Simona Rebolj

« | | »

A perdre la raison, Wind River, Searching for Sugar Man

11.11.2018

Á perdre la raison (Joachim Lafosse, 2012)

Leta 2007 je Belgijo pretresel “neobičajno” srhljiv zločin. Genevieve Lhermitte, 42-letna nekdanja učiteljica ter kasneje gospodinja, žena in mati, je policiji prijavila priznanje za umor svojih petih otrok. Po tragediji v družinski hiši je izpovedala, da naj bi planirala tudi samomor, vendar ji je strah preprečil dejanje.

V kasnejšem odmevnem sodnem procesu so skušali med drugim čim bolj razjasnit tudi vzroke za pokol, kar je tudi osrednji fokus scenarija za film A perdre la raison. Po resničnem motivu je Joachimu Lafossu uspelo ustvarit odlično psihološko dramo, ne da bi zaradi škandaloznosti primera zapadel v trivialno moraliziranje ali zlorabo situacije za prenapeto grotesko občinstvu v perverzno zabavo.

Zaljubljen par Murielle in Mounir, priseljenec iz Maroka, se poročita in ustvarita tradicionalno družinsko gnezdo pod streho Mounirjevega očima, takoimenovanega botra. Murielle ostane doma in vrsti se nosečnost za nosečnostjo, medtem ko se Mounir zaposli kot tajnik v zdravniški ordinaciji botra Andréja. Sprva se zdi, da po uspešnem birokratskem ovinku, ki omogoči Andréju odpravo zapletov z vizo, nepreskrbljen parček ravno zaradi podjetnega starešine uživa eksistenčni privilegij, vendar se kmalu izkaže, da André počasi in sistematično prevzema popoln patriarhalen nadzor nad vsakdanom mladih zakoncev. Mounir se popolnoma prilagodi diktatu, Murielle pa med štirimi zidovi in majhnimi otroki, izolirana od socialnega življenja, tone v globoko depresijo. Posebej zanimivo je prikazana njena razdvojenost med bivanjem v lastni domovini in ideji o odhodu v Maroko – drugo kulturno okolje. V enem izmed prizorov je nakazan način življenja muslimank, po katerem matere z večjim številom otrok spontano vzpostavijo na vasi svojo sosedsko skupnost, si med seboj pomagajo in krajšajo čas. Način, ki v urbanem delu Zahoda ne obstaja, zaradi česar so ženske s kopico otrok v klasični patriarhalni družini zlahka obsojene na osamljenost, preobremenjenost in občutek izključenosti.

Lafosse poleg empatične posvečenosti situaciji osrednje protagonistke učinkovito izpostavi več aktualnih družbenih vprašanj: spolno vlogo med sodobnim in tradicionalnim svetom, trk kulturnih vzorcev in vpliv ekonomske dominance. Film je upravičeno požel odlične kritike in izjemna Émilie Dequenne v glavni vlogi posebno nagrado v Cannesu. Dobršen del plitkega občinstva je razkurilo samo dejstvo, da se je nekdo sploh lotil ustvarit film, ki ne prikazuje morilke otrok izključno obsojajoče, češ, kaj nas brigajo razlogi. Menim, da film učinkovito prikaže predvsem tisto, kar bi nas moralo najbolj zanimat, da bi bolje razumeli, četudi ne sprejemali.

Wind River (Taylor Sheridan, 2017)

Že s prvo filmsko mojstrovino mračnega klimaksa Sicario se je status scenarista trilerjev Taylorja Sheridana utrdil. Logično. Skandinavci so ravno v tem žanru prodrli s trilogijo Millennium in televizijskimi nadaljevankami, ob kakršnih so hollywoodski precenjeni produkti izpadli kot smeti ubogih na duhu. Ob neskončni praznini dosežka je zlahka navdušil kritike prvi novinec v Hollywoodu, ki je uspel ustvarit vsaj nekaj primerljivega s pristopom, če že ne vsebinsko izvirnega. Ko se je Taylor Sheridan odločil izkazat poleg scenarista še v režiji lastnega filma, smo bili lovci na presežke v tem žanru na trnih, pripravljeni na pregovorno razočaranje, ko se ambicije prehitro razpištolijo. In tako se je zgodil film Wind River, s katerim je Taylor Sheridan presegel samega sebe.

Zgodba se odvija v zasneženem Wyomingu sredi redko poseljenega indijanskega rezervata. Že po prvih prizorih se razkrije hladno vzdušje opustošenja sredi ničesar ob robu nepreglednega oskubljenega gozda. Optimalno uresničenje prostora, ki mu rečemo “Bogu za hrbtom”. Samo narava v svoji prvinski neizprosnosti, brez ideje o božanskem. Kraj, kjer se zazdi definicija kavboja in Indijanca tako nesmiselna, da od kavboja ostane le klobuk, od Indijanca pa ritualne barve na obrazu, za katere se niti Indijanec ne spomni več, kaj neki naj bi predstavljale.

Vse se začne z zmrznjenim truplom mlade Indijanke v snegu. Bose in skoraj gole je ne bi morda nikoli našli, če ne bi nekaj sapic z malo nižjimi temperaturami ohranilo zaledenele skulpture na površju, ne da bi jo pod seboj pokopalo neumorno sneženje. Velik problem za lokalnega šerifa, ki že vnaprej ve, da zadevi ni kos in da nikomur ne bo mar. Ko na kraj zločina prisopiha mlada agentka FBI, je vsem jasno, zakaj je tam ravno ona. Neizkušeno bejbiko so poslali, da bi čim prej zaključila z zadevo in pobegnila iz sveta, kjer imajo prosto po Darwinu največ šans za mizerno preživetje le zveri. Inšpektorica Jane Banner, ki jo očitno vsiljena funkcija okraska sredi divjine dovolj žre, da bi naredila vse, da se izkaže, se loti primera z bojevito zavzetostjo. Korist njene frustracije izrabi najbolj izurjen lovec na vasi Cory Lambert, ki ga lastna tragedija iz preteklosti prav tako globoko motivira, da bi prišel umoru do dna.

Počasi se nam razkriva ozadje, kjer se v okoliščinah, v kakršnih se zdi, da ne more nihče ničesar več izgubit, vendarle bije hinavska vojna zaradi prve in zadnje vrednote, ki osmišlja človeka. Vrhunski brutalen triler s poudarkom na motivu in srceparajočim razkritjem. Spregovori vsak prizor in vsaka kretnja posebej. Prislužena posebna nagrada za režijo Sheridanu v Cannesu in na drugih festivalih. Jeremy Renner se je v vlogi Coryja Lamberta brez dvoma znašel v svoji najboljši igralski formi.

Searching for Sugar Man (Malik Bendjelloul, 2012)

Tako kot na Zahodu je bilo obdobje v začetku 70-ih let prejšnjega stoletja tudi v Južnoafriški republiki zaznamovano z vzneseno klimo gibanj za človekove pravice in rokenrolom. V politično zaprtem sistemu, kjer je še vedno vladal apartheid s strani manjšine belcev, so bile predvsem mase mlajše generacije študentov nosilci zahtev po revolucionarnih spremembah. Javno so se združevali in zahtevali demokracijo, enakopravnost, odprt trg in pretok informacij ter se navduševali nad ameriškim rockom, ki je potrjeval duha bodočnosti, o kakršni so sanjali. Kultne plošče so potovale od rok do rok v kopijah, spretno so vijugale tudi mimo občasne cenzure oblasti. Brez plošč Boba Dylana, Led Zeppelinov, Jimmyja Hendrixa ali Sixta Rodrigueza skoraj ni bilo sobe predstavnika generacije prihodnosti. Še posebej Rodriguezov album Cold Fact je obveljal za kultnega in bolje prodajanega od albumov Elvisa Presleya v ZDA. Vendar je za množico divjih fenov prekmalu prišel črn dan, ko so mediji objavili tragično novico o smrti svetovnega superzvezdnika. Sprva ni bilo povsem jasno, ali se je Sixto Rodriguez sredi masovnega koncerta v Ameriki ustrelil ali polil z bencinom in zažgal. Kasneje je obveljala bolj škandalozna različica, da se je zažgal. Kult je postal še bolj kulten, glasbe večje svetovne zvezde od Boba Dylana pa ni bilo več.

In na tej točki odličnega dokumentarnega filma, ko se gledalci sprašujemo, kdo neki, zaboga, je Sixto Rodriguez, se drama po povsem resničnem dogodku šele dobro začne. Mine mnogo let, meje Južnoafriške republike se odprejo, politično stanje se resnično spremeni in fenom folk rock ikone postane jasno, da v Ameriki nihče pojma nima, kdo je njihov idol. Šele po daljšem brskanju zagrizenega novinarja spoznajo, da je Rodriguez sicer res obstajal in izdal dve plošči, ampak prodal manj izvodov, kot bi jih lahko na prste obeh rok prešteli. Začne se raziskovanje, od kod se je vzel ta človek in kaj se je zgodilo z njim.

Neverjetno ganljiv in poučen dokumentarni film se spremlja kot največja fikcija med fikcijami. Ne gre le za demonstracijo primera, ki služi za nauk, kako relativna in od okoliščin odvisna so pota javnega uspeha posameznika. Niti ni toliko presenetljiv princip zvezdništva, po katerem je trženje produkta zlahka podrejeno možnosti trženja osebe, ki stoji za produktom. Še bolj od naštetega je zanimivo spremljat stopnjo možnega vpliva medijev v določenem prostoru na državljane, ne glede na stopnjo intelekta in pozornosti posameznika. Kar je preveč, se zdi preprosto preveč, čeprav morda ni še niti dovolj. Po ogledu dokumentarca Searching for Sugar Man je občutek zavedanja možnosti globine prepada med opazovalci realnosti in tistimi, ki realnost oblikujejo, milo rečeno zaskrbljujoč in hkrati absurdno komičen.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 11.11.2018 ob 13:07 pod Aktualno, Film. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “A perdre la raison, Wind River, Searching for Sugar Man”
Komentiraj