Simona Rebolj

« | | »

Strah nas je ljudi, ki zgolj opravljajo svoje delo!

3.11.2021

Pred pandemijo je bila večina novinarjev povsem zadovoljna, da so ljubljenci vsaj enega ideološkega pola ljudstva. Brigalo je promotorje ene politike, če jih prezira druga politično opredeljena populacija. Brigalo je novinarje pod navodili lastnikov s kapitalističnimi interesi, da so pač omejeni v možnostih razvijanja profesionalnosti. Odprl se je raj za diletante, prostrana nebesa negativne selekcije. Odpuščanje novinarjev iz poslovnih razlogov je kmalu postala stalnica v valovih. Logično, da so se najbolj zaprla vrata svojeglavim, “napornim”, nekooperativnim in vsebinsko ambicioznim težakom. Tako smo že vajeni utrjenega stanja, da komaj še trznemo ob dejstvu, da se je enaka praksa razširila na skoraj vsa področja družbe.

Ko nam torej sindikalistka Lidija Jerkič brez sramu mirno pojasni, da je sindikalist mlajše generacije Matej Jemec odpuščen iz poslovnih razlogov, vemo, da smo trčili ob dno, kar pa še ne definira brezmejnosti meje pogrezanja. Gospa se namreč zaradi previsoke podpore Mateju Jemcu s strani tistih, ki naj bi jim sindikalist kot borec za pravice delavcev služil, ni uspela niti pretvarjat, da je Matej Jemec povsem pogrešljiv kader. Zelo redko se vendarle zgodi, da osebi za odstrel ne uspejo naprtit lažnega krivdnega razloga. Ob razmahu prekarstva in pogodbeno zlorabljevalskih zaposlitev pa niti ni treba kakor koli odgovarjat, zakaj nadrejeni nekoga uporabljajo, koga drugega pa se raje znebijo.

Sindikati odpuščajo najboljše kadre iz poslovnih razlogov. Zgodilo se je že prej. Matej Jemec ni prvi in edini primer. Dogaja se pogosto in povsod. Izjava Lidije Jerkič pa je vrhunec moralnega in operativnega brodoloma. Nimamo več niti sindikatov, ampak le kooperativne pogajalce z Gospodarsko zbornico Slovenije, kar vemo že dolgo, le da zdaj postaja povsem legitimno, ne le legalno. Ni več sramu!

Nič ni narobe s spoznanjem, da so mediji kronično interesno pristranski in lahko uveljavljajo nizek nivo enostranskih vsebin brez kompleksne obravnave. Spoznanje je eno, normaliziranje nizkega splošnega nivoja pa nekaj drugega. Spoznanje bi omogočalo voljo do odpravljanja anomalij in delovanja na višanju standardov. Normalizacija porazno nizkega nivoja pa pomeni, da se seveda banalnost normalnosti še poglablja in razširja. In točno to se nam je dogajalo. Proces se je začel odvijat, ko so lastniki in glavni uredniki medijev večino državljanov pred desetletjem in več prepričali, da obstoj levih in desnih medijev na trgu pomeni izjemno pridobitev v imenu pluralnosti medijev. Nihče ni več razpravljal o kakovosti medijskih vsebin, kar zahteva višjo stopnjo razgledanosti in objektivne distance ter sposobnost kritičnega presojanja. O zahtevnosti novinarskega sloga sploh nima smisla razpravljat. Slog skoraj ne obstaja. Razne revije z bolj kompleksnimi in poglobljenimi vsebinami so propadale kot po tekočem traku. Postali smo sila preprosti in banalni v vseh porah družbe. Celo ob čakanju na razne odmevne odločitve Ustavnega sodišča vedno vemo, kdo bo podprl vsiljevanje vladnega predloga in kdo proti. Mar smo padli na rit od presenečenja, ko je Ustavno sodišče zadržalo začasni člen odloka vlade o uvedbi PC pogoja za zaposlene v državni upravi, pri čemer sta bila proti zadržanju odloka sodnika Klemen Jaklič in Marko Šorli? Meh. Predvidljivo. Nekoč smo se še zgražali, danes se nam zdi brezsramna in neodgovorna vsebinska praznina povsem normalna.

Velika smola se je zgodila ob prisegi novega rektorja Univerze v Ljubljani prof. dr. Gregorja Majdiča. Ne drznem si verjet, da novi rektor ne bi znal zanimivo in smiselno nagovorit javnosti, a javni nacionalni medij je posebej izpostavil mimobežni odgovor na vprašanje, kaj predstavlja v prihodnosti za univerze največji izziv. Baje moramo več postorit za zaupanje v znanost in izobraženosti ljudi, da ne bodo verjeli v obstoj ploščate Zemlje. Da bi človek začel kričat od togote nad lahkotnostjo frazarjenja! Krasno bi bilo, če bi živeli v državi, v kateri bi imeli profesorji tako skromen osnovnošolski izziv pred seboj. Kajti potemtakem izziva za izobraževalni sistem sploh ne bi bilo, a žal temu niti približno ni tako!

“V kolikor vlada, stroka in mediji načrtno delujejo v smeri sprožanja državljanske vojne v Sloveniji, se opravičujem. Rezultati so fenomenalni!”
Pri izbruhih skupin z raznimi bizarnimi teorijami zarote in absurdnimi spoznanji pa sploh ne gre za problem neznanja, ampak za psihološki problem, ki je primerljiv s simptomi klasičnega verskega fanatizma. Pojavi se patološki občutek nemoči in razvoj paranoje ali odmik k nerealnim teorijam zarote ali odrešitve, ker je nerealne teorije zla podzavestno lažje prenašat kot povsem realne probleme, ki nam življenja preobražajo v srhljivko. Vzrok je v trpljenju ljudi in v vedno večji želji vedno večje populacije, da pride magari do apokalipse, ki bo zradirala obstoječo kolesje sodobnega fevdalizma sredi tehnološko razvite in digitalizirane džungle. Vsak izobraženec, kaj šele resen intelektualec, bi moral najkasneje zdaj razumet širši aspekt dogajanja sredi covid-19 krize, sicer pač ni intelektualec. Nismo vsi za vse.

Ne potrebujemo spolitizirane in premalo izobražene stroke po medijih, ki jih prej ni bilo nikjer v dialogu z družbo, razen da so se cufali za svoje karierne položaje, zdaj pa žalijo ljudi z zlizanimi pamfleti o skrbi za zdravje in primitivnimi izbljuvki o frustriranih in neumnih državljanih. V kolikor vlada, stroka in mediji načrtno delujejo v smeri sprožanja državljanske vojne v Sloveniji, se opravičujem. Rezultati so fenomenalni! Sicer pa menim, da je zadnji čas za streznitev! Preusmerjanje pozornosti na neke norce, ki klepetajo z vesoljci in se sprehajajo po ploščati Zemlji, predstavlja pravzaprav zelo prozoren in smešen poskus prikrivanja neumnosti, benignosti in nesposobnosti tistih, ki naj bi bili blazno pametni in sposobni, a nič ne kaže v to smer.

Cepljenje je v deprivilegiranih državah postal očiten talec! Izjemna priložnost, ki jo državljani lahko uporabijo za upor proti strukturam moči, ki jih ropajo, izkoriščajo in zasužnjujejo. Kakšne ukrepe sprejema oblast in kako komunicira z državljani ob boku s svojimi izbranimi predstavniki stroke, predstavlja tipičen odraz stanja posamezne države na vseh nivojih. Zato je popolnoma deplasirano, da mediji slovenskim državljanom predvajajo pristranske prispevke o zgledno precepljenih družbah. Na Danskem? Ali ste zmešani? Slovenija ni Danska. Ne delimo z Dansko splošne blaginje, povprečne in najnižje plače, socialne varnosti, kaj šele stabilnosti zdravstvenega sistema. Nimamo enake zgodovine, ne skrbimo enako za kulturo. Nič.

Za aktualne upornike PCT pogojem in prisilnemu cepljenju brez odgovornosti držav in korporacij za možne stranske učinke cepljenja, saj niti epidemije nimamo več razglašene, je prikazovanje neke Danske za vzor kot zajebavanje v glavo. Kaj koga brigajo tisti, ki si zaenkrat večinoma še domišljajo, da predstavljajo bogato članico EU, ki se napaja na kolateralni škodi! Kaj jih brigajo tisti, ki se cepijo zato, ker menijo, da bodo imeli še kaj zabavnega ali zanimivega od življenja v prihodnosti! Danska ni nikakršen poseben primer nečesa pametnega. O realnih razlogih za precepljenost na Danskem nismo izvedeli ničesar! Preko demagogije pač ne. Bolj je učinek ravno obraten od domnevnega dobrega namena, bolj bojda ni jasno, kaj je narobe z dobrimi nameni.

Posnetki Portugalske. Novinarstvo na nivoju šolskega krožka. Predvajanje izjav skrbno izbranih naključnih sprehajalcev po portugalskih ulicah. Zeeeh. Žur in nogomet. Prizor bejbe, ki v baru trese z ritjo, se je odrolal večkrat. Smeha polna skleda. Izjave? Joj, komaj čakamo, da se bomo spet objemali. Oprostite, ampak v Sloveniji imamo malo bolj pomembne probleme od tresenja z ritjo na žuru. Saj Portugalci imajo tudi pomembnejše izzive pred seboj, le prispevek v Sloveniji jih je prikazal, kot da so malo trčeni. Logično, da so se cepili. Takšne ljudi je mogoče prepričat v kar koli. Sem čakala še na prispevek o precepljenem militantnem Izraelu, pa ga nisem dočakala. Ni čudno. Ne bi sovpadalo s politiko naših medijev. Izraelci trenutno ne smejo in ne morejo služit kot vzor ničemur. Po potrebi. In to je promocija cepljenja v Sloveniji. To je razvedrilni program in ne informativni, še manj izobraževalni.

Nič seveda ne izvemo preko medijev o usodi držav v EU, ki so precepljene še slabše od nas. Na primer o Romuniji. Za podatki brskamo sami. Primerjava bi bila namreč bistveno bolj prepričljiva. Romunija je meka korupcije vse do najnižjih možnih hierarhij. Oglejte si dokumentarni film Kolektiv, sicer tudi nominiranec za oskarja, prejemnik številnih nagrad. Film govori o brezmejnosti globin možne korupcije v zdravstvenem sistemu.

Romunija ima le 30% precepljenost. Bo izključena iz EU? Mrtvi ležijo po ulicah? Kdo bi vedel. Nič ne slišimo celo, kako se imajo naši sosedi Hrvati, čeprav je po družbenih omrežjih krožil posnetek hrvaškega predsednika Zorana Milanovića, ki je postal pravi hit. Hrvaška ima komaj 40 % precepljenost in Milanovič ni izrazil upanja, da bo kdaj večja od 50 %. In kaj je porekel na to?! Pa kaj! Dovolj je! Glasno je nastopil proti spodbujanju histerije. Pozival je k cepljenju. Cepivo je označil za edino dobro stvar, ki se je zgodila pandemiji, izsiljevanja EU pa je popljuval. Je proti prisilnim metodam. Podpira svobodno izbiro za cepljenje.

Zakaj si je lahko Milanovič privoščil takšen pristop nagovarjanja? Omenil je, da bi bilo teženje k večji precepljenosti smiselno le v primeru, če bi Hrvaški propadal zdravstveni sistem. Prhnil je. Kakšni banana državi pa kolapsira zdravstven sistem zaradi zgolj nekaj sto dodatnih pacientov? V kakšni banana državi neki ustavljajo zdravljenje drugih bolezni, ker niso sposobni izolirat bolnikov z infekcijske klinike? V kakšni banana državi ne poskrbijo za dovolj kadra? V Romuniji? Ali v Sloveniji? Kje je kakovostna oddaja o tem?!

Enemu redkih oznanjevalcev obstoja korupcije v zdravstvenem sistemu, Eriku Breclju, so očitno popustili živci. Javno je obsodil necepljene prebivalce, da naj bi bili odgovorni za zastoje pri zdravljenju onkoloških bolnikov. Upam, da se že zaveda, kakšno dodatno škodo je storil že itak skrhanemu zaupanju v zdravnike, ki se skoraj nikoli ne oglašajo za obči blagor ljudi, ki zbolevajo znotraj zasužnjevalne neoliberalne diktature, ampak se na žalost kolektivno oglašajo le, ko želijo izstop iz skupnega plačnega sistema ali agitirajo za ambicije v zasebnem zdravstvu. Zdaj pa borec proti korupciji v javnem zdravstvu kaže s prstom na necepljene zločince. Razočarani uporniki so ugotavljali na družbenih omrežjih, da tudi Brecelj ni to, za kar se je izkazoval. Brecelj se jim je zdaj zazdel od nekdaj sumljiv.

Tisti pravi borci za pravice ljudstva vedno izgubijo službo ali jih celo vržejo v čuzo. Tako kot Mateja Jemca ali Ivana Galeta. Julian Assange trohni v črni luknji, Eriku Breclju pa se ne skrivi niti las. No, zdaj se je pa pokazalo, kdo v resnici je. Še en sodelavec mafije. Maska je padla. Mogoče se bo kakšna oseba več odločila, da se bo raje udeležila sredinih protestov. Ker to je pa višek! Če je Brecelj žrtvoval lastno priljubljenost za spodbujanje čim bolj množičnega upora ljudstva, mu čestitam! Če je pa na tak primitiven in krivičen način želel nagovorit ljudi k cepljenju celo po aferi z vsiljevanjem Janssen cepiva in mlade smrtne žrtve, mi je pa resnično žal, da se ni pred javnim izjavljanjem posvetoval s kom, ki razume, kaj se dogaja v Sloveniji in zakaj.

Kar malo nerodno mi je postalo, ko je moral Igor Bergant za oddajo Odmevi uprizorit vlogo zgroženega in potrtega novinarja, ki javnosti sporoča, da mediji ne bodo klonili pred napadi protestnikov. Do konca se bodo borili za neodvisnost in svobodo medijev. Ojej. Ne bodo podlegli zahtevam protestnikov, da … Kaj? Da poročajo o ploščati Zemlji? Ojej. Pa saj poročate dan za dnem o ploščati Zemlji, metaforično rečeno, a vseeno. Kdo se bo boril pa za kakovostne medije? Mediji očitno ne. Zato smo se zadnje dneve naposlušali frazarjenja, da novinarji zgolj opravljajo svoje delo. In policaji tudi. In še kdo. Prezira vredna floskula! Očitno še niso slišali niti za slavno Banalnost zla po Hannah Arendt. Ključni zagovor Adolfa Eichmanna na zatožni klopi zaradi nacističnih zločinov je bil ravno takšen. Pridni delavci. Gospod je zgolj opravljal svoje delo.

Spoštovani novinarji! Ne želimo, da zgolj opravljate svoje delo. Nikoli! Pričakujemo krepostne osebnosti, ki svoje delo razumejo kot odgovorno in zahtevno poslanstvo, za katerim tudi osebno stojijo. Bojimo se vseh ljudi, ki zgolj opravljajo svoje delo! Nikar!

Objavljeno v spletnem mediju Portal+, dne: 3. 10. 2021

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 3.11.2021 ob 22:34 pod Aktualno, Družba, Politika, Slovenija, Svet, miks. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Strah nas je ljudi, ki zgolj opravljajo svoje delo!”
Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !