Simona Rebolj

Neozdravljiva bolest nesmrtnih očetov naroda

7.07.2021

Za Evropsko unijo je životarjenje beloruskega ljudstva pod patriarhalno primitivno represijo Aleksandra Lukašenka postala domnevno resen evropski mednarodni problem šele ob aktualni ugrabitvi letala in aretaciji uporniškega blogerja Romana Protaseviča. Klanjamo se namreč suverenosti držav. Spoštujemo, da države same urejajo svoje notranje problemčke. Tako se temu reče. Državljanom, ki postanejo ujetniki legalizirane mafijske združbe na čelu države, tovrstni moralizmi bore malo pomagajo. Običajno so skozi proces ugrabitve države že dovolj osiromašeni in oslabljeni, da si redki sploh lahko privoščijo vsaj pobeg čez mejo. Ogromna masa državljanov se počuti enako, kot se počutijo klasične ženske žrtve terorja v družini s strani psihopatskega soproga, ki postaja ob naraščajočih frustracijah zavračanja, razkrinkanega slabištva in neumnosti toliko bolj nasilen in fašistoiden, kolikor se mu trohica možnosti za osebno dostojanstvo in gradnjo spoštovanja izmika. Med pametno ženo, ki spregleda, in dobro ženo, ki nič ne sliši in nič ne vidi, je enormna razlika.

In enako velja za vsako ljudstvo. Diktator se nikoli ne umakne, ko nima več česa izgubit. Omembe vredne osebne vsebine zagotovo ne, ker ne obstaja. Dostojanstva prav tako ne, ker ne obstaja vsebina, na katero bi se dostojanstvo vezalo. Ni mogoče izpostavit nobene presežne vrline, znanja ali sposobnosti. Gospodar, ki je gospodar, ker je gospodar, bo lahko slo po gospodarjenju krepil le v patološke razsežnosti in poskušal onesrečevat nadvladovane subjekte vsaj toliko, kolikor je pač nesrečen, prazen in frustriran tudi sam. Globoke vezi se spletejo med plenom in plenilcem. Vezi, ki si jih nihče ne želi. Psihološki proces vzroka in posledice pri povprečnem družinskem patriarhu je povsem enak na državni ravni.

Krizne razmere držav na Zahodu so globalne narave le z vidika pretakanja kapitala. Ignoranca EU do usode beloruskih državljanov je navidezno še posebej utemeljena, saj gre za državo, ki vendarle ni niti članica te sila elitne evropske zveze. EU ima zaradi beloruskega autsajderstva bojda toliko bolj zvezane roke in zamašena usta. Sicer bi bilo ukrepanje bistveno bolj aktivno in učinkovito od ničvrednega in praznega čvekanja zgolj ob nujni priložnosti, ko se zgodi nespregledljiv zločin znotraj mednarodnega prostora. Kako zelo brižna in občutljiva je EU do kršenja človekovih pravic in temeljev sodobne pravne države, lahko konec koncev spremljamo v odnosu do Poljske in Madžarske.

Dve članici EU sta se še pred kratkim gromko posmehovali moralizmom o pravni državi, človekovih pravicah, spoštovanju ustave in podobnim puhlicam, ki lahko v praksi še prehitro postanejo ničvredna spremenljiva črka na papirju. Pod taktirko podjetne Angele Merkel tako Madžarska kot Poljska zaradi nespoštovanja načel demokracije nista bili deležni nikakršnih finančnih sankcij v okviru porazdelitve finančnih sredstev za premostitev koronakrize. Množične demonstracije na Poljskem Evropska unija le zaskrbljeno opazuje in občasno malo pojamra, če že slučajno kdo kaj neprijetnega vpraša. Pomembno je, da smo zaskrbljeni.

Kaj pa naj storimo? Poljska je vendar suverena država pri reševanju svojih problemčkov z ljudstvom, še posebej z ženskami. Poljska lahko po potrebi tudi spreminja velecenjeno ustavo, ko postane čez noč malo manj cenjena. Kazen za dolgotrajno anemičnost naroda postane zlahka kruto vzgojna. Približno polovica državljanov – torej žensk – je vrsto let kar sprejemala, da v skladu z ustavo itak ne poseduje pravice do abortusa, razen v primeru poškodovanega ploda ali ogroženega zdravja porodnice. Toliko o ustavnih mejah verjetnosti sodobnih civiliziranih držav v Evropski uniji.

Na Poljskem mase državljanov in še posebej državljank že tako dolgo in redno demonstrirajo brez želenega učinka, da so postale demonstracije že nekakšen ljudski ritual, ki … Ki se pač dogaja in se nanj privadimo kot na ponavljajoče se prometne zamaške. Verjamem, da kulturno in duhovno razviti Poljaki tuhtajo, kako so lahko dopustili prevzem oblasti okostenelemu kleropatriarhalnemu primitivizmu in ga tako dolgo celo tolerirali ob političnem koritu, da so se znašli v takšni pat poziciji, ki niha na robu državljanske vojne.

Na Madžarskem je še huje. Viktor Orban vlada praktično nemoteno. Madžari so se očitno sprijaznili z usodo kot neštete dobre žene v patriarhalnih zakonskih zvezah. Malo jamrajo, ampak zjutraj se odpravijo na delo, popoldan ali zvečer skuhajo topel obrok in vse pospravijo, zvečer se ukvarjajo z otroki in se izmučeno zleknejo na svojo stran postelje. Na Poljskem danes številne dobre žene na skrivaj podpisujejo peticijo proti prepovedi abortusa in drugim ukrepom kleropatriarhalne vlade. Z aktivisti se pečajo v odsotnosti svojih dragih mož. To so te idilične zveze ponotranjenih patriarhalnih spolnih vlog do groba, ki med seboj v resnici nimajo nič skupnega in še manj iskrenega. Ko prenehamo sanjat, kako bi lahko bilo, postane dovolj dobro marsikaj. Človek je v povprečju absurdno prilagodljiva žival. Banalnost zla je brezmejna v svoji banalnosti.

Enako, kot je Lukašenkova oblast v Belorusiji že marsikaj v državi po lastni potrebi spremenila, je čisto vse in povsod spremenljivo. Za začetek je Lukašenko na primer spremenil ustavno omejitev na dva predsedniška mandata. Ker namerava narodni patriarh ostat predsednik do groba in še čez s svojimi podaniki, je pač spremenil ustavo. Problem patološke osebnosti, ki v življenju nima nobenega drugega osebnega smisla od tega, da se navkljub osovraženosti pač vzdržuje na oblasti do smrti in čez, je rešen. Družba je imuna na vdor primitivizma in mafijskih praks v politiko toliko, kolikor je visok povprečen mentalitetni, realno izobrazbeni in kulturni nivo naroda. Popolnoma vseeno je, ali je Slovenija članica EU, enako kot Poljska ali Madžarska, ali pa če ne bi bila članica EU, kot na primer ni Belorusija. V vsakem primeru se vsem državam na svetu fučka za naše blagostanje in kakovost življenja v imenu načel opevane pravne države, demokracije in temeljev človekovih pravic. Vlada nam le globalna religija kapitala, pri čemer so najbolj ranljive tiste države, ki služijo predvsem kot molzna krava ekonomsko močnejšim kulturnim okupatorkam.

Zakaj dosledno posebej težim s pridevnikom “patriarhalni” ob označevanju sodobnih evropskih avtokratskih politik? Ker menim, da je ključna težava ravno v neprepoznavanju in nerazumevanju nosilcev patriarhalne narave, značaja in frustracij, kar presega klasične ideološke politične definicije, še posebej delitev na komunajzerje in klerofašiste. Kako, za vraga, je mogoče, da so Belorusi leta 1994 izvolili na vrh države tako preočitno podobo primitivnega, objestnega in nevarnega bitja?

Odgovor na takšno vprašanje je pravzaprav vedno isto sranje. Vedno enak model zgodbice! Tovrstni profil osebka se prismuka bliže svojemu plenu in cilju, ko je plen najbolj ranljiv, nezadovoljen z obstoječim stanjem ali celo razočaran. Torej v (politični) krizi. Naivni plen se priklonu prvemu, ki obljubi sveto preprosto razumljive in hitre rešitve ter odigra vlogo drzne in samozavestne osebe. Plen pregovorno pade na finto patriarhalnega lika, torej “fotra”, ki zna udarit po mizi in se ne ozira na ovire okrog sebe.

Tudi Lukašenka mnogi Belorusi predolgo niso dojemali kot diktatorja. Izvolili so “taprauga dedca” z zgodovino trdoživega vojaka v domeni komunistične zavednosti in ekonomista na področju organizacije kmetijske proizvodnje. Služboval je kot direktor kmetijskega posestva (kolhoza), namestnik direktorja tovarne gradbenih materialov in se predvsem smukal od položaja do položaja s pomočjo političnega udinjanja. Enako kot se kariernim ambicijam streže tudi v Sloveniji. Lahko bi rekli, da je bil Aleksander Lukašenko po surovi definiciji nekakšen križanec med Janezom Janšo in Zdravkom Počivalškom.

Intelektualni domet in retorika bodočega diktatorja sta od nekdaj in za vedno ustrezala sveti preproščini povprečnega provincialnega človeka z izrazito ideološko omejeno percepcijo (običajno podkrepljeno z religijo), ki vdano služi slehernemu sistemu. Tudi nadarjen diktator je najprej predvsem odličen služabnik, dokler se mu ne ponudi priložnost, da sistem tudi sam poustvarja in končno dobi priložnost za revanšističen marš zasužnjevanja drugih, predvsem tistih, ki s svojo vsebino, samobitnostjo in širino duha sprožajo globoke frustracije v duhu praznih in mentalno omejenih patriarhalnih ambicioznežev. Patriarhalni divjak lahko vlada le ljudem, ki so moralno, psihološko in/ali eksistencialno na dnu. Zato ustvari temu primerne okoliščine. Vedno isto! Ja, ja, vem, da vse to že vemo. Pa vendar vedno znova zaspimo in dopustimo, da se ustvarijo idealne okoliščine z dovolj široko populacijo, ki postane vdana podpornica in hrana patološkim primerkom Velikega očeta. Torej v resnici ne vemo in ne znamo še nič!

Kar se dogaja trenutno v Sloveniji, je pravzaprav že lov na zadnji drveči vagon pred izgubo še tistega zadnjega vlaka, ki ga pravzaprav še nismo uspeli ujet. Ko se danes spomnimo številnih upravičenih kritik nad splošnim standardom, medijskim poneumljanjem družbe in politično bedo, se zdijo vse pretekle upravičene kritike levosredinskih vlad povsem izgubljene. Zdaj so zgolj izrabljane za prozoren izgovor Janeza Janše, da lahko upravičuje sebe in svojo politiko pred lastnim ogledalom.

Ogledalo Janeza Janše je namreč povsem oblepljeno z zlizanimi protikomunističnimi pamfleti iz prejšnjega stoletja, kar mu edino omogoča, da sploh vztraja na položaju predsednika največje desne stranke in celo predsednika vlade. Janševa politika ne ponuja ničesar, kar bi dosegalo osnovno raven sodobne, socialne, razvojno učinkovite in kulturno razvite postsocialistične države. Moram priznat, da me mnogi pljunki Janeza Janše proti raznim institucijam, organizacijam in kulturniškim klikam v Sloveniji tudi razvedrijo, ker so povsem zasluženi, a kaj ko je Janša oseba, ki nam pokaže znake plesni v našem domovanju, potem nas pa popelje lačne in žejne čez vodo do razpadajoče kolibe sredi gozda. Ne, hvala.

Nesprejemljivo duhamorne so razprave o vsaki novi destruktivni potezi, ki jo zakuha Janševa vlada. Tudi zadnji domnevni “škandal” vladne razveljavitve postopka izbire dveh delegiranih evropskih tožilcev, zaradi česar je bila pravosodna ministrica končno primorana odstopit s položaja, ni dejanje, o kakršnem bi bilo vredno posebej izgubljat čas in energijo za razpravo o nezaslišanosti dejanja. Cilj vladnih potez, ki izkazujejo jasen apetit po preobrazbi medijskega prostora, kulturne sfere, socialne logike in pravnega sistema, je več kot očiten. Državljani lahko predvsem opazujemo, kako mizerne sistemske varovalke imamo pred popolno svojevoljnostjo vsakokratne oblasti, od področja kadrovanja pa do konkretnih posegov v vsebino pravne države. Zato nas lahko doleti skoraj kar koli!

Modrovanja o etiki in načelnosti politikov, ki bi morali spoštovat blablabla …, so nam le v posmeh. Tokrat namreč drži predvsem svarilo Janeza Janše pred državljansko vojno v odzivu na zadnjo petkovo množično vseslovensko vstajo v Ljubljani. V resnici ne gre za nikakršno svarilo. Janez Janša je preočitno v državljanski vojni že od osamosvojitve Slovenije dalje in temu primerno tudi deluje.

Najbolj konkreten rezultat petkovih protestov, za kar so poskrbeli pogumni in dejavni posamezniki, je zaenkrat ustanovitev Pravne mreže za varstvo demokracije in Center za zaščito žvižgačev. V podobnem slogu bi morala nastajat tudi druga udarna gibanja, ki bi hkrati drastično vplivala na razvojno navdihujočo prihodnost slovenske parlamentarne zgodbe. Pozivi k politični spravi in umiritvi “strasti” za gladko predsedovanje Evropski uniji so milo rečeno neresne mantre glede na resnost situacije, ki pač ne prenese nesprejemljivih kompromisov in čakanja na trenutek, ko je že prepozno.

Ko postanejo tudi množične demonstracije le mestni pojav, na katerega se navadimo kot na pogosto pojavljajoči se prometni zamašek. Po uspešno ugrabljeni državi namreč zamrejo klepeti o ustavi in pravni državi, ker ni več nobenega razloga niti za zaupanje volilnim rezultatom! Volitve postanejo samo še slab vic. Kako dober rezultat volitev za javnost uživajo razni diktatorji sila demokratičnih družb na Zahodu, postane odvisno le od stopnje tragikomične nadutosti vedno hujšega blazneža s kompleksom boga v vladni palači. In takrat postanejo modrovanja o spravi popoln naiven nesmisel.

Objavljeno v spletnem mediju Portal+, dne: 30. 5. 2021

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Družba, Mediji, Politika, Slovenija, Svet | Ni komentarjev

Mare of Easttown

22.06.2021

Nekaj besed bom namenila novi nadaljevanki Mare of Easttown, ker je požela plaz navdušenja pri občinstvu in večini sodobnih piscev kritik, a s posameznimi opombami, ki pa odzvenijo manj pomembne v primerjavi z domnevno vrhunsko celoto.

Ko se pojavi “fenomen”, ob katerem so običajno pomembne opombe interpretirane kot povsem obrobne, se samo po sebi postavi vprašanje, kakšen motiv za navdušenje je tako močan, da je utemeljena kritika odrinjena povsem na rob. Če se poslužim drobnega sarkazma, bi lahko rekla, da enako, kot so vse prikazane družinske deviacije v nadaljevanki predvsem rezultat stereotipnih psiholoških vzvodov zanikanja in molka zavoljo potlačevanja osebne nesreče, je tudi splošni odziv nad nadaljevanko temu podoben. Tako smo izstradani užitka ob konzumaciji televizijske ponudbe, ki bi jo bilo možno nagradit s pojmom “kakovostno in smiselno”, da smo že v fazi prvih znakov po možni očaranosti pripravljeni spregledat ves bulšit, da le ne bi ostali raz-očarani.

Mare of Easttown si že po ogledu prve epizode očitno zada visoke cilje, kar se tiče fabule, obrti, dramaturgije in seveda igralske prezentacije. Že sama promocija je bila usmerjena v prepričevanje občinstva z vseh kotov in smeri, da nikakor ne gre zgolj za še eno mračnjaško kriminalko z lovom na morilca v dolgi vrsti podobnih konceptov, ampak za nekaj mnogo več! Spremljali bomo predvsem odlično dramo! Bejžte, no, kdo bi si mislil?! Promocijski kolaček, ki danes nima več posebnega smisla, saj že od skandinavskih standardov dalje sploh ni mogoče več prodat za ekskluziven dosežek nobenega trilerja ali krimiča, ki hkrati ne ponuja tudi odlične drame! In kaj naj bi to pomenilo? Pričakujemo nadpovprečno predstavljeno psihologijo karakterjev, ki odstopa od površinskih klišejev, ali pa zanimive osvetlitve novih zornih kotov določenih utrjenih stereotipov. Pričakujemo tudi bolj intenzivno posvečenost motivu za zločine, zaplete in tragedije namesto zgolj bolj ali manj zapletene matematike ob ugibanju, kdo je morilec. In pričakujemo seveda nadpovprečno zanimivo zgodbo ali predstavljene aspekte večnih dram in travm. Zanimiva drama, pri kakršni se ustvarjalci namučijo s poskusi izvirnosti in več inteligence od prodajanja klišejev, ne bi smela bit več pod vprašajem, v kolikor se nekaj prodaja v imenu nadpovprečja. Ali Mare of Easttown ustreza visokim kriterijem sodobne ere? Po mojem mnenju niti pomotoma, kar pomeni, da je prostora za manipulacijo z občinstvom še veliko. Nič presenetljivega.

Kaj ponuja nadaljevanka Mare of Easttown, da si je v tekmi razcveta priljubljenosti miniserij in nadaljevank, izborila status posebne pozornosti? Ponuja predvsem obrtno scenaristični trik, ki si ga do zdaj v tako brezsramno patološki različici ni privoščila še nobena tekmica v privilegirani in bogati produkciji. Spremljamo lahko predvsem odlično igro Kate Winslet in enako zadovoljivo asistenco kolegov v vseh spremljajočih vlogah, kar ni nikakršen poseben dosežek za današnjo visoko produkcijo z zajetno zgodovino urjenja in razpoložljivega kadra. Zgodba? No, pod to točko se skriva pa bistvo trika. Toliko navrženih zgodb, kot jih boste deležni ob ogledu Mare of Easttown, boste lahko doživeli le še v povprečni žajfnici. Ampak žajfnica si bo vzela veliko časa za razvoj plitkih nebuloz, Mare of Easttown pa grmado halo efektov natlači v sedem delov. Gneča dramatičnih usod in zapletov je brezmejna! Ni posameznika in družine brez hude drame. Dren “šokantnosti” in stresa je tako patološki, da po logiki stvari določeni dramatični nastavki, ki bi se lahko razvili v pozornosti vredno zanimanje, izvisijo povsem v prazno kot mizerno povprečen seks ob visokih pornografskih pričakovanjih. Angelska deklica z Downovim sindromom se na primer pojavlja le zato, da lahko asistira v določenem prizoru, ki je relevanten za razplet ene izmed drugih zgodb s konfliktnimi odnosi in da vzgojno opozarja na pojav medvrstniškega nasilja po šolah. Ampak samo opozarja! Obstaja pač! S tematiko je sicer opravljeno kot z drekom na cesti. Nikakršnega kritičnega vpogleda ni na vidiku. Zgolj nastavek in na svidenje prihodnjič. Kakec s pločnika pač odstranimo, da nam ne smrdi, ko je odpravljena črevesna potreba. Še huje! Z vsemi zapleti, ki preočitno služijo vzgojnim pridigam, scenarij v večini primerov ravna najbolj varno, kolikor je mogoče. Pojasni nam, da so vsi ljudje na tem krutem svetu pač samo ljudje in da ima vsak svoje zajebane težave in travme iz otroštva, zaradi česar postane pač takšen ali drugačen izrodek. Pač, pač, pač …! In ne samo to! Ker smo duhovno razvita bitja – napumpani z bukvicami za duhovno rast in samopomoč – razumemo, da nič na svetu ni črno belo, zato nihče ni le dober ali slab po značaju. Zadeve so precej bolj večplastne. A res? Kako, kje, kdaj in zakaj pa? Pozabite! Nadaljevanka se ne ubada niti z idejami o kukanju pod površje. Važno, da štekamo, da nič ne štekamo in opletamo s pamfleti. Samo probleme imamo, a veste, dokler nismo pripravljeni pomagat psihoterapevtu, da bi nam pomagal. Zeeeeh! Ameriška produkcija zna bit res neprebavljivo plitka, še posebej ko se trudi postat globoka, prodorna in celo … oh, prosim, nikar … vzgojna.

Kadar se scenaristični bog odloči moralizirat, to počne izključno na ravni povsem zastarelih stereotipov tipa: “Prekleta prasica, a se spet kurbaš z možem moje najdražje prijateljice!” Ni problem, da noben karakter v nadaljevanki ne premore trohice lucidnosti ali vsaj kompleksnega toka misli in reakcij. Problem je v tem, da nadaljevanka manko vsebine krpa z izgovorom, da nam zgolj prikazuje življenja “običajnih” pozabljeni ljudi, ki so ujeti v deprivilegiran položaj in večinoma tudi v revščino tam nekje na obrobju, v odročnih malih krajih, kjer so neobičajnosti že zdavnaj postale običajne in abnormalnosti že zdavnaj povsem normalne. Tokrat v Pennsylvaniji. Vsebinsko luknjo, neizvirnost, serijsko plonkanje in parado klišejev skuša nadomestit s kvantiteto – z naspidiranim dramaturškim tempom, preobiljem zgodb in osebnih problemov preštevilnih likov. Ali je vsaj osrednja zgodba glavne protagonistke obdelana bolj podrobno in celostno? Ne, ni. Še ena junakinja v vrsti junakinj, ki je z razlogom kronično v depri in ima veliko težav na delovnem mestu, čeprav je “genialna” in pogumna. Razlog njene depre? Mora obstajat preočiten razlog, a veste. Ne moreš morit sebe in drugih brez prepričljivega razloga na tem skrajno krasnem svetu. Sin se je zadžankiral in ubil. In potem ji je seveda mož pobegnil z bolj vedro in koristno družico. Kaj je lahko hujšega od smrti otroka? Ker nadaljevanka ni v ničemer izvirna, tudi ob prikazovanju doživljanja osebne nesreče glavne junakinje plava na površinskosti družbeno sprejetih rangov tragičnega. Avtorji nadaljevanke niso tvegali absolutno ničesar, kar bi odstopalo od preverjenih statistik, kaj naj bi užgalo pri povprečju občinstva. In točno takšen je tudi epilog tega komercialnega produkta, ki ni nič več od obrtno spoliranega komercialnega produkta. Nič več od žajfnice, ki je zrežirana, odigrana, posneta in zmontirana, kot da ni zgolj žajfnica, ampak morda celo nekaj več. Vrhunska embalaža z industrijsko vsebino preverjenih družbeno izglasovanih tragedij, ki se uvrščajo na sam vrh liste za družbeno sprejemljivo pravico do doživljanja osebne bolečine. Če bom prekmalu spet naletela na nadaljevanko ali film v imenu “ženskih” tematik, kjer bo kot osrednji lik spet travmirala mama, ki ji je umrl otrok, bom iz obupa nad feministično togostjo začela kričat.

Mini serija, ki je ustvarjena za snemanje naslednje sezone, vam ponuja vse zaplete iz patriarhaliziranih limonad, ki po statistikah najbolj privlačijo širše občinstvo. Mati, ki izgubi otroka. Okrevanje svojcev po samomoru bližnjega. Skoki čez plot. Nasilje očetov. Najstniški seks, nosečnost in nezrelo materinstvo. Predatorski lovci na mlade seksi bejbe. Psihopatski ugrabitelji, zlorabljevalci in morilci najstnic. Peklenska paranoja pred samskostjo in notorično iskanje partnerja. Prevarana slepa in gluha žena, ki ljubi preko lobotomičnih aspektov. Psihično razsuti otroci v disfunkcionalni družini. Psihično razsuti otroci v krasni družini, ki je krasna zgolj na videz. Duhovnik, ki je obtožen pregrehe. Homoseksualnost in iskanje identitete. Otrok s posebnimi potrebami. Medvrstniško nasilje v šoli. Narkomanija, posledična kriminaliteta in stiske svojcev. Medijsko mrhovinarstvo in umori osebnosti … Naj raje končam. Zagotovo sem še kaj pozabila. Kako se nadaljevanka loteva preobilja večno aktualnih tematik? Zgolj skozi stereotipe, nastavke in psihološke klišeje. Ničesar in nikogar ne razvije nikamor. Še najmanj karakterjev. Niti v poglobljeno smer ali v kakršen koli zanimiv aspekt, ki bi si ga posebej zapomnili. Ne obstaja dialog, ki bi odstopal od klišeja. Pozabite na kulten dialog ali kulten prizor ali … kar koli, česar niste videli in slišali že tisočkrat na že tisočkrat navržen površinski način.

Izstopa predvsem neverjeten dosežek na ravni kopiranja. Skandinavski noir je postal za sodobni krimič že standard. Tudi Mare iz Easttowna ni izjema. Z očitnimi zgledi pa se šlepa še na številne že uspešne sodobne mini serije in nadaljevanke. Zasledimo zgledovanje v posameznih elementih po Sharp Objects, Broadchurch, Top of the Lake, Big Little Lies in celo The Undoing. Vse naštete nadaljevanke so predvidljivo produkcijsko in obrtno odličen izdelek, vsem po spisku pa Mare of Easttown ne seže do gležnjev vsebinsko. Niti z vidika presoje o izvirnosti niti z vidika “študije” karakterjev, kompleksnosti zgodbe ali osvetljevanja klišejev in stereotipov. Mare of Easttown pa ne plonka le idej, ampak tudi zelo konkretne prizore iz filmov ali serij, na katere ste morda že pozabili, da ste jih nekoč spremljali, tako da ob doživljanju močnih “deja vu” občutkov v najbolj podrobne podrobnosti nikar ne mislite, da se vam je zgodilo nekaj sila posebnega in ste postali morda jasnovidni. Ne! To je nadaljevanka, ob kakršni postanete zlahka prvoklasni prerok, saj predvidljivostim ni konca in kraja. Novi HBO hit na nobeni ravni ne uspeva postat presežek, kot je sicer promoviran.

Ampak nekaj vendarle mora vsebovat nadaljevanka, da toliko ljudi prepriča v presežek, mar ne? Ja, seveda. Saj vsebuje. Neverjeten presežek kvantitete pri kopiranju pretekle konkurence. Ogled nadaljevanke Mare of Easttown ponuja obilje užitka s pomočjo preobilja preobratov v vsakem posameznem delu, s hitrim tempom dogajanja in z nizanjem najbolj žgečkljivih tematik in zgodbic iz bazena družinskih kalvarij. Nadaljevanka konstantno vzbuja vtis, da spremljamo nekaj, kar smo že doživljali v najboljšem pomenu besede. In to je tudi čista resnica. Vse smo že videli in doživeli v boljšem pomenu besede, ko smo spremljali bolj zanimivo konkurenco. Še preden bi uspeli med ogledom pojamrat pri sebi, da nas avtorji dolgočasijo s površinskostjo, klišeji in serijskim plonkanjem, smo že zbombardirani z novo akcijo, preobratom ali zgodbo, da pozabimo na dolgčas. Mare of Easttown lahko spremljamo z užitkom in se pri tem tolažimo, da konzumiramo nekaj bolj žlahtnega od povprečne telenovele. Na žalost pa po ogledu z lahkoto pozabimo nanjo, ker je obrtno dovršeno limonadasto naslajanje vse, kar ponuja.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Film, Mediji, Svet | Ni komentarjev

Erotične drame na AGRFT in mizerne predstave za naivno javnost

1.06.2021

Predstavnikom gledališke scene se je v lockdown obdobju zgodila izjemna priložnost, da bi se izrazili kot intelektualno in duhovno dojemljiva, senzibilna in evolucijsko napredna človeška bitja. Kakšne sledi puščajo ustvarjalni procesi na njihovih osebnostih? Ali so sploh omembe vredne? Gledališčnike je oplazila lovka Metoo gibanja. Igralka mlajše generacije Mia Skrbinac je dvignila kuliso in opozorila na obstoj totalno zanemarjene, a še kako intrigantne drame o erotično konfliktnih dramah med spoloma. Storila je nekaj, česar si njene predhodnice niso drznile. V mentalno patriarhalizirani družbi niti niso dobro zaznavale obstoj relevantnih dram, v kakršnih bi morale ravno one uprizarjat močno glavno vlogo, namesto da se še naprej vdajajo neštetim navidezno glavnim in stranskim vlogicam omlednega spolnega klišeja v slogu patriarhaliziranih nebulotičnih fantazem prikrite moške frustracije.

Nekateri gledališki ustvarjalci so med drugim tudi v vlogi profesorjev na AGRFT in ravno akademijo, kjer se kalijo mladi bodoči gledališki ustvarjalci, je doletel pomemben izziv. Žal so uprizorili predvidljivost na ravni povprečne družbene ubožnosti. Prijav zaradi spolne ali druge vrste zlorabe moči se je na AGRFT zgrnilo več, a le Mia Skrbinac se je osebno izpostavila, podala konkretne navedbe in uradno prijavo organom pregona. Nihče izmed aktualnih ali bivših študentov ni sledil njenemu zgledu! Ker so anonimne prijave konkretnih profesorjev ostale nepodpisane, so po logiki stvari vse po vrsti zavržene. Predstavniki AGRFT so se zavili v molk in zadevo uredili po svoje. Ker pač lahko. Ker ne obstajajo nikakršne zunanje komisije, ki bi z ustrezne profesionalne distance obravnavale tovrstne primere.

Prijaviteljem bi morali nudit ustrezno sistemsko urejeno psihološko in pravno pomoč! Le na takšen način si bodo upali izpostavljat, kar je tudi ključen način, da se storilce ustavi pri zbiranju novih tarč zlorabe. Slovenska družba bi morala izkazat konkretno podporo in pripravljenost na razreševanje hudega problema, ker so spolna nadlegovanja in prenekatera posilstva skoraj nedokazljiva, saj se običajno dogajajo brez prič in brez stvarnih dokazov. Zbiranje povsem anonimnih zgodbic o posilstvih in spolnem nadlegovanju za Inštitut 8. marec je zato že dolgo samo sebi v namen, saj anonimne zgodbe nimajo nikakršne verodostojne vrednosti. Objavljanje anonimnih zgodb v neskončnost pa se lahko hitro celo sprevrže v izživljanje, ki predvsem vzburja spolne predatorje. Tolaži jih, da so dosegli edini učinek, ki ga zavoljo osebnostne izrojenosti pač zmorejo – pečat travme in druge negativne emocije.

Na tej točki problema nastopi v “drami” igralec Boris Ostan v sramotni vlogi s skrajno mizerno, prozorno in banalno predstavo za javnost, ki mu jo je 8. maja omogočil urednik Sobotne priloge Dela ob asistenci novinarke Patricije Maličev. Boris Ostan je tudi profesor na AGRFT. Po tem, ko se je odvil najbolj predvidljiv scenarij in se je kader AGRFT ovil v popoln molk, je po logiki stvari v zraku ostalo nekaj gnilega, neizpovedanega in nerazrešenega.

V zadnji pogovorni oddaji Miše Molk na nacionalni televiziji je nastopila Nataša Barbara Gračner. Na AGRFT se po njenih besedah dogajajo močni premiki. Spreminja se mentaliteta. Sprejeli naj bi tudi nekaj ukrepov za vzpostavitev bolj varnega in komunikacijsko žlahtnega okolja. Skratka, vse je okej!

Boris Ostan se je na retoriko načelnosti in dobrih namenov Nataše Barbare Gračner v intervjuju dobesedno posral! Ta trenutek resnice je seveda več kot dobrodošel, zato se zahvaljujem Borisu Ostanu, da je z vsemi stereotipnimi puhlicami in prozornimi manipulacijami pokazal pravi obraz duševnega in duhovnega stanja na AGRFT! Dolg intervju preočitno služi zgolj pavšalnemu napadu na feminizem in na poskusu utišanja hipotetičnih študentk in študentov, ki bi se morda kdaj v prihodnosti le odločili postavit za lastno dostojanstvo in podpisat pod anonimne prijave.

Boris Ostan je jasno sporočil, da kader na AGRFT še vedno preigrava zastarele patriarhalno šovinistične primitivizme in da ni naklonjen odpiranju, kaj šele razreševanju kakršnega koli problema v odnosu med spoloma, zato je za študente bolje, da molčijo, če sanjajo o karieri v podalpski deželici. Ostan je udar izvedel s položaja trojne moči! Kot etabliran igralec, kot profesor na AGRFT in kot nekdo, ki ima dostop do privilegiranega medija, ki mu nudi posebej izpostavljeno možnost, da udriha prosto po volji osebnega interesa. Očitno to počne v upanju, da je slovenska družba še vedno tako naivna in intelektualno podhranjena, da se ne bo pretirano osmešil.

Po mojem mnenju je nezaslišano bedno že to, da se igralec nacionalnega gledališča očitno še ni srečal s premislekom o eni ključnih dilem v življenju. O obstoju krivde, čeprav nekomu krivda ni dokazana. In na drugi strani o obstoju nedolžnosti, čeprav je nekomu naloženo breme krivde. Problem nedokazane krivde obstoju krivde navkljub je pomemben element ravno v primerih spolnega nadlegovanja. A Boris Ostan nas dolgočasi s pravno definicijo, da je vsak nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana. Eh, gospod Ostan, zadeve so lahko precej bolj kompleksne in od vas bi pričakovali, da vas bo dramatična kompleksnost tudi precej bolj zanimala od flancanja po potrebi zaradi občutkov ogroženosti.

Ostan je v intervjuju zdrdral moralni pamflet v podporo potezi Mie Skrbinac. Enako je storilo veliko njegovih kolegov. Spoštujemo pogum Mie Skrbinac, podpiramo njen boj in ostro zavračamo vsakršno nasilje … blablablabla … Kako brezvezni in nepovezani z realnostjo so na pamet napiflani družbeno ali politično sprejeti moralizmi, ki jih lahko blebeta za osebno krinko tudi vsak psihopat, je Ostan odlično demonstriral. Skoraj vse, kar je namreč nadalje natvezil v intervjuju, je popolnoma očiten pljunek v obraz ravno Mii Skrbinac in vsem, ki bi se zgledovali po njej!

Ostan je razpredal povsem nekonsistentno, enoumno in zmedeno. Današnji feminizem je označil za benigen, ker bojda žensko postavlja a priori v položaj nemočne žrtve. Enako flanco so patriarhalci trosili naokrog ob vsakem valu feminizma v zgodovini. Skušali so pač minirat pogum feministk s pritiskanjem na njihov ego po edinem vzoru, kakršnega sami poznajo. Patriarhalno vzgojenemu blaznežu, ki je obseden z idejo, da mora vladat vsemu in obvladat vse, samo omeniš, da morda predstavlja žrtev, pa se bo skril in sesedel od sramu. Revčki. Ženske se po Ostanovem mnenju ne bi smele postavljat v situacijo, ko jim morajo moški pomagat. Kot moško domeno pa – saj ni res, pa je – označuje državo in policijo. Torej vrh položajev moči. Od države ženske torej ne bi smele pričakovat nič, pa bo morda treba razmišljat o preselitvi na luno. Ni niti pojasnil, kako neki si predstavlja feministično zavzemanje za enakopravnost pod njegovimi pogoji, ki diktirajo popolno odpoved upanju, da bi ženske od moških kar koli sploh pričakovale. Se strinjam z njim. Ko prisluhnem njemu in njemu podobnim, se zdi, da od moških ni mogoče pričakovat ničesar in da je edina možnost vojna. Enako so spoznale že sufražetke, ko po dolgih letih poskusa dialoga z moškimi na položaju moči, niso uspele vzpostavit nobenega človeško razvitega dialoga, zato so se morale poslužit militantnih pristopov. Je Ostan kdaj takšne krilatice o nezaslišanem pričakovanju pomoči s strani države in policije pridigal homoseksualcem? Borcem proti nacionalizmu in rasizmu? Verjetno si ni drznil!

Predrzno pametovanje se je nadaljevalo. Gibanje “Jaztudi” naj bi se izrodilo. Zakaj? Eh, oh, ah, ker gospoda moti, da bi lahko anonimke predstavljale orodje za izgubo službe. Bljak! Ta cmerava odvratna otroška sebičnost v telesu ostarelega odraslega moškega je neprebavljiva. Gospoda ne briga, kako se počuti nešteto žensk, ki zaradi nedokazanega spolnega nadlegovanja kasneje doživljajo še hud mobing od predatorja, ki ostane na položaju, in izgubijo službo. Takšnih primerov je namreč velika večina, medtem ko je lažnih prijav, ki pomenijo kaznivo dejanje, zgolj peščica. A Ostana najbolj skrbi moška rit in se zgraža, da ženske pričakujejo neko sodelovanje ali celo pomoč od moških. Ja, pa res! Ali smo zblaznele?! Džentelmeni so vendar izumrli v pravljicah, v stvarnosti pa še nikoli niso obstajali. Veseli me, da predvsem mlajša generacija moških že obeta mentalitetne premike in vzbuja upanje v pogumne in vsebinsko suverene moške, ki ne potrebujejo patriarhalnih idiotizmov, da bi se počutili pomembnejše, kot v resnici so, in se tudi ne bojijo feminizma, ker nimajo razloga za strah.

Gibanje “Jaztudi” se Ostanu ne zdi dovolj modrosti polno, ker naj bi začelo s puritanskim pogledom sankcionirati tega in onega, hkrati pa simptomatično opozarja na intimno vrednost erotičnih odnosov, o čemer se baje ne spodobi kar počez javno razpravljat. Kako dolgočasen kliše! Kdor suvereno stoji za svojimi odnosi, pa naj bodo ti tradicionalno zgledni ali posebni ali perverzni, se nima česa bat. Suvereni niso predvsem puritanci, ki potrebujejo visoko stopnjo molka in splošne zadrege do erotike v svojem okolju, da bi sploh lahko izživljali seksualne podvige kot greh, na drugi strani pa svoje “grehe” tajili, izigravali zgledne poročene može in očete ter se bali namišljenega župnika, ki žuga v njihovih opranih možganih. Predvsem zaradi puritancev, ki so erotično impotentno in frustrirano izigravali seksualno osvobojene osebe, v resnici pa so v odnosu do žensk še vedno rotirali le okrog modela matere ali kurbe, se je izrodila seksualna revolucija. Nič bistvenega se od takrat ni spremenilo.

Kaj ko bi lažni borci proti puritancem postali pogumni in spregovorili o čem iskreno ali celo o čem bistvenem? Če se namreč profesorji na AGRFT počutite tako ogroženi od študentov ali od žensk nasploh, je nekaj gotovo narobe samo po sebi, o čemer bi bilo vredno spregovorit, sicer vas bo slej ko prej senca, pred katero bežite, ujela.

Ampak Boris Ostan spet ne vidi problema pri sebi ali svojih kolegih. Ne, on je mnenja, da je današnja mladina premalo pogumna, ker baje ne upa jasno spregovorit s svojimi profesorji. Osupljivo! Kdo od študentov si bo pa še kdaj upal pogovarjat iskreno s profesorji na AGRFT po Ostanovem intervjuju?

Mladi imajo še danes opravka z egomaničnimi in agresivnimi patriarhalci, s kakršnimi ni možen dialog. V načinu komunikacije, nivoju razgledanosti in obnašanju premnogih na področju kulture ali pa podjetnika Andreja Mertlja, s katerim sem spodbudila polemiko na portalu+, v odgovor pa nepresenetljivo prejela paberkovanje o nekem šovu in otročje smešen poskus blatenja na osebnem nivoju, ni nobene razlike.

Gospod Ostan, kako je mogoče, da nekdo, ki deluje toliko let na področju gledališke umetnosti, ne premore niti toliko poguma, da bi se v želji po razkrivanju dilem v odnosu med spoloma spustil v dialog z nekom, ki je na področju patriarhalizma in feminizma razgledan? Ne premorete niti toliko poguma, da bi vsaj v svojem krogu vzpostavili javno razpravo s tistimi, ki podpirajo feminizem in razumejo, zakaj se dogaja, kar se dogaja! Kje je vaš pogum?!

Jernej Lorenci je pred kratkim privolil v intervju v internetni oddaji Aleša Ernecla, kar me je precej presenetilo. Aleš Ernecl je pač izpričan radikalen desničar, ki se čuti med drugim dolžnega udrihat tudi po feminizmu in goji globoka čustva do težav incelov. Predivji, preveč iskren in pretežek kaliber celo za stranko SDS, ki se mu je precej hinavsko odpovedala. Jerneju Lorenciju se je zdelo vredno z Alešem Erneclom klepetat o gledališču, glasbi, kulturi … Neverjetno! Suverenost Lorencija ni bila ogrožena. Na koncu pa se je Lorenciju zdelo vredno Erneclu tudi izpovedat, kako ambivalenten odnos ima do gibanja “Metoo”. Kar je preveč, je pa preveč, mar ne. Argumentiranega mnenja predstavil ni. Udrihal je po domače, kot vsak drug paberkovalec v gostilni. In ko mu je Ernecl izpovedoval, kako celo on kot nacionalist prepoznava nekaj dobrega v muslimanski kulturi, je Lorenci molčal in se smehljal. Alešu Erneclu seveda ugaja muslimanski odnos do žensk. Zdi se mu fajn, ker na takšen način lažje vsak moški pride do neke ženske. Enako kot do krožnika, lončnice ali zrezka. Profesor Lorenci pa nič. Kje je pogum Ostana, Lorencija in še marsikoga izmed molčečih, da bi vstopili v dialog s komer koli, ki bi predstavljal kakršen koli vsebinski izziv?!

Situacija je preočitno še bolj absurdna. Profesorji na AGRFT se očitno tako bojijo študentov, da so na sprejemne izpite zaparkirali psihiatra, ki jim podaja pavšalno mnenje, kdo od kandidatov na sprejemnih izpitih bi lahko zavoljo duševnega stanja predstavljal problem. In Boris Ostan se s tem dosežkom v intervjuju pohvali. Debelo buljim. Boris Ostan je spomnil na škandal izpred let, ko je ravno Jerneja Lorencija študent zabodel z nožem. Profesorji niso nujno dovolj psihološko podkovani, da bi se znali ustrezno odzivat na hujšo duševno nestabilnost, je modroval Ostan. Niti z besedo ni omenil, da v primeru profesorjev lahko ni problem le to, da se ne znajo odzivat na možen izbruh duševnega zloma, ampak da morda izbruh duševne nestabilnosti celo izzovejo. Je takšno vprašanje tudi del notranje preiskave? Verjetno ne.

Profesorji umetnosti so obesili za vrat kandidatom za študij igre psihiatra, ki prav gotovo ne more ustrezno presojat na podlagi mimobežne presoje o človeku. Mnogi bralci in bralke morda ne veste, da duševne motnje ali bolezen med igralci, kot tudi med drugimi umetniki, niso nobena posebna redkost. In prav nič nenavadnega tudi ni, da so igralci z bolj ali manj resnimi duševnimi kolapsi v svoji zgodovini tudi primerki vrhunskih igralcev. Jernej Lorenci je z nekaterimi izjemnimi igralci, ki jih pestijo duševna nihanja, zelo rad ustvarjal predstave. Boris Ostan sodeluje s kolegi, ki so podvrženi duševnim odklonom. Duševne motnje ali bolezni niso za poslanstvo igralca ali režiserja relevantna ovira. Hujši problem so osebnostne motnje, ki jih nihče nepodkovan ne prepozna in so lahko resno nevarne in toksične drugim.

V poklice, kjer se obeta slava, se zateče še posebej veliko oseb z narcistično osebnostno motnjo. Vendar se profesorji na umetniški (in ne vojaški) akademiji bojijo neobvladljive duševnosti študentov. Je to zgolj bedna šala ali stvarnost?! To ste se naučili o življenju preko domnevnega razumevanja številnih dramskih del? Povsem iskreno, s prav nič žaljivosti v besedah, ki jih izrekam, menim, da bi takšen profesorski kader resno potreboval redne pomenke z dobrim in zelo usposobljenim psihiatrom.

Lansko leto je umrl vrhunski igralec Peter Musevski. Boril se je z depresijo. Nekaj mesecev kasneje je v triintridesetem letu umrl vrhunski gledališki režiser Igor Vuk Torbica. Boril se je z depresijo. Igor Vuk Torbica je bil prepoznaven tudi po močnem angažmaju in prodorni kritiki politike in družbe. Veliko je zaznaval in dojemal. Morda še preveč. V enem izmed odmevnejših televizijskih intervjujev o politični situaciji v Beogradu je podal tudi sledečo izjavo: “Če se pogovarjaš z idiotom, tvegaš, da tudi sam zveniš kot idiot!”

Vuk Torbica je kritiziral komunikacijo aktualne srbske politične scene, ki bi jo zlahka primerjali tudi s slovensko. Zelo neprijetno izpade, če se preočitni idiotizmi začnejo razširjat tudi v sfero kulture. Partnerica preminulega režiserja, igralka Hana Selimović, ki je prav tako družbeno precej aktivna, je tudi javno in odgovorno podprla gibanje “Nisi sama”, ki je eskaliralo v Srbiji.

Kaj počnete pa vi v dobro družbi kot javna oseba, gospod Boris Ostan? Klepetate z novinarko o možnih pomenih objemčkov, kot da smo vsi na glavo padli. Jernej Lorenci molči kot grob, Janez Pipan vzvišeno grmi, Nataša Barbara Gračner pa podaja v javnost naivne optimistične izjave, za kakršne ni jasno, ali sama verjame vanje ali zgolj taktično blefira. Hvala za mnogo manj kot nič.

Objavljeno v spletnem mediju Portal+: dne: 16. 5. 2021

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Družba, Gledališče, Mediji, Politika, Slovenija | Ni komentarjev

Polemika o “znamenjih”: Pravičniški krik dobrih očetov in patriarhalne posvetovalnice za ženske

1.06.2021

Zamrlo upanje po spodbudi javne razprave in dialoga, še preden bi se rodilo, se je zgodilo promotorjem kampanje Znamenja v organizaciji Društva za nenasilno komunikacijo, Društva SOS telefon in Ženske posvetovalnice, ki je nastala z namenom osveščanja slovenske družbe o problemu moškega nasilja. Torej o nečem, o čemer v vsaki družbi, ki še vedno trpi za globoko ponotranjenimi vzorci patriarhalne ideologije in pregovorno nerazgledanostjo na tem področju, noče slišat ničesar.

Zakaj sploh poseben poudarek na moško nasilje? Ker več kot 90% nasilja izvedejo moški, kar je logična posledica patriarhalizma. Ker večino nasilja v družini z najhujšimi fizičnimi in psihičnimi posledicami na družinskih članih – vključno s smrtnim izidom – izvajajo odrasli moški, kar se je v času pandemije izrazilo v toliko bolj očitno alarmantnem dejstvu. Ker je tudi večina moških žrtev vseh oblik moškega nasilja (fizičnega, psihičnega, ekonomskega in spolnega). Vendar se samooklicani “dobri fantje” moškemu nasilju in nadvladi večinoma ne upirajo in vreščijo kot uboge žrtve le v primeru, ko se skušajo potuhnjeno predstavit za večjo žrtev od ženskih žrtev moškega nasilja. Moško nasilje nad seboj osramočeni zamolčujejo in se enako servilno kot patriarhalno zdresirane ženske udinjajo dominantnim figuram za drobtine ali neupravičeno pridobljen položaj. “Uteho” za globoke frustracije radi iščejo v manipulativnem patriarhalnem navodilu, da skupaj s patriarhalci brezjajčno ogroženo bentijo proti feminizmu, s čimer se nadejajo koščka lažnega občutka superiornosti vsaj v odnosu do žensk. Ti “dobri fantje” se nikoli v zgodovini niso borili za pravice žensk in otrok, ker so prepričani, da že zgolj to, da sami niso vzorčen primerek nasilnega in dominantnega norca, pomeni, da se jih težave “drugih” ne tičejo, pri čemer ironično slabo razbirajo tudi vzroke za lastne probleme.

Frustracija je tako globoka, da obstaja še vedno veliko moških, ki celo razglašajo slaboumno prepričanje o feministični grožnji za propad zahodne civilizacije, čeprav je lahko vsakemu povprečno inteligentnemu otročku jasno, kakšne so razlike v kakovosti bivanja in položaju enakopravnih možnosti med družbami, ki jim še danes vlada kleropatriarhalna diktatura, ter med zahodnimi družbami, v katerih je feminizem že uspešno prispeval k slabotnemu razvoju demokracije, kulture in civilizacijskih norm nasploh.

Patriarhalno nasilje je dobro prepoznavat in razumet, ker bi bilo nasilja nad partnericami in otroki s strani moških še mnogo več, če se ne bi ženske v skladu s ponotranjano patriarhalno vlogo prilagajale načrtno ignoriranim znakom možnega izbruha hujšega nasilja pri partnerju. Trenutek zoprne resnice zavirajo s hojo po jajcih ali z znamenitim izgovorom zavoljo popuščanja in podrejanja: “Ni se mi ljubilo kregat.” Moško nasilje vzbuja bistveno več strahu pred najhujšimi posledicami in sistematskim izvajanjem nasilja z namenom uveljavljanja nadvlade. Ženske oblike nasilja nad otroki so večinoma šolski primeri posledice patriarhalne prisile v žensko določeno (materinsko) vlogo in/ali moškega nasilja, v primerih redkega izvajanja najhujšega nasilja pa nastopajo večinoma v vlogi soodvisnih sostorilk ob nasilnem partnerju.

Žensko nasilje nad otroki se večinoma odraža v blažji obliki, pri čemer so ženske bistveno bolj od moških dovzetne za prevzemanje odgovornosti in spreminjanje vzorcev s pomočjo psihoterapije. Matere, ki se zaradi nasilja nad otroki znajdejo celo na sodiščih, so največkrat obtožene zanemarjanja otrok, pri čemer odsotnost očetov ni interpretirano kot zanemarjanje. Kako prikladno. Narcistična osebnostna motnja se v približno 75% razvije pri moških, kar sovpada s patriarhalnimi vzorci vzgoje in pritiskov nad spolom, in psihopatija v bistveno višjem odstotku od pojava pri ženskah. Pri ženskah se v 75% pojavlja mejna osebnostna motnja, ki prav tako sovpada s patriarhalnimi vzorci predisponirane vloge kronične žrtve. S prepoznavanjem vzorcev in mehanizmov patriarhalnega nasilja in manipulacij ter s prednostno obravnavo moškega nasilja pometemo tudi z večjim delom izvora nasilja žensk nad otroki in šibkejšimi odraslimi posamezniki.

Zavajajoča patriarhalna puhlica, da naj bi bilo nasilje spolno porazdeljeno na izvajanje psihičnega nasilja žensk in fizičnega nasilja moških, je v Sloveniji še vedno ponarodela. Vsako fizično nasilje je le vrh ledene gore psihičnega nasilja. Ne obstaja fizično nasilje brez predhodnih in spremljajočih čustvenih manipulacij. Patriarhalna ideologija je sama po sebi biblija izvajanja psihičnega nasilja in manipulacij. V Sloveniji doživljamo pravo zakladnico manipulacij proti domnevni dominanci groznih feministk na področju družinskih zadev in vojne za skrbništvo ali stike z otroki po razvezi zakoncev. Eden najbolj opaznih aktivistov za pravice očetov je tudi Andrej Mertelj, uspešen podjetnik in predsednik Društva očetov. Borci za pravice očetov so tako samozavestno glasni, da se je v Sloveniji uveljavilo prepričanje, da sovražne feministke preko centrov za socialno delo in sodišč serijsko prikrajšujejo zgledne očete za stike z otroki, medtem ko so otroci dodeljevani v polno skrbstvo nasilnim in maščevalnim materam, ob kakršnih otroci neznosno trpijo. Večina izmed njih razglašuje svoje tegobe kot obremenilni dokaz proti grozečemu feminizmu, s čimer so milo rečeno smešni.

Prednostno dosojanje otrok materam namreč nima nič s feminizmom, ki se zavzema za več prevzemanja odgovornosti očetov, ampak je posledica patriarhalne preteklosti, ko očetje po razvezi niso imeli niti najmanjšega interesa, da bi se ukvarjali z otroki, ampak so raje ostali svobodni, si omislili svežo partnerico ali celo novo družino. Bivšo ženo so raje izplačevali, da je ostala sama s kopico otrok, vsiljevali idejo, da naj bi bilo to pač naravno, in obiskovali otroke le po želji kot kakšni božički, ki se prihajajo igrat in malo pametovat. Zdaj, o, zdaj, pa so se očetje le spomnili, da bi jim bolj koristilo, če bi izpadli pomembni v vlogi očetov. Res pohvalno, ampak ne na takšen način!

Ni čudno, da se je preko družbenih omrežij tako agresivno in krvoločno razkričalo toliko zavedno in nezavedno patriarhalizirane drhali, ko so se zazrli v plakat otroka, ki poudarja najhujšo obliko nasilja očetov. Ženske so še vedno precej bolj molčeče pri hudih težavah po nesporazumni razvezi, saj še vedno živimo v družbi, v kateri veljajo otroci predvsem za lastnino. Hiša, avto, straniščna školjka in otroci. Pravica staršev do lastnine, ki je skoraj brezmejna, se hinavsko interpretira kot pravica otrok do obeh staršev. Zaradi tega se med drugim dogaja, da so otroci primorani v redne stike tudi z nasilnim staršem, s katerim nočejo imet opravka. To je katastrofa! Primeri morebitnih krivic, ki se dogajajo očetom po razvezi zaradi starega patriarhalnega vzorca, po katerem otroci pripadajo prednostno materam, niso samo zato sami po sebi jasni v ozadju, ker trije očetje kričijo glasneje kot trideset žensk. Problematika je bistveno bolj zapletena in zanemarjena v ustrezni obravnavi.

Kampanje z opozarjanjem na nasilje moških niso nič novega. V času epidemije so tudi v Avstriji plasirali serijo plakatov z opozarjanjem na nasilje moških. Nič čudnega pa ni, da se je v Sloveniji ob plakatu otroka kot žrtvi najhujše oblike nasilja s strani očetov, patriarhalizirani drhali zmešalo, da so se preko družbenih omrežij na polno krvoločno razkričali, dosegli uničenje poante akcije in blagodejni molk! Andrej Mertelj je v skladu z življenjem v patriarhalizirani vukojebini preko besnega odziva, ki je objavljen tudi na Portalu+ (vir), nanizal šopek stereotipnih patriarhalnih manipulacij, zavajanj in agresije!

Andrej Mertelj si je kot predsednik Društva očetov privoščil že pravo tabloidno burko. Javno blati kar dve bivši ženi, ki sta se bojda zavezniško zarotili proti njegovi pravičniški veličini. Ob tem očitno bore malo razmišlja, kako takšno obnašanje vpliva na njegove otroke! Na svojem blogu objavlja tudi izjemne modre misli iz zakladnice svojega zasebnega življenja z bivšo partnerico. V zapisu Zakaj sem poročil Karin Škufco prav briljira. Že egomanična lastninska retorika “Sem poročil xy osebo” namesto “Poročil sem se z xy” pove marsikaj in je tipična za patriarhalne možgane. V zapisu Mertelj najprej izpoveduje, kako prazen in zdolgočasen poseda na svoji barki in edino, kar mu pade na pamet, je seveda to, da bi si po letih plejbojevanja spet omislil stalno partnerico in četrtega otroka. Takole pa blesti z bahaškim opisom svoje nenadjebljive mentorske veličine v razmerju z žensko:

“Na prvi zmenek jo povabim v petek …. In ostane pri meni do naslednjega četrtka, ko gre prvič nazaj domov – po obleke. Neprestano se pogovarjava. Iz nesamozavestne nedonošenke vsak dan postaja bolj razmišljujoča, bolj samozavestna, bolj razgledana. Večkrat se pohvali, da je postala prava gospodinja in mati. In res je odlično skrbela za gospodinjstvo, brez težav pospravljala hišo. Se ukvarjala z ***M, ki se je nanjo zelo navezala. Končno je pretrgala popkovino z materjo, ki se je odkrito pritoževala, da je ni skoraj nič več doma. ‘Grelko postelj znanih Slovencev’ učim visoke šole ljubljenja. Odkriva samo sebe ter ekstatična prijateljicam razlagala detajle najinega ljubezenskega življenja.”

Bravo, gospod Andrej Mertelj! Hvala za smeh. Z enim samim ušivim odstavkom ste odlično predstavili nereflektiran um stereotipnega narcističnega patriarhalnega šovinista! Je pa vsaj vaš odziv na kampanjo Znamenja pomotoma prispeval nekaj dobrega v slabem. Poleg zavajanj, hujskaškega natolcevanja in krvoločnega napadanja predstavnic društev, ki so sodelovale pri kampanji, celo zavajate javnost, da opravičila, ki ga zahtevate od organizacij, niste prejeli. Na mojo veliko grozo ste opravičilo prejeli s strani Ženske posvetovalnice. Odziv Ženske posvetovalnice, ki ste ga tudi z veseljem objavili na spletni strani Društva očetov (24. 4. 2021), je prava sramota za kakršno koli žensko opolnomočenje. Šolski primer, kako ravnajo patriarhalizirane ženske in kakšne so posledice njihove pregovorne servilnosti in naivnosti. Posledica je kepa dreka v glavo!

Vodja Ženske posvetovalnice, kjer se jim očitno ne sanja, za kaj gre, kaj šele s kakšno vrsto osebe imajo opravka, so vam podarile prav ponižujoče klečeplazenje, opravičevanje, v vsem so vam dale prav brez upravičenega razloga in popolnoma zatajile vse tisto, kar bi bilo nujno pojasnit, kar se tiče razloga za obravnavo nasilja moških! Predsednica Ženske posvetovalnice je uprizorila klasično idejo patriarhalno zdresirane ženske, ki računa na spravljiv dialog s patriarhalcem, če bo blebetala vse, kar si on želi slišat, in naredila vse, kar gospoda rohneče ukažejo.

Zelo me veseli, gospod Mertelj, da ste ostali zvesti sebi in ste že tri dni kasneje sproducirali odziv za javnost, v katerem ste servilno gospo, ki je zatajila upravičen interes žensk, polili z verbalnim vedrom sovražne gnojnice! Dober poduk ženskam, ki še vedno ne štekajo! V patriarhalizirani družbi so celo ženske posvetovalnice le kanta za smeti patriarhalnega smetenja. Motivov za molk Društva SOS ne poznam, me pa zelo veseli, da vsaj v Društvu za nenasilno komunikacijo niso tako nevedni in blodnjavi, da bi se totalno potolkli že ob najbolj prozorni finti, čeprav plakata ne bi smeli obupano nad slovenskim življem popravljat, ampak bi morali kvečjemu udarit z novo, bolj premišljeno in pogumno kampanjo.

Res bi se morale ženske marsičesa naučit tudi od vas, gospod Mertelj. Predvsem kar se tiče soočanja z vami in vami podobnimi inštruktorji življenja, pri čemer seveda nimam v mislih vaših predavanj za bodoče soproge, naukov o gospodinjstvu in praktičnega tečaja fukanja.

Objavljeno v spletnem mediju Portal +, dne: 3. 5. 2021

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Družba, Politika, Slovenija | Ni komentarjev

1. maj: Praznovanje ljubezni do dela, vrednote nad vrednotami!

1.06.2021

Pojma nimam, komu ali čemu neki je posvečen praznik dela. Je poklon sadističnemu posmehu brezdušnih in zdolgočasenih materialističnih plenilcev, ali ploskamo in mahamo vedno znova v suženjstvo zakletim, ki vzklikajo parole zahval prednikom za skromne pridobljene socialne pravice, ki jih kot kakšni neprostovoljni dvorni norčki vedno znova izgubljamo? Dva dneva na koledarju, ko vas večina redno zaposlenih občuti olajšanje, ker se vam ni treba odpravit na tlako. Letos te sreče nimate, ker sta praznična dneva povsem običajen vikend. Jebi ga. Vedno več nas je, ki nam dela prosti dnevi itak nič posebnega ne pomenijo, ker nimamo jasno definiranega delovnega časa, ali ker se za plačano delo konstantno pulimo, neplačanega dela pa nikoli ne zmanjka.

Ob aktualnem prazniku dela smo med drugim lahko izvedeli, da na domnevno civilizacijsko naprednem Zahodu, v tej zibelki znanja in ustvarjalnosti, še vedno približno 80 % zaposlenih ne mara ali celo sovraži svoje delo. Če se ljudje večinoma upravičeno počutijo na delovnem mestu, kot da so pahnjeni v delovno taborišče, nehajmo flancat o delu kot vrednoti. Motivacija za delo še vedno temelji na dekonstruktivnem in psihopatskem patriarhalnem vzvodu prisile in zastraševanja, kar koristi le nesposobnim in frustriranim ambicioznežem, ki se zavoljo grabežljivosti, brezvestnosti in prilagodljivega oportunizma zavihtijo na položaj moči, na katerem s strahovlado in pritiski prikrivajo lastno pomanjkanje vsebine in sposobnosti.

Nismo še prišli na raven duhovnega razvoja, ki bi presegel krovno ideologijo vseh časov in krajev. Ne slepite se! Še vedno živite pod diktatom navadnega patriarhalnega primitivizma in večinoma pojma nimate, kaj neki to sploh pomeni. O tem vas z razlogom ne učijo v šolah. Največji brezvezniki z najbolj patološkimi osebnostnimi lastnostmi se najbolj enostavno umestijo v sistem, vodijo vaš svet in vas vedno znova očarajo z izražanjem tekmovalne narcistične moči, kar dojemate kot karizmo ali serijsko samozavest, ki v vas vzbuja lažne občutke varnosti, čeprav ni nič drugega kot nastopaška praznina in bolestna krvoločnost, navidezna samozavest pa le posledica osebnostne motnje ali celo psihopatije. Sliši se radikalno, vendar menim, da radikalna in patološka ni takšna interpretacija realnosti, ampak pač realnost sama.

Najbolj koristno, ustvarjalno ali plemenito delo je večinoma najslabše plačano, celo zreducirano na hobije ali prepuščeno kategoriji brezplačnega dela, kar hinavsko ljubkovalno imenujemo prostovoljno delo! Bruh! Nekoč ste si želeli možnost prekarnega dela, na kar zdaj radi pozabljamo. Omogočalo naj bi nam več svobode pri izbiri dela, delodajalcev in pri fleksibilnih podjetniških ambicijah, a so nas spet nategnili in ustvarili iz ideje o svobodi ječo izkoriščanja in zaviranja enakovredne porazdelitve razvoja potenciala. Nekoč so vam zagotavljali, da vam bo tehnološki napredek doprinesel več prostega časa za kakovostno življenje. Lahko boste razmislili, kdo ste, kaj bi radi od sebe in drugih ter to tudi zaživeli. Zdaj divjate kot zmešani adrenalinski džankiji naokrog, vmes ste si omislili družino, za katero vam zmanjkuje časa, in delate od jutra do večera kot lobotomirani norci. Če ne prodate vsega, kar zmorete in kar utripa v vas do zadnje celice, lahko vse izgubite. Zaciklani ste v bolno igro na vse ali nič, kar vam na koncu tunela v vsakem primeru zagotavlja izgubo sebe in odsotnost smisla, torej nič.

Prenekateri izmed vas delate na področju, o katerem ste tudi sanjali. Torej ste vsaj delno srečni. Malo morgen. Čeprav imate radi področje svojega dela, vam ubija motivacijo mizerno plačilo ali tekmovalno hladni odnosi na delovnem mestu in krčenje časa in prostora, da bi delo, ki ga cenite, lahko opravljali kakovostno in se razvijali. Večino časa se ukvarjate z banalijami in odstranjevanjem polen izpod nog. Vedno več morate ustvarit na horuk v čim krajšem času za čim manj “stroškov”. Demoralizirani ste. Razvrednoteni! Strošek ste. Vse je samo investicija, strošek in dobiček. Nekoč bo bolje. Ko bom zaslužil dovolj, da bom … blablabla … Ko in če pridete na cilj, je že vse okrog vas drugače in vi ste postali drugačni. Otopeli, izčrpani in prazni. Niste več tista oseba, ki je nekoč še verjela, hrepenela in upala. Postali ste enako prazni kot tisti robotizirani nadrejeni osebki in tekmovalni sodelavci, ki so iz vas izcedili eros do življenja in smrti. Ne znate več razmišljat svobodno in ustvarjalno. Cilj, ko bo vse drugače, se odmika ali pa ni več tisto, kar ste mislili, da bo. Preveč sranja se je zgodilo vmes.

Praznik dela med drugim slavi izjemen dosežek na področju človekovih pravic po krvavem delavskem uporu v ZDA, natančneje v Chicagu leta 1886. Najpomembnejša pridobitev za izboljšanje kakovosti življenja? Osemurni delavnik! To je nekaj, kar ob silnem civilizacijskem in tehnološkem napredku Zahoda skoraj ne poznate več! Težko bi sploh določili, kdaj ste postali vpreženi, da za enako plačilo delate številne nadure in prenekateri opravljate delo za več poklicev hkrati. Dela nikoli ne zmanjka in nikoli ga ne opravite dovolj, a kaj, ko kapitala za vaše plače ali honorarje tudi nikoli ni dovolj. Ni zgolj naključje, še manj nenavadna ironija, da predstavljajo ravno ZDA eno izmed redkih držav, kjer praznika dela ne slavijo.

Ni naključje, da predstavlja ravno Amerika zibelko sodobne neoliberalne diktature, ki ljudi zasužnjuje in nadvladuje s sistematskim izvajanjem strahu pred revščino, kar vpliva na duševno, duhovno in intelektualno siromaštvo tako revnih kot premožnih. Vsi zaciklani v materialistično agonijo praznine in adrenalinskega pridobitniškega pehanja, ki daleč presega vsebino, smoter in kakršen koli omembe vreden smisel za posameznikovo življenje. Še nikoli v zgodovini, nikjer na svetu in pod nobenim režimom, pa naj govorimo od diktaturi ali navidezni demokraciji, se nismo znebili družbenega in ekonomskega modela, ki temelji na zasužnjevanju večine in diktaturi poneumljanja ljudstva. Čim je na plano pokukal kakšen žarek razsvetljenstva, že je sledilo obdobje “z lopato po buči”. Vsi obeti se izrodijo v enako sranje in privedejo do nove vojne ali revolucije, ki žre lastne otroke. To je čar patriarhalne ideologije! Odlično se znajde pod vsakim režimom in v vsakem družbenem in ekonomskem sistemu! Zakaj? Ker je najbolj razpršena, zgodovinsko ponotranjena in nereflektirana, lovke pa širi vse do zakonske postelje. Kot da ne obstaja. Kot da ni to, kar v resnici je.

Ob presežku nesmiselnega, pa tudi zdravju, umu in duhu hudo škodljivega dela, bo robotizirana bodočnost še bolj razširila brezno brezposelnosti in nehumanega siromaštva. Vse že vemo. Preroki smo, a nam nič ne pomaga. Vedno več mladih in starejših ostaja brezposelnih, medtem ko se delovna doba daljša! Izjemen sadističen koncept! Nekateri se že zavedajo dobre motivacijske socialne rešitve. Univerzalni temeljni dohodek! Vendar UTD sam po sebi ne pomeni nič, saj je izvedba odvisna od konteksta v načinu črpanja in kroženja sredstev, davčne politike in ustrezne višine dohodka. Brez implementacije univerzalnega temeljnega dohodka na vsaj relativno globalni ravni in ukinitvi davčnih oaz je ideja spet lahko še ena izmed odličnih potez, ki se bo izrodila v novo obliko siromašenja in zasužnjevanja večine.

UTD ima smisel le v primeru, da omogoči več dostojanstva posamezniku, pozitivne motivacije in vpliva na izbiro na trgu dela! Do zdaj je ideja o uvedbi UTD doživela že hude zarotniške protikampanje v zlagani preobleki podpornikov. V Švici so si na primer izmislili idiotski model z absurdno visokim zneskom in črpanjem sredstev predvsem na plečih malih podjetij, ki tvorijo pomembno kritično maso švicarske družbe. Kakšen kreten, zaboga, bi na referendumu glasoval za takšen UTD?! Ostala norčevanja in zavajanja so temeljila na domnevnih eksperimentih, ki so vsebovali absolutno premajhen vzorec prejemnikov, eksperimenti pa so se za ustrezno ustvarjanje relevantnih ugotovitev zaključili prehitro. Slaboumna so bila tudi poročanja, na primer o finskem primeru, češ da UTD ni pomembno vplival na aktivacijo iskalcev dela. Po zgolj dveh letih brezposelni težko najdejo delo, če se pomanjkanje delovnih mest ni bistveno spremenilo. Poleg tega so zamolčali, da je veliko mladih, ki so prejemali UTD, nadaljevalo študij!

Eksperiment o učinkih UTD-ja je sprejemljiv izključno na celotni populaciji v določenem času, saj gre za korenito preobrazbo mentalitete, odnosa do dela, razmerij moči med delodajalci in delojemalci ter davčne politike. Če UTD ne pomeni tovrstne korenite spremembe, pomeni le katastrofalen ukrep neoliberalne politike, ki v uvedbi UTD-ja vidi predvsem priložnost za dodatno ukinjanje socialnih transferjev. Dokler človekovo življenje ne predstavlja vrednote, ampak predstavlja vrednoto zgolj rojstvo, kar je tipična kleropatriarhalna morbidnost, tudi delo v paranoidni gonji za golo preživetje ne more predstavljat vrednote! Ob golem kopičenju kapitala peščice trgovcev in izkoriščevalcev cenene delovne sile toliko manj.

Ženske so bile in so ponekod še vedno potisnjene v sfero doma, materinstva s serijskim razplodom in popolno skrbjo za otroke ter vse preostale sorodnike v primeru bolezni ali onemoglosti. Ena in edinstvena vloga skrbnice je bila ženskam brez izbire vsiljena, da so opravljale kopico neplačanega dela! Druga dela, ki so jih pod kleropatriarhalno nemoralno mentaliteto opravljale predvsem ženske, so bila praviloma porazno slabo plačana. Na tem mestu se niti ne bom posebej posvečala patriarhalni sramoti moških v odnosu do lastne neobstoječe erotike in do posledičnega socialnega problema, ki ga imenujemo prostitucija, kar želijo sodobni patriarhalni lobotomiranci z razlogom preimenovat v “spolno delo”.

Nerazgledan novinarski kader že pridno sledi terminologiji nečesa, o čemer nima pojma o pojmu, za verjetne posledice, ki se jih ne zavedajo, pa ne bodo nikoli prevzeli odgovornosti! Gre za pomembno tematiko, ki zahteva posebno obravnavo. Danes sicer že skoraj vsaka ženska na Zahodu opravlja delo izven doma, a hkrati v visokem odstotku še vedno prevzema na svoja pleča večino opravil v korist celotne družine. V času pandemije se je izkazalo, da je zavoljo obdobij izolacije ostalo z otroki doma bistveno več žensk kot moških. Bistveno več žensk je ob opravljanju dela za družino opravljalo tudi službeno delo na daljavo. Zato ni nenavadno, da se spet pojavljajo težnje po plačanem gospodinjskem delu, čemur pa osebno nasprotujem, saj bi takšna poteza za mizerno plačilo spet potisnila ženske predvsem ob domače korito in domača opravila definirala kot izrazito žensko domeno.

Mlajši moški, ki so ravno začeli bolj tvorno sodelovat v odnosu, bi spet prenehali s sodelovanjem in odtujenost med spoloma bi se spet še povečala po starih patriarhalnih vzorcih. Nobenega utemeljenega razloga ni, da si moški in ženska ne porazdelita dela v gospodinjstvu in skrbi za otroke. Obstaja le en neutemeljen razlog, ki se skriva v privzgojeni psihološki šibkosti žensk, ki svoja pričakovanja do moških še vedno ne izražajo odločno. V odnosu ravnajo izrazito servilno in brez samospoštovanja! Potrebujemo kvečjemu ukrepe za opolnomočenje žensk in ozaveščanje moških!

Kako mizerna je situacija v Sloveniji na področju opolnomočenja žensk in ponotranjene patriarhalne (samo)destrukcije, bom obravnavala v naslednjem prispevku o nasilju v družini, ki ga odlično prezentira konfliktna situacija ob množičnem besnem odzivu na kampanjo Znamenja pod okriljem Društva za nenasilno komunikacijo, Društva SOS in Ženske svetovalnice. Brez boja proti neopatriarhalizmu ni odnosa med spoloma, ni demokracije in ni smiselnega praznovanja česar koli, še najmanj delavskih pravic!

Naj vam praznik dela mine čim bolj prostočasno in navdihujoče, v odnosu s seboj ali z bližnjimi!

Objavljeno v spletnem mediju Portal+, dne: 2. 5. 2021

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Politika, Slovenija, Svet | Ni komentarjev

« Novejši zapisiStarejši zapisi »