Brez akumulacije volivcev zmagi SD v prid menim, da bi Zares zlahka dosegla še mnogo boljši rezultat, saj je imela v primerjavi z drugimi strankami dobro izdelan profil, ki je konkretneje nagovarjal določene bolj zapostavljene sfere populacije znotraj politične obravnave (intelektualci, kreativci, mladi, ženske …), svoje apele podkrepil z raznoliko profiliranimi novimi obrazi in dobro zastavljenimi mehanizmi propagande (zelo komunikativno naravnana in vodena spletna stran, vsebinsko jasno in strnjeno predstavljen program, všečen, izviren in socialnemu čutu zavezan videospot, ki je bil po televiziji predstavljen samo enkrat, vendar se je zaradi pritegljivosti razpasel po internetu kot gobe pod dežju), predsednik stranke, Gregor Golobič, pa se je tudi izvrstno odrezal na predvolilnih soočenjih.

Za LDS nisem prepričana, če ji ni povezanost v trojček celo pomagala, da se je obdržala v parlamentu. Katarina Kresal je s svojimi nastopi sprva precej slabo začela, ker se je orientirala izključno na napade mandatarja in ministra za obrambo, vsebinske prepričljivosti pa od nikoder. Kasneje je svoje nastope precej izboljšala na vsebinskih temeljih in bolj izkoristila adute simpatične in tople ženske, ki ne klofta okrog sebe po defoltu.

Lipa se ni mogla uvrstit v parlement. Premalo so delali na pozivih konkretnih skupin ljudi, saj naklonjenost socialno šibkejšim razglašajo vsi. Čeprav se je Sašo Peče kot predsednik na soočenjih z zelo konkretno podanimi opombami izkazal, prav tako Barbara Žgajner Tavš s socialno podporniškimi tematikami, je proti koncu postajal z napadalno retoriko že preveč rutinirano pridigarski, predvsem ga pa silno bremeni nacionalistično in homofobno usmerjena “preteklost”, da bi se lahko zlil z liberalno naravnanimi levimi kolegicami. Zato je kljub pozitivni spremembi po odcepu od SNS Lipa izpadla odveč, medtem ko Zmago Jelinčič ohranja svoj obstoj na ozko profiliranem tipu nestrpnih in po trdi neobzirni roki hrepenečih volivcev.

Karl Erjavec je stranki DeSUS pridelal napredek. Predstavlja tretjega, ki dobiček ima, kjer se prepirata dva. Negativiteta, ki se je zgrnila nad Janeza Janšo po finski oddaji o aferi Patria, je sprva drastično koristila ravno njemu. Vendar si je zlahka zapravil vlogo žrtve. Oblasten značaj ga je hitro spreobrnil v podobo rablja, ki stresa kupe dreka proti stranki SD, kar je Borut Pahor s svojo spravljivo demokratično držo prenesel odlično in štafeta žrtve je padla v njegovo naročje. Vik in krik se je nekako uravnotežil. Poštenjakarski vicepokajoč kvazi naivnež, Karl Erjavec, ki tudi z morebitno mafijo sklepa samo poštene pogodbe in razmišlja o tegobah podhranjenih upokojencev, pa je pobral simpatije. Ganljivo.

Janez Janša trdi, da je za izpad NSi iz parlamenta kriva predvsem neugodna klima znotraj same stranke, medtem ko je Andreja Bajuka poveličal v vzornega vodjo in odličnega finančnega ministra, le da so neobzirni kolegi zganjali zdrahe, namesto da bi mu stali ob strani. Hecno. Andreju Bajuku so znotraj stranke že namigovali, naj odstopi. Želeli so si novega predsednika, a se vrli Andrej Bajuk ni dal. Z lahkoto bi se posvetil finančnemu ministrovanju in prepustil prestol nekomu, ki bi bil predvsem v javnosti bolj priljubljen, pa tudi znotraj stranke. Logično, da se Janez Janša in Andrej Bajuk očitno tako odlično razumeta. Kdor ne razume, da sta samo onadva na vseh vodilnih položajih brezprizivno najboljša v Sloveniji, je kriv za poraze, v vsakem primeru pa upoštevanja nevreden bebec.

Še bolj nenavadna je Janševa interpretacija, da je stranki SLS škodila predvolilno kampanjska združitev s SMS, ker naj bi bili tako programsko različni. Dvomim. Predvsem je pa ta izjava toliko bolj hecna, ker si še težje predstavljam, na kakšen način si je potemtakem Janez Janša silom prilike predstavljal, da lahko konstruktivno deluje programsko različna koalicija SDS in SD? Heh! Stranka SMS s programom, ki bi ga volivci zelo zavzeto prebirali, še posebej mladi, po mojem mnenju sploh ne obstaja. Obstaja samo Darko Krajnc, čigar imidž je povsem Slovensko Ljudsko Strankast. Mladenič, ki asociira na najbolj zaželen tip podmladka žena in očetov SLS imidža, se strinjam z Bojanom Šrotom, lahko doprinese kvečjemu korist. Vendar pa verjetno niso pridobili glasov mladih, ki so že itak maksimalno slabo motivirani za volitve. S spečim SMS in predsednikom dotične stranke, ki kljub dobremu srcu ne premore primerne karizme in idej za aktivacijo mladine, se mladi ne morejo identificirat v širšem smislu.

Pojem konstruktivnosti v vladi ali opoziciji si Janez Janša precej drugače predstavlja od predsednikov levega trojčka, tudi Gregor Golobič in Borut Pahor nista ravno harmonična v pristopih, zato je resen in prav nič zmagoslavno razigran izraz na obrazu Boruta Pahorja povsem logičen znak zavedanja, da ga čaka trnova preizkušnja, pri čemer spravljiva drža ne bo več igrala enake do zdaj dovolj obvladljive vloge.

ADIJO POSLANSKE IN MINISTRSKE IKONE

Med ministri, pri katerih bi lahko potočila solzo sreče, ker smo se jih znebili, prav tako jih ne bom pogrešala v parlamentu, zmagajo Vasko Simoniti, Andrej Bajuk, Dragutin Mate in očitno vendarle ne večni Dimitrij Rupel. Lepo, da so ostali pred vrati in ne premorem niti riževega zrna sočuta. Pravzaprav se kujam, ker bodo na naš račun pobasali tako enormne odpravnine. Nezaslišano. Vendar menim, da smo volivci volili pač stranke. Dvomim, da bi se zaradi kakršnega koli kandidata v določeni dosojeni volivni enoti kdor koli premislil in volil drugo stranko, kot jo je nameraval. Sicer pa podpiram mišljenje, da je tovrstno zastavljen proporcionalni volilni sistem po volilnih okrajih slab, preveč loterijsko usmerjen, in upam, da ga do naslednjih volitev izpopolnijo.

KADROVSKI CUNAMI

Kupčkanje z ministrskimi stolčki in preostalo kadriranje bo zagotovo prva prelomnica, ob kateri bo moral Borut Pahor operativno sprejet odgovornost. Zaenkrat se v soočenjih in napovedih drži dobro in nastopa odločno, čeprav ga je polomil s poudarjanjem prioritet, pri čemer ga je Gregor Golobič opozoril na slogan, da se moramo videti vsi. Vlada mora funkcionirat dovolj razvejano in sočasno obravnavat več problemov, ki so prioritetna po različnih ministrstvih in kakršni pestijo različne skupine ljudi. Sicer se prioriteta kmalu preobrazi v slab izgovor za ignoranco. Problematično je tudi Pahorjevo pretirano poudarjanje, da kadrovskega cunamija ne bo. Tako je tudi prav, vendar ne v takšni skrajnosti, da se zdi, kot da bi Pahor najraje pustil vse tako, kot je, da le ne bi zahrumeli kakšni očitki. Sprememb brez določenih predvsem kadrovsko predrugačenih zastavitev pa vendarle ne moremo pričakovat. Menda ne bo pustil, da vodstvo RTV še naprej briljira s svojim fenomenalno uravnoteženim programom? Bo fenomenalno stroko na Filmskem skladu in v Kinoteki še počastil z večerjo za uspešen kaos? Bo Barbari Brezigar zaželel tako odlično delovanje še naprej? Poostrena zahtevnost po pisnem navajanju razlogov za predčasne odstavitve je brez dvoma hvalevredna novost, še posebej po rafalu z SDS-ovega USB ključka izpred štirih let. Vendar se s pretiranimi preprekami in zavlačevanji kaj hitro lahko zgodi, da v bistvu namena spremembe sploh ne bodo prišle do izraza. In ljudstvo bo zagodrnjalo, eh, vsi so isti, nesposobni, čas je za spremembe. Hehe …

KONFLIKT INTERESOV IN RAZMISLEK O MINISTRSKIH STOLČKIH

Namig, da naj bi Gregor Golobič kot minister za zunanje zadeve frčal povsod po svetu, samo po Sloveniji najmanj, me je nasmejal skoraj do solz. Borutu Pahorju bi verjetno odleglo. Janezu Janši iz drugih in delno enakih razlogov še bolj. Kar v Sloveniji naj ostane in Pahorju diha za ovratnik. Ob tako močni Janševi opoziciji z danes večjim vpogledom v vladne politične tokove pa me tudi ne skrbi, da bi ga na levi z lahkoto biksali po zgledu starih “dobrih” časov, kot rad ponavlja Janez Janša in se pri tem še posebej sekira zaradi Golobiča.

Osebno tudi menim, da v nobenem primeru združitev funkcij ministra in predsednika stranke ni dobra. Čeprav primer Karla Erjavca spodbija moje mnenje, gre za izredno situacijo, ki gre lahko stranki v prid, kar pa ne pomeni prvotnega namena. Tudi v primeru, da kakovosten in priljubljen minister meče dodatno pozitivno luč na svojo stranko, se mi zdi zadeva pač sporna, ker se učinek ne nanaša na dejansko delo stranke. Še toliko bolj mizerno izpade negativna verzija v stilu Andreja Bajuka. Na sploh se pa dogaja, da ministri in hkratni predsedniki strank prenehajo medijsko zastopat stranko, ampak samo še ministrstvo, ne glede na vlogo, v kakršni se pojavljajo. Po mojem mnenju gre za nezanemarljiv konflikt interesov v vsakem primeru. Minister naj bo minister, predsednik stranke, ki se prebije v parlament, pa bi moral imet avtomatično zagotovljeno poslansko mesto.

Da bi Karl Erjavec izpogajal nadaljevanje na mestu obrambnega ministra, se mi zdi ne prav posrečen vic in zato nevreden posebnega komentarja.

Katarina Kresal bi se morala kot ministrica za gospodarstvo zelo potrudit za pridobitev zaupanja pri ljudstvu. Kot vsaka osebnost, katere podoba se navezuje na kapitalistično klientelo. Dejstvo, da Kresalovi za tak resor manjka izkušenj in da ima takšnih in drugačnih toliko več njen partner Miro Senica, stvar še otežuje. Izjave, da so v politiki bolj zaupanja vredne osebnosti s polno denarnico, ker si je preko politike niso prišli nafilat, ne morejo prepričat. Kešarske strasti ne poznajo meja, pa naj gre za že obogatene ali pa tiste, ki o tem predvsem še fantazirajo. In da se kapitalistična nenasitnost ne bi sukala tudi okrog politike, pa če se ta umakne iz gospodarstva ali pa ne, so jalova pričakovanja naivnih. Ker živimo v kapitalizmu, ki ne pozna zgornje meje bogatenja, so parlamentiranja o časti in morali vrlih delodajalcev v očeh socialno prikrajšanega pravzaprav nečedna. Delodajelec brez delavcev ne more delodajalec postat. Relevantno vprašanje delavca je pa samo eno in edino: Ali je za svoje delo, ki omogoča delodajalcu luksuz, ustrezno poplačan? Na ministrstvu za gospodarstvo se lahko dobro izkaže “buržoazna” pravnica Katarina Kresal, “študiozni” ekonomist Matej Lahovnik ali še kdo drug. Da se le res izkazuje.

Ministrstvo za šolstvo ali visoko šolstvo in znanost bo skoraj zagotovo prevzel Igor Lukšič. Iznenada se je pojavil kot podpredsednik stranke SD in kasneje edini od stranke vidno navijal, da bi Borut Pahor kandidiral za predsednika. Potem bi Igor Lukšič verjetno postal predsednik stranke. No, priložnost se ni uresničila, zdaj je tu nagrada za potrpežljivost. Strinjam se z Lukšičevimi izjavami, da postelje za študente niso glavni in edini problem. Vendar tudi postelje za tuje študente in profesorje, kot izpostavlja Lukšič, niso glavni in edini problem. Naše šolstvo ima toliko problemov, da priznam rahlo nenavdušenje nad ne ravno visoko stopnjo izkazane zavzetosti s strani Igorja Lukšiča. V soočenju podpredsednikov na temo šolstva me je bolj prepričal dr. Andrej Rus, podpredsednik stranke Zares, ki sicer ne predstavlja možne opcije. Ja, pomanjkanje profesorjev in s tem pomanjkanje konzultacij, ki bi spodbujale kreativnost, praktično plat študija in še marsikaj, je problem, ki se zdi neverjeten, da sploh obstaja v bojda tako civilizirani državi. Podpiram ukinitev kraje študentskih žepov preko izrednega študija. Ta se je vzpostavila prefrigano z uvedbo mature in ukinitvijo sprejemnih izpitov. Po uvedbi mature je naraščal interes za izredni študij, ker se z ukinitvijo sprejemcev preprečuje vpise na želeno fakulteto. In naše javne fakultete so zaradi pomanjkanja konkurence postale pravzaprav edinstveno privatne na trgu. Brez ponovne uvedbe sprejemnih izpitov kljub povečanju rednih mest in s tem večje dostopnosti ne bodo uspešno privabljale najbolj nadarjenih in zavzetih za določena področja. Če fakultete ne znajo vzpostavit ustrezno zastavljenih sprejemnih izpitov, naj zaprejo vrata, ker očitno pojma nimajo, kaj potrebujejo. Če država ni sposobna omogočit korektnega poteka le-teh v izogib zlorabam, pa to pomeni, da je nesposobna še pri marsičem drugem iz taistih razlogov.
V osnovnih šolah vlada kaos. Učiteljem bi morali povečat pravice, ki jih potrebujejo, da bi lahko ustrezalno opravljali delo v pedagoškem in izobraževalnem smislu. Hkrati pa bi morali izboljšat sistem za zaposlovanje primernih kadrov. Vedno več staršev se z veseljem odloči, da bodo podprli vpis svojega otroka na katoliško osnovno ali srednjo šolo, četudi so ateisti. Četudi so mnenja, da je 85% državno financiranje katoliške šole, ki se oklicuje za privatno, sramota. To se dogaja zato, ker javne šole spominjajo na zverinjak, kjer se otroci naučijo marsikaj pokvarjenega, precej manj pa o tistem, čemur naj bi obvezno vzgojnoizobraževalno šolanje služilo.

Kako se trenutno dojema pojem kulture na Slovenskem, se je lepo pokazalo tudi v predvolilnih soočenjih. Niti besede na to temo. Razen v zadnji oddaji na nacionalni televiziji, ko je Rosvita Pesek pompozno napovedala deset kulturniško obarvanih minutk. Uau! Se bodo pogovarjali o stanju filmskih ustvarjalcev? O mizernih honorarjih za knjigo? O problemih povezanih z agencijo za knjigo? O nizki stopnji bralne kulture med Slovenci? O Nuku? O spodbujanju kakovostne alternativne umetnosti? … Deset minut je malo za pogovor o vsem, kar pesti pojem kulture pri nas. In kaj dobim? Ponesrečeno verzijo nekdanje rubrike Sošolci iz 5.a oddaje Hri-bar. Zelo ponesrečeno. Za Slovence je kultura očitno nekaj že minljivo plesnivega, a “spomeniško” zapečatenega, ki koristi predvsem temu, da se zafrkavamo v glavo, kdo si je več zapomnil od piflanja izpred dvajsetih let ali več. Sram me je!
Slovenija nujno potrebuje na Ministrvu za kulturo zagnanega vodjo, ki bo to poslanstvo dojemal kot najpomembnejši del svoje kariere in ki premore veliko občutka za različne plasti kulturnih segmentov. Ki bo s svojim pristopom spodbujal, da postane kultura spet živa in tudi pojem današnjega časa.
Jožef Školč je minister za kulturo že bil, torej bi vedel, kam se spušča. Vrednost njegovega dela smo lahko v pravem pomenu spoznali šele kasneje, ko so prišli na vrsto drugi antiministri za kulturo.
Dober predlog se mi zdi Majda Širca. Volja do spremembe zakona o medijih bo verjetno dobila dodaten zagon, filmski usvarjalci bodo verjetno jokali od sreče, prav tako pa izkazuje angažiranost za položaj knjige in druga področja. Majda Širca tudi ne spada ravno med molčeče predstavnike politike, kar je za trenutno stanje “kulturnega molka” na Slovenskem še kako dobrodošlo.

Karlu Erjavcu tudi mediji omogočajo, da se heca pred kamerami z malimi otročjimi sabotažami in jih napihnejo do onemoglosti. Ker Erjavcu niso privoščili nasmeška na predvolilnem spotu, je začel v njemu edinstvenem infantilnem slogu stresat zamerljive žaljivke na račun Boruta Pahorja, da pač ni sposoben za prevzem vlade, kako izvirno!, in kar predlagal, da bi moral prevzet mandatarstvo v primeru zmage levice Zoran Janković. Od kod Zoran Janković? Preprosto. Janković ga je povabil na sestanek z opozicijo o načrtih za prihodnost. Tako naš minister za obrambo izkazuje ponižno hvaležnost. Kot mali otročič. Erjavcu na vprašanje, kako neki naj bi bil v tem trenutku v primerjavi s Pahorjem sposoben za prevzem vlade Janković brez stika z diplomacijo na dobesednem političnem parketu, ni bilo treba odgovarjat. Pred novinarji, ki so tako veseli, da dobijo kakršno koli popiš kost v glodanje, se nobenemu Erjavcu ni za bat, da se bo zajecljal z neprepričljivimi argumenti, ko odmetava petardice. Celo pomemben postane. Reporter se že na veliko veselo razpisuje, kako levica skriva aduta za predsednika vlade v rokavu, Zorana Jankovića. Levica je sicer zanikala, da bi se kaj takšnega dogovarjalo po vogalih, a kjer je dim, je tudi ogenj, a ne. Še posebej če nekateri novinarji pojma nimajo, kako bi kakovostno pokrivali predvolilno obdobje.

Zakaj sem se sploh spotaknila ob ta medijski piš dneva? Ker so mediji tudi nekakšni soustvarjalci psihoz, ki sprožajo pozive in vprašanja in s tem apelirajo na obnašanje politike. Pri nas, v deželi vsemogočega, še posebej. V kolikor bi levica na primer resnično po volitvah ob hipotetični zmagi podtaknila enega na novo izpod parketa povlečenega mandatarja in ne nekoga, čigar delovanje na tem področju smo imeli priložnost spremljat in se tako odločat za svoj glas, bi takšno potezo dojemala za kolaps politične etike v odnosu do državljanov. Na levici je dobil Pahor kvečjemu eno alternativo. V konfrontaciji z aktualnim predsednikom vlade se mu je ob bok postavil samo Gregor Golobič, ki pa seveda ne bi prezentiral največje stranke na levici. Ne odrekam kvalitet Zoranu Jankoviću kot menedžerju in morda bi se lahko izkazal tudi na političnem parketu, vendar se zaenkrat izkazoval še ni in po mojem mnenju ima tudi več kot dovolj dela z županovanjem prestolnici, pri čemer v prihodnosti absolutno pričakujem mnogo več občutka za pomen ohranitve in konstruktivnega razvoja kulturne identitete glavnega mesta, možnega turističnega bisera, in ne predvsem trgovanja z “materialom” v stilu “solata” se kupi lažje od “bučk”. Ne maram zafrkancij s tako pomembnimi odločitvami na plečih volivcev. Tudi medijskih zafrkancij ne, ki jih razpečujejo novinarji v zameno za profesionalno izpeljevanje predvolilnih prispevkov, ki bi presegali rang novičarjev lejdi scene.

POTOP PREDVOLILNIH SOOČENJ

Če bi morala ocenit, kako sta monopolni televizijski hiši opravili svoje delo, bi bila moja ocena zadostna zgolj zato, ker so sploh spustili politike v studio, da so se pred kamerami lahko pričkali. Posebnih izzivov politiki na svoje trditve niso doživeli. Kljub časovno kratki predvolilni kampanji predvsem nacionalki uspevajo večeri brez razprav o pomembnih temah za bodočnost, brez zanimivih opomb. Ko pride “svetli četrtek” na vrsto, morda še ponedeljek, nam postrežejo z uro in pol zabijanja enih in istih vprašanj, na katera dobivamo stokrat prežvečene in že pričakovane odgovore. Duhamorno je premil izraz za opis stanja. Soočenja so bila duhamorilska. Kot klima družbe pod zadnjo vlado. Vpletanje strokovne javnosti ne obstaja več. Mi nimamo profesionalcev, ki bi jih bilo vredno o čemer koli kaj povprašat. Nimamo inteligence, ki bi s svojimi ugotovitvami in izkušnjami podajali tehtne povode za izzive na predvolilnih soočenjih politikov. Ne! Politiki si režirajo komunikacijo sami, novinarji pa mogoče celo pojamrajo, ali naj, šment, kar zapustijo prizorišče. Ja, lahko. Brez veze! Na svidenje.

Kar se tiče avdiovizualnih medijev so me najbolj presenetili na Vesti. Ponudili so mi več, kot sem pričakovala. Na primer omizja, ki so približek temu, kar sem od predvolilnih soočenj pričakovala od “superiornejših” predvajalcev soočenj. Saj ni tako težko, a ne?!

KJE SO PROFIJI?

Še dobro, da lahko prebiramo časopise, ki še nekaj malega pozornosti celo namenijo vsebini. Jože P. Damijan je na primer 6. septembra v Dnevnikovem Objektivu objavil zanimivo analizo primerjave uspešnosti vlad v samostojni Sloveniji. Na začetku Damijan opozori na manipulativnost pri hvalisanju z dosežki vlad po potrebi. Izpuščaje dobim, ko na primer slišim hvalisanje o znižanju brezposelnosti. Kako smo pa prišli do tega statističnega podatka, prosim? Katera delovna mesta se polnijo in za koliko večjo plačo od socialne podpore? Smo resnično na boljšem ali morda celo na slabšem! Damijan za svoj pristop pojasni, da je upošteval 6 ključnih makroekonomskih indikatorjev: stopnjo gospodarske rasti (BDP), stopnjo brezposelnosti (po metodologiji ILO), stopnjo inflacije, proračunski saldo kot delež v BDP, tekoči račun plačilne bilance kot delež v BDP in zunanji dolg kot delež v BDP. Za primerljivost pa je upošteval tudi gospodarske rezultate z rezultati vseh desetih novih članic EU. S temi državami se, kot pojasni, zaradi podobnih začetnih pogojev (tranzicije) lahko primerjamo. Gre torej tudi za sposobnost izkoriščanja priložnosti znotraj EU v primerjavi z državami v enakem položaju. Vmes pa opozarja tudi na dobro ali slabo zapuščino prejšnje vlade, ki jo lahko pokasira naslednja in ji postane delo olajšano ali oteženo. Z vsem skupaj v paketu končni rezultat Damijanove analize pokaže, da sta bili najbolj uspešni obe Drnovškovi vladi z majhnim odstopanjem prvemu mandatu v prid, na tretje mesto se uvrsti Drnovšek - Ropova vlada in najmanj gospodarsko uspešna Janševa vlada. Na koncu Damijan še napove, da za rekordnimi makroekonomskimi kazalci, ki pa se ne morejo primerjat z uspehi drugih novih članic EU-ja, razen Madžarske, bolj sušna leta šele prihajajo.

Bi me zanimali argumenti drugovrstnih analiz, ki bi morda demantirali Damijanovo tezo. Kako? Zanimala bi me tudi soočanja na temo šolstva, na temo kulture, na temo socialnega aparata, na temo apatije mladih … In šele potem bi me zanimale tudi replike politikov, ki so za stanje odgovorni in si ne glede na situacijo, kakor jo občutimo in doživljamo državljani, tako želijo občutka oblasti v pljučih. So v najbolj kriznih trenutkih svojega življenja sanjali, kako priplezajo na težko dosegljiv vrh gore, vdihnejo razredčen kisik - simbol svobode. Jap, bolj zaupam liderjem, ki vidijo odgovor na vse v seksu, precej manj pa tistim, ki fantazirajo o osvajanju najvišjih vrhov, še posebej ko se znajdejo v prehodni krizi. Kako bomo seksali v prihodnje, so temeljni odgovori na vsa vprašanja, osvajanje vrhov gora pa priča kvečjemu o masturbaciji enega ob pogledu na nevidne ostale “tam doli nekje”! Tudi v primeru Woody Allena si je dobro najprej ogledat njegove filme in jih razumet, preden se poslužuješ njegovih domislic. Kaj hitro se namreč lahko zgodi, da z nepremišljeno izrabo citatov zasmehuješ sebe, medtem ko si domišljaš, kako se posmehuješ drugim.

Dr. FRANCE BUČAR JE SPREGOVORIL

Predvolilni odziv očeta slovenske ustave verjetno marsikoga ni preveč razveselil. Za katastrofalen je označil prerez trenutnega stanja Slovenije in izrazil dvom v demokracijo kot sam po sebi vzvišen družbeni sistem. Demokracija v poanti ni nič drugega kot prevlada povprečja in še nikoli ni prinesla presežkov. Slovenija potrebuje spremembe in močnega vodjo, nas je oprhal z mnenjem dr. France Bučar. Za nobeno politično opcijo se javno ni opredelil.

O MOČI

Janez Janša je izrabil pojem demokracije za oblast, ki po starih vzorcih temelji na populizmu, akumulaciji povprečja in podpovprečja za nekaj katarzičnih sloganov in “iger brez kruha” sebi v izvor moči. Referendum označuje za najbolj demokratično obliko odločanja, a se nanj nasloni samo po potrebi. Z referendumom o odpiralnem času trgovin se je izkazala nezmožnost ljudi, da bi prepoznali, česa jim v resnici manjka. Na kakšen način se jih tudi sicer da fino nategnit. Niso bili zmožni dešifrirat, da jim nedeljski prosti dan za obisk maše pač ne bo zamenjal občutka ponižanja zaradi nepošteno plačanih ur dela in neplačanih nadur. Tega referenduma vlada ni upoštevala. Pa ne dobrobiti delavcem na ljubo, ampak kapitalu. Toliko o demokraciji. Demokracija pa pride prav pri referendumu o zadnjem sprejetem medijskem zakonu. Na tem mestu je za Janeza Janšo referendum edini tehten argument, da se mu na spremembo medijskega zakona ne zdi vredno niti pomislit. Čemu le? Preko nacionalne televizije je vlada nafurala svoje “igre” in sesula pojem uravnoteženosti programa, preprečila dostop bolj kakovostnim in raznolikim oddajam. Na sploh je po klasičnem vzorcu vladanja s pomočjo populistične katarze povprečja izrinila kulturo na rob marginale. Ljudi, ki jih je nastavila na odločilne položaje, imajo težave z vzpostavljanjem spoštovanja do svojih pristopov. Vodja, ki je nastavljen po politično prijateljski preferenci, pa čeprav brez ustreznih referenc in občutka za delovanje na določenem področju, se mora borit z neštetimi vzvodi, da ohrani položaj, ker ne more pridobit zaupanja in spoštovanja. Ne, tokrat ni treba nikogar preganjat ali zapirat, da bi obmolknil. Samo ignoriranca, zasmehovanje morebitnih “peticij” in jamranja po medijih je dovolj, ostalo pa namesto represije opravi kar kapitalizem sam! Mentaliteta individualizma in neznosne borbe za kos pogače pač. Pametnjakoviči obmolknejo. Se zatečejo v nekakšne medsebojne prijateljske krožke, si pod mizo delijo drobiž in se zahvaljujejo “hudiču”, da drobiž sploh še kaplja. Nihče noče bit prvi in ostat edini, ki bo zakrulil na ves glas in ostal sam na cesti kot potepuški pes. V arestu je lahko celo bolje. Dobiš posteljo in topel obrok. Rokenrol je mrtev.

IZ NEZADOVOLJSTVA V NEZADOLJSTVO

Sedanja oblast je bila izvoljena predvsem zato, ker narod ni bil več zadovoljen s prejšnjo. Saj nismo tako butasti, da nam ne bi bila jasna njihova takratna “neznosna lahkost bivanja” in klientelizem. Res pa je, da je prejšnja vlada poskrbela, da so se ljudje, ki jih je podpirala, vsaj zadovoljivo, če ne celo presežno, dejansko izkazali za sposobne in uspešne. Kar ne sme služit kot izgovor in je zagotovo le delna resnica, ampak … ob tipičnem pokazatelju splošnega problema kadrovanja te vlade, ki se najbolj transparentno kaže tudi v provladnih brezplačnikih, se pa samo sprašujem, zakaj nihče ne povpraša o misterioznem dotoku financ in odgovornosti kar uredništva. Saj spodaj na prvi strani ugledamo neka zapisana imena, če si nataknemo dovolj debela očala za drobni tisk. So nedotakljivi? Je urednica polpismena, da ne spiše niti uvodnika? V resnici urednikuje nekdo drug, za katerega je bolje, da ostane skrit? Gospod Petek morda? Samo ugibam.

Levičarskega politikovanja je imelo ljudstvo dovolj. In izvolilo je drugo oblast, ki je bila edina na voljo. In prepričana sem, da niso bili izvoljeni, da bi vzpostavili še hujšo obliko klientelizma v imenu protikomunističnega maščevanja iz obdobja razpadanja Jugoslavije, in ji je figo mar celo kako se izkažejo ljubljenci, ki jih poriva v frontalne linije uglednih pozicij. Niti niso bili izvoljeni zato, da bi nas poniževala s preživetimi slogani o plesanju polke do konca dni. Pajade! Do zvitih gležnjev, polomljenih kolkov in razbitih nosov že mogoče. “Turbo” mentaliteta ni Srbiji nič dobrega prinesla, pa tako ponosno osamosvojeni Sloveniji prav tako ne bo, tudi če nič zlega ne misli. Kje pa piše, da je kdaj koli katera koli “turbo” scena kaj zlega res mislila?! Poanta je ravno v tem, da se nobenega svojega “zla” nikoli niti zavedla ni.

Ne potrebujemo “fuzbalerskih” patriotskih katarz v zameno za demokratičen dialog in razvoj. Brez ustreznega mentalitetnega nivoja, ki ga podpira oblast in s tem usmerja nivo povprečja, ni za pričakovat ustreznega razvoja v kateri koli sferi. Še manj demokratično porazdeljenega zadovoljstva. Sprašujem se tudi, o katerih “komunajzerjih” neki sploh še vriskajo podporniki desnice po internetu? Verjetno o Petru Jambreku in podobnih, ki se pač vedno zrinejo do korita, kakršne koli barve že? Bivši komunajzer, ki danes vodi propagandne shode po potrebi - Zbor za republiko, kjer naj bi se zbirali razumniki. Intelektualci! Kaj pa počnejo vsi ti intelektualci, kadar ne propagirajo desnice ob raznih volitvah, da so prepustili izgon razumništva na rob molka? Kje pa so vsi ti intelektualci, ko se kreše okrog rokovanja s slovenskim filmom, novinarstva, životarjenja slovenske knjige, programom nacionalne televizije …? Kdo je sovražnik? Dimitrij Rupel včeraj ali danes? Ali kot je prenesel v strankarski časopis Zares Slavoj Žižek zanimiv dialog med Janšo in Ruplom iz leta 1995:

Janez Janša:
Zame ste enostavno oseba, ki ne more brez gospodarja. In ko ga najde, je pripravljena popljuvati vse, ki trenutnemu gospodarju niso všeč … Kako si lahko pogledate v oči? Ste bili v zmoti pred dvema letoma ali ste v zmoti danes? Ali ste spremenili mišljenje, takoj ko ste povohali oblast, pa čeprav so Vas brcnili na njen rob? Kolikšna je bila Vaša cena, g. Dimitrij Rupel?

Dimitrij Rupel:
Janša je demagog. V politiki je nesramen in rad podtika. Ne izbira sredstev, je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak služabnike.

Takšnega nategovanja bi morali bit naveličani čez rob grla. Predvsem nove generacije, ki žal spijo in “nč ne štekajo”. Levica spet ni nova oblast, ampak druga opcija na voljo, ki zatrjuje, da se je tokrat res nekaj naučila in da pristaja na pozitivne spremembe! Obljublja, da bo začela uvajat nove osebnosti v politiko, ki bodo prekinile stare zamere in se začele zavedat aktualnih problemov, ki so že tukaj, pa jih nihče noče opazit. Borut Pahor se preko oglasa zavezuje, da se bomo vsi videli in ne samo nekateri. Si bom zapomnila. Gregor Golobič se z ekipo zavezuje socialnemu čutu, program stranke Zares in nekateri predstavniki pa celo obetajo, da razumejo pomen kulture in s tem pomen žlahtne mentalitete določenega naroda proti črnini enoumnega brezna. Močan vladar se zavednega, razgledanega in kritičnega ljudstva ne boji, ampak mu predstavlja izziv. Katarina Kresal se zavezuje, da bomo skupaj zmogli več. Fino. Trenutna vladna stranka SDS pa me obvešča, da se je televizijskemu oglasu dobrodelniško odpovedala, čeprav je naročnik tega oglasa SDS. Ta oglas je pravzaprav simbol delovanja aktualne vlade. Nekaj, kar vidim in slišim, me z nekaj bonbončkov v roki kar naprej prepričuje, da si samo domišljam. Ja, in sloni letijo …

In potem se kar naenkrat pojavi “poštenjak” Dejan Kaloh. On ve, kako umazani in zli so Lipovci. Peče naj bi vedel, da je dokument ponarejen. Mah, kje! Ponaredil ga je kar nek mladoleten mulc, ki je zdizajniral tudi njihovo podobo. Njihov “mali”! In Dejan Kaloh, puf, v medije. Evo vam afero. Jaz sem poštenjakar! Kramberger 21. stoletja. Ana Jud (njene knjige je tiskal s spletne strani in priporočal na svojem blogu) v moški verziji. S strani nekaj komentatorjev sem med drugim prebrala, da dvomijo v Kalohovo poštenost, ker bi sicer predal zadevo kriminalistom in izstopil, ne pa sprožal pompa po medijih. Kaloh je torej samo “attention whore”. No, jaz se pa sprašujem, čemu bi Kaloh drvel h kriminalistom z nekimi podatki o ponarejenih dokumentih, če je sam Peče s papirjem mahal po parlamentu. Torej njegov namen pač ni bil tajit domnevno neverodostojnost, saj so ga takoj dobili v paco vsi strokovnjaki. Celo Drago Kos. Zedeva, ki je ovržena že na naslednjih poročilih. Za nas, butalce. Mah, polno jih še ima Peče in kot vzoren državljan bo v preverbo pač predal vse. Tudi prav. Mogoče se pa po pomoti najde kakšen original vmes. Vznemirljivo. Zenkrat pa pač na Slovenskem afere ni. Naj bi torej Kaloh dirkal h kriminalistom zaradi nepreverljivih škodoželjnih besed na račun Janeza Janše, ki naj bi jim bil priča? Da bi bil javni politični nasprotnik Sašo Peče izjema med vsemi državljani, ki so nasprotniki Janševe politike, in ne bi nikoli izustil kakšne zasoljene na njegov račun, dvomim. Big dil! Tudi če pri njih dizajnira nek nadebudni mladoletnik, po mojem Peče ne bo obtožen zasužnjevanja otrok. Skratka, ne vidim afere. Vidi jo pa poštenjakar Dejan Kaloh. No, vsaj želi si jo. Ker imam osebno z njim kot soblogerka vse prej kot poštenjakarske izkušnje, se mi je samo smehljalo in se mi pisarije o “wannabe” podalpskem krimiču res niso zdele privlačne. A so me nekateri blogerski zavezniki, ki pridno skrbijo za povezave na njihove strani, malček razjezili s svojimi naivnimi salvami podpore. Na primer popiš “direktnoindirektna” blogoverzija Iztok Gartner. Tokrat se mu je zdel odličen trenutek, da me spet skuša malo namočit. Spet hvala za reklamo. Zdaj se je po Gartnerjevem mnenju Kaloh izkazal za pravičniškega heroja, kar po njegovem tudi nakazuje, kako Simona nima prav. Njegove sežigalske akcije so do zdaj zažgale približno toliko kot zažge mesto glasen prdec nerodnega potnika v avtobusu, zdaj bo pa morda kdo le dojel, kako Simona pravzaprav jebe v glavo narodne heroje, pravičnike. Pajade!

Iztok Gartner v svojem hvalospevu in čudovitih spominih na štajerskega kolega Dejana Kaloha takole med drugim interpretira njegov čudovit karakter:

Nepozaben mi je tudi njegov spor s Simono Rebolj. Najprej mu je bila všeč, potem pa je poštekal, da se z njo ne da normalno meniti, saj hoče imeti vedno prav. S tem je dokazal, da se lahko tudi premisli, če na lastni koži ugotovi zmoto.

Iztok zna bit tako prikupen, ko “prdne”, da ga imam na nek bizaren način celo rada. Ta klan popiš povzpetnikov ima res probleme z dojemanjem besedne zveze “imeti prav” in irelevantnosti pomena lastne kože. “Imeti prav” je za njih nekaj, kar si pač želiš in ti je nekako podeljeno ali pa odvzeto. O pojmu argumentacije in tegobah brskanja za resnico se jim sanja ne. Žlehtno prase je tisti, ki hoče imet prav, kar pomeni, da njemu skuša ukrast štafeto. No, sploh pa še to ni pomembno. Bolj gre za vzbujanje pozornosti. Iztok Gartner, ki je s tega aspekta po mišljenju resnično skoraj Kalohova duša dvojčiča, mi na moj komentar, da bi me komot vsaj tokrat v navezavi na Kaloha pustil pri miru, odgovori takole:

Roko na srce, Simona, Kaloh je bil kot bloger znan tudi po tem sporu s tabo.

No, prav, pa poglejmo, po čem je bil torej med drugim znan. Ja, Dejan Kaloh je res ugotovil zmoto. Tako na sploh verjetno Kaloh ugotavlja zmote!!! Ampak v čem?

Dejan Kaloh je ambiciozno napadal frontalne blogerske vrste, se predstavljal kot novinar, včasih objavil celo kakšen intervju s kakšno lokalno zvezdico, fotko, kako se stiska zraven kakšne lokalne zvezdice, pa intervjujček s kakšno takratno blogersko zvezdico po potrebi in tako naprej. Na primer z Dajano. Z Dajano, ki mu danes tudi ne pozabi zavezniške preteklosti in spiše komentar:

Z Dejanom sva se nekajkrat pogovarjala po telefonu, ker sva hotela iz tega bloganja narediti nekakšen biznis (no, saj upam, da bo še kaj ratalo iz tega) in sem vedno dobila občutek, da je fant na mestu.

Dejan Kaloh je fant, ki vedno in povsod hoče naredit biznis, problem je samo v pojmu “Nekakšen”. Upanju, Dajana, da bo še kaj ratalo iz tega, pa ne kaže dobro. Zaenkrat takole. Fant trenutno ni na mestu. Je pa res, da mesta menja kot po tekočem traku in zagotovo se še kje pojavi kdaj. Če boš pridna, te morda povabi zraven, težko pa rečem, da ti to “radost” žlehtno privoščim.

Naveze vzpenjajočih seveda tvorijo zavezniške klane, na primer z Iztokom Gartnerjem, Dajano blabla …. No, vmes se lahko pojavi kdo nov. Takrat moja malenkost na primer. Pišem, pišem, pišem … in žal me opazi tudi Dejan Kaloh. Nekaj časa komuniciramo povsem korektno. Kaloha privlači pač provokativnost. Na kakršen koli način že. Čeprav moje pisanje nima zveze s stremljenji pisca a la Kaloh, niti a la Gartner. Kar začne Dejana Kaloha s časom neznosno nervirat. Ne počuti se dovolj car. Simona se v marsičem ne strinja s Kalohom, smrklja, in ga s svojimi protiargumenti ogroža. Kalohu popustijo živci. Zdaj pride na vrsto poštenost! Ta čudovit herojski značaj. Dejana Kaloha mine veselje do klepetov s Simono. Da bi jo pustil pač pri miru, mu ne pade na pamet. Preveč ambiciozen, preveč caromanski, preveč egocentričen, zato si omisli blogosferno “umazano kampanjo”. Šikanacije v slogu “cilj posvečuje sredstva”. Ko se na primer Simona pojavi z intervjujčkom na Vesti, pride stipkat nagravžen s telebansko diplomacijo opremljen komentar:

Na začetku sem bil navdušen nad njenim slogom pisanja (dobre besedne zveze, lucidno, poglobljeno, nekonvencionalno), a me je nato med vrsticami povsem razočarala. Ob več kot očitnem dejstvu, da se počuti (le zakaj - ker zna z besedami?!?) superiornejšo od vsega kar leze in gre. O njeni pregovorni primitivnosti pa nima smisla izgubljati besed…

Tako drisko o razočaranju “med vrsticami” (prevod?) je naklepal. Daleč od tega, da bi bil Kaloh kaj posebnega med določenimi podlimi komentatorji, ki so se me kdaj lotili z vso pregovorno primitivnostjo, ko pameti za tehtne argumente izstradajo, pa vendar … Poleg neargumentiranega hujskanja v zgornjem stilu si je Kaloh privoščil še klevetanja in laži. Malo je pogooglal, odkril moje sodelovanje pri nekem projektu in začel trosit izmišljotine v zvezi z mojo funkcijo. Z enim klikom dokazljive laži. A ga ni motilo. Očitno se mu je zdel bolj pomemben pomislek, kako se bo morda našel vsaj en cepec, ki bi celo rad nasedel njegovim kozlarijam! Osebna uteha ima torej prednost, ne resnica in poštenost. Ko se je oprijel tistega lažnivega poniževanja, mi je bilo takoj jasno, da ima fant očitno probleme z občutki manjvrednosti. Da nekoga predstavljaš kot “pometača”, se takemu človeku zdi silno učinkovito šikaniranje. Problematika te vrste blatenja odzveni ironično, saj bi tak poskus diskreditacije izpadel še mnogo bolj gnusen, če bi bila njena vsebina resnična. Dejanu Kalohu se funkcije in poklici, ki ne predstavljajo slave ali vodilnega položaja, zdijo očitno sramotni. Kot vodja poslanske pisarne Lipa, verjetno ni hujšega zanj, kot da je Peče v medijih izjavil, da ni noben vodja, ampak navaden administrator. Hehehe … Mogoče je bil res vodja in je fasal od Pečeta enako vrsto pljunka, kot jo je takrat Kaloh izvedel na mojih plečih, mogoče pa se je iz frustre res povišal v vodjo kar sam. Niti ni pomembno. Pomembnost se skriva v njegovem pismu medijem Zadnji stavek se glasi:

Kljub temu, da sam kandidiram za poslanca na listi stranke Lipa, kar v danem trenutku globoko obžalujem, je moja dolžnost, da javnost obvestim o lažnivem Pečetovem početju. Resnica ima vedno prednost pred vsem drugim.

A res, Dejan Kaloh, resnica ima vedno prednost pred vsem drugim?!!! Kdaj si pa to spoznal?

Moram še opozorit, da o Dejanu Kalohu nimam samo slabega mnenja. Dejansko mislim, da ima človek vest. Ko ga zapeče, postane “politik”. V času, ko sem bila tarča Kalohove s tekmovalnostjo in bitko za prestiž povezane podlosti, sem začela dobivat na mejl pisma. Daljša pisma v slengovsko najstniškem slogu (uporaba mladoletnika za svoja posla ali Kaloh osebno?). Šlo je za prepričevanje, kako naj Kalohovih izpadov ne jemljem resno, ker me v resnici zelo spoštuje, ceni in oh in sploh. Torej naj mu prihranim brce, ker v resnici ne misli tako, samo malo je razburjen. V vsakem primeru je šlo za željo po ukinitvi mojih protikomentarjev v zameno za ohranitev ponosa. Da se mu za mir ne bi bilo treba javno opravičit. Ja, zelo politično. Odnehala sem itak v vsakem primeru, saj zadeva sploh ni bila zanimiva. Na tem nivoju nič bolj kot fajt s katerim koli anonimnim “miki miška 243″ nevoščljivim komentatorjem, ki nima nikakršne vsebinske vrednosti.

No, Dejan Kaloh je bil zame skoraj pozabljena preteklost, dokler nisem naletela na hadov zapis. Njegovim hvalospevom stranki SDS nisem sledila, šele po tem prispevku sem kliknila na njegovo preobleko v predstavnika stranke Lipa. Da bi pobrskala še po zapisih iz SDS obdobja, ni bilo možno, ker jih je izbrisal. Čemu neki? Zelo pošteno, iskreno in v prid resnici. Izbris delčka zgodovine. No, zdaj je izbrisan kar v celoti.

Njegova politična famozna “kariera” se je vrstila od poskusov v Asu, preko SDS-a in na koncu v Lipi. Več v tem prispevku. In zelo me moti, da v televizijskih medijih o njegovi blogerski preteklosti, kjer je pisal o svojih političnih nazorih, niti o njegovi poti preko strank, predvsem bivšem članstvu v SDS, nisem zasledila omembe. Mogoče sem zamudila ravno tiste koščke poročanja, ki so tudi ta kontekst pojasnili, vendar jih je bilo potemtakem z lahkoto zamudit, ker spremljam informativne oddaje zelo redno.

In zdaj je v Mariboru megleno. Ježešna! Če bi takrat, ko je Kaloh izvajal svoje tekmovalne akcije nad mano, imela njegovo telefonsko številko, bi mu morda poslala kakšen sms “Komaj čakam, da se srečava”. Brrrr …! Veretno bi kasirala tožbo. V hlačah Saša Pečeta pa bi Kalohu trenutno prej priskrbela varovanje, kot da bi mu šla polomit kakšen ud. Kaj če se človek po naključju ravno zdaj malo treskne z avtomobilom, morda stopi na bananin olupek … Valjda, da bo vsega osumljena Lipa. Burk okrog Kalohovih ambicij po prodoru so fasali že dovolj. Očitno ne prebirajo blogov, sicer grdi, zli in umazani temu samoopevanemu poštenjakarju ne bi ponudili niti angažmaja vratarja. Bi lahko še kaj slišal.

Ali je bil Kaloh pravzaprav podtaknjenec s strani SDS, da bi vohljal za čemer koli, s čimer bi se dalo predvsem trojico Peče, Tavš in Zagorac utišat, kakor se na veliko namiguje, ne vemo. Možno je vsekakor. Ampak po vtisu, ki sem ga dobila o Kalohu, se mi zdi tudi povsem možno, da se je podtaknil kot sodelavec SDS-a kar sam. Fant se je “herojsko” izpostavil Janši v bran. Kakšno nagrado za svoj podvig pa že ni nelogično pričakovat, a ne. Marsikaj se dogaja v naši ljubi Sloveniji … prestopanja iz stranke v stranko, razcepljanja, vse sorte … Da bi pa nazorsko opredeljeni desničar postal lepega julijskega dne kar naenkrat levičar ali obratno, se v naši deželi ne bo zgodilo verjetno nikoli. Edino upanje so prihodnje generacije in končno izplavitev tega sila nasprotujočega si odnosa do sveta, pri čemer bi “gen” prepada med liberalnim in konzervativnim karakterjem vsaj malo zaspal pod težo novih modernih prekletstev.

Kaj zaboga je z Lipovci, da je Dejan Kaloh postal njihov kandidat na listi poslancev, je edino mogoče celo zanimivo vprašanje. Od koder ga, komično, zdaj ne morejo sfrcat. Dejan Kaloh brez dvoma ne bo odnehal kar tako. Pa ne zato, ker bi bil tako grd, zloben in umazan, niti zato, ker bi bil poštenjakar. Preprosto zato, ker je politika itak kurba, kot je zapisal v naslovu njegov prijatelj Iztok Gartner, da naj bi Kaloh spoznal. Oni pa so ljudje, ki si vedno vse zaslužijo in imajo vedno prav. Ker so vendar oni. Borci za svojo drobtinico v svetu kurbarije, ki serijsko peče hlebce. Ne moreš bit nepošten, tudi če manipuliraš, ubiraš krajšnice, se kdaj zlažeš, koga oblatiš ali kaj ukradeš, če so pa naokrog itak same kurbe, a ne?! Konec koncev se še predsedniku vlade v naši deželi ni zdelo nič spornega, da je ukradel Blairove misli, prejel nagrado Bob leta, in je nikoli ni vrnil. “Who cares!” Štafeto imaš, če si jo pač vzameš, a ne?! Tako je Pač življenje. Ali kot je v tem primeru še zapisal Iztok Gartner:

Dejana Kaloha sem prvič spoznal preko bloga, ko mi je tu in tam pustil kak dober komentar in mi nenehno “težil” o tem, da si zaslužim kaj boljšega v našem medijskem prostoru. Ujela sva se, se dala v blogrolo (no ja, zaradi vljudnosti), skratka, bil je dečko na mestu.

Ja, pa res. Dečki “na mestu”. Vljudni heroji.

O možnem pozitivnem učinku negativne kampanje za žrtev smo v Sloveniji največ javno spregovorili ob volitvah za župane. Koristila je Zoranu Jankoviču v Ljubljani, ki ga je preganjala zavoljo domnevno pravno neprečiščenega poslovanja v Mercatorju desnica, in Borisu Popoviču v Kopru, ki je potegnil za seboj še medijsko neznanega kirurga Tomislava Klokočovnika v Izoli. Klokočovniku je zmago prinesla Breda Pečan, ker mu preočitno zmage ni privoščila in podpora Popoviča, ki je s konkurenco pometel v soju z lastno roko prižganih luči domnevne žrtve “Kučanovega klana”. Potem sta se zaveznika v “nesreči” skregala. Na polno. Za moč in korak pred koritom ob obali. Popoviču so popustili živci in Klokočovniku je začel skakat po senci. Na Popovičeve očitke se Klokočovnik v televizijske soočenju niti enkrat ni odzval z argumentiranim zanikanjem navedenih dejstev, ampak predvsem ponavljal, kako je Popovič žleht, ker hoče zavladat po celi obali (kot da mu ob izvolitvi to ni bilo jasno, ko se mu je za zmago priključil). In je zmagal. Čeprav se Popovič ni prav nič spremenil in taisto javnost njegova “oblastnost” ni nič motila s po sebi poimenovanim barom sredi primorske na čelu, še manj sprehajanje od sodišča do sodišča, pa če je bil žrtev v resnici ali pa ne. Ljudi ne zanima toliko resnica kot stigma žrtve komolčanja. To je njihova priložnost, da se izkažejo sočutni! Ker sicer sredi kapitalistične gonje ne opazijo niti krvavečega sredi ceste. Treba razumet!

Barack Obama je na primer primerek sveže politične osebnosti, ki sijajno obvlada ravnanje z umazano kampanjo. Niti na eno blato s strani Hillary Clinton ni odgovoril s protinapadom, ampak z razočaranjem nad nespodobno igro nasprotnice in opozarjanjem, kako njeno otročje obnašanje brez dvoma dokazuje, da se ne počuti dovolj sposobno za prevzem oblasti, enako se odziva na serviranje dreka kampanje Johna McCaina. Hillary Clinton je res pokazala, kako neusposobljena političarka za današnje čase je. Namreč sama je prikomovčala do visokega političnega položaja ravno kot postranska “žrtev” blatenja imena Clinton preko afere “Monica Levinsky”. Šele takrat je ameriška javnost sploh dobro zaznala obstoj neke žene Clinton. Vzpenjanje po lestvici je dobila kot nagrado za “žrtev” javno odmevne zakonske drame. Ni se dovolj “naučila”. Zato ne samo, da je pogorela v tekmi z Obamo, niti njegova podpredsednica ni postala. Obama jo je odfrcnil s prizorišča kot nadležno uš. Da Obama resnično obvlada to pomembno samopromocijsko plat medalje, dokazuje še naprej. Ko je sprva ponesrečeno izbrana podpredsednica republikanskega kandidata za predsednika - Sarah Palin - doživela plaz novinarskih kritik in razkrivanj osebnih nečednih ozadij glede na konzervativne vrednote, s katerimi se predstavlja, je Barack Obama stopil v bran podpredsednici Johna McCaina z izjavo, da zasebno življenje politika ne bi smelo bit sredstvo operiranja na političnem parketu. Z izjavo je svojim hipotetičnim volilcem dopustil možno interpretacijo, da je po njegovem mnenju Sarah Palin manj primerna za funkcijo od teksaške krave, hkrati pa požugal desničarjem, ki so ga blatili z razkrivanjem družinskih ozadij, in ugled po javnomnenjskih raziskavah mu je predvsem po zakonih telebanopsihologije ljudstva še narasel, narašča pa tudi Sarah Palin, ki propagira vztrajanje do konca blatenju navkljub. Ugled se je zvišal Obami, čeprav je izrekel traparijo, popolnoma skregano s pojmom demokracije, s tem pa tudi z dejstvom, da demokratično izvoljen politik za razliko od politikov pod diktatorskim režimom ni več nedotakljiva osebnost pri preverjanju njegove moralne in etične doslednosti v vrednotah, kakršne naj bi po nazorski in politično programski zavezanosti zagovarjal in z njimi apeliral na način življenja določenega naroda. “Who cares?!”

AFERA PATRIA

Če bi bila Janez Janša, bi se zjokala od hvaležnosti, da me je doletela tako mastno zabeljena afera. Scenarij te afere, ki ne more imet epiloga pred volitvami, je tako prikladen za zmago z močno razliko na volitvah, kakršno je Janša na predvolilnem shodu stranke SDS presenetljivo drzno napovedal, čeprav so takrat javnomnenjske raziskave kazale nasprotno - izredno tesno tekmo z Borutom Pahorjem oziroma s stranko SD - da mu jo po odzivih očitno zavida tudi Zmago Jelinčič. Še en srečko z začetnico ‘J’ v priimku. Čakam, da se oglasi še Joško Joras na primer. Srečko, ki je na televizijskem soočenju vzklikal, da je bil prvotno ‘J’ pravzaprav mišljen on! Ker je njegovi stranki uspeh pri volilcih tako naraščal, da ga hoče grda levica sesut. In potem se je taista grda levica domislila, da taisti ‘J’ lahko uporabi kar proti samemu predsedniku vlade, Zmago Jelinčič je itak izvenkoalicijski zaveznik. Dve muhi na en mah. Da se je stranka razbila na desni in levi pol in ga je zapustila polovica najbolj efektivnih poslancev, pri čemer smo ta proces razcepa zlahka spremljali dolgo časa pred pokom, se seveda Jelinčiču ne zdi pomembno. Samo če bi bilo potrebno, bi mogoče Slovenci fasali še kakšno teorijo zarote, da so Sašo Peče, Barbara Žgajner Tavš in Boštjan Zagorac morda prejeli podkupnino s strani levice. Konec koncev so podobni očitki padali na Jelinčiča ravno s strani današnje stranke Lipa, da je Jelinčič podmazanec vlade Janeza Janše. Ampak zdaj imamo Patrio, ki ubija kaotično ubija in oživlja na vse strani. To pa nikakor ni vprašanje resnice, o kateri pojma od pojma volivci nimamo, ampak samo vprašanje rokovanja s tem tipom predvolilnega orožja, ki se jo označi za “umazano kampanjo”. Ali z drugimi besedami: “Čas je za resničnostni šov!” Najbolj paradoksalno zaigrana in zlagana vrsta šova vseh časov.

Glede na trenutno stanje situacije pripomba Darka Kranjca, da je slišal celo namigovanja, kako naj bi sam Janez Janša sebi nastavil afero Patria preko finskih povezav, sploh ni nenavadna v špekulativnosti. Zlahka bi si zamislili strip, kako Janez Janša sproži verigo zavajanja z vrhunsko ponarejenimi dokumenti, ki zvabi glavne levo orientirane slovenske protagoniste preiskovanja primera v past, da se že precej zrahljanih živcev izkašljajo na povabilo finskega novinarja Magnusa Berglunda, kot so se zatekli v tujino že podpisniki novinarske peticije. Janez Janša namreč ne premore veliko tolerance do jamranja na račun njegove vlade, kaj šele na račun njega samega. Kako si drzne vsak cefizelj kritizirat oblast, predvsem novinarski cefizelj! Ugled Slovenije v svetu pa seveda enači z ugledom svoje funkcije in preprosto ne more razumet, kako pade komur koli na pamet, da gre jamrat v tujino, če ga on ne šlivi. A v Sloveniji sploh še spoštujemo oblast?! No, prav! Kar naj grejo spet cvilit ven. Evo sirčka miškam! Jaz zmagam na volitvah kot žrtev umezane kampanje, sama afera nikoli ne bo pojasnjena v celoti, definitivno pa ne meni v škodo, saj nisem cepec, da bi tako transparentno prejemal podkupnine, tudi v kolikor bi jih, in narod me bo slavil kot odrešitelja ugleda Slovenije, steber osamosvojitve in stabilnosti, kdor si bo pa še kdaj drznil kaj bevskat na moj račun, bo pa stokrat premislil … hehehe!

Preden me v slogu mantre Janeza Janše kdo okara, da sem v zgornjem odstavku nasula grobe obtožbe, nezaslišano blatenje brez ustreznih dokazov, naj se kar izpovem, da osebno o scenariju afere Patria nimam mišljenja, ker pojma nimam, kaj se v resnici dogaja, ker pojma o pojmu tudi imet ne morem. Trdim pa, da bi namigovanja, ki jih po medijih razširja Janez Janša in podporniki, češ da so celotno afero zrežirali in podtaknili določeni protagonisti na levici, ki ga, bojda po krivici, preganjajo že od afere Depala vas, prav tako lahko v slogu Janševe retorike označili za grobe obtožbe, popolnoma enako zgolj podtikajoče, saj dokazov za takšno mišljenje ni. Bi pa tudi oddaja izpadla precej drugače, če bi se vladni kabinet odzval na poziv finskega novinarja in bi Janša podal izjavo. Pa ni bilo komentarja. Brihtno! Z “logističnega” vidika. Vsekakor. Tako je danes vroče še bolj.

Janez Janša je v svojih govorih opozoril, da je lahko vsakemu opazovalcu, še tako mizerne umske kapacitete glede na koncept oddaje jasno, da gre za opozicijsko podtikanje na slovenski strani in ne za plod finske preiskave, ki je rezultirala tudi v oddaji raziskovalnega novinarja. No, meni se pač tako kristalno jasno ne zdi ravno zaradi prozornosti frontalne igre. V kolikor se bo izkazalo, da je novinar zgolj natolceval, sem prepričana, da mu odleti ugledna kariera na smetišče sramote. Morda se pa Janša zaveda ravno tega, da tarča tožbe je prava, v kolikor bi šlo za manevre v smer sebi podtaknjene umazane kampanje. Zakaj bi mi bilo potem tako jasno, kar Janez Janša meni, da bi mi jasno moralo bit? Od kod mu prepričanje, da lahko tako zlahka nafura protiumazano kampanjo zoper predstavnike opozicije in še konkretneje, predvsem zoper SD. Vključno z namigovanji, da je SD verjetno uporabil celo domnevno politično povezavo z direktorjem televizije, kjer se je oddaja zgodila. Janez Janša je poleg brezprizivne trditve, da dokumenti ne obstajajo, nam volivcem tudi pojasnil, da gre za umazan predvolilni boj, ker SD-ju ratingi padajo in ker nimajo tako sposobnih kandidatov za vladanje, kot jih ima vladna koalicija. Od kod Janezu Janši ideja, da opozicija nima tako sposobnih kadrov? Bi lahko v slogu, kakor ga sam izvaja nad političnimi sogovorniki, natančno poimensko povedal, kdo v hipotetični predstavitvi ministrov s strani Boruta Pahorja se mu zdi neenakovredno usposobljen zdajšnjim ministrom?! Če imamo spomin še svež, je imel namreč ravno Janez Janša s strokovnjaki v svojih vrstah in postavitvijo ministrov po prevzemu oblasti težave. Prihajalo je tudi do odstopov, menjav, medijski “strokovnjak” Branko Grims, avtor zakona o medijih, je pa sploh špica v posmeh pojmu strokovnosti za določeno področje. In s kakšno lahkoto danes Janez Janša sporoča volivcem, da opozicija ni po sposobnosti konkurenčna?!

Janezu Janši krizne situacije brez dvoma koristijo. Njegov značaj je kot ustvarjen za profit znotraj kaosa! Takrat so njegovi nastopi vrhunski, sicer v relativnem miru precej potone in na plano privrejo “drobni” problemi, ki se lahko množijo in razraščajo. Njegova patriotska skrb za ugled Slovenije v tujini na primer ne odzveni tako prepričljivo, ko nas tujci, ki se približajo Sloveniji, na ves glas preklinjajo, ker jih ropamo z nakupi polletnih vinjet in si tako zelo neelegantno polnimo blagajno tudi s kaznimi, ko se skušajo izmuznit legalnemu ropu. Drobna zadevica, kjer predsednika vlade ugled Slovenije ne gane prav dosti, še manj pripombe s strani Evrope na isto tematiko. In Slovenija očitno ni država, ki bi si želela ugled v očeh tujcev pridelat z ugledno turistično in kulturno ponudbo. Ni dežela, ki bi delala na tem, da bi tujci radi pustili veliko denarja v Sloveniji zaradi ponudbe. Ne! Mi jim izpraznimo denarnico za “dober dan”, pa naj si razlagajo “I feel Slovenia”, kakor si hočejo. Ugled ni pomemben! Ko so trije Bolgari napadli Dursovca, me je bilo sram! Ker sem se počutila, kot da tujce k takim izpadom celo izzivamo, da nas zasovražijo kot se vrabci ogibajo ptice ujede. Medtem ko ob finski oddaji nisem občutila sramu kot Slovenka, ker je bil oblaten predsednik vlade. Še manj razumem diplomatsko noto, ki cika na zaostrovanje odnosov s skandinavsko deželo, kjer razumejo pojem svobodnih medijev.

PREKLET FILOZOF

Še en primerek drobnega tkiva umazane kampanje se mi je zdel v zadnjih dnevih izredno zanimiv. Produkt ministra Karla Erjavca, ki je začel predsednika stranke Zares, Gregorja Golobiča, zafrkavat s filozofom. Zanimiva se mi je zdela uporaba profesije filozof kot oznake slabšalnosti proti političemu tekmecu. Osebno si težko predstavljam, da nekdo na tako visoki vladni funkciji še ni slišal niti za Platona in nekaj njegovih vsaj osnovnih še kako pomembnih tez o državi, filozofih in vladarjih, kaj šele za kakšnega drugega omembe vrednega filozofa, ki je ustvarjal zgodovino, edino učiteljico o sedanjosti. Ker si takšno nerazgledanost in posledično pomanjkanje etike težko predstavljam s strani politika na tako visoki funkciji, sem pomislila, da se ministru Erjavcu zdi večinska slovenska javnost tako butalsko zarukana, da jim bo s takšnimi izpadi zagotovo ugajal, saj smo narod frustriranih neukih butljev, ki z lopato v roki zasmehujemo mislece, ker smo sami komaj sposobni razločit, kaj pomeni zelena in rdeča luč na semaforju! Ali pa se motim in si morda minister dejansko misli, da ima težave z Golobičevimi več kot očitno omembe vrednimi pripombami, ker je filozof, z napadi Katarine Kresal pa zato, ker je pravnica, tako kot on! Samo omenit je pozabil.

MEDIJSKI FIŽOLČKI SMEHA

Pozitivna plat medalje afere Patria je nekaj smeha na račun televizijskih voditeljev. Prvič sem skoraj padla s stola, ko so v informativni oddaji Svet skušali obranit čast premiera tako, da so nam razlagali, kakšno pokojnino bo prejemal. Videli smo resen prizor rokovanja, ko se jih je naposled le nekdo usmilil in jim vse skupaj izračunal. Zakaj? Ker naj bi bilo v virih, ki blatijo premierovo ime, navedeno, da potrebuje denar za čas, ko bo v penziji. Ne vem, no … V življenju sem si ogledala kar nekaj mafijskih filmov in kolikor mi je znano, se takšen razlog navaja kot frazo ob postranskih poslih!!! Je sploh možno, da bi bil kdo tako butast in ta naveden prirejen ali resničen razlog dojemal dobesedno??? In smeha še ni konec. Potem nam je vrla novinarka servirala premierovo penzijo v višini približno 1500 evrov kot enormen znesek, ki dokazuje, kako neumni morajo bit domnevni podtikovalci zlobnih obtožb, da si dejansko mislijo, kako brez tega denarja naš upokojeni premier ne bi preživel. Tako bi morali gledat na stvar ubogi Slovenci z ubožnimi dohodki glede na evropske cene seveda. Luksus! Prav gotovo pa si tako ne predstavlja luksusa kakšen Mirko Tuš. In zdaj spet ne vem. Ali si nekateri naši novinarji spet mislijo, da smo Slovenci tako bebavi, da bomo takšne prispevke požirali z resnim izrazom na obrazu, ali, bohnedaj, si celo domišljajo, da morda solijo pamet finskemu kolegu, ko ni opozoril na fiasko citata! No, naj še malo pomagam, če komu res ne gre. Pri postranskih poslih pri nas se reče z obveznim mežikom “Za na stara leta!”

Na moje razočaranje pa je še en fižolček smeha uprizorila Rosvita Pesek ob koncu oddaje Odmevi, po tem, ko je gostila štiri predstavnike strank na temo afere Patria. Obvestila nas je, da je po rdeči preprogi pred BTC-jem zakorakala Britney Spears. In nas presenečene takoj potolažila, da je šlo zgolj za angleško imitatorko, vendar pa je veliko občinstva verjelo, da se pred njimi afna sama Britney. Sprašujem se, kdo neki je verjel, da se brez kakršne koli medijske napovedi pred BTC-jem sprehaja mega ameriška zvezdnica??? Mogoče kakšna petletna deklica? Ampak sledi še nauk. Nauk Rosvite Pesek, da je takšna popiš brezvezarija od informacije sploh pristala na Odmevih, je pomemben. Ta pa se skriva v spoznanju, kako drobna je lahko razlika med kopijo in originalom. Ste razumeli?!!!! Ali sem samo jaz zgolj paranoidna državljanka, ki se mi od podtikanj mnenj v zvezi z domnevnimi dokumenti na Finskem z vseh strani že malo meša, ali pa gre za medijske bonbončke, zavite v predvolilni celofan!

SOLUCIJA

Trenutno zaznavam kot največjo žrtev Patria gemišta kvečjemu Boruta Pahorja. Ravno tako kot Janši mu ni dokazan nikakršen konstrukt umazane kampanje, niti stranki SD, pa letijo neformalne obtožbe nad njih v rafalih in Janši rastejo rejtingi, Pahorju seveda padajo. Jelinčiču, ki je veselo primaknil lonček “Jaz tudi biti žrtev”, najbrž ne bo pomagalo. Na voljo imamo samo en glas za žrtev. Osebno sem proti izredni seji na že zdaj prekomerno sforsirano tematiko, ki škodi predvsem slovenskemu ljudstvu. Packa nam buče, da si ne bi zastavljali vprašanj, na katera bi lahko dobili odgovore v soočenjih pred volitvami in so še kako pomembni za našo bodočnost. O zlih in dobrih poslovnežih z orožjem odgovorov in dokazov dobili ne bomo! Skratka, še kako pomembno je, da se v takih trenutkih zatečemo k že osladno zguljenemu reku “Bistvo je očem nevidno”! Kar velja za obe strani! Čas teče in predvolilna soočenja se ne ukvarjajo z vprašanji, komu koristi visoka gospodarska rast, koliko je vredna nižja brezposelnost, v kolikor je nižja tako, da prejme zaposlen z najnižjo plačo kvečjemu kakšen evro več od socialne podpore, ali šola res urgentno potrebuje kosilo v naročjih dijakov ali kaj drugega, kako si naša država, ki naj bi se zgledovala po skandinavskih temeljih demokracije, predstavlja neodvisnost medijev od politike in enako gospodarstva, kako uveljavljanje visokih novinarskih standardov, kaj pomeni privatna (katoliška) šola s 85% državnega financiranja, ali z naraščanjem plačljivega izrednega študija in brez sprejemnih izpitov lahko Slovenija zagotavlja izobraževanje najsposobnejših za določeno področje, ali bodo šolski programi spodbujali kreativnost in uspešno prakso, ali bo Slovenija pomembnim kulturnikom zgolj postavljala spomenike in se jim priklonila za praznik, nivo in spodbuda razvoja umetnosti in kulture na sploh pa se bo še naprej sesedala pod salutiranjem “rebelde” manijam in vaškim veselicam, da se še sami rebeldovci čudijo, kako je kaj takšnega sploh mogoče … Kako si stranke predstavljajo usmerjanje mentalitetnega povprečnega nivoja in razvoja naroda? Volitve so že 21. septembra!

Povzetek je okvirna zgodba odličnega nizozemskega filma Značaj, v režiji Mike Van Diema, ki je leta 1998 po mojem mnenju tudi več kot zaslužno prejel oskarja za najboljši tujejezični film leta. Kritiki so ga ocenjevali kot najboljšega v zgodovini nizozemske kinematografije z vseh aspektov, osebno pa ga ocenjujem kar za enega izmed najbolj vrhunskih filmskih stvaritev, kar sem jih imela priložnost okusit v svetovnem merilu. Ko sem ga prežvečila tretjič - gre namreč za lekcijo, ki jo želiš predelat vsaj še drugič in tretjič, da ne bi spregledal še kakšen »gurmanski« detajl ali sporočilo - sem ga veselo priporočala naokrog. V stilu, o, porkaduš, tole bi si moral pa vsak privoščit in poanto tudi razumet (če le gre). V imenu prihodnosti človeka. In si je sposodila videokaseto prva skupina. Navdušeni, samo po ogledu so se skregali kot norci. Malenkost. In naslednji zaljubljeni parček enako. O, hvala za predlog … izjemno … kar ne moreva nehat razmišljat o njem … samo ob poobrednem klepetu sta se totalno spričkala. In enak rezultat v tretje. Kar je seveda svojevrstna ironija glede na poanto dotičnega scenarističnega podviga, ki je pravzaprav filozofska obdelava pojma značaj v malem, virtuozno zapakirana v pritegljivo podano zgodbo tako v kontekstu dramaturgije kot ostalih kreativnih vzvodov, uspešna harmonija prepričljivo odigranih likov, kamere, glasbe in montaže.

Kaj vodi človeka v določeno mišljenje in delovanje, predvsem v tisto, ki se mu zdi povsem upravičeno, četudi je več kot očitno, da povzroča zlo nad drugim in je morda ravno za sejanje zla pripravljen žrtvovat celo sebe. Človek vendarle ni preprosto hudoben ali dober. Niti ni samo produkt socializacije, niti samo žrtev vzgibov, nagnjenj in izkušenj, niti samo stvor genetske čudi. Odzivamo se različno ne glede na program. Človekova psiha je kompleksno stkana mreža vzrokov in posledic. Ko že zagrabiš eno nit, obstaja lahko še drobna vpletena nitka, ki zakomplicira in predrugači celoto.

Dragocenost filma Značaj je predvsem v samem izhodišču, pri čemer štorija ni samo obravnava odnosa staršev in potomcev v slogu »antigona« nahrbtnika, ki ga z vsemi bremeni in privilegiji nosimo skozi življenje in se igramo z vsebino, ampak tudi prispodoba človeka v bitki z »bogom”. Ko z »bogom« ne klepetamo o dobrem in zlu, ampak ga hočemo razkrinkat v namerah. Kakšno zvijačno past nam je nastavil v usodo? V tem smislu je »uspeh« posmehljivo relativen pojem in se ga ne da zapakirat v okvir kakršne koli definicije, podobno kot ljubezni ne. Gre za iskanje tistega občutka, notranjega glasu, ki ti spregovori, da opravljaš svojo nalogo. Kar pomeni, da se lahko izkaže za popolnoma zgrešeno pot tudi rezultat, ki sicer v določenem okviru simbolizira pojem uspeha. Ni pa tvoj! Občutek praznine ostaja.

Film spregovori celo o močno zakoreninjeni tabu temi. O zgroženosti nad svojim stvariteljem, staršem. O zgroženosti, da si ti sam seme poosebljene svinjarije od človeškega tkiva, pri čemer predstavlja življenjski podvig spodbijanje reka »Jabolko ne pade daleč od drevesa«.Takšnemu najbolj pogostemu razpletu največkrat dirigira usodo povsem enostaven psihološki manever predaje. Otrok, ki ne najde Pomembnega drugega, ki bi mu nudil varnost in zatočišče pred njegovim »bogom«, svojega »boga« preprosto sprejme in se identificira z njegovo naravo. Na primer oče postane v očeh tamauga heroj, ker je prefukal fotra od dečka, ki se je pritožil, ker ga je prefukal v šoli nasilen tamau. … Potomec nasilnega pijanca postane nasilen pijanec, da bi skozi sebe lažje sprejel naravo nasilnega pijanca, h kakršnemu je tudi sam nagnjen, a mu kot žrtev ni mogel odpustit. Sebi bo lažje … Sin ženskomrzneža nadaljuje jaro kačo, da bi se podzavestno prepričal, kako si ženska pravzaprav res zasluži trdo roko, torej mati ni trpela zgolj zato, ker je bil fotr pač zloben. Preveč strašna je misel, da je bil fotr zloben, mati pa nesposobna obrambe - mučenica. Kdo sem potem jaz?! … Hči nasilneža zapeca nasilneža, da bi se potolažila, dojela in občutila, kaj v resnici to je, vendar pristopa totalno zgrešeno, ker se želi potolažit. Sla po utehi je močnejša od volje do razumevanja in sprijaznjenja z naravo dejanskega stanja, ki bi zamero pretvorila v adut. Sovraštvo se v podobnih primerih zdi toliko bolj upravičeno, v kolikor najdeš uteho kolektivne moči po principu »gliha vkup štriha«, kar je hkrati model gengovanja po »geto« psihopolitiki. Vsi se razumemo, oni pa ne samo, da nas ne razumejo, ampak tudi izločujejo. Kurci prekleti! Na žalost v osnovni poanti po enakem principu velikokrat paradoksalno poteka tudi terapevtika znotraj raznih skupin samopomoči. Namesto da bi krepili posameznika kot avtentično bitje, ki spoznava svoje avtentične darove značaja, ga v zameno za idejo o ozdravitvi hendikepirajo na drugi fronti in ustvarijo pribežnika med sebi enake, ki ga drugi ne štekajo in izločujejo.

Iz dneva v dan se vzpostavljajo fronte posameznikov, ki si prikrajšani domišljajo, kako bi bolje živeli, če »uni pezdeti« ne bi obstajali. Včeraj na primer sem brala izpoved fanta, ki je brez ficka in spodbude staršev prišel študirat v mesto, da bi se rešil nekega vukojebinskega vegetiranja po vzorcu staršev, in spoznal, kako ignorantski in celo izkoriščevalski so ljudje do človeka, ki bije samostojno bitko brez zaledja. Grenka izkušnja in vsekakor vredna pozornosti in boja. Ampak ne tako, kot je zaključil pišoči. Na koncu je izpraznil tono gneva nad vzdrževanci. Torej študenti, ki so podpirani od staršev. Verjetno gre za enako značajsko potezo, pred katero beži od staršev, sovražno prestrašenih in zadonfanih v neko vukojebino. Zdaj bo lahko crkoval v gnevu in ustvaril vukojebinski krožek sebi enakih pač sredi mesta. S časom morda celo diplomiranih sebi enakih preklinjajočih vukojebincev, ki bodo lizali riti tistim, ki jih jebejo, da bi lahko še sami malo jebali kakšne vzdrževance v glavo.

V zadnjem času se je, na primer, sprožila spet nova trendovska gonja, proti maminim sinčkom. Ne samo, da sem imela po javnih medijih priložnost prebrat na desetine prispevkov blatenja in preklinjanja čez mamine sinčke, celo nesramne odzive nekaterih bojda psihologov, ki odgovarjajo na pisma ljudi v stiskah, kjer prav tako na veliko blatijo paleto takšnih in drugačnih značajev ljudi, nad kakršnimi se začuda pritožujejo neke kreature, ki želijo živet z njimi, čeprav besnijo nad njihovimi značaji (potem se pa poberi, koza trapasta ali bivol blesav), ampak se je pojavil celo nek avšast popiš komad z naslovom Mamin sinko. Verjetno ga popeva kakšna naduta slavoželjna očkova avšica. Pa kdo, zaboga, je to, mamin sinko? Ali človek nima pravice živet, s komer mu paše in kakor mu paše, če nikogar s tem ne ovira? Spoznala sem petdesetletnika, ki je živel v bajti pri mami, samski in noro zatopljen v svoje delo. Povsem zadovoljen z mamino župo in situacijo. Poskusil je živet z ljubico, a se ni izšlo po njegovi meri, predvsem zato, ker ga je partnerica pač skušala okupirat z veliko akcij, ki njega niso zanimale. Zanimala ga je predvsem njegova delovna soba. In če je mami v veselje za nekoga kuhat in pospravljat v zameno, da se počuti bolj varno in manj osamljeno, mene ta večni mamin sinko za en mali pimpek briga. Ker njegov značaj niti slučajno ni beden za razliko od prenekaterih gnusnih karakterjev, ki pač ne zdrknejo pod stigmo maminega sinka, ampak morda predstavljajo celo na videz ugledno živečo opico po predstavi naše družbe, zato se mi zdi takšno drhaljenje milo rečeno debiloidno primitivno. Brigaj se zase! Katero pičko neki kdo sili, da se petlja z maminim sinkom, če ji to res ne paše? Naj si poišče pač gladiatorja in skrbi za svojo rit. Dokler mamin sinko ne prosi za pomoč, ker je ujet v vlogo, kjer se ne počuti uresničen in konstruktiven, nima nihče razloga za kvakanje, razen v kolikor je pač sam dovolj frustriran bednik, ki misli, da mu bo lepše na svetu, če bodo izpuhteli neki mamini sinčki. Ugotavljanje simptomov družbe je vedno dobrodošlo, ampak za razmislek o vzpostavljanju optimalnih pogojev za boljše življenje različnih v skupnosti! Boljšega življenja pa lansiranje kakršnih koli stigmatizacij še nikoli ni prineslo, ampak sejalo kvečjemu slaboumje, agresijo in zlo! Pogovarjajmo se o vzrokih in posledicah pravih segmentov določenih značajskih potez. Segment značaja pa prav gotovo ni na primer mamin sinko. Mamin sinko je lahko tudi nekdo, ki družbi pridoda veliko koristnega, česar sicer morda ne bi tako zlahka, ker je pač takšnega značaja, medtem ko je lahko nekdo, ki ustreza nekim občim normam, kako naj bi se živelo, do vsega prikrevsal z lažmi, objestnostjo, grabežljivostjo in izkoriščanjem. O tem se raje pogovarjajmo. Blondinke, debeluhi, cigani, maminih sinčki, narkomani in še in še sami po sebi ne pričajo o ničemer.

Za vsako značajsko potezo obstaja povod. Utemeljen povod v bolj ali manj bolni glavi. Formira se že v zgodnjem otroštvu (najkasneje do osmega leta po ugotovitvah stroke), kako se kasneje dojema in usmerja, je pa drug problem. Še posebej če potrebuje zdravilo. Kje ga sploh lahko najde? V družbi, ki se malo pogovarja in razmišlja o naravi značajev, pa veliko več o formah izgleda in načina življenja, zelo težko. Predvsem težko pa v družbi, ki otrokom preprečuje, da svojih staršev ne bi marali in bi se lahko zatekli drugam. In na drugi strani v družbi z blesavo famo, kako so otroci vedno dobri, iskreni in brezmadežni.

Otroci so že zelo kmalu karakterno izrisani. Vse osnovne kleče lahko torej opazimo, če jih hočemo opazit. Otroci res prostodušno izkazujejo svoje značajske plati zelo jasno, posredno in neposredno, v primerjavi z odraslimi zamaskiranci. In nekateri so dobrohotni, subtilni, čiste duše, nekateri pa zlobni, nasilni, grobi in umazane duše. Pika!!! In skupina prvih po okvirnih lastnostih trpi zaradi druge skupine enako, kot bo trpela v odrasli dobi. Med infantilneži pač, ki bodo razsipavali s svojim dušnim mrkom. In se vprašam, od kod toliko laži okrog pojma otroka kot nečesa brezprizivno svetega, na drugi strani pa toliko pritoževanja obupanih nekoristnih pedagogov, ki so dnevno v stiku z otroškimi prostodušnimi ogabnimi značajskimi potezami? Verjetno zato, ker smo pač družba, kjer otrokov velik korak, ko se odloči in noče več domov, ne jebemo pet posto. To so med drugim tudi tisti otroci, ki jih na primer ZPM pelje na morje in se po desetih dnevih počitnic stran od ostudno slabih staršev odločijo, da bodo prijaznim tetam, na katere se navežejo, zaupali, da nočejo več domov. In mi jih pošljemo kam? Domov! Če samo pomislim, kako velik korak za tako malega človeka je, da si drzne priznat, da svojih staršev ne more imet rad, namesto da se jim podredi in postane pač kreten po njihovih pravilih igre. Pa je odklonjen. Jasno mu sporočimo, da mora postat rogat primitivec. Verjetno zato, da bomo lahko še naprej zaposlovali nesposobneže na družbeno odgovorna mesta in prihranili denar za kupčije, ki jih furajo značajsko razfukani frustriranci v lovu za uspehom, ki ga ni nikoli dovolj, ker sploh ni prava pot. In ko nas bo tak otrok zasovražil in nam zločinsko grenil življenje na podlagi izkušnje z nami, bomo polnih ust zgražanja. In karavana gre dalje. Koliko naš vzgojnoizobraževalni sistem spodbuja sposobnost za distanciranje od osebnih izkušenj in razumevanje vzrokov in posledic? In kdo neki naj bi to počel po naših šolah sploh? In koliko omogočimo otrokom, da znajo razvijat svoj značaj v konstruktivni smeri, po svoji naravi? Kako neki, če še odraslih ne sprejemamo, četudi ne škodijo nikomur. Če škodijo, smo že bolj tihe riti, ker se jih bojimo. Prdci bedni pač.

Zgodovina je bitka značajev. Eden redkih izrekov, ki mu prikimavam brez pripomb. Bitka, ki nikoli ne bo dobila epiloga zmage. Zdaj imamo spet priložnost spremljat nekaj resničnostnega šova pri potegovanju za moč nad ljudstvom. Značaj bo odločil. Brez dvoma! Že ocenjujemo. Strpnost in diskutabilnost zamenjujemo za neodločnost in posranost, tiranijo in aroganco za skrbnost in odločnost, pogoltnost in objestnost za kreativnost in delavnost, lažnivost in hinavščino za preudarnost in zvestobo, nesposobnost in priliznjenost za skromnost in simpatičnost … Nismo jemali v šoli pač, pa včasih zamešamo plus in minus, delimo, namesto množimo, če so enačbe prekompleksne.

Tako je začel s prispevkom dr. Sergej Flere z Univerze v Mariboru v rubriki pisem bralcev Med seboj, 22. julija. Freud je dokazoval vrednost stališč, ki je hkrati ustrezalo tedanji klimi družbe s temu primerno vzpostavljeno mentaliteto in posledičnimi odnosi. Poleg omenjene družinske sličice manjka še kurbišče čez cesto in cerkvica s spovednico v ozadju. Dr. Janez Rugelj je bil že bolj vsaj dosleden z opravičevanjem moške kurbarije in pozivi žensk k prostituiranju, kot inštruktorice fukospretnosti, in enako na domačem pragu, k servisiranju spolnih uslug. Koga briga dostojanstvo, sreča in enakopravnost posameznika, ko moški mačistični fahidiotistični sindrom še edino drži kurca pokonci in snuje “idealne” formalne slogane bivanja. Posledice delujejo itak z zamikom in so na ogled, da nas fascinirajo in precej manj izučijo.

V nadaljevanju dr. Sergej Flere omeni obstoj številnih znanstvenih raziskav, ki proučujejo katera zgradba družine bi bila najbolj ustrezna za uspešno vzgojo otroka. Ob vprašanju vzgoje novih generacij, ki bodo kreirale bodočnost oziroma smetile po njej, se mi takoj porodi novo vprašanje: Za vzgojo v kakšnem svetu neki? Predvsem pa … Kaj neki pričakujemo od bodočnosti?! Flere pojasni, da se za indikatorje uspešne vzgoje najpogosteje jemlje šolska uspešnost in odsotnost delikventnosti. In že me mine upanje. Šolska uspešnost namreč pomeni predvsem prilagodljivost določenim sistemskim vzvodom, nikakor pa ne pove dovolj o naravi učenca in ustvarjalnem potencialu. Odličnjak je pač lahko od staršev tudi teroriziran ubožček, ki si z disciplino in trudom skuša kupit ljubezen, lahko se celo skriva v deloholično marljivost pred pizdarijami za domačim pragom, lahko je popoln bebec, objestnež, razvajen ambicioznež, ki bi naredil vse za uspeh, pa tako tudi na šolskem področju pač podela, kar je treba, kot bo kasneje v življenju preko trupel podelal vse, kar je pač treba za pitanje lastne riti z drekom. Omenila sem samo nekaj slabih aspektov, ki omajejo tezo o šolski uspešnosti kot samo po sebi umevni posledici dobre vzgoje, in na njih vesoljni pedagoški kader ni pozoren, saj še predvsem danes uspeva vzpostavit komaj delno zadovoljivo stopnjo discipline, kaj šele, da bi se ukvarjal z bolj kompliciranimi sferami pedagogike. Učitelji postajajo kot ostareli sovrstniki, ki si ne zaslužijo avtoritete, ker je ne zmorejo prepričljivo izkazat več od povprečnega otroka. Za starše velja enako. Pojem delinkventnosti je prav tako vprašljiv. Vprašljiv je s stališča upora. Čemu se otrok upira skozi deviantno vedenje? Staršem, sistemu, v katerem se je znašel ali obojemu? Je v določenih primerih upor pravzaprav relevanten ali vzamemo kar za aksiom, da ni?! Zakaj? Ker je vzgojnoizobraževalna inštitucija po standardih določenega časa in okolja kar sama po sebi okej?! Razumemo, da ni bila v času, ko so otroke še tepeškali in pošiljali v kot klečat na fižol, danes pa smo spet tako fantastični, da niti pomislimo ne, kako bomo morda čez leta gledali na današnji šolski sistem kot na leglo diskriminacije, fahidiotzma, zatiranja kreativnosti in totalne arogance do narave posameznika, ki je starše pač silila k določenemu tipu vzgoje, ki bi ustrezal dani klimi.

Flere opomni, da ti modeli raziskav potrjujejo in se ujemajo tudi s kasnejšo trdnostjo zakonskih zvez potomcev. In se spet vprašam, od kod neki je sama forma trdnosti zakonske zveze merilo za zadovoljstvo posameznika? Mnogo bolj bi me spet zanimala vsebina. Namreč prenekatero mlado “delinkventno” dekle zlahka spozna, da je fukat razne može iz trdnih zakonskih zvez mala malica, pa še kakšno darilo dobiš in kopico pozornosti. Prenekatero mlado “delinkventno” dekle se skuša identificirat z ženo iz trdne zakonske zveze in jo hitro vse mine, ko pokuka v zakulisje zakompleksane in od obveznosti kronično utrujene gospe. In konec koncev, kaj neki počnejo vsi ti prilagodljivi in zgledni primerki trdnosti človeške družbe, da živimo v tako bolno arogantnem svetu? Se praskajo po jajcih in igrajo golf? Od kod jim silna ambicija in stabilnost, ki je nekateri starši pri vzgoji svojih otrok ne premorejo? In na tej točki bi bile seveda še bolj zanimive raziskave, kako revščina in druge velikokrat sovpadajoče mizerne socialne okoliščine, občutki diskriminiranosti in pogreb dostojanstva, vplivajo na neprimernost vzgoje otrok. Torej na slab uspeh v šoli in delinkvenco! In kako, da jim ne znajo pristopit vsi ti silno uspešno šolani in disciplinirani posamezniki s trdnimi zakoni?! Kaj pa imamo od njih? V kako gnilo ustreznih družinah so pa rasli gor, da nam vodijo tako morbidno sebičen, slaboumno tekmovalen, grabežljiv in plehek kapitalistični svet s cvetočo psihiatrijo? Kakšno doto so pa dobili od staršev in šole, da se tako jalovo (ne) spopadajo s kriminalom, dušno bedo, slaboumjem in amoralo prežeto družbo? Porkaduš! Povprečen revež si še odvetnika ne more privoščit proti kakšnemu sebičnemu pesjanu z dobro vzgojo, ki se je uspešno izšolal, v kolikor ni vsaj toliko privlačno odmeven “gospod Fritzl” ali pa vsaj tako abnormalno odmevno zjeban v glavo, da ga za slavo in uspeh vzame pod pro bono okrilje uspešen odvetnik, pardon, potomec dobre vzgoje. Res zgledno in obetavno. In danes, ja, se zdijo določene freudovske solucije prenekateremu umnežu omejene in zavajajoče. Vendar pa se v enako past lahko spet lovimo, ko postavljamo parametre uspeha in zgleda po načelih pogleda skozi današnja očala, ki se, spet, bolj kot ne, naslanjajo na formo, bore malo pa na naložbo za boljšo prihodnost.

“Najbolj znana trditev, ki je plod številnih raziskav, je tista, ki jo je zapisal najbolj znani kriminolog Travis Hirschi skupaj z M. Gottfredsonom (1990). Po njiju je bistveno, da se otrok nauči brzdanja lastnih negativnih impulzov, kar stori do zaključenega osmega leta s čustvenim navezvanjem na eno odraslo osebo, ki ga sistematično nagrajuje in kaznuje. Ta sposobnost brzdanja (samonadzor) je podlaga za šolsko uspešnost, za odsotnost delinkventnosti in morda tudi za trdnost v partnerskem razmerju.”

To je pravzaprav samo dokaz, kako pomembno je, da v že najzgodnejši absorbaciji zaznav vcepimo otroku prilagodljivost in ubogljivost. Taisti princip bi priporočila tudi pri vzgoji psa. Kasneje se takšen otrok lažje prilagodi in brzda tudi pri ubogljivosti v šoli, enako bo po interesu lahko postal zgleden vojak, klal in šical brez opombe, da le dobi ukaz, in seveda verjetno res lažje zdrži tudi v podjetju, imenovanem zakonska zveza, saj razume svoje dolžnosti in pravila igre. Pri vsem skupaj pa mene osebno zanima predvsem kreativni potencial, stopnja radovednosti, zmožnost empatije in sposobnost formiranja relevantnega dvoma v kakršno koli politiko, ki ga obdaja. Skratka, koliko je takšna oseba “pes” svojim “lastnikom” in koliko človeku podoben ustvarjalen in čuteč posameznik, ki se dojema kot kreator bodočnosti in ne zgolj kot zgleden “udeleženec v prometu”! Karkšnem koli že! Če je italijanski, pač obvladuje kaos in pristaja nanj, če je slovenski, pač tekmuje v predrznosti in ignoranci do drugih in če je angleški, pač vozi po levi in trešči v drevo ob prvem prestopu čez mejo.

“Po Klanjšku in Fleretu (2007) enostarševska družina nepomembno zmanjšuje šolsko uspešnost otroka, mati je daleč pomembnejša od očeta, bolj so matere izobražene, bolj so uspešne … Da je mati izrazito bolj pomembna od očeta v vzgojnem pomenu, potrjujejo skoraj vse sodobne raziskave. Celo po izsledkih presenetljiva raziskava Menningove (2006), ki je v ZDA ugotovila, da je pri razvezanih starših, pri katerih je otrok v varstvu matere, šolska uspešnost adolescenta večja, če nimajo stikov z očeti, če očetje prispevajo samo finančno. Razlaga: oče vnaša zmedo v urejeno razmerje med osebo, na katero se je adolescent čustveno navezal in ki ga nadzoruje.”

Zanimivo! Sprašujem se, kakšni bi bili izsledki “pomembnosti” Menningove v primeru, da bi bili otroci znotraj raziskave v varstvu očeta. Morda bi ugotovila, da če nimajo stikov z materami in te prispevajo samo finančno, je šolska uspešnost adolescentov večja, ker mati ne vnaša zmede. Vendar pa je očetov, ki dobijo v oskrbo otroke po ločitvi, neprimerljivo malo v primerjavi z materami. Pa bi se veljalo vprašat, ali je v večini primerov dejansko mati boljši skrbnik od očeta ali spet svoje delajo vzpostavljeni družbeni slogani, ki se zažrejo v ljudi tako močno, da jim celo sami verjamejo in podobni modelu res postanejo, nastradajo pa svetle izjeme.

Da so adolescenti v produktivnem razmerju znotraj enostarševske družine lahko povsem stabilni in uspešni, nikakor ne dvomim. In verjamem, da očetje lahko vnašajo zmedo. Ampak samo v primeru, če vnašajo zmedo. V kolikor odigrajo vlogo gnjavatorja, vendar enako velja za mater. Vprašanje je, ali ta raziskava dejansko potrjuje, kako nepomemben je po defoltu oče za otroka ali pa v bistvu razkazuje, kako nesposobni zrelih konstruktivnih odnosov so odrasli. In ta infantilni kretenizem ne izbira med poročenimi in ločenimi. Zmedo namreč enako lahko vnaša oče ali mati znotraj dvostarševske družinske forme, kjer je trdnost zakona predvsem navidezna. Zadovoljni, kreativni in samozavestni potomci imajo zadovoljne, kreativne in samozavestne starše, ne glede na družinsko formo. Disturbiranim, prestrašenim in zmedenim pa je v primeru ločenih ali neločenih staršev skupno predvsem to, da imajo infantilne, disturbirane, prestrašene in zmedene starše, ki jih s svojim odzivanjem strašijo in psihično kriminalno obremenjujejo. Velikokrat zgrnejo lastno bedo kar na otroke, čeprav bi jim morali nudit varnost in predstavljat avtoriteto. Ob partnerskih problemih se jim cmerijo v naročju, se jim celo opravičujejo, v kolikor se ločujeta, pri čemer dobi otrok občutek, da je on njim starš in bi jima moral pomagat … Blesavo!.

So rezultati raznih raziskav spoznavna objektivna resnica ali zgolj spoznanja o posledicah cirkulacije določenih trendov in floskul o vlogi in pomenu tega in onega, ki jih ljudje slej ko prej povzamejo kar za svojo resnico, še posebej če se jih z odebeljenimi naslovi spoznanj preko vseh možnih medijev futra dan za dnem, iz šol pa itak prihajajo polpismeni in česa bolj kompleksnega od propagandnega materiala ne preberejo nikoli v življenju! In spet dobimo novo paletico Freudov, ki se jim bomo morda čez stoletje posmehovali, vendar izključno v primeru, da se bo našlo v zgodovini dovolj ustreznih deviantnežev, ki bodo roširali okove klišejev o človeku, ki lahko pooseblja skoraj vse, kar si domišlja! Vendar si ne more kaj dosti domišljat sploh, v kolikor družbena klima nikakor ni naklonjena razmišljujočemu in duhovno širokemu posamezniku, ampak predvsem prilagojeno potolčenemu na eni strani in prilagojeno objestnemu na drugi, ki mu v imenu moči in dobička prilagojenost poneumljene vodljive drhali še kako ustreza.

Ljudje tudi fukajo po predpisih in adolescenti še kako razumejo sporočila, samo malo drugače si jih razlagajo, kot bi radi videli njihovi sprenevedavi starši. “Generation gap” pač! Sopomenka za boleče dejstvo, da si potomci že zelo zgodaj ustvarijo črno listo zapovedi, ki jih opominjajo, kakšni nočejo postat. Na vzorcu staršev seveda. Pri tem pa večinoma nimajo tako zrelih stvariteljev, da bi o spornih tematikah lahko iskreno spregovorili, ampak se morajo pretvarjat, da starše razumejo, cenijo in občudujejo. Velikokrat se jim celo smilijo, ko se tako patetično bahajo s stvarmi, ki otrokom predstavljajo pravo grozo. Na primer, kako zgarani, izmučeni in zapufani so, da lahko mulc sploh živi (mulc si reče: “Raje crknem, kot da bom kdaj tako garal in se izmučil.”). Na primer, kako plemenit je njihov zakon, poln truda, žrtvovanja in odpovedovanja, da zvezo ohranijo (mulc si reče: “Raje crknem, kot da bom na pol živ, ker sem se tako matral, da se je zakon zgolj ognil ločitvi.” … če se po možnosti eden izmed zakoncev še kurba, medtem ko drugi molče trpi, je mera polna … potomec zasovraži vnašalca trpke klime v gnezdo in ponavadi je to trpeči in ne kršilec “pravil igre” … ker gre večinoma za mater, imamo novega jeznega šovinista na ulici, ki krivi ženske za vse - kurbe, ki so zapeljevale očeta in matere, simbol šibkosti in patetike, čeprav uporabne za “krpanje nogavic”, kar si zapomni).

In najbolj razpasena famoznost od kvantanja nebuloz! Kako je seks nepomemben, zaljubljenost zgolj prehodna muha, pomembna pa, seveda, ljubezen!

Pubertetnik se sprašuje, kaj zaboga je potem ljubezen?! (Pri tem se odrasli pomenljivo posmihajo, kot da jim je zrelost prinesla odgovor na dlani, iz oči pa jim šprica hipokrizija podložena s kupom neplačanih položnic). Kaj je ljubezen? Prijateljstvo s tabu temami, pri čemer s kolegom fukaš samo še “za praznike” z iluzorno idejo o zasilni potešenosti? Zakaj neki bi prijatelja sploh potreboval na tak način, razen če te spreletava srh ob misli na samoto? Kako patetično, nezrelo in nesvobodno. Ampak adolescent razume, česa noče, pojma pa nima, kaj bi lahko hotel. Če je seks nepomemben, se tako do njega tudi obnaša. Če je zaljubljenost zgolj mimobežna kemična reakcije, ki te udari v glavo kot strela z jasnega, se tako tudi do nje obnaša. In je ne razume. Ko ga razočara, se je samo še boji. Pojma nima, kaj bi s tem strahom počel. Ne dojame priložnosti za spoznanje o sebi in temu primerne priložnosti, da raste kot osebnost, ampak kot nekaj, kar itak mine. Nekaj, kar kvečjemu ogroža. Ves posran se hkrati boji trenutka, ko bo odrasel in zrel za resno partnerstvo. To je tisti mukotrpni dolgcajt, s katerim so se bahali njegovi starši. In odlaša z odraslostjo. Nihče mu ni vzbudil radovednosti, nihče ga ni spodbujal k razumevanju svoje seksualnosti, da bi jo uporabljal kot materializirano obliko uresničevanja odnosov, ampak je samo poslušal, kako nepomemben je. In zdaj fuka pač nepomembno. Zajklje in zajci fukajo kar povprek, si ga drkajo na porniče, fantazirajo o kurbah, ki bojda blazno uživajo, ko zaračunajo par evrov za nabijanje trupla v prazno vrečo, si natikajo kondome, ker so nafukali virusno golazen od aidsa in fukajo slabo, zelo slabo, a bolje slabo kot nič, si rečejo. In razumejo. Za partnerstvo ni pomembno! Fukaš lahko tudi revne mlade Ukrajinke, če imaš denar, fukaš lahko naivna mlada dekleta in dečke, partner je pa podjetje, ki skrbi za otroke. Če si že res želiš?! Kar pomeni … heh … če si že tako beden, da potrebuješ bergljo, ekonomskega partnerja za preživetje, ki ga moraš, ojojoj, celo pofukat kdaj pa kdaj. No, pa saj ni pomembno. Otroci vedno razumejo odrasle. Vedno! Samo ne nujno tako, kot bi odrasli želeli, medtem ko nakladajo in lažejo “v dobro” potomcem in predvsem v dobro svojemu dušnemu miru pred neljubimi platmi odseva lastnega obraza v ogledalu.

Naj se navežem na raziskavo (Ule in Kuhar, 2003), pri kateri je 65% študentov odgovorilo, da partnerstva ne dojema kot pogoj za spolne odnose, medtem ko 57% študnetk ravno obratno! Pri sklepanju zakonskih zvez danes, se je dobro tega prepada med spoloma zavedat. Verjetno gre za zaveznike v logiki sinov z očeti in hčera z materami, pri čemer je prepričljivost nepofukane matere pri sinu evidentno propadla. Zanimivo bi bilo raziskat, koliko mater sinov, ki imajo takšno mišljenje, je enakovredno možu veselo seksala s prijatelji, kar je mož sprejemal enako tolerantno, kot je taisto pričakoval do sebe.

Otopela mati, ki se tišči arogantnega moža, ker se je tako zanemarila, da ne verjame v zaslužnost po boljšem, blebeta o nepomembnosti seksa in zaljubljenosti. Hinavka, ki vzgaja svojega potomca v psihotično osebnost, da bi se lažje prenašala. Lažniv, zakompleksan oče, ki pridiga enake floskule, ker ima na grbi tono slabe vesti, prav tako nalaga potomcu breme psihoze. Moški so nori na seks in ga propagirajo kot vir veselja do življenja … dokler ne torpedirajo na joške za plotom. Takrat, o, takrat začnejo bevskat, da je šlo Samo za seks, tisto ni bilo nič. Mame, pardon, skrbne žene pač ne bodo izgubili zaradi seksa, a ne?! Kaj šele otrok! Tistih otrok, ki jim ga bo sodišče odvzelo in zminimaliziralo stike na “živjo” in “adijo”, ker … heh … v naši družbi očetje pač niso pomembni! Smo jih že prepričali. Pomembne so matere! Nepomembne pa muze! Očetje imajo rajši muze, svoje sonepomembnice, ampak za mirno kri nešteto pasjih mater, ki morbidno obožujejo svoje sinove namesto ljubimcev, napodijo muze v kurbišče in vsako minuto posilijo eno kurbo na prostem, ki noče fukat, a se nemarno razkazuje v brezmejni lepoti in erotiki. Lepoti, ki mlahokurčno zavoženemu ni dostopna. Ne zmore! Matere so srečne. Zakoni trdni in stabilni. Naša družba sestavljena in krasna. Politika deluje. Stanovanj bo dovolj za vse! Da se nas le strpa dovolj pod eno streho in čim manj otrok uspešno izšola! Kdo bo pa pometal prilagojeno uspešnim? Toliko o ljubezni. Lahko pa udarimo še kakšno o spoznanjih na podlagi raziskav na poskusnih opicah. Bog bi osupnil, iz kakšne džungle neki so se pa tele vzele? Iz džungle, kjer vlada denar, bi zavreščala opica. Bog bi osupnil: “Denar? Kdo pa je to?” In opica je končno uspela fascinirat z brezmejno neumnostjo, kakršno ne premore nobena halucinacija o vsemogočnosti pojma dobrega - boga.

No, na moje presenečenje je Leksikon v definiciji pornografije precej bolj inteligenten od povprečne otroške sramežljivosti pred lulčki in lulikami, ki vriska, da pomeni pornografsko vse, pri čemer pač padejo gate dol.

pornografija: (gr. porne “vlačuga”), spisi, slike, filmi ipd., ki prikazujejo spolnost samo zaradi erotičnega draženja.

V čem je torej problem? Mogoče v konzumatorju umetnosti, ki spada med neupravičeno deklarirane idiote in bojda svojemu nivoju dojemljivosti ne razume, kdaj se spolnost prikazuje samo zaradi erotičnega draženja in kdaj ne. Zdaj smo spet na točki, ko se bo tudi samozvani intelektualec morebiti tolerantno priklonil bumbarju in prilagodil filozofijo na duhovno stopnjo paličnjaka. Podobno kot naj bi v pravnem fiasku afere Breda Smolnikar po mnenju sodnice predstavljal zadovoljiv argument, da tožniki pač ne ločijo fikcije od realnega obrekovanja, pa je zatorej nesprejemljivo, da je literarna junakinja, ki tožnike spominja na njihovo sorodnico, fukala na od golobov podrekani klopici. Ko gre za fuk, vsi kolapsirajo. Konservativci se oprejo na floskule ekstremne kvazi zaprtosti, liberalci na floskule ekstremne kvazi odprtosti. Oba ekstrema se izogibata vsebinskemu vpogledu in si kradeta pravico do manipulacije z najbolj intimno sfero posameznika. V vsakem primeru intimno. Tudi če se razkazuje. Telo brez duha je mrtvo telo. Ločitev telesa od duha pomeni truplo. Kdor trdi, da fuka zgolj telesno, je kvečjemu butast, kar pa nima nikakršne zveze z objektivno mejo verjetnosti. Cesar je gol tako ali drugače.

Na podlagi javnega sprenevedanja se občinstvo zlahka dokoplje do fascinantnih zaključkov. Ena izmed takšnih telebanskih je na primer pogruntavščina, ki sem jo večkrat slišala, da gre pri pornografskih filmih samo za razliko v kakovosti. Imamo slabe in dobre pornografske filme, me je podučil karizmatično precej impotenten mladenič. Nek trejerazredni nemški produkt “Pohotna Angie” pomeni zanič pornofilm, von Trierjev Idioti pa dober. Simpl! Ni mi bilo jasno, zakaj neki označuje Idiote za pornografijo? Jah, jaz budala! Ker igralci uprizarjajo seks vendar! In to pornoigralci! Aha, sem uprizorila butast izraz na obrazu, kolikor bi si pač režiser svoje famozne teze poželel v podporo … torej je film, ki vsebuje prizore kuhanja, kuharski film? Kaj pa film s prizori klofutanja? Klofutarski film. Zanimivo! Največ minuta golega kurca na velikem platnu prenekatere očitno tako fascinira, da navdušeno skačejo po stolu in vriskajo, juhuhu, pornofilm!! Sem Za! Sem Za! Jaz imam rad fuk! Jaz razumem fuk! Mi verjamete?!!! Verjemite mi že enkrat, prosim! Verjemite mi vsaj drugi, če že sebe ne morem prepričat!

Kje so torej meje? Enostavno. V namenu. Pri omenjenih umetniških filmih ne gre za prikazovanje spolnosti Samo zaradi erotičnega draženja. Tudi v kolikor bi trdili, da je sama vključitev določenega seksualnega prizora vstavljena izključno s takšnim povodom, bi šlo kvečjemu za pornografski element, kot element kuhanja, pretepa, vrtanja po nosu …, kar pa še ne pomeni posebne žanrske kategorije.

Vendar pa mi je nekoč nek (celo) filmski stvarjalec nasprotoval z osebno filozofijo, da film seksualnih prizorov sploh ne potrebuje (ne “realističnih”, ne odigranih verzij), saj se da brez fuka povedat vse in pravzaprav dejansko služi izključno popestritvi zapravljenega časa pred ekranom čepečega občinstva. Zastopal je celo stališče, da seks ne spada na film in mu zaradi nefunkcionalnosti odvzema umetniško vrednost, saj s prstom kaže na priznanje ustvarjalca, da je nesposoben motivirat gledalca na manj trivialen način. V njegovem filmu bi lahko tako slišali stokanje izza vrat, videli prizor pomendrane postelje post festum akcije ali fasali verbalno obvestilo znotraj dialoga, da sta “unadva” pa fukala, veste. Spet. Od kod nekomu ideja, da je prizor fuka kategorično sam po sebi nezgovoren in v nobenem primeru ne more vsebovat nikakršnega sporočila (seckanje čebulce ga pa lahko, al’ kako?). Osebno se s takim človekom ne bi rada znašla v fukpoziciji, saj očitno razsežnost narave seksa razume mogoče za pol delno otrdelega kurca. Da se v vlogi režiserja raje ne loti tovrstnih konceptov, je seveda bolje zanj. Nastalo bi brez dvoma skropucalo, ki ga noben še tako dojemljiv igralec verjetno ne bi rešil.

Vloga seksa se dokaj nazorno prepozna na primer v Chabrolovi Nezvesti ženi in Lynovi verziji po isti Chabrolovi predlogi Nezvesta. V prvem primeru se scenarij osredotoči izključno na distanciran odnos med možem in ženo. Med njima vlada zamolčana slutnja. S tišino ohranjata zakon v navidezni idili, v zakulisju se žena dobiva z ljubimcem, mož pa fura svojo politiko soočenja s tretjim, ki vnaša nezaželen nemir v zakonsko idilo. S seksom med ljubimcema Chabrol opravi v “tišini”. S cigareto v že pomendrani postelji. Seks med zakoncema ne obstaja. In film je v zasnovi zanimiv, vendar dolgočasen za popizdit. Tudi dolgčas odigra smisel, saj je sam konflikt posledica ženinega nesprijaznjenja z dolgčasom. Morebitna režiserjeva filozofija, da seks ne pomeni zapleta, ampak samo nepomemben stranski učinek medosebnih ruševin, ne zdrži vode, pa če bi si še tako želeli (zakaj že?). Ni namreč jasno, zakaj v tako impotentnem vzdušju žena sploh fuka na drugi strani plota. Tudi ona namreč v tako zastavljenem konceptu ne predstavlja erotično živega lika.
Adrian Lyne je v adaptaciji taiste zgodbe ubral popolnoma nasprotno taktiko. V njegovi režiji je pojem erotike srž. Hišica stoji, kosilo tekne, krediti in hipoteka v duetu funkcionirajo znosno, otročič uspešen in zdrav …, samo ena zadeva ne štima. Bistvo. Gonilo živosti. Erotika! Opozarja na vse variacije jedra problema in se ne meni za dogovorjeno vrednost bančnih računov, hišic in vzgoje otrok. V ospredje postavi ženo. Nezvesto. Ženo, ki šteka, da naj bi bilo z njenim zakonom vse v redu. A noče več slabo fukat s hišico, bištekom, pogrinjkom, spremljanjem otroka v šolo. Fukala bi z možem, a on dobro fuka s kariero in idilo družinske slike, na kateri je ona kraljica, ampak v okvirju. Vir masturbacije, ne pa tudi sofukačica v pravem pomenu besede. V Lynovem pristopu je vse kičasto. Podobno, kot je kičasto začrtal v lahkotni uspešnici 9 tednov in 1/2. Zrak je nabit s spermo in protagonistka se fiksa s filingom. Diane Lane je igralsko priložnost odlično izkoristila in upravičeno pokasirala nominacijo za oskarja. Cel film fuka. Fuka tudi, ko se pelje v podzemni in samo razmišlja o fuku. Vse na njenem obrazu fuka. Chabrolova verzija izpade, kot bi ga posnel impotenten moški, ki noče verjet, da potenca sploh obstaja. Lynova verzija je drug film. Kot bi ga ustvarila erotično prebujena ženska, ki pa hoče verjet, da je moževa impotenca ne bo oddaljila od hrepenenja po vonju ljubezni, v kolikor bo impotentnež ljubimcu odrezal kurca, pardon, raztreščil glavo. Obe verziji imata filozofsko hibo. V prvem primeru se vleče skozi celotno projekcijo in gledalcu pušča vtis sprenevedanja. Nekaj manjka. Fuk vendar! A zaključi prepričljivo dosledno, brez sprenevedavih emocionalnih preobratov. Potlačeno! V drugem primeru prepričljivo orisuje lisičjo naravo erotike, a se hiba razgali ob koncu. Nedosledno, skozi tipično vsiljivo katoliško moralko. Na vse kriplje nas hoče prepričat, da žena moža dejansko lahko še ljubi, ker jo s čustveno intenziteto izsiljuje. Skoraj tako naivno, kot bi se posiljevalec prepričeval, da bo posiljena uživala, če bo dovolj vztrajen, kaj šele če se ji izpove, da se jo je odločil natepavat do penzije, ko jo je prvič zagledal. Preveč simpl. Ko ženska zavoha spermo, je ne pozabi tako zlahka. Slaba vest kot razlog ja, ljubezen pač ne.

V vsakem primeru ni nobenega razloga, da bi diskriminirali ali favorizirali seks znotraj umetnosti. Diskriminacija znotraj koncepta, ki kliče po fuku, pusti praznino, favoriziranje pa pokvari morebiten potencial umetniškega izdelka. Izpade kot prostitutka, ki med fukom dahne “ljubim te”. Tako nekako je izpadel francoski film Romanca. Pornografski elementi nikakor niso rešili pustega, bledega in očitno tendencioznega nakladanja o ženski erotični plati psihe. Še huje. Pofafan kurac pornozvezdnika ni imel na platnu kaj počet, razen da je oslinjen štrlel v zrak. “So fucking what?!” Vseeno bi bilo, če bi v istem momentu ugledala kozjo rit. Če je kurac nadrkan, še ne pomeni, da se bo izognil impotentnemu vzdušju. Impotentni prizori, kakršne dejansko večinoma vidimo predvsem v porničih. Vse verjamemo, samo tega ne, da liki dejansko hrepenijo po fuku drug z drugim. Hvala za toplo vodo namesto začinjene juhice … nepozabne, če bi se le dalo, prosim. Seveda v primeru Romance obstaja opravičilo. Opravičuje jo zgodba o neznosno nezanimivi, nekarizmatični in plitvi bejbi v razmerju z neznosno nezanimivim, nekarizmatičnim in plitvim tipom. In zdaj ta dolgcajt od babe ob dolgcajtu od tipa trpi pomanjkanje fuka. Ustvarjena sta drug za drugega, samo ni nam jasno, zakaj neki bi ona fukala sploh. Pomanjkanje pač. Pička je lačna, bi kr neki požrla, on pa brez apetita. Notranje praznine noben akt ne zaflika. Torej je fukoscena v Romanci pač toliko nepretresljiva, kot je nepretresljiva dušna klima protagonista. Logično. Ampak čemu bi se šli umetnost z nezanimivim motivom. Ali lahko ustvarimo zanimivo kreacijo iz nezanimivih motivov? A ni to pravzaprav ena izmed definicij umetnosti? Zato porniči ne morejo dosegat tega pojma. Ker so omejeni na ozko specificiran namen z jasno začrtanimi pravili igre. Po defoltu so komercialni. Fast fud produkcija. Za požeruhe, ki žrejo, ker so pač lačni. Ne kaj, čim več je vprašanje. Nezahtevni, a požrešni! S tega aspekta pornografski film ne more pridobit nikakršne večje umetniške vrednosti od predvajanja hokeja z vsemi zrežiranimi ekscesi na ledu. Preprostost ne mara presenečenj, ki bi predstavljala posebej barvite izzive. Kakor dojemaš življenje, tako tudi fukaš! Ker nikoli Samo ne fukaš, ampak izkazuješ svojo naravo. Kdor seksualni akt v kakršnem koli oziru okategorizira z izrazom Samo, meni osebno sporoči, da je on Samo. Z ljudmi, ki se dojemajo za Samo, z mojega vidika ni vredno popit niti kavice. Ker so Samo eni brezvezni jebivetri, ki kradejo energijo za svoj minoren Samoobstoj. Brezvezniki. Kurčemlačneži. Romanca je bil preveč pornografski film. Pa ne zaradi seksualnih prizorov, ampak impotentnega vzdušja.

ZARES AL’ ZAHEC

Umetnost vedno išče in razkriva resnico. Zanima jo predvsem skrito preprostemu pogledu. Fuk znotraj umetnosti ne more bit izjema. Realizem v pravem pomenu besede zato paradoksalno zlahka izpade totalen fejk. Nikakor ne pomeni, da bo dejanski fuk med dvema igralcema prispeval v plus prepričljivosti stvaritve. Če bom imela na platnu priložnost opazovat dva uboga glumatorja, ki bosta z vsakim gibom in vibracijo sporočala, kako se gnusita drug drugemu, a se želita zapisat med drzne karierne veličine, to prav gotovo ne gre v plus scenariju, ki mi sicer pripoveduje, da gledam prizor dveh strastnih ljubimcev. Realizem gor al’ dol. Rezultat je v kontraučinku pogreben. Prepričljiv bi izpadel, v kolikor bi gledali dokumentarec o dveh igralcih, ki hočeta zaslovet, ker sta pripravljena za vlogo fukat zares, čeprav se gnusita drug drugemu. Von Trierjevim Idiotom ni kaj očitat. Grupič s pornoigralci je izpadel povsem dosledno, saj ni bilo nobene potrebe, da bi me režiser želel prepričat, kako brezmejno uživajo. Idiote so se šli, da bi dosegli breztežnost psihe in ni jim uspevalo itak. Niti si niso v absolutu želeli, da bi jim uspelo. Želela si je samo ena, na koncu razkrita protagonistka. Za bergljo ob nesposobnosti, da bi se soočila z bolečino ob izgubi otroka.
Seks v filmu Intimnost funkcionira dobro. Igralca sta izpadla dokaj prepričljivo, čeprav nadpovprečnega poželenja slutit ravno ni bilo. Glavnemu liku sem težje verjela, da se mu res ljubi tako manično tekat za ljubico, da bi jo identificiral, razčaral in ujel. Ta učinek bi morda bolj intenzivno dosegel z manj kurca med nogami, pa več pičke v očeh.

O keču uprizarjanja seksualnih konfliktov na platnu je spregovoril Jeremy Irons v enem izmed intervjujev. Z Juliette Binoche sta preigravala strasti v drami Sramota. Irons igra uspešnega karierista, uglednega moža in očeta. Vsaka gubica na obrazu sporoča, da je erotiko že davno zamrznil v imenu doseganja ultimativnih standardov družbeno uglednega primerka. Odtaja ga sinova zaročenka. Brez odvečnih besed se zapleteta v verižne fukarije po skritih vogalih in kotih. Vsak seks vsebuje specifično koreografijo, ki izraža bolesti obeh. Oba sta jih polna in bolečina enega počasi speljuje usodo drugega na enako tirnico. Ne gre za koreografije, ki bi služile zgolj namenu, da bi fuki izpadli “lepo” (a la Basic Instinct rokodelske komedije in podobno), ampak da bi izražali razloge za ponorelo kemijo med dvema. Vse skupaj je po tej plati izpadlo presenetljivo odlično. Če odštejem moj čud ob kastingu, saj je Juliette Binoche ena izmed zadnjih vrst ženskih karizem, ki bi jo angažirala za takšno vlogo. V tej igralki preprosto ni nič v tem smislu perverznega, kot je nakazoval film. V primerjavi z Jeremy Ironsom se je očitno mučila izžarevat nekaj, za kar se je zdelo, da sploh ne razume. Jeremy Irons je bil v intervjuju dokaj vljuden, ko je izpovedal nezadovoljstvo z rezultatom. Veliko krivde je nagrmadil kameri, češ da se je preveč sukala okrog kurca in premalo okrog obraza, da bi prišla do izraza strast med likoma in hkrati tudi dodal, da se med njima ni vzpostavila zadostna kemija. S tem je Irons pravzaprav dregnil v bistvo stvari. Za odličen rezultat je veliko pomembneje, da se igralca zaljubita, v kolikor igrata ljubimca, kakor pa sukanje kamer okrog genitalij. Niso odveč, definitivno pa neustrezno mašilo, v kolikor jih režiser kot mašilo zlorabi. Erotika znotraj umetnosti, kar pomeni ekvivalenco psihologiji človeka, mora konzumatorja čustveno prepričat. Kot uporabnico umetniških stvaritev mi dol visi, če se igralcu utrga od poželenja po soigralki. Še dobro. Da po intervjujih klati neumnosti, kako igra nima nobene zveze z realno doživetimi občutki, ker ima doma besno ženo, je smešno. Bolje bi bi bilo, da bi držal gofljo. Tudi prikazovanje erotike je stvar fluida, sama telesnost pa zgolj orodje tistega, kar se dogaja v možganih in v kolikor mi igralec prisega, da ob akciji ni občutil ničesar, bom z gotovostjo lahko pritrdila, da je vse skupaj tako tudi izpadlo.

PORNOGRAFIJA

“Realizem”, ki ga fura pornografija, je sam po sebi ironično lažniv, kolikor je le mogoče in s strani dojemljivosti fukoužitka ponavadi zaseda stopnjo moje vzburjenosti vsakič, ko si zarinem tampon v pičko, da obiska ginekologa z železjem v vulvi sploh ne omenjam. Totalen trans, vam rečem. Za dober denar odsimuliram celo stok. Pornoscena ima podoben problem kot resničnostni šovi. Na vsak način bi rada prepričala, da je njena kvaliteta v realiteti, pa bazira izključno na selektivnosti obnašanja in izumetničenosti odzivanja. Na vsak način bi se rada uvrščala v sfero umetnosti, a hkrati nikoli ne bi pristala na prilagoditev poanti, ki služi resnici, v zameno za umetelni draž najbolj nezahtevnih in “ubožnih” na duhu.

Peripetije okrog vprašanj Za ali Proti pornografiji in prostituciji (kar znotraj filmske sfere pomeni oboje) so prvenstveno politikantsko obarvane. Konzervativci so “Proti” v imenu morale in družinskih vrednot, a se je prostitucija razvila ravno ob boku taistih klerikalnih strategij. Na eni strani kot ventil za sproščanje moškega ob ujetništvu zakonskega jarma do groba in na drugi strani kot posledica patriarhalno šovinistične mentalitete, ki je žensko sesula na spekter žene in prvenstveno matere ali kurbe, v kolikor ne pristane na pogodbo ali ji usoda ni tako brezmejno “mila”, da bi jo kakšen “pimp” poročil. Že samo prešuštvo je zraslo na seniku tradicionalne mentalitete z vso žgečkljivostjo v paketu. Kaj bi sploh lahko rajcalo bolj od greha za vogalom. Kurbišča na eni strani ceste in cerkvica s spovednico na drugi. Lepoooo!

Liberalci preko sloganov “Za” izražajo stališče svobodomislenosti in demokratične strpnosti do drugačnih. Še raje pa nasprotovanje konservativcem. Hkrati se enako neradi vprašajo, kdo in zakaj pa so ti drugačni. Vprašat bi se bili pripravljeni zgolj v razpravi o njihovih hčerah ali, bohnedaj, njih samih. V teh primerih se izkaže hipokrizija še na drugem nivoju, saj sebe navadno izločujejo za možne kandidate likov, ki bi se lahko znašli v situaciji razprodaje telesa z vso vsebino v paketu. To se njih seveda ne tiče, saj se oni za kaj takšnega nikoli ne bi odločili, seveda pa brezmejno spoštujejo drugačnost, torej so “Za”. V kolikor bi usoda nanesla, da bi bil tako drugačen njihov potomec, bi se seveda zelo potrudili, da drugačen ne bi ostal. Škoda, ker drugačni niso imeli tako skrbnih staršev. Eh, ko jih jebe, ko politiziramo. Liberalno lapanje o drugačnosti ima še bolj tragikomično luknjo, saj ravno iz sfer fukotrženja izvira gomila govna. Od posiljevanja za discipliniranje “prostovoljnega” trženja, trgovine z belim blagom, cirkulacije droge, da se “blago” z večjim spanjem v duši trži … Prostovoljna prostitucija ima vedno svojo zgodovino, ki kategorično postavlja pod vprašaj pojem prostovoljnosti. Skratka … Lepo je bit liberalen potrošnik prostitucije, ki se pa žal nobenemu liberalnemu potrošniku ne zdi tako zelo fajn, da bi kakšen tako vsem dostopen, baje po mnenju taistih hipokritov enostavno prislužen, cekin zaslužil na tak način še kdaj sam, kar jim pri razpečevanju tovrstne mentalitete resno znižuje kredibilnost gofljanja v luno. Pri ljudeh, ki vreščijo, kako enostavno je služit s fukom in, ulalalala, za kakšne visoke tarife na urico gre, sem vedno začudena, čemu se sami ne ponudijo v uporabo za keš, ko je pa tako enostavno in celo ultra dobičkonosno! Če bi se meni tako zdelo, bi moj oglas cirkuliral že na polno. Taisti klinci ponavadi ne premorejo niti enega sprostituiranega primerka v družbi za pet minut. Bi se jim zdelo izpod časti. Oni so drugačni, malo histerični in blesavi, pa še probleme si lahko nakoplješ. Nikoli se ne ve. Zmagovalna patetična izjava liberalca med patetičnimi je pa brez dvoma sklicevanje na najstarejšo obrt. Kako neverjetno spoštljivi so liberalci do segmentov tradicije kar naenkrat!!! Kar naenkrat se jim zdi plesniv ostanek patriarhata neverjetno upoštevanja vreden. Težko se je odločit, kateri obraz je bolj degutantno uzret. Obraz konzervativca, ki poln tradicionalnih družinskih vrednot na skrivaj maršira v kurbišče, ali obraz liberalca, ki ga v imenu demokracije zanima zveličavnost pojma najstarejše obrti in … heh … poleg vsega na morebitnem poslanskem mestu celo kvaka, kako dobro bi bilo za državo, da bi z legalizacijo nafilali državni trezor z davki od prodajanja dušnih hramov. To je namreč telo. Hram duha!

Bistvo se skriva v posameznikovi poti do občutka dostojanstva, kar se simbolično transformira tudi skozi seksualno delovanje. Poanta je v simboliki. Zato v tem kontekstu tudi pornoprizor znotraj umetniškega filma nikoli nima enakega pomena kot pornoprizorovanje znotraj pornografskega filma. Kot so v življenju občutki ob seksu z ljubimcem drugačni od vzdušja ob prostituiranju. S tem so določeni tudi drugačni pomeni tako likov kot igralcev, ki v like vnašajo sporočila. Torej fafanje v resnici ni samo fafanje, četudi enako izgleda v vseh primerih, ampak samo znotraj okleščenosti pomenov na vizualno dojemanje samo tega segmenta konteksta. Glavno vlogo odigrajo simbolični pomeni, ki jih človek zaznava kot ra