Simona Rebolj

Tudi če bi strah postal močnejši od upanja, bom še vedno feministka

9.05.2021

Moja večer se je zaključeval s spremljanjem vplivne informativne oddaje na nacionalni televiziji. Končajo se Odmevi in Igor Bergant se poslovi od mene – kot gledalke – z domnevno znamenitimi besedami prodornega umetnika Jana Fabra. Da spomnimo slovensko družbo na Fabrovo domnevno izjemno misel iz leta 1983, je za našo družbo zelo pomembno. Fabrovo opredelitev umetnosti boste vsi razumeli pravilno: “Moj katekizem se glasi: Umetnost je oče, lepota je sin in svoboda je duh.” Učite se modrih misli, dragi Slovenci. Ob naplavini možnosti bodo vedno za vas izbrane najbolj izjemne kleropatriarhalizirane ganljive puhlice. Od Jana Fabra itak nič presenetljivega.

Zgodil se je konkreten napad s požigom na modro misel, ki je bila s strani avstrijske umetnice Katharine Cibulka prezentirana na pročelju Cukrarne. Na umetniški instalaciji je bilo zapisano: “Dokler bo upanje, ki ga širimo, močnejše od strahu, s katerim se soočamo, bom feminist_ka’“. Klikam po družbenih omrežjih in zanimivo … Nikjer ogorčenja s strani vseh tistih, ki so hinavsko pravičniško bentili zaradi kampanje Znamenja proti patriarhalnemu nasilju. Logično! Še huje. Od mnogih domnevno osveščenih posameznikov znotraj kulture, za katere bi pričakovali, da jim bo vsaj v osnovi jasno, kaj se dogaja in kaj so posledično prioritete osveščanja v tej družbi, so po facebooku razglašali zgroženost nad uničevanjem umetniških del. Fokus so usmerili na uničevanje umetnosti. Koga zajebavate?! Pa menda je jasno, da požigalci niso imeli pojma o pojmu, da naj bi bil gigantski transparent z aktivističnim sporočilom umetniško delo. Požigalci so izvedli napad na feminizem!!! Je tako težko pojave opremit s pravimi besedami in pojmi?! Očitno v nekaterih primerih res.

Društvo za nenasilno komunikacijo je pred zdaj že mnogimi dnevi opozorilo na katastrofalno šovinistično propagando preko Berila, ki je namenjeno devetošolcem!!! Naslovnica s pridno deklico, ki jo obkrožajo in napadajo pametne glave moških literarnih duhov (v berilu so opisi literarnih del le treh avtoric). V primerjavi z besnim bentenjem nad feministično navdahnjeno kampanjo Znamenja, ki je opozarjala eksplicitno na moško nasilje (več v mojem prispevku na Portalu +), preko družbenih omrežij ni počila niti petarda. Nekaj feministk in feministov je delilo sramoto v opozorilo. Noben medij se ni aktiviral. Nikjer gromka peticija staršev z zahtevo po umiku škodljivega poneumljanja in dresure otrok, čeprav sicer kričijo za vsak drek! Ništrc.

Zato je popolnoma vseeno, kakšna je bila neka jasno definirana in celo provokativna feministično obarvana kampanja proti nasilju moških. Dovolj dobra, slaba, dvoumna, nedvoumna … Kakor komu drago! Nobena plakatna kampanja s pamfleti proti nasilju moških ali patriarhalizmu nasploh ne bi bila sprejeta z molkom, kaj šele pozitivno. V tej družbi pač ne! Nobena! Nemogoče. Delno tolerirane so le feministične aktivnosti, ki so totalno benigne, neučinkovite in zgolj previdno načelne v besedičenju. In predvsem tiste, ki se prednostno ukvarjajo z nešteto drugimi družbenimi problemi, tako da sploh ni več jasno, da naj bi spremljali feministično organizacijo, društvo ali kakšen podoben krožek. Gre pač za družbo, ki se sploh ne zaveda lastne patriarhaliziranosti in kaj neki naj bi to pomenilo. Razpravice konkretno o kampanji, ki pride in gre, zato nikakor ne morejo bit prioriteta. Prioriteta so osveščanje in razprave o patriarhalizmu, zaradi česar nobena protipatriarhalna ali celo konkretno feministična kampanja ne more doživet ničesar drugega kot samo POŽIG na takšen ali drugačen način.

Ker s citatom Katharine Cibulka ne soglašam povsem, zaključujem prispevek z mislijo: “Tudi če bi strah postal močnejši od upanja, bom še vedno feministka.”

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Politika, Slovenija | Ni komentarjev

Če nas ne bo povozil Uber, nas bodo dotolkli pa vsi domači “uberji”

9.05.2021

V Sloveniji so od nekdaj dovoljene lažne sanje in glavobolno jutro se vedno (iz)rodi v nov peklenski dan. Da skoraj dnevno naplavljajo na površje posamezni problemi, okrog katerih doni pričkanje preko medijev vsaj en teden, dokler bučna zabava ne razvodeni v grobni molk, gre na roko zgolj tistim, ki posedajo na ministrstvih in v parlamentu. Državljani potrebujemo korenite socialne in ekonomske sistemske spremembe v boju z globalnimi pritiski, vendar ob polnem zavedanju, kakšne so posebnosti, prednosti, pomanjkljivosti in meje verjetnosti za državo, kakršna je Slovenija, ki nikoli ni bila, ni in ne bo z nobenega pomembnega strateškega aspekta podobna Švici, še manj Nemčiji in še mnogo manj ZDA.

Slovenija je Slovenija! V tridesetih letih samostojne države je slovenska politika predvsem plonkala ideje in vizije drugih držav brez ustreznega konteksta, zato je postala naša država obetavna molzna krava tujim in domačim kapitalističnim skorumpiranim predatorjem. Namesto ustreznih sistemski sprememb, ki bi državljane motivirale in opolnomočile za ustvarjalni razvoj, se bomo do nezavesti pričkali o posameznih primerih, ki serijsko ogrožajo še tisto, česar več nimamo. Tipičen primer blamaže je zadnji aktualni primer nivoja domnevno burne javne “razprave” o “Uber zakonu”.

Minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec je predstavil predlog, ki naj bi pomembno posodobil digitalizacijo taksi prevoza, pri čemer je zakon pisan na kožo tudi multinacionalni korporaciji Uber. Minister Vrtovec se opira na poenostavljen neoliberalni ideološki pamflet o dobrodošli konkurenci, ki naj bi optimalno uravnavala vse možne probleme, zaplete in neenakopravne svinjarije povpraševanja in ponudbe tega sveta. Na drugi strani se po logiki stvari zgodi pregovorni upor leve struje, ki nasprotuje zakonski spremembi z retoriko pamfleta o nasprotovanju izkoriščanja delavskega razreda v prid zločinsko neomejenemu bogatenju kapitalskih predatorjev. Da bi upor prepričal, je treba na polno aktivirat ves arzenal pristranskih ideoloških emocij. Prihaja tuj okupator, ki bo naše sijajne taksi ponudnike ekonomsko uničil. Najprej jih bo izrinil z domačega trga z nizkimi cenami storitev in poglobitvijo prekarnega izkoriščanja taksistov. Po zlomu konkurence bo navil cene storitev, zlorabljal prevoznike kot ceneno delovno silo in ropal uporabnike storitev, kolikor bo pač mogoče. Slišali smo svarilo, da bodo taksisti lahko plačani zgolj dva evra na uro. Predsednik sindikata taksistov Dejan Jefim agresivno divja, čemur bi morala levičarska socialno čuteča duša ploskat, saj se človek vendar bori kot pogumna miš s ptico roparico, ki že razprostira krila in škljoca s kljunom na nebu. To so te poenostavljene pravljice za butalce brez podnapisov in pomembnih podrobnosti v pojasnilo.

In kakšna je realnost?

Naj najprej poudarim, da živim v Ljubljani od rojstva in sem predvsem uporabnica našega sramotnega javnega prevoza, kadar ga pač potrebujem, ker kolo ne ustreza vedno danim vremenskim razmeram in potrebam. Kolo kot edini transportni vzvod v imenu zelene politike prihodnosti ustreza predvsem ljubljanskemu podžupanu Janezu Koželju, da lahko izvaja domnevno okolju prijazno agendo, ker MOL ne deluje v smeri kakovostnega, ugodnega in državljanom prijaznega javnega transporta, ampak vsiljuje predvsem parkirno politiko in gradnjo garaž z zasoljenimi parkirninami!

Že celo življenje opazujem, s kakšno lahkoto bi postala Slovenija primer zgledne izrabe naravne danosti za visoko funkcionalen in cenovno ugoden javni prevoz podnevi in ponoči, namesto da državljani ustvarjajo nepopisen dren, hrup in onesnaževanje z avtomobili, da se počasi in nervozno cijazijo sto metrov naprej in nazaj, potem preklinjajo zaradi iskanja parkirišča in kasneje še bolj preklinjajo zaradi navitih cen parkirnin. Moja volilna preferenca na županskih volitvah je od nekdaj v zagotovitvi kakovostnega javnega prevoza. Lahko si torej predstavljate, kako navdušena sem nad strategijo Zorana Jankovića. Avtobusni prevoz predstavlja mučno dolgo čakanje na avtobusnih postajah, za kar je državljan nagrajen s smrdljivim drenjanjem v kovinski škatli z okni, ki so oblepljena z oglasi. Za občutek transporta živine za zakol plačamo absolutno preveč. Promet v Sloveniji je povsem brez potrebe in z vseh vidikov kot preizkušnja osebnega smisla za razvoj napada panike.

Taksi predstavlja relevantno in udobnejšo alternativo splošni torturi javnega in zasebnega prevoza, še posebej v mrzlih deževnih dnevih. Odgovor na vprašanje, kakšne so moje izkušnje z domačimi taksisti v zadnjih vsaj petnajstih letih, se skriva v dejstvu, da se že nekaj let izogibam njihovim izjemnim storitvam. Škoda živcev in denarja. Ne poznam osebe, ki bi taksi uporabljala najmanj enkrat na teden in izrazila zadovoljstvo s storitvami. Taksi ponudniki nam na spletnih straneh obljubljajo domnevno cenovno ugoden prevoz s prijaznimi taksisti. Zakaj bi zamudila na sestanek, pravijo, če me lahko taksist hitro in varno pripelje na cilj. Zakaj bi se odpovedala kozarčku močnega, če me lahko prijazen taksist varno pripelje nažgano domov. Blablabla …

Realnost? Da me taksist nervira s pešačenju primerljivim tempom drsenja po cesti in očitno zavira ob zeleni luči na semaforju, da bi le podaljševal vožnjo, je bila običajna izkušnja. Da mi nažiga muziko po lastnem izboru na ves glas in mu dol visi za moje počutje, je bila tudi običajnost. Da me ne pelje po najkrajši poti, ampak me vozi naokrog po mestu, kot da sem svetovna budala, je logično. Ampak to še ni vse! Kaj doživiš, ko podaš pripombo! Primitivno nadiranje, lažnive izgovore in na splošno bonton na nivoju neandertalcev. Nekoč je agresivnega kretena za volanom ustavila šele moja jasna napoved, da bom poklicala policijo. Nesramno sikanje lahko stranka redno doživlja, če taksist nima na zalogi ustreznega drobiža na voljo, da bi ga stranki vrnil ob poravnavi računa.

Na spolno nadlegovanje lahko računajo ženske, če si drznejo privoščit taksi celo sredi noči brez “bodyguard”. Vsaj trikrat zaporedoma nisem le zamudila na »sestanek«, ampak sem zjutraj ob čakanju na taksi s strani monopolnega ponudnika stala na dežju zaman! Ni se pripeljal in dispečerka je redno prekinjala moje klice na pomoč! Vsakič ko sem le prispela na cilj in pojasnila svojo zadrego, so vsi prisotni potrdili, da se je to zgodilo prevečkrat tudi njim. Razumejo. Pogost pojav. Še posebej ob slabem vremenu. Pritožb sem odposlala par, na kar po logiki stvari nikoli nisem prejela niti odziva!

Za opravljanje dela taksista očitno ne obstajajo niti najnižji kriteriji osnovnega profesionalnega bontona, kaj šele izvajanja zaželene kakovostne storitve, taksi prevozi pa niso niti najmanj cenovno ugodni za naš prostor in povprečne dohodke, še najmanj oderuška ponudba na Obali. Taksi ne sme predstavljat zgolj luksuzne storitve, v kolikor nismo neumni in razumemo poanto zelene bodočnosti na področju mobilnosti. Kritiko posredujem z mirno vestjo, hkrati pa opozarjam, da prenekateri taksisti ali taksistke svoje delo opravljajo profesionalno in etično, a za to ne prejmejo zadovoljivega plačila, kaj šele nagrade. Seveda imam s taksisti tudi zelo dobre izkušnje, ampak treba se je zavedat, da če v določenem poklicu ne obstajajo nikakršni najnižji kriteriji sprejemljivosti, je na takšen način najbolj diskreditiran ravno kakovosten kader, kar ne velja le za področje taksistov. S poraznimi kadrovskimi kriteriji tudi zavoljo nižanja stroška dela se danes srečujemo na vseh področjih.

Logično, da si vsi želimo kakovosten in cenovno dostopen taksi prevoz. Logično, da me veseli možnost digitalne rešitve, ki voznika zavezuje, da me ne nateguje cenovno ali z izbiro poti do cilja. Logično, da si želim izboljšanega nadzora nad delovanjem taksistov in več varnosti državljanov. Logično pa je tudi, da v nobenem oziru ne podpiram zasužnjevanja in razpada temeljnih socialnih kriterijev na področju delovno-pravne zakonodaje. Oprostite, ampak zakaj neki je sploh omogočeno, da bi bil delavec na katerem koli delovnem mestu plačan le dva evra ali celo manj na uro?!

Od kdaj se uresničuje težnja Dušana Šešoka, ki je z neoliberalno surovostjo brez primerjave nekoč javno pozval k ukinitvi zakonsko določene minimalne plače, kar lahko enako velja za pogodbena dela s pavšalno ali urno postavko? Takrat je bil Šešok kolektivno označen za psihopata, ki naj bi izrekel nekaj nepredstavljivo nehumanega. A zdaj smo pa že tam, kjer tovrstne ideje veljajo za dovoljeno predvidevanje možnosti?! Zdaj smo obtičali na točki, na kateri zaradi načrtne odsotnosti ustrezne regulacije in nadzora nad prekarnim delom in nad trgom nasploh levičarji poenostavljeno promovirajo spodbujanje rednega zaposlovanja. Super ideja, ker ne obeta rešitve česar koli. Bodo na primer taksisti bolj zadovoljni, če bodo redno zaposleni prejemali za deseturne delovnike slovensko najnižjo plačo?

Nehajte se norčevat iz nas! Taksisti niso edini na trgu, ki so podvrženi pastem prekarstva! Ranljiva družba, v kateri vlada sistemski kaos, deregulacija trga in porazne socialne razmere bo po logiki stvari lahka tarča domačih in zunanjih plenilcev. Podobno, kot je jasno, da umik ameriških sil iz Afganistana ne pomeni miru in blaginje v bodočnosti Afganistancev. Ekonomska vojna, ki jo nekateri ljubkovalno imenujejo ekonomska “svoboda”, enako predvideva določena naravna primitivna pravila igre plena in plenilca. Kdo je kdo?

Predsednik sindikata taksistov je v očitnem konfliktu interesa, kar je povsem običajna praksa v slovenski divjini. Dejan Jefim je lastnik podjetja Net informatika, ki svoje digitalne storitve monopolno prodaja taksi podjetjem v Sloveniji in Srbiji. Podobno kot Uber profiterji poskuša tudi Dejan Jefim zelo podjetno širit prostor za lasten dobiček brez relevantne konkurence na vidiku. Kot zastopnik domnevnih interesov taksistov nastopa z retoriko in obnašanjem tempirane bombe. Ampak nikogar do zdaj v Sloveniji stanje na področju taksi prevozništva ni brigalo!

Vsaj do prevzema evra v Sloveniji so bile moje izkušnje in izkušnje mnogih s taksi prevozi v vseh ozirih zelo dobre. Kaj se je medtem spremenilo in zanemarilo? Nič posebnega in popolnoma vse. Klasična slovenska poosamosvojitvena zgodba na vseh področjih po spisku. In zdaj, o zdaj, bom poslušala, da odganjanje Uber ponudnika – ptice roparice iz tujine – pomeni neverjeten boj za delavske pravice in celo za neobstoječo kakovostno domačo ponudbo?! Slej ko prej bo prišel pač naslednji “uber” ali pa bomo hlapčevsko zadovoljni z izkoriščanjem domačega “uberja”. Kateremu “uberju” bodo vrata odprta za ropanje potrošnikov in delavcev, bo enako kot do zdaj odločala vladajoča politika s svojevoljnimi klientelističnimi povezavami in apetiti. Po potrebi jim bodo pomagali zavajat in umirjat nategnjene državljane njihovi servilni mediji.

Saj bi izjavila, da toliko bedarij, sprenevedanja in prozornih manipulacij v zvezi z aktualno vojno taksi služb že dolgo nisem požrla s strani “zainteresiranih” politikov, a kaj ko se tovrstne predstave za javnost redno vrstijo, sistemskih socialnih in razvojnih rešitev pa ni na vidiku. Slovenija postaja idealen mali skorumpiran prostor za roparske vojne lobijev, zasužnjeni in vedno bolj siromašni državljani pa ujetniki neoliberalnega molznega laboratorija z vedno ožjim spektrom vere v odrešitev.

Objavljeno v spletnem mediju Portal +, dne: 18. 4. 2021

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Politika, Slovenija | Ni komentarjev

Dobri fantje in dobre žene v deželi Janeza Janše, ki divja na vse ali nič

9.05.2021

Hecno, kako postaja vedno bolj razgreta družbeno-politična klima v Sloveniji hkrati vedno bolj brezupno dolgočasna. Burni dogodki in odmevi s političnega odra se iz dneva v dan vrstijo. Avtor člankov o notranji politiki v aktualni norišnici res ne bi smel imet posebnih težav z ubadanjem, o kateri temi, ki razburja javnost, bi se razpisal. Izbira je preštevilna. Z vidika preobilja ideološke nesnage, prozornih manipulacij in agresivnih izbruhov blaznosti je seveda ravno preobilje izbire ključen problem. Ob zasičenosti z nepotrebnimi in nekonstruktivnimi problemi pride neizbežno do globoke frustracije ob vsakem poskusu oblikovanja konstruktivne kritične misli ali pobude, čemur sledi brezup in naposled pobeg v apatijo. Klasičen postopek za uvajanje in utrjevanje vsake diktature.

Nobenemu posameznemu izzivu se ni več možno ustrezno posvetit. Današnja stresna novica postane že naslednji dan bivša novica, pri čemer izgubljamo pozornost in nadzor nad nadaljnjim dogajanjem. Zaradi povsem realno zoprnega občutka, da smo potisnjeni minimalno za eno stoletje v preteklost in na raven resne zaostalosti v razvoju pri zmožnosti rabe logike, zaznavanja kontekstov in zadovoljive razgledanosti, je splošna demotivacija za smotrno spopadanje z izzivi, ki bi obetali luč na koncu tunela, zagotovljena. Vse se reducira na boj za osnovne človekove pravice in dosežke. Dosežki skozi zgodovino so v resnici precejšnja sramota za človeški potencial in meje verjetnosti. Predstavljali so zgolj najnižji skupni imenovalec povprečja za vzpostavitev osnovnih temeljev nadaljnjega razvoja intelektualno, socialno in moralno napredne družbe, brez česar je vsaka ideologija kapitala z “vizijo” o gospodarskem in tehnološkem napredku obsojena na disfunkcionalnost.

Zdaj smo se sredi resnih globalnih izzivov v Sloveniji znašli v situaciji resnega zdrsa. Kot narod s posebnimi potrebami se moramo pri dopolnilnem pouku na osnovnošolski ravni resno ukvarjat z vprašanji in izzivi, ki naj bi jih že davno predelali, ponotranjili in skušali razvijat v pomembnih podrobnostih. Spet razpravljamo celo o vprašanju, ali so “voda, zrak, svoboda” osnovne človekove potrebe, o katerih z razlogom ne bi smeli razpravljat o upravičenosti in posebnem pomenu varovanja za obče dobro. Obup!

Zakaj se moramo torej ukvarjat z ministrom Janezom Janšo, pardon … Andrejem Vizjakom, ki državo ogroža in utruja z domnevnim izjemnim dosežkom pri doseganju političnega kompromisa, kakor se je sam izrazil?! Minister si šteje v čast, ker se je vendarle odpovedal enemu izmed dveh katastrofalno škodljivih zakonov s področja upravljanja z vodnimi viri in zaščite pitne vode. Minister, ki dokaže, da je zamrznjen v času in ujetnik ideološkega kalupa s potečenim rokom, ne more vzbujat osnovnega zaupanja. Predstavlja kvečjemu nevarnost za prihodnost. Mi je minister Vizjak pojasnil, zakaj nas ogroža in utruja? Žal ustreznega novinarskega vprašanja ni prejel in je delno odgovoril zgolj pomotoma kot gost v oddaji Odmevi.

Medtem ko postaja čista in pitna voda v svetu vedno bolj pomemben kapital, nas je Vizjak z izjemno gospodarsko vizijo v slogu TEŠ 6 dolgočasil s plesnivo slovensko frustracijo vojne med ruralno in urbano populacijo. Pač Janšev stereotip pri serviranju izgovorov za svojo neperspektivno in nenapredno politiko. Kazanje s prstom na druge, kako škodljivo so ravnali in koliko izropali. Marsikaj ima Janša v kritiki zlahka prav, a kaj ko nam sam s svojo politiko obeta še bolj bedno prihodnost od daljne preteklosti in sedanjosti. Za zjokat!

Vizjak je pač naštel nekaj za vodne vire potencialno ogrožujočih gradenj in podjetij, ki so se po logiki stvari razrasla po mestih, predvsem v Ljubljani. Tako sveto preprosto je to! Njegov argument se je skliceval na domnevno prikrajšanost ruralnega prebivalstva za dobrobiti mestnega življenja. Pritiskanje na negativne emocije in frustracije ruralne populacije. Poglejte! Meščani imajo bencinsko črpalko in smrad izpušnih plinov pred nosom, vi pa ne! Na juriš!

Kaj minister Vizjak kronično zavedeni in zmanipulirani osrednji volilni bazi SDS obeta? Blagor izjemne kakovosti življenja po vzoru škandaloznega državnega zločina v Anhovem? Medtem ko bi se morali ukvarjat z dodatnimi ukrepi za zaščito naravnega okolja, poostrit inšpekcijski nadzor in sankcije na državni ravni za tovarne, ki povzročajo kakovosti bivanja in zdravju ljudi hudo škodo ter oblikovat temu primerno strategijo podjetništva za varno prihodnost in občo blaginjo, nas minister podcenjuje s floskulami, ki nategujejo čustveno razrvano in zapostavljeno populacijo v prid kapitalističnim zasužnjevalcem. Fuj!

Kaj bi si zapostavljeni, brezposelni in zaposleni zlorabljeni državljani še lahko obetali od že znane Janševe neoliberalne psevdodomoljubne politike v nevarni kombinaciji s komunistično avtoritarno mentaliteto? Obeta se nam ugodnejša davčna politika za prejemnike visokih plač. Saj ni res, pa je. Izgovor?! Zlizana in v zavajanju že davno razkrinkana neoliberalna puhlica:

Privabljamo tuje investitorje in menedžerje, kar naj bi odpiralo nova delovna mesta!

Reševanje ubožnih življenj brezposelnih, pojebanih in prikrajšanih bo kar cvetelo! Pajade! Bi nas lahko poskušali imet še bolj za norca?! To so tisti tragični prizori, ko prebivalci ogroženega naravnega okolja, s katerim se zgolj teoretično tako radi bahamo zavoljo turistične propagande, ker drugega življenja razen občudovanja narave nimamo za ponudit, v grozi pred eksistenčnim kolapsom pljuvajo v lasten krožnik in za drobiž podpirajo na primer projekt Magna! Tuje “investitorje” in podjetnike bomo privabili z razprodajo države in državljanov, z ugodnimi pogoji za ropanje ter z minimalnimi varovalkami in regulatorji v dobrobit blaginje državljanov. Samo še zapletene in rigidne birokratske postopke poenostavimo (kar bi bilo v ustreznem kontekstu nujno in pozitivno), pa se lahko veselimo življenja na domači nerodovitni in onesnaženi grudi, ki bo postalo raj za sužnje tujemu in izdajalskemu domačemu kapitalu. Kako deluje ideja lizanja umazanih podplatov tujim odrešenikom v praksi že zdaj?

Izjemni odrešeniški tuji menedžerji in “investitorji” ravnajo v praksi z nami tako, kot so ravnali tudi v zadnjem primeru prefriganega odpuščanja delavcev. Kar tri tuje družbe – Safilo, Adient in Treves – so zavoljo nepremostljivih izzivov prostega trga med pandemijo napovedale zaprtje tovarn, kar obeta novo bombo brezposelnih. Napoved so izvedli po prejeti državni pomoči za premostitev krize (prosti trg zna bit, heh, tako neprijeten, ko postane neprijeten), ki so znašale posamično preko milijon evrov, ohranitev delovnih mest po razglašeni epidemiji pa ni bil pogoj za dodelitev finančnega darila. Kdo ne bi pobasal milijončkov in počakal z zaprtjem tovarne?

Minister Janez Janša, pardon … Zdravko Počivalšek nam pametno odgovarja, da podjetij pač ne moremo kakor koli prisiljevat, kako naj gospodarno upravljajo s svojimi podjetji. Popolnoma drži! Ko bi vsaj Slovenija premogla gospodarnega ministra za gospodarstvo, ki bi se znal repenčit tudi izven premetavanja državnega kapitala na meji ali čez mejo korupcije in bi med drugim vsaj razločeval navaden papirnat servet od perspektivne podjetniške ideje. Podjetja prejemajo takšne in drugačne v vetru izgubljene subvencije in podpore v vsaki državi, v kateri je oblast le izpostava interesov nenasitnih kapitalistov, ki molzejo davkoplačevalce, skrivajo dobiček po davčnih oazah ter obravnavajo delovno silo zgolj kot večji ali manjši strošek! To je naša prihodnost! To je politika, s katero je Janez Janša oblikoval nezanemarljivo volilno bazo ravno najbolj ranljive populacije na vseh nivojih merjenja stopnje kakovosti življenja. Kako mu je to uspelo? Preprosto. Zgolj s pritiskanjem na negativne emocije s potečenim rokom. Z mantrami o privilegiranih komunajzerjih, prekletih meščanih, zakletih intelektualcih in s patriarhalnim primitivizmom.

Oglejte si film Cvetje v jeseni, ki je na mojo grozo še danes prezentiran kot nekakšen kultni filmski dosežek tega naroda, in vse vam bo jasno. Celoten film je le videopromocija udrihanja po prekletem meščanstvu, zategnjenih izobražencih in domnevni idili takoimenovanega preprostega kmečkega življa. Kleni dedci skozi celotno filmsko prezentacijo vihtijo “koso”, trapajo kozlarije, žrejo in popivajo, žene pa strežejo, trapajo še hujše ganljive kozlarije in kimajo. Vse skupaj je zabeljeno s primerno psihopatološko bolno romanco. Ostarel dedec pride v gvantu iz mesta na vas in opreza za najstnico, ki se obnaša, kot bi bila zaostala v razvoju, na ravni petletnega otroka. Idealna bodoča žena za vsakega patriarhalnega frustriranca. Deklica s kitkami se skriva po kotih, bebavo nasmiha, bosa skače po travnikih in občuduje nadomestnega fotra. Ostarel pedofil je navdušen nad plenom. Tudi on je samo postaran in kosmat otrok, ki hrepeni po spoštovanju in občudovanju. Ko bom velik, bom gospodar!

Pričakovala bi, da se bo ravno predvsem ruralno prebivalstvo takšnemu posmehovanju, podcenjevanju in blatenju burno uprlo! Ampak ne, v Sloveniji že ne! V Sloveniji se na podobnih stereotipih še ta trenutek uspešno hrani močna politična opcija. Prekleti meščani! Prekleti nasprotniki svete preproščine! O, moja gruda! O, ženska, tebe bom vzgojil po svoji meri, da boš kimala in se smehljala kot zadnja budala na travniku do zadnjega diha. To je ideal, v katerem se ostarelemu godrnjavemu bebcu ne bo treba zoperstavljat jezikavi, samosvoji in pokončni ženi. Dobra žena nikoli ne faše treh okrog kepe, mar ne? Ni potrebe. Nam bo predsednik vlade, ki rad razpečuje primitivizme svojih podanikov, razložil, kako to gre.

Dobra žena je pridna, tiho, čveka bedarije, kima kozlarijam gospodarja in seje dobro voljo. Cela vas dobrih fantov in žena hrepeni po gospodarju, ki sužnjem jasno pokaže, kako mu lahko edino služijo, da bi se oni počutili koristni in on pomemben. Ko se gospodarjeve frustracije s časom krepijo, ker spoštovanje slepovernih podanikov brez hrbtenice ni vredno veliko, pa tistim, ki celo nagajajo, po potrebi deli klofute. Vsak primitiven patriarhalec, ki se lahko opira samo na agresijo in položaj, globoko hrepeni, da bi fasal tri na gobec predvsem sam, v konkretnem in metaforičnem smislu. Prav sočustvujem z obupom despota ob vseh dobrih fantih in ženah, ki okrog njega samo mijavkajo, ploskajo, kimajo, jamrajo, hinavijo in se po potrebi zgražajo, a nihče ga ne ustavi pred samim seboj. Res tesnobna usoda gospodarja, ki se lahko opira le na podporo ljudi, ki jih sam spoštovat prav gotovo ne more. Človeka verjetno po dolgotrajnem neuslišanem izzivanju prime, da bi ustavil kar samega sebe z enim poštenim “knockoutom”.

Ne glede na to, ali povprečen državljan doživlja Janeza Janšo v danih razmerah kot vzdržljivega junaka ali nevarnega bedaka, on mimo vseh drvi svojemu cilju naproti. Ni več mlad politik, ravno ostarel in povsem iztrošen pa tudi ni. Čas tiktaka, priložnosti ni na pretek. Nihče se ne more več slepit, da je aktualna vlada v resnem boju z epidemijo. Kaj bi aktualna vlada brez epidemije, kroničnega obsednega stanja, policijske ure in izjemne priložnosti za podtikanje številnih dekonstruktivnih zakonov.

Janezu Janši gotovo godita vsesplošna prepirljivost in čim večji kaos. Odkar je Viktor Orban napovedal vzpostavljanje nove stranke v evropskem parlamentu, ki bi bila za začetek sklenjena s skrajnimi desničarji Poljske in Italije, je Janez Janša brez dvoma še bolj napel mišice proti Evropski uniji. Janez Janša se zaveda predvsem tega, kje ima in kje nima šans za preboj. Ne trudi se očarat tistih, pri katerih šans itak nima. Vlada lahko le družbi, ki misli in deluje, kot bi snemali drugi del filma Cvetje v jeseni. Nima več veliko časa, da bi iz Slovenije ustvaril deželo, ki bi ji lahko vladal. Višegrajsko politično zavezništvo je njegova edina možnost in če se ji pridružijo še italijanski nostalgiki po fašizmu, toliko bolje. Počasi se oblikujeta dve Evropski uniji. Kam skuša porinit Slovenijo Janez Janša, res ni zahtevno vprašanje. Janez Janša preprosto divja na vse ali nič.

Objavljeno v spletnem mediju Portal +, dne: 4. 4. 2021

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji, Politika, Slovenija | Ni komentarjev

Ni bolj smešnega prizora od tropa desničarjev in levičarjev, ki so složni le v tem, da hrepenijo po spoštovanju svojega drugačnega mnenja

5.04.2021

Ni potrebna zavidljiva inteligenca za ponosno oznanjanje globokega spoznanja, kako nizkemu nivoju vsesplošne komunikacije smo priča. Osupljiva odsotnost logične argumentacije, nerazumevanje ustreznih kontekstov in neobstoj sramu ob razsajanju z enoumjem in neumnostjo so zavladali javni sferi. Dno se zgolj poglablja v vseh porah družbe. Da nismo priča zgolj ozko definiranemu političnemu problemu, je zelo pomembno zavedanje. Tisto, kar namreč ostaja še vedno prikrito v javnem diskurzu in zaradi česar se bo letvica dna brez dvoma še rapidno sesedala, ni v čast sferam, ki naj bi same po sebi obetale višjo splošno stopnjo osveščenosti, ustvarjalnosti in volje do intelektualno sprejemljivega diskurza.

Ni problem zgolj v tem, da neki bolj ali manj anonimni ideološki fanatiki, ki so popolnoma neopremljeni za argumentirano presojo o čemer koli, razsajajo po družbenih omrežjih z idiotizmi, sovražnostjo in drugimi proizvodi kanaliziranja nerazsodne in frustrirane osebnosti. Niti ni problem “le” v opažanju, da vlada aktivno spodbuja podrhaljeno splošno vzdušje, ker si glede na svoje zmožnosti zavoljo prevladujočega mentalnega in intelektualnega dometa očitno lahko obeta “uspeh” izključno pod pogojem, da ustvari okolje, v kakršnem bi lahko sploh vladala in parazitirala na državnih jaslih.

Problematični so možni odgovori na vprašanje, kaj medtem počnejo domnevni uporniški borci za človekove pravice, svobodo, kulturo in socialno državo v prihodnosti? Na žalost dopuščajo, da se enak nivo plitkega, po potrebi sovražnega in predvsem pamfletarskega čvekanja, kot mu teoretično nasprotujejo, srhljivo bohoti tudi v njihovih vrstah. V sferi kulture najbolj osveščeni “modro” molčijo in dopuščajo, da po javnem prostoru tacajo tudi navadni pamfletarski bleferji, ki gromko prispevajo k neprepričljivosti upora primitivizmom. Mi smo levičarji. Važno, da smo levičarji. Mi podpisujemo prave peticije. Pa kaj potem, če smo primitivni, neargumentirani in zlobni. Mi smo umetniki. Ali res? Ste prepričani? Tako pač ne gre! Molk in posamezne odmevne politikantske nebuloze v javnosti ne koristijo tudi sferi izobraževanja. Doslednost šteje in je opazna!

Polovica internetne sfere, ki marsičesa ne razume dovolj za ustrezno presojo, a rada komentira vse, lahko izrabi priložnost za psovanje in navadno drhaljenje nad Žigo Turkom ob njegovi z bodečo nežo nagrajeni izjavi, ampak resničnost bo še vedno resnična. Izrekam se za feministko, kar pa seveda ne pomeni, da sem bralno polpismena. Ravno obratno. Turkova izjava ni imela nobene zveze z osebnim relativiziranjem pomena posilstva in posledičnim seksizmom. Turkova celotna izjava je bila kvečjemu provokacija na ideološkem nivoju, ki je kritizirala možne negativne stranske učinke seksualne revolucije in posredno idealizirala predhodno konservativno patriarhalno “idilo” umevanja seksualnosti in zakonske zveze. Nikjer ni trdil, da on dojema seks kot rekreacijo in posilstvo kot favl, ampak je takšno mentaliteto naprtil posledicam seksualne revolucije.

Je v njegovi izjavi kaj resnice? Vsekakor. Če seveda poznamo zgodovino patriarhalizma in spodletelo mračno plat seksualne revolucije, s čimer se na primer še danes žal tudi preko zapoznelih sodnih primerov ukvarja predvsem Francija. O tem seveda ni mogoče razpravljat z ljudmi, ki si že seks kot rekreacijo interpretirajo predvsem skozi ideološki pamflet o domnevni seksualni sproščenosti, ker sproščeni predvsem niso, namesto skozi psihološko utemeljene meje verjetnosti v okviru posameznikove seksualnosti, kakršna koli pač je. Z retoriko je včasih hudič.

Obrazložitev za umestitev izjave Žige Turka med primerke seksizmov, ki je bila ob širokem naboru katastrofalno seksističnih izjav na veliko smolo organizatorjev tudi izglasovana, je bila neprepričljiva. Obrazložitev izkazuje popolno nerazumevanje Turkove izjave, pri čemer je možno sklepat, da v žiriji preprosto ni bilo osebe, ki bi dovolj poznala ozadje, kaj neki naj bi sploh lahko bilo narobe s seksualno revolucijo, kaj šele z mejami verjetnosti, da posamezniku kakršen koli seks s komer koli duševno pomeni zgolj rekreacijo. Pamfletarska pridiga, da posilstvo ni seks, ampak je nasilje, ki spolnost uporabi kot sredstvo, ne le da je v tem primeru povsem nepotrebna, ampak je tudi v skladu s pamfleti površna. Ker vendarle tudi posilstvo je lahko seks v prvem planu. Ni odnos, je pa seks. Zagotovo ne gre za sporazumen seks, je pa v mnogih primerih ravno akt nasilja tisto, kar posiljevalca vzburja, da sploh izvede seksualni akt. Ne uporabi seksa zgolj za napad, ampak je ravno prisila tisto, kar vzburja napadalca.

Če nasilje ne bi premnogo moških vzburjalo, bi prostitucija vsaj kolapsirala na rob izumrtja, saj mnoge moške vzburja ravno prisila in upravičenost do nadvlade zavoljo plačila za seks, pri čemer potrošnika prav nič ne briga počutje in zaželenost pri prostitutki. Zgolj primer. Tudi v zakonskih zvezah je posilstvo lahko prisotno kot povsem legitimno delovanje. Na veliko žalost Žige Turka, ki se mu zdijo časi pred seksualno revolucijo bolj plemeniti in erotično sprejemljivi, ko je bila racionalno sklenjena ali celo dogovorna poroka nekaj običajnega, eksistencialna podrejenost žensk pa skoraj pravilo, seks prevečkrat ni ženski predstavljal nikakršne posebne erotike, ampak prej privajanje na navadno posiljevanje. Skratka, razprava na podlagi izjave Žige Turka bi lahko izpadla zanimivo in poučno, namesto tega pa se je sama akcija izrodila v pljuvalnik drhali na neutemeljeni podlagi.

Žiga Turk bi sicer za nekaj predhodnih seksističnih cvetk lahko prejel vsaj malo nagrado za življenjsko delo na področju razsipavanja s seksizmi, saj mu v skladu z eno izmed izjav v javnosti bojda ni jasna niti patriarhalna zgodovina moškega nasilja, zato nekateri (prebrisano zastavljeno v sklicevanju na nekatere), kot trdi, ne razumejo, zakaj v zgodovini nikoli niso vladale ženske (osnovna in srednja šola spet zaman). Za oboževalca ideološkega manipulatorja in intelektualnega bleferja Jordana Petersona nič nenavadnega. Vendar pa je izvorni namen akcije podeljevanja bodeče neže v tem, da se razkriva in opozarja na seksizme v družbi, ki se pojavljajo tudi nezavedno. Namen je v širjenju razumevanja in možne razprave. Če organizatorji ne razumejo dovolj dobro izjav, ne morejo razpravljat z javnostjo o njih.

Kot sem zasledila, je bil Žiga Turk pripravljen tudi na soočenje v enem izmed medijev (Planet TV), a so organizatorji povabilo odklonili. Se hecate?! Osebe, ki organizirajo takšno akcijo na letni ravni, bi morali celo spodbujat razpravo, ne pa da se pred razpravo celo skrivajo. Takšne bizarke v sodobni javnosti so tipična posledica neznosnega zadovoljstva s pamfletarjenjem in opredeljevanjem Za ali Proti. Pomembno je, da se zavedamo, kam kdo spada. Če si levičar, ti gre Žiga Turk pač na jetra, zato naj bi bilo vseeno, s čim in kako ga kresnemo po buči. Zakaj ga ne bi kresnili podlo, nerazgledano in kot bralno nepismeni bedaki, saj desničarji enako počnejo? Zato ker si bomo zgolj s podlo, nerazgledano in agresivno levico na drugi strani lahko pomagali pri gradnji bodočnosti približno toliko kot z enakim profilom desnice. Po barbarski vojni bomo lahko želi le rezultate brezvsebinskega barbarstva po sistemu A ali sistemu B.

Neznosno enostavno se je ukvarjat tudi z neko preočitno nerazgledano in intelektualno podhranjeno Normo Brščič, ki jo urednik oddaje Faktor izrablja za pritegovanje pozornosti in ustvarjanje vsesplošnega cirkusa. Klasičen učinkovit način preusmerjanja pozornosti daleč stran od mnogo bolj pomembnih tematik in pojavov, ki že ta trenutek uničujejo našo prihodnost. Pa še dobičkonosno je! Prostotržna ideologija se globoko priklanja in nagrajuje “fast food” produkte in zabavne kretenizme! Težko je kaj zaslužit s pametjo, pokončno hrbtenico in kakovostnimi produkti, ki ne povzročajo škode ničemur in nikomur. Petard preko medijskih kanalov ne bo zmanjkalo.

Namesto da bi z vidika zgroženosti nad absurdno nekakovostjo vodenja določene oddaje, promoviranjem neumnosti in zavajanjem naslavljali kritiko kvečjemu na uredništvo, je bolj zabavno z domnevno resnostjo razpredat, ali je na primer homoseksualnost naravna ali posledica vpliva okoliščin ali oboje hkrati. Mi smo še na nivoju, ko dejansko potekajo razprave o naravnosti ali nenaravnosti homoseksualnosti celo v imenu obrambe pravic in svobode homoseksualcev?! Bi se tudi zagovorniki pravic homoseksualcev na podlagi dokazane naravnosti ali nenaravnosti odločali, ali bodo še ostajali podporniki njihovih pravic? Naravne predispozicije in socialni vpliv se praviloma vedno prepletajo v krojenju človekove osebnosti, na naravno kot nekaj absolutno zveličavnega se pa v vsakem primeru vsak sklicuje le po potrebi za lastne cilje in potrjevanje okostenelih prepričanj. Ni namreč vse, kar je že dokazano naravno, človeku naklonjeno, pravično in dobrohotno. Zato se boste prenekateri raje na primer cepili proto novemu koronavirusu, kot da bi tvegali morebitne naravne nevšečnosti. In večina vas raje živi v čim bolj civiliziranem okolju, namesto da bi se prepustili radostim bivanja v divjini.

Bistvena vprašanja so povsem drugje. Zakaj o nečem sploh razpravljamo z vidika omejevanja svoboščin? Kdo neki profitira in kaj profitira z jalovimi debatami? V primeru zatiranja homoseksualnosti prav gotovo ne profitirajo homoseksualci in še manj heteroseksualne ženske, s katerimi bi se preganjani in celo “zdravljeni” homoseksualci poročali in si ustvarjali nesrečne družine za krinko, namesto da bi se raje ukvarjali s pomembnejšimi izzivi in priložnostmi v življenju. Profitira na primer Norma Brščič, ker dobi v določenih okoliščinah priložnost, da lahko nastopa na televizijskem programu, za kar je verjetno celo plačana. Priložnost dobi zato, ker je brez samokritike in dostojanstva pripravljena na ves glas zabavat ljudi z absurdnimi izjavami in vprašanji na ravni slabo vzgojenega žleht otroka. Ker se ji ni nerodno javno izpostavljat kot ideološko poslušna, popolnoma nerazgledana, a zato toliko bolj agresivna oseba, jo čaka morda izjemna medijska in politična kariera. Takšne so danes pomembne osebne lastnosti in sposobnosti za pridobitev zaposlitve kjer koli in še posebej v medijih. Morda ji uspe celo zanetit državljansko vojno! Kdo bi vedel. S takšnimi dosežki je življenje res slavno! O izkoreninjanju tovrstnih deviacij v družbi bi morali razpravljat – in ne o petardah, ki nam jih dan za dnem mečejo pod nos deviantni profiterji!

Dokler vsi, tudi tisti, od katerih bi pričakovali malo več razmisleka od tvitanja, pristajajo na diskurz o spoštovanju drugačnega mnenja, smo itak opleli. Kakšno drugačno mnenje neki?! Če v Sloveniji ne cenimo ali sploh ne zaznavamo več mnenj, ki so dovolj kakovostna, da ustrezajo vsaj osnovnim vsebinskim kriterijem pri navajanju dejstev, tehtnih argumentov in omembe vrednih kontekstov, pač priznajmo, da nas na ravni družbe v resnici ne zanima več noben pojav ali motiv z vidika zasledovanja resnice v vsej svoji možni kompleksnosti ter sledenje čim večji objektivni distanci, brez česar ni pogojev za izvajanje omembe vrednega intelektualizma.

Ni bolj smešnega prizora od tropa desničarjev na eni strani in tropa levičarjev na drugi strani, ki pojma nimajo, o čem govorijo, ampak “ziher je kul”, a so zelo složni le v tem, da hrepenijo po spoštovanju njihovega drugačnega mnenja. Prosim vas lepo! Mnenje samo po sebi je vredno manj od pasjega kakca na pločniku. Smrdi in se razkraja, dokler ga dež ne izpere ali ga sami ne odstranimo. Nobeno mnenje samo po sebi ni vredno nikakršne pozornosti! Ne bo prvič, da objavljam za svoje cenjene bralce obvestilo:

Ne sprejemam nikakršnega drugačnega mnenja in še manj ga spoštujem!

Kako je mogoče, da se tako bedasta besedna zveza sploh uveljavi v družbi kot nekakšno moralno stališče, ki je seveda sprejemljivo tudi za vsako povsem odkrito fašistično ideologijo in najbolj uporabno ravno za brezsramno kričanje največjih neumnosti in diskreditacijskih podlosti. Pač drugačno mnenje. Jebi ga! Ne, hvala!

Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 21. 3. 2021

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Mediji, Politika, Slovenija | Ni komentarjev

Draga Anne Frank, odrasli še vedno vrtijo ta svet tako naduto, predrzno in pohlepno

5.04.2021

Draga Anne Frank!

Ko sem razmišljala o prispevku, ki bi ga tik pred dnevom žena posvetila praznovanju zgodovinskega zavzemanja najbolj pogumnih žensk za samospoštovanje, enakovreden odnos med spoloma in enakopravnost v družbi nasploh, si se tako intenzivno vpletala v moje misli, da je postalo povsem logično, komu bom posvetila letošnji dan žena. Tebi, Anne Frank.

Precej razvpita osebnost si postala zadnje čase v Sloveniji. Verjetno se osebno ne bi rodila in živela v Sloveniji, če ne bi – med drugim – moja babica, nekoč mlada Judinja, ki se je rodila v Nemčiji, že precej let pred izbruhom II. svetovne vojne z družino odpotovala na Nizozemsko. Potomci nemških Judov se lažje zavedamo, da se nobena vojna ne začne, ko po zgodovinskih kriterijih dejansko izbruhne, ampak vsaj desetletje prej. Leta na Nizozemskem so bila za razliko od tvoje izkušnje in številnih drugih Judov, Anne, za mojo babico spomin na rajsko življenje. Tako zelo se ga je rada spominjala, da je v pozni in že rahlo dementni starosti sredi ulice padla v nezavest in mimoidočim ljudem, ki so ji pomagali k sapi, še nekaj minut ni znala povedat naslova svojega bivališča. Prosila je, da ji pomagajo domov, a naslov, ki ga je vztrajno ponavljala, v Sloveniji ni obstajal. Obstajal je nekoč na Nizozemskem. Ker se je mama moje babice poročila s Slovencem, so še pred vojno pobegnili z Nizozemske v Jugoslavijo in moja babica je kasneje postala partizanka. Preživela je vojno in častno mesto v njenem domu je bilo vedno namenjeno veliki uokvirjeni fotografiji, na kateri ponosno stoji sredi gozda in se opira na puško, kot bi bila puška sprehajalna palica. Zelo ponosna je bila na to podobo sebe. Na žensko s puško! Na žensko v boju proti okupatorju. Celo otroštvo sem zrla v fotografijo babice s puško. Vendar zame babica nikoli ni bila Judinja in kar koli povezanega z neko določeno kulturo ali genetiko. Babica ni bila religiozna in nikoli ni izvajala kakršnih koli obredov, ki bi jo posebej označevali ali ločevali od drugih ljudi, ki sem jih spoznavala v svojem okolju. Različna se mi je zdela večinoma le v tem, da je v prostem času spremljala tudi nemške programe po televiziji, ker je enako tekoče govorila nemško kot slovensko. Sicer je bila pa predvsem ena izmed dveh babic s svojimi osebnimi lastnostmi, v dobrem in v zlu. Nikoli ne bi znala na podlagi svoje babice odgovorit na vprašanje, kakšni so Judje. Podobno, kot si ti, Anne Frank, zame vedno predstavljala pogumno deklico, ki jo je doletelo nekaj, kar lahko kadar koli doleti deklico katere koli narodnosti ali rase, in je prijela močno orožje v roke. Pisalo in zvezek!

Zadnje dni sem večkrat v javnosti slišala izjavo o tvoji navdušujoči brihtnosti in humanosti. Pomislite, v kakšno inteligentno in ustvarjalno žensko bi se razvila Anne Frank, če je ne bi ubili?! Kdo bi vedel. Povsem prepričana pa sem, da bi tudi ti, Anne Frank, skozi odraščanje naletela še na veliko raznoraznih okupatorjev. Da bi se morala kot ženska spopadat z mnogimi povsem nepotrebnimi in destruktivnimi silami patriarhalne ideologije, ki bi poskušala nekatere tvoje potenciale izrabit ali zlorabit, nekatere druge pa uničit. Mnogi bi se z veseljem podpisovali pod tvoje zasluge, še več bi jih tekmovalno in zavistno z veseljem zažgali in spremenili v pepel. Ne vem, kakšna ženska bi postala, kako bi se upirala pastem in kaj bi dosegla od sebe. Vem le, da je tisto, kar si dosegla od sebe, dokler se tvoje življenje ni končalo, neprecenljiva vrednost in vrednota sama po sebi. Dlje človek živi, večje breme mu je naloženo, breme odgovornosti za to, v kakšnega človeka se razvija in predvsem zakaj.

Naj na kratko pojasnim okoliščine, zaradi katerih si na pragu pomladi leta 2021 postala v Sloveniji ponovno popularna osebnost. Jugoslavija je razpadla na najbolj brutalen in primitiven način pod kultom namišljenega velikega vodje, ki je vedno zrcalo povprečnega primitivizma malih ljudi. Slovenci smo pred izbruhom potlačenih manipulacij in frustracij v imenu bratstva in enotnosti pobegnili prvi in odnesli relativno celo kožo. Vzpostavili smo samostojno državo, v kateri ponovno bijemo večne ideološke boje malih ljudi. Zdaj smo se znašli spet na robu starega znanega brezna, ko demoralizirani, gneva polni in glave prazni mali ljudje padajo pod križem hrepenenja po simbolu velikega vodje, očeta odrešenika, personificiranega boga. Ja, Anne, zgodovina se še vedno ponavlja. Tudi ta trenutek, na različnih koncih sveta. Tudi Izrael ni postal oaza miru in sožitja. Preveč ljudi še vedno podleže enakim provokacijam svete preproščine in občutka pripadnosti v zasebnem življenju, na trgu dela in v politiki. Na drugi strani pa v manjšini vedno obstajajo ljudje, ki se zavedajo, da bomo vsi nekega dne umrli, ne bomo pa vsi umrli z enako osebno zgodovino in dušo. Obstajajo ljudje, ki se zavedajo, da smisel življenja daleč presega smrt in s tem tudi navidezne, minljive in izmuzljive tuzemske boje za preživetje, status, zmage in poraze, kakor jih v določenem obdobju morda interpretira povprečna večina. Obstajajo veliki ljudje. Primer velikega človeka je ovekovečil na velikem platnu tudi Terrence Malick z vrhunskem filmom Skrito življenje. Vse omenjeno si že dobro zaznavala pri svojih rosnih štirinajstih letih, draga Anne. Okusila si tudi skrajno revščino in popolno deprivilegiranost ter se zavedala prednosti obilja in privilegijev, ki so jih nekoč uživali tudi tvoji bližnji sorodniki. Prednosti, ki jih ljudje še danes ne izkoristijo, zato še vedno živimo v svetu revščine in neosmišljenega preobilja, v svetu, v katerem so najplemenitejše, humanitarne in ustvarjalne dejavnosti najbolj podcenjene. Nič bistvenega se v bistvu stvari še ni spremenilo, Anne.

Spet vegetiramo v globalni duhovni, intelektualni in socialni krizi. Znova in znova. Zdaj nas napada baje izjemno sposoben virus, kar najbolj sprevrženi mali ljudje v prevelikih čevljih izkoriščajo celo proti osnovnim humanim vrednotam, ki naj bi jih na domnevno razvitem in zavidljivo izobraženem Zahodu že ponotranjili in zapečatili s številnimi zakonodajnimi varovalkami v imenu človekovih pravic. Zato je tvoj dnevnik postal spet popularen, ampak ne v dušah vseh ljudi. Malim ljudem gredo tvoja pametovanja in opomini na brezmejnost dna človeške sprevrženosti seveda na živce, ker so jim v napoto. Spet poslušamo parole, kako ne smemo dopustit, da bi se zgodovina ponovila. Ravno zato poslušamo takšne parole, ker se bojimo neugodne slutnje rožljanja zla, saj že vrsto let dopuščamo, da se je vse, kar smo dojemali za civilizacijski napredek, sprevrglo v potrošniško izrojenost, zasužnjevanje in banalen nivo bivanja, čemur vedno sledi histerija popolne destrukcije, da bi lahko čim bolj poenostavljeno začeli z nule. Mali ljudje v boju z navideznim sovražnikom vedno znova cepnejo na nulo. Spet smo dopustili, da mali ljudje najbolj na glas oglašujejo primitivizme, najbolj uspešno izkoriščajo formalno pridobljene položaje in najbolj učinkovito perejo prazne možgane ostalim malim ljudem. Tista zgodovina, zaradi katere si ti tako zgodaj zapustila ta svet, je konstantno prisotna.

Mnogi tudi v Sloveniji menijo, da bi morali tvoj dnevnik, Anne, umestiti v učni program kot obvezno čtivo. Pred par leti je namreč velecenjena pedagoška stroka ukinila tudi spisek knjižnih predlogov in uvedla zgolj vsebinsko in spolno sila neuravnoteženo listo predlaganih avtorjev. Dnevnik Ane Frank je avtomatsko izpadel iz programa. Beden in prozoren izgovor predstavnikov komisije se glasi: Otroci itak med učnimi urami zgodovine obravnavajo obdobje holokavsta. Holokavsta?! Izobraževanje otrok in mladine usmerjajo ljudje, ki sploh niso prebrali tvojega dnevnika, Anne. Verjetno so ga brali, razumeli pa očitno nič. Mirno si drznejo javno priznat, da niso dojeli, kako tvoj dnevnik presega zgolj poročanje o preganjanju Judov v II. svetovni vojni, saj je bistvo tvojega dnevnika ravno v tem, da pišeš o svojih vtisih, hrepenenjih in zgroženosti, s kakršnimi se lahko identificira skoraj vsak mlad človek, ki še ni prodal duše nedoraslim odraslim malim ljudem. Tudi palestinska deklica. Tvoj dnevnik je dokument o pogrebu humanosti. Od odraslih, realno izobraženih in osveščenih ljudi bi pričakovali, da se prekleto dobro zavedajo, da se pri zgodovini večina ne nauči ničesar razen podatkovja, ki se zdijo kot stvar neke preživete preteklosti, ki se tiče le nastopajočih v pretekli resničnostni blaznici. Večina ne prepozna oblastnih, izkoriščevalskih, psihopatskih, manipulativnih in praznih malih ljudi niti pred lastnim nosom, niti v lastni postelji! Anne, zdaj imaš v Sloveniji s strani upornikov sistemski hinavščini veliko podpore! Preko interneta številne bolj ali manj javne osebnosti berejo odlomke iz tvojega dnevnika. Joj, ti sploh ne veš, kaj je internet. Verjetno bi bila navdušena nad prostrano zakladnico informacij in komunikacije, ki presegajo vse meje. In hkrati bi bila lahko spet razočarana, ko bi ugotovila, kako je tudi ta izjemen izum šibko izkoriščen in nadpovprečno dobro zlorabljan za svinjarije, neumnosti in banalnosti s strani naplavine malih ljudi. Zdaj divjajo že pravi virtualni »holokavsti« po družbenih omrežjih. Ampak odmeva pa tudi branje tvojega dnevnika pod sloganom Živa knjiga. Ljudem je treba danes brat, ker sami nočejo in se ne zavedajo, kaj zamujajo, pa če so še tako zdolgočaseni in nezadovoljni s svojim notranjim praznim svetom.

Odkrito povedano, Anne, nimam jasnega mnenja, kar se tiče statusa tvojega dnevnika v osnovnih ali srednjih šolah. Razlog je preprost. Že ko sem jaz hodila v šolo, lahko mirne duše priznam, da je bilo ravno šolanje obdobje, ko sem brala najmanj, čeprav sem bila vzgojena v veselju do branja od malega in sem odraščala ob milo rečeno obsežni domači knjižnici. Šolske obveznosti so ubile vsaj polovico volje do dodatnega mentalnega in intelektualnega razvoja. V najstništvu, ko človek vstopi v obdobje večje samostojnosti, pa sem želela tudi marsikaj doživet. Tudi tisto, po čemer si ti tako hrepenela, od prvega poljuba dalje in še mnogo več. Vsi pedagogi so mirno tolerirali, da učenci knjig ne beremo, ampak se zgolj piflamo povzetke na pamet in kot pokvarjene plošče recitiramo diktirano sporočilno vrednost prebranega. Katastrofa! Ampak nekoč se je to dejstvo precej prikrivalo, danes pa učitelji govorijo o problemu popolne odsotnosti volje učencev do branja knjig tudi javno. Kje je šele veselje do branja. Pojma nimam, čemu služijo učitelji, če ne uspejo v učencih vzbudit vsaj radovednosti po čemer koli, kar presega njihov omejen vsakdan. Kaj se učenci v izobraževalnih institucijah naučijo, če se ne naučijo zaznavanja in povezovanja informacij v širših kontekstih, razvijanja domišljije in samostojnega premišljanja stvarnosti? Tvoj dnevnik bi torej malokdo v resnici prebral. Ne spomnim se, kdaj sem Dnevnik Ane Frank prvič prebrala, ampak šola definitivno ni imela nič pri tem. Ne bi si upala tudi trdit, katera starost bi bila najbolj primerna za branje tvojega dnevnika. Odvisno od posameznika. Očitno pri večini nobena starost ni primerna. To vprašanje se mi zdi še posebej pomembno, ker mislim, da bi morali Dnevnik Ane Frank znova in znova prebirat predvsem odrasli. Vsi odrasli, ki so že zdavnaj tako zlahka pozabili, kaj in zakaj pričakuje mlad človek od sveta, ki ga vrtijo odrasli. Kako zlahka zgrožen je lahko mlad človek nad svetom, v kakršnega je padel. Nad neumnostjo in primitivnostjo odraslih, ki naj bi svoje potomce varovali, učili in vodili.

Tvoj dnevnik, draga Anne Frank, je zaušnica odraslim ljudem, ki so ostali nedorasli in majhni. In še vedno vrtijo ta svet, tako naduto, predrzno in pohlepno.

Hvala, Anne Frank!

Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 7. 3. 2021

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Literatura, Politika, Slovenija, Svet | Ni komentarjev

Starejši zapisi »