Simona Rebolj

« |

Under the Skin, Fish Tank, Kis Uykusu

11.11.2018

Under the Skin (Jonathan Glazer, 2013)

Znanstvenofantastična drama Under the Skin je ultimativna čutna izkušnja. Učna ura, kako uporabit film kot predvsem vizualni medij, ki skozi podobo in delno tudi zvok sproža občutke ter hkrati pripoveduje. Naj kar na začetku opozorim, da gre za film, do katerega boste razvili odpor ali pa boste ob njem vzhičeni. Vmesna možnost je malo verjetna. Če ste bolj nervozne narave in si radi kdaj pa kdaj privoščite džoint, vam bo ob ogledu tega filma brez dvoma bolj teknil od čipsa. Morali se boste prepustit in pozorno opazovat, kaj se pravzaprav dogaja, sicer boste zamudili priložnost za izkušnjo. V tem primeru se splača poskusit še enkrat, v ustreznejši pripravljenosti na podvig.

Seksi in rahlo zamaknjena ženska podoba, ki povsem spominja na privlačno Scarlett Johansson, pohajkuje po mestu. Kmalu dojamemo, da praktično ne počne nič drugega, kot da opazuje ljudi in si krajša čas z osvajanjem moških. Lažje so tarče, več jih ulovi. Več jih ulovi, več jih konča v neki čudni tekoči snovi, v kateri se povsem hipnotizirani utopijo in razkrojijo. Z bitjem iz vesolja, ki je očitno vstopilo v kožo zemljanke, se podamo na pot spoznavanja, kakšno bitje je človek, kaj sploh počne in čemu na ljubo. Opazovanje raznih situacij in poskus identificiranja s človekom, kakor se odziva in čuti, je skozi pogled vesoljca precej podoben perspektivi človeškega psihopata, ki lahko marsikaj dojame, kako naj bi zadeve pri drugih funkcionirale, bore malo pa dojame skozi občutenje na empatični ravni. Popolnoma odtujeno plenilsko bitje, ki proučuje drugačno vrsto plenilcev od sebe, lahko v osamljenosti najde stik le z enako odtujeno osebo, ki za zemljane prav tako predstavlja odbijajočo drugačnost. Ne premore sočuti ali vzpostavitve pristnega stika s sotrpinom, ampak le milost zavoljo razumevanja sebe v podobni koži.

Potovanje gledalca z vesoljcem vsebuje zelo zanimiv moment. Navidezna fatalka namreč ne deluje sama. V raziskovalni akciji ji očitno pomagajo sodelavci, ki se furajo gor in dol na motorjih. Zavzeto opazujemo, kaj se grejo, kaj počnejo, kakšna je njihova funkcija. In to je moment, v katerem se zalotimo, da smo v enaki koži kot vesoljec, ki opazuje in proučuje nas. Kdo je kdo? Kdo je zdaj tu vsiljivi vesoljec?
Gurmanska filmska stvaritev v režiji Jonathana Glazerja je srhljivo čutno doživetje, ki vznemiri na povsem prvinski ravni tuzemske eksistence. Ne zastavi nemogočega vprašanja, kdo si ti v svoji koži, ampak še bolj nemogoče vprašanje, kaj si pravzaprav ti. Vrhunsko in izvenkategorično.

Fish Tank (Andrea Arnold, 2009)

Običajno se socialne drame o neukrotljivih mladostnikih, ki živijo kot utelešena posledica odraščanja v disfunkcionalnih razmerah, potrudijo občinstvu čim bolj družbeno angažirano prikazat bedo. Če so filmi podkrepljeni s preveč aktivističnim interesom, se hitro zgodi, da nas sicer vedno znova globoko pretrese vse grdo, o čemer že vse vemo, a nekje na poti se izgubi občutek pristnega stika s protagonisti. Unikatnost posameznika se umakne moralistični lekciji, s čimer se žal umakne tudi prepričljivo živ dialog med občinstvom in liki.

Andrea Arnold se z izjemnim filmom Fish Tank in kasneje s filmom American Honey loteva vpogleda v problematiko malo drugače in za moje pojme zelo učinkovito. Zanima jo predvsem, kako si ljudje v takšni stresni situaciji kradejo košček svojega nedotakljivega prostora in raja. Kako si lajšajo breme. Kako dojemajo možne rešitve iz pasti. Ker dokler človeku ne podelimo moralne pravice do hrepenenja po občutku sreče, se ne moremo pretvarjat, da smo razumevajoči in celo sočutni.

Petnajstletna Mia živi v revnem naselju z dvema sestrama. Pod kaotično skupno streho se redno prička s starejšo sestro, ki s fukabilnim imidžem spominja na zgodnjo Pamelo Anderson. Večer za večerom prireja bučne pijanske žure v lovu za tistim končno pravim, spet novim tipom. Mia je zastrupljena z jezo in odporom. V formi se ohranja tako, da praktično ne spregovori stavka, ne da bi kričala in preklinjala. Čez šolo je že naredila križ, ne pa tudi čez svoje sanje. Z močno ambicijo se pripravlja na bližajočo se avdicijo, kjer se bo lahko izkazala kot nadarjena plesalka in uspela pobegnit iz geta. Ker tam vsi fantje, ki še gojijo upanje in dajo kaj nase, brcajo ali tapkajo žogo, dekleta pa plešejo. Da očeta ni nikjer, ni presenečenje, še posebej od trenutka dalje ne, ko se nam razjasni, da žurerska sestra sploh ni sestra, ampak mama. In ko se pojavi nov mamin partner, simpatičen, prijazen moški, ki prinaša polne vrečke dobrot v hišo, morda sploh ni mamin partner. Morda je fant, ki se bolje ujame z Mio in spodbuja njen izjemen talent. Morda je situiran moški srednjih let z družino, ki mu izpraznjenemu in zdolgočasenemu manjka ravno mladosten zalet in dober fuk. Mogoče pa tisti mlad delinkvent, ki strada konja v soseski, sploh ni sadističen delinkvent, ampak nekaj povsem drugega. Kaj pa če avdicija sploh ni avdicija in talent ni talent, ampak …

To je bistvo odraščanja v zakletem akvariju, kjer nič ni nujno tako, kot izgleda in naj bi bilo. V “akvariju” je manipulacija norma, nič ni resnično in vse je možno. V “akvariju” je lahko sporazumen fuk najhujše nasilje, nadarjenost največja laž in sreča pot v pekel. Akvarij je tukaj, preostal svet pa tam zunaj.

Kis Uykusu (Nuri Bilge Ceylan, 2014)

Zimsko spanje je vrhunska turška drama, ki temelji na izjemnih dialogih in igralskih kreacijah. Čeprav tudi Ceylanova režija in estetika tokrat nista nič manj vrhunski, gre vendarle za film, ki se prebija nad povprečje z besedami, kar lahko za film hitro pomeni slabo novico, ne pa tudi za izjemne dosežke.

Aydin je nekdanji igralec, ki mu v zimi svojega življenja nič ne manjka, če odmislimo, da mu manjka življenje. Kot lastnik penziona Othello in nekaj hiš v Kapadokiji, ki jih oddaja tudi precej siromašnim družinam, živi v udobnem domovanju sredi male vasice z ločeno sestro in mlado ženo Nihal. Prosti čas, kar predstavlja praktično ves čas, investira v razmišljanje o bolj ali manj pomembnih življenjskih pojavih. Nekoč je moral kot igralec predvsem poslušat in uprizarjat, kar so drugi ustvarili in domislili. Aydin zdaj živi v sanjskih okoliščinah intelektualca, ki se ambiciozno pripravlja, da bo napisal Veliki roman, vendar pa se je zabarikadiral v sumljivo malo okolje, kjer svoja modra spoznanja in opazke deli le z bližnjimi in vaščani, za katere je itak prepričan, da mu po pameti, izkušnjah in sposobnostih ne segajo niti do gležnjev. Ko se odnosi med domačimi zidovi in eno izmed družin, ki kot najemniki bivajo v njegovi nepremičnini, počasi razkrivajo pred nami, kot bi gledali resnično zanimiv resničnostni šov, se razkriva tudi njegova prava narava. Aydin je še vedno igralec in bolj kot za filozofijo, resnico in ustvarjanje se peha, da bi v življenju vseh, ki ga obkrožajo, igral glavno vlogo. Bolj od vsebine in resničnosti ga privlačita dominanca, občudovanje in aplavz. Modrovanje je le eno izmed možnih sredstev do cilja, pri čemer postane dom njegov oder, bližnji in ostali pomembni drugi pa njegovo občinstvo v interaktivni drami, ki jo sam režira. Stvari se zakomplicirajo, ko se začne podcenjevano “občinstvo” upirat, izžvižgavat Aydinove nastope in bežat iz njegove drame. Pred nami se odpre razstava frustracij, bitk za dostojanstvo in zlorab dobronamernosti.

Zimsko spanje je duhovita in lucidna študija karakterjev, ki obravnava toliko tematik, anekdot in konfliktnih situacij v medsebojnih odnosih, s kakršnimi smo dnevno obdani, da imamo po ogledu občutek, da smo videli vsaj pet filmov v enem. Dokler ni na sceno prodrl švedski film The Square, ki je prav tako sestavljen v homogeno celoto iz fragmentov z nabitimi sporočilnimi poudarki, je bil filmski biser Zimsko spanje tudi s tega vidika izstopajoč prejemnik zlate palme v Cannesu.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 11.11.2018 ob 13:26 pod Aktualno, Film. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Under the Skin, Fish Tank, Kis Uykusu”
Komentiraj