Simona Rebolj

« | | »

BMZ sindrom družbe

7.08.2017

V prispevku Erjavec bi Zupančiču zaradi izjave, da je borka za pravice žensk morilka, odrekel podporo so zapisali:

“Vlada bo očitno umaknila podporo kandidaturi Boštjana M. Zupančiča in bo v odbor OZN za človekove pravice predlagala Vasilko Sancin. Vladni predstavniki so namreč ocenili, da bi oseba, ki je ikono francoske družbe Simone Veil označila kot največjo morilko vseh časov, težko delovala v omenjenem odboru.”

Boštjan M. Zupančič je postal še ena medijsko priljubljena ikona za zganjanje burk v imenu prekleto resnih zadev. Novinarji z njim raje kot kdaj koli prej, ko je v glavnem javno komentiral aktualna pravna vprašanja, tipkarijo klepete in propagandne pamflete na kolikor je mogoče nekritičen in intelektualno neizzivalen način, kar ljudstvu plasirajo kot intervju ali članek. V tiskovinah, od Dela preko Večera pa do priloge Ona, se vrstijo modrovanja in izjave leta, ob kakršnih bi bilo nerodno prenekateremu medijskemu klovnu tipičnega slovenskega razvedrilnega programa, a nerodno lahko ni predvsem nekomu, ki se je uspešno prebil do formalno uglednih referenc in funkcionarskih naskokov. Tudi TV Slovenija se ni odpovedala snemanju dokumentarca, ob kakršnem je smeh zagotovljen, v kolikor sicer razumen človek premore dovolj cinizma ob soočanju z idiotizmi. BMZ sam (in njemu podobni profili) je pravzaprav orožje, s pomočjo katerega se norčuje iz družbe, sistema, medijev in institucij, ki so mu omogočile izjemno kariero ravno na področjih, kjer z razkazovanjem svojega miselnega in mentalnega dometa prevečkrat deluje kot aktivirana bomba sredi mukotrpne in počasne gradnje templja razuma, univerzalne morale, pravičnosti in miru. Po eni strani povsem upravičeno. Imamo, kar vzgajamo, gojimo in potrjujemo.

Novinarji Boštjana M. Zupančiča navdušeno sprašujejo za mnenje o tem in onem, še posebej pa o ženskah, o količini semenčec pri povprečnem moškem skozi zgodovino in izjemnih metafizičnih razodetjih starodavnih gurujskih razsežnosti, ki namesto na kar koli, kar bi spominjalo na razsvetljenje, sumljivo spominjajo na katero koli vrsto klasične vojaške strategije ubijanja “boga” v človeku. Le razosebljen človek je vodljiv in nekritično učljiv. In le takšen človek je idealen vojščak za vsakega velikega psihopatskega vodjo. Danes so razprave o zaskrbljujočem odstotku psihopatov na vodilnih in drugih odgovornih položajih posebej popularne. Kapitalizem je bojda idealen sistem za uveljavljanje tovrstnega psihološkega profila. Osebno pa menim, da so vsi režimi, vere in ideologije vsepovsod do zdaj, vključno s sodobnim kapitalizmom, ustvarjali idealne pogoje za učinkovito škodovanje sebi in drugim s strani psihopatov. Eno je mentalitetno stanje povprečja, drugo pa vzpostavljanje sistemov, ki temeljijo na desetih površnih opornih točkah z dobrimi nameni. Dokler se zdijo razni »BMZ« primerki javnosti najbolj pozornosti vredni pojavi in si s pridnostjo in ambicioznostjo z lahkoto pridobijo visok položaj in ugled na področjih, ki jih s svojo osebnostjo minirajo, ga ni sistema, ličnega gvanta in novega tehnološkega dosežka, ki bi premagali povprečni nivo stanja duha in posledično splošno voljo.

Kaj nam hoče povedat gospod BMZ s posebej angažirano medijsko aktivnostjo v zimi svojega življenja, ko na poti osebnega uveljavljanja in utrjevanja eksistence nima več česa izgubit? S pridnostjo, ambicioznostjo in lobiranjem se marsikaj doseže, tudi če se nič novega in relevantnega o ničemer v življenju ne naučiš. Ni je čez primarno vzgojo oziroma socializacijo. Pri mami in fotru se vsa pamet zatakne. In ni ga čez prvinsko življenje, v katerem »ta prav dec«, ki mu s sulico in mečem sodijo le močnejši “ta pravi deci” z župnikom na čelu, z naplavinami spermijev oplaja zasužnjeno in poneumljeno ženo, ki skrbi za poln želodec in higieno nenadjebljivo “ta pravga deca” in rojeva do onemoglosti. Čez primarni zakon narave ga ni. Slovenci imamo od hlapčevske preteklosti trdega kmečkega življenja s trdo katoliško vzgojo globoke korenine v tovrstni sveto preprosti mentaliteti. Da postane celibat privilegij posvečenih, je v takšnih okoliščinah in vzdušju povsem logična in odrešilna ideja. Jebeš izobraževanje, svobodo ustvarjalnega uma, stanje duha, človekove pravice, enakopravnost, kakovost življenja in podobne idealizme. Vse se lahko pridno napiflamo, a se nas nič ne dotakne. Opica v nas je nepremagljiva. Vojna za preživetje, surova tekma za privilegije in razplod je pravilen odgovor na vse. Razen za posvečene. Le po takšni shemi se “ta prav dec” izogne spopadu s seksualno in čustveno frustracijo v odnosu do ženske in lahko brez kritike uveljavlja še takšne stremuške neumnosti, podvige sumljive koristi in ideje sumljivih moralnih načel znotraj družinske ječe in na divjem terenu med somučeniki, ki so drug drugemu največji pekel na Zemlji. Fukanje ali celibat, to je zdaj edino vprašanje.

Tudi okoljevarstvena problematika sama po sebi seveda sploh ne bi bila interesantna, če ne bi obstajal zgolj sum, da pesticidi pomembno vplivajo na desetkanje spermijev na tem abnormalno prenaseljenem in izropanem planetu. Ne gre za vprašanje zdravja in kakovosti življenja. Ne. Za kurčevo spermo gre. Od zaskrbljenosti, da bodo moški lahko zaplodili manj potomcev od preveč, zamrznjene v nekem drugem času in kraju zona obliva. Sumim pa, da tudi neznosna skrb zaradi razploda ni bistvo. Ne pozabimo! Opica v nas nikoli ne počiva. Verjetno gre bolj za nenadjebljiv moški ponos, ki sega zgolj do kurca, naprej pa ni več tako pomembno. In logično, da ženske nimajo šans, da bi lahko o čemer koli odločale, saj so v povprečju fizično šibkejše predstavnice opice v primerjavi z opičjakom. Še tega kurčevega ponosa ne razumemo. Bolj kot patriarhalno lobotomizirani »wannabe« psihoanalitiki besno recitirajo freudizme, kako na primer ženske baje moškim zavidamo penis, bolj ženske začudeno in na meji prestrašenosti buljimo, ali se je moškim sfecljalo do konca in čez. Nič hudega, verjetno so samo malo zamešali pojme faktorja zavidanja pod patriarhalno diktaturo. A kaj bi udrihali čez diktaturo moškega. To je prava milina podjarmljanja vsega in vseh, kar je možno. Vedno se najde kaj. Spol, rasa, nacionalnost, seksualna usmerjenost … Ni, da ni. Samo poglejte, kaj se zgodi, ko ženska lahko o čem odloča. Postane največja morilka vseh časov. Povzroči množične poboje ubogih nerojenih otrok. Kateri moški vojni zločinec se lahko kosa s tem? Koliko ljudi je pobil Hitler v primejavi s Simone Veil, ki pobija še danes, ko že sama ni med živimi. Otroci v fazi zarodka gotovo moledujejo, da bi se rodili v pogoje, ki jih celo starši ocenijo za dovolj katastrofalne, da takšnega življenja svojim hipotetičnim potomcem ne privoščijo. Zelo preprost in skromen človek je BMZ in zato z besedičenjem gotovo najbolj razveseljuje najbolj sveto preprosto publiko, ki jih evolucija pušča precej na cedilu, preostalim pa predvsem zvišuje raven adrenalina ob zgražanju. Zelo razveseljuje (tudi novinarje enakega profila seveda) tudi zato, ker bi od osebe s takšnim formalnim življenjepisom pričakovali manj sveto preprosto logiko, zavajanj in ne-umnih interpretacij dejstev, pri čemer ob maršu hlepenja po pozornosti ne izbira sredstev in ne pozna meje dobrega okusa. Vsak zastopnik svete preproščine z uglednimi referencami pride prav, če hočemo družbo porinit nazaj proti srednjemu veku.

Poanto odgovorov BMZ ideološkega koncepta že poznamo od neštetih predhodnih oglaševalcev konservativne patriarhalne nelogične logike, s kakršno naj bi opravili najkasneje v prejšnjem stoletju. BMZ je le eden izmed, ki nikoli ne preseneti in zato ne razočara. Lahko bi se veselili takšnih pojavov in jih obravnavali kot alarmantno opozorilo, kako smo zavozili. Mediji bi služili kritično zrelemu preizpraševanju banalnega stanja stvari, ki se vedno bolj zajeda tudi globoko v milje raznoraznih izobražencev, kulturnikov, novinarjev in strokovnih eminenc. Politiki, v katere se tako radi spuščamo s kritiko, so še najmanj relevantni, ker so zgolj posledica oziroma simptom že predhodno obstoječega stanja stvari. Mediji bi lahko aktivirali bistroumne ljudi s pametnimi argumenti in predlogi za pozitivne spremembe. Lahko bi iz zanimivih namesto kretenoidnih ljudi ustvarjali medijske zvezde. Mar medijski guruji niso dovolj sposobni za kaj takšnega? Zgolj retorično vprašanje. Seveda se nič temu podobnega ne dogaja. Tudi BMZ pač ni nič posebnega. Je samo eden izmed iskanih javnih profilov in mediji so ga zgolj izbrali, ko ima ravno nekaj več časa na razpolago, da odbrenka zaželeno vlogo. Ko se ga bo javnost naveličala, bo na vrsti naslednji zabavljač enakega profila.

BMZ trdi, da se je z velikim zanimanjem ukvarjal s pojavom psihopatije na področju kriminologije. Logično. Psihopat je vendar idealen predstavnik plesnive patriarhalne dogme. Verjamem, da ravno BMZ in podobni profili sodobnih karieristov veliko vedo o tem zelo pogostem in neozdravljivem pojavu osebnostne motnje. In če se vprašamo, kako je sploh mogoče, da je BMZ postal kandidat za odbor OZN, je spraševanje nesmiselno, saj bi se morali prej vprašat, kako je lahko postal sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice in kaj neki počne v kabinetu Ministrstva za pravosodje in kaj neki se poučuje na pravnih in drugih fakultetah in … Vendar so vprašanja odveč. Izjava Karla Erjavca, da bi BMZ zaradi svojih stališč težko deloval v takšnem odboru, ne drži. Na žalost je zelo ustrezen kandidat! Za predsednika odbora neodvisnih strokovnjakov v odboru ZN za človekove pravice je bil namreč pred kratkim imenovan Faisal bin Hassan Trad, predstavnik Savdske Arabije, države, ki je na področju človekovih pravic mentalitetno in politično v kameni dobi.

Da ne bo nesporazuma. Boštjanu M. Zupančiču in raznim drugim frustriranim kvantačem niti ne zamerim najbolj izjav tipa, da ženske mislijo z ritjo. Tudi v moji glavi ob raznoraznih kretenizmih s strani moških javno ali zasebno velikokrat zakriči, da moški še z ritjo ne mislijo, niti s kurcem, kaj šele z možgani. Da ob vseh možnostih odločanja, ki so jih za razliko od žensk pod patriarhatom uživali in jih še danes izkoriščajo kot prednost, preprosto ne mislijo, ampak samo nagonsko in podzavestno robantijo. In v teh trenutkih še s posebnim sočutom pomislim na opice, ki so ujetnice okrutne divjine ali celo zaprte v živalskih vrtovih in cirkusih. Ampak v teh trenutkih se tudi ne jemljem preveč resno in najprej opravim z napadom pri sebi. Potrudim se pomislit na moške, ki tam nekje mislijo in empatično čutijo, ko v valu besnila pač pozabim, da obstajajo, in postane moč razsodne misli v dobrem in zlu usahla. Oglasim se, ko zmorem iskreno, argumentirano in jasno povedat, kaj in zakaj mislim. Seveda je treba za takšne podvige najprej precej dobro poznat sebe, potem pa še svet okrog sebe. Kar zamerim »BMZ« psihološkim primerkom, je, da me spravljajo v zadrego, ko na preočitno osebnem nivoju širšo javnost obmetavajo s svojimi mizerno artikuliranimi izbruhi. Zamerim, da si zlahka predstavljam, kakšno mamo in očeta je tak človek imel, pa prve ljubezenske odnose, ki se niso razvijali, kot je verjetno mlad fant s svojimi neravno visokimi zgledi v primarni družini pričakoval, vendar me ta oseba skuša na vse kriplje prepričat, da so poskusi, da bi s svojim gnevom in frustracijami okužil čim več ljudi, pravzaprav reševanje sveta pred propadom. Zamerim ljudem, ki posiljujejo druge z osebnimi travmami, kot da niso njihove travme, ampak osrednji družbeni in politični problem, ker škodljivim posledicam teh travm niso podeljena priznanja za povsem sprejemljive in obče koristne vedenjske prakse. Skratka, Eminem ali Michel Houellebecq z vsemi zapleti, besom, ogroženostjo in duševnimi bolečinami v zvezi z materjo in drugimi ženskami v paketu DA. BMZ ali Roman Vodeb s skrajno infantilnim sprenevedanjem, zavajanjem in prozornimi manipulacijami objestnega smrkavca pač NE! Prestara sta za to nedostojanstveno sranje in preveč možnosti imata na voljo, da se nehata delat norca iz sebe preko norčevanja iz drugih. Enako velja za Vesno Vuk Godina in podobne ženske, ki se ne morejo otrest zastarelega vzorca servilnosti do moškega mentalnega, verbalnega ali fizičnega nasilja. Mar še ni jasno, da se vsaj daljnoročno zagotovo ne splača?

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 7.08.2017 ob 22:07 pod Mediji, Politika, Slovenija, miks. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

8 odgovorov na “BMZ sindrom družbe”
  1. Sašec - 27.08.2017 ob 11:54

    Se strinjam. Zanimivo je to, kako v zadnjem času s porastom radikalnih idej veliko bolj na plano oz. površje prihajajo tudi omenjeni kretenizmi, ki se jih sprejema za samoumevne, ali pa se na njih nepravilno odziva. Tudi nepripravljeno. Javni diskurz se je v preteklosti zaradi različnih razlogov polenil, to je dejstvo. Škoda, da se s kretenizmi ne opravi takrat, ko je družbena klima recimo temu bolj racionalno naravnana. Ker so keretenizmi takrat tudi bolje obvladljivi. No, če sploh kdaj. Zato me ob takšnih (pomembnih) temah vsakič navdaja človeški paradoks, ki se mu sicer upiram, ker je nevaren, pa vseeno – ali res za razčiščevanje in napredek misli potrebujemo družbeno sranje?

  2. Sašec - 27.08.2017 ob 11:54

    Sicer pa…dobrodošla nazaj! :-)

  3. xy - 5.09.2017 ob 17:02

    Odlično poglobljena analiza stanja v družbi. Pod črto; se zelo strinjam.

    Morda le s pripisom, da (razen skrajno nepremišljenim izjavam, kot je nesprejemljiva ta v zvezi s Simone Veil in podobnimi, ki vrejo iz popreproščene patriarhalne logike) dam BMZ-ju v nekaj redkih izjemah kar prav. Naprimer v tem, ko ugotavlja, da ima Slovenija problem preteklosti, ker ni bila nikoli preventilirana. In da kolaboracija in revanšizem v zadnjih 70 letih nista doživeli svojega psihološkega epiloga. Po vsem, kar v priloženem članku opisuje, lahko rečem, da po eni strani zlahka razumem vzrok za njegov “nenadni” odpor in “mnenjski” odmik od strukture, ki ga je “zgradila” in od katere je vseskozi imel koristi (kar v enem izmed intervjujev tudi iskreno prizna). No, zdaj, minuto pred dvanajsto, ko se mu karierno življenje izteka, se pa naphan z vsem skorumpiranim drekom, ki ga je bil na poti pogoltnil (in nekritično ostajal tiho, knede), bi pa s tem svojim viškom gneva obmetaval vse, kar ga spominja na krivičen režim, še posebej seveda ženski del – znotraj tega moškega sveta, potem, ko mu je nekaj primerkov v vlogi prinašalk slabih novic zagrenilo lajf? Vzroka, kdo tako stanje že stoletja producira in zakaj s tega vidika brez želje po osebnostnem dozorenju in volje po spremembah tudi nikoli drugače bit ne more, pa očitno ni preventiliral. Red pill resnice boli. Razumem.

    But then again… v sklepnem delu tega članka https://www.portalplus.si/1654/udbovska-deca/ se BMZ-jeva teorija sesuje v prah. V svoji kontradiktornosti jo pravzaprav sesuje sam. Pojma nimam od kod ideja, da je s holivudskim bezanjem občutka kolektivne krivde iz nezavednega v zavedno Nemčija ta problem tudi dokončno rešila?? Da so Nemci (s to imigracijsko politiko odprtih vrat, ko se v evropski prostor vnaša še več zla, skupaj z – do žensk še manj enakopravnim – šeriatskim pravom) danes lahko nekakšen vzor vsem ostalim Evropejcem, ker so občutek kolektivne krivde pri večini le še poglobili, preveč spominja na učinke tako abrahamovskega katolicizma kot islama oz. vzvodov moči, preko katerih glavni akterji (peščica globalnih upravljalcev, banksterjev, oligarhov, Hazarov) z največjo lahkoto igrajo na karto vzbujanja prvinskih emocij med odvečno populacijo in po mili volji nabijajo občutke krivde, da bi jim človek verjel. Morda so zagovorniki neenakopravnosti med spoloma v svojem ideološkem zanosu bili prepričljivi v 7. stoletju, kjer je mohamedanstvo tudi mentalno obtičalo (krščanstvo je kasneje vsaj sproduciralo novo zavezo in Jezusove evangelije in uči miroljubnost), da pa v tretjem tisočletju Zemljani s tem še nismo opravili, je pa naravnost srhljivo. Something must have gone very very wrong.

  4. xy - 5.09.2017 ob 17:11

    Medtem bi pa razni BMZ-ji, ki javno sicer nasprotujejo sindromu Merklanijanstva, hkrati po principu religioznih in političnih ideologij za vzor postavljali ideološko zmanipulirane ume, ki so občutek skupinske krivde krvave preteklosti parih psihopatskih prednikov vzele nase in s tem razvrednotile vlogo individuuma? Pomen razvoja individualnih osebnosti? Smisel enakovrednega in enakopravnega dopolnjevanja ž + m principa? Zatrle svobodomiselnega duha in kritičnost umov?

    Kakorkoli, nad takim čaščenjem trpljenja, povzdigovanjem žrtvovanja, vzgoji za nadaljnje hlapčevanje, pa dopuščanjem, držanjem štange, ali celo preferiranjem novodobnega zasužnjevanja, bi se tudi Ayn Rand v onostranstvu najbrž hudo zgrozila. Ker ja, v odnosu do vsega kar je, gre v osnovi vedno za filozofijo.

    https://youtu.be/vahAxPl_YtY

  5. xy - 5.09.2017 ob 17:14

    Aha, en moj daljši komentar (prvi v nizu od doslej dveh) se je pa zgleda izgubil v neznano? Ali pa je ostal v moderaciji. Hm.

  6. Simona Rebolj - 22.09.2017 ob 00:46
    Simona Rebolj

    Sašec: Ja, saj, in mediji točno tak izbor objavljajo.

    XY: Komentar, s katerim se sicer strinjam, se je zataknil med spamom in sem ga zdaj ven potegnila, jaz pa ne prejemam obvestil na mejl, kadar prihajajo komentarji, tako da … tale siolov blog je precej zarostan.

  7. xy - 3.11.2017 ob 18:56

    Aha. No, saj. Ma žal mi je, da se je kar cel Siolov Blogos, takrat še v začetnih povojih prikrite cenzure (predvsem s PSYOPS pritiski na opinion mejkerje), že pred leti tako ali drugače zarostal. Včasih je blo luštno, še posebej tvoj blog smo prenekateri res z veseljem obiskovali, nestrpno pričakovali vsak tvoj nov družbeno angažiran post, analitične kolumne z navdušenjem vpijali vase, o tem in onem pa tako zavzeto diskutirali, brejnstormali in pretresali vseobči stejtofmajnd, da se je nemalokdaj zazdelo, kot da so se zamajali sami okovi nebes, in da se bodo zemeljski bogovi predolgih brad zdajzdaj zrušili vase … nad tem živahnim žuborenjem.:)

    Misliš, da bi se ga dalo reanimirat? Tvoj blog, mislim. Ostalih osebno niti ne pogrešam.

    Kakorkoli, lepo te je spet brat po vsem tem dolgem času. Ja. Dobro dene. Fajn bod.

  8. Simona Rebolj - 25.11.2017 ob 01:00
    Simona Rebolj

    XY:

    Kot si v svojem zadnjem obsežnem komentarju pod objavo Zlo v Las Vegasu opisal, enako velja tudi v tem mikrokozmosu blogosfere in vseh drugih mikrokozmosih. Ravno zato, ker se je začelo dogajat, kot si opisal, se je takoj vzpostavilo rušenje pogojev, da bi se vzpostavljeno nadaljevalo. To se je dogajalo ne le na Siolu, ampak nasploh v skrbi nad vplivnostjo blogov v primerjavi z uradnimi mediji. Pa se je pojavil FB, kamor so pobegnili vsi, ki bi samo malo kramljali, čutili, da obstajajo, pa so bili prej prisiljeni kaj več dat od sebe, da bi se počutili del nečesa (pač tam, kjer se trese, vre in je gužva). Tako se je razpihal oblak. Ljudem daš igračo, pa se nehajo učit. Potem so mediji razsuli sistem opinionmejkerstva in s kvantiteto (abnormalno količino piscev – nekvalitetnih, neplačanih in predvidljivih ideološko ali mentalitetno) zasuli medijski prostor v imenu za vsakogar nekaj. Namesto da bi na primer angažirali najbolj kakovostne blogerje, kar se seveda ne more zgodit, ker so najbolj kakovostni blogerji pomenili neobvladljivi pisci, ki predstavljajo neprijetno konkurenco pri bralcih plačanim piscem, novinarjem. Zrasli smo skozi internet kot prostor svobode mišljenja in izražanja v primerjavi z uradnimi mediji. Torej smo ogrožujoč faktor, ki krade pozornost medijem.

    Ne, bloga se ne da reanimirat. Vsaj na tak način ne, kot je bilo nekdaj. Blogosfero smo nekateri v živosti vzpostavili brez nekih vzvodov, nekateri pa so jo razsuli z vzvodi, ki so jih imeli v rokah. Jaz sem blog v celoti shranila na wordpressu, da mi celo v prihodnosti kar ne izgine z interneta. Komentarje objavljam tudi na FB-ju, kjer folk večinoma sicer lajka mucke in sončke ali šera peticije:):):). Vsake toliko bom še kaj objavila tu in na WP. Sicer bo pa treba na kakšen drug način še kaj ustvarit. In če bo še kaj omembe vrednega in nekonvencionalnega oziroma nepredvidljivega in neobvladovanega uspelo, bo spet gotovo sledilo rušenje in tako v nedogled:):)

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !