Simona Rebolj

Obvestilo

8.12.2021

Moje prispevke lahko v bodoče berete na blogu:

Simona Rebolj (blog)

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno | Ni komentarjev

Učinki kolektivne norosti in poraz levičarskih načel

8.12.2021

Nisem se uspela dovolj načudit, kako je mogoče, da je kolesarjem dol viselo za izvajanje prisilnega cepljenja v okviru PCT pogojev. Da cepljenih državljanov ni motilo, da so korporacije in države odškodninsko brez odgovornosti. Ko sem objavila prispevek z naslovom Hvala za spoštljiv in odgovoren odnos do državljanov ob uvajanju neformalnega obveznega cepljenja (vir), so prenekateri provax fanatični promotorji povsem soglašali, da gre za nedopustno prakso, a jih problem ni brigal v primerjavi z užitki kolektivne norosti – bullyng nad antivaxerji. Bojda bi bilo vse okej, če bi se, zaboga, vsi čim prej cepili in bi spet zaživeli kot prej. Uh, ja. Nobena pravna stroka nas ni zavarovala pred zlomom osnovnih pojmov človekovih pravic. To ni okej!

Levičarji so postali celo tako smešni, da javno izrekajo mišljenje, kako bi oni na oblasti izpeljali prisilno cepljenje veliko bolje, ker bi komunicirali z ljudstvom na bolj mehak in spoštljiv način. To je tisti moment, ko se levica nedvomno izkaže za neoliberalno pošast, ker enake svinjarije izvaja in podpira pač na bolj mehak način! Ali menim, da bi jim uspelo z bistveno boljšimi rezultati kot Janševi oblasti? Ne. To ne uspeva Hrvaški in ne uspeva pravi mojstrici pozitivne komunikacije z državljani Jacindi Ardern na Novi Zelandiji, ki je zdaj taktično razglasila obvezno cepljenje za zaposlene v zdravstvu, kjer tudi vlada “pandemija necepljenih”.

Kakšno čudo, mar ne? Uspeva predvsem militantno naravnanim družbam. Mediji so vam radi zamolčali, da je akcijo cepljenja na Portugalskem izvajala vojska s slavnim generalom na čelu. Uspeva tudi premožnejšim družbam, v katerih se državljanom zdi, da se jim bo zaupanje obrestovalo in bodo sredi ekonomske vojne lahko relativno udobno živeli še naprej. Po vseh državah vlada psihoza oziranja po drugih. Koliko ljudi v krogu lastne skupnosti se cepi in kakšne so posledice. Ali bom izpadel izobčen bebec, če se cepim ali ne cepim? Najpogostejši odgovor na Danskem: “Vsi okrog mene so se cepili, pa sem se še jaz.” Zato me ne čudi, da tudi Pravna mreža za demokracijo, ki se je formirala ob kolesarskih protestih v zaščito protestnikom, ni problematizirala PCT udara nad državljani. To je seveda polom. Ampak zakaj bi? Ali še kdo na Zahodu opozarja na problem? Pod diktaturo EU že ne. Oh, bomo počakali še malo, da ne bomo prvi.

Kolesarji so v tem, kar naj bi predstavljali, povsem odpovedali. Levičarji so po pojavu sredinih protestov začeli udarno oglaševat celo mirne in nemoteče proteste, kot bi se opravičevali oblasti, ker obstajajo. Čeprav leta 2012 in leta 2013, ko je po milo rečeno nemirnih mariborskih in vseslovenskih vstajah odstopil Franc Kangler in kasneje Janševa vlada, niso imeli nič proti nemirom in niso preštevali granitnih kock, ki so prifrčale v parlament. Logično, da so se formirali sredini protesti. Seveda je Zoran Stevanović uporabil proteste tudi za promocijo svoje stranke, vendar pa je mnogo bolj pomembno dejstvo, da so protestniki morali izrabit njegovo pobudo in organizacijo, ker so jih kolesarji pustili na cedilu. Tudi slavni Zlatko se je pridružil, čeprav je bil prej razgrajaški obraz kolesarjev.

Zatiranje pravice do protestov z vsiljevanjem ideje o povsem nemotečih protestih in hinavsko problematiziranje neprijavljenih protestov se odvija po vseh državah Zahoda. Nemoteči protesti so seveda enako benigni kot delavske stavke, ob kakršnih se vsi ključni procesi dela odvijajo nemoteno. Obstajalo bo namreč še veliko razlogov za množične proteste. Zaenkrat protesti usihajo. Ste zadovoljni? Vedno več izigranih ljudi je postalo še bolj utrujenih in demoraliziranih. Postajamo še lažje in še bolj ranljive tarče plenilcev.

Ste zdaj res zadovoljni?

Objavljeno v spletnem mediju Portal Plus, dne: 17.10.2021

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Družba, Politika, Slovenija, Svet | Ni komentarjev

Farsa o reševalni akciji javnih bolnišnic in zdravja državljanov

3.11.2021

Da politiki ne premorejo sramu, ni presenečenje za tiste, ki sledijo in dojemajo družbeno politične smernice na globalnem in lokalnem nivoju. Da predstavnice medicinske stroke ni sram posredovat izjave za javnost, v kateri pozove ljudstvo k cepljenju, kar predstavi kot edino rešitev za kolaps zdravstva, je pač svinjarija brez primerjave. Razumemo, da ima dr. Bojana Beović, enako kot dr. Aleš Rozman, sklenjene posebej dobičkonosne pogodbe z vlado, da govori in počne le tisto, kar je dovoljeno. Ampak to je njen problem. Problem stroke je, če so njihova profesionalna in etična načela na razprodaji. Problem ljudstva pa je, če različne stroke in celotne univerze ne ščitijo interesov in potreb državljanov!

Zdaj se že veselim z neumnostjo nadrogiranega “covid gestapa”, ki brusi kremplje, da bi se začelo butalovanje z diskreditacijskimi etiketami o prekleti antivaxerki, morilki ranljivega prebivalstva in podobna podtikanja.

Logično, da ni nič narobe s pozivi k cepljenju. Je pa neprebavljivo narobe v aktualni situaciji označevat cepljenje za edino rešitev pred pogrebom javne zdravstvene oskrbe, kar predstavlja direktno grožnjo državljanom, da bodo ostali brez zdravljenja (ne le za covid-19), ko bo predvidena kapaciteta pač presežena. Kaj se dogaja?

Imamo skorumpirano in izropano javno zdravstvo s temu primernimi dolgimi čakalnimi vrstami že od prej. V času covid agonije, ki bi lahko predstavljala tudi resno priložnost za širjenje bolnišničnih kapacitet in predvsem opolnomočenja kadra, se ni zgodila nobena resna investicija v zdravstvo niti za sedanjost niti za bodočnost. Ne le to, da medicinske sestre še vedno ne prejemajo višjih plač in da ni zaposlenih dodatnih kadrov, ampak so številne medicinske sestre v danih razmerah celo podale odpoved. Upravičeno! Niti teh niso privabili nazaj. Ne! Nekolegialne sodelavke bijejo tlako, zdravniki so tiho. Pozivajo k cepljenju, če prejmejo dodatke za uspešno laično dejavnost na področju marketinga za cepljenje. Več kot 100 000 državljanov je sicer že zdavnaj ostalo brez osebnega zdravnika. Vlada medtem poziva k pomoči v bolnišnicah cenejše študente in prostovoljce. Toliko, da vam bo jasno, koliko je vredno delo. Ni vojne sredi neoliberalne diktature na svetu, ki bi bila dovolj prepričljiva, da bi delo postalo cenjeno. Ni bolnih ali smrtnih žrtev, ki bi odtehtale interes kapitala! Boste že končno dojeli?

V dveh letih, odkar traja covid norišnica, seveda niso zgradili nobenega dodatnega izoliranega prostora ob obstoječi infekcijski kliniki, da bi ostale medicinske dejavnosti potekale čim manj ovirano. Potrebovali bi ga v vsakem primeru. Zakaj pa bi? Saj ni zaposlenega kadra. Imamo pač državne bolnice, ki niso funkcionalne niti za oskrbo ljudi ob malo hujšem rušilnem potresu. Naj pri tem ostane in postane še slabše, da se bo še bolj razcvetel zasebni kapital. Kdor plača za zdravje, naj preživi, ostali lahko zasedejo krsto in financirajo pogrebno dejavnost.

Kaj to pomeni za prihodnost? Še daljše čakalne vrste za zdravljenje in prisiljevanje ljudi k plačevanju zasebnih zdravstvenih storitev. Cilj bo dosežen, sklicevanje na covid priročno za pobebavljeno ljudstvo, prelaganje krivde na necepljene barabe pa še bolj. Medtem se bodo pridni in odgovorni cepljeni državljani verjetno cepili vsaj vsako leto brez odškodninske odgovornosti korporacij in držav. Ali naj raje zadevo postavim v ednino najuspešnejšega farmacevtskega monopolista? Čestitamo korporaciji Pfeizer!

Neokusna burka je toliko večja, ko naletimo na prizor neznosnega drena sredi ulice. Porkaduš, prava parada za širjenje virusa. Nekje v bližini stoji zdravstveni dom, pa sklepam, da sem priča mučilnici za necepljene, ki morajo pogosto bogato preplačevat vojne dobičkarje s hitrimi testi. Vlada jih seveda muči tudi z dolgimi čakalnimi vrstami, da bi se naveličali torture in cepili. Cepljenim se namreč ni treba testirat, pa če so stokrat kužni. Rajska svoboda. Bistveno je, da cepljeni prispevajo k nižji zasedenosti bolnišnic in dobičku farmacevtske industrije. Cepljeni zase ne zahtevajo nič in nihče jih ne zastopa. Ne zahtevajo niti odškodninske sheme. Naj bodo veseli, da kot vzorni davkoplačevalci prejemajo cepivo. Ker zdaj, o, zdaj, tista neznosna gneča na ulici sploh ni rezervirana za testirance, ampak se ljudje drenjajo in čakajo celo več ur, da bi prisopihali do cepiva.

No, to pa je promocija cepljenja, da dol padeš od grenkega smeha. Zdravniki ob tej farsi izražajo zaskrbljenost, ker je med drenjajočimi bore malo tistih, ki cepljeni sploh še niso bili. Tam se drenjajo predvsem vzorni državljani, ki prihajajo po drugi ali tretji poživitveni odmerek. Državljani brez slabe izkušnje s cepivom. In vrla stroka se bojda čudi, ker ne uspejo prepričat necepljenih, da bi se postavili v kilometrsko vrsto zavoljo groze, da jim bodo v primeru hude bolezni v bolnici zaloputnili vrata pred nosom. Fuj!

Zakaj cepljenje ni organizirano človeku dostojno in prijazno? Ker tega vzorni državljani itak ne zahtevajo. Zakaj pa bi? Mar bodo financirali dodaten kader in prostore za vaše udobje? Malo morgen. Cepijo ambulantni delavci, kolikor jih je pač možno pojahat. Postavite se v vrsto in se hvalite, kako ste pridni in odgovorni, pa boste še veliko dobili po buči. In potomci za vami. Zdravniki pa nič! Njim se zdi vse okej. Plače bi bile lahko še višje, če bi se končno uspeli izločit iz skupnega plačnega sistema in če bi v bodočnosti razširili priložnosti za bolj dobičkonosno zasebno prakso. Kaj pa etika in odgovornost do pacientov? Ah, nič. Samo več ljudi bi se lahko cepilo.

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Družba, Mediji, Politika, Slovenija, Svet | Ni komentarjev

Strah nas je ljudi, ki zgolj opravljajo svoje delo!

3.11.2021

Pred pandemijo je bila večina novinarjev povsem zadovoljna, da so ljubljenci vsaj enega ideološkega pola ljudstva. Brigalo je promotorje ene politike, če jih prezira druga politično opredeljena populacija. Brigalo je novinarje pod navodili lastnikov s kapitalističnimi interesi, da so pač omejeni v možnostih razvijanja profesionalnosti. Odprl se je raj za diletante, prostrana nebesa negativne selekcije. Odpuščanje novinarjev iz poslovnih razlogov je kmalu postala stalnica v valovih. Logično, da so se najbolj zaprla vrata svojeglavim, “napornim”, nekooperativnim in vsebinsko ambicioznim težakom. Tako smo že vajeni utrjenega stanja, da komaj še trznemo ob dejstvu, da se je enaka praksa razširila na skoraj vsa področja družbe.

Ko nam torej sindikalistka Lidija Jerkič brez sramu mirno pojasni, da je sindikalist mlajše generacije Matej Jemec odpuščen iz poslovnih razlogov, vemo, da smo trčili ob dno, kar pa še ne definira brezmejnosti meje pogrezanja. Gospa se namreč zaradi previsoke podpore Mateju Jemcu s strani tistih, ki naj bi jim sindikalist kot borec za pravice delavcev služil, ni uspela niti pretvarjat, da je Matej Jemec povsem pogrešljiv kader. Zelo redko se vendarle zgodi, da osebi za odstrel ne uspejo naprtit lažnega krivdnega razloga. Ob razmahu prekarstva in pogodbeno zlorabljevalskih zaposlitev pa niti ni treba kakor koli odgovarjat, zakaj nadrejeni nekoga uporabljajo, koga drugega pa se raje znebijo.

Sindikati odpuščajo najboljše kadre iz poslovnih razlogov. Zgodilo se je že prej. Matej Jemec ni prvi in edini primer. Dogaja se pogosto in povsod. Izjava Lidije Jerkič pa je vrhunec moralnega in operativnega brodoloma. Nimamo več niti sindikatov, ampak le kooperativne pogajalce z Gospodarsko zbornico Slovenije, kar vemo že dolgo, le da zdaj postaja povsem legitimno, ne le legalno. Ni več sramu!

Nič ni narobe s spoznanjem, da so mediji kronično interesno pristranski in lahko uveljavljajo nizek nivo enostranskih vsebin brez kompleksne obravnave. Spoznanje je eno, normaliziranje nizkega splošnega nivoja pa nekaj drugega. Spoznanje bi omogočalo voljo do odpravljanja anomalij in delovanja na višanju standardov. Normalizacija porazno nizkega nivoja pa pomeni, da se seveda banalnost normalnosti še poglablja in razširja. In točno to se nam je dogajalo. Proces se je začel odvijat, ko so lastniki in glavni uredniki medijev večino državljanov pred desetletjem in več prepričali, da obstoj levih in desnih medijev na trgu pomeni izjemno pridobitev v imenu pluralnosti medijev. Nihče ni več razpravljal o kakovosti medijskih vsebin, kar zahteva višjo stopnjo razgledanosti in objektivne distance ter sposobnost kritičnega presojanja. O zahtevnosti novinarskega sloga sploh nima smisla razpravljat. Slog skoraj ne obstaja. Razne revije z bolj kompleksnimi in poglobljenimi vsebinami so propadale kot po tekočem traku. Postali smo sila preprosti in banalni v vseh porah družbe. Celo ob čakanju na razne odmevne odločitve Ustavnega sodišča vedno vemo, kdo bo podprl vsiljevanje vladnega predloga in kdo proti. Mar smo padli na rit od presenečenja, ko je Ustavno sodišče zadržalo začasni člen odloka vlade o uvedbi PC pogoja za zaposlene v državni upravi, pri čemer sta bila proti zadržanju odloka sodnika Klemen Jaklič in Marko Šorli? Meh. Predvidljivo. Nekoč smo se še zgražali, danes se nam zdi brezsramna in neodgovorna vsebinska praznina povsem normalna.

Velika smola se je zgodila ob prisegi novega rektorja Univerze v Ljubljani prof. dr. Gregorja Majdiča. Ne drznem si verjet, da novi rektor ne bi znal zanimivo in smiselno nagovorit javnosti, a javni nacionalni medij je posebej izpostavil mimobežni odgovor na vprašanje, kaj predstavlja v prihodnosti za univerze največji izziv. Baje moramo več postorit za zaupanje v znanost in izobraženosti ljudi, da ne bodo verjeli v obstoj ploščate Zemlje. Da bi človek začel kričat od togote nad lahkotnostjo frazarjenja! Krasno bi bilo, če bi živeli v državi, v kateri bi imeli profesorji tako skromen osnovnošolski izziv pred seboj. Kajti potemtakem izziva za izobraževalni sistem sploh ne bi bilo, a žal temu niti približno ni tako!

“V kolikor vlada, stroka in mediji načrtno delujejo v smeri sprožanja državljanske vojne v Sloveniji, se opravičujem. Rezultati so fenomenalni!”
Pri izbruhih skupin z raznimi bizarnimi teorijami zarote in absurdnimi spoznanji pa sploh ne gre za problem neznanja, ampak za psihološki problem, ki je primerljiv s simptomi klasičnega verskega fanatizma. Pojavi se patološki občutek nemoči in razvoj paranoje ali odmik k nerealnim teorijam zarote ali odrešitve, ker je nerealne teorije zla podzavestno lažje prenašat kot povsem realne probleme, ki nam življenja preobražajo v srhljivko. Vzrok je v trpljenju ljudi in v vedno večji želji vedno večje populacije, da pride magari do apokalipse, ki bo zradirala obstoječo kolesje sodobnega fevdalizma sredi tehnološko razvite in digitalizirane džungle. Vsak izobraženec, kaj šele resen intelektualec, bi moral najkasneje zdaj razumet širši aspekt dogajanja sredi covid-19 krize, sicer pač ni intelektualec. Nismo vsi za vse.

Ne potrebujemo spolitizirane in premalo izobražene stroke po medijih, ki jih prej ni bilo nikjer v dialogu z družbo, razen da so se cufali za svoje karierne položaje, zdaj pa žalijo ljudi z zlizanimi pamfleti o skrbi za zdravje in primitivnimi izbljuvki o frustriranih in neumnih državljanih. V kolikor vlada, stroka in mediji načrtno delujejo v smeri sprožanja državljanske vojne v Sloveniji, se opravičujem. Rezultati so fenomenalni! Sicer pa menim, da je zadnji čas za streznitev! Preusmerjanje pozornosti na neke norce, ki klepetajo z vesoljci in se sprehajajo po ploščati Zemlji, predstavlja pravzaprav zelo prozoren in smešen poskus prikrivanja neumnosti, benignosti in nesposobnosti tistih, ki naj bi bili blazno pametni in sposobni, a nič ne kaže v to smer.

Cepljenje je v deprivilegiranih državah postal očiten talec! Izjemna priložnost, ki jo državljani lahko uporabijo za upor proti strukturam moči, ki jih ropajo, izkoriščajo in zasužnjujejo. Kakšne ukrepe sprejema oblast in kako komunicira z državljani ob boku s svojimi izbranimi predstavniki stroke, predstavlja tipičen odraz stanja posamezne države na vseh nivojih. Zato je popolnoma deplasirano, da mediji slovenskim državljanom predvajajo pristranske prispevke o zgledno precepljenih družbah. Na Danskem? Ali ste zmešani? Slovenija ni Danska. Ne delimo z Dansko splošne blaginje, povprečne in najnižje plače, socialne varnosti, kaj šele stabilnosti zdravstvenega sistema. Nimamo enake zgodovine, ne skrbimo enako za kulturo. Nič.

Za aktualne upornike PCT pogojem in prisilnemu cepljenju brez odgovornosti držav in korporacij za možne stranske učinke cepljenja, saj niti epidemije nimamo več razglašene, je prikazovanje neke Danske za vzor kot zajebavanje v glavo. Kaj koga brigajo tisti, ki si zaenkrat večinoma še domišljajo, da predstavljajo bogato članico EU, ki se napaja na kolateralni škodi! Kaj jih brigajo tisti, ki se cepijo zato, ker menijo, da bodo imeli še kaj zabavnega ali zanimivega od življenja v prihodnosti! Danska ni nikakršen poseben primer nečesa pametnega. O realnih razlogih za precepljenost na Danskem nismo izvedeli ničesar! Preko demagogije pač ne. Bolj je učinek ravno obraten od domnevnega dobrega namena, bolj bojda ni jasno, kaj je narobe z dobrimi nameni.

Posnetki Portugalske. Novinarstvo na nivoju šolskega krožka. Predvajanje izjav skrbno izbranih naključnih sprehajalcev po portugalskih ulicah. Zeeeh. Žur in nogomet. Prizor bejbe, ki v baru trese z ritjo, se je odrolal večkrat. Smeha polna skleda. Izjave? Joj, komaj čakamo, da se bomo spet objemali. Oprostite, ampak v Sloveniji imamo malo bolj pomembne probleme od tresenja z ritjo na žuru. Saj Portugalci imajo tudi pomembnejše izzive pred seboj, le prispevek v Sloveniji jih je prikazal, kot da so malo trčeni. Logično, da so se cepili. Takšne ljudi je mogoče prepričat v kar koli. Sem čakala še na prispevek o precepljenem militantnem Izraelu, pa ga nisem dočakala. Ni čudno. Ne bi sovpadalo s politiko naših medijev. Izraelci trenutno ne smejo in ne morejo služit kot vzor ničemur. Po potrebi. In to je promocija cepljenja v Sloveniji. To je razvedrilni program in ne informativni, še manj izobraževalni.

Nič seveda ne izvemo preko medijev o usodi držav v EU, ki so precepljene še slabše od nas. Na primer o Romuniji. Za podatki brskamo sami. Primerjava bi bila namreč bistveno bolj prepričljiva. Romunija je meka korupcije vse do najnižjih možnih hierarhij. Oglejte si dokumentarni film Kolektiv, sicer tudi nominiranec za oskarja, prejemnik številnih nagrad. Film govori o brezmejnosti globin možne korupcije v zdravstvenem sistemu.

Romunija ima le 30% precepljenost. Bo izključena iz EU? Mrtvi ležijo po ulicah? Kdo bi vedel. Nič ne slišimo celo, kako se imajo naši sosedi Hrvati, čeprav je po družbenih omrežjih krožil posnetek hrvaškega predsednika Zorana Milanovića, ki je postal pravi hit. Hrvaška ima komaj 40 % precepljenost in Milanovič ni izrazil upanja, da bo kdaj večja od 50 %. In kaj je porekel na to?! Pa kaj! Dovolj je! Glasno je nastopil proti spodbujanju histerije. Pozival je k cepljenju. Cepivo je označil za edino dobro stvar, ki se je zgodila pandemiji, izsiljevanja EU pa je popljuval. Je proti prisilnim metodam. Podpira svobodno izbiro za cepljenje.

Zakaj si je lahko Milanovič privoščil takšen pristop nagovarjanja? Omenil je, da bi bilo teženje k večji precepljenosti smiselno le v primeru, če bi Hrvaški propadal zdravstveni sistem. Prhnil je. Kakšni banana državi pa kolapsira zdravstven sistem zaradi zgolj nekaj sto dodatnih pacientov? V kakšni banana državi neki ustavljajo zdravljenje drugih bolezni, ker niso sposobni izolirat bolnikov z infekcijske klinike? V kakšni banana državi ne poskrbijo za dovolj kadra? V Romuniji? Ali v Sloveniji? Kje je kakovostna oddaja o tem?!

Enemu redkih oznanjevalcev obstoja korupcije v zdravstvenem sistemu, Eriku Breclju, so očitno popustili živci. Javno je obsodil necepljene prebivalce, da naj bi bili odgovorni za zastoje pri zdravljenju onkoloških bolnikov. Upam, da se že zaveda, kakšno dodatno škodo je storil že itak skrhanemu zaupanju v zdravnike, ki se skoraj nikoli ne oglašajo za obči blagor ljudi, ki zbolevajo znotraj zasužnjevalne neoliberalne diktature, ampak se na žalost kolektivno oglašajo le, ko želijo izstop iz skupnega plačnega sistema ali agitirajo za ambicije v zasebnem zdravstvu. Zdaj pa borec proti korupciji v javnem zdravstvu kaže s prstom na necepljene zločince. Razočarani uporniki so ugotavljali na družbenih omrežjih, da tudi Brecelj ni to, za kar se je izkazoval. Brecelj se jim je zdaj zazdel od nekdaj sumljiv.

Tisti pravi borci za pravice ljudstva vedno izgubijo službo ali jih celo vržejo v čuzo. Tako kot Mateja Jemca ali Ivana Galeta. Julian Assange trohni v črni luknji, Eriku Breclju pa se ne skrivi niti las. No, zdaj se je pa pokazalo, kdo v resnici je. Še en sodelavec mafije. Maska je padla. Mogoče se bo kakšna oseba več odločila, da se bo raje udeležila sredinih protestov. Ker to je pa višek! Če je Brecelj žrtvoval lastno priljubljenost za spodbujanje čim bolj množičnega upora ljudstva, mu čestitam! Če je pa na tak primitiven in krivičen način želel nagovorit ljudi k cepljenju celo po aferi z vsiljevanjem Janssen cepiva in mlade smrtne žrtve, mi je pa resnično žal, da se ni pred javnim izjavljanjem posvetoval s kom, ki razume, kaj se dogaja v Sloveniji in zakaj.

Kar malo nerodno mi je postalo, ko je moral Igor Bergant za oddajo Odmevi uprizorit vlogo zgroženega in potrtega novinarja, ki javnosti sporoča, da mediji ne bodo klonili pred napadi protestnikov. Do konca se bodo borili za neodvisnost in svobodo medijev. Ojej. Ne bodo podlegli zahtevam protestnikov, da … Kaj? Da poročajo o ploščati Zemlji? Ojej. Pa saj poročate dan za dnem o ploščati Zemlji, metaforično rečeno, a vseeno. Kdo se bo boril pa za kakovostne medije? Mediji očitno ne. Zato smo se zadnje dneve naposlušali frazarjenja, da novinarji zgolj opravljajo svoje delo. In policaji tudi. In še kdo. Prezira vredna floskula! Očitno še niso slišali niti za slavno Banalnost zla po Hannah Arendt. Ključni zagovor Adolfa Eichmanna na zatožni klopi zaradi nacističnih zločinov je bil ravno takšen. Pridni delavci. Gospod je zgolj opravljal svoje delo.

Spoštovani novinarji! Ne želimo, da zgolj opravljate svoje delo. Nikoli! Pričakujemo krepostne osebnosti, ki svoje delo razumejo kot odgovorno in zahtevno poslanstvo, za katerim tudi osebno stojijo. Bojimo se vseh ljudi, ki zgolj opravljajo svoje delo! Nikar!

Objavljeno v spletnem mediju Portal+, dne: 3. 10. 2021

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Družba, Politika, Slovenija, Svet, miks | Ni komentarjev

Uniformirani huligani z vsemi topovi nad protestnike

6.10.2021

Ljubljano so predvidljivo okupirali huligani najhujše vrste!!! Huligani, ki “zgolj opravljajo svoje delo” po navodilu huliganske oblasti! Policija je postala po navodilu oblasti navadna huliganska agresivna oborožena tolpa, ki uporablja vsa prisilna sredstva, da velikemu vodji dokaže, da opravlja “delo” v skladu s huligansko politiko!!! Kot v srednjem veku strašijo državljane z ubogimi psi in na ubogih konjih. Mrcvarijo vodni top, zastrupljajo zrak s solzivcem in klestijo po državljanih. Dobili so zeleno luč. Poseben zakon je uporabljen, da se zaščiti domnevno elito na Brdu pred državljani. Policaji, ki zgolj opravljajo svoje delo, niso več policaji, ki ščitijo državljane in njim zagotavljajo varnost, ampak so huligani, ki delujejo proti državljanom. Tako se zgodi v državi, ki je ugrabljena od huliganov. Netijo nasilje in v imenu države klestijo po državljanih.

Oh, novinarji, ki zdaj dnevno in redno klobasate totalno nedemokratične kozlarije s poudarki na neprijavljenih protestih (kakšni pa naj bodo množični protesti?) in o napihovanju nasilja protestnikov (huligani v parlamentu mirnih protestov in kolesarjenja itak ne šlivijo pet posto), ker zgolj opravljate svoje delo po navodilu, in ne veste več, kdo so huligani in kdo državljani, nad katerimi se izvaja nasilje! Razumemo, novinarji, da ste tudi vi žrtve nasilja s strani huliganov in finančnih legaliziranih kriminalcev, ki ugrabljajo države, in se vam tresejo gate, da ne bi izgubili delovnega mesta in dohodka. Ampak! Niste več novinarji. In policija ni več policija! Tako pač je!

Na demonstracijah BLM v ZDA so skupine policistov odložile orožje in pokleknile pred demonstranti! To je bil akt, s katerim so policaji državljanom pokazali, da so policaji! Da ščitijo pravice in varnost državljanov in ne navadnih protičloveških in protidemokratičnih huliganov na nepravično prisvojenih položajih moči!!!

Spoštovana lažna stroka!

Vaš molk in bedasto čvekanje o varovanju zdravja ob izvajanju nasilja korporativnih oblasti Zahoda je tipičen dokaz, da niste nikakršna stroka!!! Sram me je za takšno “stroko”, ki v slovenskem primeru celo po aferi z Janssen cepivom, kar predstavlja hud politični škandal, jeclja, da oni niso svetovali cepljenja s cepivom Janssen mladim in se niso strinjali s priznavanjem PCT potrdila že prvi dan po cepljenju, kar je eno osebo pahnilo celo v smrt!! Blablablabla … Mi nismo, mi nismo, mi nismo …. Oni niso! Oni so vendar stroka. To je storila vlada, a veste! In ta “stroka” še vedno molče in potuhnjeno zgolj opravlja svoje delo in prejema plačilo za vlado, kakršna pač je! Kot od nekdaj. Nihče ni odstopil s položaja!!! Niti Beovič niti Fafangel. Ker so očitno brezvezniki, ki zgolj opravljajo svoje delo in počnejo, kar gospodar pač zaukaže, da le obdržijo položaj. S takšno kooperativno stroko si nikoli nismo imeli kaj pomagat in tudi zdaj si ne moremo. Zaradi takšne “stroke”, ki sploh ni stroka, smo, kjer smo!

Velikega vodje huliganov na oblasti v Sloveniji praktično ne slišimo in ne vidimo več. Ni v komunikaciji z državljani. Ne nagovarja državljanov, ker z državljani nima nič skupnega. On se spakuje in fotografira na Brdu med poslovneži v gvantih, ki delujejo v svetu, ograjenem od državljanov, in upravljajo z državljani različno uporabljanih in rangiranih držav. Oh, kako mi je bilo nerodno, ko se je predsednik Slovenije slinil pred Angelo Merkel in opletal s tisto kičasto plaketo. Kako odvratni so politikanti, ki nagrajujejo drug drugega. Zadnje čase vedno bolj pogosto.

Legalizirana evropska mafija “razpravlja” o geopolitičnih spremembah, medtem ko se nepobebavljen in ne dovolj prestrašen del narodov tolče po ulicah. Medtem ko so se pobratile ZDA, VB in Avstralija in je poslovnež Macron osramočen, se glavni botri Evropske unije pomenkujejo, ali bi bilo dobro razširit področje zasužnjenih držav še na Zahodni Balkan. Kako neki bi jim lahko kaj podobnega uspelo? Kot vedno in enako kot v primeru družbenega eksperimenta s precepljenjem. Če se ne boste cepili, boste ob službo. Če se ne boste cepili, boste obubožali. Če se ne boste cepili, boste izločeni iz sistema in javnega življenja svetovnega reda. Tako se to dela! Zdaj pa poglejmo, kateri državljani držav so bolj pridni in zdresirani, da popustijo v miru, kateri pa se upirajo. Jim bomo že pokazali!!! Uporabili bomo vsa prisilna sredstva. Vesel bo vsak državljan po celem svetu, ker prejema dohodek. Oddahnil si bo, ker je “cepljen” in ker je ostal “zdrav”. Korporacije pod zaščito držav ne odgovarjajo za nič in za nikogar! Tudi v spreminjajoči se digitalizirani prihodnosti ne bo treba odgovarjat za nič in za nikogar. Vse bo doseženo s prisilnimi sredstvi. Uklonili se boste vsemu, sicer boste ob službo, ob dohodek, brez tega, onega, blablabla. Koliko ste pridni?! Vas skrbi zdravje??? Zdravje?! Resno?!

Kje ste zdravniki, ki vas skrbi za zdravje?! Aja, saj res. Vi podajate le strokovna mnenja. Kakšno strokovno mnenje v družbi imate na voljo na primer za ljudi, ki jih zastruplja biznis v Anhovem? Tišina. Bolj enostavno je težit s strokovnimi mnenji, ki so v skladu z dobički korporacij in neoliberalno politiko. Razumemo.

Alojz Ihan, ki so ga mediji vedno radi potiskali pred kamere predvsem zato, ker je bil tudi umetnik, esejist in premišljevalec družbene realnosti. Lej ga, zlomka! Zdaj je pred kamerami na dan, ko se na ulicah odvija mala vojna, tudi on samo še zdravnik, ki bleja o sestavi cepiv in na vprašanje o razlogih za upor prisilnim sredstvom in prisilnemu cepljenju nima nič za povedat. Ker tudi on je zdaj raje stroka, ki se mu o ničemer ne sanja nič od niča! Ni mu več do pametovanja o čemer koli. On zgolj opravlja svoje delo.

Za bruhat!

  • Share/Bookmark

Avtor Simona Rebolj, zapisano pod Aktualno, Družba, Mediji, Politika, Slovenija, Svet | Ni komentarjev

Starejši zapisi »