kogar koli, ki izkaže kakšno koristno sposobnost, nekaj pameti, kaj šele upor za plemenite in obče koristne cilje, za tem tičijo neki drugi kolektivno banalni in škodljivi grebatorski cilji. Ker sicer res težko, da bi klasičen slovenski posameznik skupina postal. Paranoična diagnoza? Mogoče res. Kar pa še ne pomeni, da ni pravilna.

Prekleti udbovci, njihovi potomci in priskledniki so veliki vodje neodvisnih ljudi krasni reformirani državi naproti

Danijel Bešič Loredan je za Portret tedna v Sobotni prilogi izpovedal veliko pomembnih pripomb na delovanje znotraj zdravniškega ceha. Ob koncu prispevka za posladek pa strup v Bašič Loredanovi izjavi:

»Nisem opustil misli na Slovenijo. Slovensko oblast obvladujejo stari udbovci, njihovi potomci in priskledniki. Treba je uporabiti njihove metode, da bodo vrnili vsaj del denarja, ki so ga pokradli. Alternativa sedanjemu je skupina neodvisnih ljudi, ki želimo priti do bolnih korenin, jih izrezati in posaditi nova drevesa. Naš vodja v prizadevanjih utegne biti Igor Šoltes. Ljudje imajo usodo v svojih rokah. Če v enem letu v Sloveniji ne bo večjih sprememb, bo njenega intelektualnega potenciala konec,« ocenjuje Danijel Bešič Loredan.

A ste zaznali pljunek nad prekletimi starimi udbovci, njihovimi potomci in priskledniki, potem pa obvestilo o “novem” velikem vodji “neodvisnih” ljudi – Igorju Šoltesu. A naj se zjokam ali nakrohotam do kolapsa?! Včasih ostanem celo jaz brez komentarja. Okej, ni tako hudo. Lahko med hlipanjem izrazim le naivno dobro voljo z upanjem, da “neodvisne” ljudi kakšen potomec ali prisklednik starih in sodobnih “udbovcev” ne bo zavrgel po izrabi njihovega častnega neodvisnega imena za nečastne stare politikantske poteze ali še huje … da jih kmalu odvisne, izrabljene in kooperativne ne povabi k sodelovanju po stari klientelistično politikantski praksi obvladovanja hlapcev. Mimogrede … kaj je Igor Šoltes kot predsednik Računskega sodišča dosegel ali vsaj skušal doseči?

Zakaj ljudje baje ne marajo talentov v belem?

Zdravnik ali zobozdravnik že po defoltu ni profil kadra, s katerim bi si človek želel razlogov za srečevanje. Vendar pa je ravno zaradi tega eden izmed daleč najbolj “pomembnih drugih” v življenju človeka, ker sodeluje pri ohranjanju osnovnega pogoja za bolj ali manj kakovostno življenje. Zato je občutek spoštovanja in “radosti” do zdravnika, ki se dobro izkaže, neprimerljiv z odnosom do drugih profesionalcev svojega področja. Zdravnik posamezniku ne pomeni le mehanika svojemu telesu, ampak tudi pomembnega sogovornika o svoji situaciji. Vsak zdravnik je dober zdravnik tudi toliko, kolikor je kakovostna osebnost, dober psiholog in kolikor obvlada komunikacijske veščine za delo z ljudmi – strankami, pacienti. Odnosi res pomenijo verjetno vsaj pol zdravja. Ne smeh. Smeh je že posledica.

Zato se mi zdi neprimerno, da kateri koli zdravnik izpostavi zgolj negativno nastrojenost ljudi do zdravnikov, ne da bi hkrati tudi izrazil močno zanimanje, zakaj je temu tako, v kolikor resnično verjame, da je tako. Pacienti so pred obličjem svojega zdravnika kot otroci pred staršem, ki naj bi vedel več, predvsem o njih – otrocih. In perverzen izpade vsak starš, ki se na primer zgolj na glas kuja, ker ga njegov otrok ne mara ali celo trdi, da cela generacija otrok ne mara svojih staršev. Pa saj so ravno oni tisti, ki bi se najprej morali vprašat, zakaj je temu tako, preden jamrajo. Otrok – odrasla oseba ni enakovreden odnos, prav tako ni pacient – zdravnik. Pacient se počuti pomembno odvisnega od ravnanja zdravnika z njim, podobno, kot se počuti otrok v odnosu do starša.

Zdravniki bi morali poleg podpore cehovskim kolegom, kadar so v upravičeni stiski, enako udarno izkazovat tudi netoleranco do takšnih, ki s svojim odnosom do pacientov in delovanjem blatijo to silno odgovorno in za življenje vseh ljudi neposredno pomembno poslanstvo. Odzivat bi se morali kritično tudi v primeru, kakršnega je na primer opisal gospod v pismu za javnost , a o kakršnih koli konsekvencah za tak horor, ki ga zdravnik lahko povzroči človeku, namesto da mu olajša življenje, nisem zasledila nič. In ne, opravičila pacientom niso dovolj, tudi opletanj s floskulami v izogib ustreznemu ukrepanju, kako pač niso vsi enaki, ne potrebujemo! Vemo, da niso vsi enaki. Ampak zdravnik, ki ni nadarjen, sposoben ali usposobljen za human, korekten in skrben odnos do pacientov, ne more bit zdravnik. Morda je lahko uspešen znanstvenik na področju medicine, ampak neposredno zdravit ljudi in bit v stalnem stiku z njimi ne more. Pika! Enako velja za poklic učiteljev, socialnih delavcev in drugih poklicev podobnega formata. A obstaja zavedanje o tem in temu primerni vzvodi selekcije, pozitivnih in negativnih sankcij?!

Kakovosten odnos do pacientov seveda podpira ali ga ruši tudi sistem. In zdravniki ne bi smeli pristajat na sistem, ki jim ne omogoča vzpostavitev ustreznega donosa do pacientov, da ti na primer čakajo ure v čakalnici, medtem ko zdravnika v ambulanti celo sploh ni. Se dogaja prepogosto. Ker dela hkrati nekje drugje ali pa je moral na kosilo, ker utrujen dela podnevi in ponoči, preveliko število ur skupaj, kar bi moralo bit protizakonito. Mar ni protozakonito?! Utrujenih zdravnikov, ki med seboj merijo mišice, kdo zdrži več in nas obravnavajo utrujeni, nočemo. Osem ur dela z redkimi odkloni v plus je za tako naporen poklic več kot dovolj, še posebej v državi, kjer se brezposelnih mlajših zdravnikov sprehaja veliko in tudi pokajo kufre v tujino boljšim razmeram naproti. In ni najboljše sporočilo, da se glasen upor zdravnikov zgodi šele takrat, ko se postavijo v bran kolegici, ker je bila razkrinkana zaradi opustitve zdravljenja ali malomarnosti na delu in obsojena.

Vse skupaj samo potrdi že dolgo trajajoče negativno mnenje verjetno večjega procenta javnosti, da se zdravnikom fučka za dobrobit pacientov in opravljajo dežurstva, se udinjajo maratonskim naduram in celo sprejemajo delo na več koncih hkrati za oseben profit, za precej višjo plačo. Da ne omenjam kombinacij z zasebnimi ambulantami in podpiranje širjenja zasebnih praks s hinavsko bedastimi izgovori, da naj bi šlo za pozitiven ukrep v prid zmanjševanju čakalnih dob! Opažamo predvsem, da se slabša kakovost javnega zdravstva in sili ljudi, da še plačujejo razne storitve ali nujen hiter pregled, tudi če so skoraj siromaki. Zobozdravniki so sicer zaenkrat verjetno še res prvaki v prodajanju predrago cenjenih materialov in storitev v primerjavi s primerljivimi drugimi državami v zasebnih ambulantah, kar si privoščijo v sodelovanju z javnim zobozdravstvom, ki ljudem ne nudi skoraj več nič, dokler ni primer boleč in urgenten! Človek ne pride na vrsto, dokler niso zobje, eden za drugim, že uničeni. In protetiki verjetno kar ploskajo od navdušenja nad takim stanjem, medtem ko delijo tako urnebesne račune, kot bi bile naše povprečne plače v rangu gospodarsko in socialno razvitih skandinavskih dežel. Slika stanja v zdravstvu na sploh se vedno bolj približuje udaru, ki smo ga na področju zobozdravstva že dopustili. Zdravniki so na žalost prevečkrat v javnosti odigrali predvsem na svoje koristi orientirano vlogo, kar se tiče omenjenih problemov našega sistema. Solidarnosti pa niso izkazali niti do sodelavk in sodelavcev izven svojega ceha. Predstavniki nekih zdravniških krožkov so javno odrekli podporo stavkajočim medicinskim sestram. Potrebujemo tudi usposobljene, brižne in motivirane medicinske sestre in brate, ki so temu primerno vsaj v mejah normale plačani, nagrajevani in spoštovani! Zdravniki so jim nekolegialno, sebično in nehumano obrnili hrbet s puhlicamo o neverjetnih stroških in slabem stanju v zdravstvu. Tudi dr. Erik Brecelj s skupino “neodvisnih” ljudi niso popravili grenkega priokusa ob tako sociopatskem prizoru kolektivnega značaja nekega ceha. Žal!

Menim, da zdravniki, ki so del življenja vsakega posameznika in pomembno vplivajo na kakovost le tega, uživajo visoko spoštovanje in naklonjenost. Ampak le tisti, ki se izkažejo kot profesionalni, odgovorni, humani in brižni. Ki pokažejo, da svojega poslanstva ne umevajo prednostno kot sredstvo za karierno repenčenje in presežne zaslužke. Le takšnim, ni jih malo, tudi privoščimo javni ugled in seveda dobra plačila za dobro opravljeno delo. Osnovno in dodatno obvezno zavarovanje pa je za to, kar dobimo, navaden rop! Tako preprosto in hkrati zakomplicirano je to!

Skrb za paciente ali kolege v belih haljah?

Na žalost je vonj po rahli volji do pristranskega in povsem klientelnega delovanja s strani “neodvisnih” ljudi že malo zasmrdel po medijih. V imenu boja za domnevno plemenite cilje so se nekateri zdravniki glasno odzvali okrog posebnega primera kolegice. Glasen je bil tudi pokončen in od političnih lobijev zaenkrat še neodvisen dr. Erik Brecelj.

Brežiška zdravnica Nada Cesarec gre v zapor za šest mesecev zaradi sodbe o opustitvi zdravljenja pacienta, ki se je ponesrečil pri delu in kasneje v bolnišnici umrl. Zdravnica ni odšla na teren, ampak poslala na kraj dogodka le reševalce. Dežurni prasec skozi očala skupine zdravniških kolegov je postal predsednik Borut Pahor, ker na njihovo pobudo obsojenke ni pomilostil, še preden bi sploh odslužila vsaj en dan zaporne kazni, kar itak ni običajna praksa pri izrekih pomilostitev, zato je dr. Brecelj v imenu boja za pravičnost izrazil mnenje, da bi moral namesto zdravnice v čuzo predsednik RS. Morda. Kdo bi vedel, a ne. Ampak zakaj neki v tem primeru?

Vsaka napaka, ki se zgodi prvič, je preveč in je plod malomarnosti, v kolikor se zgodi zaradi vnaprej predvidene možnosti izčrpanosti ali logistične neizvedljivosti, za kar bi morali odgovorni kazensko odgovarjat.

V podporo dr. Cesarjevi se je oglasila in pojavila na terenu pred zaporom tudi nekdanja vodja Zdravniške zbornice Gordana Živčec Kalan, ki je zaslovela zaradi sumov korupcije in domnevno neetičnega ravnanja kot neverjetno angažirana oseba na več pomembnih funkcijah, pri čemer so v enem izmed medijev izračunali, da vseh zadolžitev v 24 urah nikoli ne bi zmogel opravit niti supermen. O kakovosti in odgovorno opravljenih delih se ne pogovarjamo, niti o razlogih za nastalo situacijo, čeprav so ravno ta vprašanja najbolj bistvena. Zakaj se človek tako prekleto prostovoljno žene, postane bojda jasno, ko se začnejo seštevat izplačila za vse številne funkcije, ure in nadure. Kako kakovostno so funkcije izpeljevane včasih kaj malega izvemo, večinoma ne, ker je njihov namen očitno predvsem v formalni podlagi, da dobro omreženi in posvečeni kasirajo. Problem je v tem, da se tudi mediji s svojimi obravnavami obnašajo tako. Kot da nič drugega ne bi bilo pomembno in sploh ne obstaja. Delamo zato, da kasiramo in ni pomembno, kaj, zakaj in kako delamo. Na tak način ni čudno, da so mediji v preteklosti že neštetokrat peli hvalnice kakšnemu menedžerskemu politikantskemu lopovu, o čemer so bili sposobni javno poročat še novinarji novejše generacije deset, dvajset ali več let kasneje, na drugi strani pa se na horuk spravijo tudi na marsikoga, o katerem izvemo premalo, da bi lahko poznali vse podrobnosti in presodili o upravičenosti medijskega stampeda.

Lepo je videt, kadar sodelavci podprejo žrtev mobinga. Res. Tako redko, pravično in lepo je, da je verjetno prelepo, da bi bilo res. Zdravniki pravijo, da se lahko kaj takšnega zgodi komur koli izmed njih, ker so preobremenjeni. Da je ta sistem tempirana bomba. Ja, že vrsto let in počila ni zaradi pacientov, ki so zato slabše obravnavani, ampak ko je pravnomočna kazen doletela zdravnico.

Brez ključnih pojasnil v primeru dr. Nade Cesarec

Javnost je dobila informacije, da je bila zdravnica Nada Cesarec, koncesionarka, v zdravstvenem domu Brežice dežurna, hkrati je bila razporejena na teren in v ambulanto. Novinarji in zdravniki, ki se zadnje dni oglašajo po medijih, niso pojasnili, ali je za hkratno delo na dveh mestih odgovorna zdravnica sama, ali je bila kakor koli prisiljena, da deluje na dveh mestih hkrati? To je zelo pomemben podatek za razumevanje sodbe vendar! Marsikdo bi se lahko odločil za dve deli hkrati na dveh različnih mestih in tvegal, da pride do takšne ali drugačne napake, da bi le pobasal več plačila za opravljeno delo. Vendar s tem prevzame odgovornost za svoje neodgovorno ravnanje, ki bi moralo bit seveda prepovedano! V kolikor se kaj takšnega zgodi celo v sferi, v kateri lahko nastrada bolnik ali ponesrečenec, gre za prvovrsten škandal iz malomarnosti. V kolikor bi zdravnika k takšnemu ravnanju prisiljeval nadrejeni (kdo neki bi to bil tudi za gospode in gospe s svojo ambulanto, kot so poročali mediji), bi moral odgovarjat pač on in odpeketat v zapor zaradi namernega ogrožanja varnosti pacientov. Zaposleni, ki je prisiljevan v neprofesionalno in škodljivo ravnanje, bi moral bit seveda hkrati zaščiten s strani zbornic, sindikatov in kasneje s strani organov pregona. Če bi bile razne aktivistične in vstajniške skupine rade koristne, bi morale z glasno podporo ščitit posameznike, ki se zavzemajo za profesionalno, odgovorno delo in sistem v širšem pomenu besede.

V prispevku Dela izpred nekaj mesecev je jasno zapisano, da naj bi se po odredbi inšpekcijskega nadzora zdravnica zagovarjala s pojasnili, da je tudi v ambulanti obravnavala nujen primer, zaradi česar se je odločila, da na teren ne gre, vendar naj bi preiskava pokazala, da je poleg Cesarčeve v zdravstvenem domu po logiki stvari delalo še več drugih zdravnikov in da se ta domnevno nujen primer kolapsa bolnice v ambulanti sploh ni odvijal v času, ko se je zgodila usodna nesreča na terenu. Zdravnica naj bi v tem času obdelala zgolj štiri redne paciente v svoji ambulanti (za kar zasebna ambulanta prejme tudi plačilo), zavarovalnici pa naj bi poskušala zaračunat še obisk ponesrečenca na terenu. Zdravnica naj bi z reševalcema kontaktirala sicer po telefonu, a sta po navedbah Dela trdila, da nista prejela ustreznih navodil, ker naj bi ju zdravnica zgolj vprašala, ali je ponesrečenec še živ.

V kolikor zgodba drži, se zdi sodba za opustitev pomoči bolniku povsem razumna in nas resno lahko skrbi in straši trditev dr. Breclja, da se kaj takšnega vsak dan lahko zgodi tudi njemu in komur koli izmed njih. Katastrofa! Ne gre namreč za nepravilno presojo pri zdravljenju skrbnemu ravnanju navkljub. Gre za opustitev pomoči pacientu, ki je bil na terenu v deprivilegirani in tudi težji situaciji od pacientov v bolnišnici. Če navedbe držijo, ne gre za primer problema pri težkem odločanju med dvema bolnikoma hkrati v zelo kritičnem stanju, ampak za podobno situacijo, kakršna se je zgodila v primeru Zlatke Kanič, ki je odrekla dolžno pomoč preminulemu otroku v kritičnem stanju. Zakaj? Ker je preprečila ustrezno obravnavo poteka zelo zapletene bolezni v drugi inštituciji, ki je bila bolje pripravljena na takšne redke izbruhe bolezni. Celo prošnjam staršev navkljub. V obeh primerih gre za opustitev ravnanja po najboljših močeh, ki so evidentno na razpolago.

V imenu krivde boga, hudiča ali predsednika države

In res je težko razumet, zakaj bi bil predsednik RS Borut Pahor moralni zločinec, ker prošnji za pomilostitev ni ugodil? Na kakšni podlagi pa? Da bi s prstom pokazal na prave krivce, ki dopuščajo tak sistem, pravi tokrat dr. Brecelj! Prosim? Na zločinski, neprofesionalen in antisocialen sistem lahko vsi s prstom kažejo dan na dan, ne da bi pri tem podpirali zdravnico, v kolikor je storila hudo in povsem nepotrebno napako. S to logiko, dr. Erik Brecelj, ste ga pa usrali! V kolikor pa gre le za sklicevanje na zločinski sistem, da bi rešili kolegico, dobro prijateljico in zdravnico (kar lahko sicer popolnoma drži, očitno predvsem za bolnike, ki stopijo v njeno ambulanto) pred sicer upravičeno sankcijo, gre pa za grdo zlorabo morale. Le upamo lahko, da se kaj pozitivnega izcimi iz vsega skupaj na sistemski ravni. Bomo videli, kako hitro bo potihnilo zavzemanje za sistemske spremembe, zdaj, ko je jasno, da si s predsednikom Borutom Pahorjem ni mogoče nič pomagat pri reševanju kolegice iz zapora. Morda bi ga namesto pošiljanja v zapor vseeno poprosili za pomoč pri opozarjanju na neustreznosti in celo škodljivosti v zdravstvu. Morda bi pa pomagal. In če v tem primeru pomagat ne bi hotel, no, potem bi ga lahko vsaj resno pozvali k odstopu s funkcije, če ga že v zapor ne bi mogli strpat.

Ko na primer nekdanji predsednik RS Danilo Türk ni hotel pomagat pri razkrivanju in saniranju etičnega kolapsa v sferi belih halj in predvsem Zdravniške zbornice, ampak je v posmeh volji do pozitivnih sprememb ravno v času, ko je najbolj vrelo, celo podelil odlikovanje takratnemu vodji komisije za medicinsko etiko dr. Jožetu Trontlju, ki z neetično retoriko prav tako ni pristopil žalujoči družini Nekrep, ki je zaradi malomarnosti izgubila sina, se ni oglašal nihče in še manj predsednika RS pošiljal v zapor. Nekaj vriskanja so mediji sproducirali šele takrat, ko se je odpravil na rutinsko operacijo raje samoplačniško v tujino in s tem povedal, kaj si misli o zdravstvu na Slovenskem in tudi kako razume poslanstvo in simboliko predsednika države ter povezanosti z njo.

Pomembnih pojasnil ni, posledično pa tudi konstruktivnih ukrepov in rešitev ne

Odgovorov na vsa podana pomembna vprašanja žal nismo bili deležni. Mediji so kar naenkrat za uporniškimi zdravniki ponavljali mantro o dveh težkih primerih na dveh koncih terena, niso pa točno pojasnili, ali je res bil v tistem času kakšen pacient tudi v ambulanti nujen primer, pri čemer mu iz neznanega razloga drugi zdravniki v zdravstvenem domu ne bi mogli nudit pomoči. Ali se je zdravnica sama razporedila na dve delovni mesti hkrati ali ji je kdo takšno ravnanje ukazal? Kdo? Ta oseba bi morala vendar v zapor …. razen če je že v zaporu, ker si je zdravnica pač ukazala sama. Zdravniška zbornica prav tako ščiti kolegico in ji ni odvzela zdravniške licence, zaradi česar so bili s strani pravosodja okarani, češ, da niso na ustrezen način proučili realnega delovanja zdravnice. Realno delovanje je, kot kaže, bliže poročanju, ki zdravnico precej obremenjuje po profesionalni plati. In kje so predstavniki novinarskih krožkov, pardon, društev in združenj ter častnega novinarskega razsodišča, da bi nam zagotovili verodostojne, kompleksne in nekontradiktorne informacije s sankcioniranjem medijev, ki in kadar objavlja neresnice, zavajanja ali polresnice?! Ali imamo medije zato, da na podlagi skopih in razdrobljenih med seboj spodbijajočih se tekstov državljani doma ugibamo, se gremo detektive, mečemo kocke, karte, vlečemo slamice, da bi si lahko ustvarili realno mnenje o nečem? SRA – MO – TA!

PRIDEN NAROD

Napredek in pozitivne spremembe v obči blagor pač ni “misija mogoče” s pomočjo množic, ki so kronično utrujene, neizobražene (mišljeno radovednost in vseživljensko izobraževanje in ne zgolj odpiflanje šihtov v šoli), neustvarjalne, prazne, brez navdihujočega preživljanja prostega časa sami, s prijatelji in družino ter občutijo piš domnevno pozitivne energije ob kolektivnem vzdušju samo na maratonih in nogometnih tekmah. To so ne glede na čas, režim ali sistem vedno znova le tako smešno enostavno obvladovani tropi ovac s strani legalne in ilegalne mafije, ki ne morejo prispevat k produktivnosti, inovativnosti in ustvarjalnosti, a se vedno lahko pohvalijo le z neštetokrat slišano puhlico o pridnosti … in poslušnosti seveda. Spremenit bi bilo treba tipično hlapčevsko mentaliteto o pozitivnosti kvantitetnih meril, ki se merijo v urah šljakanja in podvigih za Guinnessovo knjigo rekordov. Zakaj tako? Aja, saj res. Ker se z relevantnimi dosežki in osebnim smislom ni mogoče hvalit. “Mi smo tako pridno pleme!” Who cares?!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 6.10.2013 ob 23:45 pod Aktualno, Politika, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

13 odgovorov na “ZDRAVNIKA NAD TKIVO SLOVENSKE DRUŽBE!”
  1. nish - 7.10.2013 ob 14:41

    Prebrala, strinjam, všeč, znaš.

    Tako kot so ljudje vse bolj zadovoljni s površnimi odnosi, tako jim je dovolj, kar jim naservirajo mediji. Brez dolgega premišljevanja, se požre vse. Če je zaukazano zgražanje, se zgraža; če je potrebno koga razrgat, se ga raztrga. In hop, je že tu druga novica, ki ovce, za pet minut spremeni v najbolj čuteča bitja na planetu.
    Seveda si potem ti zaostala, ker greš in raziskuješ vse strani.

    Fajn bod.

  2. Vanja - 7.10.2013 ob 15:21

    Bravo Simona! Se strinjam. Kar se pa tiče Loredana in inciative zdravnikov, sem tudi malce našpičila ušesa glede na neko njegovo izjavo, kjer je v bistvu zagovarjal strogo razmejitev javnega in privatnega zdravstva, torej ni ga motilo tako zelo, da bi ob javnem bilo tudi zasebno zdravstvo…kar pa je glede na ime Inciative zdravnikov malce zavajajoče. Saj se menda borijo za dostopnost do javnega zdravstva, če bo del tega zaseben, bo ta ta zasebni del nedostopen za mnoge in zelo vprašljivo je, če bi lahko javno zdravstvo delovalo vzporedno z zasebnim. V Kanadi so se po po resnih študijah odločili proti temu, ker bi to pomenilo propad javnega zdravstva na katerega so zelo ponosni. Poleg tega sem slišala, da naj bi bilo Loredan ponujeno mesto predstojnika, češ spremeni kar lahko, pa je odklonil. Kadarkoli sem v življenju doživljala mobbing, samo sanjam lahko o takšnem kjer bi mi ponudili vodilno delovno mesto. Vendar pozor, ni preverjeno, lahko samo širim trače…se mi pa zdi zanimivo, ker si pač govorila kako se junaki obračajo v zlikovce- Še pred kratkim,me je ob klepetu z nekom prešinilo, da morda pa se na takšen način tudi uničuje javno zdravstvo in se pušča vrata priprta privatizaciji. Pač potrebuješ nekaj glasnikov, nekaj ljubljencev ljudskih src, ki bodo postavljali dobro namerjene mine,vsesplošno zaupanje v javno zdravstvo bo padlo še bolj, potem pa ne preostane drugega, kot da se vse razdere in postavi na novo…pač javno ne deluje, tako kot tudi država ni dober gospodar, vse to so mantre, ki jih neoliberalizem rad širi v kolektivno zavest. Morda teorija zarote, morda totalno nič ni na tem, sem paranoična in amaterska ljubiteljica teorij zarote, vseeno pa…good to keep in mind…just in case….

  3. Simona Rebolj - 7.10.2013 ob 23:13
    Simona Rebolj

    @nish:

    Hvala. In ja, tako se rola medijsko kolo v imenu in za javnost. Jaz pa seveda s svojim pristopom nisem le zaostala, ampak tudi prfuknjena, ker se mi za razliko od večine novinarjev to ljubi počet celo pro bono na nekem blogu. Kdo bi me štekal, a ne:):)

    Bodi okej tudi ti.

    @Vanja:

    Ooooo! Lepo, da si se spet malo oglasila.

    Bi rekla, da je malo zavajajoče, nisem pa naletela na to Bašič Loredanovo teorijo, tako da ne vem, s čim in kako je to utemeljeval. Aja, saj res, pri nas itak ni treba ničesar utemeljevat. Pardon.

    Tudi jaz ne vem, ali mu je bilo ponujeno kakšno podobno napredovanje in valjda je v paketu z mobbingom to milo rečeno nenavadno, razen če gre za kakšen poseben pristop, s katerim hočeš osebo diskreditirat z vnaprej napisanim scenarijem. Erik Brecelj je na primer javno povedal, da so mu ponudili vodstveno mesto na onkologiji, kar je odklonil zaradi zavedanja, da so mu nastavili past, da bi se nekako v očeh javnosti sam diskreditiral in kmalu odfrčal s pozicije kot nesposoben ali nepotrjen. Take plane seveda je mogoče izvajat. Sem doživela tak primer pred svojimi očmi in ušesi, na drugem terenu, ko je osebi ponujen kolaček, a nima dovolj časa, da bi vse preveril, niti ne more preverit, zagrabi za priložnost, pod mizo ga pa čaka mina, ki se ji ne bi mogel nihče izognit in se ves razleti, pojasnjevanja pa izpadejo kot bedni izgovori, češ, če si imel toliko jajc, da si prevzel to mesto in prej toliko kritiziral druge, pa zdaj prevzemi odgovornost, da pač nisi supermen. Se da. Brecelj je svojo zgodbo v zvezi s tem opisoval v oddaji Intervju kot gost Ambrožiča. Mislim, da je bila na sporedu še letos, v sezoni pred poletjem seveda.

    Tudi možno, kar se “teorije zarote”, ki jo omenjaš, tiče. Take ali podobne spine je možno izvest tako z zavedanjem in sodelovanjem ljubljencev kot brez njih, z izrabo njihovega delovanja, tudi če ima druge cilje. In definitivno je vse vedno dobro imet “in mind”, bit pozoren, a kaj ko se gre te hobije pozornosti vedno le manjšina, peščica pravzaprav, karavana pa ruži. No, čeprav jaz še vedno znotraj morja pesimizma optimistično mislim, da vplivi peščice pozornih zelo štejejo in imajo pozitivne učinke, le da ne tako močne in efektivne, kot bi bilo dobro, da bi vsemu skupaj lahko rekli kolektivni napredek kadar koli v zgodovini. Učinki pa so, saj bi se sicer s pomočjo večine še vedno v jamah stiskali. Je pa naporno in abotno počasi, duhamorno vse skupaj, ja. Kar se teorij zarote tiče, je pa itak Komat enkrat zelo dobro povedal, ko je bil vprašan za neko zadevo, ali verjame tisti teoriji zarote. Odgovoril je, da on ne verjame v nikakršne teorije zarote, ker mu je jasno, da gre za dejstva, ki se dogajajo tukaj in zdaj … hehe …

    Meni so sicer tudi razne teorije zarote, ki so že bile evidentno izvajane, večinoma smešne, ker maherjem in pametnjakovičem po naše tudi te ponavadi ne uspevajo in nastane neka bedasta brozga poskusa izvedene zarote in slabitnega upora, ki pomeša štrene nekje na pol, tako da na koncu nihče od vpletenih ponavadi ne ve več, kaj se v resnici dogaja.

  4. Ni Duri - 11.10.2013 ob 02:27

    »Recimo, da se gremo igrico pretvarjanj, kako mar nam je v resnici za vse in kako smo kolektivno res dovolj pametni, da še bolj zares razumemo, da v sistem vkomponirane negativitete zadevajo vsakogar izmed nas, slej ko prej, na tak ali podoben, na površen vtis morda neprimerljiv način.«

    O razumevanju tega, kar naj bi se razumelo – gre pač za staro liberalistično puhlico, ki od notraj generira vsako razmišljanje o sistemu, in že v štartu izrodijo vsako možnost »pozitivitete.« Seveda, kadar se najbolj ubada s konkretnim, ves čas potrkava na transcedentalno; verjeti, da ni kolektiva, dokler temelji na podrejanju le enega posameznega člana diskriminaciji, nepravičnosti, neenakosti, in so torej vsi državljani v slehernem trenutku djenski subjekti politike in nosilci univerzalnega, je neposredno zavezano veri v demokracijo kot sistemsko nosilko tega univerzalnega. Ta v bistvu »sofistična« logika je aplikativna le na tiste, ki so »izven«; le posameznik ali skupina izven jo lahko dosledno in dejansko izvaja, kar pomeni, da stopa v protislovje; če zanemarimo, da vsakdo predstavlja sebe tako, da se uveljavlja v demokratični oblasti, in zaradi tega pride do neenake zmožnosti izražanja, in se raje posvetimo ključnim zastavkom take logike, ugotovimo, da spodbija samo idejo demokracije – brez spora pač ni demokracije, se pravi da demokracije sploh ni. Skratka, gre že v štartu za vero, da se splošno, »obči blagor« vedno uveljavlja preko partikularnega, da pa je partikularno ireduktibilno partikularno in da še ne poznamo strategij, po katerih bi prenehalo generirati nasilje.* Seveda se z vsem tem povezuje še razsvetljenska teza o potrebi po razsvetljenem posamezniku, ki se bo zmogel odgozditi iz hlapčevanja in s tem zloraba vednosti v korist neuporabne logike; če je res, da so ustvarjalnost, radovednost itd. potrebni za vsako emancipacijo, je res tudi, da morata implicirati vednost o svoji nezadostnosti, in tudi vednost o propadlih projektih emancipacije, pa smo torej spet v krogu. Novinarski kadri so pač žrtve vsega omenjenega. Enchelos, zgodnja logična forma histeričnega Sokrata.
    Opozorilo, ker se mi ne da začenjati novih in novih ciklov debat, v kateri bom jaz prikazan kot tisti, ki vedno znova cikla.

    Opozarjam, ker se ne želim zapletati v ciklične debate pod pezo, da bom sam označen kot vzrok tega zapletanja:

    VSE, KAR SLEDI, IZPELJUJEM IZ TEGA ODSTAVKA!

    »Toliko o realni stopnji brižnosti do otrok, do (so)človeka nasploh.«

    Toliko o pogojih realne stopnje »brižnosti« (seveda bomo težko definirali kaj to pomeni) do otrok in ((so)človeka – kdo ali kaj?)) nasploh. Z družbenimi učinki »teoretskega antihumanizma« pa se verjetno nismo ubadali. *

    »Zakaj so mejo prestopili, kot da nikogar ne briga! Kakršne koli preiskave, kaj šele disciplinskih postopkov ali celo preverjanja kazenske odgovornosti na strani tistih, ki so bili utemeljeno osumljeni nevestnega ali namerno neopravljenega dela sploh (policija, socialno delo, izvedeniško mnenje, tožilstvo …), ni bilo nikoli.«

    Kakor zakon stoji, je pravno-formalno vse ustrezno; zakon pač »nima duše« in ne more mešati premerov špecanja s primeri razlogov za špecanje, čemur ne morejo oporekati nobene »pravno-filozofske« aporije o raztegljivosti zakona, o upravičenosti njihove preinterpretacije itd., kolikor je zakon a priori orodje za zatiranje ljudstva in pravičen toliko, kolikor je pravičen do vladajočih razredov. Veliko večja je pravzaprav možnost raztegljivosti njegovega nepreinterpretiranja.

    »in noben medij«

    In torej ni razloga za takšno konjukcijo tega vidika z medijskim. Razloge za medijski kolaps lahko iščemo marsikje, vendar ne v smešnem načelu nepristranskosti, ki a priori obstaja zgolj toliko, kolikor je puhlica v rokah vladajočih razredov od pamtiveka naprej; struktura medijske krajine je izrazito politično, tj. ideološko zamejena, in nobene medijske krajine v zgodovini nikoli niso »nepristransko«, politično nemotivirano zanimali primeri tegob »malega človeka«; v kolikor ne ponujajo prostora za pofuranje politične ideologije, so pomaknjeni v razne Tednike in podobne nekoristne rubrike.

    »kaj šele kakšna neverjetno brižna vstajniška ali aktivistična skupina, ki komaj čaka, da bi politična stranka postala, niso javno zahtevali odgovorov! Toliko o realni stopnji brižnosti do otrok, do (so)človeka nasploh.«

    V tem primeru pa gre za neznosno mešanje političnih interesov (s primesmi nerazumevanja, kaj lahko »demokratični socializem« za neko socialistično stranko pomeni – zgolj pot za sabotiranje parlamentarizma in ne za cilj govoričiti po parlamentu, zgolj poskus uvedbe demokracije za delavce v okviru diktature – »diktature proletariata«; ne izključujem možnosti , da v tej stranki pravzaprav ne vejo, kaj delajo) s sentimentalnimi humanističnimi ideali, ki so toliko bolj nesmotrni, koliko jih politična stranka kot v parlamentarizmu zakonodajna in ne izvršilna veja oblasti ne more in nima časa sproti obravnavati. In vsak konkreten primer (če zaobrnem tvojo logiko) je mogoče reševati izključno skozi politični interes; pri čemer pojmovanja političnega ne smemo omejiti na horizonte parlamentarne demokracije!

    Seveda, kdor dosledno in notranje konsistentno opozarja na krivice ni prfuknjen. Čudno je kvečjemu, da se vedno znova čudi nad zabitostjo in nezainteresiranostjo ljudi, kolikor je ta samo zrcalna slika njegove domnevne zainteresirane slepote za osnovne predpostavke tega, kako smo danes zmožni in primorani misliti politiko. In nezmožnosti za spregledanje zgodovinskih procesov, ki se odvijajo pred našimi očmi.

    Seveda lahko tale komentar oživi odsotnost prave debate na tem blogu, privleče še koga itd.; ravno zato ne mislim replicirati na nobeno repliko več.

  5. Simona Rebolj - 13.10.2013 ob 20:09
    Simona Rebolj

    Ni Duri:

    Nazadnje si se poslovil za vekomaj. In zdaj si spet tu. Z enakim problemom, da je tvoj komentar prepiranje s samim seboj zaradi Simone in seveda dokazovanje samega sebe pred samim s seboj. Temu primerno so delčki vsebine zgolj zlorabljeni in potvorjeni za nek povsem drug cilj in nikakor za dialog o vsebini, kaj šele za kakšne smiselne replike ali dopolnitve ali nasprotujoče argumentacije. In temu primerno so trditve in interpretacije tudi zgrešene, pač prirejene namenu pizdenja- prerekanja s samim seboj zaradi Simone, namesto, če se že ne da poslovit za vekomaj, da bi se pogumno lotil vsebine zaradi Simone, ki žuli. In ja, seveda ob tem ne preostane nič drugega ko vnaprejšnje obvestilo, da ne bo replike … hehehe … Na kaj neki pa? Saj ni kaj smiselnega replicirat že na komentar, ki evidentno ni napisan zaradi komentarja in ima evidentne zgrešene interpretacije zapisanega, čeprav so posamezni deli kot povsem neodvisni od zapisa lahko interesantni za skregat se o čem. Ampak kot osebna izhodišča, ki nimajo veze s poanto in smotrom zapisa, pa tudi z ugotovitvami ne.

    Skratka, odveč so pojasnila, da zakon nima duše. Zakon je tak ali drugačen, se ustvarja glede na mentalitetni in psoledični vrednotni sistem in temu primerno tudi lahko spreminja ali dopolnjuje. Špecanje pa v tem primeru ni imelo zvezo z nobenim zakonom, ampak zgolj z ohlapnim etičnim kodeksom, ki je podvržen odločitvam komisije znotraj določene sfere. No, saj so tudi zakoni podvrženi dušam, ki presojajo na podlagi zakonov. Zato tudi zakoni vedno dobijo svojo zmes duše pri obtožbah in do končne sodbe. Ni pa razprava o tem poanta zapisa.

    Ja, seveda, kdo se ne bi strinjal, da mediji sledijo ideologiji in pospravljajo v pomožne rubrike tegobe posameznika, ki ne paše k mentaliteti ali interesom lalalala … Ampak to je posplošena diagnoza, pomembni so pa detajli. Mediji, ki to počnejo bolj ali manj v določenem kontekstu, okoliščinah večkrat ali manjkrat ali vedno bolj ali vedno manj itd. itd. In seveda s tem povezane okoliščine, ki vplivajo na medije, da počnejo nekaj bolj ali manj, enkrat v imenu take ali druge mentalitete, ideologije. Skratka, o zdaj in točno o tem je več kot dovolj za delat in razmišljat, nepretrgoma. To niso nikoli končani procesi in štejejo le detajli in natančne umeščenosti. In ukvarjanje z detajli vodi naprej ali nazaj, v spremembe ali zastoj itd. Primera, ki ju na primer opisujem v zapisu nista bila izrinjena v neke obskurne medije, ampak oba razvpita povsod. Razlike so bile v obravnavi, predvsem v primeru Munca. In mediji, ki sem jih izpostavila kot tiste, ki so obravnavali ali vsaj poročali z objektivne distance in profesionalno niso neko drugo kolo. Tednik je na primer najbolj gledana oddaja na nacionalki, tako da je z vidika dosega javnosti releventna oddaja itd. Skratka, niso zadeve črno bele, ne pašejo v posplošitve in neka splošna domnevna spoznanja, kaj šele zgodovinska.

    Vse ostalo zapisano nima neposredne zveze z zapisom, pa večinoma tudi posredne ne, glede na to, da gre za neke teze, ki postavljajo trditve o neulovljivem, o vrednotnih in spoznavnih čašah, kamor se da zbasat marsikaj, kakor komu ljubo ali pa gre za oporo na posploševanja v slogu “od nekdaj obstaja pristranskost …” blabla. Ja, seveda, in od nekdaj se svet spreminja v detajlih, koliko je česa, na kakšen način, kje kdaj in kako. In to je pomembno. Ne obstaja neko spoznanje o življenju, kaj neki vse obstaja od nekdaj, zaradi česar lahko vsi kar umolknemo ali pa storimo skupinski samomor. No, tudi lahko. Ampak to nima veze z gibanjem v življenju, zaradi česar človek med drugim tudi piše.

    In nikjer ni nikogar, ki bi se čemur koli čudil. Magari zabitosti. Več kot očitno ni nikjer nikakršne poante o čudi ali čudesih. Prej nasprotno. Če se nečemu ne čudiš, še ne pomeni, da o tem pač ne pišeš, ker je nepomembno in nimaš nikakršnih opazk, poudarkov ali informacij na lagerju, če te nekaj ne čudi.

    Bi rekla, da me čudi, kako se nekomu ljubi počet, kar počneš ti, namesto tistega, kar bi bilo primerno za tisto, kar se želi. Pa me tudi to ne čudi. Jebi ga.

  6. črni kos - 27.10.2013 ob 01:26

    Prispevek imponira posamezniku, ki želi misliti s svojimi možgani. Takih pa je danes vsaki dan manj, ker se jim naravna logika upira, zato raje uzurpirajo servirano ter meljejo sčvekano in prežvekano v nedogled. Poslušnost je slovenska mati modrosti, pridnost oz. ritoliznost temelj za napredek in obstoj, samoprevara pa seže v sam vrh slovenske klečeplaznosti pred avtoriteto – nekoga, ki ti predstavlja oblast in čast. Mediji so le stroj za niansiranje te oblasti, da raja lažje bluzi. Vsi enako za lasten profit v brigah zase, ne ozirajoč se na to kako in zakaj je kdo nategnjen. Pač rutinirane geste vsakdana. Če se nategnjen ne zna postaviti zase, kako bi lahko vedel, predvsem pa dosegel, da bi cesar moral sleči oblačila, ki mu ne pripadajo.

  7. Ni Duri - 28.10.2013 ob 21:09

    @Old Sport

    : )

    Kritiziral sem ideološko-politično jedro teksta. S citati.

    Iz petih šolskih modrosti nastane vsak dan 5 na n družbeno-kritičnih tekstov. Recimo. Ne spremljam afer v tem prostoru. Če se praksa ne ujema s teorijo, je to toliko slabše zanjo.

    Za malomeščanski bonton in košarico pojmov, kot so čast, karakterna doslednost ipd., mi dol visi. Z doslednim užitkom sem nedosleden, nečasten itd. Če gre za etične kategorije. Zapisal bom še enkrat in pozneje spet komentiral na blogu: nasvidenje za vekomaj!

    Živeli Rdeči kmeri!

    Lol.

    Lep pozdrav in srečno.

    O ostalem kdaj drugič.

  8. Simona Rebolj - 28.10.2013 ob 22:12
    Simona Rebolj

    @črni kos:

    Se strinjam s tvojo “diagnozo”. Večinoma drži. Večina pa je tiran v demokraciji. Dodala bi le nekaj k nategnjenim. V takšnih okoliščinah se kdaj nategnjen sploh ne more znat postavit zase, ker preprosto ni okoliščin, ki bi mu omogočili uporabit takšno “znanje”. Bit nategnjen s strani, kjer je pozicija moči, pri čemer še horda večine prostovoljno nategnjenih nič ne prispeva proti nategovanju, je skoraj neizbežno. Najbolj problematični so torej prostovoljno nategnjeni po mojem mnenju, niti ne tisti, ki se ne znajo postavit zase, kaj šele tisti, ki so pač oropani vseh možnosti, da bi se učinkovito postavili zase. Tako nekako.

  9. črni kos - 1.11.2013 ob 14:22

    Se strinjam. :)

  10. Rado - 11.11.2013 ob 10:22
    Rado

    off topic
    Simona,
    ker se nobena od žensk, ki so predmet Vodebove kritike ne izpostavi z direktnim ugovorom zoper njegove teze, bralci lahko večinoma zgolj pritrjujemo njegovim teorijam. /njegova sosledja zvenijo logično/.
    Morda ti najdeš, če se ti seveda da, kakšne oporne točke s katerimi bi Vodeba preiskusili?
    http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/85313/mesto-%C5%BEensk-ali-vas-mo%C5%A1kih
    LP

  11. Simona Rebolj - 12.11.2013 ob 17:34
    Simona Rebolj

    Ja, zelo off topic reklamno sporočilo. Res ne bi bilo treba.

    Njegova sosledja ali kar koli sploh zvenijo pač lahko logično samo totalno neizobraženim in miselno nesposobnim ljudem. Zato vam revčkom, ki se čutite prisiljene kimat takim kozlarijam raznih slavoželjnežev, ki skušajo tržit svoje probleme in frustracije, ker v tistem, kar so si želeli neskončnemu trudu in prilagajnju navkljub znotraj inštitucij, ni uspelo ustvarit kariere niti na najbolj osnovnem nivoju, predlagam:

    1. Pritožite se na svojo osnovno in srednjo šolo, ker vas niso uspeli naučit osnov bralne pismenosti in splošne razgledanosti, kamor spada tudi področje, kamor dreza ta komik, sicer tudi difovec, pridni magister na fakulteti za šport, ki si je želel postat psihoterapevt in celo psihoanalitik. S tem vas niso naučili razbirat in prepoznavat niti najbolj prozornih nategov.

    2. Revčki se pritožite lahko tudi Romanu Vodebu, ker kakršne koli konkretne kritike njegovih nakladanj, ki so se že kdaj pojavile na njegovem blogu, itak izbriše, ker pač ne zna replicirat in je upravičeno mnenja, da bi lahko izgubil pozornost vsaj dela še tiste peščice bedakov, ki ga redno berejo (ne vem sicer, zakaj to počnejo, ker ima vsak njegov tekst enako vsebino, kar se sporočila tiče pa tudi – kako zatravmiran je še danes na stara leta, ko se je moral kot mulc soočit z ženskami, ki niso bile tako prizanesljive do njega kot njegova mama … oziroma vem, zakaj to počnejo – ker imajo enake frustre kot vodeb).

    3. Lahko se pritožite tudi na razne pop trivialne medije, ki so ga podobno kot Damjana Murka zlorabili za zabavo, da ste se nevedni in bralno nepismeni ujeli v njegovo zanko, čeprav ima Murko več posluha za petje kot Vodeb za to, kar počne.

    Nobena ženska nima nič pri tem, ker je pač ženska. In nobena ženska ni predmet njegovih kritik, ker take ženske, kot se njemu prikazujejo, sploh ne obstajajo. Revčki, a tudi tega še niste pogruntali.

    Upam, da sem bila dovolj prijazna, glede na to, da mi smetiš z offtopici in propagando nekih burkačev po slovensko.

  12. Rado - 12.11.2013 ob 21:19
    Rado

    Upal in želel sem si,
    da se bo nekdo vendarle našel, ki bo sposoben argumentiranega pogovora z Vodebom.
    Žal me tvoj odgovor prepričuje zgolj v smeri, da ima Vodeb vendarle prav.

  13. Simona Rebolj - 12.11.2013 ob 23:07
    Simona Rebolj

    @Rado:

    A si totalno zabit, bralno nepismen ali oboje??? Tudi če bi se mi zdelo zabavno vodit kakšen pogovor z njim na njegovem blogu, sem izbrisana, cenzurirana pri njem. Nisi razumel 2. točke, a ne? Ali me nek vodeb vabi kje na kakšen pogovor, al’ koji ti je klinac? A misliš, da bom svoje zapise posvečala raznim murkom, al’ kaj?! Malo morgen. Nehaj mi smetit po blogu, butelj!

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !