Simona Rebolj

Hollywoodska mlačna voda brez oblike

5.03.2018

Zaščitni znak podelitve oskarjev vključno s slavljenci za domnevno najbolj vrhunske dosežke leta sestavljajo: dolgčas, neizvirnost, mlačnost, površinskost, stereotipnost, predvidljivost in klišejsko neprebavljiva politična korektnost, s čimer se pomete pod preprogo vse zanimive in odstopajoče, a pretirano vznemirljive in nepredvidljive razmisleke ali pojave v sodobnem času. Povsem v skladu z aktualnim duhom zahodne družbe.

Po dveh urah omlednega gobezdanja voditelja sem obupala nad buljenjem v do absurda razvlečeno prireditev. Lahko noč! Če predstavlja Jimmy Kimmel sprejemljiv izbor za ohranjanje interesa občinstva, predvidevam, da bo Ricky Gervais (in podobni provokativci) kmalu brezposeln, če brezposeln še ni. Nasploh je zanimiv trend neverjetno razvlečenih zabavnih oddaj in prireditev (od resničnostnih šovov, preko razvedrilnih oddaj do ekskluzivnih prireditev), pri katerih so ljudje pripravljeni bolščat v prazno čvekanje, neduhovito spakovanje in razne idiotske igrice oglaševalcev do nezavesti. Naj traja in traja, da je le dolgočasno, plitko in neizzivalno. Ko je duhamorni Jimmy napovedal idiotsko oglaševalsko igrico, da prejme vodni skuter tisti nagrajenec, ki nas bo počastil z najkrajšim govorom, nisem uspela bit niti za silo presenečena nad prizorom neokusnega duhovičenja. Bohnedaj, da bi kdo še kaj povedal ob posebni priložnosti. Saj nima nihče več nič za povedat. Kdo si sploh upa še kaj povedat? Kdo si želi, da bi kdo premogel še kaj omembe vrednega povedat? Ni panike. Če kar koli vznemiri možgane in čute, se takoj prebudi zdresirana in otopela večinska javnost, ki gromko zahteva kratka in jedrnata sporočila, enako literaturo, enake pesmice, enake predstave, enake novinarske prispevke … Vse naj bo kratko in jedrnato enako enakemu. “Kratko in jedrnato” je metafora za željo po puhlih, predvidljivih in površinskih učinkih, impotentno in razvlečeno nabijanje v prazno pa posebej zaželeno obredje, ki naj traaaja dooooolgo ure in ure in ure. Nobene minute vržene v tri krasne nam ni žal. Baje sprošča! Hipnotizirani od ekonomsko propagandnih sporočil v vseh oblikah in razsežnostih. Podelitev oskarjev zgolj ni izjema, ampak vključno s propagiranimi filmi kvečjemu vzgojno izobraževalni program te ničeve mentalitete, ki ljudi potiska za stoletja po evolucijski premici navzdol.

Nominirani filmi, ki sem si jih uspela ogledat (polovica), so me osupnili kvečjemu s pomanjkanjem vsebinskega dometa, z moralistično prozornim flirtanjem na prvo žogo, z nizanjem stereotipov in infantilnim poenostavljanjem (Lady Bird poka po šivih od že stokrat uporabljenih klišejev o odraščanju nerodne in frustrirane najstnice, ki bi bila pač rada bogata in “kul”, film Trije plakati pred mestom z odličnim pripovednim in tematskim izhodiščem poka po šivih od relativiziranja narave konfliktov in poenostavljanja psiholoških katarz). Zmagovalni film Oblika vode, ki naj bi predstavljal letošnji vrhunec te tehnološko dovršene, a vsebinsko neizvirne, predvidljive in otročje moralistično plitke industrije sedme umetnosti je res vreden posebne nagrade. Obrtno dovršen izdelek kot stol, avto ali jahta, sicer pa pravljični motiv, ki je tako zlizan in že tolikokrat obdelan v različicah zgodb, da predstavlja neverjetno drznost zgolj dejstvo, da se je hollywoodski ljubljenec Guillermo del Toro podstopil drago prodat ukradeno različico zgodbe! Čestitke, da se nekaterim za oskarja ni treba niti toliko potrudit, da bi plagiat plagiata, ki je plagiat plagiata … poskusil zapakirat v celoto vsaj z izvirnimi liki in prizori dogajanja. Niti mu ni treba ukradenega plagiata vsaj rahlo poglobit v dialogih, sporočilnosti ali likom pridodat nekaj več kompleksnosti od enodimenzionalnih zlih in dobrih kreatur (okej, uboga in zlorabljana morska pošast vam lahko pohrusta hišnega ljubljenčka, ampak se zelo kesa in vas takoj nagradi za razumevanje s pričaranjem nove frizure na pleši).

Saj je meni tudi všeč ideja, da med različnimi skupinami ljudi in drugimi bitji, ki imajo bore malo skupnega, ljubezen zmaga in združi na videz nezdružljivo, ampak še bolj bi mi bile všeč ideje, ki bi odražale rahlo višji in bolj kompleksen nivo odraslosti in s tem razumevanja, za kaj in zakaj sploh gre. To so poenostavljeni in moralistično zlagani filmi za otroke, ki nikakor ne prispevajo k čemur koli, kar bi spodbujalo razmislek k ustreznim odgovorom ali rešitvam aktualnih in prihodnjih izzivov za živeče na tem planetu. Še dobro, da hollywoodska industrija ne predstavlja celotne še opazne filmske produkcije. Zaskrbljujoče pa je, da predstavlja najbolj opazno in konzumirano!

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Film, Mediji, miks | 1 komentar

Podjetje v imenu ljubezni

23.02.2018

Logično. Vesna V. Godina podpira praznike, predvsem decembrske, a sovraži valentinovo. Obožuje zapovedano družinsko idilo s polno darili za novo leto in zvrti se ji v glavi od gneva ob drastično manjši potrošniški blaznosti okrog čokoladnih srčkov, ko se na koledarju prikaže praznik zaljubljencev.

Važno, da partnerstvo deluje, nas je v novi zastareli pridigi podučila najbolj medijsko oglaševana promotorka tradicionalne discipline ljudstva. Ja, trditev je v sozvočju s konservativno logiko, po kateri so koristoljubno dogovorjene poroke najbolj sprejemljive, vključno z zapovedmi, kako se mora obnašat udeleženec v partnerstvu, da se bo lahko reklo, da deluje. Ljudstvo je namreč v suženjstvo zakleta množica, ki mora opravljat svoje dolžnosti. Partnerstvo je podjetje, ki služi predvsem proizvodnji potomcev (bodoča cenena delovna sila). Najbolje deluje partnerstvo, ki sploh ne stavi na ljubezen, kaj šele na erotiko, ampak se predvsem vsak zaveda nalog, ki jih mora opravljat in po potrebi dotrpet v partnerstvu do groba (razhodi so potratni). Prostituiranje v imenu višjih ciljev je treba sprejet.

Kaj so višji cilji, vam bodo ideologi tipa Godina vedno z veseljem pojasnili. Pojasnili vam bodo tudi, da se ne smete imet v življenju fajn, saj se vendar niste rodili za to. Fajn se imajo lahko tisti, ki jim služite in za katere se prostituirate. In tistim se fučka, kaj lapa Godina, tolpa kupljenih in indoktriniranih psihoterapevtov ali kateri koli drug politikant, medtem ko skušajo vplivat na krojenje vašega zasebnega življenja. Strah pred osamljenostjo in eksistenčnim nezadovoljstvom garantira voljnost osebnostno šibke večine, da boste prisluhnili morebitni rešitvi iz godlje. Za to, da ste v godlji, bo vedno poskrbljeno. Da boste prisluhnili, kako lahko služite višjim ciljem, čeprav se vlečete po svetu z dolgim nosom, zjebani v glavo ob partnerju, za katerega vam dol visi, ampak partnerstvo deluje. Kaj pa deluje? Predstava za javnost? Kosilo na mizi? Kuhinja pospravljena? Računi s skupnimi močmi za silo poravnani? Otroci pred vprašljivo prihodnostjo zmerno do znosno nezadovoljni in tečni, ampak za silo preskrbljeni? Ste se ob branju te kolumne vprašali, kaj naj bi pomenilo, da partnerstvo deluje in komu ali čemu na ljubo neki deluje, tudi če ste erotično, čustveno in duševno otopeli? Verjamem, da boste tudi o tem dobili kmalu v kolumnah navodila, ki vas bodo toplo nagovorila, kako lahko prešpricate svoje življenje. Namesto da bi ga odživeli, ga raje odslužite. Umrite pri živem telesu in nič več vas ne bo bolelo.

Mimogrede … Na Kinsey institutu je opazovanje in merjenje kemičnih procesov v možganih zaljubljencev, ki so seveda zgolj posledica narave odnosa in ne vzrok, pokazala, da nekateri doživljajo zaljubljenost tudi po 21 letih in več skupnega življenja. Nabrali so celo skupino parov, ki so se sami javili k raziskavi s trditvijo, da se po desetletjih ljubijo enako kot prvi dan. Trditev, v katero raziskovalka in asistenti seveda niso verjeli (in hoteli verjet, ker nič ne vzbuja večje zavisti od srečnih parov, ki jim oči žarijo, zato si večina ne želi verjet, da kaj podobnega sploh lahko obstaja). A se je izkazalo za resnično. V povprečju traja največ od dve do treh let (doba, v kateri naj bi se po naravnem ritmu brez kontracepcije že rodil prvorojenec, torej doba, v kateri zaljubljenost ni nujno stvar umetnosti v možganih ustvarjalnega, umsko in psihološko kompleksnega človeka). In v tem je ravno problem. Seveda lahko doživite ljubezen, o kakršni sanjate in bo tudi trajala dolgo – da vas inspirira, navdihuje, daje moč in voljo do življenja, doseganja ciljev, samouresničevanja … Vendar je možnost precej bolj redka od povprečja. Ne doživi vsak vsega. Tega se dobro zavedamo pri vseh drugih pojavih, ne pa pri vprašanju ljubezni.

Do partnerske ljubezni se obnašamo, kot da naj bi imeli vsi enakovredne možnosti in pravico do nje. Za vse naj bi veljalo enako. Tako razlaga zadevo tudi Godina. Ne sanjajte, realnost je takšna, kot jaz pravim, da je! Ne, ni res. Realnosti so zelo različne, kot je zelo različna intima v podrobnostih, ki največ štejejo. Takšna je morda pogosta realnost površinsko bednih partnerstev, ne pa nujna. Pač nimajo vsi sreče v ljubezni. Ne sreča vsak najbolj primernega partnerja, da bi razvil potencial za svoj scenarij zgodbe, in tudi ni vsak mentalno pripravljen in osebnostno zrel za srečo v ljubezni. Ljubezen razkriva konflikte v človeku in sili k premišljanju sebe in drugih. Sili k čiščenju, refleksiji in razvoju. Zahteva pogum in dejaven um. Ljubezen je gibanje! In sreča v ljubezni se seveda ne meri v kvantiteti (koliko časa sta zdržala drug z drugim), ampak v kvaliteti. Enega leta z nekom v navdihujoči ljubezni ne more nadomestit trideset let mlačne vode operativne funkcionalnosti. Zakaj pa bi bilo treba??? Bo župnik povedal. Ne bi poslušala. Raje ustvarjajte enakopravnejši svet in ugodnejše pogoje za mentalni in umski razvoj ljudi, da bodo imeli možnost do izbire. Da se bodo z manj paranoje pred porazom in ogroženosti odločali za ljubezen v vseh ozirih. In da ne bodo v delujočih partnerstvih le iz strahu pred eksistenčnim polomom ali osamljenostjo – oboje je najslabši in žal najbolj pogost razlog za dolga mučna partnerstva, ki, heh, na videz delujejo povsem dobro.

Ljubezni ni mogoče uokvirit in zrežirat. Vedno bo prišla, kadar in kakor ji paše, zahtevala svobodo in improvizacijo! Sicer bo iz forme, bolj kot bo forma trdna in neprehodna, preprosto izpuhtela. Za njo bo ostala samo prazna škatla s pentljo. Moja ljubezen ne deluje. Ona je ali pa ni. Ja, tisti zlizani “biti ali ne biti” deluje.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji, Politika, Slovenija | 1 komentar

Misliti ali verjeti Vesni Vuk Godina?

25.11.2017

Vesna Vuk Godina, ki trdi, da raje misli kot verjame, še vedno verjame, da z njenim prispevkom o poanti ravnanja žensk, ki so obelodanile seksualno nadlegovanje v primeru Harveya Weinsteina, ni nič narobe. Da je samo nekateri bralci in bralke niso razumeli, ker raje verjamejo kot mislijo. Osebno verjamem, da v večini pritožb, ki jih je Godina prejela, razen logičnega zgražanja nad mentaliteto, ki jo prodaja, ni ustrezno pojasnjeno, kaj konkretno je narobe z njenim prispevkom. Zakaj je prekršila osnovni pričakovan profesionalni standard, ki bi ga moral vsak resen medij zagotavljat, v kolikor ne objavlja blodenj vernikov namesto vsaj mislečih avtorjev, če že ne globoko in široko mislečih.

1. Vesna Vuk Godina je svojo teorijo gradila na neresnični predpostavki, da naj bi pritožnice medijem obelodanile svojo zgodbo po dolgih letih, pri čemer naj bi do takrat molčale, da so pridobile korist (karierni dosežek ali uspeh). Po dolgih letih naj bi javno spregovorile in imele v vlogi žrtve spet korist. To je izmišljotina, ki se je v prispevku znašla, ker avtorica ni ustrezno natančno preverila informacij, preden se je lotila pridige, ali pa je neresnico objavila namenoma, da bi lahko vsilila bralcem mišljenje, ki je del njene patriarhalno motivirane ideologije, kakršno propagira že vrsto let in želi očitno na vse kriplje verjet vanjo. Javno so se namreč oglasile predvsem ženske, ki so Weinsteina zavrnile, seksualno nadlegovanje prijavile višjim instancam in/ali policiji (prva Rose McGovan). Ženske, ki bi hipotetično imele koristi od seksualnih doživetij z omenjenim odvratnim tipom v vseh ozirih, se niso ravno z veseljem oglašale. Veliko zlorabljenih oseb ostane tiho tudi zato, ker se počutijo ponižane in nemočne. Bojijo se izpostavljanja in nenaklonjenosti pri vzvodih moči, znotraj potuhnjene družbe in sistemske obravnave. Na žalost je strah utemeljen. Javno je v primeru Weinstein sporno odzvenela le zgodba Asie Argento, ki ga je Weinsteinu pofafala, ker jo je izsiljeval, pa ga očitno ni nikoli prijavila nikomur. Italijanski berlusconizirani konservativni mediji so jo označili za prostitutko, namesto da bi obsojali napeljevalca v prostitucijo, kakršni z izkoriščanjem šibkosti, izsiljevanjem in grožnjami prostitucijo že celo zgodovino sploh vzpostavljajo.

Weinstein je imel več izvensodnih poravnav zaradi seksualnega nadlegovanja. Zakaj izvensodne poravnave? Ker je dokazovanje seksualnega nadlegovanja zelo težko dokazljivo. Še težje v primeru boja s t. i. odličnimi in dragimi odvetniki. Po navadi gre za besedo proti besedi. Prič ni. Celo v primeru konkretnega posilstva, ki se zgodi s kondomom, so stvarni dokazi samega odnosa lahko neobstoječi, kaj šele dokazovanje, ali je šlo za sporazumen seks ali ne. Žrtev napada lahko hitro odkoraka s sodišča še dodatno poražena, kaj šele brez odškodnine. Ko so se pojavile v javnosti serijske pritožbe žensk, ki delujejo v evropskem parlamentu, da jih nadleguje armada ostarelih politikantskih fukfehtarjev, je sam predsednik parlamenta napovedal, da bodo zadevo obravnavali in sankcionirali znotraj institucije. Nobenega zgroženega članka nikjer, kako je mogoče, da policija že ne koraka na mesto zločina. Ali nam bodo EU še vedno vodili takšni ostareli človeški izrodki? Molk. Namesto da bi se torej pogovarjali o seksualni zlorabi, ki je vkomponirana v sistem delovanja in pomembno določa pri ženskah in homoseksualcih celo eksistenčni obstoj (ali dobiš delo ali ga ne dobiš ali izgubiš), se zdi Vesni Vuk Godina omembe vredno čvekat o domnevnih kurbah, ki imajo veliko koristi od kurbanja in se predstavljajo kot žrtve. Odvratno! Ni pa nelogično. Dogajanje namreč korenini ravno v patriarhalni mentaliteti, ki se ji je Godina očitno zaprisegla in fantazira o babicah, ki naj bi bolje živele od sodobne ženske. Konservativni, zakompleksani, seksualno frustrirani in posledično seksistični moški se ji klanjajo in zahvaljujejo. Tako se dela, če želiš kot ženska v mentalitetno patriarhalni družbi, kar Slovenija je, ponižno služit. V primerjavi s servilnostjo ženske v svetu, kjer vlada moški zdesetkan ego, nasilje, korupcija in erotična skrahiranost, je ponujanje fuka precej slabo profitabilno početje. Ponujat je treba rojevanje potomcev, potico, neupravičeno zvestobo, uslužnost na delovnem mestu in pomoč pri družbenem ustoličevanju najnižjega skupnega imenovalca moškega primitivizma.

2. Godina je v prispevku objavila še eno neresnico. Trdila je, da so igralke Kate Winslet, Meryl Streep in Judy Dench spisale pismo podpore Harveyu Weinsteinu. Nobeno tovrstno pismo se ni pojavilo. Vse omenjene igralke so javno izrazile zgroženost in podporo seksualno nadlegovanim pritožnicam. Kate Winslet še posebej žolčno, saj je imela tudi sama tako neprijetno izkušnjo z Weinsteinom, ki je bil tudi sicer znan “bully”, da se mu ob prejemu oskarja kot producentu filma ni zahvalila za zasluge. Kako se je torej Godina, ki trdi, da predvsem misli kot verjame, lahko tako zmotila, da je spustila v javno objavo takšno izmišljotino? Saj vendar zna vsaj guglat? Odgovora ne poznam, mi je pa jasno, da njena zmota povsem sovpada z neznosno nizkotno preprostostjo miselnih procesov povprečnega patriarhalnega vernika. Vse tri omenjene gospe se zdijo prestare, da bi se fukotožneži obregnili vanje, ali pa premalo eksponirane v izražanju (ali celo prodajanju) seksapilnosti. Spodobne gospe brez globokega dekolteja ali izžarevanja poželenja. Gospe za poročit (gledano z vidika patriarhalne mentalitete). Če ste ženske erotično živa bitja, pa same sebi pripišite, če boste pahnjene v bordel. Po kmetavzlarski patriarhalni logiki muze pristanejo v bordelu, surogati mame pa v zakonu. Naj vsak sam presodi, katera priležnica je večja kurba.

Niti ni toliko pomembno, kaj se dogaja z Vesno Vuk Godina, da si rada verjame, medtem ko prodaja tako zastarele in prežvečene ideološke floskule in konstrukte. Mnogo večji problem je, da živimo v družbi, v kateri se medijsko eksponirano udarno prezentirajo raznorazni verniki sumljivo neverodostojnih in nekakovostnih miselnih procesov. Reviji OnaPlus dirigira uredništvo, ki je odgovorno vsaj za verodostojne vsebine, če že kakovostnih, prepričljivih, bistroumnih, zanimivih in relevantnih ne zmore ponujat. O profesionalni objektivni distanci in ideološki nepristranskosti medijev dandanes sploh nima smisla več razpravljat. Ne obstaja kot vsaj hipotetična norma. Tako globoko smo padli.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji, Slovenija | Ni komentarjev

Zlo v Las Vegasu

4.10.2017

Ubogi Donald Trump. Zdaj bo moral pa Američanom še pomagat, da bodo bolje skrbeli za svojo varnost. Zgolj srednje liberalni zakoni v Nevadi med ameriškimi zveznimi državami, kar se tiče posedovanja orožja, očitno ne omogočajo, da bi se hipotetične žrtve lahko ustrezno ubranile pred nasiljem. V ZDA je sicer dovoljena celo prodaja polavtomatskega orožja vsakomur, ki si ga poželi, a kaj ko zvezni zakon sleherniku prepoveduje posedovanje bolj učinkovitega avtomatskega orožja. Le dobro poučeni vedo, da si lahko povsem legalno nabavijo posebno kopito (nastavek), s pomočjo katerega tudi polavtomatska puška omogoča enako učinkovito sproženje rafala kot avtomatska. Učinkovit pripomoček, ki ga je uporabil tudi aktualni množični morilec v Las Vegasu.

Kaj je šlo narobe, da je kavbojska akcija povzročila toliko smrtnih žrtev in ranjencev? Očitno prenizka ozaveščenost državljanov, ki se naokoli sprehajajo kvečjemu z malimi pištolcami za pasom ali v torbici. S takšnimi igračkami pač ne moreš sebe in bližnjih zavarovat pred napadom z resnim strelivom, kaj šele pred napadom z velike oddaljenosti ali višine. Če bi bilo tudi med obiskovalci country festivala v Las Vegasu dovolj tako ozaveščenih Američanov, da bi pohajkovali naokrog z nahrbtniki, v katere bi zlahka stlačili vsaj sfrizirano polavtomatsko orožje, bi obstajala že večja verjetnost, da bi s protirafali zavarovali življenja sebe in drugih. Tako so bili pa zgolj lahka tarča enega samega samcatega napadalca. Osebna varnost bi bila seveda lahko zagotovljena še bolj učinkovito. Lepo vas prosim? Ob toliko vojnih veteranov in herojev, ki jih premore ta velesila, na prireditvi ni bilo nobenega ostrostrelskega maherja, ki bi odreagiral pravočasno, ne pa da so morali policisti opravit dolgo pot do hotela in vdirat v hotelsko sobo, da je po logiki stvari strelec prej pokončal sebe, kot pa da bi ga kdor koli uspel razorožit.

Donald Trump zaenkrat noče odgovarjat na vprašanja v zvezi z zakonodajo o posedovanju orožja. Logično. Ravno takšne situacije običajno spodbudijo neumneže s celega sveta, da Američanom pridgajo, kako bi morali v imenu varnosti državljanom pravico do posedovanja orožja omejit ali ga celo prepovedat. Tulijo, da je število smrtnih žrtev ravno zaradi številnosti raztrosenega orožja po domovih drastično višje v ZDA v primerjavi z državami, ki rokovanja z orožjem ne dovoljujejo vsakemu civilnemu prebivalcu.

Ubogi Donald Trump. Zdaj si gotovo beli glavo, kako bi skupaj z orožarskimi lobiji dopovedal svetu, da je sleherni Američan očitno oborožen kvečjemu premalo. Gol in bos hodi naokrog in maha s pokalico, ki ubija le z relativne bližine, namesto da bi se oborožil večjim izzivom sodobnega časa primerno. Ljudje so oblečeni varnosti popolnoma neprimerno. Ne nosijo čelad in neprebojnih jopičev, v kolikor si ne morejo privoščit varnostnikov. Trump večino svojega življenja po logiki stvari ni šel brez varnostnika niti na stranišče. Ljudje se tudi vozijo naokrog še vedno v navadnih avtomobilih, čeprav bi v toku z današnjim tehnološkim napredkom že zdavnaj lahko sestavili osebno vozilo po zgledu oklepnika ali celo topa. Verjamem, da Donald Trump globoko razmišlja, kako bi svet popeljal iz srednjega veka, da ne bomo ogroženi zaradi navadnih norcev, blaznežev in psihopatov ali kot se je sam zelo pametno izrazil: Od čistega zla!

Zlo je krivo. Kaj drugega pač ne more bit. Če bi se zgolj okvirno vprašali, kakšen profil človeka je zagrešil množični pokol v Las Vegasu, bi namreč zlahka ugotovili, da gre za poosebljeno uresničenje ameriškega sna. Prenekateri mediji, tudi slovenski, zelo površno poročajo o identiteti tega človeka. Ni šlo zgolj za nekega umirjenega računovodjo brez finančnih težav, ki je rad kockal. Že zgolj po faktografskih dejstvih je jasno, da je šlo za človeka, ki je živel klasične sanje ameriškega kapitalizma. Celo življenje je posvetil zgolj pehanju za denarjem. Že kot mladenič je uspešno zaslužil svoja prva dva milijona na nepremičninskem trgu. Ko je zavidljivo hitro zbral dovolj bogastva, pa je polnih 30 let predvsem »gemblal«, potoval naokrog, frčal po zraku s svojim zasebnim letalom, kopičil lastne nepremičnine. Ni imel nikakršnega posebnega ideološkega prepričanja, niti kakšnega drugega posebnega opozorila vrednega prepričanja. Nikoli ni bil jezen na nič, je povedal njegov šokiran brat. Tak prijazen, rahlo zadržan in predvsem zelo bogat človek, ki je rad igral poker in podobne igrice, kot se vsi otroci pač radi igrajo. “Life is a party!”

Ni razloga, da bi se od tako bogatega življenja, kot ga omogoča kopičenje premoženja, človek ustrelil v glavo od obupa, kaj šele da bi ga prijelo pobit vse ljudi na svetu. Tudi če bi kapital zagonil, bankrotiral ali se celo zapufal, to še ni razlog za katastrofo. Donald Trump je konec koncev večkratni bankrotiranec, pa poglejte, kakšen zgled uspeha je! Človek lahko vedno znova postane bogat, spet in spet, če je seveda le dovolj sposoben. In če ne ve, kaj bi počel sam s seboj, lahko postane predsednik države in ne da bi enkrat samkrat pritisnil na petelina, pobije toliko ljudi, da izpade en tak amaterski množični morilec, ki polni medije, zgolj neslan vic dneva.

Zaokrožila je sicer informacija, da je bil oče aktualnega množičnega morilca večkratni bančni ropar, ki je bil celo tako zagrizen borec za svojo svobodo, da mu je uspelo pobegnit iz zapora. Vendar sinovi niso odraščali ob očetu. Dolgo časa so mislili celo, da je mrtev. Trenutno najbolj slaven sin je bil vseeno zgleden potomec svojega očeta. Tudi oče je počel, kar je počel, z namenom da pridobi kapital in uresniči ameriške sanje, v skladu s katerimi po relativno napolnjenem trezorju potem počneš, kar hočeš. O, da le veš, kaj bi počel in kaj hočeš! Oče je bil očitno bolj kavbojska verzija na tej poti, medtem ko se je sin posluževal bolj sodobnih legalnih poti ali pa vsaj poskrbel, da ga v nelegalnih ovinkih niso zasačili. Napredoval je pač. Moderniziral se je.
Ker gre očitno za zgled pravih in klenih bolj ali manj sodobnih kavbojev, ki zgledno sledijo ameriškim sanjam, je popolnoma normalno, da Donaldu Trumpu ni jasno, kaj gre v takšnih primerih lahko narobe. Nič. Vse je popolnoma okej. Samo zlo se včasih naseli v kakšno sicer uspeha in bogastva polno dušo, da postane pač norec, blaznež, psihopat! Zlo je res zoprna stvar. Samo bog ve, od kod se hudič vzame. Zato pa Donald Trump kot pameten, sposoben in uspešen človek moli za žrtve. Kaj pa naj drugega počne, mar ne? Saj ni bog!

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Politika, Svet | 5 komentarjev

BMZ sindrom družbe

7.08.2017

V prispevku Erjavec bi Zupančiču zaradi izjave, da je borka za pravice žensk morilka, odrekel podporo so zapisali:

“Vlada bo očitno umaknila podporo kandidaturi Boštjana M. Zupančiča in bo v odbor OZN za človekove pravice predlagala Vasilko Sancin. Vladni predstavniki so namreč ocenili, da bi oseba, ki je ikono francoske družbe Simone Veil označila kot največjo morilko vseh časov, težko delovala v omenjenem odboru.”

Boštjan M. Zupančič je postal še ena medijsko priljubljena ikona za zganjanje burk v imenu prekleto resnih zadev. Novinarji z njim raje kot kdaj koli prej, ko je v glavnem javno komentiral aktualna pravna vprašanja, tipkarijo klepete in propagandne pamflete na kolikor je mogoče nekritičen in intelektualno neizzivalen način, kar ljudstvu plasirajo kot intervju ali članek. V tiskovinah, od Dela preko Večera pa do priloge Ona, se vrstijo modrovanja in izjave leta, ob kakršnih bi bilo nerodno prenekateremu medijskemu klovnu tipičnega slovenskega razvedrilnega programa, a nerodno lahko ni predvsem nekomu, ki se je uspešno prebil do formalno uglednih referenc in funkcionarskih naskokov. Tudi TV Slovenija se ni odpovedala snemanju dokumentarca, ob kakršnem je smeh zagotovljen, v kolikor sicer razumen človek premore dovolj cinizma ob soočanju z idiotizmi. BMZ sam (in njemu podobni profili) je pravzaprav orožje, s pomočjo katerega se norčuje iz družbe, sistema, medijev in institucij, ki so mu omogočile izjemno kariero ravno na področjih, kjer z razkazovanjem svojega miselnega in mentalnega dometa prevečkrat deluje kot aktivirana bomba sredi mukotrpne in počasne gradnje templja razuma, univerzalne morale, pravičnosti in miru. Po eni strani povsem upravičeno. Imamo, kar vzgajamo, gojimo in potrjujemo.

Novinarji Boštjana M. Zupančiča navdušeno sprašujejo za mnenje o tem in onem, še posebej pa o ženskah, o količini semenčec pri povprečnem moškem skozi zgodovino in izjemnih metafizičnih razodetjih starodavnih gurujskih razsežnosti, ki namesto na kar koli, kar bi spominjalo na razsvetljenje, sumljivo spominjajo na katero koli vrsto klasične vojaške strategije ubijanja “boga” v človeku. Le razosebljen človek je vodljiv in nekritično učljiv. In le takšen človek je idealen vojščak za vsakega velikega psihopatskega vodjo. Danes so razprave o zaskrbljujočem odstotku psihopatov na vodilnih in drugih odgovornih položajih posebej popularne. Kapitalizem je bojda idealen sistem za uveljavljanje tovrstnega psihološkega profila. Osebno pa menim, da so vsi režimi, vere in ideologije vsepovsod do zdaj, vključno s sodobnim kapitalizmom, ustvarjali idealne pogoje za učinkovito škodovanje sebi in drugim s strani psihopatov. Eno je mentalitetno stanje povprečja, drugo pa vzpostavljanje sistemov, ki temeljijo na desetih površnih opornih točkah z dobrimi nameni. Dokler se zdijo razni »BMZ« primerki javnosti najbolj pozornosti vredni pojavi in si s pridnostjo in ambicioznostjo z lahkoto pridobijo visok položaj in ugled na področjih, ki jih s svojo osebnostjo minirajo, ga ni sistema, ličnega gvanta in novega tehnološkega dosežka, ki bi premagali povprečni nivo stanja duha in posledično splošno voljo.

Kaj nam hoče povedat gospod BMZ s posebej angažirano medijsko aktivnostjo v zimi svojega življenja, ko na poti osebnega uveljavljanja in utrjevanja eksistence nima več česa izgubit? S pridnostjo, ambicioznostjo in lobiranjem se marsikaj doseže, tudi če se nič novega in relevantnega o ničemer v življenju ne naučiš. Ni je čez primarno vzgojo oziroma socializacijo. Pri mami in fotru se vsa pamet zatakne. In ni ga čez prvinsko življenje, v katerem »ta prav dec«, ki mu s sulico in mečem sodijo le močnejši “ta pravi deci” z župnikom na čelu, z naplavinami spermijev oplaja zasužnjeno in poneumljeno ženo, ki skrbi za poln želodec in higieno nenadjebljivo “ta pravga deca” in rojeva do onemoglosti. Čez primarni zakon narave ga ni. Slovenci imamo od hlapčevske preteklosti trdega kmečkega življenja s trdo katoliško vzgojo globoke korenine v tovrstni sveto preprosti mentaliteti. Da postane celibat privilegij posvečenih, je v takšnih okoliščinah in vzdušju povsem logična in odrešilna ideja. Jebeš izobraževanje, svobodo ustvarjalnega uma, stanje duha, človekove pravice, enakopravnost, kakovost življenja in podobne idealizme. Vse se lahko pridno napiflamo, a se nas nič ne dotakne. Opica v nas je nepremagljiva. Vojna za preživetje, surova tekma za privilegije in razplod je pravilen odgovor na vse. Razen za posvečene. Le po takšni shemi se “ta prav dec” izogne spopadu s seksualno in čustveno frustracijo v odnosu do ženske in lahko brez kritike uveljavlja še takšne stremuške neumnosti, podvige sumljive koristi in ideje sumljivih moralnih načel znotraj družinske ječe in na divjem terenu med somučeniki, ki so drug drugemu največji pekel na Zemlji. Fukanje ali celibat, to je zdaj edino vprašanje.

Tudi okoljevarstvena problematika sama po sebi seveda sploh ne bi bila interesantna, če ne bi obstajal zgolj sum, da pesticidi pomembno vplivajo na desetkanje spermijev na tem abnormalno prenaseljenem in izropanem planetu. Ne gre za vprašanje zdravja in kakovosti življenja. Ne. Za kurčevo spermo gre. Od zaskrbljenosti, da bodo moški lahko zaplodili manj potomcev od preveč, zamrznjene v nekem drugem času in kraju zona obliva. Sumim pa, da tudi neznosna skrb zaradi razploda ni bistvo. Ne pozabimo! Opica v nas nikoli ne počiva. Verjetno gre bolj za nenadjebljiv moški ponos, ki sega zgolj do kurca, naprej pa ni več tako pomembno. In logično, da ženske nimajo šans, da bi lahko o čemer koli odločale, saj so v povprečju fizično šibkejše predstavnice opice v primerjavi z opičjakom. Še tega kurčevega ponosa ne razumemo. Bolj kot patriarhalno lobotomizirani »wannabe« psihoanalitiki besno recitirajo freudizme, kako na primer ženske baje moškim zavidamo penis, bolj ženske začudeno in na meji prestrašenosti buljimo, ali se je moškim sfecljalo do konca in čez. Nič hudega, verjetno so samo malo zamešali pojme faktorja zavidanja pod patriarhalno diktaturo. A kaj bi udrihali čez diktaturo moškega. To je prava milina podjarmljanja vsega in vseh, kar je možno. Vedno se najde kaj. Spol, rasa, nacionalnost, seksualna usmerjenost … Ni, da ni. Samo poglejte, kaj se zgodi, ko ženska lahko o čem odloča. Postane največja morilka vseh časov. Povzroči množične poboje ubogih nerojenih otrok. Kateri moški vojni zločinec se lahko kosa s tem? Koliko ljudi je pobil Hitler v primejavi s Simone Veil, ki pobija še danes, ko že sama ni med živimi. Otroci v fazi zarodka gotovo moledujejo, da bi se rodili v pogoje, ki jih celo starši ocenijo za dovolj katastrofalne, da takšnega življenja svojim hipotetičnim potomcem ne privoščijo. Zelo preprost in skromen človek je BMZ in zato z besedičenjem gotovo najbolj razveseljuje najbolj sveto preprosto publiko, ki jih evolucija pušča precej na cedilu, preostalim pa predvsem zvišuje raven adrenalina ob zgražanju. Zelo razveseljuje (tudi novinarje enakega profila seveda) tudi zato, ker bi od osebe s takšnim formalnim življenjepisom pričakovali manj sveto preprosto logiko, zavajanj in ne-umnih interpretacij dejstev, pri čemer ob maršu hlepenja po pozornosti ne izbira sredstev in ne pozna meje dobrega okusa. Vsak zastopnik svete preproščine z uglednimi referencami pride prav, če hočemo družbo porinit nazaj proti srednjemu veku.

Poanto odgovorov BMZ ideološkega koncepta že poznamo od neštetih predhodnih oglaševalcev konservativne patriarhalne nelogične logike, s kakršno naj bi opravili najkasneje v prejšnjem stoletju. BMZ je le eden izmed, ki nikoli ne preseneti in zato ne razočara. Lahko bi se veselili takšnih pojavov in jih obravnavali kot alarmantno opozorilo, kako smo zavozili. Mediji bi služili kritično zrelemu preizpraševanju banalnega stanja stvari, ki se vedno bolj zajeda tudi globoko v milje raznoraznih izobražencev, kulturnikov, novinarjev in strokovnih eminenc. Politiki, v katere se tako radi spuščamo s kritiko, so še najmanj relevantni, ker so zgolj posledica oziroma simptom že predhodno obstoječega stanja stvari. Mediji bi lahko aktivirali bistroumne ljudi s pametnimi argumenti in predlogi za pozitivne spremembe. Lahko bi iz zanimivih namesto kretenoidnih ljudi ustvarjali medijske zvezde. Mar medijski guruji niso dovolj sposobni za kaj takšnega? Zgolj retorično vprašanje. Seveda se nič temu podobnega ne dogaja. Tudi BMZ pač ni nič posebnega. Je samo eden izmed iskanih javnih profilov in mediji so ga zgolj izbrali, ko ima ravno nekaj več časa na razpolago, da odbrenka zaželeno vlogo. Ko se ga bo javnost naveličala, bo na vrsti naslednji zabavljač enakega profila.

BMZ trdi, da se je z velikim zanimanjem ukvarjal s pojavom psihopatije na področju kriminologije. Logično. Psihopat je vendar idealen predstavnik plesnive patriarhalne dogme. Verjamem, da ravno BMZ in podobni profili sodobnih karieristov veliko vedo o tem zelo pogostem in neozdravljivem pojavu osebnostne motnje. In če se vprašamo, kako je sploh mogoče, da je BMZ postal kandidat za odbor OZN, je spraševanje nesmiselno, saj bi se morali prej vprašat, kako je lahko postal sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice in kaj neki počne v kabinetu Ministrstva za pravosodje in kaj neki se poučuje na pravnih in drugih fakultetah in … Vendar so vprašanja odveč. Izjava Karla Erjavca, da bi BMZ zaradi svojih stališč težko deloval v takšnem odboru, ne drži. Na žalost je zelo ustrezen kandidat! Za predsednika odbora neodvisnih strokovnjakov v odboru ZN za človekove pravice je bil namreč pred kratkim imenovan Faisal bin Hassan Trad, predstavnik Savdske Arabije, države, ki je na področju človekovih pravic mentalitetno in politično v kameni dobi.

Da ne bo nesporazuma. Boštjanu M. Zupančiču in raznim drugim frustriranim kvantačem niti ne zamerim najbolj izjav tipa, da ženske mislijo z ritjo. Tudi v moji glavi ob raznoraznih kretenizmih s strani moških javno ali zasebno velikokrat zakriči, da moški še z ritjo ne mislijo, niti s kurcem, kaj šele z možgani. Da ob vseh možnostih odločanja, ki so jih za razliko od žensk pod patriarhatom uživali in jih še danes izkoriščajo kot prednost, preprosto ne mislijo, ampak samo nagonsko in podzavestno robantijo. In v teh trenutkih še s posebnim sočutom pomislim na opice, ki so ujetnice okrutne divjine ali celo zaprte v živalskih vrtovih in cirkusih. Ampak v teh trenutkih se tudi ne jemljem preveč resno in najprej opravim z napadom pri sebi. Potrudim se pomislit na moške, ki tam nekje mislijo in empatično čutijo, ko v valu besnila pač pozabim, da obstajajo, in postane moč razsodne misli v dobrem in zlu usahla. Oglasim se, ko zmorem iskreno, argumentirano in jasno povedat, kaj in zakaj mislim. Seveda je treba za takšne podvige najprej precej dobro poznat sebe, potem pa še svet okrog sebe. Kar zamerim »BMZ« psihološkim primerkom, je, da me spravljajo v zadrego, ko na preočitno osebnem nivoju širšo javnost obmetavajo s svojimi mizerno artikuliranimi izbruhi. Zamerim, da si zlahka predstavljam, kakšno mamo in očeta je tak človek imel, pa prve ljubezenske odnose, ki se niso razvijali, kot je verjetno mlad fant s svojimi neravno visokimi zgledi v primarni družini pričakoval, vendar me ta oseba skuša na vse kriplje prepričat, da so poskusi, da bi s svojim gnevom in frustracijami okužil čim več ljudi, pravzaprav reševanje sveta pred propadom. Zamerim ljudem, ki posiljujejo druge z osebnimi travmami, kot da niso njihove travme, ampak osrednji družbeni in politični problem, ker škodljivim posledicam teh travm niso podeljena priznanja za povsem sprejemljive in obče koristne vedenjske prakse. Skratka, Eminem ali Michel Houellebecq z vsemi zapleti, besom, ogroženostjo in duševnimi bolečinami v zvezi z materjo in drugimi ženskami v paketu DA. BMZ ali Roman Vodeb s skrajno infantilnim sprenevedanjem, zavajanjem in prozornimi manipulacijami objestnega smrkavca pač NE! Prestara sta za to nedostojanstveno sranje in preveč možnosti imata na voljo, da se nehata delat norca iz sebe preko norčevanja iz drugih. Enako velja za Vesno Vuk Godina in podobne ženske, ki se ne morejo otrest zastarelega vzorca servilnosti do moškega mentalnega, verbalnega ali fizičnega nasilja. Mar še ni jasno, da se vsaj daljnoročno zagotovo ne splača?

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Mediji, Politika, Slovenija, miks | 8 komentarjev

« Novejši zapisiStarejši zapisi »