Simona Rebolj

« | | »

NOVOLETNO DARILO za PRIMITIVCE

23.12.2013

Vsak zadnji mesec v letu me predstavniki države, ki naj bi delovali v imenu interesa ljudstva, v spregi s petardarji, posebej opomnijo v kako srhljivo barbarski družbi živim. Tako primitivni, da pravzaprav vsi razmisleki o pomembnih detajlih pri preizpraševanju kakovosti življenja na ekonomskem, kulturnem in socialnem nivoju izgubijo smisel. Če bazo družbe obvladuje drhal, se je praktično nemogoče izognit spridenju kakršne koli duhovno naprednemu človeku dostojne ideje, produkta ali sožitja. Primitivizem se pač hrani izključno z degradacijo vsega omenjenega.

Včasih se prava narava stvari najbolj jasno izkazuje v sila preprostih dejanjih, celo navideznih obrobnostih, medtem ko sicer parlamentiramo in se ukvarjamo z domnevno zelo kompleksnimi nadpomembnimi problemi eksistence. Ko slišite prijateljico sikat ob kavi zaradi minorne hibe svojega partnerja, ki ji bojda nepremostljivo para živce, se je vedno dobro zavedat, da se za navidezno minornostjo skriva nabildana pošast nekega precej bolj kompleksnega problema, sicer tista umazana skodelica na mizi, ki bi tam tudi plesniva obstala, dokler je ona ne pomije ali dokler se ne iztuli na malomarneža, pač ne bi predstavljala nobene posebne tragedije. Ali se njej v zamenjavo za določene druge svoje hibe ne bi zdelo tako grozno pomit tiste jebene skodelice za njim, ker on morda za njo pospravlja čevlje, če jo pač za razliko od njega bolj moti nesnaga na mizi od razmetanih obuval, ali pa bi se on z omembe nevredno malo muje pobrigal, da te moteče malenkosti preprosto ne bi več uprizarjal in konec problema. Z osebno hibico bi se spopadel celo z veseljem, ker bi mu zadovoljstvo sočloveka, ki naj bi ga imel bojda rad, pomenilo precej več od udobja odlaganja skodelice. Kadar postanejo na videz obrobni konflikti osrednji, pravzaprav pomeni, da obstaja v ozadju velik strah pred soočenjem z bistvom, ki gotovo ni vezano na jebeno skodelico, le sliši se bolj optimistično, v kolikor izblebetavamo takšne površne “tvit” kozlarije. Prelaganje bistva na banalne spotike vliva lažno upanje, da bi morda lahko boleč problem postal tako banalen, da bi ga bilo mogoče enostavno rešit ali preprosto spregledat. Soočenje z realno dimenzijo na videz minornega konflikta se zdi prenaporno in strašljivo.

Soočenje z verjetnim dejstvom, da je on morda tako prekleto v genom jebivetrski, da se mu še skodelice ne ljubi pomit za sabo in ga prav nič ne moti, če nesnago za njim pospravlja kdo drug. Saj zato pa so na svetu drugi, a ne. Da on zelo verjetno sploh nima razvitega občutka za sočloveka, za poanto obzirnosti, kaj šele sposobnosti za iskreno in produktivno komunikacijo. Plesniva skodelica je samo simbolični akt njegovega kronično neozaveščenega odnosa do sebe in drugih v celostnem smislu. Lahko je zgodba obrnjena! Ona je pravzaprav primerek tirana, ki partnerja zavoljo poskusov prikrivanja osebnih frustracij duši s fanatičnim uveljavljanjem kontrole nad vsem, kar stoji, leze in gre v njeni bližini, in vedno najbolje ve, kaj je dobro za oba, ker je najbolje za oba le tisto, kar in kakor pač paše njej. Puščanje umazane skodelice na mizi pravzaprav predstavlja pod(zavestno) simbolično gesto njegovega upora, odziva na napad v že vihrajočem vojnem stanju pod površjem. Lahko gre seveda za miks obeh značajskih skrajnosti ali za nekaj tretjega, v detajlih še bolj psihološko izzivalnega. V vsakem primeru pa se nad drobnimi spotikami s presenetljivo močnim učinkom na psiho brez dvoma razprostira na nevihto vedno pripravljeno nebo. Gre za dva človeka, med katerima niso razčiščeni pojmi med seboj usklajenih vrednot, za človeka, ki nista sposobna vzpostavit dialoga in posledične brižnosti drug do drugega, za človeka, ki si brez dvoma ne upata ali pa nista sposobna sploh dojet, kaj v resnici ju veže, kaj razdvaja in zakaj. In zato ne bosta uspela ustvarit v razmerju kaj bolj produktivnega na osebnem in medsebojnem nivoju, kaj šele kaj bolj zanimivega od spotikanja okrog “skodelic”. Nič novega in nepogostega, kajne? Verjetno se bosta odločila za naraščaj, da bi se v bodoče spotikala ob otroka, kar bo družba še dandanes sprejemala z največjo možno toleranco in primitivno vzdušje bo okrancljano z avro pomembnosti. Zdaj naj bi šlo za nekaj v zvezi z otrokom, problem se bo personificiralo, čeprav se bo resnična poanta preusmerila le na žrtev, na novorojenega ugrabljenca, ki bo zlorabljan z namenom odmikanja od pripravljenosti na soočenje z “vremenskimi razmerami” stvarnika (starša). Zato ni nič nenavadnega, da se tudi v primeru odprave minornih konfliktov, takoj pojavi nov navidezno obroben vir spora. Nikoli jih ne zmanjka, če ni volje in poguma za soočenje s pravo naravo stvari, ki seveda nujno predvideva temu primerne zaključke in ukrepe. Kaj je tokrat na vrsti? Neizplakovanje pobritih dlak iz umivalnika, postane spodnje gate na tleh? Mah, ne me jebat!

Z obrobnimi problemi se po enakem postopku seveda zavaja družba kot kolektivna zavest in ne zastruplja le nekaj svojih otrok, ampak posameznikom pomaga smetit po celotnih generacijah! Tipično malenkostno izživljanje z močnim simboličnim nabojem, ki ga dopuščajo v izvajanju vsakokratni predstavniki oblasti, predstavljajo petarde. Pojavljajo se kot kronična oblika bolezni, ki se razbohoti v akutno fazo vsak december, predvsem v prazničnem obdobju, ki naj bi bilo radostno, sproščeno in veselo. S figo v žepu! Oblast v našem imenu celo pravi, da je izbruh petardarske bolesti v akutno fazo dobrodošel od 26. decembra do 2. januarja. Ekspliciten namen je torej pokvarit praznično vzdušje v obdobju ozaveščanja prestopa iz starega v novo leto. Oblast privošči še nekaj miru in sproščenosti tistim, ki v kontekstu božične izolacije v svoj sebično zaprt svet z ojačanimi potrošniško požrešnimi apetiti slavijo simbol družinske idile in darežljivosti do bližnjega, pri čemer si le nekateri skušajo slabo vest razpihat že malo prej s kakšnimi minornimi dobrodelnimi donacijami za tiste, ki jih darila in lovke družinskih celic ne dosežejo. Po slavljenju sebičnosti, pogoltnosti in hinavščine pa pride na vrsto teden, posvečen izživljanju drhali, ki so se za božič že nažrli, napili in nabruhali, pa bi se prazni kot prdci najraje razstrelili, če od tega akta ne bi pokrepali.

Drhal potrebuje vedno navodila, da bi sploh vedela, kako neki naj razsaja s primitivizmom. V tednu, ki jim je legalno na voljo, vedo, da lahko kupijo petarde in izvajajo nasilje nad sobivanju prijaznimi, učlovečenimi in kultiviranimi prebivalci, ki bi sicer z veseljem izkoristili praznično priložnost za sproščeno druženje, sprehode po kičasto okrašenem mestu, obiskovanje raznih prireditev, kaj šele za praznovanje novoletne noči na prostem, skupaj s širšo skupnostjo. Kolikor je skupnost razširjena, toliko večja je množica drhali, ki se hrani z nasiljem nad kultiviranimi podmnožicami, kar predstavniki države ravno s simbolično gesto legaliziranega obdobja izvajanja nasilja s pomočjo petard, podpira! Če se lahko do neke mere izognem raznim shodom v imenu patriotskih iger preko timskih športnih tekem, kjer je predvideno, da bodo skupine najbolj vzneseno zadetih navijačev sproščale svoja testosteronska hrepenenja po vojnem vzdušju in temu primerno razbijale, pokale, zažigale in vzklikale po vzgibu tudi razna naci gesla v imenu domoljubja, pa se prazničnemu obdobju, v katerem dobi drhal dovoljenje za monopol nad kultiviranostjo, lahko izognem delno le tako, da se zaprem za štiri stene in bombardiranje prenašam na relativno varni razdalji. To hkrati pomeni, da se le tako lahko optimalno izognem tudi možnosti kakršne koli telesne poškodbe, v kolikor bi se me petardarska objestnost podrhaljencev, ki se zdijo očitno naši družbi sprejemljiva in celo prednostno obravnavana podvrsta človeka, kakor koli neposredno dotaknila in me poškodovala fizično – ožgala ali okvarila sluh.

Simbolična vrednost petard je po defoltu destruktivna. To so bombe v malem in kdor jih z veseljem meče naokrog, se lahko pohvali s hrepenenjem po vojni, kar brez kakršnega koli dvoma lahko označimo za obliko psihopatije, dandanes ob tako dobro informirani družbi pa kar za sociopatijo. Bi zapisala predlog, kot so ga ponekod nekateri jezni komentatorji, da bi moral vsak navdušenec nad kurjenjem petard na rehabilitacijo na eno izmed vojnih žarišč po svetu. Ampak ravno zato, ker menim, da ne gre za neobveščenost ali neozaveščenost, temveč za sociopatijo, ki vedno tudi v vojno vihro s posebnim žarom vznesenosti požene precej večje število ljudi v napad, kot bi si upali sploh pomislit, da obstajajo med nami v stanju relativnega miru, tega predloga raje ne bi navedla. Bi sadisti morda preveč uživali na fronti. Menim celo, da obstaja velika verjetnost, da je večina ljudi tako duhovno prazna, slaboumna in zaostala v razvoju, da brez vojne ni zmožna sprevidet smisla svojega življenja, ker gre za najnižji povsem animalen elementarni nivo, ki lahko “osmišljeno” deluje le na principu osnovnega zakona narave – borbe za preživetje po zakonu plenilca in plena. Za učlovečevanje je pač potrebno delo na razvoju inteligence in duha.

Obstajajo še določene kvazipsihoanalitične teze o sproščanju notranje napetosti, agresije, testosteronskih udarov v betico ipd. ob poku, kar brez dvoma do neke mere drži, vendar tudi te teorije itak spadajo na enako področje izživljanja negativnih napetosti in povsem konkretne agresije po vzorcu najbolj primarno animalnih vzgibov. Učlovečeno in kultivirano bitje se bojuje z notranjimi demoni povsem drugače.

Zelo pomembna simbolična nevrednost, ki se izkazuje tudi povsem praktično v primeru petard, pa se skriva predvsem v tem, da po logiki stvari prižiganje petard od nekdaj velja za simptom nečesa otročjega v človeku. Petarde so nekoč predstavljale “veselje”, ki ga privoščimo otrokom! Kakšna zmeda! Po eni strani izpade nezaslišano, da bi odrasli ljudje, starši, tlačili v roke mini eksploziv otrokom, da bi se na tako perverzno škodljiv način navadili dojemat občutke radosti, po drugi strani pa je vsakomur, ki ni retardiran, težko razumet, zakaj neki bi odrasla oseba uživala ob igračkanju s petardami. Še huje. Otroci lahko dobijo v roke petarde le s posredovanjem odraslih in si jih le na tak način tudi med seboj podajajo. Veselje do petardiranja dedujejo po odraslih. Ne le to. Odrasli nemalokrat z izgovorom, da se bodo otroci v vsakem primeru dokopali do petard, celo učijo malčke o “pravilnem” rokovanju z mini eksplozivom v imenu zmanjšanja verjetnosti, da bi se poškodovali, pri čemer morebitno poškodovanje drugih ostane pri teoretičnem blebetanju, saj bi se morala vsaka odrasla oseba zavedat, da so občutki odgovornosti do drugih pri otrocih na najnižji stopnji zavedanja. Komu so torej petarde sploh namenjene? Kdo bi se lahko pohvalil s podvigom petardiranja, ne da bi izpadel popoln infantilen idiot, v kolikor gre za odraslo osebo, v primeru otroka pa nevaren revež, ki utrpeva značajsko škodo zaradi slabe vzgoje očitno infantilnih staršev, ki spodbujajo primitivne vzgibe, namesto da bi otroke učili spopadanja z njimi na kultiviran in produktiven način? Hinavščina se skriva v dejstvu, da so petarde v rokah mulcev odraz osebnostne nerazvitosti in posledičnega primitivizma odraslih. Petarde jim posredno in neposredno tlačijo v roke na podoben način kot plastične pištole in podobno kramo, s katero skušajo vplivat na njihovo zavest v najbolj ranljivem obdobju odraščanja. Nekateri otroci namreč nikoli ne odrastejo. Ostanejo infantilni in slaboumni, samo telesni proporci in kosmatost definira njihov emšo v sferi odraslih. Otroškost zveni kot nekaj nedolžnega, prostodušnega, radovednega in pristnega, medtem ko otročjost sporoča o nepremišljenih vzgibih, prostodušni objestnosti, podivjanosti, sebičnosti, hudobiji in primitivnosti. Nekateri infantilni odrasli včasih vse našteto ljubkovalno poimenujejo kot razigranost ali pumpanje odvečne energije. Pajade! S takimi nebulozami lahko pumpate le sebi primerne kretenoide. Ja, tudi otroci se značajsko zelo razlikujejo in predvsem intelektualno in duhovno zrastejo ali pa ostanejo majceni in nerazviti. Petarde lahko torej simbolizirajo peklensko prenašanje simbola zla iz roda v rod.

Način, kako se mediji in vsakokratna oblast lotevajo te tematike, je naravnost odvraten in poniževalen. Mediji v ospredje vedno postavijo v svarilo pred petardami strahovite poškodbe tistih, ki so ponesrečeno eksperimentirali z njimi, kar je podobno ganljivo kot prikazovanje enakih učinkov morilca, ki mu je bombo razneslo pred bučo, še preden jo je zalučal na ulico med nič hudega sluteče ljudi. Kurc jih gleda, a ne! Dobro, da strašijo psihopate pred samimi seboj, vendar to ni ključna poanta za reševanje problema. Letos je bilo posebej praznično, saj so precej propagirali eno izmed misic, Saro Savnik, ki je na začetku srednješolske poti izgubila sluh zaradi primitivca, ki ji je na vlaku pod noge zalučal petardo. In končno je nesmiselna titula mis le s pomočjo tragedije dobila vsaj eno smiselno funkcijo z vidika promocije koristnih vrednot, predvsem stereotipa za mir in brižno sožitje. Vendar pa tudi ta primer niso izkoristili ustrezno. Zanimalo bi me namreč predvsem, kako so bili vandali sankcionirani? Kako kultivirane odrasle in otroke pred podrhaljenci od treh do tristotih let formalne starosti ščiti država? Ljudi, ki uporabljajo orožje, ki se ga lahko odvrže in ubeži pred posledicami, se težko sploh izsledi! Da abotno neresnih kazni sploh ne omenjam in dejstva, da se nepolnoletnih nevzgojenih smrkavcev sankcionirat praktično ne da, zato država v našem imenu sporoča ljudstvu, da še posebej brizno ščiti drhal in spodbuja podrhaljenost, saj jim namenja teden dni prostega razgrajanja. Evo, debiloidni mulci, dajte si duška, vi ste cvet naše prihodnosti! Navidezno ganljivi prispevki s pobudami k odpovedi petardam zaradi živali in eksplicitno hišnih ljubljenčkov so pa sploh smešne. Petarde mečejo nevzgojeni froci retardoidnih staršev, ki ne občutijo odgovornosti do nikogar in ničesar, in odrasli psihopati in sociopati, pri katerih na posebej nežna čustva do šibkejših, celo do živali, ne moremo računat. Kaj ko bi raje pozivali k popolni prepovedi, poostrenemu nadzoru nad uporabo in preprodajo v prednovoletnem obdobju in učinkovitih sankcijah, ki bi nas pred nasiljem vsaj sporočilno varovale, namesto da se sociopate tragikomično poziva k usmiljenju!! Nehajte se norčevat iz sebe, ker sploh ni več smešno!!!

Nujno bi si morali privoščit množični hec v imenu resnosti in pač klicat policijo vsakih pet minut na različne koščke mesta. Do 26. 12. zato, ker pač kljub prepovedi že poka, v tednu legaliziranega ogrožanja varnosti in miru pa zato, ker poka nedvomno bolj od petard, ki so dovoljene in bojda ne tako nevarne. Če bi policija na vsako prijavo poka resnično tekala naokrog in skušala izvohat, od kod frčijo mini eksplozivi, bi nam državljanom morda pomagali izbojevat pravico do varnosti in sproščenega praznovanja v miru in sožitju, ker takšnega delovnega zalogaja preprosto ne bi zmogli. Tako predstavniki države pač skušajo brit norca iz nas z nefunkcionalnimi zakoni za kretenoide! Poniževalno!!! Formalna prepoved za uporabo in prodajo pirotehničnih sredstev, ki presegajo efekt pasjih bombic, je mnogo primitivnejša hinavščina od porinjene plastične pištole v roke otroka, češ, saj je samo igrača. Če je petardiranje legalizirano, je povsem logično, da legalizacija odigra predvsem vlogo zamegljevanja in oteževanja možnosti iztrebljanja uporabe pirotehničnih sredstev nasploh. Zdaj bomo pa doktorirali iz vprašanja, kdo je od kod vrgel pasjo bombico ali prepovedano uvoženo oziroma na črnem trgu kupljeno petardo? Kdo bo isklal zločinca, ki je med vsesplošnim pokanjem z odmetavanjem orožja nekoga poškodoval? In zakaj sploh bi bile dovoljene pasje bombice? Komu ali čemu na ljubo?

Noben medij ni še pozval oblasti oziroma odgovornega ministra za notranje zadeve, naj ljudstvu, ker pač deluje v našem imenu, pojasni, v čem naj bi bila kakršna koli pozitivna konkretna ali simbolična vrednost uporabe petard, da je ta še vedno dovoljena? Kaj naj bi odtehtalo škodo, ki jo lahko utrpijo kultivirani ljudje ali živali? In končno: Zakaj moramo miroljubni državljani in nedolžne živali s pomočjo oblasti prenašat teror podrhaljencev še na ekskluziven način za praznike? Oblast bi morala podat obrazložitev tega simboličnega sporočila državljanom! Zakaj vojnega vzdušja željni primitivci vsako leto za srečno novo leto s strani oblasti prejmejo še posebno darilo, da lahko terorizirajo civilizirano ljudstvo, ki naj bi bilo v civilizirani državi zaščiteno pred škodljivimi vzgibi drhali? Zakaj smo civilizirani in miroljubni državljani še na praznične dni degradirani? Kako bi kdo znal razložit ta simbolični slavospev neosveščene in neozaveščene prihodnosti? Pojasnila prosim!

In če se vrnem na začetek “pravljice”, je že tako, da bi osebno zlahka obvestila razposajeno družbo ob praznični kapljici, da najdražjega na novoletno veselico ne bo, pa tudi v mojem življenju ne bo nikoli več rogovilil, ker je sprožil pasjo bombico. Čeprav bi me večina ob taki izjavi verjetno debelo pobuljila, kot da sem se s tako dramatičnim ukrepom zaradi ušive pasje bombice deklarirala za prfuknjenko leta, menim, da odgovor na vprašanje, kdo je zdaj tu prfuknjen, še zdaleč ni tako poenostavljen.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 23.12.2013 ob 00:42 pod Aktualno, Mediji, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

5 odgovorov na “NOVOLETNO DARILO za PRIMITIVCE”
  1. Robi - 23.12.2013 ob 06:23

    Dobra, podpišem!

  2. filmoljub - 29.12.2013 ob 13:26

    Tudi jaz podpišem. Z dodatnim predlogom, da se letos “poveselimo” tako, da razstrelimo slovenski parlament. Po možnosti z vsemi njegovimi prebivalci vred.

  3. Simona Rebolj - 29.12.2013 ob 20:16
    Simona Rebolj

    @Robi:

    Hvala za podpis:):)

    @filmoljub:

    Hvala za podpis tudi tebi. Evo, že dva pod “peticijo”.

    Saj se še spomniš, kako so cvilili in jamrali parlamentarci takrat, ko je v parlament prifrčalo nekaj granitnih kock in psovk. Mogoče nam z legalizacijo petard res hočejo sporočit, da so jim eksplozivi bolj pri srcu. Samo to me čudi, da dovoljujejo uporabo pirotehnike samo v času, ko v parlamentu in naokrog skoraj nikogar ni, zasebno se pa verjetno poskrijejo v tem času po nekih vikendicah, kjer jih nihče ne ogroža. Raja naj se pa razstreljuje.

  4. cinik - 30.12.2013 ob 20:01

    Simona pozdravljena !
    Podpis imaš tudi od mene. Resnično upam da bo tvoj zapis prebral
    kdo iz tiste štale imenovane parlament.

    Sicer pa ti v novem letu poleg “standardov” želim še obilo
    iskrivih misli in zapisanih besed.
    lp

  5. Simona Rebolj - 31.12.2013 ob 01:36
    Simona Rebolj

    @cinik:

    Zdravo!

    Hvala za podpis. Delim upanje, čeprav se oba zavedava, da operativno to še nič ne pomeni.

    Tudi tebi želim vse dobro še v bodoče.

    Lepo, da si se oglasil.

    Lp

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !