Simona Rebolj

« |

EDINI KANDIDAT

27.03.2014

POTOČNIKOV EFEKT

Vihar se je za silo polegel, občasni nalivi pa se ne bodo tako zlahka, kar pomeni, da se vse spet kuhlja po starem predvidljivem vzorcu. V parlamentu se po starem še malo pričkajo, na kakšen način bi bilo bolje ohranit korupcijo in klientelizem po starem, čim dlje od oči in ušes javnosti. Z ukinitvijo KPK ali z njenim navideznim obstojem od začetka novega mandata konec marca? Le Borut Pahor je po javnomnenjskih raziskavah štrbunknil s prvega mesta lestvice priljubljenosti med politiki, ki ga v Sloveniji bolj zaradi folklore praviloma vedno krasi predsednik države, a zdaj je kritična masa zaslišanih slovenskih državljanov predala prestol ministru za kmetijstvo. Nobenemu ministru za kulturo v naši deželi verjetno ne bi moglo uspet, tudi če bi se izkazal kot najboljši minister na svetu. Dejan Židan je prehitel še Janeza Potočnika, ki sicer redno visi na drugem mestu, ker več kot očitno večina državljanov sploh pojma nima, kdo neki je ta gospod z očali, kaj šele da bi si lahko oblikovali relevantno mnenje, kako neki opravlja svojo funkcijo evropskega komisarja za okolje. Če bi sodili po rezultatih okrog okoljevarstvenih vprašanj, bore slabo in vedno slabše. Kritična masa povprečnih državljanov je s svojimi simpatizerskimi, glasovalnimi in volilnimi preferencami vedno vsaj dvakrat bolj plehka od svojih izvoljenih političnih vodij. Morda so na uspeh “Potočnikovega efekta” računali pri poskusu uveljavitve novega izbranega predsednika KPK in prekleto pretiravali.

FORMALNA ALI NEFORMALNA UKINITEV KPK

Javnost se dolgonoso sprijaznjuje z dokončanim postopkom ukinitve Komisije za preprečevanje korupcije, ki se je zadnjih nekaj let krotovičila na trnovi poti, da bi nekoč morda postala tudi formalno resna in neodvisna inštitucija v precej zajebantski državi. Neformalni proces ukinitve je glede na zavidljivo visoko stopnjo zaupanja državljanov v KPK pod skrajšanim mandatom Gorana Klemenčiča brez dvoma bolj učinkovit od formalnega, a destrukcija v pripravljeni burki za javnost je bila osupljivo neizvirno izpeljana z nabijanjem starega vica o politični pripadnosti, ki pri povprečnih Slovencih vedno zažge na prvo žogo in na nivoju prvožogaštva tudi obstane. Kot padec na bananinem olupku ali prdec sredi gužve na avtobusu. Sledijo neskončne javne razprave na površinskem nivoju o pravici do ideološke ali veroizpovedne opredeljenosti, pri poskusih umevanja in opredelitve vpliva prepričanj na kakovost opravljanja določenih funkcij pa se volja do razprav takoj konča.

OPREDELJENI, PREPRIČANI IN PRIPADNI NE DVOMIJO

Logično, da vsako prepričanje ali pripadnost omejuje posameznika, da bi se intelektualno in duhovno razvijal, večno dvomil, iskal resnico in se približeval nikoli optimalno dosegljivi optimalni poštenosti. Vse, po čemer lenobno prepričan in pripaden ne more posegat in posledično funkcij, na katerih je presojanje ključni element delovanja, ne more kakovostno opravljat. Pika! Vprašanja o prepričanjih in stališčih so še kako pomembna. Pomembna so vprašanja, zakaj in na kakšen način je nekdo član ali simpatizer nečesa in kaj želi doseči, enako velja za versko opredeljenost in prepričanja nasploh. Zgolj formalni podatek ne pove dovolj o tem, kaj se kdo gre in zakaj, čeprav pri sveto preprosti prepričani večini res največkrat pove vse bistveno. Ganljiv je bil disput med Borisom Štefanecem in dr. Erikom Kerševanom v oddaji Tarča. Kerševan je oponiral pobalinskemu prepričanju novega predsednika KPK, da celo bodočim sodnikom v imenu demokracije ni treba polagat računov v zvezi s političnim prepričanjem, in mu pojasnil, da sodniki po predpisu ne smejo opravljat nobene funkcije v nobeni stranki, o čemer se morajo zjasnit ob kandidaturi. Štefanec je precej razoroženo obračal oči, ker je Kerševanov poduk brez dvoma držal, vendar pa je na drugi strani vsakomur s kavnim zrnom zdrave pameti jasno, da je slovenskim državljanom tudi KPK postala tako pomembna neformalna inštitucija predvsem zaradi visoke stopnje nezaupanja v organe pregona in sodstvo. Tudi in predvsem zaradi zlizanosti s politikantstvom. Če globoko verujoči ni duhovnik ali vsaj reden obiskovalec nedeljske maše, še ne pomeni, da ne bo ravnal v skladu s pričakovanim ravnanjem slehernega vaškega farja. V Sloveniji se ne more zgodit izbor generalnega tožilca, vrhovnega državnega sodnika ali prvega direktorja NPU brez nezaupanja vanje ravno zaradi preočitnih ideoloških prepričanj in utemeljenih sumov celo o povsem praktični zlizanosti s političnimi klikami. Ko so nam začeli pa celo mafijski botri klasičnega organiziranega kriminala v povezavi s preprodajo drog na veliko dokazom navkljub uhajat na ulico prostih rok, je zadnja klapa vere v kakovostne, pametne, strokovne kadre s temu primerno visoko stopnjo integritete padla v kanalizacijo pred sodno palačo. A infantilnega sprenevedanja očitno ne bo še kmalu dovolj.

KPK se zdaj lahko dokončno iz bolj konkretno profilirane rubrike Šport preseli v prostrano rubriko Zabava. Če se je javnost pod vodstvom Gorana Klemenčiča bolj ali manj lahko sproščala v navijaštvu in prepiranju, predvsem med preštevanjem avtogolov kapetanov desnice in levice, ker je bilo jasno, da pooblastil in ustrezne zakonodaje za konstruktivne dosežke KPK nima, zdaj lahko samo še čakamo na doze zabavnih tračev, ki bodo temu primerno tudi pokomentirani od vsakogar z minuto pavze za malico. Vedno se bomo spraševali, katere teme bi bile bolj pomembne od teh, ki in kakor so nam servirane pod nos. Novi predsednik KPK bi moral namreč vzbujat v javnosti precej več zaupanja, kot je to uspelo Goranu Klemenčiču s pomočjo Roka Praprotnika in Liljane Selinšek.

BOLJ VERODOSTOJEN OD GORANA KLEMENČIČA

Danes nas nekateri radi spomnijo, da tudi Goran Klemenčič ni naskočil funkcije prvega moža KPK brez predhodnih bremen konfliktov interesa, saj je pred tem deloval kot državni sekretar ob boku takratne ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal. Da ne omenjamo Roka Praprotnika, ki se je predhodno v novinarskem poklicu profiliral predvsem kot zagret preganjalec Janeza Janše, ravno in še posebej v zvezi z afero Patria. Goranu Klemenčiču je malo pomagalo, ker naj bi zapustil položaj ob Katarini Kresal zaradi nestrinjanja okrog spornega načina vzpostavljanja NPU. Vseeno pa je dejstvo, da mu s Praprotnikom ob boku nikoli ne bi uspelo pridobit tolikšne podpore javnosti, če ne bi postavil na razpelo prvaka levice Zorana Jankovića in prvaka desnice Janeza Janšo hkrati. Uravnoteženo. Postavitev Supervizorja in nekaj opozoril na korupcijo v zdravstvu ne bi bilo dovolj za učinkovit piarovski efekt, ki se edini dotakne dovolj širokega kroga povprečja državljanov. Vsak pripadnik pouličnega genga ve, da vodja genga postane lahko le tisti, ki se izkaže z drznim obglavljenjem vodje kakšne druge omembe vredne tolpe. Klemenčič je pokazal mišice figuram na šahovnici, ki jih njegov predhodnik Drago Kos preprosto nikoli ni. Poteza, ki je dokaj uspešno oprala tudi z domnevno ideološko pristranskostjo zapackano ime Roka Praprotnika, da se ima zdaj možnost veselit skoraj zagotovo precej bolje plačanega dela na NLB. Takšna funkcija v danih okoliščinah bi lahko predstavljala za NLB dobro kuliso pri nadaljevanju stare prakse, češ, poglejte, angažirali smo kar KPK osebno za opravljanje nadzora nad podeljevanjem visokih kreditov, pri čemer bi z veseljem zamolčali, kako so, kot poročajo mediji, ob mesečnih novih zaposlitvah na vrhu hierarhične lestvice do zdaj odpustili že več kot 300 ljudi, ki s slabim in sumljivo koruptivnim poslovanjem ravno pri vrhu kakopak niso imeli nič. Če bi bil Praprotnik osebnost in bi hotel temu primerno ohranit čast in dostojanstvo, bi moral na mestu, kamor se je pritaknil, pravzaprav povzročit, da bi NLB maherji globoko obžalovali, da so ga kadar koli spustili zraven … Možnost, da bi bili taki butlji … pardon, da bi bili osebe s tako poštenimi nameni, da bi spustili h koritu nekoga z resnično poštenimi nameni, ki pristaja na transparentnost poslovanja bank, je gotovo mikroskopsko majhna.

Kaj počne Goran Klemenčič? Brez dvoma je bil odstop komisije milo rečeno slabo utemeljen in temu primerno sumljiv. Sklicevanje na nepripravljenost sodelovanja politikov je bilo naravnost smešno. Kot bi se policaj skliceval za slabe delovne razmere na kriminalce, ki nočejo in nočejo sodelovat pri pregonih, kaj šele da bi se prostovoljno predali. Zakonodajna dopolnila KPK ekipa očitno ni posebej zahtevala, se na primer obrnila na predsednika države, dirkala po pomoč medijem v naročje. Edino, kar se je dogajalo vedno bolj intenzivno, so bile vedno slabše novice v zvezi z delovanjem njegove žene, odvetnice Nine Zidar Klemenčič, in s tem možni povezani konflikti interesov. Naslednja možnost, ki se je ponujala, je bolj preprosta. Da so se utrudili in se jim je plača resnično zdela preskromna (in tudi je ponižujoča, v kolikor pričakujemo kakovosten kader) za zahtevnost pričakovanj in hkrati še toliko bolj prenizka ob predpostavljeni možnosti, da bodo tisti, ki jim skačejo po glavi, slej ko prej s pomočjo kooperativnih novinarjev vsakogar izmed njih že nekako linčali. Ga ni človeka, ki se mu ne bi dalo pripravit škandala, tudi če gre za droben “greh” ali morda celo kaj, kar se nekomu sploh ne zdi sporno. Takoimenovano balonovanje v novinarstvu, ki ne upošteva ustreznih razmerij, kaj si zasluži novico na prvi strani, kaj več novic v tednu in za kaj je dovolj le ena, kaj si zasluži gromeč plaz pridevnikov zgroženosti in kaj manj vzneseno nabijanje ipd., je zelo pogosta praksa, ki bi morala bit podvržena izumiranju, a se žal le krepi. Tudi zaradi nesposobnosti vzpostavitve objektivne distance novinarjev vsled svojih prepričanj, verovanj in ideoloških blaznosti ter nemalokrat povsem konkretne zlizanosti z akterji v javnem življenju, od politike, gospodarstva pa do kulture. Povprečna večina konzumatorjev novic je žal lahka roba za zavajanja in hujskanja takšne vrste, hkrati pa bi le dostojno kultivirana kritična masa s svojo natančno in modro presojo, ki večinoma ne obstaja, lahko povzročila izumiranje balonovanja na eni strani in minimaliziranja pomena še kako relevantnih tem na drugi strani. Torej smo v pasti.

VAŽNO JE IMET PRAVICO

Prve zametke nivoja, na katerem si razbijamo od nebuloz zamašena ušesa, so z združenimi močmi že pokazali predsednik Borut Pahor, izbirna komisija, v imenu katere je hudo beden vic javno izpovedala Simona Habič, in nek javnosti nepoznan odvetnik brez kakršne koli reference, ki bi predstavljala razumen razlog, da bi lahko postal ugleden predsednik KPK. Še huje. Po poročanju medijev sta bila najbolj odmevna dosežka Borisa Štefaneca obramba skupine ponarejevalcev vstopnic za čofotanje v v bazenu (duhovito) in verjetno tragična zgodba požigalke lastne hiše z namenom okoriščenja z odškodnino (dobrodošli v Ameriki). Torej se niti na svojem poklicnem področju gospod ni mogel pohvalit s kakršnim koli posebnim interesom zaščite žrtev pred skorumpiranci. Vsak, kdor koli že, ima pravico do enakopravne obrambe, kot ima vsak pravico do katere koli veroizpovedi in političnega prepričanja, skratka, moja pravica, moja pravica, moja pravica, ja, ja, ja … blablabla … In brezosebno formalistično blablajanje je žal predstavljalo osrednjo retoriko predstavitvenih in obrambnih nastopov Borisa Štefaneca, ko je stopil na vrh KPK. Ovekovečen s skrajno birokratsko držo nam je serviral še posebno pojasnilo, da je bil nekoč član Partije, kar priznava in česar se ne sramuje, in kasneje član stranke PS (prej morda še kakšne druge stranke?), česar pa ni tako rad priznaval, dokler ni bil prepričan, da so mu vrata do ugledne funkcije odprta. Neverjetno! Gospod je očitno skušal delovat v skladu s pravili igre kovanja poti do uspeha na slovenski paraklientelistični način, a mu vseeno ni nihče napletel in nasufliral uspešne kariere, pa tako se je, kot kaže, trudil, da se ne bi z ničimer posebej izkazal ali izstopal. V vsakem primeru je Štefanec izpadel kot človek, ki bi bil tudi danes brez dvoma zelo ponosen, če bi mu uspelo bit spet ponosen član kakšne izmed partij, ki jih danes “ljubkovalno” imenujemo lobiji, omrežja, klientele ipd. z desne, leve, od spredaj, zadaj in bočno po potrebi. Zelo kooperativno. Ni čudno, da sta se oba namestnika po hitrem postopku spokala. Dokler si še relativno mlad, obstajajo še možnosti za vsaj relativno dostojanstveno bodočnost. Zakaj bi se utopila v blatnem dolu javno preziranih že za dober dan. Borisu Štefanecu v jeseni svoje kariere očitno za dostojnost in dostojanstvo dol visi, prihodnost se zdi siva brez “prave” družbe in temu primernih daril. A od kod in zakaj za vraga darilo?

ZAKAJ NEKI NAS NEKDO V NEKAJ PREPRIČA? … KER NAS PREPRIČA VENDAR!

Okej! V Sloveniji smo! Morda je Boris Štefanec v resnici zelo sposobna, poštena, razgledana in pametna osebnost, ki se ravno zaradi omenjenih vrlin v naši družbi ni mogla izrazit v optimalnem smislu. Ne bi bil prvi in ne zadnji neupravičen obupanec v blatnem dolu ljubiteljev povprečja in ogroženih od vsega nadpovprečnega, nepredvidljivega, ustvarjalnega ali neobičajnega. Zdaj sicer novinarji na podlagi dokazov ugotavljajo, da je bila prijava Štefaneca, kar se tiče vizije in referenc na podlagi ukvarjanja s korupcijo nična, a formalno potrjeni podatki niso nič novega. Možnost za pomisleke o skritih adutih posebnih vrlin je sicer Štefanec zbil na minimum s svojim obnašanjem tretjerazrednega uradnika in izjavami za medije, pa vendar … Morda se gospod le zmede pred kamerami in mikrofoni, ki jih še ne more bit vajen. Glede na vse priloženo sem zato najbolj nestrpno pričakovala javno utemeljitev predsednika države in članov izbirne komisije, ki so predlagali le enega presvetlega izbranca. Formalnim zahtevam je ustrezalo deset kandidatov. Od tega sta se po pričanju novinarja Vasje Jagra, ki se je na razpis prijavil tudi sam, vsaj dve kandidatki konkretno spopadali s primeri korupcije na pravnem področju, a glej ga zlomka, izbirna komisija je predsedniku v presojo ponudila le enega in edinega kandidata. Brez enega in edinega nam živeti ni! Borut Pahor nas je kot prvošolčke podučil, da v kolikor ne bi potrdil “enega in edinega” le zaradi tega, ker je bil član stranke PS, bi se zrušil kompas za osnovne pojme demokracije in človekovih pravic. Uf, kako kronično prikladni so v naši državi pojmi demokracija, človekove pravice in enakopravnost, kadar služijo sivo povprečnim nekonstruktivnim namenom. Predsednik Pahor nam je s to krilatico sporočil, da je Boris Štefanec očitno po njegovem mnenju sicer dober kandidat. Čakam torej na izbruh navdušenja nad izbranim kandidatom, a dobim predsednikovo potolčeno pezo pod nos in izjavo nezadovoljstva s potekom izbora. Pa razumi, če moreš! Kasneje v intervjuju še poudari, da ni kritiziral izbora novega predsednika KPK, ampak je izrazil nezadovoljstvo s samim postopkom izbora. Aha! Zanimiv detajl. Ni zadovoljen s postopkom, ki je bil uveljavljen v času, ko je bil sam predsednik vlade. Pa razumi spet, če moreš! In spet smo na začetku. Predsednik je zadovoljen z izbranim kandidatom in prepričan, da bi bilo nezaslišano, v kolikor ga ne bi potrdil le zato, ker je bil član stranke PS in javnosti mu ni bilo treba pojasnit, s čim neki je tako zadovoljen. Ni panike. Bodo pojasnili člani izbirne komisije.

Ker nas precej nekarizmatičen Boris Štefanec niti z referencami niti z besedami ni niti najmanj navdušil, morda vendarle obstaja nekaj relevantnega v njegovi osebnosti, kar so imeli edino člani izbirne komisije za razliko od nas in predsednika države (v kolikor kandidata res ne bi poznal) možnost zaznat. Komaj čakam! In kaj dobim? Čast, da razsvetlita ljudstvo s pomočjo medijev, sta imeli predvsem Polonca Kovač in Simona Habič, sicer predsednica Društva Integriteta, ki je v preteklosti rada tudi kritično javno pokomentirala blatni dol naše spolitizirane krajine. Na vprašanje, zakaj so izbrali ravno Borisa Štefaneca v primerjavi z drugimi kandidati, je uprizorila akt bolščanja, kot bi se ji prikazal bog, ki v očeh bogaboječega vernika ne potrebuje stvarnih dokazov, da je res bog. “Zakaj, zakaj?”, je dahnila, kot da se ne more načudit dejstvu, da ji je kdo sploh zastavil tako prekleto nespodobno vprašanje. Nato je le pribila, da jih je kandidat pač prepričal. Poloni Kovač pa je ugajal njegov nastop, kar koli že naj bi to pomenilo. Reakcije so me premaknile v čase najzgodnejše pubertete, ko smo tako komentirali hipotetične kandidate za pecanje. Zakaj? O, zakaj? … Hmmmm … “Ker mi je pač potegnil/a … zdi se mi kul … neki ‘ma, pa ne vem, kaj” … Očitno si ne moremo niti predstavljat, kako enostavno je v naši deželi opravljat raznorazne funkcije in položaje, v kolikor se prismukaš do njih. To so nam sporočili. Če ste oseba, ki bi svoje delo radi opravljali vestno in vsaj z minimumom zavedanja, zakaj delaš, kar delaš in da moraš svoja dejanja temu primerno znat ustrezno in odgovorno pojasnit, ne boste prišli daleč. Tudi to so nam sporočili s svojimi pobalinskimi nastopaštvi. Da je v komisiji sedela še pozitivka po slovensko Melita Župevc, ni vredno posebnega komentarja. Vsi člani izbirne komisije preočitno ne premorejo niti “i” od integritete in da se je morala tako jalovo verbalno izkazat celo predsednica Društva Integriteta, je samo še en beden lokalni vic več v našem vsakdanu. Da bi bilo treba pojasnjevat še manj, so uničili zvočne zapise razgovorov. Verjamem, da so temu zadnjemu dejanju posvetili precej več energije in ožemanja možganov kot razumnemu razmisleku o ustreznem izboru enega in edinega izbranca za predsednika KPK.

SINDROM ENEGA IN EDINEGA

V naši družbi postaja pojav “enega in edinega” za najbolj odločilne funkcije v državi, ki se ukvarjajo s preiskovanjem, presojami in pregonom osumljenih nelegalnega delovanja, popularna folklora. Spomnimo se imenovanja Harija Furlana na čelo NPU. Edini kandidat, ki se mu je šele po tem, ko se je beden štos pojavljal že v medijih, pridružil za okras le nek upokojen policist, za katerega je bilo vnaprej jasno, da nima šans. Za Harija Furlana se je vedelo, da je izbranec takratne predsednice LDS in notranje ministrice Katarine Kresal. Kako in kdaj se je končala njegova ambicija in kje kuje kariero zdaj se lahko vsak od bralcev pregoogla do odgovorov sam. V začetku leta 2010 se je odvijala prava burka okrog izbora predsednika vrhovnega sodišča. Najprej se je prijavil, uganite, edini kandidat Miodrag Djordjević, ki ni dobil podpore sodnega sveta, niti vrhovnih sodnikov. Po ponovljeni vaji se je prijavil Marko Šorli, ki ga vrhovni sodniki spet niso podprli. Na koncu se je skozi formalno sito uspelo prebit aktualnemu predsedniku vrhovnega sodišča Branku Masleši, skozi sito ustreznega konsenza javnosti nikoli. Kot je pri nas v navadi, ga je bremenila ideološko opredeljena preteklost in sumi o temu primerno osebnostno neetičnih in pristransko motiviranih dejanjih. In to še ni konec. Na zadnji razpis za generalnega državnega tožilca se je kakopak prijavil … uganite! … eden in edini kandidat. Ker je eden in edini vrhovni sodnik Zvonko Fišer potreboval le takratno večino v parlamentu, je generalni državni tožilec tudi postal. In tudi on ni prestal sita konsenza javnosti. “Guess what!” … Bremenila ga je ideološka pripadnost v preteklosti in s tem povezana domnevna nenačelna dejanja. Tudi predhodnica Barbara Brezigar je bila vedno z lahkoto povezovana bolj s političnim ozadjem kot pa s profesionalnimi in osebnostnimi vrlinami. Ne ljubi se mi brskat po preteklosti, ali je bila ena in edina kandidatka takratne politične opcije s prednostjo v parlamentu, ker je tako ali drugače sicer tudi nekdanja kandidatka za predsednico države s podporo SDS skoraj gotovo “ena in edina” bila. Vsi ti izjemni eni in edini kandidati na današnji stopnji pričakovane “evolucije mentalitete” ne morejo predstavljat avtoritete širšemu spektru ljudi, ker preprosto nikoli ni bilo jasno, zakaj naj bi bili ravno oni najbolj kakovosten izbor za tako odgovoren položaj, na katerem se pričakuje izjemno visoka stopnja sposobnosti objektivne distance in značajskih vrlin, medtem ko je profesionalna raven zgolj samo po sebi umevna podlaga. Vedelo se je pa tisto, kar ne bi smelo obstajat. Da so si predvsem s pomočjo politične podpore tlakovali preobilen kos uspeha v karieri. Pojav enih in edinih kandidatov je simptom popolne demotivacije in diskreditacije kadrov, ki niso del mafijsko združevalnih klik, da bi se sploh spuščali v burkaštvo vnaprej določenih enih in edinih. Simptom omenjenega procesa demotivacije, negativne selekcije in enih in edinih kandidatov je seveda povsem običajno pomanjkanje bontona diktatur. V kolikor diktatura ni opazna na prvi vtis, gre za okupacijo države s strani mafije, ki se preprosto legalizira, si temu primerno prikroji zakone in pravila igre ter se predstavlja kot povsem legitimna elita, dokler jim državljani dopuščajo zganjat afengunc na račun njihovega dostojanstva in debeline denarnic.

Ampak zadnji izbor za novega predsednika KPK je svetla izjema! Ljudje se včasih za silo predramijo, če jim dovolj trda prede in kandidati lahko v takšnih okoliščinah malo bolj računajo na podporo medijev pri opozorjanju na profesionalne standarde, ki presegajo oskopljen in intepretacijsko elastičen formalizem. In zgodilo se je! Formalnim zahtevam je ustrezalo deset kandidatov, a glej ga zlomka, izbirna komisija je predsedniku v presojo ponudila le enega in edinega kandidata. Plomba na možganih deluje. Vsaj to nam je lahko jasno.

Zakaj je predsednik Borut Pahor potrdil edino izbiro, ki jo je fasal, namesto da bi zavrnil porazno opravljeno delo izbirne komisije, nam je prav tako razložil dovolj jasno. Zadovoljna sem s pojasnilom, ker me je popolnoma prepričal, da se mu je Boris Štefanec zdel povsem sprejemljiv kandidat, kar samo po sebi veliko pove o marsičem, čeprav spet nič novega o zgodbi slovenske vizije o uspehu.

NOVA SLOVENSKA HIMNA

Mislim, da je skrajni čas, da se slovenski politiki nehajo pričkat okrog prepevanja kitic aktualne slovenske himne, ker bi nas itak precej bolje predstavljala povsem druga. Je že ustvarjena v celoti. Važno, da je vsak lahko eden in edini. Če že zaradi ničesar drugega, pa zato … ker sploh ne obstaja brez tvojega sveta … kdor koli že je Ti, Vi, Oni s svojimi svetovi.

YouTube slika preogleda

P. S.:

Skoraj ves mesec je minil, preden bi lahko javnost od medijev pričakovala kakšno relevantno informacijo o delovanju in osebnosti Borisa Štefaneca v preteklosti. V nobenem prispevku, ki so se začeli vrstit, ko so mediji pokukali v njegov CV, nisem zasledila naknadnih informacij, ki jih je šele v zadnji Sobotni prilogi (29. 3.) objavil Ali Žerdin, da je Štefanec med letoma 1986 in 1990 služboval na občinskem partijskem komiteju v Murski Soboti kot izvršni sekretar in kasneje le še kot sekretar. Podatek, ki ga seveda v CV – ju za predsednika KPK ni predložil in štiri leta so predstavljala praznino v dokumentaciji. No, življenjepisi so sicer že itak sami po sebi formalizirana projekcija izbranih oblačil človeka in ne bistva človeka, nemalokrat ne vsebujejo niti resnice o človeku, pa vendar … Osebnostni aspekt profila, ki je že prej, kot sem omenjala, smrdel po tipičnem togo birokratskem liku, ki deluje in skuša dosegat cilje predvsem z udinjanjem in konformizmom, je torej še bolj zasoljen. Mu pa celo konkretno partijsko funkcionarstvo in ne zgolj članstvo očitno ni prav dosti pomagalo pri kovanju uspešne kariere. Neverjetno. Podatek, da je leta 2013 postal predsednik lovske družine Kompas Peskovci, pa je zgolj dodaten kamenček v mozaiku posameznikovih prioritet. Sramotno.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 27.03.2014 ob 14:09 pod Aktualno, Politika, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

18 odgovorov na “EDINI KANDIDAT”
  1. cinik - 3.04.2014 ob 21:53

    Simona pozdravljena !
    Napisala si še eno dobro analizo dela življenja v tem Blatnem dolu. Ne bi mogel komentirati posameznih delov , ker se jih
    ne da. Dodal bom moje videnje kot ljubitelja teorij zarot. :-) )

    Odstop ekipe Klemenčiča se mi je v prvem trenutku zdel kot svojevrstna PR poteza in poizkus, da bi od politikov dobili
    poziv da odstop prekličejo s dodatkom novih pooblastil.
    Potem pa je zazvonil alarmni zvonček ko sem slišal, da bi morala komisija objaviti tudi poročilo o stanju in prijavljanju premoženja s strani ustavnih sodnikov. Ali je to bilo samo natolcevanje ali kaj več bo mogoče pokazal čas. Mislim pa , da so Klemenčič in ekipa dobili signal da je konec KPK.
    Zato me kolobocija okrog izbire novega senata ni presenetila niti najmanj. Še posebno ker je bila končna izbira v rokah
    Pahorja.
    Drsajočega pa imam v želodcu od njegovega nastopa kot PM leta 2009. S floskulo, da ne bo obračunaval s predhodniki je v resnici prikril finančni tsunami kakor imenujem dogajanje med leti 2004-2008. Tudi ko sta s Križaničem podpisala prvo državno poroštvo leta 2009 v višini 2 miljard€ , ki je bilo namenjeno izpraznjenim bankam, sta s tem pokrila še Kranjca v BS. In posledice tega tsunamija čutimo in čistimo vse do danes
    in jih bomo še nekaj časa. Problem pa je da večina ljudi ne pozna pravih vzrokov. Zato pa je polje za politikantstvo širše kot so široki oceani.
    Jože P. Damjan pa je kot minister brez listnice v janševi vladi (pa je odstopil ali bil odstopljen) okvantificiral velikost tega finančnega tsunamija. Pa je o teh številka bila in še traja – tišina.
    Moj zaključek je bil že takrat: Janša drži Pahorja za prašnike. Dogajanje s novim izborom senata KPK pa me v tem prepričanju samo utrjuje. Uprizorjena šlamastika ni diskreditirala le Štefaneca ampak cel postopek izbire. SDS in drugi nasprotniki KPK niso imeli nikdar tako dobrih argumentov za ukinjanje komisije. In SDS jo je pograbila z obema rokama.

    Da se motim pa si ne upam niti pomisliti :-) )

  2. Simona Rebolj - 5.04.2014 ob 01:54
    Simona Rebolj

    @cinik:

    Živjo!

    Praprotnik je pred kratkim podal tak komentar, da naj bi pravzaprav poskušali sprovocirat politike na način, kot praviš, a jih je Pahor gladko odslovil s takojšnjim sprejetjem njihovega odstopa, kar naj bi jih presenetilo. No, zagotovo so bili eni redkih v Sloveniji, ki jih je to dejanje presenetilo, v kolikor bi jih presenetilo res.

    Tega o ustavnih sodnikih pa nisem zasledila. Hvala za namig. Bilo bi dobrodošlo, ja, pa ne le v primeru ustavnih sodnikov, ampak tudi drugih vrhovnih velemož in veležena.

    Vem, da imaš drsajočega v želodcu, ja. Tole drsanje se ga bo kar prijela. Piarovsko najbolj ponesrečeno planirana in umeščena poteza iz naborčka njegovega vikend garaštva t. i. malega človeka:):) Zdaj si je nadrsal pot v prekleto težje izvoljivi ponovni mandat, tako da morda ne bi bilo slabo, če bi se začel kar ukvarjat s prekvalifikacijo v umetnostno drsanje na primer.

    Pomemben tale spomin na finančni tsunami v mandatu njegove vlade, ki nobeni vladi očitno ni šel v nos. P. Damjan je kakopak odstopil. Težko sem sploh že takrat razumela, kako si je domišljal, da bi lahko (so)deloval z Janšo, kakor sam razmišlja in deluje.

    Da je bistvo “Štefanec” burke poteza v smer ukinjanja KPK, se torej strinjava, bi pa težko prikimala, da gre za maslo Janše, čeprav mu gre gotovo scenarij na roko sto na uro. Ampak to ni prvič. Že večkrat so ga levični spretneži tako pobiksali, da je postalo Janši skoraj že dolgčas, ker mu svoje opozicije sploh ni bilo treba atakirat, saj so si sami metali bananine olupke pod noge. Tudi nekdanji predsednik je bil mojster v tem na primer, poleg zdaj že pozabljene madam Kresal. In mislim, da gre pri zadnji KPK šlamastiki spet bolj za takšno verzijo nespretnosti. Težko si namreč predstavljam, da bi člani izbirne komisije sodelovali v takšni zaroti, še posebej Melita Župevc (pa tudi Habič in Kovač), so mu pa ravno oni predložili enega in edinega. Burka je bila izpeljana skoraj tako amatersko kot tisti ponesrečeni reklamni spoti ob referendumu za zvišanje upokojitvene meje. Zarote so brez dvoma fakt v politiki, pravzaprav kar odkrita ali pa po potrebi prikrita pravila igre, ampak pri nas so prikrite nemalokrat tako prekleto prozorno in nerodno izpeljane, da je težko verjet, da ni kaj več za vsem skupaj. Bolje gre drugim maherjem na terenu moči, ki pometajo tudi z našimi politiki kakopak.

  3. Nevenka - 5.04.2014 ob 17:47

    Ne morem povedat kako sem sita naše posrane politike in njenih tipalk vsepovsod, da je sranje ja čim bolj sigurno epidemija, ki se zajeda v vsako poro družbenega življenja. Zjutraj težko vstanem, čeprav me čaka pošteno delo. A me vse mine, ko vidim kdo ga zapravlja. Ne vem, če je kje v naši družbi še svetla lučka, v katero bi človek zaupal, in bi malce razredčila ta naša politična prepričanja, ki pravzaprav omogočajo vso sodrgo na oblasti. Lepo posortirano po prepričanjih.
    Me prav zanima, če so še kje kašne vrednote in pošteni ljudje, ki bi se jim ljubilo. Vsa omrežja je treba sesuti, pa se še kar naprej mrežijo. Nimamo šans.

  4. cinik - 5.04.2014 ob 22:46

    @ simona
    Hvala za repliko.
    Najprej še nekaj o ukinjanju KPK. Napisal sem da je ukinjanje
    v interesu Janše in drugih “nasprotnikov” KPK. Nihče od drugih
    pa nima takega interesa in zamer kot ga ima Janša. Pa ne mislim zamere samo zaradi Kosa in Patrie kar je že zgodovina – čeprav se bo pisala nova in to kmalu. Prvi ki je pisal o velikem poku je že napisal zakaj so bili na Finskem uslužbenci Patrie oproščeni (resda na prvi stopnji). Janša in njegovi imajo še druge grehe katerih se ni nihče (še) dotaknil. Pa samo za primer:.. poglej gibanje vrednosti delnic Mercatorja, Luke Koper, Intereurope, Petrola in Gorenja. Anomalija med sredino Junija in začetkom Avgusta 2007 ni niti malo slučajna. Na kaj mislim ??? Spomni se na
    delnico NKBM in “institucionalne investitorje” :-) )
    Zgodil se je zakoniti rop.
    Kar pa se “šlamastike” izbora novega senata tiče pa niti pod
    razno ne verjamem da je bila šlamastika. To da je bila v komisiji Župevčeva ne pomeni nič. Ona se je “distancirala” tako ,da je povedala da je/bil Štefanec član PS. Sicer pa
    celo v krajevnih skupnostih pišejo zapisnik pri izbiri predsednika KS in drugih organov. Da pa za organ kot je KPK
    ne obstojajo zapisniki – da o zvočnem posnetku ne pišem pa
    ne morem pripisati šlamastiki.
    Kaj češ, teoretik zarote :-) )

    lp

  5. Simona Rebolj - 6.04.2014 ob 23:28
    Simona Rebolj

    @Nevenka:

    “Me prav zanima, če so še kje kašne vrednote in pošteni ljudje, ki bi se jim ljubilo.”

    Sigurno so. Seveda, da v najmanjši manjšini, ampak so. Tudi takšni, ki bi se jim ljubilo, vendar je problem v tem, ker ne morejo dobit podpore, sovražnikov pa ogromno. Da ne bo pomote …. nimam v mislih zgolj političnega zavezništva, kar se podpore tiče, ampak predvsem s strani ljudstva. Žal lahko takšne ljudi razumejo in prepoznajo samo vsaj relativno modri in prisebni ljudje, v naši polpismeni krajini pa je povprečna masa na precej nizkem in predvsem čustveno afektiranem nivoju. To je mogoče opazit že pri vrednotenju bolj ali manj relevantnih obstoječih grehov obstoječih politikov ter prioritet pri presoji o njihovi koristi in škodi v parlamentu. Nobene primerne “diplomatske” razsodnosti ni, zato je tudi težko računat na navdušujoč volilni rezultat. Še nikoli se ni zgodil. Vedno se je zgodilo tako, kot se je našemu plebsu dirigiralo in prostora za pametne, poštene ipd. ljudi na odločujočih pozivijah preprosto ni. Že po zdajšnji hierarhiji preferenc volilcev je vse na glavo obrnjeno in se meri po kapaciteti nasmeškov in oblike očal. Vedno pridejo na oblast tisti, ki so podprti s strani večine ljudstva oziroma najširših kritičnih mas s temu primernimi prepričanji in floskulami. Oblast prihaja od spodaj, ne od zgoraj. Že res, da ljudstvo potem postane ujetnik te oblasti in omrežij, ki se s časom zgradijo, a dejstvo je, da ne bi mogli obstajat niti minute, če ljudstvo dejansko ne bi to dovolilo. Vedno se rado lapa o hitlerjih, precej nerado pa o tem, od kod se vzamejo in zakaj prepričajo. Ker ni treba nikogar prepričat, saj gre za produkt nivoja in prepričanja kritične mase ljudstva.

    Zadnja raziskava na primer kaže, da smo Slovenci v Evropi zmagovalci na lestvici največjih egoistov. Pošteno in plemenito oblast bomo dobili, ko si jo bomo kot narod v resnici želeli. Dokler bomo pa narod, ki v resnici najbolj verjame v egoizem, lopovščine, udinjanje in hipokrizijo, bodo pa točno taka oblast in posamezni politiki izvoljeni. Pametnega in poštenega politika pokvarjenec preprosto ne zmore prepoznat, niti dobro ločit manjšega od večjega zla na voliščih. Ljudje volijo tisto, kar jim je že intuitivno v resnici bolj blizu, zmaga pa tiranija večine alias demokracija. Ne vem, če se je kritična masa povprečnega Slovenca že toliko razvila, da bo kmalu kaj bolje.

    @cinik:

    No, tudi Janković ima goro zamer in predvsem za več sto tisoč evrov več zamer:):) Na tem mestu razlike v apetitih po ukinitvi KPK med Jankovičem in Janšo po mojem mnenju ni. Le v taktiki. Janković bi glede na minulo njegovo delovanje najverjetneje veliko raje KPK ukinil tako, da bi obstajala, ampak bi jo on obvladoval v senci kakopak, medtem ko bi jo Janša najraje ukinil.

    Da imajo Janša & Co. še druge grehe in ne le Patrio zagotovo drži.

    No, seveda tudi jaz ne mislim, da je šlo zgolj za šlamastiko v kali. Tega tudi v zapisu nisem zagovarjala, ampak ravno obratno. Menim pa, da je šlo za šlamastiko pri izpeljavi “zarote”, ki je bila tako prozorna, da to zarota pač ni več bila. Zvočni posnetki so bili seveda odstranjeni, da ni dokazov, kako malo so jih v resnici zanimali kandidati in kako neprofesionalno je potekal izbor. To je jasno.

    Osebno menim, da si Župevčeva ne bi privoščila sodelovanja v kakršni koli zaroti z Janšo, ker bi bila brez Jankovića danes in jutri … ne vem, kje, ampak kar se politike tiče nikjer več. Janković pa ni boter, ki bi spregledal zgolj 95% zvestobo. Bratuškova pa v trenutni sutuaciji od vsega skupaj nima nič dobrega, z Janšo in Pahorjem paktirat pa ji tudi ne pomeni, ama, nič.

    Tako da ja … namensko je gotovo bilo vse skupaj, samo da ne morem pristat, da bi šlo za zaroto Janše preko Pahorja. Pahorja vidim v tem primeru kvečjemu kot kljukca, ki se je spet hotel distancirat od vsega in si rešit kožo z nepotezo. Na to karto je igral že kot premier. V tem primeru je bila seveda to najslabša odločitev, izven česar koli, čemur bi lahko rekli diplomacija.

  6. bp - 7.04.2014 ob 08:53

    Bla, bla, bla, izbor je bil vendar opravljen z najvišjo Integriteto.

    Malo sem šnofal po javnih izjavah zavrnjenih kandidatov in se mi zdi, da je imela izbirna komisija razvidno agendo: najti osebo, ki ne bo “konfliktna”. Konfliktna pa na eni strani pomeni, da politike obravnava v takšnih rokavicah, kot so bili navajeni do sedaj, torej praktično nedotakljivi skozi musarsko tehtanje pravic, na drugi strani pa skriva implicitno mnenje, da sicer morda imamo res probleme s korupcijo, vendar ljudstva vendarle ne gre pretirano vznemirjati z višanjem percepcije koruptivnosti družbe (čeprav smo pred zadnjimi podatki KPK o obsegu le te v zdravstvu recimo v medijih videli samo drobcen vršiček ledene gore).

    Višje uradništvo je pri nas navajeno političnega prepiha, kot takšno se je lahko obdržalo samo tako, da se je znalo ukloniti in prikloniti smeri vetra brez lomljenja vej (boljše je morda edino še imeti kakšen obremenilen dokument, oz. zadosti le teh), zato se tudi verjetno sicer tako intenzivno zaklinja na “strokovnost”. V takšnem okolju se tako lahko kaj hitro oblikuje implicitna agenda, ki je ni treba nikomur razlagati, saj če je ne razumeš, potem si hitro zunaj tega kroga. Velja tudi za korpokracije.

    In če si že zunaj kroga in se slučajno ali zaradi lepšega znajdeš zraven, so možnosti precej omejene: lahko se greš disidenta, izstopiš, za kakšen hujši kraval navadno ni materiala, saj ni nič eksplicitno izrečenega ali zapisanega, s tem si seveda zapreš možnosti za nadaljnje sodelovanje, ali pa glasuješ po svoji vesti, kar navadno ničesar ne spremeni, da pa vsemu skupaj lahko kvečjemu lepši videz.

    Sam ne verjamem, da je politika cirkus, nasprotno, cirkus se dela iz povsem racionalnih razlogov. Problem je edino, kadar ti cirkusanti ne morejo skriti svojih motivov, kot v petkovi interpelaciji, ko je jasno, da je edini racionalni razlog ta, da policija trenutno dela mimo želja kar večine ta hip vplivne politike.

  7. Simona Rebolj - 8.04.2014 ob 00:36
    Simona Rebolj

    @bp:

    Ta bla, bla, bla Kovačeve je bil zame fascinanten dokončni alarm, da je bil definitivno posredi tudi sila sveto preprost diletantizem in ne zgolj zarotniške tendence. Kako, zaboga, komu pade na pamet, da se tako obnaša do nekoga, ki pride kot kandidat, a je, glej, ga zlomka, novinar enega osrednjih slovenskih časopisov. Ne vem, no, vsak kolikor toliko priseben prodajalec kokic bi v taki vlogi iz previdnosti, če gre predvsem za raziskovalni podvig mladega karierista, še posebej pazljivo in profesionalno komuniciral. Za crknit.

    In ja, seveda. Težnja po nekonfliktnosti oziroma kooperativnosti, kot sem sama zapisala, je bila očitna. Preočitna.

    In več kot zelo se strinjam s tvojo pripombo o petkovi interpelaciji. Na žalost smo pa redki, ki to opažamo in tako mislimo, vključno s prenekaterimi novinarji. Predalčkanje prioritet in luščenje bistva ni odlika širše leve in desne javnosti. Ampak to je že druga zgodba, čeprav zelo povezana zgodba, ja.

  8. bp - 9.04.2014 ob 09:38

    Zanimivo, Drago Kos mimogrede pojasni, kako je sploh mogoče, da je bil Štefanec edini pravi kandidat oziroma eksplicira negativno agendo izbirne komisije, bil je edino pravo nasprotje dosedanjega predsednika.

    http://za-misli.si/kolumne/drago-kos/1566-zaplezani

    Branje bi bilo že zabavno, če ne bi bil nasmeh preveč kisel, ko začne govoriti o klientih KPK, ki so udarili nazaj.

    http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=klient&hs=1

    Mislim, da gre za več kot lapsus, da je g. Kos dejansko večkrat videl preiskovance kot kliente, prav tako ga delovanje naslednje garniture ne prikazuje ne kot strokovnega, ne kot učinkovitega bivšega predsednika KPK, skratka ukinja vse izgovore, da se več ne da. Zgornja definicija in tale njegov zadnji zapis pa g. Kosa jasno postavita ne samo kot pravnega zastopnika kot prostitutka v odnosu do svojih klientov.

    Aja, boj s korupcijo je tek na dolge proge, bog ne daj, da bi, podobno kot na Hrvaškem, obtožili par sto zdravnikov in trgovcev zaradi sistemsko prisotne korupcije, če pa stroka pravi, da so radikalni rezi lahko nevarno disruptivni in da bomo nekje z osveščanjem in načelnimi mnenji dosegli zmanjšanje stopnje korupcije za 1-2% letno in nekje v 50. letih postali na tem področju morda celo že normalna država. Kdor misli (ali dela) drugače pa je nevaren yahoo.

    Če Klemenčič tegale ne bo uspel učinkovito zmleti v prah (tudi naprimer če ne dobi več medijske pozornosti), pričakujem dolgotrajen medijski baražni ogenj s kupom podobnih člankov. Od SDS se vsi učijo, da je repeticija mati resnice.

  9. Simona Rebolj - 10.04.2014 ob 22:19
    Simona Rebolj

    @bp:

    Kos je opomnil na nekatere prave poudarke, brez dvoma, v zvezi z zapleti okrog poverjenosti KPK, čeprav po mojem mnenju malo pretirava s krucefiksanjem in absolutno krivdo “trojice”, pa tudi s težo vsega omenjenega (kar se upočasnitve tiče itd.) To je seveda zlahka pripisat zelo verjetno obstoječi togoti Kosa, saj je ob haloju okrog Klemenčiča izpadlo, kot da Kos praktično ni delal nič … hehehe … In zdaj skuša na vse pretege upravičit t. i. tek na dolge proge. Pa vendar … težko je opravičit, da do Klemenčiča javnost praktično ni vedela, da lahko sploh obstajajo neka letna poročila. Še težje je opravičit, da so bile obravnavane zadeve, ki segajo še v mandat Kosa. A je na ušesih in očeh sedel? Aja, zdaj bi me rad prepričal, da je to pač tek na dolge proge in da zato, ker je bil on praktično nefunkcionalen (kaj šele, da bi se boril za to, kar zdaj Klemenčiču očita, da bi se lahko le, če bi ostal na položaju) in potrpešljiv, je tako dolgo sedel na vrhu KPK. Hmmm … Saj ne bi bilo treba, no.

    Tako da se popolnoma, spet, strinjam s tabo. Na hrvaškem so poleg tega, kar omenjaš, razbili še mrežo podkupljenih profesorjev na univerzi, za posladek pa še obsodili bivšega predsednika vlade. Nakako so skušali očitno vzet resno vstop v EU in občutek imam, da nas bodo v marsičem prehiteli po levi in po desni.

  10. Rado - 21.04.2014 ob 22:44
    Rado

    “Tako da ja … namensko je gotovo bilo vse skupaj, samo da ne morem pristat, da bi šlo za zaroto Janše preko Pahorja. Pahorja vidim v tem primeru kvečjemu kot kljukca, ki se je spet hotel distancirat od vsega in si rešit kožo z nepotezo.”

    Simona,
    če se ozreš ma mnoge Pahorjeve poteze v zadnjih petih letih, boš našla precej indicev, da permanentno vleče poteze v korist Janše.
    Npr. zašćita prodane duše, tožilke Brezigarjeve, ki jo Pahor ubranil pred LDSovci. Pa utišanje prisluškovalne afere (prisluhi Pahorjevi vladi na netu). Pa sprejem Janševega (votlega) poročila ob predaji poslov. Pa . . .
    Tudi jaz delim mnenje s Cinikom: Janša drži Pahorja za jajca!

  11. Simona Rebolj - 22.04.2014 ob 00:43
    Simona Rebolj

    @Rado:

    Permanentno ne. Če bi gledala samo v eno smer, bi se mi lahko tako zdelo, sicer sem pa v celotnem kontekstu lahko opazila predvsem to, da je vlekel poteze v prid vseh, tam, kjer je le lahko, tako da je pridobival na priljubljenosti in nedotakljivosti z vseh strani, kar je tudi zelo potreboval za zmagovalni met kandidature za predsednika države, pa tudi kot premier se je tako najlaže držal nad gladino, še posebej takrat, ko ga je takratna koalicija biksala na polno in je bilo jasno, da bo padla. Štango je držal desnici, vendar tudi levici. KK je podpiral do zadnjega daha, tudi ko to praktično ni bilo več mogoče, enako Križaniču itd. Spotaknil je le Erjavca, ker ga ni marala tako desnica kot levica. Tebi pač spomin seže le do afer na strani desnice. Zaščita Brezigarjeve v tistem primeru je bila pač povsem utemeljena, o čemer sem takrat tudi pisala. V vseh primerih je ravnal tako, precej premišljeno, da se mu ni dalo očitat nepravilnosti. V bistvu mu je zdaj prvič tako popustila koncentracija po tej enaki praksi, da je tako zafrknil, da se mu da očitat možno bolj ustrezno in pravilno ravnanje, kot ga je izvedel. In te zadnje poteze se pač ne da označit kot vodo na mlin zgolj Janši, saj je z drugega aspekta možno interpretirat ravno obratno. In še enkrat … v izbirni komisiji pač niso bile Janševe bejbe.

  12. Rado - 21.07.2014 ob 13:57
    Rado

    Pismo Simona!
    Ni nam jasno, če si sploh še živa. Daj nam vendar vsaj kakšen signal.

  13. koki - 25.07.2014 ob 11:36

    tudi jaz upam, da si dobro, Simona.

  14. anonim - 2.10.2014 ob 22:05

    A kdo pozna kakšnega njenega znanca, mislm to je res nenavadno da tko zgineš. Verjetno se ji je kaj zgodilo.

  15. Mekele - 24.10.2014 ob 22:32

    Lahko da je šla v IS med borce.

  16. Beethoven - 9.11.2014 ob 19:34

    Verjetno ima veliko dela, ker z Mišo Molk ustvarja novo oddajo.

  17. h3x0r89 - 10.10.2016 ob 17:20

    ahaaha to je to !

  18. Mitja Dolinšek - 22.11.2016 ob 00:17

    Se popolnoma strinjam! LP

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !