Simona Rebolj

« | | »

10. FESTIVAL SLOVENSKEGA FILMA

17.10.2007

V ponedeljek sem pripotovala nazaj v rodno Ljubljano iz sončnega mrzlega Portoroža, kjer sem dober teden sodelovala na 10. Festivalu Slovenskega Filma v Avditoriju Portorož. Vsak dan je bil tako natrpan s popoprano akcijo in temu primernimi spremenljivo stresnimi sunki, da se počutim, kot bi bila dejansko daleč daleč stran na dolgem potovanju z intenzivnim programom vsaj en mesec. Občutki so mešani. Po eni strani sem si oddahnila, da je prišel konec in imam glavo nekako še nameščeno na vratu, po drugi strani me je po pričakovanju udarila v tilnik praznina. Zvrstilo se je veliko trenutkov, ko sem si želela samo malo miru, umika iz napete kontradiktorne scene, sanjala o domači sobici, vendar pa mi je hiter tempo in pestro vzdušje, ki se resnično tiče dela Za film in ne za neke politikantske zasebne apetite, ustrezal.

Ne bom zapravljala preveč besed za opisovanje situacije, ki se po medijih kotrlika že predolgo časa v enem in istem slogu, še manj za zakulisne povzetke kakšne Đuro samopromocije, ki je letos spodletela celo pri sicer naklonjeni publiki že davno izgubljenega nadrealista. Predvsem bi rada zaokrožila nekaj vtisov, ki se mi zdijo pomembni, a znotraj politikantskih prevratov in populističnih maškarad ne preidejo do glasu, kaj šele izpostavljenega pomena.

Najprej gre za izgubo občutka, čemu na ljubo se sploh festival ali kakršne koli orgije okrog določene umetnosti odvijajo?! Za umetnost in njihove ustvarjalce ali za interese določenih posameznikov in organiziranih skupin s svojimi finančnimi ali karierističnimi tenzijami? Kdo je za kaj in zakaj na določenem mestu? Kakšna je njegova naloga in preferenca? Ima film in ustvarjalce sploh rad ali se gre nekaj povsem drugega? Se pritožbe naslavljajo na prava vrata ali morda glavni mešalci prazne megle ostajajo prikriti? Se krivda za nezadovoljstvo bohoti samo na eni klopi ali je v resnici razpršena med stranske, a še kako močne vloge?
Kljub vrstečim medijsko razvpitim polemikam in bitkam je bilo jasno, da se bo filmski festival zgodil, odvil in zaključil, saj je v interesu ustvarjalcev, da svoj izdelek predstavljajo javnosti in ne samo to … apetiti po potrditvah pod znakom nagrada so prav tako veliki in imajo pri sicer slovenskemu filmu nenaklonjeni publiki kar precejšnjo težo. Na žalost ali še dobro?

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 17.10.2007 ob 13:26 pod Aktualno, Film. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

6 odgovorov na “10. FESTIVAL SLOVENSKEGA FILMA”
  1. simm - 17.10.2007 ob 13:53
    simm

    Uf, prebil sem se do konca … no, kar nekaj novih informacij za nas, ki nismo spremljali novosti!
    Verjetno ne bom povedal nič novega, če bom še naprej trdil, da slovenski film boleha za pravimi temami!

  2. simonarebolj - 17.10.2007 ob 15:07
    simonarebolj

    @simm:
    Se opravičujem za zmedo. Spomnil si me namreč na jamrarije blogerjev, ki niso ravno vešči branja. Ker se mi res ne zdi vredno prebirat cmerjenja, kako ne preberejo mojega zapisa, ker sem bojda predolga, bom blog razdelila na več delov. Očitno je treba šolarčkom pomagat, da si razdelijo težavno dolgo branje na krajše delčke. Da vsebina ne bi trpela manjše branosti, bom pač objavila deset blogov namesto treh na to temo. In potem bo blogerska sreča popolna.

    Kar se tiče tvoje pripombe, se strinjam … vendar tudi prežvečeno tematiko zna nekdo prikazat izvirno, nekdo drug pa stereotipno in nezanimivo. Osebno menim, da je problem tudi v pristopih in pretencioznosti … ampak o tem bom napisala še deset krajših blogov … he, he …

    Lp

  3. spookymulder - 18.10.2007 ob 00:29
    spookymulder

    Po mojem je bil festival odličen pokazatelj filmskega stanja v državi in je vsaj glede tega izpolnil svoj namen. Na eni strani se je pokazalo, da imamo precej dobrih filmov … talent torej obstaja in bi ga ob primernem negovanju lahko odlično razvijali. Na drugi strani pa je na slovensko filmsko sceno preveč zakorakala politika in filmarje razdelila da dva pola, tako kot Slovenci to radi počnemo. Ne gre zgolj za spor med vodstvom institucij in filmarji, temveč je iskrica preskočila tudi med filmske ustvarjalce. Stvari so na žalost ušle z vajeti in tako zastrupile ozračje, da se ena in druga stran nočeta niti pogledati, temveč vsak vztraja na svojem, četudi do bridkega konca. Če se samo spomnim soočenja Širce in Simonitija v TV Dnevnika, ko se nista mogla niti pogledati – ko je en govoril, je drugi raje strmel v zrak zraven sogovornika ali v strop. Isto je bilo na festivalu – razne diverzantske akcije (večino od tega bolj namenjene samopromociji) in sprenevedanje, kako da je vse dobro, oziroma na drugi strani podobno nesmiselno, kako da je vse narobe. Festival je torej vsaj po mojem prepričanju (bil in še bo) več kot resnicoljubno ogledalo filmskega dogajanja, vprašanje pa je, če so vsi!!! vpleteni videli in se kakorkoli zamislili nad svojim (vse prej kot bleščečim) odsevom. Če se namreč v ogledalu gledata dva in enega človek popači, je uničena tudi celotna slika. Glede nagrad pa … ne, ne bi mogel reči, da bi se jih morali filmarji pretirano veseliti, saj se je v slovenskem prostoru že večkrat pokazalo, da so nagrade za sabo potegnile tudi zavist in posledično (na dolgi rok) bolj slab končni razultat.

  4. simonarebolj - 18.10.2007 ob 12:18
    simonarebolj

    Zavist pri nagradah se mi zdi še najmanjši problem, ker osebno menim, da se vsak v resnici zaveda svoje konkurenčnosti in kvalitete. Posledično se zaveda tudi, ali je nagrado fasal upravičeno ali ne.

    Kar se politikantskih prevratov tiče, prav tako menim, da sprave ne bo, ker se je politika dejansko vmešala v filmsko srenjo. In ta zgradba bo morala povsem razpasti, da bi se na novo krojili pravi odnosi v svrho filma. Kar je veliko bolj hudo od politične medijske akcije, je, da so se na določenih stolčkih v zvezi s filmom resnično znašli ljudje, ki o filmu in svojem delu nimajo pojma, in ne samo to, niti ne želijo imeti pojma!!! Pri tem osebno sploh nimam v mislih le vodstvo tipa Prodnik in v preteklosti Malčič … virus je razpasen precej bolj na drobno in na vse strani. Menim, da so filmarji v svojih tožbah in jadikovanjih premalo natančni in globalni!

  5. spookymulder - 18.10.2007 ob 19:04
    spookymulder

    V bistvu imaš čisto prav, ampak potem ne razumem, kako lahko v takih razmerah pričakuješ neko objektivnost in profesionalnost (tako žirije, kot tudi vseh drugih).

  6. simonarebolj - 18.10.2007 ob 20:05
    simonarebolj

    Pričakujem, da bodo tisti, ki jim je do ureditve filmskega problema (in obstajajo … so pa res večinoma ignorirali sam festival iz dotičnih razlogov) uporabili tudi spoznanja, ki so se pokazala na samem festivalu in se malo boglobili v širši kontekst. Če se je zganil DSFU, naj se zagiba, za božjo voljo, do konca, globalno. Osebno sem na primer presenečena, da neka institucija z določenim klanom, ki sem ga pobliže spoznala pred časom, ostaja skoraj nedotaknjena, čeprav enako kaže sliko totalne duhovne mizerije. Zakaj govorim o duhovnem … ker je to podlaga za operativnost, zatakne se pa že v kali. Mislim, da filmska srenja trpi tudi za malomarnostjo svojega kritičnega pogleda. DSFU se je pritožila nad žirijo, ampak to pač ni dovolj. Dajmo konkretno preverit, kaj je narobe in počistit … torej preprečit v bodoče. En stavek pojamranja v cajtngu ni dovolj niti za eno noč mirnega spanja na čast lastni karakternosti, ki ne upa čez oviro, ampak samo zajoka, ko se postavi predenj.

    Skratka, jaz imam upanje, ker ni nič nemogoče, nič od “satana” danega.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !