Simona Rebolj

« | | »

VZGOJNO IZOBRAŽEVALNI IZBRUHI SOCIOPATIJE

7.03.2014

Z ALARMI NAD OTROKE ZA CVENK

Zadnji škandal piskajočih alarmnih naprav zaradi neporavnanega mesečnega računa za prehrano pred delitvijo kosil otrokom v IV. osnovni šoli Celje je tipičen primer značajsko, osebnostno in intelektualno neprimernih kadrov, ki se v naši državi lahko zelo na športen način – verjetno s pridnostjo, poslušnostjo, ritolizništvom in silno voljo po zmagah (kariernem vzpenjanju po hierarhični lestvici) prigrebejo do vodilnih ali odločujočih položajev na vzgojno izobraževalnem področju. Nekatere napake in nerodnosti so seveda lahko prepoznane kot prioritetno nepomembne, povsem človeške in premostljive. Obstajajo pa zgrešena dejanja, ki preprosto ne morejo ostat tolerirana, ker se za njimi razprostira nepregledno nebo nerazumevanja prioritet in nerazčiščenih osnovnih človeških pojmov v odnosu do delovanja na določenem področju. Poanta aktualne zgodbe je sila preprosta. Ker nekateri starši kljub opozorilom ne poravnajo mesečnega računa za prehrano svojih otrok, po določenih osnovnih šolah (baje o plačevanju položnic komunicirajo z otroki tudi na nekaterih drugih šolah, čeprav javnega linča z alarmiranjem ne uprizarjajo) čepijo ravnatelji in ravnateljice, ki jim zakonska luknja očitno dopušča, da si omislijo terorizirat, poniževat in diskreditirat otroke pred vrstniki s piskanjem alarma na elektronskem ključku za evidentiranje ob vstopu v kuhinjo, da bi na tak način izsilili denar od njihovih staršev. Pravi nizkotni nasilni izterjevalci, zakrinkani v vzgojno izobraževalne eminence. Vodje nekaterih šol uprizarjajo psihično zlorabo otrok in jih hkrati s tem tudi praktično poučujejo, kaj naj bi bilo na tem našem podrhaljenem svetu najbolj pomembno. Kaj je najbolj pomembno, je izpovedala ravnateljica obravnavane šole. Denar je na prvem mestu, sicer začne piskat alarm za marginalizacijo izmečkov. Na drugem mestu se izkaže njihov silen smisel za moralo, etiko in razumevanje otrokove psihe. Pomembno je, da so otroka nahranili, pravi ravnateljica Nevenka Matelič Nunčič. Hitela je pojasnjevat, kako sila dobrohotni so, saj kljub piskanju alarma do zdaj še nikoli niso pustili otroka lačnega. Važno, da je mali sit! Pa kakšen izgubljen pes morda tudi dobi kaj za pod zob. Ti ljudje, kot vidite, še zmorejo vsaj nafutrat živa bitja, ki si hrane ne morejo kupit sami, in so silno ponosni na svoj domet dobrotljivosti. In na tej evolucijski točki gozdne morale se vsa inteligenca, empatija, usposobljenost na področju psihologije in duhovna širina končajo.

O pojmih pomembnosti zaščite dostojanstva otroka za njegov ustrezen osebnostni razvoj in razumevanju otrokovih psihičnih stisk ob sekanju drv na njihovih plečih zaradi “grehov” ali nemoči njihovih staršev se tem kreaturam, ki so preočitno totalno zgrešili poklic in uprizarjajo skrajno škodljive mehanizme sporočil o vrednotah za mentaliteto družbe na sploh, niti sanja ne. Toliko o razcepu med pridobitvijo formalne izobrazbe in realnimi zmožnostmi uporabe razuma posameznika. V normalno razviti civilizirani (tudi socialni, saj civiliziranost brez razvitega socialnega čuta ni civiliziranost) državi 21. stoletja tak problem ne bi smel bit noben problem. Staršem, ki ne zmorejo plačevat prehrane otrokom, moramo mi pokrit stroške, formalno rečeno civilizirana država, ups, socialna država. Za starše, ki imajo dovolj denarja, a zgolj nočejo poravnat stroškov za otrokovo prehrano, morajo delovat ustrezni pravni in drugi mehanizmi, da se jim po primerno izvedeni preverbi, zakaj pravzaprav računov ne poravnavajo, denar “izpuli”. Nikoli pa se ne bi smelo denarja izterjevat na plečih otrok ali kadar koli v prihodnosti terjat izplačil od otrok, ko postanejo odrasli, in na kakršen koli način sploh komunicirat z otroki o plačevanju položnic njihovih staršev. Je treba posebej pojasnjevat, zakaj ne? Upam, da večini bralcev še ne.

ZNAČAJSKO ODKLONSKI IN REALNO NEUSPOSOBLJENI PROFILI VZGAJAJO OTROKE IN KUJEJO BODOČNOST NAŠE DRUŽBE

Primer pravzaprav demonstrira sociopatski odnos do stvari. To ni le flop posameznikov na vodstvenih položajih, ki žonglirajo celo z usodo najbolj dojemljive in ranljive populacije, ki jo vzgajamo za kovanje bodočnosti. To je flop celotne družbe. To je flop politike. To je flop celotnega sistema, ki dopušča možnost, da se značajsko popolnoma neprimerni ali celo škodljivi ljudje dokopljejo do tako odgovornih položajev, ki bi jih morale zasedat še posebej kakovostne in razgledane osebnosti. A kaj imamo in sprejemamo? Očitno otopele in zapiflane birokrate, ki zmorejo blebetat in jamrat samo še o tegobah puljenja plačil za to in ono. Skratka, ne le, da so naši otroci žrtve nesposobnega in osebnostno škodljivega vzgojno izobraževalnega kadra, gre tudi za nesposobnost organizacijskega in ekonomskega vodenja na tem področju, zato ne dobimo niti odgovora na sila preposto uganko, ali ne znajo ali se ni mogoče na noben drugačen način dokopat do prekletega cvenka za prehrano otrok! Odgovor je povratno vprašanje in hinavsko cviljenje, kako bo šola vendar propadla. Naj propade, takoj!!! Šola, celo osnovna šola, s tako sociopatskimi praktično poučnimi vzori bi morala propast že zdavnaj! Bolje, da otroci sploh ne hodijo v šolo na športno piflarski dribling, kot pa da se hranijo s praktičnimi zgledi za vzgojo v navadne psihopate in sociopate. V normalni civilizirani državi na mentalitetnem, intelektualnem in duhovnem nivoju, ki bi bil primeren stopnji človekove evolucije 21. stoletja, ravnateljica celjske IV. osnovne šole ne bi smela bit več ravnateljica niti minute in nikoli več v življenju. Takoj bi morala bit pozvana k odstopu in zatem razrešena. Ampak ne v naši deželi! V naši deželi se še razpravlja in melje na podlagi ustreznega negativnega mnenja Varuhinje človekovih pravic in Informacijske pooblaščenke, ki kakopak ni zavezujoče in prikladno služi zgolj za moralni okras. Zgolj za to, da vemo, kako tam nekje v sistemu še obstaja možnost za nekaj malega posluha za moralo in etiko, a le na tistih segmentih sistema, ki je nezavezujoče.

Kako alarmantno grozljivo je stanje stvari, je še dodatno podkrepil slovenski predsednik Združenja ravnateljev osnovnih šol Milan Rejc kot gost v oddaji 24 ur. Z dikcijo popolne karikature robotiziranega birokrata je suhoparno skušal javnosti vsilit psihopatski vidik moraliziranja, češ, kam neki bomo pa prišli, če starši ne bodo poravnavali računov za hrano in bodo ubogi kuharji ostali brez plač. V nadaljevanju pa je brez sramu še popridigal o različnih možnostih, kako se lotit izterjave denarja od staršev in pod pritiski novinarke priznal, da je možnosti pač več, tudi takšne, ki se odvijajo med odraslimi, a je na koncu vseeno zagovarjal avtonomnost šol pri odločitvah, kakšne ukrepe za izterjavo plačil bodo uporabljali. Ah, ta sveta avtonomnost, ki zmeraj pride prav v zlu, v dobrem pa ne funkcionira! Avtonomnost šol bi bila upravičena le v primeru, ko otroci ne bi bili prisiljevani obiskovat moralno zločinskih šol, ki s svojim delovanjem in vzgojnimi pristopi kvarno vplivajo na otroke. Na tem mestu odigrajo odločilno vlogo tudi starši, ki bi se morali množično v takšnih primerih odločat za prešolanje otrok, pa naj se gredo potem šole avtonomnost s svojimi nesposobnimi in značajsko zgrešenimi kadri. Odločilno vlogo odigramo tudi vsi mi kot družba s svojimi zahtevami, v kakšni družbi želimo živet. Kakšen sistem želimo gradit.

Ali želimo, da si na primer zaradi nesposobnih in osebnostno neprimernih kadrov le najbolj ozaveščeni starši zakomplicirajo življenje s prepisovanjem otroka na bolj odročno pozicionirano šolo, ali želimo, da takšni ekscesi sistemsko sploh niso možni, kaj šele, da so tolerirani. V civilizirani družbi 21. stoletja je v posmeh vsem osnovnim vrlinam humanega, izobraženega in ozaveščenega človeka, da oseba, kakršna je Milan Rejc, kot se je izkazal v pogovoru, mirno zaseda tako ugleden in odgovoren položaj predsednika Združenja ravnateljev osnovnih šol. Oseba, ki izjavi tako slaboumno neprimerno in amoralno primerjavo z alarmi otrokom, katerih starši niso poravnali računov za prehrano, kot jo je robotsko zdrdral Milan Rejc, ne bi smela takšnega položaja zasedat niti sekunde več! Izrazil je namreč začudenje, kako neki se nihče ne razburja, kadar nekomu zapiska alarm ob praznem računu na kartici za vožnjo z avtobusom, medtem ko ob alarmu otroku zaradi neplačane prehrane v šoli pač prav tako piska. Gospod ne loči med odgovornostjo odrasle osebe in otrokom, ki ne more vplivat na situacijo in dejanja svojih staršev. Gospod ne loči tudi med možnostjo preverbe stanja na računu, v kolikor bi se želel izognit piskanju alarma na avtobusu in situacijo otroka med svojimi vrstniki v šoli, ki ne more vedet, da bo pač zapiskalo, niti ne more vplivat, da piskalo ne bi. Je treba res vodilnim kadrom na vzgojno izobraževalnem področju pojasnjevat take vsakemu osnovnošolcu jasne razlike?! Pa kdo so ti ljudje in kaj počnejo tam! Kje so se izobraževali?! Zaprite antiizobraževalne inštitucije, od koder prihajajo takšni analfabeti. Nekoristne so. Zadnje javno izpostavljene prizore tragikomedije vzgojno izobraževalnih namišljenih veličin je bilo še mnogo bolj mučno spremljat od krika na pomoč direktorja Iskre Dušana Šešoka, ko nam je v oddaji Preverjeno kar sam pojasnjeval, kako moteno percepcijo odnosa do človeka in posledičnih pravic do preživetja človeka ima. Do trenutka, ko se je kar sam izpovedal, da so ga prenekateri novinarji in kolumnisti lahko upravičeno zgroženo med vrsticami oklicali za sociopata, je bil popolnoma ignoriran in je lahko počel, kar mu paše. In še naprej lahko počne, kar mu paše. Verjetno je prav žalosten, ker nas je opozarjal nase in na sebi podobne, mi pa nič. Hudičevo življenje je res hudičevo. Ampak v šoli se začne. A vidite? V družbi, kjer ne vlada nična stopnja tolerance do tako ekscesno škodljivih značajev na uglednih in odgovornih položajih, ki se jih na področju javnega šolstva v našem imenu in z našim denarjem lahko še posebej hitro in učinkovito uredi, lahko pričakujemo le postopen, a učinkovit propad, ki se nam tudi dogaja. V taki družbi kakovostni kadri in kakovostne osebnosti v vseh sferah družbe ne morejo prit do izvajanja svojih sposobnosti in vrlin, pa tudi do kruha ne! Ne morejo! Psihopati, sociopati in diletanti, ki se veselo bašejo s kosili, ki jim jih mi omogočamo, jih zagotovo ne spuščajo v svoje vrste, kar pomeni, da smo ne le družba negativne selekcije, ampak družba vzgoje in tolerance do sociopatske in destruktivne mentalitete. Pika. Alarm, preden gredo te armade deviantnih osebkov po temeljito in marljivo opravljenem delu na kosilo, je mrtev! Naj začne že tulit.

NASILNI ODRASLI NA UGLEDNIH POLOŽAJIH in NASILNI OTROCI VLADAJO RAZREDU

Vzgojno izobraževalna sfera trpi zaradi več kroničnih bolesti. Hude težave ima pri vzgoji in obvladovanju otrok nasploh. Samo zaradi pokvarjenosti, nesposobnosti in hinavščine odraslih seveda. V primerih hude vedenjske motnje otrok, ki izvajajo nasilje nad sošolci in sošolkami, so učitelji in vodstven kader večinoma dobesedno zmrznjeni, kot smo lahko pričevanjem že večkrat sledili po medijih, ne pa tudi obveščanjem o rešitvah. Za rešitve ni interesa. Razvedrilno medijski interes traja samo do kolektivno zabavljaških nerganj po toči. Neprimerni vodstveni kadri in učitelji take primere radi pometajo pod preprogo, dokler le gre. Zato so vzgojno izobraževalne inštitucije za naš sociopatski prostor pravzaprav zelo primerne. Je treba otroke navadit na bodoče življenje v Zloveniji.

Najbolje je odslikal stanje stvari naše družbe nedavni primer kronično nasilnega drugošolca na OŠ Prežihov Voranc, ki jo sicer formalno propagirajo kot ugledno. Iz članka o omenjenem primeru smo lahko izvedeli, da so starši otrok, ki želijo, da se njihovi otroci ne bi razvili v osebnostno zaostale in požvinjene sociopatske fajterje na aktivnem ali pasivnem nivoju, predolgo čakali, da so strnili vrste in zagnali halo preko medija, ker šola v letu in pol ni uspela sanirat otrokom razvojno neustrezne situacije. Ravnatelj šole Marjan Gorjup je potrdil navedbe staršev, da se že dolgo ubadajo s tem huuuudim problemom enega malega drugošolčka. Drugošolček preočitno brez lika resnične avtoritete pred seboj jih obvlada. Mali podivjan nasilnik, ki očitno ni deležen primernih vzgojnih pristopov glede na svojo značajsko predispozicijo za življenje v civiliziranem okolju, je namreč sin Vrhovnega državnega sodnika!!! Sin formalne avtoritete na slovenski način. Sin Vrhovnega državnega sodnika, tega simbola občutka za pravičnost znotraj pravnega sistema na državni ravni, serijsko izvaja nasilje do sošolcev v razredu in preklinja, oče pa se je po pričevanjih prizadetih sodeče loteval težav svojega sina tudi s pomočjo groženj in šikaniranja staršev sinovih sošolcev!!! Vrhovni državni sodnik v vlogi očeta očitno ni sposoben poskrbet za ustrezno vzgojo in razvoj svojega otroka ali pa se niti ne trudi v to smer, kar bi pomenilo, da otroka ni sposoben prepoznavat kot nasilnika ali pa da mu to dejstvo celo ugaja, kar bi spet pomenilo, da imamo opravka z zelo verjetno sociopatsko osebnostjo na visokem položaju, ki celo predstavlja čut za pravico in pravno državo. Neverjetno! Ime in priimek ugledneža, ki to v resnici očitno ni, morata ostat javno anonimna zaradi zaščite pravic otroka, kar je sicer prav, prav nič pa ni anonimno med starši sošolcev in inštitucijami, ki so se dolžne ukvarjat s primerom in seveda takšna oseba v normalni civilizirani državi 21. stoletja ne bi smela več niti minute zasedat položaja sodnika, kaj šele vrhovnega državnega sodnika. Kriminalci skušajo uveljavljat svoje neupravičene interese z grožnjami in izsiljevanji, sodniki naj bi presojali o mejah med dopustnim in nedopustnim ter sodili kriminalcem. Vsakemu osnovnošolčku bi morala bit omenjena pravila igre jasna. Ali pač ne?!! Kje natančno živim?

Predstavniki šol se pod silo groženj s strani divjakov ne bi smeki upognit in so dolžni pogumno tvegat tudi svoj položaj, da bi zaščitili otroke pred nasilniki in kriminalci. Le na tak način so upravičeni do položaja. Skrb za ugled šole in posledično pometanje svinjarij pod preprogo ustvarja neugledne in predvsem nefunkcionalne šole. Toleranca in odsotnost interesa v preverjanje značajske primernosti za opravljanje določenih odgovornih poklicev, ki pomembno predstavljajo vrednotni kompas družbe, vodi v anarhijo, moralni propad družbe in posledični propad produktivnosti. Vse že videno in slišano, večkrat, a ne?! Torej?

Osnovno pravilo igre se nanaša tudi na benigen trud učiteljev in ravnateljev, da bi si povrnili več pravic za uspešno izvajanje discipline v razredu. Le nesposobnim in nekarizmatičnim učiteljem, ki ne morejo vzbujat učencem občutka varnosti in spoštovanja, kaj šele predstavljat avtoritete, po kakršni dandanašnji otroci brezmejno hrepenijo in na manjko opozarjajo starše ter pomembne druge z notoričnim nagajanjem in t. i. sodobno hiperaktivnostjo, obstoječa situacija gotovo ustreza, ker se za podrhaljeno vzdušje po šolah vedno lahko sklicujejo na zakone, ki jim onemogočajo kakršno koli izvajanje vzgojnih ukrepov. Pravice, ki so jih nekoč imeli, so izgubili. Ja, tudi to se zgodi in ne brez razloga. Starši so moralno dolžni reagirat in izsiljevat do nezavesti, da dosežejo ustrezne humane pogoje za vzgojo in izobraževanje svojih otrok. In vsi mi, z mediji na čelu, smo moralno dolžni pokazat močan interes in pripravljenost na podporo. Zaradi nas in naših otrok, torej zaradi bodočnosti naše družbe. A prehitro vse potihne. Škandal je tu, medijev dogajanje v smer rešitve ne zanima več, javnosti pa tudi ne. Je že na sporedu nova športna igra brez kruha, brez malice, brez kosila. Porazno!

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 7.03.2014 ob 01:14 pod Aktualno, Mediji, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

62 odgovorov na “VZGOJNO IZOBRAŽEVALNI IZBRUHI SOCIOPATIJE”
  1. Rado - 7.03.2014 ob 10:37

    Ne bi vrednostno presojal ravnateljičinega ukrepa,
    spregovoril bi le o podstati iz katerega je zrasla dotična oseba.
    Mati te direktorice, odločna ženska, je bila vodja knjigovodstva v večji firmi in je bila poznana po izjemni učinkovitosti, natančnosti. Vsi roki so bili spoštovani in vsi predpisi upoštevani. Izmikanja ni bilo! Tudi pri soočenjih z bolečimi dejstvi. Napakam se ni ni oproščalo.
    Si pogrešil? Plačaj! Če ne zmoreš, ostani doma!

    Sklepam, da v takšnem okolju tudi ni mogla zrasti drugačna ravnateljica in da le-ta ne razume vsesplošnega gneva.
    “Le kaj mi očitate? Zgolj red, ki ga manjka na veliko sem hotela vpeljati. Če kdo ne more plačati naj se obrne na socialno službo”.

  2. Sašec - 7.03.2014 ob 13:21

    Ja, bravo za zapis!
    Kot starš triletnika se vse bolj soočam z vzgojnoizobraževalnimi ustanovami pri nas, ki so nekatere boljše, nekatere pa poden od podna. Moram priznat, da sem se kljub temu, da mi denar nikakor ne pada iz neba, odločil, da bom otroka vpisal v privatni vrtec, saj so bile moje izkužnje z javnim slabe…od načina komuniciranja, vzgoje, delavnic, projektov, prehrane, itd. se bistveno pozna razlika. Imam to srečo, da si zaenkrat tak vrtec še lahko privoščimo. In podobna bo odločitev oziroma razmislek kam v osnovno šolo. Ta zapis je tisto, kar mene kot starša zanima! Ni vseeno, kdo bo otroka vzgajal in dajal vzgled, kadar kot starš nisi zraven, čeprav je vzgoja dolžnost starša in se prevečkrat prevali na pleča vzgojitelejev po vrtcih in šolah. Pa vseeno. Po drugi strani pa imamo celo hordo “ljubkih” staršev, ki svojim otrokom nočejo postavit meje, celo pustijo, da jih kličejo po imenu, samo zato, da se ne bi v njihovih očeh s kaznijo zasrali kot starši. Mislim, mama ni in ne more biti frendica. Ker frendica ni avtoriteta. Rezultat pa so besni otroci, ki bodo kmalu straljali po šoli iz čistega samoljubja.

  3. zvone - 8.03.2014 ob 16:15

    Vsekakor je treba vrednostno presojati ravnanje ravnateljice. Brez zgrazanja,brez custvene prizadetosti, se bodo take stvari se ponavljale. In se ponavljajo.marsikatere se bolj bolne. Ce bi se Nemci.dovolj zgrazali nad Nacisti in Hitletjem pred letom 1933 sploh nebi prisli na oblast in neredili totaln zlocin.

  4. Simona Rebolj - 8.03.2014 ob 18:48
    Simona Rebolj

    @Rado:

    Je zanimiva ta biografska informacija o ravnateljici, ki bi lahko pričala le o tem, da je materino delo in pristop, ki se je morda prelival tudi v odnose do otrok v družini, tako močno zaznamovalo deklico, da kljub izbrani povsem drugačni poklicni poti, na kateri so prioritetne popolnoma drugačne vrline in veščine, ni uspela prebrodit pečat matere iz otroštva. Nobeno izobraževanje, niti večletna praksa na poti do funkcije ravnateljice ni pomagala. Delo z otroki, kaj šele vodenje vzgojnoizobraževalne inštitucije za otroke namreč terja povsem drugačne prioritetne vrline in sposobnosti kot bit knjigovodja, račnovodja ali druge vrste birokrat v neki firmi!!!

    Ravnateljica iz takega okolja v bistvu ni zrasla. Oseba, ki zraste v okolju, ki je kot nalašč za bodočo funkcijo ravnateljice, je povsem drugačna zgodba. To bi bila bolj zgodba osebe, ki je zrasla v surovega in uspešnega birokrata, čemur je bilo naklonjeno že družinsko okolje, a je zgrešila poklic in postala učiteljica ali kasneje celo ravnateljica, ker tudi družba skozi celoten izobraževalen in zaposlovalen sistem ni prepoznala razlike med birokratom in učiteljem, kaj šele razlike med birokratom in ravnateljem šole za otroke.

    Ker to, kar si na koncu zapisal kot vprašanje čudi take osebe, je v bistvu z vidika družbe čista znanstvena fantastika. Na to vprašanje bi ji moral nekdo zelo jasno odgovorit že na začetku njene kariere, ko je bila še mlada punca in se je začela usposabljat za delo z otroki. In to tako odgovorit, da bi se zalezlo vanjo za vse večne čase. A očitno tega blagorja ni bila deležna, kar veliko pove tudi o nas kot družbi! In seveda je treba ravno zato še toliko bolj vrednostno presojat taka ravnanja.

    @Sašec:

    Ja, popolnoma te razumem in bi, če bi imela otroka, razmišljala popolnoma enako, čeprav zagovarjam javno, vsem dostopno šolstvo, vrtce itd. Ampak kakovostno javno šolstvo. Kakovostno mora bit, ni pa treba, da je nadstandardno. To, čemur smo večinoma priča po naših šolah v pristopih in odnosu do stvari, je pa za moje pojme polom. Polom na nivoju, ko je logično, da si noben privat vrtec ali šola ne bo privoščil takih flopov, medtem ko javna šola pač ja, iz čiste ležernosti in posledične objestnosti. In na takih šolah seveda kraljujejo lahko tudi horde “ljubkih” staršev, kot si jih omenil. In potem se hitro kot civiliziran starš, ki bi rad prispeval k vzgoji civilizarnega potomca, lahko počutiš kot bebec, ki vsak delovni dan pelje svojega otroka v džunglo in tu se pravljice o javnem šolstvu za vse, pa vsi enaki in enkopravni, zame končajo. Ostanejo samo še srečneži, ki si lahko privoščijo potomca in mu tudi lahko omogočijo primerno izobraževalno okolje po izboru med privatnimi šolami, in tisti nesrečneži, ki so si sicer privoščili potomca, ampak ga moraj vsak delovni dan odpeljat v džunglo. In tako dobimo klasično formo vzgajanja drhali in elite.

    @zvone:

    Se strinjam.

  5. Jure - 8.03.2014 ob 21:11

    Načeloma soglašam s tem, da je piskanje neprimerno, toda vseeno mislim, da z vašimi sodbami krepko pretiravate. Je pač po sili razmer prišlo do relativno neprimerne rešitve, a ne vidim v tem tako katastrofalne situacije, ki bi terjala linčanje šolnikov. Na svetu je in bo za otroke še ogromno situacij, kjer jih bodo starši po svoji krivdi pustili na cedilu. Morda iz malomarnost, morda po neljubi nesreči. Zato pa naj starši, raje kot da se zaščitniško pritožujemo nad “zunanjimi sovražniki”, čimprej začnemo učiti svoje otroke, kako se soočati z neljubimi dogodki na njihovi življenjski poti, če jim danes piska pri malici ali pa ko jim bo jutri piskalo v avtobusu, ali pa nekoč po čisti nesreči ob izhodu iz trgovine… Za naše otroke bomo tako storili bistveno več dobrega, kot pa če se za vsako malenkost razburjamo na ravnatelje in učitelje, ki že itak morajo pri svojem delu prenašati večja bremena odgovornosti kot pa kaki srčni kirurgi.

    Če starši doma ne plačajo elektrike, jim bo elektro podjetje izklopilo dobavo energije, morda ravno ko bo otrok pisal domačo nalogo. Se bo kdo vprašal, kakšno krivico je elektro podjetje napravilo otroku, ker mu je brez opozorila ugasnilo luč? Če se že razburjate, se raje dajte na našo starševsko oz. splošno mentaliteto, da je mnogim samoumevno neplačevati položnic, ne brigajoč se kako bodo šole, telekomi, elektropodjetja in vsi ostali dobavitelji kljub temu živeli in bili zavoljo naših otrok celo prisiljeni našo brezbrižnost še naprej servisirati. To ni samo stvar pravnih vzvodov države za učinkovitejse izterjave, ampak splošne mentalitete, da se je treba do “dobaviteljev” blaga, storitev ali znanja odgovorno obnašati. Če bo za šole neplačništvo in nemoč terjanja postalo prevelik problem, bodo preprosto ukinile dejavnost prehrane, pa naj se potem vsi starši znajdejo za hrano svojih otrok kot vejo in znajo…

  6. Simona Rebolj - 8.03.2014 ob 23:46
    Simona Rebolj

    @Jure:

    Menim, da s sodbami niti pomotoma ne pretiravamo, ampak je vse skupaj še zelo na bednem nivoju, dokler je treba o takih stvareh sploh polemizirat, podajat na stotine mnenj stroke z desetih vetrov, potem pa poslat še inšpekcijo, da ugotovi, kako ni kršen noben zakon ali pravilnik šole, ker tak primer preprosto ni (bil) predviden. Prav nič ne pretiravamo, dokler ni samo po sebi umevno, da ravnateljice sploh razrešit ni treba za take debakle, ker odstopi kar sama.

    Da je temu tako, kot je, pa se skrivajo razlogi tudi v mentaliteti, ki si jo opisal sam in gre za tipično propagando primitivizma, ki se v imenu dobri namenov skriva za krilatico “tak je pač svet”. Svet je pa predvsem takšen, kakršnega ustvarjamo in kakršne vrednostne prioritete uveljavljamo. Da pojasnim na primerih tvojih trditev:

    “Na svetu je in bo za otroke še ogromno situacij, kjer jih bodo starši po svoji krivdi pustili na cedilu.”

    Na svetu??? Kakšnem ali katerem svetu??? Misliš v naravi, v džungli ali civiliziranem svetu, kjer ljudje kot družba svet poustvarjamo, da bi živeli v bolj osmišljenem, mirnem in sozvočnem svetu kot živali, ki so obsojene na zakon narave in s tem zakon milosti ali nemilosti (tudi s strani človeka). Ko tukaj in zdaj omeniš svet, je to čista hinavščina, ker smo tukaj in zdaj samo mi, tudi ti. In to, kar misliš, kar zagovarjaš, tudi udejanjamo in tako krojimo naš svet! Zato je tvoja trditev, kako bo za otroke še ogromno situacij, v katerih bodo puščeni na cedilu, zgolj opis stanja in delovanja v naši družbi – nas, ljudi!!! Če bomo pristajali na vrednote in norme, po katerih otroci večinoma ne bodo puščani na cedilu, potem ne bodo. Če bomo negovali lažnivo mnenje, da je nek svet pač tak in ne bomo kritični do tega, da so otroci puščeni na cedilu, bodo pa puščeni na cedilu, vedno bolj in bolj, ker bomo rekli, da je svet pač tak. Ne, svet ni nič pač tak! Najprej otroke lahko pustijo na cedilu starši in potem naj bi bilo povsem sprejemljivo, da jih pustijo na cedilu še učitelji, ravnatelji, sociala itd. itd. Ne, vsi smo odgovorni. In če je že starš po naši ureditvi stvari pač lahko vsak, pa tudi če je bedak, zločinec ali malomarnež, pa na odgovornih mestih, kjer se odgovorne osebe ukvarjajo z otroki, ni odpustljivo, da namesto razumevanja in pomoči, še oni sekajo drva na njihovih plečih. Mi ustvarjamo baje civilizirano družbo in si ne želimo (pro)padanja nazaj v animalen svet džungle, kar se nam sicer dogaja.

    “Zato pa naj starši, raje kot da se zaščitniško pritožujemo nad “zunanjimi sovražniki”, čimprej začnemo učiti svoje otroke, kako se soočati z neljubimi dogodki na njihovi življenjski poti, če jim danes piska pri malici ali pa ko jim bo jutri piskalo v avtobusu, ali pa nekoč po čisti nesreči ob izhodu iz trgovine…”

    Ne, ne in ne! Absolutno se je treba pritoževat nad zunanjimi in notranjimi sovražniki. Učenje otrok, kako se soočat z neljubimi dogodki na njihovi živ. poti je popolnoma drugačno, v kolikor jih učimo, da ni nič narobe, če se jim neljubi dogodki godijo po krivici, ampak so tam zato, ker je tak pač svet (džungla). Na tak način otroka ne učimo ločevat med prav in narobe, ampak ga vzgajamo kot paranoidnega fajterja, ki seka pred seboj vse, kar leze in gre. V ignorantskega in bumbarskega silaka, ki ga briga samo njegova rit inn živi v iluziji, da ni sam del tega sveta, ki ga tudi sam kroji. Če je veliko otrok in bodočih odraslih vzgajanih tako, dobimo primitivno družbo kretenoidov, ki jim seže domet in percepcija le do lastnega vrta in mahajo okrog sebe z grabljami, ne znajo pa o ničemer presojat na dostojnem intelektualnem in humanem nivoju. Dobimo pač družbo vralno polpismenih šljakarjev. Ti je kaj znano? No, če pa vzgajamo otroke tako, da zna presojat stvari, pa se bo na neljube dogodke odzival kritično in bo tudi znal presojat, ali je prav, da mu tam piska, nekje drugje pa ne, ali ni prav. In če bo znal presojat o tem, bo znal presojat svoja dejanja in dejanja drugih. Potrebujemo ljudi, ki bodo vplivali na tokove in razvoj družbe tako, da se bodo zavedali svoje soudeležbe in moči svojih odzivov, misli in dejanj tudi na druge.

    “Za naše otroke bomo tako storili bistveno več dobrega, kot pa če se za vsako malenkost razburjamo na ravnatelje in učitelje, ki že itak morajo pri svojem delu prenašati večja bremena odgovornosti kot pa kaki srčni kirurgi.”

    To me spominja na tiste primitivne teorije, kako je treba na primer otroka naučit, da se postavi zase. Ko ga v šoli sošolec na gobec, ga torej učimo, kako naj rukne sošolca na gobec nazaj, namesto da bi šli nasilnika špecat učiteljem, da bo rešil težave malega, ki se ne zna branit. In ostro nasprotujem tem paraanimalnim vzgojnim pristopom, ki pripravlja teren za družbo drhali in ne terena za družbo civiliziranih ljudi. Učitelji in ravnatelji so tam tudi zato, da podpirajo vrednote civilizirane družbe, v kateri je nasilje nesprejemljiv akt, ki je temu primerno ostro sankcioniran. Zato se otroka kvečjemu nauči, komu, kam in kdaj naj se pritoži, če se mu godi krivica ali nasilje, medtem ko morajo odgovorni poskrbet, da bo med otroki jasno, kakšno obnašanje je nesprejemljivo in zakaj!!! Samo primer. V kolikor so pa v naši družbi pedagogi – za otroka je to pomembni drugi (najpomembnejša odrasla oseba za starši, ki jo jemlje kot zgled) – taki primitivci, da še sami ne ločijo osnovnih predpostavk dobrega in zla, pa pač pomeni, da gradimo družbo drhali, v kateri niti otroci ne bodo varni pred šikaniranjem, zlorabami in diskreditacijami. Povej mi, zakaj se potem sploh sprenevedamo okrog nekih civiliziranih norm pod naslovom otrokovih pravic???? Do kod sega tvoja filozofija postavljanja zase, ko je otrok puščen na cedilu??? Morda celo do točke, ko je otrok doma pretepan in posiljevan, pa naj se nauči sam branit, ker imajo učitelji in ravnatelji že dovolj drugega birokratskega dela po šolah in se res ne bi še s tem ukvarjali, kateri starš je kje doma reven, pa ne more česa plačat, kateri pijan ali zadet, kateri nasilen??? Kje ima tvoja teorija meje in zakaj bi jo sploh podpirali??? Jaz podpiram načelo, da so otroci v šolah deležni civiliziranega vzdušja na zglednem duhovnem in intelektualnem nivoju, kjer je primitivizem sankcioniran in nesprejemljiv, nikakor pa del vzgojnega plana v imenu “učimo otroke, da se postavijo zase!”. Otroke je treba tega učit med opicami in krokodili. Če bi ustvarjali človeško, humano okolje, tega učit ne bi bilo treba. No, in kaj se bomo zdaj šli??? Kam hočemo?

    “Če starši doma ne plačajo elektrike, jim bo elektro podjetje izklopilo dobavo energije, morda ravno ko bo otrok pisal domačo nalogo. Se bo kdo vprašal, kakšno krivico je elektro podjetje napravilo otroku, ker mu je brez opozorila ugasnilo luč?”

    Ja, seveda, jaz se bom zagotovo vprašala in upala, da se jih bo vprašalo čim več, da bi živela v družbi, kjer je nemogoče, da nekdo preprosto elektriko komur koli izklopi in otroci zato ne morejo opravit enakopravno drugih svojih šolskih obveznosti ali da so zaradi tega celo lačni in zmrzujejo v stanovanju. To ni civilizacija, ampak animalizacija. Elektrika je danes dovolj osnovna pridobitev, pogoj za normalno življenje v civilizaciji, da imajo tisti, ki si je ne morejo privoščit, pravico, da zaprosijo za oprostitev plačila. Mehanizmi, da se plačilo izterja, v koliko kdo noče plačat zgolj iz malomarnosti, obstajajo in je problem le v tem, če se ne izvajajo zaradi malomarnega sistema ali človeškega faktorja. Primerjat izklop elektrike s strani nekega predstavnika elektrodistribucije in težo podobnega dejanja s strani predstavnika vzgojnoizobraževalne inštitucije je pa hkrati tudi neprimerno. Ker na to lahko odgovorim predvsem takole … če bi bil predstavnik elektro podjetja deležen kakovostne vzgoje in izobraževanja nekoč, se ne bi nikoli postavil v pozicijo, ko preprosto nekomu izklopi elektriko in s tem morda celo prispeva, da nek otrok ne more opravljat šolske obveznosti. Ker bi bil deležen kakovostne vzgoje s strani staršev, pedagogov in učiteljev bi se kvečjemu boril zoper takšno delovanje in iskal drugačne načine reševanja problemov. Namesto da se pridruži elektrobandi, za katero na primer lahko vemo, če seveda smo informirani, da nam je leta in leta zaračunavala zgolj za profit podjetja katastrofalno visoke račune, ne glede na nižanje ali višanje cen na trgu. Zato se nehaj zajebavat.

    “Če se že razburjate, se raje dajte na našo starševsko oz. splošno mentaliteto, da je mnogim samoumevno neplačevati položnic, ne brigajoč se kako bodo šole, telekomi, elektropodjetja in vsi ostali dobavitelji kljub temu živeli in bili zavoljo naših otrok celo prisiljeni našo brezbrižnost še naprej servisirati.”

    Bulšit!!! Ko mi boš serviral prepričljivo raziskavo, da večina neplačnikov, računov ne plačuje zgolj iz malomarnosti in ne zaradi revščine ali prenizkih dohodkov, se bova lahko naprej pogovarjala o takih prioritetah. Zaenkrat pa še živiš v jalovi, neproduktivni državi s sramotno nizko najnižjo plačo oin sramotno povprečno plačo na prebivalca in z jasnimi statistikami, ki kažejo, da se neplačništvo dogaja predvsem zato, ker ljudje ne zmorejo poravnavat računov za storitve, ki omogočajo zgolj nujnost za preživetje. Ob taki sliki, kot jo imamo, blebetat o brezbrižnosti in malomarnosti, ker ljudje ne plačujejo tega in onega, je naravnost podrhaljeno in fašistoidno. Najprej je na vrsti pogovor, ugotovitve in dejanja v smer višanja praga kakovosti našega življenja, da bomo sploh lahko še kaj plačali in da se bodo podjetniki in ponudniki raznih stroitev sploh lahko še oblizovali za kakšen dobiček. Žal.

    “Če bo za šole neplačništvo in nemoč terjanja postalo prevelik problem, bodo preprosto ukinile dejavnost prehrane, pa naj se potem vsi starši znajdejo za hrano svojih otrok kot vejo in znajo…”

    Nemoč terjanja?!!!! A si neumen totalno!!! Obstajajo vsi vzvodi, da se izterja plačila od tistih, ki ne bi plačevali iz malomarnosti. Tudi Rejc je to priznal. V kolikor ne bi obstajali, so se dolžni obrnit na državo in zahtevat boljše sistemske pogoje za izterjavo. Od staršev, ki nimajo denarja, pa nimajo kaj terjat. Tukaj nastopi pa socialna država. Če se starši ne znajo obrnit tudi v te smeri, zato ne sme bit otrok prikrajšan, ker živimo v socialni državi, v kateri je država dolžna poskrbet za otroke, za katere starši ne zmorejo. Razumeš???? Ti pa blejaš o ukinjanju dejavnosti prehrane za otroke!!! Otroke smo dolžni nahranit. Le tistih nismo dolžni nahranit, ki jih lahko nahranijo starši, ker so dovolj prisebni, odgovorni in eksistencialno močni.

    Mogoče bi se bilo pa treba v tej državi treba zmenit, kdo bi se rad vrnil nazaj v gozd in živel v veliki tolpi primitivcev, ki se ravsajo med sabo za preživetje in kdo bi rad soustvarjal družbo civiliziranosti, ustvarjalnosti, enakopravnosti, produktivnosti in humanih vrednot.

  7. fuga - 8.03.2014 ob 23:51

    Ja, nekoč nas je minister za šolstvo nascal z gesto, “malica za vse otroke!” Od tega je ostal le nered v terminskem načrtovanju urnikov, učitelji pa so na ta način izgubili tistih dvajset minut odmora, ki pa itak ni bil nikoli plačan. S temi kosili za vse otroke je nekako tako, kot je bilo nekoč s firmami, ki so jih prevzemali tujci. Prišli z lepimi besedami in idejami, nekaj frcnili za božičnico, pa za regres, nato so kaka tri leta uničevali vitalne dele proizvodnje, na koncu pa vse skupaj spravili v stečaj. Nadaljevanja ne bom pisal. Šolsko malico je prevzel Sodexo, ki je zmagal v hudem konkurenčnem boju, seveda s pomočjo prijateljev iz vlade, konkurenčna kvaliteta pa se je obdržala zgolj eno leto. Sedaj je šolska malica po nekem zelo starem, nekonkurenčnem receptu preprosto zanič. Teta Evropa pa je po zgledu prevzemanja bivših, tehnološko razvitih firm, pokazala figo, firma za razdeljevanje šolskih malic pa je uvedla red in disciplino po dobro uveljavljenem pedagoškem principu, češ, “z nami se ne zajebavat”. Pa je v šoli lahko zaposlen še en učitelj, ki skrbi zgolj za šolsko malico in za razdeljevanje čip kartic za malico. Tako je to, da veliko otrok raje hodi na malico v Lidl, kjer je, kar že je, še vedno bolj zdravo, predvsem je več izbire, učitelji takega sranja načeloma ne jedo, največkrat pa nimajo časa, ker imajo po neki najslabši možnosti tudi do deset ur, na vse načine zmešanega pouka in nobene možnosti tudi za svoj kulinarični trenutek.
    Te elektronske škatlice pa so namenjene temu, da ima neka firma za elektronsko opremo posel vse ostalo je spuščanje pamfletov o neškodljivosti takih principov in načinov, sprenevedanje vodilne prosvetarske srenje ko z besedno manipulacijo vedno poskuša dokazovati nekaj inovativno nasprotnega. Torej, od navadne malice smo prešli na vzgojno malico, ki prinaša latentno sporočilo s priponko, češ; “a tvoji ta stari ti še malice ne morejo plačati!”

  8. mina - 9.03.2014 ob 10:53

    @Simona

    “Bulšit!!! Ko mi boš serviral prepričljivo raziskavo, da večina neplačnikov, računov ne plačuje zgolj iz malomarnosti in ne zaradi revščine ali prenizkih dohodkov, se bova lahko naprej pogovarjala o takih prioritetah. ”

    V Sloveniji velika večina neplačnikov ne plačuje ne iz malomarnosti, še huje, zanalašč, ker pri nas itak nihče nič ne plačuje. Govorim pa o plačilih na splošno. Sicer pa pri nas finančno gledano niso problem fizične osebe, pač pa podjetja. Da podjtja ne plačujejo zato ker pač ne plačujejo, je dejstvo. To ti bo vedel povedati vsak odvetnik, ki se ukvarja (tudi) z izterjavo. Imam dva zelo dobra priatelja odvetnika in še nedogo nazaj, ko so terjali neplačnike, ti niso imeli denarj, danes morajo terjati že na vse konce in kraje, ker nihče ne plačuje, ampak ko pride izvršba na TRR, glej ga zlomka, noben problem z izterjavo, denarja dovolj. In ta ležeren odnos do neplačila se je počasi razlezel v vse pore naše družbe. Fizične osebe, ki imajo denar in neplačujejo, so večinoma tisti premožnejši. Dva zelo dobra prijatelja ne plačujta položnic tudi po 3, 4 mesece, ko jim vsi že grozijo z odklopi in tožbami, pa plačata. Imata pa zelo visok standard. Pa ves čas z družino potujejo, da potujejo in trošijo gore denarja. Ampak za položnice se jim zdi pa grem odvest denar, od tega vendar nimajo nobenega užitka. Sicer pa se mi zdi, pa naj me kdo popravi, da tu ni govora o malici, pač pa o kosilu. Se motim? In kosilo ni obvezno, j prostovoljno in grem stavit, da otroci revnih družin, ki si kosila ne morejo privoščiti, za kosilo niso prijavljeni. Se pravi da na kosilo hodijo tisti, ki imajo denar, se pravi, da starši enostavno ne plačajo, ker se jim ne da, ker jim je vseeno, ah, saj je samo šola, kaj mi pa morejo itd. In po mojih izkušnjah so daleč najboljši plačniki ravno reveži, ker njih je sram, da nimajo denarja, zato tudi plačajo, da ne bi vsi vedeli, da nimajo denarja. Ampak oni tudi ne kpujejo in naročajo stvari, za katere denarja nimajo. Pa mislim da bi veliko ljudi to teorijo potrdilo iz lastnih izkušenj. Še več, jaz sem 100% prepričana, da je temu tako. Pač delam v takem poklicu, kjer imam ogromno stika s takimi in drugačnimi strankami. Ti zaradi narave svojega dela s tem nimaš stika in si mnenje ustvarjaš pač na podlagi člankov, ki so jih napisali naši novinarji, ki pa so bedni do nebes in nazaj. lahko bi recimo ravnateljico kdo vprašal po socialnem statusu neplačnikov, pa tega ni naredil. Ker tisti novinar, ki je to zgodbo prinesel v javnost, morda ne želi, da ima javnost to informacijo, ker potem bi se stvari zasukale v drugo smer, potem ne bi bili bogi otroci, ampak bi bili pizde starši. Vedenje o tem, kako svinjsko zavajajoče poročajo naši mediji, pa itak imaš, in potrjuje se ti vedno znova in povsod. Tako da je tudi moje mnjenje, da se tu dviga preveč prahu, ampak iz drugega razloga kot unemu komentatorju zgoraj, preveč prahu se dviga zaradi tega, ker sklepamo na osnovi napačnih informacij. Kot rečeno, stavim, da revni starši svoje otroke sploh niso prijavili za kosilo, in da so neplačniki v bistvu sami tisti, ki to z lahkoto plačajo.

  9. Simona Rebolj - 9.03.2014 ob 16:15
    Simona Rebolj

    @mina:

    Težko je verjet, da si tako zgrešila poanto.

    1. Zapišeš: “Govorim pa o plačilih na splošno. Sicer pa pri nas finančno gledano niso problem fizične osebe, pač pa podjetja.”

    Ja, in da o tem govoriš v tem kontekstu je še bolj mimo kot primerjava piskanja alarma ob vhodu s kartico na avtobus in piskanje alarma otroku ob vhodu v kuhinjo v šoli med vrstniki, s katerimi hodijo leta in leta dan na dan v šolo. Ne potrebujem nobene pridige odvetnika, da bi mi pojasnil o neplačevanju podjetij, ker o tem tedensko vrabci čivkajo z vseh strani. Nisem prespala vseh tragičnih zgodb propadov podizvajalcev, predvsem pa neizplačanih delavcev, niti kriminalnih zgodb izplačevanja mesečnih zneskov nekdanjemu lastniku, medtem ko ima formalno podjetje blokirane račune in tudi sama s strani javne inštitucije že nisem bila izplačana za svoje delo itd. In to, kot v bistvu že sama ugotavljaš v uvodu svojega predavanja, ni enako kot plačevanje fizičnih oseb!!! Razlogi, transakcije, sistem in posledična mešetarjanja niso ista kot plačevanje fizičnih oseb. Niti izterjava plačil ne poteka enako kot pri fizičnih osebah. Kosila otrokom ne plačujejo podjetja, ampak fizične osebe. Fizičnim osebam nikakršne neplačniške mahinacije ne koristijo. Fizične osebe ne gredo v stečaj. Fizične osebe kvečjemu fašejo obresti in tonejo vedno globlje. Fizične osebe ne morejo prekladat pufot tako, kot to lahko podjetje. Poznam zapufanca, ki je preprosto odprl in registriral novo podjetje in posluje naprej po bizi.si podatkih kot podjetje brez bremen. Itd. itd. Fizična oseba ne more delovat naprej pod drugo osebno izkaznico in transakcijskimi računi. “Ima svašta”. Moj citat se zato zagotovo ne nanaša na plačilne navade podjetij, ker to ni predmet zapisa, niti problema, ki je obravnavan v zapisu. O tem bi se lahko odprla debata na primer pod mojim zapisom o polomu ob gradnji stožiškega stadiona na primer. Obstaja. Nikakor pa ne pod zapisom o odnosu do otrok v vzgojnoizobraževalni inštituciji in o neločevanju razmerij do staršev in do otrok. Zakaj torej mešanje jabolk in hrušk?

    2. Ne zanimajo me plačilne navade tvojih dveh znancev, ki imata vsega dovolj, pa ne plačujeta. Jaz poznam pa tri premožne ljudi, ki vse plačujejo, pa dva, ki plačujeta samo tistim, ki se jih bojita. In? Se javi še kdo s svojo posamezno izkušnjo? To ne pelje nikamor. V čem je poanta?

    3. Trdiš:”Sicer pa se mi zdi, pa naj me kdo popravi, da tu ni govora o malici, pač pa o kosilu. Se motim? In kosilo ni obvezno, j prostovoljno in grem stavit, da otroci revnih družin, ki si kosila ne morejo privoščiti, za kosilo niso prijavljeni. Se pravi da na kosilo hodijo tisti, ki imajo denar, se pravi, da starši enostavno ne plačajo, ker se jim ne da, ker jim je vseeno, ah, saj je samo šola, kaj mi pa morejo itd.”

    Govor je o edinem toplem obroku, ki ga vsak otrok potrebuje, ja. Kosilo mu pravimo. Ponavljaš mantro ravnateljice o tezi, da je kosilo nadstandard! Država, kjer predstavlja kosilo otroku nadstandard, naj propade. Res. Ko sem jaz hodila v šolo, smo predstavljali privilegirane otroke tiste, ki smo hodili na kosilo domov. Zakaj? To smo bili otroci, ki so nas doma pričakale babice, nas čuvale, dokler starši niso prišli iz službe in nam skuhale okusno, zdravo domače kosilo. Tisti, ki so kosilo jedli v šoli, so se morali zadovoljit z neokusnimi pomijami, ki jih nihče ni prav rad jedel, razen nekega pudinga, posutega s kakavovimi zrni. Tega so kuharice večinoma ponudile tudi tistim, ki smo po šoli odšli domov in smo bili veseli. Kosilo je povezano z varstvom po šoli. Tega dandanes potrebuje večina otrok, ker tudi babice večinoma hodijo še v službo in ne morejo skrbet za vnuke. Staršev ni doma, ker so v službi, zato so otroci v podaljšanem bivanju. In morajo kaj pojest medtem, a ne. Revnejši starši bi morali torej otroku priskrbet malico, potem pa poskrbet še za pozno kosilo doma. Zelo potratno. Tvoja filozofija o tem, kako gredo po šoli vsi otroci revnih staršev domov na kosilo, bi veljala le za otroke brezposelnih staršev. V kolikor torej za razliko od časov, v katerih sem živela jaz, zdaj živimo v času, ko skoraj vsi otroci ostajajo v podaljšanem varstvu in po logiki stvari hodijo na kosilo, nastopi tudi socializacijski problem, saj izpadejo otroci brezposelnih staršev diskriminirani. Ti morajo doma naredit naloge in pojest kosilo, ker starši nimajo denarja. Če prištejemo k temu, da je ravno med revnimi najnižja izobrazbena stopnja staršev, lahko sklepamo, da imajo pri pisanju nalog in učenju ravno otroci teh staršev največ težav in so za nagrado še najbolj prepuščeni samim sebi. Torej bi morala socialna država ravno tem otrokom omogočit podaljšano varstvo v šoli, da bi se tam lahko pod nadzorom in med vrstniki tudi dodatno učili in, šment, fajn bi bilo, če bi lahko še kaj pojedli. Pri tem pa sploh še ne upoštevamo disfunkcionalnih družin, ki se tudi v največjem odstotku pojavljajo po logiki stvari med najrevnejšo populacijo. V takih družinah je pa narobe še marsikaj bolj spornega od plačevanja računov za osnovno preživetje.

    Tvoja izključna orientacija na malomarne premožne starše, ki nočejo plačat računa, je v primerjavi s tem totalno irelevantna. Ker gre za problem, ki bi se moral, v kolikor obstaja, reševat na področju in na način, ki mu pritiče, kar sem v zapisu poudarila! Vsakemu takšnemu primeru se lahko pobere denar s tekočega računa, če sistem to omogoča. Če osbtajajo problemi na tem področju, je treba kot problem izpostavit način iztrejave plačila in zadevo sistemsko uredit. Saj se še spomnimo primera Vaskrsić, ki so mu zarubili hišo za ušivih nekaj deset evrov, ki jih ni hotel plačat, čeprav so prihodki obstajali na njegovem TTR. Ugotovili smo, da je sistem katastrofalen, ker omogoča dolžniku neovirane predloge načina izterjave in vsakemu cepcu je bilo jasno, da gre za načrtno odprt prostor za ogabne špekulacije preko dražb. Itd. Ampak to niti ni pomembno. Ravnateljica bi se lahko bojevito lotila izpodtavljanja in urejevanja tega problema, a ji na pamet ni padlo, zato se je raje domislila teroriziranja otrok, da bi preko tega izsilila plačila. To je pa praksa, ki jo lahko pričakujemo od mafijskih izterjevalcev.

    Ker ne vem, kaj si mi hotela pravzaprav povedat??? Da je teroriziranje in diskreditacija otrok staršev, ki ne plačujejo računov iz malomarnosti ali celo zanalašč, čeprav imajo denar, povsem sprejemljivo???!!! Do katere meje pa? Hočeš povedat, da je etično in moralno sprejemljivo, da morda nekatere otroke lahko diskreditiramo, jih morda celo hrulimo ali vlečemo za ušesa, ker so smrkavci itak otroci prekletih premožnih staršev, ki so stiskači in lopovi. Morda bi otroke takih staršev začeli kar ugrabljat in pretepat, da bi izsilili denar od njihovih staršev? Si imela to v mislih? Saj mogoče si zaslužijo, ker so si pred rojstvom sami izbrali take starše, ta revnim pa odpustimo grehe staršev, ker si jih verjetno niso izbrali sami, al’ kako???

    4. “Pač delam v takem poklicu, kjer imam ogromno stika s takimi in drugačnimi strankami. Ti zaradi narave svojega dela s tem nimaš stika in si mnenje ustvarjaš pač na podlagi člankov, ki so jih napisali naši novinarji, ki pa so bedni do nebes in nazaj.”

    No, ti v bistvu ne veš, kaj sem jaz v življenju že delala, zato pojma nimam, o kakšni naravi mojega dela govoriš. Ker narava mojih del v življenju je precej pisana in je večinoma obsegalo tudi delo s premetavanjem financ, kupovanjem in naročanjem storitev itd., kar pa sploh nima veze. Pomembno je, kaj opaziš in česa ne, na kakršen koli način in kako deluje logika stvari in percepcija. Delaš v vzgojnoizobraževalni inštituciji, z otroki? To je namreč pomemben faktor v tej zgodbi, ne pa delo s strankami in izterjava plačil v kateri koli firmi, kar sem replicirala že Radu za umevanje razlik. Tebi delo s strankami očitno precej škodi, v kolikor me želiš prepričat, da v kolikor bi jaz v življenju več delala s strankami, pri čemer bi se konkretno ukvarjala s plačniki in neplačniki, bi postala otopela za takšna ravnanja, kakršnega je uprizorila ta ravnateljica in bi morda od besa nad neplačniki tega sveta, magari če bi imela v mislih podjetja, zasikala skozi zobe še “udri, po malem smrkavcu, naj plačajo prasci bogatunski” … hehehe … Pardon, ampak psihologi bi tak refleks zlahka prepoznali kot problem otopelosti, celo znak sociopatije in še kaj, morda kot posledica narave dela, pa vendar ne pustijo na vseh izkušnje enakih posledic, odvisno od miselne in čustvene reciklaže posameznika. Zato izkušnje nikakor niso referenca sama po sebi, kar priča tudi zgodba o tej ravnateljici. Nima pojma o pomenu odnosa do otrok na osnovnih temeljih, ima pa morda več pojma o odnosu knjigovodkinje ali računovodkinje do malomarnih neplačnikov v svetu odraslih, prosto po njeni mami, kot je Rado opisal.

    In tvoj očitek, da si ustvarjam mnenje na podlagi člankov, je nesramnost brez primere, ki ne gre skozi. Nikoli si ne ustvarjam mnenja na podlagi zgolj člankov, kar tudi izkazujem s svojimi argumenti in vedenjem, ki ga pridobivam intenzivno. Za razliko od marsikoga. Nisi opazila? Ne verjemem. Če pa ti misliš, da bi morala o tej informaciji imet drugačno mnenje, če bi bila osebno obremenjena zaradi neplačnikov tega in onega, mi pa pravzaprav podtikaš mnenje, da bi morala postat psihopat. Ker preprosto ne obstaja upravičen izgovor za maltretiranje in izpostaljanje otrok zaradi neplačevanja računov staršev, pa če so ti revni, bogati, pobriti ali kosmati. In ti mi nisi podala nikakršnega utemeljenega argumenta ali poznavanja kakršnega koli sociološkega ali psihološkega ozadja, ki bi lahko tak način upravičeval in imel pozitivne posledice. Plačan račun v primerjavi z učinkom na otroka je namreč pičkin dim. A potrebuješ razlago, zakaj?

    “lahko bi recimo ravnateljico kdo vprašal po socialnem statusu neplačnikov, pa tega ni naredil. Ker tisti novinar, ki je to zgodbo prinesel v javnost, morda ne želi, da ima javnost to informacijo, ker potem bi se stvari zasukale v drugo smer, potem ne bi bili bogi otroci, ampak bi bili pizde starši.”

    Prosim??? Kot sem že zapisala. Če bi se javno mnenje ob takem podatku zasukalo v smer, da bi bile pizde starši, ne pa tudi, da gre za poskus diskreditacije otroka, bi šlo za primer vkoreninjene sociopatije v mentaliteto družbe. Ker če so starši pizde, še ne pomeni, da niso otroci prizadeti, če zaradi tega doživijo akt pasivnega ali aktivnega nasilja, diskriminacije ali šikanacije. In to celo s strani vzgojnoizobraževalnih eminenc v šoli.

    “Tako da je tudi moje mnjenje, da se tu dviga preveč prahu, ampak iz drugega razloga kot unemu komentatorju zgoraj, preveč prahu se dviga zaradi tega, ker sklepamo na osnovi napačnih informacij.”

    Na podlagi katerih napačnih informacij sklepamo v tem primeru???? Nobenih dodatnih informacij ne potrebujemo! Otrok ne smemo kaznovat zaradi neplačevanja računov njihovih staršev, ne glede na to, kdo so ti starši in zakaj se greh zgodi. To polje reševanja problemov je stvar odraslih, ker otroci ne morejo sami poravnat računov. Kakšne dodatne informacije neki ti potrebuješ? Jaz prav nobenih, zato se o dodatnih informacijah v tem primeru tudi nisem spraševala, kar sicer na podlagi člankov večinoma sprašujem se o marsičem in o tem tudi polemiziram. Skratka, ne klepetaš tukaj z neko blogerko, ki tipka samo za ali proti na podlagi člankov, ampak z nekom, ki vedno polemizira in odpira ponavadi več dodatnih vprašanj kot odgovorov na zastavljene populizme. Ta zapis je pa očitno prekratek, ker jemljem za samo po sebi umevno, da so nekateri osnovni pojmi o morali in etiki razčiščeni, pa seveda v naši družbi očitno niso. Treba je pisat tudi o stvareh, o katerih v civilizirani in socialni družbi treba ne bi bilo oziroma bi bila opozorila smešno poniževalna. In potem se taisti kljukci pritožujejo nad dolgimi teksti s preveč pojasnil, ker imajo kondicije samo za deset vrstic floskul in sloganov. In tako naprej v začaranem krogu.

  10. Nevenka - 9.03.2014 ob 17:43

    Tile alarmi so bili pa res za kozlat ukrep. Jaz bi ravnateljico suspendirala, ker z njeno moralo ni vse v redu. Sramotilne stebre smo imeli v srednjem veku. Če nihče ne ve, kaj je ta ženska delala – temu se reče najmanj mobbing in je kazniv.

  11. Nevenka - 9.03.2014 ob 17:47

    Uf Rado, prvič berem, da je ena zaj…. stara mama tako vplivna, da bi rada uničevala kar celo generacijo otrok.

  12. Mile - 9.03.2014 ob 18:16

    Odličen članek.

    Edini popravek bi ti dal v predzadnjem odstavku, kjer praviš : “Toleranca in odsotnost interesa v preverjanje značajske primernosti za opravljanje določenih odgovornih poklicov, ki pomembno predstavljajo vrednotni kompas družbe, vodi v anarhijo, moralni propad družbe in posledični propad produktivnosti.”

    anarhijo zamenjaj z anomijo…

    anomija : Prihaja od Durkheima in gre za grš. α (a), ne- predpona odsotnosti in νόμος (nomos), zakon, red) je stanje družbe, v kateri ne obstoje ali ne delujejo zakonski predpisi niti po običaju urejena razmerja (običajno pravo).

    anarhija je urejen sistem, brez hierarhij, kjer vladajo spoštovanje, solidarnost, neposredna demokracija in še kaj bi se našlo…

  13. Simona Rebolj - 9.03.2014 ob 22:55
    Simona Rebolj

    @Nevenka:

    Ja, brez dvoma bi morala bit deležna vsaj disciplinskega ukrepa – torej alarma … hehe …

    @Mile:

    Uf, dobro, da si mi skopipejstal ta odstavek, da sem si ga še enkrat prebrala in popravila pravopisni kiks, ki se mi je podtaknil. “Poklicov” namesto “poklicev” sem nakracala. Ne vem kako.

    Kar se tiče definicije te nesrečne anarhije, je pa lahko precej zakomplicirano ali pa zelo preprosto. V osnovnem pomenu anarhija pomeni odsotnost hierarhije, brez vladavine, kar pa je v pomensko izvornem starogrškem času pomenilo hkrati nered in kaos. In to pojmovanje med ljudmi ostaja še danes. Skratka, nič ni narobe, če izraz anarhijo uporabljaš kot pojem kaosa in nereda, ne nujno v prvotno dobesednem smislu. To pravzaprav tudi pomeni. Urejen sistem brez hierarhije ne obstaja, ker je neizvedljiv. In s tega vidika je razlaganje anarhije kot možnosti pravljica, ki ne bi zdržala niti teže plemena, kaj šele večje skupnosti. Solidarnost in anarhija je pa pravzaprav oksimoron. Tudi t. i. neposredna demokracija na primer, če bi si jo predstavljali v najbolj izčiščeni obliki (kar je praktično nemogoče), bi predstavljala pravzaprav tiranijo večine, torej hierarhično gledano vladavino večine (kar do neke mere uveljavlja demokracija že sama po sebi, vendar ni zgolj to, ker obstaja še zaščita pravic manjšin na podlagi ustave o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah in ravno te na primer ne bi smele bit predmet referendumov, ki so tipičen in edini sprejemljiv vzvod uveljavljanja neposredne demokracije – torej tiranije večine). Skratka, komplikacije so se začele, ko so anarhizem kasnejše sodobnejše oblike aktivističnih skupin anarhistov, ki so nasprotovali vsiljevanju volje vlade itd., želele pojmovno reinterpretirat na način, kot ga opisuješ in izločit slabšalna pojma nered in kaos kot del anarhije. Komplikacijo v umevanju stvari, ki obstaja še danes, so nekateri anarhisti skušali rešit z novimi izrazi, da bi se razumelo, kaj bi radi. Na primer z akracijo. Nekako se je tudi tokom francoske revolucije na videz paradoksalno izraz anarhija utrdil še bolj kot pojem kaosa in nereda. Osebno jo uporabljam tako mišljeno, ker jo zagotovo vsi razumejo, ne samo fdvjevci, ki smo bili itak kronično zasipavani z Durkheimom (čeprav anomije ni on razlagal prvi, je pa najbolj utrdil ta pomen in ločevanje).

    Mene pa v tem primeru itak ni skrbela odsotnost reda, zakonov …, da bi bilo ravno primerno pretiravat z anomijo. Ti obstajajo in bi obstajali še naprej in se ne morejo sesut brez vojne, zato sem tudi zapisala, da inšpekcija nepravilnosti verjetno ugotovila ne bo, kar pa ne pomeni, da dejanje ustreza položaju (ker predpisi vendarle morajo bit dovolj ohlapni, da se lahko uveljavlja izjeme itd.) ustreznega izbora kadra kot osebnosti, značaja, avtoritete in s tem povezane razgledanosti in primernosti. Nekdo na vodstvenem položaju mora upravičevat svoj položaj na hierarhični lestvici z ustreznim zgledom, sicer ga ne moremo dojemat kot avtoriteto. Hierarhija kot sama sebi v namen, zgolj formalizem, je v bistvu porušena hierarhija, česar pa ne reši anarhija, niti po konceptu sodobnejših aktivistov, ki so to skušali razlagat kot pojem odsotnosti hierarhije, a hkratne solidarnosti in medsebojnega spoštovanja in vodenja preko neposredne demokracije – torej hierarhije, ki na čelo postavlja tiranijo večine. Tudi vrednote je po konceptu anarhije nemogoče usmerjeno uveljavljat in preizpraševat. Anomija je v bistvu skrajna točka anarhije že sredi vojnega stanja, ko dejansko pride na plano nemoč neorganiziranega uveljavljanja interesov. Nič drugega. Anarhija je lahko interpretirana kot nehierarhična skupnost, ki živi urejeno, demokratično in z medsebojnim spoštovanjem le, če se napaja na dosežkih, ki so že plod uveljavljenega vrednotnega sistema, (pravnega) reda in hierarhije, preko katere se interesi sploh uveljavljajo. Kjer te podstati ni, se zgodi lahko le preskok v anomijo. Vendar tudi uveljavitev anarhije lahko vodi postopoma anomiji naproti, saj nima kam, če noče poznat pojma avtoritete, kaj šele mu podelit legitimiteto.

    Zato seveda pa lahko v določenih opisih neke situacije družbe uporaba izraza anarhije ni dovolj natančna in zato je nepravilna. V bistvu izraz anomija pokriva le popoln kolaps urejenih odnosov sredi vojnega stanja, brez jasnih skupnih vrednot. Tako hudo pa nisem mislila:):)

  14. mina - 10.03.2014 ob 08:03

    @Simona

    Kar se tiče piskanja in s tem ožigosanja otrok, se strinjam s tabo. In o tem sploh nisem pisala. Ampak ta novica je odprla dve vprašanji, eno je piskanje, potem pa je vse zašlo v smer, da so ožigosani otroci revnih staršev, ki nimajo denarja za plačilo položnic. In jaz sem se vtaknila v ta drugi del zgodbe, ki ga popilistično lažnivo širijo mediji. Morda sem tisti prvi komentar res napisala malo čudno in dala neprimerne primerjave, ampak še vedno ostaja dejstvo, da problem tega piskanja ni samo piskanje, pač pa smer, v katero je ta novica zašla. In če prebereš vse žive možne članke na to temo, so vsi zašli v smer revni starši-ni denarja za kosili-bogi lačni otroci. Kar pa jaz stavim, da to ni res. Stavim, da se otroci revnih staršev, ki nimajo denarja za kosilo, za kosilo sploh ne prijavijo, tako da nam ostanejo samo še otroci staršev, ki za kosilo imajo, pa ne plačajo. Ampak v vsakem primeru, ta novica bi bila prava novica ŠELE takrat, ko bi imeli vse podatke, zdaj jih pač nimamo. In če ugotovimo, da ne plačujejo tisti starši, ki sicer imajo denar, to še vedno ne pomeni, da naj otrokom piska. Ne. jaz samo nisem tega komentirala, ker to že itak komentirate vsi drugi, jaz sem samo izspostavila tisto, kar je nekako večini ljudi ušlo.

    “Govor je o edinem toplem obroku, ki ga vsak otrok potrebuje, ja. Kosilo mu pravimo. Ponavljaš mantro ravnateljice o tezi, da je kosilo nadstandard!”

    Ne vem kako tole spada v kontekst te novice. Da je kosilo prostovoljno in plačljivo, tako je že od pamtiveka, že iz časa moje osnovne šole. In prav vsi, ki smo hodili v osnovno šolo, to vemo. In če vsi že ves čas to vemo, ne vem, zakaj naj bi to kar naenkrat postal družbenopolitični problem. Zakaj se pa vsi vi niste do sedaj oglašali in zahtevali zastonj kosilo v šolah za vse otroke? No, zakaj? Predvidevam da zato, ker je bilo vsem logično, da je kosilo pač prostovoljno, nadstandard je prehuda beseda, in da s prostovoljnim kosilom pač ni nič narobe. Zato ni treba zdaj, ko je nek sistem v veljavi že mnogo desetletij, kar naenkrat v novico o diskriminaciji učencev tlačiti še “nepravičnost” sistema, kjer je treba kosilo plačevati. Če ste hoteli brezplačno kosilo, ste imeli za to bitko čas desetletja. Pa jo niste bili. Zato jo tudi zdaj ni treba. Kaj je torej sedaj dotični problem: otrokom piska in starši nimajo za plačilo položnice. medtem ko je prvi del informacije pravilen, in to je napačno in tega ne sme bit, pa je drugi del informacije kar nekako vzklil med ljudmi in kar naenkrat ste vsi to pograbili kot dejstvo. Pa ni dejstvo. Ni dejstvo, da ne plačajo tisti, ki nimajo denarja. JE PA dejstvo, da NIHČE od vrlih slovenskih zaničevih novinarjev ni poiskal informacije, kdo so tisti, ki ne plačujejo. In ko jo bodo, potem se lahko o tem delu “novice” pogovarjamo naprej. Do takrat pa je to nabijanje v prazno. In še enkrat, ne mi prosim z zastonj kosilom in pravico vsakega otroka do kosila. kajti s tem se jaz sicer strinjam, prav bi bilo, da ima vsak slovenski otrok en topel obrok dnevno. To bi bilo prav. Ampak to sodi čisto v drugo debato, nepovezano s to novico, kot sem pisala že v prvem delu komentarja. Ampak tu beseda ne gre o tem, a ne?

  15. Simona Rebolj - 11.03.2014 ob 01:35
    Simona Rebolj

    @mina:

    Že, že, ampak si izpostavila to, kar si izpostavila, kot pomembno dejstvo. Možno, da so po kakšnih člankih ali forumih seveda vzniknila še toliko večja zgražanja, češ, še en teror nad revnimi, po drugi strani pa tudi niso. Prispevki v osrednjih tiskovinah in na poročilih se niso spuščali posevej v to in celo minister za šolstvo, ko je odreagiral, je podal javno izjavo, da tudi sam slučajno ni pravočasno poravnal računa pravočasno, pa vemo, da gospod ni siromak. Primeri so zagotovo mešani. Trditve, da revni sigurno sploh ne naročajo kosil, ne moreš postavit, ker ne veš. Jaz na primer poznam nekaj primerov, kjer se ne cedita mleko in med, pa otroci imajo kosilo. Iz razlogov, ki sem ti jih že napisala. Ker bi bili otroci pač sicer predolgo lačni in ker potrebujejo popoldansko varstvo. Niso tako slabega finančnega stanja, da ne morejo poravnavat niti osnovnih računov, le brezposelni na robu preživetja. Tudi zaposleni s slabimi plačami so, med njimi so posebej ranljive matere samohranilke in redkejši očetje samohranilci. Ravnateljica je pa tudi sama podala izjavo, da naj si tisti, ki ne morejo plačevat, pač zrihtajo plačevanje preko socialne. Skratka, hotela poudarit, da ne glede na to, ali gre za pomanjkanje ali starši imajo dovolj dohodkov, obravnavamo malomarnost, ker si tudi revni lahko zrihtajo zadevo preko socialne. Skratka, malomarneži, malomarneži in še enkrat malomarneži. V vsakem primeru. Na tem mestu pride pa na vrsto tisto, o čemer sem ti tudi že napisala. Da tudi v primeru malomarnosti staršev pač ne morejo bit otroci žrtve diskriminacije ali šikaniranja oziroma se ne sme preko otrok izvajat nasilja oziroma izsiljevanja za plačila. Niti komunicirat z njimi o tem, kar je odgovornost staršev, ni v skladu z osnovnimi pojmi morale. Da pa se ti osnovni pojmi morale znajdejo na prangerju v vzgojnoizobraževalni inštituciji je pač nezaslišano in pomeni zgrešenost kadrov. Kadrov, ki so morda primerni za zaposlitev v računovostvi kakšne firme, v šoli, kjer imajo opravka z otroki, pač na tak način ne. Za tem zgražanja obdanim pojmom malomarnost se pa sploh tudi skriva lahko marsikaj. Disfunkcionalne družine, kar sem omenila, imajo še kopico drugih problemov, ki so za otroka zelo stresne. Potem naj se pa zaletava še v piskanje alarmov v šolo, da le ne bi pozabil, da je otrok nezaslišanih malomarnežev. In tudi otrok malomarnih staršev v dobri eksistencialni kondiciji si enako ne zasluži take vrste šikaniranja s strani odraslih v šoli, ki bi morali otroke ščitit in ustrezno vzgajat. Ščitit nemalokrat tudi pred starši. Žal. In precej bolj primerno vzgajat, kot jih navajat na take oblike šikanacij zaradi plačevanja računov. Seveda pa se neplačevanje ne dogaja ljudem zgolj zaradi malomarnosti, ali ker so pijanci, kreteni ali ne vem kaj vse negativnega, ampak tudi zaradi pozabljivosti kdaj pa kdaj, zaradi preobremenjenosti itd. Včasih kakšnega računa ne plača kdo takoj, ker mu zmanjka prihodkov in ga odloži, ker ni taka prioriteta, kot je na primer elektrika ali kaj podobnega, kar pa še ne pomeni, da bi dobil odobritev za plačano kosilo preko socialne. Gre lahko za občasne izpade in da za te občasne izpade, ki jih lahko pri plačevanju drugih računov nekako urediš, pri tem jebenem kosilu pa otroku piska alarm v šoli … mah … kakor koli obrneš, ne gre skozi.

    Bistvo je pač točno v tem značanju nad otroki in ne v parlamentiranju o starših, ki računov ne poravnajo lahko iz premnogo razlogov. To je druga debata. O tem sem v zapisu tudi vse nujno zapisala (ločila starše, ki ne morejo in tiste, ki nočejo plačat in opozorila na urejevanje sistema ma povsem drugem nivoju, če je problem). In še dobro, da nismo dobili prispevkov o domnevno bogatih starših, ki nočejo plačat. Ker bi to pomenilo zamegljevanje bistva stvari v tem primeru, ki bi lahko plebs, ki se v šoli ni naučil ločevanja bistva od nebistva pri razbiranju ustreznih kontekstov, zapeljalo v napačno smer. Predvsem bi ravnateljica lahko drugače reševala ta problem in konce koncev šla tudi v medije, v kolikor ne more na noben način šola dobit denarja od tistih, ki ne morejo ali nočejo plačat. Pa ne gre za to. Tudi Rejc je priznal na poročilih, da obstajajo drugi vzvodi izterjave, a si je ravnateljica izbrala pač tega. Tega si je izbrala pa verjetno zato, ker je najhitrejši, najbolj simpl in učinkovit. To je jasno pa vsakemu mafijcu, ki se spravlja tudi na otroke, ko izterjuje denar od fotra, ki je nekaj zakockal. Take ideje niso vredne civiliziranega uma.

    “Zakaj se pa vsi vi niste do sedaj oglašali in zahtevali zastonj kosilo v šolah za vse otroke? No, zakaj?”

    Zastonj topli obrok se je uvajal in tudi odbrenkal, ker je bilo pač premalo denarja za to. Nima veze. Ni nujno, da je zastonj, glede na to, da smo ubožna država, poleg tega revnejši lahko zaprosijo za subvencijo. Vse ostalo o tem sem že zgoraj napisala. Problem je bil zgolj v tem, kako se je ravnateljica lotila izterjave.

    In nisem nikjer pisala o krivicah, ker kosilo na splošno ni zastonj, niti v povezavi s tem primerov nisem zasledila nobenega članka, ki bi tako pisal, tako da ne vem, zakaj to odpiraš v tem primeru.

    Sicer pa razumem tvojo poanto in izpostavitev dileme, samo ne strinjam se s tem, da bi ta problematiziranja spadala v ta kontekst obravnave. Kaj šele, da bi bilo prav, da bi ta poanta vplivala na čustveno razpoloženje javnosti, ker ni prioriteten v tem kontekstu. Tudi če bi se vnelo zgražanje nad določenim delom staršev, ki ne plačuje zgolj iz objestnosti, čeprav sicer živijo kot na luksuznih počitnicah, to še vedno ne bi odvezalo nesprejemljivega delovanja ravnateljice. Starši so eno, poslanstvo kadrov v vzgojnoizobraževalnih inštitucijah pa drugo, neodvisno od staršev.

  16. mina - 11.03.2014 ob 08:23

    @Simona

    http://www.finance.si/8358436/Ni-treba-da-otrokom-piska

    http://www.finance.si/8358426/Spletna-anketa-Ali-naj-dr%C5%BEava-denar-namesto-za-dr%C5%BEavne-pomo%C4%8Di-podjetjem-nameni-za-financiranje-kosil-v-osnovnih-%C5%A1olah

    Moj glavni medij za seznanjanje z vsakodnevnimi pizdarijami je Finance. In ta medij se je zadje dva dni preplavil s tem piskanjem. Zgoraj imaš dva linka, kjer vsebina ni piskanje, pač pa lačni otroci. In če bereš komentarje, je večina na temo lačnih otrok. In tudi v anketi so bralci za to, da naj bodo kosila zastonj, ker otroci ne smejo biti lačni. Skratka, vse se je nekako zasukalo na lačne otroke, in če že članek ni govoril o tem, pa so o tem govorili komentarji. In to je mene jako razkurilo. Najprej me je razkurilo piskanje, ampak to razkurjenje niti nisem imela časa dobro obdelati, ker se je na hitro vse obrnilo v revne otroke, in potem me je še bolj razkurilo to. In zgornji komentar sem pisala v razkurjenosti zaradi lačnih otrok. Ker tu se je zame novica obrnila v čisto populistično smer, brez preverbe, samo populizem za množice, množice pa so to pograbile. In potem je bil komentar pač tak, kot je bil. Ko zdajle gledam tisti prvi komentar, ko se je razkurjenost že polegla, mi je čisto jasno, da ni ravno razvidno, da je meni čisto jasno, da je piskanje pizdarija ampak da sem se jaz samo izognila komentiranju piskanja, ker so to itak komentirali ostali in see see odločila, da bom komentirala samo tisti drugi vidik, ki pa se ga nihče ni dotaknil. Jaz sem imela v svoji glavi celo zmešnjavo informacij iz vseh mogočih medijev, moj zapis pa si pač fasala ti, ker po forumih nekako ne gre, da pišeš cele spise :)
    Itak da se strinjava. Piskanje je no go, pedagogi, katerim se zdi to kul, pa so cepci, ki bi jih bilo treba takoj porezati. Ampak obrata na lačne otroke, ki v tej zgodbi nimajo kaj delati, pa še zdaj ne morem prežvečiti, nisem pa več razkurjena in se lahko o tem normalno pogovarjam :)

  17. MentalnaSirota - 11.03.2014 ob 08:58

    Pa naj dodam še jaz nekaj v smislu mojega nick-a.
    Torej starši pošljejo otroka na kosilo brez da bi ga plačali. Normalno je, da se otroku kosilo da in se ga ne sme opomniti, da bi bilo lepo, da ga starši plačajo.
    Otroka pošljejo v samopostrežbo po liter mleka. Seveda mu ne dajo denarja. Kaj naj naredi blagajničarka? (razumem, ona ni pedagog)

    (Oprostite mi, sem iz starih časov, ko smo otroci še hodili v trgovine, šolske malice so se plačale (ali pa je ni bilo) in šolskih kosil ni bilo. In da, vedeli smo, kdaj imamo malice plačane in kdaj ne)

  18. mina - 11.03.2014 ob 11:32

    @MentalnaSirota

    Tole je pa najbrž najbolj razumski komentar na to temo, kar sem jih prebrala ;)

  19. Mabundo Naagumbe - 11.03.2014 ob 20:33

    Fajn prispevek, Simona. Tudi sama sem ogorčena nad ravnateljičinino, mački za rep privlečeno “argumentacijo”, ker pač v nobenem oziru ne vzdrži vode. Ostro nasprotujem takemu načinu piskajočega nadzora, ki že v štartu takoj poskrbi za diskriminatoren odnos do posameznih otrok. Pa ne/likvidnost staršev kot ne/doslednih plačnikov gor ali dol. Nič ne spremeni dejstva, da je dopuščanje takega sistemskega režima totalen kiks vzgojnoizobraževalnih ustanov! Neskladno z družbeno etično usmeritvijo, moralno nesprejemljivo, skregano s humanimi vrednotami, kaj šele z načeli neke wannabe kakovostne pedagogike.

    Mi je pa zaključen del tvoje replike namenjene Juretu še posebej padel v oko:

    “Jaz podpiram načelo, da so otroci v šolah deležni civiliziranega vzdušja na zglednem duhovnem in intelektualnem nivoju, kjer je primitivizem sankcioniran in nesprejemljiv, nikakor pa del vzgojnega plana v imenu “učimo otroke, da se postavijo zase!”. Otroke je treba tega učit med opicami in krokodili. Če bi ustvarjali človeško, humano okolje, tega učit ne bi bilo treba. No, in kaj se bomo zdaj šli??? Kam hočemo?”

    Mogoče bo tole zvenelo malo izven zgornjega konteksta, pa vendar … res, kaj se bomo zdaj šli in kaj hočemo!?!? To vprašanje se mi zdi ključnega pomena. Če se ne bomo odločno uprli takim tehnokratsko slaboumnim idejam in poskusom, se bomo kot potencialno humana, kulturno civilizirana in intelektualna, v duhovno širino razvijajoča se družba – že kmalu znašli na samem podnu. Pahnjeni še nižje, kot smo na hierarhično-piramidalni, sužnjelastniški lestvici že itak. Tam bomo, kjer se z odvzetim osnovnim človeškim dostojanstvom gotovo ne bi rad znašel nihče.

    Še malo, pa bo za dobrodošlico na ta svet že ob rojstvu vsa dojenčad počipirana, al’ kako!?

    http://plagiator-plagiator.blogspot.com/2013/12/so-americani-priceli-cipirati-otroke.html

    In ljudje, ki nam je za ohranjanje zdravega jedra družbe še kako mar, naj torej ta veliki projekt malih hudičkov v človeški podobi kar mirno gledamo in z odobravanjem sprejmemo??? Jebela, naj bo vsaj jasno kdo ali kaj je bil za, in kdo proti!

    Ne vem kako naj se počuti naprimer nek otrok, ki bi ga potemtakem v nadaljevanju tega bednega scenarija, na podoben način kot v šoli, v zdravstveni ustanovi odslovili z besedami: »žal, tvoj piskajoči čip te ne spusti skozi sistem nudenja osnovne zdravstvene pomoči, zavarovalnica od tvojih staršev očitno ni prejela pravočasnega plačila, razlog nas ne zanima, naj ti torej na šolskem igrišču prebito čelo – zašijejo kar oni, doma.« (in tako naprej in tako nazaj)

    Mimogrede, elektromagnetni RFID čipi so za človeško zdravje prej škodljivi kot koristni. Z morebitno uzakonitvijo uporabe podkožnih, recimo, bi se namreč elektromagnetno onesnaženje na že tako vsevprek omreženem planetu Zemlja še povečalo, z nadzorovanim sevanjem, s potencialno neposrednim spreminjanjem posameznikovega DNK in drugimi možnimi vplivi preko čipov, pa bi bil metabolizem še dodatno moten. Človeštvo je tako na dobri poti, da postane rasa mutantov, ki bo na daljinsko upravljanje še bolj sinhrono plesala v čredah, tako, kot bodo glavni režiserji človeških usod hoteli. Nakar jih bodo podporniki tega megalomanskega projekta, podrepniki in ostali postrežčki, v želji po svojem kosu dobičkonosne pogače, ponižno hvalili in slavili še naslednjih tisoč let. In juhej, pejmo brez vseh pomislekov brž enoumno v ta krasni novi svet, ne!?

    Vse kar je, in kar še bo, je že nekoč bilo. Živ dolgčas. Ne na zahodu, ne na nebu, nobene dobre ideje, skratka nič novega, kar bi bilo pod tem soncem omembe vrednega, občemu blagostanju, kakovostnemu bivanju in hkrati počutju koristnega. Eh.

    Bognampomagej, prav res.

  20. Simona Rebolj - 12.03.2014 ob 15:18
    Simona Rebolj

    @mina:

    Vprašanje lačnih otrok pač obstaja. To je zdaj že vsaj pol leta zelo pogosta tema, še preden se je pojavilo to piskanje. Na pojav so začeli opozarjat tisti, ki se ukvarjajo s tem problemom (predvsem Anita Ogulin), ki ga seveda prizadeti bolj skrivajo kot ne. Torej gre za otroke, ki so ali pa niso naročeni na kosila. To je kompleksna in druga debata, delno povezana s tem primerom. Zato ni nenavadno, da se je kakšen članek zasukal tudi v to smer pač (večina člankov pa se nikakor ni spuščala v te detajle). Če bi bila kosila zastonj, sploh ne bi potrebovali tovrstnih evidenc itd. Je pa debata druge narave in to pač ni bila tema mojega zapisa. In osebno nisem za to, da bi bila kosila zastonj za vse in da bi torej financirali prehrano tudi eksistencialno močnim. V tvojem izvajanju je bilo pa sporno predvsem to, ker si zadevo izpostavila z določenimi trditvami, ki naj bi relativizirale zlo ravnateljičine zagate v zvezi z neplačniki, ki po mojem mnenju niso zdržale objektivnega diskurza tudi na to temo, ki in kakor si jo odprla.

    Podobno kot na primer ocenjuješ neumen komentar Mentalnesirote za edini razumen komentar tukaj. Taka presoja je zame moralni in razumni brodolom in še en dokaz, da ti preprosto neke zadeve niso jasne, za katere osebno menim, da bi morale bit jasne kot beli dan. Ta tvoj komentar samo še dodatno potrjuje, da gre za precej večji odmik od umevanja stvari in razlik med hruškami in klobasamo od gneva nad lačnimi otroki, ki bojda naročeni na kosila ne obstajajo po tvojem. Pa tudi ti obstajajo.

    @Mentalna Sirota:

    Res si oddal komentar v kontekstu tvojega nicka. Še eden, ki je prebral zapis, pa kljub že obdelani idiotski primerjavi s piskanjem prazne kartice na avtobusu, pač ne razume. In doda še en idiotski primer, pa še en, pa še en in … Mejdun, tri šolske ure za naštevanje primerov, pa poante še ne bi razumeli. Ja, slabe šole so krive, razumem, ki ne pošiljajo v svet bralno pismenih ljudi, kar pomeni razumevanje poant, razbiranje kontekstov itd. To si ti zlati stari časi, ki so še nosi kar stari.

    Sicer pa … Če pošiljajo starši tako majhnega otroka po mleko, da še niti ne ve, da potrebuje v roki denar, da bi ga v trgovini plačal, je to posebne sorte zloraba otroka in socialni problem. Če starši pošljejo otroka po mleko, ki že zna sam v trgovino in torej ve, da potrebuje denar, da bi nekaj kupil, a mu denarja ne dajo, otrok ve, da denarja nima in da ne bo mogel kupit mleka. Ima torej vpliv na svoj prihod v trgovino in polemiko z blagajničarko. Lahko se mu izogne, ker ima idiotske starše. In od tu dalje se spet lahko odpre razprava o odnosu do otrok, ki imajo motene starše, o čemer sami že lahko presojajo. Vse take probleme so dolžni zaznavat, razkrivat in jih imet pod nadzorom ravno kadri v vzgojno izobraževalnih inštitucijah, kamor hodijo otroci dan na dan. Ti po potrebi vzpostavijo kontakt s socialo. Otrok v šoli naj bi bil na varnem, pod strokovnim očesom. Ti kadri, za razliko od blagajničark, ja, morajo bit še posebej vešči ravnanja z otroki in s starši na drugi strani. In zdaj k razliki odprave otroka na kosilo v šoli v primerjavi s pohodom v trgovino brez denarja. Otrok v šoli ne ve, ali ima denar ali ga nima, ker je to urejeno ustrezno na nivoju odnosa med odraslimi (šolo in starši). Otrok se v tej situaciji ne more odločit, ali naj gre vseeno na kosilo, da bo piskalo ali ne. Otrok ni v trgovini, ampak v vzgojnoizobraževalni inštituciji med svojimi vrstniki, kamor hodi dan na dan! Ta inštitucija naj bi ga do neke mere v imenu države tudi varovala. Večinoma ravno pred starši. V tem je razlika med funkcijo blagajničarke in kadri v šolah, čeprav je tudi blgajničarka in vsak izmed nas moralno dolžen v primeru malega izgubljenega otroka, ki brez denarja prosi za mleko, reagirat.

    In ne vem, kaj hočeš s starimi časi povedat?! Da si se mentalitetno zataknil v prejšnjem stoletju? V časih in na kraju mojih starih staršev so pa bosi hodili v šolo in večinoma obiskali le štiri leta osnovnega izobraževanja. Je to zgled ali smo se razvijali zato, da bi potomci živeli bolj človeško??? Nikoli ne razumem, s čim neki se ljudje hvalijo, ko tumbajo o nekih starih časih, ko je bilo nekaj slabo in to predstavljajo kot nekakšen zgled. Ne vem, zakaj neki imate ljudje otroke sploh? Zato da bi doživeli vse slabo in kretensko, kar ste vi ali smo mi? Perverzno. Jebeni zlati stari časi, ko še ni bilo kosil, ko se je otroke teplo, zmerjalo s pankrti itd. Pokopljite jih že, no, da se ne bi slučajno vrnili, ker se trudijo vrnit.

    @Mabundo Nagumbe:

    Se strinjam. V nobenem oziru ne zdrži vode. Tudi v primeru morebiti nekaterih zgolj malomarnih staršev ne, ker gre za inštitucije, ki bi morale varovat otroke tudi pred starši. Pa ne le zaradi tega, ker česa niso plačali, ampak še bolj v primeru hujših disfunkcij. Šola je edina inštitucija, kamor otrok hodi dan na dan, ki konec koncev lahko odigra pomemben vezni člen s socialnimi inštitucijami, v kolikor je potrebno. Tako da je to, da taka inštitucija otroke celo zlorablja za izsiljevanje staršev, še toliko hujša blamaža.

    Ja, tisti citat, ki se ti je zdel pomemben, se tudi meni zdi zelo pomemben in je pravzaprav korenina vsega omenjenega. Gre za filozofijo, ki je imela krila še posebej v času, ko sem še jaz hodila v šolo. Češ, učimo otroke, da se postavijo zase. Ne šparamo otrok pri soočanju s krutim svetom (kamor bi padla tudi ta krilatica z ravnateljičino logiko sprejemljivosti piskanja). Ta mentaliteta pa na koncu verige prinaša samo škodo in samo zlo, ki ga sicer dan na dan obsojamo. Imamo pravno državo, ki je nastala pač zato, da ljudje ne obračunavamo med sabo. To naj bi bilo sporočilo, ki ima seveda svoj namen urejevanja odnosov. Otroke, hecno, bi pa vzgajali kot v džungli, češ, postavi se zase (tako se temu ljubkovalno reče). Ko pridemo domov, bi pa pizdili, kako grozen je svet, v katerem vsi kradejo, obračunavajo med sabo, se brigajo in postavljajo samo zase. Ja, saj tako ste vzgajali otroke v strahu, da se ne bi znal postavit zase. Na tak način se je dalo poklon ravno nasilnežem in objestnežem, namesto da bi se objestnost in nasilje sankcioniralo in podajalo za vzor otroke, ki se lepo obnašajo in se v glavo razvijajo kot dostojanstveni in pošteni ljudje, ki ločijo med prav in narobe in vedo, zakaj je dobro, da je nekaj prav in nekaj narobe. Zato sem tudi v tem zapisu izpostavila zgrešena sporočila, ki se preko takega delovanja vtiskujejo otroku v zavest in podzavest.

    In seveda so vsa taka drhalovanja in mentalitetni brodolomi podtaknjeni za večjo kontrolo nad ljudmi, ki se spozikajo kar sami med seboj. Se popolnoma strinjam s tabo. Čipiranje v bistvu niti ni potrebno. Želja bo biti obvladovan in pokoren (veren), da se zdi življenje čim bolj simpl je pri povprečju ljudi tako gonska in velika, da se “čipirajo” kar sami, pa magari če bi se zadušili, kot je na primer Pučkova dobro opozorila v tem članku o zgolj eni izmed srhljivk med nami:

    http://www.dnevnik.si/mnenja/kolumne/ko-je-dihanje-razkosje

  21. Mabundo Nagumbe - 12.03.2014 ob 22:44

    Simona – @ na prvi odstavek:

    Res je, otroci se sami pač niso sposobni primerno zaščitit in učinkovito branit, zato pa naj bi v neki Ustavno opredeljeni demokratičn in socialno pravni državi (ne pozabimo, mukoma statusno priborjeni v preteklosti!) za urejanje razmer in reševanje problematike v disfunkcionalnih družinah, skrbele v ta namen institucionalizirane službe. Da se ima vsak otrok v težavah, kadarkoli, vedno možnost obrnit vsaj na neko družbeno odgovorno, zaupanja vredno službo, ali posameznika, če že doma te sreče nima. Vzgojno izobraževalne ter socialne ustanove so osnovne in v tem primeru tudi najodgovornejše. (sicer pa le dve od mnogih).

    Na tvoj citat iz osrednjega odstavka:

    “Ne šparamo otrok pri soočanju s krutim svetom (kamor bi padla tudi ta krilatica z ravnateljičino logiko sprejemljivosti piskanja). Ta mentaliteta pa na koncu verige prinaša samo škodo in samo zlo, ki ga sicer dan na dan obsojamo.”

    Točno to. Temelj vsega je pač vedno (neka) filozofija. In seveda za družbeno usmeritev še zdaleč ni vseeno kakšna ta filozofija je. Zato je mene vselej naprej zanimalo v kakšna načela, v kakšno idejo ali v kaj verjame nekdo, kdorkoliže, še posebej, če je ta nekdo na vodilnem položaju (naroda, ustanove, podjetja, ali česarkoli).

    Spet bom nekoliko off topic zavila (čeprav s poanto niti ne) in na tem mestu spomnila na dogodek izpred enega meseca. Za Maruisa je šlo. Za žirafo. Še vemo? In za morbidno filozofijo tegale vodje živalskega vrta. Odurno!

    https://youtube.googleapis.com/v/vuxgAC0dWK4%26rel=1

    “It’s not cruel, it’s natural!” My goodness me! Filozofija tega direktorja københavnskega ZOO zveni tako nacistično, da se s srhom v skeletu resno sprašujem koliko daleč nazaj (namesto naprej) je na lestvici nekega evolucijskega razvoja taka mentaliteta še sposobna it. In če je danes iz bojazni pred parjenjem s sorodnico žirafo ubit mlad in zdrav žirafek, bodo jutri na vrsti in javnega linča deležni “gensko nečisti mešančki” iz ljudskih vrst (btw, nismo to pomalem kar vsi?!) Najprej posamezno, potem masovno. Tako to gre, ne?! Tako raznorazni novodobni bogovi/satančki opravičujejo svoje “čiste roke”, češ “saj vendar delamo nekaj dobrega, nekaj naravnega, nekaj v prid čisti in zdravi rasi, taka selekcija pa res ni nič okrutnega.” In še “pakajpol, če otroc prisostvujejo, kar naj, naj se čimprej spopadejo z realnostjo, naj nas gledajo in se učijo” … ipd. Bruh!!! Vmes pa, kot da pozabljajo, da sebi in podmladku velik del te krute realnosti ustvarjajo prav oni. In mi, kot vsi in vsak posameznik človeške rase posebej. Le da so družbeni vplivi določenih ljudi na mase, zgled, ki ga dajejo in s tem tudi njihova odgovornost, premosorazmerno vlogam in položajem na statusni lestvici, toliko večji. Zato se še kako strinjam s teboj, ko praviš, da otroci (in odrasli bržkone nič manj) potrebujejo predvsem in najprej zgled. Seveda dober zgled, če želimo kot humana bitja v intelektualnem in duhovnem smislu razvoja napredovat, ne pa ob prodajanju takih buč, kot smo jim vse pogosteje priča, nazadovat. Takim “mački za rep argumentom”, se z drugo besedo sicer reče genocid. Samo, da gre ob taki filozofski strategiji za bolj počasno inačico pomora in da je bolj prefinjeno izvajan, kot pa je bil recimo za časa ne tako davne zgodovine, prosto po Hitlerju (in ostalih pajdaših). Sicer pa ja … človeka je možno ubit na več načinov … otroke lahko nek sistemsko zavožen družbeni vzor zamori dušo do te mere, da se vse življenje ne zmorejo več pobrat, kaj šele razvit svojih potencialov in v kreativnem duhu zablestet, dat vsega od sebe, v svojo lastno in hkrati družbeno dobrobit.

    O tem, kako prisostvovanje otrok uboju (v tem primeru pač likvidacije nedolžne žirafe s pištolo) vpliva na otroke, pa se je na svojem blogu tedaj s pravo mero kritike razpisala tudi Polona Frelih.

    http://www.polonafrelih.com/blog/Deklicaz-zirafo

    Mene osebno je dogodek prizadel toliko bolj, ker sem (očitno malo prenaivno) stavila na pretežno zdravorazumskost prebivalcev skandinavskih dežel, ki jih v mnogih sistemsko urejenih ozirih tako radi postavljamo za vzgled, in to upravičeno! Okej, ob dokaj solidnem poznavanju severnoevropskih narodov in zavedanju, da Danci sicer od nekdaj radi ubirajo nekoliko svojstvene pristope s hladnim raciem, do vsega kar je in kar obstaja.

    Hvala. Berem članek Pučkove … Ja, dihanje s polnimi pljuči (tako in drugače) postaja res že pravo pravcato razkošje. Ne le zaradi vse večje onesnaženosti Zemljine atmosfere, tudi zaradi vsesplošne depresije je otežkočeno, s tesnobo v grudih se plačuje davek.

    “Želja bo biti obvladovan in pokoren (veren), da se zdi življenje čim bolj simpl je pri povprečju ljudi tako gonska in velika, da se “čipirajo” kar sami, …”

    Mhm, tole sicer spominja na strategijo načrtnega vnašanja nemira med narode, med ljudi vseh ras, prepričanj, ver … itn. pa v skupnosti, družine in v posameznike. Z namenom, kajpak. Češ, naj se ******** kar sami med seboj, če so tolk butasti. No, osebno pa ob vseh doslejšnjih spoznanjih zdaj še bolj razumevam, da ta namen le ni tako ozko mikrogalaktično usmerjen, kaj šele enoznačen, kot se nemara zdi.

  22. mina - 13.03.2014 ob 08:03

    @Simona

    Mah ne, saj razumem, mi je čisto jasno, da otrok brez denarja v trgovino NI isto kot otrok nevedoč ali je kosilo plačano ali ne pred senzorjem. Ampak se mi je tisti komentar prav dopadel, tak naturščik je bil :)

    Sicer je pa tako, da se tebe zgodba otrok dotakne tudi na čustveni bazi, ne moreš sprejeti tega, da so otroci po nepravičnem stigmatizirani, kar je tui pravilno. Mene pa se zgodba ne dotakne na čustveni bazi in iskreno rečeno, čeprav je to čisto greh, me ne gane niti nepravična stigmatizacija. Seveda je to zato, ker sem bila jaz že od malega otroka naprej precej grdo in hudo stigmatizirana, v primerjavi z mano je tole piskanje (in za povrh še v današnjih, drugačnih časih) za mene en blažev žegen. Pač, ne morem da ne gledam iz svoje perspektive. Jaz sem preživela in še precej več od tega. Kakega drugega morda zlomi, ne vem, mene je pa naredilo svinjsko močno, ker sem to morala, zaradi “preživetja”, postat. In s tem ne pravim, da j bilo to super in pravilno, česa sem bila deležna, ker je to posledično iz mene naredilo močno osebnost, ki danes bistveno bolje vozi življenje kod marsikdo drug, ne, ne pravim tega, samo opisujem, kaj je to meni naredilo. Enostavno se me taki blagi odkloni, “blagi” iz mojega zornega kota ne zdijo nič takega in ni sile na svetu, ki bi to moje dojemanja lahko spremenilo. ja, na čisto razumski ravni se absolutno strinjam, da piskanja ne sme bit, ker ni niti vzgojno niti ni usmerjeno k pravim “zločincem”, ker so to starši in ne otroci, ampak vse to za mene ni dovolj, da bi mi dvignilo pritisk in vzbudilo čustva za te “boge” otroke. Jebat ga, zato pa rešujem in se blaznosekiram zaradi živali :) in tam grem na glavo, ne s pisanjem, ampak z dejanji :)

    p.s. ne zadnjega stavka razumeti kot očitek, da bi morala kaj storiti, ne pa samo pisati :)

  23. Simona Rebolj - 14.03.2014 ob 22:51
    Simona Rebolj

    @Mabundo Nagumbe:

    Vse, kar si zapisala, lahko samo popišem. Tako to gre.In tvoj off topic res ni off topic. To je pravzaprav korenina vsega tega, o čemer sva izmenjali ugotovitve in se tiče odgovora na vprašanje, kakšno mentaliteto spodbujamo, utrjujemo in kaj torej hočemo? V primeru, ki si ga izpostavila, gre za odnos do stvari, ki prinaša temu primerne posledice. Najbolj primitivna in temu primerno prvinska pot je ta, ki so jo omenila in se vedno skriva za sklicevanjem na naravno. Vedno sem na robu izbruha mozoljev, ko slišim krilatico o naravnem. Ljudje, ki se tega slogana poslužujejo praviloma (redko si upam zapisat, da se nekaj dogaja “praviloma”) nimajo razčiščenih pojmov v odnosu do narave, naravnega in svojih hotenj. Naravno doživljajo kot nek simbol absolutnega dobrega, hkrati pa z njim opravičujejo slabo, kadar jim tako prav pride. Paradoks torej. Problem je v tem, da seveda narava in naravno ni nekaj absolutno dobrega, ampak prej obratno. Osnovni zakon narave je krutost, zakon plena in plenilca, ponoovnega rojevanja, borbe za preživetje in odmiranja s piko na koncu. Živali so temu zakonu popolnoma podrejene. Človeku je omogočena ena dimenzija več, to je dimenzija razuma, ki se lahko razvija pod ustreznimi pogoji. Ustrezni pogoji pomeni pa ravno odmikanje od narave oziroma izolacija od naravnega znotraj narave. Na današnji “evolucijski” točki zahoda temu pravimo kar civilizacija, civiliziranost. Poznamo primere otrok, ki so bili podvrženi divjini in vemo, da na določeni stopnji razvoja povratek k pričakovanemu duševnemu razvoju in razvoju razuma ni več mogoč in otrok funkcionira in se odziva zelo podobno živali. Zakaj je človek sploh bežal iz narave in začel ustvarjal čim bolj izolirano okolje, je torej ključno vprašanje in osnoven odgovor zelo preprost. Ker življenje v naravi po zakonu narave preprosto ni tako kakovostno, kot je človekovo lahko. Človek ima sposobnost organizacije odnosov, temelj česar je seveda morala in posledično bolj ustvarjalnega, mirnega in smiselnega življenja. Bistvo je v empatiji, sporazumevanju in sposobnosti mirnega sobivanja. Nobenega tehnološkega napredka ne bi bilo, če ni sposobnosti urejevanja medsebojnih razmerij, da sploh lahko prideš do hiše, še preden bi te kdo poteptal zaradi banane prosto po bitki za preživetje. Cilj človeka, ki je za razliko od živali lahko ustvarjalno bitje, bo vedno v ustvarjanju čim bolj kakovostnega (svobodnega in ustvarjalnega) življenja posameznika znotraj kolektiva in na tej ravni se odvijajo boji (poskus čim bolj kakovostnega življenja posameznika ali skupine na račun drugih, na račun poslabšane kakovosti življenja drugega, izkoriščanja itd.). Nivoje stopnje blaginje in zadovoljstva delovanja posamezne družbe zlahka merimo in vidimo, da bolj se družba pomika po lestvici enakopravnosti in morale v smeri skrbi drug za drugega navzgor, več je zadovoljstva z eksistenco – blaginjo, varnostjo in občutkem svobode posameznika do trka ob svobodo drugega. Več je izkoriščanja, manj je zadovoljstva, več je škodljivih vplivov, ki negativno vpliva na celotno družbo (vojne, ekološki kolaps zavoljo nebrzdane industrializacije itd.) Pogoj je torej zavedanje, kaj hočemo in kam gremo. Osnova tega zavedanja pa je, da človek pravzaprav od zakona narave beži in se trudi v bitki z njo izborit kakovostno življenje, ki je več od gole gonske borbe za preživetje. S tega vidika, je človek, kot bitje uma tudi simbolično bitje. Vsaka simbolika ima močan vpliv na njegovo zavest in podzavest. Če torej ljudi v imenu naravnega (primitivnega) vzgajamo za vojno, bodo temu primerni rezultati.

    In tu pride na vrsto tvoj primer. Žival je namreč človeku podrejena in brez dvoma najbolj ranljivo bitje. Vzpostavljanje zavesti okrutnosti do šibkejšega in hkratno sklicevanje na naravno (kar drži z vidika osnovnega delovanja narave) pomeni zavračanje človeškega – humanega. Tak akt simbolizira okrutnost in ga postavlja na pediestal normalnega, sprejemljivega (kar z naravnim nima zveze). Oseba, ki ponotranji ta simbol odnosa do življenja, pač ponotranji sprejemanje okrutnosti do šibkejšega člena in pika. In potem se moramo zavedat, kaj lahko pričakujemo od populacije v bodočnosti. Kakšno organizacijo odnosov! Človek, ki zlahka prebavi okrutnost je pač pripravljen ne le na prenašanje okrutnosti, ampak je pripravljen tudi na izvajanje okrutnosti. Pri tem ni ločevanja na živali in ljudi, ker gre za duševno, psihično stanje. Človek se sam odloča po čustvenih vzgibih, kdo ali kaj mu ne pomeni nič ali ga moti ali mu gre na živce itd. Bistvo je, da se mu spravljanje nad šibkejše ne bo zdelo sporno, ne bo razvil obrambne zavore pred tem, ker je bil simbolni akt sprejemljivosti okrutnosti nad šibkejšim, razoroženim … ponotranjen. Če je ponotranjen v fazi odraščanja, oblikovanja osebnosti, v otroštvu je kasneje praktično skoraj nepopravljiv. Lahko je le z razumom kontroliran. Ponotranjanje primitvnega odnosa do življenja in okolja prosto po osnovnem zakonu narave nas vodi nazaj k naravi. To pa žal ne pomeni zmanjšanje izpušnih plinov in drugih ekološko osveščenih dejanj, ampak ravno obratno. Padec na nivo življenja v naravi po naravnem zakonu, prosto po primitivnem zakonu borbe za življenje in izkoriščanja človeka po človeku, pa tudi živali in vsega, kar leze in gre. V ta koncept naravnega spada tudi kapitalistični boj, ki ga v tej fazi še živimo. Lahko bi rekli, ja, naravno je ustrelit žirafo, ker ti pač s čopiča teče in ob tem niti trznit ne, enako, kot je povsem naravno, da ljudje garajo za slabo življenje, da se elita valja v milijonih (zakon plena in plenilca) in povsem naravno je, da ljudje po Šanghaju crkujejo v slabem zraku, da lahko peščica na drugem koncu neokrnjene narave živijo bajno s prihodki od sile industrializacije. Vse to je naravno. Problem je le v tem, da bi tisti eliminator žirafe ta akt prepoznaval svojim interesom po volji kot naravnega, medtem ko marsikaj drugega, kar je popolnoma enak simbolni akt nikakor. Nekaj popolnoma drugega je, da je treba kdaj storit kaj neprijetnega in tudi krutega v svrho nujnosti minimuma zla, ker smo del narave. Ampak če je ponotranjeno zavedanje, da to ni nekaj, kar je prav, ampak zgolj prisilno dejanje, se seveda simbolna vrednost vtisne povsem drugače in prinaša povsem drugačne posledice. Zelo pomembno je, zakaj nekaj storimo in kako. To pomembno vpliva na razvoj dogajanja. Isto dejanje z različnimi motivi ima drugačen nadaljnji razvoj. Podobno kot uboj iz objestnosti ali iz obrambe. Velika razlika, ki prinaša povsem drugačne posledice.

    @mina:

    No, to, kar si zdaj izpovedala na osebni ravni, se mi zdi pomembno bistvo stvari.

    S to čustveno bazo je tudi precej bolj zakomplicirano. Ena raven je tista, ki je posledica osebnega čustvenega izkustva in na primer vpliva na dojemanje in odnos do nečesa. V tem primeru bi pri tebi lahko rekli, da je glede na tvoj osnovni značaj stigmatizacija v tvojem otroštvu čustveno nate vplivala tako, da si v na osebni ravni odrasla v čustveno bolj otopelo osebo v odnosu do otrok. Čustva na osebni ravni vedno so, tudi pri tebi, vprašanje je le, kakšna.

    Druga raven je pa tisto, kar si meni napisala v zvezi s tem, da se me čustveno dotaknejo zgodbe otrok. Ne dotaknejo se me vse zgodbe otrok ali kogar koli drugega enako, čisto z vsemi za potrebe razmisleka in pisanja o nečem se pa skušam tudi identificirat, ker če kot človek nisi prevoden, empatičen, ne moreš spodbudit razuma, da bi dovolj dobro razumel to, o komer in o čemer presojaš na razumski ravni. Gre torej za nek proces, ko je razum nad čustvi in sortira informacije, ki si jih spustil skozi sebe. To mora pa presegat čustva na osebni ravni. Čustev na osebni ravni, ki so plod osebnih izkušenj, je treba za take potrebe enako znat pogledat z distance, se zavedat, da so tvoja, kar ne pomeni, da velja doživljajsko enako za ves svet, in jih postavit na svoje mesto.

    Na osebni ravni na primer jaz nisem primerek t. i. “materinske osebe”, ki že ob misli na otroke zavibrira in se ji zdijo vsi zgolj ranljivi in nedolžni nepopisani listi, primerek čiste lepote in vsega dobrega:):):) Niti nisem po značaju človek, ki bi bil nagnjen k ekstremnim čustvenim nagnjenjem, nisem zgleden vernik česar koli, čeprav sem občutljiva oseba, ki spušča skozi sebe nemalo krat preveč. Kar se otrok tiče, jih pa sploh dojemam precej manj podcenjevalno kot večina ljudi in v njih že zelo zgodaj vidim osebnosti, ki so prav tako različne kot odrasli in v svoji večji prostodušnosti lahko tudi toliko bolj neposredno žleht in manipulativni, povsem zavedno, kot na drugi strani toliko bolj subtilni, ljubeči itd. In vse vmes. Spomin imam zelo dober in me razni radikalni odnosi do otrok kar počez vedno “čudijo”, kot da ljudi v odnosu do otrok tako preplavi starševski pristranski interes, da se sploh ne spomnijo, kako je bilo, ko so bili sami otroci. Da so bili vsi samo vrstniki, zelo različni, nekateri hudobni, nekateri dobri, nekateri debilni, drugi brihtni, nekateri nasilni, drugi nežni itd. Hočem ti povedat, da so name po spominu otroci naredili približno tak gnil vtis kot kasneje enako odrasli:):) Le redki med njimi so premogli vrline in občutljivost, le redke sem si upala doživljat kot dobre prijatelje, ki te ne bodo “prodali” za pest bonbonov itd. Nič posebej ljubkega ali celo nedolžnega samo po sebi, zaradi česar bi moja čustva na osebni ravni že ob pojmu “otrok” zalila razum. Prej obratno. Našpičim antene, ker otroštvo in naša mentaliteta na tem področju pa je zelo pomembno na predstave o bodočnosti. Zato na primer tudi v tem zapisu ni samo piskanje, ampak tudi drug del zapisa o dopuščanju terorja malčkov v spregi s svojimi neupravičenimi avtoritetami v vlogi staršev. Marsikaj se dogaja na eni in na drugi strani, vsemu pa je skupna nerazčiščenost pojmov, na kakšnih temeljih vzgajamo otroke, kakšne zglede jim nudimo inkako se vmešavamo v njihovo percepcijo medsebojnih odnosov in odnosov do življenja na sploh. Temu primerna je funkcionalnost avtoritete.

    Kaj bi pomenilo na primer postavit na svoje mesto osebno izkustvo v tvojem primeru? Prepoznat na primer, da je čustvena ranjenost na podlagi tvojih izkušenj, povzročila določeno mejo čustvene otopelosti do otrok, zaradi česar lahko nisi dober razsodnik pri vprašanjih o osnosu do otrok (v kolikor ne uspeš vzpostavit objektivne distance) in ne bi bila primeren kader za delo z otroki in še v kakšnih primerih. Pri tem se mi ne zdi tako problematičen sam oseben čustven izplen v tem primeru, ampak sporočilo, ki se ti je, hočeš nočeš, preko teh izkušenj vtisnilo v podzavet in zavest, ki ga nekako korigiraš z razumom na način vedenja, kaj naj bi bilo prav in kaj ne. Ampak to vedenje v resnici ni ponotranjeno. Ti si ponotranjila prepričanje, da so iz tebe negativne in boleče izkušnje ustvarile močnega človeka, ki se zato bolje prebija skozi življenje!!!! S tem v primerjavi ima moraliziranje o tem, kaj ni prav (nasilje, stigmatizacija …) vrednost zgolj napiflanega plonk lističa, ki je sam sebi v namen, a ne:):) Od kod se je pa ta listič z napisano moralko vzel, če nekdo v resnici globoko verjame, da mu gre v življenju bolje, ker so ga tepli, maltretirali ali zafrkavali v šoli, diskriminirali???

    No, štos je v tem, da je tisti plonk listič nastal na podlagi izkustvenih občih ugotovitev, da negativne izkušnje na ljudeh puščajo zelo negativne posledice, ki pa se seveda ne kažejo na vseh značajskih profilih enako! Na primer … to piskanje preprosto ne more na nikogar delovat pozitivno. Če zgolj na kratko spavšaliziram: pri porednih otrokih vzbudi povečanje občutka ogroženosti, bojevitosti in lahko pričakujemo, da bodo poredni in jezni naokrog razsajali še bolj. Pri občutljivih in/ali pridnih otrokih se bodo sprožili občutki užaljenosti in ponižanja, kar jih bo zabilo v tla in jim neupravičeno skalilo košček samopodobe. Subtilne in nežne otroke potrebujemo, da nam bodo pogumno in samozavestno soustvarjali lep svet, poredni in tekmovalni nam bodo pri tem povzročali brez dvoma težave s svojo sebičnostjo in ogroženostjo, ki bo vedno opravičevala njihova moralno sporna dejanja. S tako potezo smo torej pavšalno gledano ubili dve muhi na en mah. Spodkopali tiste značaje, po katerih bojda hrepenimo na vseh korakih, da bi bil naš svet bolj moralen, sočuten in miren, brez vojn, in dali zagon, krila značajem, ki se bodo v nemiru, vojni in nemorali znašli dobro.
    Skratka, rek, kar ne ubija, to krepi, je najbolj nevarna floskula, kar jo je človek vrgel na trg. Ker preprosto ni resnična, spodbuja pa najbolj negativne motive, ki podpirajo značaje, ki se nagibajo sociopatijam naproti. Nekatere ljudi negativne izkušnje prizadanejo, jih ranijo, druge krepijo. Treba se je vprašat, kakšna je razlika med njimi. Zakaj nekatere tako, druge drugače. Kdo so prvi in kdo drugi oziroma, kaj imajo v sebi prvi in kaj drugi. Na prizadetost ne odreagiramo vsi enako. Nekateri bodo postali še bolj občutljivi za krivice, drugi otopeli, tretji v skrajnih primerih tudi zločinci, kriminalci itd.

    Hočem ti povedat, da neobčutljivost na kakšrnem koli področju za negativne, nasilne ali nemoralne vzgibe itd. za prihodnost kolektiva ni pozitiven iztržek v imenu moči, čeprav se posameznik na osebnem nivoju lahko počuti zaradi tega dobro. Ampak dobro se lahko počuti samo v okolju, ki je tako, da privilegira ali ignorira negativne simptome, ki vsako družbo vodijo v stagnacijo, v najslabšem primeru v vojno. Le v takem okolju si lahko reče, hej, glej, poglej, še dobro, da sem tako otopel, ker bi mi sicer trda predla. Nadalje si lahko reče, še dobro, da sem tako otopel, da sem lahko stekel čez nekogaršnjo glavo in si pridobil nekaj bonitet v življenju. Košček morebitnega dvoma vase in košček slabe vesti pa preglasijo slabe izkušnje iz preteklosti, češ, ojoj, toliko sem sam pretrpel, zakaj neki ne bi še drugi:):) To so okoliščine, v kateri še vedno vlada rek, da kar ne ubija, to krepi. Nekoč sem kafetkala z nekim norcem, ki me je prepričeval, kako dobro mu je delo, da ker ga je oče kot otroka tepel, ker bi sicer čisto podivjal in zašel v kriminal, tako je pa odrasel v urejenega človeka z lepo kariero. Problem je bil v tem, da je šlo za tipa, ki smo ga vsi ob kafetku skisano gledali, ker je bil popoln idiot, šmuglar in nasilnik do žene, ki se ga je kasneje le znebila. Nič drugačen ni bil od povprečnega kriminalca, le da se je zavoljo ustrahovanja očeta (to lahko verjamemo) raje podal na legalna pota delovanja, ki pri nas preprosto omogočajo prihopatom in sociopatom, da dobijo informacijo, kako uspešni so tudi v sprejemljivem smislu, torej so okej ljudje, družbi potrebni in koristni. Pa niso. To je družbeni kiks in krize, ki jih zakuhajo jih tudi nekaj odnesejo, tudi tega klovna je odnesla, pa vseeno, ne dovolj. Zato so krize tudi vedno moment preizpraševanja o podlagi za delovanje – mislih, idejah …

    Hočem povedat, da življenje ni pač življenje, da bi lahko postavili univerzalno pravilo (biblijo), kako je dobro delovat, da boš dobro živel. Odvisno je od tega, kakšno življenje (pravila igre in mentaliteto) v določeni skupnosti ustvarimo in čemu dajemo prednost. Življenje se razlikuje že od držav do držav, kaj šele skozi čas itd. Zato se meni zdi to, da so tebi negativna izkustva dala krila, da bolje živiš, znak negativne klime in pravil igre naše družbe. In hkrati tudi dvomim, da te je ravno to v resnici okrepilo. Morda si bila v tem smislu odporna že prej in hkrati so določene druge okoliščine vplivalo nate tako, da ti je dobro slabim izkušnjam iz otroštva navkljub. Pomisli na drugačne okoliščine, v kateri vrednote, ki jih opevami tudi v praksi živijo. Zgodila bi se deviacija in ti bi bila žrtev stigmatizacije, ampak bi s tem tudi ustrezno opravili in pravilo s plonk listka, ki je zdaj sam sebi v namen, bi v praksi zaživelo tako, da bi te ljudje zaščitili in tistim, ki so te stigmatizirali dali jasno vedet, da njim ni mesta s takim obnašanjem v družbi in ne tebi. Ti bi moč črpala iz ustreznega sporočila, ki bi te nabildala s samozavestjo, medtem ko bi delikventi dobili ustrezno sporočilo, d kakšnim vedenjem ne bodo želi sadove. In ti danes niti v snu ne bi pomislila, da tvoja moč izvira iz šikaniranja, ki si ga doživljala pač zato, ker je bilo dopuščeno!!! Še vedno bi bila ista oseba, z enakimi geni, a z drugačnim mišljenjem in sodbo o tej zadevi. Ker nisi živela v taki družbi, pa so tisti, ki so te stigmatizirali nemoteno črpali moč na sociopatiji in dobili sporočilo, da je njihovo ravnanje sprejemljivo kot lov leva na antilopo, ti pa si zadovoljna s svojo čustveno otopelostjo, ki ti bojda omogoča, da se bolje znajdeš v tem življenju in ne čutiš morebitnega trpljenja drugih. Hmmm …

    Da ne bo nesporazuma. To, kar sem ti napisala, ni mišljeno kot očitek, napihovanje ali sodba tebi posebej. Vsi imamo rane, čeprav eni večje, drugi manjše in vsi nosimo posledice. To tvojo slabo lastnost po mojem mnenju nisem želela uporabit kot napad nate. Tudi jaz imam slabost, tudi jaz nekatere rane bolje prenašam kot drugi, druge nosim zelo težko in me niso prav nič okrepile in tudi jaz imam lastnost, ki bi jo nekateri z veseljem označili kot uporaben element moči, moje mnenje pa je, da je ta lastnost nekaj najslabšega kar premorem in da je bila od nekdaj v meni s slabimi ali dobrimi izkušnjami v paketu. In da je ta lastnost dobra lahko izključno, če je uporabljena v dober namen kot obramba pred nekaterimi z meni podobno “sposobnostjo”, ki jo izkoriščajo za namene, ki kolektivno ne prinašajo nič dobrega:):) Ampak to je tako verjetno kot v filmih, kjer hladnokrvno virtuozen ubijalec kolje zločince, da bi rešil ugrabljeno deklico, v realnosti pa je procent morilcev, ki bi uspeli z razumom in ustrezno distanco tako predelat svojo “sposobnost”, da bi prišli na pravo mesto ob pravem času pač z razlogom sile vzrokov in posledic majhen. Hotela sem samo izpostavit poanto, ker si odprla dobro izhodišče na svojih plečih za razmislek o resnični naravi načih pozitivnih ali negativnih lastnosti in sposobnostih za rinjenje skozi življenje.

  24. mina - 15.03.2014 ob 08:57

    @Simona

    Zelo dobro razmišljanje, kudos :)

    Z enim popravkom, jaz namreč NE mislim, da je bilo to zame dobro, in ne mislim, da je to, da mi je sedaj bolje, moja dobra lastnost. O tem sploh ne razmišljam na način dobro ali slabo. To samo tako je, brez dodatka dobra/slaba lastnost. Res pa je tudi to, kar pravilno ugotavljaš, da ne morem zares vedeti, ali me je TO naredilo močno, ali pa sem enostavno taka po karakterju ali pa je to skupek obojega in pa še marsičesa zraven – ker najverjetneje bo držalo to tazadnje. In ko sem zapisala, da sedaj bolje vozim življenje kot marsikdo drug (in tudi slabše kot marsikdo drug :D ) hkrati ne trdim, da je to super druper pravljično, ker je sestavljeno tudi iz travm in žalosti in jeze in kar je še takšnega. Ampak prebrpdom pa take stvari precej dobro in precej hitro. Hm, zdaj zakaj je tako, še ljubi bog ne ve :) ampak je pa fino, da tako je.

    p.s. sem ravno začela pisat še nadaljevanje komentarja, pa je moj dragi k meni v kuhinjo spustil moje kuzlice in mi je misel izpuhtela iz glave, tako da me zdaj moti, ker je vse nekako nedokončano, ampak se ne spomnim, da me ubiješ :D

  25. Mabundo Nagumbe - 15.03.2014 ob 18:18

    @Simona Rebolj, samo kratek prelet skozi tvojo repliko, ker sem te dni s časom bolj na tesnem.

    /”Tako to gre.In tvoj off topic res ni off topic. To je pravzaprav korenina vsega tega, o čemer sva izmenjali ugotovitve in se tiče odgovora na vprašanje, kakšno mentaliteto spodbujamo, utrjujemo in kaj torej hočemo?”/

    Na to ključno vprašanje (kot temeljni kamen smisla obstoja) bi še dodala, da ni odveč najprej vedeti česa nočemo, da bi od človeški naravi sebi lastnih potencialov sploh iz/vedeli kaj hočemo. (kot bodoča, operativno družbena ureditev)

    /”Ljudje, ki se tega slogana poslužujejo praviloma (redko si upam zapisat, da se nekaj dogaja “praviloma”) nimajo razčiščenih pojmov v odnosu do narave, naravnega in svojih hotenj. Naravno doživljajo kot nek simbol absolutnega dobrega, hkrati pa z njim opravičujejo slabo, kadar jim tako prav pride. Paradoks torej.”/

    Natanko to. Paradoks. In v zvezi s tem me osebno najbolj boli prav zavedanje, da bi s pomočjo razvojno usmerjene volje do kompleksnega dopolnjevanja danih komponent razumske, čustvene in duhovne inteligence, tuzemska realnost lahko bila povsem drugačna kot je. Za začetek konca te “neskončne” kalvarije bi brez načrtnega poustvarjanja okrutnosti vseh sort bila stvarnost v nadaljevanju zagotovo lahko vsaj bistveno znosnejša, kot je. Kar bi, verjamem, po ključu vzroka in posledice (akcije – reakcije), v prostorčas prineslo nekoliko več nujne motivacije za nov, ustvarjalni zagon. In če je ta razum, opevan kot nekakšna krona človeških bitij – s sposobnostjo r a z u m e v a n j a – zakaj torej že ni! Kaj vraga čakamo!? Je 2014 let ponavljajoče se zgodovine v tej eri premalo za tak podvig?

    /”Zakaj je človek sploh bežal iz narave in začel ustvarjal čim bolj izolirano okolje, je torej ključno vprašanje in osnoven odgovor zelo preprost. Ker življenje v naravi po zakonu narave preprosto ni tako kakovostno, kot je človekovo lahko. Človek ima sposobnost organizacije odnosov, temelj česar je seveda morala in posledično bolj ustvarjalnega, mirnega in smiselnega življenja. Bistvo je v empatiji, sporazumevanju in sposobnosti mirnega sobivanja.”/

    Ta tvoj odlično zartikuliran biser je pa za v poseben okvir. Predlagam, da si ga vsakdo, ki kdaj pa kdaj pozabi od kod prihaja in kam gre, pride ponovno prebrat.:)))

    /”Osnova tega zavedanja pa je, da človek pravzaprav od zakona narave beži in se trudi v bitki z njo izborit kakovostno življenje, ki je več od gole gonske borbe za preživetje. S tega vidika, je človek, kot bitje uma tudi simbolično bitje. Vsaka simbolika ima močan vpliv na njegovo zavest in podzavest. Če torej ljudi v imenu naravnega (primitivnega) vzgajamo za vojno, bodo temu primerni rezultati.”/

    Tudi to si zelo lepo zapisala. Človek, kot bitje uma, je simbolno bitje. Vse povedano. Ni kaj dodat.

    /”Vzpostavljanje zavesti okrutnosti do šibkejšega in hkratno sklicevanje na naravno (kar drži z vidika osnovnega delovanja narave) pomeni zavračanje človeškega – humanega. Tak akt simbolizira okrutnost in ga postavlja na pediestal normalnega, sprejemljivega (kar z naravnim nima zveze).”/

    Igzektli. Po tem ključu bi se namreč lahko vsaka, še taka ogabnost, počasi infliltrirala v družbeno sprejemljivo, “normalno in naravno” … Prvotno z vidika upravljalcev, če pač ti, oddaljeni od sebe in svojega jedra biti, žal ne premorejo dovolj samozavedanja, samorefleksije in objektivne odgovornosti. Kar pa seveda ne pomeni, da je vso ogabo (ki jo je nehuman, zrobotiziran človek, na tem svetu sposoben izvajat) kdorkoli primoran tolerirat, še manj jo sprejet v svojo zavest! Dehumaniziranim osebkom na vodilnih položajih bi to kvečjemu predstavljalo (kvazi) zmago, češ “fajn, da so ljudstva tako butasta, si vsaj nam ni bilo treba z njihovo krvjo rok mazat.”

    /”Ponotranjanje primitvnega odnosa do življenja in okolja prosto po osnovnem zakonu narave nas vodi nazaj k naravi. To pa žal ne pomeni zmanjšanje izpušnih plinov in drugih ekološko osveščenih dejanj, ampak ravno obratno. Padec na nivo življenja v naravi po naravnem zakonu, prosto po primitivnem zakonu borbe za življenje in izkoriščanja človeka po človeku, pa tudi živali in vsega, kar leze in gre.”/

    Detajl, ki si ga v tem delu izpostavila, se mi zdi zelo pomemben. Tudi moja opažanja so večkrat zaznala poenostavljanje pomena “nazaj k naravi” kar z vso animalnostjo v paketu vred. Z mešanjem jabolk in Applov to ne gre tako. Najprej bo treba ponotranjit pojem stremljenja k človečnosti in pojem stremljenja k solidnemu blagostanju. Kot je tudi smiselno najprej razčistit zakaj bi bilo dobro oboje (tako v ožjem, kot v širšem družbenem smislu).

    In kot navajaš v zaključnem delu komentarja, za vsakim dejanjem tiči motiv. Soglašam. Vedno je namera ta, ki posamezniku nalaga odgovornost, noben individuum ji ne more ubežat, prej ko slej ga dohiti in zgrabi za kravateljc. Zavest namreč vsebuje vest. Če pa je ta nasilno pohabljena, ali, še huje, samovoljno izprijena do konca, bo bržkone potrebovala še kar nekaj izkustev v lastni (nemara v drugi) koži, ki jo bodo, zna bit, pogojevale povsem drugačne okoliščine. (Bolj kot ranjene zveri z zločestimi slogani tulijo v luno, bolj je to alarm, da več izgubljene nežne pozornosti potrebujejo. Tudi s tem tako je.) In v obratnem smislu, enako, seveda. Z družbeno angažiranimi prizadevanji k moralno etičnim vrednotam – na civiliziran način, se splošno stanje duha lahko že tu in sedaj približa tistemu, po čemer tiho v sebi prav vsakdo, brez izjeme, hrepeni.

  26. MentalnaSirota - 16.03.2014 ob 16:08

    Podpomislek.
    Recimo, da sem iz te debate izuščil, da je šlo pri tej problematiki za odnos starš – šola. Otrok pri tem nima nič – gre na kosilo, ker so mu starši rekli da naj gre, niso pa mu povedali (naj ne bi bila njegova stvar), da ne plačujejo.

    To so osnovnošolci (koliko? 7 – 15 let). Ti otroci naj bi bili torej v povsem sterilnem okolju. Naj ne vedo, kaj je denar, da se vsaka stvar nekako plača, niso nikdar prizadeti, ne doživljajo krivic (od kar se več ne igrajo zunaj si tudi kolena več ne razbijejo).
    Cela idila (kot Cvetje v jeseni).
    Pa nikar misliti, da jim tega ne bi privoščil!
    Pa gredo v srednjo šolo, kjer so še vedno mladostniki in se dela z njimi “v vati”.
    In imajo 18. rojstni dan. In so odrastli. In vse tegobe in krivice tega življenja se zgrnejo na njih. Do tedaj ne vedo, da je kosilo potrebno plačati po tem dnevu pa naj bi ga že sami plačevali (ok, starši navadno poskrbimo, da ta prehod ni tako oster).

    Po eni strani se z Simono lahko strinjam – res ni nobenih razlogov, da bi otroke “šikanirali”. A žal živimo v realnem svetu. Dogajajo se krivice. Dogajajo se grozote (tudi otrokom).
    In ljudje smo nepopolni. V svetnike ne verujem. Delamo napake. Eni večje, drugi manjše. Simona pravi: ničelna toleranca.
    Lahko jo le občudujem, če je one res popolna (jaz žal ne poznam nikogar popolnega – tudi jaz sam sem daleč od popolnosti).

    Zaključek: sam problem, predvsem pa odzivi nanj se mi zdijo absolutno prenapihnjeni. Mislim da obstajajo na vseh ravneh bistveno večji in pomembnejši problemi. In tudi v tem konkretnem primeru – koliko je bilo kritike ravnateljice in koliko je bilo kritike neodgovornih staršev?
    Morda razumljivo, če se za neodgovornega starša predstavi tudi sam minister?

  27. Simona Rebolj - 16.03.2014 ob 22:14
    Simona Rebolj

    @mina:

    Ne glede na osebno dojemanje stvari je še vedno podvrženo presoji, ali je nekaj bolj in manj dobro ali bolj in manj slabo. Ničen odnos do stvari ne obstaja. Tudi popolna indiferentnost (ki spet v popolnosti ne more obstajat, ampak retorično rečeno) nosi v kontekstih sodbo, ali je to v dani situaciji bolj dobro za kaj ali ni. Problem nastane pri izrazito mešanih ugotovitvah in občutkih, ko je težko razločit mejo med pozitivnimi in negativnimi vplivi, a tudi v tem primeru lahko presodimo na podlagi tehtanja o več dobrega ali več slabega za nekaj. Ne moremo presodit ali slabo presodimo samo, če pač ne znamo.

    Nič, čisto ni na svetu ni tako, ker samo tako pač je. Vse je lahko tako, lahko pa tudi malo drugače. Vse je posledica določenega vzroka. Nič razen smrti ni absolutno, pa še smrt zelo verjetno ni absolutna, ampak samo prevelika neznanka in uganka za človeka, da bi sploh vedel, kaj to je.

    Čeprav razumem, kaj si hotela povedat v zvezi s svojim doživljanjem stvari. Vendar ti ne verjamem, ker je takšno doživljanje stavri plod tvoje odločitve. Bolj ali manj zavestne ali podzavestne je pa že druga debata. Bogsigavedi, kaj bi se zgodilo, če bi začela drezat v to. Drezanje ponavadi prinese temu primerna okoliščina, ker se človek ponavadi otepa prostovoljnega mazohizma:):)

    @Mabundo Nagumbe:

    Se strinjam, je vse, kar lahko še dodam.

    @MentalnaSirota:

    Za razumevanje problema, ki ga izpostavljaš in je že skomuniciran tukaj, predlagam, da v dialogu z mano prebereš moj komentar Juretu in predzadnji komentar mini o odločitvah, kakšno družbo in mentaliteto hočemo gradit in kako se to povezuje s prakso.

    Na tej podlagi razumevanja stvari je možno sploh komunicirat naprej (ker se ne mislim ponavljat, če komentator na novo odpre neko vprašanje, na katerega že obstajajo moje replike in replike komentatorjev). Skratka, tvoji “izluščki” so preveč simplificirani za razumevanje celotnega pomembnega konteksta za moje pojme. Tako kot je črno bel oris situacije, ki jo opisuješ, in v resnici ne obstaja kot tak.

    1. O kakšnem sterilnem okolju neki govoriš??? Če ne pristajamo na stigmatizacijo in diskriminacijo glede na ravnanja staršev, ki se v tem primeru tičejo upravljanja s financami, še ne pomeni, da otroci odraščajo v izoliranem kibucu, kjer pojma nimajo, kaj je denar, čemu služi, da so nekateri revni, drugi objestno bogati na račun revnih itd. To je tako, kot bi trdil, da vzgoja, po kateri otroke ne soočamo z ravnanjem z orožjem, pomeni, da ti otroci pojma nimajo, da se odrasli streljajo in da še vedno obstaja vojna.

    2. Te floskule, ki so pač dandanes popularne o igranju zunaj, so pristranske floskule. V času mojega odraščanja so se otroci še množično igrali zunaj. Ker to ni bilo nič posebnega, so do izraza bolj prihajali s tem povezani problemi. Po dvoriščih naselij so se pač največ klatili tisti otroci, ki so bili s strani staršev pač precej zapostavljani. Kmalu so se začeli združevat v genge, popivat, ogromno je bilo droge. Toliko o rajskem pohajkovanju zunaj. Otroci, za katere je bilo bolje poskrbljeno, pa so bolj kot tavali po pločnikih, obiskovali razne krožke, se organizirano vključevali v šport, učenje jezikov, inštrumentov, dramski krožki itd., za kar so bile seveda potrebne finance. V vsakem primeru pa otroci skrbnih staršev niso cele dneve nabijali žogo po ulicah in se kasneje učili nemoteno krast, zapijat, drogirat itd.:):) Vsem pa so očitali, da preveč gledamo televizijo in da bomo totalno propadli zaradi televizije, kar je seveda nonsens. Takrat je bilo debilovanje okrog televizije pač popularno toliko kot danes računalnik, namesto da bi govorili o vsem objektivno in opozarjali na ustrezno uporabo televizij,, računalnikov in dvorišč, pa tudi literature. V času mojih staršev je bilo podobno, v času starih staršev pa so bili večinoma zunaj na ulici, ja, in večina je bila tudi neizobraženih, nepismenih, odtujenih od intelektualne ravni življenja in nemalo tistih, ki so brali, so fasali po riti, češ, pojdi raje delat, ne pa lenarit itd. Skratka, idila Cvetja v jeseni:):)

    3. S kom neki se dela v vati??? Dajmo se že enkrat vprašat, kdo je v vati, dandanes tudi popularna floskula za zatiranje zatrtih, ne da bi se zatrti tega zavedali. Jaz poznam samo otroke staršev, ki so odraščali v sila ugodnih okoliščinah in so danes odrasli, vsi nekako uspešni, tudi če so ga v življenju srali, lenarili in dihali vato sto na uro. Starši so poskrbeli za njihovo blagostanje v vsakem primeru, da si ne bi naredili kakšne sramote preko potomcev. Ti otroci so celotno otroštvo imeli bolj ali manj vse, kar so si poželeli, lahko so izbirali, kje in kaj bi doštudirali, ni bilo pa nujno, ker je ata že zrihtal delo magari v svoji firmi, tako da delovna doba teče za malega že od jasli. Potem so se šli “ljubezen”, ustvarili partnerstvo, po nesreči še potomstvo, ata je kupil bajto, mama je pomagala prat in kuhat, skratka … vse super. Večina je bebcev, ampak osebno jim hudega ni (niso bebci vsi, nekateri celo izkoristijo ugodne možnosti, da jim to ni treba bit, a redkim se ljubi), ker se jim s kakšnimi posebnimi krivicami spopadat ni bilo treba nikoli, saj so kvečjemu oni tisti, zaradi katerih se kje kakšna krivica svaljka. Ti nekdanji otroci so imeli kosila in malice vedno plačane, razen če je ata kdaj pozabil plačat, kar pa ni hudega, ker je bilo jasno, da plačajo lahko. Se zgodi, a ne. To je vata!!! In v to vato se redko kdo sploh spušča, češ, ne tiče se nas, je pač za njih poskrbljeno, važno, da niso državno finančno breme kot kljuseta na pašniku. Pa ni res. Nekateri so naše breme in tudi oni prekleto vplivajo na naš sistem, mentaliteto, ekonomijo, kulturo itd. Na drugi strani so otroci revnih staršev, ki so že za dober dan na tem svetu soočeni z deprivilegirano pozicijo in bojem za preživetje in celo morebitno bolj kvalitetno življenje od zgolj odrasti in se poskušat zaposlit za male pare. Nekateri so tudi že za dober dan žrtve disfunkcionalnih družin in res ni treba skrbet, da bi bili v vati, če jih še v šoli ne bodo učiteljice in ravnateljice jebale v glavo z raznimi alarmi, da bi jih le dotolkli do dna, večina ima itak subvencionirano prehrano. Potem je skupina otrok srednjega razreda, ki je danes že ves večinoma nižji. V tem bazenu se ponudi nekaj več možnosti, da bo otrokom ponudili kakšen ščepec vate in pozitivne motivacije za življenje. Včasih to uspevajo zakuhat le tako, da kdaj kakšen račun zastane, da lahko otroku omogočijo kaj, kar ga bo razveselilo (morda počitnice, kopačke, ker si mali želi nabijat nogomet, knjige, da mali ne bo polpismeno budalo itd.). Teh družin, ki nekako nihajo po obdobjih, ko so socialni problem in pridejo obdobja, ko gre malo bolje, je pri nas verjetno največ. In ja, jebeš kosilo za mesec ali dva, če mali hoče violino, pravim jaz. Tu ni govora še o nobeni vati. Otroci, kaj šele petnajstletniki prekleto dobro vedo in vidijo, kdo in zakaj živi v vati in kdo ne.

    Zakaj je torej blejanje o vatah tako popularno ravno na račun tistih, ki primerki vate sploh niso?! Take krilatice sevede meče med plebs tisti sloj, ki ima interes po tem, da zatira plebs oziroma da se zatirajo kar med seboj ravno zato, da se ne bi preveč resno zgrozili nad silo vate, ki jim prekleto kazi možnosti za lepše življenje. Tisti, ki so nas na primer prepričali, kako nam bo tehnološki razvoj prinesel boljše življenje, a začuda večina delamo še več in vedno več, zaslužimo pa vedno manj in medtem ko sužnji delamo vedno več za vedno manj, se na drugem koncu kopičijo brezposelni. Smešno, a ne. In zdaj se raja boji, da bodo neki otroci preveč v vati in se ne bodo znali spopadat s “hudičem”?” Otroci, ki če jim kaj manjka, je pa to pozitivna motivacija in vera v moč ustvarjalnosti (ta vera ne more obstajat, če vsi bolščimo v nek folk v vati, ki vato deduje in jo žre do konca življenja za prazen drek … ker se hrenovke dobro prodajajo). Naši otroci hodijo v šole na pifling, pridejo iz nje in obvladajo bore malo in nihče jih ne vpraša, kaj bi radi in kako bodo to dosegli. To jim povzročajo odrasli! Ti odrasli, ki so tudi starši in so zaskrbljeni za “vatovanje”. Na koncu v takem okolju uspevata dva tipa ljudi … tisti, ki so res odraščali v vati imajo itak dosmrtnega jokerja kot v srednjem veku, iz drugega kotla pa tisti, ki se dobro odzivajo na negativno motivacijo. Torej na tisto, kar ti pogrešaš. Otrok, ki se bojda krepi ob udarcih. Tisti značaji, ki se ob negativnih izzivih krepijo, so po naravi bolj brezobzirni, topogledni in egocentrični. Ti ponavadi tečejo čez glave z enim in edinim ciljem, da bi se čim bolj približali tistim v vati. In kakšen svet dobimo? Takšen, kot ga imamo. Ne jamrajte o grdih brezobzirnih politikih in mafijcih, ki se jih ne moremo znebit, saj so to plodovi vaše mentalitete prestrašenih pred otroci v vato, ki v vati niso. Pred prividom. Občutljivi otroci, ki jih ta svet krvavo potrebuje, v takem vzdušju gojenja sociopatov propadejo, so zatrti. Otrok, ki je vzgojen v brižnosti, ustvarjalnosti, radovednosti in je ustrezno motiviran za življenje pa lažje odrašča v kakovostno, sposobno in ustvarjalno osebnost. Tudi tem redkim osebam je v prej pojasnjenem vzdušju vseeno težko, ker se morejo za potrebe drhali nekako borit za pozicijo, ki si jo zaslužijo. Ali hočem povedat, da otrok, ki je bil veliko “tepen”, psihično ali/in fizično ne more odrast v kakovostno osebnost? Zelo težko. V tem je problem. Zato jih je tudi temu primerno malo. In opažam, da je še med tistimi, ki se prebijajo uspešno in jim lahko dosodimo neke vrline in prebijanje s smislom in za smisel, veliko takšnih, ki so se znašli na ustreznem mestu zgolj po naključju in zagrabili priložnost. Če se okoliščine spremenijo, pa bodo povsem enako funkcionirali tudi kot kriminalci. Saj poznaš tiste odmevne fore o junakih naroda, dobrodelnežih, herojih, ki čez čas kar naenkrat postanejo s strani ljudstva prepoznavani kot zatiralci, kriminalci, odvratni politikanti, ki se jih ne moremo znebit itd. To so ti otroci. Sila sposobni v borbi za preživetje med opicami v džungli, da bi pa lahko kaj dobrega pričakovali od njih, je pa žal bolj stvar naključja, kjer se jim sveti kakšen profit kot pa njihov namen in cilj. Zakaj tako uspeva strup medsebojnega zatiranja med že itak zatrtimi? Zaradi slabe vesti. Vsi ti starši, ki radi skočijo v luft nad krilatico o otrocih v vati, ki v vati definitivno niso, to pograbijo kot možnost za prašenje svoje slabe vesti. Češ, nič nimam pri tem, otroci so krivi, ker hočejo bit v vati. Lej ga prasca, kako ravna s svojim otrokom v vati, jaz pa ne morem, tudi če bi hotel … hmmm …. Linčajmo kurbe, ki imajo otroke v vati. To je navadna medsebojna zavist za prgišče sladkorja in prašenje svoje slabe vesti. Noben starš ni tako dober starš, da ne bi mogel bit boljši, zato je ta poligon za jebanje ljudi v glavo, da se pojebejo kar med seboj, tako odprtih vrat. Ko jaz vidim besen članek o razvajenih mulcih, ki mamo pripeljejo s sabo na informativni dan za študij, se samo kislo nasmehnem. Meni je pač jasno, od kod danes porast te hiper skrbnosti, pred kakršno bi bilo na primer nam nerodno. Radi smo šli sami marsikam, tudi če smo se težko znašli. Ampak danes so mladi tako upravičeno prestrašeni, kaj bo z njimi in tako očitno je priplavala na površje resnična razlika med tistim v vati in tistimi, ki niso, da se na tak način kompenzira beda. Ena mama gre lahko otroka spremit na informativni dan in to stori, ker ve, da drugemu fotr zrihta službo, ki je ona svojemu sinu ne bo mogla. Tako simpl je to. naša geneeracija je bila bolj samostojna na videz samo zato, ker nam je bilo vse omenjeno še uspešno prikrivano in ker smo živeli v fantaziji, da nas čaka lepa prihodnost, če bomo pokazali kakšne sposobnosti in talente. Dobro so nas nategnili. In mi smo mame puščali doma. Današnja mlada generacija že našo opazuje, kako smo si razbili nosove in da smo poimenovani izh+gubljena generacija. Skoraj uradno. To smo mi! Ki so nas mame puščale v življenje, da se sami soočimo z njim. Glb.

    Realni svet je takšen, kakršnega ustvarjamo. Danes je boljši, kot je bil nekoč. Še vedno prekleto slabši, kot bi glede na možnosti lahko bil in spet se dogaja, da je vedno slabši. Realni svet ni nekaj, kar je nek bog pljunil na zemljo. Za premnoge ljudi ni več tak kot je bil, ko so bili še sužnji na plantažah, za premnoge je na določenih koncih sveta še vedno tak.

    Ja, tako je, ničelna toleranca. Tudi Simona ne verjame v svetnike, se pa zaveda, kako velika razlika je med trudom k večji popolnosti in indeferenco do pomembnosti teh razlik. Simona verjame, da popolnost obstaja kot izziv, ki v popolnosti ni dosegljiv, vendar kaže pot. Seveda je pa pri tem pomembno, kaj je za koga, kdaj in kje pomembno in kaj ni ter zakaj.

    Ne, nisem popolna. Mi je pa mar. Ampak bolj od tega je pomembno zavedanje svoje nepopolnosti na posameznih področjih. Tudi to, da na primer spoznaš, da na določen način ne moreš bit dober starš in pač nisi. Lahko pa rečeš, heh, jebi ga, nihče ni popoln, in naklepaš deset kronično lačnih in zapostavljenih otrok ter se včlaniš v aktivistično skupino proti otrokom v vati na sosednjem vrtu:):) Ne, ne bi, hvala.

    Ta domnevno minoren problem s piskanjem ni minoren. Je velik. Ne samo zato, ker tebi ne piskajo med sodelavci v službi, če nisi poravnal kakšnega računa, medtem ko je otrokom, ki sploh niso odgovorni za plačevanje računov, piskalo in se ne morejo pritožit informacijski pooblaščenki. Si pomislil na to?! Najbolj se kažejo veliki problemi v navideznih malenkostih. Resno mislim. Ta primer je pokazal mentaliteto osebe na določenem vodstvenem položaju in niti slučajno ni edina. Opazujemo jih vsak dan, le da je šlo tu za prizor z najbolj ranljivega področja – šole. Če neki ravnateljici ni jasno, zakaj ni dobro kaj takega storit, kar je storila, ji ni jasno nič bistvenega. V tem je problem. In popolnoma pravilno sem očitno prognozirala v zapisu razplet. Javkanja varuhinje, informacijske pooblaščenke, ministra, javnosti itd. bo šlo mimo zgolj kot moralna kulica, medtem ko se ravnateljici ne bo skrivil las, ker zagotovo ni bila tako neumna, da bi kršila kakšen predpis. In kaj smo izvedeli včeraj? Inšpekcija ni ugotovila nepravilnosti. Popolnoma enake burke opazujemo vsak dan na naših najbolj odločilnih položajih. Tudi burka okrog predsednika KPK je enaka. Popolno nezavedanje o pomembnosti vrlin za določene pozicije, ki so nad golo formalnostjo. Skratka, pri nas je lahko vsak vse, če se tako pač zmeni. Ne vemo, v čem je razlika med nekom, ki mora sprejet večjo od manjše odgovornosti. In to je hud problem, ki ga opazujejo očitno že naši otroci v šoli. Njihove avtoritete niso avtoritete, ampak kr eni osebki, ki so pač prišli na ta položaj. Otroci niso neumni in zato tepejo učitelje, divjajo, razgrajajo. Avtoritet, ki bi to res bile, namreč okrog njih ni. Zato sem v tem kontekstu zapisala še to, kar sem zapisala v drugem delu zapisa. V kar pa, zanimivo, se ni obregnil nihče. Niti ti ne, ki te tako motijo otroci v vati. Hmmm … Evo, tam zgoraj imaš krut, že bolezenski simptom otroka v vati. Njemu nič ne piska. Pa te ni posebej zmotil. Povej mi, kako to, da ne??? Brez sprenevedanja torej.

  28. Sašec - 17.03.2014 ob 21:13

    Z anekdoto repliciram na tezo o džungli.
    Ko je sine vstopil v vrtec, mu je kot čuvanemu otroku s strani babic bilo uvajanje izjemno težko in neprijetno. Ne samo zarad tega, ker bi naju pogrešal, pač pa tudi zato, ker v skupini triletnikov velikokrat prihaja do nenadzorovanih medsebojnih dotikov, kakšnega prerivanja, objemanja ipd.
    In tako je tudi v tej skupini naletel na fantina, ki ga je redno, vsak dan, udaril. Iz čistega miru. Naš pa je stal in sprva sprejemal udarce, saj mu ni bilo čisto jasno, zakaj se odgaja, kar se dogaja, dokler niso solze privrele na dan in je odkričal k vzgojiteljici. Enostavno se ni znal branit, saj doma s pestjo pač ne rešujemo problemov.
    Kljub temu, da so vzgojiteljice zelo striktne do agresivnega obnašanja, z različnimi kaznovalnimi ukrepi, je naš redno fasal kakšno prasko po licu, rokah, tudi ugrize po hrbtu.
    In to je trajalo toliko časa, dokler ni enkrat popizdil in nazaj mahnil fantina pošteno čez nos. Sedaj ima mir.
    Kaj reči na to? Čeprav sem mu doma pojasnil, da ni prav, da kogarkoli udari, mi je, kurc, priznam, vseeno odleglo, da morda le ne bo zrasel v človeka, ki bi zaradi nesamozavesti dovolil, da vsakojaki butlji hodijo po njem in da je izkušnja s fantinom (s katerim sta sedaj nerazdružljiva) del mozaika njegove zdrave samopodobe.

  29. Sašec - 17.03.2014 ob 21:22

    Se pa popolnoma strinjam, da iz otrok zelo hitro zazeva kakarter, osebnost in nikakor niso nepopisan list. Že pri najmlajših, ki se samo z lopatko igrajo v peskovniku. Ker se dejansko vsak igra malo drugače. Hehehe.
    Nepopisan del je samo tista stran karakterja, ki čaka na okoliščine in doživljaje iz okolice, da jo dokončno oblikuje in izriše.

  30. Simona Rebolj - 17.03.2014 ob 22:29
    Simona Rebolj

    @Sašec:

    Seveda razumem vidik starša, ki se mu oddahne, ko je otrok pokazal, da se lahko v nekaterih primerih sam brani pred napadom. Oddih je dvojni. Prvi zaradi zmanjšanja zaskrbljenosti za otroka, drugi oddih pa zato, ker s tem otrok odveže odrasle odgovornosti, da bi iz džungle ustvarili civiliziran prostor:):)

    Zadeva se pa meni še vedno zdi privid v oddihu, ker v džungli nasilje preprosto nima meje in konca in bolj ko to mejo pomikamo naprej v sprejemljivosti, bolj oddaljena je. Kaj hočem povedat. Meni na primer se zdi sporno, ko otrok pokaže, da je lahko nasilen, ker je težko kontrolirat sporočilo, ki pride do njega. Dobil je informacijo, da ima mir, ko je butnil, morda je tako celo dobil novega prijatelja. Prijatelja se dobi tako, da mu najprej pokažeš vraga. Hmmm … Ne bi rekla. Odvisno, kakšne “prijatelje” želiš. Informacija št. 2. je preprosta. Nasilje je sprejemljivo. Otrok gleda, kako so nekateri nasilni. Odrasli tega ne uredijo. Pardon, ampak če otrok hodi domov obgrizen, popraskan in obtolčen je o ukrepanju vzgojiteljic nesmiselno govorit. Nesprejemljivost nasilja je očitno stališče zgolj za ustvarjanje poetičnega vzdušja za odrasle ob kavici. Otrok ne samo, da opazuje, kako so drugi nasilni, ampak celo občuti zadovoljstvo odraslih, ko postane tudi sam tak. Nasilje pač ni prenehalo, dokler ni postal tudi sam takšen. Kje je vzvod za podzavest otroka, da bi dojel, da je potemtakem nasilje res nesprejemljivo? A to je samo nekaj, kar se napiše ali nariše, izvaja pa ne?! Korak do tega, da postane otrok tudi sam napadalec, je neznaten. In ko bo starš fasal klofuto, mu bo grobo pokazal, da tega pa ne sme! To se staršem dan na dan dogaja, da jim mali rukne, ker se je v vrtcu naučil, da se tako doseže svoje, mir ali kakšen profit. Aha, okej. Nadrejenih ne smem, sebi podobne ali šibkejše pa lahko. Sprejeto. ???? Vse to se dogaja tja do sedmega leta, ko se nekako osebnost izoblikuje. Še vedno menim, da gre na tak način zapis v podzavest za džunglo samo naprej. In da je olajšanje privid.

    Namreč … otrok bo zrasel. Na izčiščenem nivoju džungle, ki se začne pri fizičnih konfliktih, bo otrok naenkrat opazil, da so nekateri pač večji, drugi manjši, nekateri bolj močne konstrukcije, drugi bolj krhki in olalalala, ženske so med njimi, skoraj vse bolj krhke in tudi avtomatsko vzgajane v manj nasilnem duhu. Danes že manj, ampak …. suma sumarum, ženske so po principu džungle večinoma avtomatsko šibkejše. Za vsak 8. marec nam, pač zgolj za praznik, servirajo fascinantne cifre o vsaki tretji, ki je žrtev nasilja in vsaki peti posiljeni itd. In to tukaj, na zahodu, v kvazi civiliziranem svetu. Kateri materi ali očetu hčere bi se lahko v vrtcu oddahnilo, ko je nekoga kresnila nazaj. En kurac palac ji bo to pomagalo, ko bo odrasla. Enako bo to en kurac palac pomagalo prenekaterim fantom, če se ne bodo naknadno urili in izgubljali čas in duha za krepitev mišic in okretnosti, ki presega zgolj skrb za zdravje in fizično kondicijo. Uril se bo lahko za fajt, pa še v tem primeru bo vedno kdo na ulici, čigar pest bo preprosto težja ali predrznejša. Svet paranoje torej, v katerem je vsaka tretja ženska žrtev nasilja in vsaka peta posiljena in blablabla, medtem ko moški pravzaprav odraščajo v paranoji pred batinami. Najbolj v puberteti. Ta slika se nam vedno znova zdi tako nenavadna. Čudimo se. Pa kako je to mogoče, saj dan na dan, leta in leta tumbamo o nesprejemljivosti nasilja. Pa od kod se jemljejo ti norci, ki pretepajo žene, posiljujejo, se mlatijo po ulicah, še najraje na tribunah kakšne športne tekme za štos itd.?!! Moje mnenje je, da imam odgovor. Ta zapis v možgane se dogaja ravno v najzgodnejšem obdobju otroka. Vse naprej lahko to, kar postane podzavestno, gonsko, zgolj korigira socialno okolje v nadaljevanju, ampak nikoli tako učinkovito, kot se to počne v zgodnjem otroštvu in vsi ti otroci, ki niso vzgajani v duhu nenasilja, so seveda petkrat bolj podvrženi možnosti, da bodo nasilniki, kot če v takem vzdušju postavljani na noge ne bi bili. Vsak piš vetrca gre v prid nasilju. Od kod se torej jemljejo ti norci? Mi jih vzgajamo. Že v vrtcu.

    Osebno namreč ne kupim teorije, da se človek kasneje ne more izurit v obrambi, če bi jo slučajno potreboval. Da se odrasel ne bo znal branit, če ne bo vzgajan v duhu nasilja. Obstajajo načini, ki so lahko temu primerno kontrolirani. Vsak gre lahko kadar koli trenirat borilne veščine, če se ne počuti varnega. Preko pogovora in vzgoje, zgledov se lahko vsak priuči obrambe. A ta ni gonska! Je z razumom pospremljena. To pomeni, da človek svoje privzgojene sposobnosti zna uporabljat na pravem mestu in na pravi način, ker jih je v paketu s temi sporočili že ponotranjil, na noge pa se je postavljal s sporočili, ki nasilju niso dajala prednost. V tem je razlika. Poznam primere moških, ki jih je bilo strah in so se urili v obrambi, tudi za pomiritev svoje psihe, tudi za občutek samozavesti. In ti, ja, lahko marsikoga po hitrem postopku na gobec, če je treba, so tudi bolj samozavestni pri postavljanju zase, ampak v osnovi pa niso nasilniki in nasilje jih prioritetno, gonsko, še vedno odbija, kar je bistvo stvari! Vsi ti nasilniki in posiljevalci pa so bili zagotovo vzgajani v duhu nasilja, kjer je v njihovem najbolj zgodnjem obdobju pomenilo nekaj dobrega, da se znajo postavit zase. Vsi ti seveda slabo prenašajo udarce, proti katerim se ne morejo nikakor postavit zase. Včasih te napade gorila, ki je ne moreš premagat, včasih te doleti sila (ne nujno fizična), ki se ji ne moreš zoperstavit, ker je prevelika in predobro organizirana. Kaj pa takrat? Z zapisom v možganih iz najzgodnejšega obdobja, kar postane podzavestni vzgib, gon, take zagate ljudje podzavestno lajšajo z nasiljem do tistih, nad katerimi ga lahko izvajajo, fizično ali psihično. Prosto po sistemu … ker se v službi počutim luzer in ne morem butnit, bom doma na gobec ženo ali zagrenil življenje komu drugemu, ki mi bo na poti. Dogaja se dan na dan. Tako to gre. In to je začaran krog, ki se začne vrtet ravno v vrtcu ozrioma v tem najzgodnješem obdobju ponotranjanja informacij.

    Zato ja, po eni strani razumem, da si starš oddahne, ker je njegov otrok lahko nekoga nazaj na gobec na način, da je postal zmagovalec (in na primer ni fasal sam še bolj, da bi se počutil luzer … s tem se ponavadi srečujejo ženske v odraslem obdobju, ko jih napadajo nekateri nekdanji zmagovalci iz vrtca), po drugi strani pa ne morem, da ne bi bia globoko prepričana, da je to velika izguba za vse. Izguba, ki jo je težko preprečit, ker je po vrtcih tako, kot pač je, ampak je izguba. In ta izguba je posledica naše mentalitete, ker v resnici še vedno obstaja vera v nasilje. Skriva se ravno pod “evfemizmi” o “postaviti se zase”, “znati se braniti” itd. Ne, mislim, da zgodnje otroštvo, ko se zadev ne da pospremit z ustrezno spremljevalno komunikacijo, ni primeren poligon za take zapise v podzavest.

  31. Sašec - 18.03.2014 ob 01:24

    Se strinjam s pomisleki, jasno. Hočem samo reči, da v svetu džungle včasih mimo “nosa” enostavno ne gre.
    Naš sine je domov hodil popraskan tudi zato, ker nisva želela, da bi ga kakorkoli vzgojiteljice ločevale stran od nasilnega fanta; da se ne bi skupaj igrala, ali sedela pri kosilu za isto mizo, se na sprehodu držala za roke in podobno. Ker je svet poln različnih človeških profilov, ki jih bo v življenju redno srečeval in se bo na njih moral čimprej navaditi. Kot tudi na nasilne filme in podobna sranja. Seveda ne z udarcem. Po pameti.

    Doma je lepo, ker je mir in idila. Svet pa ni idiličen, še najmanj miren.
    No, sedaj problema ni več, pa tudi sinko še vedno vpraša, ali si lahko sposodi kako igračo in je ne trga iz rok, kot se tudi ne preriva kot ta zadnje govedo v vrsti za tobogan. Tudi kadar se igra z mlajšimi in manjšimi od sebe.

    Sicer pa ni stvari, ki bi te kot starša smele kadarkoli odvezati odgovornosti. Kljub oddihom, hehehe.

  32. Simona Rebolj - 18.03.2014 ob 01:30
    Simona Rebolj

    “… kot se tudi ne preriva kot ta zadnje govedo v vrsti za tobogan”

    Hahaha … ja, to sem jaz najbolj sovražila v šoli pri malici in veliko krat zato ostala brez nje, ker tisti zadnji stokrat prešlatani kosi kruha nekako niso bili več užitni.

    Sicer pa ja … štekam. In zdaj ti lahko rečem še lahko noč, ko sem te takole ujela takoj za tem, ko si oddaj komentar.

  33. Horizont - 28.03.2014 ob 16:30

    Moram reči, da me je fiasko z alarmi v šoli naravnost razjezil! Vedno znova se izkaže, da sem preoptimistična v svojih ocenah stanja v Sloveniji…Kdo bi si mislil… Pod drugi strani pa se človek ne sme čuditi, če v kaotični brezlogiki prevlada nekritičen kolaž aktualno posvečenih »resnic«.

    Sem prebrala v prejšnjih komentarjih nekaj o zasebnem ozadju dotične ravnateljice. Zanimiv je računovodski vložek, vendar se mi zdi, da bi lahko do podobnega scenarija prišlo tudi, če bi se v rodbinskem deblu svetil prislovično dosti bolj »socialno občutljiv« profil. Po mojih izkušnjah pri ljudeh ni bil prav dostikrat odločilen tip izobrazbenega profila, ampak tip razmišljanja na splošno. Presenetljivo je, kako so si razmišljanja lahko podobna ne glede na izobrazbo…Mogoče ima s tem nekaj opraviti tako opevana zdrava kmečka pamet, ki pa je v resnici že od davnine hudo bolna pri presoji novih situacij. In presenetljivo preprosto se da vplivati nanjo!

    Sokomentatorka mina v svojih razmišljanjih morda nehote zelo dobro povzame trenutno popularen (koliko časa še, se sprašujem?) tip razmišljanja v Evropi. Gre pa takole:

    1.Eni so pridni, ker varčujejo (plačujejo).
    2.Drugi so grdi, ker zapravljajo (ne plačujejo).

    Zveni popolnoma logično. Res. Ampak v resnici je zadeva malo kompleksnejša. Treba se je vprašati, kam gre privarčevani denar varčevalcev in za kaj namenjajo svoj denar zapravljivci? Vzemimo za primer dve državi: Nemčijo in Španijo. Nemčija je pred desetletjem s sindikati sklenila sporazum o nedvigovanju plač in na ta način bistveno prispevala k dvigu produktivnosti. Istočasno se je zmanjšal delež potrošnje gospodinjstev v BDP-ju Nemčije, kar je bila neposredna posledica realno nižjih plač. To bi po logiki moral biti problem. Konec koncev, če se troši manj, kdo bi potreboval vso to čudovito proizvodnjo, ki ji h produktivnosti pomagajo ukročene plače? Ampak ni še vse izgubljeno. Na srečo obstaja na jugu razigrana država – Španija, ki bi v prijetno mediteransko klimo rada pripeljala čim več nemških kabrioletov. Na primer. Problem je samo, da mogoče nima dovolj denarja za nemški prestiž… Ni panike! Nemški varčevalci oz. njihov finančni posrednik (beri nemške banke) bodo z veseljem posodili ta denar, ker jim bo Španija zanj plačala nekaj odstotnih točk več kot bi zanj dobili v rodni grudi pruski. Tako bodo ubili dve muhi na en mah: dobili bodo višje obrestno upravičenje in pomagali bodo veselim Špancem, da kupijo njihove avtomobile. Situacija je tako rekoč win-win.

    Se pa zatakne seveda, ker ljudje ne poznamo mere: ne v Španiji in tudi v Nemčiji ne. Ljudje preprosto pretiravamo. Kreditojemalci si nakopljejo preko glave dolgov, ki jih potem porabljajo za neproduktivne investicije (beri: štadion, kabriolet, Apple gadget, za most na reki Kwai, ups, Žitni most itd…). Te investicije na prvi pogled izgledajo super, ker, prosim vas, kdo se ne bi želel sprehoditi po zelenici novega štadiona, dike mesta???!!! Ampak njihov minus je, da se ne morejo odplačati same s svojim denarnim tokom. Samo to. Drugače so super. Skratka, poleg teh čudovitih investicij, je potrebno imeti vsaj še enkrat toliko manj čudovitih, a produktivnih investicij, ki ustvarijo dovolj denarnega toka, da se financira Indija Koromandija. In tukaj pride na vrsto tudi greh finančnih posrednikov kreditodajalcev, ki seveda vedo, da ta, čudoviti tip »investicij«, preprosto ni vzdržen, pa še vedno plasirajo fantastične zneske posojil zaradi ene ali dveh odstotnih točk večjega pribitka. Potem pa seveda pride dan, ko rvi podvomi v Skittles mavrico…

    Pozdravite na odru: varčevanje! Austerity. Krog se bo zdaj sklenil in to na način, ki ne bo več win-win, ampak lose-lose. Razigrana Španija ne bo več trošila, Nemčija pa se bo prej ali slej znašla s kupom presežnih zalog sicer čudovitih izdelkov. Če se komu zdi, da je to le pogrevanje keynesianske teorije, ima prav, vendar bi zelo rada slišala boljše pojasnilo. Aha, obstaja še eno: lahko odpremo medplanetarno trgovanje in najdemo nek peti kamen od sonca, kjer si modri nečlovečki silno želijo nemških pralnih strojev. Obstaja tudi bolj tuzemska rešitev, vendar na žalost ne rešuje problemov v Evropi, ampak jih poglablja. Namreč, v razvitem svetu je zelo težko povečevati ravne produktivnih investicij brez bazičnih izumov, se pa dajo zelo dobro povečati v depriviligiranih državah tretjega sveta. In smo pri globalnem prerazporejanju, o katerem sem nekoč že pisala na tem blogu.

    Zakaj sem napisala tole ekonomsko razmišljanje? Mogoče se komu zdi off topic, vendar ima svojo logiko. V luči varčevalnega načina razmišljanja je neki ravnateljici (pa še marsikomu drugemu) zlahka prišlo na misel, da udari po nevernikih. Mislim neplačnikih. In to po tistih, ki so najšibkejši. Ali se ni nekaj podobnega zgodilo s Ciprom? Zanimivo, a ne? Grške banke so izbavili z zajetnimi transakcijami, na primeru Cipra so pa posegli po t.i. bail-in depozitnih strategijah. Če kdo misli, da se je to zgodilo samo zaradi črnega denarja, se moti. Ne! Na primeru Cipra je vedno šlo za majhnost in s tem primernost za vsakovrstne eksperimente bolj brutalne narave. Tako to gre. V lepi naši kurji prav tako. Ste Marko Jaklič? O, fino! Vaša črna gradnja je tako rečeno sacrosanctum. Če pa ste črni najemnik državne brunarice nekje pri Bohinju, vam do tal porušijo kolibo in še račun za rušenj izstavijo prav vam – najemniku! Olala, kdor zna, pač zna!

    Opravičila za ravnateljičin ukrep preprosto ni. Ne samo s pedagoškega vidika: če vzamemo v obzir, da se je nekritično okužila z aktualno popularnim razmišljanjem »udari siromaka«, še toliko manj. Ker od takega profila pričakujem, da zna prešteti do pet in potem še dlje, vsaj tja do devet tisoč devetsto devetindevetdeset. Pa kakšen odvod in integral bi bilo tudi potrebno znati, kako bo sicer lahko usmerjala slovenske otročiče na pot samostojnega razmišljanja?! Najbolj od vsega mi pa gre na živce, da je gospa (in njen celoten kimavski kolektiv) tako učinkovita v svojem pristopu. Ni namreč slabšega, kot če se učinkovitost prakticira pri butastih zamislih! Ne samo, da lemingi hodijo proti prepadu, v takem primeru z besnim zanosom v očeh naravnost šprintajo v luknjo! Oh, Bog nam daj nebesa!

    P.S. Ne želim, da se moje razmišljanje uporabi za kakšne sklepe, da so grde samo severnjaške države, ki vsiljujejo austerity. Nikakor. Ampak greh je skupen in skupaj bi ga bilo potrebno reševati. Vsaka podobnost s šolskimi malicami je zgolj naključna. Najbrž.

  34. opsy - 29.03.2014 ob 02:05

    V močnega človeka lahjko zrasteš v okolju kjer te naučijo kako se boriti, se postaviti zase….Ne vem kaj bodo naredile iz otrok današnje mamice, že naša generacija je falila in rezultat: razvajenci, ki te nosijo v riti, ker jim (mu) prepozno pokažeš avtoritetno držo. Zato se v celoti strinjam z Mino in ostalimi, ki se zavedate odgovornosti do položnic, za katere sem prepričana, da z njimi nimajo težav revni starši ampak starši razvajanih otrok, ker so tudi sami takšni. bravo Mina in ….

  35. Horizont - 29.03.2014 ob 08:56

    @opsy

    No, sem mislila, da bo moje zgornje razmišljanje malo osvetlilo zadevo, ampak vidim, da ni. Ojej! Poskusiva drugače: ker si bila v svojem komentarju zelo kratka, vendar zelo GLAAASNA, te zdaj naprošam, da mi odgovoriš na nekaj vprašanj:

    1.)Ali veš, da je v Sloveniji entiteta Republika Slovenija eden od zamudnikov pri plačilih? Poglej si aktualni članek na to temo.

    2.)Ali veš, da se je taista entiteta Republika Slovenija za poplačilo svojih dolgov nedavno poslužila t.i. izbrisa delničarjev ter lastnikov podrejenih obveznic nekaterih slovenskih bank, čeprav niso bili izpolnjeni osnovni pravni pogoji za tak korak (ni bilo stečaja bank)? Tako ravnanje je v civiliziranem svetu popolnoma protiustavno in posledično predstavlja navadno krajo. Se tebi morda zdi nepomembno, glavno, da so plačane položnice?

    3.)Ali veš, da je župan najbolj čudovitega mesta preko svojih podjetij (oh, oh, saj vem, nima pojma, kaj delata sinova) velik dolžnik na vse konce? Ali veš, da so veliki dolžniki tudi preštevilni drugi politiki na eminentnih mestih? Nemara še nisi slišala, v zadnjih dneh je dosti govora o tem, kako poceni se lahko leti v višave, če si imetnik priimka na V? Kaj misliš, zakaj jim nikjer ne tuli alarm, ampak ravno nasprotno: marsikomu sledijo cele množice navdušenih navijačev, ki skandirajo junakom našega časa?

    Zdaj pa pojdiva na konkretno situacijo in ti bom nanizala redosled dogodkov na hipotetičnem primeru, potem pa nekaj vprašanj:

    Imamo 2 otroka: Janka in Metko. Janko je v šoli zelo prizadeven in vesten. Z veseljem se uči, opravlja vse naloge, obiskuje dopolnilni pouk – skratka: mali je prispodoba otroške odgovornosti. Metka je drugačna. Ne more sedeti pri miru, neprestano klepeta, med poukom zeha od dolgčasa, naloge so ji španska vas, učiteljica pa se ji zdi bedasto prismojena, ker nosi plisirano krilo. Metka je morda hiperaktivna, ali kaj že pravijo. Ok. Imamo dva karakterno različna otroka, zdaj pa scenarij: Janko in Metka stopita v jedilnico, pokažeta svoje čipirane kartice in obema zatuli alarm. Kakšno sporočilo sta dobila?

    Ponujeni odgovori so A, B in C:

    A)Otroka sta preko alarma dobila sporočilo, naj se obnašata bolj odgovorno

    B)Otroka sta preko alarma dobila sporočilo, da sta bila izbrana za člana družbe, ki bosta odrasla v močni in pokončni osebnosti

    C)Otroka sta osramočena in zbegana, ker na zvonko petje alarma dejansko nista imela nobenega vpliva

    Jaz bi izbrala C odgovor, ker je edini logičen.

    Odgovor A je milo rečeno ena sama zmeda: Janko že JE odgovoren v lastni kapaciteti, pa mu vseeno tuli alarm. To se pravi, da njegova odgovornost s tema nima blage veze. To lahko vidi tudi Metka, saj ni neumna, torej zvonček tudi nima pozitivnega vpliva na njen šolski angažma.

    Izbira odgovora B vnaša v enačbo krožni sklic in je zato seveda nepravilna. Dodatno bi lahko kunštno tudi rekli, da korelacija še ne pomeni kavzalosti, manj kunštno pa, da za nekatere velja, da tisto, kar jih ne krepa, jih krepi, za marsikoga drugega pa, da tisto, kar ga krepa, ga krepa. Zadeva je odlično pojasnjena v zgornjih Simoninih komentarjih in to na tak način, da lahko razume prav vsak, ki si želi razumeti, zato se ne bom spuščala v podrobnosti. Naj ostane pri prirejenem pregovoru, ki ga tudi lahko vsak razume, če ima le malo logike.

    Odgovor C je edini logičen odgovor v naboru možnosti. Poglejmo zakaj:

    1.)Alarm zatuli, ko Janko in Metka približata svoji kartici in najbrž se lahko vsak s kančkom empatije vživi v ta trenutek. V občutke strahu, sramu in nemoči.

    2.)Otroka v nobenem primeru nista zavezanca za poravnavo položnic in zato na izboljšanje plačilne discipline nimata de facto in de iure nobenega vpliva. Skratka: tvoja mama je vžgala svojega šefa na gobec, tožena stranka boš pa ti – njena hči! Če malo karikiram nastalo nelogičnost…

    Če si se ti odločila za odgovor B kot je razbrati iz tvojega nekajvrstičja, potem te prosim, da dobro premisliš, kako bi se rešila problema krožnega sklica. Samo retorično te pozivam, seveda, ker vem, da dejansko ne moreš rešiti prav ničesar; v tem je tudi bistvo napake same. Če ne verjameš, preizkusi s kakšno enostavno excel foro, kjer boš poskusila delto (spremembo) dejavnika X pojasniti s tem istim dejavnikom X. Ne bo šlo, dobila boš »error«. Gre pač za logično napako.

    Na koncu še nekaj mojih misli. Prav je, da tako otroci kot odrasli nismo pomehkuženi. Prav je, da smo pokončne in odgovorne osebnosti, ki se zavedamo svojih dolžnosti. Seveda. Ampak. V pokončne in močne osebnosti najlažje odrastemo oz. kot odrasli najlažje ohranjamo svojo pokončnost in moč, če živimo v okolju, ki deluje logično, dosledno in pravično. To je ključ in edina prava pot, ki jo je potrdila zgodovina že davno. V primeru šolskih alarmov je bil izpolnjen samo eden od teh treh pogojev. Doslednost. Dosledno so uresničevali nelogično in nepravično stvar. Taka situacija pa nikdar ne ustvarja moči in pokončnosti, ampak deluje zgolj na večanje shizofrenosti. Žalosten je dan, ko je se takih stvari poslužuje prosveta…znanje naj bi bilo uvid … luč…

    Sprašujem se, kdaj bomo končno ugledali luč na drugi strani tega črno-črnega tunela?

  36. Horizont - 29.03.2014 ob 09:38

    @opsy

    Še majčkeno pojasnilo okrog krožnega sklica, ker sem bila morda malo prepovršna v komentarju, pa bi rada, da se razumeva:

    1. Ne moreš dokazati vzročne povezave med šikaniranjem/alarmiranjem in močjo in pokončnostjo osebnosti
    2.Torej dejansko pojasnjuješ moč in pokončnost osebnosti z močjo in pokončnostjo osebnosti

    To je ta napaka krožnega argumenta. Da ne bo nepotrebne zmede.

    Lep pozdrav.

  37. opsy - 29.03.2014 ob 13:22

    hvala za odg. Horizont

    Se opravičujem, ker sem tvoje vrstice prebirala z astronomsko brzino, hotela zajeti zgolj bistvo.

    Glej bistvo stvari ne spremeni ničesar. Vsak otrok je samosvoja osebnost, toda če jim starši ne znamo postaviti meje ali jih celo spodbujamo, da se lahko prostodušno kršijo, smo tam kjer smo. Potrebno je umakniti prste “prenosa odgovornosti na drugega” in se pogledati v svoje ogledalo. Žal tako je, če hočeš živeti življenje vrednosti človeka.

    p.s. nisem apelirala na otroke ampak na starše. Vzgojni ukrep ravnateljice je do neke razumljiv, vsekakor pa ni etičen, ker ne vključuje odgovornosti staršev, bolj obratno, kar je povsem zgrešeno.

    lepo te pozdravljam

  38. Simona Rebolj - 29.03.2014 ob 21:41
    Simona Rebolj

    @opsy:

    1. Prvič in zadnjič sem popravila tvoj komentar in spremenila velike tiskane črke v male. Opozarjam, da bom naslednji tako pisan komentra izbrisala. Pisanje stavkov z velikimi črkami namreč pomenijo v internetnih pogovorih kričanje, kar pomeni izvajanje nasilja v didalogu. Kdor ima kaj pametnega, argumentiranega ali omembe vrednega za povedat, mu prav gotovo ni treba vsiljevat svojih besed z nasilje. Tako se obnašajo primitivci ravno zato, ker nimajo nič pametnega in argumentiranega za povedat. In primitivizem je na mojem blogu pač vzgojno sankcioniran. Primitivno obnašanje je pač posledica mentalne razvajenosti in/ali frustracij, kar se brez dvoma začne razvijat že v otroštvu ob pomanjkanju kakovostne vzgoje. Ne gre za avtoritativno ali permisivno vzgojo, ker obe skrajnosti predstavljata poenostavljen in popolnoma zgrešen pristop s strani staršev, ki v eno ali drugo skrajnost zapadajo zaradi lastne nemoči in nesposobnosti. Vzgoja in odnos z otrokom mora bit vodena na pameten način in otrokovi osebnosti primeren. Ne rojevajo se namreč nepopisani listi in kar je lahko dobro za nekoga, ni nujno dobro za koga drugega.

    Ti si torej pokazala mentalno razvajenost, iz tvojega kričanja veje neargumentirano sovraštvo in nasilje, ki takoj asociira na frustracijo, a skušaš pridigat o nekih razvajencih. Kakopak s pisanim vreščanjem. Hej, o kom pa sploh govoriš??? Nikomur se ne bi bilo treba postavljat zase na takih primerih, če ne bi bilo rakih nevzgojenih, nekultuviranih in mentalno razvajenih ljudi, kot si tukaj s polpismenim izbruhom pokazala, da si tudi sama. In zdaj naj cel svet prilagaja razvoj svoje psihe in druha drhaljenju, spotikanju in postavljanju zase navadne drhali, tropom primitivcem. Ne bi rekla! Čas bi že bil, da se primitivci čutijo dolžne kultivirat in da kultiviranost postane vrednota. In tega je treba učit otroke.

    Primitivizem in nasilje je tisto, česar bi se moral vsak priseben učlovečen človek bat. Razni razvajenci ali lenuhi itd. sploh ne pridejo na vrsto, kar se tiče stopnje škodljivcev. Seveda je pa treba najprej opredelit sploh, o čem govorimo. Jaz namreč ne opažam veliko razvajencev. Opažam pa veliko zelo zatravmiranih in frustriranih ljudi, ki se znašajo nad drugimi za vsak čevelj več in za vsako pozornost, ki jo imajo od staršev več. Tako lačni pozrornosti so in zagrenjeni. In ta verzija vreščanja in hujskanja je enaka, kot so vse druge verzije znašanja nad drugimi zaradi lastnih fruster. Nekoč so bili pankrti. Danes so razvajenci. Ta puhlica je vržena med debilno rajo z namenom!!! V večletnem obdobju krize. Z razlogom. Skregat izropano drhal med sabo za prgišče topline, kaj šele prosa, je stara fora. Pankrti in geji se pač izčrpajo, pa si je treba za čas bede izmislit nekaj drugega.

    Ali pa si imela v mislih resnične razvajence tipa jankovićeva mularija??? To so namreč edina vrsta razvajencev, ki je vredna tega izraza. In tem ni treba bit sposobni za nič, pa jim gre dobro!!

    In ko boš ti kdaj v življenju imela jajca, da se boš takole zdirala (z razlogom) nad kakšnim razvajencem, ki dejansko to je, a se ti prodaja kot avtoriteta, si boš morda s svojim vreščanje, zaslužila kakšen košček spoštovanja, do takrat pa je bolje za vse, da bi svoje podrhaljene izbruhe skušala kontrolirat.

    In ne laži horizont, da nisi apelirala na otroke, ker si! Zelo jasni si apelirala na otroke. Razen če si polpismena tako zelo, da ne veš, kaj pišeš. Tudi to je del kultuvacije. Več branja, širjenja horizontov itd. Če so ti starši dovolili, da ostaneš razvajeno polpismena, pač nadoknadi najprej manjko pri sebi, preden sapo zajemaš za sodbe o drugih. Več beri, lepo počasi in natančno, ne pa z astronomsko brzino, ker pojma o pojmu nimaš o bistvu in jih očitno sploh ne znaš razbirat. Tudi vemo, da nisi prebrala komentarja horizont z astronomsko brzino, ampak počez, ker ga pač ne razumeš. Ne razumeš ga, ker si razvajena do zadnje možganske celice, se verbalno preprosto ne znaš postavit zase, zato kričiš kot nevzgojen froc in se pojdi za začetek raje zdirat potemtakem na svoje starše, preden se lotiš drugih.

    @Horizont:

    “Po mojih izkušnjah pri ljudeh ni bil prav dostikrat odločilen tip izobrazbenega profila, ampak tip razmišljanja na splošno. Presenetljivo je, kako so si razmišljanja lahko podobna ne glede na izobrazbo…”

    Točno to spoznanje v praksi je mene najbolj zmedlo nekako v postpubertetniškem obdobju, kar sem potem še dolgo preverjala, zakaj in kako je mogoče. To je tudi stvar, ki me je najbolj razočarala … kar naenkrat ni nekega varnega zapika … da bi lahko rekel, no, če grem v tisto smer, tistim ljudem naproti, je pa vsaj v osnovi nekako visoka meja verjetnosti, da lahko pričakujem nek nivo in ne kakšne prehude mentalitetne odklone. Jok! Odpade. Čisto nekaj drugega je v igri kot ključ. O tem pa kdaj drugič, ker je sigurno preveč za pisat.

    Tvoja spoznanja v zvezi z verniki in neverniki ter pirmerjava ravnanja na gospodarskem terenu z izbruhi verskih fanatizmov na malem terenu lahko pa samo podpišem. Tako to gre. Tolčenje po siromakih, pa tudi srednjem razredu, ki itak vedno bolj pomeni približek siromakom, je najbolj donosno, ker gre za največji bazen možnega okoriščevanja. Sistemskih sprememb si pa peščica pri koriti nikoli v zgodovini ne želi, zato se žal nobena sprememba še ni zgodila brez krvi. Lahko bi se, za kar bi morale bit pa precej bolj aktivirane kulturniške oz, intelektualne elite, če sploh še obstajajo.

  39. opsy - 30.03.2014 ob 12:20

    spoštovana Simona Rebolj,

    ne vem kje sem kaj napisala z velikimi tiskanimi črkami. Zagotovo nisem. Če sem slučajno pozabila zaradi vzroka kake nezavedne demence, mi prosim napiši- argumentirano pojasni napako. Kje je bila ta velika napaka? In povej mi kje sem apeliralai na otroke v kontekstu vzgojnih, šolskih ukrepov, v teme primeru ravnateljice. Če hočeš zagovarjati razvajene otroke, to ni moj problem. Ne vem če si že mamica in lepo bi bilo, da mi pojasniš zakaj se ne sme otrokom postavLjati mej?

    S takšnim odnosom, kot ga kažeš do mene, ki sem nič hudega sluteč in v dobri veri tvoje IQ odprte, odkrite tolerance komentar oddala, se seveda ne misliš več pojavljati na tvojem forumu.

    Karkoli sem napisala je bilo mišljeno dobronamerno.

    lepo te pozdravljam

  40. opsy - 30.03.2014 ob 12:27

    p.s. pred oddajo komentarja sem pozabila pregledati za sabo, pa upam, da je kljub temu razumljivo.

  41. Simona Rebolj - 30.03.2014 ob 20:45
    Simona Rebolj

    @opsy:

    A tako se ti postavljaš zase in predlagaš vzgajat otroke, da se postavljajo zase? Z lažmi in sprenevedanji? S krajo? V tem primeru namreč kradeš meni čas in energijo. Sram te bodi, v kolikor ne bolehaš za demenco. Ampak ti si točno ta primer predstavnikov drhaljenja, ki vam ni nič nerodno, ko se tako prekleto postavljate zase. Fuj!

    Sicer pa:

    Stavek “razvajenci, ki te nosijo v riti, ker jim (mu) prepozno pokažeš avtoritetno držo.” si zapisala z velikimi tiskanimi črkami. Zato ti je horizont kot priča tudi takole zapisala med drugim v odgovoru:

    “Ojej! Poskusiva drugače: ker si bila v svojem komentarju zelo kratka, vendar zelo GLAAASNA, te zdaj naprošam, da mi odgovoriš na nekaj vprašanj:..”

    Njej seveda nisem skorigirala z velikimi tiskanimi črkami zapisan krik, ker je bil to odziv na tvoje nemarno vreščanje nebuloz, kar je popolnoma sprejemljivo.

    Morda se počutiš celo pokvarjeno prebrisano, ker meniš, da ne obstajajo več dokazi, da si kričala. Vendar to ni forum, kot si zapisala, ampak je moj blog, kar pomeni, da na moj mejl prihajajo vsi komentarji z nazivi in mejli, s katerimi se komentatorji registrirate. In tam je tvoj komentar lepo še v originalni verziji shranjen. Razumeš, pametnjakovička?!!!

    Skratka, ne trudi se moralizirat sploh, ker si še zelo nevzgojeno dete.

    Tvoj komentar je jasen in zelo banalno kratek in pavšalen, je sam pojasnilo, kje in na kaj si apelirala.

    Na sprenevedanje o postavljanju mej otrokom ne mislim replicirat, ker nikjer ni potekala debata o postavljanju mej otrokom, ampak o tem, koliko je utemeljeno, da otroci prenšanjo diskriminacijo ali šikaniranje, na kar si ti tudi servirala svoj komentar z aplavzi mini itd. Itak pa floskulariš, ker sploh nisi zapisala o kakšnem postavljanju mej neki bluziš. Postavljanje mej samo po sebi ne pomeni nič in ima lahko koristne ali pa škodljive posledice, odvisno, za kaj gre in v kakšnem kontekstu. Še tega ne znaš pojasnit, kakšne razvajence neki imaš v mislih in zakaj te tako motijo. Ker je ta izraz “in” v kakšnem cosmopolitanu in podobni izjemni literaturi?

    Ni moj problem, če ti ni jasno, za kaj sploh gre, pa vseeno drhališ in vreščiš naokrog.

    Napisala nisi nič dobronamernega, ampak si hujskala in vreščala, zdaj pa še lažeš in se sprenevedaš.

    V kolikor nisi bolna, dementna, kot postavljaš možnost, je celo kvasit o dobronamernosti pač pokvarjenost erste klase. In od take osebe je nerelevantno poslušat, kaj si misli o postavljanju mej otrokom ali o razvajencih ali o čemer koli na svetu že. In verjemi, da bi vedela, v koliko bi bila dementna.

    Nič spoštovanja do tebe, kar se mene tiče, in nič hudega, če se tu ne oglasiš več, ker nimaš nič koristnega ali dobronamenskega za povedat, sprenevedanja in laži pa tudi nihče ne potrebuje. Čao bao!

  42. opsy - 30.03.2014 ob 22:49

    Najlepša hvala za argumentacijo nepredvidenih možnosti. Razglabljanje o nepomembnih floskulah dejasnko ni nikomur v korist, ti si pa očitno ekstremistični ekspert parafriziranja o lastni morali.

    Posploševanje, katerega gradiš na večvrednosti sebe pretežno na podlagi zanikrnosti drugih me ne zanima. Še najamnj tvoj kompleks večvrednosti.

  43. bp - 31.03.2014 ob 12:03

    Ja, otrokom je treba postaviti ostre meje, je se petkrat na teden, tisti teden po plači in/ali socialni podpori morda kdaj celo šestkrat, ne pa se iti neko zastonjakarstvo, red je red in položnice morajo biti plačane takoj za plačilom parkirišča pred firmo, ki jasno ni vključeno v povračilo potnih stroškov in znese v večini primerov nekje 10% neto plače, oziroma tudi več, če se šefetu dvigne dvigniti cilje in zmanjšati oz. “zadržati” plače poljubno pod minimalcem. To je ja vzgojno, da bodo odrasli v odgovorne in disciplinirane državljane. Tako je tudi edino prav, berem tukaj bralce, ki čestitajo in pozdravljajo, saj ni čas za besedičenje, ampak za konkretna afirmativna dejanja. Zato predlagam ravnateljico za Zlati red za zasluge, ali pa vsaj Medaljo za častno dejanje na civilnem področju, mislim da bi, glede na dosedanje izjave in delovanje, to lahko podprl tudi Predsednik RS.

  44. Horizont - 31.03.2014 ob 15:25

    @bp

    Se pridružujem tvojemu predlogo in dodajam, da bo gospa nadvse lepo zaokrožila prostor zraven Ertla in podobnih. Slava jim!

    @Simona, opsy

    Redko se oglašam v takem smislu, ampak v tem primeru je pa kot kaže treba.

    Absolutno brez potrebe je sprenevedanje, opsy. Bila si precej glasna pri svojem prvem komentarju in to lahko osebno potrdim. Ne razumem, zakaj bi sploh bilo vredno nekaj tako očitnega zanikati? Lahko bi zgolj rekla, da nisi poznala pravil bloga in da se boš v bodoče držala “hišnega” reda.

    Zate to ne bi smelo biti pretežko. Mislim, glede na tvoje izvanaje o redu in disciplini, mar ne?

    Ni problem,opsy, če imaš drugačno mnenje, problem je samo, da ga slabo utemeljuješ in si ob tem vseeno dovoliš agresiven pristop. Kaj takega na tem spletnem mestu enostavne ne gre skozi. In prav je tako.

    Kar se pa tiče najinega dialoga, te ponovno pozivam, da prebereš moje komentarje (pa tudi komentarje drugih) in razmisliš, koliko tvojih idej je samoniklih in koliko si jih “snela” s pisanega medijskega štanta.

    Ne pozabi: we’re saving our own lives! Splača se razumeti. Čim večjemu številu ljudi.

  45. opsy - 31.03.2014 ob 16:17

    Še enkrat vsem (ali samo eni,)ki ne razumete moje poante.

    Poanta je bila v tem, da je potrebno otrokom postaviti meje. Ker o tem starši nimajo oz. nočejo imeti niti pojma, kaj šele odgovornosti, katero jo potrebno pokazati z vzgledom, so bili vsi moji komentarji zaman.

    Simona Rebolj, prosim, izlivanje gnojnice na poziv k odgovornosti, ki si jo z vso ihto zlivala na moje komentarje, torej tja kjer ti to še malo ni potrebno, ker bistva ne boš nikoli dojela kaj šele razumela, pozdravljam.

    Verjetno ti ne manjka prispodob, ki se vrtinčijo okoli tebe, ker si ne upajo dlje, drezniti v gnezdo napihnjenosti, ki zaničuje vsakogar, ki misli drugače.

    lepo te pozdravljam

  46. Danilo Kiš - 31.03.2014 ob 16:49

    Zabavno, spletna sinkofantska aktivistka Horizont si malo konsolidira razpršeno postmoderno identiteto s peresanjem Reboljke po ščegiju, vulgorandovska Reboljka si v moralnem ogorčenju in opravljivem brskanju za “notranjimi nagibi” praska obraz do kosti, libro zdravorazumarji so komaj čakali na priložnost, da malo poreklamirajo svoje preudobno življenje s kako anekdoto o svojih otrocih, desna falanga ne najde jezika, da bi konsolidirala svoja prepričanja, in nekaj s filozofskimi fragmenti čez in čez razsvetljenih moralnih anoreksikov, ki navdušeno čakajo na vsak primer sistemske anomalije (kar zgornji primer pač je), da se pobruhajo po internetu.

    https://www.youtube.com/watch?v=E8vmaj75xzE

  47. Horizont - 31.03.2014 ob 16:54

    @opsy

    opsy, opsy, a ti kaj bereš, kaj ti napišemo komentatorji? Meni je npr. jasno, da imaš mnenje o mejah, vendar to z zapisom oz. problemom samim nima blage veze. Zato sem ti tudi napisala tisto pravljico o Janku in Metki. Menda si jo ja razumela.

    Druga stvar pa jo tvoj spor s Simono. Iz lastnih izkušenj ti lahko napišem samo toliko: ni problema, če se ne strinjaš z njo ali z mano ali s komerkoli. Pluralizem je vedno dobrodošel, moraš pa biti pripravljena, da svoje mnenje dostojno obraniš, ker najbrž ne bo sprejeto na prvo žogo. Še posebej, če nas je več mnenja, da si falila poanto.

    Če torej misliš, da nas lahko prepričaš, potem se loti pojasnjevanja, saj vidim, da si online in spremljaš komentiranje. Torej imaš najbrž nekaj časa, ki bi ga lahko namenila ustreznemu postavljanju svoje teze, njenemu umeščanju v kontekst zapisa itd. Nič ne skrbi. Prva ti bo odgovore pisala Simona Rebolj in težko boš našla bolj aktivno in razgledano sogovornico. Zna biti pa ostra, ja. Ampak vedno lahko računaš, da bo fer. Vedno. In to je v dialogu vse, kar potrebuješ. Tako da: veselo na delo!

    Z veseljem bom prebrala, če boš imela res kaj relevantnega in premišljenega za povedat. Zaenkrat si samo na nivoju Twitterja. Žal.

    Zdaj bom zaključila tale ping-pong. Če boš pa preklopila na zaresno komunikacijo, si pa tipkamo.

  48. Horizont - 31.03.2014 ob 17:01

    @Danilo Kiš

    Zeh za nepoanto.

    Sicer si si pa vzel čas, da si zložil svojo konzervativno-liberalno, zadržano-radikalno, levo-desno smer. Še posebej so mi bili všeč peresni dotiki. Ker pa so samo cyber, jih bom v tvoji maniri fush all way.

  49. Horizont - 31.03.2014 ob 17:02

    Flush all away sem mislila. Ah, zgleda je vse skupaj res samo za odplaknit hahaha

  50. opsy - 31.03.2014 ob 18:45

    Horizont,

    seveda nima z zapisom nobene zveze. Niti najmanjše, zrjalevost sinaptičnih povezav ne moreš povezati na pamet, ker so za to potrebne osebne izkušnje.

    Boljše da prenehaš tipkati, ker se vedno zatipkaš z reboljevsko pisavo. -:)

  51. bp - 31.03.2014 ob 23:19

    Ja, opsy, otrokom je potrebno pokazati meje, zaradi neodgovornosti staršev. Recimo poglej tiste samohranilke, pa je takih primerov še malo morje, ki nimajo ne časa ne denarja same vzgajati otrok, pa so potem na ulici, mame pa fehtajo socialne službe za pomoč, pa olajšave pa nižje cene in podobno. Kako bojo pa ti mulci vedeli, da je to neodgovorno početje, če se ne bo jasno razlikovalo, kdo so pankrti, kje pa je vse kot iz škatlice (če je treba pač z malo več pudra). In taki bi potem z vrednostno zmedo kvarili še otroke iz takih normalnih družin, to pa jasno ne gre. Niso zastonj že stari rekli: quod licet jovi, non licet bovi,

  52. opsy - 1.04.2014 ob 00:54

    ja in? čeravn ne prenesem krožnega ringa nazaj v zgodovino so kakšne babice vzgojile po nekaj otrok popolnoma same; brez fehtanja (takrat neobstoječih) socilanih služb. Ti otroci so bili vzor marljivega dela, kljub težkim razmeram in nenormalnim pogojim preživetja.

  53. bp - 1.04.2014 ob 10:13

    Ja, opsy, manjka nam še kakšen tukajšnji Peter Opeka, ki bi nam prinesel odrešitev s trdim delom, tako kot ga oni Pedro prinaša revnim Madagaskarčanom, ki jih na začetku namesto brskat po smetiščih, pošlje tolči kamne v kamnolom. To bo gotovo najboljši odgovor na izzive 21. stoletja, edino vprašanje je, od kod dobiti podarjene vreče riža in fižola in še česa, na katerih temelji njegova odrešitev, brez katerih se sicer Pedrova ekonomija hitro sesuje. Vse to nam potrjuje zgodovina, že angleški lordi so nekje z začetkom industrijske revolucije pogrunatali, da je najbolj pravično, če nekoga z resnimi moralnimi problemi za ukraden kos kruha pošlješ za deset let tolči kamne v kamnolom za McAdamove makadamske ceste, ali doživljensko krčiti ledino v Avstralijo, da se naučijo, kje je njihovo mesto in kaj je to poštenje. Pa da ne pozabimo razvitega stadija, Mauthausna in tamkajšnjih 21 dni kamnoloma (Auschwitz je bil narejen samo na pol, IG Farben del ni zaživel in to v glavnem zaradi prekletih komunajzerjev), kjer so ljudi na primeru učili, kako morajo biti na dodeljenem mestu koristni in sposobni in fit ali pa bodo jutri žajfa. Pa tudi v postindustrijski družbi je za pridne vedno delo, v http://www.cca.com naprimer se najde delo za vsakogar, ki mu ni do lenuharjenja na 2×3 metrih 23 ur na dan. Labour of love.

  54. Horizont - 1.04.2014 ob 10:36

    Hmmmm, glede na to, da očitno kažeš znake nostalgije za nedoživetim, ti svetujem, da si uresničiš hrepenenje tukaj in zdaj. So ti všeč časi, ko so bili ljudje prepuščeni samo svoji iznajdljivosti na milost in nemilost? Ti je toplo pri srcu ob misli, da bi svoje otroke vzgajala v pomanjkanju in stiski?

    Ni problema, opsy, res ne. Na svetu obstaja kar nekaj držav, kjer je tak tip življenja vsakdan. Glede na to, da poznamo tudi letalske prevoze, ti ni treba na večletno romanje peš, da bi dosegla svojo sanjsko destinacijo npr. podsaharske Afrike ali pa prostranstev puščave Gobi. Kje pa! Že jutri, pojutrišnjem si lahko tam in s seboj vzameš še svoje otroke, na katere ves čas namiguješ, da jih imaš. Konec koncev jim boš tako naredila največjo uslugo: dala jim boš možnosti, da postanejo pokončni in močni posamezniki. Seveda, če bodo najprej preživeli ognjeni krst, potem pa še neizprosno življenje samo….Ampak lepo prosim, kaj bi bila lahko večja dota zanje, te vprašam zgolj zaradi lepšega?

    Pa to ni najbolj pomembno. Najbolj pomembno je, da boš sebi končno dala priložnost, da se izkažeš kot trdoživa, klena in sposobna babnica, ki se ne ustraši nobene nesreče, vojne, stiske, lakote in Sizifovega dela za 5 nežic. Vse skupaj boš pretvorila v fantastičen izziv in potem najbrž napisala knjigo za vse sodobnike in zanamce s predlaganim naslovom: Sladostrastni užitki krvavih solza. Jaz jo bom brez dvoma kupila, tudi če jo boš zaračunavala po 500 EUR, saj bom dobro vedela, da bo ta denar odromal v bolj potrebne roke od tvojih. Ti si ne bi nikoli olajšala življenja s čim tako banalnim kot so knjižne tantieme in prav je tako. Zato boš tudi postala moja osebna junakinja. Ne Francka, s svojim nerodnim tekom za vozom, ne Hudobivška Meta s celim košem izvaljenih otrok, ne prežalostna Ivanova mama s šalco kofeta. Ne, ne in ne! Ti, samo ti, o mati opsy, najbolj dobrovoljno mučeniška v oltarnem zakramentu, na vekov veke. Amen.

  55. opsy - 1.04.2014 ob 12:47

    -:) Obe-e se trudita stopat po enih, dolgcajtnih, katoliških kamenčkih. Sam to je še manjkal, da bi bila zgodovina zaključena v manipulativnih podvezicah.

    Ostanta(e) trdoživa klena v povezovah zavezniškega zagovorništva v eni osebi, tekst imata pripravljen. -:)

  56. Simona Rebolj - 1.04.2014 ob 15:58
    Simona Rebolj

    @opsy:

    “Še enkrat vsem (ali samo eni,)ki ne razumete moje poante.

    Poanta je bila v tem, da je potrebno otrokom postaviti meje. Ker o tem starši nimajo oz. nočejo imeti niti pojma, kaj šele odgovornosti, katero jo potrebno pokazati z vzgledom, so bili vsi moji komentarji zaman.”

    Poanta je v tem, da si tukaj ravno ti kar praktično pokazala, da pojma nimaš o tem, o čemer skušaš pridigat s floskulami, ki si jih pobrala iz medijev na horuk.

    Marsikaj bistvenega sta ti itak že horizont in bp razložila, a kaj ko je upanje, da si se kaj potrudila razumet, zagotovo zaman. Jaz imam pa samo še nekaj vprašanj in pripomb, ki jih bom skušala izrazit čim bolj tebi razumljivo. Nisem prepričana, če mi bo uspelo. Verjetno ne.

    Kakšne meje neki in kako pa bo postavljala otrokom oseba, ki sploh ne zna prisluhnit, o čem teče debata in ramislit, preden se oglaša? In pri tem se sploh ne oglaša, ampak kriči in hoče na tak način na silo uveljavljat svoja površna in lenobna blebetanja v tri krasne? Taka oseba bo svojega otroka lahko z zgledom naučila samo to, da si mali lahko v razredu vrta po nosu, razgraja in moti sošolce, potem naj se pa iz dolgočasja ne da bi dvignil roko kar dere z nekimi puhlicami, ki jih je z eno kocino v levem ušesu nekako ujel. Kot zgled boš svojega otroka lahko tudi naučila, da potem, ko mu bo razloženo, da kričat ni vljudno in da je treba za argumentirano debato o čemer koli najprej prisluhnit in razumet, o čem sploh teče beseda, ga boš pa lahko naprej z zgledom učila, naj se pač postavi zase in naj laže. Naj laže pred celim razredom, da pač ni kričal in da je morda problem le v tem, ker nihče ne razume njegove poante. Na vprašanje, v čem je njegova poanta, mu ne bo treba znat odgovorit. Nekaj o postavljanju mej pač. In tako boš z zgledom vzgojila en nadležen tip nevzgojenega, nasilnega in razvajenega froca, ki, revež, ne bo vedel, kje se ga glava drži, a ga boš trepljala po rami in s ponosom ugotavljala, da se mali pač zna postavit zase, tako kot mamica. Ampak ti boš še vedno naokrog vreščala slogane “dol z razvajenci!”, “otrokom je treba postavljat meje!”. In to boš zelo vzgojeno in pametno kričala tudi na shodu proti diskriminaciji in šikaniranju otrok zaradi “grehov” ali težke usode njihovih staršev. Imaš pravico, ker itak zgledno ne boš vedela, kje si in za kaj gre. Težko je sodit nevednim, ki uživajo v svojem poslanstvu. Bojda imaš svojo poanto, ki je nikomur ne boš znala pojasnit med vsem sprenevedanjem, nakladanjem in laganjem, pardon, postavljanje zase. Čestitam! Prihodnost generacij je v tvojih rokah.

    Tragikomične izpade imaš, ki žal niso zgolj prvoaprilska šala! In neznosno nevzgojena. Kakšne meje bi torej ti postavljala otrokom? Jih boš omejevala pri osebnem, vzgojnem in intelektualnem razvoju … hehe? Saj še bralno pismena nisi. Bojda ne zmoreš razlikovat med mojo pisavo in pisavo horizont. Žalostno, ker bi razlikovat uspel vsak povprečen osnovnošolec. Ali pa si želela bit spet zgled otrokom s kakšnimi prozornimi hudobijami?! Si ti tista zoprna punčara v razredu, ki rada zafrkava sošolke, če niso na njenem primitivnem nivoju? Si ti tisti razredni bully? Porazno!!!

    Jaz nisem toleranten človek do vulgarnih, primitivnih in neprijaznih ljudi. Niti najmanj. Izkušnje so me nekako naučile, da ljudje razumejo le jezik, ki ga poznajo in pika. Zato ti lahko na tvoje cviljenje o mojih občutkih večvrednosti odgovorim le, da se je zelo težko počutit kako drugače kot večvrednega ob blebetalih tvojega tipa. Ja, prav imaš za spremembo. Ob tebi se počutim večvredno, z grebenom do neba in čez, kar pa ni ne vem kako s težavo pridobljen dosežek. Pis of kejk.

    @Danilo Kiš:

    Dvomim, da bi bil Danilo Kiš fasciniran nad tem kvazludističnim blefom, ki si ga spackal. Še pop Houellebecq bi se verjetno raje distanciral.

    @bp:

    Hvala ti za tole drzno intepretacijo izvajanja Pedra Opeke in podobnih. Podpišem dvojno!!!

    @Horizont:

    Hvala za pridonos k internetnemu osveščanju o sodobnem tipu tvit aktivistov za kakovostno vzgojo otrok in vsega, kar obstaja, leze in gre. Brrrrr …

  57. opsy - 1.04.2014 ob 16:29

    @Simona Reboj

    Poanta 1 – Vzgoje so potrebni bralno pismeni. -:)Otroci so pravi cukrčki proti pismenemu bleju in blojanju v neskončnost.

  58. Simona Rebolj - 1.04.2014 ob 17:30
    Simona Rebolj

    @opsy

    Ja, seveda komentarji tukaj niso napisani zate. Ni treba kar naprej, znova in znova, ponavljat, kako aut si. Vemo! Ti lahko igraš zgolj vlogo mimobežnega povoda. Kot odvržen papirček sredi ceste, na podlagi česar pa se lahko razvijejo zanimivi pogledi in stališča o ravnanju z odpadki ali kaj podobnega.

    Bi pa lahko res počasi že nehala smetit tukaj, ker postajaš čisto preveč dolgočasna.

  59. opsy - 1.04.2014 ob 18:36

    simona,

    hehe, številka se pa le veča, ker na čist zgornjem ni nič. Pa kaj ne vidiš, da se mi ne da s tabo ubadat. Pri taki “inteligenci”, kot si jo sama na sebi nabijaš?

  60. bp - 2.04.2014 ob 09:32

    Ja, opsy, ko bomo vsi imeli le še eno neobvezujoče mnenje, ki bo v vseh pogledih enakovredno vsem ostalim neobvezujočim mnenjem in ga ne bo treba zagovarjati, poleg tega pa praaaviiiico ga pokakati vsepovsod, takrat se bo pismeno blejanje in blojanje gotovo ustavilo. Zamenjalo ga bo nepismeno in neartikulirano blejanje, slišati pa bo dobesedno takole: beeee.

    @Simona, do Opeke sem bil verjetno celo preoster, zmotilo me je poveličevanje dela zaradi dela samega, kar simbolizira ob vsej tehnologiji prav ročno delo v kamnolomu. Nič pa nimam proti vztrajanju, da vsak prispeva k skupnosti po svojih močeh, z željo, da se iz kamnoloma čimprej poberejo in najdejo sami kaj drugega, bolj koristnega. So pa tudi taki, ki jim niti to ne bo uspelo, ampak te je življenje že prej najbrž še bolj bolelo.

  61. Danilo Kiš - 6.05.2014 ob 10:45

    Danilo Kiš je soliden pisatelj, kot mislec pa povsem neuporaben, tako kot velika večina estetov. Izbira vzdevka je povsem arbitrarna, kar se v brezmejni naivnosti avtorice tega bloga z lahkoto spregleda, kolikor je v svojem spontanem (predteoretskem) liberalizmu vedno korak prekratka; kot taka težko spregleda jasno izpostavljena (četudi ludistično kot pravi) izhodišča nasprotnikov.

    Tale blog je sicer v celoti čistokrvni predteoretski blebet in se vanj z razumnimi komentarji količkaj razgledanemu posamezniku ni mogoče vključiti.

    Deluje po principu zadnjega komentarja bp-ja (pri čemer je njegov komentar od opsyjevega neprimerno bolj naiven, kolikor se ne zaveda lastne iracionalnosti in potencialnih iracionalnosti debat in argumentacij kot takih; v tem je pravzaprav sežetek krize kapitalizma nekje od keynesovske revolucije naprej oz. od konca 2. sv. vojne), le da je malo obrnjeno – gre za regresivno zagovarjanje že impliciranih tez in kot tak v celoti izstopa iz področja logosa.

    Racionalna intervencija na zapise na tej spletni strani tako ni mogoča.

  62. bp - 6.05.2014 ob 15:45

    Ja, Muanis, vse še tako obskurne strani imajo to lepo lastnost, da naredijo del govora, ki bi sicer ostal v minljivi privatni sferi, vsaj začasno javen in zato bolj pregleden. Če se okrog zadeve razvije kolikor toliko trajna debata, to navadno pomeni, da obstaja neka skupina, kjer se poskušajo uniformirati in podrediti interesi ali, še bolje, konflikt interesov, ki se lahko izkristalizira iz te raztopine. In ko s svojo široko razgledanostjo in šele ker si oborožen s težkim orodjem teorije, razčistiš vse konstrukte in vse leporečje ali pač ne-tako-lepo-rečje, ki se vse producira okrog tega, se potem znajdeš na čistini, morda pri Kapitalu, morda celo daleč nazaj kje pri Trazimahu, na bojišču takorekoč in potem kaj, sediš i pjevaš borbene ali zgrabiš za kladivo? Ostajaš pri metaforičnem kladivu, ali je to čisto preveč buržujsko? Ali greš morda s kolesom v knjigarno in na kavo, ali komentiraš vedno izza svojih štirih sten, od koder povsem nesinkofantsko zreš v svet? Vidiš? Vidiš! Poganjaš. Bremzaš pa po potrebi.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !