Simona Rebolj

« | | »

Draga Anne Frank, odrasli še vedno vrtijo ta svet tako naduto, predrzno in pohlepno

5.04.2021

Draga Anne Frank!

Ko sem razmišljala o prispevku, ki bi ga tik pred dnevom žena posvetila praznovanju zgodovinskega zavzemanja najbolj pogumnih žensk za samospoštovanje, enakovreden odnos med spoloma in enakopravnost v družbi nasploh, si se tako intenzivno vpletala v moje misli, da je postalo povsem logično, komu bom posvetila letošnji dan žena. Tebi, Anne Frank.

Precej razvpita osebnost si postala zadnje čase v Sloveniji. Verjetno se osebno ne bi rodila in živela v Sloveniji, če ne bi – med drugim – moja babica, nekoč mlada Judinja, ki se je rodila v Nemčiji, že precej let pred izbruhom II. svetovne vojne z družino odpotovala na Nizozemsko. Potomci nemških Judov se lažje zavedamo, da se nobena vojna ne začne, ko po zgodovinskih kriterijih dejansko izbruhne, ampak vsaj desetletje prej. Leta na Nizozemskem so bila za razliko od tvoje izkušnje in številnih drugih Judov, Anne, za mojo babico spomin na rajsko življenje. Tako zelo se ga je rada spominjala, da je v pozni in že rahlo dementni starosti sredi ulice padla v nezavest in mimoidočim ljudem, ki so ji pomagali k sapi, še nekaj minut ni znala povedat naslova svojega bivališča. Prosila je, da ji pomagajo domov, a naslov, ki ga je vztrajno ponavljala, v Sloveniji ni obstajal. Obstajal je nekoč na Nizozemskem. Ker se je mama moje babice poročila s Slovencem, so še pred vojno pobegnili z Nizozemske v Jugoslavijo in moja babica je kasneje postala partizanka. Preživela je vojno in častno mesto v njenem domu je bilo vedno namenjeno veliki uokvirjeni fotografiji, na kateri ponosno stoji sredi gozda in se opira na puško, kot bi bila puška sprehajalna palica. Zelo ponosna je bila na to podobo sebe. Na žensko s puško! Na žensko v boju proti okupatorju. Celo otroštvo sem zrla v fotografijo babice s puško. Vendar zame babica nikoli ni bila Judinja in kar koli povezanega z neko določeno kulturo ali genetiko. Babica ni bila religiozna in nikoli ni izvajala kakršnih koli obredov, ki bi jo posebej označevali ali ločevali od drugih ljudi, ki sem jih spoznavala v svojem okolju. Različna se mi je zdela večinoma le v tem, da je v prostem času spremljala tudi nemške programe po televiziji, ker je enako tekoče govorila nemško kot slovensko. Sicer je bila pa predvsem ena izmed dveh babic s svojimi osebnimi lastnostmi, v dobrem in v zlu. Nikoli ne bi znala na podlagi svoje babice odgovorit na vprašanje, kakšni so Judje. Podobno, kot si ti, Anne Frank, zame vedno predstavljala pogumno deklico, ki jo je doletelo nekaj, kar lahko kadar koli doleti deklico katere koli narodnosti ali rase, in je prijela močno orožje v roke. Pisalo in zvezek!

Zadnje dni sem večkrat v javnosti slišala izjavo o tvoji navdušujoči brihtnosti in humanosti. Pomislite, v kakšno inteligentno in ustvarjalno žensko bi se razvila Anne Frank, če je ne bi ubili?! Kdo bi vedel. Povsem prepričana pa sem, da bi tudi ti, Anne Frank, skozi odraščanje naletela še na veliko raznoraznih okupatorjev. Da bi se morala kot ženska spopadat z mnogimi povsem nepotrebnimi in destruktivnimi silami patriarhalne ideologije, ki bi poskušala nekatere tvoje potenciale izrabit ali zlorabit, nekatere druge pa uničit. Mnogi bi se z veseljem podpisovali pod tvoje zasluge, še več bi jih tekmovalno in zavistno z veseljem zažgali in spremenili v pepel. Ne vem, kakšna ženska bi postala, kako bi se upirala pastem in kaj bi dosegla od sebe. Vem le, da je tisto, kar si dosegla od sebe, dokler se tvoje življenje ni končalo, neprecenljiva vrednost in vrednota sama po sebi. Dlje človek živi, večje breme mu je naloženo, breme odgovornosti za to, v kakšnega človeka se razvija in predvsem zakaj.

Naj na kratko pojasnim okoliščine, zaradi katerih si na pragu pomladi leta 2021 postala v Sloveniji ponovno popularna osebnost. Jugoslavija je razpadla na najbolj brutalen in primitiven način pod kultom namišljenega velikega vodje, ki je vedno zrcalo povprečnega primitivizma malih ljudi. Slovenci smo pred izbruhom potlačenih manipulacij in frustracij v imenu bratstva in enotnosti pobegnili prvi in odnesli relativno celo kožo. Vzpostavili smo samostojno državo, v kateri ponovno bijemo večne ideološke boje malih ljudi. Zdaj smo se znašli spet na robu starega znanega brezna, ko demoralizirani, gneva polni in glave prazni mali ljudje padajo pod križem hrepenenja po simbolu velikega vodje, očeta odrešenika, personificiranega boga. Ja, Anne, zgodovina se še vedno ponavlja. Tudi ta trenutek, na različnih koncih sveta. Tudi Izrael ni postal oaza miru in sožitja. Preveč ljudi še vedno podleže enakim provokacijam svete preproščine in občutka pripadnosti v zasebnem življenju, na trgu dela in v politiki. Na drugi strani pa v manjšini vedno obstajajo ljudje, ki se zavedajo, da bomo vsi nekega dne umrli, ne bomo pa vsi umrli z enako osebno zgodovino in dušo. Obstajajo ljudje, ki se zavedajo, da smisel življenja daleč presega smrt in s tem tudi navidezne, minljive in izmuzljive tuzemske boje za preživetje, status, zmage in poraze, kakor jih v določenem obdobju morda interpretira povprečna večina. Obstajajo veliki ljudje. Primer velikega človeka je ovekovečil na velikem platnu tudi Terrence Malick z vrhunskem filmom Skrito življenje. Vse omenjeno si že dobro zaznavala pri svojih rosnih štirinajstih letih, draga Anne. Okusila si tudi skrajno revščino in popolno deprivilegiranost ter se zavedala prednosti obilja in privilegijev, ki so jih nekoč uživali tudi tvoji bližnji sorodniki. Prednosti, ki jih ljudje še danes ne izkoristijo, zato še vedno živimo v svetu revščine in neosmišljenega preobilja, v svetu, v katerem so najplemenitejše, humanitarne in ustvarjalne dejavnosti najbolj podcenjene. Nič bistvenega se v bistvu stvari še ni spremenilo, Anne.

Spet vegetiramo v globalni duhovni, intelektualni in socialni krizi. Znova in znova. Zdaj nas napada baje izjemno sposoben virus, kar najbolj sprevrženi mali ljudje v prevelikih čevljih izkoriščajo celo proti osnovnim humanim vrednotam, ki naj bi jih na domnevno razvitem in zavidljivo izobraženem Zahodu že ponotranjili in zapečatili s številnimi zakonodajnimi varovalkami v imenu človekovih pravic. Zato je tvoj dnevnik postal spet popularen, ampak ne v dušah vseh ljudi. Malim ljudem gredo tvoja pametovanja in opomini na brezmejnost dna človeške sprevrženosti seveda na živce, ker so jim v napoto. Spet poslušamo parole, kako ne smemo dopustit, da bi se zgodovina ponovila. Ravno zato poslušamo takšne parole, ker se bojimo neugodne slutnje rožljanja zla, saj že vrsto let dopuščamo, da se je vse, kar smo dojemali za civilizacijski napredek, sprevrglo v potrošniško izrojenost, zasužnjevanje in banalen nivo bivanja, čemur vedno sledi histerija popolne destrukcije, da bi lahko čim bolj poenostavljeno začeli z nule. Mali ljudje v boju z navideznim sovražnikom vedno znova cepnejo na nulo. Spet smo dopustili, da mali ljudje najbolj na glas oglašujejo primitivizme, najbolj uspešno izkoriščajo formalno pridobljene položaje in najbolj učinkovito perejo prazne možgane ostalim malim ljudem. Tista zgodovina, zaradi katere si ti tako zgodaj zapustila ta svet, je konstantno prisotna.

Mnogi tudi v Sloveniji menijo, da bi morali tvoj dnevnik, Anne, umestiti v učni program kot obvezno čtivo. Pred par leti je namreč velecenjena pedagoška stroka ukinila tudi spisek knjižnih predlogov in uvedla zgolj vsebinsko in spolno sila neuravnoteženo listo predlaganih avtorjev. Dnevnik Ane Frank je avtomatsko izpadel iz programa. Beden in prozoren izgovor predstavnikov komisije se glasi: Otroci itak med učnimi urami zgodovine obravnavajo obdobje holokavsta. Holokavsta?! Izobraževanje otrok in mladine usmerjajo ljudje, ki sploh niso prebrali tvojega dnevnika, Anne. Verjetno so ga brali, razumeli pa očitno nič. Mirno si drznejo javno priznat, da niso dojeli, kako tvoj dnevnik presega zgolj poročanje o preganjanju Judov v II. svetovni vojni, saj je bistvo tvojega dnevnika ravno v tem, da pišeš o svojih vtisih, hrepenenjih in zgroženosti, s kakršnimi se lahko identificira skoraj vsak mlad človek, ki še ni prodal duše nedoraslim odraslim malim ljudem. Tudi palestinska deklica. Tvoj dnevnik je dokument o pogrebu humanosti. Od odraslih, realno izobraženih in osveščenih ljudi bi pričakovali, da se prekleto dobro zavedajo, da se pri zgodovini večina ne nauči ničesar razen podatkovja, ki se zdijo kot stvar neke preživete preteklosti, ki se tiče le nastopajočih v pretekli resničnostni blaznici. Večina ne prepozna oblastnih, izkoriščevalskih, psihopatskih, manipulativnih in praznih malih ljudi niti pred lastnim nosom, niti v lastni postelji! Anne, zdaj imaš v Sloveniji s strani upornikov sistemski hinavščini veliko podpore! Preko interneta številne bolj ali manj javne osebnosti berejo odlomke iz tvojega dnevnika. Joj, ti sploh ne veš, kaj je internet. Verjetno bi bila navdušena nad prostrano zakladnico informacij in komunikacije, ki presegajo vse meje. In hkrati bi bila lahko spet razočarana, ko bi ugotovila, kako je tudi ta izjemen izum šibko izkoriščen in nadpovprečno dobro zlorabljan za svinjarije, neumnosti in banalnosti s strani naplavine malih ljudi. Zdaj divjajo že pravi virtualni »holokavsti« po družbenih omrežjih. Ampak odmeva pa tudi branje tvojega dnevnika pod sloganom Živa knjiga. Ljudem je treba danes brat, ker sami nočejo in se ne zavedajo, kaj zamujajo, pa če so še tako zdolgočaseni in nezadovoljni s svojim notranjim praznim svetom.

Odkrito povedano, Anne, nimam jasnega mnenja, kar se tiče statusa tvojega dnevnika v osnovnih ali srednjih šolah. Razlog je preprost. Že ko sem jaz hodila v šolo, lahko mirne duše priznam, da je bilo ravno šolanje obdobje, ko sem brala najmanj, čeprav sem bila vzgojena v veselju do branja od malega in sem odraščala ob milo rečeno obsežni domači knjižnici. Šolske obveznosti so ubile vsaj polovico volje do dodatnega mentalnega in intelektualnega razvoja. V najstništvu, ko človek vstopi v obdobje večje samostojnosti, pa sem želela tudi marsikaj doživet. Tudi tisto, po čemer si ti tako hrepenela, od prvega poljuba dalje in še mnogo več. Vsi pedagogi so mirno tolerirali, da učenci knjig ne beremo, ampak se zgolj piflamo povzetke na pamet in kot pokvarjene plošče recitiramo diktirano sporočilno vrednost prebranega. Katastrofa! Ampak nekoč se je to dejstvo precej prikrivalo, danes pa učitelji govorijo o problemu popolne odsotnosti volje učencev do branja knjig tudi javno. Kje je šele veselje do branja. Pojma nimam, čemu služijo učitelji, če ne uspejo v učencih vzbudit vsaj radovednosti po čemer koli, kar presega njihov omejen vsakdan. Kaj se učenci v izobraževalnih institucijah naučijo, če se ne naučijo zaznavanja in povezovanja informacij v širših kontekstih, razvijanja domišljije in samostojnega premišljanja stvarnosti? Tvoj dnevnik bi torej malokdo v resnici prebral. Ne spomnim se, kdaj sem Dnevnik Ane Frank prvič prebrala, ampak šola definitivno ni imela nič pri tem. Ne bi si upala tudi trdit, katera starost bi bila najbolj primerna za branje tvojega dnevnika. Odvisno od posameznika. Očitno pri večini nobena starost ni primerna. To vprašanje se mi zdi še posebej pomembno, ker mislim, da bi morali Dnevnik Ane Frank znova in znova prebirat predvsem odrasli. Vsi odrasli, ki so že zdavnaj tako zlahka pozabili, kaj in zakaj pričakuje mlad človek od sveta, ki ga vrtijo odrasli. Kako zlahka zgrožen je lahko mlad človek nad svetom, v kakršnega je padel. Nad neumnostjo in primitivnostjo odraslih, ki naj bi svoje potomce varovali, učili in vodili.

Tvoj dnevnik, draga Anne Frank, je zaušnica odraslim ljudem, ki so ostali nedorasli in majhni. In še vedno vrtijo ta svet, tako naduto, predrzno in pohlepno.

Hvala, Anne Frank!

Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 7. 3. 2021

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 5.04.2021 ob 20:10 pod Aktualno, Literatura, Politika, Slovenija, Svet. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Draga Anne Frank, odrasli še vedno vrtijo ta svet tako naduto, predrzno in pohlepno”
Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !