Simona Rebolj

« | | »

NOVA LJUDSKA STRANKA – SOLIDARNOST

30.11.2013

Tri aktivistične skupine, ki so se formirale ob vseslovenskih vstajah in se začele prekmalu utapljat v pozabi po potopu vlade Janeza Janše, so se končno združile v skupno stranko pod zelo umestnim nazivom Solidarnost. Simpatije s strani ljudstva so pridobivali predvsem zaradi socialno usmerjenih stališč, pokončne drže proti ilegalni in sistemsko “legalizirani” korupciji, klientelizmu in razpihovanju kroničnega ideološkega boja, ki služi predvsem poskusom odvračanja pozornosti od aktualnih problemov in družbi škodljivih političnih manevrov. Danes kot stranka vzbujajo vtis sodobne ljudske stranke, ob kakršni parlamentarna SLS izpade le kot zaprašen krožek iz prejšnjega stoletja, ki ljudstvo dojema izključno v podobi nepismenega kmeta z vihtečimi grabljami upora proti pogoltni izobraženi meščanski peščici, ki se ne podrazumeva kot del ljudstva. Sovražnost do meščanstva je stvar slovenskih pravljic v funkciji politikantskega propagandnega programa tipa Cvetje v jeseni, danes je pa že jasno tudi po tej plati, da svet nikoli ni bil črnobel in so tudi vaščani preočitno sproducirali pogoltne in brezvestne menedžerje, poslance in župane, kmetje pa premožne industrialne pridelovalce žit in ostalega. Večina njih najraje biznisira in se sprehaja po mestu. Z drugimi besedami bi se lahko po morebitnem vstopu stranke Solidarnost v parlament aktualna SLS preimenovala kvečjemu v Podeželsko ali Kmečko stranko, glede na to, da do zdaj ni uspela razširit svojih programskih horizontov v imenu ljudstva in morda dobimo za protiutež še Meščansko stranko, ki bi zastopala revnejši in propadajoč meščanski srednji sloj, ki kleca na skorumpiranem minitrgu ali obiskuje zavod za zaposlovanje.

FOTRI SPET TEŽIJO

Združili so se: Gibanje Vseslovenske Ljudske Vstaje (VLV), Mreža za Neposredno Demokracijo (MND) in Odbor za pravično in solidarno družbo. Za prvi dve skupini lahko trdimo, da sta se formirali kot posledica ljudskih vstaj z najbolj medijsko izpostavljenima predstavnikoma skupin Urošem Lubejem in Lenartom Zajcem, pripadnikoma mlajše generacije, ki lahko predstavljata državljana v najbolj aktivni življenski fazi in sta do sedaj s politikantskega vidika še nekontaminirani javni osebnosti. Odbor za pravično in solidarno družbo pa so po skoraj kopiranem programskem vzorcu že usahle stranke TRS in prosto po reku o priložnosti, ki dela tatu, na hitro skupaj zbobnali stari levičarski nastopači – Jože Pirjevec, Darko Štrajn in Niko Toš na primer. Pod novim naslovom s staro osrednjo poanto smo zato predvidljivo lahko že spremljali na malih ekranih Jožeta Pirjevca s titovko na glavi v nikoli zastaranih prizorih gozdnih bitk med partizani in domobranci, ki jih je spet zrežiral Janez Janša nazadnje ob bojkotu državne proslave in podtikanju novega praznika z lokalno ideološkim predznakom čaščenja domobranstva v imenu zavračanja totalitarnih režimov po evropskem vzoru. Janša ima pomotoma pač smisel za črn humor, pa vendar se levičarji in desničarji iz prejšnjega stoletja odlično ujemajo ravno v stilu. Oboji še vedno skušajo razreševat travme iz otroštva z uprizarjanjem igric ravbarjev in žandarjev v fazi nemira, v fazi zatišja pa s kanglicami in lopatkami. Fantje danes in tukaj aktivne generacije, ki so nas tokrat navdali z upanjem, so se torej spet uklonili pasivno agresivnim fotrom, ki so nam z združenimi močmi že uspešno tlakovali pot v pekel in poskrbeli, da sem tudi osebno neprostovoljno postala član velike skupine, ki je naposled le fasala naziv Izgubljena generacija. Nekateri fotri so nam neoziraje na kolateralno škodo (pojebani potomci, izgubljena prihodnost na ugodnih izhodiščnih temeljih) izpili kri načrtno in sistematično, drugi so sodelovali zaradi naivnosti, neumnosti in arogance. Danes bi v svoji dobronamernosti, v kolikor bi na pravi način res obstajala, lahko postali pomembna mentorska opora v drugi vrsti, v kolikor bi jih sinovi in hčere kaj vprašali, ker in ko bi jih na primer potrebovali. Ampak ne! Ti fotri gredo radi v penzijo predvsem zato, da bi se z več privarčevane energije še vedno pulili za predvajanja zastarelih filmov o zamrznjenih v času, v kakršnih bi se bilo s svojim “talentom” možno prikomolčat do glavnih vlog. Jože Pirjevec je vehementno že aprila kot predstavnik Odbora za pravično in solidarno družbo napovedal novo stranko, ki se bo imenovala Solidarnost. Več kot pol leta pa smo čakali, da so sinovi v akciji na koncu dahnili nekaj v takem slogu: “Jebi ga! Fotr je ukazu, kaj bo na letakih pisalo in da si itak ne smemo še sami zorganizirat žura za rojstni dan.” Vse skupaj seveda pod sprenevedavim naslovom “Vsak je dobrodošel in nikogar ne izključujemo”.

Nikogar ne bi bilo treba izključevat, v kolikor se pridruži stranki, želi sodelovat in soglaša z danimi stališči. Brez dvoma je pametno prisluhnit marsikomu izmed njih. Izkušnje in perspektiva Dušana Kebra na primer so lahko dobra podlaga za plodno sodelovanje. Dobrodošli s koristnimi nasveti za prihodnost in ne preteklost! Ni pa niti moralno, da se prislinijo kot soustanovitelji nove stranke z vstajniškim predznakom s svojim krožkom, pri čemer že takoj ukradejo kamero, ime in identiteto in se bodo na tak način brez dvoma z lahkoto napulili tudi za prvo vrsto stolčkov pri soodločanju. Škoda, fantje! Če organizacijski debakl ne bo nekako saniran ob kongresu, bo žur spet beden, fotr bo stražil pri vratih, da bi zapecal vaše bejbe in prijatelje, muzika iz prejšnjega stoletja bo zamorila do konca in končalo se bo z vreščanjem ob fuzbal tekmi na drugem programu, prijatelji po travmatični izkušnji ne bodo imeli več časa za zmenek z vami, najboljše “bejbe” pa bodo itak spet raje ostale doma in žalovale, ker se niso uspele izognit gospodinjski usodi svojih mater.

NOVA RUNDA NOVIH OBRAZOV IN IMEN

Okrog nas se bo ovila še ena runda brade, da bomo dočakali predolgo napovedovane obraze, ki se bodo poleg vodje stranke izpostavili kot ključna imena v prvi bojni vrsti. Tako razvlečenega in duhamornega filma pa še ne. Vesna Vuk Godina jih je vehementno v roku par tednov napovedovala že prejšnjo zimo, kar je že bolj ali manj zaključena mariborska zgodovina, in gospa se je medtem že pričkala z aktualnim županom Maribora, ki predstavlja prvega po vstajniškem viharju ustoličenega politika na pomembnem položaju. Kaj bi šele lahko bilo, v kolikor bi po drugačnem scenariju toka dogodkov že imeli novega vodjo nove stranke “z ulice” v parlamentu. Uroša Lubeja in Lenarta Zajca smo redni spremljevalci notranjepolitičnih prispevkov že osvojili. Lubej dovolj obvlada dogajanje na politični in družbeni sceni, je brihten in retorično sposoben, a ni ravno vešč pri puljenju za besedo, deluje preveč introvertirano in kronično utrujeno za uprizarjanje liderja z animalno močno prezenco. Zajc se je v informiranje o politično gospodarskih prevratih na zadovoljivem in predvsem konkretnem nivoju ob podpori vseslovenskim vstajam opazno šele uvajal in dolgo operiral predvsem s splošnimi mantrami o krasnem novem svetu, vendar pa zmore pred kamero izpeljat nastop z več energije in daje vtis prvinsko močnega človeka, ki bi lahko uprizarjal lik očetovske figure, kakršna zmore po potrebi komu podelit tudi dve ali tri okrog kepe. Osirotel slovenski proletariat pa po očetovski figuri, ki jo doživlja kot občutek varnosti, kronično hrepeni in ga predvsem ta tudi vedno najbolj vzburja ali privlači. Za novo stranko brez baze, kilometrine in posledično številnega zvestega članstva ima ta vrsta halo efekta močan piarovski pomen.

Tudi Janezu Janši ni uspelo, ker bi bil pameten, niti zgolj zaradi herojskega pečata iz prejšnjega stoletja ne. Slovenci se celo bojijo herojev, še posebej če so pametni. V kolikor so heroji celo velikega duha, pa jih sploh zakompleksano sovražijo in jim zaradi slabe vesti kvečjemu postavijo spomenik, ko je revež že razkrojen pod rušo. Janša je znal predvsem dobro igrat na karto pasjega fotra, ki mu pri doseganju ciljev skoraj nič ni sveto. Enak “talent” ima tudi Zoran Janković in podobni šerifi po slovensko. Zato bo izbor vodje stranke Solidarnost izjemnega pomena. Mimogrede … ko pišem o fotrih, s tem mislim enako tudi o ženskih hipotetičnih kandidatkah. Lik matere v slovenskih okoliščinah in mentaliteti zaenkrat še ne more prilest z ustrezno podporo nikamor. Uspejo povsem enako lahko le ženske, ki dovolj učinkovito opletajo s pozo močnega fotra. Vendar nas po kongresu stranke Solidarnost morda čaka antiklimaks, v kolikor pri izboru vodje ne bo prevladala objektivna distanca in predvsem piarovska narava pametne presoje. Vsa omenjena razvlečenost čez meje ohlajanja nekdaj vročega železa do zamrznitve v času in kraju je seveda povsem običajen način delovanja na Slovenskem, pa naj gre za kakršno koli delovanje v kateri koli sferi. S kulturnimi fenomeni naroda se je pač težko borit.

MI NESLIŠNI IN NEVIDNI AKTIVNO OBSTAJAMO

Tako polžje razvijanje dogodkov in odmevov ima seveda smisel zgolj v pridobivanju časa do hipotetičnih volitev. Dokler formalno ne obstajaš, je toliko manj opazno, da pravzaprav nič ne počneš. Ko se enkrat profilira stranka, od katere ljudje pričakujejo veliko, začne ljudstvo bolj budno spremljat, kdaj, zakaj in kako se stranka oglaša, kar seveda vpliva na odločitev, kolikšnemu odstotku ljudi se bo ljubilo na deževen ali sončen dan zaradi nove obetavne stranke odpravit na volišče. Do zdaj vstajniške skupine praktično niso delovale in niso bile kaj prida slišne ob še kako za družbo pomembnih problemih. Od poraznih sporočil o stanju sodstva, pomembnega stebra družbe, ki ni le prepočasno in nekakovostno delujoč, ampak ni niti zadovoljivo nedotakljiv z vidika korupcije, kar so najbolj očitno dokazali predstavniki nadzora, ki niso bili sposobni sankcionirat niti korupcije utemeljeno osumljenih sodnikov v navezi s strečajnimi upravitelji. Potem so bila na mizah že sprejemanja novih zakonov, na primer o skrajno neustrezno uravnoteženem davku na nepremičnine. Da poraznega sporočila o korupciji v zdravstvu in sistemskem sesuvanju, ki nas davkoplačevalce stane dostojanstva, zdravja in denarja, niti ne omenjam posebej. Predstavniki vstajniških gibanj pa se že od lanske zime pojavijo v medijih le, ko so pozvani, da odgovorijo na vprašanje, zakaj, zaboga, se, odkar je Janševa vlada padla, nič ne dogaja in kaj si na splošno mislijo o delovanju aktualne vlade. Zelo zoprno, dolgočasno in benigno!

Da ne bo nesporazuma. Osebno niti slučajno ne trzam na krilatice o levičarski zaroti, ki naj bi omenjene skupine rekrutirala zgolj z motivom rušenja desne oblasti, kar naj bi dokazoval današnji mrk vsesplošne poulične vstajniške navdahnjenosti. Kljub temu, da se nam še vedno pod aktualno oblastjo parajo žepi, klientelizmu in korupciji ni konca, edinstveno hrepenenje in strah povprečnega Slovenca pa je vezano na zaposlitev za absurdno ubožno plačo, ki ne omogoča življenja, ampak le verjetnost za preživetje, se slovensko ljudstvo v bolj množičnem smislu ne premakne več preprosto zato, ker neznosno hitro spet zapade v apatijo, poleg tega pa sploh ne gre za povprečje z izjemnim čutom za etiko in moralo. Tudi Janez Janša se je moral zelo potrudit z izbruhi verbalne vulgarnosti in predvsem s skrajno antisocialnimi podvigi, ki so že mejili na sovraštvo do revnejšega dela populacije, pri čemer je ravno ta populacija predstavljala pomemben delež volilcev stranke SDS, vezan predvsem na ruralno prebivalstvo. V očeh večjega dela ljudstva, kar se prakse delovanja Janševe vlade tiče, je padel mrak šele ob absurdno radikalni podražitvi zdravstvenega zavarovanja za nezaposlene, preložitvi bremena varstvenega dodatka na potomce in ukinitvi določenih ugodnosti za starše otrok v vrtcih in osnovnih šolah, ki jih je ravno ta stranka nekoč celo sama uvajala, ko so podporo socialno šibkejših potrebovali. Ko je vlada padla in nastopila nova, se je večina pač zavalila na kavč, češ, no, nekaj se je pa le zgodilo in hkrati je zavel obup, ker se na oblasti vstajam navkljub pač še vedno izmenjujejo le levi ali desni stari znanci, ljubkovalno imenovani lopovi. Postali smo ujetniki ravsanja med Janšo in Jankovićem, pri čemer je tokrat zmagal Janković, ker se je prebrisano umaknil vsaj v senco, medtem ko Janša niti tega zrna modrosti ni premogel. Aktualna predsednica vlade Alenka Bratušek pa glede na okoliščine nastopa zelo dobro. Predvsem zato, ker se nastopov skoraj popolnoma izogiba, tako da se ni namnožil še presežek izrečenih neumnosti, ki bi celo predramil povsem apatično povprečje. Radikalno je v temo prvič brcnila šele nedavno z žuganjem kmetom, da brnijo naokrog z dragimi traktorji in tako bojda izigravajo reveže, ki niti davka na nepremičnine ne bodo zmogli plačat. Si pa lahko še veliko privošči, ker se sicer drži retorike osebe z razvitim socialnim čutom, ki bojda precej trpi, ker mora zaradi globalne krize tako klestit po naših denarnicah. Ne nastopa kot malikovalec Evrope, tudi če nas ta tepta, kar je bila specifika Janše, ampak se predstavlja bolj kot ujetnik le te. Je čedna ženska, ki komunicira v spravljivem tonu, a je hkrati v njeni dovolj odločni, nedotakljivi in samozavestni drži mogoče občutit več deca kot pri večini aktualnih predsednikov strank. In ja, to je povsem dovolj, da povprečen Slovenec ostane doma in se raje reven skuša izogibat depresiji ob debilnih razvedrilnih oddajah in športnih prenosih. Nobenega utemeljenega suma za podtikanje levičarskih zarot za vzpon in mrk vstajniških zborov po ulicah ni, saj je bil revolt ljudi absolutno preveč pisan, množično homogen in konkretno utemeljen.

ZAUPANJA VREDNO LJUDSTVO PRIHAJA NA OBLAST … BEJŽMO!

Sicer pa ravno Zoran Janković predstavlja največji trn v peti prepričljivosti vstajniških pobudnikov, saj je ostal župan prestolnice v primerjavi s pučem nad mariborskim šerifom Francem Kanglerjem skoraj nedotaknjen. Podobno tudi redni obiskovalec sodišča, koprski župan Boris Popovič, in še nekateri drugi mestni poglavarji, obteženi z utemeljenimi sumi korupcije in konfliktov interesa. Javno nesoglašanje s tako sumljivo neuravnoteženim razgrajanjem pred oblastniškimi utrdbami so pripadniki vstajniških skupin večkrat podali, a v praksi je zatajilo naše ljubo, tako izkoriščano, pametno, moralno in dobrohotno ljudstvo. Ironično je Zorana Jankovića še koalicijsko zavezniška četa politikov v parlamentu bolj degradirala, kot je to uspelo vstajniškim skupinam s pomočjo ljudstva. Hinavski obraz so pokazali tisti, za katere naj bi se borili. Ljudstvo! Če bi Zoran Janković kandidiral na naslednjih županskih volitvah in zmagal po vsem, kar lahko vemo in opazimo, v kolikor nas kaj briga, bi bil to hud udarec tudi za novonastalo stranko Solidarnost. Izpadli bi precej dokazljivo naivni, brezzobi in bosi, kar ni dobra popotnica za vzbujanje prepričljivosti v parlamentu. Povprečno ljudstvo v svojih nasmetenih beticah namreč ni nič bolj moralno od politikov, ki so jih v preteklosti volili! Pokvarjenost, neumnost in sebičnost se seli od spodaj navzgor in ne obratno, kot se rado razglaša! Od zgoraj navzdol se le utrjuje in skuša v imenu profita še nižat standarde igre banalnosti in zla, a na dobri podlagi – na povprečnem ljudstvu.

Povprečen volilec Jankovića bo v gostilni demagoško na blabla izrazil sočut do obubožanih podizvajalcev, izkoriščanih delavcev, se malo zgražal nad kakšno korupcijsko mahinacijo, ki je itak ne razume dobro, vendar bo na koncu pod črto serviral mantro, da za mesto je pa človek veliko naredil. Pri tem bo imel v glavi predvsem na primer stadion, trdnjavo kruha in iger, kamor gre rad malo povreščat na kakšno tekmo. In vsa solidarnost, sočut in morala se bodo umaknili momentu sebičnosti, kar je v korenini problema identično sebičnosti in pohlepu vseh skorumpirancev in podkupljencev tega sveta, tudi voljenih politikov. Seveda je povprečen volilec v Sloveniji še precej neumen in z lahkoto nategnjen, saj mu ni jasno, da preko raznih novonastalih urnebesnih parkirnin, komunale in podobnega tisto, za kar je pripravljen prodat dušo, itak preplača, pa naj bo to nov pločnik, stadion ali novoletna veselica sredi glavnega trga. Plača tudi predrage posle raznih prijateljev naših večnih šerifov, ki zgradijo nov pločnik ali garažo. Premetenci v kravatah, ki ljudstvo vlečejo za nos, pa dejansko dobijo, za kar se brezobzirno na račun našega mizernega življenja pulijo. Ampak korenina sociopatije je enaka in ljudstvo je nemalokrat pripravljeno povsem zavedno podpirat tudi povsem očitnega kriminalca ali mafijo. Odpuščajo nemoralna dejanja in mafijske profite v zameno za osebni profit, ki je seveda vedno navidezen in daljnoročno samomorilski. Sledilci legaliziranim ali nelegaliziranim mafijcem imajo vedno na zalogi vsaj toliko izgovorov, kolikor jih ima za svoje početje vsak (moralni) zločinec. Da ne omenjam pomisleka, koliko procentov ljudi bi ob prvi priložnosti delovalo enako, kot delujejo tisti, proti katerim teoretično izblebetavajo floskule zgražanja, a jim ob vsaki priložnosti nudijo oporo z lezenjem v rit. Najbolj intenzivno lezejo v rit svojim nadrejenim nepoštenim delodajalcem, da le ne bi imeli preveč problemov v življenju, a ne. Vsi so konec koncev prilezli od spodaj! Pokvarjenci na privilegiranih položajih niso treščili na svoje stole z neba.

Poleg podložnikov primitivnim pokvarjencem se odvija še sistematično smetenje glav na podlagi “verskih” prepričanj. S tega vidika v sodobni različici kapitalizma alias neoliberalni tiraniji triumfira desnica. Vedno je na pladnju možnost, da v nekaj veruješ. V boga, vase, v modre misli medijske odposlanke Oprah, v tisoče skrivnosti pozitivne misli, v nevidno roko, ki bojda najbolj pravično v vesoljnem stvarstvu uravnava trg, v možnost, da postaneš vse, kar si želiš, in da obogatiš, kadar si želiš, a le če dovolj veruješ. Žal nikoli ne veruješ dovolj, pa si si sam kriv, da si ostal tak bednik. Dovolj veruje le 1% biznismenov in dedičev zahodne civilizacije, pa nekaj diktatorjev, verskih vodij in šejkov po svetu. Ampak nikoli ni prepozno! Zato je treba verovat na veke vekov, pa bo, vmeš se lahko bahaš naokrog kot skromen in priden mali človek. Neverjetno, ampak ta tipično desničarska mantra deluje in drži pokonci zasužnjevalno Ameriko. Povprečen volilec Janeza Janše “in Slovenia” pa nosi še večje breme, ker ima opravka s herojem iz prejšnjega stoletja in “svetim” očetom v isti podobi. Zato se orožarski posli okrog Patrie volilcu takšnega profila itak ne zdijo sporni, tudi če se zdijo sporni. Tudi če je kaj izposloval postrani, je bilo gotovo nujno v borbi proti sovražniku, za višje cilje. Razlika med naivnimi podkupljenci in verniki je predvsem v tem, da je prvim treba na vsake toliko časa na ulico fliknit malo kruha in iger, včasih zgradit kakšen nakupovalni center, posadit palmo na pločnik in jim dvojno zaračunat vse skupaj za hrbtom, medtem ko nagnjene k verskim obsesijam lahko mirno samo pritiskaš k tlom in jih lupiš kot čebulo, pa se bodo še zahvalili za izjemno katarzično izkušnjo trpljenja. V zameno bodo pričakovali le kakšno toplo besedo, kako veličastni ljudje so, ker so tako skromni, pošteni, preprosti, mali, miceni, najmanjši na svetu. In se bodo trudili sklonit k tlom še bolj. Ko ne bodo imeli niti za avtobusno vstopnico, je dobrodošel le kakšen brezplačen prevoz na več let, nekaj klobas, cvička in bedna muzika, če je nujno potrebno organizirat politikantski ali verski miting. Zelo poceni vse skupaj za dober osebni profit kakršnih koli bandoglavcev pravzaprav.

SE ŠE SPOMNIMO, OD KOD IN ZAKAJ TIRANIJA VEČINE?

Nova stranka Solidarnost nima enostavne naloge. Osrednja nit njihovega osnutka programa z vidika stališč je namreč več neposredne demokracije. Pridružena Mreža za neposredno demokracijo jo najbolj konkretno zastopa. Več neposredne demokracije, torej več soodločanja ljudstva, kar se tiče pomembnih političnih odločitev za našo prihodnost, naj bi tlakovalo pot k bolj gospodarsko uspešni, solidarnejši, bolj socialno in pravično naravnani družbi znotraj umeščenosti v globaliziran neoliberalni sistem, kjer pa, ironično, predvsem t. i. prosti trg lepo kaže potrošniški nivo večine, po katerem se največje smeti pač prodajajo za med, kakovost za visoko ceno pa je le stvar puhličarsko pralnomožganske propagande določenih znamk, ker so znamke. Več soodločanja ljudstva naj bi tudi učinkoviteje preprečevalo klientelizem in ropanje podjetij, kjer delavec trdo gara in na koncu odpeketa brezposeln in izžet iz izropanega propadlega podjetja na primer. Demokracija naj bi pomagala, da bo povprečno ljudstvo lahko pomembneje soodločalo o svoji bodočnosti. Pojma nimam, zakaj bi se ob tem predvidevalo, da bo bodočnost svetlejša, pravičnejša in bolj solidarna!

Na referendumih, ki predstavljajo v našem sistemu najbolj demokratičen vzvod političnega soodločanja, se je slovensko ljudstvo do zdaj odrezalo porazno! Izkazalo se je, da jim niso jasni niti temelji osnovnih človekovih pravic, kakršne naj bi razumel vsaj relativno razgledan civiliziran človek. No, pa tudi v Švici so volilce uspeli zastrašit s puhlicami o investicijski neprivlačnosti in so jih nafukali od zadaj, da so glasovali proti neomejenim odmeram višine plač menedžerjev. Na volitvah se naše ljudstvo skoraj kategorično izkaže za lahko vodljivo, kar je ključni razlog za politično stanje, kakršnega imamo in smo z njim bojda neznosno nezadovoljni. Ne pozabimo, kdo je bil podpornik milo rečeno sumljivo koruptivnega kadrovanja v zadnjem odmevnem primeru nastavitve Gašparja Mišiča na čelo Luke Koper! Zaposleni! Ne pozabimo, kdo je pomembno podpiral TEŠ 6! Delavci! Oglejmo si še tragikomičen videospot Okteta TEŠ in se vprašajmo, kdo neki so ti možje, ki jim ni nerodno takole nastopat in zakaj to počnejo. Priporočam še komentar Tanje Lesničar Pučko. To je to povprečno, skromno in dobrohotno ljudstvo, ki si predstavlja borbo za košček kruha povsem enako kot lopovi za milijone. Občutek pripadnosti določenemu klanu – ponavadi tistemu, ki jim reže kruh, je premosorazmerno ljubezni do pripadništva klientelam za višje številke. Slovensko ljudstvo bi potrebovalo prekleto bolj ustvarjalnosti naklonjen izobraževalni sistem in resno katarzo, kar se tiče dviga vsesplošnega mentalnega in kulturnega nivoja, preden bi si lahko upali prenehat želet, da bi še referendume raje ukinili, kot pa ojačali pridonos k ustvarjanju bodočnosti. Žal. Edini izhod v možno pozitivo vidim v intenzivnem delovanju na več področjih hkrati, če že ni ideje ob poskusih za preporod parlamenta, s čim podkupit to našo za pehar suhih hrušk podkupljivo ljudstvo, da bi volilo novo stranko, razen z zaobljubo, da bomo lahko demokratično soustvarjali prihodnost slovenskih državljanov. Brrrrr …!

SOCIALIZEM OTROK KOMUNISTOV JE DEMOKRATIČNI SOCIALIZEM

Izven plana in koncepta nove stranke Solidarnost je predvidljivo ostalo civilno gibanje Demokratični socializem. Edino gibanje, ki je relativno hitro javnosti postreglo s precej jasnim programskim okvirom, postavilo spletno stran, mahalo z logotipom in pravzaprav že štartalo s pomenljivim nazivom, ki jasno označuje bistvo stvari. Če smo pri trojici v stranko združenih vstajniških skupin begali od spletne in FB strani do spletne in FB strani, da smo nekako nabirali informacije, kam ciljajo, kje in kako delujejo, in smo zaradi razdrobljenosti podatkov sproti pozabljali, kako neki se že imenuje katero gibanje in kaj smo že kje prebrali, je v primeru Demokratičnega socializma organizacija skupine naravnost osupljivo profesionalno potekala za slovenski nivo nasploh. Delovali so povsem normalno, vendar so normalna pričakovanja pri organizaciji dela v Sloveniji na katerem koli področju šokanten dosežek. Mentaliteta je mentaliteta, uravnilovka pa uravnilovka in nadpovprečje je najmanj zaželeno. Pri gibanju za Demokratični socializem nista bila v uglednem času dobro znana le frontmana Luka Mesec in Rok Kogej, ampak so ob okroglih mizah izpostavljali tudi nekatere posameznike in posameznice, ki so se že posvečali posebnim področjem (ekologija, ekonomija, družba …). Tudi pri njih o področju kulture in umetnosti skoraj nič, a ne pričakujmo nečesa, kar je treba očitno ponovno vzpostavit v zavedanju obstoja in pomena, da bi se sploh lahko šli kdaj v naslednjem stoletju učinkovito demokracijo na sprejemljivem nivoju.

Pripadniki Demokratičnega Socializma morajo zaenkrat ostat izven ambicij, da bi postali parlamentarna stranka. Razlog je v tako radikalnem odklanjanju kapitalistične logike, ki vlada globalno, da so se primorani sprijaznit s cilji na dolge proge s pomočjo povezovanja s podobnimi “frakcijami” na mednarodnem terenu, ki so dandanes medijsko lahko podprte toliko kot alternativni rock. Če vzamemo v obzir, da globalno mentaliteto in trg vodi ZDA, kjer predstavlja že pomislek na kar koli, kar spominja na komunističen predznak, bogokletno dejanje, je meja verjetnosti, da bi sami sploh doživeli mentalitetni in sistemski preporod, o kakršnem fantazirajo, skoraj ničen, razen kot pogojna možnost z vidika doživetja in preživetja tretje svetovne vojne. Ni pa globalni vidik edini problem. Da so s takšno kampanjo v Sloveniji z zgodovino, kakršno imamo na grbi, leta 2012 prikorakali na plano fantje in dekleta, ki socializma v prejšnji državi niso niti vdahnili, saj so približno za desetletje mlajši od mene, pa sem osebno razpadajoči socializem preživela v osnovni šoli, prag gimnazije pa prestopila v novonastali samostojni državi, je verjetno največji piarovski kiks, kar jih bomo Slovenci pomnili na področju politike in družbe 21. stoletja. Teh mladeničev in mladenk, ki so si za logotip sposodili celo rdečo zvezdo in se nekateri, da muzanju le ne bi bilo konca, po facebooku uniformirano odbijajoče nagovarjajo s tovariši in tovarišice, si ne skušajo podrediti politikantski fotri, kot se to dogaja v primeru drugih vstajniških skupin. Ne, ni potrebe! Oni so že podrejeni v celico identitete, brez katere so ostali. Kar je res zanimivo. Njim so fotri očitno najbolj z lahkoto napolnili betice o pozitivnih plateh nekdanjega režima, ker se mladci takrat večinoma še rodili niso, a so slišali, kako so takrat skoraj vsi imeli zagotovljeno streho nad glavo, službe, … eeeemmmm … ne vem, kaj dobrega bi se še našlo za nakladat s strani tistih, ki so brez dvoma uživali sadove neskončnih možnosti partije. Ah, ja, ko smo že pri partiji … samo ena stvar je šla malo narobe. Demokracija ni ravno štimala. A, super! Pis of kejk! Ustvarimo torej demokratični socializem, zadruge bodo spet laufale, delavci naj odločajo o nadzornih svetnikih, direktorjih državnih podjetij s strateškim upravljanjem po potrebah na trgu. Skratka, tudi predstavniki DS bi lahko ob vprašanju, kako komentirajo prihodnost demokracije ob delavski podpori projekta TEŠ 6 ali podpori ob imenovanju Mišiča v Luki Koper, precej jecljali.

“Delavcem alias ljudstvu čast in oblast” je najbolj smešno naivna floskula, kar jo okrog obrača zgodovina. Delavno ljudstvo so vsi, dokler ne pridejo na oblast ali na pozicije odločanja. Dedovanja pa še tako polni ust pravičnosti, enakih izhodišč in solidarnosti ne bi ukinili. Kurc, a ne! Vsak deduje kakšno skodelico, ki bi jo rad obdržal. Tako to gre. Določene spremembe, ki jih zagovarjajo, bi bile brez dvoma nujne in edino človeške, predvsem kar se tiče okoljevarstvene, socialne politike, zagovarjanje progresivnega davka, nujnost možnosti odpoklica političnih funkcionarjev s strani ljudstva, soudeležba delavcev na dobičku podjetja in še kaj. Vendar nima smisla debatirat o vsem skupaj glede na popolno umanjkanje piarovske prebrisanosti, ki že vnaprej radira kakršno koli možnost za uspeh lokalno ali globalno. Pod starimi slogani, mantrami in simboli pač ne! Obstajajo aktivistične skupine, ki zagovarjajo enaka ali vsaj podobna stališča, a se niso ujele v zanko fotrov tako močno, da bi z vnaprej pokopanimi slogani, simboli in floskulami propadli, še preden bi se rodili. Jim fotri dihajo za ovratnik in je že to dovolj obremenjujoče dejstvo.

KOMISIJE ZA PREPREČEVANJE KORUPCIJE NI VEČ, KJE SO VSTAJNIKI?

Novica, da so člani KPK z Goranom Klemenčičem na čelu odstopili v imenu protesta, ker se navkljub opozarjanju v sistem zažrta korupcija nemoteno razrašča dalje, je nujen povod nove stranke, da dvigne glas in razgraja. To je stranka, ki si obeta pohod v parlament, kjer bi se morala na podlagi stališč, ki jih je predstavila, brez dvoma lotit najprej vprašanja korupcije! Poleg tega so nič kaj preveč indirektno izzvani, saj Goran Klemenčič sporoča, da brezzoba KPK potrebuje podporo civilne družbe, torej prvenstveno vsaj vstajniških skupin, kaj šele nove stranke. Ker učinkovite podpore ni, naj bi odstop dojeli kot zadnji alarm za razgrajanje. Vemo, da se aktualna politika pri reševanju te problematike ne zgane in da organi pregona zamrznejo po “potrebi”, na tožilstvu se prašijo papirji. Smo torej v pasti. Ampak nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi, je odstop svete trojice KPK, ki je delovala presenetljivo aktivno glede na pretekle izkušnje in uživala visoko podporo javnosti. Delovala je lahko predvsem in le medijsko, a kaj zdaj, ko še tega ne bomo imeli??? Zakaj torej komisija odstopa?! Kdo in zakaj bo deloval bolje? Bolje bo za koga, naj odgovori Klemenčič? Vnaprej hvala za buče! V kolikor Goran Klemenčič s svojimi izkušnjami in poznavanjem stvari ne planira ustanovitve nove stranke ali ne bo predstavljen kot vodja nove stranke Solidarnost, kar je malo verjetno, je njegov odstop neutemeljen, čeprav je razumljivo, da je bilo v tako slabih in kadrovsko podhranjenih pogojih izredno težko delovat.

Stranki Solidarnost, od katere se pričakuje delovanje, po kakršnem je pozivala tudi KPK, pa želim vse najbolje in upam, da bo morda po dolgem času mogoče odpeketat z veseljem na volitve, ker ne bi bilo treba volit le boljše možnosti od še slabše. Upam, da se konča vse skupaj tudi precej bolje, kot se je končalo v Islandiji, kjer je bilo razlogov za upanje v izhodišču precej več in aktivno brižni državljani še danes bojda “raziskujejo”, kaj neki se je zgodilo, da so na koncu tako nizko telebnili in so jih v parlamentu pustili na cedilu njihovi “odposlanci” iz vstajniških vrst. Bomo videli, kaj se bo zgodilo pri nas, v kolikor v neposredno demokracijo verujoče ne bo na pločniku pred vrati parlamenta pustilo (pre)cenjeno ljudstvo!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 30.11.2013 ob 00:26 pod Aktualno, Mediji, Politika, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

66 odgovorov na “NOVA LJUDSKA STRANKA – SOLIDARNOST”
  1. stricmarc - 30.11.2013 ob 11:59

    Izčrpna analiza! Strinjam se s trditvijo, da stara preiskušena imena (Odbor za pravično družbo) v prvem planu ne koristijo Solidarnosti. Ne glede na morda poštene namene imam vedno občutek, da gre za ljudi, ki iščejo lastno promocijo in novo tržno nišo v političnem prostoru, nekaj podobnega kot institucije Civilne družbe. Poskus restavracije socializma pa razumem le kot širitev tržne ponudbe na področju politike in morda priložnost za inciatorje, saj se tudi v svetu pojavljajo ponovno leve opcije. Seveda pa je res, da tudi v primeru parlamentarne večine ne bi mogli uresničiti programa, saj v svetu kapitalistične globalizacije to enostavno ne gre. Verjetno bi Slovenijo pripeljali na pot usode Aliendejevega Čila. Dokler pa so te stranke marginalne, je dobro, saj lahko ljudstvo svojo politično prepričanje kontrolirano in usmerjeno izraža in ga odvrača ob ilegalnih gibanj, ki so lahko inciator nam oblastnikom neljubih nemirov.

  2. ??? - 30.11.2013 ob 14:26

    v čem je point te jare kače???
    razen, da se je SR izkazala v tipkanju :)

  3. Duri Ni - 30.11.2013 ob 17:00

    »Razlog je v tako radikalnem odklanjanju kapitalistične logike, ki vlada globalno, da so se primorani sprijaznit s cilji na dolge proge s pomočjo povezovanja s podobnimi “frakcijami” na mednarodnem terenu, ki so dandanes medijsko lahko podprte toliko kot alternativni rock.«

    http://www.mladina.si/150953/demokraticni-socializem-obstaja/

    Alternativni rock je precej dobro medijsko podprt; skoraj tako kot demokratični socializem. Poglej recimo naklado revije NME in priljubljenost portala Pitchfork. To, da nekaj postane medijsko podprto, je cilj, ki ne more biti izhodišče. Alternativni rock, če uporabim tako na široko ta umbrella term, je opozicionalno postavljen nasproti ‘mainstreamu’ in se tako vzdržuje. Transgresivno delovanje itd. Do neke mere ga vladajoča ideologija tudi zahteva. Meje med priljubljenim in nepriljubljenim so dokaj zabrisane. Njegova politika seveda ni politika kakšne partije, ki mora računati na splošno popularnost (čeprav je alternativni rock zaradi nekih aspektov, ki jih je tule težko obravnavati, priljubljen v partijah; ob zavedanju zapletenih kuloarjev kulturne industrije, seveda). Ni tega statusa quo. In ta popularnost seveda ni odvisna samo od akterjev samih, ampak tudi od zgodovinske situacije; zaledje priljubljenosti marksističnih, socialističnih in komunisitčnih političnih idej naraste ob globalnih krizah, ki so inherentna sestavina kapitalizma. Ni mogoče preprosto reče; te rdeče zvezde, to je stvar fotrov in preteklosti. Zgodovina je do neke mere simbolna realnost, je tekst. Zgodovina ni linearen tok progresa. Ravno zaradi svoje tradicije in izbojevanih bojev v preteklosti lahko pride do na nazaj delujoče vzpostavitve priljubljenosti komunističnih simbolov. Seveda to ne pomeni fantazme tistih, ki se naslavljajo s tovarišicami in tovariši, da živijo v petdesetih letih. Ne, gre natanko za projekcijo v prihodnost, ki si za navzaj prisvoji zgodovino. Ob tem, da se seveda ukvarjajo s kritiko občeveljavnih ekonomičnih postulatov, kot se nihče drug. Seveda pa je vidik radikalno drugačen, če se osredotočimo na lokalno problematiko fotrov in sinov, na nek mikrohistorični aspekt. To so resnično partikularne težave.
    Pri

    »Če vzamemo v obzir, da globalno mentaliteto in trg vodi ZDA, kjer predstavlja že pomislek na kar koli, kar spominja na komunističen predznak, bogokletno dejanje, je meja verjetnosti, da bi sami sploh doživeli mentalitetni in sistemski preporod, o kakršnem fantazirajo, skoraj ničen, razen kot pogojna možnost z vidika doživetja in preživetja tretje svetovne vojne.«

    Globalna mentaliteta, ki bi bila posredovana skozi ZDA, seveda ne obstaja. Glej gornji članek, glej medijsko podprtost tega kot alternativni rock pri nas. Trg vodi trg, ne ZDA. Trg je inherentno globalen, ZDA si lahko privoščijo zgolj labilno vlogo »svetovnega policaja«. To, da se je svetovna kriza začela v ZDA, ne pomeni, da ZDA vodijo svet. Osnovna logika delovanja kapitalizma je seveda sledeča; delavec proda na trgu svojo delovno silo v zameno za plačo in kompenzacije v obliki prispevkov za zdravstveno, delovno varnost itd. Vrednost blaga je po Marxovi formuli odvisna od inputa delavca v njegovo proizvodnjo. Presežno vrednost, ki nastane na trgu med samimi kapitalisti, si prisvoji lastnik proizvodnih sredstev, z njo širi svojo ponudbo, si pridobiva nove materiale itd. Vse dokler to širjenje ne trči ob geografske, materialne meje itd. Edina rešitev za nov zagon je kriza, da se celote sistem resetira; pride do naraščanja blaginje, ki spet trči ob svojo mejo. To se dobaja globalno, zato lahko govorimo o globalni mentaliteti. Ne zato, ker bi jo usmerjale ZDA.

    »Da so s takšno kampanjo v Sloveniji z zgodovino, kakršno imamo na grbi, leta 2012 prikorakali na plano fantje in dekleta, ki socializma v prejšnji državi niso niti vdahnili, saj so približno za desetletje mlajši od mene, pa sem osebno razpadajoči socializem preživela v osnovni šoli, prag gimnazije pa prestopila v novonastali samostojni državi, je verjetno največji piarovski kiks, kar jih bomo Slovenci pomnili na področju politike in družbe 21. stoletja.«

    To, da so desetletje mlajši od tebe, seveda ni pomembno. Marx je pa več kot stoletje starejši od tebe. Socializem seveda ni samo eden. Utopični socializem, marksistični komunizem, marksistični leninizem, stalinizem, maoizem, libertarni marksizem, anarho-sindikalizem, anarhizem, avtonomizem, socialna demokracija, demokratični socializem itd. To so vse teoretska izhodišča, ki so v preteklosti različno in precej ponesrečeno rezultirala v praksi. Pomembno je, da ostaja krovni teoretski in politični aparat. Znotraj teoretskega se odvijajo hudi boji, pomemben je pač enoten politični nastop.

    »Demokracija ni ravno štimala. A, super! Pis of kejk! Ustvarimo torej demokratični socializem, zadruge bodo spet laufale, delavci naj odločajo o nadzornih svetnikih, direktorjih državnih podjetij s strateškim upravljanjem po potrebah na trgu. Skratka, tudi predstavniki DS bi lahko ob vprašanju, kako komentirajo prihodnost demokracije ob delavski podpori projekta TEŠ 6 ali podpori ob imenovanju Mišiča v Luki Koper, precej jecljali.«

    Znano je, da je delavski razred najbolj konzervativen. A to ni problem; problem je v načinu, na katerega zastavljaš vprašanje. Gre za razumevanje tega, kako »prepričati delavce, da so delavci.« Spet ni mogoče sinhrono razumevanje motivov; najprej se morajo ljudje zavedati svojih resničnih interesov in šele potem lahko računamo na demokratični socializem. Žal stvari v realnosti ne funkcionirajo na takšen način. Jecljanje je seveda pričakovano in upravičeno. Dejstvo je, da ni mogoče predvideti, kdaj bo mogoče vpeljati koncept neposredne demokracije. Tega preprosto ni mogoče predvideti, ni mogoče časovno razporediti svojih dejavnosti in računati, da bo Veliki Drugi zgodovine zadeve samo še izpeljal. Koncept državne ureditve se lahko spremeni čez desetletje, v tem času se lahko na ta ali oni način spremeni politična zavest splošne populacije. To je slaba verzija odgovora. Druga verzija je odgovor s konceptom centralizirane demokracije. Disciplinirane demokracije. Nihče danes ni tako trapast, da bi mislil, da ne potrebujemo vodij. Na političnih in strokovnih področjih. Oba odgovora se povezujeta. Vsa ta vprašanja so že na delu, ko jih postaviš.

    »Delavno ljudstvo so vsi, dokler ne pridejo na oblast ali na pozicije odločanja.«

    Kako potem to znotraj demokratičnega socializma?

    »Dedovanja pa še tako polni ust pravičnosti, enakih izhodišč in solidarnosti ne bi ukinili.«

    Dedovanje seveda v primeru podržavljenih produkcijskih sredstev do neke mere samo od sebe odpade. To se implicira. Seveda pa to ne more biti na dnevnem redu razprav, ker je v teoretskem smislu stvar, ki pride šele na koncu; če odpravimo pač dedovanje v trenutnem sistemu ne bomo nič na boljšem. Logika delovanja kapitalizma globalno ostaja ista.

    Lep pozdrav

  4. Duri Ni - 30.11.2013 ob 18:12

    Moram se popraviti – naklada NME je pravzaprav precej nizka. Tiskane glasbene publikacije so danes bolj v domeni fetišizma kot kaj drugega (in fetišizma je v pop muziki ogromno). Unikatni obiskovalci spletnih strani, vpliv v družbi, kdo vse ve, s čim se ukvarjajo itd.

    V bistvu nepomemben popravek, ampak vseeno.

  5. Simona Rebolj - 30.11.2013 ob 20:03
    Simona Rebolj

    @stricmarc:

    Se strinjam s tvojimi opombami, le z eno drobno opombo nazaj. Da se na zahodu spet prebujajo levičarske stranke, se mi zdi glede na sitaucijo nekaj najbolj logičnega in tudi potrebnega. Da ima gibanje tega bazena ideje, ki so sorodne socializmu in postavljajo sistemsko alternativo in ki izrazito nasprotuje neoliberalnemu konceptu in predvsem mentaliteti , super, daljnoročnemu projektu navkljub. Vendar pa … da ni nekega osnovnega vpogleda in sprijaznjenja, kako deluje dandanes sam propagandni sistem in politično družbena psihologija, je pa debakl, razen v kolikor gibanje želi bit tudi daljnoročno obsojeno kvečjemu na životarjenje, če ni celo plan samomor. Ni namreč potrebe po opletanju s starimi simboli in floskulami, da bi staro skušal implementirat na reformiran način v sodobno stoletje … da ne rečem tisočletje. Ker konec koncev ima tudi tak tip stranke, kot je Solidarnost, popolnoma sorodna programska izhodišča DS, samo da se ne oglašujejo na sloganih in ikonografiji iz prejšnjega stoletja, kar je edino pametno. Pa ob tem sploh ni treba zanikat socialistične “filozofske” podstati. Gre samo za to, da poudariš zavedanje, da ne more bit več tako, kot je bilo in da ni težnje po tem, zavedanje, da gre za implementacijo najbolj pozitivnih in izvedljivih elementov v sistem demokracije. In če taka levičarska gibanja obstajajo, ne vem kaj ostane propagandistom zamrznjenih v času, ki so, mimogrede, naraščajočemu upravičenemu nezadovoljstvu s sodobnim kapitalizmom navkljub, še vedno nespremenjeno osovražena izumirajoča vrsta. Oni izpadejo res takšna stalnica kot skupine neonacistov in podobnega. Levičarji in desničarji se od svojih izumirajočih vrst, zaradi katerih se je klanje že končalo, po logiki stvari ograjujejo, pa če si natikajo sodobne predznake neo, demokratični ali pa zulu … In tako kot znajo konsertvativci koščke nacionalizma vkomponirat v sodobne koncepte političnih gibanj, strank pa sploh, vsaj približno podobno stopnjo prebrisanosti pričakujem tudi od levičarjev:):)

    @???

    Debiloid ne more razumet pointa te jare kače in je niti ni sposoben pokonzumirat. Žal je debiloidu tudi point nesmiselno razlagat, ker tudi tega ne bi dojel. Jara kača torej ni pisana za debiloide, ker ti itak nikoli v zgodovini niso bili aktivni državljani in zaradi njih se nismo izkopali niti iz jam, oni samo živijo pač, ker so se rodili. Povzročajo pa zaradi razmnoženosti veliko težav skozi zgodovino, ker samo korakajo, kamor jih pošlješ in počnejo, kar jim ukažeš, ker pač ne zmorejo razumet pointov, ampak razumejo samo kratka navodila za ovce in najraje ubogajo psihopate iz vrst debiloidov, ker jih edine lahko zaznajo kot sorodno neproduktivno vrsto. Jebi ga.

    A razumeš point?

    @Duri Ni:

    V navezavi na moj tekst nikakor ni nepomemben popravek, da je naklada NME precej nizka. Seveda je nizka kot mainstreamovska podpora alternativnemu rocku nasploh (če odštejemo kakšen bend na MTV, ki se reklamira kot alternativni rock, ki to v resnici ni in nikoli ni bil). Kajti alternativno ni (več) nič, kar postane mainstreamovsko. Ko nekaj postane ms, pridobi široko podporo in posledično posnemovalce. Obstajajo rock skupine, ki se postavijo nad vse in pristajajo izključno na ekskluzivno klubsko vzdušje, torej je alternativa končni cilj in ne zgolj stopnička na poti k ms. Kar je super. In moje izhodišče itak ni bilo, da bi imela kaj proti. Še posebej v primerjavi z ms šitom ne. Tako da z vidika ekskluzive za gurmane tudi nizke naklade niso simbol neuspeha, ampak lahko namena kot takšnega.

    Ampak!! Ta koncept vizije je v totalnem nasprotju s smislom gibanj, kaj šele strank. DS pa ima vizijo celo postat stranka, ne le ostat pri gibanju. Vendar tudi samo gibanje kot gibanje nima smisla, če nima namena postat sprejemljivo za zadovoljivo kritično maso ljudi, da lahko postanejo obče sprejeti in se infiltirajo s svojimi stališči in idejami v sistem. Skratka, gibanje, kaj šele stranka je avtomatsko lahko le pop. Če za končni cilj hoče (po)stat alter, je mrtva, brez funkcije. Kakšen je smisel gibanja ali izvenparlamentarne stranke, če se njihovi programski cilji ne morejo uresničit? Ali še huje, kar je aktualni primer. Kakšen smisel ima gibanje, čigar mnoge programske vizije bi celo bile uresničljive, če bi jih ponotranjila demokratična večina (pozor!!! … še večji štos pri pristajanju na alter je, če to gibanje še posebej izkazuje zaupanje v demokracijo – torej v akt večine, kar je po defoltu mainstreamovsko!!!), a michael moore show tržijo kot gartner off produkcijo? Če k temu dodam še krizo, kot ekskluzivno priložnost za uspešno infiltiranje vsaj 30% idej, je pa tako zajebavanje s priložnostjo sploh mimo. Kot ne bi hotel sprejet povabila za koncertiranje.

    “Ne, gre natanko za projekcijo v prihodnost, ki si za navzaj prisvoji zgodovino. Ob tem, da se seveda ukvarjajo s kritiko občeveljavnih ekonomičnih postulatov, kot se nihče drug.”

    Ne, nobene zgodovine si ne moreš prisvojit in je ravno v tem brca v meglo, da si skušaš. Še posebej zgodovine z izrazito slabim slovesom ne, če bi rad kaj dosegel v prihodnosti, a ne. Ni nobene potrebe, razen če si fantek, ki je tako obseden s teženjem fotra, da gre za problem osebne in ožjeskupinske psihoanalize. In ne drži, da se ukvarjajo s kritiko občeveljavnih ekonomičnih postualtov, kot se nihče drug. Daleč od tega. Problem je ravno v tem, da se s tem ukvarjajo na način, ki je že izbruhan, medtem ko se z implementacijo enakih idej ukvarjajo skoraj vse levičarske stranke, ki hočejo na novo kot dejansko levičarske prodret po zahodu danes naprej. Tudi stranka Solidarnost konec koncev ima popolnoma enaka izhodišča in želje, le da jim je jasno, da ne morejo s komunističnim piarom nikamor, kar pa ne pomeni odsotnosti zgledov v socializmu. Danes se temu ljubkovalno reče socialno in uporablja slogane tipa solidarnost … hehehe … Vsi bodo pa podpirali ojačano stopnjo neposredne demokracije, udeležbo delavca na dobičku itd. Kar se same proizvodnje tiče in reklamiranje podržavljanja, pa DS ne more nikamor ravno zato, ker se ukvarja s tem na izbruhan način in tega implementirat nazaj ne moreš več, razen tako, kot sem navedla. Po 3. svetovni vojni morda, kot možnost. V kolikor zmagajo Kitajci … hahaha …

    “Globalna mentaliteta, ki bi bila posredovana skozi ZDA, seveda ne obstaja.”

    O, seveda obstaja, ampak o tem si pa ne morem dopisovat, ker gre za preštevilne teme, skozi se ta izkazuje. To danes ni več vprašanje in stvar polemike.

    “Trg je inherentno globalen, ZDA si lahko privoščijo zgolj labilno vlogo »svetovnega policaja«.”

    Ne, ne, posli ne gredo tako korektno in demokratično in niso šli v zgodovini, zato je ZDA lahko postala kar stabilen svetovni policaj. Na najlažji način le za vtis o prepletenosti dogajanja in vzpostavljanju razmer na trgu, kamor banke in tiskanje denarja še niso vključene, si lahko ogledaš na primer tak video (ker ne morem o tem pisno debatirat na široko).

    http://www.youtube.com/watch?v=HP7L8bw5QF4

    Vse v tem videu seveda v logiki stvari in izpeljavi ne drži povsem, ker ne gre le za te vplive in ni ZDA zgolj faktor grožnje med nedolžnim tretjim svetom seveda. Ampak fakti, ki so navedeni pa držijo in niso irelevantni.

    Nič po ne trči ob mejo, če globalne tokovi vodi ena kultura (ZDA … pa ne zgolj s proizvodnjo, ker proizvodnja pač ni edini ekonomski manever sodobnega kapitalizma, v kar se ta Marxova definicija pač ne spušča, tudi v silo piara ne, in s čimer, kot ugotavljamo še danes ob obstoju borzne nadvlade, davčnih oaz itd. … se še danes ne znamo ukvarjat na ustrezen način in prepoznavat vse obszoječe vijuge in pasti), Kitajska pa trka ob mejo nevrednosti in cenene delovne sile, s čimer edino konkurira na globalnem trgu svetovni velesili.

    “To, da so desetletje mlajši od tebe, seveda ni pomembno.”

    Samo po sebi seveda ne, v tem primeru pa kar je. Ker gre za generacijsko zelo omejeno skupino v frontalni liniji, kot sem opazila (le en hipi še iz mojih časov, ki sem ga srečevala po partijih je starejša generacija) in se ob omizjih in predstavitvah zelo pozna idealizem in odsotnost kritičnosti, ki je lahko samo povzet (po fotrih verjetno). Manjka objektivna distanca, ki bi jo lahko vzpostavili, če ne bi bili le učenci svojih mentorjev, a je niso. Zato je pri tem izkustven moment izstopajoč. Kar ne bi bilo nujno, ampak v tem primeru je. Zato glavni predstavnik v intervjuju ni zmogel odgovorit na izziv o vzpostavljanju neodvisnih nadzornih svetov, pa tudi o tem, kdo bo neodvisno odločal o razvojno pomembnih podjetjih za državo, ki se jih naj bi strateško usmerjalo, torej bolj podpiralo. Poznalo se je, da ne ve, zakaj je takšno upravljanje podjetij, kakor ga reklamirajo po starem vzorcu, propadlo in da je bila to ena izmed ključnih rak ran klientelizma in sesutja vase. Če fant ob tem bolj skrbi za frizuro pred kamero in odgovori z zaupanjem v ljudi, je gotof! Gotof je pa zato, ker ni naredil domače naloge. Zakaj je ni? Verjetno predvsem zato, ker je mlad in je menil, da mu je nalogo zadovoljivo pomagal rešit fotr, sam pa še ni strumno zakorakal v svoj svet, iz katerega bi objektivno presojal o preteklosti. Ne zaznam stabilne pozicije z lastno, sodobno identiteto. Ni še prišel ta čas, ko bi se mu to ljubilo. Ni mu še dovolj dolgčas, če se malo pohecam.

    “Marx je pa več kot stoletje starejši od tebe.”

    Seveda, in to je tudi edini Marxov problem. Prerok pač ni mogel bit, da bi lahko predvidel vse detajle, ki bodo prišli na področju ekonomije na plano čez sto let, a ne. Detajli pa so pomembni. Zato Marxov prispevek ni nič manjši, ne more pa zapolnit vseh por.

    “To so vse teoretska izhodišča, ki so v preteklosti različno in precej ponesrečeno rezultirala v praksi. Pomembno je, da ostaja krovni teoretski in politični aparat. Znotraj teoretskega se odvijajo hudi boji, pomemben je pač enoten politični nastop.”

    Ja, zato je pomembno, da se ne gradi še ena ponesrečena prihodnost, ki bo postala ponesrečena zgodovina. Detajli so zato tako pomembni!!! Krovni teoretski in politični aparat je lahko tako škodljiv, kot je bil že v preteklosti. Neškodljiv je lahko le, v kolikor je implementacija v aktualno situacijo natančna, negativna predvidevanja pa v detajle premišljena. V detajle premišljeno pa ne pomeni flanca o zaupanju v ljudi. To je bila vedno pot v ponesrečenost. In ja, še bolj pomembna od enotnega političnega nastopa je pa vsebina, zaradi katere je nastop koristen in smiseln.

    “Dejstvo je, da ni mogoče predvideti, kdaj bo mogoče vpeljati koncept neposredne demokracije. Tega preprosto ni mogoče predvideti, ni mogoče časovno razporediti svojih dejavnosti in računati, da bo Veliki Drugi zgodovine zadeve samo še izpeljal. Koncept državne ureditve se lahko spremeni čez desetletje, v tem času se lahko na ta ali oni način spremeni politična zavest splošne populacije.”

    To, o čemer sem jaz govorila ni tako nepredvidljivo oziroma je predvidljivo, ko je vsesplošni nivo dovolj visok, da ima neposredna demokracija vsaj zadovoljivo stopnjo smisla za vero v uspeh. Ta niso se meri bolj preko sfer kulture in izobraževanja, zato sem to posebej izpostavila. Politična zavest splošne populacije je nepomembna. Kakršna koli sprememba, če ostane zgolj krovna, ima lahko škodljive posledice, se bodo dogajale zlorabe. In obratno bi bil lahko že sodobni kapitalizem v še mnogo bolj kakovostni obliki upravljanja s socialnim elementom od skandinavskega dovolj dober, celo odličen z zgolj drobnimi reformami sistema. Kapitalizem lahko predvideva vse, tudi udeležbo delavca na dobičku itd. Skratka, ne gre za teoretičen okvir, ki bi spreminjal svet. Politična zavest splošne populacije lahko v prioriteti zanima samo takšno gibanje ali stranko, ki nima apetitov po spremembah, ker gre pač za nov lobi, ki sanja o prevzemu monopola. Sprememba je v teh primerih le tržno blago, ki se ga skuša prodat na ulici in zavladat trgu.

    “Dedovanje seveda v primeru podržavljenih produkcijskih sredstev do neke mere samo od sebe odpade. To se implicira. Seveda pa to ne more biti na dnevnem redu razprav, ker je v teoretskem smislu stvar, ki pride šele na koncu; če odpravimo pač dedovanje v trenutnem sistemu ne bomo nič na boljšem. Logika delovanja kapitalizma globalno ostaja ista.”

    S tem se pa strinjam, da ne more bit na prvem mestu … le tega koraka naprej še nisem zasledila v kakšnem planu, da bi samo po sebi odpadlo??? Do neke mere je pa precej širok pojem:):)

  6. Duri Ni - 30.11.2013 ob 23:26

    Simona Rebolj:

    Ej, sori, med pisanjem sem položil nogo na računalnik in ga ugasnil. Skoraj na koncu. Zdaj sem mnogokaj slabše in bolj površno formuliral.

    »Seveda je nizka kot mainstreamovska podpora alternativnemu rocku nasploh (če odštejemo kakšen bend na MTV, ki se reklamira kot alternativni rock, ki to v resnici ni in nikoli ni bil). Kajti alternativno ni (več) nič, kar postane mainstreamovsko. Ko nekaj postane ms, pridobi široko podporo in posledično posnemovalce.«

    Hotel sem reči nekaj podobnega; da alter obstaja v opoziciji do ms-ja, z dodatkom, da je od njega odvisen. Da je alter v konceptu vladajoče ideologije tudi sredstvo dobička. Upor kot užitek je v nekakšnem spiralnem odnosu s prevladujočo kulturo, kjer se oba poganjata, nobeden pa nobenega ne izniči. Ko enkrat dosežemo užitek, načeloma ostaneta dve opciji; bodisi, da se v strahu pred njegovo praznoto vrnemo v vsakdanje življenje, se iztrošimo, bodisi da umremo. V nobenem primeru nismo spremenili sistema niti za trohico; zgolj zapletemo se v regresivno tekmovanje z njim. V prvem primeru se lahko dobiček kuje iz povzetja v sfero ms-a v originalni obliki (denimo fenomen grunge ali hipiji), lahko preko postopnega odvzemanja drobcev nekih izrazov, ki potem tvorijo pop ali pa se se v popu vse v celoti odvije (dober primer obeh principov sta po mojem danes Lady Gaga in Miley Cyrus). Seveda se dobiček kuje tudi iz smrti, propada. Sistemske spremembe pa vedno izostanejo. Vsakič novi lovci na užitek upora pa bodo pod pritiskom porazov svojih predhodnikov izumljali vedno nove »linije bega.«

    O takšnih in ne nujno takšnih stvareh je že dolgo nazaj govoril Adorno.

    http://www.youtube.com/watch?v=-njxKF8CkoU

    »Ampak!! Ta koncept vizije je v totalnem nasprotju s smislom gibanj, kaj šele strank. DS pa ima vizijo celo postat stranka, ne le ostat pri gibanju. Vendar tudi samo gibanje kot gibanje nima smisla, če nima namena postat sprejemljivo za zadovoljivo kritično maso ljudi, da lahko postanejo obče sprejeti in se infiltirajo s svojimi stališči in idejami v sistem. Skratka, gibanje, kaj šele stranka je avtomatsko lahko le pop.«

    Točno tako. Na poteh PR-a pa se mora partija izogniti nekaterim pastem, med kar sodi tudi to, da brezkompromisno ostane pri besednjaku, ki ga ni mogoče konzumirati. Princip blagovne znamke je prisoten tako v ms kot v alterju. Ravno v tem se vzdržuje kot pop, in sicer nekakšna pop-pošast. Kako? Že Marx je rekel, da je komunizem prikazen, ki hodi po Evropi. Značilno za prikazen je ravno to, da v svoji neodločljivosti ne dopušča neodločljivosti; potrebno se je opredeliti bodisi za, bodisi proti. Ta koncept je bil aktualen tako danes kot v njegovem času. S tem, da danes nosi še neko drugo težo; tudi zato, ker je zgodovinsko dejstvo s strašno težo, ne more skozi občila iti kot nekaj, kar se z lahkoto konzumira. Ker je tradicija, na simbolni ravni igra pomembno vlogo pri identifikaciji; je neka kontinuiteta nelagodnega vztrajanja. Vrednost delnic na sekundarnem trgu je na zgodovinskem nivoju, resno je mogoče pričakovati, da čez leto ali dve pride nova kriza. Vse spravljivo strankarsko se v tem primeru pozabi; v ušesih pa še vedno zveni nek vokabularij. Je to fašistoidna taktika? Ne. Komunistične politične ideje v največji meri nasprotujejo fašističnim vrednotam. Potrebno je razlikovati reklamni tip PR-a in tip, ki ga opisujem, ker drugi dela na historični kontinuiteti, katerega učinek, poleg tega, da zazveni v ušesih konzumenta, v njih tudi vztraja kot nekaj, kar je nasprotno principu trenda.

    En članek na to temo (pri čemer si lahko dejstvo, da je bil objavljen v Guardianu, razlagaš na takšen ali drugačen način): http://www.theguardian.com/commentisfree/2013/oct/03/greek-anti-fascism-protests-left
    »Ne, nobene zgodovine si ne moreš prisvojit in je ravno v tem brca v meglo, da si skušaš. Še posebej zgodovine z izrazito slabim slovesom ne, če bi rad kaj dosegel v prihodnosti, a ne. »

    Žal je zgodovina že vselej prisvojena. Oz. zgodovina šele nastane s prisvajanjem nekega z interpretacijskimi silnicami zasedenega prostora. Nastane odvisno od metod za njeno konstrukcijo; zgodovina teh metod pa se nalaga kot »arheologija vednosti.«

    »Problem je ravno v tem, da se s tem ukvarjajo na način, ki je že izbruhan, medtem ko se z implementacijo enakih idej ukvarjajo skoraj vse levičarske stranke, ki hočejo na novo kot dejansko levičarske prodret po zahodu danes naprej. »

    To žal ne bo držalo. Z marksistično-ekonomsko se da ukvarjat samo institucionalno, ker gre za težavno delo. Govorim o »trdi teoriji«, ne o političnih idejah. Pri nas konkretno na FF in FDV redki posamezniki, nekateri študentje, ki pa imajo največji manevrski prostor za predavanja ravno na DPU-ju. Kar je pomenljivo, če vzamemo v zakup, da so na FF in FDV profesorji verjetno večinoma levo opredeljeni. Nekdo je nekoč rekel, da je levičarstvo otroška bolezen marksizma. Kot organizirana teoretska sila so kljub temu tisti, ki še prisegajo na marksistično ekonomijo, najbolj prodorni. Dejstvo je, da je ta aparat, za razliko od drugih krovnih aparatov dvajsetega stoletja, recimo keynseyanstva ali neoliberalizma iz krožka Mount Pelerin, znal predvideti napake svojih oponentov; že to, da je imel v rokah zakon nujnosti finančnih kriz v kapitalizmu, je zgovorno. Kako se ta politično-teoretski značaj po predvidevanju izkaže v praksi, sem pisal v prejšnjem odlomku. V tem oziru tudi politična moč ostrejših frakcij vpliva na možnost enotnejše politične organiziranosti.
    »O, seveda obstaja, ampak o tem si pa ne morem dopisovat, ker gre za preštevilne teme, skozi se ta izkazuje. To danes ni več vprašanje in stvar polemike.«

    Ja, obstaja, v obliki popa, fast fooda, hollywooda itd. Vendar ne more doseči hegemonizacije. O tem pričajo tudi stranke, kot sta Siriza ali Die Linke. Kultura ZDA je v Evropi tudi pošteno osovražena, mar ni?

    Videoposnetka na youtubeu si žal ne morem ogledati, ker imam neke težave na grafično-zvočnih komponentah, hehe. Lahko sem polinkal zgornji posnetek, to je pa tudi vse.

    »ZDA … pa ne zgolj s proizvodnjo, ker proizvodnja pač ni edini ekonomski manever sodobnega kapitalizma, v kar se ta Marxova definicija pač ne spušča in s čimer, kot ugotavljamo še danes ob obstoju borzne nadvlade, davčnih oaz itd. … se še danes ne znamo ukvarjat na ustrezen način in prepoznavat vse obszoječe vijuge in pasti«

    Teh pripomb ne razumem najbolje. Zdi se mi, da si mislila, da govorim o industrijski proizvodnji. V resnici sem sem upošteval še proizvodnjo nematerialnih blag, intelektualnih vsebin, računal še na cirkulacijsko, trgovinsko sfero itd. Seveda je treba upoštevati tudi finančni sektor, tako imenovan fenomen financializacije. Ko se začne izkoriščanje s kreditnimi obrestmi, ko pridejo na trg pokojninski skladi, ko na trgu kotira tudi univerza. Ampak jaz mislim, da se vse to v zadnji fazi projicira nazaj na človeški kapital kot človeško delo. Če karikiram; študent gre na univerzo, da bi naredil faks, kar je danes skoraj poslovni projekt; z znanjem, ki ga pridobi, bo domnevno lahko konkuriral na trgu; v družbo vstopi kot individualizirani finančni subjekt s svojimi špekulacijam odprtim bančnim računom; svoje kreativne potenciale kot individualec in kot posedovalec nekega znanja želi izkoristiti kot podjetnik – v tej končni fazi pa podjetje ostaja v sferi produkcije.

    » Zato glavni predstavnik v intervjuju ni zmogel odgovorit na izziv o vzpostavljanju neodvisnih nadzornih svetov. Poznalo se je, da pojma nima, zakaj je takšno upravljanje podjetij, kakor ga reklamirajo po starem vzorcu propadel in da je bila to ena izmed ključnih rak ran. Če fant ob tem bolj skrbi za frizuro pred kamero in odgovori z zaupanje v ljudi, je gotof! »

    Hmm, zanimiva analiza. Saj pravim; ravno to je po mojem prednost sklica na tradicijo notranjih teoretsko-političnih bojev, da en posameznik politično s svojim flopom še ne more ogroziti celega gibanja-stranke. Vsakič, ko nastopa reklamno, se implicira, da ni nujno, da ve, o čem govori. Predstavnik še nima pozicije človeka, za katerega se predpostavlja, da oloča, tako kot je to pri standardnih parlamentarnih strankah; ni velikega vodje, čeprav je ta potrebovan. Vedno je prisoten nek odlog v potrebi in pričakovanju po njem in ravno s tem se po mojem odpira prostor zanj. Takšna je po mojem situacija na ravni naklonjenih »nevtralnih«. Sovražnih in nenaklonjeni pa itak rabijo drugačno posredovanje političnih idej, navadno bolj ostro, nekoga, ki bo naredil rez in nastopil ostreje; četudi bi nek blagi nastop našega fanta bil perfektno izveden, se ne bi nič spremenilo.

    »Seveda, in to je tudi edini Marxov problem. »

    Potem bi morda lahko rekel, je tvoj edini problem, da si starejša deset let : )

    »Prerok pač ni mogel bit, da bi lahko predvidel vse detajle, ki bodo prišli na področju ekonomije na plano čez sto let, a ne. Detajli pa so pomembni. Zato Marxov prispevek ni nič manjši, ne more pa zapolnit vseh por.«

    Strinjam se, seveda je Marx delal napake, ni predvidel vsega, in še zdaleč ne more biti edini vir današnje kritike ekonomik in družbene ureditve. Jaz sem hotel reči le to; da je s koncepti kot so vrednost, razredni boj, eksploatacija ipd. osnoval neke ključne postulate dialektičnega materializma, tako kot je, ne vem, Newton izdelal formulo gravitacije, brez katere pač sodobne fizike, čeprav neprimerno bolj razvite, sploh ne bi bilo.

    »To, o čemer sem jaz govorila ni tako nepredvidljivo oziroma je predvidljivo, ko je vsesplošni nivo dovolj visok, da ima neposredna demokracija vsaj zadovoljivo stopnjo smisla za vero v uspeh. »

    Tega ne razumem najbolje. Kako se vzpostavi vsesplošni nivo onkraj političnega. Morda v bio-evolucijskem smislu? Za kaj takega nimamo nobenih podatkov, da bi lahko upali ali proces pospešili, imamo pa veliko razlogov za prepričanje, da je človek kot politik v največji meri produkt družbe. Verjetno se strinjava glede tega. Kakšni so torej aparati za to, da se bo človek vzdignil v bolj dostojno, bolj premišljeno, k skupnemu dobremu nagnjeno bitje. Kako je to mogoče doseči, preprosto se ne spomnim nobenega načina. Skozi izobraževalni sistem mi je še najbližji odgovor, a kaj, ko je izobraževalni sistem podrejen pogojem produkcije in financializacije. Če se da ljudi na politični ravni prepričati v moralne vrednote po principu govora o sociali itd., zakaj tega še nihče ni storil? Ne hecam se. Svoj model sem že predstavil; koncept razrednega boja ima veliko večje možnosti vzpostavitve mobilizacije in solidarnosti na bazi, ki ni zavezana zgolj z moralnimi pogoji.

    »S tem se pa strinjam, da ne more bit na prvem mestu … le tega koraka naprej še nisem zasledila v kakšnem planu, da bi samo po sebi odpadlo??? Do neke mere je pa precej širok pojem:):)«

    Verjetno zato, ker je zanje samoumeven. Če se podržavijo družbena sredstva, potem jih ni mogoče dedovati. S tem so vzpostavljene možnosti, da vsakdo dela toliko, kot potrebuje in kolikor je zmožen. To so, se mi zdi, vprašanja bolj za komuniste kot za socialiste. V še veliko širšem pojmovnem okviru rečeno, je tudi cilj komunistov, da takrat, ko bomo mi že stoletja v grobu, ne bo več države, hehe.

  7. Simona Rebolj - 1.12.2013 ob 19:16
    Simona Rebolj

    @Duri Ni:

    Že, že, ampak zapisala sem pomembnost razlike med obravnavo pop glasbe in gibanji, kaj šele strankami. Ta razlika je nezanemarljiva v svojem namenu in cilju in profit naj bi bil drugačne narave, saj če je profit aktivističnega gibanja premosorazmeren želji po profitu nekega benda (osebna slava za posledični zasebni materialni profit), pomeni, da ni gibanje, ampak samo še en lobi z lažno propagando na trgu. Glasba ima tako s političnega vidika v svoji aktivistični drži vedno outsidersko držo, z vidika biznisa pri prodaji proizvodov pa izrazito infiltrirano. Gibanje naj bi funkcioniralo ravno obratno. Prav tako stranka. In seveda je to dvoje v povezavi svojevrsten navidezen paradoks. Tak, zaradi kakršni se dogajajo tudi anekdote tipa, kako Rochards javno nadere kolega Jagerja, ker izdaja svoje nekdanje poslanstvo v imenu rokenrola, ko ves raznežen prevzema odlikovanja od angleške kraljice. Seveda se pa to zgodi že zdavnaj, ko postanejo ms rolingi del 1% trubokapitalistov, proti kakršnim rastejo današnja nova levičarska gibanja. Hipiji lahko le sklonijo glave, če ne bi že izumrli kakopak in se umaknili svojim kapitalističnim nekdanjim idolom. Skratka, moja poanta je v tem, da mora gibanje vedno ciljat na ms, da bi lahko imelo smisel in se nikoli vnaprej deklarirat kot alternativni rock ali celo stari rock danes (kar DS je in je danes z novim bendom pravzaprav alternativa), ker je pogojeno z uspehom v širšem družbenem smislu. To pomeni, da tudi če so njegove korenine, temelji v alternativi, jih mora implementirat v aktualni pop, kakršen pač je in se temu primerno konstantno prilagajat. Uspeh gibanja, kaj šele stranke, ni v tem, da postane uspešen, kot je postal na primer grunge, ker je lahko postal hit le za nekaj let, potem je pa predvidljivo crknil z vidika ms popularnosti. Gibanje s temelji v starem rocku lahko postane, če se malo pohecam, največ Bon Jovi, da bi lahko v vsakem obdobju, če se jim ljubi, servirali hit. In iz te uklenjenosti v tiranjo večine (na kar naj bi DS celo paradoksalno stavili) je treba potegnit največ, kar se da, da bi lahko sploh prodal zadovoljiv odstotek rifov za dol past. Gibanja z vidika popkulture kot možnega propagandnega hajpa ne gredo enako pot s strankami in političnimi aktivizmi. Njihovi guruji so podkupljeni v trenutku, ko jih stranke ne potrebujejo več, njihovi feni pa ostanejo bosi in dikrevsajo v prepad izumrtja vrste (hipiji so tipičen primer).

    “Ne. Komunistične politične ideje v največji meri nasprotujejo fašističnim vrednotam.”

    Ne pa diktaturi, le da se tega ni zavedal, ker je izpuščal pozornost na ista vprašanja, kot sem jih očitala mladeničem DS, da tudi danes na njih nivo znali odgovorit. Socializem, ki se napaja na komunistični idejo v dobrem, potrebuje pridevnik “demokratični”???? Neverjetno, a ne … hehehe … Problem je v tem, da tega pridevnika ne potrebuje, ker ga potrebuje zgolj zato, ker je že propadel v konceptu. Rešitve za ta problem pa očitno niso našli, pa vseeno vztrajajo, da je to to. Zaradi tega sem se spotaknila ob mladost, ker je tako očitna nerazdelanost tega prehoda, zaradi katerega smo sploh dobili, kar danes imamo na grbi. Problem DS vidim podobno kot problem raznih današnjih wannabe razočarancev, ki svoje frustre v zvezi s spolnimi vlogami, skušajo zakrpat z domnevno idilo tradicionalnih vzorcev in zlorabljat psihoanalizo prosto po freudizmih. Poleg raznih “filozofskih” kiksov pa je evidentna predvsem prostovoljna avtosugestivno zaželena zabloda, da si sovražni feminizem (ki ga doživljajo podobno kot socialist kapitalizem po defoltu) razlagajo kot nebodigatreba okupacijo nekoč zgolj rahlo nepopolnega krasnega sveta. Kar je seveda bistvena zabloda, saj se je feminizem ravno zgodil, ker krasni svet ni bil krasen in je povsem enak protorasističnemu boju v poanti. In tako se rojevajo novi fašisti, prepričani, da to niso. To grožnjo se da preprečit le tako, da zmoreš ustrezno odgovorit na ključna vprašanja, ker si stabilno in realno vzpostavil identiteto sodobnega sveta, tukaj in zdaj, in hkrati nimaš problemov z razumevanjem luknje tranzicije, prehoda iz rušenja v vzpostavljanje noviih temeljev, ki so se že zgodili. Dokler si oseba, ki ne razumeš, zakaj je pogorela stara bajta in ni bila sanirana, ampak so namesto tega zgradili blok, nimaš materiala za uspešno antifašistoidno gradnjo novega naselja, ker bloki plesnijo. Tako nekako.

    “Dejstvo je, da je ta aparat, za razliko od drugih krovnih aparatov dvajsetega stoletja, recimo keynseyanstva ali neoliberalizma iz krožka Mount Pelerin, znal predvideti napake svojih oponentov; že to, da je imel v rokah zakon nujnosti finančnih kriz v kapitalizmu, je zgovorno.”

    Ja, je znal, ni pa znal predvidet svojih napak, kaj šele napovedat! Oponenti so pa postali oponenti, ker so znali zaznat napake svojih predhodnikov … hehe … Same finančne krize namreč še niso znak, da je v temeljih nekaj narobe. Za oponente že ne. Liberalni kapitalizem je namreč v prednosti ravno zaradi teoretske podstati predvidene svobode in neštetih možnosti za vsakogar na prostem trgu. Ta svoboda je seveda iluzija z vidika posameznika, vendar pa je predhodniki niso imeli priložnosti niti predvidevat kot možnost. V tem je ključen problem. Finančna kriza je kriza, ki se jo pač rešuje v danih okoliščinah, sanira banke, sistem, kar je potrebno. Hočete več socialnega trgovanja, okej, če se boste zelo potrudili, lahko tudi dobite. Ampak nikoli pa vam ne bo odvzeto hrepenenje, da lahko dosežete, kar si zamislite. Da možnost je (tudi če je verjetnost premosorazmerna z udarcem strele sredi s soncem obsijanega polja). Oponenti, celo s predhodnim socialističnim teoretskim temeljem, pa so v finančni krizi živeli! Živeli so z njo! Aristokracija je bila pokopana in nadomestili so jo pač politikanti, ostali pa so živeli v krizi, le ne pod robom revščine, pa še to ne drži … le povprečen standard je bil zavoljo delitve tako nizek, da se tudi zelo reven ni počutil tako reven. Neoliberalno oprani možgani v revščini pa se ne počutijo tako slabo, ker verjamejo, da so samo v krizi. V krizi, ki bo lahko minila, ker možnost vedno obstaja. Za to nadomestit je potreben korenit smisel za prilagajanje … da preko prilagoditev infiltriraš zdravilo za iluzijo in ne zgolj za ali proti sistemom na klasičen fašističen ali pa komunističen način. Danes je doba propagande, piara in t. i. diplomacije. Vojna se ne odvija več s puškami. Etnično čiščeneje lahko izvedeš v nekaj minutah, če bi se že komu zdelo nujno za svoj profit. Sicer se pa vojna vodi na kapitalističen način. In tega se je treba zavedat, če hočeš imet vpliv ali celo vzpostavit novi red. Čez ta hrib boš moral korakat. Ni ovinka!

    “Kultura ZDA je v Evropi tudi pošteno osovražena, mar ni?”

    Ne, ni. Niti slučajno. Evropa je okupirana s kulturo ZDA. Izrazi sovraštva so zgolj drobni javki okupiranega, ki se že dolgo prehranjuje kot okupator, posluša muziko okupatorja, živi v sistemu po vzorcu okupatorja, gleda večinoma filme okupatorja (EPP), konzumira licenčne oddaje okupatorja, uporablja računalnike in tablice okupatorja, in vedno več in vedno bolj govori jezik okupatorja, saj skoraj ne more izpeljat več nobenega posla za kruh več brez tega. In pozor! Ta okupator se je nekaj naučil iz zgodovine in gre s puškami in mitraljezom samo še nad bosonoge, nam je pa prodala ravno kulturo in posledično mentaliteto najbolj uspešno. Ker tega okupatorja, ki ga zgolj z jamranjem bojda Evropejci tako sovražijo, ga v praksi obožujejo in konzumirajo. Vso svobodo imamo, da rečemo ne vsemu, kar sem naštela. Ampak večina, t. i. demokracija, pravi, da je za. In tudi evropska kultura vedno bolj riše in piše tako kot diktira kultura velesile, da bi le bilo za kruh na trgu, kjer je jasno, kaj vlada. Jebeš francoske, italijanske in romunske bende, a ne??!!! Evropska kinematografija je pa ekskluziva za gurmane na eni strani, na drugi pa resnično osovražen hobi za obsojene na nizek proračun. Zakaj pa??? A zato, ker Evropa tako sovraži ZDA? Malo morgen. In seveda s tem v paketu ima tudi politična kultura v Evropi monopol. Povzela jo je najbolj desnica. In Merklova je spet zmagala. Da je ob taki krizi napredek le v tem, da je morala v koalicijo s social demokrati, je vseeno debakl za levico in kakršne koli vrste svetlobe na koncu tunela za drugačno politiko od kapitalistične prosto po vzoru svobode po ameriško. Žal. Še Obama, ki je zgolj simbolna levica, nima večine v kongresu. In kaj dosega Siriza??? Se bo znala implementirat ali misli, da lahko zmaga z vžigalicami in baloni na ulicah? Ta vrsta hegemonizacije danes ni dovolj. Na to so pripravljeni. Hej, mi živimo v času, ko so ravno ti idealisti celo prepričani, da je nek Assange in podobni njihov borec. Malo morgen! Kot da niso niti Shakespeara predelali, kaj šele sodobni čas, ko je največ vredna informacija, ki ni na trgu.

    “Če karikiram; študent gre na univerzo, da bi naredil faks, kar je danes skoraj poslovni projekt; z znanjem, ki ga pridobi, bo domnevno lahko konkuriral na trgu; v družbo vstopi kot individualizirani finančni subjekt s svojimi špekulacijam odprtim bančnim računom; svoje kreativne potenciale kot individualec in kot posedovalec nekega znanja želi izkoristiti kot podjetnik – v tej končni fazi pa podjetje ostaja v sferi produkcije.”

    Ne gre tako. Ne bo nujno konkuriral na trgu. Liberalni kapitalizem je predvidel vnaprej zadovoljstvo verujočih v komunizem. Ta je dal prebivalstvu uteho v občutku enakovrednosti in preko lobijev celo možnost za nezaslužen uspeh, vihtenje na pozicije brez zaslug in zaslužek. Ta enak ideal častijo tudi neoliberalci preko silnega veselja, da na trgu lahko začne kovat milijone tudi vsak neizobražen in nerazgledan pridelovalec vžigalic. Njegova prihodnost je svetla. In v ta svet prodaje so vključeni tudi izobraženci, izenačeni z vsemi drugimi. S tem da se kakršna koli kakovost in vrednota trži težje, ker ni podprta od večine, ki ne razume. Zato bodo največje dobičke kovali estetski in ne srčni kirurgi na primer. Trg predvideva, da se najbolje tržijo najbolj zgolj potrebne stvari, medtem ko ostaja nadstandard v polju bogatih, ki lahko vzdržujejo in diktirajo nadstandard. Lahko bi rekli, da je volk sit in koza cela. Hamburger pa postane v taki klimi nacionalno kosilo. Sovražnost do intelektualnega je premočrtna komunizmu, ki daje prednost delavcu v vsej časti in oblasti (pri nas tako zelo, da so celo na fakultetah lahko predavali partijski neizobraženci). Na trgu ni prostora za znanost, visoko literaturo, klasično glasbo, gledališče kot art itd. Predvidena pa ni niti aristokracija, ki bi kaj takega zaradi imidža podpirala, torej ni predvideno niti mecenstvo. S tem so komunisti po duši prav tako zadovoljni. Uživajo, ko ugledajo bogatega Donalda Trumpa, ki kresa enake kozlarije, kot bi jih sami in verjamejo, da lahko postanejo ugledni in bogati ljudje. Ne moremo postat aristokrati, smo pa lahko bogati … hehehe … Skratka, še en ključen problem je, da ni res, da kapitalizem, celo neoliberalizem nima nič skupnega s komunistično ideologijo. Še preveč.

    In seveda bi se naši šolarji FF in FDV produkcije morali čim prej odlepit in se ne združevat v krožke verujoči, da jim je kaj jasno. Sem bila tam in opazovala, kako prazne so bile neobvezne vaje. Vaje je pomenilo, da si se pripravljal na seminarsko nalogo in lahko tvorno komuniciral o naštudiranem. V učilnicah je sedelo od 3 do 5 učencev. Neobvezno je bilo z razlogom. Dobro je, da dobiš teoretske temelje, zelo slabo pa, če v najboljšem primeru ne zmoreš drugega kot prepisovat in umeščat citate, ker ti fakulteta ni omogočila, da bi se izuril kot samostojen opazovalec sveta, v katerem si in celo kreator s pomočjo temeljev, ki si jih dobil. In točno to se pri nas dogaja. Iz tega uspejo izpreči le tisti, ki se tega lotijo pač na svojo roko, če imajo podlago za to, talent in si vzamejo čas. Večina gre seveda v štric s tokom.

    In ja, seveda se strinjam s tem v zvezi z Marxom in temelji, ampak ravno v tem je fora. Treba jih je potisnit v ozadje in se osredotočit na žive detajle. Nikakor mislit, da na tej podlagi kaj veš o dogajanju tukaj in zdaj. Ne mislim osebno nate, ampak nasploh, ker to je problem pri naših študentih, ki verjamejo Lukšiču in podobnim, kajti šele interpretacija in implementacija Marxa ali pa Adorna ali pa Arendtove ali pa Smitha ali pa … je pomembna. In to je šele začetek. Potem mora sledit zavrženje vsega, s čimer si bil napumpan, tudi tistega, kar si pokonzumiral na svojo roko, ker ni zaželen ali osrednji del FDV ali FF programa (od Ciorana, Šestova … Randove zaradi umevanja pop kulture kot edine kulture ZDA mentalitete) itd. in samo opazovat in tvorit svoje mnenje na v ozadje potisnjeni podlagi. S popolno samoprepovedjo uporabe orodij, ki so ti bili infiltrirani (ti itak so v zavesti od zadaj) in svet dobi drugačne, precej bolj polne barve in detajli postanejo pomembni in izstopijo. Tisti, ki jih prej nisi mogel videt, ker sploh ni bilo časa in volje. In to manjka tem fantom. Naučeni so! In ne, ne razumejo vsega, kar bi bilo treba, ker jih tega niso naučili. To so bile “neobvezne vaje”, ki so se jim izognili.

    “Če se da ljudi na politični ravni prepričati v moralne vrednote po principu govora o sociali itd., zakaj tega še nihče ni storil? Ne hecam se.”

    ja, verjamem, da se ne hecaš, saj to ni hec in to je pomembno vprašanje, na katerega bi morali iskat odgovor, da bi razumeli meje verjetnosti in kako. Te meje verjetnosti so pa tudi v tem, kar sem pisala o sprejemanju dejstva, da je gibanje lahko le pop. Ker v moralne vrednote se kar naprej prepričuje in ljudi tudi prepričajo!! Vedno gre za moralne vrednote. Ampak ne v take, kot jih imaš ti v mislih. Zakaj ne ravno v te, ki bi bile dejansko pravične in poštene? Ogromno bi se dalo o tem ugotovit, če bi se komu ljubilo ugotavljat, a ne. Ampak v prvi najbolj primarni bazi bi rekla, da zato, ker je preboj do takšne pozicije relativni boj na terenu psihopatije s psihopati. Psihopati znajo ravnat z ljudmi in jih vodit, ki niso dobro oboroženi z duhom in pametjo. V imenu morale jim lahko prodajo marsikaj in vsi, ki hrepenijo po moi in varnosti jim radi padejo pod okrilje. Zato je treba štartat z izhodišča, da je ljudi, ki so večinoma kot otroci, nategnit! Štartat je mogoče torej le z amoralnim izhodiščem, načelom. Ljudi je treba nategnit in to lahko storiš tudi tako, da pametni in brižni niso nategnjeni, ampak samo tisti, ki to potrbujejo. In pri psihopatih se je treba učit, kako to počnejo. Vse je stvar piara in t. i. diplomacije. Če vidiš, da tripajo na agresivca tipa Janše, ki piha na dušo skronosti, veš, da mora bit ta vrsta pravičnosti zakrinkana v prvi fronti v mačoidni vzorec, da bi ljudje sploh prisluhnili, ker bi postali vzburjeni. Če opaziš, da iskreni in dobromisleči Hanžek pred volitvami organizira s stranko TRS akcijo za ukinitev vojske, sveto prepričan, da bodo ljudje navdušeni nad to simboliko miru, medtem pa Pahor zmaguje v razvedrilnih oddajah s pripovedkami o kremicah, fitnesu in zvinih gležnja, se boš pa menda kaj naučil iz tega ali pač ne? In potem je treba priredit tisto, kar želiš uveljavit, temu, kar je v aktualni pop uporabi. Zato pa pravim, da je ta iskrenost DS pot v pogreb. Nekaj najstnic, ki so komaj dobile volilno pravico, se lahko nabere, ki bi jim mahale kot New kidsom on the block, pa še nekaj fotrov, da jih pohvalijo, ker so pridni, to je pa tudi vse. Problem tistih, ki želijo zmagat s pravičnostjo, solidarnostjo in moralo nasploh je vedno v tem, da niso pripravljeni in izurjeni v nategovanju, igranju vloge za cilj in predvsem na spopade z brezobzirnimi in podlimi z nasmeškom, ki ljudstva nikoli ne precenjujejo, ampak kvečjemu obratno. Ljudje, ki hočejo zmagat s pozitivnimi vrlinami in resnimi temami, ki jih ne oblečejo v kič, ker so pač iskreni, so ponavadi subtilni, resni, ponotranjeni, depresivni in iskreni ljudje. Zgodovina politike pa ni skovana na teh socilanih temeljih, ampak na temeljih surovega boja za nadvlado, oblast in blaginjo, rop. Zato je težko že prenašat to vojno, če jo hočeš konec koncev ukinit, ker je ne prenašaš. In zato je zelo pomembno tudi kadrovanje v strankah in gibanjih. Ta gibanja z moralnimi načeli ponavadi gojijo prepričanje, da je tisti, ki naj bi bil najbolj aktiven ali celo najbolj pameten, primeren za vodjo in vse ostalo v podobnem slogu. Pa ni tako. Pametni in aktivni so lahko svetovalci v ozadju, medtem ko morajo nastopat klovni. Seveda je lahko tudi pameten, subtilen in aktiven dober igralec, dober klovn, ampak mora to oboje bit, sicer se v ring pošlje klovna in vojaka, po potrebi. In na tak način se kuje tudi slogane, logotipe itd. Jaz resno mislim, da je v prvi vrsti problem predvsem psihološki. In ja, se strinjam popolnoma s tabo. To je ključno vprašanje, s katerim bi se morali ukvarjat, preden bi se sploh lotili korakanja na sceno s takimi apetiti. In precenjevanje ljudstva, demokracije je kiks v kali. Seveda moraš ljudi imet rad, da bi jih lahko vodil soncu naproti, ampak precenjevat jih pa ni dobro.

    Kar se podružbeni sredstev tiče, seveda, ampak hotela sem poudarit, da se to nikoli ni zgodilo kljub že obstoječem pristajanju na ta model. Verjetno je najbliže S Koreja, o čemer pa ne bi želeli kaj dosti razpravljat, ker je vse drugo tako zelo narobe in je v bistvu tako dosledno temu predvsem zato, ker tam ni kaj dedovat in še tam seveda dedujejo tisti, ki imajo – torej oblastniki, dedujejo celo oblast:):)

  8. xeno - 8.12.2013 ob 12:17

    Da začnem pri koncu, očitno je, da boš padel, če imaš pred očmi zgolj ogenj na visoki gori in ne gledaš pod noge, kjer je vse polno spotikljavih kamnov in korenin. Vendar pa pogled zazrt v konkretna tla hitro pomeni, da izpred oči izgubiš ogenj in končaš izgubljen v dolini, iz katere cilja ne vidiš več. Drugače povedano, ko ločiš strategijo in taktiko, cilj in oportunistično pot do njega, se ponavadi zgodi da končaš na že utečeni poti, kjer je pač najmanj robidovja in nikoli ne prideš na vrh tiste gore iz pravljic. Nazadnje postaneš tisto, proti čemur si se na začetku boril. Je kakšna pravljica kjer se junak odpravi v gozd, da bi ubil pošast, vendar je nikdar ne najde, ampak se vrne kot pošast ?

    Kitajska pravljica o zmaju kapitalizma in herojskem proletarcu, ki je nazadnje le poskrbel za prvotno akumulacijo kapitala. Sovjetska pravljica, kjer je Leninova taktika demokratičnega centralizma postala Stalinova taktika centralistične dikature in se nazadnje izgubila v apatiji in neskončni puščavi Brežnjeva. Pravljica o zmerni levici, ki je namesto poti v komunizem in bratstvo postala manj naporna pot v neoliberalizem in neenakost. Ja, angleški zombificirani Labour, in tudi Syriza, ki se vse bolj bliža Pasoku, Syriza vse bolj brzda radikalne ideje v stranki, da bi se realpolitično umestila v parlament in se trudi odgovarjati na poteze Golden Dawn z ljudskimi kuhinjami. Nasploh se mi zdi, da nova evropska levica vse bolj poudarja Solidarnost in kuhinje za lačne kot pervertirano Bratstvo (Botrstvo ?:), in je za to pripravljena žrtvovati Svobodo in Enakost. Nazadnje iz vsega rata en Pahor.

    (Zanimivo vprašanje z nekaj zgovornimi možnimi odgovori je, zakaj neoliberalci nimajo tovrstnih problemov :)

    Kot da bi nova levica naletela na en star kažipot, kjer sta dve smeri, ena reformistična, druga revolucionarna. Obe peljeta stran od cilja. Iniciativa za demokratični socializem je očitno na prvi utrti stranpoti. Že v samem programu sprejmejo realpolitična dejstva (državni holding) in jih poskušajo izkoristiti, da bi zgradili novo družbo v lupini stare. Pri čemer je sama gradnja nove družbe najbolj neizgrajen element programa. Ja, njihov program je sicer najbolj izdelan in konkreten od vseh vstajniških političnih akcij doslej. (Bomo sicer videli kaj bo z Solidarnostjo zdaj v decembru, vendar tam glede na konkretne izkušnje iz vstajniških skupščin ne pričakujem kaj več kot ene še bolj razredčene čorbe, od katere ti še bolj kruli po želodcu). V praksi je IDS kar se tiče neposredne demokracije in ljudi ki jih pritegne kar svetlobno leto ali dve pred tistim, kar se je dogajalo okoli VLV in MND. Vendar to žal ni dovolj.

    Skratka, sodobna evropska levica še za drkat ni dobra, ali je prešibka ali pa je v bistvu desnica. Možna izjema je nemška die Linke, kjer se lahko naučimo par stvari. Najprej površinsko, pojavnost die Linke je korporativno rajcig, tisti logo z piko in puščico v levo pa vseeno zadovolji na veliko nivojih, od subverzivnega do ironičnega in ne nazadnje privlačnega v duhu časa. Na njihovi strani ne vidiš rdeče zvezde, rdeča zvezda je pač logo največje svetovne (po številu teles) korporacije: Kitajske komunistične republike. (Ko vidim tisti dve roki v simbolu IDS, se spomnim na to in tisti zlajnan poslovni simbol stiska dveh rok. Pa že sama barvna simbolika nakazuje nek kompromis.)

    Pod površinsko homogeno podobo die Linke pa imamo precej raznoliko bando. To, da uspejo to raznolikost združiti v enotnost navzven se mi zdi zelo pomembno. Namreč, raznolikost je nekaj kar korporacijam (in v zgodovini komunističnim gibanjem) v praksi nikakor ne gre, potrebujejo homogenost. (Priznam da o drobovju die Linke ne vem dovolj, tako da ne pravim, da jim dejansko uspeva, lahko pa da jim).

    Ob vizuelni podobi in propagandi die Linke razmišljam tudi o enem od paradoksov korpokapitalizma. Predpogoj za nadzor in uspeh precej sterilne korporativne propagande je dejansko ljudi dovolj pobebaviti. Takšni ljudje pa težko preživijo v prihodnostih, ki se nakazujejo. To v povezavi z socialno-fizikalnimi razmišljanji Geoffreya Westa, ali zakaj so mesta in države obstojni družbeni organizmi, korporacije pa ne. Povzeto, gre za raznolikost, mesta so ekosistemi, korporacije pa se trudijo biti ogromni organizmi, kjer nazadnje kot pri dinozavrih srce ne zmore poganjati krvi po telesu. možgani pa ga ne nadzorovati.

    http://www.edge.org/conversation/geoffrey-west

    Ne strinjam se, da je Amerika svetovni hegemon. Če je Amerika še nacionalna država z svojimi interesi, je jasno da je v zatonu, kot je bil britanski imperij na začetku 20. stoletja. Mimogrede, multipolarni konflikti takrat so kar hitro pripeljali do 1. svetovne vojne, ki je pripravila teren za 2. svetovno. In Snowdenova razkritja so mogoče podobna strelom Gavrila Principa – naenkrat je postalo jasno, da ni enotnega sveta, ampak da smo že dolgo v začetnih fazah vojne vseh proti vsem. Da ne bo pomote, ni problem v nadzoru malih ljudi, problem tu je da je NSA prisluškovala veliki nemški in brazilski industriji in to delila z korporacijami ameriškega pola. Tu pridemo do bistvenih razlik glede na 20. stoletje …

    Pri Ameriki (in drugje) pa že nekaj časa nimamo več nacionalne države, ki bi uveljavljala svoje interese ampak bila ta prevzeta iz strani korporacij in finančnega kapitala, tako kot tiste mravlje, ki jim paraziti napadejo živčni sistem. Ni več Amerike in Kitajske, je korporativna Chimerica, kjer sicer lahko rečeš, da so korporacije bolj na ameriškem polu ali bolj na kitajskem, vendar ne delujejo v mejah ali interesih nacionalne države.

    Konkretna primera: večina visokotehnoloških kitajskih podjetij je v tuji korporativni lasti, te pa delajo za korporacije ki so formalno ameriške, dejansko pa nadnacionalne in ki kapitala ne nalagajo v Ameriki ampak v davčnih oazah. Kitajska podjetja in delavci dobijo nazaj le nekje 5% proizvodnih stroškov nekega iPhona. Veliko več dobijo tajvanske korporacije kot Foxconn, ki imajo dejansko v lasti tovarno, še veliko več (in skoraj ves dobiček nad proizvodno ceno) pa Apple, ki je formalno ameriška družba, vendar se trudi plačevati čim manj davkov. Drug primer iz države ki je v Evropi Ameriki najbolj blizu: Anglija. Tam Amazon delavcem v ogromnem skladišču plačuje minimalno plačo, zato lahko ti preživijo le z socialno podporo države, ki Amazonu nudi tudi kup drugih ugodnosti, ker je pač tam postavil skladišče in ustvaril :/ zaposlitve in socialni mir. Vendar Amazon vseeno postane profitabilen le z masovno utajo davkov. Odnos med državo in korporacijami torej že dolgo ni več simbiotičen, je povsem parazitski.

    Če na hitro definiram kapitalizem (ki nujno postane korporativni) kot parazita, ki zlorablja človeško dejavnost (kot je recimo trgovanje, proizvodnja, tekmovanje) za lastno rast, so bivše in sedanje komunistične republike v bistvu ogromne korporacije. Pri dejanskem kapitalizmu so na vrhu borze, banke in finančni kapital, potem so piramidni nivoji tehnokratov, na dnu nazadnje manipulirani človeški atomi. Pri dejanskem komunizmu je na vrhu Gosplan in načrt Partije, nato nivoji tehnobirokratov, na dnu pa … strukturi sta dejansko zelo podobni, izkoriščanje tudi. Dejansko so ti sloji v obeh sistemih bolj podobni Escherjevemu slapu kot piramidi, ljudje enostavno zgubijo pregled in zdi se, da vse deluje in da ni izhoda.

    In mlin tega Escherjevega slapa poganja mašinerijo antropocena, od tehnološkega kolapsa in izumrtja človeštva na eni strani do tehnologij ki spreminjajo same temelje živega in materialnega na drugi: sintetična biologija in novi visokotehnološki materiali, recimo. Nihče in nobena družba ni niti približno pripravljena na prihodnjih 20 let in že sinergije obstoječih tehnologij, kaj šele na morebitne nove . Tu bi se lahko futuristično in mesijansko razpisal, pa bom rajši zameril levici še eno stvar: na splošno ne zna načrtovati in predvidevati niti koraka ali nasprotnikove poteze naprej, že z golo obrambno reakcijo ima resne težave. Zgled je (kot si omenila) tisti sistemski šok 2008 (ki še traja), kjer je levica popušila na vseh možnih frontah in so neolibi brez posebnih težav prevzeli javno mnenje. Tudi zato je skrajni čas, da gredo Marx, Žižek in Hegel v muzej na častno mesto, ne pa da so neke nepresegljive osnove in skrajni dometi sodobne misli. Marx je marsikaj bistvenega zgrešil, recimo komaj je omenil bistveno vlogo žensk v reprodukciji kapitala, simptomatično je, da so marksistični krožki primarno moška zadeva.

    Če srečaš Marxa, ga ubij, če srečaš Hegla greš v napačno smer če srečaš Žižka si pa že zašel prek roba prepada ;)

    PS. nedavno sem ugotovil, da je tista znana Žižkova primerjava o mačku nad robom prepada le skoraj dobesedna parafraza situacionistične misli iz 60h. Raoul Vaneigem: “The history of our times calls to mind those Walt Disney characters who rush madly over the edge of a cliff without seeing it, so that the power of their imagination keeps them suspended in mid-air; but as soon as they look down and see where they are, they fall.”

    Žižek je to takrat ponovil za naš dejansko obstoječi socializem, je pa povzetek glavnega toka levice, zadnjih 100 let.

  9. xeno - 8.12.2013 ob 14:10

    PPS. zdi se mi, da je Assange skozi leta samice in dejansko nevarnega življenja prisiljen živeti svoje disidentske ideale in da tu ne gre več za osebno slavo in profit.

    Je pa ta trenutek precej bolj pomemben Glenn Greenwald (skrbnik Snowdenovih dokumentov) in njegov pakt z mogulom PayPala Pierrom Omidyarjem. Istim Omidyarjem, ki je vodil PayPal, ko je ta blokiral donacije Wikileaks in ki je ne tako dolgo nazaj izjavil, da je izdaja zaupnih dokumentov kriminalno dejanje in da bi morali novinarji, ki pišejo povzetke pomagati pri izsleditvi lastnih virov. To sicer v kontekstu leakanja Twitterjevega poslovnega načrta, vendar je jasno da sta korporativno in državno neločljivo prepletena.

    No, v tem intervjuju Assange pove nekaj zanimivih stvari o medijskih elitah kot je recimo Guardian

    http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/exclusive-interview-julian-assange-a-spy-for-the-people.html

  10. Simona Rebolj - 9.12.2013 ob 18:48
    Simona Rebolj

    @xeno:

    “Pravljica o zmerni levici, ki je namesto poti v komunizem in bratstvo postala manj naporna pot v neoliberalizem in neenakost. Ja, angleški zombificirani Labour, in tudi Syriza, ki se vse bolj bliža Pasoku, Syriza vse bolj brzda radikalne ideje v stranki, da bi se realpolitično umestila v parlament in se trudi odgovarjati na poteze Golden Dawn z ljudskimi kuhinjami. Nasploh se mi zdi, da nova evropska levica vse bolj poudarja Solidarnost in kuhinje za lačne kot pervertirano Bratstvo (Botrstvo ?:), in je za to pripravljena žrtvovati Svobodo in Enakost. Nazadnje iz vsega rata en Pahor.”

    Tako je. Pravljica o možnosti, da se uresničijo sanje vsakomur (kar pa ne zajema realne meje verjetnosti, a ni potrebe, če vzameš v obzir, da je večina populacije le odraslih otrok, ki se še vedno najraje igrajo in sanjajo z odprtimi očmi, in ne dejanskih odraslih) so ohromile tudi tako imenovan levičarski značaj. Kupili so strup in ostali nkje vmes, nedefinirani v primerjavi z neoliberalnim naukom slikanice. O tem, kar si zapisal, je s povsem osebnega aspekta zelo dobro in brez samocenzure spregovoril film We need to talk about Kevin (bolje je spregovoril kot istoimenski roman, kar je redko, a se zgodi). Levičarji so izgubili heroje, Robin Hood je tako razorožen in razočaran, da se lahko njegova neprilagodljivost manifestira le skozi sociopatijo. Kot upor lastnemu značaju, ki se je prodal in dopušča tisto, čemur naj bi se zoperstavljal. Torej na koncu tunela zmage ni, razen če se odločiš vse pobit, še najbolje na mestu, kjer se vrednote ljudstva ustoličujejo, sicer pa 3. svetovna vojna.

    “Že v samem programu sprejmejo realpolitična dejstva (državni holding) in jih poskušajo izkoristiti, da bi zgradili novo družbo v lupini stare. Pri čemer je sama gradnja nove družbe najbolj neizgrajen element programa.”

    Ja, seveda. Saj to je zato, ker si ne znajo niti zastavit vprašanja, ki sem jih v zapisu izpostavila. To so ti potomci, ki so oropani identitete, ker so bili oropani sploh spodbude, da bi jih iskali. Ker v resnici razumejo le to, kar so jim strici (fotri) povedali. Da je bilo vse okej. Zdaj pa ni. Da samo to ni bili okej, ker ni bilo demokracije, kot se šika. Demokracija pa samo zamenja pojem prevzema države s strani proletariata … hehe … Kaj pa naprej? Jah, po starem. Bojda imamo danes drugačno ljudstvo kot nekdaj. Predstavnik DS je v enem intervjuju na približek tega vprašanja, ravno v zvezi s holdingom, odgovoril, da ima zaupanje v ljudi, da bi bilo vse v redu. Hej!!! Konec. Na svidenje. A zdaj smo pa že pri positive thinking in podobnem oprah šodru.

    “Pod površinsko homogeno podobo die Linke pa imamo precej raznoliko bando. To, da uspejo to raznolikost združiti v enotnost navzven se mi zdi zelo pomembno. Namreč, raznolikost je nekaj kar korporacijam (in v zgodovini komunističnim gibanjem) v praksi nikakor ne gre, potrebujejo homogenost. (Priznam da o drobovju die Linke ne vem dovolj, tako da ne pravim, da jim dejansko uspeva, lahko pa da jim).”

    Nisem se jim še dovolj posvečala, da bi si upala kar koli posebej komentirat. Kolikor pa poznam, gre pa v frontalnih linijah tudi bolj za strice, ki to pisanost po mojem mnenju bolj opravičujejo za obujanje komunistične “filozofije” (kao mešano soc. demokrati in komunisti). Malo premalo se mi zdi tudi pri njih svežine z novo identiteto. Ker to mislim, da levica potrebuje. Ne vojaka, ki gre v prispodobi nad sodobni kapitalizem z jedrskim orožjem s starimi meči, tanki in sulicami, češ, to smo mi. Ne tega ni več. Levica se mora izumit na novov sozvočju s kapitalizmom. Desnici to uspeva neverjetno bolje. Oni so svoje tradicionalne vrednote s Cerkvijo v paketu uspeli zapakirat v nekaj, kar na prvi vtis sploh ni več diktatura klera. Še Adam Smith je lepo spropagiral nevidno roko, ki obladuje trg, ni pa na primer vse skupaj poimenoval kar bog, da bi nam bilo jasno, kam v političnem smislu pes taco moli. Oni so kapitalizem vkomponirali v tradicionalni model diktature. Religijo so potisnili v ozadje, a jo vkomponirali v sam model sodobne neoliberalne ideologije, medtem ko demokracija lepo služi koketiranju s klerom še naprej in še bolj bogato. Levica pa tega ne obvlada. Pri die Linke vidim napredek v to smer predvsem pri odpovedi starim simbolikam, ja, to drži. In je že korak. Se strinjam. Ampak kje je še dohitevanje desne opcije na tej poti. Levica ni gradila na podmladku, desnica pa je. Nategnila jih je s sanjami o možnosti bogastva in uspeha in dala jim je apple, če parafraziram. Vzpostavila in pritisnila je na čustva prihodnosti, pohlep, megalomanija itd. Kaj pa levica ponuja sodobnemu podmladku, ki prav gotovo nikoli ne želi živet enako, kot so starši, ampak hoče nekaj več. Kaj več torej levica ponuja? Levica stavi na tip DS podmladka, ki požrejo fotre in gredo naprej brez lastne identitete. S tem ne more uspet, ker ščije proti vetru. Ne zna izpostavit, poudarit profita, plusa. Več solidarnosti in enakosti tuli. S tem pa že avtomatsko izpostavlja tudi odpovedovanje, minus. Deliti bo treba, kar bi lahko imeli. Veliko jih bo retorično za, ampak s figo v žepu. Še levica sama ne zna poudarit prednosti njihove “filozofije” za predstavo o srečnem in udobnem življenju. Kar naprej poziva h garanju in še solidarnosti v imenu morale, če se malo ponorčujem. Medtem ko desnica poziva h garanju v imenu možnosti, da nekoč ležeš pod palmo in ti cele dneve sužnji nosijo koktajle h gobcu.

    “In Snowdenova razkritja so mogoče podobna strelom Gavrila Principa – naenkrat je postalo jasno, da ni enotnega sveta, ampak da smo že dolgo v začetnih fazah vojne vseh proti vsem. Da ne bo pomote, ni problem v nadzoru malih ljudi, problem tu je da je NSA prisluškovala veliki nemški in brazilski industriji in to delila z korporacijami ameriškega pola. Tu pridemo do bistvenih razlik glede na 20. stoletje …”

    O Assange in Snowden pojavih sem že kar nekaj napisala in menim, da nista prispevala nič k ničemur in da je bolj zanimivo vprašanje, zakaj in pod čigavo oporo zganjata burko (bo mogoče Putin kdaj povedal), kaj šele da bi imelo vse skupaj kakšen poseben vpliv na politične tokove. Razkritja niso razkritja. Tako, kot je Nemčija vedela, kdo ima najboljšo vohunsko mrežo (valjda, da hegemon) in kako veliko mrežo imajo oni, smo tudi mi prekleto dobro vedeli, da obstaja. In da s tem v paketu tudi korporacije pač niso le plejerji na trgu. In ravno to so še dodatne potrditve, da Amerika je svetovni hegemon. Zaenkrat še vedno. Tudi vprašanja vojske in s tem povezane zunanje politike so pri teh definicijah pomembne. Pa tiskanje denarja itd. itd. Seveda se nacionalni interes Amerike ne kaže več po neki srednjeveški podobi, kar naj bi to pomenilo. Ta vzorec, o katerem mi še danes blejamo kot šolarčki (jezik, kultura, domača podjetja bblabla), so oni že zdavnaj globalizirali … hehe … Osebno tudi ne vidim Amerike kot ugrabljenke korporacij in s tem povezanih lobijev, ki se dejansko krojijo že po faksih in še nazaj v družinah. To drži. Ampak osebno menim, da je to že posledica ameriške politike oziroma zlizanosti le te v neoliberalni model vladanja. Skratka, bolj kot vprašanje kure ali jajca, pri čemer je danes moderno zastopat stališče, da zdaj jajce vodi kuro.

    “Nihče in nobena družba ni niti približno pripravljena na prihodnjih 20 let in že sinergije obstoječih tehnologij, kaj šele na morebitne nove . Tu bi se lahko futuristično in mesijansko razpisal, pa bom rajši zameril levici še eno stvar: na splošno ne zna načrtovati in predvidevati niti koraka ali nasprotnikove poteze naprej, že z golo obrambno reakcijo ima resne težave. Zgled je (kot si omenila) tisti sistemski šok 2008 (ki še traja), kjer je levica popušila na vseh možnih frontah in so neolibi brez posebnih težav prevzeli javno mnenje. Tudi zato je skrajni čas, da gredo Marx, Žižek in Hegel v muzej na častno mesto, ne pa da so neke nepresegljive osnove in skrajni dometi sodobne misli. Marx je marsikaj bistvenega zgrešil, recimo komaj je omenil bistveno vlogo žensk v reprodukciji kapitala, simptomatično je, da so marksistični krožki primarno moška zadeva.”

    Bolj se ne bi mogla strinjat!

    “PPS. zdi se mi, da je Assange skozi leta samice in dejansko nevarnega življenja prisiljen živeti svoje disidentske ideale in da tu ne gre več za osebno slavo in profit.”

    Kakšne samice??? Nekaj časa je živel na glamuroznem posestvu enega izmed tistih, ki z bogastvom obvladuje svet in je, zanimivo, kariero začel v vojski, pa potem kot novinar … hehe … Zdaj živi na ambasadi, medtem ko je samico videl samo za en kritičen ušiv teden. Ko pa govorimo o ambicijah posameznika, zakaj bi se v nekaj spustil in s kakšnimi predstavami, moramo čim bolj poznat njegovo preteklost in kakšno življenje bi živel sicer!!! Assange bi verjetno lahko samo še pometal ulice. Kot heker je postal zastarel, prehitela ga je mularija, pa si je omislil Wikileaks, a ne sam in ne on!!! On je idejo, ki je že laufala, pljunil. Sodelavci so ga pogruntali, da si baše žepe, medtem ko se gredo oni idealistični skoraj prostovoljni angažma in jih je izgubljal. V Avstraliji, ko je bil čudežno oproščen vdora in nečudežno izginuli za več let, je bil še mlad in vladi uporaben verjetno. Potem pa mrk. Ogromno detajlov je okrog nadaljnje zgodbe, o čemer ne morem zdaj vse spet pisat, ampak čisto nič ni čisto. In izplen je milo rečeno minoren. Snowden se je pa pojavil kot flikač praznega prostora, ko Assangeva zvezda ugaša. Bo pa preživel na tolplem in ob dobri hrani.

    Hvala za tale tvoj pridonos k blogu!

  11. xeno - 11.12.2013 ob 10:02

    Primerjati Assanga in Snowdena je bolj primerjava med petardo in atomsko bombo. Svet po Snowdenu se zdi business as usual le če gledaš površinsko poročanje v medijih in splošno ljudsko apatijo. Pred tem nihče razen nove oelite posvečenih (v obveščevalnih službah five eyes, verjetno tudi Rusija in Kitajska, ni pa jasno v kolikšni meri) ni vedel, da noben omrežni sistem ni varen pred panoptikonom NSA, tudi politiki, ki kobajagi vodijo vse skupaj ne. Merklova ni vedela da NSA prisluškuje njenemu telefonu, niti ni tega vedela oligarhična smetana zbrana na G-20 v Kanadi. Brazilija že načrtuje novo lastno podmorsko kablovje do Afrike, Evropa in Nemčija selita strežnike na lastne ozemlje, ameriške firme imajo zaradi tega že boleč izpad dobička, Ciscu recimo je na tujih trgih padel za tretjino, če sešteješ gre za stotine milijard dolarjev. Kitajska in Rusija tradicionalno razvijata svoje storitve, vendar se zdaj totalno zapirata, kar pomeni nič posla, nič dobička. Časi enotnega globalnega sveta, interneta in ZDA kot njegovega skrbnika so pri koncu. Sam vidim Snowdena tudi kot fiasko panoptikona, katerega gradnja je ušla kontroli po 9/11. Sistem je tako razbohoten, da je bolj avtoimuna bolezen kot kaj drugega. Ta masa podatkov namreč zagotavlja, da bo večina alarmov pač false positives, vse te exploite ki jih je NSA posejala po internetu pa bodo uporabili tudi nasprotniki.

    Postalo je tudi bolj jasno, da hegemon ni enoten, da so glave zmaja skregane in da je zmaj začel žreti samega sebe. Že zaradi tega, ker nobena od glav drugi ne zaupa takšne moči, CIA vs NSA vs Navvy, recimo. Da ne omenjamo posamezne korporacije proti korporaciji. Pa že NSA sama je takšen z sabo skregan zmaj. Mednarodno pa so stvari še precej bolj kaotične, še posebej ker korporacij in institucij kot so IMF ne moreš lepo razdeliti nacionalno. Ni hegemona in svet nima krmila. Tudi pred prvo svetovno vojno je bila avstroogrska monarhija enotna in slika sveta stabilna. Dokler ni tista zguba Gavrilo Princip ustrelil z neko brezvezno pištolo. No, mogoče je tridesetletna vojna boljša primerjava, le da gre zdaj za konec Vestfalskega miru – globalna balkanizacija in zamrtje nacionalnih držav in identitete.

    Pod pritiskom spoznanja da na internetu kot je nič ni varno pred nadzorom se vse bolj razvija temni internet, s tem ne mislim Tor in .onion. Veš tisto, ko so izsledili Manninga in nihče ni vedel kako ? Nedavno je postalo jasno, da deanomizirati Tor (ki je BTW financiran iz strani DOD in ameriške mornarice) sploh ni tako težko in da tu mogoče ni bil problem niti ne ravno vodotesna izvedba Wikileaks niti ne izdaja tistega prodanega hekerja. Pod vprašajem so stvari, ki so dolgo ostale neizprašane, začenjajo se uporabljati tiste ki so bile doslej v senci in nastajajo nove. Glej npr. darknetplan na redditu za vrh ledene gore.

    Vse skupaj je usodnega pomena, ker duh, ki se pretaka po medmrežju dobesedno postaja meso in materija. Stuxnet je bil tista simbolna ločnica, ko je stopil v dejanski svet in razgnal centrifuge v Iranu. Poceni odprtokodno 3d tiskanje ni več omejeno zgolj na plastiko, tako da se razna visokotehnološka orodja in orožja, roboti in droni vse bolj demokratizirajo. V ne tako oddaljeni prihodnosti se bodo načrti sintetičnih organizmov utelesili na drugem koncu sveta (in to organizmov ki niso le spremenjeni naravni ampak so dejansko zasnovani na novo). Tu so še nanotehnologije in sinergije vseh teh stvari.

  12. xeno - 11.12.2013 ob 10:12

    Mimogrede, ne vem, v kakšnem smislu je Assanga prehitela mularija in katero mularijo imaš v mislih. Vse bistvene tehnologije so v bistvu enake kot na začetku 21. stoletja, ko je Assange dobil to idejo o Wikileaks. Sicer sta bili (gledano nazaj) ideja in njeno utelešenje bolj slabovidni, vendar je to v svetu slepih bilo že to veliko. Bistvenega napredka v tistem, kar vidi večina ljudi od takrat ni bilo, Assange pa lahko kadarkoli dobi delo kot administrator kakšnega pornografskega strežnika, ni se mu treba ponižati do fizičnih del (smile)

  13. xeno - 11.12.2013 ob 10:17

    Simona, s tem Wordpressom je nekaj narobe, sem pa uspel objaviti tisto bistveno. Če se ti je med mojim eksperimentiranjem kaj nabralo v moderatorski vrsti, kar briši !

  14. xeno - 11.12.2013 ob 10:18

    Ob Assangu in njegovi (samo)promociji mi gre sicer malo na smeh, vendar ne velja pozabiti, da ga kar verjetno čaka tista prava samica (Espionage Act, da se postavi precendent), in da je na ekvadorski ambasadi dejansko v hišnem zaporu. Ena soba, s tušem in mikrovalovko. Ni tisti pravi zapor, je pa glede na prejšnji 007 lifestyle to zelo meniško življenje. Saj ne, da bi bilo pomembno kakšen mučenik je kdo – recimo Mandela je desetletja zaprt v zelo težkih razmerah, je pa nazadnje naredil precej oportunistični posel. Na ljudi se mi zdi potrebno gledati v obdobjih, Assange se mi zdi trenutno v tistem, ko si je zaslužil svojo usodo, glede na ideale ki jih je hotel zastopati.

  15. Duri Ni - 13.12.2013 ob 01:45

    xeno:

    Zanimivi komentarji. Mam nekaj vprašanj in pripomb.

    »Predpogoj za nadzor in uspeh precej sterilne korporativne propagande je dejansko ljudi dovolj pobebaviti. Takšni ljudje pa težko preživijo v prihodnostih, ki se nakazujejo. To v povezavi z socialno-fizikalnimi razmišljanji Geoffreya Westa, ali zakaj so mesta in države obstojni družbeni organizmi, korporacije pa ne. Povzeto, gre za raznolikost, mesta so ekosistemi, korporacije pa se trudijo biti ogromni organizmi, kjer nazadnje kot pri dinozavrih srce ne zmore poganjati krvi po telesu. možgani pa ga ne nadzorovati.«

    Postavil bi vprašanje o samem značajo pobebavljenja; ta pojem, se mi zdi, se je v zadnjih desetletjih, se mi zdi, spremenil v enega tistih pejorativov, s katerim ljudje zelo raznolikih duhovnih spretnosti obkladajo drug druge. S kakšnim korpusom besed lahko razložimo bebavost? Zdi se mi, da se vse nekako koncentrično zavrtijo v ključni pojem neumnosti. Nek mislec je že opazil, da za neumnost nimamo nobenega šopka lastnosti, ki bi ji ga pripisali; razlagamo jo zgolj s primeri neumnosti. Kažemo nanjo. Moje opažanje je, da bi se v nekem smislu bolje razumeli, česar pa verjetno nočemo, ker je kritika pobebavljenosti kritika brez kritike, ker nas druži v bebavosti z bebci, ohranja status quo. V primeru nasedanja korporativni propagandi bi lahko govorili drugače, o čem – polizobraženosti, naivnosti, pomanjkanju okusa itd. Na drugi strani, nič novega ne povem, verjetno živimo pravzaprav v kritičnih, ciničnih, cerebralno razgibanih časih, ne mislim v smislu ekosistema, ampak govorim o neki »splošni populaciji«; vsak otrok zna reči kakšno čez neoliberalizem, pridobivamo spretnosti pri organizaciji vedno večjega števila korporacij, prostočasno igramo sodoku, v kino nas pritegnejo filmi, ki se deklarirajo kot miselno zagonentni.

    »Theory says, sure, you can get out of collapse by innovating, but you have to innovate faster and faster,« pravi Geoffrey West. Če je mogoče postavit vzporednico, očitno ni ene same neumnosti, ene same bebavosti. Ali torej pobebavljanje res deluje? Ali pobebavljanje za svoje delovanje potrebuje tudi opametovanje? Kaj bi bilo v tem primeru z raznolikostjo? Ne vem, zdi se mi verjetno, če ta opozicija med korporacijami in mestom drži, da pridemo do, hja, dobrega starega protislovja znotraj neke sfere, ki mu je treba poiskati »sintezo«. Na eni strani podjetje, katerega rast se na neki točki ustavi, na drugi strani mesto, ki pridobiva na dimenzionalnosti, upad enih duhovnih dejavnosti na eni, porast drugih na drugi strani. Dobri stari semiotični kvadrat, če je S1 stagniranje podjetij, S2 rast mest, ~S2 bebavost, ~S1 pamet. Situacija, se mi zdi, postane kompleksnejša, razlaga pa preprostejša; rast in zakonita stagnacija podjetij ne izčrpata zakonitosti stalne akumulacije kapitala kot produkta interakcij med podjetji, kolaps pa se vseeno zgodi; če nadomestimo bebavost s zavedenostjo z idoelogijo, in pamet z akumulacijo »kognitivnega« kapitala, pridemo do že znane prislovične marksistične razlage.

    »In Snowdenova razkritja so mogoče podobna strelom Gavrila Principa – naenkrat je postalo jasno, da ni enotnega sveta, ampak da smo že dolgo v začetnih fazah vojne vseh proti vsem. Da ne bo pomote, ni problem v nadzoru malih ljudi, problem tu je da je NSA prisluškovala veliki nemški in brazilski industriji in to delila z korporacijami ameriškega pola. Tu pridemo do bistvenih razlik glede na 20. stoletje …«
    Pišeš o Assangeju in Snowdenu kot o metaforičnem razmerju med petardo in atomsko bombo. Jaz mislim v nekem segmentu ravno obratno … In da je spet treba uporabiti pojem ideologije, ki je na delu, saj, kot so vedeli že prvi neoliberalci, se na ravni idej odvijajo ključni boji. In na ravni zavesti neke splošne populacije je bil Assange po mojem nedvomno večji bum. Pri tem Snowdenova razkritja o svetu »buissines as usual«, deloma se strinjam s Simono, dejansko funkcionirajo tako na neki važni površini, v tem primeru razkritje ne funkcionira kot razkritje; kar je bilo specifično za Assangeja, je bilo to, da ravno v momentu razkritja brez razkritja sam koncept razkritja brez razkritja sesul v prah; to je ključna podmena. Prava subverzivna metoda je po mojem ravno v tem, da se prekine javna tajna, tako kot v primeru dečka, ki je razgalil cesarjevo goloto (je bila ta vzporednica kje že uporabljena)? Pravljica postane dogodek in poduk, ravno s tem pa sproža učinke, ki so daleč od pravljičnih. Po drugi strani pa se strinjam s tabo, da je Snowdenovo razkritje z dejanskim razkritjem, ki lahko na »teoretski« ravni marsikomu marsikaj pomeni, predvsem v tem, kako lepo pokaže odsotnost hegemona. Kralju odsekati glavo? Malo morgen.

    »Če na hitro definiram kapitalizem (ki nujno postane korporativni) kot parazita, ki zlorablja človeško dejavnost (kot je recimo trgovanje, proizvodnja, tekmovanje) za lastno rast, so bivše in sedanje komunistične republike v bistvu ogromne korporacije. Pri dejanskem kapitalizmu so na vrhu borze, banke in finančni kapital, potem so piramidni nivoji tehnokratov, na dnu nazadnje manipulirani človeški atomi. Pri dejanskem komunizmu je na vrhu Gosplan in načrt Partije, nato nivoji tehnobirokratov, na dnu pa … strukturi sta dejansko zelo podobni, izkoriščanje tudi. Dejansko so ti sloji v obeh sistemih bolj podobni Escherjevemu slapu kot piramidi, ljudje enostavno zgubijo pregled in zdi se, da vse deluje in da ni izhoda.«

    Tu se mi zdi, da se je treba vprašati, prav v kontekstu realnega komunizma (ki sicer ni nikoli obstajal : ), kaj pomeni ta piramida, kakšen je razgled z vrha in dna. Ja, seveda, v obeh primerih so ljudje izkoriščani; ampak, to je pomembno, ne za trpeče ljudi, ampak za prihodnje projekte, v čigavem imenu delujejo enkrat kapitalisti, v čigavem komunisti, treba se je vprašati o najbolj očitnem. Odgovori so jasni, zakaj rabimo takšno očitnost? Ne gre za to, da je eno ali drugo ne funkcionira, zato ju je treba še bolj radikalno privzeti. Gre za to, da besedne deklaracije dejansko delujejo institucionalno in v detajle; kar je najbolj preprosto, deluje v detajle. V tem smislu se je treba nadalje vprašati o samem obstoju piramidnega sistema. O t.i. mikrorazmerjih oblasti med institucijami in sloji. Kakšna je recimo vloga tehnokratov v enem in drugem sistemu. Zagotovo je, da so v komunizmu tehnokrati veliko bolj hegemonizirani in da če delujejo proti plebsu, delujejo bolj enotno; zato lahko tudi bolj enotno delujeta za plebs. To je en primer. Na nek način je v komunizmu dejansko težje prehajati med sloji kot v kapitalizmu, ker potrebuje disciplino za tvorjenje brezrazredne družbe, medtem, ko v kapitalizmu discipliniranje deluje veliko bolj prefidno; težje, ker je moral v imenu prestrukturiranja stare kapitalistične družbe ohranjati njegova razredna gospostva, da bi sloje od znotraj preobrazil; bilo je strukturna nujnost. To so bila relativno kratka obdobja človeške zgodovine in v razmerju do razvoja kapitalizma se mora nujno tudi komunizem preobražati; realnih komunizmov morda sploh ni več mogoče ponoviti. Piramidni sistem v komunizmu je, se reče, zavestni dispozitiv, ima funkcijo fikcije, ki deluje v realnosti, znotraj vzpostavljenih hierarhij na kaotičen način. Medtem, ko je v kapitalizmu ideološki dispozitiv; ima funkcijo delovanja v realnosti, to delovanje pa je predvsem fiktivno. Vzpostavljeno je, da imajo lahko ljudje občutek napredovanja, občutek možnosti formiranja življenjskih projektov, ki pa iz neskončno bolj kompleksnih medinstitucionalnih razlogov redkim uspejo (šolski sistemi, zdravstveni sistemi, distribucije znanja, kulture; regresivne distribucije kapitala). Ta fikcija ne deluje kaotično, ampak natančno. Pomembno je gledati delovanje na ravneh institucij in v njih iskati razlike in podobnosti.

    »Nihče in nobena družba ni niti približno pripravljena na prihodnjih 20 let in že sinergije obstoječih tehnologij, kaj šele na morebitne nove .«

    Kaj točno misliš s tem?

    »Marx je marsikaj bistvenega zgrešil, recimo komaj je omenil bistveno vlogo žensk v reprodukciji kapitala, simptomatično je, da so marksistični krožki primarno moška zadeva.«

    Ali ni ravno marksizem dal eno prvih velikih intelektualk, Roso Luxemburg? In še začetnico teorije feminizma, Simone de Beauvoir. Zgodovinsko gledano (če se osredotočimo na prve resne partije z začetka 20. stoletja) to ne drži; vsa mala mitologija tovarišic je bila tu že na delu; in ena ključnih grozljivih fantazem pozneje fašistov je bila ravno fantazma o kurcežernih tovarišicah; fašizem, ki je izšel iz meščanske družbe in ki je produkt in višek meščanske družbe, si v svojih vrstah ni mogel privoščiti žensk. In ali ni ravno grožnja komunizma z vzhoda pripravila zahodne države do uvajanja ženskih zaposlitev?

  16. Duri Ni - 13.12.2013 ob 01:49

    Sori, težek dan je za mano ~~~ Storil sem nekaj izrazoslovnih napak, predvsem na začetku. Upam, da se bo dalo brati.

  17. Simona Rebolj - 13.12.2013 ob 23:11
    Simona Rebolj

    @xeno:

    Naj se na začetku opravičim, ker bo moja replika bolj v obliki iztočnic, ker ne zmorem vsega pisat od začetka, kar si mislim in kar sem zabila časa z informiranjem o tej temi, kar v mojem primeru pomeni, da obstaja že široka debata na to temo, tudi z mojimi žulji na prstih pod zapisom o Assangu – J. A. heroj, popzvezda ali še eno bodoče zgodovinsko razočaranje in še nekaj zapisi s komentarji, kjer se zadeva pojavlja in se da najt preko iskalnika desno zgoraj. Da ne omenjam še debat pod drugimi blogi.

    Zato samo na kratko v rzamislek:

    Gary Webb in podobni hitro ne dočakajo več sonca, v kolikor dejansko razkrijejo kar koli, zaradi česar bi neko državo, kaj šele zaenkrat še zelo aktualnega hegemona ZDA (hehe … vztrajam) zaskrbelo za razmajanje zaupanja v njih, kaj šele dejansko ogrozilo njihovo stabilnost. Žvižgač, ki nažvižga kar koli tako velikega brez zaledja v interesu drugih močnih lobijev ali celo lobija, proti kateremu naj bi v okviru javnega vtisa žvižgal, je mrtev ali pa vsaj uspešno aretiran in obvladan žvižgač. Ne sprehaja se po Rusiji, ne nastopa na radijski postaji, ne kampira po parcelah turbo kapitalistov, ne fotka se ob novinarjih ipd.

    Upam, da si dobro prebrskal zgodovino Assangea in predvsem Snowdena – ta je namreč še bolj hecna, bolj benigna v odnosu do take funkcije, ki jo je Snowden opravljal (od kod neki mu je padla v naročji, saj še hekerskega izpita v Švici ni opravil) od cv-ja mojega dvajsetletnega soseda, ki hoče postat nekoč programer, če malo pretiravam.

    Vodotesnost WikiLeaksa je tako interesantna, da sem osebno že zdavnaj zapisala, da mi zanimali kvečjemu leaki o tem, koliko žvižgačev se je ujelo s pomočjo WL-ja in odposlanci iz katerih držav so jih utišali … hehehe …

    Pred WL je obstajal že Cryptome in še malo obstaja. Tam se je J. A. učil in učitelj mu ni podal pozitivne ocene, razen z vidika presilne želje po slavi in bogastvu, kar pa pri takem poslanstvu seveda pomeni značajski minus in nevarnost usmerjenja proti poslanstvu (pripravljenost na kompromise, podkupljivost itd.)

    Če Manninga ne bi razkrili, bi bila kredibilnost Assanga v javnosti hudo majava. Razkritje tega naivnega dečka, ki je v bistvu fural akcijo proti homofobiji znotraj vojske oziroma konkretneje proti zakonu Don’t ask, don’ t tell, kar je oviralo njegovo kariero, v kateri tudi sicer ne bi uspel, je pomembno prispevalo k utrditvi akcije v javnosti. Tako da bi osebno najprej Assangea vprašala, kdo je izdal Maninnga, ki mu je WL na koncu doniral vsega pičlih 15.000 dolarjev za odvetnike Medtem so Assanga sodelavci že zapustili zaradi preprečenega nadzora nad donacijami WL-ju, nad čemer je imel roko le Assange).

    Adrian Lamo, nekdanji kompanjon Assangea, ki se je znotraj WL preveč dolgočasil, da bi ostal, Assange je bil že leta v zatonu (v bistvu je bil njegov največji met v Avstraliji, pri čemer je oproščen za nekaj let izginil, kot je v navadi pri hekerjih, ki zanalašč vdrejo nekaj, da bi jih dobili in zaposlili …), sigurno ni bil ključen, je pa tudi on očitno precej nasankal. Tista fora z aspergerjevim sindromom je bila porazno neinteligentna ob zakomiranem Lamu, ampak okej.

    Kar se hekerjev tiče sem imela v mislim fante tipa Kevin Poulsen ipd.

    Assangeva razkritja sem že davno poimenovala kot poskus imunosti plebsa na domnevne škandale hegemonov (tudi ločeno evropskih ipd. in ruskih). Mi kot poskusni zajčki, kaj se zgodi, če bi kaj resnega izvedeli. Pri Leakih nismo izvedeli resnega oziroma, kar že ne bi vedeli, sicer nič. Hajpu navkljub pa smo test imunosti prestali odlično. Prenesemo marsikaj več, ne da bi zanetili revolucijo, kaj šele kar koli, kar bi spominjalo na 3. svetovno vojno. Vojne plebs tudi danes ne zaneti, kljub momentu (okoliščine niso nepomembne), ko nas duši t. i. kriza in revolucije v malem dejansko se vrstijo. Brez efekta. Torej je vse okej. Razočaranje določenih diktatorskih držav precejšnje. Ekvadorski predsednik se je tako naveličal gostit Assanga za prazen drek, da si Snowdna v sanjah ni hotel več privoščit. Ga je Putin prevzel, po dogovoru.

    Kar je razkril Snowden se po logiki stvari sliši in izgleda večji met od Assangevega. Saj to je bilo tudi potrebno in ob pravem trenutku, ko je Assangeva zvezda pač ugasnila. Žur pač mora imet kakšno striptizeto, ki pokaže kaj več. Pojma pa nimam, zakaj se tebi zdijo ta razkritja tako fascinantna, saj pri njih sploh ne gre za to, da ne bi vedeli, pojma imeli. To je nekaj, na kar vse oblasti, predvsem pa lobiji, računajo, čeprav se ne ve natančno, od kod v danem trenutku prihaja najbolj globok efekt. Ve pa se, od kod je učinkovitost najmočnejša in temu primerno tudi najbolj sfinancirana in z najmočnejšimi lobiji podprta. Lobiji niso razpršeni in decentralizirani. Merklovi ni treba vedet, da ji NSA prisluškuje, ker je jasno, da ti vsak trenutek lahko prisluškuje. Če se zgodi razkritje, se udari nazaj, ja, lahko tudi s podatki, ki so bili uporabljeni proti tebi. Razkritja se dogajajo v tej igri, le da javnost ne izve za njih, saj gre za sramoto na obeh straneh, ampak se dogaja. Se spomniš, kako zabavno je bilo trgovanje s tajnimi agenti med ZDA in Rusijo … hehehe … Kot bi se dogovarjali, koliko bo kdo plačal za ameriški hambi v zameno za potico. Nič bombastičnega. Nihče ni padel na nos od šoka zaradi neverjetnega razkritja, da se kaj takega sploh še dogaja. Mar ni vohunjenje izumrlo, odkar Bond ni več to, kar je bil, ker se nič ne stara?

    Jaz sem vse to pokonzumirala in menim, da tako Assange kot Snowden nista nič drugega kot zaposlena z velikimi ambicijami, ki se ju je glede na okoliščine in njun značaj dalo uporabit, kot se ju je uporabilo.

    Kako veliko sobico in kakšen tuš ima Assange jaz pojma nimam. Je pa logično, da izjava za javnost ne sme presegat določene kvadrature in kakšnih posebnih ugodnosti. Sem pa ravno pred kratkim ob neki priložnosti zapisala, da je za Assangea to luksuz, glede na to, kako bi živel, če bi ostal na cesti kot pase hekerček, nekoč hekerček Mendax (v prevodu: lažnivec).

  18. xeno - 14.12.2013 ob 02:44

    @Simona

    Cryptome z presledki spremljam zadnjih deset let, poznam tudi začetke Cypherpunks scene. Za Echelon se je takrat vedelo že kar nekaj časa, kriptografija naj bi bila med drugim zaščita pred vsesplošnim nadzorom. Assange je bil takrat nedvomno tehnično dovolj kompetenten, idealist, z nekaj zanimivimi idejami, od katerih je vsaj eno implementiral (Rubberhose), tudi v jedru PostgreSQL je nekaj šaril takrat. Za predstavo, recimo ta je to nekaj takega kot višje nadpovprečen softverski IQ, recimo 140 ? Daleč od genialnosti, vendar pa še dlje od pometanja ulic. Sicer pa si vse o Assangu iz tistih časov lahko prebereš na http://cryptome.org/0001/assange-cpunks.htm :) Malce premisli, če res tako dobro razumeš dogajanje na tej sceni in Assanga v kontekstu, sam imam občutek da se preveč zanašaš na poročanje medijev in interpretacije iz druge roke.

    Kakorkoli že, Wikileaks so bili znak zatona tega idealizma: tu že očitno šlo je v prvi vrsti za denar in slavo. Nasploh je pri aktivističnih organizacijah zadnje čase to postalo bolj pravilo kot izjema, precej NGO-jev je recimo direktno korporativno financirano in so zgolj psi na vrvici. No, Wikileaks so najprej zbrali veliko dokumentov neznane vsebine (to je verjetno vsebina tistega skrivnostnega assurance file), vendar ni bilo v tem kupu pač ni bilo najti pomembnih razkritij ali vsaj medijskih senzacij, zato tudi profita ni bilo.

    Z Manningom so iz tega vidika pač imeli srečo, vendar sam ne vidim prepričljivih dokazov, da je šlo za wargame in da so bili Wikileaks honeypot. Če se tajne službe gredo wargaming, disinfo in testiranje stanja na terenu, se tega ne gredo z avtentičnimi dokumenti kot so diplomatske depeše in tisti video. Še posebej pa ne z Trans Pacific Partnership, ki je kar pomemben dokument, ki so ga vsi od vlad do korporacij želeli držati v tajnosti. Ni variante, da bi jim objava kakorkoli koristila. In zdaj ga objavi ravno ta grdi Wikileaks.. Hmm ..

    (Mimogrede, to o Kevinom Poulsenu kot pripadnikom mularije ki naj bi povozila Assanga je WTF. Kot prvo, Poulsen je starejši od Assanga, kot drugo, kaj je že Poulsenovo življensko delo ? To da si je na nekaj vdorih v davni preteklosti zgradil medijsko kariero in bil zraven, ko so križali Manninga ? )

    O drobovju NSA do Snowdena nismo vedeli praktično ničesar. Ja, vedeli smo za Echelon, brez dejanskega dokaza o obstoju, brez ene tehnične podrobnosti, skratka NSA je tu imela plausible deniability. Bile so sicer trditve, da je bil Echelon uporabljen za industrijsko vohunjenje USA in tam centriranih korporacij, vendar so bile brez dokazov ali celo dokazano neresnične. Ves svet se je zanašal na kriptografijo, bili so sicer sumi, da NSA subvertira crypto, vendar spet brez ideje o ideji kako.

    Po Snowdenu imamo na mizi dovolj teh črev NSA da vemo, kako se zver prehranjuje, mogoče lahko iz njih celo prerokujemo. Industrijsko vohunstvo in ugibanja iz prejšnjega odstavka so zdaj dokazana dejstva. Dosti huje pa je nekaj drugega. Vemo, da NSA vsaj zenkrat ne more razbiti kriptografije in da jo je zato sabotirala na razne načine (exploiti tu in tam, tudi v internetnih standardih) in tako oslabila varnost celotnega interneta. Te exploite bo prej ali slej našla in uporabila tudi Kitajska ali čisto običajni kriminalci. Ena od posledic je, da so ogroženi finančne tokovi, ki prek interneta prenašajo kapital po zemeljski obli, tudi medbančne transakcije, nazadnje denar nekega državljana na kliku NLB. Ker se večina stvari v sodobni industrijski civilizaciji dogaja prek interneta, so ogrožene vse te stvari. Je to dovolj fascinantno ?

    Še to, pred Snowdenom nihče ni vedel, kako se ubraniti nadzoru, zdaj pa obstaja vsaj fighting chance.

  19. xeno hates wordpress. ghostery. - 14.12.2013 ob 11:53

    PS. Ob omembi Mendaxa, tajno ime ki si ga je baje izbral Snowden je Verax :) Zabaven kontrast, tudi naslov amaterskega filmčka.

    http://www.youtube.com/watch?v=OWVGDBeR42I

    Ja, tudi kontrast med dejansko prakso objave dokumentov in citatom Snowdena na koncu ne bi mogel biti bolj jasen. Kaže tudi na problem ki ga ima Snowden, namreč da ta kritična javnost ki bi odločala o nadzoru enostavno ne obstaja v zadostni meri.

  20. xeno hates wordpress. ghostery. - 14.12.2013 ob 11:58

    Vse kaže, da z vsemi temi S***deni zadenem na debilne filtre v Wordpressu. Ta komentar testira hipotezo.

  21. xeno hates wordpress. ghostery. - 14.12.2013 ob 11:59

    @Simona

    PS2. Tvoja analiza situacije se mi zdi preveč binarna, heroj ali prodana duša, hegemon ali nič. Skrivanje v sencah, kriptografija in svet na splošno pa so predvsem odtenki sive. Pripadnost in zvestoba neke elite državnim okvirom je tudi takšen spekter, stopnja prevare v ozadju pa tista najbolj skrivnostna količina. Enotnost na eni in jasno začrtani konflikti interesov na drugi pa so zgolj iluzija za množične medije.

  22. xeno - 14.12.2013 ob 12:34

    Če bi bil Satan, bi v peklu inštaliral Wordpress. To gre skozi ?

  23. xeno - 14.12.2013 ob 12:43

    Problem je verjetno v tem, da so določeni moji komentarji zataknjeni v moderaciji kot spam, iz njih se Wordpress tudi nauči, kaj spam je. Torej catch22, ne morem več objavljati komentarjev ;) Prosim, počisti.

  24. xeno - 14.12.2013 ob 13:13

    No, dokler sem v vicah, bom piskal bolj na kratko ;)

    To, da je Snowden z svojim neimpresivnim CV prišel do tako impresivnih dokumentov sploh ni presentljivo, če približno veš, kako funkcionirajo disfunkcionalne (so še kakšne druge ?) kibernetske birokracije.

    Najprej, malce je popravil svoj CV iz strani formalne izobrazbe in tako dobil službo. Enkrat ko je bil znotraj outsourced NSA omrežja pa je pač eskaliral privilegije in prodiral v čedalje bolj zaprte kroge. Če ti je jasno kako delujejo te stvari, to sploh ni tako težko. Na splošno znotraj zaprtih omrežij ni posebne varnosti in paranoje, ker bi ta čisto ohromila delovanje organizacije.

    Pogodbenih delavcev z osnovnim security clearance kot je Snowden je na milijone, gotovo je kdo že izvedel kaj podobnega, le manj ambiciozno in bolj z golim profitnim motivom. Glej zgoraj o običajnih kriminalcih in slabitvi interneta.

  25. xeno - 14.12.2013 ob 13:59

    PS. Tole prej sem govoril bolj na zdravo pamet, sem pa zdaj šel gledat podrobnosti in obstaja realna možnost, da se je Snowden vtaknil kar v optične kable (kot sta se NSA in GHCQ s PRISM) in tako zaobšel vse težave s privilegiji. Oh, the irony :O

    https://groups.google.com/forum/#!topic/tscm-l2006/z2PtxAlnD9g

  26. xeno - 14.12.2013 ob 16:14

    @NiDuri

    Precej tvojega pisanja (razkritje brez razkritja ki je paradoks, ki je tisto pravo razkritje itn) me spominja na Žižka, njegovo večno paradoksiziranje brez pravega paradoksa in posebej Bartlebya Pisuna, ki je v Parallax View tisti zaključek brez zaključka. Dejansko Barteleby ni grozeča pošast iz grozljivk, ob kateri bi kapitalizem otrpnil, ampak je obratno. Barteleby in sodobna levica sta zajček, ki otrpne v soju žarometov. (Hja, mogoče pa je Žižek tako mislil, pri njem je težko reči ;) V 21. stoletju je postalo jasno, da cesar ne potrebuje oblačil, ampak ga le ovirajo pri razvratu. Zato ni niti najmanj važno, da je Assange z WL še enkrat ponovil, da je cesar nag, s tem je potrdil stanje stvari.

    Potrebno je ločiti med razkritji, ob katerih lahko le prikimaš, da so stvari pač takšne, horror mundi in tistimi, ki so dejansko lahko orožja. Torej med vladarjevimi tenčicami, v katere se lahko le zapleteš in bodali ki mu padejo iz pasu. Bolj malo tistega na Cryptome in WL je orožje. WL si je mogoče malo zaslužil svoj obstoj z objavo TPP, ki bo vsaj za kakšno leto zaustavila kolesje, dokler se ne spomnijo kakšne druge kratice in poskusijo znova. Čas je tu dragocen, najedanje proizvedenega konsenza tudi. Oboje pa zahteva material, ki omogoča in sili v refleksijo in ima potencial za akcijo. Če se omejim na WL, depeše in tisti pokol so bile primerne le za sedenje na riti ob prebiranju grozot in občuka nemoči ob vrtenju kolesja bizantinske birokracije. Zgolj trening za pasivnost. Ob TPP imamo že pojav, da se demokratsko-liberalni komentatorji zamislijo in sesujejo Krugmana, ko na svojem blogu poskuša proizvajati konsenz, da gre pač le za free trade, nothing to see here, move along.

    To, kar je razkril Snowden pa je dejansko orožje. Jasno je postalo kakšen clusterfuck je NSA/korporativni hibrid, kako različni so interesi velikih igralcev. Iz analize tega kar počne NSA sledijo jasni tehnični napotki kako pobegniti iz panoptikona ali se skriti vanj. Glede na dogajanje v tisti javno vidni (kripto)tehološki sferi je bil Assange pasja bombica, Snowden pa je sprožil manično aktivnost. Kaj pa počnejo tisti ki so dovolj perspektivni in daljnovidni da raje ostanejo v temi pa ve le Cthulhu v globinah ;)

    To, da večina ljudi nima pojma o ozadju in prepušča svojo usodo podivjani mašineriji je seveda osnovni paradoks PR ideje, ki si jo je izbral Snowden: majority consent and oversight in v katero verjetno tudi sam verjame. Vendar tu zaenkrat govorim o manjšini.

    Naj bo to iztočnica za nekaj stvari. Kot prvo, ta manjšina, ki obvlada tehnologijo ni ravno komunistično usmerjena, še posebej tista bolj vplivna in kompetentna ne. Sam sem presenečen, kako zelo popularna je Ayn Rand pri inteligentnih in vplivnih silikoncih. Bolj kot z Žižkom neustrašno teoretizirati in z nekaj retorike odpraviti Randovo, se mi zdi pomembno razumeti ta pojav, brez Žižka.

    (Kot ena od iztočnic, ki je pri vseh obsojanju Randove nisem videl: če je komunizem katoliška cerkev, je Randova satanistka, v precej stvareh le obrne križ. Idila v Galts Gulch je čisti komunizem, njeno pisanje je socialni realizem goes Holywood, razredni boj je dobesedno obrnjen na glavo. Namesto kolektiva imaš individuum in svobodo.)

    Zakaj je to tako pomembno ? Najprej ker čedalje več ljudi postaja odvečnih. Stroji postajajo vse bolj praktična zamenjava za delavce, iz stališča energije, kapitala, vodljivosti, zmogljivosti itn. Tisto ko je bila večina elektronike na Kitajskem sestavljena z ročnim delom je bilo kot kaže prehodno obdobje. In to ni omejeno le na delo za tekočim trakom, ogroženi so recimo zdravniki, saj lahko precej nesofisticirana mašinerija IBM Watsona v precej primerih doseže precej boljše diagnostične rezultate kot drag človeški specialist. Umetna inteligenca je sicer tam kot na začetku 60h, torej nikjer, vendar gola računska in spominska moč omogoča primerjavo vzorcev obsega, ki enostavno presega človeške zmožnosti. Inkrementalna odkritja in implementacije imajo lahko zelo revolucionarne posledice. Še leta 2006 so bili računalniški programi za Go povsem nemočni proti človeškim igralcem. Potem ko se je nekdo spomnil Monte Carlo Tree Search, ki je precej enostavna iskalna strategija, so kar naenkrat nevarni človeškim mojstrom. To navajam kot zgled principa, ki ga lahko vsak sam aplicira na svoje delo oz. kako bo ostal brez njega.

    Vojaški roboti čez 10-15 let so čisto preveč obsežna in grozljiva tema, da bi se vanjo spuščal. Ravno tako to, da imamo nanotehnološke tovarne že narejene, le uporabiti jih še ne znamo. V sintetični biologiji onemogočiš dedni zapis v celici, sam zgradiš novo kemično vezje in program zanj. Prva stopnica je tu sicer zelo visoka, ampak enkrat ko jo bo nekdo prestopil bo nekaj podobnega kot z elektroniko in računalništvom v 60h, le precej pospešeno.

    Vse te tehnologije sicer ponujajo možnost radikalne decentralizacije (ki ni nujno pozitivna zadeva, predstavljaj si demokratizirano biološko orožje), vendar vsaj tako veliko možnost še večje centralizacije moči v rokah elit. Tako postane zelo pomembno kaj te nove elite verjamejo. V razmislek: eden od razlogov, zakaj oligarhi potrebujejo vso to maso ljudi je, da potrebujejo tovarne, zdravnike, hrano. Če lahko vse to narediš z bistveno manj ljudmi je sklep kaj narediti z ostalimi neizogiben. Save the planet from overpopulation, recimo ! :/

    O tovarišicah, Rosa Luxemburg je ostro kritizirala tako marksizem in boljševike kot socialne demokrate. Kot je sama rekla: svoboda je svoboda tistega ki misli drugače. Lenin se ne bi strinjal. In nekaj let pred Roso Luxemburg je bila rojena Emma Goldman, anarhistka. Ta je pravočasno je pobegnila iz komunistične utopije preden bi delila grobove z ostalimi anarhisti v njej, grobove kamor sta jih poslala Lenin in Trotsky. These are not the female Marxist comrades you are looking for.

    Na začetku sovjetskega projekta so bile res prisotne ideje o enakih možnosti za oba spola, ki pa so hitro razvodenele v ideološke puhlice, ki so prikrivale zelo tradicionalne spolne vloge. Vse kar je ostalo so bile rože za 8. marec, na grobu vsega kar je tisti 8. marec predstavljal. Tako v Jugi kot v ostalih komunističnih deželah. Pa dovolj preteklosti. Poglejmo na to sodobno marksistično sceno pobliže, kot je rekla Penny Red, kje so ženske na teh skupščinah kjer moški premlevajo enigme kapitala ? Odgovoril ji je eden od moških panelistov, da je pač sociološko dejstvo da je marksizem hobi moški v srednjih letih, skupaj s tropskimi ribami in akvaristiko. Kar dober povzetek :/

    To, da mladost in privlačnost zamenjaš za socialno moč mogoče ni najbolj prijetna tema, je pa dovolj poveden indikator kje ta moč res leži. Kje imaš ostarele marksistične teoretičarke ki se poročajo z veliko mlajšimi moškimi ? Za takšne pojave moraš pogledati v kapitalizem, tam zgledov ne manjka: Demi Moore, Madonna, Ayn Rand … :) Pri nas pa Žižek in njegove pohlevne služabnice, ki še muze niso. In Žižek je tu zgolj ilustracija, ta vzorec se ponavlja navzdol po intelektualni hierarhiji, kjerkoli je že ta umeščena. Vsa piramida levih progresivcev v slovenskem progresivnem novinarstvu ni vredna pol pičke (ali pol kurca, da sem egalitaren z svojimi mnenji).

    O korporativnem pobebavljanju: v mislih imam preizkušene tehnike, kako v ljudeh vzbujati nezadovoljstvo, ki ga lahko potešiš s produkti, ki obljubljajo osebno izpolnitev, dejansko vzbujajo novo nezadovoljstvo. Vse skupaj osnovano na zelo topem dojemanju podzavestnih vzgibov iz strani Freudovega nečaka, vendar zelo učinkovito če imaš dovolj časa in energije da ljudi s tem topim kladivom konstantno tolčeš po glavi. Nezadovoljstvo z dejansko obstoječim socializmom pa je krasna vstopnica v ta cikel, kot je pokazala situacija po padcu Berlinskega zidu. Tu je poučna knjiga na to temo z zelo zabavnimi primeri, recimo ko je bilo nekem vzhodnemu Nemcu škoda porabiti lepe zahodne marke, romantična mistika zahodne žajfe itn:

    http://oapen.org/search?identifier=439098;keyword=material%20fantasies

    Korporativni taylorističen pristop (ki je izpeljava upravljanja suženjskih plantaž in vojske, ne nekih tržnih mehanizmov) in kratkoročni profit pa dolgoročno pomeni zanesljivo smrt korporativnega organizma, saj ne dovoli novemu, da pride na plano in kanalizira sredstva v dolgoročno povsem neproduktivne smeri. NSA-jev korporativni hibrid je kar zgled tega.

    Za konec še pravljica za lahko noč. Ko se zbudimo, se lahko zbudimo v takšem svetu:

    http://windupstories.com/books/pump-six-and-other-stories/the-fluted-girl/

  27. lordwales - 14.12.2013 ob 19:29

    Simona, če bi imel več časa kot ga imam, bi to o najnovejši stranki rade volje prebral. Srbi pravijo:
    Isto sranje, drugo pakovanje.

    Vse sile moram napet, da dobim kakršen koli intelektualen ( novinarski, anketarski, oglaševalski ) posel. To kar pišem za Večer ni omembe vredno.

    In edina da to dobim, so telefonade in osebni obiski.
    Po mailih nikakvo.

  28. Simona Rebolj - 14.12.2013 ob 22:30
    Simona Rebolj

    @xeno:

    Ne vem, zakaj težave z objavljanjem določenih komentarjev. Le nekatere tvoje meče v spam, enega z linkom sem ven potegnila (ker jih je preveč). Me pa na spame sistem ne opozarja in ni problem mojega bloga, ampak siola. Tako da je bolje, če mi napišeš komentar, naj zadevo potegnem ven in počakaš, da objavim, kot da pošlješ dvesto komentarjev v prazno, ker potem težko vem v gužvi med spami, kaj je zdaj pomembno, da ven potegnem in kaj ne.

    Sicer pa …

    Če sem sama omenila Cryptome, verjetno ne potrebujem ravno nasvetov, da lahko tam brskam za podatki o Assangeu, a ne???? In verjetno, da ne gre pri meni zgolj za zanašanje na medijske informacije v zvezi z njegovo vlogo, saj niti ni v skladu s hajpom medijev, medtem ko tvoje razumevanje in mnenje, ki si si ga verjetno zgradil na podlagi tvoje dela tajnega agenta, je precej bolj v skladu s splošnim medijskim hajpom:):)

    Ja, tako je, WikiLeaks je že zaton, lepo, da se strinjaš z mano. Želja po slavi v danih okoliščinah pa ne more bit le želja po slavi, ampak je bolj pomemben zaton in priložnost za preživetje, ki pa je pogojeno z mejami verjetnosti in temu primernimi kompromisi. In ja, res zanimiva sreča z Manningom, še posebej ker naj bi to srečo imel ravno Lamo in ne Assange. In, a ni zanimivo, da je Lamo potegnil hudo ta kratko (nenavadno, da ga ni niti ZDA zaščitila, kaj šele nagradila za državotvorno predajo izdajalca, Assange je pa okej, še na sojenje v hladne kraje mu ni treba).

    Kar se Poulsena tiče, se opravičujem za površnost, ki je posledica opozorila, da dajem le iztočnice in ne vseh pojasnil za debato, ker te debate pisno vodit ne morem več. Mišljen je bil krog okrog “mentorja” Poulsna, kot ga je imel Assange (a so ga mulci pač zapustili z razlogom …), ki je okrog Wire pač funkcioniral, medtem ko je Assange grizel nohte, kaj bi. To je zgolj povezava na Assangea, predvsem zato, ker sta delovala v enakem obodbju. Ne gre za to, kaj je Poulsen naredil, ampak kaj mu je prineslo, ko je svoje naredil. Assange ni nič naredil od vdor v Avstraliji dalje, medtem so se pač ponujali in prodajali, kdor mimo pride, s kvazi kriminalnimi vdori že drugi. Tudi Lamo in podobni. Podatke za hekerskimi podvigi mlajše generacije lahko najdeš.

    Sicer so pa pomembno odgovori na vprašanja v zvezi z A. in S.:

    Koga neki bi bilo treba aretirat za nezaslišane vohunske podvige?

    Zakaj neki se uboga Nemčija ni dvignila od zgroženosti in zahtevala linča nezaslišanega delovanja s strani hegemona?

    Kaj neki naj bi si Assange in Snowden domišljala, da bosta dosegla s temi domnevnimi razkritji (čeprav so Snowdenova vredna nekaj več, Assangeva pa nič, kar ni presenečenje, saj je jasno v njegovi zgodovini, da je bil pripravljen tam med plemenskimi reveži tudi vojno zakuhat, da bi mu le kakšen diktator kaj potisnil v žep … no, saj je to tudi naredil, ko se mu je priložnost ponudila)??? Kaj naj bi bil cilj???

    In če si na to odgovoriš, si lahko odgovoriš tudi na to, kaj pričakujeta osebno?

    Kakšen je svet po A. in S. danes in bo jutri? Kaj je drugače in zakaj nič? Sta A. in S. taka butca, da bojda nista vedela, da ne bo nič (z vidika blagorja državljanov, za kar ju bojda tako skrbi), še posebej S., ki je bil že drugi na teren poslan vojščak po A.?

    Skratka, WTF are we talking about????

    Kar se binarnosti pogleda tiče … v tem primeru igra pomembno vlogo, ker ne moreš bit nekaj vmes v stilu malo diplomata in podkupljenca, malo pa heroja v blagor državljanom. Ni šans! Katerim državljanom in zakaj, bi se postavilo prvo ključno vprašanje?! V svetovnem merilu proti hegemonu pa za herojski podvih kakršna koli sivina ne pride v poštev. Ker ni dobrega na drugi strani brega, s katerim bi lahko malo paktiral znotraj sivine v imenu herojstva proti hegemonu. Včasih zadeve res so črno bele, odtenki igrajo vlogo šele znotraj detajlov, vendar je črno bel okvir včasih pomembnejši, ker pomembno vpliva na razdelitev kart. In ta primer je tak. Zato v tem primeru, kar bi me v večini drugih razkurilo kot “obtožba”, binarnost do neke mere kar priznavam.

  29. xeno - 15.12.2013 ob 00:22

    @Simona

    Najprej, mogoče je vsa ta debata okoli kriptografije, WL in Snowdena brez veze že v roku tega desetletja. V svetu vse bolj množičnih in natančnih senzorjev pač loviš primarne emisije ljudi, zgradb, strojev. To omogoča vohunjenje in nadzor, proti kateremu je edino protisredstvo pač totalna vojna, ki se dogaja v čisto fizičnem svetu. Itak pa kriptografija zahteva razumevanje tehnologije in inteligentno paranojo, kar večina ljudi pač ne premore, tako da v povprečju zgolj vzbuja občutek lažne varnosti.

    Če prebereš povzetke medijev in mnenja na Cryptome, ni isto kot da razumeš Assangevo delovanje v kontekstu. Pa tudi če bi brala le Youngove povzetke, bi ti lahko dali misliti, da imajo Assange in WL tudi pozitivne kvalitete. No, na tistem linku imaš celotno njegovo korespondenco na mailing listi, in si lahko sama ustvariš neodvisno mnenje ;) To o Assangu kot o hekerčku ki je dober za pometanje ulic in od mladostnih vdorov ni naredil nič je pač zelo mimo. Mimogrede, poznaš izvirni pomen besede heker ? Assange takrat je blizu tudi temu, ne pa sodobni medijski popačenki. Zanimivo je pa ne toliko zaradi Assanga konkretno ampak ker je primer komercializacije kriptosfere in kaj se je zgodilo z prvotnimi ideali. Mimogrede, z višjimi cilji transparentnosti kot jih je deklariral Assange mimogrede opravičiš smrt kakšnega ubogega reporterja ali vojno, če pa se to splača je pa pač convenient. Se pa to v osnovi ne razlikuje od tistega, da bi moral Snowden objaviti vse kar ima, ne glede na posledice, kar recimo zagovarja Young.

    Lamo je zelo dobro odnesel glede na formalno težo svojih predhodnih podvigov, tako da je deal očiten, nad Assangom pa še vedno visi Espionage Act. USA več pridobi s tem, da ga drži v vicah, kot da bi ga odpeljali v Guantamo. Je pa bolje da nehava o Assangu v podrobnostih ker je minor topic in se bova očitno morala agree to disagree.

    WL v zatonu ? Čas bi že bil, glej recimo documentcloud.org za zgled precej boljše rešitve.

    Če govoriva o Nemčiji, lahko začneva z Merklovo. Njej so verjetno prisluškovale vse možne tajne službe in prostih strelcev v njih nemške in druge korporacije, vendar tega ne ona, ne ljudje v njenem mehurčku realnosti pač niso vedeli, prisluškovalci v glavnem tudi ne eden za drugega, saj je vse potekalo delegirano. Takšna neprijetna situacija, ko se vsi zalotijo pri medsebojnem vojeurizmu in moraš risati mavrične Eulerjeve diagrame, da ti je sploh jasno kdo bi koga. Ker je to pač unheimlich, Nemčija zdaj seli podatke (in nadzor) na svoje ozemlje. Tako vsaj izgleda iz moje neprivilegirane perspektive. To, da AES-128 in mobilna telefonija niso varni je pa nekaj novega, in nekateri so se nekaj naučili iz tega.

    To, da sta Assange in Snowden vojaka je zgolj predpostavka. Jo sicer držim v ozadju razmišljanja kot možnost, mi pa res ni prepričljiva in se mi zdi da postavlja napačno izhodišče, kdo stoji za tem. Nihče. Oba se mi zdita loose cannons, s precej jasno ideologijo, zaradi katere vidita svoje delovanje kot pozitivno. Pri Assangu gre za sellout cryptopunk in zgoraj omenjeno transparentnost, pri Snowdenu za vero v Ameriko ki je več ni (Let´s talk about Kevin, shall we :) Tip se je svojčas prijavil za vojno v Iraku ker je hotel pomagati demokraciji in potem z gnusom zapustil trening, ko je ugotovil, komu bi dejansko pomagal.

    Zelo verjetno se je uspel pripeti na optične kable NSA in tam snel dol precejšen del ustroja organizacije. Verjetno ni edini, ki mu je to uspelo, je pa edini ki se ni zadovoljil s prodajo skrivnosti Kitajcem ali Rusom ampak je šel to idealistično in času neprimerno objavljat. Seveda poskušajo nastalo situacijo zdaj vsi oportuno izkoristiti in vplesti v svoje igre, tu gre seveda tudi za izkoriščanje situacije za poglabljanje apatije. Ni bila pa nikoli načrtovana, tako kot ni bila načrtovana finančna kriza 2008, čeprav je dosti ljudi tam bajno profitiralo.

    So, do we know what are we talking about, Kevin ? ;)

  30. xeno - 15.12.2013 ob 00:46

    @Simona

    PS. Iz vidika medijske prezentacije obeh herojev, starega in novega branilca demokracije se v bistvu strinjava. Ni pa to debata, ki bi me zanimala, ker je pač brezupno :) Ozadje in posledice pod to površino pa očitno dojemam precej drugače.

  31. xeno - 15.12.2013 ob 10:29

    @Simona

    Tam zgoraj malce preveč igram snarky Sokrata in delim reading assignments. Moj point glede cypherpunks mailing liste in širše je da očitno ne razumeš njene kulture in jezika (tako človeškega kot računalniške kode), zato tudi ne street-creda. To ni mišljeno kot diskvalifikacija, ampak kot opažanje. Nekdo ki se malo spozna oz. je v teh miselnih krogih si lahko lahko tam direktno vidi tehnično kompetenco posameznika, če si vzame tri minute časa. Da sem čisto konkreten, dajva malce razpravljati o recimo temle :)

    Marutukku supports a variety of ciphers, and the cipher used for the
    lattice (which is used to generate sub-keys for each file-system
    block) generation is independent from the cipher used for block
    functions. At the moment it only makes sense to talk of the lattice
    generator in terms of a stream cipher or a block cipher/hash algorithm
    in OFB. My design principles along the way have attempted as far as
    possible to cover as yet unknown vulnerabilities in the under-laying
    ciphers used with good management of IV’s, salts, sub-keys, chaining
    etc. Some of these steps may pose no additional security in relation
    to certain attacks (i.e secret vs public IV’s) on particular ciphers
    but most come at little cost compared to the encryption itself.

    … in naprej do konkretnih podrobnosti.

    To je napisal tisti hekerček Mendax, ki je dober le za pometanje ulic, veš ;)

    Ali pa o temle prispevku:

    http://git.postgresql.org/gitweb/?p=postgresql.git;a=commit;h=76bc8cb97fc35673c42fe84fe6a9d6887260419a

    Open source ustvarjalna kultura (blizu izvirnemu pomenu besede hacker) sloni na tem in podobnih razsvetljenskih idealih in je zelo odprta za ljudi ki razumejo tehnologijo (mimogrede, to s(m)o skoraj izključno moški), je pa (kot lahko vidiš zgoraj) skoraj hermetično zaprta za outsiderje. Kar kaže na paradoks tega, da je potrebno le osvoboditi informacijo in bodo ljudje sami dojeli. To v navezavi s tistim, kar sem zgoraj pisal o tehnologiji ki je moč, tehnoloških elitah in politikah teh elit. Verjemi, Randova je totalna demokratična socialistka nasproti nekaterim vplivnim idejam ki tu krožijo.

  32. xeno - 15.12.2013 ob 18:21

    @Simona

    Tole moje pisanje zgoraj gre precej v širino in neznano, vendar mogoče spada pod naslov tvojega prispevka, ker vstajniškim gibanjem pač manjka širina in orientacija v sodobnem tehnološkem svetu in nasedajo na farse, kot so v veliki meri WL in medijsko poročanje o Snowdenu. Ker pa bi bilo dobro tudi zožiti kakšno temo in ker sem s Kevinom omenil fotre, ki si jih omenila tudi ti: en tak foter je v našem prostoru Žižek. Pri njem je zanimivo dvoje: kako vse reformulira v sveto trojico mrtvih glasov: Hegel, Marx, Lacan in kako vedno pridemo do trdega jedra Lenina, Stalina in teh šal o gulagih, ki so vedno narobe razumljene. Slavljenje revolucionarnega nasilja iz strani nekoga, ki ga nikdar ni izkusil. Vedno, ko pa kdo poskuša potegniti sofistične tančice iz cesarja ta potegne trdo žezlo Teorije in nevredne otroke bum po glavi, saj niso dialektično dozoreli, da bi bili vredni samostojnega razmišljanja.

    Žižek je bolj tisti glas iz sanj, ki te drži v transu, ko pojasnjuje dogajanje. To, da pojasni vse, pomeni da ti ni treba razmišljati in brati izvirnikov. Zato se lahko tudi gre množični copy/paste samega sebe in recimo tiste situacionistične ideje o liku Walta Disneya nad prepadom, ki sem jo omenil kar dosti stavkov zgoraj.

    Death to Žižek, long live the new flesh :)

  33. Duri Ni - 15.12.2013 ob 20:39

    xeno:

    Kaj pa vem … Nisem bral PW. Nasploh ne berem veliko. Poleg tega imam iku nekje v warholovskih osemdeseticah, se pravi daleč od daleč-od-genialnih deklariranih ikujevcev v rangu 140 (sd24, 125-130 sd16), kot so Feynmann, Watson, Shockley, Alvarez z njihovimi nobelovimi nagradami in revolucionarnimi znanstvenimi rezi, še malo dlje od malo-bolj-genialnih likov kot sta Artur Štern in Iris Mulej. Če te moje pisanje spominja na Žižkovo, toliko slabše zanj.

    Problem blogovskih debat ali kakršnihkoli debat je po mojem v tem, da sploh obstajajo. Sploh na internetu sem vrh glave sit shizoidnih micelijskih komentarjev z milijoni referenc in stran poti in diskurzivnih prepadov, kakršnim se tudi kot avtor težko odrežem. Potem se pa soočim z nekom, ki trdno verjame v objektivnost iz leta 1235 in zavezanost resnici brez najmanjšega občutka za družbeno-patološke vloge in diskurzivne prepade itd. Pogosto pa recimo padejo očitki o retoričnosti. Dokler se vsak posameznik sam ne zaveda, da 80% tega, kar izreče, je navadno butthurt sranje, debate nimajo nobenega smisla. Cenim Žižka, ker ima muda za to zavedanje in da si drzne živeti v panoptikonskih očeh.

    Ko nam odstavki nadomeščajo poglavja, smo zabredli v PM.

    Tko da – jaz bi se ti zahvali za informacije in priporočila in srečno.

    Srečno.

  34. xeno - 15.12.2013 ob 21:03

    @Duri Ni

    Pri teh debatah gre vedno predvsem za samogovore, tega se dobro zavedam. Srečno tudi tebi ;)

    @Simona

    Eto, tu imaš manifest cypherpunk ideologije iz katere sta se napajala Assange in (delno) Snowden:

    http://www.activism.net/cypherpunk/crypto-anarchy.html

  35. xeno - 16.12.2013 ob 16:51

    @Simona

    Žal moram v poskusu konsolidacije še malo podaljšati ta dolga čreva svojih misli, ki visijo pod tvojim blogom :)

    Sodobni mediji imajo poleg profita še vsaj dve funkciji: ljudem ponudijo že pripravljene iztočnice in ideje, s katerimi lahko nadomestijo lastno razmišljanje in ustvarijo labirint v katerem se izgubijo iskalci lastne poti. Svoje sodelovanje v tem sistemu ozavesti zelo malo ljudi in ti ki ga, ponavadi iščejo predvsem profit.

    Tako so zdaj mediji še enkrat pervertirali izvirni pomen besed (heker) in zamolčali ideje (kriptoanarhistov) in ponovno ponudili zavajajoč uspavalni napitek vdorov, razkritij, seksa in osebnih intrig. Ker delujejo copy/paste s primerjavo virov ne moreš stopiti ven iz kroga, tisto kar pa je izven kroga pa je preveč ezoterično. Ob tem prodani heroji kot je Assange ravno tako zastranjujejo, ko zamolčijo genealogijo svojih (pretežno kapitaliziranih) idej. Koliko Snowden res verjame v svoj PR, ne vem. Lahko pa z Occamovim rezilom odrežemo nepotrebno predpostavko o namerno sproženih vojnih igrah. Nihče vpliven ne želi preveč zibati čolna ali celo metati ročnih bomb po njem. Panični interes za lastno rit in iskanje profita po skrivnostnem zločinu ponavadi ni zarota.

    Če bo Snowden dojet kot še ena zvezda na top of the leaks, je bil cilj medijev dosežen. Delujejo namreč tudi prek izsiljene izbire med spremembo sveta v temeljih in starim sranjem v novi steklenici. Prvo vodi v drugo, oboje pa v apatijo.

    Zato je treba zavreči vse te medijske perverzije in pomene ki jih prejmeš od tam. Če kot nekdo ki je izven iz te scene raje izhajaš iz kriptoanarhističnega manifesta in kako in za kakšno ceno se bile te ideje prodane, dobiš precej bolj izostreno sliko stanja stvari.

    V kolikšni meri gre tu za Gavrila Principa in prvo svetovno vojno ne vem. Se mi pa na stvari ki potekajo v ozadju zdi boljša primerjava kot Slovenija ima talent.

  36. Simona Rebolj - 16.12.2013 ob 18:28
    Simona Rebolj

    @xeno:

    Na kratko … Seveda nisi odgovoril na vsa vprašanja, ker je treba izhajat iz celotnega konteksta, ki ti ne diši. Preseneča me, da resno meniš, da je nekaj novega ne-varnost mobilne telefonije. Selitve nadzora niso tudi nič takega. Vsem je jasno, da se vohunjenje dogaja, agente si med seboj preprodajajo, kot sem že omenila in je zelo pomembno, in strategije se morajo menjat, strateške točke selit, modificirat ob vsakem sumu, da niso več varni, pa tudi po daljšem času. To je normalen tihi deal, pri čemer se ve, kdo je hegemon dostopa. To se seveda ne razlikuje od siceršnje silke monopola. Za to nihče ne bo šel v arest, niti nobeno razkritje ne pomeni za države nekaj nezaslišanega, ker so vsi vpleteni. Assange in Snowden sta predstavljala kvečjemu sramoto z vidika javne medijske pojavnosti, izven tihe diplomacije, znotraj česa se da tudi žvižgače utišat, še preden bi zadeva postala javna zabava za množice. Ta signal pa seveda spet več pomeni znotraj tihe diplomacije kot pa za nas. Ne za to, kaj Merklova ali kdor koli drug naj ne bi vedel, ampak bolj z vidika spuščanja psov s keten v svarilo. Ker zanekrat tako Assange kot Snowden igrata bolj vlogo klovnov, ki napovedujeta, kaj bi lahko predstavljala, čeprav ne (morda bi lahko razkrila, kar bi imelo resne posledice za tiho in glasno diplomacijo). Od notranje presoje je odvisno, koliko gre samo za provokacijo, blef ali resno možno grožnjo. Zaenkrat nič posebej resnega ni na vidiku. Več resnega se bo dogajalo pri nas, v kolikor bi dejansko razkrili imena spornih posojil nlb … hehehe …

    In zgodbica o Snowdenu, ki je šel v Irak in ta spoznal, da ne gre za vojno v obrambo domovine, ampak … in se je spreobrnil?????? Halo? Takemu naivnemu debilu jaz še srednješoslke seminarske ne bi zaupala, ne pa da bi ga postavila na mesto, kjer se lahko igračka z državnimi tajnostmi. In če pogledaš preostal cv pri njem, z luknjami v paketu, je pa sploh vse skupaj kot kakšen beden hollywoodski film B kategoprije, v katerem se proslulemu vojaku in netalentiranemu hekerčku uresničijo sanje in postane predsednik države. Malo morgen. Skratka, še vedno nimam odgovora, komu ali čemu naj bi njegova dejavnost koristila, kakšna naj bi bila pričakovanja! Le ta odgovor ponudi možnost umevanja, kaj se v resnici dogaja. Revolucija v dobrobit državčjanov zahodnega sveta pa žal zagotovo ne.

    Medijska realnost je realnost, ki jo je treba upoštevat s kripti v paketu. Ni dislociranih realnosti. Pri umevanju namenov, ciljev in mej verjetnosti je treba upoštevat vse v paketu. Tako, kot sta Assange in Snowden, tudi tisti, ki hočejo čim bolje razumet, za kaj gre.

  37. xeno - 16.12.2013 ob 22:34

    @Simona

    Mogoče ti takšnemu anarhističnemu klovnu kot je bil Gavrilo Princip ne bi zaupala pištole, Snowdenu pa ne bi dovolila pometati hodnikov. Vendar tu tvoja beseda, vpliv in razumevanje pač ne štejeta kaj veliko, spet glej zgoraj, glede elit in tehnologije. Realnost korporativnega outsourcinga in kako se kradejo podatki iz teh omrežij pa je očitno nekaj kar ali ne poznaš dovolj, ali pa raje ignoriraš da lahko naprej razpredaš kdo je iz nič ustvaril Snowdena. Ne vem, od kod imaš te insiderske predpostavke o dejanskem dogajanju in resničnem kontekstu, mogoče pa izhajajo iz istega kraja, iz katerega si potegnila tudi da je Assange dober le za pometanje ulic in da sesutje AES-128 pač ni big deal ali pomembno razkritje, ker se enkripcije pač sesuva. Iz nevednosti in želje po kljub temu nekaj vedeti pač.

    Ali res misliš da imajo naše elite pod kontrolo curljanje sabotaž, ki jih je NSA vgradila v kriptografijo in posledice tega na finančne tokove ki potekajo prek interneta in poganjajo globalno gospodarstvo ? Da so stvari pod kontrolo v časih Stuxneta, ko DOD razpravlja o jedrskem udaru kot odgovoru na cyber attack, hekerčki pa delajo realistične sheme kako vgraditi računalniški virus v genetski kod bakterije, tako da se sinergetično razširjata (tehnologije da lahko to spravijo v resnični svet pa so tudi čedalje bolj dosegljive) ? Je res tako težko razumeti da smo izven business as usual in Le Carrovih romanov, kjer je vse pod kontrolo in načrtovano od zgoraj. Stvari so toliko pod kontrolo kot je bila Fukushima na začetku pod kontrolo. Vsi so zagotavljali da so pod kontrolo.

    To, koliko lahko kot medijsko informirana državljanka sploh še veš o sodobnem sistemu, od katerega si vsaj tako odvisna kot je od matere odvisen otrok v maternici pa je vprašanje ki sem ga izpostavil zgoraj in ki ga očitno ne želiš načenjati.

    BTW, če že omenjaš vohune in diplomacijo, a bi lahko opazila kako različno Amerika obravnava svoje disidente (Hammond, Manning), tuje nobodies (gredo v Guantamo) in avstralske državljane za katere še nima izdelane strategije (Assange), kako problematične organizacije zadavi s preprečevanjem dotoka denarja in kako so te razlike del precej konsistentne strategije utišanja ? Ne pa da Lama in Assanga primerjaš kot jabolko in kivi in iz tega sumiš, da je Assange pač nujno plant.

    Komu bo Snowdenova dejavnost koristila ne ve nihče. Bi še enkrat omenil Principa in njegovo dejavnost, ker so kar ustrezna primerjava, vendar to pač ne paše v tvojo idejo velikega načrta in predpostavk o stricih v ozadju. Sicer pa je to zate bolj retorično vprašanje, odgovor ki ga pričakuješ je jasen, jasno pa je tudi da govoriva en mimo drugega. Ker drugih poslušalcev verjetno ni, lahko kar nehava.

  38. xeno - 16.12.2013 ob 22:59

    PS. Saj je brez veze da to pišem, ker bo naletelo na gluha ušesa, ampak sesutje AES-128 in mobilne enkripcije je pomembno iz vidika potencialne ranljivosti ostale kriptirane brezžične komunikacije, recimo vojaških robotov. Veš takrat ko je Iran subvertiral tisti ameriški drone, hm ? To je resnično vohunstvo, ne pa ta La Carre shit ki ga zagovarjaš zgoraj.

  39. xeno - 17.12.2013 ob 07:28

    PPS. Resnici na ljubo, Merklova je imela več telefonov in precej nejasno je kateremu so prisluškovali, če je bil to tisti Blackberry z AES-128 ali če je ta res imel AES-128. Medijsko poročanje pač, vprašanje je koliko lahko tudi nekdo ki konkretno tehnologijo površinsko razume (kot jaz) ve o vseh teh niansah. Kaže pa tudi, koliko so te nianse pomembne.

    Bolj zanimivo vprašanje je, ne koliko vem jaz ali Simona, ampak koliko ve in lahko na situacijo vpliva Merklova ali korporativni sluga kot je Obama, na katerega ima NSA lahko več vpliva kot obratno.

    Tole bolj post-mortem, ker bistvena nesoglasja ostajajo in je vprašanje, koliko ima smisel tu razpravljati.

  40. xeno - 17.12.2013 ob 11:18

    @Simona

    Tu mi res ne gre za osebni nivo in 1-upmanship, zato ne vidim razloga, da ne bi zapisal še nekaj misli, raje kot da se z igračami zatečem na svoje visoko drevo iz katerega vidim v daljave ;) Govoriva pa eden mimo drugega, ja …

    Pisanje Le Carre je bolj fantazija, kako kompetentna naj bi MI-5 dejansko bila, fantazija ki zakriva dejansko nekompetenco. Tiste stvari ki sem jih iz okoli preloma tisočletja slišal iz prve roke so med najbolj zabavnimi birokratskimi groteskami, kar sem jih kdaj slišal. To je še preden so vse skupaj outsorcali in kompetenco razfukali do fundamenta. Zdaj si lahko v Forbesu prebereš da naj bi bil Snowden genij med geniji. Verjetno ker lahko le tako opravičijo leake in dokažejo lastno kompetenco …

    Spuščanje v te vohunske igre me spominja na iskanje dokazljive zarote in hipotetičnega eksploziva okoli 9/11. Enostavno nemogoče je priti do resnice, če pa prideš do nje ne bo nič spremenila.

    Sploh ti ne odrekam kompetenc glede socioloških interpretacij in opažanj da sta Assange totalno, Snowden pa delno zgubljena, ko sta se spravila v resnični svet in da so se ideali prvega pač pokvarili, ideali drugega pa so (če verjamemo PR releases) nekje podobni idealom Kevinovega očeta iz knjige, mogoče z metaforično primerljivimi posledicami, kaj vem. Ob Kevinu, en od pointov knjige, ki se v filmu izgubi je da je mati unreliable narrator in da ji lasten pogled zastira pogled. Samouporaba tega spoznanja pa je zelo težka stvar, še težje pa je iz položaja opazovalca stopiti v ogenj in ugotoviti da si iz podobno gorljivega materiala kot vsa strašila katerim se lahko iz daljave režiš.

    Zanimivo je da te tehnološke elite kljub ogromni moči nimajo neke lastne ideologije, ampak prevzemajo tuje: malo parafraz Marxa, malo Ayn Rand. Mogoče bi se bolj osredotočila na to, ker je zanimivo kako je eden najbolj vplivnih mislecev na cypherpunks Tim May tako postavil okvir, kjer je sam izbral tisto randovsko možnost, vsak naj poskrbi predvsem zase, Young in Assange pa sta šla razsvetljevat narod, z delno znanimi posledicami.

    In ja, za Gavrilom je bila Mlada Bosna, za Snowdenom pa je tudi neka skupina ljudi. Vendar bolj Mlada Bosna kot MI-5. Ti bom pa hvaležen če mi analogijo končno razsuješ do fundamenta, da si bom lahko zgradil boljšo.

  41. xeno - 17.12.2013 ob 11:28

    PS. Prosim upoštevaj, da se pri tovrstni komunikaciji stvari nehote sprijemajo v amalgame, in da ti ne želim nujno polagati v usta, kar sem zgoraj zapisal o zgubljenosti A&S, ravno tako je tisti amalagam AES-128 in Merklove telefonije s katerim te napadam zgoraj dejansko na bolj glinenih nogah. Vem, da imaš tu drugačno stališče. Ker pač nisem stalinistično sodišče se trudim odstraniti lasten bias in komunikacijski šum, vendar to pač uspe le redko.

  42. xeno - 17.12.2013 ob 14:02

    PPS. Zgoraj gre kajpak za MI-6, ne MI-5, če te stare delitve sploh še držijo. Primerjava je zgolj zaradi Le Carra.

  43. bp - 17.12.2013 ob 14:33

    @xeno: ko sem poškilil v Assangeve posege v “jedro” Postgresa, me je tale proff spominjal na nalogo, ki jo daš nadobudnemu študentu prvega letnika na poletni praksi, da bi videl, za kaj se ga da dejansko uporabit, torej kako se sam znajde, kako vztrajen in kako samostojen je, torej koliko v plus ali minus odstopa od sto.

    Kriptografija sicer ni moj hobi, odstavek pa tudi ne govori toliko o kriptografiji sami, kot o korektni uporabi kriptografije za dosega specifičnega cilja Rubberhose-a, ki Assanga prikaže kot nadpovprečno informiranega uporabnika kriptografije in vsaj na prvi pogled korektnega implementatorja.

  44. bp - 17.12.2013 ob 16:59

    @xeno: razkritje TPP je pripeljalo kvečjemu do tega, da sedaj predstavnikov civilne družbe na pogajanjih v Singapurju niso spustili več niti blizu pogajalcem. Da o raznih podcenjevalnih izjavah USTR, da tega itak ne bi mogli razumeti, niti ne govorimo.

    Dejanske ovire pri sprejemanju TPP pa so, da se nekaterim državam že malenkost bolj sanja o stroških in posledicah, ki jim jih TPP lahko prinese, tako da je uspeh pogajanj trenutno odvisen predvsem od moči, s katero bodo ZDA lahko zvijale roke ostalim pogajalcem.

    Pogaja pa se seveda predvsem o širitvi in utrditvi različnih monopolov, vključno s pravico korporacij, da tožijo suverene države in po potrebi suspendirajo demokracijo, ne pa (toliko) o prosti trgovini.

  45. xeno - 17.12.2013 ob 17:33

    @bp

    Predstavniki civilne družbe že prej niso imeli vpliva, tako da gre za potrditev dejanskega stanja stvari. V kolikšni meri ta razkritja vplivajo na javno mnenje je sicer vprašanje. Assangova teorija leakov je bila da cesar ne more migati če mu snameš oblačila, ker mora skrivati tisto sramoto spodaj, v praksi se je izkazalo da si pač lahko brezsramno dovoli več. Kar ima seveda svojo ceno najedanja konsenza, vendar so takšne stvari kot stari mostovi: ne veš kdaj se bodo podrle dokler se dejansko ne podrejo.

    BTW, hvala za udeležbo in problematiziranje stvari.

  46. xeno - 17.12.2013 ob 17:33

    @bp

    Korektna aplikativna kriptografija je kar netrivialna stvar, vsaj korektno popraviti tujo kodo pa žal tudi precejšnja redkost, če bi za prvo ali drugo lahko potegnil naključnega pometača iz ceste bi bil svet precej drugačen. Pred tedni sem zgolj vgrajeval že obstoječi crypto v PostgreSQL executor, pa sem že zadel na precej zahrbtna presenečenja, tako da credit where credit is due … vsekakor takšna znanja na teh nivojih ne zarjavijo tako zelo hitro.

    Assange pač ni Einstein je bil pa kompetenten in zraven pri začetkih. Zato je zanimivo kako bosa je bila ta kovačeva kobila pri Wikileaks in kakšno poceni vohunsko dramo je šel delat iz tega, precejšen kontrast njegovih takratnim idejam. Se je pa zaradi te drame sploh ustvaril kult Wikileaks, for better or worse.

    Svojo eksperimentalno tezo o neki njegovi samorefleksiji ki bi jo povzročila meniška celica v Ekvadorski embasadi pa moram zdaj, ko sem se malo spomnil na vse njegove neumnosti vzeti nazaj, čeprav mislim da skupaj z njimi običajna doktrina USA kako obravnavati leakerje tukaj povsem zadošča za pojasnilo dogajanja.

    Snowden je bolj zanimiv primer, imaš kakšno mnenje kako je prišel do te množice dokumentov ? Eskalacija privilegijev (konec koncev je bil v oddelku za prenos podatkov) in/ali priklop na optiko NSA so prepričljiva pojasnila, ostajajo pa špekulacije, če so mu bili mogoče dokumenti podtaknjeni (not likely, methinks), interes črnega trga itn.

    Tako Assange niti Snowden nista supermana, kar je tudi moj point – ni jima bilo treba biti.

    Mimogrede, tole okoli AES-128 je sicer bolj megleno kot sem mislil, vendar je precej scary. Enkrat ko pade 128, namreč tudi 192 in 256 niso več daleč. Do nedavnega je bil konsenz, da bi za to potrebovali milijarde let. Zdaj ko je Snowden dal vedeti, da možnost obstaja bodo vsi podeseterili napore in presegli rekorde, tako kot pri dviganju uteži. Ves ta legacy hardware, ki ima vgrajen AES-128, tudi v ameriški vojski …

    NSA naj bi skrbela za imunski sistem, pa je postala avtoimuna bolezen bi bil kar OK povzetek.

  47. xeno - 17.12.2013 ob 17:34

    Prosim za rešitev predzadnjega komentarja iz Wordpress spama in brisanje ostalih, ki so pristali noter.

  48. xeno - 17.12.2013 ob 17:41

    @bp

    medtem ko moj komentar glede A&S in kompetenc čaka v vicah, kaj misliš o tem: Snowden, genius among geniuses. Bolj Monty Python, se ti ne zdi ?

    https://twitter.com/WeldPond/status/412623997272989697

  49. xeno - 17.12.2013 ob 18:08

    @bp

    Sicer pa se mi bolj kot vprašanje kompetenc (tako Snowden kot Assange jih imata nedvomno dovolj da naredita štalo) zanimivo vprašanje če ti nesojeni rešitelji človeštvo sploh lahko rešijo pred tiranijo.

    Že v sedanjem času je predstavljivo recimo, da hacking ali sesut kripto poškoduje elektrarno ali celo povzroči kolaps električnega omrežja, enkrat ko imaš pa militarizirane robote (oz, saj jih že imamo) in sintetične biomašine se zdi superdistopični vsesplošni nadzor nekaj kar bo večina ljudi enostavno sprejela, še posebej če ne bo preveč neudoben. Vendar so nadzorniki dejansko še slabši od kriptoanarhistov, Stuxnet (made in NSA) se je razširil vse do mednarodne vesoljske postaje …

  50. xeno - 17.12.2013 ob 18:46

    @bp
    @Simona

    Mislim, da bomo doživeli tako neko distopično tehnološko singularnost kot kolaps, verjetno še za časa življenja tistih, ki tole berejo.

    Vprašanje preživetja tega našega mini naroda, ki pri kolateralni škodi še za decimalko ni dober pač ni vprašanje ki bi si ga tisti, ki želijo pri tem zmagati sploh postavljali.

    Lokalni relevantni prispevki (synbio, nanotech) so sicer presenetljivo dobri, vendar so pastorki, ki niso vklopljeni v okvir državnih strategij in denarja. Te pa so za krajše obdobje topoumne, za daljše neobstoječe.

    Kaj bo tu rešila Solidarnost z svojim triumviratom in Štrajnom v ozadju (da se mogoče malo vrnemo nazaj na topic) pa tudi ne vem … IDS ima v programu nizkoogljično družbo in aplikativne okoljske znanosti (karkoli je že to). Ob primerjavi z nemškim Energiewende und Wissenschaft se zjokam. Naš Wirtschaft pa itak ne potrebuje komentarja.

  51. xeno - 17.12.2013 ob 20:42

    @Simona

    Moram se ti tudi opravičiti za podcenjevalen in celo deloma žaljiv odziv zgoraj. Pri elektronski komunikaciji umanjkajo socialni signali in inhibicije, tako da pogosto postane računalniški zaslon zgolj ogledalo. Pogovarjal sem se bolj z svojimi projekcijami kot s tabo in čustveno reagiral nanje. Argumente bi lahko izrazil na boljši način. OK ?

  52. Simona Rebolj - 17.12.2013 ob 20:53
    Simona Rebolj

    @xeno:

    Razumem, da iščeš sogovornika za temo, ki te izjemno intrigira, čeprav zgolj do določene meje, ki se ti zdi osebno dovolj privlačna, vendar še enkrat razumi, da tema mojega zapisa ni Assange, niti Snowden, niti hekerstvo, niti mednarodne tegobe vohunjenja. Te teme so bile aktualne v mojih drugih zapisov in tvoji komentarji bi spadali tja. Tukaj pa bi te marsikdo že zdavnaj zablokiral oz. cenzuriral, ker izventematsko komentiranje blokira pozornost na temo, ki je obravnavana, kar se sprevrže v smetenje. Če z izventematskim komentiranjem celo neprestano maltretiraš avtorja bloga, ki ti celo jasno pove že zdavnaj, da nima interesa na tem mestu debatirat o tem, je pa sploh vse skupaj samo še gnjavaža. Zato sem navrgla le nekaj iztočnic, kasneje še vprašanj, da bi nekako zaokrožila zadevo, vendar pa seveda vse pomembne iztočnice, kaj šele vprašanja ignoriraš, ker izsiljuješ debato le na tistem nivoju, ki tebe vzburja. To izgleda tako kot debata s fanatičnim navdušencem nad avtomehaniko o poenti in pomenu organizacije prometa in varne vožnje, ki bo seveda na koncu po logiki stvari začel vreščat, da kaj pa ta jebeni sociolog ve o izjemnih verjetnosti sfriziranega motorja, saj je že po jeziku jasno, da se ne spozna na mašino in tupil svoje dalje. Ja, bejž, no, saj za to, kar je pomen razprave in umevanja koristi ali škode, tudi ni treba. In bohnedaj, da bi o tem presojali avtomehaniki z ekplicitno fahidiotistično nagnjenostjo k fascinaciji nad možnimi dosežki mašine. Meni se ta spin, ki se zgodi v dialogih s takimi primerki, upira, tudi če bi šlo za debato na predloženo temo. Ker nima smisla! Lahko rečem le … odpri svoj blog in objavljaj svoje fascinacije, pojma pa nimam, kaj bi, zaboga, rad od mene? To ni forum in nisem si priključila v debato k tehnofrikom z izključnim namenom orgazmiranja nad tovrstnimi dognanji. Na to sem te opozorila z metaforo o izumu dinamita, celo nadaljevanju s fascinacijo nad izjemnim odkritjem, kasneje pa ustanovitvi Nobelove nagrade za mir. To je sramota in znak neumnosti! Kakršno koli praktično odkritje brez predhodne premišljenosti, inteligentne filozofske podlage o sami koristi in škodi ter temu primerni implementiranosti česar koli v uporabo v bodočnosti je plod fahidiotizma, kar je en nivo neumnosti. Da bi razumel moj point, ki je prisoten vedno, kar koli obravnavam! Zato zame Nobel na primer ni heroj, niti car, ni um stoletja, ampak samo nadut fajidiotističen stručko, mojster na določenem področju, ki je s svojim fahidiotizmom poleg koristi na žalost prispeval, da je gorje postalo še večje gorje na našem svetu. Jebi ga. Bohnedaj, da bi se debata razvila o Nobelu, ker gre samo za primer. Enake probleme spremljam tudi na drugih področjih, najbolj nevaren v sodobnem času pa je fahidiotizem ekonomistov seveda. Neverjetno je, česa vsega se lotijo na totalno amaterskih predpostavkah, da bi v nerazdelano idejo implementirali strokovno znanje, ki je na tak način pač zlorabljeno. Zanimivo mi je bilo opazovat pot enega izmed takšnih ideologov, ki svojega znanja z izgovori, da se ne da, ni želel uporabljat v eno smer, dokler ni dobil karierne priložnosti, ki je bila v nastprotju z njegovimi predhodnimi idejami, a pač bolj donosna, in kar naenkrat se je odprl nov svet za uporabo znanja, ki ga je imel. In spet se je začela dogajat zloraba. O tem sicer spregovoriš tudi v delu, ko omenjaš ubogost tehnofrikov, ki se po potrebi naslanjajo malo na Randovo, pa malo na Marxa. Ja, tako je. Vendar je težko razumet, zakaj kasneje v drugem komentarju čislaš razsvetljenske ideje Assangea, ki so naravnost benigne in sem jih pred dvema letoma prečesala. Sem bila celo norec, ki je bral njegov blog, kjer se je hotel še posebej izkazat kot filozof v vsej svoji prislovični nadutosti z malo vložka za veliko hrupa in trkanja po prsih. Problem je v tem, da pri raznih tehnofrikih stopnja tolerance pri ljudeh izredno naraste, kar pomeni, da že za vsak najmanjši citat “veličin”, v kolikor je tehnofrik priljubljen, vsi kričijo, kako prekleto pameten je. Če bi pop filozof Chomsky sesuval take nebuloze, bi se pa takoj našlo nekaj glasnih upravičenih kritikov omejenosti določenih predpostavk in tez. Če sem čisto iskrena, se mi je Assange ravno zaradi omejenosti pogledov, ki jih je skušal prodajat kot razsvetljenost še dodatno in najbolj zasral. Z vidika prej nevarnega človeka, ki se v slogu blagor ubogim na duhu preprosto ne zaveda, da nečemu kos ni, čemur bi želel bit (pa očitno, tudi če bi kos lahko bil, ne vlaga dovolj energije in izrabe možganov v smer, kje prav tako želi bit nadpovprečen … veliko povezav v praksi sem z lahkoto našla, ko so se zadeve razvijale in je bilo jasno, kje je pristal … zelo predvidljivo, glede na njegovo filozofijo … pa ne samo, kje je prista, ampak tudi kaj je že zakuhal v preteklosti, o čemer sem pisala v tistem zapisu …).

    Zakaj ti to pojasnjujem. Ker si si privoščil celo umestit element moških, ki dominirajo na tem tehnološkem področju, ki tebe tako intrigira. Zdaj bi te morala kot ženska pohvalit za poznavanje stvari, ki ga demonstriraš in kimat kot budala, češ, saj res, to res ni žensko področje. Če se pa že zvrnemo na stereotipe, nekaj je na tem. Tudi v povsem eksaktno, kar s etiče določenih odkritij na področju možganov. In sicer, da moški delujejo bolj enosmerno in globalno, ženske pa bolj razširjene, kar se lahko prevaja, da so zmožne jemat v obzir več informacij hkrati, delat več stvari hkrati itd., medtem ko so moški bolj neumorni v seciranju ene smeri. Plus je v tem, da pridejo hitreje dlje, ampak velik minus pa v tem, da gre za fahidiotski princip, ki ni zmožen upoštevat več pomembnih vplivov na stvar in širšega pogleda v kontekstih. Seveda noben nosilec spola ni izčiščen primer dveh skrajnosti, zato opozarjam na stereotip, v katerem pa je veliko resnice. Osebno na primer sem primerek osebe, ki premorem tudi strast do izčrpne poglobitve v eno sfero, tudi kar se te teme tiče, sem to počela, ker me je zintrigiralo, s sogovorniki, ki so bili na tem področju zelo doma. Vendar ko sem dobila dovolj informacij v roku nekih dveh mesecev večernega hobija, da je bila poanta jasna in meje verjetnosti, je bilo zame konec, ker ima prioriteto vedno umevanje koristi in konteksta, ne stvar sama po sebi. In potem grem naprej, ohranim samo zaključke in se zažulim v nekaj drugega. Takrat bi s tabo veliko lažje komunicirala tudi tako, kot bi ti želel, z jezikom v paketu, ker sem bila not, zdaj pa nisem več, pa tudi motivacije več nimam, da bi nazaj not šla. Ni razloga, ker sem pod poanto že črto potegnila in nič se ni zgodilo presenetljivega od takrat, kaj šele kaj takega, kar bi spremenilo poanto, ki sem ji na koncu pritisnila pečat.

    Sicer pa, če se vrnem na princip delovanja, tudi samo dejstvo, da živimo bolj moški princip, priča o tem. Ker živimo precej bolj tehnološko, vojskovalno in potrošniško razvito življenje kot pa dobro organizirano, varno, pravično, duhovno bogato, enakopravno in srečno. Skratka, odsotnost premišljenosti, predvidevanja in upoštevanja več kontekstov za obči blagor je evidenten. Nobeno letalo nam ne olajša življenja, ampak pač sili, da živimo toliko hitreje in napornejše, če parafraziram. Kakšna neumnost! In kam drvimo? Alarmom po uničenju naproti. Kar naprej.

    Kako neki je to pomembno v dialogu med nama o temi, ki si jo zelo po moško semle vsilil? Ker preprosto še vedno nisem dobila odgovorov na vprašanja in replik na iztočnice, kot da bi bile znotraj konteksta nepomembne. Pa niso. Dobila sem pa kar nekaj podtikanj in reintepretacij mojih poant samo z namenom, da bi izpostavil svoj prav in pommebnost dognanj, ki te osebno intrigirajo. Jaz pa sprašujem, kako neki spremenijo mojo poanto? Kje neki so dokazi, da se zadeve odvijajo drugače, kot sem predvidevala, da se bodo in tudi navajam? In kakšne koristi neki pričakuješ in kaj napoveduješ, kar naj bi bilo v nasprotju z mojimi pričakovanji?

    Jaz nisem namreč nikjer trdila, da sesutje AES-128 ni pomembno. Trdila pa sem, da se take stvari po logiki stvari dogajajo, so predvidljive v nepredvidljivosti in da na to obstaja pripravljenost. Saj zato, zaboga, s epa hekerji sploh urijo in na skušajo prodajat. S t. i. kriminalnimi podvigi si skušajo zagarantirat pozicijo uporabnega kadra za zagotavljanje varnosti držav. Vprašanje, ki je pomembno, je za koga delajo in zakaj??? Ne pa sama fascinacija nad dogodkom. Seveda v tem smislu potekajo povezave pritiskov lobijev na vlade, ampak tudi obratno. Nikjer nisem trdila, da je vse načrtovano od zgoraj oziroma je načrtovano od zgoraj, ampak nihče, ki bere moje zapise, mi ne bi mogel pripisat tako debilno naivne predpostavke, da bojda vsemu vlada Obama in se mi sanja ne o vladi v senci. Še huje, osebno sem se že pred leti pisanja večkrat posmehovala ideologiji o umiku politike iz gospodarstva in servirala obratno mantro o umiku gospodarstva iz politike. Tako da … taka podtikanja so brezvezna in od nikoder jih nisi imel dokazljive prilike potegnit. Vse, kar jaz trdim, je, da politika sama po sebi pač vseeno pa ni tako brezzoba in brez orientacije kot trdiš ti! To pa ne bo držalo, ker so v njej in z njo povezani kadri, ki prihajajo iz vlade v senci. Že mi Slovenci smo ujeti v to, kaj šele monopolne države. Skratka, problem, ki ga očitaš meni, menim, da je tvoj. Da preveč fatalistično dojemaš neodvisnost dogajanja od politike, češ, anarhija je politiko potisnila v kot, vrv je popolnoma spolzela med prsti. Jah, ne, s tem se pa ne strinjam. Je precej bolj zamotano v detajlih in prepletanju stvari. In Fukušima ni noben dokaz. Fukušima je dokaz previsoke stopnje tveganja za ceno ohranjanja status quo pozicije in nepripravljenosti vlaganja v varnost, ker se pač ne bi izplačalo. Fukušima je debakl enoumnega mafijskega turbokapitalističnega režima. Na podoben način kot pri nas z drugo vrsto negativnih posledic TEŠ 6 na primer trenutno. To ne pomeni, da politika pojma nima, da je bosa, da se jim sanja ne, kaj se dogaja. Vpletena je! To to pomeni. Grožnje z jedrskim udarom na hekerske podvige ipd. je seveda stvar diplomacije in ne vem, zakaj ti poudarki, saj nisem zanikala obstoja cyber vojne. Trdim samo, da vojno niso sprožili neki revolucionarji in mafija, do katerih politika nima dostopa, ampak je šokirana brezzobo obstala. Politika (z implementiranim gospodarstvom in temu primernimi lobiji) je vojno začela in zaenkrat so zame ravno A. in S. primeri kvečjemu dokaz, da jo še vedno vodi in nikakor izgublja. Trdim tudi, da A. in S. nista naša bojevnika … hehe …. mišljeno kot revolucionarja na strani ubogih izkoriščanih državljanov širom po svetu, ne zgolj za divjem zahodu.

    “Spuščanje v te vohunske igre me spominja na iskanje dokazljive zarote in hipotetičnega eksploziva okoli 9/11. Enostavno nemogoče je priti do resnice, če pa prideš do nje, ne bo nič spremenila.”

    Tako je. Se strinjam. In v tem je ključna poanta, ki pa ima svoj pomemben razlog, da je temu tako.

    In za konec! Spoštujem tvojo informiranost na tem področju in zagnanost, da ne bo pomote. Zelo uporabno. Z veseljem bi se ob kakšni drugi priliki s tabo zagnala v brskanje po prašnih delcih in te za ta ali oni vir tudi uporabila, da bi mi skrajšal kakšno pot pri iskanju te ali one info. Samo trenutno nisem pri tej stvari in vse to, kar si nasul, ne vidim, da bi kar koli spremenilo v mojih tezah ali pomembno vplivalo na predrugačeno percepcijo. Tudi to, kar si mi skopipejstav v zvezi z A. ne in dodal sarkazem na temo pometača. Ne vem, kaj neki to spremeni v tezah in mejah verjetnosti predvidevanja, ki so se do zdaj, mimogrede, še vsa uresničila, kar se mene tiče. Saj nisem trdila, da je bil Lažnivec le amater. Ne, bil je profi, ki se je dokazal že v Avstraliji in bil očitno poplačan ne samo z burkaškim zaključkom sojenja. Trdim pa še vedno, da je bil profi v zatonu in da je točno takrat tudi postavil WL. Konec koncev je to celo sam priznal, da je bila to zanj edina možnost, da v nečem še uspe. Verjetno tudi edina njegova iskrena izjava, pa še ta lažniva, ker nikoli ne bo mogel sodelovat pri nobeni biografiji o njem, niti je sam ne bo objavil, ker nikoli ne bo mogel povedat, komu ali čemu se je prodal, da je še živ in mu manjka vendarle precej manj, kot če bo ostal poulični anonimus brez ficka v žepu. A. brez dvoma ni značaj, ki bi to zlahka prenesel in šel pač v neko tovarno zlagat škatle in se veselit preživetih uric s svojim potomcem kot prenekateri slehernik. Čeprav nekaj malega lahko sklepamo, kam pes taco moli in da predvsem v isto smer kot S. primer, vendar to ni dovolj, da bi se lahko delali pametne. Zato sta onadva podoben primer kot 9/11, kar si omenil.

  53. xeno - 17.12.2013 ob 21:53

    @Simona

    Heh, meni je osebno debata o A&S bolj na repu spiska, sem pa zatežil s preveč iztočnicami, tako da res ni bilo jasno kaj me sploh zanima. Sem si pač sam kriv da sem tako razširil to temo in sprejmem kritiko glede mojega pomanjkanja fokusa, še posebej v formatu komentarjev pod blogom, ki je za debate zelo neustrezen, tako sem seveda odprl tudi morje možnosti za nesporazume. Vsaj meni je debata koristila :)

    Sicer imam globoko v sebi vpisano enačbo da je moja svoboda in pravica tudi svoboda in pravica drugega, zato ne prenašam prikritih ali odkritih zatiranj. Moška dominanca je očitno eno od njih in ne sloni na nekih bistvenih naravnih razlikah v sposobnostih ali vrojenih verjetnostnih porazdelitvah ampak na tem, da je socialni teren bolj ali manj prikrito nagnjen v moško korist. Ker sem ravno bral študijo, v sintetični biologiji, ki je eno od bolj spolno egalitarnih področij imaš zgolj tretjino znanstvenic, le 10-15 % teh na vodilnih mestih. Odgovor zakaj daje diagram ki kaže ambicije, moške in ženske se razlikujejo predvsem na ambiciji biti vodja, ki moške občutno bolj zanima.

    Če se ti da brati moja čreva tam zgoraj nekje okoli Rose Luxemburg je to ena od stvari o katerih sem želel diskutirati, tudi v kontekstu sodobnih strank in tega da na vstajniških skupščinah slišiš v glavnem moške, ki sami verjamejo da imajo veliko za povedati, ženske ki bi dejansko lahko povedale precej bolj pametne stvari pa so tihe miške. Če pa se katera oglasi, imaš takoj zaničljive komentarje kako nima pojma.

    (Med temi moškimi so tudi takšni z razdelanimi idejami kako
    mora le 20 ljudi zasesti parlament in pometati lopove vun, da se mora le ustanoviti inštitut z njim (Inovatorjem) kot vodjo, ki bo vse pravično rešil, da se mora le nekdo javiti za samozažig pred parlamentom itn. To bolj kot humorni vložek, čeprav je bilo to poslušati, iz prve ali druge roke, skrajno depresivno.)

    To o moški dominanci v IT sem tako izpostavil kot problem, da to vodi to tehnološke diskriminacije pa tudi kot problem. Je pa glede na tipične komentarje pod tvojim blogom povsem razumljivo, zakaj si to dojela tako kot si.

  54. xeno - 17.12.2013 ob 22:09

    @Simona

    Zdaj ko sem preletel program Solidarnosti, moram svojo pavšalno oceno stranke precej popraviti. Je namreč kar dodelan, dotakne se tudi običajno pozabljenih tem kot so znanost, izobraževanje in kultura in to dovolj konkretno za prvi približek. To o neposredni demokraciji je kompromis, ki pa se mi zdi realno možen. Res, splača se prebrati.

    Povsem druga stvar je seveda izpolnitev teh obljub, tu je potrebno seveda biti skrajno previden.

    Tretja je razkol v vstajniškem gibanju, Solidarnost je že označena kot neoliberalna stranka, tisti film Razredni sovražnik je žal res lepa slika dogajanja.

  55. xeno - 17.12.2013 ob 22:19

    @Simona

    Nedavno je bila študija kako se možgani spolno določijo šele v puberteti, zelo približno v smislu obstoječih modrosti ki si jih navedla zgoraj. Kinda makes sense, saj je puberteta pač obdobje pospešene spolne diferenciacije. Nekako se vsiljuje sklep, da je vsa industrija ločitve po spolih pred tem malce vprašljiva.

    Sicer pa se mi zdi moško-žensko bolj stvar odtenkov sivine, kot dveh jasno določenih kategorij :) Moški in Ženska sta bolj povprečenji, spol pa krivulja z dvema hriboma.

  56. xeno - 17.12.2013 ob 22:25

    @Simona

    Neverjetno, Solidarnost ima v programu celo UTD.

  57. xeno - 18.12.2013 ob 00:57

    @Simona

    Ob primerjavi programov in možnosti uresničitve Solidarnosti in IDS se ta IDS zdi bolj seminarska naloga. Da bo Solidarnost oživela vsaj kot klasična stranka (čeprav bo mogoče tudi razočarala kot taka) je zdaj jasno, usoda IDS pač še ni, saj je sama konkretna forma iniciative zelo meglena, brez strukture.

    Program Solidarnosti vsebuje ponovno preučitev TEŠ 6 in nekaj o prekinitvi gradnje če bo to pač smiselno. Sam to berem da TEŠ v praksi ostane. Program IDS TEŠ ne omenja. Zanimivo pri programu solidarnosti je da vključuje tudi odstotke BDP za posamezne postavke (nisem šel seštevat, da vidim če preseže 100% ;) tega se iz programov drugih strank ne spomnim.

    Obe (khm) iniciativi imata v ospredju triumvirat, dva moška, eno žensko. Hecno opažanje je, da je pri Solidarnosti ta trojica v ospredju dejansko bolj demokratično izvoljena kot avantgarda pri IDS.

  58. xeno - 18.12.2013 ob 05:18

    @Simona

    Prosim lepo, reši zadnji komentar.

  59. bp - 18.12.2013 ob 14:39

    @Simona: če poskušam malo izločiti šum, sta jasna dva trenda, en je zaupanje v lastno PR in medijsko mašinerijo za ustvarjanje konsenza, recimo kakšne grške, slovenske ali ameriške vlade (vključno z (ne)opozicijo), kjer so razne pravice “drugih”, torej tistih, ki ne participirajo na oblasti (manjšin, ciganov, brezposelnih, posameznikov, …), samo še mušji kakec, ki se v celotni sliki niti ne opazi (pre)več. Za vsak slučaj pa je za tiste, ki bi poskušali s preradikalnimi idejami za hrbtom še batina antiterorizma, skozi avtomatizacijo vojske v zadnjem času, pa še vojske in policije skoraj ne rabiš več, nadomešča jih kak dron (ki jih že danes večinoma upravlja kar CIA) ali pa kmalu morda robocop.

    Drugi trend je poskus vrnitve neposredne demokracije, kjer je transparentnost nujno del tega, saj sicer ne bi bilo mogoče sprejeti “informirane odločitve”. Ciniki to seveda vidijo kot povsem utopično, Švica, kjer je ideja še najbolj preizkušana v praksi pa, kaže, da slednja ne pelje proti ureditvi v kateri se vsi držijo za roke, kadijo džointe in delijo UTD, temveč je prej kraj, kjer nikogar posebej ne moti, kaj se dogaja v Afriki, dokler le gredo profiti skozi Švico (med drugim veliko izvoznico bakra), umazanija in problemi pa ostajajo za (več) plankami.

    V tem trendu vidim vsaj Lubeja, pri čemer mi je vendarle všeč, da apriori cinizem nadomesti vsaj volja za reševanje problemov. Mogočih stranpoti je seveda mnogo, razumem tudi, da nam koraki v napačno smer z vsakim korakom tudi zapirajo možnosti, ampak stati na mestu pomeni participirati v tisti opciji vsemogočnega mazanja oči, ki sem jo omenjal na začetku in za katero se mi zdi, da jo ima marsikdo za tako močno, da si pogleda z lastnim mencanjem oči ne bomo več nikdar razbistrili.

    V tej sliki imata Assange in Snowden drugačno vlogo, prvi zagovarja transparentnost kot direktno nasprotje medijski krajini (kot kak satanist napram srednjeveški cerkveni dominaciji), pa je sporočilo pri Snowdenu drugo: družbeni konsenz, ki je veljal včasih, (spet) ne velja več. Če je kdaj res veljal, spomnimo se moči Standard Oil in železniških baronov, pa kasneje IG Farben. Ustave, pravni okvirji, človekove pravice, vse to je postalo hudo fleksibilno in krhko napram železnemu kolesju kapitala in imperija (Bog je pri Snowdenu, primerjalno s satanističnim Assangem, samo še zavesa v čarovniku iz Oza, ki nam jo poskuša odstraniti).

    Žižek dobro pokaže, kako si celo drago kupujemo dobro mnenje o sebi skozi zelene in fairtrade odpustke pri Starbucksu in drugod. Sam bi bil še najbolj vesel, če bi se namesto tega za zaveso pokazalo ogledalo, ki bi kazalo približno realno sliko, ker imamo v odsotnosti idealov le v tem primeru upanje na kakršnekoli spremembe. Tu pa smo nazaj pri podatkih in Chomskem, ki ga imaš za brezupno naivnega, ampak tudi dejstva je včasih relativno enostavno spinat, sploh če kdaj zmanjka (pre)lepih podob in ostanejo samo čiste izmišljije. Solidarnosti želim tu, če se bodo odločili za kaj takega, veliko uspeha.

  60. xeno - 18.12.2013 ob 21:54

    @Simona

    Ena od stvari ki sem jo zgoraj očitno premalo postavil v kontekst vzpostavljanja novih političnih družbenih gibanj, da je veliko odprtokodnih projektov zgled zelo učinkovite spontane organizacije, širom planeta, z več kot zglednim rezultatom za udeležene in širšo družbo, pri čemer vse poteka brez posebnih formalnih procedur, programov, glasovanj in statutov, kot so tile strankarski. Gre za zelo raznolika dogajanja, imamo spekter od kar anarhistov do struktur ki so bolj jasno hierarhične, jih pa težko opišem s političnim besednjakom.

    Celo nekatera podjetja (Valve) imajo recimo sistem, kjer sploh nimaš določene hierarhije, ampak pač delaš na stvareh ki te zanimajo. In se ne sesujejo v tiraniji brez strukture ampak so tako ciljno usmerjena, da so zelo konkurenčna na t.i. trgu. Vse programje ki poganja moj računalnik, večino interneta (in žal tudi precej internih strežnikov NSA) je nastalo na ta način, ti milijoni vrstic kode so v ¨naša last¨, njihov pravni status v obstoječi družbi pa urejen z večjo ali manjšo legalno subverzijo. Če bi nova družbena gibanja nekaj takega uresničila v politični sferi, korporacije in obstoječa politika enostavno ne bi preživela tega desetletja.

    (Če te zanimajo začetki tega, je dobro izhodišče Richard Stallman, eden od začetnikov kulture odprte kode. Zato sem tudi toliko težil s hacker vs ´hacker´ zgoraj.)

    (1/2)

  61. xeno3 - 18.12.2013 ob 22:36

    (2/2)

    Načel bi rad vprašanje, zakaj je obstoječi svet za večino ljudi dosti drugačen, ni mi treba opisovati kakšen. Pa tudi pri meni zdaj konkretno je jasen kontrast med tem svobodnim svetom kode in korporativnim železjem, izdelanim z suženjskim delom na katerem teče. Tu se sicer z prehodom kode v resnični svet (spet vzrok teženja zgoraj) napovedujejo velike spremembe, vendar je za kaj drugega kot nočne more nujen tudi hkraten nastanek svobodne organizacije, ki koristijo vsem udeležencem in izkoriščajo njihove potenciale.

    Prvi faktor je najbrž jasno določena “naša last”, ki jo udeleženci dojemajo kot takšno in možnost svobodnega vplivanja kompetentnih udeležencev nanjo in svobodne gradnje novega, ki je omejeno z skupnimi cilji. Pri odprtokodnem projektu je pač jasno kaj počneš in kaj počnejo drugi, jasne so tudi zasluge in zgodovina sprememb. (Primerjaj z našo zakonodajo :) Drugače povedano, gre za stigmergičen medij, izraz malce ponesrečeno poimenuje tole, da termiti sami zgradijo strukturo brez ukazov od zgoraj. Tu je čisto konkreten slovenski problem, da država žal pač ni dojeta kot “naša last”", vsem floskulam na protestih navkljub. Zanimiv je kontrast z Finsko, kjer so zemlja in gozdovi kljub zasebni lastnini dojeti predvsem kot skupno dobro. BTW, njihov jezik ne razlikuje posebej med spoloma.

    Drugi je možnost izhoda in dissensusa v tem virtualnem svetu. Če so razlike nepremostljive pač lahko projekt razcepiš in začneš na novo pod pogoji prvotne licence, kar seveda zahteva določen trud in sposobnost pritegniti nove sodelavce. Tako razcepiti svet in resurse je v resničnem svetu težko do nemogoče. Se mi pa to zdi tudi manj bistven pogoj od prvega.

    Tretji je lastnina produktivnih sredstev v rokah le nekaterih in njihova centralizacija. Obstoječa politika in država (bolj ali manj korporativna) je tisto kar dobiš, ko to uzakoniš. Če se uresničijo obljube o porazdeljenih virih energije in produkciji o katerih v mainstreamu piše recimo Jeremy Rifkin (zanimiv zaradi povezave z zelo realno obstoječim Energiewende), bo to pripeljalo tudi do novih družbenih oblik.

    Četrti je seveda znanje, ne kot tisto formalno ali korporativni resurs, ampak kot nekaj kar vgradiš vase skozi leta akcije in trdega dela (ki je v precejšni meri užitek v svobodnem izražanju samega sebe).

    Nekje tu iščem novo politiko in se sprašujem koliko je uresničljiva v klasičnih strankah kot je Solidarnost ali v IDS.

    Žal sem potreboval vse tiste stranpoti zgoraj, da sem v sebi prišel do točke ko se mi je napisalo tole. Glede stranpoti pa je očitno svarilo tudi tisti bivši hacker, ki ga tu ne bomo več omenjali ;)

  62. xeno - 18.12.2013 ob 23:45

    @Simona

    Malce sem šel razhroščevati zelo nadležne težave pri objavljanju mojih komentarjev, zato se opravičujem za odvečne stvari ki so se ti nabrale v moderirnici. Ne vem namreč ali je problem v zaščitah na moji strani (anti-tracking, adblock) ali gre za običajno zlobo socialnega programja in antispam filtrov. Sam na blogih redko komentiram, bolj uporabljam druge medije, vendar je moj površni vtis, da ne bi bil prvi ki je zaradi Wordpress zaščit (kaj uporablja blogos, Akismet ?) izgubil voljo do življenja in komentiranja. Samo v info.

    @bp

    Trenutni status quo in konsenz kljub temu, da gre pač za kuhanje žabe sploh nista nekaj, kar bi si kot nezadovoljni državljani mogoče želeli preveč rušiti, neolib kapitalizem pa mogoče ne tisti ultimativni sovražnik. Veš tisto sceno iz Aliena ko se izkaže da je bil facehugger le prva faza in da je prava groza prišla potem ko je odpopal ? No, neoliberalni kapitalizem je lahko le ta prva faza, problem je kaj pride potem.

    Snowdenovi PR releases meni zvenijo bolj kot Emanuel Goldstein in žalostinke za izgubljenim, čeprav so mišljeni drugače. So pa dobri za študij PR in propagande, lepo se berejo, res. V zmerno pesimističnem scenariju bodo zdaj malo zmanjšali ogenj pod žabo, namesto enega velikega brata in kuharja jih bo več manjših, tudi več manjših internetov, Snowden bo pa res lahko čisto ustrezna uspavanka v vmesnem obdobju. Noben spopad med velikimi še ni bil dober za majhne.

    Poglej recimo ta novi slovenski zakon, da bo policija na računalnike nameščala trojanske vohunske konje, nekaj alarma je zaenkrat zagnala le Piratska stranka, informacijska pooblaščenka je le malce zaskrbljena (piškotki bad, trojanci OK). Kaj ti pomaga vse kripto in skrivanje če imaš malega brata vgrajenega pri samem viru ?

    Žižek pa je problematičen vsaj glede konkretne akcije. Všeč mi je formulacija tistega Angleža: slovenski Hamlet, ki ne maščuje smrti očeta, ampak iz tega dela kariero buržujskega intelektualca, na tihem pa sanja o čistem revolucionarnem nasilju in čistki, ki bo dokončno opravila s tistimi ki so zastrupili Lenina :) . To kar si zapisal sicer povsem drži, se je pa dalo te uvide dobiti že v 60h pri situacionistih, pa niso kaj dosti spremenili.

  63. xeno - 19.12.2013 ob 00:09

    @Simona

    Glede načelne ocene večine sedanjih in prihodnjih tehnoloških in drugačnih revolucionarjev si sva mogoče bolj blizu kot se zdi: to so le redko volkovi v prestolni dvorani, ponavadi so pametni psi, ki pod mizo čakajo na svoj kos in so zadovoljni že z drobtinicami ki padejo iz mize bogatih gospodarjev, ko ti goltajo ostanke prihodnosti. Ali pa le s tem, da so končno v bližini resnične moči.

  64. Nevenka - 19.12.2013 ob 04:24

    Vse stare stranke bi morale biti zradirane s površja zemlje z vsemi zgodovinsko zsfrustriranimi kviskoti, ker niso počele nič drugega kot se vojskovale na račun slovenske dobrobiti. Vsi politiki pod spomeiniškim varstvom bi morali v političen zaton ali pa v arest. Pač, kar si je kdo zaslužil. Potrebujemo čiste, neobremenjene, zagnane ljudi, ki jim gre za to, da rabimo delo in rezultat dela. Brez tega ne more biti nihče solidaren. Trenutno je solidarna naša država, tako kot je bila vedno, solidarna do lukenj brez dna – seveda z davkoplačevalskim denarjem tiste peščice, ki še dela. Upam, da sedaj flikamo zadnjo luknjo.
    Pa cerkvene mrhovinarje bo treba spraviti s politične scene in stran od skupnih lončkov. Njihovo financiranje je izključno stvar vernikov. Razsvetljevanje vernikov pa je tudi posvetna zadeva. Zatemnitev ljudi je namreč temeljni pogoj za propad.

  65. xeno - 19.12.2013 ob 19:35

    @Simona

    Eh, IDS ali revolution will be televised … :/

    http://ava.rtvslo.si/predvajaj/odkrito-odkrito-o-demokraticnemu-socializmu-aktualna-pogovorna-oddaja/ava2.174252659/

    Okroglo mizo vodi IDS kar naklonjena voditeljica. Ko recimo na koncu sugerira to iztočnico o socialistični ideji kot nadaljevanje idealov francoske revolucije … kar je kar močno populistično izhodišče. Svoboda, enakost, bratstvo vs. laissez faire izkoriščevalskih kapitalistov. Zakaj se ni česa takega spomnil recimo predstavnik IDS ? Zakaj se ni, še bolje, spomnil kakšne dovolj populistične fraze s katero bi lahko pariral pop Erjavcu, če bi bil ta na drugi strani mize namesto dveh dokaj lesenih neolibov. Ali Borutu Pahorju, temu blobu iz grozljivk :) Pa to je le prvi nivo streljačine, da bi pa napadli big bosse EU kjer (tako ali drugače) leži resnična moč pa je … brezupno.

    (Sindikalist je tu bolj učinkovit, vendar se tu posvečam bolj IDS).

    Dve usodni napaki v takšnih konfliktih idej (kjer ne gre za debato ali konsenz ampak za zmago) sta sprejeti miselni okvir nasprotnika ali pa mu ponuditi jasno šibko točko v temeljih lastne identitete. IDS je prisiljen v obrambo krhkih temeljev in ene barikade za drugo. Namesto da bi neolibi razmišljali, kam naj sploh merijo, so si pri IDS že narisali tarčo nase. Visoka cena za obrambo preteklosti. Ali pa mogoče nerazumevanje kaj jim duhovi preteklosti lahko povedo novega. Naj berejo Marxa, FFS:

    “The tradition of all dead generations weighs like a nightmare on the brains of the living. And just as they seem to be occupied with revolutionizing themselves and things, creating something that did not exist before, precisely in such epochs of revolutionary crisis they anxiously conjure up the spirits of the past to their service, borrowing from them names, battle slogans, and costumes in order to present this new scene in world history in time-honored disguise and borrowed language.”

    Marx je tam pisal o drugih dogodkih in nanko obrnjeni situaciji (tudi poučni), ampak zgodovina ima (če želiš biti revolucionar, ne pa zgodovinar ali opazovalec) smisel le v živi sedanjosti. In taktika zmage je tudi v tem, da obrneš teren pod nasprotnikovimi nogami. Ta Marxov “grotesque mediocrity to play a hero’s part” zadene v živo. IDS niso revolucija, so reformisti, ki očitno ne morejo skupaj spraviti niti ene resnično nove in močne fraze. Če pa se greš reformizem, imej vsaj realne reforme. Ena pomembnih podpornih točk programa, slaba banka je že izgubljena. Ali kdo dvomi da bo tudi državni holding ? Program sam je sicer zanimiva seminarska naloga (Reformistični pristop k vpeljavi neposredne demokracije in socializma prek slabe banke in državnega holdinga, sedi, odlično 5), velik korak naprej od farsičnega bluza neposredne demokracije, ki jo izvaja ljudstvo, ki jo v sebi ta trenutek in v povprečju enostavno nima. Ni pa realna politična možnost, niti približno.

    (Kot zgled malce boljše zgodovinske identitete mi pride pamet libcom ali levi libertanizem, kar je tudi bolj prvotni pomen. Capture the flag, naj nasprotniki branijo svojo identiteto. Naj Libertarec dokazuje da je Libertarec in ne fake. Še bolje pa je biti brez teh okov preteklosti, tudi če si prazen kult kot gibanje pet zvezd v Italiji katerega vsebina je morda še najbolj Mussolini. Ni važno.)

    In še bolj žalostno, vse predvidljive obtožbe o socializmu kot o vrha dirigiranem podjetju držijo. Res gre za top down program z zelo nejasno demokratično izvedbo na tleh, ki trenutno, bodimo brutalno iskreni, sestoji le iz predavanj in debatnih krožkov, s potencialom da počasi pride do skupščin, ki se znajo odločiti o kakšni stvari. Od tam do izgrajene mase ljudi, dovolj utemeljenih v sebi, da lahko neposredna demokracija sploh deluje v viharju konfliktov vsakdanjega življena je … daleč.

    Z stalnim branjenjem zapravljajo dragocen čas v debati, kjer bi tistemu državljanu, delavcu morali povedati kaj bo imel od vsega skupaj ? Saj večina ljudi ne pričakuje veliko. Kako ga šef ne bo več mogel nategovati s plačo. Da bo imel vsakdo lahko otroka v spodobnem vrtcu. Da naj cerkev sama plača kredite. Pa saj ljudje ne potrebujejo veliko. Nasprotnika sta Erjavec in Pahor, ki bosta ljudem to obljubila. Mogoče za desetimi gorami in devetimi oblaki, ampak vendarle.

    Glede nasprotnikovega okvira, ne znajo niti približno sesuti osnovne formule neolibov pri nas, da je vsega kriv socializem, ker zaradi njega nismo zgradili pravega kapitalizma in da smo zato v težavah, ki jih bo demokratični socializem le poglobil. Not even close.

    Za zaključek status Demokratičnega Socializma na FB ;)

    Suverena zmaga tovarišev Roka Kogeja (IDS) in Gorana Lukiča (ZSSS), ki soočita argumente z zagovornikoma kapitalizma v oddaji Odkrito na RTV SLO 1. A must see!

  66. xeno - 22.12.2013 ob 17:07

    PS. In še Dušan Rutar

    Ničesar nimam proti temu, da golobradi mladeniči, stari dvajset let in še nekaj, vneto pojasnjujejo vesoljnemu občestvu, potem ko so na hitro zaključili skrajšane privatne univerzitetne tečaje bolonjskega tipa, kaj sta socializem in demokracija. Zaradi mene to lahko delajo tudi vodovodni inštalaterji, mlekarice, svinjski pastirji, čolnarji, hlapci, kamnoseki, drvarji, vulkanizerji, rejci kokoši, ključavničarji ali avtomehaniki – če znajo.

    Če pa sanjajo, nimajo pojma in govorijo neumnosti, se je kljub vsej zadržanosti treba oglasiti že zaradi imperativa razsvetljenstva in zaradi humanistične tradicije, ki nalaga ljudem sveto dolžnost, da mislijo. Ko namreč nehajo misliti, so že do vratu v nacizmu in fašizmu, ki sta svoj čas reševala danes tako ljubljeni kapitalizem pred propadom in ga začasno za strašno ceno tudi rešila, da mu je bilo po vojni bolje kot kadarkoli prej.

    http://za-misli.si/kolumne/dusan-rutar/1359-socializem-in-demokracija

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !