Simona Rebolj

« | | »

Delo za sendvič

16.03.2019

Tema poslanca, ki je zapustil trgovino s sendvičem in ga prišel plačat kasneje, se je javno omejila izključno na banalnost samega dogodka in merjenja praga tolerance predsednika vlade pri serijskem odstavljanju ministrov in poslancev.

Doba površnosti, nevarnega poenostavljanja, nerazumevanja in posledičnega neupoštevanja kontekstov pomeni temu primerno umevanje dogajanja in pojavov v realnosti. Osebno zgodbo razumem tako, kot jo doživljam velikokrat tudi sama v večini trgovin, v določeni trgovini pa še posebej. Najprej čakaš sto let, da sploh kdo postreže (kruh), potem da sploh kdo pride na blagajno (če ni možnosti avtomatske blagajne, kjer potrošniki bojda neozaveščeno odžiramo delo trgovkam … ampak če se postavimo na blagajno, žal nasrkamo s polžjimi storitvami, ker trgovkam ni v veselje, da jih gnjavimo z odvratnim delom). Trgovka vidi stranko, ampak počasi zlaga stvari iz škatle, kar lahko postori tudi kasneje. Sprehaja se zadaj v sobi in klepeta. Če je na blagajni vrsta in pride klepetalec, klepetajo do onemoglosti, kot da strank v vrsti ni. Neprijaznost in odrezavost je stalnica. Itd. Itd. Že neštetokrat me je prijelo, da bi preprosto z nakupom odšla ali si sama postregla za pultom, ker pač nikogar nikjer ni, pa tudi če je, nič ne pomaga. Vendar si tolažim nestrpnost z zavedanjem, da imajo trgovke slabe plače, da so totalno demotivirane, da sovražijo svoje podcenjeno delo in da s tega razloga lahko sovražijo stranke itd. To so teme, ki so aktualne. Poslanec Darij Krajčič je pač izgubil živce in uprizoril predstavo. Očitno ni nameraval sendviča ukrast, saj je svojo anekdoto raztrobil vsenaokrog in je kasneje prišel ponovno v trgovino plačat trapast sendvič. Namesto da bi se kvečjemu razvnela relevantna debata na temo vsepovsod vedno slabših storitev na področju postrežbe, na temo demotiviranosti, izkoriščanja in neprofesionalnosti kadra itd., je stvar zaključena z domnevno moralističnim dosežkom o kazni z odstopom poslanca zaradi kraje sendviča. Jah, no, res butalsko.

Miha Mazzini je napisal kolumno o širšem in precej bolj relevantnem problemu, ki je ostal ob burki postranskega pomena povsem ignoriran. Popolnoma se strinjam z njegovo diagnozo vzpona narcisistične vedenjske motenosti. Ampak ironija narcisistične motenosti je ravno v tem, da se posledično vzpostavi kot “obrambni mehanizem” zaradi močnih frustracij in občutkov manjvrednosti. Ker v naši deželi ne le, da ne slišimo več vljudnih pristopov, ki vsebujejo opravičilo za storjeno napako. V naši deželi redko slišimo tudi besedico “prosim” in “hvala” ipd. Človeka prime besnilo, ko zasledi tako arogantno in na videz vzvišeno obnašanje, če se ne bi zavedal, da ravno za takšnim obnašanjem vedno tiči velika beda in frustracija. Nič nimamo drug drugemu za ponudit, ničesar si ne obetamo in drug drugega le izsiljujemo in nategujemo, je postal običajen modus operandi. V Delu je objavljen članek oziroma intervju z naslovom, ki sporoča, da smo se kot na novo rojena država začeli primerjat s Švico, v praksi pa nadaljevali s primerjanjem z Romunijo. V Romuniji je odnos do strank in splošno stanje odsotnosti civiliziranih odnosov in bontona še hujše. Nesramnost in aroganca na vsakem okencu, izza vsakega pulta in korupcija na vsakem vogalu, je rekel moj znanec, ko je prišel iz enomesečnega bivanja v Romuniji. Mislim, da smo v Sloveniji na podobni poti. Na raznoraznih direktorskih položajih sedijo prosto po negativni selekciji ljudje, ki se zavedajo svoje nekompetentnosti in nesposobnosti. Branijo se z odrezavostjo in podrhaljenim obnašanjem. S komolci odrivajo vse, kar postavlja njihov nizek nivo pred ogledalo ali celo ogroža njihov položaj. Ego si bildajo s primitivizmi in prozornimi manipulacijami. Tako se godi v državi, ki je dovolj majhna, da virus politikantskega in prijateljskega kadrovanja okuži ves prostor. Negativna selekcija in popolna odsotnost nagrajevanja za dobro delo naredita svoje. Če se ne splača bit produktiven in poosebljat dobrih značajskih lastnosti, ker je kakovosten kader celo zgolj izkoriščan, ne moremo pričakovat razcveta profesionalnosti. Mi smo dežela številnih podjetij, ki jih vodijo (samostojni) podjetniki, čeprav sploh ne želijo bit podjetniki, ampak se čutijo prisiljene v boj na trgu, saj na drugi strani obstaja le možnost brezposelnosti ali pa zaposlitve za ubožno plačo. In potem imamo morje frustriranih, nezadovoljnih in razočaranih zaposlenih ali prekarcev s prenizkimi dohodki in brez upanja v boljšo prihodnost. Vsi ti primerki sovražijo vse, kar se tiče njihovega dela. Tudi in še posebej potrošnike.

Nihče ne sprejme odgovornosti za nič, ker imamo opravka z ljudmi, ki so že v štartu prišli na delovno mesto gnevni in zlovoljni. Večina prej omenjenih podjetnikov se zaveda svoje nesposobnosti in se že vnaprej počutijo ogrožene. Občutek upravičenosti do podrhaljenega obnašanja zelo verjetno črpajo iz frustracije, ker oni nikoli ne bodo bogati kot direktor Amazona (sicer turbo izkoriščevalec cenene delovne sile, utajevalec davkov, uničevalec konkurenčnosti in po mentaliteti psihopat). Ker oni komaj shajajo iz rok v usta in vsak dan preklinjajo državo, za katero menijo, da jim ne omogoča ugodnih pogojev za delo, kaj šele uspeh. Počutijo se kot taboriščniki, ki se totalno demotivirani morajo ukvarjat, s čimer se pač ukvarjajo, ker je treba nekako preživet. Vsak pograbi priložnost, kakršna se ponudi. Vizije na koncu tunela, da bodo doživeli presežke v kakovosti življenja, pa ni. Še huje je z zaposlenimi, ki so kronično frustrirani zaradi nizkih plač ob delu, ki ga verjetno sovražijo. Tudi to je folklora pri nas. In ja, vsi ti udeleženci v procesu ponujanja storitev zelo verjetno sovražijo stranke. Čeprav so od kupcev odvisni, si ne obetajo od njih boljšega življenja zase. In kmalu se začnejo počutit celo kot nadlegovani s strani muhastih potrošnikov, ki imajo očitno preveč denarja, da pri njih kupujejo. Ali jim je preveč dolgčas. Ali ne znajo cenit njihovih storitev, pa se pritožujejo za vsak drek. Sovražijo, da morajo delat za kogar koli.

Mi nismo narod, ki ima vsaj do zdrave meje rad svoje delo. Mi preprosto nismo narod, ki vidi luč na koncu tunela. Ki si obeta razvoj in uspeh, poplačilo za vložen trud. Zato postajamo tista tipična revna frustrirana družba, kjer se odvija vojna za preživetje, medtem ko se možnosti za privilegije vsem na očeh pridobivajo preko korupcije in klientelizma, kar ne more predstavljat osebnega zadovoljstva, ampak vodi kvečjemu do psihopatskih razsežnosti občutkov ogroženosti. Kdor se zaveda, da si privilegijev, ki jih uživa, ne zasluži, povsod okrog sebe upravičeno vidi predvsem očitajoče poglede in popolno odsotnost spoštovanja. Mi smo narod, v katerem izumira medsebojno spoštovanje. Z razlogom. V divjini spoštovanje in bonton nimata smisla. Pri delu za sendvič pa sploh ne.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Simona Rebolj, zapisano 16.03.2019 ob 19:59 pod Aktualno, Politika, Slovenija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Delo za sendvič”
Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !