Simona Rebolj

« | | »

VOLK Z WALL STREETA, VOLKODLAK IZ HOLLYWOODA IN OVCE S SLOVENSKIMI KORENINAMI

21.01.2014

Volkodlaki iz Hollywooda so spet lačni

Martin Scorsese se je po nekaj odličnih filmih z omembe vredno poanto ali pristopom (Taxi Driver, Raging Bull, Goodfellas) že zdavnaj prodal in režira le še visokobudžetne obrtno mega dovršene precej črno bele pravljice za bolj ali manj odrasle otroke z očitno prioriteto v polnjenju blagajne in s predvidljivo populističnimi moralizmi v epilogu boja med dobrim in zlim. Blagajno na prostem trgu, kjer vlada tiranija povprečja v spregi s sociopatskimi lopovi pri koritu, polni lahkotna eno do dvodimenzionalna zabava, površinskost, kič, krama, igrače in hamburgerji. Vsebina, poanta, sporočilo in realen napredek temu primerno trpijo. Scorseseju se z domnevno zadnjim filmom v svoji karieri ni zdelo vredno posebej potrudit, če odštejemo, da ob njegovi kilometrini in urnebesnem budžetu pač upravičeno pričakujemo nič manj od stilsko dovršenega izdelka. V kopipejst eri je skopiral kar koncept samega sebe iz časov zlate dobe in prodal že preverjeno Goodfellas formulo, češ, saj gre za isto sranje z istimi liki, le na drugem teritoriju. Po eni strani res, po drugi pa niti najmanj. Ravno zato ne, ker so se te karikature znašle na Wall Streetu in bile tudi izbrcane z njega. Problematika Wall Streeta, kjer se goodfellas liki po logiki stvari pač niso znali ustrezno obnašat, je s pravimi plejerji precej bolj globoka, disciplinirana, zapletena in tudi v genom bolj socialno destruktivna od razgrajanja posameznih falotov, ki se znajdejo na nepravem mestu ob pravem času v zaletavem prepričanju, da so se znašli na pravem mestu ob pravem času. Vprašanje je le, kaj je najbolj benignemu filmu Casino v Scorsesejevi karieri, s katerim je prav tako skušal naštepat profit na Godfellas formulo, manjkalo, kar projektu The Wolf od Wall Street ne bo. Volkodlak iz Hollywooda si na to vprašanje odgovori preprosto. Danes aktualna tema s še več drogiranja, s še več fuka in s še večkrat izgovorjeno besedo fuk. Tako preprosto je to. Let’ s have fun!

Scorsese je s pomočjo scenarista, ki je uspešno že naštancal komercialno uspešno naštancano gangstersko pravljico Sopranovi, brez zadovoljive kritične distance celotno zgodbo po šund avtobiografski predlogi protagonista, ki je s trivialnim popisom svoje burne preteklosti zagotovo želel izpast vsaj bolj provokativen, kot je v resnici bil, film gradil predvsem na enodimenzionalnih karikaturah in seriji napuhanih štorij prosto po vzoru pijanskega nakladanja za šankom, kjer je treba vse domnevne “resničnostne” hahahaha zgodbice jemat za rezervo, ker bistvo zagotovo ni v izpovedanem, tudi če bi bilo zares vse res. Da vse skupaj ne bi bilo premalo zabavno, dobimo še prezajetno minutažo mrzlih neorgazmičnih fukiš prozorov brez količinske upravičenosti v poanti, kot da je Scorsese dolgo obdobje pornografskega razcveta prespal in se še vedno kot otrok v začetku ere seksualne revolucije tako veseli vsake pičke in kurca na velikem platnu, da se mu ne zdi nič hudega, če je zato film vsaj eno uro predolg. V sveto preprostem črno belem svetu, ki ga je postavil v sfero borznih špekulantov, nima, ama, nič relevantnega za povedat in pokazat, česar ne bi bilo mogoče pokonzumirat že s klikom na Wikipedio! V ksiht ne fašemo tudi nič osebnega, pa zato na žalost tudi nič posebnega ne! Kvaliteto prosto po neoliberalno strupeni mentaliteti glavnega lika mukoma skuša nadomeščat kvantiteta – turbo vic na vic nakladanje, bezljanje iz prizora v prizor in prenažiranje z mesom za drkanje na suho.

Nominacije za oskarje za Scorsese piarovsko mašinerijo niso noben problem. Lahko postanejo problem za kakšnega Roberta Redforda, ko skuša v zimi svoje kariere pustit še pečat pripovedovalca nečesa vrednega in pomenljivega. Če se podstopiš posnet film za odrasle, namesto romantične komedije za vso družino, ga je treba toliko bolj spropagirat, ker grozi precej manj publike. Najbolj enostavno je stavit na soft pornič, da bi se namesto otrok nagnetlo toliko več nepofukljivih in dolgočasnih izstradanih odraslih. Bazen te publike v našem depresivnem vsakdanu je prostran vsaj toliko kot morje. Dobro je, če se medijsko lansira še kakšne izbruhe konzervativno zaostalega zgražanja nekih babic in dedkov, da bi bilo le jasno, da bo za vsiljeno ceno vstopnice res špasno. Ena žrtvovana ura! In dobro je, če se gremo še vrtec in tekmujemo, komu dlje nese pljunek ali skušamo podret rekord v največkrat izrečeni besedi “fuck”. WTF! In kaj prosto po Wall Street Gordon Grekko reku “Greed is good” dobimo? Dobimo pač eno uro predolgo neanimirano risanko The Wolf of Wall Street. Precej dolgočasno, če nisi otrok, če nisi od leta 1950 zaprt v kakšnem bunkerju ali če nisi lobotomiranec brez dometa, ki je zmožen ure in ure spremljat le duhamorne resničnostne šove, pa izpade Scorsesejev štos neverjetno lahkotno adrenalinsko doživetje. Film ima žal mnogo manj za povedat od notoričnega blebetača, slaboumneža, obsesivnega kompulzivneža in lopovčka Jordana Belforta o sebi in o čemer koli na svetu.

Iz tropa izgnan volkec z Wall Streeta

Če si boste privoščili kakšnega izmed intervjujev z Jordanom Belfortom, boste iz tega pojava na ekranu v medvrstičju lahko razbrali precej več, kot je možno napraskat iz Scorsesejevega labodjega speva. A ne bo lahko. Težko je namreč brez nevzdržnega glavobola zdržat ob poslušanju tega abnormalno antipatičnega, hiperaktivnosti neozdravljenega akviziterskega gobezdala več od desetih minut. Oglejte si spodnji intervju, ki ga z njim opravlja nek revček, ki se ganljivo in mučno trudi razmišljat o smislu življenja. Optimalna žrtev, ki jo temu primerno Belfort itak ne pusti do besede, ampak počaka kvečjemu nekaj sekund na iztočnico za nov plaz propagande svojega novega hobija, s katerim prodaja skopirane lažnive puhlice o poti do uspeha iz že dokaj zastarelih paraduhovnih buklic tipa The Secret. Saj veste, samo vizijo morate imet, globoko vero, popolno neustrašno fokusiranost na cilj in strategijo. In kar je najlepše, vse omenjeno zmore vsak, še tak nesposoben cepec, torej, “guess what!”, tudi vi, če se počutite nevredni, da bi vas pes poscal! Ponavljajte vajo do zadnjega diha! Take tipe, kot je Belfort, je gotovo večina izmed vas že srečala. Največ jih najdete med akviziterji, trgovci, oglaševalci, promotorji piramidnih iger, dandanes med rufarji za preboj raznih spletnih strani, pa tudi povsem preprosto med pouličnimi džankiji, ko vas z izjemno gostobednostjo prosijo za drobiž. Slednji so zagotovo najmanj škodljivi in lažnivi. Stvar okoliščin, ki vodijo premnogo večji procent posameznikove usode, kot si želimo domišljat. Z lahkoto si predstavljam Jordana Belforta, kako je že tiste “zrezke” relativno uspešno prodajal predvsem zato, ker je ogromno ljudi pač kupilo, da so se le znebili nasilnega notoričnega blebetala. Zanimivost je torej v tem, da se je to gobezdalo znašlo na Wall Streetu, a se je v volčji preobleki s sebi primernimi kameradi obnašalo in delovalo na enak način, kot je pač osebnostno zmoglo in bilo vajeno, kar je bil tudi razlog, da so ovci kmalu slekli volčjo kožo in jo sterali nazaj na pašo.

YouTube slika preogleda

Ob takem tipu zdržat več kot tri minute, ne da bi imel v žilah vsaj dva šusa heroina zvečer in pet snifov koke čez dan, je zagotovo nedosegljiva ambicija. In brez dvoma takšen revež potrebuje milijone, da bi si sploh pridobil družbo, brez katere ne more dihat, ker sam s seboj itak za znoret nima kaj počet, kaj šele da bi lahko sploh fukal s kakšno žensko, ki vsaj ni za skozlat grda na prvi pogled, če je že ravno enako dolgočasna in odvratna puhloglava kokodajsa, kot je on sam. Belforti že zelo zgodaj pravilno presodijo, da bodo brez prepolnih žepov ostali vsaj osamljeni, če že ne brez dela. In histerična gonja za preživetje se začne. V tej bitki za preživetje je nategovanje, laganje in cirkusantsko vzbujanje pozornosti seveda nujno, saj drugih vzvodov za fantaziranje o srečnem koncu ni na razpolago. Ta bitja so poleg slaboumnosti, tudi nerodni in zaletavi. Odlikuje pa jih manična zagrizenost, pridnost, objestnost, brezsramnost in vztrajnost. Večina ne doseže svojih idealov ali kar pocepa, zelo redkim, ki se znajdejo v ugodnejših okoliščinah od povprečnih mej verjetnosti, pa se obrestuje vsaj toliko, kolikor se je obrestovalo Jordanu Belfortu. Ali, kot je sam povedal, da je življenje kot surfanje, ujameš val ali pa ga ne. Izpustil je resnico o valu, ki te zalije, in resnico o valu, ki nikoli ne pride. Pri naskakovanju vala, ki ga je Belfort dobro izkoristil, je bil še vseeno tak štor, da so ga aretirali znotraj sfere, kjer si pred organi pregona verjetno varen bolj kot kjer koli drugod. Izvlekel se je le z dveletno zaporno kaznijo, a kot izdajalec kolegov. Ja, takšni profili ljudi so drugim nevarni bolj kot sebi. Ko belforti rešujejo svojo kožo, dirkajo čez glave kolegov. Logično. Ko belforti okradejo ali izdajo tudi svoje prijatelje, je malo verjetno, da bi občutili slabo vest, ker se zavedajo, da vsi tisti, ki kar koli počnejo z njim ob boku, to počnejo zgolj iz koristoljubja in ne zato, ker bi se on komur koli lahko zdel tako fajn partner, sodelavec ali celo prijatelj, kaj šele zato, ker bi dejansko želeli kaj vrednega ustvarit. In zato bi bilo resnično težko posnet tudi omembe vreden film o taki vrsti človeka, ki bi bil privlačen za širšo kokičarsko publiko, ki edina zadovolji apetite pogoltnih volkodlakov hollywoodske produkcije. Kaj takšnega je možno le, če angažiraš očarljivega Leonarda DiCapria, ki bo skušal dobro, kolikor se sploh da, odigrat karikaturo Raya Liotte v izjemni in nepozabni vlogi Henryja Hilla iz Goodfellas. Kar se je tudi zgodilo.

Če pozorno spremljate nastop realnega Jordana Belforta, je takoj jasno, da v prezentaciji DiCapria ni ne duha ne sluha o ključni srži Belfortovega obnašanja, blebetanja in vibracije. Preprosto bi bil tip preveč zoprn in banalen, da bi z njim lahko zadovoljil apetite zabavne industrije, in ustvarjalci bi morali malo bolj globoko od Belfortovih sposobnosti percepcije razmislit, kje je keč njegovega delovanja, okolja in še posebej izvora, da bi vse skupaj lahko izpadlo vsaj zanimivo, če že ne na prvo žogo privlačno. DiCaprio je ustvaril dobro vlogo, a ne tako, kot je na primer vrhunsko snel Philip Seymour Hoffman Trumana Capoteja. DiCaprio je Belforta olepšal, omilil njegovo sluzavost, manično brbljavost in masturbatorsko histerijo v želji, da bi postal pofukljiv. DiCaprio je z vsako besedo, pogledom in gibom še vedno pofukljiv in skuša predvsem s tem pojasnit skrivnost Belfortovega smisla za prodajanje megle. V resnici je to smisel za prodajanje megle Leonarda DiCapria in podobnih, nikakor pa tipa politika ali biznismena alias Jordan Belfort ali Gašpar Gašpar Mišić.

The Wolf of Wall Street je namreč politično korekten film. Namesto da bi se osredotočil na resnično poanto značaja, ki ga v iztirjenosti rojeva sodobna verzija kapitalističnega sistema in mentalitete, je vse skupaj zakamufliral v bombastično dekadenco nekega primitivnega, hiperaktivnega, s kurcem mahajočega narkomančka. Tega je Wall Street itak izpljunil, DiCaprio in Scorsese pa sta mu omogočila dobro reklamo za prodajo njegove šund bukle v sili situacije in žepnino za avtorske pravice ter mu s tem pomagala na poti njegovih nadaljnjih lopovščin. Jordan Belfort je moral namreč oškodovancem tudi vračat nagoljufan izkupiček. Še pred kratkim, oktobra lani pa je fasal novo tožbo zaradi svojih zaslužkov, kakršni dandanes pač so, od katerih ni v vračilo namenil niti desetino profita. Naivno je spremljat ta film skozi pogled, kot se sam ponuja, da gre za zgodbo, ki naj bi razkrivala bistvo blišča in bede Wall Streeta in celo dandanašnje ekonomske krize kot posledice. Na to temo je v New York Timesu objavljen članek o tem, zakaj je bolj enostavno in profitabilno posnet film o nekem Jordanu Belfortu, ki je konkretno na Wall Streetu razgrajal le nekaj mesecev, kot na primer o Goldman Sachs Group parazitiranju, če se že gremo pametovanja na sila aktualno temo. DiCaprio in Scorsese (za film in rolo se je pulil predvsem DiCaprio) na koncu nista posnela niti zanimivega filma o perverziji Wall Streeta (je prekomplicirano), niti o značaju v današnjem svetu, kakršnega pooseblja Jordan Belfort. V resnici so jordani belforti dan na dan med nami v različnih pozicijah, a vsem je skupno, da se jim tako ali drugače ne uresničijo ambicije in ne vodijo sveta, lahko pa vodijo Slovenijo, to drži. Slovenija je bolj ugodna okoliščina za tako kmetavzlarsko verzijo lopovčka, kot bi bil lahko Wall Street ali pa katera koli delikatesa na Poljskem. Gre za eno izmed vrst ovc. Nič jih ne zanima, nič ne znajo, nič ne vedo o ničemer in upravičeno jih je tako strah življenja, kakršnega so videli pri svojih starših in v okolju, kjer so živeli, da se jim preprosto zmeša, druge rešitve iz sranja, kot da bi nekako hitro obogateli, pa zase ne vidijo. Vendar je problem še globlji, ker denar v sistemu, ki ga živimo, dejansko kupi posamezniku svobodo in mir, ne pa tudi ustvarjalnosti, duha in sreče. Pomanjkanje denarja ustvarjalnost, duha in srečo predvsem uspešno zatira, da se ti zmeša. Ta vrsta ovce pa je v svojem bistvu tudi z milijoni na računu še vedno revna in slaboumna, zato s profitom ne zna nič izpolnjujočega in koristnega ustvarit, kaj šele uživat. Brez droge, ki ima omejen rok trajanja, že ne. To so ti naši hiperaktivni otroci, ki že zelo zgodaj absorbirajo histerično vzdušje, v kakršnem živimo. To je vzdušje, v katerem je denar brez vrednosti, sam sebi v namen. Če moraš kar naprej mislit na pridobivanje denarja, ne moreš mislit na nič drugega in če ne moreš mislit na nič drugega, boš nehal mislit in ko boš nehal mislit, boš ostal prazen in kopičil razne predmete, kupoval družbo, fuk, se prenažiral, drogiral. V bistvu se ne spremeni nič od takrat, ko si bil še brez prebite pare. In le ta plat medalje je v filmu The Wolf of Wall Street deloma dobro prikazana, a je žal obravnavana na zavajajoč način. To namreč niso volkovi, ampak le ena izmed vrst ovac, ki se lahko obleče tudi v volka, ne more pa dolgo tulit z njimi vštric. Niso zaželeni, ker se ne znajo obnašat tako, da ne bi bili preopazni s svojim primitivizmom. Volkovi z Wall Streeta so drugje in delujejo na drugačen način, volkodlak iz Hollywooda je med drugim ustvaril ta film. V paraklientelistični butaloidni Sloveniji pa lahko vsak še tako nažgan belfort postane direktor največjega državnega podjetja, medijski mogotec, župan, turbodenacionalizacijski nepremičninar ali pa predsednik vlade. Kar mu srce poželi.

Ovce s slovenskimi koreninami ponosne na izjemne promocijske dosežke Slovenije

Kako brez refleksije smo v Sloveniji, se je lepo pokazalo tudi po premieri Volka z Wall Streeta, ko so mediji zagnali turbo promocijo brez kančka objektivne distance in kritične presoje. In vse samo zato, ker se v filmu pojavi Slovenka, Katarina Čas. Ni pomembno, kaj se je ustvarilo, zakaj in kakšen je realen izplen podviga, ampak samo to, da se je gospodični uspelo prebit do nastopa v visokobudžetni hollywoodski produkciji in se sprehodit po rdeči preprogi. Kot bi slovenskim medijem z vsemi svojimi “kritiki” na čelu opral možgane sam samcat Jordan Belfort. Ni pomembno, kaj si ustvaril, kako, zakaj in kaj imamo od tega, važno je bit na Wall Streetu. Ni pomembno, kaj si ustvaril, kako, zakaj in kaj imamo od tega, važno, da si prišel v Hollywood. Srhljivo. In brat sem morala celo naslove člankov, da nastop Katarine Čas predstavlja najboljšo promocijo Slovenije. Ne samo to. Prebavljat sem morala celo nebulotične pripombe, kako še nobenemu slovenskemu igralcu ni uspelo kaj takega in zajedljive ošvrke, kako to, da je Katarina Čas dovolj dobra za Hollywood, ne pa za slovenski film. Prosim? Kaj neki so pesniki hoteli s tem povedat? Da bi Katarina Čas želela kakšno minutko stat ali pa se naga sprehodit po slovenskem filmu? Je dobila že večje priložnosti, a žal ni izkazala posebnega talenta. Jebi ga!

Tako klobasanje je strup za že itak zdesetkano podalpsko mentaliteto, kjer je negativna selekcija iz dneva v dan bolj negativna, je žaljivo do vseh ustvarjalcev, ki so že kaj omembe vrednega ustvarili in še ustvarjajo in ki jih Slovenija ne zna niti uporabit, kaj šele promovirat. Tistih, ki delujejo in se uspevajo nekako sami promovirat čez mejo, niti ne bi posebej izpostavljala, ker si Slovenija kot družba in država že predolgo ne zasluži prilaščat nobenih kolektivnih zaslug za uspeh kogar koli znotraj ali izven meja!

Seveda sem bila radovedna, na kakšno promocijo bom nabasala. In kaj vidim? Katarino Čas, ki odigra epizodno vlogico ene izmed kurb, ki je hkrati tudi nekogaršnja žena, torej bolje preskrbljena kurba, in občinstvo med drugim opozarja, da je slovenskega rodu, ne slovaškega, da se ne bi slučajno zmotili. In potem vidim še slovensko zastavo, ki je samo rjuha za zakrivanje bordelskega močefita. Saj ne, da bi bila mnenja, da si točno takšne promocije ne zaslužimo. Si jo! Nobene zamere ne občutim do Časove, da nam je sebi v prid zakuhala ta masten štos. Zabavno! Fascinira me predvsem to, da še nisem slišala, da bi bili Ukrajinci veseli svojega slovesa dežele prostitucije. Nisem še slišala, da bi bili Srbi veseli svojega slovesa dežele najbolj umazanega podzemlja, sem pa slišala na primer Mikija Manojlovića, ki je v enem izmed zadnjih intervjujev povedal, da je odklanjal ponudbe za tipične stranske vloge po ameriških in evropskih filmih, rezerviranih za Balkance, raznih primitivnih morilcev in preprodajalcev drog, ker se mu ob taki zlorabi stereotipa pač bruha in ga kot patriot ne želi podpirat. Osebno tako radikalna ne bi bila, odvisno od konteksta in poante filmskega dela, a poanta stališča je jasna, če se že gremo patriote.

Slovenci pa smo spet nekaj izjemnega, verjetno edini narod na svetu, ki se bolj veseli slabega glasu, kot sploh opazi dobrega, kaj šele da bi ga znali širit. Prfuknjenci, ki bi jih še Jordan Belfort izključil iz svojega motivacijskega tečaja zaradi pretirane sociopatske motnje.

Katarina Čas je s podporo novinarjev svoj trud, da bi v svojo vlogo vmešala Slovenijo, čeprav Slovenka pri vsem skupaj ni imela nič, ampak Švicarka, razglasila kot svoj akt patriotizma, ki jo obsede, kadar se giblje po tujini. Joj, hahahaha, prosim, nikar! Še huje. Časova je v Studiu City celo poudarila, da je glede na šlamastiko, ki je bila zakuhana v Boratu, zdaj popravljen grenak priokus. Borat se je namreč spravil na Slovenke, češ, da so grde. Klinc. Saj je verjetno zamešal s Slovaško. No, zdaj pa naj bi ves svet videl, kako lepe so Slovenke, a ne?!!! Hmmm …. Ja, Slovenke so grde, razen kurb raznih grdih ali ostarelih lopovov. Te so pa na pogled lepe. Saj res! Melanija Knavs je tudi slovenskih korenin. Vse se poklapa! To so videli, če se že gremo presunjene presoje o videnem. Ker če bi se šli idiotizme o vsaki reklami, ki naj bi bila dobra reklama, se je težko odločit, kakšne reklame Slovenije bi se raje odfukano veselili v ameriških filmih. O grdobah, o kurbah ali poraznem nivoju zdravstva, kot je Đuro preprosto prodal inserte iz Naše male klinike pop aktivistu Michaelu Mooru v zlorabo. Vse je isto žalostno sranje. Prodani in posrani za male pare volkodlakom, ki nas pofukajo za velike pare. Tako to gre. Da ne bo nesporazuma! Osebno ne zagovarjam nikakršnega čistunstva in zato bi zaradi mene lahko slovenski film Slovenka mirne duše tudi v tujini ohranil izvirni naslov brez preobrazbe v Call Girl. Če ustvarjalec o nečem spregovori tako, kot je, ali tako, kot nekaj zaznava in misli, tako pač je in pika! Umetnost ni dolžna skrbet za propagando popularnih moralizmov in kakršnih koli ideologij in po mojem mnenju mnogo prevečkrat to potuhnjeno belfortovsko vlogo igra, zgolj za lezenje v rit plebsu in njihovim izvoljenim politikantom v prikimavanje. V tem primeru pa je bilo omenjanje Slovenke in Slovenije povsem vsiljen akt, ki s scenarijem sploh ni imel zveze in bojda zgolj z namenom promocije, kar je tako smešno, da se verjetno Scorsese in DiCaprio še danes hihitata na račun te čudežne dežele, ki sta jo spoznala in se še malo pohecala iz nje, češ, super, dajmo še malo nasmetit v ta kaos, da bo jasno, kako bizarni liki vse se natepejo okrog takih belfortovskih izrodkov ameriških sanj. Slovenka je ganljiva v svoji brezmejni želji storit vse, da bi postala “naša”! Bodimo vsaj dobri ljudje, preden pocrkamo, ustrezimo ji. Morda je vse skupaj Katarini Čas bolj koristilo za pridobitev vloge od klepetanja o rokenrolu z Martyjem, ki ima rad rokenrol, da je autsajderska usnjena rokenrol jakna na premieri dobila smisel vsaj v okviru naslednje vloge bejbe ostarelega rokenrolarja. Morda je bilo dikcijo za tistih nekaj besed lažje spustit v film s pojasnilom o slovenskih koreninah, ki ima prekleto malo skupnega s Švico. Ni problema. Olajšajte si biznis, samo ne me jebat s patriotizmi in izjemnimi podvigi za promocijo Slovenije. Več bi naredila za Slovenijo, če bi se pisala Čas in ne Cas. Ampak ni treba. Res ne! Razumemo! Samo pustite to zmahano Slovenijo raje na miru in skrbite raje samo zase, kar je tudi zares vaša edina skrb.

Korektno bi bilo tudi, če ne bi jebali v glavo slovenskih igralk in igralcev. Še posebej kakovostnih ne. Ti itak nimajo časa, da bi skakali čez mejo po avdicijah za epizodne vlogice v Hollywoodu, ker so polno zasedeni predvsem v gledališču, nemalo njih pa je ustvarilo tudi kar dobre filmske glavne in stranske vloge, medtem ko Katarina Čas še niti ene do zdaj. Tisti svobodnjaki, ki morda polno zasedeni niso, se pehajo za angažma in vmes morda niti nimajo denarja za takšne izlete. Sploh niti ne gre za slovensko, ameriško ali turško produkcijo. Katarina Čas je čedna punca, ki na večino deluje simpatično, prijazno, umirjeno, kot bi vsako uro skadila en džoint, kooperativno, user friendly, girl next door itd. Ljudje jo radi gledajo, za slišat pa ni bohve kaj, zato jo večina tudi sliši rada. Jim zveni domače, prijetno, nenaporno in nezahtevno. Katarina Čas je topla povezovalka prireditve, oddaje, vendar sčasoma tudi za oddajo hitro dolgočasna, ker ne iztisne na plano nič karakternega in vsebinsko pritegljivega. Katarina Čas ima vse adute dobrega fotomodela, nadarjena igralka pa preprosto ni. Trpi karizma, prezenca in sposobnost vživljanja v vlogo. Ko je nastopila v filmu The Guard, se je lepo pokazala njena igralska razoroženost. Ker so ji odvzeli stajling z dobro maskaro vred, ni ostalo od nje kaj dosti. Le pozabljiva ženska pojava, ki je neprepričljivo trdo izgovarjala stavke osebe, ki naj bi bila v stiski. V vlogici Chantalle iz filma The Wolf of Wall Street je izpadla premnogo bolje, ker je bila kot okras bombastično oblepljena s kešem postavljena v kader in dovolj napleskana za vzbujanje pozornosti. Ko se pojavi naga, je pa pozornost vzbujajoča kot pač vsaka naga blondinka z dobro postavo. Vloga, ki bi jo lahko odigrala res vsaka bejba, ki bi z izgledom ustrezala zahtevam. Vse ostalo je vprašanje dogajanja za kamero, ki določi, komu in zakaj med vsemi na avdiciji privoščijo nastop. Zelo bi me zanimalo, kakšne honorarje delijo volkovi iz Hollywooda za take vloge nadebudnežem “from all over the world”. Nikakor zato, ker bi me brigala denarnica Katarine Čas, ampak ker bi se mi zdel informativno to eden izmed bolj zanimivih podatkov o sami mašineriji. Nika Kljun je to skrivnost po opaznem nastopu v videospotu Jennifer Lopez izpovedala in brada mi je skoraj padla na tla, ker si tako hudo brezsramnega stiskaštva požeruhov ob zvezdniškem koritu v imenu dobrih referenc za nadaljnjo kariero sužnjev mojemu pesimizmu navkljub res nisem predstavljala. Perverzno v slabem pomenu besede!

V vsakem primeru je za Katarino Čas, ki je očitno, kot je izpovedala v intervjuju Sobotne priloge, kar nekaj časa, hipne pripravljenosti na akcijo in energije vložila v željo, da bi se prebila med ameriško smetano slavnih in bogatih, uspel večji met od predstavljivega, za kar ji lahko čestitamo in se privoščljivo veselimo zanjo. Super, fajn. Seveda. A podebiljevalne in škodljive so pripombe medijcev, da ji je uspelo sodelovat s Scorsesejem, kar je bojda želja vseh igralcev v Hollywoodu. Ja, ja … Belfortovska blebetala, kaj bi radi povedali? Da bi Cate Blanchett sprejela takšno vlogo in pokala od sreče? Nehajte debilovat! To ne bi bil dosežek niti za katero koli slovensko igralko, ki je že ustvarila dobre filmske vloge. Si predstavljate Polono Juh, tudi lepo modrooko blondinko, v tej vlogi? Saj bi mislila, da se ji je utrgalo, če bi se ji zdelo svojo ustvarjalnost, pamet in karizmo vredno tako zdesetkat, da bi bila pripravljena v filmu minutko stat kot klada ali naga skakat naokrog samo zato, da bi se pojavila v hollywoodski A produkciji in da bi pet minut klepetala s stričkom Martyjem. Bi bili lahko še bolj otročje smešni, prosim? Še Rade Šerbedžija v primerjavi z delom v Jugoslaviji v Hollywoodu ni ustvaril niti ene omembe vredne vloge. Vse so spregledljive in pozabljive in Šerbedžija je na hollywoodski sceni prekleto anemičen, povprečen in vedno isti razčupan lik. Jebi ga. Zdaj se pa sprašujmo, ali je to zato, ker je pravzaprav povprečen že od nekdaj, ali je Hollywood utopil ves šarm, prezenco in igralski talent, ki naj bi bojda obstajali. Boljša zgodba v Hollywoodu je Goran Višnjič, ampak samo zato, ker je v njegovem primeru kariera v tujini dejansko zrasla, napredovala. Ni odpeketal po manj, ampak je dobil in pokazal več. Še vedno pa nič posebnega. Lahko rečemo, da smo veseli zanj, ker je lahko čez lužo več pokasiral za manj dela in to je vse.

Kaj bi si lahko Katarina Čas obetala od kariere? Hollywoodska industrija je širok pojem in prenese marsikaj, zato je 90% odvisno od okoliščin. Tudi za fotomodele je prostor. Pikiranje na ostarele gospode v zimi svoje kariere se Časovi očitno obrestuje. Martyju je kul in botru Alu Pacinu je kul. Torej kul. Če je v Hollywoodu med največjimi zvezdniškimi zaslužkaricami prostor za brezbarvne antiigralke tipa Jennifer Garner, Cameron Diaz ali Jennifer Aniston, ne vidim razloga, da ne bi mogla tudi Katarina Čas doseči kaj več od tega, kar je do zdaj. Nič slabša ni, le z manj prakse. Nič slabša ni tudi od kakšne brezbarvne Tjaše Železnik from Slovenia, tako da lahko komot nastopa v največjih vlogah še v slovenskem filmu. Veliko slovenskih filmov gre v odtok tudi zaradi totalnega nesmisla za kasting in deljenja angažmajev prijateljem in nekim simpatijam na osebni podlagi, namesto dobrim igralcem, ki bi bili predvsem primerni za določeno vlogo. Ampak na koncu koncev je pametnim vedno jasno, kaj je kdo ustvaril in kaj kdo ni, bebci pa štejejo le za to, da se jim napuli denar, kar afenguncarje tudi kronično frustrira. Več ovc pobrijejo, več meketajočih aplavzov dobijo, ne uživajo pa spoštovanja in trpi njihovo dostojanstvo. Kot je Matthew McConaughey dejal v enem izmed intervjujev, je postal brezmejno zadovoljen s sabo šele zdaj, ko je kariero drugorazrednega pozerčka v romantičnih komedijah lahko zasukal karakternim in zahtevnim vlogam naproti (Mud, Dallas Buyers Club …), čeprav so se ti filmi znašli v rdečih številkah. Seveda je slajše rezgetat po tem, ko si si s prodajanjem driske že nafilal žepe in si jih filaš še naprej, a tudi to se nikoli itak ne pozabi. Tako na konkretni kot na mistični podlagi, ki jo, ironično, lahko zaznavajo le na depresijo obsojeni turbo realisti.

Slovenci naj pa še naprej najbolj častijo uspehe po Belfort receptu. In da bo smešno vse skupaj še bolj, naj to počnejo kar hkrati med “kritičnim” zgražanjem nad neznosno plehkostjo bivanja, kakor je pokazana na plečih Belforta v filmu The Wolf from Wall Street. Resničnostna črna komedija par ekselons!

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 21.01.2014 ob 19:40 pod Aktualno, Film, Mediji, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

37 odgovorov na “VOLK Z WALL STREETA, VOLKODLAK IZ HOLLYWOODA IN OVCE S SLOVENSKIMI KORENINAMI”
  1. Marjan - 25.01.2014 ob 17:24

    Simona

    Odlično !!!!

    Lp, Marjan

  2. Simona Rebolj - 26.01.2014 ob 16:24
    Simona Rebolj

    @Marjan:

    Hvala!!! In lp tudi tebi.

  3. cinik - 26.01.2014 ob 21:04

    Bravo Simona !
    Tako se to dela! S vsemi topovi in vsak strel zadane pravo tarčo. :-) )
    Zopet eden od presežkov.

    lp

  4. Rado - 26.01.2014 ob 21:16
    Rado

    . . . pa tako sem se veselil filma. A mi ga je Simona zagravžala.___

    A moraš res vse popljuvat?!

  5. Simona Rebolj - 27.01.2014 ob 00:29
    Simona Rebolj

    @cinik:

    Hvala. Sem se kar potrudila naciljat tarče po njihovi izjemni zaslužnosti za prodajanje megle in hinavščine:):)

    Lp

    @Rado:

    Vsega pa ne. Sem na polno pohvalila nazadnje preko zapisa na blogu film Kraljevska afera, pa nisi niti muksnil. Kar se tiče Hollywoodskih proizvodov od zadnjih biserov v kinu priporočam Blue Jasmine, na podobno tematiko je kot The Wolf …, a z druge perspektive in prekleto bolj inteligentno in dosledno predstavljeno vse skupaj, da ne omenjam glavne vloge Blanchettove, ki je osupljivo značajsko natančno izpeljana.

    Res imam pa še nekaj obveznega dolga z zapisi, kar se tiče pohval. Predvsem Oslo, 31. august, Take Shelter in We need to Talk about Kevin. Večjih presežkov od časa, ko so omenjeni filmi prišli na plano, pa žal nisem zaznala. Zgolj nekaj dobrih ali celo odličnih, kot na primer Blue Jasmine ali iranski biser Ločitev. Upam, da si navdušen nad priporočili, glede na to, da si se začel tako zanimat še za moje filmske predloge.

  6. IZTOK GARTNER - 27.01.2014 ob 02:41
    IZTOK GARTNER

    Jebeš Katarino Čas, Volk z Wolf Streeta je najboljši film lanskega leta in eden top filmov ever. Tri ure mine v pol ure, jebemti. Samo totalni idiot ne šteka, da je Scorsese po Goodfellas in Casino spet posnel mojstrovino. Parodijo in komedijo, če hočeš. Nor film. Od začetka do konca. Kultna klasika takoj ko ga vidiš. Pika.

  7. Nevenka - 27.01.2014 ob 04:23

    Simona, a si čist pozabila, da je kar nekaj uveljavljenih igralcev začelo s porniči. V Ameriki se pač začne na dnu in si vesel, da sploh zlezeš do njega. Šarbedžija je stalno nek zabačen vohun, šef za ruske stranske vloge. Ne vem, če se bo kdaj dvignil nad to, gol najbrž prav pogosto ne bo, ker ni več posebno lep. Ampak money je money.
    Ja, Katarinina vloga ni prida, ampak, če je punca pustila kak vtis, ga ni pred kamero – tudi to je važno. In jo utegnejo ob naslednji priliki imeti celo oblečeno.
    Film sam pa meni ni pustil kakšnega posebnega vtisa, bil je kot nekakšna hiperaktivna reklama za ameriški way of uspeha. Ki je lahko tudi balon, ki poči in potem ima cel svet krizo. Morda je pri vsej stvari res omembe vredna trdoživost glavnega junaka. Marsikdo bi že davno pestoval nagrobnik od take doze užitkarjenja (tu mislim na film po resnični zgodbi). Za tovrsten (razbijaški) uspeh pač moraš imeti okoli sebe ameriške ovčke. Take tudi vzdihujejo ob tem filmu in se klanjajo filmski umetnosti.

  8. Nevenka - 27.01.2014 ob 04:37

    Rado, če tebi Simona zagravža film, je pa prav nenavadno, tako ali tako se z njo redko strinjaš, tako, da me je tvoja izguba lastnega mnenja že pred filmom čisto šokirala.

  9. Debiloid - 27.01.2014 ob 04:39

    Enkrat brati pojmovno jasen, koherenten izdelek z ustreznimi družboslovnimi, psiho-sociološkimi ali karkoli zastavki, kategorijami, na katerega bi se dalo dejansko odgovarjat, bi bilo verjetno preveč pričakovati.

    Gobezdanje a la Belfort?

  10. Marjan - 27.01.2014 ob 06:47

    Simona

    Zapis “Ovce s slovenskimi koreninami ponosne na izjemne promocijske dosežke Slovenije” lahko uporabiš tudi za številna druga področja. Ime Katarina Čas samo zamnejaš s kakšnim drugim. Uporabi funkcijo “Zamenjaj vse”…pa bo. :-)

    Lp, Marjan

  11. Nevenka - 27.01.2014 ob 18:27

    He, he, po drugi strani pa sem že sita Bosine v vsakem ameriškem filmu, ki hoče omeniti kaj groznega. V tem filmu smo Slovenci vsaj pomožni švicarski lumpi.

  12. Simona Rebolj - 28.01.2014 ob 01:39
    Simona Rebolj

    @Iztok Gartner:

    Lepo, da si se tako na veliko podpisano oglasil in potrdil poanto mojega zapisa, predvsem o tem, za kakšno publiko in zakaj je ta film nastal. Za crknit. Toliko o idiotih. Čeprav je te je težko razumet. Še Murko bi se uspel vsaj zadržat. Neverjetno.

    @Nevenka:

    V bistvu sem pozabila, ker se trenutno spomnim samo Cameron Diaz, da je tako začela in me nič ne čudi. Seveda pa se k temu ne prištevajo porniči neformalne narave v zakulisju. Teh je sigurno bistveno več kot obstaja klišejev o tem:):)

    Te pravljice o začetkih na dnu so pač ameriške pravljice. Večina z dna tam tudi ostane. Dokler lahko kelnarijo, kelnarijo, potem se pa odrečejo “sanjam”. Sicer jih morajo pa podpirat starši, da jim uspe, ali pa jih mora kar kmalu doletet kakšna sreča, dobra okoliščina, da dobijo vloge in vse skupaj nekam pelje. Seveda vsi ti nakladači po tem, ko prilezejo že do vrha, na polno prodajajo zgodbice o sebi revežih, ki so malodane klošarili po ulicah, preden so uspeli, da bi izpadli bolj zaslužni za vse, kot v resnici so. Ko se pa posvetiš njihovemu CV-ju, vidiš, da ni nič od tega- Na primer trije ušivi dnevi spanja pri prijatelju, ker je enkrat zmanjkalo denarja, a je bila avdicija na sporedu čez nekaj dni, se spremeni v nakladanje, ki daje občutek, kot da je ta in ta leta živel na cesti. Malo morgen. Znotraj hollywoodske smetane pač ne moreš plavat brez slabe vesti, ker so v bistvu res ogabni, enako kot Wall Street arogantni in monopolistični profiterji. S tega vidika je bil na primer ravno DiCaprio vendarle eden izmed teh, ki se nikoli ni sprenevedal. V intervjuju pri Rosu je mirno povedal, da se starši ne bi bili pripravljeni preselit in ga redno vozit na avdicijo, bi se lahko poslovit ot take sedanjosti, kot jo ima zdaj, ker sam ne bi zmogel. In še potem je omenil srečo, da je dobil določen scenarij v roke (Gilbert Grape), ki je bil odločilen za karierni vzpon. Da če tega preloma ne bi bilo, bi se zlahka tudi utopil pač v nekih drugorazrednih filmih in čao. Tako to gre. Hotela sem samo poudarit način, kako interpretiraš nekaj, ker so vsi ti zvezdniki tudi precej brez sramu pri nakladanjih in napihovanjih o svojih brezmejnih kvalitetah, kar je spet zaželeno v slogu pralnice možganov plebsa. Da čiča, je tiho in kleči, češ, nismo božji izbranci ali pa nismo dovolj dobri, vztrajni, whatever … in mafijska, monopolistična, paradiktatorska karavana gre dalje.

    Osebno sem velik fen filmske umetnosti in v bistvu je to moja najljubša tema, kar pa še ne pomeni, da je treba hinavsko futrat slepoto v zvezi s perverznostjo H. industrije in zvezdništva kot turbo biznisa. Zamerim filmofilom, ki te distance ne premorejo, čeprav so pripravljeni sicer izigravat moraliste na drugih področjih, ki jim pač niso tako osebno pri srcu. Tako kot bo nogometni navdušenec na primer vsaj molčal ob trenutnih prizorih Brazilcev, ki se upravičeno borijo proti sramotnemu drkanju v glavo oblasti, ki bi milijarde zapravila za sv. prvenstvo, ljudje pa niti srat nimajo kje, ne samo za jest. Vedno opazujem kritike določenega področja, če to distanco premorejo tudi v odnosu do stvari, ki jih imajo sicer radi. Če tega ne premorejo, niso vredni prisluha za presojo o čemer koli. To je po mojem mnenju preizkusni kucelj. Hollywood pa mentalitetno itak še bolj obvladuje in tunka ljudi kot Wall Street sam po sebi. Zato tudi ne dobimo filma, ki bi o Wall Streetu povedal kaj relevantnega, ampak populistične profitabilne kokičarske zmazke tipa zadnji Scorsesejev biznis. Ja, to je nivo videospota, reklame …

    Kar se tiče trdoživosti junaka, pa v seveda itak ni potreboval toliko trdoživosti, kot se je v filmu zdelo, ker ni vse skupaj trajalo tako dolgo. Jaz se sicer klanjam filmski umetnosti, ampak tole pač ni bila umetnost … hehe …

    @Debiloid:

    Ja, si se predstavil, prav, če je bilo že nujno.

    @Marjan:

    Valjda, najbolj komot. Saj tako sem imela v mislih, zato sem ednino zamenjala z množino.

  13. mina - 28.01.2014 ob 07:03

    “V tem primeru pa je bilo omenjanje Slovenke in Slovenije povsem vsiljen akt, ki s scenarijem sploh ni imel zveze.”

    Točno tako, meni je ratalo nerodno, ker je bilo tako izven vsakega konteksta. Drugače pa zabaven film, komedija, ob kateri sem se nekajkrat celo pošteno nasmejala, kar je pri meni sila redko pri kateremkoli filmu, sploh pa komediji, film pa sicer noben presežek v vsebinskem smislu, celo podpovprečen. Ampak pod pojmom presežek si ljudje predstavljamo marsikaj, za nekoga je presežek pač že to, da je film zabaven. Meni pač ni. Je pa lahko vseeno fino in zabavno za pogledat, ampak zaradi tega ne bom opletala s presežniki.

    p.s. A te ni iztok cenzuriral na svojem blogu? In po kakšnem ključu se potem oglaša tu? To ni niti hinavšina, to je očitno pomanjkanje IQja.

    p.p.s. Po “nerodno mi je postalo” mislim na tisti občutek, ko glešan na ekranu nekoga, ki dela budalo od sebe, ponavadi se to zgodi v kakih intervjujih, tebi je pa potem neprijetno za to osebo, pa čeprav je niti ne poznaš. Ni pa to imelo veze s tem, ker je Katarina “naša”.

  14. koki - 28.01.2014 ob 18:46

    malo premalo poznam tematiko tokratnega bloga, filma tudi nisem gledala – zato pa sem prišla na svoj račun v zadnjem poglavju. mljask!:D vrhunsko napisano in v nulo sesuto.

    oglašam pa se ravno zaradi promocije Slovenije v svetu, omenjene v blogu…and now, for something completely different:

    http://www.idrija.si/novice-obvestila-arhiv/3081-japonska-princesa-svojo-pesem-posvetila-idrijski-cipki.html

    ob tej novici sem se spomnila na tvoj zapis. jo prilagam kot “protiutež” klavrni reklami za seksi slovenke.
    čeprav so najbrž čipke preveč obrobne, dolgočasne in podeželske, da bi se lahko kosale z atrakcijo v kopalkah in naredile slovence ponosne pred svetom. žal. kajti meni osebno se zdi novica pozitivna kljub svoji lokalnosti, ki jo potiska v področje nepomembnosti in banalnosti. čeprav že zaradi tradicije in zgodovine idrijske čipke ne bi smelo biti tako.
    zdi se mi tudi, da te novice ne zaznamuje klasično očitana “obupana žeja malih slovencev po opaženju in priznanju s strani velikih drugih”, ki je povsem na mestu pri Volku z W. S. morda ravno zaradi nerazvpitosti tako čipke kot japonskega dvora (vsaj pri nas); v primerjavi z načelom “sex sells” in ameriško zabavno industrijo.

    lepo pozdravljena,
    mene pa čaka nadaljnji razmislek o ideološkosti mojih besed;)

  15. Simona Rebolj - 29.01.2014 ob 02:14
    Simona Rebolj

    @mina:

    Ja, posiljeno je v bistvu izpadlo, tudi če ne bi bil scenarij po resnični zgodbi, ker je tako natančen “koreninski” opis nekega povsem obstranskega lika pač nenavaden. Razen če hočeš omilit gnilost korenine kakšnega drugega naroda ali zadevo zlorabit za afengunc, češ, odfukanci neke bizarne dežele, ki je nihče ne pozna se tudi najdejo na takšni “ladji”, če so Američani ravno preveč zadeti :) :). Paše v črno komedijo, saj veš.

    In ja, film je komičen in zabaven. Problem je predvsem v tem, da za tako komercialno zabavo pač ne bi rabil izkoriščat take tematike na podlagi neke biografije, ker je logično, da se od takega materiala potem upravičeno pričakuje več od obrtno izpiljene zabave. Predvsem verodostojnost, odgovornost do tematike in nekaj malega refleksije, če bi jo premogel. Sicer gre za čisto zlorabo pojava za osebni pohlepni interes (aktualna tema + provokativnost + komedija = 3x komercialni profit). In točno to in samo to se je zgodilo.

    P. S.: Pravilno ugotavljaš! Na Gartnerjevem blogu že kakšno leto ne morem komentirat, ker mi je zablokiral dostop, tako zelo so ga frustrirali moji občasni komentarji. In ob tem mu ni nič nerodno, da pride smetit na moj blog s svojimi nebulozami. To so te belfortovske manire:):)

    @koki:

    Me veseli, da ti je teknilo:)

    In popolnoma soglašam s tabo. Primer, ki si ga podala, je več kot dobra protiutež. To novico sem ravno danes prebrala na MMC-ju in super, da si podala link do te strani. Čipke so stvar podeželja, ampak imajo vrednost primerljivo z ljudsko pesmijo, ki jo prav tako ne znamo Slovenci cenit in smo jo učinkovito preglasili z narodnjakarskim afenguncem, ki niti ne predstavlja avtentično našega naroda. Podobno ne znamo ravnat na primer z Lipicanci in ekskluzivnim turizmom s tem v zvezi. Ubijamo jih, kreteni in puščamo tisto okolje propadat. Čipke bi bila lahko prav tako kar velika slovenska zgodba, če bi znali z njo ravnat kot z biserom in jo tako tudi predstavljat in tržit. Ampak ne. Bodo prej to počeli drugi. Prej nam bodo prišleki s kraljevega dvora namignili, da je to nekaj, kar bi oni imeli na temu primernem mestu. Ampak, a je kdo dojel? Seveda ne. Za to je pač potrebna manj provincialna mentaliteta in manj primitivne buče, ki vlečejo zdaj že zelo očitno kar niti na vseh področjih te države.

    Lep pozdrav tudi tebi!

  16. črni kos - 1.02.2014 ob 10:51

    Taka je Slovenija Mala. In Katarina Čas jo je odlično spromovirala v svojem obsegu in dosegu. Če lahko narediš taki vau iz ene mizerne, stranske vlogice ti postane hipoma jasno, da smo pripravljeni crknit za vsak drek, ki bi ga hoteli kupit holivudski volkovi. Podcenjeno.

  17. Simona Rebolj - 2.02.2014 ob 23:31
    Simona Rebolj

    @črni kos:

    Jap, revni smo (ne mislim le finančno). In volkovom pač ponujamo le “surovine” za drobiž, dragocenosti (tudi utelešene), ki jih imamo, pa puščamo propadat. Klinc, jih je treba znat prepoznat in ravnat z njimi, to pa raje ne bi. Je prezahtevno. Bomo raje frustrirani in revni ostali.

  18. IZTOK GARTNER - 3.02.2014 ob 00:35
    IZTOK GARTNER

    Saj menda niste mislili, da smo dobili novo Cate Blanchett, jebemti no. Dajte se zresnit. Pač začetek je. In to v super filmu in v sceni, ki je že kultna. Četudi ji ne rata veliki met, ji je ratalo dovolj, hudiča no. Kaj bi radi? Oskarja za najboljšo žensko vlogo? Fak no.

  19. Simona Rebolj - 3.02.2014 ob 14:56
    Simona Rebolj

    @Iztok Gartner:

    Joj, ne, ne … mislili smo, da obstaja kakšna vsaj znastvenofantastično predstavljiva spodnja meja, ko celo Gartnerju postane nerodno smetit s kretenizmi. Fak, no, ej, ful, kul, špon, špura … Grow up!

    Ko si že ravno sipnil kvarnomožganski bobek na moj blog, pa samo pojasnilo za morebitne nedolžne otroke, ki bi se znašli tu in požrlo tvoj strup za sive celice. Nekateri ljudje z razlogom razlikujemo med realno vrednostjo nečesa – torej nečim ustvarjenim in zgolj poziranjem ter pehanjem za “biti nekje”. Skratka, razlikujemo na primer tudi med osebo, ki piše dobre filmske recenzije, kjer koli že, in med osebo, ki piše skrpucala samo zato, ker hoče bit filmski kritik, če se le da čim bolj slaven in mu dol visi, tudi če je slaven kot nabolj slavno teslo. Za Katarino Čas to ni noben začetek. Imela se je možnost predstavit že v kar nekaj vlogah in ni niti blizi čemur koli, kar bi lahko omenjali kot talent, prezenco, karizmo ipd. Ne na slovenskem terenu, ne na čezmejnem. Mnogo močnejši začetek je pomenila vloga v filmu The Guard. Zakaj??? Ker je imela priložnost povedat celo nekaj stavkov in izrazit nekaj podobnega čustvu. In ta začetek v tuji, nebalkanski produkciji je bil totalen fail. V zadnjem filmu Scorseseja je pa samo soft porn fotomodel, eden izmed tisočih v njem. Kultna scena? Bi mogoče bila, če bi se pisalo leto 1960.

    Ko je že priložnost, še bolj natančno pojasnilo otrokom. Slovenci smo tovrstne izjemne dosežke v Hollywoodu že imeli v tem stoletju in jih dosežkom primerno tudi že pozabili.

    Na primer:

    http://www.slovenskenovice.si/bulvar/domaci-trac/slovenec-aljaz-bo-zaigral-v-batmanu

    Tudi takrat so vsi pisali o tem s fanfarami, res se je zgodilo, a kdo, zaboga, je Aljaž Tepež? Isto je, kot je bilo takrat. Nekdo, ki se hoče prebit med slavne in bogate kot igralec. In ne nekdo, ki hoče postat odličen igralec, kaj šele vrhunski. Podobno kot Jurij Bradač, pozer v Gaga videospotu, Iztok Gartner, ki mu veliki met še ni uspel, hehehe, in podobni. To niso nobeni dosežki.

    Obstaja pa ena razlika. Še nikoli se niso mediji spustili na tako nizek nivo, da bi fanfaram navkljub tako abervezen “dosežek”, kar se tiče ustvarjalnega inputa, reklamirali kot dosežek leta in pri tem ponižali vse, ki so resnično marsikaj ustvarili doma in v tujini na področju znanosti, umetnosti, športa itd. Še Kraigherjeve, ki se je izkazala v nadkategornem gledališču z dvema velikima vlogama ob eminentnem režiserju v New Yorku niso niti pol tako precenjevali njen dosežek kot dosežek Katarine Čas, ki in ker je v nekem filmu stala in se naga sprehodila. To se je pa pač zgodilo samo zato, ker je Časova pri nas že medijsko prepoznavna in marsikogaršnja prijateljica po medijih. Kar se mene tiče, so jo osmešili. Saj njej je bilo vidno nerodno in je celo v intervjuju s Štefančičem skušala blažit patetiko pretiravanja, pred katero niti Štefančič pač ni imun. Prijatelji ti pač včasih naredijo več škode kot koristi s svojo neumnostjo in neprofesionalnostjo.

  20. Ana - 3.02.2014 ob 18:02

    Volk je odličen film, pa tudi odskočna deska za Katarino, ki bo v prihodnosti igrala še z Al Pacinom. To kar je uspelo njej, lahko marsikdo od nas samo sanja.

  21. Simona Rebolj - 4.02.2014 ob 00:39
    Simona Rebolj

    @Ana:

    Zelo argumentiran komentar. Po vsebinsko tako osupljivih stavkih je povsem razumljivo, do kod sežejo sanje marsikoga izmed vas, kakor koli bi to vašo sekto že lahko poimenovali. Morda sekto vzvišenih idealov, da bi dosegli vsaj to, da se enkrat goli sprehodijo pred kamero in da jih lahko vidi ves svet, al’ kaj? V srednji šoli si sigurno želela vsaj fukat s tistim, ki je veljal za največjega frajerja na vasi, ker mu je trenutno modna frizura najlepše padla čez ušesa, kot so kokoši presodile. Kar je uspelo najbolj debelo rejeni perjadi, so druge oskubljenke dan za dnem sanjale o tem. Bogsigavedi, katera kura je najbolj srečno preživela svoje življenje, a koga neki bi to sploh brigalo.

  22. chef - 6.02.2014 ob 08:46
    chef

    Hm, točno tega me je bilo strah, ko sem gledal tisti pogovor v Studio Cityju (mimogrede, ta oddaja mi gre, skupaj z neuničljivim voditeljem, prekleto na kurac).

    Ko je govorila o spremembi scenarija tako rekoč tik pred zdajci, sem samo debelo buljil, kako je mogoče, da si to sploh privoščijo. Hop, če si je ena punca to zamislila malo drugače, bomo pa spremenili. Stefančič Jr. je med pogovorom seveda orgazmiral točno tako, kot si predstavljam, da orgazmira Fartner.

    Jasno mi je bilo, da je film najverjetneje dolgočasno in predvdljivo sranje – kot zadnjih nekaj Scorsesejevih filmov – nisem pa vedel, da Katarina Čas pravzaprav igra samo eno od kurbic, za kakršno mi sicer zažvižgamo, nategnit pa je ne moremo samo zato, ker pač nismo volkovi. Da ob tem ljudje govorijo celo o promociji Slovenije, je pa milo rečeno debilno in kaj takega si lahko na koncu izmislijo samo blondinka in Butalci. Vedno manj me mika, da bi to sploh pogledal.

  23. Horizont - 5.03.2014 ob 13:47

    Po dolgem času se oglašam…in to celo na temo, ki je tudi malo moja. Film sem pogledala šele pred kratkim in moram reči, da z Wall Streetom nima kaj dosti skupnega. Je pa to precej dober film v kolikor koga zanima razpon človeške neumnosti. Pri tem je manjša neumnost šov, ki ga je uprizarjal Belfort in njegov klan, precej večja pa brezmejna bebavost njegovih klientov. In ta naivna bebavost, ki je med človeško vrsto razširjena nad vsemi pričakovanji, je tista, ki jo film odlično prikaže. Ljudje padamo na poceni trike: tako na primer na ime. Stratton Oakmont. Ulala! Sliš’ se kul, sliš’ se bogato. Res. Uspeh Belforta sploh ni v tem, da je uspel izpuliti velike količine denarja pri borznem posredovanju oz. Wall Streetu, oziroma v tem, da je bil volk z Wall Streeta. Nima veze, lahko bi šlo za prodajalca spodnjega perila, sirovih kifeljčkov ali pa hipotekarnih zavarovanj, na primer. Uspeh Belforta je v »izbiri prave glasbe na maturantskem žuru«!

    Iz čistega firbca sem gledala njegovo delavnico za bodoče prodajalce (hvala, torrentu). Seveda je človek primerno nadležen kot je že opazila Simona. Ampak! Je pa tudi prebrisan. Streetwise pravzaprav. Po izpustu iz zapora mu je spet uspelo zaslužiti milijone in to s prodajo hipotekarnih zavarovanj (od leta 2000 do leta 2007 je bilo to eden najbolj cvetočih poslov v ZDA). Ko ga poslušaš, ti postane jasno, zakaj je bil prodajno tako uspešen.

    Prvič, Belfort izjemno poudarja hitro oceno kupca. Dober prodajalec mora takoj opaziti, ali je stranka »closable« oz. ali ji je sploh mogoče kaj prodati. Če je stranka non-closeable, potem z njo ne sme izgubljati časa. Mislim, da je to nasvet, ki bi se ga morali držati prenekateri prodajalci! Sama se imam za stranko, ki je za večino stvari bolj slabo closeable. Sem pač tečna in samosvoja in in in…težka baba. Ampak, prisežem, komaj kdaj srečam prodajalca, ki bi to hitro opazil. Izgubljajo čas v tri krasne in na koncu iz vsega skupaj ni nič drugega kot en kup slabe volje na obeh straneh. Dober prodajalec se mora fokusirati na tiste, ki SO closeable. Na tiste, ki hočejo sedeti za volanom svojega Ferrarija, pa čeprav se danes naokrog furajo s sedem let staro Dacio, na tiste, ki se hočejo sončiti na svoji jahti, čeprav se danes stiskajo v garsonjeri,… ali pa na tiste, ki jim sicer res ničesar ne manjka, ampak bi bili radi brez dela še večji džeki v očeh žene, prijateljev in druge, oh, tako zainteresirane druge javnosti. Na tiste, ki se jim ob zvenu imena Stratton Oakmond pocedijo sline po starem denarju, skratka. Čestitke za odlično izkoriščanje mokrih sanj, g. Belfort!

    Drugič, triki, ki so jih poslužuje, so tako prostaško preprosti, ampak hkrati tako evergreen učinkoviti, da se mi je kar milo storilo. Od modalitete glasu, do izbire besed, časa, kraja… Svojo obrt za določen profil strank ima naštudirano v nulo. V tem oziru me je spomnil na Janeza Ruglja, ki sicer ni bil nikoli objekt mojega občudovanja, ampak priznati mu pa človek res mora, da je pri določenem osebnostnem profilu igral na zmagovalne karte. In evo! Če to znaš in ti ni težko, potem ti uspehi najbrž res ne izostanejo. Taki in drugačni. S pravo kombinacijo prepričljivosti, brezobzirnosti in celo eklatantne nespoštljivosti do soljudi, za povrh pa še nekaj osebnega pulla (ni važno iz naslova katerih frustracij svoje potencialne stranke), lahko hitro najdeš lepo število ljudi, ki so zate pripravljeni vlačiti čolne na Šmarno goro. V kolikor si uspeš še izbrati dovolj donosno dejavnosti, potem tudi milijon dolarjev na teden ne bi smelo biti nedosegljivo. In v resnici nikoli ni bilo.

    Pri Belfortu je po moje problem samo ta, da se njegova prebrisanost nikoli, ampak res nikoli ni uspela spreobrniti v resnično pamet. V uvid. Ostala je na nivoju streeta, torej horizontale, nikakor pa ji ni uspelo splezati po wallu oz. po vertikali. Kakor si že sama ugotovila, Simona in se lahko samo strinjam s teboj: takega ščeneta resnični volkovi nočejo. Pravi volkovi namreč vedno, da se ni preveč pametno izpostavljati, sploh pa ne na tak prostaški način. Kadar se volkovi izpostavijo, potem raje izberejo bolj prikladne načine: na primer preko sponzoriranega članka v Cosmopolitanu ali Playboyu, mogoče z nekaj drobiža plačajo snemanje kakšnega filma s »primerno« vsebino. Bohseusmili! Kar je meni ostalo v spominu od Volka z Wall Streeta, so bile serijske fukaško-drogeraške bakanalije, ki so v določenem trenutku dobile celo nekaj slovenskega pridiha. Niti enkrat se nisem zaradi sporočilnosti filma vprašala o tem, kako delujejo nepojmljivo bogati strici iz ozadja, kaj je resnična poanta borznih mega iger in kako močno vplivajo na naše življenje. Vse je ostalo na nivoju iger. Še kruha niso razdelili. Resnično poceni! In vendar večno efikasno…

    Življenje je res noro! Okoli nas vse več umetne inteligence, ki jo menda obvladujemo v svojo korist, le z naravno nikakor ne vemo, kaj bi počeli…

  24. Frančiškan - 6.03.2014 ob 09:25

    Pri ljudeh, ki so vsak trenutek pripravljeni spisati variacijo na večno temo človeške neumnosti, me v bistvu ne preseneča več, v kakšno zdravorazumarstvo vedno znova zapadejo pri ključnih poantah.

    Filma VWS je bila pač v tem, da stricev iz ozadja ni. Da je vseeno, če bi prikazali delo in lik Belforta ali že stokrat prikazane delo in lik velikih volkov. Da finančni kapital ne deluje teleološko. Da ljudje pravzaprav vobče ne vejo, kaj delajo, čeprav jim življenjska oblika ponudi takšne in drugačne veščine, na podlagi katerih operirajo v neznosno zapletenem vsakdanjiku: seveda brez kakšne hierarhične lestvice uvidov, po kateri bi do njih vertikalno plezali. Uvid je v resnici sreča. Da bi bilo prikazovati kakršnokoli drugo poanto samo redudantno.

    Eksegeza teh tez bi seveda zahtevala strahoten trud in komplikacije, čeprav so čisto preproste. Šele od tod nazaj lahko gremo v podrobnosti; vendar z nujno potrebo ohraniti dostojen nivo abstrakcije in koherence.

    Tretja opcija so Malcom Gladwell vulgarnosti.

  25. Horizont - 6.03.2014 ob 11:53

    @Frančiškan

    Saj pravzaprav se v nečem strinjava. Namreč v tem, da zdrav razum res nikjer ne deluje. In po moje je to najbrž tudi point človeške narave: da nihamo iz ene skrajnosti v drugo. Pozivi k zdravemu razumu so zato res odveč.

    Da stricev iz ozadja ni, je pa seveda malo prenaivna predpostavka. Seveda to ne pomeni, da sem pristaš večjih ali manjših teorij zarote. To ne. Gre preprosto za to, da obstajajo centri moči, ki imajo svoje interese. Če se le da, se ljudje na avtoritarnih pozicijah trudijo, da stvari niso prepuščene naključju. Stvari SE počnejo z določenim ciljem. Kar pa ne pomeni, da so izbrani postopki za dosego cilja vedno posrečeni in da so cilji doseženi.

    In VWS sploh ne govori ničesar o tem. Govori pa o fantu, ki je imel določene “horizontalne” sposobnosti in jih je s pridom izkoristil za določen čas. Imel je dosti sreče v nekem trenutku, skratka. Zato je tudi po nekaj letih popolnoma pogorel kot borzni Volk. Kar je značilno za srečne okoliščine: da ne trajajo, mar ne? Ni bilo pa v filmu niti govora o ljudeh ali organizacijah, katerih sreča kar traja in traja in traja…

    V takih primerih se pa seveda domnevi o njihovi vsaj delni teleološki (kunštna beseda)naravnanosti in morebitnim vsaj občasnim uvidom težko izognem.

  26. Horizont - 6.03.2014 ob 12:26

    Mogoče se moj komentar res lahko napačno razume kot neke vrste hvalnico zdravemu razumu. Ni tak namen. Gre za mojo osebno fascinacijo z določenimi potezami človeške narave, ki so izjemno trdovratne in vedno znova vir naravnost fantastičnih zaslužkov prenekaterih. Mar ni nekaj osupljivega, kako se vedno znova najdejo razne ponzi sheme ali na primer obljube po nepojmljivih dobičkih, če človek le vloži v tak in tak vrednosti papir, in imajo tako velik finančni uspeh??? Meni se že zdi.

    Pa še nekaj, kar se tiče uvida. Belfort se celo lahko pohvali s precej velikim uvidom v človeško psiho (predvsem v povezavi z možnostjo zaslužka). Na določenem nivoju seveda. Na svojem nivoju je suveren in zmožen zelo, zelo ciljnega ravnanja, ki je faktorju sreče obilno pripomogel k realizaciji (tako sem tudi napisala v prvem komentarju). Je pa pri svojem naravnost neverjetnem blitz -uspehu zašel na področja, kjer bi moral razpolagati še z nekoliko drugačnim uvidom. Razviti bi moral nov uvid, pravzaprav. Takega, ki ne bi ostal samo na horizontalnih bakanalijah, dragih igračkah ter celo goljufijah, ki so se lahko za tren oka razkrile ob prvem resnejšem pregledu, ampak bi moral pač splezati v drugo »kasto« z drugimi pravili. In tam se je zalomilo. Tam, kjer je izgubil občutek za izbiro ustreznega, okolju primernega, ravnanja, tam, kjer se ni in ni mogel odlepiti od tal, tam, kjer je zanj igrala samo sreča. Samo naključje…and long story was cut short.

  27. Horizont - 6.03.2014 ob 12:41

    Še tretji del komentarja, ker sem na poti in pišem po delčkih. Se opravičujem za smetenje.

    Uvid kot sreča? Ja in ne. Lahko je sreča in takrat ko je samo sreča, je v resnici najboljša strategija, da ostaneš v okolju, kjer je tvoj naključni uvid tako uspešen (kar se seveda skoraj nikoli ne zgodi, ker “uspešnež” zaslug pač ne bo pripisal sreči) Če pa kdo uspe vedno znova najti ustrezen uvid, se mi pa zdi faktor sreče daleč precenjen. Dobiti je morda res samo sreča, dolgoročno ohraniti pa nekaj popolnoma drugega.

  28. Frančiškan - 6.03.2014 ob 16:55

    V očeh drug drugega sva izpadla malce prenaivno, kar je po mojem opažanju lahko dober znak; navadno, da gre za dovolj intenzivna stališča, da vsaj do neke mere pijejo vodo.

    Kar mene pri rabi izraza “stric iz ozadja” v prvi vrsti moti, je to, kako relativizirana je njegova raba; ja, centri moči obstajajo vsepovsod, ampak kaj je stric iz ozadja Kučan v primerjavi s stricem iz ozadja Rockafellerjem? Kako sta lahko oba strica iz ozadja, ko je med njima takšen dispanzion nekih členov? In če privzamemo logiko horizontale, vertikale, potem lahko rečemo, vsaj po mojem, da se centri moči oblikujejo tudi spodaj, iz “preprostega” ljudstva, politično, in delujejo navzgor. Vsako selo ima svojega strica iz ozadja, po čemer sodim, da mora biti neka končna instanca, in ta je sistemska (ekonomska, kapitalističnega produkcijskega načina bi rekli nekateri); čeprav njena samotna ura nikoli ne pride, jo je treba vzeti dovolj resno, da lažje racionalno pojmujemo vse te strice; skratka, da jih ne vzamemo preveč resno in da nas ne ohromijo pri poskusih družbenih sprememb. In verjetno ta končna instanca, ki je nikoli neposredno ne uzremo, ravno zato določa, zakaj vedno znova padamo, tako kapitalisti kot socialisti. Gre za vprašanje preko katerega kaosa bomo ustvarjali red.

    Jaz sem ta film gledal kot skozi neko tehniko potujitve: če v sedemdesetih letih pride do vzpona finančnih trgov in finančnega kapitalizma ter do sprememb v razmerjih moči znotraj vladajočega razreda, do tega ne pride nujno zaradi tega, ker bi si to želeli tisti strici iz ozadja, ki na ta način pravzaprav izgubijo del svojih moči; tisti, ki pridejo do priložnosti a la Belfort, pa tudi nimajo sistemskega uvida. Film te brutalno sooči s tem dejstvom in ravno kot tak ne potrebuje dodatnih razlag. Dovolj je zadeve že samo pokazati. To je že samo razlaga.

    Tisti mešetarji, ki so ranigrani višje od Belforta, pa v bistvu delujejo znotraj iste novo vzpostavljene paradigme; pri čemer o njihovem večjem uspehu spet odločajo različna razredna mikrorazmerja, tradicije itd., tu že malo nakladam. Praviš pa, da srečne okoliščine ne trajajo; po tej logiki se mi zdi smiselno razširiti pojem trajanja, in ponoviti, da kapital vedno znoda pogrne, mar nismo imeli od črnega petka praktično vsako desetletje neko finančno krizo, katere vrhunec je tokratna? Koliko je pravzaprav tistih spretnežev, katerih sreča kar traja in traja? Po stoletjih primata je še cel kontinent, Evropa, v zatonu. No, skratka, smo pred velikimi izzivi. Lacanovci bi rekli morebiti, da določen del ljudi, ki delajo inovacije, ne sme ravno prisegati na Velikega Drugega; ne samo, da se odpove teorijam zarote, ampak tudi, da, vulgarno rečeno, ne verjame, da ima kdo nenadomestljivo veliko vednosti, da te v tem, kar si kot tak, kot si, to je splet okoliščin, determinira kot neka negibna središčna točka. In takšni so načeloma lahko predvsem tisti, ki nimajo nič. Think global, very global.

    Drugi odstavek drugega odgovora se mi zdi ključen. Moje mnenje je, da je bil Belfort determiniran s svojim izvorom, ki mu je omogočil tako razvoj nekaterih sposobnosti kot tudi preprečil zmožnost uvidov, ki bi ga popeljale še dlje (tudi v smislu morebitnih družinskih okoliščin, preko katerih se je lahko naučil branja soljudi, ampak samo v okviru določenega razreda). Pravzaprav mislim, da nikoli ni ničesar izbral, niti ni imel možnosti za to, in tu se razhajava. Zato se jaz izogibam pojmu človeške narave … Seveda se nekateri vzorci ponavljajo skozi celoten presek družbe, ampak mislim, da so to vzorci, ki pripeljejo kvečjemu do razlikovanj in celo do avtizmov, ki jih naša zdrava pamet ne prepoznava popolnoma, ampak jo strašijo, zato si jih želi lepo popredalčkat po raznih psiholoških kategorijah in ostalih šamanskih znanostih, ki so to ne glede na statistične in organizacijske vzvode, ki se jih poslužujejo, in delujejo racionalno; po pop vzorcu Malcoma Gladwella, ki sem ga omenil, recimo. Pri čemer je ravno največji hudič liberalno toleriranje takih razlik, ki je seveda samo navidezno; vedno pride do simptomatične točke, ki razkriva splošne “nezavedne” mehanizme, kot recimo pri aktualnem primeru tunizijskih ribičev, ki so rešili z gumjastega čolna emigrante iz podsaharske Afrike in jim grozi do petnajst let zapora … Ker morajo postati “primeri”.

    Skratka, zadeve so zapletene. Če naredim glavni poudarek; v osnovi raje kot naravo vidim, da smo splet naključij; in da je to edini uvid, ki omogoča trajno delovanje in teorijo.

    In mislim, da je film sam, kot eno veliko “naključje” mene presentil s tem, da se je preprosto kot tak konstatiral. Vse te zadeve, ki se tam dogajajo, so precej ludistične in random, film je drvenje takih scen od začetka do konca. In do neke mere se mi zdi bolj pošten, pa ne da ga kakorkoli upravičujem, recimo en Kanye West, ki to intuitivno dojame, ko rapa http://www.youtube.com/watch?v=ViGNBLQpGWE, kot večina alternativne scene, ki še vedno misli, da uvid za uvidom stopa nekam, kdo ve kam, če se spet poslužim glasbenih referenc :) Po malem vsi od njega živijo, je konstantno na prvih mestih lestvic alter revij.

    Srečno pot.

  29. Simona Rebolj - 6.03.2014 ob 17:59
    Simona Rebolj

    @Horizont:

    Ja, saj v tem je ključen problem tega filma, da osnovno poanto vleče na Wall Street, a ima z njim točno toliko skupnega, kot bi si želeli jordani belforti, da bi skupnega imel in so si v takem slogu tudi dali spisat svojo reklamno knjigico za nadaljnje akviziterske podvige, po kateri so volkovi s Hollywooda spackali scenarij in šli v produkcijo. Če bi bil to film o profilu človeka, kakršen je J. B. ali konkretno o njem, bi se ga morali v lotit povsem drugače in del v zvezi z Wall Streetom bi bila samo zanimiva epizoda, kaj se lahko zgodi, če se tak profil v tistem času in kraju znajde na WS. Ker pomembne poante tega pojava so točno v tem, ki jih ti izpostavljaš in se popolnoma strinjam. Do neke mere zato ta selling aproach lahko zafunkcionira tudi v okolju, kakršen je WL, samo da se tam ta prva faza šlepanja na guru efektu prelomi in preide v drugo fazo pravih volkov, ki se kvečjemu skrivajo po gozdu (tudi če vemo, da obstajajo) in šteje samo še razpredanje mreže znotraj mafijske združbe. Popreproščeno rečeno. Poleg tega gre za družine v ozadju z dolgo zgodovino zasedanja in osvajanja teritorija, ki zelo sistematično pazi, koga spusti zraven in koliko zraven, glede na potrebe. Ta obroč ni prehoden in funkcinira bolj po vzoru kraljevin in s tem povezane obrambe in plemenitenja dediščine. Taktika, na kateri se lahko dandanes napaja povprečen dober trgovec oziroma akviziter je kontraproduktivna in temu primerno nezaželena.

    Na podoben način se je ironično malo zalomilo tudi Leu DiCapriu. Popolnoma jasno je, da je bil film narejen in sproduciran z namenom pobirat oskarje in hkrati dobro prodat masam to kramo od filma (zato toliko nesmiselno preštevilnih prizorov seksa, droge in partizone. DiCaprio je takoj že kot producent pobasal v žep 10 milijonov, medtem ko je že Jonah Hill za svojo vlogo prejel le nekaj sto tisočakov, samo da je lahko zraven … hehe … Skratka, Leo je vendarle podcenjeval oskarjevsko lobistično in mentalitetno omrežje, zato je ostal praznih rok. Drži, da ta mafijska industrija krojenja mentalitete ljudstva vedno podpre moralizme o družbeno aktualnih temah, ki so narejeni dovolj hipokritsko, da ne dregnejo pod rebra v os ameriške hipokrizije, zasužnjevalnega sistema in prodajanja lažnih sanj. Tipičen primer je tudi letošnji zmagovalec 12 let suženj z Bradom Pittom na čelu (film, ki je dobro narejen, a ne pove nič novega na to temo in nikakor ne pozabi na lepo dušo belega osvoboditelja črncev … hehehe … skratka, “kavboj” mora obstat), ki se je mimogrede potegoval tudi za produciranje filma o Belfortu in DiCaprio se je s tem “porazom” Pitta neznosno hvalil po intervjujih, tako da se mu je na oskarjih jokalo zdaj še toliko bolj. Tudi take napake javnega nastopanja štejejo. Pitt je ljubljenec Hollywooda, ker z madam Jolie simbolizira t. i. dobrega človeka z izjemnim socialnim čutom, a nikoli ne dregne v politikantsko os turbo kapitalistične osi, katere del je kakopak sam in jo ravno s tem urjuje. Akademija in lobiji se nikoli ne bi osmešili, da bi z oskarji ustvarili propagando in dali legitimnost tako prozorno neposrečenemu filmu o minimaliziranju vseobsežnosti in prave narave WL. Volk z Wall Streeta je samo film za najstnike in zakaj bi se s tem blamirali, če je vedno na voljo kakšen bolj prebrisan izdelek, ki uspe nategnit večji krog potrošnikov na že ziher utrjena in ponotranjena čustva, pa naj gre za bedast Titanik, povprečno pravljico Revni milijonar ali pa ekranizacijo črnskega režiserja, ki se proda belcem in jih temu primerno pohvali za vse zasluge, da je sam lahko uspešen in bogat (tudi skozi izbiro materiala za film o sužnjelastništvu). Nominacije volku so bile samo toliko nujne, da ne bi kdo pomislil, da se hoče kaj prikrivat in hkrati prikladne za ponižanje. Ker ob tako močno zagnani popagandni mašineriji in lobističnih bitkah, kot se jo je šla ekipa Volka z Wall Streeta, je bolje sploh ne bit nominiran, kot ostat brez dobička na tekmovanju. Tako izpadeš vsaj autsajder, ki ga “akademija” ne razume, ko enkrat dobiš potrdilo, da si bil razumljen, pa … hehehe … Si pa razkrinkano not in nadaljuješ s kampanjo v tem slogu, kar te še dodatno razkrinka in potem s solznimi očmi odpujsaš domov. DiCaprio je skušal upoštevat vse finte in fore, a se je obnašal podcenjevalno in v tej primerjavi skoraj tako otročje kot Belfort na WL. Nekako je razkril, da ni iz pravega testa za te igre, a bi neznosno rad bil. Kakšen učitek je pohodit osebo, ki bi tako rada kradla, lagala in zavajala, pa ji spodleti. Najboljšo igro so vodili Dallas Buyers Club. Posneli so t. i. mali film, enako po resničnem motivu osrednjega lika, tema je že preveč kritična do enega najmočnejših lobijev (zdravstven) in nič niso blažili, ampak še malo pretiravali (ker vendarle se je smrtonosni AZT kasneje izkazal kot dobro zdravilo, a v izjemno zreducirani dozi in v kombinaciji z drugimi učinkovinami), vendar so poskrbeli za kronično popularne teme likov (travestitski gej … blabla in na drugi strani homofbni mači, ki spozna blablabla …) in seveda za to, da so ohranili trdnjavo neokrnjeno z njihovima članoma zvezdnikov. Ne samo to, uporabili so še efekt t. i. nespoštovanega igralca, ki predstavlja manekena romantičnih komedij, a se zahtevni vlogi izkaže. Zahtevna vloga pa mu je že preverjeno (Mud) na kožo pisana, saj je profil neobrzdanega južnjaka, teksas rejndžerja, v resnici bolj blizu njegovemu pravemu izvoru in naravi, kot je bilo igranje poštirkanega mestnega plejboja v romantičnih komedijah … hehehe … Za feminilno lepega Jareda Leta je bilo pa itak samo vprašanje časa, kdaj bo odigral bejbo. Igrali so na karto skromnega filma, ki hoče veliko povedat (in tudi je) in si zato ne obeta nič, ker mu je več do rezultata in poante. No, niso pa pozabili na pravilo igro njihovih pri castingu in tipičnih faktorjih presenečenja. Največ je od tega poslovnega pristopa že zdavnaj iztržila Charlize Theron in ekipa domnevno off projekta Pošast. Podobno kot na Wall Streetu ne morejo zraven avtentiki zlahka, se morajo tudi v Hollywoodu neznosno redit njihovi “zaposleni”, pa neznosno hujšat, pa učit naglase tujcev in še in še, ker, a veš, nikakor ni mogoče najt igralcev, ki bi že bili ustrezni liku, kakršen je zahtevan po scenariju. Tistih petdeset zvezd je tako noro dobrih igralcev, a veš, da se morajo še uboge lepotice za kakšno vlogo nečedne gospe, neznosno gršat, ker ni grdule na svetu, ki bi znala dobro odigrat neprivlačno babo … hehe … Itd. itd. Posamezni anonimusi, ki dobijo oskarja, ga dobijo zgolj v kontekstu vmesnega politično korektnega prašenja slabe vesti, za mušter in so del notranjega projekta članov družine. Da lepše izgleda, kot mora vsak zvezdnik kaj prispevat kakšni dobrodelni organizaciji, če hoče bit večja zvezda, kot je velik igralec na primer. In ti anonimusi seveda niso tam zato, ker so se tako nadpovprečno odrezali, niti njihov trenutek sreče ne pomeni, da so resnično sprejeti v srenjo. Ponavadi jih ne vidimo nikoli več. Še posebej tistih indijskih revnih milijonarjev ne samo, da nismo videli nikoli več, deklico iz filma je oče hotel celo prodat, ker ji je v Indiji tako zrasla cena. Tako da bo madam Nyongo resnično lahko še kaj iztržila le, če bo uspela na “modni pisti” in bo vsaj toliko všeč velikemu gospodarju posestva, kjer se je znašla, kot je bil veliki gospodar v filmu obseden s svojo sužnjo. Toliko o resnični naravi uspehov.

    No, Leo Di Caprio je pa Belforta itak odigral kot Gatsbyja na speed overdouzu. To je verjetno najslabša vloga z vidika uprizarjanja resničnega lika, ki in kakor nam je dostopen v preverbo, kar se jim videla na velikem platnu. Ni igral slabo, samo ni igral Belforta, ker ga ni smel igrat, saj bi se sesul koncept filma, ki je hotel bit o Wall Streetu, čeprav ni o Wall Streetu.

    In v tem vidim tudi poanto preizpraševanja o sreči, naključjih in osebnih zaslugah za dosego določenega cilja. Ko bo nekdo uspel ustvarit preprečljivo enačbo vpliva okoliščin in s tem naključij na usodo posameznika in delež njegovega voliva na svojo usodo, po razkrinkal smisel ali nesmisel življenja. Torej se to ne bo zgodilo. Je pa zagotovo res to, da imajo okoliščine in naključja mnogo večji vpliv na usodo posameznika, kot si večina ljudi upa priznat. Ta je verjetno največji. Tudi volja do nečesa, torej tisto, kar imenujemo kot osebni input, je prekleto odvisna od motivacij iz okolja na strukturo osebnosti. Struktura osebnosti pa je splet genov, kart, ki jih dobiš ob rojstvu, vključno z okoliščinami, v katere si postavljen. Hkrati pa je najbolj pomembno za človekov osebni smisel le tisto, kar je delež njegovega inputa! Ampak koliko ima to zveze z uspehi v danih okoliščinah, kakor jih determiniramo. Bore malo. Ti so res bolj ali manj splet naključij, da lahko bistvo pride do izraza ali sploh preživi. Kaj hočem povedat? Strinjam se z diagnozo, da na primer Belfort brez dvoma obvlada odzive bolj potrošniško odprte populacije, ki jim gospod prodaja navadne kulije za precenjeno vrednost. V prispodobi rečeno. Menim, da obe s Horizont dojemava človeka za nateguna in spadava med bolj zaprto populacijo. Gre za to, da belforti lahko to svojo sposobnost uveljavljajo kot uspeh, ker obstaja dovolj veliko ljudi, ki jim na tak način lahko prodaja sranje namesto sanje. Drugič pa zato, ker živimo v sistemu s preveliko toleranco do prodajanja sranja namesto sanj. Hočem reči, da v nekaterih primerih natega preprosto ne moreš predvidet, lahko se le ob pravem času ustaviš. Tako situacijo sem imela priložnost razkrinkavat pred kratkim, ko me je nekdo hotel porinit v nekaj, kar preziram z lažmi, da namerava nekaj drugega in bi mi za sodelovanje tudi nekaj malega plačeval. Končalo se je tako, da sem ob prvih znakih prepoznala nateg in nisem storila, kar je nategun želel, z nepripravljenostjo na sodelovanje v sramotni burki pa sem seveda tudi izgubila priložnost za nekaj malega mesečne žepnine, ki bi mi čisto prav prišla. Ampak … Fora je v tem, kakšna osebnost želiš bit in na kakšen način želiš krojit svojo po uspeha. Ali si pripravljen popustit za ceno strahu pred propadom v najslebšem smislu? Kje je tvoja meja? Kaj hočeš predstavljat sebi in drugim ter kakšna je razlika med tem dvojim. Pozor! Zakaj se ne bi še midve s Horizont podali na to pot? Nisva neumni, poznava psihologijo plitkosti, znali bi se namaškarat tako, da bi se populacija, ki bi jo napadli, lahko identificirala z najinim blebetanjem in opravo in potem bi šli na počitnice. Ker imava za razliko od belfortov vest, bi se lahko potolažili, da bova izkupiček nakradenega (ker profit preko zavajanja je kraja in ne nadpovprečna sposobnost prodajanja sama po sebi) donirali v dobrodelne namene, morda ustvanovili materinski dom ali kaj podobnega …. hehe … Zakaj ne? Zato, ker si človek ustvari meje svojega smisla in dostojanstva, s tem pa namene in cilje. Uveljavljanje, da ostaneš tisto, kar hočeš bit in ti uspeh v nečem, kar nočeš bit, ne pomeni nič v kontekstu tvojega smisla življenja. Ker človek vedno je tisto, kar in kakor misli in samo to. Ne drži prosto po Decartesu “mislim, torej sem” … Ne, ne … marsikaj je, tudi če ne misli. Tudi kamen obstaja. In marsikaj, česar ne vidimo, prav tako obstaja in vpliva na vse nas, ker je, pa če to zaznamo ali pa ne. Dejstvo pa je, da je vsak samo tisto, kar in kakor misli. Kako se zunaj nekdo manifestira, je stvar neštetih naključij in okoliščina, ki ne govorijo bistva o tem, kar človek je. Skratka, Horizont in Simona se ne bosta odpravili poskusit, ali lahko bolje blestita od Belforta na tem terenu, ker bi ju bilo neznosno sram. Ker nočeta bit ta in tak človek. Zato ne bosta dobili tistega denarja, ki bi ga sicer prekleto potrebovali in želeli. Morda celo konstruktivno porabili. Horizon in Simona bi se verjetno strinjali, da nista najbolj srečni, da živita v času in kraju, kjer sploh obstajajo tako ugodni pogoji za takšno manifestacijo osebe – torej toliko takšnih potrošnikov, takšna mentaliteta itd. Žalost teh okoliščin in manifestacije osebnosti je pač predvsem v tem, da navidezne zmage niso zmage osebnosti in navidezni porazi, celo propadi so lahko zmage osebnosti. Skratka, Belfortu lahko v teh okoliščinah pripišemo neko sposobnost, ki brez dvoma obstaja, a želeli bi si živet v svetu, ko taka sposobnost ne bi imea šans, da se sploh izkaže kot sposobnost. In na drugi strani bi si želeli, da bi živeli v svetu, kjer ne bi propadali sposobni ljudje z obče koristnimi vrlinami, ker o njih lahko presojajo razni belforti in največji krog potrošnikov, ki preplačuje njegove “navadne kulije”. Tako nekako. Ključno vprašanje se mi torej zdi, kakšen človek potrebuje veliko sreče, da bi uveljavil svoje ideje in bil varen pred propadom zaradi vplivov iz okoliščin, kakšen pa malo sreče. Nekako se mi zdi, da belforti potrebujejo v danih okoliščinah res malo sreče, da bi uveljavili in tržili svoje “sposobnosti” in da vse skupaj res, se strinjam s Horizont, ni le stvar naključja.

  30. Horizont - 6.03.2014 ob 23:27

    @Frančiškan

    Se strinjam z zlorabo pojma stricev iz ozadja in o relativnosti njihove moči in dosega. Stric z vasi morda ni niti v predzadnji vrsti stricev v mestu. To je čisto res … ampak… ima pa na življenje podrejenih sovaščanov enak vpliv kot bi bil najmanj s klana Rothschildov. In mislim, da je ravno to tisti keč, da se povsod opleta s tem pojmom. Ni namreč važno na kako visoki veji rodoslovnega drevesa stricev sedi Naš stric, za posameznika je važno zgolj to, da je pač nad njim. In Belfort je bil neke vrste stric na svojem selu, zapletlo se je, ko je hotel »stričevati« še v mestu in tam so mu pač povedali, da Kučan in Rockefeller še nikoli nista skupaj kofeta pila in pri tem bo zaenkrat tudi ostalo.

    Dalje imaš tudi prav: zgolj obstoj določenih interesnih krogov (a.k.a. stricev) ne bi smel hromiti želja in hotenj po družbenih spremembah. Bog ne daj! Ampak spremembe na žalost hromi človeška narava »najbolj razžaljenih« kar sama in to ravno v tej svoji histerični masovni izvedbi, ki je bila dobro prikazana v VWS. V tisti izvedbi torej, ki bi z največjim veseljem za navaden plastičen kuli plačala platinasto ceno. Mogoče ji pri tem »pomaga« tudi končna instanca nad instancami (tuzemska, utemeljena v naravni selekciji in s tem prevlado najmočnejših/najiznajdljivejših ali pa celo že davno prerokovana Maktub resnica, izbiraj po želji)? O tem sem pravzaprav govorila v prvem komentarju, ampak res samo med vrsticami, zato se mi zdi tudi povsem razumljivo, da je prišlo med nama do manjšega kratkega stika v razumevanju. S Simono sva pa že stari cyber prijateljici (vsaj jaz jo kot tako dojemam in tudi spoštujem) in že ve, kje me čevelj žuli.

    Jaz sem ta film gledal kot skozi neko tehniko potujitve: če v sedemdesetih letih pride do vzpona finančnih trgov in finančnega kapitalizma ter do sprememb v razmerjih moči znotraj vladajočega razreda, do tega ne pride nujno zaradi tega, ker bi si to želeli tisti strici iz ozadja, ki na ta način pravzaprav izgubijo del svojih moči

    Tukaj se pa ne strinjava. Popularizacija finančnih trgov je bila vedno del načrta. Gre preprosto za širitev trga in s tem za ogromen pool dodatne likvidnosti, ki jo največjim igralcem vedno manjka. Strici niso izgubili popolnoma nič, kvečjemu ogromno pridobili. In to se je kazalo že pred sedemdesetimi leti z uvedbo prvih vzajemnih skladov in s prodajo zelo kunštne »resnice«, da je treba varčevati za pokojnino preko khm khm donosnih portfeljskih naložb. Hej, a ni še danes to aktualna mantra? Prvi stebri, drugi stebri, petnajsti stebri… Ampak ta resnica je take narave, da drži samo toliko časa, dokler je vplačil več kot izplačil. V trenutku, ko odlivi pričnejo pritiskati na likvidacijo vrednostnih papirjev, postane shema tako nestabilna v smer negative, da se nam težave Bismarckovega pay as you go sistema lahko zazdijo kot blag poletni vetrič. Če nam solidarsnotni pokojninski sistem ponuja veliko časa za raznorazne bolj ali manj (ne)želene prilagoditve v smeri večje vzdržnosti, nam sistem borze ne ponuja niti pet minut. Borza je namreč dražba. Bidding 10, bidding 10, no bidders, bidding 9, bidding 8, bidding 7…itd., dokler se ne najde prvi kupec. Going once, going twice, sold! For 2 dollars to the kind uncle from behind! Dražba potrebuje likvidnost, potrebuje čim več dražiteljev, še največ takih, ki nimajo pojma, koliko je stvar, ki se draži v resnici sploh vredna. Takih je na borzi 95%. Prav toliko ljudi redno izgublja denar, prenekateri tudi vsega. In kdo si ne bi želel takih ovčic. Volna je volna!

    Praviš pa, da srečne okoliščine ne trajajo; po tej logiki se mi zdi smiselno razširiti pojem trajanja, in ponoviti, da kapital vedno znoda pogrne, mar nismo imeli od črnega petka praktično vsako desetletje neko finančno krizo, katere vrhunec je tokratna?

    Seveda pogrne. Ampak v glavnem na račun najmanjših vlagateljev. Ko je v zadnji krizi dejansko gešajtrala ugledna stoletna banka Lehman, so se vsi skoraj posrali od panike in je bila potrebna likvidnostna intervencija nepredstavljivih razsežnosti. Stric je ležal na smrtni postelji in centralne banke so kar po zraku naokrog letale z infuzijami svežega denarja. Naš stric ne sme umreti – tega pa nikarte!

    Pravzaprav mislim, da nikoli ni ničesar izbral, niti ni imel možnosti za to, in tu se razhajava. Zato se jaz izogibam pojmu človeške narave…

    No, saj nisem nikjer napisala, da ne priznavam okoliščin in naključij. Seveda jih, saj nisem s tepke padla, da bi verjela to, kar se prodaja v Skrivnostnih knjigah. Daleč od tega, da bi bil vsak gospodar svoje usode in da vsak lahko izbere, kako bogat ali uspešen bo. To so klamfe, lansirane z namenom vzbujanja krivde zaradi (bojda) nezadostne vere ali kajježe. V resnici zelo malo ljudi lahko pogleda čez planke svoje osnovne determiniranosti. Moja poanta je bila drugje. Pisala sem, da je konkretno Belfort naredil vse, da bi v določeni dejavnosti našel čim več srečnih naključij. Njegova pot je bila usmerjena, premišljena (iskal je točno tako kariero) in torej ni bila naključna. Za naključje je šlo pri njegovem poslovnem »frendu« Donnyju, ki je nekega lepega dne preprosto po naključju uletel v neko mega zgodbo. Zgodbo, ki je za razliko od Belforta, nikoli ni sanjal, kaj šele iskal. O takih, Belfortovskih nenaključjih sem govorila. In v tem oziru tudi o nenaključnem, usmerjenem delovanju interesnih centrov, ki se hudičevo pobrigajo, da bodo dobili svojo infuzijo kolikor se le da dolgo časa.
    Se pa seveda s strinjam s teboj in s Simono, da je v življenju precej, če ne že večina, odvisno od naključja. Kje se rodiš, komu se rodiš, s kakšnimi sposobnostmi se rodiš (so cenjene v tvojem okolju?), s kakšnimi zdravstvenimi predispozicijami itd… Obstajajo bolj ali manj ugodne okoliščine. Ampak v okviru svojih okoliščin pa lahko potem človek deluje tudi zelo usmerjeno in ciljno naravnano ter zmanjšuje pomen faktorja naključne sreče. To sem hotela povedati.

    Hvala za relevantne komentarje in seveda tudi tebi želim srečno pot

  31. Frančiškan - 7.03.2014 ob 05:36

    Da. Ampak še vedno ne mislim, da je tu posredi substancialna človekova narava in da obstajajo neki strukturni pogoji, ki “najbolj razžaljene” delajo za potencialno najbolj prodorne v smislu družbenih sprememb. Njihovi interesi so najbolj različni, nekateri iščejo rešitev v prodajanju kulijev, drugi v zabavni industriji, tretji v politiki itd. – zato, ker kot razred ne morejo postati poenoteni, razen v želji po spremembah. Vprašanje ozaveščanja pa se mi zdi druge vrste.

    Tretji odstavek. Načeloma se strinjam s tabo. To, kar si napisala, definitivno drži. Ampak čeprav je širitev trga nujno za strice, predstavlja tudi veliko tveganje in nisem prepričan, če po njem izplavajo na površje znotraj vladajočega razreda isti strici. Na vrhu ostanejo načeloma isti, kot kategorija, vendar se med njimi razmerja moči preobrnejo. Še vedno pa ne bi govoril o naravni selekciji, tudi metaforično ne, saj gre samo za precej kompleksno učinkovanje družbeno-ekonomskih vzrokov in dinamike med njimi, pri čemer uspeh-neuspeh bolj določajo stara razmerja moči v odnosu do novih pogojev delovanja, ki jih tistis tari niso znali predvideti v mišljenju, da bodo ostali na vrhu. Od klenih lastnikov proizvodnje z njihovo starosvetno auro družinske tradicije, se menedžerji in borznih posredniki verjetno precej razlikujejo, bodisi generacijsko, bodisi po svojem izvoru. Če dam primer druge svetovne vojne, katere cilj je bil prerazporediti ta razmerja moč in vzporejam z naravno selekcijo … Mislim, da med biovrstami ne prihaja do neposrednih militantnih spopadov, v kateri bi se minimalne razlike razreševale. Seveda vsaka primera šepa, pa vseeno naj rečem: razlika je v tem, da prihaja znotraj kapitalizma do spopadov med totalno različnimi miselnimi frakcijami za iste reči. Popularizacija finančnih trgov pa je postala del načrta, ker se je določen način produkcije izčrpal.

    Tako mi tudi ni všeč metafora borze za človeštvo, sori. Borza, kot jo poznamo, je produkt določenega zgodovinskega razvoja, ki morda res poudari tisto, kar imamo za človeško naravo, in je danes sinonim za njeno neracionalnost in brezizhodnost obče situacije, ampak ravno v tem vidim nevarnost; borza je produkt določenih zgodovinskih okoliščin in določenega stadija v delovanju kapitalizma, in kako se ljudje tam obnašajo, lahko spremljamo preko prizma poznavanja številni odtenkov tudi med posameznimi borzniki, kaj šele v odnosu do družbenih tendenc pred nekaj desetletji; da pridemo do teh nians, je pa po mojem potrebno ravno izključiti kategorije moralnih imperativov, recimo prepričanja, da “človek človeku volk” (in verjetno ne boš presenečena, če povem, da ne gre prvenstveno za ljudski izrek, ampak ima avtorja, Thomasa Hobbesa), pod katerimi lahko maso mikrotektonskih premikov totaliziramo. Ključna stvar je po mojem, KAKO pristopamo k zadevam. In to do neke mere določa tudi poteke zgodovine. Veliko tega, kar vemo, ima svoje izvore, ki jim lahko sledimo in jih simptomatično beremo. Jaz zagovarjam antihumanistično stališče (ki je daleč od kake mizantropije ali apatije). Se pa popolnoma strinjam s tvojim opažanjem dogajanja v tem odstavku, za tako opažanje si privilegirana zaradi, kot praviš, svojega poklica. Vprašanje, ki ga sam postavljam, je v vrednotenju.

    Kar se pa zaključka tiče, pa bi rekel, da sem želel poudariti poanto, da četudi smo usmerjeni in premišljeni, smo v okviru tistega, česar pač ne izberemo, ja. Kljub temu pa nas faktor naključne sreče vedno znova zjebe :)

    Smo pa vsi stari cyber znanci, jaz sem tisti tečni smrkavec N. Želel sem samo, da bi ti pod novim imenom drugače dišal, tako kot bi roža dišala, če ne bi bila roža. Če sem v tem uspel in mislim, da sem, sem morda nekaj malega povedal o “človeški naravi” ali pa si samo domišljam.

    Lp

  32. Frančiškan - 7.03.2014 ob 05:38

    Odgovor je namenjen Horizont, se opravičujem.

  33. Horizont - 15.03.2014 ob 13:08

    Pozen odgovor..

    @Frančiškan ali muslimanova nova oblačila

    Hohoho…. Se vidi, da sem bila dolgo izven obtoka in res nisem takoj prepoznala tvojega sloga. Ampak ni panike, med nama vse ostaja isto…

    Zelo kunštno napišeš svoje teze, z vsakim tekstom bolj. Tako zamotano, da jih še sama včasih kar težko razberem, pa ne mislim, da sem iz zadnje moke. Bom poskusila bolj po kmečko povedati nekaj stvari, ki jih govorim iz svojih in tudi (kot lahko vsakdo prebere) izkušenj preteklosti.

    Najbolj razžaljene množice imajo po tvoje največji potencial? Zelo pogojno, bi rekla. Prvi večji problem sliši na ime Gašpar Gašpar Mišić. Banalno seveda ampak vendarle: Kdo ga je že izvolil? Menda predstavniki delavcev. Najbolj razžaljeni so ga ustoličili, bohseusmili! Kaj naj še rečem? Mogoče tole: množice niso nikdar, ampak res nikdar nosilke sprememb. Mislim, da se je o tem na blogu S.R. pisalo že mnogokrat … kot kaže še vedno ne dovolj. Vedno so bili posamezniki tisti, ki so vodili množice in jih usmerjali za dobro ali slabo. Tragično je, da se več ljudi da shecati za nekaj slabega oz. prej bodo sledili sociopatu kot pa človeku, ki ima res nekaj koristnega za ponudit.
    V današnjem času se soočamo s krizo novih ekonomskih (tudi družbenih) idej, kako in kaj naj bi drugače delali. Posledično nisem presenečena, ko poslušam, da današnji prevratniki v glavnem opletajo z nekimi socialističnimi parolami, ki so naravnost smešne in popolnoma nekredibilne, saj jih je zgodovina že izpljunila kot neustrezne, nelogične ali celo škodljive. Upala bi, da bi novi vodje slovenskim množicam lahko ponudili kaj več, kaj novega ali pa vsaj konkretno izboljšavo določenih preteklih idej. Ampak vse skupaj samo isti prežvečeni ekonomsko-socialni koncepti, stari pretkani obrazi in nekaj mladih oči, ki ne pomnijo, kako in zakaj je krvavo razpadla nekdanja Jugoslavija. Starejši se seveda dobro spomnijo, če jim še služi pamet, ampak raje »pozabijo« na kri in solze, zato pa toliko bolj živahno žuborijo o poceni kreditih in družbenih stanovanjih. Zgodovina je sicer neusmiljen sodnik, ampak nič ne pomaga. Slepi ne vidi, gluhi ne sliši. WVS krasno ujame ta večni zeitgeist, da ljudje v glavnem hočemo hitre in neboleče rešitve, pa čeprav bodo na dolgi rok lahko celo prinesle nepopisno bedo. Hočemo postati bogati na hitro, brez truda, hočemo v 2 tednih shujšati s pomočjo tabletke green coffee, hočemo posnifati črtico koke in vsem jebati mamico itd., itd. Ne verjameš, da je to najpogostejši vzorec? Poglej samo dejstva: koga izvolimo, kdo je bogat (in s »pomočjo« koga), kdo je ugleden…

    Pred časom smo na TV lahko zasledili obupane krike prežalostnega Dušana Šešoka o tem, kako brezupno previsoka da je minimalna plača slovenskega delavca. Zgražanja je bilo ogromno, češ da je gospod nehuman, nesocialen, zloben. Meni bi se pa dosti bolj na mestu zdelo, da bi kdo od novinarjev/politikov pozval obupanega Dušana, naj pojasni, kako se je lahko znašel na lestvici uglednih managerjev, katerih mnenje naj bi bilo vredno TV intervjuja, če pa dela navadne knofe????!!!! Oprostite, ampak res dela knofe. Sposodila sem si metaforo od pokojnega P. Božiča iz nepozabne oddaje Trenja na temo kulturniških plač, mislim pa seveda na izdelke z nizko dodano vrednostjo. Lahko bi mu samo prijazno svetovali, da bi moral dosti več sredstev vložiti v razvoj boljših izdelkov, ki bi lažje prenesli evropske plače. V nasprotnem primeru pa bo treba s težkim srcem oditi npr. v Bocvano ali pa v Gano in stroškovni problem bo v trenutku rešen. Pomahali mu bomo v slovo, posušili kakšno solzico in mu zaželeli srečo, ki jo bo krvavo potreboval na črnem kontinentu. Tukaj v Sloveniji izobrazbena struktura, ki je seveda pregrešno drag špas, če ostane neizkoriščena in sam standard življenja, enostavno ne potrebujeta njegovega tipa podjebovanja, oprostite, podjetnikovanja. Še več. Če se ohranjajo taki podjetniški podpadci, se hromi potencial za razvoj kvalitetnejših delovnih mest in v bistvu na srednji in dolgi rok predstavljajo ogromno izgubo časa in sredstev. Še pomnite Muro, soblogerji?

    In tukajle se vračam nazaj na strice iz različnih podjetniških usmeritev. Dobro si napisal: borba poteka. Ali bo zmagala proizvodnja ali bodo zmagale storitve? Jaz osebno navijam za proizvodnjo, čeprav bo težka. Storitve pač ponujajo hitrejšo pot do zaslužka in so kot take dosti bolj privlačne za mediano človeške narave, a ne?
    Širitev finančnih trgov se je morala zgoditi in finančnih stricev ni prav nič ogrozila, kvečjemu nasprotno. Obogateli so čez vse meje predstavljivega. Proizvodni strici pa morajo dandanes biti res dobri in ponujati svetu izdelčne presežke tipa nemški avto, sicer nimajo niti osnovne možnosti, da ohranjajo svoj položaj. Skratka,knof ni več dovolj. In s tem tudi določen tip delovnih mest marsikje odpade, kar JE problem. Ali temu rečeš naravna selekcija ali kompleksne družbene interakcije v bistvu ni najbolj pomembno. Najbrž je kombinacija obojega… Pomembno je razumeti, kaj nam ta boj prinaša v bodoče in kako naj bi se na spremenjeno okolje npr. odzvali vzgojno-izobraževalni sistemi . Nismo namreč še vedno v letu 1985, kjer se mi zdi, da je obtičala naša prosveta v svojem pristopu. O tem bom nekaj napisala v drugem komentarju na blogu o šolskih alarmih.

    In borza, da ni primerna metafora za človeštvo? Dosti bolj kot si misliš, v določenem oziru seveda. Trgovanje je »staro kot sonce«, nič novega se ni zgodilo v novejši zgodovini. Človeška psiha je konstantna in v svoji najbolj prvobitni obliki pride na dan, ko je pod stresom. Pozitivnim (dobiček) ali negativnim (izguba). Kako se ljudje takrat odzovemo pa se na borzi da videti v živo vsak dan in nekaj od tega je prikazal tudi WVS. Ali je to vse, kar bi morali vedeti o naravi ljudi? Ne. Ampak zelo dobro pa je, da se zavedamo obnašanja množic v prelomnih trenutkih. O prihodnosti se 99% ljudi namreč moti. Vedno. 1% ljudi pa ima uvid v to, kaj je next in samo ti so pomembni. Seveda pa ne pomeni vsaka sprememba tudi boljšega življenja…
    Če prihaja tisti 1% iz vrst najbolj razžaljenih, potem se lahko zgodi npr. tudi Oktobrske revolucija, ki pa za življenje ljudi pod rdečo vladavino v glavnem ni prinesla kakšne opazne izboljšave, a ne? Pravzaprav je bilo ravno obratno! Zdi se mi, da je edina revolucija, ki je nekaj dobrega prinesla širšemu krogu ljudi, bila buržoazna revolucija. Zakaj? Zato, ker je imel meščanski sloj dobre odgovore za svoj ekonomski in socialni obstoj. Če so boljševiki sanjali predvsem o razporeditvi bogastva, potem ji je pa zmanjkalo štrene, ko bi ga bilo treba na novo ustvariti, so meščani preko sistema cehov sami imeli v roki ključ do rešitve! Imeli so že vpeljan sistem s potencialom za rast, za trajnostni razvoj, če uporabim trenutno aktualno kunštnico. Niso več potrebovali aristokracije in njihovih preživetih fevdalnih ekonomskih konceptov. Njihov sistem jim je sam omogočal takojšnjo izboljšavo življenja, ko so z revolucionarnimi prijemi zrahljali primež modrokrvnih maziljencev. Razumeš razliko na današnji čas arabskih pomladi, grških vstaj, španskih desoladov, slovenskih solidarnosti? Odgovorov ni…

    Sprašujem se, ali res ne znam pojasniti v čem je problem? Midva sva že imela dolge debate na te teme, pa vendar se ti zdi vredno preizkušati, če se bom odzvala drugače, ko se boš preoblekel v kuto? Ne, ne bom se. Meni je popolnoma vseeno, ali gre za Niduruna, Frančiškana, bp-ja, filmoljuba, Simono ali pa Janeza, Micko itd., ker moja mnenja niso vezana na osebo, s katero (mislim, da) se pogovarjam, ampak na temo, o kateri teče beseda. To je moja narava, ja. In seveda se težko spreminja…

    Želim ti lep dan, brat Frančiškan. V imenu Gospodovem.

  34. Neja - 27.03.2014 ob 02:55

    O, kako zelo se strinjam.

  35. nebo - 28.03.2014 ob 18:29

    Sam to O Katarini; men je super, da je prišla kamor je prišla. Itak vemo da po igralski kvaliteti ni Meryl Streep al pa Kate Winslet, je pa primerljiva z večino holivudark. In v enem delu nanizanke “New tricks” sploh ni bila slaba.
    http://www.videoweed.es/file/ee8735a6b74ff

  36. Simona Rebolj - 29.03.2014 ob 21:59
    Simona Rebolj

    @Neja:

    Verjamem.

    @nebo:

    Pojma nimam, kam je prišla. Zame človek nekam pride, ko nekaj ustvari, kar je vredno pozornosti ali celo posebne pozornosti. Tudi če to ustvari v deželi, ki ni svetovni monopolist s svojim profiterskim Hollywoodom, in se mu ne ljubi potepat po avdicijah naokrog, da bi pokazal vsaj kos mesa. Vseeno je kje, pomembno je kaj in zakaj. Zato enako, kot me ni mogel prepričat ali razveselit Jurij Bradač, ker je nastopil v videospotu Lady Gaga, češ, u, mater, kam je prišel, me tudi ne more takale vlogica K. Č., ker je pač v Hollywoodu. So fucking what?!! To je debilen in podebiljevalen odnos do stvari, do kakršnega so upravičeni samo otroci. Pa še oni ne bi bili tako plehki, če ne bi tega povzemali po idiotomanijah odraslih. To je žalostno.

    Razlika med povprečnimi hollywoodskimi avšami in primeri tipa K. Č. pa obstaja. Če povprečna Američanka nastopi v eni izmed takih povprečnih vlogic in jo izpelje tako povrpečno, je pač nihče posebej ne povoha. Tega je tam na tone vsako leto. V neki Sloveniji se pa iz tega ustvarja osrednji kulturni pop fenomen, mega dosežek. Narod, ki se tako ponižuje, si zasluži to, kar imamo. Polno frustracij in propadanje. Čeprav premoremo kakovostne ljudi, kakovostne ustvarjalce. Ampak idioti ustvarjajo pač fame iz brezveznih “dosežkov” in ostanejo idiotski hlapci. Tako se predstavljajo sebi in svetu. Tako da osebno itak ne vidim problema v Katarini Čas, ampak v odnosu Slovencev, medijev do tega, kar je uprizorila, v primerjavi z drugimi dosežki. Jebeno mentalno škodljivo napihovanje. Ona lahko dela, kar hoče in se veseli, česar se hoče. Razumem in nimam nič proti. Jaz pa nimam razloga, da bi bila vesela zanjo, ker je sploh ne poznam in sem zanjo lahko vesela ali žalostna približno toliko, kot je ona lahko vesela ali žalostna zaradi mene. Nula. Vesela bi bila, če bi kaj ustvarila, kar bi meni kot konzumentu kaj posebnega dalo. Pa pač ni. Bebci from Slovenia me pa hočejo prepričat, da bi morala bit vesela in celo ponosna zaradi njenega hobija, ker je prišla v Hollywood. Osebno zavračam takšno posiljevanje mojega dostojanstva s podebiljanjem. To je vse.

  37. nebo - 31.03.2014 ob 18:36

    Praviš, da nimaš pojma kam je prišla. Torej tud ti malo dopuščaš, da odgovor le ni avtomatsko “nikamor”:) No, kriteriji o tem, kdaj kdo kaj doseže in ustvari kar je vredno pozornosti in kdaj to ni, so itak različni. Jaz osebno tudi nisem padel v to evforijo (če je res sploh bila) o Katarininem holivudskem podvigu. Mi je pa kul, da igra ob Al Pacinu, al pa da jo Scorsese izbere izmed 100 in več kandidatk, pa čeprav gre za majhne vloge. Pa všeč mi je, da Katarina sama ne dela iz tega pompa, ampak so to naredili mediji. Vsaj tak občutek sem dobil, da ji je bilo nelagodno ob tem vzhičenju medijev. Al pa me je prinesla okoli in je to le dobro odigrala hehe. Sicer pa, kar se mene tiče, če bo pri teh vlogah ostalo je to tudi zame bolj dotik holivuda, in prav nič več. Je pa vsaj nekaj. Oziroma zagotovo vsaj malo več kot Bradačevi poskusi. Al pa od tiste pevke Žane.
    Glede “podebiljanja” je pa tudi tako, da so temu lahko podvrženi samo tisti, ki so dovzetni, da se jih lahko. Jaz se namreč ne počutim, da kdo s tem ogroža moje dostojanstvo. Ker če bi se, bi se verjetno moral vprašat “kako to?”.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !