Simona Rebolj

« | | »

Aterträffen, Safe, Mon Roi

10.11.2018

Aterträffen (Anna Odell, 2013)

Eksperimentalni filmski prvenec švedske avtorice Anne Odell me je presenetil in prepričal z iskrenim, izvirnim in bistroumnim pristopom k problematiki. Obstaja kar nekaj odličnih filmov o medvrstniškem nasilju. V kinematografih se ravnokar predvajajo Posledice – slovenski film na eno izmed verzij obstoja “bullynga”. Ampak vsi filmi, ki sem si jih o omenjeni problematiki ogledala do zdaj, igrajo predvsem na karto čim bolj prepričljivega prikazovanja dogajanja, ki bi nas ganil, fasciniral ali pretresel do gat. Najbolj ambiciozni želijo bit seveda tudi edukativni in poskušajo predstavit mehanizme ali družbene vzroke za pojav. In na tem mestu se zgodba konča. Vsem tovrstnim filmom je skupno, da poleg obveščanja o tem, da obstaja brutalna vojna med otroki ali najstniki, obveščajo tudi o tem, da se animalna okrutnost dogaja ob nekih popolnoma apatičnih in nesposobnih odraslih – od pedagogov do staršev, ki nimajo nikakršnega empatičnega in razumnega stika z realnim svetom otrok in mladine, čeprav so tudi sami nekoč gazili po njem. Dogaja se pač, ampak kaj se dogaja? Anna Odell zastavi pogled na problematiko povsem drugače. Z druge strani. Vpraša se, kdaj bullyji in žrtve odrastejo in kaj neki naj bi to pomenilo? Kdo so odrasli v primerjavi z otroki in mladino?

Uspešna filmska režiserka se udeleži srečanja z bivšimi sošolci devetletke. Dvajset let je minilo, odkar so se nazadnje videli. Za razliko od ostalih bivših sošolcev, ki pridejo na enkratno zabavo, da bi se po svojih močeh prikazali drugim v najboljši luči in nostalgično obujali spomine na domnevno krasna šolska leta, se protagonistka filma udeleži zabave z namenom, da jo razsuje. Po zgledu kultnega filma Festen v režiji Thomasa Vinterberga si v prvem delu Anna za nališpanim in razhihitanim omizjem prisvoji govor, s katerim sošolce opomni na njihova barbarska dejanja, ki so ji uničila otroštvo in pospremila v boj z depresijo tudi v odrasli dobi. Zanima jo, kakšen odnos imajo do nje in svojih dejanj v otroštvu zdaj, ko naj bi bili odrasli, mnogi izmed njih seveda tudi sami že starši. Kaj se zgodi na srečanju med žrtvami in bullyji čez dvajset let? Kdo so ti ljudje, kako razmišljajo in se obnašajo zdaj, ko naj bi bili odrasli? V drugem delu filma spoznamo, da smo pravzaprav gledali film v filmu. Spremljamo režiserko, ki se je odločila posnet film o srečanju z bivšimi sošolci in se kasneje z nekaterimi od njih soočit. Režiserka Anna Odell je bila namreč v svojem resničnem življenju tarča izživljanja vrstnikov v šoli. In v resnici se je zgodilo organizirano srečanje bivših sošolcev čez dvajset let, za katerega je Anna sicer izvedela, vendar bivši sošolci ravno nje na zabavo sploh niso povabili. Zabava se v resnici nikoli ni zgodila, se je pa zgodil film, v kateri se zabava in soočenje z maltretatorji zgodita.

Anni Odell je uspelo ustvarit izjemno malo filmsko analizo karakterjev in pokazat bistvo problema! Postarat se, vstopat v ambiciozne vloge in pohlepne igre samooklicanih odraslih, ne pomeni odraslosti. In s postaranimi otroki je nemogoče razpravljat o otroštvu, kaj šele vzgajat otroke, ki jih značajsko evolucija ne pusti na cedilu.

Safe (Todd Haynes, 1995)

Napeta, natančna in psihološko dovršena drama o izgubi notranjega občutka varnosti in “nevidnih” vzrokih za pobeg v mikroskupnost – sekto.

Julianne Moore briljira v vlogi petične dame, skrbnice luksuznega družinskega domovanja, matere in zdolgočasene žene, ki ob ujetosti v sterilno pozo navidezne idiličnosti razvije psihofizični odpor do okolja in življenja nasploh. Ugledna podoba ukročene žene se znajde v povsem intimnem trilerju, kjer jo preganja “nevidni” svet.

V nobenem filmu do zdaj, ki se je lotil prikazovanja vzrokov za vključevanje v razne duhovne skupnosti in sekte, nisem zasledila tako natančne psihološke predstavitve idealnega kandidata za prestop v tovrstne mikrosvetove in hkrati tako prepričljive demonstracije delovanja posamezne sekte. Todd Haynes se je predvsem izognil klasičnemu kritično nastrojenemu karikiranju sektaštva in njenih udeležencev, tudi zato mu je uspelo izpovedat mnogo več o problemu odtujenosti posameznika sredi množice, ki rutinirano sledi vsakdanjim civilizacijskim normam.

Film o spopadu med zavestjo in podzavestjo, med zunanjo podobo in notranjo resničnostjo, med uprizarjanimi in resničnimi čustvi, med civiliziranim in plemenskim. Film o življenju v človeku in izven njega.

Mon Roi (Maïwenn, 2015)

Preden sem se lotila ogleda francoskega filma Mon Roi, me je milo rečeno presenetilo, da bi Vincent Cassel, ki sicer velja za mojstra negativnih, sprevrženih in agresivnih likov, sprejel vlogo v romantični drami. Bilo bi zanimivo, ampak vseeno se mi je zdelo, da gotovo nekaj ne štima. In tudi ni štimalo, kar je dobršen del občinstva, ki je pričakoval, da se bo okopal v romantičnem vzdušju ali se naužil še česa neizpričano ganljivega o ljubezni, tudi precej razkurilo. Mon Roi je prekleto duhovito predstavljena adrenalinska filmska izkušnja, ki prikaže tisto vrzel med moškim in žensko, o kateri v imenu ljubezni in miru neradi spregovorimo.

Maïwenn je mojstrsko ustvarila zgodbo o paru, ki dobro začne in slabega ne more končat. Med vojno in ljubeznijo se počasi in sistematično briše meja, s tem pa tudi razlika. Tisti, ki malo bolje poznate značilnosti zveze med osebo z narcisistično osebnostno motnjo in komplementarno soodvisnim partnerjem, boste lahko opazili, da se v filmu vrstijo anekdote, ki povsem sovpadajo s tipičnimi vedenjskimi značilnostmi obeh vrst karakterja. Za razliko od drugih zgodb na podobno temo, ki se osredotočijo predvsem na teror kot vrhunec takšnega ali drugačnega razkroja zveze, je poanta filma Mon Roi ravno v tem, da spremljamo sam proces od posameznega dogodka do naslednjega dogodka, ki skupaj tvorijo razpoznaven ustroj odnosa. Vendar je odnos hkrati tudi povsem klasično patriarhalen, kar se tiče vzpostavitve psihološkega razmerja moči. Zato vse skupaj izpade, kot bi gledali patološko verzijo klasične sheme moške in ženske vloge v tradicionalni verziji partnerstva. To je tudi razlog, da je film razdelil občinstvo na absolutne fene na eni strani in besne nasprotnike na drugi. Besni nasprotniki so film doživeli kot nezaslišano smešenje moške dominance in ženske čustvene vodljivosti.

Pripoved se ne odvija linearno, ampak po spominu glavne protagonistke, ko se izčrpana znajde v rehabilitacijskem centru po poškodbi kolena in ob soočanju s fizično poškodbo obračunava tudi z razbitinami svoje čustvene kondicije. Emmanuelle Bercot je za vlogo Tony prejela nagrado v Cannesu, čeprav je s še bolj vrhunsko uprizoritvijo postregel Vincent Cassel.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 10.11.2018 ob 20:20 pod Aktualno, Film. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Aterträffen, Safe, Mon Roi”
Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !