Simona Rebolj

ZDRAVNIKA NAD TKIVO SLOVENSKE DRUŽBE!

6.10.2013

KAZEN RAZREDNIM DELINKVENTOM NA VISOKI ŠOLI ZA MAFIJSKE VEDE IN SOCIALNO NEDELO

Kakšno bitko bijejo le redke posamezne osebnosti s hrbtenico in sposobni, brižni kadri, se dobro pokaže tudi na primerih, ki se ujamejo v javni medijski odmev. Ostali se med raznimi oportunističnimi sodelavci in komolčarji mučijo inkognito. A medijem postanejo šovmeni v zavzemanju za nekaj ali proti nečemu kmalu le zguncana stara novica, starica, še posebej tisti, ki resnično kličejo po koristnih sistemskih in mentalitetnih spremembah in niso zlizani z nobeno od vplivnih interesnih skupin. Staric bojda javnost ne mara spremljat, ima pa seveda dovolj rada zastarele in plehke razvedrilne šove, tudi le razvedrilne novice. Če materiala za cirkus na prvo žogo ni dovolj na razpolago, medijci kompleksnejše vsebine poenostavijo, postrgajo le strupeno sladko smetano s površja in ustvarijo mizeren nekajminutni skeč. Bojda javnosti na ljubo! Dokler gre. Mi smo le primitivni potrošniki “fast fooda”.

Neprofesionalni novinarji so ob primeru “Koroška deklica” namesto doslednega, uravnoteženega in poglobljenega informiranja zavajali, posploševali, dezinformirali in hujskali (predvsem pod uredniško neprofesionalnim in nespodobnim nadzorom Dela in Dnevnika), o čemer sem že pisala. Nakladaški novinarji se niso udeleževali novinarskih konferenc Svetovalnice Akcija, niti niso kontaktirali njihovih predstavnikov. Novinarja, ki pridobiva informacije o določeni zgodbi pristransko, selektivno, ali jih sploh ne, ne more bit tretiran kot novinar, ampak le kot eden izmed večine najslabših blogerjev.

Le izjeme so se zadeve lotile vsaj v osnovi korektno. A omenjeni prispevki (več objektivnih in natančnih prispevkov v Tedniku, kolumna in prispevek o poraznem stanju usposobljenosti na področju maloštevilnih izvedencev v Sloveniji Nike Vistoropski v reviji Ona in še kakšno posamezno krajše poročanje na POP TV in Siol portalu … ) so se utopili v zabavljaški fešti ob posameznih izgredniških eksplozijah in razvedrilnem kvantanju, kaj kdo “misli” o čem na podlagi nikakršnega predloženega tehtnega argumenta ali dokaza.

Recimo, da se gremo igrico pretvarjanj, kako mar nam je v resnici za vse in kako smo kolektivno res dovolj pametni, da še bolj zares razumemo, da v sistem vkomponirane negativitete zadevajo vsakogar izmed nas, slej ko prej, na tak ali podoben, na površen vtis morda neprimerljiv način. Če že marsikdo ne premore atoma plemenite duše in bistroglednosti, je pametno podpirat dosledno zaznavanje in saniranje škodljivih situacij, ki jih producirajo škodljivi ljudje – z dobrimi ali zgolj sebičnimi nameni. Zdaj je afera, ki sploh ni bila le afera, ampak priložnost za začetek nujnega reformiranja neprofesionalnega ter z vidika klientelizma in korupcije tudi ekstremno sumljivega delovanja na zelo občutljivem področju družbe, dobila svoj epilog na sodišču. Matic Munc in žena sta se pogodila za milejšo obsodbo (Munc devet mesecev hišnega pripora in posledična odpoved delovnega razmerja, Jerneja Munc okrog sedemsto ur družbenokoristnega dela), kot bi jo predvidoma fasala, če bi vztrajala s pritožbami in sodnimi procesi, ki se pri nas z največ sodniki na prebivalca, dvakrat več vloženega davkoplačevalskega denarja v delovanje pravosodja glede na evropsko povprečje in najmanj razrešenih primerov lahko vlečejo leta, oče otroka je itak pristal v zaporu, Natalija Markač, lokalno koroška “la femme terrible”, ki ji grozi najstrožja kazen (leto in pol zapora), bo bitko s sodnimi mlini nadaljevala.

Aleksandra Štiblar, tožilka, ki je javno opozorila na nepravilno delovanje pri obravnavi zlorabe, ker po njeni prijavi zaznanih kršitev (izginuli sporni spis na tožilstvu na primer) nadzornim organom ni bilo odziva, je fasala disciplinski ukrep zaradi “žvižgaštva” in zdaj nadaljuje kariero kot odvetnica. Kaznovana! Razredni delinkventi so torej dobili po prstih in jeziku za špeckahlanje in prestop meje zakona. Zakaj so mejo prestopili, kot da nikogar ne briga! Kakršne koli preiskave, kaj šele disciplinskih postopkov ali celo preverjanja kazenske odgovornosti na strani tistih, ki so bili utemeljeno osumljeni nevestnega ali namerno neopravljenega dela sploh (policija, socialno delo, izvedeniško mnenje, tožilstvo …), ni bilo nikoli in noben medij, kaj šele kakšna neverjetno brižna vstajniška ali aktivistična skupina, ki komaj čaka, da bi politična stranka postala, niso javno zahtevali odgovorov! Toliko o realni stopnji brižnosti do otrok, do (so)človeka nasploh. Sum spolne zlorabe ni bil preiskan, izvedeniško mnenje je bilo podano na podlagi posrednih informacij oziroma mnenj in ne z ustrezno opravljenim stikom z otrokom, kaj šele stikom v ustreznem času, okolju in z ustreznim pristopom, bil pa je ovržen, o, to pa ja. Vprašanje, ali je bil sum ovržen zaradi pomanjkanja dokazov in kako je mogoče dokaze sploh predložit, če jih nihče noče obravnavat, bojda ni pomembno tam v nekem koroškem okraju, kjer se skoraj vsi med seboj poznajo, če že niso v sorodu, in bojda potemtakem itak ni pomembno, kakšne zdrahe se grejo po raznih slovenskih vukojebinah, razparceliranih po smešno velikem številu občin. Se bodo že sami zmenili, tam po svojih okrajnih sodiščih. Kaj imamo kot družba od takšnega nivoja poročanja o dogodkih in odmevih brez konstruktivnega epiloga? Pozitivnega nič. Le eno veliko bedno sporočilo, ki služi zastraševanju ljudi, če bi se kdaj spravili spopadat z mlini na veter pod okriljem in v imenu države, torej v našem, v mojem imenu!!! Sramota! In epilogu te s strani medijev prisilno upokojene starice je bilo namenjeno nič ali zgolj minuta pozornosti. Obvestilo o dosojenih kaznih razrednim razgrajačem. Nobene opombe o popolnem mrku nadzora, kaj šele ustreznih konsekvenc za utemeljeno sumljivo plasiranje in vodenje učnih programov v zbornici.

Diletantske interpretacije dolžnosti papirnato profesionalnih

Kako zastrašujoče diletantsko je lahko delovanje Centrov za socialno delo v Sloveniji, smo se lahko prepričali že večkrat. Nazadnje bolj odmevno na primer ob neumnih in sprenevedavih puhlicah s strani samega direktorja socialne ustanove o spoštovanju drugačne kulture, ko niso zaščitili noseče osnovnošolke, ki se ji je obetala dogovorjena poroka in so obstajali utemeljeni sumi o trgovanju z belim blagom. Ko kultura postane zlorabljena kot izgovor za primitivizem in malomarnost, vrag odnese štos. Odgovorov o odgovornosti predstavnikov CSD in kakršnih koli konsekvencah ni bilo. Medijev ni brigalo.

No, in ravno zdaj imamo na programu že na voljo zabavo ob novem nadškandaloznem primeru do vrstnikov hudo nasilnega sedemletnega osnovnošolca, ki je več kot očitno tudi sam zelo verjetna žrtev zlorab v domačem okolju (deček baje prosjači, se pojavlja porezan na ulici itd.). Mediji so najprej in najbolj napadli ravnateljico, ki, kot so le uspeli po že opravljenem jurišu naporočat (ah, to robotizirano poročanje), že skoraj eno leto prijavlja nasilje policiji in prosi Center za socialno delo za ukrepanje, a ne storijo nič. Še huje. Odgovorna oseba na CSD je po besedah ravnateljice podala izjavo, zaradi kakršne bi morala takoj zapustit svoje delovno mesto, ker zanj očitno ni primerna niti osebnostno, niti ne pozna osnovnih dolžnosti svojega poklica. Ravnateljici je zabrusila, da ona ni dolžna po Ljubljani iskat dečkove mame (starši se seveda ne oglašajo na telefon, pa tudi, če bi se ….). Bejž, no, kdo pa je odgovoren? Na pozive medijev ne odgovarjajo in se skrivajo, kar jim zlahka uspeva. Ravnateljica bi morala CSD in konkretno osebo prijavit zaradi načrtne malomarnosti. Pojma pa nimam, komu, ker se nihče od odgovornih (CSD, policija, Ministrstvo za šolstvo, MOL) v enem letu na situacijo ni konstruktivno in praktično odzval. Odvratno!!! Po medijskih prispevkih se je takoj zganila policija in z ovadbami angažirala CSD. Urnebesno hitro, od včeraj na danes. Joj, kaj vse se zmore, če se hoče!

A to je le en primer, ki je s pomočjo male skupine skrbnih in ogorčenih staršev pricurljal v medije. Večina podobnih se odvija za debelimi zidovi sramu, strahu in tišine. In nihče ne odpre niti poljudne zelo pomembne teme, da morda socialni delavci opuščajo ravno najbolj težke primere, ker so ti nemalokrat povezani tudi z nasilnimi odraslimi osebami (starši in drugi vpleteni odrasli zanemarjenih ali celo zlorabljenih otrok), ki se jih verjetno ne brez razloga na smrt bojijo, a tega nočejo priznat. Kako je poskrbljeno za varnost?! Ampak važno, da bo nekdanji socialni delavec in psiholog Matic Munc odslužil kazen zaradi nezakonite pomoči očetu in babici pri skrivanju otroka, pri katerem so odgovorni v sistemu popolnoma zatajili na podoben aroganten, diletantski in tudi s klientelističnega in koruptivnega vidika zelo sumljiv način. Smo zadovoljni?!!! Gremo na nov žur, pardon, na novo novico.

SLOVENSKI TALENTI V BELEM

S predvajanjem kriminalke smo zaključili in nastale so hude scenaristične luknje pri zaključevanju štorije. Pravo razočaranje. Gremo raje na drug preverjeno popularen komercialen teren, kjer nastopajo zdravniki. V novi resničnostni nanizanki o redkem posamezniku z voljo in vero v moč pozitivnih sprememb v skupno dobro nastopa popularen in v javnosti priljubljen dr. Erik Brecelj. Že prva sezona s polno korupcijskih zapletov v ozadju in nastavljanja bananinih olupkov junaku s strani nadrejenih je bila pri kronično nezahtevnem slovenskem občinstvu zelo uspešno sprejeta, čeprav se noben zaplet ni razpletel, zato zdaj teče druga sezona s kar novo konfliktno situacijo. Jebeš epiloge. Zaplet?

Dr. Nado Cesarec je sodišče poslalo v zapor, zato je dr. Brecelj javno izrazil skrb, da bi morda tudi sam kdaj pristal za rešetkami namesto pravih zlikovcev. Solidarno je predsednika RS pozval, naj tokratno žrtev zločinskega sistema pomilosti. Ko resničnostna nanizanka začne izgubljat občinstvo, po naših scenarijih res ponavadi heroji tako ali drugače postanejo zlikovci. A največkrat za to poskrbijo kar sami. Za herojske motive jim preprosto zmanjka pameti in volje, poleg tega ugledajo pri prehodu med zlikovce precej več osebnega profita in možnosti, da lahko na plesnivem slovesu heroja dolgo precej nemoteno lažejo, kradejo in izigravajo veliko kariero v tej mali državici, dokler jim nova mafija na trgu ali stara z drugega brega ne tlakuje poti v zapor. Če naši heroji vztrajajo pri načelnosti in dostojanstvu, pa v situacijo poseže javnost z mediji na čelu. Ga ni človeka na svetu, ki se mu ne bi dalo s pomočjo blesavega nakladanja in uporabe “povečevalnega stekla” naprtit vsaj kakšen škandal zaradi zataknjene rozine med zobmi, če ga že ne strpat v čuzo. Pri nezahtevnem občinstvu gre skozi pač vse. Da le preprosto zveni in izgleda.

Breclju gre z mediji in naklonjenostjo s strani javnosti zelo dobro. Njegova mreža podpornikov znotraj številčnega ceha se je precej povečala, ravno osamljen Mohikanec pa nikoli ni bil. Verjetno je tudi zato sploh lahko preživel šikaniranja nadrejenih in njihovo nikoli sankcionirano zlorabo formalnih pooblastil za poskuse diskreditacij na strokovnem področju. Pohvalen prizor solidarnosti in brez dvoma najbolj redek ob brezjajčnem in potuhnjenem profilu povprečnega sodelavca na Slovenskem. Z Danijelom Bešičem Loredanom, ki je pred kratkim popokal kufre v Švico, ker znotraj negovanja povprečja in negativne selekcije – na kar tudi področje zdravstva pri nas gotovo ni imuno – ni bila ustrezno spoštovana njegova inovativna praksa na področju kirurgije, sta bila tudi medijsko dober tim. Matic Munc na vsestransko kolapsiranem področju socialnega dela z veliko obremenitev in mizernimi možnostmi karernega napredovanja, kaj šele spodobne plače, ni mogel imet take sreče.

Vendar v Sloveniji tudi ob prizorih nenavadne skupinske sloge našpičim ušesa in nagubam čelo. Na žalost se v našem prostoru ponavadi izkaže, da kadar Slovenci s kroničnim sindromom hlapca ne pustijo totalno na cedilu ali celo potolčejo kogar koli, ki izkaže kakšno koristno sposobnost, nekaj pameti, kaj šele upor za plemenite in obče koristne cilje, za tem tičijo neki drugi kolektivno banalni in škodljivi grebatorski cilji. Ker sicer res težko, da bi klasičen slovenski posameznik skupina postal. Paranoična diagnoza? Mogoče res. Kar pa še ne pomeni, da ni pravilna.

Prekleti udbovci, njihovi potomci in priskledniki so veliki vodje neodvisnih ljudi krasni reformirani državi naproti

Danijel Bešič Loredan je za Portret tedna v Sobotni prilogi izpovedal veliko pomembnih pripomb na delovanje znotraj zdravniškega ceha. Ob koncu prispevka za posladek pa strup v Bašič Loredanovi izjavi:

»Nisem opustil misli na Slovenijo. Slovensko oblast obvladujejo stari udbovci, njihovi potomci in priskledniki. Treba je uporabiti njihove metode, da bodo vrnili vsaj del denarja, ki so ga pokradli. Alternativa sedanjemu je skupina neodvisnih ljudi, ki želimo priti do bolnih korenin, jih izrezati in posaditi nova drevesa. Naš vodja v prizadevanjih utegne biti Igor Šoltes. Ljudje imajo usodo v svojih rokah. Če v enem letu v Sloveniji ne bo večjih sprememb, bo njenega intelektualnega potenciala konec,« ocenjuje Danijel Bešič Loredan.

A ste zaznali pljunek nad prekletimi starimi udbovci, njihovimi potomci in priskledniki, potem pa obvestilo o “novem” velikem vodji “neodvisnih” ljudi – Igorju Šoltesu. A naj se zjokam ali nakrohotam do kolapsa?! Včasih ostanem celo jaz brez komentarja. Okej, ni tako hudo. Lahko med hlipanjem izrazim le naivno dobro voljo z upanjem, da “neodvisne” ljudi kakšen potomec ali prisklednik starih in sodobnih “udbovcev” ne bo zavrgel po izrabi njihovega častnega neodvisnega imena za nečastne stare politikantske poteze ali še huje … da jih kmalu odvisne, izrabljene in kooperativne ne povabi k sodelovanju po stari klientelistično politikantski praksi obvladovanja hlapcev. Mimogrede … kaj je Igor Šoltes kot predsednik Računskega sodišča dosegel ali vsaj skušal doseči?

Zakaj ljudje baje ne marajo talentov v belem?

Zdravnik ali zobozdravnik že po defoltu ni profil kadra, s katerim bi si človek želel razlogov za srečevanje. Vendar pa je ravno zaradi tega eden izmed daleč najbolj “pomembnih drugih” v življenju človeka, ker sodeluje pri ohranjanju osnovnega pogoja za bolj ali manj kakovostno življenje. Zato je občutek spoštovanja in “radosti” do zdravnika, ki se dobro izkaže, neprimerljiv z odnosom do drugih profesionalcev svojega področja. Zdravnik posamezniku ne pomeni le mehanika svojemu telesu, ampak tudi pomembnega sogovornika o svoji situaciji. Vsak zdravnik je dober zdravnik tudi toliko, kolikor je kakovostna osebnost, dober psiholog in kolikor obvlada komunikacijske veščine za delo z ljudmi – strankami, pacienti. Odnosi res pomenijo verjetno vsaj pol zdravja. Ne smeh. Smeh je že posledica.

Zato se mi zdi neprimerno, da kateri koli zdravnik izpostavi zgolj negativno nastrojenost ljudi do zdravnikov, ne da bi hkrati tudi izrazil močno zanimanje, zakaj je temu tako, v kolikor resnično verjame, da je tako. Pacienti so pred obličjem svojega zdravnika kot otroci pred staršem, ki naj bi vedel več, predvsem o njih – otrocih. In perverzen izpade vsak starš, ki se na primer zgolj na glas kuja, ker ga njegov otrok ne mara ali celo trdi, da cela generacija otrok ne mara svojih staršev. Pa saj so ravno oni tisti, ki bi se najprej morali vprašat, zakaj je temu tako, preden jamrajo. Otrok – odrasla oseba ni enakovreden odnos, prav tako ni pacient – zdravnik. Pacient se počuti pomembno odvisnega od ravnanja zdravnika z njim, podobno, kot se počuti otrok v odnosu do starša.

Zdravniki bi morali poleg podpore cehovskim kolegom, kadar so v upravičeni stiski, enako udarno izkazovat tudi netoleranco do takšnih, ki s svojim odnosom do pacientov in delovanjem blatijo to silno odgovorno in za življenje vseh ljudi neposredno pomembno poslanstvo. Odzivat bi se morali kritično tudi v primeru, kakršnega je na primer opisal gospod v pismu za javnost , a o kakršnih koli konsekvencah za tak horor, ki ga zdravnik lahko povzroči človeku, namesto da mu olajša življenje, nisem zasledila nič. In ne, opravičila pacientom niso dovolj, tudi opletanj s floskulami v izogib ustreznemu ukrepanju, kako pač niso vsi enaki, ne potrebujemo! Vemo, da niso vsi enaki. Ampak zdravnik, ki ni nadarjen, sposoben ali usposobljen za human, korekten in skrben odnos do pacientov, ne more bit zdravnik. Morda je lahko uspešen znanstvenik na področju medicine, ampak neposredno zdravit ljudi in bit v stalnem stiku z njimi ne more. Pika! Enako velja za poklic učiteljev, socialnih delavcev in drugih poklicev podobnega formata. A obstaja zavedanje o tem in temu primerni vzvodi selekcije, pozitivnih in negativnih sankcij?!

Kakovosten odnos do pacientov seveda podpira ali ga ruši tudi sistem. In zdravniki ne bi smeli pristajat na sistem, ki jim ne omogoča vzpostavitev ustreznega donosa do pacientov, da ti na primer čakajo ure v čakalnici, medtem ko zdravnika v ambulanti celo sploh ni. Se dogaja prepogosto. Ker dela hkrati nekje drugje ali pa je moral na kosilo, ker utrujen dela podnevi in ponoči, preveliko število ur skupaj, kar bi moralo bit protizakonito. Mar ni protozakonito?! Utrujenih zdravnikov, ki med seboj merijo mišice, kdo zdrži več in nas obravnavajo utrujeni, nočemo. Osem ur dela z redkimi odkloni v plus je za tako naporen poklic več kot dovolj, še posebej v državi, kjer se brezposelnih mlajših zdravnikov sprehaja veliko in tudi pokajo kufre v tujino boljšim razmeram naproti. In ni najboljše sporočilo, da se glasen upor zdravnikov zgodi šele takrat, ko se postavijo v bran kolegici, ker je bila razkrinkana zaradi opustitve zdravljenja ali malomarnosti na delu in obsojena.

Vse skupaj samo potrdi že dolgo trajajoče negativno mnenje verjetno večjega procenta javnosti, da se zdravnikom fučka za dobrobit pacientov in opravljajo dežurstva, se udinjajo maratonskim naduram in celo sprejemajo delo na več koncih hkrati za oseben profit, za precej višjo plačo. Da ne omenjam kombinacij z zasebnimi ambulantami in podpiranje širjenja zasebnih praks s hinavsko bedastimi izgovori, da naj bi šlo za pozitiven ukrep v prid zmanjševanju čakalnih dob! Opažamo predvsem, da se slabša kakovost javnega zdravstva in sili ljudi, da še plačujejo razne storitve ali nujen hiter pregled, tudi če so skoraj siromaki. Zobozdravniki so sicer zaenkrat verjetno še res prvaki v prodajanju predrago cenjenih materialov in storitev v primerjavi s primerljivimi drugimi državami v zasebnih ambulantah, kar si privoščijo v sodelovanju z javnim zobozdravstvom, ki ljudem ne nudi skoraj več nič, dokler ni primer boleč in urgenten! Človek ne pride na vrsto, dokler niso zobje, eden za drugim, že uničeni. In protetiki verjetno kar ploskajo od navdušenja nad takim stanjem, medtem ko delijo tako urnebesne račune, kot bi bile naše povprečne plače v rangu gospodarsko in socialno razvitih skandinavskih dežel. Slika stanja v zdravstvu na sploh se vedno bolj približuje udaru, ki smo ga na področju zobozdravstva že dopustili. Zdravniki so na žalost prevečkrat v javnosti odigrali predvsem na svoje koristi orientirano vlogo, kar se tiče omenjenih problemov našega sistema. Solidarnosti pa niso izkazali niti do sodelavk in sodelavcev izven svojega ceha. Predstavniki nekih zdravniških krožkov so javno odrekli podporo stavkajočim medicinskim sestram. Potrebujemo tudi usposobljene, brižne in motivirane medicinske sestre in brate, ki so temu primerno vsaj v mejah normale plačani, nagrajevani in spoštovani! Zdravniki so jim nekolegialno, sebično in nehumano obrnili hrbet s puhlicamo o neverjetnih stroških in slabem stanju v zdravstvu. Tudi dr. Erik Brecelj s skupino “neodvisnih” ljudi niso popravili grenkega priokusa ob tako sociopatskem prizoru kolektivnega značaja nekega ceha. Žal!

Menim, da zdravniki, ki so del življenja vsakega posameznika in pomembno vplivajo na kakovost le tega, uživajo visoko spoštovanje in naklonjenost. Ampak le tisti, ki se izkažejo kot profesionalni, odgovorni, humani in brižni. Ki pokažejo, da svojega poslanstva ne umevajo prednostno kot sredstvo za karierno repenčenje in presežne zaslužke. Le takšnim, ni jih malo, tudi privoščimo javni ugled in seveda dobra plačila za dobro opravljeno delo. Osnovno in dodatno obvezno zavarovanje pa je za to, kar dobimo, navaden rop! Tako preprosto in hkrati zakomplicirano je to!

Skrb za paciente ali kolege v belih haljah?

Na žalost je vonj po rahli volji do pristranskega in povsem klientelnega delovanja s strani “neodvisnih” ljudi že malo zasmrdel po medijih. V imenu boja za domnevno plemenite cilje so se nekateri zdravniki glasno odzvali okrog posebnega primera kolegice. Glasen je bil tudi pokončen in od političnih lobijev zaenkrat še neodvisen dr. Erik Brecelj.

Brežiška zdravnica Nada Cesarec gre v zapor za šest mesecev zaradi sodbe o opustitvi zdravljenja pacienta, ki se je ponesrečil pri delu in kasneje v bolnišnici umrl. Zdravnica ni odšla na teren, ampak poslala na kraj dogodka le reševalce. Dežurni prasec skozi očala skupine zdravniških kolegov je postal predsednik Borut Pahor, ker na njihovo pobudo obsojenke ni pomilostil, še preden bi sploh odslužila vsaj en dan zaporne kazni, kar itak ni običajna praksa pri izrekih pomilostitev, zato je dr. Brecelj v imenu boja za pravičnost izrazil mnenje, da bi moral namesto zdravnice v čuzo predsednik RS. Morda. Kdo bi vedel, a ne. Ampak zakaj neki v tem primeru?

Vsaka napaka, ki se zgodi prvič, je preveč in je plod malomarnosti, v kolikor se zgodi zaradi vnaprej predvidene možnosti izčrpanosti ali logistične neizvedljivosti, za kar bi morali odgovorni kazensko odgovarjat.

V podporo dr. Cesarjevi se je oglasila in pojavila na terenu pred zaporom tudi nekdanja vodja Zdravniške zbornice Gordana Živčec Kalan, ki je zaslovela zaradi sumov korupcije in domnevno neetičnega ravnanja kot neverjetno angažirana oseba na več pomembnih funkcijah, pri čemer so v enem izmed medijev izračunali, da vseh zadolžitev v 24 urah nikoli ne bi zmogel opravit niti supermen. O kakovosti in odgovorno opravljenih delih se ne pogovarjamo, niti o razlogih za nastalo situacijo, čeprav so ravno ta vprašanja najbolj bistvena. Zakaj se človek tako prekleto prostovoljno žene, postane bojda jasno, ko se začnejo seštevat izplačila za vse številne funkcije, ure in nadure. Kako kakovostno so funkcije izpeljevane včasih kaj malega izvemo, večinoma ne, ker je njihov namen očitno predvsem v formalni podlagi, da dobro omreženi in posvečeni kasirajo. Problem je v tem, da se tudi mediji s svojimi obravnavami obnašajo tako. Kot da nič drugega ne bi bilo pomembno in sploh ne obstaja. Delamo zato, da kasiramo in ni pomembno, kaj, zakaj in kako delamo. Na tak način ni čudno, da so mediji v preteklosti že neštetokrat peli hvalnice kakšnemu menedžerskemu politikantskemu lopovu, o čemer so bili sposobni javno poročat še novinarji novejše generacije deset, dvajset ali več let kasneje, na drugi strani pa se na horuk spravijo tudi na marsikoga, o katerem izvemo premalo, da bi lahko poznali vse podrobnosti in presodili o upravičenosti medijskega stampeda.

Lepo je videt, kadar sodelavci podprejo žrtev mobinga. Res. Tako redko, pravično in lepo je, da je verjetno prelepo, da bi bilo res. Zdravniki pravijo, da se lahko kaj takšnega zgodi komur koli izmed njih, ker so preobremenjeni. Da je ta sistem tempirana bomba. Ja, že vrsto let in počila ni zaradi pacientov, ki so zato slabše obravnavani, ampak ko je pravnomočna kazen doletela zdravnico.

Brez ključnih pojasnil v primeru dr. Nade Cesarec

Javnost je dobila informacije, da je bila zdravnica Nada Cesarec, koncesionarka, v zdravstvenem domu Brežice dežurna, hkrati je bila razporejena na teren in v ambulanto. Novinarji in zdravniki, ki se zadnje dni oglašajo po medijih, niso pojasnili, ali je za hkratno delo na dveh mestih odgovorna zdravnica sama, ali je bila kakor koli prisiljena, da deluje na dveh mestih hkrati? To je zelo pomemben podatek za razumevanje sodbe vendar! Marsikdo bi se lahko odločil za dve deli hkrati na dveh različnih mestih in tvegal, da pride do takšne ali drugačne napake, da bi le pobasal več plačila za opravljeno delo. Vendar s tem prevzame odgovornost za svoje neodgovorno ravnanje, ki bi moralo bit seveda prepovedano! V kolikor se kaj takšnega zgodi celo v sferi, v kateri lahko nastrada bolnik ali ponesrečenec, gre za prvovrsten škandal iz malomarnosti. V kolikor bi zdravnika k takšnemu ravnanju prisiljeval nadrejeni (kdo neki bi to bil tudi za gospode in gospe s svojo ambulanto, kot so poročali mediji), bi moral odgovarjat pač on in odpeketat v zapor zaradi namernega ogrožanja varnosti pacientov. Zaposleni, ki je prisiljevan v neprofesionalno in škodljivo ravnanje, bi moral bit seveda hkrati zaščiten s strani zbornic, sindikatov in kasneje s strani organov pregona. Če bi bile razne aktivistične in vstajniške skupine rade koristne, bi morale z glasno podporo ščitit posameznike, ki se zavzemajo za profesionalno, odgovorno delo in sistem v širšem pomenu besede.

V prispevku Dela izpred nekaj mesecev je jasno zapisano, da naj bi se po odredbi inšpekcijskega nadzora zdravnica zagovarjala s pojasnili, da je tudi v ambulanti obravnavala nujen primer, zaradi česar se je odločila, da na teren ne gre, vendar naj bi preiskava pokazala, da je poleg Cesarčeve v zdravstvenem domu po logiki stvari delalo še več drugih zdravnikov in da se ta domnevno nujen primer kolapsa bolnice v ambulanti sploh ni odvijal v času, ko se je zgodila usodna nesreča na terenu. Zdravnica naj bi v tem času obdelala zgolj štiri redne paciente v svoji ambulanti (za kar zasebna ambulanta prejme tudi plačilo), zavarovalnici pa naj bi poskušala zaračunat še obisk ponesrečenca na terenu. Zdravnica naj bi z reševalcema kontaktirala sicer po telefonu, a sta po navedbah Dela trdila, da nista prejela ustreznih navodil, ker naj bi ju zdravnica zgolj vprašala, ali je ponesrečenec še živ.

V kolikor zgodba drži, se zdi sodba za opustitev pomoči bolniku povsem razumna in nas resno lahko skrbi in straši trditev dr. Breclja, da se kaj takšnega vsak dan lahko zgodi tudi njemu in komur koli izmed njih. Katastrofa! Ne gre namreč za nepravilno presojo pri zdravljenju skrbnemu ravnanju navkljub. Gre za opustitev pomoči pacientu, ki je bil na terenu v deprivilegirani in tudi težji situaciji od pacientov v bolnišnici. Če navedbe držijo, ne gre za primer problema pri težkem odločanju med dvema bolnikoma hkrati v zelo kritičnem stanju, ampak za podobno situacijo, kakršna se je zgodila v primeru Zlatke Kanič, ki je odrekla dolžno pomoč preminulemu otroku v kritičnem stanju. Zakaj? Ker je preprečila ustrezno obravnavo poteka zelo zapletene bolezni v drugi inštituciji, ki je bila bolje pripravljena na takšne redke izbruhe bolezni. Celo prošnjam staršev navkljub. V obeh primerih gre za opustitev ravnanja po najboljših močeh, ki so evidentno na razpolago.

V imenu krivde boga, hudiča ali predsednika države

In res je težko razumet, zakaj bi bil predsednik RS Borut Pahor moralni zločinec, ker prošnji za pomilostitev ni ugodil? Na kakšni podlagi pa? Da bi s prstom pokazal na prave krivce, ki dopuščajo tak sistem, pravi tokrat dr. Brecelj! Prosim? Na zločinski, neprofesionalen in antisocialen sistem lahko vsi s prstom kažejo dan na dan, ne da bi pri tem podpirali zdravnico, v kolikor je storila hudo in povsem nepotrebno napako. S to logiko, dr. Erik Brecelj, ste ga pa usrali! V kolikor pa gre le za sklicevanje na zločinski sistem, da bi rešili kolegico, dobro prijateljico in zdravnico (kar lahko sicer popolnoma drži, očitno predvsem za bolnike, ki stopijo v njeno ambulanto) pred sicer upravičeno sankcijo, gre pa za grdo zlorabo morale. Le upamo lahko, da se kaj pozitivnega izcimi iz vsega skupaj na sistemski ravni. Bomo videli, kako hitro bo potihnilo zavzemanje za sistemske spremembe, zdaj, ko je jasno, da si s predsednikom Borutom Pahorjem ni mogoče nič pomagat pri reševanju kolegice iz zapora. Morda bi ga namesto pošiljanja v zapor vseeno poprosili za pomoč pri opozarjanju na neustreznosti in celo škodljivosti v zdravstvu. Morda bi pa pomagal. In če v tem primeru pomagat ne bi hotel, no, potem bi ga lahko vsaj resno pozvali k odstopu s funkcije, če ga že v zapor ne bi mogli strpat.

Ko na primer nekdanji predsednik RS Danilo Türk ni hotel pomagat pri razkrivanju in saniranju etičnega kolapsa v sferi belih halj in predvsem Zdravniške zbornice, ampak je v posmeh volji do pozitivnih sprememb ravno v času, ko je najbolj vrelo, celo podelil odlikovanje takratnemu vodji komisije za medicinsko etiko dr. Jožetu Trontlju, ki z neetično retoriko prav tako ni pristopil žalujoči družini Nekrep, ki je zaradi malomarnosti izgubila sina, se ni oglašal nihče in še manj predsednika RS pošiljal v zapor. Nekaj vriskanja so mediji sproducirali šele takrat, ko se je odpravil na rutinsko operacijo raje samoplačniško v tujino in s tem povedal, kaj si misli o zdravstvu na Slovenskem in tudi kako razume poslanstvo in simboliko predsednika države ter povezanosti z njo.

Pomembnih pojasnil ni, posledično pa tudi konstruktivnih ukrepov in rešitev ne

Odgovorov na vsa podana pomembna vprašanja žal nismo bili deležni. Mediji so kar naenkrat za uporniškimi zdravniki ponavljali mantro o dveh težkih primerih na dveh koncih terena, niso pa točno pojasnili, ali je res bil v tistem času kakšen pacient tudi v ambulanti nujen primer, pri čemer mu iz neznanega razloga drugi zdravniki v zdravstvenem domu ne bi mogli nudit pomoči. Ali se je zdravnica sama razporedila na dve delovni mesti hkrati ali ji je kdo takšno ravnanje ukazal? Kdo? Ta oseba bi morala vendar v zapor …. razen če je že v zaporu, ker si je zdravnica pač ukazala sama. Zdravniška zbornica prav tako ščiti kolegico in ji ni odvzela zdravniške licence, zaradi česar so bili s strani pravosodja okarani, češ, da niso na ustrezen način proučili realnega delovanja zdravnice. Realno delovanje je, kot kaže, bliže poročanju, ki zdravnico precej obremenjuje po profesionalni plati. In kje so predstavniki novinarskih krožkov, pardon, društev in združenj ter častnega novinarskega razsodišča, da bi nam zagotovili verodostojne, kompleksne in nekontradiktorne informacije s sankcioniranjem medijev, ki in kadar objavlja neresnice, zavajanja ali polresnice?! Ali imamo medije zato, da na podlagi skopih in razdrobljenih med seboj spodbijajočih se tekstov državljani doma ugibamo, se gremo detektive, mečemo kocke, karte, vlečemo slamice, da bi si lahko ustvarili realno mnenje o nečem? SRA – MO – TA!

PRIDEN NAROD

Napredek in pozitivne spremembe v obči blagor pač ni “misija mogoče” s pomočjo množic, ki so kronično utrujene, neizobražene (mišljeno radovednost in vseživljensko izobraževanje in ne zgolj odpiflanje šihtov v šoli), neustvarjalne, prazne, brez navdihujočega preživljanja prostega časa sami, s prijatelji in družino ter občutijo piš domnevno pozitivne energije ob kolektivnem vzdušju samo na maratonih in nogometnih tekmah. To so ne glede na čas, režim ali sistem vedno znova le tako smešno enostavno obvladovani tropi ovac s strani legalne in ilegalne mafije, ki ne morejo prispevat k produktivnosti, inovativnosti in ustvarjalnosti, a se vedno lahko pohvalijo le z neštetokrat slišano puhlico o pridnosti … in poslušnosti seveda. Spremenit bi bilo treba tipično hlapčevsko mentaliteto o pozitivnosti kvantitetnih meril, ki se merijo v urah šljakanja in podvigih za Guinnessovo knjigo rekordov. Zakaj tako? Aja, saj res. Ker se z relevantnimi dosežki in osebnim smislom ni mogoče hvalit. “Mi smo tako pridno pleme!” Who cares?!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Politika, Slovenija | 13 komentarjev

MEDIJSKE PERVERZIJE V IMENU ČLOVEKOVIH PRAVIC

16.07.2013

POP TOP SHOP DRAME V IMENU NOVINARSTVA

Veliko kozlarij v imenu poročanja ali komentiranja o dogajanju na domačem terenu javnost preprosto prebavi in strupa niti ne izkozla, ker je nizek nivo razmišljanja, obnašanja in delovanja medijev tudi posledica nizkega nivoja povprečja med konzumatorji. Recipročnost vedno deluje. Za marsikakšno zavajanje pa preprosto kljub še tako močnemu interesu in preverjanju ne moremo vedet, v kolikor smo obdarjeni z nepopolnimi informacijami. Najbolj učinkovita laž je namreč tista, v kateri ni laži, le veliko zamolčanih resnic, ki po želji popači in izkrivlja podobo nekega pojava ali dogajanja. Če nismo deležni primerjav, preko kakršnih bi lahko ustrezno presojali, se znajdemo v temni in globoki riti. Včasih pa se praksa poročanja in komentiranja po slovensko vendarle izkaže v vsej svoji veličini, kadar lahko v tujih medijih preverimo informacije. Večini slovenskih državljanov se seveda kaj takšnega ne ljubi počet. Komaj se prebijejo skozi osnovne novice na domači grudi. Že teh je preveč na voljo za tako majhen prostor, da bi sestavili mozaik levih in desnih, da ne omnejam še drugih kategorij po stopnji neprištevnosti in različnih motivov s strani raznih klanov in drugih predstavnikov različnih primitivnih piarovskih parazdruženj. Na koncu koncev je vse skupaj precej enolično.

Ko se virtualno preklopimo na tuje medije, se prav tako nabere veliko balasta, škodljivega in slaboumnega populizma, večina v imenu demokracije pač vlada – torej površnost, neumnost in emocionalno motivirani primitivizmi. Vendar obstaja ključna razlika. Hkrati je večji prostor težje povsem obvladljiv in obvladovan s strani uravnilovke predvidljivega povprečja in ni tako težko najti oaze razumnih, prisebnih in nasploh dovolj kakovostnih prispevkov, ki niso v sramoto poskusom učlovečevanja. Tudi ponudbe je dovolj, da lahko sestavimo odgovore vsaj na večino vidikov in vprašanj, ki nas zanimajo in so pomembni. Zamolčevanje pomembnih podatkov za ustrezno razumevanje stvari ni tako pogosto in sramotno očitno (razen v kakšnih trivialnih kvazi klepetalnih šovih), kot se zlahka dogaja znotraj novinarskega ceha po slovensko, kjer vsaj skoraj vse prispevke o aktualnih odmevih z lahkoto opredelimo z etiketo le nekaj interesnih skupin, ki so popolnoma okupirale prostor in se očitno formirajo po gostilnah, saj gre za enega izmed tistih poklicev, za katerega ne boste zlahka naleteli na vsebinsko prepričljiv razpis ali oglas (razen v primeru iskanja študentov za obrobna administrativna dela ali za kovanje dovzetnih, osebnostno še neizgrajenih in poslušnih dušic, ki bodo v bodočnosti nadaljevali piarovsko poslanstvo mentorjev).

NEPREBAVLJIVA LAHKOST MORALIZIRANJA

Vendar, zanimivo, medijem “all over the world” kljub informacijam, ki na voljo so v možnost razmisleka in vklopa delovanja logike, uspeva še tako prozorna piarovska dejavnost po potrebi. Sploh ni treba lagat ali zavajat, da bi javnost prostovoljno ostajala brezumna. Populistični hajpi, ki medijem s pomočjo na duhu ubožnih množic, neprikupno zmedenih in neozaveščenih, dvigujejo naklado za prazen drek, ker postane vreščanje na prvo žogo o nečem pač popularno, so vedno zaželena roba. Pri potrošnikih približno enako zaželena kot pri lastnikih medijev finančni profit. Odlično sodelujejo. Potrošniki so radi oropani tudi za zdravo pamet, da je le “zabavno” – magari v imenu upora, revolucije, borbe za pravico itd. In za ta cilj sredstva predstavljajo deveto brigo. Kolateralna škoda so pač le smeti po žuru, ki jih je treba pospravit na drug konec brega, da se ustvari prostor za nov žur na obzorju. Ni razlike med kremo za sončenje ali pa precej bolj resno in komplicirano temo sicer že spopulariziranih in temu primerno vsebinsko osiromašenih in kronično zlorabljanih vprašanj, tudi in še posebej človekovih pravic, od rasizma, šovinizma, homofobije dalje, pa do pravic živali.

Povprečen Slovenec ima zato še največ skupnega s povprečnim Evropejcem ali pa Američanom, da seveda ljubi afere in napihovanje kakršnih koli floskul na desni ali levi način, krščanski ali budistični, reptilski ali vesoljski … Le razumnost, radovednost z izključnim ciljem iskanja resnice, objektivna distanca, morala in podobne lastnosti prebujenega uma in zavesti nad podzavestjo niso priljubljene. Klinc. Za osebne dosežke na tem nivoju je treba delat, s tistim, kar večinoma vegetira pod lobanjo. Premagan osebni rekord na lokalnem maratonu pri tem ne bo pomagal. Zato je relativiziranje pojma resnice in sklicevanje na relativnost okusa po potrebi eden izmed najbolj priljubljenih klepetalskih hobijev. Kot zgledni butci polni izgovorov za mentalno lenobo se temu primerno nakraca veliko raznih pravljic v različnih formatih pod naslovi Moja resnica, Moja dežela, Moja … skratka, Moja ali kaj podobno izvirnega pač svojega po svoje. Samo še pridevnik Naš, Naša, Naše je lahko bolj srhljiv od Mojega. Lahkost bivanja je torej res neznosna, predvsem zato, ker so seveda še toliko bolj neznosne posledice neznosne lahkosti bivanja.

TAKO PREKLETO PREPROSTA RESNIČNOSTNA ZGODBA O UMORU NEDOLŽNE MLADE ŽRTVE RASIZMA

Kako slovenski novinarji in eksplicitno dopisniki razumejo profesionalno poročanje, objektivno držo in obravnavo dogodkov se je, kot že prevečkrat v preteklosti izkazalo tudi v zadnjem sumljivo razvpitem primeru, ki se množično prodaja pod naslovi najbolj tragičnih simptomov rasizma.

Mediji so nam za vikend postregli z navidez povsem preprosto zgodbico s Floride o sodnem epilogu lanskoletnega incidenta s smrtnim izidom, ki ne bi nikogar prav nič brigal, še posebej ob številnih smrtnih žrtvah igračkanja z orožjem v ZDA ne, če zgodbice ne bi oplemenitili z insinuacijami o še eni žrtvi rasizma, ker je padel pod streli mlad Afroameričan, ki ni bil oborožen. “Izmi” so pač najbolj priljubljene teme, ker je večina prepričana, da je ravno na te teme najbolj enostavno imet prav, tudi če si se naučil na pamet le pet populističnih floskul v imenu človekovih pravic! V bistvu stvari pa še vedno ne razumem dovolj, zakaj so si mediji ravno to resničnostno lokalno zgodbo prisvojili in iz nje ustvarili tak “boom”, s kakršnim so otročje lahkotno pognali tudi mase na ulice. Gre res za tako ekskluzivno razliko v primerjavi s prenekaterimi drugimi prepogostimi primeri posledic nošnje orožja po Ameriki? So sicer pač večinoma tudi žrtve uporabe orožja konkretno oborožene, pa ni priložnosti za zganjanje takšnega pompa v imenu rasizma? Žal na tej podlagi nisem izsledila nobenega zanimivega in informativno (tudi statistično) omembe vrednega prispevka. “Stroki” se ne ljubi. Verjetno raje čepi doma na kavču in preko televizije spremlja kričanje po ulicah in si misli svoje. No, naša popularna tema, za katero ne želimo, da bi postala priljubljena, ker res težko izpade vse skupaj bolj zabavno kot srhljivo zaskrbljujoče, pa je tudi vedno večji sum, da naša sodišča delujejo neorganizirano, nepravično, koruptivno na lokalnih in širše motiviranih nivojih in predvsem zastrašujeoče neinteligentno.

Zato smo brez dvoma neznosno navdušeni, a ne, če lahko slovenskim državljanom pokažemo, da nismo edina bizarna skupnost na planetu Zemlja, ki se kiti s civiliziranostjo in demokracijo, a se nam godijo škandalozni primeri dvomov v trezno delovanje branikov morale in posledičnega zadovoljevanja potreb po zadoščanju minimumu pravičnosti, brez česar kakršne koli fantazme o civilizirani skupnosti odsmrdijo na pogorišču propadlega projekta. In tako zvečer na televizijskem programu prisluhnem veselemu oznanjenju, kako so se skupine predvsem afroameriškega prebivalstva in borcev proti rasizmu uporniško pognale na ulice ZDA, ker je sodišče oprostilo nekega morilca neoboroženega afroameriškega mladoletnega dečka, ko je stopal na obisk k očetu. Kaj takšnega, a ne, pa še pri nas nismo doživeli. Diletantizem par ekselons. Tako hud, da je … seveda sumljiv.

Zgodbica, ki so mi jo povedali na komercialni POP TV je šla približno takole kratko in jedrnato (večina obožuje kratke in jedrnate poenostavitve, a ne): Varnostnik George Zimmerman je na ulici zagledal temnopoltega dečka Trayvona Martina, ki je mirno hodil s kapuco na glavi. (Mimogrede … v Dnevniku so na horuk posredovali informacije po STA in Trayvona preimenovali v Trevorja, pa se ne spomnim ali so televizijski mediji enako napako ponavljali, kot večinoma po vseh medijih na primer konstantno nepravilno navajajo ime egiptovskega padlega predsednika Morsija, ki ga kar po svoje pač nazivajo Mursi in pika ipd.) Nato je varnostnik dečka zasledoval in ubil. Ustrelil natančneje. Zaključek zgodbe preskoči na sodišče, kjer je morilec s pomočjo porote škandalozno spoznan za nedolžnega. Obramba se je zgovarjala na streljanje v samoobrambi. Hmmm … v kakšni samoobrambi? Kaj, zaboga, bi mu pa ta mali neoborožen deček lahko sploh storil? Naši novinarji ne rečejo ne bele ne črne o tem (šele drug večer, ko papagajsko rolajo nov prispevek z isto vsebino o demonstracijah po ulici, zgolj omenijo, da naj bi prišlo do pretepa). Razjarjene skupine, ki demonstrirajo po ulicah, so prepričane, da je šlo za uboj iz rasističnega vzgiba. Sledi še nekaj zdrajsanih floskul za okras o perečem problemu rasizma v ZDA. Medij mi ne ponudi nikakršne možnosti, da bi kot gledalka razumela, na kakšni podlagi skupine protestnikov pripisujejo strelcu naklepno morilsko dejanje zaradi rasizma. Naši novinarji in uredniki so prepričani, da je za nas kretenoide dovolj, da verjamemo njihovim trditvam ali poročanju zgolj o nekih trditvah, brez dokazov ali utemeljenih argumentov.

Postrežejo pa mi s posnetki ali fotografijami neobsojenega morilca. Vidim le okrogel napihnjen ksiht. Varnostnik? Aha, verjetno je nek nabildanec. Pokažejo mi še fotografijo temnopoltega dečka. Fotografiran od zgoraj navzdol. Izgleda suhcen, zelo mlad in majhen. Porkaduš, saj je star komaj okrog dvanajst let, z lahkoto presodim. Ali so povedali, koliko natančno je bil star? Ne spomnim se (več). Po fotki sodeče gre itak za otroka. Res nezaslišano, a ne. Tudi če je kakšno leto starejši, je suhcen in majhen deček pač, strelec pa 29 letna omara s pištolo za pasom očitno.

Na nacionalni televiziji mi postrežejo z enako zgodbico, le z zelo skromno omenjenim informativnim dodatkom, da naj bi se napadalec in žrtev zapletla v pretep. A ta informacija je sporočana z “naj bi” dvomom in rahlim skomiganjem z rameni dopisnika in opremljena s trditvijo, da prič, ki bi potrdile dogodek, ni bilo. V časopisu Dnevnik pa sem še izvedela, da naj bi bil varnostnik pod vplivom jeze, ker se je v tistem obdobju v naselju zgodilo že več tatvin in se je odločil na svojo pest lovit hipotetičnega lopova, pri čemer je na pogled presodil, da temnopolti Trayvon s kapuco na glavi ustreza profilu nebodigatreba prestopnika. Ja, pri nas je treba za nekaj oskopljenih podatkov v obliki trditev še vseeno spremljat vsaj pet medijev, se predrajsat skozi neskončno predolg plaz besedičenja za izjemno skop izkupiček informacij, dejstev ali omembe vrednih argumentov, kaj šele mnenj. Naši medijski produkti so večinoma kratki, razdrobljeni in večinoma neskončno predolgi za ubožen nabor omembe vrednih sporočil. Pa še ta so nemalokrat potvorjena, izkrivljena ali celo povsem neresnična.

Vse skupaj je po poročanju naših dopisnikov in drugih novinarjev izpadlo abnormalno banalno. Tako banalno, da je vendarle sumljivo. Sodba izpade res le zločinska, verjetno rasistično motivirana. Tako očitno preprosto je vse skupaj, da je človek kar presenečen, da bi si sodišče vendarle upalo sprocesirat tako prozoren vzgib na tako nediplomatski način, zato me je primer začel zanimat bolj natančno. Menda ne postajajo ponekod v vsesplošni nerodnosti, pristranskosti z dobrimi in zlimi nameni, prozornosti in neumni pokvarjenosti tudi na najvišjih sistemskih ravneh podobni Sloveniji, zaboga!

PRECEJ BOLJ ZAPLETENA RESNIČNOSTNA ZGODBA O NAPADALCU IN ŽRTVI

Da imam na zalogi polno vprašanj, ki se mi zdijo pomembna, našim novinarjem pa kronično začuda ne, sem itak že vajena, totalno zdolgočasena in, priznam, kar obupana. Kaj sem torej lahko izvedela preko različnih tujih medijev, pri čemer sem takoj izločila prispevke, ki so očitno zgolj piarovski in pritiskajo na čustveno dovzeten plebs s slabo razvitim čipom za razum. Od kod neki se je varnostnik sploh vzel? Kaj ali koga neki je varoval? George Zimmerman je varoval ograjeno naselje, v katerem je tudi živel. Takšne prakse pri nas ne poznamo, v ZDA je pogosta. V t. i. ograjenih naseljih varuhi oziroma čuvaji (ker ne gre za zaposlene varnostnike z licenco) na primer skrbijo, da se prišleki od drugod neovirano ne zbirajo po ulicah, ne smetijo, razgrajajo itd. In o vsakem opaženem sumu ali konkretno opaženem dejanju v smer motenja javnega reda in miru ali kriminalnem početju obvestijo policijo. Nimajo pooblastil, da morebitne incidente rešujejo sami! Po nekaterih poročanjih naj bi bil Zimmerman prostovoljec, po drugih naj bi bil tudi plačan, v slogu prispevkov stanovalcev, od česar tudi za tovrstno dejavnost nekaj malega dobijo plačano, kar se enako zgolj okvirno tretira kot prostovoljec. Vsi varuhi naselij so pač prostovoljci. V konkretnem naselju se je v bližnjem obdobju pred neljubim strelskim dogodkom dejansko zgodilo kar nekaj vlomov in tatvin. V nekaterih je že posredoval ravno Zimmerman, ki je veljal za zelo zagretega čuvaja. Ponekod je omenjan tudi kot “wannabe cop”. Zimmerman je že večkrat na takšen način posredoval in tudi v tem primeru enako. Poklical je policijo! Trayvon Martin se mu je po njegovih navedbah zazdel sumljiv, ker se je sprehajal po ulici in kukal proti oknom hiš v naselju, čeprav je deževalo kot iz škafa, zaradi česar je verjetno tudi med drugim nosil kapuco na glavi, torej Zimmerman ni imel razloga, da bi ocenjeval zgolj z nestrpnega vidika, češ da gre zagotovo za pouličnega zamorskega postopača, ker ti ponavadi nosijo kapuco na glavi in poslušajo rap. Je pa na posnetku dejal, da se osumljenec po njegovem mnenju nenavadno obnaša in giblje glede na okoliščine, pri čemer je navedel tudi možnost, da je zadet. V kasnejši obdukciji so v krvi Martina našli le sledove THC (privoščil si je torej džoint ali dva). Martin kartoteke ni imel, bil je “le” večkrat suspendiran v šoli.

Omenjene okoliščine so bile potrjene in javnosti dostopne, tudi posnetki klica. Zimmerman niti z besedo ne omeni česar koli, kar bi spominjalo na rasistično motiviran vzgib. Po telefonu omeni barvo polti (he looks black), šele ko je konkretno vprašan o njej zaradi lažje identifikacije s strani policije (white, black or hispanic?)! Se pa preklinjajoče verbalno znese nad preklete mulce (punks!), ki jo vedno zlahka odnesejo. Lahko bi mu torej pogojno na prvo žogo naprtili nestrpnost do delinkventne mularije, ki v večernih in nočnih urah postopajo in oprezajo naokrog. Zimmerman med pogovorom po telefonu ob koncu vzklikne, da se je osumljeni podal v tek, izstopi iz avta in namerava sledit Trayvonu Martinu, vendar mu je rečeno, da naj tega ne počne in prepusti nadaljevanje policiji. Odgovori, da “okey”. Od tu dalje ni jasno, kaj se je zgodilo (je pa marsikaj jasno o pretepu, ker priča je obstajala in dokazi). Ali je Zimmerman vendarle sledil Trayvonu Martinu, ker ni hotel prepustit dogajanja usodi, po kateri ga policija lahko ne bi več našla, ali je bilo tako, kot je sam trdil, na sodišču ni bilo mogoče brez dvoma razjasnit. Trdil je namreč, da je Trayvon začel teči proti njemu, ko je izstopil iz avta, in ga napadel.

OTROČJE IN PONIŽEVALNE MANIPULACIJE S POMOČJO FOTOGRAFIJ

Na internetu sem si lahko ogledala aktualno in za razumevanje dogodka edino relevantno fotografijo Trayvona Martina, ki kar naenkrat ni bil več deček, kot bi jih štel na pogled okrog dvanajst, ampak povsem odrasel, velik mlad fant. Po dodatni preverbi je šlo za 1, 80 m visokega sedemnajstletnika, Zimmerman je nekaj nižje rasti, navajajo 1, 70 m, a konkretni podatki niso zanesljivi. Na pogled ob posnetku stoječih prisotnih v sodni dvorani je res nižjerasel, precej debelušen itd.. Zimmerman tudi sam ni belec, ampak temnejše polti, hispanskega porekla, konkretneje po očetu izvira iz Peruja in povsod je registriran z omenjenim poreklom. Skratka, v vsakem primeru tudi on ne bi bil sprejet v Kukluks klan, niti ne bi zlahka postal častni aktivist Hitlerjeve odprave. Sklepanja o tem, kdo bi po predvidevanju hitreje tekel za nekom ali koga s pestmi nabutal, niso neproblematične. Stvar domišljije, nikakor pa ne neproblematičen zalogaj za presojo na podlagi faktov, ki jih ne poznamo.

NBC BREZSRAMNO Z ZAVAJANJEM RAZVNEMAL STRASTI AMERIŠKE JAVNOSTI

Ker so na NBC poročali, da naj bi Zimmerman preko telefona podal rasistično opazko, s čimer je medij podžigal strasti v smer sklepanja, da je šlo za rasistično motiviran umor, je Zimmerman napovedal tožbo. NBC – jevci so si v smer podpihovanja gneva javnosti zaradi domnevnega rasizma privoščili najbolj ogaben način prikrojevanja resnice. Predvajali so posnetek telefonskega pogovora, v katerem naj bi Zimmerman samoiniciativno podal opazko, da je sumljivi sprehajalec na ulici črn (black). Preprosto so izbrisali vprašanje (black, white or hispanic?) s strani osebe, ki je zbirala podatke za policijo (pustimo ob strani, da tudi če bi Zimmerman že samoiniciativno, ker je tak pač postopek, ki ga je poznal, podal oznako barve kože, to še nikakor ne bi pomenilo, da gre za rasizem, a kako bi mediji s pokorno brezglavo javnostjo kričali šele v tem primeru). Želja nekaterih medijev, da bi se hranili s popularnim škandalom v imenu rasizma, je bila očitno velika. Tako velika:

YouTube slika preogleda

Predstavniki NBC so že podali opravičilo, vendar bodo verjetno kar pristali na sodišču, kjer zna Zimmerman pobasat še lepo odškodnino, ne le da je bil oproščen same obsodbe. Tako se dogaja, kadar ljudje celo v imenu zaščite dobrega, zavajajo, lažejo, izkoriščajo razne primere za svoje cilje in manipulirajo. Povzročijo še več škode prav na lastnem terenu in še podžigajo sovražne strasti, ker se tudi sami izkazujejo kot pristranski in neprisebni napadalci, ki ne izbirajo sredstev za svoje interese in so enako lahko nevarni in nevredni zaupanja kot t. i. sovražniki, proti katerim se bojda borijo. Le viteški boj, je časten boj. Zahrbten boj, ni boj, ampak primitivizem in agresija. Tega predvsem v Sloveniji ne razumemo in zato v vseh ozirih stagniramo.

PRETEP MED NAPADALCEMA, SPOR MED LOKALNIMI RAZSODNIKI IN USODNI STREL

Zimmerman sprva ni bil aretiran, ker po mnenju odgovornih na kraju nesreče ni bilo dokazov, da bi šlo za kaj drugega kot za reakcijo v samoobrambi. Šele po dodatnih pritiskih določenih preiskovalcev so ponovno odprli primer in zagnali obtožbe proti varuhu naselja, pri čemer se je pokazal madež na strani Martin družine, saj naj bi bil eden izmed policajev, ki so (z)rušili šefa policije in izvajali pobudo za aretacijo, dober prijatelj z očetom Trayvona Martina, ki je sicer živel v naselju z novo partnerko, kjer je bil kasneje sin ubit (na poti iz trgovine na obisk k očetu).

Pretep, ki ga naši novinarji sploh ne omenjajo ali pa zgolj bežno s skomiganjem z rameni, pač ni bilo le nedolžno ruvanje ali par klofut. V javnosti so povsem dostopne fotografije, ki so jih posneli na kraju dogodka, saj Zimmerman ni bežal, ampak počakal organe pregona, ki jih je prej že sam poklical, in takoj priznal, da je streljal. V obrambi po njegovih besedah kakopak. Imel je razbit okrvavljen nos in dve rani na zadnjem delu glave, iz katerih je prav tako curljala kri (kasneje so se pojavljali posnetki, s katerimi so nekateri insinuirali, da ran ni bilo, ker kri ni vidna od daleč, a tisti posnetek se je odvil že po slikanju, ko so kri že obrisali seveda in se je Zimmerman že sprehajal naokrog s tropom policije). Trayvon Martin je Zimmermana treščil po nosu in skočil nanj, pri čemer je napadeni vzvratno padel na hrbet, pa tudi na glavo, ki si jo je poškodoval. Tuljenje je seveda slišal eden izmed tam živečih najbližjih sosedov, ki je skozi okno videl Trayvona, ki je čepel na Zimmermanu in ga bunkal. Poklical je policijo, kar je dokumentirano in javnosti znano (ne slovenski javnosti), medtem pa je že odjeknil strel in Martin je obležal. Ne drži, kot smo slišali pri nas, da prič ni bilo! Bilo je celo več prič, vendar so bile večinoma nezanesljive. Takšne pač, ki so nekaj slabo slišale in v temi slabo malo po svoje videle. Priča, ki je klicala policijo in skozi okno opisala vse tako, kot je sovpadalo z videnim na kraju nesreče, ko je prispela policija, pa je bila še kako relevantna. Konkretno nobena priča, tudi ta ne, pa ni videla samega trenutka, ko je odjeknil strel. Vendar je kasneje itak pričanje medicinskega izvedenca potrdilo, da strelna rana potrjuje zgodbo, da je žrtev čepela nad strelcem in bila pri tem ustreljena iz povsem neposredne bližine. Trayvon Martin kakšnih relevantnih drugih poškodb na telesu ni imel (razen seveda usodne strelne rane v srce), medtem ko je Zimmerman poškodbe glave utrpel, vendar je izvedensko mnenje jasno opredelilo, da so bile poškodbe premajhne in preveč površinske, da bi bil strelec zaradi njih na primer v tistem momentu že življenjsko ogrožen. Obramba je zato posebej opozarjala, da se poudarka na rane v procesu presojanja ne sme polagati, ker je pomemben predvsem strah napadenega ob napadu. Kar je na pogled nenavadno in kontradiktorno, saj so ravno poškodbe predstavljale adut obrambe, da je šlo res za napad s strani Trayvona Martina, vendar bi dejstvo, da ni šlo za življenjsko nevarne poškodbe, lahko vplivalo na presojo o upravičenosti do streljanja. Jasno pa je, da v dolgih sekundah pretepanja oseba ne zmore trezno presojat, kako nevarne so poškodbe, ki jih je že utrpel, niti ne more v miru analizirati situacije, kako nevarne poškodbe lahko še utrpi v nadaljevanju pretepa, ampak reagira afektirano. V kolikor nosi ena vpletena oseba pištolo za pasom, je prisoten tudi strah, kdo bo med valjanjem morebiti prej zgrabil za petelina. Itd.

KO FAŠEŠ PO NOSU, NASTAVI ŠE ZOBE!

“Ne vem”, zakaj se našim novinarjem ti podatki ne zdijo pomembni, razen če prištejem silno otročje veselje do morebitnih – izmov, tudi rasizmov. Razumnega in profesionalnega razloga v imenu pravice javnosti do obveščanja o vseh pomembnih informacijah, ki vplivajo na vtis o nečem ali nekom, pa ni.
Kaj je torej sploh lahko v tej zgodbi narobe, da se skupine ljudi v imenu protirasizma zbirajo po ulicah in tulijo? Izključno vprašanje, ali je bilo res neizbežno ali vsaj upravičeno, da je Zimmerman v imenu samoobrambe sprožil smrtonosni strel? Ali bi se lahko ubranil drugače, brez smrtnega izida? Bi moral ne glede na to, tudi če je presodil, da v dvoboju s pestmi ne more več zmagat in lahko utrpi še hujše poškodbe, prepustit vse skupaj usodi in upat, da tudi Trayvon ne bo pograbil za njegovo pištolo? Dovoljenje za nošenje orožja je namreč imel in v Ameriki je takšna vrsta obrambe v primeru napada povsem legalna in legitimna. Ne le to. Še v primeru vstopa na privatno posestvo lahko v imenu ogroženosti odpihneš vsiljivca. Konec koncev je ravno takšna vrsta obrambe najbolj šolski primer, na kakršnega se sklicujejo zagovorniki pravice do posedovanja orožja s strani slehernega posameznika, kar je sicer predvsem mentaliteta in konkretna politika konzervativcev oziroma republikancev. Ti zagovori fanatičnih orožjeljubnih aktivistov v imenu pravice do obrambe so se mi seveda od nekdaj zdeli srhljivo slaboumni, saj obstaja veliko manjša verjetnost, da bi se nasilniki podajali v napade neoboroženi, tako da tarče napada z orožjem za gatami niso v kakšni posebni prednosti, pač pa jih ogroža kvečjemu še več oboroženih norcev. Jasno pa je, da je v prednosti pač tisti, ki prej zagrabi orožje in sproži, torej spet napadalec.

AKTIVISTIČNA ZMEDA IN MEDIJSKI KAOS

Primer Zimmermana in Martina pa deluje kot redek šolski primer tega, o čemer fantazirajo ravno najbolj paranoični zagovorniki posedovanja orožja. Nekdo, ki je fizično napadel drugega, je bil neoborožen, medtem ko se je napadeni ubranil s smrtonosnim strelom. Kako, da torej niso na ulicah orožjeljubci s svojo najbolj tipično mantro o smislu “obrambnega” oboroževanja vsega, kar leze in gre? Klinc! Neoborožen napadalec je bil afroameriškega porekla in aktivisti z drugega brega so se silom prilike aktivirali hitreje s svojimi mantrami o rasizmu. Kot bi zavohali primer in si na polno oddahnili, oh, končno en mlad temnopolt “geto” sprehajalec, ki je bil neoborožen in je tragično končal. Tako vzneseno so planili, tudi s pomočjo medijskih kovalcev intrig, da so jih kajpak kasneje začeli ovirat pomembni detajli, ki bi si jih želeli ignorirat. Da na primer kljub trudu pri brskanju za umazanim perilom vsaj do zdaj niso napraskali nobenega dokaza ali suma, da bi bil strelec rasistično navdahnjen. Nekateri mediji so od začetka seveda navajali, da je strelec belec in kasneje v oddajah jecljali, ker se je izkazalo, da tudi to ne drži. Uf, kako bi ropotalo šele, če bi popoln belec bil. No, niti ne kaj bolj, ker so prenekateri mediji itak zagnali halo, ker so sprva le na podlagi slabih fotografij, mislili, da je belec. Ogledala sem si posnetek oddaje, kjer je komentator na neki šovasto komercialni TV ob popravku sogovornice, da je Zimmerman hispanskega porekla, opazno pobuljil, sledil je nemi premor, nato pa je začel znervirano vreščat, da kje pa piše, da tudi ljudje drugih ras ne morejo bit nestrpni do črncev (black people) … Hahaha … Ja, ja, seveda. Kje je kdo, ki bi ga obtožili, da je rasist, ker ni razloga, da ne bi bil rasist. Če po enaki izjemni logiki pametovanja celo sam zveličavni bog obstaja baje predvsem zato, ker še nihče ni dokazal, da ne obstaja, je pač mogoče verjet čemur koli. Kar koli in kakor koli komu v danem momentu pač paše! Neverjetno! Samooklicane borce za pravice temnopoltih, ki se skoraj nikoli ne znajdejo na ulici, ko se temnopoltim (in vsem drugim) povsem očitno in brez utemeljenega dvoma godi krivica, je na glavo padel tudi problem z dejstvom, da je bil strelec pač dokazano napaden. Novica, da do aretacije sprva sploh prišlo ni, je spustila meglo v glavi, češ, valjda, prikrit so želeli nagnusen zločin. Kar naprej so ponavljali le pravljico o zasledovalcu, ki je ubil neoboroženega mladoletnika afroameriškega porekla, ki je v vrečki nosil ledeni čaj in karamele. Vendar tudi ni obstajal dokaz, da bi Zimmerman Martina zasledoval. Kot varuh naselja v kontaktu s policijo je le oprezal. Dokazov, da bi po klicu policije vseeno na svojo roko Trayvona zasledoval, pa ni, in tudi če bi mu sledil, to seveda še ne pomeni, da je povsem dopustno, da nekoga, za katerega sumimo, da nam sledi, napademo s pestmi. Zdraharjenja ad hoc na pobudo medijev so pač bolj udobna, bolj pop in dobro pokrita že v kali, brez neprijetnih podvprašanj vznesenim upornikom na betonu. Ni jim treba razmislit, kaj bodo povedali javnosti, zakaj so na ulici in za kaj se borijo. So že mediji povedali, mi gremo pa samo skakat in plesat na pločnik s kratkimi in jedrnatimi transparenti. Zabavno, kajpak!

TRAGEDIJA PARANOJE

Zgodba nekako smrdi po trku dveh paranoj, ki sta do neke mere obe upravičeni. Paranoičen George Zimmerman pred raznimi roparji in drugimi kriminalci je oprezal za paranoičnim Trayvonom Martinom, ki se je sam sprehajal naokrog kot potencialna možna žrtev osamljenih ulic, tudi na možni diskriminacijski podlagi. Tudi ženske živimo s podobno paranojo in verjetno skoraj ne obstaja kakšna na svetu, ki ni kdaj, predvsem zvečer ali ponoči, sumila, da ji nek tip morda sledi, ker jo hoče morda oropat ali posilit, pa malo pospešiš korak ali se poženeš raje kar v tek. Zato tudi zagovorniki obrambe z orožjem pred neoboroženimi silaki, ki prežijo na nas, v tem primeru nimajo dovolj materiala za cviljenje, ker pač ne vemo, kako močan razlog za prestrašenost je imel Trayvon Martin, pri čemer je morda vzrojil v afektu, prav tako zaradi obrambnih mehanizmov. In na drugi strani George Zimmerman enako. Le da je bil v tem primeru on tisti, ki je bil oborožen in orožje tudi prvi zagrabil. Vse skupaj izgleda kot zelo tragičen splet okoliščin v svetu paranoje in nasilja, o čemer bi bilo dobro čim večkrat spregovorit, vendar na inteligenten, pošten in vsem koristen način. Zloraba takšnih dogodkov za žuriranje raznih ad hoc aktivistov in kvazi upornikov pa je milo rečeno le še ena tragedija vsesplošne bolne, površne in ne – umne mentalitete, ki povzroča premnogo več škode za ustrezno razumevanje problemov in koristno reševanje le teh kot pa koristi.

PRAVICA DO PRESOJANJA NA PRVI POGLED

Relevantne polemike v takšnem primeru, med drugim, se spet lahko vrtijo tudi okrog sporne mentalitete o pravici do posedovanja orožja. Popolnoma za lase privlečen absurd pa je, da nekateri kričači v zvezi s tem primerom zatrjujejo, da Zimmerman sploh ne bi vzel na muho Trayvona Martina, če ne bi bil temnopolt, kar naj bi pomenilo vir vsega zla. Bedarija. Dan na dan ljudje po ulicah presojamo o mimoidočih, ali se nam zdijo pijani ali po obnašanju sodeče morda kako drugače nevarni, če se znajdemo na osamljenih ali zatemnjenih krajih. Tudi v Sloveniji, kjer predstavnikov temnopolte rase praktično ni. Ali sodimo tudi po zunanjosti, obleki itd.? Seveda. V določenih kontekstih kraja, časa in obnašanja posameznika. To je povsem normalen vzgib, s katerim ni nič narobe, dokler ostane del intimnih paranoj oziroma obrambno motiviranih dvomov, nikakor pa ne nestrpnosti, kaj šele napadalnosti zaradi vnaprejšnjih sodb o dejanskem značaju ali motivih drugega. Seveda lahko pospešimo korak, če nekdo izgleda, kor da bi bil lahko skin, mi pa na primer izgledamo kot reinkarnirana Whitney Houston. Seveda lahko občutimo trenutek tesnobe, če presodimo, da nekdo izgleda in se obnaša podobno, kot bi se lahko fužinski ali romski pretepači, skratka, kdor koli, ki na prvi vtis morda lahko spada v skupino ljudi, o katerih statistike pričajo, da je za probleme večja verjetnost. Moj znanec, ki je živel v Ameriki in je nežna, strpna in dobrohotna duša, proti vsem -izmom, mi je nekoč priznal, da je kdaj pa kdaj naredil ovinek, kadar bi lahko trčil ob afroameriške mladostnike z imidžem, ki sovpada v povprečju z opravo raznih tolp, medtem ko nikoli zgolj na podlagi rase, v kolikor obleka, gibanje in obnašanje ni sovpadalo s sumi, da bi šlo za kaj takšnega. Skratka, precej manipulativno, ne – umno in nič koristno ni oglašanje Baracka Obame v takšnih primerih. Nekoč sem se tudi veliko družila s prijateljem, ki je na pogled učinkoval kot tetoviran obritoglav silak, čeprav po značaju ni bil nasilen niti v najbolj morastih sanjah. Velikokrat sva se pozafrkavala na ta račun, ker so bila preživljanja noči naokrog z njim res varna. Kamor koli sva prišla na drink, se je vedno našlo nekaj ljudi, ki so nama raje naredili malo več prostora ob šanku. Vendar pa se je s časom izkazalo, da vse skupaj ni nujno tako zabavno. Nekoč so ga namreč neki primitivci ravno zaradi njegovega izgleda napadli, češ, pokaži, kaj zmoreš, fajterski frajer! In bilo je grozno. Končalo se je relativno dobro. Primitivci so žal uspešno pobegnili, napaden pa je na srečo preživel s poškodbami, ki so bile povsem ozdravljive. Zoprn je bil občutek krivde. On si je namreč mislil, da je k volji do napada prispevalo tudi dejstvo, da je bil z žensko spremljevalko, torej takrat z mano, pred katero so se želeli pobahat. Prevdsem eden izmed njih. Meni se je seveda zdel takšen pomislek kar malo nesramen, češ, on hodi naokrog z obrito glavo, relativno nabildan in potetorviran do brade, zdaj sem pa jaz kriva, ker sem pač ženska, kakršna sem. Naj se ovijem v rjuho in pokrijem čez glavo, da se ne bi kreteni čutili upravičene, da nadlegujejo ali celo življenjsko ogrožajo mene ali moje spremljevalce?!! Pa smo tam, a ne?!

DRHAL SE ZABAVA, DRHAL LJUBI VOJNO, DRHAL JE VEČINA

Pravilo pa je vendarle povsem jasno. Mislimo si lahko marsikaj! Dokler ostane pri mislih ali predvidevanjih, ki niso preverjena, imamo pravico do njih. Predvsem v imenu paranoje, ki nas nemalokrat zavaruje pred marsičim. Nihče pa nima nikakršne pravice kogar koli verbalno, kaj šele fizično napadat zaradi svojih predvidevanj o človeku na prvi pogled ali vtis. In v takšnih primerih se ima vsak pravico branit, čeprav se animalni, frustrirani in posrani napadalci itak najraje spravljajo na fizično šibkejše, zaradi česar med drugim orožjeljubci tudi vehementno zagovarjajo pravico do posedovanja orožja kot uravnilovke pri fizični neenakopravnosti v ponorelem svetu, o čemer bi bilo prav tako zanimivo odkrito debatirat, ker menim, da ravno zaradi tega detajla tudi v ZDA zagovorniki posedovanja orožja zmagujejo. Ne le zaradi svoje agresivne kampanje in finančno podkrepljenih lobijev. To je premalo, če se precej večja masa finančno nepodkrepljenih upre. Vendar se ne. Ker pod gladino tudi prenekateri navidezni nasprotniki orožja vendarle hranijo kos v omarici, če jim je le dovoljeno. Tudi moralno osveščena gospa, jebi ga, se počuti bolj varno z njim pod posteljo, ko je mož na poslovnem potovanju ali pri ljubici. Upor proti posedovanju orožja je zato v ZDA mlačen, zgolj mrtva črka na papirju in mrtev zvok v etru. Še vedno živimo v svetu vojne in podrhaljenosti. Če ni vojne, gre pa masa primitivcev na tek pred biki, ki jih sami provocirajo, v Pamplono. Tako za zabavo! Mučenje, provociranje, izzivanje in fajtanje za zabavo. Tako se obnaša drhal in osupljivo je, kako ljudje pogrešajo vojno, v kolikor zaveje mir in kaj vse si množično izmišljujejo, da bi se bojevali, provocirali, boksali, pretepali in klali. Izzivali smrt, namesto živeli. Nimajo kaj počet z življenjem, ker je njihovo življenje na ravni živali, ki je na boj obsojena. Človek pač ni, ampak le pod pogojem, če razvija razum in duha. Kje smo v povprečju? Ne prav daleč.

ZABAVEN KOMENTAR PO NAŠE O RESNIH ZADEVAH V RESNEM ČASOPISU

In kako komentator Andrej Mravlje povsem v slogu večine piarovskih komentatorjev po naše (tudi rednih turistov po New Yorku seveda) v prispevku s pomenljivim naslovom Si je Trevor za smrt kriv sam? (seveda je bilo v slogu površnih medijev napačno navajano ime in popravljeno na Trayvon danes 16. 7.) snuje pravljice za lahko noč po resničnih motivih:

“Nekdanji šerif in tožilstvo sta namreč menila, da Zimmermana ščiti lokalni zakon, po katerem je uboj v samoobrambi dovoljen tudi takrat, kadar gre za zaščito lastnine. Toda Trayvon Martin ni bil tatič, naklepal ni ničesar. Iz bližnje trgovine se je z napitkom in karamelami vračal v hišo, kjer je bil njegov oče s svojim novim dekletom.”

Prosim? Kje neki je avtor prispevka take buče pobral? Dejstvo je, da vsakogar po njihovih zakonih ščiti tudi ščitenje privatne lastnine (mišljeno svojega premoženja in teritorija v zasebni lasti, kjer lahko hipotetičnega vlomilca pokosi tudi strel lastnika, ne da bi ga za uboj doletela zaporna kazen), vendar pa nikoli ni bilo potrebe, da bi Zimmermana ščitil ta zakon in ga tudi ni. Avtor prispevka skuša prikazat določene ljudi in zakone kot totalno retardirane, češ, kako je nek šerif mislil, da lahko ljudje kar šicajo po ulici drugi ljudi, če se jim zdi, da je ogrožena katera koli lastnina že, kar več pove o nivoju avtorja prispevka kot o tistih, ki jih ponesrečeno blati in zavaja javnost. Zimmermana je ščitil in tudi zaščitil zakon o pravici do obrambe, tudi z orožjem, ob fizičnem napadu.

“Nova nekajmesečna preiskava in tri tedne dolg sodni proces sta se v soboto končala z enoglasno odločitvijo šestčlanske ženske porote, ki je Zimmernanu vrnila neomejeno svobodo in tudi morilsko orožje. Odločitev je kljub pozni večerni uri povzročila ogorčenje po vsej Ameriki.”

Zanimive so te konstantne posebne omembe, da je v poroti sedelo šest žensk. Ste že kdaj zasledili, da bi v medijih posebej omenjali, kakšnega spola so bili porotniki v poroti?!!! Od nekdaj me fascinira, kaj vse so ljudje pripravljeni požret in zganjat, kadar se brezglavo zaženejo v rutico. Ko bodo navdahnjeni s floskulami o zaščiti pravic in spoštovanja žensk, bodo na poti morda hote ali nehote rasistično pregazili kakšnega afroameričana, Roma ali homofobno kakšnega geja. Jebi ga, trenutno homofobija in rasizem nista predmet, ki ga zadeto driblam na pamet v danem momentu. Bo drug teden nov ganljiv populističen film na sporedu. In drug teden se bodo po potrebi pavšalnih jurišev karte premešale, pa bo volk sit in koza cela. Včasih si želim, da bi vendarle obstajal kakšen bog, ki bi nam lahko pomagal k razumu

Kaj je avtor prispevka hotel povedat s posebno omembo zastopanosti spola porote (ne pa tudi starosti in enakosti ali raznolikosti drugih značilnosti ali okoliščin, iz kakršnih ženske izvirajo)? Zakaj ženske v poroti ne bi bile po mnenju avtorja (kaže, kot da ima nekaj proti) zmožne razsojat pravično, ker so ženske, med njimi verjetno tudi matere hipotetičnih mladih Trayvonov??? Kaj ima avtor proti ženskam za potrebe domnevnega branjenja diskriminiranih Afroameričanov? Bedasto do skrajnosti in čez! Če že, je premnogo bolj pomembno pri porotah ustrezen in ustrezno raznolik izbor na podlagi osebnih lastnosti, prepričanj, statusa, načina življenja in drugih okoliščin porotnikov, ne pa spolna, rasna ali nacionalna umeščenost. Ta je lahko pomembna le v primerih, ki so pomembno vezani na možne konfliktne situacije na podlagi spola, rase ali spolne usmerjenosti konec koncev. Bi avtor lahko pojasnil, zakaj bi bile v tem primeru sporne ženske, ker so ženske, in presojajo o dogajanju med dvema moškima??? Se avtor sploh zaveda, na kaj insinuira s pretipkavanjem tako zanimivih podatkov brez kakršnega koli pojasnila, zakaj naj bi bil podatek zanimiv? Kaj naj si mislim? Da je avtor mnenja, da bodo ženske avtomatsko bolj naklonjene odraslemu moškemu kot pa mladoletniku, morda celo otroku, al’ kaj??? Da so ženske tako odločile, ker se jim je zdel peruanski George bolj seksi? Je mnenja, da so ženske prebutaste, da bi brez pomoči moških odločile na podlagi dejstev (izgleda že ne tako)? Kaj, kaj? Zakaj je takšen podatek pomemben? Komu bi bili bolj naklonjeni moški, ker so pač moški, hipotetični očetje? Oh, ne, bi bili moški zagotovo bolj razumni in objektivni razsojevalci? Mogoče tako objektivni, kot se izkazuje avtor prispevka. Pa menda nam ne poroča (latentni) šovinist o domevnih nezaslišanostih rasizma? Smeha polna skleda.

“Trayvon Martin je še ena žrtev neobrzdanega ameriškega rasizma”

To je podnaslov članka. V nadaljevanju pa nobenega argumenta, kaj šele dokaza za takšno trditev in nedvomen poskus vplivanja na mnenje javnosti. Beremo le zgodbico o nekem povsem drugem primeru, ki se avtorju zdi primerljiv. Pa seveda ni.

Kljub ogorčenju afriško-ameriških politikov ter širše javnosti se zdi jeza nad razsodbo sodišča na Floridi tokrat nekoliko bolj umirjena. Tudi starši in odvetniki žrtve ter tožilstvo, ki je Zimmermana obtožilo umora druge stopnje, zagotavljajo, da spoštujejo odločitev sodišča.”

Ja, celo starši žrtve izrekajo spoštovanje odločitvi sodišča. Na sodišču je treba namreč za umor nekomu dokazat takšen naklep brez utemeljenega dvoma. Ta primer je, kar se dvoma tiče, vsaj hudo sporen, če že ne povsem brez dvoma. Le v kolikor bi morda Zimmerman kljub temu, da je poklical policijo, ki je bila že na poti, fizično napadel Trayvona, a bi se ta tako učinkovito ubranil, da je Zimmermanu razbil nos in ga položil na hrbet, česar pa nihče ni mogel vedet, da bi do česa takšnega prišlo, bi lahko Zimmermanu morda naprtili napad. Dokazi pa niso bili naklonjeni takšni različici dogajanja. Da je bil Zimmerman na podlagi dejstev oproščen, pač zato ni čudež. Naj mi kdo pojasni, v kolikor misli drugače in razume, kako deluje pravo in zakaj tako! Avtorju tega prispevka s polno potvorjenih informacij in trditev brez argumentov kaj podobnega pač ni uspelo. Sicer pa … če bi bila jaz starš sedemnajstletnika z množično podporo na ulici ali brez, pri čemer bi dejansko šlo za to, da mi je nekdo ubil otroka, ker je bil rasist, šovinist ali kaj podobnega in je zasledoval mojega otroka, ga ubil, sodišče pa bi kljub tako očitnemu umoru morilca oprostilo, prav gotovo ne bi zmogla izrekat spoštovanja odločitve sodišča, niti ga sprejet. Divjala bi do zadnjega diha za pravično sodbo in spremembe nesprejemljivih razmer na sodišču!!! Do zadnjega diha! In težko si predstavljam ljubečega starša, ki ne bi postopal enako v primeru, ko bi se njegovemu otroku zgodila tako huda krivica, zaradi kakršne bi bil celo ob življenje?!!! Skratka, če starša Trayvona Martina po vsem priloženem dejansko verjameta, da je njun sin umrl zgolj zaradi tega, ker ga je napadel nek rasist, ki ga je sodišče celo oprostilo, in ob tem izkazujeta spoštovanje sodišča in sprejemata sodbo, bi pač resno podvomila v njiju kot starša, ki bi si ju kdor koli želel imet za starša. Bila bi to še ena tragedija Trayvona Martina. Zaenkrat nimam razloga za takšne negativne pomisleke.

“Toda nihče razen obrambe se ne strinja z razsodbo, ki nakazuje, da je Zimmerman reagiral razumno, ko je sklepal, da je temnopolti mladoletnik na ulici, pokrit s kapuco, nevaren kriminalec.”

Popolno zavajanje, zaradi kakršnega bi morali v imenu pravice do ustreznega in objektivnega poročanja zahtevat popravek in opravičilo! Zimmermanu se ni sodilo zaradi njegovega pravilnega ali napačnega sklepanja na podlagi vizualnega izgleda Trayvona Martina. Še dobro, da ne sodimo ljudem za kaj podobnega! Zimmerman je bil obtožen umora druge stopnje!!! Ker ni bilo dovolj dokazov, da je Zimmerman kakor koli ogrožal Trayvona Martina, so pa obstajali dokazi, da je Trayvon Martin fizično napadel Zimmermana, je prišlo do oprostilne sodbe. Razsodba brez utemeljenega dvoma, da Zimmerman med pretepom ni ustrelil v obrambi, ni bila možna oziroma vsaj ni bila tako zlahka možna.

“Čeprav tožilstvu na sodišču ni uspelo dokazati naklepnosti umora, nihče ne dvomi, da je Trayvon Martin še ena žrtev neobrzdanega ameriškega rasizma.”

Ja, tako je. Tožilstvu ni uspelo dokazat naklepnosti umora. Ali je avtor prispevka zmožen kaj podobnega dokazat?! Kar na plano. Zaenkrat ni ne duha ne sluha o čem podobnem. Predvsem je treba pa vse prispevke, ki se diktatorsko sklicujejo na Nihče ali Vsi nekaj mislijo ali ne mislijo, takoj zabrisat v odtok! Koga briga, kaj misli kdo, večina ali vsi?! Zanima nas, kakšno razmišljanje je pravično, ustrezno in zakaj. Drugi mediji tako predrzni niso bili in so poročali o razdeljeni javnosti. Seveda se je na prvo žogo zaradi nespodobnega medijskega hajpa sklepalo, da gre za razdeljenost na podlagi ideologije. Republikanski rasisti proti demokratom, republikanci, ki podpirajo posedovanje orožja, proti demokratom, ki podpirajo omejevanje posedovanja orožja. Vendar je zadeva bolj komplicirana. Razdeljenost obstaja tudi med tistimi, ki mislijo s svojo glavo in stavijo na objektivno preverjanje informacij in temu primerno osebno nemotivirano presojanje o zadevah, in med tistimi, ki kot zgledne ovce vreščijo, kar in kakor jim diktirajo prodajalci bučk, korenčkov in druge zelenjave, prekleto zastrupljene s pesticidi poenostavljanja in pristransko motiviranih ideoloških manter. Zato odločno protestiram, da me avtor prispevka oklicuje za nikogar. Jaz nisem nihče, pa vseeno dvomim, da je bil Trayvon Martin žrtev ameriškega rasizma. Bil je žrtev paranoje z več vidikov. In ta v svetu nasilja ne pozna držav in meja. Ne le to.

KOGA IN ZAKAJ ŽELIJO PROTESTNIKI TRPAT V ČUZO?

Sprašujem se, zakaj protestirajo tisti, ki menijo, da je bil Trayvon Martin žrtev rasizma. Eden izmed protestnikov je dejal, da v kolikor bi bil strelec Afroameričan, bi bil zagotovo obsojen v tem primeru. Ali protestniki menijo, da je tako prav? Zakaj ne pridejo na plano s takšnimi primeri? Ne bi bilo težko. Mediji bi jim pomagali pri brskanju brez dvoma. Ali se jim zdi prav, da ti hipotetični Afromaeričani, ki so streljali, ko jih je nekdo fizično napadel, trohnijo v čuzi? Zakaj ne protestirajo, magari zdaj ob dani priložnosti, ko se in če se takšne rasistično motivirane sodbe v ZDA dogajajo? Kaj hočejo protestniki pravzaprav povedat? Če bi mene obsodili na zaporno kazen za umor, ker bi ustrelila nekoga, ki je skočil name in me že konkretno butal, bi pričakovala podporo v borbi za oprostilno sodbo s strani tako prekleto dobrohotne in pravičniške javnosti. Upam, da me ne bi v imenu protirasizma linčali samo zato, ker bi me na primer napadel Rom, in javno podpirali, če bi me napadel kleni primitivni Slovenec.

Prilagam še posnetek oddaje, v kateri Piers Morgan intervjuva Roberta Zimmermana, brata oproščenega Georga. Predvsem zato objavljam dotični posnetek, ker je Morgan povsem odkrit nasprotnik posedovanja orožja in tudi v tem primeru je javno izražal nesprejemljivost, da je bil ustreljen neoborožen fant na poti domov. Morganovi intervjuji sicer vsebinsko niso “nevemkaj”, se pa kaže njegova zelo pozitivna plat predvsem v tem, da se vedno rad brez fintiranja sooči z nasprotno mislečimi oziroma s tistimi, ki jih sam (še) ne razume ali sprejema dobro. Koristna značajska lastnost, ki je na naših tleh popolnoma tuja, tudi novinarjem.

YouTube slika preogleda

In takoj je doživel napad s strani wannabe aktivistov, s katerimi se je preko agresivno in neupravičeno nadutega predstavnika prav tako korektno soočil. Način podanih očitkov zaradi intervjuja pa so zgovorni sami po sebi. Argumenti? Kaj je že to? Interesi “rules”.

YouTube slika preogleda

Naslednji zapis bo namenjen poletnemu prerezu domačih afer, pri katerih v enakem slogu nismo bili deležni pomembnih vprašanj, kaj šele dogovorov.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji | 62 komentarjev

SLOSONG na EUROSONGU

19.05.2013

Najprej bom z največjim veseljem zapisala tisto, kar se pametnim in duhovno razvitim ljudem bojda ne spodobi razglašat: Če sem le doma zvečer tistega dne, vsako leto z veseljem spremljam Eurosong, celo navijam za svojega favorita in se zabavam, malo zgražam, malo ploskam ter zraven tuhtam o mentalitetnih sindromih in simptomih različnih držav, da so se nas odločili fascinirat s tem ali onim prizorom. Ne, jaz nisem tista prepametna in duhovno superiorna oseba, ki bi se posmehovala Eurosongu kar po defoltu, potem pa s pridevniki zgražanja opisala vse nastope po vrsti, ki naj jih ne bi gledala ali pa videla zgolj po naključju nevemkjeinkdajže in si po oddelanem čvekaškem šihtu že naslednji trenutek ob vklopu radia v avtu zadovoljno požvižgavala na najnovejšo štanco Rihanne. Dostojanstvo mi pomeni ravno dovolj, da mi uprizarjanja tako prozornih samoironij drugim in predvsem sebi ne teknejo. In ne, fuzbala pa ne spremljam in ne navijam za nobeno tolpo, ki brca žogo. Eurosong enkrat na leto za sproščanje podrhaljenih navijaških emocij je več kot dovolj za obrambo zdravega razuma.

KAKOR NA EUROSONGU, TAKO V SLOVENIJI

Vsako leto zapišem upanje, da bi že enkrat utihnili novinarji in javnost, ki menijo, da jim košček samokritike ne bi koristil, ampak je bolje lagat samemu sebi, kako nas neupravičeno nihče na svetu ne razume in kako ostajamo brez pozornosti in dobre uvrstitve, ker nas drugi goljufajo z medsosedskimi navezami. Tipičen primer lajanja v druge za tisto, v čemer smo sami največji mojstri in sploh ne računamo na kakšno podporo od kogar koli drugega kot od držav nekdanje Juge. Take samodestruktivne oslarije vsako leto tumba Slovenija, ki si je končno izborila zmago na lestvici najbolj skorumpiranih držav, medtem ko na ušivem Eurosongu ne uspe spackat niti nastopa za finale (razen dvakrat pomotoma in ne ustrezno planirano). Razlogi pa tičijo v popolnoma enakih simptomih in mentaliteti, ki botrujejo tudi propadlim gospodarskim projektom, burkam na področju politike, menedžerstva in kulture. Klientelistično kadrovanje in pitanje negativne selekcije, posledične jebivetrske organizacije, nepoznavanje področja, odsotnost kreativne in poslovne vizije, ki se ga posvečeni lotevajo, da pobašejo plačilo za svoj položaj, dokler bo pač šlo, zagledanost v svoje mnenje in okus namesto objektivnega in analitičnega pristopa s pametjo. Letos smo se lahko na preprostem primeru seznanili s slabo organizacijo, analfabetskim delovanjem in večinoma zavajajočim novinarskim poročanjem ter komentiranjem.

NAPIHOVANJE AURE IN BREZMEJNIH SPOSOBNOSTI NAŠIH NAJLJUBŠIH

Pred nastopi na Eurosongu smo bili podobno kot v primerih raznih naših dragih danes propadlih ali aretiranih menedžerjev, strokovnjakov in umetnikov deležni polni napihovanja pomembnosti in profesionalnosti izbrane kandidatke Hannah Mancini, seveda s strani RTV SLO organizatorjev na MMC portalu, ostali mediji so samo plonkali hvalospeve brez argumentov kot papige. Bistvo se je sukalo okrog zavajanja, kako gre za mega profesionalno izvajalko, vajeno velikih odrov na ZDA teritoriju. Prebiranje člankov je vzbujalo vtis, da smo srečni Slovenci dobili v svoje pop popevkarske vrste Američanko, ki je bila tik pred tem, da v Ameriki z lestvic sesuje Beyonce. Manjkala je le pravljična zgodbica, ki bi pojasnila, kako se je Hannah nekega dne pomotoma na potovanju zataknila v Sloveniji, spoznala, da pri nas v neki čarobni jami plavajo človeške ribice in se odločila izjemno kariero v Ameriki zamenjat za idilično skromno življenje v Sloveniji in s svojo kariero pomagat na opustošeni sceni elektropopa nekega dvomilijonskega ljudstva. Ker je tako ali na podoben način neprepričljiva pravljica umanjkala, se je vsak z zrnom možganov pod lobanjo lahko vprašal, zakaj tolikšno trobentanje, saj je gospodična na zadnji EMI nastopila s podpovprečnim elektro štanc komadom, kakršne so že nehali masovno proizvajat v prejšnjem stoletju. S terasa ambientalnim nastopom ob enem sintesajzarčku in komadom, ki je vseboval le refrensko vreščanje v tri krasne, se ni mogla žanrsko postavit niti ob bok Raayevi April. Potem nismo več omembe vredno slišali zanjo. Hannah Mancini ni uspelo niti v Sloveniji spackat enega poceni hitiča. Gre za proizvodnjo tuncntunc elektro komadov, ki zvenijo, kot da smo jih na tone slišali že milijonkrat, predvsem v prejšnjem stoletju in se danes rolajo le kot zvočna kulisa po nekaterih veleblagovnicah v izogib težavam z avtorskimi pravicami. Takšen je tudi komad Straight into Love. Preprosto ne veš, ali se ti zdi podoben neštetim v preteklosti, ki si jih slišal med vožnjo v avtu, ali si točno ta komad slišal morda že milijonkrat, a je tako povprečen, da ga po spominu ne zmoreš identificirat. Poleg tega gre seveda za pevko tipa “girl next door” brez kakršne koli prezence, kaj šele karizme. Take imamo Slovenci najrajši in to je problem. Njen nastop je zgolj povprečno korekten in vse počne predvidljivo, ker naj bi se temu tako streglo. Prodaja nasmeške trgovke, ki stranki za dobro jutro potisne kruh v vrečko, in vedno zamahne z roko takrat, ko se pričakuje, vedno nagne glavo, ko tako tudi pričakujemo. Prijazna punca, ki jo pozabiš, še preden opaziš, da si jo pozabil. Verjetno nikjer na svetu ne bi bila sprejeta tako toplo in z odprtimi rokami kot v Sloveniji, kjer se najbolj ceni ljudi brez presežkov v vseh ozirih, s kakršnimi se najlažje identificira večina.

Še plesalci skupine Maestro so za slovenske namene uspeli poskrbet za najbolj osnovnošolsko koreografijo, kar sem jih v zadnjih letih lahko spremljala na Eurosongu. Najprej so si nadeli neke bedaste maske, kot že stokrat poprej. Ja, nikoli se ne naveličamo enih in istih poceni trikov. In potem smo spremljali nekaj stereotipnih aerobika figur in še malo hop cup telovadbe. Brez kakršne koli dramaturgije, kaj šele zgodbe ali komunikacije s pevko, ki bi morala izstopat in vodit predstavo, česar očitno ni bila zmožna. Vajene velikih odrov in silnih dosežkov v Ameriki jo je na velikem evropskem odru ubilo slovensko precenjevanje, v čemer ni izjemen primer. Podobne stresne izkušnje so imeli že premnogi naši precenejeni prijatelji v trenutku, ko jim je v glavo butnila čezmejna globalizacija, v kolikor jih prej ni pokopal notranji politikantski sovrag z drugega brega. Kar naenkrat niso več tisto, kar naj bi po slovenskem scenariju nekdaj bili. In tako se je tudi Hannah Mancini trudila, da bi upravičila umetno ustvarjen imidž pred občinstvom, ki jim dol visi za članke in piarovske strategije v Sloveniji. In se je pod silo prehudega bremena, ki je že vnaprej obetal poraz, seveda zlomila še bolj, kot bi bilo treba. Pred zunanjimi žirijami zato ni funkcionirala več niti osnova. Tokrat smo lahko opazovali tudi, kako smo kot edina članica EU med nekdanjimi državami slavljene Juge, še vedno močno vpeti v balkansko stanje duha zamrznjenosti v času z vsemi kompleksi in mentalitetnimi debakli v paketu. Uničili smo vse, kar je bilo dobrega (socialnost in solidarnost), ohranili pa povezanost v zlu.

JUGOSLAVIJA JE ČISTO ZARES STVAR PRETEKLOSTI. SPRIJAZNIT SE BO TREBA.

Nastopili smo v polfinalu s Srbijo, Črno goro in Hrvaško in vsi smo se zaleteli v zaprta vrata finala. Toliko o pomenu medsosedskega glasovanja in upam, da se bodo zakompleksani in nesamokritični končno nehali tolažit s temi nebulotičnimi lažnivimi mantrami. Tako bedni, ceneni, klovnovski in zaostali v razvoju so bili vsi “ex jugo” nastopi, da je še medsosedska solidarnost odpovedala. Kar je preveč, je pač preveč. Črnogorci so zagledani vase menili, da lahko koga v Evropi pritegne rapanje v večini nerazumljivi srbščini, sporočili pa so le, da ne znajo cenit svoje odlične izvajalke niti pol toliko, kot stavijo na cenene astronavtske kostume, s katerimi so nas skušali spravljat v zadrego. Cirkus za otroke. Poniževalna igranka. Srbi so pokazali interesantno mentaliteto za bruhat. Tri seksi bejbe, ki so sicer popevale za ESC povsem sprejemljiv komad, so na nacionalnem izboru očitno za preference Balkana nastopile v kostumsko ceneni pornografski opravi. Za evropski veliki oder pa so se odločili, da bi bilo bolj spodobno in primerno, da jih preobrazijo v odurno zoprne punčare, ki si kažejo jezike in okrog skakljajo v najbolj ogabnih pisanih oblekicah, kar sem jih kdaj koli pomotoma uzrla v izložbi čenčarije. Ne vem, kaj so hotele sporočit, ampak vse skupaj je delovalo kot protikampanja uzakonitvi prepovedi kloftanja nadležnih nevzgojenih frocev. Hrvati pa so sporočili, da jim še leta 2013 ni jasno, da klape in Severina zanimajo samo njih in Slovence, ki so pripravljeni za take gostilniške fešte kupit celo vstopnico za pogled na večji oder od gajbice sredi vaškega kluba. Pri čemer nočem nikakor spodobnih klap poniževat v primerjavah s Severino seveda, ki bo pri patetike vrednem hlepenju za več pozornosti od zgolj lokalne verjetno poleg naslova Brad Pitt kmalu razveselila s kakšnim novim “hitom” naslovljenim Bradley Cooper, Ryan Gosling ali kaj podobnega. Vendar sta za vrhunce blamaže poskrbela makedonska predstavnika v 2. polfinalu. Takšnega konceptualnega in žanrskega kaosa pa že dolgo ne. Bilo je izjemno doživetje in trenutek resnice za Esmo Redžepovo, ki je v vokalni počenosti, izgubljenosti v času in kraju ter prezentaciji nesprijaznjenosti z mejami verjetnosti totalno posekala Bonnie Tyler, ki se je sicer potegovala za lovoriko ganljive predstave o tragediji izgubljene mladosti in škodljivih vplivov glamurja na neusklajenost s stanjem duha. Bonnie Tyler je z zacementiranim pogrebom izraza na obrazu pozivala, naj verjamemo vanjo, bolj, kot preočitno še uspeva njej verjet v samo sebe, vendar je premogla vsaj korektno obnašanje, medtem ko je Esma Redžepova še v zaodrju postregla s ščepcem primitivizma in našim novinarjem v mikrofon zabrusila, da v kolikor tudi Makedoniji ne bo uspelo prestopit v finale, naslednje leto nobena država nekdanje Jugoslavije ne bo več sodelovala na Eurosongu. A, bejž, no. Za bruhat! Saj ni treba sodelovat, no, itak je dren prevelik in smeti se je najbolje znebit. Čast je rešil Albanec, ki je lepo pojasnil, da kadar kdo doseže spodobno uvrstitev, se nič ne pritožuje, če pa izpade iz finala, začenjo vsi vriskat o goljufijah in krivicah. V resnici je pa pač tako, da so tudi Albanci lani dosegli peto mesto z zelo nenavadno pesmijo in nastopom, za letos se pa še ne ve, kako bo. In potem so z odvečnim cirkusantskim brizganjem zlatega slapa iz kitare pokopali rockersko obarvano prepričljivost in izpadli pred finalom. Se zgodi.

TUDI EUROSONG PREZAHTEVEN ZALOGAJ ZA SLOVENSKE POROČEVALCE

Novinarsko poročanje je bilo poleg zavajanja in napihovanja tako neprofesionalno kot prevečkrat tudi sicer na drugih področjih. V vsakem članku, ki sem ga na hitro preletela, ni bilo mogoče prebrat nič zanimivega, a veliko posmeha vrednih napak. Lahko sem prebrala, da je irski predstavnik s komadom Only Love Survives, ki so ga prekrstili v Only One Survives, pomenljivo sporočal, da le eden preživi, tako kot tudi na Eurosongu le eden zmaga. V nadaljavanju pa izjemno surrealno anekdoto, kako so srečali nekega Francoza, ki je s slovensko zastavo v polfinalu navijal za našo predstavnico, ker je zaljubljen v Slovenijo, vendar naj bi nesrečnik prosil za razumevanje, ker bo v nedeljo navijal za francosko izvajalko, je zapisala armada anonimnih avtorjev na Siolu. Jah, revež ubogi, šele v nedeljo bo navijal, pa tako dolgo pot od Francije do Švedske je opravil za to izjemno sobotno večerno doživetje. STA nas je obveščala o šokantnem albanskem nastopu s kontratenoristom, oblečenim v Drakulo. Žal je Drakula doma v Romuniji in je tudi na ESC oder priletel iz Romunije, kot se šika. V zadnjem prispevku na MMC pa sem prebrala, kako zelo so bili razočarani nad neuspehom predstavniki Nemčije in Gruzije, ki so si sicer obetali visoko uvrstitev ali pa vsaj uvrstitev v finale. Verjamemo, da so si Nemci obetali vsaj uvrstitev v finale, saj so bili kot eni izmed velikih pet v finale uvrščeni direktno. Lobotomično in povsem primerljivo s profesionalnostjo in doslednostjo umotvorovanja na drugih področjih. Na primer zadnjega obstreljevanja s članki o nezaslišanih Virantovih poletih pod polno ceno, v katerih smo najprej fasali kopico dezinformacij (o zneskih in R vstopnicah, ki naj bi bili namenjeni le zaposlenim), potem popravke, a vztrajanju pri dezinformacijah o neizpodbitni in absolutni krivdi Viranta in ne na primer predvsem AA s svojimi nadzorniki, ki so kot neposredno vpleteni izkoriščali enake ugodnosti, če že itd. Več o morali na naših tleh ob drugi priložnosti.

IZJEMNA ORGANIZACIJA, STRATEGIJA IN VIZIJA

Ko sem spremljala Polnočni klub, ki se je pred kratkim odvijal na temo Eurosonga, bi vsa pritoževanja na potek in način izbora predstavnice spet zlahka preslikali na mentaliteto in večino področij delovanja pri nas in s tem povezane silne uspehe, ustvarjalnost in produktivnost v deželi, kjer se najbolje počutijo dobro povezani diletanti, najslabše pa tisti, ki premorejo kakršen koli talent, pamet, objektivno držo ali usposobljenost za kar koli. Kot mantra delovanja naših direktorjev, žirij, nadzornih svetov, menedžerjev in najboljših slovenskih podjetnikov na svetu.

Za začetek je bil torej v vlogi voditelja Polnočnega kluba oddaje Igor Pirkovič, človek, ki je imel preočitno pripravljena le okrog tri osnovna vprašanja, da je moral, revež, kakšnega prvošolskega večkrat ponovit, zaradi česar je gost lahko padel v upravičeno zadrego. Vmes marsičesa zelo preprosto povedanega ni razumel. Ni razumelnečesa, kar je na primer sveto preprosto razlagal Raay. Je sploh kaj takšnega možno? Saj ni tako težko, no. Ali pač? Na sploh se je zdelo, da bi šel voditelj najraje spat. Težko si je predstavljat, da se po Vladimirju Vodušku lahko na televizijskem ekranu pojavi še kdo manj nadarjen za vodenje pogovorne oddaje, ampak res nikoli ne more bit tako slabo, da ne bi moglo bit še slabše. Kaj neki počnejo v življenju nadarjeni ta zakšno poslanstvo v naši deželi? Za tekočim trakom štejejo zamaške? V kakšnem mediju opravljajo administrativna dela? Za male pare pomagajo s svojim talentom starejšim mentorskim diletantom, da se lahko obdržijo na stolu, ki si ga ne zaslužijo? Vse drži in še kaj. Ni res, da so pri nas možnosti za uresničitev ambicij slabe. Mi smo dežela nepredstavljivih možnosti in priložnosti! Pri nas lahko vsak postane vse. Le po zvezah seveda. Kakor Slovenci na Eurosongu, tako v Sloveniji na sploh. Nič nam ne pomaga. Za neposredno demokracijo (glasovanje) potrebuješ zadovoljivo maso v povprečju kultiviranih in pametnih ljudi s posluhom. Nimamo. Ne za izbor popevke na EMI, niti na volitvah. O čem torej fantazirajo borci za neposredno demokracijo? O referendumih, ki ponavadi prezentirajo mentalitetni pogreb našega naroda? Žirije, komisije in nadzorne svete onesnažujejo diletanti in podkupljenci. Torej nima smisla. Priložnosti za nikoli ne zmanjka. Da le niti ene ne dobijo tisti, ki bi nastavili ogledalo prijateljem z neskončnim številom proslulih možnosti na voljo.

V oddaji Polnočni klub (mimogrede … zadnja o naj izumih, ki jo je vodila Vida Petrovčič, je bila odlična) z veliko praznega prostora, momljanja in mrmranja v tri krasne, so se gosti na vse kriplje trudili vodit oddajo. Debata pa, ironično, je tekla seveda o neprofesionalnem in ne dovolj kakovostnem pristopu izbiranja predstavnika za ESC.

Kot smo slišali, se projekta lotijo absolutno prepozno. Uau, enako kot za Festival slovenskega filma in še nešteto drugih projektov, nad katerimi bdijo neprimerni ljudje pri vrhu. Logično, saj tistim, ki naj bi se z zadevo ukvarjali, dol visi za projekt, niti ga ne znajo izpeljevat, jim pa očitno ugaja plačilo za pozicijo, ki jo zasedajo. Potem prepozno klicarijo naokrog, a ima kdo kaj za pusta hrusta – mišljeno klicarjenje raznih izvajalcev in skladateljev, če se jim kakšen primeren komad za nastop na Eurosongu osmrajuje v predalu. Poklicani užaljeno niso povsem prepričani, ali so prepozno poklicani, da bi se jih na za silo vljuden način znebili, ker že vedo, komu hočejo zrihtat nastop, ali imajo res opravka s tako arogantnimi diletanti, ki so mnenja, da se da primeren komad sklamfat v nekaj dneh. Skratka, poniževalno, nesramno in amatersko v vsakem primeru. Ko je bila možna konkurenca očitno eliminirana na tipičen kmetavzlarsko sofsticiran način, je nastopila žirija, da izbere najboljšega ponudnika. Žirijo so sestavljali: urednik glasbenega programa Vala 202 Andrej Karoli, odgovorni urednik Vala 202 Mirko Štular, glasbeni urednik na Valu 202 Blaž Tišler, urednika na razvedrilnem programu TV Slovenija Aleksander Radić in Andrej Hofer ter Sabrina Povšič iz službe RTV Slovenija za odnose z javnostjo in Olga Škrube iz pravne službe RTV Slovenija. Dva izbranca (pogojno trije), ki dajeta vtis, da bi lahko imela kaj pojma na področju trendov popularne glasbe, za ostale pa ni jasno, za kaj neki bi premogli ustrezen okus in sposobnosti za primeren izbor, kaj šele eksplicitno za Eurosong. Pojasnil ni. In seveda vsaj ena oseba, kjer se sveti evidenten konflikt interesov, saj gre za mamo koreografa Anžeta Škrubeta, ki je kasneje postal koreograf in sonastopajoči plesalec izbrane izvajalke in skladbe. Od kod in od koga silna naklonjenost elektro štanc proizvodom Hannah Mancini, se niti nima smisla spraševat. Povsem dovolj pomenljivo je, da so se odločili, da ostanejo ostali kandidati, ki so poslali svoje predloge, za javnost skrivnost. Manipulativen diskurz je brezmejen, češ, ne bomo sramotili v javnosti tistih, ki so izpadli iz igre. V resnici gre kvečjemu za varovanje sebe ob propadlem izboru, pri čemer bi javnost lahko primerjala meje verjetnosti z ostalimi prijavljenimi. Kaj šele, če bi lahko slišali, kakšni so bili njihovi produkti.

ODGOVORNI SI PREDSTAVLJA EUROSONG PAČ PO SVOJE

Vodja žirije Andrej Karoli, ki je prevzel odgovornost za izbor, kot se je izrazil, je kar samega sebe izločil kot primerno osebo za sprejemanje odgovornosti. Očitno nezavedajoč se fiaska nam je razložil, kako on dojema Eurosong. Pomembno je, kaj jaz mislim in kako si zadeve predstavljam in ne, kako v resnici zadeve funkcionirajo in kakšne so, da bi znali ustrezno ravnat. On namreč nasprotuje Eurosongu kot festivalu tekmovalne narave in ga zato dojema kot revijalen projekt, kjer pač države predstavljajo svojo aktualno produkcij. Prosim? Pardon, ampak ESC je tekmovalni festival in pika. Seveda je zavračanje tekmovalnosti itak hecno, saj brez tekmovalnega predznaka nikakor ni mogoče že pridobit izbranca. Ne glede na to, na kakšen način država izbira svojega predstavnika, gre za izbor nekoga med drugimi. V primeru, da bi se tekmovalnost ustavila na meddržavnem nivoju, bi takšna poteza godila le tistim, ki bi prevzemali odgovornost za izbrance po posameznih državah (javnost, žirije), ker ne bi dobili replike na ustreznost njihovega izbora. Ja, našim frajerjem bi to vsekakor ustezalo. Mi izbiramo in sodimo, a nam ne sodi nihče. Kako idilična pozicija! Itak pa bi, če ne drugega, mediji še vedno izpostavljali posamezne nastopajoče v dobrem ali zlu. Mediji bi prevzeli vlogo odločevalca, kaj je najbolje odzvenelo in kaj ne. Hvala lepa, a raje ne bi.

Kdor tekmovalne narave Eurosonga noče sprejet, ne more ustrezno pristopat k izboru najbolj primernega kandidata in komada. Zakaj? Ker se skoncentrira le na svoj popglasbeni okus in razmišlja z vidika, kaj bi on najraje raznolikemu evropskemu občinstvu predstavil, namesto da bi razmišljal z objektivnega vidika, kaj vse lahko na takšnem tekmovanju šteje, kaj ne in zakaj, torej izbiral primernega kandidata. Skratka, da bi kaj delal in razmišljal, namesto le vsiljeval svojo idejo ali prioriteto z vidika pop glasbe ali pa prioriteto z vidika podpore določenega izvajalca bogsigavedi iz kakšnih osebnih razlogov neki.

NE SE SEKIRAT! GREMO NOVIM ZMAGAM NAPROTI. … SPET!

Andrej Karoli je še pojasnil, da je povsem miren in da je nasploh mnenja, da se Slovenci bojda preveč sekiramo zaradi Eurosonga, saj konec koncev ne gre za neka resna vprašanja in dileme, kot so na primer gospodarstvo ali okoljevarstveni problem itd. Za crknit, no. Poanta je seveda drugje. Slovenci se razburjamo zaradi Eurosonga predvsem zato, ker se okrog notranjega izbora in končne slike nastopa v primerjavi z drugimi predstavniki držav na zelo preprost in evidenten način zrcalijo vsi enaki simptomi porazov in debaklov kot na pomembnejših področjih, na primer v gospodarstvu, politiki, kulturi … In vedno znova se temu primerno razburjamo zaradi neprofesionalnih pristopov, sumov neprofesionalnega, klientelističnega in pristranskega delovanja, pomanjkanja okusa, slabe organizacije, brezplodnega zapravljanja davkoplačevalskega denarja, da si lahko peščica, ki deluje jebivetrsko, neorganizirano in nekakovostno, nafila žepe. Najmanj, kar pričakujemo v imenu dobrega rezultata, je že vnaprejšnje sklicevanje, da obstajajo bolj pomembne stvari na svetu. Zagotovo in povsem brez dvoma! Potem pa kar na delo in veliko uspeha pri ukvarjanju z bolj pomembnimi stvarmi na svetu, želim. Zakaj, zaboga, se pri nas lotevajo nekih projektov ljudje, ki jim dol visi za tisto, kar počnejo, saj obstaja toliko bolj pomembnih in koristnih izzivov na svetu?! Cenim Andreja Karolija kot radijskega voditelja in menim, da je eden izmed bolj brihtnih in poslušljivih radijskih osebnosti v našem prostoru, nič nimam proti njegovi glasbeni politiki na Val-u 202. Lepo, da skrbi, da ne ostanemo zarukani in zamrznjeni le v prejšnjem stoletju, ne podpiram pa njegove odločitve, da se je lotil prevzemat odgovornost za nekaj, za kar mu pravzaprav dol visi in o čemer evidentno pač pojma o pojmu nima in ga niti ne zanima, ker se tako dobro počuti v svojem svetu, ki ga v popolnosti lahko obvladuje – prezentiranje svojega okusa in s tem povezanih preferenc. In težko razumem, zakaj neki je bila sploh povabljena Hannah Mancini k izboru, kaj šele, da je bila celo izbrana. Tega ne razumem niti v okviru sodobnosti naklonjenega okusa Andreja Karolija. Kaj pa kvaliteta? Še bolj je nenavadno pristajanje na zaupnost pri imenih ostalih kandidatov. Saj bi ponatolcevala, da je verjetno popokal masten honorar za igranje grešnega kozla, ampak je kaj takšnega gotovo nemogoče.

VSAK PO SVOJE SKUPAJ ŠIVAMO ENO JOPICO

Kot smo še izvedeli v Polnočnem klubu, nad projektom v celoti nikoli ne bdi nihče. RTV-jevi poverjenci bobnajo skupaj ljudi po koščkih, ki se zberejo vsak z nekimi svojimi idejami in vizijami po svojem okusu in po možnosti brez smisla za objektivno presojo in temu primerne odločitve. Na omenjen način se sploh ni treba lotevat takšnega projekta, ker je vnaprej obsojen na kikse in kaos, kakršnim smo priča skoraj vsako leto.

Menim, da dokler ni nastop v celoti pripravljen, se sploh ni mogoče odločat, ali je primeren za ESC ali ne. Izbor kandidata ali komada je kiks v prazno, če ni jasno, kako bo zapakiran v celotno podobo na odru. Nemalokrat je naša javnost, ki glasuje, sicer izglasovala ustreznega kandidata, ki pa so ga uničili koreografi, stilisti in kostumografi kasneje.

Večina izvajalcev, ki so v preteklosti veljali za favorita na Eurosongu, so bili preko Youtube-a vsem fenom ESC-ja že na nacionalnem izboru predstavljeni v polnem sijaju z dokončno izdelano podobo in koreografijo. Favoriti so postali tudi na podlagi že ustvarjenega hajpa in s tem povezanih umestitev na stavnice. Aleksander Rybak, Loreen, Lena …, v vseh primerih je bilo od nacionalnega izbora dalje jasno, s kakšno energijo, koreografijo, kostumografijo, komunikacijo s kamero in mimiko (ja, celo to) bodo skušali pridobit simpatije občinstva po celi Evropi, torej prereza povprečja okusov. In pomemben del tega občinstva jih je lahko v kompletni luči občudoval preko posnetkov že mesece, tako da se je nezanemarljiv del občinstva že dodobra navlekel na njih. Tudi letos je enako. Danka je že na nacionalnem izboru ponudila celoten koncept nastopa. Če se kaj kasneje doda, ne vpliva na bistvo stvari v konceptu. Smisel za psihologijo množic šteje. Veliko bolj pomembno od prejemanja (medsosedskih) dvanajstic, je pomembno nabiranje drobnega števila točk od čim več držav. Šele ta drobiž pomembno nanese za zmago. Razlike med rezultati na stavnicah in končnim rezultatom v primerih, kjer se pomembna razlika zgodi v točkovnem razpletu, se namreč skrivajo ravno v razliki med vtisom pred glavnim nastopom in vtisom, ko se nastop v končni verziji zgodi. Nekateri si svojo dobro pozicijo zaradi všečnega komada in vokalne izvedbe z nastopom, na kakršnega gledalci niso bili pripravljeni, popolnoma pokvarijo dobre možnosti, redkeje pa komu uspe vtis z nastopom popravit.

AZERBAJDŽANCI OBVLADAJO, UKRAJINKA POKAZALA SLOVENCEM, KAKO SE POSTAVI PEVKO NA ODER

Letos je uspelo izboljšat nastop predvsem Azerbajdžancu, ki je bil že prej s korektnim nastopom in pravim komadom za širše množice itak predvidljivo visoko uvrščan na stavnicah, vendar pa je s subtilno kičastim performansom o uklenjenem alter egu v steklenem zaboju zadel v polno in si položaj izboljšal za 2. mesto. Če bi že od začetka propagiral tak nastop, bi lahko celo premagal Danko. Predstava je imela zgodbo, dovolj razumljivo sporočilo in bila je ravno prav kičasta. Ja, maestri, temu se reče Koreografija! Poleg Azerbajdžanca je s predstavo na okusen način očarala samo še moldavska predstavnica, nekaj prepoceni cirkusantov (Finska, Belorusija, Romunija) pa je kot vsako leto pač pristalo na dnu. Na sploh me vsako leto Azerbajdžanci ne presenečajo več s tem, da me presenečajo, kako odličen občutek za hit imajo, za dramatičnost, drobne detajle, ki vzbudijo občutek drugačnosti oziroma presežka v primerjavi z drugimi, in seveda za koncepte, ki so od nekdaj in za vedno lahko všečni večini, tudi siceršnjim ljubiteljem drugih žanrov, prosto po pritegljivosti popa v osemdesetih. Praviloma nekaj na formalno nedokazljiv način ukradejo, skopirajo, za kar tistim s posluhom lahko uspe izbrskat izvor, ampak sunejo le tisti del nekega že obstoječega hita, ki je že preverjeno sprožil nekoč množično čustveno histerijo, potem pa zadevi še dodajo kakšen avtorski trik za popestritev in napihnejo dramo do urnebesa. Letos je njihov predstavnik bistvo precej očitno sunil kar evrovizijskemu maherju Johnnyju Loganu s pesmijo Hold me Now, vendar je”verzija” oplemenitena, več posrečenih tvistov se zgodi skozi pesem, melodična podlaga je precej bolj dramatična in vse skupaj je ravno prav posodobljeno, medtem ko je Logan v prejšnjem stoletju še lahko stavil predvsem na refren. Uspeh je imel torej dovolj dober in očarljiv pevec zagotovljen. Tudi krast in kopirat je dobro znat na ustrezen način, če se že postopiš. Zato so Azerbajdžanci vsako leto pri vrhu. Le prvič zgolj na sedmem mestu, za kar bi Slovenci kričali od sreče. In takrat so razočaranje nad “slabo” uvrstitvijo izkazovali tako bučno in dramatično, da sem pomislila, če jih bo kdo, zaboga, ustrelil, ko se bodo vrnili v diktatorsko navdahnjeno domovino. Skratka, ravno obratno od Slovencev, ki konstantno vihamo nosove prosto po reku “mar mi je zanje, je rekla lisica, ko ni mogla do kokoši” in potem seveda vedno sledi prislovični “smisel” za “humor” z raznimi improvizijami in podobno. Precej patetično izpade vse skupaj. Tudi improvizije bi izpadli bolj duhoviti podvigi, če bi bil konkretni Eurosong za nas “pis of kejk”, ker popularnost raznih fredijev milerjev res ni vprašljiva pri nas. Vic stoletja.

Ukrajinka je predstavljala ritmično brez dvoma najbolj zanimivo in pritegljivo pesem, predvsem je bil pa ves oder njen in ona z močno vokalno prezenco. Ja, naši izjemni koreografi pa so za lanski nastop Eve Boto uprizorili okupacijo odra s strani bekvokalistk. Pa kje ste še kdaj videli, da statistke skačejo z glavno igralko v prvem planu pred kamero?

NORVEŽANKA POKAZALA TISTO, O ČEMER PREDSTAVNICA SLOVENIJE NI ZNALA NITI FANTAZIRAT

Norvežanka je bila nesporna favoritinja predvsem z najbolj zanimivim in hkrati vsestransko profesionalnim in dodelanim nastopom od vseh prisotnih. Danka z govorno napako je očarala z zanimivim vokalnim izvajanjem, ki je že po prvih sekundah posebej pritegnil poslušalca. Izredno simpatična in energična punca z žarom v očeh, kar ogromno šteje pri spogledovanju s kamero. Tako glasbeni kot koreografski in scenografski motivi so bili kopija že preverjenih uspešnih formul, kar seveda javnosti nikoli ne zmoti, če so motivi zapakirani všečno in če izvajalec ponudi še kaj več ali še nekaj posebnega. Danka je ponudila zelo spodobno pesmico za širši krog ljudi, od mladih do starejših, ponudila je zanimivo izvajanje, ampak bistvena ponudba je bila predvsem ona! Prosto po Big Foot Mama verzu “To, kar ti sije iz očiiii, si čist’ vsak od nas želiiii …”. Zelo prijetno jo je bilo spremljat, ko je v spalni srajčki skakala gor in dol in nas požirala s pogledi. Vendar ji je v polfinalu rahlo padel libido. Njeni zamahi in kriki niso bili tako strastni, pogledi ne tako svetleči. Skratka, trema jo je malo zdelala očitno in potem se je zamislila in pobrala spet za finale. Medtem je Norvežanka rahlo kolapsirala, a ne toliko s svojim nastopom kot z oplemenitenjem komada z “eho” učinkom, kar je rahlo ubilo poudarke na njeni vokalni izvedbi. Velika škoda. Poleg tega je imela Norvežanka za zmago še en problemček. Bila je preprosto prepopolna, predvsem presamozavestno in prefatalno lepa. S tem je brez dvoma vplivala na dolge nosove delčka ženskih glasovalk, ki predstavljajo zelo verjetno večji bazen od moških glasovalcev. Skratka, zelo visoka uvrstitev je možna, za zmago pa ni dobro, da je ženska prepričljivo privlačna in samovšečna preveč. Bolje je, da izraža vsaj košček neke lažnive in priskutne skromnosti, povprečnosti, bosonogosti ali pa vsaj naivnosti. Kot sta tudi storili Loreen in Lena. Ko je Lena nastopila še enkrat naslednje leto s premnogo bolj izvenserijskim in dodelanim komadom in se predvsem izpostavila na odru kot orgazmirajoča fatalka brez konkurence, več od uvrstitve med prvo deseterico ni mogla pričakovat. Sicer je bila pa Norvežanka lepa učna ura za Slovence, ki so šli na ESC s komadom v podobni zvrsti. Kot prvo je treba vsaj poskusit bit nekaj posebnega in ne poskušat bit čim bolj povprečen. Norvežanka in Danka sta nekaj posebnega bili. Obe sicer “björkasto” posebni v sami vokalni izvedbi, ampak posebni z več aspektov.

KOREKTNOST JE NEKONKURENČNA, PREDHODNA SLAVA PA IRELEVANTNA

Poseben je treba izpast tudi zato, ker bo po posameznih zvrsteh popa lahko na voljo več izvajalcev in večino glasov ljubiteljev določene zvrsti in pristopa bo pobral le tisti, ki bo najbolj izstopal. Zato korektna izvedba ali nastop avtomatsko propade. Letos je zelo verjetno Norvežanka pobrala glasove tudi nemški Cascadi s svojo tipično drugorazredno štanco, ki podobno kot slovenski komad pač res ni bil nič posebnega. In upam, da je končno zdaj jasno, tudi Karoliju, da ne drži, da bi imeli predhodno slavni izvajalci avtomatsko veliko prednost na ESC. Daleč od tega. Kvečjemu bojijo se nastopit zaradi možne blamaže. Psihološka skoncentriranost medgeneracijsko in narodno pisane publike je usmerjena bolj v to, da bi slišali in videli nekaj novega, zato lahko predhodno bolj prepoznavne izvajalce hitro kaznujejo z ignoranco, še posebej če so mnenja, da se naduto in vasezaverovano niso dovolj potrudili. Skratka, zveneče ime je na ESC lahko tudi breme. Britanci so imeli nazadnje slabo izkušnjo z bojbendom Blue. Enajsto mesto na ESC je pač za neko skupino ali izvajalca, ki se v aktualnem času prodaja v milijonskih nakladah po svetu, blamaža.

IZVENKATEGORIČNI

Ekstra visoke uvrstitve si prav tako ni mogla obetat Nizozemka Anouk. Ena najboljših pevk na svetu brez dvoma. Na tako karakteren vokal in prezenco na odru ne naletite zlahka, še posebej ne na ameriški sceni. Anouk sicer ne dosega ravno rokenrol nebes v pravem pomenu besede, kot jih glasbenica in boginja rocka P. J. Harvey na primer. Za popravek priokusa videoposnetek nastopa, kakršnega na Eurosongu pač ni mogoče doživet:

YouTube slika preogleda

Bi pa lahko rekli, da Američani preferirajo Pink, Nizozemci pa imajo Anouk in v primerjavi z Anouk izpade naravnost smešno, kako sterilna, brezosebno načičkana in abervezna se zazdi neka Pink. V moji rani mladosti se je ravno izstrelila v soj popularnosti s komadom Nobody’s wife in potem še s So hard. Takoj sem jo kupila. Tudi kaseto albuma Together Alone. Takrat je šlo še za deviantno punco iz glasbene družine, ki se je precej zadrogirala, bežala od doma in pristala v nekih rejniških družinah ali celo v poboljševalnici. Slabo kontrolo nad čustveno impulzivnostjo so precej uporabili tudi v začetnih videospotih. Vse skupaj je izpadlo kot besnenje lepotice, ki bi vse raje prefukala kot pofukala. Kasneje se je skulirala, po domače rečeno, in zelo tipično udarila drugo skrajnost. Ne samo, da ni ostala Nobody’s wife, ampak je kar nekaj svojih zvez (dve najbolj plodni z raparjema) oplemenitila s štirimi otroci in postala bojda promotorka zdravega življenja. Anouk premore dve skrajnosti tudi na področju glasbe. Po eni strani trše rockovske ritme, nekaj eksperimentov z mešanjem drugih žanrov, pri baladah pa zabrede v ekstremno baladno baladnost. Uspešnici Lost in Michelle trajata in trajata v posvečeni meditaciji. Za njene balade nikoli nisem premogla potrpljenja in sem jim najraje prisluhnila na posnetku s koncertov, ker je izjemna izvajalka, ki se jo tudi na odru res sliši. Skladba Birds, s katero je na ESC predvsem reklamirala svoj novi album in gre pač za eno izmed pesmi na albumu Sad Singalong Songs, je melanholična, kot vrtiljak, ki se nikoli ne konča, vendar za moje pojme najboljša balada v njenem repertoarju. Ni skladba za prvo poslušanje, je pa skladba, ki je vsakič znova, ko ji prisluhneš, bolj efektivna in kar naenkrat postaneš fen in si jo popevaš med pripravo špagetov.

ZA IZVENSERIJSKE IN GURMANSKE POP GLASBENE ZVRSTI NI POGOJEV

Pošten rock na ESC, kar so nekateri od Anouk pričakovali, je za ESC povprečje že preveč gurmanski izziv, zato ni zaželen in ravno zaradi narave festivala, ki kotira na povprečje in na prvo žogo, verjetno tudi nikoli ne bo. Nobena rock skladba se ne uvrsti visoko in nikar, prosim, naj kdo ne misli, da so finski metalci zmagali celo z metalom. Metalce bi s takšnimi mislimi razjezili le malo manj, kot če bi se za ljubitelje metala razglašali feni popmetal benda Motley Crüe. Rockovsko obarvani aranžmaji še ne pomenijo rocka, ampak kvečjemu poprock mutacijo. Letos je kitarist skupine Black Sabbath napisal komad armenski skupini. Zelo “light” komad seveda. Verjetno so takšni tudi cenejši.

Tudi Anouk je brez dvoma premalo pop za ESC in le z balado ter zelo preprostim nastopom se lahko prikupi občinstvu in odkupi, ker je Anouk. To je tudi storila.

Izvenserijsko se je predstavila še Francozinja in predvidljivo doživela poraz. Meni osebno sicer najbolj ljub komad na letošnjem izboru, ki ga bom celo še kdaj poslušala. Gre kot prvo bolj za tip komada, ki kar kliče po klubskih prostorih. Na Eurosongu pa ne smeš bit preslab, ampak tudi ne predober in prezahteven. Predobri so pač tisti, ki kotirajo s pristopom in zvrstjo, ki po defoltu pripada zahtevnejšemu občinstvu ali občinstvu s posebnimi, manj vsesplošno povprečnimi preferencami. ESC je festival povprečja in znotraj tega povprečja je treba bit privlačen, drugačen, najboljši ali zanimiv, nikakor pa izvenserijski. Me pa veseli, da sem Francozinjo slišala, čeprav je bil njen nastop brez potrebe prenapet. Verjetno zaradi zavedanja, da se tam ne zbirajo ljudje iz njenega sveta. Škoda, ker je sploh rinila vanj.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Slovenija | 10 komentarjev

KRALJEVSKA AFERA (En kongelig affære) – Nikolaj Arcel

23.03.2013
YouTube slika preogleda

Režija:
Nikolaj Arcel
Scenarij:
Bodil Steensen-Leth (po romanu), Rasmus Heisterberg (scenarij)
Igrajo:
Alicia Vikander, Mads Mikkelsen, Mikkel Boe Følsgaard …

DRAME S KRALJEVSKIM BUDŽETOM

Zgodovinske drame, ki se lotevajo zdrah po kraljevskih dvorih in s tem povezanih tragedij ljudstva, bi lahko dobile svojo kraljevsko žanrsko oznako, vendar ne trpanja v tako bedasto besedno zvezo, kot je na primer kostumska drama. Kostumska? Ja, dandanes pač nosimo drugačne “kostume”. V vsakem primeru me je večina filmskih ustvarjalcev s prislovično pravljičarsko politikantsko korektnostjo prisilila v nenaklonjen odnos do kraljevskih dram, a jih vseeno z zadovoljstvom spremljam, čakajoča, da mi enkrat za spremembo ne bodo lasje skočili pokonci ob raznih drobnih pralnomožganskih posilstvih za košček neupravičeno prodane všečnosti, ki bo servirana ob ponavadi posebej vloženem trudu v dobro produkcijo z zavidljivim budžetom in v preplačana zveneča ustvarjalska imena. Ob takoimenovanem blišču in bedi v kraljevskih filmih se snovalci večno modnega produkta ponavadi potrudijo, da izpade beda čim bolj vzvišeno pomembna ali pa vsaj perverzno atraktivna, košček blišča pa manj kičast in vsaj bolj ganljiv, kot je kiču sicer lastno. Ni pomembno, ali gre za stoletja v preteklost stare zgodbe po resničnih motivih, za zgodbo o jecljajočem kralju na pragu 2. svetovne vojne ali pa za zgodbo o še aktualni potomki, ostareli klošarki, ki jo narod bogato vzdržuje na britanskem dvorcu še danes z vso familijo primoženih in priženjenih v paketu. Košček srednjeveške plesni še danes dobimo večinoma serviranega kot posebno vrsto sira, ki mu niti francoski recept ne parira. Lahko ga imaš rad, lahko ne. Ve pa se, da je par ekselons, ker je par ekselons.

No, bolj so filmične kraljevske štorije blizu sedanjosti, bolj maske in kostumi popadajo, romantično nostalgična scenografija se razblinja. Ostane le še prazen dolgcajt brez fuka in seveda korektnost s ščepcem posiljene ganljivosti. Kot žalovanje za kostumskim patosom iz najbolj zlatih časov po rodu posvečenih.

KO POPULIZEM POSTANE SREDSTVO ZA SMISEL

Ampak zdaj sem si ogledala dansko zgodovinsko dramo (v koprodukciji s Švedsko in Češko) Kraljevska afera z ne tako zavidljivim budžetom, kot je ponavadi namenjen tovrstnim filmskim produktom z oskarjevskimi ambicijami, kar je eden izmed dokazov, da visoki budžeti kraljevih dvorov, Cerkve in Hollywooda večinoma povzročajo vernikom in pristašem prej veliko škode in malo muzike za preveč denarja. Naslov, ki mi je obetal vse, ob čemer ne vidim razloga za obetavna pričakovanja, kvečjemu za obilno dozo mentalnega šodra, se je izkazal za povsem ustrezno in upravičeno zavajanje s smislom. Krasno je naletet na inteligentnega ustvarjalca, ki zna populizme in klišeje izrabit predvsem za to, da lahko podtakne raji nekaj več in ne obratno, kot se dogaja ponavadi. Režiser Nikolaj Arcel in scenarist Rasmus Heisterberg sta ljudem po svetu omogočila, da pokonzumiramo ne le z vseh vidikov odlično ustvarjen film, ki sicer temelji na resničnih zgodovinskih dejstvih, ampak tudi zelo poučen in pomemben film točno tukaj in zdaj, še posebj v Evropi. Film, ki je dovolj resnicoljuben, poantiran in inteligenten, da v ZDA ni imel šans za oskarjevsko priznanje. Toliko manj možno, če ob Kraljevski aferi mežika Ljubezen (Amour) iz zaprte sobane vase in v svoje projekcije zazrtih ter vase zagledan Hollywood, ki ne izbira sredstev za zavajanje, ko hoče čestitat predvsem sebi v imenu patriotskega plapolanja ameriških zastav (Argo). Kraljevska afera je preveč pomemben film za zasebne orgije in drogiranje ljudstva. Kraljevska afera je film o zasebnih orgijah, drogiranju ljudstva, sili populizma in senzacionalizma.

V VARČEVALNE UKREPE ZAKLETI

Kraljevska afera je film o varčevalnih ukrepih. O sili upora minljivosti, spremembam in napredku s strani starim vzorcem zapriseženih konzervativcev, ki radi varčujejo in posledično še raje zasužnjujejo in razčlovečujejo. In na drugi strani o socialnih liberalcih, ki se z večnostjo zlijejo, ker stavijo na spremembe po potrebi, neradi varčujejo, posledično pa raje osvobajajo in počlovečujejo. Je film o lobistih in lobiranju. O stricih iz ozadja. O Cerkvenih dostojanstvenikih, ki k Bogu moliJO, ga prosijačijo za odpustke in slavijo na drugem svetu, a služijo, sodelujejo in se pogajajo raje s stricem iz ozadja – satanom tukaj in zdaj. O klientelizmu, nepotizmu in korupciji. O slaboumnih in pokvarjenih politikih, o brižnih in morali zavezanih idealistih, ki se podajo v politiko, da bi spremenili “svet”. O medijih, ki so s produciranjem senzacionalizma in zlizanostjo s politikanti namesto suverenega, brižnega, pametnega, objektivnega in raziskovalnega novinarstva le pika na i škodljivega politikantstva, pa če jih klesti cenzura ali pa če uživajo svobodo govora. In o ljudstvu! O vodljivem ljudstvu, ki s svojim glasom za ali proti tripa le na puhel učinek moči. Kdor jih prepriča, da poseduje moč za premikanje gora, mu bodo jedli iz roke, pa četudi jih bo pod goro pokopal. Okrutnost, pohlep in aroganca se vedno kiti na moči, zato je v ljudskih srcih v prednosti. Če se ljudstvo ogreje za inteligentnega, duhovno razvitega vodjo s socialnimi in pravičnimi idejami, gre zgolj za neljubo naključje. V resnici se je le pojavil človek, ki uspeva zavajat z vtisom moči, velikimi jajci in slogom sveto preproste mentalne povprečnosti, da se sveto preprosta raja lahko identificira z njim. Dokler bo zmogel izigravat v vseh ozirih skromnega bukslja z velikimi ambicijami, mu bo ljudstvo hvaležno jedlo iz rok. On je eden izmed nas!, bo meketala človečnjaška drobnica, kot da bi šlo za razveseljivo informacijo. Ko ne bo več zmogel lagat, ker ima za razliko od arogantnih sociopatov z določeno zalogo energije več dela in spopadov s silo upora v življenju, mu bo ljudstvo obrnilo hrbet.

Vse, kar je živo še danes tukaj in zdaj se s Kraljevsko afero začne že leta 1766. Ali nismo vse omenjene teme že večkrat videli in slišali? Ali nismo floskulo, kako se v bistvu stvari nič ne spremeni, že velikokrat pokonzumirali? Smo. In je kljub koščku resnice zgolj zavajajoča floskula brez upoštevanja bolj bistvenega bistva, ki se skriva v podrobnostih. Zelo redko imamo priložnost zaužit na zgoščen, vsebinsko kompleksen, z več vidikov in na ustrezen način predstavljeno poanto in sporočilo, kako še zdaleč ni vseeno, ali smo zgolj zadovoljni s floskulo o bistvu, ki se bojda nikoli ne spremeni, ali s preprostimi odgovori zadovoljni pač nismo. Na pozitivne spremembe vplivajo podrobnosti in zaradi teh vendarle obstajajo razlike med danes in včeraj kljub enakemu osrednjemu bistvu. In hkrati obstajajo tudi velike razlike v kakovosti življenja danes med različnimi predeli sveta. Ponekod ostaja osrednje bistvo enako, vendar se pozitivne spremembe v podrobnostih predvsem zaradi pristajanja na univerzalne in večne “resnice” ne odvijajo ali pa uničujoče počasi. Ustvarjalcem Kraljevske afere je na konkretnem primeru pomembne razlike med klimo in podobo Danske danes in nekdaj poleg vsebinsko in konceptualno odličnega prikaza omenjenih razlik v podrobnostih, ki lahko obrnejo kolo usode v nepredstavljivo različne smeri, uspelo ustvarit še zelo gledljivo, igralsko vrhunsko uprizorjeno, trpko in hkrati pikantno duhovito filmsko stvaritev.

RESNIČNOSTNA PRAVLJICA, V KAKRŠNE SI NE UPAMO VEČ VERJET

Resničnostna zgodba se začne kot se za pravljice o princesah spodobi. Komaj petnajstletni angleški princeski se obeta poroka z danskim kraljem, ki ga še nikoli ni srečala, vendar na podlagi pripovedi fantazira o pravljični romanci ob izobraženem, uglajenem in sofisticiranem kralju, ki ga zanima umetnost. V realnem življenju je sicer kraljevsko lepo vzgojena in načitana angleška princesa Caroline Matilda (of Wales) le žrtev prostitucije v hierarhično najvišje pozicioniranih družbenih krogih. Prodana hči finančno slabo stoječe kraljevske družine v dosmrtno sopotništvo s krono okinčanemu bratrancu (po pokojni materi) za okrepitev družinske gmotne stabilnosti in vpliva. Na danskem dvoru jo pravljica čaka, ampak v horor žanru. Christian VII je tako popoln primerek nerazgledanega primitivca, objestneža in infantilnega kretena brez osnovnih manir, da princesa že za dober dan nima druge izbire, kot da se le še zresni in globoko zamisli. Christian VII se po logiki stvari, kar se ljubezni do umetnosti tiče, kot mali otrok zabava le ob telenovelastih Shakespearjevih štorijah (z izjemo stavka “Nekaj gnilega je v deželi Danski), v katerih skoraj praviloma vzvišeno trpijo všečni, a premladi herojski protagonisti z manj omembe vrednih osebnostnih vrlin od svojih tiranov. Christian je mali delinkventen otrok, ujet v telesu odraslega človeka na najbolj odgovorni funkciji v državi. Premore ravno dovolj inteligence, da zmore razsajat z manično ogroženostjo zaradi zavedanja, da ne ustreza merilom, ki bi bili v čast kralju. Histerično uprizarja blesave burke in gnjavi z izbruhi nasilja, s čimer si poleg nesposobneža izbori še sloves mentalnega in duševnega bolnika, čeprav kakršna koli diagnoza na podlagi izročil nikoli ni bila potrjena, govorice o halucinacijah pa so lahko tudi posledica veseljaško opojnega načina življenja. Skratka, egocentričnemu kravalistu je bilo jasno predvsem to, da je bolje bit popularen norec kot obče prepoznaven nihče. Opravilno nesposoben kralj na oblasti pa je v močnem interesu tete iz ozadja, njegovi mačehi Juliane Marie, ki v resnici vodi politiko iz zakulisja s pomočjo državnega sveta, v katerem odločajo o usodi družbe privilegirani konzervativci, ki se v srednjeveški destruktivni klimi počutijo udobneje od virusov in bakterij v slabih imunskih in higienskih razmerah. Slaboumnemu kralju se je treba znat le podpisovat pod dekrete. Medtem ko se Evropa že spogleduje z razsvetljenskimi idejami, Danska, ki danes med skandinavskimi deželami predstavlja zgled socialne države v Evropi, stabilno zaostaja v fevdalnem mračnem veku.

Prva noč Caroline Matilde s kraljem v postelji se izkaže za tako travmatično izkušnjo, da bi vsaki devici verjetno še apetiti po masturbaciji crknili. Delno svobodo in pravico do odločanja o sebi si je Caroline lahko izborila šele po tem, ko je izpolnila svojo ključno dolžnost, zaradi katere je bila odposlana na dvorec. Zato je kmalu spravila na svet prestolonaslednika in kralju prepovedala vstop v svojo spalnico, kar ni bil težaven podvig. Pobalinski Christian je bil itak razočaran nad darilom v podobi angleške princeske. Razgledana in lepo vzgojena Caroline je seveda le potencirala njegove komplekse. Opisoval jo je kot za crknit nezabavno in dolgočasno žensko, ki jo je doživljal kot nadomestno mamo. Seveda v primerjavi z “zabavnimi” ženskami, ki so ga prenašale – prostitutke po bordelih, kamor je redno zahajal.

Strici v državnem svetu in teta iz ozadja pa niso bili edini strici v državi. Predvsem nekateri pripadniki mlajše generacije so uporniško in na skrivaj že intenzivno koketirali z razsvetljenskimi idejami, prebirali Voltaira in Jean-Jacquesa Rousseauja. Eden izmed njih je bil tudi karizmatičen zdravnik Johann Friedrich Struensee, ki sta ga razsvetljensko obžarjena strička iz ozadja našuntala, naj se prijavi za kraljevega osebnega zdravnika. Dobro bo zaslužil, pa še njiju bo lahko spravil v igro. Zakaj bi blizu kralja spustili nekoga iz množice plebsa? Meja verjetnosti se je skrivala ravno v razlogu, zaradi kakršnega so konzervativni strici odločili, da kralj potrebuje konstantno spremstvo, varuško pravzaprav. Inteligentni Struensee z levo roko opravi avdicijo. Kralju popiha na dušo tako, kot se seveda nobenemu konzervativnemu kandidatu ne bi moglo niti ponesrečiti. Osamljen in lahkoživ Christian je dobil nadomestnega očeta in sopotnika, s katerim se bo končno lahko zabaval, in Straunsee je svojo vlogo uprizarjal tako dobro, da si je zlahka izboril še pot do “pacientke”, ki mu je kos in je edina prepoznala zdravnikovo masko na obrazu. Kraljica naj postane bolj zabavna in sproščena ženska, ga poprosi kronično sebičen dvorni norček Christian. Nič lažjega.

Depresivna Caroline se je ob pravem kralju po stasu, duhu, razumu in glasu, o kakršnem je sanjala, preden je doživela nočno moro na danskem dvorcu, tako razživela, da so ji še prekmalu eksplodirale gate. S Struenseejem sta postala vzorčni primer popolne pravljične ljubezni, ki ni bila toliko slajša zgolj zato, ker je bila prepovedana, ampak ker je postala njuna ljubezenska evforija dobro naoljen motor za voljo do uresničevanja idej, ki so ju družile. Ideje, ki bodo povzročile temeljne družbene spremembe. Kralj je moral le postat njuna marioneta namesto marioneta stricev v državnem svetu. Podvig spet ni bil težak. Struensee je globoko od občutka nepomembnosti frustriranemu Christianu predlagal, da z njegovo pomočjo končno postane nekdo. Le nekaj besedila bi se moral naučit na pamet in nastopat. Christian zagrabi vabo. Obupno nenadarjen igralec se izkaže, a se mukoma kot zelo vzoren šolarček uspeva dovolj dobro napiflat tekst in po potrebi celo improvizirat, da lahko prestol odločanja zavzame bodoči najbolj vpliven stric iz ozadja v državi – Struensee, kralj po naravi in značaju. Christianu, ki je po naravi in značaju tipičen ljudski človek, zakompleksan hlapec, pa se v zameno dvigne samozavest in še zabava se pač. In drama se začne.

Struenseeju je uspelo vpeljat ključne reforme za socialno državo. Obdavčevanje plemstva, prepoved mučenja in popolne oblasti nad delavci, razdeljevanje zemlje kmetom, reforma zdravstva z uveljavitvijo obveznega cepljenja in izboljšanje higienskih standardov z rednim odvozom smeti z ulic, uvedba svobode tiska, klestenje vojaškega proračuna, ustanavljanje sirotišnic za zavržene ali osirotele otroke … “Biznismenom”, zasužnjevalcem in prijateljem pri koritu na obeh straneh politikantskih bregov profiti in neupravičeni privilegiji na račun drugih niso šli več tako gladko od rok. Straunsee se je namreč upiral tudi klientelističnemu delovanju med svojimi zavezniki in ni hujšega sovražnika med sovražniki od zamerljivega prijatelja. Zgodila se mu je tudi nenačrtovana družina v zakulisju in s Christianom se preprosto ni imel več časa igrat tako kot nekdaj, tako da dvorni lutki spet postane preveč dolgčas.

EDEN IZMED NAS

Situacija, v kateri Straunsee v osvežitev spomina zatuli raji, ki ji je skušal življenje spravit na višji nivo smisla, “Jaz sem eden izmed vas!”, je ganljiv in zelo poveden moment. Ker ni bil eden izmed njih. On je bil resnični kralj – inteligenten, razgledan in duhovno razvit. In Caroline Matilda je bila prava princesa (fluid kraljice bi lahko prišel do izraza ob pravem kralju na pravem mestu) – inteligentna, razgledana in duhovno razvita. Večina med ljudstvom pravih kraljev, kraljic, princev in princes ponavadi ne uspe niti prepoznat in če jih prepozna, se ne zmore z njimi identificirat, torej jih v vsakem primeru zasovraži. Elitni položaj s podporo večine najlažje izigravajo eni izmed njih, pri čemer ni pomembno, ali so rojeni ali pahnjeni v privilegirano družbeno klientelo ali se prikomolčajo h koritu. Bistveno je, da so povsem navadni sveto preprosti brezvezniki z vsemi možnimi slabiškimi lastnostmi in nagnjenji. Plebs je ponavadi pripravljen potrpet tudi vse slabo, da jih le pastirji spominjajo na njih same.

PRILJUBLJENI ZNAČAJI NA VELIKEM PLATNU IN MED NAMI

Mads Mikkelsen je Johanna Friedricha Struenseeja, najbolj redkega žlahtnega tipa zapeljivca z vzvišenim smislom, ki je večji in močnejši od mej verjetnosti v okovih posameznikovega življenja, upodobil pričakovano več kot prepričljivo. S stoično hladnim, konstantno prisebnim imidžem in hkrati z gorečnostjo v duhu (in jajcih seveda) je izjemno lahkotno drsel skozi prizore. Predstavil je lik, ob kakršnem izpadejo kazanova in donhuanovska bulšitovanja tako očitno poceni in brez smisla, da se jim od dolgočasja in brezjajčnosti še prizanesljivo smehljat ne moreš več, v kolikor seveda opazovalec ni zamrznjen v nedonošeni fazi.

Posebno presenečenje filma pa je brez dvoma Mikkel Boe Følsgaard, ki se je z vlogo Christiana VII prvič predstavil občinstvu na filmu. Følsgaard je vrhunsko uprizoril človeka, ki se je znašel v povsem zgrešeni prezahtevni vlogi in se histerično zateka v izigravanje norca, tako da postaja meja med uprizarjanjem odfukanosti in dejansko prifuknjenostjo zabrisana. Vloga je zahtevno zasnovana, ker lik intenzivno prehaja med različnimi čustvenimi stanji in barvami osebnosti. Følsgaard od začetka do konca ne popusti v polni formi. Njegova vloga je sicer za samo poanto predstavljene zgodbe tudi najbolj delikatna oziroma hitro lahko sporna. Christian VII naj bi bil po izročilih v resničnem življenju še precej bolj neprijeten in predvsem nasilen, kot naj bi bil prikazan v Kraljevski aferi. Šlo bi lahko torej za tisto vrsto dekoriranja lika z namenom približanja občinstvu, ob kakršnem mi ponavadi stopijo lasje pokonci in so tipično lastni uprizarjanju kraljevskih maškarad. Vendar je v tem primeru lik predstavljen v vseh ključnih negativitetah, ki so imele močan vpliv na neljub tok dogodkov, le da ni simplificirano zgolj demoniziran čez mejo absurda. Zelo dosledno je prikazana tudi barvna paleta povsem človeške stiske in hrepenenj takšnega značaja, ki vodijo k posledičnim ravnanjem. Osebe, ki povzročajo škodo ali kako drugače brez upravičenega smisla otežujejo in komplicirajo življenje drugim, so demonizirani ponavadi iz strahu pred sočustvovanjem občinstva oziroma ljudstva, ki se v večini najbolj zlahka identificirajo ravno z nizkotnimi in frustriranimi značaji, saj so jim sami najbolj podobni, le da jim ustrezne okoliščine ne ponudijo možnosti, da bi namesto sebe in svojih bližnjih hote ali nehote zjebali kar cel narod ali svet. Zato še danes večina nič relevantnega ne ve niti o največjih klavcih in diktatorjih. Za vsak slučaj raje ne.

Toliko šolskega nakladanja in neučinkovitega pranja možganov o Hitlerju, najbolj popularni demonizirani karikaturi politika, pa se celo naši nekdanji bratski sodržavljani niso uspeli izognit Miloševiču. Vedno isto. Norec pač! Od kod toliko sledljivih norcev v podporo, ostaja kot misteriozna neznanka, ki se skriva tam nekje v kaosu političnih zarot, ki mešajo štrene ubogi, nedolžni in zavedeni raji, ki zgolj sledi mislim in izpolnjuje navodila nadrejenih ali močnejših (vsak dan tudi na delovnih mestih, društvih in gostilnah). Ko se v kinodvorani sredi ZDA pojavi našemljenec v Jokerja ob predvajanju Batmana in pošica nekaj ljudi, je vse okej, ker je padla diagnoza. Avtist pač. Nasilen avtist, khm. Neka vrsta norca pač. To pa že nismo mi, a ne, torej je vse okej! Ko se pojavi prav nič na prvi vtis usekan Breivik, ki gre s celo orožarno na morilski pohod nad valilnico podmladka politične stranke, pa nastane že problem. Toliko javkanja o neznosnih medijih, ki bi morali presekat s pisanjem o “norcu”, že dolgo ni bilo na tapeti. Hočemo diagnozo in zaključek zgodbe! Hočemo samo slišat, da to nismo mi! Slavoj Žižek je odfukan redek primerek javne osebe, ki je v oddaji Nedjeljom u 2 z veseljem povedal, da je prebral Breivikov manifest in spregovoril o nekaterih zanimivostih in zaskrbljujočih doslednostih v načinu razmišljanja s strani omenjenega nacionalista, na kakršnega bi morali bit pozorni, ker je lastno tudi premnogim ljudem na zahodu, ki jim nikoli ne bi zalimali simplificirane oznake nedoumljivega norca na čelo, ampak ravno obratno. Od tu dalje, ko se bistvo v detajlih razmisleka o pravi naravi stvari in ne le populizmih z enega ali drugega brega šele začnejo, pa seveda ni več šlo. Žižek si je moral že zgolj za nastavek izborit besedo, kar mu štejem v čast, ker je tudi voditelj Stanković hotel na hitro zaključit že uvod v klepet z diagnozo norca in popolnega butca kakopak.

Od kod strah pred razumevanjem stvari (kar ne pomeni nujno tolerance ali naklonjenosti), namesto zgolj pred stigmatiziranjem, se je lepo izkazalo tudi v primeru vloge Christiana v Kraljevski aferi, ki na srečo ni bila pavšalno strpana v zono absurda. In kar nekaj navdušenim gledalcem, po nekaterih komentarjih sodeče in celo po kakšni vsebinsko zelo osnovnošolski in brez dometa v slovenskem mediju objavljeni recenziji (sicer edina takšna v uredniško nadzorovanih medijih objavljena z umanjkanjem osnovnega razumevanja poante koncepta in vsebine filma), se je lik neverjetno prikupil. Tudi tako zelo, da so izražali želje po različici filma, v kateri bi bil osrednji protagonist zgodbe on. Identifikacijski model filma pri povprečnem tipu gledalca ni izpadel herojsko navdahnjen in inteligenten Struensee, še manj idealistična princesa, ampak frustriran psihopatek, ki je bil pač zgolj toliko in tako obvladljiv, kolikor in kakor so okoliščine zadovoljevale njegove povsem sebične cilje. To je kratka, povsem prozorna in nadležna zgodba. Nič posebej veliko resnično zanimivega se ne da povedat o jebivetrski marioneti, ki se skriva za afenguncem, na dvoru, na cesti ali pa pod kozolcem, pa če bi večina lutk enakega značaja iz vrst plebsa še tako želela, da bi bolj zanimivi bili, kot lahko so. Travme iz otroštva so prozorne v tem primeru. Ali pač ne? Že prikaz, da globoko v sebi tudi kdaj pa kdaj trpi, sproži reakcijo. Trpljenje infantilnega klovna v ljudskih srcih zaigra na najbolj napeto čustveno naklonjeno struno. Oh, kako ganljivo! Jebeš maltretiranje, preganjanje in padanje glav bistroumnih, duhovno krepostnih in pogumnih posameznikov, od kakršnih bi ljudstvo dejansko lahko kaj imelo od življenja in tudi ima nekaj od njih, pa če se tega zaveda ali ne. Kva si pa ta misli, da je?! Srhljivo. Krut “film” tukaj in zdaj po filmu, pri čemer je za vlogo nedonošenega kralja Mikkel Boe Følsgaard sicer upravičeno prejel srebrnega medveda na berlinskem festivalu (in Rasmus Heisterberg za scenarij).

Švedska igralka Alicia Vikander, ki so jo “uvozili” v danski film, podobno kot Caroline Matildo iz Anglije na danski dvorec, je imela na voljo precej manj manevrskega prostora za posebne prizore od soigralcev, vendar je bila za vlogo preprosto odlična izbira, ker z vsakim gibom in pogledom ustreza prototipu princese v povsem klasični maniri. Alicia Vikander je tako klasična in uglajena gospodična s temu primerno energijo in povsem naravnim nastopom, da ji pravzaprav ni bilo treba igrat. Gre pa brez dvoma za najbolj tragičen lik iz trikotnika. Caroline Matilda, ki je preko pisma izpovedala dogajanje in s tem predala bogato duhovno doto prihodnjim generacijam, je umrla pri triindvajsetih letih! Vse, kar je doživela, pa se zdi dovolj materiala za vsaj dober korak v pozna srednja leta. Neverjetno, kako relativna komponenta je čas. Verjetno najbolj relativen pojem med pojmi v življenju.

UČITELJI BI SE LAHKO KAJ NAUČILI

Na Danskem so se o tem delu njihove zgodovine seveda učili v šoli, drugod po svetu večinoma nismo imeli takšne sreče, kar je popolnoma vseeno, saj bi nam popredavali o vsem skupaj zelo verjetno na tako benigen način in zahtevali od nas nekaj napiflanih odstavkov brez poante, da se vseeno ne bi nič o ničemer naučili. Veliko uslugo bi naredili našim mladim generacijam, če bi četrtošolskim srednješolcem predvajali tudi takšne in podobno pomembne filme. Če bi kasneje še kakšno pametno in prisebno dorekli na temo, da bi se imeli mladi priložnost učit malo razmišljat s svojo glavo in ne le piflat podrobno o vsem splošnem, bi bili pa sploh lahko počasi mentalitetno že vsaj na dobri poti do poti. Dijaki bi se imeli za spremembo celo fajn med učenjem, pa še kaj koristnega in poučnega bi res pojedli za spremembo. Lahko jih pa vrli pedagoški analfabeti še naprej vztrajno futrajo le s stripi brez podob o satanu v podobi Hitlerja in silijo še naprej k ogledu Hamleta ob kulturnem dnevu enkrat na leto, da bi lahko nediscipliniranim podelili neopravičene ure za prešpricano doživetje ali opomine zaradi neprimernega obnašanja v teatru.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Film | 8 komentarjev

VIKTORJI 2012 – provincialna vrtna veselica v večernih toaletah

17.03.2013

Glede na to, da sem podelitev viktorjev pokomentirala že dvakrat v preteklosti, si niti nisem nameravala tokrat pokvarit večera z ogledom prireditve, ker je preveč obskurno sramotna s skrajno neokusnimi nominacijami in še bolj želodcu neprijaznimi “gemišti” v kategorijah. Zagotovo se do danes ni spremenilo nič, torej ni nič novega, kar bi bilo vredno omenit. Pa sem zavoljo družbe že ob večernih poročilih vseeno občepela na fotelju in s pomočjo mazohistične plati narave in klepeta vztrajala do konca predvsem zaradi radovednosti, kako daleč gre takšno sranje sploh lahko. Največji sado mazo žur se je namreč začel šele okrog 22.00, ko se je zdelo, da tega bala sramote naroda s pentljico glamurja na idiotski frizuri, zaboga, ne bo nikoli konec, in da bo tortura v imenu medijev in humorja trajala dlje od podelitve oskarjev, ki se vlečejo precej bolj upravičeno predvsem zaradi številnih predvidenih nagrad, ki so po kategorijah pač neobhodne. Pri nas se pa neko obredno slavljenje v veselje tistim, ki producirajo najbolj maloumne produkte, razen nekaterih izjem, ki večinoma obstajajo že od nekdaj in pobirajo nagrado vsako leto, ker so brez konkurence na minornem polju treh ostarelih ovac, vleče skoraj tri ure, ker je treba očitno podelit honorar čisto vsakemu komiku, ki kdaj zakašlja v Sloveniji. In zmanjka prostora za vsaj kakšen glasbeni nastop več od zgolj treh, kar je edini del prireditve, ob kakršnem se letos nisem počutila niti za minuto nesramno poniževano. Obsedeno!!! Patološko!!! Bolno!!! Zaskrbljujoče!!! Pa mi ni žal, da sem vztrajala, ker sem res šele pri koncu dobila odgovor na vprašanje, kako daleč je mogoče zabrest v govno na našem terenu. Res gre globoko. Tja do vriskanja o posebnih dosežkih za ubožne na duhu. Brez trohice zdravega atomčka sramu, ki človeka varuje pred samim seboj, kadar, revež, ostane brez atomčka zdrave pameti in duha.

Najboljši “vic”, ki je bil serviran, je postregel Vid Valič. Ker je bil v kontekstu z “mediji po slovensko pač” in duhovit, ker je vseboval zgolj apel na resnico. In to je bil tudi edini vic, ki je bil takoj za vsak slučaj pospremljen z “ne, sej se hecam, no …. hvala, hvala, hvala …”. Ja, res je štala, hvala se pri nas pod mizo vala, ker se vala kurba mala. Valič je ob prejemu viktorja bleknil, da se zahvaljuje tistim štirim, ki so glasovali, od desetih bralcev Stopa. Ja, lepo. Prireditev je namreč napihnjena v domnevnem pomenu le s tem, da se sploh predvaja na TV ekranih (ne pa na primer podelitev nacionalnih nagrad za filmske dosežke) in da se vse skupaj lahko odvija v CD-ju, je opremljeno z rdečim tekačem in bejbe se potrudijo za toaleto. Ob kravalu za prazen drek javnost lahko malo pozabi, da vse skupaj poteka v organizaciji revije Stop z zavidljivo naklado za znoret od navdušenja seveda. Kar sploh ne bi bil takšen problem, če se ne bi nagrade po volji domnevnega občinstva podeljevale na podlagi pošiljanja kupončkov s strani tistih, ki se jim kaj takšnega neznosno ljubi počet in dejansko kupujejo revijo Stop, verjetno še najbolj z namenom, da imajo na mizi spored. Zlata navada iz starih časov. Zanimivo bi bilo preverit, za kakšno populacijo ljudi gre. Da so za kupončkanja in glasovanja najbolj zainteresirani najbolj zdolgočaseni ljudje in motivirani predvsem tisti, ki se počutijo celo življenje ogroženi, ker se zavedajo, kako abotno slab okus imajo, pa želijo podpret in popeljat do nekega priznanja tiste, s katerimi se najlaže identificirajo, ni treba posebej omenjat. S komisijami v imenu stroke prosto po reku “negativna selekcija je zakon” seveda slika ni dovolj bolj obetavna. V Sloveniji smo pač vsi enaki na mestih, kjer je najmanj primerno. In naši mediji, v sozvočju s političnim in družbenim nivojem, ki tako rapidno pada, če je to sploh še možno, omogočajo izvajanje domnevno gala cirkusa iz tako obskurne vsebine! To je prireditev, ki me vsako leto bolj s svojim obstojem peha v minute tesnobe. In mislim skrajno resno. Po ogledu me je zajel val depresivnega počutja in sitnobe. Prijelo me je, da bi skadila polno škatlico cigaret naenkrat. Gandže na žalost nisem imela pri roki, ker bi si sicer zelo verjetno prvič po skoraj dvajsetih letih navila enega, da bi hitreje in lažje čim bolj trdno zaspala. Med kakšnimi retardoidnimi in provincialno nesprejemljivimi dosežki za 21. stoletje, ki imajo očitno monopol nad področjem, živim?! Kako lahko človek v takšnem vzdušju, s takšnimi prioritetami, v kolikor mu še uspe ostat priseben, kaj šele, če mu je mar za dosežke, sploh (pre)živi. Grozljivo. Kot da niso dovolj velik horor že goličarska narodnjaško veseljaška srečanja Zbora za republiko. Ne, podelitev viktorjev je tipičen dokaz, da problem zarukanosti pač ni zgolj stvar politike, ki se je aktivistično skuša neka domnevno zrelejša kritična masa ljudstva znebit, ampak le posledica povsem apolitičnega stanja stvari, ki zveni politično kdaj pa kdaj zgolj zato, ker je blejanje v imenu politike pač popularno v deželi brez okusa in temu primerno fašistoidno zatiralskega odnosa do vsega ustvarjalnega ter nivojsko sprejemljivega za evolucijo človeka na tem mestu in v tem času.

Kaj smo torej spremljali? Neke podeljevalce nagrad, ki jim je bilo večinoma lahko nerodno, pa so se vseeno skušali smehljat in bit sprejemljiv člen vrtca, kjer so se zataknili na videz odrasli ljudje. Grozljivo mora bit Katarina Čas, če se odločiš, da je za tvoj osebni blagor bolje, da se greš kazat na to obskurno fešto in moraš podelit nagrado za popularnost neki lokalno kvazi zabavni oddaji Gospodinje pojejo (nisem vedela do nominacij, kaj neki to čudo sploh je) s televizije TV Golica v kategoriji, kjer nas zraven ponižuje še oddaja Na zdravje! in v kategorijo totalno zablodela informativna oddaja 24 ur. Če bi kaj takšnega s podnapisi videl Martin Scorsese, ne bi gospodična verjetno nikoli nastopila v nobenem njegovem filmu niti za ubožno sekundico “close upa” lepih oči neke statistke z Balkana (al’ od kod že …), ker bi se lahko preveč ustrašil neprištevnih prebivalcev tam nekje za devetdesetimi gorami.

Skratka, celotna podelitev nagrad za nekaj, kar naj bi v naši deželi pomenilo dosežke, je odzvenela kot podelitev nagrade za tretjerazredno vrtno veselico nekje na deželi, kjer pač špilajo narodnjaki veseljaki, se na roštilju vrti linčan picek in afne guncata Batina s Pizdulo in podobni. Vrhunec zabave nekega nekoč obetavnega samostojnega plemena v razvoju, ki je žal nekje pod Alpami ostalo zanemarjeno, zaostalo in tako žalostno, da od smeha doživi infarkt, ko zasliši prdec.

Zahvaljujem se Borisu Kobalu, da je presenetljivo povedal celo neko duhovito preprosto zgodbo o zlatem nebu, ki še vedno in najbolj sije nad našo deželo. Vendar sam zgodbe očitno ne razume, čeprav si je vzel več kot preveč časa za razpredanje. Pustimo ob strani predvidljivo malenkost, da je izigraval butca, ki ne šteka, kaj je bilo pravzaprav narobe lansko leto na podelitvi. Ko je napletel svoj kritičen “manifest” o hinavščini politične korektnosti, je opozoril na problem strahu in lezenja v rit. Na primer strah pred izgubo službe. V prevodu strah pred bankrotom, strah pred pomanjkanjem vez in … spet bankrotom. Kobalov nastop je bil presenetljiv ravno zaradi tega, ker je bil na malo višjem nivoju od tistega, kar smo sicer vajeni. Že dolga leta se prodaja z najbolj zahojenim infantilnim kvazi humorjem, s kakršnim prispeva k retardoidnosti naroda, ki mu seveda hvaležno ploska. Prodaja ceneno spakovanje, ki ga je v naši duhovno, in ne le materialno, obubožani deželi najlažje precenjeno prodajat. Zakaj to počne? Se boji, da bo ostal brez angažmaja? Da bo bankrotiral? Leze v rit Mariu Galuniču, da mu ni treba prisilno shujšat, ker bi postal hladilnik prazen? Tudi kot direktor mestnega gledališkega kulturnega hrama bomo njegov prispevek pomnili predvsem po tem, da je MGL spravil na komercialen nivo, kolikor se je le dalo, glede na to, da ni šlo za nek na zaostalosti povprečja grajen zasebni po profitu hlepeč tretjerazreden teater špasa. To je bil njegov izjemen prispevek h kulturi in tisto, kar mu omogoča Mario Galunič, ker je TV poprarija po logiki stvari obtičala v zgodovini. Kobal je očitno le eden izmed tistih na naši “sceni”, ki se trudi skrajno korektno pristopat do ubogih na duhu, da ne bi ostal brez dela in plačila v tej jebeni provinci. Verjetno niti ne premore talenta, da bi od sebe iztisnil kaj več, pa je zato ravno Slovenija obljubljena dežela zanj, kot za vse ambiciozne kalibre njegovega tipa. Politikantska antijanševska konotacija je pravzaprav “avtokomedija”, saj gre le za izrabo populističnega diskurza na naši grudi, kjer prdi veliko traktorjev, vse ostalo pa ostaja v srednjem veku. Hočem povedat, da je po logiki stvari nerazumljivo, da se človeka, kot sta Boris Kobal in Janez Janša, ne bi v resnici zelo dobro razumela, še z Jernejem Kuntnerjem ob čaši rujnega v paketu. Lahko bi skupaj vice pokali, vriskali na glas in si delili dobro plačane podvige. Vse ostalo je zgolj stvar okoliščin, kakor se namerijo pri odločitvah, kdo je na katerem politikantskem bregu.

Denis Avdič! Vse lepo in prav, ampak, porkaduš, kako ni jasno, da ob še enem zlajnanem vicu o čefurjih lahko ne gre na bruhanje od dolgočasja le tistim, ki sploh želodca nimajo več?!! Kako ni jasno, da je abotno populističen vic v tisočerih različicah na to temo res do konca izčrpal, nadrkal in izdrkal Goran Vojnović, ki bo zdaj zagnjavil še s filmom, da bo za kakšno leto dve kruh na mizi. Bi lahko, prosim, prešaltali še malo vsaj na blondinke in policaje. Izvirnejših motivov si sploh ne upam obetat več. Ko se pojavi humor na slovenskem programu, takoj pomislim na porast samomorov. Nehajte se zajebavat. Bodite raje za crknit resni in počili bomo od smeha. Garantiram. Humor v našem prostoru in na naš račun izpade tako banalen, ziheraški, neprovokativen in abotno neinteresanten predvsem zato, ker v realnosti postajamo totalna karikatura vsega, kar bi si lahko kdo z namenom humorja izvirnega ali domnevno neverjetnega izmislil na račun prebivalcev neke male domnevno civilizirane družbe v 21. stoletju. Samo ubesedovali bi sproti, kaj se dogaja na podelitvi viktorjev in smeha bi bila polna skleda. Dvomim, da bi kdo na svetu verjel, da se kaj takšnega v resnici brez pretiravanja dogaja. Nima smisla vicev pokat v deželi, kjer se na televizijskih programih rolajo samo še domnevno zabavne kuharske oddaje kot po tekočem traku, narodnjaške cigu migu veselice, zlizani formati resničnostnih šovov in še bolj debilni filmi in plesnive serije s stokrat potečenim rokom. In seveda informacije o domačem političnem dogajanju, ki so na nivoju kuharskih kretenarij. Pomislite! Še Bojan Krajnc, ki sem ga še kot deklica občudovala in tretirala za medijsko osebo z značajem, ko je še pokončno vodil Studio City, danes samo še kuhari s svojimi dragimi frendi in se za zjokat trudi afne guncat v zakulisju. Srhljivo!!! Strah me je. Res! Debakl.

Epilog podelitve viktorjev pa je bil sploh fantastičen prizor semnja ničevosti in bi lahko postal metafora, pardon, najbolj zapopran vic o Sloveniji, kjer vedno bolj nezadovoljni trohnimo. Prava slava bebavosti, pri kakršni je postalo jasno, da razni radijski ali televizijski mediji veseljakov niso problem, ampak zgolj obroben simptom. Pravi simptom se pokaže, ko nastopi veselko iz domnevno kulturniških krogov v imenu posebnih dosežkov. Nagrada Roku Predinu v tem kontekstu ne šteje, ker naša država in družba konkretno pri omenjenih dosežkih nima nič. Mi je pa žal za fanta, da se je med drugim prodal ravno neki ostareli gospe, ki predstavlja ostanek monarhične trdnjave, in za to se mu pa res ne bi bilo treba zahvaljevat. No, pri nas pa lahko tako nadarjeni izdajajo kvečjemu slabo prodajan strip in štrajkajo proti siromašenju samozaposlenih v kulturi. Od slave dosežkom, pri katerih imajo zasluge motivatorjev, plačnikov in ustrezno izraženega spoštovanja tujci, smo pridurhali na slovensko grudo in blamaža je zasmrdela v vsak dom, kjer smo imeli nesrečniki prižgan televizor in naravnan na Planet TV.

Kot da bebavosti še ni bilo dovolj na kupu, naj bi bil v naši državi tretiran kot poseben dosežek komercialni uspeh teatra, ki pač trži tretjerazreden špas. Cenene, obrtno in scenografsko pa itak totalno nezahtevne komedijantske burke na prvo žogo po slovensko (kar pomeni še posebej nizek nivo) in “stand up” komika – pretežno sila izvirni motivi o moških in ženskah, pa še o moških in včasih o ženskah, a veste, no, kdaj pa kdaj pade pa še kakšen vic o ženski in seveda o moškem. Za znoret! Saj razumem, da ne morejo bit vsi vsaj en dan podobno lucidni kot Ricky Gervais, vendar bi se lahko vsaj trudili in vadili v to smer. Ahahahaha! Zakaj, zaboga, bi se trudili, če pa živimo v družbi totalnih mentalnih podhranjencev in se da kovat lepe zaslužke z nebulozami za otroke s prilagojenim programom? Še huje. Ali sploh obstaja zadovoljivo široka kritična masa, s pomočjo katere bi lahko vsaj en komik v državi kaj zaslužil z duhovitostjo? Uspeh, celo poseben dosežek, naj bi pri nas predstavljali tretjerazredni povsem lokalni komercialni afengunci namreč. Skratka, za malo muzike veliko publike. To je še hujša sramota v logiki stvari, kot da bi nagradili prodajalca bureka sredi železniške postaje za poseben gurmanski dosežek leta. Zakaj? Ker se v Sloveniji bolje prodaja burek kot “coq au vin”. Če to ni za zjokat se od strahu še bolj od spremljanja okupatorske zasužnjevalne varčevalne politike?! Že itak ne boste v nobeni civilizirani državi, niti na Balkanu, ob katerem se počutimo tako neupravičeno superiorni, verjetno naleteli na domnevno gala prireditev za medijske dosežke, kjer bi glavne nagrade pobirali narodnjaki, celo za najbolj popularnega glasbenega izvajalca, ampak kvečjemu v tej zvrsti posebej namenjeni kategoriji. V provincialni, intelektualno in duhovno izstradani deželi pa so nam zdaj še servirali strup v poduk, da naj bi predstavljal poseben dosežek trivialen cirkus (teater), ki se futra na tesnobi, depresiji, infantilnosti in duhovni praznini žal naraščajoče populacije slovenskih državljanov, ki se prihajajo v vedno večjem številu režat najbolj poniževalno provžogaškemu “humorju” in absorbirat ceneno gledališko obrt. Kje na svetu boste našli tak tip komercialnega burka teatra, ki bi lahko pobral nagrado za kakršen koli poseben dosežek? Takšni tipi cirkusa se z razlogom ne tretirajo kot poseben dosežek, ker je vsakemu z iq-jem na stopnji želve jasno, da je prvenstven namen pohlep – čim več prodat na čim bolj simplificiran način, podobno kot pornografija. Torej pričakujem, da bo naslednje leto dobila vsaj enega viktorja La Toya. Tem, ki so povzročili takšno blamažo, za kakršno upam, da je nihče v tujini ne bo po pomoti zasledil, je bilo seveda vsaj toliko nerodno, da so predstavitveni prispevek obložili še z mantranjem o izjemnih dobrodelnih podvigih. Kar je pa sploh osebnostna in moralna ogabnost prve vrste. Zloraba dobrodelnih akcij neke dobičkonosne komercialne dejavnosti, ki se na polno trži kot vsak “fast food” s poceni in ceneno ne ravno zdravo hrano, pa tudi okusno ne, da bi upravičili silno željo po dodatni propagandi in navadnem posilstvu, da se nekaj, kar je zakompleksano zaradi predznaka slabega okusa, okinča z obližem javne potrditve, je prvorazredna svinjarija, ki je ne bi smeli spregledat predvsem skrbniki za kulturo naroda. Če se kdo v tej deželi sploh še počuti kakor koli skrben do kulture, umetnosti ali do mentalitete naroda na sploh.

Borut Veselko si je ob vsem skupaj še drznil poniževalno in nesramno do ljudi z vsaj eno preživelo možgansko celico nablejat trač o nekih osebkih, ki so bojda nasprotovali Špas teatru, češ da je nevaren (ne pretiravat, no, samo zato, ker se nevarnost seksi sliši), ker je na prenizkem nivoju, danes pa bojda taisti osebki hočejo sodelovat ali nastopat v njem. Ja, popolnoma verjamem. Ne samo, da verjamem! Poznam. In zato mi je še toliko bolj jasno, da ne gre za osebnosti. Ne bom jih poimenovala prostitutke, ker nočem žalit prostitutk, ki so večinoma tako ali drugače pahnjene v prostituiranje in gre za vprašanje preživetja z naivnimi sanjami o koncu more nekoč v prihodnosti, ne le zaradi dodatnega zaslužka za boljšo bajto ali avto. Borut Veselko pač ni dregnil v razlog, zakaj tudi nekateri pljuvači dandanes hočejo sodelovat pri špasnih burkah v tej kronično podplačani, vedno bolj ubožni, neoptimistični in demotivirani državi. Zaradi denarja. Olala! Kdo bi si mislil, a ne. Nekateri se tolažijo s tem, da tako pri nas pač je, in da se oni že ne bodo za povprečne pare jebali samo v gledališču, ki je vreden tega naziva, za dobro vlogo na filmu pa itak redko kdo pride na vrsto enkrat, kaj šele večkrat.

Naši redno zaposleni igralci niso siromaki (svobodnjaki pač zelo hitro lahko postanejo), a so slabo plačani v primerjavi z možnim izplenom v kakšni bolj civilizirani in kulturni državi, kaj šele v državi z večjim trgom. Večini slej ko prej popustijo živci in če se jim ponudi priložnost, se težko odpovejo kešu, ki ravno v teh najbolj gnilih in poniževalnih burkah po slovensko obetajo zavidljivejše honorarje. Kako lahko nekdo ustvari nekaj tako slaboumnega, kot je na primer Đurova Čista desetka in se pri tem ne ugrezne pod beton pred samim seboj, mi ni jasno. Mimogrede … A je Branko Đurić svoj izjemen kreativni potencial, ki se izkazuje preko Čiste desetke, pokazal svojima nenadjebljivima prijateljema Angelini Jolie in Bradu Pittu? Joj, joj, joj … prjatli, nehite norce brit iz nas že enkrat. Preveč ste smešni. Res preveč. In samo s pomilovanjem je mogoče gledat na igralce, ki se v takih in podobnih demonstracijah poniževanja ljudi in izkoriščanja slaboumnih, spakujejo pred kamerami. Fuj! Ne obstaja klošar na svetu, ki bi mu lahko pripisali več izgubljenega dostojanstva. Nemogoče. Klošarji so osebnosti, ki nikogar ne zajebavajo v glavo, ko iskreno prosijo za drobiž. No, saj tudi dostojanstvo v primeru večine politikov in naših za popizdit uglednih menedžerjev ne parira nobenemu klošarju, a vseeno … Politikom in menedžerjem se večinoma precej odkrito fučka za kulturo, za umetnost pa še bolj in bolj se barbarsko šopirijo, bolj se počutijo fajn in dostojni sebi enakim. Ne menim seveda enako o takih in drugačnih naturščikih, ki zagotovo lahko tudi v taki nebulozi, ki ji v imenu humorja ni para na svetu verjetno (vsaj jaz česa tako bebavega še nisem zasledila), vidijo priložnost zase ali zgolj priložnost za zaslužek, ker in če so na psu. Razumljivo. Za profesionalne igralce pa je totalna sramota, da se obnašajo kot na duhu zaostali fukfehtarji, ki jim po logiki stvari ni nič več izpod časti. Obstajajo seveda tudi slovenski igralci, ki se na tak nivo ne spuščajo, ker resnično imajo “ceno”, in vsem izražam spoštovanje. In mimogrede … na Hrvaškem so pred letom ali dvema redno zaposlenim igralcem prepovedali sodelovat v takšnih in podobnih trivialnih projektih (tudi telenovelah), razen če je gledališču izplačana ustrezna odškodnina. Hahahaha … To se mi zdi zelo duhovita, pametna in korektna poteza.

Borut Veselko že ve, kako je, saj že leta ni ustvaril ene omembe vredne vloge, če odštejemo življenjsko vlogo cufanja za bolj donosen direktorski položaj od igralskega v Prešernovem gledališču Kranj. Časi Odklopa so že davno mimo. Od takrat se z Veselkom na ustvarjalnem polju pač ni več zgodilo nič posebnega!!! Ali pač nisem dovolj na tekočem? Res je najmanj, kar potrebujemo, da nam še kalibri iz sveta kulture, ki so pripravljeni doživljat živčne zlome pred kamerami le še v primeru, ko se jim maje kakšen udoben dobro plačan stolček v pisarni, in ne zavoljo kakšne dobre vloge v tragediji ali komediji, prihajajo prat možgane, kako lepo je, da se bojda cela Slovenija krohota kot pohana piška zaradi posebnega dosežka imenovanega burek – špasni teater. Ja, ja, bolj smo obubožani, nesrečni, opranoglavi in zjebani v materialno in duhovno izropani državi, bolj se režimo kot prfuknjeni vsakemu prdcu, padcu in tristokratni verziji vica o kurcih, pičkah in čefurjih. Ta narod postaja toliko neduhovit, kolikor vedno bolj postaja primitiven in nezadovoljen, tudi ko ponovno roma na volišče in brihtno za utopit se v joku odda glas za dodatna leta nezadovoljstva, demoraliziranosti, korupcije in slaboumja. V Sloveniji s tem v paketu ne samo, da duhovitosti ni od nikoder, ampak tudi ni prepoznana, če se celo kdaj zgodi. Avtor vsake duhovite pripombe pri nas tvega tožbo zaradi silne užaljenosti, duševnih bolečin nekih zakopleksanih in primitivnih motencev ali pa vsaj pozive k cenzuri. Špas burkači nikoli ne tvegajo. Vedno so v vlogi butca ali neprištevneža, s kakršnimi se rada identificira večina. Butec je pač sinonim za simpatičneža v naši deželi. In to, dragi moji, sploh ni duhovito! Prekleto beden vic!

Zato je v tem primeru najbolje in vse povedal nagrajenec za življenjsko delo Boris Cavazza zgolj s kratkim pozivom lačnemu in žejnemu občinstvu, naj se gredo, zaboga, že enkrat nafutrat. V tem je edina poanta tam zbranih. Gremo se že enkrat nažirat in popivat, kot se šika za navadno provincialno vrtno veselico, kar podelitev viktorjev v svojem bistvu pri nas očitno tudi je. In vsaka dodatna beseda je odveč. Izpadeš lahko samo kreten, če se trudiš kaj povedat zgolj lačnim in žejnim. Ni smešno in še manj zabavno. Sploh ne.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji, Slovenija | 16 komentarjev

« Novejši zapisiStarejši zapisi »