Simona Rebolj

Referendum o vodah

7.07.2021

Do zdaj je večina državljanov že odločena, kako bo 11. 7. 2021 glasovala na referendumu o slovenskih vodah. Moram priznat, da me brezmejno dolgočasi nizkotna nižina, v kakršno smo zdrsnili v domnevni globalizirani eri navideznega napredka in lažnega razvoja. Razpravljamo in bojujemo se za ohranitev in dostopnost do osnovnih dobrin za preživetje, kot sta celo vdiha vreden zrak in voda.

V podporo glasovanju Proti aktualnemu zakonu o vodah posredujem nekaj opomb v zvezi z možnimi dvomi in prozornimi manipulacijami, ki se pojavljajo v javnosti.

1. Vlada se s svojimi promotorji v klasičnih medijih in na družbenih omrežjih opira predvsem na dve strateški točki zagovora. Svojo reformo zagovarja z jamranjem, kako nezadostna je prejšnja zakonska podlaga in opozarja na svinjarije v odnosu do čiste in pitne vode, ki so jih dopuščale do zdaj tudi levosredinske vlade. Najraje omenjajo Magno, gradnjo “Jankovićeve” kanalizacije in vojno za življenje v Anhovem. Vse drži. Logika argumenta v podporo novemu škodljivemu interesu pa je seveda nesprejemljiva, saj ne bomo glasovali za obstoječo zakonodajo in pretekle svinjarije. Nasprotovat moramo novim turbokapitalističnim biserom v aktualni zakonski predlogi, ki bodo učinkovali proti javnemu dobremu in poslabšali dostop do vodnih virov, v nekaterih primerih pa zlahka minirali tudi ohranjanje pitne vode! Ne glasujemo proti vladi Janeza Janše, ampak proti novi zakonodaji, ki jo bodo lahko z veseljem zlorabljale v prid pohlepnim podjetniškim prijateljčkom tudi možne druge bodoče vlade, ki se oklicujejo kot levosredinske!!! Ne smemo bit tako naivni, da bi verjeli v svetlo prihodnost, v kateri bo na naslednjih volitvah zmagala leva sredina in popravila vse najhujše legalizirane lopovščine in neumnosti aktualne vlade. Res je, da v aktualni politično razgreti situaciji opoziciji koristi nasprotovanje škodljivim ravnanjem aktualne vlade, kar pa se lahko ob prevzemu oblasti spremeni. Zato je pomembno, da aktualni zakonodajni biser zavrnemo kot navadno svinjarijo, ker tudi je navadna svinjarija!

2. Vlada opozarja na zakonske izboljšave na področju gradnje industrije ipd. Bravo! Hvala! Ampak prav gotovo zaradi tega ne bomo požrli pozidave območij ob vodi! Vlada zavaja s flancami o zgolj enostavnih objektih in si privošči celo perverzije z omenjanjem otroških igrišč. Upajo, da bomo državljani tako trapasti, da se nam bodo orosile oči ob ideji otroških igrišč na obalah. Nehajmo se norčevat iz sebe in ne nasedajmo na take komične prevare. Ne želimo nobenih brezplačnih ali plačljivih igrišč ob vodah, niti lokalov niti motelov niti drugih domnevno “enostavnih” pozidav! Dostop do voda mora ostat v javni rabi, brez ovir in praznjenja naših oskubljenih tekočih računov!

3. Predstavniki Vlade nakladajo, kako bo o primernosti pozidav v priobalnem pasu odločala stroka! Za podeljevanje dovoljenj bo skrbela agencija in varovala interese državljanov po ohranjanju čiste pitne vode in … zaželeni nedostopnosti do voda zaradi zaželenih objektov (smešno, ampak takle ‘mamo). Spet norčevanje iz naše kronično onesnaževane in ovirane pameti! Stroka zelo jasno in glasno nasprotuje členom v zakonu, ki dopuščajo pozidavo ob vodah! Katera stroka torej bo odločala? Aja, saj res. Kot vedno. Politikantom podrejena stroka. Ne, hvala! Inšpekcije bodo bojda opravljale svoje delo. Še ena stroka! A tista inšpekcija, ki dopušča kriminal v Anhovem? Tista inšpekcija, ki se ji Magna ne zdi sporna? Nehajte nas zajebavat v glavo! Mi ne premoremo nobene resne inšpekcije in nobenih strokovnih državnih agencij, ki delujejo v imenu državljanov. Zato pa potrebujemo toliko bolj jasne in nedvoumne zakone, ki za silo ščitijo javni interes in javno dobro!

4. Predstavniki Vlade celo opozarjajo na več pristojnosti lokalnih skupnosti s svojimi župani na čelu. V enem izmed soočenj sem morala prebavit izjavo poslanca NSi, ki je otresal z neslano šalo. Spraševal se je, kdo neki bo pa vedel, kaj je najbolje za občane, če ne ravno župani. Hvala za beden vic! Kot da smo vsi Slovenci popolne budale in nam še vedno ni jasno, kakšne lokalne mafije nam kvarijo kakovost življenja v mestih in na podeželju. Ljubljančani ob takih izjavah padamo s stola od grenkega smeha. Pa Mariborčani tudi. Da prebivalcev Kopra in Pirana niti ne omenjam. In tako dalje vse do najmanjšega zaselka.

5. Predstavniki Vlade trdijo, da je primerjanje s katastrofičnim stanjem pozidanosti obal v Avstriji – kjer skušajo domnevno zavirat sramotno škodo z visokimi davki za priobalne plenilce, kar nič ne pomaga – zavajajoč levi populizem, saj predlagan zakon ne omogoča neposredne privatizacije območij ob vodah. Drži. V prvem koraku omogoča plenjenje s pomočjo države. Naslednji korak v procesu je zagotovitev “enakopravnih” možnosti za plenjenje ozemlja. Tako to gre. V Sloveniji pa sicer tudi plenjenje s pomočjo predstavnikov države in lokalnih mafijcev poteka tako nemoteno, da razlike v praksi praktično ni!!! Ne, hvala!

6. Vlada je nekaj časa prikrivala pravo različico zakonodajnega predloga in objavljala nepopolno različico, kjer so bili seveda prikriti ključni škodljivi členi! Na ta škandal je posebej opozarjala le Piratska stranka (vsaj jaz sem informacijo zasledila le na njihovi spletni strani). Vlada je poskrbela, da je referendumski dan pomaknjen v čas dopustov. Predčasno glasovanje je oteženo z vzpostavljanjem neznosnega drena in pomanjkljivimi informacijami o lokacijah (Gospodarsko razstavišče ipd.). Vlada ni poskrbela za ustrezno dostopno izvajanje glasovalne pravice starostnikom v domovih za ostarele, s čimer bi lahko sprožili kasnejšo razveljavitev referenduma, kar je svinjarija brez primerjave. Vlada je omejevala javno razpravo s stroko o spornih točkah zakonske reforme. Vlada se namesto prepričljivih argumentov poslužuje številnih trikov v prid uveljavitvi zakonskih sprememb o vodah. Verjamem, da so minister za okolje in prostor Andrej Vizjak in verjetno še četica politikov že v dogovorih za izjemne poslovne podvige, ki bodo koristili dobičkarskim posameznikom in prejemnikom provizij (beri: podkupnin). Ampak njihov izjemen smisel za biznis moramo preprečit v kali!

7. Prihodnost obeta vojno za vodo kot bolj dragoceno dobrino od nafte. Najbolj debilne države z apatičnimi državljani bodo že prej svoje naravne bisere zafučkale. Zakaj? Zaradi premoči dobičkarskih interesov posameznikov. Temu se je treba upirat na vseh nivojih in v vseh primerih.

PROTI!

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Družba, Politika, Slovenija | Ni komentarjev

Politični ideal ustavno sprejemljivega drhaljenja in protiustavne humanosti

7.07.2021

Zadnja vlada Janeza Janše se je formirala v slogu nauka o nedemokratičnosti domnevnega hrama demokracije. Že dolga leta nam je jasno, da ne premoremo niti demokraciji dostojnega volilnega sistema in da s šestdesetodstotno podporo v parlamentu ne bomo prišli niti do volilnega sistema s preferenčnim glasom, kar je zgolj osnova pravice državljanov do izbire! Pobude za referendum se kar množijo, ker nemočna opozicija pač potrebuje pomoč državljanov pri zastopanju vrednot svojih volivcev, a referenduma o nujni spremembi volilnega sistema, kar predstavlja ključni in praktično edini vzvod vpliva državljanov na upravljanje z državo, pa očitno ne bomo dočakali. Janševa vlada se je namreč vzpostavila povsem legalno, medtem ko bi bilo o legitimnosti možno precej nesmiselno razpravljat do onemoglosti. Janša se je zavihtel na oblast s pomočjo dveh strank, SMC in DeSUS, ki sta izdali pomembno predvolilno zaobljubo volivcem, saj brez ideološke in vodstvene preobrazbe obeh strank koalicija z Janezom Janšo ne bi uspela. Obljube brez pravne zavezanosti so žal povsem ničvredne in brez sankcij v primeru prevare, torej so predvolilne kampanje predvsem zabavljaška predstava za ugrabljene državljane.

V parlament se zlahka prismuka vsak povprečno prepričljiv falot. Sistem ga ščiti! Pred prevarami in neizpolnjenimi zavezami nismo zaščiteni državljani, zato poslušamo posmehljivo puhlico, da našo zaščito predstavljajo le naslednje volitve! Za zjokat! Smo brez legalne procesne možnosti odpoklica poslancev ali strank sredi mandata pod določenimi pogoji. Če opazujemo, kaj vse je sposoben postorit izjemno priden in učinkovit Janez Janša na položaju predsednika vlade v zgolj enem letu, si lahko predstavljamo tudi na lastni koži, da se po celotnem štiriletnem mandatu določene oblasti lahko državljani prebudijo celo v drugi državi. Morda kar na drugem planetu. Morda se sploh ne prebudijo več. A še dobro, da bojda državljani odločamo o svojih zastopnikih na volitvah. Res izjemen dosežek v imenu demokracije.

V vseh državah, kjer državljani trpijo očitno avtoritarno oblast, državljani pričajo o logični in predvidljivi zlaganosti predvolilnih obljub. Vsi politiki z diktatorskimi apetiti, vključno z Aleksandrom Lukašenkom v Belorusiji, po potrebi lažejo in se predstavljajo kot demokrati. Masko dokončno snamejo, ko pridobijo na moči z okupacijo gospodarstva in medijev ter se lotijo preobrazbe pravne države in celo ustave, ki bi barbarom omogočala diktaturo nad mentalno in intelektualno izstradanim ljudstvom. Potem postanejo vsake naslednje volitve zgolj zaupanja nevreden obredni cirkus. Državljani le navidezno sami izvolijo svojega rablja, kar pa nikakor ne pomeni, da ne obstajajo dovolj razpoznavni alarmni signali, kam določena osebnost in politika vodi ovčice.

Koliko in zakaj je kritična masa najbolj vodljive populacije v določeni državi popolnoma kulturno zapostavljena in nerazgledana na številnih področjih zmožnosti presoje, je vprašanje vsake družbe posebej. Že II. svetovna vojna je posledica tudi tovrstnega prozornega manevra neupravičeno nadutih, objestnih in narcističnih politikantov brez osebnega dostojanstva in časti ter realnih sposobnosti, zaradi česar lahko vladajo zgolj s pomočjo labilne kritične mase podpornikov ter pasivnega in aktivnega nasilja.

Tudi če določeni oblasti ne uspe izničenje verodostojnosti volitev in naslednje volitve izgubi, nam ravno Janez Janša demonstrira, koliko je možno v enem samem letu postorit na sistemski in zakonodajni ravni. Kako hitro, učinkovito in drastično je možno preobrazit nivo in vsebino splošnega javnega diskurza ter vzdušja nasploh. Janši se zelo mudi. Dobro mora izkoristit čas do naslednjih volitev, kajti s širjenjem svoje politike in mentalitete hkrati drastično krepi voljo opozicijskih volivcev, da jim na naslednjih volitvah sončno ali deževno vreme ne bo krojilo volje do udeležbe na volitvah. Janša s svojo pregovorno slovensko pridnostjo dviguje vrednost še posebej stranki Levica, kar ga je pričelo očitno hudo skrbet. Toliko predlogov za spremembe in reform pod takoimenovanimi sredinskimi vladami pač nismo doživeli niti v približku. Izgovori na posebno epidemično situacijo, ki omogoča vladi z razpolaganjem dodatnih finančnih sredstev in podtikanje zakonov so sicer upravičeni, a le delno. Če premoremo boljši spomin od zlate ribice, se ne moremo pretvarjat, da ne vemo že iz preteklih mandatov pod Janšo, da v produktivnosti do zdaj v parlamentu žal nima konkurence in da je levica ostala po Janezu Drnovšku kot tragična sirota, ki se v življenju malo prodaja v desno in malo v levo, dokler se ubožica povsem ne razproda in s polomljeno hrbtenico obleži nekje na meji.

Edina leva stranka s socialnim in delavskemu razredu naklonjenim programom je trenutno Levica. Logično, da brez vpliva zaposlenih na strukturo trga, potrošnjo in udeležbo pri dobičku, nobena država ni niti blizu pojmom o enakopravnih izhodiščih in pravicah. Navadne prokapitalistične stranke, ki se udinjajo diktaturi kapitala, klecajo pod visoko korupcijo lobijev in žrtvujejo pozornost na pravico do dostojanstvenega preživetja in svoboščin človeka, a se hkrati postavijo na levi pol samo zato, ker niso radikalno šovinistične (kar ne pomeni, da niso patriarhalizirane), ksenofobne in homofobne, so zelo beden in nevaren blef! Nevarnost tega posmehljivega natega se tudi že radikalno izkazuje!

Govorimo o osnovnih načelih humanosti v razvoju človeka, pri čemer naj bi tudi na ravni Evropske unije bojda razumeli poanto zgolj nekaterih osnovnih temeljev človekovih pravic na ravni spola, rase ali spolne usmerjenosti in definicijo fašizma. Kako je torej lahko sredi domnevno civilizirane in demokratične države na Zahodu ustavna katera koli stranka, ki že pridobljenih osnovnih vrednot v razvoju humanosti ne priznava? Kako je mogoče, da v realnosti dojemamo desnico kot sprejemljiv politični pol, kakršen bojda zgolj zagovarja in promovira tradicionalne konservativne vrednote, k čemur sodijo tudi apetiti po kratenju človekovih pravic in dostojanstva, čeprav sami nikakor niso omejevani pri izbiri lastnega načina življenja? Kako je mogoče, da zaostalost v duhovnem, moralnem in intelektualnem razvoju interpretiramo kot sprejemljivo politiko določenega političnega pola?! Smo torej res lahko presenečeni, ko se v javnosti pojavijo neke kvazikopije francoskih Rumenih jopičev, ki očitno popolnoma zanemarjeni na ravni primarne in šolske vzgoje širijo sovražno slaboumne pamflete ter se opolnomočeni s strani politične stranke spravljajo celo na mlada dekleta, jih zmerjajo s prasicami in zagovarjajo nasilje nad ženskami, ker naj bi bojda izdale desničarsko revolucijo? Desničarska revolucija? Kaj neki naj bi pa to pomenilo? Revolucija nazadovanja k primitivizmom in fašizmom?

Živim v družbi z nevarno frustriranimi moškimi, ki se skrivajo za pojmom tradicionalnih “vrednot”! Od kdaj? Od nekdaj in še vedno seveda. Politično povsem sprejemljivo pa spet od takrat, ko se tudi stranke z eno nogo na levem polu posebej kitijo s pojmom strpnosti (abotno brezobziren izraz), s čimer posredno priznavajo divjaško bojazljivo sovražnost kot legitimno politično stališče nasprotnega pola, saj “levosredinskim” strankam sicer v programu ne ostane nič omembe vrednega. Pač klasično pajdašenje z zasužnjevalno neoliberalizacijo Zahoda. Kako smo torej lahko začudeni, da nekemu Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot, ki ga vodi predstavnik Rumenih jopičev, Ministrstvo za kulturo podeli status nevladne organizacije! In da minister za kulturo po uporniški poslikavi stavbe z rumenimi kljukastimi križi v odzivu nima državljanom absolutno nič vsaj pogojno pametnega za povedat, še najmanj na dostojnem nivoju za sfero kulture in umetnosti!

Vasko Simoniti dahne, da gre za nezaslišano gmotno škodo, ki šteje v nekaj stotakih! Brezdušen cinizem brez primerjave! Takšnega vica se gospod znebi celo malo po nadaljevanju razprodaje nekoč dokapitaliziranih bank. Saj razumete! Lastnina je sveta ustavna pravica, materializem pa edino in edinstveno duhovno in kulturno stanje! To je srhljivka! A srhljivka ni le proizvod janšizma, ampak tudi hinavščine, anemičnosti in neaktivnosti psevdolevičarjev, politično neopredeljenih “psevdohumanistov”, spolitiziranih psevdokulturnikov in psevdonovinarjev, ki molče rovarijo po prostoru in se patetično cufajo samo za drobtine in neupravičeno uplenjene položaje že trideset let!

Janez Janša nam kaže, kaj vse je mogoče spremenit, če obstaja volja in ambicija na ustreznem položaju moči. Če se mudi, je možno celo v imenu ustave izgnat edino stranko s socialnim programom iz parlamenta. Nekaj zastarelih puhlic o grozotah egalitarnosti, cenzure govora in možne revščine v komunizmu prodaš naivni raji in že ni treba nikomur odgovarjat na nobeno inteligentno vprašanje v zvezi s prihodnostjo pod neoliberalno diktaturo kapitala. Kot da ni nihče izmed butalcev opazil, da se komunistični režim ponovno gradi ravno na Madžarskem in na Poljskem pod desno kleropatriarhalno in neoliberalno oblastjo. Oh, kako čudna so pota gospodova, mar ne?! Poteza SDS, ki v imenu ustave napade stranko Levica ravno na temelju svetosti lastnine, me zelo veseli! Poglobljeno se zazrimo v ustavo, ki ne ščiti človeka niti pred brezdomstvom! Janez Janša pravzaprav opoziciji in državljanom kaže tisto, kar ga verjetno zelo čudi, da se ne zgodi njemu. Stranka SDS mirno rovari s fašistoidnimi izjavami in potezami, a mlačni domnevno levi politični opciji ni nikoli padlo na pamet, da bi problematizirala obstoj strank v parlamentu s fašističnimi stališči. Še Zmago Jelinčič ima popoln mir! Hvala, Janez Janša, za razmislek o stvarnosti, v kateri živimo.

Za podporo družbenemu in ekonomskemu sistemu, ki očitno poglablja prepad med absurdno bogato, neustvarjalno in družbeno nekoristno peščico ter revno populacijo z neenakopravnimi izhodišči, ki krči obstoj srednjega razreda in sredi domnevne civilizacijske blaginje za širšo kritično maso družbe zastavi kot osrednji izziv zgolj pridobitev stanovanja, je potrebna drastična dehumanizacija družbe. Razčlovečenje, poneumljenost in umor humanosti. Komplet davčne in socialne reforme aktualne vlade, o čemer se v medijih sploh ne razpravlja ali pa se čveka na ravni osnovnošolskega prostega spisa, je zgolj šolski primer neoliberalizacije revne državice na podlagi “argumentacijsko” preživelih puhlic o menedžerjih, ki baje zaradi par stotakov višje plače mesečno na bančnem računu ne bodo iskali priložnosti za bajne zaslužke v tujini (norčevanje iz inteligence naroda je brezmejno) in zaradi katerih bodo bojda zasužnjeni in osiromašeni državljani končno srečno zaposleni prejemali dobre plače.

Zakaj bi pa prejemali dobre plače? Menedžerje zanimajo predvsem davčne oaze, ne pa stroški sužnjev. Luknja v državni blagajni bo postala radikalno globoka samo zato, da si bo nekaj aktualnih menedžerjev, ki jih v tujini itak ne šlivijo pet posto, lahko kupilo še boljši avto. K temu konceptu spada seveda siromašenje socialno ogroženih državljanov in predvsem uvajanje prisilnega dela v bazenu brezposelnih. Zdaj čakamo še uvedbo že znanega desničarskega predloga o ponovni uvedbi naborniške vojske, pri čemer bo civilno služenje vojaškega roka še dodatno dobrodošel dohodek pri izkoriščanju cenene delovne sile. Naj se še naprej širi tudi prostovoljno delo, predvsem v sferi kulture seveda, ki bo krpalo še globlje luknje na področju družbi najbolj koristnega, plemenitega in ustvarjalnega dela in merica, v kateri v resnici sodelujejo vsi deležniki družbe, bo polna! Bo pač Janša pomagal, da hitreje dosežemo plafon dehumanizirane in dobro organizirane tehnološke divjine.

Ob priloženem je zgroženost ob uvedbi visoke kazni brezdomcem za spanje na javnih površinah in beračenje smešno hinavska. Brezdomci so od nekdaj povsem zanemarjena kategorija in pod vladami domnevno bolj moralnih sredinskih strank je policija enako absurdno definirane denarne kazni dosojala brezdomcem že prej, le v nižjem znesku. Širjenje brezdomstva je za neoliberalno politiko nekaj povsem sprejemljivega. Država, v kateri brezdomstvo ni protiustavno, pa ni vredna niti civilizacijsko napredne, kaj šele demokratične ali celo enakopravno osveščene oznake! Država, v kateri predstavlja kakor koli pridobljena in upravljana lastnina sveto pravico, medtem ko je življenje človeka, ki se pač ni rodil po svoji krivdi v raznorazne okoliščine, ničvredno, je navadna barbarska divjina! Ob neobstoječi politiki neprofitnih stanovanj je celo brezdomstvo zares sprejemljiva statusna kategorija! Prav gotovo človeštvo ni razvojno napredno, ker živi sicer kot opica, a se vozi z avtomobilom, pobija ljudi za teritorij in dobrine z naprednim orožjem ter uporablja tehnologijo za slaboumno komuniciranje.

Ker so prejšnje vlade mirno spremljale, kako se odkrito in prikrito brezdomstvo še posebej med mladimi širi, in povsem tolerirali, da naj bi brezdomci postali Kralji ulice, je zgroženost ob brutalno perverzni povišici kazni brezdomcem bedna tragikomedija. Mi smo nehumana, razprodana in nekultivirana družba. Zdaj postajamo le radikalizirana drhal, česar bojda prej kot možnost nismo zaznavali. Pa res nismo?!

Objavljeno v spletnem mediju Portal+, dne: 13. 6. 2021

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Družba, Politika, Slovenija, Svet | Ni komentarjev

Neozdravljiva bolest nesmrtnih očetov naroda

7.07.2021

Za Evropsko unijo je životarjenje beloruskega ljudstva pod patriarhalno primitivno represijo Aleksandra Lukašenka postala domnevno resen evropski mednarodni problem šele ob aktualni ugrabitvi letala in aretaciji uporniškega blogerja Romana Protaseviča. Klanjamo se namreč suverenosti držav. Spoštujemo, da države same urejajo svoje notranje problemčke. Tako se temu reče. Državljanom, ki postanejo ujetniki legalizirane mafijske združbe na čelu države, tovrstni moralizmi bore malo pomagajo. Običajno so skozi proces ugrabitve države že dovolj osiromašeni in oslabljeni, da si redki sploh lahko privoščijo vsaj pobeg čez mejo. Ogromna masa državljanov se počuti enako, kot se počutijo klasične ženske žrtve terorja v družini s strani psihopatskega soproga, ki postaja ob naraščajočih frustracijah zavračanja, razkrinkanega slabištva in neumnosti toliko bolj nasilen in fašistoiden, kolikor se mu trohica možnosti za osebno dostojanstvo in gradnjo spoštovanja izmika. Med pametno ženo, ki spregleda, in dobro ženo, ki nič ne sliši in nič ne vidi, je enormna razlika.

In enako velja za vsako ljudstvo. Diktator se nikoli ne umakne, ko nima več česa izgubit. Omembe vredne osebne vsebine zagotovo ne, ker ne obstaja. Dostojanstva prav tako ne, ker ne obstaja vsebina, na katero bi se dostojanstvo vezalo. Ni mogoče izpostavit nobene presežne vrline, znanja ali sposobnosti. Gospodar, ki je gospodar, ker je gospodar, bo lahko slo po gospodarjenju krepil le v patološke razsežnosti in poskušal onesrečevat nadvladovane subjekte vsaj toliko, kolikor je pač nesrečen, prazen in frustriran tudi sam. Globoke vezi se spletejo med plenom in plenilcem. Vezi, ki si jih nihče ne želi. Psihološki proces vzroka in posledice pri povprečnem družinskem patriarhu je povsem enak na državni ravni.

Krizne razmere držav na Zahodu so globalne narave le z vidika pretakanja kapitala. Ignoranca EU do usode beloruskih državljanov je navidezno še posebej utemeljena, saj gre za državo, ki vendarle ni niti članica te sila elitne evropske zveze. EU ima zaradi beloruskega autsajderstva bojda toliko bolj zvezane roke in zamašena usta. Sicer bi bilo ukrepanje bistveno bolj aktivno in učinkovito od ničvrednega in praznega čvekanja zgolj ob nujni priložnosti, ko se zgodi nespregledljiv zločin znotraj mednarodnega prostora. Kako zelo brižna in občutljiva je EU do kršenja človekovih pravic in temeljev sodobne pravne države, lahko konec koncev spremljamo v odnosu do Poljske in Madžarske.

Dve članici EU sta se še pred kratkim gromko posmehovali moralizmom o pravni državi, človekovih pravicah, spoštovanju ustave in podobnim puhlicam, ki lahko v praksi še prehitro postanejo ničvredna spremenljiva črka na papirju. Pod taktirko podjetne Angele Merkel tako Madžarska kot Poljska zaradi nespoštovanja načel demokracije nista bili deležni nikakršnih finančnih sankcij v okviru porazdelitve finančnih sredstev za premostitev koronakrize. Množične demonstracije na Poljskem Evropska unija le zaskrbljeno opazuje in občasno malo pojamra, če že slučajno kdo kaj neprijetnega vpraša. Pomembno je, da smo zaskrbljeni.

Kaj pa naj storimo? Poljska je vendar suverena država pri reševanju svojih problemčkov z ljudstvom, še posebej z ženskami. Poljska lahko po potrebi tudi spreminja velecenjeno ustavo, ko postane čez noč malo manj cenjena. Kazen za dolgotrajno anemičnost naroda postane zlahka kruto vzgojna. Približno polovica državljanov – torej žensk – je vrsto let kar sprejemala, da v skladu z ustavo itak ne poseduje pravice do abortusa, razen v primeru poškodovanega ploda ali ogroženega zdravja porodnice. Toliko o ustavnih mejah verjetnosti sodobnih civiliziranih držav v Evropski uniji.

Na Poljskem mase državljanov in še posebej državljank že tako dolgo in redno demonstrirajo brez želenega učinka, da so postale demonstracije že nekakšen ljudski ritual, ki … Ki se pač dogaja in se nanj privadimo kot na ponavljajoče se prometne zamaške. Verjamem, da kulturno in duhovno razviti Poljaki tuhtajo, kako so lahko dopustili prevzem oblasti okostenelemu kleropatriarhalnemu primitivizmu in ga tako dolgo celo tolerirali ob političnem koritu, da so se znašli v takšni pat poziciji, ki niha na robu državljanske vojne.

Na Madžarskem je še huje. Viktor Orban vlada praktično nemoteno. Madžari so se očitno sprijaznili z usodo kot neštete dobre žene v patriarhalnih zakonskih zvezah. Malo jamrajo, ampak zjutraj se odpravijo na delo, popoldan ali zvečer skuhajo topel obrok in vse pospravijo, zvečer se ukvarjajo z otroki in se izmučeno zleknejo na svojo stran postelje. Na Poljskem danes številne dobre žene na skrivaj podpisujejo peticijo proti prepovedi abortusa in drugim ukrepom kleropatriarhalne vlade. Z aktivisti se pečajo v odsotnosti svojih dragih mož. To so te idilične zveze ponotranjenih patriarhalnih spolnih vlog do groba, ki med seboj v resnici nimajo nič skupnega in še manj iskrenega. Ko prenehamo sanjat, kako bi lahko bilo, postane dovolj dobro marsikaj. Človek je v povprečju absurdno prilagodljiva žival. Banalnost zla je brezmejna v svoji banalnosti.

Enako, kot je Lukašenkova oblast v Belorusiji že marsikaj v državi po lastni potrebi spremenila, je čisto vse in povsod spremenljivo. Za začetek je Lukašenko na primer spremenil ustavno omejitev na dva predsedniška mandata. Ker namerava narodni patriarh ostat predsednik do groba in še čez s svojimi podaniki, je pač spremenil ustavo. Problem patološke osebnosti, ki v življenju nima nobenega drugega osebnega smisla od tega, da se navkljub osovraženosti pač vzdržuje na oblasti do smrti in čez, je rešen. Družba je imuna na vdor primitivizma in mafijskih praks v politiko toliko, kolikor je visok povprečen mentalitetni, realno izobrazbeni in kulturni nivo naroda. Popolnoma vseeno je, ali je Slovenija članica EU, enako kot Poljska ali Madžarska, ali pa če ne bi bila članica EU, kot na primer ni Belorusija. V vsakem primeru se vsem državam na svetu fučka za naše blagostanje in kakovost življenja v imenu načel opevane pravne države, demokracije in temeljev človekovih pravic. Vlada nam le globalna religija kapitala, pri čemer so najbolj ranljive tiste države, ki služijo predvsem kot molzna krava ekonomsko močnejšim kulturnim okupatorkam.

Zakaj dosledno posebej težim s pridevnikom “patriarhalni” ob označevanju sodobnih evropskih avtokratskih politik? Ker menim, da je ključna težava ravno v neprepoznavanju in nerazumevanju nosilcev patriarhalne narave, značaja in frustracij, kar presega klasične ideološke politične definicije, še posebej delitev na komunajzerje in klerofašiste. Kako, za vraga, je mogoče, da so Belorusi leta 1994 izvolili na vrh države tako preočitno podobo primitivnega, objestnega in nevarnega bitja?

Odgovor na takšno vprašanje je pravzaprav vedno isto sranje. Vedno enak model zgodbice! Tovrstni profil osebka se prismuka bliže svojemu plenu in cilju, ko je plen najbolj ranljiv, nezadovoljen z obstoječim stanjem ali celo razočaran. Torej v (politični) krizi. Naivni plen se priklonu prvemu, ki obljubi sveto preprosto razumljive in hitre rešitve ter odigra vlogo drzne in samozavestne osebe. Plen pregovorno pade na finto patriarhalnega lika, torej “fotra”, ki zna udarit po mizi in se ne ozira na ovire okrog sebe.

Tudi Lukašenka mnogi Belorusi predolgo niso dojemali kot diktatorja. Izvolili so “taprauga dedca” z zgodovino trdoživega vojaka v domeni komunistične zavednosti in ekonomista na področju organizacije kmetijske proizvodnje. Služboval je kot direktor kmetijskega posestva (kolhoza), namestnik direktorja tovarne gradbenih materialov in se predvsem smukal od položaja do položaja s pomočjo političnega udinjanja. Enako kot se kariernim ambicijam streže tudi v Sloveniji. Lahko bi rekli, da je bil Aleksander Lukašenko po surovi definiciji nekakšen križanec med Janezom Janšo in Zdravkom Počivalškom.

Intelektualni domet in retorika bodočega diktatorja sta od nekdaj in za vedno ustrezala sveti preproščini povprečnega provincialnega človeka z izrazito ideološko omejeno percepcijo (običajno podkrepljeno z religijo), ki vdano služi slehernemu sistemu. Tudi nadarjen diktator je najprej predvsem odličen služabnik, dokler se mu ne ponudi priložnost, da sistem tudi sam poustvarja in končno dobi priložnost za revanšističen marš zasužnjevanja drugih, predvsem tistih, ki s svojo vsebino, samobitnostjo in širino duha sprožajo globoke frustracije v duhu praznih in mentalno omejenih patriarhalnih ambicioznežev. Patriarhalni divjak lahko vlada le ljudem, ki so moralno, psihološko in/ali eksistencialno na dnu. Zato ustvari temu primerne okoliščine. Vedno isto! Ja, ja, vem, da vse to že vemo. Pa vendar vedno znova zaspimo in dopustimo, da se ustvarijo idealne okoliščine z dovolj široko populacijo, ki postane vdana podpornica in hrana patološkim primerkom Velikega očeta. Torej v resnici ne vemo in ne znamo še nič!

Kar se dogaja trenutno v Sloveniji, je pravzaprav že lov na zadnji drveči vagon pred izgubo še tistega zadnjega vlaka, ki ga pravzaprav še nismo uspeli ujet. Ko se danes spomnimo številnih upravičenih kritik nad splošnim standardom, medijskim poneumljanjem družbe in politično bedo, se zdijo vse pretekle upravičene kritike levosredinskih vlad povsem izgubljene. Zdaj so zgolj izrabljane za prozoren izgovor Janeza Janše, da lahko upravičuje sebe in svojo politiko pred lastnim ogledalom.

Ogledalo Janeza Janše je namreč povsem oblepljeno z zlizanimi protikomunističnimi pamfleti iz prejšnjega stoletja, kar mu edino omogoča, da sploh vztraja na položaju predsednika največje desne stranke in celo predsednika vlade. Janševa politika ne ponuja ničesar, kar bi dosegalo osnovno raven sodobne, socialne, razvojno učinkovite in kulturno razvite postsocialistične države. Moram priznat, da me mnogi pljunki Janeza Janše proti raznim institucijam, organizacijam in kulturniškim klikam v Sloveniji tudi razvedrijo, ker so povsem zasluženi, a kaj ko je Janša oseba, ki nam pokaže znake plesni v našem domovanju, potem nas pa popelje lačne in žejne čez vodo do razpadajoče kolibe sredi gozda. Ne, hvala.

Nesprejemljivo duhamorne so razprave o vsaki novi destruktivni potezi, ki jo zakuha Janševa vlada. Tudi zadnji domnevni “škandal” vladne razveljavitve postopka izbire dveh delegiranih evropskih tožilcev, zaradi česar je bila pravosodna ministrica končno primorana odstopit s položaja, ni dejanje, o kakršnem bi bilo vredno posebej izgubljat čas in energijo za razpravo o nezaslišanosti dejanja. Cilj vladnih potez, ki izkazujejo jasen apetit po preobrazbi medijskega prostora, kulturne sfere, socialne logike in pravnega sistema, je več kot očiten. Državljani lahko predvsem opazujemo, kako mizerne sistemske varovalke imamo pred popolno svojevoljnostjo vsakokratne oblasti, od področja kadrovanja pa do konkretnih posegov v vsebino pravne države. Zato nas lahko doleti skoraj kar koli!

Modrovanja o etiki in načelnosti politikov, ki bi morali spoštovat blablabla …, so nam le v posmeh. Tokrat namreč drži predvsem svarilo Janeza Janše pred državljansko vojno v odzivu na zadnjo petkovo množično vseslovensko vstajo v Ljubljani. V resnici ne gre za nikakršno svarilo. Janez Janša je preočitno v državljanski vojni že od osamosvojitve Slovenije dalje in temu primerno tudi deluje.

Najbolj konkreten rezultat petkovih protestov, za kar so poskrbeli pogumni in dejavni posamezniki, je zaenkrat ustanovitev Pravne mreže za varstvo demokracije in Center za zaščito žvižgačev. V podobnem slogu bi morala nastajat tudi druga udarna gibanja, ki bi hkrati drastično vplivala na razvojno navdihujočo prihodnost slovenske parlamentarne zgodbe. Pozivi k politični spravi in umiritvi “strasti” za gladko predsedovanje Evropski uniji so milo rečeno neresne mantre glede na resnost situacije, ki pač ne prenese nesprejemljivih kompromisov in čakanja na trenutek, ko je že prepozno.

Ko postanejo tudi množične demonstracije le mestni pojav, na katerega se navadimo kot na pogosto pojavljajoči se prometni zamašek. Po uspešno ugrabljeni državi namreč zamrejo klepeti o ustavi in pravni državi, ker ni več nobenega razloga niti za zaupanje volilnim rezultatom! Volitve postanejo samo še slab vic. Kako dober rezultat volitev za javnost uživajo razni diktatorji sila demokratičnih družb na Zahodu, postane odvisno le od stopnje tragikomične nadutosti vedno hujšega blazneža s kompleksom boga v vladni palači. In takrat postanejo modrovanja o spravi popoln naiven nesmisel.

Objavljeno v spletnem mediju Portal+, dne: 30. 5. 2021

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Družba, Mediji, Politika, Slovenija, Svet | Ni komentarjev

Mare of Easttown

22.06.2021

Nekaj besed bom namenila novi nadaljevanki Mare of Easttown, ker je požela plaz navdušenja pri občinstvu in večini sodobnih piscev kritik, a s posameznimi opombami, ki pa odzvenijo manj pomembne v primerjavi z domnevno vrhunsko celoto.

Ko se pojavi “fenomen”, ob katerem so običajno pomembne opombe interpretirane kot povsem obrobne, se samo po sebi postavi vprašanje, kakšen motiv za navdušenje je tako močan, da je utemeljena kritika odrinjena povsem na rob. Če se poslužim drobnega sarkazma, bi lahko rekla, da enako, kot so vse prikazane družinske deviacije v nadaljevanki predvsem rezultat stereotipnih psiholoških vzvodov zanikanja in molka zavoljo potlačevanja osebne nesreče, je tudi splošni odziv nad nadaljevanko temu podoben. Tako smo izstradani užitka ob konzumaciji televizijske ponudbe, ki bi jo bilo možno nagradit s pojmom “kakovostno in smiselno”, da smo že v fazi prvih znakov po možni očaranosti pripravljeni spregledat ves bulšit, da le ne bi ostali raz-očarani.

Mare of Easttown si že po ogledu prve epizode očitno zada visoke cilje, kar se tiče fabule, obrti, dramaturgije in seveda igralske prezentacije. Že sama promocija je bila usmerjena v prepričevanje občinstva z vseh kotov in smeri, da nikakor ne gre zgolj za še eno mračnjaško kriminalko z lovom na morilca v dolgi vrsti podobnih konceptov, ampak za nekaj mnogo več! Spremljali bomo predvsem odlično dramo! Bejžte, no, kdo bi si mislil?! Promocijski kolaček, ki danes nima več posebnega smisla, saj že od skandinavskih standardov dalje sploh ni mogoče več prodat za ekskluziven dosežek nobenega trilerja ali krimiča, ki hkrati ne ponuja tudi odlične drame! In kaj naj bi to pomenilo? Pričakujemo nadpovprečno predstavljeno psihologijo karakterjev, ki odstopa od površinskih klišejev, ali pa zanimive osvetlitve novih zornih kotov določenih utrjenih stereotipov. Pričakujemo tudi bolj intenzivno posvečenost motivu za zločine, zaplete in tragedije namesto zgolj bolj ali manj zapletene matematike ob ugibanju, kdo je morilec. In pričakujemo seveda nadpovprečno zanimivo zgodbo ali predstavljene aspekte večnih dram in travm. Zanimiva drama, pri kakršni se ustvarjalci namučijo s poskusi izvirnosti in več inteligence od prodajanja klišejev, ne bi smela bit več pod vprašajem, v kolikor se nekaj prodaja v imenu nadpovprečja. Ali Mare of Easttown ustreza visokim kriterijem sodobne ere? Po mojem mnenju niti pomotoma, kar pomeni, da je prostora za manipulacijo z občinstvom še veliko. Nič presenetljivega.

Kaj ponuja nadaljevanka Mare of Easttown, da si je v tekmi razcveta priljubljenosti miniserij in nadaljevank, izborila status posebne pozornosti? Ponuja predvsem obrtno scenaristični trik, ki si ga do zdaj v tako brezsramno patološki različici ni privoščila še nobena tekmica v privilegirani in bogati produkciji. Spremljamo lahko predvsem odlično igro Kate Winslet in enako zadovoljivo asistenco kolegov v vseh spremljajočih vlogah, kar ni nikakršen poseben dosežek za današnjo visoko produkcijo z zajetno zgodovino urjenja in razpoložljivega kadra. Zgodba? No, pod to točko se skriva pa bistvo trika. Toliko navrženih zgodb, kot jih boste deležni ob ogledu Mare of Easttown, boste lahko doživeli le še v povprečni žajfnici. Ampak žajfnica si bo vzela veliko časa za razvoj plitkih nebuloz, Mare of Easttown pa grmado halo efektov natlači v sedem delov. Gneča dramatičnih usod in zapletov je brezmejna! Ni posameznika in družine brez hude drame. Dren “šokantnosti” in stresa je tako patološki, da po logiki stvari določeni dramatični nastavki, ki bi se lahko razvili v pozornosti vredno zanimanje, izvisijo povsem v prazno kot mizerno povprečen seks ob visokih pornografskih pričakovanjih. Angelska deklica z Downovim sindromom se na primer pojavlja le zato, da lahko asistira v določenem prizoru, ki je relevanten za razplet ene izmed drugih zgodb s konfliktnimi odnosi in da vzgojno opozarja na pojav medvrstniškega nasilja po šolah. Ampak samo opozarja! Obstaja pač! S tematiko je sicer opravljeno kot z drekom na cesti. Nikakršnega kritičnega vpogleda ni na vidiku. Zgolj nastavek in na svidenje prihodnjič. Kakec s pločnika pač odstranimo, da nam ne smrdi, ko je odpravljena črevesna potreba. Še huje! Z vsemi zapleti, ki preočitno služijo vzgojnim pridigam, scenarij v večini primerov ravna najbolj varno, kolikor je mogoče. Pojasni nam, da so vsi ljudje na tem krutem svetu pač samo ljudje in da ima vsak svoje zajebane težave in travme iz otroštva, zaradi česar postane pač takšen ali drugačen izrodek. Pač, pač, pač …! In ne samo to! Ker smo duhovno razvita bitja – napumpani z bukvicami za duhovno rast in samopomoč – razumemo, da nič na svetu ni črno belo, zato nihče ni le dober ali slab po značaju. Zadeve so precej bolj večplastne. A res? Kako, kje, kdaj in zakaj pa? Pozabite! Nadaljevanka se ne ubada niti z idejami o kukanju pod površje. Važno, da štekamo, da nič ne štekamo in opletamo s pamfleti. Samo probleme imamo, a veste, dokler nismo pripravljeni pomagat psihoterapevtu, da bi nam pomagal. Zeeeeh! Ameriška produkcija zna bit res neprebavljivo plitka, še posebej ko se trudi postat globoka, prodorna in celo … oh, prosim, nikar … vzgojna.

Kadar se scenaristični bog odloči moralizirat, to počne izključno na ravni povsem zastarelih stereotipov tipa: “Prekleta prasica, a se spet kurbaš z možem moje najdražje prijateljice!” Ni problem, da noben karakter v nadaljevanki ne premore trohice lucidnosti ali vsaj kompleksnega toka misli in reakcij. Problem je v tem, da nadaljevanka manko vsebine krpa z izgovorom, da nam zgolj prikazuje življenja “običajnih” pozabljeni ljudi, ki so ujeti v deprivilegiran položaj in večinoma tudi v revščino tam nekje na obrobju, v odročnih malih krajih, kjer so neobičajnosti že zdavnaj postale običajne in abnormalnosti že zdavnaj povsem normalne. Tokrat v Pennsylvaniji. Vsebinsko luknjo, neizvirnost, serijsko plonkanje in parado klišejev skuša nadomestit s kvantiteto – z naspidiranim dramaturškim tempom, preobiljem zgodb in osebnih problemov preštevilnih likov. Ali je vsaj osrednja zgodba glavne protagonistke obdelana bolj podrobno in celostno? Ne, ni. Še ena junakinja v vrsti junakinj, ki je z razlogom kronično v depri in ima veliko težav na delovnem mestu, čeprav je “genialna” in pogumna. Razlog njene depre? Mora obstajat preočiten razlog, a veste. Ne moreš morit sebe in drugih brez prepričljivega razloga na tem skrajno krasnem svetu. Sin se je zadžankiral in ubil. In potem ji je seveda mož pobegnil z bolj vedro in koristno družico. Kaj je lahko hujšega od smrti otroka? Ker nadaljevanka ni v ničemer izvirna, tudi ob prikazovanju doživljanja osebne nesreče glavne junakinje plava na površinskosti družbeno sprejetih rangov tragičnega. Avtorji nadaljevanke niso tvegali absolutno ničesar, kar bi odstopalo od preverjenih statistik, kaj naj bi užgalo pri povprečju občinstva. In točno takšen je tudi epilog tega komercialnega produkta, ki ni nič več od obrtno spoliranega komercialnega produkta. Nič več od žajfnice, ki je zrežirana, odigrana, posneta in zmontirana, kot da ni zgolj žajfnica, ampak morda celo nekaj več. Vrhunska embalaža z industrijsko vsebino preverjenih družbeno izglasovanih tragedij, ki se uvrščajo na sam vrh liste za družbeno sprejemljivo pravico do doživljanja osebne bolečine. Če bom prekmalu spet naletela na nadaljevanko ali film v imenu “ženskih” tematik, kjer bo kot osrednji lik spet travmirala mama, ki ji je umrl otrok, bom iz obupa nad feministično togostjo začela kričat.

Mini serija, ki je ustvarjena za snemanje naslednje sezone, vam ponuja vse zaplete iz patriarhaliziranih limonad, ki po statistikah najbolj privlačijo širše občinstvo. Mati, ki izgubi otroka. Okrevanje svojcev po samomoru bližnjega. Skoki čez plot. Nasilje očetov. Najstniški seks, nosečnost in nezrelo materinstvo. Predatorski lovci na mlade seksi bejbe. Psihopatski ugrabitelji, zlorabljevalci in morilci najstnic. Peklenska paranoja pred samskostjo in notorično iskanje partnerja. Prevarana slepa in gluha žena, ki ljubi preko lobotomičnih aspektov. Psihično razsuti otroci v disfunkcionalni družini. Psihično razsuti otroci v krasni družini, ki je krasna zgolj na videz. Duhovnik, ki je obtožen pregrehe. Homoseksualnost in iskanje identitete. Otrok s posebnimi potrebami. Medvrstniško nasilje v šoli. Narkomanija, posledična kriminaliteta in stiske svojcev. Medijsko mrhovinarstvo in umori osebnosti … Naj raje končam. Zagotovo sem še kaj pozabila. Kako se nadaljevanka loteva preobilja večno aktualnih tematik? Zgolj skozi stereotipe, nastavke in psihološke klišeje. Ničesar in nikogar ne razvije nikamor. Še najmanj karakterjev. Niti v poglobljeno smer ali v kakršen koli zanimiv aspekt, ki bi si ga posebej zapomnili. Ne obstaja dialog, ki bi odstopal od klišeja. Pozabite na kulten dialog ali kulten prizor ali … kar koli, česar niste videli in slišali že tisočkrat na že tisočkrat navržen površinski način.

Izstopa predvsem neverjeten dosežek na ravni kopiranja. Skandinavski noir je postal za sodobni krimič že standard. Tudi Mare iz Easttowna ni izjema. Z očitnimi zgledi pa se šlepa še na številne že uspešne sodobne mini serije in nadaljevanke. Zasledimo zgledovanje v posameznih elementih po Sharp Objects, Broadchurch, Top of the Lake, Big Little Lies in celo The Undoing. Vse naštete nadaljevanke so predvidljivo produkcijsko in obrtno odličen izdelek, vsem po spisku pa Mare of Easttown ne seže do gležnjev vsebinsko. Niti z vidika presoje o izvirnosti niti z vidika “študije” karakterjev, kompleksnosti zgodbe ali osvetljevanja klišejev in stereotipov. Mare of Easttown pa ne plonka le idej, ampak tudi zelo konkretne prizore iz filmov ali serij, na katere ste morda že pozabili, da ste jih nekoč spremljali, tako da ob doživljanju močnih “deja vu” občutkov v najbolj podrobne podrobnosti nikar ne mislite, da se vam je zgodilo nekaj sila posebnega in ste postali morda jasnovidni. Ne! To je nadaljevanka, ob kakršni postanete zlahka prvoklasni prerok, saj predvidljivostim ni konca in kraja. Novi HBO hit na nobeni ravni ne uspeva postat presežek, kot je sicer promoviran.

Ampak nekaj vendarle mora vsebovat nadaljevanka, da toliko ljudi prepriča v presežek, mar ne? Ja, seveda. Saj vsebuje. Neverjeten presežek kvantitete pri kopiranju pretekle konkurence. Ogled nadaljevanke Mare of Easttown ponuja obilje užitka s pomočjo preobilja preobratov v vsakem posameznem delu, s hitrim tempom dogajanja in z nizanjem najbolj žgečkljivih tematik in zgodbic iz bazena družinskih kalvarij. Nadaljevanka konstantno vzbuja vtis, da spremljamo nekaj, kar smo že doživljali v najboljšem pomenu besede. In to je tudi čista resnica. Vse smo že videli in doživeli v boljšem pomenu besede, ko smo spremljali bolj zanimivo konkurenco. Še preden bi uspeli med ogledom pojamrat pri sebi, da nas avtorji dolgočasijo s površinskostjo, klišeji in serijskim plonkanjem, smo že zbombardirani z novo akcijo, preobratom ali zgodbo, da pozabimo na dolgčas. Mare of Easttown lahko spremljamo z užitkom in se pri tem tolažimo, da konzumiramo nekaj bolj žlahtnega od povprečne telenovele. Na žalost pa po ogledu z lahkoto pozabimo nanjo, ker je obrtno dovršeno limonadasto naslajanje vse, kar ponuja.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Film, Mediji, Svet | Ni komentarjev

Erotične drame na AGRFT in mizerne predstave za naivno javnost

1.06.2021

Predstavnikom gledališke scene se je v lockdown obdobju zgodila izjemna priložnost, da bi se izrazili kot intelektualno in duhovno dojemljiva, senzibilna in evolucijsko napredna človeška bitja. Kakšne sledi puščajo ustvarjalni procesi na njihovih osebnostih? Ali so sploh omembe vredne? Gledališčnike je oplazila lovka Metoo gibanja. Igralka mlajše generacije Mia Skrbinac je dvignila kuliso in opozorila na obstoj totalno zanemarjene, a še kako intrigantne drame o erotično konfliktnih dramah med spoloma. Storila je nekaj, česar si njene predhodnice niso drznile. V mentalno patriarhalizirani družbi niti niso dobro zaznavale obstoj relevantnih dram, v kakršnih bi morale ravno one uprizarjat močno glavno vlogo, namesto da se še naprej vdajajo neštetim navidezno glavnim in stranskim vlogicam omlednega spolnega klišeja v slogu patriarhaliziranih nebulotičnih fantazem prikrite moške frustracije.

Nekateri gledališki ustvarjalci so med drugim tudi v vlogi profesorjev na AGRFT in ravno akademijo, kjer se kalijo mladi bodoči gledališki ustvarjalci, je doletel pomemben izziv. Žal so uprizorili predvidljivost na ravni povprečne družbene ubožnosti. Prijav zaradi spolne ali druge vrste zlorabe moči se je na AGRFT zgrnilo več, a le Mia Skrbinac se je osebno izpostavila, podala konkretne navedbe in uradno prijavo organom pregona. Nihče izmed aktualnih ali bivših študentov ni sledil njenemu zgledu! Ker so anonimne prijave konkretnih profesorjev ostale nepodpisane, so po logiki stvari vse po vrsti zavržene. Predstavniki AGRFT so se zavili v molk in zadevo uredili po svoje. Ker pač lahko. Ker ne obstajajo nikakršne zunanje komisije, ki bi z ustrezne profesionalne distance obravnavale tovrstne primere.

Prijaviteljem bi morali nudit ustrezno sistemsko urejeno psihološko in pravno pomoč! Le na takšen način si bodo upali izpostavljat, kar je tudi ključen način, da se storilce ustavi pri zbiranju novih tarč zlorabe. Slovenska družba bi morala izkazat konkretno podporo in pripravljenost na razreševanje hudega problema, ker so spolna nadlegovanja in prenekatera posilstva skoraj nedokazljiva, saj se običajno dogajajo brez prič in brez stvarnih dokazov. Zbiranje povsem anonimnih zgodbic o posilstvih in spolnem nadlegovanju za Inštitut 8. marec je zato že dolgo samo sebi v namen, saj anonimne zgodbe nimajo nikakršne verodostojne vrednosti. Objavljanje anonimnih zgodb v neskončnost pa se lahko hitro celo sprevrže v izživljanje, ki predvsem vzburja spolne predatorje. Tolaži jih, da so dosegli edini učinek, ki ga zavoljo osebnostne izrojenosti pač zmorejo – pečat travme in druge negativne emocije.

Na tej točki problema nastopi v “drami” igralec Boris Ostan v sramotni vlogi s skrajno mizerno, prozorno in banalno predstavo za javnost, ki mu jo je 8. maja omogočil urednik Sobotne priloge Dela ob asistenci novinarke Patricije Maličev. Boris Ostan je tudi profesor na AGRFT. Po tem, ko se je odvil najbolj predvidljiv scenarij in se je kader AGRFT ovil v popoln molk, je po logiki stvari v zraku ostalo nekaj gnilega, neizpovedanega in nerazrešenega.

V zadnji pogovorni oddaji Miše Molk na nacionalni televiziji je nastopila Nataša Barbara Gračner. Na AGRFT se po njenih besedah dogajajo močni premiki. Spreminja se mentaliteta. Sprejeli naj bi tudi nekaj ukrepov za vzpostavitev bolj varnega in komunikacijsko žlahtnega okolja. Skratka, vse je okej!

Boris Ostan se je na retoriko načelnosti in dobrih namenov Nataše Barbare Gračner v intervjuju dobesedno posral! Ta trenutek resnice je seveda več kot dobrodošel, zato se zahvaljujem Borisu Ostanu, da je z vsemi stereotipnimi puhlicami in prozornimi manipulacijami pokazal pravi obraz duševnega in duhovnega stanja na AGRFT! Dolg intervju preočitno služi zgolj pavšalnemu napadu na feminizem in na poskusu utišanja hipotetičnih študentk in študentov, ki bi se morda kdaj v prihodnosti le odločili postavit za lastno dostojanstvo in podpisat pod anonimne prijave.

Boris Ostan je jasno sporočil, da kader na AGRFT še vedno preigrava zastarele patriarhalno šovinistične primitivizme in da ni naklonjen odpiranju, kaj šele razreševanju kakršnega koli problema v odnosu med spoloma, zato je za študente bolje, da molčijo, če sanjajo o karieri v podalpski deželici. Ostan je udar izvedel s položaja trojne moči! Kot etabliran igralec, kot profesor na AGRFT in kot nekdo, ki ima dostop do privilegiranega medija, ki mu nudi posebej izpostavljeno možnost, da udriha prosto po volji osebnega interesa. Očitno to počne v upanju, da je slovenska družba še vedno tako naivna in intelektualno podhranjena, da se ne bo pretirano osmešil.

Po mojem mnenju je nezaslišano bedno že to, da se igralec nacionalnega gledališča očitno še ni srečal s premislekom o eni ključnih dilem v življenju. O obstoju krivde, čeprav nekomu krivda ni dokazana. In na drugi strani o obstoju nedolžnosti, čeprav je nekomu naloženo breme krivde. Problem nedokazane krivde obstoju krivde navkljub je pomemben element ravno v primerih spolnega nadlegovanja. A Boris Ostan nas dolgočasi s pravno definicijo, da je vsak nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana. Eh, gospod Ostan, zadeve so lahko precej bolj kompleksne in od vas bi pričakovali, da vas bo dramatična kompleksnost tudi precej bolj zanimala od flancanja po potrebi zaradi občutkov ogroženosti.

Ostan je v intervjuju zdrdral moralni pamflet v podporo potezi Mie Skrbinac. Enako je storilo veliko njegovih kolegov. Spoštujemo pogum Mie Skrbinac, podpiramo njen boj in ostro zavračamo vsakršno nasilje … blablablabla … Kako brezvezni in nepovezani z realnostjo so na pamet napiflani družbeno ali politično sprejeti moralizmi, ki jih lahko blebeta za osebno krinko tudi vsak psihopat, je Ostan odlično demonstriral. Skoraj vse, kar je namreč nadalje natvezil v intervjuju, je popolnoma očiten pljunek v obraz ravno Mii Skrbinac in vsem, ki bi se zgledovali po njej!

Ostan je razpredal povsem nekonsistentno, enoumno in zmedeno. Današnji feminizem je označil za benigen, ker bojda žensko postavlja a priori v položaj nemočne žrtve. Enako flanco so patriarhalci trosili naokrog ob vsakem valu feminizma v zgodovini. Skušali so pač minirat pogum feministk s pritiskanjem na njihov ego po edinem vzoru, kakršnega sami poznajo. Patriarhalno vzgojenemu blaznežu, ki je obseden z idejo, da mora vladat vsemu in obvladat vse, samo omeniš, da morda predstavlja žrtev, pa se bo skril in sesedel od sramu. Revčki. Ženske se po Ostanovem mnenju ne bi smele postavljat v situacijo, ko jim morajo moški pomagat. Kot moško domeno pa – saj ni res, pa je – označuje državo in policijo. Torej vrh položajev moči. Od države ženske torej ne bi smele pričakovat nič, pa bo morda treba razmišljat o preselitvi na luno. Ni niti pojasnil, kako neki si predstavlja feministično zavzemanje za enakopravnost pod njegovimi pogoji, ki diktirajo popolno odpoved upanju, da bi ženske od moških kar koli sploh pričakovale. Se strinjam z njim. Ko prisluhnem njemu in njemu podobnim, se zdi, da od moških ni mogoče pričakovat ničesar in da je edina možnost vojna. Enako so spoznale že sufražetke, ko po dolgih letih poskusa dialoga z moškimi na položaju moči, niso uspele vzpostavit nobenega človeško razvitega dialoga, zato so se morale poslužit militantnih pristopov. Je Ostan kdaj takšne krilatice o nezaslišanem pričakovanju pomoči s strani države in policije pridigal homoseksualcem? Borcem proti nacionalizmu in rasizmu? Verjetno si ni drznil!

Predrzno pametovanje se je nadaljevalo. Gibanje “Jaztudi” naj bi se izrodilo. Zakaj? Eh, oh, ah, ker gospoda moti, da bi lahko anonimke predstavljale orodje za izgubo službe. Bljak! Ta cmerava odvratna otroška sebičnost v telesu ostarelega odraslega moškega je neprebavljiva. Gospoda ne briga, kako se počuti nešteto žensk, ki zaradi nedokazanega spolnega nadlegovanja kasneje doživljajo še hud mobing od predatorja, ki ostane na položaju, in izgubijo službo. Takšnih primerov je namreč velika večina, medtem ko je lažnih prijav, ki pomenijo kaznivo dejanje, zgolj peščica. A Ostana najbolj skrbi moška rit in se zgraža, da ženske pričakujejo neko sodelovanje ali celo pomoč od moških. Ja, pa res! Ali smo zblaznele?! Džentelmeni so vendar izumrli v pravljicah, v stvarnosti pa še nikoli niso obstajali. Veseli me, da predvsem mlajša generacija moških že obeta mentalitetne premike in vzbuja upanje v pogumne in vsebinsko suverene moške, ki ne potrebujejo patriarhalnih idiotizmov, da bi se počutili pomembnejše, kot v resnici so, in se tudi ne bojijo feminizma, ker nimajo razloga za strah.

Gibanje “Jaztudi” se Ostanu ne zdi dovolj modrosti polno, ker naj bi začelo s puritanskim pogledom sankcionirati tega in onega, hkrati pa simptomatično opozarja na intimno vrednost erotičnih odnosov, o čemer se baje ne spodobi kar počez javno razpravljat. Kako dolgočasen kliše! Kdor suvereno stoji za svojimi odnosi, pa naj bodo ti tradicionalno zgledni ali posebni ali perverzni, se nima česa bat. Suvereni niso predvsem puritanci, ki potrebujejo visoko stopnjo molka in splošne zadrege do erotike v svojem okolju, da bi sploh lahko izživljali seksualne podvige kot greh, na drugi strani pa svoje “grehe” tajili, izigravali zgledne poročene može in očete ter se bali namišljenega župnika, ki žuga v njihovih opranih možganih. Predvsem zaradi puritancev, ki so erotično impotentno in frustrirano izigravali seksualno osvobojene osebe, v resnici pa so v odnosu do žensk še vedno rotirali le okrog modela matere ali kurbe, se je izrodila seksualna revolucija. Nič bistvenega se od takrat ni spremenilo.

Kaj ko bi lažni borci proti puritancem postali pogumni in spregovorili o čem iskreno ali celo o čem bistvenem? Če se namreč profesorji na AGRFT počutite tako ogroženi od študentov ali od žensk nasploh, je nekaj gotovo narobe samo po sebi, o čemer bi bilo vredno spregovorit, sicer vas bo slej ko prej senca, pred katero bežite, ujela.

Ampak Boris Ostan spet ne vidi problema pri sebi ali svojih kolegih. Ne, on je mnenja, da je današnja mladina premalo pogumna, ker baje ne upa jasno spregovorit s svojimi profesorji. Osupljivo! Kdo od študentov si bo pa še kdaj upal pogovarjat iskreno s profesorji na AGRFT po Ostanovem intervjuju?

Mladi imajo še danes opravka z egomaničnimi in agresivnimi patriarhalci, s kakršnimi ni možen dialog. V načinu komunikacije, nivoju razgledanosti in obnašanju premnogih na področju kulture ali pa podjetnika Andreja Mertlja, s katerim sem spodbudila polemiko na portalu+, v odgovor pa nepresenetljivo prejela paberkovanje o nekem šovu in otročje smešen poskus blatenja na osebnem nivoju, ni nobene razlike.

Gospod Ostan, kako je mogoče, da nekdo, ki deluje toliko let na področju gledališke umetnosti, ne premore niti toliko poguma, da bi se v želji po razkrivanju dilem v odnosu med spoloma spustil v dialog z nekom, ki je na področju patriarhalizma in feminizma razgledan? Ne premorete niti toliko poguma, da bi vsaj v svojem krogu vzpostavili javno razpravo s tistimi, ki podpirajo feminizem in razumejo, zakaj se dogaja, kar se dogaja! Kje je vaš pogum?!

Jernej Lorenci je pred kratkim privolil v intervju v internetni oddaji Aleša Ernecla, kar me je precej presenetilo. Aleš Ernecl je pač izpričan radikalen desničar, ki se čuti med drugim dolžnega udrihat tudi po feminizmu in goji globoka čustva do težav incelov. Predivji, preveč iskren in pretežek kaliber celo za stranko SDS, ki se mu je precej hinavsko odpovedala. Jerneju Lorenciju se je zdelo vredno z Alešem Erneclom klepetat o gledališču, glasbi, kulturi … Neverjetno! Suverenost Lorencija ni bila ogrožena. Na koncu pa se je Lorenciju zdelo vredno Erneclu tudi izpovedat, kako ambivalenten odnos ima do gibanja “Metoo”. Kar je preveč, je pa preveč, mar ne. Argumentiranega mnenja predstavil ni. Udrihal je po domače, kot vsak drug paberkovalec v gostilni. In ko mu je Ernecl izpovedoval, kako celo on kot nacionalist prepoznava nekaj dobrega v muslimanski kulturi, je Lorenci molčal in se smehljal. Alešu Erneclu seveda ugaja muslimanski odnos do žensk. Zdi se mu fajn, ker na takšen način lažje vsak moški pride do neke ženske. Enako kot do krožnika, lončnice ali zrezka. Profesor Lorenci pa nič. Kje je pogum Ostana, Lorencija in še marsikoga izmed molčečih, da bi vstopili v dialog s komer koli, ki bi predstavljal kakršen koli vsebinski izziv?!

Situacija je preočitno še bolj absurdna. Profesorji na AGRFT se očitno tako bojijo študentov, da so na sprejemne izpite zaparkirali psihiatra, ki jim podaja pavšalno mnenje, kdo od kandidatov na sprejemnih izpitih bi lahko zavoljo duševnega stanja predstavljal problem. In Boris Ostan se s tem dosežkom v intervjuju pohvali. Debelo buljim. Boris Ostan je spomnil na škandal izpred let, ko je ravno Jerneja Lorencija študent zabodel z nožem. Profesorji niso nujno dovolj psihološko podkovani, da bi se znali ustrezno odzivat na hujšo duševno nestabilnost, je modroval Ostan. Niti z besedo ni omenil, da v primeru profesorjev lahko ni problem le to, da se ne znajo odzivat na možen izbruh duševnega zloma, ampak da morda izbruh duševne nestabilnosti celo izzovejo. Je takšno vprašanje tudi del notranje preiskave? Verjetno ne.

Profesorji umetnosti so obesili za vrat kandidatom za študij igre psihiatra, ki prav gotovo ne more ustrezno presojat na podlagi mimobežne presoje o človeku. Mnogi bralci in bralke morda ne veste, da duševne motnje ali bolezen med igralci, kot tudi med drugimi umetniki, niso nobena posebna redkost. In prav nič nenavadnega tudi ni, da so igralci z bolj ali manj resnimi duševnimi kolapsi v svoji zgodovini tudi primerki vrhunskih igralcev. Jernej Lorenci je z nekaterimi izjemnimi igralci, ki jih pestijo duševna nihanja, zelo rad ustvarjal predstave. Boris Ostan sodeluje s kolegi, ki so podvrženi duševnim odklonom. Duševne motnje ali bolezni niso za poslanstvo igralca ali režiserja relevantna ovira. Hujši problem so osebnostne motnje, ki jih nihče nepodkovan ne prepozna in so lahko resno nevarne in toksične drugim.

V poklice, kjer se obeta slava, se zateče še posebej veliko oseb z narcistično osebnostno motnjo. Vendar se profesorji na umetniški (in ne vojaški) akademiji bojijo neobvladljive duševnosti študentov. Je to zgolj bedna šala ali stvarnost?! To ste se naučili o življenju preko domnevnega razumevanja številnih dramskih del? Povsem iskreno, s prav nič žaljivosti v besedah, ki jih izrekam, menim, da bi takšen profesorski kader resno potreboval redne pomenke z dobrim in zelo usposobljenim psihiatrom.

Lansko leto je umrl vrhunski igralec Peter Musevski. Boril se je z depresijo. Nekaj mesecev kasneje je v triintridesetem letu umrl vrhunski gledališki režiser Igor Vuk Torbica. Boril se je z depresijo. Igor Vuk Torbica je bil prepoznaven tudi po močnem angažmaju in prodorni kritiki politike in družbe. Veliko je zaznaval in dojemal. Morda še preveč. V enem izmed odmevnejših televizijskih intervjujev o politični situaciji v Beogradu je podal tudi sledečo izjavo: “Če se pogovarjaš z idiotom, tvegaš, da tudi sam zveniš kot idiot!”

Vuk Torbica je kritiziral komunikacijo aktualne srbske politične scene, ki bi jo zlahka primerjali tudi s slovensko. Zelo neprijetno izpade, če se preočitni idiotizmi začnejo razširjat tudi v sfero kulture. Partnerica preminulega režiserja, igralka Hana Selimović, ki je prav tako družbeno precej aktivna, je tudi javno in odgovorno podprla gibanje “Nisi sama”, ki je eskaliralo v Srbiji.

Kaj počnete pa vi v dobro družbi kot javna oseba, gospod Boris Ostan? Klepetate z novinarko o možnih pomenih objemčkov, kot da smo vsi na glavo padli. Jernej Lorenci molči kot grob, Janez Pipan vzvišeno grmi, Nataša Barbara Gračner pa podaja v javnost naivne optimistične izjave, za kakršne ni jasno, ali sama verjame vanje ali zgolj taktično blefira. Hvala za mnogo manj kot nič.

Objavljeno v spletnem mediju Portal+: dne: 16. 5. 2021

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Družba, Gledališče, Mediji, Politika, Slovenija | Ni komentarjev

Starejši zapisi »