Simona Rebolj

« |

Politično jamranje

15.03.2018

Mandat je predčasno zaključil predsednik vlade, ki je dialog z državljani obvladoval in nadzoroval tako, da dialoga preprosto ni vzpostavil. Mediji so se kmalu navadili, da ni njihov sogovornik. S ponarodelo krilatico “Ne jamram, ampak iščem rešitve!” se je proslavil in skušal disciplinirat bolj ali manj obubožano in demoralizirano ljudstvo ter hkrati pojasnit svojo precej zbirokratizirano držo in izmuzljivost. Logično, da ga skoraj ne vidimo in ne slišimo. Človek vendar raje dela kot jamra. On išče rešitve.

Osupljivo ironično in še toliko bolj nesprejemljivo se mi zdi, da sem se lahko včeraj naposlušala približno petnajst minut neznosnega jamranja predsednika vlade, ki se mu očitno ne ljubi in ne splača več ubadat z rešitvami. Med drugim je pojamral, da ne išče več rešitev, ker mu vsi – od opozicije do koalicije – mečejo polena pod noge. Da je obkrožen z ljudmi, predvsem v koaliciji, ki mislijo le na lastne interese in pravice in jim je malo mar za blagor skupnosti (državljanov). Da stare sile zavirajo vsakršen napredek. Poslušamo staro pesmico, ki je bila vključno z lobiji in strici iz ozadja hit že davno pred vlado dr. Mira Cerarja. Mar ni bil to konec koncev ključ zmage t. i. novega obraza na političnem parketu, ki bi nas vsaj poskušal popeljat na bolj snažno pot? Ampak tudi njemu je očitno tako zelo mar za skupnost, da je tik pred volitvami prenehal iskat rešitve za nas in se je raje naslonil na edino možno rešitev, da se simbolno odstrani s položaja in stranka SMC morda še kdaj v prihodnosti vidi parlament.

Dr. Miro Cerar se je dokončno izkazal kot klasičen politik s klasično predvidljivim taktiziranjem, ki ima bore malo skupnega z razumevanjem javnega dobrega, kaj šele s pripravljenostjo na drzne reformne poteze delovanja družbe. Nič revolucionarnega. Nič presežnega. Nič nepredvidljivega. Nič novega. Nič. V prostoru in času, ko smo konstantno podvrženi doziranju kriznega vzdušja, da postaja tesnoba običajno stanje posameznika, se vzdrževanje “status quo” pozicije zlahka plasira za poseben dosežek in ga vzdrževalci “status quo” pozicije tudi zlahka resnično doživljajo kot poseben dosežek.

Predsednika vlade, ki je posebej ponosen na že pregovorno ohranjanje pozitivne gospodarske rasti, od katere ljudstvo pregovorno nima nič, ne bomo pogrešali.

Predsednika vlade, ki se pohvali s projektom Magna in podobnimi izjemnimi “prodajalci” delovnih mest, ne bomo pogrešali.

Predsednika vlade, ki se pohvali z nižjo brezposelnostjo, pri čemer celo ministrica za delo, družino in socialne zadeve izkazuje popolno nerazumevanje za problem prekarnega dela, ki se med drugim skriva tudi za t. i. definicijo samozaposlenih, za katere v imenu reševanja problema planira še dodatne obremenitve s prispevki za t. i. večjo varnost samozasužnjenih, ne bomo pogrešali.

Še enega predsednika vlade, ki izrazi nezaupanje v delovanje pravosodnega sistema, ko sodna odločitev porazi njegov politični interes, medtem ko njegova vlada ni storila nič omembe vrednega za povrnitev zaupanja državljanov v sodstvo, ne bomo pogrešali.

Predsednika vlade, ki skuša tik pred iztekom mandata odpravit pogajanja s sindikati z darovanjem drobiža nekaterim skupinam zaposlenih in si na tak način nabildat politične točke, še vedno ne bomo pogrešali.

Predsednika vlade, ob katerem ni praktično nič posebnega za povedat, kar se tiče zapomnljivih dosežkov, ne bomo pogrešali.

Razumem rahlo privoščljivo zadoščenje na obrazu predsednika vlade, ko je ob koncu svojega poslovilnega govora slavnostno najavil, da predaja oblast nazaj v naročje državljanov. Razumem, da se enako zaveda, kot se zavedamo državljani, da nam bo lahko v prihodnosti pod drugo vlado še mnogo trša predla. Zavedamo se, da ustrezne volilne izbire in s tem oblasti državljani sploh nimamo v svojih rokah. Nekateri se tudi zavedamo, da volivci nimajo vedno prav. Še huje. Volivci skoraj nikoli nimajo prav. Kot marsikdaj sploh niso izpolnjeni informativno zadostni pogoji, da bi se lahko veselili referendumskih izidov, pa naj gre za večino državljanov prezahtevna vprašanja infrastrukturne bodočnosti ali umevanja poante človekovih pravic, tako se vedno težje veselimo izidov katerih koli volitev. Kljub morebitni dobri izbiri na bližajočih se državnozborskih volitvah, ki bi se nenapovedano pojavila, neustrezno informirani, nerazgledani in ideološko precepljeni državljani zelo verjetno v zadostnem številu ne bodo uspeli prepoznat pozitivne izbire, še posebej če pozitivna izbira ne bo nastopala s starimi obrazi pod sloganom novih obrazov. Navada je pač grda razvada.

Ampak vseeno ni utemeljenega razloga, da bi pogrešali pogrešljive. Čeprav bomo zgolj pogrešljive verjetno ponovno izvolili le v najboljšem primeru, v najslabšem pa zelo nevarne človeške primerke neupravičene ambicioznosti.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 15.03.2018 ob 22:37 pod Aktualno, Politika, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

10 odgovorov na “Politično jamranje”
  1. lordwales - 16.03.2018 ob 16:22

    Ne jamram, raje odstopim, pa se še tečnih sindikatov javnega
    sektorja rešim

  2. Rado - 27.04.2018 ob 20:54

    Sorry Simona,
    od politike sem malo utrujen in ne bom komentiral. Offtopic pa: Na RTVSLO poslušam koncert in pravkar je odpela Tanja Žagar. Nadvse odlična pevka, performerka je. Za 5! Spomnil sem se, kako si jo pred leti v nič dajala. Razmišljam ob tem, kako te v ženskih zadevah vodi ljubosumje, ženska zavist ali kaj in ne prepoznaš kvalitete. Kvalitete, ki se zna usesti direktno v moška srca.

  3. Simona Rebolj - 7.05.2018 ob 20:13
    Simona Rebolj

    @lordwales: Jap

    @Rado: Saj znaš bit še kar duhovit.

  4. Rado - 8.05.2018 ob 17:35

    . . . in ti Simona. Na trenutke še znaš biti kar prijazna. Te bom nemudoma dal na seznam žensk, ki jih imam rad. Poleg Žagarce, Mojce Mavec in še nekaterih.

  5. Simona Rebolj - 11.05.2018 ob 01:45
    Simona Rebolj

    @Rado:

    Okej, se bom skušala izogibat teh trenutkov prijaznosti. Ljubše mi je, da sem na tvojem seznamu v družbi osovraženih.

  6. Rado - 13.05.2018 ob 20:25
    Rado

    Nemogoče Simona! Seznama osovraženih nimam. Niti seznama preziranih. Največ, kamor bi v negativnem smislu lahko prišla pri meni bi bil seznam obžalovanih. Sem pa zaradi svojih kvalitet, tudi ne moreš priti. Kadar pa vendarle pretirano bruhaš ogenj, malo stisnem zobe, pa je.

  7. Nevenka - 17.05.2018 ob 17:44

    Evo me malo naokoli. Simona, nam demokracija taka kot je, škoduje. Sproducira ljudi, ki so, kot si sama ugotovila povzpetniki, ki gredo v politiko, in se v glavnem napajajo in krmijo svoje ambicije in stare zamere. Bolj jih zanima politični boj in oblast ter njihove bonitete kot pa Slovenci. Vmes vsak idelaist propade, ker je masa tista, ki ga zmelje. Morda bi lahko rekla, da nimamo politično zrelih strank in bi morali predpisati strukturo in naravo dela stranke. Stranke bi morale ves čas načrtovati izboljšave in analizirati eventuelne posledice, stranke bi morale ves čas izbirati in vzgajati ljudi, ki bi bili sposobni nekega dne zasesti ministerski stol. V času volilnega boja, bi morali predstaviti rezultate svojega dela – torej ljudi na katere se da zanesti in ideje, ki bi jih bili sposobni speljati – torej ljudi vzgojene za delo v parlamentu. Sposobne ljudi! Brez načrtnega dela, tako kot ljudje sedaj kar padejo v politiko od nikoder, sploh ne vidim možnosti za spremembo.

  8. Simona Rebolj - 18.05.2018 ob 22:02
    Simona Rebolj

    @Rado:

    No, ja, sicer lepo, da tako praviš, čeprav po potrebi tudi grizeš, ne le stiskaš zobe, ampak okej … Ogenj je le ogenj.

    @Nevenka:

    O, Nevenka, evo tudi tebe po dolgem času. Ja, se strinjam s tvojo diagnozo. In sigurno bi takoj podpisala čiščenje strank glede na izpolnitve programa. Tudi odpoklice poslancev po potrebi, seveda. Vendar to nikomur v parlamentu, kaj šele lobijem, ni v interesu, medtem ko je javnost praktično apatična, poneumljena in neaktivna, mediji pa skoraj niso več v službi ljudstva, ampak kapitala. Težka bo. Tudi kar se vzgoje “plemenitih” in bistroumnih za vodenje države tiče, vedno obstaja problem, kdo vzgaja. Iz tovrstnih idej, ki so se tudi uresničile, so zato zrasle hude diktature. “Vzgojni” primat so hitro prevzeli spet najbolj brezobzirni in objestno ambiciozni in kmalu so največji kreteni na prestolih solili pamet in ukazovali modrejšim od sebe. In neubogljive modrejše kakopak kaznovali ali odstranili. Z revolucijo je nemogoče prit na zeleno jasno. Samo z dvema korakoma naprej in enim nazaj je najboljša možnost.

  9. Nevenka - 19.05.2018 ob 07:09

    Simona, nekako računam s temi koraki, zato jemljem v zakup koristoljublje, vendar, če se hoče kdo obdržati na oblasti (vsaj cel mandat) mora ljudem tudi nekaj dati – demokratična oblast naj bi šla vštic z zadovoljstvom – ni treba, da je diktatura, če bi stranke imele strokovne ljudi, bi taki sedeli v parlamentu, ne bi se sto let odločalo o čemerkoli – ljudje bi hitro razumeli kaj je dobro in kaj slabo in eventuelno popravili predloge. Gre za to, da bi stranke imele programe za rešitve in ne bi bile tako ideološke kot pri nas. Mi se še dolgo tega ne bomo rešili, kriv je razkol med verniki in neverniki, bolj kot med socialistično in kapitalistično usmerjenimi ljudmi. Prebiram komentarje desničarjev, ki podpirajo Janšo, a stokajo po dobrinah, ki jih je imel socializem – to sploh niso desničarji – podpirajo samo revanšizem. Tako, da je vse skupaj ena godlja, nimamo v resnici prave desnice. Vmes, na desni strani je celo nekaj dobrih intelektualcev, a se porazgubijo in nikakor ne pridejo v ospredeje zaradi diktature v stranki, se pa ne organizirajo v svojo. Levica je zaspana, idealistična, ter medla in nima močnega programa, ki bi ga lahko vgradila v tržno gopodarstvo – ker brez uspehov ne moreš biti dolgo “socialen” ker se malha hitro prazni. Normalno, da so revoucije destruktivne, a ljudje se vedno uprejo, ko je prehudo. Slovenci se dejansko premalo upiramo, dejansko premalo konkretiziramo zahteve. Sindikalne akcije ob tem odmišljam, ker štrajkajo vedno napačni ljudje.
    V politiko pa gredo vedno ambiciozni ljudje, fino bi bilo če bi bilo še sposobni. Pa ne tako kot npr. Snežić.

  10. Nevenka - 19.05.2018 ob 07:12

    No, Snežić je lump po poklicu. Le zakaj ima Janša tako afiniteto do tega, he, he.Da ne bo kdo mislil, da podpiram lumpe z levice, niti slučajno. Z vsemi bi morali maksimalno pomesti.

  11. Tonček - 19.05.2018 ob 16:38

    Snežič in Janša – oba sta lumpa. S tem, da je Janša večji.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !