Simona Rebolj

Globok nesporazum o nesporazumčkih

15.02.2021

No, evo! In kaj torej pričakujemo?! Janez Pipan – eminenca slovenskega gledališča, tudi profesor na AGRFT, je objavil v svoji kolumni javni odziv na aktualne obtožbe za spolno nadlegovanje na AGRFT. Se Pipan morda ne zaveda (ali pač?!), da je pravzaprav spisal grožnjo vsem študentkam, ki pripravljajo prijave za spolno nadlegovanje in niso (še) izstopile iz anonimnosti?

Če se skušam s pomočjo ščepca empatije prestavit v kožo osebe, ki je doživela seksualno nadlegovanje ali/in čustveno zlorabo – celo v okolju samih v javnosti cenjenih mož – bi Pipanovo kolumno doživela kot vsaj žuganje, če ne celo grožnjo. Soljenje pameti, kaj je prav, da žrtev stori, in kaj ni prav! Gospod Pipan poleg poetičnih stavkov zgroženosti in domnevne sočuti, kot se spodobi, naniza čisto vse simptome oviranja zlorabljenih oseb, da bi izpostavile svojo zgodbo in pričakovale ustrezno oporo. Prenaivno, da bi mu verjela, se globoko prikloni strokovnosti policije, ki je po njegovem mnenju edina dovolj podkovana, da razčisti tovrstne konfliktne situacije. Še globlje se prikloni sodstvu, ki edini na podlagi dokazov, v kolikor sploh obstajajo, lahko presoja o krivdi domnevnega storilca. To je to. Ob silnem sočutju do žrtev seveda ni pozabil namigovat na politično motiviran medijski linč akademije. In seveda neverjetna zaskrbljenost zaradi medijske obravnave, ki po njegovem mnenju povzroča, da ni več jasno, kaj je zgolj obrekovanje, kaj škodoželjnost in kaj resnica. Trdi, da je prepričan, da vse žrtve, ki zdaj v še večjem številu prijavljajo spolne zlorabe na akademijo, od medijskega vtikanja v zadeve ne bodo imele nič. Kdo je on ali kdor koli, da si drzne presojat, od česa bodo žrtve kaj imele ali ne? Kdo bi vedel. Torej! Nikar ne sledite zgledu Mie! Pipan že ve! Pomaga jim lahko le strokovno nenadomestljiva policija in nezmotljivo sodstvo … če obstaja seveda dovolj dokazov (hihihi … jebi ga!). Če dokazov ni, Pipanu očitno dol visi, ker ga skrbi precej bolj nekaj povsem drugega.

Medijski linč storilca. Seveda! Zapiše, da je igralec doživel Strel v čelo! Zelo dramatično, mar ne?! Konec je s profesorsko kariero obtoženca, ki je po njegovem mnenju malo slabo presodil ustreznost svojega odnosa do mladih ljudi, ki so po njegovem mnenju še skoraj otroci. Nesporazumček. Jah, z otroki je res hudič. Radi nagajajo, ker ne štekajo zadev. Kot da bi bil sicer obtoženčev odnos ustrezen, ker odrasli dojemajo (seksualno) zlorabo čisto drugače! Študenti seveda niso niti otroci niti niso Pipan v visoki starosti, ki nas hoče prepričat, da je prikupno zmeden! Ob branju sem resno pomislila, da se je kot duh naselil v mojo sobo, prebral moj prispevek in se odločil zadostit čisto vsem klišejskim manevrom, ki jih opisujem kot folkloro izgovorov tega naroda. Cvek profesorju za neizvirnost! Ni pozabil niti na družino obtoženega. Koliko ljudi bo trpelo. Jebeš trpljenje zlorabljenih mladenk, ki bi jim bili storilci lahko celo fotri. Družinski člani kot talci in ščit za uboge razposajence, ki malo slabo presojajo. Klasika! Tipičen poziv nadlegovanim in zlorabljevanim, naj bodo čim bolj tiho, ker se sicer obetajo bolj grozne posledice od njihovih muk – na primer uničena kariera storilca (v tem primeru zgolj profesorska, saj bo s pomočjo prijateljev lahko igral še v mnogih predstavah ali filmih) in še huje! Drage ženske, ki se pritožujete celo javno, uničile boste družine, če boste glasno pojamrale zaradi naših dragih kolegov in medijskih ljubljencev!

V naši družbi je namreč nekaj povsem običajnega, da sodelavci in “prijatelji” skrbno varujejo neprijetne skrivnosti dragega kolega pred ženami. Tresejo jim roko ob pozdravu na raznih srečanjih, smehljajo se jim, jih trepljajo in kramljajo. Kako se takšni hinavščini reče?! Mi ščitimo družino! A res? A ne me jebat?! Mogoče bi bil res čas, da se vse ženske in predvsem žene tega sveta izjasnijo, ali se strinjajo s temi patriarhalnimi podcenjevalnimi mantrami o ženskah tam na drugi strani brega ali pač ne?!Zelo neprijetno branje eminence z AGRFT! Upam, da se bo mlajšim generacijam fučkalo za navodila občutkov in ravnanja, ki so podana v Pipanovi kolumni. Kaj torej pričakujemo? Kaj? Baje bi se lahko v miru pogovorili, pa bi bilo vse v redu. A res? Super! Kako pa?

“Ej, Matjaž, smo se pogovarjali s študenti pa je Mia rekla, da ji ne paše tisto tvoje grabljenje. Dvomim, da se bo hotela dol dat s tabo. Daj si najdi kakšno malo starejšo, no, saj je tamala še otrok.”

“Aja, okej, stari, ni problema, bom najdu kakšno bolj skulirano. Tale je res mal otročja. Nč ne šteka. Jo bom povabu na sadno kupo, da mal poklepetava o Harryju Potterju, pa bo mir.”

“Okej, stari! Zmenjeno!” (trepljanje, smeh, vse zrihtano, super, kul, mi se mamo fajn).

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji, Slovenija | Ni komentarjev

Slovenska družba je v zgodovini pomorila zavidljivo število presežnih umetnikov, dolgo po pogrebu pa točila krokodilje solze na njimi

15.02.2021

Burna novica o brezkompromisni izselitvi prebivalcev zaskvotane nekdanje tovarne Rog je močno odmevala, ampak brez skrbi, kmalu bo spet vse tiho. Prizori pretepanja med policisti, varnostniki in branilci skupnosti iz Roga so na vsakega človeka z vsaj prašnim delcem razvite empatije učinkovali pretresljivo. Živimo namreč v nehumani tehnološko napredni džungli, ki se skriva za praznim pojmom pravna država. Dušebrižni zagovorniki aretiranih in deportiranih uporabnikov Roga so se na vse kriplje trudili pojasnjevat, kaj se je družbeno koristnega dogajalo na tem razpadajočem območju. Odvijale so se umetniške dejavnosti, delavnice in razprave o povsem zapostavljenih problemih azilantov, prekarcev in brezdomcev. V ruševine sredi mesta so se zatekli prenekateri posamezniki v socialni stiski. Gostili in varovali so tudi bolj ali manj potepuške živali. V bivanjsko nevarni podrtiji sredi prestolnice so si bili v oporo ljudje, ki so jih ugledni člani sistema najprej izpljunili, potem pa dosledno ignorirali. Naj ima vsak svojo “zabavo”, dokler si jo lahko privošči. Kdo in zakaj odloča, do katere meje bo določena “zabava” trajala, ni nikakršna skrivnost. Saj imamo vendar ustavo, ki zgovorno postavlja lastnino na piedestal!

Kapital in svetost lastnine sta pojma, ki sta že zdavnaj povsem porazila razumevanje človekovih pravic z vidika enakovrednih možnosti in spodbujanja ustvarjalne kakovosti življenja. Ko se pojavi predstavnik kapitala, je na razprodaji vse in še posebej človeško življenje. Moralni, dušebrižni in pravičniški zagovorniki človeškega in celo živalskega življenja izpadejo milo rečeno naivni ali pa hinavski, če se trudijo napraskat kar koli pravno utemeljenega v zagovor vnaprejšnjim poražencem sistema. In točno takšno spodletelo burko smo lahko spremljali. Zagovorniki Rogovcev iz političnih vrst (Levica) in drugi aktivistični podporniki izgnanih so večinoma iskali dlako v jajcu pravne države, ki naj bi prepričala, da se je v primeru Roga zgodilo nekaj pravno povsem nesprejemljivega.

Najprej so poskušali sestavit idejo o tem, da je Rog v lasti MOL, kar naj bi pomenilo, da ne gre za nepremičnino v lasti svojevoljnega avtoritarnega župana Zorana Jankovića, ampak gre za skupno lastnino vseh občanov in državljanov nasploh. Mlatenje prazne slame, saj že desetletja povsem sprejemamo, da ne obstaja nikakršna javna tribuna, na kateri bi državljani po volitvah odločali o čemer koli. Dolžnost MOL je, da med drugim skrbi za varnost, ohranjanje in funkcionalnost objektov. Nekateri levičarji še danes izigravajo presenečenje nad ravnanjem Jankovića, čeprav je že od nekdaj in z vsakim letom bolj očitno, kakšen profil osebnosti je ter kako, komu in čemu na ljubo deluje.

Moralni zagovorniki izseljenih z območja Rog si niti ne želijo referenduma o takšnem ali podobnem vprašanju. Večina državljanov ne premore nikakršne napredne humane socializacijske vrline, kaj šele razumne presoje, ki bi vsaj minimalno presegala verski ali ideološki fanatizem. Domnevne lenuhe in neprilagojene hipije bi gotovo z veseljem pregnala na cesto zavidljiva množica državljanov. Zato se lahko le posmehujem aktualnemu sprenevedanju pedagoške srenje in staršev, ki v izolacijskem obdobju uprizarjajo zaskrbljenost za intelektualne, duševne in motorične sposobnosti svojih otrok v bodočnosti, v kolikor otroci ne bodo spet čim prej sedeli v šolskih učilnicah. No, vse do poletnih počitnic, ko ni nič narobe, če otroci in starši dva meseca ne počnejo nič pametnega.

Jamranje bivšega ministra za šolstvo Jerneja Pikala, ki je preko tvita popihal na dušo staršem o grozi, ker so otroci v velikih stiskah že skoraj tri mesece deležni le pouka preko interneta, ni ganljivo. To je tisti bivši minister, ki je uspešno zablokiral akcijo nekaterih staršev z relevantno in nujno pobudo k spremembam in razvoju okostenelega šolskega sistema, v zameno za blokado pa niti on niti pedagoška stroka niso ponudili nič koristnega! Rezultate izjemnih socializacijskih in intelektualnih dosežkov našega šolskega sistema lahko spremljamo iz dneva v dan, ko opazujemo razmišljanje in delovanje že domnevno odraslih. Glede na možnosti se ni mogoče posebej pohvalit z ničimer! Otroci so intelektualno in osebnostno povsem odvisni od dometa staršev, v šolah pa kar naprej zgolj jamrajo, kako se bojijo nevzgojenih otrok, naučijo jih pa niti samostojnega učenja in zmožnosti kritičnega mišljenja.

Zato je predsednik vlade Janez Janša spet odmevno razburil s tvitom, v katerem je Pikalovo moraliziranje sarkastično odbil s hvalisavo zgodbico, kako krasno se imajo v družini Janša. Otroci se tako radi šolajo preko interneta, da jih je težko prepodit izpred računalnika. Nekateri pač znajo! Rekreacija ni prepovedana, otroci in mladina pa bi za spremembo lahko morda celo prebrali kakšno knjigo in jo poskušali razumet, česar večina v okviru šolanja ne počne, ker se je treba predvsem piflat na pamet duhamorne povzetke. Komur je doma lepo, se res ne more posebej pritoževat.

Bi se strinjala z Janšo, če ne bi šlo za predsednika vlade, ki vodi antisocialno neoliberalno kleropatriarhalno politiko in ponuja družinam 500 evrov podkupnine za novorojenega otroka. Pa komu ponujate ta drobiž, gospoda? Revnim družinam, ki si niso mogle privoščit nakupa računalnika za otroka ob šolanju na daljavo? Družinam, ki se nervozno drenjajo v premajhnih stanovanjih? Družinam, ki so v času zaprtja šol ostale brez toplega obroka za otroke? Staršem, ki ne zmorejo kakovostno pomagat otrokom ob učenju?

Vse našteto je bil problem že pred epidemijo, vključno s spregledanimi otroki iz disfunkcionalnih družin, zato mi gredo starši, ki se veselijo odprtja šol kot nekakšnega povratka v normalo, milo rečeno na živce. V takšnem neenakopravnem sistemu ni nič bilo normalno, ni in ne bo normalno. Z Janševo pravljico o družinski idili si prenekateri otroci in bodoči odrasli ne morejo niti riti obrisat! Tudi tisti pregnani iz Roga!

Kaj smo pred Rogom na dan njegovega rušenja pravzaprav videli? Čisto nič posebnega! Tako izgleda deložacija katere koli družine, posameznika, skupnosti ali otroka, ki ga uradniki odvzamejo staršem in kriči v grozi pred neznano prihodnostjo med že prepoznanimi brezbrižnimi odraslimi humanoidi, ki so se izobraževali zato, da zgolj opravljajo svoje večinoma družbi nekoristno ali celo škodljivo delo po navodilih politično ali lobistično nastavljenih oportunističnih plenilcev človeških življenj. Pravna zaščita je namenjena predvsem tistim, ki smo jim pravne privilegije predali v imenu svetosti lastnine in kopičenja kapitala pred blagorjem človeka in živali. Pravica do enakopravnih možnosti in svetosti življenja že rojenih sploh še ni vzpostavljena!

Popolnoma verjamem Urošu Grilcu, da nikakor ne bi uspeli izvest izselitve drugače, kot so pač jo. Z nasiljem! Vsak, ki se noče izselit, ker nima kam in nima česa izgubit, se bo pretepal za preostanek tistega, kar izgublja, v kolikor še ni popolnoma obupal. Ne prepričajo me interpretacije, ki služijo pretvarjanju, da smo spet doživeli nekakšen Jankovićev eksces, čeprav gre za povsem legitimno in legalno delovanje v okviru sistema! Neznosno me tudi ne prepričajo zagovorniki pravic Rogovcev, ki se še posebej posvečeno lotevajo problema z namenom sprožitve sankcioniranja policijskega nasilja, ker se zavedajo, da kot verni uporabniki pravnih vzvodov nimajo nobenih šans, da bi uspešno odigrali vlogo zagovornikov pravic deprivilegiranih. Kakšnih pravic neki, saj nimajo nobenih pravic! Celo skrbi me, da bi postali organi pregona in izvršitelji izvršb, ki skrbno varujejo lastnino, taktično še bolj spretno neopazni pri izvajanju postopkov za degradiranje človeških življenj.

V Rogu so itak ostali le še tisti brez drugih možnosti, ki jim je prostor v sivi coni pomenil tudi skupnost, kjer so za silo sprejeti, razumljeni in delijo košček skupne usode. Z MOL so seveda brižno podali izjavo za javnost, da bodo vsem prizadetim ponudili nadomestno zatočišče. Kaj je torej sploh narobe? Logično je, da nekdanja tovarna Rog potrebuje obnovo, na MOL pa celo zagotavljajo, da bodo ustvarili še večji in ugleden kreativni center. Bi lahko sanjali o čem boljšem?

Jah, če se ne zatečemo v brezmejno sprenevedanje, vemo, kaj je narobe. Zaupanja v javno-zasebna partnerstva, ki obetajo izjemne projekte za razvoj bodočega ustvarjalnega potenciala, imamo približno toliko, kot bi zaupali lačnemu tigru, da si želi z nami samo igrat v peskovniku. Večini današnjih Rogovcev se je razbila skupnost, torej zasilna duševna opora. Razseljeni bodo strpani v brezdušna zatočišča. Umetniki in aktivisti, ki se kalijo in rešujejo celo na bohemski način, pa ne bodo zlahka dobrodošli v kulturnih institucijah s prioriteto v komercialnem uspehu in kroženju dobička.

Slovenska družba je v zgodovini pomorila zavidljivo število presežnih umetnikov, dolgo po pogrebu pa vriskala, oh, naš cenjeni preroški Srečko Kosovel, oh, naš lucidni Cankar, ki je tako lucidno prepoznal slovensko sprevrženo dušo. Nekateri ustvarjalci so revni in bolni usahnili tudi v Cukrarni, ki je ravno zaradi tega postala nekakšen spomenik “cukrarniškemu mitu” o genialnih umetnikih na robu družbe. Sveti prostor, kjer so hirali vrhunski ustvarjalci, ki naj bi postali vrhunski ravno zato, ker so revščini, bedi in smrti zrli v obraz. Čista laž! Umrli so prezgodaj, čeprav bi lahko ustvarili še marsikaj, ker jih je zanemarjala, ignorirala in izstradala slovenska kulturno in duhovno degenerirana družba.

Če bo ta ista družba iz Cukrarne in podobnih razpadajočih objektov, kakršen je tudi Rog, ustvarila le kapitalistični masturbatorski art bordel za razkazovanje toalet privilegiranih in petičnih, ki o umetnosti v širšem pomenu besede nimajo pojma o pojmu, cukrarniški mit ne bo postal le sramotna preteklost, ampak bleščeč temelj za še bolj sramotno prihodnost! Rog je že zdavnaj izgubljen, ker niti kulturnikov ni brigal. Bolje bi bilo, da bi začeli premišljat o izjemni prihodnosti našega intelektualnega in ustvarjalnega potenciala na vseh ravneh, ki v slovenski državi spodbudne prihodnosti nima!

Leva politika zaenkrat stopa v bran Rogu le z izjavami o svobodni in avtonomni coni, ki naj bi bila pomemben del kulturnega dogajanja vsakega civiliziranega mesta. Mentaliteta me spominja na levičarsko agendo v odnosu do Romov. Če so Rome posplošeno rečeno želele desne politike izgnat, pa so se levičarji počutili blazno dobri po srcu, ker so jih preprosto ignorirali in blejali o drugačni kulturi, ki jo Oni bojda zelo dobro razumejo. Romski otroci niso deležni niti približka enakopravnim možnostim, da bi se lahko kasneje odločali, kako bodo živeli svojo ali našo kulturo v življenju. Niso nujno deležni niti obveznega šolanja in prenekaterim dekletom so brutalno kršene človekove pravice, če se morajo kot mladoletne že poročit, ampak mladi Romi morajo živet svojo “kulturo”, kakor jo pač hočejo razumet dušebrižniki dominantne kulture.

In zdaj razmišljajo po enakem kopitu tudi v primeru Roga. Baje naj bi bilo narobe samo to, da ljudi in živali nismo pustili pri miru, da se znajdejo po svoje v napol porušeni stavbi, celo brez elektrike in vode, ker so zaskvotani propadajoči objekti blazno zanimiv predmet sociološkega proučevanja.

Za zjokat!

Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 24. 1. 2021

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji, Politika, Slovenija | Ni komentarjev

Emancipiranke

1.02.2021

” …Poleg raznih skrbi razgiblje poljsko družbo tudi pojavljajoča se emancipacija žensk, stremljenje, ki gre za tem, da dobijo ženske v javnem življenju več pravic, ugleda in možnosti za samostojno, neodvisno življenje. Seveda pride to stremljenje v ostro nasprotje z nazori stare, v svojem mišljenju okostenele družbe, ki jo poleg vsega še vznemirja špekulativna Amerika s svojim spiritizmom. V tem boju se pokažejo najrazličnejši ženski značaji, ki jih je pisatelj naslikal s fino karakteristiko. Vsa njegova – in tudi čitateljeva – simpatija pa velja najmlajši junakinji, ki svoje neizkušeno pošteno dekliško srce pogumno in neustrašno nosi skozi težke boje s svetom, ki je ne more ali ne mara razumeti. Na koncu knjige pokaže pisatelj možnost za boljšo bodočnost, ki bo idealnemu stremljenju prinesla zasluženo zmago in plačilo.”

Kar ste prebrali v zgornjem odstavku, je prepis opisa literarnega dela, ki ga držim v rokah kot delček knjižne zapuščine mojega očeta. Gre za obsežen roman v štirih knjigah z naslovom Emancipiranke eminentnega poljskega pisatelja Boleslava Prusa (pravo ime: Aleksander Glowacki). Berite in razmislite, čemu ste priča danes, leta 2021! Roman o emancipacijskih prizadevanjih Poljakinj je namreč Prus napisal leta 1894!!! V dveh delih je v Sloveniji izšel prevod šele leta 1939. In danes, ko Poljakinje marširajo po ulicah za pravico do abortusa, nikogar ne zanima več! Na slovenski Wikipediji so pod poglavjem Ustvarjalnost posebej omenjeni skoraj vsi Prusovi romani, le Emancipiranke so izpuščene kot neko manj relevantno delo, čeprav gre za zelo pomembno in obsežno prozno stvaritev. Dobrodošli med lopatarske Slovence. Zdaj, ko spet vihra razmah kleropatriarhalnega frustriranega fašizma po celi Evropi in Ameriki s prilegajočimi težnjami krepitve seksističnega primitivizma, se zdi, da vedno manj vemo o patriarhalnem primitivizmu in še manj o poanti feminizma. Še manj od Nič! V Sloveniji spet in še vedno velja precej razširjeno prepričanje, da je feminizem zgolj neka nepotrebna ideologija in ne predvsem upor zoper patriarhalno fašistoidno in okostenelo ideologijo, ki se spet razrašča! Protirasizem in protinacionalizem nista zgolj ideologija, feminizem pa bojda je. Tako sramotno nerazgledane in neosveščene zapuščajo šole generacije za generacijo.

Že ko sem brala zelo cenjen roman Doktor Glas švedskega avtorja Hjalmara Söderberga, sem se lahko le čudila, kako presežno so bile že konec 19. stoletja premišljane tematike odnosov med spoloma in konkretno vprašanje abortusa vsaj na strani intelektualcev. In kje smo danes?! Oziroma v kakšni zaostali vukojebini neki živim?! Pa dobim v roke še Emancipiranke iz konca 19. stoletja in lahko samo zgroženo zrem, kako Poljakinje leta 2021 brez kakršnega koli smisla in efekta marširajo po poljskih ulicah. Prusova napoved o zasluženi zmagi in plačilu se ni uresničila. Njegova najmlajša junakinja romana bi bila danes že desetletja pod rušo. Po ulicah marširajo generacije takratne daljne bodočnosti. Sramota!!! Toliko o radikalnem in celo militantnem feminizmu, ki bojda neznosno ogrožata razvoj družbe, čeprav je jasno, da vsaka patriarhalna družba brez demokracije živi na drastično nižjem nivoju od Zahoda, kjer se je vzpenjala demokracija, ki jo spet izgubljamo. Saj je menda jasno, da ni demokracije in blejanj o enakopravnosti brez emancipacije žensk?! Saj je jasno, da so ravno feministična gibanja vzpostavila temelje za enakopravnost v ožjem in širšem pomenu izraza? In zdaj spet padamo zaostali v razvoju zaradi drastične neosveščenosti in nerazčiščenih pojmov žensk in moških o feminizmu ter mnogo bolj učinkovite ideološke agresije patriarhalnih frustriranih primitivcev. Vsak izmed njih ima v postelji neko ženo. Ne pozabite tega, drage kolegice!

Poljakinje torej še vedno marširajo po ulicah, namesto da bi pometle svoje drage može in ljubimce na ulico in zahtevale, da končno uredijo problem v svoji vrsti “močnejšega” spola!!! Adijo seks, adijo ljubezenski blef in podobne manipulacije. Ta tako prekleto šibek “močnejši” spol še s posilstvi ni obračunal, kaj šele z bolj sofisticiranimi mačističnimi kompleksi in neumnostmi. Z lahkoto se tudi strinjam, da feminizma ne potrebujemo. Super! Naj se končno začnejo moški ukvarjat s svojimi problemi (do žensk). Se vidimo in slišimo, ko razmislite in uredite zadeve. Se razumemo ali se ne razumemo?! Blefiramo, da nekaj razumemo, ali mislimo resno?

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji, Politika, Slovenija, Svet | 1 komentar

Acapulco Heat: “Ne odlašaj! Postani pohlepna baraba zdaj!”

28.01.2021

Živim v družbi, ki skoraj ne zaznava, da se morajo prebivalci že skoraj tri mesece po deveti uri zvečer spokat z ulic domov, kot se za otroke spodobi. Policijska ura, ki po interpretaciji aktualne vlade ni policijska ura, traja brez utemeljenega razloga in pretiranega razburjenja javnosti. Saj itak nimamo kam. Že prej nismo imeli kam. Že desetletje in več se ob večernih pohodih po ulicah “čudim”, kakšno mrtvo mesto duhov je postala domnevna prestolnica, če odštejem poletni vdor turistov.

Ker je večina državljanov vajena samo sprehodov v naravi, uživanja precenjene kave v enem izmed barov, ki so si vsi enaki, in pohodov v trgovinske centre, ki so nam jih zgradili v preobilju, je torej večini državljanov vladala policijska ura že vsaj petnajst let. Nekaj let po osamosvojitvi smo postajali vedno bolj izropana žrtev neoliberalnih okupatorskih nebuloz na ekonomski, kulturni in mentalni ravni. Aleš Hojs je ukrep domačega aresta dobro pojasnil. Če bi ukinili policijsko uro, bi nekateri otroci pohajkovali naokrog in nagajali vladi. Protestniki! Eh, protestniki pa ne tvorijo zgledne večine tega naroda, mar ne? Verjetno gre samo za peščico razvajenih delinkventov. Ne predstavljajo standardizirane podobe slovenskega naroda, ki bi se glede na možnosti po osamosvojitvi verjetno lahko klasificiral za najbolj uspešno dolgočasen, zapečkarski, nezanimiv, neustvarjalen in vsakemu biču podredljiv narod na Zahodu.

Nič čudnega, da je v Sloveniji završalo od splošnega ogorčenja, ko so po internetu zaokrožili užitkarski posnetki mladeniča, ki je povezan s podjetjem Majbert Pharm – z zmagovalcem na državnem razpisu za nabavo antigenskih hitrih testov. Da sta Luka Lah in Klemen Nicoletti že iskala priložnosti v politični stranki (SDS), ni bila neznanka. Vsak kapitalist se zaveda, da potrebuje asistenco države za svoje rabote. Tako z vidika vpliva na zakonodajo kot z vidika neposredne pomoči in vzajemnega poslovanja. Manjše ali večje ribe turbokapitalistov so brez podpore držav bosi, nesposobni in brez ficka! Da je bila cena hitrih testov sumljivo nizka, je bilo tudi očitno. A kdo bi se pritoževal nad dobro ceno, mar ne?! Pretekli izjemni piramidni poslovni podvigi predstavnikov Majbert Pharm tudi niso bili javnosti neznanka, ampak zakaj bi od komisij ali ministrov pričakovali, da znajo uporabljat internet! Zakaj bi sploh pričakovali, da jih takšne informacije brigajo?

Veliki poslovneži nikoli niso v kazenskem pregonu, ker zavajajo, izkoriščajo in legalno ropajo populacijo v stiski. Ravno obratno! Učijo nas, da dober poslovnež prepozna priložnost za dobiček ravno v krizi. Kje bi bil Donald Trump danes, če njegov prednik ne bi zlorabil patriarhalno ustvarjene krize, ki že celo zgodovino potiska ženske na socialnem dnu v prostitucijo – v bordel ali prisilno poroko? Kapital si je pač izboril z ustanavljanjem bordelov. Nekje je treba začet. Poskrbimo vendar za potomce, da bodo lažje živeli! Naš sin bo postal nepremičninar. Morda bo postal celo predsednik ZDA! Nič hudega, če bo primitiven, zabit in pokvarjen. To je vendar dokaj stalna definicija večine populacije na Zemlji. Jeff Bezos je tudi začel kot akviziter in se trudil prodat knjige, lopate, škarjice za nohte … vse je eno in isto … neko robo pač. Bogatel je z borzno špekulacijo in zdaj kopiči kapital v prazno, manipulira z davki in povsem legalno izkorišča in tepta številne delavce kot častni psihopat stoletja. To mu omogoča pravna država!

Razumem četico mladih slovenskih podjetnikov, da izražajo začudenje, ker za svoje podvige niso javno pohvaljeni. Kaj neki je narobe? Je narobe, če so v nekem blokovskem naselju, medtem ko so celo otroštvo spremljali jamrajoče starše ob vsakem zapravljenem kovancu, sanjali, da bodo mami kupili hišo? Kakšno moralo neki lahko mladini prodamo, ne da bi nam pokazali fakiča?! Ravno zdaj spremljamo absurdno burko, kako se slovenski sindikat in socialni levičarski politiki ganljivo zavzemajo, da bi lahko ostareli državljani čim dlje delali, čeprav vemo, da nočejo v zaslužen pokoj kvečjemu zaradi mizerne pokojnine. Logično, da današnja mladina, ki ji grozi ceneno prisilno delo ali brezposelnost, začenja oponašat uspešne poslovneže. Ne vem, če ste opazili, ampak Slovenija že postaja država, ki uvaja prisilno delo na eni strani in prisilno upokojevanje na drugi. Ste dojeli navidezni paradoks?!

Dokaj sveži lastniki podjetja Majbert Pharm bi lahko uživali blažen mir kot že toliko tipičnih uspešnih poslovnežev pred njimi. Ampak zgodilo se je nekaj, česar slovenski narod za razliko od duhamornega življenja v slogu hore legalis še ni vajen. Eden od mladeničev se je po vzoru resničnostnih šovov odločil promovirat svoj domnevno razkošen in blazno kul lajfstajl. Ful dogaja! V enem izmed dnevnih posnetkov pod naslovom Daily God (od smeha se mi je zaletelo) je predvajal tudi veselje biznismenov po “bolano” dobrem poslu, ki so ga sklenili z Ministrstvom za zdravje. In zdaj, o šele zdaj je v Sloveniji završalo od gneva! Kaj si pa smrkavci mislijo, da so. Cele dneve in noči žurirajo, se vlačijo po Mehiki in Dubaju, trapajo kozlarije, divjajo s prestižnimi avtomobili, se zapijajo, razkazujejo bicepse in dekolteje, se oblačijo kot zvodniki in kurbe in se nam bahajo pred nosom! Kam smo padli?!

Gromka reakcija splošne javnosti je bila precej bolj usmerjena v obnašanje tolpe kot v naravo njihovega poslovanja. Grmelo je od POP TV do javne televizije z jasnim sporočilom. Nič hudega, če so fantje na tak ali drugačen način nagrabili veliko denarja. Ampak faloti nam predvajajo žur, namesto da bi se v slogu starih biznismenov norčevali iz nas z nakladanjem, kako brezmejno garajo od jutra do jutra in trpijo hude muke odgovornega upravljanja z zajetnim kapitalom. Muke, ki so prezaposlenim lenuhom za mizerno plačo povsem neznane. Huh! To pa je škandal! Zato je butalcem tudi voditeljica oddaje Tarča najprej postregla s podrobnim zasliševanjem Klemna Nicolettija, kje točno, kdaj, koliko časa in kako so se za(je)bavali. Nasršeno zasliševanje je izpadlo patetično in precej bolj banalno od banalij, ob kakršnih smo se lahko krohotali ob ogledu posnetkov “božjega lajfstajla”.

Škoda, ker Nicoletti novinarke ni poslal k vragu, čeprav ne bi bilo pametno. Saj veste … Če vas je kdaj zagrenjena neprofesionalna učiteljica zalotila, ko ste ga na šolskem dvorišču biksali, in vas je pred celotnim razredom hrulila, sramotila in vam grozila, ste se morali pač izgovarjat na vse pretege in po potrebi lažno kesat, da bi vas zoprna babura vsaj pogojno pustila pri miru. Bi bil posel kaj manj sporen, če fantje in dekleta ne bi žurirali? Bi morali pred kamerami po bolnem poslu z ministrom za zdravje nazdravit s plastičnim lončkom postane vode, da bi slovenska javnost pomirjeno še naprej prenašala svoje v suženjstvo zakleto duhamorno življenje?

Novinarji Tarče so v nadaljevanju vendarle predstavili najbolj ključen del problema. Spremljali smo do vratu zapetega, retorično spodobnega in na videz umirjenega poslovneža Janka Jenka. Poslovni kaliber, ki obvlada manire za javnost in lahko od danes na jutri investira milijonček v domnevno mizeren biznis. Poln dobrote in razumevanja do nadarjenih začetnikov! On razume uličarje, ki sanjajo o jahtah, koktejlih, kilah koke in tropu klasičnega modela starlet ob bazenu. Verjame tudi v sposobnost nekdanjega partnerja svoje žurerske hčere, ki je nekoč oropal banko. Pogumen mladenič! Strinjam se, da je rop banke zahtevnejši podvig od malokurčnega izrabljanja legaliziranih zločinov v ležerni spregi s politiki in vplivnimi gospodarstveniki. Fantje so se na raznorazne načine trudili obogatet in premožen gospod s primernim obnašanjem pred kamerami je nagradil njihovo prizadevnost. Gospod ve, kako se pomaga mlajšim generacijam na poti do uspeha. Ste zdaj zadovoljni s predstavo?

Mladi poslovneži so samo fantje, ki sanjajo sanje, s kakršnimi nam perejo možgane vsebinsko prazni neoliberalni politikanti in psevdougledni biznismeni. Vsak ambiciozen materialist se zaveda, da je tisti uspeh iz Nič, ki ga po navodilih propagirajo skrbno izbrani nerazgledani novinarji, zgolj neizpovedan del zgodbe. Novopečeni podjetnik pač mora v divjini poiskat sponzorja za svoj Nič in mu glavo potunkat globoko v danko. To je igra neoliberalne idile klientelistično nesvobodnega trga, kjer mnogo več od izjemnih talentov in obče koristi poslovnih idej štejejo lobiranje, brezvestnost in prilagodljivost. Mladi poslovnež z visokimi ambicijami hitro spozna še naslednjo lekcijo. V praksi ne obstaja premožnež, ki bi mu uspelo brez prestopanja mej legalnega. Med nelegalnim in legaliziranim moralnim zločinom pa tudi ni nobene razlike.

V promocijskem spotu z naslovom The best Daily routine for Forex trader je Luka Lah razsvetlil občinstvo. Če želite postat finančno uspešni – neodvisno od vrste biznisa – morate razmišljat in delovat enako kot finančno najbolj uspešni biznismeni. Nauk smo slišali že neštetokrat, tudi če nismo hoteli poslušat. Kot najbolj zlajnana popevka, ki ti jo nabijajo v glavo za vsakim vogalom. Popolnoma se strinjam z Lahom in menim, da dovolj dobro dojema zadeve. Upam, da bo širši javnosti predstavil še veliko posnetkov z mentalno prazno srhljivko poslovno ambicioznega načina razmišljanja in življenja na kičastih razglednicah. Cinično bom uživala ob pomisleku na zgrožene frise občinstva, ki se sicer klanja okravatanim leporečnim čvekalom, ki so za razliko od kakšnega narcističnega bahača bolj pazljivi, kaj pokažejo javnosti in česa ne.

Koliko časa bo ljudem še uspevalo naivno verjet, da je primer Majbert Pharm eksces. In madžarski homofobni politik, ki je nag bežal s homoseksualnih orgij, je eksces. In Bezos je eksces. In Trump je eksces. In Belfort je eksces, a vreden hollywoodskega hita, v katerem skrajno antipatičen nakladač Belfort izpade privlačen kot zvezdnik Leonardo DiCaprio. Vsa korupcija na zasebnem in državnem nivoju je serija ekscesov. Domače in globalne ekscese bi lahko naštevala do naslednjega leta, ker niso eksces, ampak pravilo igre neoliberalne mentalitete in režima.

Čar neoliberalne diktature je predvsem v tem, da posamezniku ne dopusti zadovoljstva z ekonomsko zmernostjo. Za zmerno finančno idilo, ki zaposlenega, samozaposlenega ali lastnika manjšega podjetja zgolj toliko pomiri, da ne bi kronično drhtel od strahu pred eksistenčnim kolapsom, se posamezniku v vsakem primeru rapidno krčijo prosti čas, ustvarjalne ambicije in volja do česar koli izven predložene rutine. Vpreženi in robotizirani ste! Zato začne vsak suženj brez vpliva na trg dela in produkcijo slej ko prej sanjat o odrešilnem bogastvu, medtem ko se neprestano rolajo oglasi z bolj ali manj odkritim sporočilom: “Ne odlašaj! Postani pohlepna baraba zdaj!”

Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 10.1.2021

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji, Politika, Slovenija, Svet | Ni komentarjev

O pudingu in lačnih otrocih: Hrupen molk javnih institucij in prekipevanje od solidarnosti

28.01.2021

Edino, kar v življenju še lahko počnete, je obsesivno kompulzivno sledenje dnevnim informacijam, kaj lahko na določen dan počnete in česa ne, in da seveda delate ter skrbite za otroke – bodoči rod v suženjstvo zakletih! Ustvarjanje kaosa in zmede teče kot po maslu. Mediji s turboažurnim smetenjem javnega prostora dobro sodelujejo. Državljani pridno trpijo na delovnih mestih, kjer se jih tudi največ okuži, kar pa ni pomembno, ker že dolgo kot človeško bitje nismo vredni nič! Smo samo uporabno delovno orodje za patološke apetite brezvestne kapitalistične peščice. Koliko sranja in nespoštovanja smo pripravljeni uklonljivo požret, je ključno vprašanje aktualnega globalnega eksperimenta.

Ko bo velik posel s cepivom izpeljan, boste izpuščeni na sprehod ali celo na kavo s prijateljem. Za nekaj časa se vam bo zdelo, da živite v raju, čeprav boste še vedno tonili v kletne prostore pekla. Ampak … Ko sem slišala, da nas že napada novi sev koronavirusa, sem bruhnila v smeh. Zdaj je skrajni čas, da bi se distancirali od norišnice, v kakršno smo pahnjeni in s pandemijo samo po sebi nima nobene neposredne zveze. Ima pa veliko zveze s socialno, kulturno in ekonomsko prihodnostjo na globalni ravni in na ravni posameznih držav. Bo ponovna kriza v slogu doktrine šoka prispevala k utrditvi razmajane neoliberalne diktature s poglabljanjem socialnih razlik in krčenjem človekovih pravic? Ali bomo zmožni ustvarit in podpret socialno in ekonomsko sistemsko preobrazbo? Zaenkrat ne kaže dobro.

Faloti računajo na deficit vaše inteligence in vam razlagajo, da javno zdravstvo ni “zdravo”, ker je prepredeno s korupcijo, zato podprite postopno privatizacijo, ker po njihovem genialnem mnenju zasebniki sebi pač ne bodo kradli. In vi boste kot budale sprejeli, da se korupcija v javnem sektorju ne počisti. Verjeli boste, da med zasebniki ni korupcije, pohlepa, trgovanja z uslugami in kravjih kupčij, ampak ena sama dobrota in želja, da bi si vi lahko privoščili pravico do zdravstvene obravnave. Verjeli boste celo, da so farmacevtski lobiji dobrodelna društva. Razmišljali boste kot najbolj bizaren kreten, ki lasten oropan dom zapusti in se preseli v hotel, ker verjame nakladanju, da so roparji nedotakljivi, vztrajanje v lastnem domu pa nima smisla. Nagovorili vas bodo celo, da se odpoveste lastni državi in da vam državo brez vašega upora ugrabijo dobičkarji, za katere se morate prostituirat. Ups, saj to se je že zgodilo.

Že danes drago plačujete zobozdravstvo, ker vas javno zdravstvo izrinja na trg z izgovorom na predolge čakalne vrste. Že danes vam javno zdravstvo dodatno zaračunava celo za belo plombico pod grožnjo, da vas bodo sicer zastrupili s škodljivim materialom. In vi pridno pokimate in odprete usta! Zasebnikom ne zmanjka pacientov in si lahko privoščijo tudi šlamastiko. Dnevno po forumih sprašujete, kateri zdravnik vas bo kakovostno obravnaval, da boste predrago plačali vsaj za dobro opravljeno delo. Prenekateri sprašujete, kje v tujini boste kakovostno obravnavani za enkrat nižjo ceno. Tako deluje zasebno zdravstvo.

Molče se boste pridružili številnim Američanom, ki obolevajo in umirajo brez zdravstvene pomoči, ker ne zmorejo plačevat nobenega učinkovitega zavarovanja. Trpijo na tiho, ker so si večinoma sami krivi, saj so nekoč naivnejši od perjadi podpirali zločinski sistem v upanju po lastni obogatitvi in v prepričanju, da sami ne bodo nikoli potrebovali ničesar, kar bi presegalo njihove zmožnosti. Sprejeli boste, da zdravniški poklic ni več posebno poslanstvo, ampak so prosto po aktualni predsednici Zdravniške zbornice samo prodajalci storitev, ki jim za Hipokratovo zaprisego dol visi! Vsak zdravnik, ki namreč odkloni pomoč bolnemu človeka, ker bolnik ne zmore plačat preklete “storitve”, zagreši popoln moralni zločin, ki bi moral bit tudi legalno obravnavan kot zločin! Ampak vi boste nagovarjani, da pristanete na postopno rušenje javnega zdravstva v naši državi.

Spoštovani zdravniki! Računamo na vašo podporo, ki žal do zdaj ni bila slišna. V zadnjih letih so se le posamezniki med zdravniki izpostavili v boju proti korupciji in ostali zdravniki jih niste množično in glasno podprli. Sindikat se glasno oglasi predvsem takrat, ko se bori za izključitev zdravnikov iz skupnega plačnega sistema. Pričakujete naše spoštovanje in privoščljivost za dostojno plačilo. Z veseljem privoščimo in spoštujemo, ampak kdaj se boste tudi vi postavili za nas državljane in ostro nastopili proti privatizaciji zdravstva in miniranju javnega sistema?! Zakaj niste vsaj podprli ukinitve dodatnega zdravstvenega zavarovanja, zaradi česar je predhodna nesposobna vlada padla?! Zakaj ne stavkate zaradi dolgih čakalnih vrst, zaradi česar sploh ne morete dovolj kakovostno zdravit številne paciente?

Izražam globoko razočaranje tudi nad bobnečim molkom slovenskih univerz in številnih kulturnih institucij. Kot da niso ravno oni ključni braniki ustvarjalne svobode in človekovih pravic. Sprašujem profesorje, intelektualce, umetnike in še posebej akademike, ki delujejo pod okriljem institucij, kaj menijo, da je njihovo poslanstvo v odnosu do družbe?! Ker resnično več ne vem! Skrb za lasten položaj in karierno napredovanje znotraj zaprte cone ceha prav gotovo ne. Dr. Renata Salecl in dr. Tine Hribar sta se izpostavila in podala javno argumentirano izjavo v bran ohranjanju demokracije, človekovih pravic in svoboščin. Eden izmed članov se je potezi uprl brez ugledne argumentacije. In kako je odreagirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU)?! Podcenjevalno so nas odpravili s skopim pojasnilom, da mnenje članov s podpisi Komisije za človekove pravice ni mnenje SAZU, ker se v politiko ne vmešavajo.

V politiko?! Preko nekaterih medijev smo bili deležni tudi sila otročjih opozoril na nadpolitičnost intelektualno vzvišenega poslanstva! Nismo bili pa obdarjeni z nikakršnim sila intelektualno superiornim mnenjem s strani nikogar! Ravno nasprotno. S skrajno populističnimi izjavami so se nam iz nekaterih medijev smehljali določeni izobraženci, ki jih je že na prvo žogo mogoče tako enostavno ideološko opredelit, da se od žalosti smejim. Popolnoma se namreč strinjam, da intelektualni premisleki, ki ne vsebujejo visoke stopnje objektivne distance do vseh ideoloških in religioznih omejitev, niso vredni več od previdno omejene pozornosti. Vendar od krovne institucije, pod katero se skriva smetana slovenskega izobraženstva, nismo državljani na prelomni zgodovinski točki deležni nikakršne pozornosti! Kdor molči, vsem državljanom gromko odgovori.

Kako slabo kaže, me opozarja tudi porast izjemne dobrote in solidarnosti, ki se kaže v okrepitvi dobrodelnih akcij. V kolikor obstaja še kakšen državljan, ki mu ni jasno, čemu služita dobrodelnost in prostovoljstvo, naj najprej opozorim, da oboje služi podpori kapitalistični diktaturi in poglabljanju zasužnjevanja. Kapitalisti od nekdaj podpirajo dobrodelnost, ker se zavedajo njene realne benignosti. Dobrodelnost predstavlja učinkovito samopromocijsko sredstvo.

Ko popularni Radio 1 s popularnim voditeljem, ki večinoma ljudi osrečuje z duhovičenjem na prvo žogo, izvede uspešno dobrodelno akcijo, izvede pravzaprav uspešno samopromocijo. Zdaj se poslušalci, ki s poslušanjem komercialnih čvekarij in drugorazredne muzike zapravljajo čas v prazno, počutijo del nečesa, kar pridobi avro dobrote in solidarnosti. Ko Denis Avdić duhoviči in zakriči v eter, da noben otrok v tej državi ne bo ostal brez pudinga, se vsem, ki jih na tem svetu ne zanima nič razen njihov hladilnik, orosijo oči. Pudinga se bo žal lahko napokal le Avdić, za revne otroke pa je puding redek priboljšek. Prosilci za pomoč bodo prejeli le poplačilo najnujnejših stroškov, kar je dobrodošel obliž na kratke proge. Večina prosilcev za pomoč bo že najkasneje v nekaj mesecih v enako slabi ali še slabši situaciji. Bo pa Radio 1 še malo bolj popularen in dobičkonosen. Radio 1 je medij, ki v smer sistemskih rešitev in spodbujanja splošne razgledanosti, dobrote in solidarnosti s svojim programom ne prispeva nič, čeprav je izredno močan medij! Lastnik tega medija verjetno ne bo udaril popularne kampanje proti sodobnemu izkoriščevalskemu kapitalizmu, mar ne?

Odkar živim, spremljam eno in isto reklamo Unicefa na televizijskem programu. Že več kot 40 let me prepričujejo, da bo moja skromna donacija rešila dojenčka v Afriki pred gotovo smrtjo. Zelo pomembno, da od lakote ne bo umrl kot dojenček, ampak nekaj let kasneje, ali pa bo prišla na svet kopica novih lačnih in bolnih dojenčkov. Enako dobrodelno reklamo bom lahko spremljala verjetno do lastnega pogreba. Živel Bill Gates!

Pristop Radia 1 je sicer mnogo bolj human od neprebavljivosti visoko gledane oddaje Tednik na TV Slovenija, ki iz stisk ljudi ustvarja resničnostni šov. Pomoč dobi tisti, ki se je pripravljen javno izpostavit, da gledalce zabava s svojo tragedijo. Nekoč sem se nad perverznim pristopom pritožila in prejela obrazložitev, da ste vi, dragi državljani in državljanke, bolj darežljivi, če vam postrežejo s stigmatizacijo, krvjo in solzami ljudi v stiski! Vi ste baje odgovorni za tedensko predvajanje najbolj perverznega resničnostnega šova.

Kaj sploh pomeni funkcionalna dobrota in solidarnost? Marsikaj. Solidaren je vsak, ki razume, da v naravi nikakršna zasebna last ne obstaja, ker je vse stvar družbenega dogovora, zato po naravi stvari ni skopuški. Marsikdo poseduje visok kapital za prazen nič in marsikdo zasluži skoraj nič kljub relevantnemu pridonosu podebiljeni družbi. Solidarna oseba podpre vsakogar na delovnem mestu, ko se upre izkoriščanju, namesto da skloni glavo v strahu pred lastno eksistenco in na varni razdalji ploska Ivanu Galetu. Odpravi se na ulično zborovanje proti omejevenju človekovih pravic in svoboščin. Radovedno se poduči o definiciji in funkcionalnosti pravega univerzalnega temeljnega dohodka, namesto da neinformirano in zavistno razpečuje po družbenih omrežjih odklonilne neumnosti. Ne hujska proti socialno ogroženim in jih ne zmerja z lenuhi, ker o njih ne ve ničesar. Ne ploska vštric s poneumljajočimi mediji, ko nam predvajajo požrtvovalne zgodbe o prostovoljcih, ampak vedno in za vsako ceno nasprotuje neplačani delovni sili! In najpomembnejše: Ne podpira in ne voli neoliberalnih, fašistoidnih, antikulturnih in nesolidarnih politik oziroma nesocialno opredeljenih strank.

Da ne bo pomote! Podpiram zbiranje pomoči za ljudi v stiski anonimno in na podlagi zaupanja organizatorjem. Večina slovenskih državljanov verjetno najbolj zaupa Zvezi prijateljev mladine, ki se profesionalno ukvarja z dejavnostjo! Ne mislim, da bi se brez tovrstnih akcij vse vlade tega sveta zganile in opravile svojo dolžnost v imenu državljanov in državljank. Država je namreč naša in vlade delajo za nas in upravljajo z našim kapitalom!!! Dolžnost vsake vlade je, da izkoreninja revščino in stigmatizacijo. Socialna država ne pusti nobenega državljana na robu preživetja, kaj šele brez doma. Civilizirana država državljanov ne obravnava na zbirokratiziran in dostojanstvu sovražen način.

Nasprotujem predvsem razmahu dobrodelništva, ki z akcijami predvsem promovira določeno profitabilno dejavnost ali dobrodelnost kot nekaj samo po sebi zaželenega! Vsaka dobrodelna akcija bi morala bit opremljena z jasnim pozivanjem k socialnim sistemskim spremembam. Nedvoumne bi morali bit tudi navedbe, da je tovrstna pomoč izključno skromne, prehodne in kratkoročne narave, namesto trapastega duhovičenja, kako se bodo otroci do sitega napokali s pudingom. Jebeš puding!

Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 27.12.2020

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji, Politika, Slovenija | Ni komentarjev

« Novejši zapisiStarejši zapisi »