Simona Rebolj

« |

Politično jamranje

15.03.2018

Mandat je predčasno zaključil predsednik vlade, ki je dialog z državljani obvladoval in nadzoroval tako, da dialoga preprosto ni vzpostavil. Mediji so se kmalu navadili, da ni njihov sogovornik. S ponarodelo krilatico “Ne jamram, ampak iščem rešitve!” se je proslavil in skušal disciplinirat bolj ali manj obubožano in demoralizirano ljudstvo ter hkrati pojasnit svojo precej zbirokratizirano držo in izmuzljivost. Logično, da ga skoraj ne vidimo in ne slišimo. Človek vendar raje dela kot jamra. On išče rešitve.

Osupljivo ironično in še toliko bolj nesprejemljivo se mi zdi, da sem se lahko včeraj naposlušala približno petnajst minut neznosnega jamranja predsednika vlade, ki se mu očitno ne ljubi in ne splača več ubadat z rešitvami. Med drugim je pojamral, da ne išče več rešitev, ker mu vsi – od opozicije do koalicije – mečejo polena pod noge. Da je obkrožen z ljudmi, predvsem v koaliciji, ki mislijo le na lastne interese in pravice in jim je malo mar za blagor skupnosti (državljanov). Da stare sile zavirajo vsakršen napredek. Poslušamo staro pesmico, ki je bila vključno z lobiji in strici iz ozadja hit že davno pred vlado dr. Mira Cerarja. Mar ni bil to konec koncev ključ zmage t. i. novega obraza na političnem parketu, ki bi nas vsaj poskušal popeljat na bolj snažno pot? Ampak tudi njemu je očitno tako zelo mar za skupnost, da je tik pred volitvami prenehal iskat rešitve za nas in se je raje naslonil na edino možno rešitev, da se simbolno odstrani s položaja in stranka SMC morda še kdaj v prihodnosti vidi parlament.

Dr. Miro Cerar se je dokončno izkazal kot klasičen politik s klasično predvidljivim taktiziranjem, ki ima bore malo skupnega z razumevanjem javnega dobrega, kaj šele s pripravljenostjo na drzne reformne poteze delovanja družbe. Nič revolucionarnega. Nič presežnega. Nič nepredvidljivega. Nič novega. Nič. V prostoru in času, ko smo konstantno podvrženi doziranju kriznega vzdušja, da postaja tesnoba običajno stanje posameznika, se vzdrževanje “status quo” pozicije zlahka plasira za poseben dosežek in ga vzdrževalci “status quo” pozicije tudi zlahka resnično doživljajo kot poseben dosežek.

Predsednika vlade, ki je posebej ponosen na že pregovorno ohranjanje pozitivne gospodarske rasti, od katere ljudstvo pregovorno nima nič, ne bomo pogrešali.

Predsednika vlade, ki se pohvali s projektom Magna in podobnimi izjemnimi “prodajalci” delovnih mest, ne bomo pogrešali.

Predsednika vlade, ki se pohvali z nižjo brezposelnostjo, pri čemer celo ministrica za delo, družino in socialne zadeve izkazuje popolno nerazumevanje za problem prekarnega dela, ki se med drugim skriva tudi za t. i. definicijo samozaposlenih, za katere v imenu reševanja problema planira še dodatne obremenitve s prispevki za t. i. večjo varnost samozasužnjenih, ne bomo pogrešali.

Še enega predsednika vlade, ki izrazi nezaupanje v delovanje pravosodnega sistema, ko sodna odločitev porazi njegov politični interes, medtem ko njegova vlada ni storila nič omembe vrednega za povrnitev zaupanja državljanov v sodstvo, ne bomo pogrešali.

Predsednika vlade, ki skuša tik pred iztekom mandata odpravit pogajanja s sindikati z darovanjem drobiža nekaterim skupinam zaposlenih in si na tak način nabildat politične točke, še vedno ne bomo pogrešali.

Predsednika vlade, ob katerem ni praktično nič posebnega za povedat, kar se tiče zapomnljivih dosežkov, ne bomo pogrešali.

Razumem rahlo privoščljivo zadoščenje na obrazu predsednika vlade, ko je ob koncu svojega poslovilnega govora slavnostno najavil, da predaja oblast nazaj v naročje državljanov. Razumem, da se enako zaveda, kot se zavedamo državljani, da nam bo lahko v prihodnosti pod drugo vlado še mnogo trša predla. Zavedamo se, da ustrezne volilne izbire in s tem oblasti državljani sploh nimamo v svojih rokah. Nekateri se tudi zavedamo, da volivci nimajo vedno prav. Še huje. Volivci skoraj nikoli nimajo prav. Kot marsikdaj sploh niso izpolnjeni informativno zadostni pogoji, da bi se lahko veselili referendumskih izidov, pa naj gre za večino državljanov prezahtevna vprašanja infrastrukturne bodočnosti ali umevanja poante človekovih pravic, tako se vedno težje veselimo izidov katerih koli volitev. Kljub morebitni dobri izbiri na bližajočih se državnozborskih volitvah, ki bi se nenapovedano pojavila, neustrezno informirani, nerazgledani in ideološko precepljeni državljani zelo verjetno v zadostnem številu ne bodo uspeli prepoznat pozitivne izbire, še posebej če pozitivna izbira ne bo nastopala s starimi obrazi pod sloganom novih obrazov. Navada je pač grda razvada.

Ampak vseeno ni utemeljenega razloga, da bi pogrešali pogrešljive. Čeprav bomo zgolj pogrešljive verjetno ponovno izvolili le v najboljšem primeru, v najslabšem pa zelo nevarne človeške primerke neupravičene ambicioznosti.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 15.03.2018 ob 22:37 pod Aktualno, Politika, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

En odgovor na “Politično jamranje”
  1. lordwales - 16.03.2018 ob 16:22

    Ne jamram, raje odstopim, pa se še tečnih sindikatov javnega
    sektorja rešim

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !